1 VRSTE IN POMEN EMBALAŽE

Raznolikost besedišča in večpomenskost omogočata, da lahko embalažo definiramo na

različne načine. Ena izmed definicij, ki jih podaja Slovar slovenskega knjižnega jezika

se glasi, da je embalaža to, kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov. Vendar je

to poimenovanje za današnje čas in današnje razumevanje vloge embalaže, zelo

nepopolno. Poznamo pa tudi različne vrste embalaže tj. steklena, papirnata, kovinska,

plastična, lesena, tekstilna ipd.

V nadaljevanju se bomo osredotočili predvsem na plastično embalažo, ki je glavna

sestavina nakupovalnih vrečk in prav tako bomo omenili tekstilno in kartonsko

embalažo, kot nekakšno alternativo konvencionalnim vrečkam.

1.1 PLASTIČNA EMBALAŽA

Razlog za razširjeno uporabo plastike v modernem svetu je predvsem njena

vsestranskost. Plastika je lahko gibljiva ali toga, krhka ali trda, prozorna, jasna ali

obarvana, hkrati pa ima še mnoge druge koristne lastnosti. Nekatere plastike so lahko

električni prevodniki, spet drugi vrhunski izolatorji. Zaradi tovrstnih vsestranskih

lastnosti, lahko plastike nastopijo v skoraj vsaki vlogi v proizvodnji. Na splošno ima

plastika dobro razmerje med težo in močjo materiala in to omogoča, da so izdelki lažji

in manj okorni. (Bastioli, 2005, str. 3)

Plastika je tudi cenejša alternativa od kovine ali lesa za določene izdelke, kot je na

primer embalaža. Dodatna prednost je, da lahko plastiki dodajamo barvila med

proizvodnjo in je tako ni treba barvati kasneje. Zaradi mnogih kvalitet je tako plastika v

modernem svetu postala vodilni material. (Assessment of the impacts of Bioplastics,

2009, str 4)

Pojem plastika zajema specifično skupino sintetičnih polimernih materialov, ki jih

pridobimo s polimerizacijo monomerov. Polimeri so snovi, ki jih lahko definiramo kot

velike molekule (makromolekule) sestavljene iz ponavljajočih se strukturnih enot

(monomerov). Današnji tržno pomembni sintetični polimeri nastajajo s sintezo velikega

števila manjših molekul (monomerov), ki so proizvod naftne industrije. Tako polimer

polietilena proizvajajo iz plina etena (etilena), polipropilen iz propena (propilena), itn.

najobsežnejšo skupino polimernih materialov nedvomno predstavljajo polimerni

plastični materiali, popularno imenovani plastika. (Radonjič, 2008, str. 50)

DELITEV PLASTIKE:

- TERMOPLASTI http://sl.wikipedia.org/wiki/Termoplast,

- DUROPLASTI http://en.wikipedia.org/wiki/Duroplast,

- ELASTOMERI http://sl.wikipedia.org/wiki/Elastomer

1.1.1 MIKROBIOLOŠKO NERAZGRADLJIVE ORGANSKE SNOVI

V javnosti je najpogosteje uporabljena klasifikacija organskih snovi na tiste, ki so

biološko razgradljive (npr. živilski odpadki) in tiste, ki sestojijo iz ogljikovodikov,

ampak niso razgradljive v normalnem času in atmosferi – lahko bi rekli, da njihova

sestava ne sodi med hrano za mikroorganizme (npr. PET plastenke). Pri delitvi na

omenjeni skupini sta pomembna parametra BPK (biokemijska potreba po kisiku) in

KPK (kemijska potreba po kisiku), katerih razmerje je dober pokazatelj, ali je snov

biološko razgradljiva ali ne.

Polimerni materiali zajemajo preko sto po kemijski strukturi različnih sintetičnih snovi

in predstavljajo skupino materialov, na katerih nedvomno sloni tehnološki razvoj

mnogih drugih področij oziroma industrijskih panog. Med njimi prav gotovo tudi razvoj

embalažne industrije. Surovinski vir zanje predstavljata nafta in zemeljski plin. Ob tem

velja poudariti, da se za proizvodnjo sintetičnih polimerov v svetu danes namenja le

okoli 4 % svetovne porabe nafte. Od teh 4 % pa se 35 – 41 % uporabi letno za

proizvodnjo plastične embalaže. (Plastis Europe, 2006)

Poznavanje razmerij med strukturo in lastnostmi polimerov omogoča njihovo sintezo z

vnaprej opredeljenimi lastnostmi za določen namen uporabe in za čim uspešnejšo

predelavo. Iz kemične industrije prihajajo polimerni plastični materiali predvsem v

obliki granul ali prahu. Le-te oblikujejo v polizdelke in končne izdelke, kar označujemo

kot postopke predelave. Najpomembnejši postopki predelave polimernih plastičnih

materialov za proizvodnjo embalaž so iztiskanje, pihanje, toplotno oblikovanje ali

injekcijsko stiskanje. Vsem naštetim postopkom je skupno, da polimerne materiale

najprej s segrevanjem talijo, ko so tekoči jih v orodju oblikujejo v želen končni izdelek,

za tem jih ogladijo, da ohranijo obliko. (Radonjič, 2008, str. 51)

Bežen pogled na okolico in nakupovanje v razvitih državah nam daje vedeti, da so

velikotonažni (masovni) polimeri na trgu precej uveljavljeni že več desetletij. Kljub

uveljavljanju vedno novih, okoljsko bolj sprejemljivih, polimernih materialov, ki

najdejo tržne aplikacije in se uporabljajo za specialne tehnične namene, je njihov tržni

delež premajhen.

Zaradi velikega števila različnih vrst in tipov polimerov je treba zelo skrbno izbrati

takšen polimerni embalažni material, da bo nudil najboljše lastnosti ob najnižji ceni in

stroških predelave. Vsak polimer ima lastne fizikalne, kemijske ter predelovalne

lastnosti, medsebojno pa se lahko precej razlikujejo v ceni. (Radonjič, 2008, str. 53)

Z izrazom plastika poimenujemo materijo, ki je trpežna in kemično težko regenerirana,

zato se razgrajuje zelo počasi. Odpadna plastika, predvsem plastične nakupovalne

vrečke, tako predstavlja velik delež odpadkov, ki imajo antropogene vzvode, torej jih

proizvaja človek.. V mnogih državah se s tem problemom ukvarjajo, da te plastične

vrečke reciklirajo. Kakorkoli, težava pri recikliranju nakupovalnih plastičnih vrečkah

nastane, ko različne snovi, ki jim s skupnim imenom pravimo "plastika", zahtevajo

ločevanje in različne postopke predelave. Poznamo različne tipe mikrobiološko

nerazgradljivih organskih snovi, in sicer:

Polietilen (PE)

o PE-HD

o PE-LD

o PE-LLD

Polipropilen (PP)

Polietilen tereftalat (PET)

Polivinil klorid (PVC)

o Poli(viniliden-klorid) (PVDC)?

Polietilen

Polietilen (PE) je verjetno najenostavnejši in najbolj uporaben polimer, sestavljen iz

ponavljajočih se monomernih –CH2- enot. Čeprav je po kemijski strukturi

najenostavnejši, je v svetovnem merilu najbolj proizvajani sintetični polimer. Glede

splošnih lastnosti imajo polietileni visoko žilavost, prožnost in kemijsko odpornost,

vendar dokaj omejeno toplotno stabilnost ter trdnost. Polietileni imajo nizka tališča,

njihova cena in stroški predelave so nizki, zato se uvrščajo najpopularnejše plastične

materiale. Obstajajo različni tipi tega materiala, ki jih najpogosteje delimo glede na

njihovo gostoto. Za embalažne namene sta najpomembnejša osnovna tipa: polietilen

nizke gostote (PE-LD) (gostota = 0,915 – 0,940 g/cm3) in polietilen visoke gostote (PE-

HD) (gostota = 0,940 – 0,965 g/cm3) (Radonjič, 2008, str. 53)

Pogosto zastopan tip PE-LD je eden od najpomembnejših sodobnih embalažnih

materialov. Zanimiva je kemijska in mehanska visoka odpornost na zunanje vplive, tudi

pri nizkih temperaturah. Obenem je fleksibilen, dovolj prozoren in lahek ter higiensko

in okoljevarstveno neoporečen. Njegova barva je skoraj prozorna, pri zelo tankih

folijah, v večini pa je barva mlečno bela. Zaradi njegove nezahtevnosti ga lahko

obarvamo z vsemi barvami. Pri vsem tem je vredno poudariti, da se že desetletja nosilne

vrečke izdelujejo ravno iz tega materiala in ne iz PVC, kot je mnenja in prepričanje

velika večina današnje družbe.

PE-HD ima linearne makromolekule in zaradi tega višjo stopnjo kristaličnosti ter višjo

gostoto kot PE-LD. Z višjo gostoto se mu povišuje tališče, trdnost, togost, izboljša se

odpornost na zunanje vplive. Se pa s tem slabša žilavost, razteznost in prosojnost. Kljub

svoji višji gostoti je še vedno dokaj prepusten za kisik. Je edem najbolj raznovrstnih

polimerov, ki se v velikih količinah uporabljajo za plastično embalažo.

Polipropilen

Polipropilen (PP) je termoplast z linearnimi makromolekulami in eden najlažjih

sintetičnih polimerov (gostota=0,90 – 0,91 g/cm3). Zaradi svojih odličnih lastnosti, ki

jih vedno znova izboljšujejo, ima PP najvišjo letno rast med termoplasti. Po nekaterih

svojih lastnostih je PP podoben PE-LD, vendar ima za razliko od slednjega višjo

trdnost, višji sijaj, odlične optične ter predelovalne lastnosti in višje tališče. Je odporen

na delovanje vode ter na večino organskih topil, vendar je nagnjen k oksidacijski

razgradnji pri povišanih temperaturah predelave. Ima solidne zaporne lastnosti za vlago

in vodno paro, za druge pline pa ne. Postaja eden od najpomembnejših polimernih

plastičnih materialov za embalažne namene. (Radonjič 2008, str. 55)

Polietilen – tereftalat

Polietilen-tereftalat (PET) spada v skupino poliestrov in predstavlja enega od

najpomembnejših embalažnih materialov, predvsem zaradi izjemno široke uporabe za

embaliranje pijač. V zadnjih letih se uvršča med tiste polimerne plastične materiale z

najvišjimi stopnjami rasti letne proizvodnje. Tipi PET, ki so danes v uporabi za

embalažo, so lahko amorfni ali delno kristalični. Uporaba PET za proizvodnjo plastenk

v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja verjetno predstavlja najpomembnejši prodor v

sodobni zgodovini predelave polimernih plastičnih materialov. (Radonjič, 2008, str. 56)

http://www.diytrade.com/china/pd/4848088/

PLUS_R_PET_shopping_bags.html#normal_img

V zadnjih letih se je v proizvodnji nakupovalnih vrečk vse bolj uveljavlja ideja o

uporabnosti materialov iz recikliranih PET plastenk. R-PET, kot jih pogosto

imenujemo, imajo številne prednosti pred standardnimi plastičnimi vrečkami. Poleg

očitnih okoljevarstvenih prednosti, ki so vidne v manjši količini odloženih plastenk, so

zahteve po novo nastali plastiki manjše. Prednost R-PET nakupovalnih vrečk je tudi

priložnost za inovativne podjetnike, saj takšni izdelki dvigujejo dobro ime podjetij.

Zanimive so tudi zato, ker jih je mogoče oblikovati po željah strank, to obliko pa

zadržijo dlje časa, kar omogoča dolgotrajno uporabo.

http://www.factorydirectpromos.com/reusable-rpet-bags.html

Polivinil-klorid

Z izrazom polivinil – klorid (PVC) pojmujemo termoplastično umetno snov, odkrito in

sintetizirano v prvi četrtini prejšnjega stoletja, ki je material, katerega uporaba je

najmnožičnejša v uporabi mikrobiološko nerazgradljivih organskih snovi. Njegova

struktura je zelo prilagodljiva, vsestranska, poceni in zaradi kemijskih lastnosti ga

množično uporabljajo v industriji in vsakdanjem življenju. Dobre mehanske lastnosti

mu omogočajo proizvodljivost v velikih količinah (ekonomija obsega), prav tako pa ga

je možno preoblikovati in proizvajati v različnih oblikah, dimenzijah in strukturah na

makronivoju, saj proizvodnja ne predstavlja večjih težav.

PVC je poleg PE najpomembnejši sintetični polimer. V prometu se pojavlja v treh

oblikah, in sicer kot trdi PVC, mehkih PVC in PVC pasta. Trdi PVC je dober izolator

elektrike, je kemijsko odporen, negorljiv, uporaben za armature, za okenske navojnice

ipd. Mehki PVC in PVC pasta imata dodatna mehčala (do 50 %), ki so ostrega vonja in

zdravstveno oporečna, zato mehkih PVC folij ne uporabljajo za embaliranje živil. Ker je

PVC mehansko in termično obstojnejši od PE, izdelujejo iz mehkega PVC embalažo za

gradbeni material, za trda goriva, folije za kmetijstvo, ovitke za knjige in folijo za

vrečke …

PVC pasto nanašajo na tapetniške tkanine, pletenine, papir. Izdelki se uporabljajo kot

umetno usnje »skay« v tapetništvu, za galanterijske izdelke in oblačila. (Minet, 2007)

PVDC

….

1.1.2 MIKROBIOLOŠKO RAZGRADLJIVE ORGANSKE SNOVI

Mikrobiološko razgradljive organske snovi so okolju prijaznejši organski materiali, saj

je njihov razpad relativno hiter in za le-tega ni potrebna posebna kataliza (dodajanje

katalizatorja) ali pospeševanje fotodisociacije. Njihova značilnost je, da v določenem

času in pod relativno blagimi atmosferskimi pogoji razpadejo v okolju na nenevarne

spojine. Mikrobiološke razgradljive organske snovi lahko proizvajajo iz pšenice, soje,

olja, koruze ali krompirja. Le-te je potrebno ustrezno deponirati v zabojnike, ki s

svojimi imenom v Republiki Sloveniji lahko zavajajo potrošnike pri ločevanju med

mikrobiološko razgradljivimi in nerazgradljivimi snovmi. V nadaljevanju bomo

opredelili in opisali nekaj najpomembnejših predstavnikov teh snovi.

Škrob

Škrob je naravni polisaharid. Sestavljen je iz v vodi netopnega amilopektina in amiloze.

Slabost tega materiala za njegovo manjšo uporabnost v embalažne namene so njegova

velika hidrofilnost in slabe zaporne lastnosti glede vlage. Termoplastične lastnosti

škroba dosežemo z uporabo vode kot plastifikatorja, uporablja pa se lahko v čisti obliki

ali v mešanici z drugimi polimeri. Zelo intenzivno so poizkušali škrob uporabiti v

mešanici z nekaterimi veliko tonažnimi termoplasti (PE ali PP), kjer termoplasti

predstavljajo osnovni material, škrob pa dodatek (polnilo), ki po uporabi omogoča

razgradnjo.

Ta mešanica je predvsem uporabna za izdelavo vrečk, saj pri nizki vlagi ohranja

lastnosti,precej podobne čistemu PE, ko pa se vlaga dvigne, pride do razgradnje

škrobnega polnila, ki ga mikroorganizmi uporabijo kot hranilo, vse to pa povzroči

dezintegracijo osnovnega materiala ter s tem fragmentacijo embalažnega filma. Tu pa

pridemo do prvega dvoma okoljske primernosti tega materiala, saj pri tej dezintegraciji

nastajajo delci polietilena mikrometrskih dimenzij, ki pa se zaradi sintetične narave

naprej ne razgrajujejo na biokemijski način, temveč le še s procesi foto razgradnje ali

toplotne razgradnje. Kljub temu se zaradi nastanka teh delcev zelo poveča možnost

njihovega vnosa oz. bioakumulacije v živih organizmih. Ta grožnja se še stopnjuje, če

so k PE poleg škroba dodani še kakšni toksični dodatki (Radonjič, 2008, str. 62).

Polihidroksialkanoati – PHA

PHA obstajajo v komercialni obliki. Imajo odlične predelovalne sposobnosti za

oblikovanje v tanke filme, ki se vlečejo v sloje nosilnih vrečk ali v plastenke. Njihove

lastnosti so se že približale lastnostim PE ali PP. So biološko razgradljivi in dobro

odporni na vodo. Trenutno je eden od omejujočih dejavnikov širše uporabe njihova

visoka cena. Le-ta je delno posledica načina proizvodnje, saj je treba izolirati polimer iz

mikroorganizmov, kjer nastaja in se akumulira, delno pa še vedno zaradi majhnih

proizvodnih zmogljivostih (Radonjič, 2008, str. 63).

Polimlečna kislina (PLA)

S PLA smo se srečali v preteklih letih izobraževanja pri eksperimentalnem delu, od

koder smo prikazali možnost proizvodnje iz biološko razgradljivih virov, kot so koruza,

pšenica, sladkorna repa ali drugi poljedelski pridelki ali ostanki, ki vsebujejo naravne

rastlinske sladkorje.

Prav tako pa se tu kot pomemben vir uveljavlja palmino olje, vendar so plantaže palm

ponekod pokazale kontraindikacije zaradi uničenega naravnega okolja. Proizvajajo se s

polimerizacijo mlečne kisline, ki je produkt fermentacije teh virov. Pri proizvodnji teh

polimerov se pojavljata dva zelo sorodna izdelka, ki uporablja za isto kratico PLA.

Diferenciacija je zgolj v proizvodnem procesu. Polimer mlečne kisline proizvajajo s

polikondenzacijo mlečne kisline, polilaktat pa s polimerizacijo cikličnih dimerov

mlečne kisline. Drugi izdelek je sicer dražji zaradi proizvodnega procesa, vendar ima

zato večjo molsko maso, kar prinese boljše lastnosti fizikalno-kemijske lastnosti.

PLA ima ugodne lastnosti v primerjavi s standardnimi termoplasti pri proizvodnji

prožnih in vodoodpornih filmov. Material je biološko razgradljiv ob kontroliranih

pogojih, predeluje pa se lahko s standardnimi tehnikami predelave plastike. Ima tudi

dobre mehanske lastnosti in boljše zaporne lastnosti za vlago , ko jo imajo, recimo,

materiali na osnovi škroba. Poleg vsega pa je tudi zelo transparenten. Njegove

pomanjkljivosti pa so slabe zaporne lastnosti ter nizka temperaturna obstojnost, kar

omejuje njegovo širšo uporabo. V največji meri se ta material uporablja za proizvodnjo

lončkov, čaš, jedilnega pribora, embalaže za pekovske izdelke, za premaze ter laminate.

Uporablja se tudi ţe za plastenke za vodo in za etikete. Eden od znanih proizvajalcev, ki

uporablja te materiale za pakiranje nekaterih jogurtov že od leta 1998,

je Danone (Radonjič, 2008, str. 63).

1.1.3 BIORAZGRADLJIVOST PLASTIČNIH VREČK

O razgradljivosti plastike je moč govoriti na treh stopnjah. O kompostabilni plastiki

govorimo, kadar se slednja v procesu kompostiranja biološko razgradi na ogljikov

dioksid, vodo anorganske spojine in biomaso pod anaerobnimi pogoji. O razgradljivosti

plastike govorimo tudi, kadar se ta v določenem času razgradi na neškodljive snovi s

pomočjo mikroorganizmov, kot so na primer alge, glive, bakterije.

Tretja stopnja pa je plastika, ki je narejena na osnovi nafte, a vsebuje posebne dodatke

za razkrajanje njene kemijske strukture na manjše delce. Pri tem morajo biti zadovoljeni

določeni pogoji, kot so toplota, vlaga in UV žarki. Kljub temu končni ostanki niso za

nobene mikroorganizme, torej niso ne biorazgradljivi ne kompostabilni. (Barič, 2004)

Terminološko lahko biorazgradljivost razlagamo kot razgradnjo snovi v biokemijskih

procesih, v katere so integrirani organizmi (bakterije), s čimer je zagotovljeno naravno

kroženje snovi v okolju, kar je doseženo s pomočjo kompostiranja, dodanega deleža

bioplina in tako ne njihovo nalaganje. Iz tega sledi, da je največji okoljski učinek, če je

biorazgradljiva plastika narejena iz obnovljivega vira, saj je potem takem življenjski

cikel glede na ogljikov dioksid nevtralen.

Ne smemo se pustiti zavesti, saj biorazgradljivost vrečke ne pomeni možnosti, da bi jih

zavrgli kjerkoli, saj so za njihovo popolno razgradljivost, kot smo že povedali, potrebni

določeni pogoji, ki jih dosežemo na zahteven način. Kakorkoli, take materiale je

običajno možno reciklirati, vendar aplikativnost le-tega zataji ob izvedbi, saj so ti

materiali občutljivi na vlago in visoke temperature. Iz tega lahko sklepamo, da naj bi v

primerjavi s PE (če so le-te pravilno odvržene in reciklirane), biorazgradljive vrečke

bile bolj obremenjujoče za okolje, saj obremenjujejo agrarne obdelovalne površine za

pridelavo hrane, s čimer se ustvarja potencialna nevarnost povišanja cen hrane, poleg

tega je frekvenca uničenja pogosta, saj biorazgradljivo vrečko po navadi uporabimo le

enkrat ali dvakrat. Številni strokovnjaki so mnenja, da le-te uporabljamo predvsem za

kompostiranje oziroma za shranjevanje bioloških odpadkov ter kot alternativo vrečkam

za sadje in zelenjavo.

Smiselno bi bilo razmisliti o produkciji biorazgradljivih vrečk iz bioloških ostankov

oziroma o procesu, ki ne bi imel tolikšnega negativnega vpliva na kmetijske

obdelovalne površine za predelavo hrane. Ob vsem tem je nujna zakonska ureditev za

pridobitev primernih certifikatov biorazgradljivosti materialov in znižanja cen.

1.1.4 RECIKLAŽA IN PONOVNA UPORABA PLASTIČNE EMBALAŽE

Kot izhaja iz Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo pomeni reciklaža

odpadne embalaže postopke predelave odpadne embalaže v material za izdelavo nove

embalaže ali za druge namene, kar vključuje organsko recikliranje odpadne embalaže.

(Uradni list RS, 2006)

Kot vemo, se različni odpadni izdelki lahko reciklirajo iz številnih enostavnih in

sestavljenih materialov, kar se več kot uspešno izvaja v številnih državah že nekaj

desetletij – pri čemer ekonomska upravičenost pogosto ni »a priori« tega delovanja.

Nosilno ali nakupovalne vrečke so strukturirane iz plastičnega materiala in majhen je

delež teh, ki se reciklirajo in še te redke, ki se, se spreminjajo v izdelke, ki večinoma

izpadejo iz naslednjega recikliranega kroga.

Glede na globalne statistične analize se reciklira samo 1-3 % nakupovalnih plastičnih

vrečk. V zbirnih centrih odpadkov, kjer prebirajo plastične vrečke, najprej izvedejo

separacijo in jih nato skupaj z ostalimi plastičnimi odpadki pošljejo v predelavo. Nato

izvedejo izbor sortirane plastike, med njimi prav tako plastičnih vrečk, od koder

izdelujejo bolj gosto plastiko, iz nje pa prometne stožce, embalažo za kozmetiko in

čistila, čebre, zaboje, lonce in korita za rože, mehko podlago pod otroškimi igrali, pasje

hiše, smetnjake, igrala, kot so tobogani ali gugalnice, stavbni les itd.

Dejstvo je, da nas to ne sme zavesti, saj navsezadnje redko kdo ne podpira trajnostne

načine ravnanja s preobiljem plastike, ki pa v praksi še ni dovolj realizirano. Kakorkoli,

če na problematiko pogledamo iz realnega zornega kota, je na slovenskem trgu zelo

malo nakupovalnih plastičnih vreč, ki so reciklirane iz starih plastičnih vrečk.

Zakaj je temu tako? Med vzroki lahko preiščemo več možnosti. Do težav prihaja pri

procesu sortiranja, uporabi neustreznih barvil na vrečkah, pri integraciji slabe kvalitete

plastike v plastičnih vrečkah, zatorej so izvajalci reciklaže pogosto primorani pri

izdelavi vrečk alternativo poiskati v bolj trdni plastiki, ki je na razpolago v ogromnih

količinah v obliki odvrženih plastičnih steklenic. Kot smo že omenili, je poleg tega

veliko ceneje narediti novo plastično vrečko, kakor jih izdelovati iz starih.

Če pogledamo verodostojne podatke iz ZDA (San Francisco's Department of the

Environment), je razvidno, da reciklaža ene tone plastičnih vreč znaša 4000 dolarjev,

medtem ko je tržna ravnovesna cena tone recikliranih vrečk 32 dolarjev. Jasno, da se

proces ekonomsko ne izide, zato se ne širijo prizadevanja za reciklažo. Ob tem je

potrebno poudariti, da večina tega enega do treh odstotkov plastičnih vrečk, ki se jih

izloči za recikliranje, konča v plastičnih izdelkih, ki se jih po izteku uporabe ne

reciklirajo več, kar pomeni, da se krog reciklaže prehitro prekine.

Dejstvo je, da se velika količina plastičnih vrečk, ki jih po svetu zberejo za reciklažo,

nikoli ne reciklira. Zaradi ugodne davčne in okoljske politike se vse pogosteje

transportirajo in deložirajo v Azijo, predvsem v Indijo in na Kitajsko, kjer jih zaradi bolj

ohlapnih zakonodajnih predpisov sežgejo. Kakorkoli, sicer število recikliranih

plastičnih vrečk narašča, vendar to ne rešuje drugih hujših problemov, kot so uporaba

neobnovljivih virov (nafta, plin), kemikalije na plastičnih vrečkah ali milijone vrečk, ki

zaradi vetra pristanejo v naravi.

Vendar na splošno le majhen odstotek odpadnih nakupovalnih vrečk roma v reciklažo.

Večinoma jih ljudje namesto v kompost (biološko razgradljive vrečke) ali v zabojnike

za papir (papirnate vrečke) oziroma med odpadno embalažo (plastične vrečke) mečejo v

mešane odpadke, ki končajo na odlagališčih odpadkov. Za majhen odstotek recikliranih

nakupovalnih vrečk so odgovorni tudi upravljavci slovenskih odlagališč odpadkov, ki

kljub globam okoljskega ministrstva niso poskrbeli za primerno obdelavo mešanih

komunalnih odpadkov, torej za njihovo delno ločevanje, pravi Kržan. (

http://www.heroj.si/magazin/15/ali-je-reciklaza-plasticnih-vreck-resitev/)

Žal zaradi okolja na odlagališčih odpadkov nakupovalne vrečke razpadajo počasneje,

kot bi bilo teoretično in aplikativno mogoče. Ker so zakopane med smetmi, do njih ne

pronicata sončna svetloba in kisik ter drugi elementi, potrebni za njihovo razgradnjo,

opozarja ameriška okoljevarstvena agencija. Dodaja, da zaradi teh dejavnikov na

odlagališču papirnata vrečka razpada skoraj tako dolgo kot plastična, prav tako pa se

lahko močno podaljša čas razkroja biološko razgradljivih vrečk.

Pri tem se klasična plastična vrečka v naravi nikoli ne razgradi, ampak v 500 do 1000

letih razpade na majcene delce, ki ostanejo v okolju ter se preko prehranjevalne verige

znajdejo ne le v marsikateri živali, temveč tudi na človekovem krožniku, opozarja

Matosova.

(

http://www.duhovnost.eu/sl/Novice/Vse_vrste_nakupovalnih_vreck_ne_le_plasticne_o

bremenjujejo_okolje/)

1.2 Alternativa – papirnate nakupovalne vrečke

Zavednim potrošnikom se nam velikokrat pojavlja vprašanje, katere vrste vrečk so za

okolje sprejemljivejše, plastične ali papirnate. V splošnem velja mnenje, da so okolju

manj škodljive papirnate vrečke, vendar to ne drži popolnoma, vsaka takšna trditev je

relativna in obstoji na določenih predpostavkah. Kot vidimo, je ravno takšne rezultate

dala tudi ena izmed prvih raziskav, ki jo je izvedla firma Franklin and Associates leta

1990 (TO NAVEDI VIR). V tej raziskavi so preučevali vplive na okolje v življenjskih

ciklih plastične in papirnate vrečke. Ugotavljali so porabo energije in nastalih emisij v

celotnem procesu, od pridobivanja surovin iz narave preko proizvodnje osnovnih

materialov do predelave materialov v embalažo. Pri upoštevanih stopnjah reciklaže je

bila poraba energije pri plastičnih vrečkah za eno četrtino manjša kot pri papirnatih.

Proizvodnja papirnate vrečke naj bi tudi povzročala od 4- do 5-krat več emisij v ozračje

kot proizvodnja plastične vrečke. Tudi ob visokih stopnjah reciklaže papirnate vrečke

naj bi bila le-ta še vedno odgovorna za 35 % več emisij v zrak kot plastična. Po mnenju

stroke pa naj bi se še slabše papirnata vrečka odrezala pri emisijah v vode zaradi

uporabe kemikalij pri proizvodnji papirja. Za reciklažo enega kilograma papirnatih

vrečk se porabi 91 % več energije kot za reciklažo enega kilograma plastičnih vrečk, a

so klub temu odstotki reciklaže obeh tipov vrečk izredno nizki: letno je recikliranih le

10–15 % papirnatih in 1–3 % plastičnih vrečk . Odgovorne osebe iz plastične industrije

trdijo tudi, da plastične vrečke zavzemajo manj prostora na smetišču in da se nobena od

teh, ne papirnata ne plastična, v pogojih, ki so na večini smetišč, ne razgradi (če bi bili

ustrezni pogoji, bi se papirnate vrečke hitro razgradile, medtem ko bi plastične

potrebovale stotine let). (Radonjič, 2008 in Internetni vir 14, 2009)

Podobne rezultate pa so dale tudi druge analize in razprave. '' Robert Lilienfeld, znan

akter boja proti porabniški razsipnosti, na osnovi analize zbranih podatkov ugotovil, da

plastične vrečke povzročajo 60 % manj emisij toplogrednih plinov in potrebujejo za 40

% manj energije za proizvodnjo kot papirnate. Slednje naj bi povzročale tudi 70 % več

onesnaženja zraka in kar 50-krat večje emisije vode", kot navaja Radonjič (2008).

Evropsko združenje EuroCommerce je leta 2003 naročilo izvedbo pregledne analize

stanja z namenom preučiti in primerjati opravljene okoljske študije, ki so vključevale

nosilne vrečke. Primerjava petih opravljenih analiz iz več držav je dala naslednje

rezultate in ugotovitve:

kot prva najboljša možna se je izkazala plastična polietilenska vrečka za

večkratno

uporabo, in sicer takrat, ko jo uporabimo najmanj štirikrat. To pomeni, da je vpliv

plastične vrečke na okolje odvisen predvsem od vedenja uporabnikov plastične

vrečke in od njihove okoljske ozaveščenosti;

druga najboljša možna je plastična polietilenska vrečka za enkratno uporabo, če

se po prvotni uporabi izkoristi še kot vrečka za smeti ter nato zažge v sodobni

sežigalnici z izkoriščanjem toplotne energije;

za proizvodnjo plastičnih vrečk se na splošno porabi manj energije kot za

proizvodnjo papirnatih;

plastična polietilenska vrečka za enkratno uporabo ima v celoti boljši okoljski

profil od papirnate, pa tudi od biorazgradljive vrečke. Pri prvi pa nastane več

problemov, če se jo neodgovorno odmetava v okolje;

ocene kažejo, da bi bili negativni vplivi, ki jih imajo na okolje papirnate in

biorazgradljive vrečke zaradi porabe primarnih virov in emisij, večji od ugodnejših

učinkov, ki jih tovrstne vrečke izkazujejo pri odmetavanju v okolje. V stisnjenih slojih

deponij pa se papirne in biorazgradljive vrečke bodisi sploh ne razgrajujejo ali pa so

zaradi pogojev, ki prevladujejo v takem okolju, le vir toplogrednih deponijskih plinov,

ki so posledica anaerobne razgradnje. Sicer pa je treba vedeti, da so največji negativni

vplivi na okolje v fazi proizvodnje materialov za vrečke in pomožnih

sredstev, kot so lepila, kar velja ne glede na tip vrečke. (EuroCommerce, 2004)

Tabela 1: Primerjava vplivov, ki jih imata na okolje papirnata in biorazgradljiva vrečka na eni strani, ter plastična polietilenska vrečka na

drugi strani(Vir: Radonjič, Embalaža in varstvo okolja, str. 126)

Splošna javnost je v večini zmotno enolično prepričana, da je bolje poseči po papirnati kot po plastični vrečki, vendar ima proizvodnja plastičnih vrečk, gledano s širšega okoljevarstvenega vidika, manjši celovit in celosten vpliv na okolje, saj je zanjo porabljeno štirikrat manj energije, vode in surovin ter povzroča manjše onesnaževanje zraka. Proizvodljivost papirnatih vrečk ali škatel rezultira v problematiko sečnje lesa, beljenja in velike porabe (pogosto pitne) vode, poleg tega pa se še hitro uničijo, s čimer se skrajša njihova doba uporabnosti.

Po pregledu statističnih podatkov lahko ugotovimo zanimivejše kvantitativne in kvalitativne analize, kot to denimo to, da je leta 1999 bilo za proizvodnjo 10 milijard papirnatih vrečk v ZDA posekanih 14 milijonov dreves. To ima vpliv tudi na toplogredne pline, saj uničeni gozdovi ne morejo več prispevati k zmanjšanju koncentracije toplogrednih plinov, hkrati pa proizvodnja vrečk proizvaja nove.

Na tem mestu se pojavlja parcialna rešitev problematike, ki je vsekakor reciklaža starega papirja za izdelavo novih vrečk, vendar je ponovno na tem mestu vprašljiva potrošnja energije in vode za celotni proizvodni postopek.

Turinek (2008) navaja podatek Wall Street Journal, da se »za reciklažo enega kilogramapapirnatih vrečk porabi 91% več energije kot za reciklažo enega kilograma plastičnih vrečk«. Kljub temu odstotki recikliranja obeh vrst vrečk ostajajo nizki: reciklaža papirnatih predstavlja 10 do 15 % in 1 do 3 % plastičnih vrečk na leto. (diplomska-ljubljana) (SAMO ZADNJI ODSTAVEK NAVEDI VIR, OSTALO SEM FEJST PREDELAL) Radonjiča in Eurocmmerce pa zgoraj (1.2) daj pod vire, itak…

1.3 Embalaža iz tekstila za večkratno uporabo

Vsaka medalja ima dve plati in tudi pri tekstilnih vrečkah za večkratno uporabo je tako,

zato opazimo da je pri vrečkah iz blaga strokovna javnost razdeljena na dva pola.

Nekateri zagovarjajo, da naj bi bile, poleg starih dobrih cekarjev in torb, še vedno

najboljša alternativa plastičnim vrečkam. Uporabljamo jih lahko vrsto let, saj so izredno

vzdržljive, lahko jih operemo ter so iz naravnih obnovljivih materialov (ponavadi

bombaž), kar potem, ko jih zavržemo, ne obremenjuje naravnega okolja.

Na drugi strani nekateri strokovnjaki opozarjajo, da takšne vrečke lahko za sabo

prinesejo vrsto širših družbenih problemov. Kot je že znano, je v Evropi vedno manj

pridelovalcev surovin (bombaža, lana, konoplje), iz katere se izdelujejo vrečke iz blaga,

kar rezultira v povečani uvoz iz drugih kontinentov, predvsem Azije in Afrike, pri

čemer težav ni le v obremenjevanju okolja zaradi transporta, temveč se pojavi tudi vrsta

političnih problemov, kot je zloraba cenejše delovne sile, izkoriščanje dela otrok ipd.

Ekološke prvine tekstilnih vrečk:

• vrečka iz blaga nadomešča plastično vrečko

• zmanjšanje odpadkov

• večkratna uporabljivost

• uporaba naravnih materialov

• lokalno izdelano

• dober izkoristek materiala

1.4 Funkcije in lastnosti nakupovalnih vrečk

funckije: estetske, zaščita, prepoznavnost, ergonomičnost...

- išči: funkcije izdelka, maš v marketingu kar nekaj o tem

- lastnosti pa fizikalno-kemijske, trdnost, elastičnost, vrelišče, tališče materiala,

ognjevarnost, pretok kemikalij skozi kožo ob rokovanju...

gostota, vodoodpornost..

V zadnjem času pa embalaţa ponovno predstavlja dobro poslovno priloţnost, in

sicer za druţbe, ki imajo dovoljenje za upravljanje z odpadno embalaţo. Ker je torej

embalaţa tako zelo pomembna, v nadaljevanju predstavljamo njeno vlogo in

funkcije v današnjem svetu.

Embalaţa je v sodobnem svetu ključnega pomena, saj (Radonjič, 2008, str. 26):

ljudem olajšuje ţivljenje (laţje nakupovanje, priprava hrane),

ščiti pakirano blago pred poškodbami in pokvarljivostjo,

ščiti okolje in zdravje ljudi (transport, skladiščenje in uporaba nevarnih

snovi),

omogoča uporabo sodobnih transportnih sredstev in delovanje distribucijskih

sistemov in dobavnih verig,

zagotavlja neprekinjeno dobavo vseh vrst blaga,

podaljšuje življenjsko dobo izdelkom,

omogoča sodobno nakupovanje (avtomati, samopostrežne trgovine, preko

kataloga),

posreduje zelo pomembne podatke o pakiranem blagu (rok trajanja, varna

uporaba tehničnih izdelkov, podatki o strupenosti, eksplozivnosti, vnetljivosti

…),

prispeva k nižji ceni blaga in omogoča širši populaciji nakup blaga ter

posledično povišuje življenjski standard,

omogoča razvoj nove gospodarske panoge – industrije embalaže.

Najpomembnejše funkcije embalaže so (Radonjič, 2008, str. 29–32):

zaščitna: embalaža varuje izdelek pred mehanskimi, kemičnimi,

mikrobiološkimi in atmosferskimi vplivi; če je blago poškodovano se njegova

uporabna vrednost zmanjša;

distribucijska: embalaž mora s svojo obliko, dimenzijo, količino pakiranega

blaga, s svojimi značilnostmi ter informacijami omogočati enostavnejši in

varnejši prevoz ter skladiščenje; pomembni sta standardizacija ter tipizacija;

identifikacijska: s pomočjo značilnih oblik, dimenzij, materialov ter drugih

komunikacijskih elementov (ime izdelka, naziv proizvajalca, zaščitni znak,

ilustracije, besedilo, barvne kombinacije) embalaža opravlja identifikacijsko

funkcijo; zelo pomembno pri graditvi in ohranjanju blagovne znamke;

informacijska: embalaža vsebuje informacijo o pakirnem izdelku in navodila

za uporabo (komunikacijska funkcija), pomembna za pravilno rokovanje z

blagom znotraj logističnih sistemov;

prodajna: racionalizira proces prodaje, hkrati pa spodbuja nakup, embalaţa

mora biti vizualno privlačna, pritegniti mora kupčevo pozornost (vpliv na

čustva); draţji izdelki se po navadi pakirajo v boljšo in draţjo embalaţo,

osnovne ţivljenjske potrebščine pa v cenejšo; embalaţa nadomešča vlogo

prodajalca in postaja sogovornik med kupcem in izdelkom, embalaţa mora v

kupcu vzpostaviti zanimanje za izdelek;

tehnološka: embalaţa omogoča čim smotrnejšo polnjenje z blagom;

funkcija praktičnosti: embalaţa omogoča poenostavljeno ravnanje z

izdelkom;

okoljska: embalaţa mora med proizvodnjo in po uporabi čim manj

obremenjevati okolje (zniţevanje porabe materiala, energije in emisij na

enoto embalaţe, moţnost reciklaţe, uporaba okoljskih oznak na površini

embalaţe);

funkcija ekonomičnosti: embalaţa opravlja vse druge funkcije čim bolj

racionalno (čim niţji stroški), embalaţa s svojo oblikovnostjo povečuje

vrednost blaga v očeh porabnikov

2. Okoljska problematika nakupovalnih vrečk in zakonodaja

Definicija okolja nam pove, da je okolje tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel

vpliv človekovega delovanja. Današnje stanje okolja je posledica mnogih pritiskov na

okolje, ki so posledica predvsem človeške dejavnosti. Varstvo okolja pa je postalo

nujnost in zahteva sodobnega časa. Spremljajoči parametri so dandanes vse hitrejši

razvoj industrializacije, naraščanje števila prebivalstva, uveljavljanje sodobnih načinov

prodaje na drobno, globalizacija in vse hitrejši tempo življenja, ki so le nekateri

dejavniki, ki bistveno vplivajo na večjo porabo energije in surovin za zadovoljevanje

človekovih potreb, kar sovpada s t.i. Whiteovim zakonom, ki pravi, da v splošnem

poraba energije v državi narašča zaradi dviga kulture, pri čemer je kultura mišljena

vsaka človeška aktivnost.

Povprečna stopnja rasti materialnega standarda v industrijskih državah v zadnjih

štiridesetih letih je brez primere v sodobni zgodovini. Iz tega pa tudi izhajajo glavni

okoljski problemi današnjega časa, ki so v veliki meri predvsem posledica zgorevanja

fosilnih goriv, katerih preostanki imajo absorpcijske sposobnosti toplote, ki pomenijo

nastajanje največje grožnje človeštvu, to je trenutno zagotovo učinek tople grede, saj

vedno večji izpust določenih plinov v ozračje preprečuje, da bi se toplotno sevanje z

zemlje izgubilo v vesolje.

Prav tako je velik problem tudi razgradnja ozonskega sloja v stratosferi zaradi emisij

freonov in drugih organohalidov, okoljsko nevarnost pa predstavljajo še kisli dež,

fotokemični smog, evtrofikacija voda, emisije težkih kovin ipd.

Zaradi vsega tega je nujen koncept trajnostnega razvoja, ki pomeni zagotavljanje

blaginje prihodnjih generacij, katerih sedanja generacija s svojimi potrebami ne bi

smela ogroziti. ''Trajnostni razvoj, tako zahteva dolgoročno uravnano poslovno

dejavnost, ki stremi k optimalnemu dobičku s čim manjšo in trajnostno porabo naravnih

virov. Bistvo trajnostnega razvoja je torej usklajeno delovanje posameznih področij:

gospodarstva, sociale ter varstva okolja'' (Radonjič, 2008) - PUSTIŠ

Zavedati pa se moramo, da industrija ni edini večji vir onesnaževanja, saj velik delež

odpade tudi na promet, na proizvodnjo energije za širše potrebe družbe, na kmetijstvo in

na vedno bolj nebrzdano porabniško družbo, ki prispeva ogromne količine trdih

odpadkov, med njimi tudi veliko embalaže. Odpadna embalaža je sestavni del

odpadkov.

V Pravilniku o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98) je odpadek opredeljen kot

vsaka snov ali predmet, razvrščen v eno od skupin odpadkov, ki ga imetnik ne more ali

ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti ali mu škodi in ga zato zavrže, namerava

ali mora zavreči. TO DEFINICIJO DAŠ KAO SAMA IZ UL RS…

Glede na izvor odpadka postane odpadna embalaža komunalni ali industrijski odpadek.

Žalostno je, da sta ti dve kategoriji trenutno v Sloveniji nejasno opredeljeni. Posledica

tega je, da je industrijska odpadna embalaža ali del le-te vključen v statistične podatke o

količinah komunalnih odpadkov. Da bi se izognili dvoumnosti, smo za potrebe tega

diplomskega dela embalažne odpadke razdelili v dve skupini:

– komunalna odpadna embalaža je vsa embalaža, ki nastane pri izdelkih široke

potrošnje, pretežno kot gospodinjski odpadki, lahko pa tudi v trgovini ali storitvenih

dejavnostih (gostinstvo), kjer se trošijo isti izdelki;

– industrijska odpadna embalaža je odpadek, ki nastane zaradi opravljanja

proizvodnih dejavnosti (industrija in kmetijstvo, gradbeništvo).

2.1 okoljska funkcija vrečk in LCA

Ko smo že omenili v našem delu, so plastične vrečke izdelane skozi predelavo nekaterih

naravnih virov, ki so v pretežni meri še vedno fosilna goriva, kot surova nafta, naravni plin in

premog, ki so iz prakse znani kot neobnovljivi viri in bi nujno potrebovali nadzorovano, pazljiv

porabo .

Samo na Kitajskem ocenjujejo (Yingling 2008 – POIŠČI TA VIR), da za proizvodnjo

plastike namenjene embaliranju, kamor uvrščajo tudi plastične vrečke, porabijo vsako

leto okoli 5 milijonov ton surove nafte, medtem ko na drugi strani s postopkom

mehanskega recikliranja plastike ohranimo tisto plastiko, ki bi jo sicer morali na novo

pripraviti iz nafte v energijsko bolj potratnem procesu Seveda si moramo priznati, da

tudi tak postopek ni povsem neškodljiv, saj sta zanj prav tako potrebna energija in voda,

vedno redkejši dobrini.

Trdovratnost v razgradnji

Po podatkih organizacije Hay-on-Wye (2007 –

http://www.hay-on-wye.co.uk/announce.asp?announceid=3) se plastične vrečke

razgrajujejo med 450 do 1000 let. Vrečke se razgrajujejo na vedno manjše dele,

fragmentacije, ki nadalje pomenijo polutante za zemljo, reke, jezera in znatno

vplivajo na biotsko raznovrstnost v oceanih.

Tako »samočistilni procesi v naravnem okolju plastičnih vrečk ne morejo dovolj

hitro razgraditi ali izločiti«. (Poslovni sistem Mercator, d.d. 2008b – DAJ TA

VIR) Poleg tega pa zaradi svoje lahke sestave in vodoodpornosti enostavno

potujejo po zraku in vodi, tudi na zelo dolge razdalje.

Morska in priobalne biosfera

Manj znano dejstvo je zgoraj omenjeno dejstvo o škodljivih vplivih plastičnih vrečk

na oceane in morsko biosfero. Worldwatch Institute (v Allsopp in drugi 2007 –

NAVEDI VIR) v svojem poročilu navaja vsaj 267 različnih morskih vrst in ptic,

ki so se bodisi zadušile bodisi zaužile kakšnega od škodljivih odpadkov, med

katerimi so tudi sintetični materiali, kot so plastične vrečke. Namreč živali kot so

kiti, tjulnji, različne vrste ptic in želve pogosto plastične vrečke, ki pristanejo v

njihovem naravnem okolju, zmotno zamešajo za prehrano (meduzo). Tako se

prepogosto pripeti, da plastični delci bodisi zamašijo njihove dihalne ali

prebavne poti bodisi se živali preprosto zapletejo vanje in poginejo zaradi

zadušitve.

Analitiki, ki preiskujejo BPK (biokemijsko potrebo po kisiku) in KPK (kemijsko

potrebo po kisiku), vidijo, da pogosto v zaprtih zalivih vrečke prekrijejo talne

organizme, ki vnašajo v vodo kisik, s čimer se ustvari okolje z minimalnimi

vsebnostmi kisika na liter reprezentirajoče snovi, oziroma okolje brez kisika, ki

spreminja biotsko-biomsko strukturo. Prav tako lahko otežujejo pretočnost vode

in s tem predstavljajo potencialno nevarnost za poplave. (Poslovni sistem

Mercator, d.d. 2008b) Na odmaknjenih območjih Tihega oceana so zasledili

velike površine, prekrite s plavajočo plastiko. Največja od njih meri površino

države Teksas in jo imenujejo »Vzhodna smetiščna lisa«. (prevod po Burja

2007, 7)

Tudi organizacija ZeroWaste (v CleanUp 2009 – NAVEDI VIR) navaja osupljiv

podatek, ki ocenjuje letni pogin približno 1 milijona morskih ptic, 100 000

morskih sesalcev in nešteto rib, zaradi zaužitja ali zadušitve s plastičnimi

vrečkami, mrežami in najlonskimi vrvmi.

Kot je bilo že omenjeno, se plastične vrečke razgrajujejo do 1000 let. Zato tudi

kasneje, ko žival z užito plastiko že pogine in se njeno telo razgradi, plastika

ponovno vstopa v okolje kot nova potencialna grožnja, posredno tudi za človeka

(ko toksične ribe in morske živali pridejo v prehranjevalno verigo)

Toplogredni plini

Med samo predelavo fosilnih goriv za proizvodnjo plastike se v ozračje oddaja

strupene toplogredne pline. Tudi odlagališča in sežig plastike povzroči tvorjenje

toplogrednih plinov, kot sta karbon dioksid in metan. Vsesplošni seštevek tega

usodno vpliva na globalne podnebne spremembe.

Po podatkih Plastic Bag Economics (v Ambarchian 2008, 1 – NAVEDI VIR), naj bi

plastika prispevala kar 80% vseh odpadkov, odvrženih v parke, na ceste in

obale. Prav tako predstavlja 90% vseh odpadkov v oceanu, kar natančneje

pomeni, da je na kvadratni meter 46 000 kosov plastike.

Če hočemo v celoti preučiti vplive določene embalaže na okolje, jo je potrebno preučiti vvseh fazah življenjskega cikla embalažnih izdelkov. Ta cikel zajema naslednje glavne faze:pridobivanje in priprava surovin, proizvodnja izdelka, distribucija in transport, poraba aliuporaba in odstranitev. V obravnavanje življenjskega cikla nekega izdelka pa je vednovključeno tudi pridobivanje energije, potrebne za pridobivanje surovin, za njegovo predelavo,proizvodnjo, transport ipd., ki se ravno tako prične s pridobivanjem potrebnih energijskihvirov. ''Nekaj primerov: okoljski življenjski cikel plastične embalaže se prične s črpanjemnafte, njenim transportom v rafinerije in njeno predelavo; okoljski življenjski cikel papirne inkartonske embalaže se začne pri sečnji dreves, tisti za aluminijasto embalažo pa pripridobivanju boksita'' (Radonjič, 2008, str. 165). V praksi se pogosto osredotočimo le naneposredni vpliv embalaže na okolje, kot se kaže npr. pri ravnanju z odpadki, ker so ti širšijavnosti najbolj očitni. Vendar pa je ravnanje z odpadki le ena od vseh faz procesa,osredotočenost le na to fazo pa lahko povzroči, da obremenjevanja okolja, ki je v kakšni

drugi fazi mnogo večje, ne vidimo in zato ne ukrepamo.

Vzrok za nastanek kvantitativnih analitskih metod je naftna kriza v začetku 70-ih

let. Sprva so

s temi metodami preučevali pretežno energijske tokove, kasneje pa so se

osredotočili bolj na

okoljske vplive.

Za vrednotenje vplivov embalaže na okolje v njenem celotnem življenjskem ciklu se

danes

tako najpogosteje uporabljajo merila mednarodno standardizirane metodologije

LCA (angl.

Life Cycle Assessment). S to kompleksno analitsko metodo skušamo dobiti vpogled

v

celoten življenjski cikel izdelka. Takšen pristop pa je zelo pomemben predvsem

takrat, kadar

obstajajo alternativne poti in možnosti izbire tistih različic, ki manj obremenjujejo

okolje.

Razvojna pot LCA se je začela prav na področju embalaže, in sicer leta 1969 v ZDA

po

naročilu podjetja Coca-Cola, ki je želelo ugotoviti, za katero embalažo je potrebnih

manj

naravnih virov in katera, posledično, manj obremenjuje okolje.(Radonjič, 2008)

''Osnovna funkcija metode LCA je priprava informacij, na podlagi katerih so možneokoljevarstveno usmerjene poslovne odločitve, na primer primerjava učinkov različnihizdelkov na okolje, izbira takšnega izdelka ali materiala, ki se sicer uporablja za iste namene,vendar okolje onesnažuje v najmanjši možni meri, razvoj novega izdelka, izbira za okoljemanj obremenjujočih tehnoloških procesov, uvajanje reciklažnih postopkov, izbira ustrezneembalaže ipd.'' (Radonjič, 2008, str 163). Kljub nekaterim še nedodelanim metodološkimpristopom postaja LCA zelo pomembno orodje za vrednotenje učinkov embalaže na okolje.Vendar ta metoda ne vključuje ekonomskih in socialnih dejavnikov, ki bi se morali upoštevatipri opredeljevanju okoljskih politik, zlasti v okviru zahtev trajnostnega razvoja. LCA se takonanaša le na en specifičen proizvodni sistem v določenem času, zato tudi rezultati nisoabsolutni v prostorskem in časovnem smislu. Vendar se ne glede na določene omejitve LCApogosto uporablja, predvsem v gospodarsko razvitejših državah. Poleg tega je to tudi prva inedina mednarodno standardizirana metoda vrednotenja vpliva izdelkov na okolje. Glede nanjeno vrednost so bili izdelani tudi standardi ISO 14040, ki opredeljujejo metodologijoizdelave in vrednotenje dobljenih rezultatov. Metodologija LCA pa je tesno povezana tudi sstandardi serije ISO 14020, ki opredeljujejo usklajena merila za podeljevanje okoljskih oznak

za izdelke. (Radonjič, 2008)

2.2 okoljsko sprejemljive biorazgradljive plastične vrečke

TESTIRANJE BIOLOŠKO RAZGRADLJIVIH VREČK

Kot vemo, je povečana poraba plastičnih vrečk prisotna na domala vseh področjih, zaradi česar

se dogaja, da le-te končajo na napačnih mestih oz. končna rešitev problema nakupovalne

vrečke ni ustrezno rešena. V ta namen potekajo številne raziskave, ki preučujejo razkroj

nakupovalnih vrečk v naravi in njihov vpliv na okolje. Kot vemo, so polietilenske vrečke

odporne na mikrobiološke organizme, zaradi česar ne pride do njihove deformacije po zelo

dolgem času.

Številne raziskave se omejujejo na območje Turčije, kjer velika rast urbanizacije, poljedelstva in

širjenja gospodarskih panog povzroča odlaganje (več kot 11 milijonov ton letno) polietilenskih

plastičnih vrečk v naravno okolje. Raziskave so se začele šele leta 1980, vendar je takrat bilo

storjene že veliko škode zaradi uporabljene plastike pri hitri prehrani in pri rokovanju z ostalimi

živilskimi izdelki. Rešitev se je ponudila v biodegradacijski plastiki, ki lahko temelji na več

principih, in sicer kemičnem, termičnem, fizikalnem, biološkem in foto procesu biodegradacije.

Zavedati se moramo, da biodegradacijo v naši nalogi pojmujemo kot skupek procesov razkroja,

ki je posledica katerekoli fizične in kemične spremembe v materialu, ki so posledica svetlobe,

vlage, temperature, vetra ali biološke oz. biokemijske aktivnosti v habitatu.

V poskusih, katerih natančnejši pogoji in opisi postopkov presegajo okvire našega

raziskovalnega dela, številni znanstveniki ugotavljajo zmanjšanje masnega odstotka iz

nakupovalnih vrečk, ki jih pustimo na zemlji (prsti) v naravnem okolju. V eksperimentu

primerjajo klasične LDPE in HDPE vrečke s tistimi, ki uporabljajo biorazgradljiv polietilen in na

podlagi rezultatov v nalogi analiziramo in ugotavljamo, kako velika razlika je v času delnega

razkroja pri navadnih plastičnih vrečkah v primerjavi s tistimi, ki uporabljajo biorazgradljivo

plastiko.

Značilnosti razgradnje škroba, celuloze in proteinov so v naravi dobro razumljeni, medtem ko

so v industriji neenotnosti glede razgradnje sintetičnih polimerov brez aditivov. Vplivi na

slednje so večinoma delno nepojasnjeni, zato je težje matematično formulirati razkroj klasičnih

nakupovalnih vrečk. Problem je, ker je narava kompleksen sistem delovanja mehanizmov

temperature, svetlobe, vode, organizmov in snovi, ki lahko vplivajo na degradacijo polimerov.

Že majhna sprememba nekaterih mikroorganizmov in količine vode v prsti in naravnem okolju

lahko znatno vpliva na spremenjeno degradacijo polimerov v okolju.

Degradacija je kompleksen proces, ki spreminja lastnosti, sestavo in težo odvrženih

(deponiranih) nakupovalnih vrečk. Zaradi tega procesa se spreminjajo številne značilnosti le-

teh, med katerimi so najbolj relevantne trdnostne lastnosti vrečk s primerljivi materiali, ki smo

jih v naši nalogi omenjali zgoraj. Kot lahko vidimo na spodnji sliki, so se trdnostne lastnosti (v

primerjavi je vključena natezna trdnost, to je lastnost materiala, dobljena pri nateznem

preizkusu v inženirskem diagramu) biorazgradljivega polimera v določenem obdobju zmanjšale

za kar 82,3 %, medtem ko HDPE in LDPE primerka ostajata pri skoraj enakih, tj. 5.33 % in 13.04

% zmanjšanju trdnostnih lastnosti.

Jasno je, da je izgubo trdnostnih lastnosti moč pripisati delovanju mikroorganizmov in vplivom

okolja, ki so na biorazgradljivo vrečko bolj izraziti. Kot lahko vidimo na spodnji sliki,

biorazgradljivost tudi vpliva na povečano izločanje ogljikovega dioksida CO2, kar je posledica

povečane aktivnosti mikroorganizmov pri biorazgradljivih vrečkah, medtem ko je CO2

emisivnost in koncentracija pri LDPE in HDPE vrečkah znantno manjša.

Če povzamemo, v naši nalogi ugotavljamo, da izsledki številnih raziskav potrjujejo, da HDPE

nakupovalne vrečke, odvržene v okolju, ne dosežejo skoraj nikakršne stopnje razkroja, ki je

delno opazna pri LDPE primerkih, medtem ko biorazgradljiva vrečka na osnovi več parametrih

(zgoraj predstavljenih) izkazuje ustrezno, okolju koristno, razgradnjo.

Kot vemo, je povečana poraba plastičnih vrečk prisotna na domala vseh področjih, zaradi česar se

dogaja, da le-te končajo na napačnih mestih oz. končna rešitev problema nakupovalne vrečke ni

ustrezno rešena. V ta namen potekajo številne raziskave, ki preučujejo razkroj nakupovalnih vrečk v

naravi in njihov vpliv na okolje. Kot vemo, so polietilenske vrečke odporne na mikrobiološke

organizme, zaradi česar ne pride do njihove deformacije po zelo dolgem času.

Številne raziskave se omejujejo na območje Turčije, kjer velika rast urbanizacije, poljedelstva in

širjenja gospodarskih panog povzroča odlaganje (več kot 11 milijonov ton letno) polietilenskih

plastičnih vrečk v naravno okolje. Raziskave so se začele šele leta 1980, vendar je takrat bilo storjene

že veliko škode zaradi uporabljene plastike pri hitri prehrani in pri rokovanju z ostalimi živilskimi

izdelki. Rešitev se je ponudila v biodegradacijski plastiki, ki lahko temelji na več principih, in sicer

kemičnem, termičnem, fizikalnem, biološkem in foto procesu biodegradacije. Zavedati se moramo,

da biodegradacijo v naši nalogi pojmujemo kot skupek procesov razkroja, ki je posledica katerekoli

fizične in kemične spremembe v materialu, ki so posledica svetlobe, vlage, temperature, vetra ali

biološke oz. biokemijske aktivnosti v habitatu.

V poskusih, katerih natančnejši pogoji in opisi postopkov presegajo okvire našega raziskovalnega

dela, številni znanstveniki ugotavljajo zmanjšanje masnega odstotka iz nakupovalnih vrečk, ki jih

pustimo na zemlji (prsti) v naravnem okolju. V eksperimentu primerjajo klasične LDPE in HDPE vrečke

s tistimi, ki uporabljajo biorazgradljiv polietilen in na podlagi rezultatov v nalogi analiziramo in

ugotavljamo, kako velika razlika je v času delnega razkroja pri navadnih plastičnih vrečkah v

primerjavi s tistimi, ki uporabljajo biorazgradljivo plastiko.

Škrob je obnovljiva surovina, ki je skoraj ogljika nevtralen v svojem življenjskem ciklu.

Plastične mase na osnovi koruznega škroba popolnoma biološko razgradili v 180 dneh

od razpolago v industrijskih ali komunalnih objektov kompost. Mi uporabljamo biofilm

za proizvodnjo vseh vrst okolju prijazne vrečke nosilne, kot tudi vreče za smeti in

nekatere vrste industrijskih vreč. Ti izdelki izpolnjujejo zahteve iz standarda EN 13432.

Zaradi večje trdnosti iz koruznega škroba biofilma v primerjavi z LDPE folije, vrečke so

lahko tanjše in s tem okolju prijaznejši in gospodarsko cenovno dostopne. Dodatne

prednosti so še okrepi, mehanske, tesnjenje in robom lastnosti in olajšano tiskanje.

lastnosti:

• CO2 nevtralna

• obnovljiva surovina

• biološko razgradljiv v 180 dneh v kompost objektov

• proti blok učinek

• odlične lastnosti tesnilne

• dobre lastnosti ovir

• lažjimi tiskanje

• 8 barvni flekso-print

• dosleden nadzor kakovosti

• zagotovljena sledljivost

Clean Up Avstralija podprla avstralski trgovcev na drobno pridružitveni kodeksa ravnanja za

upravljanje in plastičnih vrečk. V svojih letih delovanja od leta 2003 do leta 2005,

prostovoljni kodeks ravnanja je prišlo do zmanjšanja porabe plastičnih vrečk iz 5,95

milijarde vrečk v letu 2002 na 3920000000 vrečk v letu 2005, z nadaljnjim padcem za

3,36 milijarde evrov v letu 2006.

Na žalost je v zadnjih letih poraba znova povečala in dosegla 3.93 milijard vrečk na leto

2007.

Junija 2007, varstvo okolja in dediščine Svet zavezana ponovno opuščanju plastičnih vrečk,

do 1. januarja 2009. Proučiti možnosti vključene uvedbi prepovedi plastičnih vrečk in

obvezno pristojbino trgovcev na drobno za uporabo plastičnih vrečk.

Medtem ko zakonodajno okolje je trenutno na zadnji nogi, skupnosti odnosi se

spreminjajo, potrošniki pa so že zahtevali alternative plastične vrečke.

Mnogi potrošniki so izbrali za ponovno uporabo vrečk, kar pomeni, da je v celoti torba

uporaba zmanjšala od leta 2002 in prodaja alternativ, kot so vrečke polipropilena

zelenih so se povečale.

Če ste trgovec prodaja živilskih proizvodov, boste morali razmisliti za varnost hrane,

higiene in medsebojno okužbo pri obravnavi vprašanj alternative plastičnih lahkih

vrečk. Razmislite o zamenjavi lahke plastične vrečke z papirnate vrečke, biološko

razgradljivih vrečk ali druge možnosti (kot ovir vrečke), če je to praktično za vaše

podjetje, in si prizadevati za zmanjšanje uporabe svojega skladišča v plastične vrečke.

Plastično vrečko uporabo, razen če je to hrano in varnost, je nepotrebno porabo sredstev

in pošilja negativno sporočilo okolje, ki lahko vodi do izgube lojalnosti kupcev.

Tako, da deluje sedaj, boste imeli dovolj časa, da razišče vse možnosti, izberete pravega za

vaše podjetje, zmanjšati svoje stroške, plastičnih vrečk in začne tržiti svoje ukrepe za

vaše stranke in mediji ( http://www.noplasticbags.org.au/phaseOut/default.aspx)