M R HOV I NA R

2014/2015

2

Mrhovinar2014/2015 št. 1

Avtorji:Manja KraševecMaruša KosiEva MalovrhMaja BudjaJerneja ŽebeljanPatricija SedminekVita LipnikŽiga RebernikUrška BlažičNika BecGabrijela Lorenčič

Urednica:Nena Bobovnik

Oblikovanje:Teo Trifkovič

Fotografije:Arhiv Prve gimnazije MariborMaruša KosičJerneja ŽebeljanManja Kraševec

Mentor:mag. Tatjana Košič, prof.

Lektura:Tjaša Markežič, prof.

Izdajatelj:Prva gimnazija MariborTrg generala Maistra 12000 Maribor

Tisk:Anolis

ISSN 1318-5659

UVODNIK

Če si za trenutek predstav-ljamo kavarno. Jutro je. Diši po kavi. Ozremo se po gostih in pogledamo, kdo bere časopis. Glej glej, to so le ljudje starostne sku-pine 25 plus. Mladih skoraj nikoli več ne vidimo brati. Morda je tako zaradi vzpo-na Silicijeve doline in padca časnikarstva. Zaradi inter-netnih novičk, za katere si ni treba vzeti toliko časa in koncentracije. Morda. Morda pa je to le indifer-entnost mladih, nezanimanje za svet, v katerem živimo. Morda se tega ne zavedamo, a to bi lahko bil le znak obrambe. Ko si enkrat v četrtem letniku in se moraš tedensko srečevati s pomilujočimi, sajbobošvidel izrazi ob vprašanju, kaj greš študirat, in ko od vsepovsod kričijo, da v državi ni več delovnih mest, je težko stati in o tem premišljevati, se proti temu boriti. Raje se zatečemo v svoj omejeni svet. V našo resničnost, ki je prevelikokrat omejena z velikostjo ekrana našega pametnega telefona. Bolje bi bilo, ko bi bili boja željni in se ne bi tako uk-lonili. Če si želimo boljši svet, ga moramo takega tudi narediti. In kako bi se lahko bolj učinkovito borili, kot če vemo, kje, kdaj in kako živimo? Če se zavedamo, kaj se godi po svetu, in pred-vsem zakaj se godi. Če hočeš nekaj spremeniti, moraš to nekaj prej poznati in razumeti. Jasno. Zato branje časopisov ne bi bila slaba ideja. No, na srečo naš Mrhovinar ni tako težko čtivo. Primeren je za vsako torbo, dobro se prileže tudi ob polurnem odmoru med malico. Vsekakor pa je, sploh ta številka, prim-eren tudi za osnovnošolce, ki se še odločate o izbiri gimna-zije. V njej lahko najdete nekaj nasvetov oz. priporočil zdajšnjih Prvogimnazijcev. Tako. Toliko. To je moj zadnji Mrhovinar. Predajam ga naprej in mu želim vso srečo. Naj še bolj zaživi.

Nena Bobovnik

On sluti. Sledi svojemu nagonu. Opazuje. Vse vidi. Vse sliši. O vsem spregovori. Ne skriva resnice. Drzne si spreminjati svet, saj to je njegova dolžnost.

On je Mrhovinar. Živi na Prvi gimnaziji.

3

5

6

12

14

18

20

23

4

10

15

Tehnikalije - razstava Melani Medved

Muze smrtnice

Izleti

Književni molji ali f ilmski navdušenci

Intervju z Jeleno Logar

Proza in poezija

Živalska farma

Prva polovica šolskega leta 2014/2015 na PrviSaj vsi vemo, da čas hiti neustavljivo in da leta minejo, ko se mukoma navadimo napisati pravilno števko na koncu letnice. In tako je tudi prva polovi-ca šolskega leta minila z zanimivimi športnimi, kulturnimi, dobrodelnimi dogodki, ki so napolnili naše koledarje.

Intervju s sestrama GodecLetos sta režirali predstavo Dionizova opojnost , ki je bila izvedena na prireditvi Klasični dnevi MMXIV, v lanskem šolskem letu pa predstavo Evripidova blaznost . Poleg tega sta sodelovali v predstavi Ščip Parkeljc, v okviru Gledališke šole Prve gimnazije Maribor, in prejeli nagrado za najbolje napisano besedilo na festivalu Vizije.

Nasveti za nove PrvogimnazijceReciva, da si odločen. Septembra prideš na Prvo. Prvega boš prvič (uradno) na Prvi, tako poslovno, da ji boš pripadal in bo ona pripadala tebi (vsaj na-slednja štiri leta).Dobrodošel, Prvogimnazijec!

4

PRVA POLOVICA ŠOLSKEGA LETA 2014/2015 NA PRVI

Saj vsi vemo, da čas hiti neustavljivo in da leta minejo, ko se mukoma navadimo napisati pravilno števko na koncu letnice. In tako je tudi prva polovica šolskega leta minila z zanimivimi športnimi, kulturnimi, dobrodel-nimi dogodki, ki so napolnili naše koledarje.

Avtor: Manja Kraševec

SeptemberNa območnem tekmovanju v odbojki na mivki so dija-ki in dijakinje zasedli 3. mesto v kategorijah za moške in ženske. Dijaka 4. letnikov Staša Čopi in Rene Geršak sta se s svojo raziskovalno nalogo Slogovni postopki v krimi-nalkah Avgusta Demšarja udeležila Noči raziskovalcev.Dijakinji Pija Brglez in Moni Potrč sta zasedli 1. in 2. mesto, Pija Brglez in Žaklin Bokan pa 1. mesto v turnirju v dvojicah na teniškem turnirju do 18 let.

OktoberPotekala je knjižnična akcija Vzemi knjigo – podari knjigo. 13. 10. 2014 je na Prvem odru potekalo predavan-je dr. fizike Dušana Petrača z naslovom Težnost in breztežnost.Dijak Žiga Hren je na hodnikih Prve uprizoril perfor-mans Zahrbtnež.Prvi oder je gostil dogodke 49. Borštnikovega srečanja.Potekala je 5-dnevna ekskurzija v London.Dijaki 2., 3. in 4. letnikov so vrnili obisk francoskim prijateljem na drugem delu slovensko-francoske iz-menjave z dijaki iz Champagnola.Na Prvem odru smo gostili Avgusta Demšarja.

NovemberDijakinja 2. letnika Patricija Jamar je osvojila 3. mesto na natečaju Po sledeh Josipine Turnograjske.Namesto v januarju smo klasiki klasične dneve pri-pravili med 19. in 21. novembrom. Zvrstila so se tri pre-davanja, dve avtorski igri in kviz za naziv Primaklasik, ki ga je 3. B predal 2. A.Klasiki tretjih letnikov smo se odpravili na ekskurzijo v Kampanjo.Naše dijakinje so se uvrstile v šestnajstino finala državnega prvenstva v odbojki.Na Prvem odru je potekalo regijsko tekmovanje za na-grado Evropskega parlamenta. Pomerile so se nasled-nje šole: Gimnazija Velenje, Srednja zdravstvena šola Maribor, Srednja prometna šola Maribor in Prva gim-nazija Maribor.Naši dijaki so se pomerili na državnem tekmovanju iz znanja o generalu Rudolfu Maistru v Kamniku.

DecemberPriredili smo božični bazar.Dijaki so se v odbojki uvrstili na četrtfinalni državni turnir.Melani Medved je v Avli odprla svojo razstavo Tehni-kalije.Dijaka 2. letnika sta uprizorila performans Nakup.Člani Mladinskega pevskega zbora in Moške vokalne skupine so odpotovali na Adventni glasbeni festival v Pragi.

5

TEHnIKALIjERAZSTAVA MELANI MEDVED

Skoraj ne mine teden, ko si v mladinskem razstavišču Avla ne bi mogli ogledati razstave kakega mladega in nadebudnega umetnika ali umetnice. Že lep čas, odprtje se je namreč zgodilo 19. decembra lani, si je mogoče ogle-dati razstavo dijakinje Prve, Melani Medved, z dode-lanim naslovom Tehnikalije. Razstava slik bo na ogled do 31. januarja.

Avtor: Maruša Kosi

Bilo je mrzlo, ko sem se tisti petek med odmorom od-pravila v razstavni prostor, da bi si ogledala slike, ki privabljajo z močnim akcentom rumene na črni podla-gi. Nenehno odpiranje velikih vrat je dramilo iz sanja-vosti, ki jo človek morebiti občuti ob tihem opazovanju umetnin. Dijaki so hiteli skozi ta tranzitni prostor, kar je prispevalo k občutku robustnosti. Osem slik v različnih tehnikah (akril na platnu, lak na papirju, akril na papirju) ob naprednem dodatku žice in zrcala

na nekaterih in ob nekoliko nekonvencionalnih tehni-kah nanašanja (s telesom (delo z naslovom Avtopor-tret), s prsti ali s koščkom ustvarjalnega materiala) za-res deluje nekoliko tehnično. Neobdelano v smislu, da ni prekrito z balastom, in tehnično kot igra teksture in način izraza. Med vsemi slikami najbolj pritegne Kro-

gla pekla (Požeruhi), ki se zdi tudi idejno najbolj dode-lana, pojavlja pa se tudi na vabilu na razstavo. Upodo-bljen je velik črn krog, ki spominja na žrelo, okrog njega pa se dviga naguban material, izstopajoč iz slike, v črni in rumeni barvi, v katerega je vstavljenih tudi nekaj

koščkov zrcala. Slike z razstave so motivno zapolnjene z geometrijskimi vzorci in oblikami, stliziranimi in abstrahiranimi formami. Nedojemljivo, Raztrganka, Sestavljanka so naslovi še nekaterih drugih slik. Zan-imivo, kako veliko nas hiti skozi ta prostor prav vsak dan. Le redko kdo pa se ustavi in pogleda okrog sebe.

6

MuzE SMRTnICE

Ena od vodilnih pisateljic dvajsetega stoletja, Anaïs Nin, femme fatale in prodorna inteligenca, zgoščeni v enem sam-em telesu, je nekoč dejala: “Ženske so bile premnoga stoletja muze umetnikom. Sama sem želela biti muza, želela sem biti umetnikova žena, a v resnici sem se le skušala izogniti dejanski težavi - da bom morala vzeti stvar v svoje roke.” Kot mlado dekle je gospodična Nin ideal videla v biti navdih umetniku; tako je pri šestnajstih letih pustila šolo in se preživljala kot model slikarjem. Skrbno je ohranjala to svojo vlogo muze in še kot zrela ženska je bila znana po tem, da je znala očarati številne umetnike. A tako prodornega in drznega duha, kot je bil njen, se ni dalo zadržati zgolj pri biti navdih umetniku, zato se je prerodila v biti navdih sami sebi. In lotila se je dela. Zaradi svoje s čutnostjo nasičene literature je bila prezirana vse do šestdesetih let 20. stoletja, takrat pa so jo odkrile in nemudoma vzljubile pripadnice feminističnih združenj ter jo priznale kot umetnico.

Avtor: Eva Malovrh

Glede na vlogo ženske skozi umetnostno zgodovino je končna summa summarum vsekakor biti navdih umetniku. A prav ta vloga (ženske kot muze) nam prikaže celo galerijo zanimivosti, povezanih z njo. Za-torej “Imenuj mi, muza, moža …” [Z besedami: “Im-enuj mi, muza, moža …” se začenja Homerjeva Odis-eja, to je tako imenovana invokacija muz.] spremenimo v “Imenuj mi, muza, žensko …” in spoznajmo njih, ki so bile navdih.

Boginje in muke njihovih ljubljencev Devet boginj. V antiki so bile muze božanske mlad-enke, navdihovale so bogove in smrtnike, Homerju so vdihnile Iliado in Odisejo, Vergiliju Eneido, pesnikom in pevcem so pomagale ohranjati spomin, da se veliki epi ne bi pozabili. Živele so na gori Parnas, ta je tako veljala za domovanje umetnosti. Še danes se upora-blja fraza iti na Parnas, ki s kančkom posmehljivosti pomeni posvetiti se pesništvu. V 19. stoletju se je oblikovala družba pesnikov, ki so se imenovali parnasovci; bili so nasprotniki roman-tike in zagovorniki “čiste umetnosti”. Eden od njih je bil pesnik Charles Baudelaire1, avtor pesniške zbirke Rože zla. Drzen, boemski, obseden s simboli. Šest njegovih pesmi je bilo zaradi “nemoralnosti” sodno prepovedanih. V mladosti sta ga zaznamovali zgod-nja očetova smrt in ponovna poroka matere. Nekateri biografi namigujejo celo na to, da naj bi pesnik trpel zaradi Ojdipovega kompleksa. Aupick, avtoritarni očim, je naredil slab vtis na dečka in znano je, da je mladi pesnik v revoluciji leta 1848 vpil: “Treba je ubiti generala Aupicka!” Charles je bil upornik. Veliko de-narja je zapravil za oblačila, znan je bil kot dandy; da bi ga odvadil boemskega življenja, ga je očim poslal na

potovanje v Indijo. Ko se je vrnil, je spoznal lepo mu-latko Jeanne Duval, ki je živela na Rue de la Femme-sans-tête (Ulica ženske brez glave). Ob njej je sanjaril o eksotičnih krajih in pozneje je pripovedovala, kako jo je ure in ure samo opazoval. Klical jo je Vénus Noire (Črna Venera). Baudelaira so navdihovale tri muze - da, umetnik ima lahko tudi več muz. Jeanne je predstavljala mistiko in lepoto daljnih krajev, gospa Sabatier je poosebljala duhovno ljubezen (srečevala se je z mnogimi umetniškimi imeni tistega časa: Victor Hugo, Gustave Flaubert, Édouard Manet idr. - da, tudi muza lahko navdihuje več umetnikov), igralka Marie Daubrun pa mu je s svojo toplino nadomeščala sestro.

Niti spregovorila nistaEden največjih pesnikov novega veka, Baudelaire, je bil alegorik. Največji pesnik srednjega veka, Dante, prav tako. “Stvari niso nič, če niso šifra,” je nekoč zapisal naš Alojz Rebula. Drži pa, da mora te šifre zapisovati vešča roka. V eni od alegorizacij se Danteju v Božanski ko-mediji nebesa prikažejo kot neznanska vrtnica, simbol ženskosti, blaženosti, lepote, mladosti, popolnosti. Ali z eno besedo: Beatrice. Da, ona je bila “tista, ki ob njej zaraja moj um,” pravi pesnik. Quella che imparadisa la mia mente. Beatrice je vodnica, je modrost, je mla-dost, milost, dekle, ki je še prehitro odšla na oni svet. Je ljubezen. Edina, ki giblje “sonce z milijonom zvezd”. Beatrice Portinari je bila florentinska meščanka, Dantejeva tako rekoč soseda. Pesnik navaja, da jo je prvič videl kot devetletni deček, naslednjič pa šele čez devet let, ko je bila ona že poročena. Danes je znano, da je Dante namenoma uporabljal določena števila (zlasti večkratnike števila 3, ki ponazarja Sveto trojico), da je svojo “Bice” predstavil kot božjo vodnico. Še ko se je

1 Glej prevod njegove pesmi na strani 9

7

MuzE SMRTnICE

pri dvaindvajsetih poročil z Gemmo Donati, ga ni nič motilo, da ne bi še naprej po trubadursko opeval svoje muze. Občudoval jo je le od daleč, v resnici pa nista nikoli v življenju niti spregovorila. Tudi Dantejev osebni prijatelj, Francesco Petrarca, je imel svojo muzo. Na veliko noč je v cerkvi ob desetih zvečer ugledal Lauro de Noves, ki je s tem postala nav-dih njegovim najlepšim sonetom. Najlepše sonete v slovenščini je navdihnila Julija Primic. Prešeren navaja, da se je vanjo zaljubil na veliko soboto v trnovski cerk-vi ob desetih zvečer. Naključje? Najbrž le petrarkistični motiv. Francesco in France - za oba velja, da sta s svo-jima muzama imela malo ali pa skoraj nič stikov.

La figure n’était pas assez jolieFigura ni bila dovolj ljubka.Kako je sploh bilo biti muza, zlasti če si pozirala gola, in to v časih, v katerih je bila meja med estetiko in nespo-dobnim tako tanka? Victorine Meurent bi najverjetneje odgovorila, da težko. Slika Éduarda Maneta, na kateri pozira kot Olimpija, je izzvala pravi škandal. Delo so označili za nemoralno in vulgarno, vsi veliki umetniki in kritiki so jo obsojali. Strogih starokopitnikov sicer golota dekleta ni najbolj razbesnela. Tudi Urbinska Venera, ki je nastala že mnogo prej, je popolnoma gola, a ker gre za boginjo lepote, ji je to dovoljeno. Olimpija pa je resnično dekle. Na njej je nekaj posebnega, nekaj, kar jo ločuje od preostalih golih lepotic. Njen pogled. Hladnokrvnost, s katero nas gleda, je izražala že preveč

samozavesti in neodvisnosti ... Kritikom se je njeno telo, bolj dekliško kot ženstveno, zdelo nespodobno. Obsojali so jo zaradi orhideje v laseh, dragega nakita, ki ga nosi, orientalskega šala, na katerem leži, črne mačke, ki stoji ob njenih nogah. Tudi Émile Zola jo je bil prisiljen javno kritizirati, a pozneje se je Manetu in muzi poklonil, rekoč: “Ko umetniki prikazujejo Ven-ero, popravljajo naravo, lažejo. Manet pa se je vprašal, zakaj bi lagal, zakaj ne bi povedal resnice; predstavil nam je Olimpijo, to fille našega časa, ki jo srečate na pločniku.” In tako se je tudi zares zgodilo. Manet naj bi svojo muzo prvič videl na ulici, ko je prenašala kitaro (Victorine je bila glasbenica in odlična slikarka), kar naj bi v njem prebudilo popolnoma novo razumevanje vizualnega sveta.

Lepota je nekaj strašnegaLahko se le vprašamo, kaj je te nenavadne ljudi - umet-nike in muze - združevalo. Najbrž umetnost, neustav-ljiva strast po ustvarjanju, iskanje in kreiranje novega. Iskanje lepote. Dostojevski je nekoč zapisal: “Lepota je nekaj strašnega in grozljivega! Strašna pa je zato, ker se je ne da opredeliti.” Morda je prav neopredeljivost tisto, kar pritegne bralca, gledalca, poslušalca. Vsak lepoto dojema drugače in vedno je zanimivo, kako si z umetnikom na tihem izmenjamo mnenja o estetiki, ko smo postavljeni pred neko delo, recimo sliko. Kar je všeč njemu, ni nujno, da bo všeč meni ali tebi. To je neopredeljivost. To je lepota.

8

Tudi muze so bile iskalke lepote. Slikarke, pesnice, pisateljice, kiparke. Izobražene intelektualke. Vse to so bile. Zaradi uspehov in slave svojih mož ali ljubim-cev so skoraj vedno ostale v njihovi senci. A njihova življenja in osebnosti so preveč zanimiva, da bi jih po-zabili nekje na platnu. Alma Mahler, muza slikarja Gustava Klimta, ki je bila trikrat poročena in imela kratko in turbulentno razmerje z Oskarjem Kokoschko, je bila glasbeno na-darjena, napisala je 17 del za klavir in vokal. Znano je, da je Kokoschka po koncu njunega razmerja dal nared-iti lutko v naravni velikosti, ki je spominjala nanjo, a z izdelkom ni bil zadovoljen. Pozneje je lutki na neki za-bavi odsekal glavo. V odnosu med umetnikom in muzo so se mešala najrazličnejša čustva: od ljubezni pa vse do bolestne maščevalnosti. Slikarka Georgia O’Keeffe in fotograf Alfred Stieglitz sta se imela resnično rada. V tridesetih letih sta si izmenjala 25,000 pisem. Še pre-den sta se spoznala, je Alfredu nekdo pokazal risbe mlade slikarke O’Keeffe. Stieglitz je bil nad njimi tako navdušen, da jih je dal nemudoma razstaviti v galeriji. Georgia o tem ni vedela nič, in ko je svoje slike zagleda-la na razstavi, je pristopila k njemu in ga oštela, da si je drznil razstaviti njeno delo brez dovoljenja. Alfred se je takrat zaljubil vanjo. Ne v galeriji, temveč kar v atelje-ju pa sta se spoznala francoska kiparja, ona in on. Ko se je nadarjena Camille Claudel še kot najstnica sredi 19. stoletja šolala v kiparskem ateljeju, je njen mentor prosil kiparja Augusta Rodina, naj pri delu nadzoruje njegove učenke. 18-letna Camille je takrat postala nav-dih enemu največjih francoskih kiparjev. Rodin je bil kar 24 let starejši od nje, a združevala ju je intenzivna ljubezen do kiparjenja. Medtem ko so njega primerjali z Michelangelom, je ona kljub izjemnemu talentu os-tala skoraj neprepoznavna. Trpela je zaradi duševne bolezni. Nenadoma je začela nenadzorovano uničevati svoje stvaritve, Rodina pa je obsodila kraje njenih idej. Zadnja tri desetletja svojega življenja je preživela v psihiatričnih ustanovah. Istega leta kot Camille je bil rojen Henri Marie Ray-mond de Toulouse-Lautrec-Monfa, ali krajše Toulouse Lautrec. Pravijo, da je bil Andy Warhol obdobja belle époque. Na svoje platno je lovil resnične ženske. Zanj bi težko trdili, da je bila katera od teh njegova muza, slikal je pač, kar je videl. Resničnost. Imel je poseb-no lastnost, bil je pol moški, pol otrok. Pri trinajstih letih si je zlomil obe nogi in tako je mladost v hudih bolečinah preživel v bolniški postelji, pri čemer se mu je razvijal le zgornji del telesa. Ko je spet lahko vstal, je bil pritlikav. Preselil se je na pariški Montmartre in tam našel navdih. V plesnih dvoranah, nočnih barih,

javnih hišah; slikal je cirkusantke, plesalke, prostitutke, fatalke, igralke, šansonjerke, akrobatke. Z njegovih slik se za na videz radostnimi obrazi, popačenimi od na debelo nanešenega pudra in ličil, neprespanih noči in neskončne zabave, skriva resnična beda teh žensk s so-cialnega roba. Lepota je nekaj strašnega. Lautrec se je tega še predobro zavedal.

Beli danDaj, vstani že. Kmalu te bo držalo, zračni vesoljec, najlažje perje za vrat. Tako se začenja pesem Beli dan francoskega surrealista Paula Éluarda. Posvetil jo je Gali. Elena Ivanovna Diakonova, hči ruskih intelektu-alcev, je v mladosti zbolela za tuberkulozo, zato so jo poslali na zdravljenje v Švico. Tam je spoznala mladega francoskega pesnika, ki je prav tako trpel zaradi tu-berkuloze. In pomanjkanja samozavesti. Nadel ji je ime Gala in se zaljubil vanjo. Ona pa vanj. Imela sta sedemnajst let. Po vojni je prišla v Pariz, da bi na Sor-bonni študirala francoščino, ponovno sta se srečala in poročila. Gala je Paula opogumljala pri pisanju, brala njegove pesmi, jih popravljala, mu svetovala ... In kar je najbolj potreboval - verjela je vanj. Nekoč sta sku-paj obiskala mladega, izjemno nadarjenega španskega slikarja, in Gala je z njim začela razmerje, ki je trajalo več kot 50 let. To je bil Salvador Dalí. Zakon z Éluar-dom je propadel, in da sta se z Dalíjem lahko poročila, sta morala dobiti posebno dovoljenje od papeža. Imela sta nenavaden odnos; nekateri biografi Galo označujejo s pridevniki, kot so “demonična”, “nizkotna” in “domi-nantna”, pravijo, da je slikarja uničila. Menda pa je sam nekoč izjavil, da bi bil brez nje popolnoma nor. Svoje slike je začel podpisovati tudi z njenim imenom in pripisoval: “Po navadi s tvojo krvjo, Gala, slikam svoje slike.” Blizu sta si ostala vse do njene smrti leta 1982. Pokopana je v gradu Castell de Púbol, ki ji ga je kupil.Galin prvi mož, Paul Éluard, pa je kriv še za eno kultno zvezo umetnika in muze. Ko je Pablu Picassu v neki pariški kavarni predstavil fotografinjo in slikarko Doro Maar, je bil ta povsem prevzet nad njeno lepo-to in samodestruktivnostjo - poškodovala si je prste, porezala si jih je v t. i. igri z nožem. Picassu je dala svo-je okrvavljene rokavice, on pa jih je razstavil v svojem ateljeju. Dora je bila zelo nesrečna, saj ni mogla imeti otrok in je pogosto jokala. Picasso je svojo “osebno muzo” slikal žalostno in trpečo, nekoč je celo dejal, da je ona zanj bila “jokajoča ženska”, ki je v takšnem stanju ni upodabljal iz užitka, temveč je slikal - ne površinsko, ampak - globoko resničnost. Sicer pa je Pi-casso, kot pravijo, svoje spremljevalke menjaval kakor hitro je menjaval tudi svoje slikarske sloge. Teh pa se v

MuzE SMRTnICE

9

MuzE SMRTnICE

njegovem življenju ni zvrstilo le malo. Nihče ni svojih muz tako izkoriščal, kot jih je Picasso. “Ženske so stroji za trpljenje,” je nekoč podučil eno od njih. In večinoma so z njim res trpele; od sedmih najpomembnejših žensk njegovega življenja (in ustvarjanja) sta dve znoreli, dve pa storili samomor. Dora je doživela mentalni kolaps. Izjavila je: “Za Picassom je samo Bog.” Slika, na kat-eri pozira, Dora Maar au Chat, je bila nekaj let nazaj prodana za 95 milijonov dolarjev.

SmrtniceMnoge smrtnice so ostale pozabljene na lastnih plat-nih, spregledane med lastnimi vrsticami, preslišane med lastnimi notnimi zapisi, izgubljene med lastnimi verzi - ker so izražale lastne misli, Njene misli. Mnoge so postale občudovane na tujih platnih, opažene med tujimi vrsticami, slišane med tujimi notnimi zapisi, is-kane med tujimi verzi - ker so bile izraz zgolj “estetike”, izraz umetnika, Njega. Kaj se je premaknilo v dušah nadarjenih posameznic, da so pristale na vlogo muze, modela? Morda so kdaj občutile jezo, bes, razočaranje, zavist, medlo resig-nacijo, obup, ker so se zavedale, da njihove sposobnosti in njihova inteligenca niso in ne bodo priznane s st-rani družbe ... Ko so prevzele vlogo muze, pa so os-tale opažene vse do danes, žal pogosto objektivizirane. Morda so menile, da moč, ugled in bogastvo izhajajo iz zunanjega videza. “Nikoli ne moreš biti prebogat ali preveč vitek,” je dejala Wallis Simpson, zaradi katere se je kralj Edvard VIII. odpovedal prestolu. In to je, kot se zdi, vseprisotni imperativ, ki ga sodobni ženski kruto zapoveduje 21. stoletje. Moderna muza je - kot Anaïs Nin - vzela stvari v svoje roke. Zato se danes ne govori več o muzah, temveč o umetnicah. Umetnice imajo imena. Modeli ga nima-jo (razen peščice tistih naj, naj, naj). Imajo zgolj telo. Žensko telo. Slednje pa je v medijih predstavljeno na tri načine: telesa manekenk so kot lutke brez življenja, komercializirani objekti, v umetnosti žensko telo po-gosto ni več stvar estetike, ampak provokacije, in telesa aktivistk so orožje, kot pravijo same. Današnja (zlasti mlada) ženska je izpostavljena vsemu temu pritisku. Treba se ga je zavedati in se ne prepustiti malikovanju zvezdnic, lepotic, manekenk, skratka tem, ki ne dajejo pravega zgleda.

Preberimo, poslušajmo, občudujmo kdaj pa kdaj kaj od teh, ki so vredne pozornosti. Ne zaradi pomilovanja. Zaradi umetnosti same.

Hvalnica moji Frančiški

Opeval te bom z novimi strunami,o, mladika, ki se igraš

v samoti srca.

Bodi ovita z venci rož,o, prekrasna ženska,

po kateri so grehi odpuščeni!

Kakor milost Letebom vpijal poljube tebe,

ki si bila navdana s privlačnostjo.

Ko je vihar napakdivjal po vseh poteh,

si se prikazala, Božanskost,

prav kakor zvezda si pozdravljenav grenkih nesrečah (brodolomih) ...Srce bom dvignil k tvojim oltarjem!

Ribnik poln kreposti,izvir večne mladosti,

povrni glas molčečim ustnicam!

Zažgala si to, kar je bilo nemoralno,izravnala si to, kar je bilo grobo,varovala si to, kar je bilo šibko.

V lakoti moje gostišče,v noči moja svetilka,Vselej me vodi prav.

Združi zdaj moči,sladko kopališče prepojeno

s prijetnimi dišavami!

Okrog mojih ledij se zasveti,o, oklep čistosti,

oškropljen s sveto vodo!

Bleščeča posoda, okrašena z dragulji,slan kruh, blaga jed,

božansko vino, Frančiška!

Charles Baudelaire Prevod: Eva Malovrh

10

InTERVju S SESTRAMA GOdEC

Kim in Ajda Godec sta dvojčici, ki obiskujeta tretji letnik naše gimnazije, klasično smer, seveda. Čeprav sta si ne le po videzu, ampak tudi karakterno zelo različni, jima je skupna strast do gledališča. Med našim pogovorom se nista mogli odločiti, ali raje igrata ali režirata. Ker zelo dobro namreč obvladata oboje.Letos sta režirali predstavo Dionizova opojnost, ki je bila izvedena na prireditvi Klasični dnevi MMXIV, v lanskem šolskem letu pa predstavo Evripidova blaznost. Poleg tega sta sodelovali v predstavi Ščip Parkeljc, v okviru Gledališke šole Prve gimnazije Maribor, in prejeli nagrado za najbolje napisano besedilo na festivalu Vizije.

Avtor: Maja Budja

Kje dobita navdih?Ajda: Če hočeš umetniški odgovor, ti povem, da nav-dih najdeva v sebi. Sicer pa ga dobiva v vsem, kar naju obkroža, v vsem, kar nama je všeč in nama je v veselje. Ni težko.

Je težje napisati svojo avtorsko predstavo ali priredbo po dramskem delu?Kim: Kadar pišeš priredbo, se po navadi najde več tis-tih, ki jim predstava ni všeč zaradi odličnega izvirnika in ker ju preveč primerjajo. Zato imaš več svobode pri pisanju avtorske predstave. Pri priredbi pa že imaš iz-virno besedilo, na katerega se vedno lahko opreš in kjer pogosto najdeš rešitev, če se znajdeš v kakšni dilemi.

Kaj pa na vajah?Kim: Seveda, tudi na vajah se včasih prepirava, v tem najini igralci morda prav uživajo. Ampak se hitro dog-ovoriva.

Katera je bolj stroga?Ajda: (izstreli kot iz topa) Kim.Kim: Jaz sem zelo korektna, če si nekaj predstavljam na določen način, hočem, da je tako videti, in to nepreklic-no zahtevam. Pogosto se zapičim v detajle, ja. Ampak da ne boste mislili, da je Ajda nedolžna – čeprav zbira plišaste medvedke, je strah in trepet nediscipliniranih igralcev!

»Ne marava kiča in nekakšnih ‘cirkuških parad’ na odru ...«Glede na to, da sta sestri – kako je videti pisanje scenarija? Kako se odločita, čigav predlog spre-jeti? Se med ustvarjanjem pogosto prepirata? Čigava na koncu obvelja?Kim: Po navadi piševa tako, da ena tipka, druga pa ji pripoveduje, kako si prizor predstavlja. V veliko vidikih je lažje, če sva dve, ker tako lahko manj subjektivno oceniva najine ideje. Ajda: Pri odločanju je pomembno, da objektivno po-gledava na predlog. Seveda se prepirava, po navadi pa pač priznava, da je ideja druge boljša in jo uporabiva pri predstavi.

Kaj so po vajinem mnenju glavni faktorji, ki naredijo predstavo ‘dobro’?Ajda: Eden od njih je gotovo dobra igralska zasedba. Igralci, ki prepričljivo odigrajo svoje vloge, zagotavljajo velik del uspeha, pomembni pa so tudi kostumi. Ne marava kiča in nekakšnih ‘cirkuških parad’ na odru, treba je najti pravo mero tega, kar sporoča karakter in eleganco. Po najinem mnenju pa je ključen element glasba – glasba je tista, ki ti pomaga, da nekaj začutiš ob predstavi, da se vživiš. Poskusite gledati vaše najljubše filme brez zvoka. Slej ko prej bi zaspali!

11

InTERVju S SESTRAMA GOdEC

Sta vedve osebno raje na odru ali za odrom?Kim: Težko se odločiva, ker je oboje zanimivo in ker v obeh primerih prevzameš veliko odgovornost. Če si režiser, si ti tisti, ki je odgovoren za to, da vse poteka, kot je treba. Ti si deležen vseh kritik in pritožb, seveda pa tudi pohval. Če pa si igralec, je na tebi, da kar se da najbolje odigraš svojo vlogo.Ajda: Pomembno je, da se igralci zavedajo, da režiserji niso tukaj, da bi jih učili, kako igrati. Režiser ti že da nekaj napotkov, kako si on predstavlja, da naj igralec prizor odigra. Vendar je igralec tisti, ki mora to prenes-

ti v fizični svet; pri tem je potrebnega veliko znanja, pa tudi domišljije in poguma. Najboljši občutek pa je, ko stojiš na odru in ti cela dvorana ploska, ne zato, ker se to na koncu predstave spodobi, mislim tisto iskreno ploskanje, ko vidiš, da je bilo tvoje delo gledalcem všeč in da je ves tvoj trud poplačan. To pa doživiš v obeh vlogah, igralca in režiserja.

Res sta mojstrici. Zato predlagam vsem, da ju pridete pogledat takoj, ko bo mogoče.

12

TORInO In MILAnO

V noči s 25. na 26. december se je skupina osemintride-setih dijakov, sestavljena iz prvih, drugih, tretjih in četrtih letnikov Prve ter še nekaj dijakov Škofijske gim-nazije, pod vodstvom profesorja Čepona odpravila na zimsko ekskurzijo v italijanski mesti Torino in Milano.Deveturno vožnjo iz štajerske prestolnice do Tori-na smo večinoma prespali, ali pa vsaj poskušali, in v mesto prispeli s presenetljivo veliko energije ter ravno pravšnjo mero radovednosti. Naš prvi cilj je bil palača Madama, kjer smo si ogledali obširno umetnostnoz-godovinsko zbirko in se povzpeli na stolp, ki je nudil prekrasen pogled na mesto. Po krajšem sprehodu čez trge smo se odpravili še na ogled kraljeve orožarne in drugih prostorov palače. Preden pa smo si privoščili malo odmora za kosilo, smo obiskali še katedralo svet-ega Janeza Krstnika, kjer je skrbno shranjen znameniti Turinski prt. Po kosilu, ki si ga je večina privoščila kar v bližnji nakupovalni ulici Vii Po, smo se odpravili na ogled egipčanskega muzeja. Muzej so sicer v času našega obiska še prenavljali. Kljub temu je bila na ogled obširna zbirka, ki smo si jo z zanimanjem ogledali. Vr-hunec celotnega dne pa je zagotovo bil ogled filmske-ga muzeja, nahajajočega se v stolpu, ki je brez dvoma razpoznavni znak Torina. Torinski filmski muzej je ‘’a must go’’ za vse ljubitelje premikajoče se slike. Poleg in-teraktivnega prikazovanje tehnik snemanja in predva-

Božične počitnice v tem letu so bile tiste daljše sorte in nekateri dijaki Prve smo se odločili, da jih izkoristimo in se za dva dni odpravimo na obisk k našim zahodnim sosedom.

Avtor: Jerneja Žebeljan

janja od začetnega pa do današnjega filmskega ustvar-janja muzej omogoča še izjemen sprehod skozi filmsko zgodovino z originalnimi predmeti, oblačili, posterji in posnetki filmov iz preteklih let. Ob sprehodu skozi različne sobane v obliki filmskih setov smo čisto iz-gubili občutek za čas in preden smo se zavedali, se je zunaj tudi že stemnilo. Dan smo zaključili z večerjo in vožnjo z metrojem do nekdanje tovarne FIAT, skozi katero smo se odpravili do našega motela, lociranega v nekdanji olimpijski vasi.Naslednji dan smo se zbudili v mrzlo jutro in se od-pravili na pot v italijansko prestolnico mode, Milano. Na poti tja nas je zajel snežni metež, ki se je nekje na sredini našega obiska spremenil v nadležen dež, vendar pa, kljub vsemu trudu, da bi nas spravil v slabo voljo, ni pokvaril razpoloženja in zato tudi proti koncu odne-hal. V Milanu smo si najprej ogledali stolnico, ki je še posebej zanimiva zaradi kontrasta med izjemno svetlo fasado in presenetljivo temno notranjostjo. Na žalost pa se zaradi vremenskih razmer nismo mogli povzpeti na njeno streho. Po ogledu cerkva smo si poiskali nekaj za pod zob in dan nadaljevali z ogledom umetnostne galerije Pinacoteca di Brera. Tam smo imeli priložnost občudovati umetnine, kot so Bellinjijeva Pieta ali Raf-faellova Sposalizio della Vergine. Po krajšem postanku v trgovinici pinakoteke smo se odpravili proti avtobu-su in vmes opravili še malo daljši, nenačrtovani ogled mesta. Ko smo na koncu le prišli do avtobusa, smo pomahali Milanu v slovo in se odpravili proti domu.Pot nazaj je bila predvsem snežena, saj nas je spet do-hitel snežni metež, ki pa razen zimskih vragolij na počivališčih ni povzročal preglavic. Pred Prvo smo se spet znašli malo pred polnočjo in jo hitro popihali domov v tople postelje.

13

GRŠKA AVAnTuRA

V soboto, 13. 9. 2014, smo se odpravili na maturantsko ekskurzijo. Tri dijakinje 4. d smo se na ekskurziji pridružile dijakom 4. c in 4. f, skupaj s profesorji. In se podale na našo čudovito grško avanturo. Skupaj z nami je potoval in nas vodil (najboljši) vodič Gregor. Najprej smo se z avtobusom odpeljali do Trsta, kjer smo se vkrcali na ladjo, ki nas je popeljala do želenega cilja – Grčije. To ne bo klasičen opis potovanja po celinski Grčiji. Rada bi vam predstavila Grčijo skozi svoje oči.

Avtor: Patricija Sedminek

Najprej moram izpostaviti bogato kulturno dediščino, ki jo lahko opaziš na vsakem koraku. V šoli se pri zgo-dovini srečamo s pojmi, kot so akropola, Nikin tem-pelj in podobno. Na slikah v učbeniku še zdaleč niso videti tako mogočne stavbe kot v živo! Prav lahko si predstavljaš, kako so živeli in kaj so počeli. Nedvom-no si bomo vsi zapomnili tudi svetišče v Delfih, kjer je vsak po tihem upal, da mu bo svečenica Pitija dala kakšen dober nasvet ali odgovor (vendar nedvoumen, seveda). Prevzeli so nas ostanki mikenske civilizacije, kjer smo prisluhnili tudi zanimivi zgodbi o kralju Ag-amemnonu in njegovi ženi.Kulturna dediščina antičnih časov je očarala vs-akega posameznika; vsak je našel nekaj, kar ga je prepričalo, da je Grčija vredna ponovnega ogleda. Ljudje, s katerimi mi je uspelo spregovoriti, so bili zelo odprti, komunikativni in prijazni. Priprav-ljeni so nam bili pomagati (ko v nalivu nismo im-eli dežnikov, so nam pomagali z vrečkami, v katere smo se zasilno ovili), se skušali z nami spo-prijateljiti in nas sprejeti takšne, kot smo. Opazila sem, da so nekateri (ne vsi!) Grki res mamini sinčki. Spoznali smo tudi grško kulinariko. Na poti do naše prve postojanke smo jedli v restavraciji, kjer smo okusili prve grške specialitete (souvlaki, sarme dol-mades). Imeli pa smo tudi pravo grško večerjo. Odpel-jali smo se v mesto, kjer smo ob prijetni glasbi pojedli znan grški gyros. Ker smo na avtobusu preživeli veliko časa, smo lahko spoznavali grško glasbo. Verjetno se nam je vsem na-jbolj vtisnila v spomin pesem z naslovom File (kar pomeni prijatelj) znanega grškega pevca Giannisa Ploutarxosa. Čeprav nas je večina osvojila samo refren

pesmi, smo ga z veseljem zapeli. Zanimivo je bilo slišati original pesmi, ki jo je pri nas priredila Saška Lend-ero – Ne grem na kolena. Seveda pa smo zaplesali tudi ob poskočnih ritmih najbolj znanega grškega plesa, sirtakija. Čeprav se je sprva zdelo, da nam učenje ne gre prav dobro od rok, smo bili na koncu zadovoljni s prikazanim. Morda se bo slišalo čudno, ampak mene so v Grčiji očarali nasadi oljk. Posajena drevesa, kamorkoli ti seže pogled. Ta so name delovala pomirjujoče in hkrati dajala Grčiji (poleg čudovitega vremena) tipičen sre-dozemski pridih. V soboto, 20. septembra, se je zaključila naša čudovita grška avantura, kajti takrat smo se vrnili domov – v objem naših družin. Morda pa se ni zaključila, kajti vedno me bodo spremljali čudoviti spomini na nepoz-abna doživetja in lepe trenutke.

Manjši slovarček, da se boste ob obisku Grčije lažje znašli:*Kalimera – dobro jutro (uporabljajo do 12.00)*Kalispera – dober dan*Kalinihta – lahko noč*Parakalo – prosim*Evharisto – hvala

14

K njIŽnI MOLjI ALI FILMSKI nAVduŠEnCI?

Najstniki velikokrat tarnamo, da nimamo časa, da bi med šolskim letom prebrali kakšno knjigo (ki ni ob-vezna, seveda). Sprašujem se, ali res ne najdemo časa ali pa je to preprosto izgovor, da se počutimo bolje? Branje knjig je individualna stvar. V njih nekat-eri ljudje najdejo zavetje pred težavami v resničnem življenju, drugi tako krepijo svojo domišljijo, tretji pa se ob branju knjig sprostijo in v njih uživajo. Vsak doživlja prebrano na svoj lasten, razumljiv način. Filme si največkrat ogledamo skupaj z našimi prijatelji, družino ali kar sami. Tudi fi lmi so nam večino časa v zabavo in ob njih uživamo.To razmišljanje o knjigah in fi lmih me je napeljalo na vprašanje: »Kaj pa fi lmi, ki so posneti na podlagi knjižne osnove? Kako doživljamo fi lm, če smo prej prebrali knjigo, na podlagi katere je posnet, in obratno, nam je bolj všeč fi lm, ki smo ga gledali, preden smo prebrali knjigo?« Ko smo se o tem pogovarjali v raz-redu, sem opazila, da veliko ljudi raje najprej pogleda fi lm in nato prebere knjigo (če sploh jo). Menim, da je od vsakega posameznika odvisno, ali mu je všeč, kako

Knjige. Filmi. Knjige ali fi lmi?

Za pisanje tega članka sem se odločila zaradi snovi, obravnavane pri angleščini. V učbeniku smo namreč reševali

kviz, ki nam je povedal, ali smo bolj knjižni molji ali fi lmski navdušenci.

Avtor: Patricija Sedminek

je zapisano preneseno na fi lmsko platno, moramo pa vedeti, da ima fi lm časovno omejitev, knjiga pa glede na število strani omejitev nima. Ob branju knjige si lahko zamislimo zgodbo po svoje, v fi lmu pa je lahko predstavljena popolnoma drugače (ni nujno, da sla-bo), zato smo velikokrat razočarani. Ali pa tudi ne. Dandanes je zelo aktualno, da so fi lmi posneti na podla-gi kakšne dobro prodajane knjige. Kdo med nami pa ne pozna pisateljice J. K. Rowling in njene znamenite zbirke knjig o Harryju Potterju, ali pa serijo knjig o Hobitu in še bi lahko naštevali. Tudi v Sloveniji imamo nekaj takšnih knjig (Ko zorijo jagode, Nasvidenje v naslednji vojni …), po katerih so posneti fi lmi. Lahko bi tudi rek-li, da fi lmi nekako spodbudijo mlade k branju knjig (če so navdušeni nad fi lmom, navadno preberejo še knjige). Karkoli Vam je ljubše, branje knjig ali gledanje fi lmov, ali pa imate oboje enako radi – pomembno je, da se ob tem zabavate, si vzamete čas zase in se vživite v čarobne (ali pa tudi ne) svetove, ki Vam jih prinese kaj od naštetega.

od vsakega posameznika odvisno, ali mu je všeč, kako

15

PRVIČ nA PRVI

Formalnosti so opravljene, imaš razred, trideset sošolcev, razrednika/razredničarko. Pred teboj so gim-nazijska leta, cedila se ti bosta mleko in med.Naravnost povedano, prvih nekaj mesecev se tava, saj veš, hodi naokrog, ne da bi vedel, kje si, kdo si in zakaj si. Temu, če grem v biologijo, lahko rečem čas bube. Mine precej hitro in od posameznika do posamezni-ka se razlikuje. Nekateri so napredne bube, to so tisti, ki imajo že v prvem mesecu v glavi urnike in zemlje-vid šole, poleg tega jim v prvem poskusu uspe odpreti omarico.Drugi smo počasne ali pa samo povprečne bube, ki se nam nič od zgoraj naštetega ne posreči, ali pa se nam, vendar le na pol.

1. Verjetno boste najprej prekleli vse hodnike Prve. Potem vrata, ki se vam bodo vsa zdela enaka. P. S. Prve-ga septembra je dobro vedeti, katera je tvoja oddelčna skupnost in kateremu toku izgubljenih bub je treba slediti. Vsako leto vsaj eden zgreši razred.

2. Omarica je tista, o kateri sem spisala prvo gimna-zijsko pesem. Ne bom je vključila v prispevek, s tem bi vrgla slabo luč na nekaj manj kot štiristo drugih v generaciji omaric. Ja, ne odpirajo se na besedo, včasih še takrat ne, ko se zdi, da si VSE naredil prav. Verjemi, nisi. Zanje torej lahko rečem le: »Radi jih ‘mejte.«

Reciva, da si odločen. Septembra prideš na Prvo. Prvega boš prvič (uradno) na Prvi, tako poslovno, da ji boš pripadal

in bo ona pripadala tebi (vsaj naslednja štiri leta).

Dobrodošel, Prvogimnazijec!

Avtor: Vita Lipnik

3. Prehranjevalne navade. Verjamem, da si človek z zdravim apetitom. V šoli imamo kantino, ki bo zelo dobro poskrbela zate, konec koncev pa smo v osrčju mesta Maribor. Dvesto metrov do Astorie. Mogoče tristo do Mlinarja. In še bi lahko naštevala. Lačen ne boš. Samo besedico: »V prvem glavnem odmoru teci v kantino. Lahko se zgodi, da boš vseh 30 minut stal v dooolgi vrsti, zvonilo bo in lačen se boš odpravil iskat razred (kar zna postati pravi projekt).«

4. Prvi vtis je nekaj najlepšega na svetu. Bil je eden pr-votnih razlogov, da sem danes na Prvi. Hvala ti, lepot-ica na Maistrovem trgu. Sicer pa, gimnazijska leta so polna prvih vtisov. Vsi niso lepi, večina jih je pravilnih. Tukaj pazite nase, torej, kakšen vtis boste dali, ne samo sošolcem, temveč tudi profesorjem. Konec koncev si vsi želimo štiri leta preživeti nad površjem.

Sestavek je končan. Ne skrbi, vsak se na koncu po svoje znajde. Mislim, da ima naš drugi dom dušo in kariz-mo. Najlepše je, da si, boš ali si bil danes, septembra ali pred leti, del tega.

Dobimo se na Prvi!

16

zAKAj jE PRVA PRAVA

Že kar dve leti sta minili od dne, ko sva tudi midva morala premisliti o eni največjih odločitev v življenju – izbiri srednje šole. Kljub temu da sva bila tudi sama zmedena pred ustrezno izbiro in sva le-to sprejela nekaj trenutkov pred izpolnjevanjem prijavnice za vstop v srednjo šolo, meniva, da sva se odločila več kot pravilno. Vendar, zakaj menimo dijaki, da je Prva res prava?

Avtorja: Žiga Rebernik in Urška Blažič

Izobraževalni programVeč kot 160-letna izobraževalna tradicija, obogatena z učnimi vsebinami, ki so dijaku blizu, omogoča, da se vsako leto okoli 200 maturantov vpiše na različne univerze. Prva pa ni prva brez razloga, na naši šoli se izvajajo kar trije izobraževalni programi – to so klasična gimnazija, splošna gimnazija in e-oddelek. Klasična gimnazija se od splošne razlikuje po višji sto-pnji zahtevnosti, obveznemu predmetu latinščini in močnejšem humanističnem poudarku. E-oddelek pa je namenjen vsem dijakom, ki se intenzivno ukvarjajo s športom in zato predvidevajo, da bodo dlje in večkrat odsotni od pouka.

Izbirni maturitetni predmetiPoleg slovenščine, matematike in prvega tujega jezika ponuja Prva gimnazija Maribor širok spekter izbirnih maturitetnih predmetov, kar dijakom omogoča, da si za maturo res izberejo vsebino, ki jim je blizu. Naš šolski predmetnik omogoča, da šola ponuja tudi v državnem merilu nabor najpestrejših maturitetnih predmetov. Poleg obveznih predmetov si lahko dijaki izberejo še naslednje izbirne maturitetne predmete: angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, španščina, bi-ologija, fizika, kemija, zgodovina, geografija, filozofija, sociologija, psihologija, umetnostna zgodovina in in-formatika.

Obvezne izbirne vsebineVsak dijak mora v tekočem šolskem letu opraviti ob-vezne izbirne vsebine ali OIV, ki predstavljajo 6 % predmetnika gimnazije. V 1., 2. in 3. letniku 90 ur in v 4 letniku 30 ur (maturantska ekskurzija). Delež ob-veznih izbirnih vsebin pa je namenjen dijakovi prosti izbiri. Ob vsakem začetku šolskega leta izda šola kata-log obveznih izbirnih vsebin, kjer dijaki najdejo vs-

ebino, ki jo bodo skozi leto opravljali. Ta vključuje vse od prostovoljnega socialnega dela, likovne dejavnosti, gledaliških šol, raznih pevskih zborov do različnih krožkov.

Šolska malicaZa učinkovito in plodno učenje morajo biti naši želodci polni. Za to več kot dobro poskrbijo zaposleni v šolski jedilnici, ki vsak dan nasitijo dijake naše šole. Dijaki lahko malico prevzamejo pred, med ali po pouku. Seveda pa smo najstniki zahtevni ljudje, zato nam naša okrepčevalnica ponuja kar štiri različne menije dnevno (dva topla in dva hladna), ki si jih predhodno naročimo. Ker tudi sama malicava v šolski jedilnici, vam malicanje v šoli toplo priporočava!

Klasični dneviVsako šolsko leto organizira Prva enotedenski festi-val Primafest. Dijaki se lahko med glavnimi odmori udeležijo športnih delavnic (badminton, slackline, hoduljarstvo …). Ob popoldnevih si lahko ogledajo filmske klasike na Prvem odru ali pa se prepustijo predstavam Šolske impro lige. Poseben pridih pomladi pričarajo razni glasbeniki in koncerti šolskih bendov med glavnimi odmori.

Šolska knjižnicaLetos prenovljena in posodobljena šolska knjižnica omogoča dijakom veliko izbiro učnih gradiv. Osebje, ki dela v knjižnici, bo znalo dijakom priskrbeti gradivo za vsak okus. Najbolj pa je nas, dijake Prve, prepričala prostorna čitalnica ob knjižnici, kjer preživljamo čas med prostimi urami, se učimo pred in po pouku. Pros-tora za dolgčas pa v čitalnici praktično ni! Čas nam popestrijo partije šaha, prebiranje raznih revij ali pose-danje na zelo udobnih kavčih.

17

jAz nA PRVI

Lokacija prve gimnazijePrva gimnazija Maribor je locirana blizu mestnega središča, kar je nam dijakom še posebej všeč. Omogoča nam veliko možnosti za preživljanje naših prostih ur. Poleg tega pa je v bližini tudi več avtobusnih postaj in železniška postaja. Ob sončnih dnevih pred šolo kar mrgoli dijakov, ki v parku uživajo na soncu ali poseda-jo in se družijo ob fontani na Trgu generala Maistra.

Zabavni odmoriPrva velikokrat popestri glavna odmora z raznimi per-formansi in glasbenimi razvedrili. Dijaki v sodelovan-ju s profesorji pripravijo zanimive točke, ki nam dajo več energije za nadaljevanje pouka.

Sodobna učna tehnologijaV učilnicah Prve se nahajajo interaktivne table, ki olajšajo delo pri pouku. Velikokrat nam pri urah pop-estri delo uporaba iPadov.

Aja, pa še profesorji!Pouk poleg vseh prednosti, ki sva jih že omenila, še dodatno izboljšujejo profesorji, ki so zelo strokovni pri izvajanju učnih ur. Dijakom ponujajo ob redni učni snovi še veliko dodatnih, zanimivih informacij. Trudi-jo se dijakom snov podati na čim bolj zanimiv način in se znajo zraven tudi pošaliti. Da pa je dijakom snov še posebej dobro razložena, se na šoli izvaja dopolnilni pouk, kjer dijaki zares dobro utrdijo ne dobro razum-ljeno ali izpuščeno snov.

Dobimo se na Prvi!

Prvo Gimnazijo v Mariboru zdaj obiskujem približno štiri mesece. Bliža se konec 1. ocenjevalnega obdobja in z večino ocen sem zadovoljna. S tem, da je srednja šola težja in bolj naporna od osnovne, se popolnoma strin-jam. Snovi, ki jo je treba predelati, je vidno več. Vse ocene, ki jih pridobiš, niso svetleče se petice in štirice, med njimi se skrivajo tudi kakšne dvojke ali trojke. Količina snovi je vidna tudi v količini preverjanj znan-ja, saj imaš lahko včasih po več spraševanj in po 2 do 3 teste na teden.Količina tekmovanj, krožkov, dogodkov in na sploh dogajanja na šoli pa me je presenetila. Vsak mesec nam profesorji sporočajo o novih tekmovanjih in dogod-kih, katerim se lahko pridružimo ali pri njih sodelu-jemo. Zelo pogosto so na šoli tudi razni predavatelji in

študenti, ki predavajo o najrazličnejših temah. Lahko rečem, da na šoli res ni nikoli dolgčas.Nasploh sem se na srednjo šolo zelo hitro navadila. Po slabih dveh mesecih mi je že bila kot dom. Dolgi hod-niki z mnogo stopnišči, na začetku kot labirint, so zdaj najmanjši problem. Sošolci, na začetku neznanci, zdaj prijatelji.Res je, da srednja šola zahteva več dela, samostojnosti in odgovornosti. Zahteva tudi sprotno delo in sodelovan-je pri pouku. Včasih za boljši uspeh dodatni pouk. A kljub temu se je hitro navadiš in tvoja mišljenja ter strahovi iz osnovne šole se ti zdaj zdijo zaman.

Dobimo se na Prvi!

Ko sem bila mlajša, sem vedno mislila, da se bo ob koncu osnovne šole zgodila ogromna sprememba. Da bo srednja šola nekaj popolnoma drugačnega in da se bo težko privaditi na ˝novo življenje v mestu .̋ Starši in starejši prijatelji so nas vedno strašili, kako drugačna je srednja šola od osnovne in kako se nadnjo dviga po težavnosti. Po pravici povedano, srednje šole me je bilo malo strah.

Avtorica: Nika Bec

zAKAj jE PRVA PRAVA

18

InTERVju z jELEnO LOGAR

Opišite mi svoje otroštvo.Doma sem iz Ljutomera, ki je središče naše lepe sončne Prlekije. Moje otroštvo je bilo zelo lepo. Poleti smo se hodili kopat v Globetko, pozimi pa sankat na bližnji hrib. Obiskovala sem osnovno šolo v Ljutomeru in moja mama je učila na tej šoli. Do šolskega praga sem jo klicala mama, ko pa sva stopili v razred, sem ji ved-no rekla učiteljica, ker sem se bala, da bi ji tudi kakšna sošolka rekla mama, če bi me slišala, tega pa nisem ho-tela. (smeh) Po končani osnovni šoli sem se preselila k očetu v Mursko Soboto, kjer je bil ravnatelj na gimna-ziji, vendar se je po prvem semestru vrnil v Maribor in jaz z njim.

Obiskovali ste Prvo gimnazijo. Kakšni so vaši spomini s Prve?Še zdaj se spominjam svojega prvega dne na Prvi gimnaziji. Oče me je peljal v gimnazijo k ravnatelju, ki je nekoč bil njegov sošolec. Dobro se spomnim, ko sem šla po stopnišču navzgor, ravnatelj pa z nama. In tako se je začela moja kariera. Imeli smo profesorja za francoščino, ki se je imenoval Gasparin, mi pa smo mu govorili Gasparan, da se je slišalo bolj francosko. (smeh) Bilo mi je zelo lepo in moja razredničarka je bila Jožica Pirc, ki je poučevala slovenščino in me je imela zelo rada. Pri njej nisem nalog nikoli pisala drugače kot odlično. Učila nas je tudi nemščino. Na gimnaziji je bilo tako, da smo vseh osem let imeli francoščino, od tretjega do petega nemščino in od petega do os-mega latinščino. S prijateljico Ančko sva se vsako jutro dobili v parku in najino prvo vprašanje je bilo: »Si se učila kaj? Znaš kaj?« Odgovor je bil po navadi: »Ne.« (smeh) Na tej gimnaziji, ki smo ji ljubeče rekli Stara škatla, je bilo zelo lepo, hitro sem se udomačila in hitro smo se navadili drug na drugega. Jaz sem obiskovala

Marca sem se pogovarjala s 93-letno Jeleno Logar, nek-danjo profesorico slovenščine in zgodovine, ki je pred skoraj osmimi desetletji obiskovala tudi Prvo gimnazijo.

Avtor: Manja Kraševec

D-razred – eno od dveh dekliških paralelk. Profesorji so bili dobri, eni bolj strogi, drugi manj, saj veste, kako je to. V glavnem pa je bilo vse dobro. Omenila sem že, da smo od petega leta naprej imeli latinščino in sem jo zelo vzljubila. V petem letu smo imeli morfologijo, v šestem sintakso, v sedmem in osmem pa smo prevajali Cezarja, Vergila, Ovida, Tacita. Ker sem zaradi tete, ki me je seznanila z operami in svetovno literaturo, veliko znala, sem to znanje uporabljala v šoli in nekoč je pro-fesor, ki nas je v višjem razredu učil zgodovino, dejal, da sem leksikon razreda. To je bila zame najlepša poh-vala, kar sem jih kadarkoli dobila. Nato pa se je začela vojna in od sošolke, ki je bila Nemka, smo izvedeli, da bo za Slovence šola zaprta, zato smo z nekaterimi sošolkami odšle v Ljubljano, kjer smo en mesec obisko-vale ljubljansko gimnazijo in tam tudi maturirale.

En semester ste se šolali na Dunaju. Kakšne so bile izkušnje?Nekaj časa po začetku vojne sem bila v pisarni, nato pa sem se odločila, da grem na Dunaj. V Berlin so jim po-slali moje maturitetno spričevalo, ki je bilo v slovenščini

19

»Na tej gimnaziji, ki smo ji ljubeče rekli Stara škatla, je bilo zelo lepo.«

InTERVju z jELEnO LOGAR

in italijanščini, in po pol leta so mi dovolili priti. Vpis-ala sem se v slavistični tečaj in na germanistiko. Pri slavistiki smo imeli tri predmete: ruščino, hrvaščino in staro cerkveno slovanščino. Ruščina mi je bila tuja, druga predmeta pa ne, ker smo ju že v gimnaziji pre-delovali. Pri germanistiki je bila učilnica tako polna, da so ljudje sedeli na tleh in na okenskih policah. Tako dobro se spomnim, kako smo profesorju nesli indeks kartice, da nam je napisal, če smo opravili ali ne. Pred mano je stal neki fant in profesor mu je rekel, da mu ne da podpisa, ker ga še nikoli ni videl pri urah, nato pa pokazal name in mu rekel, da bo meni rade volje dal podpis, ker nisem niti enkrat manjkala. Ves prosti čas na Dunaju sem hodila v muzeje in galerije. Slovenščino sem imela vedno rada, in če ne bi bilo vojne, bi šla v Ljubljano študirat slovenistiko. Za zgodovino prav

tako. Odločala sem se med tema dvema, nato pa sem se odločila za slavistiko in opravila prvi semester na Dunaju, potem pa me niso spustili več naprej. Ampak je tako bolje, saj je bila hiša, v kateri sem stanovala na Dunaju, bombardirana.

Tudi vaši sorodniki so veliko dosegli. Povejte mi kaj o njih.Moja mama je bila elementarka v prvem razredu. In ko smo živeli v Mariboru, je Gustav Šilih, ki je bil ravnatelj učiteljišča, hodil po šolah poslušat predavanja učiteljev in potem rekel, da je bila najboljša elementarka, kar jih je spoznal. Moj oče je bil profesor latinščine in grščine, vendar je na nižji gimnaziji v Murski Soboti poučeval slovenščino. Moj brat Aleksander (Saša) je, ko je bil majhen, dobil vnetje možganske mrene (meningitis). Ozdravel je, vendar so ga morali po ozdravitvi ponov-no naučiti govora in hoje. Posledice so se poznale vse življenje. V gimnaziji je bil eno leto za mano in bil je tako odličen matematik, da je še meni delal domače naloge. O njem je krožila anekdota, da je znal trimes-tno število na pamet deliti s trimestnim številom. Pro-fesor za matematiko ga je poučeval snov za univerzo. Pozneje je študiral matematiko in fiziko in postal pro-fesor, vendar je zaradi posledic bolezni imel težave z

disciplino v razredu. Vse se mu je tako zamerilo, da je odšel v Vipavo, v cerkveno gimnazijo, in tam poučeval. Nato se je odločil postati duhovnik. Imela sem tudi strice, mamine brate, in dva od teh sta študirala v Pragi na konservatoriju. Oba sta bila dirigenta. Prvi je potov-al po državah Jugoslavije, mlajši pa je dolga leta ostal v Mariboru, v mariborskem gledališču je bil dirigent. Poročil se je z operno pevko iz Gradca, ki je znala samo nemško. Z njo sem bila vsak dan, ker je kot gostja nas-topala v mariborski operi. Igrala oziroma pela je res lepe vloge, recimo Margareto v Faustu, Leonoro v Tru-badurju, Aido v operi Aida ter Olympio in Antonio v Hoffmanovih pripovedkah. Bila sem vsak dan pri njej, ko je vadila, in ji obračala liste ter se tudi sama naučila vseh teh vlog.

Zelo radi imate latinščino. Ali vam je oče posredoval ljubezen do nje?Oče nikoli ni govoril o tem, da bi tudi jaz šla študirat latinščino, zdi se mi, da je bilo to podedovano. Latinščino sem tako vzljubila, da sem vsak večer s svo-jimi nalogami odšla k očetu. In bolj sem se ga bala kot profesorjev v šoli, ker me je kregal, če česa nisem prav prevedla. Bral mi je veliko in me učil, tako da sem jaz v šoli to znanje posredovala sošolkam. Saj veste, da je v latinščini veliko, kako bi rekla, posebnosti. V šestem smo imeli zelo slabo profesorico, ki teh ni znala dobro razložiti, zato je oče to razložil meni in jaz potem svo-jim sošolkam.

Je kateri od vaših sinov ali vnukov obiskoval Prvo?Da, sin Dušan je hodil na Prvo in vnukinji Teja in Maja.

Morda še kakšna beseda za zaključek? Za konec naj še povem, da gledam na marsikatero poglavje svojega življenja kot sem nekdaj, tolažim pa se s tem latinskim pregovorom: »Tempora mutantur et nos mutamur in illis.« ali »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.«

20

POEzIjA In PROzA

IKAROV PAdEC

Nikdar me moja samost ni morila, ko zrl sem v nepojasnjene višave.

Motila me je le neznana sila, ki vsem nam k tlom obračala je glave.

Četudi zemlja mati mi je draga, iskal neba neskončne sem širjave,

katerih mikala me je razlaga. Je res. Sem prah in v prah, da se povrnem.

A prah lahko ponese onkraj praga. Oh, zdaj naj svoje misli naglo strnem: sem legel k mrzli zemlji, poln omame,

obličje mlado si z dlanmi zagrnem in čakam konec, ki morda me vzame.

Nenadoma na moji topli koži se led, kristal - snežinka krhka! - vname.

In res v temini tisoče jih kroži. Spomin, spomin - ah! - spomni se na stihe!

Ovidija in Dedala, ki toži bogove za vse svoje žalne vzdihe. Snežinke kot peresa so iz krila, ki Ikara poneslo je med tihe.

Ne veš, da tisočletja so minila? Zamrlo je srce in z njim spomini.

“O, Ikar, ki te drznost je ubila, povej, kaj ískal si takrat v sinjini,

še preden si omahnil nam v vodo?”

Jaz sem iskal svobodo!

V dno duše mi je seglo, kar je rekel,njegov pogum, breztežno hrepenenje!

A kaj, ko se v prostosti je opekel ...... in sam končal (prerano še) življenje.

Na Dedala pomislim, ki vzdihuje,preklinja svoj izum, razum, letenje.

Prepozno je, da sina objokuje,prepozno, da kriči tja do nebes,

prepozno, da ves maničen sprašuje:

Icare, ubi es?

Ta glas še v etru danes nam odzvanjain modri z njim strašijo duše mlade

pred opeklinami približevanja(toploti, Soncu), grajajo njih nade.

“O, Ikar, ki te drznost je ubila,zanikal si vse meje in pregrade,

o, ptica, ki te Luč je oslepila,kaj videl si tam gori iznad morja?”

Našel sem nova obzorja!

Krilatec zroč v noč tja čez pokaže. Še sam zazrem se v horizont v daljavi,

ta reže mrtve zemeljske pejsaže od modrega neba, ki je od davi

vsej duši moji zdramilo spoznanja,da vsi zapisi, reki, stare vraže

budijo nam brezciljno moč iskanja. Iskanja, ki ne ve, kaj sploh odkriti,

a ve, da drzne si v imenu znanja nevarna potovanja dovoliti.

“Zato zdaj, Ikar, ti povej resnico,kako z neba pogled svoj obrniti

na zemljo kruto je, na to bolnico, ki v mukah zla, gorja trpi?”

Človek, sam se ozri!

Res se ozrem.

..............................

Pripravljen si, mi reče.In Ikar pade.

Pripravljen sem.

Icare, ubi es?

Ab uno disce omnes.

Avtor: Eva Malovrh

21

POTnICE

Vdano, brez ugovorov so potovale. Prevzele so navade svojih mam in starih tet, nevede da so jim podobne. Zajetno so klečale pred oltarji svojih mož in deklamirale zmeraj iste, zmeraj iste besede, medtem ko so ribale ploščice v ko-palnici ali loščile tla. Samostojnost jih je prevarala, da sploh niso opazile, kako mirno in nevidno drse iz življenja, brezumno in pusto, da jih nihče ne opazi. Dolgočasne za strtimi naočniki so oprezale za svetom. Pazile so vnuke, vdane v usodo. Minljivost človeštva se jim je risala v globoke gube. In še same niso vedele, kako so naenkrat postale stare. Drugačne. S(r)amotne. Iste pričeske in žalne proteze. In ta sivi mraz v očeh, ki se je kar zažiral vate. Trudile so se živeti in biti žive kot dotlej. Kot lastne stare matere so postale. Odrinjene in zapuščene. Jezne, ker niso bile žive, jezne, ker niso umrle. Bile so kot stroji. Zmeraj isto, zmeraj isto. Danes in jutri.

Zakaj, bila je ona. Brez imena, ki bi ji vdahnilo značilnosti in brez besed, ki bi ji oblikovale telo. Bila je ptica. Tako dolgo časa slonela ob oknu in čakala. Bilo je tiste vrste čakanje, ki zamaši grlo in zmede srce. Čakala sem, da bo de zadnjic vzletela mimo mojega okna, se zadnjic sedla na mojo okensko polico, katere se bo oprijela odločno, razprla krila in počasi zaostrila pogled v notranjost nepoznanega. Imela bo prav, tudi če bo zamenjala smer, kajti sledili ji bodo po njenih predorih, kjer se je tako dolgo skrivala, vendar tega kot je našla ona, ne bodo našli nikoli. Zdaj, ko sem jo videla leteti, še zmeraj slonim ob oknu. Ne čakam več, samo opazujem. Včasih se mi zdi, da ne spim in vse se v krogu vrti okoli mene. Lasje mi sedaj ogrinjajo že boke. Rahlo valovijo ob pišu skozi slabo zatesnjene okvirje. Ko klecnem z brado ob razprte roke, ki jih naslonim na polico opazim modrice na bolestno beli kozi in pomislim.Zrla sem ti v srce, jasno sem videla valečo se bolečino, ki je zevala skozi tvoje preluknjano srce. Videl si, da jo vidim, vodil si me, ko si se mi nasmehnil sem videla grenkobo, ki je lila po žlebovih tvojega obraza. In zdaj grem točno tja. In naenkrat so vse stene izgubljene,

ritem lovi dan in ko mi rečeš, da me to noč potrebuješ, oklevam, saj se mi zdi, da mi je pošla vsa energija, tako da težko razumno preudarim tvoje igrice. In tudi vem, v katero stran bo igro odneslo je težko korakati proti vetru. Praskam se po vratu, svetloba kakor skozi nišo na oknu ob vzhajajočem soncu in zvok kakor nohti na betonski steni. Brez tvojih iger je bolečina neznosna, zato z belimi očmi predolgo gledam pod vodo v banji. Kar nameravam storiti, morda ne zdaj, bo priklicalo črno ptico nazaj domov. Mama jo pogreša.Zapravila sem celo noč, sestavljala sem veliko sestavl-janko. V temi, nihče mi ni pomagal. Zjutraj sem sku-hala kavo, v katero sem vsula svoje črne lase. Pri tem je tudi ostalo. Na postelji sem poskusila plavati ampak se je moja noga ujela v šivanko. Zdi se mi da pravega jutra ne bom dočakala nikoli in da tudi noč, ko vedno zno-va skušam razporediti skupaj majhne koščke, ni več resnična. Ko tako beži čas, včasih hitro in ko se utrudi, počasi, se mi vse bolj zdi, da je na začetku celotna slika zgrmela iz opečne strehe na pločnik ob hisi, da so se majhni delci izgubili, odleteli ali pa spremenili v prah in ne bodo najdeni nikoli. Ko pokleknem na kolena os-tri delčki predrejo mojo napeto kozo. Kako naj najdem

Avtor: Maruša Kosi

Avtor: Gabrijela Lorenčič

22

vse? Nekateri so postali del mene. Slika ne bo nikoli več popolna. Zakaj jo poskušam sestaviti? Ali je sploh bila kdaj popolna? Zakaj beseda obstaja če z njo ne moremo opisati nič stvarnega ali fiktivnega? Je to pravzaprav moja igra? Vse je igra. Ti, ki svojo zapletaš v vrh z mojo in ona, ki jo razpleta kot kito iz nežnih las.Opazujem iz daljave. Tvoj hrbet je zdaj obrnjen proti cesti. Čakanje je vse, kar ti je preostalo. Premalo časa, drug primer. Pozabljen vzrok, preložiš papir. Prepričana sem, da odhajam po tisti poti, mimo tvojega hrbta. Si to res ti? Bojim se, da si. Bojim se, da nisi. Roka iz daljave več ne doseže tvoje tople kože. V hladnem popoldnevu se od nje belo kadi. Pogrešam vonj kože. Vsak dan jez-dim domov, prepričana, da nekako kinematografsko po tej poti, mimo tebe. Prepričana sem, da odhajam. Prepričana sem, da misliš, da sem že odšla. To sem namenoma, nekako nezavedno zagotovila. Pogrešam te v samoobrambi. Preklinjam Boga, ker je vsa druga vera pac posla, mojih obžalovanj pa ne morem logično pojasniti. Pogrešam nedefinirano. Čeprav nisem niti samkrat pomislila, da bo tvoja senca ostala, dokler se ne vrnem, me po vročem licu ostro žge bolečina od nabrušenih solza. Obraza tako ali tako ne maram več. Oprosti, da se ne morem obrniti na stran, kamor je obrnjen tvoj obraz, da ne morem že enkrat prekleto odpreti oči, da ne vidim, kdaj je treba na mizo položiti karto, da ne poznam pravil, četudi so mi jih razložili že desetkrat. Vsakič so mi med razlago misli pobegnile na spoznanju, da to ni prav. Ne zameri. Razočaranje v gubah prepognjenega prsta, ki pritiska na grd pa-pir svetle, gorčične barve. Ne zmorem, tu je varno in temno. Če me ne morejo videti drugi, ne rabim gledati sebe. Prepričana, da odhajam, nemo strmim v tvoj hr-bet. Sem ti rekla.

Drugo jutro. Težek, žveplan obok okoli mojega telesa, spleten iz izdihanega sopenja v sanjah. Spet sem se zm-edla. Napram večeru me muči nekakšna tesnoba, brez vzroka. Zjutraj se nobena stvar nima pomena in ...kdo pravi, da je treba enake svari pojasniti isto kot včeraj. Sovražim stalnice. V monotonosti dobim občutek večnosti. Odgrnem odejo. Moja postelja se mi od nekdaj zdi preozka in ukleščena med mizo in steno, mi nikoli ne dovoli iztegniti nog na vsako stran. Pritisk v želodcu uporabi privilegij zaničevalnih misli in natočim si le hladno vodo iz pipe. Podoba drugega jaza popači okro-gli kozarec. Ali kozarec popači podobo. Neumno. Če si tu, bom vzela. Če si, bom našla. Vem, da je tam nekje v tebi. Kaj so ti storili, ne vem. Klateži, neumneži, vredni prezira. V očeh vidim, skozi zenice imaš speljane tunele, katerim se zlahka prilagodim. Zlezem v njih sij in si vse obrazložim, ko na boku ležiš na svoji strani postelje. Se vedno se te spominjam v temno sivi svet-lobi. Želim dobiti to nazaj od njih. Če bom našla, bom hotela. Če bi le, če bi le. Nekaj časa je minilo in izrekla nisem niti ene same besede. Za koga? Misli so preglasne in nenehno me ima strah, da so zle, sramu vredne ali nepomembne. Ne želim se izpostavljati. Pa saj ni to. Pa kdo mi bo pomagal in kdaj bom odprla oči, roke. Prekleto. Spet me boli glava, gnijem. Nihče je tisti. Klecnem v kolenih ob vsaki priliki. Ne želim si vedeti. Karkoli narediš, ne povej nikomur. Karkoli. Ne povej. Nihče ne ve. Pekoče veke je počasi zaprla, tako da se je s tem obliko-val lep temen krog okoli celih oči. Njen beli obraz je nesramno kontrastiral njenim mislim.

23

ŽIVALSKA FARMAAvtor: Maruša Kosi

George Orwell (1903–1950) je psevdonim britanskega pripovednika, časnikarja, pamfl etista, esejista in kriti-ka Erica Arthurja Blaira. Rojen je bil v Indiji v družini uradnika, vendar se je kmalu začel zanimati za navadne ljudi, male ljudi, delavce. Bil je demokratični social-ist in nasprotnik totalitarizma. Je avtor pesimističnih političnih satir in antiutopij. Njegov slog je jasen in preprost. Njegovi najbolj znani deli sta romana 1984, satirična alegorija Stalinove Rusije, ironičen prikaz razmer, stopnjevan do more, ki je izšla leto dni pred njegovo smrtjo (slovenski prevod iz leta 1967, A. Pu-har), in Živalska farma iz leta 1945 (v slovenščino je delo prvi prevedel B. Grabnar leta 1970), podnaslovlje-na Pravljica. Lani je pri založbi Mladinska knjiga izšla prenovljena izdaja v nakladi 1000 izvodov, v prevodu Borisa Grabnarja, z ilustracijami Petra Škerla, verze pa je prepesnila Vida Brest.George Orwell je preziral totalitarizme, obsojal je izživljanje, sadizem in nasilje. Knjiga z naslovom Živalska farma (v izvirniku Animal farm) govori o življenju živali na podeželski farmi, imenovani Graščinska farma, nekje v Britaniji proti koncu 19. stoletja. Zgodba je pravljica, basen, politična satira, prežeta z grenkim humorjem, ironijo in mestoma s cinizmom. Čas in prostor dogajanja sta drugotnega pomena. Govori o uporu živali proti gospodarjem in o pridobitvi absolutne svobode. Na tem mestu se zgodba šele začne, saj je veliko lažje sanjati o svobo-di, kot jo resnično živeti. Izkaže se, da živali niso prav nič bolj vešče vodenja farme, kot so bili ljudje. Prašiči ob tesnem zavezništvu s psi prevzamejo vodstvo up-ora proti človeku, poosebljenem v gospodarju, kmetu Jonesu, kasneje pa postanejo, ali bolje rečeno postane, prašič vodja skupnosti živali, poosebljenje človeka za-tiralca. Ideja animalizma se izrodi v groteskno in mo-rasto trpinčenje. Mnogi so v Živalski farmi prepoznali analizo stalinizma, vendar je Orwell trdil, da ne gre za to. Morda zares ne gre za konkretne osebe in dogodke. Ob širšem gledanju opazimo podobne zakonitosti delovan-ja pri domala vseh totalitarizmih. Poveličevanje skupne zgodovine, obračunavanje z notranjimi sovražniki, kult osebnosti, pojav dominantne kulture, obsojanje drugačnosti, dvojna morala, izkoriščanje, podrejanje,

kultura za potrebe politike, sprevračanje besed, manip-ulacija vseh vrst, protizakonito prilaščanje premoženja, prikrojevanje zakonodaje, hitra sodišča, posredovanje represivnih organov, napadanje lastnih ljudi, zadušeni upori in vstaje, marginalizacija družbenih skupin, ki ne ustrezajo oblastem, država enega moža, prepričevanje umsko zdravih ljudi o zmotnosti njihovih lastnih zaznav, sprevračanje dejstev, politična propaganda in nadzor nad mediji. Se zdi morda znano? Največja je možnost, da bo prvi nataknil jarem ta, ki se ga je pravkar znebil. Zakaj se je toliko revolucij tako grenko izrodilo? Alias: zakaj zgodovina ničesar ne nauči? To vprašanje bi si morali postavljati znova in znova. V času koruptivnega gospodarstva, naraščajočega števila prekernih delavcev in brezposelnih, trdoživih pokvar-jenih elit knjiga o zlorabi oblasti še zdaleč ni zastarela. Še več: prav zdaj lahko pride prav vsem, ki nis(m)o za-dovoljni s sedanjimi razmerami. Po navadi se težave rešuje na hitro in s silo, kar pa nikdar ne obrodi želenih sadov. In če bi količkaj upoštevali preteklost, ravnali preudarno in počasi, bi veliko hitreje dosegli želene re-zultate. Je res tako težko biti zvest svojemu spominu in vztrajno slediti lastnim vrednotam? Marsikdo žal prezira neprijetna sporočila iz okolice, dokler se ga ne tičejo. Ko ga zadenejo, je pogosto prepozno. Apatija nas ovija kot neprepusten prosojen šal iz megle. Ne pusti nam dihati, ne pusti živeti in tudi umreti ne. Iz oči veje resigniranost. Prav to so najplodnejša tla za prihod odrešitelja, ki bi strgal to masko, strgal bi ruto in vse vrgel v življenje. Škoda le, da se le-ta navadno izkaže za svoje nasprotje.