UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

ORIS RAZVOJA DVIGANJA UTEŽI

Gregor Zomer

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Fitnes

ORIS RAZVOJA DVIGANJA UTEŽI

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

doc. dr. Tomaž Pavlin Avtor dela

RECENZENT GREGOR ZOMER

doc. dr. Matej Majerič

KONZULTANT

prof. dr. Frane Erčulj

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Tomažu Pavlinu, ker me je vzel pod svoje okrilje in za vso pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi svoji izbranki Andreji, ki mi je med študijem in pisanjem diplomskega dela

nudila pomoč ter podporo.

Posebna zahvala gre moji mami Bojani ter očetu Miranu, ki sta mi študij omogočila in v času

njegovega trajanja nikoli nista podvomila vame. Hvaležen pa sem tudi vsem ostalim članom

moje družine, saj brez njih danes gotovo ne bi bil tukaj, kjer sem.

Ključne besede: zgodovina, šport, uteži, dviganje, moč

ORIS RAZVOJA DVIGANJA UTEŽI

Gregor Zomer

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, Fitnes

IZVLEČEK

Že iz zametkov prvih civilizacij je moč razbrati dokaze o tem, da so ljudje s surovo močjo

premagovali različna bremena, v modernem jeziku – dvigali uteži. V grški mitologiji najdemo

obilico primerov razkazovanja moči mnogih herojev, od povsem bajeslovnih, kot je Herkul, do

precej bolj otipljivih zmagovalcev prvih atletskih tekmovanj, del katerih so bili tudi dvigi. Kljub

priljubljenosti dviganja bremen pa ta panoga ni bila vključena v program antičnih olimpijskih

iger. Tako so moral prvaki, kot je bil Milon iz Krotona, šestkratni olimpijski prvak v rokoborbi,

svojo izredno moč preizkušati na manjših, zgodovinsko manj odmevnih tekmovanjih. V Evropi

vse od srednjega veka dalje dviganje uteži ni bilo le zabava ob ljudskih slavjih, temveč so ta

šport gojili tudi na dvorih. Z renesanso se obudi grško-rimski duh, ki fizično moč in čilost telesa

postavi na višjo raven človekovih vrednot. Z dviganjem uteži so se v 17. in 18. stoletju ukvarjali

močni posamezniki, ki so kot poklicni dvigalci nastopali v cirkusih in drugih uličnih predstavah.

Konec 19. stoletja prinese prva organizirana društva in tekmovanja na področju dviganja uteži, v

prihodnjih sto letih pa se ta panoga razvije v šport olimpijskega dviganja uteži. Poleg tega pa

lahko v kategorijo športov, katerih bistvo je premagovanje težjega bremena od nasprotnikov,

štejemo še triatlon moči in njegovo bolj razgibano izvedbo, tekmovanja »strongmanov«.

Delo temelji na deskriptivni metodi, katere podlaga je predvsem tuja literatura. Cilj diplomskega

dela je predstaviti zgodovino razvoja dviganja uteži, od prvih preizkusov moškosti do moderne

športne discipline.

Keywords: history, sport, weights, lifiting, strength

THE HISTORICAL OUTLINE OF WEIGHTLIFINTG

Gregor Zomer

University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016

Sports training, Fitness

ABSTRACT

The origins of the earliest civilizations hold proof of man using his raw strength to move and lift

different kinds of heavy objects, in the language of our modern times – lifting weights. Greek

mythology is full of examples which portray mighty heroes displaying their strength, be it godly

figures like Hercules or common folk champions of local and national athletics events, one of

which was weightlifting. Despite its popularity, weightlifting never made it into the competition

schedule of the Ancient Olympic Games, leaving athletes like Milo of Crotona, the six times

Olympic wrestling champion, little choice but to prove their best in lifting various weights in

smaller, local athletic events. Lifting weights in the middle ages of feudal Europe is represented

in practically every sphere of society, from the courts that held stone throwing competitions of

the aristocrats, to the common folk’s celebrations which witnessed competitions in lifting bags

of hay or wheat. With the renaissance movement gaining momentum, the Greco-Roman

ideology is revived. Physical strength and overall health regain a higher place in the hierarchy of

everyday values, once again allowing weightlifting to prove its benefits in the fields of medicine

and pedagogy. In the 17th and 18th century mighty individuals began to roam from city to city

challenging their counterparts in feats of strength and preforming in circuses and street shows.

The end of the 19th century marks the start of a new era in competitive weightlifting. The first

national unions are formed, and it's not long before their appetites for global cohesion start

producing standardized competition formats and an international federation of weightlifters.

The sport of Olympic weightlifting is the flagship of all strength related sports, with powerlifting

and its more diverse strongman competitions coming in at a close second.

This diploma thesis relies on a descriptive method, based on primarily foreign literature. The

goal is to present the historical evolution of weightlifting, from its earliest forms as tests of

manhood to the modern sport as we know it today.

Kazalo

1 Uvod ......................................................................................................................................... 1

2 Metode dela ............................................................................................................................ 3

3 Razprava .................................................................................................................................. 4

3.1 Daljni in bližnji vzhod ........................................................................................................ 4

3.1.1 Kitajska ...................................................................................................................... 4

3.1.2 Indija.......................................................................................................................... 5

3.1.3 Mezopotamija ........................................................................................................... 5

3.1.4 Egipt .......................................................................................................................... 6

3.1.5 Hebreja ...................................................................................................................... 6

3.2 Grčija ................................................................................................................................ 7

3.2.1 Ahajci ......................................................................................................................... 7

3.2.2 Pentatlon ................................................................................................................... 8

3.2.3 Silaki ........................................................................................................................ 10

3.2.4 Milon iz Krotona ...................................................................................................... 11

3.3 Rim .................................................................................................................................. 12

3.3.1 Alterobolia .............................................................................................................. 13

3.4 Škotska ........................................................................................................................... 14

3.5 Dviganje uteži od srednjega veka do 18. stoletja .......................................................... 14

3.5.1 »Caber« in »steinstossen« ...................................................................................... 16

3.5.2 Renesansa ............................................................................................................... 18

3.5.3 Umetnost gimnastike v Antiki − »De arte gymnastica aput ancientes« ................. 20

3.6 Dviganje uteži v 19. stoletju ........................................................................................... 22

3.6.1 Drog, dynameometron in indijski kiji ...................................................................... 23

3.6.2 Eugene Sandow ....................................................................................................... 25

3.6.3 Desbonnet in Triat .................................................................................................. 25

3.6.4 Avstrija in Nemčija .................................................................................................. 26

3.6.5 Markiz Luigi Monticelli − Obizzi .............................................................................. 28

3.6.6 Atene 1896 .............................................................................................................. 29

3.6.7 IWF .......................................................................................................................... 31

3.7 Dviganje uteži v današnjem času ................................................................................... 32

3.7.1 Olimpijsko dviganje uteži ........................................................................................ 32

3.7.2 Triatlon moči ........................................................................................................... 37

3.7.3 Bodybuilding ........................................................................................................... 40

4 Sklep....................................................................................................................................... 42

5 Viri .......................................................................................................................................... 45

Kazalo slik

Slika 1: Bronast kipec Sumerskih rokoborcev ................................................................................. 5

Slika 2: Hieroglifi Bahtijeve grobnice .............................................................................................. 6

Slika 3: Akmatidasov halteres ......................................................................................................... 9

Slika 4: Bibonov kamen ................................................................................................................. 11

Slika 5: Milon, risba v oglju Hansa Ernija, 1984 ............................................................................ 12

Slika 6: Mozaik rimskega dekleta z utežmi ................................................................................... 14

Slika 7: Telesna akitvnost srednjega veka ..................................................................................... 16

Slika 8: »Steinstossen« Švica ......................................................................................................... 17

Slika 9 : Thomas Topham .............................................................................................................. 18

Slika 10: Freska z gradu Estense ................................................................................................... 19

Slika 11: De arte gymnastica ......................................................................................................... 21

Slika 12: Louis Cyr .......................................................................................................................... 23

Slika 13: Vihtenje Indijskih kijev .................................................................................................... 24

Slika 14: Naslovnica iz leta 1893 ................................................................................................... 28

Slika 15: Olimpijsko dviganje uteži ................................................................................................ 33

Slika 16: Triatlon moči - mrtvi dvig ............................................................................................... 40

Slika 17: Bodybuilding ................................................................................................................... 41

Kazalo tabel

Tabela 1: Slovenski rekordi v dviganju uteži ................................................................................. 35

Tabela 2: Moški svetovni rekordi v dviganju uteži ........................................................................ 36

Tabela 3: Svetovni rekordi v triatlonu moči .................................................................................. 38

1

1 Uvod

V baskovski Victoriji, na severu Španije, je bil 1. maja leta 1984 na sporedu zadnji dan

tekmovanj na Evropskem prvenstvu v olimpijskem dviganju uteži. Na dvige so se pripravljali

tekmovalci v supertežki kategoriji, željni zmage in svojega mesta v zgodovini najmočnejših. Na

oder se je pred 5000 glavo množico, kot del spremljevalnega programa, povzpel Bask, 125

kilogramov težak domačin Ignacio Perurena. Izvedel je dvig, ki razen teže bremena nima veliko

skupnega z modernim dviganjem uteži; na ramena si je namreč trikrat poveznil kamen, težak

260 kilogramov. Takoj za tem je z levo roko od tal trikrat dvignil še 200 kilogramski kamen, si ga

po tretjem dvigu naložil na ramo in z njim odkorakal na drugo stran odra, kjer je sovjetskemu

tekmovalcu Anatoliju Pisarenku s stiskom roke zaželel uspešen nastop. Perurena je prikazal

dviganje uteži v najbolj prvinski izvedbi, ki se je na nekaterih področjih sveta ohranila vse do

danes (Schödl, 1992).

Že od samega začetka je človek stremel k merjenju moči in nadvladi, naj bo to v resnih bojih ali

športnih igrah. Želja po doseganju meja fizične moči je stara toliko, kolikor je star človek sam,

zato ni presenetljivo, da se lahko dviganje uteži, hkrati pa tudi ostali športi, v katerih je fizična

moč glavnega pomena, ozrejo na več tisočletno zgodovino. Večina modernih zgodovinskih

besedil o dviganju uteži je osredotočena na obdobje po 18. stoletju, obdobja pred tem pa so

opisana skopo, s par alinejami oziroma odstavkom ali dvema. Res je, da so se na prelomu 19.

stoletja začeli kazati obrisi modernega dviganja uteži, a zgodovinskih obdobij pred tem ne gre

preprosto pozabiti. Polna so imen silakov in primerov najrazličnejših orodij, od preprostih skal

do halteresov v Antiki ter shidan palic in ding kotlov različnih kitajskih dinastij. Jasno je, da se je

današnja oblika športnega dviganja uteži razvila v zadnjih stoletjih skupaj z ostalimi modernimi

športnimi panogami, a sposobnost dviganja težkih bremen, hitrega teka in dolgih skokov je bila

za naše prednike veliko pomembnejša, kot je za nas. Pogosto je v zgodnejših vekih zgodovine

odličnost v teh prvinah odločala med življenjem in smrtjo. Simbolika prvih civilizacij je prežeta s

podobami moči in njenim čaščenjem, pogosto nadnaravne in neposredno povezane z bogovi.

Atlas, z nebeško zakladnico na svojih ramenih, Samson, ki je z golimi rokami rušil templje, in

seveda Herkul, nepremagljivi polbog, so le nekateri izmed najbolj znanih silakov, upodobljenih v

zgodovini in umetnosti. Ideja moči in velikosti že od nekdaj vzbuja strah ter spoštovanje. Za

mnoge zgodovinarje je zibelka športa, s tem pa tudi dviganja uteži, antična Grčija, v vojskah,

katerih sta moč in vzdržljivost predstavljala temeljni vrednoti. Najočitnejši primer tega je Šparta,

kjer otrok niso le spodbujali k telesni aktivnosti, ampak so jih v to prisilili. Fizične aktivnosti, med

katere je sodilo tudi dviganje in prenašanje bremen, so služile kot učni proces, skozi katerega je

šel vsak sposoben Špartanec. Navsezadnje: »jusqu'à l'apprition de l'arme à feu, la force

constituait la principale qualité du combattant su laquelle reposaient les chances de survie« (do

2

pojava strelnega orožja je moč predstavljala glavno odliko bojevnika, skupaj z njo se je

povečevala tudi možnost preživetja) (Lambert, 1985, str. 13).

Dviganje uteži, kult športa in fizičnih sposobnosti, je v kasnejših obdobjih zamrlo. Ob vstopu v

srednji vek in pojavu krščanstva je zašlo v temačno obdobje. Krščanstvo je poveličevalo

duhovnost, duh človeka je božanski, meso je minljivo, umrljivo in kot tako predmet čaščenja

poganskih kultur. Človeško telo se prelevi v ječo duše, zavračanje tega je bilo razumljeno kot

znak čustvene in duhovne kreposti. Vsaka doktrina, ki je človeško telo opredeljevala kot

vrednoto, ločeno od človekove duše, je bila nesprejemljiva (Toschi, 2001). Z renesanso dviganje

uteži ponovno zaživi. Humanisti v želji po obuditvi kultur stare Grčije in Rima obudijo tudi kult

moči. Ponovno se pojavijo tekmovanja v dvigih, metih in skokih, kot rezultat vse širšega

sprejemanja in priznavanja grškega pedagoškega modela, pri katerem je bil poudarek tudi na

telesni aktivnosti. Že ob koncu 18. stoletja pa se dviganje uteži pojavi v novi luči. Iz discipline,

primarno namenjene razvoju telesa in duha, se razvije v nastop, v razkazovanje moči. Točke

silakov, ki so ob vseh običajnih dvigih velike teže premagovali s prsti, vratom, nekateri pa celo z

usti, so do neke mere zasenčile prvinskost moči v namene preživetja.

Pri svojem delu sem naletel na veliko neskladij ob navajanju letnic, datumov in imen med

različnimi avtorji. Veliko zgodovinskih del si je nasprotujočih v nekaterih podrobnostih, spet

druga brez pravega smisla ponavljajoče navajajo ena in ista dejstva. Ob raziskovanju sem se

skušal čim bolj osredotočati na primarne vire, torej na vire, ki so kronološko in vsebinsko blizu

temi oziroma obravnavanemu obdobju, in iskati čim manj opore v citatih kasnejših avtorjev.

Zbiranje podatkov je le prvi korak pri izdelavi celovitega diplomskega dela. Analiza ter

zgodovinska umestitev sta še dva od pogojev, katerima je potrebno zadostiti v želji po

verodostojnem in zgodovinsko točnem diplomskem delu. V delu se bom v največji meri

poizkusil izogniti neupravičenemu sklepanju brez zgodovinske podlage, pretiranemu

poveličevanju posameznih dogodkov in oseb ter prikrojevanju dejstev za potrditev lastnih

razmišljanj. Vse našteto je v zgodovinskih zapisih pogost pojav. Dviganje uteži se je od svojih

začetkov do današnjega dne precej spremenilo, razvilo. Tehnike, orodja, bremena so različna,

navsezadnje pa tudi razlogi, zaradi katerih so ljudje stremeli k moči. V diplomskem delu želim

opisati in prikazati razvoj dviganja uteži od začetkov do moderne dobe, razčleniti obdobja in

izpostaviti, po mojem mnenju, najpomembnejše dogodke.

Konkretni cilji diplomskega dela so:

- zgodovinsko natančno razčleniti obdobja v razvoju dviganja uteži,

- opisati različne pojavne oblike dviganja uteži,

- opisati razvoj dviganja bremen v modernem športu.

3

2 Metode dela

Izdelava diplomskega dela je monografskega tipa. Uporabil sem deskriptivno metodo, ki temelji

na zbiranju in analizi tuje in domače literature ter strokovnih člankih in revij z medmrežja.

Največjo omejitev pri delu mi je predstavljala dostopnost virov. Zlasti viri iz daljne zgodovine

človeštva se niso izkazali za povsem zanesljive oziroma primerno znanstveno podprte. Posebno

oviro mi je predstavljal tudi latinski jezik zgodnjih knjig in zapisov. Ti so zaradi svoje redkosti in

zgodovinske pomembnosti težko dostopni, zato se nanje večkrat sklicujem posredno. Nasploh

se je področje izkazalo kot izredno slabo dokumentirano v primerjavi z drugimi aktivnostmi, ki

so se kasneje športno obarvale.

Za lažjo predstavo in podkrepitev dejstev sem v diplomsko delo vključil tudi slikovni material, ki

se neposredno nanaša na obravnavano temo.

V diplomskem delu sem predstavil zgodovinske dogodke, osebe in kraje, ki so po mojem

mnenju botrovali razvoju modernega dviganja uteži, ter jih umestil v primerno zgodovinsko

okolje.

4

3 Razprava

3.1 Daljni in bližnji vzhod

Iz obdobja, ki je še starejše od prvih zapisov grških športov, se je ohranilo malo zanesljivih virov.

A vseeno lahko iz dosegljivih zapisov razberemo, da je bil šport, in z njim tudi premagovanje

bremen, v nekaterih kulturah eden izmed stebrov civilizacije. Očitno je bil tako običajen, da so

ga v večji meri spregledali tudi kronisti in umetniki, katerih zanimanje so vzbudili le nekateri

izredni dogodki (Toschi, 2001).

3.1.1 Kitajska

Na Kitajskem segajo prvi zapisi o vadbenih programi z dodanimi bremeni že v leto 3600 pr. n. š.

Prav tako je mogoče razbrati, da so vojaki dinastije Chu med let 1122 do 249 pred Kristusom za

vstop v vojsko morali opraviti neke vrste sprejemni izpit, del katerega je bilo tudi dviganje

bremen (Mandell, 1999).

Schödl (1992) v svoji knjigi povzema zapiske Yang Shi Yonga, kitajskega zgodovinarja in

raziskovalca na področju dviganja uteži, ki opisuje dviganje »ding« kotlov. Kotle na treh nogah z

dvema ročajema naj bi vojščaki v enem zamahu dvignili nad glavo, ob tem pa izvedli nekakšen

počep. Tehnika je bila očitno podobna današnji tehniki potega. Še ena podobnost z moderno

dobo se pojavi v dinastiji Ming. »Shidan« je debela lesena palica, na koncih katere sta bila

pritrjena ali obešena dva kamna oziroma kamniti uteži.

Pod vladavino cesarja Wu Tse-Tiena, v 7. stoletju, se na Kitajskem pojavi peteroboj, del katerega

je tudi dviganje petmetrskega debla ali jeklene plošče, težke približno 30 kilogramov. Breme so

morali tekmovalci naprej desetkrat dvigniti nad glavo, nato pa z njim prehoditi dvajset korakov.

Lokostrelstvo, ježa in dviganje uteži so bili na Kitajskem vse do 19. stoletja del različnih

iniciacijskih preizkusov (Švub, 1997).

Tudi na Japonskem, kjer so bile borilne veščine daleč najbolj razširjena oblika športnega

dogajanja, je mogoče najti sledove dviganja uteži. »Ishi-sashi« in »taware-sashi« sta bili

disciplini, pri katerih so tekmovalci dvigali kamenje (ishi-) in bale riža (taware-) (Schödl, 1992).

5

3.1.2 Indija

Zgodovina športa v Indiji sega v konec prvega tisočletja pr. n. št. Iz področja, od koder izhaja

badminton, v dobi Ved, potekajo neuradna tekmovanja v rokoborbi. Iz zapisov lahko razberemo

tudi mantro, ki je v svojem bistvu zelo podobna sloganu kasnejših olimpijskih iger. Glasi se: »V

moji desni roki je dolžnost, v levi pa plodovi mojih zmag«. Kasneje se v Perziji iz topega orožja

razvijejo preprosti kiji, ki v modernejši dobi dobijo ime jori. Gre za kije različne teže, ki so jih

Indijci kot prvi v namen telesne aktivnosti vihteli nad glavo, tradicija pa se je v nekaterih delih

Indije ohranila vse do danes (Gardiner, 2000).

3.1.3 Mezopotamija

Na plodovitih tleh Mezopotamije so Sumerci razvili eno izmed najzgodnejših civilizacij. Svoj

razcvet so doživeli okoli leta 3500 pr. n. š. V njihovi umetnosti je moč zaslediti izraze moči in

spretnosti, ki so predstavljali superiornost vladajočega sloja tako nad svojim ljudstvom kot tudi

nad sovražniki njihove kulture. Bronast kipec dveh rokoborcev z velikima vazama na glavah naj

bi bil najstarejši dokaz športa nasploh. Starost kipca ocenjujejo na približno 5000 let, nam pa

nudi dokaj trden dokaz, da so Sumerci tudi v času miru fizično aktivnost izražali na mnogih

neuradnih tekmovanjih v moči in spretnosti (Mandell, 1999).

Slika 1: Bronast kipec Sumerskih rokoborcev

Izvira iz 3. tisočletja pr. n. št, najstarejši dokaz športa (Toschi, 2001).

6

3.1.4 Egipt

Egipčanski hieroglifi slikovito opisujejo življenje 6000 pr. n. š. Podobe tekov, skokov in

rokoborbe so pogoste, dvigi bremen pa se prvič pojavijo v hieroglifih mastabe faraona Bahtija III

v Beni Hasanu. Podobe, ki izvirajo iz leta 2040 pr. n. št., prikazujejo tri moške, od katerih naj bi

eden enoročno dvigoval težko vrečo oziroma mehur, napolnjen s peskom, žitom ali vodo

(Decker, 1992).

Slika 2: Hieroglifi Bahtijeve grobnice

Mladi Egipčani dvigajo vreče s peskom (Toschi, 2011).

Mnenja zgodovinarjev glede te podobe pa so si nasprotujoča. Gardiner (2000) v svoji knjigi

meni, da možje vihtijo težke vreče kot neke vrste orodje ali orožje, podobno indijskim kijem,

njihov namen pa je lahko tudi pretep oziroma borba.

3.1.5 Hebreja

V 2. tisočletju pr. n. št. so se na območje današnje Palestine iz sosednjih puščavskih območij

priselili semitski Hebrejci. Ljudstvo Hebrejcev so sestavljali izraelski in judovski rodovi; izraelski

so se naselili na severu, judovski pa na jugu. O priseljevanju Hebrejcev govori tudi Sveto pismo,

v katerem je opisna zgodba o Samsonu, rešitelju Hebrejcev, ki naj bi po dolgih letih suženjstva z

golimi rokami zamajal stebre, na katerih so sloneli oboki templja bogu Dagonu. Tempelj je

Samson porušil, pod njim pa pokopal sebe in vse svoje sovražnike. Hebrejci, ki za razliko od

večine ostalih ljudstev v tem obdobju niso bili pretirano vojaško in zavojevalsko usmerjeni, so

tekmovali v metanju kamenja, v dokaz moči pa so dvigali skale (Toschi, 2001).

7

3.2 Grčija

3.2.1 Ahajci

Okoli leta 2000 pr. n. št. so s severa čez Trakijo in Makedonijo začela v Grčijo vdirati

indoevropska ljudstva. Počasi so se stapljala s starim predindoevropskim prebivalstvom. Z

mešanjem staroselcev in prišlekov sta se razvila pragrški jezik in narod, ki ga je pesnik Homer v

svojih delih imenoval Ahajci. Tekmovali so v tekih na dolge in kratke proge, v rokoborbi in

dviganju uteži. Zmaga na tekmovanju ali uspešno opravljen težak dvig pred občinstvom, tudi na

obrednih dogodkih, je v očeh takratnega prebivalstva veljal kot jasen znak naklonjenosti bogov

(Mandell, 1999).

Grška kultura, ki je človeštvu dala olimpijska tekmovanja in gimnastiko, se je oblikovala po tako

imenovanih »velikih selitvah« grških plemen na prehodu iz 2. v 1. tisočletje pr. n. št. Prve

podrobnejše zapise o športnih igrah lahko preberemo v Homerjevih delih. V Iliadi opisuje

pogrebne igre, natančneje rokoborski dvoboj, ki jih je ob smrti Patrokla ukazal Ahil. Tudi v

Odiseji je moč razbrati naklonjenost moči in atleticizmu. V Grčiji je imel šport očiten prizvok

narodne zavednosti in skupnosti. Ne glede na mnoga nesoglasja, ki so pogosto vodila v

vojskovanje polisov, so politično deljene Grke ob umetnosti in arhitekturi združevale tudi

športne igre – agones. Zlasti igre v mestu Olimpija, ki so bile sprva znane le prebivalcem

Peloponeza, so s časom postale praktično edini dogodek, ki je povezal celotno ozemlje Grčije in

njenih kolonij (Toschi, 2001).

Obdobje antičnih olimpijskih iger je tako bogat vir odkritji na področju moči človeka. Ob športih,

ki so bili igram dobro znani, sprva so bila tekmovanja sicer po večini tekaška, so se v gimnazijah

odvijale tudi druge fizične aktivnosti. Stari Grki so vadili. Izvajali so splošno vadbo s širšim

namenom razvoja telesa, posledično tudi moči, hkrati pa so tekmovalci izvajali specifične vadbe

v želji po čim boljših športnih rezultatih. Bistvo teh vadb, ob teku, je predstavljalo dviganje in

metanje uteži, ki so bile v večini primerov neobdelani kamni. Dokaze o tem je moč najti v

številnih poslikavah vaz, ki prikazujejo dviganje tako obdelanih, skoraj okroglih, kot tudi

neobdelanih preprostih uteži v obliki kamenja (Yalouris, 1994).

Ob tem se poraja tudi vprašanje, ali so se discipline dviganja uteži, ki na antičnih olimpijskih

igrah nikoli niso prerasle v uradno tekmovalno disciplino, zvrstile na katerem od ostalih

panhelenskih tekmovanj oz. iger. Čeprav nedvoumnih zapisov o tem ni, lahko ob poslikavah, na

katerih imajo atleti na glavi lovorjeve krone, podeljene le zmagovalcem, sklepamo, da so se

dvigi in metanja uteži v tem času odvijali po celotni Grčiji, in niso bili omejeni na širše območje

Olimpije. Ob olimpijskih igrah, kjer je zmagovalec prejel krono, spleteno iz oljčnih vej, so med

večjimi še igre v Delfih s krono iz lovorjevih vej, korintske igre s krono iz vej ciprese ter nemejske

8

igre s krono iz divje zelene (Toschi, 2001). Silaki tistega časa so se ob tekmovanjih zbirali

predvsem blizu svetišč in forumov, kjer so z dvigovanjem težkega kamenja razkazovali svojo

moč množicam. Glavni motiv teh zbiranj ni bil denar ali nagrade, temveč slava, ki so si jo

prislužili z uspešnimi podvigi, v svet pa so jo ponesli navzoči (Yalouris, 1994).

Pričevanja svetega Hieronima (svečenik, teolog in zgodovinar zaslužen za latinski prevod

Svetega pisma – Vulgata) opisujejo težko jekleno kroglo v atenski palači, ki so jo prihodnji

udeleženci olimpijskih iger morali dvigniti. S tem so dokazali, da posedujejo moč, potrebno za

zmago. Dviganje krogle naj bi bil tudi del obvezne priprave na tekmovanje, zapovedane v

pravilih iger, vodili pa so jih tamkajšnji učitelji. Iz teh podatkov lahko pridemo do zaključka, da je

bilo dviganje uteži, kljub odsotnosti uradnega tekmovanja na igrah, njihov velik del (Schröder,

2016).

Zapisi Flavija Filostrata:

»Beseda gimnastika je v Antiki poimenovala vse vrste preprostih telesnih aktivnosti. Nekateri so

vadili s težkimi bremeni, spet drugi so tekmovali s konji in zajci v hitrosti, krivili so železne palice

različnih velikosti in premerov ter se skupaj z vlečnimi živalmi vpregli v pluge in vozove. Kopali

so se v rekah, spali pa na tleh, prekriti s kožami ali travo. Nekateri so tekmovali na osmih

Olimpijadah, drugi celo na devetih. Bili so pogumni hopliti v vojnah za domovino in veliki

zmagovalci, oboževani s strani množic. Vojna jim je služila kot priprava na igre in igre so jim

služile kot priprave na vojno« (Keyser, 2010, str. 178).

3.2.2 Pentatlon

Za stare Grke je peteroboj predstavljal ravnotežje in harmonijo na področju športa. Aristotel naj

bi peterobojce občudoval, saj so posedovali tako močna kot izredno hitra telesa, športno

disciplino pa je opredeljeval kot popolno. Sestavljalo jo je pet disciplin, dve kategorizirani kot

težki, metanje diska in rokoborba, ki sta bili pogosto zaključni disciplini tekmovanja. Tri lažje

discipline pa so tek, skok v daljino in met kopja oziroma sulice. Prve peteroboje naj bi prirejali že

v času Jazona in Argonavtov (Webster, 1976).

Peteroboj pa je k razvoju dviganja uteži prispeval prve manjše, namenske uteži − halteres.

Najstarejši ohranjen halteres, ki izvira iz 5. stoletja pr. n. št., je bil izdelan iz svinca, približno

pravokotne oblike in težak 1,88 kilograma. Na njem je možno razbrati zapis zahvale božanstvu

ob zmagi (Toschi, 2001). Kasnejši halteresi so polkrožne oblike, z vdolbino oz. luknjo na sredini,

ki je atletom omogočala boljši oprijem. Sprva so bili na enem koncu odebeljeni in na drugem

zoženi, v 4. stoletju pr. n. št. pa je njihova oblika precej bolj simetrična na obeh koncih. Ohranili

so zaobljeno obliko, izdelani so bili iz kamenja ali različnih kovin. Na podlagi kasnejših zapisov

9

rimskih zdravnikov je možno domnevati, da so jih izdelovali tudi iz voska in lesa, vanje pa

zasadili kose svinca in tako prilagajali njihovo težo. Teže ohranjenih primerkov se gibajo med

1,072 in 4,629 kilograma. Vse do rimskih časov se niso pretirano spreminjali, nato pa se pojavi

oblika, ki je zelo podobna modernim utežem, cilindrasta z zoženim srednjim delom za lažji

oprijem (Gardiner, 2000).

Slika 3: Akmatidasov halteres

Dolg 25 cm in težak 4,629 kg iz 5. stoletja pr. n. št (Toschi, 2001).

Tekmovalci so jih na tekmovanjih uporabljali ob skokih v daljino. Gardiner (2000) pa na podlagi

zapisov Antila, grškega zdravnika iz starorimskega obdobja, ugotavlja, da so za razliko od diskov

in kopij, tekmovalci uporabljali halteres tudi ob pripravi na tekmovanja. Podobno modernim

ročkam, le da ob spremljavi glasbe, so Grki izvajali različne smiselno povezane gibe – vaje. Te

vaje so kasnejši zapisi imenovali alterobolia, izvajali pa so jih ob prisotnosti neke vrste trenerja,

najverjetneje svojega učitelja. Flavtist je pogosto odmerjal količino in čas treninga z igranjem ob

vadečih. Uporaba halteresov je bila torej zelo podobna današnji uporabi ročk v fitnesih. Tudi

vaje, ki jih poznamo danes, očitno izvirajo iz antičnih časov.

Opiše tudi izvedbo treh vaj z uporabo halteresov:

- iztegi in upogibi rok; vaja, namenjena za krepitev rok in ramenskega obroča;

- vaja, kjer vadeči uteži drži v predročenju, obenem pa izvede obliko izpadnega koraka;

- izmenični upogibi trupa; po vsej verjetnosti se je vaja izvajala v stoji.

Že pred Antilom pa je Hipokrat omenjal obliko vaj, s katerimi naj bi vsi, ne samo tekmovalci

tistega časa, ohranjali zdravje telesa, med njimi sta tudi rokoborba in dviganje uteži −

anakinemata. Grki so halteres uporabljali za doseganje boljših rezultatov pri skokih, tako v

10

daljino kot čez ovire, obenem pa so z njimi krepili telo, zelo podobno, kot to počnemo danes.

Očitno jim je bilo dejstvo, da lahko z dviganjem uteži dosežejo boljše rezultate v praktično vseh

športih, jasno že v tistih časih (Toschi, 2001).

Galen, eden izmed vidnejših antičnih znanstvenikov, je med rokoborbo in boks umestil tudi

dviganje uteži kot eno izmed aktivnosti, ki so se odvijale v palestrah v času priprav na večja

tekmovanja (Mercuriale, 2008, v Toschi, 2001).

Zapisi Flavija Filostrata

»Daljši haltri so se uporabljali za krepitev rok in ramen, medtem ko so krajši, bolj zaobljeni služili

krepitvi prstov in zapestij. Uporabljali so jih lahko atleti vseh športov, za izvedbo različnih vaj ob

vseh priložnostih« (Keyser, 2010, str. 99).

3.2.3 Silaki

Grški svet je slavil mnogo silakov, sposobnih nadčloveških naporov. Zmagovalcem olimpijskih

iger so ob vsej slavi pripisovali, mnogokrat neupravičeno, tudi dosežke, ki jih človeško telo ni

zmožno. Vsekakor pa so zapisi prvih tekmovanj v dviganju uteži izredno zanimivi, četudi jih je

potrebno jemati nekoliko zadržano. Rimski pisec in učitelj retorike Klavdij Helanij je v svojem

delu Varia Historia opisal dvoboj olimpijskega prvaka Milona in pastirja Titorma. Milon, slavljeni

heroj olimpijskih iger, naj bi ob pogledu na mišičastega pastirja tega izzval na preizkus moči. Ta

je iz bližnje reke dvignil težko skalo najprej na kolena, nato na rame in jo od tam zalučal 8 orgij

(približno 15 metrov). Ko je želel Milon skalo dvigniti, je ni mogel niti premakniti in tako je bil

večkratni olimpijski prvak premagan s strani neznanega pastirja (Bilinski, 1961, v Toschi, 2001).

Kot izredno zanimivi so se izkazali tudi trije zapisi iz 4. stoletja pr. n. št., ki so se ohranili do

danes. Vsi trije so vklesani v kamen in opisujejo oziroma slavijo zmagovalca. Prvi, najden na

območju Olimpije, je posvečen Bibonu. Ta naj bi kamen, težak 143 kilogramov, z eno roko

dvignil nad glavo. Pri Hepidavru je zapis posvečen Hermodicu, ki naj bi skalo, težko 334

kilogramov, nesel oziroma prestavil za 100 metrov. Tretji, na kamnu blizu mesta Thera, je

posvečen Eumastu, ki naj bi dvignil 480 kilogramov težko skalo (Toschi, 2001).

Analizo vseh treh zapisov je leta 1953 v knjigi Inscrizioni agonistiche greche objavil Italijanski

arhitekt in zgodovinar Luigi Morelli. Zapiše, da so vsi trije artefakti verjetno predstavljali

piedestal, na katerega so dejanska bremena položili in postavili na ogled. Po njegovem mnenju

človek ni zmožen dvigni 334 kilogramov bremena nepravilne oblike in ga odnesti 100 metrov,

lahko pa, da ga je Hermodic kotalil. Enako je ugotovil za skalo There, bremena težkega 480

kilogramov, katerega obseg v najožjem delu meri 1,90 metra, ni mogoče dvigniti. Tudi manjšega

11

kamna iz Olimpije, posvečenega Bibonu, ki meri 0,33 x 0,68 x 0,39 metra, naj ne bi bilo mogoče

dvigniti z eno roko (Morelli, 1953).

Slika 4: Bibonov kamen

143 kg težak kamen, ki naj bi ga Bybon nad glavo dvignil z eno roko (Toschi, 2001)

3.2.4 Milon iz Krotona

Milon iz Krotona, ki nikoli ni bil dvigalec uteži v najožjem pomenu besede, je v zgodovini zapisan

kot najmočnejši človek antičnega sveta. Učenec Pitagore je bil v svoji karieri 32-krat okronan za

prvaka v rokoborbi na vseh štirih prizoriščih najprestižnejših iger stare Grčije (šest zmag je

zabeležil na olimpijskih igrah, sedem na igrah v Delfih, devet na nemejskih in deset na istmijskih

igrah pri Korintu). Zmage je nizal med leti 540 pr. n. št. in 516 pr. n. št. (Švub, 1997).

Superšampion, nadimek, ki so mu ga nadeli zgodovinarji modernejše dobe, pa naj bi bil tudi oče

modernega treninga. Na žalost nedvoumnih dokazov za to ni, naziv si je namreč prislužil na

podlagi anekdote o dviganju bika. Milon je štiri leta starega bika na olimpijskem stadionu dvignil

na ramena in z njim prehodil celoten krog. Ta dogodek med drugim opisuje tudi sveti Hieronim

v Varii Historii. Tega pa naj bi bil sposoben zahvaljujoči primitivni obliki sistematičnega treninga,

saj naj bi bika dvigoval in nosil od dne, ko se je skotil. Z razvojem bika se je povečala tudi

obremenitev in tako je Milon lahko dosegal nove vrhunce moči. Zaradi tega dejstva ga mnogi

avtorji, ne nujno zgodovinarji, omenjajo kot začetnika modernega treninga za razvoj moči s

pomočjo zunanjih bremen (Webster, 1976).

Zapuščina tega silaka je vsekakor ogromna, poleg vseh zgodb in anekdot o njegovi moči je bil

tudi velik navdih tedanjim in modernejšim umetnikom, ki so njegove podvige zabeležili v

številnih slikah, skulpturah in pesmih. Glede na to, da zapisi in zgodbe, čeprav kdaj precej

12

olepšane, temeljijo na človeku, ki je očitno res živel in ga niso imeli za božanstvo, verjetno ni

preveč naivno sklepati, da je Milon iz Krotona uril svoje telo tudi z utežmi, kakršnimi koli. Oče

modernega treninga verjetno res ni, bi pa bilo število njegovih zmag precej skromnejše, če se ne

bi posluževal katere od oblik vadbe z bremeni.

Slika 5: Milon, risba v oglju Hansa Ernija, 1984

Risba prikazuje zmage in podvige Milona (Toschi, 2001)

3.3 Rim

Rim je v stik z grško kulturo prišel v obdobju, ko je bil šport v njej na začetku zatona. Šport je za

Rimljane predstavljal zgolj sredstvo za dosego učinkovitejšega vojskovanja, slava zmagovalcev

športnih iger pa je počasi izzvenela. Rimsko cesarstvo sicer ohrani del športne kulture v obliki

iger, pravzaprav so jih ustanovili kar precej, a ker so ti dogodki služili predvsem kot razvedrilo in

prikaz cesarjeve moči ob zmagah na bojiščih, nobene od njih niso prerasle v tradicijo,

primerljivo s panhelenskimi. Rimljani so bili raje kot tekmovalci (agon), gledalci, navijači (ludi).

Za njihovo zabavo pa so skrbeli sužnji ali najeti, neke vrste profesionalni atleti. Olimpijske igre

so se od svojih začetkov v 7. stoletju pr. n. št. pa do svojega konca ob zaključku 4. stoletja n. št.

precej spremenile. K temu je pripomogla tudi sprememba kulture in verovanj. Za Rimljane so

bili na primer neprimerni nagi tekmovalci v rokoborbi, s pojavom krščanstva so poganske

olimpijske igre postajale vse bolj sporne. Kot poganski tempelj Rimljani Olimpijo leta 426 celo

porušijo. Pojavi se športni profesionalizem, ki je v nasprotju s prvinskim duhom iger. Igre se ob

koncu razvlečejo na 177-dnevni festival, izmed katerih je bilo le 10 dni namenjenih športnim in

13

gladiatorskim dogodkom. Ostale dni so potekali gledališki in zabavni dogodki, kar odlično opiše

rimski pregovor – »panem et circenses« (Toschi, 2001).

Na grško preteklost pa kaže tudi zapis Gaja Plinija iz leta 50, ki opisuje Fufiusa Salviusa,

preprostega kmeta, ki si je z dvigom približno 270 kilogramov težke mule prislužil nadimek

kmečki Herkul (Travillian, 2015).

Tudi misleci tistega časa po večini niso bili pretirano naklonjeni atletom. V njihovih razmišljanjih

je že moč zaslediti odtenke srednjeveške ideologije, v duhu katere je bilo telo brez prave

vrednosti. Nekateri so z obžalovanjem ugotavljali, da moški še vedno raje krepijo telo kot duha.

Preobrazba prebivalstva iz atletov v gledalce je vidna tudi v arhitekturi. Grki so primarno

poskrbeli za tekmovalce in njihova tekmovališča, tako so bili gledalci pogosto primorani sedeti

na tleh (tudi v Olimpiji) ali na preprostih tribunah zgrajenih iz kamenja. Rimljani pa so gradili

velika prizorišča, amfiteatre, cirkuse (hipodrome) in gledališča z ogromnimi tribunami, na

katerih se je trlo zabave željnih obiskovalcev (Yalouris, 1994).

3.3.1 Alterobolia

Čeprav šport ni bil vodilo rimskega imperija, so zdravniki in filozofi tistega časa vseeno uspeli

uvideti uporabnost in koristnost vaj, ki so povezane z dviganjem uteži. Galen je fizične aktivnosti

razdelil v tri skupine, aktivne, pasivne in mešane. Naprej je aktivne delil na vaje moči, vaje

hitrosti in vaje borbe. Med vajami moči je naštel kopanje, zadrževanje konjske vprege ter

dviganje težke uteži (Mercuriale, 2008, v Toschi, 2001).

Gardiner (2000) navaja napotke Numidijskega zdravnika Aurelianija iz 5. stoletja, ki je

alterobolio predpisal bolnikom z znaki putike na rokah:

»Bolniki morajo z rokami oblikovati vosek ali rokovati z voščenimi pripomočki, ki jim atleti

pravijo halteres. Držijo naj jih v rokah in premikajo, sprva lažje z malo svinca, kasneje težje.«

Za razliko od Grčije so dokazi o pristnosti dvigovanja uteži v rimskem imperiju zelo skopi.

Rimljanom so vrhunec športa predstavljali gladiatorski boji in dirke s konjskimi vpregami. Tudi

ikonografija rimskih bogov v času poganstva se v Rimu precej razlikuje od grške. Pretirano

mišičasta moška telesa se sicer še pojavljajo, a široko telesno konstitucijo kot simbol moči

počasi zamenjajo zlato in ostala žlahtna simbolika. V umetnosti pa sta se ohranili dve deli,

mozaika, ki prikazujeta, da je dviganje uteži vendarle bilo prisotno (Gardiner, 2000).

Prvi v Tuscolu prikazuje atleta v palestri, ki med drugim vihti cilindrične haltre. In drugi iz

Siciljanskega trga Piazza Armerina, kjer je prikazano dekle z dvema utežema, ki sta zelo podobni

današnjim (Toschi, 2001).

14

Slika 6: Mozaik rimskega dekleta z utežmi

Eden redkih lepih dokazov uporabe halteresov v rimskih časih (Toschi, 2001).

3.4 Škotska

Iz časov rimskega imperija pa izvira tudi kamen Fianne v dolini Lyon na Škotskem. Keltski

poglavar Caratacos je 136-kilogramski Bodash Odhar poimenoval po mitološkem bitju, služil pa

je kot preizkus moči njegovih borcev, izbranih za boj proti rimski okupaciji. Pogoja, pod katerim

so moški lahko postali vojščaki Caratacoseve elitne vojske, sta bila dva. Najprej so morali s

skokom v višino preskočiti približno 140 centimetrov, kar je bila približna širina dveh kiltov, nato

so lahko nadaljevali z dvigom kamna. Ko in če jim je kamen uspelo dvigniti, so z njim prehodili

približno deset metrov in ga položili na zid v višini pasu. Kamen Fianne je najstarejši ohranjen

kamen na anglosaksonsem področju, Škoti pa ga ne hranijo v muzeju, ampak kar na prostem v

dolini Lyon. Tako je še danes na voljo vsakomur, ki bi svojo moč želel primerjati z močjo

nekdanjih keltskih bojevnikov (Webster, 1976).

3.5 Dviganje uteži od srednjega veka do 18. stoletja

Odsotnost sistematičnosti v namen doseganja boljših rezultatov bodisi v športnih arenah ali na

bojišču hkrati pomeni tudi odsotnost dviganja uteži v najožjem pomenu. S koncem antične

civilizacije in bledenjem slave antičnih silakov ter pomena močnega telesa je bledela tudi želja

po dokazovanju svoje moči pred množicami, kot smo jih bili vajeni v antičnih časih. Dviganje se,

razen v redkih primerih dviganja težkih kamnov in vreč z žitom, prelevi v metanje. Metanje

15

kamenja v daljino pa v eno izmed glavnih telesnih aktivnosti, ki je večini služila za zabavo,

nekaterim pa tudi kot orodje za doseganje boljše telesne pripravljenosti. Šport je bil v najširšem

pomenu besede v dobi srednjega veka razdeljen med plemstvo, buržuazijo in kmete.

Zgodovinsko se srednji vek prične ob padcu Rimskega imperija. Pa vendar lahko ugotovimo, da

se je za šport srednji vek začel že leta 426 z dokončno prepovedjo organiziranja olimpijskih iger.

V obdobju krščanstva, ki je telo brez prisotnosti duha zavračalo, je bil šport v atletizmu tudi

zaradi svojih poganskih izvorov obravnavan kot nesmiseln, v skrajnostih krščanskega

duhovništva celo prepovedan (Toschi, 2001).

Dokazov o športnih aktivnostih v zgodnjem srednjem veku ni veliko, lahko pa se ozremo na

zapise nadškofa Izidorja iz Sevilije. V 18. knjigi z naslovom Del bello et ludis svojega

enciklopedičnega dela Etymologiae našteje značilnosti petih vrst športnih vaj. Skoki, teki, meti,

dvigi in rokoborba. Ne glede na pomanjkanje oprijemljivih zapisov o športnih dejavnostih

trgovcev, rokodelcev in kmetov bi na podlagi zgodovine neupravičeno lahko sklepali, da se te

vrste dejavnosti preprosto niso odvijale. V skoraj vseh družbah do tedaj so bili najmočnejši,

najhitrejši, najnatančnejši in nasploh najbolj izurjeni posamezniki predmet oboževanja in

občudovanja (Mandell, 1999).

Ostanki športnih iger iz Antike so bili v srednjem veku večinoma aristokratskega, plemiškega

značaja. Nov obraz so dobili v obliki viteških turnirjev in iger, kjer so se ob glavnih dogodkih

mečevanja in plesov z orožji odvijala tudi neformalna tekmovanja, namenjena predvsem zabavi.

Plemiči so tako med seboj lahko tekmovali v rokoborbi, skokih v daljino in višino, metanju

kamenja in kopja. Aristokrati so bili ob slih in pomorščakih praktično edini, ki so lahko potovali.

Rezultat tega je razpoznavnost in razširjenost plemiških oblik takratnega športa, medtem ko so

bili podvigi meščanov in preprostih ljudi omejeni na lokalna območja. Tako so švicarski silaki v

dviganju in metanje drevesnih debel, v 8. in 9. stoletju tekmovali le z nasprotniki iz sosednjih

dolin (Mandell, 1999).

Kljub temu da od zlate dobe športa in dviganja uteži v teh časih ni ostalo veliko, je prisotnost

dviganja in predvsem metanja težkega kamenja moč zaslediti skozi potek celotnega srednjega

veka. V nekaterih obdobjih sicer težje kot v drugih, a ta disciplina je vsekakor bila prisotna v

vseh sferah življenja. Vaščani in plemiči so to počeli predvsem za zabavo in krajšanje časa,

prestiža v teh tekmovanjih ni bilo. Vitezom in bojevnikom pa so te preproste uteži služile kot

vadbeni pripomočki za krepitev tako telesa nasploh kot tudi moči udarcev pri zamahih z

orožjem (Webster, 1976) .

16

Slika 7: Telesna aktivnost srednjega veka

Prikaz športnih dejavnosti in priljubljenih iger v 14. stoletju (Toschi, 2001).

Vitezi in vojščaki so uteži oziroma kamenje dvigali in metali. Na ta način so želeli postati

močnejši, strahospoštovanja vredni nasprotniki svojim sovražnikom. Ob tekih, skokih, stojah in

plezanjih so dvigi in meti predstavljali velik del viteškega učenja in usposabljanja. Ob težjih

utežeh so uporabljali tudi lažje, ki so si jih privezali na roko in z njimi vadili zamahe z različnimi

orožji oziroma z njimi ta orožja obtežili. Pogosto so v te namene uporabljali uteži, namenjene

natezanju blaga na statvah (Mandell, 1999).

Razkazovanje človeške moči pa se je poleg metov in vihtenja težkega orožja pojavilo še v eni

obliki. V Italiji se v 11. in 12. stoletju pojavijo forze d'Ercole. Piramide, ki jih Guillaume Depping,

francoski zgodovinar iz 19. stoletja, opiše kot človeške piramide, sestavljene iz približno

tridesetih močnih in postavnih moških. Dvajset jih je tvorilo temelj piramide, nato se je njihovo

število do vrha počasi manjšalo. Vrh piramide je bil običajno namenjen manjšemu dečku, ki je

izvedel stojo na rokah, eni nogi ali pa kakšnega od preprostih skokov. Piramido ene skupine so

nato nasledile druga, tretja in četrta, tako vse do konca, dokler niso razglasili zmagovalcev.

Zmagala je piramida, ki je bila najvišja in pokonci zdržala najdlje. Vaja naj bi izvirala še iz časa

Venetov, ki so ob odsotnosti lestev tehniko uporabljali za napade na obzidana mesta (Depping,

1886).

3.5.1 »Caber« in »steinstossen«

Caber je ime škotske igre, v kateri so moški metali drevesna debla. Debla, dolga približno štiri

metre, so morali najprej dvigniti do višine ramen, nato pa so jih po kratkem zaletu vrgli čim dlje.

Met je bil veljaven, če je deblo pristalo v pokončnem položaju in se ni takoj prevrnilo. Za

17

uspešen met so tekmovalci morali posedovati dovolj moči, obenem pa biti dovolj natančni, da

je deblo pristalo v skladu s pravili (Webster, 1976).

Na področju današnje Švice pa se razvije oblika tekmovanja po imenu steinstossen. Tamkajšnji

prebivalci naj bi tekmovali v kotaljenju kamenja navkreber, v okviru istega tekmovanja pa so

kamenje tudi metali (Mandell,1999).

Slika 8: »Steinstossen« Švica

Prikaz tekmovanj v metanju kamenja, Švica 17. stol. (Toschi, 2001).

Eden izmed kodeksov, ki prikazuje telesno aktivnost, je tudi De Sphaera iz 15. stoletja. Med

različnimi vajami prikazuje tudi dviganje kamenja z eno roko. Dviganje in metanje kamenja je

bila ena izmed najbolj razširjenih telesnih aktivnosti tudi med vladavino angleškega kralja

Henrya II med leti 1154 in 1189. Takratni meti naj bi bili zelo podobni metanju solosa v antičnih

časih. Iz srednjeveških časov izvirajo tudi Rihard Levjesrčni, Skanderbeg in Ivana Orelanska. Vsi

veliki bojevniki, v povezavi s katerimi ne najdemo noben zapisov o uporabi uteži, a glede na

njihov renome lahko sklepamo, da so v pripravah na velike bitke svoje telo urili tudi s težkimi

bremeni. V zgodovini najdemo še nekaj zapisov tudi o ženskih predstavnicah med

najmočnejšimi. Burnihilda, kraljica takratne Islandije, je v metanju kamenja premagala kralja

Burgundcev, Guntherja. Marco Polo je v opisih svojih potovanj zabeležil tudi srečanje s tartarsko

princeso Ayiaruc, ki ji v rokoborbi ni bil kos nihče. Kdor bi jo premagal, bi jo dobil za ženo. Ob

svoji zmagi pa je zahtevala 100 konj, tako je svojemu očetu, kralju Kaidu, priborila 10.000 konj

(Toschi, 2001).

Eden izmed bolje evidentiranih dogodkov v povezavi z dviganjem uteži v poznem srednjem veku

se je zgodil leta 1714 v angleškem Derbyu. 28. maja je Thomas Topham na posebnem stojalu s

trakom, oprtanim okoli vratu in preko ramen, dvignil tri sode polne vode. Težki naj bi bili 833

kilogramov. Tophama je za čas njegovega življenja preučil tudi doktor John Desaguliers, učenec

Isaaca Newtona, in zaključil, da Topham poseduje moč »dvanajstih mož« (Willoughby, 1970).

18

Slika 9 : Thomas Topham

Dviganje sodov z vodo, Derby 1741 (Toschi, 2001).

3.5.2 Renesansa

Renesansa, zgodovinsko obdobje, ki predstavlja most med srednjim vekom in moderno dobo,

se je začela kot kulturno gibanje na prelomu 14. stoletja v Italiji. Zaradi podobnosti med

renesančno in antično ideologijo, ki temelji na prepričanju, da je človek merilo vsega, v tem

obdobju močno naraste zanimanje za antično kulturo starih Grkov in Rimljanov. To duhovno

gibanje imenujemo humanizem.

Ideje, ki so zanetile iskro renesansi, lahko najdemo že v zgodnjem 13. stoletju. V delih Danteja in

Francesca Petrarce. Prav v Dantejevem Infernu je moč zaslediti črpanje navdiha iz antičnih

anekdot o mogočnem Sizifu, obsojenemu na kotaljenje velike skale navkreber. V sedmem spevu

so bili v njegovem peklu nekateri obsojeni na kotaljenje velikih kamnov »saxum ingens volvunt

alii«. V enajstem pa opisuje grešnike ponosa, kako na svojih hrbtih sključeni nosijo ogromne

kamne (Toschi, 2001).

Leta 1527 v knjigi Il libro del Cortegiano Baldassare Castiglione opiše idealnega plemiča. Ta svojo

moč izkaže z brzdanjem svojih nagonov. Vojak je bil miren in graciozen, odlikovala ga je

sposobnost nadziranja vsakega svojega koraka. Tako je na eni strani izkazoval eleganco in

tankočutnost, po drugi strani pa izražal svojo moč z atletsko postavo in visoko samozavestjo

(Šoklič, 2015). Ta zapis kaže na to, da se je ideja o občudovanju močnega in mišičastega telesa

do 16. stoletja ponovno pojavila. Cortegiano, neke vrste kodeks renesančnega moškega, ki ga je

isti avtor izdal leto kasneje, pa vsebuje zapise vadbe plemstva in kmetov. Na poljih Lombardije

19

naj bi skupaj vadili dvige in mete težke palice, tek in skoke. Bistvo teh neformalnih tekmovanj ni

bil prestiž, ampak krepitev in urjenje telesa, v čimer so kmetje plemstvo pogosto prekašali

(Toschi, 2001).

Gardiner (2000) opiše Caso Giocosa, hišo igre Vittorina del Fletre, ki je svoja vrata odprla leta

1423. Vitorino del Feltre, renesančni učitelj in mentor prej omenjenemu Castiglionu, je v hiši

igre med drugim učil tudi rokoborbo, sabljanje, ježo konj in vaje s halteresi.

Pavel Vergerij v študiji De ingenuis moribus et liberalibus studiis adulescentiae priporoči

mladostnikom telesno aktivnost v namen ohranjanja zdravja, zabave in priprave na boj. Med

priporočenimi aktivnostmi sta tudi rokoborba in prenašanje bremen (Toschi, 2001).

V začetek 16. stoletja segata tudi freski iz gradu Estense v Ferrari. Prva freska bratov Dossi

prikazuje šest atletov med vadbo z utežmi, druga pa deset nagih moških, ki ob spremljavi flavte

izvajajo vaje z utežmi na naoljenih svinjskih kožah. Prizor naj bi v svoji prvinski podobi izviral iz

kmečke igre skakanja po spolzkih živalskih kožah (Toschi, 2001).

Slika 10: Freska z gradu Estense

Šest atletov med vadbo z utežmi, Ferrara (Toschi, 2001).

Machiavelli v Umetnosti vojne, prvič izdani leta 1521 v Benetkah, spomni na strog vadbeni

režim Špartancev, ki jim je na bojišču zagotovil superiornost nad vsakim sovražnikom. Moč,

vzdržljivost in hitrost so krepili tudi s prenašanjem velikih uteži (Machiavelli, 2001).

Kljub temu da je uporaba načrtne vadbe s padcem rimskega imperija strmo padala in skoraj

zamrla, so zapisi Galena in Hipokrata uspeli idejo o uporabi uteži zadržati med živimi. Sir

Thomas Elyot leta 1531 objavi knjigo z naslovom The Governor, v kateri naproša svoje

renesančne vrstnike, naj napotke in priporočila za boljšo telesno pripravljenost poiščejo v

20

Galenovi De Sanitate Tuenda. Elyot predlaga, da bi lahko v okviru vadbe doma možje izvajali

vaje z utežmi iz svinca ali njemu podobnih kovin ter dvigali in metali kamenje ali težko palico.

Tudi Dialogues de Gymnastica, izdani leta 1544 avtorja Joachima Camerariusa, omenjajo vaje z

utežmi, in celo težijo k učenju njihove uporabe v šolah. Francoski filozof tistega časa, Michel

Mointaigne, je svojega očeta opisal kot orjaka, ki je z izvotljenimi palicami, napolnjenimi s

svincem, izvajal različne vaje za krepitev rok, obenem pa hodil v čevljih s svinčenimi petami, saj

je tako kasneje lažje tekel in skakal (Todd, 1995).

Ob obujanju grško-rimskega duha se uporaba uteži pojavi tudi v umetnostih besedilih. Francois

Rabelais v romanih Gargantue in Pantagruela upodobil fiktivna velikana. V enem izmed besedil

opisuje vaje, ki jih je Gargantui naložil njegov učitelj Ponokrat. »Metal je kopja, debla in

kamenje, vadil z različnimi orožji. Za krepitev telesa, živcev in kosti so zanj izdelali orjaške

svinčene uteži, ki so jim nadeli ime halteres. Gargantua je uteži, vsako težko 8700 kvintalov (870

ton), zavihtel nad glavo, jih tam zadržal tri četrtine ure« (Lambert, 1985, str. 72). Teža bremen

je očitno izmišljena tako kot velikana sama, a opis izvedbe vaj in uteži nam pove, da so šport in

dviganje uteži po stoletjih zavračanja kot izvor navdiha sprejeli tudi umetniki tistega časa.

»Vse vaje, ki pripomorejo k razvoju moči, ne bodo samo tolerirane, ampak predpisane z

zakonom. V urah, namenjenih vadbi, bodo dečki tekli, skakali, plezali, vadili borbo in dvigali,

prenašali ter metali uteži. Na različne načine bodo merili in preverjali svojo moč, izboljšali

agilnost in svojim telesom vlili energijo in robustnost, ob katerih bosta lenoba in ležernost

izginili.« Citat Neapelsjkega jurista Gaetana Filangierija iz njegove knjige Scienza della

legislazione (Toschi, 2001, str. 68).

3.5.3 Umetnost gimnastike v Antiki − »De arte gymnastica aput ancientes«

Posebno mesto v zgodovini dviganja uteži si zasluži Hieronim Mercuriale. Avtor zbirke šestih

knjig z naslovom De arte gymnastica je bil eden izmed najbolj znanih zdravnikov renesanse.

Osebni zdravnik cesarja Maximiliana II, izšolan v Padovi, je bil leta 1573 po uspešnem

zdravljenju cesarja celo povitežen. S svojim najobsežnejšim delom praktično v celoti ponovno

obudi smisel in idejo antičnega športa, a tokrat sprva v ožje, terapevtske namene. Prve tri knjige

v večji meri predstavljajo zgodovino gimnastike v Antiki, medtem ko so zadnje tri osredotočene

predvsem na medicino (Todd, 1995).

Zbirka je zahodnemu svetu ponovno predstavila metode in sistematičnost dela antičnih Grkov

ter ob ostalih zapisih iz obdobja renesanse dokončno obudila zanimanje za dela Galena in vadbo

iz Antike. Številne, za današnje standarde preproste skice in podobe, pa ponovno predlagajo

ideal človeškega telesa, ki ga je moč doseči le s sistematičnih treningom z bremeni. Nekateri

21

zgodovinarji priznavajo Mercurialov donos k praktično vsem knjigam na področju telesne

aktivnosti naslednjih stoletji. V knjigah opisuje izvedbo različnih vaj in načinov vadbe, razglablja

o prednostih in pozitivnih lastnostih hoje, metov, plezanja ter iger z žogo. Za namenski trening

pa priporoči težke žoge, napolnjene s peskom, predhodnice medicink, in vadbe s haletersi

oziroma ročkami. V več poglavjih opiše različne oblike in načine izdelave halteresov iz antičnih

časov ter poda predloge, kako in s kašnim namenom bi jih najbolje uporabili danes. Ena izmed

pomembnejših podrobnosti je tudi oblika uteži, ki se iz polkrožno zaobljene in cilindraste iz

časov Antike spremeni v obliko še bolj podobno moderni. Uteži so bile podobne dvema

stožčastima piramidam, ki sta bili na vrhu združeni. Po vzoru Galena, vendar podrobneje, pa v

namen krepitve telesa opiše tudi uporabo »tabule plumb« ali težkih plošč iz kamna ali kovin

(Todd, 1995).

Hkrati Mercuriale ugotavlja, »da spremembe v obliki uteži ne spremenijo vaje niti njenega

učinka, saj tisti, ki mečejo kamne danes, roke, hrbet in ramena upogibajo enako, kot so jih

antični atleti. Tako moramo skleniti, da podobne vaje danes omogočajo doseganje enakih

rezultatov kot v Antiki.« (Toschi, 2001, str. 74)

Slika 11: De arte gymnastica

Prizor iz druge knjige prikazuje vadeče ob uporabi ročk in težkih plošč (Toschi, 2001).

»Tako kot Galen, tudi Antil vaje s halteresi opiše kot težke in silovite, saj naj bil dviganje in

rokovanje s tako težkimi pripomočki zahtevalo napetost vseh mišic in živcev. Rezultat take vaje

je veliko povečanje naravne toplote, zlasti na hrbtu, saj je to del telesa, ki je v največji meri

vpleten v rokovanje s halteresi. Navsezadnje take vaje pripomorejo k močnejšemu životu in

rokam, zato jih je Aretej (Aretej iz Kapadokije, grški zdravnik v času rimskega imperija) po

22

mnogih preizkusih predpisal bolnikom s kroničnimi glavoboli, težavami z želodčno kislino in

vrtoglavico« (Mercuriale, 2008, st. 34).

V začetkih 18. stoletja so načela, ki ji je zagovarjal Mercuriale, dokončno ponovno širše sprejeta

in vadba z bremeni se učvrsti kot sprejemljiva oblika telesne aktivnosti, preprečevanja ter

zdravljena bolezni. Leta 1711 tako Jospeh Addison, britanski pesnik in pisatelj, v reviji The

spectator opiše vadbo, ki je v njegovih zrelejših letih nadomestila boks. »Vključuje dviganje dveh

krajših lesenih palic, na koncih obteženih s svinčenimi utežmi. Taka vadba razširi prsni koš, krepi

roke in nudi moškemu vse zadovoljstvo boksa, a brez udarcev.« V isti številki revije opiše tudi

vadbo doma, v namen katere je uporabljal zvon brez kemblja. Zvon je vihtel med nogami in

dvigoval na različne načine (Todd, 1995, str. 9).

3.6 Dviganje uteži v 19. stoletju

V zgodnjem 19. stoletju se dviganje bremen počasi vključuje v izobraževalne programe. J.C.F.

Guts Muths v knjigi Gymnastik für die Jugend opiše pripomoček, s katerim so preizkušali moč

ramenskega obroča. Učenci naj bi v vsaki roki držali leseno palico z več zarezami. V zareze so

obesili uteži, nato počasi dvigali roki v odročenje. Močnejšim dečkom so uteži na palico obesili

dlje od telesa, šibkejšim pa bližje. Da bi zgornji del telesa krepili tudi ob odsotnosti tega

pripomočka, pa je predlagal nošnjo vreč s peskom, lahko z rokami ob telesu ali pa v predročenju

(Todd, 1995).

Premagovanje različnih bremen se na različne načine pojavlja v umetnosti, literaturi, predvsem

pa znanosti. V Italijanskih gledališčih se od leta 1792 vrstijo predstave Alcidov (Alcide je drugo

ime za Herkula), ki želijo z dviganjem skal, živali, ljudi in drugih predmetov, rokoborbo,

prenašanjem uteži, podpiranjem padajočih stebrov in upogibanjem železnih palic uprizoriti

slavo antičnih silakov. Pedagogika in medicina sprejmeta fizično moč kot steber kreposti in

zdravja. Po vzorih starih Grkov se po Evropi ob koncu 18. stoletja začnejo pojavljati prve

telovadnice – gimnazije. Avtorji, kot so Eiselen, med drugim učenec Ludwiga Jahna, očeta

gimnastike in Turnerstva, v svojih besedilih opredelijo prve natančnejše, a še vedno preproste

programe vadbe z utežmi. Heinrich Clais, ustanovitelj prve telovadnice v Franciji in profesor na

Bernski akademiji, pri dvigih težkih vreč in debel priporoči uporabo pasu. 19. stoletje pa prinese

tudi prve težje namenske palice za dviganje uteži, podobne današnjim olimpijskim drogom

(Toschi, 2001).

Ob tem, da so z utežmi svoje telo urili v šolah, se dviganje uteži, predvsem v Evropi pojavi še v

eni obliki. Sprva kot ulična točka, v kateri so na trgih in v gledališčih možje s širokimi rameni,

velikimi brki in prsnim košem, polnim odlikovanj, dvigovali ogromne, a pogosto prirejene uteži.

23

Njihovi nastopi so vsebovali tudi trik, prevaro, v kateri so njihovi sodelavci v občinstvu sprva

neuspešno skušali dvigniti utež, ki jo je nato nastopajoči premagal z lahkoto. Niso pa bili vsi

silaki lažni. Kanadčan Luis Cyr je znan po tem, da je z enim prstom dvignil 243-kilogramsko utež

10 centimetrov od tal, ležeč na hrbtu je dvignil tudi oder, na katerem je stalo 20 odraslih

moških. Silakov je bilo v tistem času veliko in modni muhi 19. stoletja so se hitro pridružili tudi

nekateri učenjaki, ki so dviganje uteži naivno opredelili kot moderen šport s kratko, 100-letno

zgodovino. Italijanski filozof, Felice Palasciano, tako zapiše: »Ta šport (dviganje uteži) moramo

razumeti kot moderen, njegova zgodovina ni napolnila še niti 100 let. Razvil se ni v cirkusu,

ampak v francoski šoli. Neverjetno, a resnično. Prvi, ki je razumel smisel in uporabnost dviganja

uteži, tako v namen športa kot krepitve telesa, je bil šolski učitelj Hippolyte Triat (Trait ni bil

šolski učitelj, ampak je poučeval v gimnaziji – svoji telovadnici)« (Webster, 1976, str. 121).

Slika 12: Louis Cyr

Portret Louisa Cyra (Švub, 1997).

3.6.1 Drog, dynameometron in indijski kiji

Z razmahom znanosti se tudi na področju športa in dviganja uteži pojavi potreba in priložnost

po novih, bolj dodelanih načinih premagovanja težjih bremen. Tako se za časa Turnerstva, leta

1828, v zapisih Charlesa Becka pojavijo prve omembe naprav, s katerimi so športniki tistega

časa lažje dosegali ideale moči. Težak drog z ročajem na enem koncu, podoben današnjim

24

gimnastičnim gredem, so položili na podstavek, visok približno en meter, nato pa nanj naložili

oziroma obesili uteži. Ni povsem jasno, kaj točno so vadeči s tem drogom nato počeli, lahko so

drog le držali, potiskali nad glavo ali pa dvigali od tal, podobno današnji tehniki mrtvega dviga.

Dynameometron se v zgodovini pojavi kot prva utež, namenjena variabilnim bremenom z

možnostjo natančnega beleženja obremenitve. Lesena konstrukcija pravokotne oblike z

nastavkom za ročaj na sredini je bila sestavljena iz 144 predelov oziroma nekakšnih predalčkov,

v katere so vadeči ali vaditelji dodajali enako težke svinčene uteži. Indijski kiji so v Indiji poznani

že od antičnih časov, na prelomu 19. stoletja pa jih v Evropo iz svoje kolonije pripeljejo Britanci.

Gre za težke lesene kije, katere je v stalno rabo prevzela britanska vojska. Rabo teh je v svoji

knjigi leta 1834 natančno opisal Donald Walker, kjer je za potrebe gentlemanske angleške

družbe večino vaj posvetil lažjim kijem, kot dodatek pa po opisal tudi težje, silovitejše vaje. Iz

Indije pa v tem času Angleži prenesejo še en, na evropskih tleh manj uspešen vadbeni

pripomoček. Gada je sestavljena iz okroglega kamna, težkega med 10 in 60 kilogrami,

nataknjenega na konec bambusove palice. Namen pripomočka je bil podoben tistemu, ki ga je

imel kij, tj. vihtenje uteži, le da v tem primeru z obema rokama hkrati (Todd, 1995).

Slika 13: Vihtenje Indijskih kijev

»Jori« ali indijski kiji (Todd, 1995).

Razvoj različnih uteži in pripomočkov je tako pogosto le predelana ideja, ki se je v preteklosti že

izkazala za uspešno. Od začetkov v halteresih, ki so se počasi razvijali v litoželezne kocke z ročaji

do predhodnic ročk, kot jih poznamo danes (dve jekleni krogli združeni s kratko prečko). Nato so

prečko podaljšali, da bi omogočili dviganje z obema rokama, na konce pa pritrdili votle jeklene

25

krogle, ki so jih napolnili s peskom ali železnimi opilki. Zadnja faza je bila vpeljava droga s

ploščatimi utežmi, predhodnicami današnjih (Toschi, 2001).

3.6.2 Eugene Sandow

Med potovanjem po Italiji, leta 1882, 15-letnega Eugenea navdušijo podobe antičnih skulptur.

Navdahnjen s popolnostjo antičnega moškega telesa se odloči svoje življenje posvetiti

spoznavanju in krepitvi lastnega. Z učenjem anatomije je podkrepil svoja prizadevanja pri

iskanju vaj za vsako mišično skupino, spotoma pa je izumljal tudi zato potrebne pripomočke.

Postal je pravi znanstvenik moči, ki je med drugim izumil tudi vzmetno utež, stalnico vadbe

naslednjih desetletij (Willoughby, 1970).

Eugena Sandowa, rojenega pod imenom Wilhelm Meuller, mnogi zgodovinarji štejejo kot

začetnika bodybuldinga. Učil se je pod budnim očesom prijatelja in mentorja Louisa Durlacherja,

bolj znanega pod nadimkom profesor Atila. Atila je spremenil svojo glasbeno predstavo v

kariero profesionalnega mišičnjaka. Sandowu je pokazal, kako lahko svoje gimnastično telo

spremeni v postavo bodybuilderja, ker je imel ta s svojo mezomorfno konstitucijo idealno

fiziologijo za razvoj mišičja. Sandow je nato razvil lasten princip treninga ter postal prvi poznani

bodybuilder in trener plemstva ter množice preprostih ljudi. Svoje uspehe naj bi dosegal brez

danes prepovedanih substanc, navduševal in motiviral je milijone ljudi v skrbi za zdravje s

povečano telesno aktivnostjo. Leta 1898 je začel izdajati publikacijo Physical Culture, kasneje

Sandow's Magazine of Physical Culture. Na prelomu 19. stoletja je Sandow predstavljal ideal

moškosti.

Bil je pravi moderni Herkul. Blestel je v vajah z vsemi vrstami uteži, z oštevilčenimi ali surovimi

utežmi, v vsakem položaju je bil sposoben dvigniti, prenesti ali držati breme, ki si ga je odmeril.

(Chapman, 2006)

3.6.3 Desbonnet in Triat

Še eden izmed bolj zaslužnih za popularizacijo dviganja uteži je Edmond Desbonnet, profesor

športne vzgoje v Lilleu in Rubaixu. Leta 1883 ustanovi sekcijo dviganja uteži pod okriljem

športnega društva La Concorde. Med leti 1885 in 1888 spiše osnutke osnovnih pravil prvih

tekmovanj in pripravi seznam rekordnih dvigov takratne severne Francije. Med božičnimi

prazniki leta 1894 organizira enega prvih mednarodnih tekmovanj na področju dviganja uteži s

predstavniki držav Belgije, Francije in Nizozemske. Desbonnet pa v Parizu ustanovi tudi

Halterophilie Club de Paris, neke vrste šolo dviganja uteži, ki je kasneje prva v Franciji, ki je

poučevala na po metodi Eguenea Sandowa. Prijel se jo je tudi nadimek Sorbonna moči

(Webster, 1976).

26

Hypolte Triat, ustanovitelj ene prvih telovadnic, namenjene predvsem dviganju uteži in

rokoborbi v Parizu, nekakšne predhodnice današnjih fitnesov, je hkrati tudi izumitelj oziroma

avtor prve uteži, specifično namenjene sunku nad glavo. Utež, težka 84 kilogramov, s 40

milimetrskim premerom ročaja, je imela zaradi napake v izdelavi eno stran za kar 7 kilogramov

težjo od druge, a to njene uporabnost ni zmanjšalo. Haltere de Triat, kakor je poimenovana, še

vedno hranijo v Parizu (Webster, 1976).

3.6.4 Avstrija in Nemčija

Ne glede na dejstvo, da se je dviganje uteži na podlagi italijanskega in francoskega obujanja

grških idealov v 19. stoletju razmahnilo v praktično vse države Evrope in širše, sta Nemčija in

Avstrija med najbolj zaslužnimi za oblikovanje prvih poizkusov organiziranega tekmovanja. Zlasti

na Dunaju, kjer se dviganje uteži in telesna aktivnost v največji meri udejanjita kot neke vrste

statusni simbol plemstva. Za to je zaslužen markiz Alfred Pallvicini, priznan avstrijski alpinist in

inovator na področju športnih pripomočkov, in po nekaterih zapisih prvi, ki mu je uspelo 100

kilogramsko utež dvigniti nad glavo do popolne iztegnitve rok. V svoji palači pa na tekmovanjih

ni gostil samo plemstva, ampak tudi silake preprostejših korenin. Prvo tekmovanje pod

njegovim okriljem se je zgodilo že leta 1877, program pa je bil sestavljen iz 20 vaj, ki bi po koncu

določile najmočnejšega Avstrijca. Dviganje z levim in desnim sredincem na roki, dvonožni in

enonožni iztegi ter upogibi kolen, eno- in dvoročni potiski nad glavo, eno- in dvoročni sunki nad

glavo in dvigi z zobmi ter lasmi. Tekmovanja se je udeležilo ducat tekmovalcev, ki pa so svoje

nastope v večini odpovedali, ko si je Anton Drachsler pri dviganju s sredincem polomil prst

(Schödl, 1992).

Med leti 1880 in 1889 se v Avstriji in Nemčiji dogaja pravi razcvet različnih klubov, katerih

namen je tekmovalno dviganje uteži. Tekmovalno v najširšem možnem pomenu besede, saj se

do tedaj še ni razvilo telo, ki bi društva povezalo in uveljavilo za vse enaka, standardizirana

pravila. Raznolikost tekmovanj je bila tolikšna, da bi bilo med vsemi tekmovalci naivno iskati

enega prvaka, zato se jih je na enkrat pojavilo več. Raznolikost se je kazala v tehniki dvigov,

načinih tekmovanja, lastnostih bremen. Proti koncu desetletja se germanski model preseli na

področja Francije, Italije in Rusije. Avstrija in Nemčija pa sta v poplavi različnih, neuradnih in

samooklicanih uradnih tekmovanj v letih 1890 in 1891 ponovno naredili korak naprej in

ustanovili Osterreichiser Athleten-Bund (prvo nacionalno organizacijo na področju dviganja uteži

in rokoborbe) ter Duetcher-Athleten Verband (Schödl, 1992).

Neurejenost področja matičnih zvez in pomanjkanje standardiziranih tekmovanj, z objavo

seznama amaterskih svetovnih rekordov v New Yorku, leta 1892 slikovito prikaže The spirit of

27

the Times. Ob članku pripišejo, da »je spodnji seznam nastal v skladu z moralno odgovornostjo

in profesionalnostjo avtorjev. Vsi dosežki so preverljivi pri »verodostojnih« ljudeh v Ameriki,

Angliji in Avstriji« (Schödl, 1992, str 19).

- 10. 9. 1859 – William Curtis (Chicago) – nalog s 45,36 kilograma težkimi ročkami in

potisk nad glavo z vojaško držo.

- 13. 12. 1870 – Henry Pennock (New York) – 8431 potiskov nad glavo s 4,54-kilogramsko

ročko − desna roka.

- 4. 10. 1873 – Adam Corcoran (Chicago) – 14.000 potiskov nad glavo s 5,44-kilogramsko

ročko – desna roka.

- 31. 1. 1874 – Richard Pennell (New York) – dvoročni nalog z 91,31 kilograma težko ročko

in potisk nad glavo z desno roko.

- 15. 11. 1875 – George Robinson (San Francisco) – 20 potiskov nad glavo s 56,36-

kilogramsko ročko – desna roka.

- 15. 11. 1875 − Willam Roche (San Francisco) – 450 potiskov nad glavo z 11,34-

kilogramsko ročko – desna roka.

- 4. 2. 1878 – Dainel Parmly (New York) – 11 potiskov nad glavo s 47,17 kilograma težko

ročko – desna roka.

- 8. 4. 1882 – Wilhelm Turk (Dunaj) – 7 dvoročnih raznožnih podsedov z 113,5 kilograma.

- 29. 11. 1883 – George Robinson (San Francisco) – 80 potiskov nad glavo s 23,13-

kilogramsko ročko – desna roka.

- 30. 1. 1884 – Charles Breed (Boston) – 6 enoročnih raznožnih podsedov s 54,52-

kilogramsko ročko – desna roka.

- 19. 5. 1885 – Arthur Hylton (San Francisco) – 94 potiskov nad glavo z 22,68-kilogramsko

ročko – desna roka.

- 17. 12. 1885 – Franz Stahr (Dunaj) – potisk nad glavo s 95,5 kilograma težko ročko –

desna roka; 25 potiskov nad glavo z 49,75-kilogramsko ročko – desna roka.

- 3. 1. 1888 – Karl Rippel (Dunaj) – 2 dvoročna raznožna podseda s 127 kilogrami.

- 30. 3. 1891 – Edward Lawrence Levy (London) – 8 potiskov nad glavo s 54,43-

kilogramsko ročko – desna roka.

- 6. 4. 1891 – Edward Lawrence Levy (London) – 17 izmeničnih potiskov nad glavo z 38,1-

kilogramsko ročko.

- 16. 5. 1891 – Edward Lawrence Levy (London) − 87 izmeničnih potiskov nad glavo s 25,4-

kilogramsko ročko.

- 23. 7. 1981 – Edward Lawrence Levy (London) – simultani potisk nad glavo s 47,7

kilograma v desni in 45,36 kilograma v levi roki.

- 15. 9. 1981 – Wilhelm Turk (Dunaj) – sunek s 143-kilogramsko ročko ; enoročni poteg s

76,2-kilogramsko ročko; raznožni podsed z 72,5 kilograma v desni in 68,2 kilograma v

levi roki.

28

- 22. 12. 1891 – Edward Lawrence Levy (London) – 14 enoročnih raznožnih podsedov s

50,8-kilogramsko ročko – desna roka.

- 8. 4. 1892 – Wilhelm Turk (Dunaj) – 7 sunkov s 113,5-kilogramsko ročko; 2 potiska nad

glavo s 125,5-kilogramsko ročko.

- 8. 4. 1892 − Michael Walz (Dunaj) – 2 potiska nad glavo s 55,5-kilogramsko ročko –

desna roka.

Slika 14: Naslovnica iz leta 1893

Dunajski časopis Welt-Blat, naslovnica 28. februarja prikazuje dviganje uteži (Schodl, 1992).

3.6.5 Markiz Luigi Monticelli − Obizzi

V zadnjih desetih letih 19. stoletja se ob avstrijski in nemški nacionalni zvezi in v luči obuditve

olimpijskih iger pojavijo še nekatere nacionalno bolj ali manj obarvane zveze dvigalcev uteži.

Kaos in raznolikost tekmovanj, ki je bil prej omejen na lokalna področja posameznih držav, se

tako preseli na mednarodno področje. Pred letom 1920, ki označuje rojstvo Federation

Internationale Halterophile, se je zvrstilo mnogo svetovnih prvenstev brez podpore krovne

organizacije. Potekala so v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Angliji, nemalokrat

večkrat v istem koledarskem letu in brez rdeče niti, ki bi smiselno povezovala tekmovanja med

seboj. V želji po boljši ureditvi področja tekmovanj so predstavniki posameznih zvez želeli

oblikovati program tekmovanja, ki bi bil sprejemljiv za vse udeležence. A se mnogi niso želeli

29

odreči vajam, specifičnim za njihove države, spet drugi so zagovarjali vzdržljivostno dviganje

(ponavljanje dvigov do izčrpanosti) (Schödl, 1992).

Luigi Monticelli – Obizzi, v aristokratsko družino rojen leta 1863, je eden izmed pionirjev

modernega dviganja uteži v Italiji. 1890 v Milanu ustanovi prvi italijanski atletski klub, leta 1902

pa postane ustanovni član Federazione Atletica Italiana. Kot tekmovalec v dviganju uteži je sicer

postavil nekaj italijanskih rekordov, a s tekmovalnega vidika nikoli ni bil vidnejši akter. Glede na

trenutno obliko športa, v kakršno se je moderno dviganje uteži razvilo, lahko ugotovimo, da je

bil markiz v svojih napovedih precej pred svojimi vrstniki. Napovedal je namreč zaton

enoročnega dviganja in že leta 1896 predstavnike nemške, avstrijske in nizozemske zveze

pozval, naj skupaj osnujejo tekmovalni program, ki bo temeljil na treh vajah:

- sunek z dvema rokama,

- nalog in potisk z dvema rokama,

- dvoročni potisk nad glavo.

V prihodnjih letih je markiz svoje predloge še podrobneje predstavil in utemeljil, a vseeno so na

predlagani sistem tekmovanja prešli šele leta 1928 (Schödl, 1992).

3.6.6 Atene 1896

Oživitev olimpijskih iger po petnajstih stoletjih dolgujemo baronu Pierru de Coubertinu. Prve

igre moderne dobe je 6. aprila 1896 v Atenah s slavnostnim nagovorom odprl grški kralj Georgij

I. Pod pokroviteljstvom Goergiosa Averoffa, ki je z obnovitvijo Panatenskega stadiona vnesel

igram poseben antični čar, je na igrah nastopilo 285 atletov, 180 jih je bilo Grkov (Young, 2004).

Na prvih olimpijskih igrah sta v dviganju uteži potekali tekmovanji v enoročnem sunku, katerega

se so udeležili štirje dvigalci, in dvoročnem sunku, kjer je bilo dvigalcev več – šest. Takratna

pravila tekmovalcev niso razvrščala po kategorijah, tako kot je to na podlagi telesne teže v

veljavi danes. Najprej je bilo na sporedu tekmovanje v dvoročnem sunku. Po dolgem in

izenačenem dvoboju med Dancem Viggom Jensnom in Britancem Launcestonom Elliotom, v

katerem sta bila v končni teži izenačena pri 111,5 kilograma, je princ Georgij zmago podelil

Dancu, saj je bil v dvigu bolj suveren od Britanca. Sledilo je tekmovanje v enoročnem sunku, v

katerem je bilo utež potrebno dvigniti z vsako roko posebej. Zmagovalec je bil tu znan veliko

hitreje. Britanec je zavrnil ponudbo grškega princa Georgija, glavnega sodnika tekmovanja, ko

mu je kot poražencu dvoročnega dviga ta ponudil premor. Elliot je v dvoročnem dvigu nastopal

pred Dancem, kar je po njegovem mnenju Jensnu omogočalo več taktiziranja. Namesto počitka

je zaprosil za spremembo vrstnega reda tekmovalcev in tako lahko nastopil za Dancem. Jensen,

ki naj bi si ob poizkusu dvoročnega sunka s 112,5 kilograma poškodoval ramo, je v enoročnem

30

dvigu zmogel 57 kilogramov. Elliot je v prvem dvigu premagal utež, težko 71 kilogramov. Tretji

je bil Grk Alexandros Nikolopulos, ki mu je prav tako uspelo dvigniti 57 kilogramov, vendar samo

z eno roko (Mallon, 2009). Ob koncu tekmovanja je na tekmovalnem odru simbolično nastopil

še princ Gerogij, ki je med drugim slovel tudi po svoji moči. Sprva je utež skušal dvigniti eden od

njegovih služabnikov, a neuspešno. Princ je ob navdušenju zbrane publike ročko dvignil z

lahkoto (Mallon, 2009).

Rezultati prvih olimpijskih iger moderne dobe v dviganju uteži.

Dvoročni sunek:

1. Viggo Jensen 111,5 kg DEN

2. Launcseton Elliot 111,5 kg GBR

3. Sotirios Versis 90,0 kg GRE

4. Georgios Ppapsideris 90,0 kg GRE

Carl Schuhmann 90,0 kg GER

6. Momcsillo Topavicza 80,0 kg HUN

Enoročni sunek:

1. Launcseton Elliot 71,0 kg GBR

2. Viggo Jensen 57,0 kg DEN

3. Alexandros Nikolopoulos 57,0 kg GRE

4. Sotirios Versis 40,0 kg GRE

*težo ročke so sodniki preverili po dvigu in ne pred njim, tako kot je to v navadi danes

Panatenski stadion je tekmovanje v dviganju uteži ponovno gostil leta 1906, ob deseti obletnici

oživitve olimpijskih iger. Zmagovalci so v duhu antične tradicije prejeli srebrno medaljo, diplomo

in oljčno vejico, drugo uvrščeni pa bronasto medaljo in vejico lovorja (Toschi, 2001).

Dviganje uteži se kot samostojna športna disciplina v olimpijskem programu uveljavi šele leta

1920 na igrah v Antwepru. Na igrah v Parizu leta 1900 tekmovanj v dviganju uteži in rokoborbi

ni bilo, so pa med 16 vajami v okviru gimnastičnega tekmovanja morali tekmovalci dvigniti tudi

50 kilogramski kamen (Mallon, 1997). Leta 1904 se v Saint Louisu tekmovanje v dviganju uteži

vrne med samostojne športe, nato pa je v letih 1908 (London) in 1912 (Stockholm) tekmovanje

ponovno izpuščeno iz programa. Jules Rosset, ustanovitelj Federation Francaise de Poids et

Halteres, v pismu De Cubertinu iz leta 1914 izrazi zaskrbljenost nad nestanovitnostjo športa v

olimpijskem programu, hkrati pa v imenu francoske zveze zaprosi za stalno prisotnost tega

31

športa na olimpijskih igrah. Kljub ugovorom nekaterih članov MOKa, svet odloči športu dviganju

uteži podeliti začasno pravico nastopanja , kasneje pa se ta prelevi v stalno (Toschi, 2001).

3.6.7 IWF

Na prelomu 19. stoletja so se v mnogih športnih panogah pričele oblikovati krovne zveze,

katerih namen je bil pod eno streho povezati čim več narodnih zvez ter poskrbeti za

standardizirano obliko tekmovanj. 1881 se tako pojavi FIG (mednarodna gimnastična zveza),

1892 FISA (mednarodna veslaška zveza) in ISU (mednarodna drsalna zveza), 1900 UCI

(mednarodna kolesarska zveza) in 1904 FIFA (mednarodna nogometna zveza). Leta 1905 pa je

napočil čas, ko so tudi dvigalci uteži dobili svoje prvo mednarodno krovno telo, ki pa je bilo,

tako kot v dotedanji zgodovini povezano z rokoborbo. V Duisburgu so se 10. junija sestali

delegati Nemške, Italijanske in Nizozemske atletske zveze, ki so ob podpori Rusije, Danske in

Švice, z namenom zastopanja interesov dviganja uteži in rokoborbe, snovali »Amateur –

Athleten – Weltunion«. Čeprav sta članstvo v zvezi zaradi bojazni pred prevelikim nemškim

vplivom na tekmovanjih odklonili Francija in Avstrija, dve izmed najpomembnejših držav v

razvoju športnega dviganja uteži, sta se organizaciji naposled le priključili leta 1912 v

Stokcholmu. Začetki Mednarodne zveze za dviganje uteži so bili vse prej kot lahki, saj je med leti

1905 in 1912 prihajalo do mnogih nestrinjanj in razprtij v povezavi z obliko in pravili tekmovanj.

Tako so v teh sedmih letih članice v zvezo vstopale in izstopale, med njimi tudi ustanovna

članica Nemčija. Zadnjo večjo prepreko je IWF (takrat pod imenom Federation Intertantionale

Halterophile) premostila leta 1921, ko Jules Rosset v Lozani, kljub nasprotovanju članov

olimpijskega odbora, spogajal dviganju uteži stalno mesto na olimpijskih igrah (Schödl, 1992).

Kronologija pomembnejših datumov IWF (IWF, 2014).

- 31. 5. 1890 – »Österreichischer Athleten Bund« (ustanovljena leta 1889), uradno

priznana s strani kraljeve oblasti, postane prav narodna zveza dviganja uteži.

- 28. 3. 1891 – na mednarodnem tekmovanju, ki se ga je udeležilo sedem tekmovalcev iz

šestih držav, je Edward Lawrence Levy, okronan za »amaterskega svetovnega prvaka v

dviganju uteži«.

- 10. 6. 1905 – v Duisburgu ustanovljena »Amateur – Athleten – Weltunion«, v pravilih

tekmovanj prvič natančneje opredeljene tri kategorije glede na telesno težo tekmovalca.

- 15. 7. 1912 – preimenovanje zveze v »Internationaler Weltverband für Schwerathletik«

(mednarodna težkoatletska zveza).

- 23. 8. 1920 − preimenovanje zveze v »Federation Internationale Halterophile«.

- 17. 5. 1928 – format tekmovanja sestavljajo trije dvigi − sunek, poteg in potisk tezno.

- 6. 9. 1972 − preimenovanje zveze v International weightlifting federation.

32

- 1973 – opustitev potiska tezno-tekmovalni format obsegata le sunek in poteg.

3.7 Dviganje uteži v današnjem času

Dviganje uteži lahko danes v širšem smislu razdelimo v tri pojavne oblike. Dviganje uteži v

namen trenažnega procesa, dviganje v namen tekmovanja in dviganje uteži v rehabilitativne

oziroma rekreacijske namene. Glavna tekmovalna športna disciplina je olimpijsko dviganje uteži

(OLDU), disciplino oziroma šport, ki je precej bolj podoben antičnemu, pa imenujemo triatlon

moči. Iz želje po popularizaciji triatlona moči pa se razvije še ena podobna oblika dviganja uteži

oziroma premagovanja bremen, strongman tekmovanja, v Sloveniji poznana pod imenom

Martin Krpan – najmočnejši Slovenec. Dviganje uteži pa je temelj še eni obliki telesne aktivnosti,

katere definicija se sicer ne sklada z najožjimi definicijami športa – bodybuildingom.

3.7.1 Olimpijsko dviganje uteži

Olimpijsko dviganje uteži (OLDU) je športna panoga, pri kateri dvigalci dvigujejo s tal nad glavo

kar največjo težo, ki jo zmorejo dvigniti. Dvigi se izvajajo v tehnikah potega in sunka. Rezultat, ki

šteje na tekmovanju, je seštevek dvignjenega bremena pri obeh vajah. Obe tehniki sta zaradi

lažjega razumevanja in učenja metodično razdeljeni v več faz. Pri potegu si sledijo začetni

položaj, vlečenje, podriv, podsed in končni položaj, pri sunku pa začetni položaj, vlečenje,

podriv, podsed, sunek, podsed raznožno in končni položaj. Uspešnosti na dvigaških tekmovanjih

botrujeta predvsem dobra telesna in psihološka pripravljenost. S tem namenom se v OLDU

načrtno razvijajo predvsem koordinacija, gibljivost in moč ter psihična stabilnost. Popolna

tehnična izvedba vaje omogoča maksimalen izkoristek moči, zato začnemo v OLDU najprej učiti

tehniko naloga, sunka in nato potega (Bratina, 2012).

Temeljni vrsti moči, ki ju razvijamo z OLDU, sta maksimalna in hitra moč. Za optimalen razvoj so

uporabljene metode, ki vključujejo maksimalna naprezanja, piramidne metode in metode hitre

moči. Maksimalna moč se razvija z vajami, kot so počep, mrtvi dvig in potisk s prsi, stoje ali leže.

Hitra moč se razvija s potegom in sunkom ter vajami, ki izhajajo iz njunih posameznih delov

(Bratina, 2012).

Da so vaje olimpijskega dviganja uteži, kot so nalog, poteg, sunek ter njihove izpeljanke, ene

izmed najboljših in najučinkovitejših, ki se uporabljajo pri vadbi za izboljševanje maksimalne

mišične moči v t. i. eksplozivnih športih, sta ugotovila tudi Kawamori in Haff (2004). Sunek in

poteg zahtevata aktivnost celotnega telesa in imata tako velik potencial za proizvodnjo

33

maksimalne oz. hitre moči. Po strukturi gibanja so vaje in njihove izpeljanke zelo podobne

gibalnim vzorcem posameznih akcij, ki se pojavljajo v športih, pri katerih prihaja do eksplozivnih

gibanj tako v vertikalni kot tudi horizontalni smeri (nogomet, košarka, odbojka, atletika itn.).

Med fazo vlečenja pri sunku ali potegu se vadeči namreč izteguje v kolčnem, kolenskem in

skočnem sklepu, da bi se čim močneje in čim hitreje odrinil od tal in tako povzročil čim večji

pospešek (Hori, Newton in Stone, 2005). Vaje pa obenem zaradi uporabe dodatnih, razmeroma

velikih bremen zagotavljajo močno stimulacijo živčno-mišičnega sistema (Newton, 2002).

Slika 15: Olimpijsko dviganje uteži

Faza podseda v tehniki potega (Bergant, 1972).

3.7.1.1 Težka atletika – OLDU na slovenskem

Z oznako težka atletika smo v preteklosti označevali tri oblike atletike, ki so se od lahke atletike

razlikovale po tem, da je za njihovo izvajanje potrebna večja telesna moč. Rokoborba, dviganje

uteži in boks so tri težkoatletske športne zvrsti, katerih organizacija je vse do modernejše

zgodovine pogosto spadala pod okrilje istega društva in iste zveze (Stepišnik, 1968). Kasneje se

panoge organizirajo vsaka zase, zvezi za boks in rokoborbo prevzameta novi imeni – Rokoborska

zveza Slovenije oziroma Nova rokoborska zveza Slovenije in Boksarska zveza Slovenije, medtem

ko Težkoatletska zveza Slovenije prevzame primat na področju olimpijskega dviganja uteži.

Kot smo vajeni, sta bili rokoborba in dviganje uteži tradicionalno povezani že od antičnih časov.

Tako se je tudi na Slovenskem dviganje uteži sprva pojavilo kot dodatna dejavnost v rokoborskih

telovadnicah. Rokoborba je bila sestavni del sokolskega telovadnega mnogoboja. Češka

34

sokolska zveza je ob mnogobojih prirejala tudi posamična rokoborska tekmovanja. Na enem

izmed teh tekmovanj je leta 1891 v rokoborskem metanju zmagal Ljubljančan Mitja Benčan. V

naslednjih letih je Benčan v Ljubljani pod okriljem sokolove telovadne šole vodil tečaj

rokoborbe, ki so se udeleževali predvsem slovenski študentje, ki so težko atletiko spoznavali na

Dunaju. Ob vadbi rokoborbe so v Benčanovi telovadnici vadeči tudi dvigali uteži, a namen tedaj

še naj ne bi bil tekmovalen. Po Benčanovem odhodu v Celje se je za dviganje uteži zavzemal

Albin Kandare, vendar zvrst ni mogla prek ožjega ljubiteljskega kroga. Po prvi svetovni vojni so iz

težkoatletske sekcije Svobode izhajali prvi tekmovalci, a na žalost brez vidnejših uspehov. Leta

1928 je pod okriljem Ilirije nastala nova težkoatletska sekcija, njihov mecen Bloudek pa je ob

rokoborski blazini kupi tudi prvo predpisano ročko za olimpijske dvige. Bloudek tako pomaga

pobudniku Tonetu Kosu položiti temelje za nastanek in razvoj posebnega oddelka v

težkoatletski sekciji Ilirije. Dvigalci so se v Ljubljani hitro razvili, poleg njih pa je to panogo

razvijalo še nekaj malega atletov v Mariboru (Stepišnik, 1968).

Kot je razvidno iz prejšnjega odstavka, ima ta šport v Sloveniji precej zgodovine. Že v času

nekdanje Jugoslavije je na Slovenskem obstajalo šest klubov, ki so tekmovali na različnih

ravneh. Največji klubski uspeh so leta 1965 dosegli tekmovalci trboveljskega Rudarja, ko so v

pokalnem tekmovanju osvojili drugo mesto. Leta 1992 je Težkoatletska zveza Slovenije postala

polnopravna članica tako evropske kot svetovne federacije. Leta 2013 se ob izvolitvi novega

predsednika, Damjana Čanžka, zveza preimenuje v Zvezo olimpijskega dviganja uteži Slovenije.

Navkljub dolgi tradiciji pa se je s tem športom ves čas ukvarjalo razmeroma majhno število

športnikov. Šport je v Sloveniji postavljen na ljubiteljskih temeljih, saj so se tekmovalci pogosto

primorani preživljati z drugimi poklici, športniki iz »dvigalskih velesil« pa so po pravilu

profesionalci in se ukvarjajo le s športom. Tako je od leta 1972 v register vpisanih približno 650

prijavljenih tekmovalcev (Jerič, 2011). Dviganje uteži v Sloveniji, kljub dolgi prisotnosti na

športnem področju torej sodi med manj izpostavljene športe, saj je število aktivnih klubov le

redko kdaj preseglo številko pet. Vseeno pa se lahko pohvali z olimpijskim nastopom, sicer še iz

časa nekdanje Jugoslavije. Jože Urankar je v Münchnu leta 1972 v kategoriji do 82,5 kilograma

osvojil 15. mesto (145 kg tezno, 125 kg v potegu in 160 kg v sunku). Največji mednarodni uspeh

prav tako sodi v čas nekdanje države, ko je Franc Melanšek na sredozemskih igrah v Splitu 1979

osvojil četrto mesto (135 kg v potegu in 175 kg v sunku, skupno 310 kg). Ob času osamosvojitve

je bil najboljši tekmovalec Marko Uranker, večkratni slovenski rekorder, ki je osvojil zadnja dva

naslova jugoslovanskega prvaka. Leta 1992 je na EP-ju v kategoriji do 90 kilogramov osvojil 16.

mesto (Jerič, 2011).

35

Tabela 1: Slovenski rekordi v dviganju uteži (Zaluberšek, 2011)

Kat Disciplina Priimek in ime Rojen Rezultat Kraj dosežka

56 Poteg Končina Jan 1988 60.0 Ljubljana, 12. 12. 2004

Sunek Lojen Uroš 1984 72.5 Ljubljana, 12. 12. 2004

Biatlon Končina Jan 1988 130.0 Ljubljana, 12. 12. 2004

62 Poteg Končina Jan 1988 73.0 Ljubljana, 5. 3. 2006

Sunek Lojen Uroš 1984 91.0 Domžale, 13. 5. 2007

Biatlon Končina Jan 1988 160.0 Ljubljana, 5. 3. 2006

69 Poteg Janežič Sandi 1978 97.5 Velenje, 24. 4. 1999

Sunek Janežič Sandi 1978 120.0 Domžale, 14. 5. 1999

Biatlon Janežič Sandi 1978 217.5 Domžale, 14. 5. 1999

77 Poteg Orešek Jernej 1990 113.0 Limassol, 24. 11. 2010

Sunek Luka Smajlija 136.0 Celje, 16. 3. 2016

Biatlon Orešek Jernej 1990 246.0 Limassol, 24. 11. 2010

85 Poteg Bevc Tomaž 127.5 Quebec, 10. 6. 2000

Sunek Bevc Tomaž 150.0 Quebec, 10. 6. 2000

Biatlon Bevc Tomaž 277.5 Quebec, 10. 6. 2000

94 Poteg Uranker Marko 140.0 Velenje, 24. 4. 1999

Sunek Uranker Marko 170.0 Velenje, 24. 4. 1999

Biatlon Uranker Marko 310.0 Velenje, 24. 4. 1999

105 Poteg Šuen Žiga 132.0 Ljubljana, 13. 3. 2016

Sunek Šolinc Matej 160.0 Celje, 23. 3. 2014

Biatlon Šolinc Matej 286.0 Celje, 2. 3. 2014

+105 Poteg Verbnjak Damjan 130.0 Velenje, 22. 6. 2001

Sunek Verbnjak Damjan 170.0 Ljubljana, 4. 11. 2001

Biatlon Verbnjak Damjan 295.0 Ljubljana, 4. 11. 2001

V Tabeli 1 so prikazani trenutni slovenski moški državni rekordi v olimpijskem dviganju uteži.

Rezultati so urejeni po tekmovalnih kategorijah.

36

3.7.1.2 Svetovno prvenstvo – Ljubljana 1982

Leta 1982 je od 14. do 26. septembra v hali Tivoli v Ljubljani potekalo 36. svetovno prvenstvo v

olimpijskem dviganju uteži. Za takratne čase je bilo prvenstvo organizirano na zelo visokem

nivoju, hkrati pa se je v zgodovino vpisalo kot eno najbolj uspešnih prvenstev nasploh. Nastopilo

je rekordnih 205 tekmovalcev iz 37 držav, nad glavo je bilo drugič v zgodovini dvignjenih do

tedaj skoraj nedosegljivih 200 kilogramov v tehniki potega, kar je uspelo Bolgaru Krastevu.

Doseženih je bilo rekordnih 15 rezultatov nad 400 kilogramov seštevka, statistično gledano je

bilo veliko več uspešnih dvigov kot neuspešnih, doseženi so bili štirje članski in dva mladinska

svetovna rekorda v potegu, trije svetovni rekordi v sunku ter dva svetovna in eden azijski rekord

v seštevku. Tekmovalci so tekmovali v devetih kategorijah, absolutno zmago je slavil eden od

velikanov olimpijskega dviganja uteži − Anatolij Pisarenko. Skupno je pred Bolgarijo in Poljsko

svoj primat ponovno potrdila SSSR z 28 osvojenimi medaljami. Jugoslavija je z rezultati Rajka

Dimica, Vladimirja Zrniča in Slobodana Šubanoviča zasedla 21. mesto. Na prvenstvu se je

uporabljala izključno oprema slovenskega proizvajalca Elan. Olimpijske ročke, utežni koluti,

zaklopke in oder so bili izdelani posebej za prvenstvo. Prestižno tekmovanje samo, kot tudi

nastopi naših tekmovalcev so bili za takratni jugoslovanski šport izrednega pomena, kljub temu

pa dviganje uteži na našem ozemlju ni spodbudilo k večjemu napredku (Bratina, 2012).

Tabela 2: Moški svetovni rekordi v dviganju uteži (IWF, 2016)

Kat Disciplina Priimek in ime Rojen Rezultat Kraj dosežka

56 Poteg WU Jingbiao 1989 139.0 21. 11. 2015, Houston

Sunek OM Yun Chol 1991 171.0 21. 11. 2015, Houston

Biatlon MUTLU Halil 1973 305.0 16. 9. 2000, Sydney

62 Poteg KIM Un Guk 1988 154.0 21. 9. 2014, Incheon

Sunek CHEN Lijun 1993 183.0 22. 11. 2015, Houston

Biatlon CHEN Lijun 1993 333.0 22. 11. 2015, Houston

69 Poteg LIAO Hui 1987 166.0 10. 11. 2014, Almaty

Sunek LIAO Hui 1987 198.0 23. 10. 2013, Wroclaw

Biatlon LIAO Hui 1987 359.0 10. 11. 2014, Almaty

77 Poteg LU Xiaojun 1984 176.0 24. 10. 2013, Wroclaw

Sunek PEREPETCHENOV Oleg 1975 210.0 27. 4. 2001, Trencin

Biatlon LU Xiaojun 1984 380.0 24. 10. 2013, Wroclaw

37

85 Poteg RYBAKOU Andrei 1982 187.0 22. 9. 2007, ChiangMai

Sunek ZHANG Yong 1974 218.0 25. 4. 1998, Ramat Gan

Biatlon RYBAKOU Andrei 1982 394.0 15. 8. 2008, Beijing

94 Poteg KAKIASVILIS Akakios 1969 188.0 27. 11. 1999, Athens

Sunek ILYIN Ilya 1988 233.0 4. 8. 2012, London

Biatlon ILYIN Ilya 1988 418.0 4. 8. 2012, London

105 Poteg ARAMNAU Andrei 1988 200.0 18. 8. 2008, Beijing

Sunek ILYIN Ilya 1988 246.0 12. 12. 2015, Grozny

Biatlon ILYIN Ilya 1988 437.0 12. 12. 2015, Grozny

+105 Poteg SALIMIKORDASIABI Behdad 1989 214.0 13. 11. 2011, Paris

Sunek LOVCHEV Aleksei 1989 264.0 28. 11. 2015, Houston

Biatlon LOVCHEV Aleksei 1989 475.0 28. 11. 2015, Houston

V Tabeli 2 so prikazani trenutni moški svetovni rekordi v olimpijskem dviganju uteži. Rezultati so

urejeni po tekmovalnih kategorijah.

3.7.2 Triatlon moči

Triatlon moči predstavlja tekmovanje v maksimalni moči treh osnovnih vaj, počepa, potiska s

prsi in mrtvega dviga. Pravila triatlona moči, sicer bolj znanega z angleškim poimenovanjem –

powerlifting, so preprosta. Cilj tekmovalca je premagati čim večje breme v vsaki izmed disciplin,

zmagovalec pa je tisti, ki doseže največjo vsoto treh dvigov. V vsaki disciplini imajo tekmovalci

na voljo tri poskuse, pri katerih pa lahko, podobno kot pri olimpijskem dviganju uteži, želeno

težo le povečujejo. Bistvo pravilnega in dobrega dviga je, da je izveden v enem samem, tekočem

gibu, vsi pa se izvajajo s standardno olimpijsko ročko in utežnimi koluti (Mur in Škarabot, 2016).

Na tekmovanjih vseh formatov so tekmovalci razvrščeni glede na starost in težo. Tekmuje se

tako za zmago v posamezni kategoriji kot tudi za naslov absolutno najboljšega tekmovalca, ki ga

določa največji seštevek točk. Točke so preračunane iz telesne teže tekmovalca in teže

dvignjenega bremena s pomočjo posebnih koeficientov. Vsak dvig nadzorujejo trije sodniki, ki v

skladu s pravili tekmovalcu pokažejo belo ali rdečo luč. Dvig je uspešen, če tekmovalec dobi vsaj

dve beli luči (Mur in Škarabot, 2016).

38

Sodobni triatlon moči se je pod vodstvom IPF (International Powerlifting federation) začel

razvijati leta 1973. Idejo in snovanje krovne zveze sta podali ZDA in Velika Britanija, v Evropo pa

je organizacija IPF prišla leto kasne je, tj. 1974. Triatlon moči trenutno še ni olimpijski šport,

čeprav je od leta 1980 razvit v več kot 70-ih državah sveta. Kot olimpijski šport pa ga priznajo na

olimpijskih igrah invalidov. Na svetu obstaja kar nekaj organizacij, ki določajo pravila triatlona

moči. Med njimi so:

- WDFPF (World drug free Powerlifting federation),

- WPC (World Powerlifting Congress),

- APF (Amateur Powerlifting federation).

IPF ostaja glavni mednarodni upravni organ, edini, ki je povezan z olimpijskim komitejem. Tudi v

Sloveniji potekajo tekmovanja po pravilih IPF, vendar Slovenija že vrsto let ni članica IPF zveze

(Jankovič, 2010).

Tabela 3: Svetovni rekordi v triatlonu moči (IPF, 2016)

Kat Disciplina Priimek in ime Rojen Rezultat Kraj dosežka

59 Počep Fedosienko Sergey 1982 226.0 11. 6. 2015, Salo

Potisk s prsi Fedosienko Sergey 1982 170.0 11. 6. 2015, Salo

Mrtvi dvig Fedosienko Sergey 1982 270.5 4. 6. 2014, Potchefstroom

Skupaj Fedosienko Sergey 1982 661.0 4. 6. 2014, Potchefstroom

66 Počep Cascioli Stephen 1991 244.0 3. 12. 2015, Vancouver

Potisk s prsi Berglund Eddie 1995 185.5 7. 3. 2016, Tartu*

Mrtvi dvig Savolainen Antti 1978 278.0 11. 6. 2015, Salo

Skupaj McHoney Keith 1985 655.0 5. 3. 2016, Columbus*

74 Počep Hancott Josh 1993 260.0 7. 3. 2015, Columbus

Potisk s prsi Kodama Daiki 1979 211.0 17. 10. 2015, Sydney

Mrtvi dvig Meiyanto Doni 1989 310.5 11. 12. 2014, Melbourne

Skupaj Hrynkevich-Sudnik Aliaksandr 1976 712.5 11. 6. 2015, Salo

83 Počep Gibbs Brett 1991 285.0 12. 9. 2015, Perth

Potisk s prsi Gibbs Brett 1991 206.0 5. 3. 2016, Columbus*

Mrtvi dvig Gibbs Brett 1991 320.0 5. 3. 2016, Columbus*

Skupaj Gibbs Brett 1991 801.0 5. 3. 2016, Columbus*

39

93 Počep Norton Layne 1981 303.0 13. 6. 2015, Salo

Potisk s prsi Cieri Dennis 1968 232.5 27. 7. 2012, Georgetown

Mrtvi dvig Wierzbicki Krzysztof 1990 372.5 7. 6. 2014, Potchefstroom

Skupaj Wierzbicki Krzysztof 1990 847.5 7. 6. 2014, Potchefstroom

105 Počep Raus Alex-Edward 1992 330.0 7. 6. 2014, Potchefstroom

Potisk s prsi Pullinen Sami 1983 222.0 11. 3. 2016, Tartu*

Mrtvi dvig Burks Eli 1987 362.5 5. 3. 2016, Columbus*

Skupaj Bryce Lewis 1987 860.5 5. 3. 2016, Columbus*

120 Počep Cornelius Dennis 1980 376.0 5. 3. 2016, Columbus*

Potisk s prsi Cornelius Dennis 1980 250.5 5. 3. 2016, Columbus*

Mrtvi dvig Hifon Smith 1971 372.0 5. 3. 2016, Columbus*

Skupaj Cornelius Dennis 1980 971.5 5. 3. 2016, Columbus*

120+ Počep Williams Ray 1986 426.0 20. 12. 2015, Tashkent

Potisk s prsi Boughalem Ilyes 1987 270.5 14. 6. 2015, Salo

Mrtvi dvig Gillingham Brad 1966 375.0 16. 6. 2013, Suzdal

Skupaj Williams Ray 1986 1012.5 5. 3. 2016, Columbus*

* - nedavni rekordi ki trenutno še čakajo na odobritev

Tabela 3 prikazuje seznam rekordov tekmovalcev pod okriljem IPF. Rezultati so urejeni po

kategorijah tekmovanja v »classic« odprti kategoriji. V »classic« dvigih tekmovalci ne smejo

uporabljati pripomočkov, kot so paščki za zapestja in elastičnih majic za potisk s prsi.

Pravila tekmovanja pogojujejo pravila zveze, v organizaciji katere se tekmovanje odvija. Klasični

triatlon v največji meri podpira največja zveza IPF, ki v prihodnjem letu utegne postati tudi del

Mednarodnega olimpijskega komiteja, s čimer bi si klasični triatlon moči pridobil pravico

olimpijskega športa (Mur in Škarabot, 2016).

40

Slika 16: Triatlon moči - mrtvi dvig

Bob Peoples, znan kot Mr. Deadlit, je pri telesni teži 82kg dvignil 362 kg (Švub, 1997).

3.7.3 Bodybuilding

Bodybuilding predstavlja proces razvoja puste mišične mase, najpogosteje s specifičnimi

oblikami telesne vadbe v povezavi z ustreznimi načinom prehranjevanja. Je izredno kompleksna

in metodološko zasnovana oblika aktivnosti, namenjena doseganju čim večje možne mišične

mase ob zelo nizkem deležu telesne maščobe. Temelj predstavlja izgradnja ter oblikovanje

telesa, tako se v svojem osnovnem poslanstvu zelo razlikuje od tekmovalnega dviganja uteži.

Dviganje uteži je olimpijski šport, pri katerem gre za to, da tekmovalec pravilno dvigne čim večje

breme. Bodybuilding pa pomeni uporabo vadbe, primarno uteži, s postopnim povečevanjem

bremena z namenom razvoja mišičja vadečega. To dosežemo z redno, konsistentno vadbo v

povezavi s pravilno dieto. Vadbo v namen izgradnje telesa lahko izvajamo z enoročnimi ali

dvoročnimi utežmi, težo lastnega telesa ali na posebej za to prirejenih napravah – trenažerjih.

Trenažerji so različnih oblik in velikosti, gibe in vaje pa izvajamo tako, da breme potiskamo

(naprej, vstran), vlečemo, dvigamo (Sila in Krpač, 2004).

Velik uspeh panoge nekoliko nenavadno sovpada z mejnikom na tehničnem področju. S

prihodom fotografije konec 19. stoletja se pojavi možnost prikazovanja mišičastih podob

množicam na vseh koncih sveta. Tako kot v antičnih časih, se je tudi tu telesna pripravljenost na

začetku izražala predvsem v moči, muskularnosti in izjemnih sposobnostih. Razvoj panoge pa je

tesno povezan z uspehom revij in publikacij, ki zadovoljujejo potrebe kupcev po razvoju zdravja,

ter psihofizičnih sposobnosti (Cimperman, 2007).

41

Slika 17: Bodybuilding

Franco Colombu, štirikratni zmagovalec Mr. Olympia in eden izmed najmočnejših bodybuilderjev (Švub, 1997).

Močna komercializacija panoge se je začela z izdelavo dvoročnih ter enoročnih uteži ter

razvojem sistemov za njihovo uporabo po letu 1920. V Ameriki se je v Pennsylvaniji v tem

obdobju pojavilo podjetje, ki je izdelovalo uteži − York Barbell Company. Ustanovitelj Bob

Hoffman je eden izmed prvih propagiral ideologijo uspešnih Američanov, ki se trudijo za

popolnost tudi na fizičnem in hkrati estetskem področju. Pod okrilje Yorka spada tudi mesečnik

Strength and Health magazine, ki je predstavljal prvo tovrstno publikacijo do tedaj. Dviganje

uteži se iz strogega treninga atletov in dvigovalcev preseli tudi med običajno, »športno

ozaveščeno« populacijo. Zdravi prehrani se je začelo posvečati več pozornosti, najočitnejši

primer tega lahko najdemo v razmahu prodaje ustekleničene vode. Nekateri trdijo, da je

»Hoffmanova fitnes kultura« botrovala razmahu steroidov, ki so jih sprva uporabljali le

dvigovalci uteži (Peters, 2005).

Leta 1946 je bila osnovana trenutno dominantna bodybuilding organizacija IFBB (International

Federation of Bodybuilding). Eden glavnih akterjev pri snovanju zveze je bil Kanadčan Ben

Weider, brat Joe Weidera, zmagovalca na tekmovanju Mr. America leta 1950 in enega izmed

najvplivnejših mož v bodybuildingu. Leta 1965 je namreč prav on profesionaliziral tekmovalni

bodybuilding z ustanovitvijo tekmovanja za Mr. Olympia, ki je pod svoje okrilje pritegnilo le

najboljše bodybuilderje. Ostala tekmovanja, vključno s tekmovanjem Mr. Universe, ki ga

organizira NABBA (National Amateur Body Builder's Association), so ostala v ozadju

(Cimperman, 2007).

42

4 Sklep

Preizkusi moči so že od nekdaj popularna tekmovalna disciplina. Drzna trditev, glede na to, da

organizirano tekmovanje na tem področju poznamo šele dobrih 100 let. A ne glede na

organiziranost modernega športa, kot ga poznamo danes, je že od začetkov zgodovine človeštva

moč razbrati dogodke, v katerih so ljudje stremeli k premagovanju čim večje sile teže. Bodisi v

namen krepitve telesa, nadvlade nad sotekmovalci ali preprosto dokazovanju svoje moškosti.

Prve zapise o dviganju različnih bremen zgodovinarji navajajo v povezavi z vojskovanjem. V

mnogih zgodnjih kulturah je fizična moč predstavljala enega od temeljnih pogojev za priključitev

vojski. Tako so morali moški, ob inciacijskih obredih, prehodih iz deškosti v moškost, za vstop v

vojsko svojo moč dokazati z dvigi najrazličnejših bremen na najrazličnejše načine – z vihtenjem

topega orožja in kijev v Indiji, potiski kotlov na Kitajskem, rokoborbo v Mezopotamiji itn. Tudi

med obdobji miru je šport in z njim dviganje bremen predstavljal eno izmed aktivnosti, s

katerimi so vojščaki hkrati ohranjali in tešili svojo željo po zmagi.

Predhodniki grške kulture tudi v športu zarišejo smernice, po katerih se družba v zibelki

demokracije ravna vse do začetka propada rimskega imperija. Športu ob njegovi militantni

naravi dodajo priokus igre. Z združitvijo igre, sociološko otroške prvine na enem koncu in

vojskovanja na drugem, se v času grške Antike razvije množica športnih iger. Zmagovalci,

čaščeni in oboževani s strani množic, predstavljajo ideal dominantnega, sposobnega moškega,

katerega fizična moč je ena izmed njegovih glavnih lastnosti. Bojevniki, ki so vojskovanje na nek

način izkoriščali tudi za pripravo na športne igre, so ob vstopu na stadion postali atleti, ki so s

svojim športnim udejstvovanjem urili telo za zmage na bojiščih. Grško obdobje je hkrati tudi

najbogatejše obdobje z vidika arheoloških najdb, ki potrjujejo veliko prisotnost športa v

vsakdanjem življenju. Na področju dviganja uteži lahko v tem obdobju odkrijemo neposrednega

predhodnika današnjih ročk – halteres. Sprva so bile precej preproste, tako po izdelavi, uporabi

in namembnosti, bile so namreč voščene, lesene ali kamnite, namenjene pomoči skakalcem v

daljino. V kasnejših obdobjih pa se razvijejo v bolj dodelane pripomočke, namenjene tako

krepitvi fizične moči kot preprečevanju in zdravljenju najrazličnejših obolenj. Les in kamen

zamenjajo kovine, oblika pa postaja vedno bolj ergonomska in s tem podobna današnji. Iz

izključno športne rabe se ob ugotovitvah takratnih zdravnikov njihov namen izkaže tudi v

medicinske namene.

Čeprav rimska kultura zraste na ramenih grške, šport Rimljanom ne predstavlja več prestiža.

Posledično se tako iz rimskega vsakdanjika ta umakne nazaj na bojna polja. Medtem ko so

rimski vojaki svojo fizično moč še vedno vzdrževali v želji pod podjarmljenju čim večjega števila

ljudstev, se za mestnimi obzidji športne igre prelevijo v gladiatorske. Fizična moč povprečnemu

43

Rimljanu ne predstavlja več temelja zdravja. Ideologija Grkov pa ne zamre povsem, saj je v

zapisih Galena moč najti več opisov in ovrednotenj takratnih različic vaj za moč.

Z razpadom rimskega imperija in nastopom krščanstva v Evropi šport skoraj povsem zamre. Se

pa dviganje in premagovanje bremen pojavi v obliki metanja kamenja in debel pri preprostejših

slojih, medtem ko se uteži za razvoj moči še vedno uporabljajo v viteških krogih. Tekom

srednjega veka se te oblike dejavnosti pojavljajo po celotnem evropskem prostoru, z začetkom

renesančnega gibanja pa šport in z njim človeška krepost ponovno zaživita. Renesančni misleci

skupaj z idejami stare Grčije obudijo tudi idejo močnega človeškega telesa. Dviganje raznih

bremen počasi postane družbeno sprejemljiva aktivnost za ohranjanje zdravja in preprečevanje

bolezni. Iz tega obdobja izhaja tudi delo, ki se v krogih zgodovinarjev, ki preučujejo področje

dviganja uteži, smatra kot najpomembnejše nasploh – De arte gymnastica. V renesančno

družbo dokončno zasidra metode dela in učenja Grkov, hkrati pa v šolah utrdi položaj telesne

aktivnosti kot enega izmed temeljev izobrazbe.

Hkrati z obuditvijo grških naukov se zgodijo tudi preskoki v znanosti, kar v 17., 18. in 19. stoletju

privede do manjšega razcveta na področju dviganja bremen. Preproste kamne in debla

zamenjajo namenske uteži, pojavijo se prve naprave za sistematično povečanje bremen –

nekakšni primitivni trenažerji, dviganje uteži pa prvič po antični Grčiji spet postane tudi šov. Od

predhodnikov se nastopajoči sicer večkrat razlikujejo po tem, da dvigajo prirejene uteži, ki so

bile v resnici lažje, kot naj bi bile. Cirkuške točke silakov so bile mnogokrat glavna atrakcija in za

razliko od Grkov so moderni silaki ob slavi nastopali tudi z denarjem v mislih. Ob vseh

atraktivnih predstavah za množice se v Franciji in Italiji začnejo v 18. stoletju pojavljati tudi prve

namenske telovadnice za vadbo z utežmi, kjer so svoja telesa krepili predvsem moški.

Nedvomno so med seboj tudi neformalno tekmovali, a se prva tekmovanja v moči s predhodniki

današnjih športnikov začnejo odvijati ob koncu 19. stoletja. Umestitev na prve olimpijske igre

moderne dobe še dodatno priča o bogati zgodovini dviganja uteži. Dokončno športno podobo

dobi tekmovalno dviganje uteži v 20. stoletju. Leta 1905 je ustanovljena mednarodna krovna

organizacija olimpijskega dviganja uteži, IWF, ki skupaj s triatlonom moči predstavlja dve različni

pojavni obliki športnega dviganja uteži v namene tekmovanja.

Med pisanjem diplomskega dela mi je poseben izziv predstavljala povezava med športom,

družbo in njenim razumevanjem vojskovanja. Dviganje uteži kot športno panogo poznamo le

kratek čas, se pa dviganje in premagovanje bremen v zgodovini pojavlja in ohranja skozi vsa

obdobja, in kljub odsotnosti oprijemljivih virov sem prepričan, da se je ta dejavnost na nek

način manifestirala v prav vseh civilizacijah po vsem svetu. K problemu oziroma izdelavi dela

sem v začetku pristopil predvsem iz športnega vidika, a sem med raziskovanjem in pisanjem

ugotovil, da je dviganje bremen v zgodovini veliko širši pojav. Čeprav sta pojem in bistvo športa

znana že precej časa, je bistvo dviganja uteži še starejše. Predvsem iz tega razloga se v

diplomskem delu termina šport in dviganje uteži velikokrat prepletata ali pa dopolnjujeta.

44

Povsem športno orientiranih virov, ki bi v celoti razsvetliti razvoj dviganja uteži, praktično ni,

zato sem navdih črpal tudi iz zgodovine, povezane z medicino, sociologijo in tudi arhitekturo ter

umetnostjo. Pot razvoja dviganja uteži je pestra, zgodovinsko zanimiva, a hkrati predstavlja tudi

precejšen izziv vsakomur, ki bi jo rad prehodil. Ravno zaradi privlačnosti človeške moči, je ta

prepletena z božanstvi ter polna zgodb in anekdot pretiranih poveličevanj in napihovanj brez

prave podlage, ki jih je za razumevanje celotne zgodovine potrebno v večini primerov

spregledati in se posvetiti tistim manj znanim, a zgodovinsko bolje utemeljenim zapisom.

Iz povsem športnega vidika pa lahko temo o dviganju uteži brez strahu zaključim z ugotovitvijo,

da je to najbolj natančen šport med vsemi športnimi panogami. Na rezultat nimajo vpliva ne

vreme, ne podlaga, ne napake v merilcih časa, niti napake sodnikov. Dvigalec je na odru sam z

opremo, umirjenost, tišina in koncentracija so osnovne značilnosti športa, v katerem atlet

obenem prikaže moč Herkula z gracioznostjo Apolona.

45

5 Viri

Bergant, E. (1972). Leksikon športnih panog. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bilinski, B. (1961). L'agnostica sportiva nella Grecia antica. Rim: Signorelli.

Bratina, K. (2012). Prikaz polletnega programa vadbe za tekmovalce v olimpijskem dviganju

uteži. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Chapman, L. D. (2006). Sandow the Magnificent. Champaign: UI press.

Cimperman, J. (2007). Bodybuilding – nekatera osnovna pravila in posebnosti treninga.

Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Decker, W. (1992). Sports and Games of Ancient Egypt. New Haven: Yale University print.

Depping, G. (1886). Merveilles de la force et de l'adresse. Pariz: Hachette.

Gardiner, E. N. (2000). Athletics of the ancient world. Mineola: Dover Publications.

Jankovič, G. (2010). Motivacija amaterskih in profesionalnih športnikov v benchpressu in power

liftingu. Diplomsko delo, Kranj: B&B.

Jerič, S. (2011). Olimpijsko dviganje uteži. Športni SOS. Pridobljeno 18. 3. 2016 iz

http://www.rtvslo.si/sport/strani/dviganje-utezi/3878.

Jerič, S. (2011). Pod lupo: Dviganje uteži se neupravičeno povezuje z dopingom. Pridobljeno 18.

3. 2016 iz: https://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/pod-lupo-dviganje-utezi-se-

neupraviceno-povezuje-z-dopingom/261271.

Kawamori, N. in Haff, G. (2004). The optimal training load for the development of muscular

power. The Journal of Strength & Conditioning Research, 18(3), 675−684.

Keyser, C. L. (2010). Flavii Philostratii Opera. Whitefish: Kessinger Publishing.

Lambert, G. (1985). Halterophilie. Paris: Vigot.

46

Machiavelli, N. (2001). The art of war. Boston: Da capo press.

Mallon, B. (1997). The 1900 Olympic Games: Results for All Competitors in All Events, with

Commentary. Jefferson: McFarland.

Mallon, B. (2009). The 1896 Olympic Games: Results for All Competitors in All Events, with

Commentary. Jefferson: McFarland.

Mandell, R. (1999). Sport: A cultural history [Šport: zgodovina kulture]. SPLET: iUniverse.

Mercuriale, G. (2008). De arte gymnastica. Firence: Olschki.

Moretti, L. (1953). Inscrizioni agonistiche greche. Rim: Signorelli.

Mur, U. in Škarabot, J. (2016). Klasični triatlon moči – tekmovalni šport za vse? Polet.

Pridobljeno 24. 2. 2016 iz http://www.polet.si/telovadnica/klasicni-triatlon-moci-tekmovalni-

sport-za-vse.

Newton, H. (2002). Explosive lifting for sports. Champaign: Human Kinetics.

Peters, J. (2005). The Man Behind the Juice. Pridobljeno 24. 2. 2016 iz

http://www.slate.com/id/2113752/.

Sila, B in Krpač, T. (2004). Nekatere značilnosti odraslih športno dejavnih Slovencev, posebno na področju fitnesa in aerobike. Šport 52(1), 23−28. Schroder, B. (2016). Der sport in Altertum. Paderborn: Salzwasser-Verlag GmbH.

Schodl, G. (1992). The lost past. Budimpešta: IWF.

Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS.

Šoklič, M. (2015). Ignacij Lojolski in šport. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta ta šport.

Švub, J. (1997). Historie sily (geneze tezkoatletickeho sportu). Pardubice: Svet kulturistiky.

Todd, J. (1995). From Milo to Milo: A History of Barbells, Dumbells, and Indian Clubs. Iron Game

History, 3(6), 4−16.

47

Toschi, L. (2001). The myth of strength. Budimpešta: EWF.

Travillian, T. T. (2015). The natural history book. London: Bloomsbury.

Yalouris, N. (1994). The Olympic games in Ancient Greece. Atene: Ekdotike Athenon.

Young, D. C. (2004). A brief history of the olympic games. Hoboken: Wiley-Blackwell.

Webster, D. (1976). The iron game. An illustrated history of weightlifting. Irvine: IWF.

Weightlifting history. (2014). IWF. Pridobljeno iz http://www.iwf.net/weightlifting_/history/

Willoughby, D. P. (1970). The super-athletes. London: Yoseloff.

World records. (2016). IWF. Pridobljeno dne 21. 3. 2016 iz http://www.iwf.net/results/world-

records/.

World Open Men's Classic Records. (2016). IPF. Pridobljeno dne 21. 3. 2016 iz

http://www.powerlifting-ipf.com/championships/records.html.

Zaluberšek, J. (2011). Rekordi Slovenije v dviganju uteži. Pridobljeno 21. 3. 2016 iz

http://www.rtvslo.si/sport/strani/dviganje-utezi/3878.