V marcu in aprilu smo za vas pripravili bogat program, ki ga še posebej plemenitijo gostovanja festivalov – Festival žanrskega filma Kurja Polt z retrospektivo s pomenljivim naslovom Onkraj das Unheimliche, Festival dokumentarnega filma z retrospektivo vzhodno­nemškega dokumentarnega filma in Festival frankofonskega filma s celodnevnim maratonom afriškega filma. Nadaljujemo s pregledom filmskega in video opusa Mihe Vipotnika, ob premieri zadnjega celove­čerca pa v fokus postavljamo švedskega cineasta Roya Anderssona s projekcijami vseh njegovih celovečercev ter izborom kratkih filmov in reklam. Opozarjamo tudi na poseben večer v sklopu nanizanke Kino­integral, v katerem se bomo posvetili »politiki amaterjev« v bivši Jugoslaviji, in večer Slovenskega filmskega arhiva, posvečen pionirju slovenskega (animiranega) filma Črtu Škodlarju. S posebnim progra­mom bomo zaželeli srečno pot in veliko klikov novonastali Bazi slo­venskih filmov, v spomin na Terryja Jonesa in Kirka Douglasa pa na kinotečno platno vračamo dve klasiki iz našega arhiva.

Letos mineva 15 let od prezgodnje smrti Silvana Furlana. Furlan je bil in ostaja ena osrednjih osebnosti slovenskega filma. Njegova nesebična in požrtvovalna ljubezen do tega medija je zaobjemala praktično vse razsežnosti: od pisne refleksije in urednikovanja do ustvarjanja, od izobraževanja do promocije, od organiziranja do hra­njenja. Silvan je bil generator ustanovitve in uspešen prvi vodja Slo­venske kinoteke. Kot je zapisal v članku za revijo Ekran (št. 3, 1991), je zanj Kinoteka bila in je: »… ena izmed filmskih 'univerz', kjer so se in se še oblikujejo generacije filmskih ustvarjalcev in kritikov, hkrati pa tudi prostor, kjer so spoznali oziroma spoznavajo zgodovino filma (tako domačo kot tujo) številni cinefili in seveda tudi širša kulturna sredina.«

V kratkem bomo izdali tudi monografijo, v kateri bo objavljen cvetober Furlanovih filmskih kritik in kolumnističnih zapisov. Naloga za prihodnost pa je obogatitev Silvanovega kinotečnega izbora (Silvanovih 10), ki predstavlja sam kanon naše filmske zbirke. Iz izbora je tokrat izostala klasika Osem in pol (8½, 1963), ki smo jo prihranili za jesen, ko bomo s celostno filmsko retrospektivo in veliko potujočo razstavo v novih prostorih Slovenske kinoteke na Miklošičevi 26 praznovali 100­letnico rojstva velikega italijanskega filmskega ustvarjalca Federica Fellinija.

Poslanstvo Kinoteke, ki nam ga je predal Silvan Furlan, je med drugim zaveza k bistvenim etičnim načelom odgovornega ravnanja s filmsko dediščino in zgodovino. Kinoteka je pod njegovim vodstvom povezala prikazovalsko, arhivsko in muzejsko dejavnost, med njene osrednje naloge pa sodijo hranjenje in bogatitev arhiva mednaro­dnih filmov, zbiranje, ohranjanje, sistematizacija, katalogizacija in predstavitev muzejskih gradiv, povezanih z zgodovino filma in kine­matografije. V Kinoteki se Silvana spominjamo in se po najboljših močeh trudimo gojiti njegovo zapuščino.

Igor Prasselurednik filmskega programa

Slovenska kinoteka

Miklošičeva 28, 1000 Ljubljana

www.kinoteka.si

NDP

kinotečnikmarec/april 2020

dvomesečnik Slovenske kinoteke, letnik XX, št. 7/8

1 Kinotečnik, marec/april 2020

Poštnina plačana pri pošti

1106 Ljubljana

brezplačni izvod

Piknik pri Hanging Rocku, Peter Weir, 1975

Kinoteka, je!

7. Festival žanrskega filma Kurja Polt

Kurja Polt 7: Onkraj das Unheimliche

»Psihoanalitik bo le redko začutil željo, da bi se lotil estetskih raziskav /…/ Vendar se tu in tam vendarle zgodi, da se mora zanimati za določeno področje estetike, tedaj pa gre običajno za obrobne prostore, ki jih estetska strokovna literatura zane-marja. Eno od njih je 'grozljivo' (das Unheimliche). /…/ tista vrsta strašljivega, ki izvira iz od nekdaj znanega, že zdavnaj domačega.«– Sigmund Freud, Das Unheimliche, 1919

»Bržkone najpomembnejša razlika med unheimlich na eni strani ter bizarnim in srhljivim na drugi je v njihovi obravnavi čudnega. Freudov unheimlich zadeva čudno znotraj domačega, čudno domače, domače kot čudno – način, na katerega domačni svet ne sovpade sam s sabo. /…/ Bizarno in srh-ljivo ubereta nasprotno pot: razpreta nam pogled v notranjost iz perspektive zunanjosti. /…/ Bizarno konstituira prezenca – prisotnost nečesa, kar ne spada sem. Srhljivo pa, nasprotno, konstituira bodisi izostanek odsotnosti ali izostanek prisotno­sti. Občutek srhljivega nastopi, ko je nekaj navzoče tam, kjer naj ne bi bilo ničesar, ali pa ničesar ni, kjer bi nekaj moralo biti.«– Mark Fisher, The Weird and the Eerie, 2016

Freud je svoj znameniti koncept »grozljive domač­nosti«, das Unheimliche, razvijal na podlagi lite­rarnih primerov, jezikoslovja in doživljanja stvar­nosti. Omenil je en sam film, Praškega študenta (Der Student von Prag, 1913) Paula Wegenerja. Nič nenavadnega. Pisalo se je leto 1919 in film­ska grozljivka je bila komajda v zametkih. A ta posebna kvaliteta in modus grozljivega, »tista vrsta strašljivega, ki izvira iz od nekdaj znanega, že zdavnaj domačega«, ni nikjer zaživela tako polno in plodno kot na filmu, zlasti pa v grozljivki. To unheimlich občutenje, ki ga moramo zaradi njegove specifične narave razlikovati od obče grozljivega, tesnobnega in strašljivega, je lahko lastno tako avtorjevemu izrazu kot gledalčevemu izkustvu. Vzbujajo ga osebe in stvari, čutni vtisi, doživetja in situacije. Freud naniza specifične motive: lutko, ki je videti živa, motiv dvojnika, strah pred izgubo oči ali udov (z motivi protetič­nih pripomočkov, odsekanih glav in nog, ki same plešejo), strah pred smrtjo in vračanjem umrlih (z motivi duhov in hiš, kjer straši) vse do zadnje instance, strahu pred kastracijo, v katerega se izteče Freudov razmislek. Nedavno in prezgodaj preminuli britanski filozof Mark Fisher se v štu­diji The Weird and the Eerie (2016), podnaslov­ljeni 'Onkraj das Unheimliche', skoraj stoletje pozneje vrne k slovitemu eseju in razčleni še dve posebni kategoriji, bizarno (the weird) in srhljivo (the eerie), ki sicer proizvajata unheimlich učinek, toda z drugačnimi mehanizmi.

Letošnja tematska Retrospektiva: Onkraj das Unheimliche kajpak ni zasnovana kot gola filmska ilustracija teoretskih konceptov. Freu­dove in Fisherjeve misli bomo priklicali v spomin in gledalca povabili, naj dragoceni knjigi vzame v roko. Mi pa se bomo v anarhičnem duhu naših izbranih kinematografij s kategorijami in motivi grozljivo domačnega, bizarnega in srhljivega svo­bodno poigrali, včasih vzbujali unheimlich grozo, jo drugič sprevračali v njeno komično nasprotje ter hkrati dopustili tem kultnim klasikam in kurio­zitetam, da ponosno stojijo same zase. Kronolo­ško prva in tista, ki bo sklenila letošnji festival, je groteskna, invenciozna in osupljivo progresivna Čarovnica (Häxan, 1922) Benjamina Christen­sena. Eno najbolj izvirnih del nemega filma si bomo ogledali z živo glasbeno spremljavo v Rotter­damu delujočega dvojca Stefan Lievestro in Elvis Homan alias The Celestial Turkey. Festival bomo odprli s kanonsko klasiko filmske grozljivke, subtilno in lirično psihološko moro Georgesa Franjuja Oči brez obraza (Les yeux sans visage, 1960). Z redko videno subverzivno mojstrovino mladostniškega upora in nekonformizma Nikar ne reši nas hudega (Mais ne nous délivrez pas du mal, 1971), ki jo bomo zavrteli na zadnji še ohranjeni filmski kopiji, se nam bosta pridružila

režiser Joël Séria in igralka Jeanne Goupil. Subli­mna, zagonetna kronika izginotja, v kateri trčita represivna viktorijanska omika in starodavna avstralska divjina, Piknik pri Hanging Rocku (Picnic at Hanging Rock, 1975) Petra Weira, je pravi destilat neulovljive unheimlich tesnobnosti. Ultrakultna Gromskastrela! (Thundercrack!, 1975), sveta maša queer in camp filma, ki jo podpišeta underground auteurja Curt McDowell in George Kuchar, bo »grozljivost« groteskne hiše strahov sprevrgla v eksces naslade in komike. V mračni in bizarni zgodbi o norosti in incestuoznih strasteh Mafujeva kletka (The Mafu Cage, 1978) režiserke Karen Arthur bomo grozljivo domačnost (in za povrh še kakšen krepek tabu) obiskali na domu. Schramm (1993) nemškega filmarja in underground ikone Jörga Buttgereita bo zadostil kastracijskemu kompleksu. V njegovem kratkem nadaljevanju, nadrealistični in obešenjaški stop animaciji Jutri bom prst postal (Tomorrow I Will Be Dirt, 2019) Roberta Morgana, pa se bodo zlile vse Freudove nočne more. Ker se nam bo kultni Jörg Buttgereit pridružil v Ljubljani, bo s seboj pri­nesel sveže žemljice, najnovejši kratki film Pujski (Schweinchen, 2020), premierno prikazan na letošnjem Berlinalu.

S programom Fokus: Afrika se letos pok­lanjamo afriški kinematografiji. Ker afriški film vse premalo poznamo in imamo za njegov ogled redke priložnosti, zlasti na velikem platnu, smo v program vključili tako velike klasike kot sodob­nejše, bolj izrazito in odbito žanrske stvaritve. Prodorna ganska hiphoperja, satirika in šaljivca M3NSA in Wanlov the Kubolor alias FOKN Bois se nam bosta pridružila v živo s projekcijo »dru­gega prvega pidžn ingliš muzikala« Zarad dnarja 2: FOKN revanša (Coz Ov Moni 2: FOKN Revenge, 2013) in nato še s koncertom! Iz sluma Wakaliga v ugandski prestolnici Kampali in samorastni­škega studia Wakaliwood, kjer režiser samouk Isaac Nabwana alias »ugandski Tarantino« iz čis­tega nič ustvarja najbolj ponorele in noro zabavne no­budget DIY akcijske komedije, prihaja filmski dvojček Huda Črna (Bad Black, 2016) in Kdo je ubil kapitana Alexa? (Who Killed Captain Alex?, 2010). To so filmi, ki ji morate gledati v družbi in v kinu! Še zlasti, ker v Ljubljano prihajata glavni igralec in producent Alan Ssali Hofmanis in Ebola Hunter! In potem sta tu mojstra, veli­kana afriškega filma, mavretanski Med Hondo (1936–2019) in senegalski Djibril Diop Mambéty (1945–1998). Hondo velja za očetovsko figuro panafriškega filma, toda njegovi filmi so tako mladi, sveži in radikalni, kot bi jih posnel danes, ali bolje – jutri. Bil je filmar brezmejnega talenta in lucidne kritične misli. Na 35­milimetrskem filmu si bomo ogledali njegov drzni in feministični zgodovinski ep o bojevniški kraljici Sarraounii (1986) v boju proti francoski kolonialni ekspan­ziji. Veliki duši senegalskega filma Djibrilu Diopu

Mambétyju bo posvečena letošnja Matineja, pri­merna tudi za družinski ogled z mlajšimi kinogle­dalci. Na sporedu bosta novo restavrirana Frank (Le franc, 1994) in Mala prodajalka sonca (La petite vendeuse de soleil, 1999) iz Mambétyjeve nikoli dokončane trilogije Zgodbe malih ljudi. Odi pogumu, domišljiji in trdoživosti malih in obrob­nih ljudi, v katerih se zlijejo vsa kritična zavest, globoki humanizem in chaplinovska komika tega filmskega poeta.

fotografije ter naš večni navdih, Karpo Godina. S Karpom bomo kramljali ob projekciji ultrakultnega dvojca Manjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Henie, 1972) in The Making of Sonja Henie (1972–2007). Njun nastanek je tako rekoč mitološki. Na beograjskem FESTU leta 1972 je Karpo v podstrešno stanovanjce, kjer je v kotu že čakala 35­mm kamera, zvabil pisano kompa­nijo festivalskih gostov (med njimi so bili velikani neodvisnega filma Buck Henry, Miloš Forman,

2 Kinotečnik, marec/april 2020

Sekcija Sodobni letos prinaša izjemen cveto­ber festivalskih izbrancev pretekle sezone. Belgij­ski cineast in častni gost festivalske edicije 2018, Fabrice du Welz, s filmom Oboževanje (Adoration, 2019) sklene svojo »ardensko trilogijo«, posvečeno obsedeni, ponoreli in tokrat drzno mladi ljubezni. Drugi celovečerec mladega švedskega avtorja Johannesa Nyholma Koko-di Koko-da (2019) je srh­ljiva, morasta in sprevrženo komična nadrealistična pravljica za odrasle, ki bo s svojo grozljivo domač­nostjo prekosila še filme retrospektive. Finec J­P Valkeapää je s presunljivo in vizualno pretanjeno sadomazohistično romanco Psi ne nosijo hlač (Koirat eivät käytä housuja, 2019) povsem omrežil cinefilsko kritiko in publiko na svetovnih festiva­lih fantastičnega filma. Sodobno bero zaključuje afrofuturistični Jezus te usmeri k avtocesti (Jesus Shows You the Way to the Highway, 2019) Španca Miguela Llansója, ki je svoj filmski dom našel v Eti­opiji. Retro žanrski brikolaž, oklican za »Matrico na tripu«, je v festivalskem tokokrogu zablestel v sek­cijah, posvečenih novim, idiosinkratičnim vizijam.

V sekciji Endemični bomo zopet odkrivali kultne in žanrske tendence znotraj slovenske in širše jugoslovanske kinematografije. V endemič­nem fokusu bo letos mojster režiser in direktor

Tinto Brass, Paul Morrissey, Frederick Wiseman in Dušan Makavejev). Posneti so morali film in pravila so bila jasna. To živo tkivo nebrzdane ustvarjalnosti in vsega kultnega na filmu je Karpo ujel s svojo 16­mm kamero ter nam podaril dragoceni doku­ment izgubljenega časa. To je kultni film v akciji!

Na četrti Konferenci kultnega filma, ki nastaja v sodelovanju z Univerzo Northumbria iz angleškega Newcastla, bodo o grozljivi domačnosti predavali in razglabljali dr. Alexia Kannas z Univerze RMIT v Melbournu ter dr. Claire Nally, dr. Steve Jones in dr. Russ Hunter z Univerze Northumbria. Kri­tiška delavnica Naježimo dlako, ostrimo pogled! bo pod mentorstvom revije KINO! znova brusila peresa. Ustvarjalni žilici za bizarno, nadrealno in sila humorno pa bo v okviru delavnice Naredi si fanzin že četrtič dalo duška uredništvo festival­skega fanzina Pullum Cutis.

Ne držite se domačih kavčev. Grozljivo domačno je lahko tudi v kinu!

Maša Peče in Festival Kurja Polt

Čarovnica, Benjamin Christensen, 1922

Oči brez obraza, Georges Franju, 1960

V gosteh: Joël Séria in Jeanne Goupil

Nespodobne vragolije

Z dojemanjem filmskega ustvarjalca v njegovi in tuji kulturi so pogosto težave, saj v tujini umetnika velikokrat cenijo zaradi drugih del kakor doma. Joël Séria (rojen 13. 4. 1936 v Angersu kot Joël Lichtlé) to pozna še predobro: v Franciji ga imajo radi predvsem zaradi njegovih čudovito neotesa­no­nespodobnih komedij, kot so Les Galettes de Pont-Aven (1975) in … Comme la lune (1977), drugje po svetu pa uživa nekakšno kultno slavo le njegov dolgometražni prvenec – sarkastično­sar­doničen srhljiv šoker Nikar ne reši nas hudega (Mais ne nous délivrez pas du mal, 1970). Seveda ni nič novega, da je komedijam težko zunaj domo­vine, saj je njihova kakovost večinoma odvisna od tega, kako natančno – da ne rečemo: brutalno –

zrcalijo in komentirajo lokalne razmere. Sériajeve komedije, recimo, zares vžgejo, če poznamo bea-ufa (kar je okrajšava za beau-frère, tj. svak): beauf je čudak iz francoskega družbenega imaginarija in ljudje imajo navadno do njega notranje napet odnos. Beauf (ki ni nujno svak) ne sme manjkati na nobeni zabavi: on je namreč veseljak pri žaru ali za šankom, prvi miga z boki in glasno vzklika; ker pa je bolj preprosta duša in tudi nekoliko asocialen, v nekem trenutku povzroči težave, saj ga za nekatere stvari, tj. olikanost, en drek briga. Tega ne pozna, ne rabi – nič hudega! Točno s tem protislovjem se poigrava Séria: da hoče biti zavrtež v vsakem moškem tak hud frajer, ampak … Séria je – tako kot Cabu, leta 2015 umorjeni karikaturist tednika Charlie Hebdo – iz beaufa naredil utelešenje fran­coskih sedemdesetih let: tu so vse te absolutno nepredvidljive, povsem nesmiselno­neusmerjene anarhično­razbrzdane energije, ki jih je leto 1968 sprostilo v proletariatu in malomeščanstvu in ki zdaj subverzivno divje delujejo same zase.

Zaradi te očaranosti nad vitalističnimi »tanki«, ki jih razganja od moči, nas najprej osupne, da sta v središču celovečerca Nikar ne reši nas hudega učenki samostanske šole; zares zanimivo pos­tane, če za primerjavo vzamemo Mamu (2010),

3 Kinotečnik, marec/april 2020

niti in restavrirati 50 afriških filmskih klasik, da bi zagotovili preživetje teh filmskih del v prihodnosti in njihovo dostopnost gledalcem širom sveta.Maša Peče

Gledati nase skozi pogled DrugegaV ponedeljek, 13. januarja letos, so v pariškem kinu mk2 Bibliothèque predvajali film Bamako (2006) mavretanskega režiserja Abderrahmana Sissakoja. Sestavljen iz igranih in dokumentarnih prizorov preplete pripoved o usodah posameznih junakov s sodnim procesom, v katerem je civilna družba Afrike na zatožno klop postavila mednaro­dne finančne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Film, v katerem sodelujejo dejanski odvetniki, je zaslovel po tem, da prinaša nov pogled na globalizacijo in njene posledice za Afriko. Posebnost tokratne projekcije pa je, da film ni bil postavljen v okvire Afrike, pač pa so ga predvajali v okviru projekcij pod skupno temo »utopije«, ob katerih raziskovalci z Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) pre­davajo o aktualnih problemih sodobnih družb.

Dogodek priča o pomembni spremembi recep­cije afriških kinematografij. Filmi afriških režiserjev niso več etnografsko gradivo o eksotičnem življenju Afrike, pa tudi ne več pasivni predmet filmofilskega pogleda, ki jih vrednoti glede na to, koliko ustrezajo predpisanemu estetskemu kanonu. So del poli­centričnega sveta filmske umetnosti, kjer vladajo različni kanoni; priznana jim je moč, da skupaj in enakovredno z drugimi filmi svetovne produkcije aktivno spregovorijo o skupnih problemih. Melita Zajc

Žanrski poganjki onkraj NollywoodaKo je Uganda začenjala s prikazovanjem hollywo­odskih filmov, so jih običajno kazali skupaj z lokal­nim pripovedovalcem zgodb, ki je pomanjkanje podnapisov ob projekcijah nadomestil z lastnim pojasnjevanjem pripovedi na platnu. Kmalu je ta vloga dobila naziv VJ (voice joker). V filmu Huda Črna (Bad Black, 2016) tako pripovedovalec, VJ Emmie, samooklicani mojster »tongue fu­ja«, ne

le pojasnjuje, ampak predvsem entuziastično komentira akcijsko dogajanje, se obrega ob lokalno kulturo s posmehljivim: »Mi ne verjamete? To je Uganda!«, zbija šale na račun junakov ali poteka filma, jih pred čim posvari ali pa za njih navija, včasih kakšen dialog izpelje namesto njih, ali pa celo zakliče, da mu je dolgčas, ko mu kateri od prizorov ni pogodu.

Snemanje akcijskih filmov v okolju, iz kate­rega bi prej pričakovali filmske podobe revščine in pomanjkanja, takšne, s katerimi si vsaj simbolno po vesti trka zahodna festivalska srenja, deluje kot skupnostna praksa upora, saj so ti filmi nare­jeni zaradi zabave ljudi iz Nabwanove skupnosti, kar vključuje tudi projekcije za otroke iz okoliških šol. Hudo Črno bi namreč zlahka stlačili v katego­rijo filmov, ki se jih drži sloves, da so vredni ogleda prav zato, ker so tako slabi, zaradi fascinacije nad trash kulturo, ki naj bi jo poosebljali. Vendar pa je iz filma očitno, da se ustvarjalci dobro zavedajo, kaj je na njegovih nizkoproračunskih pomanjkljivo­stih očarljivo in humorno, ter filmom v prid to tudi poudarjajo. Takšni so denimo pogosti poudarki razkola med ugandskim vsakdanom in žanrskimi prvinami, po katerih posegajo. Petra Meterc

Pričujoče tekste lahko v celoti preberete v aktualni številki revije Ekran, Letnik LVII, februar­ marec­april 2020

Sériajev doslej zadnji, močno avtobiografsko nav­dihnjeni film, ki ga je posnel po 23­letni odsotnosti iz kinematografov. Pri obeh filmih gre namreč za pripoved o mladostnikih, ki so jih starši dali v internat, zdaj pa so izpostavljeni tamkajšnjim nasilnim razmeram, ki se jim uprejo. Ja, Séria je na začetku s svojim trpljenjem in jezo napolnil mla­denki, ki sta se maščevali namesto njega. S tem pa se pojavi vprašanje: do koga pravzaprav Séria čuti simpatijo v naslednjih delih? Kajti čeprav drži, da v komedijah moški obravnavajo (pogosto zelo mlade) ženske bolj kot objekte – skrajna zaostri­tev tega je, ko se v Marie-poupée (1976) mlado­letnica porcelanastega obraza spremeni v lutko –, ne moremo trditi, da Séria takšno vedênje zago­varja, vendar tudi ne zanika erotičnega v njem; po drugi strani zlasti Charlie et ses deux nénettes (1973) pokaže, kakšne težave ima beauf – in s tem Moški sploh – z ženskami, ki obljubo leta 1968 o svobodi jemljejo resno tudi pri seksu in temu primerno nastopajo, delujejo.

Z Nikar ne reši nas hudega se je Séria pozici­oniral kot nadrealist, ki v svoje delo vključuje sata­nizem, blasfemijo in različne citate iz Lautréamonta (njegova sijoča angela maščevanja požirata Maldo-rorjeve speve). Upravičeno se vsiljujejo primerjave

z Jessom Francom na eni strani in Walerianom Borowczykom na drugi strani. Zaradi te samozave­sti, ki jo goji kot moralno čudaško neomajen pro­vokator ter prijatelj vsega nizkotnega in pornograf­skega, imajo njegove komedije svojsko atmosfero: Charlie et ses deux nénettes, Les Galettes de Pont-Aven, Marie-poupée in … Comme la lune so preprost šund, v katerem se o vseh tistih slabih idejah, ob katerih začne kričati vsak buržuj, zbijajo šale. Francoska komedija sedemdesetih let je imela več v nadrealizmu zasidranih filmskih ustvar­jalcev; tu omenimo le Bertranda Bliera in Jeana Yanna. Toda: Blierovim delom se je vedno videlo, da je tam brkljal nekdo z umetniškimi ambicijami, Yannove satirične osti pa so bile zmeraj nekoliko preveč politično natančne, da bi prinesle nekakšen splošno­načelen občutek nelagodja. Sériajevi filmi, nasprotno, delujejo pogosto provokativno preprosto (zlasti če komedije primerjamo z izpiljenim Nikar ne reši nas hudega), rituali razplojevanja in minljivosti tu govorijo o stvareh, ki so tako temeljne, da druž­beni sistemi in njihovo upravljanje ob tem pomenijo komaj kaj več od prahu v vetru.

Olaf MöllerPrevedla Anja Naglič

7. Festival žanrskega filma Kurja Polt

Fokus: Afrika

Festival žanrskega filma Kurja Polt bo v programu Fokus: Afrika med 14. in 19. aprilom na platnih Slovenske kinoteke in Kinodvora ob bok klasi­kom afriškega filma, kot sta mavretanski Med Hondo (1936–2019) in senegalski Djibril Diop Mambéty (1945–1998), postavil bolj izrazito žanrske filme novejših letnikov iz Gane, Ugande in Etiopije. V času festivala bomo v Ljubljani

Afriška filmska dediščina: afrooptimizem in izziviToda razlog in kontekst naših podvigov, tako na področju pisanja kot prikazovanja, je mnogo širši. Če afriški film vse premalo poznamo in imamo za njegov ogled redke priložnosti, smo lahko glede prihodnosti vsaj na filmskem področju bolj afro­optimistični. Zasluga gre Projektu afriške filmske dediščine, katerega prve plodove je bilo v zadnjih letih moč videti na festivalih Il Cinema Ritrovato v Bologni, v sekciji Cannes Classics in na Panafri­škem filmskem festivalu FESPACO v Burkini Faso. Delo te izjemne iniciative ne bo lahko, je pa za filmsko in kulturno dediščino na globalni ravni neprecenljivo. Zato je pomembno, da ga osvet­limo, z iniciativami afriškega filma pa se mu prid­ružimo tudi lokalno.

Pri organizaciji programa festivala Kurja Polt so nam

pomagali naslednji posamezniki in organizacije: Joël

Séria in Jeanne Goupil, Jörg Buttgereit, Karpo Godina,

Robert Morgan, Alan Ssali Hofmanis, Miguel Llansó in

Sergio Uguet de Resayre (Lanzadera Films), Monique

Faulhaber (Cinémathèque française), Patricia Košir

(Francoski inštitut v Sloveniji), Johan Ericsson (Svenska

Filminstitutet), Bret Berg (American Genre Film Archive),

Annabelle Aventurin (Ciné­Archives), Jack Stevenson,

Harry Guerro, Wolfgang Bihlmeir (Werkstattkino), Elodie

Dupont (The Festival Agency).

gostili Alana Hofmanisa, igralca, producenta in ambasadorja ugandske samorastniške produk­cije Wakaliwood, in gansko glasbeno zasedbo FOKN Bois. Afriški kinematografiji je ob tej pri­ložnosti tematsko posvečena tudi najnovejša številka revije Ekran, od koder črpamo priču­joče utrinke.

Mednarodno iniciativo African Film Heritage Project (AFHP) so leta 2017 soustanovili Panafri­ška federacija filmskih ustvarjalcev FEPACI, Scor­sesejeva neprofitna organizacija The Film Fou­ndation (posvečena ohranjanju in restavriranju svetovne filmske dediščine), UNESCO in Cineteca di Bologna. Njen prvi, praktični cilj je locirati, ohra­

Sarraounia, Med Hondo, 1986

Nikar ne reši nas hudega, Joël Séria, 1971 Nikar ne reši nas hudega, Joël Séria, 1971

4 Kinotečnik, marec/april 2020

Festival dokumentarnega filma

Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991

Ob trideseti obletnici padca zidu in združitve Nem­čij se zdi kratka retrospektiva nekdanjega vzhod­nonemškega dokumentarca primerna izbira, sploh ker filmska produkcija nekdanje Nemške demokratične republike (NDR) pri nas ostaja skoraj popolna neznanka. Ko smo na Liffu leta 2009 počastili dvajseto obletnico padca zidu, smo v program vključili tudi filme iz drugih držav nekdanjega vzhodnega bloka, tokrat pa smo se odločili za »čisto« retrospektivo izjemno produk­tivne, a tudi »dobro varovane« kinematografije, ki je bila v Sloveniji – če viri ne lažejo – smiselno predstavljena samo enkrat, daljnega leta 1981 s programom kratkega dokumentarca v takratni dvorani Jugoslovanske kinoteke.

Zgodovina vzhodnonemškega dokumen­tarca (in filma na splošno) je zgodovina studia

DEFA (Deutsche Film-Aktiengesellschaft), državno vodene in centralizirane produkcijske hiše, ki je v slabega pol stoletja obstoja producirala nekaj manj kot tisoč igranih, osemsto animiranih filmov in skoraj šest tisoč dokumentarcev vseh dol­žin. V socializmu je bila navada, da je imel film vodilno vlogo pri propagandi revolucionarnih idea­lov, in NDR pri tem ni bila izjema. Medtem ko so bili zavezniki v zahodnem delu Nemčije po vojni sumničavi do takojšnje obnove nacionalne filmske industrije, je DEFA nastala po hitrem postopku. Sovjetski propagandni stroj je v slabem letu od padca nacizma poskrbel za prve prevzgojne doku­mentarce, še več, filmi so bili za železno zaveso tako pomembno propagandno orodje, da je bila kmalu zatem ustanovljena še druga, »neodvisna« produkcijska hiša H&S Studio.

Vprašali se boste, kako iz impozantnega kata­loga več tisoč filmov sestaviti smiselno, omejeno zgodovinsko retrospektivo. Skoraj nemogoče, zato so nujni konkretni tematski okviri, ki vsaj deloma osmislijo estetsko in programsko linijo partijsko podprte (in nadzorovane) produkcije. Da je težišče izbora osredotočeno na zadnje desetletje režima, je logično, ob (zelo) počasnem popuščanju cen­zorskega pritiska so bili mogoči prvi poskusi neodvisne produkcije (npr. Thomas Heise), ki so bili vsi po vrsti prepovedani, a ohranjeni. O NDR in porajajoči se mladinski subkulturi osemdese­tih let nam ti filmi danes povedo največ, podobno

kot intimni dokumentarci, ki so v Leipzigu in oko­lici nastali pred revolucionarnimi dogodki in po njih. Po svoje bi morali biti ti pozni dokumentarci, posneti v drugi polovici osemdesetih let, jasen signal režimu o nezadovoljstvu in razočaranju med ljudstvom, npr. mojstrovina Po zimi pride pomlad (Winter adé, 1988) režiserke Helke Misselwitz, ki jo festival dokumentarnega filma v Leipzigu – pre­stižni dogodek za promocijo domačega filma – ni hotel uvrstiti na program, nazadnje pa je doživela veliko odobravanje občinstva.

Vzhodnonemški dokumentarec se je razvijal postopoma, od povojnih filmov, ki so prikazovali obnovo države in vzpostavitev družbenega reda, do prvih, izjemno redkih, a kljub vsemu odkrito kritič­nih del, ki so se pojavila v šestdesetih letih. Nazo­ren je primer režiserja Karla Gassa; dve leti po agitki Poglejte to mesto (Schaut auf diese Stadt, 1962), ki je upravičevala gradnjo Berlinskega zidu, je posnel Konec delovnika (Feierabend, 1964). Z njim je – tudi z ironijo – pokazal »neuradno« plat delavskega razreda in preživljanja prostega časa. Zahodni mediji so Konec delovnika razglasili za prvi vzhodnonemški primerek direktnega filma (direct cinema), žal pa Gassu ni bilo omogočeno nadaljevanje opusa v tej tradiciji.

Malce več sreče (če temu lahko tako rečemo) je imel Jürgen Böttcher, najproduktivnejši in naj­bolj cenjen režiser v vzhodnonemškem dokumen­tarcu. Njegova uspešna pot je bila nemalokrat pre­

kinjena, odvisna od neprestanega prehajanja med bolj permisivnimi in restriktivnimi obdobji vzhod­nonemške notranje politike. Filme so mu večkrat prepovedali, po bunkeriranju edinega igranega filma Jahrgang 45 (1966) mu tako ni bilo več uso­jeno ustvarjati v celovečernem formatu, še več, cenzorjem ni bilo dovolj, da so odstranili njegove problematične produkcije, omejevali so mu tudi ustvarjalno svobodo, zato je Böttcher sprejemal dodatne zadolžitve, ki se jih v normalnih razmerah verjetno ne bi loteval. Kljub temu se je znašel in uvajal pomembne formalne novosti. Že kmalu po diplomskem filmu (1960) je začel zavračati vsepri­sotni, tako rekoč uzakonjeni glas pripovedovalca, brez katerega »kulturni filmi« studia DEFA niso mogli obstajati; poudarjal je pomen in ekspresiv­nost zvoka, predvsem pa je v portretiranju prole­tariata vztrajal pri realističnem prikazu delavskega vsakdanjika. Zavrnil je dogmatske omejitve juna­škega, simbolnega socialrealističnega delavca ter ga prikazal s pravim obrazom in lastno identiteto.

Böttcherjev opus je segal v začetek devetde­setih, ko so ob združitvi Nemčij nastali najmoč­nejši, formalno dovršeni in »zgovorni« dokumen­tarci; dela Thomasa Heiseja, Helke Misselwitz, Andreasa Voigta in Gerda Kroskeja so bila »eksis­tencialna«, »formalistična« in »ekspresionistična,« vse to, česar oblast pred tem ni dopuščala.

Simon Popek

Kino Integral: Politika amaterjev

Politika amaterjev: od amato do eksperimenta – primer Jugoslavije

Slikajte spominjanje sveta / otroke kako se zgodaj zjutraj prerivajo za sončne margine / lepoto ženske ki vam je rekla ne ki vam reče ja / nežnost starke mogoče mame ki se vrača z zbora mrtvih / lepoto in dotik starih očetov ki so danes gospodarji spo-minjanja / slikajte nove vizualne sintagme nove ritme slikajte novosti / vsakodnevna rotacija tako ali tako izločuje v znaku selekcije / po eni strani zlo po drugi dobro / slikajte svet po sebi

Slikajte svoje pamćenje, Đorđe Janjatović (Zapis 62, 2008), iz knjige Otvoreno djelo ili Vladimir Petek njim samim, Hrvaška filmska zveza, 2001.

Jugoslavija – eksperimentiranje vsakogar1

Od amaterskega do eksperimentalnega filmaKratki eksperimentalni film v nekdanji Jugoslaviji je našel svoj temelj v t. i. »amaterskem filmu«, ki se je razvil v kinoklubih po vseh večjih mestih fede­racije, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V skladu s socialistično dok­trino samoupravljanja, ki je bila osnova socializma v SFRJ, sta se samoupravljanje in samoorganizacija širila tudi v polju kulture. Še več, kinoklubi so bili del socialističnega projekta širjenja kulture in teh­noloških dosežkov med vse sloje družbe, ne le v zaprte profesionalne kroge, na temelju hipoteze, da so vsi sposobni za emancipacijo, vključno s tisto, ki temelji na snemanju filmov. Po drugi svetovni vojni so se amaterski kinoklubi v socialistični Jugoslaviji

hitro razširili kot edinstven in zanimiv pojav, ki je tra­jal do razpada države na začetku devetdesetih let.

Socialistična federativna republika Jugoslavija je med ostalimi emancipatornimi dosežki ustanovila tudi GEFF (festival žanrskega eksperimentalnega filma). Glavne tendence tega specializiranega ama­terskega festivala so bile: »Boriti se proti konvencio-nalnemu filmu, zlasti proti konvencionalnemu delu v amaterskem filmu. Potegniti amaterski film iz preoz-kih amaterskih okvirov, da razbijemo meje med ama-terskim in profesionalnim. Film je en sam – tak je bil sklep posvetovanja v Sarajevu pred letom dni, kjer smo razpravljali o definiciji amaterskega filma. Stvar je nastala iz čiste prakse. Nismo delali, da bi ugotovili, kaj je amaterski film. Nekdo snema film kot amater, sicer pa je profesionalec v stroki. Po drugi strani pa je mogoče amaterski film naknadno prodati. Torej ni lahko določiti, kaj je amaterski, kaj pa profesionalni film. Če tega ne moremo ugotoviti, ni razloga, da filme delimo na amaterske in profesionalne.«2

Ali kot bi rekel zdravnik in eksperimentalni cineast ter oče ideje o antifilmu Mihovil Pansini v svoji splošni izjavi o amaterskem filmu: »Neprofe-sionalno ukvarjanje s filmom ima enake možnosti realizacije kot katerokoli drugo profesionalno delo-vanje. Naša hoja, naše spanje, naši otroci, naša dela, naša služba, naše sanje izvirajo iz istega jedra ustvarjanja oblik, iz iste potrebe zaokrožanja naše osebnosti, iz jedra, ki je starejše od življenja. Osvo-boditi senzibilnost, se odpreti za dovzetnost, ne le duhovno živeti od sveta, pač pa z njim komunicirati, to je pogoj pesniškega dejanja.«3

Izbor kratkih eksperimentalnih filmov v okviru projekta Politika amaterjev4 bo pokazal nekaj edinstvenosti jugoslovanskega projekta: povezanost specifične jugoslovanske topogra­fije »bratstva in enotnosti« (kinoklubi Beograd–Zagreb–Split) z razvojem raznovrstnih eksperimen­talnih filmskih izrazov; vpliv družbenega projekta samoupravljanja na avtonomijo kinoklubov, pa tudi vpliv krepitve amaterskega pristopa k realnosti (in umetnosti) v preobražanju realnosti prek najsvo­bodnejših in najabstraktnejših oblik in izumov. Cilj širšega raziskovanja pod naslovom Politika ama-terjev je pokazati, da razvoj jugoslovanskega ama­

terskega filma in njegova neposredna povezava z eksperimentalnim filmom, tj. v splošnem amater­ski pristop, ne vodita, kot so domnevali nekoč, v diletantizem, pač pa nasprotno: v najsubtilnejše oblike emancipacije, abstrakcije in novosti.

Politika amaterjev je širša raziskava,5 nastala v spo­min na Festival eksperimentalnega filma GEFF, ki se je odvijal v Zagrebu med letoma 1963 in 1970 in je odprl polje filmskega izražanja vseh na enakopravni ravni z vsemi drugimi človeškimi dejavnostmi v iska­nju emancipacije, svobode in enakosti.

Ivana Momčilović, Phd In One Night (www.phdi­nonenight.net) – kolektivna platforma za estetsko izobraževanje in samoizobraževanje vseh Prevedla Maja Lovrenov

ProgramPrvi sklon – človek, Scusa signorina, Termiti, Pet, Café Manon, Vse ali nič, I Like the Film, Pospešek, Samoglasniki, Fragment brez naslova številka 1, Fragment brez naslova številka 2, Skloni, 5. 3. ob 20.00

1 Experimentation de n'importe qui (Eksperimentiranje vsakogar) je naslov še neobjavljene doktorske disertacije Andersa Fjelda, Uni­verza Paris­Sorbonne: 2016.2 Miltojević, Branislav. Od amaterskog do alternativnog filma, Yu

Film danas, št. 106/107, Niš: 2013.3 Pansini Antifilm, Prilozi za istoriju jugoslovenskog alternativnog

filma, zv. 1, Dom Kulture Studentski grad, Beograd: 1984.4 Politika amaterjev je termin Jacquesa Rancièra. Med drugim je Rancière o tej temi zapisal: »Amaterizem je tudi politična in teo-

retska pozicija, ki nasprotuje avtoriteti strokovnjakov, tako da zno-

va preuči način, kako so začrtane meje med njihovimi področji na

presečišču izkustva in vednosti. Politika amaterjev potrjuje, da film

pripada vsem, ki na tak ali drugačen način potujejo skozi sistem

vrzeli, določenih z njegovim imenom, in da je vsakdo upravičen za-

črtati edinstveno pot med katerimakoli točkama te topografije, ki

prispeva k filmu kot svetu in k spoznanju sveta.« Rancière, Jacques. Les écarts du cinéma, La fabrique éditions, Pariz: 2011.5 Program Politika amaterjev, povezan z amaterskim pristopom k različnim sferam človeškega izražanja in emancipacije, je del širše­ga raziskovanja, ki se je začelo s knjigo Amateri za film (Transimage in Doplgenger, Beograd: 2016), besedilom »10, 5 teza o amateri-

ma« in besediloma o Krstu Škanati (v istoimenski knjigi in na por­talu Dematerializacija umetnosti) ter projektom na Univerzi Aalto v Helsinkih v okviru Critrical Cinema Lab v šolskem letu 2019/2020.

Samoglasniki, Nikola Đurić, 1973

Berlin med prenovo, Kurt Maetzig, 1946Po zimi pride pomlad, Helke Misselwitz, 1988

5 Kinotečnik, marec/april 2020

Fokus: Roy Andersson

Vodič po življenju na Zemlji

Čeprav se je filmska govorica švedskega cineasta Roya Anderssona v zadnjih treh desetletjih konso­lidirala do te mere, da njegove prizore prepoznamo praktično v trenutku, vlečenje rdeče niti skozi nje­govo delo še zdaleč ni samoumevna naloga. Prvi izziv se seveda skriva že v prejšnjem, zgodnjem delu Anderssonove kariere, ki se od njegovih zad­njih filmov razlikuje v nekaterih bistvenih slogovnih prvinah, druga, pravzaprav pomembnejša ovira, pa se nanaša na dejstvo, da sta njegov opus in vsak posamezni film polna kompleksnosti, protislovij in slepih ulic ter s tem čudovit odsev tistega, kar skuša zajeti – človeškega življenja v vsej njegovi brezciljnosti in absurdnosti.

Najlepše Anderssonove pravljiceKo torej govorimo o Anderssonu, običajno govo­rimo o njegovem poznem opusu, predvsem o sloviti »bivanjski« trilogiji, ki je sama po sebi tako izrazita, da neizogibno vpliva na naše dojemanje vsega, kar še prihaja, in morda tudi tistega, kar je režiser ustvarjal na začetku kariere. Ko se tako danes vračamo k Švedski ljubezenski zgodbi (En kärlekshistoria), kar malce pozabljeni Andersso­novi novovalovski uspešnici iz daljnega leta 1970, v njej morda še prehitro iščemo družbenokritične in eksistencialistične podtone, ki so sicer za Šve­dov opus značilni, a so pri tem delu brez dvoma namerno ostajali le podtoni in preproste mladin­ske ljubezenske zgodbe niso preglasili. Andersso­nov prvenec svojo dinamiko in svoje sporočilo najde prav v upodobitvi otroške nevednosti in brezbrižnosti za skrbi odraslih. Ob tem pride do izraza tudi kontrast med neobremenjenostjo otrok, ki kažejo le željo po hitrejšem odraščanju (s svo­bodnjaškim prehitevanjem spolnosti, diskotekami, alkoholom ali kajenjem), in nezadovoljstvom star­šev, torej ljudi srednjih let, ujetih v prazne službe in zakonske zveze ter pogosto pravzaprav neprip­ravljenih na odraslo življenje.

paleto in z absurdističnimi dialogi na prvi pogled deluje kot precej negostoljubno delo, ki se bo zaradi pretirane abstraktnosti vnaprej odreklo tudi možnosti oprijemljivega družbenega komentarja, a se ob natančnejšem ogledu morda izkaže celo za najbolj radikalno, drzno potezo Anderssonove kari­ere. Orisana estetika namreč ni le dovršen odsev monotonosti življenja in dela v propadajočem hotelu, temveč je s tem že tudi luciden komentar pasivnosti, anemičnosti širše švedske družbe, pa tudi upor proti plehkemu potrošniškemu življenj­skemu slogu. Če je Ljubezenska zgodba torej raz­poke le nakazovala, je Giliap glasno naznanjal, da so povojni medeni tedni nepreklicno mimo, pri tem pa razgaljal občutek kolektivne resigniranosti, tudi v smislu, da vlogo posameznika v širši narativi precej relativizira, saj glavnemu liku ne nadene niti imena.

Večplastnost Anderssonovega »trivializma«

statičnih kadrov vodi skozi svoj monotoni vsakdan, a ga še prej spoznamo kot enega izmed očividcev množičnega javnega zaplinjenja. Ko režiser prota­goniste svojih filmov prikazuje kot preproste, dolgo­časne, neškodljive ljudi, s tem kamero obrne proti nam in namiguje na vlogo in moralno odgovornost vsakega izmed nas pri izkoriščanju, zatiranju šib­kejših, ne nazadnje tudi pri množičnih zločinih in vojnah, kar je motiv, ki se vsaj v obrisih prikrade praktično v vse njegovo kasnejše delo.

Prizor praznovanja stoletnikovega rojstnega dne, ki ga slavljenec prekinja z nacističnimi pozdravi v Pesmih iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen, 2000), prizor vlečenja prta s polne mize, na kateri se razkrije svastika v filmu Ti, ki živiš (Du Levande, 2007), prizor pojočih voja­kov v času druge svetovne vojne v filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, 2014) ali pa prizor iz Hitlerjevega bunkerja ob kapitulaciji Nemčije v filmu O neskončnosti (Om det oändliga, 2019) so vse očitni primeri Anderssonovega opo­zarjanja na švedsko nacistično preteklost in na razsežnosti sodobnega latentnega nacizma. Na podobno tragikomičen način se skozi Andersso­novo sodobno delo vleče nit (buñuelovske) kritike buržoazne napihnjenosti, (kafkovsko) smešenje birokracije in še marsikaj, kar filme postavlja na podoben idejni teritorij, vsak pa še vedno nosi nekatere specifične tematske poudarke. Med­tem ko distopična, anksiozna atmosfera Pesmi prinaša predvsem vpogled v hkratni padec vere v Boga in vere v kapitalizem, Ti, ki živiš z bolj profa­nimi, tudi ljubezenskimi zapleti deluje za odtenek lahkotneje, v Golobu pa skozi izčiščeno opozarja­nje na banalnost življenja in smrti še bolj pride do izraza eksistencialistična nota.

Različne vinjete znotraj posameznih filmov v vseh nedavnih Anderssonovih delih (ta je režiser šaljivo in varljivo oklical za »trivialistična«) pove­zuje prav specifična atmosfera, ki ob konsisten­tni vizualni podobi (brez premikov kamere, brez približav, brez rezov) ostaja podobna ne glede na tip prizora. To pomeni, da je čakanje v vrsti na banki ali pa v prometnem zamašku praviloma zajeto z istim tonom in z isto resnostjo kot umi­ranje ali pa katera izmed zgodovinskih prelomnic, kar hkrati poudarja pomen vsakdanjega in vsak­danjost pomembnega (zgodovinsko prelomnega), predstavlja pa tudi neke vrste demitologizacijo preteklosti in detrivializacijo sedanjosti. Ključno dimenzijo pa (precej bolj kot gibanje) znotraj vsa­kega kadra predstavlja čas, saj se zaradi velike globine vidnega polja dinamika in hierarhija vizu­alnih elementov v statičnem kadru razkrivata počasi in potrpežljivo, v tem smislu pa lahko te filme povezujemo tudi s sodobnim valom »poča­snega filma«.

Neskončnosti naprotiPo drugi strani so Anderssonove »žive slike« v zad­njih letih postale tako dodelane in premišljene, da jim je vzporednice skoraj bolj kot v zgodovini

filma smiselno iskati v zgodovini slikarstva. Mno­žični prizori, drzne rekonstrukcije zgodovinskih in religioznih motivov, pa tudi vsakdanjih opravil prep­rostih, neprivlačnih ljudi se lahko zdijo kot proste reinterpretacije slik Pietra Bruegela st., pri katerih se detajli prav tako razkrivajo počasi in zahtevajo naše zavzeto raziskovanje. Anderssonov čut za absurdno, groteskno upodabljanje družbenih spo­drsljajev, neenakosti in nepravičnosti v spomin prikliče konfrontacijski, provokativni stil ekspresi­onizma z začetka 20. stoletja; zajemanje emoci­onalno izoliranih, osamljenih, na videz čakajočih figur v izpraznjenem, tranzicijskem, urbanem oko­lju pa nedvomno nosi sledi del Edwarda Hopperja. Anderssonovi nizi vinjet torej na površinski ravni predstavljajo neke vrste prelet skozi zgodovino (sodobne) umetnosti, v globljem smislu pa s tem tudi že prelet skozi sodobno zgodovino človeštva, pri čemer po ogledu filmov sveta sicer res ne razumemo nujno bolje, morda pa vsaj za odtenek bolj cenimo njegovo čudnost. Oziroma v besedah dveh neznancev, ki se v filmu O neskončnosti kot dve Hopperjevi nočni ptici srečata v neuglednem obcestnem baru, medtem ko zunaj večer prebijajo goste snežinke:

»Mar ni fantastično?«»Kaj?«»Vse.«

Jernej Trebežnik

Retrospektivo Fokus: Roy Andersson bo v Kino-dvoru pospremilo redno predvajanje Andersso-novega najnovejšega filma O neskončnosti, v Kino dvorovi Galeriji pa bo na ogled tudi razstava fotografij in plakatov, povezanih z avtorjevimi filmi. Z vstopnico za film O neskončnosti v Kinodvoru lahko v Kinoteki uveljavljate 50-odstotni popust pri nakupu vstopnice v sklopu Fokusa: Roy Andersson. Z vstopnico za katerikoli film, ki se bo v Slovenski kinoteki odvrtel v okviru Fokusa, pa si lahko v Kinodvoru ogledate film O neskončnosti po znižani ceni 3,80 EUR.

ProgramTrygg-Hansa Bröllopet, SAP Varför ska vi bry oss om varandra?, Lotto Familjen, HSB Spjälsängen, Preppens Paret, Sobota, 5. oktober, Prelep je svet, Nekaj se je zgodilo, 2. 4. ob 19.00Po kolo, Švedska ljubezenska zgodba, 2. 4. ob 21.00Obisk pri sinu, Giliap, 3. 4. ob 19.00Pesmi iz drugega nadstropja, 4. 4. ob 19.00Ti, ki živiš, 4. 4. ob 21.00Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, 5. 4. ob 19.00

Po drugi strani je pri zgodbi, ki je nastala (in je umeščena) v zlati dobi švedske socialne demo­kracije, načeloma jasno, da so skozi prikaz globo­kega nezadovoljstva odraslih (delavskega razreda) že nakazane družbene razpoke in dileme (ni nepo­membno, da gre pri zaljubljenem paru za hčerko prodajalca hladilnikov in sina avtomehanika). Ne nazadnje je tu že moč vsaj zaznati režiserjev čut za poetični eksistencializem, ki se najizraziteje udeja­nji v zaključni sekvenci, ko se narava v meglenem nočnem prizoru sprevrže v kraj skrajne dezorienti­ranosti, s tem pa služi predvsem kot odsev bivanj­ske negotovosti. Z vsem tem je začetek kariere vsaj v obrisih nakazal slog, ki ga je Andersson izpopolnil v sledečih desetletjih, a je šla že suha, črna komedija Giliap (1975) v tem smislu precej dlje in je pomenila očiten umik od lahkotnosti, dostopnosti Anderssonovega prvenca, h kateri se režiser kasneje ni več vračal.

Pri Giliapu, mračnjaški pripovedi o moškem, ki se zaposli v neuglednem hotelu in se tam zap­lete v nenavaden gangstersko­ljubezenski trikotnik, po eni strani ni težko razumeti, zakaj je prinesel velik finančni (in delno tudi kritiški) neuspeh. Film z dolgimi, statičnimi kadri, s pusto, hladno barvno

Z Giliapom torej že pride do izraza Anderssonov odpor do razkopavanja ozadja likov, ki so nam (in drugim likom) praktično vedno le tujci, kar pomeni, da moramo praznine ves čas polniti sami. Na ta način je režiserjevo predstavljanje ljudi precej neo­sebno, s tem pa pravzaprav tudi izrazito nekomerci­alno, zato je morda presenetljivo, da je Andersson v času dolgoletnega predaha od snemanja celo­večercev zaslovel kot režiser televizijskih oglasov, a so pri teh očitno režiserju nudili praktično vso umetniško svobodo. To pomeni, da prinašajo nje­gove tipične nadrealistične, absurdistične vpoglede v nesrečne medčloveške odnose in predstavljajo neposredne predhodnike skrbno dodelanih tablójev njegovih novejših filmov. Že z oglasi v osemdesetih letih so se v Anderssonovo delo prikradle detajlno premišljene, namerno neprivlačne studijske sce­nografije, pa tudi tipični režiserjevi protagonisti, obi­čajno moški srednjih let z rahlo izbočenimi trebuhi in razredčenimi lasmi, sami po sebi precej neizraziti in oblečeni v dolgočasne barve, v katerih se skoraj spojijo s pusto okolico. Lik tovrstnega slehernika je Andersson izpopolnil in spretno osmislil v krat­kem filmu Prelep je svet (Härlig är jorden, 1991), kjer nas bledolični nepremičninski posrednik v seriji

Ti, ki živiš, Roy Andersson, 2007

Švedska ljubezenska zgodba, Roy Andersson, 1970

6 program Kinoteke, marec/april 2020

1. 3. nedelja18.00KlasikiV vrtincu (Gone with the Wind) | Victor Fleming, ZDA, 1939, 35mm, 1.37, barvni, 222', sp

Na viharnem ozadju ameriške državljanske vojne se kre-šejo iskre še bolj viharne ljubezni med razvajeno južnjaš-ko deklino (Vivian Leigh) in robatim, ciničnim gospodom (Clark Gable), ki za konec štiriurne kalvarije na dekleto-va moledovanja in goreče ljubezenske izpovedi odvrne z enim najznamenitejših stavkov v zgodovini filma: »Frankly, my dear, I don't give a damn.« Avtorski projekt producen-ta Davida O. Selznicka je takoj po premieri postal eden najdonosnejših in najbolj priljubljenih filmov vseh časov.

2. 3. ponedeljekKinoteka je zaprta.

3. 3. torek18.00Večer SFA: Ljubo Struna 90 letStarosta slovenskega Hollywooda – filmar Ljubo Struna | Slavko Hren, Slovenija, 2010, digitalni format, barvni/čb, 52'

Dokumentarni film, ki slikovito predstavi bogato življenj-sko pot filmarja, ki se je več kot 60 let razdajal sedmi umetnosti. Poleg portretiranca sodelujejo v dokumentar-cu mnogi Strunovi sodelavci in poznavalci filma, ki so v različnih obdobjih z njim sodelovali: režiserji Vojko Duletič, Jože Pogačnik, Milan Ljubič, igralec Demeter Bitenc, direk-tor fotografije Ivan Marinček Žan, najstarejša slovenska filmska delavka Emilija Soklič, Lojz Tršan iz Slovenskega filmskega arhiva in ne nazadnje njegovi najbližji, soproga Marija in hčeri z družinama.Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS. V sodelovanju s TV Slovenija in Društvom AV producentov Slovenije. Brezplačne vstopnice.

21.00Obrazi analognega/Kvantizacija rdeče: Prikaz filmskega in video opusa Mihe Vipotnika iz let 1974–2018 Program IIIPath of Crazy Wisdom | Miha Vipotnik, ZDA, 1988/96, digitalni format (posneto na Super VHS, Beta SP), 4:3, barvni, 9'58", svp Kratka dramatična zgodba v obliki intervjuja glasbenika Jima Rohinga s kiparjem Ericom Orrom o njegovem življe-nju in delu. Izpraševalec bombardira Orra z vprašanji in domala simulira policijsko preiskavo. Umetnik zagovarja svoja stališča in koncepte. Druga raven zgodbe poteka v zvezi s spekulativnim izginotjem Johnnyja. Hkrati se na ekranu izpisujejo citati in fotografije iz Orrove knjige Zero Mass – The Art of Eric Orr, ki gledalca postavijo pred kom-pleksno dinamiko slike ter govorjene in pisne besede.reklama Banka Celje: Zapornik | Miha Vipotnik, Sloveni-ja, 1997, digitalni format (posneto na Super 16 mm), 4:3, barvni, 45''Smeh | Miha Vipotnik, Slovenija, 2015, digitalni format, 16:9, barvni, 3'16"Video je razdeljen v dve vertikalni ravnini. Zgoraj prika-zuje internetne posnetke vojaških prizorišč in intervencij ZDA v Iraku in na širšem Bližnjem vzhodu. S ptičje per-spektive so vidne naftne lise, polja črnine kot očesna zrkla, menjajoča se prazna in z ognjem zaznamovana mesta. Čez te prizore je Vipotnik postavil podobo sme-ška, ki se kot nekakšen leitmotiv pojavlja čez celoten video. Spodaj so satelitski posnetki Las Vegasa, mesta igralništva in zabave, izmuzljive sreče in kratkotrajnega zadovoljstva, ki je hkrati prispodoba bogatenja, kjer se predvsem ob zmagoslavju priigranega denarja lahko raz-lega smeh.Lumino Auro | Miha Vipotnik, Libanon, 2011, digitalni format (posneto na miniDV), 1.85, barvni, 24', bd

Video zaradi nenehnega spreminjanja formata slike na več ravneh vzbuja nelagodje pri gledanju. Prva raven ne-

lagodja je prazna, slabo osvetljena soba. Dogajanje na televiziji je edini premik v statičnem posnetku klavstro-fobičnega prostora. Druga raven nelagodja je ustvarjena s kolažem heteroklitnih internetnih posnetkov, ki ritmično preplavljajo statičen prostor sobe in delno zakrit pog-led skozi okno. Videodelo posredno izraža umetnikovo zaskrbljenost nad politično problematičnim prostorom Bližnjega vzhoda, vendar to zaskrbljenost izraža prikrito, brez neposrednih asociacij.Stratifikacija lune | Miha Vipotnik, Libanon, 2015, digitalni format, 16:9, barvni, 53'28" Dokumentarni film o razstavi Vertikalni trki, ki jo je s štu-denti v Bejrutu postavil Miha Vipotnik. Film beleži realno dogajanje, hkrati pa s postopkom filma v filmu to realnost preči z avtorskimi prijemi in je tudi konstitutivni del raz-stave. Drži se opazovalnega modusa, ki se postopoma prelamlja v refleksijo. Govori tudi o položaju zunaj zidov in o politični klimi, ki spremlja postavljanje progresivne ume-tniške razstave. V pripovedih in pogovorih se skrivajo tri zgodbe iz preteklih državljanskih vojn – dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo.Program bo uvedla Nika Grabar. V sodelovanju z Zavodom za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in TV Slovenija.

4. 3. sreda17.00Kino-katedra za pedagoge: Izrazna mnogovrstnost epizodnega filmaNoč na zemlji (Night on Earth) | Jim Jarmusch, Francija/VB/Nemčija/ZDA/Japonska, 1991, 35mm, 1.66, barvni, 124’, sp

Noč na zemlji v petih svetovnih metropolah. Priča smo petim grenko-sladkim zgodbam, prizorom iz življenja noč-nih taksistov v različnih kulturnih okoljih. Med veselimi, žalostnimi, utrujenimi in razposajenimi vozniki ter njihovo še pestrejšo klientelo se spletajo in razpletajo nepozabne vezi. Jarmuschev poklon barvitim pokrajinam in ustvarjal-cem filmske umetnosti.Projekciji sledi predavanje Andreja Špraha. Brezplačne vstopnice.

21.00Silvanovih 10Žepar (Pickpocket) | Robert Bresson, Francija, 1959, 35mm, 1.37, čb, 77', svp

Malega kriminalca, žeparja Michela, izpustijo iz zapora. Tako se mu ponudi priložnost, da ponovno razmisli o svo-jem življenju, ki ga imajo vsi okrog njega za zgrešeno. Ne-dolgo zatem mu umre mati. Kljub svarilom prijateljev se znova spusti v svet malega kriminala, saj mu postane jas-no, da je to edino, v čemer je dober, in da se le tako lahko izrazi. Prvi film Roberta Bressona, za katerega sam napiše tudi scenarij; veličastna, brezhibna mojstrovina režiserja z enim najbolj unikatnih in neposnemljivih avtorskih pečatov.

5. 3. četrtek20.00Kino-integral: Politika amaterjevPrvi sklon – človek (Prvi padež čovek) | Krsto Škanata, Srbija (Jugoslavija), 1964, digitalni format (posneto na 35mm), čb, 13'33", apScusa signorina | Mihovil Pansini, Hrvaška (Jugoslavija), 1963, 16mm, čb, 5'29", bd

Termiti | Milan Šamec, Hrvaška (Jugoslavija), 1963, 16mm, čb, 1'50", bdPet | Ante Verzotti, Hrvaška (Jugoslavija), 1966, digitalni format (posneto na 8mm), čb, 8'45", bdCafé Manon | Ranko Kursar, Hrvaška (Jugoslavija), 1967, digitalni format (posneto na 8mm in 35mm), čb, 9'20", bdVse ali nič (Sve ili ništa) | Ivan Martinac, Hrvaška (Jugoslavija), 1968, digitalni format (posneto na 8mm), čb/barvni, 9'54", bdI Like the Film | Ivan Martinac, Hrvaška (Jugoslavija), 1967, digitalni format (posneto na 8mm), čb, 8', bdPospešek (Ubrzanje) | Ivan Martinac, Hrvaška (Jugoslavija), 1969, digitalni format (posneto na 35mm), 1.37, čb, 7'16", bdSamoglasniki (Samoglasnici) | Nikola Đurić, Srbija (Jugoslavija), 1973, digitalni format (posneto na 16mm), čb/barvni, 7'45", bd

Fragment brez naslova številka 1 (Fragment bez naslova broj 1) | Doplgenger, Srbija, 2012, digitalni format, barvni, 6'50", bdFragment brez naslova številka 2 (Fragment bez naslova broj 2) | Doplgenger, Srbija, 2014, digitalni format, barvni, 6'10", bdSkloni (Padeži) | Doplgenger, Srbija, 2014, digitalni format, barvni, 1'15", bdIzbor kratkih eksperimentalnih filmov v okviru projekta Politika amaterjev bo prikazal več posebnosti jugoslo-vanskega projekta: povezanost specifične jugoslovanske topografije »bratstva in enotnosti« (kino klubi Beograd, Za-greb, Split) z razvojem številnih eksperimentalnih filmskih izrazov, vpliv družbenega projekta samoupravljanja na avtonomijo kino klubov in tudi vpliv krepljenja amaterske-ga pristopanja k realnosti (in umetnosti) v preoblikovanju realnosti skozi najbolj osvobojene in najbolj abstraktne oblike in izume.Projekcijo bo uvedla raziskovalka in dramaturginja Ivana Momčilović. V sodelovanju s Hrvaškim filmskim savezom, Kino klubom Split in Akademskim filmskim centrom Be-ograd.

6. 3. petek19.00D-day: dan za dokumentarec Nomadi neba (Le Peuple migrateur) | Jacques Perrin, Jacques Cluzaud, Michel Debats, Francija/Italija/Nemčija/Španija/Švica, 2001, 35mm, 1.85, barvni, 95', sp

Ptice so 80 milijonov let kraljevale na nebu, v morju in na kopnem. Vsako pomlad premagujejo velikanske razdalje, jeseni pa se vračajo. Če pridejo na cilj potovanja, ki je pogosto dolgo tudi več tisoč kilometrov in polno razno-vrstnih nevarnosti, če preletijo najvišje gore, brezmejne oceane, žgoče puščave, če naletijo na slabo vreme, je to le odgovor na življenjsko pomembno potrebo: preži-vetje. Dokumentarec je kar štiri leta spremljal osupljivo odisejado ptic.

21.00Kratki!: 17. Luksuz festival poceni filma: Re-vizijaBlok 23 | Anna Bernal, Sebestyén Fiumei, Katarina Lukec, Danial Shah, Srbija, 2019, digitalni format, barvni, 9', apOmarska | Varun Sasindran, Francija, 2018, digitalni format, 1.77, barvni, 19', apHipokritovi sinovi | Anton Mezulić, Hrvaška, 2019, digitalni format, barvni, 19', apZapornik družbe (Sociumis patimari/Prisoner of Society) | Rati Tsiteladze, Gruzija, 2018, digitalni format, 1.33, barvni, 16', apBetti | Zsuzsanna Ács, Madžarska, 2019, digitalni format, barvni, 4'56", ap

The Vibrant Village | Weronika Jurkiewicz, Poljska/Madžarska, 2019, digitalni format, barvni, 7', bdTekma oskrbnika trave | Jaka Prosenik, Caleb Murtagh, Christiaan Humbs-Steinbeck, Slovenija, 2019, digitalni format, barvni, 4', bdSigurno mrtvi | Ivan Grgur, Hrvaška, 2019, digitalni format, barvni, 11', apProgram bo predstavila festivalska selektorica Sasha Ih-natovich.

7. 3. sobota19.00Silvanovih 10Andrej Rubljov (Andrei Rublev) | Andrej Tarkovski, SZ, 1966, 35mm, 2.35, čb/barvni, 185', sp

Osem epizod izmišljenega življenja ruskega slikarja ikon iz 15. stoletja Andreja Rubljova, ki kot nekakšen Kristus opazuje trpljenje ljudi in razklane Rusije, ki jo oblegajo Tatari. Izjemna poustvaritev srednjeveškega življenja dra-matizira večni problem umetnika: naj se vključi v življenje okrog sebe ali naj ga le opazuje in s svojim ustvarjanjem komentira?

8. 3. nedelja17.00Kinotečna matineja (7+)Moje pasje življenje (Mitt liv som hund) | Lasse Halström, Švedska, 1985, 35mm, 1.66, barvni, 101', sp

Ingemar živi z bratom in bolno materjo. Morda mu ne gre preveč dobro, a vsekakor bolje kakor Lajki, psici, ki so jo Rusi poslali v vesolje ... Ingemarja čez poletje pošljejo k sorodnikom, kjer spozna različne nenavadne ljudi, ki ga kmalu sprejmejo medse. Pripetijo se mu stvari, ki ga za vedno spremenijo. Grenko-sladka komedija o odraščanju.

19.00Klasiki: Mednarodni dan ženaKresnica (Hotaru) | Naomi Kawase, Japonska, 2000, 35mm, 1.66, barvni, 164', sp

V mestecu Nara se srečata lončar Daiji in striptizeta Aya-ko. Strastno se zaljubita, a vsak ima svoje težave: Daijiju je pravkar umrl dedek, Ayako pa je nedavno razdrla dol-goletno razmerje in splavila, pa tudi sicer ji v življenju ni bilo prizaneseno. Naslov filma ima za režiserko simbolen pomen: v sodobnem urbanem svetu, razsvetljenem z ne-onskimi lučmi, je kresnicam, ki svetijo, da bi si s tem našle spolnega partnerja, težko.

9. 3. ponedeljekKinoteka je zaprta.

10. 3. torek18.00Večer SFALjubezni Blanke Kolak | Boris Jurjaševič, Slovenija (Jugoslavija), 1987, 35mm, 1.37, barvni, 118'

V povojnem času se Blanka poroči s Pavletom, upravnikom kmetijske zadruge. Ko spozna tetinega prijatelja Bomber-ga, slikarja in fotografa, se tudi sama navduši za fotografijo in se vpiše na fotografski tečaj. Ko se z možem pozneje pre-selita v mesto, postane Pavle žrtev političnih čistk. Zaprejo ga v kaznilnico na Golem otoku, Blanka pa se trudi sama krmariti skozi razburkano življenje, kakor najbolje zna. Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

20.30Popotnica Bazi slovenskih filmovJugoslovanska knjigarna | Mario Foerster, Slovenija (Kraljevina Jugoslavija), 1940, 35mm, 1.37, čb, 5'Prva slovenska zvočna reklama. Reklama za Jugoslovan-sko knjigarno, ki je bila v prostorih današnjega Doma na Ciril-Metodovem trgu 5 v Ljubljani.Ivan Cankar – filmski biografski esej | Boris Režek, Slovenija (Jugoslavija), 1949, 35mm, 1.37, čb, 13'Življenje in delo največjega slovenskega književnika Ivana Cankarja. Njegova književnost je hkrati odraz njegove mu-kotrpne življenjske poti.Kje je železna zavesa? | Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1961, 35mm, 1.37, čb, 12'Dokumentarni prikaz življenja in dobrih sosedskih odno-sov na meji med Italijo in Jugoslavijo. Nemoten razvoj tr-govine na mejnem prehodu med državama.Divjad | Karpo Godina, Jure Pervanje, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 35mm (posneto na 8mm), 1.37, čb, 6'Prefinjena igra skrivalnic ob divjih ritmih jazz glasbe, v kateri je nenehno gibajoča se kamera lovec, dekle, ki se potepa po ljubljanskih ulicah, pa je plen. Telematerija | Janez Marinšek, Koni Steinbacher, Slovenija (Jugoslavija), 1973, 35mm, 1.37, barvni, 9'32"Znanstvenikovi eksperimenti spodbudijo stvaritev pošas-ti, ki bo svojo uničevalno moč usmerila proti lastnemu stvarniku.ZMR | Neven Korda, Zemira Alajbegović, Dario Seraval, Slovenija (Jugoslavija), 1985, digitalni format, 1.37, barvni, 4'10"Netipičen videospot skupine Borghesia: statičen, mo-numentalen, melanholičen. (A)torzija | Stefan Arsenijević, Slovenija, 2002, 35mm, 1.66, barvni, 15'V času obleganja Sarajeva (1992–1995) je bila edina zve-za Sarajevčanov z zunanjim svetom tunel, ki so ga skrivaj skopali pod stezo sarajevskega letališča. Če bi tunel lahko govoril, bi povedal na tisoče žalostnih zgodb. To je le ena od mogočih …Laibach – Eurovision (Spectre) | Rátneek, Slovenija, 2015, digitalni format, barvni, 5'Glasbeni video za Laibachov Eurovision (Spectre) je bil po-snet v postindustrijskih Trbovljah, domačem mestu Laiba-

Program Slovenske kinoteke marec/april 2020

7 program Kinoteke, marec/april 2020

cha, v bližini Kuma. Del videa je nastal med ledeno katakliz-mo, ko je bila polovica Slovenije kar dva tedna odeta v led.Mašina spomina | Kristina Kokalj, Slovenija, 2018, DCP, 1.33, čb, 4'25'', bd

Utripajoč in hrupen zbor nejasnih podob, ki naj bi, če »ma-šina« deluje, sprožale refleksije in ustvarjale konsistentne gmote spominov.V sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS.

11. 3. sreda19.30Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Enotnost SPD-KPD (Einheit SPD-KPD) | Kurt Maetzig, NDR, 1946, DCP (posneto na 35mm), 1.33, čb, 20', svpPrvi dokumentarni film studia DEFA predstavi povojno politično ozračje na Vzhodu. Socialni demokrati in Ko-munistična partija med pripravami na konvencijo nove Socialistične unije v različnih mestih organizirajo shode in konvencije. Berlin med prenovo (Berlin im Aufbau) | Kurt Maetzig, NDR, 1946, DCP (posneto na 35mm), 1.37, čb, 23', ap, svp

Portret Berlina med letoma 1895 in 1945. Prizadeva-nja prebivalcev, da bi po koncu druge svetovne vojne spet obnovili mesto. Film je kompilacija posnetkov iz te-denskega obzornika studia DEFA in dodatnega arhivske-ga gradiva. Gradbišče X (Baustelle X) | Gerhard Klein, NDR, 1950, 35mm, 1.33, čb, 13', svpDokumentarec poziva k spoštovanju predpisov o zaščiti delavcev med odstranjevanjem ruševin in procesom re-konstrukcije. Gradbišče na berlinski ulici Wernerstraße ponuja prikaz pozitivnih učinkov teh zakonskih predpi-sov. Konec delovnika (Feierabend) | Karl Gass, NDR, 1964, 35mm, 1.37, čb, 39', svpRežiser brez olepševanja prikaže težak vsakdanjik de-lavcev za tekočim trakom v tovarni Schwedt. Njihovo prostaško vedenje in alkoholizem po koncu delovnega dne sta v odločnem nasprotju z uradnim pojmovanjem prostega časa.

12. 3. četrtek19.00KultivatorSnemaj! ([REC]) | Jaume Balagueró, Paco Plaza, Španija, 2007, 35mm, 1.85, barvni, 78', sp

Novinarka s snemalcem pripravlja reportažo o delu kra-jevnih gasilcev. Noč je mirna in gasilce pokliče le star-ka, ki je ujeta v lastnem domu. Na prizorišču sosedje poročajo o grozovitih krikih iz starkinega stanovanja, in ko gasilci vdrejo vanj, najdejo gospo napol nezavestno in obkroženo z mačkami. Nenadoma starka plane na enega od gasilcev in ga začne gristi. Izkaže se, da se po hiši širi nenavaden virus, ki v ljudeh budi krvoločnost. Gasilci, sosedje in TV -ekipa ostanejo ujeti v hiši, obmo-čju karantene.

21.00Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Poglejte to mesto (Schaut auf diese Stadt) | Karl Gass, NDR, 1962, 35mm, 1.37, čb, 85', svp

V hitrem montažnem ritmu prikazana dekadenca zahod-nega dela Berlina, kjer vladajo fašizem, terorizem in novi kolonializem, pred katerimi se mora vzhodni del mesta učinkovito zaščititi. Modernistična agitka vsebuje redke avtentične prizore z obeh strani železne zavese.

13. 3. petek19.00KlasikiPraznični dan (Jour de fête) | Jacques Tati, Francija, 1948, 35mm, 1.37, barvni, 84', sp

Zaspano francosko mestece se pripravlja na praznični dan. Neroden, a iznajdljiv poštar pomaga pri pripravah, njegovo pravo delo pa čaka. Po ogledu filma o učinkovi-tosti ameriških poštarjev v sejemskem kinu svojega po-štarja vaščani spodbodejo, naj se zgleduje pri ameriških kolegih. Odloči se postati najhitrejši poštar na svetu.

21.00Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Plavžarji (Ofenbauer) | Jürgen Böttcher, NDR, 1962, 35mm, 1.33, čb, 15', svp Poročilo o procesu premestitve plavža, zapletenem po-stopku, ki zahteva strašanski fizični in psihični napor de-lavcev in inženirjev. Martha | Jürgen Böttcher, NDR, 1978, 35mm, 1.33, čb/barvni, 49', svpMartha Bieder, rojena leta 1910 v Berlinu, je zadnja sor-tirala neobdelano kamenje v Rummelsburgu. Pol stoletja je delala za tekočim trakom kamnoloma. Po zabavi ob upokojitvi pripoveduje zgodbe o napornem delavniku v povojni Nemčiji. Kretničarji (Rangierer) | Jürgen Böttcher, NDR, 1984, 35mm, 1.37, čb, 22', svp

Vpogled v fizično zahtevno delo kretničarjev na ranžirni postaji, ki dan za dnem in v vseh vremenskih razmerah prestavljajo kompozicije na največjem terminalu za tovor-ne vlake v Vzhodni Nemčiji.

14. 3. sobota20.30Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Zakaj posneti film o teh ljudeh? (Wozu denn über diese Leute einen Film?) | Thomas Heise, NDR, 1980, DigiBeta (posneto na 16mm), 1.33, čb, 33', ap, svp

Mati in sinovi se ob kavi in prigrizkih zaman poskušajo spomniti, kdaj so se prvič zapletli s policijo. Heisejev kont-roverzen in prepovedan film je prikazoval mladino, vplete-no v manjše prestopke.Kričati enkrat na teden (Einmal in der Woche schrein) | Günter Jordan, NDR, 1982, 35mm, 1.37, barvni, 17', svpPoročilo o divjih in upornih najstnikih iz berlinskega »divje-ga vzhoda« so kritizirali in prepovedali še pred prvo javno projekcijo.Prva ljubezen (Erste Liebe) | Konrad Weiss, NDR, 1984, 35mm, 1.37, barvni, 62', svp Režiser Weiss je leto dni spremljal skupino osmošolcev in jih spraševal o prvih romantičnih izkušnjah, pa tudi o odnosih s starši in učitelji.

15. 3. nedelja17.00Kinotečna matineja/Animateka (7+)Deček in svet (O Menino e o Mundo) | Alê Abreu, Brazilija, 2013, DCP, 1.85, barvni, 80', bd

Igriv in brezskrben deček odrašča na idiličnem brazilskem podeželju, kjer se je čas ustavil. Pravo nasprotje je mes-to, kaotična metropola, v katero se mora s trebuhom za kruhom odpraviti dečkov oče, za njim pa tudi deček sam. Življenje v nemirnem mestu teče povsem drugače kakor v belem, podeželskem svetu. Projekcija je del projekta Multi-kul-praktik. V sodelovanju s knjižnico Prežihov Voranc.

19.00Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Po zimi pride pomlad (Winter adé) | Helke Misselwitz, NDR, 1988, 35mm, 1.33, čb, 116', svp

Režiserka z vlakom potuje po Nemški demokratični re-publiki v zadnjem letu njenega obstoja. Vzhodne Nemke skozi kalejdoskop spominov, hrepenenja, obžalovanja in razočaranja izrišejo slikovit portret življenja v domovini tik pred njenim propadom.

16. 3. ponedeljek20.30Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Leipzig jeseni (Leipzig im Herbst) | Andreas Voigt, Gerd Kroske, NDR, 1989, 35mm, 1.37, čb, 54', svpPrvi in do danes najizčrpnejši dokument o leipziških demonstracijah jeseni 1989, ki so privedle do padca zidu. Pristna, neposredna podoba razpoloženja med prebivalci. Bife Spezial (Imbiß Spezial) | Thomas Heise, NDR, 1990, 35mm, 1.33, čb/barvni, 27', svp

Oktober 1989, začetek konca Nemške demokratične republike, kot so ga videli zaposleni v Bifeju Spezial na postaji berlinske podzemne železnice.Zadnja runda (Kehraus) | Gerd Kroske, NDR, 1990, DCP (posneto na 35mm), 1.66, čb, 30', ap, svpLepizig ob družbenih spremembah; hrušč ob padcu zidu je hitro zamenjal hrup ob predvolilni kampanji spomladi 1990.

17. 3. torek12.00Teden možganovPerzepolis (Persepolis) | Marjane Satrapi, Vincent Parronaud, Francija, 2007, 35mm, 1.85, čb/barvni, 95', sp

Teheran 1978. Osemletna Marjane sanja o tem, da bo kot bodoča prerokinja rešila svet. Odrašča z naprednimi starši in ljubečo babico, v družbi katerih pozorno spremlja padec šahovega brutalnega režima. Po ustanovitvi nove Islam-ske republike si mora Marjane zakrivati obraz, njene sanje o revoluciji pa se še okrepijo. V vojni proti Iraku na mesto padajo bombe, represija je vsak dan hujša. Marjane je vse bolj uporniška, zato jo starši pošljejo v Avstrijo, kjer pri šti-rinajstih spozna povsem drugačno »revolucijo«: svobodo in ljubezen, a tudi grenak okus življenja v tuji državi. Projekciji sledi pogovor, ki ga bosta moderirali Tina Giber in Jaša Černe.

17.00Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Črna skrinja (Der schwarze Kasten) | Tamara Trampe, Johann Feindt, NDR/Nemčija, 1992, DCP (posneto na 16mm), 1.37, barvni, 94', ap, svp

Jochen Girke je bil agent Stasija, zloglasne varnostno-ob-veščevalne službe v Nemški demokratični republiki. Leta 1990 je spregovoril o delu profesorja operativne psiholo-gije, razkrival svoje motive ter upravičeval vlogo učitelja metod zasliševanja in ovajanja.

19.00KlasikiTorinski konj (A torinói ló) | Béla Tarr, Madžarska/Francija/Nemčija/Švica/ZDA, 2011, 35mm, 1.66, čb, 155', spTorino, 3. januarja 1889. Friedrich Nietzsche stopi iz hiše, nedaleč proč ima kočijaž težave s trmastim konjem. Voz-nik izgubi potrpljenje in začne konja neusmiljeno bičati.

Nietzsche se približa, ihteč ovije roke okoli konjevega vra-tu in napravi konec okrutnemu prizoru. Najemodajalec ga odpelje domov, kjer dva dni negibno in molče leži, dokler ne zamrmra svojih slavnih zadnjih besed. Naslednjih de-set let preživi v tišini, pogreznjen v norost. Kaj se je zgodilo s konjem, izvemo v filmu Torinski konj.Projekcija se bo odvila v prisotnosti in z uvodom Yann- Eryl Mera, asistenta režiserja Béla Tarra. V sodelovanju z Balassijevim inštitutom – Kulturnim centrom Veleposlani-štva Madžarske v Ljubljani.

18. 3. sreda12.00Teden možganovLjubezen v Barceloni (Vicky, Cristina, Barcelona) | Woody Allen, Španija/ZDA, 2008, 35mm, 1.85, barvni, 96', sp

Vicky in Cristina sta Američanki, ki poletje preživljata v Barceloni. Vicky je v resni zvezi z dokaj dolgočasnim Dougom, Cristina pa je precej svobodomiselno dekle, pripravljena na raznovrstne dogodivščine. Dekleti spoz-nata karizmatičnega umetnika in njegovo lepo, a malce neuravnovešeno bivšo ženo. Serija romantičnih zapletov vodi like v precej kaotično stanje.Projekciji sledi pogovor, ki ga bo moderirala dr. Milica Antić Gaber.

17.00Festival dokumentarnega filma: Vzhodnonemški dokumentarec 1946–1991 Zadnje leto Titanika (Letztes Jahr Titanic) | Andreas Vo-igt, NDR/Nemčija, 1989–1991, 35mm, 1.37, čb/barvni, 101', svp

Režiserjevi sogovorniki različnih starosti in socialnih struk-tur pripovedujejo o svojih pogledih in izkušnjah ob padcu berlinskega zidu. Film je bil posnet med decembrom 1989 in decembrom 1990, v prelomnem času, polnem družbe-nih sprememb in negotovosti.

19. 3. četrtek17.00Dijaški abonma/Za izvenSedmina | Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1969, DCP (posneto na 35mm), 1.37, barvni, 91'

Ljubljana, pomlad 1941. Srednješolca Niko in Marija sta tik pred maturo, ko vojna vihra zajame tudi Slovenijo in neusmiljeno prekine brezskrbne gimnazijske dni. Eden ključnih filmov Matjaža Klopčiča, posnet po istoimenskem romanu Bena Zupančiča.

19.00Silvanovih 10Atalanta ali trabakula, ki plove mimo (L'Atalante, ou le chaland qui passe) | Jean Vigo, Francija, 1934, 35mm, 1.37, čb, 89', svpMornar Jean se poroči z Juliette, mladim podeželskim de-kletom. Takoj po poroki se vkrcata na trabakulo, ki počasi pluje po Seni in kanalih francoskega severa. Toda mlada žena se nikakor ne more sprijazniti z enoličnostjo »vaga-bundskega« življenja ter vseskozi sanja o Parizu. Nekega dne jo zapeljejo luči tega velemesta ter zapusti trabakulo in Jeana. Zadnja mojstrovina prezgodaj umrlega Vigoja.

21.009. Festival frankofonskega filmaDražba (Le démantèlement) | Sébastien Pilote, Kanada, 2013, DCP, 2.35, barvni, 111', ap, svpGaby je živinorejec, ki na družinski kmetiji vzgaja prelepe jagenjčke. Njegovi hčeri, ki sta odraščali kot kraljični, živi-ta daleč v velikem mestu. Ko starejša hči prosi za denar,

8 program Kinoteke, marec/april 2020

da ne bi izgubila doma, se Gaby odloči prodati ljubo kmeti-jo: hišo, orodje, jagenjčke in zemljo. Osupljiv film o načinu življenja, ki nam izginja pred očmi.V sodelovanju z Veleposlaništvom Kanade v Budimpešti.

20. 3. petek12.00Teden možganovVečno sonce brezmadežnega uma (Eternal Sunshine of the Spotless Mind) | Michel Gondry, ZDA, 2004, 35mm, 1.85, barvni, 108', sp

Joel nekega dne zgrožen ugotovi, da si je dala Clementine, njegovo nekdanje dekle, izbrisati spomine na njuno vihar-no razmerje. Iz frustracije, ker se ga ženska, ki jo še vedno ljubi, sploh ne spomni več, obišče očeta eksperimental-nega psihiatričnega procesa, dr. Howarda Mierzwaika, in zahteva, naj tudi njemu izbriše spomine na Clementine.Projekciji sledi pogovor, ki ga bo moderirala Tara Mašič Vlaškalić.

17.009. Festival frankofonskega filmaMax in prijatelji (Max & Co) | Samuel Guillaume, Frédéric Guillaume, Švica/Francija/VB/Belgija, 2007, 35mm, 1.85, barvni, 76', ap, svp

Petnajstletni Max se odpravi iskat svojega očeta, zname-nitega trubadurja Johnnyja Bigouda, ki je tik pred njego-vim rojstvom izginil. Max spozna zabaviščnika Sama, ki mu predstavi radosti čudovitega glasbenega festivala. Glasbeni virtuoz Max naredi močan vtis na iznajdljivo Fe-licie, ki prepriča vodstvo, da Maxa vzame v službo. Max in prijatelji je očarljiva, nenavadna in pravljična pusto-lovščina, posneta v radikalno samosvojih tehnikah stop lutkovne animacije.V sodelovanju z Veleposlaništvom Švice v Sloveniji.

19.00KlasikiModerni časi (Modern Times) | Charles Chaplin, ZDA, 1936, 35mm, 1.37, čb, 87', svp

Mali potepuh je ukleščen v poblaznel, vse bolj industria-liziran moderni svet, ki ga osmišlja samo še ljubezen do mlade brezdomke. Zadnji nastop lika malega potepuha na velikem platnu, ki je Chaplina popeljal do svetovne slave in ki še dandanes velja za najbolj univerzalno prepoznav-no fiktivno podobo človeka v zgodovini umetnosti.

21. 3. sobota15.009. Festival frankofonskega filma: Maraton afriškega filmaVrnitev avanturista (Le Retour d'un aventurier) | Moustapha Alassane, Francija/Niger, 1966, DCP (posneto na 35mm), barvni, 34', svpEden režiserjevih najznamenitejših filmov je parodija in poklon ameriškemu vesternu. V njem skupina razbojnikov opustoši vas v Nigru.Srečno pot, Sim (Bon voyage, Sim) | Moustapha Alassane, Niger, 1966, 35mm, čb, 7', svp

Kralj krastač se poda na pompozno turnejo po sosednjih državah, a ko se zmagoslavno vrne domov, na svojem prestolu najde vsiljivca.Kokoa | Moustapha Alassane, Niger, 1985, 35mm, barvni, 14', svpAlassane z animacijo lutk preobrazi nigerijski tradicionalni šport lutte (rokoborbo) v satirično zmešnjavo.V sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji in Francoskim inštitutom v Parizu.

17.009. Festival frankofonskega filma: Maraton afriškega filmaPles v prahu (Bal poussière) | Henri Duparc, Slonokoščena obala, 1988, 35mm, barvni, 91', svpPolbog je premožen kmet s petimi ženami in vodja vasi. Ko hoče dobiti še šesto ženo, mlado Binto, se prvih pet žena močno razburi. A samozavestna Binta se upre tako soprogu kot tudi njegovim ženam, in zgodba se zabavno zaplete.V sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji in Francoskim inštitutom v Parizu.

19.009. Festival frankofonskega filma: Maraton afriškega filmaDelo (Baara/Le Travail) | Souleymane Cissé, Mali, 1978, 16mm (posneto na 35mm), barvni, 93', fp, svp

Deček z malijskega podeželja, ki dela kot barra (nosač prtljage) v Bamaku, se nekega dne spoprijatelji z mladim inženirjem, ki mu pomaga pri težavah s policijo in mu pris-krbi službo v tovarni. Inženir, ki študira v Evropi, poskuša v tovarni razširiti svoje napredne ideje. Začne voditi sin-dikat, ki je pod nadzorom lastnika tovarne, in se zaplete v spor z vodstvom tovarne. Politična drama o vprašanjih etike in skrbi za lastne interese.V sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji in Fran-coskim inštitutom v Parizu.

21.009. Festival frankofonskega filma: Maraton afriškega filmaUsoda (Al-massir/Le Destin) | Youssef Chahine, Egipt/Francija, 1997, 35mm, 1.85, barvni, 135', sp

V 12. stoletju je znameniti filozof Averroes (1126–1198) v Cordobi ustanovil šolo mišljenja, ki velja za pravi zametek evropske renesanse. Film sledi Averroesovemu poznemu obdobju, ko so se razplamteli poskusi inkvizicije, s kateri-mi so hoteli zatreti svobodomiselnega starca in njegove somišljenike. Duhovno in družbeno zmedo izkoristijo mu-slimanski fundamentalisti, ki želijo prevzeti oblast. Aver-roesovi učenci sledijo skupnemu cilju, da filozofovo delo obranijo pred uničenjem.V sodelovanju z Veleposlaništvom Arabske republike Egipt v Sloveniji.

22. 3. nedelja17.00Kinotečna matineja/Pripovedovalski festival (7+)Potovanje v Melonijo (Resan till Melonia) | Per Åhlin, Švedska/Norveška, 1989, 35mm, 1.66, barvni, 104', sp

Na prelepem rajskem otoku Melonija mirno živijo čarodej Prospero, njegova hči Miranda, albatros Ariel, prijeten vrtnar z zelenjavnim obrazom Caliban in pesnik s pasjim smrčkom William. Nedaleč stran leži temačen otok Pluto-nija. Tam vladata pohlepna bogataša Slug in Slagg. Pluto-nija, ki je bil nekoč kakor Melonija zelen in cvetoč otok, je zdaj pekel na zemlji. Tamkajšnji otroci morajo v suženjskih razmerah izdelovati orožje, otok pa je vse bolj opustošen in neprimeren za življenje. Hudobca Slug in Slagg se zato začneta ozirati po Meloniji.

20.00Pripovedovalski festival: Mariam se poročiO tem, kako tuareške poročne običaje doživlja nevesta, ob videomaterialu pripoveduje antropologinja Sarah Lu-naček, ki jo raziskovalne poti že več kot dve desetletji vodijo v Niger.V sodelovanju z Zavodom Homo Narrans. Cena vstopnice izjemoma 5 EUR.

23. 3. ponedeljekKinoteka je zaprta.

24. 3. torek18.00Večer SFA: Pomladne impresijePomlad v gorskem lovišču | Boris Režek, Slovenija (Jugoslavija), 1951, 35mm, čb, 13'Lepote slovenskih planin in gozdov, prikazane skozi lov na jerebice. Turnir pri Šumiku | Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 35mm, barvni, 11'Košute, ki jih privablja rik, se zbirajo okoli svojega vodnika. Osamljeni jelen prisili vodnika v bitko za čredo. Košute mir-no opazujejo dvoboj in se po koncu odločijo za zmagovalca. Brezje | Milan Ljubić, Slovenija (Jugoslavija), 1969, 35mm, čb, 11'Sodobno avtomobilsko romanje na Brezje, najbolj znano romarsko mesto v Sloveniji, in to v letu, ko je človek prvič stopil na luno. Romanca o solzi | Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1961, 35mm, barvni, 18'

Deklica in fantek se srečata sredi karnevalskega direnda-ja. Skupaj se veselita in na svoj način doživljata karneval, vse dokler ju množica ne loči. Njuno ponovno srečanje ni mogoče, saj sta oba nosila masko. Stopnice ljubezni | Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1971, 35mm, čb, 14'Kot vsak majhen narod so Slovenci ponosni na to, kar so. Seveda tudi oni ljubijo. Prikaz, kako je s to stvarjo v njihovi deželi pod Alpami.Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

20.00Večer DSR: Režiserji in igralci v dialoguBrez strahospoštovanja, prosim!Kaj bi igralci radi vprašali režiserje, pa si včasih ne upa-jo? Kaj režiserji pričakujejo od igralcev, pa včasih ne pove-jo naravnost? Kako lahko režiserji in igralci bolje komuni-ciramo, sodelujemo in razumemo drug drugega? Režiser-ka Urša Menart in igralka Nika Rozman bosta naravnost povedali vse, kar v procesu nastajanja filma pogosto os-tane neizrečeno.Večer soorganizirata društvi DSR in DSI. Brezplačen vstop.

25. 3. sreda19.00Knjiga in filmGospodov glas (Az Úr hangja) | György Palfi, Madžarska/Švedska/Kanada/ZDA/Francija, 2018, DCP, 1.85, barvni, 108', ap, svp

Peter, moški v poznih tridesetih, nekega dne med gleda-njem dokumentarnega filma o skrivnostni nesreči v ZDA na televizijskem zaslonu prepozna svojega očeta, znanstveni-ka, ki je pobegnil iz komunistične Madžarske. Peter odpo-tuje v ZDA, kjer se po dolgem času znova snide z očetom. Kmalu spozna, da bodo očetova znanstvena odkritja iz časa pred njegovim izginotjem za vedno vtkana v njuno življenje. Po projekciji se bosta o knjigi in filmu pogovarjali Tatjana Jamnik in Petra Meterc. V sodelovanju s Kulturno-umetni-škim društvom Police Dubove, Balassijevim inštitutom – Kulturnim centrom Veleposlaništva Madžarske in Velepo-slaništvom republike Poljske v Ljubljani.

26. 3. četrtek20.00In memoriam: Terry JonesHrabri viking Erik (Erik the Viking) | Terry Jones, VB/Švedska, 1989, 35mm, 1.85, barvni, 103', sp

Mladi viking Erik ugotovi, da ni iz pravega testa za vikinško življenje pobijanja in pustošenja, saj ga silno peče vest za-radi smrti nedolžne ženske. Pogumni Erik in njegovi možje se odpravijo čez morje iskat božje kraljestvo Asgard, kjer želijo bogove prositi, da zaključijo temno ero Ragnaroka, v kateri je volk požrl sonce. Ognjevito zabavna »pythonska« epska satira na račun junaštva in junakov zgodovine, ki jo pišejo zmagovalci.

27. 3. petek19.00D-day: dan za dokumentarec: Ob 75. obletnici zmage nad fašizmom

Neukročena Španija (Unbändiges Spanien) | Jeanne in Kurt Stern, NDR, 1962, 35mm, 1.33, čb, 87', svpvsebuje film: Španska zemlja (The Spanish Earth) | Joris Ivens, Ernest Hemingway, ZDA, 1937, 35mm, 1.33, čb, 52', svpVzhodna Nemčija je leta 1962 ustvarila celovečerni TV -dokumentarec o zgodovini takrat še pod Francovim jarmom trpeče Španije, pri čemer dve tretjini filma tvori izvirna in integralna verzija ene največjih dokumentarnih klasik vseh časov, Španske zemlje Jorisa Ivensa, še dan-danes aktualnega in angažiranega apela k uporu zoper fašizem na pohodu.

21.00(Sko)mineFilm presenečenja po izboru Arneta PraznikaPričujoča rubrika se je materializirala iz posebnih skomin, iz želje, da bi spet sedeli v prvi vrsti temne kinodvorane in gle-dali klasike iz zlatih časov VHS-a ter skupaj preverili, ali niso nemara ostale v kolektivnem spominu zgolj zaradi nekritič-ne nostalgije. Gre za filme kultnega, a pogosto dvomljivega slovesa, in da bodo (sko)mine, pričakovanje in posledično presenečenje še večji, smo se odločili, da vam naslova predvajanega filma ne razkrijemo do trenutka, ko se v dvo-rani ugasnejo luči in filmski trak steče skozi projektor.Za ceno ene vstopnice film gledata dva.

28. 3. sobota19.00Festival TRESK #11Izbor glasbenih videospotov z lokalne scene.Projekciji sledi okrogla miza. Program bo objavljen pozne-je na www.kinoteka.si.

21.00KultivatorPink Floyd – zid (Pink Floyd – The Wall) | Alan Parker, VB, 1982, 35mm, 2.35, barvni, 95', shp

Zgodba o rock glasbeniku Pinku, ki ga je življenje v glas-beni industriji povsem izčrpalo in lahko nastopa le še s pomočjo drog. Film se začne v Pinkovi mladosti, ko ga je zlomila materina ljubezen; nekaj let pozneje se loti pisanja pesmi, a ga šolski sistem zaradi tega kaznuje. Počasi, a zanesljivo začne Pink okoli sebe graditi varo-valni zid. Kultna glasbena igrano-animirana epopeja osemdesetih, navdahnjena z dvojnim albumom skupine Pink Floyd The Wall iz leta 1979 in posneta po scenariju Rogerja Watersa.

29. 3. nedelja17.00Kinotečna matineja/Animateka (6+)Hiša pravljic (Kérity, la maison des contes) | Dominique Monféry, Francija/Italija, 2009, 35mm, 1.85, barvni, 76', svp

Poletne počitnice so tu! Sedemletni Natan, sestra An-gelika in njuna starša se odpravijo v počitniško hišo ob morju, kjer je nekoč živela njihova teta Elenora. Pešče-na plaža je priložnost za spuščanje zmaja, postavljanje gradov, kopanje rovov in igro z rakci. V Hiši pravljic oživi vrsta pravljičnih junakov, tudi Rdeča kapica in volk, Pe-pelka, Aladin, Kralj Artur, Ostržek ... Film z ekspresivno likovno zasnovo, čustveno in učinkovito glasbo ter pre-pričljivo zgodbo o pomenu literarnih temeljev za odraš-čajoče otroke.

19.00Silvanovih 10Pravilo igre (La règle du jeu) | Jean Renoir, Francija, 1939, 35mm, 1.37, čb, 110', svp

Junaški vojni pilot je zaljubljen v ženo premožnega aristo-krata. Ta v svojem podeželskem dvorcu priredi lovsko zabavo, ki se je poleg njega in žene udeležijo še njegova ljubica, zaljubljeni pilot in pilotov prijatelj. Napeta, tragiko-mična, a zato nič manj poetična in svojčas hudo kontro-verzna kritika dekadentne evropske buržoazije na pragu druge svetovne vojne in lastnega razkroja.

30. 3. ponedeljekKinoteka je zaprta.

9 program Kinoteke, marec/april 2020

31. 3. torek18.00Večer SFA: Desetletnica filmaPiran – Pirano | Goran Vojnović, Slovenija/Hrvaška, 2010, 35mm, 1.85, barvni, 100'

Film o prepletu treh nenavadnih življenjskih usod. Italijan Antonio, Bosanec Veljko in Slovenka Anica so v vojno zašli kot otroci in so bili vsi, vsak na svoj način, njene žrtve. Pol stoletja kasneje njihova kratka skupna pot v zadnjih dneh vojne, polna strahu, obupa, ljubezni in mnogih drugih ne-doumljivih čustev, spet oživi.Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

20.00Študentski abonma/Za izvenShine a Light | Martin Scorsese, ZDA/VB, 2008, 35mm, 1.85, barvni/čb, 122', sp

Leta 2006 je Scorsese v slovitem newyorškem Beacon Theatru zbral ekipo legendarnih direktorjev fotografije (Robert Richardson, John Toll, Andrew Lesnie, Stuart Dryburgh, Robert Elswit, Emmanuel Lubezki, Ellen Kuras), da bi surovo energijo »največjega rokenrol benda na sve-tu« pokazali v novi luči.

1. 4. sreda20.00Kino Ekran/In memoriam: Kirk DouglasSteze slave (Paths of Glory) | Stanley Kubrick, ZDA, 1957, 35mm, 1.66, čb, 87', sp

Skupina francoskih vojakov pod vodstvom polkovnika Daxa (Kirk Douglas) se v prvi svetovni vojni upre nesmiselnim, sa-momorilskim ukazom generalov iz zaledja in odvrže orožje. Na vojnem sodišču, kjer so obtoženi veleizdaje in strahopet-nosti, jih nato brani polkovnik Dax. Eden najučinkovitejših in najznamenitejših protivojnih filmov vseh časov (ob svojem nastanku tudi kontroverzen), posnet po resničnih dogodkih.Film bo uvedel Peter Žargi. V sodelovanju z revijo Ekran.

2. 4. četrtek19.00Fokus: Roy Andersson/Kratki!Trygg-Hansa Bröllopet | Roy Andersson, Švedska, 1982, DCP (posneto na 35mm), barvni, 45", bdSAP Varför ska vi bry oss om varandra? | Roy Andersson, Švedska, 1985, DCP (posneto na 35mm), barvni, 1'30", bdLotto Familjen | Roy Andersson, Švedska, 1985, DCP (posneto na 35mm), barvni, 45", apHSB Spjälsängen | Roy Andersson, Švedska, 1985, DCP (posneto na 35mm), barvni, 30", ap

Preppens Paret | Roy Andersson, Švedska, 1987, DCP (posneto na 35mm), barvni, 50", apIzbor petih izmed več kakor 300 reklam, ki jih je ustvaril Roy Andersson. Avtor je napisal esej o tem fenomenu in o svoji družbeni vlogi v devetdesetih letih prejšnjega sto-letja, ki ga je zaključil z izjavo o moralnem položaju rekla-marja: »V družbi, v kateri lahko kupimo vrednote, ni mora-le. V amoralni družbi vlada nihilizem. Ni druge vrednote, kakor je takojšnje zadoščenje, ni občutka za odgovornost, ni prihodnosti. Ljudje svoje glave prodajajo najboljšemu ponudniku. Ni potrebe po zgledih. Popolno plenjenje se že dogaja. Ljudje so obupali. Ustvarjalec reklam s svojim ob-čutkom za moralna načela ne more storiti drugega kakor ustvarjati reklame, ki odsevajo njegove lastne vrednote.«Sobota, 5. oktober (Lördagen den 5-10) | Roy Andersson, Švedska, 1969, DCP (posneto na 35mm), čb, 48', apAnderssonovo diplomsko delo prikazuje dan v življenju Bernta, ki še vedno živi z mamo, ko se odpravi po zaročen-ko Marianne na delo.

Prelep je svet (Härlig är jorden) | Roy Andersson, Švedska, 1991, DCP (posneto na 35mm), barvni, 15', apPovsem vsakdanji moški nam pripoveduje o svojem delu nepremičninskega agenta, svojem mrtvem očetu, svojem navadnem domu.Nekaj se je zgodilo (Någonting har hänt) | Roy Andersson, Švedska, 1987, DCP (posneto na 35mm), barvni, 24', apAnderssonova različica informativnega filma o spolnosti in aidsu, ki ga je naročil Švedski odbor za zdravje in blaginjo. Odbor je film zaradi temačnosti in kontroverznosti zavrnil in javno so ga prikazali šele leta 1993.

21.00Fokus: Roy AnderssonPo kolo (Hämta en cykel) | Roy Andersson, Švedska, 1968, DCP (posneto na 16mm), barvni, 18', ap, svpGanljiv prikaz jutranjih aktivnosti mladega plahega ljube-zenskega para. Minimalistična študija bujenja na napačni strani postelje prikaže ljubimca, ki se pripravljata na nov dan.Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria) | Roy Andersson, Švedska, 1970, 35mm, 1.66, barvni, 115', svp

Oster in preprost portret mladostništva se osredotoči na nedolžno ljubezen, ki jo na vrhuncu poletja doživljata naj-stnika. Pär in Annika prihajata iz različnih socialnih okolij, a si kljub razlikam ustvarita svoj svet. Z besedami pogosto ne zmoreta izraziti čustev, zato razvijeta lastno govorico. Opazujemo, kako njuna ljubezen raste, medtem ko se nju-ni starši in drugi odrasli pogrezajo v rutinske odnose in delovno življenje. Celovečerni prvenec Roya Anderssona je oda ljubezni, ki se lahko v marsičem kosa z zgodnjimi deli Ingmarja Bergmana.

3. 4. petek19.00Fokus: Roy AnderssonObisk pri sinu (Besöka sin son) | Roy Andersson, Švedska, 1967, DCP (posneto na 16mm), čb, 9', svpOče in mati prvič obiščeta sina in njegovo dekle. Oče ne-nehno kritizira, kako mlada živita ...Giliap | Roy Andersson, Švedska, 1975, 35mm, 1.66, barvni, 137', svp

Gustav Svensson je zaposlen v hotelu Busarewski kot pomivalec posode in sanja o ustanovitvi organizacije, kakršno pozna iz filmov o mafiji. V hotelu se zaposli nov na-takar, ki ga Gustav vidi kot partnerja pri svojih kriminalnih načrtih in mu po gangsterskem liku nadene vzdevek Gili-ap. Anna je čedna hotelska natakarica in Gustav je vanjo zaljubljen, a ji tega ne pokaže, saj se čuti manjvrednega; vse, kar se mu zdi, da lahko ponudi lepotici, sta moč in de-nar. Giliap je nadrealistična gangsterska balada, s katero Andersson predstavi svojo družbeno kritiko in napove ton prihodnjih del.

4. 4. sobota19.00Fokus: Roy AnderssonPesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen) | Roy Andersson, Švedska/Francija, 2000, 35mm, 1.66, barvni, 98', sp

Nekega večera ob koncu tisočletja se nad mestece nekje na severni polobli spusti vzdušje apokalipse. Posli čez noč propadejo. Čarovniku spodleti pri preprostem triku in člo-veka dejansko prežaga na pol. Dogajajo se bizarni verski rituali. Mesto se znajde v krempljih socialnega kaosa in prometnih zamaškov.Filmski dvojček: ogled dveh filmov za ceno ene vstopnice.

21.00Fokus: Roy AnderssonTi, ki živiš (Du levande) | Roy Andersson, Švedska/Nemčija/Francija/Danska/Norveška/Japonska, 2007, 35mm, 1.66, barvni, 96', spTi, ki živiš sledi nizu na videz nepovezanih dogodkov in vpelje številne like iz zelo različnih okolij. Film se požvižga na vsa pravila dramaturgije in pripovedi, a pove zgodbo o človeškem obstoju, obnašanju, sanjah in skrbeh, o človeš-ki sreči ter nepotešljivi želji po priznanju in ljubezni. Serija ohlapno povezanih vinjet, v katerih režiser z zvrhano mero

črnega humorja (in humanizma) znova spregovori o temelj-nih človeških stvareh, kot so osamljenost, veselje, žalost, želja po ljubezni in razumevanju.Filmski dvojček: ogled dveh filmov za ceno ene vstopnice.

5. 4. nedelja17.00Kinotečna matineja (7+)Looney Tunes: Ponovno v akciji (Looney Tunes: Back in Action) | Joe Dante, ZDA/Nemčija, 2003, 35mm, 2.35, barvni, 90', sp

» ... lunatični, frenetični, anarhični non-stop pregon v svetu, v katerem so naravni zakoni le pretveza za gag in parodijo. V sloviti risanki Vesela opera, ki jo je reži-ral legendarni Chuck Jones, sta Bugs in Elmer padla v Wagnerjevo opero – tu mimogrede padeta v Louvre, kjer potem recenzirata in revidirata vse slikarske sloge, kar je tako, kot bi Dalija, Muncha in Toulouse-Lautreca predelal Andy Warhol. Vsi ti luniji so pop artisti, ki sodijo med klasike. Zgodba – tokrat špijonska, tako da vklju-čuje tudi 'Jamesa Bonda' – jih le ovira. Vsak izmed njih ima itak več osebnosti kot vsi lanski oskarjevci skupaj.« Marcel Štefančič, jr.

19.00Fokus: Roy AnderssonGolob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron) | Roy Andersson, Švedska/ Norveška/Francija/Nemčija, 2014, DCP, 1.66, barvni, 100', sp

Sam in Jonathan, potujoča trgovca s šaljivimi pripomoč-ki, nas kot nekakšna sodobna Don Kihot in Sančo Pansa odpeljeta na kalejdoskopsko popotovanje skozi človeško usodo – na odisejado, ki nam pokaže lepoto nekaterih trenutkov in banalnost drugih, humor in tragedijo, ki ju nosimo v sebi, veličino življenja, pa tudi človeško krhkost. Sklepni del trilogije »o tem, kako je biti človek«, je švedske-mu mojstru tragikomedije, nadrealizma in absurda prine-sel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu.

21.00D-day: dan za dokumentarecAccordion Tribe | Stefan Schwietert, Švica/Avstrija, 2004, 35mm, 1.66, barvni, 87' (25fps), sp

Glasbeni dokumentarec švicarskega avtorja Stefana Schwieterta spremlja legendaren mednarodni harmo-nikarski kvintet Accordion Tribe (Guy Klucevsek, Maria Kalaniemi, Lars Hollmer, Otto Lechner, Bratko Bibič) na turneji po Evropi. Pet karizmatičnih harmonikarjev, sklada-teljev in virtuozov z vseh koncev sveta s petimi različnimi kulturnimi in glasbenimi jeziki ruši stereotipe, povezane s harmoniko, in umesti dediščino tega fascinantnega in-štrumenta v kreativni milje sodobne glasbe.Projekcijo bosta z živo harmonikarsko igro uvedla nek-danja pripadnika plemena, Bratko Bibič in Otto Lechner, ki bosta skupaj s Paulom Schuberthom naznanila tudi koncert Hommage à cliché, s katerim bodo imenovani v družbi z večjo ekipo glasbenikov in glasbenic obeležili izid Bibičevega novega dvojnega istoimenskega albuma v Cankarjevem domu dva večera kasneje (7. 4. 2020).

6. 4. ponedeljekKinoteka je zaprta.

7. 4. torek18.00Večer SFA: Tridesetletnica filmaJečarji | Marjan Ciglič, Slovenija (Jugoslavija), 1990, 35mm, 1.85, barvni, 88'

V neznanem mestu v prihodnosti na nepojasnjen način izginjajo mladi moški. Skrivnostna loža starcev se kot oblast v senci ohranja in obnavlja z vampirskim siste-mom. Ko jim zmanjkuje energije, jo jemljejo pri mladih moških, ki jih hranijo v posebnih laboratorijih za preta-pljanje energije. Policija je ugrabiteljem na sledi, vendar tem uspe zajeti poizvedovalca Pavla. Ječarka Kristina se vanj zaljubi in končno zruši ta grozljivi energetski vampirizem.Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

21.00Obrazi analognega/Kvantizacija rdeče: Prikaz filmskega in video opusa Mihe Vipotnika iz let 1974–2018 Program IVLenora (iz oddaje Večer z Matejo Koležnik in njenimi prijatelji) | Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1983, digitalni format (posneto na U-matic), 4:3, barvni, 4'50"Ljudska pesem o dekletu in njenem mrtvem ljubimcu v izvedbi Mateje Koležnik in Janija Kovačiča. Dialog dveh pevcev spremlja sublimno prehajanje enega obraza v drugega. Z nenehnim obračanjem pozitivov in negativov slik se obraza umestita v prostore, ki posredno spremlja-jo besedilo pesmi. Dinamičnost slike kaže neobremenjen pristop do problema portreta, saj se le-ta v nekaterih tre-nutkih skorajda »zlije« z barvitostjo krajine. Zaradi popolne redukcije na minimalistične oblike pa postane abstraktno dinamičen tudi okoliški prostor.Na lepem prijazni: Faeton (oddaja Jugo rock) | Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1981, digitalni format (posneto na 2" odprti trak), 4:3, barvni, 5'Insert iz dokumentarnega posnetka koncerta skupine Na lepem prijazni v Domu tehniških šol v Ljubljani, januarja 1981. Pri komadu Faeton, ki je leto prej izšel kot singel plošča pri RTV Ljubljana, so vidni posegi v sliko, narejeni s sočasno režijo in montažo v kameri. Pankrti: Rdeči album (oddaja Pop godba) | Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1984, digitalni format (posneto na VHS, 2" odprti trak), 4:3, barvni, 25'51"Video delo je posnetek predstavitve albuma Rdeči album punk skupine Pankrti v televizijski oddaji Pop godba. Po vrsti si sledi izbor skladb iz albuma: Slavni razglas, Gora, Sarajevo 1984, Kaj nardit, Lov, Vodja, Bandiera Rossa.Insert iz oddaje Novoletni disco | Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1983, digitalni format (posneto na 2" odprti trak), 4:3, barvni, 3'Insert iz novoletne oddaje na RTV Ljubljana 3. januarja 1983, ki jo je vodil Marjan Paternoster. Insert prikazuje video poigravanje deklice s podobo glasbene skupine Pe-pel in kri.k.u.t. GAS: Fantazija | Miha Vipotnik, Slovenija, 1997, digitalni format (posneto na Beta SP), 16:9, barvni, 2'43"

Glasbeni spot za skladbo Fantazija skupine k.u.t. GAS je nastal kot razširitev uvodne špice za TV-oddajo Trikk – prostor za vašo domišljijo.Andrej s Stražišča | Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1984, digitalni format (posneto na 1" odprti trak), 4:3, barvni, 49'Eksperimentalna glasbena oddaja o Andreju Šifrerju, pri kateri je sodeloval Marjan Paternoster.V sodelovanju z Zavodom za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in TV Slovenija.

8. 4. sreda17. 00Kino-katedra za pedagoge: Vidiki prenove žanrske izraznostiNeoproščeno (Unforgiven) | Clint Eastwood, ZDA, 1992, 35mm, 2.35, barvni, 131', sp

Upokojeni revolveraš William Munny (Clint Eastwood), ki je nekoč po vsem Divjem zahodu slovel kot neusmiljen, brezvesten množični morilec in ropar, na odročni kmetiji sredi prerije vzgaja svoja mala otroka in redi prašiče. Da bi otrokoma brez matere, ženske, ki ga je naučila poštene-ga življenja, zagotovil boljšo prihodnost, sprejme še zadnji umazani posel: za plačilo naj bi ubil dva kavboja, ki sta prostitutki razrezala obraz. Projekciji sledi predavanje Andreja Špraha. Brezplačne vstopnice.

10 program Kinoteke, marec/april 2020

21.00Kino-uho/Silvanovih 10Zora (Sunrise) | F.W. Murnau, ZDA, 1927, 35mm, 1.33, čb, nemi, 94', svp

Mlad kmečki par živi srečno, dokler moža ne zapelje ženska iz mesta. Kmet se odloči utopiti ženo, vendar v odločilnem trenutku ne zbere poguma in se povrhu v ženo sveže zaljubi. Odpelje jo na izlet v mesto in potem z lad-jico čez jezero domov, toda v družinsko idilo se usodno vmešajo sile narave. Preplet inovativnih formalnih prvin, silovitih čustev, razburljive pripovedi in psihološke simbo-like. Hollywoodski prvenec nemškega režiserja, ki se je že v domovini odlikoval s serijo poetičnih, ekspresionističnih mojstrovin.Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir). Cena vstopnice izjemoma 7 EUR.

9. 4. četrtek19.00KlasikiCamorra (Camorra: Un complicato intrigo di donne, vicoli e delitti) | Lina Wertmüller, Italija, 1986, 35mm, 1.66, barvni, 92', sp

Sina Guaglioneja, slepega in ostarelega vodje Camorre, usmrtijo, ko poskuša posiliti Annunziato. Zabodejo ga z injekcijo, kar postane značilen podpis v seriji umorov ne-apeljskih preprodajalcev drog. Vse sledi za morilcem vo-dijo v slepo ulico in glavni osumljenec postane Annunzia-tin bivši fant. Brutalna zgodba o italijanskem podzemlju.

21.00Večer Društva slovenskih režiserjev: Mladi režiserji v dialoguV središču pozornosti bodo tokrat spet mlajši slovenski filmski ustvarjalci. Natančen program sogovornikov bo objavljen pozneje. Brezplačen vstop.

10. 4. petek20.00Silvanovih 10Državljan Kane (Citizen Kane) | Orson Welles, ZDA, 1941, 35mm, 1.37, čb, 119', sp

Biografija denarnega mogotca Charlesa Fosterja Kana. Njegov meteorski vzpon na položaj kralja medijev in pio-nirja senzacionalističnega pristopa k oblikovanju javnega mnenja ter tragični razkroj njegovega osebnega življenja poskušajo najprej posneti kot novico, spraviti v reportažo, toda izkaže se, da je za Kana dovolj velik le film. Prvenec čudežnega dečka Orsona Wellesa, dolgo časa hvaljen kot najboljši film vseh časov.

11. 4. sobota20.00Silvanovih 10Apokalipsa danes (Apocalypse Now) | Francis Ford Coppola, ZDA, 1979/2001, 35mm, 2.35, barvni, 202' (Redux verzija), sp

»Prvega marca 1976 je Francis Ford Coppola odšel v fili-pinsko džunglo, da bi posnel ultimativni film o vietnamski vojni, vojni film, ki bo končal vse vojne filme – ven je tri leta kasneje prišla Apokalipsa danes, film, ki je bil žanr zase. Film, ki naj bi končal vse filme, je postal film, ki je skoraj končal njegovo življenje. Film o vojni norosti je postal film o norosti snemanja vojnih filmov /.../ Film, v katerem se od vojne vsem zmeša, je postal film režiserja, ki se mu je med snemanjem skoraj zmešalo.« Marcel Štefančič, jr.

12. 4. nedeljaVelika noč. Kinoteka je zaprta.

13. 4. ponedeljekKinoteka je zaprta.

14. 4. torek18.007. Festival žanrskega filma Kurja Polt

20.00Večer SFA: Valentin Perko 70 letMorana | Aleš Verbič, Slovenija, 1993, 35mm, 1.37, barvni, 103'Skupina deklet in fantov se na Radovo (Vojko Zidar) pobu-do odloči, da se bo v visokogorski svet odpravila na precej nenavaden način, z dvema terenskima avtomobiloma in motornim kolesom. Tam jih pričaka skrivnostna, krvoloč-na in maščevalna Morana, slovanska boginja smrti, zime in nočnih mor. Grozljivka v gorskem okolju.Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.

15. 4. sreda19.00Silvanovih 10Oklepnica Potemkin (Bronenosec Potemkin) | Sergej M. Eisenstein, SZ, 1925, 35mm, 1.37, čb, nemi (s posneto glasbeno spremljavo), 74', sp

Filmski spomenik legendarnemu uporu mornarjev na oklepnici Potemkin. Junaka filma sta brezimna množica in revolucionarna montaža, ki dosledno sledi načelu kolizije: vsako od petih dejanj (po shemi antične tragedije) se na sredini prelomi in prevladujoče razpoloženje sprevrže v svoje nasprotje. Ob premieri bučno pozdravljen, učinkovit in neizmerno vpliven film.

21.007. Festival žanrskega filma Kurja Polt

16. 4. četrtek7. Festival žanrskega filma Kurja Polt

17. 4. petek20.00KlasikiPhiladelphijska zgodba (The Philadelphia Story) | George Cukor, ZDA, 1940, 35mm, 1.37, čb, 112', svp

Krepostna in dominantna Tracy je tik pred poroko z boga-tim in dolgočasnim industrialcem prepričana, da se je iz preteklih napak naučila, kako obvladati ljubezen in ostati popolna. Nenadoma se sooči z vrsto nepričakovanih ovir, ki visoko samopodobo postavijo pod vprašaj. Na usodni predvečer poroke Tracy kloni pod pritiski in ogrozi svojo srečno prihodnost. Cukor s pomočjo Katharine Hepburn ustvari pretresljivo upodobitev ženske, ki mora sestopiti s piedestala »hladne boginje«.

18. 4. sobota7. Festival žanrskega filma Kurja Polt

19. 4. nedelja7. Festival žanrskega filma Kurja Polt

20. 4. ponedeljekKinoteka je zaprta.

21. 4. torek19.00Večer SFA: Valentin Perko 70 letKratki filmi po izboru slavljenca.Podroben program bomo objavili pozneje.

21.00Študentski abonma/Za izvenStari (Oldeuboi) | Chan-wook Park, Južna Koreja, 2003, 35mm, 2.35, barvni, 120', sp

Oh Daesuja dobesedno vržejo v prostost po petnajstih letih ujetništva v hotelski sobi s posteljo in televizorjem ter obča-snimi obiski neznanca, ki z njim ne spregovori niti besede. Oh Daesu ima na sebi drago obleko, v žepu denar in naj-novejši mobilni telefon, v sebi pa nakopičeno sovraštvo, ki ga je gojil dolgih petnajst let. Njegov prvi in edini cilj je najti človeka, ki mu je brez razloga vzel petnajst let življenja.

22. 4. sreda17.00Človek za film: karizma Silvana FurlanaNeme podobe slovenskega filma | Damjan Kozole, Slovenija, 1995, DCP, čb/barvni, 24'

Arhivsko-dokumentarni film po scenariju Silvana Furlana, ki se začne tam, kjer se prične slovenska kinematografija: v Ljutomeru leta 1905. Po tej letnici prikaže in s komentar-jem povzame vse ključne fragmente iz nemega obdobja slo-venskega filma in se zaključi leta 1938 s prihodom zvoka.Projekciji sledi pogovor o vsestranskem in mnogoplastnem delu Silvana Furlana v slovenski filmski pokrajini. Imena so-govornikov bomo objavili pozneje.

19.30Človek za film: karizma Silvana FurlanaNežnost (Nežnost') | Eljor Išmuhamedov, SZ, 1966, 35mm, čb, 74', sp

Spremljamo poletje v Taškentu in tri prepletajoče se zgodbe o mladostni ljubezni (prva nosi naslov filma, drugi dve se imenujeta po junakinjah, Leni in Mamuri). Na film uzbekistanskega režiserja so močno vplivali francoski novi val in sočasni tokovi italijanske kinematografije. V tem žarečem celovečercu je več dolgih pasaž, ki dajejo vtis, da gledamo izgubljeno Fellinijevo klasiko.

21.00Človek za film: karizma Silvana FurlanaTu je tvoje življenje (Här har du ditt liv) | Jan Troell, Švedska, 1966, 35mm, 1.66, čb/barvni, 145', svp

Osiromašena pokrajina na severu Švedske leta 1914. Olof, star komaj štirinajst let, zapusti dom krušnih star-šev in se poda na svoje. Dela kot drvar, zidar, mlinar, pro-dajalec slaščic in naposled kot kinooperater. Pridruži se delavskemu gibanju in se seznani z načeli socializma ter vizijo boljšega sveta za zgarano in izkoriščano delavsko rajo. Portret zorenja in političnega osveščanja vedoželjne mladine, klasika evropskega filma šestdesetih.

23. 4. četrtek17.00Dijaški abonma/Za izvenBrez strehe in zakona (Sans toit ni loi) | Agnès Varda, Francija, 1985, DCP, 1.66, barvni, 106', sp

Pozimi na jugu Francije v jarku najdejo zmrznjeno truplo mlade potepuhinje. Skozi intervjuje in spomine sledimo njenim zadnjim tednom pred smrtjo, ko sama šotori in se srečuje z neznanci: v starem dvorcu z nekim moškim kadi hašiš, zaljubi se v tunizijskega delavca in z njim obrezuje vinsko trto, nekaj časa živi na dvorišču hiše hipijevskega para. Čeprav jo mnogi poskušajo usmeriti na pravo pot, je njeno potepuško življenje zavestna izbira, iskanje svobode.

19.00Odprto platnoFilmi brez meja in filmarji z vseh vetrov, pozor! V okviru programskega termina Odprto platno je odprta možnost za projekcijo vaših filmov v kinotečni dvorani. Predloge sprejema: matevz.jerman@kinoteka.si.

24. 4. petek19.00Večer Združenja filmskih snemalcev: Podelitev nagrad IRISZdruženje filmskih snemalcev Slovenije (ZFS) bo tudi letos podelilo letne strokovne nagrade IRIS. Nagrade za najbolj-še stvaritve na področju filmske fotografije bodo podelili v šestih kategorijah. Brezplačne vstopnice bodo na voljo pri blagajni Kinoteke uro pred prireditvijo.

25. 4. sobota20.00Silvanovih 10Potovanje v Tokio (Tokyo monogatari) | Yasujiro Ozu, Japonska, 1953, 35mm, 1.37, čb, 136', svp

Shukichi in Tomi, starejša zakonca iz mesteca Onomichi, pripotujeta v Tokio na obisk k otrokoma, sinu Koichiju in hčeri Shige. Koichi je prezaposlen, da bi gostoma naklonil čas, zato se preselita h hčeri, ki pa ne skriva, da sta ji starša v nadlego. Tomi nato obišče Noriko, vdovo svojega najmlajšega sina. Temeljno Ozujevo delo, ki je režiserja proslavilo po vsem svetu in obveljalo za zgled njegove uni-katne kinematografije in za eno najpomembnejših stvari-tev kratke zgodovine sedme umetnosti.

26. 4. nedelja17.00Kinotečna matineja: Dan upora proti okupatorju (6+)Ne joči, Peter | France Štiglic, Jugoslavija, 1964, 35mm, 2.35, čb, 92'

Partizanska minerja Dane in Lovro, ki sta sama svoja »četa«, bi si želela kakšno večjo nalogo, kot je razstreljeva-nje železniških prog. V taboru ju k sebi pokliče poveljnik in jima da novo, zanju prav osupljivo nalogo: na osvobojeno ozemlje morata prepeljati tri otroke. Partizanska komedija z iskrivimi dialogi ter razburljivimi junakinjami in junaki.V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom.

19.00Dan upora proti okupatorjuHajka | Živojin Pavlović, Jugoslavija, 1977, 35mm, 1.66, barvni, 99', sp

Ostanek partizanskega odreda z diverzijo odvrne četnike od napada na vrhovni štab NOB. Namesto tega četniki uprizorijo hajko na ranjene, lačne in slabo oborožene par-tizane. Ljudje se spremenijo v zveri: eni v preganjane, dru-gi v napadalne. V kaosu uničenja, sredi divjanja smrti, se rodi sin ranjenega partizana, simbol zmagoslavja življenja. Zlata arena za režijo v Pulju.

27. 4. ponedeljekDan upora proti okupatorju. Kinoteka je zaprta.

28. 4. torek20.00 Večer SFA: Posvečeno Črtu ŠkodlarjuRondó | Črt Škodlar, Slovenija (Jugoslavija), 1958, 35mm, 1.37, barvni, 12'30", bdV kotu med starimi slikami leži lutka baletke. Ko jo obsijejo sončni žarki, oživi in zapleše, ko pa sonce zaide, obstane kot poprej. Animacija lutk je nastala po (za film posneti) plesni koreografiji Pie in Pina Mlakarja za baletki Bredo Pretnar in Vido Volpi.Jutro, jezero, večer v Annecyju | Črt Škodlar, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 35mm, 1.37, barvni, 7'30", bdAnimirani eksperiment, v katerem dogodki in oblike sle-dijo toku glasbe.Če bo deklica | Črt Škodlar, Slovenija (Jugoslavija), 1967, 35mm, 1.37, barvni, 12', bdŽenska in njene manifestacije v življenju z različnih zor-nih kotov.Sintetični humor | Črt Škodlar, Slovenija (Jugoslavija), 1967, 35mm, 1.37, barvni, 9', bd

Abstraktne obarvane oblike, ki v akustičnem in likovnem gibanju težijo k uskladitvi svojih sestavin in poskušajo izzvati smeh pri gledalcih.Projekcijo bo uvedlo predavanje Črta Škodlarja. Program smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS in Društvom slovenskega animiranega filma.

11 program Kinoteke, marec/april 2020

29. 4. sreda19.00Animateka: Animirani filmi Kino kluba AvancaMoja hiška (A Minha Casinha) | Maria Raquel Atalaia, Portugalska, 2014, digitalni format, barvni, 7'30", ap

Nekoč je bila nit (Foi o fio) | Patrícia Figueiredo, Portugalska, 2014, digitalni format, barvni, 5'27", bdPlovba (Navegar) | Helena Caspurro, Portugalska, 2013, digitalni format, barvni, 5'17", bd15 milijard kosov od (-t)+Bog (15 Bilhões de Fatias de (-t)+Deus) | Cláudio Jordão, Portugalska, 2012, digitalni format, barvni, 9', apKlovnove solze (Lágrimas de um Palhaço) | Cláudio Sá, Portugalska, 2012, digitalni format, barvni, 6', bdMaček brez imena (Um Gato sem Nome) | Carlos Cruz, Portugalska, 2009, digitalni format, barvni, 15', ap

Poti (Sendas) | Raquel Felgueiras, Portugalska, 2016, digitalni format, barvni, 5', apZaliv, voda in človek (A Ria, a Água, o Homem...) | Matos Barbosa, Portugalska, 2010, digitalni format, barvni, 5', apPravljica o vetru (Conto do Vento) | Nelson Martins, Portugalska, 2010, digitalni format, barvni, 12', apŽenska senca (Mulher Sombra) | Joana Imaginário, Portugalska, 2011, digitalni format, barvni, 7'39", apProgram bo uvedel profesor, producent in predsednik Kino kluba Avanca António Costa Valente.

21.00KultivatorPod udarom zakona (Down by Law) | Jim Jarmusch, ZDA, 1986, 35mm, 1.66, čb, 107', sp

Trije nenavadni liki – zapit radijski napovedovalec, ne-pomemben zvodnik in izgubljen priseljenec iz Italije – se znajdejo v isti zaporniški celici. Kako jim uspe pobegniti, ni jasno niti Jarmuschu. Blodijo po močvirjih Lousiane in si vsak po svoje predstavljajo svobodo. Film, ki je predvsem zaradi enkratnega ležernega humorja takoj ob nastanku postal kulten.

30. 4. četrtek20.00KlasikiRazpoložena za ljubezen (Fa yeung nin wa/In the Mood for Love) | Wong Kar-Wai, Hongkong, 2000, 35mm, 1.66, barvni, 98', sp

Hongkong, 1962. Moški in ženska se srečujeta na hodni-ku in ulici. Izmenjavi pogledov sledi usodna romanca, pre-

žeta z občutkom sramu in krivde. Zanesljivo eden najlep-ših, najbolj romantičnih, najbolj melanholičnih in najbolj nostalgičnih ljubezenskih filmov vseh časov, oplemeniten s prekrasno fotografijo, božansko glasbo in mojstrsko re-žijo, ki ničesar ne prepušča naključju in namesto neizreče-nih besed pripoveduje zgodbo.

Legendasp, svp slovenski podnapisi / slovenian subtitlesap, avp angleški podnapisi / english subtitlesshp srbohrvaški podnapisi / serbocroatian subtitlesbd brez dialoga / no dialogbp brez podnapisov / no subtitlesAll films are screened in their original language.

Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa.

7. Festival žanrskega filma Kurja Polt14.–19. april / Slovenska kinoteka, Kinodvor

*Natančen festivalski spored bo objavljen pozneje.**Spremljajte spletni strani www.kurjapolt.org in www . kinoteka.si.

Kino-uhoČarovnica (Häxan) | Benjamin Christensen, Švedska/Danska, 1922, 35mm, 1.33, čb, 106', avp, svp

Invenciozen in pionirski križanec dokumentarnega filma in grozljivke skozi niz hipnotičnih, halucinantnih vinjet razgrne zgodovinsko kroniko čarovništva in okultizma ter hkrati zada ostro kritiko sodobnosti. Nadrealna, grote-skna in osupljivo progresivna Čarovnica, ki je bila v času nastanka prepovedana in močno cenzurirana, danes upravičeno slovi kot eno najbolj unikatnih in izvirnih del nemega filma. Živa glasbena spremljava Stefan Lievestro in Elvis Homan – The Celestial Turkey.

Retrospektiva: Onkraj das UnheimlicheNikar ne reši nas hudega (Mais ne nous délivrez pas du mal) | Joël Séria, Francija, 1971, 35mm, 1.66, barvni, 102', avp, svp

Najstnici Anne (Jeanne Goupil) in Lore si v katoliškem internatu krajšata čas s prebiranjem pregrešnih knjig in zbijanjem šal na račun sošolcev in redovnic. Ko pa Annina starša med počitnicami pustita dekleti sami v podeželski vili, njune igrice zapeljevanja in krutosti uidejo nadzoru. Redko videna mojstrovina mladostniškega upora je pravi biser subverzivnega filma. Ogledali si ga bomo na zadnji obstoječi filmski kopiji. Sledi pogovor z režiserjem Joëlom Sériajem in igralko Jeanne Goupil. S podporo Francoskega inštituta v Sloveniji.

Piknik pri Hanging Rocku (Picnic at Hanging Rock) | Peter Weir, Avstralija, 1975, DCP, 1.66, barvni, 107', svp

Avstralija leta 1900. Skupina dijakinj ženskega kolidža Appleyard se nekega lepega poletnega dne pripravlja na izlet in ležeren piknik pri Hanging Rocku. Valentinovo je in v zraku se čuti razposajeno vznemirjenje. Toda nekaj deklet bo brez sledu izginilo. Sublimna, zagonetna kronika izginotja, v kateri trčita represivna viktorijanska omika in starodavna divjina avstralske pokrajine, posneta po zna-menitem romanu Joan Lindsay, je zapečatila mednarodni sloves mojstra režiserja Petra Weira.

Gromskastrela! (Thundercrack!) | Curt McDowell, ZDA, 1975, 16mm, 1.33, čb, 120', bp

Neke nevihtne noči se skupina neznancev zateče v temač-no, razpadajočo graščino gospe Hammond. Da bi jim čas hitreje minil, si delijo tragične zgodbe in mesene užitke. V tej vrtoglavi noči bodo srečali celo čisto pravo gorilo. Mojstrovina kultnega, queer in camp filma, ki jo podpišeta underground auteurja Curt McDowell in George Kuchar, je zblazneli zvarek gotske grozljivke, histerične melodrame, erotike in anarhične komedije, ki kar brbota od slastne ra-zuzdanosti in deliričnega ekscesa.

Mafujeva kletka (The Mafu Cage) | Karen Arthur, ZDA, 1978, 35mm, 1.78, barvni, 102', svp

Sestri Ellen in Cissy prebivata v razkošni kalifornijski vili, kjer sta odraščali. Astronomka Ellen poleg uspešne kariere skrbi za dom in sestro, Cissy pa se, čeprav je odrasla, še vedno vede kot razvajen in togoten otrok. Sredi hiše stoji kletka, kjer prebivajo Cissyjini neobi-čajni hišni ljubljenčki, njeni 'mafuji'. Mafujeva kletka režiserke Karen Arthur, premierno prikazana v Canne-su leta 1978, je mračna in bizarna zgodba o norosti in incestuoznih strasteh. Po krivem spregledani biser, ki čaka na odkritje.

Schramm (Schramm) | Jörg Buttgereit, Nemčija, 1993, 35mm, 1.33, barvni, 65', ap, svp

Ko »morilec s šminko« Lothar Schramm umira v mlaki lastne krvi, se mu pred očmi odvrtijo razdrobljeni utrinki njegovega nesrečnega življenja. Kultni nemški režiser, pankerski nadrealist in underground ikona Jörg Buttge-reit (Nekromantik) nas v svojem – doslej zadnjem po-snetem – celovečercu pogrezne v morasti notranji svet blazneža. Vrhunec avtorjevega opusa in eden najbolj iz-virnih prispevkov k podžanru filmov o serijskih morilcih. Sledi pogovor z režiserjem Jörgom Buttgereitom.

Jutri bom prst postal (Tomorrow I Will Be Dirt) | Robert Morgan, VB, 2019, DCP, barvni, 8', bd

Nadrealistični sequel filma Schramm Jörga Buttgereita iz leta 1993 je edinstvena in obešenjaško humorna stop ani-macija, v kateri se srečajo vse Freudove nočne more.

Pujski (Schweinchen) | Jörg Buttgereit, Nemčija, 2020, DCP, barvni, 20', ap

Film dokumentira študijo razkroja, ki jo je pod umetniškim vodstvom režiserja Buttgereita izvedel forenzični biolog dr. Mark Benecke. Svoj najnovejši film nam bo s premiere na Berlinalu prinesel avtor osebno.

Fokus: AfrikaSarraounia (Sarraounia) | Med Hondo, Burkina Faso/Mavretanija/Francija, 1986, 35mm, 2.35, barvni, 120', avp, svp

Vojaška odprava Voulet-Chanoine, ki slovi po svoji okrut-nosti, se leta 1898 odpravi proti Čadski kotlini, da bi osvo-jila nova ozemlja za francoski kolonialni imperij. Kraljica Sarraounia, mogočna poglavarka plemena Azna, združi ljudstvo v uporu proti invaziji. Na zgodovinskih dogodkih zasnovana vojna epopeja in jedka obsodba kolonialne ekspanzije v režiji velikana afriškega filma, Meda Honda. Zmagovalec panafriškega festivala FESPACO leta 1987. Filmska kopija iz zbirke Ciné-Archives.

Kdo je ubil kapitana Alexa? (Who Killed Captain Alex?) | Nabwana I.G.G., Uganda, 2010, DCP, barvni, 67', ap, svp

Pokončni policist kapitan Alex mora za zapahe spravi-ti zlobnega Richarda in napraviti konec njegovi Tigrasti mafiji. Toda kapitana najdejo mrtvega. Njegov brat, šao-linski menih Bruce U, se odpravi v Kampalo, da bi našel morilca. Iz Wakaliwooda, zibelke divje plodovitih filmskih samoukov in strastnih ljubiteljev borilnih veščin, prihaja prvi ugandski akcioner! Film bo predstavil producent in ambasador Wakaliwooda v svetu Alan Ssali Hofmanis.

Huda Črna (Bad Black) | Nabwana I.G.G., Uganda, 2016, DCP, barvni, 68', ap, svp

Blagodušni zdravnik (Alan Hofmanis) se pod budnim oče-som dečka Wesleyja Snipesa uri v borilnih veščinah in teh-nikah komandosov. Spopasti se mora s cestno bojevnico Bad Black, vodjo tolpe, ki vlada ulicam Wakalige. V tem slumu v ugandski prestolnici Kampali domuje samorastni-ški studio Wakaliwood, kjer režiser samouk Isaac Nabwana alias »ugandski Tarantino« in njegova ekipa iz čistega nič ustvarjajo najbolj ponorele in noro zabavne no-budget DIY akcijske komedije. Huda Črna je obsedla festivalska občin-stva širom sveta in obveljala za takojšnjo kultno klasiko. Sledi pogovor z glavnim igralcem in producentom Alanom Ssalijem Hofmanisom.

Jezus te usmeri k avtocesti (Jesus Shows You the Way to the Highway) | Miguel Llansó, Španija/Estonija/Etiopija/Latvija/Romunija/VB, 2019, DCP, 1.85, barvni, 82', svp

Agenta CIE Palmer in Gagano morata uničiti računalniški virus, imenovan »Sovjetska zveza«. S pomočjo virtualne realnosti vstopita v sistem, toda njuna misija se izkaže za past. Llansójev film, posnet v Etiopiji, odene afrofuturizem v retro estetiko hladnovojnih vohunskih trilerjev in B-ak-cionerjev. Eksplozija popkulturne nostalgije, oklicana za »Matrico na tripu«, je v festivalskem tokokrogu zablestela v sekcijah, posvečenih novim, idiosinkratičnim vizijam.

EndemičniManjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Henie) | Karpo Godina, Miloš Forman, Buck Henry, Tinto Brass, Paul Morrissey, Frederick Wiseman, Bogdan Tirnanić, Puriša Ðorđević, Dušan Makavejev, Jugoslavija, 1972, DCP, 1.37, barvni, 14', ap

The Making of Sonja Henie (The Making of Sonja Henie) | Karpo Godina, Jugoslavija/Slovenija, 1972-2007, DCP, 1.37, barvni, 97', avpNa znamenitem beograjskem FESTU leta 1972 Karpo ug-ledne mednarodne in domače goste sredi noči zvleče v tesno stanovanjce, kjer v kotu že čaka 35-mm kamera. Pravi cvetober neodvisnih filmarjev skupaj ustvari legen-darni dadaistični kolaž Manjka mi Sonja Henie, Karpo pa to razuzdano ustvarjalnost ujame s 16-mm kamero. The Making of Sonja Henie ni le kultni dokumentarec o sne-manju kultnega filma. To je kultni film v akciji! Sledi pogovor z režiserjem Karpom Godino.

Program retrospektive in fokusa v KinodvoruOči brez obraza (Les yeux sans visage) | Georges Franju, Francija/Italija, 1960, 88'Frank (Le franc) | Djibril Diop Mambéty, Senegal/Francija/Švica, 1994, 46'Mala prodajalka sonca (La petite vendeuse de soleil) | Djibril Diop Mambéty, Senegal/Francija/Švica, 1999, 45'Zarad dnarja 2: FOKN revanša (Coz Ov Moni 2: FOKN Revenge) | King Luu, Gana, 2013, 63'

bivanju pri nas, odkritju Langovih kiparskih del in njegovega prijateljstva z dr. Karolom Grossman­nom, ki je posnel prve metre slovenskega filma. Zgodbe so se kar prepletale: nastala je čudovita knjiga Jureta Mikuža o Langovem kiparsko­film­skem opusu, Karpo Godina je posnel Umetni raj (1990), ki je celo odprl festival v Cannnesu, obnovljeni kipi Fritza Langa so kot rariteta odpo­tovali na razstavo v Berlin itd. Vsega tega seveda ni imel v rokah samo Silvan, pomembno pa je bilo povezovanje, sovpadanje, skupno razmišlja­nje in oplajanje, za kar se je zavzemal.

A če filma nimaš rad, če nisi prežet z njim, tako kot je bil Silvan, vsega tega ne bi bilo. Kajti ta ljubezen je šla skozi vse faze: od srednješol­skih let v Solkanu do formativnih študentskih let v Ljubljani, kjer je literarno teorijo cepil s filmsko, in še kasneje v Milanu, kjer je poglabljal učinke moči filmskih podob. Kalila in udejanjala se je vse do konca, v zreli, nikoli naveličani obliki. Silvan je namreč nenehno – ponoči in podnevi, ob soncu in

Človek za film: karizma Silvana Furlana

Silvan

Petnajst let! To je dolga, a hkrati tudi kratka doba. V petnajstih letih se nam je vsem toliko zgodilo! A po petnajstih letih še vedno pogrešam najin odnos, ki se je križal na točki ljubezni do filma in do sprememb. Nikoli se nisva gladila, raje sva si težila. Le na ta način sva si dvigovala prag zahtevnosti in posledično zadovoljstev. Ja, prav to polnost pogrešam.

Ko je odšel, je bilo jasno, da je edina odgo­vorna in samoumevna pot nadaljnje gojenje vizij in utrjevanje medsebojnih vezi. Ne le zaradi nas samih, ampak tudi za skupno dobro. Z marsičem bi bil Silvan danes zadovoljen – zagotovo z utripom Slovenske kinoteke, Kinodvorom, Art kino mrežo, pa tudi z marsikaterim slovenskim filmom. Brez dvoma pa bi v zvezi z marsičem tudi bentil in izgu­bljal živce, češ da je življenje prekratko, da bi odte­kalo v nič, ali še huje, v nepovratno.

Danes se radi prepirajo, ali je higienično, da je direktor javnih kulturnih institucij lahko v vodstvu več kot dva mandata, češ da se v dalj­šem obdobju lahko spremeni v monarha, da odvzema možnost drugim in da instituciji daje prevelik osebni in vrednostni pečat. Samo pred­stavljamo si lahko, v kakšen mlin bi danes padel Silvan, ko bi ga s takimi argumenti odtegovali od lastnega otroka. Silvan je namreč vodil Slo­vensko kinoteko od njene zaploditve leta 1994 do smrti leta 2005. Da jo je vzpostavil oziroma rehabilitiral, ni bilo niti samoumevno niti lahko. A se je z živo, živalsko, da ne rečem živadinovsko energijo in vztrajnostjo sistematično oprijel orodij znotraj institucionalnega pohoda, kjer je bil cilj popolnoma nedvoumen: filmu mora iti bolje! Pos­tati mora viden, reflektiran, raziskovan, popula­riziran, klatiti mora zvezde z neba in imeti mora svojo streho nad glavo.

Potrpežljivo in trdno usmerjen v svoj cilj se je oklenil mehanizmov rudarjenja znotraj sis­tema: s taktnimi formalizmi je za začetek izpeljal postopek odcepitve filma od gledališča znotraj Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. Film se je osamosvojil.

Filmu je taktično »nabildal« egoizem, samopo­dobo in status, ker mu je bilo jasno, da če kdo, mora prav kinematografija znotraj modernih umetnosti dihati samostojno in odpraviti zaostanek, ki ga je film na Slovenskem imel vse tja do petdesetih let.

Tretji njegov vzvod je bilo lobiranje, in sicer v tistem pomenu besede, ki je daleč od današnjega razumevanja samookoriščanja. Ni bilo trenutka, osebe, institucije, odločevalca ali potencialnega donatorja, ki ga ne bi Silvan na vsakem koraku spomnil, da je Slovenska kinoteka v Ljubljani naj­manjša kinoteka na svetu, da ima zato popolnoma prazen fond, ki ga je treba napolniti s koluti, in da narod brez svojega arhivskega filmskega spo­mina ni vreden, da je narod. To so ti »lobizmi«, ki bi danes pristali v zapisnikih protikorupcijske komi­sije, takrat pa so pomenili pomembno rojevanje filmske zakladnice spomina.

Seveda je tudi zavezništvo z generacijskimi kompanjoni botrovalo narejenim premikom. Revija za film in televizijo Ekran je imela npr. že dolgo in trdno podlago. V letih, ko je bil Silvan njen glavni urednik (1983–1990), se je vidno odprla. Začela se je intenzivno bratiti z drugimi umetnostmi (arhitekturo, sociologijo, filozofijo, literaturo), uvajali smo filmski pojmovnik, raz­burljive javne diskusije, filmske tedne, specialne projekcije itd., vse zato, da se je o filmu čim glasneje mislilo in s tem širilo njegovo moč. Da so tovrstne stvari danes samoumevni del progra­mov institucij oziroma so se še nadgradile, samo potrjuje, da nekdanje vizije niso šle v prazno.

Le redki so vedeli, da sta Silvanov entuziazem in veselje nad vsakim metrom filma, s katerim se je takrat začela polniti praznina kinotečnega skladi­šča (nekoč skupni jugoslovanski fond je namreč po osamosvojitvi ostal v Beogradu), puščala na njem veliko sled. Nenehno snovanje novih filmskih in dru­gih projektov je sicer od zunaj videti kot zaneseno uživanje, kot prijetno poslanstvo. A vsak korak, ki je naletel na zavoro ali neracionalen konflikt, je Silvan obrnil in skril vase. Kajti on ni ničesar vzel za hec, četudi se je zelo rad hecal. Vse je vzel zares. Zato so ovire, zavrnitve ali nesporazumi pustili v njem strašne tesnobe, ki so ga črvičile in razjedale.

Ko je Silvan zastavil misel, je kmalu dobila telo. Z zbirko Slovenski film, ki jo je začel urejati na začetku osemdesetih, smo dobivali monograf­ske poglede na opus ključnih slovenskih filmskih avtorjev, ki bi sicer morda ostali prezrti, zagotovo pa ne dovolj ovrednoteni.

Ko je zbirka stekla, je takoj zastavil nov pro­jek – od Jesenske filmske šole, mednarodnega

12 Kinotečnik, marec/april 2020

kolokvija o filmski kritiki in teoriji, do Kinoteč-nika, filmskih retrospektiv in Ljubljanskega med­narodnega filmskega festivala. Ne sam, ampak v dobri družbi.

Ko je začel razpadati produkcijski sistem državnega filmskega podjetja Viba film, je skupaj s kolegom iz ministrstva odšel v skandinavske države, da bi preučil boljše in primerljive oblike organizacije filma. Zagovarjal je sistem čim večje avtonomnosti filmske dejavnosti, ki se je pozneje, hvala bogu, postopoma izločila iz prevečkrat kontaminiranega ministrstva za kulturo. Tudi ideja, da mora pri film­ski produkciji zakonsko zavezujoče sodelovati javna televizija, je zaživela desetletje zatem.

Kot direktor Slovenske kinoteke je bil pro­testantsko asketski. Imel je veliko projektov, ogromno vizij, še več potrpljenja in nikoli napih­njenih ali nerealnih številk. Denar je obračal na način, da je vsak evro, ki ga je Kinoteka dobila od države, oplemenitil z zunajproračunskimi sredstvi in rezultati pozitivnih vsebinskih učinkov dela. Projekt Muzeja filmskih igralcev v Divači je bil na začetku videti kot stranski produkt knjige Slo-venske filmske zvezde oziroma obuditve spomina na Ito Rino, o kateri je Silvan posnel tudi igrano­­dokumentarni film Deklica s frnikulami (1997). Vendar je iz srečanj na obnovljeni Škrateljnovi domačiji v Divači na koncu nastal fantastičen muzej z letnim filmskim prizoriščem.

Bili so trenutki, ko je bil vesel kot otrok. Kot arheolog, ki naleti na ostanke iz pradavnine, ali kot revež, ki zadene na lotu. Ko je izšla knjiga, ki ji je botroval, ko je bila dvorana razprodana, ko so sem prihajali tujci ali ko je po kakšnem čudnem naključju dobil zvitke filma, ki jih je kdo hranil pod posteljo. Naj je šlo za posnetke s fašističnega mladinskega tabora pri Postojni, kjer sta bila seveda najbolj pridna in vzorna Mussolinijeva sinova, ali pa za povsod iskan in v svetu malokrat viden film Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1916) Ernesta Lubitcha, ki smo ga hitro restavrirali in glasbeno opremili. S tem adu­tom v rokah so se kasneje odprla marsikatera vrata evropskih in drugih kinotečnih arhivov. Da ne omenjam zgodbe o Fritzu Langu in njegovem

22. aprila beležimo petnajst let, odkar nas je prezgodaj zapustil Silvan Furlan, prvi in dolgo­letni direktor Slovenske kinoteke. V marcu in aprilu bomo v spomin prikazali direktorjevih 10 najljubših filmov, ki tvorijo kanon Sloven­ske kinoteke in zgodovine filma.Na dan obletnice organiziramo tudi okroglo mizo, na kateri bomo s Silvanovimi tovariši, s katerimi je oblikoval marsikatero področje slo­venske filmske pokrajine, spregovorili o njego­vih številnih sanjah, prizadevanjih in dosežkih.

mrazu, v službi in zunaj nje, bolan ali zdrav, na žuru ali ob delu – organsko dihal s filmom.

Majda Širca

ProgramŽepar, 4. 3. ob 21.00Andrej Rubljov, 7. 3. ob 19.00Atalanta ali trabakula, ki plove mimo, 19. 3. ob 19.00 Pravilo igre, 29. 3. ob 19.00Zora, 8. 4. ob 21.00Državljan Kane, 10. 4. ob 20.00Apokalipsa danes, 11. 4. ob 20.00Oklepnica Potemkin, 15. 4. ob 19.00Neme podobe slovenskega filma in okrogla miza, 22. 4. ob 17.00Nežnost, 22. 4. ob 19.30 Tu je tvoje življenje, 22. 4. ob 21.00Potovanje v Tokio, 25. 4. ob 20.00

Silvan Furlan in Zdenko Vrdlovec med intervjujem z Wernerjem Herzogom.

Vladimir Koch, Majda Širca, Silvan Furlan in Lilijana Nedič ob 20. obletnici revije Ekran.

Silvan Furlan, foto: Tomaž Perme

Klasiki

Somrak človeštva

»Je nekaj več kot film … ali pa mogoče nekaj manj.«Béla Tarr o filmu Torinski konj

Torinski konj (A torinói ló, 2011) je preprost film o koncu sveta. Oče, hči in konj. Osamljena kamnita hiša sredi gole, prepišne pokrajine, hlev in vodnjak. Mraz, veter in revščina. Črno­beli svet. In potem tema.

Trideset dolgih, počasnih kadrov potrpežljivo beleži monotonost življenja – vsak dan, vedno isto rutino golega preživetja. Spanje, vstajanje, priži­ganje ognja, oblačenje, slačenje, hoja po vodo, kuhanje, kozarec pálinke za zajtrk, vroč krompir za

13 Kinotečnik, marec/april 2020

kosilo, strmenje skozi okno. Prvi dan, drugi dan, tretji dan  … šesti dan. Vsak dan bolj brezupen kot predhodni. Konec sveta pride počasi. Tiho in neizrazito, kot da se ne bi sploh nič zgodilo.

Torinski konj je vizionarski testament o člo­veštvu in njegovem absolutnem, neizbežnem koncu.

Vrata se odprejo in ženska, zavita v najmanj deset slojev oblačil, se spopade z vetrom. In veter se spopade z njenimi dolgimi, razpuščenimi lasmi. Ko se pod težo dveh velikih veder za vodo opo­teka nazaj proti hiši, ji iz ust uhaja toplota. Toplota uhaja tudi iz dveh kuhanih krompirjev, ki na lese­nih krožnikih čakata na mizi. Minimalistične, este­tizirane, sugestivne in turobne podobe kmečkega življenja evocirajo neverjetno moč človeške vztraj­nosti in temeljni brezup našega obstoja.

Trideset dolgih, počasnih kadrov deluje kot intenzivna, poglobljena introspekcija o pomenu človekove eksistence in esenci njegove biti. Pre­sušen vodnjak, prazna steklenica, žalostno drevo,

čevlji v blatu in bolni konj so simboli stanja člo­veštva. So zla slutnja, ki napoveduje propad civili­zacije. Bela Tarr kader za kadrom 'odustvari' svet in ga potopi v večno temo.

»Ta film je esenca mojega življenja in esenca mojih filmov.« Torinski konj, poslednje delo epske (Sátántangó [1994], Werckmeistrove harmonije [Werckmeister harmóniák, 2000]) in samosvoje kariere predstavlja monumentalni zaključek tri­intridesetletnega filmskega romanja po pustih madžarskih ravnicah. Tarr za navdih vzame anek­doto o dnevu Nietzschejevega zloma, 3. januarja 1889. Znameniti filozof je takrat počitnikoval v Torinu. Na ulici, kjer je stanoval, je naletel na konja, ki ga je gospodar neusmiljeno bičal. Nie­tzsche surovosti ni mogel prenesti, konja je objel okoli vratu in tako naredil konec krutemu dejanju. Nato je odšel domov, dva dni nemo ležal ter zamr­mral svoje zadnje besede. Naslednjih deset let do smrti je preživel v tišini, pogreznjen v norost.

Zgodbo o Nietzscheju je Tarr slišal leta 1985 na predavanju v Budimpešti. A bolj kot filozofova norost ga je zanimalo, kaj se je zgodilo s konjem, ki ga je rešil. S stalnim sodelavcem, pisateljem in scenaristom Lászlóm Krasznahorkaijem, sta dolgo razmišljala o tej živali, ki je v Nietzscheju vzbudila usmiljenje in ga pahnila v norost. Je sre­čanje s tem konjem zamajalo vso Nietzschejevo filozofijo? Konj pri Freudu simbolizira id, nezave­dno. Nekaj, kar se upira logičnim in razumskim razlagam. Konj kot naša primarna intuicija, kot izginjajoča vez med naravo in človeštvom.

Torinski konj bolj kot k interpretaciji in iskanju možnih pomenov vabi k izkustvu. K neposrednemu doživljanju in čutni zaznavi. Tarrov film nima skritih mehanizmov, ni ga mogoče demistificirati. »Bistvo podobe je v tem, da je vsa zunaj, da nima intimno-sti, da pa je hkrati bolj nedostopna in skrivnostna kot misel notranjosti; je brez pomena, vendar vabi v globine vsakršnega možnega smisla; je prikrita, a vendar razvidna in biva v tisti prezenci/absenci, iz katere izvirata privlačnost in fascinantnost siren.«1

Torinski konj je preprosto lep in ganljiv film. Neizprosen veter, ki prek puste, sive pokrajine po zraku nosi prah in listje, razgiba sliko, napolni ušesa. Hipnotična glasba spominja na tri kolovrate sester usode. Vrtijo se in vrtijo in pletejo neizbežen konec. Kočijaž se v mrzlem vetru še bolj zavije v svoj topli plašč, konjska griva plapola prek ekrana.

Tarr človeško življenje v filmu razstavi na najbolj osnovne elemente in ga prikaže z najbolj osnovnimi filmskimi sredstvi. Kljub tej oklešče­nosti vse tja do golih kosti – ali pa ravno zaradi tega? – se nekje med neskončnim zavijanjem vetra in tihim strmenjem skozi okno rodi čista magija. Torinski konj je ovit v avro brezčasnosti. Na njem je nekaj veličastnega in starodavnega, pa tudi urgentnega. Zdi se, kot da z vsakim dnem postaja bolj sodoben, najbolj aktualen pa bo prav­zaprav ravno ob koncu (našega) časa.

Ana Šturm

ProgramTorinski konj, 17. 3. ob 19.00

1 Maurice Blanchot, citirano v Roland Barthes: Camera lucida, Studia Humanitatis, Ljubljana, 1992, str. 91.

Klasiki: Mednarodni dan žena

Neugasljivi ogenj ženske subjektivitete v Kresnici Naomi Kawase

Japonska režiserka Naomi Kawase je po daljšem obdobju ustvarjanja kratkometražnih dokumen­tarcev, v katerih je ročno kamero z intimno inva­zivnostjo bližnjih planov obračala k turbulentni zgodovini lastne družine, v mednarodno filmsko zavest prodrla kot najmlajša prejemnica nagrade zlata kamera (Caméra d'Or) za igrani prvenec Suzaku (1997). Svojo kariero, zaznamovano s pre­mišljenim zabrisovanjem meje med fikcijo in doku­mentarnim realizmom, je nadaljevala s pogosto spregledano lirično mojstrovino Kresnica (Hotaru, 2000); ta jo je med zahodnim občinstvom trdno zasidrala kot avtorico, ki s prečiščenim filmskim jezikom ustvarja pravo poezijo filmskih podob. Gre za poetičen, lirično metafizičen, intuitiven film, poln tenkočutnih emocij, ki se s celuloidnega traku tiho prelivajo na platno. Filmski jezik Kresnice, do minimalizma očiščen besed in dialogov, povsem zaobide klasično filmsko naracijo in od gledalca zahteva popolno prepustitev toku podob ter intu­itivnemu povezovanju dogodkov, katerih odprte

in čustveno presunljivi. Brez distance in z nepos­rednostjo kamere nam daje pristen občutek vrže­nosti v odnose, ki se razdirajo in tkejo pred nami. Njihova zmedena čustva se v vsej surovosti pre­livajo na platno, medtem ko jih kamera ujema z naklonjeno subjektivnostjo, ki svojega pogleda ne odvrne niti v najbolj intimnih in ranljivih tre­nutkih. Kresnico zaznamuje predvsem nemirna, z roko vodena kamera, ki z intimnim pristopom sre­dnjih in bližnjih planov observacijsko spremlja s travmami preteklosti obtežena Ayako in Daijija. Z njima potrpežljivo potuje od prvih zametkov ljube­zenske naklonjenosti vse do mračnih globin zme­denih in nasprotujočih si čustev, ki ju spremljajo ob počasnem tkanju odnosa. A ko začne Daijijeva neomajna podpora, ki sprejema vse ognjevite in melanholične nianse kontradikcij polne erotične plesalke, Ayako počasi postavljati temelje pod nogami, začne tudi kamera, katere premiki in tres­ljaji prevzemajo njeno z izgubami in razočaranji zaznamovana čustva, vse bolj stabilno mirovati.

Film se odpre in tudi zaključi z obredom kre­sovanja; padanjem »gorečega prahu«, ki pa v dveh skoraj identičnih variacijah tega japonskega spiri­tualnega čiščenja nosi povsem drugačni konota­ciji. Ogenj, ta siloviti, energični in transformativni element, ki greje, zažiga, prečiščuje in s plameni izbrisuje sledove preteklosti, v uvodni špici simbo­lizira Ayakino tragično izgubo in njeno prezgodnjo pahnjenost v kruto realnost odraslosti. Ob koncu Kresnice, v kateri se v ozadju ves čas subtilno preigravata elementa ognja in vode, pa duhovni ogenj plamti predvsem v znamenju pomirjenosti, ki preveva zdaj odraslo Ayako. S sprejetjem izgube v svojem življenju tako končno naredi prostor za nove osebe in v prihodnost ob podpori bližnjih zakoraka močnejša, čeprav nič manj samostojna kot poprej.

Veronika Zakonjšek

ProgramKresnica, 8. 3. ob 19.00

interpretacije pogosto puščajo prostor za lastne zaključke. Film z občutkom zajame kos življenja starodavnega japonskega mesteca, v katerem se po tragični izgubi svojcev nepričakovano najdeta dve strti duši, ki kot kresnici druga drugi zasvetita v temi ter prekineta svoje drsenje v neskončno brezno (samo)destrukcije in nihilizma.

Kresnica v naslovu deluje predvsem kot metafora erotične plesalke Ayako, ki s svojo žarečo lepoto očara vsakega mimoidočega, vključno s samotarskim obrtnikom Daijijem, ki se nemudoma ujame v past privlačne zunanjosti, brez zavedanja o viharju, ki preveva njeno notra­njost. Kot je značilno za kresnice, tudi Ayako s svojo nežno prezenco oddaja svetlobo, ki privablja partnerje in jih, če se ji preveč približajo, opeče s svojim žarečim plamenom. A vendarle ne gre za destruktivno femme fatale, ki bi svoje moške pretkano zvabljala v pogubo. Ayako po samomoru matere v otroštvu najde zatočišče pri ženski, ki jo vpelje v nočni svet erotičnega plesa. Navadi se na

samostojno življenje, daleč stran od domače vasi in temačne preteklosti. Njeno osebno življenje zaznamujejo predvsem nesrečne zveze in nasilni partnerji, kar le še povišuje zidove, ki jih Ayako že od malega postavlja okoli sebe. Ko z enim izmed njih zanosi, nas režiserka, mojstrica subtilnega prelivanja intimnih in osebno­političnih zgodb, brezkompromisno postavi v ranljivo pozicijo njene subjektivitete: kamero premišljeno postavi v njeno perspektivo, ko dekle le trenutek po invazivnem posegu splava (priprave nanj statična kamera ujema iz ptičje perspektive bolniške ambulante) melanholično zre na ulico, po kateri se sprehaja skupina predšolskih otrok. Ko se deklica iz četice obrne proti njej, tako njen direktni, nedolžni otro­ški pogled zadene predvsem nas, saj v tej kratki neverbalni interakciji poosebljamo vse odtenke žalosti in izgube, ki po splavu prežemajo Ayako.

Naomi Kawase poseduje pretanjen talent za ujemanje tistih najmanjših, vsakdanjih utrin­kov življenja, ki so za posameznika vselej veliki

Torinski konj, Béla Tarr, 2011

Kresnica, Naomi Kawase, 2000

14 Kinotečnik, marec/april 2020

Festival TRESK #11

Glasbeni videospoti na velikem platnu

Snemanje glasbenih videospotov v Sloveniji je pogumno delo. Televizijskih oddaj, v katerih bi jih lahko predvajali, kot sta bili Videospotnice ali Aritmija, od lanskega leta ni več. »Minute za slovensko popularno glasbo« med športnimi prenosi na nacionalki večinoma zapolnjujejo reklame, ostal je le še nekajminutni Videotrak, v katerem se (večinoma v poznih nočnih urah) odvrti peščica mainstreamovskih videov. Med ducati filmskih festivalov v državi jih videos­pote predvaja le vzorčno število. Na njihovem programu se videospoti znajdejo izjemoma, če imajo to srečo, da je njihov umetniški izraz privla­čen in v ospredju morda ni le glasba.

Zato avtorji videospote danes snemajo predvsem za spletne portale, kot je YouTube, kjer glasbo tudi gledamo in ne le poslušamo. Tam lahko dobro vidimo, da so domači režiserji že posvojili smernice, ki prihajajo iz tujine. Gre predvsem za mlajšo generacijo režiserjev, ki je

23. Pripovedovalski festival

Pripovedovalski festival in Potovanje v Melonijo

Ljubljanski pripovedovalski festival je eden naj­starejših tovrstnih v Evropi. Pod naslovom »Pra­vljice danes« ga je ustanovila ter ga dolga leta v sodelovanju z urednicama Ireno Matko Lukan in Alenko Veler tudi vodila pripovedovalka, pisate­ljica in pesnica Anja Štefan. V dvajsetih letih se je tako uveljavil kot osrednji in najpomembnejši tovrstni dogodek v našem prostoru, ki vsako pomlad z bogatim izborom ljudskih vsebin ter različnih domačih in tujih pripovedovalcev pri­tegne široko odraslo in otroško občinstvo. Od

Obrazi analognega/Kvantizacija rdeče: Prikaz filmskega in video opusa Mihe Vipotnika iz let 1974–2018

Mimobežnost izkušnje

Miho Vipotnika težko ujameš. Vedno je nekje naokrog, med več destinacijami, in kot se za njega spodobi, med različnimi miselnimi stanji. Prav zato je njegova mimobežnost, če jo uspem ujeti, vsakič znova presenetljivo lep pretres. O tem govorijo tudi njegova dela. Vsako po svoje.

Vipotnik se poigrava s pomeni skozi raziskova­nje tehnologij. V sistem vnaša napake, da ta pos­tane viden. S »preveč dobro« uporabo – beri mani­pulacijo – medijske tehnologije, bodisi analogne bodisi digitalne, se poigrava s »škrati«, ki redno naseljujejo naš vsakdan. Pri tem se določeni feno­meni, na primer kanal, program, ekran, pokažejo kot precej kompromitirani. A to je šele začetek miselnih preobratov, ki so za Vipotnika zelo konkretni. Izku­šnje, ki jih uspe ustvariti s svojimi intervencijami, premorejo tudi določeno igrivost, lahkotnost.

V delu Smeh (2015) razmerje hazard­vojna preplete s simbolom (polomljenega) smeška, ko v isti horizont postavi ptičjo perspektivo Las Vegasa

spote in prihod nove glasbe že med odrašča­njem spremljala prek interneta, kar je očitno vplivalo na njihovo delovanje in razumevanje jezika kratkega glasbenega filma, ki ga zdaj rekonstruirajo skozi svoja dela. Opazimo lahko nekatere skupne značilnosti, ki jih vežejo tudi z mednarodnim prostorom, kot so na primer atmosferična zamegljenost, ki ni nujno povezana z notranjimi prostori ali meglenimi jutri. Pogosto so uporabljeni kontrasti rdeče in modre osvetli­tve: v hipsterskem duhu se naslanjajo na nos­talgijo, ki obuja občutja urbanih nočnih pokrajin druge polovice preteklega stoletja. Ne skoparijo z upočasnjenimi posnetki, s temačnim okoljem ali z nizko osvetlitvijo, saj jim moderne kamere in fotoaparati, s katerimi snemajo, zdaj že omo­gočajo tudi delo v slabših pogojih osvetlitve. V zadnjih nekaj letih pa lahko opazimo vedno več uporabe posnetkov iz zraka z dronom, kakršni so še nedavno zahtevali precej zahtevnejšo logi­stiko in so bili cenovno težje dostopni.

Potemtakem se zdi, da je tudi domača pro­dukcija glasbenih videospotov še najbolj v koraku s časom in s svetovnimi smernicami, saj se nanje hitro odziva in jih posvaja. Pri tem pa ostaja v polju neodvisne produkcije, ki je v središču zani­manja Treska – obračuna glasbe in založništva, ki ga vsako pomlad od leta 2009 prireja Radio Študent. Poleg koncertnega dogajanja v sklopu spremljevalnega programa organizira še vizualne natečaje, med katerimi se je ob jubilejni deseti izvedbi pojavila nova kategorija namenjena glas­benim videospotom.

leta 2017 Pripovedovalski festival pod novim vodstvom vse bolj postaja tudi ustvarjalna plat­forma – prostor raziskovanja, mednarodnega, produkcijskega in umetniškega povezovanja ter razvijanja novih vsebin, ki si za izhodišče jemljejo naslednji vprašanji: Kako nas lahko z odra danes nagovori najstarejša literatura, ki se je primarno izoblikovala skozi ustni prenos? In kaj vse je še lahko pripovedovanje kot performativna forma?

Skrbno izbrane zgodbe, poglobljene in vešče interpretacije (tudi filmske) nam vedno znova potrjujejo, da so ljudske pripovedi lahko še kako sodobne in aktualne, da so lahko gradivo, s pomočjo katerega razmišljamo o sodobnem času. Festival pa vsa leta obstoja izhaja tudi iz močnega prepričanja, da je pripovedovanje zgodb še pred umetniškimi ambicijami izvajalcev eden najpomembnejših in najosnovnejših načinov člo­veškega sporazumevanja.

V letu 2020 se festivalski program posveča vprašanju razmerja prostora in zgodbe. Skozi odrske pripovedovalske produkcije in dogodke, filmske projekcije in predavanja bodo pripove­dovalci, glasbeniki in predavatelji razmišljali o tem, kako izkušnji prostora in pokrajine določata

in Bližnjega vzhoda. V videu Path of Crazy Wisdom (1988/96) nas bega in zabava z vprašanjem videza in resnice, faktičnosti in konstrukta do mere, ko pričnemo dvomiti, kaj smo sploh videli. Ne glede na kompleksnost ali resnost tem, Vipotnik vzpostavi prostor, da na njih pogledamo z distance, od daleč. Ustvari varno območje, da bi lahko pokazano izku-sili na način, ki pripada drugemu svetu in logiki, kjer je možna drugačna, neverbalna komunikacija.

Izkušnja je verjetno eden bolj izmuzljivih poj­mov, ko pride do vprašanja umetniških del. Lahko pa jo navežemo na koncept čutne forme: Jacques Rancière jo definira v kontekstu diskurza, s kate­rim so opredeljena umetniška dela. Historično jo lahko povežemo z nastopom moderne umetnosti v njenih začetkih. Čutna forma v tem kontekstu prav­zaprav pomeni določeno obliko čutne izkušnje, ki je, rečeno poenostavljeno, drugačna od običajne, ali bolje, drugačna od tiste, ki jo vzpostavlja red dominacije, kot temu pravi Rancière sam.

Ta specifična oblika čutne izkušnje je soro­dna vsem Vipotnikovim intervencijam, tudi pro­storskim instalacijam in ambientom, ki jih lahko pravzaprav razumemo kot inverzne njegovi videop­rodukciji. Zakaj? Če videodela govorijo o večplast­nosti problematične medijske infrastrukture skozi medij sam, je ista medijska krajina prisotna tudi v vzpostavljenih prostorskih situacijah, ne glede na to, ali se Vipotnik ukvarja s historičnim gradivom ali z medijsko tehnologijo.

Dvojnost (video/prostor) njegovih del je zato zgolj navidezna, saj nas v obeh primerih opozarja na isto dejstvo: naše čutno dojemanje sveta je z

V Kinoteki bodo zato na ogled finalisti nate­čaja, ki se bodo uvrstili tudi v mednarodno video knjižnico festivala kratkih filmov, animacije in glas­benih videospotov VIS (Vienna Shorts). Glavni zmagovalec pa se bo zavrtel še na festivalih FEKK in LIFFe. Za zdaj gre za edino tekmovanje glasbe­nih videospotov na lokalni ravni pri nas, zato bo pospremljeno z okroglo mizo, na kateri bo prisotna natečajna komisija v sestavi: Matic Majcen (nek­danji urednik portala Podoba­glasba in kurator programa glasbenih videospotov na LIFFu), Robert Kuret (programski sodelavec FEKKa), Barbara

pomene zgodbe, ki je izrasla iz njiju, kako so včasih ljudje z zgodbami udomačevali človeku nevarno naravo, kako imaginarni svetovi pog­labljajo razumevanje naših svetov, pa tudi kako lahko dobra pripoved s svojo vsebino zaznamuje in spremeni pomen konkretnega prostora. Zani­malo nas bo, kako lahko zgodbe v spominu pri­povedovalcev živijo kot pokrajine in kakšna pri­povedovalska forma je potopis.

Antropologinja Sarah Lunaček v Slovenski kinoteki pripravlja dogodek z naslovom Mariam se poroči. Raziskovalne poti jo že več kot dve desetletji vodijo v Niger, ki se sooča z neokoloni­

medijsko krajino neločljivo povezano. Motnja per­cepcije je zato sestavni del vseh Vipotnikovih pro­jektov. Skupni imenovalec, ki jih povezuje, pa je čas. Ta namreč beleži spremembe. V njih se zap­lete gledalec. Neposredno. Za to potrebuje prostor, ki je definiran prav s časovnimi intervali Vipotnikove montaže ali s kompozicijo njegovih prostorskih sekvenc. Verjetno po vsem napisanem ni presenet­ljivo, da so Vipotnika, kot je povedal sam, v času študija zanimale polivanke – imenuje jih žive slike. Ko so se posušile, je življenje v njih zastalo.

Za umetnostno polje je umestitev Vipotniko­vega dela v Kinotekin progam in arhiv pomemben

dogodek. Za vse, ki z njim delimo čas­prostor, pa si lahko želimo, da bi nas inercija njegove sodob­nosti čim večkrat zapletla v situacijo, ki bi (znova) vzpostavila distanco do tega, kar se nam je še trenutek nazaj dozdevalo resnično. V takšnih oko­liščinah je namreč precej lažje dihati.

Nika Grabar

ProgramProgram III, 3. 3. ob 21.00Program IV, 7. 4. ob 21.00

Borčić (vodja video programov in video arhiva Postaja DIVA ter programska svetovalka SCCA – Ljubljana), Tomaž Šantl (lanskoletni zmagovalec natečaja) in Christoph Etzlsdorfer (kurator progra­mov videospotov pri Vienna Shorts).

Pia Nikolič

ProgramIzbor glasbenih videospotov z lokalne scene in okrogla miza, 28. 3. ob 19.00

alnimi posegi in je uradno ena najrevnejših držav na svetu. Letos se je poročila prijateljičina hčerka Mariam. Zaradi prijateljske bližine je Sarah lahko globlje doumela način, na katerega tuareške poročne običaje doživljajo nevesta in njena dru­žina. O tem bo pripovedovala ob videogradivu, ki je nastalo na poroki. V pripovedovalski festival pa se Kinoteka vključuje tudi z redno kinotečno matinejo. Predvajali bomo družinski animirani film Potovanje v Melonijo (Resan till Melonia, 1998) priznanega švedskega animatorja Pera Åhlina, ki se s svojo pravljično zgodbo o boju med dobrim in slabim delno naslanja na Shakespea­rovo dramo Vihar.

Špela Frlic

ProgramPotovanje v Melonijo, 22. 3. ob 17.00

Lumino Auro, Miha Vipotnik, 2011

Futurski – Ivone, Tomaž Šantl, 2019

Potovanje v Melonijo, Per Åhlin, 1998

Popotnica Bazi slovenskih filmov

Živela BSF!

Zamisel o Bazi slovenskih filmov se je porodila na začetku leta 2015. Prvi idejni načrt in razde­lava projekta na papirju sta sledila spoznanju, da so podatki o slovenskih filmih, ustvarjalcih, orga­nizacijah in dosežkih težko dostopni, razdrobljeni, pomanjkljivi in včasih celo napačni. Sprva je šlo zgolj za željo centralizirati in dopolniti podatke v poenoteni bazi, ki bi bila dostopna preko spleta. Raziskave področja, načrtovanje in določitev glav­

Lemovim sodobnikom zdele futuristične, pol sto­letja pozneje vemo, da v tem svetu že živimo. Obdaja nas preobilje informacij, ki jih ni več zmožen zaobjeti noben um. »Kot civilizacija smo zašli v tehnološko past,« leta 1968 pravi Lem, »človeštvo je za tehnologijo postalo sredstvo ozi-roma pripomoček za doseganje načeloma nezna-nega cilja.« V svetu, ki ga obvladuje tehnosfera, postaja posameznik nepotreben – smet. Lem je predvidel tudi proces globalizacije. Na Zemlji ni več koščka neodkritega ozemlja. Edina nerazi­skana celina, kot opozarja Bourriaud, je Čas. Od tod v filmu Kronos v podobi Goyevega Saturna, ki žre lastne otroke.

Lemova literarna in Pálfijeva filmska zgodba imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Pálfi je z vizualno pripovedjo o makrokozmosu in njegovih odsevih v miriadah mikrokozmosov ustva­ril filmski ustreznik eseja o človeku in skrivnosti njegove vrste.

Tatjana Jamnik

ProgramGospodov glas, 25. 3. ob 19.00

1 Martin Kudláč: »His Master's Voice«: Fluidity of Cinema in Transition. MUBI.com, 1. 8. 2019.

festivalih, npr. v Annecyju in Sitgesu. Posebnost filma je, da je bil zasnovan na delavnicah filmske ustvarjalnosti v okviru festivala AVANCA. Claudio Jordão in Nelson Martins s tem filmom ponudita pomemben pogled v notranjost države pred revo­lucijo leta 1974.

Menimo, da lahko vseh deset filmov pro­grama s svojo različnostjo odpre nova okna in spodbudi še druga srečanja z animiranimi film­skimi deli, ustvarjenimi na Portugalskem.

António Costa ValentePrevedla Maja Lovrenov

ProgramMoja hiška, Nekoč je bila nit, Plovba, 15 milijard kosov od (-t)+Bog, Klovnove solze, Maček brez imena, Poti, Zaliv, voda in človek, Pravljica o vetru, Ženska senca, 29. 4. ob 19.00

nih ciljev projekta so, v povezavi s posvetovanjem z mnogimi strokovnjaki s področja teorije filma, pro­dukcije, distribucije, promocije in filmskega ustvar­janja, usmerili in utrdili razvoj BSF.

Projekt se je izoblikoval v svojevrstno bazo znanja, kjer so vsakomur dostopne informacije ter številna pisna, slikovna in videogradiva o slovenski filmografiji od njenih začetkov do danes. Od profe­sionalne do amaterske produkcije, od komercialnih do eksperimentalnih projektov, od filmov in televizij­ske produkcije do videospotov in avdiovizualnih del v najširšem pomenu. Morda je najpomembnejše za slovenski film dejstvo, da BSF nudi prostor, kjer so nekateri slovenski filmi na voljo za ogled v celoti.

Potencial platforme, kakršna je BSF, leži pred­vsem v združevanju, poenotenju in povezovanju raz­ličnih skupin uporabnikov, npr. filmskih ustvarjalcev,

15 Kinotečnik, marec/april 2020

Knjiga in film

»Vesolje je končno spregovorilo«

Dela poljskega pisatelja, filozofa, vizionarja in futurologa Stanisława Lema (1921–2006) so nav­

Animateka: Animirani filmi Kinokluba Avanca

Portugalski animirani film v 21. stoletju

Produkcijska struktura portugalske animacije se vrti okoli kratkih avtorskih filmov, ustvarjenih v majhnih studiih. Tudi v Avanci, Lizboni in Portu, treh središčih najboljše produkcije animacij, nastaja vse več filmov. Ravno v Avanci so med letoma 2006 in 2008 ustvarili prvi in edini portu­galski celovečerni animirani film Até ao Tecto do Mundo. To je bil izziv, zaradi katerega je bilo nujno razmisliti o drugačnih razsežnostih in novih izzi­vih portugalske produkcije animiranih filmov. Até ao Tecto do Mundo, ki je bil narejen za otroško občinstvo, je bil prikazan na nekaj najprestižnejših festivalih svetovne animacije, v ZDA in Kanadi pa je bil tudi nagrajen. Filmi, ki jih bo imelo priložnost videti ljubljansko občinstvo, so sicer delo ustvar­jalcev iz vse države, vendar vsi prihajajo iz okrilja produkcijskega centra v Avanci.

Film ilustratorke Marie Raquel Atalaia Moja hiška (A Minha Casinha, 2014) je med redkimi avtorskimi deli, ki namenoma ciljajo na mlajše občinstvo. Raziskuje enostaven jezik tako v naraciji kot v likovnih izbirah, vključitev naravnih tekstur in materialov pa se zdi najpomembnejši dejavnik pri izboru za program številnih festiva­lov. Tudi Patrícia Figueiredo je v svet animacije prišla prek ilustracije. Z močnim oblikovalskim pečatom se zapleteni, a ganljivi liki v njenih animacijah razvijejo v nepričakovan svet, ki ne

sti stojijo pred nemogočo nalogo: kako naj signal dešifrirajo, ne da bi karkoli vedeli o civilizaciji, ki ga pošilja? Učenjaki med raziskavami več izvedo o lastnih upih in strahovih, zlasti pa o človekovi naravi in spoznavni omejenosti. Poskusi branja vesoljskega sporočila privedejo do odkritij, ki ogrozijo obstoj človeške vrste.

Kako roman, ki meji na filozofsko­futuristični esej, prevesti v filmski jezik? S tem izzivom se je spoprijel György Pálfi, ki ga filmski sladokusci poznajo po fabulativnih eksperimentih, kot so Kolcanje (Hukkle, 2002), Taxidermija (Taxider­mia, 2006), Zadnji rez, dame in gospodje (Final Cut: Hölgyeim és uraim, 2012) in Prosti pad (Szabadesés, 2014). Madžarski cineast tudi pri obdelavi Lemove literarne predloge ni varčeval z grotesko, absurdom in črnim humorjem, niti z nadrealističnimi, sanjskimi prizori, ki gledalcu odstrejo protagonistov notranji svet. Ta vizija se Lemu prilega kot ulita.

Pálfi se je vizualizacije Lemovega romana lotil s postopkom dekonstrukcije in reinvencije: vsak delček mozaika literarne predloge je pretalil v filmski znak in ga vpletel v novo, večdimenzio­nalno semiotično mrežo. Ključ za dešifriranje Pál­fijeve umetnine najdemo v teoriji Nicolasa Bou­rriauda.1 Lemovo okvirno zgodbo so scenaristi razvili v pripoved o matematikovih sinovih Pétru in Zsoltu, ki iščeta izgubljenega očeta, fabula pa se kot koreninice bršljana razrašča ne le horizon­talno, temveč tudi vertikalno.

Če so se napovedi težav, s katerimi se bo človeštvo soočalo v napredujočem antropocenu,

izšla iz t. i. neodvisnega filma, je bil nagrajen v številnih državah, v času, ko je portugalska ani­macija doživljala mednarodni preporod. Gre za portugalski animirani film, ki se lahko pohvali z največ nagradami. Pravljica o vetru (Conto do Vento, 2010) označuje nov čas v portugalski 3D animaciji, prikazali pa so jo na pomembnih

dihnila številne ekranizacije, med njimi tudi sloviti Solaris (1972) Andreja Tarkovskega. Najnovejša filmska adaptacija je Gospodov glas (His Master's Voice, 2018) v režiji Györgya Pálfija.

V romanu je Lem položil zgodbo v usta mate­matika Petra Hogartha, ki se na stara leta odloči korigirati svojo javno podobo, tako da v avtobio­grafiji razkrije okoliščine tajnega projekta MAVO (akronim za Master’s Voice) in svoja premišljanja ob poskusih dešifriranja skrivnostnega sporo­čila, ki po nevtrinskem toku priteka iz ozvezdja Malega psa. Kdo je pošiljatelj in kaj s tem »zvez­dnim pismom« sporoča? Naravoslovci in humani­

potrebuje besed. Nekoč je bila nit (Foi o fio, 2014) je postal eden najkrajših in največkrat nagrajenih filmov portugalske animacije. Film s čudnim naslovom 15 milijard kosov od (-t)+Bog (15 Bilhões de Fatias de (­t)+Deus, 2012) je 3D animacija, katere zgodba sega daleč nazaj, vse do velikega poka. V skrajni, a lepi ekonomičnosti medija je ta film tudi krik avtorja, ki ni dobival podpore. V zaključni špici pove, da gre za film, ki ga je financirala kriza. Claudio Sá je najmlajši in najplodovitejši avtor portugalske animacije. Že zelo zgodaj je bil nagrajen na festivalu CINANIMA in vse odtlej ustvarja nove filme. Klovnove solze (Lágrimas de um Palhaço, 2012) so njegov prvi film brez besed in zadnji pred briljantno medna­rodno kariero v reklamni animaciji. Maček brez imena (Um Gato sem Nome, 2009) je spremenil kariero Carlosa Cruza. Carlos, ki prihaja iz ogla­ševalskih krogov, je na Portugalskem uvedel vse nove tehnologije, deloval kot mentor v velikih studiih, bil glavni steber prve portugalske celo­večerne animacije in finalist šanghajskega tele­vizijskega festivala, prejel pa je tudi nagrado na Kubi. Ta film je narativno tveganje s skoraj preveč besedami, a izvrstnim likovnim kontekstom. Poti (Sendas, 2016) so bile ustvarjene prek znan­stvenega raziskovalnega projekta in razkrivajo ustvarjalno, prepoznavno avtorico in animatorko, zavezano pogledu, ki se odraža v uravnoteženi risbi. Raquel Felgueiras je animacijo študirala na Portugalskem in v Združenem kraljestvu, to pa je njen tretji film. Eksperimentalni film Joane Ima­ginário Ženska senca (Mulher Sombra, 2011) in videospot Plovba (Navegar, 2013) Carlosa Silve, Pedra Carvalha de Almeide in Helene Caspurro (avtorice in izvajalke glasbe ter avtorice risb, izvorno narejenih štirideset let prej) sta primera drugih produkcij, kjer je portugalska animacija našla ustvarjalni prostor. Zaliv, voda in človek (A Ria, a Água, o Homem..., 2010) Manuela Matosa Barbose, čigar dolga in pomembna kariera je

novinarjev, prikazovalcev, producentov, distributer­jev in obiskovalcev oz. gledalcev. Najpomembnejša naloga je razvoj svojevrstnega digitalnega ekosis­tema, ki bi omogočal širok nabor funkcionalnosti za različne uporabniške skupine. Ne gre pa pozabiti niti na vsakodnevno ažurno uredniško delo in poli­tiko ter omogočanje dostopnosti vse večjega šte­vila slovenskih filmov in drugih gradiv.

Po petih letih trdega dela lahko danes Bazo slovenskih filmov obiščete na naslovu bsf.si kot uradno, osrednjo spletno platformo slovenskega filma, katere glavni namen je promocija slovenskih filmov in filmskih ustvarjalcev.Ob svojevrstnem dogodku v Slovenski kinoteki, ki predstavlja popotnico ob uradnem odprtju Baze slo­venskih filmov, ki se je zgodilo 22. januarja 2020, si želimo, da bi se projekt v prihajajočem času lahko

popolnoma profesionaliziral in s tem postal trajna infrastrukturna točka slovenske filmske realnosti.

Lev Predan Kowarski, www.bsf.si

ProgramJugoslovanska knjigarna, Ivan Cankar – filmski biografski esej, Kje je železna zavesa?, Divjad, Telematerija, ZMR, (A)torzija, Laibach – Eurovision (Spectre), Mašina spomina, 10. 3. ob 20.30

Gospodov glas, György Pálfi, 2018

Maček brez imena, Carlos Cruz, 2009

Nekoč je bila nit, Patrícia Figueiredo, 2014

9. Festival frankofonskega filma

V okviru “Frankofonske pomladi – 50 let Mednarodne organizacije za frankofonijo v Sloveniji“

88 držav in vlad članic Mednarodne orga­nizacije za frankofonijo (OIF) letos pra­znuje 50 let: države, katerim je skupen francoski jezik, delujejo v smeri razvoja sodelovanja na političnem in izobraže­valnem področju, ob tem pa spodbujajo mir ter kulturno in jezikovno pestrost. Frankofonija so predvsem ljudje, katerim je, čeprav živijo na različnih koncih sveta, skupen francoski jezik, zato je članicam OIF zelo pomembno, da obeležijo 50. obletnico obstoja organizacije.

Tako se bodo vsi akterji, povezani s frankofonijo v Sloveniji, ki ima sta­tus države opazovalke od leta 1999, pridružili praznovanju. Med marcem in junijem 2020 vam bodo ponudili širok izbor prireditev: gledališče, glasba,

nagradne igre, pogovori in seveda 9. festival frankofonskega filma – franko­fonska pomlad bo raznolika, tako kot so raznolike države organizatorke. Vse­bino filmskega festivala navdihuje tudi Africa2020, program, ki bo v Franciji potekal od junija do decembra 2020 – na afriški celini se namreč nahaja veliko število članic OIF. Filmi, ki bodo letos na festivalskem sporedu, so veči­noma v francoščini, prihajajo pa iz Bel­

16 Kinotečnik, marec/april 2020

gije, Egipta, Francije, Kanade, Nigra, Malija, Slonokoščene obale in Švice.

ProgramDražba, 19. 3. ob 21.00Max in prijatelj, 20. 3. ob 17.00Vrnitev avanturista, Srečno pot, Sim, Kokoa, 21. 3. ob 15.00Ples v paru, 21. 3. ob 17.00Delo, 21. 3. ob 19.00Usoda, 21. 3. ob 21.00

kolofon

izdajatelj Slovenska kinoteka Miklošičeva 28, 1000 Ljubljanatajnistvo@kinoteka.si www.kinoteka.sisofinancira Ministrstvo za kulturo

kinotečnikISSN: C503­7182urednika: Matevž Jerman, Igor Prasseljezikovni pregled: Mojca Hudolin (teksti), Anja Naglič (spored)oblikovna zasnova, prelom in oblikovanje: Maja Rebovteksti: Špela Frlic, Nika Grabar, Tatjana Jamnik, Petra Meterc, Ivana Momčilović, Olaf Möller, Pia Nikolič, Maša Peče, Simon Popek, Igor Prassel, Lev Predan Kowarski, Majda Širca, Ana Šturm, Jernej Trebežnik, António Costa Valente, Melita Zajc, Veronika Zakonjšek.tisk: Delonaklada: 7.000distribucija: DPG

Pri organizaciji programa so nam pomagali naslednji posamezniki in organizacije, za kar se jim najlepše zahvaljujemo: Lojz Teršan in Tatjana Rezec Stibilj (Slovenski filmski arhiv), Nerina Kocjančič (Slovenski filmski center), Valerija Cokan (DSR), Matija Šturm (DSAF), Peter Cerovšek in Barbara Borčič (SCCA Ljubljana), Sasha Ihnatovich (Luksuz festival), Maša Peče (Festival žanrskega filma Kurja Polt), Damijan Kozole, Danijel Hočevar, Špela Frlic (Pripovedovalski festival), Lev Predan Kowarski in Jasna Pintarič (Filmoteka), Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove), Bíborka Molnár­Gábor (direktorica) in Bence Sárossy (Balassijev inštitut – Kulturni center Veleposlaništva Madžarske), Kamilla Duda­Kawecka (Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani), Simon Popek in Brane Kodrin (Cankarjev dom), Mirko Wiermann (DEFA­Filmverleih/Deutsche Kinemathek), Justus Wörmann (Bundesarchiv), Cristina Marx (Film University Babelsberg), Tamara Trampe in Johann Feindt, Vasja Bibič in Cveta Flakus (Demiurg), Johan Ericsson (Swedish Film Institute), Johan Carlsson (Roy Andersson Filmproduktion), Michael Rosenkilde (Sandrew Metronome Distribution), Christina Demetriou (Coproduction Office), Léa Baron (Francoski inštitut v Parizu), Isabelle Desvignes (direktorica) in Patricia Košir (Francoski inštitut v Sloveniji), Ágnes Szaszkó (Veleposlaništvo Kanade v Budimpešti), Milena Lebar (Veleposlaništvo Švice v Sloveniji).

Slovenska kinoteka tajništvo tel. 01 43 42 510direktor Ivan Nedohivan.nedoh@kinoteka.simuzejski oddelek Špela Čižman:spela.cizman@kinoteka.siarhivski oddelek Darko Štrukelj:darko.strukelj@kinoteka.siraziskovalno-založniški oddelek Andrej Šprah: andrej.sprah@kinoteka.si knjižnica in mediateka Viktor Bertoncelj:viktor.bertoncelj@kinoteka.sitel. 01 43 42 530 ponedeljek, torek, četrtek 9–15h; sreda 10–18h; petek 9–14 h

Dvorana Silvana Furlana pisarna programskega oddelka tel. 01 43 42 520, program@ kinoteka. si uradne ure 11.00–14.00Igor Prassel: Igor.prassel@kinoteka.siKaja Bohorč: kaja.bohorc@kinoteka.si Varja Močnik: varja.mocnik@kinoteka.si Matevž Jerman: matevz.jerman@kinoteka.siAnja Naglič: anja.naglic@kinoteka.siNeža Kos: neza.kos@kinoteka.si Jelena Radić: jelena.radic@kinoteka.si odnosi z javnostmi Ana Šturm: ana.sturm@kinoteka.si blagajna, kavarna(Blagajna in kinotečna kavarna se odpreta eno uro pred prvo predstavo) tel. 01 43 42 524 blagajna@kinoteka.si cena vstopnice 4 eur (kinopolis 2 eur)

Kratki!: 17. Luksuz festival poceni filma

Re­vizija

Luksuz festival poceni filma iz Krškega prikazuje kratkometražno in nizkoprora­čunsko produkcijo avtorskih, alternativ­nih, aktivističnih filmov in videov pred­vsem mlajših ustvarjalcev in ustvarjalk, ki nastajajo v tradicionalnih ali garažnih produkcijah, v klubih, v okvirih nekomer­cialne, avtorske neinstitucionalne proi­zvodnje in – že v samem produkcijskem načinu – lahko pomenijo alternativo sredi dominantne distributerske mašinerije.

Organizatorji 17. Luksuz festivala poceni filma so na podlagi poziva pre­jeli 340 filmov. V glavni program se je uvrstilo 32 kratkih filmov iz več kot 11 držav srednje, vzhodne in južne Evrope. Vključeni so bili predvsem družbeno­kritični filmi, filmi na temo človekovih pravic, diskriminacije in stigmatizacije v družbi, spola in spolnosti, socialne in kulturne ne/pripadnosti, individualne in kolektivne preteklosti. 

Kinotečna matineja/Animateka (7+)

MULTI­KUL­PRAKTIK: Deček in svet

Projekt MULTI­KUL­PRAKTIK je name­njen predvsem mladim; spodbuja spoznavanje dežel in kulturne raznoli­kosti. Poudarek je na razvijanju strp­nosti in spoštovanja do drugih ljudi in narodov. Z jezikovnimi tečaji, branjem povesti, z igranjem značilnih iger, spo­znavanjem značilnih jedi in običajev, umetnosti in znanstvenih dosežkov ter naravnih značilnosti udeleženci na zabaven način spoznavajo dežele, svetovne zanimivosti ter različne druž­bene pojave. Z aktivno udeležbo na različnih delavnicah, predavanjih in dogodkih ustvarjajo, razvijajo svojo domišljijo in kritično mišljenje ter širijo svoj horizont spoznanj.

Dejavnosti potekajo v sodelovanju z izobraževalnimi, kulturnimi in znan­stvenimi institucijami s poudarkom na interdisciplinarnem sodelovanju. Letos bo predstavljena Brazilija z razstavo o živalih, tečajem portugalščine, potopi­som, strokovnim predavanjem, delav­

nico in predstavo Capoeire, medgene­racijskim družabnim sobotnim dopol­dnevom ter ogledom animiranega filma Deček in svet (O Menino e o Mundo, Alê Abreu, 2013) v Slovenski kinoteki! Film je poklon naravi in kritika sodobne družbe – potrošništva, medijev in indu­

Kinopolis vabi k vpisu!

Postanite prebivalec najbolj film­skega mesta, Kinopolisa. Naje­mni na za kvadratni meter udob­nega sedeža med predstavo v dvorani Slovenske kinoteke je smešno nizka in za polnopravne Kinopoličane ter Kinopoličanke znaša le dva evra. V Kinopolisu za svojo cinefilsko skupnost skrbimo tudi s pestro ponudbo drugih ugo­dnosti; od posebnih popustov pri nakupu kinotečnih knjižnih publi­kacij in revije Ekran do ugodnejše cene kave v naši kinotečni kavarni. Vsem, ki (bo)ste kinotečno dvo­rano vzeli za svoj drugi dom in (bo)ste v enem letu vanjo zavili najmanj petdesetkrat, se članstvo podaljša brezplačno.

Članstvo v Kinopolisu prinaša: 1. 50 % popusta pri nakupu

vstopnic rednega programa Kinoteke (redna cena vstopnice znaša 4 evre, za člane kluba Kinopolis 2 evra);

2. brezplačen vstop v Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači;

3. 30 % popusta pri nakupu vseh kinotečnih publikacij;

4. 20 % popusta pri naročnini na revijo Ekran;

5. 10 % popusta pri nakupova­nju v Kinodvorovi Knjigarnici;

6. ugodnejšo ceno kave v kinotečni kavarni;

7. možnost rezervacije vstopnic; 8. člani brezplačno prejemajo

Kinotečnik po pošti.

Cena: 20 evrov za študente, dijake in upokojence; 25 evrov za delovne občane. *Članarina velja leto dni od vpisa. **V Kinopolis se lahko včlanite pri blagajni Kinoteke.

strializacije – s perspektive dečka, ki v svetu išče svoje mesto. Domišljijska podoba modernega sveta bo prevzela mlado in odraslo občinstvo.

Projekt MULTI-KUL-PRAKTIK poteka v sodelovanju Mestne knjižnice Ljubljana,

Knjižnice Prežihov Voranc z veleposlani-štvom Brazilije, Jezikovnim mestom, Slo-vensko kinoteko in ZOO Ljubljana. Več na www.mklj.si

ProgramDeček in svet, 15. 3. ob 17.00

Ogledali si bomo izbor kratkih kre­ativnih dokumentarcev mladih filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki pripovedujejo zgodbe iz Slovenije, Bosne in Hercego­vine, Srbije, Madžarske, Hrvaške in Gru­zije. Izbrana avdiovizualna dela ponujajo redko priložnost za večstransko re­vizijo družbenega spomina, pripadnosti, identi­tete in novih družbenih razmer preko inti­mnega in istočasno političnega pripove­dovanja osebnih zgodb. Raznolikost kine­matografskih pristopov v tem primeru ne pomeni le alternativnih načinov avdiovi­zualnega pripovedovanja, ampak ponuja, kar je še pomembnejše, nove moduse

percepcije. Naj gre za angažirani doku­mentarni film ali računalniško ustvar­jeno rekonstrukcijo življenjskih izkušenj neznank in neznancev – inherentna jim je ponujena možnost razširiti lastne sve­tove in se srečati z novim pomenom.

ProgramBlok 23, Omarska, Hipokritovi sinovi, Zapornik družbe, Betti, The Vibrant Village, Tekma oskrbnika trave, Sigurno mrtvi, 6. 3. ob 21.00

Pomoč pri

organizaciji

programa:

Deček in svet, Alê Abreu, 2013

Delo, Souleymane Cissé, 1978

Tekma oskrbnika trave, več avtorjev, Slovenija, 2019