mesečev zalliv ii

MesečevzalivII

interno glasilo društva Ozara Izoladecember 2010

Mesečev zaliv II, interno glasilo društva Ozara IzolaZbrala in uredila: Kristina UgrinOblikovanje: Tanja ŽuvelaLektoriranje: Ana JurkovičFotografija: Alenka Merkandel, Elena KaligaričTisk: Grafit line d. o. o.

Izola, december 2010

čudovito

Dolores Peroša: Ptičji zbor

ČudovitoČudovito ... je v zraku, lebdiin jaz spolzim v odprtino vrat,ki vodi v brezčasje,v stanje, ko sem bila še otrok.Čudovito ... je v meni, plavain pozornost mi drsi v usta brezčasnosti.In ni me več in povsod sem.Nekoč postala bom prav to.

čudovito

čudovito

čudovito

čudovito

Dolo

res P

eroša

2

čudovito

Dolores Peroša: Zaliv

Mir Objem sence se prelije v ljubezen svetlobe.Iščem ... vidim ... ujamem jo …čutiti sem začela, navaditi se hotela.Objem postaja vroč, rabim senčno noč.Čakam ... čutim ... sanjam jo, saj rabim jo, da novih moči, poti mi da in me okrepi.Ob zori iščem jo, navežem se na njo.A ljubezen svetlobe močnejša je, kajti kmalu obudi mi srce.

čudovito

čudovito

čudovito

Dolo

res P

eroša

3

Dolores Peroša: Hiše v cvetju

MeglaNekje je nekdo, ki te opazuje.Razume te, začuti te, sprejme te, spoštovanje dogradi, saj poti podobni sta si.Steza dolga, široka, meglena je, saj jutro je.Gledati začne, opazi te, pogleda in vpraša te:Kaj naprej je?

uživam uživam uživam uživam uživam uživam uživam uživam

Svoboda

... je to dosegljivo … je to v naših močeh …?

Ne pričakujem veliko od drugih, pa vendar sem zahtevna do sebe.Težko komu zamerim, vendar sem občutljiva.Sprejemam vsakogar, ampak ne maram negativnih ljudi.Raje sem presenečena, kot pa razočarana.Težim k temu, da uživam vsak trenutek.

Dolo

res P

eroša

4

Korak Korakam, naprej grem.Ta korak nazaj, čutim ga, v meni je, kajti uči me stopati naprej.Korakam, ustavim se.Saj zavedam se, da sedanjost tu je.Pogledam se in rečem si:Ljubim se.

Dolores Peroša: Hiše v cvetju

Ali sem doma?Imela nekoč sem v prahu ime in bogastvo.Odšlo je, podarila sem ga.Danes imam sebe, ne razmišljam o jutrišnjem dnevu,današnjega poskušam ali se trudim živet.Ali sem doma?

uživam uživam uživam uživam uživam uživam uživam uživam

uživam vsak trenutek.

Dolo

res P

eroša

5

Ona Ona, je čisto zmedena do konca ...Ona, je srečna do dna in vsem srečo znati dá ...Ona, ki se čudovito uskladi z vsem in z vsemi ...Ona, katero občudujejo vsi ...Ona, si ti ona ali je ona ti?

Nekaj daješ, ni pomembno kaj, samo da daješ iz srca.

Tega dejanja ne boš nikoli obžaloval.

Čaša vprašanj Pogoltnem leta grenkobe … okus mi je znan, vendar se spreminja ta okus, z leti vedno slajši je.Kajti to, kar pogoltnem, tudi obdelam in dodelam na svoj način.Pogrešam žensko večnega občudovanja …nekoč je bila ali je še? Nekje je, poiskat jo treba.Zavržem življenje grebatorstvain učim se podarjati brezpogojno.

Res je tale čaša brez dna … Čaša vprašanj.

Dolores Peroša: Razgled

Dolo

res P

eroša

6

Dajati Nekaj daješ, ni pomembno kaj, samo daješ iz srca.Tega dejanja ne boš nikoli obžaloval.Tako osrečiš drugega in prideš do srečnega trenutka.Če pa daješ in kasneje očitaš to dejanje ali pa kaj pričakuješ, potem nisi dal iz srca, ampak samo iz koristi.Tako onesrečiš drugega, zgubi zaupanje vate in prideš do preračunljivega materialnega trenutka.

Pot Hodim po poti ter se strinjam z njiminobenega sovraštva in nasilja, saj tako se ne morem motiti.Vidim dobro in slabo ... vendar sledim dobremu, s slabim se učim.Če nadaljujem to pot, jo najdem pri sebi, katera me pelje k tebi.

Nekaj daješ, ni pomembno kaj, samo da daješ iz srca.

Tega dejanja ne boš nikoli obžaloval.

Dolores Peroša: RazgledD

olores

Pero

ša

7

MelodijoZaupam si Korakam v nov dan, zaupam si.Hodim po svoji poti.Tiste vezi zareze so naredile,s svojim znojem celijo se,morda jutri samo še sledi za sabo pustijo.Odeta v svojo najljubšo obleko stopam,širina obzorja me kličein čaka me neskončna preprogamožnosti in priložnosti.

Dolores Peroša: Par

vsaksvojopozna.

Dolo

res P

eroša

8

korakam v nov dan.

vsakMelodijoZvokiMelodijo vsak svojo pozna, zvoki različni pravi so, saj izbiro ima, velike možnosti so.Glasba boža, srce zdravi, telo mišice krepi, napaja z novimi močmi, lepoto da.Zvoki zapeljujejo, daleč segajo, vtisnejo v srce, globoko nekje, duša poje nam in ples tukaj je.

svojopozna. D

olores

Pero

ša

Glasbalepotoda.9

Dolores Peroša: Ime

korakam v nov dan.

Drugačnost Shizofrenik … to sem jaz.Kaj to je shizofrenija, je že kdo vprašal vas?To je človek, ki je nekoč bil bolan, pa je za vse življenje zaznamovan.Vsi ga postrani gledajo, ker ne vedo, kam naj ga vključijo, saj med sebe ga nočejo.A vendar človek je, kot si ti,mogoče ljubi iste osebe, kot.ti.

ampak zmaga tisti, ki ne greši, tisti ...

greh, ne morem verjeti, saj tukaj je povsod nekjeampak zmaga tisti, ki ne greši, tisti ...

Dolores Peroša: Pravljični grad

Dolo

res P

eroša saj tukaj je povsod nekje

10

GrehGreh, tukaj je ... čutim ga. Udejanjiti sem ga želela, vendar njega ni, odpihnil jeselit se je želel,kajti prilepil se je že drugam.Greh, ga ni pri meni domaali pa v moji notranjosti.Tam je, pri njih nekje.Greh, ne morem verjeti,Saj tukaj je povsod nekje.Ampak zmaga tisti,ki ne greši,tisti ... ki čist je in sveti se.

ampak zmaga tisti, ki ne greši, tisti ...

greh, ne morem verjeti, saj tukaj je povsod nekjeampak zmaga tisti, ki ne greši, tisti ...

Dolores Peroša: Pravljični grad

HarmonijaŽenske tukaj smo zato, da ljubezen nudimo.Moški pravšnji so zato, saj nam to omogočajo.

Dolo

res P

eroša saj tukaj je povsod nekje

11

Dolores Peroša: ObzidjeDolores Peroša: Ozadje

Dolo

res P

eroša

Onadva On, ki zjutraj v posteljo prinese mi kavo ...On, ki nakupe opravi z lahkoto ...On, kateremu z največjim veseljem likam perilo in pobelim stanovanje ...On, v kateremu srcu počutim se kot doma ...On, ki s pogledom me išče ves čas ...On, katerega čakala bi v nedogled ...On, ki je v srcu in duši kot senca žareča ...On, ki podi se na oblakih vihravih in ujet je v sanje moje ...On, katerega v srcu nosila bom za vedno.

On ...12

Dolores Peroša: Obzidje

Dolo

res P

eroša

Manipulacija Zakaj nas moti lastni vonj in drugega uporabljamo?Zakaj bogati trošijo in reveži beračijo?Zakaj lepote sami ne izdelujemo, namesto da jo kupujemo?Zakaj starost zavračamo in z drugimi ukvarjamo se?

Zakaj? Odgovor je preprost. Saj lažja pot je opazovati in spreminjati druge, saj potrebe po velikem naporu in besede izreči je lažje kot pa dejansko narediti in se spremeniti.

zakaj?

13

Dolores Peroša: Pogled

Dvotirna sledStrmim v praznino,

izvotljena v lobanji, ko se dogaja vse mimo in

naprej. Ne zmorem v tok s peresom, spotikam se ob vijuge in praske, drsim po površju miselnih tokov in padam vase. Pogrešam stike električnih kablov in stikal, zloščenih površin, ki mi tešijo dušo iz dneva v dan. Priča sem osteklenelim pogledom najstnic, s povezanimi lasmi in izpopolnjenimi mimohodi, ki prhnejo prek meter široke kolesarske steze vozilom naproti. V zvokih se polnim in

utapljam, brišem kilometrino spominov iz obtoka in praznim dotike. Pravokotni vogali usmerjajo korak, ki se izmika pogledu nepoklicanega, za tilnikom čutim navzočnost. Smukam se okrog vreliščne točke s povsem slabo vestjo in se pustim odvesti. Kako me obnori najmanjši dregljaj. Ne zanima me, kaj mezi iz moje notranjosti v stavke, samo sledim občutjem pločnika. Ve-drina prihoda in tesnobnost, ko padem v naročje opori. Dlan, olajšana bremena, stisne žeton. V čelnici začutim lobanjasto zrklo, ki opominja. Stopalo spodnese, za trenutek je, kot bi mi zmanjkalo tal pod seboj.

Celim si rane in zadajam nove, morda za kazen. Oglato čelo

Teod

ora

Ghe

rsini

14

foto:

Elen

a Ka

ligar

ič

bdi nad mojo srečo, opreza za menoj v snu in bdenju. Ob-stoj je začrtan z nikogaršnjo posestjo, ki se tiho pomika ob meni. Ta bližina je moje morje, moj pristan, varovan od tujcev in nikakor varen, čeprav topel. Bolečina me opomni na moj položaj v premočrtnosti zadev življenjekroga, ko hlastam za običajnim. Preveč je napeto-sti, želja, pričakovanj, da bi mirno stopala. Dvoreznost dvodružinskega gnezda seče vzorce v mojo širokogrudno vest. Vse bi darovala, sebe bi dala, da te vidim v miru. In hrepenim po povrnjeni toplini predanosti, pritiskam na tipke in te prehitevam. Obenem bi imela, posedovala, kar dajem. V začaranem krogu prebijem dneve, mesece, dokler se ne

vrnem na začetek. Globina pogleda pa ostaja.

Besede, tolažba, ton glasu, obtičijo v zavesti, potrebujem jih kakor narkotik. Naraščajoča napetost zahteva, zahteva nekoga, ki ni samo jaz, za-deve srca. Moje balade so izpete v prazno, nepoznanim osebam. Tukaj je moj mir, v brezbesedju. Prevevata me grenkoba in zadoščenje, da sem obstala. Tvegani so poskusi izravnav želja in dejanskosti, kajti ostajam brezizrazna. Iščem primeren položaj, v katerem ne občutim bolečine. Ko ni bolečine, ni izraza, ko bolečina je, jo zamolčiš. Obkrožena s plastiko in vezji potiskam dolgočasje v podzavest. A očitno je le, da sem nema.■

15

Teod

ora

Ghe

rsini

Viseča jeklena ogrlica velikosti pasu, ki visi s stene, me povede v čas okovja in razcepljenih, nasršenih las odtenkov modre do najbolj priljubljene oranžne barve. Na svojem sivečem ovalu si predstavljam – le zakaj rdečo, najbolj osovraženo. Pre-trese me indiferentnost in rahlo nakazano zanimanje v mir-nem očesu tistega, ki mu moj pogled reže zrak v namemb-nosti koraka, oviranega od pritiska mojega lastnega zani-manja. Vse prelahko je zlekniti

Radoživost pehanja za mimoidočimi spr-eminja kot naklona

v različne smeri. Ko ujamem os... beseda je preobčutljiva za izrekanje, tedaj sem sama, drugje, ali vsaj meter oddaljena od toplega objema, ki mi tli v mislih, obema morda? Izog-nem se neizogibnemu in, seve-da sunem v prostor, ki vsebuje njegov premik. V takšnem tre-nutku sem kakor potisnjena ob steno, čakajoč, da me zgrabijo za stopala in ponesejo v zrak.

Splet bolečine (intenzivni oddelek II)

16

foto:

Elen

a Ka

ligar

ič

se v udoben sedež in pričeti z litanijami – ne, molčati moraš ter zaplavati po zraku z nadrejenim in vsemi ostalimi. Čutiti vsako neopaženo kapljo znoja in napora ali misel, ki prehiteva gibanje, ki hrepeni po izpolnitvi. Ki si veno-mer nečesa želi, ponovitev in novih občutij iste vrste, vsakič polnejših in intenzivnejših. Ali je mogoče, da željo oblikuje oblika – in bolj je ta skladna z genomi naših predstav, bolj čuteči in mirni smo, pa čeprav na robu moči. Sledita dva zaporedna pogleda v ogledalo – prvi varljiv in tolažeč, drugi izmozgan in resničen. Ko te prevzame tok teles, težko obvladaš svojo izmuzljivost in nasršenost, ali pa tipološko

mržnjo z enim samim obraz-cem. Kar je tudi krivično do osebe, ki se po naključju uvršča v enakovredno vrsto bitja, ki me je ranilo. Moj odklon od iskanega v naravi človeka je v nasprotju z željo. Od kod, iz katerega spomina v duši ta vzgib, da bi dvignil roko in sunil v kogarkoli, ki se prav sedaj približa ali se me dot-akne. Slutim le toploto teles in nekakšne tirnice, ki jih z njo oblikujejo nad menoj, nad mo-jim obličjem in telesom, ki se odriva od naključno najdenih sten ali rok. Množično krotenje instinktov, ki so zašli v napačne smernice. Blagoslavljam izrečene besede in naj jim moč deluje v željeno smer.

17

je kdo. Strah pred besedo. Izo-lacija. Utrujenost od napačnih smeri dogajanj. Vsiljevanje, vdiranje, pritiski, rezi, ne-znane oblike v notranjosti in vsepovsod ... Spomini zapo-padejo vsak premik sedanjosti. Meljem kamne v ustih in jih drobim, nakar pričnem brcati v vse smeri kakor v najhujši abstinenci. Kje so ljudje. Kje je razum, ki zaobjame vse ... in popravi napako. Koprnenje po dihu, po šumenju morja pod menoj, jesenski mrak in

Mea culpa. Mea culpa?

Joanne d'Arc. Ivana Orleanska.

Trnjevo okrvavljeno gnezdo namesto Njegovih las, »Kaj si storila, Joanne? Kaj si storila?« Okrvavljena.

Samo pobegniti sem morala. Napadu intime. Vsepovsod so bile. Ko nič ne zadrži padca v krvavo sedlo, si kot brezumen. Na drugi strani nasprotnikova črta, nikoli nisem vedela, kdo

Teod

ora

Ghe

rsini

18

foto:

Elen

a Ka

ligar

ič

odvrženi kozarec, ki se od-kotali in odčrepinji v globino nad vodo. Da bi zgrešil cilj. Posvečene misli. No more. No more.

Oživi vse Lazaruse in vse Lady Lazarus. Tiste, ki so še. Popelji jih v Minoritski samostan, v Babelov stolp jezikov. Naj brenči od besed. Neškodljivih besed, besed s pomenom, ka-kor opeke za izgrajevanje sebe in miru v ljudeh.

Lovim sapo nad in pod gla-dino morja, mehurčki brbotajo skozme in žgejo navznoter s soljo. Z urezom v dlan sklen-jeno bratstvo. Mačja praska ne izgine. Na vsakem koraku so, vsaki potki, nasršene in maščevalne. Vklopi obrambo ... posebne čete. S čekani in zašiljenimi, tankimi zobki, merijo v bitje, ki me edino čuti.

Kolesje sistema se je odvr-telo. Dresura, sicer prekinjena, napenja lok mišic in jih topi ter

19

vztrajno gnete v milijon oblik. Zeleni medvedki se mi spreha-jajo po žilah in srečujejo rdeče in vijoličaste in so srečni, da so lahko skupaj v svoji veličastni nalogi. Vbod v zgornjo stran dlani jim edini pride do živega, ko se v epruveti kri zgosti in sesiri. Darujem njihove okončine, njihova ušesca, njihove spomine na otroštvo. S škarjastimi rokami nerodno vlečem nase oblačila, v katerih sem prvič v življenju ne-spodobna, izzivalna, takšna, kakršni znajo biti drugi. Ali pa samo bliže drugim, po občutku ob dotiku notranjih sokov, ki mezijo v stiku kož. Meni

lastna, starodobna izzivalnost se spreminja v slepo mah-anje z okončinami, ker nisem zmogla pogoltniti ponižanja ob užitku življenja. Zakaj se sramujemo ugodja in ga skri-vamo, ko je razgrnjen že pred svojim nastopom pred vsemi prisotnimi in pred širnim nenavzočim delom bivanja. Zakaj ljubimo odsotnost, daljave, nedosegljivo ali bolje, nedotakljivo ... Doseženo leži v središču vanj stekajočih se dražljajev življenja. Neupe-hano iščemo in koprnimo po več, več, več mehkobe, več človeka. Nato pogled vstran, nogo zaziblje in je izgubljeno

Teod

ora

Ghe

rsini

20

foto:

Alen

ka M

erkan

del

vse, kar smo kdaj bili. Iščite ... drobce, zanke, udarce, tresljaje poražencev, ki niso želeli več naše družbe. Omaganost in nova noč naslednji dan. Ko ni ... opazovanje utripajoče lučke na stropu, z razgaljeno Ahilovo peto ranljivosti. Skrivnostni zvoki in šepetanja, ki jih ne slišiš nikoli več. Hrepenenje ostane, črviči in zadebeljuje kožo na hrbtišču ter vmesnem prostoru med vretenci. Na tilniku obstaja določena točka, v kateri se mi telo ob dotiku brivnika usloči in v celoti pade vase, katapultirano v občutenje enega samega živca nekje v meni. Hrbtenica, ki zaluča

svojo brco vstran in sproži alarm med obrvmi in tedaj sem v zraku. Zakaj nam je sprejem-ljiva le odsotnost brezkončne ljubezni? Ali uporabljam frazo za lep občutek ali ji dejansko ni konca? Zakaj le sekundo? Za-kaj obdobje, skrčeno v enoto? Zakaj je neminljivost trpljenje? Drobci življenja, razpršeni med vse nas v vpogled in razumevanje. Interpretacije so seveda zamolčane. Logika misli se poraja po kapljah in izsekih, ter takorekoč never-jetnih zaključkih. V srhljivih spoznanjih in spominih na malformacije snovi. Čigava roka kaznuje? Čigava je

21

materina, čigava očetova roka, nas pestuje, nas vrača v lastno središče in pri tem trpi peklenske muke v duši. Kdo je naš bližnji? Kaj (nam) bo storil?- da bomo razumeli, kar do sedaj nismo, kar nas po starem vzorcu ni doseglo. Kdo premika rošade družinske intime in nas opazuje, reakcije in protistališča v umiku in is-kanju svobode? Kompenzacija podarjenega trenutka za izgubo na doživljenjskem potovanju. Vse se premika k središču. Nenehna zbranost in budnost omame, ki do korenin bitja us-meri usločenost v spoštovanje ravnovesja. Opozorilni zvoki terjajo in priganjajo k boljšemu delovanju, prikličejo treznost in nekoga, nekje, nekdaj. Prevare, izdaje, zamere ... ti?

On? Koliko časa? Odgovor je le brezčutni, grozljivi: »Halo?« Se slišimo? Ali se ne bi smeli spoznati? Ali se je tista staro-davna mora izpred nekaj let spremenila v budno različico? Usoda? Ljudje! Vidimo se in se odzivamo, se bojimo tujcev, lepih, čednih mimohodcev, dokler ne stojimo sami pred se-boj in si izprašujemo vest. Ali nam jo izprašajo tisti, ki so ve-deli, ki čutijo, že ves čas živijo in se trudijo. Kako lahko je drsenje v nevednosti in svežini doživljajev. Kako je potrebna zbranost, da se ne spremeniš v plevel v pokrajinah misli. Kako težko je suvati kolo naprej. In vendar ... sem.

In še živim v iluziji navezanos-ti, ne glede na njene posledice.

Teod

ora

Ghe

rsini

22

foto:

Alen

ka M

erkan

del

Kamorkoli obrnem pogled, mi sledi črna črta. Zadušen smeh, samopremagovanja, pretira-vanja, obnemelost. Kakor bi morala molčati. Čakam ugodno priložnost za ustoličenje največje želje. Matija Gubec. Edgar Allan Poe. Gotski pridih čustvovanja in plavanja po miselnih pokrajinah. Moja uso-da. Razobešena vešala čakajo na žrtvovanje. Giljotina Marije Stuart. Ilirske province. Pom-ladna revolucija. Napoleon, Dunaj, palače in obrezano grmovje, v natančno določenih vzorcih postavitve. Izbrisane fotografije, izgubljene iz kdove katerega razloga. Stefan's Kirche. Knjigarna. Vzorec na strehi. Orel.

Orlove sanje. Izrisujem

spomin in pljuskanje valov, let nad medvedjim gnezdom, sile gravitacije in težo vesti. Obiski. Par oči. Pogovor z občutji. Nečitljivost zveriženih besed v trebušni votlini. Smeh poražencev sledečega trenutka. Zoglenele ličnice. Uteha žalosti. Đurđevdan je ... Hlepenje po turkiznem nebesnem svodu. Pretenje hiš ob poti. Nagrobna tišina in sprehajalci. Hvalnica stvarstvu v slovo. Določenost koraka. Misel. Nanjo. Splet norosti in bolečine.■

23

Teod

ora

Ghe

rsini

Sto let ...Pretolči se moram, pre-

gristi skozi predsodek, da moje mišljenje sloni

na povzemanju povzetkov, da je moje delo prepisovanje jezika, pretvarjanje mnogovrst-nih oblik v vzorce iz otroštva. Rodna gruda piše materin slog, kamen in črna prst. Prelet iglavcev proti enoličnosti suhe pokrajine. Razrva-nost dvostranskega izvora. Vsak prosti konec tedna na podeželju, med trhlimi deska-mi, prepredenimi s pajčevinami in škorpijoni. Ki se množijo ob zvokih Afrike iz predvajal-nika. Moja glasba je obnemela. Zajeti zrak, objeti s pogledom

travnate površine, ki obdajajo hišo, s srnami in zajci vred, ki se pasejo v bližini. Najti je tudi hrbte kač, črnic, modrasov in takih daljših, rjavih. Želim po-begniti, a me potegnejo dalje. Pokrajina kot intermezzo v pisanju. Odpira miselne vzorce in blokade. Opazujemo prelete sinic v gnezdo in iz njega, ko prinašajo črve mladičkom. Ta mladi so povsem goli, grdi »rački«, skriti v odprtino v kamnu stene. Mladost samote in dolgočasja, med skalnatimi površinami, med drevjem, ki ga je komaj kaj. Le šumeče grmovje. In voli, ki tečejo za teboj. Tudi podeželje lahko prestraši. Poniknem v venomer enake spomine, ne vidim se zunaj miselnih oblik. Želim dihati. Odpor in hkrati na-

24

foto:

Alen

ka M

erkan

del

vada sta občutji, ki me nosita v te kraje. Zakaj na stara leta spoznavamo lepote ... ostalo je travma. Razbito steklo praznih hiš, prazne skladovnice desk. Travnik, kamor bodo prišli tujci, ki grebejo, grebejo po mojem otroštvu. Sveta pokra-jina, za nekoga. Zato smo tu.

Zaprta v svoji sobi razmišljam o premikih, ki me pone-sejo vsakič v isti kraj. Mesto – manjše mesto, večje – in podrtija. Zunaj teh premic ni gibanja. Ni navdiha, pre-vetritve. Zakaj so moje misli tako majhne pred ljudmi, ki jih občudujem. Zakaj zmanjka besed. Večno omahovanje, ko imaš pred seboj nekaj velikega. Oblaki se nam z Zemlje zdijo ogromni. Strnjenost kapelj v

morju. Rada imam tisto, česar ni, za kar se moram potruditi. Če si upam.

Vrtim se v krogu okrog lastne osi, lovim svoj rep. Imeti, kar je tu, in hrepeneti. Zmorem več. Moji možgani niso zakrneli, ravnanju z njimi navkljub. Praznina odpira praznino … tako je vse votlo. Odzvanja ščebet ptic, korak mi zvija stopalo v nerodnost odpora ceste. Izmaličeno je. Še vedno se oblečem v črno, čeprav sem si zadala, da ne bom lastni po-grebni zavod. Včasih ne zmo-remo po stari navadi, ker smo šli čez mejo. Strah me je. Poka, ki ga slišim ob vsakem premiku volana. Vesti po radiu. Nekdo je na obvoznici zgorel. Nepre-spane noči pred potovanji. Ko

25

se dan prevesi v drugo po-lovico in si spal dve uri, skoraj zblazniš. Prikazni preteklosti nabijajo svoj ples podzavesti. Bojim se velikih mest; ne vem. Rada imam parke, sprehode ob reki, toda ljudje so črna luknja. Ne prenesem dotikov, bežnih premikov rok, spogledljivo-sti, mrkih in sovražnih oči, stisnjenih ustnic. Stisnem pest. Vrtoglavo me odnaša v sanje vsakdana. Tek po ulici, da ne bi zamudila avtobusa. Vem, da sem smešna. Spodnese me na ledu, ko zalaja nemški ovčar. Minus 20 stopinj. Ljubezen pa … mora. Ženeš se, da bi na faksu speljala vse izpite in predavanja, a se vsakič odjaviš. Sprehod po mestu spomladi … dobra preusmeritev pozor-nosti, pravzaprav smrtonosna, ker se samo še sprehajam. Lačna, zebe me, hodim, da bi se ogrela. Ko zmanjka denarja, štopam domov. In tako nekaj let, dokler se ne prelomi. Lju-bezen … ha.

Sto let samote. Samoizpraševanje, skoraj de-bilnost in odvisnost. Praznina je ime za življenje. Ženeš se preko svojih zmožnosti, a ne dosežeš prav nič. Je bil le vzorec, vsa ta leta? Če je bil, sem potrebovala ogromno časa zanj. Samomorilci so zaslepljeni. In

Teod

ora

Ghe

rsini

26

foto:

Alen

ka M

erkan

del

še mnogo je takih. Meje moje zavesti so tiste, ki me omeju-jejo. In vendar je slednja ozka. Če bom pisala o škorpijonih, jih bom prej ali slej zagledala pred seboj. Brni mi v glavi od vprašanj. Enostavnih, enozložnih. Noč se preveša v nespečnost.

A ljubezen … prilagajanje po-gledom. Je tisto, kar nas najbolj prizadene. Obrat mišljenja. Spreobračanje. Nikoli ne moreš imeti neba. Lahko si ga želiš. Lahko ga zagledaš v očesu. Kar najbolj pomnim pri ljubezni, je oko. Lahko bi bilo morilčevo. Ubijanje duš …

In si pod ključem. Ne, ne tisti iz prejšnjega stavka. Veliko je možnosti, da te zaprejo. Da ozdraviš … od tu naprej je svet neizmerno krhek in pogum stalen. Mar ti je za druge ljudi … kar ti nikoli ni bilo. Bili so le napihnjena iluzija.

Oblikujem svoje stavke. Nadaljujem. Poraza ni. Je le ogromna luknja podzavesti, ki jo preskakujem. Tako se je ogibam, da izgubljam besedo.

Poimenovanja stvarnosti so le še orodje. Hlapim v enozvočnost podob v slepi ulici. Misel trka sama vase.■

27

aforizmiZdrava kmečka pamet

Kurenti v Piranu odganjajo zimo.Bolje bi bilo, da pridejo poleti odganjat sušo.

Zlate črke

Oropal je zlatarno.Želi, da bi bilo njegovo ime izpisano z zlatimi črkami.

Režiser

V življenju mu ni uspelo, da bi postal režiser.Zato pa je malo pred smrtjo zrežiral svoj pogreb.Ljudje se ga od takrat spomin-jajo kot velikega režiserja.

Moja mlada prijateljica

Na koncu telefonskega pogovora sem jo poljubil na popek.Bilo ji je všeč, a boji se, da je zanosila.

Psihoanalitik

Naredil je psihoanalizo več sto ljudem.Samo sebe še ni dal v analizo, ker sluti, da je težek primer.

Pisatelja v cirkusu

Uveljavljeni pisatelj sedi v loži, pisatelj začetnik pa v drugem razredu.

Astrolog

Vsaki ženski, ki ga privlači, med zvezde vplete še sebe.A največ za dva meseca.

Moj načrt je boljši

Gradbeni strokovnjak in občinski svetnik je naredil načrt za pozi-davo naravnega parka Fiese.Jaz pa sem naredil načrt za njegovo predčasno upokojitev.

Prevod pregovora

Pregovor pravi: zdrav človek si želi veliko stvari, bolan samo eno.Lahko ga prevedemo: živ človek si želi veliko stvari, mrtev samo eno.

Jure

Rustj

a

28

aforizmiProstitutke so najboljše psihiatrinje

Bil je uporabnik psihiatričnih storitev.Popolnoma je ozdravel, ko je postal uporabnik erotičnih storitev.

Vse življenje je bil aktiven

Umirajoč je obžaloval, da bo na svojem pogrebu v pasiv-nem položaju.

Zakaj nismo angeli

Zakaj nismo angeli, se vpraša mlada pesnica.Smo angeli z napako, ji odgovori pijan možakar.

Kaj počne moder človek

Pravi, da z leti postaja vse bolj moder.Znamenje njegove modro-sti: vsaj 5 ur na dan gleda televizijo.

Zadnja želja

Pred usmrtitvijo ga vprašajo, kakšna je njegova zadnja želja.Pove, da bi rad prebral jutrišnji časopis.

Rumena vrečkaZ javnim prevozom se je pripeljala na Manhattan in poiskala ulico, za katero ji je povedala prijateljica, ko ji je podarila krzneni plašč. Povedala ji je, da v tej ulici živijo kar tri slavne igralke, ki so temu primerno tudi bogate. Ena od teh je tako muhasta, da se naveliča vsake obleke že po šestih mesecih in jo v rumeni vrečki odnese k smetem.

Poišče ulico in najde tudi smetnjak, zagleda rumeno vrečko in jo takoj vzame. Po-gleda levo in desno, če jo kdo ne gleda in z naglimi koraki odhiti na avtobusno postajo. Odloči se, da bo rumeno vrečko odprla šele doma.

Jure

Rustj

a

29

DuetČrn pajek je v kotuzlato nitko predel,bel metuljček je na cvetkimedičico jedel.Moja ljuba mi je rekla, da me rada imain potem k potoku je po vodo šla.Bel škrjanček je na polju lepe pesmi pelin moj dragi mi je rekel, da bo mene vzel.

Bela cestaBela cesta za vasjo.Hišica na malem polju.Bele zvezde v vesolju.In za hiško dva vrtička.Lužica v obliki ptička.Bel oblaček čez nebo.Bela muca med potjo.

Špela

Pah

or

Tamara Radovanovič: Jesen ljubezni

30

Špela

Pah

or

ObraziImaš obraz matere,šestnajstletne deklice,obraz temnopoltega arabskega dečka,pogled in nasmeh mojega očeta,obraz in telo drobnega palčka,gozdnega možička ...obraz lune z modro sijočimi očmi,preganjane, bežeče punčke,zdrave kmečke mlade žene ...princa, viteza, ponosnega moža ...tvoji obrazi so odsevi tvoje duše,vse to si: deček, luna, mati, kralj ...

ObjemPrincesek je princeskirdeč poljubek podaril,njene snežno bele prsisi v dlani je skril.Belo jadro mu je v dušinežno trepetalo,ko je ljube mu telorahlo vzvalovalo.

Tamara Radovanovič: Jesen ljubezni

31

Špela

Pah

or

Poletni dež ali rapsodija za škornje, dež in pelerinoNa ulicah preprogaiz pisanega listja.Kapljice dežjav malih plitkih lužah.V vsaki kapljici oblakin iskra sonca.Pisani dežniki,otroci čofotajo,ulice umite,topel vetrič gre.Na sivem morju rahli kodri,bela jadra v dalji.Rožnato nebo z oblaki,srebrna sončna cesta.

32

Tamara Radovanovič: Poletje

Špela

Pah

orV parkuStari mož na klopci v parku liže sladoled.Gospa je svojo plašno belo muco peljala na sprehod.Pod drevesi sedita ženički v domačih haljah in klepetata.Sonce pripeka, ptiči so potihnili, le grlici se spreletavata nad praznim otroškim igriščem.Mimo pripelje kolesar, nekdo je tu s svojim psičkom. Pozno popoldansko zatišje pod košatimi zelenimi drevesi in med pisano pobarvanimi bloki z velikimi okni spalnic, ki gledajo na vrt. Dedek še liže sladoled, muca je še v travi in gospe sta še na kamnitem zidku. Vstanem s klopce, stresem drobtine s krila in se odpravim po razriti kamniti potki popoldanskemu soncu naproti.

Tamara Radovanovič: Miša33

Tamara Radovanovič: Poletje

Bliža se nevihtaGaleb na ugasli ulični svetilkiin bliski parajo nebo v daljavi.Oddaljen grom se sliši izza obzorja,osamljen deček kopa se kraj morja.Odsevi mestnih lučk v sivih valovih,iz mesta zvoki jazza in deklice, ki se večera veselijo,in mamice, ki božajo otročke,dokler ti sladko ne zaspijo.Galeb na ugasli ulični svetilkiin ladja polna lučk v daljavi pluje,nebo postaja črno in grozeče.Moj ljubi nove sanje snuje …

Špela

Pah

or

Tamara Radovanovič: Pomladno veselje

34

Špela

Pah

or

Tebi 1 Zvezdice v očeh,prešeren smeh,pesek v dlaneh.Trmica v pesteh,nenaden mali jok,tih vzdih in stok.To si ti, moj otrok.Radosten in smeliz maternice kliješ,se v dušo preliješ,plaziš se po meni.Srce polno hrepenenja,oko modro nežnega zrenja.

Črni možČrna senca, črni možje pred oknom moje sobe.Zamahne s sekiro in polkna razbije,to je črni mož iz moje domišljije.Ogenj prižge, da švignejo plameni,in že je črni mož pri meni.Črna senca, črni možmi na vrat nastavi nož.Stresa me in mi groziin prihuljeno renči.»Ubil te bom!« mi zlobno pravi.Bolno v strahu zakričimin se ranjena zbudim.

Tamara Radovanovič: Dobra vila mojih sanj

35

Špela

Pah

or

GrobTo ni gnezdo, to je grob,pokopališče mojih sanj,to ni mama, je pošast,glavarka tisočerih kanj.Ker je obglavila otroka,se ni nikoli več rešila smrtnega uroka.Pozabljena je od Bogaše svojo žalost umorila,za bled nasmeh se tiho skrila,skrbi v grenkem vinu utopila,zidove čez in čez zgradila,se za njimi sama skrila.Luč življenja drugič ugasnila,se v mučen molk zavila,plaho gledala v svet,ni ji b'lo več za živet.Tako se zgodi, če se otrok umori,oko se skali, sreča zbledi,iz te korenine ne požene več življenje,odtlej obsojena si na trpljenje.Samota pa ubija in nikogar ni,ki tvoja nežna skrb mu prija,ljubezen se več ne preliva,srce samo še strup izliva.Doklej tako, še Bog ne ve,prej zbrisat moraš grehe vse,pa če si spet ves čist in bel,te v duši žgoča krivda tre.Iz tega greha ni poti,življenje le kot bleda iskra tli,obsojen si na muke za vse dni,tako da vedno veš, kako nerojen otrok trpi.

Tamara Radovanovič: Pokrajina v sanjah

36

Vlaki Vlaki me vedno spominjajo nanjo,z njo potovala sem kot skozi sanjo.Vse od morja do skrajnega vzhodame je nosila ljubezni usoda. Sendvič v vrečki in jabolko, sok,vrtnica rdeča bila je porok,da je popotnica mišljena iskreno,bolj hrana za dušo kot za meseno. Da mi na vlaku ne bo preveč pusto,spremljala so me sms sporočila,da njena ljubezen bo večna do groba,to mi je vsakič zagotovila. Do groba in čez v vesolje prostrano,kjer na malem planetku za vedno bo z mano,mi brala bo pesmi in pekla kostanjein z roko v roki šli bova skoz sanje. Skoz sanje popolnosti in večne ljubezni,kjer ni ne težav, ne nobenih bolezni.Še preden minili sta leto al' dve,vse najine želje sesule so se. V pesmih sva znali, ljubili sva se,v resničnosti znova porušili vse.Ostale kosti so in majhen šop las,da nisva umrli, bilo je za las.

Špela

Pah

or

Tamara Radovanovič: Pokrajina v sanjah

37

Peter

Čiž

mek

Asociativni biljard(nekdanji ameriški predsednik William Jefferon CLINTON - Bill, igra billyard v MKSC-ju, ko ga Monika ne moti več pri zbranosti)

Iz temnega kota sobe je stopila k zeleni mizi, ki jo je nežno osvetljevala svetloba

iz ozadja, od koder je nanjo pritiskala volja ljudi, ki jih je pustila za seboj. S palico, ki jo je naslonila na svojo levo dlan, je s kratkim udarcem poslala belo kroglo v najbližje stoječo obarvano kroglo in prepustila dogajanju, naj teče po svoje. Po pravilih matematike in fizike ter privlačne sile težnosti oziroma mase kotalečih se krogel. Kdo bi vedel, kako se bo končalo? Morda bo vendarle katera od krogel naključno izginila, ko se bo potopila v črno luknjo ...

Kdo bi vedel,kako se bo končalo.

38

Tako ji je ostala le dediščina, ki so ji jo zapustili pokojni so-rodniki, in spomin na zgrešen način življenja. Tako je s svojim krznen-im plaščem med brskan-jem po odpadkih videti precej nenavadno ...

Peter

Čiž

mek

kako se bo končalo.

Ženska v krznenem plašču brska po smetnjaku(zgodba o ljudeh, ki so izgubili svoje sanje)

Ženska v krznenem plašču brska po smetnjaku. Zakaj neki? Mar kaj išče,

kar je pomotoma vrgla v smetnjak? Ali pa je izgubila službo in sedaj nima dovolj denarja, da bi se mogla prehranjevati s ceneno hrano v McDonaldovih restavraci-jah. Zakaj vendar ne zaprosi za denarno pomoč iz Centra za socialno delo?Ker se sramuje.Vse življenje je preživela v okolju, kjer je bilo dobro poskrbljeno za njene življenjske potrebe. Ker se ji ni bilo potrebno truditi za pridobivanje materialnih dobrin, potreb-nih za preživetje, ni poslušala svojih staršev in si zato ni pridobila potrebne izobrazbe. A življenje je teklo dalje in družbeni sistem, ki ga je bila vajena, se je spremenil.Tako ji je ostala le dediščina, ki so ji jo zapustili pokojni sorodniki, in spomin na zgrešen način življenja. Tako je s svojim krznenim plaščem med brskanjem po od-padkih videti precej nenavadno ...

39

Peter

Čiž

mek

Dokler ni nekega

večera, ko je bil utrujen od celodnevnih

treningov in vaj, pozabil nase. Ko pa je pozabil nase,

je pozabil tudi na svojo okolico, tako da je spregledal Lizo, ki je

po zraku priplavala do njega. Dot-aknil se je lahko le še njenih rok,

ki jih je iztegovala k njemu v prošnji, naj jo vzame

k sebi, a žal je bilo

prepozno ...

Akrobat, ki ni znal poskrbeti za svoj videz

Franc je pozabil Lizo nekje visoko v zraku. Vse življenje je skrbel za svoj videz, ko je

kot akrobat v cirkusu zabaval gledalce, ko so se navduševali nad njegovimi umetnijami med trapezi v areni, kjer je z mojstrsko natančnostjo preračunaval razmerja med hitrostjo in težo artis-tov, njegovih sodelavcev in delodajalcev, ko jih je lovil med letenjem brez opore v zraku.Dokler ni nekega večera, ko je bil utrujen od ce-lodnevnih treningov in vaj, pozabil nase. Ko pa je pozabil nase, je pozabil tudi na svojo okolico, tako da je spregledal Lizo, ki je po zraku pripla-vala do njega. Dotaknil se je lahko le še njenih rok, ki jih je iztegovala k njemu v prošnji, naj jo vzame k sebi, a žal je bilo prepozno ...

Dokler ni nekega večera,

ko je bil utrujen od ce-lodnevnih treningov in vaj, pozabil

nase. Ko pa je pozabil nase, je pozabil tudi na svojo okolico, tako da je spregledal Lizo, ki

je po zraku priplavala do njega. Dotaknil se je lahko le še njenih rok, ki jih je iztegovala k njemu v prošnji, naj jo vzame k sebi, a žal

je bilo prepozno ...

40

Dokler ni nekega







prepozno ...

Dokler ni nekega







prepozno ...

Peter

Čiž

mek

Ljudje v nabito polnem šotoru so onemeli. V moreči tišini se je tudi sam, na trapezu, ki je nihal v vedno krajših lokih, zavedel, kaj je storil ozi-roma česa ni naredil. Pozabil je nase in na svojo Lizo, s katero sta nevarno točko neštetokrat ponovila pred to zadnjo predstavo, sedaj pa so mu za spomin ostale le njene oči na parketu Palabladala in zadnji Lizin pogled, ko je v zraku obtožujoče opazovala njegove dlake na glavi, ki so bile kljub svoji dolžini prekratke, da bi se jih oprijela, saj ji v pomoč ni ponudil svojih močnih rok.Ker je izgubil svojo službo v cirkusu, kjer je zaradi nevarnega dela dobival visoko plačo, se je začel ukvarjati s frizerstvom in urejanjem pričesk artistov, da bi vsaj delno nadomestil Lizino izgubo.

Dokler ni nekega večera,

ko je bil utrujen od ce-lodnevnih treningov in vaj, pozabil

nase. Ko pa je pozabil nase, je pozabil tudi na svojo okolico, tako da je spregledal Lizo, ki

je po zraku priplavala do njega. Dotaknil se je lahko le še njenih rok, ki jih je iztegovala k njemu v prošnji, naj jo vzame k sebi, a žal

je bilo prepozno ...

41

Jasm

ina

Šusti

č

sem p

isanj

u se

posv

etila

KnjigaSem zadnje čase branje opustila,kar sem pisanju se posvetila.Enim všeč ni, kar sem ustvarila,drugim sem pozitivna čustva obudilaali celo solze v oči privabila.

Znova sem radio prižgala,hrano svojim sem ušesom dala.V sebi terapijo sem sprožila,hkrati novo rimo zastavila.Kar moderno danes ni,besedni zaklad mi okrepi.

Okrasne pridevnikesem opustila.Dramatičnosti v pesminisem poglobila.

Preveč knjig sem siv knjižnici sposodila,prebrati kmalu ne bom jih utegnila.

Če na inspiracijo za pisanje bi čakala,bolj malo ustvarjenega bi prebrala.V mesecu dni morda tri dni skup' bi zbila,saj muze nikjer vedno ne bi dobila.

42

Jasm

ina

Šusti

č

sem p

isanj

u se

posv

etila Prepir

Vstopim v sobo.Jo opozorim.Na upor v tišinizdaj naletim.

Ne reče mi nič.Strinja se ne.S tako osebo nemogočevsakdanje komunicirati je.

Še skregat se ne moreš z njo.Ko bi vsaj v obraz povedala bi to.Veliko ljudi pa takih je,da brezbrižno do tebe obnašajo se.

Vsto

pim

v so

bo. J

o opo

zori

m. N

a up

or v

tišin

i zda

j nal

etim

.

okrasnepridevkesem

opustila.

Jasm

ina

Šusti

č

MisliSkrite v možganihbrezglavo hitijo,a včasih čisto pri miru stojijo.

Na šahovnici življenjas kmetom hitijo,da na koncu poti si kraljico ali kraljaznova pridobijo.

Večina jih med igroje pomembne figure izgubila.

Bistra misel in dobrota se na koncu bo razveselila.Velike figure na koncu potinadomestile bodovse črne ure in skrbi.Tako življenjska igra zmagana bo.Usmeri misel v Nebo.

na šahovnici življenja ...U

smer

i mise

l v N

ebo.

44

Jasm

ina

Šusti

č

ČasPravijo, da čas zaceli rane vse,nekatere pale-ta šele odpre.

Bolj ranljiv postaneš ti,razum voden od čustev se zdi.

Vsakršne ure merijo ga, se zadržati ga ne da.

Včasih trenutek cela večnost se zdi,ko čakaš zdravnika v čakalnici.

Nekaterim se v preblisku odvrti življenje vse,globoko v sebi močno ranjen je.

Kot nož v srce zareže bolečina se,težko se ločiti je od nje.

Dogodek znova podoživiš,močna čustva oživiš.

Srčen postati si želiš,da pogum si pridobiš.

Samopodoba pomembna je,da ves čas kritiziraš se ne,ker psihično ubija tein samopodoba zrušena je.

Zato grajenja se loti ti,da te čas ne prehiti.

Usm

eri m

isel v

Neb

o.

45

mesečev zalliv ii

Documents