Miha Mohor

ŠOLSKA GLASILA IN BRALNA ZNAČKAKako, zakaj ali sploh tekmovati pri teh interesnih dejavnostih?

0 Prenova pouka slovenščine, ki je leta 1994. stekla v okviru posebnega projekta,

je jeseni 2003. prešla v fazo, ko vse slovenske osnovne šole že delajo po novih učnih

načrtih. Na prvi pogled sta opazni osredinjenost materinščine, saj učenci pri vsakem

predmetu razvijajo sporazumevalne možnosti, in bistvena sprememba jezikovnega

pouka pri predmetu slovenščina: premik od učenja slovničnih pravil k rabi jezika. Učni

načrt v prvih dveh triletjih devetletke vodi predvsem k cilju, da bodo učenci pridobivali

funkcionalno pismenost, torej se bodo učili brati in poslušati besedila ter govoriti in

pisati v različnih okoliščinah. Zaradi poudarjanja dejavnosti je zasnovan učnociljno.

Več ukvarjanja z jezikom kot sistemom slovničnih pravil je v srednji šoli, predvsem v

gimnaziji, kjer dijaki nadgrajujejo jezikoslovna spoznanja, ki jih zberejo v zaključnih

osnovnošolskih letih. Tudi književni pouk se uresničuje v okviru štirih

sporazumevalnih dejavnosti – poslušanja, branja, govorjenja in pisanja - ter izhaja iz

takega stika z besedno umetnostjo, ki omogoča učenčevo primarno literarnoestetsko

doživetje ter obenem ob uravnoteženju literarnovzgojnih in književnovednih ciljev

poglabljanje njegove recepcijske sposobnosti. Otroci naj bi bili pozitivno naravnani do

vseh vrst ustvarjalnega odzivanja na prebrano, saj jim ustvarjalni postopki pisanja

pomagajo, da se zavedo zapletenosti upovedovanja fiktivnih svetov, in zato globlje

dojemajo estetsko plat branega umetnostnega besedila.

Prenovljeni pouk slovenščine je zgrajen na teoretičnih izhodiščih jezikoslovne

pragmatike, komunikacijskega modela ukvarjanja s književnostjo in naše didaktične

tradicije, v veliki meri pa izhaja iz pozitivnih izkušenj in dognanj naše šolske prakse.

In tako v osnovnošolskem kurikulu ostajata tudi dve naši pomembni interesni

dejavnosti: šolska glasila in gibanje Bralna značka. S svežimi metodičnimi potmi,

vsebinami in usmerjanjem otrok v različne aktivnosti sta desetletja pomagali

razklepati spone okostenelega pouka, zato v novi devetletni osnovni šoli nista

ohranjeni le kot neobvezni interesni obliki, temveč njune številne vsebinske in

metodične prvine prepoznamo v učnih načrtih za slovenščino in za dva izbirna

predmeta: literarni klub in šolsko novinarstvo.

1

1 Uredniki in sodelavci šolskih glasil že dolgo uspešno uresničujejo marsikaj, kar

je postavljeno v ospredje novih učnih načrtov. Bi se mar pri slovenščini, šolskem

novinarstvu in literarnem klubu lahko izognili naslednjim ciljem: učenci berejo in

pišejo raznolika informativna ter interpretativna publicistična besedila, spoznajo

najbolj pogoste stalne oblike novinarskega sporočanja, prebirajo časopisni in revialni

tisk, sledijo radijskemu in televizijskemu programu ter si oblikujejo kritičen odnos do

medijev, ustvarjajo razredni in šolski časopis, pripravljajo oddaje na šolskem radiu in

televiziji, berejo kvalitetno in raznovrstno leposlovno in poljudnoznanstveno literaturo

in do nje razvijajo pozitiven odnos, ustvarjajo doživljajska, domišljijska in esejistična

besedila, se poustvarjalno odzivajo na prebrano, z ustvarjalnimi vajami razvijajo

domišljijo, pridobivajo estetske izkušnje in se tako senzibilizirajo za branje besednih

umetnin?

1.1 Šolska glasila imajo na Slovenskem dokaj dolgo zgodovino. Njihovi

najstarejši ohranjeni sledovi vodijo v prvo polovico 19. stoletja in sodijo v domeno

dijaških prerodnih prizadevanj. Glede na doslej zbrane podatke1 je prvi list, ki bi lahko

sodil v kategorijo šolskih glasil, izšel okrog leta 1823 na ljubljanskem semenišču.

Soustvarjalci so mu nadeli skromen naslov Vaje in najbrž se je porodil sočasno s

pobudo za kulturni tednik Slavinja. Naslednji trije rokopisni listi so prav tako nastali v

semenišču: Društveno glasilo (Celovec, 1831/32), Pesme za pokušno (Celovec,

1832-1835) in Zvezek pesmi (Ljubljana, 1833). So že plod prizadevanj takratnega

spirituala Antona Martina Slomška, ki je v celovškem semenišču prirejal tečaje

slovenščine in načrtoval mladinska in poljudna slovstvena besedila. Pred marčno

revolucijo so svoje pesniške poskuse v Sprotuletni vijolici (1846) objavljali mariborski

učiteljiščniki, istočasno pa so na ljubljanskem liceju dijaki pisali rokopisni list.

Najdaljšo kontinuiteto med prvimi slovenskimi glasili ima celovška Vesna (1848-

1856). S pomladjo narodov in padcem Metternichovega absolutizma je slovenski

preporod iz kulturnega gibanja prerasel v politični proces in zato nas ne čudi, da je

rdeča nit skozi zvezke Daničice, ki so jih pisali v ljubljanskem Alojzijevišču med 1848.

in 1852. letom, poudarjeno domoljubje. Njen sodelavec je bil tudi četrtošolec Josip

Stritar, ki so ga v tistih letih profesorji označili za “Ultraslovene”.

S svojim odnosom do mladih piscev in načinom dela je nov list v zgodovini naših

dijaških glasil obrnil celovški profesor Anton Janežič. Prihodnost slovenstva je videl v

mladem rodu, ki se je ob eni šolski uri slovenščine tedensko še družil v zasebne

1 Marnova mapa, NUK, ms 107.

2

literarne krožke in v njih gojil navdušenje za narodne ideale in književno ustvarjanje.

Najprej je okrog rokopisne Slavije povezal celovške srednješolce, ob tem pa je imel

še ambiciozne načrte: Slavija naj bi združevala vse mlade slovenske literarne talente

in navdušence od Ljubljane, Celja pa do Maribora. Iz edine ohranjene ljubljanske

Slavije št. 26 se da razbrati, da je Janežič s pomočjo kolegov somišljenikov po teh

mestih organiziral tudi dijaške knjižnice. V svoji Slovenski bčeli je 1851. napovedal

Daničico, list celovških gimnazijskih nižješolcev. Ni znano, ali je to zamisel uspel

uresničiti, se pa v nji skriva zasnova današnjih osnovnošolskih časopisov. Vsekakor

takratne pedagoške in družbene razmere še niso bile naklonjene pobudam, ki bi

mlajše učence usmerjale v literarno in publicistično pisanje. Nesporno dejstvo pa je,

da se je v okviru Slavije preskušala vrsta kasnejših pesnikov in pisateljev. Kljub

psevdonimom se za prispevki da prepoznati Josipa Stritarja, Matija Valjavca, Frana

Levstika, Simona Jenka, verjetno pa sta sodelovala tudi Miroslav Vilhar in Valentin

Zarnik. Izročilo Slavije nadaljuje za literarno zgodovino najbolj zanimivi rokopisni

dijaški list Vaje (1854/1855). Sedmerica višješolcev z ljubljanske gimnazije: Vaclav

Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Zarnik, Valentin Mandelc, Martin Povše in

Ivan Tušek, ne more zatajiti posrednih vplivov celovškega mentorja. Od 1852. leta

dalje je šolski in cenzurni sistem resda postal strožji, toda domoljubno in ustvarjalno

prebujene mladine ni mogel zadušiti. Literarni krožki in njihova glasila so nastajali v

tajnosti in delovali mimo šolskih oblasti. V svet odraslih vstopajočim dijakom so

pomenili alternativo šolski ozkosti, možnost za svobodno razpravljanje in pisanje. Le

kadar so bili razkriti, so občutili boleče posledice.

Od Vaj naprej so se listi dijaških bratovščin kar vrstili. V njih so se prepletali

literarni poskusi s poljudnimi sestavki, ponavadi pa niso manjkali tudi rebusi, uganke,

šale in mentorski nasveti urednikov. Pisci so, prisluškujoč utripom časa, izpovedovali

slovensko in slovansko usmerjenost, izražali odpor proti vsiljevanemu tujstvu, se

opredeljevali do staroslovenstva in mladoslovenstva ter pozneje do klerikalizma in

liberalizma. Največkrat so bili pisani z roko (s črnilom ali svinčnikom), proti koncu

stoletja pa so jih vedno več tudi razmnoževali (litografirali, avtografirali, opalografirali,

hektografirali, karbografirali, šapirografirali, kopirali in dali tiskat v tiskarne). Večji del

jih je izhajal le kratek čas, izjemi sta Lipica, rokopisni list mariborskih bogoslovcev od

1860 do 1941, in Domače vaje, rokopisni list Alojzijevišča in Škofovih zavodov v

Šentvidu od 1868 do 1940, obujene na Škofijski klasični gimnaziji kot tiskana dijaška

literarna revija v devetdesetih letih.

3

Vzroka, zakaj v drugi polovici 19. stoletja svojih glasil niso imeli tudi po osnovnih

šolah in zakaj so se šele pozno pojavili v nižjih gimnazijskih razredih, sta vsaj dva.

Osnovne šole so dolgo ostajale, kakršne so bile v predmarčni dobi; v njih se je od

otrok zahtevala popolna pokorščina in poslušno sprejemanje zapovedanih moralnih,

verskih, narodnih in političnih ciljev. Učitelji so bili še naprej slabo izobraženi in

slovenščine niso zadovoljivo obvladovali, kar pa se sploh ni zdelo pomembno, zato

jim zlepa ni prihajalo na misel spodbujati literarne ustvarjalnosti svojih učencev.

Intelektualno nasilje, prepovedi in ozkosrčne omejitve, ki so jih vsebovala šolska

disciplinska pravila, so v mladostnikih vžigali odpor in kljubovanje, nižješolce pa so z

njimi uspeli krotiti. Drugi vzrok, zakaj “nezrelim” učencem ni bilo dopuščeno v glasilih

uveljavljati svojih literarnih poskusov, pa se skriva v dejstvu, da se je slovenska

nacionalna identiteta oblikovala na specifičen način prav z literaturo, ki je bila

nadomestilo za politiko in vse manjkajoče specializirane dejavnosti družbene vrhnje

gradnje. S tako pomembnimi rečmi, kot je literarno delovanje, pa se ni bilo šaliti, zato

so višješolci svojim mlajšim sošolcem vrata v tovrstne krožke praviloma zapirali.

Eno prvih znamenj, da se je dogmatsko pojmovana šolska vzgoja v začetku 20.

stoletja začela sproščati, so rubrike za otroške prispevke v slovenskem mladinskem

revialnem tisku. Leta 1907 je učitelj in mladinski pisatelj Engelbert Gangl v reviji

Zvonček odprl rubriko Kotiček gospoda Doropoljskega, kamor naj bi otroci dopisovali

o sebi, domu, šoli, igri, delu, doživetjih, željah in načrtih, uredniku pa bi pošiljali tudi

vse od risb, fotografij, zapisov slovstvene folklore do lastnih literarnih umotvorov. V

zameno so dobili kak mentorski nasvet ali poduk iz poznavanja slovnice in pravopisa.

Tudi v pedagoških strokovnih glasilih so se v iztekajočih letih Avstro-Ogrske

monarhije pojavili zapisi, kako pri pouku spisja učence spodbujati k samostojni

ustvarjalnosti2, o glasilih na Nemškem in o svojih mentorskih poskusih na meščanski

šoli pa je v reviji Popotnik leta 1928 prva pisala Josipina Mlinarič. V Slovenskem

šolskem muzeju ohranjena gradiva kažejo, da so 30. leta obdobje razcveta glasil po

osnovnih in meščanskih šolah ter nižjih gimnazijah. Posebno delavni so bili otroci na

bloški osnovni šoli, saj so ob Bloškem zvonu (1930-1935) izdajali še razredni glasili

Martin Krpan in Nova pravda. Pri tem jih je spodbujal in vodil šolski upravitelj in

mladinski pisatelj Venceslav Winkler. V zadnji številki prvega letnika Bloškega zvona

2 Pavel Flere, učitelj v Letušu, je npr. 1915. v Popotniku objavil članek Analiza šolskih spisovnic, v katerem se je zavzemal, naj se učenci sami odločajo za temo svojih spisov, saj je ugotovil, da so tako pri pisanju uspešnejši.

4

je poudaril, da njegov namen ni vzgajati bodoče literate, ampak da hoče doseči, da

se bodo učenci naučili izražati svoje misli v lepi obliki in si privzgojili samozavest. Za

razliko od listov srednješolske mladine, ki so še vedno vznikali samoiniciativno in so

bili vadnice bodočih kulturnikov in politikov, so predvojna nižješolska glasila nastajala

na pobudo zavzetih učiteljev, profesorjev in ravnateljev. V njih so zbrani otroški

doživljajski spisi, tudi nekaj ambicioznejših literarnih poskusov, mnogo

domoznanstvenega in folklornega gradiva, še posebno dragocena pa so poročila, ki

nam ohranjajo podobo življenja in dela v takratnih šolah.

Povojna doba je poskušala dati razvoju šolskih glasil novi, usmerjeni polet. Še

vedno so bili v ospredju srednješolski listi, v katerih so zahteve socialistične

revolucionarne preobrazbe književno ustvarjanje postavile v drugi plan in uveljavljale

angažirano družbenopolitično pisanje. Od mladih se je v prvih letih novega

družbenega sistema pričakovalo, da po direktivah Partije in svojih možnostih

oblikujejo tudi t.i. rajonska mladinska glasila in stenske časopise. Prav zato ker so bili

“sten-časi” po šolah obvezni izkaz delovanja pionirske in mladinske organizacije, so

kmalu postali “nekaj formalnega, potrebno zlo”, kakor je že 1949. leta v Popotniku

zapisal V. Cvetko. Kakor je razumljivo, da sta iz množice stenskih časopisov ostala le

dva (v Celju in Novi Gorici), pa je večja uganka, zakaj so se iz prvega povojnega

desetletja ohranili le redki šolski listi. Vse kaže, da so ostajali v šolskih klopeh in je o

njih širša javnost bolj malo vedela. Mentorji so na tovrstne izdelke gledali kot zgolj na

eno izmed aktivnih oblik pedagoškega dela z učenci in si niso prizadevali za njihovo

širšo popularizacijo. Nič kaj dosti niso pomagali v Mladinski reviji (1948) ali v Mladih

potih (1952) objavljeni pozivi uredništvom, naj svoje delo predstavijo. Eden

najpomembnejših osnovnošolskih mentorjev Jože Varl je imel sredi petdesetih let

občutek, da začenja iz nič.3

Srednješolski profesorji pa so do dijaške ustvarjalnosti neredko gojili tudi

nezaupanje, saj so v šolah nastali listi podobno kakor pred stoletjem še vedno

pomenili “nevarno” polje svobode. S svojimi literarnimi, esejističnimi in novinarskimi

besedili so mladi pogosto presegali od šole in politike zarisane okvire in potiskali

mentorje v kočljiv položaj: biti cenzorji ali spodbujevalci. Bolj kot za ozkosrčnost je pri

tem šlo za strah pred političnimi vmešavanji v pedagoško delo in pritiski na šolo, ki so

3 V intervjuju Kako nam je bilo takrat fletno okrog našega časopisa! (Mentor, 1988, št.3, str. 57-62) je povedal: “Ko sem začenjal, mi ni prišel v roke noben osnovnošolski list, ki bi ga imel za zgled. Šele kasneje sem prišel do nekega celjskega osnovnošolskega glasila, ki je začelo izhajati takoj po vojni in je nekakšen naš predhodnik.”

5

štiri povojna desetletja v obliki manjših ali večjih afer spremljali to dejavnost. Pozorni

pregledovalec dnevnega tiska bi lahko odkril kar nekaj tovrstnih odzivov “vznemirjene

javnosti” zaradi neprimernega pisanja srednješolcev in s tem povezane stroge očitke

o “pomanjkljivi ideološki vzgoji” njihovih profesorjev. Najznamenitejši primer je

Plamenica s kranjske gimnazije, ki je 1963. temeljito razburkala najprej občinske,

nato pa še vseslovenske politične, kulturne in pedagoške kroge. V času, ko se je

pripravljala ukinitev revije Perspektive, ki je odpirala vrata novi misli in literaturi, so

modernistični verzi ter abstraktne risbe dijakov Marka Pogačnika in Iztoka Geistra,

utemeljiteljev avantgardističnega gibanja OHO, izzvali nesmiselne, a takrat nevarne

obtožbe o napadu na pridobitve socialističnega sistema, kar vse je služilo kot krinka

za ideološko čistko med profesorji in mladino.

Po letu 1952 so se srednješolski mentorji lahko spopolnjevali predvsem z

zgledovanjem pri rubriki Literarni pogovori v slovenski mladinski reviji Mlada pota. V

njej sta književni kritik Mitja Mejak in pisatelj Ivan Potrč, kritično ocenjevala prispevke

literarnih začetnikov in od časa do časa tudi predstavila dijaška glasila ter iz njih kaj

ponatisnila. Potrč je objavil tudi svoja razmišljanja o smotrih prizadevanj mladih okrog

šolskih listov in v njih poudaril, da niso namenjeni zgolj urjenju bodočih pesnikov in

pisateljev, ampak da se skozi to dejavnost v prvi vrsti učijo sprejemati in presojati

literarna dela. “Prav v borbi s pisanjem, kako izraziti to, kar čutimo, se razvija kultura

posameznika, smisel za lepo in vsebino knjige. Tudi če ne bo izvoljen za pisatelja,

mu bo literarna vaja pomagala pri izražanju, pa naj se znajde v kateremkoli poklicu.”4

Politiki so se dograjevanja t.i. “informativne zavesti” posebno zavzeto in temeljiteje

pripravljeni lotili v drugi polovici 70. let. Da bi srednješolcem pomagali usposobiti se

za “delo v družbenem sistemu informiranja”, so pri mladinski organizaciji Zvezi

socialistične mladine Slovenije na medšolskih, občinskih in regijskih ravneh

organizirali seminarje in novinarske šole, na katerih so jim pojasnjevali “soodvisnost

razvoja družbenih odnosov z razvojem informiranja” ter jih učili temeljnih znanj o

zvrsteh novinarskega sporočanja, 1979. pa so v podporo tovrstnim prizadevanjem

izdali brošuro ABC 7: Informiranje v šolah. Vse to je pospeševalo in utrjevalo

postopno preusmeritev od pretežno literarnih listov k novinarsko zasnovanim šolskim

časopisom in revijam. Obenem se je z vključevanjem učiteljev različnih predmetnih

področij (še posebno sociologov, zgodovinarjev in učiteljev tujih jezikov) ter

4 Mlada pota, 1952/53, št.5.

6

knjižničarjev širil tudi krog mentorjev, ki so ga prej sestavljali skoraj izključno

slovenisti.

Za razliko od premočrtne akcije ZSMS pa je stalnica konceptov poletnih literarnih

šol in revije Mentor5 pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije nenehno

samospraševanje in preverjanje izhodišč dela z mladimi literati in novinarji. Ob tem

da je Mentor nudil možnost literarnim začetnikom priti v javnost, se je v strokovnem

delu ukvarjal z mentorstvom, tako da je objavljal vsebinske, analitične in teoretične

prispevke, ki so opozarjali na različne tokove v sodobni književnosti, ter na osmišljeni

in ne zgolj pragmatični ravni zapisane izkušnje šolskega literarnega in novinarskega

mentorstva. Venomer je opozarjal tudi na negativne učinke šole, ki učence odtujujejo,

da pišejo na neavtentičen način in na pretiran učiteljev vpliv, t.i. prementoriranje. Od

političnih pobud in direktiv so se ta pisanja razlikovala v večji odprtosti do vseh oblik

šolske besedne ustvarjalnosti in so podpirala vsakršne kakovostne šolske

publikacije: od informativnih časopisov in revij, tematskih številk, projektnih in

raziskovalnih nalog, zbornikov, almanahov, antologij, pesniških zbirk, novelističnih in

prevodnih knjižic, zapisov slovstvene folklore, listov v tujih jezikih do glasil na avdio in

video kaseti.

Ob prelomu stoletij v sproščenejših razmerah samostojne Slovenije z

zadovoljstvom opazujemo vsebinsko pisano pahljačo srednješolskih glasil. Velika

razširjenost osebnih računalnikov in dostopnost sodobne grafične tehnologije šolskim

uredništvom omogoča vse kvalitetnejše oblikovanje in tiskanje. Samozavestno lahko

trdimo, da se z najodličnejšimi dosežki lahko brez zadrege postavijo ob bok

najboljšim tovrstnim publikacijam kjerkoli v Evropi.6

Podobna ocena velja tudi današnjim osnovnošolskim glasilom, s pripisom, da so v

primerjavi s srednješolskimi številnejša in kakovostno bolj izenačena. Prelomno

obdobje za njihov razcvet je bilo šolsko leto 1958/59. Tudi takrat se je namreč

uvajala velika preobrazba slovenskega šolstva in oblikovale so se osemletke.

Prejšnja osemletna gimnazija, ki jo je obiskovala mladina med enajstim in

osemnajstim letom, se je razcepila in dobili smo nove osemletne osnovne šole, ki

5 Mentor, mesečnik za vprašanja literature in mentorstva, izhaja od 1978. leta pri ZKOS.6 Borec z II. gimnazije v Mariboru je to med 1995 in 1999 večkrat dokazal na neformalnih srečanjih uredništev srednješolskih časopisov iz srednje Evrope v Bad Marienbergu, saj je bil izpostavljen kot vzorni dosežek, osnovnošolska glasila pa so že v 70. in 80. letih pomenila kvalitetni vrh tovrstne produkcije nekdanje Jugoslavije: za najboljši sta bili na zveznem tekmovanju dvakrat proglašeni glasili Odmevi izpod Krvavca (OŠ Davorina Jenka v Cerkljah) in Trate (OŠ Cvetka Golarja v Škofji Loki) ter po enkrat Brstje (OŠ Lucijan Seljak v Kranju) in Glas mladih (OŠ Polzela).

7

vključujejo otroke od sedmega do štirinajstega leta starosti. V osemletni gimnaziji so

glasila praviloma izdajali dijaki višjih letnikov, ki so v njej zaradi večje zrelosti in

znanja dominirali. S šolsko reformo so se ta razmerja spremenila; nekdanji nižješolci

so postali višješolci v osemletki in mentorjem so se ponudile nove možnosti, saj se je

časovno obdobje, v katerem odslej lahko usmerjajo otrokov razvoj, podaljšalo. Med

prvimi, ki se je zavedel tega pomembnega premika v našem šolstvu, je bil učitelj Jože

Varl. V naslednjih dveh desetletjih je na OŠ Davorina Jenka v Cerkljah z osupljivo

spretnostjo otrokom pomagal oblikovati Odmeve izpod Krvavca, prototip novega

“osemletkarskega” časopisa. Njegove inovacije so bile tako številne in domišljene, da

jih številni mentorji (in skorajda ne najdemo več osnovne šole brez glasila) vse do

danes v mnogih soustvarjalnih različicah le dopolnjujejo in dograjujejo. Tradicionalni

v preprosto šolsko spisje usmerjeni listi so se pod njegovim vplivom razvili v

novinarsko zasnovane časopise ali se preoblikovali v male pesniške almanahe in

zbirke literarnih umotvorov nadarjenih posameznikov, domoznanski raziskovalni

projekti pa so izhajali povezani v obsežne zbornike. Otroke je vodil tako, da je

prisluhnil njihovemu življenjskemu utripu, interesom in želji po igri, jih spodbujal, da

so s pisanjem izražali svojo avtentičnost, jim posredoval manjkajoče znanje in jih

organizacijsko povezoval v učinkovite delovne, preučevalne in ustvarjalne skupine in

uredniške odbore. Varlu, ki je o svojih didaktičnih in metodičnih inovacijah tudi pisal v

strokovnem tisku in predaval po seminarjih, ter številnim mentorskim naslednikom

gre zasluga, da so sodobna osnovnošolska glasila jezikovno in tematsko nadvse

raznovrstna in da se vse početje okrog njih povezuje v eno najpomembnejših šolskih

interesnih dejavnosti, saj poleg velikega števila mladih novinarjev in literatov lahko

zaposli še mnogo otrok, ki imajo druge sposobnosti in nagnjenja: nadebudne

likovnike, fotografe, prevajalce, raziskovalce vseh področij, računalnikarje, grafične

oblikovalce, tiskarje in razpečevalce. Vsi ti cilji, metode in vsebine so v devetletki

vsajeni v predmetnik, tako da predstavljajo jedro novih izbirnih predmetov šolsko

novinarstvo in literarni klub.

1.2 Razpisi in tekmovanja za najboljše šolske liste in glasila so pomembno

pripomogli k razvoju te pomembne interesne dejavnosti po naših šolah, po drugi

strani pa tudi k dvigu kakovosti. V letih med 1966 in 1987 je v okviru prireditev

Srečanje pionirjev dopisnikov Slovenije potekalo tudi tekmovanje osnovnošolskih

otroških publikacij. Vodila jih je Zveza prijateljev mladine Slovenije, s sodelovali pa so

uredništva mladinske periodike, časopisi z rubrikami za otroke, radijske postaje,

8

Zavod za šolstvo SRS (s svojimi svetovalci) in Slovenski šolski muzej. Poleg

najuspešnejših otrok-dopisnikov so bili na srečanja, ki so jih vsako jesen organizirali

v drugem kraju, vabljeni uredniki osnovnošolskih listov, ki jih je žirija proglasila za

najboljše, ter njihovi mentorji. Organizatorji so pripravili razstave šolskih glasil,

povabljenci pa so se srečevali s književniki, likovniki, glasbeniki in novinarji ter pod

mentorskim vodstvom pripravili tudi bilten, zbornik ali časopis. Ob tem so mentorji

izmenjavali izkušnje in se izpopolnjevali na predavanjih ter v pedagoških delavnicah.

Tako načrtno spodbujanje razvoja šolskih glasil je še pripomoglo k njihovi številčnosti

in dvigu kakovosti, druga korist pa je bila v mnogo večjem vpogledu javnosti v

tovrstno produkcijo (razstavljeno gradivo je shranjeval Šolski muzej). Mentorji so se

na teh prireditvah lahko seznanjali z najvišjimi dosežki ter dobivali novo znanje in

spodbude za nadaljnje delovanje. Vzporedno in v povezavi s srečanji mladih

urednikov in mentorjev pa smo v strokovnem časopisju vedno pogosteje zasledili

članke z metodičnimi izhodišči in napotki mentorjem novinarskih in literarnih krožkov.

Iz izkušenj pri sodelovanju v ocenjevalni komisiji je dr. Manca Košir v 80. letih

zasnovala Mladega novinarja, priročnik za urednike šolskih glasil. Srednješolci

podobnih tekmovanj šolskih glasil z večletno tradicijo niso imeli, kar se je kazalo na

bolj neuravnoteženi kakovosti izdelkov in značilni občasnosti izhajanja.

Od 1988. leta zbira osnovnošolska glasila uredništvo revija PIL in vsako jesen

proglasi najboljše izdelke. Na ta način je kontinuiteta tekmovanja, ki je 21 let teklo v

okrilju ZPMS, zagotovljena, toda dragoceno prizadevanje novinark ne more doseči

visoke kakovosti tekmovanj iz prejšnjih desetletij. To spoznanje potrjujejo tudi

poskusi organiziranja območnih srečanj ali celo novih vseslovenskih razstav šolskih

glasil. Ob koncu 1993. so Novogoričani v svoji knjižnici pripravili razstavo

osnovnošolskih in srednješolskih listov svoje regije ter okroglo mizo o mentorstvu, v

letih 1994, 1995, 1996, 1998 in 2001 pa so bile v okviru sejma Vse za otroka v Celju

postavljene vseslovenske razstave šolskih glasil, ki so jih spremljali seminarji za

mentorje, delavnice in okrogle mize o mentorstvu. Pri teh prireditvah sta

najpomembnejšo vlogo odigrali organizacijski enoti ZRSŠŠ v Celju in Kranju.

Dejstvo, da celjska prireditev s tekmovanjem šolskih novinarjev in literatov zaradi

finančnih razlogov ni mogla postati tradicionalna, je povzročilo nezadovoljstvo med

mentorji, kljub temu pa se je na petih srečanjih pred prenovo osnovnih šol v njih

utrdilo spoznanje, da uredniki in sodelavci šolskih glasil že dolgo uspešno

uresničujejo marsikaj, kar je postavljeno v ospredje novih učnih načrtov, še več:

9

pedagoška tradicija šolskih glasil je pomemben temeljni kamen učenja in

poučevanja, kakršnega si želimo danes in si bomo prizadevali zanj v prihodnosti.

Izoblikovali so se tudi mentorski kriteriji: zmotno bi bilo gledati na šolsko glasilo zgolj

z novinarskega aspekta: v prvi vrsti gre pri tem za izkustveno učenje in široko

pahljačo uporabe znanja v praksi, razreševanje problemov in osvajanje osnovnih

strategij učinkovitega učenja. V uredniških timih pridejo do izraza socialne interakcije

in komunikacije. Ob pripravljanju vsakovrstnih šolskih tiskov učenci poglabljajo svoje

zmožnosti jezikovnega izražanja in se vzgajajo v bralce s kritičnim odnosom do

medijev in sprejemnike kulturnih dobrin, poleg velikega števila mladih novinarjev in

literatov pa lahko zaposlijo še mnogo vrstnikov, ki imajo druga nagnjenja in

sposobnosti. Vse te cilje, metode, učne oblike in vsebine pa učitelji in mentorji

prepoznavajo v novih učnih načrtih.

.

2 Cilji pouka književnosti, zapisani v osnovnošolskem učnem načrtu za

slovenščino, predvidevajo vključevanje učencev v “debatne klube ob bralni znački”,

učni načrt novega izbirnega predmeta literarni klub pa govori, da se “podpodročje

branja povezuje z gibanji Bralna značka in S knjigo v svet.” Tako se torej tudi Bralna značka na nov način umešča v prenovljene programe, kar pa ne preseneča, saj so

najvišji cilji branja v sklopu njenih dejavnosti tudi najvišji cilji šolskega ukvarjanja s

književnostjo: teženje za tem, da bo učenec rad bral, da bo imel do književnosti

pozitivno vrednostno razmerje in da mu bo branje predstavljalo vir vsestranskega

užitka. Lahko celo rečemo, da je pedagoško izročilo tega gibanja trden temelj

uspešnega uvajanja novih učnih načrtov za slovenščino in literarni klub.

2. 1 Gibanje Bralna značka se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na

Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik

skupaj z ravnateljem, mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom že obstoječi

bralni krožek razvil v novo kvaliteto - “tekmovanje za bralno značko”. Ker jima ni bilo

vseeno, da učenci niso marali prebirati predpisanega šolskega čtiva, sta iskala pot iz

“sformaliziranih šolskih prijemov”. K temu ju je vzpodbujal tudi razmah vseh mogočih

športnih tekmovanj in hotela sta jim dodati duhovno vzporednico, zamisel Bralne

značke pa naj bi Kotniku pomagala zaokrožiti omemba podobne literarnovzgojne

oblike pri Čehih, na katero je naletel v nekem reportažnem zapisu.7 Novo tekmovanje

7 Stanko Kotnik, Deset let rasti bralne akcije med mladino (1970), v knjigi Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 54.

10

za bralno značko je utemeljil takole: “Gre za plemenito kulturno tekmovanje mladine

z vrstniki in samim seboj, na zunaj kronano z osvojitvijo značke, na znotraj z

izpopolnjenim osebnim profilom.”8

Kotnik in Suhodolčan sta pripravila pravilnik za pridobitev bralne značke, v

katerega sta zapisala cilje, pravila in potek nove interesne dejavnosti.9 Mladi bralec,

ki se odloči za sodelovanje, je deležen načrtnega usmerjanja in mentorskega

vodenja skozi vrsto let. Učitelj-mentor mu ponudi širok seznam najboljših in

najprimernejših knjig. Branje je poglobljeno in ga spremlja pisno oblikovanje bralčevih

lastnih opažanj, mnenj in sodb, nekakšen dnevnik branja, temu pa v manjših

skupinah pod mentorskim vodstvom sledijo sproščeni pogovori o prebranem. O teh

pogovorih je Stanko Kotnik zapisal: “Tu se v tovariškem, sproščenem stiku med

oblikujočim se mladim človekom in njegovim izkušenejšim učiteljem, do kakršnega

samo pri rednem učno-vzgojnem delu pride dosti težje, marsikdaj šele do kraja

osvetlijo dotlej skrita gibala dejanj in nehanj posameznih književnih oseb, vrednotijo

posamezna dogajanja in ideje ter s tem razgrinja življenjsko jedro in tudi cena

literarne stvaritve...”10 Precej pred razmahom delavnic ustvarjalnega pisanja v

Sloveniji je opozoril, da branje in pogovori o prebranem spodbujajo pri mladini tudi

lastne ustvarjalne poskuse, in nakazal možnost povezovanja z delovanjem

literarnega krožka. Sestavni del dejavnosti Bralne značke so še literarne ure,

priprave knjižnih razstav, srečanja in pogovori s pesniki in pisatelji, prevajalci,

knjižnimi ilustratorji, literarnimi zgodovinarji, kritiki, uredniki in novinarji. Vsako

obdobje branja sklene kulturna prireditev s podelitvijo značk, mentor pa nagrajene

bralce lahko pelje tudi v gledališče ali na literarno ekskurzijo.

Zbiranje kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let med otroki priljubljen

konjiček. Utemeljitelja gibanja sta to izkoristila in značko s portretom domačega

koroškega pisatelja Prežihovega Voranca povzdignila v priznanje za branje. Vsak

bralec je prejel še izkaznico Bralne značke, najbolj zvesti pa tudi knjižno nagrado.

Kotnikova in Suhodolčanova zamisel o spoznavanju književnosti na drugačen

način se je izkazala kot osvežujoča in privlačna možnost literarne in književne

vzgoje, zato ne preseneča, da se je že v naslednjih petih letih njuni Prežihovi znački

pridružila še vrsta drugih značk, ki so jim lokalni mentorji dali podobo in imena 8 Stanko Kotnik, Prežihova značka (1961), v knjigi Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 27.9 Stanko Kotnik, Plemenita značka (1960), v knjigi Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 24-25.10 Stanko Kotnik, Izkušnje in perspektive (1963), v knjigi Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s 36.

11

pomembnih in priljubljenih literarnih ustvarjalcev, ki so živeli in delovali na njihovih

področjih. Vsaka značka je podobno kot športne medalje izdelana v treh variantah:

bronasti, srebrni in zlati, kar motivira bralce in jim vsako leto ob podelitvah potrjuje

osebni razvoj. Do danes se je ta seznam razširil na 37 značk in težko najdemo kako

šolo, kjer ne bi brali za bralno značko.

V dobrem desetletju obstoja se je Bralna značka kot gibanje za pospeševanje

bralnih navad in širjenje bralne kulture razširila po vsej Sloveniji, a tudi v slovenske

manjšinske šole v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter med izseljence po svetu. Ni se

hotela podrediti uniformnim formalnim in vsebinskim okvirom in z leti jo je ustvarjalno

sooblikovala in nadgrajevala množica učiteljev materinščine, knjižničarjev,

ravnateljev šol, skratka vseh navdušenih bralcev, ki so v okviru te prostovoljne

dejavnosti zbirali okrog sebe sorodne otroške duše in nanje prenašali svojo ljubezen

do knjig. Z njenim razraščanjem se je pojavila potreba po povezovanju in koordinaciji.

To nalogo je prevzela neprofesionalna Zveza bralnih značk, ki ima svoj sedež v

okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, organizacije, ki združuje vse dejavnike, ki

delajo za mlade. Kot sprva Svet Zveze bralnih značk se v zadnjih letih Odbor Bralne

značke preko mreže občinskih izpostav te organizacije povezuje s šolami. Na šolah

je Bralna značka ponekod del delovne obveznosti pedagogov ali knjižničarjev,

drugod pa delo teče v okviru interesnih dejavnosti. Na vseh ravneh pa je njihov delež

prostovoljnega brezplačnega dela zelo visok.

Zaradi priljubljenosti med mladimi, pozitivnih odzivov javnosti in podpore

pedagoških svetovalcev so se v gibanje Bralna značka vključevali novi in novi

mentorji, med njimi tudi taki, ki kot začetniki niso imeli posebnih izkušenj, ali taki, ki

niso imeli posebne afinitete do knjig, a so se nove naloge lotili iz čuta dolžnosti, in vsi

skupaj so si zadali nalogo utrjevanja bralnih navad pri kar se da široki populaciji

učencev, ki sicer ne bi tolikokrat vzela knjig v roke. Tako je po dveh desetletjih

uspehov, ko je bilo vanj vključenih največ mentorjev in mladih, prišel čas krize

gibanja, kritike in samospraševanja. Mentorjem se je očitalo, da so pozabili, zakaj se

je Bralna značka sploh porodila, in da v svoje delo z bralci vse prevečkrat vnašajo

preživele šolske metode ali ohranjajo načine dela, ki so bili v začetku še dokaj

uspešni, novih generacij televizije in računalnikov pa ne privlačijo več. Vsiljevanje

zaprtih seznamov knjig, ki jih morajo otroci prebrati, pisanje obveznih stereotipnih

“zapisnikov branja” in izpitna oblika preverjanja učenčevega poznavanja prebrane

literature so odbijali prav najbolj navdušene bralce. Nezadovoljni pa niso bili le šolarji,

12

kritične ocene so padale z vseh strani: s posvetovanj staršev in pedagogov,

pisateljskega srečanja, “uničujoče” sodbe so objavljali novinarji... Marsikaj je bilo

izrečeno zelo čustveno, empiričnih raziskav senčnih plati gibanja Bralna značka pa ni

izdelal nihče.

Svet Zveze bralnih značk je ocenil, da so opozorila upravičena, vitalnost in

koristnost tega gibanja pa ne dopuščata, da bi nad njim naredili križ, saj je na srečo

še mnogo šol, na katerih se dejavnosti Bralne značke oplajajo z izvirnimi zamislimi

mentorjev in pobudami bralcev. Potrebno je bilo graditi naprej na teh dosežkih in tako

povezovati natrgano nit izvirnih idej ustanoviteljev gibanja. Odbor Bralne značke z

organizacijo predavanj in pedagoških delavnic, na katerih sodelujejo inovativni

učitelji-praktiki, knjižničarji, pedagoški svetovalci in strokovnjaki s področja mladinske

književnosti in književne didaktike, mentorjem pomaga do kvalitetnejšega dela z

mladimi bralci. Na ta način podpira usmeritve in oblike dela, ki gibanje

demokratizirajo. Nepriljubljenega obveznega prebiranja vnaprej določenih knjig in

mentorjevega strogega izpitniškega preverjanje branja je vse manj. Izrivajo ju

klubsko sestajanje, kjer prevladuje dialog ljubiteljev knjig, in povezovanja

udeležencev tega gibanja z ostalimi šolskimi interesnimi dejavnostmi (z delavnico

ustvarjalnega pisanja, uredništvom šolskega glasila, literarnim, novinarskim in

dramskim krožkom, projektnimi in raziskovalnimi nalogami itd.) in delom šolske

knjižnice. Tekmovalne prvine, v začetkih še sestavni del gibanja, so se sčasoma

izkazale za moteče in nepotrebne, zato so odpadle. Načelo individualizacije ima

svojo vlogo tudi pri branju za značko, zato število kot tudi naslovi knjig niso več

strogo določeni.11 Tako kakor pedagog poskuša navdušiti učence za knjige, ki so mu

všeč, je odprt tudi za priporočila otrok. V oporo mentorjem Bralne značke v ljubljanski

Pionirski knjižnici pripravljajo obsežne anotirane priporočilne sezname mladinskega

čtiva ter jih sproti objavljajo v pedagoških časopisih in publikacijah Mlinček prostega

časa, v tematski številki revije Šolska knjižnica12 pa so zbrani na enem mestu, prav

tako na spletnih straneh. Z njihovo pomočjo se učitelji in mentorji seznanjajo s

kakovostnimi klasičnimi in sodobnimi deli slovenske in svetovne beletristike, s

koristnimi poljudnoznanstvenimi knjigami in priročniki.

Da bi olajšala organizacijo spremljevalnih prireditev Bralna značka od 1993. izdaja

knjižico, v kateri so predstavljeni programi nastopov književnikov, glasbenikov, 11 Berta Golob, Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev, Vzgoja in izobraževanje XVIII/1 (1987), s. 39-41.12 Šolska knjižnica I/2 (1991).

13

igralcev, ilustratorjev, publicistov in drugih ustvarjalcev. Tako se ti lažje tvorno

vključujejo v gibanje Bralne značke in s svojimi literarnimi, glasbenimi in gledališkimi

nastopi, pogovori ali predavanji bralcem širijo vidike branja, mentorjem pa je v pomoč

za ustrezne odločitve. Ob 40-letnici bralne značke je mentorjem v oporo izšel tudi

obsežen zbornik metodičnih napotkov z naslovom Bralna značka v tretjem tisočletju

Ena najpomembnejših vrlin gibanja je, da je odprto in dovzetno za vse, kar bi ga

lahko obogatilo. Zato ne preseneča, da se je v njegov mozaik v devetdesetih letih

vključil tudi knjižni kviz, ki je bil sprva prevod in priredba gradiv nemške bralne

ustanove Stiftung Lesen iz Mainza, že nekaj let pa njegovo vsebino oblikujemo v

Pionirski knjižnici. Kviz dviguje bralno kulturo najširše množice mladih, predvsem

osnovnošolcev, saj dosega tudi mnogo tistih, ki jim redni šolski programi in branje za

bralno značko knjige ne uspejo približati, ter jih skozi igro in druženje pripelje v

knjižnico.

Ker kovinska značka kot motivacijsko sredstvo zadnje čase ni več tako učinkovita,

je na pobudo učencev in mentorjev odbor Bralne značke kot alternativo ali dopolnilo

dosedanjim priznanjem za branje dal izdelati mape S knjigo v svet. Vanje otroci prvih

štirih razredov osnovne šole vsako leto v prazna okenca pritrdijo novo samolepilno

sličico, poimenovano po enem izmed priljubljenih literarnih junakov, in tako nazorno

ponazorijo svoje širjenje razgleda v svet literature. Premik literarne osebe v ospredje

in odmik pisateljevega portreta, ki mu je bila pri oblikovanju značke posvečena

osrednja pozornost, v gornji kot slike na nalepki pomeni tudi približanje otrokovemu

dojemanju literature. Zbirko štirih sličic lahko dopolni še majica s simbolično podobo

Ostržka in napisom S knjigo v svet, predstavlja pa nagrado otroku za prizadevno

branje v prvem obdobju in spodbudo za naprej. Bralci višjih razredov osnovne šole

pa prejmejo mapo, v katero spravljajo gradivo (razglednice, časopisne izrezke,

literarna pisma, značke in druga priznanja ipd.), povezano s prebranimi knjigami, in v

njej hranijo svoj dnevnik branja. K temu jih spodbuja vložena zgibanka, ki jih na igriv

način usmerja h knjigi, a jim tudi pomagajo k poglobljenemu branju. Nagovarjajo jih,

naj čim več sodelujejo (napišejo lestvico svojih in prijateljevih najljubših knjig, izdelajo

družabno igro na temo literature, rešujejo logične uganke, zbirajo in zapisujejo

literarne anekdote, posnemajo pesnikove ustvarjalne postopke in sami spesnijo nekaj

verzov ipd.), po drugi strani pa jih usmerjajo v novo branje. Podobno funkcijo

didaktičnega motivacijskega gradiva ima družabna igra s književnimi ugankami.

14

Otrokom v vzpodbudo k branju, pa tudi kot nagrado je odboru Bralne značke leta

2004 uspel pridobiti sponzorje, da so prvošolčki in vsi otroci, ki so v okviru gibanja

brali vsa svoja osnovnošolska leta, prejeli v dar knjigo. Tovrstna motivacija naj bi

postala tradicionalna

2. 2 Gibanje Bralna značka se je izkazalo za žilavo in živo na vseh šolah, kjer se

zaradi vneme bralcev in mentorjev ni moglo šablonizirati. V preteklih desetletjih so

inovativni učitelji in mentorji Bralne značke gradili in prepletali didaktične metode

srečevanja s književnostjo, ki v otroku ne utrjujejo občutka, da mu je ta nekaj zoprno

tujega in nedosežnega, in jih prenašali v pouk materinščine. Otrokom so večali

sposobnosti za sprejemanje književnih besedil in odzivanja nanje z organiziranjem

debatnih klubov, literarnih nastopov in srečanj z ustvarjalci, vključevanjem izkušenj

delavnic ustvarjalnega pisanja in projektnega dela, oblikovanjem lestvic priljubljenih

knjig ipd. Zaradi cilja navdušiti učence za branje dobre leposlovne in

poljudnoznanstvene literature in jih naučiti, da bodo imeli potrebo živeti s knjigo tudi

potem, ko ne bodo več šolarji, pa je v devetletne osnovni šoli Bralna značka še bolj

nepogrešljiva, kot je bila pred 40 leti, ko je bila zasnovana. V uvodu k učnemu načrtu

za izbirni predmet literarni klub je zato poudarjeno: “Vzpodbuja se enakopraven

dialog bralcev, učitelj otrokom priporoča primerna besedila, sprejema pa tudi njihove

pobude za lastno branje. Učitelju so v oporo priporočilni anotirani seznami

mladinskega čtiva. Podpodročje branja se povezuje z gibanjema Bralna značka in S

knjigo v svet.” Zato Bralna značka predstavlja pomembno interesno dejavnost

predvsem po osnovnih, ponovno pa se prebuja zanimanje za tovrstno klubsko branje

tudi po številnih srednjih šolah, ob tem pa poudarimo, da ne bi bilo prav, če bi jo

uvrščali med klasična šolska tekmovanja v znanju ali spretnostih, pri katerih se išče

najuspešnejše posameznike.

LITERATURA

ABC 7: Informiranje v šolah. Ur. Samo Mihelin. Ljubljana: RK ZSMS, 1979.

Bralne značke danes. Ur. Leopold Suhodolčan. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenija, 1976.

Peter Božič: O mentorstvu in Mentorju. Mentor IV/6 (1983).

Sonja Dežman: Bralna značka v osnovni šoli: aktivnosti spodbujanja branja in preverjanja prebranih

knjig. Radovljica: Skriptorij KA, 1998.

Petra Dobrila: Ob tridesetletnici bralne značke. Šolska knjižnica I/2 (1991).

Janez Dular: Zavest o zvrstnosti slovenskega jezika pri urejanju šolskih glasil. Mentor I/1 (1979).

15

Berta Golob: Vpliv sredstev javnega obveščanja na jezik v šolskih glasilih. Mentor -1/1 (1979).

Berta Golob: Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev. Vzgoja in izobraževanje XVIII/1 (1987).

Berta Golob: Vsak poskus se ne posreči, a poskušati je treba. Glasilo DPM 3 (1986).

Ana Gradišar in Silva Novljan: Učenčevo posredno izražanje socialnih potreb v prispevkih

osnovnošolskih glasil. Zgodovinski razvoj glasil. Diplomsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v

Ljubljani, oddelek za pedagogiko (1975).

Ivan Gregorčič: Literarno mentorstvo – del celovite jezikovne vzgoje. Mentor III/6 (1983).

Igor Longyka: Bralna značka. Šolska knjižnica I/2 (1991).

Manca Košir: Mladi novinar: pomaga lastna glava. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987.

Manca Košir, Miha Mohor in Marija Stanonik: Naš čas-opis. Delovni zvezek za izbirni predmet šolsko

novinarstvo za 7., 8. in 9. razred devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus, 1999.

Stanko Kotnik. Spodbude. Maribor: Založba Obzorja, 1988.

Lojze Kovačič: O literarnem ustvarjanju otrok. Prosvetni delavec XXIV/7 (1973).

Lojze Kovačič: Program oblikovanja književne vzgoje za literarne krožke v osnovnih šolah. Mentor II/8

(1981).

Kulturno izročilo bralnih značk. Ur. Jože Zupan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.

Igor Longyka: Merila za ocenjevanje šolskih glasil. Mentor III/3 (1981).

Igor Longyka: Šolska glasila. Mentor I/5, 6, II/1 (1980).

Miha Mohor: Bralna značka in šolsko glasilo. Kulturni poročevalec XVIII/76 (1986).

Miha Mohor: Bralna značka v prenovljeni šoli. Slovenščina v šoli III/4 (1998).

Miha Mohor: Bralna značka v kontekstu osnovnošolske prenove. V: Predšolska bralna značka, bralna

značka v osnovni šoli; zbornik strokovnega seminarja za mentorje. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine

Slovenije (2000).

Miha Mohor: Glasilo kot sodobna metoda učenja in poučevanja. V: Simpozij Modeli poučevanja in

učenja: zbornik prispevkov 2002/. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo (2002).

Miha Mohor: Kaj in kako preverjati pri bralni znački. -Slovenščina v šoli, št. 6 (2001).

Miha Mohor: Mapa, nalepke in zgibanka "S knjigo v svet" - Motivacijska obogatitev bralne značke.

Slovenščina v šoli II/1 (1997).

Miha Mohor: Nevidne strani šolskega glasila. Okrogla miza o mentorstvu. Slovenščina v šoli II/5

(1997).

Miha Mohor: Od ustvarjalne igre do inovativnega mentorstva. Družinske publikacije Jožeta Varla,

nestorja mentorjev sodobnih šolskih glasil. Odmevi izpod Krvavca XL/2 (1996).

Miha Mohor: Razvoj slovenskih osnovnošolskih glasil in mentorstva v njih. Mentor XI/6-7, XI /8-9-10

(1990), XII/1-2 (1991).

Miha Mohor: Šolska glasila in bralna značka. Dragoceno pedagoško izročilo za novo stoletje. V:

Materni jezik na pragu 21. stoletja: zbornik mednarodnega seminarja v Portorožu, december 1999.

Ljubljana: Zavod RS za šolstvo (2001).

Miha Mohor: Trije izbirni predmeti - nove možnosti za obogatitev pouka slovenščine. Didakta št.77,

leto XIII/77 (2004).

Miha Mohor: Ustvarjalna bralna značka. V: Bralna značka v tretjem tisočletju /Zbornik ob 40-letnici

16

bralne značke/. Ljubljana: Rokus (2000).

Miha Mohor: Ustvarjalno in poustvarjalno pisanje pri pouku književnosti. V: Priročnik za ustvarjalen

pouk književnosti v tretjem triletju osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga (1999).

Manca Perko: Bralna značka. Diplomsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelek za

slovanske jezike in književnosti (1997).

Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895: druga knjiga. Ljubljana:

DZS, 1956.

Programska knjižica Bralna značka : 38. sezona. Ljubljana, Zveza prijateljev mladine, 1997.

Dimitrij Rupel: Svobodne besede – sociološka študija o slovenskem leposlovju kot glasniku in

pobudniku nacionalne osvoboditve v drugi polovici 19.stol. Koper: Lipa, 1976.

Igor Saksida in Miha Mohor: Izbirni predmeti s področja materinščine. V: Janko Kersnik in njegov čas /

Strokovno posvetovanje slavistov, Kranj, 2.-4. oktober 1997. Ljubljana: ZRSŠ, 1998.

Splošni, funkcionalni in izobraževalni cilji pri obravnavi umetnostnih besedil v tretjem triletju osnovne

šole. (dr. Metka Kordigel, dr. Igor Saksida, Miha Mohor.) V: Matjaž Kmecl: Predlog učnega načrta za

pouk slovenščine v tretjem triletju osnovne šole. Jezik in slovstvo XLIII/1-2 (1997).

Stane Suhadolnik: Slovenski dijaški listi. Bibliotekarska naloga. Ljubljana, 1957.

Nedeljko D. Trnavac: Dečji listovi u osnovnoj školi. Milanovac: Nip Dečje novine, 1973.

Jože Varl: Nekaj besed o šolskem glasilu. Bilten, glasilo prosvetnih delavcev okraja Kranj, II/1 (1962).

Jože Varl: Nekaj besed o urejanju šolskih glasil. Mentor, III/1, 2 (1981).

Jože Zupan: Prehojena pot bralne značke. Šolska knjižnica I/2 (1991).

17