mitja lorenčič · 2017. 11. 28. · odkrivanje laŽi in prevar ključne besede: neverbalna...

Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

Smetanova ulica 17 2000 Maribor, Slovenija

Mitja Lorenčič

GOVORICA TELESA KOT OBLIKA

NEVERBALNE KOMUNIKACIJE;

ODKRIVANJE LAŽI IN PREVAR

Diplomsko delo

Maribor, september 2013

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa – medijske

komunikacije

GOVORICA TELESA KOT OBLIKA NEVERBALNE

KOMUNIKACIJE; ODKRIVANJE LAŽI IN PREVAR

Študent: Mitja Lorenčič

Študijski program: UN ŠP Medijske komunikacije

Smer: Medijska produkcija

Mentorica: doc. dr. Marina Furlan

Lektor: Janez Perpar

Maribor, september 2013

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Marini Furlan

za pomoč pri ustvarjanju diplomskega dela.

Posebna zahvala staršem za vso podporo v času študija;

nosili so veliko breme in mi omogočili nemoteno delo, kar bo zmeraj cenjeno.

Posebna zahvala starim staršem in

ostalim sorodnikom za dodatno podporo.

Posebna zahvala prijateljem za podporo in spomine iz časa študija.

Zahvala tudi vsem, ki so bili tako ali drugače vpleteni v diplomsko delo.

Hvala za pomoč, hvala za navdih.

ii

GOVORICA TELESA KOT OBLIKA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE;

ODKRIVANJE LAŽI IN PREVAR

Ključne besede: neverbalna komunikacija, govorica telesa, laţ, prevara, odkrivanje laţi

UDK: 316.77:159.9(043.2)

Povzetek

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako lahko s pomočjo govorice telesa odkrivamo laži in

prevare. V študiji smo se lotili pregleda različne literature, tujih in domačih virov.

Literatura dobro pokriva tako laži kot govorico telesa, kar je omogočilo dobre povezave

med obema področjema. Oba pojma sta med seboj močno povezana, kar je olajšalo

celotno analizo.

iii

BODY LANGUAGE AS A FORM OF NON-VERBAL COMMUNICATION:

DETECTING LIES AND DECEIT

Key words: non-verbal communication, body language, lie, deceit, lie detection

UDK: 316.77:159.9(043.2)

Abstract

The aim of the thesis is to research how to discover lies and deceit by observing body

language. In the study we reviewed a veriety of literature in foreign and domestic sources.

In addition to lies, the body language was well covered in the literature, hence a good

connection between the two areas was enabled. Both concepts are strongly related to each

other, which facilitated the entire analysis.

iv

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................................1

2 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA .........................................................................................2

2.1 Predstavitev .......................................................................................................................2

3 GOVORICA TELESA ..............................................................................................................3

3.1 Pomembnost in definicija govorice telesa..........................................................................3

3.2 Začetki govorice telesa ......................................................................................................4

3.3 Vidiki govorice telesa ........................................................................................................5

3.4 Značilnosti govorice telesa ................................................................................................7

4 LAŢI IN PREVARE .................................................................................................................8

4.1 Vloga laţi v evoluciji .........................................................................................................8

4.2 Analiza laţi ......................................................................................................................10

5 GOVORICA TELESA MED LAGANJEM ............................................................................13

5.1 Obraz in glava .................................................................................................................13

5.2 Očesni kontakt .................................................................................................................16

5.3 Zgornji del telesa .............................................................................................................18

5.4 Spodnji del telesa .............................................................................................................21

5.5 Preostale značilnosti ........................................................................................................24

5.6 Zaključek .........................................................................................................................28

6 SKLEP ....................................................................................................................................29

7 VIRI IN LITERATURA..........................................................................................................31

GOVORICA TELESA KOT OBLIKA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE; ODKRIVANJE LAŢI IN

PREVAR

1

1 UVOD

Teme sem se lotil, ker je zanimiva in aktualna. Razumem, da bo prišla prav tako v

poklicnem kot privatnem ţivljenju, kajti pokriva situacije, ki smo jim prej ali slej vsi

izpostavljeni.

V nalogi bom raziskoval, kako s pomočjo govorice telesa odkrivamo laţi in

prevare. Narejen bo pregled celotne govorice telesa. Manjkala ne bo niti analiza laţi.

Raziskoval bom preteklost govorice telesa in laţi ter skušal identificirati podobnosti med

njima. To bo pripomoglo k laţjemu razumevanju, kako delujeta danes.

Za nalogo sem si zastavil naslednje hipoteze:

1. govorica telesa predstavlja temelje za preţivetje človeka skozi zgodovino,

2. govorica telesa je izven zavestnega nadzora,

3. ne obstaja univerzalni znak, ki bi potrjeval, da nekdo laţe,

4. z govorico telesa lahko odkrivamo laţi.


PREVAR

2

2 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA

2.1 Predstavitev

Izraz, s katerim se nemalokrat srečujemo, predstavlja število različnih področij, katerih

osnovni cilj je komunikacija. »Z izrazom 'neverbalna komunikacija' najpogosteje

označujemo načine komuniciranja dveh ali več sočasno prisotnih oseb z nebesednimi

sredstvi.« (Kendon, 1981; v: Kovačev, 1997, 13). Kovačev (1997) sicer dodaja, da se

najbolj pogosto izraţa skozi telesne dejavnosti, geste, obrazno mimiko, orientacijo v

prostoru, dotik, vonj in vsa neverbalna sporočila, ki so v teoriji lahko ločena od

referenčnega konteksta izrečenega. Neverbalna komunikacija je torej zmeraj prisotna, pa

če jo imamo namen uporabiti ali ne.

Večina naše komunikacije je neverbalne narave. Kot ocenjujeta Navarro in Karlins

(2008), je neverbalna komunikacija sredstvo za prenašanje informacij, ki zajema kar 60 do

65 odstotkov medosebne komunikacije. Ti odstotki govorijo o celotni neverbalni

komunikaciji. Kadar govorimo o govorici telesa, se odstotek seveda zmanjša, kajti

govorica telesa predstavlja le del neverbalne komunikacije. Neverbalna komunikacija je

sestavljena iz več podkategorij. Kot omenja Cummings (2011), tvorijo glavnino neverbalne

komunikacije vokalni in vizualni neverbalni signali. Drugo ime za vokalne neverbalne

signale je parajezik; vsebuje ton, obseg, tempo in hitrost glasu ter tudi smeh, jok,

vzdihovanje, poţiranje sline in tako naprej. Cummings (2011) nadaljuje, da so nebesedni

vizualni signali vsi vizualni signali, ki ne vsebujejo glasu. Podkategorije vključujejo

govorico telesa. Govorico telesa lahko delimo še naprej. Ta vključuje kretnje ali geste,

mimiko, očesni kontakt ter gibanje rok in nog. Cummings (2011) dodaja, da obstaja jezik,

ki povezuje stik in prostor. Gre za dojemanje in uporabo prostora, vključno z ozemljem in

osebnim prostorom. Vse kategorije imajo neskončno podkategorij, ki jih je mogoče

intenzivno raziskovati vsako zase.

Od vseh navedenih podkategorij je govorica telesa naš najbolj zanesljiv vir iskrenih

informacij – seveda ob predpostavki, da nimamo vsi na razpolago elektronskih naprav za

prepoznavanje glasu. Ne nazadnje je govorica telesa neposredno povezana z verbalno


PREVAR

3

komunikacijo. Kovačev (1997) poudarja, da izvajanje gibov poteka sočasno z verbalnim

izraţanjem. Posameznik naj bi večino gest in vizualnih izrazov izvedel med govorjenjem.

Poudarja, da telesnih manifestacij ni mogoče interpretirati neodvisno od verbalne govorice.

Pease in Pease (2006) sicer omenjata, da je antropolog Ray Birdwhistell, eden izmed

pionirjev originalne študije govorice telesa, ocenil, da ljudje v povprečju govorimo 10–15

minut dnevno, od tega bi naj stavek trajal 2,5 sekund. Prav tako naj bi prepoznal, da lahko

izvedemo in prepoznamo okoli 250.000 obraznih mimik. Številke, povezane z govorom,

niso osupljive, vendar ob dobrem poznavanju govorice telesa zadostujejo, da presodimo o

vrednosti informacij, ki jih dobimo iz okolja. Navarro in Karlins (2008) sicer opozarjata,

da je odkrivanje prevar s pomočjo govorice telesa zelo zahtevno in da je potrebna

previdnost, preden se nekoga razglasi za laţnivca na podlagi neverbalne komunikacije

nasploh, ne samo govorice telesa.

3 GOVORICA TELESA

3.1 Pomembnost in definicija govorice telesa

Govorica telesa, kot ţe omenjeno, je ena izmed podkategorij neverbalne komunikacije.

Mednje sodijo geste ali kretnje, gibi okončin, drţa, očesni kontakt in mimika. Po mnenju

Peasovih gre za pogosto spregledano obliko komunikacije. Preveč osredotočenosti je na

verbalnih sporočilih (samo besedah), ki po ugotovitvi raziskovalca Alberta Mehrabiana

(Pease in Pease, 2006) predstavljajo zgolj sedem odstotkov vsakdanje komunikacije. Zakaj

je temu tako? Navarro in Karlins (2008) sta mnenja, da je krivo predvsem pomanjkanje

zavedanja. Večina ne prepozna pomena določenih gest, zato se osredotoči na verbalne

izjave, ki so zavestno oblikovane za izpolnitev govorčevih ciljev. Ker je toliko

usmerjenosti na govor, pogosto prihaja do neskladja z govorico telesa. Po mnenju A. N.

Kovačev (1997) prav gesta olajšuje priklic verbalnih izjav. Gesta naj bi namreč

pričakovala simbolično vsebino, ki se jo naknadno verbalizira. Mahlove (Kovačev, 1997)

beleţke vključujejo splošne ugotovitve, kot je ta, da subjekt med govorjenjem izvaja

dejanja, ki niso neposredno povezana s tem, kar govori. »Tako napoveduje temo, ki je v


PREVAR

4

asociativni zvezi s pravkar obravnavano temo in ji bo verjetno sledila.« (Kovačev, 1997,

109).

David Livingstone Smith (2004) je prepričan, da se jezik kot takšen kar sam ponuja za

nepoštenost, zato je smiselno, da damo neverbalnim znakom prednost pred besedami, še

posebej, kadar ţelimo prepoznati laţi. Opozarja, kako je naša sposobnost razmišljanja več

potez naprej 'mešan blagoslov', saj nam omogoča boleče spoznanje vseh posledic ob

morebitnem spodletelem poskusu prevare. Večje kot je tveganje, večje je zavestno

spoznanje. Livingstone (2004) je prepričan, da zavestno spoznanje ustvari popolnoma novo

teţavo v obliki ţivčnosti in kadar smo ţivčni, je naše telo bolj izpostavljeno napakam. Ne

glede na to, koliko se trudimo prikriti določeno misel, se naša telesa zmeraj vmešajo v

namere naših misli, še posebej, kadar gre za prevare. Kako pomembna je govorica telesa,

pričajo številne raziskave. Pease in Pease (2006) trdita, da številne od njih kaţejo, kako so

neverbalni znaki pribliţno petkrat bolj vplivni kot verbalni (besedni) kanal in da ljudje

običajno izločijo verbalno vsebino in sprejmejo zgolj neverbalno.

3.2 Začetki govorice telesa

»Condillac (1756) je pojmoval gesto kot prvo obliko govorice in pomemben ključ za

razumevanje nastanka verbalne govorice.« (Kovačev, 1997, 72). Pease in Pease (2006)

trdita, da je bila sposobnost branja misli preko vedenja prvotni komunikacijski sistem, še

pred razvojem govora, in da se je govor kot del našega komunikacijskega repertoarja razvil

šele v nedavni zgodovini evolucije. Kot takšen je v glavnem zadolţen za pretok informacij

in dejstev. Pease in Pease (2006) dodajata, da so se od nastanka govora naši moţgani v

velikosti potrojili. Pred tem je seveda prevladovala govorica telesa, ki je skupaj z raznimi

zvoki predstavljala glavno sredstvo za posredovanje čustev in občutkov. To je tako

zakoreninjeno v naši vrsti, da enak pomen ohranja še danes, le da ljudje zavestno tem

znakom posvečajo premalo pozornosti.

Ob razvoju govora je govorica telesa še zmeraj ohranila pomembno vlogo. A. N.

Kovačev (1997) razlaga, kako so v srednjem veku telesne gibe dojemali kot izraţanje duše.


PREVAR

5

Govorica telesa tako ni imela 'zgolj' psiholoških razseţnosti, temveč tudi etične.

Ne samo to, tudi njeno sporočilno vrednost so znale mnoţice bolj ceniti kot danes. Takrat

iz očitnih razlogov, kajti kljub razvoju govora še zmeraj niso prevladovali enaki standardi

za vse. Kovačev (1997) pojasnjuje, da so ob ţe omenjenih vrednotah telesni gibi pridobili

še večjo 'teţo' kot sredstvo za neverbalno komunikacijo. Pismenost in jezikovna

'obdarjenost' naj bi bili dostopni le redkim, zato so imele geste v srednjem veku toliko

večjo vrednost od pisanih dokumentov. Govorica telesa torej ni izgubila svoje vrednosti, ki

jo nosi od začetka človeške vrste.

Naslednji pomemben korak v razvoju govorice telesa se je začel v obdobju Darwina.

Kot omenja A. N. Kovačev (1997), predstavlja Darwinovo delo uvod v obnovo vseh

dotedanjih podatkov o govorici telesa. Pease in Pease (2006) delita mnenje, da je morda

najbolj vplivno delo pred dvajsetim stoletjem Darwinovo 'Izraţanje čustev pri človeku in

ţivalih', objavljeno leta 1872, vendar naj bi to delo večinoma brali akademiki. Kljub temu

je to sproţilo sodobne študije obrazne mimike in govorice telesa in veliko Darwinovih idej

in pripomb so od takrat potrdili raziskovalci po vsem svetu – eni ugotovitvi je sledila

druga. Kovačev (1997) poudarja, da je utrditev termina 'neverbalna komunikacija' močno

vplivala na razvoj teorije komunikacije. Na podlagi tega je postalo jasno, da je subjektovo

uravnavanje lastnega vedenja v socialnih situacijah odvisno od informacij, ki jih črpa iz

vedenja drugih udeleţencev interakcije. To je eden izmed vidikov govorice telesa, o

katerem bomo govorili v naslednjem poglavju.

3.3 Vidiki govorice telesa

Govorica telesa posameznika je odvisna od številnih dejavnikov: različne drţave, mesta in

kulture prispevajo svoj deleţ; druţina, kultura in izobrazba so nepogrešljivi členi pri

ustvarjanju razlik v človeški komunikaciji. Cummings (2011) meni, da lahko govorico

telesa razdelimo na štiri glavne vidike. Dva smo ţe omenili – druţina in kultura. Vse

skupaj dopolnjujeta še nevrološki ter individualni vidik.


PREVAR

6

Najbolj pomemben od naštetih dejavnikov je nevrološki, ki predstavlja temelje za

vse ostale. Po besedah Cummingsa (2011) je svoj razcvet doţivel leta 1996, ko sta

raziskovalca Giacomo Rizzolatti in Vittorio Gallese identificirala še do takrat neznane

moţganske celice, imenovane 'zrcalni nevroni'; najprej pri opicah in nato še pri ljudeh.

Cummings (2011) pojasnjuje, da gre za ţivčno celico, ki nadzira vse mišice in posledično

premikanje telesa. Človeški moţgani imajo številne zrcalne nevrone, ki se osredotočajo na

izpolnitev in razumevanje posameznikovih akcij, ne samo namenov, temveč tudi pomena

in emocij za njihovim dejanjem. Cummings (2011) dodaja, da se ti nevroni ne zaţenejo

samo ob izvajanju akcij, temveč tudi ob opazovanju ali pričakovanju izvedbe. To

pojasnjuje, zakaj imajo določeni športi, glasba ali umetnost tolikšen odziv. Ljudje ţe skoraj

čutijo izvedbo teh akcij v svojem telesu. Dober primer je nogomet, ko večina občinstva

kriči na igralca, kdaj naj poda ţogo. Enako velja takrat, kadar dobi udarec v trebuh in se

nezavedno primemo za lasten trebuh. Cummings (2011) trdi, da so ti nevroni zadolţeni za

občutke empatije. Lahko se jih uporabi za izboljšanje atletskih predstav, in sicer tako, da se

igralcem predvaja posnetek prejšnjih tekem. Čeprav tekmo zgolj gledajo, mišice kljub

temu vadijo. Moţgani dobijo občutek, da so v igri. Starejši ko postajamo, več različnih

interakcij imamo in posledično večjo bazo spominov in emocij, na katere se lahko moţgani

sklicujejo ob interpretaciji sporočil.

Ti temelji so postavljeni ţe ob rojstvu. Večina govorice telesa je posledično

priučena preko staršev in druţbe, v kateri odraščamo. Kovačev (1997) meni, da je gestualni

jezik predvsem druţbene narave. Prepričana je, da so temelji zanj 'postavljeni' na

interakciji med pripadniki določene druţbe. Opozarja sicer, da ne smemo spregledati

individualne vrednosti gestualnega jezika. Vsak posameznik ima namreč svoje spoznanje.

Dober primer, kako se lahko govorica telesa razlikuje po kulturi, so Angleţi. A. N.

Kovačev (1997) omenja, kako so v 19. stoletju Angleţi videli gestikuliranje kot vulgarno

navado. Predpostavlja, da so bili Angleţi vseh obdobij zelo hladni ter so tako izraţali svojo

pripadnost visoki druţbi. Količina uporabe telesnih gibov je tako predstavljala "merilo" za

pripadnost določeni druţbi; imenitneţi naj bi tako gestikulirali manj kot pripadniki

preostalih druţbenih skupnosti. Obstaja še veliko več primerov, kako se govorica telesa

razlikuje v odnosu do kulture. Dober primer poda Cummings (2011), ko trdi, da v

Zdruţenih drţavah Amerike kimanje z glavo gor in dol pomeni 'da', medtem ko na primer


PREVAR

7

v Bolgariji, Grčiji, Indiji idr. enaka gesta pomeni 'ne'. V Bolgariji gre zagotovo za priučeno

gesto skozi kulturo, kajti v osnovi je kimanje gor in dol univerzalen znak potrditve. Po

ugotovitvah Peasovih (2006) predstavlja obliko sklanjanja glave in je očitno prirojena

gesta, kajti uporabljajo jo tudi ljudje, ki so slepi ţe od rojstva. To ne priča o tem, da je

uporaba te geste s strani Bolgarov napačna, ampak zgolj potrjuje dejstvo, kako različne so

lahko nekatere geste od kulture do kulture, vse na temeljih našega nevrološkega sistema.

3.4 Značilnosti govorice telesa

Ne glede na vse razlike, ki jih prispeva človeško ozadje k posameznikovi govorici telesa,

še zmeraj ostaja velik del neverbalne komunikacije univerzalen. Po besedah A. N.

Kovačev (1997) je neverbalna komunikacija značilna za vso človeško vrsto, izvira pa iz

izkušenj. Kot dober primer poda uporabo rok pri hranjenju.

V prejšnjem poglavju smo omenili geste, ki so kljub podobnosti različne v različnih

kulturah. Nemalo je tudi takšnih gest, ki se razlikujejo na podlagi nekulturnih dejavnikov.

Običajno so očitne in ne predstavljajo nevarnosti za napačno interpretacijo. Primer

podajata Pease in Pease (2006) z osebo, ki sedi na avtobusni postaji s prekriţanimi rokami

in nogami ter sklonjeno glavo na hladen zimski dan. Njegova govorica telesa predlaga, da

je zelo obrambno naravnan, ampak večja verjetnost je, da ga preprosto zebe. Pease in

Pease (2006) poudarjata, kako pomembno je, da vse geste obravnavamo v kontekstu, v

katerem se pojavijo. Ta primer je sicer preprost glede na okolje, v katerem se dogaja,

ampak za pravilno interpretacijo se ne bo moţno vedno zanašati na zunanje vire. Navarro

in Karlins (2008) opozarjata, da moramo geste zmeraj gledati po skupinah zaporednih gest,

ki kaţejo na enak vedenjski vzorec. Tako krepimo verjetnost, da je ugotovitev pravilna.

Kot primer omenita osebo, ki stopala v določenem trenutku pomakne za stol, sočasno

začne z rokami kroţiti po hlačnicah, kot bi si ţelela sušiti dlani. To je mešanica, ki je

univerzalna – ne gre za priučeno gesto, je namreč preveč zakoreninjena v naši podzavesti

in predstavlja 'pomirjevalo' v stresnih situacijah. Še boljši primer podajata Pease in Pease

(2006), ki opozarjata, kako novinci pri opazovanju govorice telesa ponavljajo napake in

interpretirajo posamezne geste v izolaciji od ostalih gest in okoliščin. Praskanje po glavi


PREVAR

8

lahko pomeni vse – od potenja in prhljaja do stresa ali laţi, odvisno od ostalih gest, ki se

pojavljajo sočasno. Kot metaforo uporabita jezik, ki ima besede, stavke in ločila. Pease in

Pease (2006) dodajata, da je vsaka gesta kot posamezna beseda, ki ima lahko več različnih

pomenov. Skupina ali zaporedje različnih znakov je enako kot 'verbalni stavek', potrebuje

vsaj tri besede, preden je moţno natančno definirati vsako od besed. Dojemljiva oseba je

sposobna brati govorico telesa v 'stavkih'. Teţava pri branju zaporedja gest se pojavi, kadar

posameznik namerno manipulira s tokom tako, da vključi naključne geste. Toda kot bomo

spoznali v naslednjih poglavjih, ima tovrstna opcija zavajanja 'kratke noge'. Ni pomembno,

kako dobro se nekdo nauči manipulirati s svojo govorico telesa, kakšna informacija bo

zmeraj 'prodrla' skozi.

4 LAŽI IN PREVARE

4.1 Vloga laži v evoluciji

»Laţ opredeljujem kot vsako obliko vedenja, katerega funkcija je, da nudi drugim napačne

informacije in jih prikrajša za prave informacije.« (Livingstone, 2004, 14). Livingstone

(2004) poda dober primer v svetu ţivali. Še pred nastankom človeštva so uporabljale

prevaro za preţivetje. Najbolj izpostavljena so majhna ţiva bitja, ki se zaščitijo pred

plenilci tako, da prilagodijo barvo koţe okolici in tako postanejo 'nevidna'. Spet drugi

primeri vsebujejo oddajanje napačnih signalov, da privlačijo plen in ga nato napadejo. Na

podlagi tega lahko sklepamo, da so se laţi razvile zaradi preţivetja. Govorica telesa, kot

eden izmed prenašalcev laţi, pa se je razvijala sočasno. Ampak kako se te primarne

potrebe po prevari poznajo v današnjem času? »Kadar se ukvarjamo s katero koli

evolucijsko prilagoditvijo, moramo biti pozorni na dejstvo, da je izpiljena, da se prilega v

okolje, v katerem je nastala.« (Livingstone, 2004, 110). Po besedah Peasa in Peasa (2006)

smo vrsta primatov, homo sapiens, ki se je naučila hoditi po dveh nogah in ima napredne

moţgane. Ampak tako kot vse ostale vrste smo podrejeni biološkim pravilom, ki

nadzorujejo naša dejanja, reakcije in govorico telesa. Ker so bile lastnosti naših prednikov

bistveno drugačne od preostalih ţivih bitij, so morali razviti drugačen sistem za preţivetje

– sistem prevare, ki je do potankosti izdelan za preţivetje vrste.


PREVAR

9

Navarro in Karlins (2008) razlagata, kako so se pred milijoni let zgodnji hominidi

ob prečkanju afriške savane soočili z ogromnim številom plenilcev. Ti plenilci so bili

hitrejši in močnejši. Za preţivetje so morali limbični moţgani (predel moţganov, zadolţen

za emocije in obnašanje) razviti strategijo za preţivetje naših ţivalskih prednikov. Ta

strategija je prva obramba v limbičnem sistemu. Navarro in Karlins (2008) ga označujeta

kot odziv zmrzovanja v prisotnosti plenilca ali druge nevarnosti. Gibanje pritegne

pozornost, zato limbični moţgani ob zaznavanju groţnje vsak gib drţijo pod nadzorom, da

reagiramo na čim bolj učinkovit način in si tako zagotovimo preţivetje. Tu je kar nekaj

vzporednic z ţivalskim sistemom laţi. Limbični odziv zamrznitve je odgovor naših

prednikov na kameleone, ki z zlivanjem z okolico prikrijejo svojo prisotnost. Odziv

zamrznitve je, kot navajata Navarro in Karlins (2008), značilnost, ki se je iz časov

pračloveka prenesla na sodobnega človeka in še zmeraj ostaja prva obramba, kadar

zaznamo nevarno situacijo. Navarro in Karlins podata dober primer iz teatra ţivali v Las

Vegasu: kadar se tiger sprehodi po odru, se v prvi vrsti zagotovo ne bodo po nepotrebnem

premikali. Ostali bodo zamrznjeni v svojih sedeţih. Limbični moţgani so tovrstne odzive

na nevarnost pripravljali več kot pet milijonov let. To je zgolj eden od primerov. Nas bolj

zanima, kako se je ta limbični odziv prilagodil na moderno okolje. Navarro in Karlins

(2008) trdita, da je v moderni druţbi bolj subtilno izraţen v vsakdanjem ţivljenju. Lahko

ga opazimo med krajo ali laţjo. Kadar se posamezniki počutijo ogroţene ali izpostavljene

se odzovejo tako kot naši predniki pred milijoni let – seveda tako, da zamrznejo. Dodajata,

da kadar odziv zamrznitve ne zadostuje za odpravo nevarnosti, je drugi limbični odziv

pobeg. Namen pobega je distanciranje od nevarnosti. Takšni odzivi se kaţejo v zatiskanju

oči, obračanju nog proti najbliţjemu izhodu ali distanciranje od določene osebe. Navarro in

Karlins (2008) opozarjata, da to niso obnašanja, povezana s prevaro, ampak signali, da se

oseba počuti neprijetno. Zamrznitev je torej bolj zanesljiv indikator laţi kot pobeg. Konec

koncev je bil tudi tako ustvarjen – v namen preţivetja. Navarro in Karlins (2008) omenjata

še tretji limbični odziv, in sicer boj. Odziv za boj je odziv limbičnih moţganov kot zadnja

taktika za preţivetje skozi agresijo. Kadar se oseba ni sposobna izogniti detekciji skozi

zamrznitev ali pobegniti, je edina rešitev boj. V naši evoluciji smo skupaj z ostalimi sesalci

razvili strategijo, kako spremeniti strah v jezo za boj proti plenilcu. To so trije limbični

odzivi, ki so najbolj 'surovi' indikatorji človeških emocionalnih stanj.


PREVAR

10

Potreba po preţivetju je botrovala k razvoju neverbalnih odzivov. Prvotno kot

sredstvo za prevaro, danes sredstvo za odkrivanje prevar. So bolj zanesljivi od besed,

njihov razvoj je pogojen z laţmi. Livingstone (2004) ugotavlja, da obstajajo raziskave, ki

trdijo, da se je govor razvil prav zaradi laţi, in sicer zaradi razvoja govoric. Po poročanju

britanskega psihologa Robina Dunbarja so se naši predniki naučili govoriti, ker so

potrebovali govorice. Čeprav ta ideja sprva zveni smešno, jo podpira kar nekaj impresivnih

raziskav. Livingstone (2004) pojasnjuje, da moraš za uspeh v velikih kompleksnih

skupinah sklepati zavezništva. Dodelan socialni igralec ve, kako zmagati in pridobiti

prijatelje ter nevtralizirati nasprotnike. Ta pravila ne veljajo izključno za našo vrsto, pač pa

tudi za ţivali, ki vzdrţujejo zavezništva s podobnimi dejavnostmi.

4.2 Analiza laži

»Laganje je lahko zavestno ali nezavedno, verbalno ali neverbalno, navedeno ali

nenavedeno.« (Livingstone, 2004, 14). 'Navedeno laganje' je javnosti dostopno. Lahko se

pojavi v obliki novice, sami pa presodimo, ali gre za laţno ali resnično. Nenavedeno

laganje je prikrito, 'zamegljeno' pred javnostjo iz različnih razlogov. Primer je prikrivanje

stroškov vojne. Razlika je, če objavijo laţno število stroškov ali če tega sploh ne objavijo.

Laţ tako 'visi v zraku' kljub temu, da ni navedena. Dojemanje, da ima lahko laţ več oblik,

je ključnega pomena pri njenem razumevanju. Navarro in Karlins (2008) omenjata, da je

laganje lahko način izognitve dolgotrajnemu pojasnjevanju ali kazni – lahko je tudi v

obliki laţnega doktorskega naziva ali preprosto kot poskus namerne prijaznosti. Tudi naša

kozmetika in oblazinjena oblačila nam pomagajo zavajati. Za ljudi je laganje pravzaprav

orodje za socialno preţivetje. Laţi v osnovi sluţijo kot orodje za preţivetje. »Moč

zavajanja je naše glavno oroţje v boju za socialno preţivetje. Če nam je všeč ali ne, brez

njega smo kot ovce v druţbi volkov.« (Livingstone, 2004, 151). Vendar pa laţi in prevare

same po sebi predstavljajo simptome, oziroma metode, da se pride do nekega cilja. Same

po sebi ne predstavljajo jedra.

To pojasnjuje Livingstone (2004), ki meni, da je eno najbolj pomembnih spoznanj

moderne sociobiologije to, da ima prevara uvod, ki se imenuje samoprevara. Samoprevara


PREVAR

11

je skrivanje resnice pred samim seboj, da jo posledično lahko boljše prekrijemo pred

ostalimi. Daleč od tega, da bi šlo za čustveno motnjo, kot predlaga moderna psihiatrična

folklora; verjetno je ključnega pomena za našo psihološko ravnovesje. Livingstone (2004)

nadaljuje, da je sposobnost samoprevare poskrbela za preureditev človeške psihe. Da bi

skrili resnico o nas pred nami samimi, smo morali razviti podzavest. Evolucijska biologija

trdi, da obstaja regija v našem umu, ki je namenjena našim odnosom z drugimi ljudmi. Ta

regija naj ne bi nikoli razkrila svojih skrivnosti zavesti. To se vidi predvsem v neverbalni

komunikaciji, ki ob določeni situaciji preskoči našo zavest in sproţi gibanje – to je

delovanje limbičnih odzivov za preţivetje, omenjenih v prejšnjem poglavju. Navarro in

Karlins (2008) trdita, da limbični odzivi za preţivetje segajo nazaj, ne samo na naše lastne

začetke, pač pa na začetke človeške vrste. So programirani v naš ţivčni sistem, zaradi česar

jih je teţko prikriti ali odpraviti. Zato je samoumevno, da so limbična obnašanja odkrita in

zanesljiva, so resnične manifestacije naših misli, čustev in namenov. Livingstone (2004)

primerja našo zavest z računalniškim monitorjem, ki ne opravlja kognitivne naloge niti nas

ne obvešča kaj se dogaja v globini moţganov. Prikazuje zgolj rezultate tega, kar procesor

opravlja, ne pa tega, kako so bili rezultati pridobljeni. Zavest kot takšna nam ne ponuja

celotne slike kot tudi ne zanesljivega znanja duševne aktivnosti.

Navarro in Karlins (2008) sta prepričana, da se glavno dejanje dogaja v limbičnih

moţganih, ker je to del moţganov, ki se odziva na svet okoli nas v realnem času. Iz tega

razloga nam daje pravi odziv na informacije, ki prihajajo iz okolice. Glede na to, da se ti

odzivi pojavijo brez pomisleka, za razliko od besed, so resnični. Zato so limbični moţgani

mišljeni kot pošteni moţgani. Navarro in Karlins (2008) nadaljujeta, da so primarno

odgovorni za naše preţivetje, zato nikoli ne pojenjajo in so zmeraj 'vklopljeni'. Dodajata,

da predstavljajo središče naših čustev. Iz njih izvirajo vsi signali, ki kasneje preidejo v

preostale predele moţganov, ki v zameno organizirajo naše vedenje, ki se nanaša na čustva

in naše preţivetje. Iz tega razloga se lahko uporablja misli za prikrivanje čustev kolikor se

ţeli, ti moţgani se bodo odzvali in začeli oddajati namige. Kot smo omenili v poglavju o

značilnostih govorice telesa, ima vsakršni poskus manipulacije govorice telesa 'kratek rok

trajanja'. Upoštevanje teh namigov je zelo pomembno. Navarro in Karlins (2008)

nadaljujeta, da se drugi predel moţganov imenuje neocortex ali razmišljujoči moţgani. Gre

za najmanj pošten del moţganov, lahko kar rečemo, da so naši laţni moţgani. Zlahka nam


PREVAR

12

omogočajo, da prijatelju povemo, da ima dobro pričesko, čeprav mislimo obratno. Ker so

sposobni kompleksnih misli, so ti moţgani najmanj zanesljivi od vseh treh glavnih

predelov moţganov. Navarro in Karlins (2008) pravita, da je neocortex sposoben zavajati

in to počne pogosto, zato ni dober vir za zanesljive in natančne informacije. Poudarjata, da

imajo obojni moţgani pomembne funkcije in je bistveno razumevanje, da imajo nadzor

nad vsem dejanjem, naj bo to zavestno ali podzavestno. Ta predpostavka je temelj

razumevanja vse neverbalne komunikacije. Po tej logiki je lahko to vedenje uporabno za

razlago, kaj skušajo moţgani komunicirati navzven.

Livingstone (2004) ima mešane občutke glede našega uma. Opisuje ga kot najbolj

poseben, a hkrati tudi najbolj slabo razumljen naravni produkt. Za svoj razvoj je potreboval

milijone let, ampak kljub postopnim spremembam ni bilo prostora za razvoj razumevanja

samega sebe. Namesto tega so se razvila čustva, strasti, sposobnost izraţanja misli skozi

besede, načrtovanje in laganje. Livingstone (2004) veliko kritik namenja zavesti. Trdi, da

lahko opravi zelo omejeno informacijsko obremenitev. Primerja jo z lijakom, pri katerem

je naša zavest najoţji del. Ne glede na to, koliko informacij prelije v širokem koncu lijaka,

skozi tulec preide samo tanek curek. Zavestni del nato primerja s podzavestjo, ki je

bistveno hitrejša. Livingstone (2004) podaja primer zaviranja avtomobila. Tovrstna dejanja

so končana, še preden se jih zavedamo. Enako velja za naša čustva – pogosto uidejo, še

preden se imamo priloţnost zavedati, kaj se dogaja, zato jih je teţko prikriti pred drugimi.

Na podlagi številnih miselnih procesov, ki se pojavijo brez udeleţbe zavesti, se sprašuje,

zakaj jo sploh potrebujemo. Pomembno je ločiti, kdaj gre za namerno in kdaj za limbično

reakcijo. Pease in Pease (2006) potrjujeta, da so najmanj zanesljivi znaki laţi tisti, nad

katerimi ima oseba največ nadzora. Najbolj znan primer tega so besede, ki jih je moč vaditi

ţe veliko prej. Najbolj zanesljivi namigi so tisti, ki so za laţnivca čustveno

najpomembnejši – to so geste, ki jih večina počne avtomatično. »Subjekt ţe pred

spoznavno artikulacijo emocij in njihovim digitalnim vkodiranjem spontano reagira na

lastno doţivljanje in ga izrazi s spremembo izraza na obrazu ali telesnim gibom.«

(Kovačev, 1997, 148). Livingstone (2004) pojasnjuje, kako teţko je psihološko stanje

morebitnega laţnivca. Laganje je namreč nevaren posel in učinkovita prevara ni zmeraj

preprosta, še posebej, kadar se ima storilec namen soočiti s skeptičnim občinstvom. Med

prevaro je prisotno ogromno stresa in nas naredi zaskrbljene. V najboljšem primeru lahko


PREVAR

13

izgubimo zaupanje občinstva, v najslabšem pa ţivljenje. Iz teh razlogov laţnivci sledijo

primeru 'Ostrţka' in se sami izdajo skozi neprostovoljne neverbalne znake. Navarro in

Karlins (2008) razlagata, da je doţivljanje subjekta moţno opazovati in dekodirati skozi

obraz, trup, noge in roke.

5 GOVORICA TELESA MED LAGANJEM

5.1 Obraz in glava

»Največ informacij o emocionalnih stanjih posredujejo izrazi obraza. Toda tudi sporočilna

vrednost telesnih gibov je precej visoka.« (Kovačev, 1994, 133). Navarro in Karlins

dodajata, kako je Paul Ekman (Navarro in Karlins, 2008) obraz ocenil kot najbolj obdarjen

predel telesa za proizvodnjo ogromnih količin različnih izrazov. Ocenjuje, da smo ljudje

sposobni več kot deset tisoč različnih obraznih izrazov. Poudarja, da to vse po zaslugi

različnih mišic, ki krmilijo naša usta, ustnice, nos, oči, čelo in čeljust. Livingstone (2004)

hvali Ekmanov sistem kodiranja, ki je zelo podroben za identifikacijo različnih palet

neverbalnih izrazov čustev, izraţenih skozi človeški obraz. Poda primer, kako ljudje v

primeţu gnusa nehote nagubajo svoj nos, medtem ko ljudje, ki zadrţujejo jezo, spontano

zategnejo svoje ustnice. Livingstone (2004) doda, da ni pomembno, kako močno skušamo

nadzorovati svoja čustva, znaki resnice bodo zmeraj pronicali skozi – nekaj, kar je

nemalokrat ţe bilo omenjeno skozi poglavja.

V tretjem poglavju (natančneje v razdelku o značilnostih govorice telesa) je bilo

omenjeno, da posameznih gest ne smemo razumeti izolirano. A. N. Kovačev (1997) je

prepričana, da se geste nikoli ne pojavljajo izolirano. Poudarja, da je njihov pomen odvisen

od preostalih gest v povezavi z določeno situacijo, v kateri se subjekt nahaja. Kljub temu

bo v tem poglavju veliko gest prikazanih kot izolirane, kar še ne pomeni, da se pojavljajo

brez prisotnosti drugih. Za začetek je dober primer nos. Pease in Pease (2006) trdita, da so

znanstveniki odkrili, da med laţjo naše telo začne spuščati kemikalije. To je posledica

stresa, ki je odziv našega limbičnega sistema. V prejšnjem poglavju smo omenili, kako je


PREVAR

14

laganje nevaren posel in posledično to limbični sistem zazna kot nevarnost. Pease in Pease

(2006) nadaljujeta, da te kemikalije povzročijo, da tkivo znotraj nosu nabrekne. Trdita, da

so uporabili posebne slikovne kamere, ki kaţejo pretok krvi v telesu. Razkritje je bilo zelo

pomembno, kajti kaţe, da se človeški nos razširi zaradi povišanega tlaka med laţjo. Zaradi

tega je 'Ostrţek' tako priljubljen primer laţi. Povečan krvni tlak napihne nos in deluje na

ţivčne okončine. Pease in Pease (2006) pojasnjujeta, da to povzroči srbenje in posledično

imamo potrebo po praskanju – vendar ni nujno, da je praskanje tako očitno, kot si

predstavljamo. Lahko se pojavi zgolj kot dotikanje nosu ali namerno drgnjenje ob kakšen

predmet. Ta gesta je običajno izolirana, čeprav se pojavi v povezavi z rokami. Tovrstno

praskanje oziroma dotikanje nosu ni izjema, zna se pojaviti tudi po drugih delih telesa.

Glede predela glave je tovrstno dotikanje še najbolj identično pri vratu in celotnem predelu

obraza. Kot razlagata Navarro in Karlins (2008), je dotikanje ali boţanje obraza pogosto

pomirjevalo kot odziv na stres. Pojavljajo se tudi drgnjenje čela, dotiki, oblizovanje ustnic,

masiranje ušes, ki pa se lahko pojavi kot izolirana gesta. Pease in Pease (2006) sta mnenja,

da je prijem ušesa zelo pogost znak, ki je izoliran od preostalega dela glave. Simbolično

naj bi bil poskus poslušalca, da 'ne sliši zla'. Poskuša preslišati besede, ker mu očitno nekaj

ne ustreza. Lahko je tudi pokazatelj, da je oseba slišala dovolj in da nima več ţelje po

pogovoru. Enako kot drgnjenje nosu, je ta gib uporabljen pri osebah, ki čutijo tesnobo.

Navarro in Karlins (2008) obraz vidita kot idealno področje telesa, skozi katero se limbični

moţgani lahko izraţajo in pomirjajo. To predvsem zaradi velike zaloge ţivčnih končičev v

obrazu. Med drugim se lahko 'pomirjamo' tudi z igranjem z lasmi, boţanjem po bradi, ali

pa napolnimo lica z zrakom in počasi spuščamo. Pease in Pease (2006) potrjujeta, da je

med laganjem pogosta negotovost v izjavah govorca. Kot ţe omenjeno, je lahko eden

izmed pokazateljev praskanje vratu. Pease in Pease (2006) na podlagi raziskav

pojasnjujeta, da je povprečno število praskanj pri negotovi osebo povečano ali

pomanjšano. Ta karakteristika naj bi bila najbolj pogosta pri osebah, ki trdijo, da neko

stvar razumejo, ampak s praskanjem kaţejo obratno. Verjetno najbolj priljubljena gesta

obraza, v iskanju resnice, je nasmeh. Gre tudi za najbolj napačno razumljeno gesto. Pease

in Pease (2006) dodajata, da ljudje smehljanje razumejo narobe. Vlada namreč prepričanje,

da laţnivci to gesto uporabljajo pogosteje. Paul Ekman (Pease in Pease, 2006) je opravil

raziskave, ki so pokazale, da večina ljudi med laganjem nasmeh uporablja manj kot


PREVAR

15

ponavadi. Razlog naj bi bil v tem, da se laţnivci zavedajo, da ljudje nasmeh povezujejo z

laganjem in se posledično zadrţujejo. Tudi Navarro in Karlins (2008) sta mnenja, da kadar

ljudi ujamemo sredi laganja ali drugega nepoštenega dejanja, drţijo nasmeh celo večnost.

To naj ne bi nakazovalo udobja, temveč neudobje. Livingstone (2004) je prepričan, da je

izredno teţko zatreti neverbalne znake, ki bodo izdali naše pristne občutke. Dodaja, da nas

večina prepozna, kadar gre za pristen ali laţen nasmeh. Navarro in Karlins (2008)

razlagata, da se pravi nasmeh pojavi zaradi dveh mišic: zygomaticus major, ki se razteza od

kotička ust do ličnic, ter orbicularis oculi, ki obdaja oko. Prepričana sta, da kadar ti mišici

sodelujeta, potegneta kotičke ust navzgor in nagubata zunanje robove oči, kar povzroči

zelo znan topel, iskren nasmešek. Pease in Pease (2006) poudarjata, kako pomembno je

razumeti te mišice, kajti zygomatic majors imamo pod zavestnim nadzorom, kar pomeni,

da se jih lahko uporabi za laţni nasmeh ali za znake veselja. Posledično ti ustvarijo prevaro

prijaznosti. Orbicularis oculi po drugi strani delujejo neodvisno od ţe omenjenih mišic in

razkrivajo prava čustva in nasmeh. Pease in Pease (2006) nas opominjata, da v trenutku, ko

začne nekdo lagati, njegovo telo začne pošiljati nasprotujoče si signale in ker podzavest

deluje samodejno, nas naša govorica telesa izda. V primeru nasmeha je prostor, ki izraţa

podzavest, območje mišice orbicularis oculi. Prostor, kam moramo usmeriti pozornost ob

ugotavljanju iskrenosti nasmeha, so torej oči. Ko smo ţe pri nasmešku, je treba dodati, da

so ustnice tudi brez njega dober vir informacij. Navarro in Karlins (2008) razlagata, kako

nam ustnice podzavestno 'izginejo', kadar smo pod stresom. Tako močno jih stisnemo

skupaj, da se kotički ustnic obrnejo navzdol in 'izginejo'. To je manifestacija negativnih

emocij. Limbični moţgani dajo telesu vedeti, naj se zapre in ne dopušča ničesar vanj.

Omenili smo, kako predolga uporaba nasmeha lahko kaţe na poskus zavajanja. Navarro in

Karlins (2008) sta kritična do vseh gibov, ki se pojavljajo predolgo ali zakasnjeno. Pretiran

nasmešek je primer prvega, kot primer slednjega pa omenita prikimavanje. Trdita, da mora

prikimavanje ali odkimavanje potekati simultano z izrečenim – v nasprotnem primeru ni v

skladu z naravnim potekom komunikacije in ţe najmanjša zakasnitev nakazuje potrebo po

dodatni validaciji. Iskreni gibi glave morajo biti skladni z verbalnim izraţanjem. Navarro

in Karlins (2008) dodajata, da je znak zavajanja lahko tudi sprememba barve ali drugo

odstopanje – med nelagodjem prevzamejo limbični moţgani nadzor nad našim vedenjem

in posledično lahko obraz osebe spremeni barvo. Sredi zahtevnih pogovorov prav tako


PREVAR

16

lahko pride do povečanega znojenja in dihanja. V hujših primerih se lahko oseba začne

tresti, kar je na obrazu najbolj izraţeno skozi ustnice. Pease in Pease (2006) omenjata, da je

v takšnih primerih redna spremljevalka teţava s poţiranjem sline. Vrat namreč postane suh

od stresa in oteţi poţiranje. Zaradi adamovega jabolka je to bolj opazno pri moških.

Omenjeni avtorji sicer poudarjajo, da so to znaki stresa in v najhujšem primeru

predstavljajo prevaro. Na začetku tega poglavja smo omenili, da obraz premore največ

informacij o emocionalnem stanju osebe, kar pa še ne pomeni, da ima najbolj iskrene

podatke. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, kako pomembno je zavedanje, da je vsak

del telesa pomemben pri uspešnem branju govorice telesa in da je obraz kljub številnim

namigom najmanj zanesljiv predel telesa. Obraz je tako izpostavljen, ker večina

posameznikov z branjem govorice telesa začne pri vrhu (obrazu) in se počasi pomika

navzdol. Navarro in Karlins (2008) obraz ocenjujeta kot del telesa, nad katerim imamo

določeno mero zavestnega nadzora, zato se toliko bolj uporablja za prikrivanje čustev.

Sprašujeta se, kakšen smisel bi sploh imel izraz 'poker face', če temu ne bi bilo tako. Kljub

bogati zalogi izrazov je torej boljše pred obrazom dati prednost ostalim telesnim izrazom.

5.2 Očesni kontakt

Ob omembi govorice telesa v povezavi z laţjo pogosto pomislimo na laţni nasmeh. Takoj

za nasmehom, če ne celo prej, pa lahko pomislimo na oči. Navarro in Karlins (2008) trdita,

da so zelo natančen pokazatelj naših čustev, kajti nad njimi imamo minimalen nadzor.

Potrjujeta, kako so preostali deli obraza refleksno veliko manj odzivni od očes. Očesa so se

namreč evolucijsko razvila z avtomatičnim odzivom na nevarnost. Mišice jih močno ščitijo

pred svetlobo, tako da je zaščita pred ostalimi nevarnostmi toliko večja. Oči predstavljajo

najbolj iskren predel obraza. Podobnega mnenja sta Pease in Pease (2006), ki celo trdita,

da so oči najbolj zgovorno in natančno sredstvo človeške komunikacije. Gre namreč za

ključen predel našega telesa, ki je izmaknjen zavestnemu nadzoru. Brez dvoma gre za

najbolj iskren predel obraza, ki ga ne nazadnje največ opazujemo, kadar iščemo povezave s

preostalimi deli telesa. Omenili smo ţe vlogo oči v povezavi z iskrenim nasmehom. Takšni

odzivi so zelo natančni zaradi pomanjkanja zavestnega nadzora nad njimi. Sicer pa oči

predstavljajo dober vir informacij tudi izolirano. »Raziskave kaţejo, da se naše zenice


PREVAR

17

povečajo, kadar vidimo nekaj, kar nam je všeč, in zmanjšajo ob nečem, kar nam ni.« (Hess,

1975a; Hess, 1975b; v Navarro in Karlins, 2008, 172).

Navarro in Karlins (2008) poudarjata, kako pomembno orodje za branje misli

predstavlja opazovanje zenic. Na spremembe zenic naj bi vplivali tako zunanji viri, kot je

svetloba, kot interni, v tem primeru naše misli. Opozarjata sicer, da je to zelo teţko opaziti,

kajti lahko se zgodi v delčku sekunde. Pease in Pease (2006) podrobneje opisujeta

spremembo velikosti naših zenic. Enako kot Navarro in Karlins menita, da se lahko

razširijo ali zoţajo odvisno od razpoloţenja. Ob navdušenju naj bi se od svoje originalne

velikosti razširile do štirikrat. Ravno nasprotno je, kadar smo jezni ali doţivljamo drugačno

vrsto negativnih emocij. Takrat se močno zoţajo. Navarro in Karlins (2008) sicer

opozarjata, da se razširjanje ali zoţanje zenic lahko pojavi neodvisno od emocij, povezanih

z laţmi – lahko se pojavi zgolj zaradi slabe svetlobe ali zdravstvenih teţav. Drug

pomemben dejavnik je frekvenca utripanja ali meţikanje. Navarro in Karlins (2008)

omenjata, da se hitrost našega meţikanja poveča, ko smo vzburjeni, nemirni, ţivčni ali

zaskrbljeni, in se spet normalizira, ko smo sproščeni. Serija hitrih meţikov lahko izraţa

notranji boj. Pease in Pease (2006) dodajata, da v sproščenem stanju običajno z očmi

utripamo šest- do osemkrat na minuto in miţimo zgolj desetinko sekunde. Navarro in

Karlins (2008) opozarjata, da če nekdo reče nekaj, kar nam ni všeč, lahko celo utripamo z

vekami; podobno lahko počnemo tudi, ko se s teţavo izraţamo. Pease in Pease (2006)

ugotavljata, da kadar smo ljudje pod pritiskom, običajno dramatično povečamo frekvenco

utripanja. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, kako pomembno je počakati s predčasnimi

odločitvami, da čeprav je zelo mamljivo nekoga označiti za laţnivca na podlagi

povečanega meţikanja, moramo ostati pazljivi, kajti ţe odgovarjanje na vprašanja v

javnosti je lahko zelo stresno ter posledično poveča meţikanje.

Očesni kontakt sam po sebi lahko razblini vrsto dvomov. Pease in Pease (2006)

ocenjujeta, da je količina očesnega kontakta v vsakdanjem pogovoru nekje med 25 in 100

odstotkov – odvisno od dejavnikov, omenjenih v poglavju o vidikih govorice telesa. Pease

in Pease (2006) nadaljujeta, da je veliko odvisno tudi od tega, kdo govori; kadar govorimo,

naj bi namreč povečali količino očesnega kontakta, med poslušanjem pa naj bi povprečje

očesnega kontakta znašalo celo 80 odstotkov pogovornega časa. Navarro in Karlins (2008)


PREVAR

18

imata glede očesnega kontakta mešane občutke. Poudarjata sicer, da je zelo natančen

pokazatelj naših čustev, vendar ni izjema. Moţgani se skozi očesni kontakt izraţajo z

močnim, natančnim pogledom, ki lahko sporoča vse – od ljubezni do sovraštva. Navarro in

Karlins (2008) opozarjata, da je podobno kot pri nasmehu potrebno opazovati ostale

dejavnike. Ob spremljavi sproščenega nasmeha predstavlja očesni kontakt znak ugajanja,

medtem ko zaostrena čeljust ali stisnjene ustnice predstavljajo določeno obremenitev.

Vendar Navarro in Karlins (2008) opisujeta, da to ni edina vzporednica, ki jo lahko

poveţemo z nasmehom. Veliko plenilcev (laţnivci, tatovi) je namreč prepričanih, da

pogled v oči posameznika deluje kot znak resnicoljubnosti. Iz tega razloga bolj, če ne celo

pretirano uporabljajo očesni kontakt. Opozarjata sicer, da obstajajo tudi popolna nasprotja

– oseba v nerodni situaciji sploh ne bo uporabljala očesnega kontakta in pogled bo

pomaknila navzdol. Takšne stvari je potrebno jemati v kontekstu.

5.3 Zgornji del telesa

Pri tem delu telesa bodo pod drobnogledom trije predeli telesa. To so trup, roke in relacija

med rokami in drugimi deli telesa. Sicer bomo opazili, da so roke vseskozi prisotne, kar je

logično, saj trup veliko gest ne more izvesti sam. Navarro in Karlins (2008) opisujeta trup

kot ključno točko zaradi pomembnih organov, ki jih vsebuje. Pojasnjujeta, kako je povsem

pričakovano, da bodo moţgani ob nevarnosti skušali zaščititi to območje. Naj bo nevarnost

namišljena ali realna, moţgani zaposlijo telo, da na vsak način zaščiti ključne organe, kot

so srce, pljuča, jetra ter prebavila. Pogosto je to izraţeno skozi gibe, ki vsebujejo

intervencijo rok, zato lahko neverbalna dejanja trupa uvrstimo kar v relacijo z rokami.

Trup sam po sebi lahko daje neverbalne znake gledano skozi perspektivo prostora. Kot

navajata Navarro in Karlins (2008), se bo trup skušal oddaljiti od namišljene nevarnosti s

povečanjem razdalje med njim in agresorjem. Ta odziv trupa pomakne celo telo, kajti

večina naše telesne teţe izhaja iz trupa in se nato prenaša na spodnje okončine. Ni nujno,

da se opazovana oseba v celoti pomakne na določeno razdaljo, lahko je tudi na mestu in

zgolj zgornji del trupa nekoliko nagne nazaj. Navarro in Karlins (2008) razlagata, da vsaka

sprememba v drţi zahteva veliko energije. Iz tega lahko sklepamo, da kadar se naš trup


PREVAR

19

nečemu izmika, moţgani to močno zahtevajo. Zaradi omenjenih lastnosti lahko računamo

na poštenost teh reakcij. Običajno so kar očitne.

Bolj specifično orodje za dekodiranje naših čustev so roke. Kovačev (1997) opisuje

roko kot najpogostejši del telesa v simboliki različnih kultur. Zaradi svojih funkcij

predstavlja primarno sredstvo za neverbalno sporazumevanje. Navarro in Karlins (2008)

roke označita kot zrcalo prefinjenih odtenkov moţganov. Zmoţne so izvršiti veliko

občutljivih gibov. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da nič, kar izraţajo roke, ne spodleti

nadzoru moţganov, naj bo to podzavestno ali zavestno. Kljub pridobitvi verbalne

komunikacije skozi milijone let človeške evolucije so naši moţgani glede izraţanja čustev

še zmeraj programirani za sporočanje z rokami. Roke tako predstavljajo bogat vir

neverbalnega izraţanja, če govorimo ali ne. Pease in Pease (2006) sta prepričana, da je

med rokami in moţgani več povezav kot s katerim drugim delom telesa. Malo ljudi

razmisli, kako se njihove roke obnašajo. Zelo pogosta gesta, ki jo omenjata Navarro in

Karlins (2008), je stiskanje rok. Običajno jih ljudje tako močno stiskajo, da pride do

prepletanja prstov, še posebej, kadar se odzivajo na določen komentar, dogodek ali

spremembo v okolju. Gre za znak stresa in je pogosto uporabljen kot »pomirjevalo«.

Običajno izgleda, kot da bi molili. Tudi brez stiskanja rok je prepletanje prstov samo po

sebi zelo natančno vodilo za stres. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da je eden izmed

načinov, kako lahko opazimo negotovost v posamezniku, razporeditev njegovih rok.

Razširjene roke so zelo natančen neverbalni znak in so izraz visoke samozavesti skozi

limbične moţgane, skrčene roke pa so pokazatelj nelagodja. Navarro in Karlins (2008)

nadaljujeta, da se to pogosto manifestira v obliki prekriţanih rok. Kriţanje rok je splošno

eden najbolj pogostih neverbalnih znakov. Nenadno prekriţanje rok med pogovorom lahko

kaţe na nelagodje. Predstavlja način, kako posameznik zaščiti svoj trup. Kot smo ţe

omenili, se roke razširijo, kadar se posameznik počuti zelo samozavestno. Navarro in

Karlins (2008) opozarjata, da nenadna sprememba predstavlja znak, da se počutijo v

grozeči ali nevarni situaciji. Razlika, kadar posameznik prekriţa roke zaradi mrazu ali

podobnih dejavnikov, je običajno očitna. Kot zanimivost smo na začetku tega poglavja

omenili, kako se posameznik oddalji od druţbene situacije, ki mu ne ugaja, da podzavestno

zaščiti svoj trup. V krogih, kjer je takšno vedenje druţbeno nesprejemljivo, lahko roke

podzavestno uporabimo kot ovire. Redki so izolirani gibi zgornjega dela telesa, ki ne


PREVAR

20

vključujejo uporabe celih rok v povezavi z drugim delom telesa. Eden takšnih je

skomiganje z rameni. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, da bo iskren odziv povzročil

sočasen dvig obeh ramen. Kadar nekdo skomigne zgolj z enim ramenom ali delno z

obema, ne kaţe zvestobe svoji izjavi. Moţnosti, da posameznik ni limbično zavezan temu,

kar je izgovoril ali slišal, se povečajo. Poglavje o obrazu je postreglo z informacijo, da

lahko ustnice ob zavajanju izginejo. Nemalokrat lahko v tem primeru sodelujejo tudi roke.

Ta gib je običajno bolj očiten, kot če bi se zanašali samo na usta. Pease in Pease (2006)

pojasnjujeta, da roka pokrije usta, kadar moţgani dajo ukaz, da skuša zatreti goljufive

besede, ki so ali bodo izrečene. Ta gesta je lahko v obliki številnih prstov v ustih ali celo v

obliki zaprte pesti, ampak pomen ostaja enak. Nekateri skušajo prikriti gesto pokrivanja ust

skozi laţnivo kašljanje. Zraven ust smo omenili še geste vratu, ki se pojavijo kot povezava

med rokami in drugim delom telesa. Navarro in Karlins (2008) trdita, da še najmanjši dotik

vratu sluţi kot pomiritev tesnobe in nelagodja. Dotikanje ali boţanje vratu je eno najbolj

pogostih vedenj, ki sluţi kot »pomirjevalo« in ga uporabljamo, kadar se odzivamo na stres.

Gre za univerzalno vedenje in je najbolj pogosto po adamovem jabolku ali po straneh

vratu, kajti ta območja so najbolj bogata z ţivčnimi končiči. Navarro in Karlins (2008)

dodajata, da pokrivanje območja vratu izraţa aktivnost moţganov pri obdelovanju nečesa

nevarnega, spornega, vprašljivega ali čustvenega in ni nujno povezano s prevaro.

Pease in Pease (2006) sta prepričana, da je ob uporabi gest na relaciji roka – obraz

smiselno domnevati, da je v um zašla negativna misel. Pojavi se zgolj vprašanje – katera?

Lahko gre za strah, negotovost ali laţ. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, kako

pomembno je opaziti nenadne spremembe v obnašanju. V rokah se takšna sprememba

izraţa tedaj, ko postanejo mirne. Kadar se preneha gestikuliranje in nazorno prikazovanje

skozi roke, je to običajno znak spremembe v moţganski aktivnosti (morda zaradi

pomanjkanja naklonjenosti izrečenemu). Nakazuje povišano zavedanje in presojo. Ampak

kot vselej je edino, kar lahko sklepamo za začetek, sprememba čustev, ki jih sporočajo

moţgani. Navarro in Karlins (2008) imenujeta identična pravila za nasprotno reakcijo,

namreč nenadno tresenje rok. Najprej je potrebno ugotoviti, ali se tresenje pojavi zaradi

strahu ali veselja, da postavimo obnašanje v pravi kontekst – raziskati vse okoliščine, v

katerih se pojavi. Navarro in Karlins (2008) pojasnjujeta, da če je tresenje podkrepljeno s

pomirjevalnimi ukrepi, kot sta dotikanje vratu ali stiskanje ustnic, gre najverjetneje za


PREVAR

21

stres. Dodajata, da je podobno kot pri nenadni zamrznitvi rok nenadno tresenje rok

pomembno takrat, kadar predstavlja spremembo od normalnega premikanja rok določene

osebe. Navarro in Karlins (2008) nadaljujeta, da obstajajo ljudje, ki se jim vedno tresejo

roke – npr. odvisniki od kave ali alkohola. Zapomniti si velja, da je vsako odstopanje od

običajnega vedenja rok pomembno samo po sebi in ga je potrebno upoštevati. Pease in

Pease (2006) dodajata, da so roke zmeraj pred teboj, razkrivajo tvoja čustva in stališča.

Veliko gest iz govorice telesa se je teţko naučiti. Kljub temu gre pri rokah za gibe, ki jih je

moţno vaditi do točke delnega nadzora. Celotno sliko lahko dobimo šele, ko vse dele med

seboj poveţemo. Ostaja še del telesa, ki ga vsi avtorji označujejo kot najbolj iskrenega in

najmanj izpostavljenega.

5.4 Spodnji del telesa

Navarro in Karlins (2008) razlagata, da so zaradi svoje neposredne in ključne vloge za

preţivetje skozi človeško evolucijo naše noge najbolj iskren del telesa. Naše spodnje

okončine zagotavljajo najbolj točne necenzurirane informacije za pozornega opazovalca.

»Pisatelj in zoolog Desmond Morris je opazil, da naše noge komunicirajo natančno, to kar

mislimo in čutimo, bolj kot kateri koli drug del našega telesa.« (Morris, 1985, 244; v:

Navarro in Karlins, 2008, 54). Pease in Pease (2006) dodajata, da so se noge pri ljudeh

razvile z dvema namenoma: da se premikajo naprej in dobijo hrano in da pobegnejo pred

nevarnostjo. Ker so človeški moţgani programirani za ta dva cilja, način, kako oseba

uporablja svoje noge, razkrije, kam si ţelijo iti – ali z drugimi besedami, pokaţejo

zvestobo osebe po ostanku v pogovoru. Pease in Pease (2006) prav tako omenita, kako

odprte neprekriţane noge pomenijo odprt in prevladujoč odnos, medtem ko prekriţane

noge razkrijejo zaprta stališča ali negotovost. Kadar se nekdo počuti obrambno ali

nezanesljivo, se prekriţane roke in noge počutijo udobno, saj se ujemajo s čustvenim

stanjem osebe.

Navarro in Karlins (2008) menita, da obstaja več načinov, kako noge komunicirajo,

ko nekdo ne stoji najbolj trdno za svojo izjavo. Obračanje stopala navzven sredi pogovora

lahko pomeni, da si posameznik ţeli oditi; trup lahko ostane obrnjen proti vam, zaradi


PREVAR

22

druţbene skrbnosti, ampak noge bolj iskreno odraţajo potrebo ali ţeljo limbičnih

moţganov po pobegu. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da previdno opazovanje nog in

stopal lahko pomaga ugotoviti, kako udobno se nekdo počuti v vaši druţbi. Zelo

kompleksno je prekriţanje nog, kajti lahko signalizira tako udobje kot nervozo. Potrebno je

gledati v pravilnem kontekstu in v kombinaciji s preostalimi signali. Navarro in Karlins

(2008) pojasnjujeta, kako se kriminalci običajno naslonijo na steno in prekriţajo noge.

Kadar gre mimo policijsko vozilo, se pretvarjajo, da so sproščeni. Ker gre za vedenje v

nasprotju z nevarnostjo, ki jo zaznavajo limbični moţgani, tega poloţaja običajno ne

zdrţijo dolgo. Izkušeni policisti vidijo, da se ti subjekti pretvarjajo, ampak za tiste, ki se

tega ne zavedajo, lahko delujejo zelo prepričljivo. Med normalnimi pogovori lahko

prekriţanje nog označuje udobje. Navarro in Karlins (2008) opozarjata, da neudobno

postane šele, ko to gesto spremlja prekriţanje rok. Te namreč predstavljajo 'zaščito' za trup.

Takšne geste so izraz negativnih čustev. Kadar ni prisotnih drugih negativnih gest, je

stoječe kriţanje nog običajno dober pokazatelj udobja. V sedečem poloţaju so običajno

takšni znaki bolj očitni, zato je teţavno, kadar je posameznik za mizo. Iz teh razlogov

Navarro in Karlins pozivata (2008), da sredi teţkih pogovorov skušamo za bolj iskreno

prejemanje informacij odmakniti mizo ali podobne ovire. Kadar oseba nenadoma obrne

svoje prste navznoter in zapre noge, je to znak negotovosti in tesnobe, kar pa je običajno

teţko zaslediti za ovirami, kot so mize, pojasnjujeta Navarro in Karlins (2008). Obstaja

tudi način prekriţanja nog, ki je teţko izveden v stoječem poloţaju in skoraj vedno izraţa

negativna čustva, kot sta strah in negotovost. Gre za zaklepanje gleţnjev. Poteka tako, da

oseba prekriţa noge in se z enim stopalom upira na gleţenj drugega stopala. Pease in Pease

(2006) dodajata, da večina ljudi tovrstno 'zaklepanje gleţnjev' uporabi na začetku

pogovora. To je moţno tako zaradi strahu kot zaradi krivde. Samo po sebi prekriţanje nog

sredi sedenja (kadar ne gre za zaklepanje gleţnjev) ne predstavlja nevarnosti, prej udobje

kot kar koli drugega. Na koncu je kontekst prekriţanja še vedno odvisen od ostalih

dejavnikov.

Primerom nelagodja pogosto sledi intervencija rok za pomiritev. Navarro in Karlins

(2008) pravita, da pri spodnjem delu telesa obstaja pojav, imenovan 'čiščenje nog'. Gre za

pomirjevalno obnašanje, ki pogosto ostane neopaţeno, ker se zgodi pod mizo. Roke

poloţimo z dlanjo navzdol na stegna in začnemo po njih drseti, kot bi si jih ţeleli obrisati.


PREVAR

23

Navarro in Karlins (2008) opozarjata, da se to lahko izvede, da se posuši potenje rok, ki je

povezano s tesnobo, ampak primarno se uporablja za odpravljanje napetosti. To neverbalno

obnašanje je vredno iskati, kajti gre za dober pokazatelj, da je nekdo pod stresom. Po

mnenju Navarra in Karlinsa (2008) je najboljši način za interpretacijo 'čiščenja nog'

prepoznati, da odraţa potrebo moţganov po pomirjanju in je posledično razlog za

nadaljnjo pozornost glede posameznikovega vedenja. Navarro in Karlins (2008) sicer

omenjata, da ni vse, kar je povezano s prevaro, odvisno zgolj od določene akcije. Moramo

razmišljati bolj v smeri reakcije na določeno dogajanje. Kot smo ţe omenili v poglavju o

analizah laţi, je del našega obrambnega sistema tudi zamrznitev. Skladno s potrebo po

zamrznitvi pa ob soočenju s teţavo ljudje, ki so osumljeni zločina, pogosto 'popravijo'

svoje noge v varnejši poloţaj (prepletanje ali skrivanje nog za nogami stola v primeru, da

sedijo) in drţijo ta poloţaj pretirano dolgo. Takšno vedenje pove, da je nekaj narobe.

Navarro in Karlins (2008) opominjata, da oseba lahko laţe ali tudi ne, saj prevare ne

moremo razbrati neposredno, a je iz njihovega neverbalnega vedenja razvidno, da jih nekaj

spravlja v stres. Sedenje ali stanje v tem primeru ni pomembno. Če oseba konstantno

poskakuje in nenadoma preneha, morate sprejeti obvestilo. Navarro in Karlins (2008)

opozarjata, da to po navadi pomeni, da posameznik doţivlja stres, čustvene spremembe ali

se počuti na določen način ogroţenega. Morda je bilo storjeno ali izrečeno nekaj, kar bi

lahko razkrilo informacije, ki jih oseba ne ţeli razkriti. Izkušeni opazovalci neverbalne

komunikacije so omenili, kako pogosto ljudje, ki laţejo, ne premaknejo svojih nog sredi

intervjuja, kot da bi bili zamrznjeni. To sovpada z raziskavami, ki trdijo, da ljudje med

laganjem omejijo gibanje rok in nog. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da pomanjkanje

gibanja samo po sebi ne kaţe na prevaro, je pa pokazatelj previdnosti, ki je lahko posledica

ţivčnosti ali laganja.

Po vseh zapisih lahko sklepamo, da so noge bolj iskrene od ostalih delov telesa,

ampak same po sebi še zmeraj ne zadostujejo za dokončno potrditev posameznikovih

namenov.


PREVAR

24

5.5 Preostale značilnosti

Vsi do sedaj omenjeni dejavniki ne predstavljajo celotne slike pri odkrivanju laţi in prevar.

Če jih zdruţimo, dobimo manj 'zamegljeno sliko', ampak je to še zmeraj premalo, da bi

lahko prišli do zaključkov. Obstaja vrsta dejavnikov, ki določajo, na kakšen način je

potrebno razbrati vse manifestacije telesa.

V poglavju o značilnostih govorice telesa smo omenili, kako pomembno je branje

gest v zaporedjih. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da se bo natančnost pri branju ljudi

povečala, če opazujemo več pojavov v zaporedju. 'Stavki telesnih signalov' so zanesljivi.

Delujejo skupaj – kot deli sestavljanke. Več delov sestavljanke imamo, večja je verjetnost,

da jih sestavimo in dobimo celoto. Navarro in Karlins (2008) podata primer podjetnika, ki

prikazuje znake stresa ob spremljavi pomirjevalnih ukrepov. V tem trenutku smo lahko

prepričani, da izhaja iz šibkega in negativnega poloţaja. Jasno je, da se stavki ne omejujejo

zgolj na sodelovanje dveh delov telesa. Skozi besedilo smo omenili relacijo roka – glava,

ki pa še zdaleč ni edina. Pri 'neverbalnih stavkih' je pomembno razumeti, da ne obstaja

zgolj ena relacija, ki spremlja spremembo v emocionalnem stanju osebe. Pease in Pease

(2006) dodajata, da čeprav ne obstaja enotno zagotovljeno gibanje ali obrazni izraz, ki

potrjuje, da nekdo govori laţ, obstaja več zaporedij, ki se jih lahko naučimo prepoznati.

Prepoznavanje le-teh bo bistveno spremenilo naše moţnosti za odkrivanje laţi. Izkušeni

laţnivci bodo skušali te 'neverbalne stavke' popačiti, zato je potrebno ločiti med

verodostojnimi in zavajajočimi znaki, kar pa običajno zahteva izkušnje in dosti vaje.

Kovačev (1997) trdi, da lahko subjekt zavestno prikriva in ponareja določene emocionalne

izraze ne samo v verbalni, pač pa tudi v neverbalni komunikaciji. Poudarja sicer, da je

neverbalne izraze teţje nadzorovati. Omenili smo, kako teţko je za laţnivca prenašati ves

stres, ki je prisoten ob soočenju s skeptičnim občinstvom, kajti pripravljeni so kaznovati

nepoštenost. Ampak zanimivo, da lahko oddajo laţne signale ali celo priznajo laţ zgolj na

podlagi stresa. Navarro in Karlins (2008) opozarjata, da bodo nedolţni ljudje pogosto

priznali krivo, da se rešijo stresnega zaslišanja. Gre za zaslišanja, kjer je običajno

uporabljeno ogromno pritiska. S slednjim primerom se sicer ne bomo tako pogosto

srečevali, ampak vseeno.


PREVAR

25

Navarro in Karlins (2008) pravita, da je za uspešno ločevanje iskrenih od laţnivih

znakov potrebno ne samo usklajeno opazovanje, ampak tudi skrbna presoja. Pomirjevalni

ukrepi so prav tako lahko popačeni signali, če se jih interpretira kot poskus prevare. Sami

po sebi običajno pomenijo zgolj to, kar predstavljajo, namreč 'pomirjevalo'. »Pomirjevala

sama po sebi niso noben dokaz za prevaro (lahko se namreč manifestirajo pri nedolţnih

osebah, ki so ţivčne). Predstavljajo zgolj kamenček v mozaiku, ki določa resnično občutje

in misli osebe.« (Navarro in Karlins, 2008, 218). Če je izoliranje telesnih gibov

neproduktivno, pa je v primeru ločevanja pomirjeval od ostalih manifestacij ravno obratno.

Navarro in Karlins (2008) dodajata, da sta dva vedenjska vzorca v nizu – indikator stresa,

ki mu sledi pomirjevalo – tradicionalno pomotoma povezana s prevaro. Prepričana sta, da

lahko nekdo, ki laţe, prikaţe omenjene vedenjske vzorce, ampak prav tako jih bodo

pokazali posamezniki, ki so ţivčni. Vzemimo dotikanje nosu kot primer pomirjevala. Za

vsakega, ki to počne med laganjem, lahko najdemo sto takšnih, ki to počnejo iz navade, da

olajšajo stres. Navarro in Karlins (2008) nadaljujeta, da so pomirjevala lahko včasih še bolj

subtilna. Primer je oseba, ki si popravlja majico ali kravato. Lahko se izraţa tudi skozi

dotik ali masiranje vratu, igranje z lasmi. Navarro in Karlins (2008) sta prepričana, da

pomirjevala veliko pomagajo. Pomagajo nam ugotoviti, kdaj je nekdo pod stresom, in tako

identificirati teţave, ki so vredne dodatne pozornosti. Sposobnost povezovanja

pomirjevalnega ukrepa s specifičnim virom je odločilnega pomena za razumevanje misli,

čustev in namenov. Ob pomirjevalih so lahko popačeni signali tudi v obliki zadrţevanja

čustev. Livingstone (2004) poudarja, kako se prikrivanje čustev izraţa s trdno nenaravno

mimiko. Zadrţevanje veselja in razburjenja se naučimo zaradi okoliščin, v katerih bi bilo

razkritje nespametno. Kljub temu je pri zadrţanih enako kot pri večini negativnih telesnih

znakov. Moţno jih je odkriti skozi pozorno opazovanje in ob upoštevanju ostalih subtilnih

gibov. Navarro in Karlins (2008) omenjata obraz, ki lahko ob prikrivanju veselja začne

trzati. Če to ni dovolj, je trzanje običajno podkrepljeno s povišano aktivnostjo v nogah.

Slednji primer kaţe, da ni nujno, da so samo negativne misli povezane s prevaro –

prikrivanje veselja je npr. prav tako prevara. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, kako je

potrpeţljivost vseskozi ključnega pomena. Če nekomu rečemo "Lažeš" ali "Menim, da ne

govoriš resnice" ali pa ga preprosto sumljivo pogledamo, bomo zagotovo vplivali na

njegovo obnašanje. Navarro in Karlins (2008) predlagata, da sledimo preprosto tako, da


PREVAR

26

vprašamo za več razjasnitev o zadevi. Pogosto je dovolj zgolj podaljšanje pogovora in

sčasoma se bo pokazala priloţnost za ločitev prevare od resnice.

Navarro in Karlins (2008) ocenjujeta, da ob ţe omenjenih dejavnikih v podaljšanem

pogovoru zagotovo pride do pomanjkanja sinhronije in poudarjanja. Sinhronija se izraţa

kot usklajenost med izgovorjenim in govorico telesa. Najbolj tipičen primer je, kadar

nekdo določeno stvar zanika, podzavestno pa prikimava v pritrdilnem smislu. Ob relaciji

med verbalnim in neverbalnim obstaja še več vrst sinhronije. »Sinhronija je zelo

pomembna pri presoji prevare. Vidna je v razmerju med tem, kaj je izraţeno verbalno in

neverbalno, med gibanjem in izrečenim, med dogodki in emocijami ter med časom in

prostorom.« (Navarro in Karlins, 2008, 223). Navarro in Karlins (2008) dodajata, da tudi

zakasnjeno in manj poudarjeno prikimavanje glave predstavlja pomanjkanje sinhronije.

Kadar govorimo, izkoristimo različne dele našega telesa, da poudarimo točko. Povečan

poudarek je močno razviden, kadar smo na izgovorjeno čustveno navezani. Pomanjkanje

poudarka je enačeno s pomanjkanjem animiranosti. Kadar za nečem trdno stojimo,

povečamo poudarjanje tako, da močno gestikuliramo. Navarro in Karlins (2008)

pojasnjujeta, da je opazovanje poudarka pomembno, ker je univerzalen, kadar smo ljudje

pristni. Gre za prispevek limbičnih moţganov h komunikaciji in pokaţe, kako močno

čutimo. Dobra primera sta zamrznitev in zadrţevanje čustev. Namesto pristnih poudarkov

so lahko prisotni popačeni signali, kot so pomirjevala. Takšno obnašanje je enačeno s

prevaro, saj kaţe na nelagodje. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, da se ljudje, ki

laţejo, ne zavedajo pomembne vloge sinhronije, zato jih njihove zgodbe v povezavi z

neverbalno komunikacijo prej ali slej izdajo. Doseganje sinhronije je oblika udobja in

predstavlja temelje za uspešne in smiselne pogovore. »Ključ do branja govorice telesa je

sposobnost razumevanja emocionalnih stanj določene osebe, obenem pa poslušanje, kaj

imajo za povedati, in opaţanje okoliščin, v katerih to izgovarjajo.« (Pease in Pease, 2006,

12).

Navarro in Karlins (2008) sta prepričana, da obstajata dve glavni stanji, ki sta

ključnega pomena pri uspešnem dekodiranju neverbalne komunikacije, namreč udobje in

nelagodje. Trdita, da bomo opazovano obnašanje večino časa lahko uvrstili v ti dve

domeni. Tisti, ki laţejo, so krivi in se morajo zavedati svojih laţi. Za njih je zelo teţko


PREVAR

27

doseči stanje udobja in njihovo napetost in stres je moč zlahka opaziti. Navarro in Karlins

(2008) nadaljujeta, da je poskus, da bi prikrili svojo krivdo ali prevaro, zelo obremenjujoč,

saj se trudijo izdelati odgovore na vprašanja, ki bi bila sicer preprosta. Bolj kot se oseba

počuti ugodno ob pogovoru z nami, laţje bo odkrivanje kritičnih neverbalnih znakov in

nelagodja, povezanega s prevaro. Iz tega razloga smo omenili, kako se je treba tovrstnih

pogovorov lotiti počasi – brez hitrega iskanja odgovorov, s čim manj neposrednimi

vprašanji, ki bi razkrila, da kaj sumimo. Navarro in Karlins (2008) opozarjata, da nelagodje

lahko izvira iz različnih virov, vključno z antipatijo med udeleţenci pogovora, iz okoliščin,

v katerih poteka pogovor, ali ţivčnosti sredi procesa intervjuja; prav tako je lahko

posledica napačnega znanja, skrivanja informacij ali laganja. Posamezniki, ki so sproščeni

in se počutijo udobno, kaţejo svoje telo bolj odprto, tako da pokaţejo več trupa in

notranjost svojih rok. Sredi pogovorov bodo bolj odprti. Navarro in Karlins (2008)

pojasnjujeta, da nelagodje kaţemo, kadar nam nekaj ni všeč, ko nam ni všeč, kar slišimo

ali vidimo, ali ko smo prisiljeni govoriti o stvareh, ki bi jih raje obdrţali zase. Nelagodje

zaradi vzburjenja limbičnih moţganov najprej pokaţemo v fiziologiji. Poveča se utrip srca,

sledita pospešeno dihanje in povečano potenje. Za fiziološkimi odzivi, ki so avtonomni

(avtomatski) in ne zahtevajo razmišljanja na našem delu, naša telesa nelagodje

manifestirajo skozi neverbalno komunikacijo, razlagata Navarro in Karlins (2008).

Nagnjeni smo k temu, da naša telesa premaknemo v ţelji, da se distanciramo od teţave. S

tem je mišljena prostorska perspektiva, omenjena v poglavju o zgornjem delu telesa. Trup

namreč ne bo oddal specifičnih gest, zato moramo gledati, kako in zakaj se v prostoru v

določenem trenutku premakne. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da so to znaki velike

stopnje nelagodja. Kljub tem in številnim drugim razlogom pa to še vedno ne pomeni, da

nekdo avtomatično laţe – lahko se v trenutnih razmerah (iz številnih razlogov) počuti zgolj

neprijetno.

Zadnji dejavnik, pomemben za naše namene, so spremembe ali odstopanja od

osnovnega vedenja. Opominjajo nas, da nekaj manjka, in nas kličejo k temu, da

raziskujemo dalje. Navarro in Karlins (2008) to označujeta kot povod za nadaljnji

pomislek. Veliko prednost predstavljajo osebe, ki jih poznamo ţe dlje časa. Pri njih lahko

poznamo večino podrobnosti. Kljub temu Navarro in Karlins (2008) svetujeta, da

opazujemo spremembe v vedenju tudi pri tujcih. Nenadne spremembe namreč razkrijejo,


PREVAR

28

da se oseba na nekaj prilagaja in drugače obdeluje podatke. Otrok, ki izraţa veselje ob

vstopu v park, lahko spremeni vedenje v trenutku, ko izve, da je park zaprt. Kadar dobimo

slabe novice preko telefona ali vidimo nekaj, kar nas lahko poškoduje, naša telesa takoj

odraţajo spremembo. Spremembe v vedenju lahko razkrijejo tudi posameznikov interes in

namere. Navarro in Karlins (2008) dodajata, da nam pozorno opazovanje takšnih

sprememb omogoča, da napovemo stvari, še preden se zgodijo, kar nam daje prednost, še

posebej, če se obeta neizbeţno dejanje, ki lahko škoduje vsem udeleţencem. Kot primer

Navarro in Karlins (2008) ponudita spremembe v načinu hoje. Takšna obnašanja nas

opozorijo, da nekaj manjka, da so se razmere spremenile, skratka, da se je lahko zgodilo

nekaj pomembnega. Navarro in Karlins (2008) poudarjata, da nam sprememba pove, da se

moramo pozanimati, zakaj se je situacija, v kateri se je oseba nahajala, nenadno

spremenila, še posebej zato, ker takšna informacija lahko pogosto pomaga pri bolj

učinkoviti obravnavi te osebe v prihajajočih interakcijah. Plenilci, kot so preprodajalci

drog ali tatovi, preţijo okoli in čakajo. Njihova hoja in drţa se razlikujeta. Ni nobene sile

ali pomenskosti v smeri njihovega gibanja, dokler se ne pribliţajo svoji ţrtvi. Primeri

seveda niso vezani zgolj na spremembo v hoji. Omenili smo ţe Navarrov in Karlinsov

(2008) primer otrok v parku ali prejem slabih novic preko telefona. Primeri se lahko vrstijo

od poloţaja nog do drţe obraza. Vzpostaviti osnovno obnašanje osebe je pomembno, kajti

omogoča nam spoznanje, kdaj od njega odstopa, kar je lahko zelo priročno.

5.6 Zaključek

Resnica je, da je prepoznavanje prevare zelo teţko. Navarro in Karlins (2008) trdita, da

ima večina ljudi, vključno s profesionalci, pribliţno enake moţnosti – kot naključno

metanje kovanca. Tudi tisti, ki so resnično nadarjeni za odkrivanje prevar, imajo redko

prav več kot 60 odstotkov časa. Navarro in Karlins (2008) sta prepričana, da ne obstaja

nobene metode, stroja, poskusa ali osebe, ki je v odkrivanju prevar stoodstotno natančna.

Ocenjujeta, da je še najboljši poligraf točen 'zgolj' 60 do 80 odstotkov časa, odvisno od

operaterja naprave. Takšno neverbalno vedenje, ki bi ţe samo po sebi kazalo na prevaro,

ne obstaja, zato je pomembno, da se dejstva loči od fikcije. Kot edino realno opcijo nam

Navarro in Karlins (2008) svetujeta, da se sklicujemo na neverbalna vedenja, ki kaţejo na


PREVAR

29

udobje, nelagodje, sinhronijo in poudarek, da nas vodijo. So zgolj vodilo ali vzorec in to je

tudi vse. »Oseba, ki se ne počuti ugodno, ne poudarja, je izven sinhronije, v najboljšem

primeru zgolj slabo komunicira, v najslabšem pa laţe.« (Navarro in Karlins, 2008, 231).

To sicer še zdaleč ne pomeni, da nima smisla opazovati in upoštevati govorice telesa.

Ţe 51 odstotkov je boljše kot 50. Vsaka malenkost šteje. Najboljša priprava na morebitne

laţi je prepoznati dejavnike, ki so najbolj prisotni ob njeni izvršitvi. Vsem, ki nimajo

dostopa do dragih naprav, je govorica telesa najboljši vodnik. Navarro in Karlins (2008)

poudarjata, da nam bodo ljudje lagali (tega ne moremo preprečiti), lahko pa smo na preţi

in pripravljeni, ko to nameravajo.

6 SKLEP

Govorica telesa kot neverbalna komunikacija predstavlja dobro orodje za odkrivanje laţi in

prevar. Ugotovil sem, da njene korenine segajo milijone let nazaj in je bila ključnega

pomena za preţivetje naših prednikov. Kljub razvoju jezika je govorica telesa ohranjala

svojo »teţo«, kajti do takrat je bila ţe tako zakoreninjena v našo podzavest, da se je ni dalo

zanemarjati. Kot takšna ostaja še danes, zato lahko hipotezo, ki govori o pomembnosti

govorice telesa za preţivetje človeka, potrdim. Temelji so bili postavljeni v zgodovini

človeštva in drţijo še danes.

Laţi so bile vedno povezane z govorico telesa in so sluţile kot obrambni

mehanizem. Osnovni obrambni mehanizmi so zamrznitev, pobeg in boj. Laţ je najbolj

pogosto izraţena skozi zamrznitev. To so vse odzivi limbičnih moţganov, zato nad njimi

nimamo zavestnega nadzora; kljub temu obstajajo predeli telesa, ki omogočajo določeno

mero zavestnega nadzora – najbolj obraz, najmanj stopala. Iz teh razlogov lahko hipotezo,

da je govorica telesa izven zavestnega nadzora, le delno potrdim. Večina je res v domeni

podzavesti, ampak skozi raziskavo sem spoznal, da se določeni predeli dajo spraviti pod

nadzor zavesti.

Za odkrivanje laţi in prevar moramo poznati tako okolje, iz katerega oseba izhaja,

kot njeno psihološko stanje. Šele pozneje lahko začnemo opazovati govorico telesa. Vsi


PREVAR

30

dejavniki skupaj tvorijo dobro sliko o razpoloţenju določene osebe. Hipotezo, da ne

obstaja univerzalen znak, ki sam po sebi potrjuje laţ, lahko absolutno potrdim.

Glavno vprašanje in cilj diplomskega dela je bilo, kako lahko s pomočjo govorice

telesa odkrijemo laţi in prevare. Najpomembnejše je brezhibno poznavanje govorice

telesa. Čeprav večine neverbalnih komunikacijskih znakov nimamo pod nadzorom, jih

lahko opazujemo in se jih tako naučimo prepoznati. Pomembno je, da se zavestno trudimo

opazovati in razumeti govorico telesa. Ob govorici telesa je pomembno razumevanje vseh

dejavnikov, ki vplivajo nanjo. Eden telesni gib ima lahko več pomenov, odvisno od

okolice, ozadja in razpoloţenja določene osebe. Tudi če vse to zdruţimo, še vedno ne

dobimo stoodstotnega odgovora na vprašanje, ali oseba laţe ali ne. Stoodstotne rešitve ni.

Lahko pa s pomočjo govorice telesa ob upoštevanju omenjenih dejavnikov pridemo do

suma. Na podlagi suma se nato lahko odločimo, ali bomo osebi verjeli ali ne, ali bomo

nadaljevali z raziskovanjem njenega obnašanja ali ne. Ţe samo spoznanje, da nekaj ni

normalno, pa naj se oseba pretvarja ali ne, obogati presojo. Govorica telesa ponuja veliko

orodij, ki povečajo moţnosti za odkrivanje laţi in prevar, to pa je tudi vse. S tem lahko

hipotezo, da lahko z govorico telesa odkrivamo laţi, le delno potrdim – je moţno, ampak

ni definitivno. Kako nam govorica telesa pomaga pri odkrivanju laţi in prevar? Tako, da jo

gledamo kot pripomoček in ne kot absolutno resnico.


PREVAR

31

7 VIRI IN LITERATURA

[1] Cummings, K. Nonverbal communication and first impressions. BA: Kent State

University, College of Architecture and Environmental Design, 2011. Dostopno na:

https://etd.ohiolink.edu/ap:0:0:APPLICATION_PROCESS=DOWNLOAD_ETD_SUB_D

OC_ACCNUM:::F1501_ID:ksuhonors1305161866,inline, [3. 8. 2013]

[2] Kovačev, A. N. Govorica telesa: izraznost roke med naravo in kulturo. Ljubljana: Bori,

1997.

[3] Livingstone Smith, D. Why we lie: the evolutionary roots of deception and the

unconscious mind. New York: St. Martin's Griffin, cop., 2004.

[4] Navarro, J., Karlins, M. What every body is saying: an ex-FBI agent's guide to speed-

reading people. New York: Collins Living, cop., 2008.

[5] Pease, A., Pease, B. The definitive book of body language. London: Orion Books,

2006.


PREVAR

32


PREVAR

33

IZJAVA O USTREZNOSTI DIPLOMSKEGA DELA

Spodaj podpisani/-a Marina Furlan izjavljam, da je

(ime in priimek mentorja/-ice)

študent Mitja Lorenčič izdelal diplomsko

(ime in priimek študenta/-ke)

delo z naslovom:

Govorica telesa kot oblika neverbalne komunikacije; odkrivanje

laži in prevar

(naslov diplomskega dela)

v skladu z odobreno temo diplomskega dela, Navodili za pisanje diplomskih del na dodiplomskih študijskih programih UM FERI in mojimi navodili.

Kraj in datum: 3. 9. 2013

Podpis mentorja:


PREVAR

34

mitja lorenčič · 2017. 11. 28. · odkrivanje laŽi in prevar ključne besede: neverbalna...

Documents