UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Asja Ertl

DRUŽINA IN PRAZNIKI

(PRIMERJAVA SLOVENSKE IN ŠPANSKE DRUŽINE)

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Asja Ertl

DRUŽINA IN PRAZNIKI

(PRIMERJAVA SLOVENSKE IN ŠPANSKE DRUŽINE)

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: red. prof. dr. Jana Goriup

Maribor, 2017

Lektor/-ica: Jana Lovrec Srša, prof. slov. in angl.

Prevajalec/-ka: Jana Lovrec Srša, prof. slov. in angl.

II

ZAHVALA

HVALA, ga. prof. Jana Goriup za mentorstvo, strokovno vodstvo, potrpljenje in

pozitivno energijo ob pisanju magistrske naloge. Hvala, ker ste me podprli pri

izdelavi magistrske naloge v tujini.

HVALA, ga. prof. Leonor V. Moreno Heredia, da ste me v Španiji sprejeli z

odprtimi rokami ter večnim nasmeškom na obrazu ter mi omogočili pisanje

magistrske naloge na Facultad de Ciencias de la Educacion. Z vašo pozitivno

energijo mi je bilo lažje.

HVALA, draga hčerka Žana, da si me spremljala ob moji ideji šolanja v Španiji,

da si mi potrpežljivo sledila, da si bila moj razlog, da sem premagala vse ovire in

na koncu tudi dosegla cilje. Obe sva s to izkušnjo ogromno pridobili. Ponosna

sem na tebe.

HVALA, dragi sin Bine, da si pridno spal, ko sem jaz pisala magistrsko nalogo in

ob vsakem pogledu na tebe se je vsa utrujenost spremenila v energijo in vse, kar je

bilo težko, je postalo lahko. Ponosna sem na tebe.

HVALA, dragi Matej, da si potrpežljivo čakal doma, medtem ko sem s hčerko

odpotovala, za nekaj več kot 4 mesece, v Španijo. Kljub temu da se nisi strinjal,

me pri tej ideji nisi zaviral. Cenim to in nikoli ne bom pozabila.

HVALA, draga mama, da si naju obiskala v Španiji in sem ti lahko pokazala vse,

kar sva doživljali. Hvala, za finančno in tudi moralno podporo pri izvedbi tega

življenjskega projekta, da si mi vlivala pozitivno energijo ob vsakem padcu in se

mi pomagala pobrati, da si v vsakem trenutku življenja verjela vame in mi

zaupala.

HVALA, dragi oče, za finančno podporo v času študija v tujini. Brez tega moje

izkušnje in doživetja ne bi bile tako bogate.

POVZETEK

V magistrski nalogi smo želeli prikazati primerjavo praznovanja v slovenski in

španski družini. V začetnem delu je obravnavana družina na splošno, nato pa tudi

značilnosti slovenskih in španskih družin. Poglobili smo se v področje praznikov,

razjasnili pojme navade, običaji, šege, rituali ... nato pa obravnavane praznike

razdelili v skupine državnih, verskih, osebnih in tradicionalnih praznikov. Izbrali

smo petnajst praznikov in podrobneje analizirali njihov izvor ter običaje

slovenskih in španskih družin ob praznovanju. S primerjavo družinskih običajev,

ob dnevu državnosti, prazniku dela, dnevu spomina na mrtve, novem letu,

Miklavžu, božiču, martinovem, veliki noči, rojstnem dnevu, godu, poroki, valeti

in maturi, valentinovem in trgatvi, smo se ukvarjali tudi v empiričnem delu. V ta

namen smo opravili intervjuje s člani družin v Španiji, v mestu Cádiz, in v

Sloveniji, v mestu Maribor. Pridobljene empirične podatke smo primerjali med

seboj in oblikovali sklepne misli ter ugotovitve.

KLJUČNE BESEDE: družina, španska družina, slovenska družina, prazniki,

državni prazniki, verski prazniki, osebni prazniki, tradicionalni prazniki.

ABSTRACT

This master thesis presents the comparison of celebrations in Slovenian and

Spanish families. The first part discusses family in general and the characteristics

of Slovenian and Spanish families. We went into details with holidays clarifying

the concepts of habits, traditions, customs, rituals ... Then we divided those

holidays into groups of national, religious, personal and traditional holidays. We

selected fifteen holidays and made a detailed analysis of their origin and the

customs Slovenian and Spanish families have when celebrating them. We

discussed the comparison of family traditions, National day, Labour Day,

Remembrance Day of the Dead, New Year, St. Nicholas, Christmas, St. Martin's

Day, Easter, birthday, name day, wedding, valedictory ball and high school

graduation, Valentine's Day and vintage, in the empirical part. Ad hoc we made

interviews with family members in Spain, in the city of Cadiz, and in Slovenia, in

the city of Maribor. Empirical data that were obtained were compared among

themselves and formed the final thoughts and observations.

KEY WORDS: family, Spanish family, Slovenian family, holidays, national

holidays, religious holidays, personal holidays, traditional holidays.

I

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ............................................................................................................................... 1

2. OPREDELITEV DRUŽINE ................................................................................................... 2

2.1 SLOVENSKE DRUŽINE .................................................................................................... 5

2.2 ŠPANSKE DRUŽINE ........................................................................................................ 6

3. OPREDELITEV PRAZNIKOV .............................................................................................. 8

3.1 NAVADE ......................................................................................................................... 8

3.2 ŠEGE .............................................................................................................................. 9

3.3 OBIČAJI .......................................................................................................................... 9

3.4 OBREDJE ........................................................................................................................ 9

3.5 KULTURNI RITUALI ...................................................................................................... 13

3.5.1 Rituali prehoda ......................................................................................................... 13

3.5.2 Kontinuirani rituali ................................................................................................... 13

3.6 DRUŽINSKI TRADICIONALNI RITUALI ........................................................................... 13

3.7 DRŽAVNI PRAZNIKI ...................................................................................................... 15

3.7.1 Dan državnosti ......................................................................................................... 15

3.7.2 Dia de la Hispanidad................................................................................................. 15

3.7.3 Praznik dela - 1. maj ................................................................................................. 16

3.7.4 Dan spomina na mrtve ............................................................................................. 18

3.7.5 Novo leto .................................................................................................................. 20

3.8 VERSKI PRAZNIKI ......................................................................................................... 23

3.8.1 Miklavž ..................................................................................................................... 23

3.8.2 Božič ......................................................................................................................... 24

3.8.3 Martinovo ................................................................................................................ 30

3.8.4 Velika noč ................................................................................................................. 31

3.9 OSEBNI PRAZNIKI ........................................................................................................ 41

3.9.1 Rojstni dan ............................................................................................................... 41

3.9.2 God ........................................................................................................................... 44

3.9.3 Poroka ...................................................................................................................... 46

3.9.4 Matura ..................................................................................................................... 51

4.10 TRADICIONALNI PRAZNIKI ......................................................................................... 54

II

4.10.1 Valentinovo ............................................................................................................ 54

4.10.2 Trgatev ................................................................................................................... 57

5. EMPIRIČNI DEL .............................................................................................................. 60

5.1 NAMEN ........................................................................................................................ 60

5.2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................................................. 60

5.2.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................ 60

5.2.2 Raziskovalne hipoteze .............................................................................................. 61

5.3 METODOLOGIJA .......................................................................................................... 62

5.3.1 Raziskovalna metoda ............................................................................................... 62

5.3.2 Raziskovalni vzorec .................................................................................................. 62

5.3.3 Postopki zbiranja podatkov ...................................................................................... 64

5.3.4 Postopek obdelave podatkov .................................................................................. 64

5.4 ANALIZA PODATKOV IN INTERPRETACIJA ................................................................... 65

5.5 PREVERJANJE ZASTAVLJENIH RAZISKOVALNIH HIPOTEZ ............................................ 89

6. ZAKLJUČEK ..................................................................................................................... 91

LITERATURA ...................................................................................................................... 96

INTERNETNI VIRI ............................................................................................................... 97

VIRI SLIK........................................................................................................................... 101

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

III

KAZALO SLIK

Slika 1: Kres ...................................................................................................................... 18

Slika 2: Majsko drevo ....................................................................................................... 18

Slika 3: Pokopališče v Sloveniji........................................................................................ 20

Slika 4: Pokopališče v Španiji ........................................................................................... 20

Slika 5: Silvestrovanje v Sloveniji .................................................................................... 23

Slika 6: Silvestrovanje v Španiji ....................................................................................... 23

Slika 7: Miklavževanje v Sloveniji ................................................................................... 24

Slika 8: Družinsko krašenje smrečice ............................................................................... 26

Slika 9: Jaslice................................................................................................................... 26

Slika 10: Božična večerja v Španiji .................................................................................. 28

Slika 11: Povorka treh kraljev ........................................................................................... 29

Slika 12: Povorka treh kraljev ........................................................................................... 29

Slika 13: Roscón de Reyes ................................................................................................ 29

Slika 14: Martinovanje ...................................................................................................... 31

Slika 15: Martinova pojedina ............................................................................................ 31

Slika 16: Žegn....................................................................................................................36

Slika 17: Žegn..... .............................................................................................................. 36

Slika 18: Velikonočna pojedina ........................................................................................ 36

Slika 19: Procesija.............................................................................................................39

Slika 20: Procesija................... .......................................................................................... 39

Slika 21: Procesija ............................................................................................................. 39

Slika 22: El potaje de vigilia ............................................................................................. 40

Slika 23: La torrija ............................................................................................................ 40

Slika 24: La mona de Pescua ............................................................................................ 41

Slika 25: Los crespells ...................................................................................................... 41

Slika 26: Praznovanje roj. dne v Sloveniji ........................................................................ 44

Slika 27: Praznovanje roj. dne v Španiji ........................................................................... 44

Slika 28: Praznovanje roj. dne v Španiji ........................................................................... 44

Slika 29: Poroka ................................................................................................................ 51

Slika 30: Poroka ................................................................................................................ 51

Slika 32: Maturantje v Španiji .......................................................................................... 54

Slika 31: Maturantje v Sloveniji ....................................................................................... 53

Slika 33: Trgatev ............................................................................................................... 58

Slika 34: Trgatev ............................................................................................................... 58

IV

Slika 35: Vendimia ........................................................................................................... 59

1

1. UVOD

Predmet magistrske naloge je družina. Kaj pravzaprav je družina? Dejstvo je, da

smo vsi del nje, kakršna koli je in kjerkoli je. Torej, ko se pogovarjamo o družini,

moramo govoriti tako, da zajema različne vrste družin, različne tipe družin in tudi

različna okolja družin. Že znotraj našega okolja so družine različne, prav tako pa

njihove navade. Ko pa pogledamo izven naših meja, pa lahko spoznamo, da se

navade, običaji in življenja znotraj družine lahko zelo razlikujejo. Prav to nas je

spodbudilo za pisanje magistrske naloge. Predvsem pa smo želeli raziskati

družinske običaje ob praznovanju nekaterih praznikov v slovenskih in španskih

družinah. Kakšne so razlike in kakšne so podobnosti? Na osnovi teoretičnih in

empiričnih podatkov smo ugotovili nekatere podobnosti, a tudi razlike.

V teoretičnem delu pa smo ovrednotili družino na splošno, slovensko družino in

špansko družino. Družina je univerzalna družbena skupina. Zelo težko je postaviti

enotno definicijo, zato smo navedli nekaj teoretičnih pristopov različnih avtorjev,

ki so se ukvarjali s tem področjem. Kot izhodiščni okvir smo navedli nekaj

podatkov raziskav o oblikah in značilnostih slovenske in španske družine. Nato

smo opredelili praznike na splošno.

Družba oblikuje družbena pravila tudi znotraj praznovanj. Čeprav večinoma

družine in posamezniki praznujejo po nekem družbenem vzorcu, od njega

marsikdaj odstopajo, a jih tudi upoštevajo, ker jim te navade in običaji hkrati

dajejo občutek avtonomnosti. Definirali smo pojme navade, običaji, šege,

rituali ... vse to je namreč del praznovanja. Za potrebe zadanega problema naloge

smo opisali in analizirali 15 izbranih praznikov. Razdelili smo jih v 4 skupine:

državni prazniki, verski prazniki, osebni prazniki, tradicionalni prazniki. Znotraj

tega pa smo obravnavali tudi dan državnosti/Dia de la Hispanidad, praznik dela,

dan spomina na mrtve, novo leto, Miklavž, božič, martinovo, veliko noč, rojstni

dan, god, poroko, maturo in valeto, valentinovo ter trgatev. Izhajali smo iz

njihovega zgodovinskega pomena, kakšni so običaji praznovanja v Sloveniji in v

Španiji ob posameznem prazniku.

2

Za potrebe raziskovanja in primerjave slovenske in španske družine ob

praznovanju nekaterih praznikov smo se podali na pot v Španijo, v Andaluzijsko

mesto Cádiz. Tam smo nekaj časa živeli in imeli priložnost nekaj običajev ob

praznovanju praznikov tudi doživeti. Opravili smo individualne intervjuje s

tamkajšnjimi prebivalci. Kljub nekaj težavam s sporazumevanjem in menjavo

okolja, nam je uspelo pridobiti nekaj potrebnih podatkov. Po vrnitvi v Slovenijo

smo opravili enako število individualnih intervjujev tudi z domačim

prebivalstvom. Vse pridobljene podatke smo zapisali, analizirali in razvili

interpretacije ter zaključke glede razlik in podobnosti ob praznovanju posameznih

praznikov v španski in slovenski družini.

2. OPREDELITEV DRUŽINE

Kakor koli pogledamo na družino, pridemo do zaključka, da je družina

univerzalna družbena institucija, ki jo najdemo v takšni ali drugačni obliki v vseh

družbah. Čeprav je intimna skupnost, njena notranja organizacija ni nikoli

prepuščena le volji njenih članov, ampak je družbeno določena. Opredeljujejo jo

družbena pravila (Flere, 2003, str. 124).

Ustava je leta 1978 priznala družino kot temeljno institucijo skupnega življenja v

španski družbi. Obstaja veliko pomanjkljivih definicij družine. Fladrin je na

primer zapisal, da je družina združenje oseb z zakonom ali ljudi, ki živijo pod isto

streho. To je preprosta in posplošena definicija, ki se prilega vsem možnim

družinam.

Druga definicija bi bila, da je družina sestavljena iz dveh ali več oseb, ki so

povezane z naklonjenostjo, zakonom ali poreklom, ki živijo skupaj in dajejo

ekonomska sredstva skupaj in jih skupaj porabljajo za dobrine vsakdanjega

življenja (Alberdi, 1999, str. 57–63).

3

Murdock (Haralambus, 1999) je družino označil kot univerzalno. Po njegovih

besedah je družina družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje,

ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med

katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega

ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj. V njegovem

funkcionalističnem pogledu opravlja družina samo štiri temeljne funkcije, te so

seksualnost, reprodukcija, ekonomskost in vzgoja.

Parsons meni, da družina opravlja predvsem dve osnovni funkciji, ki sta skupni

družinam v vseh družbah, ti sta vzgoja otrok in stabilizacija odraslih oseb. To pa

pomeni, da morata partnerja nuditi drug drugemu čustveno varnost in graditi trdno

razmerje, ki jima pomaga v stresnih situacijah vsakdanjega življenja (Haralambos

idr., 1999, str. 325–330).

V teh definicijah ni zajetih oblik družine, ki pridejo na površje v sodobni

postmoderni družbi. To so na primer enostarševske družine, zakoni brez otrok,

ponovno sestavljene družine po ločitvi ... Zakonca, ki nimata otrok, in moški ali

ženska brez partnerja, ki živi s svojimi otroki, tvorijo družino. Družina sta celo

partnerja, ki živita skupaj, sta vzpostavila kompromis ekonomske solidarnosti in

sta ali pa ne različnega spola.

Besedo družina uporabljamo za ponazoritev družinske enotnosti. Ni pa nujno, da

vsi člani družine živijo v istem domu. Torej lahko rečemo, da večina domov

vsebuje družine, ampak družine ne vsebujejo vedno samo enega doma.

Obliki vzpostavljanja družinskih ali sorodnih vezi sta dve: z zakonom in s

poreklom. Skozi njih se povezuje družinska mreža, v katero so povezani

posamezniki. Družina vzpostavi vrsto odnosov in dolžnosti med sorodniki.

Španski zakoni vsebujejo izrazito označevanje vzajemnih odnosov in dolžnosti

med člani gospodinjstva, ki so oblikovani z zakonom in njihovimi otroki.

Prvorojenec, ki živi skupaj s starši, oblikuje družino (Alberdi, 1999, str. 57–63).

Raznolikost družinskih modelov, skozi čas in različne kulture, nam oteži

doseganje edinstvene in enotne definicije družine.

4

Maxler in Mishler sta zapisala, da se družina definira kot primarna skupina, kot

skupina medgeneracijskega skupnega življenja, kot zveza sorodstva in kot osebna

izkušnja, ki se razprostira v času (Gottman, 1982; cit. po Gimeno, 1999, str. 34).

Če pa še pogledamo v teorijo moderne družine, pa so jo sociologi videli kot

odločilni element v procesih, ki so jih označevali kot modernizacijo,

industrializacijo ali razvoj kapitalizma. Predvsem se navezuje na ekonomijo, kjer

kapitalizem pokriva tako trgovino kot industrijo. Modernizacija pa zajema tudi

družbene spremembe v družinskih sistemih. Parsons je na primer menil, da je

majhna jedrna družina pomembna za ekonomsko sfero in za moderno življenje

nasploh, ker omogoča staršem, da posvetijo dovolj energije in ljubezni v svoje

neštevilne otroke in jim omogočijo, da si privoščijo svoje mesto v svetu. Majhna

jedrna družina je primerna za kapitalizem. Za razliko od teh so bile tradicionalne

razširjene družine vezane na širše sorodstvene vezi, ki so zavirale neodvisnost in

individualnost (Goody, 2003, str. 213, 214).

Besedo enotnost moramo razumeti kot celoto. Takoj, ko osebe oblikujejo sistem,

ne funkcionirajo več kot osamljeni subjekti. Kakršnakoli sprememba v

posamezniku družine povzroči notranjo spremembo v drugih članih in spremeni

sistem.

Družina, ki izgubi otroka ali pa si ga želi, se pridruži spremembi, ki ima učinek na

celoten sistem. Od tega trenutka preneha biti enaka družina: njihove vere, rituali

in navade se bistveno spremenijo. Vsak član družine doživlja in obravnava svoja

čustva na svoj način. Pri izgubi enega otroka na primer mlajši brat postane

obseden s smrtjo in ljubosumen, starejša sestra goji močna čustva, oče se povsem

preda delu, mama pa izgubi občutek za življenje. Nimamo več iste družine z enim

otrokom manj ali enim otrokom več. Imamo novo družino (Gimeno, 1999, str.

34).

To je le en vidik spremembe družine, ki se pojavi v primeru smrti. Veliko

raznoraznih sprememb v družini pa so povzročile tudi sodobna družba,

globalizacija, tehnizacija in modernizacija, ki so imele velik vpliv na spremembo

strukture družine.

5

Z industrializacijo in kapitalizmom je prišlo tudi množično zaposlovanje žensk,

kar je bil popolnoma nov pojav, ki je veljal za nezdružljivega s skrbjo za otroke in

dom. Torej je bilo ogroženo delo gospodinje. To so hitro nadomestili z

gospodinjskimi stroji, ki so olajšali gospodinjska opravila. Kar zadeva družino je

bil najpomembnejši vidik v tem obdobju razpad družinske skupine kot enote

skupne proizvodnje. Vsak izmed partnerjev je prinesel svoj prihodek, od katerega

je tudi ženska lahko prihranila denar in s tem postala vedno bolj neodvisna. Ker

rojevanje in skrb za otroke nista šla najbolje z roko v roki, imajo še danes ženske

večinoma samo dva otroka, ali manj, nekatere pa se celo odločijo za življenje brez

njih. Moški so bili vedno bolj pripravljeni pomagati pri domačih opravilih in skrbi

za otroke.

Z vso to spremembo in žensko neodvisnostjo pa je prišlo tudi do povečanega

števila ločitev. In, posledično, enostarševskih družin, neporočenih parov,

reorganiziranih družin ... (Goody, 2003, str. 225–229).

Sistem prinaša strukturo, hierarhijo med njenimi člani in pravila, ki urejajo

razmerja med družinskimi člani (Bertalanffy, 1979, cit. po Gimeno, 1999, str. 35).

2.1 SLOVENSKE DRUŽINE

Enodružinsko gospodinjstvo ali jedrna družina je najbolj razširjena oblika

sobivanja v Sloveniji. Po raziskavi, ki so jo opravili, je bilo v letu 2015

registriranih kar 56 % tovrstnih gospodinjstev od vseh. V tovrstnih družinah je

živelo malo otrok; največ en ali dva otroka. Znotraj enostarševske družine jih je

največ imelo samo enega otroka.

Med večdružinskimi gospodinjstvi oziroma razširjenimi družinami je večina le-

teh (96 %) dvodružinskih. Takšna družina zajema stare starše, starše in otroke.

Torej govorimo o sobivanju treh generacij. V večdružinskem gospodinjstvu je leta

2014 živel vsak deseti prebivalec Slovenije.

Veliko partnerjev živi v zunajzakonski skupnosti. Povečuje se tudi delež otrok,

rojenih v zunajzakonski skupnosti ali rojenih samski materi. Hkrati pa se je

povečalo tudi število zunajzakonskih skupnosti brez otrok, vendar se je istočasno

6

med vsemi zunajzakonskimi skupnostmi njihov delež zmanjšal. To pomeni, da se

neporočeni pari pogosteje odločijo za skupno gospodinjstvo šele ob rojstvu prvega

otroka.

Od formalnega zakonskega stanu matere sta precej odvisna povprečna starost

matere in otrok ter delež otrok, ki še živijo v primarni družini. Med

enostarševskimi družinami je bilo največ, tretjina, tistih mater, ki so bile samske

in so živele same z otroki. V letu 2015 je v družinah, skupaj z obema staršema,

živelo 476 000 otrok, v enostarševskih pa 193 000 ali skoraj vsak tretji. Sinovi

praviloma odhajajo iz družine pozneje kot hčere.

4,3 % pa je tudi na novo vzpostavljenih družin, ki se povečuje. V tem primeru gre

za družino, v kateri vsaj en otrok znotraj nje ni bil skupen biološki otrok obeh

partnerjev (Dolenc, 2016, str. 12–37).

2.2 ŠPANSKE DRUŽINE

Na osnovi dobljenih podatkov (Meil, 2006) ugotavljamo, da se je v zadnjih dveh

desetletjih povečalo število enostarševskih družin, ki jih vodi ženska, kot tudi

število družin z obema staršema in enim ali dvema otrokoma. Med tem pa se je

zmanjšalo število velikih družin s štirimi ali več otroki. Meil je podal sklep, da so

prevladujoči tip španske družine "skrčene družine". Iz ankete, ki so jo opravili z

družinami, ki imajo otroke stare od 10 do 18 let, je razvidno, da ima 58 % dva

otroka, 24 % ima enega otroka, 13 % ima tri otroke in 5 % štiri ali več otrok. V

zadnjih dveh desetletjih so španske družine svoj dohodek prenehale vlagati v

število otrok, ampak jih imajo manj in več svojega dohodka vlagajo v njih (Meil,

2006, str. 11–18).

Prevladujoč model španske družine je tudi sestavljena oziroma razširjena družina,

ki zajema 2 generaciji, ki živita skupaj v istem domu – starši s svojimi otroci. Prav

tako niso redke družine, ko živijo v skupnem domu 3 generacije. Po popisu sodeč,

ki so ga opravljali leta 2001, prevladujejo številčne družine. To še izvira iz

predindustrijske družbe, ko je bilo dedovanje zemlje osnova za dediča. Le-ta je

nadaljeval z delom in zaživel na tem ozemlju skupno življenje s svojimi starši in z

družino, ki si jo je ustvaril.

7

Prav tako se pogosto pojavi model ponovne sestave več gospodinjstev. Mladi že

živijo v lastnem gospodinjstvu, nato pa se, zaradi skrbi za starejše starše ali

bližnje sorodnike, ki ne morejo ali nočejo več živeti sami, ponovno vrnejo domov

in s tem združijo več gospodinjstev.

Zadnji dve desetletji je postalo skupno življenje zelo kompleksno. V primerjavi z

drugimi državami Evropske unije, mladi v Španiji bivajo veliko več časa doma, v

izvorni družini. Prav tako pa je opaziti naraščanje starejših ljudi z otroki (Meil,

2006, str. 11–18). Navedeno smo opazili tudi sami. Brez raziskav, kar s prostim

očesom, je bilo pred osnovno šolo opaziti, da je populacija staršev, ki vozijo

otroke v nižje razrede osnovne šole, precej starejša od slovenske.

Kot omenjeno, je v Španiji velik delež družin, kjer živijo v gospodinjstvu na

primer tri generacije. Kljub vsemu pa večina generacij živi ločeno, kar pomeni, da

ko si oblikujejo lastno družino, zaživijo življenje neodvisno od staršev. Vendar pa

po raziskavi, ki so jo opravili, kljub oblikovanju lastnega gospodinjstva, več kot

polovica novo oblikovanih družin ne živi več kot 15 minut hoje vstran od starih

staršev. Iz tega je razvidno, da so razdalje naklonjene kontaktom, skupnim

aktivnostim in izmenjavi pomoči. Kar pomeni, da je povezava med njimi še vedno

visoka in močna. Ta srečanja so zelo pogosta in otroci se zelo pogosto srečujejo s

svojimi babicami. Po raziskavi sodeč se 75 % vnukov s starimi starši srečuje

najmanj enkrat na teden (Meil, 2006, str. 79–85).

Družine so različne, ampak imajo veliko skupnih potez. Tipični model skupnega

družinskega življenja sestavlja mamo, očeta in njune otroke. Vendar je takšen

model tudi v Španiji vedno manj zastopan. Leta 1988 sta partnerja s svojimi otroki

predstavljala 66 % vseh družin, leta 2001 pa je ta delež padel na 54 % (Meil,

2006, str. 16).

Vedno več je novih form družinskega življenja, kot je na primer samsko življenje,

partnerstvo, enostarševske družine, ponovno sestavljene družine in pa razširjene

družine (Meil, 2006, str. 18).

8

Za španske družine je značilno, da imajo veliko kontaktov s člani sorodstvene

mreže in si med seboj veliko pomagajo. Ko starši delajo, potrebujejo stare starše

za varstvo otrok in oporo. Tak model vključuje goste družinske vezi. V nasprotju

z več državami na severu Evrope, kjer je število kontaktov in vzajemne pomoči

med družinskimi člani veliko manjše, manj intenzivno.

Ko so v družini enkrat prisotni otroci, to omogoči in pospeši kontakte in razne

oblike pomoči s starejšo generacijo. Ne glede na to kako so mladi živeli prej, ko

imajo enkrat otroke, bolj poudarjajo zveze z izvorno družino. Prosti čas je okvir

družinskih vezi. (Meil, 2006, str. 79, 80).

3. OPREDELITEV PRAZNIKOV

Za potrebe zadanega problema naloge smo opredelili osnovne pojme in termine,

ki jih pogosto uporabljamo ob raziskovanju in opisovanju praznikov. V tem

kontekstu želimo predstaviti šege, navade ali običaje, s katerimi označujemo

praznične in vsakodnevne oblike človeškega delovanja, ki jih ima večina družin v

nekem kulturnem okolju oziroma v konkretnem primeru slovenska in španska

družina. Čeprav se marsikdaj zdi, da je enak pomen, temu ni tako. Tudi Bogataj

(1998) je v svoji knjigi ubesedil razlike.

3.1 NAVADE

Navade so redna človekova vsakdanja in praznična opravila, dejanja, ki se

ponavljajo enkrat ali večkrat na leto, na določene dneve, ob določenih

priložnostih. Navade so pogosto zgolj dejanja, ki smo jih vajeni, nekaka pravila za

življenje in obnašanje. Navada lahko pomeni tudi pogosto razvado, na primer

počivanje po kosilu, kar je mimogrede razširjena navada v Španiji, kjer si vsaka

družina oziroma posameznik po kosilu privošči počitek (Siesta). Ali pa imamo

navado, da vsak dan pred začetkom službe spijemo kavo (Bogataj, 1998, str. 7–

13).

9

3.2 ŠEGE

Ko pa govorimo o šegah, pri posameznih dogodkih in dejanjih vzpostavljajo

ljudje med seboj globlje povezave. Dejanja dobivajo simboličen pomen. Povezano

je s človekovim obzorjem in pogledom na svet, v katerem živi, hkrati pa s

sestavinami, ki jih je podedoval od prednikov. Pri šegah govorimo torej o

medčloveških odnosih in o dejanjih, ki se prav s temi odnosi dvignejo iz

vsakdanjega povprečja na pomembnejše, poudarjeno ali praznično mesto v

skupnosti. Veliko šeg je povezanih z različnimi oblikami verskega življenja

posameznika, družine ali naroda. Tako navade kot tudi šege so del vsakdanjega in

prazničnega življenja. Sigurno pa to niso samo prazniki. Na primer v nekaterih

družinah gospodinja z nožem prekriža hlebec kruha preden začne rezati. Ta šega

je povezana z verskim življenjem, vendar je ponekod postala že navada. Tudi šege

praznovanja valentinovega ali noči čarovnic, ki so prišle v Evropo iz Amerike, so

danes postale bolj navada. Zato najbrž pogosto uporabimo kar besedno zvezo šege

in navade, saj se šege z navajenostjo začnejo spreminjati v navade.

3.3 OBIČAJI

Izraz običaj se je začel uporabljati veliko kasneje. Pomeni isto kot šega in navada.

Kot izraz pa si ga delimo tudi s Hrvati in Srbi.

Ob vsem tem pa, zraven slovenskih izrazov šege in navade, uporabljamo tudi

druge, kot so na primer obredja, prazniki ali pa tujke kot so rituali, ceremonije.

3.4 OBREDJE

Beseda obredje pomeni določen red, zaporedje, v katerem si sledijo dejanja in

dogodki. Z njo v slovenščini označujemo šege in navade. Ritual in ceremonija sta

samo tuja izraza istega pomena kot obredje.

Šege in navade poznamo na različnih področjih. Tiste, ki človeka spremljajo od

rojstva do smrti, so povezane s pomembnimi mejniki v človekovem življenju (npr.

rojstvo, krst, poroka, smrt), potem so letne ali koledarske šege in navade, ki

spremljajo človeka dan za dnem, delovne šege in navade, ki spremljajo

10

dejanja, dogodki, prazniki, ob določenih opravilih in šege ob delovnih postopkih

(Bogataj, 1998, str. 7–13).

Ovsec (1993, str. 12) pa je ugotovil, da je praznik napolnjen z raznimi obredi.

Njihov namen je ustvarjanje enotnosti in harmonije, tako znotraj neke družbe kot

tudi zunaj nje. Obredi so tudi sredstvo kontrole nad člani družbe. Ritual je v misli

in čustva ljudi vtisnil pomen simbolov in mehanizem za sprostitev čustev.

Medtem pa nekateri družboslovci razmišljajo o praznikih tudi globlje, in sicer da

je namen družbe spremeniti naša življenja iz običajnega, monotonega življenja, v

nekaj magičnega. Da se lahko usmerja usodo družbe, so življenja ljudi prestregli s

prazniki in s tem ljudem ponudili novo resnično življenje. Namen je izzvati ljudi,

jim ponuditi darilo, ki ponuja možnost biti sprejet z neskončno zahvalo. Skupni

prazniki tvorijo učinkovito obliko in pravilno podporo, kako zagotoviti družbeno

stabilnost. Priti do ljudi je lahko, saj je znotraj družbe ustvarjen navidezen ljudski

nered. Ljudje so vpeti v stroga nenapisana pravila in norme, obrede, ki

predstavljajo namen vsega, kar se spretno uporablja za avtoriteto in moč (López

Cantos, 1992, str. 19–20).

Ker znotraj vsake družbe obstajajo neki rituali, v konkretnem primeru govorimo o

ritualih ob praznikih, pa je Gimeno (1999) opredelila funkcije le-teh: ohraniti

skupinsko identiteto, omogočiti spremembe, povezava med preteklostjo in

prihodnostjo, omogočiti komunikacijo, omogočiti sodelovanje, uskladiti

individualnost in kolektivnost, psihosomatski učinek in čarobnost rutine.

- ohraniti skupinsko identiteto

Družinski rituali so sredina za oblikovanje, krepitev in prenašanje družinske

identitete. Prispevajo k uprizoritvi družinskega življenja, kjer si le-ta postavlja

meje, njihov sistem vrednotenja in verovanja, pravila, vloge ... Rituali pomenijo

ključ k družinskemu življenju. Dajo moč izkušnji življenja v skupnosti z osebno

izkušnjo. Znotraj družine si delimo izkušnjo, na primer božična večerja. V tem

primeru si ne delimo samo hrane, ampak vse, kar pripada dejanju, ga

ponotranjimo in ustvarimo koncept dojemanja enotne družine, kamor nas popelje

misel, da smo družina in smo si pripravljeni pomagati.

11

- omogočiti spremembe

Spremembe, ki jih povzročajo rituali, imenujemo iniciacijski rituali, ki urejajo na

primer vključitev mladostnika v odraslo življenje. Ločijo se tri faze: opazovanje,

dejanje in smernice. V fazi opazovanja se posameznik uči spretnosti dojemanja

sveta s polno simbolne vrednosti. V drugi fazi se izvajajo spretnosti, ki se izvajajo

za priključitev mladostnika v odraslo življenje. V zadnji fazi pa gre za

pripovedovanje mitov in kazanje na norme in odgovornosti, ki ga čakajo.

Tak ritual je lahko npr. poroka, ko se nevesta loči od staršev, le-ti jo predajo v

zakon, torej gre za izgubo. S tem ritualom prehoda nevesta vstopa v novo,

drugačno, življenje polno sprememb.

- povezava med preteklostjo in prihodnostjo

Rituali so most, ki povezuje preteklost in sedanjost ter prihodnost. Ko na primer

mladina pripelje domov partnerja, je ritual ena ovira za integracijo v družino.

Ritual za popolno vključitev, integracijo v družino, se po navadi lahko ohrani in

prenese na naslednje generacije.

- omogočiti komunikacijo

Rituali vplivajo na komunikacijo, ki vpliva na rešitve problemov. Tako je ritual

prošnje za roko mladenke poskrbel, da dve družini govorita in se dogovorita na

primer o povabljenih gostih na poroki. Ta ritual prošnje za roko je padel v pozabo.

Ritual ustvari situacijo, ki porine glavne akterje v pogajanja za primerne rešitve.

Pogovori in pogajanja pred poroko so nujna, da se pogovarja o religioznosti,

socialnem razredu, pripisovanju vrednosti denarju ... saj se na ta način preprečijo

konflikti v prihodnosti.

- omogočiti sodelovanje

Ritual je drama, ki ni nepričakovana, zato zahteva priprave, katerim sledi slovesno

dejanje. Potrebna je organizacija udeležencev in sodelovanje pri pripravah vseh

družinskih članov. Stopnja sodelovanja se razlikuje med družinami. Torej, ritual

je

12

zaslomba za opazovanje, kdo v družini prevzame organizacijo, kdo prispeva več

sredstev, kdo delo zavrača, kdo je bolj aktiven pri pripravah ali bolj pasiven.

Ritual lahko pripelje do pobotanja družin ali oddaljenih vezi. Tako lahko povabilo

na poroko poveže, utrdi, vezi med bratranci. Srečanje na pogrebu lahko zbliža

ljudi, ki so živeli v konfliktu.

- uskladiti individualnost in kolektivnost

Ločevanje med individualnim in kolektivnim razjasni veliko stvari z oporo

ritualov. Nekateri ljudje zavračajo rituale, ker to za njih pomeni vdor v zasebno

intimo. Pretirana izolacija jih lahko prikrajša socialne opore, ki jo človek

potrebuje. Proces olajša socialno povezanost in zvezo med osebami.

- psihosomatski učinek

Rituali predpostavljajo preoblikovanje duševnih pojavov, vključno s stopnjo

živčnosti, saj jih spremljajo dejavnosti in priprave, ki zadevajo ples, glasbo,

hrano ... Ponavljanje in simbolika obredov pomeni tudi razbremenitev družinskih

članov. Pomislimo preprosto na otroško vznemirjenost, osuplost, zmedenost na

primer na Dan Svetih treh kraljev. To je dan nabit s čustvi.

- čarobnost rutine

Praznik treh kraljev je na primer kulturni ritual, ki se praznuje v vsaki družini v

Španiji in na nek način tekmuje z ritualom Božička, kjer se vrednotijo

religioznost, kultura in ekonomija, ki prodirajo v družino. Ampak kljub vsemu, v

tem prazničnem času, pride na plan čarobnost, ki razblini monotonost vsakdana.

Prav ta čarobnost so priprave na praznovanje, ki kažejo pomembnost praznika za

družino: otroci napišejo pismo o svojih željah, odrasli pripravijo darila,

pripravljajo večer pred prihodom dobrega moža, hitro odidejo spat ... (Gimeno,

1999, str. 155–161).

Gimeno (1999, str. 161–163) je tipe družinskih obredov razdelila v tri skupine:

kulturni rituali, družinski rituali in terapevtski ali zdravilni rituali.

13

3.5 KULTURNI RITUALI

Kulturni rituali so znotraj lastne kulture ali subkulture, ko skupina postavi meje, ki

se nato znotraj kulture izvajajo in upoštevajo. Med njimi loči: rituale prehoda in

rituale povezanosti.

3.5.1 Rituali prehoda

Rituali prehoda so aktualni v situacijah domnevnih sprememb, ki so normativno

pomembne. Na primer: poroka, rojstvo otroka, birma, pogreb ... Ti obredi so

osredotočeni na nek konec, ki loči prehod iz starega življenja in prestop v novega.

Rituali, ki vključujejo verno praznovanje, kot sta na primer božič in velika noč, ali

prazniki, kot je dan zaljubljenih, ki jih po navadi spremlja prehod od vsake etape,

okrepijo občutek identitete in bivanja v skupini.

3.5.2 Kontinuirani rituali

Kontinuirani rituali dovoljujejo kritike, upor in neizpolnjene norme. To so na

primer karnevali. Tudi znotraj družine obstaja izjemoma enak koncept, ko družina

dovoljuje otrokom kaditi, piti alkohol in prihajati domov ob poznih urah.

Stopnjo vpetosti ritualov in primerno zvezo med posameznikom in skupnostjo

tvori družba oziroma država. Družina ima navado izbirati kontinuirane rituale, ko

se razblinijo pomembni in se izvedejo novi, ki so prilagojeni njihovemu življenju.

3.6 DRUŽINSKI TRADICIONALNI RITUALI

Družinski rituali so tisti, ki se izvedejo na neodvisen način med družinami, kljub

kulturni podobnosti. Kljub temu pa pomembno prispevajo k ohranjanju lastne

identitete. Družinski tradicionalni lahko potekajo kot kontinuirana praznovanja

in/ali kot (bolj ali manj redna) srečanja družin.

Med kontinuirana povezovanja družin pa uvrščamo obletnice, rojstne dneve,

počitnice, obiske, spominjanje na mrtve ...

14

Drugi tip ritualov pa so praznovanja in združitev družin. Navade, ki postavljajo

smernice v spremembah, so dnevne aktivnosti, ki vsebujejo manj zavedanja o

navadah, so pa polna simbolov, vrednosti, pravil in odgovornosti do članov

družine. Njihova naloga je pomagati organizirati vsakdanjik, kot so obroki hrane,

čas za posteljo, izleti, popoldanski počitek, večerne zabave, nedeljska jutra ...

V preteklosti, ko je družina (še) jedla skupaj vsak dan ob isti uri, se je postavil

določeni vzorec kot pravilo, ki ga je težko ukiniti. Toda ritem v današnji

postmoderni industrijski družbi je precej drugačen, saj ljudje veliko več delajo,

delajo deljen delovni čas, partnerji prihajajo domov ob različnih urah, prav tako

pa imajo tudi otroci številne aktivnosti. Zato se je ritual skupnega kosila moral

prilagoditi. Tako je nastala priložnost oblikovanja novih norm, ki poskušajo

nadomestiti pomanjkanje komunikacije in druženja, ki jo je prejšnja oblika

brezpogojno zahtevala in nudila. Tako družine postavijo nove norme tudi za čas,

ki ga redko preživijo skupaj za mizo, da ga preživijo kvalitetno in vzpostavijo

komunikacijo, zato se med skupnim kosilom ugasne televizija, se ne telefonira ...

(Gimeno, 1999, str. 161–163).

Rituali lahko izgledajo nepomembni v družini, vendar ji postavljajo okvir, ki

razloži pomen, vrednost, zgodovino in cilje družine. Skozi njih družina ohranja

svojo identiteto, hkrati pa se povezuje z družbo in kulturo. Pri vrednotenju stopnje

ritualizacije moramo upoštevati število ritualov in kakšen pomen jim dajejo

družine. Ko raziskujemo nek ritual, na primer božič, lahko vedno izvedemo neka

odprta vprašanja, ki nam pojasnijo stopnjo ritualizacije. Vprašamo se po

družinskih ritualih ob praznovanju, pogostosti praznovanj, primerjavi z drugimi

družinami v podobnem okolju ... Nekatere družine so postavile zaprte smernice za

izvedbo njihovih ritualov, kar pomeni, da se strogo in osredotočeno držijo enakih

navad, medtem ko druge, bolj odprte, postavijo svoje smernice glede na svoj

značaj, bolj fleksibilne in svobodne do svojih članov (Gimeno, 1999, str. 164).

Pomembno je, kako se družinskim članom socialni dogodek, ritual praznovanja,

predstavi kot (bolj) pomemben. Gre za dogodek, ko se sorodniki, ki ne živijo

stalno skupaj, ponovno zberejo, ponovno se oživijo družinske vezi, ki jih

povezujejo. Zelo verjetno je, da se nekateri sorodniki zberejo samo ob priložnosti

15

praznovanja. Podatki kažejo, da priložnost letnega srečevanja močno spodbuja in

utrjuje sorodne vezi, vključno s sorodniki, kot sta na primer tast in tašča, ki so se

vključili v družino(Barbadillo, 2008, str. 88–90).

V nadaljevanju pa smo izbrane praznike razdelili v štiri kategorije. To so državni

prazniki, verski prazniki, osebni prazniki in tradicionalni prazniki. Pri vsakem

izbranem prazniku pa smo opisali šege in navade tako slovenske kot tudi španske

družine.

3.7 DRŽAVNI PRAZNIKI

3.7.1 Dan državnosti

V Sloveniji 25. junija praznujemo dan državnosti. Na ta dan, pred 25. leti, je

slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti

države. Torej takrat je postala samostojna država Republike Slovenije. Za

prebivalce Slovenije ta dan predstavlja dela prost dan. Povsod po državi, še

posebej pa na uradnih ustanovah, visijo izobešene slovenske zastave.

Predvsem pa se v ta namen v prestolnici države, Ljubljani, odvija proslava

(Kupec, 2014). Le-ta je slavnostna, namenjena povabljenim gostom. Ob slovenski

himni, pihalni godbi, vojaški paradi, glasbenih gostih, povabljene pozdravi

predsednik države s svojim nagovorom (Dan državnosti – proslava na

Kongresnem trgu, b. d.). V namen spomina na padle v vojni, leta 1991,

predsednik na Žalah položi venec (Kupec, 2014).

3.7.2 Dia de la Hispanidad

Dia de la Hispanidad oz. Kolumbov dan Španci praznujejo kot spomin na dan, ko

je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Iz pristanišča Palos de la Frontera, v

jugozahodnem delu Španije, je, 3. 8. 1492, izplul z namenom, da doseže vzhodno

Azijo. Vendar je, 12. 10. 1492, pristal v Ameriki, na otoku, ki je zdaj del

Bahamov v Karibih (Hispanic Day in Spain, b. l.).

16

Dia de la Hispanidad je praznik povezovanja držav, ki govorijo španski jezik.

Zato v ta namen praznujejo vse države, ki govorijo špansko, vendar nekatere

praznik imenujejo drugače (Cómo disfrutar del Día de la Hispanidad en Madrid,

b. l.).

Kot obletnico Krištofovega pristanka v Ameriki, pod špansko zastavo, Španci

praznujejo 12. oktobra državni praznik, ki je dela prost dan. Če ta dan pride na

nedeljo, se dela prost dan prestavi na ponedeljek. Če pa je praznik v torek, pa je

pogosto dela prost tudi ponedeljek (Hispanic Day in Spain, b. l.)

Dan je priložnost, da družina preživi nekaj časa skupaj, brez obveznosti, v tišini

doma. Tako je vsaj po večini Španije. Le v Madridu, kot prestolnici Španske

države, v ta namen poteka najprej dvig španske zastave na trgu Neptun (Plaza de

Neptuno), petje španske himne ob prisotnosti kraljeve družine, nato pa sledi

vojaška, policijska in veteranska parada z godbo in konjeniki ter letalskim

mitingom. Organiziran pa je tudi dan odprtih vrat v nekaterih muzejih,

organizirani so koncerti, razne prireditve in razstave. Veliko ljudi se ta dan

udeleži organiziranih dogodkov (Desfile del #12octFiestaNacional 2015 en TVE,

2015).

3.7.3 Praznik dela - 1. maj

Praznik sega daleč v zgodovino, vendar so se z razvojem industrijske družbe in

oblikovanjem delavskega sloja, v 2. polovici 19. stoletja, zgodile spremembe in

tudi praznik je dobil podobo, ki jo poznamo in praznujemo danes. 1. maj je postal

praznik delavcev, ki se borijo za svoje pravice. Julija 1889 je kongres 2.

internacionale v Parizu priporočil, naj bo 1. maj praznik delavske solidarnosti.

Kljub prepovedim, so ga delavci praznovali. Za državni praznik so ga razglasili

22. aprila 1945, uzakonjen pa je bil leta 1948. Leta 1949 je postal dvodnevni

praznik. Leta 1973 so ga preimenovali v praznik dela in se tako imenuje še danes.

Skozi zgodovino so ta dan praznovali zelo različno. Na predvečer so prižigali

kresove in postavljali mlaje. Dan se je začel z budnico delavskih godb, sledili so

sprevodi delavcev in njihovih družin do delavskega shoda. Pogosto se je tam

17

odvijal politični govor in kulturni program. Delavci so bili svečano oblečeni, v

gumbnici pa so imeli zataknjen rdeč nagelj. Vključila se je tudi Cerkev in papež

Pij XII. je razglasil 1. maj za god Jožefa delavca, patrona vseh delavcev.

Po 2. svetovni vojni, vse do 50-ih let 20. stoletja, so bile za 1. maj značilne

vojaške parade in tudi prikaz gospodarskih dosežkov.

Sčasoma je praznik postajal bolj povezan z izletništvom in športno-zabavnimi

prireditvami. Ljudje vedno bolj radi na ta dan odhajajo na izlete, piknike in krajša

potovanja. Vedno manj je proslav, okrašenosti z zastavami in transparenti.

Dan pred praznikom je tradicionalno postavljanje mlaja, na predvečer pa kurjenje

kresa, ob katerem se zberejo ljudje in se družijo ob pijači in glasbi.

Danes je za 1. maj značilno obešanje zastav, kar je naloga krajevnih komunalnih

oziroma občinskih služb. Še vedno se prirejajo shodi, ki jih spremljajo politični

govorniki, nato pa sledijo prijetna druženja ob hrani, pijači in glasbi (Bogataj,

2011, str. 127–129).

Kljub temu da ima večina držav v Evropi, vključno s Španijo, dela prost dan 1.

maja, pa je Slovenija ena redkih držav, ki ima dela prost dan tudi 2. maj (Prazniki

v Republiki Sloveniji, b. d.). Ker pa je v Španiji v letu 2016 ta dan prišel na

nedeljo, se je prost dan prestavil na ponedeljek (2. maja). Španci pogosto prost

dan, ki po koledarju pride na nedeljo, prestavijo na ponedeljek (Calendario

Laboral Cadiz 2016, b. l.). Po pripovedovanju tamkajšnjih prebivalcev na ta dan

ne potekajo nobene prireditve ali posebna druženja, ampak prost dan ljudje

izkoristijo za druženje, počitek, izlete ...

18

Slika 1: Kres

Slika 2: Majsko drevo

3.7.4 Dan spomina na mrtve

Včasih je to bil dan mrtvih, a kasneje preimenovan v praznik dan spomina na

mrtve, ki ga obeležimo 1. novembra. Spada v skupino državnih praznikov in je

dela prost dan. Hkrati pa je tudi cerkveni praznik kot dan vseh svetih. Takrat se

vsi ljudje, tudi neverniki, spomnijo vseh, ki so jih imeli radi in so že umrli. To pa

izkažejo z obiskovanjem in urejanjem grobov. Na državni, občinskih in krajevnih

ravneh že nekaj dni prej poskrbijo za ureditev grobov in spomenikov, kjer se tudi

s proslavami poklonijo padlim žrtvam v vojni in drugim pomembnim osebnostim.

Na zasebni ravni je izrazito urejanje grobov, polaganja cvetja in sveč. Zanimivo je

dejstvo, da jih v Sloveniji porabimo največ na svetu, glede na število prebivalcev.

Grobovi se začnejo urejati že kakšen teden pred praznikom. Na dan, 1. novembra,

19

pa ljudje množično obiskujejo pokopališča, česar namen je tudi srečevanje

znancev in sorodnikov, s katerimi čez leto nimamo stikov. Zato se velikokrat

druženje nadaljuje v gostinskem lokalu ali doma (Bogataj, 2011, str. 287–290).

V Španiji, konkretno v mestu Cádiz, je bilo včasih pokopališče San José, ki pa so

ga zaradi izčrpane kapacitete, leta 1999, premestili na pokopališče Mancomunado,

v občini Chiclana de la Frontera. To je zelo veliko pokopališče, ki pokriva več

občin, kot na primer Cadiz, Puerto real, San Fernando, Chiclana de la Frontera

(Cementerio de San Jose, b. d.).

Da praznovanje dneva spomina na mrtve Španci ne obeležujejo na enak način kot

Slovenci in pokopališč ne obiskujejo tako množično, lahko sklepamo iz različnih

virov. Na ta dan, ko so v Sloveniji pokopališča polna, parkirni prostor le stežka

najdeš, avtobusi ves čas delajo krožne vožnje, policisti usmerjajo promet, da ne

prihaja do pretiranih zastojev, ljudje pa množično prinašajo sveče in rože na

grobove, je slika na pokopališču v Andaluzijskem predelu Španije popolnoma

drugačna. Na pokopališče v Chiclani smo se odpravili 1. novembra 2015, z

namenom ogleda in primerjave za potrebe magistrske naloge. Avtobus, ki je na

dan spomina na mrtve povezoval Cadiz s pokopališčem, je peljal samo trikrat v

celem dnevu. Prvi ob 9.00, naslednji ob 11.00 in zadnji ob 13.00. Ob 11. uri nas je

avtobus prepeljal vsega skupaj 20 potnikov, kar je zelo malo, v primerjavi s

slovenskim običajem. Parkirišče ni bilo zasedeno, na pokopališču pa ni bilo

gneče. Ljudje so prinašali na grobove samo rože in nikjer ni bilo videti nobene

sveče.

Torej Španci obeležujejo praznik spomina na mrtve s prinašanjem cvetja na

pokopališče. Hkrati pa je temu prazniku posvečeno kulinarično doživetje. Hrana,

ki je ponujena na ta dan, vsebuje huesos de santo ali v prevodu kosti svetnika, kar

je marcipanov priboljšek z raznimi nadevi v obliki kosti. Zraven so tudi ocvrtki ali

krofi (buñuelos in pestiños), želetinasta kutina (dulce de membrillo), sladka

mlečna kaša (gachas de leche), pečeni kostanji in oreščki (Cómo son los dulces

típicos del Día de Todos los Santos, b. d.).

2. novembra potekajo maše v cerkvah, ki so namenjene pokojnim.

http://comida-y-bebida.practicopedia.lainformacion.com/postres/como-preparar-huesos-de-santo-11679

20

Ker je 1. november v letu 2015 po koledarskem zapisu padel ravno na nedeljo, se

je v Španiji dela prost dan avtomatsko prestavil na 2. november (Disposiciones

generales, 2014). Medtem ko v Sloveniji to pravilo ne velja, in je praznik dela

prost dan samo 1. novembra, ne glede na dan v tednu (Prazniki v Republiki

Sloveniji, b. d.).

Slika 3: Pokopališče v Sloveniji

Slika 4: Pokopališče v Španiji

3.7.5 Novo leto

V decembru so nakopičeni številni prazniki, ki imajo vsak svojo tradicijo, vsak

svoje značilnosti, hkrati pa jih v nekaterih elementih pogosto združujemo, vsaj kar

se tiče obdarovanja, voščil in simbolov.

Dan pred novim letom, 31. 12., se imenuje silvestrovo. V 20. stoletju so

silvestrovanja postajala vedno bolj intenzivna. Ljudje se množično udeležujejo

organiziranih silvestrovanj na trgih in v raznih gostiščih. Spremlja jih javna

okrasitev mest, že na začetku decembra, koncerti, ponudba hrane in pijače, voščilo

župana in tradicionalni ognjemet ob polnoči. Nekateri ljudje pa silvestrovo raje

21

preživijo doma, v krogu družine, za katere pa je pripravljen tudi posebni

Silvestrski program na televiziji. Predvsem gre za druženje in zabavo do polnoči

ob glasbi, penečem vinu in dobri hrani (Bogataj, 2011, str. 366–368). Ta dan, ki

doseže vrhunec z odštevanjem zadnjih sekund iztekajočega se leta, zdravica s

šampanjcem, v našem okolju tudi ognjemet in stisk roke, objem ter voščilo,

pomeni slovo od starega in vstop v novo koledarsko leto (Ilich, 2007, str. 24).

Tradicionalno so na Slovenskem za novo leto jedli obilno, saj so s tem izkazovali

željo po obilnem prihodnjem letu. Najpogosteje je še vedno na mizi prisotna

potica z različnimi nadevi in sadni kruh. Na mizi bi naj bila perjad, petelin ali

puran, ni pa se smelo kuhati kurje juhe ali piščanca (ker razbrskajo srečo). Lahko

bi jedli tudi gos ali raco (za spokojnost in mir), ker je to čas kolin tudi svinjsko

ribico (prinaša srečo) ("Tradicionalne jedi za božič in novo leto", 2012). Včasih so

bile značilna praznična sladica snežne kepe, ki pa so v sodobnem času rahlo

potonile v pozabo (Ilich, 2007, str. 25).

Ljudje na ta dan obilno obložijo mizo in pripravijo predvsem hrano, ki jo imajo

radi in si jo med letom privoščijo redkeje. Ko pobrskamo po internetu, nas

preplavijo najrazličnejši recepti novoletnih jedi. Najpogosteje postrežene jedi

bodisi doma ali pa v gostišču so narezki, pršut, tatarski biftek, francoska solata,

svinjska pečenka, štefani pečenka, pečen piščanec ... Seveda pa na mizi ne sme

manjkati potica s kakršnimkoli nadevom.

Vse jedi, ki so primerne za božič, so primerne tudi za silvestrovo ("Tradicionalne

jedi za božič in novo leto", 2012).

Po preživeti silvestrski noči sledi bolj umirjeno novo leto, 1. 1. Po obilno obloženi

mizi silvestrskega večera, ki se konča v zgodnjih jutranjih urah, pogosto z

velikimi količinami alkohola, je novega leta dan preživet v miru, tišini, počitku in

v družinskem krogu. Vse je usmerjeno bolj k pogovoru in izmenjavi misli

(Bogataj, 2011, str. 17–19). Pozitivne misli spremljajo simboli sreče, ljubezni in

obilja, ki bi naj le-to prinašali v prihajajočem letu. Ti simboli so na primer

podkev, prašiček, štiriperesna deteljica in dimnikar (Kunaver, 2005, str. 80–82).

Lepe želje se izrekajo osebam, ki jih imamo radi, osebno, preko voščilnic ali

22

elektronskih sporočil. Družine ta dan čas pogosto namenijo obiskom in osebno

predajo voščila ali pa tudi kakšnemu izletu, ki si ga med letom časovno ne morejo

privoščiti (Bogataj, 2011, str. 17–19). 1. januar in tudi 2. januar sta v Sloveniji

dela prosta dneva.

V Španiji smo preživeli in praznovali novo leto tudi mi. Priključili smo se španski

družini in preživeli večer po njihovem vzorcu praznovanja. Praznovanja na

prostem z ognjemeti, kot smo ga navajeni, ni bilo. Silvestrovanje na prostem

poteka samo v nekaterih večjih mestih, v španski prestolnici Madrid, in sicer na

trgu Puerta del Sol, ob tamkajšnji uri. Neposredni prenos tega dogajanja pa

spremljajo po televiziji ljudje po vsej Španiji (Campanadas y uvas para recibir el

año nuevo, b. l.).

V vseh ostalih mestih po Španiji poteka silvestrovanje v krogu družine, ob

praznični večerji. V primerjavi s slovenskimi običaji je le-ta bila zelo pozna (na

splošno imajo Španci pozne obroke), med 10. in 11. uro zvečer. Na mizi je bila

postrežene hrana, ki v Španiji praktično ne manjka ob nobenem praznovanju. To

so bile kozice, pršut in španska tortilja. Kasneje smo jedli tudi ribjo glavno jed.

Ker smo bili v obmorskem mestu, na mizi še posebej ni manjkalo morske hrane.

Ko se je približevala ura polnoči, smo se pripravili na tradicionalno praznovanje. Na

televiziji je bil prenos novoletnega programa iz Madrida. Vsak član si je pripravil 12

grozdov in, ko je ura na zvoniku v Madridu začela odbijati zadnjih 12 sekund, smo ob

vsakem zvenu morali pojesti en grozd. Torej ob polnoči ne sme ostati noben grozd

več. Zelo zanimiv običaj, ki naj bi prinesel srečo. Nato je sledilo odpiranje

šampanjca, nazdravljanje, voščila ... in kmalu za tem odhod. Mladi se po

družinskem praznovanju odpravijo v lokale in diskoteke, starejši pa nadaljujejo

praznovanje doma ali pa odidejo spat.

V jutranjih urah, po končani zabavi, se običajno, še posebej v Andaluziji,

prigriznejo churrosi (Campanadas y uvas para recibir el año nuevo, b. l.).

1. januar je tudi v Španiji dela prost dan, ki ga družine namenijo predvsem

druženju, počitku ali za kakšen izlet (Calendario Laboral Cadiz 2016, b. l.).

23

Slika 5: Silvestrovanje v Sloveniji

Slika 6: Silvestrovanje v Španiji

3.8 VERSKI PRAZNIKI

3.8.1 Miklavž

Sveti Nikolaj, ki mu pri nas pravimo Miklavž, je bil svetnik, ki je znan po izredni

prijaznosti in radodarnosti, ki se je kasneje začela kazati z obdarovanjem otrok.

Praznik svetega Miklavža praznujemo 6. decembra (Ovsec, 1993, str. 19), otroke

pa obišče 5. decembra zvečer. Razširjena navada je, da otroci Miklavžu, in tudi

ostalim dobrim možem, pišejo in rišejo pisma s svojimi željami. Pismo položijo

na okensko polico, zjutraj pa presenečeno opazijo, da ga je "Miklavž" odnesel

(Ovsec, 1993, str. 31). Ponekod pride med mašo v cerkvi s spremstvom parkljev,

ki se jih otroci zelo bojijo in pod vplivom strahu obljubljajo pridnost in molijo.

Ker je Miklavž dober mož, jih tudi obdari. Včasih so bile to predvsem mandarine,

orehi ali suho sadje, danes pa so pogosto darila že večja. Torej otroci nastavijo

vedro ali sčistijo škornje in jih nastavijo pred vrata. Parkelj z verigo poruži po hiši

24

in nastavi šibo, Miklavž pa darilo (Bogataj, 2011, str. 334–340). Miklavžev

spremljevalec je običajno tudi angel, ki nosi belo haljo do tal in peruti na hrbtu

(Ovsec, 1993, str. 28). Miklavževa oblačila so dolga bela halja, čez njo pa mašni

plašč. Na glavi ima mitro, ki je njegovo značilno pokrivalo. V roki drži škofovsko

palico, ki je zgoraj zavita in okrašena, v drugi roki pa po navadi drži knjigo, v

katero z zlatim pisalom piše, kaj so počeli pridni otroci, s črnim pa lumparije

porednih otrok. Miklavž ima tudi značilno dolgo belo brado, na rokah pa bele

rokavice (Ovsec, 2000, str. 30, 31).

V Španiji ne praznujejo Miklavža.

Slika 7: Miklavževanje v Sloveniji

3.8.2 Božič

Do božiča nas v mesecu decembru ločijo štiri nedelje. Te pomenijo štiri obdobja

zgodovine Stare zaveze. In ravno to simbolizira adventni venec s štirimi svečami,

ki ga v zadnjem obdobju lahko vidimo na mizi skoraj vsake družine. Vsako

adventno nedeljo v decembru prižgemo eno svečo več, saj je Jezus luč sveta

(Ovsec, 1993, str. 45).

Božič je postal večplasten, kar pomeni, da ni izključno verski praznik. Odvija se

tudi na družinski ravni, kjer zajema verski in tradicionalni pomen. Hkrati pa je

tudi javni praznik, ki je božič spremenil v globalni potrošniški pojav. Kljub vsemu

pa sta njegovi osnovni sestavini še vedno družina in dom (Bogataj, 2011, str.

342). Zraven velike noči velja božič za enega največjih krščanskih praznikov.

25

Božič v krščanskem vidiku pomeni spomin na Kristusovo rojstvo, ki pa ga v

našem okolju spremlja veliko šeg in navad (Ovsec, 1993, str. 42).

Na sveti večer, 24. 12., je najpomembnejši družinski obred, krašenje božičnega

drevesa. Včasih je bila to naravna smrečica ali jelka, danes pa ima že skoraj vsaka

družina umetno drevo. Družina se zbere doma, iz škatel vzame okraske, ki so

lahko stekleni, iz naravnih materialov ali pa ročno izdelani, in skupaj okrasi

drevesce. Po navadi jo ovijejo tudi v svetleče trakove in lučke, na koncu pa se na

vrh nadene zvezda ali svetleč špic. Pod smrečico se postavijo jaslice (to je iz

figuric postavljena Jezusova družina ob njegovem rojstvu, s tremi kralji, pastirji in

ovcami ...). Še danes je v navadi blagoslavljanje hiše s kadilom in blagoslovljeno

vodo.

Ko je vse to opravljeno, se prične božična večerja, ki je danes zelo obilna. Lahko

bi rekli da je božična jed prav potica. Gospodinje pripravijo najpogosteje orehovo,

lešnikovo ali makovo potico. Pomembno noto ima tudi božični kruh. Na božično

pogrnjeni mizi, predvsem na podeželju, ne sme manjkati kolin, pečenke, pogosto

je priložen tudi pršut. Današnje prehranske navade v mestu pa so se malo

spremenile. Sodobne gospodinje pripravljajo božično večerjo po sodobnih

prehranskih načelih in okusu (Bogataj, 2011, str. 342–349). V večini družin si

božične večerje ne predstavljamo brez popečenih kruhkov, namazanih z maslom

in biftekom, zraven pa francoske solate.

V času med večerjo in odhodom k polnočnicam (to je slovesna maša v božični

noči) se prepevajo božične pesmi. Najbolj znana in priljubljena božična pesem je

Sveta noč (Ovsec, 1993, str. 67). Tudi ti skupinski pohodi v snegu, z baklami, k

polnočnicam, so se malo izkoreninili. Le v nekaterih manjših vaseh še ohranjajo te

običaje. A kljub vsemu so cerkve v tem času polne.

Ponoči, ko otroci spijo, pa se skozi dimnik spusti Božiček, oblečen v rdečo belo

oblačilo, s kapo na glavi, in vsem družinskim članom nastavi darila. Ta Božiček

se je danes prav tako povsem podredil globalni družbi in potrošniški mrzlici ter

darila prilagodil ponudbi na trgu. Polne trgovine in polno daril pod smrečico.

Zjutraj, ko se otroci zbudijo, se družina zbere ob smrečici in skupaj odvija darila.

26

V prazničnem času je lep običaj tudi pisanje in pošiljanje voščilnic z lepimi

željami in pozitivnimi mislimi ljudem, ki jih imamo radi in se jih v prazničnem

času spomnimo. Danes je tovrsten običaj že skoraj nadomestilo pošiljanje

elektronskih voščilnic.

Na sam božič, 25. decembra, ni veliko prireditev, saj je to še vedno bolj družinski

praznik. Ljudje se odpravijo bolj na kakšen božični sejem ali ogled jaslic, ki jih

pripravijo predvsem v cerkvah. Ponekod je možen tudi ogled živih jaslic (Bogataj,

2011, str. 342–349). V Sloveniji velja ta dan za dela prost, da se ljudje zares lahko

posvetijo družini in času preživetem znotraj nje (Prazniki v Republiki Sloveniji, b.

d.).

Slika 8: Družinsko krašenje smrečice

Slika 9: Jaslice

NAVIDAD

Navidad se v Španiji imenuje božič in božični čas. Že v začetku meseca decembra

se prižgejo lučke v okrašenem mestu, kar pričara praznično vzdušje. Takrat tudi

Španci okrasijo svoje domove z raznimi božičnimi okraski, jaslicami in tudi

božičnim drevesom. Zanimivo je, da v Španiji pri nobeni družini ne sme manjkati

27

roža, božična zvezda. S temi rožami je okrašeno tudi mesto, saj, še posebej v

južnem delu Španije, zaradi toplejšega podnebja uspevajo kar na prostem.

Ena zelo razširjena tradicija v božičnem času je tudi novoletna loterija. Po vsem

mestu, stojnicah ali kar okoli vratu, ljudje prodajajo srečke za to loterijo. To je

zares posebnost, ki spada k praznovanju božičnega časa (Fernandez, 2014).

V noči 24. decembra se družina zbere pri večerji. Tipična jed v tem času bi naj bil

polnjen puran, čeprav se zadnje čase pripravljajo raznorazne jedi, odvisno od

okusa. Zraven je postrežena penina in na koncu tudi praznična sladica (Cómo se

celebra la Navidad en España, b. d.). Ta dan smo imeli priložnost praznovati s

špansko družino v Cádizu. Ker domačini, v tem predelu še posebej, pozno zvečer

večerjajo in hodijo spat, se je tudi božična večerja začela za naše razmere zelo

pozno. Ob desetih zvečer se je zbrala vsa družina. Pogosto se pridružijo tudi

prijatelji. Na mizi so bili postreženi predvsem morski prigrizki, ki so tipični za ta

kraj, to so bile kozice, školjke, losos, empanada, pršut ... ob kozarcu vina in

šampanjca. Predvsem gre za druženje.

Zjutraj otroci pogledajo darila, ki jih je nastavil Božiček.

Po raziskavi, ki so jo opravili leta 2005 v Andaluziji, lahko rečemo, da ljudje

praznujejo božič večinoma s svojimi sorodniki, kot so npr. starši, otroki, vnuki,

tast, tašča ...) (Barbadillo, 2008, str. 88–90).

Prav tako pa je raziskava pokazala, da imajo darila v Andaluziji posebno vlogo pri

družinskih srečanjih. Za božič na primer si darila izmenjuje 90 % ljudi, ob

rojstnem dnevu pa nekaj več kot 80 % ljudi. To so visoke številke, ki kažejo na

pomembnost obdarovanja za posameznika ob praznikih (Barbadillo, 2008, str.

101).

Tudi drugi dan se družina zbere ob kosilu.

28

Slika 10: Božična večerja v Španiji

Predvsem pa gre za manj ceremonialno praznovanje z manjšimi darili kot v

Sloveniji, saj je za Špance bolj pomemben praznik Treh kraljev (Los Reyes

Magos), v noči na 6. januar, ki ga, predvsem otroci, še vedno nestrpno

pričakujejo. Otroci pišejo pisma trem kraljem s svojimi željami. Zvečer nastavijo

čevlje, da trije kralji vedo, koliko otrok prebiva v tem domu, nastavijo pa jim

lahko kaj za jest, za pit in morda tudi malo trave za kamele. 6. januarja zjutraj

otroci in vsi družinski člani najdejo darila (Los Reyes magos, b. d.). Množično in

obilno obdarovanje se lahko primerja z našim božičem.

Predvsem pa to ni vse. 5. januarja, dan pred razvpitim praznikom, smo imeli

priložnost doživeti spektakel, ki ga pripravijo za otroke. Družine se odpravijo na

ulice, saj jih pridejo pozdraviti in obdariti Trije kralji (Los Reyes Magos) –

Gašper, Miha in Boltežar, vsak na svojem bogatem vozu. Spremlja jih kopica

risanih junakov. Organizirana je prava povorka. Vsi pa otrokom in vsem

prisotnim mečejo ogromne količine bombonov (Dia de los Reyes Magos, b. d.).

Ob vsej tej energiji in spektaklu enostavno ne moreš ostati ravnodušen.

Po vsem obilnem kulinaričnem decembru se ob prazniku Treh kraljev ne namenja

velike pozornosti obilnim kosilom ali večerjam. Vsaka družina v ta namen kupi in

poje tipično slaščico, in to je Roscón de Reyes. To je zelo dobro okroglo pecivo,

okrašeno s kandiranim sadjem in polnjeno s kremo. Okrog je kartonasta krona, ki

jo prejme tisti, ki v svojem kosu najde majhno presenečenje – figurico (Roscón de

Reyes, b. d.).

Španci imajo počitnice od 23. 12., pred božičem, pa vse do konca Treh kraljev.

29

Slika 11: Povorka Treh kraljev

Slika 12: Povorka Treh kraljev

Slika 13: Roscón de Reyes

30

3.8.3 Martinovo

Martinovanje umeščamo v skupino verskih praznikov, saj ima krščanske korenine

in je povezan z godom sv. Martina, ki se praznuje 11. novembra, prav tako pa na

prihajajočo martinovo soboto in nedeljo. Danes pa je ta praznik bolj slovenski

ljudski praznik (Bogataj, 2011, str. 293). Nekdanja praznovanja so bila povezana

z vsem, kar so ljudje med letom ustvarili, pridelali in zredili. Martinovo je bil dan,

ki je pomenil konec letine in hkrati začetek novega gospodarskega leta, zaradi

česar je bilo na mizah meso, pogače in novo vino. V tem času mošt (grozdni sok)

začne vreti in se spreminjati v vino, zato po ljudskem izročilu velja, da bi naj

Martin spremenil mošt v vino (Bogataj, 1998, str. 83, 84).

Sodobna martinovanja so prav tako povezana predvsem s pijačo in jedačo. V tem

obdobju gospodinje zbrani družini pripravijo tradicionalno martinovo pojedino, ki

jo sestavljajo pečena gos, raca ali pa katera druga perutnina ali pa koline. Kot

priloga pa so postreženi mlinci in rdeče zelje. Seveda pa zraven ne sme manjkati

kozarec mladega vina. Po vsej Sloveniji, še posebej na Štajerskem, potekajo

martinovanja na prostem, kjer so bistveno povečane količine popitega vina, kar pa

ima tudi negativne posledice (Bogataj, Brejc, Bratovž, 2010, str. 57, 58).

Martinovanje ni omejeno samo na slovenski prostor, ampak ga praznujejo tudi

drugod po Evropi. Vendar pa je očitno, da niso tako močno povezana z vinom,

kot je to značilno, od konca druge svetovne vojne, v Sloveniji. Kljub temu da je

Španija na nekaterih predelih prav tako vinorodna dežela, pa je tam martinovanje

tradicionalni praznik pitanih prašičev, ki so pripravljeni za zakol (Bogataj idr.,

2010, str. 42–46). Vendar po pogovorih z domačini nihče ne pozna tega praznika,

tako najbrž nima posebnega pomena za ljudi.

31

Slika 14: Martinovanje

Slika 15: Martinova pojedina

3.8.4 Velika noč

Velika noč je največji krščanski praznik in tudi eden najstarejših. Datum

praznovanja se vsako leto določi po luni. Praznuje se na prvo nedeljo po prvi

pomladanski polni luni, kar pomeni, da se datum določi nekje v mesecu marcu ali

aprilu. Ko govorimo o prazniku velike noči, to ne ponazori le dneva, ampak kar

celo obdobje – od srede po pustnem torku, kar je pepelnična sreda (to je prvi

postni dan štiridesetdnevnega posta) do velikonočne nedelje. To obdobje

imenujemo velikonočni krog. V tem obdobju se zvrsti veliko šeg in navad, ki pa

niso nujno krščansko pogojene, ampak segajo tudi dlje v zgodovino, v

predkrščansko obdobje.

Gre torej za praznik, ko po dolgotrajnem postnem obdobju ljudje lahko zopet

uživajo meso. Cerkvena vsebina praznika je Kristusovo vstajenje. Praznovanje

velikonočnega kroga se je v današnjem obdobju strnilo v obdobje velikega tedna.

To je teden med cvetno nedeljo in veliko nočjo (Bogataj, 2011, str. 93).

32

Cvetna nedelja

Cvetna nedelja je nedelja pred velikonočno nedeljo. V krščanskem svetu je cvetna

nedelja spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem. Tja je prihajal na oslici in

doživel navdušen sprejem; ljudstvo ga je pričakalo s palmovimi vejami. Zato

verniki nosijo v cerkev blagoslovit spomladansko zelenje, predvsem pa butare

(Kunaver, 2008, str. 52) oz. presmece, kot rečemo pri nas, ali oljčne vejice. V

preteklosti je butaro predstavljal kruh ali pecivo okrašeno z zelenjem. Kot darove

so ljudje te butare prinašali k bogovom, kot zagotovitev vsega, kar potrebujejo v

naslednjem letu. Še po 2. svetovni vojni so bili vidni ostanki te tradicije, ko so bile

butare okrašene s piškoti in jabolki. Vendar je ta ritual počasi zbledel in danes so

butare sestavljene predvsem iz zelenja in rož. Navada na slovenskem je

tekmovanje v dolžini butare, s čimer se fantje vpisujejo v Guinnessovo knjigo

rekordov (Bogataj, 2011, str. 94–100). Butare na Slovenskem pa nimajo samo

simbolnega krščanskega pomena, ampak imajo tudi ustvarjalno noto in se po

pokrajinah po Sloveniji tudi med seboj razlikujejo (Bogataj, 1998, str. 36).

Velikonočni četrtek, petek

Z velikim četrtkom se začnejo praznični dnevi (Kunaver, 2008, str. 57). Po

krščanski razlagi je bil veliki četrtek dan Jezusove zadnje večerje. Nato je na

veliki petek umrl, kar za kristjane pomeni dan žalovanja (Ovsec, 2010, str. 157–

181). Ta dan je edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše, oltar je brez okrasja, gorita le

dve svečki. Na veliki petek je tudi najstrožji post v letu (Kunaver, 2008, str. 59).

Velikonočna sobota

Na veliko soboto, zgodaj zjutraj, duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in

vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju pa

gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote (Velika noč, b. l.).

Na velikonočno soboto se družina zbere in po kosilu odide k žegnu, v cerkev, s

košarico polno velikonočnih dobrot, ki jih duhovnik blagoslovi (Ovsec, 1993, str.

139). Povsod so že ob kolinah določili, kateri kos mesa, bodo nesli k žegnu

(Kunaver, 2008, str. 60).

33

Velikonočna nedelja

Po štiridesetih postnih dneh, ko je bila nekdaj poleg najnujnejše hrane

prepovedana tudi vsa zabava, pesem, celo svetla obleka, je bila velika nedelja še

toliko bolj pričakovana. Ta dan je bil vedno družinski praznik. Nadvse slovesna je

bila nekdaj jutranja vstajenjska procesija – odhod v cerkev. Po jutranji maši, na

velikonočno nedeljo, se iz zvonika spet oglasijo zvonovi (Kunaver, 2008, str. 63).

Nedelja je dan Jezusovega vstajenja, kar je pomenilo ponovno veselje. Ponekod

so pokali s puškami, kar je oznanjalo pravi začetek velikonočnega praznika. Še

danes je običaj, da ljudje gredo zgodaj zjutraj k maši in šele nato lahko jedo žegen

– dobrote, ki jih je prejšnji dan duhovnik blagoslovil (Ovsec, 2010, str. 217).

Velikonočni ponedeljek

Velikonočni ponedeljek je bil nekdaj najbolj vesel in družaben dan v letu. Tega

dne se je vsa dežela vrtela v kolu, igri in plesu (Kunaver, 2008, str. 65).

Velikonočni ponedeljek je, po osamosvojitvi v Sloveniji, podobno kot v večini

evropskih držav, dela prost dan. Običajno ljudje ta prost dan izkoristijo za izlete,

sprostitev, obiske sorodnikov ali druženje s prijatelji. (Velikonočni ponedeljek –

dan spominjanja Jezusovega prikazovanja njegovima učencema na poti v Emavs,

2011).

Velikonočne jedi

Velik pomen praznovanja imajo prav velikonočne jedi. Tako ljudem predstavljajo

ustvarjalno kulinarično doživetje, pripravo prazničnih jedi za družino in druženje.

Cerkev vsem tem prazničnim jedem pripisuje simbolni pomen. Vsekakor pa imajo

velik pomen tudi za trgovce, ki pripravljene praznične jedi ponujajo na trgovskih

policah vsem gospodinjam in družinam, ki jim primanjkuje časa za pripravo in

ustvarjaje ali pa jim enostavno primanjkuje volje in interesa (Bogataj, 2011, str.

103, 104).

Potica, pogača

Potica bi naj predstavljala trnjevo krono, ki jo je imel Jezus na glavi (Velika noč,

b.l.).

34

Najbolj znana slovenska pogača je ravno potica, ki jo uvrščamo med značilne

praznične jedi Slovenije. Vendar naj mimogrede še omenimo, da potice kot

država nismo zaščitili kot svojo posebnost, zato ni čudno da so orehovo potico

zasledili v Benetkah, v slaščičarni, ponujeno kot tipično sladico iz Trsta. Najbolj

značilna velikonočna potica je pehtranova potica, vendar so zelo razširjene in

priljubljene tudi orehova potica, makova potica ... (Bogataj, 2011, str. 107, 108).

Kruh

Kruh v prazničnem času ne pomeni samo hrane, ampak ima tudi simbolni pomen.

Ker ga je v naših krajih včasih primanjkovalo, je postal krščanski simbol in nas

opominja ter daje v razmislek naše medsebojne odnose, oblikovanje vrednot,

pogledov na razmerja med lačnimi in sitimi. Ob vsem tem pa kruh spodbuja

ustvarjalnost s testom (Bogataj, 2011, str. 106, 107). Po pokrajinah se sicer

razlikujejo oblike in okusi prazničnega kruha, vendar pri nas je v tem času najbolj

znan in uporabljen sladek mlečni kruh z rozinami ali brez.

Šunka, klobasa

Šunka ali kakšen drug kos mesa simbolizira Kristusovo telo (Velika noč, b. l.)

Jajca

Jajca simbolizirajo kaplje Kristusove krvi (Velika noč, b. l.), Kristusovo vstajenje

in krst. Z jajci bi se naj ponazorilo vstajenje Jezusa iz kamnitega groba, kot se

pišče izvali iz jajca, in to pomeni vstop v novo življenje

Od nekdaj pomeni jajce izvor življenja in simbol plodnosti. Jajce je v vseh

religijah in kulturah simbol življenja (Kunaver, 2008, str. 13). Kuhanim,

pobarvanim in okrašenim jajcem pravimo pirhi. V velikonočnem obdobju

ustvarjalci tradicionalno izdelujejo in barvajo pirhe na vse mogoče načine, jih

razstavljajo in prodajajo (Bogataj, 2011, str. 109).

35

Hren

Hren po cerkvenem simbolu pomenil žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ

(Velika noč, b. l.). Ponudi se lahko nastrgan, kot samostojna jed, ali se pripravi z

jabolki, jajci ali šunko kot namaz (Kunaver, 2008, str. 31).

To so tudi jedi, ki jih na velikonočno soboto nesemo k žegnu. Blagoslov

velikonočnih jedi poteka v cerkvah ali pred kapelicami (Bogataj, 2011, str. 112),

kamor ljudje prinesejo omenjene jedi v pletenih košarah, pokritih z belim prtom in

včasih tudi okrašenih s kakšno cvetlico (Ovsec, 2010, str. 248). Zanimivo je, da k

blagoslovu jedi prinašajo tudi neverujoči ljudje, saj jim ta običaj predstavlja

tradicijo. Duhovnik tako izvede blagoslov ali po naše žegen (Bogataj, 2011, str.

112). V nedeljo zjutraj se družina zbere pri velikonočnem zajtrku in pojejo

blagoslovljene dobrote (Ovsec, 2010, str. 248).

Značilno za ta čas je izrekanje in pošiljanje voščil s pozitivnimi mislimi in željami

ter obdarovanje s čokoladnimi zajci in jajci ter pisanko. Kot obdarovalec pa

zastopa to mesto zajec (Bogataj, 2011, str. 114).

To je čas, ki ljudem omogoča veliko ustvarjalnosti in zabave v družinskem krogu.

Od pripravljanja jedi, barvanja pirhov, obiska cerkve in nato tudi druženja ob

obilno obloženi mizi. Otroci zelo radi sodelujejo pri pripravah, peki potice,

barvanju pirhov, okraševanju prostorov. To je čas, ko se družina zbere, pripravi

zabavne igre, se pogovarja in predvsem preživi čas skupaj.

36

Slika 16:Žegen Slika 17: Žegen

Slika 18: Velikonočna pojedina

SEMANA SANTA – ŠPANIJA

Velika noč ima v Španiji predvsem krščanski pomen. Ker je Cádiz najstarejše

špansko mesto, ima tudi zelo bogato tradicijo, ki se še posebej kaže pri

praznovanju največjega krščanskega praznika (Hermandades de penitencia de

Cádiz, b. l.). Procesije potekajo po vsej Španiji, v Andaluziji pa imajo še posebej

močan pomen in so pripravljene zares svečano, spektakularno in dramatično.

Sevillia je glavno mesto Andaluzije in tam praznujejo sveti teden še posebej

goreče (Španska velikonočna evforija, 2008). Procesija v bistvu pomeni cerkveni

37

sprevod ali obhod z molitvijo ali petjem. Gre za slovesno hojo večjega števila

ljudi, ki gredo iz enega kraja do drugega (Ovsec, 2010, str. 131).

Sveti teden, ki ga proslavljajo in traja od cvetne nedelje pa do velikonočne

nedelje, popelje ljudi na ulice mest in trgov v spomin na smrt in vstajenje Jezusa

ter v tolažbo njegovi materi Mariji. Tja vnašajo posebno vzdušje in čarobnost.

(Hermandades de penitencia de Cádiz, b. l.). Cerkev želi ljudem s ceremonijami

prikazati bistvo praznika, zato na ulicah in trgih s procesijami organizira prikaz

Kristusovega pasijona, njegov prihod v Jeruzalem, njegovo trpljenje, križanje in

vstajenje (Rodriguez Becerra, 1985). Na cvetno nedeljo (Domingo de Ramos ali

de Palmas) se v Španiji začnejo procesije velikonočnega tedna in trajajo cel teden,

do velikonočne nedelje.

Od velikega ponedeljka do sobote po glavnih poteh potekajo procesije. Na ulicah

in trgih se zbere množica ljudi. Nekateri ljudje, zavzeti verniki, se jih aktivno

udeležujejo, hkrati pa ulica privabi tudi številne ljudi, ki si procesije samo

ogledajo. Procesije vodijo in pripravijo verske bratovščine (hermandades), ki

bivajo v mestu. Nekatere pripadajo sindikatom, druge pa delujejo od prispevkov

ljudstva (López Cantos, 1992). Danes je na primer samo v Sevilli 55 bratovščin

(Ovsec, 2010, str. 147). Vsaka bratovščina ima svoj kipec, ki ga je pripravil

umetnik, kipar, ter ga ob sprevodu na okrašenih nosilih nosijo po ulici. Ta kipec

prikazuje ali ponazarja zgodbo velikonočnega tedna. Vsaka bratovščina ima svoja

značilna oblačila, ki so pogosto v obliki halje – tunike, v pasu je pas, obraz pa je

prekrit s pokrivali, včasih s šilastimi pokrivali, iz katerih gledajo samo oči, nosijo

pa jih spokorniki oz. Nazarečani.

Sprevod je podprt z glasbeno spremljavo, (Semana Santa 2015, b. l.) včasih celo

pihalni orkestri igrajo nabožne pesmi (Ovsec, 2010, str. 146). Bratovščina ima

določene ure, ko nastopi na ulici in se premika po začrtani poti od cerkva do trgov

(Semana Santa 2015, b. l.). V velikem tednu se v večjih mestih zvrsti kar nekaj

deset procesij. Približno trideset mož v počasnem ritmu nosi nosilo s kipom

svetnika, ki lahko tehta tudi do tri tone. Kljub temu napornemu delu, so ljudje zelo

zainteresirani za sodelovanje. Razlogi za to so lahko verski, zaobljuba, privilegij

ali družba. Le-ti morajo biti telesno dobro pripravljeni (Ovsec, 2010, str. 147).

38

Verske bratovščine sestavljajo samo moški imenovani Nazarečani, ženske pa v

bratovščino niso imele vstopa (Semana santa v Španiji, še posebej v Andaluziji,

spr