Mi mladci

Glasilo dijakov SMGŠ: Mi mladci

Mentorica glasila: Milena Černe

Mentorici grafičnih izdelkov: Špela Udovič in Urška Hrovat

Oblikovanje naslovnice: Tjaša Arh

Grafična priprava: Lea Golob

Tisk in vezava: Srednja medijska in grafična šola Ljubljana

Naklada: 400 izvodov

Ljubljana: februar 2015

Srednja medijska in grafična šola Ljubljana

Kam pojdeš ti, otrok Narave,postlana ti je pot do slave,

polna neznanih je prigod, težav?!

Z zvezdami se zdaj smejiš,greješ se s Soncem in hitiš

na temno stran meseca,kjer čaka te ....

Zdaj si tam in tudi tu.

Jernej Droljc

Maja Jenko

Kam?

Maruša Rožič

5Jan Horvat in Jure Drole sta dijaka Srednje medijske in

grafične šole Ljubljana. Letos obiskujeta četrti letnik, zato sva malce raziskovali. Eva: Pozdravljena. Povejta nam, kaj vaju je pritegnilo, da sta se

vpisala na našo šolo.Jan: Že kot otroka, ko sem dobil telefon v roke, me je zanimalo

snemanje in slikanje. Posnel sem veliko posnetkov med rol-kanjem, a mi nobeden ni bil zelo všeč. Ko sem gledal druge posnetke po internetu, sem opazil, da so lepše predelani kot realni, in sem si zaželel, da bi tudi jaz obvladal sliko, zvok in ostale podrobnosti.

Jure: Starejši brat se z meni zanimivimi rečmi ukvarja že šest let. Njegovo delo me je zanimalo od samega začetka. Že od malih nog sem rad fotografiral, posnel krajši posnetek, igral računalniške igrice … Posledično sem se začel zani-mati za računalnike in videokamere in se kasneje odločil za SMGŠ.

Katja: Jan, ali si v treh letih šolanja pridobil veliko znanja? Jan: V treh letih šolanja sem pričakoval veliko več prakse. Bilo

je preveč teoretičnega pouka, kar mi ni preveč všeč, a naj-verjetneje se moramo dijaki najprej naučiti teorije, da bomo v praksi še uspešnejši. Obvezno prakso sem opravljal na RTV, kjer sem delal s kamero. Naučil sem se veliko o film-skih izrezih od P0-P6 in kdaj je treba katerega uporabiti. V delu sem zelo užival. Na koncu smo te posnetke tudi zmon-tirali v krajši film s programom Adobe Premier Pro.

Katja: Jure, kje si opravljal obvezno prakso? Šola torej ne po-skrbi le za teoretiziranje, ampak tudi za praktični del.

Jure: Prakso sem opravljal v Kranju, v firmi Ebax, kjer sem ure-jal slike v Photoshopu za njihovo spletno stran. Najbolj pa se mi je vtisnilo v spomin božično okraševanje njihove trgo-vine. Hahahaha. Menim, da se pri praksi naučim veliko več kot pri teoriji, saj sem tako tudi jaz del projekta.

Eva: Ali vama je bil v teh letih kakšen predmet še posebej všeč?

Jan: Ja, še posebej mi je bilo všeč izražanje s sliko in zvokom. Tu sem se veliko naučil o filmih in snemanju. Sedaj filme gledam ne samo po zgodbi, ampak tudi po načinu, kako je film posnet. Opažam stvari, ki jih prej nisem.

Jure: Tudi meni je najljubše delo s kamero. (smeh) Všeč mi je, saj veliko snemamo in se hkrati zabavamo. Zdi se mi pa tudi dobra osnova za nadaljnje izzive. Tudi zamisli za dobro fotografijo so letele kar same od sebe.

Katja: Jure, kateri strokovni predmet se ti je zdel najtežji? Jure: Najtežje mi je bilo pri MOB, kjer se ukvarjamo z

animiranjem. Katja: Zakaj?Jure: To je bilo zame nekaj povsem novega, zato mi je povzro-

čalo težave. Menim, da se animiranja ne da naučiti čez noč in da je v to treba vložiti veliko dela in truda.

Eva: Kje se vidita po končanem šolanju?Jan: Vidim se v kakšni televizijski hiši, kjer bi delal s kame-

ro, osvetljevanjem kadra ali montažo posnetkov in zvoka. Zanima pa me tudi pisanje scenarijev za film.

Jure: Rad bi postal snemalec. Veseli me snemanje TV-oddaj in snemanje prispevkov. Všeč pa mi je tudi delo v programu Photoshop.

Eva: Jure, nekaj želiš še sporočiti … Jure: Res je. Želim sporočiti, da šola ponuja ogromno prilo-

žnosti in da si lahko pridobimo veliko pozitivnih izkušenj ter znanja. Seveda pod pogojem, da nas to resnično zani-ma in da smo pripravljeni vložiti dovolj truda in volje. Zato vam svetujem, da med urami poslušate in tudi sodelujete oziroma komunicirate s profesorji, saj se boste tako največ naučili.

Eva Blejc in Katja Bizjak

Eva in Katja: Ali bi priporočili šolanje na SMGŠ tudi mlajšim od sebe?

Jan: To šolo priporočam vsem ljubiteljem računalniških pro-gramov, fotoaparatov, videokamer in tistim, ki jih zanima delo v studiu.

Eva Poljanc in Katja Bizjak

Zanimalo naju je …

6Kaj je bil tvoj največji dosežek v življenju?

A. B.: Prva mesta na svetovnem prvenstvu.T. H.: Da sem postala svetovna prvakinja s svojo skupino.P. B.: Še nič.T. M.: Končana osnovna šola.U. T.: Da sem ostala zvesta sebi in se spremenila v osebo,

kakršna sem si želela postati.M. L.: Da sem naredil prvi in drugi letnik.

Kakšni so tvoji cilji oziroma sanje v življenju?A. B.: Nisem se še osredotočila na to.T. H.: Da naredim srednjo šolo. P. B: Sreča, družina, delo, ki me veseli, potovanje.T. M.: Postati dobra oblikovalka spletnih strani.U. T.: Ostati srečna in imeti urejeno življenje.M. L.: Bogastvo.

Kaj je trenutno tvoj največji problem in kako ga misliš rešiti?

A. B.: Dobiti službo po končanem šolanju.T. H.: Informatika. P. B.: Stres, ne vem še.T. M.: Šola.U. T.: Nimam problemov.

Se kot oseba sam sebi zdiš v redu ali bi kaj spremenil?A. B.: Vsak bi kaj spremenil.T. H.: Spremenila bi veliko stvari.P. B.: Ja, nič razen kakšnih podrobnosti. T. M.: Spremenila bi veliko stvari.U. T.: Imam svoje pluse in minuse, ampak vse, kar bi spre-

menila, je vizualno gledano.M. L.: Ne bi bil nihče drug.

Kaj si misliš o ljudeh okoli sebe?A. B.: V tem času je težko ocenjevati, kakšen naj bi bil člove-

kov videz, tako da bolj težko rečem.T. H.: Ljudje so srečni.P. B.: Nočem si narediti napačnega vtisa.T. M.: Neumni.U. T.: Dobra polovica ne ve, kaj bi z življenjem, in se izposta-

vlja na negativen način in zato v povprečju mislimo, da izgubljamo pametne ljudi, ampak nihče ne pomisli na zadržane.

M. L.: Da smo si različni.Tajda Celija in Špela Lazar

O življenju

Maruša Železnik

7Kako uspeti v življenju

Življenje je pustolovščina, kjer srečamo različne ovire. V življenju moramo biti vztrajni, tudi v primeru težav ne smeš nikoli obupati, pač pa vztrajati pri svojih odločitvah in jih s teh-tnimi argumenti tudi podpreti.

Razviti moraš sistem hitrih odločitev, o katerih pa, ko so enkrat sprejete, ne smeš več dvomiti. Če s svojim življenjem nisi zadovoljen, si kriv sam. Edino ti namreč lahko vplivaš na to, da se tvoje življenje spremeni, sam moraš določiti, kaj ti je v življenju najpomembnejše in kaj boš počel, da se boš počutil izpopolnjenega.

Energija, ki jo vložiš v svoje delo, ljudi in dejanja, se vrača v enaki ali še obilnejši meri. Zato jo razdajajmo v ravno pravi meri. Če pa opaziš, da ti nekaj samo jemlje energijo, se posku-si temu izogniti.

Če se posli ne odvijajo, kot bi se morali, moramo znati hi-tro ukrepati, poiskati nove rešitve, in če je treba, tudi priznati svoje napake.

Redki so ljudje, ki uspejo sami, brez pomoči drugih, zato moramo imeti veliko različnih idej, talentov, znanja in spretno-sti, ki so združeni v ekipi ljudi. Zato si pomagajmo z drugimi, ki imajo mogoče znanje, ki ga mi nimamo.

V današnjih časih je veliko stresa in večkrat se počutimo kot v norišnici. Zato je potrebno, da si, kolikorkrat je le mogoče, vzamemo čas zase. Tako bomo bolj sproščeni pri delu in bolj uspešni.

Brez ciljev in jasne vizije, da boš uspel, boš težje prišel do uspeha. Najbolje, da si izbereš pot, po kateri se boš podal ter boš vedno pripravljen zaviti v slepo ulico in tam počakati na pravi trenutek. Včasih je treba ubrati tudi daljšo in počasnejšo pot, ki pa je veliko varnejša.

Prav je, da pri svojih odločitvah nismo površni in da gleda-mo na popolnost, ampak ne zmeraj! Držati se moramo stan-dardov, dati vse od sebe, kljub temu pa si dopustimo tudi ka-kšno malenkostno ali manjšo napako.

Blaž Sklepič

Prijatelj je kot darilo, ki si ga podarimo sami

Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do njega gojimo določena čustva, smo mu naklonjeni, imamo skupne interese in podobne ideje.

Da dobimo prijatelja, se moramo najprej truditi postati zve-sti sebi in se spoštovati. Ko to dosežemo, smo že na pol poti, da bomo ugajali tudi drugim ljudem.

Z ljudmi se ne strinjamo vedno in tudi s prijatelji je tako. Vsak ima svoj pogled na stvari in svoje mišljenje, ki ga deli z ostalimi, in mnenja je treba uskladiti, da ne pride do prepirov in nesoglasij. Potrebno se je truditi, da v odnosu ni preveč trenj.

Prijatelje druži skupni interes,prijatelj si želi podobne stvari kot ti, veselijo ga podobni hobiji. Vsak si želi, da mu prijatelj ali nekdo od bližnjih pove, kaj ga moti in kaj bi spremenil, da se dopolnjuje in žene za tem, da bi mu uspelo ugajati.

Beseda prijatelj mi pomeni nekoga, ki mu lahko zaupam, mu pomagam, se z njim iskreno pogovarjam, nekoga, ki ne razkriva mojih skrivnosti in mi ne laže, me podpira in mi je na-klonjen, namenja mi svoj čas in svojo pozitivno energijo, mi pomaga v dobrem in slabem, me v vsem podpira in mi pove stvari, ki ga na meni motijo.

Prijatelja, ki ustreza, si izbere vsak sam glede na značajske značilnosti, skupne želje in interese. Žal pa je danes tudi veliko lažnivih in hinavskih ljudi. Vsak posameznik se mora truditi, da je iskren, pošten, prijazen, vljuden, zaupljiv, radodaren, soču-ten in sočloveku nudi pomoč, zaupanje, poštenost, iskrenost, mu ponudi roko, če je v težavah, da zna odpuščati, ni nevo-ščljiv in hinavski.

Prijatelji so kot družina, ki si jo izberemo sami!M. B.

8V svetu, kot je naš, se zdi, da iz dneva v dan bolj posta-

jamo roboti, kot je od nas zahtevano, pozabljamo na čustva ljudi okoli sebe, mar nam je le za nas in naše cilje ter se ne oziramo na to, koga poškodujemo na poti. Vse bolj smo hladni in odtujeni. Če nisi na socialnem omrežju, ne obstajaš. Skozi zgodovino smo obstali zaradi svoje človečnosti in svoje dobre narave, sedaj jo pa vse bolj zanemarjamo in skušamo spreme-niti. Kam nas to vodi?

Skozi stoletja so se moralne vrednote spreminjale, vendar nikoli tako hitro kot v današnjih časih. Še bolj zaskrbljujoče je, da se te vrednote ne samo spreminjajo, ampak tudi izginjajo. Vsi te ocenjujejo glede na to, kaj imaš, ne pa kdo si. Več si vreden, če si direktor nekega uspešnega podjetja, ki je uničil mnoga življenja na svoji poti do uspeha, kot pa navaden dela-vec, ki je v svojem življenju pomagal veliko ljudem in se dosti-krat odrekel stvarem ter jih dal drugim, ki so imeli še manj. Vse več ljudi postaja sociopatičnih in jim ni mar za druge. Vseeno jim je, če si drugi zaradi njih vzamejo življenje, sploh ne občuti-jo krivde. Nihče drug ni pomemben kot oni sami. Še huje pa je, da je veliko takih ljudi na vodilnih položajih. Le kako naj živimo srečno, če nas družba sili živeti pod večnim stresom?

Ni več dobro biti četrti ali drugi, moraš biti najboljši, in če nisi, potem te poskušajo nadomestiti, pa čeprav si imel le sla-bo obdobje. Ko je Tina Maze imela po neverjetno uspešni se-zoni slab začetek v naslednji sezoni, je veliko ljudi govorilo, da bi morala nehati, pa čeprav je bila še vedno boljša kot vse slovenske smučarke, a ni bila najboljša. Ko pa ji je uspelo na olimpijskih igrah, nihče ni rekel nič. Od majhnega nas mediji in družba učijo, da je vse tekmovanje in v vsem moraš poskušati biti najboljši ali pa nisi nič vreden. Zguba v očeh družbe. Pa je spodbujanje takega tekmovanja res dobra ideja? Da se vsak posameznik bori res samo zase?

Ljudje smo živeli v skupinah, preživeli smo zaradi skupnega dela. Podjetja so bila uspešna zaradi skupine ljudi, ne samo zaradi enega posameznika. Če bomo hoteli napredovati, pa naj bo to kot posamezniki ali človeštvo, bomo morali sodelo-vati. Morali bomo komunicirati, sklepati kompromise, tega pa se je treba naučiti. Naučiti se je treba potrpežljivosti, naučiti se je treba, da se včasih moramo odpovedati stvarem za sku-pno dobro, spoznati, da sebičnost ni rešitev, da moramo biti veseli uspeha nekoga drugega, čeprav je uspeh večji kot naš, ter namesto spodbujati uspeh, pridobljen na zahrbten način, spodbujati trdo, pošteno delo.

Če nas kriza ni naučila, da skrbeti samo zase in se ne bri-gati za druge, vodi v polomijo, potem bodo sledile še hujše stvari. Ne smemo pozabljati na svojo človečnost, dobroto in sočutnost. Socialna omrežja nam jemljejo socializacijo. Prek interneta lahko užališ, kogarkoli želiš, in ker ne vidiš njegove-ga odziva, se zdi manj resnično. Ne občutiš krivde, saj ne vidiš njegove bolečine.

Tako vedenje vodi v propad družbe. Naučiti se moramo, da visenje na facebooku ni isto kot druženje ob kavici. Začeti se bomo morali socializirati zunaj socialnih omrežij. Nič ni naro-be z njimi, če jih uporabljamo v pravi meri. Ne smejo pa biti nadomestek. Tudi starši bodo morali drugače začeti vzgajati otroke, namesto da jih vedno silijo v tekmovanje med sabo, jih lahko naučijo sodelovanja, sprejemanja drugačnosti in name-sto da si njihovi otroci želijo materialnih vrednot, naj jih nauči-jo, da so prava prijateljstva vedno vredna več kot novi telefon. Prav tako nosijo veliko odgovornost tudi mediji, saj v dana-šnjih časih predstavljajo velik del človeškega življenja. Skupaj kot družba se moramo spremeniti ali pa nas čaka podobna usoda kot vse velike civilizacije pred nami.

Alja Ferk

Kakšna prihodnost nas čaka?

Tanja Bosnić

9Varljiva sladkostže dolgo časa.

Varljiva sladkostsrce na valovih raznaša.

Boleče mislivarljive sladkosti.

Boleči upiiluzornih oblakov.

Temačno drobovjeupov razdrtih.

Hrupen krikv duši izžeti.

Nevzdržna meglaskriva misli ljubeče.

Varljiva sladkost,v jedru grenkoba.

Nič ne jemlji kot samoumevno.Vsak trenutek je redek, kratek okus, poln slave.

Vsaka beseda je magija, ki dušo prevzame.Čudi se ob Naravi in spoznaj ogledalo svoje.

Spomin na vzhod in zahod Zvezde,spomin na let ptic na nebu.

Pripoveduj svojo zgodbo, ne piši po nareku.Skrbi za starše in otroke, dragocena so darila,

kot cvet za rožo in krila so za ptico.

Svoja obzorja širi iz dneva v dan,da prišel boš do konca sanj.

Toda kje se sanje sploh končajo?Kje se želja poteši?

Smrt, so ji rekli tisti,ki se je bojijo.

Smrt so ji rekli tisti,ki si je ne želijo.

Vendar le konec je porod nečesa novega,razlog, da krog se vrti,paket skrivnostnega,vse v Vesolju ji sledi.

Hodim po krajih svoje pomladi in srečujem le srd, strah in zimo.Hlad in piš in trdo skalovje. Nemirno morje je moj horizont,

čuječ sovražnik je ostro trnje.

Zares strma je pot, polna skalovij in zablod. Toda jaz,Gospod, sem Tvoj, in prispel bom na cilj trpljenja,

da omogočil bom vir Življenja. Spet.

Zabaval sem se s spoznanji, nisem se ustavljal,želel sem več, bil sem požrešen kot vsi drugi,

bleščal sem se v sijaju zlagane modrosti,mislil, da sem vedel, a v resnici nisem.

Preblisk zgodnjih dni veselja,odkrivanje radosti v kapljicah rosnih,sedaj jih ni. Alkohol samo še škodi mi.

Jernej Droljc

10Hodil sem po stopinjah časov svojih,

časov, vrednih spominov.Mrhovinarji so se nabrali,

ljubezen drug drugemu izkazovali.Žalost je prepevala v duši,

odmevala v očeh, proseče zrla je v ljudi.Ničesar ni bilo. Zrl sem v nebo,zvezdam žalost svojo tožil to.

Ničesar, ničesar, ali sem preklet,se sprašujem.

Človeštvu v posmeh, upom v smrt.Plujem stran od vse svetosti,

se pomikam proti trdnim tlem,a že ko mislim, da sem tam,

se v glavi spet zavem.

In padem stran.

Blodim po puščavi svoji,pogled mi seže med ljudi,

spominjam se vseh prejšnjih dniin v iluzijah utopim skrbi.

A skrb ne odneha, čez čas niti pijača ni uteha,moj zaščitnik postal mi je pregreha.

In padem stran.

Trudim se ugajati svetu,a svetu se ne da ugajati,

po suhem morju pa ne znam jaz plavati,drugim žlico sreče dajati,

sam sebi grob skopati.Tega ne zna vsak.

In padem stran.

Jernej Droljc

Obletnice kot čas sprememb

Po navadi se v raznih ustanovah, podjetjih, organizacijah ob obletnici odločijo za spremembe. Naša šola se je srečala z 90. obletnico delovanja. Ob tem velikem dogodku smo pri-pravili vrsto prireditev, uredništvo šolskega glasila pa se je odločilo poiskati glasilu novo poimenovanje, saj staro deluje nekako starinsko ter si naše šole in njenih dijakov ne predsta-vljam pod tem imenom. Zdi se mi, da zdajšnji naslov ne opiše dovolj dobro dijakov, naslov bi moral zajemati tudi naš poklic, se navezati na medijsko in grafično stroko. To bi nas povezalo. Ne vemo pa, kako bo vplivala sprememba naslova, a vredno je poskusiti.

Patricija Baloh

Mi mladci je že več kot 20 let glasilo na naši šoli. V tem obdobju se je zamenjalo na tisoče dijakov različnih genera-cij. Tako kot včasih tudi sedaj vsak dijak gleda na šolo iz dru-gačnega zornega kota in pri tem nastajajo različna mišljenja. Menim, da so bili dijaki včasih bolj veseli, ko so lahko pisali za šolsko glasilo, saj so se s tem lahko izražali in jih je na ta način tudi kdo opazil. Dandanes pa je dijakom v breme pisati takšne stvari, vendar se vseeno potrudimo, saj vzdržujemo nekaj, kar je nekdo ustvarjal že leta nazaj in je lepo, da ohranjamo še naprej.

Asta Brumen

Po mojem mnenju se ime šolskega glasila ne bi smelo spre-meniti. Namreč to ime ima že veliko let, in ko omeniš komu Mi mladci, vsi vedo, da govorimo o šolskem glasilu. Že pri TRE smo se pogovarjali o znakih, za katere smo povedali, da če zamenjamo njihovo ime, se jih ljudje težko zapomnijo. Sama bi naredila drugačno spremembo. Kot novost bi uvedla dru-gačen format glasila. Na naslovnici bi lahko upodobili sliko, ki jo je naredil kakšen naš dijak.

Beti Miklavčič

Čas, v katerem živimo, je popolnoma drugačen, kot je bil pred 20 in 30 leti. V današnjih časih v svetu prevladuje teh-nologija, vse je na zaslonih, vključno z večino stvari, ki jih naša generacija bere. Za naslov šolskega glasila predlagam Digitalna generacija, gotovo je modernejši in predstavlja de-janske bralce glasila, ki ga bodo zaradi privlačnejšega naslova raje prebirali.

Žiga Dornik

11Naslov naše šolske revije Mi mladci se mi zdi malo zastarel.

Spremenila bi ga v besedo, ki je zdaj bolj popularna oz. aktual-na. Ker praznujemo 90. obletnico grafičnega programa, se mi zdi smiselno, da bi aktualizirali tudi glasilo Mi mladci z novim naslovom in novo celostno podobo. Glasilo Mi mladci vsebuje literarna, umetnostna besedila in slike, ki so jih izdelali naši di-jaki. Na šoli bi oblikovala krožek oz. skupino, ki bi se ukvarjala z grafično podobo in tudi vsebinsko zasnovo glasila. Seveda bi pomagali tudi profesorji slovenščine in ostali profesorji, ki se ukvarjajo z grafično pripravo in oblikovanjem. Dijaki bi izbi-rali bolj aktualne teme in bi bili verjetno zelo ustvarjalni. Kot motivacijo pri takem projektu bi jim dala kakšno oceno ali jih odpeljala na izlet in s tem bi dobili nove ideje za nove zgodbe.

Zdi se mi zanimivo, da je poimenovanje glasila ostalo enako vrsto let. Dijaki se zelo spreminjajo iz generacije v generacijo, glasilo pa je ostalo še vedno brano. Ne vem, če bi se odloči-la za spremembo imena, saj je staro ime zelo prepoznavno, novo pa bi dalo glasilu neko svežino oz. noviteto. Morda bi se odločila kar za novo aktualno ime in s tem pritegnila še več dijakov k branju.

K. B.

Spremembe so včasih dobre, drugič spet ne. Spremeniti ime glasila? Naslov Mi mladci je na šoli zelo prepoznaven. Ob 90. obletnici bi bila sprememba naslova morda dobra, saj bi vnesla na šolo nekaj drugačnega. Slabo pa bi bilo v smislu pre-poznavnosti, saj je sedanji naslov na šoli aktualen že vrsto let in bi bilo dobro nadaljevati s tradicijo. Glavno pa je, da glasilo ves čas dopolnjujemo z zanimivostmi, da bo današnje glasilo boljše od prejšnjega.

Davor Jelenovič

Glasilo Mi mladci obstaja že več kot 30 let, zato se mi zdi, da je čas za spremembo naslova. Ob pomembnih obletnicah za-sledimo, da si tudi podjetja spremenijo svoje logotipe, znake …

Menim, da lahko naslov šolskega glasila spremenimo tudi na naši šoli, in sicer iz Mi mladci v Mi hajskulovci ali pa v Mi SMGŠ-jevci. Novejša naslova bi marsikoga spomnila na prej-šnji naslov in še vedno bi vsi vedeli, da gre za isto glasilo. Mi hajskulovci je modernejši naslovček, ki je bolj »kul«, Mi SMGŠ-jevci pa za vse dijake naše šole. Tako bi vsi vedeli, da je to gla-silo SMGŠ.

Maja

Mladina in svet okoli nas se ves čas spreminjata, zato je morda tudi pri šolskem glasilu čas za spremembo. Ime je postalo zastarelo, morali bi ga zamenjati s sodobnejšim ime-nom. Že naslov bi moral pritegniti k branju. Če ne poskusimo s spremembo, ne bomo nikoli vedeli, kako bo vplivala na dijake. Marsikatera revija skozi čas spremeni svojo grafično podobo z namenom, da postane sodobnejša in prijetnejša za branje.

Sabina Dolar

Ko vidiš naslov Mi mladci na šolskem glasilu, ti takoj pove, da je namenjen predvsem mladim in da bodo temu primerne tudi teme. To ime je enostavno in ga ne bi menjal, zadaj za njim se da slutiti tudi vsebino.

Obletnice so primeren čas za spremembe, predvsem tako velike, kot je sprememba imena in pa videza celotnega glasila.

V glasilo bi vpeljal rubriko Ustvarjamo in dijaki bi pod to temo predstavili vse svoje projekte, ki jih naredijo doma ali pa v šoli. Razložili bi, kako je projekt nastajal, priložene bi bile tudi slike, morda kakšen vir spletne strani, videa, da bi si dijaki, ki bi jih to zanimalo, stvari tudi ogledali. V glasilu bi lahko razpi-sali tudi nagrade za različne projekte in ideje. Tako bi dijake spodbudili k ustvarjalnosti in delavnosti, pa še veliko bolj z ve-seljem in zanimanjem bi si ogledali glasilo.

Gal Vogrič

Glasilo Mi mladci je prvo in edino ime našega šolskega gla-sila (resnica je sicer ta, da se je najprej imenovalo Mi mladi). Po mojem mnenju zveni Mi mladci nekoliko starinsko in glede na obletnico bi bilo lepo to staro ime še ohranjati, je pa res, da današnje generacije ta naslov ne pritegne več, saj redkokdo spoštuje to staromodnost. Zato menim, da bi našli nek kom-promis in del naslova še ohranili v novem poimenovanju. Mi mladci skriva pomen nas mladih, kaj doživljamo, našo ustvar-jalnost in vse, kar glasilo vključuje.

Emilija Vida

Je obletnica šole res primeren čas za spremembe?

Meni se zdi, da je devetdeseti rojstni dan šole res primeren čas za spremembe, saj prinaša pozitivno energijo in veselje, pa tudi zabavo in lepo prireditev. Čas je oblit s spomini iz pre-teklih dogodkov, z obujanjem dogodivščin in s spominom na osebe, ki so zaznamovale razvoj šole. Čez leta se radi ozremo

12nazaj ter se spomnimo vseh dosežkov in pomembnih mejni-kov v teku let.

Veselje in druženje ob obletnici napravi naše ideje še bolj sveže, da lahko nadaljujemo še uspešnejše leto. Spomnimo se, kaj vse smo že dosegli, ne glede na vzpone in padce, kajti konec koncev tudi srce potrebuje utrip, saj brez njega ni življe-nja. In srce te šole smo prav mi dijaki in profesorji, s katerimi gradimo to šolo, skozi leta skupaj podoživljamo nove uspehe, spoznavamo nove prijatelje, ljubezni, se podajmo v moderni svet znanja ter tehnologije in ob koncu vsakega letnika pu-stimo svoj osebni in unikatni odtis, ki oznanja in odraža vse dosežke skozi leta šolanja.

Klavdija Trampuš

Mislim, da preimenovanje glasila ni potrebno, ker ima že sedaj svojo prepoznavnost. Poleg tega je ime Mi mladci zani-mivo in precej unikatno. Zdi se mi bolj primerno, da bi glasilo na videz malo polepšali, mogoče spremenili tipografijo, posta-vitev besedila … S tem se namreč tudi ukvarjamo pri pouku – oblikujemo, postavljamo strani.

Anamarija Žunič Šiško

V torek dobili smo nalogo,pravo pravcato nadlogo.Vsi smo se pritoževali,

zakaj prav mi bi to pisali.

Polovica jih je spala,druga pa baje pisala.

Le kako glasilo preimenovati, se je slišalo spraševati.

Radirke prekrile so vse mize,profesorica za katedrom živčno nohte grize.

Upa, da bo kaj nastalo,da niso vsega vzeli le za šalo.

Ura je konec naznanila,profesorica pa kup idej v roke dobila.

Razred odšel je na topli obrok, profesorica pa srečna naredila poskok.

P. D.

Naslov Mi mladci me spominja na nas, mlade. V njem se zbirajo razna dela, ki jih naredijo učenci naše šole. Lepo je pre-brati kakšno lepo pesmico in videti kakšen dober program, ki te spomni na to, kako si ga sam risal. Mi mladci prinaša vse-bino celega šolskega leta in tako lažje pomisliš, kaj vse smo doživeli. Vedno sem si želela, da bi bilo notri tudi kakšno moje delo, vendar nikoli nisem bila tako dobra.

P. K.

Mi mladci smo zbrana družbain na televiziji bo naša služba.

Zaenkrat se še zelo pridno učimo,da v zadnjem letniku čim več znanja pridobimo.

Nekateri fotografirajo, drugi modeliramoin na koncu od tega vsi nekaj profitiramo.

Znanje v programih je za nas precej zahtevno,za profesorje pa je to čisto samoumevno.

Na koncu se vse lepo izide,če le do kakšnega popravca ne pride.

P. K.

Vsako leto izide šolsko glasilo. Njegov naslov se ohranja že kar nekaj let in mislim, da je prav, da ga ohranimo še kar lep čas, saj naslov kaže na nas, dijake. Če pa mora priti do spre-membe, bi bilo dobro, da se naslov navezuje na šolo.

Šola niso samo nove materialne stvari, kot smo lansko leto dobili 3D-printer. Dobro bi bilo, da bi spremenili tudi splošno poučevanje predmetov. S tem mislim, da bi moral vsak pro-fesor sam pri sebi razmisliti, kako bi dijake poučeval na spro-ščen in zanimiv način. Vsaka generacija se spreminja in polo-vica dijakov se (hočete ali nočete) raje ukvarja s telefoni ter si s tem kratkočasi pouk. Vsak profesor mora pritegniti učenca k poslušanju predavanja, da od tega tudi kaj odnese, ne da samo sedi in po domače rečeno »šteje ovce«.

Puntar

Zdi se mi, da naslov glasila ni več aktualen v naši generaciji. Mogoče bi se bolje slišalo Mi oblikovalci, saj smo takšna šola in tudi glasilo lahko že sami naredimo. V glasilu radi prebere-mo razmišljanje dijakov o šoli in o njihovem doživljanju sveta. Dijaki vedno radi prebirajo zgodbe svojih sovrstnikov.

Sanja Živkovič

13Človekova življenjska pot je dolga in na tej se stalno spre-

minja, raste in se uči. Dandanes velja, da je otrok ob rojstvu nepopisan list, na njegov razvoj pa vplivajo geni, vzgoja star-šev in okolje, v katerem odrašča.

Spreminjanje je stalnica na človekovi poti. Močno ga za-znamuje družba in že otrok se zgleduje po idolih, ponavlja za vrstniki, prevzema tudi škodljive navade, kot sta pitje in kaje-nje. Vendar človek ves čas raste in napreduje, otrok sestavlja vedno zahtevnejše igrače. Človekova rast je naraven razvoj človeškega bitja, nanjo vpliva marsikaj, predvsem zdravje pa tudi prehrana.

Učenje in rast sta tesno povezana, saj ko človek napreduje, se tudi spreminja. Otrok se nauči hoje in govora in od takrat, ko dobi te sposobnosti, se čisto spremeni. Spremeni svoje vé-denje in način obnašanja, vključuje se v okolico in učenje po-stane del njegovega življenja tako v šoli kot doma.

Primož Kolenc

Skozi življenje se srečujemo z različnimi ovirami in težava-mi. Sčasoma se naučimo, kako jih najlažje reševati. Vsak dan se učimo in rastemo duhovno ali fizično. Izkušnje nas privede-jo do odgovorov na vprašanja zakaj, kako, kaj, porajajo se nam vse mogoče misli o tem, kako bi stvari lahko spremenili in ali je morda težava skrita v nas.

Včasih lahko z majhnimi spremembami premikamo gore in postavljamo nova merila v svojem življenju. S spremenje-nim razmišljanjem rastemo duhovno, začnemo podrobneje razmišljati o dejanjih in stvareh v življenju, začnemo se zave-dati vrednot, ki so v našem življenju pomembne in mu dajejo smisel. Vsak pri sebi mora ugotoviti, kaj mu največ pomeni in kaj najbolj ceni ter spoštuje. Uveljavimo spremembe, ki na nas pozitivno vplivajo, učimo se iz življenjskih izkušenj, ki so lahko dobre kot tudi slabe. Iz slabih in dobrih trenutkov poskusimo izvleči največ, kar se le da. Učimo se celo življenje, kar je še bolj treba ceniti, saj so življenjske izkušnje neprecenljive, ne more jih nadomestiti nikakršna šola in izobrazba. Že kot otroke so nas navadili na učenje, učenje skozi igro, kar se nam je zdelo precej zabavno, od mame, očeta, bratov in sester smo izvedeli veliko o življenju, toda dokler stvari sam ne doživiš, to eno-stavno ni to in ne pusti takega pečata na nas samih. Stvari, ki se nam v življenju dogajajo, nam posredujejo lekcije za naprej, zaradi njih smo »duhovno večji«, saj naša duša, naše mišljenje raste, tako kot rastemo mi. Iz napak se učimo in jih poskušamo

v naprej obiti. Ljudje pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Pa je res tako? Soočamo se z bolečino, izgubimo ljubljeno ose-bo, službo, zbolimo … Po slabih izkušnjah se lahko zgodi, da nam volja do življenja upade in se zapremo vase. So pa tudi dogodki (npr. rojstvo otroka), ki povzročijo vesele preobrate v našem življenju in na vse gledamo s sončne plati življenja.

Vsak je sam ustvarjalec svojega življenja, sami se odločimo, kako bomo živeli in kako bomo ravnali v določenih situacijah. Nikoli pa ne smemo pozabiti, da se z vsakim dnem nekaj nau-čimo in rastemo. Pozitiven pogled na življenje nam bo prinesel le dobro. Življenje je polno vzponov in padcev. Sami pa se od-ločite, ali boste raje padali ali pa se vzpenjali na svoji življenjski poti.

Sarah Horvat

Nekateri pravijo, da se ljudje spreminjamo. Da je to mogo-če. Strinjam se do neke mere. Vizualno se seveda lahko spre-menimo. Včasih z lahkoto, včasih malo težje. Mislim pa, da se značajsko ne moremo dosti spremeniti. Lahko se zavedamo, da smo vzkipljivi in se pred izbruhom besed poskušamo umi-riti ali pa premislimo, kaj želimo povedati. Za zmeraj pa bomo vzkipljivi. Ne bomo se kar naenkrat zbudili drugačni.

Osebna rast je zelo pomembna. Lahko smo dosti bolj zreli, kot nam to velevajo naša leta. Vsak pa bi se moral potruditi za svojo osebno rast. Učimo se celo življenje, ne samo v šoli, tudi izven nje. Pomembno je vseživljenjsko učenje in to, da znanje sprejmemo, ter ga tudi, ko ga potrebujemo, znamo uporabiti. Tako rast kot učenje sta pomembna dejavnika v naših življe-njih, če želimo biti uspešnejši in boljši. Pomembna sta tudi za splošno razgledanost.

ZX

Spreminjamo se vsi. Nekateri z leti, drugi z vremenom, ve-čina pa se prilagaja družbi. Vizualno, značajsko … Mnogi se spremenijo na bolje, vsaj tako to argumentira družba. Po na-vadi je s tem povezan stil oz. zunanja podoba, saj je to veliko lažje popraviti kot pa svojo osebnost. Za našo generacijo je zelo značilno, da se ravna po zahtevah družbe in ne po svo-jem čutenju. To so leta, v katerih se še odkrivamo, oblikuje-mo, notranje rastemo in se nadgrajujemo. Srkamo znanje, želimo se vključiti v družbo in dokazati, da marsikaj zmoremo. Pomembno nam je, kaj si drugi mislijo o nas. Spremembe so povezane s pritiskom okoliščin, pritiskom ljudi in mislijo na ne-

Spreminjanje, rast, učenje

14uspeh. Vse, kar nas loči od zmage in od tega, da dokažemo, da smo samosvoji, ter ne potrebujemo sprememb glede na dru-gače misleče od nas, je le pozitivno razmišljanje in misel, da nam bo uspelo. Ko enkrat pridemo do tega, da sta lepa misel in pozitivna energija zdravi za naše razmišljanje, posledično dobimo tudi motivacijo in zagon za učenje, s tem pa pridejo lepe ocene, ki nam dvignejo raven samozavesti in dobrega počutja.

Učimo se vse življenje. Nikjer ni mej za naše znanje, napre-dujemo lahko v neskončnost. Vsi želimo biti srečni, le malo pa je takih, ki imajo dovolj volje in želje, da bi si srečo ustvarili. Šele takrat, ko si boš uspeha in sreče želel tako močno, kot želiš živeti, šele takrat boš dosegel, kar si želiš.

E. K.

Ko smo začeli šolanje v srednji šoli, smo prestopili navi-dezni prag otroške razposajene mladosti iz osnovnošolskih klopi. Ta prestop nam je dal veliko misliti, saj je vse postalo bolj resno in strogo. Šolanje se je nadaljevalo, mi pa smo ra-stli, se spreminjali, ne le po videzu, ampak predvsem miselno. Prešli smo na odraslo, odgovorno življenje, polno sprememb in pomembnih odločitev. Mislim, da smo z vsakim letnikom bolj zreli, v zadnjem letniku pride še polnoletnost, ki nam pri-nese še tisoče drugih odgovornosti, ki jih moramo pravilno, predvsem pa pametno sprejemati. Na naš razvoj seveda ne vplivajo le starši, večino dneva preživimo v šoli s profesorji, ki so nam kot drugi starši, ne le da nam podajajo snov, učijo nas tudi odgovornosti, razgledanosti in lepega vedenja. Imajo pomemben vpliv na naše življenje, saj vsa štiri leta spremljajo naše odraščanje in razvoj v odrasle ljudi, ki bodo svoje otroke prav tako učili, jim posredovali znanje in izkušnje. Ko prevr-tim svoj življenjski film nazaj, mi je včasih prav smešno, sram me je, kakšna sem bila, kako neresno sem vse skupaj jemala. Sedaj, ko me čaka vpis na fakulteto, me ta moja neresnost dra-go stane, žal mi je, da se nisem dovolj potrudila prejšnja leta, da bi mi bil cilj lažje dosegljiv. Vendar mislim odraslo in se bolj trudim. To je le ena izmed lekcij, ki mi jo je podarilo življenje. Naša rast, sprememba se še ni ustavila, z vsakim dnem bomo pridobili več znanja in izkušenj.

K. T.

Spreminjanje, rast in učenjeso stvari, ki nam osmišljajo življenje.Kako boš rasel, če si sam brez vizije,

ustvarjaj, razmišljaj in delaj tudi stvari, ki niso iz televizije.

Padamo kot domine,vsi samo opazujejo,

nobeden se ne gane,tudi če gre za naše domače kraje.

Bodi kreativen, pokaži, kaj znaš,»razturaj« vsak test in ugotovi, zakaj si car.

Ostani v šoli, spreminjaj ta svet, pokaži, kako dobro je rast' in se učit'.

Špela Pečkaj

Vsak nov dan, ki ti je dan,

doživi ga čim lepše.Uči se, rasti in spreminjaj telo.

Zavedaj se, da ulica je šola,

da za učenje nikoli v življenju ni premora.

Duhovno se spreminjaj,pozitivno motiviraj,

svet na boljše spreminjaj.

Nikoli ne obupaj nad težavami,izkušnje naj učijo te,

da včasih lahko še težje je.

Sarah Horvat

15Učitelji so naši najboljši prijatelji vso osnovno šolo, srednjo

šolo in po možnosti še na fakulteti. Vidimo jih vsak dan, razen med počitnicami, ko si morajo tudi sami odpočiti izmozgane možgane in razparane živce, katerih krivci so učenci, dijaki in študenti, vodstva šol, starši, da o državi sploh ne govorim.

Kako razložiti, kaj so učitelji? Pravim jim profesorji.Profesorji so kot narava: mirni, hladni, topli na zunaj, z

dodatki izbruhov vulkana in besnenjem neviht ter tornadov. Včasih nas nasmejejo kot pomladno sonce, spet drugič razje-zijo oz. prestrašijo z nenapovedano točo spraševanj in testov. Pod njihovo skorjo vrejo občutki, ki občasno izbruhnejo in nas zalijejo kot cunami besed.

Profesorji so kot živali: nekateri potrpežljivi, drugi napade-jo, ko najmanj pričakuješ. Pri spraševanju te zavijajo v mrežo neznanja in kopljejo po globinah učenosti. Pri pouku s teboj le-tijo visoko v novih spoznanjih in lezejo po širjavah razmišljanja.

Profesorji so kot hrana: nekatere obožuješ kot hamburger, druge zavračaš kot zelenjavo, tretji pa so čisto odvisni od tvo-jega počutja tistega dne. Brokoli in čokolada ne gresta skupaj. Ti si čokolada, profesor brokoli. Eden drugega gledata brez milosti in se sprašujeta, kaj sploh delaš tam. Drug drugega spoštujeta, vendar skupaj ne bi zobala češenj.

Profesorji so kot mame: za nas skrbijo, nas učijo, delajo močnejše in nam predstavljajo kruto realnost našega življe-nja. Skušajo nam pomagati, vidijo, kdaj nismo v pravi formi, in nas vodijo skozi nerodna leta, ki jim strokovnjaki z največjim veseljem pravijo puberteta. Gledajo nas odraščati, se razvi-jati, opazujejo, kako postajamo samostojni in prevzemamo odgovornosti.

Profesorji so kot … očetje. Stalno nas preizkušajo, nas ka-znujejo ob naših napakah, mi pa se trudimo, da bi jih naredili ponosne. Če na svoji poti do odraslosti odkrivamo in naletimo na prepreke, se obrnemo nanje, če doma ne najdemo pravega poslušalca.

Profesorji so kot … profesorji. Podajajo svoje dolgo pridobi-vajoče znanje mladim glavam, ki v tem vidijo nekakšno grožnjo odraslosti. Pripravljajo nas na dolgo trajajoče obdobje, ko bo naše znanje postalo koristno. Temu obdobju z grozo v očeh pravimo služba.

S profesorji skupaj preživimo celo šolsko leto, po več ur na dan. Spravljamo jih v smeh, tudi ob živce in upam, da ne, na pomirjevala. Naše prerekanje postaja že rutina, naša skupna zabava pa najbolj dobrodošla stvar v šoli.

Profesorji so kot … mi. Malce smo si podobni, malo različni, kot dan in noč. Vsi želimo znanje, izobrazbo, ki nas bo vodila v dobro službo, s tem denar in mnoge materialne dobrine, ki jih že kot otroci načrtujemo v svojem življenju. Vsi želimo zabave, prijateljskih pogledov in odlično organiziranega sodelovanja, šolske ure smeha ter čim manj spraševanj in testov. Drug dru-ge spravljamo tako v smeh kot obup, sploh če se gledamo tudi med poletnimi počitnicami.

Profesorji so kot … naši najboljši šolski prijatelji.M. B.

Učiteljem dajemo različne vzdevke. Nimamo pa druge izbire, kot da jih sprejmemo take, kot so, četudi delajo napake, so le ljudje, ki se zmotijo, prav tako kot se mi vsi.

V osnovni šoli sem imela učitelja zgodovine, ki je bil prav smešen in duhovit. Vsi so ga imeli radi, le fantje so mu večkrat kaj ponagajali, a tokrat se je prav obrnilo. Učitelj Škrabanja je imel vedno s seboj črn kovček, v katerem je nosil kontrolne naloge. Nikoli ga ni pustil v razredu. Vendar ga je nekoč po-zabil in ravno takrat, ko smo pisali test iz zgodovine in smo imeli v njegovem razredu malico. Učitelj je šel iz razreda in nas pustil kar 20 minut same s kovčkom, v katerem so bili te-sti. Nekaj časa smo le opazovali tisti kovček na mizi in nihče se ga ni upal pritakniti. Vendar so se fantje po petih minutah opazovanja opogumili in hitro zbrali skupino, ki bi poskusila razvozlati kodo kovčka ali pa ga samo zakodirati, da testov ne bi mogli pisati. Nekdo je stražil vrata, ostali pa so poskušali priti do testov. Ker kode kovčka niso razvozlali, so poskušali tolikokrat, da se je koda na kovčku popolnoma zmešala. Po malici smo vsi pridno in tiho sedeli vsak za svojo mizo, tako tiho, kot najbrž nismo še nikoli. Ko je učitelj stopil v razred, smo se vsi zbali, kakšne posledice in kazni bodo. Učitelj je vzel kovček in poskušal zavrteti kodo. Vsi smo prestrašeno gledali kovček in čakali na spremembo njegovega izraza na obrazu. Učitelj se je malo nasmehnil in nam povedal, da se mu kovček velikokrat zatakne, zato je zavrtel svojo kodo, udaril po njem in kovček se je čudežno odprl. Kljub trudu in razmišljanju, da bi kovček onesposobili ali prišli do testov, smo nazadnje vse-eno morali pisati. Svoje razmišljanje in trud smo kmalu morali posvetiti 1. sv. vojni in drugim zgodovinskim temam, ki so bile v kontrolni nalogi.

Elizabeta Miklavčič

Učitelji so kot …

16Dandanes so učitelji zelo različni. Lahko bi jih primerjal kar

s pajki, tako veliko vrst jih je. Imaš vse: od hudobno strupenih pa do prijaznih in neškodljivih. A dve vrsti izstopata: takšni, ki so brez avtoritete, ali pa takšni, ki se imajo za bogove. Obe vr-sti sta zelo nadležni: pri »brezavtoritetnežih« se nič ne naučiš, ker je v učilnici vedno kaos. Pri bogovih pa pouk ni zanimiv, tako da se spet ničesar ne naučiš. Tako da je najboljši učitelj mešanica obeh zgoraj navedenih vrst. Ampak če najdeš take-ga, moraš biti res srečen.

Filip

Zame je dober tak učitelj, ki je prijazen, malce strog, ki stoji za svojimi dejanji ter se drži tega, kar reče. Profesorji so v sre-dnji šoli boljši kot v osnovni, saj z nami ravnajo, kot da smo od-rasli, pa tudi šala jim ni neznanka. Všeč mi je, da se ne vtikajo več v naša življenja: kaj delamo, s kom se družimo in podobno.

Nina O.

Dober učitelj je izkušen in objektiven. Preizkuse znanja bi moral sestaviti in oceniti učitelj, ki nas ni nikoli učil, saj bi bilo to najbolj pošteno. Srednja šola je naša nova izkušnja. Smo pod večjim pritiskom, saj vpliva na naše življenje, na obseg znanja, ki ga bomo pridobili, in službo, kjer bomo usvojeno lahko nadgrajevali. Edina napaka mnogih dijakov je, da v šolo prihajajo z odporom in da niso željni znanja. Sam rad hodim v šolo, saj sem se vedno pripravljen naučiti kaj novega.

A. T.

Za šolsko klopjo je treba biti potrpežljiv, delaven in kreati-ven. Dobro je, če slediš predavanju. Naša pozornost je odvisna tudi od tega, kako dober je profesor. Predstavljajte si dolgo-časnega, nezanimivega, starega profesorja, ki monotono raz-laga zgodovino. Nezanimivo, mar ne? Veliko zabavneje je, če kdaj profesor »ustreli kakšno lovsko«, tako da v hipu vzbudi pozornost dijakov. Dijaki so bolj zbrani, ker se počutijo bolj sproščeno. Navsezadnje nam vsi želijo samo dobro, želijo nas nekaj naučiti, zato se nam jih ni treba bati.

G. P.

Učitelji so kot vreme. Dober učitelj, ki z veseljem predava in ki se pri tem zabava, bo od sebe oddajal podobo sonca, ki smo ga vsi veseli, še posebej po zgoščeni in težki megli ali celo toči, gromu in streli. Vendar je tudi učitelj samo človek, vsak ima

čustva in ko je jezen, se hitro zgodi, da sonček zakrijejo veliki črni oblaki. Takrat se lahko hitro sproži kakšna strela, ki udari nepredvidljivo, zato je takrat najbolje ostati tiho in upoštevati pravila. Po dežju pa vedno posije sonce in učitelj zasije v vsej svoji moči.

A. T.

Učitelji so kot noč in dan,eden resen in vzravnan,

drug sproščen in nasmejan.Pri tistih strogih heca ni,če med uro učenec spi, ga kazen grenka doleti.Če šole ne jemlješ resnoin nalog ne delaš vestno,

pri učitelju bo stresno. Mi pa učitelje imamo radi,

take, ki jim je v navadi,da zabavajo se z nami.

Najboljši učitelj pa je tak,komur učenec je vsak enak,

saj vsi vemo, da se učimo iz napak.

Sabina Dolar

Katja Grah

17Učitelji so, kot veter zapiha,včasih miruje, včasih zaniha.

Ko imajo slab dan, za nas to nič kaj dobro ni,kaj hitro te slaba ocena doleti.Če jim nakopljemo veliko skrbi,

v razredu zavladajo njihove moči.Glasovi so kot močna burja,

nikoli ne veš, kdaj se bo končala,da v naših očeh bi sreča zasijala.

Včasih pa komaj veš, da je učitelj v razredu,to se vidi po našem nenehnem nemiru,

občutiš tisto blago sapico, ki ti prija v poletni vročici,ko se pražiš na soncu.

Kakor v pečici.Takrat najbolje izkoristiš dan,

če učiteljeve misli na delo odmisliš daleč stran.Ampak res nikoli ne veš, kaj te še lahko preseneti,

so kot vreme z različnimi obeti.

Vsi mi govorijo, naj razmislim, jaz pa ničesar se ne domislim.

Naložijo ti kup različnega dela,ki moja glava ga ne registrira.

Že sama zase težko poskrbim, sedaj pa še vsem drugim naj ugodim?

V hrbet zarije se ti velik meč,saj življenje od tebe zahteva preveč.

Ko bi vsaj obstajala rešitev za brezskrbno življenje,to trenutno so moje skrite želje.

Polona Klemen

Sanja Đurić

18/.../ "Zgodovina človeka je njegov značaj" ... /.../

(Johann Wolfgang Goethe)

Kdo bi si upal trditi, da je človek drobna pika na tem svetu, ki v primerjavi z drugimi elementi na Zemlji nima nobenega pomena? Mislim, da nihče.

Človek je sam svoj obrtnik, če povem po domače. Sami smo tovarna, ki ustvarja in uničuje določene strukture. Programirani smo tako, da shranjujemo informacije, ki so za nas iz različnih razlogov koristne, in brišemo tiste, ki po našem mnenju nimajo vpliva na nas. Pa je temu res tako?!

V času pred našim štetjem je bil človek naravnan tako, da počne napake, in to se je na nek način zapisalo v naš DNK, naše gene. Naravnani smo tako, da storimo več slabih stvari kot dobrih, ampak se na ta način učimo in raziskujemo prav-zaprav, kaj je za nas dobro in kaj slabo. Zato tudi pravimo, da si pekel ustvarjamo sami, nebesa pa tudi.

Naše misli so kot predal, v katerem je na milijone papirčkov, na katerih pišejo naše želje, skrite fantazije, vsakodnevne ob-veznosti, morda celo črne misli ...

Vsak ima svoj prostor, vsak ima svoje misli, zato je pa tudi vse več in več pojavov v družbi, ki na podlagi tega delijo popu-lacijo glede na interese lastnih misli. Tako imamo npr. na eni strani posameznike, ki trpijo zaradi depresije, spet drugi pa se prhajo v toni denarja, luksuzu in sreči. Kje tiči skrivnost vsega tega? Zakaj se svet deli na šibke in na močnejše?

Vsaka stvar, ki nas doleti v življenju, je zgolj šola. Od nas sa-mih je odvisno, kako se bomo pripravili na vse izzive in kako jih bomo prestali. Sami si ustvarjamo poglede na svet, situacije in po tem se tudi ravnamo. Temu bi lahko rekli norme. Zato je pomembno, da človek stoji trdno in realno na tleh, da se sam pri sebi zaveda določenega položaja, v katerem se nahaja, da ne obupa pri prvi oviri, ki jo sreča, da se s pozitivno naravnano energijo usmeri ciljem naproti. Zato pa je tudi vse več tistih, ki si raje ustvarjajo ''pekel'', če veste na kaj namigujem.

Menim, da človek sčasoma spozna, da je sposoben sam sebi ustvariti raj, ampak s trdim delom seveda. Vprašanje pa je, če se na koncu resnično tako izkaže v vseh primerih.

Seveda ne, saj tako ne bi obstajala drugačnost, pa tudi do-ločeni organi ne bi imeli koristi od tega, da smo vsi srečni in veseli.

Žalostno, ampak resnično ...Asta Brumen

Z naslovom se ne bi mogel bolj strinjati. Dejstvo je, da smo ljudje zelo individualistično naravnani, sami si krojimo svojo usodo s svojim odnosom do okolice in sebe.

Ljudje smo za svoj uspeh zaslužni sami, prav tako pa je tudi z našimi napakami, za katere veliko težje prevzamemo odgo-vornost in si priznamo, da smo krivi sami, in veliko raje krivdo zvalimo na nekoga drugega ali krivimo okoliščine. Včasih sem se družil z neko osebo, ki se je vedno hvalila s svojimi uspehi, včasih si je celo pripisala uspehe drugih in vedno ob takšnih dogodkih ni nehala razpravljati o tem, kako ji je določena stvar uspela, kako je garala zanjo in kako je sama zaslužna za svoje uspehe. Vse lepo in prav, a ko je storila kakšno napako ali pa ji je nekaj spodletelo, je bil vedno kriv nekdo drug ali pa so bile krive okoliščine in je vedno razpravljala, kako jo je nekdo zafr-knil oz. kako zaradi neke prepreke ni mogla uresničiti svojega cilja. Kot odgovorna oseba, za katero se je imel ta človek, je popolnoma spodletela pri prevzemanju odgovornosti za svoje napake in se je, namesto da bi se posvetila reševanju le-teh, obrnila in iskala krivca. Vsi ljudje si pišemo svojo zgodbo in če-prav lahko s trdnim trudom, disciplino in garanjem dosežemo dobre rezultate ter nam gre s tem dobro, ne smemo pozabiti, da je človeško delati napake, zato se moramo naučiti prevzeti odgovornost, poleg uspehov tudi za napake, jih sprejeti in raje kot iskati krivca, preučiti svoja dejanja in ugotoviti, kako smo napako storili in kako se ji bomo v prihodnosti izognili.

Sam sem se od znanca, ki ni znal prevzeti odgovornosti, naučil, da na takšen način ne prideš nikamor in moraš vedno prevzeti odgovornost za vsa svoja dejanja, ne le dobra, čeprav je za slaba težje, lažemo sami sebi, če se s težavo ne soočimo in jo odpravimo.

Žiga Dornik

Pekel si ustvarjamo sami, nebesa tudi

19

ZZ Z Z

To je Vane.Vane hodi na Srednjo medijsko in gra�čno šolo. Je zelo delaven in dobiva odlične ocene pri vseh predmetih.

Vsak dan je po pouku odšel domov, pojedel kosilo in delal za šolo.

Vane ni nikoli zamudil k športni vzgoji in se vedno maksimalno potrudil pri vseh predmetih.

Vane se vsak vikend odpravi s prijatelji ven in se ga napije. Vane se ga rad napije, ker takrat pozabi, kako dolgočasno življenje živi.

Vane se vsak dan zbudi ob 6.00, poje zajtrk in se odpravi z avtom v službo. Dela, kar mu naročijo. Od plakatov do katalogov. Vane ima malico ob 13.17 in se vrne k delu. Ko konča z delom, se z avtom odpelje nazaj domov. Poje večerjo in pogleda kakšen �lm. Ob 22.00 se Vane odpravi spat.

Vane je zdaj zaposlen. Ima svojo mizo, svoj računalnik in svoj stol. Ob tipkovnici ima skodelico z logotipom podjetja, v katerem dela. V skodelici je vedno kava, saj jo Vane potrebuje veliko. Vane dela dolgo v noč, saj noče jeziti naročnikov in delodajalca. Če Vane razjezi naročnike in deloda-jalca, se mu začne tresti stolček. To pomeni, da lahko izgubi službo.

Vane se je tako skozi leta naučil uporabljati kul programe za oblikovanje, se naučil osnov tipogra�je ter izdeloval izdelke za oceno točno tako, kakor so zahtevali učitelji od njega.

odl

DELAJ RAJE PO NAVODILIH

Jan Martinšek, Miha Tržan

Klemen Boskovič, Jure Drole

Miha Čebela, Tilen Resnik

20

Alja Matijašič Gal Petermanec

Lea Rebol Pia Tomšič

21

Anja Simčič Eva Romanič

Maja Jenko Žan Žuber

22

Neja Uranič

Špela Robič

OD

DIGITALNEGA

DO

ODTISA

VIRTUALNEGA

EGA

DIG

DO

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

ANALO

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

NEGA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

TALNEGA

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISAO

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

DIGI TALN

OD ANALOGNEGA DO VIRTUALNEGA ODTISA

GA

DIG

LOGAN

ANALOG

TI SA

NEGA

EGA

TALN

Živa Češarek

Erik Čurič Kaja Petraš

23

Dolores Kirhmajer Urša Urbančič

Janez Škulj Eva Blokar Rajterič

24

Urška Čakš

Neža Petrušič Polona Tušar

Luka Hudobivnik Urška Gnidovec

25

Patricija Barbič

Urška Trkov Urša Urbančič

Zala Podlogar

26

O

O

D

D

A A L O

G N E G A

D

V

I

I

G

R

I

T

T

U

A

A

L

L

N

N

E

E

G

G

A

A

O D T I S A

N

Nina Ogrič

Larisa Krajnik Nejc Trentelj

Anja Premk

D D I

G

T

ALNEGA

DO

AN A O

G

N

E

GAOD

T I

S

A

o

Il

Nikita Bucik

27“Pred nekaj leti sem se izgubila. Izgubila sem se sama v

sebi, v praznini, ki je zapolnjevala tiste majhne dele mojega telesa, ki jih ni prevzela žalost. Bila sem ujeta v krogu neskonč-nega samouničevanja, sovraštva, samote in želji po pozorno-sti. S črnimi mislimi sem uničevala svoje telo dan za dnem in globoko verjela, da je to edino, kar si zaslužim. Tako so mine-vali meseci, leta, praznina v meni je bila vedno globlja in so-vraštvo vedno močnejše. Nihče mi ni znal pomagati. Niti nisem prepričana, da je kdo zares poskusil, mogoče pa le jaz nisem hotela njihove pomoči.

Pred kakšnim letom sem se prebudila v prelepo jutro. Zunaj je snežilo. Počasi sem dojemala svojo okolico. Vse je bilo kot po navadi, samo da je bilo vse čisto drugače. Vstala sem in še vedno zavita v toplo odejo stopila do okna. Nekaj trenut-kov sem samo stala in gledala. Vse je bilo tako lepo, svetlo, vse je bilo drugače. Lahko je bilo vstati, lahko je bilo stopiti v kuhinjo in objeti mamo ter ji zaželeti dobro jutro. To je bil prvi lahek trenutek po letih. Odločila sem se, da če je lahko eden, jih je lahko več. To je bila najtežja odločitev v mojem življenju. Stopiti iz varnega, poznanega območja v novo, boljše življenje. Tisto jutro me je prepričalo, da sem jaz edina, ki me lahko reši teh neznosnih dni. Začela sem razmišljati o pozitivnih, vese-lih stvareh. Vsak dan je bilo lažje vstati in z nasmehom pričeti dan. Nikoli si nisem mislila, kakšno moč ima volja.

Sedaj vsak dan bolj verjamem, da lahko dosežem karkoli. Postavljam si visoke cilje in naredim vse, da jih dosežem, kar mi daje občutek moči, sreče in napredka.

Tistih nekaj let je na mojem telesu in duši pustilo globoke brazgotine, ki me vsak dan spominjajo, kaj vse sem preživela in kako močna sem, da sem danes še vedno tukaj. Imam kra-sno družino, brez katere bi težko prišla tako daleč, in upam, da se ne bom nikoli ustavila na svoji poti navzgor.

Močno si želim, da bi čim več ljudi razmišljalo pozitivno, saj bi bilo vsem vse veliko lažje. S pozitivno naravnanostjo pride tudi ljubezen do sočloveka, kar spremeni veliko. Ljudje čutimo pozitivne namene in zaradi tega podzavestno lepše ravnamo drug z drugim.”

Ko mi je najboljša prijateljica to povedala, sem cel večer razmišljala o njenih besedah, kako lepo so zvenele, kako za-celjena je bila njena duša. Zaželela sem si, da bi tudi jaz bila tako srečna. Dan za dnem sem razmišljala bolj in bolj pozitiv-no, počela sem lepe stvari, z ljudmi sem delala lepo in kdo bi si mislil, delovalo je.

N. N.

Pozitivne misli so najboljše, kar človek ima. Bolj ko smo ve-seli, nasmejani in pozitivni, bolj očaramo človeka in mu damo vedeti, da je druženje z nami zanimivo in dobro. Za nas je vse dosegljivo in noben cilj ni preveč oddaljen. Če smo negativni, se sploh ne bomo trudili biti uspešni in vse bo težko ter nedo-segljivo. S pozitivno naravnanostjo verjamemo vase in svoje sposobnosti. Nekdo, ki je negativno naravnan, misli, da cilja ne more doseči, in ne uspe. Če pa se malo spodbuja in če mu še drugi pomagajo, doseže zastavljene cilje. Tako kot v šoli, če nekdo misli, da se nečesa ne bo mogel naučiti in ne bo zmogel dobiti dobre ocene, potem je res ne dobi. Ima toliko negativ-nih misli in nič volje, da na koncu ne naredi letnika, pa čeprav bi bil sposoben. Nekdo, ki mu gre tudi težko, pa s pozitivno naravnanostjo premaga ovire. Vendar to še ne pomeni, da je pozitiven človek vedno najboljši in mu uspe vse, česar se loti. Ampak to, da imaš pozitivne misli, te v življenju pripelje dlje kot pa nekatere, ki mislijo, da je življenje brez smisla.

Neža Potočnik

Živimo, potujemo skozi življenje. Eni z boljšimi, drugi s slab-šimi dispozicijami. Pravijo, da je življenje kot stopnišče – višje greš, bolj si zadihan.

Kaj je merilo naše uspešnosti? Kdo nas bo sodil? Verjamem, da smo si sami najstrožji sodniki, večkrat sovražniki kot pri-jatelji. Življenje si oblikujemo s svojo kritičnostjo in odnosom do zunanjega sveta. Zavedamo pa se tudi, kakšen vpliv ima družba na nas. Kako so na nas gledali starši v letih odraščanja, se kaže v nas celo odraslo obdobje. Žal se preprosto starši ne zavedajo tega. Doma imajo morda bodoče vrhunske športni-ke, slikarje, fotografe, glasbenike, ki pa na koncu to morda ne bodo. Res je, da se le s hvalo in komplimenti ne moremo raz-viti v močne osebnosti in nikoli nadgrajevati sami sebe, a brez začetne hvale in odobravanja ljudi, ki jih v zgodnjem obdo-bju najbolj občudujemo, talenta nikoli ne bomo želeli odkriti. Priznam tudi, da starši vplivajo na otrokov pogled na svet. Pri sebi opažam delčke teh starševskih sledi tudi zdaj ob vstopu v svet odraslosti. Kako si bo peščica otrok upala sanjati, če si starši tega ne dovolijo. Poleg objektivnih okoliščin, fizičnih in ostalih sposobnosti je neizmerno pomembno tudi naše zave-danje samih sebe, da smo zmožni in si ne postavljamo ovir, češ nisem zmožen, nimam talenta …

Torej je od nas odvisno, ali bomo dovolili našim okolišči-nam, da nas ovirajo pri naših sanjah. Zastavljati si moramo

Pozitivna naravnanost

28majhne, dosegljive cilje in segati k višjim, zahtevnejšim, uspe-he pa deliti z najbližjimi. Preprek nam velikokrat ne postavlja okolje, ampak mi sami. Verjeti vase in početi, kar nas pripelje do uresničitve največjih želja, je tisto, kar so nebesa. Z dvignje-no glavo pogumno in samozavestno v nov dan!

Teta Meta

»Pozitivne misli se zgodijo pozitivnim ljudem,« sem pre-brala nekega večera, ko sem pokrita s toplo odejo srebala babičin čaj. Misli sem napisala na list papirja in si jih prilepila v bližino postelje, saj jih nisem želela pozabiti. Ko zjutraj od-prem oči, se moj pogled ustavi pri stavku in me opomni, da moram dan, pa naj se zdi še tako turoben, preživeti dobre vo-lje in z nasmehom na obrazu.

Pozitivnost bi lahko opisala kot čustvo, mišljenje, ki nam pomaga, da na določene stvari v življenju gledamo drugače. Pozitiva ni le dobra volja in širok nasmeh, pač pa tudi počutje, ki vpliva na doživljanje našega vsakdana. Čeprav se pozitivno-sti težko naučimo, je pomembno prizadevanje vsakega posa-meznika, da jo doseže. Težko je najti nekoga, ki ves čas razmi-šlja in gleda na stvari pozitivno, vendar ga je lahko prepoznati. Ni težko opaziti žarka veselja, ki ga izžarevajo njegove oči, na obrazu pa je kljub resnosti zaznati droben nasmeh. Njegova pozitivna energija je tista, ki prevladuje. Še tako žalosten in obupan človek lahko začuti njegovo energijo, ki se ga lahko dotakne takoj ali pa čez nekaj časa, ko bo svoje misli usmeril na pozitivno stran. Sama si skrivaj želim biti podobna optimi-stičnim ljudem, čeprav je včasih težko. Smešno je, kako se pri-tožujemo zaradi malenkosti, kot so slabo vreme ali učenje za kontrolne naloge. Za vsakim dežjem posije sonce, vsaka nalo-ga se enkrat odpiše, potem pa spet najdemo nekaj, kar nam ni všeč. Namesto da se pritožujemo, pomislimo, zakaj je dobro, da se česa naučimo ali postorimo to ali ono. Sama pri sebi sem vedno po tihem jezna, zakaj gledam včasih z negativne strani, saj si želim, da bi o pozitivnem najprej razmišljala.

Ni pomembno, kje, kdaj in s kom smo, bodimo kar se da pozitivni in veseli. Svoje misli obarvajmo z dobro voljo, na dol-žnosti pa glejmo kot na stvari, ki bodo koristile nam in zadovo-ljile tiste, ki so nam jih naložili. Svet čaka na nas.

P. D.

Življenje je darilo vsakemu živemu bitju, tako živali, rastli-ni kot tudi človeku. Vsak se rodi v določenem okolju, ki mu

je dano. Kot otroci sami nase ne pazimo, ne hranimo svojih lačnih ust, ne oblačimo svojih golih teles. Za te stvari so v naših prvih letih življenja potrebni starši, njihova ljubezen in toplina.

Skozi leta opazujemo svet in ga začnemo dojemati z lastno glavo. Počasi se učimo in z vsakim korakom smo bližje neče-mu. Toda čemu?

Z leti ima človek večji um in zrelejše razmišlja. Napake pa dela vse življenje in se tudi iz njih uči. Obstajajo tudi ljudje, ki delajo enake napake in doletijo jih iste posledice.

Nekateri posamezniki preprosto niso srečni, mnogi tudi niso humani. Počnejo stvari, ki so nedopustne, na primer vza-mejo življenje nekemu drugemu bitju. A življenje poskrbi za vse. Temu rečemo lahko tudi karma. To, kar daš, to dobiš.

Enako velja za dobra dela. Tisti, ki se ves čas trudijo ter so dobrega in plemenitega srca, ni nujno, da se jim dobrota povr-ne v istem trenutku, dnevu ali tednu. Nagrada te čaka lahko v daljni prihodnosti, v čisto kratkem trenutku, toda ko nastopi ta trenutek, občutiš resnično srečo življenja. Odvisno je od nas, ali smo bližje sreči, zadovoljstvu ali pogubi, žalosti in peklu. Za spremembe ni nikoli prepozno. Vedno lahko postanemo boljši človek, če zares želimo, si lahko očistimo dušo.

Torej, kakšno življenje želite živeti?Alja

Vera nas uči, da če bomo delali slabo, bomo slabo tudi želi. Vsi želimo lepše življenje, ampak tega ne bomo dosegli, če bomo delali slabo. Z vsakim dobrim delom smo bližje nebes. Če človek ne bo sebičen, nesramen, pohlepen, bo imel veliko lepše življenje, sploh če bo nekomu pomagal, bosta imela oba boljši preostanek dneva. Prav je, da imamo radi svoje življenje na tem svetu, ne sme pa biti oblikovano na izkoriščanju dru-gih. Človek ne more biti srečen, če živi samo zase in hrani svoj egoizem.

Po navadi gredo v pekel tisti ljudje, ki mislijo samo nase in so sebični, v nebesih pa so ljudje, ki imajo dobro srce ter po-magajo drug drugemu in ne gledajo samo nase. Žal imamo tako življenje tudi tukaj na zemlji, peklensko ali nebeško, to si ustvarimo sami. Veliko je tudi ljudi, ki radi vidijo, da jim poma-gamo, v zameno pa ne dobimo ničesar. Ampak vseeno je bolje pomagati drugim in sebi polepšati dan, saj se lahko tudi mi znajdemo v stiski in takrat šele izvemo, na koga se res lahko zanesemo.

T. Z.

29Ko smo pri pouku in moramo poslušati profesorja, se nas

večina ne zaveda, da to, kar govori, lahko pride prav v življe-nju. V trenutku svoje mladosti smo z mislimi drugje. Nekateri v začetniških ljubezenskih dramah, drugi v hobijih, ki jih na-črtujejo po pouku, in tretji v zgodbah in sanjah. Vsi pa imamo nekaj skupnega: ne da se nam. Profesorji se tega zavedajo in nam prigovarjajo, naj sledimo pouku, saj nam bo koristilo. Če se nam profesorji približajo in nas razumejo, kaj se nam do-gaja, jih raje poslušamo, kot če se nam kažejo kot samo od-rasle osebe, ki »nakladajo« o formulah in enačbah, povedkih in prislovih, pixlih, papirju in drugih temah, ki lahko postane-jo hitro dolgočasne v monotonem glasu. Ko poslušamo, tudi ugotovimo, da je pravzaprav profesor čisto zabaven, sodoben in razumljivo razlaga. Vemo, da ni lahko stati pred katedrom in se boriti z učencem, ki ti spodriva ugled in spoštovanje. Profesorje močno podpiram v njihovem delu, saj jih razumem. Tako kot moja mami jih ima mnogo družino in tako nas dijake še bolj razumejo. Dobri so in niso nekdo, ki ga ne bi spoštoval.

Maja J.

Izza šolskih klopi je videti svet čisto drugače. Poslušamo profesorje, ki nam predavajo stvari, ki jih slišimo prvič. Njihov namen je, da nas naučijo stvari, ki nas veselijo v življenju. Mi dijaki smo si med seboj različni. Nekatere zanima nekaj, druge čisto nekaj drugega. Včasih nam je dijakom težko poslušati in biti pri miru petinštirideset minut, zato se odločimo, da bomo delali druge, nepomembne stvari. Tudi učiteljem ni lahko pre-davati nezainteresiranim dijakom, tako da nas vpišejo v dnev-nik ali pošljejo iz razreda.

Urša Ogulin

Ko stopim v šolo, prepoznam različne obraze, različne lju-di. Zamislim se, kakšna zgodba se skriva za veselimi nasmehi, utrujenimi očmi, zgubanimi pogledi … Rjavolasko z rdečo ma-jico skrbi, da ji fant ni zvest, blondinec z očali in s knjigo v roki se trudi, da bo letos odličen, fantove rjave oči z rdečimi beloč-nicami in njegovo »kulsko« obnašanje do drugih lahko skriva-jo resne probleme, ki jih ne more nikomur zaupati, nasmejana rdečelaska, vedno dobre volje, ki ji uspe vse okoli sebe nasme-jati do solz, ali je res tako srečna, kot se zdi? Enkrat mesečno obiskuje prijatelja, ki mu zaupa, kako hudo ji je.

Sprehajam se po šoli, različni obrazi, eni starejši, drugi mlajši. Vsak v borbi s sabo in mislimi, ki mu tavajo od petko-

vega večera pa do obveznosti v šoli. Včasih slišim komentarje, kako se nekdo obnaša, izraža, oblači, zamuja … Zakaj sodimo ljudi, ki jih vsak dan srečujemo, po prej naštetih značilnostih, ne da bi osebo spoznali in prisluhnili njeni zgodbi? Tako kratka zgodba, a več kot 500 različnih zgodb. Kaj šele, ko stopiš iz šole in se zaveš, da je prav vsak od nas majhen čudež s slabimi in dobrimi izkušnjami.

Emilija Vida

Dober ali slab profesor?Mislim, da tu ne gre za odločitev profesorja, ali je slab ali

dober, temveč se tukaj odločamo dijaki. Marsikateri dijaki se s profesorji prepirajo, jim jezikajo, ne poslušajo njihove raz-lage in s tem so posledično prisotne tudi slabe ocene. To so razlogi, na podlagi katerih se vsak posameznik odloči, kakšen je njihov profesor. Mislijo, da je težava v profesorjih, ampak težava je v dijakih, ki profesorjev ne spoštujejo. Profesorji so tukaj zato, da nas nekaj naučijo, in naše znanje je pomembno za razvoj naše prihodnosti. Iz svojih izkušenj lahko povem, da so vsi profesorji dobri, če jih spoštuješ. Znan pregovor pravi: Kakršen si ti do mene, tak bom jaz do tebe. Torej če med pou-kom klepetaš in jezikaš, lahko pričakuješ posledice. In potem so krivi profesorji? Zmota. Če med poukom sodeluješ, je čisto druga pesem. V tem primeru imaš zagotovljen dober odnos s profesorjem. Nikoli nisem imela težav z nobenim, saj se obna-šam odgovorno. Ne želim se prepirati, pri pouku sodelujem, saj tako ura tudi hitro mine. Dijaki, ki ne sprejemajo odgovor-nosti za svoje dejanje, pa za neznanje krivijo profesorje, češ da jih imajo na piki. Če bi se vsi dijaki obnašali primerno, ne bi imeli problemov.

Dandanes veliko dijakov izkorišča popustljivost nekaterih profesorjev, kar pa ni prav. Le kako bi se obnašali, če bi obi-skovali šolo pred sto leti? Verjetno si še ust ne bi upali odpreti. Takrat si za nespoštljivo vedenje dobil kar bolečo kazen: kleča-nje na koruzi ali pa pisanje ene besede po stokrat. V 21. stole-tju ti profesorji dajo kakšno neopravičeno ali enko, vendar se večina ne »sekira«, saj vedo, da lahko profesorja prepričaš, da se ti to izbriše, oceno pa se da popraviti.

Stanje v šolah se je gotovo zelo spremenilo. Najhuje pa je, da srednja šola ni obvezna in jo obiskujejo dijaki, ki motijo ure in nimajo namena, da bi se česa naučili. S tem kradejo drugim, ki želijo znanje, možnost, da bi nemoteno sodelovali. Potem pa so tu še »frajerji«, ki pišejo test ena in so ponosni na svoje

Izza šolskih klopi

30»znanje«. Za konec še pregovor, ki se ga velja držati: Lepa be-seda lepo mesto najde.

Špela B.

Kakšnega profesorja občudujem in spoštujem?Ko se z malimi nogami odpravimo v šolo, je pouk igra, ki se

kaj hitro spremeni v resno delo. Zabave ni več. V trenutku, ko stopi profesor skozi vrata razreda, v razred veselih, živahnih in glasnih učencev, hitro ugotovimo, kakšen je. Tak, ki prevza-me pozornost učencev v trenutku, ko govori, ki mu glasu ni treba povzdigniti, da se dijaki pomirijo. Še bolje profesor, ki lahko utihne, in pozornost razreda se premakne nanj. To je profesor, ki ga spoštujem in občudujem. Njegova energija, barva glasu in način govora je vse, kar potrebujem. Profesor, ki učencu ne zagrozi s slabo oceno ali pa grožnjo sedenja pred razredom. Grožnje ne pomagajo, saj je po navadi ne izpelje. Drugačen je profesor, ki samo pogled predolgo »fokusira« na učencu, in ta ve, da je v težavah. Takega bom vedno občudo-vala in spoštovala.

E. P.

V šolski klopi je čisto drugače kot pred tablo, ko te vsi gle-dajo. V klopi se ukvarjam s stvarmi, ki so bolj zanimive kot pro-fesor. Včasih bi mi poslušanje prišlo prav, vsaj pred testom. Pri profesorjih občudujem njihove dobre živce in potrpljenje do nas – klepetulj. Včasih se kar bojim profesorja, nato pa do-jamem, da so navadni ljudje, ki so bili prav tako mladi in raz-posajeni kot mi.

Srednja šola je nov list v življenju, saj spoznaš nove ljudi, nov kraj, nove prijatelje, zato se mi zdi, da je to nov začetek.

P. T.

Mislim, da dober profesor v trenutku, ko stopi v razred razposajenih učencev, pritegne njihovo pozornost, obdaja ga energija, ki se obdrži do zadnje sekunde učne ure. Po uri se obrneš k sošolcu ali sošolki in rečeš: »To je pa hitr minil.« To je profesor, ki ga občudujem, spoštujem, z veseljem poslušam in pri katerem se trudim.

Eva P.

Srednja šola je nov list v človekovem življenju. Srečamo nove prijatelje in spoznamo nove učitelje. Dobrih učiteljev primanjkuje, vendar pa tudi mi mladi prehitro sklepamo in jih

mečemo vse v isti koš. Ljudje slabo presodimo. Dober učitelj ni tisti, ki ti da petico, ko pa sam veš, da takšnega znanja nimaš, ampak je tisti, ki ti da znanje, a ne le o snovi, ki jo poučuje, am-pak znanje, ki ga lahko povežeš s svojim nadaljnjim življenjem.

A.

Osnovna šola se zelo razlikuje od srednje. Tam se učimo osnovne stvari, zato ni pomembno, katero šolo obiskujemo. Zaradi praktičnosti nas vpišejo v šolo, čim bližje domu. Šola je obvezna, učitelji so po navadi zelo strogi, saj se v tistem ob-dobju oblikuje naša osebnost. Učitelje tikamo in imamo manj odgovornosti. Naš urnik je veliko krajši kot v srednji šoli.

Srednjo šolo si izbereš sam. Prednost je, da se učiš dolo-čene stvari, ki te zanimajo. Dijaki se v šolo pripeljemo iz različ-nih krajev, če se kdo pripelje z avtom, je pravi car. Profesorje moramo vikati in se spoštljivo pogovarjati z njimi. To je dobra vaja oz. izkušnja, ki jo bomo potrebovali naprej za življenje. V šoli lažje odkrijemo svoje talente. Zato se profesorji izredno trudijo in nam pomagajo, da smo v šoli uspešni.

Eva S.

V osnovni šoli sem bil vedno problematičen. Nisem delal domačih nalog, pretepal sem se in uničeval šolsko lastnino. Proti koncu šole sem se umiril in začel bolj spremljati pouk. Kmalu mi je postalo lažje, učitelji so bili bolj prijazni in pri spra-ševanju niso toliko vrtali vame.

Ko sem prišel v srednjo šolo, sem poskušal ravnati pravilno, vendar sem naredil še preveč napak. Postal sem boljši z izje-mo delanja domačih nalog in uporabe telefona. Profesorji so v redu ljudje, želim si, da bi z dijaki vedno našli skupni jezik, za kar si moramo prizadevati oboji.

K.

Dober učitelj je takšen, ki te zabava in hkrati nekaj nauči. Tak, ki lahko najbolj nezanimivo snov naredi najbolj zanimivo.

Ne maram profesorjev, ki niso pripravljeni komunicirati z mano. Sedaj, v srednji šoli, mi je lažje, saj imam več svobode v razmišljanju, izražanju mnenj in kreativnosti.

Riba

Vsak od nas je hodil v šolo in dobro ve, kako so si učitelji različni. Nekateri so prijazni, drugi zabavni, tretji izjemno stro-gi in želijo popolno disciplino in mir. Učitelje si zapomnimo za

31celo življenje. Dijaki raje sodelujemo pri urah, ki so sproščene in zabavne. Ocene so dobre, mladim je učitelj pri srcu, vendar zahteve so majhne in od ur ne odnesemo kaj dosti. Ko se čez leta spominjamo šolskih dni, opazimo, da smo od ur pri stro-gih učiteljih odnesli več znanja. Čeprav ocena ni bila ravno naj-boljša in takšna, ki smo si jo želeli, pa smo iz zadostne ocene pridobili več znanja kot iz neke odlične ocene, za katero smo se tedaj manj potrudili. Seveda je idealnih učiteljev in idealnih učencev malo. Nihče ni popoln. V osnovni šoli smo imeli pro-fesorico zgodovine, ki je že dolgo učila na šoli in nas je ocenje-vala glede na to, kakšni so bili naši bratje in sestre, kako so bili priljubljeni pri njej. Včasih je koga primerjala celo s starši, če jih je učila. Tako se je v učilnici vsakič slišalo: »Ampak tvoj brat je bil pa vedno tako priden in prizadeven. Zakaj pa ti nisi tak?« Vedno jo je nekaj motilo, nikoli ni bilo tako, da bi njej ustrezalo.

V vseh teh letih, odkar je od Marije Terezije šolanje obve-zno, so se načini poučevanja zelo spremenili. Včasih so učitelji učence tepli s palico, zdaj se to več ne sme. Prej so pisali s kredo na tablice, mi pa zdaj v zvezke ali celo e-tablice. Odnos med učiteljem in učencem se je zelo spremenil, postal je bolj »prijateljski« in ni več tako zelo strog.

Patricija Baloh

Svet razkošja in bede

Današnji svet je poln razkošja in bede. Bogati in revni ljudje, pozabljene vrednote in iskanje veselja. Bogati ljudje si lahko privoščijo vse. kar si želijo. Lahko si kupijo drage avtomobile, nove hiše, privoščijo razna potovanja ... Edina stvar, ki je takšni ljudje po navadi nimajo, je sreča. Živijo v bedi. Vse se jim vrti okoli denarja in tudi prijatelje dobijo samo zaradi tega. Če zgu-bijo denar, zgubijo tudi ljudi okoli sebe in ostanejo sami. Tisti, ki živijo v bedi oz. so revni, pa so po navadi vseeno bolj srečni. Cenijo vsako stvar, ki jo imajo, in se razveselijo vsake malen-kosti. Med seboj se imajo radi in se podpirajo. Če pogledamo temno stran življenja, vidimo, da ljudje velikokrat postanejo depresivni in samomorilni, če se jim kaj slabega zgodi ali pa jim trenutno nič ne gre od rok. Nikoli ne smemo obupati. Naše največje »razkošje« so družina in prijatelji. Nekateri mislijo, da so materialne dobrine, a to ni res. To največkrat ugotovimo prepozno – takrat, ko nekoga, ki nam je blizu, izgubimo.

Eva Romanič

Anja Simčič

32Ko nisem v šolskih klopeh, se počutim sproščeno. V osnov-

ni šoli se nisem imela lepo. Nisem bila kot ostala dekleta, ki so lepa, pametna in popularna. Vsak dan sem bila tarča posmeha in srečnih trenutkov zame ni bilo. Bilo je težko in vsa ta leta sem se pobirala od tega. Zaničevanje in sovraštvo mi je pustilo hude rane. Rane, ki se zacelijo, vendar pa nikoli popolnoma ne izginejo. Zmeraj so s tabo in v tebi. Lovijo te in če ne hitiš in te dohitijo, si mrtev. Rada bi pisala o srečnih dogodkih, žal pa se je boleče vračati v preteklost. Šele sedaj se pobiram, čeprav je težko, vendar počasi gradim svojo samozavest. Izpostavila bom valeto. Ko sem stopila iz avtomobila v črno-roza obleki, sem se zavedla, da še zadnjič stopam v volčje žrelo. Ta obču-tek gnusa, ki sem ga gojila do sošolcev in do sebe, je kar kričal v meni. Še huje mi je bilo pri srcu med prireditvijo in pa, ko smo odplesali nekaj plesov. Nekaj tihih molitvic mi je poma-galo preživeti pekel, pekel dveh ur. Dve uri, ko so me starši s ponosom gledali, jaz pa sem se počutila mrtvo, rada bi stekla ven, pa nisem mogla.

Po valeti smo se poslovili in šli vsak svojo pot. Vem, da je moja trnjeva, vendar so mi ravno ljudje, ki so mi prizadejali toliko hudega, dali največ volje in poguma za nov začetek.

P.

Ko sem bila majhna, sem si želela postati frizerka ali učite-ljica. Vedno sem nekaj ustvarjala in vedno me je vse zanimalo. Žalostno je, da so nam učitelji v osnovni šoli govorili, kako iz sebe ne bomo naredili ničesar, če ne bomo imeli dobrih ocen. Nihče ni pomislil, da se nekateri težko učimo in imamo zaradi njihovega odnosa odpor do šole.

Ko je napočil čas, da se vpišem v srednjo šolo, sem se so-očila s težkim problemom. Nisem vedela, kaj želim postati in na katero šolo naj se vpišem. Odločila sem se za šolo, o kateri nisem vedela ničesar, in niti razmišljala nisem, da bi odšla na gimnazijo. Ne želim si ves čas sedeti v šolskih klopeh, samo da bi imela višjo izobrazbo. V osnovni šoli so nam prigovar-jali: »Če ni gimnazija, ni nič.« Storila sem nasprotno. Poklicna šola se mi zdi primernejša, naprej lahko študiraš, tudi če nisi na gimnaziji. Še vedno ne vem, kaj želim postati. Pustimo se presenetiti.

Pri nekaterih profesorjih spoštujem, da ne glede na to, če je ocena pet ali dve, te še kar spodbujajo in ti dajo upanje, da boš lahko marsikaj dosegel. Ni pa mi všeč, da imajo nekateri ljudje

mlade za neumne. Tega nima pravice reči nihče, saj nikoli ne vemo, kakšno življenje ima za seboj določena oseba.

V srednji šoli se nekateri zelo spremenijo. Ne manjkajo, imajo dobre ocene … Nikogar pa ne moremo prisiliti, da se uči in prihaja k pouku. Pomembno je, da se med seboj spoštuje-mo, in če bi vsi gradili na tem, bi bil svet v šolstvu popolnoma drugačen.

K. B.

Vsak živi svoje življenje in ima prijatelje tudi izven šole. Vsak od nas ima probleme, ki jih ne razkriva v šoli. Napisala bom, kaj se dogaja z mojim življenjem, ko vstanem izza šolskih klopi in zaprem šolska vrata.

Vsako dekle ima hišna opravila. Nekatera več, druga manj. Moje prijateljice morajo doma pomivati posodo, pospravljati … Jaz pa med opravljanjem hišnih opravil skrbim za svoje starše. Moj oče, ki je priseljenec iz Bosne, se je zaposlil v eni od firm, ki gradi stanovanjske objekte. Delal je v hladnih, mokrih, vro-čih obdobjih tudi po 12 ur na dan. Komaj sem ga videla, saj je prihajal pozno domov. Ko sem ob 5.00 vstajala za v šolo, njega že ni bilo. Garal je, da bi komaj s petsto evri na mesec preživeli. Seveda, kot njegove sodelavce so tudi njega odpu-stili. Plače za 6 mesecev trdega dela ni dobil. V tem času je moja mami zbolela. Zato sem zanemarila šolo in skrbela zanjo. Potrebovala je veliko nege in pozornosti, ki sem ji jo namenila z veliko ljubeznijo. V šoli nisem imela prijateljev. Slabo sem se oblačila in nihče se ni hotel družiti z mano. Po nekaj mesecih je oče dobil plačilo in se odločil, da bo ustanovil svoje podjetje, ki bo vsem delavcem omogočilo redne plače kot tudi zaslužene dopuste. Uspel je s trgovino s spodnjim perilom v Sloveniji. Postali smo bogata družina. Tudi moja mami je dobila oskrbo, ki jo potrebuje. Kot je očetovo podjetje raslo, je rasla tudi moja popularnost v šoli. Navezala sem veliko zlaganih prijateljstev in ljudje so me izkoriščali. Bilo mi je vseeno, saj so bili starši moji najboljši prijatelji. Moj oče mi je vedno risal nasmeh na obraz, tudi če so me zasmehovali.

Nikoli ne zasmehujte tistih, ki nimajo toliko dobrin kot vi, saj nikoli ne veste, kakšna je njihova zgodba.

Forbidden Rose

Moja zgodba

33Za to šolsko leto so moji cilji zelo visoki. Potrebno je vložiti

veliko truda, da se dosežejo. Če slediš pouku, prejmeš že sko-raj polovico znanja. Moji cilji so imeti vse pozitivne ocene. Vse, kar moram storiti, je, da sledim pouku. Takoj ko pridem do-mov, ponovim vso snov, ki smo jo jemali v šoli. S takim delom si lahko celo izboljšaš uspeh v šoli. Negativno oceno je potreb-no v najkrajšem času popraviti. Če pride do tega, se bom sam odrekel računalniku, tablici, telefonu, vsemu. Vem, koliko po-meni izgubljeno šolsko leto. Želim si pridobiti nazaj izgubljeno zaupanje, želim spoznati ljubezen svojega življenja. Trdim, da se vse zgodi z razlogom. Vsega se bom od zdaj naprej lotil z veseljem. Narediti moramo veliko projektov, pri izdelavi sple-tne strani pa imam možnost razviti svoje ideje. Bliža se matu-ra, obnoviti moram snov iz preteklih let. Razmišljam o petem predmetu. Zanima me psihologija. Želim se vpisati na pravno fakulteto. Storil bom vse, da bom to tudi dosegel. Moj cilj je preživeti to šolsko leto veselo in uspešno. Želim si dokončati svojo knjigo, sem pri tretjem poglavju. Želim si ohraniti stike s svojimi sošolci in sošolkami, saj bo kmalu šel vsak svojo pot.

Boris P.

Moram se odločiti, kaj si bom izbral za izdelek pri maturi. Veliko različnih predmetov mi je pri srcu. Upam, da mi ne bo spet zmanjkalo časa in bo vse prepuščeno naključju. Druga stvar je izbor nadaljnjega šolanja. Take odločitve mi vedno krajšajo spanec. Naj nadaljujem šolanje v trenutni smeri ali izberem nekaj drugega? Verjetno bom ostal kar na tej poti in bom študiral medije. Na informativnih dnevih se bom dokonč-no odločil.

Simon M.

Želja, da bi dosegel cilje, je tako močna, da se ne da opisati. Trenutno sem v polfinalu (tekmovanje za DJ) in me čaka zelo veliko dela, da premagam konkurenco, osvojim glavno nagra-do, ki mi bo omogočila lep počitek in uživanje v Miamiju, kjer se bo odvijal eden izmed največjih festivalov s svetovnimi DJ. V mislih imam tudi produkcijo lastne elektronske glasbe, tako da veliko časa preživim v studiu, ki seveda ni moj, vendar želim postaviti svojega. Potrebujem denar, zato delam tudi pri bra-tu, ki ima grafično firmo. Pri njem se naučim marsikaj, kar mi pride prav v šoli, in tudi delo v grafiki me veseli.

Želim uspešno končati srednjo šolo, si pridobiti izobrazbo in imeti še več časa, da se posvečam glasbi. Želim se pojavljati

na večjih odrih v tujini in tudi v medijih. Lastnih ciljev in želja me je strah in če seveda ni tako, niso dovolj visoko zastavljeni.

Jaka L.

Želim uspešno opraviti letnik in maturo. Ko si v šoli, ti tam določijo neke cilje, do katerih ti pomagajo, ko pa je šolanja ko-nec, si jih moraš določiti sam. Ko si jih izbereš, je pomembno, da do njih tudi prideš. Pri tako pomembnih odločitvah člove-ka hitro preplavi strah in se zato zapre vase, v svojo sobo in se tam odloči, da njegovo življenje ne potrebuje spremembe oz. drugačne prihodnosti. Pomembno je, da imamo v življe-nju neke cilje, četudi samo to, kako bomo končali šolanje ali kako si bomo ustvarili družino. Cilji našemu življenju dajejo nek smisel.

Matija B.

Maturo želim opraviti z odlično oceno. Vsa leta že shra-njujem zapiske in letos delam v šoli še bolj kot prejšnja leta. Želim si dokazati staršem, da sem sposobna, da vem, kaj je pomembno v življenju in da znam sama sprejemati pomemb-ne odločitve. Konec koncev sem stara 18 let. Imam volilno pra-vico, lahko delam vozniški izpit in moram sama plačati kazen, če naredim prekršek.

O življenju vem vedno več. Trudim se biti dobra. Za starše in nečakinjo, ki ji želim biti dober zgled. Hočem dobiti dobro službo in se osamosvojiti, ne bi bila rada staršem v breme. Včasih pa je treba za uresničitev kakšnega cilja tudi malo po-čakati in se potruditi.

Teja R.

Moj cilj je, da se potrudim v šoli, saj končujem zadnji letnik in sem pred maturo. Želim se vpisati na fakulteto in zraven še delati. Želim najti primerno službo in narediti vozniški izpit.

Na začetku tega leta sem si zamislila uspeh, osredotočila sem se na pozitivnost in veliko sem razmišljala o bodočnosti, da dokažem sebi in ljudem, kaj se zares skriva v meni in da sem vedno lahko boljša in odgovorna oseba.

Sara D.

Moj cilj je sodelovanje pri pouku. Nočem imeti nobenega popravnega izpita, saj me bo to oviralo pri nadaljnjem šolanju na KGBL. Rad bi se naučil še kaj več pri pouku ofsetnega tiska

Moja vizija

34in pri grafični dodelavi, ker sta mi predmeta všeč, a sem jima do sedaj namenil premalo časa in pozornosti.

Rad bi imel veliko koncertov, želim si veliko vaditi, sodelo-vati z različnimi glasbeniki, saj bom le tako lahko napredoval, kar je moj cilj.

Rad bi doživel veliko prijetnih trenutkov s prijatelji, se imel še naprej tako rad z dekletom in da bi z njo preživel čim več prostega časa.

Rad bi, da bi se v družini ozračje vsaj nekoliko sprostilo, da bi šlo manj živcev po nepotrebnem in da bi očetu uspel študij na akademiji za glasbo ter da bi dobil polno zaposlitev.

Želim si, da bi mlajša sestra začela razmišljati še o čem dru-gem kot o spletkah, FB, videzu …

Želim si, da bi bilo to leto zame in za vse ostale ljudi čim bolj polno sreče, ljubezni, zdravja ter uspeha.

Domen

Priseljenka

Prišla sem z mami iz druge države,nikoli nisem imela družine prave.

Jezika nisem govorila,zato sem se v družbo težje vklopila.

Osnovna šola bila je pravi pekel,nobeden mi ni ničesar lepega rekel.

Leta in leta s prijateljico eno,nisem želela je zamenjati za nobeno.

A to je zdaj preteklost daleč za mano,imam svojo prihodnost, ki leži pred mano.

Novi prijatelji so zame prava družina:Anika, Vilina, Špela, Maruša, Tjaša in Tina Malina.

Sanja

Eva Podpadec

35Vsak svojo pot

(odlomek za interpretacijo iz knjige metoda Pevca Ženska z oguljeno torbico in zaskrbljenimi očmi)

Odlomek Vsak svojo pot je epika, vendar ima tudi nekaj pri-mesi lirike. Govori o ženski na avtobusu, ki jo nekdo opazuje. Odlomek pripoveduje o tem, kako jo ta opazovalec vidi in do-življa in kako gre potem vsak svojo pot naprej.

Opazovalec, ki pripoveduje zgodbo, si vožnjo krajša in dela zanimivejšo tako, da opazuje potnike in razmišlja o njih. Kdo so, kam so namenjeni, kakšna je njihova zgodba … Najbolj se osredotoči na žensko pred sabo z oguljeno usnjeno torbico. Je zelo natančen opazovalec. Opazi celo razpoke med pregibom njenih prstov in kako previdno odpira torbico. Morda je tudi edini, ki opazi, da joka. Ostali so do tega brezbrižni, zatopljeni so v svoje misli, obremenjeni s tem, kaj bodo počeli, ko stopijo z avtobusa. Vsi so nekoliko zdolgočaseni ali pa si to misli samo pripovedovalec, saj komentira tudi, kako se nihče ne ozre za povzročiteljem neznosnega smradu po gnoju. Za razliko od ostalih žensko doživlja popolnoma drugače. Zanima ga njena zgodba. Čeprav je zanemarjena – ima mastne lase, smrdi po mesu, njena torbica je oguljena – v njej prepozna nekaj več. Kot da bi zanemaril videz in poznal njeno vsebino. Ko začne jokati, ne more verjeti, da to lahko dela povsem disciplinirano. Kar tako, mimogrede. Takoj za tem,ko iz svoje torbice previ-dno vzame oguljen avtomobilček, pove: »Ne vem, ali prav te-daj ali nekaj trenutkov pozneje, ko jo znova pogledam, vidim, kako po njenem dolgočasnem in kot maska togem obrazu drsi solza.« Tako lahko sklepamo, da jo avtomobilček spominja na nekaj, kar jo žalosti. Morda je pripadal nekomu, ki ga je za-res ljubila. Mogoče možu ali pa sinu, ki ga je morda izgubila. Vsekakor jo avtomobilček veže na nek boleč spomin in opazo-valec to zazna. Ko izstopi, se še zadnjič ozre za vsemi potniki, ki strmijo v prazno. Pomisli, da si je sedaj z njimi delil prostor, vsak pa gre svojo pot.

Njegov odnos do potnikov je zanimiv, zaveda se, da so to dejanski ljudje, ki so nekam namenjeni in ki imajo preteklost. Do njih ni ignorantski, pač pa jih opazuje in skuša sklepati o njihovi notranjosti. Z zadnjo povedjo: »Grem, kot gremo vsak svojo pot«, želi sporočiti, da čeprav smo vsi na tej Zemlji, gre vsak po svoje. Mislim, da vsaka oseba, ki jo srečamo, nekako vpliva na nas. Pa tudi če si izmenjamo le nasmeh s popolnim neznancem. Na avtobusu si je delil prostor z ljudmi. V tistem

trenutku so bili skupaj, a vsi namenjeni v svojo smer. Kdo so vsi ti ljudje? Kam gredo? Tudi sama rada opazujem ljudi na av-tobusu ali v mestu. Tudi če gredo samo mimo, pomislim, da so dejanski ljudje s svojimi skrbmi. Včasih si skušam zamisliti, kje živijo, kakšen je njihov dom, družina. V lokalu na kavi večkrat opazujem, kakšen izraz imajo na obrazu, ko prejmejo kakšno sporočilo po telefonu ali ko previdno štejejo kovance, ko pla-čujejo. Čeprav gre vsak po svoje, smo vsi na istem planetu, v istem vesolju, v resnici vsi isti. Samo eno.

Lacijan

Stavek: »In grem, kot gremo«, razumem tako, da ni važno, kaj si ljudje mislijo o nas, smo, kar pač smo. Začeti je treba pri sebi, na svoji duhovni rasti, spreminjati sebe, ne drugih. Dober primer za to so naše družine, svojci, ne moremo jih spremeni-ti, lahko se le naučimo živeti z njimi in sprejeti njihove napake. Življenje pa je konec koncev doživljenjska šola.

Jesih

Tako ali tako ni pomembno, kje trenutno smo, ampak kako si bomo kovali svojo pot do uspeha, in predvsem to, ali jo bomo dosegli. Kot lasten primer bi lahko navedel svojo pot pri skavtih. Tja hodim že skoraj enajst let. Pred nekaj leti sem si zadal, da bi postal voditelj ene od treh skavtskih vej. S po-močjo pri raznih dogodkih, redno udeležbo, prizadevanjem za svoj cilj je možno, da mi bo to uspelo. To bo uresničitev mojih nekajletnih želja.

Rojko

Vsak ima svojo pot v življenju. Res pa se naše poti večkrat križajo, pridejo vzporedno s potmi drugih ljudi, morda za kra-tek in na videz nepomemben trenutek v življenju, ko se pe-ljemo z avtobusom domov iz službe ali šole. Morda si delimo le poglede, zaznamo kretnje in že iz teh se da izluščiti nekaj vprašanj, morda tudi odgovorov o človeku. Pomembna je ta pristna neverbalna komunikacija z zunanjim svetom. Z dolo-čenimi ljudmi se bomo morda kasneje še srečali, sicer pa kljub množici sami hodimo po poti življenja.

Droljc

Primer vodene interpretacije

36Lepo je, če nekomu nameniš prijazen in iskren nasmeh, saj

mu s tem takoj polepšaš dan in vsaj za trenutek mu vliješ nekaj optimizma, ki ga v današnjem času primanjkuje.

Danilovič

Ljudje si vzamemo premalo časa, da bi razmislili in si pogle-dali svet okoli sebe, vedno nekam hitimo in tako ne opazimo stvari ali dejanj, ki bi nam osmislile dan.

Goršek

Res je, da nihče ne more naše poti prehoditi namesto nas in da bo naša pot edinstvena, ker nihče ne bo imel popolno-ma enake. Vendar to ne pomeni, da moramo biti osredotočeni samo nase.

Pred časom sem potovala z vlakom. Na železniški postaji sem dolgo čakala ter hodila sem in tja. Nato sta me ogovorili dve dekleti. Želeli sta, da se jima pridružim, da ne bom sama. Tako smo se spoznale in navezale prijateljstvo.

Jusič

Vsak človek živi svoje življenje in hodi po poti, ki mu je dana, ali po poti, po kateri stremi k cilju, ki bi ga rad dosegel. Pri tem pa ne opazimo ljudi okoli sebe. Zaradi lastnih želja ali težav ne opazimo dogajanja okoli sebe, se ne zmenimo zanj. Hodimo po svoji poti. Sama sem doživela nekaj, kar me je nekoliko ga-nilo. Bil je mladenič na invalidskem vozičku, ki se je s težavo pomikal proti želenemu cilju, a kljub temu vztrajal, ljudje pa so hodili mimo, kot da niso opazili njegove težave. Niso mu ponu-dili pomoči. On je svojo pot s težavo nadaljeval in na njegovem obrazu ni bilo videti obupa.

Rotar

Tjaša Skvarča

37Sonce ga je že nekaj ur božalo po licih, ko se je naposled le

odločil odpreti oči. Njegove sinje modre oči so se zazrle skozi veliko okno, ki je bilo poleg njegove postelje. Le kaj se mu je pletlo po glavi? Spet je zaprl oči. Prisluhnil je tišini, ki je trajala le nekaj sekund, potem pa se je kot po navadi izpod njegovega okna zaslišalo hrumenje avtomobilov. V trenutku je odprl oči in vstal s postelje. Njegove misli so begale sem ter tja. Od ne-napisanih verzov, ki so tičali nekje globoko v njegovem srcu, nazaj k realnosti, ki je ni razumel. Znova in znova se je spra-ševal o pomenu svojega življenja ter pomenu vsega živega in stvarnega.

“Zakaj za hudiča sem obtičal na tem svetu?” se je vedno znova spraševal.

“Zakaj ne morem biti srečen? Zakaj se ne morem preprosto nasmehniti in živeti?”

Pograbil je nekaj popisanih listov, ki so ležali na njegovi pi-salni mizi, ter jih zabrisal v koš.

“Niti pesmi ne morem več napisati take, ki bi spravila vsa moja čustva na dan! Ta kruti svet je še iz mene naredil bedaka!”

Usedel se je na stol in svoj obraz zakopal med dlani. Šlo mu je na jok, a solzam ni dovolil na plano. Nato je počasi dvignil pogled in se zastrmel v prazno mizo. Nemo je strmel vanjo in razmišljal, kako naj se pravzaprav loti pisanja novega poglavja v svojem življenju, čeprav je v glavi videl le pesem, ki jo prepro-sto mora napisati, da se osvobodi nekakšnih verig, ki ga imajo ujetega že kar precej časa. Sončen dan na drugi strani okna je spet privabil njegov pogled. Nevede je vstal in stopil k oknu. Zastrmel se je v tisočere hiše in v naravo nekje tam v ozadju.

“Tja moram,” je tiho zašepetal in stekel po stopnicah proti vhodnim vratom.

Šele ko je stal pred svojim domom in je zaslišal zvok vrat, ki jih je bil zaklepal, se je zavedel, kaj pravzaprav počne.

***Njegovi koraki so bili počasni, oči pa so begale sem ter tja

in opazovale svet okoli sebe. Dobil je občutek, da je v nezna-nem svetu, čeprav se je sprehajal po svoji rodni Ljubljani. Prav pozorno je začel opazovati ljudi in njihovo obnašanje. Bili so si tako različni, veliki, majhni, suhceni, okrogli, oblečeni so bili v sto in enem stilu, s sto in eno pričesko. Na klopi poleg ceste je zagledal dekle. Bilo je razmršenih rdečih las, temno rjavih oči ter pegastega obraza. Oblečeno je bilo v raztrgane cunje, ali bolj kose blaga, ki so viseli na njej. Ljudje so se je izogibali. Niti

pogledali je niso! Usedel se je poleg tega dekleta. Najprej je zardelo, nato pa plaho vprašalo:

”Imaš kaj hrane, pijače? Lačna sem.” Pogled je nato usmerila v tla. Nasmehnil se ji je. “Pridi z mano,” je odgovoril. Prijel jo je za roko in jo peljal do bližnje pekarne, kjer ji je

kupil žemljo. “Hvala, res hvala,” se mu je zahvaljevala z žemljo v rokah. “Že dolgo nisem jedla,” je priznala. “Ljudje me še pogledajo

ne. Ko pa se mi že kdo približa in ga prosim za kakšen evro ali hrano, se takoj obrnejo stran, češ da pri sebi nimajo niti malo drobiža.”

Na lica so se ji prikradle solze. “Ni moja krivda, da sem ostala sama, brez strehe nad glavo,

prepuščena le milosti redkih ljudi, ki jim je mar zame …” Sesedla se je na tla in začela jokati. Počepnil je k njej in jo

objel. Tudi sam je začutil njeno bolečino. “Poskrbel bom zate,” ji je šepnil na uho. “Nikoli več ne boš sama!” Pomagal ji je vstati, v njegovi glavi pa je odmevalo vpra-

šanje: “Čemu ljudje vidijo samo umazano zunanjost in spre-gledajo vse ostalo, kar bi razložilo, čemu je to ubogo dekle postalo brezdomka?” Zazrl se je v njen obraz, ki se mu je kar naenkrat zdel noro prikupen, in njene objokane oči so izža-revale toplino, ki je ni bil še nikoli poprej opazil pri nikomer drugem. Spet jo je močno stisnil k sebi, da bi omilil njen jok.

Hodila sta tesno drug ob drugem. Dekle je še vedno ihtelo, a je vedelo, da je tudi v njeno življenje posijalo sonce, prav tako svetlo, kot je bilo tisto, ki je razsvetljevalo tisti dan.

“Moje ime je Neža,” je šepnila in se mu zazrla v oči, nato pa zardela in zopet pogledala v tla.

Nasmehnil se je, jo pobožal po skuštranih laseh in odgovoril: “Jaz sem pa Tilen.” Njuna pogleda sta se srečala. Nasmehnila sta se drug dru-

gemu in zopet pogledala vsak v svojo smer. Dekle je preneha-lo jokati in na obrazu se ji je narisal nasmeh.

***Ta, za ljudi nenavaden prizor fanta, ki je objemal dekle,

katero je bil svet pahnil na rob preživetja in stran od ljudi, je privlačil poglede mimoidočih. Nekateri so se nasmehnili in si rekli, da vendarle vsakogar čaka lep in srečen konec, veliko več pa je bilo tistih, ki so Nežo označevali za pohlepno brez-

Nenapisana pesem

38domko, ki je fanta verjetno samo ujela na zanko, da se reši cest in dobi streho nad glavo. Dekleta, ki so sebe v ogledalu videla, kot odsev popolnosti, so tiščala glave skupaj in iskale napaka in razloge zakaj bi morala Neža ostati sama in na cesti. Glasno so se ji smejala in vanjo zabadala strupene in zaničevalne po-glede. Vsak tak pogled jo je zabolel, kot bi vanjo zarile nož. Njen prikupni nasmeh se je zopet spremenil v jok. Stisnila se je v njegov objem ter opravljivim kokošim pokazala hrbet. Čez njeno ramo je opazil, kako je skupinica deklet planila v smeh.

“Takoj bom nazaj,” je zašepetal svoji mali brezdomki in se napotil proti smejočim se dekletom.

“Hej dekleta, čemu tak smeh?” je zakričal, medtem ko se jim je s hitrimi koraki približeval.

Utihnile so. “Čemu sprašuješ? Mar nisi videl, kako drži tvojo roko uma-

zano bitje, ki ni vredno nobene lepote!” mu je odgovorila ena izmed njih.

“Kako ji sploh lahko dovoliš blizu, ko pa tako smrdi, da smo jo zavohale še me pet metrov stran?” V fantovih očeh je za-vrela jeza:

“Čemu misliš, da si ti vredna lepote? Je mar tvoj obraz, skrit pod tonami ličil, res veliko lepši od njenega?”

Njen obraz je postal živo rdeč: “Kaj si slep, da mene enačiš s spakami, a njej na glavo po-

lagaš krono lepotic?” Sovražno se ji je nasmehnil. Preden pa se je vrnil k Neži, pa

je še dejal: ”Lepota sploh nima vrednosti, dokler v očeh ne najdeš mi-

line in topline!”

***“Ja, že stotič ti pravim, da ne lažem!” je med smehom dejal

Neži, ki mu ni in ni hotela verjeti, da je pesnik. “Res, trudim se že nekaj mesecev, da bi spet našel tisto

pravo, kar je potrebno, da napišeš pesem!” ji je pripovedoval, potem ko sta se zaradi opravljivih deklet odpravila na bližnji travnik, kjer je potolažil njen jok in ji začel pripovedovati o sebi.

“In kaj potrebuješ za to?” ga je vprašala. “Ravno v tem je težava,” je odgovoril. “Iščem in iščem, pa

nikakor ne morem najti nečesa, kar bi dalo pesmi smisel, nek pomen.”

Zazrl se je v nebo. “Pa piši o tem, kako modro je nebo!” je rekla.

Nejevoljno jo je pogledal: “Kaj za hudiča pa naj pišem o nebu!? Saj ni ničesar za po-

vedati o njem!” Ulegla se je v travo in se še sama zazrla v nebo. “Zame je nebo najlepši del našega planeta. Je tako blizu, a

tako zelo daleč. Je tako lepe modre barve in krasi ga žareče rumeno sonce, ponoči pa nekdo čezenj razgrne črno odejo z drobnimi luknjicami, skozenj katere še ponoči prodirajo sonč-ni žarki…”

Nemo jo je poslušal. “Pa kaj ne veš, da se ponoči zemlja obrne stran od sonca …?”“Vem,” ga je prekinila, “pa vendar je vse lepše če gledaš s

srcem in ne z razumom.” Obnemel je. Spomnil se je, kaj je rekel dekletom, preden

je odšel tolažit Nežo. Spraševal se je, kar se dogaja z njim. Ga je morda ona v teh nekaj urah nevede spremenila? Je morda dojel, kaj je tisti manjkajoči košček, ki ga potrebuje za pisanje?

“Kaj misliš s tem?” jo je vprašal.“Poglej svet s srcem in našel boš, kar iščeš!”Sedla mu je bliže in glavo naslonila na njegovo ramo.

Vedela je, o čem govori.

***Ura je odbila dvanajst. Sonce je bilo že visoko na nebu in

postajalo je vedno topleje. S travnika sta se umaknila pod ko-šato drevo ter se ulegla v senco. Dekle je glavo zopet naslonilo na fantovo ramo, se privilo k njemu in zaspalo. Tilnove oči pa so bile še vedno široko odprte in so strmele v krošnje dreves. Opazoval je, kako se zeleni listi premikajo v nežnem vetrcu in ustvarjajo nekakšen ples. Poslušal je petje ptic, ki se mu je kar naenkrat zazdelo tako lepo in sproščujoče. Mimo njegovega obraza so leteli metulji različnih barv in oblik. Zazdelo se mu je, da je svet postal polnejši, da je postal lepši zaradi stvari, ki jih poprej sploh ni bil videl. Glavo so mu zopet napolnile misli. Začel se je spraševati o dogodkih, ki jim je bil priča v tem ne-navadnem jutru, kako je spoznal Nežo, kako se je v sekundi zaljubil v neznano dekle in ji obljubil pomoč. Začel se je spra-ševati o posledicah svojih dejanj, na dan je privrelo ogromno dvomov, ki mu niso ponudili nobenega odgovora, temveč so postavljali le še veliko več vprašanj. Zakaj ona? Kaj pa je res tako lepega na njej? Čemu na njej se ne more upreti? Je to njen videz? Ne, videz ne more biti razlog, da je njegovo srce govorilo namesto zdrave pameti in se odločilo dekletu ponu-

39diti pomoč! Kaj pa duša? Je mogoče to dejavu? Nekakšna po-sledica reinkarnacije? Ne, to pa že ne! Take stvari so nemogo-če! Ali pač? Z roko se je pričel udarjati po glavi, da bi se nekako rešil vseh teh vprašanj. Po nekaj bolečih udarcih se je ustavil in zagledal Nežo, kako se smeji.

“Kaj pa počneš?” ga je vprašala.“Poskušam se rešiti vseh teh misli, ki me naredijo še bolj

neumnega, kot pravzaprav sem!”Zopet se je zasmejala. Njen smeh ga je spravil v zadrego,

zato je pogledal stran. Ko pa se je s pogledom vrnil nazaj k njej, je bila že stala in mu ponujala svojo dlan.

“Pridi!” mu je rekla, ga potegnila na noge in on ji je brez besed sledil.

V tišini sta se sprehajala po neki komaj uhojeni stezici. Opazoval je njena bosa stopala, ki so se nežno dotikala zemlje in poplesavala po njej. Opazoval je njen obraz, ki je kar žarel od sreče, njene dlani, ki jih je nežno božal veter, in tudi njo je nekako ponesel v čisto drug svet. Kar naenkrat se je obrnila k njemu, ki je hodil pol metra za njo.

“Zdaj razumeš?” je vprašala. Zmedeno jo je pogledal in odkimal. Zopet se je nasmehnila. “Nikoli nisem razumela ljudi. Nikoli nisem vedela, kaj prav-

zaprav vidijo na tem svetu, a sem prepričana, da ne vidijo tega kar vidim jaz!” Široko je razprla roke in veter je objel njeno napol golo telo.

“Veter je moj prijatelj, moj zaupnik, do zdaj je le on smel objemati moje telo. On me je tolažil, mi brisal solze z lic.” Z razprtimi rokami se je zavrtela in s stezice zletela na travo. Z bosimi stopali jo je nežno pobožala.

“Čemu asfalt in beton? Moji podplati trpijo, če se spreha-jam po njem!”

Nemo jo je opazoval. Za trenutek se mu je zazdela nora, a je v nekem trenutku dojel, da pravzaprav govori resnico! Spraševal, se je kolikokrat je osamljen sedel na tleh in si želel zaupnika, ki bi mu lahko potožil o svojih težavah, a veter je bil vedno tam in mu kuštral lase! Tudi sam je sedaj stopil na travo. V tistem trenutku je razumel, kar mu je dekle želelo povedati. Česa vsega do sedaj ni bil zmožen videti, pa je stalo tik pred njegovim nosom!

***Po tisti potki sta se nato z nasmehom na obrazu odpravila

vse globlje v gozd. Počasni koraki so ju vodili do odprte jase,

kjer je bilo nekaj porobkov spremenjenih v prav simpatične stole. Na enem izmed njih je sedelo dekle, oblečeno v črna oblačila, njeni dolgi črni lasje pa so ji pokrivali hrbet in kolena, ki jih je močno objemala. Rahlo se je pozibavala in se od joka tresla. Pot je vodila ravno mimo nje, zato se srečanju nista mo-gla izogniti. Ko ju je zagledala, da se ji približujeta, je pograbila svoj nahrbtnik, skočila s štora, si obrisala solze in hotela steči stran. A je spregledala korenino, se grdo spotaknila in padla po tleh. Hotela se je pobrati, a je zaradi bolečin zopet padla. Prijela se je za zvit gleženj in pokazale so se njene okrvavljene roke. Že ko sta videla, da zaradi bolečin ne more več vstati, sta stekla k njej, ko pa sta zagledala njene roke, sta obnemela. Dekle je zopet planilo v jok, čez roke pa hitelo vleči rokave, da bi zakrilo svoje krvave rane. Tilen je stopil korak stran, med-tem ko je Neža pomagala ubogi deklici na noge. Prijela jo je pod roko in ji pomagala do stolčka, kjer se je lahko usedla, fant pa ju je medtem le nemo opazoval.

“Hej, punca, kaj je narobe?” je vprašala Neža, ki je čepela pred dekletom in jo gledala globoko v oči. Dekletu to nikakor ni bilo všeč, zato je svoj pogled držala čimbolj stran, da se nju-ne oči nikakor ne bi mogle srečati.

“Daj, pusti jo,” je rekel Tilen.“Saj vidiš, da ti ne bo ničesar povedala! Daj, greva!”Neža mu je namenila strupen pogled“Meni si pomagal, a njo boš pustil samo tu!?”“Ti si resnično potrebovala pomoč, ker si živela v bolečini, a

ona si bolečino zadaja sama!”“Kako lahko rečeš kaj takega!?”Tilen se je ugriznil v jezik. Komaj se je zadrževal, da ne bi re-

kel še kakšne zlobne besede, ki pa bi bila po njegovem mnenju čisto na mestu! Za razliko od njegovih besed pa dejanja te mla-denke, s porezanimi rokami, niso bila čisto na mestu! Čemu bi človek ranil samega sebe in si zadajal bolečino, ko pa pri takih letih pojma nima o življenju? Tudi on namreč ni imel pojma. Ko pa se je naposled le prebudil iz svojega globokega razmišlja-nja, je videl Nežo, kako posluša dekličino izpovedovanje:

“...strah me je. Kaj če se spet prikaže? Kaj če me spet napa-de? Nočem več tega!”

Deklica je spet planila v jok. Njena zgodba je Tilna do srca ganila. Kako je deklica zanosila, kako so ji starši na silo iz obje-ma iztrgali fanta, češ da je vse le njegova krivda. Odpeljali so jo celo v drugo državo, da se s fantom ne bi več videla, poleg tega pa so jo pregovorili, da je šla delat splav. Ko je po nekaj

40mesecih zbežala od doma in se vrnila, da bi ga našla, jo je zlo-rabil njegov brat, njen preljubi fant pa si je nekaj dni pred tem vzel življenje. Zato pa jo je sedaj zasledoval njegov brat in si jo nemalokrat na silo vzel. Vse skupaj je zanjo postalo preveč težko breme in ni več videla izhoda. Že sama si je hotela soditi, a ni imela ne moči ne poguma, da bi se predala smrti. Tako je našla uteho v rezanju svoje kože, krvavljenju in bolečini, ki se ji je zdela slajša kot bolečina v njenem srcu.

Dekletu, o katerem sta izvedela, da mu je ime Janja, sta po-tem pomagala priti do roba parka, in sicer do avtobusnega postajališča. Medtem se niti pogledala nista. Neža nikakor ni mogla razumeti njegovega odziva, sploh pa jo je begalo, zakaj je njej ponudil pomoč, Janjo pa bi pustil tam samo! Tudi Tilen se je žrl. Ne bi se smel odzvati tako kakor se je, sploh pa ne bi smel izreči vseh tistih besed. Moral bi ji takoj ponuditi pomoč, tako, kakor jo je Neži! Zakaj se je obotavljal?

***V enem dnevu sta se tako zbližala, kakor se večina ljudi šele

po nekaj mesecih, a sta se prav tako tudi oddaljila. Po tistem dogodku v parku se niti pogovarjala nista več. Oba sta svoja pogleda raje usmerjala v tla kakor drug drugemu v oči. Koraki so ju vodili nazaj v mesto, čeprav pojma nista imela kaj naj bi počela tam. V nekem trenutku se je Tilen sesedel na klopco. Njegove noge ga preprosto niso več vzdržale, nekje globoko v prsih pa ga je nekaj tako močno bolelo, da je izgubil vso moč. Neža je stala pred njim, čeprav je vedela, da tam nima kaj po-četi. Preprosto ga je morala vprašati:

“Kaj je s tabo? Mislila sem, da si dober človek!”“Kaj je narobe z mano!? Čemu zdaj ti kričiš name?”Tilen je bil hitre jeze, ni maral pripomb, sploh pa ne komen-

tarjev, ki so se navezovali na njegovo obnašanje.“Pač, oprosti, imam oči in ne gledam s srcem!” “Kaj pa jaz? Naj bi bila brez oči?”“Rekla si, da si slepa ter, da gledaš s srcem.”Z roko ga je prijela za brado in privzdignila njegov obraz, da

ga je lahko pogledala globoko v oči.“Če ne bi imela oči, ne bi mogla videti globoko vate!”Njen pogled mu je segel do srca, ni se želel odmakniti od

njenih prekrasnih oči, vendar sta bili njegova trma in jeza moč-nejši. Odrinil jo je stran.

“Pusti me pri miru.” “Kaj ti pa hočem?”

“Nočeš dojeti, da potrebujem mir!”“Aja, sedaj pa še mir potrebuješ? Prav!”Obrnila mu je hrbet in se začela počasi oddaljevati.“Prav pa pojdi če misliš, da je tako prav!” je zakričal za njo.“Ne potrebujem te!”

***Nekaj časa je še nemo sedel in opazoval ljudi, kako hitijo

mimo njega, čeprav se mu je zdaj bolj dozdevalo, da se je čas nekako ustavil, da se je bitje njegovega srca upočasnilo, tin da še veter piha počasneje kakor ponavadi. Pogled je usme-ril v sonce, ki se je začelo počasi odpravljati spat, a še ni bilo pripravljeno odreči svojega mesta na modrem nebu beli luni in je še vedno svetilo z vso svojo močjo in osvetljevalo tisti po-poldan. Zazdelo se mu je, da tisti dan traja nekoliko dlje, kot so vsi do takrat. Zdel se mu je mučno dolg, za trenutek si je celo zaželel noči, da bi se lahko skril. A na zvoniku je odbilo šele peto popoldan. Zdrznil se je.

“Kako da nikoli poprej nisem slišal zvonov?”Kakor uročen je vstal in se zavrtel okoli sebe. Bil je izgu-

bljen. Izgubljen v svojem domačem mestu. Vse se mu je na-enkrat zdelo neznano. Vse te stavbe, vsa arhitektura, vse to, kar ga je celo življenje obkrožalo je postajalo nekaj drugega. Njegove oči so izgubljeno begale sem ter tja, koraki so ga vo-dili skozi mesto, po ulicah, ki jih je bil že tisočkrat prehodil. Spraševal se je, kako da poprej nikoli ni bil opazil teh hiš, ki so kar zmrznile v času. Kar obstale so tam in nekako dopolnjevale sodobno arhitekturo in ji dajale nekakšno popolnost. Zavedel se je, da je to ustvarila človeška domišljija, ustvarjalnost, iz-najdljivost, in predvsem trdo delo. Zamišljeno je hodil po labi-rintu ulic, njegove misli so poskušale oditi nazaj v preteklost, v glave vseh teh arhitektov, ki so načrtovali vse te zgradbe in z njimi gradili lepoto mesta. Res, mesto je mu je zazdelo lepo, čudovito, popolno. Spomnil se je Neže in njenih besed o beto-nu in mestu, kar je v njegovem srcu prebudilo grenak priokus. A ga je kmalu odgnal stran z mislijo, da se je motila.

“Tudi mesto je lepo!” si je rekel in trmasto prepodil vsako misel na Nežo.

Še vedno se ni ustavil, njegova poprejšnja utrujenost je kar izpuhtela v zrak in zasanjano je raziskoval čudesa, ki jih poprej sploh ni bil opazil. Vsaka stavba se mu je zdela nekaj posebne-ga, bila je ovita v nekakšno skrivnost, bila je polna zgodb, ki pa jih je sramežljivo skrivala med svojimi stenami. Četudi je bila

41zapuščena, preraščena z bršljanom ter z razbitimi okni, se mu je zdela enakovredna tistim, ki so se kljub starostim še vedno ponašale z vso svojo veličino in lepoto, ali pa tistimi, ki so se bahale s svojim modernim videzom. Korak ga je pripeljal do Prešernovega trga. Tam se je kar trlo ljudi, a Tilnu se je zdelo, kakor da tam stoji sam, družbo pa mu dela le njegova senca. Obstal je. Pred njim se je v nebo dvigal kip pesnika Franceta Prešerna. Spomnil se je, kako je moral v osnovni ter kasneje še v srednji šoli prebirati njegove pesmi, ki pa jih, čeprav je tudi sam poskušal postati pisec poezije, ni razumel. Zanj so bile nesmiselne, nikoli ni razumel profesorjevih razlag, kajti sam teh stvari v njegovih pesmih ni bil sposoben najti. Usedel se je pod kip med množico ljudi in se spet vrnil na potovanje v svoje misli. Zaprl je oči in poskušal spraviti dogajanje tistega dne v neko smiselno celoto. Nekaj mu je govorilo, da tega dneva nikakor ne sme prezreti, ter da odgovor na njegov problem leži tik pred njegovim nosom. Pravzaprav je bilo za njegovim hrbtom, a da Tilen to nekako odkrije in poveže vse skupaj s svojim življenjem, pa je bilo le še vprašanje časa. Sunkovito je odprl oči, ko mu je vse skupaj švignilo skozi misli. Razumel je! Vse je razumel! Našel je smisel svojega življenja. Zbegano je pogledoval okoli sebe in razmišljal, ali je morda zjutraj vzel s sabo kakšen zvezek ali pa vsaj list papirja in svinčnik, njegove misli so divjale, globoko v prsih je čutil toplino, ki se je širila po celotnem njegovem telesu. Hotel je to spraviti ven iz sebe, pa vendar ne s kričanjem, smehom ali jokom, temveč z rimami. Stekel je proti svojemu domu.

***Sedaj pa je utrujeno sonce res prepuščalo svoje delovno

mesto svoji kolegici gospodični luni. Preden pa je odšlo spat je hitelo svoji sodelavki pripovedovati ter razlagati, kaj vse je videlo v svoji dnevni izmeni. Ko je komaj povedalo vse zanimi-vosti in prigode ter se je počasi začelo odpravljati proti svoji postelji, je v Tilnovo stanovanje posvetila oranžkasta svetloba. Tilen je že nekaj ur sedel za svojo pisalno mizo, poleg njega pa je bilo ogromno zmečkanih in raztganih listov. Glavo je opiral na roko. ki je s komolcem slonela na njegovi mizi. Živčno je grizel svoj svinčnik in strmel v nazadnje napisani verz, ki se je glasil nekako tako:

“So vse res le besedebrez globine in pomena?

Kakor sneg blede,brez vsakršnega imena?

Kakor duh brez telesaodhajajo brez slovesa?”

Zdelo se mu je, da je nekako ujel pomen dne, ki ga je bil preživel, a zdelo se mu je prekratko, saj je želel iz sebe spraviti še na tisoče občutkov, pa nekako ni našel pravih besed. Nekaj je napisal pa prečrtal, spet napisal cel verz, nekaj minut strmel vanj, globoko zavzdihnil in jezno prečečkal na novo napisano. Z glavo je rahlo udaril po površini mize in obležal na kupu po-čečkanih papirjev. Misli so mu nenehno uhajale k Neži. Zdaj, ko se je njegova jeza nekako ohladila, jo je začel pogrešati. Pred seboj je videl njene iskrive oči, njen nasmeh, ki ji ga je bil narisal, ko ji je ponudil pomoč. Spet je udaril z glavo po mizi, tokrat močneje, ter se naslonil nazaj na stol.

“Obljubil sem ji,” je šepnil. Tokrat pa so se mu po licu res ulile solze, sramoval se je samega sebe, svojih dejanj in besed, s katerimi je prizadel Nežo. Ugotovil je, da je imela prav.

“Za hudiča, vedno je imela prav!” Z vso svojo močjo je pograbil svinčnik ter začel pisati.

***Neža se je v enem od podhodov zvila v klopčič, saj jo je,

čeprav je bila topla poletna noč, zeblo. Njene oči so bile živo rdeče, lica pa vsa mokra od solz. Stisnila se je v kot, da bi jo bili vsi drugi pustili pri miru ter da se je ne bi nihče od moških dotaknil. Vedno se je znala braniti pred njimi, saj je znala svo-je pesti spretno uporabljati, a zdaj je bila objokana čisto brez moči. Kljub upanju, da jo bodo tokrat pustili pri miru, se ji je nek moški približal. Sedel je poleg nje in z roko pobožal njena gola stegna. Poskušala ga je brcniti, a jo je moški prijel za gle-žnje, jo obrnil na hrbet ter legel nanjo. Dekle ga je poskušalo z rokami poriniti dol s sebe, a je bilo proti njemu čisto brez moči. Svoj obraz je hitro odmikala stran od njegovega, ki si je želel njenih poljubov. Ker ni prenehala s svojim upiranjem, jo je prijel za vrat, ji zamrmral nekaj groženj, potem pa si dal veliko opraviti z njenim telesom. Še vedno se je upirala, čeprav komaj, ker jo je njegova roka dušila. Poskušala je kričati, pa ni šlo, saj je bila njegova roka še vedno na njenem vratu. V nekem trenutku se je pritisk na Nežin vrat nekoliko zmanjšal, tako da je lahko nekajkrat zakričala, nato pa je moški na nje-na usta položil svojo roko. Spet se je začela upirati, s rokami

42in nogami ga je potiskala dol s sebe, a ni bila dovolj močna. Počasi se je že vdajala v usodo, kajti je postajala vedno šibkej-ša, a kar naenkrat je moškega nekaj potegnilo z nje. Obrnila se je proti steni, za seboj pa slišala nekaj močnih udarcev in zmerjanja, nato pa le še policijske sirene. Začela je jokati, nato pa je začutila kako jo je nekaj oziroma nekdo dvignil v svoje naročje. Zaradi objokanih oči in teme ni videla, kdo je bil, a v ti-stem naročju se je počutila varno in objela je osebo okoli vratu. S solzami v očeh je zaspala v naročju neznanca.

***Ležal je poleg nje in jo božal po rdečih kodrastih laseh.

Zdela se mu je tako prikupna. Nežno jo je poljubil na lice. Začela se je prebujati in njene oči so se počasi odprle. Zazrle so se skozi veliko okno, ki je bilo poleg postelje. Sonce je bilo že visoko na nebu in njegovi žarki so jo božali po licih. Nekaj sekund je strmela skozi to okno, nato pa se je zavedela, da ni več v podhodu, ampak v postelji. Za trenutek je pomislila, da jo je morda tisti moški zvlekel k sebi domov, ampak to vendar ni bilo mogoče, saj je tudi on brezdomec! Preplašeno in počasi se je obrnila v drugo smer, ko se je nekaj dotaknilo njene dlani. Zastrmela se je v sinje modre oči in se nasmehnila. Skobacala se je v njegov objem in se zavedela, da je bil on tisti, ki jo je bil včeraj rešil. Na obrazu je imel nekaj modric in ran, ki jih je že prekrivala krasta, ko pa se je nekoliko odmaknila, je videla, da pravzaprav ni bil poškodovan samo njegov obraz. Zopet se je zazrla v njegove oči in mu zašepetala:

“Hvala, Tilen.”

***Tilen je vzel Nežo k sebi domov. Med njima se je spletla

močna vez in postala sta nerazdružljiva. Obema se je zdel tisti dan, ko sta se spoznala, kot en sam čudež, poln novih odkritij in spoznanj. Združevalo ju je to, da se jima je svet zdel popoln takšen kakršen je. V rečeh sta videla lepoto, čeprav je ljudje niso, čutila sta toploto, ko so ljudje razglašali mraz. Gledala sta s srcem, ne z očmi in zdaj sta oba razumela pomen teh besed, ter svoje življenje posvetila umetnosti in pomoči ljudem, ki so je resnično potrebni. Tilen je postal znan in spoštovan pesnik, vse pa se je začelo z na videz nepomembnim sprehodom sko-zi mesto in pesmijo, ki jo je bil nato napisal:

So vse res le besedebrez globine in pomena?

Kakor sneg blede,brez vsakršnega imena?

Kakor duh brez telesaodhajajo brez slovesa?

Dnevi res le bežijo,za njimi ostaja praznina?

Čas v preteklost lovijo,prihodnost je pogube dolina?In molče v prihodnost zremo

in počasi nova vrata odpremo.

Ker vse te besedebrez globine in pomena,

niso le zapisane bede,ki te spravljajo na kolena.

Ampak te kot duh brez telesavodijo v neskončna nebesa.

Dnevi, ki navidezno bežijo,zapolnjujejo praznino.

V svetlobo neutrudno strmijoin iz teme rišejo belino.

In molče nas vodijo naprej,da ne bi ubrali iste poti ko prej.

Anja Eržen

43Igra konca

Je tako težko prenehat dihat,pokopat svoje telo?Je pa verjetno lažje

kot med življenjem in smrtjo nihat.

Je prekleto lahko vajeti spustitin v zmedi zaspat?

Brez volje, da bi spet začel,vse upanje s strelom ubit.

Praznih misli vdihnit dim,odit stran od bolečih slik,iskat toploto izgubljeno,

pobegnit stran od mrzlih zim.

Vedno znova jokajočapodoba moja v ogledalu.

Hudo ranjena,počasi umirajoča.

Poet

Spetsem le osamljeni poet,

ki tam ob ognju trudi se ogret,ki sam samcat

želi biti si objet.

Spetsem le osamljeno dekle,

katere strahvrniti skuša pozabljeno vsein sredi neutolažljivega joka

se dotaknit te.

Spetgori duša, iz njenih rok vzeta,

vroč plamen,v katerega je brez moči ujeta,

en dotik stran od tebev večno hrepenenje ujeta.

Strah pred lučjo

Utrujena sedim na tleh,žalostne moje so oči,

ker ne vem, kje radost iskati.

Zaprem vse luči,sedim nepremično v temiin mislim, kje ubijaš se ti.

Jaz tu.Ti tam.

Isto sva, a daleč stran.Z mislimi pri tebi,z mislimi ob meni,

a ljubezni se postavljava v bran.

Srce še išče delčke svojena kilometre stran,

daleč še je svetal dan.

Duša še se skriva,boječa nekje v samoti ždi,

nikogar več ob sebi ne želi.

Jaz tu.Ti tam.

Odhajava predaleč stran.

Anja Eržen

44Za vedno

Boš vedno mojo roko držal,ko sama bom?

Boš vedno tam ob meni,ko bom iskala na tem svetu dom?

Me močno objel,priznal, zakaj si me sprejel?

Obljubim, tvojo roko bom držala,ko sama bom.

Prišla bom najprej k tebi,ko iskala nov bom dom.

Objela te močno,da čutila tvoje bom srce toplo.

Dal si mi svoj dih,napisal mi neskončne rime.

Moje srce si iz ledu vzel,ubil to misel, da vse mine.

A glava moja še ne verjame,da tvoj glas lahko srce mi vzame.

Boš ob meni zaspal,ko me oster mraz objema?

Boš dal telesuto, kar zdaj le duša prejema?

Me močno objel,priznal, zakaj si me sprejel?

Križano življenje

Bosa po gorečem ognju …Mi Bog ta izziv je dal?

Boš še ti na plamenih stalali za življenje se boš zbal?Je vsak korak bliže koncu,

vsak dih, temi v tišini.Žeja ljudi po spanju v miliniin nebesni modrini in belini.

Križ moj na ramenih,

me bo ljudstvo nanj pribilo?V tančico smrti me ovilo,

da bi moje sanje v pekel prepodilo.Ker ustnice moje

niso božjih molitev molile,niso božje ljubezni obljubilein namesto vina kri so pile.

Drugih duše

bodo nože zasajale vame.Pošiljale temne uroke name,a tema naj bi veljala zame.

Čemu naj potempovem, kje je prava pot?

Zanje sem le zbirka božjih zmot,pesem iz narobe spisanih not.

Je vsak korak bliže koncu,

vsak dih, tišini v temi.Ne slišim še kričanja med ljudmi,

a za vsak greh naj del duše jim zgori.Nedolžne so ubili,

ker niso njim enaki.Vsi zato spregledani znaki

se vrnili bodo kot neusmiljeni vojaki.

Verjamem

Verjamem, da vsaj polovico zgodbe povedo oči,

nekaj besed srce,ki ranjeno bolečine se boji,

ostalo pa duša,ki ovita v sanje ljubezni si želi.

Verjamem, da duša resnici sledi,

vidi podobe,ki v resničnosti jih ni,

v svetu tam nad nami,kjer živijo angeli.

Verjamem,da nisi lik iz sanj,

nisi princ,ki v pravljice je bil poslan,

ampak fant,ki mi v življenje je bil dan.

Verjamem,da je vsakemu nekdo izbran,

kot skladatelj,ki išče ton še ne zaigran,

vsak je človek,ki išče občutek ta neznan.

Anja Eržen