ustvarjalnost digitalne dobe – 31 blaž erzetič

26 februar

Vsaka tehnologija lahko doživi svo-

jevrstne okvare. Rosa Menkman je

nizozemska umetnica, ki se osredo-

toča ravno na te vrste okvar v obliki

vizualnih artefaktov. Njena dela so

osnovana na napakah, kompresijah,

povratnih zankah in raznih vrstah

šuma. Čeprav večina ljudi dojema te

napake kot negativne, jih Rosa pou-

dari kot estetsko zanimive. S kom-

biniranjem svojega praktičnega in

akademskega ozadja združuje svoja

abstraktna dela znotraj velike teorije

artefaktov – študije o napakah.

Kaj je glitch art (umetnost motnje)?

Motnja (ang. glitch) je nenameren zlom enega od mnogih tokov znotraj tehnolo-škega sistema. Je čudovita in zastrašujoča prekinitev, ki tehnologijo odmakne od svoje primarne oblike in diskurza. Za trenutek me šokira. V strahospoštovanju se sprašujem, kaj je ta nova oblika in kako je nastala. Je morda – motnja? Vendar takoj, ko jo defini-ram kot tako, ni več motnja.Motnja nima trdne oblike ali stanja v času; je kratkotrajen, nepričakovan, abnormalen ”modus operandi”. Tako kot se spreminja razumevanje napake, tako se spreminja tudi njeno ravnotežje: primarno zaznavanje se pretvori v nove pogoje, vizualni ali zvočni rezultat pa se pojavi kot nova možnost.V svojih delih glitch arta se nanašam na sti-čišča, kjer se srečata napaka in umetnost. Zame je glitch art razširjanje mej in rojeva-nje novih načinov: kot avantgarda nesreč ta dela pretrgajo predhodno zaznamovanje in posilijo katarzo konvencionalnosti, norm in verovanja. Kreirajo proceduro, na podlagi ka-tere se učim in bolje zavedam tehnologije.V praksi ni glitch art vse, kar sledi paradigmi stvaritve prek uničevanja ali umetnosti trenutka. Mnogo del je že šlo prek točke ”smetenja” in ne vmešavajo pravih procesov vnašanja motenj.Veliko časa sem se obremenjevala z vpra-šanjem, ali je podobnost napaki nujno zdru-žljiva s pojmom glitch arta. Danes mislim, da odgovor na to vprašanje obstaja znotraj različnih sistemov: tistega za produkcijo in tistega za zaznavo. Za slednjega velja dej-stvo, da dejavniki znotraj nekega sistema niso uničili naprave oziroma izkoristili njene napake, medtem ko opazovalci to zaznajo

drugače, torej kot da jim je prikazana uniče-na tehnologija. Tem opazovalcem se ravno tako razširi meja zaznavanja in zavedanja motnje, torej njim je to glitch art.Ko sem enkrat to doumela, sem začela bolj ceniti umetnike, ki so svoje izdelke, nareje-ne v Photoshopu in z različnimi filtri, imeno-vali glitch art. Sama se sicer raje zatekam k napakam, ki zahtevajo tako motenje podat-kov kot uničevanje strojne opreme, saj tako spoznam nekaj več o tehnologiji.

Kdaj in zakaj si se začela zani-mati za to zvrst?

Ne morem označiti točnega trenutka, niti posebnega razloga, zakaj sem preusmerila svoje teoretično in praktično delo v kralje-stvo motenj. Mislim, da so se zanimanja za to zvrst postopoma oblikovala med mojo nepovezano ustvarjalno in akademsko po-tjo, na kateri sem jo spoznala kot očarljivo temo. Hkrati sem imela tudi dovolj časa in možnosti, da bi to področje dobro spoznala. Preden sem do tega prispela, sem obisko-vala šolo za umetnost – oblikovanje z di-gitalnimi mediji, kjer sem se naučila, kako naj bi stvari delovale. Na univerzi sem ime-la zgodovino umetnosti, ki je bila podana na zelo linearen način. Tukaj sem se vedno počutila kot tujec. Mislim, da konvencional-ni način podajanja znanja ni vedno deloval v prid moji domišljiji. Tako digitalni mediji kot pogled na klasično umetnost se ne uje-majo z mojo fascinacijo nad norostjo. Kar iščem, je tako mešanica obojega, kar sem se učila v šoli, oziroma nekaj, kar je popol-noma zunaj njihovih zasnov. Trenutno je to, kar iščem, znotraj trenutka raziskav motenj.

Glitch art je bila tudi tema tvo-jega magisterija. Bo imel tudi

tvoj doktorat, ki ga pravkar pripra-vljaš, isto izhodišče?Moj praktični del doktorata se bo nanašal na artefakte šuma, tako da bo konkretno vseboval teme kompresij in povratne infor-macije – feedback.

Delala si tudi z umetniki, kot so Goto80 in Jodi, torej s kar

pomembnimi imeni. Kako je bilo vi-deti to sodelovanje? Kako si prišla v stik z njimi?Gota80 sem najela za neki performans. Čez nekaj mesecev me je vprašal, ali bi šla z njim na turnejo. Od takrat naprej sem za-čela delati vizualije za njegovo glasbo in obratno.

rosa menkman

Primer zmaličenega elektronskega sporočila

ustvarjalnost digitalne dobe – 31

februar 27

Moj prvi del magisterija je bil o Jodi. Po tem se je najino sodelovanje v glavnem odvijalo prek zmaličenih elektronskih sporočil.

Iz tvojih del lahko razberem, da se v glavnem ukvarjaš z vide-

om, tudi tistim v realnem času – VJ-ing. Katere pristope in tehnologijo uporabljaš za ta dela? Si razvila poseb-no strojno opremo za te postopke? Ne delam le z videom, ampak z mnogimi različnimi stvarmi. Ena mojih priljubljenih je 404void.iq (http://404void.blogspot.com/, op. p.), ki temelji na uničevanju spleta.V mojem trenutnem delu Videoscapes (http://videoscapes.blogspot.com, op. p.)

poskušam ustvariti nova okolja, ki so se-stavljena tako iz zvokovnih kot tudi iz slikov-nih artefaktov. Med delom na tem projektu sem spoznala, da orodja, ki jih uporabljam, niso nevtralna. Nekatere funkcije so bile na-pačne ali nedovoljene. Programska opre-ma jih je definirala kot nepravilne in jih za-vrnila iz konteksta preprogramiranih funkcij. To je primer digitalne norosti, ki mi je nad-vse navdihujoča.Prav tako sem spoznala, da se te odtujene funkcije razlikujejo med programsko in stroj-no opremo ter zato veliko preklapljam med različnimi mediji (sodobnimi računalniki, ele-ktroniko iz osemdesetih let, digitalnimi fotoa-

parati, kodeki, zvočnimi zapisi, ROMi, slikov-nimi podatkovnimi formati in podobnim). Moje delo se ne usmerja na nasprotovanja, kot so strojna proti programski opremi, real-no proti navideznemu, analogno proti digi-talnemu in tako naprej. Je odnos do vseh tehnologij, ki sledijo strogim zakonom. Razi-skujem, kaj se dogaja prek teh zakonov – to je področje nerazsodnega. Vodila sem de-lavnico zvijanja elektronskih vezij in delala vi-deo črne skrinjice, vendar sem bolj razisko-valka kot učiteljica. Ne znam programirati, se samo učim na svojih uspehih in neuspehih.Mislim, da so študije motenj zelo komple-ksne in se gibljejo med kategorijami obo-

jega: teorije in prakse, smisla in nesmisla. Brez nesmiselnega pristopa študije motenj ne morejo obstajati. To pomeni, da lahko svobodno delam tisto, česar ne smem.

Kaj zdaj? Katero tehnologijo si vzela na piko in komaj čakaš, da

bi ji razdrla njeno primarno funkcijo?Prešla sem od zrnatosti celuloidnega filma na magnetno distorzijo in skeniranje linij ka-todne cevi. Potepala sem se po poljih fos-fornih prežganin in drgnjenja mrtvih pikslov. Zdaj izvajam performanse na osnovi poče-nih LCD-jev. Ne planiram nič. Samo surfam po vrtincu tehnologije. Ja, morda se bom lotila disket.