LITERARNA TEORIJA

Kaj je literarna teorija?

Literarno teorijo zanima sistemski pogled na literaturo: kaj sploh je literatura, kaj loči literarne tekste od neliterarnih, razvrščanje literarnih besedil v skupine glede na podobnosti (genealogija), oblikovanje spoznavnih modelov (kako je delo narejeno, da v bralcih povzroča nek poseben odziv), kakšne so funkcije literature, zgradba literarnih besedil, načini izražanja (pri avtorju, v obdobju).

Literarna veda: literarna teorija (obči model, kaj je skupno besedilom v nekem

žanru) literarna zgodovina (razvoj žanrov, geneza literarnega dela) metodologija literarne vede (kritika – ni del literarne znanosti)

Teorija: naravoslovje : verifikacija z eksperimentom, lahko napovedujemo

potek dogodkov humanistika : eksperimenti niso mogoči, teorija v humanistiki je

lahko le bolj ali manj prepričljiva, ne da pa se je dokazati (argumentacija)

1. Literarna teorija ni več enovit sistem. Teorija je odvisna od perspektiv raziskovalcev (različni odgovori

na vprašanja; pomembno je, kdo je zagovornik neke teorije). Perspektive v literarni teoriji so:

o predmet prikaza (pregledi zaporedja literarnoteoretskih smeri, npr. T. Eagleton, 1983; W. Iser)

o način, oblika prikazovanja (pregledi literarnoteoretskih problemov z več vidikov, npr. Theoric Litteraie, 1989)

2. Literarna teorija se čedalje bolj ukvarja sama s sabo, ne z literaturo, postaja spekulativna, abstraktna.

Različne perspektive (metodološke, ideološke) medsebojne diskusije, polemike –> literarna teorija kot teorija o (drugi) teoriji (samonanašanje).

Manjka »srednja raven teorije« (opisna poetika), utemeljena na analizi invariant (oz. tistega, kar je obče) v literarnem korpusu.

Teorija je danes izrazito pluralna, nemogoče je najti skupno tematiko, ki bi vse povezala v sistem. Obstaja več teorij, ki tekmujejo med sabo, se pa tudi dopolnjujejo. Literature nobena teorija ne more dokončno razložiti, vedno obstaja nekaj nerazložljivega. Literarna teorija je

1

interdisciplinarna teorija, teorija diskurzov, besedil nasploh – povezuje spoznanja različnih disciplin (psihoanaliza, sociologija … )

Jeremy Banthorn: Panoptikum (1878) – vsevedni pripovedovalec pomeni totalitarni nadzor, absolutno kontrolo nad junaki. Nasprotje: kramljajoči avktorialni pripovedovalec iz angleškega humorističnega romana.

Teorije o »bistvu« literarnega dela

UMETNIŠKO DELO/LITERARNO BESEDILO

romantična estetika čutno svetenje idejepozitivizem (Taine) posledica časa, okolja, družbe,

avtorjamarksizem (Vološinov) odraz družbe/ideologizemfenomenologija (Ingarden, Heidegger) (bitna zgodovina)

razkrivanje biti

formalizem postopekpsihoanaliza sublimacija gonov, nezavednegastrukturalizem (Jakobson, Mukařovsky)

estetska/poetična funkcija

semiotika (Lotman) znak, drugotni modelativni sistem (prvotni je jezik)

Teorije o pomenu literarnega besedila

POMEN»avtorska« paradigma določen z avtorjevo namero»besedilna« paradigma določajo ga razmerja (pomeni

besed, stavkov …)»recepcijska« paradigma (Fish) določajo ga bralci»kontekstualna« paradigma določajo ga razmerja besedila s

konteksti (družbeni, medbesedilni …)

AVTOR – LITERARNO BESEDILO – BRALEC

Hawthornov efekt: obnašanje ljudi se spremeni, če vedo, da so opazovani. Tako tudi literarna veda vpliva na literarno produkcijo.

Teorije metafore (metafora = prenos pomena) Aristotelov model – analogija: jesen življenja (jesen v letu = starost v

življenju) Metafora kot skrajšana primera: Tiho tiho sanja noč z bleščečimi

očmi (A = oči, tercium comparations = sijaj, B = zvezda)

2

Interakcijska teorija metafore: interakcija dveh predstavitvenih področij (oči na osebi, zvezde na noči – predstava osebe se prenese na noč /personifikacija/)

Razlogi za raznorodnost, pluralnost, konfliktnost sodobne literarne teorije

družbenozgodovinski proces modernizacije – vse večja specializacija predmetnih področij in metod (ni več posameznikov, ki bi se spoznali na vse)

postmoderna doba: znanje je moč in tržno blago – znanstvene smeri se bojujejo za prestiž, prevlado in kapital (Liotard – merkantilizacija znanja)

predmet literarne vede je nestabileno dekonstrukcija »esencializma« (dekonstrukcija – kritična

metoda, ki razstavi nekaj, kar velja za samoumevno; esenca – bistvo): besedila, ki jih štejemo v literaturo, nimajo vsa istega, skupnega bistva literatura je družbena, kulturna in zgodovinska spremenljivka, je zvrstno in funkcijsko zelo raznolika (Derrida)

o strokovni jezik za opis spremenljivega področja ne more biti enoten

Literarna veda (in teorija) je znanost, vezana na subjekto W. Dilthey, 2. pol. 19. stol.: naravoslovne vs. duhovne znanosti

naravoslovje: objektivnost predmeta razlaga duhovne znanosti (humanistika): predmetno področje

je vezano na subjekt razumevanje o M. Bahtin (1959—60): izhodišče filologije, humanistike je tekst

(ne samo literarni) odnos med vsaj dvema subjektoma (avtor – bralec)

o Postmoderna doba: so znanosti, v katerih se zgodovinsko-kulturno spreminja

tako predmetno področje kot metode (T. Kuhn: Menjave paradigem)

subjektivnost ni manko humanistike; tudi pri naravoslovju odločilen subjekt (spoznavni interesi, pojmovne opredelitve, konstrukcije razlagalnih modelov)

Avtonomija umetnosti, literature postaja sporna ogrožena tudi avtonomija stroke o literaturi (literatura postala del »odčaranega« sveta)

o 19. stol.: ideologija estetike (čas romantike) pesniki kot geniji, vidci, ki osmišljajo naše bivanje

(Puškin: Prerok – pesnik je prerok Izaija, ki se je moral odpovedati zemeljski eksistenci, da je postal glasnik Boga), poezija kot glasnica neke višje resnice – samopredstavitev pesnikov

umetnost kot višja, samostojna sfera doživljanja, dvignjena nad praktični svet (poezija kot nova mitologija)

literatura – izraz »duha naroda« (vest naroda, morala, etika), ideologija kulturnega nacionalizma (narodi

3

obstajajo predvsem prek svojega jezika, kulture in literature)

literatura, umetnost kot kulturni kapital, dokazilo izobrazbe, statusni simbol – pesnik kot intelektualec

o kritike estetske avtonomije: avantgarde (začetek 20. stoletja) neoavantgardizem (60. in 70. leta 20. stol.):

književnost kot okostenela institucija, povezana z meščanskimi ideologijami, in kot ideološki aparat (nacionalizem, patriarhat …)

4

Literarna teorija in transdisciplinarna, splošna Teorija

Ruski formalizem (20. leta 20. stol.): predmet literarnost literarna veda mora imeti svoje lastne metode (avtonomija stroke, ki podpira avtonomijo svojega predmetnega področja)

od 60. let 20. stol.: nastajanje splošne Teorije – značilnosti:o spekulativnost, abstraktnosto kritičnosto samorefleksivnosto jezik kot izhodišče za vse vednosti (jezik povezuje različne

sfere človekovega življenja: mišljenje, govor, umetniško ustvarjanje …)

o transdisciplinarnost, eklektičnost: mešanje in prenosi metod, pojmov, teoretskih konceptov iz ene discipline v drugo

o uporaba enakih metod in pojmov ne glede na predmetno področje (pripoved v umetniški in popularni literaturi obravnavati enako kot v filmu, vsakdanjem pogovoru, zgodovinopisju; enak način analize fotografije, mode, literature – tehnicistična obravnava /Barthes – fotografija, Eco/)

Teorija literature ne povzdiguje oz. ne podpira več literarna zgodovina in teorija se bosta utopili v kulturnem študiju, interdisciplinarni obravnavi celotne umetnosti. Razmerje med literaturo in literarno vedo se je spremenilo: v 19. stoletju sta bili zaveznici (literarna zgodovina je podpirala ugled literature, vzdrževala literarno tradicijo, literatura je postala posebno področje človekovega življenja, vredno institucionalizacije), kasneje pa se je zavezništvo skrhalo, zaradi česar je literatura v še slabšem položaju kot sicer. Dušan Pirjevec o položaju poezije (v 60. letih 20. stol.): v zahodnem svetu poezija ne pomeni nič, a je svobodna; na vzhodu pa je poezija medij uveljavljanja posameznikove svobode, družbeno zelo pomembna, a podvržena nadzoru.

Culler: Teorija je vsrkala vase veliko elementov, značilnih za literaturo. Teoretski teksti so tako hibridi med teoretičnim tekstom in literarnimi postopki – osebna perspektiva v teoretičnem besedilu (anekdote), razne besedne igre, igranje z etimologija (Heidegger, Derrida). Ni več važno, da teorija razlaga neko resničnost, ampak skuša tudi teorija očarati, ugajati bralcem (ameriški fizik Sokol je v ugledni reviji objavil tekst, v katerem je na nemogoč način povezal fiziko in humanistiko, in s tem dokazal nizke standarde humanistike).

Vzporedno pa poteka tudi obraten proces: literatura privzema vase veliko elementov teoretskega, filozofskega. Metafikcija je smer predvsem ameriške in britanske pripovedne proze od 60. let 20. stol. naprej, katere predmet ni človekovo življenje, eksistenca, ampak literatura – refleksija literature (Barth – kratke zgodbe o procesu pisanja, branja, ustvarjanja; Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik).

5

Pojem diskurz

raba jezika (znakovnega sistema) v izjavnih dejanjih znotraj konkretnih kontekstov, okoliščin

dialoška izmenjava pomenov: proizvajanje, preurejanje, ohranjanje določenega področja vednosti

vzpostavljanje tematik, oblik in tehnik sporazumevanja vzpostavljanje stališč, umeščanje subjekta v jezik prek rabe jezika v diskurzu se dogaja družbena interakcija, gradijo

medosebna in družbena razmerja

Benveniste je preučeval krajše pripovedne tekste v francoščini. Loči dve ravnini besedila: zgodbo (zaporedje dogajanja v preteklem času) in diskurz (kako je zgodba umeščena v čas in prostor s strani neke osebe posebne kategorije, deiktični izrazi).

Bahtin: ljudje se z jezikom odzovemo na neko trditev, izjavo, ki je obstajala že poprej.

Foucault (teorija diskurza): diskurz je način komunikacije, ki vzpostavlja med subjekti določena družbena razmerja, ki po svoje razčleni neko področje resničnosti.

Literarno besedilo kot element diskurza

Literarno besedilo kot izjava (historičnost) – avtorjevo občutenje časa je izraženo s posebnimi tehnikami, metaforami.

Literarno besedilo kot izsek iz dialoga (medbesedilnost – roman ima elemente pogovora; polifoničnost – odziv na druge diskurze, spodbuda za nastajanje novih diskurzov /Smolej: Krst pri Savici/).

Literatura kot diskurz

Literatura je razmeroma samosvoje področje komuniciranja (drugačni vzorci odnosov do tekstov kot drugje).

o posebne teme, oblike, zvrstio posebna stališča subjektovo posebna miselnost (lepota, tema, slog – metafikcija,

konceptualni metajezik)o posebne vrste dejavnosti; specializirane institucijeo posebne funkcije

Identiteta literature je spremenljiva: odvisna od razmerij, ki jih gradi in preoblikuje diskurz.

6

Literatura kot eden od 5 diskurzov družbe (J. D. Johansen)

Teoretski diskurz (mitologija, religija, filozofija, znanost): razlaga obstoja sveta, človeka.

Tehnični diskurz (predaja izkušenj o lovu, poljedelstvu, obrti, industrijski proizvodnji, ekonomiji): vzdržuje in izboljšuje materialno reprodukcijo.

Praktični diskurz (moralne norme, navade, življenjski vzorci, vrednote): razlaga, uravnava družbene strukture, razmerja, komuniciranje.

Zgodovinski diskurz (miti, genealogije, anali, kronike, topografije): vzdržuje kolektivni spomin.

Mimetični diskurz (miti, pravljice, pesmi, literatura):o posnemanje svetao posnemanje drugih diskurzovo omogoča doživljanje vednosti in ostalih diskurzov prek

individualne izkušnje, ki je od naše drugačna (individualiziran zorni kot)

o omogoča doživeti svet v polnosti zaznav, z veliko različnih vidikov.

Literarnost

Pojem »literarnost« (Jakobson, 1921) – razločevalne poteze besedila, ki ga imamo za literarno.

Primerjalno strukturalistično jezikoslovje – razlikovalna poteza (npr. zvenečnost pri p in b), prisotnost/odsotnost določenih potez (analogija z Jakobsonovo teorijo).

Teorije o literarnosti:o »objektivne« poteze besedil – sklop potez, ki jih lahko

objektivno prepoznamo v literarnem besediluo konvencija pisanja in sprejemanja besedil – literarnost ni stvar

lastnosti besedil, pač pa posledica tega, kako besedila sprejemamo

Objektivistične teorije literarnosti

Dva vidika literarnih besedil, ki jih razlikujeta od drugih besedil: posebna raba, urejenost jezika (posebna pravila) neobičajno razmerje do resničnosti (drugačne vrste informacij,

literarno besedilo beremo z drugačnimi pričakovanji kot neliterarno)

7

Posebna raba jezika

Potujitev (ruski formalisti) novi, presenetljivi, sveži vidiki, drugačna percepcija sveta. Nekaj, kar smo vajeni gledati vsak dan, zagledamo v novi luči. Besede v vsakdanjem jeziku se avtomatizirajo, so golo sredstvo za dosego sporazumevalnega cilja, njihove vsebine pa se ne zavedamo več. Literarnega besedila pa ne moremo kar preleteti, moramo se pomuditi pri posameznih elementih, besedah – to dosežejo avtorji z različnimi postopki za oteževanje forme, glavni od postopkov je potujitev. Primer: Szymborska: Maček v praznem stanovanju – tema pesmi je smrt, vendar pa je perspektiva živalska.

Poetična funkcija (Jakobson) oz. samonanašanje – okrepitev pozornosti na samo strukturo besedila, kako je besedilo izdelano, sestavljeno. Osnovna funkcija besedil je obveščevalna, pri literarnih besedilih pa je najbolj pomembna poetična – znaki se nanašajo sami nase, ne na neko zunanjo predmetnost.

o primer samonanašanja: »Ta stavek ima pet besed.«o primer poetične funkcije: »Peter pa Petra potujeta po prometni

poti pa prideta pozno popoldne pred parlament …« pozornost do vzorcev ponavljanj, nasprotij,

ujemanj v strukturi besedila (primer: Jenko: Obraz XIII – borovje, breza; temni, svetli soglasniki); stališče »v umetnini ni nič naključno«, pomembni so odnosi med besedami v besedilu, pa tudi druge ravni besed, ne samo pomenska (zvočna, skladenjska …)

depragmatizacija besedila: notranje vezi prevladajo nad zunanjimi vezmi – besedilo se iztrga iz okolja, v katerem je nastalo, in okrepi svoje notranje vezi

Večpomenskost, konotativnost, polivalenčnost (primer: Kocbek: Drevo – drevo kot pesniška beseda presega vse različne konotacije, tako uporabne kot metaforične, vse običajne kontekste; pomenska vsebina besede drevo v poeziji in eksistenci posameznika zajema in presega vse različne konotacije).

Posebno razmerje do resničnosti

Mimesis, Aristotel o razliki zgodovinar – pesnik: ni pomembna oblika, ampak vsebinski kriterij

o zgodovinar: kaj se je v resnici zgodiloo pesnik: kaj bi se bilo lahko zgodilo (po zakonih verjetnosti in

nujnosti) Literatura in mogoči/možni svet (po notranjih zakonitostih, logiki,

načelih same literature); pojem »fikcija« (literarno besedilo ne posnema resničnega sveta, ampak ustvari novega).

8

Literarno besedilo predstavlja možni svet

dejanski in možni svet Aristotel, Bodmer in Breitinger v 18. stol. Modalna logika: namesto resnično/neresnično – kaj bi bilo mogoče

pod določenimi pogoji, v določenih okoliščinah te možnosti se lahko aktualizirajo, uresničijo ali pa ne.

Pluralnost možnih svetov v jezikovnem sporazumevanje in mišljenju (diskurzih): hipoteze, želje, verjetja (tudi laži, izmišljije …) se spreminjajo skozi naš razvoj pa tudi skozi zgodovino. Meja med dejanskim (resničnim) in možnim svetom se spreminja.

o primer: »MS, če Bush ne bi zmagal na volitvah« (M. Moore)o primer: »Miklavž je ponoči prinesel darila« -- resnično v

možnem svetu otroškega verjetjao primer: videnja palčkov – pravljično (fiktivno) ali resnično (v

diskurzu ezoterike, new age)? literarno besedilo predstavlja razvit, domišljen možni svet razmerja med dejanskim in mogočim v literaturi so odvisna od

konvencij, pogajanj (primera Pikalo in Smolnikar – tožbe zaradi obrekovanja in neresničnih trditev v fikciji)

Fikcija

lat. fiction, fingere (»upodobiti, ustvariti, izmisliti si«) fikcija: tvorba, ki nastaja z oblikovanjem, upodabljanjem, izmišljanjem (nekaj umetno ustvarjenega preko oblikovalne moči človekovega upodabljanja)

fikcijafikcijskost (tekst v celoti)

Besedilo v celoti ima znak fikcije (primer: Jurčič: Sosedov sin)

fiktivnost (semantika elementov)Fiktivno besedilo je besedilo, ki ga

ni, a si nekdo zamišlja, da je (primer: Borghesove kratke zgodbe)

fiktivnost je vsebinski kriterij literarnosti Kaj je v literarnem besedilu fiktivno?

o predstavljeni (besedilni) svet: dogodki, literarne osebe, prostor in čas

o subjekt besedila – pripovedovalec, lirski subjekt (ne smemo ga mešati z resničnim avtorjem besedila; »pesmi vložnice«, npr. Nezakonska mati)

o govorna dejanja, trditve, sodbe tega subjekta: »kvazizgodbe« (R. Ingarden), »psevdotrditve« (J. Searle) – v knjigi so dejanja pripisana nekim ljudem, sodba vzpostavlja osebe kot fiktivne enote v besedilnem svetu, resničnosti sodb ne moremo preveriti

9

10

Kriteriji fiktivnega

dve vrsti besedil glede na njihovo razmerje do resničnosti (po L. Doleželu):

o teksti, ki svet predstavljajo (world-imaging texts)o teksti, ki svet gradijo (world-constructing texts) – literarna

besedila omahovanje v dojemanju fikcije film Čarovnica iz Blaira (1999)

– dokument ali izmišljija, resnični dogodki ali igra? (fikcijski film, a dokumentarna forma)

kriteriji fiktivnegao semantični oz. vsebinski: znaki nimajo referentov v

dejanskem svetu, ampak samo v besedilnem (npr. samorog – žival, ki obstaja samo v besedilih, literarne osebe obstajajo le v literaturi)

o sintaktični oz. formalni odklon od obstoječe, besedilno zajete vednosti o

resničnosti poetičnost besedila notranja perspektiva pripovedovalca pri poročanju o

tretjih osebah, vseprisotnost pripovedovalcao pragmatski oz. kontekstualni

družbeno sprejeta meja med imaginarnim in realnim razcep med avtorjem in fiktivnim subjektom

(pripovedovalec, lirski subjekt) fikcijska pogodba med avtorjem in bralcem (prostovoljna

opustitev nejevere ob avtorjevih psevdotrditvah) konvencija žanra, medija

Konvencionalistične teorije literarnosti

Kritika objektivizmao vsi razpoznavni znaki literature so tudi v neliterarnih

besedilih poetična funkcija, potujitev – npr. oglaševanje, reklame

(Jakobsonov primer: »I like Ike.«) večpomenskost – npr. zakoni (zahtevajo proceduralno

interpretacijo ob uporabi, dvomi pri posameznih primerih)

fiktivnost – npr. uporabne naloge pri matematiki (»Janezek je kupila 3 jabolka in 4 hruške. Koliko sadežev je prinesel domov?«)

predpostavka, da beremo literarno delo, spremeni razumevanje besedila, v besedilu iščemo globlji smisel – npr. Šalamun: Belišče/šport

Okoliščine, kontekst besedila vplivajo na recepcijo (primer: »ready-made«)

11

o vloga avtorjao vloga paratekstao vloga medija

Sklep: literarnost je konvencija, besedilom je pripisana v komunikaciji.

M. Foucault – avtorska funkcija: učinek lastnega imena v družbenem prostoru.

P. Baurdieu – simbolni kapital: koliko asociacij, vrednotenj se je nalepilo na neko ime – vpliva na razumevanje in sprejemanje del; socialni kapital: koliko ima neka oseba znanstev in poznanstev in koliko ji to lahko pomaga.

Literarnost kot učinek besedila v literarnem sistemu

Ugovori zoper konvencionalizemo Samo predpostavka ni dovolj, če besedilo ne izpolnjuje

pričakovanih funkcij – besedilo mora biti tudi narejeno tako, da bo dojeto kot literatura če ni tako, se počutimo prevarane, a do določene mere se pustimo presenetiti, izpolnjene morajo biti le nekatere funkcije literature.

o Konvencija se odpira na doživljanje besedil. Literarnost in kanon (v kanonu le nekateri avtorji in le nekatera

dela)o reprezentativna besedila (vzorčna besedila,

reprezentativna vrednost, večja stopnja pomembnosti) – prototipi literarnih del (kognitivna lingvistika in semantika: ljudje si oblikujemo pojme na podlagi značilnih primerov, sprejemamo dela, ki ne odstopajo veliko od naših prototipov – prototipi imajo neko mejno področje, npr. miza: ali je miza predmet z valovito površino, predmet čisto pri tleh?)

Literarnost in sistem literatureo proizvodnja/pisanje besedil

določen namen posebna izdelava

o posredovanje določeni mediji, publikacije

o sprejemanje določena obzorja pričakovanj (funkcije)

12

Literarni sistem

Sistemski pristop k literaturi – literatura v kontekstu (S. J. Shmid, I. Even – Zohar, P. Pourdieu): ne le besedilo, avtorji in bralci, temveč vsi dejavniki/dejavnosti, vpleteni v literarno komuniciranje (tudi posredniki, npr. urednik, lektor, založbe, pisci metabesedil …)

Pojem sistem (po N. Luhmannu):o meja – med tem, kar je znotraj sistem, in njegovim obrobjem,

okoljem (drugi sistemi, npr. politika, znanost …)o strukturiranost/urejenost (elementi – celota)o funkcija – upravičuje obstoj sistema

Literatura kot družbeni podsistemo meja (razlika med literarnim sistemom in drugimi sistemi):

estetska in polivalenčna konvencija – estetska: besedilo odvezuje od pragmatičnega konteksta, od literature ne pričakujemo uporabnosti; polivalenčna: zamenjuje monovalenčno konvencijo, ki pravi, naj besedila razumemo samo na en način, saj imajo literarna besedila veliko možnih interpretacij

o strukturiranost: soodvisnosti, interakcija med delovalnimi vlogami (vse vloge so med seboj povezane)

proizvodnje (pisanja) posredovanja (založb, urednikov, medijev …) sprejemanja (branja, ogleda gledaliških predstav) obdelovanja besedil (pisanja metabesedil – kritike,

interpretacije …)o funkcije

estetska – najbolj tipična za umetnost; poseben način dojemanja, ki je drugačen od dojemanja drugih besedil; hedonistična funkcija – beremo, da uživamo

spoznavna – spoznavanje načinov življenja, izkušenj drugih, miselnosti, kulture starih, drugih okolij, svetov

etična – da bi literatura v nas oblikovala v nas neko vrednostno sodbo do sveta, ljudi; literatura osvetli razmerja v realnem življenju, širi dojemljivost , tolerantnost do drugih in njihovih izkušenj v resničnem življenju

13

Priprava besedila in tekstologija

Veliko vlogo na naše dojemanje besedil imajo posamezniki, institucije in mediji, ki nam besedila posredujejo.

Problem: Besedilo kot predmet preučevanja – katera verzija je osnovna? Naloga literarnih teoretikov: branje + interpretacija, razlaga, analiza …

Tekstologija (tekstna kritika)

Nalogeo preučuje genezo, zgodovino, avtorstvo besedilao rekonstruira tekstni proceso pripravi izdajo besedila za tisk – znanstveno-kritična verzija

(npr. v Zbranih delih) vključuje verzijo besedila, ki jo je znanstvenih na podlagi preučevanja izbral za osnovno, in pa opombe, komentarje k besedilu (katera verzija je izbrana in zakaj, nastanek besedila, morebitne spremembe – avtorjeve, urednikove, znanstvenikove; npr. Prešeren: Dekletam – v Zbranem delu je le slovenska verzija, nemška pa v opombah, v originalu pa sta obe verziji druga ob drugi)

Vloge, učinkio prispeva h kanonizaciji besedila – znanstveno-kritična izdaja

dodaja vrednost avtorju, poveže literaturo z znanostjo (literarno besedilo postane del znanosti)

o oblikuje zgodovinsko podobo o besedilu – odtuji besedilo od trenutka nastanka

o posreduje med preteklostjo in sedanjostjo – prilagaja zgodovinsko drugačnost (jezik, pomen, konteksti)

o podpira neko teorijo o besedilu historizem: pomemben je izvor, nastanek, pomembno

je določiti pravo verzijo besedila: prvotno, pristno verzijo ali pa avtorjevo zadnjo verzijo

imanentizem: pomembna je struktura besedila – izhajanje iz samega besedila, ne iz konteksta, avtorja; pomembna je umetniška vrednost besedila

poststrukturalizem in novi historizem besedilo je vpeto v odprti proces pisanja,

branja, uporab večja enakovrednost različic, ni več ene normativne različice, ampak so pomembne vse variante: pred-besedilo (geneza, prve skice), besedilo (prva objava), po-besedilo (nove avtorjeve objave istega besedila v spremenjeni obliki)

besedilo dobiva pomen v celoti kulturnih praks svojega časa pomembne so značilnosti medija,

14

materialne oz. fizične lastnosti publikacije (pomembni so tudi ne-jezikovni kodi)

Elektronski medij omogoča vsestransko rekonstrukcijo besedila v njegovem zgodovinskem kontekstu (J. McGann).

o diplomatski prepis – dobesedni prepis besedila, vključno z morebitnimi napakami

o kritični prepis – znanstvenik popravi očitne napake v besedilu, to tudi omeni v opombah

Struktura besedila

Pojem struktura (prim. Gilles Deleuze – pogosta zabloda: struktura je otipljiva, objektivna, del umetniškega dela v resnici ni otipljiva)

o zgolj mreža razmerij in razlik (ni otipljiva povezava)o nima substance (ni oprijemljiva)o z relacijami proizvaja smisel: najprej neka nestrkuturirana

množica elementov (nametane črke), nato pa vzpostavljanje razmerij med posameznimi elementi (D-A-N- + -E-S DAN-ES, DANES + DEŽUJE)

o določa mesto in vlogo elementom (prim. »kapitalist« -- položaj, strukturno mesto, funkcija v sistemu – mora ustvarjati profit ne glede na to, ali je človek dober ali ne)

o je virtualna (repertoarji, polja možnosti), a delujeo je prostorska in časovna (procesualna: strukturiranje)

Razlika med strukturama literarnega in neliterarnega besedila?

o »mnoge značilnosti literarnih besedil se ujemajo s splošnimi značilnostmi besedil« (van Dijk)

npr. dramski prizor – TV okrogla miza; epigram – rimana reklama; biografski roman – znanstvena biografija

o literarnost kot snop razlikovalnih potez ni določena zgolj s strukturo besedila

o za analizo literarnih besedil se je smiselno oprijeti na besediloslovje

15

Literarno besedilo

Besedilo kot predmet znanostio povezuje razne discipline – jezikoslovje, teorijo diskurza,

literarno vedo. Besedilo interdisciplinaren pristop.o je izhodišče filologije, humanistike (Bahtin)o jezikovno besedilo in semiotični pojem »tekst« (po

Lotmanu) – sleherna aktualizacija sistema znakov, tudi nejezikovnih

o nujno za tekst razmejenost strukturiranost kulturna funkcija

Pojem besediloo komunikacijski pojavo predstavitev nekega področja vednostio uresničevanje določenega namena; strategije govornega

delovanjao po obsegu presega samo eno povedo jezikovni elementi so strukturirani in oblikovno ter

vsebinsko povezani, speti; sovisnost skladnje in pomenov npr. »za-oblike« urejanje pomenov v makro- in superstrukturah (npr.

opis, pripoved, zgodba – lahko se realizirajo v različnih jezikih)

o oblikuje posebno raven pomena (»besedilni smisel«)o besedilni smisel je odvisen od situacije, konteksta; je

dinamičen

16

Povezovanje povedi

Povedi, zapisane druga zraven druge, še ne pomenijo nujno besedila. Če ni povezanosti, govorijo o različnih stvareh, imajo različno perspektivo, opisujejo različna področja resničnosti.

Strukturiranje besedila

nebesedilo nepovezane povedi »prisila smisla«: jezikovna kompetenca je tudi besedilna (jezika se

učimo in ga uporabljamo prek besedil) sheme oblikovanja in razumevanja smisla vplivajo na tvorjenje in sprejemanje zaporednih povedi

vezanje zaporednih povedi v besedilo (tekst lat. textus, textum – tkanina, tkivo) nujna je povezanost na ravni izrazov (jezikoslovnih znakov) in pomenov. Kontinuiteta se ustvarja:

o v pojavitvah določenih jezikovnih izrazov ali njihovih nadomestkov (na jezikovni površini)

o v propozicijskih predstavah, pomenih, ki aktivirajo medsebojno sovisne predstave/pojme (v besedilnem svetu)

vsebinska povezanost besedila (koherenca) in izjavljalčev sporočevalni namen, strategija (»popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov« in »podučenje starim in mladim, revnim in bogatim«)

propozicije: reference + predikati (»Svetin – je bil priden …«) besedilni svet (=konstelacija pojmov, tj. izsekov vednosti, in

njihovih razmerij) sestavljajo:o pojmi, ki se nanašajo na:

predmete (suknarija, sukno, šola) delujoče like (Svetin, starši) dejanja (se je učil, je obdeloval svet) stanja in situacije (je živel v vasi) dogajalni prostor in čas (nekdaj, v imenitni vasi) …

o kognitivne, logične zveze med pojmi: prostorska bližina, vsebovanje (junak je živel v vasi,

v kateri je bila tudi suknarija) vzrok in posledica (Svetinu so zgodaj umrli starši

nihče ni mogel skrbeti zanj) namen, načrt (lastnik suknarije je Svetina pošiljal v

šole, da bi se naučil brati in pisati) časovni niz – prej/pozneje …

izrazna povezanost, spetost površinskega besedila (kohezija)o ponavljanje (rekurence) izrazov (suknarija, Svetin)o zamenjave (parafraze), združevanje, izpusti, variacije

(junak, Svetin)

17

o »za-oblike«, pozaimljanje (… je živel … junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši so mu zgodaj umrli.)

o slovnična ujemanja (spol, sklon, število, čas, naklon …)

18

Zgradba literarne umetnine (po Romanu Ingardnu)

polifonija, večplastnost (vsaka plast podpira drugo) – plasti:o zveni – intonacija, metrika, ritemo pomenske enoteo predstavljeni predmeti (npr. glavna oseba) ta plast je

relativno neodvisna od jezikovnih sredstev, ki jih uporabimo (prevodi, dramatizacija …)

o shematizirani vidiki ni prikazana umetnost v celotio metafizične kvalitete

časovnost: struktura se oblikuje kot proces ustvarjanja in branja shematičnost: »nedoločena mesta« (suknarija ni natančno

opredeljena – bralec si lahko sam predstavlja v procesu konkretizacije), konkretizacija (prim. »inferenca« v besediloslovju; recepcija – W. Iser; sklepanje glede na lastno predstavo o svetu, glede na izkušnje: Ko se je Polde vračal iz Mercatorja, ga je izza vogala napadel ropar. Grozil mu je s pištolo. – sklepamo, kdo je komu grozil s pištolo)

vloga bralca (»interpretativne skupnosti« -- kulturno, socialno, položajno, izobrazbeno povezane; prim. S. Fish) pri oblikovanju koherence in kohezije besedila – prek odzivanja na jezikovne znake:

o oblikovanje začasnih hipotez, pričakovanj, njihovo dopolnjevanje ali popravljanje

o spominsko shranjevanje in priklici pomenskih vzorcev (izotopij):

epizodični spomin (ok. 50 propozicij) dolgotrajni spomin (okviri, sheme)

o inferiranje (po U. Ecu) – sklepanje vloga izkustva, urejenega v okvire in sheme dogodkov,

potekov, situacij vloga medbesedilnih navezav – besedilo kot palimpsest

pod novo pisavo so sledi stare pisave, skozi način novega besedila odkrivamo podobnosti s starim, tudi staro besedilo dobi nove dimenzije

19

Besedilo in dogajanje pomena

ne-celost besedila struktura kot proces, povezan z dogodki/dejanji

o pisanja (zamišljanje, sestavljanje), branja, posredovanja, obravnave … literatura kot ena od družbenih praks

besedilo kot kompleksna izjava, dejanje in sistem, enkratno besedilo

heteronomna ontologija besedila (besedilo nima samo ene biti, je razprostrto v času; Ingarden, Kos) – odvisna od:

o avtorja (zgodbo predstavlja)o jezika (fiksacija avtorjevih idej)o bralca

časovna razprostrtost identitete besedila (nima samo ene biti)

Zgodovinski značaj besedila

pisanjeo opravila pisanja:

zahtevno delo, ki vsebuje cel kup opravil, strategij, da pride od začetnih skic, načrtov prek raziskovanja do končnega produkta: literarnega dela

del tekstologije: genetična kritika – preučuje prav gradivo, ki je nastalo pred dejanskim nastankom dela (skice, variante, načrti)

o dostopnost, možnosti: dostopnost izobrazbe (malo ženskih pisateljic) ekonomske možnosti (profesionalni/neprofesionalni

pisatelji) socialne možnosti medijske možnosti (cenzura, novi mediji – podlistek,

roman) zapis:

o materialnost kanala, medija (bibliografski kod)o časovna palimpsestnost jezikovne strukture besedila

več časovnih ravni, razslojena časovna struktura: sodobnost + odtisi prejšnjih tradicij, navad, literature, miselnosti. Besedilo ohranja in reproducira kulturni sistem (npr. Jenko: Obrazi, VII; The min, l. 970).

branjeo odzivanje (telesno, miselno, čustveno, verbalno …)o spremenljivi konteksti branj (zgodovinsko spreminjanje)o literarno delo kot del resničnosti učinkovanje na bralce

(Trpljenje mladega Wertherja, Harry Potter)

20

Besedilo in žanr

Paradoks besedila enkratnost izjave ponovitev struktur iz označevalnega sistema

o besedila so primerljivao mogoče so razvrstitve (na podlagi besedilnih invariant ob

spremenljivkah) genealogija

Vloga klasifikacij, tipizacij nasploh: spoznavna gospodarnost praktična uporabnost

Kakšna so razmerja besedila do razvrstitvenih kategorij? literarne nadzvrsti, ubeseditveni načini

o lirika, epika, dramatika (poezija, proza, drama)o opis, pripoved, razlaga

literarne zvrstio roman, novela, tragedija, monodrama, elegija, oda

literarni žanrio zgodovinski, pustolovski, ZF … roman …

etološke vrste (skupine besedil s podobnim pogledom na svet)o tragično, komično, tragikomično, ironično, satirično, pravljično

… citatne zvrsti in žanri

o parodija, travestija, pastiš, nadaljevanje …

Literarna genealogija področje literarne teorije, ki se ukvarja z razvrščanjem literature povezana z literarno zgodovino primerja besedila različnih avtorjev, iz različnih dob, išče

invariante (skupne, ponovljive in zato tipične strukture, lastnosti) na podlagi invariant besedila razvršča v razrede in te opisuje in

poimenuje preučuje

o kriterije razvrščanja besedilo posamezne razrede besedil (nadzvrsti, zvrsti)o zvrstne sisteme (npr. v posameznih obdobjih)o zgodovino in razvoj zvrsti, žanrov …o zgodovino zvrstnih poimenovanj in pojmov

terminološke nejasnosti in zmešnjave – slovenski primer (Kos vpeljal izraz nadzvrsti/nadvrste; zvrsti = vrste)

slovenistika komparativistikalirika, epika, dramatika

zvrsti vrste (nadzvrsti)

roman, novela … vrste zvrstizgodovinski, ZF … žanri (žanri)

21

Nekateri kriteriji razvrščanja besedil načini predstavljanja

o čista pripoved, posnemanje govora drugih, mešanica medij//kontekst proizvodnje/izvedbe besedil

o recitirana, pripovedovana, uprizorjena, petao pivska, ljubezenska, žalovanjska, obrednao rokopisna, knjižna, časopisna, internetna

recepcijske funkcijeo poučna, zabavna, estetskao otroška, mladinka, za odrasle

zunanja oblikao verzna (kitična, nekitična …), prozna, dramskao kratka, dolga

jezik, slogo visoki, srednji, nizki …

razmerje (tudi modalno) do ubesedenega svetao objektivno, subjektivnoo komično, tragično, ironično, fantastično, realistično

motivi, teme, tematikao mitološka, zgodovinska, ljubezenska, miselna, potopisna …

Dve tradiciji razvrščanja besedil empirično-induktivna, odprta (eklektična) teoretsko-deduktivna, zaprta (sistematična)

o od Platona in Aristotela do romantika: diegesis, mimesis

22