UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V SLOVENIJI

Študent: Goran Kos Naslov: Zeče 27, 3210 Slov. Konjice Številka indeksa: 81547898 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan Zbašnik

Zeče, september 2005

2

PREDGOVOR Neposredne tuje investicije navadno v nova in obstoječa podjetja prinašajo nove ideje, znanje, kapital in tehnologijo. To ima za posledico rast proizvodnje, izvoza in tudi zaposlenosti. In prav zaradi teh dejavnikov si države prizadevajo pridobiti čim več neposrednih tujih investicij. Mnoge države vidijo v NTI edini način, da omogočijo bistveno hitrejši razvoj svojega gospodarstva. Koristi pa imajo seveda tudi podjetja, ki investirajo v države. Glavne prednosti so povečanje tržnega deleža, dostop do novih trgov in znižanje proizvodnih stroškov. Vendar pa imajo neposredne tuje investicije tudi negativne posledice za državo prejemnico. Poveča se uvoz opreme in surovin, potrebnih za proizvodnjo, povzročajo pa tudi odtok dividend in dobička. Prav zaradi tega ekonomisti vedno bolj opozarjajo na morebitne negativne posledice, ki jih lahko povzročijo novi, tuji lastniki. V Sloveniji so se pritoki neposrednih tujih investicij močno okrepili po letu 2001, vendar pa je velika večina teh investicij usmerjenih v že obstoječa podjetja in banke, zelo malo pa je naložb v nove tovarne in s tem nova delovna mesta. Zato je prav gotovo potrebno ustvariti razmere, ki bodo pritegnile tuje investitorje in v katerih bodo ti videli možnost za uspešno delovanje. Tega se zaveda tudi vlada, ki je leta 2001 sprejela program za spodbujanje neposrednih tujih investicij, ki je namenjen trženju Slovenije kot lokacije za NTI. Kljub temu pa so še vedno glavne ovire pri investiranju v Slovenijo zapleteni administrativni postopki pri ustanavljanju podjetja in pridobivanju ustreznih zemljišč. Problem predstavljajo tudi relativno visoki stroški dela, ki pa so vsaj delno ublaženi z dobro izobraženo delovno silo. Slovenija zaradi tega ni najbolj primerna lokacija za tiste investitorje, ki si s svojimi investicijami želijo predvsem zagotoviti proizvodnjo s čim nižjimi stroški dela. O koristnosti neposrednih tujih investicij za domače gospodarstvo se pojavljajo študije s povsem različnimi rezultati. Če gre v glavnem za investicije le v finančni sektor in trgovino, ni nujno, da bodo učinki le pozitivni. Tuje multinacionalke pa lahko s svojo prisotnostjo tudi negativno vplivajo na gospodarstvo. V manjših gospodarstvih lahko povzročijo zmanjšanje konkurence in popolno navezanost na le eno podjetje. Pri pridobivanju več investicij, ki bi ustvarile nove proizvodne obrate, mora država izdelati boljšo strategijo in se zgledovati po državah, ki so bile pri tem že uspešne. Prav tako pa ni najbolje na hitro prodati podjetij, ki so še v državni lasti. Dobiček, ki ga ta podjetja ustvarjajo, je na dolgi rok verjetno višji, kot bi bila kupnina. Po prodaji bi se dobiček prenašal v tujino in Slovenija od tega ne bi imela koristi. Enaka je situacija tudi pri prodaji bank. Primeri iz razvitih evropskih držav kažejo, da je v tuji lasti le majhen delež bank, v najpomembnejših pa ima država svoje lastniške deleže.

3

KAZALO UVOD.................................................................................................................................... 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 6

2 OPREDELITEV NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ .................................................. 7

2.1 Definicija ..................................................................................................................... 7 2.2 Oblike vstopa............................................................................................................... 7

2.2.1 Postavitev novih obratov ...................................................................................... 8 2.2.2 Nakup obstoječega objekta................................................................................... 9 2.2.3 Skupna vlaganja.................................................................................................... 9

2.3 Razlogi in motivi za NTI ........................................................................................... 10 2.3.1 Tipi NTI glede na motivacijo investitorjev ........................................................ 11

2.4 Učinki na državo prejemnico..................................................................................... 13 2.5 Odnos politike do NTI............................................................................................... 15

3 NTI V SLOVENIJI........................................................................................................... 17

3.1 Stanje v Sloveniji....................................................................................................... 17 3.1.1 Zakonski okvir.................................................................................................... 17 3.1.2 Trendi ................................................................................................................. 17 3.1.3 Pregled NTI v Sloveniji...................................................................................... 18

3.1.3.1 Pregled NTI po državah investitoricah in dejavnostih ................................ 18 3.1.3.2 NTI po statističnih regijah ........................................................................... 20

3.1.4 Poslovanje in pomen podjetij z NTI ................................................................... 20 3.2 Prednosti in slabosti Slovenije za pridobivanje NTI ................................................. 22

3.2.1 Prednosti ............................................................................................................. 22 3.2.2 Slabosti ............................................................................................................... 24

3.3 Motivi investitorjev ................................................................................................... 25 3.3.1 Plače kot determinanta NTI v Slovenijo............................................................. 26 3.3.2 Razmere v podjetjih............................................................................................ 29 3.3.3 Primeri nekaterih NTI v Sloveniji ...................................................................... 30

3.4 Ukrepi za spodbujanje NTI........................................................................................ 32 3.4.1 Program vlade za obdobje 2001-2004................................................................ 33 3.4.2 Program vlade za obdobje 2005-2009................................................................ 35

3.4.2.1 Programske usmeritve in načela .................................................................. 35 3.4.2.2 Cilji in prioritete .......................................................................................... 36 3.4.2.3 Načini spodbujanja NTI .............................................................................. 38

4

4 RAZLIČNI POGLEDI EKONOMISTOV NA UČINKE NTI ........................................ 40

4.1 Učinek na gospodarsko rast....................................................................................... 40 4.2 Spillover učinki ......................................................................................................... 44

4.2.1 Transfer tehnologije in znanja ............................................................................ 44 4.2.2 Prestrukturiranje podjetij .................................................................................... 45 4.2.3 Integriranje v mednarodne trgovinske tokove .................................................... 45 4.2.4 Povečanje konkurence na domačem trgu ........................................................... 45 4.2.5 Ustvarjanje »človeškega kapitala« ..................................................................... 46

4.3 Podjetja s tujim kapitalom ......................................................................................... 47 4.4 NTI kot oblika privatizacije....................................................................................... 48

5 SKLEP.............................................................................................................................. 51 6 POVZETEK (ABSTRACT) ............................................................................................. 53 7 LITERATURA IN VIRI................................................................................................... 55

5

UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V zadnjem času postajajo neposredne tuje investicije (NTI) tudi v Sloveniji eden pomembnejših dejavnikov sodobne ekonomije. NTI namreč ob primerni politiki države lahko povzročijo hitrejši razvoj gospodarstva in hitrejšo uveljavitev sodobnih tehnologij v državi. Vedno pomembnejša postajajo transnacionalna podjetja, ki povezujejo svoje poslovne enote na različnih koncih sveta in se na ta način izogibajo mednarodni trgovini, ki še vedno ni povsem brez omejitev. V svetu vlada prepričanje, da neposredne tuje investicije pozitivno vplivajo na razvoj države prejemnice. Prinašajo ji namreč kapital, opremo, tehnološka, menedžerska in druga znanja in dostop do distribucijskih kanalov v tujini. Države si zato prizadevajo pridobiti čim več NTI in tako pospešiti svoj razvoj. Vendar pa se vse bolj uveljavlja tudi nasprotno mnenje. Ekonomisti vedno bolj opozarjajo na možne negativne posledice, ki jih lahko imajo NTI. Problem predstavlja predvsem navezanost na matično podjetje, kar povzroča uvoz reprodukcijskega materiala in opreme, lahko pa tudi odliv dividend in dobička. NTI v Sloveniji so specifične tudi zaradi tega, ker so usmerjene predvsem v že delujoča in uspešna podjetja in banke, greenfield investicij pa praktično ni. Težko je pridobiti podatke, iz katerih bi lahko prišli do enotnega zaključka o vplivih in učinkih, ki jih povzročajo NTI. Prav zaradi tega so ekonomisti razdeljeni v dve skupini. Zagovorniki naštevajo predvsem prednosti, medtem ko nasprotniki opozarjajo tudi na slabosti, ki jih prinašajo NTI. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen: V diplomskem delu bom opredelil neposredne tuje investicije. Prikazal bom stanje neposrednih tujih investicij v Sloveniji in prednosti oziroma slabosti, ki jih ima Slovenija za tuje vlagatelje. Poseben poudarek pa bom posvetil različnim pogledom, ki jih imajo ekonomisti na NTI. V zadnjem delu naloge bom tako prikazal različne poglede ekonomistov na učinke, ki jih imajo NTI v državi prejemnici. Cilji: Iz raziskav in mnenj ekonomskih strokovnjakov želim ugotoviti, kakšni so pozitivni in negativni učinki tujih investicij v Sloveniji. Ugotoviti želim, kakšna oblika NTI je najbolj primerna za slovensko gospodarstvo. Ugotoviti tudi želim, kako maksimirati pozitivne učinke, ki jih imajo NTI na državo prejemnico, saj se je tako najlaže izogniti morebitnim negativnim vplivom. Primerjal bom tudi uspešnost podjetij s tujim kapitalom z uspešnostjo tistih, ki tujega kapitala nimajo. Trditve: Obseg neposrednih tujih investicij se v Sloveniji povečuje in se bo nedvomno povečeval še naprej. Mnenja se razhajajo predvsem pri prevzemih že delujočih podjetij,

6

medtem ko se praktično vsi strinjajo, da so NTI v obliki ustanavljanja novih podjetij koristna za naše gospodarstvo. Veliko je odvisno tudi od države in njene politike do neposrednih tujih investicij. Potrebno je zagotoviti razmere, ki bodo privabljale tuje investitorje. Ob tem pa je potrebno imeti tudi ideje in projekte, ki bodo za tuje investitorje sploh zanimivi. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam, da se bo obseg neposrednih tujih investicij nenehno povečeval. Vzrok za to je tudi članstvo v Evropski uniji, kjer je zagotovljen prost pretok blaga in kapitala. Predpostavljam tudi, da z večanjem obsega NTI pridobivamo večji dostop do tujih trgov in s tem tudi več informacij o njih. Menim, da so za nas najugodnejše greenfield investicije, vendar pa je te najteže pridobiti, saj mora država izpolnjevati številne pogoje tujih podjetij. Držav, ki si želijo tujih vlaganj, je namreč precej več kot tistih, ki so sredstva pripravljeni vložiti. V diplomski nalogi se bom v največji meri omejil na stanje in trende neposrednih tujih investicij v Sloveniji. Prav tako se bom pri ugotavljanju koristi in tudi slabosti NTI omejil predvsem na Slovenijo Problem se pojavlja tudi, ker so narodnogospodarske koristi zelo slabo ponazorjene z raziskavami. V večini primerov gre za izhajanje iz teorije, rezultati raziskav pa se močno razlikujejo in so zato manj primerni za analizo. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Uporabljal bom predvsem makroekonomsko raziskavo, saj bom proučeval učinke NTI na celotno gospodarstvo. Učinki NTI se kažejo predvsem v obsegu proizvodnje, zaposlenosti, uvozu, izvozu in tudi na ravni splošne blaginje. Za mikroekonomsko raziskavo bo šlo v primerih, ko bom proučeval učinke na posamezno panogo ali pa v posameznem podjetju. Ti učinki so opazni predvsem v spremembi produktivnosti in učinkovitosti v proizvodnji, s tem pa pride tudi do spremembe konkurenčnosti podjetja v panogi. Uporabljal bom predvsem deskriptivni pristop. V tem okviru pa bom uporabil metode deskripcije, komparativno metodo in metodo kompilacije.

7

2 OPREDELITEV NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ 2.1 Definicija Najenostavneje lahko neposredne tuje investicije (NTI) opredelimo kot vlaganje podjetniškega kapitala iz ene države v neko podjetniško ali ekonomsko aktivnost v drugi državi, pri čemer pa lastništvo nad vloženim kapitalom obdrži podjetje, ki vlaga. NTI vključujejo najmanj dve državi, med katerima pride do transferja finančnih sredstev, lahko pa je vključen tudi prenos tehničnega znanja ter managerskih in organizacijskih znanj. Družbi, ki vlaga sredstva, ni cilj le razpršitev naložbenega tveganja, temveč vlaga v točno določeno podjetje, nad katerim si želi pridobiti nadzor in lastništvo (Zupančič 2001, 491-492). Bistvena lastnost, ki neposredne tuje investicije razlikuje od vseh drugih vrst mednarodnih tokov kapitala, je aktivna vloga investitorja, oziroma njegov namen, da si s trajnim lastniškim deležem v podjetju zagotovi nadzor nad podjetjem in sodelovanje pri upravljanju in vodenju. Gre za ustvarjanje tako imenovanih trajnih ekonomskih zvez med tujimi investitorji in prejemniki naložb. Vlaganja v finančni obliki se pogosto kombinirajo z vlaganji v nefinančni obliki. Navadno gre za transfer cele vrste različnih virov (finančna sredstva, oprema ter različna znanja) v paketu. Donos takega paketa je večji, kot bi bil donos posameznih elementov. In prav to spoznanje je privedlo do neposrednih investicij v mednarodnih tokovih kapitala (Rojec 1994, 25-27). Glede na delež, ki si ga družba pridobi v nekem tujem podjetju, ločino tri tipe povezave:

• pridružena družba (associate firm) – mednarodna družba ima manjšinski delež (največ 50%);

• podružnica (subsidiary firm) – mednarodna družba ima večinski delež (vsaj 60%) in ima neposredno kontrolo;

• skupna naložba (joint venture) – dve matični podjetji ustanovita novo pravno osebo in imata v njej skupen lastniški delež.

Direktne investicije v tujini so zaželene, kadar so s tem doseženi boljša oskrba tržišč in servis ter boljše sodelovanje med dobavitelji in porabniki. Hkrati pa je s tem povezano tudi večje tveganje kot z vsemi drugimi oblikami vlaganja. Nenehno se soočajo s problemi vodenja, upravljanja in financiranja v drugačnem političnem, kulturnem in zakonodajnem okolju (Kenda 2001, 204-206). 2.2 Oblike vstopa Ko se določeno podjetje odloči, da bo na tuji trg vstopilo z neposredno investicijo, se mora odločiti, katera oblika vstopa je zanj najprimernejša: postavitev novih obratov, nakup obstoječega podjetja ali skupna vlaganja.

8

Izbor oblike vstopa tujega investitorja je v veliki meri odvisen od njegovih motivov in razlogov za vstop v določeno državo. Izbor med novo investicijo in odkupom deleža v obstoječem podjetju se v primeru Slovenije in tudi večine drugih bivših socialističnih držav spremeni v odločitev med novo investicijo in privatizacijo. Za privatizacijo gre povsod tam, kjer akvizicija ali partnerstvo vključuje domače podjetje, ki je v družbeni lasti. Glavni razlogi na podlagi katerih se investitor odloči za enega izmed načinov vstopa so:

• Delovno oz. kapitalno intenzivna dejavnost. Čim bolj je dejavnost kapitalno intenzivna, tem višji so stroški vzpostavitve nove enote v primerjavi z odkupom že obstoječega podjetja.

• Tržni delež. Če je proizvod tujega investitorja zelo znan je ustanovitev novega podjetja dobra rešitev. Kadar pa ima domače podjetje pomemben tržni delež ali znan proizvod, je bolje investirati v obstoječe podjetje.

• Mreža dobaviteljev in distribucije v lokalnem podjetju je lahko močan argument v prid investiranju po privatizacijski poti oziroma nakupu deleža obstoječega podjetja.

• Stroški prestrukturiranja. Privatizacija povzroči tudi stroške prestrukturiranja kupljenega podjetja. Pogosto je podjetje v tako slabem stanju, da je cenejša ustanovitev novega podjetja.

• Lastniški status. Nerešeno vprašanje lastništva pogosto odvrača tuje investitorje od privatizacije (Rojec 1994, 123-126).

2.2.1 Postavitev novih obratov Gre za tako imenovano greenfield investicijo. Ta strategija pomeni nakup ali najem zemljišča, na katerem naložbenik najprej povsem na novo zgradi objekt, ga opremi in vanj uvede proizvodnjo ali dejavnost povsem po lastni zamisli. Naložbenik praviloma najodgovornejše managerje in kadre s posebnimi znanji pripelje iz svojega sistema, delavce pa najame lokalno. Z dejavnostjo tako začne povsem na novo (Kenda 2001, 209). Tak način vlaganja ima nekaj prednosti in tudi slabosti v primerjavi z drugimi načini. Podjetje si lahko izbere najprimernejšo lokacijo, na kateri lahko zgradi sodobno opremljen objekt. Pogosto lahko računa tudi na dodatne spodbude lokalnih oblasti, ki si želijo pritegniti investicijo in s tem pridobi nova delovna mesta. Podjetje začne s svojim poslovanjem povsem na novo. Ni obremenjeno s hipotekami in dolgovi prejšnjega podjetja, nima problemov z zastarelo opremo ali težav z obstoječim načinom vodenja. Pomembno pa je tudi, da se podjetje novemu kulturnemu okolju lahko prilagaja postopno in ne naenkrat, kar je potrebno pri nakupu obstoječe dejavnosti. Večja, kot je kulturna razlika med vpletenima državama, tem bolj primerne so investicije v obliki postavitve novih obratov. Vendar pa ima ta način investiranja tudi precej slabosti. Pogosto so postopki za pridobivanje zemljišča in urejanje dokumentacije precej zapleteni in dolgotrajni. Težko pa je tudi pridobiti točno določeno zemljišče, ki investitorju ustreza. V tem primeru do začetka uspešnega poslovanja preteče precej več časa kot pri drugih načinih investiranja. Podjetje se mora ukvarjati z nadzorovanjem gradnje na daljavo in se pri tem soočati s številnimi lokalnimi zahtevami in prepisi, ki gradnjo pogosto podražijo. Pri vsem tem pa

9

mora najemati lokalno delovno silo, ki jo je potrebno privaditi na standarde, ki veljajo za vlagatelja in s tem se naložba podraži (Kenda 2001, 209-210). 2.2.2 Nakup obstoječega objekta Nakup podjetja v tuji deželi (acquisition) pomeni prevzem obstoječega podjetja, vključno z vsemi njegovimi hipotekami in posebnimi pravicami. Z nakupom dobi investitor neposredni nadzor nad podjetjem, kar pomeni nadzor nad upravitelji, vsemi zaposlenimi, nad tehnologijo, blagovno znamko in distribucijsko mrežo. To so vrednote, zaradi katerih se odloča za nakup. Pridobi pa tudi vse hipoteke. Ceno, ki jo je pripravljen plačati, tako določi na podlagi obstoječih dolgov in bremen ter koristi, ki mu jih podjetje daje (Kenda 2001, 210-211). Podjetje je takoj po nakupu možno integrirati v že obstoječi sistem in nova družba lahko takoj začne zagotavljati donose. Pri nakupu že obstoječega podjetja ne pride do nastajanja novih proizvodnih kapacitet, ampak se že obstoječe bolje izkoristijo. Investitorji to obliko pogosto izberejo kot najbolj ugodno prav zaradi prevzema kontrole nad proizvodnimi in distribucijskimi zmogljivostmi, ki jih lahko po prevzemu širijo, krčijo ali pa celo povsem ukinejo. Investitor pa ob prevzemu podjetja podeduje tudi vsa bremena in slabosti, zaradi katerih je podjetje na prodaj. Podjetje namreč postane odgovorno za vse morebitne neporavnane obveznosti in škodo, ki jo povzroča neprimerna ali ekološko nesprejemljiva tehnologija (Kenda 2001, 210-211). 2.2.3 Skupna vlaganja Skupna vlaganja (joint ventures) pomenijo lastniško udeležbo dveh ali več partnerjev pri nekem, za posebne namene na novo ustanovljenem podjetju, s katerim partnerji zagotavljajo skupne koristi. Do teh sporazumov prihaja predvsem zaradi hitrih sprememb v tehnologiji in v vladnih politikah. Podjetja s skupnimi naložbami zmanjšujejo tveganje, ki se pojavlja, obenem pa jim je s tem omogočeno lažje izkoriščanje poslovnih priložnosti.Vsako podjetje prispeva svoj delež v obliki denarja, posebnih veščin ali pa zemljišča. Posebej pomembna za uspešnost skupne naložbe je pravilna izbira partnerjev. Partner v tujini je lahko vlada, podjetje z večinsko vladno udeležbo ali pa zasebno podjetje. Skupna naložba s podjetjem z vladno udeležbo ima z vidika političnega tveganja precej prednosti, vključuje pa tudi nekaj slabosti:

• sprememba vladne garniture lahko spremeni odnos do skupne naložbe; • vlada pridobi vpogled v tehnologijo in upravljanje z družbo; • interesi obeh strani so lahko različni: vlada želi čim višjo zaposlenost, podjetje pa

želi le profit; • vladna struktura je praviloma zbirokratizirana (Kenda 2001, 211-212).

10

Konflikti in razlike v interesih so poglavitna slabost skupnih vlaganj, ne glede na to, s kom imamo partnerstvo. In zaradi teh konfliktov pride do propada večine skupnih naložb (Kenda 2001, 210-211). 2.3 Razlogi in motivi za NTI Med najpomembnejše razloge, ki jih ima podjetje za neposredno investiranje v tujini spadajo:

• Povečanje prodaje in donosov. Za dosego tega cilja v organizaciji, pri določenem obsegu izvoza ne zadostuje več domicilna organizacija, ampak je potrebno ustanoviti izpostavo v tujini. Na začetku je ta lahko v obliki predstavništva, kasneje pa se lahko preoblikuje v eno od oblik direktne investicije.

• Vstop na hitro rastoče trge. Z direktnim investiranjem na hitro rastoče ali na novo nastajajoče trge bo podjetje najbolje izkoristilo razmere na teh trgih in si ob zapolnitvi tržne niše zagotovilo ugoden tržni položaj. V teh primerih so podjetja pripravljena obstoječa podjetja odkupiti ali pa vanje sovlagati.

• Znižanje stroškov je kot konkurenčna prednost za podjetje zanimivo vselej, kadar lahko v tujini proizvaja ceneje kot doma. Pomembni so stroški dela (še posebej, kadar gre za delovno intenzivno proizvodnjo), stroški vhodnih materialov (kadar jih je potrebno dovažati od daleč, z neposredno investicijo pa lahko to pot skrajšamo), stroški energije (proizvodnjo je potrebno približati energetskemu viru) in transportni stroški. Stroški so torej lahko pomemben razlog za direktno investiranje v tujini.

• Utrjevanje ekonomskih blokov. Pri tem gre za dvosmerno krepitev. Ustanavljanje ekonomskih blokov (EU, Nafta) omogoča pospešeno direktno investiranje znotraj njih zaradi vzajemnih olajšav in odprave preprek. Na drugi strani pa daje direktno investiranje in bolj prosto trgovanje smisel nastalim nacionalnim integracijam.

• Zaščita domačega trga. Gre za odločitev investitorja za investicijo na tujem trgu nekega pomembnejšega konkurenta z namenom, da bi s tem oslabil njegovo pozicijo na njegovem domačem trgu. S tem želi preusmeriti tekmečevo pozornost na njegov domači trg in s tem zaščititi svoj položaj na domačem trgu. Takšne odločitve mednarodnih družb so toliko bolj razumljive, ker se praviloma z ustanovitvijo ene proizvodnje nadaljuje na istem območju še dopolnilna in tuji naložbeniki lahko poslujejo kot zaprt sistem.

• Pridobivanje tehnološkega, upravljalskega in trženjskega znanja. Nekatera podjetja se za investicije v tujini odločajo z namenom, da bi tako lažje in hitreje pridobila znanja svojih glavnih konkurentov. Gre torej za investiranje v dežele poglavitnih tehnoloških in trženjskih tekmecev. Mnoga ameriška podjetja so tako svoje oddelke za raziskave in razvoj podvojila in jih prenesla na Japonsko (Kenda 2001, 207-209).

Investitorji pa imajo pri odločanju za neposredno investiranje različne motive. Ti predstavljajo subjektivno doživljanje objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo neposredno investiranje v tujini, vendar pa analize kažejo precej tipičen vzorec in prevladovanje posameznih motivov. Najdemo predvsem delitev na ofenzivne in defenzivne motive in na tržne motive (Rojec 1994, 105).

11

Pri delitvi na ofenzivne in defenzivne motive večina avtorjev, ki so analizirali motive tujih investitorjev, meni, da so najpomembnejši motivi ofenzivnega značaja, kot sta razširitev obstoječega trga in vstop na nove trge. Tem pa sledijo defenzivni motivi, kot so ohranjanje obstoječih trgov, izkoriščanje stroškovnih prednosti in izogibanje trgovinskim omejitvam, ki jih postavljajo države. Dejavniki investicijske klime v državi prejemnici (politična stabilnost, odnos do tujih investitorjev, davčna politika, stabilnost tečajev) pa predstavljajo predvsem infrastrukturne pogoje, ki so nujni, da bi bili tuji investitorji pripravljeni uresničiti svoje motive (Rojec 1994, 105). Pri upoštevanju tržnih motivov se uporablja predvsem delitev na neposredne tuje investicije, ki jih motivirajo:

• naravni viri, • trgi, • možnost učinkovite proizvodnje, • dolgoročni strateški cilji (Dunning 1993, 56-63).

2.3.1 Tipi NTI glede na motivacijo investitorjev Investitorji, ki jih motivirajo naravni viri, investirajo v tujino, da bi si pridobili dostop do specifičnih virov, ki jih doma ni na voljo, oziroma, da bi te vire pridobili po realno nižji ceni, kot jo morajo plačevati doma. Večina proizvodnje podružnic tovrstnih neposrednih investicij gre v izvoz, predvsem na trge industrijsko razvitih držav (Dunning 1993, 56-63). Ločimo tri glavne skupine podjetij, ki jih motivirajo naravni viri:

• podjetja, ki iščejo fizične vire, da bi čim bolj znižala stroške in si zagotovila nemoteno dobavo teh virov (predvsem rudnine, surovine, kmetijski proizvodi);

• podjetja, ki iščejo velike količine poceni in dobro motivirane nekvalificirane in polkvalificirane delovne sile za proizvodnjo delovno intenzivnih polizdelkov in končnih izdelkov za izvoz;

• podjetja, ki iščejo tehnološke možnosti, upravljalsko in trženjsko znanje ter organizacijske sposobnosti.

Investitorji, ki jih motivirajo trgi, si želijo z investicijo v državo pridobiti možnost oskrbovanja trga te in trgov sosednjih držav s svojimi storitvami in izdelki. Podjetja želijo na ta način zaščititi obstoječe trge in si pridobiti nove. Glavna motiva za investitorja sta velikost trga in možnost za njegovo rast. Pomembni pa so lahko tudi naslednji razlogi, zaradi katerih se podjetje odloči za neposredne tuje investicije:

• glavni dobavitelji ali stranke podjetja so ustanovili tuje podružnice, in če želi podjetje z njimi obdržati posle, jim mora slediti v tujo državo;

• izdelki morajo biti prilagojeni lokalnemu okusu ali potrebam ter virom in zmožnostim;

• proizvodni in transakcijski stroški lokalne proizvodnje so nižji, kot bi bila dobava na oddaljene trge;

• podjetje dojema fizično prisotnost na vodilnih trgih svojih tekmecev kot del svoje proizvodne in trženjske strategije.

12

Investitorji, ki jih motivira učinkovitejša proizvodnja v tujini, poskušajo izkoristiti prednosti enotnega obvladovanja geografsko razpršenih dejavnosti. Te prednosti izhajajo predvsem iz ekonomij obsega in širših kombinacij proizvodnih dejavnikov ter razpršitve tveganja. Ti investitorji želijo izkoristiti razlike v stroških, tržnih strukturah, institucionalnih ureditvah, gospodarskih sistemih in njihovih politikah ter nenazadnje tudi v kulturah in zato proizvajajo svoje izdelke na omejenem številu lokacij in od tam oskrbujejo vse svoje trge. Ta vrsta neposrednih tujih investicij se deli na podjetja, ki izkoriščajo razlike v ceni in razpoložljivosti proizvodnih dejavnikov, in na podjetja, ki želijo izkoristiti prednosti ekonomije obsega, hkrati pa tudi razlike v okusih uporabnikov in kapacitetah dobaviteljev. Investitorji, ki jih motivirajo dolgoročni strateški cilji, investirajo predvsem v tista podjetja, kjer vidijo konkurenčne prednosti, ki bi lahko izboljšale konkurenčni položaj celotnega multinacionalnega podjetja.Ta podjetja želijo priti do prednosti pred konkurenco s skupnim upravljanjem različnih ali pa tudi podobnih dejavnosti v različnih gospodarskih okoljih. Motivi velike večine tujih investitorjev se seveda prepletajo, zato imajo njihove investicije lastnosti različnih zgoraj omenjenih kategorij. Hkrati se lahko z razvojem podjetja motivi sčasoma tudi spremenijo Podjetje, ki si je z neposredno tujo investicijo najprej želelo prodreti na trge ali priti do surovin, postopoma želi izboljšati svoj položaj na trgu z izboljšanjem svoje učinkovitosti ali pa s pridobitvijo novih konkurenčnih prednosti (Dunning 1993, 56-63). Razlikujemo pa lahko tudi med vertikalnimi direktnimi tujimi naložbami, ki temeljijo na trgovanju znotraj organizacije in horizontalnimi, pri katerih so posamezni obrati relativno samostojni (Michalet 2000, 2-3). Razlika med njima je najočitnejša pri organizaciji proizvodnje v tujini. Pri horizontalnih NTI se celotni proizvodni proces podvoji v vsaki državi prejemnici, v kateri tuji investitor ustanovi svoje podružnice, ki proizvajajo za svoje domače trge. Podružnice v različnih državah trgujejo le z matičnim podjetjem, med seboj pa skorajda ne. Cilj, ki ga ima podjetje, je biti prisoten na trgu z veliko potrošniki. Za to obliko neposrednih investicij se podjetje odloči, kadar so stroški transporta in trgovinske omejitve visoke. Pri vertikalni obliki NTI investitorji poskušajo čim boj znižati stroške. Posamezne proizvodne operacije se odvijajo v medsebojno povezanih podružnicah v več državah, od katerih vsaka prispeva svoj delež h končnemu izdelku. V vsaki podružnici se opravljajo tisti procesi, za katere je tam na voljo najustreznejša kombinacija proizvodnih dejavnikov (delo, kapital in naravni viri), ki so potrebni za proizvodnjo. Tovrstne NTI zahtevajo mednarodno specializacijo, kajti proizvodnje v matičnem podjetju podružnice ne podvajajo, pač pa jo dopolnjujejo. Da ta sistem deluje, morajo biti transportni stroški in trgovinske omejitve nizke. Vse podružnice so tako vključene v enoten sistem, trgujejo pa tako med seboj kot z matičnim podjetjem, kar vpliva na relativno veliko usmerjenost podružnic v izvoz.

13

2.4 Učinki na državo prejemnico Najpomembnejše vprašanje za državo prejemnico je, ali neposredne tuje investicije pospešujejo ali zavirajo gospodarsko rast države ali pa na to nimajo posebnega vpliva. Vendar pa so učinki neposrednih tujih investicij med seboj prepleteni, in zato jih je nemogoče natančno izmeriti, možno pa jih je oceniti. V literaturi je v zadnjih desetletjih opisanih mnogo različnih vidikov ocenjevanja učinkov neposrednih tujih investicij na domače gospodarstvo. V grobem jih lahko razdelimo na tri skupine:

• Mikroekonomski učinek oziroma učinek na rast in produktivnost prevzetega (ustanovljenega) podjetja ter preostalih podjetij v isti in povezanih panogah.

• Makrofinančni učinek, to je učinek priliva finančnih sredstev iz NTI na tečaj domače valute ter s tem povezani možni negativni učinki apreciacije tečaja na izvoz, uvoz in domačo proizvodnjo.

• Tretji učinek naj bi bil nekakšna dolgoročna vsota obeh prejšnjih učinkov in naj bi izražal agregatni učinek NTI na domačo gospodarsko rast. Ker pa se prva dva učinka merita zelo različno in na različnih ravneh agregacije, ju preprosto ni mogoče sešteti v tretji učinek, ampak je tega treba oceniti posebej (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7).

V zadnjem času se je pokazalo, da imajo od neposrednih tujih investicij korist vse države, ki se z njimi ukvarjajo. NTI namreč predstavljajo obliko internacionalizacije podjetja, ki se ji brez negativnih posledic za razvoj ni mogoče izogniti. NTI prispevajo k racionalnejši razporeditvi virov in navadno pripeljejo v državo modernejšo tehnologijo skupaj z izboljšanim managementom in trženjem. Vendar pa ob tem ne sme priti le do izkoriščanja proizvodnih tvorcev, ampak se morajo ti tudi ustvarjati. Ekonomski vplivi NTI so večplastni. Vplivajo na oblikovanje kapitala, na trgovino, na človeški kapital in na okolje, in to na kratek in na dolgi rok. S tem vplivajo na gospodarsko rast, prispevajo h krepitvi tehnološkega razvoja in k izpopolnjevanju kadrov in trgovine. Nekateri od teh doprinosov so otipljivi, večina pa je neotipljivih (npr. nova organizacija). Gre za celovit splet različnih učinkov, ki so med seboj tesno povezani. Oblikovanje kapitala s pomočjo NTI ima pogosto obliko priliva nove, modernejše tehnologije. To vpliva na dvig produktivnosti in krepitev tehnoloških sposobnosti. Rezultat je širitev asortimana izdelkov in izboljšanje njihove kakovosti, tako da lažje najdejo kupce na tujih trgih. NTI s tem pospešujejo izvoz. S pomočjo zunanje trgovine se okrepi specializacija in s tem donosi od ekonomij obsega. Izboljša se alokacija proizvodnih tvorcev. Končni izid je okrepitev konkurenčnosti. Zaradi povezanosti vseh učinkov pride do njihove sinergije (Svetličič 1996, 354) Ravno tako pomembni kot vsi navedeni neposredni učinki so posredni učinki delovanja tujih podjetij na preostalo gospodarstvo s pomočjo povezav naprej in nazaj z domačimi dobavitelji in s pomočjo demonstracijskih učinkov. Čeprav večina raziskav kaže na pozitivne razvojne učinke NTI, te spremlja tudi niz negativnih učinkov. Njihov prispevek rasti je lahko le kratkoročen. Učinki na okolje so lahko negativni. Če je tuja naložba šibko povezana z domačim gospodarstvom, se lahko ustvarja dualistična ekonomska struktura. Učinki so zato omejeni le na tuje podjetje.

14

Koristi NTI lahko delimo na tiste, ki prispevajo h krepitvi primerjalnih prednosti (prispevek k specializaciji), k naraščajočim donosom (večje možnosti doseganja optimalne ravni proizvodnje) in tiste, ki prispevajo k večji konkurenci (zmanjšanje monopolov in s tem zniževanje cen za potrošnike). V večini držav so se neposredne tuje investicije izkazale kot lokomotiva razvoja, čeprav so se nekatere države razvijale tudi brez njih. Na splošno pa imajo večji vpliv v državah, ki so na višji stopnji razvoja. Niso pa NTI primerne za zapolnjevanje finančnih vrzeli, saj na kratek rok pomenijo priliv tujega kapitala, na dolgi rok pa je, če je naložba učinkovita, odliv večji. Profitna stopnja je namreč višja kot obrestna mera pri posojilih in zato so NTI dražje kot posojilo. Najpomembnejši učinek je torej njihov prispevek h krepitvi poslovodstvenih, marketinških in tehnoloških sposobnosti države. Pomembni pa so tudi učinki na izvoz. Izvozno naravnane NTI pospešujejo izvoz, čeprav je ta učinek manjši, če ob tem uvažajo veliko delov, ki jih vgrajujejo v izdelke. Pri tržno naravnanih NTI pa je učinek na izvoz majhen ali pa ga sploh ni. Vendar pa tudi tu učinek na trgovinsko bilanco ni negativen, saj prejšnji uvoz nadomesti domača proizvodnja. Pomembna je tudi izvozna naravnanost države, v kateri se tuje podjetje nahaja. V pogojih zaščite domačega gospodarstva tujec uživa enake ugodnosti kot domači nekonkurenčni proizvajalci. Zato lahko ustvarja ekstra dobiček zaradi večje učinkovitosti. Koristi od NTI so v tem primeru mnogo manjše kot v primeru izvozno usmerjene države (Svetličič 1996, 359-361). NTI pa ne prinašajo le ekonomskih učinkov. Prav tako pomembni so namreč tudi politični in družbeni učinki. Tu gre za neposredne in posredne učinke, ki jih NTI povzročijo, ne da bi bil to cilj vlagateljev. Prisoten je predvsem strah pred izgubo suverenosti, redistribucijo dohodkov v korist tujcev in škodljivimi učinki na politiko države, saj tujci s svojo lastnino nedvomno imajo vpliv na domačo politiko. Bistveno vprašanje pri tem je, ali so ti vplivi le negativni ali so lahko tudi pozitivni in kako močni so. NTI pa povzročajo tudi prerazporeditvene učinke. S prerazporeditvijo se namreč kompenzira tistim, ki zgubljajo s politiko krepitve splošne blaginje. Problem pa nastopi, kadar na račun domačih proizvajalcev pridobijo tujci. NTI lahko pripeljejo tudi do ukinjanja delovnih mest v državah gostiteljicah. Do tega pride, kadar naložba izrine domačega proizvajalca. Vendar pa v tem primeru praviloma zamenjajo neučinkovita podjetja, ki bi verjetno tako in tako moralo opustiti proizvodnjo. V državo prejemnico pa vnašajo tudi elemente nestabilnosti. Njihova dejavnost je precej manj predvidljiva od domačih podjetij, saj poslujejo globalno. Oblasti pa tudi precej težje nadzorujejo njihovo dejavnost. Neposredne tuje investicije imajo torej lahko poleg pozitivnih tudi negativne posledice in lahko celo zavirajo razvoj države prejemnice. To je odvisno predvsem od pogojev, ki jih vlade predpisujejo vlagateljem. Do tega lahko pripelje predvsem navznoter naravnana razvojna strategija države (Svetličič 1996, 359-361).

15

2.5 Odnos politike do NTI Odnos med državami prejemnicami in investitorji se je v zadnjih desetletjih, ko je prišlo do velikega razmaha neposrednih tujih investicij, postopoma spreminjal. Do tega je prišlo zaradi sprememb v svetovnem gospodarstvu in predvsem zaradi krepitve tendenc liberalizacije. Odnos med investitorji in deželami prejemnicami je Tagi Sagafi-nejad razdelil na naslednja obdobja:

1. Laissez faire faza od leta 1900 do 60-ih let.Prevladuje izkoriščanje surovin. Odgovornost NTI do lokalnih vlad je šibka.

2. Enostransko restriktivna faza (70. leta). Značilno je uvajanje niza restriktivnih ukrepov za poslovanje. Prihajalo je do medsebojnega obtoževanja za zlorabe. Zaupanje je bilo na zelo nizki točki.

3. Liberalno tekmovalna faza (80. in 90. leta). Prišlo je do liberalizacije zakonov o NTI, države pa celo medsebojno tekmujejo v privabljanju tujih investitorjev.

4. Prihajajoča faza multilateralnega režima. Zametki multilateralnega urejanja NTI že obstajajo v dokumentih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) in v režimu Svetovne trgovinske organizacije (STO), v pripravi pa je že Multilateralni sporazum o naložbah (Svetličič 1996, 279).

Ti spremembi odnosa in politike do neposrednih tujih vlaganj sta posledica spoznanja držav prejemnic, da tuja podjetja pod določenimi pogoji lahko pomagajo krepiti konkurenčnost lastnih domačih virov in sposobnosti. Prav tako pa so spremembe posledica spoznanja, da ekonomske povezave, ki jih vsiljujejo tuja transnacionalna podjetja, niso vedno v prid državi, kjer delujejo (Rojec 1994, 224-226). Aktivnosti države prejemnice v zvezi s tujimi investicijami so torej odvisne predvsem od dotedanjega prispevka h gospodarskim ciljem v primerjavi s koristmi, ki bi jih država imela od alternativne uporabe virov. Glede odnosa in politike do neposrednih tujih investicij lahko opredelimo štiri pristope držav:

• Neintervencionistični pristop označuje pospeševanje neposrednih investicij iz tujine, še posebej, kjer so mnenja, da to dviga industrijsko konkurenčnost. Omejitev in operativnih zahtev je malo. Države menijo, da tržni mehanizmi skupaj s primerno politiko zadostujejo za zagotavljanje želene ravni in vrste NTI. Te države predvidevajo, da bo obnašanje tujih podružnic v skladu z nacionalnimi interesi države prejemnice. Večina investicij je v sekundarnem in terciarnem sektorju. V skupino držav s takim pristopom spada večina razvitih držav in novoindustrializirane države v razvoju.

• Pristop strukturnega prilagajanja in izboljševanja. Gre za poudarjen namen države prejemnice, da politiko do tujih investicij vključi v strategijo na posameznih področjih ekonomske politike. Še posebej na področju prestrukturiranja ekonomske aktivnosti in razvoja domačih virov in sposobnosti.

• Selektiven pristop omejuje NTI le na določene sektorje. Spodbude pa so namenjene tako, da so zagotavljale usklajenost tujih investicij z nacionalnimi ekonomskimi, političnimi in kulturnimi cilji. Bolj se poudarja nadzor nad NTI kot pa njihovo pospeševanje. Države, ki uporabljajo ta pristop so manj razvite kot tiste iz prvih dveh skupin in dajejo manj poudarka razvojni vlogi ekonomskih odnosov s tujino. Tuje investicije v te države so v veliki meri motivirane z domačimi naravnimi viri in trgom.

16

• Kontrolni pristop je podoben selektivnemu, le da je nadzor precej strožji in s precej administrativnimi postopki pri ustanavljanju novih enot ali prevzemanju obstoječih podjetij. Države so bolj naklonjene manjšinskemu deležu tujcev v domačih podjetjih. Ta pristop uporabljajo države, ki dajejo tržnim mehanizmom le omejeno svobodo, NTI pa so dobrodošle le v vlogi prinašalca potrebnih tujih virov in inštruktorja, dokler domači kader ne pridobi potrebnega znanja (Rojec 1994, 227-228).

Iz te delitve držav je razvidno, da sta glavna razloga, ki določata odnos države do neposrednih tujih investicij, stopnja razvoja in narava ekonomske politike. Z razvojem pa se večina držav premika v skupine z bolj odprto politiko do tujih naložb. Da so države prejemnice spremenile svoj odnos in politiko do NTI, so pripomogle splošne razvojne in gospodarske spremembe, vse večje odpiranje nacionalnih gospodarstev svetovni konkurenci, kar zahteva večje sodelovanje s transnacionalnimi podjetji, spremembe v naravi ekonomskih politik, velike politične spremembe, ki so šle v smer ekonomske liberalizacije, ter hitra rast NTI, ki je države prisilila, da se temu prilagodijo.

17

3 NTI V SLOVENIJI 3.1 Stanje v Sloveniji Neposredne tuje investicije v Sloveniji zajemajo relativno ozko populacijo podjetij. Naložbe tujcev so koncentrirane v dobrih 5 % populacije slovenskih podjetij. Posebno pozornost zasluži ta ozki segment podjetij ravno zaradi relativno velikega pomena v slovenskem gospodarstvu. Konec leta 2003 so imela podjetja s tujimi neposrednimi naložbami 18,5 % kapitala, 18,9 % sredstev in 12,6 % zaposlenih celotnega podjetniškega prostora. Pomembno vlogo zavzemajo podjetja z NTI tudi v celotnem izvozu in uvozu blaga, kjer po vrednosti zavzemajo dobro tretjino vseh poslov (BS 2004). 3.1.1 Zakonski okvir Neposredne naložbe slovenskih rezidentov v tujini in nerezidentov v Sloveniji ureja 10. člen Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 110/03, Uradno prečiščeno besedilo). Po tem zakonu je neposredna naložba tista naložba, ki je vzpostavljena z namenom trajnega ekonomskega povezovanja in pridobitve učinkovitega vpliva na upravljanje gospodarske družbe ali drugih pravnih subjektov, kot so:

• ustanovitev podjetja ali dokapitalizacija v podjetju, ki je v popolni lasti investitorja, • ustanovitev podružnice ali pridobitev že obstoječe družbe, • pridobitev deleža v gospodarski družbi, ki ni registrirana kot delniška družba, • lastništvo tujega investitorja ali pridobitev več kakor 10-odstotnega kapitalskega

deleža oziroma več kakor 10 % glasovalnih pravic, • petletno podrejeno posojilo do povezanih gospodarskih družb z zapadlostjo pet ali

več let z namenom ustanovitve trajnih ekonomskih povezav. Neposredne naložbe tujcev v Sloveniji so proste. Neposredne naložbe nerezidentov v Republiki Sloveniji v gospodarske družbe ali druge oblike organiziranja, ki opravljajo dejavnost proizvodnje in prometa z oborožitvenimi sredstvi in vojaško opremo, so mogoče z dovoljenjem, ki ga izda Vlada Republike Slovenije. Registracija neposrednih tujih naložb ali ustanovitev družb, ki so deloma ali v celoti v tuji lasti, poteka pod enakimi pogoji kot veljajo za domače pravne osebe. Prenos dobička je prost, potreben pogoj je le poravnanje vseh davčnih obveznosti v Sloveniji (BS 2005). 3.1.2 Trendi Leta 2003 je bil v plačilni bilanci Slovenije zabeležen relativno skromen pritok neposrednih naložb: 298,8 milijona EUR. V lastniškem kapitalu neto pritoki plačilne bilance beležijo celo umik kapitala v višini 109,6 milijona EUR, hkrati pa beležimo doslej najvišje reinvestirane dobičke (195,7 milijona EUR). Neto obveznosti do tujih neposrednih investitorjev so v letu 2003 porasle za 130,4 milijona EUR. Leta 2003 prvič opažamo v seriji plačilne bilance neto odtok lastniškega kapitala NTI. Trend skromne rasti NTI se nadaljuje tudi v prvih osmih mesecih leta 2004 (122,8 milijona EUR pritokov lastniškega

18

kapitala), ko Slovenija več investira v tujino (139,4 milijona EUR odtokov lastniškega kapitala ), kakor pa je tujih neposrednih naložb v državo. 3.1.3 Pregled NTI v Sloveniji Vrednost tujih neposrednih naložb v Sloveniji je konec leta 2003 znašala 5.069,7 milijona EUR, kar je 1.101,8 milijona EUR več kakor leto prej. Leta 2003 beležimo največje povečanje knjigovodske vrednosti lastniškega kapitala tujcev v slovenskih podjetjih doslej (971,5 milijona EUR). Konec leta 2003 je bilo v Sloveniji 2.720 vseh neposrednih tujih naložb. Če te neposredne naložbe razvrstimo na nove, obstoječe in ostale1 ugotovimo, da je 64,5 % novih naložb in te so predstavljale 41,9 % celotne vrednosti tujega lastniškega kapitala. Obstoječe naložbe so številčno predstavljale 30,0 % vseh naložb, po vrednosti lastniškega kapitala pa so pomembnejše, saj so obsegale 58,4 % vrednosti lastniškega kapitala tujcev. Ostale naložbe so bile po številu in vrednosti zanemarljive. Povprečna vrednost lastniškega kapitala obstoječih neposrednih naložb tujcev je konec leta 2003 znašala 3,1 milijona EUR (leta 2002 2,7 milijona EUR), medtem ko je bila vrednost lastniškega kapitala nove naložbe tujcev v povprečju 1,0 milijona EUR (leta 2002 0,6 milijona EUR). To razmerje kaže, da so vrednostno pomembnejše naložbe v obstoječa podjetja, tuji investitorji ustanovitelji oziroma greenfield investitorji pa se odločajo za vrednostno manjše naložbe. 3.1.3.1 Pregled NTI po državah investitoricah in dejavnostih Med državami investitoricami prevladujejo države članice Evropske unije. Njihov delež pa je leta 2002 padel s 87,6 % na 81,9 % in se konec leta 2003 še zmanjšal na 68,5 % vrednosti vseh NTI v Sloveniji. Vzrok za to je večja naložba iz Švice v dejavnost proizvodnje kemikalij in kemičnih izdelkov v letu 2002 ter lastninsko preoblikovanje te naložbe v letu 2003 s posledično precej večjo knjigovodsko vrednostjo lastniškega kapitala. Tako je imela Švica konec leta 2003 v Sloveniji 1.106,1 milijona EUR neposrednih naložb in je postala druga najpomembnejša država investitorica (takoj za Avstrijo) z 21,8-odstotnim deležem vseh tujih neposrednih naložb v Sloveniji (BS 2004, 15-18). 1 Nove naložbe pomenijo ustanovitev novega podjetja. Obstoječe naložbe so naložbe nerezidentov v obstoječe podjetje, ki tako niso ustanovitelji podjetja. Ostale naložbe pa so naložbe v zavode podružnice in fundacije.

19

Tabela 1: NTI v Sloveniji po državah investitoricah

31. 12. 99 31. 12. 00 31. 12. 01 31. 12. 02 31. 12. 03 Države mio € % mio € % mio € % mio € % mio € %

Avstrija 1112,3 41,6 1384,1 44,5 1003,1 34,0 1177,3 29,7 1175,5 23,2Nemčija 350,1 13,1 372,3 12,0 430,1 14,6 445,5 11,2 395,6 7,8 Francija 311,3 11,6 320,5 10,3 438,1 14,8 386,7 9,7 377,9 7,5 Italija 158,4 5,9 193,9 6,2 235,4 8,0 291,7 7,4 326,5 6,4 Nizozemska 93,3 3,5 96,4 3,1 133,1 4,5 236,0 5,9 274,5 5,4 Luksemburg 11,9 0,4 35,2 1,1 38,2 1,3 123,5 3,1 265,8 5,2 Belgija 8,7 0,3 7,6 0,2 11,1 0,4 178,4 4,5 178,2 3,5 Velika Britanija 110,7 4,1 124,1 4,0 83,5 2,8 79,8 2,0 139,7 2,8 Češka 113,2 4,2 112,8 3,6 127,8 4,3 125,9 3,2 119,6 2,4 Irska 0,8 0,0 1,7 0,1 2,5 0,1 121,5 3,1 119,5 2,4 EU skupaj 2335,5 87,3 2732,7 87,9 2585,5 87,6 3247,8 81,9 3472,7 68,5Hrvaška 72,9 2,7 54,6 1,8 60,8 2,1 85,4 2,2 310,9 6,1 BIH 12,5 0,5 9,6 0,3 14,2 0,5 21,7 0,5 25,5 0,5 Države bivše SFRJ skupaj

85,8 3,2 64,8 2,1 74,2 2,5 103,6 2,6 333,3 6,6

Švica 107,1 4,0 129,6 4,2 98,7 3,3 441,7 11,1 1106,1 21,8ZDA 103,9 3,9 119,3 3,8 108,4 3,7 70,9 1,8 82,7 1,6 Ostale države skupaj

253,6 9,5 312,3 10,0 292,7 9,9 616,5 15,5 1263,8 24,9

Skupaj 2675,0 100 3109,8 100 2952,4 100 3967,9 100 5069,7 100Vir: BS 2004, str 17 Največ švicarskih naložb je bilo konec leta 2003 v slovenskih podjetjih iz dejavnosti:

• posredništva in trgovine na debelo brez motornih vozil (1.023,9 milijona EUR), • proizvodnje strojev in naprav (32,0 milijona EUR).

Avstrija ostaja v vsem tem času najpomembnejša investitorica v Sloveniji. Konec leta 2003 ji pripada slaba četrtina vseh tujih neposrednih naložb v Sloveniji (1.175,5 milijona EUR). Največ investicij je v podjetjih iz panog:

• drugih poslovnih storitev (278,5 milijona EUR), • drugih finančnih posrednikov brez zavarovalništva (265,8 milijona EUR), • proizvodnje vlaknin in papirja (107,9 milijona EUR), • popravil in trgovine z motornimi vozili ter gorivi (81,8 milijona EUR).

Tretja najpomembnejša investitorica konec leta 2003 je Nemčija s 395,6 milijona EUR oziroma 7,8 odstotnim deležem vseh NTI v Sloveniji. Konec leta 2003 je največ investicij iz te države v slovenskih podjetjih iz panog:

• proizvodnje strojev in naprav (64,1 milijona EUR) • proizvodnje komunikacijskih aparatov (49,5 milijona EUR), • proizvodnje drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (48,5 milijona EUR), • posredništva in trgovine na debelo brez motornih vozil (38,4 milijona EUR).

20

Francija je s 7,5 % vrednosti vseh NTI (377,9 milijona EUR) konec leta 2003 četrta najpomembnejša investitorica. Največji delež francoskih naložb je v panogah:

• finančno posredništvo brez zavarovalništva (130,6 milijona EUR), • proizvodnja motornih vozil (107,6 milijona EUR), • proizvodnja drugih mineralnih nekovinskih izdelkov (43,1 milijona EUR).

Struktura NTI po dejavnostih konec leta 2003 kaže največjo koncentracijo NTI v dejavnosti posredništva in trgovine na debelo brez motornih vozil (25,8 %), sledi finančno posredništvo (15,4 %) ter druge poslovne dejavnosti (10,2 %). Največjo spremembo v primerjavi z letom 2002 predstavlja vodilna panoga posredništva in trgovine na debelo brez motornih vozil, kot nosilka naložbe, ki je pred lastninskim prestrukturiranjem, leto prej, pripadala podjetjem iz kemično-predelovalne dejavnosti (BS 2004, 20). 3.1.3.2 NTI po statističnih regijah Pri razvrstitvi po statističnih regijah je bila največja koncentracija vrednosti vseh neposrednih tujih naložb v celotnem obdobju od 1994 do 2003 v osrednjeslovenski regiji – konec leta 2003 kar 61,2 %. V gorenjski regiji je bilo 7,7 %, v Podravju 7,0 %, v obalno-kraški regiji pa 6,5 % celotne vrednosti tujih neposrednih naložb. Preostale regije imajo skupaj 17,7 % vseh tujih neposrednih naložb. Regionalna razdelitev NTI se od leta 1994 bistveno ne spreminja, najhitreje rastejo NTI v osrednjeslovenski in gorenjski regiji. Opaziti je tudi hitrejšo rast neposrednih naložb v zasavski regiji od 2001 naprej ter hkratno zmanjševanje neposrednih naložb v goriški regiji. 3.1.4 Poslovanje in pomen podjetij z NTI Kljub majhnemu deležu podjetij z NTI so le-ta zelo pomembna za slovenski podjetniški prostor. Konec leta 2003 so imela 18,5 % kapitala, 18,9 % sredstev in 12,6 % zaposlenih celotnega podjetniškega prostora. S tem kapitalom in zaposlenimi so ustvarila 20,9 % vseh čistih prihodkov od prodaje in 20,8 % vsega dobička iz poslovanja. Imela pa so tudi 17,4 % celotne izgube iz poslovanja, kar pomeni, da so v povprečju bolj dobičkonosna kot celoten podjetniški prostor. Najbolj izstopajo pri izvozu in uvozu, dosegajo namreč 32,1 % vsega izvoza blaga in storitev slovenskega podjetniškega sektorja ter 33,4 % izvoza blaga in 34,8 % uvoza blaga (BS 2004, 20 – 24). Za celoten podjetniški sektor je najpomembnejša predelovalna dejavnost, ki zajema 16,6 % vseh podjetij. Ta podjetja imajo 27,1 % vseh sredstev, 31,0 % vsega kapitala in 44,2 % vseh zaposlenih. S tem ustvarijo 41,0 % celotnega dobička in 30,8 % celotne izgube iz poslovanja. Pri podjetjih z neposrednim tujimi investicijami so ti deleži še višji. V predelovalno dejavnost je vključenih 17,5 % vseh podjetij z NTI, ki imajo 35,0 % sredstev, 44,2 % kapitala in kar 62,1 % zaposlenih vseh podjetij z NTI ter ustvarijo 52,4 % dobička in 23,0 % izgube iz poslovanja. Največ zaposlenih v podjetjih z NTI je bilo v letu 2003 na področju predelovalne dejavnosti (62,1 % oziroma 37.100 delavcev). Sledijo: trgovina, popravila vozil in izdelkov široke potrošnje (20,7 % oziroma 12.370 delavcev); poslovanje z nepremičninami

21

in poslovne storitve (6,2 % oziroma 3.726 delavcev); promet, skladiščenje in zveze (4,8 % oziroma 2.888 delavcev). Zaposleni v podjetjih z NTI na določenem področju so imeli v povprečju višje plače kot vsi zaposleni na proučevanem področju. Izjema so področja rudarstvo, gostinstvo ter druge javne, skupne in osebne storitve, v katerih so imeli delavci v podjetjih z NTI v povprečju nižje plače. Zaposleni v podjetjih z NTI na področju predelovalne dejavnosti, kjer je zaposlenih največ delavcev, so imeli za 5,4 % ter na področju trgovine, popravil vozil in izdelkov široke potrošnje za 30,2 % višje plače od povprečja svoje panoge. Razlike na ostalih področjih so velike, vendar vplivajo na manjše število zaposlenih. Enaka ugotovitev velja tudi za vse zaposlene, kjer je povprečna plača na zaposlenega znašala 11.335 EUR, medtem ko je bila v podjetjih z NTI višja za 12,7 % (znašala je 12.772 EUR). Pomemben kazalec dobičkonosnosti področij je tudi čisti dobiček na zaposlenega. Na podlagi le-tega so v celotnem podjetniškem prostoru najbolj dobičkonosna podjetja, ki se ukvarjajo z dejavnostjo finančnega posredovanja. V teh podjetjih znaša dobiček na zaposlenega 30.716 EUR, medtem ko v tistih podjetjih, v katerih imajo lastniške deleže tujci, znaša dobiček na zaposlenega kar 47.936 EUR. Podjetja v ostalih dejavnostih so veliko manj dobičkonosna. Pri vseh podjetjih v predelovalni dejavnosti znaša dobiček na zaposlenega 2.524 EUR, pri tistih, ki imajo poleg tega še NTI, znaša dobiček na zaposlenega 5.744 EUR. V primerjavi z letom 2002 se je dobiček na zaposlenega v predelovalni dejavnosti povečal za 17,8 % (pri podjetjih z NTI se je zmanjšal za 10,2 %) ter v dejavnosti finančnega posredovanja zmanjšal za 19,5 % (pri podjetjih z NTI povečal za 117,4 %). Analiza izvoza in uvoza blaga podjetij kaže višjo pokritost uvoza z izvozom v podjetjih brez NTI (96,0 %) kot v podjetjih z NTI (90,2 %). To pomeni, da so podjetja z NTI nekoliko bolj uvozno usmerjena kot podjetja brez neposrednih tujih investicij. Leta 2001 je bila situacija podobna, saj so imela podjetja s tujimi NN z 89,8 % za 2,1 odstotne točke nižjo pokritost uvoza z izvozom od vseh podjetij. Nasprotna pa je bila situacija leta 2002, ko so bila podjetja z neposrednimi tujimi investicijami bolj izvozno usmerjena kot podjetja brez NTI. Rast celotnega izvoza vseh podjetij je iz leta 2002 v leto 2003 znašala 6,0 % in je bila nižja kot v preteklem obdobju ter mnogo nižja od rekordne vrednosti iz leta 2000. Podjetja z NTI so v tem obdobju zabeležila zmanjšanje (za 6,1 %) celotnega izvoza. Pri vseh podjetjih se je izvoz od leta 1995 do leta 2003 povečal za 85 %, medtem ko se je pri podjetjih z NTI povečal kar za 185 % (BS 2004, 20 – 24). Pomembni kazalci poslovanja celotnega podjetniškega prostora so tudi stopnje rasti dobička in izgube iz poslovanja ter kapitala. Rast dobička iz poslovanja je v letu 2003 glede na preteklo leto znašala 12,5 % in je bila mnogo nižja od rasti, dosežene v prejšnjem letu, in malo pod povprečjem za obdobje 1996-2003, ki znaša 15,7 %. Najvišja rast je bila dosežena leta 2002 in je znašala 23,4 %, medtem ko je bila najnižja rast z 8,1 % zabeležena leta 1998. Dobiček iz poslovanja se je od leta 1995 do leta 2003 tako povečal za 220 %. Na drugi strani pa se je izguba iz poslovanja od leta 1995 do leta 2003 zmanjšala za 9 %. Razen v letih 1995 in 1996 je bil dobiček iz poslovanja vedno večji od izgube. Izjema je leto 2001, ko je bila izguba mnogo večja od dobička. Izguba v letu 2001 je bila posledica povečanja izgube v dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom in vodo. Kapital je v obdobju od leta 1995 do 2003 z izjemo leta 1998 rasel enakomerno in se povečal za 49 %. Stopnje rasti

22

dobička in izgube iz poslovanja ter kapitala so se v podjetjih s tujimi naložbami gibale podobno kot v celotnem podjetniškem prostoru, le da so bile višje. V letu 2003 je bilo zabeleženih 195,7 milijona EUR reinvestiranih dobičkov, ki v celotnem povečanju stanja lastniškega kapitala tujih investitorjev predstavljajo 20,1 odstotni delež. V letu 2002 pa so bili reinvestirani dobički nižji, in sicer so znašali 129,5 milijona EUR. Leta 2003 so največ reinvestirali investitorji iz Avstrije, in sicer 50,3 milijona EUR (leta 2002 33,0 milijona EUR), sledijo pa Švicarji s 44,1 milijona EUR (leta 2002 52,1 milijona EUR). Donosnost kapitala (neto dobiček (izguba) iz poslovanja/kapital*100) je v podjetjih z NTI znašala leta 2003 7,0 %, medtem ko je leta 1995 znašala 4,5 %. Zanjo je značilno, da je bila v celotnem obdobju od 1995 do 2003 pozitivna in je konstantno rasla. Povečanje je posledica hitrejše rasti dobička iz poslovanja od izgube iz poslovanja in kapitala. Konstantna rast donosnosti kapitala je bila ugotovljena tudi pri vseh podjetjih, le da so vrednosti manjše ter začetne vrednosti (leti 1995 in 1996) negativne (BS 2004, 20 – 24). Analiza bank in hranilnic kaže, da je imelo v letu 2003 36,4 % proučevanih institucij tuje neposredne naložbe. Banke in hranilnice s tujimi neposrednimi naložbami so imele 58,6 % celotnih sredstev in 62,3 % celotnega vpisanega kapitala tega sektorja. Poleg tega so ustvarile banke in hranilnice s tujimi neposrednimi naložbami dobiček iz rednega poslovanja v višini 78,2 milijona EUR, kar je predstavljalo 38,4 % vsega dobička iz rednega poslovanja bank in hranilnic. Povprečni stroški dela na zaposlenega so pri bankah in hranilnicah znašali 26.765 EUR, pri tistih s tujimi neposrednimi naložbami pa 27.017 EUR. Za primerjavo: povprečni stroški dela na zaposlenega v podjetjih s področja finančnega posredništva so bili malo nižji, in sicer so znašali 24.597 EUR, v podjetjih z NTI pa višji, in sicer 30.461 EUR. Donosnost kapitala je v bankah in hranilnicah z NTI znašala 21,3 %, medtem ko je bila za celotni sektor ugotovljena za 17,2 odstotka višja donosnost kapitala (BS 2004, 20 - 24). 3.2 Prednosti in slabosti Slovenije za pridobivanje NTI Če želimo Slovenijo tržiti kot lokacijo za neposredne tuje investicije, je potrebno najprej ugotoviti, katere so njene konkurenčne prednosti in slabosti. Na to temo je bilo opravljenih že več raziskav in večina jih je kot glavne prednosti opredelila geografski položaj in dobro razvitost države. Glavna slabost je bila majhnost trga, ki bo sicer vedno prisotna, je pa z vstopom Slovenije v EU postala nekoliko manjša ovira (Schlamberger in Lukač 2003). 3.2.1 Prednosti Treba je razlikovati med priložnostmi, ki jih tuji investitorji vidijo pri vlaganju in zaradi katerih sploh začnejo razmišljati o investiranju v Sloveniji, ter med naravnimi in ustvarjenimi pogoji, ki morajo biti zagotovljeni, da se investitorji sploh odločijo izkoristiti ponujeno priložnost (OECE 2002, 22-27).

23

Glavne prednosti, ki jih tuji investitorji vidijo pri investiranju v slovenska podjetja, lahko združimo v nekaj skupin (OECE 2002, 22-27).

1. Geografska lokacija v središču Evrope omogoča podjetjem uspešno poslovanje, saj so transportni stroški nizki zaradi bližine najpomembnejših tržišč in držav investitoric. Pav tako ima Slovenija dobre telekomunikacijske in transportne povezave z drugimi državami, zelo pomembno je tudi pristanišče Koper. Slovenska podjetja imajo veliko težnjo po izvozu in nekatera med njimi imajo že ustvarjene pomembne tržne deleže v državah EU. Slovenska podjetja imajo odprte trgovinske odnose z zahodom in dostop do kapitalskih trgov pod ugodnimi pogoji. Slovenija ima močne poslovne in trgovske vezi z državami bivše Jugoslavije in tudi z ostalimi tranzicijskimi državami, kar tujim investitorjem omogoča dostop do teh trgov. Prav poznavanje trga in razmer na območju bivše Jugoslavije bi morala biti poglavitna prednost Slovenije pred drugimi državami, saj se to območje hitro razvija in so ti trgi zato tudi zanimivi za tuje investitorje.

2. Dobro razvita in tehnološko napredna industrija omogoča tujim investitorjem

prevzem podjetij, ki niso tehnično zaostala. Tako lahko veliko hitreje in tudi bolj učinkovito uvedejo morebitne nove tehnologije, saj ima veliko podjetij že sedaj tesne tehnološke in proizvodne povezave s tujimi partnerji. Dobro razvita tehnologija pa omogoča, da je v nekaterih primerih motiv za prevzem slovenskih podjetij tudi tehnološko znanje.

3. Za podjetja je značilno dobro managersko in tehnološko znanje. Delovna sila je

na splošno dobro izobražena, saj je velik del (15 %) univerzitetno izobražen. Prav tako visoka je računalniška pismenost in tudi znanje tujih jezikov, kar omogoča premostitev jezikovne pregrade med investitorji in zaposlenimi. Relativno nižji so tudi stroški dela, še posebej, če jih primerjamo s produktivnostjo.

4. Slovenija ima zelo liberalen trgovinski režim z nizkimi carinskimi stopnjami in

carinskimi ugodnostmi za izvoznike. Stopnja davka na dobiček (25 %) je relativno nizka v primerjavi z ostalimi evropskimi državami, za investitorje pa je ugodna tudi pospešena amortizacije in možnost prenašanja izgube naprej ter investicijske olajšave. S tem je omogočeno še dodatno znižanje efektivne davčne stopnje. Prav tako je omogočeno prosto prenašanje dobička (FIAS 1998, 1-2).

5. S politiko stabilizacije in liberalizacije je Slovenija storila velik korak naprej pri

zagotavljanju ugodnih razmer za neposredne tuje investicije. Povprečna letna stopnja rasti BDP med 3 in 4 %, relativno nizka stopnja inflacije (sploh v zadnjih letih) in visok mednarodni kreditni rating so razlogi, zaradi katerih se tuji investitorji odločajo za naložbe v Sloveniji. Visoka je tudi domača kupna moč, saj je BDP na osebo višji kot v drugih tranzicijskih državah ter približno takšen, kot ga imata Grčija in Portugalska (OECE 2002, 22-27).

6. Slovenija nudi tujim investitorjem in strokovnjakom visoko kvaliteto življenja z

dobro razvitim šolskim in zdravstvenim sistemom. Pozornost pa posveča tudi ohranjanju čiste narave.

24

3.2.2 Slabosti Kljub vsem navedenim investicijskim priložnostim in pozitivni investicijski klimi se zdi, da so druge tranzicijske države privabile večje število investitorjev. To velja še posebej za nizek delež, ki ga imajo NTI v bruto družbenem proizvodu. Večanje vrednosti NTI v zadnjih letih je predvsem posledica reinvestiranih dobičkov, saj obstoječi investitorji svoje poslovanje krepijo in širijo in s tem dokazujejo, da je Slovenija dobra lokacija za NTI. Iz leta v leto nižji pa so prilivi novih NTI v Slovenijo. Raziskave so pokazale, da gre razloge za to iskati predvsem v naslednjih dejavnikih (OECD 2002, 25 – 26):

1. Majhen lokalni trg je bil ena glavnih ovir pri pridobivanju tujih investicij, vendar pa je z vstopom v EU to postalo nekoliko manj pomembno.

2. Monetarna politika je v Sloveniji zagotavljala režim uravnavano drsečega tečaja.

Prilivi kapitala so tako predstavljali stalne pritiske na apreciacijo domače valute. Centralna banka je v teh okoliščinah poskušala uravnotežiti pritiske na tečaj tudi z ukrepi, ki so uravnavali pritiske, povezane s prilivom kapitala. Ti ukrepi so sicer preprečili prekomerne prilive špekulativnega kapitala, a so tudi preplašili potencialne NTI, čeprav niso bili naperjeni proti njim.

3. Privatizacija in prestrukturiranje podjetij nista povzročila večjega priliva tujih

investicij. Za to obstaja več razlogov. Sam koncept privatizacije je spodbujal notranji (zaposlenih v podjetju) odkup podjetij. Sam proces prestrukturiranja ni bil dovolj hiter in podjetij ni spodbujal k iskanju tujih strateških partnerjev. Prav tako pa dolgo časa ni prišlo do privatizacije finančnega sektorja, ki je za tujce najbolj zanimiv.

4. Politična nestabilnost zaradi razpada Jugoslavije je bila dolgo časa ovira pri

pridobivanju tujih investicij. Vendar pa po novejših ocenah političnega tveganja Slovenija že zaseda mesta pred Poljsko, Madžarsko, Češko in Slovaško.

5. Nedokončana tranzicija s posledico nepopolnega pravnega okvirja za podjetniško

delovanje je povzročala višje stroške ustanovitve in delovanja podjetja. Z vstopom v EU se je pravni sistem poenotil z evropskim in s tem je ta ovira odpravljena.

6. Administrativne ovire pri investiranju in delovanju podjetij so močno zmanjšale

interes domačih in tujih vlagateljev, saj so močno višale stroške ustanavljanja in delovanja podjetij. Čeprav je na nekaterih področjih (davki, carinski postopki, standardizacija postopkov in do določene mere tudi postopki pri ustanavljanju novih podjetij) že prišlo do pomembnega napredka, administrativni postopki ponekod še vedno ostajajo predolgi in preveč zapleteni. FIAS je slovenski vladi priporočil kako izboljšati in poenostaviti administrativne postopke pri registraciji podjetij, izdaji delovnega dovoljenja, pridobivanju zemljišč in zaposlovanju.

7. Pridobivanje industrijskih zemljišč in pridobitev vseh potrebnih soglasij za

ustanovitev in delovanje podjetja je pogosto precej zapleteno in zahteva veliko časa. Problemi se pojavljajo tudi zaradi majhnega števila primernih zemljišč in objektov in zaradi visoke cene nepremičnin.

25

8. Neuravnotežena delovna zakonodaja, ki ne upošteva vedno interesov

delodajalcev. Pravila, ki obravnavajo odnose med delodajalci in zaposlenimi v podjetju, so večinoma naravnana v korist slednjim.

9. Relativno neprilagodljiv trg dela. Slovenija ima precej dobro izobraženo in

produktivno delovno silo, vendar pa so stroški dela višji v primerjavi z ostalimi primerljivimi lokacijami. Prav tako je nizka mobilnost delovne sile. V posameznih regijah je pomanjkanje poklicev, ki jih je v drugih regijah dovolj, ali pa je ponudba celo večja od povpraševanja.

10. Politika promoviranja NTI je bila dolgo preveč pasivna. Od leta 2000 naprej pa

vlada temu vprašanju posveča precej več pozornosti in tudi namenja več sredstev za pridobivanje tujih investitorjev.

3.3 Motivi investitorjev V večini analiz motivacije tujih investitorjev v Sloveniji se dostop do trga ali povečanje tržnega deleža tradicionalno pojavlja kot najpomembnejši motiv. Vendar pa tuji investitorji običajno navajajo, da imajo ob investiranju v Sloveniji več ciljev (rast, dobičkonosnost, povečanje izvoza v Slovenijo itd.). Tuji investitorji tradicionalno postavljajo med pomembne motive investiranja v Slovenijo znižanje proizvodnih stroškov in vzpostavitev izvozne baze za tretje države. Analiza motivov, ki temelji na anketiranju 183 tujih investitorjev v Sloveniji, potrjuje gornje ugotovitve. Dostop do domačega in drugih (predvsem bližnjih) trgov ostaja najpomembnejši motiv, vendar pa se zdi, da skupni pomen ostalih motivov, kot so tehnologija in znanje, kvaliteta dela, znana blagovna znamka in finančna udeležba slovenskega partnerja ter zagotavljanje materiala in delov, ki označujejo prednosti na faktorskih stroških temelječe NTI, že prevladuje. Kar se samega dejavnika delovne sile tiče, je očitno, da ni nizka cena (le 1.8 % vprašanih je navedlo to kot motiv), temveč prej kvaliteta dela (kot motiv jo je navedlo 26.9 % vprašanih) tista, ki motivira tujce za investiranja v Sloveniji (UMAR 2001, 11). Tabela 2: Motivi tujih investitorjev v Sloveniji

Motiv % investitorjev, ki so navedli motiv Dostop do slovenskega trga 41,5 Dostop do tujih trgov 36,3 Tehnologija in znanje 29,8 Kvaliteta dela 26,9 Finančna udeležba slovenske strani 25,1 Znana blagovna znamka 17,0 Preskrba z materiali in deli 10,5 Nizki stroški dela 1,8 Akvizicija podjetja v postopku stečaja 1,8 Ostalo 7,0 Vir: UMAR 2001

26

Temeljitejše analize motivacije in strategije tujih investitorjev v konkretnih primerih važnejših projektov NTI v Sloveniji potrjujejo ugotovitve iz tabele 2, hkrati pa dajejo bolj poglobljen vpogled v njihova strateška razmišljanja. Analize primerov navajajo nekaj osnovnih skupnih značilnosti. Podobne rezultate, kot jih dajejo rezultati ankete, prikazani v tabeli 2, pa dajejo tudi novejše raziskave. Glavna motiva za delovanje na slovenskem trgu sta še vedno predvsem dostop do slovenskega trga in kakovostna delovna sila. Pomembna pa sta tudi tehnologija in znanje, ki sta na voljo v slovenskih podjetjih. Nekoliko manj pomemben razlog pa je dostop do drugih trgov tako v EU kot v JV Evropi. Cena delovne sila pa je približno v sredini (Nidorfer 2004, 14). Investicije v Sloveniji niso osamljene operacije konkretnih tujih investitorjev, temveč se odvijajo v kontekstu strategije internacionalizacije tujih investitorjev, ki jo imajo za vedno bolj nujno. Tuji investitorji ne sledijo enemu samemu motivu, temveč se načeloma odločajo na osnovi kombinacije tržnih, stroškovnih in strateških motivov. Cenejša delovna sila je pomemben motiv, vendar je poudarek vedno na ugodni ceni visoko kvalificiranega dela. Dobra priložnost je bila tudi možnost nakupa podjetja v procesu privatizacije, kar je večinoma bistveno ceneje kot ustanovitev novega podjetja. Tudi zaradi tega je veliko NTI v Slovenijo prišlo po tej poti. Kljub pomenu domačega trga kot motiva v Sloveniji prevladuje motiv prednosti v faktorskih stroških. NTI, ki temeljijo na teh prednostih, lahko razdelimo v tri skupine:

• NTI, ki pomenijo prenos obstoječih zmogljivosti iz države investitorice ali pa prenos iz obstoječih nedobičkonosnih lokacij;

• NTI, ki predstavljajo alternativo investiranju v državi investitorici; • NTI, pri katerih je začetno tržno motivacijo zaradi razpada nekdanjega

jugoslovanskega trga bolj ali manj zamenjala stroškovna motivacija. Slovenija je torej, predvsem zaradi majhnega trga, mnogo bolj primerna za izvozno usmerjene NTI, ki temeljijo na prednostih v faktorskih stroških. Podatki kažejo, da je ta vrsta NTI prisotna predvsem v predelovalni dejavnosti, kjer podjetja s tujim kapitalom izvozijo večino svojih izdelkov. Podjetja iz storitvenega sektorja pa so usmerjena predvsem na domači trg, saj izvozijo zelo majhen delež svoje proizvodnje. Čeprav je torej domači trg (vključno s sosednjimi trgi) pomemben motiv tujih investitorjev v Sloveniji, specifične značilnosti Slovenije kot države prejemnice NTI, obstoječi projekti NTI in strategije tujih investitorjev v Sloveniji, še posebej pa dejanska zelo visoka izvozna usmerjenost PTK kažejo, da v slovenskih predelovalnih dejavnostih prevladujejo NTI, temelječe na prednostih v faktorskih stroških (UMAR 2001, 11-15). 3.3.1 Plače kot determinanta NTI v Slovenijo Kar se delovne sile tiče, kaže analiza motivov tujih investitorjev v Sloveniji, da jih bolj kot nizka cena delovne sile za investiranje v Slovenijo motivira kvaliteta delovne sile. Poleg tega tuji investitorji med svojimi motivi sploh ne omenjajo dejavnikov, kot so ugodni pogoji na trgu dela ali industrijski odnosi (tabela 2). To ne preseneča, če vemo, da so

27

stroški dela v Sloveniji najvišji med tranzicijskimi državami, pogoji na trgu dela in industrijska razmerja pa so precej nefleksibilni. To ugotovitev potrjuje tudi sektorska porazdelitev NTI, saj prevladujejo kapitalno intenzivne panoge predelovalnih dejavnosti. Tudi znotraj posameznih panog prevladujejo bolj kapitalno kot delovno intenzivne panoge. V povprečju podjetja s tujim kapitalom uporabljajo več strojev in opreme kot domača podjetja. Pričakovali bi, da kapitalno intenzivnejše tehnike v podjetjih s tujim kapitalom zahtevajo tudi uporabo bolj kvalificirane delovne sile kot v domačih podjetjih, kar tem podjetjem zvišuje stroške dela. Vendar pa raziskave kažejo, da tuja podjetja res uporabljajo bistveno kapitalno intenzivnejše proizvodne tehnike kot domača podjetja, vendar pa so te tehnike precej standardizirane in načeloma ne zahtevajo bolj kvalificirane delovne sile. Podjetja s tujim kapitalom imajo v povprečju le 13% višje stroške dela na zaposlenega. Pri tem analize kažejo, da ta podjetja plačujejo za okoli 10% višje plače za iste kvalifikacije kot domača podjetja. Podjetja s tujim kapitalom so zaradi boljše tehnične opremljenosti sposobna dosegati precej višjo produktivnost dela kot domača podjetja (UMAR 2001, 15-17). Če zaradi previsokih stroškov dela proizvodnja postane nerentabilna, je ena od možnosti, ki jo ima podjetje, preselitev proizvodnje v tujino. Razlogov, ki govorijo v prid tej opciji, je precej. Pri selitvi proizvodnih zmogljivosti v tujino podjetje (tuji investitor) še naprej izkorišča svoja industrijsko specifična sredstva in znanja, vključno z dano proizvodno tehniko, vendar nadomesti domačo delovno silo s cenejšo v državi prejemnici NTI. V pogojih dane proizvodne tehnike se bo podjetje odločalo o relokaciji (prestrukturiranju s selitvijo proizvodnje v tujino) na osnovi kriterija razmerja med dodano vrednostjo in stroški dela. Največji znesek dodane vrednosti na zaposlenega, ki ga je mogoče proizvesti z določeno proizvodno tehniko, je bolj ali manj fiksen. To pomeni, da se razmerje med dodano vrednostjo in stroški dela z rastjo stroškov dela doma poslabšuje (znižuje). Da bi podjetje preprečilo padanje tega razmerja oziroma da bi ga povečalo, bo vzpostavilo proizvodne zmogljivosti v tujini, in sicer v državi, kjer je delovna sila z dano proizvodno tehniko sposobna proizvesti pričakovani obseg dodane vrednosti na zaposlenega, vendar ob nižjih stroških dela na zaposlenega. Obstajata torej dva temeljna pogoja, da se bo podjetje prestrukturiralo s selitvijo proizvodnje v tujino. Prvi je ustrezna kvaliteta delovne sile v državi prejemnici, kar pomeni, da je z dano proizvodno tehniko sposobna proizvesti pričakovani obseg dodane vrednosti na zaposlenega. Drugi pogoj pa so nižje plače kot na obstoječi lokaciji.

28

Tabela 3: Dodana vrednost na zaposlenega, stroški dela na zaposlenega in dodana vrednost na stroške dela v predelovalni dejavnosti Dodana vrednost na

zaposlenega (€) Stroški dela na zaposlenega (€)

Dodana vrednost na stroške dela

Avstrija 58.072 34.736 1,67 Nemčija 56.120 39.078 1,44 Italija 38.552 27.722 1,39 Francija 62.952 38.744 1,63 Slovenija 16.680 10.624 1.57 Podjetja s tujim kapitalom v Sloveniji

22.565 11.784 1,92

Vir: UMAR 2001 Tabela 3 jasno kaže, da ni mogoče sprejeti odločitve o relokaciji dejavnosti z investiranjem v tujini le na osnovi primerjave stroškov dela na zaposlenega. Slovenija ima res bistveno nižjo ceno dela (stroške dela na zaposlenega) kot katerakoli izmed glavnih držav investitoric, vendar glede produktivnosti (dodane vrednosti na zaposlenega) zaostaja še bolj. Edina možna osnova za odločitev je primerjava med produktivnostjo in ceno dela, merjeno z razmerjem med dodano vrednostjo in stroški dela. Z vidika potencialnega tujega investitorja to pomeni, da mora biti tuji investitor gotov, da bo z dano proizvodno tehniko dosegal podobno produktivnost kot doma, vendar ob nižjih stroških dela. To seveda ne pomeni, da tuji investitor dejansko posveča veliko pozornost podatkom o dodani vrednosti na zaposlenega v potencialni državi prejemnici; on le preverja, če so v konkretni državi razmere, ki omogočajo doseganje zahtevane ravni produktivnosti. V letu 2003 je povprečna dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji znašala 24.180 €, povprečni stroški dela na zaposlenega pa 14.296 €. Še vedno je torej opazno veliko zaostajanje Slovenije v primerjavi s povprečjem razvitih evropskih držav, kjer dodana vrednost na zaposlenega znaša 75.000 €. Seveda pa so tam precej višji tudi stroški dela (Rebernik in drugi 2004, 20, 26). V Sloveniji v zadnjih letih dodana vrednost na zaposlenega raste hitreje (v letu 2004 je znašala 27.944 €) kot stroški dela na zaposlenega. S tem se viša tudi dodana vrednost na stroške dela, kar pomeni da je Slovenija v zadnjih letih nekoliko pridobila na konkurenčnosti. Vendar pa zaradi višje cene delovne sile, kot jo imajo neposredne konkurentke pri pridobivanju neposrednih tujih investicij, ni najbolj primerna za klasično relokacijo proizvodnje. Investitorji, ki želijo investirati v Slovenijo, morajo znati izkoristiti predvsem višjo kvaliteto delovne sile. Odločitev tujega investitorja o relokaciji proizvodnje v tujino se posledično odrazi v višjem razmerju med dodano vrednostjo in stroški dela v tuji podružnici kot pa doma. Zdi se, da primer Slovenije potrjuje to logiko. Razmerje med dodano vrednostjo in stroški dela v podjetjih s tujim kapitalom v slovenskih predelovalnih dejavnostih je precej višje kot v predelovalnih dejavnostih katerekoli med glavnimi državami investitoricami v Sloveniji (UMAR 2001, 15-17).

29

Tabela 4: Dodana vrednost na zaposlenega v gospodarskih družbah glede na poreklo kapitala v letih 2002 in 2003 Družbe glede na poreklo kapitala

Dodana vrednost na zaposlenega v 2002 (€)

Dodana vrednost na zaposlenega v 2003 (€)

Domače 22.647 24.025 Tuje 28.491 34.787 Mešane 33.495 35.379 Skupaj 23.534 25.582 Vir: Novak 2005 Tabela 4 potrjuje rezultate in zaključke, ki izhajajo iz tabele 3. Analiza poslovanja gospodarskih družb v letih 2002 in 2003 je namreč pokazala, da je dodana vrednost na zaposlenega bistveno višja v družbah z mešanim in tujim kapitalom kot v družbah z domačim kapitalom. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je kar 90% proučevanih družb imelo le domači kapital. Nekoliko višji kot v družbah z domačim kapitalom so tudi stroški dela, vendar pa so še vedno precej nižji, kot v večini razvitejših evropskih držav (Novak 2005, 56-61). 3.3.2 Razmere v podjetjih V slovenskih podjetjih imajo močan vpliv notranji lastniki. Njihov vpliv je, ob relativno šibki vlogi zunanjih lastnikov, precej močnejši kot v bolj razvitih tržnih ekonomijah. Zaposleni so dobro organizirani v sindikatih in so zastopani v različnih stopnjah procesa odločanja v podjetjih. To so predvsem posledice bivšega socialističnega sistema. Večina pomembnejših projektov NTI je bila namreč izpeljana kot prevzem bivših družbenih podjetij, v katerih je bilo dobro organizirano sindikalno gibanje in uveljavljena možnost soodločanja pri vodenju podjetja. Neprilagodljivost industrijskih odnosov je prav gotovo ena najbolj resnih ovir pri pridobivanju tujih investitorjev in tudi glavni razlog za majhno število neposrednih tujih investicij v Slovenijo. Kljub vsemu pa se podjetja, ki so se odločila za vlaganje v Slovenijo, uspešno spopadajo s temi težavami. Razmere v Sloveniji namreč kljub vsemu niso popolnoma naperjene proti tujim investitorjem. Glavni razlog za to gre iskati v dejstvu, da so imela tuja podjetja že precej dolgo poslovne povezave s slovenskimi podjetji in so se jih ob ponujeni priložnosti odločila prevzeti. Prav tako pa so razmere v slovenskih podjetjih precej podobne tistim, s katerimi se srečujejo nekateri tuji investitorji na domačih tleh (UMAR 2001, 42-44). Sindikati so, glede na opravljene raziskave, precej močni tudi v podjetjih s tujim kapitalom. Predstavniki delavcev so namreč zatrdili, da bi delavci pričeli s stavko organizirano s strani sindikata, če bi se razmere za delo občutno poslabšale. Zatrdili so tudi, da se borijo izključno za pravice delavcev. To seveda odvrača nekatere tuje investitorje, vendar pa so tisti, ki so že prisotni v Sloveniji, takšne razmere sprejeli in se jim prilagodili. Večina jih je iz Nemčije, Avstrije in Italije, kjer imajo sindikalna gibanja dolgo tradicijo.

30

Razmere, ki vladajo v slovenskih podjetjih, so precej podobne tistim v nemških podjetjih. Način sodelovanja zaposlenih namreč temelji na nemškem modelu. Na drugi strani pa je predvsem organiziranost sindikatov in njihova prisotnost znotraj podjetja precej podobna kot v Italiji. Investitorji iz teh držav se torej srečujejo z razmerami, ki so precej podobne tistim na njihovih domačih tleh. Te kombinacije nemških in italijanskih vzorcev pa tuji investitorji ne sprejemajo kot ovire. Trudijo se čim bolj vpeti predstavnike delavcev v prizadevanja za cilje podjetja in se na ta način izogniti sindikatom. To lahko razumemo tudi kot politiko, usmerjeno v odpravo vzrokov, ki bi lahko sprožili reakcijo sindikata. Eden od pomembnejših razlogov za pozitiven odnos do tujih investitorjev v slovenskih podjetjih so gotovo tudi slovenski managerji, ki jih tuji lastniki zaposlujejo. V Sloveniji je namreč zanemarljivo malo tujih managerjev, ki bi jih lastniki pripeljali s seboj. Domači managerji namreč poznajo delovno kulturo in navade in tako lažje vzdržujejo pozitivne odnose med zaposlenimi in vodstvom podjetja (UMAR 2001, 42-44). 3.3.3 Primeri nekaterih NTI v Sloveniji Renault Francoski Renault je večinski lastnik novomeškega Revoza, kjer proizvajajo avtomobile. Renaultov največji motiv za investicijo leta 1991 je bil takratni jugoslovanski trg. Kljub temu, da se je Slovenija tik pred investicijo osamosvojila, Renault ni verjel, da bo jugoslovanski trg prenehal obstajati. Dodatni motivi, ki jih je imel Renault ob vstopu, pa so bili tudi nižji stroški dela, izkušena delovna sila in predvsem dobri poslovni odnosi, ki so jih imeli s slovenskimi partnerji v Revozu (od leta 1972). Po razpadu Jugoslavije se je moral Renault z jugoslovanskega trga preusmeriti na tuje trge in večji del proizvodnje izvažati. To je pomenilo, da se je spremenil tudi osnovni namen tuje investicije. Glavna prednost ni bila več prisotnost na domačem trgu, ampak predvsem znižanje proizvodnih stroškov. Kljub izgubi jugoslovanskega tržišča pa je Revoz postal pomemben sestavni del Renaultovega sistema in danes je približno 93% Revozove proizvodnje namenjene za izvoz. Siemens Siemens je kupil manjšinski delež (malo pod 50% vseh delnic) podjetja Iskratel, ki proizvaja sestavne dele za telekomunikacijske sisteme. Osnovni cilj Siemensa je bil pridobiti si položaj na regionalnem trgu bivše Jugoslavija, ki bi jim služil kot osnova za nadaljnji razvoj in obvladovanje trga. Ta cilj je bil z razpadom države končan. Ostali motivi pa so zajemali dostop do kvalificirane in izkušene delovne sile ter do polizdelkov, poskus obvladovanja drugih tržišč in dostop do tehnoloških rešitev v podjetju. Investicija torej ni bila izpeljana kot relokacija obstoječega obrata. Siemens intenzivno sodeluje s strokovnjaki zaposlenimi v Iskratelu, ki razvijajo sistemske rešitve za Siemensove izdelke. Približno tretjina vseh zaposlenih v Iskratelu deluje v oddelku za raziskave in razvoj (UMAR 2001, 28-30). Bosch-Siemens Bosch-Siemens je prevzel podjetje MGA, ki proizvaja male gospodinjske aparate in jih prodaja pod raznimi blagovnimi znamkami v lasti Bosch-Siemensa. Prevzem je bil predvsem posledica želje po pridobitvi cenejše kvalificirane delovne sile in združitve

31

znamk, ki niso prinašale dobička. Celotna proizvodnja podjetja je namenjena za izvoz. Glavno prednost podjetja MGA predstavlja delovna sila, ki je bolje izobražena, kot tista iz jugovzhodne Azije. Hella Nemško podjetje Hella je prevzelo Saturnus Avtoopremo, ki proizvaja svetila za motorna vozila. V Helli so ugotovili, da če želijo ostati uspešen dobavitelj svoje opreme proizvajalcem avtomobiliv, morajo zagotoviti hitrejšo rast podjetja in globalizirati svojo proizvodnjo. V okviru tega cilja so se zavzemali za prisotnost na vseh trgih, kjer so njihovi pomembnejši partnerji vzpostavili proizvodnjo. Predvsem pa so potrebovali partnerja, s katerim bi lahko obvladovali italijanski trg, na katerem do tedaj niso bili uspešni. Njihova želja je bila predvsem postati opremljevalec Fiatovih vozil, kar pa jim do tedaj ni uspelo tudi zaradi visokih stroškov dela v Nemčiji in nezdružljivosti nemške in italijanske mentalitete. Ob prevzemu Saturnusa so združili svoje izkušnje iz raziskav in razvoja s cenejšo delovno silo in tako jim je uspelo prodreti na italijanski trg, saj je Saturnus postal Fiatov dobavitelj. Saffa Italijansko podjetje Saffa je v času, ko je prevzemalo Papirnico Količevo (po prevzemu je bila preimenovana v Sarrio Slovenija), imelo strategijo izboljšanja svojega položaja na mednarodnem trgu. V tem okviru so posvečali precej pozornosti možnostim prevzema podjetij, ki bi jim omogočila okrepitev svojega položaja. V prevzemu Papirnice Količevo so videli priložnost za preboj na trg jugovzhodne Evrope, njihov interes pa je še povečala bližina podjetja italijanski meji. Saffa pa je imela ob odločitvi za prevzem podjetja natančno določene strateške cilje. Želeli so prevzeti kontrolo nad trgom južne Evrope in si ustvariti položaj, ki bi jim omogočal preboj na druge evropske trge. Zavedali so se, da prevzemajo podjetje, ki je že vrsto let prisotno na pomembnih evropskih trgih, ki je sposobno hitro širiti proizvodne kapacitete in ki se ga da hitro integrirati v že obstoječi proizvodni sistem. Zgoraj navedeni primeri potrjujejo ugotovitve iz tabele 2 obenem pa še nekoliko bolje pojasnijo motive in interese tujih investitorjev ob vlaganju v Slovenijo. Podjetja, ki so investirala v Slovenijo zaradi jugoslovanskega trga so se morala preusmeriti in izkoriščati prednosti zaradi nižjih stroškov dela, kar je še vedno pomemben dejavnik pri investicijah v Slovenijo. Vendar pa ne pomenijo vse naložbe, ki izkoriščajo nižje stroške v Sloveniji, relokacije proizvodnje. Nekatera podjetja (Siemens) so uspela to prednost v nižjih stroških uspešno kombinirati s strateškim povezovanjem s slovenskimi podjetji (UMAR 2001, 28-30). V zadnjem času pa imajo podjetja, ki so pri nas investirala v glavnem zaradi cenejše delovne sile, vedno večje težave ali pa so se celo umaknila iz Slovenije. Takšen primer je črnomaljski Danfoss, ki je lani že odpuščal. Direktor Danfossa pravi, da je sedanja prednost Slovenije je le še inercija. Če bi se zdaj odločili za odhod iz Slovenije, bi v celoti gledano s svojo naložbo imeli izgubo. Potrebnega je namreč precej časa, da se po količini in kakovosti vzpostavi optimalna proizvodnja. Direktor tudi poudarja, da Danci naložbe, ki so jo k nam pripeljali pred 12 leti, zaradi previsoke cene delovne sile v teh časih ne bi več ponovili. Tudi direktor sicer zelo uspešnega koroškega podjetja Johnson Controls pravi, da se Američani, ki so prišli v Slovenijo pred 13 leti, za naložbo sedaj ne bi več odločili. Zato

32

tudi ne pričakuje, da se bodo v Sloveniji širili. Takrat sta bili prednosti Slovenije nizki stroški in industrijska tradicija. Zdaj pa jim resno grozi tekmec v Romuniji, zato je nevarnost, da se bodo morali iz Slovenije umakniti (Nidorfer 2004, 14). Direktorji nekaterih tujih podjetij so zaradi nekonkurenčnih pogojev pri nas torej zaskrbljeni. Tudi direktor Save Tires pravi, da je Slovenija po ceni delovne sile predraga, toda po drugi strani je zelo zadovoljen s svojimi zaposlenimi. Vsi so se pripravljeni vedno učiti na novo in izpopolnjevati, zato so v Savi Tires v petih letih podvojili produktivnost. Če bodo tako nadaljevali, se za lokacijo v Sloveniji ni bati (Nidorfer 2004, 14). Vidimo torej, da investicije, ki izkoriščajo le cenejšo delovno silo, v Sloveniji nimajo prihodnosti, saj bo kmalu tudi pri nas postala proizvodnja za njih predraga. Spodbujati je potrebno predvsem investicije, ki bodo izkoriščale boljšo izobrazbo zaposlenih kot jo imajo konkurenčne države. Podjetja morajo iskati predvsem strateške partnerje, s katerimi bodo lahko enakovredno sodelovala. Izkoristiti pa je potrebno tudi dober geografski položaj Slovenije, ki omogoča širjenje na trge celotne Evrope. 3.4 Ukrepi za spodbujanje NTI Slovenija še ni izkoristila svojih možnosti za pridobivanje neposrednih tujih investicij. Kapitalski tokovi so relativno majhni, viri kapitala pa so omejeni na le nekaj držav, predvsem na Avstrijo, malo pa je vlaganj iz držav, ki so največje vlagateljice v svetu: ZDA, Japonske, Velike Britanije, Nemčije in Francije. Malo je povsem novih investicij, največ naložb pa je šlo v prestrukturiranje in razširitev podjetij ustanovljenih pred osamosvojitvijo. Za Slovenijo bi bilo dobro, če bi pridobili investicije iz različnih držav, v različne sektorje in predvsem z zdravim deležem povsem novih naložb (FIAS 1998, 1-4). Leta 1995 je bila ustanovljena Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (AGPTI), ki deluje kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za mednarodne ekonomske odnose. Trenutno je to Ministrstvo za gospodarstvo. V desetih letih delovanja je agencija na področju spodbujanja neposrednih tujih investicij izvajala: storitve za tuje investitorje, trženje Slovenije kot lokacije za tuje investicije in pripravo sistemskih ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti administrativnega in poslovnega okolja za tuje investicije. Vlada je z namenom zmanjšanja slabosti, ki jih ima Slovenija kot lokacija za neposredne tuje investicije, sprejela Program za spodbujanje NTI v obdobju 2001-2004. Reševanje teh problemov pa presega samo vprašanje NTI in ima velik pomen za celoten slovenski podjetniški sektor. Vlada RS je v skladu z Zakonom o spodbujanju tujih neposrednih investicij 28. 7. 2005 sprejela Program za spodbujanje tujih neposrednih investicij za obdobje 2005-2009. Program je namenjen trženju Slovenije kot lokacije za tuje neposredne investicije, spodbujanju konkurenčnega gospodarstva, hitrejši gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest.

33

3.4.1 Program vlade za obdobje 2001-2004 Program je osredotočen na povečanje konkurenčnosti Slovenije kot lokacije za tuje neposredne investicije in definira ukrepe, ki naj bi do tega pripeljali. Ukrepi so zajeti v treh glavnih skupinah: odprava administrativnih ovir za investicije, izboljšanje ponudbe in dostopnosti industrijskih zemljišč in implementacija mednarodno primerljivega sistema finančnih spodbud za investicije (Schlamberger in Lukač 2003). 1. Odprava administrativnih ovir Vladna komisija za odpravo administrativnih ovir, ki je bila ustanovljena aprila 2001, je skrbela za poenostavitev ali odpravo nepotrebnih postopkov, med drugim tudi na področjih ustanavljanja gospodarskih družb, poslovanja samostojnih podjetnikov, nepremičninske problematike, dodeljevanja delovnih dovoljenj za tujce in delovnopravne problematike. To pa so vsa področja, ki so neposredno povezana s Slovenijo kot lokacijo za NTI. V postopku ustanavljanja in poslovanja podjetja je bila odpravljena zbirna odločba o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, ki je postopke registracije gospodarske družbe v povprečju podaljševala za 45 dni, hkrati pa ni predstavljala nobene dodane vrednosti. S spremembo Sodnega reda je bil skrajšan rok za registracijo gospodarske družbe s treh mesecev na en mesec, s spremembo zakona pa so se sodne takse za registracijo gospodarskih družb znižale za 50 odstotkov. Eden najpomembnejših delov nove slovenske delovnopravne zakonodaje je nov Zakon o delovnih razmerjih, ki celovito in bolj natančno ureja pogodbo o zaposlitvi, ki jo skleneta delavec in delodajalec. Zakon povečuje fleksibilnost slovenskega trga dela in nudi zaščito delavcu v skladu s konvencijami Mednarodne organizacije dela in direktivami Evropske unije. Veliko očitkov pa je na vlado letelo tudi zaradi postopkov zaposlovanja tuje delovne sile. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev, v veljavi od leta 2001, pokriva celotno delo in zaposlovanje tujcev v Sloveniji. Izkazalo se je, da je novi zakon veliko boljši od prejšnjega, vendar obstaja še vedno nekaj problemov, ki se pojavljajo predvsem pri dovoljenjih za delo in dovoljenjih za zaposlitev. Zakon o tujcih, ki je bil spremenjen v letu 2002, pozitivno vpliva na odpravljanje administrativnih ovir pri pridobivanju prvega dovoljenja za prebivanje. Prav tako je z novim zakonom o delu in zaposlovanju tujcev zelo poenostavljeno dovoljenje za poslovodne delavce, ki se dobi že z dokazilom o registraciji gospodarske družbe, s pogodbo tujca z družbo in dokazilom o ustreznem socialnem zavarovanju v Republiki Sloveniji (Schlamberger in Lukač 2003). 2. Izboljšanje ponudbe in dostopnost industrijskih zemljišč Najbolj kritično pri promoviranju Slovenije kot lokacije za NTI je ravno pomanjkanje industrijskih zemljišč. Tuji investitor se, kljub lokacijskim prednostim Slovenije, ne bo odločil za investicijo, če mu ne moremo ponuditi ustrezne lokacije. To še posebej velja za večje investitorje, ki potrebujejo več prostora. Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (AGPTI) ocenjuje, da sistem finančnih spodbud za razvoj industrijskih con v Sloveniji ni konkurenčen tistim na konkurenčnih lokacijah. Čeprav so sistemi dodeljevanja spodbud v različnih državah različni, imajo enak oziroma podoben cilj – zagotoviti infrastrukturno opremljene

34

industrijske cone po konkurenčnih cenah. Le take industrijske cone lahko privabijo nove tuje investicije. Pri tem so nepovratne finančne vzpodbude iz proračuna navadno kar precejšnje, dodatno pa države nudijo upraviteljem con možnost najetja brezobrestnih kreditov. Tudi v Sloveniji bo na tem področju potrebno slediti drugim in uvesti sistem, ki bo bistveno bolj spodbujal razvoj infrastrukturno opremljenih industrijskih con. Na področju posegov v prostor in pridobivanja dovoljenj za gradnjo, ki je veljalo za področje z največ administrativnimi ovirami, so bili storjeni pozitivni koraki. Potrebno je izpostaviti imenovanje vladne medresorske delovne skupine, ki ima nalogo, da v roku 45 dni za vlado pripravi soglasje k spremembam in dopolnitvam občinskih prostorskih aktov. V preteklosti je tak postopek trajal tudi do dveh in več let, sedaj pa morajo biti soglasja izdana v 45-dnevnem roku. Tudi nova zakona, Zakon o urejanju prostora in Zakon o graditvi objektov, v veljavi od začetka leta 2003, skrajšujeta in poenostavljata postopke posegov v prostor in pridobivanje dovoljenj (Schlamberger in Lukač 2003). 3. Sistem nepovratnih finančnih spodbud za tuje investitorje Tujim investitorjem so v Sloveniji od leta 2000 na razpolago nepovratna finančna sredstva, sistem dodeljevanja pa je prilagojen zakonodaji s področja državnih pomoč kot tudi ponudbi, ki jo investitorjem nudijo nekatere konkurenčne države. Med spodbujevalne ukrepe sodi tudi javni razpis za spodbujane neposrednih tujih investicij, katerega namen je povečanje privlačnosti Slovenije za NTI z znižanjem vstopnih stroškov investitorjem, katerih naložba bo imela pozitivne učinke na novo zaposlovanje, prenos znanja in tehnologij, spodbujanje skladnega regionalnega razvoja in spodbujanje povezovanja tujih investitorjev s slovenskimi podjetji. V primeru storitvenih dejavnosti je namen javnega razpisa predvsem spodbujanje investicijskih projektov v tistih storitvenih dejavnostih, ki jih je moč mednarodno tržiti. V triletnem obdobju (2000-2002) je finančno podporo prejelo 13 investicijskih projektov tujih investitorjev v skupni vrednosti nekaj več kot ene milijarde SIT. Ti projekti naj bi v treh letih prinesli najmanj 1300 novih delovnih mest. Do konca leta 2002 pa je bilo realiziranih že več kot 70% delovnih mest (Schlamberger in Lukač 2003). V okviru programa ukrepov spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti, s katerim si Vlada RS v zadnjih letih prizadeva med drugim spodbuditi tudi neposredne tuje investicije, je prišlo leta 2004 tudi do podpisa pogodbe, s katero se Republika Slovenija zavezuje, da bo dodala desetino ali 39,9 milijonov evrov k 400 milijonov evrov vredni naložbi francoske firme Renault v proizvodnjo novega modela vozila. Ob dodelitvi pomoči so bili upoštevani predvsem možni scenariji v primeru, če se državna pomoč ne dodeli. Obstajala je namreč nevarnost, da se investicijski projekt v Sloveniji ne bi izpeljal. Na to so kazali že opuščeni načrti za izvedbo predhodnih investicijskih projektov in višja cena delovne sile glede na nekatere obrate Renaulta v JV Evropi in glede na obrate PSA na Češkem in Slovaškem, ki bodo proizvajali konkurenčne modele v istem cenovnem razredu. Svojo zahtevo po dodelitvi državne pomoči je podjetje Revoz utemeljevalo tudi s prakso drugih evropskih držav. Če bi se res zgodilo, da investicijski projekt proizvodnje novega vozila ne bi bil dodeljen tovarni v Novem mestu, bi bilo povsem verjetno, da bi se po izteku življenjske dobe modela Clio v Revozu proizvodnja ustavila, oziroma da bi glede statusa in obsega

35

proizvodnje Revoz v okviru korporacije Renault bistveno nazadoval. To bi poleg izgube 2100 delovnih mest v Revozu pomenilo tudi zmanjševanje ali ukinitev delovnih mest pri obstoječih dobaviteljih Revoza (Ministrstvo za gospodarstvo 2004). Z uvedbo proizvodnje novega modela v Slovenijo pa se nismo le izognili možnosti, da se v Sloveniji opusti proizvodnja avtomobilov, ampak bo dosežen tudi bistven kvalitetni preskok glede na sedanje stanje v avtomobilski industriji. V Sloveniji se bo prvič vpeljal povsem nov model avtomobila. Število proizvedenih vozil se bo skoraj podvojilo (s 118.000 na 210.000 letno). To pomeni pomembno spodbudo za dobavitelje avtomobilskih delov, da locirajo svojo proizvodnjo v bližini Revoza. Doslej se je večina Cliov proizvedla v Španiji in Franciji in so bili zato dobavitelji osredotočeni na ti dve državi. Število novih delovnih mest pri dobaviteljih je bilo v obdobju odločanja o dodelitvi državne pomoči konzervativno ocenjeno na 500. Trenutni interes dobaviteljev pa kaže, da bo to število do leta 2006 zagotovo preseženo (Ministrstvo za gospodarstvo 2004). Iz primera podjetja Revoz je razvidno, da mora biti vlada pri dodeljevanju nepovratnih sredstev zelo previdna. Še posebej v primerih, ko gre za podjetja, ki pri nas že delujejo in sodelujejo s slovenskimi podjetji. Umik takšnega podjetja ima za posledico veliko izgubljenih delovnih mest v samem podjetju in tudi v podjetjih, ki z njim sodelujejo. 3.4.2 Program vlade za obdobje 2005-20092 3.4.2.1 Programske usmeritve in načela Spoštovanje načela enakopravne obravnave domačih in tujih pravnih subjektov je temeljno načelo, ki ga mora država zagotavljati, če želi spodbujati NTI. Morebitno diskriminatorno obravnavanje podjetij povečuje njihova tveganja pri poslovanju, pri tujih investitorjih pa zbuja negotovost. Čeprav Slovenija tujim investicijam zagotavlja pravno vzajemnost, so se v preteklosti pogosto pojavljale dejanske ovire za tuje investitorje, kar pomeni, da je bila kršena dejanska vzajemnost, kar je med tuje investitorje vnašalo negotovost. Pogosto te ovire niso bile usmerjene neposredno proti podjetjem v tuji lasti, ampak so bile to določene pomanjkljivosti v delovanju poslovnega okolja, ki so jih tuji investitorji ocenjevali kot diskriminacijo (na primer: razpoložljivost stavbnih zemljišč, rigidnost trga delovne sile, zaposlovanje tujcev, javna naročila, privatizacija in javno-zasebna partnerstva). Vlada RS, ministrstva in javne agencije bodo pri izvajanju ukrepov spodbujanja investicij enakopravno obravnavala podjetja v domači in v tuji lasti. Enakopravno obravnavo bodo zagotavljala tudi na področju privatizacije, javnih naročil in projektov javno-zasebnega partnerstva. V okviru svojih pristojnosti bo vlada uveljavljala to načelo tudi v gospodarskih družbah, ki so v državni lasti, in v skladih, ki jih država posredno upravlja. Vlada oz. ministrstva bodo začela sistematično odpravljati administrative ovire za investiranje in poslovanje podjetij. To je nujen ukrep, če želi Slovenija izboljšati svojo podobo kot lokacije za tuje investicije. V analizi mednarodne konkurenčnosti držav in regij je Slovenija nezadovoljivo ocenjena na področjih realne davčne obremenitve, zaprtosti

2 Povzeto po AGTPI (2005)

36

podjetniške kulture, investicijskih spodbud, ustanavljanja in poslovanja podjetij ter poslovne zakonodaje. Z vidika konkurenčnosti Slovenije je potrebno prioritetno obravnavati zmanjševanje administrativnih ovir na naslednjih področjih:

• sklepanje delovnih razmerij, • prostorsko urejanje in pridobivanje gradbenih dovoljenj, • poenostavitev ali opustitev nekaterih zapletenih postopkov za pridobivanje

dovoljenj za obratovanje. Vstopni stroški za začetne investicije in z njimi povezana tveganja so v Sloveniji v primerjavi z drugimi konkurenčnimi državami najbolj pereči na področju zaposlovanja in na področju pridobivanja ustreznih komunalno opremljenih stavbnih zemljišč. Da bi dosegli boljše delovanje trga dela in izboljšali ponudbo ustrezno usposobljenih delavcev za tehnološko zahtevnejše NTI je potrebno daljše časovno obdobje. Delno je možno tovrstno pomanjkljivost odpraviti s finančnimi spodbudami za usposabljanje delavcev in sicer z aktivno politiko zaposlovanja ali pa z dodeljevanjem finančnih spodbud za neposredne tuje investicije. Tudi pri ponudbi stavbnih zemljišč je možno pomanjkljivo ponudbo delno uravnotežiti z nepovratnimi finančnimi spodbudami za tuje investicije (npr. komunalno opremljanje zemljišč ali izgradnja objektov). Vzporedno z odpravljanjem pomanjkljivosti Slovenije kot lokacije za NTI agencija aktivno privabljala potencialne tuje investitorje. Izpostavljala bo naslednje konkurenčne prednosti Slovenije kot lokacije za NTI:

• ugoden strateški položaj na križišču evropskih transportnih koridorjev, • dobro povezanost z gospodarsko pomembnimi evropskimi regijami v soseščini, • kvalitetno delovno silo, • kvalitetno fizično infrastrukturo, • visoko stopnjo varnosti in nizko stopnjo kriminala, • visoko kvaliteto življenja.

Agencija bo k sodelovanju pri promociji Slovenije kot lokacije za NTI pritegnila tudi občine, regionalno-razvojne agencije, zbornice in strokovna združenja. 3.4.2.2 Cilji in prioritete S tem programom želi vlada doseči naslednje cilje:

• povečanje letnih prilivov iz naslova začetnih NTI (brez prevzemov in privatizacij in ob upoštevanju širitev podjetij v tuji lasti) v povprečju 1 % do 1,5% bruto domačega proizvoda,

• zagotovitev 1000 do 1500 novih delovnih mest na leto, • zagotovitev letno najmanj ene začetne visokotehnološke NTI in najmanj treh

začetnih NTI v storitveni sektor, katerega storitve se pretežno mednarodno tržijo.

37

Glede na trenutno nezadostno prepoznavnost Slovenije kot lokacije za NTI, je kratkoročno težko zastaviti ambicioznejše cilje, saj se merljivi učinki ukrepov za spodbujanje NTI pokažejo šele z nekajletnim zamikom. Letni prilivi zgolj iz naslova začetnih investicij bodo znašali vsaj toliko, kot so doslej v povprečju znašali letni prilivi vseh NTI. Število novo ustvarjenih delovnih mest in število najbolj atraktivnih investicij na področju storitev in visokih tehnologij pa se bo glede na sedanje stanje podvojilo. Določitev prioritet na področju spodbujanja tujih investicij je smiselna le zaradi racionalizacije trženja Slovenije kot lokacije za NTI, nikakor pa ne zato, da bi država favorizirala določene vnaprej izbrane gospodarske sektorje in s tem namenom usmerjala ali kako drugače restriktivno delovala v odnosu do tujih investitorjev. Opredeljevanje ciljnih sektorjev, trgov in dejavnosti spodbujanja NTI je vezano na čim boljšo izkoriščenost razvojnih potencialov Slovenije in njenih regij. V obdobju do uveljavitve ofenzivnega trženja posameznih panog in regij bo prioritetna dejavnost NTI še vedno zagotavljanje kvalitetnih storitev potencialnim tujim investitorjem. Glede najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na odločitev o izbiri lokacije za tujo investicijo (cena dela, kvalitetna infrastruktura, industrijska in tehnološka tradicija, razpoložljivost visoko usposobljene delovne sile…), se Slovenija uvršča med stare in nove članice EU v regiji. To pomeni, da je kot lokacija za NTI zanimiva predvsem za investitorje v različnih nišah, ki lahko izkoristijo določeno ozko definirano konkurenčno prednost Slovenije (na primer: geografska bližina pomembnega kupca ali visoka koncentracija lokalnih dobaviteljev v določeni niši…). Tovrstni investitorji zahtevajo posebno pozornost in namensko oblikovane informacije ter specializirano svetovanje.

Slovenija ni zanimiva za delovno intenzivne panoge. Izjema so morda le delovno intenzivne tuje neposredne investicije v storitveni dejavnosti, ki se tržijo na sosednjih razvitih trgih (Italija, Avstrija, Nemčija). V predelovalnih dejavnostih se bo posebej izpostavila ponudba Slovenije v:

• kemijski in farmacevtski industriji, • elektro industriji (predvsem proizvodnji komponent za elektronsko in avtomobilsko

industrijo), • kovinsko-predelovalni industriji, • orodjarstvu, • papirni industriji in • drugih dejavnostih in tehnologijah, ki v svetovnem merilu hitro rastejo oziroma se

prestrukturirajo in za katere se pokaže, da obstajajo možnosti za hitro uveljavitev Slovenije kot lokacije za NTI.

Na področju storitvene industrije pa se bo ponudba osredotočila na:

• transport in logistiko, • turizem in • centre za strateške storitve (Shared Services Centres).

38

3.4.2.3 Načini spodbujanja NTI Slovenija v mednarodnem poslovnem svetu ni prepoznavna kot atraktivna lokacija za NTI. Poleg razmeroma nizke prioritete, ki jo je doslej imelo pridobivanje NTI v razvojni politiki države, je to posledica tudi povsem objektivnih dejavnikov, za katere ni pričakovati, da se bodo bistveno spremenili (majhen domač trg, višja cena dela kot v drugih tranzicijskih državah, neprivlačno davčno okolje, slaba razpoložljivost zemljišč). Dokler se navedeni dejavniki bistveno ne spremenijo, splošne promocijske akcije niso smiselne. Za promoviranje Slovenije kot investicijske lokacije se bo oblikovala celostna podoba, promocijska sporočila pa se bodo usmerila na ožje segmente potencialnih investitorjev, to je na tiste »nišne« investitorje, za katere je slovensko poslovno okolje zanimivo oz. konkurenčno. Posebno vlogo pri pridobivanju NTI bodo imela predstavništva agencije v tujini, ki bodo izvajala predvsem naslednje dejavnosti:

• animacijo podjetij za investiranje v Sloveniji (obiski podjetij, sestanki, posredovanje informacij o Sloveniji kot lokaciji za NTI),

• analizo sektorjev in podjetij, ki so najbolj aktivni v čezmejnih investicijah in pripravo konkretnih seznamov potencialnih investitorjev,

• spremljanje aktivnosti konkurenčnih agencij za spodbujanje NTI, • organizacijo investicijskih seminarjev in sodelovanje z združenji in drugimi

organizacijami podjetij, • pomoč pri izvedbi posameznih investicij, • izvedbo različnih promocijskih in drugih aktivnosti, namenjenih predstavitvi

Slovenije kot potencialne prejemnice NTI. Med slabostmi Slovenije kot lokacije za NTI, na katere država lahko vpliva, je razpoložljivost ustreznih industrijskih zemljišč za tuje investitorje. Ponudba industrijskih lokacij se v zadnjih letih sicer izboljšuje. S pomočjo strukturnih skladov bo v prihodnjih letih v industrijske lokacije skupaj z lastnim vložkom občin investiranih skoraj 8 milijard SIT. Problem nezmožnosti financiranja industrijskih zemljišč, tudi s pomočjo strukturnih skladov, pa se že kaže v trendu, da občine industrijskih lokacij ne razvijajo načrtno niti ne dosegajo mednarodno konkurenčnih cen. Za občine, ki so sedaj edini investitorji v industrijske cone, je takšna investicija finančno breme, ki dolgoročno veže velika sredstva. Posledično se zemljišča prodajajo stihijsko ne glede na konkurenčne možnosti regije za pritegnitev določene gospodarske dejavnosti. Za izboljšanje ponudbe stavbnih zemljišč se bodo izvajali naslednji ukrepi:

• evidentiranje vseh zemljišč in objektov, ki so neposredno in posredno v javni lasti in jih je možno nameniti za investicije oz. jih je kot vložek države možno vložiti v skupno naložbo, za kar so zadolžena resorna ministrstva,

• pomoč Ministrstva za gospodarstvo in agencije lokalnim skupnostim pri ustanovitvi in delu upravljavcev industrijskih con ali tehnoloških parkov,

• sofinanciranje prostorske zaokrožitve in komunalne opreme industrijskih con in tehnoloških parkov iz evropskih skladov in proračuna.

Za pritegnitev visokotehnoloških podjetij oziroma podjetij z višjo dodano vrednostjo bosta zagotovljeni vsaj dve atraktivni lokaciji v delni ali večinski javni lasti z vso ustrezno

39

infrastrukturo in jasnim lastništvom. Cenovna ponudba za začetne investicije bo konkurenčna ponudbi primerljivih lokacij v sosednjih državah. Vzpostavile pa se bodo vsaj tri industrijske cone v popolni ali delni lasti države in sicer v osrednji Sloveniji, v zahodnem delu Slovenije in v Podravju. Cone bodo komunalno opremljene, prometno dostopne ter z jasno možnostjo razvoja. Finančne spodbude za NTI kot oblika državne pomoči investitorjem same po sebi še ne zagotavljajo večjega pritoka tujih investicij, vsekakor pa pomembno vplivajo na odločitev investitorja o izbiri lokacije za izvršitev investicije. Spodbude so posebej pomembne oz. odločilne takrat, ko se investitor odloča med več lokacijami v podobnih poslovnih okoljih s primerljivimi obratovalnimi stroški za konkretno investicijo. V skladu s sprejeto uredbo o finančnih spodbudah za tuje investicije se pri dodeljevanju spodbud upoštevajo zlasti naslednja merila:

• referenca tujega investitorja, • vpliv investicije na okolje, • število in trajanje novo odprtih delovnih mest, • prispevek investicije k razvoju človeškega kapitala v državi in manj razvitih

regijah, • dodana vrednost na zaposlenega v tuji investiciji, • prenos tehnologij, znanj in izkušenj, • prihodnja plačila davkov in prispevkov za socialno varnost ter • prihranek javnih izdatkov.

Relativna pomembnost posameznih meril bo določena tako, da se doseže čim ugodnejše razmerje med vrednostjo spodbude in neto sedanjo vrednostjo ocenjenih prihodnjih prilivov iz naslova davkov, prispevkov za socialno varnost ter drugih koristi v zvezi z investicijo. Skladno z omenjeno uredbo bo agencija vsako leto z razpisom pozvala tuje investitorje k predložitvi investicijskih projektov Ob spremembi Zakona o davku na dobiček pravnih oseb je Ministrstvo za finance dolžno preučiti možnost, da se kot oblika spodbud za kapitalsko intenzivne investicije uvede tudi spodbuda v obliki davčnih oprostitev (tax credit), kar je v zvezi z obravnavo problematike spodbujanja tujih investicij s sklepom sprejel tudi gospodarski kolegij pri predsedniku Vlade Republike Slovenije.

40

4 RAZLIČNI POGLEDI EKONOMISTOV NA UČINKE NTI 4.1 Učinek na gospodarsko rast Države v tranziciji so šele pred kratkim začele pridobivati pomembnejše količine neposrednih tujih investicij, ki pred spremembo režima niso bile zaželene v teh državah. Do leta 1998 se je stanje močno popravilo, vendar so te države še vedno prejemale le 10% tujih investicij, ki so bile namenjene v države v razvoju. Kljub temu, da so skupni tokovi NTI v države v tranziciji majhni v primerjavi z ostalimi državami v razvoju, pa te tuje investicije predstavljajo pomemben delež v BDP (Krosiska 2001, 3-4). Visok delež neposrednih tujih investicij v državah pred vstopom v EU naj bi dokazoval uspešnost tranzicije in približevanja EU. Privatizacija proizvodnih kapacitet je nedvomno pripomogla k izpolnjevanju zahtev in k integraciji takratnih kandidatk še pred uradnim sprejemom v EU. Vendar pa je manj gotovo, da so makroekonomski učinki teh prevzemov samo pozitivni in da povečujejo gospodarsko rast (Mencinger 2002, 27-30). Raziskava, v katero je bilo vključenih osem kandidatk za članstvo v Evropski monetarni uniji (EMU), je pokazala, da tuje neposredne investicije ne povečujejo gospodarske rasti, ampak jo celo zmanjšujejo. To se ob splošnem mnenju, da so neposredne tuje investicije nekakšno zdravilo za vse probleme gospodarstva, in ob prizadevanjih kandidatk, da bi privabile čim več NTI, zdi sprto z gospodarsko logiko. Presenetljive rezultate, ki jih je ta raziskava dala, je mogoče pojasniti predvsem s spremembami, ki jih imajo NTI na gospodarsko okolje, ne glede na vrsto naložb. Najpogosteje gre za naložbe v industrijo, ki so pretežno akvizicijske, in trgovino, kjer prevladujejo greenfield naložbe, v obeh primerih pa gre za vklapljanje v proizvodne ali poslovne sisteme multinacionalk. To pa ima za posledico vrsto negativnih učinkov na gospodarsko okolje, ki lahko več kot odtehtajo povečanje mikrogospodarske učinkovitosti prodane proizvodne ali poslovne enote. To drži tudi, če le-ta ne odpušča zaposlenih in celo če dobičke uporablja za povečevanje naložbe. Povečanje mikrogospodarske učinkovitosti proizvodne enote multinacionalke je običajno povezano s spremembami tehnologije, specializacijo in nabavami znotraj proizvodne verige multinacionalke oziroma z nakupi surovin pri dobaviteljih v tujini, kar zmanjšuje povezanost z domačimi dobavitelji in s tem njihovo proizvodnjo in zaposlenost (Mencinger 2002, 27-30). Za potrditev tega mehanizma bi sicer potrebovali podrobnejše podatke o različnih strukturah tujih neposrednih naložb, kot so bili na voljo v tej raziskavi. Vendar pa ti rezultati vseeno zadoščajo za dvom v kar precej trditev o učinkih tujih neposrednih naložb na makrogospodarsko uspešnost (Mencinger 2002, 27-30). Vendar pa nasprotna stran opozarja, da se razlike med nerazvitimi in razvitimi državami povečujejo zaradi človeškega kapitala oziroma akumuliranega znanja. Razvite države vlagajo velika sredstva v znanje (izobraževanje, raziskave in razvoj), to znanje se z leti akumulira in izkorišča predvsem v panogah z visoko dodano vrednostjo. Zaradi visokih fiksnih stroškov, visokih stroškov, potrebnih za raziskave in razvoj, in delovanja ekonomij obsega manj razvite države razvoju v teh panogah ne morejo slediti in so se prisiljene specializirati v tradicionalnih panogah z nizko dodano vrednostjo. Razvite države na

41

podlagi dolgoletne akumulacije znanja napredujejo, manj razvite pa vse bolj zaostajajo. Rast prihaja iz pretekle akumulacije znanja in neodvisno od fizičnih vlaganj v delo in kapital. S tega vidika so za nerazvite države, ki niso sposobne same nadpovprečno vlagati v znanje in razvoj, kot eden izmed možnih kanalov za transfer znanja na voljo NTI, drugi kanali pa so denimo mednarodna trgovina, nakup licenc v tujini in drugo. V tem okviru NTI, ki jih lahko najbolje opišemo kot kombinacijo kapitala, znanja in tehnologije, pomenijo kanal za pridobivanje in razpršitev znanja v državi prejemnici, zato lahko delujejo kot gibalo rasti za gospodarstvo države prejemnice. Ali in koliko bodo v tej smeri res delovale, pa je odvisno od spillover učinkov, to je od njihovega vpliva na produktivnost dela in kapitala domačih podjetij v državi prejemnici (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Po analizah NTI krepijo produktivnost. Večina empiričnih analiz nakazuje, da NTI dejansko pozitivno pripomorejo tako k rasti dohodka kot k produktivnosti proizvodnih dejavnikov v državah prejemnicah. V analizi, ki je zajemala 16 držav OECD in 17 (večinoma azijskih) držav, ki ne sodijo v OECD, je bil ugotovljen pozitiven in značilen vpliv NTI na rast proizvodnje v obeh skupinah. NTI povečujejo rast proizvodnje z višjo produktivnostjo v državah OECD in z akumulacijo kapitala v državah, ki ne sodijo v OECD. Podobne rezultate je pokazala analizira NTI ameriških industrijskih podjetij v tujini, kjer je bil ugotovljen pozitiven vpliv NTI na rast celotne produktivnosti proizvodnih dejavnikov v državah prejemnicah, vendar tudi, da je učinek transferja tehnologije statistično značilen le v razvitih državah. Absorbcija tehnologije multinacionalnih podjetij verjetno zahteva določeno raven človeškega kapitala pri prejemniku, česar mnoge države v razvoju ne morejo zagotoviti. Podobne rezultate pa so prinesle tudi različne študije neposrednih tujih investicij v državah v razvoju (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Način ocenjevanja učinkov NTI na gospodarsko rast v večini študij je dokaj uniformiran in ga predlaga tudi OECD. Način izhaja iz produkcijske funkcije. Ključnega pomena v tej enačbi rasti je spremenljivka, ki jo modeliramo z različnimi kazalci ravni tehnologije in znanja. Študije, ki analizirajo vpliv NTI na rast, tako vanjo vključujejo predvsem raven domačega vlaganja v znanje (izobraževanje, naložbe v raziskave in razvoj ...), saj so samo države nad določenim pragom akumuliranega znanja sposobne izkoristiti tehnološke spillover učinke od podjetij s tujim kapitalom. Navadno se ocenjuje dinamična specifikacija tega modela rasti, torej so ob tekočih vključene še odložene odvisne in neodvisne spremenljivke. Šele tako teoretsko specificiran model rasti omogoča pravilno ocenjevanje dolgoročnih učinkov NTI na rast (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Pogosto omenjani kriterij za pozitivnost učinkov tujih neposrednih naložb na gospodarsko rast naj bi bilo njihovo nadomeščanje premajhnih domačih prihrankov. To pomeni, da NTI povečujejo stopnjo rasti bruto fiksnih investicij oziroma povečujejo njihov delež v bruto domačem produktu. Vendar pa je v državah v tranziciji povezava med rastjo bruto fiksnih investicij in NTI negativna in nepomembna. Takšna pa je tudi povezava med deležem investicij in deležem NTI v bruto domačem produktu. Razlog za takšen rezultat gre najverjetneje iskati v obliki NTI. V zadnjih letih so bili prevzemi prevladujoč del NTI, kar je v veliki meri omogočala privatizacija, ki je omogočala hitro in poceni pridobitev proizvodnih kapacitet (Mencinger 2004, 34-35).

42

Oblasti v tranzicijskih državah so se po priporočilih tujih svetovalcev zavzemale za čim hitrejšo privatizacijo. Od multinacionalk pa so pričakovale, da bodo povečale zaposlenost, izvoz in davčne prihodke. Zaradi tega so znižale ovire in z različnimi spodbudami tujim investitorjem omogočile nakupe proizvodnega bogastva po zelo ugodni ceni (Mencinger 2004, 34-35). Pri ugotavljanju učinkov NTI na gospodarsko rast je torej potrebno upoštevati njihovo obliko. Prevzemov namreč ni mogoče obravnavati kar kot investicije v fiksna sredstva. Kupnino od prodaje je namesto za investicije mogoče uporabiti za tekočo porabo ali uvoz. V takšnem primeru NTI vsaj neposredno ne prispevajo k povečanju proizvodih kapacitet in h gospodarski rasti. Toda tudi, če kupnina ni porabljena za investicije bi lahko povečala gospodarsko rast posredno, tako da bi povečevala agregatno povpraševanje ali pa zmanjševala plačilnobilančne omejitve gospodarstva. To bi se moralo kazati v povezanosti tekočega računa in tujih neposrednih naložb. Povezava sicer obstaja, vendar večji priliv NTI spremlja povečanje primanjkljaja tekočega računa (Mencinger 2004, 34-35). NTI koristijo prevzetim podjetjem, kaj pa drugim? Najpomembnejši učinek s podjetniškega vidika pa je seveda mikroekonomski, to je učinek tujih neposrednih naložb na rast in produktivnost prevzetega (ustanovljenega) podjetja ter preostalih podjetij v isti in povezanih panogah. Pristop k ocenjevanju teh učinkov na ravni podjetij je tehnično dokaj podoben kot na makroekonomski ravni, hkrati pa omogoča zajeti še številne druge vplive (spillover učinke na podjetja v isti in preostalih panogah), ki jih ni mogoče zajeti z makroekonomsko analizo. V zadnjih letih je nastalo na to temo nekaj študij, ki zajemajo tranzicijske države. Skupna značilnost teh študij je, da večinoma ugotavljajo pozitivni neposredni učinek prevzema na rast produktivnosti domačega podjetja, medtem ko pozitivnih spilloverjev na domača podjetja v isti panogi niso odkrile oziroma so v nekaterih primerih odkrile tudi negativne učinke (v primeru Bolgarije in Romunije so odkrile, da podjetja v tujem lastništvu izrivajo domača podjetja v isti panogi). Slabost teh študij pa je predvsem v statičnem načinu ocenjevanja in zanemarjanju spillover učinkov tujih naložb na druge panoge, kot je na primer učinek na strukturo dobaviteljev (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Zaradi tega so pred dvema letoma Damijan, Majcen, Rojec in Knell začeli obsežno raziskavo na velikem vzorcu industrijskih podjetij v desetih tranzicijskih državah, kandidatkah za članstvo v EU. Želeli so ugotoviti, ali imajo domača podjetja v teh državah dovolj akumuliranega znanja za uspešno rast in kakšen je pomen različnih mednarodnih kanalov prenosa znanja za uspešnost podjetij v državah na prehodu. Kot kanale prenosa mednarodnega znanja v skladu z dosedanjimi tujimi študijami obravnavamo tuje neposredne naložbe, pozitivne eksterne učinke podjetij v tuji lasti na domača podjetja, ter učenje prek izvoza na zahtevne trge in uvoz visokotehnoloških vmesnih proizvodov in kapitalske opreme. Raziskava zajema podatke o značilnostih poslovanja industrijskih podjetij za obdobje 1995-1999 (1994-2000 za Slovenijo). Pri tem v odvisnosti od kakovosti podatkov vzorec podjetij za Češko, Bolgarijo, Poljsko, Romunijo in Slovenijo zajema letno od 1.000 do 1.600 največjih industrijskih podjetij, za Estonijo in Madžarsko prek 300, za Litvo, Latvijo in Slovaško pa okrog 150 podjetij. Skupaj je v raziskavi več kot 41 tisoč opazovanj. Bistvene novosti raziskave so v ocenjevanju tudi vertikalnih spilloverjev med panogami, v velikem vzorcu zajetih podjetij in v konsistentnem, dinamičnem načinu ocenjevanja. Korigirana pa je bila tudi morebitna pristranskost vzorca.

43

Tuje multinacionalke bi se namreč v preteklosti lahko odločile zgolj za prevzem že uspešnih podjetij ali podjetij v obetavnih panogah (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Največ pridobi prevzeto podjetje, a ne povsod. Rezultati, ki so bili predstavljeni na več kot 15 konferencah v ZDA in Evropi, med drugim tudi v OZN, so bolj ali manj pričakovani po posameznih državah. Rezultate te analize je mogoče razdeliti na tri skupine: pomen dejavnika tujega lastništva za rast prevzetega domačega podjetja, pomen horizontalnih spillover učinkov na podobna podjetja v isti panogi in pomen vertikalnih spillover učinkov na podjetja v preostalih panogah. Kot kažejo vsi dosedanji rezultati, je dejavnik tujega lastništva najpomembnejši, saj je njegov vpliv na rast podjetja približno desetkrat večji od spillover učinkov. V skladu z izkušnjami tuji lastniki po prevzemu lokalnega podjetja to najprej prestrukturirajo, prinesejo novo tehnologijo in nova menedžerska znanja, omogočijo prevzetemu podjetju uporabljati neopredmetena osnovna sredstva matičnega podjetja in v celoti bolj učinkovito obvladujejo prevzeto podjetje. Sovražni prevzemi z namenom zaprtja konkurenčnega podjetja so možni, vendar izredno redki, kadar gre za prevzeme v manj razvitih državah. Morebitne lokalne tekmece je namreč mogoče precej ceneje izriniti s trga z bolj kakovostnimi in cenejšimi proizvodi kot z dragim prevzemom. Primerjava uspešnosti (rast prodaje) podjetij v domači in tuji lasti je pokazala, da v treh državah (Bolgarija, Litva in Slovaška) lastništvo podjetij ne vpliva na njihovo uspešnost. Na Madžarskem, v Estoniji in Sloveniji podjetja v tuji lasti rastejo precej hitreje od domačih, za Latvijo in Romunijo pa to velja le za podjetja v večinski tuji lasti. V Sloveniji produktivnost tujih podjetij raste hitreje ne glede na to, ali gre za manjšinsko ali večinsko tuje lastništvo. Za češka in poljska podjetja pa je značilna počasnejša rast podjetij v tuji lasti (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Vlaganje v znanje izboljša učinke NTI. Na podlagi vseh dosedanjih analiz je torej mogoče skleniti, da tuje naložbe same po sebi nujno še ne pomenijo večje produktivnosti prevzetih podjetij in večje agregatne domače gospodarske rasti. Ti učinki so največkrat odvisni od države prejemnice in njene sposobnosti akumulirati pozitivne spillover učinke, ki jih prinašajo tuja podjetja. Ta sposobnost pa je najbolj odvisna od same politike države do vlaganja v lastno znanje in raziskovalno-razvojno dejavnost. Zato so tuje naložbe v razvitih državah navadno bolj uspešne kot v nerazvitih. Vidimo torej, da se o neposrednih tujih investicijah porajajo različna mnenja. Dve raziskavi, ki jih je opravil Mencinger, sta potrdili, da se je v tranzicijskih državah gospodarska rast z višanjem tujih vlaganj znižala. To je sicer tudi posledica razmer v teh državah in njihove majhnosti, zaradi česar so tudi omejene možnosti izkoriščanja morebitnih pozitivnih spillover učinkov. Vsekakor pa je potrebno upoštevati tudi negativne posledice, ki jih prinesejo tuji lastniki. Tujci so bistveno manj povezani z državo gostiteljico. Posledica tega je bistveno manjša prisotnost teh podjetij v družbenem življenju.

44

4.2 Spillover učinki Pozitivni spillover učinki naj bi bili najpomembnejši prispevek neposrednih tujih naložb gospodarski rasti in razvoju držav gostiteljic. Glavna ovira pri napredku držav naj ne bi bilo pomanjkanje fizičnega kapitala, ampak premajhno znanje. Države v razvoju bi torej morale ustvariti gospodarsko okolje, ki multinacionalke nagrajuje za to, da prinašajo svetovno znanje in ideje in da domačemu gospodarstvu omogočajo njihovo uporabo. Takšna koristnost naj bi bila samoumevna, na kar kaže večina študij, ki sploh ne obravnavajo narodnogospodarskih učinkov (Mencinger 2004, 37-40). OECD razlikuje pet poti, ki omogočajo, da se v domače gospodarstvo prelivajo pozitivni spillover učinki neposrednih tujih naložb:

• transfer tehnologije in znanja, • prestrukturiranje podjetij, • integriranje v mednarodne trgovinske tokove, • povečanje konkurence na domačem trgu in • ustvarjanje »človeškega kapitala«.

Spillover učinki so lahko pozitivni, negativni ali pa nični. Argumenti za to, da so pozitivni, niso prav nič močnejši od argumentov za to, da so negativni, oziroma da jih ni. V tranzicijskih državah potencialno prelivanje produktivnosti slabi majhnost držav in koncentracija naložb v le nekaj gospodarskih sektorjev. 4.2.1 Transfer tehnologije in znanja Tuja podjetja so praviloma res učinkovitejša od domačih, zato neposredne naložbe s transferjem tehnologije in znanja, vsaj teoretično, lahko povečajo učinkovitost domačega gospodarstva. Deloma prek posnemanja, še bolj pa prek povezav v reprodukcijskih verigah. Vendar gre le za potencialne učinke, ki jih je mogoče realizirati le, če so domača podjetja sposobna investirati v sodobno tehnologijo in absorbirati tuja znanja. V raziskavah se zato kot determinanta, ki določa, kakšni in kolikšni so učinki NTI na gospodarsko rast, pojavlja razvitost domačega finančnega sektorja. Vendar pa dejanskega pomena prenosa tehnologije ne gre precenjevati. V petih od šestih analiz prenosa produktivnosti na podjetniški ravni so za tranzicijske države ugotovili negativne učinke prelivanj, v eni pa so bili rezultati nedoločni (Mencinger 2004, 37-40). Trditev, da so pozitivni učinki prelivanja produktivnosti majhni, je mogoče podkrepiti z značilnostjo držav in sektorsko sestavo tujih neposrednih naložb. Pomen posnemanja je v tranzicijskih državah omejen, ker gre za majhna gospodarstva, v katerih posamezne družbe ali nekaj gospodarskih družb predstavlja kar celotno industrijsko panogo. Reprodukcijske povezave, ki naj bi bile kanali za prelivanje učinkovitosti, pa se s prevzemom in prestrukturiranjem prevzetih družb lahko skrčijo, namesto da bi se okrepile. Pri tem je prva možnost celo verjetnejša. Velik del neposrednih tujih naložb je bil usmerjen v terciarni sektor. Trgovina finance in telekomunikacije so često trije najpomembnejši sektorji za neposredne tuje investicije. Vsaj v prvih dveh pa je prenos tujega znanja narodnogospodarsko prej škodljiv kot koristen (Mencinger 2004, 37-40).

45

4.2.2 Prestrukturiranje podjetij Izkušen strateški investitor je navadno bolje usposobljen, da oceni, kateri deli podjetja lahko nadaljujejo normalno poslovanje in za katere je najbolje, da se zaprejo. Prav zaredi tega je prisotnost dobro usposobljenega strateškega partnerja s potrebnimi finančnimi sredstvi in managerskim znanjem izjemno pomembna za uspešno prenovo podjetij (Krosiska 2001, 8). Prestrukturiranje prevzete družbe, ki ga izvede multinacionalka, največkrat res poveča njeno učinkovitost, kar pa je povezano z njeno vključitvijo v multinacionalko, to pa s specializacijo v proizvodni ali poslovni verigi multinacionalke. To največkrat pomeni nabavo surovin in reprodukcijskega materiala pri tujih in ne pri domačih ponudnikih. Negativni učinki na domače gospodarstvo lahko torej več kot odtehtajo koristi od povečane gospodarske učinkovitosti prevzete družbe, ki pa jih pridobijo njihovi novi lastniki (Mencinger 2004, 37-40). 4.2.3 Integriranje v mednarodne trgovinske tokove Nesporno je, da neposredne tuje naložbe povečujejo mednarodno integracijo, na kar kaže že izredno povečanje trgovinske menjave vseh tranzicijskih držav v zadnjem desetletju. Zaradi koncentracije neposrednih tujih naložb v trgovino in finance na eni strani ter specializacije znotraj multinacionalnih podjetij na drugi strani pa so te več prispevale k uvozu kot k izvozu dežel gostiteljic. Na to posredno kaže povezanost med primanjkljaji tekočega računa in neposrednimi tujimi naložbami, bolj neposredno pa deleži izvoza v prodajah in razmerja med izvozom in uvozom multinacionalk. Delež izvoza v prodajah multinacionalk je bil skromen, njihov izvoz pa manjši od uvoza. Tu Slovenija sicer nekoliko odstopa od ostalih držav, saj je delež izvoza v prodajah multinacionalk pri nas občutno višji (Mencinger 2004, 37-40). Razvijajo pa se lahko tudi dobavitelji prevzetih podjetij. Gre za vpliv tujih podjetij na celotno sestavo dobaviteljev v panogi ali njenih odjemalcev. Tipičen primer je McDonalds, ki v vsaki državi izbere dobavitelje, ki morajo zagotavljati stalno visoko kakovost proizvodov. Domači dobavitelji lahko te izkušnje nato uporabijo pri prodaji tudi drugim odjemalcem in si tako odprejo vrata na mednarodno tržišče. Nasprotno pa lahko prevzem, ki ga opravi tuja multinacionalka, mnogokrat pomeni, da nekdanje domače podjetje zamenja domače dobavitelje s tujimi (vključitev v nabavno mrežo multinacionalke). Glede na globaliziranost svetovne proizvodnje postajajo takšni negativni učinki sicer vse manj verjetni, vendar so možni. Rezultati raziskav pa so v Sloveniji potrdili pozitivne vplive na dobavitelje. (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). 4.2.4 Povečanje konkurence na domačem trgu NTI pritiskajo na domače tekmece. O horizontalnih učinkih na domača podjetja teorija pravi, da ima lahko pritok tujih naložb tako pozitivne kot negativne učinke na domača podjetja. Prvič, gre lahko za pritisk na povečanje konkurenčnosti domačih podjetij. Če želijo obdržati tržne deleže, morajo domača podjetja posnemati tuje izdelke in izboljšati

46

njihovo kakovost. Drug pozitivni učinek je prehajanje delovne sile iz tujih podjetij v domača, saj so bili zaposleni v tujih podjetjih deležni dodatne izobrazbe in tako pridobili nove potrebne veščine. Tretji pozitivni učinek pa je, da lahko tudi domača podjetja uporabljajo določene storitve na mednarodni kakovostni ravni, saj so tuja podjetja s sabo pritegnila tudi številne svetovalne, finančne in revizorske družbe. Seveda pa so horizontalni učinki lahko tudi negativni: kadar delež tujih podjetij v panogi preseže določeno kritično raven, je pritisk na domača podjetja lahko prevelik in morajo izstopiti. Takšen je primer Madžarske, kjer tuja podjetja nadzorujejo že več kot 70 odstotkov industrijskega sektorja. Nasprotno je na Irskem, kjer pred vstopom tujcev pred 20 do 30 leti sploh ni bilo razvite industrije in je bil nastanek domačih podjetij spodbujen šele z razvojem tujih. Raziskava takšnih negativnih horizontalnih učinkov tujih podjetij na preostala domača podjetja v panogi ni odkrila v nobeni izmed analiziranih držav. Pač pa je ugotovila pozitivne učinke na Češkem, Poljskem ter v Romuniji in na Slovaškem, medtem ko so v Bolgariji takšnih pozitivnih horizontalnih učinkov bile deležne samo podružnice tujih podjetij. V Sloveniji so ti horizontalni učinki nevtralni, kar je ob nizki stopnji tujih naložb pri nas tudi razumljivo (Damjan, Rojec in Polanec 2002, 7-9). Podobne rezultate, kot jih je dala ta raziskava, pa so odkrili tudi Haskel, Pereira in Slaughter (2002), ki so preučevali učinke neposrednih tujih investicij na domača podjetja. Potrdila se je domneva, da tuje naložbe pozitivno vplivajo na produktivnost domačih podjetij. Pomen tujih neposrednih naložb za povečanje konkurence pa zmanjšuje tudi že sama ugotovitev, da v majhnih tranzicijskih državah lahko že eno samo podjetje predstavlja industrijsko panogo. Še bolj pomembno pa se zdi, da so tuje multinacionalke v veliki meri uničile šele nastajajoče domače družbe in s tem tudi potencialno konkurenco. To je najbolj vidno v trgovini na drobno, ki jo v tranzicijskih državah obvladuje nekaj multinacionalk (Mencinger 2004, 37-40). Tudi tu pa je izjema Slovenija, kjer sta Mercator in Merkur imela podoben vpliv na slovenska nastajajoča trgovinska podjetja, obenem pa sta nekoliko zavrla prodor multinacionlk v slovensko trgovino. 4.2.5 Ustvarjanje »človeškega kapitala« Delovna sila je v državah v tranziciji in s tem tudi v Sloveniji dobro izobražena, še posebej na tehniškem področju. Manjkajo pa nam moderno managerko znanje in izkušnje. Strateški investitorji navadno prinesejo boljšo organizacijo financ in trženja ter izboljšano strategijo. Pomagajo pa tudi pri vključevanju podjetja v mednarodne ekonomske tokove (Krosiska 2001, 8). Multinacionalke morda res pripomorejo k formiranju človeškega kapitala, a to ni povsem samoumevno. Raziskovalni oddelki so navadno prve žrtve prestrukturiranja in vključitve podjetij v sistem. Nastajanje človeškega kapitala je namreč dolgoročen proces, ki je močno povezan predvsem z družbenim razvojem. Razvoj družbe pa je prav gotovo močno odvisen od vključenosti gospodarskih družb v okolje. To kaže tudi primerjava ravnanja domačih družb z ravnanjem tujih družb v Sloveniji. Domače družbe namreč več kot tuje prispevajo

47

h kulturi, znanosti in športu. Prav tako pa tujci, ki prevzemajo vodilna mesta v podjetjih, ne prispevajo k ustvarjanju človeškega kapitala. (Mencinger 2004, 37-40). 4.3 Podjetja s tujim kapitalom V povprečju podjetja s tujim kapitalom kažejo precej boljše rezultate poslovanja kot domača podjetja. Prvi razlog za to je v dejstvu, da mora tuji investitor, preden se sploh odloči za investicijo, imeti neke specifične prednosti pred podjetji, ki v tej državi že delujejo. Če tega nima, se z domačimi podjetji ne bo mogel kosati že zaradi prednosti, ki jih imajo le ta zaradi boljšega poznavanja razmer in že vzpostavljenih zvez. Prednosti tujih investitorjev so lahko zelo različne (tehnologija, organizacijska znanja, dostop do virov financiranja ali mednarodna prodajna mreža). Drugi razlog za uspešnost podjetij s tujim kapitalom je njihova vpletenost v mrežo mednarodnega podjetja, ki mu daje niz prednosti in priložnosti in tudi možnost izkoriščanja ekonomije obsega, ki jih to podjetje dosega kot sestavni del matičnega multinacionalnega podjetja (Rojec in Šušteršič 2001, 84). Tuji investitor pred odločitvijo o realizaciji naložbe pregleda več potencialnih lokacij v različnih državah in odločitev za investiranje na konkretni lokaciji pomeni, da je tudi mednarodno gledano ta lokacija dobra (Rojec in Šušteršič 2001, 84). Podjetja s tujim kapitalom kažejo tudi mnogo večjo izvozno usmerjenost kot podjetja z domačim kapitalom. Vendar pa ta podjetja tudi uvažajo precej večji del potrebnih inputov in zaradi tega njihov učinek na zunanjetrgovinsko bilanco ni tako pozitiven. Domača podjetja so namreč zaradi bistveno nižjega uvoza imela bolj pozitiven učinek na zunanjetrgovinsko bilanco (Rojec in Šušteršič 2001, 83). Težava pa nastopi v primerih, ko lastniki ne dosežejo zastavljenih ciljev ali pa ugotovijo, da bi s selitvijo proizvodnje na drugo lokacijo lahko dosegli višje donose. V takem primeru nimajo navadno nobenih zadržkov in se brez oklevanja odločijo za selitev proizvodnje v tujino. Na to je treba vedno gledati z vidika multinacionalk. Te pri zapiranju obratov niso posebej sentimentalne. Na svoje hčerinske družbe gledajo s svojega sedeža in predvsem skozi številke in v okviru celotne družbe. Johnson Controls ima po svetu denimo 650 tovarn in ga ne zanima brezposelnost v Sloveniji. »Imamo zelo malo možnosti vplivati na odločitev multinacionalke, če se ta odloči, da gre,« poudarja tudi direktor Danfossa Leopold Panjan. Če imajo multinacionalke presežne zmogljivosti, jih zmanjšujejo. Tobačna Ljubljana je denimo poslovala z dobičkom, pa so jo zaprli, ob tem pa je delo izgubila več kot polovica vseh zaposlenih (Nidorfer 2004, 14). Včasih se tudi zgodi, da tujci, preden zaprejo tovarno, podjetje še dodobra izčrpajo. To se je lani zgodilo denimo v velenjski Elektroniki. Čeprav podjetju naročil ni manjkalo, saj so bile zmogljivosti zasedene za mesece vnaprej, je indijska družba BPL Eutrade podjetje izčrpala, pustila pet milijard tolarjev obveznosti in ga pahnila v stečaj. Delo je izgubilo 330 ljudi. Več sreče so imeli v štorski jeklarni, kjer je očiščeno podjetje prišla izčrpavat švedska Inexa. Vanj ni vložila niti tolarja, toda na srečo tamkajšnjih zaposlenih ga je potem

48

odkupil zreški Unior. Podobno usodo je doživela tudi semiška Iskra, ki jo je, izčrpano od nemških lastnikov, odkupila ljubljanska Iskra (Nidorfer 2004, 14). 4.4 NTI kot oblika privatizacije V državah v tranziciji je bila privatizacija državnega premoženja eden glavnih generatorjev NTI. Zaradi drugačnega politično-ekonomskega statusa podjetij v Slovenji in posledično izbranega modela privatizacije, Slovenija privatizacije ni izkoristila za večjo pritegnitev NTI. To je imelo za posledico majhen priliv NTI in relativno malo podjetij s tujim kapitalom, ki se v povprečju kažejo kot uspešnejša od domačih podjetij in ki pozitivno prispevajo k prestrukturiranju in razvoju (Rojec in Kovač 1999). Potrebno pa je pripraviti koncept za vključitev tujih investitorjev v privatizacijo državnega premoženja. Brez tega zgubi verodostojnost tudi program za spodbujanje novih NTI. Zakon o privatizaciji državnega premoženja in izvedbeni podzakonski akti morajo zagotoviti, da bodo postopki privatizacije državnega premoženja transparentni in mednarodno primerljivi. Nesprejemljivo je, da država tujega kupca seznanja z nacionalnimi interesi šele po nakupu. Morebitne nacionalne interese v zvezi s prodajo posameznega podjetja je potrebno realistično ovrednotiti še pred začetkom privatizacijskega postopka, predvsem pa je potrebno ovrednotiti stroške zaščite nacionalnih interesov (Rojec in Kovač 1999). Po mnenju poznavalcev lahko v prihodnje pričakujemo več prevzemov dobrih slovenskih podjetij kot pa neposrednih naložb tujcev v širitev sedanjih zmogljivosti ali graditev novih. Da bi bilo drugače, bi bila potrebna bolj aktivna politika pridobivanja tujih naložb. Država bi morala imeti natančno vizijo, katere tuje naložbe so zanjo strateškega pomena, in bi se morala usmeriti predvsem na ta področja. Spremeniti bi bilo treba miselnost. V pridobivanje tujih naložb se bodo morali usmeriti tudi visoki državni predstavniki, od predsednika države in vlade naprej. Slednja sta to doslej zanemarjala. Med številnimi mednarodnimi obiski je predsednik Janez Drnovšek prvič šele letos v državno odpravo povabil tudi predstavnika Agencije za gospodarsko promocijo in tuje investicije (Nidorfer 2004, 14). Za zgled bi si Slovenija lahko vzela denimo Finsko. Po besedah Matije Rojca so se že pred leti odločili, katere tuje naložbe so zanje strateškega pomena. Zanje so se odločili nameniti veliko denarja. Naredili so mrežo izpostav za pridobivanje teh naložb v natančno določenih državah. Hkrati so se v te dejavnosti usmerili tudi v šolstvu. Analizirali so, kaj tuja podjetja, ki delujejo na Finskem, uvažajo, in kako bi to lahko izdelovali sami. Domačim proizvajalcem so pomagali razvijati te izdelke, hkrati pa so pri tujcih lobirali, da bi kupovali od njih. Poenostavili so tudi zakonodajo za ustanavljanje novih podjetij in zmanjšali stroške ustanavljanja. Medtem ko v Sloveniji za ustanovitev podjetja po podatkih Svetovne banke porabiš kar 61 dni, jih na Finskem potrebujejo povprečno le 31 (Nidorfer 2004, 14). Slovenska država in občine imajo za zdaj precej premoženja. Država ima v rokah nekatera podjetja, ki so v boju za preživetje omagala, pri čemer jim je vlada ponudila možnost, da ohranijo vsaj del proizvodnje. Večina si je opomogla, nekatera pa ne. V lasti ima tudi

49

dragocene deleže NLB in NKBM, v Zavarovalnici Triglav in v javnih infrastrukturnih podjetjih, kot sta Telekom in Dars. Prek Kada in Soda pa je lastnica tudi več najbolj uspešnih podjetij. Donosi od upravljanja z njimi se zlivajo v pokojninsko blagajno in k denacionalizacijskim upravičencem (Repovž 2004, 10-11). V ZDA in Veliki Britaniji so zasebna podjetja prevladujoča. V celinski Evropi, ki je bistveno bolj socialno naravnana, pa so razmere kljub dolgi zgodovini kapitalističnega sistema precej drugačne. Zlasti na strateških področjih so vlade izjemno previdne. V večini starih članic EU ima država v največjih bankah tudi do 40-odstotne deleže. Podobna je tudi skrb za občutljive telekomunikacije in na energetskem področju. Razvite države na splošno različno spodbujajo in ščitijo domačo lastnino, česar pa ne obešajo na veliki zvon. Posebej pazljivi so pri finančnem sektorju, zlasti bankah. V ZDA je v tuji lasti 4,5, v Veliki Britaniji pa 13,7 odstotka bank, medtem ko je v starih članicah EU delež tujih lastnikov v največjih bankah praviloma pod 10 odstotki. Slovenija pa je doslej prodala že skoraj polovico bančnega sektorja (Repovž 2004, 10-11). Mešanica državne in zasebne lastnine, kakršno ima petnajst let po odpravi komunizma Slovenija, je torej, v primerjavi z zahodnimi državami, nekaj najbolj naravnega. Povsem naravno je tudi, da se želijo največja podjetja, banke in zavarovalnice tržno, finančno in razvojno okrepiti, oblikovati lastniško strukturo in se šele v primeru, če to z domačim znanjem in kapitalom ni mogoče, morebiti povezati z večjimi tujimi korporacijami oziroma se prodajti. Dolgoročno škodljivo bi bilo, če bi vlada preprečila ta proces. S prodajo se na tujce prenesejo najbolj vitalne poslovne funkcije – razvoj, finance in trženje. Ključna mesta pa zasedejo ljudje iz matičnega podjetja, kot se je to zgodilo pri Leku (Repovž 2004, 10-11). O delitvi dobička, s katerim je mogoče financirati razvoj, odločajo tujci. Če bo ostal v Sloveniji ga je mogoče vlagati v razvoj, s tem pa se bo večala gospodarska rast. Dobiček iz državnih podjetij se steka v proračun in z njim se financira šolstvo, kultura, gradijo se ceste itd. Če bi podjetje ostalo v domači lasti, bi se v državno blagajno dolgoročno zelo verjetno nateklo več denarja, kot bi ga država dobila s kupnino od prodaje. Vlada tudi po volitvah in v koalicijski pogodbi (enako kot so obljubljali pred volitvami) zagovarja hiter umik države iz gospodarstva. V prvem intervjuju, ki ga je imel, pa je predsednik vlade dopustil, da država do določene mere ostane solastnica bank in obljubil posebno pozornost pri privatizaciji monopolnih podjetij (Repovž 2004, 10-11). Podobno kot vlada tudi strateški ekonomski svet meni, da mora država podjetja, banke in zavarovalnice, kjer ima lastniški delež, privatizirati zaradi prevelikega vmešavanja politike v gospodarstvo in zato, ker se državna podjetja praviloma razvijajo počasneje od zasebnih (Repovž 2004, 10-11). Podobno mnenje pa ima skupina ekonomistov, ki v prodaji slovenskih bank ne vidijo težav. »Govorice, da bodo domača podjetja teže dobila posojila, ko bodo tujci pokupili banke, po mojem mnenju niso utemeljene. Velika dobra podjetja, ki pomenijo 70 odstotkov slovenskega gospodarstva, že zdaj najemajo posojila v tujini, ker so tam cenejša. Tudi zdaj majhna in domača podjetja pri domačih bankah ne dobivajo dobrih posojil. Kdo bi pa dal posebne spodbude, da bi bila domača podjetja v boljšem položaju,« meni dr. Rojec in dodaja, da do informacijskega kapitala tujci tako ali tako lahko pridejo tudi po drugih poteh, in ne zgolj z lastnino. »Nacionalni interes gotovo obstaja. Težava pa

50

je, kako ga definirati. Če pogledamo objektivno, bodo banke srednjeročno v lasti tujih bank. Vprašanje je zgolj, ali naj jih proda tujcem država in jim postavi določene pogoje ali pa bodo tujci kupili nadzorni sveženj na borzi, ne da bi jim postavili kakršne koli pogoje. Ne verjamem, da bomo nacionalno ogroženi, če prodamo banke. Menim, da ekonomija danes deluje drugače,« pravi dr. Rojec (Koražija 2002, 28). Raziskava o uspešnosti slovenskih bank je pokazala, da so donosi na kapital in na zaposlenega največji v državnih bankah, na aktivo pa v domačih zasebnih bankah. V tujih bankah je oboje daleč pod mednarodnimi standardi. Tuje banke po profitni učinkovitosti daleč zaostajajo (in zato plačujejo daleč najmanj ali skoraj nič davka na profite slovenski državi), domače pa prednjačijo (in zato plačujejo največ davka). Pri stroškovni učinkovitosti je situacija podobna, saj imajo tuje banke visoke stroške na zaposlenega (Štiblar 2001, 38-39). Analiza torej jasno kaže, da slovenske banke v državni lasti dobro poslujejo in da jih njihovi managerji niso slabo vodili. Z nadaljnjo tržno koncentracijo je mogoče narediti največjo (ali dve) banko dovolj veliko, da ostane mednarodno konkurenčna tudi v večinski domači lasti. Domača last torej ni v nasprotju, ampak v interesu države, saj je potrebno cilj povečevanja dobička za delničarje interpretirati širše na vse rezidente Slovenije. Domača večinska last največje banke bo prispevala k stabilnosti slovenskega gospodarstva in k enakopravnosti z državami EU (Štiblar 2001, 38-39).

51

5 SKLEP Ugotovili smo, da so neposredne tuje investicije postale eden pomembnejših načinov investiranja v državah. Večina držav, predvsem tistih v razvoju, si prizadeva pridobiti čim več sredstev iz tega vira. Mnoge države NTI razumejo kot eno od možnosti, s katero lahko pospešijo razvoj svojega gospodarstva. Države prejemnice lahko pričakujejo predvsem povečanje uspešnosti prevzetega podjetja in tudi pozitivne učinke na celotno gospodarstvo, ki jih povzroči investicija. Koristi pa imajo seveda tudi podjetja, ki investirajo v države. Od razmer v državi in predvsem ciljev podjetja je odvisno, za kakšen način vstopa se bo podjetje odločilo. Glavne prednosti, ki si jih podjetja obetajo od investicij v tujino, so predvsem povečanje tržnega deleža in povečanje prodaje, vstop na hitro rastoče trge, znižanje predvsem proizvodnih stroškov ali pa dostop do naravnih virov. V Sloveniji so neposredne tuje investicije v zadnjih letih v upadu. Vedno manj je povsem novih investicij, predvsem pa primanjkuje na novo ustvarjenih podjetij – greenfield investicij, večanje skupne vrednosti neposrednih tujih naložb pa je predvsem posledica večanja vrednosti obstoječih. Največ investirajo v Slovenijo države članice Evropske Unije, predvsem Avstrija, Italija in Nemčija. Pomemben delež pa z investicijami v farmacevtsko industrijo predstavljajo tudi investicije Švice. Med glavne prednosti, ki privabljajo tuje investitorje v Slovenijo, sodijo: geografska lokacija v središču Evrope, razvita in tehnološko napredna industrija, stabilne politične razmere in tudi visoka kvaliteta življenja. Slabosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti, pa so predvsem: administrativne ovire, ki jih imajo investitorji ob pridobivanju dovoljenj in registraciji podjetja ter problem pridobivanja industrijskih zemljišč. Slabost Slovenije predstavljajo tudi relativno visoki stroški dela, zaradi česar nismo primerni za investitorje, ki želijo investirati v tujini zaradi nižjih stroškov dela. Nekaj možnosti na tem področju se sicer ponuja zaradi relativno visoke produktivnosti v primerjavi z neposrednimi konkurentkami, vendar je takih investicij pri nas vedno manj. Glavni motiv tujih investitorjev je tako dostop do slovenskega trga in s tem posledično dostop do tujih trgov. Ker Slovenija še vedno ni izkoristila vseh potencialov, ki se ji ponujajo, si vlada prizadeva za zmanjšanje in odpravo slabosti, ki tujce odvračajo od investiranja v Sloveniji. Načrtno se je lotila skrajševanja dolgotrajnih administrativnih postopkov in zniževanja sodnih taks. Sprejela je tudi nekaj zakonov, ki tujcem olajšujejo zaposlovanje in bivanje v Sloveniji. Izboljšala je dostopnost industrijskih zemljišč in tujim investitorjem nudi investicijske vzpodbude, kar je že ustaljena praksa v tujini in zato tudi eden od pogojev za prihod kakovostnih investitorjev. Vlada je sprejela program za naslednje obdobje, s katerim si bo še naprej prizadevala za zmanjševanje ovir pri investiranju v Slovenijo, opredeljena pa so tudi področja in panoge, na katerih bi naj imela Slovenija prednosti pred drugimi lokacijami. S tem si želi pritegniti nove investicije, ki naj bi prinesle okrog 1500 novih delovnih mest. O učinkovitosti in koristnosti neposrednih tujih investicij za države (predvsem tranzicijske) se pojavljajo različne študije, s povsem različnimi rezultati. Ekonomisti si niso povsem enotni ali so neposredne tuje investicije res le pozitivne ali pa imajo tudi negativne

52

posledice za državo gostiteljico. Mencinger je v svojih študijah ugotovil, da so neposredne tuje investicije v državah v tranziciji pripeljale do negativne gospodarske rasti. To pojasnjuje predvsem z značilnostmi investicij in tudi držav, v katere so bile investicije vložene. Šlo je namreč v glavnem za investicije v finančni sektor in v trgovino, zelo malo pa je bilo greenfield naložb. Prevzemov podjetij pa ni mogoče obravnavati kar kot investicije v fiksna sredstva, saj se lahko kupnina porabi tudi za tekoče stroške in NTI tako ne prinesejo povečanja gospodarske rasti in proizvodnih kapacitet. Nasprotna stran pa opozarja, da je za uspešno izkoriščanje učinkov, ki jih imajo tuje investicije, potrebno znanje in finančna sredstva, ki jih v teh državah primanjkuje. Tuji lastniki prevzeto podjetje najprej prestrukturirajo in prinesejo nova znanja, s katerimi se izboljša poslovanje podjetja. Prav tako pomembni kot učinki na prevzeto podjetje so tudi učinki prelivanja na celotno gospodarstvo. Tudi v tem primeru ne gre le za pozitivne učinke, saj lahko tuje multinacionalno podjetje s svojo prisotnostjo tudi negativno vpliva na gospodarstvo. Predvsem v manjših gospodarstvih, kakršno je tudi slovensko, je potrebno biti posebej pozoren, saj lahko hitro pride do poslabšanja konkurence na trgu in do popolne navezanosti na le eno podjetje. Pozitivne učinke, ki jih imajo neposredne tuje investicije, je torej potrebno maksimirati predvsem s preudarno izbiro strateških partnerjev, ki zagotavljajo dolgotrajno in uspešno sodelovanje. Potrebno je ustvariti pogoje, v katerih je možno uspešno sodelovanje s tujimi partnerji. Analize poslovanja slovenskih podjetij so pokazale, da so v povprečju podjetja s tujim kapitalom uspešnejša od domačih podjetij. Vendar pa je potrebno povedati, da so v večini primerov tujci investirali le v uspešna podjetja, ki so že bila poznana na svetovnem trgu, malo pa je bilo tujih vlagateljev, ki bi investirali v neuspešna podjetja. Pojavili pa so se tudi primeri, ko so tuji investitorji perspektivna podjetja najprej izčrpali in se potem umaknili. V prihodnje lahko pričakujemo še več prevzemov uspešnih slovenskih podjetij. Za pridobitev več investicij v nove obrate bi morala država izdelati boljšo strategijo in se zgledovati predvsem po državah, ki so na tem področju že uspešne. Potrebno pa je biti previden pri prodaji podjetij, ki so še v državni lasti. Potrebno je upoštevati, da država od lastniških deležev prejema dobičke, ki jih lahko vlaga na področja, ki so pomembna za razvoj Slovenije. V primeru prodaje pa bo na dolgi rok kupnina najverjetneje nižja kot bi bili dobički, ki se bodo najverjetneje prenašali v tujino in od katerih Slovenija ne bo imela nobene koristi. Podobna je situacija pri prodaji državnih bank. Analiza je potrdila, da so banke v državni lasti uspešne in zato ne kaže hiteti s prodajo. To potrjujejo tudi razmere v večini razvitih evropskih držav, kjer ima država v najpomembnejših bankah svoje lastniške deleže, v tuji lasti pa je le majhen delež bank.

53

6 POVZETEK (ABSTRACT) Povzetek Mnenja ekonomistov o učinkih neposrednih tujih investicij v Slovenijo se razhajajo. Ena skupina ugotavlja, da so učinki pretežno koristni, drugi pa opozarjajo predvsem na možne negativne vplive. Argumenti slednjih se zdijo prepričljivejši, saj tudi praksa potrjuje njihove dvome o izključni koristnosti NTI: tujci prevzemajo predvsem že obstoječa uspešna domača podjetja, v težnji po čim višjem dobičku znižujejo število zaposlenih, pritiskajo na znižanje stroškov dela, menjavajo domače dobavitelje s tujimi in odlivajo dobiček v tujino. Tudi glavni argument zagovornikov tujih investicij, češ da so podjetja s tujim kapitalom uspešnejša, je le navidezen, saj so bila ta podjetja nadpovprečno uspešna že pred tujim prevzemom. Neposredne tuje investicije v Sloveniji so torej usmerjene predvsem v prevzeme že obstoječih podjetij ter bank in zavarovalnic, malo pa je investicij, s katerimi bi tujci ustanavljali nove proizvodne obrate in tako odpirali nova delovna mesta. V nekaterih primerih pa je prišlo celo do sovražnih prevzemov naših perspektivnih podjetij, ki so jih tuji lastniki najprej izčrpali, nato pa jih pahnili v stečaj. Majhnost države in koncentracija investicij v le nekaj sektorjev lahko oslabita prelivanje pozitivnih učinkov NTI na gospodarstvo, saj multinacionalno podjetje lahko obvladuje celoten trg, kar lahko povzroči propad domačih konkurentov. Tuji lastniki pa velikokrat zamenjajo domače dobavitelje s tujimi in v tem primeru imajo NTI za posledico povečanje uvoza. Ključne besede: neposredne tuje investicije, učinek NTI, gospodarska rast, prevzem, prelivanje učinkov, multinacinalno podjetje Abstract The views of the economists on the influence of foreign investments on the host country are different. One group of economists are convinced that the influences are mainly positive, while the other group point out that foreign investments may have negative influences on the economy of the host country. The proofs of the second group seem to be more convincing as the results of foreign investments show that their doubts are justified: the foreigners take over mainly the existing successful companies, in their tendency to achieve a higher profit they reduce the number of employees and the expenses, they often replace the previous suppliers with their own, and they transfer the profit out of the country. The first group of the economists ground their opinion of the positive influence of foreign investment on the data that companies with foreign capital are more successful than others. But this proof is very questionable because these companies were successful above average even before the takeover. Direct foreign investments in Slovenia are directed mainly to the acquisition of the existing companies, banks and insurance companies while there are very few greenfield investments which offer new jobs. There were also cases of hostile takeovers of our prosperous companies which were financialy ruined and closed down.

54

Small size of the host country and concentration of FDI in some sectors could weaken productivity spillowers as multinational company could control the whole market and that would banish small local competitors out of business. A multinational company often replaces local suppliers with their own partners and the result is an increased import. Key words: direct foreign investment, results of DFI growth, takeover, spillover, multinational company

55

7 LITERATURA IN VIRI Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (AGPTI). 2005. Program Vlade RS za spodbujanje tujih neposrednih investicij za obdobje 2005 – 2009. Available: http://www.gov.si/tipo. BS – Banka Slovenije. 2004. Neposredne naložbe 1994 – 2003. Ljubljana: Banka Slovenije. BS – Banka Slovenije. 2005. Zakoni in predpisi: Devizni režim. Available: http://www.bsi.si/html/zakoni_predpisi/foreign_exchange_new_2.html. Damijan, Jože P., Matija Rojec in Sašo Polanec. 2002. Tuje investicije in gospodarska rast. Finance št. 200: 7-9. Dunning, John H. 1993. Multinational Enterprises and the Global Economy. Workingham: Addison-Wesley Publishing Company Inc. FIAS – Svetovalna skupina za tuje naložbe. 1998. Slovenija – Promoviranje neposrednih tujih naložb. Haskel, J. H., Pereira S. C. and Slaughter M. J. 2002. Does Inward Foreign Direct Investment Boost the Productivity of Domestic Firms? NBER Working Paper No. 8724. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: EPF. Koražija, Nataša. 2002. Tuje naložbe: toliko, kot jih potrebujemo. Gospodarski vestnik, št. 2. Krosiska, Libor. 2001. Foreign direct investment financing of capital formation in central and eastern Europe. EBRD Working Paper No. 67. Mencinger, Jože. 2004. Tuje neposredne naložbe – mana z neba? Gospodarska gibanja avgust 2004: 25-44. Mencinger, Jože. 2002. Nominalna in realna konvergenca kandidatk za EU in EMU. Gospodarska gibanja 340: 21-39. Michalet Charles-Albert. 1997. Strategies of Multinationals and Competition for Foreign Direct Investment. FIAS/PREM Seminar Series. Ministrstvo za gospodarstvo. 2004. Državna pomoč podjetju Revoz je utemeljena. Available: http://www.mg-rs.si/indexn.php?akcija=cela&id_novica=286%3Cbr%3E. Nidorfer, Matjaž. 2004. Igra z milijardami: Slovenija v očeh tujih vlagateljev. Gospodarski vestnik, št 11.

56

Novak, Judita Mirjana. 2005. Poslovanje gospodarskih družb v letu 2003. Ljubljana: UMAR. OECD – Organization for economic cooperation and development. Directorate for Financal, Fiscal and Enterprise Affairs. 2002. Foreign Direct Investment in Slovenia. Trends and Prospects. Rebernik, M., D. Močnik, M. Rus in S. Dajčman. Slovenski podjetniški observatorij 2004. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Repovž, Mija. 2004. Nekateri so za hitro. Sobotna priloga, 18.12. 2004. Rojec, Matija. 1994. Tuje investicije v slovenski razvoj. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Rojec, Matija in Janez Šušteršič. 2001. Razvojna vloga in politika do neposrednih tujih investicij v Sloveniji. Ljubljana: UMAR. Rojec, Matija in Matej Kovač. 1999. Strategija spodbujanja NTI v Slovenijo v pogojih notranjega trga EU. Available: http://www.sigov.si/zmar/projekti/sgrs/diskusij/rojec1.html. Schlamberger, Helena in Irena Lukač. 2003. Tuje neposredne investicije – Koliko smo zanimivi? Kapital 312. Svetličič, Marjan. 1996. Strategije – Svetovno podjetje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Štiblar, Franjo. 2001. Vpliv lastništva na uspešnost corporate governance bank v Sloveniji. Gospodarska gibanja 331: 25-54. UMAR – Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2001. Delovni zvezek. Motivation and Strategic Consideration of Foreign Investors in Slovenia. Ljubljana: UMAR. Zupančič, Nataša. 2001. Direktne tuje investicije kot sredstvo internacionalizacije poslovanja. Naše gospodarstvo 5-6, 491. Maribor: EPF.