BESeDADVE HUMORESKI

1 

Janko Kersnik

Dvehumoreski

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDADVE HUMORESKI

2 

BESeDAJanko KersnikDVE HUMORESKI

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-043-X

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDADVE HUMORESKI

3 

KAKO JE STARI MOLEK TATU ISKALKratkoãasna povest

I

Ni ga kmalu prijaznej‰ega kraja mimo male Morav‰kedoline. Lepe vasice in sela slone ob zelenih holmih,skrite veãinoma za ko‰atim sadnim drevjem; dobro obdela-ne njive se vrste s temnimi bukovimi ali sivimi borovimi goz-di in logi, po dolÏini pa, kjer se vije miren potok navzdol protizahodu, obrobljajo ga zeleni travniki. Tu in tam se kaÏejozidane stene domaãih bolj‰ih gospodarjev in iznad vi‰jih hri-bov, ki varujejo ta dol, gledajo prijazno bele cerkvice.

V tej dolini v selu StraÏa je imel stari Molek lepo posestvo,kjer je gospodaril pametno in varãno, kakor se je bil nauãil odsvojega oãeta in kakor ga je modrila ‰e vedno vsakdanja sku‰-nja. Îena, sin Luka in hãi Anka — vsi so bili dobri in po‰teniljudje in nihãe ni vedel o Molkovih kaj slabega. Eno sevedaso staremu gospodarju — imel je Ïe blizu ‰estdeset let — pod-tikali, namreã da je silo svojeglaven in trmast. Menda je bilores tako. Ako si je Molek kaj v glavo vtepel, izvr‰iti je moral,da je bilo ‰e toliko zaprek. In ãe je enkrat kako misel za pra-vo spoznal, potem ga nisi odvrnil od nje. To mu je povzroãi-lo ãasih marsikatero sitnost. In o enem takem dogodku bomtu pripovedoval.

Na veliki ponedeljek je v Moravãah letni semenj. Tja priÏe-no vselej iz bliÏnjih in daljnih krajev, celo od onkraj Save,mnogo Ïivine in tujih, posebno la‰kih kupovalcev nikdar nemanjka, kupãija je veãidel dobra in ljudje speãajo tedaj radi

BESeDADVE HUMORESKI

4 

kaj, da dobe novcev za dolgi ãas do Ïetve, v katerem ni lah-ko kaj prodati in je mnogokrat sila za drobiÏ in ‰e veãja zadebel denar.

Na velikoponedeljskem semnju je bilo, ko je tudi stari Mo-lek prodal par lepih volov la‰kemu kupcu in dobil zanje pol-ãetrti stotak. Novcev ni bil potreben, kajti on je bil z vsemdobro zaloÏen, in tudi ta denar je bil Ïe veãinoma drugim naposojilo obljubljen, ker Molek je rad pomagal in ni nobene-ga odiral; a vesel je bil ta dan vendar, da se je kupãija takodobro izvr‰ila, in v svojem veselju je dal potem v krãmi celoza liter vina, kar je sicer redkokrat storil.

»Dobro si opravil, Molek! Sreão ima‰!« dejali so sosedje prikrãmarjevi mizi.

»Pa takih volov tudi ni bilo na semnju,« zavrnil je Molekponosno, »in jih ni na Morav‰kem — pa jih ni!«

Vsi so pritrdili, le eden ne; na drugem koncu mize sedel jeme‰etar Mi‰ka, katerega Molek nikdar ni hotel pri kupãiji aliprodaji in kateri zato ni bil prav prijazen staremu gospodarju;ta Mi‰ka torej je takoj oporekal porogljivo: »Seveda ne! Videcjih ima! Niãesar veã naj ne zasluÏim, ako va‰ih ne odvagajoVidãevi in ‰e va‰o telico po vrhu, tisto brezasto!«

To je bilo razÏaljenje, da ne kmalu takega, kajti Molek je bilna svojo Ïivino ponosen kakor na svoj grunt. Zaropotal je, daso kozarci zazveneli po mizi.

»Kaj — ti, ti bo‰ govoril? Kljuka ti bosonoga! Spravi se odmize!«

Me‰etar je videl, da ni nihãe drugih na njegovi strani, inker ni pil svojega vina, umaknil se je naglo. A malo je ‰e mo-ral podraÏiti starega.

»Veste kaj, oãe?« dejal je, obrniv‰i se med vrati. »·e meni

BESeDADVE HUMORESKI

5 

posodite malo tistega denarja, ki ste ga danes vzeli — vzelikakor za maslo!«

»Ven pojdi, prosim!« vpil je Molek.»I nu, ãe noãete, pa pustite! Pa Bog daj sreão!«Stari je ‰e nekaj kriãal za odhajajoãim in v svoji jezi je dal

‰e za liter vina. A udobrovoljil se ni veã, dasiravno sta mu bilavino in togota zlezla malo v lase. Odpravil se je kmalu protidomu. Odhajajoã se je iz veÏe nehote ozrl v sobo na drugemkoncu hi‰e in tam ugledal zopet me‰etarja Mi‰ko, ki je sedajpil pri drugih. In glej — da bi ga strela — tudi njegov sin Lukaje sedel tamkaj poleg me‰etarja.

»Domov pojdi, Luka!« zaklical je v sobo. Sin, odrasel, Ïe‰estindvajsetleten fant, obrnil se je sicer ter dejal: »Pojdem!«,a ‰el vendar ni takoj.

Stari tudi ni ãakal, nego v svoji nejevolji sam krenil po ka-menitni stezi proti StraÏi. Pa ãim bliÏe je prihajal svojemudomu, tem bolj se mu je jasnilo lice. Pozabil je nadleÏnegame‰etarja in njegovo zabavljanje, pozabil celo, da sina Lukani bilo za njim; le dobra kupãija mu je bila v mislih in napos-led je zadovoljno in radostno potipal dvakrat, trikrat Ïep vdebelem koÏuhu, je li ‰e listnica s ‰tirimi stotaki v njem. âistolepe nove bankovce je bil dobil, tako da je bil sprva ‰e gledal,so li pravi ali ne, a bili so dobri.

Hladen dan je bil in iznad Limbarske gore je Ïe od sinoãisem pihala ostra burja, ki ni kar niã pristajala velikemu ted-nu. A sedaj se je vreme izpreobrnilo. Molek sicer ni prav ve-del, ga li vino greje ali pa se je jug oglasil; tako nekako gorkomu je postajalo in, ko je dospel do domaãe hi‰e, obrisal si jes ãela pot.

»Pomladansko se dela, pomladansko!« dejal je Ïeni Rezi,

BESeDADVE HUMORESKI

6 

ki je v vratih ãakala ter gledala, od katere strani se vrne sta-ri.

»Popoldne se je prevrglo,« pritrdila je vesela. Sosedinja jije bila Ïe povedala, kako dobro je Molek prodal vola. Anka jeprinesla veãerje in vtem se je vrnil tudi Luka. O kupãiji ni nih-ãe zinil besede, ãakali so, da prvi izpregovori oãe. In ta tudires ni mogel molãati; komaj je bil odloÏil Ïlico in konãal svojomolitev — hlapec in dekla sta bila od‰la — segel je v koÏuh,v katerem je tiãal ‰e vedno navzlic gorki sobi — ter privlekellistnico na dan. Anka je pospravljala po mizi, Luka pa je vÏi-gal pipo, sedeã na klopi pri peãi. »Glej, stara, to so na‰i voli!«zinil je Molek bahato in razgrnil ‰tiri stotake po mizi.

»Spravi, spravi, kaj bo‰ kazal in se bahal,« dejala je matidobrovoljno.

»Saj bom! Misli‰, da jih bom skoz okno vrgel? Pa na‰i voliso le — voli, da jih ni — pa jih ni!«

Vtem je bil Molek slekel koÏuh, nesel ga v kamro v skrinjo,potem pa pobral stotake, vtaknil jih lepo v listnico in to po-rinil tudi v koÏuh. Vrniv‰i se s kljuãem od skrinje, dejal je ‰emalomarno: »E kaj, dolgo ne bodo pri hi‰i! Goropeãniku bomdal pol, Rovtarju pa pol, pa bo po njih! Vsak dan prosita!«

»I, pa izgubljeno ni!« menil je Luka.»Izgubljeno ni! Pa ãakati bo treba, ãakati!« mrmral je sta-

ri.»Pa obresti! Saj jih plaãujeta!«Oãetu se ni zdelo veã vredno odgovarjati.Stopil je pred vrata in pogledal na desno in levo po nebu.

»Kar orali bomo jutri,« dejal je, vrniv‰i se, »gorko postaja inza jarevino bo prava!«

S tem je bil tudi ves pogovor konãan in od‰li so k poãitku.

BESeDADVE HUMORESKI

7 

II

Pomlad je pri‰la v deÏelo. Po sonãnih bregovih so lezle rume-ne trobentice iz tal in ob gozdnem robu se je jel razcvitati beliglogovec. Povsod po polju so orali, vlaãili in sejali in oratarjiso Ïe goloroki hodili za drevesom; tako gorak in lep je bil ve-liki teden.

Tudi pri Molkovih je bilo dela dovolj in, ker je bilo vremetako toplo, celo stari gospodar ni veã pogledal svojega koÏu-ha, nego podnevi golorok kakor drugi, zveãer pa v domaãosuknjo opravljen zapovedoval in veleval po njivah in po hle-vu.

Veliko soboto popoldne — tedaj so v StraÏi veãinomapraznovali — oglasi se sosed Goropeãnik pri Molkovih. De-narjev je potreboval in tu je imel Ïe potrebno vsoto obljublje-no. S starim tudi nista dolgo besedovala o tem posojilu; saj sojima bili pogoji do celega znani.

Molek je ‰el v kamro, potegnil vrata na pol za seboj in se-gel v skrinjo po koÏuh, v katerega je bil na semanji veãer, ka-kor se je dobro spominjal, vtaknil listnico s ‰tirimi stotaki. Akaj je bilo to? V desnem notranjem Ïepu listnice ni bilo; in vtega jo je Molek vedno vtikal. Nekako urno seÏe sedaj v leve-ga; a tudi tu je ni! V tem trenutku mu je jelo vroãe postajati,dasiravno so bila okna na steÏaj odprta in je hladna sapa pre-pihavala kamro. »Da bi te strela! Kam pa sem vtaknil denar?«zagodrnjal je potihoma ter pretipal vnanja dva Ïepa. Roki stase mu tresli; listnice ni bilo, Ïepi pa vsi prazni. Prijel je koÏuhza ovratnik in dvakrat, trikrat udaril z njim po zraku kakorperica z opranim robcem, a listnica ni pala iz koÏuha. Pre-iskal je potem znova vse ‰tiri Ïepe, a zaman. Niti listnice niti

BESeDADVE HUMORESKI

8 

denarja ni bilo. »Morebiti je iz Ïepa smuknila v skrinjo medobleko!« mrmral je razburjen in skoro s tresoãim glasom.Spomnil se je pa, da so vrata v kamro odprta in da sedi sosedGoropeãnik v prvi sobi; zaprl je naglo duri, potem pa jel pre-metavati obleko, robce, srajce, klobuk, stara pisma, nekolikohranilniãnih knjiÏic, roÏni venec, nekaj ja‰k in ‰katlic, v ka-terih so zvenele stare dvajsetice, celo dva lepo opisana in ssrebrno Ïico prepreÏena suha lanska pirha je potresel kakorklopotca — pa niã, niã — listnice s ‰tirimi stotaki ni bilo. Vsesuknje, vse hlaãe in vse Ïepe v njih je preobrnil, pa ni duha nisluha o tem, kar je iskal. Najveã je trpel koÏuh; tresel in zvi-jal ga je, po Ïepih segal, a denarja ni bilo. Naposled se je zgru-dil na klop pri oknu in ãuden, votel glas kakor »Hu-hu-hu!«izvil se mu je iz prsi.

Goropeãnik, ki je v prvi sobi dobre volje vlekel ob svojemvivãku ter ãakal obljubljenih novcev, skoãil je prestra‰enkvi‰ku ter planil v kamro.

»I, kaj pa je, za boÏjo voljo? Ali ti je slabo Molek?«»Hu-hu-hu!« jeãal in tulil je stari.Sosed je osupel zrl na obleko, po tleh raztreseno, v praz-

no skrinjo in v gospodarja, ki se je tresel od same razburje-nosti.

»Ali ti je slabo? Malo vode — malo brinovca!« silil je skrb-no.

»Hu-hu-hu, okraden sem — okraden — hui-hu!« tulil jeMolek.

Te besede so pretresle tudi Goropeãniku kosti.»Okraden, okraden?« vpra‰al je plaho. »Ali denar za voli?«»Da, da — vseh ‰tiri sto je ukradenih!« jeãal je stari.Sosedu je bilo pri srcu, kakor bi bil njemu denar ukraden.

BESeDADVE HUMORESKI

9 

Kje ga bo iskal, ko ga tako krvavo potrebuje — in ker ga nihãenima? Ali pa ãe ga ima, ne posodi ga pa vendar nihãe tako radkakor Molek.

»Okraden?« zajecal je soglasno z gospodarjem.»Ni ga, ni ga!« tarnal je oni.»Pa kam si jih spravil — denarje?«»V Ïep — v koÏuh!«Oba sta jela znova pestiti nesreãni, Ïe dokaj ogoljeni ko-

Ïuh, pa brez uspeha. Îepi so bili celi, nobeden ni bil razparanali raztrgan, a vsi so bili prazni. Potem sta z zdruÏenimi moã-mi premetavala in preiskovala obleko, robce in vso drugoropotijo, kar je je leÏalo okoli, preobrnila skrinjo, da se jeprah pokadil iz nje, a listnice in denarja le ni bilo.

Goropeãnik se je sicer malo umiril, ugledav‰i hranilniãneknjiÏice, ãe‰ stari mi vendar ‰e lahko posodi, a takoj si ni upalziniti o tem.

»Pa kdo — kdo bi bil ukradel?« dejal je vtem, ko je Molekvzdihujé spravljal ali bolje metal svoje reãi nazaj v skrinjo.»Kdo? — Da bi ga strela — da bi jaz vedel zanj!« zavpil je ta.

Pa ‰umela mu je tudi le-ta misel po glavi.Pri fari je zazvonilo poldne in domaãi so prihajali v hi‰o, le

Luke ‰e ni bilo iz mlina, kamor je ‰el po otrobov. To je bil jokin stok po hi‰i! Mati je tarnala in javkala, Anka je skoro po-zabila kolaã v peãi, da se ji je malo oÏgal, dekla je preobrnilapreÏilko za pirhe in hlapec se je med vrati spotaknil ter pre-vrnil jerbas s svinino, namenjeno za »Ïegen«, v smeti in pe-pel, ki je leÏal po kuhinji.

Goropeãnik je jel tolaÏiti in pomagal ugibati, kdo bi bil tat.Naposled je sprevidel, da z vsem tolaÏenjem ne doseÏe pra-vega; a na srcu je imel ‰e nekaj. »I, Molek,« dejal je poãasi,

BESeDADVE HUMORESKI

10 

»posodil mi bo‰ pa vendar lahko tiste krajcarje, ki si jih ob-ljubil?«

»Kako? Ko jih nimam! Najdi jih, tatovom jih vzemi, jaz jihnimam!«

»Saj ima‰ v hranilnici! Pri meni je prav tako varno kakortam!« menil je sosed.

»Da bi te strela!« zarohnel je Molek srdito. »Ni vinarja nedam! Kaj tebi mar, ãe imam kaj spravljenega? Kaj pa vtika‰nos v mojo skrinjo?«

»I nu — ãemu se jezi‰? Saj ti nisem ‰e niãesar ukradel!«»BeÏi! Pusti me! Ne dam — pa ne dam! Tatu mi zasledi in

denar!«Goropeãnik je mislil, da sedaj ni pravi ãas prositi in nadle-

govati starega, ter je od‰el brez odgovora.»Hu-hu, moja vola, moja vola — da jih ni lep‰ih v Morav-

‰ki dolini,« javkal je Molek sredi sobe stojeã, a potem vzklik-nil: »Ha-ha« — in v tem trenutku se je udaril s pestjo ob ãelo— in oãi so se mu iskrile kakor jastrebu, ko ugleda pi‰ãe.

Îena Reza je pri‰la zopet v sobo in pred hi‰o je ustavil Lu-ka voz ter odloÏil vreão z otrobi.

»Ga Ïe imam, ga Ïe imam!« kriãal je Molek in vil pesti pozraku, da je dvakrat trdo zadel ob nizki strop.

»Koga ima‰? Denar — ali kaj?« zavzela se je mati na polvesela.

»Tatu, tatu! Ta vraÏji me‰etar — nihãe drugi in pa — tapreklicani —«

Tu je stopil Luka skoz duri.»Kje ima‰ denar? Kam si ga dal? Ti cigan! Da bi te — stre-

la!«Luka je ves odrevenel, kakor bi bilo tre‰ãilo predenj.

BESeDADVE HUMORESKI

11 

»Kakov denar?« vpra‰al je prestra‰en in vendar na pol ra-doveden.

»Moj denar — za vola! Ti si ga ukradel — ti in tisti raztrga-ni me‰etar, s katerim sta skupaj pila semanji dan.«

»Mi‰ka?« vpra‰al je Luka skoro s smehom.»Da, da, Mi‰ka — pa to ni Mi‰ka, to je lisjak, to je volk, ta

nesramni tat, in ti — ti sin moj — ti si mu pomagal, ti si mupovedal, kje imam denar!«

»Oãe — ste li blazni?« vpra‰al je Luka sedaj s smehom.»âe ne pove‰, kje je denar — pretepel te bom, ãe si tudi

dolg in ‰irok! — Ne — zapreti te bom dal, zapreti, kakor gretakemu roparju.«

Molek je bil od jeze kar brezumen.Luka je pogledoval sedaj oãeta, sedaj mater, ki je ãepela v

kotu za mizo ter na tihem jokala. Zdelo se mu je, da je v sa-njah.

»Bo‰ li povedal, kje je denar?« zarohnel je znova Molek terprijel sina za vrat, ko‰ãen in trden je bil, da malo takih, inLuka, dasi skoro pol glave veãji od oãeta, omahoval je po sobikakor prazna vreãa, kadar jo oteplje‰.

»Kje je denar?« zatulil je Molek ‰e en pot in postavil sinana tla.

»Jaz ga nimam!« odvrnil je Luka. V svesti si je bil svoje ne-dolÏnosti, a ker se je oãe lotil ravno njega, da je on tat, zdelose mu je to toli nepriãakovano, da niti verjeti ni mogel, da jedenar res ukraden. Edina njegova misel je bila, da je oãe —zblaznel. Komaj je torej ãutil, da se Ïelezna oãetova pest neoklepa veã njegovega vratu, skoãil je v veÏo ter zajel poln lo-nec vode; ãul je bil enkrat, da je najbolj‰e sredstvo blazneumiriti, polivati jih z mrzlo vodo.

BESeDADVE HUMORESKI

12 

»Oãe so zblazneli,« kriãal je v kuhinjo, da sta Anka in de-kla prihiteli ven, in je planil nazaj v sobo. »Blazni so, blazni,«vpil je materi ter z vso moãjo tre‰ãil vodo iz polnega loncaoãetu v obraz.

»Kaj-aj?« zahropel je stari.Sedaj je bila vrsta na njem, strmeti in premi‰ljevati, je li sin

brezumen.Luka je hitel zopet po vodo. Molek pa ni ãakal novega

krsta, nego moker ko mi‰ ubeÏal v kamro in skoz priprta vra-ta jel vpiti: »Ti si znorel, ti! Vodo stran in sem pojdi, Luka!«

Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili, da je oãeodprl kamro in jel pripovedovati, kako je z denarji — kam jihje del, da jih ni — da mu je Mi‰ka oni veãer zaÏugal nekakoporogljivo: »No, Bog daj sreão pri denarju,« —da je me‰etar,katerega ni dosti prida, pil v postranski sobi v sinovi druÏbi,da je Luka videl, kam je oãe spravil novce — da torej ni dru-gaãe mogoãe, nego da sta mu jih onadva — Luka in Mi‰ka —ukradla.

Luka se je rotil in jezil, vsi so ‰e en pot premetali obleko poskrinji — a denarja ni bilo in stari Molek ni odjenjal, da muga je sin ukradel. Uvidev‰i, da z grdo ne opravi niãesar, zaãelje z lepo, prigovarjal, prosil in rotil je sina, naj obstane, kje jedenar, celo jokati je zaãel; Luki je konãno vendarle v resnicikri zavrela. Oblekel se je prazniãno, vzel klobuk in od‰el, napol ‰e vedno dvojeã, je li denar res ukraden ali se pa oãetublodi po glavi.

»Zveãer po procesiji bo Ïe bolje!« dejal je sam pri sebi inkrenil od doma.

BESeDADVE HUMORESKI

13 

III

To so bili Ïalostni prazniki pri Molkovih.Stari je hodil okoli s pove‰eno glavo ter venomer le mislil

in mislil: kje je denar, kje je tat?Da, tat! Îiv krst bi mu ne bil mogel vzeti prepriãanja, da

sta ga Mi‰ka in Luka okradla.In vendar je ãasih — dvojil o tem.Le veliko soboto popoldne, ko je bil Luka od‰el od doma,

preiskal je njegovo skrinjo, vso obleko, vse prostore, kjer jesin kaj hranil ali vsaj kamor bi bil morda kaj spravil, pa vestrud je bil zastonj, nejevolja oãetova pa ‰e veãja. Vrhu tega paso pri‰li ‰e sosedje in drugi znanci, med katerimi se je bilabliskoma raznesla vest o Molkovi nezgodi, in ti so s svojimitolaÏbami, sveti in pomilovanjem ‰e bolj razburjali gospodar-ja. Vedel je, da se marsikateri nevo‰ãljivec in zavidneÏ sme-je potihoma njegovi nesreãi, dasi mu kaÏe Ïalostno lice. Izgu-ba ‰tirih stotakov sama ob sebi ni toliko bolela Molka; todaprepriãanje, da je sin sokriv te hudobije, da se mu mnogodrugih roga in posmehuje in naposled varãnost njegova, kimu je velevala vsak krajcar obrniti trikrat, ‰tirikrat med prsti,preden ga je izdal — vse to ga je silno trlo. Ugibal je le, kakobi najprej pri‰el do smotra in konca; kako bi najhitreje za-sledil tatu; in takoj po praznikih je priãel svoje delo.

Navsezgodaj v sredo odpravil se je od doma, ne da bi bilkomu povedal, kam in kako je namenjen. ·el je k sodi‰ãu naBrdo in kazenskemu sodniku prijavil svojo nezgodo. A ta muni znal pravega, tolaÏilnega sveta.

»Kdo vam je ukradel denarje?« je vpra‰al mladi sodnik.

BESeDADVE HUMORESKI

14 

»Kdo? To boste paã vi zvedeli! Jaz ne vem; — aj, ko bi jazvedel, bi ne hodil sem!« zavrnil je Molek.

S tem bi se bil kmalu slabo obnesel. Sodnik ga je okregal,ãe‰ »mi smo zato, da kaznujemo hudodelnike! âe pa sami neveste, ãe sami nimate sumnje, od kod jo bomo mi dobili?«

Na to je zinil Molek — seveda malo teÏavno:»Jaz mislim, da je — sin moj, Luka — in me‰etar Mi‰ka!«Povedal je potem, kako je bilo na semanji dan v Moravãah.»Ah, sin va‰?« zavzel se je sodnik.»Da, jaz mislim tako!«»Dobro, ga bomo pa zaprli!«»Zaprli?« ponovil je stari skoro slaboglasno.»Kaj pa? Zaprli ga bomo, ãe hoãete!«»Ne, gospod sodnik! Zapirati pa ne, tega neãem, da bi se

o mojem sinu kdaj reklo, da je bil zaprt — zaprt — in ‰e za-radi tatvine! Ne — tega pa ne! Vedite, gospod sodnik, pokliãi-te ga semkaj in zaÏugajte mu, da bo zaprt, ãe ne obstane. Lepestite ga, saj bo obstal, in potem sem jaz zadovoljen. Jaz lehoãem vedeti, kdo me je okradel — in ãe je res moj sin — tat!«

»Dobro!« dejal je sodnik in ‰tirinajst dni pozneje so stalivsi Molkovi in poleg njih me‰etar Mi‰ka pred kazenskim sod-nikom. Novega se ni niãesar zvedelo. Domaãini so ponovili,kar je bil povedal Ïe Molek sam, Luka je bil hud in je zago-varjal sebe in svojo nekrivdo, me‰etar Mi‰ka je pa klel, kakorje bil vedno navajen, ter staremu Ïugal, da ga bo sedaj ontoÏil zaradi razÏaljenja ãasti. Vse je bilo razburjeno. Sodnikpa ni imel nikakih dokazov glede krivde. Vendar je vpra‰alMolka: »Ali zahtevate, da bo va‰ sin kaznovan?«

»Ne, tega pa ne,« dejal je oãe, »da bi bil zaprt, tega pa ne-ãem! Obstane naj, potem mu odpustim!«

BESeDADVE HUMORESKI

15 

»Reci, fant, si li res kriv?« dejal je sodnik Luki.»Nisem, gospod, pa nisem!« zatrjeval je oni.»âe torej ne zahtevate kazni, tudi ne zahtevate sodbe.«»Opravili ste!« sklene sodnik. In od‰li so domov — oãe

sam — sin sam — mati in Anka skupaj, me‰etar Mi‰ka pa zo-pet sam — a vsi jezni in razdraÏeni.

IV

Doma pri Molkovih so se priãeli sedaj pravi pasji dnevi. Oãeje treskal in grmel okoli, da ni nikdar tega, in dasi so pri dru-gih opravkih vsi domaãi spoznali, da stari ravna, kakor je bilvedno vajen, pametno in varãno, jeli so vendar sami ugiba-ti, kadar se je lotil govora o ukradenih denarjih — se mu li neme‰a malo v glavi. Sina skoro ni pogledal in uboÏec Luka jezaãel Ïe ugibati, ali bi ne bilo najpametneje, da se pomakneod doma, bodisi v Trbovlje k premogokopom ali pa kam naÏeleznico. Doma je bilo Ïivljenje Ïe nestrpno.

Lepega dne — bilo je takoj po binko‰tih — pa je stari Mo-lek sam snel kljukasto palico z Ïeblja v kamri, na katerem jevisela, in to je bilo znamenje, da se odpravlja na dalj‰o pot.Na mizi je tudi Ïe leÏala cula in v njej debel kos kruha, malosvinine in v posebnem zavitku malo ajdove moke in soli. —To je pobral in od‰el, ne da bi komu povedal, kam je name-njen.

Pred nekoliko dnevi — Molkovi so bili ravno proso dose-jali in oãe je stal sam na vratih in gledal, je li vse prav urav-nano — pri‰el je mimo njega stari prihajaã Drozeg in ta mu jebil dejal skrivnostno:

BESeDADVE HUMORESKI

16 

»Molek — tatu ‰e nima‰! Pa pojdi tja dol na ·tajersko vvranske hribe k OstriÏencu, ta ti ga bo povedal ali celo poka-zal!«

»I, kaj pravi‰?«»Da, pravim! Pokazal ti ga bo v ogledalu, plaãa‰ mu pa,

kolikor hoãe‰, ‰estico. ali goldinar, kakor si pri volji.«Tako in ‰e bolj natanko sta se moÏa zmenila.Precej po binko‰tih pa se je Molek odpravil od doma, ka-

kor smo Ïe povedali. Na koncu hi‰e se je ‰e obrnil ter zavpilhlapcu:

»Glejte, da boste krompir in koruzo okopali; ãez tri dnipridem!«

To je bilo vse slovo.In potem je mahal in postavljal kljukasto palico predse po

stezah in po kamenju preko Limbarske gore in dalje po velikicesti proti ·tajerskemu iskat pomoãi pri OstriÏenãevi mo-drosti.

Kraja in vasi, kjer je ta moÏ stanoval, neãem imenovati, dane bi se morebiti ‰e kdo drug premotiti dal in iskal tam tatuali pa zdravila ljudem in Ïivini, kakor se to Ïe tako godi.

Skoro poldrugi dan je popotoval Molek in na‰el res skritogorjansko vas tam daleã za vranskimi hribi, kjer je imel lepodomaãijo glasoviti vedeÏ OstriÏenec Njegova hi‰a je stala boljna samoti, in ko se je Molek skoro bojazljivo pribliÏal, ni vi-del niti Ïive du‰e okoli poslopja; samo velik, kodrast pes jedivje lajal priklenjen pred hlevom. Molek trka in trka; napos-led se odpro vrata in kakih ‰tirideset let stara Ïena se prikaÏena pragu.

»Kaj bi radi?«»So li oãe doma?« vpra‰a na‰ znanec.

BESeDADVE HUMORESKI

17 

»Ne, ni ga; pa morda kmalu pride,« dejala je ona, »noterstopite in poãakajte.«

To je bilo menda vse Ïe navadno pri OstriÏenãevih. Oãe-ta ni nikdar kdo doma dobil; vselej je dejala Ïena, da moÏkmalu pride, in medtem se je zgovarjala s pri‰leci in poizve-dovala od njih, ãesa Ïele, od kod so in vse njih razmere inskrivnosti, kolikor jih je hotel kdo razodeti.

âez nekoliko ãasa se je vedno vrnil OstriÏenec, pogledalkomaj pri‰leca, a ko se je jel razgovarjati, znal je takoj vse: odkod je, ãesa Ïeli, kaj se mu je pripetilo, sploh vse — vse je tavedeÏ vedel in znal. Pa Ïena se ves ãas ni bila ganila iz hi‰e,da bi mu bila morda povedala, kaj je vse zvedela od ãakalca;to je bilo najbolj ãudno!

In tako se je godilo tudi z Molkom.Razgovarjala sta se z Ïeno o njegovi nezgodi z denarjem,

povedal je odkritosrãno kakor pri spovedi, od kod je, kolikoima otrok, na koga ima sumnjo, da ga je okral, komu je ho-tel denarje posoditi, kakov je me‰etar Mi‰ka, da ima ãrnebrke pod nosom — vse, ãesar je Ïena Ïelela, vse je povedal,kakor je bilo v resnici. Medtem je ona sukala kolovrat inpredla fino ovãjo volno.

Zdajci je ponehala, pogledala skozi okno ter dejala: »Sedajbo pa menda kmalu tukaj! ·e vsakemu je pomagal, bo ven-dar tudi vam!« Vtem je sukala kolo ‰e hitreje, da je ropotaloin cvililo na glas, Molek pa je nekako bojeãe zrl na vrata, kdajse bodo odprla in bo vstopil priãakovani vedeÏ. Ko bi moÏ nebil tako uverjen v svojo babjo vero, da mu more OstriÏenecpomagati, in ko bi bil malo bolj oprezen in pazljiv, sli‰al bi bilgotovo, ãeravno je kolovrat cvilil in ropotal, da je v sobi zra-ven njega tudi nekaj zaropotalo. Tamkaj je namreã za tanko

BESeDADVE HUMORESKI

18 

steno, ki je delila prvo sobo, v kateri sta bila in govorila Mo-lek in Ïena, sedel starikav obilen moÏ in pazno pritiskal uhona luknjo v leseni steni, da je ujel vsako besedo, ki se je on-kraj govorila.

To je bil coprnik in vedeÏ OstriÏenec!Ko je sedaj Ïena v oni sobi prenehala pogovor, kajti zvede-

la je bila vse, ãesar je OstriÏenec potreboval, in ko je bila zo-pet pognala kolovrat, stopil je OstriÏenec k mizi, kjer je imelrazne ropotije. Iz majhnega zaboja je vzel celo kopo podobic,kakor se dobe pri fotografih, in poiskal sliko moÏa, ki je imelãrne brke. To je del v Ïep, od‰el potihoma, kolikor je mogel,iz sobe, vzel zunaj pred hlevom umazano motiko v roke in jozadel na ramo ter tako pristopal poãasi v sobo, kjer sta bilaÏena in Molek.

»Ali si Ïe okopal krompir?« vpra‰ala je ona naglo.»Îe, Ïe — suho je, suho!« odgovoril je OstriÏenec resno in

postavil motiko v kot za vrata.»Ta oãe bi radi govorili s teboj!« menila je Ïena, porinila

kolovrat h kraju in ‰la ven.»Ah, vi, vi,« — rekel je OstriÏenec poãasi in poloÏil roko

ãez ãelo nad oãi, kakor bi se mu ble‰ãalo; — »ah, vi ste Mo-lek iz StraÏe.«

»I — seveda!« zajecal je oni strmeã, da ga ta ded pozna. »I,od kod pa to veste?« pristavil je kar ves razburjen in prese-neãen.

»Oj, ljubi moj, jaz vse poznam! To je moja moã!« Tako be-sedujé je sedel na stol, kjer je bila prej Ïena. »Vas so okrad-li!« nadaljeval je poãasi. Molku so jeli lesti lasje kvi‰ku.

»To je zlodej ali pa —« hotel je reãi, pa stisnil je jezik in leprikimal.

BESeDADVE HUMORESKI

19 

»·tiri sto goldinarjev — kajne?« nadaljeval je OstriÏenecresno. »Za par volov ste jih vzeli in v koÏuh ste jih vtaknili —zveãer — doma; — na veliki ponedeljek je bilo to!«

Molku sta se roki tresli; plaho je gledal vedeÏa, oãi so semu kar izbuljile in bolj je ‰epetal, nego govoril: »Ka-aj-, vi vseto veste?«

»Da, vse, vse!« pritrdil je oni oblastno.»I, pa — tat, kdo je tat?« kriknil je Molek in planil s stola.»Tudi tega poznam in, da boste vedeli in znali, da govorim

resnico, pokazal vam ga bom v ogledalu. Tja k oknu stopitein Bog varuj, da se ozrete. Vsega bi bilo konec!«

Molek je ubogal in ti‰ãal glavo v okno. âul je, kako je vedeÏhodil po sobi gor in dol, mrmral nekaj nerazumljivega, pre-obraãeval stol in potem vzdihoval, kakor bi ga muãile silnebolesti; ozreti se pa ni upal, dasiravno ga je bilo sedaj ob be-lem dnevu strah in groza. âez nekoliko ãasa je potihnil Ostri-Ïenec; stal je v temnem kotu poleg okna ter drÏal na prsihpred seboj ono podobo, katero je bil prej vzel iz svoje zbirke;poloÏil jo je pod kos stekla in v poltemi je bila videti sedaj nanjej samo ko‰ãena glava in ãrne brke.

»Sem stopite in glejte!« velel je coprnik Molku.Ta bojazljivo pristopi, a komaj je bil oãi uprl v podobo,

omahnil je in na pol veselo, na pol pa osupel in prestra‰enzavpil: »To je Mi‰ka!«

»Da, Mi‰ka, tisti prekanjeni me‰etar je to!« pritrdil jeOstriÏenec, skril podobo naglo pod robec in od‰el iz sobe.Vrnil se je naglo in na‰el Molka stojeãega sredi sobe in opr-tega ob svojo kljukasto palico.

»Da, vi ste vedeÏ, pravi vedeÏ!« dejal je onemu »Pa ‰e to mi

BESeDADVE HUMORESKI

20 

povejte, kje in kako bom jaz denar dobil. âe ga je Mi‰ka vzel— bogzna, kam ga je dal?«

»Ej, prijatelj, ta je pa druga; to je pa silo teÏavno. Vsakavednost in vsaka moã ima svoj konec!« odmajeval je OstriÏe-nec.

»Pa ãe vam je vse znano in odkrito — boste vendar tudi toznali,« ugovarjal je Molek nestrpno.

»Kar se je zgodilo, to mi je znano!« ponavljal je oni oblast-no in ponosno, »toda to, kar se ima zgoditi, prihodnost mi jetemna. Odkrijem jo le s posebno teÏavo. No, vi ste pametenmoÏ, toliko vam lahko povem, da je stvar draga; treba je ne-koliko srebra stopiti na brinovem ognju in potem —; pa ãemubi vam to pravil?«

»I, ãe je le na srebru, jaz ga imam,« zavrnil je Molek. Segelje pod telovnik in izvlekel ‰irok pas, iz njega pa vzel nekajdebelih tolarjev — kriÏevcev.

Te je pomolil vedeÏu.Ta jih je spravil in od‰el iz sobe: »Bom poskusil!« Dolgo je

ãakal Molek; vesel je bil, da Ïe davno ne tako — odkar mu jeizginil oni denar in vendar si je dejal: »Kaj mi vse to pomaga,ãe ne izvem, kam je Mi‰ka del stotake.« Naposled se je vrnilOstriÏenec in prinesel kepo raztopljene rude s seboj. Poveda-ti nam menda ni treba, da je bil spravil kriÏevce v skrinjo, vkuhinji pa raztopil ko‰ãek svinca, stopljenega vlil v vodo inprinesel sedaj ta kos v sobo.

»Le ãujte, oãe — pa sedite! Povedal vam bom, kaj kolomongovori.« Ko je Molek zaãul besedo »kolomon«, spreletela gaje kar groza, pa poslu‰al je pazno. VedeÏ pa je sukal in pota-kal oni kos stopljenega svinca, o katerem je Molek menil, daje iz njegovih kriÏevcev nastal, ter je slovesno govoril: »De-

BESeDADVE HUMORESKI

21 

nar ni daleã; morebiti se bo ‰e dobil! âakati bo treba. Med‰marnimi ma‰ami pa bo najbolj‰i ãas! Tedaj pojdite ob pol-ni luni na kriÏpot, vam najbliÏji, pa devet streljajev od vsakehi‰e oddaljen; tam storite ris, tri seÏnje v premeru, devet seÏ-njev v krogu, in ãakajte v risu z brinovo vejo v roki, da pridekdo mimo. âakati morate od devetih zveãer do enajstih invpra‰ajte vsakega, kdor pride mimo: ,Kje ima‰ moj denar?’ Inkdor vam bo dejal: ,Imam ga, imam’ — tega se drÏite.«

Molku se je to malo ãudno zdelo, pa ker je bil OstriÏenecvse drugo tako izvrstno uganil, verjel je tudi to ter ‰e v sobipri onem sklenil, da bo ravnal po »kolomonovem« svetu. Po-slovil se je, stisnil coprniku ‰e dva kriÏevca v pest in od‰eljako zadovoljnega srca. Drugega dne zveãer je bil zopet do-ma in tam so se ga vsi razveselili, uvidev‰i, da je njegovo licemnogo prijaznej‰e nego pred njegovim odhodom. âe ga je pakdo vpra‰al, kod je hodil, lagal se je trdovratno in trdil, da je‰el na boÏjo pot na Oljsko goro pri Velenju.

V

Delo po senoÏetih in na polju, ko‰nja in Ïetev, vse to je sto-rilo, da Molek ni imel prilike govoriti veã toliko o svojem po-gre‰anem denarju. Ko se je nekega dne celo Goropeãnik zno-va oglasil in prosil posojila dveh sto goldinarjev, dal mu jih jeMolek brez ugovora. Vzel je novce iz hranilnice; domaãi sopa vsi mislili, da je to del one kupnine za vola, in uverjeni sobili sedaj tembolj, da se je tedaj oãetu me‰alo v moÏganih.Stari seveda je mislil in ãakal edinole, kaj mu prinese polnaluna med ‰marnimi ma‰ami. To je bila njegova nada in te

BESeDADVE HUMORESKI

22 

babje vere bi mu ne bil nihãe mogel odvzeti, ãe bi jo bil Mo-lek tudi razodel komu. Pa tega ni storil. In kakor vse na sve-tu, tako sta tudi minila mali srpan in polovica velikega srpa-na. V drugi polovici zadnjega pa je kazala pratika polno luno,in sicer prav na sv. Roka dan. Molek je bil Ïe davno iztaknil,kje je ono mu velevano razpotje, najbliÏje domaãi Stra‰ki vasiin oddaljeno vsaj devet streljajev od vsake naselbine; bilo jeprav na mestu, kjer se kriÏata okrajna cesta z Vaã v Moravãein pa obãinska pot dveh majhnih samotnih seli‰ã pod Sv. Flo-rijanom. Drugod ni bilo take kriÏpoti.

Na sv. Roka zveãer se je Molek odpravil tja. Storil je, kakormu je bil OstriÏenec velel; potegnil je ris, tri seÏnje v premeruin devet seÏnjev v krogu in odlomil od bliÏnjega brinovegagrma krepko vejo. Tako oboroÏen je stal dolgo ãasa v risu inniã prav prijetno mu ni bilo pri srcu. Bil je sicer pogumenmoÏ, a tako v risu stati — kdo ve, kaj pride — to ni bilo pravniã prijetno. Sli‰al je od daleã uro bíti, pol devetih je udarila,in neskonãno dolgo se mu je zdelo ‰e do devetih, ko se je imelpriãeti pravi ãas. Zdajci se domisli, da je bil danes, na sv. Rokadan, na Vaãah semenj. »Joj, to bo pri‰lo pa mnogo ljudi tumimo, ki se bodo vraãali po okrajni cesti domov!« zmislil seje nagloma. »A, pa naj bo, kar hoãe; jaz moram priti tej stvarido konca; in ãe je vedeÏ vse tako dobro znal, bo tudi pravozadel!« âakal je torej pogumno. Izza Svete gore je lezla pol-na luna, velika ko polovnjak in rdeãe obrobljena, ter je pol-mraãno svetila skoz veje starih jesenov, ki so rastli ob poti. Tuin tam po breÏinah so cvrãali murni, tam izpod gore Sv. Flori-jana pa je odmevalo skovikanje ãukov in sov. Tako je poteklopol ure in ‰e ena ãetrtinka. Molek je stal v risu, kamnu podo-ben. Zdajci ãuje po okrajni cesti navzdol priti k sebi trde ko-

BESeDADVE HUMORESKI

23 

rake. Prijel je krãevito svojo brinovo vejo, nagnil zgornji Ïivotna pol naprej ter ãakal prihajajoãega.

»Kje ima‰ moj denar?« zavpil je, kolikor je mogel, in za-mahnil z vejo.

»Kdo si — da napada‰ mirne ljudi?« viknil je oni in odsko-ãil skoro za seÏenj nazaj. »A-a-a-aj — vi — oãe?« dejal je ta-koj potem in stopil pred starega. Bil je sin Luka, ki je okolipoldne, ne da bi bil oãe kaj znal o tem, krenil na Vaãe.

»Kje ima‰ moj denar?« ponovil je oni in zamahnil z bri-novo vejo.

»Domu pojdite — slabo vam je — pojdite, oãe, prosimvas,« prigovarjal je sin v trdnem prepriãanju, da se je oãetuzopet povrnila bolezen — blaznost.

A z Molkom ni bilo govoriti. Kakor besen se je zakadil vsina, da je ta komaj odnesel pete. Hitel je proti domu, iskalhlapca in drugih, da pojdejo po oãeta, kateremu se je oãitopamet zme‰ala. Molek pa je zopet stopil v ris. »Luka ni tat,«dejal je skoro zadovoljno sam pri sebi, »ãe ne, bi bil odgovo-ril, kakor je prerokoval OstriÏenec.« âakati je treba drugega.In ni bilo treba dolgega ãakanja. Zopet so se ãuli koraki poslabi kamniti cesti in velik moÏ z dvema svinjskima loncema,v vsaki roki enega drÏeã, prikazal se je pred risom.

»Kje ima‰ moj denar?« zatulil je Molek.Oni je spustil lonca na tla, da so ãrepinje zazvenele po ka-

menju, ter odskoãil v robidovje nad cesto. A Molek je bil ta-koj pri njem in v tem trenutku sta se tudi spoznala. Bil je Go-ropeãnik.

»Ali nori‰ — ka-li, Molek? Piskre mi bo‰ plaãal!« vpil jesedaj napadeni.

»Denar, denar!« sopihal je oni in vihtel svojo vejo.

BESeDADVE HUMORESKI

24 

Goropeãnik jo je tako kakor prej Luka pobral navzdol protiStraÏi, ãe‰ Molek je ob pamet.

A ta ‰e ni bil zadovoljen. »Ta tudi ni tat,« mislil si je in vtretjiã stopil v ris. âakal je dolgo; deset je bila ura Ïe zdavnajodbila, kar zaãuje veãji ropot po cesti. Tu jih je ‰lo veã — panaj jih bo, kolikor hoãe, jaz planem vanje — mislil si je Mo-lek in tako tudi storil.

»Kje ima‰ moj denar?« zakriãal je v tolpo, ki se mu je bliÏa-la. Dva vola sta odskoãila kakor besna, eden na desno, edenna levo, v sredi med njima v odprti vrzeli pa se je pokazaladolga, ko‰ãena postava me‰etarja Mi‰ke.

Gonil je par volov za tujega kupca z Vaã proti Ljubljani insedaj je stal nasproti staremu sovraÏniku Molku. Sprva je biltako osupel, da ni mogel ziniti besede.

»Kje ima‰ moj denar?« tulil je vnoviã Molek in sedaj ‰e boljhripavo in besno, ko je spoznal me‰etarja.

Ta se je pa zlobno namuznil. Ni bil eden tistih ljudi, kiimajo obãutljivo koÏo, in v kozji rog se tudi ni dal ugnati.

»Imam ga — imam!« zasmejal se je naglas. A v tem trenut-ku ga je Molek Ïe drÏal za vrat.

»Na, sedaj te pa jaz imam! Nazaj daj, kar si vzel!« vpil jestari in tu sta Ïe oba leÏala na tleh v risu in rila in valila se naskalo.

Me‰etar je spoznal, da je boj resen in da mu gre sedaj zakoÏo: preverjen je bil, da je stari popolnoma ob pamet; kajtidasi je imel marsikatero na du‰i in na vesti, glede Molkovihstotakov pa se je ãutil in imel za tako nedolÏnega, da ni dru-gaãe soditi mogel, nego da je stari znorel. Zato se ga je ote-pal in branil na vso moã; a Molek je v svoji sveti jezi zmago-val; uprl se je ‰e enkrat moãno ob onega, prevalil se Ï njim po

BESeDADVE HUMORESKI

25 

kamenju in pri‰el vrh njega; pokleknil mu je na ko molca insedaj ga je pestil:

»Daj sem denarje, ali pa povej, kje jih ima‰.«Mi‰ka je stokal in klel, a ganiti se ni mogel. »Pa met, pa-

met, ljubi moj Molek, vse bom povedal,« tolaÏil je starega. Ata ga je tako divje pogledal, da ga je groza preletela. Jel je kli-cati na ves glas na pomoã in sklonil se v svojem smrtnemstrahu z vso silo pokonci, da se je res otresel onega. Sedaj jebil pa me‰etar na vrhu in, da Molku ni prizanesel, ni trebanam praviti. Klofutal, lasal in suval ga je, da je sedaj stari jelna vso moã klicati: »Pomagajte — pomagajte!«

»âakaj, jaz ti pomagam!« pritrjeval je me‰etar ter znovapritegnil po onem. A sedaj je pri‰la v istini pomoã. Luka inGoropeãnik hitela sta s tremi drugimi po bregu navzgor; vsiso bili prepriãani, da je oãe zblaznel in hoteli so ga ujeti inzvezati, da ne bo kake nesreãe. S strahom zaãujejo zdajci kli-canje na pomoã; glasu niso spoznali in drli so brez sape na-prej; prvi je bil Luka na licu mesta, zakadil se z vso silo v gru-ão, ki se je valjala po tleh, ter porinil oba bojevnika narazen.Sedaj stoprav je spoznal Mi‰ko. Ta je klel in pridu‰al se, da jeMolek blazen, da mu je vola spla‰il, da ga je hotel umoriti —Molek pa je venomer vpil vmes: »Tat, tat, kje ima‰ moj de-nar!«

Goropeãniku in Luki ni bilo treba dolgo dopovedovati, dase oãetu blodi po glavi, nego prijela sta ga in s pomoãjo dru-gih in Mi‰ke krepko zvezala kakor pravega norca.

Molek je strmel: »I, kaj pa hoãete, tolovaji?« zavpil je tersku‰al vezi na rokah pretrgati. A zaman.

»Le mirni bodite, oãe, vam je slabo! Pojdimo domov!«»Kaj mislite, da sem zblaznel, kaj?« kriãal je stari ter zatrje-

BESeDADVE HUMORESKI

26 

val, da je tako pameten ko drugi; jel je pripovedovati o Ostri-Ïencu in o risu — a to je druge le ‰e bolj prepriãalo, da je bla-zen. Navzlic vsemu oporekanju so ga vlekli zvezanega do-mov. To je bilo pa preveã. Domov pri‰ed‰i, se je stari zgrudilna klop pri peãi ter bridko zajokal kakor otrok: »Ta sramota,ta sramota!« je vzdihoval. Vsem se je jel smiliti, odvezali so gain v zaãudenje vseh je bil ãisto pameten. Spat je ‰el ko dru-gikrat, a veãerjati se mu ni bilo zljubilo.

Drugega dne se je oglasil me‰etar Mi‰ka povpra‰at, kakoje staremu; dejali so mu, da je pri pravi pameti in da je mo-ral biti tudi sinoãi. Mati je celo grdo gledala me‰etarja.

»No, ãakaj — dobro!« je dejal Mi‰ka. »âe je bil pameten,potem bo pa tudi pred sodi‰ãem odgovarjal!«

In tako se je zgodilo.Me‰etar je toÏil Molka zaradi razÏaljenja na ãasti in, ker

Molek ni hotel odpu‰ãanja prositi ali sploh preklicati svojetrditve, da je Mi‰ka — tat, obsojen je bil na tri dni zapora.Moral jih je presedeti v jeãi na Brdu.

VI

To je bil najhuj‰i udarec. Kolikor ga je Ïe trla vsa druga nez-goda, izguba novcev, posmehovanje sosedov, doma neprijaz-ni obrazi, vendar sta obsodba in kazen Molka najbolj trdozadeli. Postaral se je do jeseni skoro za nekaj let in hrbet je Ïemalo skljuãen nosil. To je pa tudi mater jelo skrbeti; a ãe jemoÏu kaj prigovarjala, naj stori to ali ono, naj pije kako do-maãe zdravilo, zapodil jo je kar zgrda.

»Z oãetom gre pod zlo,« dejal je tudi Luka nekega dne.

BESeDADVE HUMORESKI

27 

»I seveda!« pritrdila je mati, »pa kdo mu pomore? Tistinesreãni denar!«

»Jaz bi le rada vedela, da je li res ukraden!« vzdihnila jeAnka.

»BeÏi, beÏi!« ugovarjal je Luka. »Spravili so ga, to jaz pra-vim, in zme‰alo se jim je. Saj sami ne vedo, koliko imajo. Go-ropeãniku so vendar posodili — in potem so ga gori na cestinapadli! Me‰a in blodi se jim ãasih po glavi — pomagati pa nimoãi.«

»Jaz bom pa poslala po staro Mesojedo v Razborje; onapomore v vseh boleznih in ume razne pripetljaje in urokeodgnati in zagovarjati,« trdila je mati Reza.

Otroka sta bila zadovoljna in zmenili so se, da pojde sinprihodnji petek po Mesojedo. Bilo je Ïe okoli svetega Luke intisti petek popoldne, ko so drugi priãakovali stare ãarodejkein padarice — kakor so ji dejali, jela je pihati ostra burja, takoda je tudi Molek doma ostal in pri peãi sede izbiral nekaj tur-‰ãiãnih storÏev ter jih pokladal na gorko peã, da se hitrejeposu‰e. Niti sanjalo se mu ni, kaj hoãejo domaãi nocoj Ï njimukreniti. Proti veãeru se je res oglasila Mesojeda, stara, sklju-ãena baba od onkraj Save, kateri so ljudje mnogo verjeli in sevdajali njenim vraÏam in ‰e bolj njenim ãudnim zdravilom.Molek jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral in, ãe je pri-beraãila mimo hi‰e, dajal ji je rad brÏ kos kruha ali kak kraj-car, da je le dalje ‰la. Nocoj mu pa celo ni bila po volji; za-godrnjal je polglasno, ko je sedla na klop ob drugi strani peãi,in najraj‰i bi jo bil zapodil; toda ostri pi‰ burje okoli hi‰e gaje opomnil, kako neusmiljeno bi bilo tako ravnanje. Zato jemolãal in samo hrbet obrnil proti starki. Pa ta ni dolgo miro-

BESeDADVE HUMORESKI

28 

vala. Ko je bila zauÏila nekoliko mleka, s katerim ji je postreg-la Reza, ‰epnila je:

»Danes je prvi dan, nocoj prvi veãer! Nocoj je mladi petek— mlaj — to je pravo!« Reza pa je prikimala veselo in zado-voljno. Oãe se ni zmenil za ta pogovor. Zdajci pa se je vzrav-nala skljuãena Mesojeda kvi‰ku, stopila sredi sobe in uprta zlevico ob kratko grãavo palico, jela z desnico, v kateri je drÏa-la ‰op suhe praproti, mahati po zraku proti Molku. Govorilaje pri tem nekaj ãudnega, nerazumljivega — in Molek, ki jeprivzdignil glavo, je zaãuden zrl ta prizor. Pa kmalu je razu-mel, da velja vse to njemu.

Starka se mu je bila pribliÏala in udarila s praprotjo po nje-govi rami in pri tem je ãul Molek ãudne besede:

Gad in gadica,modras, modrasica,kaãa, kaãon —

Dalje ni poslu‰al; skoãil ali bolje planil je kvi‰ku, vrgel za-govarjalki tur‰ãiãen storÏ ob glavo in rjovel kakor obstreljenmedved:

»Kaj mene zagovarja‰ — mene! — No, sedaj imam pa do-volj! In vi, vi ste tudi tako neumni in bebasti« — obrnil se jek Ïeni in otrokoma, ki so prilezli iz vseh kotov, »sedaj mi jedovolj! ·koda, sramota, jeza in Ïalost — vse je pri‰lo name insedaj ste ‰e vi zaãeli znova, ko bi bil morda Ïe pozabil! Ven —ti kljuka prismojena!«

Ko bi se Mesojeda ne bila Ïe prej ognila, loputnil bi jo bilrazjarjeni gospodar znova z debelim storÏem.

Skoãil je v svoji jezi v kamro po klobuk. »Sedaj pa pojdem,pojdem po svetu!« vpil je.

BESeDADVE HUMORESKI

29 

Domaãi so se jeli jokati, a starega to ni ganilo. Snel je klo-buk s stene in hotel planiti ven. A tu je burja zatulila z vso silookrog ogla in Molek se domisli, da je opravljen s prelahkosuknjo. Treba se bolje obleãi! — Jezno odpre skrinjo in poteg-ne iz nje koÏuh, tisti nesreãni koÏuh, katerega je bil Ïe toliko-krat pretresel in pretipal in prevrgel, in smukne vanj. A — kajje to? Doli v desnem rokavu, ki je bil na koncu tako tesen inozek, da je ‰la pest komaj skozi, ustavila se mu je roka; zadelje ob nekaj, kar je tiãalo tu! »Zlomek — kaj pa je to? Da bi testrela!« zagodrnjal je in porinil pest krepko naprej. Nekaj napol mehkega, na pol trdega je palo na tla, Molku pa je ‰inilopo glavi kakor resniãen blisk.

»Luã, luã semkaj!« je vpil in tipal po tleh. Vsi so bili takojpri njem in svetili. Pred Molkom na tleh pa je leÏala — listni-ca, izgubljena listnica. Oãe jo je s tresoão roko pobral, odprlin iz nje so smuknili — zopet na tla — ‰tirje novi stotaki. »Tuje denar — denar je tu!« vzdihnil je stari in gledal okoli sebekakor v sanjah.

Sedaj je bilo vsem vse oãito. Oãe je bil onega veãera — ma-lo vinjen seveda — listnico z denarjem namesto v Ïep — vtak-nil v rokav in tam je smuknila do ozke zapesti, skozi kateroni mogla; a nobeden vseh, ki so jo iskali ter pretipavali koÏuh,ni bil segel tako globoko.

To vam je bil vesel veãer pri Molkovih!»In vendar sem jaz pomagala!« dejala je skljuãena Meso-

jeda, ki je sedela z obvezano glavo za mizo; oni koruzni storÏjo je bil dobro zadel.

»I kaj pa ‰e?« rogal se je Molek. »Vsi pojte rakom ÏviÏgats svojim babjeverstvom. Tisti OstriÏenec me je namazal, da

BESeDADVE HUMORESKI

30 

ne kmalu tako, in sedaj si ‰e ti hotela! Pa — molãi, baba! Se-daj je vse dobro!«

In tako je bilo res. O sv. Martinu je bil semenj v Moravãahin Molek je gnal zopet dva junca na prodaj in bil je tako do-bre volje, da je poklical celo me‰etarja Mi‰ko, da mu jih jepomagal prodajati. Ko so potem sedeli v krãmi pri kozarcuvina, dejal je stari modro in slovesno: »To vam povem! Bab-ja vera — to je neumnost! Vsak pazi in varuj svojih reãi insvojega imetka — potem ni treba iskati pomoãi pri ãarodejihin starih babah — in tudi pri sodi‰ãih ne! Bog daj dobrozdravje — moÏje!«

In napil je iz polnega kozarca svojim sosedom.

BESeDADVE HUMORESKI

31 

DOHTAR KONEC IN NJEGOV KONJ

Zanimivo ni niti z zgodovinskega niti z leposlovnega, ni sstatistiãnega ni s kulturnega ali medicinskega stali‰ãa,kje leÏi Kolibja vas, v kateri je kakega dobrega pol leta Ïe mla-di dohtar Konec zdravil pokvarjene Ïelodce obãanom in so-sedom, uravnaval jim zlomljene kosti in rebra ter ‰ival zeva-joãe rane po glavah in licih. Zanimivo ni, ker morda nihãeizmed ãastitih ãitateljev ne pozna dohtarja Konca niti Kolibjevasi; ako bi bil pa kdo tako silno radoveden in bi, trdeã, damorata ta dva na vsak naãin nekje eksistirati, vendarle veno-mer iskal in brskal, kje je in kdo je, naj si misli, da sta tam,kjer biva on sam. Saj ljudje, konji in vasi so si v veãjih pote-zah povsod enaki.

Mladi dohtar Konec torej je, kakor smo Ïe povedali, do-brega pol leta opravljal zdravni‰ki svoj posel v Kolibji vasi. Pokonãanih ‰tudijah in dovr‰enih presku‰njah se je trudil s takozvano prakso v ljubljanski bolnici — morda kakih pet ali ‰estmesecev — potem pa, naveliãav‰i se nehvaleÏnih bolnikovpod seboj in ‰e nehvaleÏnej‰ih zdravnikov nad seboj, lepegapomladnega dne zapustil po karbolu in po jodoformu di‰eãeprostore ter pogumno prevzel stoprav razpisano mesto ob-ãinskega zdravnika v Kolibji vasi, za katero so ga bili imeno-vali obãinski oãetje z vsemi proti enemu glasu. En odbornik,edini nasprotnik njegov, utemeljil je protest svoj s tem, davendar ne gre imenovati za zdravnika moÏa s tako groznim

BESeDADVE HUMORESKI

32 

imenom. »Pomislite,« dejal je, »dohtar Konec, dohtar Konec!Îe ime samo bode grozno bolnikom! Dohtar Konec prihaja— na koncu si —!« A Ïupan je z blesteão dialektiko zavrnil teopazke in opozarjal na to, da ravno ime samo ob sebi pripo-roãa gospoda — saj bode lahko rekel: »— dohtar Konec pri-haja — konec bode tvojim — boleãinam, bolezni tvoji«; inpotem je gospod Ïupan ‰e omenil, da je dohtar Konec edinipro‰njik za razpisano mesto, in stvar je bila gotova; novizdravnik je bil sprejet z vsemi glasovi proti enemu; kajti edininasprotnik se ni dal prepriãati po dialektiki niti ga ni prema-gala okolnost, da ni izbora.

Novi dohtar je bil sreãen. Îupanovemu sinu je prvemu za-‰il ‰iroko rano na glavi, katero je bil iztaknil pri pretepu naprvi semanji dan, odkar je bil zdravnik v vasi; Ïeni prvegasvetovalca je sreãno pomagal pri porodu in, ko je celo gospo-da Ïupnika, ki je Ïe veã mesecev tiãal v sobi, bojeã se zraka inburje, lepega sonãnega dne izvabil in izvlekel na sonãni vrt,bilo je vse polno hvale njegove.

Da se mu je ob teh izvrstnih uspehih godilo dobro, ni namtreba zatrjevati. Imel je vsega dovolj: plaãila v denarjih, ‰e veãpa raznih daril »in natura«: jajc, pi‰ãet, zajcev — ustreljenihob prepovedanem lovskem ãasu, masla — surovega in kuha-nega, svinjine, moke in p‰ena, drv in trsak — vsega dovolj! Leto ga je Ïalilo, da teh zadnjih daril, ki so mu prihajala »in na-tura«, ni mogel uporabljati, kakor si je Ïelel, kajti samec je bil,stanovanje in hrano svojo pa je imel v krãmi, ki je bila seve-da — Ïupanova; tam je pu‰ãal tudi vse te darove, a vedel je,da komaj za polovico vrednosti. Pa to ga ni trlo in Ïalilo; krã-mar je bil sicer vljuden in postreÏen moÏ, storil je, kar je mo-gel, le v eni stvari je bil ãuden in — drag. In to svojstvo je bil

BESeDADVE HUMORESKI

33 

vzrok onemu usodepolnemu razporu, o katerem hoãemo pi-sati.

Krãmar Ïupan je imel lep koleselj in ãilega konjiãa, s kate-rim se je zdravnik, seveda pod nadzorstvom starega hlapca,vozil k oddaljenim bolnikom. To uporabo, tako se je zdelodohtarju Koncu, raãunal je krãmar vselej predrago. Vsota, kijo je v ta namen plaãeval ob gotovih obrokih, bila je po zdrav-nikovem mnenju previsoka in nekoã je pri‰el po dolgemraãunanju do prepriãanja, da bi bilo ceneje, ko bi si sam ku-pil konja in s svojim vozom vozil se po opravkih svojih.

Gospod dohtar je bil pa v nazorih, tiãoãih se ljudi in njihravnanja in znaãajev, jako mlad in neizku‰en, bodisi pa tudinekoliko razvajen po svojih uspehih in po ãa‰ãenju, ki se jepo vsej obãini kar usipalo nanj. Komaj je bil s prej omenjenimraãunom gotov, razodel je Ïe svoj namen Ïupanu krãmarju.

»Saj bi se dobil dober konjiã na kakem sejmu?« vpra‰al jezaupno. Opazil pa ni zgubanãenega ãela niti ne stisnjenih oãihi‰nega svojega gospodarja.

»Oh — dobil, dobil!« dejal je oni poãasi, kakor bi premi‰-ljeval, kje bi se dobil tak konj, ki bo ugajal zdravniku.

»Morda bi vi?« omenil je dohtar Konec.»Jaz? Ej, jaz ne umejem toliko o konjskih stvareh — go-

spod dohtar — me‰etarja vam preskrbim; dobrega, zaneslji-vega moÏa, ãe hoãete?«

»Dobro! Kaj pa s krmo — in s hlevom —? To je lahko privas! Plaãam, kar bo prav!«

»I, bo Ïe, bo Ïe!«»Ne, ne tako! Bolje, da se dogovoriva! Koliko bom ‰tel za

hlev, za hlapca in krmo?« sili dohtar, ki je imel vendar neko-

BESeDADVE HUMORESKI

34 

liko pomislekov, akoprav ga je bila prevzela radostna misel,da bo imel svojega konjiãa.

»I, bodemo Ïe naredili! Saj vas ne derem, gospod dohtar —i, vas ne!« deje krãmar tako dobrovoljno, da so zdravniku palivsi pomisleki.

»Torej — me‰etarja! Kdo pa je?«»Bolj‰ega ne vem od Hvaleta z Rétjega sela!«»To je tisti, ki so ga oni dan tu pri vas pretepli?«»I — kaj pa, tisti je!« pritrdi Ïupan. »Pa — kar se tiãe konj

— zanesljiv moÏ!«»Dobro, dobro!« reãe veselo zdravnik in si pomane roki.

»Pa lep konjiã mora biti — lep in isker! To bo veselje! Za Hva-leta pa ste odgovorni vi!«

»I — seveda!«Dva dni potem se je oglasil Hvalè pri dohtarju. Tega ni bilo

doma, zato je me‰etar ãakal in vtem imel dolg tajen dogovors krãmarjem. Ko se je proti veãeru pripeljal zdravnik, bila stas konjarjem o nakupu konja kmalu gotova.

Dohtar Konec je bil silno vesel; tistega dne je bil pri kolarjunaroãil nov voziã, pri sedlarju pa vso konjsko opravo in sedajje v krãmi obrtnikoma in me‰etarju dajal za vino. Govor se jesukal edino o konjih in vozeh in me‰etar Hvalè je venomer letrdil, da ga ni bolj‰ega in veãjega konjskega sejma nego pri Sv.Heleni ob âakavcu, kjer bode poiskal zaÏelenega ‰arca gos-podu dohtarju — ãe bliÏe ali prej ne dobi bolj‰ega.

Teden pozneje so dohtarja Konca zbudili iz prijetnega po-poldanskega spanja, kateremu se je bil vdal, ker ni imelopravka. Me‰etar Hvalè je pri‰el s svojim konjem, kupljenimza zdravnika. Dohtar je stal v nekoliko trenutkih na dvori‰ãuin jel ogledovati sirasto kobilo, katero je me‰etar ob kratkem

BESeDADVE HUMORESKI

35 

povodcu prevajal gor in dol. Îivalje bila lepa, plahkega, po-tegnjenega Ïivota, tankonoga in iz kratke suhe glave je zrlodvoje iskrih oãi.

»Koliko ima let?«vpra‰a zdravnik ter pogleda kobili na ãe-ljusti.

»Pet let!« trdi Hvalè.»âe bo res!« meni zdravnik, ki ni imel pojma, kako se sodi

konjska starost po zobeh.»Ka-aj? Pet let — pravim — poglejte krajnike vsi robovi so

‰e celi!«Krãmar in dva hlapca, ki so pristopili, pritrdili so me‰e-

tarjevim besedam.Dohtar je bil zadovoljen.»Kako pa vozi?« vpra‰a na videz skeptiãno, v istini pa pre-

priãan, da mora biti ta konj njegov. Zadovoljnost svojo je leteÏko skrival in prekanjeni konjar je to dobro opazil.

»Bomo poskusili!« dejal je in zmajal z ramami. Napregli sokobilo v krãmarjev voz, katerega je bil Hvalè potegnil na ce-sto pred hi‰o ter ga tam malo zavrl, ker je ‰la cesta polagomanizdolu. Dohtar je sedel na voz, me‰etar pa z vajeti v rokiskoãil na sedeÏ poleg njega in naglo odvil zaverilo. Voz je ste-kel in kobila je potegnila, da je bilo veselje.

Drdrali so nizdolu po vasi in potem po ravnem dalje doRetjega sela; tam je me‰etar na primernem prostoru in v ve-likem kolobarju obrnil ter izpustil kobilo v divjem diru nazajproti Kolibji vasi.

»Nikar tako hitro! ·koda kobile!« velel je dohtar.»Ej, kaj! Saj ‰e ni va‰a! Pa ji tudi ne ‰kodi; videti morate,

kako gre!«Vtem je drÏal Hvalè vajeti na lahko, da se brzde niso mogle

BESeDADVE HUMORESKI

36 

tikati tesneje kobilinih ãeljusti Zavozil je naglo na Ïupanovodvori‰ãe ter, ne da bi zinil, izpregel kobilo.

Dohtar je ‰el ‰e nekolikokrat okoli nje, velel privzdignitisedaj to, sedaj ono nogo in potem pred veÏo stoje zaÏgal sismotko.

Hvalè pa je odvedel konja v hlev.Pol ure pozneje so bili edini: zdravnik Konec je kupil ko-

bilo lipiãanko, kakor jo je nazival Hvalè, za tri sto goldinar-jev

»Za napake pa ste porok!« dejal je dohtar Konec, ko je ‰teldenar.

»Za vse! Samo — lepo ravnati z Ïivalco, lepo ravnati!« pris-tavil je slovesno.

»Tega se ni treba bati!«»Ne, gospod, to je treba omenjati! Lepo ravnati, to je glav-

na stvar — ãe ne bode odpovedala — kobila!«Dohtar se je dva dni veselil svoje Ïivalce in krãmarjev hla-

pec jo je moral drgniti in ji streãi, da je Ïe na tihem klel nav-zlic obetanemu dobremu plaãilu.

Tretji dan popoldne pa je ukazal dohtar Konec kobilovpreãi in krãmar je posodil koleselj, ker zdravnikov novo na-roãeni voz ‰e ni bil gotov. Vpregli so na dvori‰ãu in pot z nje-ga na cesto je bila malo v strmec.

Ko se zdravnik spravi v koleselj in polagoma nategne va-jeti, stopi kobila korak naprej, toda takoj ãuti, da voz ne gresam ob sebi za njo; obstala je in, kadar Konec ‰e en pot insedaj malo trje pritegne z vajeti, jela je sprva cepetati z vse-mi ‰tirimi in potem se vzpenjati kvi‰ku, da je dohtarju karmrzlo lezlo po hrbtu.

»Le lepo, le lepo,« velel je krãmar, »ne smete preveã vleãi

BESeDADVE HUMORESKI

37 

nazaj, ne tako trdo drÏati.« Zaeno pa je namignil hlapcu in taje takoj umel, ãesa treba. Stopil je tiho za koleselj in ga krep-ko, dasi polagoma, ti‰ãal naprej; komaj ãuti kobila, da se vozza njo pomiãe, in ker je v tistem trenutku tudi dohtar z vajetiodjenjal — skoãila je iskro dalje in vtem so bili na cesti, tamnizdolu viseãi; Ïival je stekla, da je bilo veselje. Dohtar je po-zabil prvi strah in le ãasih pogledaval po strani, ãe ga nihãene opazuje, oziroma obãuduje.

Vozil se je dobre pol ure daleã, potem poloÏno obrnil, ka-kor Hvalè pri posku‰nji, in zopet drdral nazaj. Tako privozido klanca pred Kolibjo vasjo, v katerega je bil me‰etar spu-stil kobilo v divjem diru; a Konec se je bal za Ïival ter hotelpolagoma korakati navzgor. Pritegne torej vajeti, da bi dalkobilo v korak, ali posledica je bila, da je Ïival popolnomaobstala.

»Si trudna — kajne? Seveda, prehitro sva ‰la,« deje Konec,»no, pa le potrpi, saj sva kmalu doma. Hi! Hi!« Cmaknil jepovrhu ‰e nekolikokrat z jezikom.

Toda kobila je ravnala tako kakor prej na Ïupanovem dvo-ri‰ãu. Dohtar ni poznal onega pomoãka, katerega je bil takouspe‰no uporabil Ïupanov hlapec, in da ga je tudi poznal,izvr‰iti bi ga itak ne bil mogel.

Ker Ïival ni stopila ni naprej ni nazaj, stopil je Konec z vozain hotel kobilo ob uzdi izpeljati. Toda tudi to je bilo zastonj;stala je kakor vkopana. Zdravnik je zlezel zopet v koleselj inznova posku‰al zlepa; ali ravno tako brezuspe‰no. Naposledga mine potrpeÏljivost, jezen zavihti biã in udari enkrat, ãe-ravno ne hudo, kobilo ãez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela seje kvi‰ku, da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne vznak,potem pa stopiv‰a zopet na prednji nogi, udarila z zadnjima

BESeDADVE HUMORESKI

38 

nazaj in zadela ob svetilko na vozu, da je v koscih spr‰ela navse strani. Konec jo ‰e enkrat ustriÏe z biãem pod trebuh;sedaj je bilo kobili dovolj: kakor bi trenil, se je zasukala na-zaj nizdolu in voz, ki se k sreãi ni preveznil, jel se je premikatiza njo. To ãutiti in v divji dir skoãiti je bilo kobili samo eno;in sedaj je tudi vajeti niso drÏali; divjala je po bliskovo daljein voz za njo je poskakoval kakor riba na trnku. Pri prvemovinku pa se je usoda zvr‰ila. Koleselj je priletel ob cestniodrivaã, dohtar Konec pa z glavo naprej ãez prvi sedeÏ v ve-lik mehak kup cestnega blata, ki je bil nakopiãen tam ob stra-ni. Kobila se je odtrgala in z nekaterimi ostanki oprave svo-je dirjala dalje.

Ne pripovedujem, kako se je vraãal dohtar Konec domov,niti ne zapi‰em trdega razgovora njegovega s krãmarjem za-radi polomljenega voza. Le to morem omeniti, da je druge-ga dne moral me‰etar Hvalè pred razjarjenega dohtarja.

»Vzemite mrcino nazaj, meni pa vrnite denar!« vpil jeKonec.

»Gospod, kup je kup! I — pa, Ïival je dobra. Vi ne ravnateprav Ï njo!«

»BeÏi, beÏi — osel!«»Upreziva jo ‰e enkrat, gospod!« sili me‰etar.»Nikoli veã! Dovolj imam!« kriãi zdravnik in milo pogleda

na blatno obleko, ki se je su‰ila na steni.»Denar nazaj, pa kobilo vzemite!«A to terjanje je bilo zaman. Me‰etar se je izmuznil iz sobe

in iz vasi in dohtar Konec se je ‰e tisti dan moral voziti s krã-marjevim konjem. Njegov serec pa je stal v hlevu.

Povedati moramo, da so ga potem ‰e parkrat posku‰ali —

BESeDADVE HUMORESKI

39 

ali konj je bil uporen in pokvarjen za voÏnjo — dohtar pa ja-hati ni znal. —

Prodal ga je v veliko izgubo ter bil vesel, ko ni bilo trebaveã plaãevati krme. Novi svoj voz in konjsko opravo je dalkrãmarju v namestilo za razbiti koleselj.

A niã ni tako prikrito, da bi ne bilo kdaj oãito!Ta prislovica je obveljala tudi tu.Dober mesec dni pozneje so klicali dohtarja k me‰etarju

Hvaletu, katerega je bil na sejmu konj tako udaril, da mu jezdrobil kost na nogi. Hvalè je jeãal v groznih mukah in rotilzdravnika pri vseh svetnikih, naj mu pomaga.

Ta je bil iz poãetka ‰e malo nejevoljen, a me‰etar je jel sto-kati: »Gospod, pomagajte — plaãal bom, pa ‰e nekaj — nekajvam bom povedal!«

»Kaj?«»Potem, potem! Prej pomagajte!«»Ne, prej bo‰ povedal!« dejal je Konec trdovratno.In Hvalè je res zaãel pripovedovati, da on ni kriv, ker so

Konca tako osleparili s konjem. Pregovoril ga je le Ïupan, kise je bal izgubiti dober zasluÏek, da je pripeljal upornega ko-nja in takisto vzel Koncu vse veselje do konjske posesti.

Dohtar je besnel; pomagal je sicer Hvaletu, kolikor je mo-gel, in potem drl domov. Odpovedal je ‰e tisti dan krãmarjuvse, kar je imel pri njem, ter se preselil h konkurentu in hu-demu nasprotniku Ïupanovemu, in sicer k tistemu odborni-ku, ki je edini glasoval proti Konãevemu imenovanju.

Vendar tudi to je bilo nepremi‰ljeno! Zameril se je odloãu-joãim osebam v Kolibji vasi in, ko je ‰e po nesreãi nekoã sta-ri babi izdrl zdrav zob namesto bolnega, bilo je konec njego-ve prakse. Îalostno je gledal ãasih z okna, kadar je videl ka-

BESeDADVE HUMORESKI

40 

kega mestnega zdravnika drdrati po cesti mimo; ponj pa nipri‰el nihãe.

Par let je ‰e potrpel, a potem se preselil drugam, kjer se mugodi zopet dobro; konj pa ne kupuje niã veã.

BESeDADVE HUMORESKI

41 

ISBN 91-7301-043-X

www.omnibus.se/beseda

VsebinaKAKO JE STARI MOLEK TATU ISKALDOHTAR KONEC IN NJEGOV KONJ