IVAN PREGELJ

Pisatelj Ivan Pregelj se je rodil 27. 10. 1883 kot najstarejši otrok vaškega krojača Mohorja Preglja in Marije, rojene Kovačič, na Mostu ob Soči. Rojstna vas je stisnjena v sotočje Soče, ki prihaja od Tolmina in Idrijce. Dolina se strmo dviga iz ozke, kanjonu podobne zareze obeh strug ter daje ravnega komaj za cesto in dve vrsti hiš ob njej. Vsa druga vas pa se je odmaknila v breg, ki se pne v grič s cerkvijo svetega Mavra, kjer se odpira s pokopališča pogled v soško dolino proti Tolminu. Tu v bregu stoji Preglova rojstna hiša. Komaj devetletnemu sta umrla drug za drugim oče in mati. Samo medel spomin ga je spominjal nanju. Njuna obraza je izrinil spomin na deda in babico, ki sta po smrti staršev skrbela za tri sirote. Vso ljubezen, kar je je Ivan poznal, je dobil pri babici. V spomin nanjo se je izoblikovala pri Preglju predstava o materi.Ivan ni dolgo ostal doma. V njegovo usodo je posegel župnik Jožef Fabjan, ki je določil bistrega dečka za šolo in ga leta 1894 poslal v Gorico, kjer mu je dobil mesto v Alojzijevišču. Fant se je lahko učil, ni pa bil kaj prida prizadeven in je peto ponavljal. Ko je leta 1903 maturiral, je stopil sicer na Fabijanovo zahtevo v semenišče, vendar ga je že po treh mesecih zapustil. Ker mu je Fabijan odrekel vsako podporo, se je znašel na cesti. Za nekaj mesecev se je zaposlil kot pisar pri odvetniku dr. Alojziju Franketu. Ko je prišlo do sprave z župnikom Fabijanom, se je na jesen leta 1904 vpisal na Dunaju na slavistiko in germanistiko. V stopil je v katoliško študentsko društvo Danico in začel sodelovati pri katoliškem študentskem časopisu Zora. Leta 1905/1906 je bil celo Zorin urednik. Leta 1909 je nastopil v Gorici službo kot pomožni gimnazijski učitelj. Naslednje leto je odšel v Pazin. V tem času je opravil tudi strokovni izpit za profesorja slovenskega in nemškega jezika. Z novim šolskim letom se je preselil na realko v Idrijo, od koder je pa na jesen leta 1912 prišel na gimnazijo v Kranj, kjer se je ustalil in je učil dvanajst let do leta 1924. Tedaj je bil premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je poučeval do leta 1938 na klasični gimnaziji, potlej pa je bil do upokojitve 1946. leta zaradi bolezni največ na bolezenskih dopustih, vmes pa je le kratek čas delal v muzeju za narodopisje na 3. in 4. gimnaziji. Po upokojitvi je životaril vse bolj slabeč še štirinajst let, dokler ni 30. 01.1960 ugasnil. Pokopan je na pokopališču v Dravljah.Kot človek in kot pisatelj se je Pregelj naslanjal na tujo avtoriteto, ki je izven njega in nad njim, mimo drugega tudi zato, da bi skril pod njenim pregrinjalom svojo čustveno mehkobo, ki ga je bilo prav po tolminsko sram, da ni niti svojim otrokom privoščil ne nežne besede ne kretnje.Tudi politično dogajanje njegovega časa mu je bilo tuje, nepojmljivo. Privzgojena pokorščina avtoriteti mu ni dala, da bi samostojno presojal in se odločil. Navidez se je zavestno odpovedal lastni presoji, odmikal se ji je; kadar pa je čutil, da se vse, kar vidi okrog sebe, ne roga samo njegovemu čutu za resnico in pravico, temveč tudi idealom, ki so mu jih postavili in jih sprejel za vodilo, tedaj se opravičuje pred samim seboj in pred svetom, da mora biti zvest iz hvaležnosti.Negotovost, togost in razklanost so ustvarjale dvojni obraz človeka Preglja in pisatelja Preglja, ki je svojo razklano dvojnost ponavljal v obrazih svojih junakov.Pregelj je sprva sicer pisal poezijo, a se je kmalu posvetil pripovednistvu. Napisal je tudi nekaj manj pomembnih dramskih besedil. Med pripovednimi deli so najdragocenejsi zgodovinski romani: Tolminci (1927, snov je tolminski kmecki upor v letih 1713-1714), Plebanus Jeannes (1920, tudi tu gre za Tolminsko, vendar v ospredju ni kolektivno dogajanje, temvec individualna usoda duhovnika iz 15. stoletja), Peter Pavel Glavar (1922, romansirana pripoved o gorenjskem duhovniku iz 18. stoletja), Bogovec Jernej (1923, o zadnjem luterenskem pridigarju) in novela Matkova Tina (1921).Vecina Pregljevih romanov, povesti in novel zajema snov iz zgodovine, s katero je najlaze

1

izrazil splosnocloveske probleme, pa tudi zgodovinsko usodo Slovencev. Sodobni socialni in politicni problemi ga niso zanimali. S svojimi pripovednimi osebami je Pregelj izpovedoval predvsem spor med telesnostjo in duhovnostjo, pa tudi dvojice, kot greh in nedolznost, red in nemir,... Njegov pisateljski svet je torej v temelju konflikten, zato mu je napet ekspresionisticen slog ustrezal, se posebej v povezavi z barocnim; Pregelj je bil tudi sicer studiozen proucevalec baroka in osebnosti tistega casa. Oboje je pripomoglo, da je postal najizrazitejsi ekspresionisticni pisatelj na Slovenskem, pa tudi osrednji pripovednik po Cankarju.

BOGOVEC JERNEJ

VSEBINA

Zgodba o propadu zadnjega predikanta na Slovenskem. - Ostarelemu protestantskemu predikantu Jerneju Knaflju, ki živi na gradu Brdo, potem ko v Kranju ne sme več pridigati, gre vse narobe. Na porodu skupaj z otrokom umre njegova posiljena hči Gertruda. Vanjo je bil zaljubljen Erazem Wassermann, ki Jerneja spremlja in ga varuje, za Erazmom pa gleda Snedčeva Agata, vendar je Erazem ne mara. Prinesejo mu novico, da mu je v Gradcu umrl sin Luka, še prej pa je sprejel katoliško vero - Jernej se razočaran zapija. Ko gre v gorsko vas Kokro spovedat ranjenega lovca, z neprevidnimi besedami požene v smrt njega in njegovo sestro in priležnico Juto. Na božični večer v jezi nad katoličani podre razpelo otročnic - skrunitev po pomoti plača s smrtjo vaški bebček. Jernej zboli, Erazem in Agata ga stražita in negujeta. Erazma vojaki škofa Tomaža Hrena ubijejo, žalujočo Agato ob njegovem truplu pa raztrgajo sestradani volkovi. Jerneja najdejo preganjalci mrtvega v koči revne vlačuge Mrete, ki jo je pred dnevi spreobrnil v luteranstvo.

ROMAN

Roman Bogovec Jernej nam ob prvem branju deluje kot zgodovinski roman. V njem je uporabljena zgodovinska snov, katero tvori zgodba o doživetjih zgodovinskih (Knafelj, Dachs, baron Nikolaj) in izmišljenih osebah (Mreta, Juta). Ta zgodba je postavljena v fiktivni čas in prostor, ki sta določena z realnim zgodovinskim časom in slovenskim in srednjeevropskim prostorom. Na tej ravnini zgodbe je roman mogoče brati tudi kot avtobiografski, na kar nas navajajo tudi opombe. Ampak ob zgodovinskem in avtobiografskem vidiku ne smemo zanemariti še ekspresionistične podobe človeka. To nam kaže, da je roman sestavljen iz več pomenov. Hermina Jug-Kranjec pravi, da je Pregelj pobudo za večpomensko zasnovo romana verjetno dobil v hermenevtiki, v avguštinski četverni razlagi svetega pisma: "dobesednega pomena, ki osvetljuje zgodovinsko izpričana dejstva, alegoričnega pomena, ki povezuje dogajanje Stare zaveze z Novo zavezo in moralnega pomena, ki zadeva zadnjo, eshataloško resničnost sveta.

ZGRADBA

Roman je sestavljen iz treh delov: prologa, osrednjega dela in epiloga. To tridelnost lahko primerjamo s starejšimi slovenskimi cerkvenimi teksti, katerih besedila so bila prev tako sestavljena iz treh delov: parafraze, eksplikacije in alegorije.Tako ima tridelna zgradba tudi stilizacijsko in simbolno vrednost.Prolog in epilog tvorita okvir književnega dela. Prolog je vzorec celotne zgradbe romana,

2

epilog pa idejni povzetek.

PROLOG V prologu je strnjen skoraj dve stoletji dolgi preddogajalni čas, ki ni prikazan zaporedno, ampak so vsi dogodki postavljeni na isto časovno ravnini, kar oblikuje iluzijo ustavljenega časa. Prvi del prologa je podoba sveta v pričakovanju konca. To ustvari s prikazom nebesnih in zemeljskih znamenj, ki napovedujejo konec sveta ter opisov življenjskih usod posameznih bogovcev in vidcev. Objektivni upovedni čas neopazno prehaja v subjektivni čas izročila svetopisemskih prerokb Stare in Nove zaveze. Skrajno točko doseže tik pred napovedanim koncem. Tu se čas ustavi.V mitološko oblikovanem ekspresionističnem modelu sveta pa ustavljeni čas preneha biti iluzija in odraža posebni način človekovega doživljanja časa tik pred katastrofo.Drugi del pa je uvod v zgodbo o Jerneju Knaflju.

OSREDNJI DELOsrednji del je podan kot pripovedovalčevo poročanje o nekem dogajanju. Gre za poročani govor, ki ga je mogoče razdeliti na pripovedovalčevo pripovedovanju in komentiranje ter na delež književnih oseb.Dogajanje je omejeno na minimum. Zunanjega dogajanja skoraj ni. Pokaže se le v ključnih dogodkih, kot je srečanje bogovca in cerkovnika v stolpu kranjske cerkve ali Jernejeva pot v Kranj ali prizor, ko učitelj odkrije mrtvega bogovca. Vse ostalo dogajanje pa je zgoščeno v človekovo notranjost

EPILOGEpilog je prav tako kot prolog sestavljen iz dveh delov, le da je nun vrstni red zamenjan. Prvi del je epilog zgodbe o Jerneju Knaflju, drugi del pa je paraboličen prikaz zunanje in notranje resničnosti.Epilog nam potrdi, da bogovčeva smrt ni bila ne tragična ne junaška, vendar je bogovec moralni zmagovalec. Prizor, ko zasledovalci končno odkrijejo zasledovanega bogovca, je zgrajen na kontrastu med zunanjo bedo in navidezno pohujšljivostjo bogovčeve smrti, ki je prikazana skozi oči preganjalcev ter med notranjo resnico njegovega umiranja. Bogovec je dosegel to kar je hotel. Dosegel je pomirjanje samim sabo.Zelo me je presenetilo ugotovitev, ki jo poda H. Jug - Kranjec o tem odlomku. Pravi, da je pri oblikovanju grotesknosti tega dela epiloga bistveno soudeležba jezikovne, t.j. izrazne ravnini besedila. Groteskonost in simboličnost temelji na tem, da se govornika ne razumeta in zato ne sporazumeta.

OSEBE

Če želimo natančneje analizirati osebe, se nam ob tem pokaže še en značilnost Pregljevega dela Bogovec Jernej. To je prisotnost baročnih značilnosti.V obdobju baroka je za vrhunsko delo veljalo delo, katerega prvine so odsevale druga drugo. Tako so vse književne osebi, ki nastopajo v istem delu, med seboj povezane. Razmere je takšno, da ena od oseb ne označuje samo sebe, ampak tudi neko drugo osebo. Ta druga pa dopolnjuje prvo. V romanu vse tri moške osebe odsevajo druga drugo. Erazem je idealizirana podoba mladega bogovca. Dachs pa ga dopolnjuje v sedanjosti, v dejanjih, ki jih bogovec ne upa ali ne zna narediti. V nasprotje pisatelj Erazmu postavi brata Adama, Dachsu pa njunega očeta.Enako je pri ženskah. Ker glavnega ženskega lika ni, je na njegovo mesto postavljena Agneza.

3

Njena osebnost je dopolnjena v štirih živečih ženskah Agati, Juti, Juditi in Mreti.H. Jug-Kranjec pa je tu naredila še eno povezavo. Pravi, da za vse te osebe najdemo prefiguracijo v osebah Stare in Nove zaveze. Tako Adam predstavlja Kajna, Erazem Abela, Dachs Janeza in Wassermann Judeža. Bogovec je prefiguracija za Kristusa, vse pa odsevajo Adama. Pri ženskih likih pa sta Agata in Judita prefiguraciji Mariji v Novi zavezi, Juta in Mreta pa za Marijo in Magdaleno. Vse štiri pa odsevajo Evo iz stare zaveze.

BOGOVEC JERNEJNa začetku osrednjega dela je najprej Jernej označen na splošno.

" … je prispel prileten popotni človek z Brda…" (I. Pregelj, str. 216)

Nato se njegova oznaka stopnjuje do natančne poimenske in poklicne označitve. Pisatelj ga tudi kronološko uvrsti in pove, da je drugi bogovec v Kranju. Pisatelj pove, da je bogovec imel obraz po materi in očetu in dedih, ki so trpeli. Imel je črte žalostnega materinega obraza. Nad zgornjo ustnico je imel redke, umazane svetle brke in skodrano skromno brado na obbradku in čeljusti. Imel je lice s katerega si lahko razbral vse.Bistvena karakteristika Jerneja je bila, da je ves čas tonil in padal. Sam se je tega zavedal, a ni znal spremeniti. Vedel je, da tone predvsem zaradi vere. Vendar se zaradi tega ni hotel spreobrniti. Svojo rešitev je iskal v vinu, v misli na smrt ali v vseobsežni ljubezni. To se kaže s ponovitvijo refrena.

" Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta ga ne pogase."

Vsako rešitev, pomirjanje s samim seboj mu zmeraj uniči dvom. Dvom v ljubezen, v Boga.

PRIPOVEDOVALEC

Pripovedovalec je anonimni in vsevedni, ki poroča in komentira. Kot je za ekspresionizem značilno, ima vlogo povezave med zgodbo in moralizatorsko idejo. Z zastranitvami vstavlja v pripoved tragične dogodke iz stare zaveze, poučne zgodbe, s katerimi oblikuje paradigmo človekove nepokorščine Bogu ter smrti, kot božje kazni za upor.

DOGAJALNI ČAS

Zunanje dogajanje je postavljeno v čas slovenskega protestantizma , ko so konec leta 1600 začele delovati protireformacijske komisije, ki jih je na Kranjskem vodil Tomaž Hren. Čas je omejen na približno tri mesece. Zajema čas od pozne jeseni 1600 do zgodnje pomladi 1601. Ta čas omejujeta dva dogodka. Prvi je, jezuitska predstava igre o Savlu in Davidu posvečena škofu Hrenu, ki je v drugem delu prologa.

"Takrat so igrali gojenci jezuitov ali "novih menihov" v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu." (I. Pregelj, str. 214)

Ta del tudi simbolično napove dokončni propad protestantizma.Drugi dogodek, ki omejuje čas je prihod komisije s škofom Hrena na čelu februarja 1601.

"V snegovih in zimah meseca februarja v letu šestnajst sto prvem je vstal od Ljubljane

4

cesarski sodec Tomaž IX. ljubljanski škof." (I. Pregelj, str.316)

Notranje dogajanje je izsek iz letnega in dnevnega časa ter iz zgodovinskega in bogovčevega časa. V osrednjem delu romana je zgodovinski čas določen s preganjanjem protestantskega gibanja. Začetek osrednjega dela je dokaj natančno določen.

"Poznojesenskega popoldne v letu tisoč šest sto je prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja." (I. Pregelj, str.216)

Bogovčev čas je njegov zadnji del življenja in smrt. Roman se dogaja v pozni jeseni in zgodnji pomladi, vsi dogodki se zgodijo ob večeru, skozi noč in se končajo v zgodnjem jutru. Za označitev tega časa je Pregelj uporabil tudi terminologijo cerkvenega koledarja.

"… nedeljsko adventno jutro …" (I. Pregelj, str. 268)"Bil je dan pred božičnim praznikom." (I. Pregelj, str. 299)

H. Jug-Kranjec govori tudi o oblikovanju ekspresionistične predstave časa-prostora. Pravi, da so kazalci časa v okviru dnevnih razdobij predvsem naravni pojavi, ki so povezani s prehajanjem enega dnevnega časa v drugega ali pa pojavi z vsebovano pomensko sestavino.

"Vstopil je v grad in odprl v zadnjem svitu gasnočega dne knjigo." (I. Pregelj, str. 228)"Nad strehami je vzšel mesec." (I. Pregelj, str. 229)"Slišal je petelina na Beli." (I. Pregelj, str. 335)"Zadnji krajec je vzšel. Iz medle dalje pod žalostno lučjo je brnel daljni zvon." (I. Pregelj, str.305)

H. Jug-Kranjec je tudi ugotovila, da se prehod iz noči v jutro v romanu dosledno ponavlja kot trenutek smrti. Tako se pojavi ob Gertrudini, Jutini in bogovčevi smrti.

DOGAJALNI PROSTOR

Dogajalni prostor je v romanu natančno določen. Zgodba se večinoma dogaja v Brdu. Nekaj dogodkov se je zgodilo v Kranju oz. na poti med Kranjem in Brdom.Ekspresionistično predstavo notranjega prostora oblikuje mesto s senco gore, polje s križem in gazjo ter gozd z ribnikom, drevesi vislicami in potjo prekrito s koreninami. To predstavlja t.i. odprti svet. Nasproti temu stoji t.i. zaprti svet, ki je predstavljen z gradom, z njegovimi sobami, hodniki in kapelo.

SNOV

Zunaj literarna zgodovinska snov je problematika propada slovenskega protestantizma. Vanjo je vključil pisatelj še snov Svetega pisma, ki jo je paraboliziral in jo vpletel v zgodbo o Jerneju Knaflju.

IDEJA

Na kratko povedano je ideja Pregljevega romana izpoved o človeku in svetu. Za njo je uporabil dobo protestantizma in življenjsko zgodbo Jerneja Knaflja. Skozi njiju je nato

5

uresničil svojo idejo. Vendar se v delu pojavi tudi ekspresionistična ideja notranje spremembe človeka v novega človeka. Ta se je pri Mreti izvršila zelo preprosto in simbolično. Pisatelj je to prikazal s slačenjem starih in oblačenjem novih oblačil. Pri bogovcu pa se ta sprememba zgodi šele na koncu, po naporni poti iskanja in dvomov.

"Potem pa je vse videl in vedel in začutil, da še živi." (I. Pregelj, str.335)

Temu spoznanju sledi smrt.

TEMA

V delu prevladuje bivanjska tema. Vendar se ob njej pojavijo še ekspresionistične teme. To so Generacijski konflikt,versko spreobrnjenje in tema sovražnih bratov.Generacijski konflikt se pokaže med Knafljem in njegovim sinom ter med učiteljem Wassermannom in sinom Erazmom. Med vsemi s ta konflikt pojavi zaradi vere oz. odpadništva od očetove vere.Versko spreobrnjenje zajame barona Nikolaja, ki se sprobrne zaradi žene, učitelja Wassermanna in Knafljevega sina.Temo sovražnih bratov uvajata povzetka svetopisemske snovi o Kajnu in Abelu ter Jakobu in Ezavu. V romanu pa se ta sovražnost pokaže med Erazmom in Adamom.MOTIVI

Večino motivov je Pregelj izbral iz Stare in Nove zaveze Svetega pisma. Tako se pojavijo motivi: motiv katastrofe kot božje kazni (vesoljni potop: pričakovanje konca sveta), motiv krvoskrunstva (Juta in logar) in motiv krizamnika.V besedilu najdemo motiv človeka kot ježne živali, ki preraste v simbol prispodobe človekove duhovne in telesne nesvobode.

"Ježna žival. Saj je resnica . stokrat sem to doživel, iz duha občutim. A bridko je in vprašujem: kdo je, ki me poja? Pijem in vem,da bom spal. Verujem, ljubim, a ne vem nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj nosim v sebi? Kdo bo povedal! Pogubljenje in opravičenje, golče menihi. Martinus, modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali pogubljenje? Ali življenje?!" (I. Pregelj, str.253)

Nato se pojavi motiv smrti, ki se pojavi kot smrt na porodu, kot utopitev, kot le zgolj smrt človeka ali kot smrt vere. Pojavijo se še motivi hiše, drevesa in križa, ki prav tako prerastejo v simbole. Motiv hiše predstavlja bogovčevo brezdomnost v ekspresionističnem smislu, ki je poudarjena z nasprotujočo si dvojnostjo motiva hiše. 1. hiša pomeni zavetje in varnost. Bogovcu je bivanje v njej prepovedano, zato se vanjo vrača skrivaj. 2. V ekspresionističnem svetu jo zamenja podoba prazne hiše, saj je v ekspresionizmu zunanja brezdomnost človeka samo prispodoba njegove notranje brezdomnosti in odtujenosti v svetu, v katerem je vsak prisiljen živeti. V njem človek stanuje mimo doma. Motiv drevesa je znani motiv ekspresionizma, ki je nosilec in simbol življenjskega boja. Od tu tudi pridemo do motiva križa, ki se pokaže v svoji tradicionalni vlogi simbola človekovega trpljenja za izvirni grah. Posredno je lahko tudi simbol človekovega duhovnega življenja, ki si ga Tilen prisluži s trpljenjem in smrtjo. S tem je povezana tudi simbolika smrti, ko Tilen telesno umre, kmet Špan pa duhovno. V ekspresionističnem pogledu pa je simbol brezbrižnega Boga, pred katerim se dogaja zlo in Bog to zlo dopušča. Tako je križ na koncu

6

videl bogovec Jernej.V romanu se pojavi še simbolna podoba upora proti oblastniku in Bogu, kot je prikazana v Jernejevi poslovilni pridigi.

JEZIK

V pripovedi se prepletajo trije jeziki, slovenščina kot glavni jezik in nemščina ter latinščina kot spremljevalna jezika. Raba obeh tujih jezikov kaže njuno prisotnost v slovenskem zgodovinskem prostoru. Njihova glavna vloga je, da nasilno prekinjata zgradbo sporočila v slovenskem jeziku.

LATINSKI DELI V pripovedovalčevem delu jih najdemo malo. Največkrat so prevedeni ali sproti razloženi. Z njimi skuša pripovedovalec ustvariti predstavo o dobi, ki jo opisuje.V dialogih je teh delov veliko več. Tukaj so ti deli znamenja obrednega jezika in kažejo na to, da so ga uporabljale zaprte skupine.NEMŠKI DELIVsi nemški deli so prečrkovani v latinico, ampak kjub temu grafično izstopajo. Velikokrat nastopijo na začetku ali na koncu dialoga, ki poteka v slovenskem jeziku.

SLOVENSKI DELIV slovenskem delu je veliko besed, ki so značilne za slovenski jezik 16. stol. Pisatelj je s tem želel ustvariti večje podoživljanje časa, v katerem se odvija zgodba. H. Jug-Kranjec celo pravi, da je mogoče ugotoviti, da so nekatere arhaizme uporabljali nekateri protestantski pisci (sodec, bogovec, mladec …). V besedilu je veliko ponavljanja besed ali besednih zvez, ki kažejo na dogajanje v človeku. Iz besedila izstopata refren in primere.Delo se konča z delčkom refrena. Vendar ta refren ni nič drugega kot spet parafraza, parafraza iz Visoke pesmi.

"Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen kakor grob. In grob je neumrljiv…" (I. Pregelj, str. 337)

"Kakor podsekano drevo je padel na obraz." (I. Pregelj, str. 216)

7

Matjaž Kmecl: Razcvet pripovedne proze pri "vajevcih" objavil: Alenka MirkačŠtevilo ogledov: 381

V letu 1854 so Simon Jenko, Fran Erjavec, Valentin Zarnik, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Janez Mencinger, osmošolci ljubljanske gimnazije, začeli izdajati skrivni dijaški rokopisni list Vaje. V njem so preizkušali svoje ustvarjalne moči, s tem literarnim delovanjem pa pomembno zaznamovali slovensko pripovedništvo. "Njihovo delo je pomenilo prvi razcvet slovenske pripovedne proze, meščanske po duhu, težeče v realizem (Fatur 1992, str. 60)". Glavni pobudnik za nastanek Vaj je bil Simon Jenko, za mentorja pa so si vajevci izbrali naravoslovca in narodnjaka Dragotina Dežmana, ki jim je s svojimi pogledi na življenje pomagal iskati neobremenjen, objektiven odnos do sveta.

Razpoznavna znaka vajevskega ustvarjanja sta predvsem dva: snov zajemajo iz življenja meščanskega človeka in pri tem opazno poudarjajo slovenskost, obenem pa se izrazito navdušujejo nad naravoslovjem.

Odgovor na vprašanje, od kod vajevska nagnjenost do naravoslovja, moramo najverjetneje iskati v letu 1819, ko so absolutisti prepovedali poučevanje naravoslovnih ved v avstrijskih šolah; to je seveda izzvalo številne proteste, ki so kmalu pripeljali do tega, da je postalo ukvarjanje z naravoslovjem neke vrste konjiček slovenskih izobražencev. V časopisju se je pojavilo nekaj prevodov "živalskih portretov", ki so vajevcem (predvsem Franu Erjavcu) pomenili smernico in vzpodbudo za njihovo delo. Vajevsko izhajanje iz naravoslovja je vidno v tem, da so iz njihovih del izginile vile, škratje in zaklete cesarične, nadomestijo pa jih žaba, mravlja, vaški in mestni originali…, kar pa seveda prinese s seboj tudi nove pripovedne postopke in nenazadnje tudi nove funkcije literarnega besedila.

Skratka, v nasprotju z dotedanjo na slovenskem nastalo literaturo vajevcem "življenje ni več zanimivo le kot ideologija ali moralizem, temveč mnogo prej kot vzročno posledična veriga odločitev, dogodkov, enkratnih, že psihološko utemeljenih človeških odzivov (Kmecl 19??, str. 70)", kar je pomemben premik in v marsičem pomeni uveljavitev slovenskega pripovedništva v evropskem okviru.

V podobnem smislu kot odnos do naravoslovja se spremeni tudi odnos do narodnosti: postane stvaren, premišljen. Mladi umetniki, ki ustvarjajo Vaje, se sicer široko razgledujejo po Evropi, vendar se obenem jasno zavedajo neprecenljivega pomena domačega izročila, iz česar se rodi "nenavadno bogastvo pogledov, zamisli in načrtov - s tem pa tudi pravi razcvet in začetek slovenske meščanske pripovedne proze (Kmecl 19??, str. 71)."

2. JENKOVA PRIPOVENDA PROZA. RAZMERJE MED LJUDSKO GODČEVSKO TRADICIJO IN ROMANTIČNO LITERARNO ŠOLO

Čeprav se je Simon Jenko uveljavil predvsem kot pesnik, je med njegovimi deli ohranjenih tudi šest pripovednih spisov v prozi: Spomini, Tilka, Jeprški učitelj, Kaznovana tercijalka, Ljubljana, Predpustnica.

Spomini, Tilka in Jeprški učitelj so splošno znani in v slovenski književni vedi pogosto obravnavani, ostali trije spisi (Kaznovana tercijalka, Ljubljana in Predpustnica), ki jih je literarna veda pogosto (neupravičeno?) puščala ob strani, pa so sicer res v marsičem

8

začetniški, vseeno pa so lahko dober pripomoček za razumevanje Jenkove literarne poti.

Ker se prva tri besedila v marsičem bistveno ločijo od ostalih, se zahtevnejšemu bralcu postavlja vprašanje, od kod razlika med eno in drugo prozo. Kaznovana tercijalka, Ljubljana in Predpustnica so navidez preproste komične zgodbice, povedane na brezoseben način, osebe so le uboge, nemočne figurice v rokah vsemogočnega pripovedovalca, postavljene v neusmiljeno komične položaje; vse je ena sama groba, neusmiljena, robata šala. Tako Jenko kot Levstik take šale in tudi način njihovega pripovedovanja opredelita kot značilno ljudske, iz česar lahko sklepamo, da je bil mlademu Jenku prav ta poseben primer ljudske pripovedi, torej ljudska šala, eden prvih pripovednih vzorov.

Na obstoj tovrstne oblike ljudskih pripovedi kažeta dva slovstvena pojava tistega časa:

- šaljive zgodbice v takratnem slovenskem časopisju, ki so jih v objavo pošiljali različni zapisovalci, snov pa so zajemali iz ljudske pripovedne tradicije ali pa iz aktualnega dogajanja;- članek Matije Majarja Ziljskega "Nekaj od Slovencov" (objavljen v Novicah 1844), ki je dejansko sistematičen popis živih oblik takratne slovenske ljudske slovstvene dejavnosti. V tem članku Majar med drugim omeni, da si ob nekaterih priložnostih Slovenci radi povedo "kako godcovo"; te "godcove" tudi natančneje opredeli, in sicer o njih pravi: "Smešne pripovedke se imenujejo godcove in to za tega voljo, ker jih pri svatbah ali ženitvah besednik, obično kak godec pove, da je kaj za smeh." Primer takšne "godcove" je, kot pravi Majar, lahko znamenita anekdota o "prekletih grabljah", ki med Korošci še danes živi: kmečkega fanta so poslali v pole in ko je prišel na počitnice, se je doma delal finega (češ da zna samo še nemško) in je za vsako stvar spraševal, kako se imenuje po slovensko; tudi za grablje je tako spraševal, a je med tem po nesreči stopil nanj in od bolečine zavpil "Preklete grablje!".

Tematski repertoar takih "godcovih" je bil zelo širok in prilagodljiv, najpogosteje pa je se je nanašal na ženitovanjske in razne politične pripetljaje. Kljub snovni odprtosti pa so bile te pripovedi slogovno izrazito zaprte: pripovedno način se je podrejal strogemu tradicionalizmu in bil v vsem prilagojen oz. podrejen preprostemu kmečkemu občinstvu. Če pogledamo Jenkova zgodnja pripovedna dela, se zdi, da se je tudi ob zaveda, da če naj bi njegove zgodbe dosegle želen učinek, morajo dosledno upoštevati značilnosti občinstva, ki so mu namenjene. Iz tega lahko sklepamo, da je (nepričakovano?) spremembo, ki je značilna za Jenkova pozna prozna dela, povzročila predvsem bistvena sprememba tipa bralca. - In res, hkrati z oblikovanjem meščanstva (ki prinaša s seboj tudi dvig izobraženstva) se je na slovenskem v tistih časih razširil nov tip bralca, ki bolj kot brezpogojno zabavo ceni človečnost, posameznikovo individualno čustvovanje, notranjo svobodo.

Da so se umetniški ustvarjalci tega premika v razmerju do občinstva zavedali, kaže zapis, ki ga leta 1856 objavijo Novice gospodarske, obrtnijske in narodne: "Napačna misel pa je ta, v kateri je še mnogo naših rojakov zapopadenih, da slovenski časniki in knjige so namenjene le preprostemu ljudstvu na kmetih. Kdor je take misli navdan, ne želi svojemu maternemu jeziku tiste veljave, ki mu gre pred svetom in Bogom, in če bomo sami svoj jezik tako silili za peč, se ne smemo čuditi, ako se mu godi drugač od druge strani. Mi za svoj del smo bili zmeraj čez to ograjo, in mnogo reči, ki jih pišemo in natiskujemo, ne mislimo, da jih pišemo za dekle in hlapce."

Prva umetniška stvaritev, ki upošteva to novonastalo situacijo, je verjetno Jenkovo tretje

9

pripovedno delo Spomini, ki so pravzaprav del življenjske zgodbe nekega upokojenega duhovnika, "zapiše" pa jih popotni dijak, kateremu omenjeni duhovnik neobremenjeno pripoveduje zgodbo iz svoje mladosti. Duhovnik naenkrat ne deluje več kot pridigar, kot nekdo, ki ji dolžan oznanjati božjo besedo, temveč stoji pred nami kot povsem navaden človek s svojo življenjsko zgodbo in njenimi (povsem posvetnimi) zapleti.

Tudi pripovedni način se v Spominih temeljito razlikuje od ljudskega: če bi npr. pisal za preprostega kmečkega človeka, bi Jenko dejstvo, da se fant in dekle zaljubita, verjetno sporočil s preprostim "sta se imela rada", tu pa si dovoli zapisati: "Ne vem, od kdaj je bilo nasprotno nagnjenje med njim in mojo sestro Mico; le toliko vem, da je bilo tačas visoko stopnjo doseglo…"

Opazno je tudi izrazito poudarjanje človekove individualnosti, upovedene osebe pripovedovalca namreč ne zanimajo kot zgolj posplošitve določenih "vzorcev" ljudi, temveč jih obravnava kot enkratne, neponovljive posameznike, kar je očitno v povezavi z evropskimi romantičnimi literarnimi nazori. - Matjaž Kmecl v svojem razmišljanju ugotavlja, da "če je še v Predpustnici pripovedovalec nastavek opisovanja zaključil z enostavno kratico "i. t. d." (pa si bralec predstavljaj, kakor veš in znaš, važno je hiteti v konec), se v Spominih že kar na začetku z dolgimi pogledi ustavlja na Ciganki (Kmecl 19??, str. 78)". In res je omenjeni opis Ciganke nenavadno "sočen": "Bila je to ena tistih podob, ki se v gorkejših mesecih pogostoma vidijo pa naših gozdih, le da po njeni podobi soditi, je bila prave aziatske rodovine in ne iz tistih, katerih so se nekatere tudi med našim ljudstvom rodile. Priletna ženska pa visoke in tanke rasti in suhih udov je bila pokrita s cunjami, ki so nekaj na gosposko, nekaj na kmečko obleko opominjevale. Cela podoba bi ne bila nič kaj grda, ko bi je ne bila nesnaga pačila in nemarnost v laseh, ki so se od zatemnelega obraza tako odlikovali s svojo črnoto, kakor nasproti dve vrsti zdravih zob s svojo beloto. Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim…, ampak mirno sedi, komolca na stegna oprta, drži z obema rokama pipo ter tako zadovoljno kadi venomer…"

Kaj pa Tilka in Jeprški učitelj? Ko se Matjaž Kmecl naveže na ti dve, po njegovem mnenju Jenkovi najzanimivejši deli, nam postreže z zanimivo ugotovitvijo: da sta se v teh dveh besedili obe kvaliteti (torej godčevska pripovedna tradicija in nova pripovedna šola, podrejena relativno izobraženemu meščanskemu bralcu) združili in preoblikovali v novo pripovedno strukturo. V obeh delih najdemo tipičen siže godčevske zgodbe, poln robatega posmeha, obenem pa je tako za Tilko kot za Jeprškega učitelja značilno, da se bistveno spremeni vloga pripovedovalca: le-ta naenkrat ni več brezoseben, oddaljen, temveč se nam pokaže kot izdelana osebnost, ki ceni in spoštuje doživljanja oseb, ki jih opisuje, vstopa v njihov notranji svet, čeprav je po drugi strani res, da se še vedno počuti dovolj vzvišenega in prevladujočega nad njimi, da se lahko iz svojih literarnih likov neogroženo ponorčuje. Kot primer take nepotrebne, a vendar učinkovite "klepetavosti" Kmecl navaja Jenkovo opisovanje Tilkinega basanja pipe: "Da pa pipa veliko k dovršenemu možu pripomore, tega je bil tako prepričan, da smemo upati, da mu nihče njegovih prijateljev tega ne bo ometoval. Kakor smo tedaj rekli, on vzame pipo v levico, z desnico pa prinese pest tobaka iz žepa. Da bi jo bil tako ročno in neskrbno natlačil kakor njegov oče po navadi, tega ne morem zagotoviti radovednih bravcev; omeniti pa jim moram njegovo genialno misel, da je namreč, tobaka ne stresati, slamnik držal pod pipo in jo tako brez potrate napolnil - misel, katera v ekonomičnem oziru gotovo zasluži, da bi se po časnikih razglasila in priporočila vsem mladim ljudem, ki si kot začetniki v kajenju mehurjev še niso preskrbeli."

10

Povzetek:Iz Jenkovih zgodnejših spisov je razvidno, da je začetne pobude za svoja prozna dela prejel iz avtohtone slovenske ljudske šaljivke. Evropski romantiki se je najbolj približal v Spominih, ta premik pa je v tesni povezavi s formiranjem novega tipa slovenskega bralca. Križanje teh dveh iztočnic je povzročilo rojstvo nove, umetniško najbolj dovršene kvalitete Jenkove pripovedne proze.

11

UVODV seminarski nalogi bom podrobneje obravnavala prvi roman pisateljice Zofke Kveder, Njeno življenje. Predstavila bom novost slovenski literaturi tedanjega časa, ki jo ta roman prinaša in osebe, ki so z "novostjo" povezane. Ne bom pozabila tudi na to, kar se pri takem delu določa, notranjo in zunanjo formo ter na kritike, ki so ob izidu dela izšle.

3. ROMAN NJENO ŽIVLJENJE:

3.1. NASTANEK:Sorazmerno najbolj obsežen naturalistični roman Njeno življenje, je Zofka Kveder napisala leta 1914 in ga poslala Slovenski matici v Ljubljano. Nato je prvega avgusta, ravno na dan, ko je Nemčija napovedala Rusiji vojsko in tako sprožila "verižno reakcijo" še drugih vojnih napovedi in s tem svetovno vojsko, Zofka pisala že iz Zagreba takratnemu tajniku Slovenske matice Milanu Puglju: "Z veseljem sem sprejela obvestilo, da je moja knjiga sprejeta" Po zapiskih v arhivu Slovenske matice so se odborniki na novo sešli šele skoraj po treh letih (leta 1917) in na eni od prihodnjih sej obravnavali tudi svoje, za leto 1914 propadle knjižne načrte. V polah so med drugimi imeli tudi dotiskan roman Njeno življenje od Zofke Kveder in zato so konec leta 1917 za leto 1918 izdali ta naturalistični roman. Delo je prevedeno še v češčino in je bilo zadnje, ki ga je Zofka Kveder napisala v slovenščini, saj je potem pisala le še v hrvaškem in srbskem jeziku. Roman je Zofka napisala v treh tednih. Kakor, da je z vso silo planilo iz nje, kakor da je že dolgo živela z junakinjo tega dela - Tildo Ribičevo, z njeno rosno in lepo mladostjo, kakršne sama ni poznala, in s poznejšimi mukami matere in žene Tilde, kakršne je predobro poznala iz svoje bridke mladosti. (Spremna beseda Erne Mauserjeve.)

3.2. NOVOST ROMANA : Roman Njeno življenje je pomenil novost v mejah slovenskega naturalizma , saj je dosledno sprejeta in izpeljana motivacijska shema o dednosti in okolju. Namreč Zofka Kveder je, kot še nihče pred njo, upoštevala učinek okolja na podedovano lastnost. Nje ne zanima moralna pokvarjenost, kot večino slovenskih "naturalističnih" romanov, ampak jo zanima oseba, ki je dedno tako določena, da je ob njej vsak moralen napor zaman. Na črti: oče pijanec - sin pijanec ni odmika in rešitve, motiv čaka le na ugodno okolje, v katerem se lahko razcvete. Žena in mati sicer skuša preprečiti in zaustaviti pijanstvo moža in sina ter premagati "lahko kri", nagnjeno k prevari, laži in hudodelstvu, vendar zaman skuša vanju vcepiti "nekaj svoje moralne sile". Tako se ta poskus mora tragično končati. Po stališču, da se iz dednostne mreže ni moč izmotati, je Kvedrova med slovenskimi psevdonaturalisti edina pesimistka. (Slovenska književnost, str. 47, 129.)

3.3. POVZETEK ZGODBE:Ribičeva Tilda, sedemnajstletna hči vzornega očeta, davkarja, in vzorne matere, se brez prave ljubezni poroči z Romanom Sterletom, prikupnim, a lahkomiselnim in lahkoživim grajskim oskrbnikom v Dragi, ki ima mater v Trstu. Romanova mati pričakuje, da se bo sin po poroki odpovedal pijančevanju, goljufiji in zapravljanju; tudi Tilda upa, da bo mož dober, a kmalu spozna, da je nepoboljšljiv in surov. Ob rojstvu prvega otroka je z njo nekaj časa prijazen, toda kmalu ga slaba druščina premoti; zagreši poneverbo, se hoče ustreliti in povzroči materino smrt. Tildo je sram moža in se preseli k Romanovemu stricu Robertu; ta proda hišo v Trstu, kupi novo in nekaj polja zraven na Krasu ter jo da prepisati na Tildino ime. Tu živi Tilda s tremi otroki in deklo Leno mirno življenje in hoče pozabiti moža. Temu je stric Robert

12

dobil službo na Koroškem, a jo Roman zaradi malomarnosti spet izgubi in pride k Tildi nazaj. Ker potrebuje denar, jemlje Tildine reči, jih znosi v zastavljalnico in sprazni celo hranilnike otrok. Tilda proda kravico, da ga spodobno obleče in da more iti v novo službo na neki žagi na Tirolskem. A zapovrstjo jo zadevajo novi udarci. Dva otroka ji umreta za škrlatinko; ko rodi četrtega otroka, Rajka, upa, da bo značajen in plemenit kakor njen oče in da ji bo v oporo, ko odraste. Ko je Rajku dve leti, Tildi umre mati, a ne more na njen pogreb, ker nima primerne obleke. Nov udarec jo zadane, ko mož zaradi nove poneverbe zopet zgubi službo in ga zapro. Zaradi te sramote ji umre oče. Zato se ob sporočilu, da ji je malopridni mož umrl v kaznilnici za jetiko, kar oddahne.Sin Rajko je zvesta slika svojega očeta Romana. Obupana in do kraja strta v svojih upih Tilda ustreli sina, nato se zave zločina, zapiše vse svoje premoženje služkinji Leni, zbeži v noč in si konča življenje v morju.

3.4 . OZNAKA GLAVNIH OSEB:3.4.1. OZNAKA OSREDNJEGA ŽENSKEGA LIKA - TILDE:

Tilda Ribič - preprosta in skromna, lepa, visoka in vitka davkarjeva hči, tiha in potrpežljiva žena in mati. Oče in mati, ki ju je ljubila z veliko in boječo ljubeznijo, sta jo v odročnem podeželskem trgu na njeno privolitev omožila z domala neznanim Romanom Strletom, graščinskim oskrbnikom. Čeprav ga ona ni niti poznala, je bila voljna izpolniti željo staršev in o ženski usodi razmišlja takole: "Dobro, poslušala ga bo, ubogala bo. Življenje ženske je slučaj. Da, toliko je pač videla v domačem trgu, da ženska skoraj nikdar ni krmilarica lastne usode. Kakor ladja je, ki jo vodi kapitan, kamor on hoče. Kakršen je on, taka je njena sreča." (str.21.). Pristane na popolno odvisnost od svojega moža, še preden se z njim poroči in z nekakšno vnaprejšnjo vednostjo o tem, da ženska ne more biti gospodarica lastne usode. Poroka mora biti njen edini cilj, ji prigovarja mati, Tilda pa je preveč neizkušena in neizobražena, da bi podvomila v materine nasvete. Lahvernost in lahkomiselnost njenih staršev ima hude posledice. Prej polna nežnih dekliških pričakovanj je ob možu doživljala vedno hujša razočaranja: laži, popivanje, kvartanje in zadolževanje. Namreč kmalu po poroki Tilda od tašče izve, kakšen je njen mož v resnici. Tilda je v skladu s svojo žensko vlogo tudi še po tem, ko se izkaže, da je njen mož pijanec in lažnivec, prepričana, da "mora potrpeti". Svoj nesrečni zakon jemlje zgolj kot svojo sramoto, ne pa tudi kot sramoto svojih staršev. Le-tem se ne more zaupati, saj ji je mati pred poroko govorila: "Tudi nesrečen zakon je boljši za dekle kakor prazno življenje zunaj pred pragom." S komaj devetnajstimi leti ima že dvoje otrok, hčer Elico in sina Mirka, ki postaneta predvsem njena skrb. Ljubezen pričakuje le Tilda; prvič v obliki vzvišeno neznanega čustva še kot dekletce, pa tudi kasneje, že mnogokrat razočarana, a vendar prepričana, da "mora priti". Tako veruje vse do moževe smrti.Po moževi smrti je živela sama z otroki in deklo Leno, se jim razdajala z delovnimi rokami in ljubečim srcem, se ob boleznih borila in trepetala za njihova življenja, in ko so ji trije otroci, blagi po značaju umrli, je obujala le še spomine nanje. Tako je do kraja izmučena žena in mati, vse preostalo upanje stavila na najmlajšega sina Rajka. Toda s časom je z grozo v srcu spoznala, da gre "usoda svojo pot s surovo in neusmiljeno doslednostjo" in da je "brezuspešna borba proti sinovi dediščini". V navalu obupa in gnusa sina ustreli, nato pa zbeži v noč in se še sama vrže v morje. (Med razlago vsebine je branje odlomkov.)

13

*TILDA, NADVSE LJUBEČA MATI - MATI MORILKA IN SAMOMORILKA - Tilda pretrga "nit" in ubije lastnega otroka. Pri svojem dejanju ne misli na to, da bi se prekletstvo ne nadaljevalo, ampak iz nepremagljive ogorčenosti, da je sin, njen sin, lahko v nekaj dneh v pijanski in vlačugarski druščini zapravil vse dolgoletne prihranke, ki jih je bil ukradel služkinji Leni.- Pri tem se nam pojavi vprašanje, kaj Tildi preostane drugega, kakor smrt, ko se zgrozi nad svojim obupnim dejanjem, nad tem, da je ubila svojega edinega še živega otroka, njej najljubšega, ker jo je pač po zunanjosti močno spominjal na njenega očeta, na lepo in čisto življenje v domači hiši, preden se je omožila, in v njej zbujal in dolgo ohranjal upanje, da bo, ne samo po zunanjosti, ampak tudi po značaju podoben njenemu očetu in da ne bo takšen, kakršen je bil njen mož. Vendar je le bil takšen kot njen mož, oz. takšen kot njegov lastni oče in rezultat tega obupa in spoznanja sta dve smrti: smrt sina in smrt nje same-Tilde.

*FEMINISTIČNO VPRAŠANJEČe se dotaknem feminističnega vprašanja ugotavljam, da Tilda v tem romanu ni feministka. Tilda ni bojevnica, saj je zrastla kakor v rastlinjaku in življenje se je še ni dotaknilo s trdo in okrutno roko. Vendar, ko se izkaže, da je njen mož vse prej kakor dober in vesten krmilar svoje in njene in usode njunih otrok, za krmilo zagrabi sama, ki pa se ji v rokah zlomi, ko stopi v podobi njenega ljubljenega , še tako mladega , a že telesno in duševno propadlega sina, prednjo vse njeno, za prazen nič zavrženo življenje. Njeno življenje ni glasen in izzivalen protest zoper položaj, ponižanje in krivice, v kakršnem so živele in celo doživljale gospodarsko, družbeno in človeško, od svojih mož in sinov odvisne ženske, kakor je to Misterij žene, v katerem je izražena misel: "Ljubezen je nravna tudi brez postavnega zakona, toda zakon je nenraven brez ljubezni." Te strani Tildinega zakona se Zofka sicer le rahlo dotika, vendar čutimo njen deviški odpor in pa gnus zrele ženske v zakonu s človekom, kakršen se pokaže Roman Sterle. Kljub temu se z veliko ljubeznijo oklepa svojih otrok. Morda, bi lahko rekli bolje, prav zato. Rojevanje ji je kakor očiščevanje v takšnem zakonu skrunjenega telesa in poniževane duše. (spremna beseda)

3.4.2. OZNAKA OSREDNJIH MOŠKIH LIKOV:- ROMAN STERLE:

Vitek, temen človek; živahen in vesel; ni poznal zadrege in sramote. Svoji ženi je prikril resnico, saj njegovo življenje in položaj ni bil takšen, kot ji je trdil pred poroko. Bil je zapravljivec in lahkomiselnež, ki se ne zna ustaliti in bega od enega življenjskega načrta do drugega. Nemoteno uživa svoje podaljšano fantovsko življenje (ko npr. pripelje ponoči svoje prijatelje domov, jim mora Tilda, čeprav ponovno noseča, postreči in molčati). Tudi po rojstvu četrtega otroka se ne spametuje, temveč prične, da bi prišel do denarja, ponarejati še podpise na menicah. Zaradi poneverb ga zapro. Podoba njegove nečloveške praznosti se razodene v prizoru, ko piše svoji ženi iz zapora o tem, kako prijateljuje z muho - svojih otrok pa ne omenja in sploh ne sprašuje po njih. Tudi o ljubezni ne zapiše ničesar. Umre v zaporu za jetiko. Še po smrti za njegove grehe plačuje žena Tilda.

- RAJKO:

Četrti, najmlajši otrok Tilde in Romana. Svetlolas, modrook, nagajiv, celo priliznjen in lažniv. Je zvesta slika svojega očeta: materi poje drago mezgo in se ji nato zlaže, da tega ni storil; po

14

ljudski šoli gre k stricu, Tildinemu bratu, na počitnice, se druži z drugimi dečki in krade stricu denar iz denarnice. Po smrti šestnajstletne sestre Mimice, ostane edini otrok. V gimnaziji se slabo uči, je nediscipliniran, hodi v kino in kadi, zahaja v krčme, pije in kvarta. Tik pred malo maturo ga izključijo iz šole, on pa sanja o tem, da bi postal milijonar. Mati ga hoče izučiti za kaj koristnega, a on po vrsti menjuje poklice: gre za fotografa, nato se vpiše v trgovski tečaj in mati se celo sama uči z njim. A njemu ni za pošteno delo. Zastavi lepo obleko in suknjo, nekega dne pa izgine. Po devetih dneh se vrne k materi in ji v pijani zgovornosti pove, da je služkinji Leni ukradel denar in ga zapravil; denar, ki si ga je prislužila v tridesetih letih. Obupana in do kraja strta mati ga zato ustreli.

3.5. SNOV, TEMA, MOTIVI:

- SNOV je vzeta iz tržaškega meščanskega okolja.- TEMA: človeka določa dednost.- MOTIV: najpogostejši motiv je motiv smrti, ki ga spremljamo skoraj od začetka in vse do konca romana (Roman s hudodelstvom povzroči dve smrti-kapi, sam umre v kaznilnici, trije otroci umrejo, mati ustreli sina, sebe pa utopi).Temu motivu sledijo še motiv pijanca, hudodelca ali blaznika, upajoče žene, matere morilke, …

4. ZUNANJA FORMA

" Zunanja zgradba:Roman je sestavljen iz dvaindvajsetih poglavij. Kompozicijsko pa zgodba razpada v dva malone enaka dela: - 1. del (od 1. do 10. poglavja) prikazuje Tildino trpljenje ob možu,- 2. del (od 11. do 22. poglavja) pa v smislu dednostne teorije prikazuje Tildino razočaranje nad sinom Rajkom, pri čemer igra pomembno vlogo tudi okolje.Roman je opremljen še z ilustracijami, katerih avtorica je Cita Potokarjeva." Zunanji stil ali jezikovni slog in jezik:Ponekod je v stavkih in dialogih opazno avtoričino nadaljevanje novoromantične prakse iz let okrog 1900, da jih je namreč psihološko detajlirala s pomišljaji in jih tako še počustvila. Novoromantični elementi so npr. opisi morja, spomin na mrtve otroke, Tildina sanjarjenja, … Poleg novoromantičnih mest se vrstijo še naturalistične podobe in besedne zveze, ki poudarjajo radikalne fiziološke pojave. Slog Njenega življenja kljub naturalističnemu motivacijskemu mehanizmu ni hladno faktografski, ampak je slog pesniških podob ter inverziranih in zato bolj ritmiziranih stavkov. Takšen je zlasti opis pijančevanja in porodnega krča: opisati ga je znala enako elementarno kot kraško impresijsko impresijo, seveda z več naturalistične impresije. Njeno življenje potemtakem stilno združuje dva tedanja tokova.Velikokrat je opaziti … ("Mama … jaz….jaz sem pijan …," je jecljal sin z neumnim smehom na obrazu.) .Kvedrovi so očitali tudi slab jezik, veliko tujk in germanizmov. Erna Mauserjeva v spremni besedi pravi, da je marsikatero tujko zamenjala z domačo besedo, vendar ne za udvorljivega snubečega Romana Sterleta značilnih germanizmov (familija), in ne romanizmov, ki jih uporablja družabno stremuški Rajko (forsirati, blaziran). Erna Mauserjeva je črtala tudi vse nepotrebne pomožne glagole in svojilne zaimke ter nepotrebno ponavljanje osebkov. " Retorične figure:Njena metaforika zna biti stereotipno alegorična: "Ženska skoraj nikdar ni krmilarica lastne usode. Vrata se odpirajo v življenje…"

15

V besedilu je najti veliko: - primer ali komparacij: "suha kakor kost, nesreča se ji je zdela kakor sramota,…", - okrasnih pridevkov: "beli oblački, vesela ura, lahka kri,…"- ponavljanj: "Kajne, dolgo me ni bilo, dolgo ,… Kje si hodil, kje si bil, he he …"- vzklik ali eksklamacija: "Koliko ti je obetalo življenje?!"Cenene epitete, ki jih najdemo v besedilu, kot krasen, preleste, prediven, so od nekdaj spadale med hibe Zofkinega sloga.

5. NOTRANJA FORMA:" Literarna vrstaRoman Njeno življenje je na videz naturalističen. Uboj sina in samomor junakinje kažeta na pesimističen razplet konflikta, ki se v romanu odvija med šibko, nesamostojno in naivno "lepo dušo" junakinje in vsakdanjo družinsko stvarnostjo, ki je pojmovana naturalistično po ideji dednosti. Nasprotje subjektiviteti, ki nosi tipične postromantične poteze, so v romanu deterministični zakoni, ki pa te subjektivitete ne določajo, ampak ji samo stojijo nasproti. Od tod je mogoč sklep, da se tudi z romanom Kvedrove naturalistični vzorec v slovensko romanopisje ni docela vrasel zaradi trdožive romantične tradicije in z njenimi postromantičnimi podaljški in pa zaradi premočne moralne norme. To pomeni, da se naturalistični roman v obdobju slovenske moderne ni uresničil po svojih pristnih lastnostih, čeprav ni mogoče zanikati, da se je ravno z njo poskušal formirati. Ta nedoslednost je v skladu z dejstvom, da se tudi naturalizem kot celota v tem obdobju ni razmahnil v pravo strujo, ampak ostal tok med drugimi tokovi. (Kos:Primerjalna zg. slov. lit.)" Pripovedovalec je avktorialni, saj dogajanje in usode junakov spremlja z razlagami in komentarji, se obrača na bralca, pri tem pa ima nad dogodki ves čas pregled. Zgodbo pripoveduje iz izkustva oz. iz osebnega življenja." Dogajalni kraj je natančno določen; avtorica si ga je zamislila pač v Ložu, poznejšo Drago in vas v dolini nekje nad Loškim potokom in v Loškem potoku samem. Sicer pa je dogajanje večinoma postavljeno v Trst oz. v njegovo bližnjo okolico. " Dogajalni čas ni natančno določen, vemo pa, da pred prvo svetovno vojno." Notranji stil ali ritem dogajanja:V romanu zasledimo tri različne vrste ritmov in sicer liričnost, epičnost in deskriptivnost. V začetku romana sledimo počasnemu dogajanju pri opisovanju Tilde, njenih staršev, mladosti in govorimo o epičnosti. Nato se pojavijo opisi morja (preberi odlomek na strani 37) in Tildina sanjarjenja (preberi na strani 28) in ne govorimo več o epičnosti, ampak o liričnosti.Nato se dogajanje na nek način zaustavi: Roman začne piti (stran 42), Tilda rodi tretjega otroka in govorimo o deskriptivnem ritmu.Temu s Tildino selitvijo v Trst skupaj z otroki sledi zopet epičnost.Nato zasledimo prvi opis porodnih bolečin v slovenski književnosti in ritem dogajanja preide v deskriptivnost. (stran 84)Temu sledi epičnost (Miličina smrt), liričnost (spomin na mrtve otroke, stran 152) In prvič v drugem delu romana se pojavi deskriptivnost (stran 198), sledi mu liričnost (zopet Tildina sanjarjenja - str. 205) in epičnost (čakanje na sina), liričnost (spomin - 215) in epičnost. Če pogledamo celotno zgodbo na splošno pa prevladuje epičnost.

6. KRITIKE:- njeni liki naj bi bili bolj nestvarni

16

- v t. i. lepo literaturo ne sodijo prizori, kot je bruhanje, rojevanje- očitali so ji preveliko emancipacijo (hotela le šokirati bralce, prikazati moško obnašanje)- očitali so ji tudi slab jezik

17