DIPLOMSKO DELO

ČLANSTVO KITAJSKE V SVETOVNI TRGOVINSKI ORGANIZACIJI

IN NJENO SODELOVANJE Z EVROPSKO UNIJO

Študenta: Lukaček Maja Naslov: Grajski trg 3, Rače Številka indeksa: 81570452 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: Doc. Dr. Žan Oplotnik

Maribor, maj 2005

2

PREDGOVOR Diplomska naloga se osredotoča na Ljudsko Republiko Kitajsko, azijsko državo, ki predstavlja svojevrsten fenomen. Šele pred dobrima dvema desetletjema se je začela odpirati globalnim gospodarskim tokovom, danes pa uživa ugled svetovne gospodarske velesile z doseganjem izjemne gospodarske rasti in napredka. Za to temo smo se odločili, da bi proučili kitajsko gospodarstvo ter določene odločilne trenutke njenega razvoja, kamor gotovo sodita začetek izvajanja reform po letu 1978 ter vstop te države v Svetovno trgovinsko organizacijo v letu 2001. Šele z začetkom izvajanja reform, se je kitajsko gospodarstvo začelo postopoma odpirati svetu, kar je vodilo v nesluten gospodarski razvoj. Z vstopom v STO je država morala sprejeti številne nove obveznosti in tveganja, hkrati pa je bila to priložnost za nadaljnji razcvet gospodarstva. Zanimalo nas je, kakšne so bile spremembe uvoznih kvot in carin po vstopu v STO ter kakšne posledice so nastopile v posameznih sektorjih kitajskega gospodarstva. Glede na dejstvo, da je Slovenija 1. maja 2004 postala članica Evropske unije ter da je slednja ena izmed najpomembnejših kitajskih zunanjetrgovinskih partneric, smo se v diplomski nalogi osredotočili na proučevanje dveh ravni odnosov in sicer EU-Kitajska in Slovenija-Kitajska. Naraščajočega pomena medsebojnega sodelovanja se zavedata tako EU kot tudi Kitajska, vendar ostajajo med njima še naprej odprta vprašanja, ki so širših razsežnosti. Na te teme smo pri pisanju diplomskega dela morali biti pozorni, saj se nanašajo na aktualno problematiko, ki se vsakodnevno pojavlja v svetovnih medijih. V ospredju je gotovo problem uvažanja tekstilnih izdelkov iz Kitajske v EU, prav tako pomembno je vprašanje ukinitve embarga na izvoz orožja iz EU, vprašanje spoštovanja človekovih pravic in nenazadnje tudi okoljevarstvenih standardov. Zgodovina gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko sega v preteklo stoletje in sicer v osemdeseta leta, ko je Slovenija v okviru takratne Jugoslavije razvijala intenzivne odnose s Kitajsko. Predpostavljamo, da na ogromnem kitajskem trgu obstaja veliko neizkoriščenih priložnosti za slovenska podjetja, vendar je potrebno na ta trg vstopiti premišljeno in z jasno izdelano strategijo. Slovenska podjetja bodo morala ponuditi nekaj več, pri čemer mislimo predvsem na znanje, tehnologijo in razvoj novih idej. Pri pisanju diplomske naloge smo imeli nekaj težav pri pridobivanju aktualnih podatkov, pa tudi s podatki, ki so jih objavile kitajske oblasti, saj so bili slednji pogosto preveč optimistični in nerealni. Vendarle pa je diplomska naloga namenjena vsem tistim, ki jih zanima gospodarstvo te države zlasti po vstopu v STO, pa tudi podjetjem, ki želijo pridobiti širši pogled na možnosti poslovanja s to državo.

3

KAZALO 1 UVOD.............................................................................................................................5

1.1 Opredelitev področja in opis raziskovalnega problema ................................................5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve..................................................................................5

1.2.1 Namen ...........................................................................................................5 1.2.2 Cilji ................................................................................................................6 1.2.3 Osnovne trditve...............................................................................................6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave...........................................................................6 1.3.1 Predpostavke ..................................................................................................6 1.3.2 Omejitve raziskave ..........................................................................................7

1.4 Predvidene metode raziskovanja...............................................................................7 2 KITAJSKA .......................................................................................................................8

2.1 Zgodovinski pregled dogajanja v državi .....................................................................8 2.1.1 Zgodnje obdobje (1949-1966) ..........................................................................8 2.1.2 Izvajanje reform po letu 1978...............................................................................9

2.2 Kitajska danes.......................................................................................................11 2.3 Gospodarska gibanja v državi .................................................................................12

2.3.1 Neposredne tuje investicije.............................................................................16 2.4 Kitajska energetska kriza........................................................................................17

3 KITAJSKA IN SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA ....................................................19 3.1 Zgodovinski pregled kitajskega približevanja Svetovni trgovinski organizaciji...............19 3.2 Kitajsko članstvo v STO..........................................................................................20 3.3 Trg dobrin ............................................................................................................22

3.3.1 Področje kmetijstva .......................................................................................22 3.3.2 Tekstilna industrija ........................................................................................23 3.3.3 Avtomobilska industrija ..................................................................................24

3.4 Trg storitev...........................................................................................................25 3.4.1 Področje telekomunikacij................................................................................25 3.4.2 Področje bančništva, zavarovalništva in energetike ...........................................26

4 KITAJSKA IN EVROPSKA UNIJA ......................................................................................27 4.1 Sporazum TECA ....................................................................................................29 4.2 Politika EU do Kitajske ...........................................................................................32 4.3 Politika Kitajske do EU ...........................................................................................35 4.4 Bilateralni sporazumi med EU in Kitajsko .................................................................37

5 KITAJSKA IN SLOVENIJA ...............................................................................................39 5.1 Blagovna menjava med Republiko Slovenijo in Kitajsko.............................................39

5.1.1 Sodelovanje med državama pred osamosvojitvijo Slovenije ...............................39 5.1.2 Sodelovanje med državama po letu 1991.........................................................40

5.2 Strategija Slovenije v odnosu do Kitajske.................................................................43 5.3 Najpomembnejša slovenska podjetja pri poslovanju s Kitajsko...................................45

6 SKLEP ..........................................................................................................................47 POVZETEK............................................................................................................................48 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ...........................................................................................49 LITERATURA ........................................................................................................................50 VIRI.....................................................................................................................................51

4

SEZNAM TABEL: TABELA 1: TRGOVANJE DRŽAV ČLANIC EU S KITAJSKO...............................................27 TABELA 2: TRGOVANJE EU S KITAJSKO PO PROIZVODIH ............................................28 TABELA 3: KRONOLOGIJA ODNOSOV MED EU IN KITAJSKO.........................................31 TABELA 4: IZVOZ IN UVOZ REPUBLIKE SLOVENIJE NA KITAJSKO ................................42 TABELA 5: GLAVNI PROIZVODI V MENJAVI - IZVOZ IZ SLOVENIJE V LETU 2003..........42 TABELA 6: GLAVNI PROIZVODI V MENJAVI – UVOZ V SLOVENIJO V LETU 2003............43 TABELA 7: NAJVEČJI IZVOZNIKI IN UVOZNIKI V LETU 2004 ........................................46 SEZNAM SLIK: SLIKA 1: KITAJSKI BDP PO SEKTORJIH V LETIH 1990 IN 2002.....................................12 SLIKA 2: LETNA RAST KITAJSKEGA BDP (1993-2003) ..................................................13 SLIKA 3: KITAJSKI IZVOZ PO REGIJAH IN DRŽAVAH V LETU 2003 ...............................15 SLIKA 4: KITAJSKI UVOZ PO REGIJAH IN DRŽAVAH V LETU 2003 ................................15

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis raziskovalnega problema Kitajska je država imenovana tudi "speči zmaj", kar najbolje implicira na njeno bogato preteklost. Že v preteklosti so ji pripisovali številna odkritja in pomembno vlogo v svetovni zgodovini, oči svetovne javnosti pa so se vanjo ponovno uprle v zadnjih dveh desetletjih. V tem obdobju so se namreč v tej najštevilčnejši državi sveta, pričele izvajati številne reforme, počasi se je pričela odpirati svetu, stopnji gospodarske rasti in razvoja pa sta že dlje časa nadpovprečno visoki. Temeljno področje raziskovanja v diplomski nalogi bo Kitajsko gospodarstvo, njen gospodarsko-politični razvoj, odpiranje svetovnim trendom in proces pristopa k Svetovni trgovinski organizaciji (v nadaljevanju STO). Raziskovalni problem nam bo predstavljal njen pristop k STO ter predvsem posledice tega pristopa za Kitajsko, Kitajsko gospodarstvo in preostali svet. Kitajska se je namreč s pristopom k STO zavezala, da bo izpolnjevala številne obveznosti, povezane z nižanjem tarif, večanjem uvoznih kvot in splošno k odpiranju notranjega trga tuji konkurenci v številnih sektorjih gospodarstva,. Posledica tega je seveda svobodnejša mednarodna trgovina. Spremljevalno področje analize, predvidene v diplomski nalogi, bo Evropska Unija (v nadaljevanju EU) ter njeno sodelovanje s Kitajsko. EU je namreč zelo pomemben akter v mednarodni trgovini in tudi sama članica STO. Skozi različne ekonomsko-analitične tehnike in metode bomo proučili, kako velikega pomena je njuno medsebojno gospodarsko sodelovanje ter kakšni so cilji in strategije tega sodelovanja. EU skuša skozi različne instrumente pomagati Kitajski pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih je sprejela ob vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo, hkrati pa imajo njuni dialogi vpliv na nadaljnji razvoj in napredek mednarodne trgovine. Obe strani sta sklenili precej bilateralnih sporazumov, a med njima ostajajo določena odprta vprašanja kot na primer ukinjanje embarga na izvoz orožja iz EU. Nenazadnje, se bomo v diplomski nalogi dotaknili tudi sodelovanja med Kitajsko in Slovenijo kot članico EU. Blagovna menjava med Slovenijo in Kitajsko narašča in prav ta država je ena izmed tistih, ki postajajo vse bolj pomembne za slovenska podjetja. Tudi nekatera slovenska podjetja proizvajajo delovno intenzivne izdelke v tej državi, ki ima cenejšo delovno silo kot je le-ta pri nas, nato pa dodajajo vrednost v matični državi torej Sloveniji.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1 Namen Namenov predlagane teme diplomske naloge je več. Temeljni namen je vsekakor proučiti cvetoče Kitajsko gospodarstvo, ki je v preteklih letih doseglo nesluten razvoj. Deloma je ta razvoj posledica pristopa k STO, predvsem pa odločitve, da se bodo kot ekonomija odprli bolj, kot v preteklosti. V nadaljevanju je namen raziskave, analiza odnosa Kitajskega in Evropskega sodelovanja, predvsem z vidika

6

zadnjega desetletnega obdobja in pospešenega sodelovanja na področju mednarodne menjave blaga, storitev in kapitala. Eden zadnjih namenov je tudi raziskati vpliv Kitajske na globalne probleme, med katere nenazadnje sodi tudi dvigovanje cen nafte, kot posledica večih dejavnikov, med katere pa lahko nedvomno prištejemo tudi povečano industrializacijo in povpraševanje Kitajskega gospodarstva. Gre torej za aktualno temo, ki se dnevno pojavlja tudi v domačih in svetovnih medijih.

1.2.2 Cilji Temeljni cilji diplomske naloge so naslednji:

• predstaviti Kitajsko gospodarstvo, njen zgodovinski, politični in gospodarski razvoj od ustanovitve Ljudske Republike Kitajske naprej;

• opredeliti njeno vlogo v Svetovni trgovinski organizaciji ter proces vstopanja v to organizacijo;

• raziskati pomen in področja sodelovanja Kitajske z EU; • opredeliti dimenzije sodelovanja med Kitajsko in Slovenijo; • analizirati posledice prebujanja Kitajske na globalno dogajanje in

svetovne ekonomske trende.

1.2.3 Osnovne trditve

• Kitajsko gospodarstvo je v preteklih letih doživelo močan razvoj, kar je bila posledica izvajanja reform in gospodarskega odpiranja, ki vključuje tudi vedno večji pritok tujih investicij.

• Svetovna trgovinska organizacija je šele s pristopom Kitajske postala zares svetovna organizacija, Kitajska pa je pred pristopom morala sprejeti številne obveznosti.

• Blagovna menjava med EU in Kitajsko narašča, narašča pa tudi pomen njunih medsebojnih dialogov in sodelovanj na različnih področjih gospodarstva.

• Blagovni tokovi med Kitajsko in Slovenijo naraščajo, vendar je pred Slovenskimi podjetji še precej izzivov in neizkoriščenih priložnosti.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

1.3.1 Predpostavke Pri pisanju diplomske naloge smo izhajali iz nekaj temeljnih predpostavk. Kot prvo smo predpostavili, da se tako v Kitajskem kot tudi svetovnem gospodarstvu ne bo pripetila kakšna velika sprememba, ki bi porušila začetne trende in vzorce razvoja in sodelovanja med državami. Predpostavljamo, da bo Kitajska vlada nadaljevala z začetimi reformami in odpiranjem gospodarstva. Prav tako predpostavljamo, da so vsi viri, ki jih bomo uporabili pri pisanju dovolj natančni in novejšega datuma, čeprav je znano, da Kitajske oblasti in statistični uradi večkrat prirejajo podatke, da bi le-ti izkazovali boljše stanje kot je v resnici.

7

1.3.2 Omejitve raziskave Pri pripravljanju diplomske naloge bomo uporabljali zlasti internetne vire, saj je večina ostale literature neaktulne. Slednja trditev izhaja iz dejstva, da se Kitajska zelo hitro razvija in spreminja, zapisi in viri so starejših letnic, izdaje ali pa literatura pa je precej splošna. Velika ovira so tudi različni interni članki, ki so zgolj v kitajskem jeziku ter sami podatki, ki so jih objavile kitajske oblasti. Slednje marsikdaj ne prikazujejo realnega stanja in zato niso uporabni. Tudi članki nekaterih slovenskih avtorjev se vedno ne zdijo zanesljivi, dovolj realni, pogosto pa so tudi premalo kritični in neobjektivni. Pojem kitajskega gospodarstva je zelo širok, prav tako je precej široka tudi predlagana tema diplomske naloge, zato se bomo pri pisanju diplomske naloge omejili le na nekatere sektorje, saj za obdelavo vseh segmentov in sektorjev Kitajskega gospodarstva ni na voljo vseh potrebnih empirično-analitičnih izhodišč ter podatkov.

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi gre za makroekonomsko raziskavo, saj vključuje več različnih sektorjev Kitajskega gospodarstva ter primerjanih gospodarskih subjektov. V določenem delu bo raziskava analitična, saj bo temeljila na podrobnejših empiričnih podatkih in statističnih časovnih vrstah, pri čemer bomo uporabili tako časovno kot presečno analizo podatkov (npr. spremembe tarif in kvot glede na to, ali gre za kmetijske ali industrijske izdelke, ipd). Pri proučevanju bomo uporabili dinamični pristop raziskovanja ter skušali proučiti spremembe, ki so za Kitajsko gospodarstvo in primerjane ekonomije (EU, Slovenijo, ostale svetovne igralce in STO), nastopile po vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo, kar je močno intenziviralo sodelovanje z EU. Pri pisanju naloge bomo uporabljali predvsem deskriptivni pristop, v okviru tega pa deloma zgodovinsko metodo, metodo deskripcije, pri povzemanju pa tudi metodo kompilacije.

8

2 KITAJSKA

2.1 Zgodovinski pregled dogajanja v državi

2.1.1 Zgodnje obdobje (1949-1966) Prvega oktobra 1949 je bila razglašena Ljudska republika Kitajska (LRK), ki jo je vodil Mao Ce Tung. Ta voditelj je bil predsednik Kitajske komunistične stranke od marca 1943 do njegove smrti septembra leta 1976, predsednik države pa v obdobju 1949-1959. Kitajski vladi je bila v petdesetih letih 20. stoletja zapuščena od vojne razdejana agrarna ekonomija, v kateri je kar 89,4% populacije živelo na podeželju, industrija pa je predstavljala le 12,6% BDP. Prebivalstvo se je torej preživljalo predvsem z obdelovanjem zemlje. V tistem času razvit sektor težke industrije je predstavljal nacionalni simbol moči in gospodarskega uspeha, a je bila Kitajska takrat tudi na tem področju precej šibka. Poznali so sovjetske uspehe v tridesetih letih, ko so slednji beležili visoke stopnje rasti dosežene na osnovi težke industrije. Po tem ko so si leta 1952 nekoliko opomogli od vojne, so sprejeli težko industrijo kot najpomembnejšo vejo razvoja, kar so uresničevali s sistemom dolgoročnega planiranja in s serijo petletnih planov. Težka industrija predstavlja kapitalno intenzivni sektor in za uspešen razvoj zahteva čas, uvoz tehnološko zahtevne opreme zlasti v začetnih fazah razvoja in velike količine začetnega kapitala. Nasprotno pa se je takrat kitajsko gospodarstvo soočalo z omejenimi količinami kapitala, visokimi obrestnimi merami, majhnim izvozom ter zato dragim uvozom, nasploh pa s šibkim gospodarstvom. Za razvoj težke industrije so morali ustvariti ugodne okoliščine na silo. V prvem petletnem planu so uvedli politiko nizkih obrestnih mer in nizkega deviznega tečaja, da bi bili stroški uvoza opreme čim nižji. Prevladovala je politika nizkih vhodnih cen ter nizkih plačil. Hkrati je bilo potrebno vzdrževati nizke plače in socialni mir, zato so morali mestnemu prebivalstvu zagotoviti hrano in druge osnovne življenjske potrebščine po nizkih cenah. Država ni zaupala privatnim podjetjem, da bodo reinvestirala dobičke, zato so jih nacionalizirali. Takšna makroekonomska politika je vodila v neravnovesje ponudbe in povpraševanja na področju kreditov, tujih valut, materialov in surovin ter drugih življenjskih potrebščin. Neprioritetni sektorji so tekmovali s prioritetnimi za podcenjene resurse, zaradi česa so morali prosti trg zamenjati plani in kontrole. S ciljem povečanja kontrole so še dodatno zmonopolizirali banke, zunanjo trgovino ter distribucijski sistem. Posledica upadanja konkurenčnosti je bila izguba dobička kot mere učinkovitosti podjetij. Kmetijski proizvodi so znašali več kot 40% celotnega izvoza vse do sedemdesetih let. Za nabavo kapitalskih dobrin so zelo pomembne tuje valute, zato je bila kitajska industrializacija v veliki meri odvisna od uspešnosti kmetijstva. V kmetijstvu so uvedli kolektivizacijo, saj so bili prepričani, da bo v danih razmerah pokazala najboljše rezultate. Kmete so plačevali glede na njihovo prizadevnost, ki pa je v praksi ni mogoče ocenjevati, zato so dejansko vse nagrajevali enako. Zaradi načrtnega vzpodbujanja težke industrije se je njen delež povečeval vse do sredine sedemdesetih let.

9

Kitajska je s sistemom popačenega makroekonomskega okolja, planskim alokacijskim mehanizmom in nesamostojnimi podjetji dosegla zastavljeni cilj pospeševanja razvoja težke industrije, a je za ta razvoj plačala visoko ceno. Zaradi vseh teh ukrepov je bilo njeno gospodarstvo neučinkovito, ljudje pa so posledično stradali in umirali od lakote. Proizvajali so nekaj, česar niso potrebovali, niso pa proizvajali tistega, kar so potrebovali – proizvajali so v kapitalsko intenzivnih panogah, niso pa se posvečali delovno intenzivnim panogam, kjer so bile kitajske konkurenčne prednosti. Gledano v celoti so svoje gospodarstvo razvijali po sovjetskem vzoru, vendar je Mao Ce Tung ohranil manj centraliziran sistem, kar je ustrezalo kitajski tradiciji. Obdobje petdesetih in začetka šestdesetih let je bilo tudi obdobje utrjevanja pravil Kitajske komunistične stranke. V tem obdobju je Kitajska bila deležna podpore s strani Sovjetske Zveze, kar je vzbujalo veliko nesoglasij z ZDA, hkrati pa so se v državi izvajale številne reforme, ki so bile zelo nasilne do nekaterih posameznikov. Veliko ljudi je bilo v obdobju teh revolucionarnih sprememb tudi ubitih. Komunistična stranka je uspela uničiti najbogatejši sloj prebivalstva, velike lastnike zemlje ter razdeliti to zemljo med revnejše prebivalstvo. Ta politika je bila tudi nekoliko prijaznejša do žensk in manjšin. (Colin, Pradeep, Graham 1998, 4-6).

Mao Ce Tung je leta 1958 začel izvajati dva večja socialna eksperimenta in sicer "Velik skok naprej" in ljudske komune. Cilj obeh je bil dvig proizvodnje in doseči višjo raven socializma. Na podeželju so se kmetje združevali v komune, v okviru katerih je bila zemlja kolektivna last in so jo skupaj tudi obdelovali. Oba eksperimenta sta se izkazala kot zelo neuspešna, končala pa sta se s katastrofalnimi posledicami (Šušteršič 2003, 169).

2.1.2 Izvajanje reform po letu 1978 Leto 1966 je bil čas kulturne revolucije, ki je prinesla dodatno poslabšanje razmer, saj so še bolj pretrgali vezi z zunanjim svetom, v državi pa zapirali trgovine in zasebna gledališča, ukinjali vrsto medijev, sežigali knjige in razrešili številne politike. Šlo je predvsem za utrjevanje oblasti v rokah Mao Ce Tunga. Kasneje se je izkazalo, da je bila politika, ki jo je v tem obdobju vodil Mao Ce Tung, povsem zgrešena. Nov politični sistem je bil izjemno krhek, sistem izobraževanja je celo zaprl vrata univerz za nekaj prihodnjih let. Najpomembnejši dogodek leta 1976 je bil smrt dolgoletnega kitajskega voditelja Mao Ce Tunga. Takrat so se začela ugibanja o tem, kdo ga bo nasledil. Jasno je bilo, da potrebuje država bolj kot karkoli drugega predvsem stabilnost. Na oblast je nato prišel Deng Xiaoping in že leta 1978 je Kitajsko z izvajanjem "politike odprtih vrat" preusmeril v svet. Od tega leta naprej država napreduje z naglimi koraki, izvajati so se začele reforme, na katerih temeljijo današnji uspehi in razvoj. Zadnjih dvajset let smo namreč priča izjemnemu napredku, s kakršnim se lahko pohvali le malokatera država. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je kitajska ekonomija dobila nove razsežnosti, s tem pa se je kitajsko gospodarstvo pozicioniralo med globalne ekonomske mogotce. Država je izvršila veliko sprememb na področju birokracije, zakonodaje in prestrukturiranja. Njen razvoj lahko pojasnimo tudi z naraščajočo pomembnostjo in privlačnostjo za tuje vlagatelje (Colin, Pradeep, Graham 1998, 6-11).

10

Posledica izvajanja reform se kaže v večanju realnih dohodkov prebivalstva, splošnemu dvigu življenjskega standarda in v zmanjševanju revščine. Številne deformacije centralnega planskega sistema so bile zmanjšane ali povsem odpravljene, postopoma pa so gospodarstveniki dobili priložnost, da sami sprejemajo odločitve, ki temeljijo na tržnih signalih. Kljub omenjenim dosežkom pa so številne težave še vedno prisotne. Le-te se nanašajo zlasti na pomanjkanje učinkovite infrastrukture (institucij in instrumentov). Mnogi strokovnjaki poudarjajo, da je trud za ohranitev gospodarske stabilnosti pogosto spremljala upočasnitev izvajanja reform (Tseng et al. 1994, 1-2). Reforme na področju kmetijske politike so zasledovale pet glavnih ciljev: skrb za rast ruralnega dohodka, maksimiranje kmetijske proizvodnje, skrb za kvaliteto pridelanih proizvodov, varstvo okolja in stabilnost trga. Proizvodnja kmetijskih izdelkov je močno narasla, vendar se je delež kmetijstva v BDP od začetka reform precej zmanjšal, upadel pa je tudi delež zaposlenih v kmetijstvu. Življenjski standard kmečkega prebivalstva se je v povprečju zvišal, v gospodinjstvih so se pojavili na primer pralni stroji, televizijski aparati ter hladilniki (OECD 1999, 16-17). Tržno usmerjene reforme v kitajskih podjetjih so se prav tako pričele izvajati leta 1978, njihov potek pa lahko razdelimo v tri obdobja. Pred začetkom izvajanja reform so bila večinoma vsa podjetja v lasti države in v bistvu niso bila nič drugega kot institucije pod nadzorom komunistične stranke. Razumemo jih lahko tudi kot "proizvodne enote", ki niso bile niti neodvisne niti učinkovite. V začetnem obdobju (1978–1984) so prenesli določene odgovornosti na sama podjetja (npr. deloma so bila svobodna pri oblikovanju cen proizvodov), prišlo pa je tudi do delitve dobička. Leta 1984 je država podjetjem priznala avtonomijo na naslednjih področjih: oblikovanje proizvodnih programov, prodaja proizvodov, oblikovanje cen, nabava materialov, skrb za osebje, razdelitev plač in bonusov. V naslednjem obdobju je država naredila velik korak naprej na področju podjetniške zakonodaje, zlasti v zagotavljanju razvoja podjetij, ki so povsem nedržavnega značaja. Tretje obdobje je sledilo po letu 1992. V tem obdobju so se podjetja oblikovala v institucije, ki morajo poslovati v skladu z zakoni ter so hkrati odgovorne za morebitne izgube oziroma imajo pravico do razdelitve dobička. Oktobra leta 1992 je bil na zasedanju Narodnega kongresa poudarjen temeljni cilj gospodarskih reform in sicer ustanovitev sistema socialističnega tržnega gospodarjenja, kar naj bi pomenilo, da ostaja država še vedno lastnik nad najpomembnejšimi proizvodnimi sredstvi, sicer pa veljajo tržni mehanizmi. V zadnjem obdobju se je močno povečala razlika med povprečnim letnim outputom državnih (17,3%) in nedržavnih podjetij (24,3%) (povz. po China Internet Information Center, 2003). Eno izmed pomembnejših področij, ki ga je bilo potrebno urediti v procesu tranzicije v tržno gospodarstvo, je področje financ. Slednje vključuje uravnotežen razvoj treh ključnih elementov: finančnih institucij, instrumentov in samega trga. Od leta 1984 naprej se Centralna banka Kitajske ni več ukvarjala s komercialnimi aktivnostmi, ampak je to prepustila poslovnim bankam. V začetnih letih uvajanja reform je država ustanovila štiri specializirane banke (Agricultural Bank of China, People`s Construction Bank of China, Industrial and Commercial Bank of China in Bank of China), cilj katerih je bil ustrezna porazdelitev sredstev specifičnim sektorjem. V drugi polovici osemdesetih let se je pojavilo precej nebančnih finančnih institucij, omenjene štiri državne banke pa so s tem dobile nalogo implementacije državne

11

finančne politike. V osemdesetih letih se je prav tako pričel razvoj trga kapitala, začeli so urejati področje izdajanja državnih vrednostnih papirjev (da bi zagotovili zadostna finančna sredstva za izpolnjevanje zastavljenih planov), oblasti pa so dovolile tudi podjetjem izdajanje obveznic in delnic. Po letu 1988 so aktivno začeli poslovati sekundarni trgi vrednostnih papirjev, kar je nadalje pospešilo razvoj trga kapitala. V 25-ih letih od začetka izvajanja reform so uredili tudi področje finančne zakonodaje, ki ureja položaj bank in nebančnih finančnih institucij (IMF 1996, 1-4). Tudi na področju trga delovne sile so po letu 1978 nastopile reforme. Pred tem so državni plani diktirali razmerje med ponudbo in povpraševanjem po delu. Razdelitev delovnih mest so izvrševali ne glede na to, ali so v podjetju potrebovali dodatno delovno silo ali ne, pomembno je bilo le, da so zniževali stopnjo brezposelnosti. Ta trend se je nadaljeval vse do devetdesetih let, ko so podjetja dobila dovoljenje, da sama izbirajo zaposlene, kar je vodilo v drastično naraščanje brezposelnosti. Leta 1996 je bilo 5,25 milijona urbanih prebivalcev registriranih kot brezposelnih, do konca leta 1998 pa je ta številka narasla na 15,7 milijonov. Prav tako so bile do začetka izvajanja reform plače poenotene za vsa podjetja, leta 1985 pa je vlada izvedla prestrukturiranje plač. V letih 1988-89 so se realni dohodki urbanega prebivalstva sprva znižali, a začeli po letu 1990 počasi rasti (Yueh 2004, 149-154).

2.2 Kitajska danes Kitajska meri 9.561.000 kvadratnih kilometrov in je tretja največja država na svetu. Razdeljena je na štiri mestne uprave, 22 provinc ter pet avtonomnih regij. Po podatkih iz leta 2004 naj bi država imela 1,3 milijarde prebivalcev, to število pa se letno poveča še za dodatnih 11 – 12 milijonov kljub vladnim omejitvam, katerih cilj je omejevanje natalitete. Prav tako narašča tudi BDP na prebivalca, ki je po podatkih iz leta 2003 znašal 1.117 ameriških dolarjev (povz. po GZS, 2004). Ljudska republika Kitajska je enopartijska država, na čelu katere je Kitajska komunistična partija. Parlament predstavlja Nacionalni ljudski kongres, ki je sestavljen iz 2.979 delegatov. Delegati so izvoljeni iz provinc, mestnih uprav, avtonomnih regij in oboroženih sil. Nacionalni ljudski kongres izvoli predsednika države ter 15 članov državnega sveta. Predsednik države je Hu Jintao, premier pa Wen Jiabao. Na Kitajskem dejansko vlada politbiro Kitajske komunistične stranke, ki je sestavljen iz 20 članov oziroma sedemčlanski komite politbiroja, ki oblikuje politiko ter nadzoruje imenovanje vseh članov na administrativni, zakonodajni in izvršni ravni oblasti. Zadnje volitve v Ljudski kongres so bile marca 2003. Prišlo je do izvolitve nove četrte generacije vodij partije ter države. Na Kitajskem je tudi danes državni sektor še vedno skoraj tako pomemben kot zasebni, o privatizaciji pa se le redko razpravlja. Glavni cilji države so ohranjanje visoke gospodarske rasti, rast tujih ter domačih naložb, zunanjetrgovinske menjave, ohranjanje nizke inflacije, zmanjševanje brezposelnosti in prirastka prebivalstva. Povprečna gospodarska rast je v obdobju 1996 – 2003 znašala 8,4 odstotka, povprečna letna stopnja inflacije v tem obdobju le 0,5 odstotka, povprečna letna rast trgovinske menjave pa 9,9 odstotka. Eden izmed dejavnikov hitre gospodarske rasti v tej državi so velike domače in tuje naložbe.

12

Kot prikazuje spodnja slika je v letu 2002 pripadal velik delež BDP predelovalni industriji (približno 50%), storitveni sektor je ustvaril približno 35% BDP, kmetijstvo pa le okoli 15%. Leta 1990 je delež kmetijstva v BDP znašal precej več in sicer okoli 27% BDP. Takšen upad kmetijske proizvodnje je najverjetneje posledica vstopa v STO, s čimer se je povečal uvoz cenejših kmetijskih proizvodov, s tem pa se je še poslabšal položaj kmetov. SLIKA 1: Kitajski BDP po sektorjih med leti 1990 in 2002

0,00%10,00%20,00%30,00%40,00%50,00%60,00%

Storitve Kmetijstvo Industrija

Leto 1990Leto 2002

Vir: Evropska komisija, 2004 Kitajska je največji svetovni proizvajalec premoga, svinca, cinka, kositra, pšenice ter riža, ima pa tudi velike naravne zaloge hidroelektrične energije, ki še niso dovolj izkoriščene. Nekoč zaprto plansko gospodarstvo previdno uvaja tržne reforme, ki ne smejo ogrožati enopartijskega sistema (povz. po Izvozno okno, 2004a).

2.3 Gospodarska gibanja v državi Kot je razvidno iz slike 2 je bila rast BDP v letu 2003 najvišja v preteklih sedmih letih in je znašala kar 9,1 odstotka. Velik vpliv na takšno gospodarsko rast sta imela zlasti izjemno visoka rast domačih naložb ter izvoza. Vlada je sprejela več ukrepov za upočasnitev gospodarske rasti, a je ta v prvi polovici leta 2004 znašala kar 9,7 odstotka, kar je sicer manj kot v istem obdobju leta 2003, ko je rast BDP znašala kar 10,77%. Po mnenju strokovnjakov naj bi bilo to dobro znamenje, da se pregreto kitajsko gospodarstvo počasi ohlaja in uravnava.

13

SLIKA 2: Letna rast Kitajskega BDP (1993-2003)

0

2

4

6

8

10

12

14

16

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 leto

v %

Vir: MOFCOM (2004, 20). Indeks maloprodajnih cen se je v prvih šestih mesecih leta 2004 povečal za 3,6%, v primerjavi z istim obdobjem v letu 2003 pa kar za 5%. Bančne vloge prebivalstva so se začele zmanjševati, zato so banke začele razmišljati o uvedbi višjih obrestnih mer za varčevalce. Inflacija zaenkrat še naj ne bi predstavljala večjega problema, vendar lahko naraščanje cen v prihodnosti (še zlasti ob naraščanju cen energetskih virov) ogrozi srednji sloj prebivalstva, ki prejema državne pokojnine in plače. Slednjo trditev potrjuje tudi rast cen prehrambnih izdelkov, ki so se do junija 2004 zvišale v povprečju kar za 14% (GZS 2004, 17). Obseg dodane vrednosti industrijske proizvodnje se je v letu 2003 povečal za 16,7 odstotka. Najhitreje je rasla proizvodnja v tujih podjetjih (višja kar za 19,6 odstotka), v kapitalsko mešanih podjetjih pa je bila višja za 18 odstotkov. Proizvodnja v podjetjih, ki so v večinski državni lasti se je povečala le za 14,1 odstotek. Nespremenjen vrstni red glede na lastnino podjetij je bil zabeležen tudi v prvih sedmih mesecih leta 2004. Dodana vrednost v industriji se je v tem obdobju povečala za 18 odstotkov. Sredi leta se je industrijska proizvodnja vendarle začela nekoliko umirjati. Tudi v letu 2004 sta hitrejšo rast beležili tako težka kot tudi lahka industrija (najdinamičnejšo vejo le-te predstavljajo računalniške komponente ter avtomobili). Podatek, ki pravi, da so se dobički industrijskih podjetij v prvih štirih mesecih leta 2004 povečali za 43,7 odstotka in znašali tako 51,3 milijarde dolarjev, kaže na ugodne razmere v industriji.

14

Kitajska partija je začela javno govoriti o težavah v zvezi z brezposelnostjo v državi ter sprejela prve ukrepe v zvezi s to problematiko. Gre za ukrepe, ki so usmerjeni v vzpodbujanje zasebnega sektorja, v davčne olajšave podjetjem, ki na novo zaposlujejo, v izobraževanje slabo kvalificirane delovne sile iz podeželja, v olajšave kmetom ter v sproščanje prehajanja ljudi iz podeželja v mesta. Stopnja brezposelnosti naj bi namreč v mestih znašala okoli 10%, medtem ko naj bi ponekod na podeželju znašala kar 30%. Po določenih ocenah naj bi brezposelnost v mestih dosegla višek leta 2003, ko je znašala 10,1%, a naj bi se do konca leta 2005 znižala za eno odstotno točko. Uradni podatki o stopnji brezposelnosti so mnogo nižji in znašajo okoli 5%. Tudi plače se močno razlikujejo glede na regijo (povz. po Izvozno okno, 2004a). Dejstvo je, da so najbolj pereči problemi kitajskega gospodarstva v zadnjih letih povezani z počasno rastjo dohodkov kmetov, težavami pri zagotavljanju zaposlitve ter socialnega zavarovanja prebivalstva, težavami pri zadovoljevanju povpraševanja po energetskih virih, težko je zadovoljevanje transportnih potreb, preveliko je investiranje v nepremičnine, pojavlja se nekvalitetna proizvodnja, prevelike so razlike med posameznimi družbenimi sloji, ljudje z nizkimi prihodki živijo na robu eksistence, velik problem pa predstavljajo tudi nerešena ekološka vprašanja (GZS 2004, 7). Na področju zunanje menjave je potrebno poudariti, da se je obseg trgovinske menjave med leti 1998 – 2003 potrojil. Uvoz je naraščal hitreje od izvoza. V letu 2003 se je blagovni uvoz povečal za 39,8 odstotkov, blagovni izvoz pa za 34,6 odstotkov. Največji porast je zaznan pri izvozu mehanskih in električnih strojev ter naprav (50%), ki so predstavljali skoraj 40% celotnega izvoza. Precej manj se je povečal izvoz tradicionalnih izdelkov kot so na primer oblačila (porast za 26%), čevlji (porast za 16,6%). Nasprotno se je najbolj povečal uvoz optičnih instrumentov (za 90%), vozil (za 52%), nafte (51,5%), kovin (za 50%) ter mehanskih in tehničnih naprav (za 40%). Tudi v letu 2004 se je hitra rast nadaljevala. V prvih sedmih mesecih leta 2004 se je namreč izvoz povečal za 35,5%, uvoz pa za 41,3%. Najbolj se je povečeval izvoz kovin, električnih strojev, računalniških komponent, mehanskih strojev, na uvozni strani pa je največji porast optične opreme, nafte, kemikalij ter rastlinske hrane. Najhitreje je naraščal izvoz v Rusijo, na Tajvan ter v države Latinske Amerike, uvoz pa je najbolj naraščal iz Francije, Afrike, Latinske Amerike, Avstralije in Južne Koreje (MOFCOM 2004, 4-8). Kot lahko vidimo iz slik 3 in 4 je Japonska ena izmed najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric Kitajske, vendar med tema državama prihaja do ohlajevanja odnosov, kar bi v prihodnosti lahko imelo negativne posledice na njuno gospodarsko menjavo ter razvoj in stabilnost celotne jugovzhodne Azije. Kitajska menjava s svetom je v preteklih nekaj letih naraščala (leta 2002 se je povečala za 21,8%, leta 2003 za 37,1% in leta 2004 za 25,7%), menjava z Japonsko pa je v letu 2004 doživela precejšen upad rasti (leta 2002 je porast znašala 16,2%, leta 2003 31,1% in leta 2004 25,7%), kar je posledica ohlajevanja medsebojnih odnosov. Znatno so upadle japonske naložbe in posojila na Kitajskem (skupne tuje investicije so se leta 2004 povečale za 13,3%, japonske pa za 7,9%) (Ilić 2005, 7).

15

SLIKA 3: KITAJSKI IZVOZ PO REGIJAH IN DRŽAVAH V LETU 2003 (v %)

0%

5%

10%

15%

20%

25%

Kana

daRu

sija

Avstr

alija

Tajva

n, Kit

ajska

Južn

a Kor

eja

ASEA

N

Japo

nska EU

Hong K

ong,

Kitajs

ka ZDA

Ostali

Regija/država

Prirejeno po MOFCOM (2004, 7). SLIKA 4: KITAJSKI UVOZ PO REGIJAH IN DRŽAVAH V LETU 2003 (v %)

0%2%4%6%8%

10%12%14%16%18%20%

Avstr

alija

Hong K

ong,

Kitajs

kaRu

sija

ZDA

Južn

a Kor

eja

ASEA

N

Tajva

n, Kit

ajska EU

Ostali

Japo

nska

Braz

ilija

Država/regija

Prirejeno po MOFCOM (2004, 7).

16

2.3.1 Neposredne tuje investicije Takoj za ZDA je Kitajska največja prejemnica neto neposrednih tujih investicij (v nadaljevanju NTI) na svetu. Naložbe so usmerjene zlasti v industrijski sektor, najpogostejše pa je ustanavljanje družb v 100 odstotnem tujem lastništvu. Največ je naložb v industrijskem sektorju, najmanj pa v storitvenem, kjer vodi kitajska vlada omejevalno politiko. Kumulativna vrednost vseh naložb je leta 2003 znašala skoraj 500 milijard USD, samo v letu 2003 pa so naložbe znašale 54 milijard USD. Do konca julija 2004 so tuje realizirane naložbe znašale 38,4 milijarde USD, kar je za 15% več kot pa so znašale neposredne tuje naložbe v enakem obdobju leto poprej. Osredotočene so na deset predvsem obmorskih provinc (skupaj jih je dvaindvajset). Najpomembnejši vlagatelji so Tajvan, Japonska, Južna Koreja, ZDA ter Nemčija. V preteklih letih so začele naraščati tudi kitajske naložbe v tujini. Leta 2002 so le-te znašale 2,5 milijarde USD (MOFCOM 2004, 21). Kitajska je po letu 1978 uvedla precej sprememb v sami politiki NTI, s čimer je postala še bolj privlačna za tuje investitorje. Sprva so NTI v državo pritekale predvsem zaradi ugodne davčne regulative. Takšni ukrepi so bili učinkoviti v začetnem obdobju izvajanja reform, v zadnjih letih pa bi morala Kitajska narediti veliko več na področju zakonodaje in regulativ ter se približati mednarodno sprejetim standardom. S tem bi lahko izkoristila velik potencial, ki zaenkrat ostaja še neizkoriščen. Dejstvo je, da znašajo na Kitajskem NTI na prebivalca še vedno manj kot v marsikateri državi v razvoju ter da so investicije v tej državi večinoma kratkoročne in usmerjene v delovno intenzivne sektorje. Precej manj je investicij v visoko-tehnološke aktivnosti (zlasti v storitvenem sektorju). Zato bo potrebno v prihodnjem obdobju privabljati več dolgoročnih, kapitalno intenzivnih investicij, ki bi dodajale visoko dodano vrednost projektom na več področjih kitajskega gospodarstva (OECD 2002, 14-15). Zahodne in osrednje kitajske province so na področju vlaganja tujega kapitala v bolj neugodnem položaju kot preostali del države. Razloge za to lahko iščemo v oddaljenosti od svetovnih tržišč, nenapredni vladni politiki na tem ozemlju, negativnih posledicah izvajanja politike odprtih vrat, v omejenosti lokalnega trga ter izrazitem begu možganov v preteklih letih, ko se je veliko mladih izobraženih ljudi preselilo na vzhod države, kjer so lahko pričakovali višje plače in boljše življenjske razmere. Država je, da bi zmanjšala razlike med posameznimi provincami, začela izvajati t.i. "Go West" strategijo. Na manj razvita področja je začela usmerjati državne investicije, tuje strokovnjake, posojila in zasebni kapital (OECD 2002, 5-6). Toda strategija "Go West" ima po mnenju strokovnjakov veliko pomanjkljivosti. Potrebnih bo namreč še veliko več NTI, če bodo želeli približati razvitost te regije razvitosti vzhodnih provinc. Uvesti bo potrebno več alternativnih ukrepov, zlasti pa močneje investirati v infrastrukturo. Druga težava na katero opozarjajo kritiki je, da naraščajoči vladni izdatki za razvoj zahodnih provinc močno zmanjšujejo količino denarja, ki je sicer na voljo za socialne programe, zdravstvo in izobraževanje. Hkrati pa sama izgradnja infrastrukture ni dovolj. Potrebna je reorganizacija trga, kamor sodi med drugim tudi področje bančništva. Prav slednje je potrebno rešiti vseh spon nekdanjega planskega ekonomskega sistema, ki je na tem področju še močno prisotno (ibid., 7).

17

2.4 Kitajska energetska kriza1 Na zasedanju Nacionalnega ljudskega kongresa 9. marca 2004 je bila med drugimi temami obravnavana tudi kriza na področju energetike. Odločili so se zmanjšati investiranje v gospodarskih sektorjih, ki so veliki potrošniki energije (primer proizvodnje aluminija). Posledica tega ukrepa bi bila zmanjšanje porabe električne energije ter onesnaževanja okolja. Kljub temu pa se pojavlja vprašanje, ali je v cvetočem kitajskem gospodarstvu ta ukrep sploh mogoče izvesti glede na to, da državi primanjkuje vseh energetskih virov, hkrati pa potrebuje polizdelke, ki jih proizvaja.

• Kitajska je peta največja proizvajalka nafte na svetu, vendar mora danes tekmovati z Japonsko, ZDA in Evropo za naftne vire tako na Bližnjem vzhodu kot tudi drugod po svetu. V letu 2003 je Kitajska uvozila 100 milijonov ton surove nafte, kar je približno 30% več kot leta 2002. Tudi to je cena višjega bruto družbenega proizvoda v letu 2003. Kitajska je druga največja porabnica nafte na svetu (takoj za ZDA), pri čemer Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da porabi ta država okoli 300 milijonov ton nafte letno. Vladne agencije planirajo, da se bo do leta 2010 poraba nafte povzpela na 7 milijonov sodčkov dnevno (v letu 2002 je znašala dnevna poraba 5,43 milijonov sodčkov), vendar ob predpostavki, da bo povprečna letna rast BDP znašala "le" 4,8%. Kitajska postaja odvisna od uvoza nafte, ki jo uvaža predvsem iz Bližnjega vzhoda, pa tudi Rusije, Centralne Azije in Afrike (Egipt, Sudan, Gabon, Alžirija).

• Ta država je ena največjih porabnic cementa, saj naj bi ga po podatkih iz

leta 2003 porabila približno polovico svetovne proizvodnje, porabi pa tudi približno 30% svetovne proizvodnje premoga in 36% svetovne proizvodnje jekla. Številne kitajske družbe kupujejo rudnike železove rude v Avstraliji ter Braziliji, investirajo v rudnike naravnega plina v Saudski Arabiji ter v predelavo nafte v Gabonu in Alžiriji. Po mnenju nekaterih kritikov porabi Kitajska preveč denarja za nepreverjene nakupe in bi za ta investiran denar lahko kupili neprimerno večje količine nafte.

• Kitajska ima premalo električne energije, le-ta pa hkrati tudi ni dovolj

smotrno izkoriščena (konkretno to pomeni, da lahko na primer v ZDA 1kWh elektrike proizvede 8 USD dodane vrednosti, na Kitajskem pa kar desetkrat manj, torej le 0,8 USD dodane vrednosti). Zaradi nenadzorovane porabe električne energije so že večkrat odklopili tok v večjih mestih, s tem pa so tudi zaustavili delo v mnogih tovarnah. V državi sicer pospešeno nadaljujejo z izgradnjo gigantskih hidrocentral, plinovodov, pa tudi jedrskih central, vendar to v kratkem še ne bo prineslo povečanja proizvodnje električne energije, zato bodo še nekaj let nadaljevali z izklopi električnega toka, zmanjšanim gretjem v javnih prostorih ter drugimi rednimi tedenskimi omejitvami.

1 Povzeto po (GZS 2004, 14-16).

18

• Zaradi težav v zvezi s pomanjkanjem energetskih virov se lahko zgodi, da bi Kitajska ponovno začela v večji meri uporabljati premog, kar bi povzročilo še dodatno onesnaženje okolja, dejstvo pa je, da je ta država že sedaj največja onesnaževalka z ogljikovim monoksidom. Druga rešitev bi bila izgradnja jedrskih elektrarn, vendar je število industrijskih nesreč na tem področju nad svetovnim povprečjem, obstaja pa tudi zaskrbljenost zaradi različnih nevarnosti, ki iz tega izhajajo. Zato je za Kitajsko kot svetovno tovarno izjemnega pomena, da ohrani visoko raven neposrednih tujih investicij, zagotovi možnost nakupa električne energije na novih trgih ter na novo izgradi lastne kapacitete oziroma posodobi obstoječo energetsko mrežo. Pri tem mislimo predvsem na ekonomične načine gradnje in ogrevanj stanovanj, pa tudi na uvajanje varčevalnih ukrepov za nekaj odstotkov zelo bogatih ljudi, ki z energijo ravnajo zelo nepremišljeno. V primeru, da se kitajska energetska kriza ne bo začela postopoma reševati, nenazadnje tudi s samim osveščanjem potrošnikov, se bo država v prihodnje morala zadolževati, povečala pa se bo tudi odvisnost od držav bogatih z nafto. Na Kitajskem se zavedajo, da bi tovrstne težave z neurejenim energetskim položajem, lahko povzročile umik tujih investitorjev in bi le-ti svoje tovarne in sredstva prenesli v države, kjer ta problematika ni tako izrazita.

19

3 KITAJSKA IN SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA (STO) 15.4.1994 je bila s podpisom sporazuma o zaključku "Urugvajskega kroga" v Marakešu ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija, ki je s 1.1.1995 nadomestila GATT. Prvotno je bil GATT ustanovljen s ciljem reguliranja in odprave intervencionizma v svetovni trgovini. V "Urugvajskem krogu" je bil GATT dograjen, na osnovi večstranskih trgovinskih pogajanj pa je bilo sklenjenih tudi 28 sporazumov. Le-ti se nanašajo na trgovino s storitvami, področje kmetijstva, investicijskih ukrepov ter na pravice intelektualne lastnine. STO je bila ustanovljena, da bo kot institucija odgovorna za vprašanja svetovne trgovine, ministrske konference pa so organizirane najmanj enkrat na dve leti (Bobek 2002, 124-142). Po ustanovitvi STO so bile izpeljane ministrske konference v:

• Singapuru (9. – 13. december 1996), • Ženevi (18. – 20. maj 1998), • Seatlu (30. november – 3. december 1999), • Dohi (9. – 13. november 2001), • Cancunu (10. – 14. september 2003).

Naslednja ministrska konferenca bo potekala v Hong Kongu med 13. in 18. decembrom 2005 (povz. po STO, 2005).

3.1 Zgodovinski pregled kitajskega približevanja STO Kitajska je bila v letu 1948 ena izmed začetnih 23-ih podpisnic sporazuma General Agreement on Tariffs and Trade (v nadaljevanju GATT). V času kitajske revolucije leta 1949 je tajvanska vlada napovedala umik iz tega sporazuma, čeprav te odločitve vlada v Beijingu nikoli ni podprla. Skoraj štirideset let kasneje je Kitajska znova priznala sporazum GATT v želji, da bi ohranila status ustanovne članice. Leta 1965 je Tajvan zaprosil in tudi dobil status opazovalke v okviru GATT, a mu je bil ta status leta 1971 odvzet z obrazložitvijo Generalne skupščine Združenih narodov, da priznavajo kitajsko vlado kot edino legitimno (Hoa 2000, 37-38). Proces kitajske priključitve Svetovni trgovinski organizaciji je vodila posebna delovna skupina, katere člani so bili predstavniki vlad ostalih članic STO. Omenjena delovna skupina je bila ustanovljena še v okviru GATT leta 1987 ter se je ukvarjala zlasti s kitajskim trgovinskim režimom za področje blaga. Leta 1995 je omenjena delovna skupina prešla pod okrilje STO, njene naloge pa so se razširile tudi na področje trgovine s storitvami, necarinskih omejitev in pravil v zvezi s pravicami intelektualne lastnine. Pomemben del kitajskega približevanja STO je bil sestavljen iz bilateralnih pogajanj med Kitajsko in ostalimi članicami STO. Le-ta so bila vodena bodisi na sedežu STO v Ženevi bodisi v ostalih prestolnicah. Mnoga področja kitajske trgovinske politike, kot na primer seznam tržno-pristopnih obveznosti za področje dobrin ter posebnih obveznosti za področje storitev, so bila tema bilateralnih in multilateralnih pogajanj. Delovna skupina je pri tem imela dolžnost ohranjanja nadzora nad samim potekom pogajanj in zagotavljanja zajetja vseh področij kitajske trgovinske politike.

20

Predsedujoči delovni skupini je bil švicarski politik Pierre-Louis Girard. Pomoč delovni skupini, predsedniku in Kitajski je po potrebi nudil sekretariat STO. Delovna skupina je imela predvsem dve nalogi in sicer sestaviti poročilo, ki bi temeljilo na posvetovanju ter dopolniti Pristopni protokol. Zelo pogosto morajo delovne skupine dodajati Pristopnemu protokolu številne anekse. Slednji so sestavni del protokola ter se dotikajo specifičnih tem, ki so povezane s trgovinskim režimom države, ki pristopa STO. Tudi omenjeni aneksi imajo nalogo, da zagotavljajo državam članicam STO, da bodo reforme in ostali tranzicijski pogoji, obljubljeni s strani pristopajoče države, dejansko izpolnjeni. Sama dolžina pristopnega procesa lahko zelo variira in je odvisna od pripravljenosti države, ki želi postati članica, da sprejme vsa pravila in obveznosti tržnega gospodarjenja v STO (povz. po STO, 2001). HONG KONG IN MACAO Hong Kong, takrat še britanska kolonija, je postal član GATT 23. aprila 1986. 1. julija 1997 je Ljudska Republika Kitajska prevzela nadzor nad Hong Kongom. Od tega dne naprej je postal Hong Kong posebna administrativna regija Kitajske (Special Administrative Region – SAR), vendar je samostojno nadaljeval s sprejemanjem vseh odločitev v zvezi s trgovinsko politiko in uporabljal naziv "Hong Kong, Kitajska". Še naprej je samostojno razvijal zunanje odnose, izpolnjeval dogovore z državami, regijami in pomembnejšimi mednarodnimi organizacijami na področju gospodarstva, trgovine in drugih področjih. Posledično je bil Hong Kong kot sodelujoči član v okviru GATT udeleženec Urugvajske runde pogajanj ter je prevzel vse obveznosti in pravice, ki so izhajale iz te runde pogajanj, zaključene v Marrakeshu 15. aprila 1994. S tem je postal Hong Kong ustanovni član STO (Dodsworth in Mihaljek 1997, 66-68). Macao, danes prav tako posebna administrativna regija Kitajske, je vse do 20. decembra 1999 imel status portugalske kolonije. Tudi po tem dnevu je Macao obdržal nadzor nad svojim socialnim in gospodarskim sistemom, še naprej izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz sprejetih sporazumov z ostalimi državami, regijami ter integracijami, pri čemer uporablja uradni naziv "Macao, Kitajska". Sporazum GATT je ta regija podpisala 11. januarja 1991, leta 1995 pa je postala ena izmed ustanoviteljic STO (povz. po STO, 2001).

3.2 Kitajsko članstvo v STO STO in Kitajska sta 17. septembra 2001 uspešno zaključili pogajanja v zvezi s kitajskim članstvom v STO, 11. decembra 2001 pa je Kitajska na ministrski konferenci v Katarju uradno postala 143. članica STO. Sočasno s Kitajsko je v STO vstopil tudi Tajvan. Gospodarsko sodelovanje med LR Kitajsko in posebnimi administrativnimi regijami Hong Kong, Macao ter Tajvanom se je od leta 2001 še bolj okrepilo in utrdilo moč celotne kitajske regije. Kitajski pristop k STO je pomenil zgodovinsko prelomnico v okviru te organizacije, saj je s članstvom te države organizacija naredila velik korak naprej k cilju postati zares svetovna organizacija. Pod vodstvom švicarskega ambasadorja Pierra-Louisa Girarda je delovna skupina zaključila skoraj petnajst let trajajoči proces pogajanj s Kitajsko, rezultati pa so bili zapisani v 900 strani dolgem tekstu (povz. po STO, 2001).

21

Gledano dolgoročno je vstop Kitajske v STO ugodna rešitev tako za Kitajsko samo kot tudi za celotno STO. V nekajletnem srednjeročnem obdobju pa je v kitajskem gospodarstvu moč pričakovati določene težave, še posebej zato, ker kitajske oblasti zagotavljajo takojšnje in dosledno upoštevanje pravil STO. V nevarnosti so predvsem državna podjetja, ki niso konkurenčna, zato bodo morala odpuščati delavce, mnoga pa so že ali še bodo šla v stečaj. V nevarnosti se je znašlo tudi kitajsko kmetijstvo, ki je bilo prej subvencionirano, sedaj pa so subvencije nižje ali celo odpravljene. Brezposelnost več kot sto milijonov kmetov bo hkrati povzročila velike migracije v mesta in s tem povečala pritisk na delovna mesta. Dejstvo je, da ima Kitajska veliko kvalificirane in nekvalificirane delovne sile ter zelo velik trg, kjer je mogoče proizvajati z nižjimi proizvodnimi stroški. Samozavest kitajskega gospodarstva ilustrira trditev kitajskih voditeljev, da bo do leta 2050 življenjska raven Kitajcev dosegla povprečje svojih bogatejših azijskih sosedov ter da bo v istem obdobju kitajsko gospodarstvo kar 10 krat močnejše od japonskega (GZS 2004, 12-13). Kitajska je morala sprejeti vrsto pomembnih obveznosti, da bi odprla in liberalizirala svoje gospodarstvo ter se tako uspešneje integrirala v sistem svetovnega gospodarstva. Ena izmed pomembnejših obveznosti je bila ponuditi predvidljivejše okolje za tuja podjetja in investitorje v skladu s pravili STO. Med drugimi je Kitajska sprejela tudi naslednje obveznosti: • Kitajska bo zagotavljala nediskriminatorne pogoje za vse članice STO. Vsi tujci –

tako posamezniki kot podjetja – tudi tista, ki niso registrirana na Kitajskem, bodo deležna enakega obravnavanja kot kitajska podjetja.

• Kitajska bo ukinila prakso dvojnih cen za domače in tuje izdelke. • Kontrola cen, ki se je prej izvajala zaradi zaščite domače industrije in domačih

izvajalcev storitev, se več ne bo izvajala. • Sporazum med Kitajsko in STO bo na Kitajskem vpeljan učinkovito z revizijo

obstoječe domače zakonodaje in uvedbo nove, ki bo popolnoma skladna s sprejetim sporazumom.

• V roku treh let od pristopa bodo vsa podjetja pridobila pravico izvoza/uvoza dobrin ter pravico trgovanja z njimi po celotnem teritoriju zgolj z omejenimi izjemami.

• Kitajska ne bo obdržala ali na novo vpeljala nikakršnih izvoznih subvencij za kmetijske proizvode.

Sprva je Kitajska obdržala izključno pravico do trgovanja z določenimi proizvodi kot so na primer žita, tobak, gorivo ter minerali, hkrati pa je tudi ohranila nekatere omejitve glede transporta in distribucije dobrin v notranjosti države. Večino teh omejitev za tuja podjetja je morala Kitajska v roku treh let od pristopa k STO povsem ukiniti. Nasprotno pa je na področju intelektualnih pravic Kitajska od prvega dne v STO začela upoštevati sporazum TRIPS (Sporazum o zaščiti pravic intelektualne lastnine). Posebni varnostni mehanizmi za uvoz proizvodov kitajskega izvora bodo veljali v obdobju 12-ih let po vstopu te države v STO, v primeru da bi ti proizvodi v ostalih državah članicah STO povzročali kakršnekoli tržne nepravilnosti in grožnjo domačim proizvajalcem. Sicer pa so s Pristopnim protokolom sklenjenim med STO in Kitajsko prepovedali kakršnekoli neupravičene prohibicije ali količinske omejitve ostalih držav članic STO proti kitajskim proizvodom (povz. po STO, 2001).

22

3.3 Trg dobrin Na področju trga dobrin se je po pogajanjih Kitajska zavezala, da bo postopoma eliminirala tržne ovire in izboljšala tržni pristop za proizvode iz ostalih držav. Obvezala se je, da bo postopoma znižala vse carinske tarife za uvoženo blago. Povprečne carine za kmetijske proizvode se je zavezala znižati do 15% (najbolj je znižala carinske stopnje za žita), za industrijske proizvode do 8,9% (največji poudarek je na zniževanju carin za fotografske filme in avtomobile). S Pristopnim protokolom se je zavezala povsem ukiniti določene carine, druge pa reducirati večinoma do leta 2004 oziroma najkasneje do leta 2010. Po približno štirih letih članstva v STO se je Kitajska začela privajati na intenzivno tujo konkurenco, čeprav jo v prihodnje gotovo čakajo še težji izzivi. Ena izmed največjih sprememb po vstopu v STO je naglo naraščanje trgovinskih tokov, kar je posledica odprtosti tujih trgov za kitajske proizvode in na drugi strani reduciranja kitajskih uvoznih tarif. Kot ena izmed držav z več kot milijardo prebivalstva izkorišča Kitajska komparativno prednost v delovno intenzivni industriji, kar privablja v državo veliko tujih investicij. Le-te so znašale zgolj v prvih desetih mesecih leta 2004 okoli 53,78 milijarde ameriških dolarjev, kar je približno toliko kot v celotnem letu 2003 (povz. po STO, 2001).

3.3.1 Področje kmetijstva Kitajsko kmetijstvo predstavlja eno najvišjih prioritet kitajskega gospodarstva. Ob vstopu v STO je obstajala velika bojazen s strani kitajskega kmetijstva, da bodo zaradi padanja cen žita in negotovosti v zvezi z uvozom tujih kmetijskih proizvodov, največjo škodo utrpeli domači kmetje. Toda ko so cene domačega žita v letu 2003 dosegle najnižjo raven, so ti strahovi počasi začeli izginjati. Uvoz kmetijskih proizvodov je sicer povečal izbiro za domače kupce, a s tem se ni zmanjšal pomen domačega kmetijstva. V razvitih državah se pogosto pojavlja problem zaradi močnega subvencioniranja kmetijstva. Ta težava na Kitajskem ni izpostavljena, saj se tam s kmetijstvom ukvarja več kot 100 milijonov ljudi. Pomembno vlogo v usmerjanju kmetijske proizvodnje mora zato prevzeti trg. Zniževanje davkov v kmetijstvu lahko pozitivno vpliva na proizvodnjo, saj s tem razbremenjuje kmetov finančnega bremena. Toda največji zadovoljstvo kmetom je dvig cen, ko le-te izkazujejo tržno situacijo ponudbe in povpraševanja. Zaradi strahu, da bi domača proizvodnja žita bila premajhna za zadovoljitev osnovnih potreb kitajskega prebivalstva, so tamkajšnje oblasti po padcu cen na vse načine prepričevale domače kmete, naj se vrnejo na kmetije in obdelujejo zemljo, čeprav na administrativni način na dvig cen niso hoteli vplivati. V letu 2004 so se cene žita sicer povečale v primerjavi z letom poprej, kar bi lahko v prihodnjih letih privedlo do izboljšanja razmer v kmetijstvu.

23

Kitajska se je ob vstopu v STO zavezala reducirati povprečno carinsko stopnjo za uvožene kmetijske proizvode iz 22% na 15% pred letom 2010 ter občutno povečati kvote za uvoz žita in bombaža z nizkimi tarifami. V letu 2004 je Kitajski že uspelo znižati tarife za kmetijske proizvode na približno 15,4%. Povečala je kvote za uvoz žita in bombaža na 5% celotnega kitajskega outputa v letu 2003, medtem ko je v letu 2001 znašal le 3%. Kitajska se je zavezala omejiti subvencioniranje kmetijskih proizvodov na 8,5% njihove vrednosti (povz. po China Daily, 2004a).

3.3.2 Tekstilna industrija S pristopom STO se je Kitajska zavezala k spoštovanju Sporazuma o tekstilu in oblačilih (Agreement on Textiles and Clothing). Za vse članice STO je veljalo, da so morale ukiniti vse kvote na tekstilne izdelke do 31. decembra 2004, vendar pa imajo do konca leta 2008 pravico do uporabe posebnega varnostnega mehanizma, ki ga smejo uporabiti v primeru, da bi uvoz tekstilnih izdelkov s Kitajske povzročal tržne nepravilnosti (povz. po Svetovna trgovinska organizacija, 2001). Evropska komisija je 6. aprila 2005 objavila smernice za morebitno uvedbo zaščitnih ukrepov za tekstil s kitajskim poreklom. Podlaga za te morebitne ukrepe je Protokol o pristopu Kitajske k STO, ki vključuje posebno zaščitno klavzulo za tekstil – TSSC (Textiles – Specific Safeguard Clause). Smernice predvidevajo postopke in kriterije za objektivno in transparentno uporabo zaščitnih ukrepov v primeru pojava večjih motenj na trgu, ki bi jih povzročil presežek v izvozu kitajskega tekstila na trg EU. Cilj smernic je zagotoviti večjo jasnost in predvidljivost ukrepov tako za kitajske kot tudi evropske proizvajalce tekstila. Postopek uvedbe zaščitnega ukrepa naj bi se začel z uvedbo preiskave v EU, kar mora predlagati Evropska komisija ali država članica. Sočasno so potrebna neformalna posvetovanja s Kitajsko. Po zaključku preiskave sledijo formalna posvetovanja s Kitajsko, v katerih naj bi jo EU pozvala k samoomejevanju izvoza na trg EU. Če Kitajska teh ukrepov ne bi izvajala, bi EU v enaki višini uvedla količinske omejitve uvoza tekstilnih izdelkov iz Kitajske. Zaščitni ukrepi lahko veljajo največ eno leto, z možnostjo ponovne uvedbe, vendar se smejo uporabiti le do konca leta 2008. Izjemoma, v zares nujnih primerih, se sme postopek pričeti kar s formalnimi posvetovanji brez predhodne preiskave (povz. po Ministrstvo za gospodarstvo, 2005). 29. aprila 2005 je Evropska komisija začela izvajati preiskavo glede uvedbe zaščitnih ukrepov pri uvozu tekstila iz Kitajske. Prve ugotovitve te raziskave, kažejo na dramatično povečanje uvoza kitajskega tekstila v EU. V prvih treh mesecih letošnjega leta se je v primerjavi z lanskim letom na primer uvoz majic s kratkimi rokavi povečal kar za 187%, uvoz lanene preje pa za 56%. Raziskava nadalje potrjuje, da je posledično proizvodnja v EU močno padla, znižali so se dobički in povečala se je brezposelnost v tekstilnem sektorju. Evropski komisar za trgovino Peter Mandelson je zato pozval Kitajsko k uvedbi potrebnih ukrepov za omejitev izvoza tekstilnih izdelkov v EU. Povečan uvoz tekstila je najbolj prizadel Francijo in Italijo, velik izpad v proizvodnji majic pa je opazen tudi na Portugalskem (30%), v Grčiji (12%) ter v Sloveniji (8%) (Povz. po Evropska komisija, 2005a).

24

Z namenom, da bi ugotovili, ali želi tudi Slovenija pri Evropski komisiji zagovarjati uvedbo omejevalnih ukrepov za uvoz tekstila iz Kitajske, so se sestali nekateri direktorji slovenskih tekstilnih podjetij. Sestanka so se udeležili predstavniki Mure, Beti, Elkroja, Rašice, Laboda, Polzele, Lisce in drugi. Vsi navzoči so se strinjali, naj Slovenija podpre uvedbo zaščitnih ukrepov pri uvozu tekstila iz Kitajske, saj bi s tem pridobili še nekaj časa za prestrukturiranje te dejavnosti. Izpostavljeno je bilo dejstvo, da slovenski proizvajalci ne morejo konkurirati poceni izdelkom iz Kitajske, saj nimajo na voljo tako poceni delovne sile, hkrati pa na Kitajskem nimajo primerljivih okoljskih standardov, standardov glede varstva pri delu in zdravstvenega varstva delavcev, kar vse zavezuje slovenske delodajalce. Tudi pri prodaji svojih izdelkov trgovcem imajo podjetja težavo, saj si trgovci lahko določijo višje marže pri prodaji poceni kitajskih izdelkov (povz. po Ministrstvo za gospodarstvo, 2005).

3.3.3 Avtomobilska industrija Carinske stopnje za avtomobile se bodo od preteklih 80 – 100% do leta 2006 znižale na 25%. Posledica vstopa Kitajske v STO je zniževanje cen v domači avtomobilski industriji, ki je bila pred tem močno zaščiten sektor s strani države. Kitajski proizvajalci so v letih 2002 in 2003 še povečali prodajo na domačih tleh, kar je bila predvsem posledica padca cen za približno 10%. Domači proizvajalci so namreč pričakovali cenejši uvoz avtomobilov, kar je pripomoglo k oblikovanju cen na podlagi delovanja tržnih sil. Državni protekcionizem v tem sektorju je torej začel izginjati. Hkrati so tuje avtomobilske multinacionalke začele investirati v ta sektor, kar je povzročilo nadaljnji razvoj tehnologije in oblikovanje novih modelov, vse to pa je vodilo v razvoj kitajske avtomobilske industrije (povz. po China Daily, 2004b). Dejstvo je, da se avtomobilska industrija na Kitajskem nezadržno razvija. Tako trend razvoja proizvodnje, prodaje, kot tudi poprodajnih storitev je v stalnem porastu. Najhitreje rastoča je prodaja avtomobilov nižjega in srednjega razreda, pa tudi tovornjakov in velikih turističnih avtobusov, kar je deloma posledica hitre izgradnje avtocest (STA 2005, 11). Ob upoštevanju določil STO je Kitajska znižala carine in cene avtomobilov so se postopoma znižale v povprečju za 30%. Na trgu se pojavljajo različni domači in uvoženi modeli, s tem pa raste konkurenčnost ponudbe in kvaliteta izdelka. Mreža avtocest se na Kitajskem povečuje letno za približno 3000 kilometrov, mesta pospešeno gradijo garaže in parkirne prostore, ki so bodisi v državni, mestni ali pa v privatni lasti. Največji kitajski proizvajalci avtomobilov so China First Automotive Works, Dongfeng Motor Corporation, Shanghai Automotive Industry Corporation in Briliance Corporation. Le-ti so sklenili strateške povezave s proizvajalci Toyota, Renault, Nissan in General Motors. Na Kitajskem je bilo že leta 2003 registriranih okoli 500 podjetij s tujim vlaganjem, ki proizvajajo avtomobilske dele in materiale. Z nižanjem carin za avtomobilske dele (do leta 2006 naj bi carina znašala le še 10%), z odpiranjem kitajskega tržišča tujim trgovcem ter nižanjem uvoznih kvot, se bo trg globaliziral, proizvajalci bodo nabavljali po vsem svetu in tako zniževali proizvodne stroške. Ocenjuje se, da naj bi tako proizvodne stroške znižali za 20 – 30%. Sproščeno tržišče naj bi omogočilo uvoz najboljših tujih tehnologij in Kitajska naj bi tako postala center azijske avtomobilske industrije. Številni analitiki svarijo pred prevelikimi kapacitetami, saj naj bi tuja podjetja v obdobju 2003 - 2006 na kitajskem trgu investirala približno 10 milijard USD. Največji proizvajalci kot so Volkswagen, Honda, BMW, Toyota in Nissan napovedujejo celo podvajanje svojih kapacitet. Pri tem pa je potrebno vedeti, da bodo v omenjenem

25

obdobju najpogostejši kupci posamezniki, ki bodo kupovali na kredit in ne podjetja ter da bo proizvodnja močno presegla povpraševanje. To bo sprožilo veliko borbo na trgu, kjer bodo izgubili majhni proizvajalci – tisti, ki bodo proizvedli manj kot 10.000 avtomobilov letno. Velika vzpodbuda za avtomobilske proizvajalce na Kitajskem je, da njihova podjetja večinoma delajo z dobičkom ter da postaja kitajski potrošnik vse močnejši. Proizvodnja avtomobilov danes na Kitajskem ni poceni, saj so stroški za približno 30% višji kot v ZDA. Višji stroški so posledica dražje organizacije, logistike, lokalne zakonodaje ter določila, da morajo tuji proizvajalci proizvajati v podjetju s skupnim vlaganjem, kjer lahko imajo največ 50% delež. Lokalno podjetje ima možnost, da sodeluje z več tujimi proizvajalci. Odnosi z domačimi partnerji so zato pogosto napeti, saj tuja podjetja želijo proizvajati in sprejemati odločitve neodvisno od domačega podjetja. Tudi tuja podjetja so lahko povezana z več domačimi podjetji hkrati, vse to pa vodi v veliko zmedo, prihaja do kraje tehnologij, modelov in blagovnih znamk. To bitko na kitajskem avtomobilskem trgu bodo preživela podjetja z močnimi razvojnimi in marketinškimi zmogljivostmi (GZS 2003, 16 – 19).

3.4 Trg storitev

3.4.1 Področje telekomunikacij Tuji ponudniki telekomunikacijskih storitev so po vstopu Kitajske v STO dobili dovoljenje za ustanavljanje joint venture podjetij sprva le v nekaterih mestih, pri čemer tuja investicija v joint venture ni smela presegati 25% celotne vrednosti investicije. Po prvem letu od vstopa v STO so tuji ponudniki storitev lahko svoje storitve ponujali na širšem področju, a vrednost tuje naložbe še vedno ni smela presegati 35% celotne vrednosti naložbe. Po preteklih treh letih od pristopa je ta odstotek narasel na 49%, po preteklih petih letih od pristopa pa se bodo morale ukiniti kakršnekoli geografske omejitve za tuje ponudnike storitev (povz. po Svetovna trgovinska organizacija, 2001). S pristopom Kitajske v STO doživlja sektor telekomunikacij dramatičen razvoj. Številke, ki jih je predstavilo Ministrstvo za informacijsko tehnologijo, kažejo, da je do septembra leta 2004 dohodek v tem sektorju dosegel 46,53 milijard USD, kar je 12,8% več kot v enakem obdobju predhodnega leta. Strokovnjaki pričakujejo, da se bo trend močne rasti ohranil še nekaj prihodnjih let. Zeng Jianqiu, profesor na Univerzi za pošto in telekomunikacije v Beijingu, je dejal (China Daily, 2004c): "Pristop k STO je pripomogel k pospešenemu prilagajanju domačih telekomunikacijskih operaterjev, ki so zgolj v treh letih po pristopu postali veliko bolj konkurenčni." Najpomembnejši kitajski operaterji v tem sektorju so: China Mobile, China Unicom in China Telecom. Zeng Jianqiu še poudarja, da je v tem sektorju že prišlo do močne konkurence med domačimi in tujimi ponudniki storitev, kar je posledica zniževanja vstopnih ovir na ta trg. Na kitajskem Ministrstvu za informacijsko tehnologijo poudarjajo, da skušajo na tem področju voditi dovolj transparentno politiko, da bi privabili čim več tujih investitorjev in zaščitili njihove interese. S kitajskim telekomunikacijskim trgom se tako že spogledujejo podjetja kot so Vodafone, AT&T, British Telecom, Japan Telecom ter dve podjetji iz Hong Konga PCCW in Hutchison Whampoa. Tudi France Telekom je na Kitajskem pričel z izvajanjem R&R dejavnosti, s katerimi si utira pot na to veliko tržišče. Do leta 2008 namerava tudi avstralsko telekomunikacijsko podjetje Telstra sodelovati na tem ogromnem trgu zlasti z ustanavljanjem joint venture podjetij. Zaradi vstopa več novih tujih podjetij in povečanja konkurenčnosti

26

se bodo najverjetneje začela med seboj povezovati tudi domača podjetja. Razlog, da tuja podjetja zaenkrat še niso pristopila na tako intenziven način, je v tem, da so bila domača podjetja v preteklih letih zaščitena s strani države. Kitajska vlada pripravlja poseben zakon za področje telekomunikacij, saj je le tako mogoče zagotoviti normalen razvoj tega sektorja ter dovolj transparentno politiko, privabiti tuje investitorje in ustanavljati joint venture podjetja (povz.po China Daily, 2004c).

3.4.2 Področje bančništva, zavarovalništva in energetike Področje bančništva. Velik izziv po vstopu v STO je Kitajska doživela na finančnem področju. Do konca leta 2004 so tuje banke smele opravljati storitve v lokalni valuti za tuje uporabnike njihovih storitev ter za kitajska podjetja v 16 mestih vključno s mestom Beijing. Do leta 2006 pa se je Kitajska zavezala odstraniti vse ovire - tako geografske kot tudi tiste, ki se nanašajo na uporabnike storitev. Gre za precej kratko časovno obdobje, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da še niti ena izmed štirih bank, ki so v večinski lasti države, ni končala procesa tranzicije v tržna podjetja. Dejstvo je, da bo vsakršna nadaljnja zamuda v procesu tranzicije, imela negativen učinek na celotno kitajsko gospodarstvo. Vlada na Kitajskem je na področju bančništva celo presegla svoje obveznosti in dovolila tujim bankam pridobiti lastništvo kitajskih bank v višini 20%, medtem ko je bilo s STO dogovorjenih le 15% (povz. po China Daily, 2004a). Področje zavarovalništva. Ob pristopu k STO se je Kitajska zavezala odpreti trg zavarovalništva tujim ponudnikom v obdobju treh let (ta trg vključuje tako zdravstvena kot pokojninska zavarovanja), dovoliti tujim ponudnikom neživljenjskih zavarovanj, da ustanovijo joint venture podjetja z 51% lastništvom nad kapitalom ter dovoliti tujim podjetjem, ki se ukvarjajo z življenjskimi zavarovanji, da ustanovijo joint venture podjetja, kjer je do 50% kapitala v njihovi lasti. Kakršnekoli geografske omejitve so morale biti odstranjene v obdobju treh let po vstopu v STO. Do konca leta 2004 je na kitajskem trgu odprlo svoje urade že 124 tujih zavarovalniških podjetij. Vse to pomeni, da se domače zavarovalnice, ki so imele prej nadzor nad celotnim zavarovalniškim trgom, sedaj srečujejo z močno ter za potrošnika privlačno konkurenco, kar je pomembno zlasti zato, ker je področje pokojninskega in socialnega zavarovanja na Kitajskem dokaj slabo urejeno. (povz. po Svetovna trgovinska organizacija, 2001). Področje energetike. Kitajska se je zavezala, da bo tudi ta sektor odprla tuji konkurenci in da bo ukinila državni monopol v trgovanju z nafto. V roku treh let se je zavezala omogočiti distribucijo nafte v obliki prodaje na drobno, v obdobju petih let po pristopu pa v celoti odpreti tuji konkurenci tudi prodajo na debelo. Kitajska je 1.1.2004 ukinila uvozne kvote za tri naftna podjetja – China National Petroleum (CNPC), Sinopec in China National Offshore Oil. Oktobra leta 2004 sta se francoski naftni gigant Total in kitajski Sinopec dogovorila, da bosta skupaj gradila bencinske črpalke, do podobnega dogovora pa je prišlo tudi novembra 2004 med britanskim British Petroleum, Sinopecom in CNPC (povz. po China Daily, 2004a).

27

4 KITAJSKA IN EVROPSKA UNIJA Leta 1980 je bila Kitajska šele na petindvajsetem mestu glede izvoza iz takratnih držav EU in dvaindvajseta najpomembnejša uvozna destinacija. Do leta 1990 je napredovala na štirinajsto mesto med najpomembnejšimi izvoznimi lokacijami EU in na šesto mesto glede uvoza. Danes je takoj za ZDA in Japonsko Kitajska tretja najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Evropske unije. EU hkrati predstavlja za Kitajsko drugi najpomembnejši vir uvoza in tretji najpomembnejši izvozni trg (po podatkih iz leta 2003). Leta 2003 je znašala vrednost bilateralne menjave med Kitajsko in EU okoli 145 milijard evrov. To je bilo tudi leto, ko je EU v menjavi s Kitajsko zabeležila trgovinski deficit v višini približno 57 milijard evrov. To je bil takrat najvišji deficit, ki ga je EU zabeležila pri trgovanju s katerokoli državo. TABELA 1: Trgovanje držav članic EU s Kitajsko

Izvoz Uvoz Skupaj 1999 2003 1999 2003 1999 2003 EU25 19 617.9 41 157.3 52 405.0 105 336.5 -32 787.1 -64 179.2

Belgija 887.9 2 273.9 2 952.3 5 490.1 -2 064.4 -3 216.2 Češka 55.0 213.1 528.5 2 368.6 -473.5 -2 155.5 Danska 291.1 635.2 1 122.8 1 816.0 -831.7 -1 180.7 Nemčija 6 948.7 18 263.9 12 799.3 22 476.5 -5 850.6 -4 212.5 Estonija 2.3 26.9 41.6 257.3 -39.3 -230.4 Grčija 18.3 53.9 523.5 1 222.8 -505.1 -1 169.0 Španija 433.1 1 095.9 3 160.4 5 659.3 -2 727.3 -4 563.4 Francija 3 217.0 4 683.8 5 918.9 9 585.1 -2 701.9 -4 901.4 Irska 121.6 583.2 481.1 1 100.6 -359.5 -517.4 Italija 1 834.3 3 852.6 5 001.4 9 547.0 -3 167.1 -5 694.4 Ciper 0.2 0.8 86.8 199.0 -86.6 -198.2 Latvija 0.1 14.6 14.1 59.5 -14.0 -44.9Litva 0.7 7.2 59.1 268.8 -58.4 -261.6 Luksemburg 38.9 127.0 55.3 1 548.9 -16.4 -1 421.9 Madžarska 67.3 157.5 573.1 2 914.1 -505.8 -2 756.6 Malta 0.4 8.2 41.9 86.5 -41.5 -78.3Nizozemska 767.1 1 675.5 4 650.7 14 739.3 -3 883.7 -13 063.8 Avstrija 472.8 903.5 618.2 1 571.3 -145.5 -667.8 Poljska 123.4 225.7 1 142.0 2 560.2 -1 018.6 -2 334.5 Portugalska 30.5 149.8 280.5 371.4 -250.0 -221.6 Slovenija 12.1 26.5 127.2 291.0 -115.1 -264.6 Slovaška 5.5 123.6 135.9 491.6 -130.4 -368.0 Finska 986.3 1 301.3 545.0 1 136.1 441.3 165.3 Švedska 1 466.0 1 968.0 1 375.9 2 295.1 90.1 -327.1 Vel. Britanija 1 837.5 2 785.8 10 169.7 17 280.3 -8 332.1 -14 494.5

Skupaj-EU25 689 433.7 882 981.8 746 612.5 940 590.7 -57 178.8 -57 608.9 China / Total 3% 5% 7% 11% - -

Opomba: Podatki so v milijonih evrov.

Vir: EUROSTAT (2004, 2).

28

Zunanja trgovina med EU in Kitajsko je osredotočena zlasti na predelovalno industrijo. Skoraj dve tretjini evropskega izvoza v to regijo predstavljajo različni motorji in stroji, kamor sodijo predvsem industrijski stroji, računalniki, električna oprema, ladje, letala, avtomobili ter rezervni deli. Nadaljnjih 20% izvoza pa predstavljajo dobrine kot so lesni izdelki, papir, tekstilni proizvodi, izdelki iz gume, pohištvo, čevlji, ure in podobno. Če povzamemo, predstavljajo največji delež izvoza EU na Kitajsko letala in motorna vozila, EU pa iz te države uvozi največ računalnikov in računalniških delov, mobilnih telefonov ter digitalnih kamer. Kot prikazuje zgornja tabela, je med vsemi 25 državami članicami in pristopajočimi članicami EU v letu 2003 na Kitajsko največ izvozila Nemčija (izvoz v višini 18,3 milijarde evrov), sledili sta ji Francija (4,7 milijarde evrov) in Italija (3,9 milijarde evrov). Uvoz iz Kitajske je bil precej bolj razdrobljen, med največjimi uvoznicami pa so bile Nemčija, Velika Britanija, Nizozemska, Francija in Italija. Prav vse države članice EU z izjemo Finske so v trgovanju s Kitajsko zabeležile deficit (povz. po EUROSTAT, 2004). TABELA 2: TRGOVANJE EU S KITAJSKO PO PROIZVODIH Izvoz Uvoz Bilanca 1999 2003 1999 2003 1999 2003

Skupaj 19 617.9 41 157.3 52 405.0 105 336.5 -32 787.1 -64 179.2

Primarni proizvodi: 1 633.8 2 262.4 2 713.7 3 811.3 -1 079.9 -1 548.9

Prehrambni izdelki 361.2 529.7 1 174.3 1 641.0 -813.1 -1 111.3 Surovine 1 056.7 1 610.1 1 233.5 1 489.9 -176.8 120.3 Energija 215.9 122.5 305.9 680.4 -90.0 -557.8

Proizvedene dobrine: 17 590.0 38 034.7 49 376.9 101

210.7 -31 786.9 -63 176.0

Kemikalije 1 679.2 3 733.2 2 192.5 3 770.2 -513.3 -36.9Motorji in vozila 12 806.2 26 368.3 17 024.1 47 937.1 -4 217.9 -21 568.8

Ostale proizvedene dobrine 3 104.7 7 933.1 30 160.3 49 503.5 -27 055.6 -41 570.3

Ostalo 394.1 860.2 314.3 314.5 79.7 545.7Opomba: Podatki so v milijonih evrov.

Vir: EUROSTAT (2004, 3). Omenjeni trgovinski deficit EU je posledica obstoja številnih ovir za vstop na posamezne segmente kitajskega trga. Prav zato se po kitajskem vstopu v STO Evropska komisija zavzema za čim hitrejšo liberalizacijo investicijskih ter trgovinskih tokov. Pri tem se osredotoča zlasti na: • odpravo uvoznih carin ter zaščitnih ukrepov pri uvozu specifičnih proizvodov

(samovoljni sanitarni standardi, nadzor cen ter diskriminatorne zahteve registracije),

• odpravo investicijskih ovir – odprava diskriminatornih licenčnih postopkov, zapletenih postopkov skupnih vlaganj in geografskih ovir,

• izboljšanje poslovnega okolja (zaščita pravic intelektualne lastnine).

29

Kitajska je upravičena do ugodnosti, ki izhajajo iz Splošne sheme preferencialov EU (Generalised System of Preferences – GSP), saj v okviru GSP poteka okoli 30% uvoza EU. Unija omogoča z dodelitvijo trgovinskih preferenc nekaterim manj razvitim državam predvsem lažji dostop do trga EU. EU je Kitajski že pred vstopom v STO nudila pomoč pri izvajanju reform v državi. V devetdesetih letih je bila tehnična pomoč, s katero je EU oskrbovala Kitajsko, namenjena zlasti ekonomskim reformam usmerjenim v dvigovanje stopnje izobraženosti ter storilnosti zaposlenih. Po vstopu v STO pa ji je EU nudila predvsem pomoč pri implementaciji splošno sprejetih trgovinskih sporazumov, kar mora potekati natančno, predvsem pa pravočasno. Da bi lahko Kitajska čim hitreje sprejela obveznosti, ki izhajajo iz članstva v STO ter da bi potekala integracija v mednarodni trgovinski sistem kar se da hitro in brez težav, je bil v okviru STO oblikovan poseben sklad v višini 37 milijonov evrov, pri čemer je EU sama prispevala sredstva v višini 15 milijonov evrov (povz. po Izvozno okno 2004b). Temelja za vstop Kitajske v STO predstavljata bilateralna sporazuma EU – Kitajska in ZDA – Kitajska. Implementacija določil in obveznosti STO omogoča hkrati enostavnejši vstop evropskih podjetij na kitajski trg. V skladu s pristopnim sporazumom bodo kitajske carine in necarinske omejitve najprej znižane, nato pa popolnoma odpravljene. Tudi bolj predvidljivo poslovno okolje bo pospešilo investicijska vlaganja. Kitajska si od pridobitve članstva v STO prizadeva za večjo odprtost, transparentnost in poštenost tudi v odnosih s tretjimi državami. Velik pomen ima pri tem zlasti odprtje storitvenega sektorja, kjer sta zelo izpostavljena sektorja telekomunikacij in zavarovalništva.

4.1 Sporazum TECA Pravna podlaga EU – Kitajskih odnosov je bilateralni Sporazum o trgovini in gospodarstvu (Trade and Economic Agreement – TECA), ki je bil podpisan leta 1985. Na političnem vrhu v Pekingu leta 2003 je Kitajska predlagala, da se omenjeni sporazum posodobi in nadgradi, zato komisija EU pripravlja nov osnutek, ki pa je bil zaenkrat zgolj predstavljen decembra leta 2004 na političnem vrhu v Bruslju. Sporazum TECA je sestavljen iz 18 členov ter vsebuje različna poglavja o trgovini (načelo največjih ugodnosti, trgovinske olajšave), o gospodarskem sodelovanju (industrija, energija, znanost in tehnologija, transport, investicije, okolje ipd.) ter institucionalno ureja delovanje skupne mešane komisije. Prav tako so se v preteklih letih pričeli med Kitajsko in EU različni dialogi (o človekovih pravicah, politični dialogi, dialogi o ilegalni migraciji). Obe strani sta podpisali več dodatnih sporazumov kot sta na primer turistični sporazum ADS in sporazum o znanstvenem sodelovanju Galileo. Pomanjkljivost sporazuma TECA je, da ne more zajemati vseh področij sodelovanja med obema stranema, zato sta Kitajska in EU zainteresirani za nadaljnji razvoj strateškega partnerstva, kar pa terja novo pravno podlago. Glavne prednosti novega sporazuma bi bile strateške, saj naj bi nov sporazum dokazoval višjo raven razvitosti odnosov med obema stranema in operativne, saj bi na kitajski strani sporazum podpisal državni svet, ki ima širša pooblastila in večji vpliv od ministrstev. Sporazum TECA je namreč podpisalo kitajsko Ministrstvo za trgovino (Ministry of Commerce of The People's Republic of

30

China – MOFCOM), ki ne more predstavljati vseh vidikov sodelovanja med Kitajsko ter EU. Torej bo pomembna prednost novega sporazuma celovitost pristopa – nov sporazum naj bi namreč pokrival tako politična kot tudi ekonomska vprašanja. V splošnem vsak krovni sporazum zajema različna področja kot na primer gospodarsko in razvojno sodelovanje, finančno pomoč in podobno. V tem sporazumu ne gre za spreminjanje obstoječih sporazumov (npr. Galileo ali turističnega ADS sporazuma, sporazuma o pomorskem prometu, o carini, o nuklearnem sodelovanju), pač pa bi načine sodelovanja in vodenja dialogov razdelili v štiri temeljne skupine: • Regionalne in mednarodne organizacije (STO, ASEM, UN); • gospodarsko in razvojno sodelovanje ter trgovina (konkurenčnost, ribištvo ipd.); • pravo in domače zadeve; • druga področja kot npr. carinsko sodelovanje, človekove pravice, upoštevanje

zakonodaje, demokracija itd. Pri pripravljanju novega sporazuma se pojavljajo nekatere težave, zlasti pri definiranju poglavij o človekovih pravicah in priznavanju mednarodnega kriminalnega sodišča (Kitajska namreč še ni podpisala Statuta iz Rima). Manj težav se pričakuje pri pripravi poglavij o ilegalni migraciji, preprečevanju prodaje orožja za množično uničenje in o terorizmu, saj želi biti Kitajska v očeh javnosti odločna borka proti terorizmu. Največji obstoječi oviri za še boljše odnose med EU ter Kitajsko sta obstoječi embargo na izvoz orožja iz EU in priznanje Kitajski status razvitega gospodarstva. Komisija zaenkrat še odlaša s priznanjem razvitega gospodarstva, toda pri tem ne gre za politične razloge, pač pa za vprašanje transparentnosti in enakopravnosti vseh gospodarskih subjektov na kitajskem trgu. Nekaj držav (na primer Rusija) je Kitajski ta status že priznalo, toda v zameno za kitajsko podporo pri njihovi včlanitvi v STO (GZS 2004, 9-10).

31

TABELA 3: KRONOLOGIJA ODNOSOV MED EU IN KITAJSKO 1975 Maj Vzpostavljeni so diplomatski odnosi. Komisar Soames obišče Kitajsko. 1978 April Podpisan je trgovinski sporazum med EEC in Kitajsko. 1979 Februar Predsednik EU Komisije Jenkis obišče Kitajsko, sprejme ga Deng Xiaoping. 1979 Julij Prvi sestanek mešane trgovinske komisije v Pekingu. 1983 Začetek sodelovanja na področju znanosti in tehnologije. 1985 Maj Podpis sporazuma TECA. 1988 Oktober Začetek delovanja Delegacije EU v Pekingu. 1989 Junij Pokol na Tianamenu, EU zamrzne sodelovanje in uvede sankcije. 1990 Oktober Evropski svet se odloči za postopno ukinjanje sankcij. 1993 Oktober Komisija EU odpre urad v Hong Kongu. 1995 Začetek dialoga o človekovih pravicah. 1996 Marec Prvi sestanek ASEM, kjer EU in Kitajska aktivno sodelujeta. 1998 April Prvi vrh EU - Kitajska v Londonu. 1998 April Podpis Sporazuma o znanstvenem in tehničnem sodelovanju. 1999 December Drugi vrh EU - Kitajska v Pekingu. 2000 Julij Premier ZHU Rongji kot prvi kitajski premier obišče Bruselj. 2000 Oktober Tretji vrh EU - Kitajska v Pekingu. 2001 Maj Komisija EU objavi "Strategijo EU do Kitajske". 2001 Maj Četrti vrh EU - Kitajska v Bruslju. 2002 Marec EU pripravi Smernice strategije za obdobje 2002 - 2006. 2002 september Vrh EU – Kitajska v Kopenhagnu. 2003 junij Kitajska uradno zahteva priznanje razvitega tržnega gospodarstva. 2003 oktober Komisija EU pripravi dokument "Zrelo sodelovanje - interes in izziv EU - Kitajskih odnosov. 2003 oktober Kitajska objavi strategijo odnosov z EU. 2003 oktober Vrh v Pekingu in podpis dokumentov o sodelovanju v programu Galileo, o industrijskem sodelovanju in o dialogu glede intelektualne lastnine. 2003 november Dialog o človekovih pravicah v Pekingu. 2004 februar Podpis sporazuma ADS (Apporoved Destination Status) za organizirana potovanja kitajskih turistov. 2004 april Predsednik Romano Prodi obišče Kitajsko. 2004 maj Predsednik Hu Jintao obišče Evropsko Komisijo.

2004 maj Visoke konzultacije o ilegalni imigraciji v Bruslju. Vir podatkov: GZS (2004, 11)

32

4.2 Politika EU do Kitajske Trenutna politika EU v odnosu do Kitajske temelji na "Strategiji EU do Kitajske", ki jo je Komisija sprejela 15. maja 2001. Osnova te strategije je dokument, ki izvira iz leta 1998 in se imenuje "Building a Comprehensive Partnership with China" ter izraža močan interes EU za krepitev odnosov s Kitajsko. Strategija je bila nato dopolnjena z določili sprejetimi 13. oktobra 2003. Dokument z dopolnili, ki nadgrajujejo prvotne določbe, se imenuje "Zrelo sodelovanje – interes in izziv EU – Kitajskih odnosov" ("A maturing partnership: shared interests and challenges in EU-China relations"). Evropska komisija je leta 2003 za obravnavo v Svetu Evrope in Evropskem parlamentu pripravila dokument z nazivom "China Country Strategy Paper", ki obravnava nekaj prioritetnih področij v odnosu med EU in Kitajsko. Med drugim rešuje vprašanja glede soodgovornosti pri reševanju globalne problematike, podpore kitajske preobrazbe v odprto družbo ter pomoči kitajskemu gospodarskemu odpiranju na domačem in tujih tržiščih. V smislu zgoraj navedenih smernic je potekal vrh med EU in Kitajsko 30. oktobra 2003 v Pekingu. Te smernice so zelo pomembne tudi za slovensko gospodarstvo, saj jih mora kot polnopravna članica EU dosledno izvajati, hkrati pa predstavljajo tudi možnost podjetniškega razvoja na globalnem nivoju. Politika, ki jo EU vodi do Kitajske temelji na ugotovitvi, da je medsebojno sodelovanje doseglo stopnjo razvitega partnerstva, ki ga vedno znova krepijo skupni interesi in izzivi. Smernice iz leta 2003 so torej revizija zadnje strategije, ki jo je EU oblikovala leta 2001 ter dodajajo novo kakovost njunim medsebojnim odnosom. V dokumentu iz leta 2003 so podane ugotovitve, da so se od leta 2001 dogodile pomembne spremembe tako v svetu, v EU, kot tudi na Kitajskem. V svetu je kritično izpostavljen problem terorizma ter širjenja orožja za množično uničevanje. V EU se je uvedla skupna valuta evro, Kitajska pa je postala članica STO ter ima kot gospodarska in politična velesila pomembno vlogo v mednarodnih multilateralnih zadevah. Nova generacija kitajskega vodstva je prevzela oblast in uspešno nadaljuje izvajanje reform na različnih področjih. Omenjene spremembe izražajo skupni interes EU in Kitajske, da sodelujeta kot strateški partnerici s ciljem nadaljnjega razvoja, miru in stabilnosti. Obe partnerici se zavedata, kako pomembna je njuna vloga in delovanje v okviru Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN) in STO. Nedvomno je EU zelo pomembna partnerica Kitajske na področju trgovine, znanstvenega in tehničnega sodelovanja ter investicij. Prav zato ima velik interes v podpiranju kitajske preobrazbe v stabilno, rastočo ter odprto družbo, ki bo delovala na načelih demokracije, proste trgovine in bo dosledno spoštovala zakone in človekove pravice.

33

Smernice oblikovane leta 2003 vsebujejo veliko število konkretnih predlogov kot: • Na področju globalnega vodenja sveta dajejo izjemen poudarek nadaljnjemu

povečevanju kakovosti medsebojnega političnega dialoga na področju varnosti, preprečevanju mednarodnega kriminala, preprečevanja ilegalnega priseljevanja in širjenja orožja za množično uničevanje ter sodelovanja v svetovnih in regionalnih multilateralnih sistemih. Bistveni del političnega dialoga predstavlja področje varovanja človekovih pravic, kjer je potrebno izboljšati transparentnost in nuditi pomoč Kitajski v posameznih konkretnih primerih.

• Pri gospodarskem odpiranju je potrebno realizirati določila STO v skladu s sporazumom iz Dohe, zlasti na področju investicij, konkurenčnosti ter pospeševanja trgovine in Kitajski je potrebno nuditi pomoč pri izvajanju reform na področju varovanja okolja, znanosti, tehnologije, informacijske družbe ter uporabe človeških virov (GZS 2003, 33-34 ).

Na vrhu v Pekingu so razpravljali ter skušali odgovoriti na določena zgoraj omenjena vprašanja, prisotni pa so bili predsednik Hu Jintao, Silvio Berlusconi, kitajski premier Wen Jiabao ter takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Podpisali so tri pomembne dokumente in sicer Sporazum o sodelovanju v programu Galileo, Sporazum o industrijski politiki ter Osnutek sporazuma ADS o turizmu. Vrh je potrdil izvajanje smernic EU, med katerimi so najpomembnejše naslednje: 1. IZVAJANJE POLITIČNEGA DIALOGA. Razvoj političnih dialogov sega v leto 1994

in se je razvil v redne sestanke na različnih nivojih. Kitajski sogovorniki so na strani EU tako imenovane trojke (bivša, predsedujoča in naslednja predsedujoča država) na ravni zunanjih ministrov, vodje, misije, politični in regionalni direktorji. Vsakih šest mesecev potekajo sestanki med kitajskim zunanjim ministrom in vodji evropskih misij v Pekingu ter sestanki med zunanjim ministrom, ki predseduje EU ter tamkajšnjim kitajskim veleposlanikom. Tema političnih dialogov obsega področje človekovih pravic, skupen interes za mirno rešitev vprašanja Tajvana, varstvo ustavnih pravic v administrativnih regijah Hong Kong in Macao, prodaja orožja in ilegalno priseljevanje ljudi. EU ima v zvezi s političnim dialogom precej odprtih vprašanj zlasti glede Tibeta (Ilić 2004); glede pogojev dela na področju ilegalne emigracije; sodelovanja s kitajskimi organi za notranje zadeve pri pregonu organiziranega kriminala, prodaje mamil in pranja denarja; vprašanj glede Tajvana in drugo.

2. PODPORA KITAJSKI PREOBRAZBI V ODPRTO DRUŽBO, TEMELJEČO NA

ZAKONODAJI IN SPOŠTOVANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC. Temelj politike EU do Kitajske ostaja podpora družbenemu preoblikovanju na področju spoštovanja človekovih pravic, demokracije in zakonodaje. Urejenost teh področij je po prepričanju EU temelj in najboljše zagotovilo za uspešen gospodarski razvoj. Na področju spoštovanja človekovih pravic je sicer Kitajska že naredila korak naprej, a ostaja spoštovanje le-teh še vedno na nižjem nivoju kot to določajo mednarodna merila. To velja še zlasti za politične pravice. Državljani še vedno nimajo zagotovljene svobode govora, vere in združevanja, še zlasti če gre za aktiviste s področja razvoja demokracije, pravic iz dela ali na primer internetnega komuniciranja. Omejene so pravice manjšin – predvsem v Tibetu in Xinjiangu, nerešeno pa ostaja vprašanje beguncev iz Severne Koreje.

34

3. PODPIRANJE KITAJSKEGA GOSPODARSKEGA ODPIRANJA. Primanjkljaj, ki ga EU beleži v zunanjetrgovinskem poslovanju s Kitajsko, implicira zlasti na dve dejstvi: a) Kitajska še vedno protekcionistično zapira svoje tržišče in uveljavlja določila STO prepočasi; in b) evropska podjetja v vedno večji meri proizvajajo na Kitajskem in gledano statistično tako še povečujejo "kitajski" izvoz. EU je zelo pomemben investitor na Kitajskem, iz česar sledi, da je EU zelo pomembna za njen nadaljnji gospodarski razvoj. Pripravljena je prispevati k preobrazbi te države v stabilen in odprt trg ter podpira njeno vključevanje v globalno svetovno gospodarstvo (primer vključevanja v STO), pomaga pa ji tudi pri izvajanju notranjih gospodarskih reform in pri liberalizaciji njenega notranjega trga. EU hkrati odpira svoje tržišče za kitajske izdelke in storitve ter je zelo zainteresirana za skupen razvoj znanstveno-tehničnih projektov. Vsekakor pa pričakuje, da bo Kitajska konstruktivna in odgovorna partnerica v svetovnem gospodarskem procesu ter da bo delovala v smislu realizacije t.i. Doha razvojne agende.

4. UPORABA VIROV EU. Za izvajanje smernic je leta 2002 EU odobrila finančna

sredstva v višini 250 milijonov evrov. S temi sredstvi naj bi nadaljevali z izvajanjem reform, še posebej tam, kjer se pričakuje večji uspeh. Ta področja so: podpora pri uvajanju socialnih in gospodarskih sprememb ter pravil STO; podpora projektom na področju varstva okolja in trajnostnega razvoja, vodnih virov ter biodiverzifikacije in podpora vladavini prava. Kitajska je (po podatkih iz leta 2003) glavni prejemnik in udeleženec v številnih azijskih programih, financiranih s strani EU. Mednje sodijo program za varstvo okolja Pro-Eco, program Asia Invest za izboljšanje gospodarskih vezi, program Asia Information Technology and Communication in Asia-Link (program izobraževanja). Finančna podpora navedenim programom znaša okoli 21 milijonov evrov, pri čemer jih Kitajska koristi približno 35 – 50%.

5. POVEČANJE PREPOZNAVNOSTI EU NA KITAJSKEM. Za nadaljnji razvoj odnosov

med EU in Kitajsko je izjemnega pomena izboljšanje razumevanja med obema partnerjema. Pomembni dogodki (kot na primer vstop Kitajske v STO ali širitev EU) zahtevajo spremembo komunikacijskih strategij obeh partneric. Kitajski državljan mora imeti dostop do virov informacij in to s pomočjo informacijske tehnologije, telekomunikacij in nenazadnje tudi potovanj v EU. Kitajsko spoznanje, da je EU njena vedno bolj pomembna partnerica, mora prispevati k vidnosti in prepoznavnosti EU, zato si slednja prizadeva zlasti: za bolj uravnovešen svetovni red ter želi, da se kitajska odgovorno vključi v urejanje svetovnih vprašanj; za zastopanje principov demokracije, človekovih pravic in mirnega reševanja konfliktov ob upoštevanju multilateralnih dogovorov; da se predstavi kot uspešen primer regionalne integracije in zakonodaje in pomagati Kitajski pri njeni integraciji v svetovno gospodarstvo kot eden največjih svetovnih trgov in trgovinskih sistemov.

6. IZBOLJŠANJE MEHANIZMOV MEDSEBOJNIH ODNOSOV. Gre za vrsto

organizacijskih ukrepov, ki jih priporočajo smernice in jih lahko Komisija realizira skladno z bilateralnim dogovorom s kitajsko stranjo (ibid., 34 - 36).

35

4.3 Politika Kitajske do EU Kitajska vlada je temeljni dokument o odnosih z EU objavila 13. oktobra 2003. Dokument je bil pripravljen za vrh EU – Kitajska oktobra 2003 v Pekingu. Temelji na kitajskih stališčih glede političnih, gospodarskih, kulturnih, zdravstvenih, vojaških ter raziskovalnih zadev. LR Kitajska je v tem dokumentu navedla tri pomembne cilje v njunem medsebojnem odnosu in sicer: • Nadaljevanje zdravega političnega odnosa, ki ga spremljajo princip

medsebojnega spoštovanja, zaupanja in prispevanja k miru v svetu; • poglabljanje gospodarskega sodelovanja v vsestransko korist in s ciljem

skupnega razvoja; • širitev izmenjave na področju kulture in ljudi (GZS 2003, 36). POLITIČNO SODELOVANJE Prav tako kot EU poudarja tudi Kitajska v okviru političnega sodelovanja pomen političnih srečanj in dialogov na vseh ravneh ter uvajanje konkretnih sprememb. Kitajska si prizadeva k sodelovanju z vsemi državami članicami EU, tudi s tistimi, ki se šele priključujejo tej integraciji, da bi ohranila stabilnost in kontinuiteto odnosov z EU. Pomemben temelj v odnosu med obema stranema je zahteva Kitajske, da se EU ne dotika vprašanja v zvezi s Tajvanom, kar vključuje prepoved obiskov tajvanskih političnih predstavnikov v katerikoli članici EU in kakršnokoli sodelovanje s tajvanskimi oblastmi. Kitajska vlada zahteva, da EU ne podpira članstva ali sodelovanja Tajvana v mednarodnih organizacijah, ki zahtevajo priznanje samostojnosti te regije. EU tej regiji ne sme prodajati orožja, opreme, materialov in tehnologije, ki bi jo lahko uporabili v vojaške namene. Osrednja kitajska oblast vzpodbuja posebni administrativni regiji Hong Kong in Macao k razvijanju prijateljskih vezi z EU, prav tako pa je dobrodošla vsakršna pomoč, ki jo EU namenja Tibetu za razvoj na področju gospodarstva, kulture, izobraževanja ter socialnega razvoja. Kitajska vlada zahteva od EU, da se odpove navezovanju stikov s tibetansko vlado v izgnanstvu ter zagotavljanju kakršnekoli pomoči tamkajšnjim separatističnim aktivistom. Kitajska oblast spoštuje vztrajnost EU na področju vodenja dialogov o človekovih pravicah ter je tudi v prihodnje pripravljena nadaljevati dialoge in sodelovati na področju zaščite socialnih in kulturnih pravic državljanov LR Kitajske. Prizadeva si razvijati dialog in sodelovanje z EU glede pomembnejših mednarodnih in regionalnih vprašanj. Zaveda se, da je pomembno sodelovanje med obema stranema v okviru ZN, s ciljem krepitve ugleda te organizacije in promoviranja njene vodilne vloge pri zagotavljanju svetovnega miru, odpravljanju revščine, zagotavljanju gospodarskega in socialnega razvoja, nadzora nad drogami, reševanju okoljske problematike in podpiranju izvajanja sistema reform ZN. Kitajska je v dokumentu o vodenju politike do EU kot pomemben cilj navedla tudi razvoj sodelovanja med Evropo in Azijo. Prav EU in Kitajska imata velik vpliv na nadaljnji razvoj odnosov med tema dvema kontinentoma, obe strani pa želita oblikovati ASEM v model vzorne medkontinentalne kooperacije, ki temelji na enakopravnosti vzhodne in zahodne

36

družbe. Kot pomemben politični cilj je v omenjenem dokumentu Kitajska navedla skupen boj proti terorizmu, saj sta po mnenju kitajske vlade obe strani tako žrtvi terorizma kot tudi odločni borki proti le-temu. Deloma tudi iz tega razloga bi morali skupaj oblikovati trden nadzor nad vsemi oblikami orožja za masovno uničevanje. Zelo pomembno vlogo pri oblikovanju odnosov med Kitajsko in državami članicami EU predstavlja sodelovanje Nacionalnega ljudskega kongresa s parlamenti vseh držav članic EU in z Evropskim parlamentom ter obojestransko sodelovanje na zakonodajnem področju. Predstavniki vlade si prizadevajo izboljšati sodelovanje med vladajočo Kitajsko komunistično partijo in močnejšimi evropskimi parlamentarnimi strankami ter regionalnimi organizacijami (povz. po Foreign Ministry of People`s Republic of China 2003, 2-3). GOSPODARSKO SODELOVANJE Kitajska si, kot je razvidno iz dokumenta o politiki do EU, prizadeva za razvoj dinamičnega, dolgoročnega ter stabilnega gospodarskega sodelovanja in trgovanja z EU ter pričakuje, da bo slednja v prihodnjih nekaj letih postala najpomembnejša kitajska partnerica na področju trgovine in investicij. Da bi bilo mogoče doseči zastavljeni cilj, je potrebno usmeriti pozornost na sporazum TECA ter ga ustrezno dopolniti, rešiti problem neracionalnih omejitev in tehničnih ovir na področju izvoza izdelkov visoke tehnologije, izkoristiti obstoječi potencial tehnološkega sodelovanja in trgovanja v skladu s pravili STO, reducirati ali povsem odpraviti anti-dumping ter ostala diskriminatorna pravila proti Kitajski. Kitajska si prizadeva za uspešno sodelovanje z EU v okviru STO. Zaveda se, da je pomembno krepiti dialog na področju investiranja, ustanoviti institucije, ki bi pospeševale in vodile sam proces investiranja tujih in domačih podjetij ter tudi sicer okrepiti sodelovanje med malimi in srednje velikimi podjetji. Nenazadnje bi morale Kitajska in vse države članice EU vzpostaviti mehanizem dialogov tudi na finančnem področju ter razširiti in poglobiti sodelovanje med vsemi centralnimi bankami, kar bi bil velik korak naprej pri reševanju finančnih kriz, preprečevanju financiranja terorizma in pranja denarja (ibid. 2003, 5). SODELOVANJE NA PODROČJU KMETIJSTVA IN VARSTVA OKOLJA V dokumentu o politiki Kitajske do EU je poudarjeno intenziviranje sodelovanja na področju kmetijstva in razvoja tehnologije, okrepljeno pa naj bi bilo tudi sodelovanje med raziskovalnimi instituti, univerzami in podjetji. Evropska podjetja naj bi v prihodnje imela aktivnejšo vlogo v razvoju kmetijstva osrednjih in zahodnih kitajskih regij, kjer naj bi investirala v razvoj visoke kmetijske tehnologije in infrastrukture. Tudi varstvo okolja je ena izmed pomembnejših tem, ki se pojavljajo v omenjenem dokumentu. V prihodnje naj bi vzpostavili mehanizem dialogov na ministrski ravni ter oblikovali posebno informacijsko mrežo za lažje sodelovanje na tem področju. Kitajska se strinja, da je potrebno večji pomen pripisovati bilateralni kooperaciji na področju okoljevarstvene zakonodaje in managementa, klimatskih sprememb, zaščite določenih rastlinskih in živalskih vrst ter pridelave varne hrane za potrošnike (ibid. 2003, 6).

37

4.4 Bilateralni sporazumi med EU in Kitajsko Osnovni zakonski okvir za oblikovanje odnosov s Kitajsko ostaja, kot smo že omenili, leta 1985 sprejet sporazum TECA. Ta sporazum, ki je nadomestil zgodnejšo verzijo iz leta 1978, pokriva gospodarske in trgovinske odnose ter različne programe sodelovanja med obema stranema. Kasneje je bil dopolnjen v letih 1994 in 2002 na osnovi predhodnih dialogov. Cilj tako Kitajske kot tudi EU je okrepiti sodelovanje na različnih področjih in sektorjih gospodarstva in ob tem sklepati bilateralne sporazume. Že na šestem političnem vrhu EU-Kitajska septembra 2001 sta se obe strani dogovorili, da je nastopil pravi trenutek za nadaljnjo gradnjo medsebojnega odnosa s sklepanjem bilateralnih sporazumov na različnih področjih. Področja kot so okolje, informacijska družba, energetika, standardi in regulative za industrijske proizvode, znanost in tehnologija, finančni sektor in politika konkuriranja, so pod vplivom velikih sprememb zaradi kitajskega pristopa k STO. Leta 1999 je bil podpisan Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju (A Science and Technology agreement), ki je stopil v veljavo leta 2002. Pričakovanja glede sodelovanja EU in Kitajske na tem področju so usmerjena v skupne analize in iskanje rešitev glede določenih globalnih problemov kot so varna prehrana, varstvo okolja, upravljanje z naravnimi viri, nalezljive bolezni ipd. Napredek dosežen na teh področjih pomeni hkrati pridobivanje konkurenčne prednosti in gospodarsko rast za obe strani. Raven sodelovanja se je od podpisa sporazuma leta 1999 precej povišala, vključuje pa sodelovanje raziskovalnih organizacij, industrij, univerz in individualnih raziskovalcev. Skupen urad za pospeševanje raziskovalnega sodelovanja je bil ustanovljen junija 2001 v Beijingu. Sklenjen je bil tudi sporazum o prioritetah sodelovanja za prihodnja leta, kamor sodijo predvsem področje biotehnologije, okolja in informacijske tehnologije. 9 milijonov evrov je bilo julija 2003 namenjenih za pomoč Kitajski in ostalim azijskim državam za raziskave in iskanje rešitev v boju proti bolezni SARS. Sporazum na področju satelitskih navigacijskih programov je bil podpisan 30. oktobra 2003. Cilj evropskega programa GALILEO je zagotavljati visoko kakovostne globalne satelitsko navigacijske storitve. Tudi Kitajska je na tem področju zelo aktivna, zato so se pokazali interesi po medsebojnem sodelovanju. V Beijingu je bil ustanovljen center za sodelovanje na tem področju. 30. oktobra 2003 sta EU in Kitajska podpisali sporazum glede zaščite pravic intelektualne lastnine. Generalni direktorat za trgovino in Ministrstvo za trgovino Republike Kitajske sta se dogovorila za nadaljnje vodenje dialogov na to temo. Dialogi so strukturirani horizontalno in po sektorjih. Horizontalne diskusije zajemajo institucionalne teme (izmenjava izkušenj, sodelovanje na različnih ravneh, institucionalne reforme, človeški in finančni viri), zakonodajno problematiko (izmenjava izkušenj med obema stranema glede napredka na področju zakonodaje) ter problem udejanjanja sprejetih zakonov (delitev izkušenj o delovanju sodišč, policije, administracije). Diskusije po sektorjih pa zajemajo vsak posamezni sektor posebej, pri čemer se o dnevnem redu obe strani dogovorita vnaprej, v diskusiji pa lahko sodelujejo tudi vse zainteresirane agencije. Obe strani se morata sestati najmanj enkrat letno bodisi v Bruslju ali v Beijingu.

38

Sporazum, ki zajema sodelovanje na področju jedrske energije, do konca leta 2004 še ni bil podpisan, vendar se to načrtuje v prihodnjem obdobju. Nanašal se bo na miroljubno uporabo jedrske energije, pri čemer bo deloval kot dopolnilo širšemu Sporazumu o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju. Leta 2002 sta obe strani podpisali Sporazum o pomorskem prometu. Cilj tega sporazuma je izboljšanje pogojev poslovanja evropskih in kitajskih podjetji (tudi v odnosu do tretjih držav). Sporazum temelji na principu svobodnega opravljanja pomorskih storitev in zagotavljanja prostega dostopa pri uporabi pristanišč ter pomožnih storitev. Maja leta 2004 je v veljavo stopil t.i. Authorised Destination Status (Sporazum ADS) ali "Sporazum o vizah in zadevah, vezanih na obisk turističnih skupin iz LR Kitajske v državah EU", ki je bil podpisan februarja istega leta in ureja potovanja kitajskih turistov na ozemlje EU. Izmenjava turistov med obema ozemljema je temeljnega pomena za razvoj dolgoročnega obojestranskega razumevanja. Cilj tega sporazuma je pospešiti kitajski množični turizem na območje EU, kar skušajo doseči z ukrepi kot je poenostavljeno pridobivanje vizuma za potovanje v države EU, katerim je Kitajska odobrila "status odobrene destinacije". Na osnovi tega sporazuma je bilo pričakovano, da se bodo tokovi kitajskih turistov na ozemlje EU povečali že sredi leta 2004 (povz. po Evropska Komisija, 2005b). ADS sporazum je po pristopu k EU pomemben tudi za Slovenijo. Države, ki sodijo v Schengensko območje izdajajo sicer vizume samo za gibanje na področju svoje pristojnosti, vendar ta sporazum ureja tudi precej tehničnih podrobnosti v primeru, da želijo kitajski turisti samovoljno podaljšati bivanje v kateri od držav članic EU. Do sklenitve tega sporazuma so namreč države članice EU kitajskim državljanom izdajale pretežno poslovne vizume (GZS 2003, 10). O sporazumu, ki bo varoval interese potrošnikov, še naprej pospeševal trgovino ter urejal področje piratstva, so začeli razpravljati 6. maja 2004. To področje je potrebno urediti, če se želi doseči cilj nadaljnjega pospeševanja trgovine in preprečevanja goljufij ter ilegalnih aktivnosti (kot je ponarejanje) (povz. po Evropska Komisija, 2005b).

39

5 KITAJSKA IN SLOVENIJA

5.1 Blagovna menjava med Republiko Slovenijo in Kitajsko Pomembnosti Kitajske kot trgovinskega partnerja in specifičnosti trga se je potrebno zavedati tako na državni kot tudi podjetniški ravni. Iz tega razloga se srečujejo vladno – gospodarske delegacije obeh dežel, o aktualnih dogodkih in gospodarskih gibanjih na Kitajskem pa se je mogoče seznanjati tudi s pomočjo spletne strani Gospodarske zbornice Slovenije, ki objavlja za podjetja vse pomembne informacije o tej državi. Načrtna gospodarska dejavnost na Kitajskem, tako imenovana gospodarska diplomacija, se je začela konec leta 1999. Na veleposlaništvu Republike Slovenije v Pekingu se je zaposlil gospodarski svetovalec, ki je v sodelovanju z GZS, Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvom za gospodarstvo pripravil "Predlog strategije nastopa slovenskih podjetij na kitajskem trgu". Osnova pri pripravi omenjene strategije so bili obiski več kot sto slovenskih podjetij, ki so pritrjevala, da za kitajsko tržišče vlada precejšnje zanimanje (GZS 2004, 4).

5.1.1 Sodelovanje med državama pred osamosvojitvijo Slovenije Konec sedemdesetih let je ob intenziviranju odnosov med Kitajsko in takratno Jugoslavijo nastala ideja o sodelovanju med jugoslovanskimi republikami in kitajskimi provincami. Slovenija je takrat imela le skromen delež v jugoslovansko - kitajski menjavi, a se je zaradi komplementarnosti gospodarstev usmerila na provinco Sichuan. Leta 1978 je bil v Jugoslaviji ustanovljen Konzorcij za gospodarsko sodelovanje z LR Kitajsko, v katerega so bila vključena naslednja podjetja: Koto, Tehnolimpex, Kovinotehna, Jugotekstil, Lesnina, Slovenijales, Iskra, Emona ter Ljubljanska banka. Leta 1980 je v okviru GZS začela delovati sekcija za pospeševanje ekonomskih odnosov s Kitajsko, v katero je bilo vključenih 67 slovenskih podjetij. V osemdesetih letih je Slovenija postala najuspešnejša med vsemi jugoslovanskimi republikami na področju gospodarskega sodelovanja s Kitajsko. Tako Slovenija kot tudi Jugoslavija sta imeli pri menjavi s Kitajsko vse do leta 1989 stalen trgovinski presežek, po letu 1990 pa primanjkljaj. Razlog slednjega je v zaostritvi kitajskega uvoznega režima, s čimer je njihova vlada zmanjšala uvoz ter v agresivnem pospeševanju kitajskega izvoza. V istem obdobju je Jugoslavija uvajala liberalizacijo zunanjetrgovinskega in deviznega režima, kar je privedlo k občutnemu povečanju uvoza kitajskega blaga. Leta 1990 je bil zaradi zmanjšanega zanimanja slovenskih podjetij za kitajski trg Konzorcij za gospodarsko sodelovanje z LR Kitajsko razpuščen.

40

5.1.2 Sodelovanje med državama po letu 1991 Zaradi politične in gospodarske krize na ozemlju nekdanje Jugoslavije je v letu 1990 prišlo do opaznega zastoja tudi v gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Kitajsko. Z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške je namreč slovenski izvoz v države bivše Jugoslavije pričel naglo upadati, dodaten problem je predstavljal tudi manjši obseg trgovanja z večino bivših centralnoplanskih gospodarstev. V manj kot dveh letih po osamosvojitvi je slovensko gospodarstvo izgubilo približno dve tretjini izvoznega tržišča (Bobek in Gusel 1998, 203-207). V procesu tranzicije so se slovenska podjetja znašla v povsem novem, nemirnem okolju, ki so se mu morala hitro prilagoditi ter se soočati s posledicami tranzicijske depresije (zmanjšanje zaposlenosti, gospodarske aktivnosti ter nižanje življenjske ravni). Slovenija je takrat podedovala precejšnje makroekonomsko neravnovesje (neuspeli protiinflacijski program), bistvene ekonomske reforme (privatizacija podjetij in sanacija bank) pa so zelo zamujale (Žižmond in Strašek 1999, 87-89). Tudi Kitajska se je v tem obdobju spopadala s težavami v izvajanju reform zaradi dogodkov na Tienanmenu (šlo je za pomor več sto kitajskih študentov, ki so protestirali za politično liberalizacijo in demokratizacijo države). Mednarodna skupnost je Kitajsko zaradi tega dejanja začasno izobčila ter začela izvajati gospodarske sankcije, ki so se zaradi neučinkovitosti prenehale izvajati že prihodnje leto. Svetovnim gospodarskim silam se je namreč mudilo nazaj na kitajski trg. Danes Slovenija ponovno odkriva kitajski trg, kjer se ob mnogih priložnostih, pojavljajo številna tveganja. Republika Slovenija ima v zadnjih letih na področju zunanjetrgovinske menjave s Kitajsko znaten primanjkljaj. Po mnenju nekaterih strokovnjakov to ni tako zaskrbljujoče, pač pa je pomembno dejstvo, da blagovna menjava med državama konstantno narašča (kot je razvidno iz tabele 4). Razlog tako velikega primanjkljaja je tudi v napačni statistični obdelavi podatkov, saj slovenska statistika na beleži posrednega izvoza domačih podjetij na kitajski trg, ko gre za menjavo blaga preko partnerjev slovenskih podjetij v EU. Po drugi strani pa se kot uvoz iz Kitajske beleži blago, ki je v slovenske trgovine prišlo preko kakšne evropske trgovinske verige (Neckerman, Interspar in podobno) (GZS 2004, 14-16). Bilateralni sporazumi sklenjeni na področju gospodarstva med Republiko Slovenijo in LR Kitajsko: • Sporazum o trgovini in gospodarskem sodelovanju (podpisan 11.11.1992). • Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju (podpisan 13.09.1993). • Sporazum o vzpodbujanju in vzajemni zaščiti investicij (podpisan 13.09.1993). • Sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju davčnih utaj

(podpisan 14.02.1995 v Beijingu). • Sporazum o sodelovanju v izobraževanju, kulturi in znanosti. • Sporazum o sodelovanju na področju zdravstva in medicine. • Akt o nasledstvu pogodb nekdanje SFRJ z LR Kitajsko, ki ostajajo v veljavi.

41

Bilateralni sporazumi Gospodarske zbornice Slovenije s/z:

• China Council for the Promotion & International Trade Chengdu Sub-council - CCPIT (podpisan 15.10. 1996, Beijing).

• CCPIT - Aneks št. 1 k sporazumu iz 15.10.1996 (podpisan 17.05.1999, Ljubljana).

Bilateralni sporazumi Stalne arbitraže pri GZS s:

• China International Economic and Trade Arbitration Commission (08.01.1998) (povz. po Izvozno okno, 2004b).

Po priključitvi Slovenije EU 1. maja 2004 sta za Slovenijo nastopili dve spremembi. Prva je ta, da nas obvezujejo vse smernice, določila, sporazumi ter pogodbe, ki so sklenjene med EU in Kitajsko, hkrati pa se lahko naša podjetja neposredno vključujejo v programe gospodarskega sodelovanja med omenjenima partnericama. Pomembna prelomnica za slovensko sodelovanje s Kitajsko se je zgodila 8. oktobra 2004 v Hanoju (država Vietnam), ko je na Azijsko – Evropskem sestanku (ASEM) bilo potrjenih dvanajst novih članic in sicer: Laos, Mjanmar, Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Slovenija, Malta in Ciper. ASEM je neformalni dialog med Azijo in Evropo. Nove članice bodo v prihodnje sodelovale v procesu revitalizacije in celostnem razvoju obeh kontinentov ter prispevale k pomenu združenja ASEM v svetu (GZS 2004, 9). V letu 2004 je slovenski izvoz na Kitajsko znašal več kot 30 milijonov USD, v tej državi pa deluje že več kot 20 slovenskih predstavništev, podjetij s skupnim vlaganjem in tovarn, ki so v slovenski lasti. Toda številke in statistika v primeru globalnega poslovanja postajajo zanemarljivega pomena. Podjetja iz Slovenije namreč nabavljajo na Kitajskem polizdelke, jim doma dodajajo vrednost in nato izvažajo naprej. Vse to pa povečuje "kitajski izvoz" v Slovenijo (Ibid., 4). Blagovna menjava Republike Slovenije s kitajsko regijo (vključno z njenimi posebnimi administrativnimi regijami Hong Kong, Macao in Tajvan) je v letu 2003 dosegla skoraj 500 milijonov USD in predstavlja 33% povečanje v primerjavi z letom 2002. Blagovna menjava ni uravnotežena, saj znaša izvoz regije v Slovenijo kar 88% (podatki za leto 2003). V kitajskem izvozu pa je zajeta tudi proizvodnja slovenskih podjetij na Kitajskem ter izvoz polproizvodov za slovenska podjetja (povz. po GZS, 2004).

42

TABELA 4: IZVOZ IN UVOZ REPUBLIKE SLOVENIJE NA KITAJSKO

LETO IZVOZ UVOZ SKUPAJ 1992 538 20.564 21.102

1993 7.979 29.406 37.385

1994 6.363 37.201 43.564

1995 5.403 52.937 58.340

1996 7.314 49.585 56.899

1997 5.583 82.077 87.660

1998 7.400 114.554 121.954

1999 12.813 135.263 148.076

2000 14.412 136.127 150.539

2001 11.267 158.282 169.549

2002 21.543 225.349 246.892

2003 30.103 330.322 360.425

Opomba: Vrednosti so podane v 1000 USD. Vir podatkov: GZS, 2005 TABELA 5: GLAVNI PROIZVODI V MENJAVI - IZVOZ IZ SLOVENIJE V 2003

Carinska tarifa Skupina proizvodov vrednost v 000 USD delež %

4107 strojeno usnje drugih živali 7.791 25,93003 zdravila 7.196 23,94810 papir in karton 2.420 84411 vlaknene plošče iz lesa 1.632 5,43004 zdravila 1.472 4,92933 heterociklične spojine 971 3,25601 vata 948 3,28509 elektromehanski gospodinjski aparati 835 2,88532 električni kondenzatorji 703 2,38503 deli za rotacijske električne stroje 659 2,2

SKUPAJ (prvih 10): 24.628 81,8 Vir: GZS (2004, 24).

43

TABELA 6: GLAVNI PROIZVODI V MENJAVI – UVOZ V SLOVENIJO V 2003

carinska tarifa Skupina proizvodov Vrednost v 000 USD delež %

8471 stroji za avtomatsko obdel. podatkov 43.147 13,18473 računalniška oprema 13.703 4,18504 električni transformatorji 11.089 3,47202 Ferozlitine 10.992 3,34202 izdelki iz usnja in umetnega usnja 8.189 2,52804 vodik, žlahtni plini in dr. nekovine 7.188 2,28527 sprejemniki za radiotelefonijo 6.906 2,18525 oddajniki,televizijske kamere 5.964 1,88104 magnezij, magnezijevi izdelki 5.651 1,79503 druge igrače 5.448 1,6

SKUPAJ (prvih 10): 118.276 35,8 Vir: GZS (2004, 24). Uvozni artikli so (kot je razvidno iz tabele 6) zelo različni, med pomembnejšimi pa so sklopi in deli strojev, deli računalnikov ter akustičnih aparatov, kemični izdelki, skratka industrijski izdelki, katerim slovenska podjetja v Sloveniji dodajajo vrednost in jih nato tržijo v Evropi in svetu. To je tudi smisel sodobne industrijske proizvodnje, ki proizvaja delovno intenzivne izdelke v državah, kjer je cena delovne sile nižja ter dodaja vrednost v matični deželi, v tem primeru Sloveniji. Iz tabele, ki prikazuje najpomembnejše slovenske izvozne proizvode, pa je razvidno, da predstavlja glavnih deset izvoznih izdelkov skupaj kar 81,8 % celotne vrednosti izvoza. Pri izvozu je torej Slovenija osredotočena na ozek izbor proizvodov, med katerimi so najpomembnejša zdravila in usnje (skupaj predstavljata približno 50% celotnega izvoza).

5.2 Strategija Slovenije v odnosu do Kitajske Ekonomska diplomacija postaja torej pomembno področje delovanja slovenskih diplomatov. Ministrstvo za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) in njegova mreža delujeta kot pomemben instrument države v podpori in zaščiti gospodarstva na tujih trgih ter kot podpora v procesu internacionalizacije slovenskega gospodarstva. MZZ je to prioriteto opredelila v dokumentu "Primerna zunanja politika", vlada pa ga je sprejela 10.10.2002. V času globalizacije postaja diplomacija na področju gospodarskih zadev izjemnega pomena. Slovensko gospodarstvo je izvozno naravnano, zato predstavlja pospešeno gospodarsko sodelovanje, ustvarjanje mrež in pretok informacij ključno področje delovanja MZZ.

44

Osnovne konkretne naloge slovenske diplomacije lahko delimo v štiri sklope: - pomoč slovenskemu gospodarstvu v procesu internacionalizacije, - promocija Slovenije in slovenskega gospodarstva v svetu, končni cilj tega pa je povečanje izvoza slovenskih proizvodov in storitev ter privabiti tuje vlagatelje in turiste v Slovenijo, - zaščita slovenskih nacionalnih in poslovnih interesov, - ustvariti instrumentarij za izvajanje omenjenih nalog. Leta 1999 sta tedanje Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj in GZS sofinancirali študijo "Strategija nastopa slovenskih gospodarstvenikov na kitajskem trgu za obdobje 1999-2002" ter predlagali za uslužbence na Veleposlaništvu v Pekingu strokovnjake z izkušnjami na gospodarskem področju (GZS 2003, 19). Uspešna realizacija zgoraj omenjene Strategije je bila vzpodbuda Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije, GZS in Veleposlaništvu v Pekingu, da so pripravili osnutek nalog in obveznosti za obdobje 2003-2006. Enkraten razvoj kitajskega gospodarstva, pa tudi članstvo Slovenije v EU, sta dva nova izziva za slovensko gospodarstvo. V nadaljevanju navajamo skupne in usklajene cilje, ki najbolje predstavljajo "Strategijo nastopa slovenskega gospodarstva na Kitajskem v obdobju 2003-2006":

1) Povečevanje slovenskega izvoza na Kitajsko. 2) Svetovanje slovenskim podjetjem v poslovanju ter predvsem pri odpiranju

predstavništev ali proizvodne dejavnosti na Kitajskem. 3) Svetovanje večjim uvoznikom s kitajskega tržišča. 4) Zagotovitev večjih kitajskih gospodarskih investicij v Sloveniji. 5) Pospeševanje gospodarskega sodelovanja z mestom Chengdu. 6) Pospeševanje znanstveno-tehničnega sodelovanja. 7) Gospodarske panoge z največjim menjalnim potencialom so: proizvodnja

materialov in delov za avtomobilsko industrijo, proizvodnja izdelkov in polizdelkov elektro in elektronske industrije ter farmacevtska industrija.

V nadaljevanju opredeljujemo naloge za izpolnjevanje teh strateških ciljev, pri čemer lahko izpolnjevanje ene izmed navedenih nalog vodi k doseganju več različnih ciljev hkrati. - Prva prioriteta za obdobje 2003-2006 ostaja povečanje slovenskega izvoza na Kitajsko. Pri tem je potrebno posvečati veliko pozornosti strokovno pripravljenim obiskom vladno – gospodarskih delegacij ter nastopom panožnih združenj GZS ali grozdov Ministrstva za gospodarstvo. Izvoz slovenskih podjetij se bo po predvidevanjih in gledano dolgoročno povečeval v skladu z rastjo izvoza EU na Kitajsko. Razloga za to sta v enotni gospodarski politiki, ki jo vodi EU do Kitajske in velja tudi za Slovenijo, v povezavi slovenskih izdelkov v enotne slovenske in evropske grozde (predvsem na področju elektro in elektronske ter avtomobilske industrije) ter primerljiva izvozna rast. - Pomoč slovenskim podjetjem - gre predvsem za svetovanje slovenskim podjetjem v poslovanju ter pri odpiranju predstavništev ali proizvodne dejavnosti na Kitajskem. Pomoč obsega sestavo seznama potencialnih kupcev, kontaktiranje s kupci, svetovanje pri pridobivanju bonitet in podobno. Veleposlaništvo pomaga tudi

45

organizirati nabavne ali proizvodne vire za slovenska podjetja, ki bodo nabavljala ali proizvajala polizdelke, komponente ali končne izdelke na Kitajskem. S takšno nabavo bodo lahko slovenska podjetja pocenila svoje končne izvozne proizvode ter s tem povečala izvoz na razvita tržišča. Pri ustanavljanju predstavništev slovenskih podjetij na Kitajskem jim veleposlaništvo pomaga pripravljati ustrezne podatke, jih seznanja z zakonodajo ter povezuje s svetovalci za ustanavljanje podjetij. Veleposlaništvo hkrati pospešuje združevanje slovenskih podjetij na Kitajskem ter jih vzpodbuja, da ustanavljajo slovenske klube in organizirajo druge oblike poslovnega druženja. Na tej osnovi je bil ustanovljen "Klub Slovencev v Shanghaju" (GZS 2003, 20-21). - Veleposlaništvo želi doseči pospeševanje investiranja večjih kitajskih podjetij v Sloveniji. Pri tem ima namen z regionalno-promocijskimi konferencami ter z osebnim stikom privabiti najpomembnejše kitajske poslovneže za investiranje v razvoj proizvodno – distribucijskih high-tech centrov v Sloveniji za trženje v jugovzhodni Evropi. - Slovensko veleposlaništvo aktivno sodeluje v vseh odborih Delegacije EU za trgovinsko, gospodarsko in znanstveno-tehnično sodelovanje ter daje pobudo za ohranjanje rednih bilateralnih zasedanj mešanih komisij Ministrstva za znanost in tehnologijo Ljudske republike Kitajske in Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, saj ugotavlja, da so znanstveni projekti velikokrat osnova kasnejšim gospodarskim projektom. - Pospeševanje gospodarskega sodelovanja z mestom Chengdu. Chengdu je glavno mesto zahodnih kitajskih provinc in je hkrati gospodarsko ugodno razvito. Po ocenah veleposlaništva obstaja premalo izkoriščen potencial v razvoju političnih in kulturnih odnosov med mestoma Chengdu in Ljubljana. Prav zato je potrebno še dodatno promovirati sodelovanje med sečuanskimi in slovenskimi gospodarstveniki. - Veleposlaništvo bo nadaljevalo z rednim informiranjem slovenskih podjetij o dogajanju na kitajskem trgu ter z rednimi letnimi obiski slovenskih gospodarstvenikov pod vodstvom GZS (Ibid., 22).

5.3 Najpomembnejša slovenska podjetja pri poslovanju s Kitajsko2 Kot je mogoče razbrati iz spodnje tabele, so med večjimi slovenskimi izvozniki in uvozniki predvsem slovenska podjetja, ki na Kitajskem kupujejo relativno poceni polizdelke ter surovine. Razlog slovenskemu deficitu v blagovni menjavi s Kitajsko je tudi relativna majhnost potencialnih slovenskih podjetij oziroma zlasti njihova nezmožnost doseganja ekonomije obsega, ki bi bila nujno potrebna za učinkovit nastop na kitajskem trgu. Kitajski trg zahteva dolgoročno načrtovanje in vlaganje, ki prvih nekaj let ne prinese večjega dobička. Prav na to večina slovenskih podjetij ni pripravljena. K temu prispeva veliko tudi geografska razdalja med državama ter potreba po izgradnji učinkovite marketinške in tržne mreže na ogromnem kitajskem trgu, vse to pa se splača le, če se dosega ekonomija obsega.

2 Povzeto po (GZS 2001, 14-20).

46

TABELA 7: NAJVEČJI IZVOZNIKI IN UVOZNIKI V LETU 2004

Glavni izvozniki Glavni uvozniki BOXMARK LEATHER D.O.O. AVTERA D.O.O. LEK D.D. ENGROTUŠ D.O.O. DOMEL D.D. KRKA D.D. KOLIČEVO KARTONI D.D. DISS D.O.O. KOLEKTOR D.D. BOFEX D.O.O. IUV D.D. COMTRON D.O.O. KEKO – OPREMA D.O.O. METAL RAVNE D.O.O. LEK D.D. ELAN BIKES D.D. TOSAMA D.D. SVEMA CO. D.O.O. SAVATECH D.O.O. ACORD – 92 D.O.O. Vir: GZS (2004, 24). Slovenska podjetja, ki želijo vstopiti na kitajski trg najprej potrebujejo dovolj pravih informacij o samem trgu, kakšno je sploh povpraševanje po blagu, ki bi ga podjetje želelo izvažati na ta trg, kakšna je že obstoječa ponudba in ali je le-ta nezadostna, pogosto mora slovensko podjetje poiskati tudi partnerja, ki že deluje na kitajskem trgu in lahko trži še izdelke slovenskega proizvajalca, opredeliti mora potencialne kupce ter jih biti sposoben doseči. V primeru, da bi podjetje želelo svoj nastop na kitajskem trgu okrepiti s svojo stalno prisotnostjo (z lociranjem lastne proizvodnje, marketinga in trženja), potem mora opraviti še več raziskav trga, pridobiti soglasje kitajskih oblasti, zagotovljena mora biti ustrezna infrastruktura (za specifično proizvodnjo, R&R dejavnosti ter samo vodenje podjetja), najeti pa mora tudi primerno delovno silo. Pomembno je spoznati kulturo naroda, predvsem jezik (ki predstavlja slovenskim podjetjem veliko oviro), religijo, se seznaniti z njihovimi vrednotami in običaji, vzgojo, družbenimi institucijami ipd. (Kenda 2001, 90-95). Vse to predstavlja za podjetje velik strošek, zato je postavitev lastnega proizvodnega obrata na Kitajskem za povprečnega slovenskega podjetnika skoraj nemogoča naloga. Prvi problem običajno nastane že pri informiranju o kitajskem trgu, saj je kljub informacijski in komunikacijski revoluciji in internetu težko dobiti verodostojne informacije o stanju na kitajskem trgu. Informacije je zato dobro preveriti pri nekom, ki je na tem trgu že dalj časa prisoten ali pa pri slovenskem veleposlaništvu v Pekingu, ki za slovenska podjetja brezplačno preverja potencialna kitajska partnerska podjetja. Kitajske oblasti in njihovi birokratski mlini po vstopu v STO tujcem v splošnem ne predstavljajo nepremostljivih ovir, pač pa jim celo pomagajo in s tem privabljajo tuje investitorje, ki imajo denar in moderno tehnologijo. Pri tem si je Kitajska za vzgled lastnega gospodarskega razvoja vzela Japonsko in azijske tigre, ki so liberalizirali domač trg, privabljali tuje investitorje z velikimi investicijami v tehnološki napredek ter tako danes konkurirajo tradicionalnim gospodarskim velesilam.

47

6 SKLEP Kitajsko gospodarstvo se je intenzivno pričelo odpirati konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat začeto izvajanje reform na različnih gospodarskih področjih je postopoma privedlo Kitajsko do stopnje, kjer se nahaja danes, ko lahko rečemo, da je glede na višino doseženega BDP šesta najrazvitejša država na svetu. K temu so veliko pripomogle tuje investicije, kar potrjuje podatek, da je Kitajska imenovana tudi največja tovarna na svetu. Tuji investitorji večinoma izkoriščajo poceni kitajsko delovno silo in ostale predvsem naravne vire. Prav na težave glede oskrbovanja z zadostnimi količinami energetskih virov, bo morala biti Kitajska v prihodnosti bolj pozorna, če bo želela obdržati te tuje investitorje in privabiti nove. Za STO in Kitajsko je bilo pomembno leto 2001, ko je slednja postala članica te organizacije. To dejanje je v splošnem pomenilo nadaljnje liberaliziranje gospodarstva, a je imelo tudi negativne posledice. Številna podjetja so zaradi pritiska tuje konkurence in zmanjšanja državne pomoči propadla, kar je vodilo v drastičen porast brezposelnosti. Velik šok je doživelo tudi kitajsko kmetijstvo zaradi uvoza cenejše hrane. Izvajanje ukrepov, ki se nanašajo na nižanje uvoznih kvot in carin ter so bili dogovorjeni s kitajskim vstopom v STO, na vseh področjih še niso povsem dokončani, kar pomeni, da čaka državo na tem področju še veliko dela. Zelo pomembni kitajski proizvodni dejavnosti, ki privabljata veliko tujih investicij sta tekstilna in avtomobilska industrija. Prva povzroča zaradi nizkih izvoznih cen veliko brezposelnost v tem sektorju po vsem svetu, zaradi česa bo Kitajska v prihodnje najverjetneje morala sprejeti določene prostovoljne izvozne omejitve, sicer bodo ostale države začele izvajati zaščitne ukrepe. Spremljevalno področje analize v diplomski nalogi je EU oziroma njeno sodelovanje s Kitajsko. Obe strani se zavedata pomena razvijanja ustreznih medsebojnih odnosov, saj gre nenazadnje za dve izmed danes najpomembnejših gospodarstev na svetu. Zelo pogosta so srečanja delegacij obeh strani, kjer ne razpravljajo zgolj o medsebojnem sodelovanju, temveč tudi o vseh pomembnejših mednarodnih zadevah. Dejstvo je, da sta EU in Kitajska zelo pomembni zunanjetrgovinski partnerici, sodeč po številkah, ki kažejo na kontinuirano naraščanje blagovne menjave, pa bo EU v prihodnje postala kitajska najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica. Med Kitajsko in EU obstajajo tudi določena odprta vprašanja, ki jih bosta morali reševati sproti in uspešno, če želita tudi v prihodnje razvijati tako dobre odnose. Leta 2004 se je EU med desetimi novimi članicami priključila tudi Republika Slovenija. S tem dnem so za našo državo pričeli veljati vsi sporazumi s Kitajsko, ki jih je pred tem sklenila EU. Blagovna menjava med Slovenijo in Kitajsko je prav tako v porastu, a bi bilo za Slovenijo dobro zmanjšati primanjkljaj, ki ga beleži v zunanjetrgovinski menjavi s to državo. Visok primanjkljaj je sicer posledica posrednega izvoza slovenskih izdelkov preko velikih evropskih podjetij, deloma pa posledica odpiranja slovenskih podjetij na Kitajskem, kjer se s poceni delovno silo izdelujejo polizdelki ter nato uvozijo v Slovenijo, doma pa se jim nato še doda vrednost. Na ta način se statistično povečuje kitajski izvoz v Slovenijo. Sicer pa se je kitajsko tržišče izkazalo kot zelo zanimivo za slovenska podjetja, zato bo tudi v prihodnje zelo pomembno, da se na Kitajskem odpirajo predstavništva, da se ustrezno informira podjetja in se jim nudi pomoč, če imajo interes in sredstva za nastop na tem geografsko oddaljenem trgu.

48

POVZETEK V diplomski nalogi bomo predstavili hitro razvijajoče se kitajsko gospodarstvo, ki postaja po posameznih kriterijih eno izmed najrazvitejših gospodarstev na svetu. Na razvoj te države je vplivalo predvsem izvajanje politike odprtih vrat in njen vstop v STO. Ena izmed najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric te države je EU, obe pa vidita v nadaljnjem razvoju njunih medsebojnih odnosov veliko priložnost in hkrati nujnost. Prav zato dajeta velik poudarek medsebojnim srečanjem in dialogom, ki rešujejo tako problematiko obeh gospodarstev kot tudi globalno problematiko. Sodelovanje Republike Slovenije z LR Kitajsko se je začelo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Slovenija zelo uspešna v zunanjetrgovinski menjavi s Kitajsko, vendar je bila takrat del nekdanje Jugoslavije. Danes slovenska podjetja ponovno odkrivajo velik potencial kitajskega tržišča, a se pri vstopu na ta trg srečujejo z določenimi težavami. Le-te je mogoče omejiti z dobro izdelano strategijo vstopa ter s pomočjo slovenskih strokovnjakov in veleposlaništva v Pekingu. Ključne besede: Kitajska, Gospodarski razvoj, Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodna menjava, Evropska Unija, Bilateralni sporazumi, Slovenija SUMMARY In diploma we will present quickly developing china economy, which is according to some criteria, becoming one of the most developed countries in the world. Development of this economy has based on the "open door" policy and its entry in the WTO. One of the most important China`s trading partners is EU. Both sides are aware of the importance of further developing their mutual relations and they both understand it as a need and an opportunity. That is the reason why they give so much stress to their meetings and dialogues, where they discuss problems related to their economic cooperation as well as global issues. Cooperation between Slovenia and Peoples Republic of China has started in 1980s. Slovenia was then a part of Yugoslavia and very successfull in external trade with China. Today many companies in Slovenia are again discovering the great potencial of China`s market, although they have to overcome many hurdles if they want to be successfull. Some problems can be reduced with a good entry strategy as well as with the help of slovenian experts and embassy in Peking. Key words: China, Economic development, World Trade Organisation, International trade, Eurpean Union, Bilateral Agreements, Slovenia

49

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC LRK – Ljudska Republika Kitajska EU – Evropska Unija GATT – General Agreement on Tariffs and Trade WTO – World Trade Organisation STO – Svetovna Trgovinska Organizacija IMF – Iinternational Monetary Fund OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development GZS – Gospodarska Zbornica Slovenije SAR – Special Administrative Region TSSC – Textiles – Specific Safeguard Clause GSP – Generalised System of Preferences TECA – Trade and Economic Agreement ASEM – Asia–Europe Meeting MOFCOM – Ministry of Commerce of People`s Republic of China OZN – Organizacija Združenih Narodov MZZ – Ministrstvo za zunanje zadeve

50

LITERATURA

1. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

2. Dodsworth, John, in Dubravko, Mihaljek. 1977. Hong Kong, China: growth,

structural change, and economic stability during the transition.Washington: International Monetary Fund.

3. Gusel, Leo, in Vito, Bobek. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne

menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

4. Hoa, Tran Van. 2000. China's Trade and Investment after the Asia Crisis. Northampton: Edward Elgar Publishing.

5. Ilić, Petar. 2005. Tokrat je vrag zares odnesel šalo. Večer 110, 7. 6. Ilić, Petar. 2004. Kitajska: prste proč od Tibeta. Večer 174,6. 7. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

8. Mackerras, Colin, in Taneja, Pradeep. 1998. China since 1978: reform, modernisation and socialism with Chinese caracteristics. South Melbourne: Addison Wesley Longman Australia Pty Limited.

9. STA. 2005. Na Kitajskem bodo leta 2020 izdelali 19 milijonov vozil. Večer119,

11).

10. Šušteršič, Janez. 2003. Tranzicija kot politično gospodarski cikel. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

11. Tseng W., H. Khor, K. Kochhar, D. Mihaljek, D. Burton. 1994. Economic

Reform in China: A New Phase. Washington: International Monetary Fund.

12. Žižmond, Egon, in Sebastjan, Strašek. 1999. Ekonomska analiza in politika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

13. Yueh Y., Linda. 2004. Wage reforms in China during 1990s. Oxford: London

School of Economics and Political Science.

51

VIRI

1. China Daily. (2004a). Abstract of China`s WTO commitments in agriculture. [Online] Available: http://www.chinadaily.com.cn/chinagate/doc/2004-12/09/content_398841.htm [25.4.2005]

2. China Daily. (2004b). China`s auto industry boosted after wto entry.

[Online] Available: http://www.chinadaily.com.cn/chinagate/doc/2004-04/12/content_322950.htm [25.4.2005]

3. China Daily. (2004c). WTO accession helps telecoms advance .[Online]

Available: http://www.chinadaily.com.cn/chinagate/doc/2004-11/23/content_394071.htm [25.4.2005]

4. China Internet Information Center. (2003). Market-Oriented Reforms of

China`s Enterprises in Retrospect. [Online] Available: http://www.china.org.cn/english/2003chinamarket/79520.htm [3.5.2005]

5. European Commission. (2005a). All about textiles.[Online] Available:

http://trade-info.cec.eu.int/textiles/index.cfm [15.5.2005]

6. European Commission. (2005b). EU-China Sectoral Agreements & Dialogue [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/external_relations/china/intro/summit4.htm#4 [25.4.2005]

7. EUROSTAT. (2004). EU – China Summit: China now second trade partnerof

EU-25. [Online] Available: http://epp.eurostat.cec.eu.int/cache/ITY_PUBLIC/6-07122004-AP/EN/6-07122004-AP-EN.PDF [25.4.2005]

8. Foreign Ministry of People`s Republic of China. (2003). China`s EU policy

paper. [Online] Available: http://www.fmprc.gov.cn/eng/wjb/zzjg/xos/dqzzywt/t27708.htm [10.4.2005]

9. Gospodarska zbornica Slovenije. (2005). Informacija o državi. [Online]

Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=8459&IDpm=-1 [12.4.2005]

10. Gospodarska zbornica Slovenije. (2004). Gospodarske novice iz kitajske regije – arhiv. [Online] Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=1262 [10.4.2005]

11. Izvozno okno. (2004a). Predstavitev države. [Online] Available:

http://www.izvoznookno.si/podatki_o_drzavah.php?menu=podatki&drzava_ID=2002052713504630 [10.4.2005]

52

12. Izvozno okno. (2004b). Bilateralni ekonomski odnosi s Slovenijo. [Online]

Available: http://www.izvoznookno.si/podatki_o_drzavah.php?akcija=bilat_ekonomski_odnosi&drzava_ID=2002052713504630&menu=podatki&podnaslov=bilateralni%20ekonomski%20odnosi%20s%20Slovenijo [10.4.2005]

13. Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije. (2005). Posvet o uvedbi

zaščitnih ukrepov pri uvozu tekstila s Kitajske. [Online] Available: http://www.mg-rs.si/novinarsko_sredisce/sporocila_za_medije/novica.php?novica=480 [15.5.2005]

14. Ministry of Commerce of People`s Repubublic of China. (2004). Report on

the foreign trade situation of China.. [Online] Available: http://www.izvoznookno.si/util/php/priponka.php?prp_priponka_ID=2004061111125004 [15.4.2005]

15. Organisation for Economic Cooperation and Development. (2002a). OECD

Recomends further Agricultural Reforms in China Following WTO Accession. [Online] Available: http://www.oecd.org/document/40/0,2340,en_2649_34673_1958952_1_1_1_1,00.html [25.4.2005].

16. Organisation for Economic Cooperation and Development. (2002b). Foreign

direct investment and regional development: sharing experiences from Brazil, China, Russia and Turkey. [Online] Available: http://www.oecd.org/dataoecd/44/18/2489844.pdf [14.5.2005]

17. World trade organisation. (2001). WTO successfully concludes negotiations on China`s entry. [Online] Available: http://www.wto.org/english/news_e/pres01_e/pr243_e.htm [19.4.2005]