Čebulnice in gomoljnicessmbkmet2s/odrasli/cebulnice_in_gomoljnice.pdf · a) stebelni (krompir,...

ČEBULNICE IN GOMOLJNICE

Predmet: Okrasne zelnate rastline z aranţerstvom

Letnik: 4

Pripravil: Simon Gračner, univ. dipl. inţ. kmet.

Mozirje, oktober 2009

ČEBULNICE IN GOMOLJNICE

Čebulnice in gomoljnice so rastline, ki imajo v tleh odebeljene dele - čebule, gomolje ali korenike. Nekatere so pri nas samonikle: krokusi, narcise, zvončki, irisi, ciklama, podlesna vetrnica, zlatica. Te samonikle rastline rastejo v bolj močvirnatem svetu, kjer je vseskozi vlaţno. V vrtovih sadimo ţlahtnjene čebulnice in gomoljnice. Največ ţlahtnjenih pridelajo na Nizozemskem. Podzemni deli shranjujejo rezervno hrano, ki zadošča do naslednjega cvetenja. Čebulnice in gomoljnice lahko tudi silimo in s tem zagotovimo predčasno cvetenje. Po cvetenju jih zavrţemo ali pa presadimo na vrt, kjer si ponovno načrpajo potrebno rezervno hrano. Ko čebulnice in gomoljnice odcvetijo jih postimo tako dolgo v zemlji, da se posušijo listi, nato pa jih lahko poberemo iz zemlje, lahko pa jih seveda pustimo nekaj let v zemlji.

ČEBULNICE IN GOMOLJNICE DELIMO NA:

1. SPOMLADI CVETOČE

Sadimo jeseni, več let so na istem mestu, niţje rasti. Tulipani, zvončki, narcise, hijacinte, grozdek ali muskari, lilije, anemone, solzice, irisi.

2. POLETI IN JESENI CVETOČE

Sadimo spomladi, vsako jesen izkopljemo, višje rasti. Dalije, kane, ciklame, gladiole.

OSKRBA ČEBULNIC IN GOMOLJNIC

Okopavanje in pletev ţe zgodaj spomladi, ko se pojavijo rastlinice. Okopavamo plitvo, zaščitimo pred mrazom. Poleti cvetoče čebulnice so občutljive na mraz. Če čebulnic ne posadimo pravočasno in se ne ukoreninijo, zaščitimo s slamo, spomladi ta material odstranimo, da lahko rastline pravočasno odţenejo. Odstranjevanje odcvetelih cvetov.

Priprava tal: Najboljša so peščeno ilovnata tla, ki so dovolj prepustna za vodo, hkrati pa tudi zadrţujejo dovolj vlage. Zemljo pripravimo ţe par dni pred sajenjem, prekopljemo 30 cm globoko, odstranimo korenine in ostale ostanke prejšnje kulture. Zemlji dodamo dobro preperel hlevski gnoj ali kompost. Čebulnice sadimo na primerno globino. Globina sajenja je različna, odvisna pa je od debeline čebulice ali gomolja. Primer: gladiole sadimo na globino 8 cm, cesarski tulipan 25 cm. Med rastjo moramo tudi dognojevati. Ko rastline odcvetijo jih pustimo v zemlji tako dolgo, da listi porumenijo oziroma je čebulica dozorela. Spomladi cvetoče izkopavamo junija. Čebulice zloţimo v zabojček po sortah oziroma po barvah. Shranjujemo jih v suhem, temnem prostoru. Pred ponovnim sajenjem jih moramo razkuţiti.

PODZEMNI DELI

1. GOMOLJ:

a) Stebelni (krompir, ciklama, gomoljaste begonije)

b) Koreninski

c) Čebulast

2. ČEBULA

3. KORENIKE

4. KOREN

5. RIZOMI (sluţijo za razmnoţevanje in v njem ni rezervne hrane - kroţnički

(Achimenes))

a) Koreninski gomolj nastane z odebelitvijo korenin, očesa ima samo na delu kjer se odebeljene korenine zdruţijo. Koreninske gomolje ne smemo rezati, lahko jih delimo. Koreninske gomolje imajo klorofitum, potonike, dalije, nekatere kukavičnice. c) Čebulast gomolj imajo gladiole. Čebulast gomolj ima cvetni in listni brst.

SILJENJE

Siljenje je postopek s katerim pospešimo rast in cvetenje. Zatemnjevanje, krajšanje dneva, dovajamo toploto. Silimo jih lahko zato, ker imajo podzemni organi dovolj rezervne hrane. Pri siljenju se ta rezervna hrana hitreje porablja kot pri normalni rasti. Rastline so po siljenju izčrpane, zato velikokrat zaradi tega propadejo. Za pozno siljenje uporabljamo nepreparirane čebulnice, za zgodnje siljenje pa preparirane čebulice. Prepariranje je postopek s katerim pospešimo rast brstov. Ta postopek se izvaja v velikih skladiščih, predvsem na Nizozemskem. Čebulice razvrstimo po sortah in jih izpostavljamo izmenično visokim in nizkim temperaturam. Čebulici se formira cvetni brst.

Poznamo več načinov siljenja:

1. Siljenje v zemlji.

2. Siljenje v vodi. Ta način je za ljubitelje najbolj enostaven. Uporabimo primerne posode, ki so na vrhu zoţene. Tretjino čebulice je v posodi, voda pa sega do čebulnega kroţca.

SPOMLADI CVETOČE ČEBULNICE

HYACINTHUS ORIENTALIS - (hijacinta)

druţ: Liliaceae - lilijevke

1. OPIS

Hijacinta izvira iz Sredozemlja in Orienta. V zemlji tvorijo čebulo, ki je nekoliko ploščata, pri vrhu zoţena. Suhi luskolisti so različnih barv, od bele, rdeče, vijolične, rjavkaste. Barva luskolistov nam v večini primerov pove tudi barvo cveta. Listi so podolgovati, ţlebičasti, mesnati, svetlikajoče zeleni. Drobni cvetovi so zvezdasto oblikovani, enostavni, polnjeni na gosto razvrščeni po steblu in se odpirajo od spodaj navzgor. So v različnih barvah; rdeča, rumena, modra, vijolična, bela. Cvetovi hijacinte imajo močan vonj. Cvetijo od aprila do maja, če pa jih silimo pa od decembra naprej.

2. RAZMNOŢEVANJE

zarodne čebulice

seme

Razmnoţujemo jih z drobnimi zarodnimi čebulicami in semenom. Ob starih čebulicah nastanejo zarodne čebulice, ki se razvijejo v večje čebule, če ostanejo na stalnem mestu. Vsakih nekaj let lahko čebulice izkopljemo, če je nasad pregost. Če čebule vsako leto izkopavamo, navadno drobne čebulice sadimo posebej.

3. OSKRBA

Pred saditvijo grede fino zravnamo, površina naj bo 10 cm višja kot travna površina. Čebule hijacint sadimo od septembra do oktobra 10 do 20 cm globoko. Pred zimo nasad pokrijemo s šoto, listjem, slamo in vejami iglavcev, da zemlja ne zmrzne do čebul. Ko hijacinte odcveto, ne smemo rezati stebel in listov. Odcvetele cvetove posmukamo, da se rastline ne izčrpava po nepotrebnem s tvorjenjem plodov in semen. Počakamo tako dolgo, da listi in stebla odmro, potem pa jih poreţemo. Če so hijacinte posajene na prostoru, kjer je čez poletje suho in ni glodalcev, lahko pustimo čebule na gredi več let, ne da bi jih izkopavali. Sicer pa čebule izkopljemo, ko listi in stebla odmro.

4. UPORABA

za siljenje

grede

CROCUS VERNUS- (spomladanski ţafran)

druţ: Iridaceae - perunikovke

1. OPIS

Razširjeni so na naravnih rastiščih v Evropi in Aziji, na vlaţnih, niţinskih ali višinskih predelih. Jesenske ţafrane ponavadi zamenjajo za jesenske podleske (Colchicum), ki spadajo v druţino lilijevk. Med njimi in ţafrani pa je bistvena razlika pri številu prašnikov v cvetu. Ţafran ima 3 prašnike, podlesek pa 6. V zemlji ima ploščat čebulast gomolj, ki ga obdajajo suhi, vlaknati luskolisti. Zraste do 15 cm visoko. Pravih stebel nimajo, listi so ţlebičasti z belo sredinsko progo. Cvetovi poganjajo posamič ali po nekaj skupaj iz gomolja. Cvet je sestavljen iz 6 enakih lističev cvetnega odevala, ki so v spodnjem delu zrasli v dolgo ozko cev, ki je deloma v zemlji. Cvet ima po 3 prašnike in 3 brazde pestiča. Barva cvetov je lahko modra, vijolična, rumena, bela, pisana. V niţinah cvetijo od marca naprej, višje pa proti koncu pomladi. Jesenski ţafran cveti od avgusta do oktobra, nekateri tudi pozneje.

2. RAZMNOŢEVANJE

zarodne čebulice

seme

1. Po cvetenju ali jeseni razdelimo novo nastale gomoljčke. 2. Seme posejemo v začetku jeseni v zaprte prostore.

3. OSKRBA

Na stalno mesto jih sadimo od septembra do oktobra, jeseni cvetoče pa ţe poleti. Sadimo jih nametano po travnati površini ali na urejene grede, med rastline, ki kasneje odganjajo. Sadimo jih 8 cm globoko na manjše razdalje. Med rastjo jih dognojujemo, plevemo, zalivamo in površinsko rahljamo. Trato v kateri so posajeni krokusi, kosimo kasneje, ko so nadzemni deli suhi. Tako dobijo gomolji več hrane in se hitreje razvijajo. Na istem mestu ostanejo več let. Izkopavamo jih v juniju. Krokusi dobro uspevajo na propustnih tleh, ki so spomladi vlaţna, poleti pa suha. Dobro uspevajo tudi med listopadnim grmovjem.

4. SILJENJE

Gomolje sadimo v lonce in jih napolnimo z mahom in substratom. Postavimo jih v temen in hladen prostor. Ko se gomolji ukoreninijo in odţenejo jih postavimo na temperaturo 10˚C.

5. UPORABA

za siljenje

za zasaditev manjših površin (grobovi, skalnjaki, posode)

za skupinske zasaditve med drevje in v kombinaciji s trajnicami

Crocus vernus - spomladi cvetoč

Crocus nudiflorus - jesenski, lilast

MUSCARI - grozdek, jagodnata hrušica

druţ.: Liliaceae - lilijevke

1. OPIS

a) Muscari botryoides ali Muscari armeniacum

Razširjen je na naravnih rastiščih juţne Evrope. Samonikel je tudi v Sloveniji. Ima podolgovato jajčasto čebulico s svetlimi vrhnjimi luskolisti. Zraste 15 do 20 cm visoko. Iz čebulice poganjajo ozki, podolgovati, na vrhu koničasti zeleni listi, ki spominjajo na liste drobnjaka. Cvetno steblo je čvrsto, pokončno in nosi cevaste cvetove v gostem socvetju. Cveti modro, vijolično, belo, od marca do aprila.

2. RAZMNOŢEVANJE

s smenom

zarodnimi čebulicami 1. Vzgoja iz semena traja 3 do 4 leta. 2. Ob čebulici nastane vsako leto več zarodnih čebulic, s katerimi jih razmnoţujemo.

3. GOJENJE in OSKRBA

Čebulice sadimo septembra 8 cm globoko in bolj na gosto. Ponavadi sadimo po več čebulic skupaj. Zahteva humusno zemljo in sončne do polsenčne lege, na istem mestu ostane več let, da se bogato razraste. Kot vse ostale čebulnice ga izkopavamo v juniju.

4. SILJENJE

Uporabimo najmočnejše čebulice, septembra jih posadimo v lončke, ki jih pustimo do januarja v hladnejših prostorih 8 do 10˚C. Nato temperaturo dvignemo na 13˚C in v treh tednih zacveti.

5. UPORABA

za rezanje

skalnjake

grobove

obrobke

posode

za zdruţbe s trajnicami

TULIPA - tulipan


1. OPIS

Tulipani so najpogostejša spomladi cvetoča čebulnica. Njihova domovina je Mala Azija, okolica Kaspijskega in Črnega morja, vse do Srednje Evrope. Iz srednje Azije se je razširil v 16. stoletju v Evropo. V večjih količinah so ga pridelovali najprej v Franciji, nato se je razširil v Holandijo in Nemčijo, kjer so bili najboljši klimatski pogoji. Čebulica je okroglo podolgovata, proti vrhu zoţena. Raste pokončno, 10 do 60, lahko tudi 100 cm visoko. Listi so podolgovati in sivozeleni, včasih imajo rjave pege. Listni rob je gladek, pri nekaterih sortah je valovit. Cvet je eden ali več, v raznih barvah, tudi pisan; trenutno ni le črnega. Je enostaven ali polnjen, z ravnimi ali nakodranimi listi. Cveti od začetka aprila do konca maja. Siljeni cvetijo od novembra dalje. Po času cvetenja jih delimo na zgodnje, srednje in pozne.

2. RAZMNOŢEVANJE

s semenom

zarodne čebulice Nastajanje zarodnih čebulic se pri tulipanih razlikuje od tistega pri narcisah ali hijacintah, kjer se stara čebula ohranja dolga leta in postaja vsako leto nekoliko večja, ter poganja cvetna stebla. Stara čebula tulipana vsako leto odmre, namesto nje pa se razvije nova, velika čebula, na kateri se razvijejo listne in cvetne zasnove; ob tej glavni čebuli nastane več ali manj čebulic.


Čebule tulipanov sadimo od septembra do oktobra 10 do 20 cm globoko in na 15 cm razdaljo. Do mraza se morajo ukoreniniti. Na splošno so odporni proti mrazu, vendar jih je dobro zaščititi. Zaščito spomladi odstranimo. Če jih sadimo preplitvo, spomladi prehitro odţenejo in jih mraz lahko poškoduje. Ko odcveto, se morajo listi dobro posušiti. Kadar pa ţelimo sprazniti prostor za druge okrasne rastline, izkopljemo čebulice, ko se listje še ni popolnoma posušilo. Drţi se naj jih čim več zemlje, tesno skupaj jih ukopljemo na polsenčnem prostoru, kjer lahko dozore do konca. Seveda pa v tem primeru ne bodo tako lepo cvetele naslednje leto. Najlepše se razvijajo tulipani na soncu ali v polsenci. Glede tal niso preveč zahtevni, ne prenesejo pa zelo kislih tal in zastajajoče vlage. Najprimernejša so peščeno ilovnata in hranilna ter humusna tla. Gnojimo s fosfornimi in kalijevimi gnojili. Izkopavamo jih vsako leto ali pa ostanejo več let ne istem mestu. Izkopavamo jih junija. Izkopane označimo, sortiramo in skladiščimo na suh, temen prostor.

4. UPORABA

za rezanje

za skupinske zasaditve

za cvetlična korita in posode

za siljenje

5. SKUPINE TULIPANOV

a) Enostavni zgodaj cvetoči tulipani

So kratko pecljati, kompaktni, cvetijo v začetku aprila 40 cm visoko. Prilagodljivi so na spremenjljivo spomladansko vreme. Odlični so za zgodnje siljenje.

b) Vrstnati zgodaj cvetoči tulipani

Podobni so prvi skupini, le da je njihovo cvetje polnjeno. Primerni so za zgodnje siljenje.

c) Tulipani triumph

Ta skupina predstavlja sorte, ki cveto v drugi polovici aprila. So večinoma kriţanci med zgodnjimi in poznimi skupinami tulipanov, visoki so okrog 50 cm. So kompaktne rasti in večinoma dvobarvni.

d) Darwinovi kriţanci

So večinoma kriţanci med Darwinovimi in Forsterjevimi tulipani. Visoki so okrog 50 cm. Cvetijo proti koncu aprila.

e) Enostavni pozno cvetoči tulipani

Prej so se imenovali Darwinovi tulipani. Ker cveto kasneje, so čudovita dopolnitev v časovnem zaporedju drugih skupin tulipanov. So skromnejših barv in višje, bolj pretegnjene rasti.

f) Lilijasti tulipani

Imajo najbolj elegantno cvetje. Visoki so od 50 do 60 cm, cvetijo v maju.

g) Kodravocvetni tulipani

Cvetni listi so pri vrhu zadebeljeno kodravi.

h) Viridiflora tulipani

Lepo oblikovano cvetje je veliko in vselej vsaj delno zeleno, marogasto. Cvetna stebla so kratka in močna, cvetijo maja. Zrastejo do 50 cm visoko.

I) Rembrandtovi tulipani

So v resnici z različnimi barvami naškropljene darvinke. Rjava, rdeča, temno modra, roţnata ali lilasta naškropljenost se odraţa na rdeči, beli ali rumeni osnovni barvi cvetja.

j) Papagajski tulipani

So zelo stara skupina, visoka okrog 60 cm. Cvetijo v maju, cvetje je dekorativno nakodrano.

k) Vrstnati pozni tulipani

Cvetovi so podobni majhnim potonikam. Cvetijo en mesec za zgodnjimi.

l) Tulipan kaufmanniana

je skupina zelo zgodaj cvetočih tulipanov rumene, rumenordeče, belo rdeče, rdeče barve. Zrastejo do 20 cm visoko, to so botanični tulipani.

m) Tulipa Fosteriana

Odlikuje jo orjaško cvetje čistih barv in kratko stabilno cvetno steblo. Cvetijo zgodaj aprila, zrastejo do 35 cm visoko. Cvetovi so beli, rumeni, rdeči.

n) Tulipa gregii

Imajo velike cvetove glede na velikost rasti, ki znaša 25 cm. Listi so pisani. Rast je kompaktna, cvetni peclji so močni.

o) Drugi tulipani in njihovi kriţanci

Na desetine tulipanov še ni uvrščenih v skupine. Sem uvrstimo tudi tiste tulipane, ki jih bodo šele poţlahtnili.

NARCISSUS - narcisa

druţ.: Amaryllidaceae - narcisovke

1. OPIS

a) Narcissus pseudonarcissus - je trobentasta narcisa s precej velikimi cvetovi v raznih barvah.

b) Narcissus incomparabilis - je skledičasta narcisa v raznih barvah.

c) Narcissus poeticus - je bela, enostavna, z manjšim privenčkom, ki je roţnat ali rdeč. Lepo diši.

d) Narcissus tazzeta - je majhna, bela, zvezdasta, primerna za siljenje.

e) Narcissus cyclamineus - ima manjše cvetove, ki so podobni cvetovom ciklam.

f) Narcissus biflorus - se imenuje dvocvetna narcisa, je samoniklo razširjena

g) Narcissus stellaris - gorska narcisa

Narcisa je razširjena po Sredozemlju in srednji Evropi. Obsega pribliţno 30 vrst. V Sloveniji uspeva Narcissus biflorus v okolici Celja in Ptuja, Narcissus poeticus (bela) raste po vrtovih in v naravi ter Narcissus stellaris, ki raste v hribih. Znane so narcise, ki rastejo na Golici. Narcise so omenjene ţe v svetem pismu kot lilije v puščavi. V resnici so to narcise vrste Narcissus tazzeta, ki rastejo tudi v Jugoslaviji. Čebula narcis je podolgovata s svetlorjavimi vrhnjimi luskolisti. Dva do štirje suličasti listi poganjajo naravnost iz čebulice. Cvetno steblo je votlo in ponavadi nosi le en cvet. Zvezdasti cvetovi lepo dišijo. Narcise imajo perigon ali cvetno odevalo, kar pomeni, da nimajo čašnih listov ampak le venčne liste. Del venčnih listov je zrasel v privenček ali trobento. Privenček je lahko cevast, zvonast ali skledičast. Cvetovi so enostavni ali polnjeni, beli, rumeni ali pisani. Narcise cvetijo od aprila do maja, siljene pa od novembra naprej.

2. RAZMNOŢEVANJE

zarodne čebulice Razmnoţujemo jih z drobnimi čebulicami, ki se tvorijo vsako leto ob starih čebulah.


Na stalno mesto jih sadimo septembra, 10 do 15 cm globoko. Pred mrazom jih ni potrebno zaščititi. Škodljivci so redki. Na istem mestu lahko ostanejo 4 do 6 let. Izkopavamo jih junija, posušimo v polsenci in skladiščimo v tanjših plasteh. Če jih zloţimo preveč na debelo, lahko začno odganjati korenine. Glede tal narcise niso zahtevne. Dobro uspevajo v srednje teţki, hranilni in prepustni zemlji; tla naj bodo v času rasti bolj vlaţna, kasneje pa bolj suha.

4. SILJENJE

Septembra ali oktobra sadimo po tri rastline v zabojčke ali lončke, podobno kot hijacinte ali tulipane. Damo jih v zakop, dokler niso poganjki vsaj 5 cm dolgi. To je ponavadi novembra do decembra. Tedaj prenesemo lončke v toplejši prostor, kjer je temperatura 17 do 20˚C. Če je steblo prekratko, jih začasno zatemnimo. Decembra in januarja siljene potrebujejo do cvetenja 3 tedne, februarja in marca siljene pa le 2 tedna. Cvetja ne reţemo, temveč ga le izpulimo. Odcvetele čebulice posadimo na vrtno gredo. Med siljenjem potrebuje narcisa dobro, hranilno prst in dovolj vode. Preveč zalite pa napada gniloba. Pred siljenjem razkuţimo čebulice in zemljo.

5. UPORABA


za rezanje

siljenje

za zasaditev po trati

korita

IRIS - perunika

druţ.: Iridaceae - perunikovke

Perunike rastejo po zmernih predelih severne poloble. Vseh je pribliţno 200 vrst, pri nas raste le pribliţno 10 vrst. Vrtnarji delijo irise na irise s korenikami in s čebulicami.

1. OPIS

a) Irisi s korenikami V tleh imajo plitke, vodoravno razvrščene korenike. Iz odebeljenih korenik rastejo suličasto oblikovani, vzporedno ţilnati listi, sivozelene barve. Cvetna stebla se proti vrhu razvejijo. Cvetovi so značilno oblikovani, nameščeni na vrhu cvetnega stebla. Irisi cvetijo v različnih barvah, največkrat pa so modri. Čas cvetenja je odvisen od sorte. Najprej zacvetijo nizke sorte, nato pa visoke; najpogosteje cvetijo aprila in maja, nekatere sorte pa še ponovno jeseni.

2. RAZMNOŢEVANJE

delitev korenik Perunike presajamo in delimo julija in avgusta. Neprimeren čas za razsajanje in deljenje je spomladi in pozno jeseni, takrat ko lahko presajamo številne druge trajnice. Pri deljenju uporabimo mlajše dele korenik z listi, sadikam skrajšamo liste, stare dele brez listov pa zavrţemo.


Korenik ne smemo saditi pregloboko. Na zgornji strani lahko delno gledajo iz zemlje. Korenine ne smejo gledati iz zemlje. Razporedimo jih globlje in na vse strani. Nizke sorte moramo saditi gosteje kot visoke. Gosteje jih sadimo tudi, če ţelimo doseči večji učinek na manjšem prostoru. Nizke sadimo na razdaljo 15 cm, visoke pa na 50 cm. Korenike se morajo pred zimo toliko vrasti, da jih mraz ne more poškodovati in privzdigniti. Samo iz močnih sadik poletne saditve lahko pričakujemo prvo pomlad nekaj cvetja, sicer pa se rastline močneje okrepijo šele naslednja leta. Čez zimo odmre perunikam le manjši del listja, drugače pa jim mraz ne škodi. Na enem mestu ostanejo 4 do 6 let, nato pa jih razsadimo. Preobilno gnojenje z dušikom pospeši gnilobo, zato moramo biti pri gnojenju previdni. Starejše nasade dognojujemo spomladi in po cvetenju. Dobro uspevajo na sončnih legah.

4. UPORABA

nizke sorte so primerne za sončne breţine in za skalnjake

za zasaditev gred

za rezanje

sorte, ki imajo rade vlaţna rastišča, sadimo ob vodne objekte

b) Irisi s čebulicami

1. OPIS

a) Iris reticulata

V tleh imajo podolgovato čebulico, iz katere poţene pokončno steblo z oţjimi sivozelenimi listi, ki so priostreni in se prevešajo. Cvetovi imajo oţje venčne liste, ki se nekoliko prevešajo. Cvetijo v raznih barvah, spomladi.

2. RAZMNOŢEVANJE

z zarodnimi čebulicami

s semenom

a) Ob stari čebulici nastanejo drobne stranske čebulice, ki imajo velikost lešnika. Stranske čebulice ločimo od stare in posadimo. b) S semenom razmnoţujemo irise spomladi.


Enako kot pri irisih s korenikami.

4. SILJENJE V rastlinjakih uporabljamo za siljenje samo preparirane čebulice, uvoţene iz Nizozemske. Lahko jih sadimo septembra v lonce, postavimo v zaprte grede ali kleti, da se ukoreninijo. Januarja jih prenesemo v svetel in hladen prostor, da odţenejo in kmalu zacvetijo.

5. UPORABA

za siljenje

za rezanje (aranţmaji, šopki)

za skalnjake

cvetlične zaboje

grede (toda več skupaj, da pridejo do izraza)

6. VRSTE

a) Iris pumila - je nizka do 30 cm visoka perunika. Cveti modro in rumeno. Primerna je za prekrivanje tal, če jo sadimo v polsenčne lege, če pa jo sadimo na sončne lege bolj cveti in manj prekriva tla. b) Iris germanica - je vrsta, ki je pri nas najbolj razširjena. Najpogosteje je modro cvetoča. Visoka je 35 do 70 cm. c) Iris sibirica - visoka je do 80 cm, ima oţje liste in tanjša, močna stebla. Odlikuje se z modrimi cvetovi, uspeva v vlaţnih tleh. d) Iris pseudacorus - raste pri nas v močvirjih. je precej visoka in ima rumene cvetove. Uspeva v vlaţnih tleh. e) Iris kaempferi - imenujemo jo japonska perunika, ima velike cvetove v raznih barvah. V zemlji ima odebeljene mesnate korenine.

FRITILLARIA - cesarski tulipan


1. OPIS

a) Fritillaria imperialis - cesarski tulipan

Globoko v tleh ima veliko, svetlejšo, nepravilno okroglasto čebulo z neprijetnim vonjem. Steblo je precej močno, pokončno, do 50 cm visoko. Listi so svetlikajoče zeleni, koničasti in razpolovljeni na spodnjem delu stebla. Na koncu stebla je večji šop oţjih, podolgovatih, svetlikajoče zelenih lističev, izpod katerih rastejo kratkopecljati, prevešajoči, zvončasti cvetovi okoli stebla v isti višini. So oranţni, opekasto rdeči ali rumeni, s poudarjenimi prašniki in pestičem. Cveti od aprila do maja.

b) Fritillaria meleagris - močvirski tulipan ali močvirska logarica

Je samonikla v Angliji in Aziji, pa tudi pri nas. Iz okroglaste ploščate čebule poţene tanjše steblo, ki je rjavkasto. Na vrhu je prevešajoč, široko zvončast cvet. Cvet je rdeč, roţnat, bel, na zunanji strani ima pike. Cveti aprila in maja. Sadimo ga jeseni v polsenco, 12 cm globoko.

2. RAZMNOŢEVANJE

zarodne čebulice

s semenom

3. GOJENJE IN OSKRBA

Na stalno mesto sadimo čebulice jeseni, 25 cm globoko, v manjše skupine. Zahteva globoko obdelano, humusno in prepustno zemljo ter sončne lege.

4. UPORABA

za rezanje

skupinske zasaditve

proti voluharjem (neprijeten vonj čebule)

SCILLA - modra čebulica, scila


1. OPIS

Zraste od 15 do 30 cm visoko. Ima močno steblo. Listi tvorijo listno rozeto, so podolgovati, ustnjati, temno zelene barve in močno svetlikajoči. Cvetovi so zdruţeni v klasasto socvetje. Cvetovi so veliki, temno modri, svetlo modri ali beli. Mnoge vrste so neodporne na naše zime.

a) Scilla siberica - sibirska modra čebulica

Zraste od 10 do 15 cm visoko in 5 do 10 v širino. Tvori 2 do 4 podolgovato suličaste liste, ki so bleščeči. Cvetovi so zvonasti, modre barve. Cveti marca in aprila in je odporna na naše zime.

2. RAZMNOŢEVANJE

z delitvijo

1. Rastline delimo ob koncu poletja.


Najbolje uspevajo na sončnih ali delno senčnih rastiščih. Tla morajo biti dobro odcedna in ne preveč hranljiva, ker se tako ali tako prehitro prerazmnoţijo.

4. UPORABA

za grede

POLETI IN JESENI CVETOČE ČEBULNICE IN GOMOLJNICE

LILIUM - lilije


Lilije so rastline zmernega pasu severne poloble. Tod je razširjenih okoli 100 vrst. Na področju Slovenije rastejo v naravi turška, brstična in krajnska lilija. Kriţanci, ki so sedaj na voljo v večini primerov niso odporni na naše zime.

1. OPIS

Iz čebulice poţene pokončno steblo, ki je le pri nekaterih vrstah proti vrhu delno razvejano. Na steblu so oţji, suličasti listi, svetlikajoče zeleni, gladki. Cvetovi so na krajših pecljih, lijakasti, skledičasti ali zvončasti, nekateri imajo nazaj zavite liste, pri vseh so veliki prašniki. Cvetovi so eno ali več barvni, pikasti, črtasti in cvetijo spomladi ali poleti. V notranjih prostorih cvetijo tudi v ostalih časih. Pri nekaterih vrstah so v listnih pazduhah bulbili, ki sluţijo za razmnoţevanje.

a) Lilium carniolicum - krajnska lilija

V višino zraste do 100 cm. Listi so lahko puhasto dlakavi ali nedlakavi. Cvetovi so rdeče ali oranţno pikasti.

b) Lilium bulbiferum - brstična lilija

Zraste od 40 do 150 cm visoko. Listi so suličasti. Pri vrhu stebla je do 5, včasih tudi več, navzgor odprtih in plitvo čašastih oranţnordečih cvetov. Venčni listi so lahko črno ali temno rdeče pikasti.

c) Lilium martagon - turška lilija, gozdna lilija

Zraste od 100-200 cm visoko. Je prezimno trdna vrsta. Listi so suličasti do jajčasti. Pri vrhu stebel je do 50 dehtečih, prevešajočih cvetov. Cveti v roţnati ali škrlatni barvi, lahko tudi beli.

d) Lilium candidum - bela ali alojzijeva lilija

Zraste od 100-200 cm visoko. Listi so suličasti. Na vrhu stebel pa oblikuje od 5 do 20 dehtečih, od stebla obrnjenih široko lijakastih belih cvetov.

e) Lilium lancifolium sin. Lilium tigrinum - tigrasta lilija

Zraste od 60 do 150 cm visoko. Ima dolge ozko suličaste liste. Pri vrhu stebla je 5 do 10 včasih tudi več prevešajočih, roţnato do rdečeoranţnih cvetov. Perigonovi ali venčni listi so škrlatno pikasti.

f) Lilium auratum - zlato progasta lilija

Zraste od 60 do 150 cm visoko. Ima dolge, suličaste liste. Pri vrhu stebel je 10 lahko tudi več dehtečih, od stebla obrnjenih in široko skledičastih belih cvetov. Perigonovi listi so 12 do 18 cm dolgi z rdečo ali rumeno progo po sredini, pogosto so tudi rdeče ali rumeno pikasti.

2. RAZMNOŢEVANJE

deljenje čebulic

s stebelnimi čebulicami

z bulbili

z luskami

s semenom

1. Čebulico razdelimo na dva dela, ki lahko naslednje leto ponovno cvetita. Lilije, ki

imajo podzemne korenike (Lilium canadense - kanadska lilija), prereţemo z noţem.

2. Včasih lilije naredijo stebelne čebulice, posebej še, če je čebulica globoko posajena. Takšne čebulice najdemo na rastlinah, ki smo jih razmnoţili z deljenjem. Stebelne čebulice odtrgamo in jih jeseni posadimo.

3. Lilije, ki imajo bulbile (brstična, tigrasta, hibridne). Poleti in jeseni jih odtrgamo in posadimo, najbolje v lonce. Liste poţenejo ţe jeseni, drugače pa spomladi.

4. Od posameznih čebulic odlomimo posamezne luske. Julija in avgusta jih damo v zemljo. Pokrite naj bodo s plastjo prsti. Po 4 do 6 tednih formirajo posamezne čebulice, listi pa poţenejo pozno jeseni.

5. Lilije rade semenijo, posebej še, če jih umetno oprašujemo. Vrste dajejo izenačene potomce, sejanci sort, pa so praviloma slabši od roditeljev. Sejemo jih spomladi, cvetijo pa čez eno ali dve leti.


Čebulice sadimo na stalno mesto jeseni ali spomladi, 15 do 20 cm globoko. Lilije, ki nad čebulo ne delajo korenin, lahko sadimo plitveje (turška, alojzijeva), ostale sadimo globje. Jeseni posajene čebule preko zime pokrijemo z listjem ali gnojem. Boljši je preperel hlevski gnoj. Zahtevajo dobro propustno humusno zemljo. Potrebna jim je rahla senca, posebej dobro rastejo v druţbi drugih rastlin, tako da imajo “noge v senci, glavo pa na soncu”. Čebulice lahko silimo pozimi ali spomladi.

4. UPORABA

za rezanje (zaprti cvetovi)

za manjše skupine, ki so posebej lepe pred iglavci

farmacevtska industrija

CANNA - kana

druţ.: Cannaceae - kanovke

1. OPIS

a) Canna indica - kana

Podzemni deli so odebeljene korenike ali rizomi s katerimi jih tudi razmnoţujemo. Na korenikah so speča očesa iz katerih zrastejo močna olistana stebla, ki so na naravnih rastiščih visoka tudi do 3 metre. Listi so veliki, široko podolgovati, gladki, imajo izrazito listno ţilo. Nekatere sorte imajo rdeče ali vijolične liste. Cvetovi so enostavni, široko lijakasti, razvrščeni po steblu in se odpirajo od spodaj navzgor. Cvetijo v različnih barvah od junija do slane.

2. RAZMNOŢEVANJE

z zarezovanjem rizomov tik pred sajenjem

Razdeljene rizome posadimo v hranilen substrat v večje lonce in jih do sredine maja vzdrţujemo pri višjih temperaturah (10 do 15˚C) in zadostni svetlobi ter primerni vlagi.


V drugi polovici maja jih ţe delno utrjene presadimo z nepoškodovano koreninsko grudo na prosto. Razdalja sajenja je 40 do 70 cm narazen. Zahtevajo dobro hranilno zemljo, pognojeno s hlevskim gnojem. Najlepše uspevajo na odcednih sončnih rastiščih, vendar zahtevajo v času rasti in razvoja veliko vode. Pred nastopom hujšega mraza poreţemo nadzemne dele 8 do 10 cm visoko, izkopljemo rizome, jih očistimo in shranimo v vlaţni šoti pri temperaturi 5˚C.

4. UPORABA

ob ribnikih


kot posodovka za verande in terase

za rezanje

DAHLIA - dalija, georgina

druţ.: Asteraceae - nebinovke

1. OPIS

V tleh imajo vretenaste koreninske gomolje, vedno po več skupaj. Zrastejo od 15 do 200 cm visoko. Stebla se močno razraščajo, so polegla ali pokončna in votla. Listi so pernato razrezani, zeleni, pri nekaterih sortah tudi rdečkasti. Cvetovi so zdruţeni v koškasta socvetja, so enostavni ali polnjeni, različnih oblik (kaktejasta, pompon, okrogla) in barv. Cveti od julija do slane.

2. RAZMNOŢEVANJE

z delitvijo

potaknjenci

s semenom

1. Koreninske gomolje raztrgamo tik pred saditvijo. Vsak gomolj mora imeti vsaj en poganjek. 2. Februarja prenesemo dalije v rastlinjak, na temperaturo 18C. Poloţimo jih v šoto ali pesek. Gomolji kmalu odţenejo, in ko so poganjki 10 cm dolgi, jih poreţemo za potaknjence. Odreţemo jih s peto, to je tako, da ostane na vršičku tudi delček gomolja. Takšni potaknjenci se hitro ukoreninijo. Ne smemo čakati tako dolgo, da postanejo poganjki votli, ker se teţko ukoreninijo. Ukoreninjene potaknjence posadimo v lonce in nato na stalno mesto. 3. Sejejo jih večinoma ţlahtnitelji, ker je malo čistih vrst. Seme posejemo aprila v zaprte grede. Sejančke pikiramo in nato presajamo na prosto. V jeseni jih selekcioniramo. Odbrane naslednje leto posadimo, sluţijo nam za nadaljne razmnoţevanje.


Sadimo jih maja na prosto, tako globoko, da je poganjek na gomolju prekrit s 5 do 8 cm zemlje. Razdalja pri sajenju je 25x25 cm in več. Med rastjo jih okopavamo, zalivamo, dognojujemo in sproti odstranjujemo odcvetele cvetove. Jeseni poreţemo dalije 10 cm nad tlemi, ko mraz uniči zelenje. Gomolje izkopljemo, očistimo, posušimo, nato pa jih prenesemo v klet, kjer prezimijo pri 5˚C. Dobro je, če gomolje potresemo s sredstvom proti gnitju in plesni. Potrebujejo sončna rastišča in odcedna tla.

4. UPORABA


rezanje

GLADIOLUS - gladiole


Znanih je okoli 250 vrst, ki so razširjene po juţni in srednji Evropi ter v tropskih predelih Afrike.

1. OPIS

V tleh tvori ploščato okrogel gomolj, z rjavimi ovojnimi listi. Pokončno steblo je močno, visoko do 1 metra. Listi so suličasto podolgovati, zeleni, podolţno ţilnati in spodaj objemajo stebla. Posamezen cvet je sestavljen iz 6 venčnih listov, prašnikov in pestiča. Cvetovi so kratkopecljati, široko lijakasti, gosto razporejeni po cvetnem steblu. So v raznih barvah, tudi dvobarvni in cvetijo julija.

2. RAZMNOŢEVANJE

z drobnimi gomoljčki

s semenom

1. Jeseni, ko pobiramo iz zemlje gomolje, ločimo drobne gomoljčke in jih zgodaj spomladi sadimo v zaprte grede. Ponavadi cvetijo šele naslednje leto, nekateri pa ţe lahko jeseni. 2. To je redkejši način in ga izvajamo takoj, ko seme dozori.


Gomolje sadimo na prosto od sredine aprila do maja. Razkuţene gomolje sadimo 10 cm globoko in 20x15 cm narazen. Dobro uspevajo v bogati, hranilni, ilovnato peščeni zemlji. Za predčasno cvetenje gomolje nakalimo v rastlinjaku in jih nakaljene po 15. maju sadimo v vlaţno zemljo na prosto. Takšni gomolji cvetijo 3 do 4 tedne pred ostalimi. Od sajenja do cvetenja potrebuje rastlina 100 dni. Med rastjo jih dognojujemo in zalivamo, posebej še v juniju in juliju. Ko gladiola tvori gomolj bolj na površini, bi ob večji suši gomolj propadel brez dodatnega zalivanja. Potrebna je tudi zaščita pred boleznimi in škodljivci (gniloba in trips). Na prostem jih reţemo, takoj ko pokaţejo spodnji popki značilno barvo. Tudi po cvetenju še zalivamo in dognojujemo, da gomolji dozorijo. Pozno jeseni gomolje izkopljemo, očistimo, osušimo, sortiramo in označimo ter skladiščimo pri temperaturi 5˚C.

4. UPORABA

za rezanje

skupinske zasaditve

za siljenje

ANEMONE - vetrnice

druţ.: Ranunculaceae - zlatičevke

Rodovno ime vetrnice je izšlo iz grške besede anemos, ki pomeni veter. Cvetni lističi anemon namreč radi odpadajo in plešejo v vetru. Pribliţno 60 vrst anemon je razširjenih predvsem po severni polobli. Vetrnice rastejo tudi pri nas v gozdovih kot podrast, druge pa rastejo po travnikih, v močvirjih in visoko v gorah. Vrtnarji delijo vetrnice v štiri skupine:

1. OPIS

a) Spomladanske

Uporabljamo kot pokrovne rastline v polsenci.

Anemone nemorosa - gozdna ali podlesna vetrnica

Anemone blanda - grška vetrnica

b) Gorske

Sadimo jih v globoko, humusno zemljo. Primerni za skalnjake.

Anemone pulsatila po novem Pulsatilla vulgaris - kosmatinček

c) Jesenske

Sadimo jih ob nizke trajnice, na cvetlične grede. Prenašajo sončne, polsenčne lege, ne pa direktne sence. Tla morajo biti bogata s humusom in sveţa. Pozimi jih je potrebno zaščititi. V tleh imajo koreniko.

Anemone hupehensis - japonska vetrnica

Anemone hybrida - hibridna vetrnica

d) Mediteranske

V tleh imajo ploščate gomolje. Uporabljamo jih za siljenje in rezanje.

Anemone coronaria - vrtna vetrnica

Ima steblo visoko do 30 cm, poraščeno s svetlo zelenimi listi. Cvetovi so največkrat enostavni, v premeru merijo 8 cm. So zelo ţivih barv in imajo izrazite prašnike, ki so lahko zelo temni.

2. RAZMNOŢEVANJE

a) Spomladanske anemone razmnoţujemo z delitvijo. Sadimo jih jeseni.

b) Gorske anemone razmnoţujemo s setvijo. Seme poberemo in ga takoj posejemo, sicer traja leto dlje, da vzkali. Presajamo samo mlade rastline spomladi.

c) Jesenske anemone razmnoţujemo z delitvijo korenik v pozni jeseni. Korenike razreţemo na kose, ki so dolgi 6 do 7 cm in debeli kot svinčnik. Prezimimo jih v zabojčkih s peščeno zemljo in jih posadimo spomladi. Jesenske anemone presajamo spomladi, ker se dolgo ukoreninjajo.

d) Mediteranske anemone silimo ali sejemo. Gomolje za siljenje sadimo od avgusta do oktobra v zabojčke na razdalje 5 do 6 cm, v peščeno kompostno zemljo. Zaprte grede ali zabojčke dobro zaščitimo pred mrazom. Februarja jih postavimo na svetel prostor, kjer je 5 do 8˚C. Rastline hitro odţenejo in lahko reţemo popke. Seme posejemo februarja v zabojčke. Na prosto jih sadimo na razdaljo 7 do 10 cm. Jeseni ţe cvetijo. Če sejemo aprila, dobimo jeseni gomolje, ki so ţe sposobni za cvetenje. Izkopljemo jih, posušimo in shranimo.


Sadimo jih 5 do 8 cm globoko in 10 do 20 cm narazen, v zmerno vlaţna tla, ki jih po saditvi pokrijemo s preperelim hlevskim gnojem, šoto ali slamo. Pozimi jih moramo pokriti z vejami iglavcev, da ne zmrznejo. Vse zahtevajo humusno, hranilno zemljo in polsenčna, sončna in spomladanske tudi senčna mesta. Ostanejo več let na istem mestu in jih oskrbujemo kot zelnate trajnice.

4. UPORABA

za grede

rezanje

korita

travnike

močvirne predele

PAEONIA - potonika

druţ.: Peoniaceae - potonikovke

V rodu Paeonia je okoli 30 vrst. Raztresene so po Evropi, zmernih predelih Azije, po Kitajski in severozahodni Ameriki. Zaradi preglednosti jih delimo na zelnate in grmičaste.

1. OPIS

V tleh tvorijo koreninski gomolj iz katerega poţenejo vsako leto na novo nadzemni deli. Listi so najprej rdečkasti, mesnati, iz njih se razvijejo dolgopecljati, razrezani, čvrsti zeleni listi. Na močnem pokončnem steblu so veliki cvetovi, enostavni ali polnjeni, v raznih barvah in zelo lepo dišijo. Cvetijo maja in junija.

a) Paeonia officinalis - navadna potonika

Zraste do 60 cm v višino in širino. Včasih so jo več gojili kot danes. Osnovna vrsta ima nevrstnate cvetove, novejši kriţanci pa imajo polnjene cvetove.

‘Alba Plena’ - belo cvetoča s polnjenimi cvetovi

b) Paeonia tenuifolia - ozkolistna potonika

Zraste do 45 cm v višino in širino. Zelo lepi listi so drobno deljeni v mnogo črtalastih listnih rogljev. Ima nevrstnate temno škrlatnordeče cvetove z zlato rumenimi prašnicami.

c) Paeonia suffruticosa - grmasta, lesnata potonika

Listopaden grm s pokončno krošnjo. Zraste lahko tudi več kot 2 metra visoko in na široko. Cvetovi so veliči, čašasti, nevrstnati ali polvrstnati; roţnate ali bele barve.

2. RAZMNOŢEVANJE

delitev

s semenom

1. Delimo in presajamo jih avgusta. 2. Setev je redkejši način, ker se lastnosti ne ohranjajo. Sejemo takoj, ko seme dozori,

naslednje leto ţe vzkali.


Sadimo jih na večje razdalje in bolj plitvo. Pregloboko posajene poţenejo stranske poganjke, ki slabo cvetijo. Pred mrazom jih zavarujemo s preperelim hlevskim gnojem ali listjem. Ostanejo več let na istem mestu in jih oskrbujemo kot trajnice. Zahtevajo hranilna, ilovnato peščena tla. Zemlja mora biti sveţe obdelana. Najbolje uspevajo na suhih, zaščitenih sončnih rastiščih.

4. UPORABA

za parke

vrtove (posamično ali v skupinah)

za rezanje (reţemo jih v popkih)

nekatere vrste tudi silimo, da cvetijo v zimskih ali spomladanskih mesecih

v zdravilstvu

CROCOSMIA - monbrecija, krokozmija


Razširjena je v srednji in juţni Afriki. Pri nas vzgajamo poţlahtnjene sorte v podobne namene kot gladiole.

1. OPIS

So trajne zelike z drobnimi podzemnimi gomolji, ki jih obdajajo suhi luskolisti. Stebla so enojna ali razrasla, listov je malo, so ozko črtalasti; večkrat zakrivljeni. Ovršni listi obdajajo posamezne sedeče cvetove. Cev cvetnega odevala je tanka, zgornji del cveta pa je zvončasto razširjen. Cveti od julija do prvega mraza. Osnovna barva cvetov je oranţnordeča, sorte pa so tudi drugih barv.

a) Crocosmia aurea - zlata monbrecija

Je visoka do 60 cm. Listi so ozki, podolgovati, manjši, podobni listom gladiol. Cveti poleti in jeseni v zlato rumeni in rdeči barvi.

2. RAZMNOŢEVANJE

z zarodnimi gomolji

1. Drobne gomolje sadimo na stalno mesto spomladi, v toplejših krajih tudi jeseni.


Jeseni posajene gomolje prekrijemo z 20 cm debelo plastjo preperelega hlevskega gnoja. Normalno jih sadimo spomladi. Pred sajenjem jih je dobro nakaliti v rastlinjakih. Nakaljene sadimo maja v vlaţno zemljo. Rastline bodo tako prej zacvetele, pa tudi gomolji bodo dozoreli do jeseni. Nadaljna oskrba je enaka kot pri gladiolah. Lahko jih pustimo več let na istem mestu, le da jih moramo vsako zimo zaščititi, zato se to ne splača. Uspevajo v vrtni zemlji, ki ni preteţka in na soncu.

4. UPORABA

za rezanje

za gredice (pred iglavci)

ČEBULNICE IN GOMOLJNICE IZ NARAVNIH RASTIŠČ

Večinoma zacvetijo spomladi, še preden ozeleni drevje. Najprej zacvetijo, šele kasneje se pojavi listje in si nabere zaloge hranil do prihodnje pomladi. Lahko jih presajamo tudi med cvetenjem. Po cvetenju jih moramo pustiti porumeneti, tako kot druge čebulnice.

CONVALLARIA - šmarnica


1. OPIS

a) Convallaria majalis - navadna šmarnica

Visoka je od 10 do 20 cm. Znana je po svojem močnem vonju. Raste po svetlih gozdovih, gozdnih travnikih. V zemlji tvori tanko, plazečo koreniko. Listi so jajčasto podolgovati. Na neolistanem steblu je ponavadi 5 do 10 cvetov, zdruţenih v grozd. Cveti od maja do julija.

2. RAZMNOŢEVANJE

z delitvijo

1. Rastline delimo z delitvijo po cvetenju ali jeseni.


Najbolje uspevajo na senčnih mestih. Rastejo v vseh vrstah tal, najbolj pa jim prijajo humusna, vlaţna tla.

4. SILJENJE

Korenike rastlin z dobro razvitimi brsti, ki ţelimo, da zacvetejo pozimi moramo izpostaviti tri tedne mrazu od -2 do -5˚C.

5. UPORABA

za senčne nasade pod drevjem, kjer je lepa zaradi cvetja, predvsem pa zaradi zelenih listov, ki prekrivajo tla

za grobove

skalnjake

gredice

za siljenje

GALANTHUS - zvonček


1. OPIS

a) Galanthus nivalis - mali zvonček

Visok je od 5 do 20 cm. Ima jajčasto oblikovano čebulico, ki jo obdajajo suhokoţnati listi. Ponavadi ima dva zelena, suličasta lista, ki se bleščita. Če ni snega in je toplo, zacveti ţe januarja in februarja, sicer pa marca ali aprila. Cvet je prevešajoč, bele barve z zelenimi pegami.

2. RAZMNOŢEVANJE

deljenje zarodnih čebulic

1. Delimo jih po cvetenju, ko se listje posuši.


Najbolje uspevajo v srednjeteţki, humuzni in razmeroma vlaţni zemlji, v polsenci.

4. UPORABA

za skalnjake

grede

ob ribniku (močvirne grede)

za rezanje

LEUCOJUM - veliki zvonček


1. OPIS

a) Leucojum vernum - veliki zvonček

b) Leucojum aestivum - poletni zvonček

Visok je od 10 do 20 cm (poletni do 60 cm), je trajna čebulnica z 2 do 4 listi. Veliki zvonček ima le en cvet, poletni pa do 7 cvetov. Cvet je bel, na koncu cvetnega odevala ima rumeno liso. Veliki zvonček cveti takrat kot mali zvonček, poletni pa aprila, maja.

2. RAZMNOŢEVANJE

z delitvijo

zarodnimi čebulicami

Oba načina izvajamo, ko se listje posuši.


Uspevajo tako na sončnih kot bolj senčnih legah. Tla naj bodo vlaţna, vendar odcedna in humusna.

4. UPORABA

za skalnjake

močvirne grede

za zasajenje po trati

CYCLAMEN - ciklama ali korček

druţ.: Primulaceae - jegličevke

1. OPIS

Zraste od 10 do 15 cm visoko. Okrogel gomolj je plitvo pod zemljo, zaradi česar ga ni teţko privzdigniti. Listi so skoraj okrogli, pisani. Cvetovi imajo venčne liste obrnjene nazaj. Cveti od avgusta do septembra, z rdečimi, dišečimi cvetovi.

2. RAZMNOŢEVANJE

s semenom

1. Seme posejemo konec poletja ali jeseni.


Nekatere ciklame so prezimno trdne, druge pa ne prenesejo ţe temperatur pod 5-7˚C. Uspevajo na sončnih, polsenčnih in tudi senčnih legah. Tla naj bodo humusna in dobro odcedna.

4. UPORABA

za lončnice

rezanje

kot podrast

COLCHICUM - podlesek


1. OPIS

a) Colchicum autumnale - jesenski podlesek

Iz podolgovate, rjave čebulice poţenejo zeleni listi, ki proti jeseni izginejo. Ko se ohladi poţenejo 10 do 15 cm visoka slabotnejša stebla s svetlo modrimi, škrlatnimi ali roza lijakastimi cvetovi.

2. RAZMNOŢEVANJE

deljenje

1. Razmnoţujemo jih jeseni z deljenjem čebulice.


So prezimno trdne rastline. Potrebujejo odprta, sončna rastišča. Tla naj bodo odcedna, vseskozi rahlo vlaţna, rodovitna.

4. UPORABA

za grede

za zasaditev po trati

za skalnjak

ERYTHRONIUM - pasji zob


1. OPIS

Zraste do 20 cm visoko, naš naraven nekoliko niţje. V tleh tvori gomolj. Iz njega poţenejo podolgovati, pisani listi s sivim poprhom. Na tanjšem steblu je roţnat, prevešajoč cvet z manj razvitimi venčnimi listi in močno poudarjenimi prašniki. Cveti od aprila naprej.

a) Erythronium dens-canis - pasji zob - cveti roţnato

b) Erythronium americanum - ameriški pasji zob - cveti rumeno

2. RAZMNOŢEVANJE

z mladimi stranskimi rastlinami

s semenom

1. Ob koncu poletja lahko delimo mlade rastline od starih. 2. S semenom ga razmnoţujemo redkeje, sejemo ga ţe jeseni.


Gomolj pasjega zoba se zelo rad hitro izsuši, zato ga moramo saditi okoli 15 cm globoko. Je prezimno trdna rastlina. Uspeva na nekoliko bolj senčnih rastiščih. Tla naj bodo humusna, dobro odcedna, ki se poleti, ko podzemni gomolji počivajo, ne smejo preveč segreti in izsušiti.

4. UPORABA

kot podrast nekoliko višjim trajnicam

za gozdne obrobke

RANUNCULUS - zlatica

druţ.: Ranunculaceae - zlatičevke

1. OPIS

Delimo jih v dve skupine:

a) Azijske vrste - imajo v tleh gomoljčke in niso odporne na mraz. Uporabljamo jih za rezanje in siljenje.

b) Evropske vrste - imajo v tleh koreniko in so primerne za zasaditve na prosto, ker so odporne na mraz.

Azijske zlatice imajo odebeljene gomoljaste korenike, ki jih v praksi imenujemo gomoljčki. Rastlina je visoka do 40 cm. Listi izraščajo iz listne rozete in iz stebla. So deljeni, zelene barve. Cvetovi so od 4 do 7 cm veliki. Sedanje sorte imajo le polnjene cvetove, ki so bele, rumene, roţnate ali rdeče barve. Cvetijo od maja do julija. Evropske zlatice imajo korenike. Zrastejo tudi do 80 cm visoko. Listi so deljeni ali celi. Cvetovi so največkrat rumeni. So enostavni ali polnjeni, cvetijo pa od maja do avgusta.

2. RAZMNOŢEVANJE

s semenom

z drobnimi gomoljčki

delitvijo korenik

1. Ko seme dozori, jeseni (redko) 2. Gomoljčke sadimo aprila na prosto ali jeseni v zaprte grede, kjer jih silimo. 3. Korenike delimo po cvetenju.


Glede na velikost jih sadimo 10 do 20 cm narazen in 5 do 10 cm globoko. Uspevajo tako na sončnih kot na senčnih rastiščih. Tla naj bodo vlaţna, odcedna, nekatere pa rastejo tudi v močvirjih. Gomolje je treba prezimiti tako kot korenike anemon v hladnem prostoru, kjer ne zmrzuje. Če jih prezimujemo na toplem, se rastline slabo razvijajo.

4. UPORABA

za rezanje,

grede

Čebulnice in gomoljnicessmbkmet2s/odrasli/cebulnice_in_gomoljnice.pdf · a) stebelni (krompir,...

Documents