letno poročilo 2009/2010 - 4. del

Letno poročilo 09/10Zavod sv. Frančiška SaleškegaΪ. del

Gimnazija Želimlje

Dom Janeza Boska

Majcnov dom

Zavo

d sv

. Fra

nčiš

ka S

aleš

kega

Let

no p

oroč

ilo 0

9/10

Zavod_sv_Franciska_Saleskega_Letno_porocilo_09-10_naslovnica.indd 1 13.9.2010 10:29:26

156

Dom Janeza Boska Zavod sv. Frančiška Saleškega

Zavod_sv_Franciska_Saleskaega_Letno_porocilo_2009-10.indd 156 13.9.2010 21:24:54

157

Dom Janeza Boska

Ali današnji svet mlade sploh potrebuje?

P red kratkim sem prebral knji-go Grozljivi gost – nihilizem in mladi. Avtor Umberto Ga-

limberti je priznan italijanski filozof, psi-hoanalitik in kritik sodobnosti. Za svoja dela je prejel številne znanstvene nagrade. Po njegovem mnenju mladi niso bili še ni-koli tako problematični kot zdaj. Njihovo srce tava v depresivnem niču in eksisten-cialni praznini, ki ju lahko za hipec omilijo kvečjemu droge, alkohol in seks. Mladi so obsojeni na plehko životarjenje v puščavi vrednot; iščejo zabavo, ker ne znajo uživa-ti. Prihodnost zanje ni več obljuba, ampak grožnja. Ker mladih nihče ne povabi k od-ločanju o pomembnih stvareh, ker imajo samo honorarno delo (od danes do jutri), živijo samo ponoči. Počnejo neumnosti, ker nočejo biti del sveta, ki jih ne potre-buje.

Za to niso najbolj krivi mladi sami, am-pak odrasli oz. družba, ki jih obdaja. Mladi so samo odsev družbe, v kateri živijo. Že kar nekaj časa poslušamo o prihodnosti samo slabe napovedi – recesija, recesija in še enkrat recesija. Ljudje izgubljajo delo, priče smo razkroju vrednot. Kako naj mla-di v taki situaciji začutijo veselje do priho-dnosti? Zakaj bi se podali v odraslost, ko pa odrasli ne živimo tako, da bi nas bilo vredno posnemati?

Rešitev ni v tem, da mladim dajemo še več znanja, učnih pripomočkov, računal-nikov …, ampak v tem, da jih na njihovi poti odraščanja vzamemo zares. Don Bosko je že dolgo tega odkril pristop do mladih, ki je veljaven še danes. Mlade je potrebno nagovoriti celostno. Človeško, moralno in duhovno oblikovanje je ena-ko pomembno kot tehnično in poklicno izobraževanje. Obrtniki so zelo radi vzeli na delo fante, ki jih je izobraževal don Bo-sko, in to ne toliko zaradi njihove dobre poklicne pripravljenosti, ampak bolj za-radi njihove vzgojene osebnosti. Življenje vzgojitelja mora biti vredno posnemanja, z mladimi pa mora preživeti veliko časa, da lahko razume njihov svet in izkoristi trenutke, ko so mladi odprti in pripravlje-ni na pogovor. Mladi od vzgojitelja pri-čakujejo veliko pozornosti, usmerjene v njihovo življenje.

V našem dijaškem domu se trudimo nadaljevati don Boskovo izkušnjo. Strani, ki so pred vami, pričajo o tem, da mladi še znajo biti ustvarjalni in iniciativni, da imajo v sebi še veliko žara in želje po tem, da bi sooblikovali boljšo prihodnost. To-rej vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled.

Peter Končan, ravnatelj Doma Janeza Boska


158

Kronika ≈ Avgust 2009 31. ≈ prihod dijakov ≈ September 2009 2. ≈ piknik 3. ≈ spoznavni večer 1. letnikov 9. ≈ izlet na Nanos 9. ≈ nogometna tekma 10. ≈ filmski večer 14. ≈ pričetek jesenskega turnirja 23. ≈ filmski večer ≈ Oktober 2009 6. ≈ duhovni večer (7. VS) 13. ≈ domski ples

22. ≈ filmski večer 23. ≈ roditeljski sestanek ≈ November 2009 2. ≈ duhovni večer (1. VS) 17. ≈ Heresov športni turnir 18. ≈ zaključek jesenskega turnirja 19. ≈ filmski večer 23.–25. ≈ adventne delavnice 26. ≈ duhovni večer (3. VS) ≈ December 2009 3. ≈ miklavževanje 8. ≈ sv. maša ob prazniku Brezmadežne 11. ≈ govorilne ure 16. ≈ začetek božične devetdnevnice 17. ≈ filmski večer 22. ≈ božična akademija in slavnostna večerja

V pričakovanju začetka Le kakšni so novi fazani?

Živi spomenik Adventni venčki


159

Dom Janeza Boska

≈ Januar 2010 4. ≈ pričetek Don Boskovega turnirja (DBT) 5. ≈ blagoslov sv. Treh kraljev 14. ≈ košarkarska tekma (Rakovnik : Želimlje) 14. ≈ Heresov gala ples 15. ≈ govorilne ure 18. ≈ športno srečanje katoliških dijaških domov (Šentvid) 20. ≈ filmski večer 22. ≈ filmski večer 28. ≈ duhovni večer (4. VS) ≈ Februar 2010 9. ≈ nogometna tekma z nekdanjimi dijaki 11. ≈ filmski večer 23. ≈ duhovni večer (2. VS)

≈ Marec 2010 5. ≈ srečanje vzgojiteljev katoliških dijaških domov (Maribor) 16. ≈ dobrodelni koncert Slomškove ustanove (Želimlje) 18. ≈ predstavitev skupin (DBT) 24. ≈ Domijada – regijsko tekmovanje (Želimlje) 30. ≈ duhovni večer (5. VS) ≈ April 2010 6. ≈ Domijada – regijsko tekmovanje (Novo mesto) 13. ≈ Domijada – regijsko tekmovanje (Želimlje) 15. ≈ govorilne ure 20. ≈ zaključni koncert pevskih zasedb Gimnazije Želimlje 22. ≈ filmski večer

Ekologinje na delu»Odštekani«

Zimske radostiLepo je zmagovati


160

≈ Maj 2010 5. ≈ zaključna prireditev DBT z gostom Klemnom Bauerjem 6.-7. ≈ Domijada – državno tekmovanje (Rogla) 18. ≈ Heresov športni turnir 20. ≈ zahvalna sv. maša in slovo od maturantov 20. ≈ piknik 21. ≈ roditeljski sestanek 24. ≈ duhovni večer (6. VS)

≈ Junij 2010 3. ≈ sv. maša (telovo) 9. ≈ filmski večer 17. ≈ Strgana struna 22. ≈ košarkarski turnir 23. ≈ duhovni večer in zaključek leta

»Los Eskimos« Veselje ob zmagi na DBT-ju Marko Vozelj

Spomin na olimpijske igreŠport združuje


161

Dom Janeza Boska

Klemen BalažičMartina Šetina ČožTina DrobničPetra Hribar HorzelenbergJana JemecPeter Končan

Bogdana MikšaLuka PlanincVeronika PlanincPeter PučnikJanez SuhoveršnikLucija Umek

Vzgojiteljski zbor


162

1. vzgojna skupinaVzgojiteljLuka Planinc

1. Domen Bančič 2. Jan Barić 3. Žiga Cukor 4. Matjaž Demšar 5. Rok Demšar 6. Andrej Ferlin 7. Gašper Govekar 8. Jurij Gregorc 9. Domen Martinčič 10. Nejc Medved 11. Anže Merhar

12. Marko Mihelič 13. Branko Ocvirk 14. Patrik Polc 15. Vito Poredoš 16. Vid Pucihar 17. Marko Stopar 18. Peter Stovanje 19. Sebastijan Štravs 20. Dajan Topalović 21. Aleksander Volasko 22. Denis Vrenko


163

Dom Janeza Boska

V 1. vzgojni skupini je zopet zagorelo. Na začetku tega

šolskega leta sem prižgal ogenj, ki še vedno gori. Nanj sem pola-gal drobne vejice vsakdanjih tre-nutkov ter velika debla skupnih dosežkov.

Za netivo sem uporabil sku-pne molitve, dodal še suhe vejice zabav ob rojstnih dnevih ter drva veselih trenutkov s kupom sme-ha med odmori. In ko je ogenj že močno gorel, sem nanj zvalil prvi hlod – zmago na jesenskem tur-nirju. Da pa ogenj ne bi prehitro dogorel, sem nanj položil duhov-ni večer in vse slike iz galerije. Ogenj je postajal vedno močnejši. Ob njem sem se grel in nanj pola-gal svete maše. Veliko moči sem porabil, da sem na ogenj zakotalil mogočno deblo, deblo zmage na DBT-ju. Prezeble prste sem si grel z lomljenjem vejic skupnih športov, ki smo jih na igrišču pre-igrali z maturanti. Za konec sem z obale prinesel še deblo, ki ga je zmočil dež in ohladilo morje. Ogenj je postal mogočen in ko je počasi dogoreval, sem zagle-dal žerjavico slovesa maturantov, ki mi je pričarala zvok čebelice Maje in vonj po odojku.

Ogenj je lep, mogočen in gre-je; še vedno gori in tako bo tudi ostalo.

Jan Barič in Denis Vrenko

Poslovilni odojek

Pridni učenci

ENAki PRVAki


164

2. vzgojna skupina Vzgojitelja Peter Pučnik Janez Suhoveršnik

1. Sebastjan Cvelbar 2. Miha Debeljak 3. Jan Gačnik 4. Janez Godec 5. Aljoša Jakomini 6. Nejc Kastelic 7. Gregor Klinc 8. Sašo Klun

9. Tadej Košmerl 10. David Lenarčič 11. Timotej Mihelič 12. Dominik Mlakar 13. Klemen Mlakar Rismondo 14. Toni Nagode 15. Janez Puntar 16. Simon Smrekar 17. Borut Stramšek 18. Rok Umek 19. Samo Umek 20. Filip Urh


165

Dom Janeza Boska

P rosta mesta v naši vzgojni skupini smo letos zapolnili

»fazani«. Že prvi teden smo do-bro prestali svoj krst. Drugošolci so nas lepo sprejeli in kmalu so se začela druženja pri nogometu in košarki. Ko so se bližale božično-novoletne počitnice, pa prvošolcev med odmori skoraj ni bilo več vi-deti. Vsi smo nekaj delali in se kar naprej zadrževali v Majcnovi dvo-rani. Zadnji večer pred počitnica-mi smo za vse pripravili božičnico.

Meseci so tekli in kmalu smo se združeni podali v nov projekt: duhovni večer, ki smo ga imeli na začetku postnega časa. Svojih športnih in miselnih sposobnosti pa nismo kazali le pri druženju, temveč tudi na odru pri pred-stavitvi skupin za DBT, kjer smo pod imenom »Izbrani za šport« osvojili drugo mesto. Vendar nas slava ni uspavala, zato smo se vrnili za mize in se zavzeto učili pod bolj ali manj budnim očesom Janeza in dveh Petrov. Ko so se dnevi daljšali, smo se vse več časa zadrževali na igrišču, na koncu pa smo se še skupno poveselili na pikniku. V vzgojni skupini se za-radi prijetnega vzdušja dobro po-čutimo. Šolsko leto vsi (z manj-šimi odstopanji) zaključujemo z nasmehom.

Nejc Kastelic

Veselo praznovanje

Ponosni športniki

Dobri prijatelji


166

3. vzgojna skupinaVzgojiteljKlemen Balažič

1. Matej Arh 2. Simon Bolta 3. Jure Boncelj 4. Jure Debeljak 5. Matej Drobnič 6. Jan Francelj 7. Blaž Gluk 8. Peter Hrovat 9. Dominik Jan 10. Klemen Kraševec 11. Anže Mlakar 12. Kevin Mohar

13. Nejc Piber 14. Andrej Podkoritnik 15. Urh Pucihar 16. Matej Pucihar 17. Krištof Rener 18. Janez Rus 19. Simon Senčar 20. Lovrenc Skvarča 21. Aljaž Škrjanec 22. Miha Vehovar 23. Evgen Zajc 24. Klemen Žumer


167

Dom Janeza Boska

Z a devetimi gorami in de-vetimi vodami ter deveti-

mi cerkvami in devetimi samostani stoji vas, za katero ne bi slišal prav nihče, če v njej ne bi stala gimnazi-ja. V tej vasi je veliiiko pravil (ko-ristnih, manj koristnih in še manj koristnih). Eno izmed njih je, da so prebivalci razdeljeni na klane. Če bo vaša noga kdaj po naključju zašla v to vas, vam bo prav prišlo nekaj nasvetov, ki vam jih ponuja klan III.

Že ko pogledamo v fitnes – kot nekateri imenujejo sobo, v kateri se urijo tisti, ki bodo postali Špartan-ci, in tisti, ki si to samo domišljajo. V prvo skupino vsekakor spada-ta Sen in Skva. Če boste zaslišali zvok moškega petja, ki zveni lepo kot škrjančkov glas ali malo manj, je njegov izvor gotovo kdo izmed trubadurjev: Drob, Kra ali Hro. Če želite brhkemu dekletu zapeti podoknico, se obrnite na katerega izmed njih. Če pa bi raje pripleza-li točno do njenega okna, naj vas plezalne umetnosti nauči kateri iz-med plezalnih mojstrov: Arh, Deb ali Bon. Za vse morebitne pesnike pa nasvet: »Če ti nagaja rima, Glu pomaga ti res prima.« Tisti bolj umirjeni ali pa ravno nasprotno – notranje razcepljeni boste lahko našli pomiritev skupaj z vračem, ki ga kličejo Veh. Vsi lepotci, ki vam ni všeč, da se imate za prelepe, po-glejte Potka, in videli boste, kako daleč ste od neokrnjene, pooseblje-ne lepote. Nikar pa se ne ustrašite, če vam pot prekriža skoraj polveli-

kan Mo; navkljub svojemu mogoč-nemu telesu v sebi skriva nežno dušico, ki se rada zabava. Če se bojite tišine, vam jo bo z veseljem pregnal Dom, ki bojda veliko govo-ri tudi v spanju. Zaj poskrbi za vse tiste, ki jim ne gre od jezika učenje bojevniške nemščine. Drugo zvrst učenja, bolj praktično – traktori-zem – ima pod nadzorom Pib. Do izboljšanja fizičnih sposobnosti – takšnih ali drugačnih – pa vas privede Žum. Umetniki, za vas je tu enkratna priložnost; umetnosti metanja žoge skozi obroč vas lah-ko naučijo Ren, Puc in Puc, igranja rocka na kitaro pa Fraj. Politični skrajneži, ki bi radi izvedli atentat na voditelja, čaka vas Škrja.

Te nasvete vam z iskrenim sr-cem podajava Bolt (slavni tekač Husein) in Mla. Za vzpodbudo pa še tale modra misel: »Res se ne boj-te priti v našo vas, kot se tega ni bal pogumni zadnji priseljenec Rus, kras (ta kras je tu le zaradi rime, da modra misel bolj do izraza pride).«

Simon Bolta, Anže MlakarNatančnost in lepota

Sodelovanje in vzajemnost

Borbenost in vztrajnost


168

4. vzgojna skupinaVzgojiteljicaLucija Umek

1. Tina Bačar 2. Ema Bevk 3. Vesna Bezek 4. Nastja Bojc 5. Ana Čepon 6. Jerneja Gros 7. Vida Gros 8. Jerca Hrastovec 9. Lucija Hribernik 10. Lucija Kovač 11. Anja Križaj 12. Sabina Merhar 13. Barbara Okorn 14. Tanja Pestotnik

15. Katja Polc 16. Polona Polc 17. Tina Potočnik 18. Marika Prošek 19. Tina Stražišar 20. Tinkara Šilc 21. Špela Štular 22. Anamarija Treven 23. Urška Trdan 24. Mirjam Turk 25. Vida Turk 26. Lea Zaletelj 27. Urška Zgonc 28. Vesna Železnik


169

Dom Janeza Boska

Dom Janeza Boska, 3. nadstropje levoŽelimlje 461291 Škofljica

Statistika 2009/2010:, 9 tretark, 19 maturantk, vzgojiteljica Lucija, 11424 učnih ur, 168 mišic, pridobljenih s smehom, 358400 litrov porabljene vode, 843 litrov kave, 12544 pretečenih kilometrov, 3584 pojedenih čokolad, 31360 prespanih ur + vse, ki smo jih prespale nelegalno, 1024 preplesanih minut, neskončno lepih trenutkov

Tako je bilo letos, kako bo pa drugo leto? Tretješolke bomo postale najboljše, najlepše in najpametnejše maturantke, pridružilo pa se nam bo 21 frfotajočih »fazank«. Druga dejstva so še uganka; izveste jih prihodnjič.

Polona Polc in Katja Polc

Maturantke ob slovesu Ena za mamico

Vojakinje Jest ne grem v šolo

Vse za mano


170

5. vzgojna skupina 1. Alja Bizjak 2. Simona Bizjak 3. Tilka Brcar 4. Valerija Dolenšek 5. Jerica Felicijan 6. Marija Gartner 7. Lucija Gartner 8. Katarina Godec 9. Diana Homec 10. Nika Hrušovar 11. Ana Jakopin 12. Jerca Košir 13. Urška Klemenčič 14. Vanesa Koračin 15. Norma Marija Korošec 16. Lejla Košmrlj 17. Astrud Kovačič

18. Alessandra Lavrič Cascio 19. Nika Lesjak 20. Anja Levstek 21. Tina Lovka 22. Urša Malavašič 23. Neža Mišmaš 24. Lana Modrej 25. Maruša Nartnik 26. Agata Nuč 27. Lucija Rejc 28. Erika Rovšek 29. Hema Smrekar 30. Rozalija Stegnar 31. Ana Stritar 32. Alenka Tratnik 33. Neja Žorž

VzgojiteljiceBogdana MikšaMartina Šetina ČožTina DrobničJana Jemec


171

Dom Janeza Boska

Z a devetimi zavitimi stop-nicami, mimo pisarne šol-

skega ravnatelja, nasproti fantov živi 5. vzgojna skupina.

Čeprav je najbolj oddaljena, nje-ni skrivnostni čari privabljajo rado-vedne želimeljske dijake. Pa nas le redko najdejo »doma«, saj se veliko potikamo naokrog. Če nismo v klu-bu, smo na igrišču ali kje na travni-ku, pa okoli po Želimljah, morda v telovadnici ali v glasbeni sobi, vča-sih pa tudi pred kavomatom …

Seveda smo najatraktivnejše, najlepše, najsamostojnejše, najigri-vejše, najbolj oddaljene, najzrelejše, najpametnejše, najbolj pisane, naj-bolj živahne, naj …

Ker pa smo bolj skromne nara-ve in se s svojo popolnostjo nerade hvalimo, smo nekatere naključne izbrance poprosile, da nas z nekaj besedami opišejo:, To so sončki. (Klemen Žumer), Am schoensten. (Jan Francelj), Outsiderke. (Luka Planinc), Zvezdice. (Sašo Klun), No comment! (Vid Pucihar)

Elegantne

Navdušene športnice

Družabne

Dobre prijateljice

Spretne kuharice

, Ja, zelo dobra vzgojna. Res FUUL KUUL. Mega bombastična, elastična. Majkemi. Dobro, dobro. (Sebastjan Cvelbar)

, Lepota neopisljiva … (Nejc Medved)

, Peta ni deseta. (Domen Bančič)Lana Modrej, Urška Klemenčič, Diana

Homec, Alja Bizjak


172

6. vzgojna skupinaVzgojiteljicaPetra Hribar Horzelenberg

1. Manca Arh 2. Selena Benedik 3. Sara Grahek 4. Ana Herman 5. Anamarija Hribernik 6. Lidija Klanjšek 7. Meta Knafelc 8. Manca Kojek 9. Lucija Košir 10. Štefka Krajnik 11. Klavdija Kraševec 12. Eva Krč 13. Lara Kromar 14. Tina Levstek 15. Barbara Malovrh 16. Žana Marin

17. Sara Meglič 18. Ana Merzel 19. Valentina Metež 20. Lucija Nagode 21. Nina Ocvirk 22. Barbara Pavlinič 23. Marjana Pavlinka Kocmur 24. Tatjana Schuster 25. Veronika Simončič 26. Helena Sorč 27. Tatiana Elizabet Sušnik 28. Ema Šavs 29. Mojca Špende 30. Petra Vidergar 31. Monika Zabret 32. Anja Zore


173

Dom Janeza Boska

V kotu velike sobe s pisanimi stenami je na mizi napol

dokončana sestavljanka. V škatli ležijo raztreseni koščki, vsak druge oblike. Na prvi pogled se zdi, da jih nikoli ne bi mogli sestaviti. Tudi barve se ne ujemajo najbolj in bolj kot urejeno je vse skupaj videti kot velika zmeda.

V sobo stopi drobna deklica in se loti sestavljanke. Ko prilaga košček h koščku, se njihove obli-ke spreminjajo. Barvni odtenki se začnejo prelivati drug v drugega in sprva velik nered se začne počasi spreminjati v urejeno celoto. Ko iz škatle vzame zadnjega od 32 košč-kov, vstane, pogleda sestavljanko in zadovoljna s svojim delom odi-de. Na mizi ostane podoba deklet s številko 6 v sredini.

Vsako izmed nas bi res lahko primerjali s koščkom sestavljanke. Vsaka je posebna, vsaka na svoj način unikatna. Skupaj pa sesta-vimo to, kar smo – šesto vzgojno skupino!

Žana Marin

Vedno zaljubljene …

… ustvarjalne

… nasmejane

… pripravljene na vseZa vedno šesta!


174

7. vzgojna skupinaVzgojiteljicaVeronika Planinc

1. Sara Brozovič 2. Marjetica Brus 3. Ema Doplihar 4. Ana Geltar 5. Ina Kebe 6. Teja Kebe 7. Karmen Knavs 8. Eva Kraljić 9. Lucija Kromar 10. Eva Levstek 11. Tjaša Malavašič 12. Eva Mišmaš

13. Nina Ozebek 14. Neža Ribnikar 15. Katarina Rupar 16. Gaja Sorč 17. Nadja Isabella Stoderegger 18. Urška Tramte 19. Maruša Tušar 20. Neža Verdinek 21. Katja Vode 22. Mateja Urh 23. Nina Zaplatar 24. Maja Žibert


175

Dom Janeza Boska

D raga teta Justi!Piševa ti dve »odpiljeni« najstnici, ki stanujeva v naj-

bolj »odpiljeni« vzgojni skupini pod soncem. Morava ti pove-dati, da je v tej skupini vedno zelo zabavno.

Letos je bilo v njej 7 deklet, rojenih leta 1991, 16 pa dve leti starejših. Med nami je bilo tudi dekle, rojeno leta 1994, iz dežele na severni strani Alp.

V tem šolskem letu smo spletle močne prijateljske vezi. Skupaj z najboljšo vzgojiteljico Veroniko smo si privoščile kar nekaj »babjih večerov« z dvema mizama obloženih kruhkov. Življenje smo si popestrile s »štrihanjem skupnega placa«, s čajankami, meditacijami in daljšimi molitvami ob svečkah; skupni prostor smo preuredile tudi v kinodvorano in imele potopisno predavanje. Spile smo na hektolitre čajev in kave.

Večkrat smo »živcirale« Klemna in poskrbele, da hišni-ku ni bilo dolgčas. Ker smo zelo pogosto čistile in si umivale lase, ni šlo brez zamašene cevi našega sesalnika in odtokov v kopalnici. Za odpravo teh težav smo poklicale na interno številko 113. K DBT-ju smo letos pristopile mnogo bolj orga-nizirano in samozavestno kot lani. Bile smo Bondova dekleta. Uspešno smo pred izumrtjem rešile dve roži, ki sta bili po spletu okoliščin obsojeni na smrt.

Poskrbele smo za duhovno kondicijo in pripravile duhov-ni večer, posvečen razmišljanju o novem življenju. Dvakrat na mesec smo skupaj šle k maši, zadnjo skupno mašo pa smo doživele v zaprtem krogu; Bogu smo se zahvalile za vse sku-pne trenutke.

Prišel je usodni 13. maj, ko smo se morale posloviti. Nobeni ni bilo lahko sprejeti dejstva, da naše maturantke odhajajo. Že-lele smo, da si nas zapomnijo za vedno, zato smo jim podarile najlepše spodnjice v galaksiji. Ker smo v dveh letih odkrile nji-hov manekenski potencial, smo jih ovekovečile v pravih mane-kenskih fotoalbumih. In odšle so maturi naproti …

Sedaj imava zate dve vprašanji, ki naju mučita že dlje časa. Kako naj se pripravimo na to, da bomo drugo leto (poleg Ve-ronike) me »avtoriteta fazankam«? Kako naj z njimi spletemo čim boljše prijateljske vezi?

In še nekaj: tvoja rubrika je najboljša!Lepo te pozdravljata tvoji navdušeni in hkrati zaskrbljeni

najstnici Eva in Neža.Eva Mišmaš in Neža Verdinek

Vsaka svoje barve, skupaj nastane mavrica

Maškare?!

Kava, čaj, kava, čaj …

Rade prepevamo in meditiramo

Zabava v skupnem prostoru


176

Sprejem v dijaški dom31. 8. 2009

K onec vročih, brezskrbnih počitnic in začetek nečesa

popolnoma novega in neznanega. Kaj nas čaka? Kaj lahko pričakuje-mo? Takšna in podobna vprašanja so nas mučila pred prihodom v di-jaški dom.

Večina nas je prvič odšla od doma in mislim, da smo bili vsi vsaj malo prestrašeni in zaskrblje-ni. Med vožnjo v Želimlje sem pre-mišljevala: »Sem se prav odločila? Mi bo kdaj žal? Bom tu spoznala prave prijatelje?« Ko sem prišla do dijaškega doma, sem si kar malo oddahnila, saj sem spoznala, da ni-sem edina, ki jo skrbi.

Že takoj po prijaznem spreje-mu zunaj so se začela spletati prva poznanstva. Za tem smo malo pogumnejši že odšli v fitnes, kjer smo imeli uraden sprejem v Dom Janeza Boska. V zraku se je še ve-dno čutila napetost; naši obrazi so bili vznemirjeni in polni pričako-vanj. Prireditev sta vodili letošnji maturantki, Jerca in Barbara, ki sta se spominjali svojega prihoda v dom, svoje začetne prestrašeno-sti in se čudili, kako hitro čas beži, saj so štiri leta v Želimljah minila, kot bi mignil. Potem smo se vsi predstavili. Povedali smo svoje ime, priimek, od kod prihajamo, nekaj o svojih hobijih in kdo vse je tisti dan prišel z nami. Našim

kratkim govorom sta sledila še dva malo daljša govora obeh Pe-trov – ravnatelja šole in ravnatelja dijaškega doma. Spoznali smo še naše vzgojitelje, med vsem tem pa sta za glasbeno popestritev poskr-bela Aleks in Rok.

Kmalu smo odšli v dom in s svojim »fazanjim perjem« napol-nili 2., 5. in 6. vzgojno skupino, kjer so nas zelo lepo sprejeli. Po-iskali smo prosto sobo in se spo-znali s sostanovalci oziroma sosta-novalkami. Kmalu je sledilo slovo od staršev. Bilo je prav smešno, saj so bili oni bolj žalostni in zaskr-bljeni kot mi. Poslovili smo se, jim pomahali in odšli novim dogodiv-ščinam naproti.

Tako nekako je potekal prvi dan v dijaškem domu. Če na kratko povzamem: Ta dan si bom najbolj zapomnila po vseh novih obrazih, obilici smeha, veselja in pa tudi nekaj zaskrbljenosti in solz. Zase lahko rečem, da mi ni, in mislim, da mi tudi nikoli ne bo žal, da sem prišla v ta dijaški dom, saj so se vsa moja pričakovanja uresničila. Tu mi je zelo lepo: se dobro počutim, spoznala pa sem tudi veliko pravih prijateljev, ki jim lahko zaupam. Mislim, da bomo skupaj, prav tu v Želimljah, doživeli nekaj najlepših trenutkov našega življenja.

Anja Zore

Mi se imamo radi

Kje je mami?

Predstavljanje


177

Dom Janeza Boska

Fazaniranje

Lov naj se začne!

Pustite me spati ...

Psssst! Zdaj gre zares ... fazaniranje drugič ...

Baaaaaaa!!!

Fazaniranje prvič ...

Delajte,delajte! Da boste potem imeli kaj jesti!

Ker ste obljubili, da boste pokorni nam maturantom, vas krstimo ... Izvrsten zajtrk


178

Spoznavni večer »fazanov«

P o vselitvi v Dom Janeza Bo-ska smo se počasi začeli spo-

znavati. Da bi drug o drugem izve-deli čim več in skupaj prebili nekaj prostega časa, smo se dogovorili za spoznavni večer prvošolcev.

Ko smo opravili s predstavi-tvijo: ime mi je … prihajam iz … blablabla, je napetost popustila in že smo se vsi sproščeno družili, se pogovarjali in sklepali nova prija-teljstva. Seveda ni manjkalo zabav-nih družabnih iger, plesa in smeha. In kar naenkrat so nas vzgojitelji že priganjali, da je pozno in se mora-mo vrniti v vzgojne skupine. Neko-liko utrujeni smo se po prepričeva-nju vzgojiteljev vrnili v svoje sobe. A počasi smo se z mislijo na nova imena le predali spancu …

Seveda še nekaj časa nismo za-spali. Pogovarjali smo se o prete-klem večeru in novih obrazih.

Nina Ocvirk

Tudi fantje smo glasbeniki

Johnny … kakšen pa si?

Dejmo še enoHm … to je pa manekenka


179

Dom Janeza Boska

Pohod na Nanos

Naša smer

Potrebno je bilo tudi plezati

Na vrhu nas je skoraj odpihnilo

Na začetku poti

Ko lakota zagrabi

Morje ni bilo daleč

Še ena skupinska za zaključek Romantika ob sončnem zahodu


180

Miklavževanje

Babičino pripovedovanje

Imeniten nastop vodilne peterice peklenščkov

Velepomemben obisk tajnice porednih pri Miklavžu

A sveti motorist »zgika« rešitev

Lepa zmeda angelov

Vse se dobro konča Živež za zdravje (pomaranča) in palica za vzgojno pomoč

Kaznovanje »pridnih« dijakov


181

Dom Janeza Boska

Božičnica 2009

N ekega mrzlega novembr-skega večera, ko je zunaj

vse dišalo po prihajajoči beli odeji, ki bo prekrila tla naše želimeljske doline, smo se “fazani” Doma Ja-neza Boska zbrali v Don Boskovi dvorani v topli družbi radiatorjev in seveda naših predragih vzgo-jiteljev. Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupina je prevzela program, druga pa okrasitev jedil-nice in izdelavo darilc. In tako se je začelo.

Bilo je 23. grudna 2009 po Kr. Dan se je nagibal v noč. V praznič-nem vzdušju smo se začeli zbirati v Majcnovem domu.

Letos smo skočili v prihodnost k družinama Šlajpah in Premrl, ki sta skupaj praznovali božič. Sredi praznovanja se pojavi berač, ki mu obrnejo hrbet. Čez nekaj časa pa na vrata potrka še preprost mla-denič, ki ga sprejmejo medse. Med zbranimi je iskal smisel božiča in jim na neopazen način pripovedo-val božično zgodbo. Berač in sim-patični mladenič je bil Jezus.

Ko smo “fazani” končno doka-zali, da nekaj le imamo v naših »fri-šnih« puhastih glavah, smo imeli čast, da smo na božični večerji z vso radostjo stregli našim bolj izkušenim soprebivalcem doma. Sledil je še ples, ki so ga – že tradi-cionalno – začeli maturantje.

»Perjad« naj bi večer končala s pospravljanjem. In ravno, ko smo

bili že namenjeni smukniti pod toplo odejo, je prišel vedno poln energije … kdo drug kot Peter Puč-nik! Ob petju in plesanju smo spo-znali, da je noč še mlada.

Zaradi utrujenosti se bolj me-dlo spominjam, kako in kdaj sem prišla do postelje. Spomnim se le svojega razmazanega make-upa naslednje jutro. In ko me je konč-no minil napad smeha ob pogledu v ogledalo (ki je na moje veliko presenečenje ostalo celo ), sem si rekla le: »Lepo je biti “fazan” v dolini želimeljski!«

Marjana P. Kocmur

Poglej to lučko …

Katera je lepša?

Mi plešemo …

V pričakovanju slavnostne večerje


182

Slovo maturantov

P a je prišel. Dan, ki sem ga že težko pričakovala. Dan,

ko smo se poslovili najboljši, naj-pametnejši in najlepši maturanti, maturanti generacije 2010.

Zjutraj se zbudim in si rečem: To je to. Konec vstajanja ob pol sedmih, konec ropotanja po stenah naj ob 23.30 že grejo spat, konec vseh klepetov med učnimi urami, konec vseh lepih trenutkov z Vero-niko in drugošolkami.

Pouka se sploh ne zavedam, saj kar zdrsi mimo mene. Ob 14.00 me kliče mami, ki me spet sprašu-je, kdaj morajo priti v Želimlje. Še enkrat povem, da je maša ob 17.00, potem pa sledita še večerja in pro-gram. Zaradi pomanjkanja spanca

me pri maši drži pokonci samo še naša glasbena skupina. Konec maše, mene pa zaradi res neudob-nih salonarjev že bolijo noge. (No, za lepoto je treba potrpeti.) Uhhh, večerja!

Vam povem, da se za tako večerjo (dunajski zrezek, pečen krompirček, solata, tortice, jagode in drugo sadje) splača 4 leta garati. S tako večerjo se lahko kosa samo božičnica. Sledi naš program (med večerjo izvemo, da smo prve na vr-sti). Veronika nam pripravi lep ma-turantski govor, potem pa nas pre-senetijo še naše drugošolke. Zavem se, da jih bom res pogrešala.

Nastopita še 4. in 1. vzgojna skupina. Nato je konec …

Počasi se poslovim od domačih in končno lahko sezujem čevlje. Formalne stvari res niso zame. Ura je že 21.30. Tedaj se spomnim, da najboljše šele prihaja. Bujenje ob nemogoči uri. Vse naj bi se začelo ob 1.00. Z Ano skleneva, da greva za dve urici v posteljo. Zaspiva tako trdno, da skoraj zamudiva težko pričakovano nočno poslavljanje. Začnemo v 7. vzgojni skupini in obiščemo tudi vse druge. Ob stisku rok prijateljem, znancem pa tudi »nepoznanim« želimeljčanom ne vem, ali se resnično zavedam, da je to res konec …

Urška Tramte

Maturanti s svojimi družinami


183

Dom Janeza Boska

Strgana struna 2010

S trgana struna je … Strgane strune ni … Strgana struna

je … elektrike ni … Da, na dan, ko naj bi Strgana

struna bila, do okoli šeste ure po-poldne nismo vedeli, ali prireditev bo ali ne. In vsi smo se spraševali, ali nam jo je letos sploh usojeno izpeljati.

Aprila smo bili nanjo prijavljeni le trije izvajalci, zato je bila prelo-žena na nedoločen datum. Do 17. junija 2010 smo le napraskali dovolj pesmi, da bi prireditev lahko izvedli, a nam ni bilo naklonjeno vreme. Neurje, ki je divjalo po Želimljem in okolici, nam je namreč vzelo eno najpomembnejših stvari – elektriko. Glasbene skupine so popoldne po-sedale pred Majcnovim domom in čakale … in čakale … ter dočakale.

Začetek prireditve smo preloži-li za petinštirideset minut ter pohi-teli s tonskimi vajami. Ob pol de-vetih se je Strgana struna vendarle začela. Na njej se je predstavilo se-dem izvajalcev. Prireditev je odlič-

no vodil Gašper Govekar, s svojim prihodom pa nas je počastil Marko Vozelj, ki nas je zabaval, medtem ko je potekal izbor zmagovalca. Po mnenju žirije je bil to Aleks Vola-sko s pesmijo Čudež iz sanj, po iz-boru publike pa Urška Klemenčič s pesmijo “U izi”.

Za konec smo še enkrat poslu-šali zmagovalni pesmi. Prireditev, ki je bila letos odlična, z zelo iz-virnimi in zanimivimi pesmimi ter najboljšim voditeljem, nam je torej le uspelo izpeljati.

Lucija Rejc Zmagovalci žirije

Zmagovalci po mnenju publike

Hobotnica v ptičjem gnezdu v ribi …Fenomenalni voditelj Gašper


184

Morska avantura petevzgojneskupine

Bližal se je konec šole, ko smo v peti se dogovorile,da na morje bi krenile. Na za Slovenijo zelo pomemben dan, ko vladalo nogometno je ozračje, ko nihče še vedel ni, da Slovenija Ameriki je kos, je marsikateri obraz v naši vzgojni bil nasmejan, saj to odhoda bil je dan. Z nami odšla je vzgojiteljica Martina, pa še ravnatelja Petra smo s sabo povabile in tudi na Tino nismo pozabile. Po pouku smo hitro krenile, da ne bi tekme zamudile, a ker na avtocesti bila je gneča, smo po radiu poslušale in ob vsakem golu zavreščale. V Portorožu na plaži smo zagnano navijale in čeprav izid ni bil pričakovan, lepo nadaljeval se je naš dan. Da bi preizkusile, če morje še je slano, smo v morje skočile, se tunkale in veselile. Zvečer pa smo še za piko na i na romantičen sprehod v Fieso odšle, sproščeno klepetale in počasi utrujene postale. Ker pa to je bil naporen dan, na Škofije smo se odpeljale, kljub treskanju in grmenju noč prespale in si novih moči nabrale.

Drugi dan brezskrbno smo se zbudile,ob odličnem zajtrku se okrepile,da dež za nas ni težava, smo dokazale,ko v Simonov zaliv smo se pognale. Nikoli pa ne veš, kje srečaš želimeljski obraz, zato tudi me smo skoraj utonile, ko drugarje smo pred oči dobile. Lakota nas nazaj na Škofije je pregnala, kjer lep piknik smo si naredile in super vikend tako zaključile. Na morskem zraku smo se sprostile, možgane od šole odklopile in vezi med nami še bolj utrdile.

Alessandra Lavrič Cascio in Nika Hrušovar


185

Dom Janeza Boska

Košarkarski turnir mladih

T ik pred zaključkom šolskega leta, natančneje v torek, 22.

junija, je na zunanjem igrišču pote-kal streetball turnir oz. tekmovanje v ulični košarki.

Da je košarka v domu med pri-ljubljenejšimi športnimi discipli-nami, je pokazalo število prijavlje-nih, ni pa manjkalo niti gledalcev. Na turnir se je prijavilo kar trinajst ekip s tremi oziroma štirimi tek-movalci. Po srditem boju je bila najboljša ekipa Veteranov, ki pa ni tako stara, kot se sliši. Omeniti je treba, da se je tekmovanja udele-žilo tudi precejšnje število bivših dijakov naše gimnazije.

Za popestritev turnirja je bilo organizirano tudi metanje trojk. Največ točk je dosegel Simon Re-ner. Po prijetnem popoldnevu smo dobili še pice. S turnirja smo tako vsi odšli dobre volje, siti in zado-voljni.

Krištof Rener

Borba pod košemOrganizatorja

Klemen je neustavljiv

Oboje!Športniki ali manekeni?


186

Študijska solidarnostna olimpijada

K onec koledarskega leta 2009 so vzgojitelji najavili Soli-

darnostno olimpijado. Ta besedna zveza se nam je zdela nenavadna. Vsako besedo posebej se že razu-me; študirati: (na)učiti se; solidar-nost:pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje; olimpijada:pomembno tekmovanje, prireditev.

Pa povežimo te tri besede pri študiju: pripravljeni smo si med-sebojno pomagati in hkrati v tem tekmovati. Hm, zanimivo!

Ravnatelj DJB na skupnih mo-litvah začne razlagati: »To olim-pijado organizira neka španska organizacija; poiskala je donatorje, ki bodo za vsako vašo kakovostno učno uro prispevali 1 €. Ta denar bo namenjen šolanju otrok v ne-razvitem svetu. Ta organizacija sedaj išče prostovoljce, ki bi se bili pripravljeni učiti in s tem izboljšati možnost šolanja svojih vrstnikov.«

Ob tem se človek lahko pošte-no zamisli (sploh, ko se ti kdaj pa kdaj ne da sesti za mizo, pospraviti telefona nekam, kjer ga ne vidiš, in odmisliti, da je dva metra stran

postelja), kako malo je treba nare-diti z naše strani. Do sedaj se je že nekaj tisoč ljudi odločilo otrokom darovati denar. Vest bi te lahko po-šteno pekla, če bi bil tako len, da se ne bi mogel zbrati in učiti v svo-jo korist in s tem v korist tisočev otrok.

Pa je projekt stekel … Vsak dan smo dobili listek, nanj zapisali svo-je ime in priimek ter uro začetka in konca produktivnega učenja. V celem domu smo skupaj zbrali kar 1816 €, kar je za 180 vključenih di-jakov in 16 delovnih dni zelo lepa številka.

Verjamem, da je vsak, ki je so-deloval na tej olimpijadi, zmagal, če se je zares potrudil in se učil vsaj kakšno urico. S tem je pripomogel k lepši prihodnosti, svoji in priho-dnosti nekoga, ki ga ne pozna.

Neža Verdinek in Eva MišmašMoj prispevek

Zavzetost

Velja tudi leže

Študij v polnem teku


187

Dom Janeza Boska

Tečaj kitare

Šolsko leto se je začenjalo in odpirati so se začele različne

možnosti za preživljanje prostega časa. Bomo »športali«, lenarili, peli, plesali, »gikali« pred privlač-nim šolskim branjem? Nekatere je med čakanjem v vrsti za večerjo navdušilo obvestilo na oglasni de-ski: TEČAJ KITARE!

U, to je pa vredno razmisleka. Nekaj starih znancev kitare se je takoj odločilo svoje igranje še iz-boljšati, nekateri pa smo se malo obotavljajoče primajali k vzgoji-telju Petru Pučniku v upanju, da bo isto storil še kdo, ki sicer pri-bližno ve, kaj je kitara, a mu je ve-lika uganka, kako iz nje izvabiti kaj ušesu prijaznega.

Grega Strajnar nas je že na pr-vem srečanju prepričal in opogu-mil s svojo pozitivno energijo in zaljubljenostjo v leseno-kovinski predmet v svojem naročju. Počasi in postopoma smo odkrivali osnove igranja in bolečine v prstih ter pri-dobivali občutek za brenkanje po strunah. Spoprijeli smo se s prvimi akordi in sledili novim ritmom. Naš učitelj pa ni poskrbel le za krepitev blazinic naših prstov, ampak tudi za to, da naše glasilke niso bile izpostav- ljene zakrnjevanju.

To so bile torej ure »fušanja«, uspehov, spoprijemanja z novimi izzivi, igranja, petja, poslušanja, umestnih in neumestnih pogovo-rov, oštevanja, ker smo bili vsak

teden kar preveč zaposleni, da bi enkrat ponovili novi ritem … Se-veda skoraj nikoli nismo pozabili na začetno in končno molitev, pri katerih smo prosili, naj Gregu tudi v najhujših viharjih naše neposlu-šnosti ne bo odvzeto njegovo večno potrpljenje in naj nam bo do nasle-dnjega srečanja le danih pet minut, da bomo vadili, kar nam je naložil.

Gregi smo hvaležni za vse žr-tvovane večere, za narisane in pokazane akorde, za naše »tale-pe« nove pesmarice, za izmenjavo srednješolskih izkušenj in skratka, za vso njegovo ljubezen do nas, najobetavnejših kitaristov, kar jih je kdaj dobil v roke.

Neja Žorž

Svoje znanje večkrat tudi uporabimo


188

JAZZ BALET

N ekega dne je prišla novica, da bo v domu potekal ple-

sni tečaj. Bilo je veliko navdušenja, še več pa plesalk. Izvedele smo, da bo tečaj jazz baleta.

Kmalu smo začele s prvimi va-jami. Začetek je bil precej obetaven; bile smo velika skupina in imele smo »ekstra fajn učitlco« – Tino Drobnič. Naši treningi so potekali ob ponedeljkih v fitnesu. Pred na-stopi smo se srečevale tudi večkrat na teden. Prvič smo nastopile na gala plesu, kasneje pa še na dnevu odprtih vrat; plesale smo tudi na športnem srečanju katoliških gim-nazij. Naša zasedba se je skozi leto malce spreminjala. Najbolj vztrajne smo bile 26. maja 2010 povabljene na snemanje filma, ki ga je režiral Domen Martinčič.

In kako so potekala naša teden-ska druženja? Najprej smo »nažga-le« glasbo in začele z ogrevanjem, ki je skoraj vedno trajalo celo uro, saj je biti dobro ogret zelo pomembno. Velikokrat je bilo kar naporno – vendar dobro za naše postav'ce. Po ogrevanju smo poplesavale in pre-prosto uživale. Naše vaje so večkrat popestrili gledalci in radovedneži. Vzdušje je bilo odlično, saj se dobro razumemo.

Vesele bomo tudi novih obra-zov. Zatorej, če rade oziroma radi plešete, prisrčno vabljeni, ker se imamo res lepo!

Teja Kebe

Pripravljene na akcijo

V filmskem kadru

Eleganca na odru


189

Dom Janeza Boska

Plesni tečaj

N e smeh, glasba je pol zdrav-ja. A tokrat ne bomo go-

vorili o navadni glasbi, temveč o glasbi, ob kateri se lahko v ritmu za-zibamo. Najbrž veste, o kateri zvrsti bomo govorili, o plesni glasbi.

Ob ponedeljkih je po hodnikih, predvsem pa v fitnesu, odmeva-la plesna glasba. Ne le za zabavo, ampak tudi za rekreacijo, zdravje, veselje … V svet plesa smo stopili s plesnim korakom. Ker pa ne mo-remo korakati brez nadzora in po-moči, sta nam pomagala vzgojitelja Tina Drobnič in Luka Planinc.

Moram priznati, da so se vaje vtisnile v spomin mnogim, saj smo se v ritmih ča-ča-čaja, disko-foxa, rumbe, polke in drugih plesov radi vrteli. Upam, da bomo te ritme lahko slišali in preizkušali tudi v naslednjem letu.

Borut Stramšek

HIP-HOP

P les je vedno bil del mojega življenja. Plešem že od 7.

leta in vedno sem si želela nasto-pati.

Ko sem prišla v Želimlje, mi je za vsakodnevne treninge v Kra-nju zmanjkalo časa. Čeprav sem jih močno pogrešala, mi plesa ni manjkalo.

Letos, v četrtem letniku, pa sem na pobudo vzgojiteljice Tine Drobnič (HVALA!) ustanovila svojo hip-hop skupino. Prvotno je imela okoli 20 članic in članov. Da, tudi fantje so imeli dovolj po-

guma. Zaradi šolskih obveznosti se je naša skupina manjšala, jaz pa sem se zaradi tega odločila, da se bom bolj posvetila skupinici 6 deklet in jih pripravila na nastop. Dobivale smo se vsak teden. Pred nastopom smo vadile pogosteje, da bi čim bolje osvojile koreogra-fijo, ki sem jo sestavila sama s po-močjo YouTuba.

Ali nam je nastop uspel, bi bilo treba vprašati gledalce, ki so nav-dušeno ploskali. Smo uživale? Po-glejte na Facebook ali pa vprašajte katero od nas.

Špela Štular

Otvoritveni ples


190

Kajje?Delo za dijake, ki si želijo spoznati še malce drugačne, posebne otroke,

stare približno toliko, kot smo mi.

Kjeje?V Dragi pri Igu.

Kdaj?V torek po pouku.

Inkakopoteka?Socialni delavec te razporedi k otrokom, s katerimi

se potem družiš. Lahko si v domu ali pri popoldanskem pouku. Za vsakega izmed prostovoljcev je to kar dobra in zanimiva izkušnja, saj spoznamo še nekoliko druga-čen svet mladih ljudi.

Želišsodelovati?Oglasi se pri vzgojiteljici Veroniki.

Helena Sorč in Klavdija Kraševec

Prostovoljno delo v Dragi

Strojepisje

N ekje na sredi šolskega leta se je v Domu Janeza Boska začel

tečaj slepega tipkanja – strojepisje. Tečaj je bil ob torkih po pouku, vodila pa ga je vzgojiteljica Lucija Umek.

Tečaja se je udeležilo okoli 20 dijakov. Na petih srečanjih smo se seznanili z načinom in metodami slepega tipkanja ter jih tudi kar do-bro utrdili.

Za slepo tipkanje je potrebnih veliko vaj, ki so prav dolgočasne, saj ponavljaš iste stvari. (Brez vaje ni mojstra!) Kljub temu pa bi vsa-kemu, ki slepega tipkanja še ne

obvlada, tečaj priporočil, saj je ta spretnost v večini poklicev zelo za-

želena. Poleg tega pa: Več znaš, več veljaš! Evgen Zajc

Računalniki niso samo za igrice


191

Dom Janeza BoskaDom Janeza BoskaDom Janeza Boska

Kitajščina

Sabina Merhar

Tudi letos je bilo v Domu Janeza Boska in Gimnaziji Želimlje ponujenih veliko aktivnosti. Eno prikazujeta znaka v naslovu, ki kažeta na daljnovzhodni jezik, in sicer kitajskega. Nekateri, ki smo bili željni učenja novega jezika, smo se tečaja kitajščine udeležili. Potekal je je od oktobra do januarja, ob sredah ali četrtkih od 18.45 do 20.00. Tega starega in tudi kar precej težkega jezika nas je učila turistična vodička in učiteljica kitajskega jezika, Mateja Komac.

V urah, ki smo jih preživeli z njo, smo se naučili novih besed, kot recimo péngǒyou ( ), kar pomeni prijatelj, kako pozdraviti ( ‐ Nǐ hǎo! → Živio!), šteti po kitajsko do deset ( ) in več, ter spoznavali tamkajšnjo kulturo. Nazorno nam jo je predstavljala skozi svoje pripovedovanje, s slikami, ki so prikazovale njihove običaje in značilne jedi, ter igro. Izvedeli smo, od kod izvira igra, ki je v Sloveniji poznana kot mahjong, in se jo naučili pravilno igrati, saj je na spletu ponujena v preprostejši obliki. V resnici se imenuje májiàng ( ), igralec pa mora za igranje imeti kar nekaj znanja o kitajščini.

Tečaja se je najprej udeleževalo okoli dvajset nadobdunih dijakov, kasneje pa se je število zmanjšalo na približno deset ljudi; tri četrtine maturantov, našli pa so se tudi dijaki iz prvih, drugih in tretjih letnikov. Ostali smo le tisti, ki nas je ta jezik navduševal. Zavedati se moramo, da je kitajščina zelo težek jezik. Zanjo je potrebno veliko potrpljenja in želje po še eni izkušnji.

Za nas je bila to dobra, enkratna izkušnja, ki nam je pokazala, kako smo si ljudje različni, kako nas jezik, kultura in zgodovina delata drugačne. Zato vsem priporočam, da kdaj pa kdaj pokukate iz varnega zavetja, tvegate in poskusite kaj novega, kajti vsaka nova stvar, vsaka izkušnja nas bogati in izpolnjuje.

Sabina Merhar

Sabina Merhar

izpolnjuje.

中文

Tudi letos je bilo tako kot že leta poprej v Domu Janeza Boska in Gimnaziji Želimlje

ponujenih veliko aktivnosti. Slednjo prikazujeta ta dva znaka, ki že namigujeta na daljni

vzhodni jezik in sicer kitajščino. Nekateri, ki smo bili vedoželjni učenja novega jezika smo se

udeležili tečaja kitajskega jezika. Ta je trajal vse od druge polovice oktobra pa do polovice

meseca januarja. Potekal je ob sredah ali četrtkih ob 18.45 do 8h zvečer. Tega starega in tudi

kar precej težkega jezika nas je učila turistična vodička in učiteljica kitajskega jezika Mateja

Komac.

V urah, ki smo jih preživeli z njo smo se naučili novih besed kot recimo péngyǒu (朋友 )

kar pomeni prijatelj, kako pozdraviti (你好! - Nǐ hǎo! -> Živjo!), šteti po kitajsko do deset

(一 - 1 , 十 - 10) in več ter spoznali tamkajšnjo kulturo. To smo nazorno videli skozi njeno

pripovedovanje, slike, ki so prikazovale njihove običaje in značilne jedi ter igro. Spoznali smo

namreč iz kje izhaja igra, ki je v Sloveniji poznana kot mahjong in se jo naučili pravilno

igrati, saj je na spletu ponujena v bolj enostavnejši obliki. V resnici se imenuje májiàng (麻

将) in za igranje mora imeti igralec veliko predhodnega znanja o kitajščini.

Tečaja se nas je najprej udeležilo okoli dvajset nadobudnih dijakov, vendar se je kasneje

število zmanjšalo na približno deset ljudi. Od tega nas je bilo kar ¾ maturantov, našlo pa so se

tudi dijaki iz prvih, drugih in tretjih letnikov. Ostali smo le še tisti, ki nas je ta jezik

navduševal. Kljub zanimivosti, ki jo ta jezik ponuja pa se moramo zavedati, da je kitajščina

zelo težek jezik, ki se ga ne da naučiti v 10 oziroma 20 urnih sestankih, kolikor je naš tečaj

trajal. Zanj je potrebno veliko potrpljenja in želje po še eni izkušnji več. Ravno to pa mislim,

da je navduševalo vse nas, ki smo se tega tečaja udeležili.

Za nas je bila to dobra, enkratna izkušnja, ki nam je pokazala, kako smo si ljudje različni,

kako nas jezik, kultura in zgodovina delata drugačne. Zato tudi priporočam vsem, da kdaj pa

kdaj pokukate iz varnega zavetja, tvegate in poskusite nekaj novega, kajti vsaka nova stvar,

izkušnja nas bogati in izpopolnjuje.

10 BESED ZA VSAK DAN:

- Kako ti je ime ? -> Ni Jiao Shen Me Ming Zi? (你叫什么名字？)

- Koliko si star? -> Ni Ji Sui? (你多大了？)

- Srečno novo leto -> Xin Nian Kuai Le ( 新年好 )

- Srečen božič -> Sheng Dan Kuai Le ( 圣诞节快乐)

- Kako si? -> Nǐ hǎo ma? (你怎么样？)

- Dobro jutro -> Zǎoshang hǎo. (早安)

- Dober večer -> Wǎnshang hǎo. (晚上好)

- Nasvidenje -> Zaijian. (再见)

- Hvala -> Xièxie. (谢谢)

- Žal mi je. / Oprosti -> Dui bu qi. (抱歉)

?

ud

na Gimnaziji Želimlje ponujenih veliko aktivnosti. Eno


192

Duhovnost v DJB

R avnatelj Doma Janeza Bo-ska je na dnevu odprtih

vrat v nagovoru obiskovalcem med drugim dejal: »Kdor se želi pripra-viti na življenje, naj vstopi v naš dom.«

Vsi, ki tam živimo, smo kot velika družina, ki si medsebojno pomaga. K temu pa nas spodbuja tudi pestra, mladostno razgibana duhovnost.

Krmežljavi, zaspani, včasih zaviti v tople odeje se zjutraj po vzgojnih skupinah zberemo v sku-pnem prostoru. Dan tako začnemo z jutranjo molitvijo, ki pa ni vedno enaka. V nov delovni šolski dan nas pospremi spodbudna misel, pesem ali pa molitev sama.

V naši kapeli je vsak dan maša in vsaka vzgojna skupina jo pri-pravi dvakrat mesečno. Kapela

pa je tudi prostor, kamor se lahko zatečemo za priprošnjo in zahvalo Bogu.

Vsaka vzgojna skupina enkrat letno pripravi duhovni večer za celoten dom. Tako se je zvrstilo sedem duhovnih večerov in vsak je bil nekaj posebnega. Bili so za-nimivi, raznoliki in pripravljeni na določeno temo.

V začetku leta smo skupaj s 7. vzgojno skupino ob ganljivi zgod-bi razmišljali o splavu. 1. vzgojna skupina nam je ob prazniku vseh svetih preko prispodobe z galerijo spraševala vest. V adventu smo s 3. vzgojno skupino blagoslovili ad-ventne venčke, konec januarja pa je 4. vzgojna skupina podvomila v is-krenost facebooka. Fantje 2. vzgoj-ne skupine so v začetku postnega časa pokazali Jezusovo izkušnjo s

Skupna maša v vaški cerkvi


193

Dom Janeza Boska

skušnjavami v puščavi. V velikem tednu smo skupaj s 5. vzgojno sku-pino molili poseben križev pot. V šmarničnem maju pa smo s 6. vzgojno skupino spoznali, da je do-bro za pomoč prositi Marijo.

Tako med molitvijo rožnega venca v oktobru kot med prebira-njem šmarnic meseca maja je pe-sem tista, ki nas ves čas spremlja. Ob večjih praznikih se lahko di-jaki udeležimo zakramenta svete spovedi, domski dijaki pa imamo takrat skupno mašo v vaški cerkvi. Poleg vsega tega pa se lahko enkrat na teden udeležimo meditacijske-ga večera. Takrat veliko pojemo, a tudi razmišljamo o Bogu in vsak-danjem življenju.

Kar zadeva duhovno življenje, je za dijake res dobro poskrbljeno. Od nas pa je odvisno, s kako veliko žlico zajemamo.

Nika Bergant

Don Bosko na Facebooku

Trije modri pri Herodu

Jezus je zbral učence

Risba moje notranjostiRazmišljam …


194

Meditacijske molitve

V Domu Janeza Boska imamo vsako sredo zvečer, natanč-

neje ob devetih, meditacijo. Pa ne kot meditacije pri jogi ali čem po-dobnem. Pri teh molitah smo sre-čevali Jezusa in mu zaupali svoje prošnje in zahvale.

Običajno so trajale približno pol ure. V adventnem času smo se pripravljali na božič, na rojstvo našega Gospoda, v postnem času smo prebirali o njegovem trplje-nju – križev pot. V majskih dneh pa smo se v domski kapeli udele-žili šmarnic.

Duhovna črpalka

N ekateri dijaki in dijakinje Dijaškega doma Janeza Bo-

ska smo se v šolskem letu 2009/10 družili tudi na malce drugačen na-čin – v okviru Duhovne črpalke, ki jo je vodil vzgojitelj Klemen Balažič.

S srečanji smo začeli sredi ok-tobra, končali pa na začetku maja. Dobivali smo se skoraj redno ob četrtkih med večernim odmorom (18.50–19.45). Ponavadi se je sre-čanj udeleževalo okoli 10 dijakov in dijakinj.

V skupini smo prebirali odlom-ke iz Svetega pisma, poslušali pred-stavitve različnih tem (greh, angeli varuhi, trpljenje, evharistični čude-

Včasih so meditacijske moli-tve pripravili dijaki, nemalokrat pa jih je skrbno in lepo pripravil vzgojitelj Luka Planinc, ki jih je tudi vodil.

V teh trenutkih se je lahko vsak posameznik vsaj za kratek čas spro-stil od naporne in težke šole ter vse težave in dvome zaupal našemu Odrešeniku. Aljaž Škrjanec

ži ...) in o njih razpravljali. Ob-časno nam je Klemen prinesel tudi kaj sladkega za pod zob. V okviru te skupine smo šli tudi na Rakovnik na koncert duhovne glasbe Aleka Zwittra in se udeležili postnih duhov-nih vaj na Pohorju. Poleg du-hovne obogatitve pa so nam srečanja prinašala tudi obilo smeha in zabave.

Vesel sem, da sem se skupini pridružil, saj sem z njenih srečanj odnesel mar-sikaj koristnega za življenje in se na njih tudi sprostil.

Evgen Zajc

Čas za notranjo umirjenost

Duhovno gorivo


195

Dom Janeza Boska

Šport, vir zadovoljstva in uspehov – športni treningi

K aj je glavni cilj sodobne družbe, današnjega človeka?

Vsak si želi uspeti. Uspeha pa si že-limo na različnih področjih. Želimo si ga v šoli, v medsebojnih odnosih, na poklicnem področju … In prav z uspehom smo tudi obremenjeni. Ta v naše življenje prinaša stres, naporno delo, trud. Zato je nujno, da se v težkih dneh, še posebej po psihičnih naporih, sprostimo.

Stvar, ki nas sprošča, je šport. Ob njem uživamo, se družimo, se raz-vijamo tako telesno kot osebnost- no. Osebnost vsakega posameznika se pokaže prav na igrišču. Tako je šport sredstvo, s katerim rastemo v vseh pogledih; poleg sproščanja nam ponuja užitek in zato dosega-mo boljše rezultate tudi na drugih področjih. Uspeha pa si želimo tudi v prostem času, ko se sproščamo in uživamo, tudi ob športu. Za uspeh moramo kaj prispevati tudi sami, predvsem samega sebe, svoje delo in trud.

Letos se je v naši ustanovi ve-liko dijakov odločilo za treniranje športa, ki jim je pri srcu. Potekali so treningi nogometa za dijake, ki so bili razporejeni v dve skupini. V prvi so bili tisti, ki so zastopali Dom Janeza Boska in Gimnazijo Želimlje na različnih tekmovanjih. V drugi skupini pa so bili predvsem tisti, ki bodo to priložnost šele do-bili, a zaradi tega niso bili nič manj zagnani. Popularnost tega športa je

potrdila tudi velika skupina deklet, ki so prav tako imele svoje trenin-ge, na katerih so izkazovale svojo ljubezen do nogometa in nadgra-jevale svoje nogometno znanje. Dijaki so lahko izpopolnjevali tudi svoje znanje košarke in se predajali sprostitvi in užitkom, ki jih ta igra prinaša. Na svoj račun pa so prišle tudi ljubiteljice odbojke. Skupaj so dobro trenirale in tako kot drugi športniki in športnice naše usta-nove dosegale dobre rezultate in zavidljive uspehe.

Več o uspehih naših dijakov si lahko preberete še na drugih stra-neh poročila. Dajan Topalović

Kapetan

Akcija

Dajmo, servis!


196

Jesenski turnir

Z di se mi, da je jesen za športna tekmovanja naj-

primernejši čas. Takrat smo še vsi polni energije, ki smo jo pridobili poleti, večerni odmori pa v tem času še niso panično preživeti za šolskimi knjigami.

Še dobro, da se tega zaveda tudi vodstvo našega dijaškega doma in športni turnir organizira že sep-tembra in oktobra. To je torej Je-senski turnir. Letos je bil menda zelo odmeven. Glas navijačev je novico o dogajanju ponesel po vsej želimeljski dolini. Od blizu in daleč (beri: iz nižjih in višjih nadstropij) so v telovadnico zahajali prekaljeni športniki, ki so se pomerili v nogo-metu in košarki, ter športnice, ki so svoje moči merile v odbojki in nogometu. Tekme so bile napete, zanimive in večinoma zelo izena-čene. Kljub temu pa smo kaj kma-lu dobili zmagovalce. V fantovski konkurenci je zmagala prva, med dekleti pa šesta vzgojna skupina.

Slovesna razglasitev rezultatov je potekala pri skupnih molitvah. Zmagovalci so za eno leto dobili prehodni pokal, ki jim je v velik ponos in krasi prostore njihove vzgojne skupine.

Veronika Simončič

Šesta vzgojna je zakon

Pravi skupinski duh

Zmagovalci v nogometu


197

Dom Janeza Boska

Don Boskov Turnir – DBT

Z von v cerkvenem zvoniku odbije pet popoldne in

svet za okni tople sobe zavzame tema. Mraz bolj in bolj pritiska in nebo prekrije na milijone drobce-nih snežink, ki počasi padajo pro-ti zemlji. V veliki hiši sredi vasice so se dijaki posedli vsak za svojo mizo, odprli težke knjige in se mu-koma začeli učiti. Bil je prvi mesec novega leta, ki je naznanjal konec enega polletja in (prehiter) začetek novega. Skupaj s prestopom v dru-go polovico šolskega leta pa nad dijake ni prišla le kopica testov in spraševanj, ampak tudi veliko pri-jetnejša stvar – DBT.

Po večerji se je klub napolnil s šahisti; igralci štiri v vrsto so vsi živčni pričakovali naslednjo pote-zo svojih nasprotnikov, pri remiju pa so molili za dobre karte. Ploščki

zračnega hokeja so leteli po zraku, biljardne krogle so kot nalašč zgre-šile luknjo in puščice za pikado niso hotele leteti v sredino. Tisti pa, ki so želeli tekmovati v dvoje, so se pre-izkusili v ročnem nogometu. V te-lovadnici so se zagrizeni košarkarji preizkusili v metanju trojk, v fitnesu pa so se nekateri potili okrog mize za namizni tenis. Seveda ne sme-mo pozabiti na zelo pomembni disciplini – balince in tam-tam. Ta tekmovanja so popestrila večino naših zimskih popoldnevov, ko smo žalostno zrli v zasneženo pokrajino in sanjali o poletju.

Tekmovanja so se vrstila, naj-večji izziv pa nas je šele čakal. Če si uspešen kot posameznik, je že nekaj, kako dobro pa se lahko iz-kaže cela vzgojna skupina? Dnevi so minevali, sneg je skopnel, zrasli

so zvončki in ... svet je spet prekri-la bela odeja. Na oglasnih deskah vzgojnih skupin so se začela poja-vljati obvestila o sestankih. Po dol-gih in mučnih pripravah, v želji, da bi vse izpeljali popolno, je končno prišel tisti dan – 18. marec 2010. Predstavitev skupin. Luči v dvora-ni ugasnejo, zavesa se odgrne in ...

Soba. Na mizi ostanki včeraj-šnje malice. Po tleh ležijo neure-jeni zvezki. V kotu spi razcapanec, ki ga pri tem (njemu gotovo zelo ljubem) opravilu zmoti postaven, urejen maturant. Početje razca-panca ni dopustno. Prišel je čas za spremembe ... Pok. Bam. Tup.

Sliši se tapkanje košarkarske žoge, nogometna že leti v gol in tudi golf je šport, ki se ga ne sme zanemariti. Podirajo rekorde, zma-gujejo. Bili so poklicani za šport ...

Zmaga je bila sladka


198

Poglavar je dal svojo hčer. Dobil jo bo tisti, ki se bo izkazal za najpo-gumnejšega, najbolj premetenega. Tisti, ki bo dokazal, da je je vreden. Premagati mora največjo zver da-leč naokoli – medveda ...

Mirno! Leva! Leva! Leva, desna, leva! Tudi najbolj utrjeni vojaki morajo trenirati. Potrebni sta di-sciplina, vztrajnost in pa moč ...

V življenju ne gre vedno kot po maslu. Treba se je truditi, vztrajati in svojo pot prehoditi do konca, da lahko postanemo Edinstveni zma-govalci ...

»Jimmy, dej kravo! Pa tisto ta boljšo, iz 6. štalce!« Daleč na zaho-du so živeli kavboji. Nekega lepe-ga dne so njihovo mirno življenje zmotili Indijanci. Lahko skupaj zaživijo v miru? ...

Bond. James Bond hiti na po-moč ... dekletom, ki ne vedo, kako naprej. Z njegovo pomočjo se spre-menijo in zmagajo na plesnem tek-movanju.

Vse skupine so svojo predstavitev opravile zelo dobro.

Najboljše ime:

Enaki prvaki (1. vzgojna skupina)

Najboljša himna:

MOČ (4. vzgojna skupina)

Najboljši plakat oziroma zastava:

Kravce iz 6. štalce (6. vzgojna skupina)

Predstavitev skupine:

1. mesto: 6. vzgojna skupina



Zmagovalke v ročnem nogometu

Želimeljske navijačice

Klemen Bauer


199

Dom Janeza Boska

Postajalo je topleje in kmalu je med nas prišla pomlad, z njo pa tudi konec turnirja. Zaradi izbru-ha islandskega vulkana Eyjafjal-lajökull je naš gost Klemen Bauer obtičal na Kamčatki. Klemen je naš najboljši biatlonec, ki je na le-tošnjih zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru dosegel odlično če-trto mesto. Seveda se njegovemu obisku nismo hoteli odpovedati, zato smo zaključno prireditev prestavili v mesec maj, ko je po-letje že skoraj potrkalo na naša vrata. V Želimlje je prišel delit modrost vrhunskega športnika in podelit priznanja najboljšim tek-movalcem.

Najboljši posamezniki:

1. Dominik Mlakar

2. Krištof Rener

3. Andrej Podkoritnik

Najboljša skupina:

1. vzgojna skupina

Vseh lepih stvari je enkrat konec in tudi (ta) turnir se je moral konča-ti. Bilo je zabavno, enkratno, nepo-novljivo, a najbolje, da rečemo kar: »Bil je DBT, D' Best Turnir.«

Žana Marin

Najboljši v biljardu

Trening varnega streljanja

Gneča za avtogrameLovec ali biatlonec?


200

Domijada 2010

T udi letošnje športno leto so najboljši športniki Doma

Janeza Boska okronali z nasto-pom na tradicionalni, letos že 48. slovenski domijadi. Športna prire-ditev, na katero se prebijejo le naj-boljši od najboljših iz dijaških do-mov po vsej Sloveniji, je potekala 6. in 7. maja 2010. Tudi letos v čudo-vitem ambientu pohorskih gozdov. Vreme jim sicer ni bilo najbolj na-klonjeno, a prešerno razpoloženi dijaki se glede tega niso kaj dosti vznemirjali. Glede na prejšnja leta je bil letos delež naših dijakov re-korden, saj se je na zaključni turnir na Rogli uvrstilo kar 31 športni-kov in športnic. Košarkarjem je to uspelo prvič v zgodovini našega doma.

Program na Rogli se je odvijal pod geslom Dobro je delati dobro.

V tem duhu je tudi vse potekalo. Poleg dobrega zraka in razgleda na dolino pod Pohorjem je naše špor-tnike pričakala prisrčna dobrodo-šlica, udobna namestitev, zanimiv spremljevalni program, prijazni hotelski uslužbenci in ne nazadnje dobri športni rezultati, ki so jih predstavniki našega doma dosegli. Tekači so zasedli 6. in 4. mesto, igralke namiznega tenisa in strelci 4. mesto, nogometaši, odbojkarice in košarkarji pa 3. mesto.

Seveda pa tekme še zdaleč niso bile vse, kar se je na Rogli dogajalo. Organizatorji, mariborski dijaški domovi, so poskrbeli za pester kul-turno-zabavni program, na kate-rem ni manjkalo ne plesa ne glasbe in tudi ne pretirano razvlečenih, da ne rečem dolgočasnih in pogosto neumestnih protokolarnih govo-

Aleks je zopet navdušil

Pazi, akcija!

Vsi udeleženci z medaljami in priznanji


201

Dom Janeza Boska

Plezanje

L etošnje leto smo po dolgem in vztrajnem nagovarjanju

našega ravnatelja nekega četrtka končno odšli na plezanje. Vsak četrtek po pouku sta nas vzgojitelj Janez in trener Nejc peljala v Gro-suplje, kjer je plezalna stena.

Po prvih nekaj četrtkih se je ve-čina pritoževala zaradi žuljev, kljub temu pa smo se vsak teden vrača-li z enakim zagonom in veseljem. Vsakokrat smo se po začetnem ogrevanju zapodili po vseh sme-reh plezalne stene. Nato smo drug drugemu sestavljali smeri, posku-šali in obupovali ter si čestitali, ko je komu končno uspelo. Tako je minilo nekaj nad deset tednov in v teh četrtkih smo uspeli preplezati veliko novih smeri. Med nami je bilo nekaj zdrave tekmovalnosti in želje, da ne bi zaostajali za drugimi. In tako smo premagovali tudi naj-težje smeri.

Včasih je treningu sledilo okrepčilo v obliki kebaba, nato pa smo se utrujeni in s kakšnim no-vim žuljem vrnili v dijaški dom.

Matej Arh

rov ter podelitev priznanj, pokalov in kolajn ob koncu tekmovanja.

Vendarle pa se ne gre preveč pritoževati. Ena izmed še neome-njenih dobrih stvari je brez dvoma hotelska kuhinja. Ta je namreč od-tehtala vse tegobe, ki so jih šport-niki doživljali v teh dveh dneh, če mednje seveda ne štejemo pre-bavnih in podobnih motenj, ki so se lahko pojavile zaradi preobilice zaužite hrane in pijače.

Pod črto lahko zaključimo, da je bila letošnja domijada za DJB

uspeh in da šport v zavodu še nekaj časa ne bo zamrl; če že ne zaradi sposobnih športnikov, pa zaradi kilogramov, ki so jih ti pridobili po zaslugi nesramno dobre hotelske hrane. Vsaka stvar je za kaj dobra.

Naj zaključim s trenutno še precej neznanim, a kljub temu že skorajda ljudskim rekom: dobro-dobrodobrodobrodobrodobrodo-brodobrodobrodobrodobrodobro-dobrodobrodobro …

Domen Bančič

Maja in Diana se nista dali

Košarkaši so se odlično odrezali Žulji so bili neizogibni


202

M a j c n o v d o m Zavod sv. Frančiška Saleškega


203

Majcnov dom

»Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili …« Mt 25,40

T o je bila ena izmed tem letošnjih duhovnih srečanj v Majcnovem domu, ki so bila namenjena otro-

kom in mladim.Z delom po skupinah, trenutki duhovnosti,

petjem in prijateljskim druženjem smo odkri-vali svoje darove in prav tako tudi svoje naloge, ki nam jih narekuje Bog v odnosu do bližnjih.

Vse se začenja pri meni, tebi, pri vsakem izmed nas. Kar koli boš storil dobrega, bo od-mevalo pri tvojih bližnjih. Prav tako pa bodo pri njih odmevale tvoje napake.

S sodelovanjem animatorjev, ki so mlade navduševali z veliko mero svoje velikoduš-nosti, smo se trudili sejati seme dobrote in veselja. Tako smemo upati, da bo vsaj nekaj tega semena tudi vzklilo tam, kamor ga bodo ti mladi ponesli. Ob zaključku dobrega in navdušenega sodelovanja bi se rad zahvalil prav slehernemu izmed njih; animatorjem za pomoč, požrtvovalnost in razigranost, vsem obiskovalcem naših srečanj pa za njihovo od-prtost in sodelovanje.

Peter Pučnik, ravnatelj Majcnovega doma

Delaj dobro in boš živel


204

S i tudi ti eden tistih nasme-janih obrazov, ki v petek

popoldne namesto domov zavije v lepo želimeljsko dolino? Seveda ne v šolo, saj pridni želimeljski dijaki že polnijo kovčke in čakajo na prevoz domov. Takrat oživi Majcnov dom, ki ga za tri dni napolni otroški smeh, pesem in tista pozitivna energija, ki jo enostavno moraš doživeti.

Je odgovor pritrdilen? – Bla-gor tebi! Naj ti tole osveži spomin na vse lepe trenutke, ki si jih tukaj doživel.

Nikalen? Morda spadaš med odrasle – torej starše, tete, strice, babice in dedke … ter vse druge nenaštete, ki ste svojo pot anima-torstva in otroških pa mladinskih duhovnih vaj že prehodili. Morda pa spadaš med tiste prezaposlene, ki med vsakdanjimi obveznostmi iščejo prost trenutek ali pa raje se-dijo doma. V vsakem primeru: pri-druži se nam, ne bo ti žal!

Jeseni smo se ob petju, igrah, svetih mašah, po skupinah, preko športa in med odmori na štirih ter-minih za različne starosti srečali s temo Tudi jaz zmorem, če hočem. Ob filmu Kung fu panda smo raz-mišljali o svojih darovih in talentih ter kaj Bog od nas pričakuje.

Zimskih pet terminov je bilo najbolj zasedenih, tako z otroki kot animatorji. Kot da bi slutili, da so bile to za zdaj zadnje duhovne vaje pod taktirko dolgoletnega vo-ditelja salezijanca Petra Pučnika. Za to priložnost je napisal poseb-no himno Karkoli ste storili, ki jo še vedno z veseljem prepevamo. Vodilo nas je svetopisemsko geslo: »Karkoli ste storili kateremu izmed mojih bratov, ste meni storili.« S starejšimi udeleženci smo si ogle-dali film Sedem duš, z mlajšimi pa smo se pozabavali ob Čebeljem filmu. Slednji je bil animatorjem na duhovnih vajah za ministran-

Majcnov dom je bil aktualen tudi letoste čudovit povod za dve zabavni akciji. Ko so utrujeni ministranti zaspali, smo se animatorji – ve-dno polni moči in idej – kot miške splazili v skladišče in nič hudega slutečemu Petru za dobro jutro pripravili »čebelji« plakat. Seveda smo k naslednji akciji povabili tudi vso ministrantsko skupino. Vsak je narisal in pobarval svojo čebelo, nekaj animatork pa je z njimi okra-silo Petrovo pisarno. Presenečenje je delovalo. Čebele so mu kar lep čas delale družbo.

S temi zimskimi duhovnimi vajami smo se, takrat še nevede, poslovili od voditelja duhovnih vaj Petra Pučnika. Sam pravi, da Božja pota niso naša pota in prav je, da jih spoštujemo. Upa, da si bo v salezijanski skupnosti na Rakovniku lahko nabral novih moči in tako kmalu nadaljeval svoje poslanstvo. Za svoje dolgo-letno delo si kot duša Majcnovega


205

Majcnov dom

doma brez dvoma zasluži veliko pohval in zahval.

Poleti je njegovo funkcijo že prevzel salezijanec Marko Košnik, ki je imel vse prej kot lahko nalogo. A zasluži si vse pohvale, saj je s po-močjo animatorjev odlično izpeljal poletna termina duhovnih vaj z naslovom Z Mojzesom skozi pu-ščavo. Ob filmu Mojzes smo skozi pogovor, igre in delo ugotovili, da je življenje včasih podobno pušča-vi, polni ovir, vendar se ne smemo bati stopiti tudi na tako pot.

Če se komu zdi, da se vse vrti okoli udeležencev duhovnih vaj, to ni res. Tudi za animatorje se je kaj našlo. Dva pripravljalna vikenda, v Želimljem in na Škofijah, duhovne vaje za animatorje prav tam in lepo božično-novoletno praznovanje v Želimljem.

Seveda pa v naš gostoljubni Majcnov dom radi zahajajo tudi drugi. Tu so bili birmanci, mladin-ska veroučna skupina, športnice iz Trsta. V Majcnovem domu je pote-kalo srečanje evropskih študentov in tečaj za animatorje ter voditelje oratorija. Tudi skupini mladih iz Španije, ki je tu preživela duhovni tabor, so bila vrata na stežaj odprta.

Za konec naj še omenim, da sta mladoporočenca želimeljski Majc-nov dom izbrala kot idilično okolje za poročno slavje.

Ja, ko se zaprejo šolska vrata, se v Želimljem dogaja marsikaj, mar ne?

Marinka Cimerman, animatorka


206

Duhovne vaje – jesen 2009Skupina Št. udeležencev Št. animatorjev1. skupina (4.–7. r.) 78 162. skupina (8. in 9. r.) 98 153. skupina (8. in 9. r.) 113 154. skupina (srednješolci) 53 8Skupaj 342

Duhovne vaje – zima 2010Skupina Št. udeležencev Št. animatorjev1. skupina (4.–7. r.) 97 202. skupina (8. in 9. r.) 109 183. skupina (ministranti) 50 104. skupina (8. in 9. r.) 112 205. skupina (srednješolci) 66 15Skupaj 434

Duhovne vaje – poletje 2010Skupina Št. udeležencev Št. animatorjev1. skupina (4.–7. r.) 90 192. skupina (8. in 9. r.) 64 18Skupaj 154

Številčni pregled


207

Majcnov dom


Letno poročilo 09/10Zavod sv. Frančiška Saleškega

Gimnazija Želimlje

Dom Janeza Boska

Majcnov dom

Zavo

d sv

. Fra

nčiš

ka S

aleš

kega

Let

no p

oroč

ilo 0

9/10

Zavod_sv_Franciska_Saleskega_Letno_porocilo_09-10_naslovnica.indd 1 13.9.2010 10:29:26

letno poročilo 2009/2010 - 4. del

Documents