pesmi in prevodi - janez menart

7/25/2019 Pesmi in prevodi - Janez Menart

1/120

Janez Menart

Pesmi in prevodi

Srednjeveke balade (1973)Semafori mladosti (1963)Byron: Parizina (1963)

Besedila je digitaliziral Jure Zupan, na splet postavil Miran Hladnik.Srednjeveke balade so iz prve izdaje knjige leta1974, ki se v obsegu in kompoziciji nekoliko razlikuje od izdaje leta 1990. VSemaforih mladosti posamezne pesmi

manjkajo. Raunati je treba z drobnimi napakami, ki so nastale priprepisovanju.

Srednjeveke balade

PROLOG

Pod modrim nebom grajska razvalinakot strta krona hriba se zlati.Jesenski bli zgubljenega spomina

med divjo trto po zidovih rdiin dolgi vzdihi severnih vetrov

prepevajo romance davnih dni.

Da, nekdaj stolp kipel je iz zidovin prapor tleskal ob zastavni drog ...Pod zid je primrmral hrup lovskih psov

in blial se ez holm in ez log.V zahajajoem soncu izgubljenonad vhodom je zapel straarski rog

in se razlil ez hosto pozlaeno.

Iz goe se poblisnila je ost.Straar je leno stopil za vreteno,


2/120

zadrujoe spustil dvini mostin spet naslonil se ez skalnat zid.Pod njim je valovalo morje host

in skozi log, e s sencami prekrit,si potok lesketal je pot med hrasti.Med drevjem se zaul je hrst kopit,

lomeih po usahli gozdni rasti,in e se je zazlatil konjski bok.ival se je zaela leno pasti.

Njen olti jezdec v tok je sunil lok,seskoil s konja, si zategnil pasin si zasukal k ustom lovski rog.

Od vsepovsod so vraali mu glas.Vse blie so cingljale konjske glave,vse blie je vzblesteval njih okras.

In e se je razlegel ez dobrave

veseli laje psov, pijanih plena,ki so, zaganjajo se iz goave

in spet nazaj, reali na jelena,obeenega na obeljen kol,razpet gonjaem tirim ez ramena.

Med beganjem in hrupom srenih psovso jezdeci v dvored zvrstili sedla

pred sencami nazobanih zidov.

ume kopita vodo so prebredla,se po stezici obrnila v hribin mirno la brez uzd, kot pot je vedla.

Potem jih skril je breg. In tisti hipse je v veer razlegel po dolini

pradaven lovski spev. Straarjev gib

zastal je sredi hoje. V strelni lini


3/120

je stal, zagledan v prvi lunin svit.A e je tik pod vhodom po vzpetini

zagrebel v pesek krempljast hrsk kopit

in zbobnal preko dvinega mostu.kripaje most se dvignil je ob zid.

Dolina je ostala brez glasu.Le v hostah toil je glas nonih pticin v mraku se odbijal od gradu

srhljivo kakor blinje smrti klic;in, kot plamenki grenih du, v temi

medlel z gradu je ogenj plamenic...

Strarja ni, zastave, stolpa ni.Dve lini brez verig sta dvini most.Le tu in tam med zvezde zid trli

in z okni gleda prek jesenskih host.Kamniti grb kraljuje v kroni vhodain me sprauje: Kdo si, pozni gost?

Kaj ie tu? Ne stebra ni, ne svoda,ki bil bi zdral asa teko pest.

Ne slii, kaj mrma pod gradom voda,

ne vidi, kaj miglja brezdanjost zvezd?Vseeno vstopa? Kaj ti duh preudarja,kaj zida ti v zavesti podzavest?

Ne vem, ne vem, mu misel odgovarja.Iz due kamnov zidam v duo most?Iz kamnov, ki jih barva zadnja zarja,

ari in diha davnih dni skrivnost.---------------------------------------------------------------------

Kri

V podzemeljski dvorani, obdan od speih stra,za kamenito mizo spi sivi Kralj Matja.


4/120

Za njim v prostorni jami spe vojvode z vojskami,z rokami na oroju, s stremeni pod nogami.Pred njim na beli mizi zlat kelih se blesti,vanj s kapnika pod stropom poasi kapa kri.

In vsako sedmo leto, ko sedma kaplja kane,iz sna se kralj predrami in vpraa v molk dvorane:"Hej sliite, vojaki, to vroo kri nad nami,ki z onstran zemlje kapa in klie nas in drami?Sedlajte konje, bratje, e slutim tisti as,ko zvrha poln bo kelih, ko v boj povedem vas!"V temi prige se bakla, oroje zazveni,a v tem e nova kaplja se h kelihu spusti.In Kralj Matja vse nie, vse nie glavo sklanja

in bakla spet ugasne in vojska spet zasanja.V temi in molku mirno stari kraljev obraz.Le kri v zlat kelih kapa in s padcem meri as.---------------------------------------------------------------------

Anno Domini

Pri oknu v stolpu klotra, zazrt v rumenkast list,sloni s peresom v roki za pultom brat kronist.

Pod zidom sredi dvora umlja rumena lipain v vetru s koncem veje po ipah lahno tipa.Z nje list za listom pada, ko dnevi z veje let.V zidovih je samota, tam zunaj irni svet.Tam zunaj je ivljeneje, je srea in je beda,so rojstva, svatbe smrti, hrup reda in nereda.Tam zunaj je vrveneje, tam od vasi in mestdri sem, tja vse polno steza, poti in cest.Tam tehtajo tovore, tam za srebrne funte

zastavljajo gradove, vasi, ljudi in grunte.Tam me se kria z meem za pravdo in za ast,a s krono se Stanovi za davke in oblast.Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita,tam po cerkvah iskrijo se turkih konj kopita.Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kupse spletajo zarote in v vino stresa strup.Tam v neprestanih sporih zaradi hub in tlakemore graaki kmete in puntarji graake -

tam zunaj je ivljenje, ki pljuska no in danez hribe, ez doline ob stari samostan.


5/120

A on, kronist, ob pultu s pomakanjem peresa,samoten, tih, pozabljen si slui pot v nebesa.In gleda to ivljenje, ki s smrtjo se bori,in ve: kar on zapie, le tisto preivi.

In marsikaj zapie, a marsikaj ni vse -opat pove mu sproti: to da in tega ne.---------------------------------------------------------------------

Vitez

Na rebri v senci holma, za grivo oprijet,na konju hrope vitez med sklepom v vrat zadet.

Puica v krih trupa po beli grivi tava,pod njo od tekih kapelj vzdrhteva gibka trava.Me, na zapestje vezan, mrtvo visi z roke.Oi skoz reo lema odsotno vniz strme.Pred dolgo senco holma, ki dlje in dlje polzi,sovranik sue mee s poslednjimi momi.Zaman je besni laje poveljnikega krika -kot da jih senca goni, se meu me umika.In e se val ob valu zapeni in prevaga

in v mrak rdee zarje zarezgeta krik: "Zmagaaa!"Vojak na konju trzne, se na stremenih vzpne,konj vstran zasukne glavo in plane iz teme.Iz sedla jezdec v zarji zleskee se na tlain v streme ujet z ostrogo po kamnih venketa.Konj postoji, se skloni in z uhlji vznak zastiein ovohava truplo in kri z oklepa lie.---------------------------------------------------------------------

Pa

Nad Turke grof odhaja. Kdaj vrne se, le kdaj?Povrne se za boi ali za majski mlaj.e vnebohod je mimo, a grofa z vojne ni.Le kje se e bojuje, le kje se e mudi?Gospa na grajskem oknu po ravnem polju zre.Kdo jezdi tam v daljavi iz jutranje megle?

Na rnem konju jezdi, bel konj mu gre v korak;prek sedla levo, desno visi mu par bisag.


6/120

"Kaj ne, o pa, o grofu prinaa mi novic?"-- Gospa, to kar prinaam, vam vzame roe z lic.Oblecite se v rno, razpnite si lasein rn roni venec naj dajo vam v roke.

Gospa, gospod je mrtev. Bil je svean pokop:na itu tirje grofje so ga ponesli v grob.Pred njim dva paa nesla sta lem in me njegov,za njim brez uzde stopal je konj, ves negotov.Ob robu rne jame je zadnji glog cvetel,na vejici nad grobom je slavec pesmi pel.Gospa, gospod je mrtev. Nazaj ne bo ga ve.Tu je, kar je ostalo: ta konj, ta lem, ta me. Samo to je ostalo. Tako se svet kona.

Pa tak junak, tak vitez! O, jokajva, gospa!---------------------------------------------------------------------

Grb

Pod oknom Stare tifte, pogreznjen v medel mrak,stari ob krstnem kamnu razpokan sarkofag.

Na kamnatem pokrovu, v kamnit oklep odet,

s kamnito sivo brado, spi kamnat baronet.Z desnico si pritiska ob prsi lem kamnit,z levico me objema in s prstom kae it

Na njem sta kri in sonce, med njima dvoje rt,med rtama je geslo ZVESTOBA ALI SMRT.Skoz vitko barvno okno vsak dan krlaten trakspolzi ez tlak cerkveni na sivi sarkofag.Po kamnu, ez komolec, ez me, ez prst polziin, koder gre, rdee v njem sonni prah ari.

In ko polzi prek grba, kamnitni mrtvec mrkstrmi, kako prah seda med brazde sivih rk.Strmi, kot da v nadlego mu je ta iva stvar,ki mu ovira misli zamaknjene v oltar.Tako strmi in aka, v rdei ar zazrt,da mrak veera vrne mu spet njegovo smrt.Tam zunaj pa ez polja je sonca sij razlitin bliskajo se srpi med snopjem zrelih it.---------------------------------------------------------------------


7/120

Me

Tam v mestu za obzidjem, kjer je noarski ceh,odmeva glas kladiva in razko hrope meh.

Od oglja in od ognja ves rn in rdekova na nakovalu iz jekla kuje me.Navzkriema poasi obraa rdei kosin kuje ga po boku, podolno in na nos.Ko e prestane iskra, ko jeklo posivi,ga spet porine v vigenj in z delom postoji.In ko razkutran poba obesi se na meh,kovau arek misli zabliska se v oeh.Ko bo skovan do kraja, dobi rezljan roaj,

po klini razpotegne se z repom vrezan zmaj.Potem zvenee zdrkne skoz medeninast tokin s pasom ga zaponka pripne ob levi bok.Ob bok. A komu? Koga bo branil, koga klal?Bo vab, bo Turek, Oger, bo Lah pod njim krvav?Bo kdaj odrobil glavo? V srce zabodel ost?Izlil oko? revesje? Presekal kito, kost?Bo sekal za cesarja? Bo ropar ga vihtel?Bo kmetu ali grofu neko ivljenje vzel?

Spet jeklo je rdee, spet kladivo zveni.Na to naj misli tisti, ki me v rokah dri.Kovaa Bog ustvari, da kuje iz dneva v dan,da, ko ga da iz roke, me dobro je skovan.Konano je. Me v kadi sree zacvriin dim modrikast dviga, ko v olju se kali.Medtem v slepeem oglju drug kos je e rde,kova ga s cunjo zgrabi in kuje spet nov me.---------------------------------------------------------------------

Jetnik

V temanem grajskem kevdru kosmat in olt jetnikob zid priklenjen trza z lisicami verig.Dva meseca e trza in maje vzidan klinin klin poasi melje kot majhen boji mlin.Pod klinom mokast pesek, iz kamna z mlinom zmlet,

kot prah v peeni uri v mrak seje medlo sled.Za lino tik pod velbom, vse bolj umira dan,


8/120

ob glinast vr za vodo e trka rep podgan.Klin v zidu vse bolj kriplje kot pes, ki rebra tre,veriga se napenja, napne in klin izdre.Jetnik globoko sope in v temo rok strmi

in zven verig poslua in tiplje lepko kri.Tam zgoraj vstaja luna in orel iz viinv neslinih krogih krili prek hribov in dolin.Pod njim na beli skali siv stolp dviguje oststrme na dvor in hrame, na zid in dvini most.Pod hrami gnile tenge, vtopljene v mrak in hladgube se v rnih krogih do togih tekih vrat.Za vrati je kup sodov in v sodih je smodnikin tam nasproti sodov v temi stoji jetnik.

Jetnik se zgane, tiplje, ob zidu najde pot,klin v pranjo dog zrije in vlomi reo v sod.V neslinem curku pljusne mu v roko sipki prah;on seje ga med prsti, kot da presipa strah.Potem za hip obstane, od potnih srag oblit,in s klinom kresne, kresne ob raskav skalnat zid.---------------------------------------------------------------------

Grad

Od celjskih et pogani grad Mehovotlaani habsburanski postavljajo na novo.Preklinjajo olnirje in Vitovca in ehena oganine stolpov gradijo strme strehe.Obzidje, od kanonov spodsuto v razvaline,dobiva nove stene in mostove in cine.Po strmem, golem hribu, ki grad iz njega rase,

se v hrupu z vrh obzidja ivina mirno pase.Med njo po vzpeti poti, izsekani v bok brega,sem-tja iz ride v rido jei volovska vprega.Tam dale v dnu Gorjancev, kjer les stoletni raste,

je kmet za grajski cimper naloil jedre hraste.Samo da e zapelje ta voz gor med oblake,

pa zanj ta dan in mesec bo konno konec tlake.Doma ga aka stelja in gnoj da ga raztrosi,otroci so premajhni, a ena spet mu nosi.

"Vr, Sivi, vr! Potegni! Le e poldruga rida,pa smo lepo na vrhu, na revnem v senci zida."


9/120

A kaj tako zamolklo so krtnila kolesa,kaj nekaj je zatolklo, kot da se zemlja stresa?Pa, saj ni voz, ni zemlja ... O, Jezus, milost dui!

Ne, tik nad njim po bregu se grajska stena rui.

Stran! Kam? ival zagrebe, napne se in potegne ...Saj bo! A, glej, roica ga pod kolesa dregne.Strah vre ga na noge -- ga bodo e drale? -

potem pa top udarec in skale, skale, skale ...Pobrali spet so skale, pobrali so mrlia,mrli je v rni zemlji, a skale so vrh gria.Spet bodo s kripci zvlekli na odre jih lesenein vzidali jih v sive, visoke grajske stene.Od tam stoletja nemo strmele bodo v as

brezutno za pripeko in blisk in de in mraz.---------------------------------------------------------------------

Lutnja

V popoldanskem bleanju zelenih host in gmajnse beli nad vrhovi samotni Drachenstein.Iz oken sredi stolpa med blagi um dreves

vrvijo zvoki lutnje, kot da hite na ples.V dvorani slavnih dedov v spokojni poltemigaljardo si popeva cvetoa grajska hi.Ko strune, uglaene na isti zven po dve,tako v njej uglaeno je radostno srce:na krilih pesmi plee in plava prek gozdovtja na gradi v dolini, ki je gradi Njegov.V dvorani pa v polmraku po stenah vseokrogs podob jo zro obrazi; in njih pogled je strog.

Kaj ni pradedu Hansu na lica legla skrb?Ji ni ded Sigismundus z omi pokazal grb?In Wilhelm, ji ne kae vsenaokrog vzdol stenovalnih fresk z gradovi in njihovih imen?Od slike pa do slike dekle s pogledom grein lahni hod galjarde pod prsti ji zamre.

Nikoli! -- govorijo od vseh strani oi.Nikoli, ljubo dete, se to ne dogodi!In kot da lutnja joe, po gradu zadrhte

pavane toni stihi: Ko v grob me poloe ...Pod gradom pa iz hoste, kot tih odmev glasu,


10/120

prepeva kukavica: ku-ku ku-ku ku-ku.---------------------------------------------------------------------

Mlin

V Prekletem grabnu zgrbljen pod strmi bok peins poraenim kolesom stoji razpadli mlin.Kdor pod veer tam mimo ez strto brv gre,ga v mraku roka starca poprosi vbogajme.In e mu blazni Obalt zlovee govori:"Posluaj, v naem malnu strai, prav res strai!Ko v noi ip posije tja na cerkveni zid

in ko iz line polno odbije sveti Vid,na britofu zavzdihne, zajoe kot spominin e sem dol prihaja moj davno rajnki sin.Kosti mu klepetajo, a bolj ko gre v to stran,na njem vse ve mesa je, kosti vse manj in manj.In e ves tak, kot bil je, preskae sem ez jezin e napelje rake v lopatice koles.e se vrtijo kamni, e jermen mahedra,e stope topotajo, e pajkel stresa tla.

Na pogradu pod stropom leim in lunin sojskoz lino v strehi lije na grode pod menoj.Tam sin zasipa zrnje, pohaja sem in tjain za klobukom belim mu nagelj drgeta.Potem se s treskom vrata odtrgajo z ziduin trije hlapci grajski obstopijo sinu:-- Si mislil, da ne vemo, da gleda grajsko her?Da lazi ji pod okna, ko se stemni veer?E, previsoko leta, ta stvar tako ne gre,

ti u, ti gnida bela, ti mokasto prase! -In eden ga pobije, da se zvali na tlain vsi trije ga z bii pretepejo kot psa;zaveejo mu roke in kamen krog vratuin zgazijo ga s kornji skoz reo vzdol zidu.-- Zdaj eni se pri ribah, ti pasji, kurbin sin! -e revsknejo med smehom in spet je prazen mlin.In e udari eno. In kamni obstoje,ustavijo se sita in stope obmole.

Le tam pri svetem Vidu e v gluhi noni mirna britofu v teajih zacvili teka dver.


11/120

Potem vse tja do svita me kljuje v srno stran,a voda zunaj tee, kot tee no in dan."---------------------------------------------------------------------

Sholar

V kapitlju pred oltarjem v presladki srni bolikleivezilja mlada in s sveo v roki moli:"Presveta Katarina, povej ubogi revi,kako naj se odloim na mestnem plesu drevi:e me za rej poprosi krznarjev sin Egidij,e me na vrt povabi sholar, ki rad me vidi?

Krznarek je kar eden in iz bogate hie,a reven je v besedah, e bolj, e mi kaj pie.Drugae ni ne reem, kar v redu in prijazen,a ko si e poegnan, ne more ve narazen.Sholar pa je kot angel! Lasje penino plavimu padajo kot svila na amet lesketavi.V oeh igra mu ogenj in kadar me pogleda,kar strese me in v grlu zastane mi beseda.In roka pod naborkom in vitke rne abe

so kot njegova usta vsa polna sladke vabe.A kaj si hoem, reva, kdo bi verjel, kar ree,pa naj e lepe pravi, saj lae kot pes tee:Dve pesmarici kae, ki sta na las enaki,in pravi, da na Nemkem e tiso je prav takih.Pa da nekje na Lakem ivel je pri gospodiv pali sredi mesta, ki da stoji na vodi.In isto resno trdi, da Zemlja je okrogla -saj stali bi na glavi, kje bi verjeti mogla!

In pravi, da ne v srcu, da v jetrih je ljubezenin da zaradi ola si alosten in jezen.In neki kamen ie, ki stara leta zdravi,

pa abam ree glave, ker da je v abji glavi.In pravi, da na Lakem -- kako naj me prepria! -na britofu ponoi izkopal je mrlia;da so potem s sholarji razrezali ga v kleti -moj bog, kako bi mogla kaj takega verjeti!o njem, ki je kot angel, ves neen in prijazen -

po mojem ali lae ... drugae pa je blazen ...Kako naj resno jemljem to, kar mi prigovarja!


12/120

Ne, potlej pa e raji imela bi krznarja.O, sveta Katarina, povej ubogi revi,kako naj se odloim na mestnem plesu drevi!Glej, sveo bom prigala in kakor bo gorela,

na levo ali desno, le tebi bom verjela.e bo na levo, potlej mi kae pot h kraznarju,e bo na desno, potlej verjela bom sholarju.A tole ti obljubim, prisegam ti slovesno:e vosek pod plamenkom zakapal bo na desno,ti za oltar izvezem prtiek iz tanice,da bodo zanj zavidne ti v cerkvi vse svetnice."---------------------------------------------------------------------

Obleganje

Odkar je vitez v cerkvi prelomil grb in mein vzkliknil: "Grofje Celjski ta dan in nikdar ve!"v pokneeni grofiji spet tee rdea kriin od gradov v plamenih se zmrznjen sneg tali.Brezmejna dediina je kot odprt mrtvakmed kremplejci in kremplji vran, krokarjev in srak;

sred drobnih, hlastnih kljunov, ki z rok in nog vree,dva krokarja se reta za glavo in srce:en nosi nemko krono, drug Ogrom je vladar;oba bi rada zemljo, gradove in denar.Med njima pa je tretji, ki vaga njun prepir,

brez krone, toda z vojsko -- Jan Vitovec, olnir.A ko med njima vaga, se z njima vaga sam:ute naj bi poloil, pa ni mu jasno kam;

po milosti kraljevi je ban, lastnik gradov,

a cesar fevd mu daje in plemiki naslov.Pogodil se je s kraljem, s cesarjem barantal;ko pa se z njim je zmenil, spet kralja se je zbal.e gre s cesarjem, vzame mu kralj to, kar ima;e s kraljem gre, pa cesar niesar mu ne da.A cesar je tu v Celju. In e bi ga zajel,imel bi to in ono in dediine del. -Ponoi je udaril, zasedel mestni grad,zajel ves dvor in spremstvo, blagajno in peat.

A kaj te bakle v noi, to beganje, nemir?Vsa vojska ie, ie -- cesarja pa nikjer. --


13/120

Z gradu nad Celjem zjutraj po mestu cesar zrena vojsko, ki s topovi mu grad oblegat gre.V nemoi ezlo stiska pa uga z njim z viinin necesarsko zmerja: "O, ti preklet capin!

Pritepe takle plemi se ti od bogvekod,pa kar ez no, kanalja, bi rad postal gospod!Sto let se e pretepa moj rod za mo in astin jaz iz leta v leto kri puam za oblast,raunam, spletam spletke, se hlinim dan in no,kretenom here dajem, s patenti irim mo,za cerkve, klotre ofram -- pa e bom kar vesel,e bom vsaj kak kotiek v historiji imel.Ta pa elezje zbere pa porolja mi z njim,

privlee stare rore, da z njimi dela dim,in e kronist naj pie: "Jan Vitovec, olnir,oblegal je cesarja in z njim podpisal mir."O, ni ne bo podpisal in ne zavzel gradu:sli jezdijo po vojsko, ez teden dni bo tu!" -Pod gradom pri kanonih, ki est dni venomere bruhajo, preklinja Jan Vitovec, olnir:"Prekleti vsi svetniki, vsem v rit bi vgal kanon,a najprej tebi, Makso, ki v Celju si patron!

e v pasti bil je cesar, pa se mu no predtemnamala v snu in pravi: "Jaz v grad nad mestom grem."Vse Celje zdaj premleva to sranje od teh sanj:"O, ude, sveti Makso!" Jaz se podelam nanj.A res je, da je cesar priel sem gor noit in da mu ni ne morem, ker je predebel zid.Pomo se mu e blia. Da, treba bo odtod.A, moj preljubi Makso, e prej si bova bot! -Zasukajte kanone! Naladajte cevi

in s tromelnom po mestu! Vseeno kam leti!Razbijte in pogite ta tajerski sekret,da pomnil bo olnirje e sedem lakih let!" --

Na gradu cesar gleda, poslua grom topov,pa misli: "Fant je jezen -- id est -- fant gre domov.Lepo. A s taknim hrupom! emu ves ta smodnik!Saj zdaj je v zgodovini, naj pazi na svoj lik!"Z olajanim smehljajem se Frederik smehljain spremlja vsako kroglo, ki skozi zrak grgra.

Tam spodaj pa v veerni zadimljeni meglise rui sivo Celje in kot v pepelu tli.


14/120

---------------------------------------------------------------------

Klativitez

ez stare strehe Gradca odmeva plat zvona,po gasah proti trgu glas bobnov drgeta.Za bobni sred straarjev, za glavo iznad njih,mogoen hrust korai, ob njme droblja menih.Andrej Baumkircher, hauptman, gre svojo zadnjo pot:z rokami v ketnah stopa iz jee na afot.S pogledom srepim meri kamnit, grebenast tlak:"Ti volk si bil, moj hauptman, a cesar je lisjak.

Bil si njegov najemnik in dvakrat reenik,ti zmerom pest njegova, on zmerom tvoj dolnik.Kopa potem nauval si v punt olnirski stan,naj sam si z meem vzame, kar cesar je dolan,mu zmlel deelno vojsko in kot v posmeh pravicmu z vitezi pustoil od Gradca do Konjic, -

je on vse to pogoltnil, mole spodvihal repin pretental te zlepa, da snel si si oklep ..."Na spravo v Gradec pridi!" -- "e da mi prosto pot."

"Seveda dam, prisegam!" -- Zdaj pot gre na afot. --e vzpenja se na oder, e mu razpnejo vratmed besnim vpitjem ljudstva: Mesar! Razbojnik! Tat!In e klei na odru in e oi zaprein e mu skoz mogane e zadnja misel gre:"Lot pameti odtehta smodnika zvrhan sod.Lisjak ugnal je volka. Usmili se gospod!" -Z gradu nad mestom cesar na hrupni trg strmiin se z nasmehom suhim preudarno posmeji:

"Kdo bi dejal, da pika, ki z odra se trklja,bila ni groa vredna, zdaj pa je kup zlata."---------------------------------------------------------------------

Kartuzija

Iz vitkih lin zvonika stoletne kartuzijeez strehe in zidove elezni navek bije.

V veerni mrak iz cerkve, brez joka in brez vzdiha,na deski med ciprese v grob nesejo meniha.


15/120

Sprevod menihov belih meniha v belem nosiin mir in pokoj dui v naroju bojem prosi.Oh, tisti mir in pokoj, ki v mislih na Gospodamu na veer ivljenja ju dala je usoda ...

Na Ogrskem je rasel, v grofovski rodovini,postal je pa in vitez in grof med vlastelini.Potem kot vsi njegovi je z meem in sekirov boj hodil proti Turkom za kralja in za vero.Vendar pekel je hotel, da spet in zmerom znova

pod ogrsko zastavo bilo ni blagoslova.Kot ded pri Nikopolju in oe v Banovini,

pred Varno v boju padel ob njem je sin edini.Porazi za porazi in Murat z vojsko sega

e v Bosno do Hrvatske in donavskega brega ...Bog vzel mu je e eno. Kaj ni to boja volja?Ni vsa ta pot od Varne pa tja do Nikopoljale boja govorica: va me prav ni ne more,od vas molitve hoem in posta in pokore.Odpel si je ostroge, prodal je vse posestiin bosonog kot romar odel po blatni cesti.

Na porti kartuzije oddal je me in monjo,siv prior brez besede prikimal je na pronjo.

Nad celico pod dleto je vrezal stavek sveti"Umreti vsemu svetu in za Boga iveti!"In Bog rosil je milost in mir na kartuzijoin leta si minila, kot ptice odletijo.Potem je v oratorij zaslial klic s hodnika:"Ob Krki turka vojska se prav nad nas pomika!"Pogreznjen v molk poslual je daljnih konj bobnenje;ubeal je ivljenju, kaj hoe mu ivljenje?Pogledal je v razpelo, se v kru vzpel, omahnil,

se zgrabil za ovratnik in le "O, Bog!" e dahnil...V veerni mrak iz cerkve, brez joka in brez vzdiha,na deski med ciprese v grob nesejo meniha...

Na kriih stranih stolpov poletni dan ugaa,ez jarek topel veter duh turkih konj prinaa.Po mostovih obzidja trop hlapcev v zmedi tava,

pod njim pet tiso sabelj ob ognjih pobliskava.A tam visoko v stolpu stoletne kartuzijeutihnil je e navek, e srp nad kriem sije.

---------------------------------------------------------------------


16/120

Kmeka zveza

S eststotimi branilci, na bojni me oprt,

Matja, poveljnik kmeki, v soteski aka smrt:S Predila, prek Trbia sem na koroko stranse blia turka vojska, a kmeka gre ji v bran.Zaman: tam spredaj handar, tam zadaj kneji me -le v zmagi je ivljenje, a zmage zdaj ni ve...Konano... Kmeka zveza bila je kakor panjin kmetje kot ebele so zgrinjali se vanj.Kaj pitali bi grajske, ki rejo na denar,ki mar jim je za davke, a Turkov ni jim mar!

Kdo polnil bi blagajno, ki hoe e in e!?Tlaan naj sam pobira to, kar cesarju gre!In kadar gre za kmeta, naj sodi sam tlaan!In sam naj zbira vojsko, da stopi Turku v bran!Bilo je kakor zarja. In kot ebele v panj

je gmajna vrela v kraje tlaanskih zborovanj.In v Kmeko zvezo vplaal dva pfeniga je vsakza mee in oklepe, ki kuje jih Beljak;za sulice in bate, za mlate in osti,

ki po njim trdem jeklu trg Huettenberg slovi.In ko je iz Tolmina priel o Turku glasin je poslala Zveza pozive v slednjo vas,v elezju in z orojem se zbral je kmet-vojakkot zberejo se vode, ko utrga se oblak.Beljak, pital in Zilja, Osoje, Vrba, Roso zbrali pod banderi tri tiso zvestih mo.Ko bi potolkli Turke, potem od zmag do zmagza sveto staro pravdo udarjal bi korak ...

Zdaj pa je vsega konec: sli so prinesli vest,da je v Trbiu Turkov, kot je na nebu zvezd.Zdaj pa je vsega konec in zdaj je vse zastonj:ob Ziljici se blia nad dvajset tiso konj.Zdaj res je vsega konec: strahotna turka mo

pogum je vzela kmetom. In vzela jih je no.Le eststo jih e aka. Kot eststo mrtvih stra.In tam med njimi, v sredi, bodri jih kmet Matja."Kdor zbeal je -- jim pravi -- ta zbeal je zaman:

prijet bo od gospode in v mukah pokonan.Kdor spunta se, je lovek, le dokler suka me!


17/120

Ko ga spusti je rv ... da, in e ta je ve.Zato oroje spusti samo iz mrtvih rok,a naih du nesmrtnih naj se usmili Bog!"e straa na viini znak daje v rani svit,

in zemlja se e trese od tisoih kopit.Tam mo ob mou aka, mole v svoj me zazrt,da ponj na turkem konju ez hrib prijezdi Smrt.---------------------------------------------------------------------

Tabor

Z zvonika kmet na strai zre skozi rani svit

na britof na tri turne in na obrambni zid.Iz razsvetljene cerkve odmeva e vso no"Marija, Mati Boja, oj, prid' nam na pomo!Odrei nas pred Turkom, ozri se dol' na nas,

pomagaj nam, Marija, v ta strani vojskin as!"Okoli cerkve v svitu trop ovc, krav in volov

privezanih na krie smuklja plevel z grobov.Po mostovih pri linah slone, sede, epez muketami ob sebi izmueni moje.

Izza obzidja s hriba tri dni in dve noie zro, kako v dolini vsevprek gore vasi.In tudi prav do semkaj, pod tabor, prej ta danse dvakrat je prijagal oprezovat pesjan.Pod njimi, tik pred turnom je majhen travnat logna njem razkreen Turek lei ves olt in tog.Okoli njega hrza in z nogo koplje v tla

bosanski konj; pro noe, prijeti se ne da.Popoldne je prihropla od spodaj iz vasi

Kristinca iz Podloma, prav z zadnjimi momi,za njo na konju Turek in skoraj jo e ujel,e zgrabil jo za kito -- a v tem zael pred cev.Telebnil je iz sedla, s petami ril ob tlain rjul: "Jebemti boga!". A mo mu je pola.ez as, ko se po strelih je e polegel krik,na trato je zajezdil drug turki konjenik.Pogledal je, obrnil in spustil se v galop.In prej kot se prekria, jih z njim je bil cel trop.

Objezdili so tabor. Potem so z vso mojonapadli proti vratom. In znova. A ni lo.


18/120

Radi bi vsaj mrlia. Zaman. Preklinjajoin z ranjenci odli so, prej kot je legla no.Kristinca pa med jokom je izjecljala vest:Kdor ni bil dosti uren in padel jim je v pest

-- tako kot jim je ona -- te zvezanih so rokkakor ivino zgnali na trikih v svoj ostrog,da odeno jih v Bosno. Kdor pa je bil bolan,

prestar, premlad -- vse take poklal je jatagan.A pobke in dekletca, vse trde od strahuzvezali so v aklje od nog pa do vratu.In huji kot poigi in klanje bil je jok,teh glavic dva dni v akljih zavezanih otrok...Za taborskim zidovjem slone, sede, epe

in budni spe od gneva izrpani moje.Pod hribom v ranem svitu osmanski je ostrog,v njme zvezani rojaki in mili jok otrok.In v grlu ol jih dere, da zrejo te zveri,

pa nimajo oroja ne vodstva ne moi.Zato ne dajo trupla. Naj pes tu no in dan

pred njimi crknjen gnije, od puk zavarovan,da v gnoj in sluz razpade, da v ni se izsmradiin mu potem lisice raznesejo kosti.

Z zvonika kmet zaklie: "Hej, pazite, moje,od Cerovega semkaj pesjanska banda gre!"In spet doni iz cerkve: "... ozri se dol' na nas,

pomagaj nam, Marija, v ta strani vojskin as!"---------------------------------------------------------------------

Gmajna

Kar ded od deda pomni, vse dni iz veka v vek,po hribih in dolinah, po hostah in vzdol rek,po gorah in ravninah, od Rabe do morjaivi uboga gmajna za kruh in za boga.ivi. V sveanu seka in orje na jesen,se skriva pred olnirji, ko pridrve po plen,

pa spet v srpanu anje, spet stiska sladki motin zopet in odrajta in to, kar terja prot,spet v sucu ree trto, spet v roniku kosi

in s polja spet pred Ogrom, pred Tukom v gozd bei.A vmes gradove zida in cerkve po vrheh


19/120

in najde as za svatbe, za rojstva in za smeh.Pozimi spleta bajke, ki polne so udes,spomladi vodi Jurja, poleti kuri kres;in v udni govorici, ki vino da ji zven,

si tiho kdaj zapoje: Gozdi je e zelen ...A ob nedeljah v cerkvi je njen pogled zazrtv podobe lahtnih kraljev, ki z njimi raja smrt.In ko potem pod lipo v krog zbere se zveer,od ust do ust razrase v njej uden se nemir:Kdo zgradil je te koe, kdo zgradil je na gradin kloter, most in cerkev, jo je graak, opat?Kdo orje in kdo anje, kdo ra in sukno tke?Kdo ito, les tovori? Po sol na Lako gre?

In kdo plauje vojsko, da Turku stopi v bran,kdo hodi v boje nadenj in na beneko stran?Kako je to na svetu, saj mi smo tu za vse,a vsak nam strie dlako in nas iz koe dre?Tako modruje gmajna. In kadar pride glas,naj rno vojsko v tabor odpravi slednja vas,ko sredi ko ustopi zbor vakih mo se vkrogin vsak dobi iz kevdra me, sulico in lok,nekdo kot v ali ree, ko z meem gre ez dlan:

"Nikjer na njem ne pie, za koga je skovan ...Lahko da je za Turka, lahko z njim mahne zver,lahko bi tudi grofa ... ne pie pa nikjer."Tedaj se vaka gmajna v bleei me zazre -lahko bi tudi grofa ... saj res, zakaj pa ne?---------------------------------------------------------------------

Vino

Pod gradom v krmi bakla rdei bradata lica,za teko mizo v kotu vre kmekagovorica.Prili so in odrajtat; ta to, drug to je rekel,

poli v bokal je zrasel in dan se je zavlekel.-- Na hudo zimo kae. -- erjavi e letijo. --- A tlake bo e nekaj. -- Ja, festunge gradijo. --- Pesjan ez grenco kili. -- Kaj hoemo, bog hoe! --- Res, bog e ve kaj dela. -- Mogoe, e mogoe ...

Sij bakel zatrepee in kot ob hudi uriob steno trei kljuka okornih, tekih duri:


20/120

Herr burggraf mirno stopa; obstane; kmeta dregne,ovrkne z biem mizo in suho "Platz!" zategne."Gospod, saj je e miza ..." -- "Was? Ti uiva klada!Du, Schweinhund! Gnoj prekleti!" in bi e pada. Pada.

"Saj ni ..." -- "Was ni!" Bi mlati. Kmet z roko glavo krije,se zvija in izmika, a bi ga bije, bije.Pest trei ga ob steno in peta k tlom ga zgaziin bi ga prekobraza in ez oi oplazi.Grof penast tole, brca ... Kmet gleda ga vse blie,ni ve ne brani lica, le kri poasi lie ...Potem zaprha, zrase, zgrabi konec biain ko ival zatuli: "Ubij, ubij hudia!"Po zraku vrkne vrek, burggraf se opotee,

nekdopograbi baklo in po oeh ga spee,grof krikne, see k meu -- prepozno -- e ga stiskapet kmekih rok, a esta mu v trebuh no potiska.Kakor zaklano prase odneha se sesedein roke ga spustijo, brez kretnje brez besede ...

Nikogar ni ve v krmi, le bakla s tal trepeein slika senco grofa, ki se ob mizi vlee,in barva zlito vino in steklene obrazin kri, ki z roke kapa in s padcem meri as.

---------------------------------------------------------------------

Prisega

Med kriem in bandero, zabitima v vrh bregaprivezan me z rezilom od droga k drogu sega.Glavar in svet tlaanov bleei me obdaja,glavar in po dva kmeta iz vsakega okraja.

Vsenaokrog po travi stoje razkriti kmetjekot v cerkvi zatopljeni v uporniko poetje.Med trkanjem po meu glas kmekega glavarjasveano zaprisega, a gmajna odgovarja."Pred troedinim Bogom in sveto Bojo jezo

prisegam pri tem meu, da stopam v kmeko zvezo.Da ne priznam gospodi nobenega denarja,ne tlake in ne bere, le davek za cesarja.Da bom za staro pravdo in puntarsko svobodo,

ko sel mi glas prinese, el v vojsko nad gospodo.Izjavljam, da na tega, ki Zvezi ne prisee,


21/120

poslej me na tem svetu do konca ni ne vee.Da naj mu Bund zapleni vse, kar je v njega lasti;da v srenji ve ne more ne sekati ne pasti;da ne dobi ne vode, ne ognja, e zanj vpraa;

da se mu krst odree in hostija in maa;da, e umre mu ena, sin, herka ali mati,na posveeni zemlji ne sme jih pokopati;da on in vsak njegovih, ki ne prisee kmetu,naj bo preklet na veka na tem in onem svetu!In e zdaj tu izjavljam, da naj vse to zadene,e bi zatajil Zvezo, kot druge, tudi mene.Svet' Mihael na vagi besede moje zvagaj!S tem sem postal ud Zveze, tako mi Bog pomagaj!"

Glavar poljubi klino, za njim tlaanska vrstapristopa in polaga na hladni me dva prsta.In v zarji vsak kmet s senco za hip stemni sij jekla,da hip nato spet blisne, kot kri po njem bi stekla.---------------------------------------------------------------------

Lazaret

O kurbin dan, ko obrist razbobnal je patent!Ko je sem dol na Lako priklel na regiment!Kot blisk je Venecijanar porl na Krmin,spetel nas v Rihenberku in turmal na Tolmin.O, pa ne dolgo, prasec, bil na cesraskih tleh,mi smo jim dali, kuzli, po riti in zobeh!A da mi ravno zdajle, ko bi si kaj nabral,za pol mukete svinca je v stegno pes poslal!Feldarc je nekaj jamral ... Mojdu kako boli!

Kako meso mi kriplje, zateka in olti ...O, Bog, naj res kar tule ... O, Bog, ne, saj ni res!V tem dreku, gnil, zmrcvarjen, pozabljen od nebes?Kje je kaplan, ta gnida, ta jager grenih du?Spet po bordelih lazi, pijana boja u?e ni kaplana -- padar!!! -- potem vsaj nopsa daj!e nopsa ni, pa vode! Hudi, prinesi kaj!Srce -- kako mi tole ... O, ne, ne! Ljubi Bog!Kesam se, glej, kesam se! Vem, kri kaplja mi z rok -

tam v vajcu in na vabskem, vem, klal sem kot mesar -joj, vse ivljenje klanje, le klanje in denar -


22/120

za talerje na Pemskem sem, koder la je pot,na me natikal enske, otroke pa na plot -

pri Ogrih za forinte razklal sem tucat glav -in v Bajernu za marke sem kup vasi pogal -

in kradel sem in ravbal, kurbal se, rl, pil -kaj bi ... sam ve ... kesam se ... O, bodi milostljiv!Denar, denar prekleti, ne bom mu sluil ve!e rei me, o, Jezus, prodal bom tale me;

prodal bom helebardo in avbo in oklepin le prisluen baker bo e poznal moj ep.el bom nazaj med svoje in spet kot prej kovalin v klotru vsako leto ta dan za sveo dal.Usmili se me, Kristus, ne daj, da tu umrem,

v tem gnoju na tje slami, ne daj, da v pekel grem ...Mojbog, ni ne pojenja, e bolj, e bolj boli,meso umi, vse olto; in e se rno zdi.Ojoj, pomagaj, padar! Kaj pravi, vse zaman?Da res je vsega konec? Se res bom stegnil tukot krepljena podgana sred dreka in smradu?Moj Bog, emu si pahnil me na ta pasji svet,e nanj le klat priel sem in crknit v lazaret?"---------------------------------------------------------------------

Ljubezen

Nala sta se v beznici tik starih mestnih vrat.Bila je lajdra ona, on bil je konjski tat.Pijan jo je zasnubil. Zvestobo je prisegla.Pijan jo je poljubil in ona se je vlegla.

No je bila svetie, druica pa pomlad,

leie gozdna jasa, a mesec bil je svat.Poslej sta kradla skupaj. Obla sta mnogo mest.Bila je ona zvesta in on ji bil je zvest.A nekega veera, ko je pijan zaspal,ga je biri na rotov pod sulico odgnal.In preden v mrak zamrlo je nekaj kratkih dni,so dvignili ga z zemlje, za dobre tri pedi.Dva dni ga s tihim jokom je vetrek majalin dve noi je mesec soutno nanj sijal.

Ko tretjo no na gavge, na trikje arek padel,je z ljubico njegovo drug tat e tretji kradel.


23/120

---------------------------------------------------------------------

Cesarski patent

Z gradu iznad Ljubljane odmevajo piali,v temane mestne gase lovi se vik drhali.Vse se vali in ene ez Trano in ez most

pred Vicedomska vrata, kot pes, ki voha kost.Tam v idovski etrti, obdani od straarjev,med bobnanjem je herold prebral ukaz cesrajev:"... S tem se obvea ide in burgerje ljubljanske,da Judi so pregnani iz vse deele Kranjske..."

Z obzidja, s streh in z oken in z drevja in s plotovdrhal kriee spremlja zapuanje domov.e ure mestni hlapci ez zlizane pragove

priganjajo k vozovom izgnance zmerom nove.In vsaki, ko pokae se nova dolga brada,drhal vzkipi na novo, rohni, grozi in zbada:-- Fuj, krvoses! Pijavka! Gospoda so ubili! --- Na gavge, ne na Lako! -- Le daj ga, naj le cvili! --- Hej, Izak, zdaj obresti pobiral bo po cesti! -

-- Daj, Hans, iz Jonatana e kak cekinek stresti! -Ta vre konjsko figo, drug ves razpenjen pljunein tretji vpije: "Laban, zdaj pa ima raune!" --e sonce je nad gradom, e Judje v dolgi vrstistojijo ob vozovih kot vsak ob svoji krsti.Stojijo in strmijo v oblake, v tla in v roke,na cule in vozove in ene in otroke.Tam spredaj hauptman mahne in boben zaropoe,v obrou stra se vrsta premakne in zajoe.

Zajoe in utihne, zavzdihne in zapoje:"Gospod, zakaj udaril si z jezo ljudstvo svoje?" --Medlo arijo svee iz vicedomske hie,za mizo teka roka po pergamentu pie:"... sporoam Velianstvu in Milosti Njegovi,da zdaj, ko ni ve idov, so tukajnji Stanovi

pripravljeni Njim v dobro razpisati v Ljubljaniin po deeli Kranjski davake za vojno z Beneani..."---------------------------------------------------------------------


24/120

Kovnica

V tem trikrat varnem turnu med merniki denarjaiz dneva v dan, e leta, udarjam lik cesarja.

Z levico ploek vzamem, nastavim ga v kalup,ga s kladivom udarim in vrem spet na kup.Tako sedim in kujem, od zore pa do zarje,zdaj pfenige, zdaj krojce, zdaj kneze, zdaj cesarje.A vasih, ko nad srebrom utrujen posedim,kot satanova roka sam sebi se zazdim.Saj, ko poroma novec iz kovnice denarja,

povsod nesreo seje in h grehu nagovarja.Cesarju priepetne, naj Jud mu plaa zrak;

zaheheta sa v inu, ki terja ga graak;trgovca zapeljuje, naj rob opili novcu;olnirju hladno sikne: "Presekaj vrat trgovcu!"Ko pride mrak, tatovom k blagajnam kae pot,morilce s kolom v roki poskrije v temen kot.Sholarja no pobere, ker je v napoto doti;

popotnika pod luno se zli razbojnik loti.Ves svet peha se, krade, preganja, kolje, mre,vse za denar, ki zmore in ki dosee vse.

e Kristusa je Jude predal v roke krvnikovza trideset peklensko zveneih srebrnikov.A jaz, ki vem da tega, da vsega tega zlasokriv je moj udarec na ploico srebra,da braz moa in grba ni krojca ne zlatnika,da vsak beli je kren od mojega dotika -

jaz hodim semkaj v turn in tukaj kot zli duhnesreo tujo kujem, da sebi sluim kruh.A ne le to! Saj vasih pri tem me slast navdaja,

da skozi moje roke ta strana mo prehaja,da tudi jaz po svoje, eprav neznatna smet,sem vendar del oblasti, ki pokorava svet.---------------------------------------------------------------------

Topoli

O milostljiva... Strano! Ne, ni uel usodi ...

A padel je kot vitez. To vam v uteho bodi!Pri Mohau smo stali; vsi vitezi orszaga


25/120

in dvajset jezer vojske. Pa kaj nam to pomaga!Ko Sulejman je svoje postavil na bojie,nas v primerjavi z njimi bilo je za prgie.Bilo je pred nevihto; soparasta pripeka

je gala po oklepih, da scvrlo bi loveka.Tako ve ur smo stali. Potem pa iznenadaso Turki pokleknili, kot je pri njih navada -in e vsa turka vojska ja zarjovela 'Allah!'a naa s kriki 'Kristus!' se proti njej pognala.Jaz z grofom sem v kraljevi rezervi stal za bregom,da itili bi kralja med bojem in med begom.Po dolgi uri v dalji zamrl je hrup vria.In, glej, e je na konju pridirjal sel z bojia.

'Victorija!' je tulil. 'Beijo! Zmaga! Zmaga!'Kralj Lajo me je dvignil: 'Naj meem Bog pomaga!'Zdrveli smo prek holma, zagledali ravnicoin tam v daljavi nao in turko konjenico.Spodbadali smo konje, da smo dotekli svojevmes pa e dokonali tu, tam zastale boje.Rjoveli smo od sree, streljali, tolkli, klaliin Turki so beali kot splaene ivali.A preden smo dojeli, pred nami se krdelo

razklalo je na dvoje -- in e je zagrmelo:kot bi jih kdo priaral, tam stali so vozovi,med njimi pa -- sto, dvesto -- kdo bi jih tel -- topovi.Pognali smo se nadnje in e prebili sredo,a na obupni sunek, se je raztreil v zmedo:za topdijami stale so janiarske ete -v desetih vrstah same mukete in mukete.Le nekaj kratkih hipov in konjeniki prviso v vzbuhih dima s konji prevraali se v krvi.

Kaj spredaj se dogaja, mi zadaj nismo znaliin rinili smo vanje, ki radi bi zbeali.A v gmoto te zbesnele, tulee smrtne gneeso Turki -- vsak strel vpolno --poiljali kartee.V dokaz, da tru in groza e huja sta mogoa,nebo je blisk razparal in vsula se je toa.In v hipu hrup in groza sta se kot razgubilav hreanju zrn, ki teka so po oklepih bila.In e se ja val boja sprevrnil v poblaznelo

divjanje pro od Turkov. Takrat ga je zadelo.Pokleknil sem kraj njega. Iz luknje, preko jekla


26/120

in v olto brozgo toe pod njim, mu kri je tekla."Z menoj je konec! Bei! Samo e ... daj mi molek!e ubei, moj Itvan, pozdravi mi topole!"Kako in kdaj, ne pomnim, sem znael se ob reki;

brez mea in oklepa, le v bojni preobleki.Vihar je pojenjaval. Povsod po blatnem breguso gazili vojaki v brezglavem smrtnem begu.Za njimi, zmerom blie so Turki klali, klaliin jih v oklepih tekih v obreno blato gnali.Jaz pa movirja vajen, sem tipal za prehodi

plaze se po trebuhu in se dotipal k vodi.Zaplaval sem na sredo in se ujel za smreko,ko na valovih kalnih priplavala je z reko.

Zveer ob poznem mraku sem znael se na produin po veerni zarji obrnil se k zahodu.V treh dneh sem bil pri Dravi. Potem sem el ob reki

pet dni navzgor do Mure. Po hladu in pripeki.In ko sem kje omagal, so znova me vzpodbole

besede: "Bei, Itvan! Pozdravi mi topole!"potem sem jih zagledal: Ob Lendvi v dvojni vrsti,nad vsakim svetla zvezda, kot vrsta sve ob krsti."-- Kaj rekel je grof Banffy, ko si se z njim razloil?

Le tisto o topolih? Ni zame ni naroil? -"Ne, milostljiva. Bei! dejal je. Daj mi molek!in potlej e: Moj Itvan, pozdravi mi topole!"------------------------------------------------------------------

Zanka

Pred mestecem pod gradom je gri, ki vzbuja srh,gol, skalnat gri z zloveim imenom Rabljev vrh.

Med skalami in trnjem iz njega se v nebokot rne duri smrti tramovi vislic pno.eprav je gradu dana pravica do vrvi,le malokdaj na tramu zloinec obvisi.A danes bil je takne krvave rihte dan.Z gradu priel je rablej, iz mesta franikan;z gradu priel je rihtar, iz mesteca ljudjeiz jee pa razbojnik. Ob prvem svitu dne.Prebral je sodbo rihtar. In pater franikan

odvedel je zloinca med skale malo vstran.Pokleknil je razbojnik, da si olaja vest


27/120

za rope po gozdovih in na kripotjih cest.Medtem pa rablej zanko pritrdil je na tramin pod njo stol nastavil, da zmakne ga nogam.Vse je tako kot treba, vse aka in stoji,

a spoved e kar traja in patra ni in ni.Pa stopi tja za skalo e zmedeni krvnikin tam na manji skali v zrak gleda spovednik."Kje je...?" zavpije rabelj. "Kje! Kaj je to meni mar!Priel sem ga spovedat. Vse drugo -tvoja stvar!""Hudi!" zatuli rabelj in se spusti niz breg -a kdo ujel bi tega, ki smrt ga tira v beg!In gledali so zanko, smejali se v nov dan

biria dva in rihtar, ljudje in franikan.

---------------------------------------------------------------------

Nagrobnik

Kaj kleem, me sprauje? Nagrobno ploo, pob.Ve, to je takle kamen, poln znamenj in podob.Potem ko je napravljen, na grob se poloi,da ve se za vse ase, kdo spodaj v rakvi spi.

No, tale mo v oklepu, e skoraj doklesan,je bil baron Kacijanar, po vsem cesarstvu znan.Bil je glavar na Kranjskem, poveljnik in junak,ki v dolgih bojih s Turki slavil je mnogo zmag.A kdo je brez napake? In tudi on ni bil.Ko v ogrski deeli se s Turkom je boril,ga cesar je postavil na elo vseh enot,ki dal jih je nabrati za veliki pohod.

Nad dvajsttiso glava armada je odla

oblegat mesto Osek, da gnezdo pokona.A bil je e september, megla in de in mraz -oblega je propadla, sprevrgla se v poraz.Med zbeganim umikom jih Turek je nagnalv movirja in jih gonil kot ranjeno ival.Ostali so brez kruha, smodnika in sena.Kanoni in karete so vgrezali se v tla.Pustili so jih v jarkih in prek razlitih rekin barij se razlezli po blatu v smrtni beg.

Kar je bilo na konjih, pregazilo je grez;pol hauptmanov med njimi; Kacijanar bil je vmes.


28/120

Pehota pa ob zori pred Turke je zalain v stranem boju padla do zadnjega moa.Kacijanar, da, je zbeal; junak -- pa se je zbal.Res, da ni zbeal prvi, a v boju ni ostal.

Ve, fant, e smo poteni, ni sam bil vsega kriv:za tak pohod premalo vojatva je dobil;preskrba konj in motva neredna je bila;vse od zaetkov vojne je z vojsko kuga la;

poveljniki, nabrani za tab od vsepovsod,so z njim se o nartih prepirali vso pot...Vse res. A bil je glavni. On je zagazil v past,izgubil v blatu vojsko; in ker je zbeal -- ast.Zaman vse slavne zmage, zasluge prejnjih let -

postal je greni kozel za dvor in za ves svet.Po mnenju mo uenih je s Turki barantal,hote pogubil vojsko in Kristusa izdal.Mojbog, sam sem poznal ga -- tu stal je, kjer zdaj ti -in vem, da taken vitez ni zmoen teh stvari.Da on, glavar na kranjski ...! Ta svet je poln klevet!A kdo o tem preprial bi ves ta gnili svet!

Na Dunaju v trdnjavi je dolgo bil zaprt;akala ga je sodba, po njej sramotna smrt.

No, lju... grofica neka mu v jeo na skrivajje splet vrvi poslala in konja na skrit kraj.Pobegnil je iz jee in na hrvako stranin tam na svojem gradu se skrival no in dan.A kogar cesar goni, ta varen ni nikjer;in tudi on je begal kot obstreljena zver.Potem sta grofa Zrinjski -- no, ta dva sta takrat

bila e sprta s krono -- mu dala varen grad.Tam Kacijanar, besen na cesarost in dvor

je plemie hrvake podigal na upor.A h grofoma je cesar skrivaj odpravil sle,da nudi jima spravo -- e njun gosta umre;da za njegovo glavo dal sedem bo gradovin da poslej ju spremljal bo dvorni blagoslov.Glej, fant, tu kleem basen: kako lisjak v svoj grad

povabil je erjava in mu pregriznil vrat.Da, eden grofov Zrinjskih je med obedom ost

baronu sunil v ledja, eprav je bil njun gost.

Njegovo glavo v soli poslala sta na dvor,da cesar ju poplaa za lopovski umor.


29/120

Tu, glej, bom sklesal gada, dal Zrinjskih mu obraz,in tu peeno uro, ki vsemu merias.Ko kamen bo naprevljen, ga poljem v Gornji gradv kofijski dvorec kofu, ki je baronov brat.

On kamen je naroil -- in z lonom ni bil skop -da z njim ozalja bratu nesreni, rani grob.Morda, ko bo e velik, te tja zanese pot;no, vidi, pa bo vedel, kdo da lei tam spod.In kamen ti bo pravil, kako minljiv je svetin spomnil se bo name in tehle svojih let.---------------------------------------------------------------------

Galeja

Ozri se, Jot, na krmo! Glej kaken rn oblak!""Prav pravi, Vid." -- "In voha ta pi, ta vlani zrak?"Po Jadranu galeja si s kljunom ree pot,za veslom ob galjotu napenja se galjot."Pa ta cesarski prasec, ta laki priganja,kako nemirno v rokah preklada koroba!In uti, da nam barko zanaa v eno stran?" -

"Kako ne bi?!" -- "Znabiti bo danes najin dan?" -"Morda, tako vse kae..." -- "Je kavelj spodaj?" -- "Je.Vse. Kavelj, klin in kamen... Samo da se zane!""Ne prej, kot bo galejo metalo sem in tja,da bo vsevprek kripalo, da morje podivja!...Bo ketna la narazen?" -- "im klin zabijem v glid.""Potegnem jo iz rinke. Potem pa aka, Vid.Veslava na vse kriplje, zamah in nov zamah -ko spet sem dol zatava, naj misli: smrtni strah.

Ko pa obrne hrbet, kot blisk, prej kot zazna,ti plane nanj in s kamnom pobije ga na tla,medtem jaz zgrabim kavelj, mu v vrat ga zasadim,raztrgam mu goltanec, oi izkopljem z njim -avs, avs v oko in v drugo -- resk, scufam mu obraz,razparam mu e jajca, ker pes je scal po nas,

potem zdivjava v zmedi in skoiva ez krov -prej zgrabiva e dilo -- v razpenjenost valov ..."Po Jadranu galeja si s kljunom ree pot,

za veslom ob galjotu napenja se galjot."Bog svojih ne zavre, ve, kdo je v mislih ist,


30/120

kdo papenik je gnusen in kdo anabaptist.Bog ve, kdo je za bratstvo, enakost, bojo ast,kdo cerkev, tron sovrai in vsakrno oblast!

Naj morje naju krsti!" -- "Morda pa le e kdaj

uzrem jaz svoje Celje in ti svoj rodni kraj?"Otoki niso dale. e barka gre na dno,kralj Ferdinand e naju odpie skupaj z njo.""A tudi e v valovih kona se nama pot -ni laje to, kot biti e trinajst let galjot?"Glasneje so komande, hitreji je tolka,vse vekrat po galjotih zavistne koroba.Vse vije so valovi, nebo vse bolj rni,

po jamborih galeje Elijev ogenj tli.

---------------------------------------------------------------------

Coprnica

Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,z razbojniko koreto jo peljejo ez trg...Zaman jo v kloter vabil trebuast je opat,zaman je grizla hlapce, ko so jo vlekli v grad.

Tri dni jo je pod kriem pestil brkat biri,da naj prizna gospodom, da z njo je spal hudi.Zmrcvarjena leala je v kevdru poleg vrat,ko k njej priel je rihtar svoj sodni lon jemat.Potem kanclir priel je, za njim e njen straarin potlej e njen pater, a ta je bil e star.Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,z razbojniko koreto jo peljejo ez trg.

Na trgu je grmada, na njej obeljen drog,

na drogu rjava ketna in purgerji okrog.V visokem sivem turnu zamrl je plat zvona,veriga na grmadi utrujeno rolja.Menih poegna zadnji, tri krie narediin rablej na treh krajih tri bakle v les spusti.

Na sodnem odru mrko, zaviti v svoj krlat,sede kanclir in rihtar in pater in opat;in zro v igrivi ogenj, ki zvito truplo cvre,in molijo za patrom: "Gospod, usmili se!"

---------------------------------------------------------------------


31/120

Pust

Mojbog, e vse od pusta sem uden in ves zmedenod ene same misli zacopran in obseden ...Da, za ta pust smo klali, saj tudi kmeka paralahko na vsake kvatre se kdaj naje, nemara?Potem me je pognalo iz koe pa za taloin potlej spet in znova, kot da ne bo prestalo.In ko tam spet poepnem na lansko njivo pese,me od peta do glave po vsem telesu strese:"Glej gnoj postal je pesa, ta je postala prase,

a tega ti si basal na vse pretege vase.In kot je nekaj pese lo prascu skozi revatako zdaj nekaj prasca ti pua izza hleva.A ker je tega tule kljub vsemu vendar malo,

bi rekel: nekaj prasca pa v tebi je ostalo...Tako kot je v prasetu ostala tista pesa,tako je zdaj ta prasec del tvojega telesa.Pa kolikor je v meni ve prasca, manj je mene -ni treba uenosti, da lovek to doene.

A prase nima due ... im ve ga spravim vase, tem ve je v meni tega, kar je bilo prej prase.In ker sem prase rl ves teden brez prestanka,od due, to bi rekel, kar eden kos mi manjka..."Tako sem v pustu tuhtal, epe za nao talo,in to vpraanje v meni kot trn je ostalo.In zdaj vse dni me grize: Sploh mogel bom v nebesa,ko kdaj ob sodnem dnevu spet pridem do telesa?To farja rad bi vpraal -- pa me nazaj drijo

zle slutnje, da obsodil bi me za kecarijo.Potem bi el na martre, od tam pa na galejo,mogoe e na gavge, kot bogokletci grejo.Zato pa ta odgovor prepusti rvom v trugi,

pa pij in jej in driskaj! -- kot delajo vsi drugi -eprav preivlja dua ti hude, bridke aseob misli, da si lovek, s pol due, ki je prase.---------------------------------------------------------------------

Wittenberg


32/120

Bog s tabo, Mestna cerkev, ki v svit nad strehe hisvoj rni stolp dviguje in kri na njem zlati!O, lebe wohl, ti mesto, izbrano od vseh mest.

da vsem ljudem razkrilo si bojo blagovest!Priel je dan slovesa, e iskrih konj korakiz kamnov tlaka kree kresnice v rani mrak.Pozdrav, cerkvena vrata, ki na va sveti lesnabil je doktor Luter devetdeset pet tez!"Hej, vahtar, daj, pozabi na purgarsko strogost -

pred dnevom dvigni vrata in spusti dvini most!Sholarji smo, magistri, in dale je na cilj;na jug gremo skoz Dreseden, sto dolgih nemkih milj,

skoz Prago in skoz Dunaj ... Na koncu belih cestdeela Kranjska aka na bojo blagovest;na isto sveto vero, ki Luter jo ui,na boji nauk v jeziku, ki tam se govori."e most ez Labo poje od dvanajstih kopit,e mu v odmev odpeva obrambni mestni zid,"O, voda, irna voda, ki tee no in dan,tako kot nai dnevi, le na zahodno stran,ne bomo te ve zrli: kjer se kona ta most,

zaenja se ivljenje, konuje se mladost.Tri leta, slavno mesto, si nam dajalo kruh,kruh, ki telo ga terja, kruh, ki ga ie duh;dajalo nam najdraje, kar svet lahko nam da:spoznanje prave vere in upanje v Boga.O, naj te Bog varuje, ko prejdemo od tod,a vnaih srcih z nami ostalo bo povsod!In koderkoli bodo vodile nas poti,ti bomo peli hvalo in ast do konca dni."

Na levi sonce vstaja, na desni je e mrak,zamrl je na mostu treh iskrih konj korak.Vse dlje v daljavi viga se bliskanje kopit.

Nad Labo v jutru sije bel wittenberki zid.---------------------------------------------------------------------

Buquice

"Ne, mojstra ni za preo, odli so malo prejz gospodom predikatom; pri "Monarju" poglej!"


33/120

Ko zvonek vrat veselo za deklo odcinglja,fant znova stopi v nio in sam s seboj mrmra:"In tole so mi dali; naj staviti zanem;za probo v rifti "schwabach". In vrata naj zaprem;

da ne bi vsak, ki pride, pomolil v stvar nosu ...Kar pa dobi, to tiska; za to smo tudi tu.Nekakna udna praha. No, mojster, on e ve.Le rekel ni, katera. Za rn posel gre.... Bug ye prekleil to kazho ... Jest veryo Vbuga ...... v ti smerti ye ta leben ... dar svitega Duha ...Hm, nekaj bo o veri: tu pie "Testament"in tule "Jesus Christus" in tukaj "Sacrament" ...Spet eno tistih prikanj, ki jim za dlako gre,

pa samo zdraho, vojne in draji kruh rode ...Vendar vsa ast pisarju -- lep manuskript in ist ...No, dajmo pa zapnimo v tenakel prvi list!Res lo bo le po rkah, a vendarle bo lo;sicer pa -- vsak olniek napolni se tako.V sredino na pol cole z veliko V, S, Ein M in SLO; pa z malo: u, e, n, z ... Saj gre ...Bog vedi, kaj pomeni "SLOVenzom, Gnado, Myr"?Res udni so jeziki, ki istih rk so zbir;

iz istih rk in znakov zloi besede vse,a ene en razume in drugih drugi ne.In to, kar ti zdaj stavi -- od desne pa nazaj -e sto let bodo brali, ti pa ugiba -- kaj.Pa kaj! Tiskar naj tiska, da venketa zlato.A piejo naj drugi, bero pa prav tako!"---------------------------------------------------------------------

Pridiga

Na ranjki cesar Karol, mogoni Habsburan,je bil poboen lovek in po modrosti znan.Rad vladal bi pravino in strogo s pravo mero,rad trdno bi dravo in eno sveto vero.A vse zaman! Holandec in Sas in luteranin knezi -- vsi so vlekli le vsak na svojo stran.Pod starost kljub bolezni in kljub betenim letom

iz Inomosta beal je e pred lastnim zetom.Od vsega razoaran, dejal si je ves strt:


34/120

"Pustimo svetne marnje in mislimo na smrt!"In sam se odpovedal je tronu in krlatu:kraljevsko krono sinu, cesrasko dal je bratu.Sam je odel na pansko v svoj dvorec -- samostan

in tam v samoti molil in delal dan na dan.Sto ur si je naredil in trudil se nad vsakole z eno samo eljo: da dve bi li enako.

Nastavljal je, popravljal, a zmeraj prej ko slejso ene zaostale in druge ule naprej.

Neko pa zaarel je od blagega nasmeha:"Kako naj bi cesarstvo imelo ve uspeha,ko e celo te ure, izdelek mojih rok,tiktakajo krikraem, tako kot hoe Bog;

jaz pa z besedo, z meem sem gnal se zaneseno,da pisano cesarstvo tiktaka naj kot eno.Zahvaljen bodi Jezus, da oi si mi odprl!"Tako je rekel Karol. In sreen je umrl.Zdaj spi v panjolski zemlji; konal je svoje boje;a ure na tem svetu tiktakajo po svoje ...Preljubi kreniki, ta prilika ui,da ena volja nikdar ni volja vseh ljudi.Pri vseh stvareh je eden za stvar in drugi proti,

a tretji rad bi hodil po svoji tretji poti.Zato nihe ne bodi le v lastni Prav zazrt.Pustimo svetne marnje in mislimo na smrt!---------------------------------------------------------------------

Pismo

Stanovom slavne kranjske deele -- lep pozdrav!

Da bi to sporoilo zarana odposlal,izrabljam none ure, od vseh teh zadnjih dnizdaj prve spet spokojne. In tule so vestio stanju in ukrepih. -- Ko sem prestregel glas,da gmajna se upira, in sem prejel ukaz,naj punt zatrem e v kali, na Faistenbergu zbralsem plemie teh krajev ter v umberak poslal

po vejvode Uskokov; udarili smo v dlan:poldrug forint po sablji. Zatem sem vojni stan

premaknil semkaj nie. Odtod sem v vse stranipoiljal ogleduhe. Ko so prile vesti,


35/120

da kmetje taborijo pri Dobovi; da v pestdobili bi bizeljsko in kunpreko posest;da Breice so padle; da je naslednji dan

pri Vidmu kmeka gmajna prela na kranjsko stran;

da so zasedli Krko; da kmetov je vsa ve -tedaj sem vedel: as bo, da si opaem me.Z graaki in njih hlapci, kar sem nabral jih tod,in s tiristo Uskoki sem dvignil se na pot.

Pohod je bil zamuden: leala je meglain celec je prekrival poledenela tla.Ko je opoldne sonce predrlo skozi mraz,smo v daljavi jih uzrli; mi njih in -- oni nas.

Od Leskovca do Save od njih rnel je sneg,a ko so nas uzrli, so se spustili v beg.Poslal sem konjenike, da bi jim padli v bok -

bilo pa je predale; in strah je hitrih nog:nagnetli so se v Krko, na zid in v turne vrat,da v hrupu in zmenjavi priakajo napad.Pred nami konjenica jim dirjala je v sled,zauli smo trobento in pokanje muket.Mi pa smo li za njimi in bobnar na moj znak

udaril je na pavke in meril nam korak.

Pred Leskovcem dve eti poslal sem, naj poprekza Krkim se spustita ez hrib na savski breg.Sam sem povedel druge do spodnjih mestnih vrat.Tam puntarji so pravkar odbili na napad:

pol ducata Uskokov, zadetih od muket,valjalo se je v krvi in klecalo ez led.Vsem strelcem sem ukazal, naj krijejo napad,

da bodo konjeniki razbili bruna vrat.In ko so zagrmele mukete vsepoez,so hrsknile sekire in se zagrizle v les.e so zijala bruna, stoer zgrmel na tla,e skozi vrata bodle osti so sem in tja.Potem so vrata padla in skorajda v en mahza hrbtom kmetov v mestu se dvignil je preplah:Uskoki so prek hriba dosegli zgornji zid,ga na skrivaj prelezli in vrgli se morit.

Zdaj kmetje so se bili na to in ono stran,a up jih je izdajal: bilo je vse zaman.


36/120

V predsmrtni grozi drli so ez sneeni login pred ostrino sabelj skakali v savski tok.V ledeni vodi, v gnei tonili so vsevprek,le redkokdo se reil je tja na oni breg.

Ve sto smo jih ujeli. Vse glave smo zveerpobesili za kazen in drugim za primer.Vsem vakim kolovodjem, da vsak jih bo spoznal,nos, uhelj ali roko odsekati sem dal.Ostale so vojaki prebili do krviin s strao jih odgnali spet v njihove vasi.A Krkemu za kazen, ker puntarsko svojatspustilo je ez Savo in v varstvo mestnih vrat,

naloil sem najhujo vseh davin in bremen:vse mesto sem prepustil Uskokom v bojni plen.Mojbog, kaj so poeli! Ves dan in pozno v noso se glasili kriki iz mestnih hi in ko.e meni tak masakerje muen in oduren.A kazen mora biti. Konam. Baron von Thurm.

V Kostanjevici, danes, na peti dan sveana,tisopetstosedemdesettri. Ob treh zarana.

Naj prejme: Blagorodni in milostljivi lahtnikgospod, gospod Hanns Joseph zu Eghk in Hungerbach,vice-glavar na Kranjskem ter velespotovanizaitnik in prijatelj. Deelni dvor v Ljubljani.

Poslano cito cito citissime po sluMathiasu von Schyru. -- Peat zlomiti tu!---------------------------------------------------------------------

Pogreb

Na britofu ljubljanskem medli poletni dan,med krii in med kamni ves mestni stan je zbran.Mrli lei v povojih, pod desko so vrvi,ob vzglavju vdova v rnem odsotno v grob strmi.Ob vznoju iz agende je predikant prebral,kako od mrtvih Lazar je po Gospodu vstal.

Zdaj gre v tiini alni s pogledom vseokrogin slednji mirno ree: "Tako je hotel Bog.


37/120

Zakaj tako je hotel, le on ve, ki ve vse.A mi po srcu vemo: tak lovek ne umre.Slovenska cerkev joe: odhaja uenik.Vendar za njim Slovencem ostaja knjiga knjig.

In z njo on sam ostaja; saj bil je eno z njo;njej dal je vse ivljenje, dal duo in telo.Odkar je v Tuebingenu e mlad postal sholar,imel ves as pred sabo je eno samo stvar.

Ne levo in ne desno ni gledal, le vsevdiljnaprej, naprej, kjer v dalji blestel njegov je cilj.In ko ga je dosegel, je rekel: "Moja potna svetu je konana. Zahvaljen, o ,Gospod!Zahvaljen e za milost, da Trubarja oi

ugledale so delo vseh mojih ivih dni;in da ga je doakal magister Bohori,ki me uil je brati, ko bil sem e fanti.Le kam bi e puica, ki jo izproi lokin e zadene taro na sredo v rni krog?Kar je e dni pred mano, sto let ali en dan,ni ve me ni strah smrti, gospod Felicijan!"Tako mi je govoril. In jaz spraujem vaszdaj ob njegovem grobu: Le kdo e izmed nas

kot on je as izrabil, zato da obveljaprerokov glas "Vsak jezik slavil bo ast Boga!"?Spustimo truplo v jamo, a njega spremljaj Bogv nebo, kjer nanj e aka njegovih pet otrok.

Nihe ne bo ve nosil imena Dalmatin,a biblija slovenska mu veno bo v spomin.Molimo zdaj za njega in vse, ki spijo tod,

potem pojdimo z Bogom vsak svojo zemsko pot!"Odli so e pogrebci, grobarji e odli,

ob grobu le e vdova kot rn kip stoji.Ta knjiga -- njeni listi, stotisoi besed -ji vzela je ivljenje, odnesla sreo let ...Ne misli nanjo. Misli na svojih pet otrokin na moa, ki k sebi jih vzel je dobri Bog.Za njo empeter v zarji zlati blestei kri.

Nad kriem med zvezdami je sreni paradi.---------------------------------------------------------------------

Pisar


38/120

To piem jaz, Vid Pakar, metliki ex-pisar,tu v mestu, v svoji hii; ne mlad in ne e star;in zimske dni si krajam, saj roka mi ne da,

da ne bi ve poela edinega, kar zna.Kar pomnim, sem le pisal; na koo in papir;latinsko, nemko, kranjsko -- le pisal venomer.In Obina, sodniki, Notranji, Vnanji svetso zmerom me hvalili, vso dolgo vrsto let.Odkar pa je pred asom pri Sisku kranjski me

porazil turko vojsko, bilo je zmerom vein ve in ve iskanja in v jajcu vse ve dlak -da bi vse to poetje spregledal e bedak:

dokler bilo je treba stopiti Turku v bran,bil z meem v roki dober je tudi luteran;bil -- kar jaz pomnim -- dober, da je dejal denarza Karlovec, za ceste, za mnogo drugo stvar.Zdaj, ko je meja varna, pa mladi Ferdinand

preganja nao vero. In ker sem protestant,zdaj vicedom ljubljanski ni pustil, da bi spet

postal pisar metliki, kar bil sem vrsto let,eprav sem ob volitvah bil spet za to izbran;

ukazal je da bodi pisar katolian.Tako zdaj moje mesto nek papenik ima,uitelj, ki po kranjsko besedice ne zna;

jaz pa ostal sem tukaj brez dela, praznih rok,napol bolan in vdovec, brez lahte, brez otrok.Kdo bi dejal pred leti, da bo moj konec tak?Bilo je vsega dosti in slub na vsak korak.e spomnim se na ase, ko sem prielv ta krajkar stisne me pri srcu, ko ga pogledam zdaj.

Kako je vse vrvelo od vojske in kupijod Mesta ez Gorjance do bihake strani!In naa sveta vera, kako je gnala v cvet!Vsi so bili za Lutra, vse zdaj do zadnjih let!Edina iba boja bil dedni je sovrag,ki je prihajal ropat prav pred metliki prag.Zato potem je Karol dal zidati tam spodgrad Karlovec, da Turkom preseka kranjsko pot.Odtlej res ni ve Turka ez Kolpo na to stran,

a vrag ve, da manj kode je prej imel mean.Propadlo je trgovstvo, vojatvo je odlo,


39/120

z njim vred pa magacini, ljudje, denar, blago.Tako kot v Novem mestu, ki skoraj ve ga ni,na glavnem trgu regrat spomladi rumeni.Prej glavno mesto marke prilo je ob vso ast:

Metlika je postala deelnokneja last.Nadvojvoda, namesto, da bi skrbel za kruh,preganja novo vero, za drugo slep in gluh.In vendar smo eleli le kruha in miru.Zdaj ni miru ne kruha. Le muen molk je tu.Le molk in mrtva guhost in onostranski mir,ki z britofa se plazi v decemberski veer.Tako. Naj v boji gnadi konam ta list nocoj.Zdaj zame vse je drago, e stenj za lu, e loj.

---------------------------------------------------------------------

Pla

Zvonovi pri enklavu done z visokih lin,done po vsej Ljubljani v zahvalo in spomin.Dan svetega Ahaca, kranske zmage dan,

po Sisku bo e peti sveano praznovan.

Kot vsako leto glavni oltar je razsvetljen,pred njim Te Deum bere kof Kranjske, Thomas Chroen.Dekanov est mu stree: v spokojnem plesu nogvse gre iz roke v roko sveano naokrog.Po cerkvi s kora hruje bobneih orgel hrum,kakor topov grmenje, kot mete bojnih trum.In mani pla na kofu je v ast te bitke bitkit iz rdee svile in tankih zlatih nitk:ta svila je iz plaa, ki Hasan paa v njem

pri Sisku je utonil, nagnan v valov objem;in tanke zlate nitke so padle Kranjcem v plen,ko so tam onstran Kolpe zajeli turki tren.Vse to in vse o bitki ve mali neni fant,v rdei pla strmei pomoni ministrant.Iskrivi zlati ivi se v lesketanju svemu zdijo kot lesk sabelj in treskanje karte.Sveani zvoki orgel, ki s kora se glase,v junako zanesenost mu dvigajo srce.

Ko mama ga je zjutraj oblekla v moder krep,je rekla: ".. da bo danes e prav posebno lep!"


40/120

Potem izpred zrcala sledil je nje oemez sobo, tja kjer v kotu visi na stenilem;lem viteki, spokojno iz mraka se blee,z globoko udrtino, ki jo je vsekal me.

---------------------------------------------------------------------

Spomin

Ko v Stubici ob svetkih zapoje farni zvonin h glavni mai vabi njegov bobnei bron,tlaani v pranjih noah hite od vsepovsod,da sliijo, kaj bodo povedali gospod.

e polno po klopeh je, prostora manj in manj,a kmetje e vrvijo kakor ebele v panj.In e postaran upnik na leco se povzpne,z dlanjo pogladi tolo in se v ljudi zazre:"Preljubi kreniki! Le kaj v teh grenih dnehGospoda najbolj ali? To je meseni greh."In pridiga svarea, nabuhla od imenin marter muenikov, odbija se od sten.Ko pride do pokore, do vic in do pekla,

pogledi vseh zanejo obraati se tja.Tam je nagrobnaploa, pripeta s kavlji v zid,na njej je mo v oklepu, napis. grb, me in it.eprav ne znajo brati izklesanih besed,vsak ve: to je grof Tahi, poast minulih let.Ko pridiga naraa in z mukami grozi,se kamen spomenika poasi orosi.Vse bolj in bolj rosi se in v sragah lesketa,kot da bi znoj oblival kamnitega moa.

Po kapljicah zdrkuje mu voda iz oi,kot da od muke joe, ko smrtni pot poti.Po cerkvi gre uljanje okrog in naokrog:"Spet vica! Naj le vica! Le daj ga, ljubi bog!"Vsi vejo: grof pesjanski je slabi bil kot pes;ne bo izcedil grehov, e izcedi se ves.!e dvajset let je v zemlji, e ne e ve, pesjan,

pa svet hudobo pomni e dandananji dan.Za psa jemal je vola, za vinar desetak,

za vino kis prodajal in vasih prazen zrak.V prekletem svojem turnu je muil za denar


41/120

in ni se ga usmilil, naj mlad je bil, naj star.Povrh je pes povaljal na ducate deklet,e ene si jemal je, naj prasec bo preklet!A Bog je le iztegnil pravini prst z viin

in frcnil ga v poasni, a gvini boji mlin.Zdaj gejo mu hudii tam spodaj z riti loj,da e tu gor na svetu cedi se z njega znoj ...Pod korom zadaj v cerkvi enica v poltemiklei, prebira molek in v mislih se gubi:"Bili so res hudobni in v kiklah naglih rokin prav je, da jih matra in vica ljubi bog!A znali so pa, znali! imeli grav plug;in dobro so orali, tako kot nihe drug."

---------------------------------------------------------------------

Kronika

Na mrtvega stoletja poslednji ivi dannaj v kroniki popiem e zadnjo prazno stran.e naj bi vse opisal tako, kot je bilo,to zadnjo stran bi pisal s solzami in krvjo.

Saj nikdar na tem svetu ni dneva brez gorja --zdaj ve je ran telesnih, zdaj ve je ran duha.Kot sleherno stoletje, tako se tudi to,estnajsto, na Slovenskem zaelo je s krvjo.Ko je beneka vojna izbruhala svoj bes,e Bog poslal nad Kranjsko je grozovit potres.In prej kot so gradovi in hie stali spet,so puntarji pogali jih spet za vrsto let.Potem iz leta v leto na dedni je sovrag

divjal vsevprek in trkal e na cesarski prag;poigal, klal in ropal, vse dokler ni pesjanpo dolgih, stranih bojih za mejo bil nagnan.Medtem iz nemkih krajev iz luteranskih mest

prinesel Primo Trubar je nemko blagovest.Zdaj je krvave boje zamenjal boj duhain meal se med muke vsakdanjega gorja.A e v strahotnem puntu spet brizgnila je kri;in spet je Turek plenil vse do nedavnih dni.

Nazadnje nad deelo poslal je boji srde svojo strano deklo, morilsko rno smrt.


42/120

Tako je vse stoletje bilo le as gorjain e ga naj presodim, zanj tole naj velja;Edini sreni dnevi v oktobru so bililet sedemnajst je temu. Deset res srenih dni.

Takrat bi kri in alost z lujo iskal zaman;in srene, ki v teh dnevih ima svoj rojstni dan.Ta se lahko pobaha, edini izmed nas:Ljudje, le jaz okusil sem aureo aetas!Pripisal bi le tole, kar pojasni vso stvar,da so takrat uvedli na novi koledar.Tedaj je namre mesec dest dni kraji bil:etrtemu oktobru petnajsti je sledil.---------------------------------------------------------------------

EPILOG

Stoletja so se izgubila v as,kot se oblaki izgube v obzorje,kot v meglo let utone znan obraz,

kot se iztee irna reka v morje.

Nemirni duh, zagledan v setve nove,ki zmerom znova ista polja orje,

poruil hie je, vasi, gradove,prezidal mesta, cerkve, samostane,in brez razlike v zabljene grobove

poloil grofe, kmete in meane.Le kdaj pa kdaj star list e zaepee

ime meniha, ki si srne rane

odel teit med krie je in svee.Le tu in tam e v izsueni rekidokoplje kmet med prodom do prhnee

eljusti konja, ki neko pred vekina njem je grof zdaj s teko konjenicodrvel v napad, zdaj v ametni obleki

in z gizdalinsko pansko perjanico


43/120

hitel pod grad, oblit od meseine,romance pet in snubit lepotico.

Le tu in tam e v kleti razvaline

iztaknepobi polrazpadle leneverig, razvnet od olske zgodovine

izruje jih iz razrahljane stenejih dolgo zre z velikimi omi,si v ep , zanj dragoceno, najdbo dene

in jo e pred veerom izgubi.Le vasih e v muzeju motna slika

iz davnih let priara pred oi

ponosno herko mestnega sodnika;star akt pa roparja, ki na vealaga spretno je povlekla vrv krvnika.

Le to. Ni ve. A zemlja je ostala.Ta vena zemlja, zvezde in nebo!In kri, ki iz rodu je rod sejala.

Mole je grad sameval nad vasjo.Skelet pohabljen! Skozi slepe linemeikalo je zvezdnato nebo.

In sinji soj spokojne meseineiskril se je v oeh bolei sovi.In netopirji so skoz razvaline

cvilee plahutali kot duhoviminulih dediev nekdanje slave,za zmerom pokopane med zidovi.

In ko v pripeki opoldanski avetenko zaklenkal je od kdo ve kod,zastal popotnik je, se iz daljave

zazrl v grad in el spet svojo pot.

In vsak dan je pod njim ez trhlo brvel kmet in stopil z nje v bleei prod.


44/120

In kmet se je postaral in umrl.Potoek med razrtimi bregoviodkotrljal je prod in brv podrl.

In de in mraz, pripeka in vetroviso v grajski steni grizli venomer.In hrast za hrastom se je pod zidovi

posuil z leti in sprhnel v drobir.Pomladni pi pa z beno je roko

pobral in v zrak zvrtinil droben ir -

in med zidovjem zraslo je drevo.In gledalo je grad, kako umira,in mislilo: e dale je nebo!

Sanjava zarja poznega veeraje vrgla skozi kronjo zlat krlat;umirjen dih spokojnega zefira

z njim boal je podboje grajskih vrat.

Potem izza zidov je luna vstalain dvignila se nad drevo in grad.

Od lepotije noga je zastala,od ara zamaknile se oi.In no je v listju vej zaepetala

o mrtvih dedih davnih ivih dni.

Semafori mladosti

Semafori ivljenja

Iz raja otrotva, z nalitim bencinom,z izkljuenim tevcem poti in hitrosti,

ob kamnih beeih spominov mladosti,v predmestje ivljenja, z nezmanjanim plinom;


45/120

vse oje cestie, razmiljena glavain prvo kriie in stoj! semafori,strah, zdrznjena misel, podplat na zavori

in smerni kazalec in nija prestava;

s kriia v kriie in s ceste na cesto,na levo, na desno, poasi, hitrejein sonce slepee, ki greje in greje,in v moro napora razlezeno mesto;

hrumenje motorjev, parkirni prostori,obvezne smeri in mogani na vzvodih

in trudne roke in drget na prehodihin, kakor zaspane oi, semafori;

e zarja na steklu, e mrak brez obetov,megla na asfaltu, e luka, ki kae

poslednji bencin, in e ost arometov,ki tiplje po poti do mirne garae.---------------------------------------------------------------------

Pesem odhoda

Troje visokih drevesv sivino zabada konice.kakor muicena troje kokotjih peres,nanje, igraje svoj ples,sedajo ptice.

V motornem sijaju zvezdso brale ukaz jeseni:veter ledenimarira iz severnih mest

po cestah neba. Iz gnezd! iz gnezd!e listje krvavo se peni.

Nemi poveljnik mraz

kot v polke nabira jih v jate.Sonce si s kosmi nasmukane vate


46/120

otira krvavi obraz.Leno pobira asz drevja okraske zlate ...

Nemo v soparah sivinrna armada epi.Nemo epi ... Zadrhti, zavrei ...S krikom raztegne se v klinin se v sivino daljinutopi.---------------------------------------------------------------------

Kolona

Veter brije, de pri,no se spua na zemljo.Kot da bi mrlii li,drug za drugim v dalj gredo.

V vsakem srcu je bole,komaj tle, dogorek sanj:

veraj el je eden ve,jutri el bo eden manj.

Veter brije, de pri,no se spua na zemljo.Kot da bi mrlii li;drug za drugim v dalj gredo.---------------------------------------------------------------------

Izrezek iz revije Venus

No. Kaverna. Pred napadom.Lu. kosmata lica.S stene jih koketno gledagola lepotica.

Kdaj pa kdaj se kdo zamiljen

prazno v njo zazre,se nasmehne, skloni glavo


47/120

in oi zapre.

eljno nekaj v njme zarjove:O, le e enkrat ...

Lu mrtvake maske rie.Vsak as bo napad.---------------------------------------------------------------------

Pohojena slika

Fronta la je. V pustem jarkuobledela slika:

kodrolaek, ki se ljubkomamici dobrika;

mamica ga srena gledain se mu smeji. -In ne ve, da je na robu

bleda sled krvi.---------------------------------------------------------------------

Hrast ob cesti

Tiho veter bele barkevozi prek nebain z vodami v leni rekitiho se igra;

tiho v razcveteni kronji

hrasta elestiin na zadnji veji, tiho,maje kos vrvi ...---------------------------------------------------------------------

Vojno sodie

Trinajst jih je; privedla jih je straa.

Kot da sodniki Hada bi sedeli,mole sedijo trije colonelli.


48/120

Obtonica navaja: Sabotaa...

Nihalo spe. -- "Obtoeni prizna ..." -Mole sedijo trije colonelli,

pisalni stroj pa votlo zadrdra,kot da bi zadrdrali streli.---------------------------------------------------------------------

Talci

Jesen. Veer. Srebrni sijna hladne, bele krie lije.

Od e aree domaijeje zvabil mako vonj krvi.

In leno zdaj caplja med krie,zeleno ji are oi,caplja, pod zidom obepiin zgrbi se in lie, lie ...---------------------------------------------------------------------

Padli gverilec

V temni goi pod nasipom,tam kjer je iztiril vlak,teden dni je leal v blatu,s kroglo v hrbtu mlad mrtvak.

Gnilo lice, gnile roke.

Muhe, rvi in mres.V dlani puka. Na kopitudvaintrideset zarez.---------------------------------------------------------------------

Sonni zahod

Dolga, rna senca kria

ez gomilo pada.Vzvrnjena lei ob grobu


49/120

rjasta elada.

Skozi luknjo v njej bled arektiho lije vanjo,

kot da kae: tule la jekrogla skoz lobanjo.---------------------------------------------------------------------

Grobovi

Veter brije, de pri,tiho no od vzhoda gre

Cvetje po grobeh drhti,pod zemljo kosti trohne.

Rojstvo upa: bo -- ne bo?as sodnik ez zemljo grein doloa: bo -- ne bo ...enim da in drugim ne.

Tiho no od vzhoda gre,

veter brije, de pri.Pod zemljo kosti trohne,cvetje po grobeh drhti.---------------------------------------------------------------------

Pravljica

Med smrekami je mah zelen,

na mahu kri, grobo stesan,ob njem je gautro zasajen,pod njim je mrtev partizan.

ez grob na to in ono stranmravljinci svojo pot drobe.Znan jim je kri in gautro znanin mah je mah, kot kje drugje.---------------------------------------------------------------------


50/120

Jesenski dan

Mrak. Sivina. Gole veje.Zgrbljen starek sredi poti.

Hlad in praznost. Prsi grejele spomin nekdanjih dni ...

Mrana soba. Na blazinibledi materin obraz.Hlad. Tiktakanje. V tiinitopli, boajoi glas ...

"... gresta, gresta po ravnini

Zlati vitez, rni krat ...tam v daljavi, v meseini,na viini Sinji grad ..."

Oh, kako bi rad v tem mrakusedel k vznoju, kot takrat,in poslual o junaku,ki je sreo el iskat.

Toda mrki dan razgrinjavlane, sivkaste meglein otono me spominja

pravljic, ki pod kriem spe.---------------------------------------------------------------------

Ko nam e regrat rasel bo iz groba,bo zgodovinar (e bo kje e kak)

lahko na as, glede na skupni znak,uvrstil med poglavje "pasja doba".---------------------------------------------------------------------

Jesen, e slutim te

Jesen, e slutim te. -- Mole, potihoprihaja preko severnih gora,

buditeljica sanjavih nagibov,nosilka neprebranih knjig srca.


51/120

e vidim te: Skozi parke veter brijein nosi glas ljubezenskih obljubin val prahu osamljencu zakrije

napol skrivaj ukradeni poljub.

e sliim te: V bolestnem epetanju,ki epeta o vsem, kar je bilo:o davnih, starih dneh in o ivljenju,ki skoraj mi sklonilo je glavo.

e sanjam te: Poti v meglo odete;pod oknom sivo, alostno drevo;

na mizi list, ogorek cigarete;med prsti v molk zamaknjeno pero ...

Jesen, e slutim te. Mole, potihohiti zavita v pajolan meglen ...Pozdravljena, boginja vseh navdihov!Pozdravljena, zasanjana jesen!---------------------------------------------------------------------

Oktobrsko deevje

Ti stihi, glej, e zmerom govorekot je neko govoril lesk oesa,e zmerom sanjajo, ele, drhtein akajo in akajo neesa ...

Niesar ni bilo. In tisto malo

kar je bilo, zamrlo je v obeh.Le hrepenenje stihov je ostalokot nosno zrnje na kamnitnih tleh.

In ona, ki ji as je gospodar,mar ni podlona njih prijazni hvali? -saj ve, da bodo isto epetali,ko bo e stara in nelepa stvar.

Ko bo od let izeta in bolezni,ko ne bo ve nikogar, ki bi dvoril


52/120

ji z nenim upanjem in ji govorilbesede o lepoti in ljubezni.

Morda se mi zato e kdaj zazdi,

da je stopila izpred ogledalain za trenutek v mislih poiskalamed rimami pridih jesenskih dni.---------------------------------------------------------------------

Ljubezen moja je

Ljubezen moja je

kot bled, plaljiv otrok,kakor tepen otrokljubezen moja je.

Neko pa vendar bovsa druga, kot je zdaj,kot razcveteni majljubezen moja bo.

In stihi boleinin aljenih dobrottedaj utro si potdo tujih bolein.

In v srcih el bom v svetkot dobra bit ljudi,kot dobra vest ljudi

bom v sto smeri el v svet.

In ko bo najbolj tihnajbolj tenak dvospev,ljubimec vanj bo vplelmoj polotoni stih.

In mehki njen poljub,njegov mehak objem,

bo tudi moj objem,

bo tudi moj poljub.


53/120

In zmerom lep in mladbrez konca snubil bom,brez konca ljubljen bom,ves sve in lep in mlad.

Pa naj ljubezen jekot bled, plaljiv otrok,kakor tepen otrok,ljubezen vendar je.---------------------------------------------------------------------

Tristan in Izolda

Ta pravljica je stara tiso let.Resnina je, zgodila pa se ni.In vendar dogodi se spet in spet,in vse, kar ni bilo, spet zaivi.

Nikoli nisva se tako zdruila,kot se navadni zdruijo ljudje;in vendar vsak pri sebi dobro ve,

da sva se drug za drugega rodila.

Bilo nas mnogo je, ki smo s tebojprepletali si svoje prve sanje;in mnogo jih bilo je pred menoj,a pozabili nate so, ti nanje.

No, jaz spreminjam videz, bistva ne.zdaj ip, zdaj krajec in zdaj mlaj,

kot mesec, ki brez konca v krogu gre,tako brez konca hodim jaz nazaj.

In utim, da te ljubosumje ge,da nehote skrivaj me zase snubi;a e bi vpraal te: "Me ljubi?"

bi pomolala in mi rekla: "Ne..."

In iz strahu, da mi ne bi odrekla,

ne vpraam in le kot otrok strmimv izlobo, ki me vabi, in elim


54/120

razbiti tanko, hladno steno stekla.

A vem: nikdar ne bomo jo zdrobili:saj bil bi kakor plug, ki vodo orje,

kot mesec, ki ob plimi dviga morje,a gan ne dvigne k sebi, kljub vsej sili.

Le gledam te. In drag mi je ta as ...Ko v tvojih istih vodah se nazrem

podobe svoje, zopet si obrazzastrem z oblaki in po svetu grem.

V vrvenju te pozabljam. V meseini

pa vendar vekrat spomnim se morjain meseca in slie, ki obavezala bo, dokler ju as ne zblini.

Kadar umrem, bo v hipu zautila,eprav bo dale, da sem el s sveta:

poslednja misel v tebi bo vzbudilavpraanje "Ljubi?" in odgovor "Da".

e ti pred mano bo oi zaprlain srea me prijatelj ter zazrese skrbno vame: "Ti, je res umrla?"ga bom pogledal in mu rekel: "Ne".

To zgodbo dveh, ki sta mrtvo ljubila,pred tiso leti je zapel poet.etudi se v resnici ni zgodila,dogaja se v resnici spet in spet.

---------------------------------------------------------------------

Izgnanski ig

Brez konca noge hodijo,brez konca in brez kraja.In leta v leta vodijo,od maja pa do maja.

In kot izgnanski ig davningre z mano v prsi vgan spomin


55/120

na tisto, kar bi naj bilo,a ni bilo.

Ko se lui utrinjajo,

bled pred izlobo postojim;predmeti v ni izginjajo,le v noe bebasto strmim.In glej -- na vsaki teh ostrinse lesketa are spominna tisto, kar bi naj bilo,a ni bilo.

Oblaki v trop se zgrinjajo,

ko bliski jih podijo,in kaplje se utrinjajoin se na tleh bleijo.in vsaka kaplja iz viin

je kakor alosten spominna tisto, kar bi naj bilo,a ni bilo.

Kolesca uro vodijo,

kazalec leno raja;in trudne misli blodijobrez konca in brez kraja.In kot izgnanski ig davnin

jih spremlja satanski spominna tisto, kar bi naj bilo,a ni bilo.---------------------------------------------------------------------

Pogrebni mar ljubezni

Nisem klel ne al besede rekel,pred omi so zablazneli krogi,z noem v hrbtu sem se opotekel

po iskrei snegovi preprogi.

Rad bi potegnil no iz rane,

toda roki je odmrla silain e klino prst le malo zgane,


56/120

znova utim cel vbodljaj rezila.

Vleem se naprej in kri se zbirapo roaju in vsa teka kaplja

na iskrei sneg in v njemumirain v krlatne zvezde ga raztaplja.

Tudi e se noga ne ustavi,tudi e pojenja boleina,tudi e se rana kdaj zazdravi,zmerom bo ostala brazgotina.

Boleina ge in ge vse huje,

z zadnjim besom blazno zobe stiskam,da me v tihi noi kdo ne uje,in noge skoz gosti sneg potiskam.

Teko je umirati v tiini,teko je umirati v samot,teko je umirati v slepoti,teko je umirati v boleini.---------------------------------------------------------------------

Rapsodija noi

Ptiki jaz vpraam vas,al bo e skor pomlad,al bo e skorajzelena pomlad?

------

Na nonem nebu rnijose roglji streh. Kot brez moiasfaltna ulica leiin ipa soj srebrni jona pol deli.

Na desnem ploniku bled dan,

na levem no. Tam, kjer ez tlakkona se hinih senc korak,


57/120

lei nekdo, z obrazom vstran,negibno vznak.

Na bledem licu lunin sij,

telo v temi. Vzvihrani alse plazi prek bledinih talza tanko kao, ki polziiskre v kanal.

Na levih nohtih moten sij.V desnici, v lui tik ues,napol med prsti samokresobrnjen v smer, kjer raja kri

svoj zadnji ples.

Noge podvite. Pla odpetin pomekan med kretnje nog.Telo v poslednjem kru v loknapeto vznak ... Ves sam, ves bled,teman in tog.

Priel je sem, mole napel

oroje, se za kratek hipzazrl v eno izmed ip,si na sence nastavil cevin pal ko kip.

In zdaj lei. Na nohtih sij,v desnici, v lui tik ues,napol med prsti samokresobrnjen v smer, kjer raja kri

svoj zadnji ples...

In zanj, skoz ipe plano zro,strmi blesk zdramljenih oi.In ulici, kjer smrt leisvit lune s senco dan in noasfalt deli.

-------

Pomlad e prila bo,


58/120

ko tebe ve ne bo,k'te bodo djaliv to rno zemljo...---------------------------------------------------------------------

Kontemplacija smrti

Jesen je e. Skoz rosno iporazliva listje se aree;

preko orannega sijajase rna muha z muko vlee.

Jesen je e. Zdaj re jih kuga.Poglej, kako jo kr je zvil!Zdaj zdaj preneha biti bitje ...Bi jo odreil in ubil?

Glej, spet se vlee. Kam bi rada?Polmrtva je, kaj e eli?! -Jesen je e. Ko pride zima,se listje samo obleti.

---------------------------------------------------------------------

Osamljenost

Pol spomin je e izgubil.Nekdaj v krmi fant sanjavna oetovih kolenihmehko alost je spoznal -

... polje, kdo bo tebe ljubil,ko bom jaz v grobu spal.

V igri fant dekle je snubil.Skrit je za kuliso stal,

po vznemirjeni dvoranimehki glas je trepetal -... polje, kdo bo tebe ljubil,ko bom jaz v grobu spal.

Kar je sanjal je izgubil.


59/120

Le kozarec je ostal.Sam, brez fantka na kolenih,

je zamaknjeno mrmral -... polje, kdo bo tebe ljubil,

ko bom jaz v grobu spal.---------------------------------------------------------------------

Izgubljeni deek

Postal sem pred mesnico nehote:zajetna, odrezava mesarica,v roke krvava in zaripla v lica,

je rezala telikovo srce.

Pred njo so stale ene in dekleta,akaje v vrsti, ki je leno la.In vsaka vzela je kak kos teletain zdaj pa zdaj katera kos srca.

In kakor prej v mesnico je prila,je spet odla z razmiljenim "adijo".

Jaz pa sem dolgo stal pred mesarijo,pretresen s to tragedijo srca.

In stal sem tam kot izgubljeni deekin zrl mesarici pod rokein slutil: ko raznesejo srce,ostanek pade komu za nameek.---------------------------------------------------------------------

Balada o pivskem bratcu

Za njene ustnice vabeezvrnila sva likerje rdee.Za njene lepe, rjave oisva rum lampala do noi.Za njene rne, rne lasernini zlivala sva vase.

Potem moj bratec je zaspala jaz sem komaj, komaj stal.


60/120

Za njeni drobceni noicisem treil v zid dve steklenici.

Ne vem zakaj sem ves pijan,ne vem kaj pil, dokler ni dan

zagledal dve pijani olni,denarja prazni, vina polni.Ko se je zemlja odvrtela,sva la drug

pesmi in prevodi - janez menart

Documents