UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

INSTRUMENTI SKUPNE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE

EVROPSKE UNIJE: PROTIDUMPINŠKI UKREPI

Študentka: Nina HLADIN Naslov: Ljubljanska 7a, Maribor Številka indeksa: 81547469 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Maribor, april 2004

2

PREDGOVOR Pogosto se sprašujemo, kako priti do boljših rezultatov na področju konkurenčnosti in na ravni družbene blaginje. Ker posamezne države sveta pogosto še danes sledijo le nacionalnim gospodarskim interesom, pri tem uporabljajo različne metode, ki zavirajo prost pretok blaga. Eden izmed ukrepov proti takšnim dejanjem je antidumping. V diplomski nalogi je poudarek na antidumpingu kot enem izmed instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike EU ter na proučevanju dejstev, ki so povezana s tem instrumentom. Opredeljeni so osnovni pojmi, kot so dumping, antidumping, cenovne zaveze, antidumpinški ukrepi ipd. Natančneje so opisani antidumpinški postopki in pravni predpisi, ki veljajo na tem področju v WTO, EU in Sloveniji. Predstavljeni so motivi, posledice in problemi antidumpinga. Delo je razdeljeno na več delov. Uvodu sledi opredelitev dumpinga in antidumpinga, osrednji del na kratko predstavi pravila v WTO, podrobneje pa skupno zunanjetrgovinsko politiko EU na področju antidumpinga. Na koncu je zbranih nekaj statističnih podatkov, ki prikazujejo trende na tem področju. Obravnavali smo tudi stanje v Sloveniji na področju antidumpinga in opisali primera, ki sta vključevala našo državo.

3

Kazalo

1 UVOD ................................................................................................................................ 6 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ................................................................ 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE.............................................................................. 7 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ..................................................................... 8 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE ....................................................................... 8

2 OPREDELITEV IN UČINKI DUMPINGA IN ANTIDUMPINGA ........................... 9 2.1 DUMPING ...................................................................................................................... 9

2.1.1 Opredelitev dumpinga .......................................................................................... 9 2.1.2 Ekonomski predpogoji za dumpinški izvoz ......................................................... 11 2.1.3 Oblike dumpinga ................................................................................................ 13 2.1.4 Motivi za dumping .............................................................................................. 16 2.1.5 Profitabilnost dumpinga..................................................................................... 17 2.1.6 Dumping iz različnih vidikov - različni interesi držav ....................................... 18

2.1.6.1 Dumping z vidika države uvoznice ............................................................. 19 2.1.6.2 Dumping z vidika države izvoznice ............................................................ 20 2.1.6.3 Dumping z vidika tretjih držav.................................................................... 21

2.1.7 Učinki dumpinga ................................................................................................ 21 2.1.7.1 Opredelitev in oblike škode......................................................................... 21 2.1.7.2 Vzročna zveza med dumpingom in škodo................................................... 23

2.2 ANTIDUMPING ............................................................................................................ 24 2.2.1 Opredelitev antidumpinga .................................................................................. 24 2.2.2 Prodaja pod stroški, cenovna diskriminacija ..................................................... 25 2.2.3 Ugotavljanje dumpinga ...................................................................................... 25 2.2.4 Izračunavanje normalne cene............................................................................. 25 2.2.5 Izračunavanje izvozne cene ................................................................................ 27 2.2.6 Podobni proizvod................................................................................................ 28 2.2.7 Izračun dumpinških marž ................................................................................... 28 2.2.8 Motivi za antidumping........................................................................................ 29 2.2.9 Splošni argumenti za zaščito .............................................................................. 29 2.2.10 Oblike in vrste antidumpinških ukrepov ........................................................... 30 2.2.11 Učinki antidumpinga ........................................................................................ 30 2.2.12 Makroekonomski pogled na antidumping......................................................... 31

4

2.2.13 Spornost antidumpinga..................................................................................... 31

3 OPREDELITEV ANTIDUMPINGA V EU IN WTO................................................. 32 3.1 ANTIDUMPING V WTO ............................................................................................... 33

3.1.1 Mednarodno sprejeta načela.............................................................................. 34 3.1.1.1 Most - favoured - nation .............................................................................. 34 3.1.1.2 National treatment ....................................................................................... 34

3.2 ANTIDUMPING V EU ................................................................................................... 34 3.2.1 Zgodovina antidumpinga v EU........................................................................... 34

3.2.1.1 Kennedyjev krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu ........................... 35 3.2.1.2 Tokijski krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu ................................. 36 3.2.1.3 Urugvajski krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu............................. 37

3.2.2 Trenutno veljavni pravni predpisi EU glede antidumpinga ............................... 38

4 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU NA PODROČJU ANTIDUMPINGA............................................................................................................. 39

4.1 RAZLIČNI CILJI / MOTIVI UVAJANJA ANTIDUMPINGA ................................................... 39 4.2 PRAVILA, KI UREJAJO POGOJE IN POSTOPEK ZA UVAJANJE ANTIDUMPINŠKIH CARIN.... 39

4.2.1 Gatt article VI..................................................................................................... 39 4.2.2 Uredba EC 384/96.............................................................................................. 40 4.2.3 Sklep ECSC 2277/96........................................................................................... 42

4.3 GLAVNI PRINCIPI EC 384/96....................................................................................... 43 4.4 POSTOPEK ZA UGOTAVLJANJE DUMPINGA IN UVEDBO ANTIDUMPINŠKIH UKREPOV..... 43

4.4.1 Pritožba na dumpinški uvoz oziroma prijava dumpinga.................................... 45 4.4.2 Preiskava in sprožitev postopka ......................................................................... 45 4.4.3 Uvedba ukrepov.................................................................................................. 46 4.4.4 Ponovna preiskava ............................................................................................. 47 4.4.5 Možnost pritožbe na odločitev............................................................................ 47

4.5 OBRAMBNI UKREPI ..................................................................................................... 47 4.5.1 Začasni ukrepi .................................................................................................... 47

4.5.1.1 Cenovne zaveze ........................................................................................... 48 4.5.2 Dokončni ukrepi ................................................................................................. 49

4.5.2.1 Antidumpinške carine.................................................................................. 49 4.5.2.2 Retroaktivne antidumpinške carine ............................................................. 50

4.5.3 Sporazumne rešitve............................................................................................. 50 4.6 POGOJI ZA UVEDBO UKREPOV ..................................................................................... 50 4.7 TRAJANJE, PRENEHANJE IN PREGLED ANTIDUMPINŠKIH UKREPOV............................... 51 4.8 PRISTOJNOSTI ORGANOV NA PODROČJU ANTIDUMPINGA............................................. 51

4.8.1 Organi EU .......................................................................................................... 51 4.8.1.1 Vpliv na odločitve organov EU................................................................... 51

4.8.2 The Committee on anti-dumping practices......................................................... 52 4.9 OBVEŠČANJE JAVNOSTI............................................................................................... 52 4.10 POSLEDICE ANTIDUMPINGA ...................................................................................... 53 4.11 KONKURENCA IN ANTIDUMPING ............................................................................... 53 4.12 PROBLEMI ANTIDUMPINŠKIH POSTOPKOV ................................................................. 54

5 STATISTIČNI PODATKI EU O ANTIDUMPINGU................................................. 56

5.1 TRENDI V UPORABI ANTIDUMPINGA DO LETA 1995 ..................................................... 56 5.2 PRISOTNOST ANTIDUMPINGA IN TRENDI PO LETU 1995 ............................................... 57

5

5.2.1 Število preiskav in uvedenih antidumpinških ukrepov........................................ 60 5.2.2 Prisotnost antidumpinga po sektorjih ................................................................ 62 5.2.3 Prisotnost antidumpinga po državah.................................................................. 62

6 SLOVENIJA IN ANTIDUMPING PRED IN PO VKLJUČITVI V EU................... 63 6.1 SLOVENIJA IN ANTIDUMPING PRED VKLJUČITVIJO V EU.............................................. 63 6.2 SLOVENIJA IN ANTIDUMPING PO VKLJUČITVI V EU ..................................................... 64 6.3 URAD RS ZA VARSTVO KONKURENCE......................................................................... 64 6.4 PRIMER UVEDBE ANTIDUMPINŠKEGA POSTOPKA PROTI SLOVENIJI .............................. 64 6.5 PRIMER UVEDBE ANTIDUMPINŠKEGA POSTOPKA S STRANI SLOVENIJE ........................ 64

7 SKLEP ............................................................................................................................. 66

8 POVZETEK.................................................................................................................... 69 SEZNAM TABEL, SLIK IN GRAFOV TABELA 1: HIPOTETIČNI PRIMER 1 ............................................................................17 TABELA 2: HIPOTETIČNI PRIMER 2 ............................................................................18 SLIKA 1: ANTIDUMPINŠKI POSTOPEK .......................................................................43 GRAF 1: ŠTEVILO PREISKAV, UVEDENIH S STRANI EU PROTI TRETJIM DRŽAVAM IN ŠTEVILO PREISKAV, UVEDENIH S STRANI TRETJIH DRŽAV PROTI EU ...........................................................................................................................59 GRAF 2: ŠTEVILO UKREPOV, UVEDENIH S STRANI EU PROTI TRETJIM DRŽAVAM IN ŠTEVILO UKREPOV, UVEDENIH S STRANI TRETJIH DRŽAV PROTI EU ...........................................................................................................................59 TABELA 3: STATISTIČNI PODATKI O ANTIDUMPINGU .........................................60

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Zadnje stoletje je zaznamovala izredna rast industrijske proizvodnje. Naglemu razvoju industrije je botroval tudi razmah mednarodne trgovine. Eden izmed odločilnih pogojev zanjo je bila tržna liberalizacija. Neovirana menjava blaga v svetovni trgovini lahko vodi do mnogo boljših rezultatov na področju konkurenčnosti trga in ravni družbene blaginje. Vendar različne države sveta še danes v praksi pogosto sledijo nacionalnim gospodarskim interesom in uporabljajo različne ukrepe usmerjanja zunanjetrgovinskih tokov, s katerimi zavirajo prost pretok blaga in storitev med ekonomskimi prostori. Poleg liberalne trgovine je pomembna tudi poštena (fair) trgovina. Antidumping kot sklop ukrepov za preprečevanje omejevanja poštene trgovine je postal eden najpogosteje uporabljenih instrumentov za omejevanje vprašljivega uvoza. Antidumping oz. protidumping je pojem, s katerim v mednarodni ekonomiji označujemo program ukrepov proti dumpinškim izvozom. V sklop ukrepov uvrščamo navadne zaščitne carine, posebne antidumpinške carine, prepovedi oz. cenovne in količinske omejitve izvoza in drugo. Ker antidumpinška politika izhaja iz predpostavke, da dumping povzroča škodne ekonomske posledice, je treba ugotoviti, katere oblike dumpinga take posledice lahko povzročijo in za koga so v določenih primerih tudi škodljive. Treba je ugotoviti, kakšne so njegove posledice na trgu države uvoznice, izvoznice in na trgih tretjih držav, ki so posredno udeležene v menjavi dumpinškega blaga.

7

Da bi Evropska unija (v nadaljevanju EU) zavarovala svoje gospodarstvo pred škodljivimi dejanji nečlanic, je sprejela pravila, ki določajo skupno zunanjetrgovinsko politiko. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi World Trade Organisation (v nadaljevanju WTO), s katerim EU na področju antidumpinga tudi tesno sodeluje. V diplomski nalogi bo tako poudarek na antidumpingu kot enem izmed instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike EU ter na proučevanju dejstev, ki so povezana s tem instrumentom. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela je preučiti antidumping kot enega izmed instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike EU. Predvsem nas bo zanimalo najnovejše stanje na področju antidumpinga, zbrali oziroma povzeli pa bomo tudi že zapisane vire s tega področja. Poskušali bomo čim podrobneje in čimbolj jasno predstaviti omenjeno temo. Cilji:

• opredeliti pojem dumping, obširneje pa antidumping, • raziskati vlogo WTO pri skupni zunanjetrgovinski politiki EU na področju

antidumpinga, • razčleniti trenutno veljavne pravne predpise EU na področju antidumpinga, • predstaviti motive, obrambne ukrepe in postopek za določitev obrambnih ukrepov, • ugotoviti razvitost in učinkovitost antidumpinške obrambe v EU, • raziskati posledice in probleme uvajanja antidumpinških ukrepov v EU, • predstaviti pristojnosti organov EU na področju antidumpinga, • s pomočjo statističnih podatkov in primerov ugotoviti, kakšno je dejansko stanje v

praksi, • na kratko povzeti stanje v Sloveniji na področju antidumpinga in oceniti posledice

prevzema skupne zunanjetrgovinske politike EU ter v njenem okviru antidumpinške zakonodaje na slovensko gospodarstvo .

Osnovne trditve:

8

• primerov dumpinga v EU je veliko, število se z večanjem obsega menjave še povišuje,

• antidumpinških postopkov je manj kot primerov dumpinga, • postopki za določitev antidumpinških ukrepov so dolgotrajni in zapleteni, • dumping je težko dokazljiv, • največ antidumpinških postopkov, uvedenih s strani EU, je proti državam v

razvoju, • antidumping v EU se uporablja zgolj kot sredstvo za preprečevanje oviranja proste

trgovine, • javnost v EU ni dovolj seznanjena s problemom dumpinga in antidumpinških

ukrepov, • Slovenija je v celoti prevzela pravni red EU, torej tudi del, ki zadeva antidumping, • v preteklosti je Slovenija le redko izvajala antidumpinške ukrepe.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Diplomsko delo bo temeljilo predvsem na predpostavki, da imajo vse države tržno gospodarstvo in da k temu tudi težijo. Naslednja predpostavka je, da imajo vse članice EU na področju antidumpinga enak cilj oz. namen, ki ga dosegajo pod skupnim okriljem EU. Predpostavljamo tudi, da znotraj EU ni dumpinga, ker obstaja enoten trg. Antidumping kot sredstvo pa je po naših predpostavkah redno v rabi, saj je legalno sredstvo za preprečevanje oviranja proste trgovine med državami. Omejitve Diplomsko delo bo omejeno samo na enega izmed instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike EU, na antidumping. Raziskava bo osredotočena na trenutno stanje na tem področju in manj na razvoj ter zgodovino tega instrumenta. Podrobneje bomo preučili antidumping na makroekonomski ravni, manj nas bo zanimal njegov učinek na mikroekonomski ravni. Omejili se bomo samo na primere, ki so neposredno povezani z EU, tudi statistični podatki bodo izvirali iz virov EU in WTO. Ob koncu bomo na kratko pogledali, kakšno je stanje glede antidumpinga v Sloveniji, čeprav je na področju le-tega pri nas malo napisanega, še manj so znani statistični podatki. Viri na področju antidumpinga so predvsem pravni, ekonomskih virov je manj. Literatura je pogosto zastarela, najnovejši statistični podatki pa so težko dostopni. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode

9

Diplomsko delo bo predvsem makroekonomska raziskava, ker bomo proučevali antidumping na državni ravni oziroma na ravni Evropske unije. Makroekonomska raziskava bo statična, saj bo ugotavljala trenutno stanje na področju skupne zunanjetrgovinske politike EU, področje antidumpinga. Delno bo raziskava tudi dinamična in komparativna, saj bomo na kratko proučili tudi proces nastajanja oziroma širjenja sprememb, ki ga povzroči začetna sprememba določenih spremenljivk. V delu bosta uporabljena oba pristopa, deskriptivni in analitični, ker bomo uporabili opisovanje kot sredstvo podajanja ugotovitev in analitični pristop za raziskovanje vzrokov pojavov in njihovo medsebojno odvisnost. V okviru deskriptivnega pristopa bo v diplomskem delu uporabljena metoda deskripcije za postopek opisovanja dejstev, procesov in pojavov. Komparativna metoda bo uporabljena za primerjavo antidumpinga v WTO, EU in Sloveniji. Uporabljena bo tudi zgodovinska metoda, saj bomo na kratko povzeli zgodovinsko dogajanje na področju antidumpinga v EU. Metodo kompilacije pa bomo uporabili za povzemanje spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa bosta uporabljena oba načina sklepanja, deduktivni in induktivni. Podatke, ki bodo vir diplomskega dela, bomo zbrali s pomočjo prebiranja domače in predvsem tuje strokovne literature, delno tudi s pomočjo metode povpraševanja, ker bomo za posamezne odgovore poprosili zaposlene na posameznih inštitucijah v Sloveniji, ki so neposredno povezane z antidumpingom. 2 OPREDELITEV IN UČINKI DUMPINGA IN ANTIDUMPINGA 2.1 Dumping 2.1.1 Opredelitev dumpinga Izraz dumping prihaja iz angleškega glagola »to dump«, ki v izvorni obliki pomeni raztovoriti, izprazniti, odvreči, odložiti, v prenesenem smislu pa poceni prodajati na drugem tržišču. Etimološko torej izraz označuje postopanje izvoznika, da se znebi določenih proizvodov, da jih iztovori na določeno drugo tržišče, kar je praksa v mednarodni trgovini (Ilešić 1988, 13-14). Po klasični definiciji Jacoba Vinerja (1921) se dumping definira kot cenovna diskriminacija med različnimi tržišči. Tudi danes, po tolikih letih, ta definicija še vedno popolnoma drži in je skladna z definicijami v pravnih predpisih na mednarodnih in državnih ravneh. Po odredbah GATT-a je reč o dumpingu v slučaju izvoza proizvoda iz ene države v drugo po ceni, ki je nižja od normalne vrednosti proizvoda. Za primerjavo, po

10

odredbah ZDA pa je dumping prodaja proizvoda na tržišču ZDA po ceni, nižji od poštene (fair) vrednosti (Ilešić 1988, 13-14). Bobek in Gusel menita, da govorimo o dumpingu takrat, kadar določeno gospodarstvo ob vzpodbudi svojih podjetnikov prekorači mednarodno sprejeta načela o trgovanju in s tem povzroči škodo neki drugi državi (Bobek in Gusel 1998, 105), Kenda pa dodaja, da opredelitev dumpinga ostaja subjektivna ocena prizadetih gospodarstev, čeprav je ta v mednarodnem pravu natančno opredeljen. Konkretno namreč pomeni razlog prizadete države, da sproži postopek proti državi, ki izvaja dumping, in sama ustrezno ukrepa. Izvede torej antidumping, in to zaradi »nefair« trgovine oz. nelojalne konkurence. Za to, kdaj postane trgovina »nefair« oz. kdaj je konkurenca nelojalna, ni povsem objektivnega merila. Lahko obstaja še tako izrazita diskriminacija kupcev (to je prav tisto, na čemer dumping temelji), pa postopek ne bo sprožen, če pri tem nihče ne bo prizadet. Že zaradi majhne diskriminacije med domačimi in tujimi kupci pa lahko neko gospodarstvo uvede protidumping, če pri tem dovolj učinkovito zaščiti domače rezidente in prizadene tuje (Kenda 2001, 38). Špec in Turk razlagata dumping kot mnogo težjo obliko nelojalne konkurence, s katero namerava prodajalec doseči svoj cilj, to pa je prodaja blaga na poseben način, z različnimi motivi v ozadju. Običajno dosega takšno prednost v ravni cene zaradi slabo plačane delovne sile, nižjih davčnih in prispevnih obremenitev, zaradi intervencije države v obliki subvencij in podobno, lahko pa tudi s pomočjo devalvacije, ki izvozniku daje boljši rezultat prihodka v domači valuti, ali pa gredo nizke izvozne cene na račun posebno visokih domicilnih cen (Špec in Turk 2000, 107). Ferlinc pa meni, da je dumping pojem, ki se pojavlja v trgovanju med državami, med katerimi obstajajo trgovinske ovire (carinske ali necarinske). Običajna definicija dumpinškega uvoza je »prodaja blaga pod normalno ceno na nekem tujem trgu« oziroma »cenovna diskriminacija med kupci blaga na različnih trgih«. Blago se na tujem trgu prodaja po ceni, ki je nižja od normalne, zlasti zaradi uvajanja novega izdelka na tujem trgu, zaradi prilagajanja cenam na tem trgu, prodaje presežkov in izrivanja tekmecev s trga ali celo njihovega uničenja (Ferlinc 2003, 17). Poslovanja na notranjem trgu EU ne urejajo pravila o zunanjetrgovinskem poslovanju, temveč zlasti pravila o varstvu konkurence in prostem pretoku blaga. Podjetje načeloma lahko na notranjem trgu EU prodaja po precej znižanih cenah, če pri tem ne krši nacionalnih pravil o preprečevanju omejevanja konkurence (učinek omejevanja konkurence je omejen na posamezno državo članico) oziroma pravil, ki jih v tej zvezi določa pravo Skupnosti (učinek omejevanja se razteza na dve ali več držav članic), in nacionalnih pravil o preprečevanju nelojalne konkurence, ki obstajajo le na nacionalni ravni (Ferlinc 2003, 17). Mednarodna trgovinska organizacija WTO pa opredeljuje dumping na splošno kot pojav mednarodne cenovne diskriminacije, kadar je cena prodanega proizvoda v uvozni državi nižja od cene enakega proizvoda v izvozni državi ali tudi v kateri drugi državi, ki ta proizvod uvaža. Situacija je redkokdaj tako poenostavljena, zato je potrebno sprožiti veliko kompleksnih analitičnih korakov, da bi določili primerno ceno na trgu države izvoznice, ki

11

jo poznamo pod nazivom normalna vrednost in primerno ceno na trgu države uvoznice, znano kot izvozna cena. S pomočjo tih dveh cen lahko delamo primerjave (WTOd 2003). Ali gre v primeru, ko podjetje izvaža proizvod po nižji ceni, kot jo normalno zaračunava na domačem tržišču, tudi za nepošteno trgovino, pa WTO ne presoja. WTO se osredotoča na to, kako lahko oziroma česar ne morejo storiti vlade držav, ko reagirajo na pojav dumpinga. Vlade poskušajo urejati in kaznovati takšne akcije z antidumpinškimi ukrepi (WTOa 2003). Ilešić pravi, da je, med drugim, potrebno upoštevati razliko med dumpingom kot ekonomsko kategorijo, to je način plasiranja proizvodov na tuja tržišča, in dumpingom kot pravno kategorijo, to je nedovoljeno poslovanje v mednarodni trgovini, točneje poslovanje, proti kateremu lahko država uvoza nastopi z ukrepi, ki bi bili drugače po pravilih mednarodne trgovine nedopustni. Ekonomski pojem je širši kot pravni, saj za obstoj pravno relevantnega dumpinga ni dovolj le prodaja po ceni, nižji od normalne vrednosti, temveč morajo biti izpolnjeni še nekateri drugi pogoji, od katerih je najbolj značilen element škode, ki jo mora takšen izvoz povzročati v industriji države uvoznice (Ilešić 1988, 13-14). Za pravilno razumevanje pravnega dumpinga in dopustnih protisankcij je potrebno najprej analizirati ekonomski koncept dumpinga, to je, v kakšnih razmerah in iz kakšnih razlogov prihaja do njega in kakšne posledice povzroča (Ilešić 1988, 13-14). Dumping je torej predvsem zunanjetrgovinski pojav, zato na notranjem trgu EU ni mogoč, ker so med državami članicami odpravljene trgovinske ovire, zaradi česar je mogoč povratni uvoz blaga.

2.1.2 Ekonomski predpogoji za dumpinški izvoz1

Vsak proizvajalec, ki je vzpodbujen z enim od motivov, ni tudi sposoben, da prakticira dumpinški izvoz. V ekonomskem pogledu morajo biti za možnost prodaje po dumpinških cenah izpolnjeni trije pogoji, od katerih se prva dva nanašata na sfero povpraševanja, tretji pa na ponudbo:

• Možnost diferenciranja in različnega nastopanja na različnih tržiščih: če izvoznik želi na tujem tržišču prodajati ceneje kot na domačem, mora imeti najprej garancijo, da to blago ne bo našlo poti nazaj na domače tržišče oziroma na tisto tržišče, kjer so cene višje. Možnost za diferenciacijo tržišča je lahko rezultat treh skupin dejavnikov:

- pravne ovire (carinske ali druge ovire v državi, kjer so cene višje), - dejanske ovire (kadar je npr. govora o blagu s kratkim rokom trajanja, ki ne

bi preneslo reeksporta in retransporta, ali kadar je blago že v fazi končne proizvodnje, prilagojeno tehničnim zahtevam in drugim standardom države, v katero se prodaja in se ne more prodajati na druga tržišča) ali

1 Povzeto po: Ilešić 1988

12

- ekonomske ovire (to je, kadar bi npr. visoki prevozni stroški reeksporta v celoti izničili razliko med nižjo ceno tujega in višjo ceno domačega blaga).

Nekateri teoretiki dodajajo še eno zahtevo v pogledu domačega tržišča: dumpinški izvoznik mora na domačem tržišču imeti takšen položaj, ki mu omogoča, da cene formira bolj ali manj po svoji volji. Čeprav je v praksi zelo redek slučaj, da je dumpinški izvoznik hkrati monopolist oziroma oligopolist na domačem tržišču, se smatra, da to vseeno ni poseben pogoj za izvedbo dumpinga. Resnica je, da se, vsaj za trajnejši dumping, za prodajo po visokih cenah na domačem tržišču mora ustvariti materialna osnova, s katero se pokriva izpad prihodkov v prodaji v izvozu. Visoke cene so lahko tudi rezultat delovanja domačega tržišča in ne izključno rezultat monopolnega položaja.

• Različna stopnja elastičnosti povpraševanja na različnih tržiščih: temelji na ekonomsko nesporni predpostavki, da je cenovna diskriminacija med različnimi kupci oziroma različnimi tržišči mogoča oziroma dobičkonosna samo takrat, kadar ena kategorija kupcev hitreje reagira na spremembo cene kot druga. Na različno elastičnost povpraševanja vpliva veliko dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji:

- splošni nivo cen, - stopnja nujnosti, potrebnosti proizvoda za potrošnika, - obstoj oziroma možnost nabave substituta oziroma zamenljivega proizvoda,

to je proizvoda, ki, čeprav fizično drugačen, lahko zadovoljuje isto potrebo potrošnika.

• Struktura stroškov, to je odnos fiksnih in variabilnih stroškov: različne cene niso v

istem razmerju proti proizvodnim stroškom. Tam, kjer so v strukturi proizvodih stroškov variabilni stroški relativno nizki v primerjavi s fiksnimi, se bo lahko proizvajalec lažje odločil za dumpinški izvoz, ki po definiciji označuje prodajo večjih količin po nižjih cenah. V tem primeru bo namreč izguba, ki nastane pri prodaji po dumpinških cenah, relativno nižja in lažje nadoknadljiva s prodajo po višjih cenah na domačem tržišču. To hkrati tudi pomeni, da se marginalni stroški, to je dodatni stroški po enoti proizvoda, morajo zniževati, da bi dumpinški izvoz bil izvedljiv oziroma, da bi se izplačal.

V teoriji se pogosto navaja, da je za obstoj oziroma uspeh dumpinga v vsakem primeru neobhoden obstoj vseh treh navedenih ekonomskih zahtev. Za pojavne oblike dumpinga, pri katerih je osnovni motiv maksimiranje prihodkov oziroma prilagajanje obstoječim cenam, je namreč vsekakor potrebno, da so izpolnjene vse tri zahteve. Medtem ko za t.i. predatory dumping, ki je po svoji naravi začasnega trajanja, zadostuje obstoj prve oz. glavne zahteve, to je možnost diferenciacije med različnimi tržišči. Izvoznik, katerega glavni cilj je uničiti svojo konkurenco, sprejema dumping brez ozira na njegovo profitabilnost na kratki rok z zavedanjem, da bo s kasnejšim dvigom cen z lahkoto nadoknadil izpad prihodka. Zato se smatra, da je pravilneje trditi, da je za obstoj dumpinga neobhodna samo zahteva po diferenciaciji tržišča, medtem ko sta ostali dve ekonomski zahtevi pogoj za njegovo profitabilnost.

13

2.1.3 Oblike dumpinga Včasih na prvi pogled ni lahko razumeti, zakaj bi, po eni strani, nekdo želel prodajati proizvode po čim nižji ceni, celo pod ceno, po drugi strani pa, zakaj bi se država, v katero se to poceni blago uvaža, takšne prodaje, ki brez pomislekov predstavlja ugodnost za njene potrošnike, branila in jo poskušala preprečiti. Za realno razumevanje dogajanja v praksi je zato potrebno imeti v mislih realne ekonomske vidike posameznih držav in si na podlagi njih razlagati razloge, motive in posledice dumpinga, ki niso vedno enaki, temveč se medsebojno razlikujejo kot tri glavne pojavne oblike:

• Začasni dumping, kadar pride do prodaje nakopičenih zalog po nizkih cenah; do takšne prodaje pride zaradi tega, ker lastnik zalog ne želi povzročiti padca cen na svojem domačem tržišču, temveč raje prodaja blago na tujih tržiščih po kakršnikoli ceni (Ilešić 1988, 22-27); Bobek in Gusel to obliko dumpinga imenujeta prehodni dumping, ki se lahko pojavi takrat, kadar mora izvoznik postaviti ceno, ki bo nižja od mejnih stroškov in sicer zaradi maksimiziranja prodaje in povečanja tržnega deleža. Kot možne vzroke za tovrsten dumping navajata naslednje:

o vstop novega proizvajalca z novim proizvodom na neko tradicionalno tržišče; podjetje bo postavilo nizko ceno, nižjo od normalne, da bi pritegnilo kupce in jih na ta način odvrnilo od tradicionalnih blagovnih znamk na tem trgu. Ta motiv je precej pogost in ne pomeni eliminiranja konkurentov, temveč le željo po vstopu na tuji trg. Ta oblika dumpinga ima srednjeročen značaj, kajti po uspešnem plasiranju novega izdelka bo proizvajalec dvignil ceno na konkurenčno raven;

o začetne razvojne faze v industriji visoke tehnologije; s povečanjem proizvodnih serij za izvoz (namesto zgolj majhnih serij za domači trg) se bodo znižali stroški na enoto proizvoda. Dumping se torej izvaja zaradi prednosti izrabe degresije stroškov (Bobek in Gusel 1998, 108).

• Dolgoročni ali kontinuirani dumping, za katerega je značilna namera izvoznika, da

trajno oziroma dolgoročno prodaja blago na tujem tržišču po nizki ceni, brez namere, da v ugodnih razmerah ceno dvigne.

• Kratkoročni dumping, s katerim razumemo prodajo po nizkih cenah v relativno kratkih časovnih razdobjih, z namero izvoznika, da cene dvigne na normalni ali celo višji nivo takoj, ko mu bo to tržišče dopuščalo (Ilešić 1988, 15-16).

Poleg že navedenih obstaja še veliko drugih oblik, v katerih se pojavlja dumping:

• Državni dumping: ta termin se nanaša na tretman izvoza iz držav z netržnim sistemom gospodarstva, ki sloni na predpostavki, da domače cene in domači stroški proizvodnje v teh državah ne morejo služiti kot osnova za določanje normalne vrednosti blaga; zaradi tega se v pravni regulativi (mednarodni in notranji) za določanje normalne vrednosti v takšnih primerih predvidevajo posebne metode (Ilešić 1988, 22-27).

• Navzkrižni dumping: s tem terminom označujemo prakso države (industrijske veje), ki se sooča z dumpinškim uvozom tako, da tudi sama začne prakticirati dumpinški izvoz nekega drugega proizvoda in to v državo, iz katere prihaja

14

dumpinški izvoz ali pa tudi v katerokoli drugo tretjo državo. Ta oblika nima neke prave ekonomske motivacije, je pa vse obširnejša (Ilešić 1988, 22-27).

• Obrnjeni dumping: označuje pojav, kjer se blago na domačem tržišču prodaja ceneje kot na tujem, kar predstavlja zrcalno sliko normalnega dumpinga. V praksi je ta pojav manj poznan, ta oblika dumpinga ni predmet prave regulacije na mednarodnem notranjem nivoju, vendar pa tudi ni izključen, še posebej ob pogojih pomanjkanja blaga (Ilešić 1988, 22-27).

• Posredni dumping: to so primeri, ko dumpinško blago ni neposredno uvoženo iz države porekla, temveč preko neke tretje države, v ne bistveno spremenjeni obliki; takšen primer dumpinga je v pravnem pogledu izenačen z običajnim dumpingom, pri čemer se za osnovo pri določanju normalne vrednosti lahko vzame ali cena enakega proizvoda v državi porekla blaga ali pa domača cena v državi, preko katere je blago transferirano (Ilešić 1988, 22-27).

• »Third country dumping«: termin označuje situacijo, ko dumpinški izvoz v eno državo prinaša škodo industrijski panogi v tretji državi, katere proizvajalci so do tedaj bili pomembni izvozniki na isto tržišče; za razliko od posrednega dumpinga se tukaj tretja država ne pojavlja kot udeleženec dumpinga, temveč kot oškodovana stran. Kot tudi v primeru posrednega dumpinga multilateralna regulativa mednarodne trgovine v okviru GATT-a omogoča jemanje v obzir tudi takšne škodne posledice, ki nastajajo za tretje države in njihova gospodarstva (Ilešić 1988, 22-27).

• Povratni dumping: v teoriji se o tej obliki govori takrat, kadar se blago, ki je predmet dumpinškega izvoza v državo A, naknadno izvozi po enako nizkih cenah nazaj v državo porekla B. Gre za možnost, ki je več ali manj bolj teoretične narave, saj se lahko uporablja le, če je domače tržišče države A dovolj zaščiteno pred povratnim uvozom iz države porekla (Ilešić 1988, 22-27).

• Prikriti dumping: ali so izvozne cene dumpinške ali ne, se največkrat določa na osnovi t.i. transakcijske vrednosti blaga, to je vrednosti, navedene v zaključenem poslu med domačim uvoznikom in tujim izvoznikom. Kadar sta uvoznik in izvoznik medsebojno (kapitalno ali na kateri drugi način) povezana, je mogoče obstoj dumpinga prikriti na način, da se v transakciji navede višja cena od tiste, ki se v resnici plača. S tem za uvoznika, ki blago prodaja dalje, navidezno nastaja izguba, ki ga na drugi način pokrije partner - izvoznik. Zato so tudi snovalci zakona to obliko vključili v okvir dumpinga in s tem omogočili njegovo preprečevanje (Ilešić 1988, 22-27).

• Sekundarni dumping: za razliko od prikritega dumpinga je v sistemu zaščitnih ukrepov veliko težje izvesti zaščito proti t.i. sekundarnem dumpingu, pri katerem predmet dumpinškega izvoza ni končni proizvod, temveč se dumpinške cene navezujejo na repromaterial, surovine, tudi na energijo, vgrajeno v izvozni izdelek. Pojavne oblike sekundarnega dumpinga so lahko najrazličnejše, od cenovne diskriminacije v okviru države izvoza (tisti, ki imajo za proizvod na razpolago cenejšo surovino ali energijo kot ostali proizvajalci) ali pa, da so surovine ali repromateriali predhodno uvoženi na to tržišče po dumpinških cenah. Problem sekundarnega dumpinga je zelo kompleksen, zato povzroča veliko težav pri reguliranju in preprečevanju (Ilešić 1988, 22-27).

• Socialni dumping: za posamezno industrijsko panogo v državi uvoza je škodljiv in nevaren vsak poceni uvoz iz tretjih držav, ne glede na razloge, ki konkretnemu izvozniku omogočajo prodajo po nizkih cenah. Za konkurenta je zato irelevantno,

15

ali so nizke cene posledica cenovne diskriminacije v državi izvoza, ali nizkih proizvodnih stroškov, v katere zraven ostalega spadajo tudi eventuelni nizki osebni prejemki in socialne dajatve delavcev v državi izvoza. Gre za legitimno koriščenje komparativnih prednosti posamezne države in njenega gospodarstva. Zato ni slučajno, da je relativno velik delež protidumpinških postopkov usmerjen proti državam v razvoju, katerih skupna značilnost je relativno nizek nivo osebnih prejemkov oz. relativno poceni delovna sila, zraven tega pa še nizki socialni izdatki (Ilešić 1988, 22-27). Kenda pa socialni dumping razlaga kot pojav, kadar je določeno gospodarstvo z izvozom na neko tuje tržišče doseglo konkurenčno prednost zaradi nominalno nižjih plač. Ne gre torej za realno nižje ali višje vrednotenje dela med deželami udeleženkami kot posledico družbene produktivnosti, marveč za različno prikazovanje kalkulativne postavke dela v določenem proizvodu. Nižje plače so lahko posledica daljšega delovnega dne, manjših davčnih obremenitev dela, manjših socialnih odvajanj, nižjih cen prehrambenih proizvodov zaradi državnega subvencioniranja ipd. Tako je lahko izvozni proizvod na nekem tujem tržišču bistveno cenejši kakor enak proizvod v državi uvoznici, ki ga kalkulira drugače. Socialni dumping ne pomeni dumpinga v pravem pomenu besede, ker pri njem dejansko ne prihaja do diskriminacije med domačimi in tujimi kupci. Država izvoznika se v tem primeru odreka le normalnim družbenim dajatvam (katerim se druga država ne odreka) in tako sama z izvozom ustrezno nižje vrednoti svoje delo. Tako lahko pridobi na določenem tujem tržišču pomemben delež, vendar to ni podlaga za pravni postopek zoper dumping, ker je isti proizvod enako (nizko) vrednoten tudi v odnosu do domačih kupcev (Kenda 2001, 38-40).

• Storitveni dumping: mednarodni promet s storitvami še vedno ostaja izven okvira GATT-a. Praksa pa kaže, da je dumpinški nastop možen tudi v sektorju storitev. Posebna situacija nastane, ko takšen storitveni dumping neposredno vodi do nizkih cen blaga, ki se izvaža. Tipičen primer tega je t.i. transportni dumping (blago, katerega cena sama po sebi ni dumpinška, ker ni nižja od cene na domačem tržišču, zaradi poceni, pogosto tudi subvencioniranega transporta, pa velja na tujem tržišču kot dumpinška, saj je nižja od vseh ostalih) (Ilešić 1988, 22-27).

• Tehnični dumping: v strokovni terminologiji se ta izraz uporablja za označevanje primerov, ko so cene v resnici dumpinške, vendar ne ogrožajo domače industrije, zaradi česar tudi ni potrebe za uvajanje zaščitnih ukrepov. Iz tega je razvidno, da v praksi odgovornega organa ne zanima, ali je obnašanje izvoznika korektno ali ne, temveč le, ali je povzročena škoda oz. preti nevarnost škode za domače gospodarstvo (Ilešić 1988, 22-27).

• Valutni dumping: O valutnem dumpingu govorimo, kadar je gospodarstvo z devalvacijo omogočilo izvoznikom izvoz po nižjih cenah, kot bi to bilo možno pri ravnovesnem tečaju. Z ustrezno stopnjo devalvacije ter pri pogojih elastičnosti domače ponudbe in tujega povpraševanja bi lahko domači izvozniki na nekem tujem trgu ustrezno povečali prodajni delež. Država uvoznica bi pri tem utrpela škodo, vendar tudi v tem primeru nima pravne podlage za sproženje postopka, ker ne prihaja do diskriminacije med domačimi in tujimi kupci. Zato imenujemo tudi valutni dumping prikrito obliko dumpinga. Poleg tega gospodarstvo z devalvacijo na daljši rok ne more ohraniti konkurenčne prednosti pri izvozu, ker bodo višje cene v uvozu kmalu povzročile tudi višje izvozne cene (Kenda 2001, 38-40).

16

• Resnični dumping so dumpinške cene in to na temelju diskriminacije kupcev na različnih tržiščih. Bolj kot razlikovanje med različnimi tujimi tržišči je pri tem pomembno razlikovanje med domačimi in tujimi kupci. To pomeni, da »nenormalno« nizko izvozno ceno omogočajo prav »nenormalno« visoke cene doma (Kenda 2001, 38-40).

2.1.4 Motivi za dumping Dumping se lahko izvaja iz mnogo različnih vzrokov. Ekonomisti in ekonomska teorija navajajo nekaj glavnih razlogov, zaradi katerih bo izvoznik prodajal blago na tujih tržiščih ceneje kot doma:

• Včasih se zaloge tako povečajo, da jih je pametno razprodati ne glede na ceno. To je slučajni in izjemni dumping, ki za mednarodno trgovino ne predstavlja resnega problema (Kenda 2001, 40-41). S takšnim dejanjem se ohranijo cene na domačem trgu (Obrowsky 1992, 16-17).

• Uvedba nekega tradicionalnega proizvoda na novem tržišču ali uvedba novega proizvoda na sicer ustaljenem tujem tržišču je včasih možna le z dumpinškimi cenami; ta oblika ima srednjeročni značaj (Kenda 2001, 40-41). V primeru uvajanja novega proizvoda na tujem tržišču tuje tržišče išče ceno kot kompenzacijo za dodatni rizik pri nabavi novega, nepoznanega in nepreverjenega proizvoda; ta motiv je začasne narave in nakazuje, da se bo cena dvignila takoj, ko bo to mogoče, na normalni nivo, to je, takoj ko bo proizvod v dovolj veliki meri uveden na tržišče (Ilešič 1988, 16-17).

• Včasih se izvaja dumping zaradi izrabe prednosti degresije stroškov. S povečanjem proizvodnih serij za izvoz (namesto zgolj majhnih serij za domači trg) se znižajo stroški na enoto proizvoda. Če podjetje pribija na domačo ceno celoto ali večino fiksnih stroškov, na izvozno ceno pa skoraj ničesar, nastane razlika med domačo in tujo ceno. S tem je sicer omogočen trajni izvoz brez izgube, vendar je to dumping (Kenda 2001, 40-41).

• Če je pod vplivom zunanje carinske in necarinske zaščite notranja cena v deželi izvoznici postala monopolna, je lahko izvozna cena dumpinška, čeprav bo njena višina na tujem tržišču maksimalna in bo prinesla dobiček. Preprosto bo nastala razlika med notranjo in zunanjo ceno. Ta oblika lahko traja v nedogled (Kenda 2001, 40-41).

• Z uporabo dumpinga se lahko znebimo tudi konkurence v državi uvoznici (Obrowsky 1992, 16-17). Pri tem gre za ofenzivni dumping. Ofenzivni dumping je po vsebini pogosta in zelo uspešna oblika borbe mednarodnih monopolov proti outsiderjem, le da se tekma za zniževanje cen prenese na tretja tržišča. Za ta tržišča pa so outsiderji često enako zainteresirani kot za domačega, na katerem imajo tudi sami monopol. Mednarodni monopol za toliko in tako dolgo znižuje prodajne cene prav na tistih tržiščih, ki pomenijo glavne odjemalce outsiderja, da ta ne more več financirati izgube in propade. Ko jih propade več in ostane monopol brez konkurence, ceno dvigne na raven monopolne cene (Kenda 2001, 40-41), ki bo takšnemu izvozniku omogočila, da nadoknadi tudi tiste izgube, ki jih je predhodno pretrpel zaradi nizkih cen. V tem primeru, kakor tudi v sorodnem primeru, kjer namera izvoznika ni v izrinjanju obstoječih konkurentov s tržišča, temveč v

17

onemogočanju vstopa novih potencialnih ponudnikov, je na prvi pogled očitno, da se z nižanjem cen ne namerava krepiti konkurence, temveč jo omejevati, zaradi česar primeri dumpinga, ki so začeti iz teh motivov, tudi ne izzovejo dvoma o prepovedanosti (Ilešič 1988, 16-17).

• Prilagajanje obstoječi ceni na tujem tržišču; v tem primeru gre najpogosteje za t.i. tehnični dumping: čeprav bo izvozna cena nižja od domače, se takšna prodaja v državi uvoza ne bo smatrala za nevarno, ker cena ne bo nižja ampak v najslabšem primeru enaka obstoječi ceni, po kateri se prodajajo domači proizvodi na tem tržišču (Ilešič 1988, 16-17).

• Maksimiranje dobičkov v primeru viškov kapacitet; ekonomska teorija pravi, da se prihodke lahko maksimira tudi s pomočjo cenovne diskriminacije, pod pogojem, da je elastičnost povpraševanja različna na različnih tržiščih; če je elastičnost povpraševanja na tujem tržišču manjša od domače, se proizvajalcu izplača viške izvoziti na takšno tržišče, ker bodo povzročili tam počasnejši padec cen kot na domačem tržišču in s tem omogočili maksimiranje celotnih prihodkov oziroma minimizirali skupno izgubo pri višku kapacitet (Ilešič 1988, 16-17).

• Velikokrat je vzrok za dumping uničenje industrije države uvoznice na dolgi rok. V tem primeru lahko država uvoznica pričakuje dvig cen po propadu domače industrije (Obrowsky 1992, 16-17).

2.1.5 Profitabilnost dumpinga Na tujih tržiščih, kjer je povpraševanje po določenem proizvodu elastično in je konkurenca velika, sočasno pa je povpraševanje na domačem trgu po istem proizvodu neelastično, bo izvoznik dosegal dobiček ravno z nižjo ceno na tujem trgu in višjo na domačem (Bobek in Gusel 1998, 106). Priložnosti za dobiček od dumpinga pa bodo odvisne od vzajemnega delovanja treh variabel:

• Povraševanje po proizvodih podjetja na njegovem domačem trgu in v tujini: podjetje bo profitiralo od dumpinga več, če bo domače povpraševanje po izdelku neelastično. Če se povpraševanje ob dvigu cen (prvič) na domačem trgu ne zmanjša, potem bo celoten prihodek večji. Profitabilnost se bo povečala tudi v primeru, če je cenovna elastičnost na tujem trgu velika. Če se bodo tuji kupci močno odzvali na znižanje cen, se bo prodalo več izdelkov, s tem pa bo narasel tud prihodek.

• Ovire ob vstopu na izvozni trg: cenovna diskriminacija znotraj ene države je težavna in je ni moč izvajati na dolgi rok, ker ni možnosti za reimport. V mednarodnih transakcijah bo prodajalec veliko lažje izvajal diskriminacijo med domačim in tujim trgom, saj si lahko pomaga pri premagovanju ovir z reimportom v obliki carin, kvot in necarinskih oblikah menjave. Predpogoj za uspešen dumping v tem primeru je torej učinkovita izolacija domačega trga od svetovnih trgov. V nasprotnem primeru se bodo dumpinški proizvodi reimportirali na domači trg in s tem izenačili domačo in izvozno ceno ter uničili domač trg izvajalcu dumpinga.

• Narava strukture stroškov podjetja: pomembni so stroški, pod katerimi mora delovati podjetje. Na splošno podjetje ne bo izvajalo dumpinga, razen v primeru, da bodo marginalni prihodki iz tujine znatno večji kot so marginalni stroški

18

proizvodnje dumpinških proizvodov. To se lahko doseže samo z nižjo tujo ceno in samo tam, kjer je prisotno zniževanje stroškov in ekonomija obsega (Obrowsky 1992, 17-18).

Spodaj prikazana hipotetična primera prikazujeta le dve izmed mnogih možnosti, kako je lahko dumping profitabilen. TABELA 1: HIPOTETIČNI PRIMER 1

Cena Prodaja Skupni output

Povprečni stroški

proizvodnje domača izvozna domača izvoz

Skupni dobiček

(A)100000 4,00 5,00 5,00 100000 0 100000 (B)200000 4,30 5,00 4,50 100000 100000 90000 (C)200000 4,20 5,00 4,50 100000 100000 110000 Vir: Viner (1991, 113) V primeru B zatekanje k dumpingu ni profitabilno, čeprav je dumpinška cena (4,50) nad povprečnimi stroški. V primeru C, kjer rast povrečnih stroškov proizvodnje ni tako velika, je dumping profitabilen. Primer nam nazorno pokaže, da se izvajanje dumpinga ob nespremenjenih cenah in povečanju stroškov izplača le v primeru, ko rast teh stroškov ni zelo velika. Naslednji primer pa kaže obratno možnost, kjer se povprečni stroški proizvodnje znižajo. V tem primeru bo dumping profitabilen le, če bo to znižanje veliko oziroma očitno. TABELA 2: HIPOTETIČNI PRIMER 2

Cena Prodaja Skupni output

Povprečni stroški

proizvodnje domača izvozna domača izvoz

Skupni dobiček

(A)100000 4,00 5,00 5,00 100000 0 100000 (B)150000 3,50 5,00 3,00 100000 50000 125000 (C)150000 3,80 5,00 3,00 100000 50000 80000 Vir: Viner (1991, 114) 2.1.6 Dumping iz različnih vidikov - različni interesi držav Poglejmo, katere oblike dumpinga povzročajo kakšne posledice ter za koga v posameznih primerih nastaja škoda.

19

2.1.6.1 Dumping z vidika države uvoznice Ekonomisti težijo k prepričanju, da nenehen dumping ustvarja koristi za državo uvoznico, torej njenim končnim porabnikom, ter povzroča škodo državi izvoznici, katere uporabniki morajo plačevati visoko monopolno ceno. Kar se tiče države uvoznice, je potrebno upoštevati dve stvari: učinek dumpinga, od katerega imajo dobiček uporabniki, in željo po preprečevanju takšnega početja (Obrowsky 1992, 18-21). Dokler nihče ne oporeka, da vsak dumpinški izvoz v neko državo predstavlja nevarnost in škodo za proizvajalce enakega proizvoda v tej državi, so mišljenja manj enotna. Problemi pri oceni ekonomskih učinkov oz. generalnih posledic dumpinga kot škode so prvenstveno v tem, da dumping državi uvoznici (in njenim potrošnikom) zraven škode in negativnih posledic prinaša tudi nekatere stvarne koristi, to je omogoča kupovanje dobrin po nižjih cenah (Ilešić 1988, 19-22). Zato je potrebno meriti koristne in škodne učinke dumpinga, kar v praksi predstavlja centralno in hkrati najdelikatnejšo nalogo organu, ki je zadolžen za uvajanje zaščitnih ukrepov. Merjenje pozitivnih in negativnih učinkov je toliko težje, ker ne nastajajo v istih sferah: dokler škodo nosijo proizvajalci - konkurenti, koristi uživajo potrošniki, trgovci, pa tudi država. Za pravilno oceno ekonomskih učinkov je tudi v tem primeru potrebno upoštevati razlike med posameznimi oblikami dumpinga in njegove motive. Pri občasnem dumpingu ima koristi od poceni uvoza praviloma vedno potrošnik, pri dolgoročnem dumpingu pa je situacija prav obrnjena, saj je korist za potrošnike praviloma le kratkotrajna, škoda pa je za domače proizvajalce večinoma velika in dolgotrajna (Ilešić 1988, 19-22). Poleg trajanja koristi in škode pri merjenju pozitivnih in negativnih učinkov dumpinga je potrebno upoštevati tudi niz številnih drugih faktorjev. Kompleksnost odločitve, ali v konkretnem primeru sprejeti zaščitne ukrepe in tako preprečiti dumping ali ne, dobro ilustrira primer, ki vključuje problem zaposlenosti, čemur mora vsaka država v času recesije posvečati posebno pozornost. Če država sprejme določene ukrepe, lahko s tem prepreči domačo proizvodnjo in s tem zmanjša zaposlenost, če je bil določen obrat odvisen od tega cenejšega (dumpinškega) uvoza surovin in repromateriala (Ilešić 1988, 19-22). Bolj ekstremni pravniki tržne ekonomije so prepričani, da ima korist od dumpinga vedno država uvoznica, ker uporabniki vedno težijo k cenejšim proizvodom, ne glede na razloge za njihovo nizko ceno. Bolj konvencionalen pogled zato jasni pogled in pravi, da je državi uvoznici dumping v korist le, kadar sama ne proizvaja takšnega proizvoda in kadar dumping ne onemogoča ustanovitve te industrije v državi uvoznici ali rezultira v ustanovitvi monopola izvoznika v uvozni državi (Obrowsky 1992, 18-21). Kadar na domačem trgu obstajajo tudi domači proizvajalci, je potrebno učinek dumpinga uravnovesiti, saj vpliva na domačo industrijo. Zato je potrebno upoštevati trajanje dumpinga. Kadar je dumping kratkoročen ali v presledkih, bo vodil v brezposelnost in prerazporeditev virov v državi uvoznici. Koristi za uporabnike uvoženih proizvodov, če sploh bodo, bodo kratkotrajne. Toda tudi v tem primeru se lahko zgodi, da bodo koristi

20

porabnikov prevladale nad stroški, ki so povzročeni domači industriji (Obrowsky 1992, 18-21). Najbolj polemičen je nenehno ponavljajoči se dumping, ki prinaša državi uvoznici koristi ali pa tudi ne. Če obstaja lahek prehod prilagajanja uvoznim udarcem, potem lahko ima država uvoznica neto dobiček od učinkovitosti. Kadar dolgotrajni dumping povzroča brezposelnost v državi uvoznici, bo dumping naletel na neodobravanje, kljub temu, da bodo uporabniki videli v njem koristi (Obrowsky 1992, 18-21). Zastavlja pa se tudi vprašanje, ali dumping koristi domačim porabnikom tudi tako, da ustvarja večjo konkurenco v državi uvoznici. Vendar bi bilo to le v primeru, da dumping ne bi imel škodnih posledic in bi rezultiral v pojavljanju novih ponudnikov na trgu (Obrowsky 1992, 18-21). 2.1.6.2 Dumping z vidika države izvoznice Učinki dumpinga nimajo znotraj države porekla blaga v praksi neposrednega vpliva na odločitev, ali se bo proti dumpingu sprejel zaščitni ukrep ali ne; vsekakor pa tudi te posledice lahko služijo za ilustracijo ekonomskih motivov dumpinškega izvoza. Na položaj domače konkurenčne proizvodnje dumping vpliva pozitivno (ker je zaradi odtoka viškov blaga mogoče držati visok nivo domačih cen), kot tudi negativno (kot vsem drugim svetovnim proizvajalcem jim znižuje ceno na tujih tržiščih). Zato je vse odvisno od tega, ali je posamezno podjetje tudi izvozno orientirano ali ne. Če je dumpinški izvoznik hkrati tudi edini izvoznik iz te države, domača konkurenca ne bo reagirala v slučaju dumpinga, ampak ga bo nasprotno prav podpirala (Ilešić 1988, 19-22). Potrošnikom v državi izvoza dumping po definiciji ne prinaša nič dobrega: za njih to pomeni predvsem visok nivo domačih cen, ki morajo kompenzirati poceni prodajo na tujem tržišču, zraven tega pa tudi začasne primanjkljaje blaga na domačem tržišču v primeru, da se dumping ne ustavi z zaščitnimi ukrepi države, v katero se blago izvaža (Ilešić 1988, 19-22). Tudi tukaj je zelo pomemben vidik zaposlenosti, ki zanima predvsem državo izvoznico. Dumping pomaga vzdrževati obstoj tudi tistih industrijskih panog in proizvodnje, ki bi zaradi malega obsega bile neracionalne. Če dodamo še vidik, da dumping predstavlja v nujnih primerih tudi tradicionalni način stekanja deviznih sredstev, nas ne čudi dejstvo, da država izvoznica praviloma ne reagira proti dumpinškemu izvozu, vendar ga celo v določenih primerih posredno podpira in stimulira (Ilešić 1988, 19-22). Kar se tiče izvoznika samega, lahko rečemo, da pridobi pomemben tržni delež v državi uvoznici v relativno kratkem času. Na takšen način bo izvoznik, ki ima položaj monopolista, maksimiziral dobiček z zaračunavanjem nižje cene na trgu, kjer je ponudba po tem izdelku elastična. S tem ni rečeno, da se bo dumping nadaljeval v nedogled. Trajanje dumpinga je odvisno od učinkov dumpinga in celotnega stanja oskrbe v državi, kjer se zaračunavajo nižje cene. Če je učinek škoden in vodi v izključitev ostalih ponudnikov, lahko pričakujemo, da bo monopolistov izdelek postal manj elastičen in proizvajalec bo maksimiziral dobiček tako, da bo dvignil ceno. Glede na velikost spremembe v elastičnosti se lahko zgodi, da bo monopolist opustil diskriminacijo in začel

21

zaračunavati enake cene na vseh trgih. Posledično bodo morali porabniki plačevati višjo, monopolistično ceno (Obrowsky 1992, 18-23). 2.1.6.3 Dumping z vidika tretjih držav Za pravilno razumevanje kompleksnih interesnih odnosov, ki v zvezi s pojavom dumpinga nastajajo na mednarodni ravni, je potrebno pokazati tudi na posebne, specifično negativne posledice, ki jih lahko povzroča dumping v tretjih državah. Govorimo namreč o interesih tistih držav, katerih industrija je bila od začetka konkretnega dumpinškega izvoza konkurenčna in močno zastopana na tržišču, na katerem se izvaja dumping. Ta tretja država in njeni proizvajalci po eni strani nosijo vse negativne posledice dumpinga (to je znižanje prodajnih cen in nevarnost, da bodo izrinjeni s tržišča), po drugi strani pa niso prisotni pri koristih, ki jih dumping prinaša potrošnikom v državi uvoza: potrošniki v tej tretji državi nimajo priložnosti kupovati po nizkih cenah, pa tudi možnost povečane zaposlenosti se ne prenese na te države (Ilešić 1988, 19-22). Lahko in pogosto se zgodi, da je prav tretja država tista, ki se mora soočiti z največjimi neugodnostmi dumpinga (Obrowsky 1992, 18-23). 2.1.7 Učinki dumpinga Poglavitna nevarnost zaradi dumpinga je razdor (dezorganizacija) na ustaljenem tržišču, ki ga povzroči nenaden prekomeren uvoz določenega blaga. Do tega pride pri nekaterih oblikah dumpinga razmeroma lahko. To povzroči padec prodaje podobnega domačega blaga v državi uvoza, s tem pa je v tej državi povzročena škoda domačim proizvajalcem in delavcem (Kenda 2001, 42). To posebej velja za proizvode, ki so občutljivi na uvozno konkurenco. V razvitih industrijskih deželah sta to npr. jeklo in tekstil. Obe industriji zaposlujeta veliko delavcev, in to često v predelih, kjer ne morejo takoj ponuditi alternativne zaposlitve. Za te proizvodnje velja visoka zaščita pred tujo konkurenco že a priori, ta pa bi se takoj še povečala, kakor hitro bi prišlo do razdora na tržišču (Kenda 2001, 42). Zato ne preseneča, da so razvile najbolj učinkovito protidumpinško obrambo prav razvite industrijske dežele (ZDA, Velika Britanija, Švedska, Nemčija, Avstralija ipd.), dežele v razvoju pa mnogo slabšo (Kenda 2001, 42). 2.1.7.1 Opredelitev in oblike škode Sama ugotovitev, da je neko blago predmet dumpinga, v EU še ne zadošča za uvedbo zaščitnega ukrepa. Pred uvedbo le-tega mora pristojni preiskovalni organ članice določiti škodo. Sporazum definira škodo kot:

• ali materialna škoda domači industriji, • ali grožnja materialne škode domači industriji, • ali oviranje in zavlačevanje pri zagonu domače industrije (WTOl 2003).

22

Sporazum ne definira pojma »materialna«. Kljub temu pa zahteva, da opredelitev škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preiskavo o:

• obsegu uvozov, ki povzročajo dumping in učinkih teh proizvodov na cene podobnih proizvodov na domačem trgu,

• posledičnem vplivu uvozov, ki povzročajo dumping, na domače proizvajalce podobnih proizvodov (WTOl 2003).

Pri ugotavljanju škode imamo opravka s tremi poglavitnimi elementi:

• z opredelitvijo ustrezne industrijske panoge, • z ugotavljanjem, ali je povzročena oziroma grozeča škoda znatna ter • z ugotavljanjem, ali obstaja odločilna vzročna zveza med dumpinškim izvozom ter

povzročeno ali zagroženo škodo (Ilešić 1998, 112-113). Obrowskyjeva navaja tri vrste škode. Razlikuje: obseg rasti (tržni delež), ki bi se zgodil v konkurenčni industriji ob odsotnosti dumpinga; škoda, ki jo utrpi domača industrija s proizvodi, ki niso direktno konkurenčni dumpinškim proizvodom. Takšna škoda narašča, saj domači uporabniki raje kupujejo dumpinške proizvode kot domače izdelke. Tretja oblika je škoda, ki je povzročena uporabniški industriji v državi uvoznici. Ne zavedajoč se virov poceni izdelkov lahko te industrije uvedejo razširitvene programe, pri katerih se zanašajo na dolgotrajno oskrbo. Če država, ki izvaja dumping, omeji tok dumpinških proizvodov, bi bile dodatne zmogljivosti ekonomsko nefunkcionalne in bi se odražale v prerazporeditvi virov, kar bi bila posledica napačnih signalov cenovnega sistema (Obrowsky 1992, 18-21). V EU velja, da mora dumpinški izvoz povzročiti škodo določeni industriji EU. Izraz pomeni, da morajo posledice dumpinga zajeti toliko proizvajalcev enakega blaga v okviru EU, da njihova skupna proizvodnja tega blaga predstavlja večji del celotne proizvodnje v EU. Če torej zaradi dumpinga nastane škoda samo nekaterim proizvajalcem, ki predstavljajo manjšino (praviloma najmanj konkurenčnim), pogoji za uvedbo zaščitnih ukrepov niso izpolnjeni. Praviloma tudi ne zadošča, če je zaradi dumpinga prizadeta le proizvodnja v eni izmed držav članic ali v delu skupnega trga; izjemoma pa se kot relevantno tržišče, na katerem se ugotavlja obseg oškodovane proizvodnje, lahko upoštevajo regionalna tržišča, kadar gre za izolirani trg in je dumpinški izvoz koncentriran prav na to območje (Ilešić 1998, 112-113). Ugotavljanje, ali je škoda »znatna«, poteka zlasti po naslednjih glavnih kriterijih:

• obseg dumpinškega uvoza (to je, ali je uvoz v času dumpinga znatno narasel), • cene (to je, ali so se zaradi dumpinškega uvoza cene pomembno znižale), • posledice za prizadeto industrijo, merjene po ekonomskih kazalnikih, kot so obseg

proizvodnje, odstotek izrabe zmogljivosti, zaloge, obseg prodaje, delež na tržišču, dosežene cene, dosežen dobiček in končno tudi stanje zaposlenosti v tej panogi (Ilešić 1988, 112-113).

Tudi ob upoštevanju vseh navedenih faktorjev pa je ocena, ali je škoda znatna, odvisna od okoliščin primera in rezultata te faze postopka ni mogoče vnaprej napovedati. Dosedanja praksa v EU pa vendarle kaže, da bo Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) ugotovila, da je škoda znatna, v vseh tistih primerih, ko je moč hkrati ugotoviti po eni strani znatno povečanje uvoza (absolutno ali relativno), po drugi strani pa neugodno

23

gibanje enega ali več v prejšnjem odstavku navedenih kazalnikov za prizadeto panogo (Ilešić 1998, 112-113). V EU se mora obstoj škode ugotavljati po podatkih, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo enakega blaga znotraj same EU. Kadar pa teh podatkov za posamezno blago ni mogoče ugotoviti (ker so npr. dosegljivi le za skupino proizvodov, v kateri je tudi tisti, ki je predmet dumpinškega izvoza), je dopustno upoštevati tudi podatke, ki se nanašajo na najožjo skupino, ki zajema tudi sporni proizvod (Ilešić 1998, 112-113). Poseben problem predstavlja ugotavljanje t.i. grozeče škode, kjer seveda še ni moč operirati s številčnimi podatki o dejanskih posledicah dumpinškega izvoza, temveč gre bolj ali manj za ugibanja in prognoze. Še najbolj otipljiv podatek, ki ga je s tem v zvezi moč upoštevati, so proizvodne in izvozne zmogljivosti države izvoznice ter proizvodni trendi. Če proizvodnja in izvoz naraščata, obstajajo pa še dodatne proizvodne zmogljivosti, je moč realno pričakovati, da bo dumping v bližnji prihodnosti v državi uvoznici povzročil tudi stvarno škodo (Ilešić 1998, 112-113). Še bolj v oblakih lebdi ocena škode zaradi zaviranja razvoja neke industrijske panoge, t.j. kriterij, ki ga je v EU moč uporabiti kot osnovo za ugotovitev škode v tistih primerih, ko proizvodnja dumpinškega blaga v EU še ni razvita. Morda gre prav pomanjkanju stvarnih in objektivnih kriterijev za ugotovitev tovrstne škode pripisati, da se organi EU ne odločajo pogosto za to metodo ugotavljanja z dumpingom povzročene škode (Ilešić 1998, 112-113). Analize so ugotovile, da na določanje škode in rezultatov (uvedba ukrepov ali ustavitev postopka) vpliva več dejavnikov:

• ekonomski faktorji (ravnajo se po ekonomskih trendih; jasno je, da bo večja možnost za uvedbo ukrepov, če bosta obseg uvoza in izguba dobička večja),

• razlike pri glasovanju pooblaščencev so izredno velike (sodelovanje »prave« osebe v postopku lahko pomembno spremeni izid),

• politični pritiski (npr. zaposlitvena politika, ponovne izvolitve, finančni vidiki), • predsodki proti določenim partnerskim državam, • jeklarski industriji uspeva zelo dobro (največ primerov se zaključi z uvedbo

ukrepov prav ob prisotnosti jeklarske industrije), • »bifurcated« (viličasta) škoda ima velik vpliv na izid postopka, pri katerem se

najprej določi škoda, šele nato pa vloga uvoza pri tej škodi. To pa rezultira v neželenem dejstvu, da se zaščiti le industrija, ki doživlja izgube, ne pa tudi tista, ki ima zmanjšan dobiček (Bloningen in Prusa 2001, 19-21).

Ti dejavniki so prisotni tudi v EU, še posebej ekonomski trendi, predsodki in politični pritiski, ki vplivajo na izid postopka, še posebej v primerih, ko je znanih malo podatkov. Eymann in Schuknecht menita, da so sčasoma odločitve v EU postale vse manj politično motivirane, medtem, ko se je v ZDA zgodilo ravno nasprotno (Eymann in Schuknecht, 1996). 2.1.7.2 Vzročna zveza med dumpingom in škodo

24

Antidumpinški sporazum (v nadaljevanju Sporazum) zahteva da je pred uvedbo ukrepov potrebno dokazati, da obstaja vzročna zveza med dumpinškimi uvozi in škodo domači industriji, to je, dokazano mora biti, da je škoda za domačo industrijo nastala prav zaradi dumpinškega izvoza iz tretje države. Ta dokaz mora temeljiti na preiskavi vseh relevantnih dokazov in pričanj. Sporazum ne določa natančno, kako morajo biti relevantni dokazi ovrednoteni. Zahteva, da morajo biti poleg dumpinških uvozov preiskani tudi ostali faktorji, ki bi lahko povzročali škodo (kot npr. sprememba povpraševanja in razvoj tehnologije) in bi lahko bili relevantni. Preiskovalne oblasti morajo razviti analitične metode za določanje, kateri dokazi so, oziroma bi lahko bili relevantni v posameznem primeru in za ovrednotenje tega dokaza je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da obstajajo še drugi dejavniki, ki lahko povzročajo škodo (WTOm 2003). Predpis EU jasno določa, da škode, ki bi nastala zaradi drugih faktorjev, kot npr. zaradi zmanjšanja povpraševanja na notranjem tržišču ali pa zaradi obsega in cen uvoza iz drugih držav, kjer pa ne gre za dumping, ni mogoče upoštevati kot posledico dumpinga in torej na podlagi takšne škode ni mogoče upravičiti uvedbe zaščitnega ukrepa. Seveda je na prvi pogled očitno, da je ugotavljanje te vzročne zveze zelo kočljivo vprašanje. Pri tem velja dodati, da je za izvoznika, obtoženega dumpinga, položaj slabši kot bi bil pred spremembo predpisov o dumpingu, saj je Sporazum opustil včasih veljavno zakonodajo, da mora biti dumping »očitno primarni vzrok škode za domačo industrijo« in zahteva le še, da je dumping eden od razlogov za takšno škodo, kar bo v praksi tistim, ki žele doseči ali uvesti začasni ukrep, seveda mnogo lažje dokazati (Ilešić 1998, 113-114). 2.2 Antidumping 2.2.1 Opredelitev antidumpinga Na splošno je antidumping instrument, s katerim se države borijo proti dumpingu. Po mnenju Komisije je temeljno načelo antidumpinga eliminirati popačene učinke trgovanja, ki so bili povzročeni z dumpingom in obnoviti učinkovito konkurenco (Vermulst 1999, 3). Antidumpinški zakoni so v glavnem zaščitne narave. Zato, ker so tašni, bi jih moral WTO poskušati odstraniti ali pa omejiti njihovo uporabo, sta prepričana Jackson in Vermulst (1989, 295). Posebno pozornost vzbuja dejstvo, da antidumpinški zakon ni kompatibilen z osnovnim GATT-ovim načelom »national treatment clause«, ki zahteva, da za uvožen proizvod veljajo enaka pravila in zahteve kot za enak domači proizvod. Zato si Vermulst in Jackson zastavljata vprašanje, ali so takšni zakoni res najbolj učinkovit odgovor na probleme (Jackson in Vermulst 1989, 295). Veliko sodišč je prepričanih, da se Sporazum ukvarja bolj s škodo konkurenci kot škodo enemu specifičnemu konkurentu. To pa je v nasprotju z antidumpinškim zakonom, ki se osredotoča na škodo članom domače industrije in ne na škodo konkurenčnosti v tej industriji (Jackson in Vermulst 1989, 295).

25

2.2.2 Prodaja pod stroški, cenovna diskriminacija Eno najbolj kompliciranih vprašanj, ki se pojavlja v antidumpinških preiskavah, je vprašanje, ali je prodaja na domačem trgu izvoznika posledica običajnega postopka menjave ali ne. Sporazum določa posebne okoliščine, v katerih se lahko prodaja pod stroški proizvodnje na domačem trgu smatra kot rezultat neobičajnega postopka menjave in lahko ostane neupoštevana pri določitvi normalne vrednosti. Takšni proizvodi se morajo prodajati po cenah, ki so nižje od fiksnih, variabilnih plus administrativnih stroškov in stroškov prodaje na enoto. Prodaja mora potekati v določenem obdobju, običajno eno leto, vendar ne manj kot 6 mesecev in prodaja mora biti količinsko zadovoljiva. Prodaja je količinsko zadovoljiva, če je:

• tehtano povprečje prodajne cene pod tehtanim povprečjem stroškov, • bilo 20% od prodaje po volumnu prodano pod stroški (WTOf 2003).

Prodaja pod stroški je lahko zanemarljiva pri določanju normalne vrednosti le takrat, kadar ni dovoljeno povračilo stroškov v razumnem obdobju. Kadar je prodaja pod stroški v času proizvodnje in nad tehtanimi povprečnimi stroški v času preiskave, sporazum dovoljuje povrnitev stroškov v razumno določenem časovnem obdobju (WTOf 2003). Prodaja pod stroški je del strategije podjetij, ki vključuje postavljanje cen pod povprečnimi stroški, v enem ali več časovnih obdobjih. Pri tem ni nujno, da podjetja izvajajo cenovno diskriminacijo med regijami in njihovimi trgi. Takšna oblika dumpinga tudi nima nujno namere izpodrinjanja ali propada konkurence. To tudi ne vodi nujno do tega, da bo izvozni trg na dolgi rok - kvazi nehote - postal monopolističen (Peters 1996, 64-65). Obstaja mnogo različnih teorij, ki razlagajo ekonomske vzroke, zakaj podjetja tako na domačih kot tudi tujih trgih prodajajo svoje izdelke po cenah, ki ne pokrivajo povprečnih stroškov proizvodnje (Peters 1996, 64-65). Motive za takšna postopanja smo že opredelili. Preden lahko pride do ekonomskega vrednotenja antidumpinških ukrepov proti prodaji pod stroški, se morajo natančno preučiti učinki izvoznih cen, ki so pod povprečnimi stroški. Pri tem pomagajo koncepti, ki opisujejo učinke dumpinga na nacionalen razvoj. Za takšne teoretične analize je v literaturi predstavljenih več različnih komparativno statičnih in dinamičnih modelov (Peters 1996, 67). 2.2.3 Ugotavljanje dumpinga Marsikdaj je dokazovanje dumpinga zelo težavno in celo ostane nedokazano, saj so možne različne prikrite oblike (Špec in Turk 2000, 107). Postopek ugotavljanja dumpinga bomo podrobneje opisali v četrtem poglavju. 2.2.4 Izračunavanje normalne cene

26

Normalna vrednost je na splošno cena proizvoda, ki pride na trg z običajnim postopkom trgovanja – menjave in je namenjen za potrošnjo na trgu države izvoznice. V določenih okoliščinah, npr. kadar ni prodaje na domačem trgu, včasih na osnovi tega ni mogoče določiti normalne vrednosti (WTOf 2003). Sporazum pa že sam predvideva vrsto situacij, v katerih domače cene ni moč vzeti za podlago za ugotovitev normalne vrednosti; domača cena bo neupoštevana in se bo torej Komisija lahko zatekla k alternativnim metodam izračuna normalne vrednosti v naslednjih primerih:

• če se na domačem trgu to blago ne prodaja v »običajnih« pogojih trgovanja, • če domača prodaja ne dovoljuje pravilne primerjave, • če se na domačem trgu isto blago prodaja po cenah, ki ne pokrivajo proizvodnih

stroškov ter • če se blago uvaža iz države, v kateri ne velja sistem tržnega gospodarstva (Ilešić

1998, 111-112). Za določanje normalne vrednosti sta ponujeni dve alternativni možnosti:

• cena, po kateri je proizvod prodan na trg tretje države, • konstruirana vrednost proizvoda, ki je določena na osnovi seštevka proizvodnih

stroškov, stroškov prodaje, administrativnih in drugih stroškov ter dobička (WTOf 2003).

Sporazum vsebuje podrobna navodila za izračunavanje konstruirane vrednosti in podatkov, ki so pri tem uporabljeni (višina stroškov, dobička, lokacija proizvodov oziroma njihovih delov, surovin) ter navodila za popravke konstruirane vrednosti v posebnih primerih, npr. zaradi začetnih stroškov in stroškov, ki se ne pojavljajo več (WTOf 2003). Sporazum ne določa pogojev za določanje tega, katera tretja država je primerna za določanje normalne vrednosti. Zato je tako določena cena reprezentativna (WTOf 2003). Nezadovoljiv obseg prodaje Kadar pride do prodaje pod stroški, ki zadošča že omenjenim pogojem, je lahko preprosto neupoštevana pri izračunavanju normalne vrednosti, ta pa bo določena le na osnovi preostale prodaje. Izključitev te prodaje pod stroški pa lahko onemogoči določitev normalne vrednosti na domačem trgu, če je ostali obseg prodaje nezadosten. Lahko se zgodi, da je obseg preostale prodaje količinsko tako majhen, da se je potrebno vprašati o smiselnosti izračunavanja na tej osnovi, kljub temu, da samo izračunavanje v poteku preiskave zaradi znanih podatkov ne predstavlja problema (WTOf 2003). Velja, da je obseg domače prodaje zadovoljiv, če obsega najmanj 5% izvoza tega proizvoda v državo, ki je vpeljala preiskavo. Dovoljen je tudi manjši odstotek v primeru, da je primerjava lahko poštena (WTOf 2003). V primerih, ko proizvodi iz države proizvajalke niso direktno uvoženi v državo, kjer se prodajajo, ampak so izvoženi iz vmesne države, sporazum veleva, da se pri določanju normalne vrednosti upošteva cena, ki je veljavna na trgu države izvoznice. Zakonodajalci se zavedajo, da lahko pri tem nastanejo problemi oziroma stanje, ko je primerjava

27

neprimerna ali celo nemogoča, kot npr. če se proizvod ne proizvaja v državi izvoza, ni mogoče ugotoviti cene, ki je veljavna na trgu izvoznice. V takšnih primerih je dovoljeno, da se upošteva pri določanju normalne vrednosti cena proizvoda v državi porekla (WTOf 2003). 2.2.5 Izračunavanje izvozne cene Osnova za izračun izvozne cene bo večinoma transakcijska cena, po kateri tuji proizvajalec prodaja proizvode uvozniku v uvozni državi. Sporazum pa včasih spozna takšno ceno kot neprimerno za namen primerjave (WTOg 2003). Lahko se zgodi, da izvozna cena za proizvod ne obstaja. Do tega pride v primeru notranjih transakcij ali v primeru blagovne menjave. Transakcijska cena je lahko tudi nezanesljiva zaradi raznih zvez ali odškodninskih kompenzacijskih sporazumov med uvoznikom in izvoznikom ali nekom tretjim. V tem primeru transakcijska cena ne more biti primerna tržna cena, ker je lahko manipulirana, npr. za potrebe davkov. Sporazum v takšnih primerih omogoča alternativno metodo za določanje primerne izvozne cene, kjer je primerjava potrebna (WTOg 2003). Alternativna metoda za kalkulacijo predvideva konstruiranje izvozne cene, ki je izračunana na podlagi cene, po kateri so uvoženi izdelki najprej preprodani nekemu neodvisnemu kupcu. Če uvoženi proizvod ni preprodan neodvisnemu kupcu ali ni preprodan kot uvožen, lahko pristojni preiskovalni organ določi razumno osnovo, na podlagi katere se izračuna izvozna cena (WTOg 2003). Prilagoditve in popravki izračuna Izvozna cena in normalna vrednost morata biti izračunani na primerljivi osnovi; da bi se to zagotovilo, zakonodaja EU dokaj podrobno določa, v kakšni meri in iz kakšnih razlogov je moč izračunane vrednosti prilagoditi, da bi bila omogočena korektna primerjava. Pravilo je, da se morata izvozna cena in normalna vrednost nanašati na isto fazo v procesu trgovanja. V prvi vrsti naj bi se upoštevale tovarniške cene. Ker pa to vedno ne bo mogoče, saj se tovarniške cene pogosto ne navajajo v cenikih oziroma jih ni mogoče natančno ugotoviti, bo treba seveda vzeti kasnejšo ceno in jo prilagoditi tako, da se odbijejo stroški, ki so nastali med izhodom blaga iz tovarne in med fazo, v kateri velja cena, vzeta za primerjavo. Standardni popravki, ki jih bo Komisija praviloma upoštevala že sama, vključujejo prevozne in zavarovalne stroške, stroške embalaže in manipulacije, carinske dajatve in stroške, povezane s carinjenjem, skladiščne stroške in podobno. Če pa želi prizadeta stranka dokazati, da so potrebne še druge korekcije, da bi bile domače ali izvozne cene resnično primerljive, bo morala to posebej izrecno uveljavljati in seveda tudi podpreti s prepričljivimi argumenti in dokazi. V praksi se izvozniki v postopku zelo pogosto sklicujejo na razlike, ki obstajajo v zvezi z garancijami za proizvod (strožji garancijski pogoji, ki jih zahteva domača zakonodaja, pomenijo višje stroške in torej delno upravičujejo višjo domačo ceno), v zvezi s posebnimi popusti, ki se priznavajo trgovcem pri izvozu, neredko pa tudi na razlike med fizičnimi karakteristikami in kvaliteto izvoznega blaga in tistega blaga, ki se prodaja doma (Ilešić 1998, 111-112).

28

2.2.6 Podobni proizvod Pomembna odločitev na začetku vsake preiskave je določitev domačega podobnega proizvoda. V sporazumu je ta definiran kot proizvod, ki je identičen, npr. enak v vseh pogledih kot proizvod v postopku, ali, v odsotnosti takšnega proizvoda, drugi proizvod, ki ni enak v vseh pogledih, ima pa skoraj enake lastnosti kot proizvod v preiskavi. Sporazum predpisuje najprej preiskavo proizvoda oziroma proizvodov, ki domnevno povzročajo dumping, in nato določitev doma proizvedenega primernega podobnega proizvoda. Določitev takšnega proizvoda je pomembna zato, ker je to osnova za določitev podjetij, ki predstavljajo domačo industrijo, in določitev področja preiskave ter določitev škode in vzročnih povezav (WTOj 2003). 2.2.7 Izračun dumpinških marž Sporazum vsebuje navodila, kako izračunati dumpinške marže. V običajnih primerih sporazum zahteva ali primerjavo tehtanih povprečij normalne in ustrezne izvozne cene, ali pa primerjavo normalne in izvozne cene od transakcije do transakcije. Drugačna osnova za primerjavo je lahko uporabljena le v primeru, kadar obstaja vzorec cen, ki se pomembno razlikujejo med različnimi kupci, regijami ali časovnimi obdobji. V tem primeru, če preiskovalni organ ponudi obrazložitev, zakaj takšne razlike ne morejo biti vključene in upoštevane v tehtanem povprečju ali primerjavi od transakcije do transakcije, je lahko tehtano povprečje normalne vrednosti primerjano z izvozno ceno posamezne transakcije (WTOi 2003). Sporazum tudi zahteva, da se v primeru uvedbe antidumpinških carin marže izračunajo za vsakega izvoznika posebej. V vseh primerih to seveda ni mogoče. Takrat sporazum preiskovalnim organom dovoljuje, da omejijo število izvoznikov, uvoznikov ali proizvodov, preučevanih posamezno in uvedejo antidumpinške carine na neraziskane vire na podlagi tehtanega povprečja dumpinških marž, pravzaprav določenih za izvoznike ali proizvajalce, ki so bili preiskani. Sporazum odvrača preiskovalne organe od vključevanja v izračunavanje tehtanega povprečja dumpinških marž, če le-te niso nad predpisano najmanjšo ravnijo ali le na podlagi dejstev brez predhodne popolne preiskave. Izračunati je potrebno individualno maržo za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki poda potrebne informacije v času preiskave (WTOi 2003). Potrebno je narediti pošteno primerjavo med izvozno in normalno ceno. Osnovne zahteve za pošteno primerjavo so, da so primerjane cene iz enake ravni menjave, običajno so to tovarniške cene in da so proizvodi, ki so predmet prodaje, primerjani v istem, čim krajšem časovnem obdobju (WTOh 2003). Za zagotovitev, da so cene primerljive, sporazum zahteva, da se naredijo poravnave oziroma prilagoditve na normalni ali izvozni ceni, ali na obeh, da se upoštevajo razlike pri proizvodih ali okoliščine prodaje v uvozni ali izvozni državi. Ta toleranca mora biti narejena zaradi razlik v pogojih prodaje, obdavčitvi, količinah, fizičnih lastnostih proizvoda in ostalih razlik, ki bi lahko vplivale na primerljivost cen (WTOh 2003).

29

Sporazum tudi določa točna navodila za popravek cen v primeru primerjave normalne in konstruirane cene. V takšnih primerih mora biti narejen popravek za stroške, vključujoč dajatve in davke pri uvozu in preprodaji proizvoda prvemu neodvisnemu kupcu kot tudi dobičke, ki se pri tem pojavljajo. Če je bila primerjava cen popačena, sporazum zahteva, da se ali normalna cena vzpostavi na ravni menjave, ki je ekvivalentna konstruirani izvozni ceni, ki se ji večkrat delajo popravki, ali pa morajo biti popravki narejeni za razlike v pogojih prodaje, davka, količin, fizičnih lastnosti in ostalih dejavnikov, ki vplivajo na primerljivost cen (WTOh 2003). Kadar primerjava normalne in izvozne cene zahteva pretvorbo valut, je v skladu s Sporazumom potrebno upoštevati menjalni tečaj na dan prodaje (datum pogodbe, računa, posredovanja naročila, potrditve naročila, karkoli že določa materialne pogoje prodaje). Če je prodajni tečaj direktno povezan z izvozno prodajo, mora biti uporabljen menjalni tečaj od tiste prodaje. Nadalje sporazum zahteva, da se valovanja menjalnega tečaja ignorirajo in da je izvoznikom dovoljeno najmanj 60 dni za prilagajanje izvozne cene zaradi trajnih premikov menjalnega tečaja (WTOh 2003). 2.2.8 Motivi za antidumping2

Za preučevanje motivov za antidumping sta Prusa in Skeath uporabljala vse podatke antidumpinških primerov med letoma 1980 in 1998, ki so bili prijavljeni GATT/WTO. Prepoznala sta dve vrsti motivov za uporabo antidumpinga - ekonomskega in strateškega, ter ju analizirala. V nadaljevanju sta kritično ocenila razlike v vzorčnih primerih motivov obeh skupin. Prusa in Skeath menita, da ekonomski motivi temeljijo na tradicionalnem pogledu na antidumping, kot odgovor na nepošteno menjavo in novo razlago antidumpinga kot »posebne zaščite«. Tukaj sta našla dokaze antidumpinških primerov proti velikim dobaviteljem ali proti dobaviteljem z velikim izvoznim valovanjem. Strateški motivi se identificirajo v združitvenih (člani kluba) in povračilnih - maščevalnih motivih. Države, ki so v preteklosti uporabljale antidumpinško zaščito (proti katerikoli državi), se smatrajo za člane kluba. Povračilni - maščevalni motiv napeljuje na antidumpinške akcije specifično proti tistim državam, ki so take akcije v preteklosti same sprožale. 2.2.9 Splošni argumenti za zaščito3

Razlikujemo med ekonomskimi in neekonomskimi argumenti za zaščito. Ekonomski argumenti imajo cilj zvišanje življenjskega standarda. Tako se na primer zaščiti mlada industrija v času, ko še ne more tekmovati s tujo konkurenco, da doseže ekonomijo 2 Povzeto po: Prusa in Skeath 2001 3 Povzeto po: Obrowsky 1992

30

obsega in doseže stopnjo dolgotrajne konkurenčnosti, ki prinaša koristi državi. Takrat se zaščita ukine. Pred uvedbo zaščite mora biti pričakovana korist v kasnejšem obdobju, ko bo domača industrija zrela, pa tudi višje cene, ki so jih plačevali domači potrošniki, se morajo kompenzirati. Države v razvoju veliko lažje uvedejo zaščite kot industrijske države. Izkušnje kažejo, da je težko prenehati z zaščito, ko je ta bila že uvedena. Ni pa popolnoma jasno, ali bi morala zaščita biti v obliki uvozne carine ali v enakovredni višini subvencije domači, mladi industriji. Subvencije so bolj direktna oblika pomoči in jih je lažje odstraniti kot uvozne carine. Naslednji pomemben argument za zaščito je zaščita pred nepošteno tujo konkurenco in ta argument je vodil v uvedbo ukrepov proti dumpingu in subvencijam. Ti dve obliki nepoštene prakse (dumping, prostovoljno dejanje tujega podjetja, da prodaja po nizkih cenah na tujih trgih in subvencije, s katerimi država podpira tuja podjetja, da lahko prodajajo po izumetničenih, nizkih cenah) sta prepleteni. Za neekonomske gre takrat, kadar prebivalci države izberejo določene cilje, ki so drugačni kot maksimizacija nacionalnega prihodka in zato izberejo politiko, ki intervenira v prosti trgovini. Obstaja mnogo razlogov, zakaj tako izberejo. Eden izmed njih bi lahko bil zaščita kmetov v EU. Za podporo takšnega cilja so lahko uvedene ovire na uvoze kmetijskih proizvodov, ki bi lahko bili cenejši. 2.2.10 Oblike in vrste antidumpinških ukrepov Normalno je, da se država uvoznica brani z antidumpingom, da ne bi domači proizvajalci utrpeli prevelike škode, z ukrepi, kot so: zaščitne carine, antidumpinške carine, prepoved uvoza dumpinškega blaga, prisilni dvig uvozne cene, prisilen reimport takšnega blaga v državo izvora (Špec in Turk 2000, 108). Prve tri oblike predstavljajo avtonomne ukrepe države uvoznice, zadnji dve sta povezani tudi z deželo izvoznico (Kenda 2001, 42). Praviloma so redne carine proti dumpingu neučinkovite, razen če zaradi visoke stopnje že same po sebi ne delujejo prohibitativno. Zato GATT dopušča v VI. členu posebne protidumpinške kompenzatorne carine za izravnavo razlike v ceni, le da ta ne sme biti višja od dumpinške marže (Kenda 2001, 42). Tipičen antidumpinški postopek pa pomeni zaračunavanje dodatnih uvoznih carin za posamezno vrsto izdelkov iz posamezne države izvoznice, s čimer želi država uvoznica približati ceno normalni ceni, oziroma popraviti storjeno škodo domači industriji (WTOb 2003). 2.2.11 Učinki antidumpinga Eden izmed neželenih stranskih učinkov antidumpinga je, da se zmanjšuje pritisk na proizvajalce, kar pomeni, da jim ni potrebno tako paziti na globalno konkurenco. Obstaja tudi nevarnost, da se s tem zmanjša moč inovacij ter motivacija za raziskovanje in razvoj (Kinder 1996, 87).

31

Kot vemo, se cena uvoženega proizvoda z uvedbo antidumpinških carin posredno zviša. Ena, če ne edina možnost, da podjetje, ki so mu bile naložene antidumpinške carine, pokrije te stroške, je povečanje prodaje. To pa je zelo težko, saj je težko prodati več pri isti kvaliteti in z višjo ceno. Tudi povečanje vrednosti proizvoda povzroča določene stroške, kar zmanjša pozitivne učinke. Vendar obstajata še dva načina, kako lahko podjetje poveča svojo učinkovitost: zmanjšanje fiksnih stroškov in učinek krivulje učenja (Gruen 1996, 83). Za izvozno podjetje pa obstaja tudi drugačna strategija kot prodaja dumpinških proizvodov. Ta je razvoj alternativnih strategij. Podjetja pa lahko za doseganje ciljev in v izogib dumpingu izbirajo npr. med naslednjimi strategijami:

• prenehanje z lastnimi omejitvami - zavezami in nadgradnja kvalitete, • sodelovanje z domačo industrijo, ki je prisotna v enaki ali pa tudi drugi branži

(joint ventures), • direktne investicije (Gruen 1996, 83-84).

Te strategije spadajo v skupino defenzivnih strategij, kot odgovor na uvedbo antidumpinških carin (Gruen 1996, 83-84). Dolgoročno so lahko podjetja uspešna le, če izberejo zadnji dve strategiji in jasno je, da lahko podjetje napreduje le, če vedno znova išče nove prodajne potenciale (Gruen 1996, 106). 2.2.12 Makroekonomski pogled na antidumping Spremembe makroekonomskih spremenljivk kot so menjalni tečaj in BDP lahko vplivajo na domače in uvozne spremenljivke, uporabljene pri odločitvah v zvezi z antidumpingom. V kolikšnem obsegu bi vladne agencije morale upoštevati te spremenljivke pri svojih odločitvah, pa ostaja odprto vprašanje (Bloningen in Prusa 2001, 11-12). Feinberg, 1989, je preučeval vpliv spremembe menjalnega tečaja na postopke antidumpinga. Ugotovil je, da depreciacija ameriškega dolarja vodi v očitno povečanje števila primerov dumpinga, ker se podjetja cenovno ne uspejo prilagajati dovolj hitro. Razlog je v tem, da je za ugotavljanje dumpinga merodajna cena proizvoda v izvozni državi, ta cena pa se zaradi depreciacije dolarja v trenutku zniža in pade pod raven cene v ZDA (Bloningen in Prusa 2001, 11-12). Knetter in Prusa, 2000, pa sta prišla do ravno nasprotnih zaključkov. Ugotovila sta namreč, da depreciacija ameriškega dolarja zmanjša uvoz, kar zmanjša tudi škodo na zanemarljivo raven (Bloningen in Prusa 2001, 11-12). Močna (šibka) domača valuta daje manjšo (večjo) možnost tujemu podjetju, da prodaja pod ceno (Knetter in Prusa 2000, 1-2). 2.2.13 Spornost antidumpinga

32

Zaščitni ukrepi, kot so na primer antidumpinške carine, so v nasprotju z ukinjanjem carin in liberalizacijo mednarodnih trgov. Antidumping je tako v nasprotju s principoma reciprocitete in nediskriminacije. Naslednje, kar je sporno, so poravnave sporov; ker se odvijajo pogosto preko prostovoljnih samosvojih omejitev, cenovnih zavez in drugih mehanizmov, obstaja nevarnost za bilateralne (ne multilateralne), neliberalne trgovske zveze (Kinder 1996, 80-81). 3 OPREDELITEV ANTIDUMPINGA V EU IN WTO

33

3.1 Antidumping v WTO4

Ugotavljanje in sankcioniranje dumpinga med podpisnicami WTO-ja temelji na pravnih osnovah GATT-a / WTO-ja. Osnovna funkcija GATT-a ni bila le liberalizacija svetovne trgovine, temveč da mora biti ta tudi poštena. Države podpisnice sporazuma GATT so se obvezale, da bodo medsebojno postopno zniževale in celo ukinile medsebojne carine, vendar so se pri tem želele tudi zaščititi pred morebitnimi zlorabami, ki bi jih omogočala liberalizacija svetovne trgovine. Zato se v vseh mednarodnih dokumentih, ki predstavljajo osnovna pravila mednarodne trgovine, pojavlja člen, ki regulira zaščitne ukrepe v primeru dumpinga ali subvencioniranega uvoza. Iz Havanske pogodbe je GATT prevzel člen, ki še danes predstavlja osnovo za celotno mednarodno ter notranjo regulativo antidumpinških ukrepov v vseh državah podpisnicah GATT-a. Pri tem je potrebno poudariti, da GATT ne prepoveduje dumpinga kot oblike nastopanja na tujem tržišču, temveč obvešča države podpisnice, da bodo v primeru ogrožanja primerno postopali. Ob dogovarjanju glede osnovnega teksta Sporazuma ni bilo enostavno uskladiti mnenj vseh držav. Glavna dilema je bila, ali naj GATT ukrepa samo v primeru tipičnega dumpinga, ali pa naj poseže tudi v slučaju valutnega in socialnega dumpinga. Predvideti je bilo potrebno tudi sankcije. Tekst Sporazuma v največji meri odslikava ameriške razmere ter njihove predloge glede rešitev. Dumping, s katerim se proizvodi ene države prodajajo na tržišču druge države pod normalno vrednostjo proizvoda, je potrebno oceniti in ugotoviti, kolikšno škodo povzroča in kako preti industriji na tem teritoriju. Da bi države podpisnice preprečile dumping ali njegove posledice, lahko za proizvode, ki so predmet dumpinga, uvedejo antidumpinško carino, ki ne more biti večja od stopnje dumpinga za ta proizvod. Od vseh elementov dumpinga se v osnovnem tekstu Sporazuma največ govori o pojmu normalne vrednosti, saj je bilo v preteklosti ravno okoli tega največ problemov. V vsakem primeru, ne glede na izbrano metodo izračunavanja normalne vrednosti, se morajo upoštevati eventuelne razlike v pogojih prodaje, v obdavčevanju ali v zvezi z drugimi elementi, ki lahko imajo vpliv na realnost normalne cene.

4 Povzeto po: Ilešić 1988

34

3.1.1 Mednarodno sprejeta načela WTO sporazumi so dolgi in kompleksni, saj zajemajo velik obseg aktivnosti. V teh sporazumih pa se nahaja veliko število osnovnih in enostavnih načel, ki služijo kot osnova za multilateralni sistem trgovanja. Najpomembnejši načeli, ki se ukvarjata z diskriminacijo kupcev, sta Most - favoured - nation (MFN) in National treatment. Obe sta bili zasnovani zato, da bi zagotavljali poštene in enake pogoje vsem podpisnicam Sporazuma (WTOc 2003). 3.1.1.1 Most - favoured - nation Sprejeto načelo Most - favoured - nation v WTO zavezuje vse članice, da obravnavajo vse ostale članice enako. Države ne morejo oziroma ne smejo delati razlik med njihovimi trgovskimi partnerji oziroma razlik med svojimi in tujimi proizvodi. Odobritev določene ugodnosti eni državi pomeni, da jo mora država odobriti tudi vsem ostalim članicam WTO- ja (WTOc 2003). Omenjeno načelo torej od članic zahteva, da uvajajo obvezujoče carine za vse članice enakovredno. To je potrebno, da bi zagotovili neoviran pretok menjave dobrin (WTOa 2003). Dovoljene so posamezne izjeme, vendar le ob določenih pogojih. Manj razvite države imajo tako pravico, da izrabijo več časa za prilagajanje, torej imajo posebne privilegije (WTOc 2002). Ostale okoliščine, v katerih WTO dovoljuje izjeme so:

• kadar država izvaja ukrepe proti dumpingu, • kadar želi država s subvencijami in kompenzacijami poračunati subvencije drugih

držav, • kadar država uvede nujne ukrepe za začasno omejitev uvoza, s čemer zaščiti

domačo industrijo (WTOb 2003). 3.1.1.2 National treatment5 Uvoženi in doma proizvedeni izdelki se morajo tretirati enakovredno, vsaj po vstopu tujih proizvodov na trg države uvoznice; princip je zavezujoč le takrat, ko je tuji proizvod že na trgu države uvoznice. Princip pa ne prepoveduje zaračunavanja različnih carin na enake proizvode, ker v trenutku carinjenja proizvod še ni v državi. 3.2 Antidumping v EU 3.2.1 Zgodovina antidumpinga v EU Od začetka 20. stoletja dalje, ko je prevladalo spoznanje, da pomeni prodaja blaga na tuja tržišča po nižji ceni kot doma obliko nelojalne konkurence, so številne države, zlasti tiste z

5 Povzeto po: WTOc 2003

35

angloameriško pravno tradicijo (Kanada, Avstralija, ZDA in Velika Britanija) začele v svojo zakonodajo uvajati predpise, ki so v primeru dokazanega dumpinga dopuščali uvedbo nekakšnih povračilnih ukrepov, protiduminških carin, ki naj bi izravnale razliko v ceni (Gospodarski vestnik 1993, 100-101). Jacob Viner je napisal Memorandum o dumpingu. Na osnovi tega memoranduma je leta 1948 novonastali GATT formuliral prva mednarodna pravila, v katerih je opisoval pogoje, pod katerimi so lahko uporabljeni zaščitni ukrepi proti dumpingu. Od takrat so se ta splošna načela nanašala na trgovino med vsemi državami, razen nekaj držav v razvoju in trgovine na državni ravni (Blonigen in Prusa 2001, 4). Mednarodna pravila, ki jih je prvič uzakonil Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT) v svojem VI. členu, torej niso šele uvedla možnosti uporabe zaščitnih ukrepov, temveč so - prav nasprotno - prinesla omejitve glede pogojev in primerov, v katerih smejo posamezne države ukrepati zoper nelojalen dumpinški uvoz. Ker pa so izkušnje naslednjih desetletij pokazale, da so pravila VI. člena premalo natančna, da bi zagotovila enotno ureditev tovrstnih zaščitnih ukrepov v državah podpisnicah GATT, zaradi česar so enostranski protidumpinški ukrepi še naprej pomenili eno izmed t.i. »necarinskih ovir« v mednarodni trgovini, je bil v okviru Kennedyjevega kroga trgovinskih pogajanj držav podpisnic GATT (1963-1967) pripravljen ter leta 1967 sprejet t.i. protidumpinški kodeks (z uradnim nazivom »Sporazum o uporabi člena VI GATT«), ki je prinesel veliko podrobnejša pravila za uvajanje protidumpinških ukrepov tako v materialnem kot v proceduralnem pogledu. Ta pravila so bila leta 1979 dopolnjena, ko je bil v okviru Tokijskega kroga sprejet drugi protidumpinški kodeks (»Sporazum o razlagi in uporabi členov VI, XVI in XXIII GATT«, 1979) (Gospodarski vestnik 1993, 100-101). Pred drugo svetovno vojno in podpisom sporazuma GATT v Evropi ni bilo nacionalnih antidumpinških zakonov. GATT je dovoljeval uvajanje ukrepov proti dumpingu in nekaj evropskih držav, vključno z Nemčijo, s Francijo in z Italijo, je sprejelo antidumpinške zakone med leti 1958 in 1963. Z ustanovitvijo European Economic Community (v nadaljevanju EEC) v Treaty of Rome leta 1958 je skupna trgovinska politika nadomestila nacionalne trgovinske politike držav članic. EEC je sprejela prvo antidumpinško zakonodajo leta 1968 in jo od takrat dalje še nekajkrat izboljšala. Danes je EEC del Evropske unije, ustanovljene z Maastrichtskim sporazumom leta 1993. Antidumpinška zakonodaja EU temelji na klavzulah GATT-a in sprejema njegova načela (Schoene 1996, 23-24). 3.2.1.1 Kennedyjev krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu Ker se vse podpisnice GATT-a niso držale sprejetih pravil, so na Kennedyjevem krogu pogajanj EEC in nekatere druge podpisnice zahtevale, da se antidumping vključi v pogajanja. Največji problem je bil z ZDA in kasneje tudi s Kanado, ki so trdili, da se lahko ravnajo po svojih domačih zakonih in jim ni potrebno spoštovati mednarodno sprejetih načel. EEC in nekatere druge podpisnice so se na tem krogu zavzemaleale za formuliranje pravil o uporabi VI. člena GATT-a, ki bi obvezoval vse podpisnice sporazuma (Beseler in Williams 1986, 8-11).

36

Pogajanja so bila uspešna, saj so uvedli enotna pravila o dumpingu v VI. členu, katerega najpomembnejša je bila Uredba o antidumpingu, ki je upoštevala zahteve EEC in drugih evropskih držav, kot tudi zahteve ZDA in Kanade. Države podpisnice te uredbe so se zavezale, da bodo spremenile svojo zakonodajo tako, da bodo ustrezale tej uredbi (Beseler in Williams 1986, 8-11). Vendar ZDA te uredbe nikoli niso podpisale, zato je imela v praksi tudi zelo malo pomena (WTOd 2003). ZDA so se nove zakonodaje (Mednarodne uredbe o antidumpingu) držale le toliko, kolikor se je to skladalo z njihovo zakonodajo. Odkrito so ignorirale sestavine te uredbe, medtem ko so druge države popolnoma prilagajale svoje zakonodaje (Beseler in Williams 1986, 8-11). To je bil tudi eden izmed vzrokov za pobudo o razpravi glede antidumpinga na Tokijskem krogu pogajanj. Antidumpinška uredba, podpisana 30.7.1967, je podrobneje razdelala in regulirala sledeča najpomembnejša vprašanja v zvezi z dumpingom in s sankcijami:

• podrobneje so opredelili definicijo dumpinga, še posebej normalno vrednost proizvoda,

• vnesena so bila podrobnejša pravila glede stopnje dumpinga, • dodana so bila pravila za potrjevanje škode v domačem gospodarstvu, • uzakonjen je bil obstoj vzročne zveze med dumpingom ter nastalo škodo, • poenotili so osnovna načela postopka raziskave in druge administrativne postopke,

vključno s pravili o dokazovanju posameznih elementov dumpinga, • predvidena so bila pravila o načinu uvedbe carin, pri čemer je prepovedana njihova

uporaba za nazaj, • predvidena je bila možnost, da se antidumpinški postopek zaključi s popravkom

cene s strani izvoznika (cenovna zaveza) (Ilešić 1988, 7-13). Znotraj GATT-a pa so kot posledica Kennedyjevega kroga pogajanj sestavili Odbor za antidumpinške zadeve, ki bi naj redno preverjal antidumpinško zakonodajo držav podpisnic (Beseler in Williams 1986, 8-11). Z zniževanjem carinskih stopenj v skladu s sporazumom GATT se je poviševalo število antidumpinških carin, ki so jih določali državam, ki so kršile sprejete sporazume. Sprva je VI. člen zahteval le dokazovanje dumpinga, ni pa določal postopka za ugotavljanje škode in dokazovanje obstoja dumpinga. Posledično so sprejeli različne kodekse, ki so to podrobneje določali (WTOd 2003). 3.2.1.2 Tokijski krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu Pogajanja na področju antidumpinga so bila dvostopenjska. Najprej so analizirali izkušnje in probleme držav, ki so izvajale antidumping. Druga stopnja so bila pogajanja o spremembi Uredbe o antidumpingu, ki so jo ob koncu pogajanj tudi sprejeli (Steele 1997, 1). Tokijski krog, ki se je zaključil leta 1979, je tako vnesel številne popravke v zakon o antidumpingu. Posebnega pomena sta bili dve klavzuli. Prvič, definicija »less than fair value« je bila razširjena in je zajemala ne samo cenovno diskriminacijo, temveč tudi prodajo pod stroški. Tako so ti stroški postali eden izmed glavnih povodov za uvedbo postopkov. Drugič, Kennedyjev krog je zahteval, da so dumpinški proizvodi očiten in

37

glavni vzrok za materialno škodo, preden se lahko ukrepa, kot odgovor na pritisk razvitih držav pa je Tokijski krog revidiral to klavzulo in dovolil, da je takšen dokaz nepotreben (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Ti dve klavzuli sta pomembno vplivali na spremenjena pravila igre. V prvih treh letih po uvedbi teh klavzul je bilo rešenih skoraj toliko primerov dumpinga, kot prej v celi dekadi sedemdesetih let. V osemdesetih letih je bilo najmanj dvakrat več primerov kot v sedemdesetih (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Novi kodeks se od prejšnjega razlikuje tudi v določanju škode, povzročene domači industriji. Določa namreč, da je potrebno ločiti škodo, ki jo povzroča dumping, od tiste, ki jo lahko povzročajo drugi dejavniki. Šele nato je možno pričeti postopek za ugotavljanje škode, ki jo je povzročil dumping. Novi kodeks omogoča tudi lažjo ugotovitev posledic zaradi povzročene škode na domači industriji (Steele 1997, 1). The Tokyo Round Code, ki je stopil v veljavo leta 1980, je predstavljal velik korak naprej. Nudil je veliko več nasvetov in vodil države, kako postopati v primerih dumpinga. Podajal je tudi zahteve, ki morajo biti izpolnjene ob preiskavi dumpinga. Kakorkoli, kodeks še vedno predstavlja samo splošen okvir državam, ki ga morajo upoštevati. Označen je bil za dvoumnega z mnogimi nasprotji, zato ga je podpisalo le 27 držav (WTOd 2003). 3.2.1.3 Urugvajski krog pogajanj o dumpingu in antidumpingu V Tokijskem krogu pogajanj so države rešile nekaj konfliktov v zvezi z antidumpingom, kar pa je povzročilo nastanek številnih novih problemov. Mnogi ekonomisti so bili prepričani, da je antidumping postal podjetniška politika. Torej so podjetja uporabljala moč države v svojo korist tako, da so z njeno pomočjo dobili prednost pred drugimi tekmeci (Krishna 1997, 17). Takoj po Tokijskem krogu pogajanj se je povečalo število antidumpinških ukrepov. Kljub temu pa ni bilo govora o svetovnem problemu, saj je ta instrument uporabljalo le nekaj držav. Do poznih osemdesetih let so skoraj vse antidumpinške ukrepe uvajali le ZDA, Kanada, EU, Avstralija in Nova Zelandija. Te države so sprožile 95% vseh antidumpinških postopkov med letoma 1980 in 1985 (Prusa in Skeath 2001, 5). Konec osemdesetih so se jim začele priključevati še ostale podpisnice. Vse to je pripomoglo k hitri rasti uporabe antidumpinških ukrepov (Prusa in Skeath 2001, 8). ZDA so dale pobudo za pogajanja o antidumpingu v Urugvajskem krogu. S podpisom ob zaključku tega kroga pogajanj v Marakešu je bila ustanovljena tudi WTO, ki je leta 1995 nadomestila GATT. Pogajanja na Urugvajskem krogu so bila ena najbolj zapletenih dotlej. Konflikti so nastajali predvsem med tradicionalnimi, to je dosedanjimi in novimi uporabniki. Danes veljavna antidumpinška pravila so rezultat Urugvajskega kroga (1986-94), ki je dopolnil in popravil uredbo, veljavno po Tokijskem krogu. Sprejete in predstavljene so bile spremembe pri naslednjih vsebinah:

38

• ojačanje klavzule »de minimis« in sprejetje nove »sunset« klavzule, ki omogočata, da je antidumpinški protekcionizem manjše breme za majhne proizvajalce,

• dodana je bila specifičnost pri pridobivanju dokazov in pri metodologiji določanja dumpinga in povzročene škode,

• pravila pri postopkih zaslišanja obeh strani so bila natančneje določena, • izvedba in veljavnost antidumpinških pravil (Finger in Schunknecht 1999, 36), • opredeljena so bila podrobnejša navodila za izračunavanje obsega dumpinga, • opredeljena so bila podrobnejša navodila za začetek postopka in za potek preiskave, • določena so bila pravila vpeljevanja in trajanja (običajno pet let) antidumpinških

ukrepov (WTOb 2003). Sporazum o antidumpingu, ki je bil dosežen v Urugvajskem krogu, vsebuje natančnejša pravila kot pa stara antidumpinška uredba za:

• definicijo metode, uporabljene za določanje dumpinga, • kriterij, ki ga je treba upoštevati za dokazovanje škode neke države, • pravila za sprožitev in vodenje antidumpinških preiskav, • izvedbo in veljavnost antidumpinških pravil (Bobek in Gusel 1998, 111).

3.2.2 Trenutno veljavni pravni predpisi EU glede antidumpinga Prvotna pravila EU glede antidumpinga so bila nadomeščena z Antidumpinško uredbo ki je stopila v veljavo 1. januarja 1995. Ta pa je bila kasneje še dopolnjena in posodobljena z Uredbo 384/96, ki je stopila v veljavo 6. marca 1996. Vključuje že dogovore v Urugvajskem krogu pogajanj GATT-a. Natančno določa časovne omejitve zaključka preiskave in sprejemanje odločitev, s tem pa zagotavlja, da so pritožbe rešene hitro in učinkovito (EUi 2003). Uvrstitev poglavja o ukrepih zoper dumpinški izvoz pomeni nedvomno eno izmed pomembnejših novosti na področju predpisov glede konkurence. S tem v zvezi je bilo v času priprav uredbe tudi precej dilem, ali ta snov sodi v zakon o varstvu konkurence ali pa kam drugam (v zunanjetrgovinske ali carinske predpise ali pa kar v poseben zakon). Na koncu je očitno prevladalo spoznanje, da je dumping v mednarodni trgovini mogoče sankcionirati tudi zaradi tega, ker pomeni obliko nelojalne konkurence, t.j. cenovno diskriminacijo med kupci na različnih trgih. Antidumpinški postopki in ukrepi zaradi nelojalne konkurence se pomembno razlikujejo od postopkov in ukrepov zaradi drugih dejanj, ki jih ureja ta uredba. In sicer glede:

• načinov in postopkov pravnega varstva: namesto civilne tožbe ali gospodarskokazenskega postopka imamo v primeru dumpinga opravka s posebnim upravnim postopkom, ki v mnogočem spominja na carinske postopke;

• vrste in narave sankcij: edina sankcija je (dodatna) zaščitna carina; dumping namreč sam po sebi ni prepovedan in zaradi tega tudi ne more priti do odškodninske odgovornosti, saj ne gre za ravnanje, ki bi bilo samo po sebi nedopustno (Gospodarski vestnik 1993, 99-100).

39

4 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU NA PODROČJU ANTIDUMPINGA 4.1 Različni cilji / motivi uvajanja antidumpinga Cilj antidumpinškega sporazuma je, kot vseh sporazumov o liberalizaciji trgovine, zmanjšati ovire za prost pretok blaga in storitev med partnerji v največji možni meri (Jackson in Vermulst 1989, 331). Politika je usmerjena proti dumpinškim uvozom, ki povzročajo znatno škodo skupnosti. Če se proti temu ne bi borili, bi tretjim državam dopuščali možnost nepoštene konkurenčne prednosti, kar bi se lahko odrazilo v negativnih posledicah za industrijo skupnosti (EUi 2003). Cilj skupne trgovinske politike je uskladiti razvoj trgovine, postopno odpraviti ovire v mednarodni trgovini in zmanjševati carinske ovire. S tem je trgovinska politika podvržena popolni liberalizaciji, pri tem pa je potrebno zaupati (mednarodnim) konkurenčnim mehanizmom. Izvajanje skupne trgovinske politike je eden izmed prvotnih ciljev Evropske skupnosti (Peters 1996, 117). 4.2 Pravila, ki urejajo pogoje in postopek za uvajanje antidumpinških carin V Evropski uniji je trenutno v veljavi uredba EC 384/96, ki temelji na VI. členu GATT-a in ureja antidumpinški postopek. Uredba se sproti dopolnjuje in ima posledično veliko popravkov oziroma dopolnitev. Te dopolnitve se večinoma navezujejo na tretje države in ne na dumping ali antidumping v EU. Z dumpingom in antidumpingom so posredno povezane tudi druge uredbe, kot npr. EC 3285/94, ki ureja antidumpinške postopke v primeru dumpinga kmetijskih proizvodov, EC 2603/69, ki ureja skupna pravila o izvozu, EC 519/94, ki ureja skupna pravila o uvozu proizvodov iz tretjih držav na trg Evropske unije, ter mnoge druge. 4.2.1 Gatt article VI Člen VI GATT določa temeljna pravila, ki jih mora upoštevati država, ki želi z zaščitnimi carinami ustaviti dumpinški uvoz tujega blaga (Gospodarski vestnik 1993, 100-101). Člen dovoljuje vladam podpisnic sporazuma, da reagirajo proti dumpingu, kjer je napravljena in odkrita škoda domači konkurenčni industriji. Za postopanje v takšnem

40

primeru mora biti država sposobna dokazati prisotnost dumpinga, izračunati obseg le-tega in dokazati, da dumping povzroča škodo (WTOb 2003). GATT VI, ki je bolje poznan pod imenom The Anti-dumping Agreement, določa številne osnovne principe, uporabne v trgovanju med podpisnicami sporazuma. Vključuje tudi MFN. Zahteva, da se na uvožene proizvode ne zaračunavajo notranje carine ali druge prekomerne dajatve, kot tudi ne omejujejo uvoza s kvantitativnimi omejitvami, z drugimi plačili ter z administrativnimi omejitvami. Po drugi strani pa ta člen eksplicitno pooblašča pristojne organe WTO za nalaganje dajatev, kot so antidumpinške carine, kadar je to potrebno (WTOd 2003). 4.2.2 Uredba EC 384/966

V tem poglavju bomo na kratko povzeli nekaj najpomembnejših določil, ki jih vsebuje EC 384/96:

• Uredba ureja antidumpinški postopek proti državam nečlanicam EU. EU si pridržuje pravico, da lahko sprejme posebne ukrepe proti državam brez tržne ekonomije ali proti državam v tranziciji. Nanaša se na vse vrste proizvodov, storitve pa niso predmet dumpinga.

• Dumping je potrebno razlikovati od nizkih cen prodaje, ki so posledica nižjih

stroškov ali večjih količin.

• V primeru, ko izvoznik na domačem trgu ne prodaja enakega oziroma podobnega proizvoda, se za normalno vrednost upoštevajo cene ostalih proizvajalcev ali prodajalcev. Če pa takšnih proizvajalcev ni, ne zadoščajo minimalnim pogojem (podjetje, ki izvaja dumping, je v tem primeru monopolno) ali pa zaradi posebne tržne situacije takšna prodaja ne dovoljuje primerjave, je lahko normalna vrednost izračunana na podlagi stroškov proizvodnje v državi izvora.

• Naslednja osnova za primerjavo je izvozna cena. To je cena, ki se dejansko plača za

proizvode, izvožene v EU.

• Antidumpinška marža je znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Primerjava med prodajami mora biti narejena med proizvodi, ki so v procesu izdelave na enaki stopnji in datumsko čim bližje. Narejeni in upoštevani morajo biti popravki, kot so razlike v prodajnih pogojih, obdavčenju in ostale razlike, ki vplivajo na primerljivost cen.

• Izraz industrija Skupnosti zajema proizvajalce EU kot celoto ali tiste izmed njih,

katerih output predstavlja večinski delež celotne industrije Skupnosti.

• Dokaz škode mora temeljiti na pozitivnih dokazih in vsebovati objektivno preiskavo naslednjih elementov:

6 Povzeto po: EUj 2003

41

o obseg dumpinških uvozov, še posebej tam, kjer je prišlo do znatnega povišanja obsega proizvodnje ali potrošnje v EU,

o cena dumpinških uvozov; ugotoviti je potrebno, ali je prišlo do znatnega znižanja cen v primerjavi s podobnim proizvodom v EU, ali pa je šlo za željo po znižanju cen ali preprečitvi zvišanja cen,

o posledičen učinek na industrijo Skupnosti, še posebej v povezavi s proizvodnjo in kapacitetami EU, zalogami, prodajo, tržnim deležem, cenovnimi spremembami, dobičkom, povrnitvijo investicij, gotovinskim tokom in zaposlenostjo.

• Postopek antidumpinga se sme srožiti, če je podprt s strani proizvajalcev EU,

katerih skupen output mora presegati 25% celotne proizvodnje industrije Skupnosti tega izdelka.

• Pritožbo pregleda »Advisory Committee«, odbor, ki je sestavljen iz predstavnikov

vseh članic EU ter predstavnikom Komisije kot predsednikom. Če ugotovi, da dokazi niso zadostni za uvedbo postopka, pritožbo zavrne in o tem obvesti tožnika.

• Kadar pa odbor smatra, da obstajajo zadovoljivi dokazi za uvedbo postopka, ga

mora sprožiti v roku 45-ih dni. Komisija objavi uvedbo preiskave v Official Journal of the European Communities, to je uradnem listu EU, skupaj s podatki o proizvodu, državah ter kratek povzetek, ki informira zainteresirane strani ter jim določi rok, v katerem lahko izrazijo svoje mnenje.

• Pritožba se lahko umakne pred uvedbo preiskave.

• Komisija izvaja preiskavo v sodelovanju z odborom. Določi se trajanje preiskave,

ki običajno ni manj kot 6 mesecev po uvedbi postopka. Komisija pošlje vprašalnike vsem vpletenim stranem, ki imajo 30 dni časa, da odgovorijo. Komisija lahko vpletene države tudi obišče in preveri posredovane podatke.

• Komisija na prošnjo zainteresiranih strani organizira srečanje, po želji tudi soočenje

nasprotujočih si strani. Zainteresirane strani lahko preučijo vse dokaze, zbrane s strani Komisije, razen zaupnih.

• Preiskava je zaključena z zaključkom postopka ali z dokončnimi ukrepi. V

normalnih pogojih pa mora biti to storjeno najkasneje 15 mesecev po uvedbi postopka.

• Kadar obstajajo pomisleki glede uvedbe antidumpinških ukrepov, mora Komisija o

tem takoj obvestiti Ministrski svet. Postopek je zaključen, če Ministrski svet v roku enega meseca ne določi drugače, kar lahko pomeni, da se postopek lahko konča tudi brez uvedbe ukrepov.

• Postopek se zaključi tudi v primeru, če sta dumping in škoda zanemarljiva.

Komisija lahko sprejme tudi zaveze, ki pa so lahko v obliki cenovnih zavez ali zamrznitve prodaje tako dolgo, da se izniči povzročena škoda.

42

• Začasni ukrepi se lahko uvedejo v primeru, če je bil potrjen dumping in škoda ter kadar Komisija meni, da bi brez takojšnjih ukrepov bila povzročena še večja škoda.

• Znesek obveznosti ne sme presegati dumpinške marže in mora biti manjši, če bo

takšen odstranil škodo.

• Začasni ukrepi morajo biti naloženi najkasneje v devetih mesecih po uvedbi postopka in se naložijo običajno za čas šestih mesecev. Ukrepi so uvedeni s strani Komisije, po predhodni konzultaciji z Ministrskim svetom ali v primeru nuje, po obvestilu držav članic. Komisija mora o začasnih ukrepih obvestiti članice ter Ministrski svet. Ta pa se lahko odloči, da bo sprejel drugačen postopek.

• V primeru, da sta dokazana dumping in škoda, ter da je to v interesu Skupnosti,

Ministrski svet uvede dokončne ukrepe. Ukrep mora biti uveden na nediskriminatorni podlagi uvoza proizvoda, ki je povzročal dumping in škodo. Ukrep mora specificirati znesek obveznosti za posameznega dobavitelja, ali če je to nepraktično, za državo dobaviteljico.

• Začasni in končni ukrepi se v posebnih okoliščinah lahko uvedejo tudi retroaktivno

- z učinkom za nazaj. Dokončni ukrepi se lahko naložijo samo za proizvode, ki so bili dani v potrošnjo manj kot 90 dni pred datumom uvedbe začasnih ukrepov.

• Antidumpinški ukrepi se ne smejo uvesti, če to ni v interesu Skupnosti. Pri tem se

upoštevajo interesi industrije Skupnosi, uporabnikov in potrošnikov, ki imajo vsi možnost podati svoje mnenje.

• Ukrepi morajo prenehati veljati najkasneje pet let po uvedbi ali pet let po zaključku

ponovne preiskave ukrepov. Ta preiskava se izvede na pobudo Komisije ali na podlagi prošnje proizvajalcev Skupnosti. Ukrepi lahko trajajo tudi v času preiskave.

• Antidumpinške dajatve je potrebno vrniti, če uvoznik v EU dokaže, da je eliminiral

dumpinško maržo oziroma jo zmanjšal na raven, ki je v okviru klavzule »de minimis«.

• Vračilo plačane dajatve mora zahtevati v roku šestih mesecev od dneva, ko so bili

določeni dokončni ukrepi ali v roku šestih mesecev od dneva, ko je bila sprejeta odločitev o začasnih ukrepih. Zahtevek mora posredovati preko države članice, v kateri je bil proizvod sproščen v prosti promet. Država članica mora nato posredovati prošnjo Komisiji, ki po posvetu z odborom sprejme odločitev o vračilu antidumpinških dajatev.

4.2.3 Sklep ECSC 2277/96 Komisija je sprejela ta sklep 28.11.1996. Namenjen je zaščiti pred dumpinškimi uvozi iz držav nečlanic European Coal and Steel Community (ECSC). Ta sklep določa, da veljajo za proizvode, ki spadajo v ECSC, enaka pravila glede dumpinga, škode, uvedbe postopka in preiskave kot za ostale proizvode. Razlika je edino v tem, da Komisija samostojno

43

odloča o začasnih in končnih ukrepih in da Ministrski svet pri tem nima nobene vloge (EUj 2003). 4.3 Glavni principi EC 384/96 Najpomembnejši principi v antidumpinškem sporazumu so naslednji:

• »Lesser duty rule«: pomeni neobveznost uvedbe antidumpinških ukrepov, tudi če so izpolnjene vse zahteve za uvedbo. V skladu s tem pravilom pristojni organi uvedejo dajatve na nižji stopnji, kot je stopnja dumpinških marž, če je ta stopnja zadostna, da odpravi škodo (WTOp 2003).

• »Sunset clause« določa, da se ukrepi samodejno ukinejo po petih letih, razen če se pokaže potreba po še nadaljnji uporabi teh ukrepov.

• »De minimis« klavzula določa, da mora stopnja dumpinga znašati najmanj 2% izvozne cene proizvoda, drugače se preiskava konča in se šteje za nepomemben dumpinški uvoz.

• »The public interest clause« (interes Skupnosti) določa, da se lahko ukrepi proti določeni tretji državi uvedejo le v primeru, kadar je to v korist celotne EU oziroma širše javnosti.

Prvi in zadnji princip še nista vključena v sporazume WTO-ja, kljub temu, da se EU poteguje za vključitev le-teh v pravila, ki bi veljala za vse podpisnice WTO-ja. V EU pa je pri antidumpinških postopkih potrebno upoštevati vse štiri principe. 4.4 Postopek za ugotavljanje dumpinga in uvedbo antidumpinških ukrepov Antidumpinški postopki so dolgotrajni, izčrpavajoči in dragi za preiskovalca in (morda še bolj) za preiskovanca. S stališča izvoznika je pomembno, da se v danem primeru ustrezno organizira (vključi pomoč domačih in tujih pravnih strokovnjakov, sodelovanje z vladnimi in diplomatskimi organi) in da izkoristi vse vsebinske in proceduralne možnosti (Špec in Turk 2000, 109-110). Celoten postopek za ugotovitev pogojev in uvedbo zaščitnih ukrepov vodi Komisija EU oziroma poseben oddelek v njeni sestavi; Svetu ministrov je pridržan le izrek dokončnega ukrepa. Antidumpinški postopek v EU poteka v petih fazah. Prične se s predlogom za uvedbo postopka. Nato gre skozi tako imenovano fazo selekcije in konzultacij, ki služi odločanju, v katerih primerih bo preiskava resnično uvedena. Naslednja faza je dejanska preiskava, v kateri se ugotovi, ali je bila predpostavka o dumpingu točna. Temu sledi odločitev, kateri antidumpinški ukrep bo uveden. Zadnji korak v postopku je možna pritožba na odločitev (Egeln in Klann 1997, 21).

44

V nadaljevanju podrobneje opisani postopek najlažje ponazori naslednja slika:

SLIKA 1: ANTIDUMPINŠKI POSTOPEK

Ministrski svet

KomisijaGD I

Zainteresiranestrani

Uvedbapostopka

Ugotavljanjedumpinga

Ugotavljanješkode

Preiskava skupnih

interesov

Dolžnosti/obveznosti

Začasnopozitivno

ZačasneAD- carine

DokončneAD- carineDokončno

pozitivno

Dokončnonegativno Brez ukrepov

Svetovalni odbor

45

Vir: Povzeto po Peters (1996, 130) 4.4.1 Pritožba na dumpinški uvoz oziroma prijava dumpinga V EU obstaja vprašalnik za prijavo dumpinga, ki je sestavljen tako, da zbere čim več podatkov o prijavi škode, povzročene Skupnosti. Vprašalnik zahteva naslednje podatke:

(AD-carine = antidumpinške carine)

• splošne podatke (npr. naziv in naslov tistega, ki se pritožuje, natančen opis proizvoda),

• podatke o dumpingu (npr. normalna vrednost, izvozna cena) in • podatke o škodi (npr. obseg škode, ki jo povzroča dumping) (Obrowsky 1992, 56-

57). Za podkrepitev domnev je potrebno priložiti dokaze, kot so računi, cenovne ponudbe, objave v tisku, uradne statistike itd (EUk 2003). Potrebno je poudariti, da prijavitelji dumpinga niso zavezani podati vseh podatkov, vendar je priporočljivo, da posredujejo čim natančnejše podatke in tako oddajo zadovoljivo prijavo (Obrowsky 1992, 56-57). Pritožbo mora podpirati znaten delež proizvajalcev EU. Skupno morajo pritožitelji proizvajati najmanj 25 odstotkov celotne proizvodnje tega proizvoda v EU. Če pritožitelji ne predstavljajo potrebnega odstotka, večinoma kontaktirajo ostale proizvajalce v Skupnosti ter prosijo za podporo, preden se pritožijo (EUk 2003). Načeloma je lahko katerikoli proizvod predmet pritožbe. Vendar pa antidumpinška zakonodaja EU ne vključuje storitev (EUk 2003). Dumpinški proizvod lahko izvira iz katerekoli države izven EU. Obstajajo pa izjeme, kot so Islandija, Liechtenstein in Norveška, za katere za večino proizvodov ta pravila ne veljajo (pripadajo namreč European Economic Area in so sprejele zakonodajo EU na večini področij, s ciljem enotnega trga). Če so dumpinški proizvodi iz več tretjih držav, so v postopku pritožbe predmet pregleda vse tretje države (EUk 2003). Če se ugotovi, da je pritožba sprejemljiva, se mora uvesti uradni postopek v roku 45 dni od oddaje pritožbe Komisiji (EUk). V teh 45-ih dneh ima Komisija čas, da preuči pritožbo, konzultira članice (zastopane v svetovalnem odboru- Advisory Committee) in se odloči, ali obstaja dovolj dokazov za uvedbo uradnega preiskovalnega postopka. Primer zavrne, če ni mogoče zbrati dovolj trdnih dokazov ali če pritožba ne zajema najmanj 25 odstotkov celotne proizvodnje vprašljivega proizvoda v EU (EUi 2003). 4.4.2 Preiskava in sprožitev postopka

46

Uvedba protidumpinškega postopka je nadvse delikaten ukrep, ki ima lahko zelo daljnosežne gospodarske posledice, saj lahko po krivici omaje ugled tujega izvoznika na tržišču EU. Zato se mora Komisija pred sprejetjem formalnega sklepa o uvedbi postopka posvetovati s posebnim odborom, ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic EU in predstavnik Komisije; lahko pa se Komisija pred sprejetjem sklepa posvetuje tudi z vladnimi organi države izvoznice (Ilešić 1998, 116-118). Če so izpolnjeni pogoji, Komisija uvede preiskavo o zatrjevanem dumpingu s formalnim sklepom, ki se objavi v uradnem listu EU, kar daje vsem zainteresiranim subjektom možnost, da izrazijo svoja stališča. Pri tem velja opozoriti, da med zainteresirane ne kaže šteti le ogrožene domače industrije, ki je s formalno zahtevo sprožila postopek, ter tujega izvoznika, ki ga bo ukrep neposredno prizadel, temveč tudi uvoznika blaga v EU, pa tudi organizacije potrošnikov ali uporabnikov uvoženega blaga, ki bodo praviloma nasprotovali predlaganim zaščitnim carinam, saj so zadovoljni s cenejšim uvozom iz tretjih držav (Ilešić 1998, 116-118). Obstoj pogojev za uvedbo ukrepov pa Komisija ugotavlja z neposredno akcijo na terenu: ali gre za dumping skušajo predstavniki Komisije ugotoviti praviloma na sedežu izvoznika, kjer so na razpolago vsi potrebni podatki, medtem ko podatke, pomembne za ugotovitev nastale ali grozeče škode, Komisija ugotavlja z obiskom na sedežu poglavitnih proizvajalcev istovrstnega blaga na območju Skupnosti (Ilešić 1998, 116-118). Preiskava Komisije ne bi smela trajati več kot eno leto, v nobenem primeru pa ne več kot 15 mesecev. Potekala bo ne glede na to, ali je dumping prisoten ali ne, če je industrija utrpela resno škodo (Bobek in Živko 2002, 34-35). Preiskava mora potekati po točno določenem postopku, ki ga določajo mednarodno sprejeta pravila. Ovrednotiti je potrebno vse relevantne ekonomske dejavnike, ki imajo vpliv na industrijo, pa tudi tiste, ki bi lahko takšen vpliv imeli (WTOb 2003). Pristojni preiskovalni organi morajo zagotoviti strogo zaupnost občutljivih podatkov in preveriti verodostojnost vseh podatkov, na podlagi katerih temeljijo odločitve. Nadalje, za zagotovitev transparentnosti postopka morajo oblasti zainteresiranim stranem razkriti informacije, na katerih temeljijo odločitve in jim dati možnost, da jih komentirajo. Sporazum daje vsem prizadetim stranem možnost, da sodelujejo v preiskavi, da se srečajo in soočijo, npr. na javnem zaslišanju. Nadalje je potek postopka določen v dveh dodatkih k sporazumu, ki določata pravila za preiskave s ciljem preveriti podatke, pridobljene od tujih strani, kot tudi pravila za uporabo informacij v primeru, da ena stran zavrne dostop ali ne izroči zahtevanih podatkov ali znatno ovira preiskavo (WTOn 2003). Preiskava in postopek se nadaljujeta le v primeru, če obstajajo zadovoljivi dokazi o obstoju dumpinga, škode in vzročnosti. Da bi zagotovili, da se postopki brez zadostnih dokazov ne nadaljujejo in s tem potencialno ogrožajo legitimno menjavo, sporazum zahteva, da se preiskava takoj zaključi v primeru, da je količina proizvodov zanemarljiva ali v primeru, da je dumpinška marža minimalna (de minimis). 4.4.3 Uvedba ukrepov

47

Antidumpinški ukrepi so uvedeni le, če je to v širšem interesu Skupnosti. Proizvajalci, uvozniki, uporabniki in potrošniki imajo možnost predstaviti svoje poglede. Konzultirati je potrebno članice Skupnosti in Komisija lahko nato v roku 60 dni do 9 mesecev naloži začasne ukrepe. Ti ukrepi ne smejo presegati dumpinške marže (razlika med ceno na domačem trgu in ceno, zaračunano na trgu EU). Ti ukrepi lahko trajajo 6 do 9 mesecev. Po preteku tega časa, ko Komisija zaključi preiskavo, lahko, po nadaljni konzultaciji s članicami, naloži dokončne ukrepe, vendar ima pri tem končno besedo Ministrski svet, ki se odloči o tem. Dokončni ukrepi so lahko v veljavi 5 let (EUi 2003). Kadar preiskava dokaže prisotnost dumpinga in potrdi, da je s tem prizadeta domača industrija, se lahko izvozno podjetje odloči, da bo dvignilo svoje cene na dogovorjeno raven in se s tem izognilo antidumpinškim ukrepom (WTOb 2003). 4.4.4 Ponovna preiskava Če so proizvajalci Skupnosti po preteku petletnega obdobja prepričani, da bo ukinitev ukrepov vodila v ponoven dumping, lahko Komisija ponovno uvede preiskovalni postopek. To lahko stori tudi v primeru, če ukrepi po preteku tega obdobja niso odstranili povzročene škode. To lahko povzroči spremembo višine obveznosti (EUi 2003). 4.4.5 Možnost pritožbe na odločitev Obstaja možnost pritožbe na antidumpinške odločitve na European Court of First Instance (CFI) in na European Court of Justice (ECJ). Samo strani, ki so direktno prizadete z antidumpinško odredbo EU, lahko oporekajo antidumpinškim odredbam pred sodiščem. Potrošniki in uporabniki industrij ne morejo zahtevati sodnega pregleda. Te skupine sicer nosijo stroške antidumpinških akcij, vendar imajo le malo možnosti v boju za svoje pravice v antidumpinškem postopku (Schoene 1996, 27). V primeru pritožbe pa se lahko uporabi tudi WTO razprava (WTO dispute settlement procedure), s katero se rešijo spori med državami podpisnicami WTO-ja (EUi 2003). 4.5 Obrambni ukrepi Po predhodnem dokazu dumpinga in ostalih pogojev za uvedbo antidumpinških ukrepov se lahko uvedejo naslednji ukrepi: zaščitne carine, antidumpinške carine, prepoved uvoza dumpinškega blaga, prisiljen dvig uvozne cene, dovoljenje, da se blago brezcarinsko ponovno uvozi. V nadaljevanju jih bomo podrobneje opisali. 4.5.1 Začasni ukrepi Sedmi člen antidumpinškega sporazuma določa pravila, ki zadevajo uvedbo začasnih ukrepov (WTOo 2003). Če je potrebno preprečiti nastanek škode za domače proizvajalce, sme Komisija še med trajanjem preiskovalnega postopka uvesti začasne protidumpinške

48

ukrepe (Ilešić 1998, 116-118). To pa zahteva, da mora preiskovalna oblast pred uvedbo začasnih ukrepov potrditi dokaze dumpinga, škode in vzročnosti. Noben začasni ukrep ne sme biti uveden prej kot v 60- ih dneh po začetku preiskave in ne sme trajati dlje kot 4 mesece, z možnostjo podaljšanja na šest mesecev. Če Komisija uvede dajatve nižje kot so dumpinške marže, ker so te dajatve zadostne, da odstranijo škodo, traja začasni ukrep običajno šest mesecev, z možnostjo podaljšanja na devet mesecev (WTOo 2003). Začasni ukrepi so lahko v obliki začasnih carin, gotovinskega depozita ali obveznic, enakovrednih znesku, določenem ob uvedbi začasnih ukrepov. (WTOo 2003). 4.5.1.1 Cenovne zaveze Cilj zavez je kompenzirati dumping ali škodo (karkoli je manjše). Celoten smisel koncepta zavez je dvigniti tržno ceno na trgu EU na takšno raven, da bo postala industrija Skupnosti ponovno konkurenčna tujim uvozom (Vermulst 1999, 10-11). Cenovne zaveze morajo biti določene v takšni višini, da po določenem času poravnajo povzročeno škodo. Lahko izpadejo bolj neznatne kot so dumpinške marže. Zaveza je lahko oblikovana tudi tako, da se izvozno podjetje zaveže, da v določeno regijo ne bo več izvažalo po dumpinških cenah (Peters 1996, 106-110). Običajno pa cenovne zaveze pomenijo zavezo proizvajalca oziroma uvoznika, da bo izdelek v EU prodajal po (vsaj) enakih cenah kot na domačem trgu in bo zaradi tega cenovno manj konkurenčen (Ferlinc 2003, 17). Zaveze so lahko predlagane in sprejete le, če je preiskava pokazala, da je šlo za dumping, ki je povzročal škodo. Državne oblasti niso primorane sprejeti takšnih zavez, če se jim to ne zdi praktično. Antidumpinški postopek se ne zaključi avtomatično s sprejemom zavez. Če izvozno podjetje ali državna oblast zahtevata nadaljevanje postopka, se mora ta izpeljati po vseh pravilih do konca. Če se po uvedbi zavez nadaljujejo negativni učinki, se zaveze prekličejo (Peters 1996, 106-110). V antidumpinški uredbi je zapisano, da so zaveze enakovredne antidumpinškim carinam, kar pa je lahko problematično. Zaveze lahko delujejo diskriminatorno, zato povzročajo izjemo v antidumpinških pravilih. Povzročajo lahko omejevanje konkurence. Cenovne zaveze so tudi veliko manj stroge kot pa antidumpinške carine. Ker tudi veliko bolj učinkujejo na konkurenco, so vprašljive (Peters 1996, 106-110). Cenovne zaveze so večinoma uporabljene, vendar ne izključno, v primerih dumpinga, ki vključujejo srednje in vzhodno evropske države. Kljub temu, da so cenovne zaveze kot instrument antidumpinga široko sprejete in pogosto dovolj aktivno iskane s strani izvoznikov, so lahko včasih zelo dvomljive konkurenčne vabe. Učinki se razlikujejo glede na tip zaveze:

• zaveze, ki temeljijo na normalni vrednosti: v skladu s pogoji takšne zaveze je izvoznik prisiljen upoštevati normalno vrednost in ne sme izvažati pod to ceno. V takšnih primerih bodo izvozniki podvrženi različnim minimalnim cenam;

49

• zaveze, ki temeljijo na individualnih škodnih maržah: v takšnih primerih so izvozniki primorani spoštovati industrijo Skupnosti in ne smejo izvažati pod nižjo ceno, kot jo ima industrija Skupnosti. Ker se škodne marže razlikujejo glede na izvoznika, se razlikuje tudi normalna vrednost, podobno kot v prvem primeru zaveze;

• zaveze, ki temeljijo na splošnih škodnih maržah: če je splošna škodna marža za celotno izvozno državo namerna, premišljena in zaveza temelji na tej osnovi, se za blago, ki je predmet dumpinga, določi nova minimalna prodajna cena. Če industrija Skupnosti in izvozna država skupaj kontrolirata pomemben del trga EU, lahko takšne zaveze uspešno vplivajo na minimalno tržno ceno;

• zaveze, ki temeljijo na količinskih omejitvah: te vrste zavez se v EU uporabljajo vedno manj, domnevno zaradi tega, ker so najbolj nezreli antidumpinški ukrep, saj direktno vplivajo na oskrbo (Vermulst 1999, 10-11).

Iz tega sledi, da so učinki na konkurenco pri vsakem tipu zaveze drugačni, tretji in četrti tip najbolj omejujeta konkurenco, medtem, ko prvi in drugi nanjo manj direktno vplivata na konkurenco (Vermulst 1999, 10-11). Po mnenju Obrowskyjeve pa je sprejetje cenovnih zavez koristno za vse prisotne strani. Izvoznik se tako izogne plačilu dodatne carine na njegov proizvod, njegov prihodek na enoto izdelka se zviša, kar se lahko kompenzira z manjšim obsegom prodaje. Za proizvajalce v oškodovani industriji je ugodno, ker se škoda odstrani hitreje, če so cenovne zaveze ponujene v doglednem času. In končno so zaveze tudi v interesu preiskovalnih oblasti, saj skrajšajo čas preiskave (Obrowsky 1992, 65). 4.5.2 Dokončni ukrepi Dokončni ukrep sprejme Ministrski svet na predlog Komisije s kvalificirano večino članov, potem ko je bil konzultiran tudi Antidumpinški odbor. Če so nesporno ugotovljeni vsi pogoji za uvedbo ukrepa, bo Ministrski svet uvedel protidumpinško carino in sicer največ v višini razlike med izvozno (dumpinško) in normalno ceno (=dumpinška marža). Hkrati bo Ministrski svet tudi odločil, da začasno naložena carina zapade v dokončno plačilo. V kolikor pa preiskava pokaže, da kateri izmed kumulativno določenih pogojev za uvedbo ukrepa ni izpolnjen, bo Komisija s formalnim sklepom končala preiskavo; če glede tega v antidumpinškem odboru ni soglasja, o zaključku postopka odloči Ministrski Svet (Ilešić 1998, 116-118). Dokončni antidumpinški ukrepi so lahko v veljavi le tako dolgo, dokler so potrebni, kar pomeni, dokler ne izničijo povzročene škode. Po določenem, primerno dolgem obdobju, se pojavijo iniciative zainteresiranih strani po ponovni preučitvi. Načeloma antidumpinški ukrepi prenehajo veljati po petih letih od zadnjega pregleda - »sunset clause« (Peters 1996, 106-110). 4.5.2.1 Antidumpinške carine Antidumpinške carine so lahko uvedene, ko so izpolnjeni vsi pogoji za uvedbo antidumpinga. Antidumpinške carine so omejene z dumpinško maržo. Po pravilih WTO-ja

50

je »zaželeno«, da so minimalne oziroma tolikšne, da zadostujejo pokritju povzročene škode. Antidumpinške carine ne smejo biti diskrminatorne, saj veljajo za vse proizvajalce, ne glede na poreklo. Izjema so le proizvajalci, ki sprejmejo cenovne zaveze (Peters 1996, 106-110). 4.5.2.2 Retroaktivne antidumpinške carine Eden izmed členov zakona določa tudi, da so lahko tako začasne kot tudi končne antidumpinške dajatve uvedene le od datuma, ko so bili dokazani dumping, škoda in vzročnost. Če se ugotovi, da je škoda lahko nastala med potekom preiskave ali pa je izvoznik že naredil določene spremembe, da bi se izognil uvedbi antidumpinških dajatev, se lahko uporabijo pravila za retroaktivno uvedbo antidumpinških dajatev v posebnih okoliščinah. Če uvedba antidumpinških dajatev temelji na spoznanju o materialni škodi, kot npr. grožnja materialne škode ali materialno zavlačevanje ustanovitve domače industrije, so lahko antidumpinške dajatve pobrane od datuma uvedbe začasnih dajatev. Če so bile začasne dajatve pobrane v višji meri, kot so končne dajatve, se mora znesek začasnih dajatev vrniti. Sporazum določa, da morajo biti retroaktivne dajatve uvedene najkasneje v 90-ih dneh po uvedbi začasnih dajatev, upoštevajoč zgodovino tega primera, obseg dumpinškega uvoza in potencialno spodkopavanje popravljenih ukrepov končnih dajatev (WTOp 2003). Tudi če preiskovalni organ ugotovi in dokaže, da je bila določena carina nižja kot je bilo pričakovano, kar pomeni, da ni popravila škode, lahko uvede antidumpinške carine za nazaj, za obdobje, v katerem so bili uvedeni morebitni predhodni ukrepi (Peters 1996, 106-110). 4.5.3 Sporazumne rešitve Najpogosteje pa se protidumpinški postopki ne končajo niti z izrekom zaščitnega ukrepa niti z ustavitvijo preiskave zaradi negativnih ugotovitev. Dokaj splošen pojav je namreč, da med preiskovalnim postopkom tuji izvoznik pristane na sporazumno rešitev zadeve in se zaveže zvišati cene ali omejiti izvozne količine v tolikšni meri, da se odpravijo škodljive posledice za ustrezno industrijsko panogo v EU. Čeprav se tovrstni sporazumi označujejo kot »prostovoljne« omejitve na strani izvoznikov, pa je bolj ali manj na dlani, da je ta prosta volja dokaj omejena, saj nad izvoznikom visi Damoklejev meč protidumpinškega ukrepa, katerega bo le težko izpodbil. Pogosto se torej pokaže, da gre pri uvedbi postopka predvsem za sredstvo pritiska, s katerim želijo organi EU (na pritisk svojih proizvajalcev in njihovih »lobijev«) preprečiti konkurenčen uvoz iz tretjih držav (Ilešić 1998, 116-118). 4.6 Pogoji za uvedbo ukrepov Preden EU uvede protidumpinške ukrepe za uvoz določenega blaga iz tretjih držav, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• izdelek mora biti predmet dumpinškega uvoza - obstoj dumpinga je potrebno dokazati,

51

• dumpinški uvoz mora povzročiti določenemu sektorju industrije v EU znatno škodo,

• nastala škoda in dumping morata biti vzročno povezana, • povračilni protidumpinški ukrepi morajo biti v interesu gospodarstva EU (Ferlinc

2003, 17), • preiskava mora biti izvedena v skladu s pravili (WTOe 2003).

Interesi Skupnosti Tudi če Komisija dokaže škodo in dumping, je mogoče uvesti ukrepe le v primeru, če so ti v interesu Skupnosti. Pri ugotavljanju interesa gre za popolnoma političen kriterij, ki ga je potrebno upoštevati (Egeln in Klann 1997, 27). V primerih, kadar se v preiskavi izkaže, da je razlika med izvozno in normalno ceno neznatna (manj kot 2 % od izvozne cene proizvoda), se morata postopek in primer takoj prekiniti. Postopek se mora zaključiti tudi v primeru, kadar je obseg dumpinga nepomemben (npr. kadar je obseg izvoza iz ene države manjši kot 3% celotnega uvoza tega proizvoda; toda preiskava se lahko nadaljuje, če več držav skupaj doseže 7% celotnega uvoza tega proizvoda, čeprav vsaka država posebej ne doseže meje 3 %) (WTOb 2003). 4.7 Trajanje, prenehanje in pregled antidumpinških ukrepov Enajsti člen antidumpinškega sporazuma določa pravila za trajanje antidumpinških dajatev in zahteve glede periodičnih pregledov, ali je nadaljevanje ukrepov potrebno. Antidumpinške dajatve bi naj v normalnih pogojih prenehale najkasneje pet let po njihovi uvedbi, razen če pregled preiskave pokaže ponovno pojavljanje dumpinga in škode. Ta petletna doba velja tudi za cenovne zaveze. Pristojni preiskovalni organ mora narediti pregled in ugotoviti potrebo po nadaljevanju dajatev na željo zainteresirane strani (WTOr 2003). 4.8 Pristojnosti organov na področju antidumpinga 4.8.1 Organi EU Komisija je odgovorna za preiskavo pritožb in oceno, ali so pritožbe sploh upravičene. Lahko naloži začasne ali dokončne ukrepe. Dokončne ukrepe lahko naloži le, če se pritožbe nanašajo na izdelke iz jekla in premoga. V vseh drugih primerih je Ministrski svet tisti, ki nalaga dokončne protidumpinške ukrepe (Bobek in Živko 2002, 34). Ministrski svet, ki predstavlja državne vlade, se mora odločiti na predlog Komsije. Običajno Ministrski svet odobri predloge Komisije brez popravkov. Večinoma pa prednjačijo nedokončni ukrepi (Schoene 1996, 24). 4.8.1.1 Vpliv na odločitve organov EU

52

Do političnih vplivov v antidumpinških postopkih pride preko državnih ministrov, ki sedijo v Ministrskem svetu. Ker mora Ministrski svet odobriti vse dokončne antidumpinške ukrepe, ima močan vpliv na predhodno preiskavo s strani Komisije. Ministrski svet ima pomemben in močan vpliv tudi pri predselekcijskem postopku, ker iz političnih razlogov lahko zavira ali pa pospešuje začetek antidumpinškega postopka. Naslednjo možnost za političen vpliv predstavlja »The public interest clause«. Ne obstaja nobeno jasno pravilo o tem, kako pride Ministrski svet do odločitve ali vpeljati postopek ali ne (Schoene 1996, 24). Naslednja, bolj indirektna možnost vpliva političnega prepričanja Ministrskega sveta na antidumpinški postopek je imenovanje komisionarjev in njihovo ponovno imenovanje. (Schuknecht, 1992, 133-139). Še bolj očitna je moč Ministrskega sveta pri postavljanju pravil EU-ja na področju antidumpinga. Kot pri drugih področjih prava EU tudi na področju antidumpinga ni Evropski parlament tisti, ki odloča o predpisih. To je Ministrski svet. Vse to kaže, da je moč političnega vpliva velika. To povzroča, da so antidumpinški postopki zelo odvisni od lobiranja prizadetih industrij in interesnih skupin pri posameznih članicah Ministrskega sveta (Schoene 1996, 24). 4.8.2 The Committee on anti-dumping practices The Committee on anti-dumping practices je odbor, ki se osredotoča na obravnavanje dumpinga in antidumpinga v WTO oziroma na področju članic te organizacije (WTOa 2003). Odbor, ki se sestaja najmanj dvakrat letno, daje članicam WTO-ja možnost, da se pogovarjajo o vseh zadevah, povezanih z antidumpinškim sporazumom. Dolžan je pregledati državne zakonodaje in poročila držav ter preveriti usklajenost državnih praks z antidumpinškim sporazumom. Odbor preverja tudi prijave držav o začetih antidumpinških akcijah ter omogoča diskusijo o le-teh (WTOe 2003). Države podpisnice sporazuma so dolžne odboru dvakrat letno poročati o vseh antidumpinških preiskavah. Članice so prav tako dolžne sproti obveščati odbor o vseh začasnih in dokončnih antidumpinških ukrepih. V ta namen in za lažjo objavo je odbor pripravil poseben obrazec (WTOe 2003). Kadar prihaja do sprememb, je zaželeno, da članice kontaktirajo ena drugo in se posvetujejo o vseh novostih (WTOb 2003). Odbor je ustanovil neodvisno telo - Ad Hoc Group on Implementations, ki je odprto do vseh članic WTO-ja in od katerega se pričakuje osredotočanje na tehnične probleme izvršitev antidumpinških sankcij (WTOe 2003). 4.9 Obveščanje javnosti Sporazum o antidumpingu podrobno navaja zahteve v zvezi z javno objavo preiskovalnih oblasti o začetku preiskave, nedokončnih in končnih odločitvah ter zavezah. Javno

53

obvestilo mora razkriti nezaupne podatke o vključenih straneh, proizvodih, dumpinških maržah, dejstvih, ki se ugotovijo med preiskavo in razlog za končno odločitev, vključno z razlogi za sprejem in zavrnitev relevantnih dokazov ali zahtev uvoznikov ali izvoznikov. Ta javna obvestila so namenjena za večjo transparentnost odločitev v upanju, da bo to dvignilo raven odločitev, ki temeljijo na dejstvih in tehtnih razlogih (WTOr 2003). 4.10 Posledice antidumpinga Z antidumpinško politiko želi EU slediti ciljem, ki se ujemajo s politiko konkurence. Antidumpinška politika se opravičuje kot dopolnilo politiki konkurence (Peters 1996, 131). Pri politiki konkurence bi se naj ščitilo potrošnike, enako pa pojmuje Komisija tudi antidumpinško politiko. V resnici pa prispeva antidumpinška politika k poslabšanju stanja za potrošnike (Peters 1996, 131). Antidumpinški ukrepi povzročajo učinek omejevanja trgovine. Messerlin je opazoval posledice antidumpinške politike v EU in ugotovil, da se je uvoz z začetkom uporabe antidumpinških ukrepov občutno zmanjšal. Že eno leto po uvedbi antidumpinškega postopka, ko še pravila za antidumpinške ukrepe niti niso bila določena, se je opazovani uvoz povprečno zmanjšal za 18 odstotkov. Pet let po uvedbi postopkov se je uvoz po njegovih ugotovitvah prepolovil (Peters 1996, 41). Posebno skrb vzbuja dejstvo, da so antidumpinški zakoni, ki dovoljujejo uporabo unilateralnih ukrepov proti dumpinškim uvozom, pogosteje uporabljeni kot čista zaščita namesto kot pomoč za odstranitev škode (Prusa in Skeath 2001, 1). 4.11 Konkurenca in antidumping7

Odnos med konkurenco in antidumpingom razkriva prekrivanje in razlike v njuni primernosti in skladnosti. Oba trgovinska zakona, ki regulirata menjalno politiko in konkurenco, imata, kljub nekaterim različnim perspektivam, skupen bistven cilj: maksimizirati ekonomsko blagostanje z izboljšanjem učinkovitosti. Vseeno pa imata zakona, kljub komplementarnim, tudi kontradiktorne učinke. Nekateri izmed njih so:

• Antidumpinški ukrepi kot potencialna omejitev konkurence: antidumpinška pravila EU zahtevajo spremembo antidumpinških ukrepov, če bi bili za odpravo škode (tudi če ne celotnega dumpinga) zadostni tudi manj strogi ukrepi. S takšnim pravilom se EU sama omeji na nevtraliziranje škodljivih učinkov nepoštene trgovine, raje kot na trgovanje samo.

• Minimalne cenovne zaveze: določanje cen s strani države je v nasprotju z neodvisnim postavljanjem cen kot enim ključnih elementov konkurence.

7 Povzeto po: Vermulst 1999

54

4.12 Problemi antidumpinških postopkov Kljub temu, da so se antidumpinški sporazumi izjemno izpopolnili, ostajajo nekateri problemi, med drugim:

• koncept škode (ni pomembna blaginja države in njenih potrošnikov, temveč samo industrija in upoštevanje njene škode),

• skupinski pristop, ki ne obravnava podjetij kot posameznike (ne upošteva se diskriminacija posameznega izvoznika, temveč države kot celote),

• stroški in določanje konstruirane vrednosti (tolerira se upoštevanje cen pred dumpingom z izgovorom, da je to trenutno najboljša možna informacija; to pogosto vodi k pretiranim in vprašljivim antidumpinškim carinam),

• kumulacija - zbiranje podatkov (novi antidumpinški sporazum dovoljuje, da se v preiskavi zberejo podatki o vseh podobnih proizvodih iz vseh držav, ki sodelujejo v preiskavi in se primerja njihov vpliv na domačo industrijo, kar močno zviša možnost potrditve škode),

• trajanje (trajanje je problem tako pri dolžini preiskave kot tudi pri povprečnem trajanju ukrepov; prvi problem so omejili z rokom 15-ih mesecev, v drugem primeru pa še vedno ostaja predolgo povprečno trajanje, kar povzroča motnje; kljub napredku »sunset provisions« niso uspele preprečiti dolgo trajajočih ukrepov),

• pooblastila (antidumpinški sporazum pušča lokalnim oblastem precejšnjo mero svobode; nezadovoljiva disciplina, dvoumne in netočne formulacije večajo polemičnost in spornost interpretacij; posamezne države tudi niso uskladile svojih zakonov z veljavnimi zakoni WTO-ja),

• dvoumnosti / nejasnosti (napačna interpretacija včasih vodi v napačno odločitev), • dostop (izkazalo se je, da je dostop do antidumpinških ukrepov preveč enostaven;

vse preveč preiskav se začne, a ne konča z uvedbo ukrepov; dogaja se tudi, da se uvede preiskava takoj po zaključku prejšnje preiskave in neuspelega poskusa uvedbe ukrepov - to je največkrat kritizirano s strani držav v razvoju) (Neufeld 2001, 17-21),

• eden izmed poglavitnih problemov, s katerim se srečujejo preiskovalne oblasti so tudi situacije, kjer dve industriji skušata obračunati z domnevo dumpinga brez vključitve Komisije. Komisija takšne primere obravnava kot resno kršenje konkurenčnih pravil. Privatni dogovori torej niso dovoljeni. Komisija zato ne opravičuje nobenih »industry-to-industry« dogovorov, tudi v primeru, kadar resnično gre za dumping (Vermulst 1999, 10-11).

Reforme, ki bi lahko ublažile negativne učinke antidumpinga: 8

• omejitev števila neupravičenih preiskav (strogo določen predhodni test o škodi bi

moral raziskati vpliv dumpinga na domačo industrijo kot pogoj za uvedbo preiskave; škoda bi morala nadalje biti ugotovljena za posamezno podjetje, upoštevajoč individualne podatke podjetja, kjer je to mogoče),

• pogoji za začetek postopka bi morali biti strožji (npr. minimalen dumping in delež uvoza),

8 Povzeto po: Neufeld 2001

55

• za zmanjšanje neprimernih odškodnin v antidumpinških postopkih, bi moral postati postopek bolj nedosegljiv; širši ekonomski vpliv antidumpinških ukrepov bi moral biti upoštevan z vidika interesa javnosti,

• da bi zmanjšali število uvedenih preiskav, bi morali ukiniti prakso nagovarjanja k priključitvi v postopek antidumpinga,

• omejiti bi bilo potrebno možnost uvedbe nove preiskave takoj po zaključku prejšnje, ki se ni zaključila z uvedbo ukrepov. Za to bi lahko določili čas, ki mora preteči med koncem prve in začetkom druge preiskave,

• upoštevati bi bilo potrebno finančni vidik uvajanja preiskav; pobudniki bi naj plačali stroške, ki jih je preiskava povzročila tistim, ki so bili osumljeni in ne kaznovani,

• da bi zmanjšali negativne učinke določanja konstruirane vrednosti, bi morali dodati k zakonu klavzulo, ki bi dovoljevala uporabo te metode le v primeru, ko cene na tržišču tretje države ne bi bile dostopne,

• visoke antidumpinške marže bi lahko zmanjšali tako, da bi zmanjšali pooblastila državnim oblastem, tako da same ne bi mogle uvesti »full amount« antidumpinških carin,

• dvoumnost odločb bi lahko ublažili tako, da bi zahtevali izdelavo skupne interpretacije; to bi pomagalo pri izogibanju večkratnemu branju in različnemu razumevanju na posameznih ravneh,

• za skrajšanje trajanja antidumpinških ukrepov bi lahko določili obdobje 2-3 let, po preteku teh pa bi ukrepi avtomatično prenehali; za ponovno uvedbo ukrepov bi bilo potrebno uvesti novo preiskavo, ki bi ponovno preučila vse merodajne faktorje,

• s podelitvijo kompetenc za popolni pregled odločitev nacionalnih organov WTO Panel-u bi enakomerno porazdelili pritisk na domače oblasti z ene strani z nacionalno industrijo, z druge pa s postavljalci zakonov,

• Antidumpinški zakon bi bilo potrebno ponovno revidirati in ga razširiti, da bi bil uporabnejši in bolj učinkovit, predvsem glede posebnih in različnih obravnav držav v razvoju.

56

5 STATISTIČNI PODATKI EU O ANTIDUMPINGU 5.1 Trendi v uporabi antidumpinga do leta 1995 Raziskovalci dumpinga in antidumpinga večinoma delijo zgodovino tega področja na aktivnosti pred in po letu 1980. Kljub dolgi zgodovini antidumpinga do leta 1980 ni bilo veliko primerov oziroma razprav o tem področju. Tudi konkretnih podatkov o njihovem številu ni. Razlog za to je, da GATT pred letom 1980 ni zahteval poročanja držav o vpeljavi antidumpinških postopkov. Obdobje med letoma 1975 in 1979 pa je premaknilo antidumping iz stagniranja. Eden izmed razlogov je bila tudi spreminjajoča in razvijajoča se zakonodaja na tem področju (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Kljub pomanjkanju obširnih podatkov o aktivnostih pred letom 1980 obstaja splošno mnenje, da so antidumping večinoma uporabljale ZDA, EU, Avstralija, Kanada, Južna Afrika in Nove Zelandija. Izvedenih je bilo skupno dva do tri ducate primerov na leto, predvsem zato, ker je bilo težko zadostiti vsem zahtevam GATT-a. Po podatkih, ki obstajajo, je razvidno, da se je samo 5% preiskav zaključilo z uvedbo ukrepov (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). V recesiji (1977-78) je začela EU pogosteje uporabljati antidumping, da bi s tem preprečila dumpinški uvoz. EU pa je takrat ugotovila, da ima s to uredbo zelo malo svobode. Zato je zahtevala vključitev tega področja v pogajanja, ZDA in nekatere druge države pa so bile odločno proti temu (Schoene 1996, 30). Od 1980 do 1985 so štiri države (ZDA, EU, Avstralija in Kanada) predstavljale 95% vseh antidumpinških primerov. Proti koncu osemdesetih pa je začelo antidumping uporabljati vse več novih držav, v začetku devetdesetih že skoraj ena četrtina, sredi devetdesetih pa že več kot polovica (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Če pogledamo statistiko, so bile EU in ZDA še vedno vodilne. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da so EU in ZDA vodilne po menjavi in zato zapolnjujejo veliko primerov. Kot alternativno metodo za število primerov so pričeli meriti število primerov na dolar izvoza. Kot zanimivost lahko povemo, da so bile tukaj ZDA in EU med zadnjimi v obdobju 1995-

57

1999. Če upoštevamo to merilo, so bile na vrhu države v razvoju (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Novi uporabniki antidumpinga so tako popolnoma spremenili situacijo na tem področju. Tradicionalni uporabniki so vključeni v vedno več primerov kot branitelji samih sebe proti državam, ki so uvedle postopek proti njim. V zadnjem desetletju je bila EU kot skupnost razlog pritožb pogosteje kot katerakoli druga država (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Potrebno je poudariti, da večja uporaba antidumpinga ne pomeni povečanja unfair menjave ali da je unfair menjava sploh bila prisotna. Razlog za povečanje števila primerov je v tem, da je krpanje antidumpinškega zakona oslabilo zakon oziroma znižalo zahteve tako, da ni potrebno več toliko dokazov o škodi, kot je bilo to potrebno včasih (Bloningen in Prusa 2001, 1-4). Trenutno je antidumping najpomembnejši instrument zaščite trgovine v EU. To je postal v osemdesetih letih. Analiza, ki sta jo naredila Eymann in Schuknecht, zajema antidumpinške primere od leta 1980 do leta 1990 in ponuja zanimive rezultate. Organii EU so uvedli preiskavo v 904 primerih. V 76% primerov so določili omejevalne antidumpinške ukrepe. Polovica teh primerov je zadevala industrijske države, še posebej Japonsko (144) in ZDA (114). Vzhodnoevropske države in države v razvoju so bile vpletene v približno drugo polovico primerov (169 in 174) (Eymann in Schuknecht 1993, 221-239 ter Schoene 1996, 30). Ker se število uporabnikov in primerov antidumpinga veča iz leta v leto, je vedno težje prepoznati motive za antidumping in zagovarjati trditev, da povečana uporaba nakazuje samo naraščanje nepoštene trgovine (Prusa in Skaeth 2001, 1). 5.2 Prisotnost antidumpinga in trendi po letu 19959

V tem delu bomo pogledali statistične podatke za obdobje med letoma 1996 in 2002, torej po sprejetju Antidumpinške uredbe, ki je stopila v veljavo 1.1.1995. Po preučitvi pridobljenih statističnih podatkov bomo na kratko povzeli trende antidumpinga v EU. Vseh kategorij ne bo mogoče primerjati po posameznih letih, ker podatki niso dostopni. Pogosto se zgodi, da so v letnih poročilih Komisije podani podatki za antidumping in subvencije skupaj, kar ne omogoča primerne primerjave samo za antidumping. Iz pridobljenih podatkov bomo pogledali, kakšno je stanje in kakšni so trendi glede števila preiskav, ukrepov, vpletenih držav in sektorjev. Statistični podatki, ki smo jih upoštevali pri preučevanju trendov so vzeti iz letnih poročil Komisije, ki jih pripravlja za Parlament ter iz statističnih podatkov EU. Oboje je objavljeno na internetnih straneh in v nadaljevanju kot povzetek. 1992-1996:

9 Povzeto po: EUa 2003, EUb 2003, EUc 2002, EUd 2001, EUe 2000, EUf 1999, EUg 1998, EUh 1997

58

• največ preiskav je bilo proti Kitajski, Tajski, Južni Koreji, Indiji, Indoneziji, Maleziji in Rusiji,

• največkrat vpleteni sektorji so bili: tekstil, elektronika, kemična industrija, • 1/3 preiskav se je zaključilo brez uvedbe ukrepov.

1996:

• zaradi novih pravil je bilo potrebno znatno povečati število zaposlenih in prestrukurirati način poslovanja inštitucij, vpletenih v postopek - EU je zmogla izpolniti zahteve novih pravil,

• največ ukrepov je bilo uvedenih proti Japonski, kar 1/3, največ novih preiskav pa sproženih proti Kitajski, Tajski, Južni Koreji, Indiji, Indoneziji, Maleziji in Rusiji,

• največ novih preiskav je bilo uvedenih za področje tekstilne industrije. 1997:

• večina veljavnih ukrepov so bile carine, velik delež je bilo tudi cenovnih zavez, • največ preiskav s strani EU je bilo proti Indiji, Kitajski, Tajvanu, Tajski, Južni

Koreji, ZDA, • največ novih preiskav s strani EU proti tretjim državam je bilo v elektroniki, • prvi primer, kjer Ministrski svet na predlog Komisije ni uvedel dokončnih ukrepov,

ker zato ni bilo potrebne večine, • približno 1/3 novo uvedenih preiskav se je končalo brez uvedbe ukrepov, • proizvajalci iz EU ne sodelujejo v preiskavah proti EU, ker niso navajeni biti v

preiskovalnem postopku in ker ne razumejo, kakšne bi lahko bile od tega koristi - oteženo delovanje Komisije.

1998:

• večina veljavnih ukrepov so carine, velik delež je bilo tudi cenovnih zavez, • narašča število preiskav proti EU, kar je posledica tega, da je mnogo držav sprejelo

in uvedlo v svoje zakone nova pravila o antidumpingu, z namenom, da jih uporabijo,

• izstopajo pritožbe ZDA glede jeklarskih proizvodov, še posebej proti Italiji, • ZDA je sprejela v svoje zakone »sunset« klavzulo, kar je povzročilo prenehanje

številnih dolgoletnih ukrepov, • proizvajalci iz EU še vedno niso sodelovali v preiskavah proti EU, ker niso bili

navajeni biti v preiskovalnem postopku in ker ne razumejo, kakšne bi lahko bile od tega koristi - oteženo delovanje Komisije.

1999:

• velik porast antidumpinških aktivnosti, kar se odraža v velikem številu novo uvedenih preiskav. To je posledica ekonomske krize v Aziji. Največji porast je bil v sektorjih železa in jekla, elektronike in kemične industrije. Kriza se je začela aprila 1997 in direktno prizadela Hong Kong, Indonezijo, Japonsko, Malezijo, Tajvan, Tajsko in Južno Korejo. Značilnost krize je bila zrušitev domačega povpraševanja, še posebej v jeklarskem sektorju. Poraba doma se je torej znižala in države so postale odvisne od izvoza. Zaradi velike mednarodne konkurence so države prodajale pod stroški in s pomočjo subvencij. Takšni izvozi so bili namenjeni

59

predvsem v ZDA in EU. Zaradi tega vzroka je povečanje števila antidumpinških aktivnosti potrebno gledati kot posebne okoliščine in ne kot spremembo trenda, saj se to po vsej verjetnosti ne bo ponovilo;

• proizvajalci iz EU še vedno niso sodelovali v preiskavah proti EU, ker niso bili navajeni biti v preiskovalnem postopku in ker ne razumejo, kakšne bi lahko bile od tega koristi - oteženo delovanje Komisije.

• 28 preiskav je bilo sproženih proti EU (8 Indija, 4 Južna Afrika, 3 Brazilija, 2 Kanada, 2 Ukrajina, 2 ZDA, 1 Argentina, 1 Kolumbija, 1 Češka, 1 Indonezija, 1 Nova Zelandija, 1 Poljska, 1 Koreja),

• 5 začasnih ukrepov je bilo uvedenih proti EU (3 Indija, 1 Mehika, 1 ZDA), • 16 dokončnih ukrepov je bilo uvedenih proti EU (3 Kanada, 2 Indija, 2 Argentina,

2 Avstralija, 2 Južna Afrika, 2 ZDA, 1 Brazilija, 1 Egipt, 1 Izrael), • od 26 novih preiskav je bilo 10 preiskav proti celotni EU, kar je postal novi trend;

problem pri tem je, da nekatere države sprožajo postopke proti posameznim državam in hkrati proti EU kot celoti, proti čemur se EU bori,

• od 16 preostalih preiskav so bile najpogosteje uvedene proti Nemčiji-8, Franciji-4, Španiji-4, Italiji-2, Nizozemski 2, Finski-2, Avstriji-2,

• države v razvoju so postale prevladujoče v uporabi antidumpinških postopkov proti EU.

2000:

• izredno velik porast uvedbe začasnih in dokončnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti, kar je posledica velikega števila uvedenih preiskav v prejšnjem letu,

• večina veljavnih ukrepov so bile carine, velik delež je bilo tudi cenovnih zavez, • manjše število uvedenih preiskav kot prejšnje leto, • 16 dokončnih ukrepov proti EU (7 Italija, 3 Južna Afrika, 2 Brazilija, 2 ZDA, 1

Argentina, 1 Mehika, • 6 začasnih ukrepov proti EU (4 Indija, 1 Južna Afrika, 1 Kitajska) • 6 preiskav proti celotni EU, od preiskav proti posamezni članici EU je bila

najpogosteje prizadeta Velika Britanija-10, sledijo ji Nemčija-5, Nizozemska-5, Španija-4, Francija-4, Italija-3)

• sektorji v postopkih proti EU: kemična industrija, farmacija, jeklarska industrija. 2001:

• večina veljavnih ukrepov so bile carine, velik delež je bilo tudi cenovnih zavez, • največ novih preiskav je bilo uvedenih proti Indiji in Indoneziji, najpogosteje

vpletena sektorja sta bila železarski in jeklarski, • 14 dokončnih ukrepov je bilo uvedenih proti EU (5 Indija, 3 ZDA, 3 Brazilija, 1

Argentina, 1 Avstralija, 1 Indonezija), • 9 začasnih ukrepov je bilo uvedenih proti EU (5 Indija, 1 Argentina, 1 Kitajska, 1

Južna Afrika, 1 ZDA), • precejšen delež ukrepov proti EU kot celoti, po državah pa je na prvem mestu

Francija, sledi ji Italija, • antidumpinške aktivnosti so se v tem letu vrnile v normalen obseg.

2002:

60

• EU je takoj za Kitajsko najbolj prizadeta država na svetu glede na število antidumpinških ukrepov v veljavi,

• EU predlaga vključitev »lesser duty rule« in »public interest« v pravila WTO-ja, • večina veljavnih ukrepov so bile carine, velik delež je bilo tudi cenovnih zavez, • največ novih preiskav s strani EU je bilo uvedenih proti Kitajski, Rusiji, Indiji,

Indoneziji, najpogosteje vpleteni sektorji so železarska, jeklarska in kemična industrija,

• največ dokončnih ukrepov je bilo uvedenih proti Indiji in Kitajski, sledita jima Indonezija in Češka,

• največ preiskav proti EU so uvedle Indija-10, Avstralija 4, Kitajska 2, • največ dokončnih ukrepov proti EU s strani Indije-8, ZDA-3, Južne Afrike-3,

Brazilije-2, Bolgarije-2, Argentine-1, Egipta-1, Kitajske-1, Češke-1, • Nemčija je bila v tem letu največkrat prizadeta od uvedenih ukrepov, sledita ji

Francija in Italija; velik delež ukrepov proti EU kot celoti, • Komisija je leto 2002 ocenila kot normalno leto, kar se tiče antidumpinških

preiskav in ukrepov; povečuje se le delež preiskav in ukrepov proti celotni EU, raje kot proti posamezni državi,

• EU se pritožuje zaradi premalo strogih pravil tretjih držav oziroma nenatančnega upoštevanja mednarodno sprejetih pravil ter zaradi visokih stroškov preiskav,

• vse več držav odpira nove primere proti EU le zaradi maščevanja in povračila. 5.2.1 Število preiskav in uvedenih antidumpinških ukrepov

GRAF 1: ŠTEVILO PREISKAV, UVEDENIH S STRANI EU PROTI TRETJIM DRŽAVAM IN ŠTEVILO PREISKAV, UVEDENIH S STRANI TRETJIH DRŽAV PROTI EU

010203040506070

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

št.preiskav EU proti tretjimdržavamšt.preiskav tretjih držav proti EU

Iz grafa je razvidno, da se je število preiskav s strani EU proti tretjim državam povečalo leta 1999, kar je bila posledica že omenjene Azijske krize. V preostalih letih pa število preiskav ne niha v tako veliki meri, oziroma so v Komisiji prepričani, da se giblje v normalnem, še sprejemljivem razponu. Od pregledanih letnih poročil Komisije smo zasledili podatke o antidumpinških preiskavah proti EU s strani tretjih držav samo za leta 1999, 2000 in 2002. Kot pa navajajo nekateri drugi avtorji, ki smo jih povzeli že v prejšnjih poglavjih, je ta trend podoben kot s strani

61

EU, le da je teh preiskav nekaj manj, pa tudi spremembe trenda so običajno z enoletnim zamikom. Ta zamik je posledica povračilnih ukrepov, ki jih tretje države uvajajo proti EU. GRAF 2: ŠTEVILO UKREPOV, UVEDENIH S STRANI EU PROTI TRETJIM DRŽAVAM IN ŠTEVILO UKREPOV, UVEDENIH S STRANI TRETJIH DRŽAV PROTI EU

01020304050

1999 2000 2001 2002 2003

začasni ukrepi proti tretjimdržavamdokončni ukrepi proti tretjimdržavamzačasni ukrepi proti EU

dokončni ukrepi proti EU

Zaradi nedostopnosti podatkov nam je uspelo zbrati statistične podatke o uvedenih ukrepih le za obdobje 1999-2003. Leta 2000 je bilo s strani EU uvedenih znatno več začasnih in končnih ukrepov kot leto prej in leto kasneje, kar je bila posledica velikega števila preiskav leta 1999. Kot kaže statistika, se je v zadnjem letu število ukrepov precej zmanjšalo; prvič je bilo uvedenih več začasnih kot končnih ukrepov. Izmed dokončnih ukrepov so vsa leta največji delež predstavljale antidumpinške carine, v velikem deležu pa so bile prisotne tudi cenovne zaveze. Ugotovimo lahko, da se število uvedenih preiskav v letu 2003 povečalo, število uvedenih ukrepov pa zmanjšalo. To velja tako za aktivnosti s strani EU proti tretjim državam, kot tudi za aktivnosti tretjih držav proti EU. Ugibamo lahko, da je vedno težje dokazati vse potrebno in se zato število uvedenih ukrepov kljub povečevanju števila preiskav zmanjšuje. Zbrane statistične podatke najlažje prikažemo s pomočjo naslednje tabele. Kjer podatkov ni bilo moč pridobiti, je ostal prostor prazen. TABELA 3: STATISTIČNI PODATKI O ANTIDUMPINGU 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Število veljavnih ukrepov EU proti tretjim državam (konec leta)

144 138 139 151 175 175 174 156

Število uvedenih preiskav s strani EU

24 42 29 66 31 27 20 33

Število uvedenih začasnih ukrepov proti tretjim državam

12 38 12 15 9

Število uvedenih dokončnih ukrepov proti tretjim državam

18 40 18 25 3

Nove preiskave, uvedene s strani EU, zaključene brez ukrepov

1/3 1/3 17 23 12 2 21

% od uvoza v EU, obremenjen z ukrepi

0,6 0,3 0,4 0,5 0,5 0,5

Število uvedenih preiskav proti EU 26 37 22

62

Število uvedenih začasnih ukrepov tretjih držav proti EU

5 6 9 5

Število uvedenih dokončnih ukrepov tretjih držav proti EU

16 16 14 22

Nove preiskave, uvedene s strani tretjih držav, zaključene brez ukrepov

9 2

Število pritožb na CFI 13 9 4 5 5 3 Število pritožb na Court of Justice 0 3 1 2 0 2 Vir: Povzeto po: EUa 2003, EUb 2003, EUc 2002, EUd 2001, EUe 2000, EUf 1999, EUg 1998, EUh 1997 Iz tabele je poleg že pojasnjenega razvidno tudi, da se odstotek uvoza v EU, obremenjen z antidumpinškimi ukrepi, v zadnjih letih ne spreminja in znaša približno 0,5 odstotka. Skupno število pritožb na pristojni sodišči se je v obdobju 1998-2003 skupno zmanjšalo na 38,5 odstotka. 5.2.2 Prisotnost antidumpinga po sektorjih Antidumpinški postopki s strani EU proti tretjim državam so bili do leta 1996 najpogosteje prisotni v tekstilni industriji. Po tem letu pa je na prvem mestu po številu naloženih ukrepov sektor elektronike, vse do leta 1998, ko ga zamenja jeklarska industrija. Leta 2000 je bilo največ antidumpinških ukrepov naloženih v kemični industriji, sledita ji farmacija in jeklarska industrija. Že leto zatem izstopa ponovno jeklarska industrija, ki se ji pridruži železarstvo, na tretjem mestu pa je kemična industrija. 5.2.3 Prisotnost antidumpinga po državah Pred letom 1996 je EU največ ukrepov nalagala Azijskim držav, ki so se jim po tem letu pridružile še druge države v razvoju ter ZDA. Trenutno je v veljavi največ ukrepov proti Indiji, ZDA, Avstraliji, Kitajski, Rusiji, Indoneziji, Braziliji in Maleziji. Leta 1999 je naraslo število uvedenih preiskav in ukrepov proti EU, kar je posledica dejstva, da je mnogo držav, predvsem tistih v razvoju, uspelo v svojo

63

zakonodajo vključiti pravila o antidumpingu z namenom, da jih tudi aktivno uporabijo. Največ preiskav proti EU je tega leta sprožila Indija, sledijo ji Južna Afrika, Brazilija, ZDA in Kanada. Po številu naloženih ukrepov pa je bila tega leta na prvem mestu Kanada, sledile so ji Indija, Argentina ter Avstralija. Gledano skupno, je največ ukrepov proti EU bilo izrečenih s strani držav v razvoju, kar je sprememba trenda, saj so dotlej prednjačile ZDA. Trenutno EU največkrat ukrepa proti Indiji, ZDA, Avstraliji in Kitajski. Vedno pogosteje pa se dogaja, da se, zaradi uvedenih ukrepov s strani EU, države maščujejo in zaradi tega uvajajo preiskave proti EU, ki so drage, dolgotrajne, predvsem pa ne temeljijo na verodostojnih dokazih. Države v razvoju se ne držijo dosledno sprejetih pravil, kar povečuje stroške in povzroča nesoglasja. 6 SLOVENIJA IN ANTIDUMPING PRED IN PO VKLJUČITVI V EU 6.1 Slovenija in antidumping pred vključitvijo v EU Pri nas obravnavajo vprašanje dumpinškega uvoza 15. in 16. člen Zakona o varstvu konkurence (Ur. list RS, št. 18/93) in na podlagi tega zakona izdana Uredba o dumpinškem in subvencioniranem uvozu (Ur. list RS, št. 38/94) (Špec in Turk 2000, 108). Zakon temelji na splošnih načelih 6. člena GATT-a, saj je Slovenija tudi podpisnica WTO-jevih sporazumov.

64

6.2 Slovenija in antidumping po vključitvi v EU Države po vstopu v EU ne morejo izvajati avtonomne trgovinske politike, ampak lahko le aktivno sodelujejo pri skupni trgovinski politiki EU (Fink in Petsche 1994, 22). To pomeni, da bo Slovenija po 1.5.2004 po potrebi izvajala antidumpinške aktivnosti v skladu s predpisi EU. 6.3 Urad RS za varstvo konkurence Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju UVK) opravlja strokovne naloge v postopkih ugotavljanja dumpinškega uvoza. Pravno podlago za to mu dajeta še veljavni del Zakona o varstvu konkurence (Ur. l.RS, št. 18/93) in Uredba o dumpinškem in subvencioniranem uvozu (Ur. l. RS, št. 38/94) (UVK 2003). UVK skladno s pravili ugotavlja obstoj dumpinškega uvoza in znatno škodo, ki jo takšen uvoz povzroča ali utegne povzročiti domači proizvodnji podobnega blaga. Če UVK ugotovi obstoj dumpinga ter škodo, ki jo povzroča, predlaga Vladi uvedbo protidumpinške dajatve (UVK 2003). 6.4 Primer uvedbe antidumpinškega postopka proti Sloveniji10

Na pobudo in pritožbo European Confederation of Iron and Steel Industries (Eurofer), ki je delovala v imenu industrije EU, je bil 17.12.1998 objavljen v Uradnem listu EU začetek postopka. Po mnenju Eurofer-ja naj bi Slovnija izvažala v EU nerjavečo jekleno pločevino po dumpinških cenah. Ker uvedba ukrepov proti Sloveniji ne bi bila v interesu Skupnosti, se je Komisija odločila za ustavitev postopka. Tudi Eurofer je 4.3.1999 sam preklical pritožbo in tako se je 29.3.1999 zaključil postopek proti Sloveniji brez uvedbe ukrepov. 6.5 Primer uvedbe antidumpinškega postopka s strani Slovenije V Sloveniji je veliko prijav dumpinga, vendar pogoji za uvedbo postopka večinoma niso izpolnjeni. Običajno gre za prijavo podjetij, ki se ukvarjajo s storitvami ali pa ne gre za uvoz. Števila prijav na UVK ne štejejo in o tem nimajo evidence (Mirjam Močnik, osebna komunikacija, 14.1.2004).

10Povzeto po: EUl

65

Do uvedbe postopka s strani Slovenije je tako prišlo le enkrat, vendar se tudi ta ni končal z uvedbo protidumpinških carin, ker zato ni bilo dovolj dokazov. V javnosti so poročali o primeru v časopisnih člankih, katerih posamezne dele bomo v nadaljevanju na kratko povzeli. Slovensko podjetje Jata d.d. se je leta 1998 pritožilo, da madžarsko podjetje izvaža v Slovenijo fileje purana (pakirane vakumsko in razsuto) po izjemno nizkih cenah, s tem pa škodi njihovem podjetju in celotni industriji. Kakor navaja časopis Gorenjski glas v članku Dumpinški uvoz puranov iz Madžarske, 26.3.1999, bi naj domnevni dumpinški uvoz povzročal slovenskim rejcem puranov škodo, ki se je odražala v negativnih finančnih rezultatih. Časopis Dnevnik pa v članku Jata zahteva protidumpinški postopek, 20.3.1999, navaja, da je uvoz madžarskih puranov, ki so preplavili naše tržišče, domače proizvajalce prisilil v drastično znižanje cen, opustitev reje in ali njeno zmanjšanje. V postojnski Pivki so proizvodnjo zmanjšali na minimum, v Jati pa so jo prepolovili. Pritisk madžarskega puranjega mesa na naše tržišče sega v konec leta 1997, ko se je uvoz povečal za 33 odstotkov, leta 1998 pa je bil uvoz madžarskih puranjih filejev še za 30 odstotkov večji. Po podatkih Jate se je slovenski uvoz puranjega mesa iz Madžarske v zadnjih treh letih povečal kar za štirinajstkrat. S tolikšno količino se je tržni delež madžarskega puranjega mesa na slovenskem trgu povzpel že na 50 odstotkov. Takšno razliko v ceni pa naj bi madžarski proizvajalci dosegali samo zaradi subvencioniranja izvoza (Godec 1999). V Dnevniku so poročali, da »Novica o tem, da je podjetje Jata sprožilo protidumpinški postopek proti Madžarskim proizvajalcem puranjega mesa zaradi izredno nizkih cen izvoženega puranjega mesa, ni presenetila praktično nikogar v Sloveniji. Predvsem ne tistih, ki so v zadnjih treh letih zaradi poplave poceni uvoženih madžarskih puranjih filejev občutili posledice na svoji koži.« Uvozniki se s takšno oceno Jate niso strinjali, nekateri pa so jo ocenjevali celo kot neutemeljeno potezo nelojalne konkurence (Godec 1999). UVK se je na podlagi mnenja svetovalnega odbora za protidumpinški uvoz, ki ga sestavljajo predstavniki ministrstev za ekonomske odnose in razvoj, za gospodarske dejavnosti, za finance, za kmetijstvo in za zunanje zadeve ter Gospodarske zbornice Slovenije in UVK, ter na podlagi predloženih podatkov odločil za uvedbo preiskave (Mirjam Močnik, osebna komunikacija, 14.1.2004). Začelo se je zbiranje podatkov, o pritožbi je bila obveščena madžarska ambasada v Sloveniji, sestavil in sestankoval je svetovalni odbor,... Po preučitvi problema je svetovalni odbor odobril začetek uvedbe postopka ter izdal sklep o uvedbi postopka in formalno je bilo potrebno obvestiti WTO o pričetku postopka. Prav tako je bilo to objavljeno tudi v Uradnem listu Republike Slovenije (Mirjam Močnik, osebna komunikacija, 14.1.2004). Po navajanju članka Pri nas ceneje kot doma v Večeru, 20.3.1999, je UVK v skladu s predvidenim postopkom madžarskemu veleposlaništvu posredoval vprašalnike, namenjene

66

madžarskim izvoznikom. Rok, v katerem so morali ti posredovati zahtevane podatke, je bil 30 dni od objave uvedbe postopka v Uradnem listu. Predlagatelj uvedbe postopka, izvozniki in uvozniki, ki jih postopek zadeva, in predstavniki države izvoznice so lahko v času preiskave UVK predložili dokazno gradivo, za katero so menili, da bo koristilo preiskavi. UVK bi lahko zaslišal tudi vse prizadete stranke, če bi te v 30 dneh vložile pisno zahtevo za zaslišanje. Gre za podroben vprašalnik, ki razkrije celotno poslovanje podjetja, zato se razmeroma pogosto dogaja, da firme, ki jih obtožijo izvoza po dumpinških cenah, zaprosijo za enotedensko podaljšanje roka. V izjemnih primerih ga je mogoče podaljšati še za en teden, kajti 45 dni za izpolnitev vprašalnika je po pravilih Svetovne trgovinske organizacije najdaljši možen rok (Đerić 1999). Po preučitvi vseh dokazov je UVK postopek ustavil, saj ni bilo mogoče dokazati obstoja povzročene škode. Neuradno pa se je dalo izvedeti, da so bila v postopku upoštevana še druga stališča. Tako so npr. upoštevali, da je Jata d.d. še naprej poslovala z dobičkom, da bi bili z uvedbo antidumpinških dajatev ogroženi dobri odnosi s sosednjo državo in da bi nastal velik politični problem, ter da bi se uvedba teh dajatev verjetno rezultirala v povračilnih ukrepih. Tudi postopek je bil dolgotrajen (preiskava je trajala eno leto) in zahteval je preveč denarnih sredstev (Mirjam Močnik, osebna komunikacija, 14.1.2004). Odzivi madžarske strani so razvidni iz naslednjega citata Imre Pappa, generalnega direktorja delniške družbe Zalabaromfi Rt.: »Z uradnimi podatki sem dokazal, da so njihove trditve o naših domnevno dumpinških cenah brez podlage. Ovrgel sem tudi tezo Slovencev, da je madžarska vlada povečala dotacije za izvoz puranjega mesa. Pred štirimi leti je bilo zaznati ravno nasprotna gibanja: državne subvencije za izvoz blaga so se občutno zmanjšale.« Madžarska stran je menila, da se v ozadju zahtev po protidumpinških ukrepih skriva Jata, katere direktor »izkorišča dobra poznanstva na ministrstvu, da bi prizadejal škodo madžarskim izvoznikom«. Izvozniki so tudi menili, da bi izrinjanje dela njihovih proizvodov s slovenskega trga koristilo predvsem nekaterim drugim državam, saj »Jata in druga slovenska podjetja ne zmorejo zadovoljiti potreb domačega tržišča« (Jozsef Szabo 1999). 7 SKLEP Antidumping se je aktivno začel uporabljati v začetku dvajsetega stoletja, ko so, predvsem angloameriške države, začele uvajati predpise, ki so v primeru dokazanega dumpinga dopuščali uvedbo povračilnih ukrepov, protiduminških carin, ki naj bi izravnale razliko v ceni. Leta 1948 je novonastali GATT formuliral prva mednarodna pravila, v katerih je opisoval pogoje, pod katerimi se lahko uporabijo zaščitni ukrepi proti dumpingu. Z leti so se ta pravila spreminjala in predvsem dopolnjevala. Večinoma je šlo za zaostritev pogojev glede uvedbe antidumpinških preiskav ter posledično ukrepov. Danes pravila o antidumpingu v EU ureja Uredba 384/96, ki temelji na dogovorih pogajanj Urugvajskega

67

kroga pogajanj. Vsebuje pa tudi nekaj klavzul, za katere se EU poteguje, da bi jih sprejele tudi ostale podpisnice sporazuma GATT. Zaradi koristi dumpinga nekaterim udeležencem, prikritih oblik ter povezav med partnerji iz različnih držav ostanejo primeri dumpinga včasih neodkriti. Posledično je zato manj antidumpinških preiskav in ukrepov kot je primerov dumpinga. Tudi vsi sproženi postopki preiskav dumpinga se ne končajo z uvedbo ukrepov, če to ni v skladu z interesom Skupnosti ali pa če ni dovolj trdnih dokazov, ki bi zadostovali vsem ostalim zahtevam za uvedbo ukrepov. Zaradi vse bolj zaostrenih pogojev pri uvedbi preiskave in ukrepov, je dumping ter ostale zahteve ob uvedbi ukrepov težko dokazati, postopki pa so zato dolgotrajni, zapleteni in dragi. Težko se strinjamo s trditvijo, da EU uporablja antidumping zgolj kot preprečevanje oviranja proste trgovine, saj ima v svoji Uredbi jasno podano zahtevo, da se lahko antidumpinške ukrepe uvede le v primeru, kadar je to v interesu celotne Skupnosti, kar pomeni, da ukrepi ne bodo naloženi ob vsakem pojavu oviranja proste trgovine in da so zato pomembni tudi interesi širše skupnosti in ne samo direktno prizadetega. EU po številu uvedenih preiskav in ukrepov ne niha veliko. Število se poveča le ob izjemnih dogodkih, kot je bila na primer Azijska kriza leta 1999, ki je povzročila povečanje števila preiskav tega leta in več naloženih ukrepov naslednjega leta, predvsem proti Azijskim državam. Sicer pa se to število rahlo zmanjšuje, predvidevamo da zaradi širitve EU, ki zmanjšuje obseg mednarodne menjave in povečuje delež notranjega poslovanja. Trenutno EU največkrat ukrepa proti Indiji, ZDA, Avstraliji in Kitajski, izstopa pa jeklarska industrija, ki ji sledi železarstvo, na tretjem mestu pa je kemična industrija. Proti EU največ preiskav in ukrepov sprožijo države v razvoju ter ZDA. Za natančnejšo primerjavo bi bilo potrebno pogledati tudi obseg menjave med omenjenimi državami in nato ugotavljati, katere države in sektorji so po vrednosti najpogosteje povezani z antidumpingom. Javnost, tako v EU kot v Sloveniji, je velikokrat premalo in nepravilno obveščena o primerih dumpinga in o antidumpinških postopkih, saj se pogosto dogaja, da sta pojma dumping in antidumping nepravilno razumljena. V Uradnih listih je sicer potrebno oznaniti začetek postopka, vendar je v dnevnih in strokovnih časopisih javnost s podajanjem nenatančnih podatkov pogosto zavajana.

68

Slovenija je na področju antidumpinga v celoti prevzela pravila EU in je po mnenju gospe Močnik, zaposlene na UVK, na tem področju zelo dobro pripravljena na vstop v EU, čeprav se po pogovoru z njo (januarja letos) da sklepati, da na UVK ne vedo natančno, kaj se bo z njimi in njihovim delom zgodilo 1.5.2004. Sicer pa je Slovenija v svoji preteklosti izvajala le eno preiskavo dumpinga, prav tako je bila tarča samo ene preiskave, obe pa sta se zaključili brez uvedbe ukrepov. Zato na UVK ne pričakujejo večjih problemov na tem področju, še posebej zato ne, ker je malo verjetnosti, da bi Slovenija uvedla kakršnekoli antidumpinške ukrepe proti tretjim državam, saj bi pri tem prišlo do prevelikih političnih trenj.

69

8 POVZETEK Evropska unija (EU) se s problemom dumpinga srečuje vse od njenih začetkov. Preiskave so usmerjene na uvoz, ki bi lahko Skupnosti povzročil občutno škodo. V primeru, da EU ne bi preprečevala takšnega uvoza, bi tretjim državam dopuščala prednost, ki bi lahko vodila do negativnih posledic za EU. Dumping se pogosto povezuje z vsakim poceni uvozom ali uvozom pod stroški, vendar je v resnici veliko bolj zapleten. Pred uvedbo začasnih ali dokončnih ukrepov je potrebno narediti podrobno preiskavo. Vsa navodila v zvezi s tem so podana v antidumpinški uredbi, ki je bila posodobljena z uredbo 384/96. Ta uredba že vsebuje dogovore, sprejete na Urugvajskem krogu pogajanj GATT-a (sedaj WTO), kar nakazuje močno povezanost EU in WTO-ja, ko govorimo o dumpingu in antidumpingu. Evropska komisija je zadolžena za preiskavo vseh pritožb, prav tako za uvedbo začasnih ukrepov ter dokončnih ukrepov za proizvode iz premoga in jekla. V vseh ostalih primerih (za vse ostale proizvode) lahko izreče dokončne ukrepe le Ministrski svet. Pred uvedbo antidumpinških ukrepov pa mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. S preiskavo je potrebno dokazati obstoj dumpinga, škode in vzročne zveze med njima; antidumpinški ukrepi pa morajo biti v interesu EU. Ključne besede: dumping, antidumping, začasni ukrep, dokončni ukrep, cenovne zaveze, antidumpinška preiskava, normalna vrednost, izvozna cena, dumpinška marža, škoda, podobni proizvod, »sunset clause«, »lesser duty rule«, »de minimis«, »public interest«. Abstract European Community started to deal with dumping in the organisations earliest days. Its investigations are targeted at dumped imports which cause significant injury to Community producers. If left unchallenged, dumping gives the third country exporter an unfair competitive advantage, which could lead to negative consequences for Community industry. Dumping is often seen only as any cheap or bellow cost import, but in the reality it is more complicated. A detailed investigation must be carried out before imposition of provisional or definitive duties. Rules for dealing with antidumping in EU are set down in Antidumping regulation, which was updated by Regulation 384/96. This regulation incorporates measures agreed in the Uruguay round of the GATT (today WTO), what indicates a strong connection between EU and WTO, when talking about dumping and antidumping.

70

The European Commission is responsible for investigating complaints, imposing provisional measures and definitive measures for coal and steel products. In all other cases Council of Ministers has to approve the imposition of definitive measures. Antidumping measures will be imposed only if the investigation results would satisfy all requirements. Investigation has to prove dumping, injury and causal link between them; measures have to be in the broader Community interest. Key words: dumping, antidumping, provisional measure, definitive measure, price undertakings, antidumping investigation, normal value, export price, dumping margin, injury, like product, »sunset clause«, »lesser duty rule«, »de minimis«, »public interest«.

71

SEZNAM LITERATURE

1. Beseler, F. Johanes in A. Neivile Williams. 1996. Anti-dumping and Anti-subsidy law. London: The European Communities.

2. Blonigen, A. Bruce in Thomas J. Prusa. 2001. Antidumping. Cambridge: National

Bureau of Economic Research.

3. Bobek, Vito in Leo Gusel. 1998. Politika mednarodne menjave. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko- poslovna fakulteta.

4. Bobek, Vito in Tjaša Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski

politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

5. Đerić, Ljiljana. 1999. Molk Madžarov. Delo XLI (91).

6. Egeln, Jürgen in Uwe Klann. 1997. Die Antidumpingpolitik der Europäischen Gemeinschaft. Baden- Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.

7. Ferlinc, Maja.2003. Dumping v Evropski Uniji. Finance 239, 17.

8. Fink, Gerhard in Alexander Petsche. 1994. Antidumping in Österreich vor und nach

der Ostöffnung. Wien: Research Institute for European Affairs.

9. Godec, Borut. 1999. So uvozniki puranov naperjeni proti protidumpingu? Finance (25), 4.

10. Gospodarski vestnik. 1993. Zakon o varstvu konkurence. Ljubljana.

11. Gruen, Walter. 1996. Aussenhandelsrecht und –politik am Beispiel von

Antidumping-Massnahmen. Wien: Wirtschaftsuniversität Wien.

12. Ilešić, Mirko. 1988. Antidamping i druge mere trgovinske zaštite u pravnom sistemu SAD. Ljubljana, Jugoslavija: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, Ljubljana.

13. Ilešić, Mirko (ur.). 1998. Pravo Evropske skupnosti, študijsko gradivo in sodna

praksa. Maribor: Pravna fakulteta Maribor.

14. Jackson, H. John in Edwin A. Vermulst. 1989. Antidumping Law and Practice, A comparative Study. Michigan: Harvester Wheatsheaf.

15. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Univerza v Mariboru,

Ekonomsko- poslovna fakulteta.

72

16. Kinder, Hella. 1996. Die Aussenindustriepolitik der Europäischen Gemeinschaft,

dargestellt am Beispiel von Antidumpingmassnahmen. Frankfurt am Main: Europäische Verlag der Wissenschaften.

17. Knetter, M. Michael in Thomas J. Prusa. 2000. Macroeconomic factors and

antidumping filings: evidence from four countries. Cambridge: National Bureau of Economic Research.

18. Neufeld, Nora Inge. 2001. Anti-dumping and countervailing procedures- use or

abuse? Implications for developing countries. New York and Geneva: United Nations.

19. Obrowsky, Claudia. 1992. Dumping with special reference to GATT and EC Laws.

Wien: Wirtschaftsuniversität Wien.

20. Peters, Eva- Maria. 1996. Antidumping- Politik. Baden- Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.

21. Prusa, J. Thomas in Susan Skeath. 2001. The economic and strategic motives for

antidumping filings, Working paper 8424. Cambridge: National Bureau of Economic Research.

22. Schoene, E. Rainer. 1996. Alternatives to Antidumping from an Antitrust

Perspective. Bamberg: Difo- Druck GmbH.

23. Steele, Keith. 1997. Antidumping under WTO: A comparative review. London: Kluwer law international and international bar association.

24. Szabo, Jozsef. 1999. Dampinga ni, trdijo Madžari. Delo XLI (68).

25. Špec, Emil in Franc Turk. 2000. Priročnik o zunanjetrgovinskem poslovanju.

Velenje: Gorenje d.d.

26. Vermulst, Edwin. 1999. Competition and Anti- dumping: Continued Peaceful Co- existence?. Milano: Fondazione Eni Enrico Mattei.

27. Viner, Jacob. 1991. Dumping: A problem in international trade. Chicago: Augustus

M. Kelley Publishers.

73

SEZNAM VIROV

28. EUa - European Union. (2003). Overview of third country trade defence actions against the Community [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/july/tradoc_113493.pdf [10.3.2004]

29. EUb - European Union. (2003). Twenty-first annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/september/tradoc_113638.pdf [16.11.2003]

30. EUc - European Union. (2002). Twentieth annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2004/january/tradoc_112241.pdf [16.11.2003]

31. EUd - European Union. (2001). Nineteenth annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2004/january/tradoc_112253.pdf [16.11.2003]

32. EUe - European Union. (2000). Eightteenth annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/april/tradoc_112264.pdf [16.11.2003]

33. EUf - European Union. (1999). Seventeenth annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/december/tradoc_112275.pdf [16.11.2003]

34. EUg - European Union. (1998). Sixteenth annual report from the Commission to

the European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/april/tradoc_112286.pdf [16.11.2003]

35. EUh - European Union. (1997). Fifteenth annual report from the Commission to the

European Parliament [online]. Dostopno na: http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/april/tradoc_112287.pdf [16.11.2003]

36. EUi – European Union. (2003). Trade policy instruments, Existing instruments:

Antidumping [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/trade/policy/dumping/index_en.htm [10.1.2004]

37. EUj – European Union. (2003). Anti-dumping measures. [online]. Dostopno na:

74

http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/r11005.htm [10.1.2004]

38. EUk – European Union. (2003). How to introduce an anti-dumping complaint? [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/respectrules/anti_dumping/complaint/index_

en.htm [10.1.2004]

39. Finger, J. Michael in Ludger Schunknecht. (2000). Market access advances and retreats: The Uruguay round and beyond [online]. Dostopno na: http://econ.worldbank.org/docs/959.pdf [10.1.2004]

40. Krishna, Raj. (1997). Antidumping in law and practice [online]. Dostopno na: http://econ.worldbank.org/docs/507.pdf [10.1.2004]

41. UVK – Urad za varstvo konkurence. (2003). Antidumpinški in antisubvencijski

postopki [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/uvk/slo/3prist/3pu5damp.html [12.1.2004]

42. WTOa - World Trade Organisation. (2003). Anti-dumping. [online]. Dostopno na:

www.wto.org/english/tratop_e/adp_e/adp_e.htm [19.10.2003]

43. WTOb - World Trade Organisation. (2003). Anti-dumping, subsidies, safeguards: contingencies, etc. [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm8_e.htm [19.10.2003]

44. WTOc - World Trade Organisation. (2003). Principles of the trading system

[online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/wto04/wto4_1.htm [19.10.2003]

45. WTOd - World Trade Organisation. (2003). Dumping in the GATT/WTO [online].

Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_4.htm [19.10.2003]

46. WTOe - World Trade Organisation. (2003). The UR Agreement [online]. Dostopno

na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_5.htm [19.10.2003]

47. WTOf - World Trade Organisation. (2003). Determination of normal value [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_7.htm [19.10.2003]

48. WTOg - World Trade Organisation. (2003). Determination of export price [online].

Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_8.htm [19.10.2003]

49. WTOh - World Trade Organisation. (2003). Fair comparison of normal value and

export price [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_9.htm [19.10.2002]

75

50. WTOi - World Trade Organisation. (2003). Calculation of dumping margins and duty assessment [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/wto04/wto4_10.htm [19.10.2003]

51. WTOj - World Trade Organisation. (2003). Like product [online]. Dostopno na:

www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_12.htm [19.10.2003]

52. WTOl - World Trade Organisation. (2003). Injury [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_14.htm [19.10.2003]

53. WTOm - World Trade Organisation. (2003). Elements of analysis [online].

Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_15.htm [19.10.2003]

54. WTOn - World Trade Organisation. (2003). Investigation [online]. Dostopno na:

www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_17.htm [19.10.2003]

55. WTOo - World Trade Organisation. (2003). Provisional measures and price undertakings [online]. Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_18.htm [19.10.2003]

56. WTOp - World Trade Organisation. (2003). Collection of duties [0nline]. Dostopno

na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_19.htm [19.10.2003]

57. WTOr - World Trade Organisation. (2003). Review and public notice [online].

Dostopno na: www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/eol/e/wto04/wto4_19.htm [19.10.2003]