infoINTERVJU SPEŠL EDIŠN

LETNIK 5 ŠTEVILKA 4

Po dol

gem

času

v Ve

lenju. T

ekm

ovan

je

v adr

enali

nskem

rolan

ju na ovir

ah za

najbol

jše bl

ejder

je in st

reet

art a

trakc

ija,

posp

rem

ljena s

hip hop

om. S

essio

n bo

brez

prija

vnine.

Prijave

na: www.k

unigunda.si

Nagra

de bo

do pr

iprav

ili bo

gati

spon

zorji

.

BLADE SESSIO

N

Petek

26.8.

2011

13.00

, Ska

te pa

rk pr

ed rd

ečo d

vora

no

Press

20. 8. 21. 8. 22. 8. 23. 8. 24

. 8.

25. 8

.26

. 8.

27. 8

.

19. 8.

TERRAFOLK WIT

H

ANJA B

UKOVEC

A uni

que

mixt

ure

of e

thno

, fol

k,

pop,

clas

sical

and

rock

mus

ic

com

bine

d with

the

virtu

osity

of

Anja

Bukov

ec, o

ne o

f the

bes

t

violin

ists o

f our

coun

try. T

erra

folk

are

well k

nown

thro

ugho

ut E

urop

e

for t

heir

exce

ptio

nal v

iew o

n m

usic

and

spec

tacu

lar l

ive sh

ows.

www.kunig

unda.s

i

Sred

a 24

. 8. 2

011

21:3

0, V

elik

i ode

r pre

d eM

Ce pl

acem

Izvrtala: Tina FelicijanFotkal: Goran Petrašević

Za Kunigundo se prah še ni polegel, srca se še niso umirila in glave se še niso ... streznile. Zato si naročite Šaleški biser in še kakšen zvarek ter preberite nekaj odstavkov.Pogovarjali smo se s Kunigundinimi organizatorji in artisti.

Zakaj velenjska mladina brez tebe ne bi mogla doseči tega, kar je?Velenjska mladina bi brez mene naredila še kaj bolje. Verjetno bi brez mene naredila tudi kaj še slabše. Ne vem. Mogoče sem znal skupaj s sodelavci igrati na note, ki so pri mladini vžgale. Očitno

Kaj je tvoja najboljša in kaj najslabša lastnost?Moja najboljša lastnost? Ne vem. Mislim, da bi se slabša prej našla J. Cigareti, alkohol, rock‘n‘roll življenje ... naj-boljša in mogoče najslabša lastnost ob enem je mogoče to, da se pustim prepričati z argumenti, za katere se kdaj pa kdaj izkaže, da ne držijo.

Najbolj neposrečen projekt?Verjetno prvi koncert MI2 na Titovem trgu, ko sploh nisem vedel, da rabimo oder za koncert, nisem vedel, kaj je to back line. Prišlo je dvajset ljudi, od tega jih je štiri-najst slučajno prišlo mimo. Drugi zelo zanimiv je bil kon-cert Siddharte v Beli dvorani, ko nisem vedel, da imamo probleme z ehom, ker sploh nisem vedel, kaj je to. Saj je fajn delati s takimi velikimi bendi, ampak tisti, ki se pri-pelje z avtobusom, pač zahteva malo več organizacije in predvsem izkušenj. Takrat sem bil še zelen, sem se pa iz tega veliko na učil.

Kaj si šteješ za svoj največji osebni uspeh?Moj največji osebni uspeh je moja družina, na katero sem zelo ponosen. Pa ne samo zato, ker sedi poleg mene. Res sem.

Kaj pa poslovni?Moj poslovni uspeh bi lahko razdelili na več področij. Mogoče je Festival mladih kultur Kunigunda 2010 bil eden izmed večjih uspehov, ki bi ga izpostavil. Pa tudi obnova Letnega kina ob Škalskem jezeru. Verjetno bi se še kaj našlo.

Kakšna je zdaj tvoja vizija?Moja vizija je jasna, barvna, zanimiva ...

Konkretno.Začel se bom bolj intenzivno posvečati družini in bo hodila z mano po festivalih ... Moja karierna vizija pa je usmerjena k ideji, ki jo imam v glavi, zametki pa se že kažejo. To je medgeneracijsko sodelovanje. Sicer pa imam jasne vizije o teh stvareh, ki jih pač počnem, za nekaj naslednjih let. Mislim, da je čas, da se ta ekipa zač-ne umikati in da priložnost mlajšim, da začnejo delati.

Katere stvari, ki jih počneš, imaš za svoj poklic?Mislim, da prenašanje svojega znanja na ljudi, ki si tega želijo. Moj poklic je organizacija dogodkov. Tu imam že

več kot desetletne izkušnje. Začel sem z malimi stvarmi, stopil pa sem tudi v prevelike škornje. Podajanje znanje je bolj poslanstvo kot poklic. Moje poslanstvo je delo z mla-dimi in prenašanje svojega znanja na mlajše.

In katero je to znanje?Naredil sem že veliko stvari. Mislim, da imam dovolj izkušenj in znanja o organizaciji in logistiki, da ga lahko ponudim ljudem okrog sebe.

Na koga od ljudi, ki si kdaj z njimi delal in so se od tebe učili, si najbolj ponosen?Veliko je ljudi, s katerimi sem delal in smo se drug od dru-gega učili. Težko bi izpostavil nekoga. Moram pa reči, da ja Janč človek, s katerim sva se drug od drugega veliko nauči-

Vodja Festivala mladih kultur Kunigunda

4

la. Na splošno nisem konfliktna oseba – no, to je ena iz-med mojih dobrih lastnosti. Nikoli se nisva skregala, sva si kdaj kaj na glas povedala, ampak sva se na koncu vse po-govorila. Sicer pa je veliko ljudi, na katere sem ponosen, da sem delal z njimi. Vesel sem, da delam s takšno ekipo, ker brez nje festival ne bi bil tako dober kot je.

Kakšna je formula za dogodek, ki » strga gate?«Najbolj raztrgan ustvarjalec z najbolj umazanimi lasmi in najbolj odštekanimi idejami, brez mobilnega telefona, ki živi v gozdu. Performance, ki si ga niti v največji nočni mori ne moremo predstavljal. To je kombinacija, »ki strga gate.«

Kaj bi najprej napravil, če bi imel vse Kunigundine moči?Če bi imel vse Kunigundine moči, bi mi bilo še težje, kot mi je danes. Danes me omejujejo finance, ideje, znanje, ideje mladih. Če bi imel vse možnosti in niti v svojih ro-kah, verjetno ne bi bil tako srečen, kot sedaj. Ampak, če bi bilo mogoče vse, bi verjetno naredil koncert, ki bi bil v zraku in bi ga ljudje gledali pod vodo. Ne vem. V bistvi bi naredil en brutalen event, za katerega še ne vem, kako bi izgledal, ampak bi bil tako brutalen, da bi ga ljudje morali priti prav zato pogledati. Potem bi se zgražali, da je bil tako čuden, pa vseeno tako »kul«. Pa še v Velenju bi se zgodilo! Predlagal sem že Stojanu Kneževiću, da bi deset balonov na topel zrak dvignili in nanje obesili njegove slike. Takšne stvari bi počel. Brutalne. Ne vem natančno, kateri koncert bi organiziral, ker se na glasbo ne spo-znam in me zlahka prepričajo, da je nekaj kul. Sem bolj za organizacijo. Vsaj mislim.

Veliko govoriš o Kunigundi, ampak nikoli, kaj ti Kunigunda osebno pomeni.Kunigunda je predvsem nek trade mark. Ves čas ga gle-dam skozi te oči. Zdi se mi zelo zanimiv mit, legenda, kot neka oseba, ki naj bi, ali pa ne, živela na Velenjskem gra-du in se utopila v vodnjaku. Se mi zdi, da je kot pošast v jezeru, za katero ne vemo, a je ali ni. Smiselno je, da kot ime za festival uporabljamo ime neke osebe kot katero drugo ime.

Kakšno bi bilo tvoje življenje, če tega festivala ne bi organiziral?Predvsem bolj mirno in manj stresno. Ne bi pa čutil veli-kega notranjega zadovoljstva ob zaključki festivala. Moje leto se ne začne 1. januarja, ampak takrat, ko se Kuni-gunda zaključi. Podobna prelomnica je Pikin festival. Takrat začnem gledat v naslednje leto.

Je Kunigunda posel ali užitek?Včasih bi si želel, da je Kunigunda posel. Mislim pa, da je Kunigunda kombinacija obojega. Ta trenutek pa vseeno bolj biznis kot karkoli drugega. Moramo se zavedati, da je to tako velik festival, da zahteva celega človeka in srce vseh ljudi.

Kaj vse bi videli, če bi pogledali v Kunigundino srce, ki je vloženo v kozarcu za kumarice?Videli bi gledališčnike, ki nastopajo na odru, metalce, ki

se derejo iz truge, definitivno nekaj pijanih ljudi, ki spre-daj navija za vse to. Verjetno bi videli tudi razpoke v srcu, ki so nastale, ker si kulture ne morejo privoščiti več vsi. To, kar delamo mi, si lahko privoščijo vsi, ampak ni vsem po godu. Videli bi tudi en velik ledeni kamen v srcu, ker vsako srce se danes počasi spreminja v led, ker nas k temu sili družba. Dobrosrčni ljudje ostajamo v manjšini in se nam naša srca ohlajajo. Mislim, da je Kunigundino srce še zdravo in še utripa, ampak mislim, da po žilah že teče hladna kri in me je strah, da bo nekega dne počasi začela ledeneti. Ampak nova ekipa prinaša svežo kri. Ko bo zaledenelo to srce, bo umrla alternativna kultura in z njo velenjska mladinska kultura. Alternativna kultura bo postala prestiž za kravatarje, ki se bodo počasi najedli dogodkov za ploskanje, na katere hodijo, čeprav ne razu-mejo vsebin. Mislim, da bo alternativna kultura postala magnet za kravatarje, česar si mi ne želimo, ker ti krava-tarji navadno ne razumejo tega sporočila, ki ga nosi.

Srečujemo te vedno in povsod. Težko si predstavljamo, da imaš sploh kaj prostega časa.Takrat grem na morje z družino. Prostega časa v poletnih mesecih praktično ni. Kolikor pa že, pa ga intenzivno posvečam družini. V prostem času največkrat delam za službo ... Ne, nimam prostega časa. Enkrat sem se vprašal podobno vprašanje in zame je proti čas to, da s sodelavci spijemo pivo in tudi takrat razpravljamo o službi.

Kako to vpliva nate?Zelo stresno. Zdi se mi, da je prav, da se takrat, ko lahko, odklopim popolnoma. In takrat ne spremljam ničesar, kar se okrog mene dogaja. Stvari, ki se dogajajo, ko mene ni, se me sploh ne zadevajo. Grem gladko mimo stvari, ki so se zgodile v tem času.

Bi kdaj imel svojo firmo za selitvene storitve?Tudi o tem sem že razmišljal. Sem človek, ki se spravi delat vse. Nobeno delo mi ni izpod časti. Ja, gladko bi imel firmo. Imaš kak biznis?

O čem govori knjiga Pojej živo žabo?Govori o tem, da je največja žaba v ribniku tista, ki jo moramo pojest najprej. Vse ostale se da gladko pojesti brez vsakega problema. Ampak največjo žabo je treba jest po delih. Torej največjega problema se je treba lotiti najprej in po kosih in to ti da zagon, da poješ ostale.

Kako se imenuje največja žaba v tvojem ribniku?Trenutno Pikin festival. Ostale pa so trenutno še paglavci.

V kaj najbolj verjameš? Kaj je zate najbolj resnično?Najbolj verjamem v samega sebe. Vem, kaj sem sposoben naredit, vem, v kaj se lahko spustim. Vedno pa mora biti zraven človek, ki ti pri tem pomaga. Včasih se mi zdi, da je cel svet neresničen. Najbolj realno pa je to, da moramo uživat še letos in drugo leto, ker se nam potem ne obeta nič dobrega. Ker trenutno živimo zelo lagodno, se ne zavedamo stvari, ki jih prinaša za sabo cel svet in vsa politika.

5

Zakaj ti lahko zaupamo Kunigundo?Zaupate? Težka trditev. Ni vse odvisno od mene. Mislim, da se je poklopila prava skupina ljudi. Lahko funkcionira-mo, delamo, sodelujemo. Če to leti tudi na program, pa je tako, da program skupaj dela vsaj deset ljudi. Ni treba zaupati samo meni, ampak celemu timu. Kar se mene tiče, pa mogoče to, da sem prišel na pozicijo program-skega vodja in sem odgovoren za neke zadeve. Rad spre-jemam odgovornost. V svoji karieri sem delal ogromno projektov, tudi DMK, ki mi je dal prepotrebne izkušnje, da lahko danes sodelujem na Festivalu mladih kultur Kunigunda, ki ga smatram kot nadgradnjo svojega dela in lahko še vedno počnem, kar mi je všeč. Delal sem v veliko organizacijah. Mislim, da mi logistika, delo z lju-dmi, organizacija, gredo dobro. Kunigundin program pa nas je sestavljajo dosti dosti več.

Kakšna je tvoja vizija Kunigunde, če ne bi imel nobenih omejitev?Mislim, da je Kunigunda že v teh okvirih, kjer je moja vizija. Predvsem smatram Kunigundo kot nek zaključek oziroma pokazatelj celoletnega dela na mladinskem kul-turnem področju v Velenju. Tistega, kar delamo v eMCe placu, kar si ljudje želijo in ustvarjajo. To na sami Kuni-gundi pokažemo tudi drugim prebivalcem Velenja in širše. Zraven pa seveda dodamo kvaliteten program. Za-govarjam sveže, novo, zanimivo. Da ljudem ponudimo nekaj čisto drugačnega od tistega, kar so deležni vsak dan.

Kateri projekt si speljal najbolje in katerega najslabše, če so projekti vse, česar si se lotil v življenju?Dobro J, potem je najslabši projekt jasen. To je moj faks. Še vedno delam na njem in ga še vedno zaključujem. Sem ga kar razvlekel. Po drugi strani mi ni žal, ker sem se veli-ko naučil in drugje dobil priložnosti. Najuspešnejši ... ko se projekt konča, izpolnim izziv, ki sem si ga zadal. Ta je, da hočem projekt speljati na najboljši možni način s celo-tno ekipo. Ko je projekt speljan, je občutek enkraten. Ampak to hitro mine, dosežki se hitro pozabijo. Vemo, da ena večja napaka uniči pet dobrih projektov. Nekako ne spim na lovorikah. Ne vračam se nazaj in ne ocenju-jem projektov. Vsak projekt, ki se izpelje, kot je bilo načr-tovano, je velik uspeh.

Ampak vseeno misliš, da imaš nekaj lovorik.Dobro, v zadnjih letih smo naredili nekaj zadev. Te lovo-rike niso samo moje. Ponosen sem na eMCe plac, na to sodelovanje med ŠŠK-jem in MC-jem, ki se je razvijalo tri leta. Ampak tukaj je bilo potrebnih zelo veliko razu-mevajočih ljudi, ljudi s podobno vizijo in razumevanjem tega, kar smo želeli doseči. Da sem lahko bil zraven v tej

zgodbi, smatram kot osebni uspeh. Sicer pa sem navdu-šen, ko koncert dobro uspe in so tudi ljudje vzhičeni. To je poseben adrenalin.

Katero delo te je najbolj osrečevalo?Delo z ljudmi.

To je bilo vsako.Ja, ampak mene pri vseh stvareh, ki jih delam, najbolj zanima interakcija z ljudmi. Sestanek tu, sestanek tam. V enem timu delat kot navaden član, drugi tim voditi. Ni mi problem. To mi je najbolj všeč. Če povem odkrito: vsi projekti, ki sem jih v zadnjih letih delal, mi niso pisani na kožo. Rad delam koncerte, rad delam na kulturnem po-dročju, zraven pa so tudi projekti, za katere ne morem reči, da jih čutim. Ampak sem vseeno dal vse od sebe zaradi ljudi, s katerimi sem delal in so si uspeha tega pro-jekta morda želeli bolj kot jaz. Seveda si tudi jaz vedno želim tega. Ampak je lažje delati, če je res izziv in z vese-ljem delaš.

V kateri vlogi se najbolje počutiš?Evo, organizatorja. Ne bom rekel šefa ... Rad sem vodja. Ni mi težavno prevzemat odgovornosti. Rad jo prevza-mem, ker ti da dodatno energijo, da želiš projekt čim bolje speljati, ker veš, da si odgovoren. Če si vodja, odgo-vornosti ne moreš prelagati na druge. Vedno si tudi sam odgovoren za tisto, česar nekdo ni naredil sam.

Katero odločitev si v karieri najtežje sprejel?Kar nekaj težkih odločitev je bilo. Ena izmed najtežjih je bila tista, ko je imel ŠŠK podpisano pogodbo za prostore v Rudnik pubu, kar se je meni v tistem trenutku zdela nerazumljiva in nelogična poteza. Takrat sem bil še kar zelen in so se mi zadeve zdele bolj preproste, kot sem kasneje skozi svoje delo opazil, da so. Ampak v takih letih sprejeti tako odločitev ... Reči občini, ki je veliko vložila v projekt, da to ni racionalno ... Dosti jih je bilo v Ljubljani, ko sem delal na Zvezi študentskih klubov Slovenije. Po-sledica tega je bilo financiranje študentskih klubov. V trenutku, ko spreminjaš sistem, je velikokrat tako, da ti kdo očita, da uničuješ, kar je dobro. Takrat sem se dosti-krat vprašal, a res delamo prav, če se toliko in toliko ljudi ne strinja, ampak na koncu je večina klubov dvignila roko. Včasih so najtežje najmanjše in najmanj pomembne odločitve, ker mogoče nimaš dosti informacij in si kar tako razbijaš glavo.

Kdo je tvoja desna roka?Mislim, da imam dosti desnih rok. Tekom teh let sem si razvil skupino ljudi, s katerimi rad delam in vem, da oni radi delajo z mano ter zaupajo v moje odločitve in tiste, ki jih skupaj sprejemamo. Ta krog ljudi se širi. V prvi

Programski vodja Festivala mladih kultur Kunigunda

6

vrsti je Dimitrij Amon, mislim, da sva res dober par. Luka Avberšek mi je bil vsa ta leta desna roka v ŠŠK-ju. Kar koli smo delali, je bil zraven, izpostavil bi Žiga Kočevarja, ki je prevzel dijaško sekcijo in še danes pomaga, če le ima čas. Tudi Mitja Švener in Lena Ocepek. Imam široko skupino ljudi, na katere se lahko zanesem. Resda ne mo-reš vsake stvari dati vsakemu za delati. Ampak na nek način smo drug drugemu desna roka pa tudi leva pa brca v rit.

Kakšne so lastnosti dobrega šefa?To bo moje subjektivno mnenje. Šefe vidim v dveh vlo-gah. Nek avtoritativen način ukazovanja – sistem ko-renčka in palice, ko te ljudje ubogajo in poslušajo, je mo-goče boljši kot moj, ki temelji na konstruktivnem sodelo-vanju z ljudmi. Nek demokratičen način. Mislim, da te morajo ljudje najprej spoštovati kot osebo. Trudim se na tak način delati z ljudmi, da se večkrat pogovorim z lju-dmi kot mogoče takoj reči: ti pa nisi pravi za to. Potrebna je mehka roka. Ampak z neko osnovo, da se na koncu ve, kdo je tisti, ki sprejema najtežje odločitve. Delamo v kro-gu ljudi, ko je avtoriteto težko držati. Tu so študentje in dijaki, ki pridejo in odhajajo. Predvsem želim, da vsi, ki z nami delajo, to počnejo, ker jim je všeč in vedo, da se bodo nekaj naučili, ker jim je fajn in so v dobri družbi. Take je lažje motivirat za projekte.

Torej se imaš za šefa?Na nek način se moram imeti. Vseeno je dosti rutinskih nalog, ki jih je treba spremljati, kjer so potrebni ukazi. Tudi če se zdim enak vsem, kar mislim, da sem, ker ve-dno delam z ljudmi, kot da sem eden izmed njih, je treba tu in tam udariti po mizi ali se postaviti v vlogo, ko rečeš: tako ne gre več naprej, tako in tako bo.

Kaj bi o sebi povedal človeku, ki te sploh ne pozna in bi te moral spoznati toliko, da bi ti lahko zaupal?Vedno je težko govoriti o sebi. Mislim, da sem odkritosr-čen. Vsak, ki bi se želel pogovoriti z mano, bi me skozi pogovor hitro ocenil. Po navadi hitro povem, kaj si mi-slim. Včasih imam zaradi tega težave. Ampak mislim, da so se ljudje, ki delajo z mano, tega navadili. Da bi me kdo spoznal v nekaj dneh, pa je nemogoče, če bi se hotel po-globit vame. Sam se težko ocenjujem. Morali bi povedati tisti, ki delajo z mano.

Kakšni morajo biti ljudje, ki jim ti zaupaš?Predvsem dam veliko na poštenost. Do ljudi, ki so malo pokvarjeni ali so njihovi interesi egoistični, nimam zau-panja. Rad imam zanesljive ljudi, ki naredijo, kar obljubi-jo. Da so samoiniciativni ter znova in znova prihajajo s predlogi, da lahko stvari izboljšujemo. Dosti vrlin bi lah-ko naštel. Ampak nihče ni popoln in pri vsakem je treba bolj izpostaviti pluse, ki jih ima. Če se tega zavedaš, je lažje funkcionirati.

Imaš kaj prostega časa?Mogoče imam težavo, da svoj delovni čas in prosti čas težko ločim. Svoje delo velikokrat jemljem kot svoj prsti čas. Če bi ocenil, da je moje delo vsa ta interakcija z lju-

dmi, s katerimi se pogovarjamo o stvareh, ki jih počne-mo, bi rekel, da premalo. Upam, da si bom po letošnji Kunigundi vzel kaj več časa čisto zase.

Kaj boš počel?Tega pa še ne vem. Vedno imam problem, ker zelo težko funkcioniram, če nisem ves čas v akciji, hitro mi postane dolg čas. Če ne bom imel čisto nič drugega, potem faks. Vedno se kaj najde. Vem, da tudi če bom imel prosti čas, bom v družbi. Če sem sam, se sprostim ob kakem filmu ali knjigi. Ampak mi hitro postane dolg čas. Sem človek akcije.

Kaj boš stregel v svojih restavracijah s počivalnicami?To je bila šala. Kolikor se poznam, ne bom imel verige restavracij. Zadnjič smo se pogovarjali, da bi restavracije morale imeti sobe za počitek, kjer oddremaš dvajset mi-nut, če se preveč naješ.

Kdaj boš imel družino?Jaz? Ob trenutnem načinu življenja ... še dolgo ne. Mogo-če me pa kdaj kaj obrne. Spoštujem ljudi, ki si v teh časih in ob takih prihodkih ustvarjajo družino. Samega sebe še nekaj časa ne vidim v tej vlogi. Mogoče, ko bom zamenjal službo in bom popoldne doma ob treh.

Programski vodja Festivala mladih kultur Kunigunda

7

Uživali smo v vaši glasbi, kako ste se vi imeli?Nam je bilo odlično. Mislim, da je reakcija publike bila odlična. Mogoče nas je presenetil dež, ampak ne glede na vreme so ljudje uživali. Mislim, da smo se odlično zabavali.

Navajeni ste več tisoč glave množice, Velenje pa je manjše, odročno mesto. Ni vas poslušalo prav veliko ljudi.Vedno pravim, da igramo isto: pred 500 ali pred 5000 ljudmi. Za nas ni razlike. Nič mi ne pomeni, koliko je ljudi. Vedno damo vse od sebe in uživamo v ustvarjanju energije med nami in publiko. Nič mi ne pomenijo števil-ke. Seveda smo igrali na velikih prizoriščih. Ampak raz-burjenje, energija, povezava s publiko je vedno na istem nivoju. Na Kunigundi je res bilo odlično.

Za publiko pa je posebno zadovoljstvo, da tudi vi pokažete, da uživate. Kdaj se pravzaprav ustvari ta tok energije?Mislim, da se je to občutilo v Letnem kinu. Odvisno je od vsega: ambienta, kako so stvari postavljene, vse. Glede na to skušamo ustvarjati povezavo s publiko. Ko zaznamo neko energijo, jo skušamo razviti in jo vračamo, kolikor je le moremo. Ko ustvarimo ta magični spoj, je žur zago-tovljen. Prav takšen, kot smo ga tu doživeli. Bilo je fenomenalno.

Čeprav ste dolgo živeli v Avstraliji, ste prek glasbe ohranjali povezavo z rodno Makedonijo.Dolgo sem tam živel. Zadnja leta manj, ker sem več v Skopju. Zadržujemo se na Balkanu, veliko nastopamo po Evropi. Zelo smo aktivni in za enkrat bomo tu. Verja-mem, da bomo naslednja leta še več igrali in širili kolek-tiv, razvijali nove projekte. Radi bi se razširili še na ame-riški, azijski kontinent in tam pokazali našo glasbo. Lepo napredujemo.

Ampak elektronski glasbi dodajate tradicionalne zvoke domovine.To so vedno bile moje sanje. Želel sem spojiti elektroniko z živo glasbo. Predvsem pa sem želel ohraniti tradicional-nost. Zato vse trube, gosli. Vedno sem želel ustvarjati energijo klubskega zvoka, ampak hkrati ohranjati odnos benda s publiko. Ta kombinacija zelo lepo funkcionira. V tej smeri se zadnja leta naša glasba lepo razvija in občin-stvo se lepo odziva. Tako v zahodni Evropi kot na Balka-nu. Spoj tradicionalne glasbe z energično elektronsko osnovo daje zelo zanimiv rezultat.

Tu pa so še karibski elementi.Ja, to je ta dub vpliv, ki ga prinaša gost Ras Tweed na vokalu, ki prinaša tretjo dimenzijo afro-karibskih zvokov. Neverjeten spoj s to balkansko energijo in elektronsko

podlago. Res mi je všeč, da ljudje tako pozitivno reagirajo na to zanimivo kombinacijo.

Pisali ste tudi glasbo za slovenska gledališča.Ja, res, za mariborsko, celjsko, ljubljansko. Verjetno bom prihodnje leto spet pisal za mariborsko. Delam tudi glasbo za filme. Pravkar me čakata dva nova. Tudi ta del moje kari-ere je še aktiven. Nekako paralelno vodim ta dva svetova.

Ste si od nekdaj predstavljali, da boste med najboljšimi DJ, producenti v Evropi?Ne vem. Ko sem se začel ukvarjati z glasbo, nisem imel specifičnih ciljev. Že od osnovne šole igram z bendi in snemam glasbo. Glasba v različnih kombinacijah me je zanimala in mi je vedno prinesla razburljivo izkustvo. Z elektronsko glasbo sem šel svojo pot. Ta ni več le klubski zvok ampak avtorski projekt, v katerem ima vsak svoj vložek, vsak prispeva svoje elemente.

Kaj pa vam osebno glasba pomeni?Meni je glasba privilegij. Res je privilegij, da se ukvarjam s tem, kar imam rad, in da od tega živim. Muzika je feno-menalna stvar. Sprejemam jo z vsem spoštovanjem. Stva-ri, ki jih počnem, rad delam iskreno. Sploh pa glasbo. In na nek način vedno v iskreni povezavi z občinstvom. Ta komunikacija mi daje pravi feedback. To je zelo po-membna dimenzija, ki samo bogati način življenja.

Kaj ste, ko niste glasbenik?Ne vem. Nič posebnega. Verjeli ali ne, rad se ukvarjam s športom. Prej sem veliko igral košarko, zdaj pa nimam več časa. To je nekaj, kar imam od malega rad. Ponuja mi pobeg od tega drugega življenja. Obožujem filme, pa ne samo zato, ker zanje pišem glasbo. Ogromno hodim v kino, ker mi je všeč ta ritual. Spremljam pa tudi ume-tnost, različne projekte. Ampak to ni samo relaksacija. Je del mentalne higiene.

Od kod pride inspiracija za vse projekte?To je običajno vprašanje, na katerega človek nikoli nima konkretnega odgovora. Res bi rad povedal kaj pametnega in konkretnega. Ampak ne bi rad poizkušal, ker ne vem.

Samo talent?Res ne vem.

Otvorili ste 14. festival mladih kultur Kunigunda. Bilo nam je v čast. Kaj pa bi sporočili organizatorjem?Čast je bila obojestranska. Absolutno ste na dobri poti. Želim se zahvaliti za odlično organizacijo, za vso gostolju-bje. Imeli so nas tako lepo, kot le redko kje. Toliko skrbi so si naredili z nami, da smo se počutili, kot da je Velenje naš drugi dom. Res hvala. Kar delate, delate odlično.

... po koncertu v Letnem kinu

8

... po koncertu v Letnem kinu

9

Na sceno ste se izstrelili leta 1997 s ploščo Baptism At Savica Fall. Takoj so vas zelo dobro sprejeli. Kaj je to pomenilo z vas?V tistem času zelo veliko. Kot novo pečeni bend smo rabili spodbudo. Neko poreditev, da to, kar delamo, ima neko vrednost pri poslušalcih. Tista takojšnja sprejetost pri publiki, dobra recenzija v tujini, koncerti, nam je dalo težo, da smo vedeli, da je to tista zadeva, s katero bi se radi v življenju konkretno in dolgoročno ukvarjali. Prvo sprejetje benda je bilo zelo pomembno za nas.

Ali Noctiferio danes jemljete kot svoj poklic?Bom rekel, da jo jemljemo bolj resno kot poklic, čeprav od tega ne živimo. Se nam je že velikokrat zgodilo, da je prišlo pod vprašanje: ali se gremo turnejo oziroma nare-dimo neko investicijo v bend, ki lahko ogrozi službo ali kako drugače privatno življenje. Znani smo po tem, da gremo z glavo skozi zid. Ampak v takih situacijah odrea-giramo v dobro benda. Kar se tiče privatnih stvari veliko-krat trpijo. Ampak zavestno smo se za to odločili in vemo, zakaj to delamo. Je več kot poklic.

Kritiki vas imenujejo začetniki black metal gibanja v Sloveniji, Kako sami sebe vidite?Težko rečem, da smo začetniki. Smo pa med prvimi, ki so začeli delati na nekem normalnem nivoju, da to niso bili samo demo posnetki benda garažnega kova. Smo pripomogli k razvoju black metala v tej regiji. Ne bom pa rekel, da hočemo vzeti titulo in reči: bili smo prvi. Smo pa sigurno pustili svoj pečat.

Po izidu albuma Per Aspera ste igrali s Cannibal Corpse. Kaj to pomeni za bend iz neke majhne Slovenije, kjer se je metal kultura šele razvijala?Pomenilo je zelo veliko, ampak prvenstveno je to imelo veliko težo za nas osebno, deliš oder in dobro osebno spoznaš ljudi, ki so ti včasih bili idoli. To so ljudje, ki jih gledaš na plakatih, poznaš njihovo zgodovino in potem jih spoznaš v živo. Vsa zadeva dobi še neko drugo težo. Te stvari nas bogatijo. Te turneje in koncerti ter poznan-stva v tujini so nekako droga za bend, ker to postane smi-sel. Enostavno veš, zakaj hočeš še in več. Veš, da se splača delati in odrekati. Ta poznanstva z vsemi bendi v tujini nam ogromno pomenijo in so nam velika motivacija za nadaljnje delo.

Po teh in podobnih turnejah vas je zelo dobro sprejela predvsem skrajno zahodna Evropa. Kaj menite, zakaj prav tam?Verjetno več faktorjev. Mi smo bili na angleški turneji s Hipocracy, pa še leta 2003 smo preigrali celotno Britani-jo. Morda je naša glasba precej eksotična za zahodno

Evropo, ker je čutiti vpliv vzhoda, ki jim je zanimiv, malo drugačen. To je neka začimba, ki pomaga, da je bend prepoznaven. Mislim, da gre za kombinacijo vsega. Dobri živi nastopi, pa tudi sama glasba.

Metal kultura je pri nas še vedno deležna globokih kritik tradicionalnih, konservativnih struj, tudi vi ste bili deležni podobnih, ko ste se v spotu za komad Fond of Lies lotili krščanskih simbolov. Kako se spopadate s takimi in drugačnimi očitki?Na nek način se s temi očitki sploh ne spopadamo. To so problemi, ki jih imajo drugi. Nismo tu, da rešujemo nji-hove probleme. Če pa že, bomo najprej reševali svoje. Te stvari dajo še neko dodatno motivacijo, da kaj poveš na-glas in se ne skrivaš. Dajo hrbtenico, samozavest. Vse, kar rine proti tebi, te v končni fazi naredi močnejšega. Včasih take stvari izpadejo čisto smešne in zanimive. Ko vidiš, kako nekdo primitivno razmišlja in kako primitivno se odzove na neko stvar, ki je mogoče lahko čisto konstruk-tivna. Take stari nas sploh ne motijo. So zanimive, oziro-ma če niso, potem se z njimi sploh ne ukvarjamo, kot da jih ni. V kritikah našega razmišljanja ne vidim nič slabega.

Ste v prvih vrstah slovenske pa že tudi evropske metal scene. Vseeno o vas ne beremo v čvekaških revijah, niste popularni v tem smislu. Je to del metal kulture ali del sklopov predsodkov o metal glasbi?V Sloveniji je metal še vedno alternativna zadeva in del subkulture, ki v splošni javnost ni sprejeta. Medije bolj zanimajo bendi, ki igrajo glasbo, ki je za uho bolj prijetna in se da poslušati na radiu. Kako roli skušamo promovi-rati same sebe, v Slovenji še vedno velikokrat naletimo na očitke, da je glasba preveč ekstremna. Vsi dobro pozna-mo slovensko mentaliteto. Vem, da je kaj takega za priča-kovati. Ampak smo eni izmed redkih bendov, ki smo v medijih sploh prisotni. Skušamo slovenski medijski pro-stor narediti bolj dovzeten za stvari, ki niso v značaju rumenega tiska, ampak imajo malo več globine. Je pa to v Sloveniji dolga in trnova pot.

Bi torej lahko rekli, da je Noctiferia pri nas še vedno undergroud bend?Mi se počutimo underground. S strani publike pa dobi-vamo kontra komentarje. V Sloveniji je tako, da če se nekajkrat pojaviš v katerem mediju, si že daleč od under-gorud benda. Za nekoga se prodaš, za drugega postaneš komercialen. Smo underground bend, ki stvari dela na zelo profesionalnem nivoju.

Basist Uroš Lipovec

10

Sploh nista tako grda?!Samo: Ja naš bend je ime dobil po inštrumentu, ki ga igram. To je hurdy gurdy, srednjeveški instrument, ki izvira iz Madžarske. Andrej: To je premetanka. Črke smo malo zmešali. Jaz igram gajde, to so makedonske dude. Midva sva 2/5 ben-da Horda grdih. Ene naše pevke zdaj pasejo koze, ene prodajajo čipke, tako da smo malo okrnjeni.

Sicer ste vsi iz Slovenije?Samo: Ja, igramo pa tudi druge pesmi, večinoma iz Bal-kana, pa eno iz Afganistana …Andrej: … pa bolgarske, srbske, kosovske, slovenske. Zdaj bomo tudi plato izdali.

Se pravi, da poulična muzika lahko zaživi tudi na ploščah.Andrej: Midva sva že prej par let igrala na ulicah. Potem smo z ostalimi članicami in člani, ko smo posneli prvo ploščo posneli, rekli, da bi lahko kaj skupaj naredili. To nam je bilo skupno, da imamo vsi radi ljudske muzike in smo naredili bend, ki igra ljudsko glasbo.

Kako se je začelo? Kdaj ste se odločili, da boste skupaj ustvarjali muziko na način, da se boste tudi predstavljali tudi na festivalih?Samo: To je bilo zmeraj dobrodošlo. Andrej: Še manj kot leto nazaj smo začeli študirati stare ljudske pesmi, zdaj pa smo že posneli ploščo. Samo: Vsi smo tudi člani v drugih bendih, tako da smo dosti igrali po klubski scenah. Smo še kar čuden skupek ljudi. Pevki sta bolj usmerjeni v ljudsko muziko, mi pa smo bolj radikalni in eksperimentalni. To je seveda komercialno najbolj uspešen projekt. Ljudsko muziko se da prodati tudi za kaj več kot sendvič in potne stroške.

Lahko predstavita, kako instrument deluje?Andrej: Tako kot dude ima meh iz kozje kože. Na tem mehu je ustnik, kamor piham. Tu je posebna zaklopka, da zrak ne uhaja ven. Ima še eno piščal, ki je za igranje melodij in še cev, ki drži konstanten ton, kakor nek osnovni ton lestvice, ki jo igram. To je to. Moraš pihat noter in ko je poln, z roko pritisneš gor in potem stalno vpihavaš in držiš stalen pritisk.

Kje ste se učili tega?Andrej: Sam sem se učil. Sedem mesecev sem bil prosto-voljec v Makedoniji. Zadnji mesec sem si kupil gajdo. Gle-dal sem sicer Makedonce, a mi ni bilo nič kaj jasno. Sem

rabil še par mescev, da sem se ukvarjal z njo. Pa še vedno ne igram prav, čisto tradicionalno kot v Makedoniji.

Kaj pa hurdy gurdy?Samo: Hurdy gurdy je sestavljen tako, da ima trup kot kitara brez vratu. Deluje samo kot odmevnik. Na sredi tega trupa je kolo, ki ga poganjaš z ročico. To kolo reso-nira strune. Dve struni sta samo za podlago in držita konstanten ton. Z eno lahko ustvarjaš še brenčeč ritem. Na tretjo struno se igra melodijo s tipkami, ki pritiskajo ob struno in jo krajšajo oz. daljšajo.

Kateri instrumenti so še zastopani v Hordi grdih?Andrej: Še nekaj podobnega tamburicam, različna tolka-la, celo ena doma izdelana bigeena, to je etiopski instru-ment, brenkalo in nekaj zvočil.

Nastopate tudi na odrih ali samo samoiniciativno na ulicah?Samo: Predvsem na odrih s skupino.

Omenil si sendviče in potne stroške. Se v Sloveniji da živeti od poulične muzike?Samo: Jaz živim od muzike, malo na ulici, malo koncerti s Hordo grdih, malo koncerti z drugimi skupinami. Z Andrejem imava tudi delavnice po šolah za otroke. Če vse skupaj združiš, lahko rečeš, da nekako preživiš, a skromno.

Kakšno je sicer življenje uličnega glasbenika? Verjetno veliko potujete? Kje si rečeta, da sta doma?Andrej: U bistvu nismo tako nomadski ulični glasbeniki. Vsi smo doma v Ljubljani, 99 % smo odigrali na ljubljan-skih ulicah.

Kako je sprejeta muzika na ulicah? Vas poslušajo? Se ustavijo? Dobite kakšen kovanček?Ali v velikih primerih naletite na to, da gredo ljudje kar mimo?Andrej: Ja, pravzaprav se dogaja vse to. Mogoče je pro-blem, ker tudi z zakon ni čisto razjasnjeno ali se to sme ali je to beračenje. Ali ima isti status kot beračenje, če-prav nikogar en siliš, da ti karkoli da. Samo: Vsekakor največ kovancev zmečejo turisti. To kaže malo na to, da drugod po svetu malo drugače gledajo na poulično igranje. Pa seveda je turistom, ki pridejo v Lju-bljano zanimivo, če vidijo, da se tam nekaj dogaja. To je tudi dobra turistična ponudba, če mene vprašaš.

Samo in Andrej iz Horde grdih

12

Kovančkov se bo danes nabralo dovolj?Andrej: Ma ja. Nimamo nobenega minimuma, da bi rekli, vsaj toliko mora bit. Kar pade kaj.

Ampak ena ocena: je to to, kar ste pričakovali?Samo: Nič nisva pričakovala, tako da je vredu? Andrej: Ne vem, soboto je drugače najboljši dan. Tudi v Ljubljani se da ogromno zaslužiti, če si priden.

Kakšna je vizija benda? Se vidite v prihodnje še skupaj? Kaj bi radi dosegli in kje bi radi igrali?Andrej: Nimamo niti dosti časa, da bi se usedli in mo-zgali, kaj bo naprej. Tako da se dobimo in poštudiramo nove komade. Za enkrat se nam fajn zdi ljudske delat. Lahko pa, da bomo začeli tudi sami kaj komponirat. Če je bila prva plata improvizacijska in se člani sploh nismo poznali med seboj, ker je Samo sam snemal komade, jaz nisem poznal niti pevk, ne drugih. Druga plošča je ljud-ska, mogoče je logično nadaljevanje, da bi bila tretja plo-šča avtorski komadi. Bomo videli. Pustimo času čas.

Kje v Sloveniji bi lahko rekli, da ste najbolj sprejeti oziroma katera so tista mesta, kjer prideta na pozitivno nulo oziroma celo na plus?Samo: A z igranjem na ulici? Saj pravim, v Ljubljani se da. Jaz sem par let ful igral, tako da se je potem že rama, ki pritiska na meh, malo zataknila. Tako … če špilaš tri ali štiri ure, dobiš dnevnico, okrog trideset evrov, kar je meni dovolj. Če zaslužiš kot nekakšen srednji delavec in nimaš potreb po ful denarja, se da.

Kaj pa drugod po svetu? Omenila sta že, da ulične glasbenike drugače sprejemajo, bolj odprtih rok.Samo: Ja, to sem v glavnem slišal od drugih pouličnih muzičarjev. Jaz sem poskusil špilat še v Kopru in v Mari-boru in je bilo vredu. Ne morem reči, kako je vsak dan. Za Ljubljano vem, za drugo pa ne.

Kakšen vtis imate o Velenju?Andrej: Lepo je tu. Smo lepo v senčki. Samo: Pa videt je, da če greš prvič nekam s temi čudnimi instrumenti, se ljudje dosti več ustavijo in poslušajo.

Se vama zdi, da smo Velenjčani odprti za takšne malo drugačne zadeve?Samo: Očitno … če ste nas povabili in glede na odziv danes, ja.

Kako dolgo že potuješ po svetu kot one-man-band?Že kar dolgo. Od leta 2006.

Zakaj si se za to odločil?Ustanovil sem one-man-band, ko je razpadla moja prva rock‘n‘roll skupina. Takrat sem poslušal Hasil Adkins. To je one-man-band iz 50-ih, ki sem ga od nekdaj oboževal. Prav-zaprav nikoli prej nisem slišal take glasbe. Tako sem začel sam vaditi in se snemati, da bi se poslušal, ker me nihče drug ni. Kmalu sem rezerviral prva prenočišča za samostoj-no potovanje. Kariero sem dejansko začel leta 2003 s svojim prvim bendom Handevu e os mandorovas. Igrali smo surf--rock, rockabilly, psychobilly in neke garažne komade. Am-pak padli smo v vodo. Jaz sem izplaval in sam začel delati glasbo. Na enkrat se mi je odprlo in sem začel nastopati po drugih državah in po vsej Braziliji. Do danes sem v svojem domačem studiu posnel vse svoje komade.

Kaj vse pa igraš?V ospredju je vokal, čeprav so besedila za en drek. Sicer pa viola kitaro, ki je brazilska kitara, čisti kič, vreden 50 evrov. Pa še bas boben in mali boben, činelo in kazoo. Skušam predstavljati svoj način igranja kitare, ki sem ga sam razvil.

V Velenju se te spominjamo v kostumu gorile. Ja, to je bilo pred leti v Mladinskem centru. Bilo je divje! Ampak zdaj sem opustil gorilin kožuh. Mislim, da ima vsak obdobje gorile v svojem življenju. Jaz nisem več gorila.

Imaš kokošje obdobje?Verjetno zaradi komada Chicken song. No, leta 2008 sem izdal Chicken album in danes še vedno z veseljem igram komade z njega. S tem albumom sem namreč predstavil nov način igranja kitare. Zvoki kokošnjaka pač dobro zvenijo zraven.

Igraš zelo kompleksen žanr.Kaj pa vem. Rekel bi, da je danes moj stil mešanica trash rockabillya iz 50-ih, z nekimi elementi garažne muzike. Prisoten je blues, kakršnega smo poslušali v 30-ih letih. Vse skupaj pa blendiram s punkom. Ustvarjam po svoje.

Kakšne so kvalitete one-man-banda?Sam ima rad bolj primitivno glasbo. Nezahtevno in ne-komplicirano. Ampak načeloma si tako svoboden, da lahko počneš karkoli. Izbiraš sam svojo opremo, sam delaš komade. O vsem se lahko odločiš in si kadar koli premisliš.

Nisi nič omejen? Ti si sam, ostali bendi imajo več rok, ki delajo muziko.Ja, ampak včasih je to veliko. Gre za nekakšen minimali-zem. Vedno lahko zreduciraš glasbo. Ni nujno, da imaš veliko ljudi in veliko glasbil. Če imaš rad preproste stvari, preprosto glasbo, je one-man band prava stvar.

Veliko potuješ. Kje pa je tvoj dom?Zdaj sem že nekoliko manj na poti. Sicer je lažje igrati naokrog, predvsem po Braziliji, pridem pa tudi v Evropo. Povsod imam prijatelje, s katerimi tudi skupaj igram in obiskujem one-man-band festivale. To je ideja: potovati, spoznavati kraje, ljudi in delati glasbo. Doma pa sem v Curitibi v Braziliji. Se preživljaš samo s tem?Načeloma. Sem tudi grafični oblikovalec, ampak preveč potujem, da bi lahko počel samo to. Kombiniram oboje.

Kdaj nastopaš tudi na ulicah?Ja, ampak ne toliko, kot bi si želel. Predvsem sem igral v domačem mestu. Včasih prenašam s sabo ojačevalec in mali generator, da lahko igram kjer koli. Ampak ni ravno v moji navadi. To so bolj obdobja.

Kako se ljudje odzivajo?Vedno so radovedni. Ampak ni vsem všeč.

Kakšno pa je življenje one-man-banda?Lepo. Vsakemu lahko pokažeš svojo lastno glasbo.

Ampak ali ni osamljeno?Ja. Je. Ampak, ko potuješ po svetu obiskuješ zabavna mesta, srečuješ zanimive ljudi … Zame je to lepo.

Klaus Koti

14

Klaus Koti

Navajeni smo, da se hip hop izvajalec sam izpostavlja. Vi pa imate bend? Kako ste pravzaprav prišli do tega, zakaj ste se tako formirali? Člani beda že od leta 2000 repajo ob vikendih v tem cen-tralnem mladinskem centru v Murski Soboti. Od leta 2003 je vzniknilo kar nekaj mc-jev, ki so se nam pridruži-li na odru in potem je nastala neka organska tvorba, tako da od leta 2008 zelo intenzivno in enakopravno delamo na sceni.

Pravijo, da gre pri vaši glasbi za združevanje repa z rockom.S tem bi se delno strinjali. Če si pozoren poslušalec slišiš tudi primesi funka in nekaj metala. Rock je eden izmed mnogih elementov.

Užitek je poslušati vaša besedila, ki so predvsem socialno, družbeno in politično kritična. V tem odstopajo od ostalih reparskih besedil, ki se nanašajo bolj na drugo plat življenja. Zakaj se posvečate takim tematikam? Mislim, da je glavni dejavnik predvsem okolje, iz katerega izhajamo. Tukaj je Velenje v enaki situaciji, ker je v bistvu vse odvisno od nekih velikih starih koncernov, tradicio-nalnih okolij in starih zaposlenih ljudi. Potem izluščiš iz tega okolja in razen neke družbene kritike ne moreš kaj drugega posredovat. Se mi pa zdi, da je rap neke vrste nov punk, tako da če ne bo rap družbeno kritičen, ne vem kdo bo.

Lahko bi torej rekli, da je celotna prekmurska umetnost močno vpeta v to aktualno gospodarsko, družbeno stanje. Zakaj ostajate tako privrženi svojemu narečju – je tudi to neke vrste pripadnost prekmurskemu porekla ali gre tukaj še za kakšno globlje sporočilo?Delno je nek lokalni patriotizem, ki pa ni tako radikalen, kot se na prvi pogled zdi. V bistvu je prekmurščina zelo mehek jezik, ki omogoča da se mc-ji pač izražajo s tem jezikom. Zdelo bi se nam nekoliko prisiljeno, če bi se mc-ji v tem okolju izražali slovnično slovensko ali koro-ško ali pa celo angleško. To se nam zdi zelo organsko. Razmišljamo v prekmurščini, zato se nam zdi logično, da se izražamo v tem narečju.

Kje se Stekli psi vidite v prihodnjih letih na slovenski sceni?Gremo v studio, posnamemo drugo plato in upamo, da bo še letos izšla. Najverjetneje bomo delali naprej tako, kot smo do sedaj. Družbeno kritični bomo, jezni še ve-dno bomo cross overski band in upamo, da bomo čim dlje časa ostali na sceni.

Mogoče ste slišali, da so v Velenju pogoste gangsterske scene na hip hop eventih. Kaj bi sporočili tistim, ki tako žalijo hip hop kulturo?To se mi sigurno zdi napačna smer. Sicer je rap nekoliko bolj agresiven žanr, kjer lažje prihaja do teh izgredov. Ampak mislim, da je ta faza že zdavnaj presežena. Vsi raperji in glasbeniki, ki delujejo v rapu, gledajo na sloven-ski rap, kot na nek žanr, ki je produktiven, konstruktiven in lahko spreminja stvari. Te izgredi lahko še vedno osta-jajo, ampak so sigurno potisnjeni v ozadje. Mislim, da gre v pravo smer vse skupaj.

Basist Lelo

Kako ste sami zadovoljni s predstavo?Kristjan: Predstava je vedno bolj sproščena. Kakšne stvari si vedno bolj dovolimo, da še sebi žur naredimo. Joži: Monty Python je tak material, da ne moreš, da ne bi žural. To je veselje in zelo kvaliteten humor.

Zakaj ravno angleški humor? Se vam zdi, da ste ga ujeli?Kristjan: Mogoče je bil kakšen ful fen od originalov in je rekel, da ni to isto. V večini pa je to zelo dobro sprejeto. Nismo direktno prevajali, ampak smo poskušali prirediti nekatere stvari. Še danes je bil ta skeč, ki ga mi imenuje-mo velenjsko obzorje, prirejen posebej za Velenje, ker je skeč o rudnikih. Nismo samo prevajali – pri prevajanju je problem, ker je treba stvari prirediti, ker so nekatere stvari v tujem jeziku bolj smešne in ravno zaradi tega smo bili malo nezaupljivi, ko smo delali predstavo.Šalej: Ampak energijo smo ulovili. In smo rekli »to mo-ramo narediti«.

Hodimo mladi dovolj v gledališče?Kristjan: Če mladi dovolj hodijo v gledališče? Definitiv-no ne. Mislim, da sploh ne gre za gledališče. Mislim, da se mladi premalo kulturno nasploh udejstvujejo. Gledali-šče je samo skupek vseh umetnosti, ki se združijo v eni točki, kjer človek lahko dobi vse od glasbe, arhitekture, slikarstva, umetniške besede.

In zakaj?Joži: Ker umetnost sama po sebi ni tržno naravnana – v tem je problem. Ker umetnost sama po sebi ne prinaša denarja. Kristjan: Nekaj, kar je všeč večini, ne more biti – kot po pravilih – nikoli presežek. Nekaj, kar je všeč manjšini, pa – sploh pri nas, v Sloveniji, kjer nas je tako malo – se ne more razviti. Če bi Monty phytoni obstajali v Sloveniji, ne bi nikoli prišli ven, zato ker to ni pocen humor – hlače dol in rit pokazat, čeprav je, ampak je to zavito v eno takšno absurdnost. To je u bistvo norčevanje iz norčeva-nja. Nam je super, da lahko to igramo.

Pa odziv na slovenski Monty Python?Šalej: Odziv imamo pa vedno takšen, kot je bil danes. V Velenju je vedno fajn. Sem domačin pa se z drugimi stvarmi ukvarjam. Ampak vem, da v Velenje vsak, ki ga poznam, rad hodi igrat, delat, ker ve, da bo dobra publika. Kristjan: Velenje je tudi za bende fajn, to vem iz svojih časov. Velenje ima dobro razvito alternativno glasbo.

In kaj slovenski Monty Python menijo o festivalu Kunigunda?Joži: Le tako naprej! Pa da vam ne bodo zmanjševali bud-geta za to, to vam želim.

Kristjan Guček in Joži Šalej: Pythončka iz slovenskega Monty Pythona

Kratek življenjepis!A moram povedati, kdo sem? Star sem 24 let, rojen sem v Slovenj Gradcu. OŠ sem obiskoval na Livadi, nadaljeval na turistični srednji šoli, naredil sem 5. predmet in nare-dil sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje. 4 leta sem študiral v Ljubljani. Zdaj sem se vrnil iz Krakova, kjer sem bil 2 leti in 1 semester na izmenjavi. V Krakovem so nam dovolili uporabljati mašine, kar nam v Sloveniji niso. Ugotovil sem, da je to to – obdelovanje lesa. Ker je fajni material, imamo ga veliko in je relativno poceni. Zdaj se usmerjam proti temu, da bi ustanovil svoje oblikovalsko podjetje, ne v smeri oglaševanja, ampak produkti, ki bodo ljudem omogočali lažje življenje. Niti na pamet mi ne pade, da bi šel oblikovat mobitel ali neko drugo nepo-trebno zadevo. Imamo dovolj sredstev na svetu, a še ve-dno en dovolj, da bi si lahko privoščili takšne ekscese, ki jih ne potrebujemo.

Kdaj si se začel zanimati za umetnost, oblikovanje?Ko sem bil majhen, še edinec, sta bila starša velikokrat hkrati v službi. Bil sem sam doma in edina stvar, s katero sem se zamotil, je bilo risanje. Takrat sem prerisoval vse, kar sem videl in nisem nehal. Rišem ves čas, zdaj malo manj, od kar imamo računalnike, saj na računalnik stvari naredim hitreje, ampak skicirko imam ves čas pri sebi. Zdaj manj rišem, ampak si zapisujem ideje. Včasih se sredi noči zbudim in zapišem, lahko da je naslednji dan slaba ideja, včasih pa pride kakšna prava, iz sanj.

Je kdo isto odštekan v družini?Ne, jaz sem to zalaufal. Nimamo nekih umetnikov. Lahko moje otroke vprašaš, upam, da bodo rekli, da sem jaz.

Kaj imaš za svoj prvi večji projekt?Na začetku faksa oziroma že malo prej me je začela zani-mati fotografija. Začel sem z digitalno, kasneje prešel na analogno – še zdaj sem pretežno na analogni. V tem času sem postal predsednik Foto kluba Zrno Velenje. Mislim, da smo že kar prvo leto postavila razstavo Kunigunda v multimedijskem centru. Mislim, da je bila to prva večja zadeva.

Kakšni motivi te pritegnejo?Najprej se osredotočim na fotoaparat, ker si jih sam de-lam. Imam fotoaparate na lečo, navadne – klasične, ki jih poznamo. Največ pa delam s camero obscuro, to je fotoa-parat, ki ne uporablja leče, ampak uporablja zelo majhno zaslonko. Sam motiv pride šele potem, iz kamere, odvi-sno kako dolgo sem delala kamero, kje sem jo delal …

Kar imam ponavadi s seboj so ključi, mobitel, denarnico, fotoaparat in skicirko – to je 5 stvari, ki jih imam s sabo ne glede na to, kam gre. Če pride motiv, ga pošklocam. Nimam pa določenih motivov – da bi rekel, da rad slikam naravo. Če je kaj fajnega, je.

No, obstajala je ideja izdelave camero obscuro v Rdeči dvorani.Naredili bi največji fotoaparat v Evropi. Kar bi se dogajalo zunaj, bi se projiciralo v notranjost. Ampak zaradi arhi-tekture Rdeče dvorane se ni izšlo.

Kaj te motivira?Prvi cilj, ki ga imam je, da sem »na svojem«, da se rešim okrilja staršev – ne rečem, da je slabo, ampak potrebu-jem svoj mir. To me žene. ne obremenjujem se s tem, kar moram narediti. »Stvari pridejo kar same«. Ne sekiram se preveč. Tudi če gre kaj narobe, se še vedno lahko po-pravi. Moje ideje pridejo iz tega, da se ne sekiram preveč za stvari. Preprosto rečeno, ne ljubi se mi sekirat in stvari kar same pridejo na svoje mesto.

Poskušal si grafitirati.Včasih sem pomagal našim fantom pri grafitih, da bi se pa resno lotil tega, se mi pa ne zdi vredno. Fajn se je izra-žat na ta način, ampak nimam časa za vse te stvari. Ile-galno grafitiranje je malo preveč tvegano zame. Nimam se časa ukvarjat z organi pregona.

Kaj pa plezanje?Ja, plezam še vedno. Sicer manj kot nekoč, a se spet vra-čam v hribe, ker končujem faks in imam malo več časa. Drugače pa slackline, ki je v Velenju postalo spet popu-larno – hoja po štriku.

In kakšna vrsta rekreacije je to?Tu napneš gurtno med dve fiksni točki in se po njej pre-hajaš, na njej loviš ravnotežje. Dobra stran tega je, da tvoje celotno telo dela. Čeprav tega ne občutiš. Pol ure slacklina je bolj utrudljivo kot pol ure teka. Ker zraven delujejo še možgani in moraš se zelo skoncentrirati. Vča-sih nikogar ne vidim, ko sem na slacklinu. Taka mentalna telovadba. Hkrati pa se ful utrudiš.

V eMCe placu smo zate zbirali cigaretne ogorke.Ja, delam portrete znanih osebnosti, ki so umrle za rakom na pljučih ali grlu kot direktne posledice kaje-nja. Različne trdote cigaret na filtru pustijo različne barve rjavih madežev. Če filtre zlagaš enega na druge-ga, dobiš sliko. Trenutno ne najdem časa, da bi dokon-čal te stvari.

Avtor projekta Vodno mesto

18

In s čim si tako zaposlen?Takole je. Če sem v Velenju, se zbudim, grem v fotoklub in tam začnem delati. Ali fotoaparat, ali konstruiram vodno mesti ali kakšen stroj za oblikovanje plastike. Ple-zam, slacklineam, grem se sprostit v gozd, gobe nabiram. Težko bi mi bilo dolg čas. Ne obremenjujem se z drugimi stvarmi. Projekti čakajo, dokončani pa bodo. Če ne prej, ko se bom sam redno zaposlil in imel konkreten delav-nik. Mogoče bo takrat še čas za to.

Redno te srečujemo na koncertih. Ja brez glasbe ne gre. Kadarkoli delam, imam glasbo zra-ven. Včasih sva z Matejem Voglarjem pripravljala pro-gram v mladinskem centru. Zdaj on opravlja odlično delo. Jaz pridem poslušat in plesat.

Za Vodno mesto pa zbiraš pločevinke.Vodno mesto je projekt, ki se bo naslednje leto odvijal na gladini Velenjskega jezera v sodelovanju z EPK, MOV in MC Velenje. pa z drugimi podjetji. Gre za sa-mozadostno mesto sredi jezera, kjer bomo raziskovali nove načine življenja, novo razmišljanja in bolj izposta-vili vrednote, ki se izgubljajo pri ljudeh, gre za novost pri nas. Na koncu se bo lahko namesto hiše iz zidakov zgradilo kupolo. In takoj prihranil na gradbenemu ma-terialu, ogrevanju, hlajenju, času, pa še življenje v kupoli je bolj prijetno kot v pravokotnih stavbah, ki sevajo. Cilje je, da se kupole začnejo delati na tako visokem nivoju, da bi ljudje lahko živeli v njih. Na jezeru bi jih v to prepričali.

Kakšno je trenutno zanimanje za geodezične kupole?Ljudje so še kar navdušeni. Primerne so za vikend, vrtne ute, rastlinjak, bivalne enote. Nekaj se jih je že oglasilo, da bi imeli eno tako doma.

Bo to posel za preživetje ali postranska dejavnost?Vse, kar se bo dogajalo na plavajočem mestu, bo šla pre-ko mene. Oblikoval bom notranjost, pohištvo, postelje, keramiko, kozarce. Vse bo zaključena enota, ki bo širjena pod moj oblikovalsko znamko. To je lahko dobra odskoč-na deska za življenje. Če začneš z neko nekoristno aplika-cijo, se težko znajdeš v življenju.

Kako kaže?Podpora je res fenomenalna. Tudi izven Velenja. K sreči so vsi zelo zagreti za projekt. Pomoč je res neverjetna.

Še kaj zanimivega, kakšna misel?... Ja, imejte se radi!

Avtor projekta Vodno mesto

KOLORFON:INFO Kunigunda je mesečno glasilo Mladinskega centra Velenje. Programi Mladinskega centra Velenje potekajo ob podpori Mestne občine Velenje, Urada RS za mladino, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za kulturo in drugih prijateljev INFO Konigunde.

Spešl edišn Kunigunda INFO Kunigunda je posebna izdaja od koncu 14. festivala mladih kultur Kunigunda. Zbrani intervjuji so nastali v času festivala.

Odgovorna urednica: Tina FelicijanElektronska pošta: tina.felicijan@kunigunda.si Oblikoigranje: Matevž Čas

Izdajatelj:Mladinski center VelenjeŠaleška cesta 33320 VelenjeTel.: 00386(0)3–898–19–20Fax: 00386(0)3–898–19–24www.mc-velenje.siinfo@kunigunda.si

Tehnična podpora in tiskanje:Kunigunda – Regionalni multimedijski centerPrešernova 83320 VelenjeTel.: 003863/897–16–92Fax: 003863/897–16–93 www.kunugunda.org