UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI IN V NEMČIJI

Kandidatka: Mateja Šumah Študentka rednega študija Številka indeksa: 81586899 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik

Razbor, maj 2006

2

PREDGOVOR Diplomsko delo govori o oblikah pokojninskega zavarovanja v Sloveniji in pokojninskem zavarovanju v Nemčiji. Za ta naslov sem se odločila predvsem zaradi dejstva, da ponavadi človek, ko je mlad in poln energije še ne razmišlja o daljni prihodnosti in času, ko bo dočakal starost, ki pa bo zanj pomenila odhod v pokoj. Glede na to, da so pokojninski sistemi po svetu in v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih doživeli korenite spremembe in da je vedno več poudarka na drugem in tretjem stebru, saj bo prvi steber, to je obvezno pokojninsko zavarovanje, v prihodnje zadostoval zgolj za preživetje, mislim, da mora človek navkljub svoji mladosti in precejšnji oddaljenosti od pokojnine začeti o njej dovolj zgodaj razmišljati. Prej ko bo začel akumulirati sredstva na pokojninskih računih, bolj se bodo ta obrestovala in višji bodo dodatni prilivi v času pokoja. Javno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v razvitih državah eden največjih proračunskih programov, saj preko njega država zagotavlja pokojnine. Zaradi znižanja stopnje rodnosti in podaljšanja življenjske dobe je vse manj aktivnih prebivalcev in vse več prejemnikov pokojnine. Obstoječi pokojninski sistemi držav članic Evropske unije se med seboj razlikujejo v strukturi, načinu financiranja, velikosti in pomembnosti posameznih pokojninskih stebrov znotraj celotnega pokojninskega sistema. Nemčija je država z najstarejšim javnim pokojninskim sistemom na svetu. Leta 2001 je sprejela nove ukrepe na pokojninskem področju s katerim je stari sistem pokojninskih prispevkov dopolnila s sistemom dodatne pokojnine. Sistem je denarno podprt s strani države. V drugi pokojninski steber pokojninskega zavarovanja so bili uvedeni tudi pokojninski skladi. Namen diplomskega dela je prikazati oblike pokojninskega zavarovanja v Sloveniji in v Nemčiji, poleg tega pa spregovoriti tudi nekaj o novostih novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nekaj besed o izvršeni pokojninski reformi in nekaj besed o novem pokojninskem sistemu v Sloveniji, ki temelji na treh pokojninskih stebrih. V prejšnjem sistemu so bili zavarovanci pokojninskega in invalidskega zavarovanja navajeni na takšne pravice iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja, da njihov standard ob odhodu v pokoj ni bil bistveno okrnjen. Vendar pa je te razmere spremenil nov zakon, saj bodo pokojnine, ki se bodo izplačevale iz obveznega zavarovanja občutno nižje, oblikovane na ravni življenjskega minimuma, standard ustvarjen pred odhodom v pokoj pa bodo ohranjali prilivi iz drugega in tretjega stebra. S sprejetjem novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s 1.1.2000 je bila v Sloveniji izvedena pokojninska reforma, ki ponuja tristebrni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

3

Tudi V Nemčiji je leto pozneje prišlo do pokojninske reforme, ki je prinesla dodatne pokojnine in pokojninske sklade.

4

KAZALO PREDGOVOR....................................................................................................................... 2 KAZALO............................................................................................................................... 4 1 UVOD................................................................................................................................. 6

1.1 Opredelitev oz. opis problema..................................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 7 1.3 Predpostavke in omejitve............................................................................................. 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 7

2 SPLOŠNO O POKOJNINSKEM ZAVAROVANJU ........................................................ 9 2.1 Oblike financiranja pokojninskih sistemov ................................................................. 9

2.1.1 Dokladni sistem financiranja ................................................................................ 9 2.1.2 Naložbeni sistem financiranja ............................................................................ 10

2.2 Oblike pokojninskih sistemov ................................................................................... 11 2.2.1 Javni pokojninski sistem..................................................................................... 11 2.2.2 Zasebni pokojninski sistem ................................................................................ 12

2.2.2.1 Poklicni pokojninski načrti.......................................................................... 13 2.2.2.2 Osebni pokojninski načrti............................................................................ 13

3 VZROKI ZA KRIZE POKOJNINSKIH SISTEMOV ..................................................... 14 3.1 Demografske spremembe .......................................................................................... 14 3.2 Previsoka raven pravic............................................................................................... 15 3.3 Visoka brezposelnost................................................................................................. 16 3.4 Predčasno upokojevanje ............................................................................................ 16

4 POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI ........................................................................ 18 4.1 Značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji pred reformo ................................... 18 4.2 Pokojninska reforma v Sloveniji ............................................................................... 19

4.2.1 Izvedba pokojninske reforme ............................................................................. 19 4.2.2 Cilji pokojninske reforme v Sloveniji ................................................................ 19

4.3 Pokojninsko zavarovanje po novem zakonu ............................................................. 20 4.3.1 Prvi steber pokojninskega sistema...................................................................... 20 4.3.2 Drugi steber pokojninskega sistema................................................................... 24 4.3.3 Tretji steber pokojninskega sistema ................................................................... 27 4.3.4 Značilnosti posameznih stebrov pokojninskega sistema.................................... 27 4.3.5 Prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov..................................... 29

4.4 Pri kolikšni starosti smo se v Sloveniji upokojevali.................................................. 30 5 POKOJNINSKA UREDITEV V NEMČIJI ..................................................................... 31

5.1 Vpliv združitve obeh Nemčij..................................................................................... 31 5.2 Pokojninska reforma leta 1992.................................................................................. 32 5.3 Pokojninska reforma leta 2001.................................................................................. 32 5.4 Struktura nemškega pokojninskega sistema.............................................................. 33 5.5 Državno pokojninsko zavarovanje ............................................................................ 34

5.5.1 Prispevki in pravice pokojninskega zavarovanja................................................ 35 5.5.2 Viri dohodkov upokojencev v Nemčiji leta 2000............................................... 36

5.6 Dodatna pokojninska zavarovanja............................................................................. 37 5.6.1 »Reisterjeva« podpora ........................................................................................ 37 5.5.2 Poklicni pokojninski načrti................................................................................. 37

5

6 PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NEMŠKEGA POKOJNINSKEGA SISTEMA .. 40 6.1 Zakaj je nemški pokojninski sistem pravičnejši od slovenskega?............................. 40 6.2 Nekatere podobnosti in razlike.................................................................................. 40

6.2.1 Javno pokojninsko zavarovanje.......................................................................... 40 6.2 Financiranje ........................................................................................................... 40 6.3 Minimalna pokojnina............................................................................................. 41 6.4 Bonusi – malusi ..................................................................................................... 41 6.5 Možnosti za delno upokojitev................................................................................ 41 6.6 Indeksacija pokojnin.............................................................................................. 42 6.7 Poklicno pokojninsko zavarovanje........................................................................ 42

7 SKLEP.............................................................................................................................. 43 8 POVZETEK ..................................................................................................................... 44 VIRI ..................................................................................................................................... 45 PRILOGA 1........................................................................................................................... 1

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev oz. opis problema

Slovenija je ena izmed tistih držav, kjer je veliko starega prebivalstva, stopnja rodnosti je nizka, življenjska doba prebivalstva pa je vse daljša. To je demografski problem, ki je za enostebrni dokladni pokojninski sistem, ki je veljal do leta 2000, pomenil veliko breme za javne finance. V začetku leta 2000 pa se je v Sloveniji začela pokojninska reforma, ki je uvedla tristebrni pokojninski sistem. Do uveljavitve novega zakona smo v Sloveniji poznali le obvezno pokojninsko zavarovanje, ki je temeljilo na dokladnem sistemu, kar pomeni, da so se sredstva za izplačevanje pokojnin zagotavljala sproti, preko prispevkov aktivnih zavarovancev. Pokojninska reforma je prinesla novosti, ki bodo za prebivalstvo pomenile kasnejše upokojevanje in ob nespremenjenem plačevanju prispevkov bodo prejemali nižje pokojnine. Zato bomo za svojo bodočo socialno varnost morali poskrbeti sami. Kot zamenjavo za nižje pokojnine iz obveznega zavarovanja pa zakon uvaja prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Nemčija je država z najdaljšo tradicijo javnih pokojninskih sistemov, obvezno pokojninsko zavarovanje je bilo uvedeno že pred več kot sto leti kot prvi državni pokojninski sistem na svetu. Bismarckov model pokojninskega zavarovanja je bil dolga leta vzor veliko državam v Evropi, tudi Sloveniji. Tudi Nemčija je leto za Slovenijo sprejela nove ukrepe na pokojninskem področju s katerim je stari sistem pokojninskih prispevkov dopolnila s sistemom dodatne pokojnine. Sistem je podprt s strani države. V drugi steber pokojninskega zavarovanja pa so bili s pokojninsko reformo leta 2001 uvedeni tudi pokojninski skladi. Področje s katerim se bom ukvarjala v diplomski nalogi je torej področje pokojninskih sistemov v Sloveniji in v Nemčiji. V prvem delu bom opisala oblike pokojninskih sistemov, načine financiranja, predstavila bom dejavnike zaradi katerih so se pokojninski sistemi znašli v velikih težavah. Opisala bom stanje v Sloveniji pred pokojninsko reformo in pokojninski sistem po novem zakonu. Drugi del pa je namenjen pokojninski ureditvi v Nemčiji, kako je združitev obeh Nemčij vplivala na pokojninsko ureditev ter kaj je prinesla reforma leta 2001. Nazadnje pa bom na kratko zapisala še nekaj podobnosti in razlik slovenskega in nemškega pokojninskega sistema.

7

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen moje diplomske naloge je prikazati oblike pokojninskih sistemov, ki jih poznamo, prikazati probleme s katerimi se srečujejo pokojninski sistemi ter njihove vzroke. Predstaviti želim značilnosti pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji ter večstebrni pokojninski sistem, ki ga poznamo tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Cilji: - prikazati oblike pokojninskih sistemov,

- analizirati vzroke za nastalo krizo pokojninskih sistemov, - prikazati značilnosti pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji, - prikazati pokojninski sistem v Sloveniji in v Nemčiji in - prikazati podobnosti in razlike slovenskega in nemškega pokojninskega

sistema. Osnovne trditve: - prebivalstvo v razvitih državah se nezadržno stara

- razmerje med aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom bo še naprej padalo - javni pokojninski sistemi bodo v bodočnosti nudili vse manj socialne varnosti - potrebna bodo dodatna pokojninska zavarovanja - pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji so uspele - varčevanje pozitivno vpliva na gospodarstvo, pričakuje se lahko visoka

akumulacija kapitala, ki ga bodo zbrali izvajalci dodatnega pokojninskega zavarovanja in ga investirali v naložbe.

1.3 Predpostavke in omejitve

Področje pokojninskega zavarovanja je urejeno z zakonskimi in drugimi predpisi. Predpostavljam, da se ti predpisi (zakonski in drugi), ki urejajo to področje, v času raziskave ne bodo bistveno spremenili. Pri pisanju diplomske naloge se bom omejila na pokojninski sistem, ki ga poznamo v Sloveniji in na pokojninski sistem, ki ga poznajo v Nemčiji. Zaradi omejenosti obsega naloge in njenega pomena, se ne bom spuščala v podrobnosti, ampak sem se odločila za splošnejši pogled na tematiko. Pri pisanju diplomske naloge bom največ uporabljala podatke, objavljene v javno dostopnih publikacijah.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

V okviru svoje diplomske naloge bom uporabila statično in komparativno analizo. Proučevala bom vzroke določenih pojavov, ugotavljala učinke ukrepov v posamezni državi, medsebojne podobnosti ter prednosti in slabosti pokojninskih sistemov. K diplomski nalogi bom pristopila z deskriptivnim pristopom. Metode, ki jih bom uporabila v okviru deskriptivnega pristopa so:

8

• metoda deskripcije (opisovanje dejstev procesov in pojavov), • komparativna metoda (primerjava posameznih dejstev ali pojavov), • metoda kompilacije (sestavljanje besedil s pomočjo primerjav in ugotovitev

različnih avtorjev), • zgodovinsko metodo, s pomočjo katere bom na podlagi različnih dokumentov

spoznavala kaj se je v preteklosti zgodilo in vzroke zakaj je do tega prišlo.

9

2 SPLOŠNO O POKOJNINSKEM ZAVAROVANJU Pokojnino opredeljujemo kot stalen mesečni prejemek iz naslova pokojninskega zavarovanja. Pokojninsko zavarovanje je del socialnega zavarovanja, v katerem si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine na podlagi predhodnih vplačil v posebne pokojninske sklade. Namen pokojninskih zavarovanj oziroma sistemov je že od nekdaj zagotoviti socialno in materialno varnost osebam, ki niso več delovno aktivne. Skozi zgodovino se je ta oblika današnjih zavarovanj razvijala preko družinskih članov. Družinski člani so namreč sprva skrbeli za starejše in dela nezmožne. Z razvojem mest in industrializacijo pa je vloga družinskih članov nekoliko upadla in s tem so razpadle tudi neformalne ureditve pokojninskih sistemov. Skrb za starejše pa so potem prevzeli delodajalec, delojemalec in država (Vešligaj 2004, 2). Sistemi pokojninskih zavarovanj se od države do države seveda razlikujejo, saj so se razvijali na različnih geografskih področjih. Pa vendarle jim je ostala skupna neka lastnost oziroma namen in to je seveda zagotavljanje primernega vira dohodkov neaktivnemu oziroma starejšemu prebivalstvu. Sistemi pokojninskih zavarovanj pa prav zaradi naraščanja deleža starejših prebivalcev pridobivajo vse večjo vlogo pri redistribuciji dohodka od mlajšega k starejšemu prebivalstvu.

2.1 Oblike financiranja pokojninskih sistemov

Razvili sta se dve obliki financiranja pokojninskih sistemov, in sicer: - sistem »Pay as you go« ali sistem sprotnega prispevnega kritja ali dokladni sistem,

ki temelji na tem, da se sredstva za izplačevanje pokojnin zagotavljajo sproti iz prispevkov aktivnih zavarovancev (uporablja se za financiranje prvega stebra),

- naložbeni sistem financiranja, ki temelji na akumuliranju sredstev posameznikov in njihovi kapitalizaciji, ta sredstva pa nato služijo za izplačilo zavarovančeve pokojnine (uporablja se za financiranje drugega in tretjega stebra).

Trenutno ima večina svetovnih držav naložbeni kakor tudi dokladni sistem, pri čemer poskušajo vlogo slednjega zmanjšati zaradi njegovih slabosti, vendar pa ima tudi naložbeni sistem poleg prednosti kar nekaj pomanjkljivosti.

2.1.1 Dokladni sistem financiranja Bistvo dokladnega ali sprotnega financiranja javnih pokojninskih sistemov je v njegovi prerazdelitveni funkciji, saj je obvezen za vse aktivne prebivalce in prav zaradi njegove obveznosti omogoča prerazdeljevanje dohodka od aktivnih prebivalcev na upokojence. Zaradi neugodnih demografskih razmer po svetu, saj se veča delež starejšega prebivalstva in s tem prihaja vedno manj aktivnih prebivalcev na enega upokojenca, postaja ta sistem financiranja izredno neugoden za javne finance.

10

Največja pomanjkljivost dokladnega sistema je torej porast števila upokojencev in brezposelnih ob majhnem številu aktivnih zaposlenih, ki s prispevki financirajo visoke pokojnine. Vodopivec (1997, 36) opredeljuje ta problem kot politično tveganje, ki je podvrženo ohranjanju in večanju pomena dokladnega sistema zaradi podpiranja koalicije. Takšen sistem je težko prilagodljiv v drugo smer, kljub temu da obstoječe razmere zahtevajo zmanjšanje izdatkov pokojninskega sistema. Naložbeni sistem je bolj fleksibilen in ni potrebne politične akcije za prilagoditev razmeram, saj posamezniki skrbijo sami zase. V dokladnem sistemu je prisotno tudi ekonomsko tveganje, saj lahko slabo osnovan državni pokojninski sistem vodi zaradi povečanja državnih izdatkov, namenjenih za pokojnine, v zmanjšanje outputa, povečanje potrošnje prebivalstva in zmanjšanje razvoja, na koncu pa lahko pride celo do padca gospodarske rasti (Holzmann 1999). Takšnega tveganja v primeru naložbenega sistema ni, saj le-ta spodbuja dolgoročno varčevanje, finančne naložbe ter gospodarsko rast (Holzmann 1997). Naslednja pomanjkljivost dokladnega sistema je slabša razvitost trga kapitala in majhna tržna kapitalizacija. Takšen sistem je radodaren, zmanjšuje varčevanje ter akumulacijo kapitala. Naložbeni sistem pa vpliva na razvoj trga kapitala in povečuje tržno kapitalizacijo (Davis 1998). Kljub vsemu pa ima dokladni sistem financiranja določene prednosti, in sicer: redistribucija dohodka, nizki administrativni stroški ter odpornost na makroekonomske šoke, inflacijo in recesijo. Dokladni sistem torej temelji na predpostavki, da bodo zavarovanci v naslednjih generacijah plačevali prispevke, ki bodo zadoščali za izplačevanje pokojnin sedanjim aktivnim zavarovancem.

2.1.2 Naložbeni sistem financiranja Naložbeni sistem financiranja se uporablja predvsem za financiranje drugega pokojninskega stebra oziroma dodatnega prostovoljnega in obveznega zavarovanja. Sredstva za izplačevanje pokojnin se pri tem sistemu financiranja sproti zbirajo iz prispevkov aktivnih zavarovancev oz. njihovi delodajalcev. Takšen sistem zavarovanja deluje brez denarnih rezerv (Štrovs 2000a, 21). V naložbenem sistemu tako ne občutimo prisotnosti prerazdelitvene funkcije, saj sistem temelji izključno na vplačanih prispevkih in donosu, ki izhaja iz njih (Sekavčnik 2002, 4). Največja prednost naložbenega sistema pred dokladnim je njegova sposobnost pospeševanja gospodarske rasti. Dokladni sistem financiranja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v določenih razmerah pospešuje osebno porabo in zavira gospodarsko rast. Naložbeni sistem, ki praviloma spodbuja varčevanje in ustvarja rezerve za trajne naložbe, pa je lahko generator gospodarske rasti (Bela knjiga 1997, 217).

11

Pri naložbenem sistemu financiranja sta možni dve obliki zbiranja sredstev, in sicer obvezna in prostovoljna. V primeru obveznega naložbenega sistema višino prispevkov predpiše država, in sicer tako za delojemalce kot tudi za delodajalce. Obveznost vplačevanja prispevkov je običajno odvisna od panoge dejavnosti delodajalca oziroma od poklica delojemalca (Sekavčnik 2002, 4). V primeru prostovoljnega naložbenega sistema pa ni predpisana niti višina niti način pokojninskega varčevanja. Omejena je le višina zneska, ki jo kot davčno olajšavo izkoristi delodajalec in delojemalec (Sekavčnik 2002, 4). Naložbeni sistem pa ima prav tako kot dokladni tudi pomanjkljivosti. Upravljanje javnih (centraliziranih) kakor tudi privatnih (decentraliziranih) pokojninskih sistemov povzroča administrativne stroške. Ti administrativni stroški so v dokladnem sistemu nižji, zajemajo pa stroške evidentiranja prispevkov, prerazdelitve dohodka od zavarovancev k upokojencem,… V naložbenem pa stroški poleg že omenjenih zajemajo še stroške upravljanja investicij, stroške trženja pokojninskih skladov, stroške državne regulative, stroške pogostega menjavanja pokojninskih načrtov,… Po omenjenih prednostih in slabostih tako dokladnega kakor tudi naložbenega sistema pa lahko pričakujemo, da se bo večina držav tudi v prihodnje odločala, za postopno zniževanje pomena dokladnega sistema, hkrati pa bodo poudarjale pomembnost dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Zniževanje pomembnosti dokladnega sistema bo po eni strani državi prihranilo del izdatkov, namenjen obveznemu pokojninskemu zavarovanju, ki jih bo lahko porabila za razvoj gospodarstva, izobraževanja, itd., po drugi strani pa se bo zmanjšala socialna varnost bodočih upokojencev.

2.2 Oblike pokojninskih sistemov

V večini držav imajo poleg javnega pokojninskega zavarovanja razvite tudi druge oblike pokojninskih zavarovanj. Pokojninska zavarovanja delimo na individualna in kolektivna zavarovanja ter javna in zasebna zavarovanja. Individualna zavarovanja zagotavljajo pravice samo eni, točno določeni osebi, kolektivna zavarovanja pa krijejo določeno skupino ljudi, zaposlenih v nekem podjetju. V večini držav je največji del pravic opredeljenih v sklopu javnega pokojninskega sistema, manjši del pravic pa zagotavlja zasebni del. Kolikšen del pravic si bodo posamezniki zagotovili v sklopu zasebnega dela pokojninskega sistema, pa je v veliki meri odvisno od ravnodušnosti javnega dela pokojninskega sistema.

2.2.1 Javni pokojninski sistem Iz zgodovinskega razvoja izhaja pogosta in splošno priznana delitev javnih pokojninskih sistemov v Evropi na t.i. Bismarckov sistem in na t.i. Beveridge sistem. Glavne značilnosti Bismarckovega sistema so, da socialno pokojninsko zavarovanje temelji na zaposlitvi in prispevkih, ki jih vplačujejo tako delodajalci kot delojemalci, višina

12

pokojnine pa je v veliki meri odvisna od razmerja med upokojenimi in zaposlenimi, višine vplačanih prispevkov ter dolžine delovne dobe. Ta sistem javnega pokojninskega zavarovanja prihaja iz Nemčije, imenuje pa se po nemškem kanclerju Bismarcku. Za ta sistem je značilna dokaj visoka raven pokojnin. Pri Beveridgeovem modelu je obseg pravic iz pokojninskega zavarovanja skromen, financira se pretežno z davki, zdravstvena oskrba pa je univerzalna. Državne pokojnine so nizke, zato je potrebno dodatno zavarovanje, da se zagotovijo dohodki ob upokojitvi. Ta sistem zagotavlja vsem enake državne pokojnine ne glede na dolžino delovne dobe. Enotna minimalna pokojnina pogosto pripada vsem državljanom nad določeno starostno mejo. Ravno zaradi omenjenih razlik med obema modeloma namenjajo posamezne države različen odstotek izdatkov za socialno varnost oz. pokojnine. Deleži posameznih držav so razvidni iz Priloge 1. Za večino javnih pokojninskih sistemov velja, da so financirani po principu pay-as-you-go: zaposlena, aktivna generacija plačuje s svojimi prispevki pokojnine upokojencem in pri tem pričakuje, da bo generacija njenih otrok po istem pravilu financirala pokojnine njim (Bešter 1996, 28).

2.2.2 Zasebni pokojninski sistem Dodatni pokojninski sistemi so ustanovljeni z namenom dopolnjevanja osnovnega javnega pokojninskega sistema. Pokojninski sistem je namreč dober, če sta javni in zasebni del usklajena, se dopolnjujeta in skupaj tvorita celoto pokojninskega sistema, katerega namen je zagotoviti prebivalstvu primerne dohodke za starost. Problemi staranja prebivalstva in s tem naraščajočih izdatkov za izplačevanje pokojnin pritiskajo na zmanjšanje pravic iz javnih sistemov pokojninskega zavarovanja. Zato pridobivajo vse večji pomen zasebni pokojninski sistemi, ki so organizirani kot oblika dodatnega pokojninskega zavarovanja. Za zasebne pokojninske sisteme je značilno, da se financirajo po naložbenem oz. pričakovalnem principu. S tem se izognemo večini slabosti, ki jih pozna dokladni način financiranja. Pokojninsko zavarovanje, ki se financira po naložbenem oz. pričakovalnem sistemu, je nova oblika varčevanja za starost. Je najbližja ljudskemu mnenju o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot nalaganju prispevkov posameznega zavarovanca na lasten varčevalni račun, s katerega bo prejemal pokojnino (Štrovs 2000a, 26). V sistemih zasebnih pokojninskih zavarovanj poznamo:

poklicne pokojninske načrte in osebne pokojninske načrte.

13

2.2.2.1 Poklicni pokojninski načrti Poklicne pokojninske načrte ustanavljajo delodajalci za svoje zaposlene in so med drugim instrument za zagotavljanje dolgoročne lojalne delovne sile (Novak 1998, 777). Pri oblikovanju pokojninskega načrta imajo delodajalci možnost izbire med:

• načrtom z vnaprej določenimi pravicami in • načrtom z vnaprej določenimi prispevki.

Pokojninski načrti se delijo glede na prevzem investicijskega tveganja (Bešter 1996, 33). V pokojninskem načrtu z vnaprej določenimi pravicami investicijsko tveganje prevzamejo ustanovitelji. Podjetja te načrte organizirajo za svoje zaposlene. Višina pokojnine, ki jo mora zagotavljati pokojninski načrt je določena kot odstotek končnega zaslužka ali kot odstotek od povprečnega zaslužka zadnjih nekaj let pred upokojitvijo (Bešter 1996, 34). Delodajalec vplačuje denar v sklad, ki je ločen od družbenega premoženja in ga v dobro zaposlenih upravlja pooblaščena družba, ki vplačana sredstva upravlja in ob upokojitvi zavarovanca izplačuje tudi pokojnine. Pokojninski načrt z vnaprej določenimi prispevki je podoben osebnemu pokojninskemu načrtu. Investicijsko tveganje v tem načrtu v celoti prevzamejo člani načrta (Bešter 1996, 33). Delodajalec vplačuje določen znesek na zavarovančev račun, pravice oz. prejemki do katerih bo upravičen zavarovanec, pa so odvisni od donosa naložb sredstev na finančnem trgu. Če pride do zloma finančnih trgov tik pred upokojitvijo, ima to lahko neprijetne posledice za člane teh pokojninskih načrtov (Bešter 1996, 35).

2.2.2.2 Osebni pokojninski načrti Osebni pokojninski načrti so oblika naložbenega sistema, kjer ima vsak zavarovanec svoj individualni račun, na katerem se zbirajo in plemenitijo vplačana sredstva. Višina prispevkov, ki jih zavarovanec vplačuje, je lahko odvisna od države, omejena na določen odstotek plače ali pa neomejena. Osebni pokojninski načrti so predvsem načrti z vnaprej določenimi prispevki. Investicijsko tveganje prevzamejo nase zavarovanci, saj višina pokojnine vnaprej ni znana in je odvisna od višine vplačanega zneska, dolžine varčevanja, uspešnosti upravljanja s premoženjem in ekonomskih razmer. Namenjeni so samozaposlenim in zaposlenim v podjetjih brez poklicnega pokojninskega načrta (The crumbling pullars of old age 2003, 74).

14

3 VZROKI ZA KRIZE POKOJNINSKIH SISTEMOV

Za razvite države je značilno vse večje razhajanje med življenjskim in delovnim ciklusom, saj se delovna doba vse manj pokriva z življenjsko dobo. To zahteva vse bolj obsežne socialne programe, ki rešujejo probleme ostarelih ljudi. Pokojninski sistemi, ki si uveljavljeni v razvitih državah, se soočajo z velikimi problemi in še slabšimi prognozami za prihodnost.

V nekaterih državah so ideje o nacionalni solidarnosti in družbeni odgovornosti zelo pomembne, pri čemer ima država glavno vlogo pri zagotavljanju prejemkov v starosti. V drugih državah pa na lestvici vrednot višje kotirata individualna odgovornost in svoboda izbire in v teh državah imajo delodajalci in posamezniki večjo vlogo pri zagotavljanju pokojninskih prejemkov.

Javni pokojninski sistemi pod okriljem države, postavljeni v času visoke gospodarske rasti, visoke zaposlenosti in številčno močne aktivne populacije, so skoraj povsod velikodušno zagotavljali številne pravice upokojencem in njihovim družinskim članom (Novak 2002, 206).

Delež sredstev za pokojninsko zavarovanje v bruto domačem proizvodu se je v večini držav v obdobju od leta 1970 do leta 1986 močno povečal, v večini primerov se je podvojil. Zaradi naraščajočih stroškov za pokojnine so se pojavile zahteve po spremembi obstoječih pokojninskih sistemov (Bešter 1996, 127).

Med glavne vzroke za krizo javnih pokojninskih sistemov, ki je zajela večino držav, spadajo:

• demografske spremembe, • previsoka raven pravic, • visoka brezposelnost, • predčasno upokojevanje.

3.1 Demografske spremembe

Daljša življenjska doba je privilegij sodobnega časa, ki pomeni veliko ugodnost in obenem povzroča visoke stroške tako posamezniku kot tudi državi. Pred stotimi leti večina ljudi ni dočakala niti 60 let starosti, danes pa lahko človek v razvitih industrijskih državah pri 65. letih pričakuje, da bo živel še 15 ali celo 20 let. V letu 1990 je znašal delež ljudi, starejših od 60 let v državah OECD1 18%, do leta 2030 pa se bo povečal na 30% (Bešter 1996, 129).

Slovenija se je v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja tako kot večina držav na svetu znašla v položaju, ko je stari pokojninski sistem pričel kazati prve znake šibkosti oziroma nepripravljenosti na dogajanje, ki se je v tistem času odvijalo na področju demografskih

1 OECD – Organisation for Economic Co – operation and Developnent (organizacija za ekonomski sodelovanje in razvoj v kateri sodeluje 30 članic).

15

gibanj. Tudi v Sloveniji je v teh letih v relativno kratkem časovnem obdobju prišlo do velikih in pomembnih demografskih sprememb. Posledica tranzicijskega šoka, ki je prinesel večjo brezposelnost, je pomenila tudi mehko reševanje problemov brezposelnosti z zgodnjim oz. predčasnim upokojevanjem velikega dela aktivne populacije. Ti demografski trendi, katerih glavna posebnost je bila naraščanje starega prebivalstva, so pripeljali pokojninski sistem v krizo, kakršne ni bilo moč preseči na drugačen način kot pa z reformo obstoječega pokojninskega sistema. Obstoječi pokojninski sistem je namreč temeljil na t.i. PAYG (pay-as-you-go) sistemu katerega glavna pomanjkljivost je zanemarjanje demografskih sprememb. Ta sistem namreč predpostavlja, da je prebivalstvo statična kategorija, ki ostaja v različnih obdobjih nespremenjena, oz. da prebivalstvo narašča, kar pa v praksi ne drži vedno. Spreminjanje starostne strukture prebivalstva je prikazano v tabeli 1, ki nazorno kaže povečanje deleža starejšega prebivalstva. Tabela 1: Starostna struktura prebivalstva v Sloveniji v odstotkih Delež prebivalstva v starosti

Leta

0 - 14 15 - 64 65 let in več Št. preb. nad 65 let na 1000 prebivalcev starih do 15 let

1953 26,9 65,3 7,8 289 1961 27,3 64,9 7,8 286 1971 24,1 66,1 9,8 406 1981 23,0 65,9 11,1 483 1991 20,6 68,4 11,0 534 2000* 16,5 69,9 13,6 827 2010* 16,0 69,0 15,0 1000 2020* 16,0 64,6 19,4 1214 * projekcije Vir: Kukar 1996, 25 Tabela temelji na podatkih popisov za obdobje 1953-1991 in ocen projekcij vse do leta 2020. Projekcije prikazujejo, da se delež prebivalstva starega med 0 in 14 let nenehno zmanjšuje in bo znašal leta 2020 16%. Podobno je tudi s starostno skupino med 15 in 64 let. Delež te starostne skupine naj bi leta 2020 znašal 64,6% celotnega prebivalstva. Delež prebivalstva, starejšega od 65 let, pa se bo povečal, leta 2020 pa naj bi znašal 19,4% celotnega prebivalstva. Demografske spremembe torej prinašajo zmanjšanje deleža starostne skupine, v kateri prevladuje ekonomsko aktivno prebivalstvo, povečuje pa se delež starostne skupine, v kateri prevladujejo ekonomsko neaktivni prebivalci oz. upokojenci.

3.2 Previsoka raven pravic

Za javne pokojninske sisteme pokojninskega zavarovanja je značilno, da so v šestdesetih in sedemdesetih letih tega stoletja velikodušno povečevali pravice, ki so pripadale

16

zavarovancem in njihovim družinskim članom. To je bilo v skladu z idejo o socialni državi, tako ravnanje pa je omogočala tudi visoka gospodarska rast, visoka stopnja zaposlenosti in ugodno razmerje med aktivno in upokojeno generacijo. V procesu širitve in povečevanja pravic iz javnega sistema se je pojavljalo vse več ugodnosti in bonitet, za katere dejansko niso bili plačani prispevki, ali pa so bili plačani le v manjši meri. Povezava, med prispevki in pravicami je postajala vse bolj šibka. V obdobju gospodarskega razcveta to ni bilo problematično. Naftni šok in finančna kriza proti koncu 70. let pa sta pokazala mnoge pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki so se prikradle v sistem. Podeljene pravice je težko (skoraj nemogoče) odvzeti, zato se evropske vlade kljub slabim prognozam in alarmantnim podatkom le počasi odločajo za posege v uveljavljene oblike javnih pokojninskih zavarovanj (Bešter 1996, 130). Višina pokojninskih pravic je torej zelo pomembna spremenljivka, ko govorimo o bremenu pokojninskega sistema, ki ga nosijo posamezne države. Tako je v državah, v katerih se večina pokojnine zagotovi s pomočjo PAYG (pay-as-you-go) sistema, pokojninska blagajna mnogo bolj obremenjena kot v tistih, v katerih je večji del pokojnine zagotovljen z dodatnim naložbenim pokojninskim sistemom. Iz tega razloga poskušajo države krčiti obseg pravic iz PAYG sistema ter dati večji poudarek naložbenemu sistemu, ki naj bi dopolnjeval PAYG sistem.

3.3 Visoka brezposelnost

Socialna država visoke stopnje brezposelnosti ni predvidevala kot pravilo, ampak le kot trenutno izjemo. Brezposelnost postaja za nekatere države vedno večji problem in visoko finančno breme. Brezposelno prebivalstvo ne le da ne plačuje prispevkov pokojninskega zavarovanja, temveč je deležno tudi socialne pomoči, kar še dodatno bremeni državno blagajno. Delež brezposelnih torej prispeva k poslabšanju razmerja med aktivno populacijo in upokojenimi, po drugi strani pa povzroča visoke socialne stroške. V strukturi brezposelnih je potrebno opozoriti na brezposelnost starejšega prebivalstva, ki predstavlja najtežje zaposljivo skupino brezposelnih. Visoka stopnja brezposelnosti je značilna v večji meri za evropske države, manj pa za ZDA. Brezposelnost se je pojavila tudi v državah, ki je prej niso poznale, npr. Švedska (Bešter 1996, 131).

3.4 Predčasno upokojevanje

Stopnja brezposelnosti bi bila v večini držav še bistveno višja, če se ne bi veliko zaposlenih enostavno upokojilo. Prihaja do pravega paradoksa. Medtem, ko ljudje živijo vse dlje, pa se upokojujejo vse mlajši. V letu 1970 je bilo aktivnih še 70-80% moških, starih med 60 in 64 let. Dvajset let kasneje se je to razmerje prepolovilo (Bešter 1996, 131). Zgodnje upokojevanje starejših delavcev je ena izmed najopaznejših sprememb na socialnoekonomskem področju, ki je skupna skoraj vsem državam OECD. Nekatere raziskave so pokazale, da je trend zgodnjega upokojevanja možno pripisati tudi pokojninskim sistemom, ki vzpodbujajo ljudi k hitrejšemu upokojevanju.

17

Upokojitev odvečne delovne sile je bila pogosto najbolj elegantna rešitev za obe strani, zaposlene in delodajalce. Vlade so se obupno trudile, da bi obdržale brezposelnost v še sprejemljivih okvirih. Zato so poskrbele za sprejem predpisov, ki so omogočili zgodnjo pridobitev pokojninskih pravic. Ob reševanju kratkoročnih problemov so pozabile, da so aktivni generaciji s tem izstavile račun, ki ga bo potrebno plačevati naslednjih 20 ali celo več let (Bešter 1996, 132). Nekatere države so v svojih programih zmanjševanja brezposelnosti posluževale ukrepa predčasne upokojitve. Torej so se lahko državljani, ki jim je le malo manjkalo do upokojitve predčasno upokojili. Bilo je torej omogočeno, da so se starejše brezposelne osebe, ki so bile na zavodu za zaposlovanje prijavljene kot nezaposlene, predčasno upokojile. S tem se je zmanjšala stopnja brezposelnosti v državi, povečala pa se je obremenitev pokojninske blagajne. Tak način ravnanja je bilo opaziti tudi v Sloveniji po letu 1991.

18

4 POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj njegovi zametki segajo že v čas ob koncu prejšnjega stoletja. Ker je bilo naše ozemlje v preteklosti v sestavi drugih držav, na njem poprej nikoli ni bilo povsem avtonomne pravne ureditve tega področja, temveč so pri nas veljali in se uporabljali predpisi držav, v okviru katerih se je Slovenija nahajala.

Šele v marcu leta 1992 uveljavljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predstavlja prvo samostojno pravno ureditev tega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ta zakon je bil pomembno spremenjen in dopolnjen v letu 1996 in 1998. S 1. 1. 2000 je stopil v veljavo nov zakon, ki je korenito reformiral sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji.

4.1 Značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji pred reformo

Med značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji, ki so veljale pred reformo spadajo (Prijatelj 1999, 5-9):

• relativno nizka dejanska upokojitvena starost (v letu 1997 je znašala 58 let in 3 mesece pri moških ter 54 let in 11 mesecev pri ženskah);

• naraščanje števila upokojencev (delež upokojencev je v začetku devetdesetih znašal 10,4% in leta 1998 že 24% vsega prebivalstva Slovenije);

• upadanje števila zavarovancev (v letih od 1987 do 1997 se je število zavarovancev zmanjšalo za 151.500, konec leta 1997 so predstavljali le še 39,5% vsega prebivalstva);

• poslabševanje razmerja med zavarovanci in upokojenci (v letu 1982 je bilo razmerje med upokojenci in zavarovanci še 1:3,3, v letu 1991 je razmerje že upadlo na 1:2, po letu 1993 pa je to razmerje konstantno slabo in znaša 1:1,7);

• demografske projekcije napovedujejo ponovno slabšanje razmerja, kar bo postopoma privedlo do izenačitve. Leta 2035 naj bi bilo razmerje že negativno, tako da bi na enega upokojenca prišlo le še 0,8 zavarovanca;

• obveznosti pokojninske blagajne v BDP so v obdobju od leta 1982 naprej naraščale, leta 1980 so znašale 7,44% BDP, v letu 1997 pa že 14,2%;

• spremenjena struktura prihodkov sistema pokojninskega zavarovanja: prispevna stopnja leta 1995 ja znašala 31% in je bila z vidika mednarodne konkurenčnosti gospodarstva nevzdržna. Leta 1996 je bila znižana stopnja prispevkov za delodajalce na 8,85 % (skupna 24,35%);

• prispevki so bili leta 1995 edini finančni vir Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj so znašali v strukturi prihodkov 90,1%. V letu 1997 je bilo s prispevki zbranih le še 70,1% vseh sredstev, od tega 45,6% od zavarovancev in 24,5% od delodajalcev. Nadomestno so se uvedli transferji države, ki so v letu 1997 znašali 26,7%.

19

4.2 Pokojninska reforma v Sloveniji

Po osamosvojitvi je prišlo v slovenskem gospodarstvu do velikih sprememb. Slovenska podjetja je prizadel prehod v tržno gospodarstvo ter izguba jugoslovanskega trga. Povečalo se je število brezposelnih. Država se je odločila reševati to problematiko tudi s predčasnim upokojevanjem. Ti ukrepi so na eni strani povečevali število upokojenih, na drugi pa se je zmanjševalo število aktivnih zavarovancev. Kmalu smo prišli do spoznanja, da brez sprememb pokojninskega sistema, država takšnega stanja dolgo več ne bo mogla vzdrževati. Pokojninska reforma v Sloveniji je torej bila nujna in neizogibna. Narekovali so jo vzroki, ki so posledica krize pokojninskega sistema. Proces pokojninske reforme se je začel že leta 1993, vendar so bila izhodišča izoblikovana šele junija 1996 (Bešter 1999,26).

4.2.1 Izvedba pokojninske reforme Izvedba pokojninske reforme je potekala v treh fazah:

1. faza: se je pričela leta 1996, ko je Vlada Republike Slovenije pripravila izhodišča za reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Belopavlovič 2000, 3);

2. faza: se je pričela leta 1997 z Belo knjigo o reformi pokojninskega in invalidskega sistema, katero je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in v kateri so obrazloženi razlogi in cilji sprememb ter nakazane najpomembnejše rešitve pokojninskega sistema. Ta faza se je končala aprila 1999 s podpisom kompromisnega dogovora o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki uvaja tristebrni sistem pokojninskega zavarovanja;

3. faza: se je pričela s sprejetjem novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju decembra leta 1999, zakon pa je pričel veljati 1.1.2000 (1. januarja 2002 pa je stopil v veljavo tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Ta faza naj bi se končala leta 2024, ko bo novi zakon v celoti stopil v veljavo.

S sprejetjem novega zakona je bila zaključena pokojninska reforma v Sloveniji. Z novim zakonom je bil stari zakon popravljen tako, da ga je moč izvajati še nekaj prihodnjih let (Štrovs 2000a, 53).

4.2.2 Cilji pokojninske reforme v Sloveniji Z reformo pokojninskega sistema naj bi se sprejel (in se tudi je) novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, s katerim bi rešili probleme pokojninskega sistema. Glavni cilj pokojninske reforme je prilagoditev današnjim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam, tako da bo sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolgoročno sposoben zagotavljati socialno varnost vsem zavarovancem. Vsem, ki pravice že imajo, kot vsem tistim, ki v sistem zavarovanja šele vstopajo.

20

Cilj pokojninske reforme je tudi zagotoviti primernost pokojnin. Med razvojem pokojninskega sistema je bilo, in je še vedno, glavno vodilo zastaviti takšen sistem, ki bo preko pridobljenih pravic iz poklicnega zavarovanja omogočal ohranitev življenjskih standardov. Z uvedbo pokojninske reforme v letu 2000 smo naredili še korak bliže k temu cilju in v sistem pokojninskega zavarovanja uvedli tudi možnost prostovoljnega dodatnega poklicnega zavarovanja (MDDSZ2 2005, 5).

4.3 Pokojninsko zavarovanje po novem zakonu

Novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil sprejet v Državnem zboru 10. decembra 1999, objavljen je bil v Uradnem listu Republike Slovenije 106/1999 in je stopil v veljavo 1.1.2000. V novem zakonu so uveljavljene zaostritve upokojitvenih pogojev in zmanjšanje pokojnin. Zaostritve pogojev in zmanjševanje pravic se bodo uveljavljale z odlogi, predvsem pa zelo postopoma in bodo dejansko učinkovala v polnem obsegu na zavarovance, ki se bodo upokojevali čez 10 ali 20 let. Uvedla se je nova ureditev, po kateri je sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja zasnovan na treh stebrih.

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji obsega (ZPIZ-1, 1. člen):

• obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti (prvi steber),

• obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska in invalidska zavarovanja (drugi steber),

• pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov3 (tretji steber).

Ureditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja torej ne obsega več samo obveznega zavarovanja, temveč tudi obvezno in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Pri tem je treba poudariti, da je obvezno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nadomestilo za dosedanjo zavarovalno dobo s povečanjem (bonifikacijo) in je namenjeno delavcem, ki delajo na težkih delovnih mestih oziroma v poklicih, kjer glede na specifiko dela ni mogoče pričakovati, da bi lahko delali do polne starosti. Prostovoljno dodatno zavarovanje pa je novost, ki je namenjena zlasti mlajšim generacijam zaposlenih, za katere je že sedaj jasno, da bodo, zaradi postopnega zmanjševanja pokojnin iz obveznega zavarovanja, morale iz lastnih sredstev kriti del svoje socialne varnosti v starosti (MDDSZ 2005, 5).

4.3.1 Prvi steber pokojninskega sistema

Prvi steber je osrednji steber pokojninskega zavarovanja in temelji na medgeneracijski solidarnosti. Nanaša se na socialno varnost, ki jo ob upokojitvi nudi država vsakemu

2 MDDSZ – Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve. 3 Varčevalni račun je zbir vseh vplačil za dodatno pokojninsko zavarovanje in vseh pripisanih donosov na ta sredstva.

21

državljanu, ki je v svoji aktivni dobi plačeval obvezne prispevke za pokojninsko zavarovanje. Obvezno pokojninsko zavarovanje temelji na dokladnem (pay-as-you-go) sistemu financiranja oziroma sprotnem prispevnem kritju. Ta sistem financiranja je vzpostavil mehanizem, ki določa, kako bodo sedanji delavci kot upokojenci dobivali pokojnino v zameno za prispevke, ki jih danes plačujejo sedanjim upokojencem. Tako se sredstva za izplačevanje pokojnin sproti zagotavljajo iz prispevkov zavarovancev, ki so v aktivni dobi. V okviru »medgeneracijske pogodbe« mlajše generacije zavarovancev plačujejo prispevke s tem namenom, da bodo naslednje generacije prav tako zbirale sredstva za izplačevanje njihovih pokojnin (Pokojnina-I. steber, 2005).

Financiranje obveznega pokojninskega zavarovanja se v Republiki Sloveniji izvaja skozi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerega zavarovanci in delodajalci vplačujejo prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na drugi strani pa se iz njega financirajo pokojnine, drugi socialni prejemki, nadomestila in drugi izdatki, ki pripadajo upravičencem iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (MDDSZ 2005, 14).

Nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (ZPIZ), ki ima status javnega zavoda (ZPIZ-1, 10. člen).

Najpomembnejše spremembe na področju obveznega pokojninskega zavarovanja so (Moja naložba - reforma, 2005):

• postopno višanje števila let za odmero pokojninske osnove z dosedanjega povprečja desetih na povprečje osemnajstih najugodnejših zaporednih let;

• znižanje pokojninske osnove s prejšnjih 85 na 72,5 odstotka povprečne plače izbranega obdobja;

• postopno višanje upokojitvene starosti, pri čemer je najnižja polna upokojitvena starost odvisna od zbranih let delovne dobe:

Tabela 2: Upokojitvena starost Moški Ženske zbranih let delovne dobe

najnižja polna upokojitvena starost

zbranih let delovne dobe

najnižja polna upokojitvena starost

40 58 38 58 20 63 20 61 15 65 15 63

Vir: Moja naložba – O pokojninski reformi 2005

Upokojitveni pogoji pomenijo nespremenjeno situacijo za moške v primerjavi s prejšnjim režimom. Pomenijo pa precejšnjo zaostritev za ženske. Starost se pri ženskah dviguje z veljavnih 53 let po 4 mesece na leto in pokojninska doba s 35 let po 3 mesece na leto. Prehodno obdobje bo zaključeno leta 2013.

22

Tudi v minulem letu se je nadaljevalo povečevanje starosti ob upokojitvi tako pri ženskah, kakor tudi pri moških. Povprečna starost prejemnikov starostnih pokojnin je bila pri ženskah 56 let in sedem mesecev, pri moških pa 60 let in sedem mesecev (ali skupno 58 let in sedem mesecev); (S.R. 2005, 10).

Od 1.1.2006 velja višja starost in daljša pokojninska doba za pridobitev starostne pokojnine za ženske. Za polno starostno pokojnino mora biti ženska stara 55 let in štiri mesece ter imeti 36 let in tri mesece pokojninske dobe, lahko je stara 60 let in štiri mesece ter ima 20 let pokojninske dobe, če pa je stara 62 let pa mora imeti vsaj 15 let pokojninske dobe. Navedena starost se lahko zniža do 5 mesecev za leto, vendar le če je bila ženska obvezno pokojninsko zavarovana pred svojim 18 letom (D.S. 2006, 20).

Polna upokojitvena starost znaša za ženske 61 let in za moške 63 let. To je starost, ki omogoča upokojitev brez odbitka pokojnine. Tistemu, ki bo pri minimalni starosti 58 let in 40 let delovne dobe (moški) oziroma 38 (ženska), se bo pokojnina odmerila brez odbitkov. Vsem drugim, ki se bodo upokojili pred 61 oziroma 63 letom starosti in ne bodo imeli 38 let in 40 let delovne dobe, se bo pokojnina ustrezno zmanjšala za vsak mesec starosti, ki bo manjkal do polne starosti in ob upoštevanju dejanske starosti ob upokojitvi. V nasprotnem primeru, ko bo nekdo ostal zaposlen po izpolnitvi polne upokojitvene starosti, bo pokojnina ustrezno višja, prav tako za tiste, ki bodo delali dlje kot 38 oziroma 40 let (Bešter 1999, 27).

Zavarovancu se starostna meja zniža za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je skrbel in ga vzgajal vsaj pet let, in sicer se zavarovancu v letu 2006 starostna meja zniža za tri mesece in petnajst dni za enega otroka, za osem mesecev in 23 dni za dva otroka, in za 15 mesecev in 23 dni za tri otroke. Za vsakega nadaljnjega otroka se znižanje starostne meje poveča za osem mesecev in 23 dni, vendar kljub temu ne pridobi pravice do pokojnine, če ni star vsaj 53 let (D.S. 2006, 7).

Ženski, ki si je v obvezno zavarovanje vključila, preden je dopolnila 18 let starosti, se starostna meja zniža za ves čas trajanja obveznega zavarovanja pred dopolnjenim 18. letom starostim vendar največ do 55 let.

Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli 18 letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja, oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove.

Podaljšanje obdobja z 10 na 18 let, iz katerih se upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove, ne bo uveljavljeno naenkrat, temveč postopoma. Od leta 2000 pa do leta 2008 se obračunsko obdobje poveča za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja (Novak 2002, 209).

V letu 2005 so za obračun pokojnine vzeli 15 finančno najugodnejših let za zavarovanko in zavarovanca, letos pa upoštevajo 16 finančno najugodnejših let (D.S. 2006, 7).

23

Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, in sicer za zavarovanca z zavarovalno dobo 15 let v višini 35% pokojninske osnove (moški) oziroma 38% pokojninske osnove (ženska), nato pa se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerjeni odstotek poveča za 1,5%. Če pokojninska doba ne znaša polno leto, vendar pa vsaj 6 mesecev, se odmerni odstotek iz prejšnjega odstavka poveča za 0,75% (ZPIZ-1, 50. člen).

Po 40. letih pokojninske dobe bo tako znašala starostna pokojnina za moškega 72,5% pokojninske osnove. Prav tako bo znašala 72,5% pokojninske osnove pokojnina ženske pri 38 letih pokojninske dobe (Novak 2002, 210).

Pri odmeri starostne pokojnine se delovna doba nad 40 leti delovne dobe (moški) oziroma 38 leti delovne dobe (ženska), ki jo je zavarovanec dopolnil do dopolnitve 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), vrednoti na naslednji način:

Tabela 3: Leto daljše delovne dobe od polne (ZPIZ-1): Moški Ženska Vrednost posameznega

leta delovne dobe 41. leto 39. leto 3,0% 42. leto 40. leto 2,6% 43. leto 41. leto 2,2% 44. leto 42. leto 1,8% 45. in vsako naslednje leto

43. in vsako naslednje leto

1,5%

Višja pokojnina pripada zavarovancu, ki ostane v zavarovanju po dopolnjenem 63. letu starosti za moške, oziroma po dopolnjenem 61. letu starosti za ženske. Odstotek povečanja za mesec znaša od 0,3% za prvo leto pa do 0,1% za tretje leto. Za delo po dopolnjenem 67. letu starosti za moške oziroma 65. letu za ženske, se odmerjena pokojnina ne bo več povečevala.

Zakon določa in definira več vrst dob. Te dobe se upoštevajo pri določanju pogojev z pridobitev pravic in višine pokojnine. Delovna doba se obravnava kot zavarovalna doba, brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe. Dodatna doba je čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovalna doba je obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje, za katero so bili plačani prispevki (ZPIZ-1, 8. člen).

Zakon določa tudi najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo. Najnižja pokojninska osnova naj bi zagotavljala upokojencem osnovno življenjsko raven. Najvišja pokojninska osnova se glede na veljavno znižuje in bo enaka štirikratniku najnižje pokojninske osnove. Zavarovancem, ki imajo višjo povprečno mesečno plačo od najvišje zakonsko določene pokojninske osnove, se bo pokojnina odmerila od najvišje pokojninske osnove, čeprav so bili prispevki odmerjeni in plačani od celotne plače.

24

Z zakonom sta opredeljena najnižja pokojnina in varstveni dodatek, ki naj bi upokojencem zagotavljala primerno socialno varnost. Obstajajo še drugi prejemki, ki izhajajo iz tega zavarovanja kot so dodatek za pomoč in postrežbo, invalidnina in druge z zakonom določene pravice.

Invalidsko zavarovanje se je po novem zakonu precej spremenilo in se je ločilo od sistema pokojninskega zavarovanja. Zmanjšana je neposredna odgovornost delodajalca za ustrezno zaposlitev invalida. Določen je tudi nov sistem nadomestil in rent za primer invalidnosti.

Prvi steber po novem torej zagotavlja le minimalni socialni standard za vse upokojence, čeprav daje posamezniku občutek finančne varnosti, saj zanj še vedno jamči država. Posamezniku namreč omogoča preživetje, ne omogoča pa mu vzdrževanja že ustvarjenega življenjskega standarda. Nosilec obveznega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vanj pa so vključeni vsi zaposleni v RS, državljani RS zaposleni pri tujcih, samozaposleni, kmetje, športniki, šahisti, brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo, zaporniki in prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje.

4.3.2 Drugi steber pokojninskega sistema

Drugi steber obsega različne sheme dodatnega pokojninskega zavarovanja. Drugi steber se financira po naložbenem sistemu, kar pomeni s prispevki zaposlenih in njihovih delodajalcev na zavarovančev osebni račun. Z osebnimi varčevalnimi računi upravljajo javno ali privatno vodeni pokojninski skladi, v skladu s finančnimi predpisi in pod nadzorom države. Naložbeni sistem financiranja predstavlja zbiranje sredstev na osebnih računih zavarovancev z namenom, da se jim ob dopolnitvi določene starosti ali v drugih primerih, določenih v pokojninskem načrtu, zagotovijo dodatne pokojnine ali pravice. Višina pokojnine je odvisna od višine vplačanih prispevkov in donosnosti naložb, v katere so bili ti prispevki naloženi. Mesečni prispevki se obrestujejo po dogovorjeni obrestni meri ali glede na dobiček, ki ga upravljavec sklada doseže z naložbami. Sredstva, ki se vplačujejo na zavarovančev osebni račun, so oproščena plačevanja davka oziroma se vplačujejo pod davčnim ščitom, saj se je država odpovedala pobiranju davkov iz tega naslova. Pogoj za vključitev v drugi steber je vključenost v prvi steber.

Razlogi za uvedbo drugega stebra Med razloge za uvedbo drugega stebra spadajo (Pokojnina-II. steber, 2005):

• pokojnine v okviru prvega stebra so omejene; • delodajalci imajo določeno odgovornost do svojih zaposlenih. Z vključitvijo v

drugi steber jim nudijo večjo socialno varnost po upokojitvi; • pokojnina je odložena plača; • tretji steber, ki je sestavljen iz popolnoma individualnih varčevanj, je iz

gospodarskega vidika finančno bolj tvegan kot pa kolektivna zavarovanja, ki jih ponuja drugi steber;

• padec natalitete in rast pričakovane življenjske dobe povzročata težavnejše financiranje pravic iz prvega stebra. Te pravice pa naraščajo hitreje kot prispevki aktivnega prebivalstva;

• drugi steber naj bi pripomogel k večji pravičnosti.

25

Drugi steber vsebinsko delimo na dva dela:

1. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje Ta del je obstajal že pred reformo, namenjen pa je ozkemu krogu ljudi, ki opravljajo dela, katerih po določeni starosti ni mogoče več opravljati, ali dela, ki so škodljiva zdravju. Nadomešča tako imenovano »beneficirano dobo« (Pokojnina-II. steber, 2005). Vsi ti zavarovanci so deležni pravice do poklicne pokojnine. Zavezanci za plačilo prispevkov, ki se zbirajo na osebnih računih zavarovancev, so delodajalci (ZPIZ-1, 279. in 281. člen). Dodatna pokojninska zavarovanja v okviru drugega stebra imajo komplementarno vlogo in dopolnjujejo sistem socialnega pokojninskega zavarovanja. Manjši kot je obseg socialnega pokojninskega zavarovanja, bolj pomembne so dodatne pokojnine. V Sloveniji je novi zakon pričel zmanjševati obseg pokojnin iz prvega stebra, zato je logična uvedba dodatnih pokojninskih zavarovanj (Bešter 2000, 25). Pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja se izplačujejo v obliki:

• Poklicne pokojnine, ki se izplačujejo uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih od pridobitve poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev pokojnine po obveznem zavarovanju (predčasna poklicna upokojitev);

• Znižane poklicne pokojnine, ki se izplačuje v mesečnih zneskih od upokojitve po obveznem zavarovanju do zavarovančeve smrti (izpad nadomestitvene stopnje).

Pravice iz obveznega dodatnega zavarovanja se bodo glede oblike in višine določale s pokojninskim načrtom. Pokojninski načrt obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja mora vsebovati:

• način izračuna poklicne pokojnine, • minimalen zajamčen donos na vplačane prispevke, • pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, • obliko izplačila poklicne pokojnine, • investicijsko strategijo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, • višino prispevkov za posamezna delovna mesta.

Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki se oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad, ki ga v svojem imenu in za račun zavarovancev in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba, vendar ločeno od drugega premoženja Kapitalske družbe. Kapitalska družba pa pokojnine tudi izplačuje (Novak 2002, 212).

2. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma naložbeni sistem je uvedla večina držav že pred leti. Izkazalo se je kot učinkovito, saj se število zavarovancev vključenih v takšno zavarovanje iz leta v leto povečuje, državne blagajne pa ne trpijo več tako kot

26

včasih. V Sloveniji lahko rečemo, da se delež vključenih v to obliko zavarovanja povečuje, saj se mlajši ljudje vedno bolj zavedajo pomembnosti naložbenega sistema. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je oblika zavarovanja, kjer se zbrana sredstva zbirajo na osebnem varčevalnem računu. Namenjen je vsem, ki so zavarovanci ali uživalci pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in še niso upokojeni. Ko zavarovanec izpolni pogoje za upokojitev, se zbrana sredstva pričnejo črpati oziroma se prične izplačevanje pokojninske rente. Izvajajo ga zavarovalnice, pokojninske družbe in vzajemni pokojninski skladi (Pokojnina-II. steber, 2005). Izvajalci prostovoljnega pokojninskega zavarovanja pa so se zaradi konkurenčnosti že začeli združevati. Pri dodatnem pokojninskem zavarovanju oziroma pri drugem stebru ločimo glede premij in pravic dve fazi, in sicer (Klemenčič in Redejko 2000, 30):

Varčevalno obdobje je obdobje, v katerem zavarovanec plačuje premijo, ki se knjiži na njegov osebni račun. Tako zbrana sredstva upravljavec nalaga v skladu z naložbeno politiko, hkrati pa zavarovanec prevzema naložbeno tveganje.

Obdobje črpanja pravic pa je obdobje, v katerem zavarovanec oziroma

upravičenec prejema izplačilo dodatne pokojnine. Višina le-te se izračuna glede na vrednost sredstev, ki jih je zavarovanec privarčeval v varčevalnem obdobju, hkrati pa ne nosi več naložbenega tveganja.

Glede na to, kdo se lahko vključi v zavarovanje, lahko v Sloveniji prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje delimo na:

a) Individualno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko samostojno vključi vsak posameznik, ki je zavarovanec ali uživalec pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja (prvi steber). Pri tej obliki zavarovanja zavarovanec plačuje premijo sam.

b) Kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko

vključijo posamezniki, ki so zavarovanci ali uživalci pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, preko delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt (ZPIZ-1, 293 in 294. člen).

Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje se izvaja na podlagi pokojninskega načrta. Pokojninski načrt ima naravo splošnih pogojev pogodbe o vključitvi v prostovoljno dodatno zavarovanje in določa pogoje za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg pravic, postopek za njihovo uveljavitev ter opredelitev, ali je pokojninski načrt namenjen individualnemu ali kolektivnemu zavarovanju, pogoje za vključitev v pokojninski načrt, višino premije oziroma način izračuna višine premije, način in roke za plačevanje premije itd. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje po pokojninskem načrtu lahko poleg kritja izplačil dodatne starostne pokojnine in predčasne starostne pokojnine krije tudi izplačilo

27

dodatne invalidske pokojnine in dodatne družinske pokojnine. Kot obvezna sestavina vsakega pokojninskega načrta se obravnava zavarovanje rizika starosti, medtem ko je zavarovanje rizika invalidnosti ali smrti prepuščeno volji oblikovalca pokojninskega načrta. Pokojninske načrte slovenskega prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki krijejo izplačila dodatne starostne pokojnine oziroma predčasne starostne pokojnine, bi lahko uvrstili v skupino pokojninskih načrtov z vnaprej določenimi prispevki – premije, kjer so določeni le prispevki, pokojnine pa neznane in so tako odvisne od premij, ki se investirajo in njihovih naložbenih donosov, pri čemer seveda obstaja tveganje, da se pri investiranju prispevkov ne dosežejo pričakovani donosi. To naložbeno tveganje nosijo zavarovanci, pri čemer imajo zajamčeno vsaj minimalno letno stopnjo donosnosti, ki ne sme biti nižja od 40% povprečne letne obrestne mere na državne vrednostne papirje, z dospelostjo nad enim letom (Novak 2002, 213).

4.3.3 Tretji steber pokojninskega sistema Ta steber tvorijo individualna pokojninska zavarovanja zavarovalnic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To obliko zavarovanja je bilo mogoče skleniti že pred reformo, saj gre v bistvu za oblike življenjskih zavarovanj. So brez davčnih olajšav, vanje pa se lahko vključi vsak posameznik na podlagi osebne odločitve, saj za vključitev ni potrebno izpolnjevati nikakršnih dodatnih pogojev. Ponujajo jih različni ponudniki, kot so banke, zavarovalnice, borzno posredniške hiše, družbe za upravljanje (Pokojnina-III. steber, 2005). Prednost tretjega stebra je v neomejeni višini premije, podobno kot pri drugem stebru, vendar v tem primeru ni nikakršnih davčnih olajšav za delodajalce, saj je zavarovanje sklenjeno na ime posameznika, ki pa lahko znesek vplačanih premij uveljavlja pri dohodninski napovedi v okviru 3% znižanja davčne osnove za odmero dohodnine. Pri izplačilu pokojnine pa za razliko od drugega stebra ne bo treba plačati davka na dohodek, saj je bil ta že plačan. V tretji steber so poleg rentnih in življenjskih zavarovanj vključene tudi naložbene police, vzajemni skladi, individualna vlaganja v vrednostne papirje, naložbe v nepremičnine, itd. V Sloveniji se je v prihodnosti potrebno posvetiti individualnemu pokojninskemu zavarovanju, ki je manj razvito kot pa kolektivno zavarovanje, saj le-to omogoča davčne olajšave tako zavarovancem kakor tudi delodajalcem. Vzrok pa lahko verjetno najdemo tudi v tem, da je veliko ljudi še vedno slabo obveščenih in ne razmišlja o pokojninah v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja ter se zanaša, da se velikost pokojnin iz obveznega zavarovanja ne bo spremenila.

4.3.4 Značilnosti posameznih stebrov pokojninskega sistema Spodaj so v tabelarični obliki predstavljene značilnosti posameznih pokojninskih stebrov v Sloveniji.

28

Tabela 4: Značilnosti posameznih stebrov I. steber: obvezno

zavarovanje II. steber: obvezno in prostovoljno zavarovanje

III. steber: prostovoljno zavarovanje - individualno

Sklenitev zavarovanja

Obvezna udeležba vseh delavcev v delovnem razmerju, zasebnikov, kmetov in članov njihovih gospodarstev in še nekaterih drugih oseb, omenjenih v zakonu

Pogoj je obvezno zavarovanje

Ni posebnih pogojev

Način vlaganja in

izplačevanja

Dokladni sistem po medgeneracijski pogodbi – trenutno zaposleni plačujejo za upokojence

Naložbeni sistem, dolgoročno varčevanje v odobrenih pokojninskih načrtih po individualni ali kolektivni shemi

Naložbeni sistem, prosta izbira dolgoročnih varčevanj

Vplačuje Breme prispevkov si delita delodajalec in zaposleni

Delodajalec in/ali zaposleni

Individualno

Višina premije

Prispevki kot % od bruto plače (15,5% delodajalec, 8,85% pa delojemalec)

Ni omejitev Večinoma neomejen znesek premije

Pravice Pravice iz I. stebra so samo delno povezane z višino dejansko vloženih sredstev, ker se s sredstvi gospodari po načelu vzajemnosti in solidarnosti

Zavarovanec je upravičen do vloženih sredstev in doseženih donosov na osebnem računu ob upokojitvi

Posameznik je upravičen do vloženih sredstev in doseženih donosov po pogojih izvajalca

Izplačevanje pokojninske

rente

Po dopolnjeni starosti zavarovanca in pokojninski dobi, ki pa mora pri najvišji možni starosti obsegati izključno zavarovalno dobo

Izpolnjevanje treh zakonsko določenih pogojev (min 58 let, upokojitev v skladu z zakonom, min 10 let vključenosti)

Po preteku zavarovalne dobe oziroma po dogovorjenem času

Davčne olajšave

Je dajatev sama po sebi in se odšteje od davčne osnove

Visoke davčne olajšave za premije, ki so v zakonsko določenih mejah (min 4.355 SIT in max 5,844% bruto plače)

3% znižanje davčne osnove pri odmeri dohodnine za zavarovanca

Izvajalec S sredstvi upravlja država (ZPIZ)

Zavarovalnice, pokojninske družbe in

Družbe za upravljanje,

29

pokojninski vzajemni skladi

zavarovalnice, banke, borzno posredniške družbe…

Vir: Pokojnina – Kakšen je slovenski pokojninski sistem 2005

4.3.5 Prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov V tabeli so predstavljene prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov v Sloveniji. Tabela 5: Prednosti in slabosti pokojninskih stebrov v Sloveniji

Stebri Prednosti Slabosti I. steber - pokriva širok splet

zavarovanj - zavarovancu daje občutek

finančne varnosti

- nizek znesek nadomestila v primerjavi z osebni dohodkom

- ne zadošča za vzdrževanje že ustvarjenega standarda

II. steber - zagotavlja boljši standard za stara leta

- visoke davčne olajšave na premije

- tekoče spremljanje vrednosti in rast zavarovančevega lastnega sklada

- privarčevana sredstva se lahko ob finančni stiski predčasno v celoti unovči

- določen je najvišji znesek vplačila kot davčna olajšava

- obdavčene pokojnine

III. steber - plačevanje neomejenega zneska premije

- lahko se vključi vsak - dodatna pokojnina ni

obdavčena

- davčna olajšava le v okviru 3% znižanja davčne osnove pri odmeri dohodnine in šele ob koncu leta

Vir: Žnidaršič Kranjc 2000, 43

4.4 Pri kolikšni starosti smo se v Sloveniji upokojevali

Vir: Zagorac 2005 Slika prikazuje povprečno upokojitveno starost med moškimi in ženskami v obdobju od leta 1990 do leta 2003 v Sloveniji. Iz nje je razvidno, da se je do leta 2003 upokojitvena starost moških povečala že na 60 let, za ženske pa na 56 let, kar je posledica pokojninske reforme leta 2000 v Sloveniji. Povprečna upokojitvena starost za moške je bila leta 1995 v več kot polovici držav OECD 65 let, v Franciji in na Japonskem 60 let, v Grčiji in Novi Zelandiji 62 let, na Norveškem, Danskem in Islandiji pa 67 let. Za ženske je v večini držav upokojitvena starost nekoliko nižja od moških, vse pa načrtujejo povišanje upokojitvene meje tako za moške kakor tudi za ženske (Sveinbjörn 1997). Slovenski pokojninski sistem se je v minulih obdobjih prikazal kot izjemno prilagodljiv. Pred uvedbo pokojninske reforme so pokojnine realno naraščale skoraj z enako letno dinamiko kot povprečne letne plače v državi. Pozneje se je zaradi vpliva pokojninske reforme in strukturnih sprememb realna rast upočasnila. V obdobju 2000-2004 je povprečna pokojnina še vedno dosegala 0,5% povprečno realno rast (Kuhelj 2005, 8). Ministrstvo za finance je za leto 2007 napovedalo novo reformo pokojninskega sistema v Sloveniji, čeprav se še ne ve, kakšna bi naj bila ta reforma. Spremembe se lahko pojavijo na marsikaterem področju, in sicer: dvig starostne meje za upokojitev na 65 let za moške in za ženske, nižanje odmerjene pokojnine na manj kot 72,5%, odmera pokojnine na podlagi vplačanih prispevkov in ne na podlagi višine plač,… Možnosti je sicer veliko, vendar bomo morali počakati, da vidimo kaj bo prinesla pokojninska reforma.

30

31

5 POKOJNINSKA UREDITEV V NEMČIJI Nemčija je država z najstarejšim javnim pokojninskim sistemom na svetu, ki ga je leta 1889 uvedel kancler Bismarck. S prvo pokojninsko shemo je uvedel starostno in invalidsko pokojnino ter s tem zagotovil fizičnim delavcem varno prihodnost. Prvotno je obsegal delavce in del uslužbencev. Prvo večjo spremembo je sistem doživel leta 1911, ko se je socialno zavarovanje razširilo na vse uslužbence. Ob koncu druge svetovne vojne je bila situacija na področju socialnega zavarovanja v Nemčiji katastrofalna, zato je bilo potrebno staro strukturo pokojninskega zavarovanja v celoti spremeniti. Največjo spremembo je prinesla pokojninska reforma leta 1957, ki je vpeljala delni pay-as-you-go sistem in enkrat letno indeksacijo pokojnin. Od takrat naprej so se pokojnine usklajevale enkrat letno z rastjo plač, kar je preprečilo realno zmanjševanje pokojnin zaradi inflacije (upokojencem se je zaradi inflacije pokojnina redno zniževala). Uvedli so tudi socialno zavarovanje za samozaposlene, minimalno pokojnino, predpisana starost za upokojitev pa je postajala vedno bolj fleksibilna. Vse to je izboljšalo materialni položaj upokojencev, povzročilo pa je tudi mnogo višje stroške pokojninskega sistema (Bešter 1996, 93). Leta 1972 je bila uvedena fleksibilna starostna meja za upokojitev. Polno pokojnino je bilo mogoče pridobiti že s starostjo 63 let. Pokojninsko zavarovanje je postalo dostopno tudi za gospodinje in samozaposlene.

5.1 Vpliv združitve obeh Nemčij

Združitev obeh Nemčij leta 1990 je povzročila veliko težav državnemu pokojninskemu sistemu, saj sta se sistema bivših držav precej razlikovala. Medtem, ko je bila pokojnina v Zvezni Republiki Nemčiji tesno povezana z višino zaslužka v celotni delovni dobi in z njim povezano višino vplačanih prispevkov, je pokojnina v Vzhodni Nemčiji predstavljala znesek, ki je pokrival minimalne življenjske stroške. Višina plače je bila pri tem skoraj nepomembna. Ker je zahodnonemški sistem štirideset let deloval v pogojih tržne ekonomije in je pri tem potrdil svojo stabilnost, so se odločili, da bodo pravila zahodnonemškega sistema v prihodnje veljala tudi za nove zvezne dežele. Za pokojnine, uveljavljene po združitvi obeh Nemčij, velja normalna formula za izračun pokojnine, ki temelji na višini plače med zavarovanjem. Višina pokojnine pri tem ne sme biti nižja kot v primeru upoštevanja pravil bivše Vzhodne Nemčije. Pri določanju višine pokojnine nekdanjim državljanom NDR na podlagi plače izstopajo poklici, kot so: vojska, policija, bivše varnostno-obveščevalne službe, katerih plače so zaradi »lojalnosti sistemu« bistveno višje od ostalih. V takih primerih določijo kot osnovo nižje izhodišče in dejansko plačo. Opisana prilagoditev je bila zelo draga. Vzhodna Nemčija v državni pokojninski sistem zaradi tranzicijskih problemov, višje nezaposlenosti v preteklosti (15% v primerjavi z 9% v bivši ZRN) in nižjih plač prispeva še vedno precej manj, kot pa iz njega črpa. Princip t.i. finančne izravnave, ki je uveljavljen v sistemu državnega pokojninskega zavarovanja določa, da finančno močnejše regije prenašajo svoje presežke v finančno šibkejša področja. Na ta način se poskuša vzpostaviti sistem socialne enakosti za celotno državo, izplačilo pokojnin pa je možno ne glede na dejansko vplačane prispevke (Bešter 1996, 97-99).

32

5.2 Pokojninska reforma leta 1992

Reforma leta 1992 je posledica staranja populacije, upadanja rojstev in hkrati naraščajočih stroškov sistema. Reforma ni imela namena poseči v bistvene sestavine sistema. Izvedba reforme je bila pod močnim vplivom vključevanja novih državljanov bivše Vzhodne Nemčije v pokojninski sistem dotedanje Zahodne Nemčije. Poleg vsebinskih in tehničnih težav vključitve 3,6 milijonske populacije vzhodnonemških upokojencev v reformirani zahodnonemški sistem, je prilagoditev terjala ogromna finančna sredstva (Božovič 1999). Pripravili so tudi možnost dodatnega pokojninskega zavarovanja. V povprečju dobi upokojenec, ki ima 45 let dolgo pokojninsko oziroma zavarovalno dobo, 70% trenutne neto plače povprečnega zaposlenega. Zakon so sprejeli 9.11.1989, veljati je začel 1.1.1992. Redna starostna pokojnina se doseže z dopolnitvijo 65 let starosti in 5 letni zavarovalni dobi. Pravico do starostne pokojnine imajo tudi dolgoletno zavarovani (35 let zavarovalne dobe) pri starosti 63 let in težki invalidi, rudarji ter delovno nezmožni pri starosti 60 let . Usklajevanje pokojnin je vezano na neto plače in ne več na bruto plače. Predčasna starostna meja v višini 60 in 63 let za starostno pokojnino se po letu 2001 letno zvišuje za 6 mesecev, dokler se ne doseže redna starostna meja 65 let. Brezposelni, ki so bili v zadnjih desetih letih pred upokojitvijo najmanj 52 tednov brezposelni, so plačevali v teh desetih letih najmanj 8 let prispevke in imajo skupno delovno dobo najmanj 15 let, izpolnjujejo pogoje za starostno pokojnino ob dopolnitvi 60 let starosti. Rudarji pridobijo pravico do pokojnine pri starosti 60 let, če so 25 let delali pod zemljo. Kot že povedano je reforma leta 1992 predvidela, da se bo upokojitvena starost, ki znaša 63 let za moške in 60 let za ženske, izenačila na 65 let v letih med 2001 in 2012. V primeru, da se začetek prejemanja pokojnine odloži na kasnejši čas, je pokojnina višja za 6% na leto oziroma 0,5% za vsak mesec. Predčasna upokojitev pri nižji starosti bo možna le v povezavi z zmanjšanjem pokojnine za 0,3% za vsak mesec (v celoti maksimalno 10,8%). Brez znižanja pokojnine se bodo lahko upokojevali pri starosti 62 let le invalidi in rudarji (Berkel in Börsch-Supan 2003). Do reforme leta 1992 pri izračunu pokojnine niso upoštevali vstopne starosti. Od 1.1.1992 sestavljajo formulo za izračun pokojnine trije faktorji:

• osebni plačilni indeks (število let zavarovanja in višina zaslužka oz. vplačanih prispevkov v času zavarovanja),

• pokojninski faktor (odvisen od vrste pokojninske pravice), • sedanja vrednost pokojnine (uskladitev z vrednostjo plač).

5.3 Pokojninska reforma leta 2001

Velikodušnost nemškega sistema predstavlja velik socialni dosežek, ki pa bo v naslednjih desetletjih pod velikim pritiskom demografskih sprememb. Glede na demografski razvoj

33

bo po predvidevanjih v prihodnjih 40-ih letih na vsakega plačnika prispevkov za pokojnino prišel skoraj en upokojenec. Z namenom zagotavljanja nadaljnje stabilnosti nemškega pokojninskega sistema, je leta 2001 prišlo do nove pokojninske reforme, imenovane tudi »Reisterjeva«4 reforma. Poglavitni cilji Reisterjeve reforme so bili omejiti rast prispevnih stopenj, znižati višino pokojnine ter povečati vlogo poklicnega in privatnega pokojninskega zavarovanja. Nov pokojninski zakon je stopil v veljavo 1.1.2002, njegove temeljne značilnosti pa so (Börsch-Supan in Wilke 2003, 27).:

- omejevanje rasti prispevnih stopenj državnega pokojninskega zavarovanja; prispevna stopnja se do leta 2002 ne sme zviševati nad 20% in do leta 2030 nad 22%,

- razmerje med pokojnino in povprečno neto plačo se bo do leta 2030 postopoma zmanjševalo, in sicer iz sedanjih 70%5 povprečne neto plače na 67% povprečne neto plače,

- dodatna prostovoljna (poklicna in privatna) zavarovanja naj bi s pomočjo države (davčne olajšave in subvencije) nadomestila znižanje pokojnine državnega pokojninskega zavarovanja.

Reforma pokojninskega sistema je bila nujna, saj je tako kot v drugih državah prišlo do upada natalitete, demografskih sprememb in naraščajočih finančnih stroškov sistema, predvsem zaradi vključevanja državljanov bivše Vzhodne Nemčije v pokojninski sistem dotedanje Zahodne Nemčije.

5.4 Struktura nemškega pokojninskega sistema

Pokojninski sistem v Nemčiji razdelimo na tri stebre. Prvi steber predstavlja državno pokojninsko zavarovanje in obsega približno 80% vseh pokojnin, drugi steber predstavlja podjetniško pokojninsko zavarovanje in vključuje 47% vseh zaposlenih, tretji steber pa je prostovoljno pokojninsko zavarovanje (Gora 2001, 10).

4 Po nemškem ministru za delo, družino in socialne zadeve. 5 Standardna nadomestitvena stopnja ne odraža razmerja med pokojnino in zadnjo plačo pred upokojitvijo, ampak se izračuna glede na pokojnino zavarovanca, ki ima zbranih 45 točk in so deljene z povprečno neto plačo vseh zaposlenih (Börsch-Supan in Wilke 2003, 29).

Tabela 6: Struktura nemškega pokojninskega sistema

privatni pokojninski načrti

prostovoljni poklicni načrti zasebni sektor

posebni pokojninski načrti za državne uslužbence

obvezni poklicni načrti

javni sektor

zasebni sektor javni sektor

(brez državnih uslužbencev) samozaposleni

Dodatno pokojninsko zavarovanje Državno pokojninsko zavarovanje

III. STEBERII. STEBERI. STEBER

Vir: Börsch-Supan in Wilke 2003, 9 Cilj nemškega pokojninskega zavarovanja je zagotavljanje življenjskega standarda. Predpostavka za prejemanje pokojnine je plačevanje prispevkov, višina pokojnine pa je odvisna od vplačanih prispevkov (Rentenerklaerung.de.vu 2006).

5.5 Državno pokojninsko zavarovanje

Državni pokojninski sistem je del sistema socialnega zavarovanja in zagotavlja pravice po upokojitvi, med delovno nezmožnostjo (rehabilitacija in invalidske pokojnine) in pokojnine za preživele družinske člane zavarovanca (pokojnine za vdove in nepreskrbljene otroke). Načela, na osnovi katerih deluje sistem, so (Bešter 1996, 94):

- načelo solidarnosti in pomoči, - načelo financiranja s prispevki zavarovancev, delodajalcev in države, - zavarovalniško načelo, modificirano z elementi socialne politike, - načelo obveznega zavarovanja, - načelo, po katerem so samo zavarovanci upravičeni do pravic iz sistema, - končni cilj državnega pokojninskega zavarovanja pa je zaščita in ohranitev

življenjske ravni. Nemški državni pokojninski sistem (Gesetzliche Rentenversicherung, GRV) pokriva 85% zaposlenih. Obvezno pokojninsko zavarovanje izvajajo različne zvezne in regionalne ustanove. Okoli 70% državnega pokojninskega sistema se financira po sistemu PAYG, ostalih 30% pa se financira iz proračuna – s pomočjo dela »ekološkega« davka in ene odstotne točke DDV-a (Börsch-Supan in Wilke 2003, 10). V državni pokojninski načrt so v večini vključeni zaposleni v zasebnem sektorju, poleg njih pa je vključen tudi del javnega sektorja. Državni uslužbenci in kmetje so zavarovani znotraj posebnih pokojninskih načrtov. Za državne uslužbence obstajajo posebni državni pokojninski načrti, ki se financirajo neposredno iz državnega proračuna.

34

35

Samozaposleni, kot so davčni svetovalci, odvetniki in zdravniki, so zavarovani znotraj pokojninskih načrtov, ki jih izvajajo profesionalna združenja, opredeljena kot institucije javnega prava. Samozaposleni so obvezno vključeni v državni pokojninski načrt, če to od njih zahteva združenje (okoli dve tretjini samozaposlenih). Ostali samozaposleni so vključeni le v privatne pokojninske načrte. V državni pokojninski načrt niso obvezno vključeni tudi tisti zaposleni, katerih mesečni dohodek ne presega 15% povprečne mesečne bruto plače (Börsch-Supan in Wilke 2003, 10). Državno pokojninsko zavarovanje je še vedno najpomembnejša oblika varstva starejših prebivalcev.

5.5.1 Prispevki in pravice pokojninskega zavarovanja Prispevki, ki znašajo 19,5% bruto plače zaposlenega, so razdeljeni med delodajalca in delojemalca tako, da vsak prispeva polovico. Prispevna stopnja in višina prejemkov, od katerih se še vplačujejo prispevki, se določata letno v skladu z samoregulativnim mehanizmom določanja prispevne stopnje. Zgornja meja plač (Beitragsbemessungsgrenze, BMG), do katere so se vplačevali prispevki, je v letu 2003 v zahodnem delu Nemčije mesečno znašala 5100 € in v vzhodnem delu Nemčije 4250 € (Börsch-Supan in Wilke 2003, 10). Z reformo leta 1992 je bilo določeno, da so do redne starostne pokojnine upravičeni vsi, ki so dopolnili 65 let (velja za oba spola, pred reformo so se ženske lahko upokojile pri starosti 60 let, moški pa pri starosti 63 let; za ženske naj bi bil prehod izveden do leta 2012, za moške pa do leta 2006) in imajo vsaj pet let zavarovalne dobe. Starostno pokojnino za zavarovance, ki ne izpoljnujejo pogojev za redno starostno pokojnino, je mogoče pridobiti pri starosti 63 let in izpolnjeni 35-letni zavarovalni dobi (Börsch-Supan in Wilke 2003, 11). Višina mesečnega zneska pokojnine se izračuna z zmnožkom treh dejavnikov (Gora 2001, 7):

1. osebnih plačilnih točk (Personenliche Entgeltpunkte), 2. pokojninskega faktorja (Pension Faktor), 3. sedanje vrednosti pokojnine (Aktueller Rentenwert).

Osebne plačilne točke se izračunavajo za vsa leta, ko je posameznik plačeval prispevke v pokojninsko blagajno. Je vsota razmerij med mesečno plačo posameznika in povprečnimi mesečnimi plačami na letni ravni. Indeks se izračunava za obdobja, ko posameznik ni plačeval prispevkov (npr. čas študija, nezaposlenosti, služenje vojaškega roka itd.). Pokojninski faktor je manj zapleten. V primeru redne starostne pokojnine je njegova vrednost enaka 1. Sedanja vrednost pokojnine predstavlja mesečni znesek pokojnine, ki se izplača posamezniku za vsako doseženo vrednost pokojninske točke. Ta količnik je enak za vse vrste pokojnin, vendar je različen za zavarovance vzhodnega in zahodnega dela države. Na začetku leta 2003 je njegova vrednost za vzhodno Nemčijo znašala 22,70 €, za zahodno pa

25,86 €. Dobljena vrednost je na koncu pomnožena še s t.i. pristopnim faktorjem (Zugangsfaktor), ki indeks prilagodi starosti ob upokojitvi. Pokojnina se usklajuje z rastjo neto plač. V povprečju znaša starostna pokojnina okoli 70% neto plače (Börsch-Supan in Wilke 2003, 27). Če se je posameznik upokojil pred z zakonom določeno starostjo, potrebno za redno upokojitev (65 let za oba spola), oz. po njej, ima to za posledico ustrezno znižanje oz. zvišanje pokojnine. Pokojnina se zmanjša za 0,3% za vsak mesec predčasne upokojitve. Če pa se prejemanje pokojnine odloži na kasnejši čas (po 65. letu starosti), je pokojnina višja za 0,5% za vsak odložen mesec. Če se nekdo predčasno upokoji, je odbitek od polne pokojnine v višini 0,3% za vsak mesec predčasne upokojitve mogoče nadomestiti z vplačili dodatnih prispevkov v pokojninske blagajne do dopolnjene starosti 60 let. Po 65. letu je ta možnost izključena. Zavarovanec ima tudi, z ustrezno omejitvijo, pravico do delne pokojnine. Na ta način lahko zavarovanec še ostane zaposlen za določen čas in prejema višji dohodek, kot če bi prejemal redno starostno pokojnino. Delna pokojnina kot starostna pokojnina je lahko izplačana v višini 1/3, 1/2 ali 2/3 redne starostne pokojnine. V tem primeru obstaja omejitev zneska, ki ga zavarovanec lahko prejme za opravljeno delo. Če se delna pokojnina izplača v višini 1/3 redne starostne pokojnine, lahko zavarovanec za opravljeno delo prejme največ 23,3 – kratnik tega zneska delne pokojnine, v primeru izplačila delne pokojnine v višini 1/2 redne starostne pokojnine 17,5 – kratnik in v primeru izplačila 2/3 pa 11,7 – kratnik (Sailer 2002).

5.5.2 Viri dohodkov upokojencev v Nemčiji leta 2000 Slika 1:Viri dohodkov upokojencev v Nemčiji leta 2000

3%3% 10%

84%

dohodek izdodatnih pokojnin

dobiček

dohodki izpremoženja

državne pokojnine

Vir: Prirejeno po Jackson 2003 Slika 5 prikazuje vire dohodkov upokojencev v Nemčiji leta 2000. Največ dohodkov upokojencev predstavljajo državne pokojnine – 84%, samo 16% pa predstavljajo dodatni dohodki. Osnovni problem državnega pokojninskega zavarovanja v Nemčiji, in sicer vedno več upokojencev in vedno manj aktivnih zavarovancev, pa še vedno ostaja nerešen.

36

37

Pokojninsko zavarovanje, ki izhaja iz medgeneracijske pogodbe temelji na stabilnem razmerju med vplačniki prispevkov in uživalci pravic zavarovanja. To razmerje pa se z leti vedno bolj slabša, zato bo potrebna še korenita sprememba v tej smeri. Možnosti sta dve, in sicer povišanje prispevne stopnje ali zmanjšanje pravic pokojninskega zavarovanja.

5.6 Dodatna pokojninska zavarovanja

5.6.1 »Reisterjeva« podpora Pomembno komponento Reisterjeve reforme predstavlja uvedba subvencij za dodatno pokojninsko zavarovanje (poklicno ali privatno). Vsak zavarovanec, ki bi želel sam varčevati za lastno pokojnino, dobi za to od države finančno podporo. Na ta način skuša država v sistem lastnega varčevanja za pokojnino pritegniti čim širši krog prebivalstva. Država subvencionira določen znesek, največ do mejne vrednosti za odmero prispevka, ki znaša okoli 5100 € na mesec za zahodni del in 4250 € za vzhodni del Zvezne republike Nemčije. S pokojninsko reformo je pokojninski sistem dopolnjen s sistemom dodatne pokojnine, ki je podprta s strani države. Kot alternativo država ponuja tudi olajšave v obliki znižanja davčne osnove na zavarovanca. Od leta 2002 do leta 2004 znaša najvišje znižanje davčne osnove 525 €, od leta 2004 do leta 2006 bo znašalo 1050 €, od leta 2006 do leta 2008 1575 € in od leta 2008 dalje 2100 € (Börsch-Supan in Wilke 2003, 31-32). Tabela 7: Državne spodbude za dodatno pokojninsko zavarovanje

Obdobje Minimalna varčevalna stopnja

(% bruto plače)

Subvencija za posameznika

(v €/ leto)

Dodatna subvencija za vsakega otroka

(v €/leto) 2002-2004 1% 38 46 2004-2006 2% 76 92 2006-2008 3% 114 138

Od 2008 naprej 4% 154 185 Vir: Börsch-Supan in Wilke 2003

5.5.2 Poklicni pokojninski načrti Začetek poklicnih pokojninskih načrtov v Nemčiji sega v leto 1832. Razcvet so doživeli po drugi svetovni vojni, ker so sredstva privatnih pokojninskih načrtov zaradi davčnih olajšav predstavljala poceni vir notranjega financiranja podjetij. Organiziranje tovrstnih načrtov je bilo popolnoma prostovoljno. Poklicne pokojninske načrte, kot dodatno pokojninsko zavarovanje za svoje zaposlene organizirajo delodajalci. Gre predvsem za prostovoljne oblike pokojninskega zavarovanja. Redki so poklicni pokojninski načrti, ki jih zagotavlja kolektivna pogodba med delodajalci in zaposlenimi, zato se tudi število zaposlenih, ki je vključeno znotraj poklicnega pokojninskega načrta, razlikuje med panogami. Znotraj poklicnih pokojninskih načrtov so obvezno zavarovani zaposleni v javnem sektorju. Gre za načrte, ki se financirajo po PAYG načelu. Starost, s katero se pokojnine začnejo izplačevati, ni fiksno določena, vendar se izplačilo začne najkasneje s 65. letom starosti. Najbolj razširjena oblika poklicnega pokojninskega zavarovanja je izplačilo pokojnin v okviru podjetja. V preteklosti so o oblikovanju pokojninskega zavarovanja odločali le

38

delodajalci. Po reformi leta 2001 pa je bila uvedena pravica t.i. spremembe plačila, s katero ima vsak zaposleni od 1.1.2002 pravico do vplačila dela plače v poklicno pokojninsko zavarovanje. Po uvedbi spremembe plačila so tako pri financiranju pokojninskega zavarovanja udeleženi tudi delavci in ne več samo delodajalci. Pravico do spremembe plačila ima vsak zaposleni, če to predvideva kolektivna pogodba. Obstajata dva načina izvajanja poklicnega pokojninskega zavarovanja, in sicer notranja izvedba, kjer delodajalec v okviru podjetja oblikuje rezerve za pokojninsko zavarovanje ter zunanja izvedba, kjer lahko delodajalec na primer z zavarovalnico sklene pogodbo o pokojninskem zavarovanju (Börsch-Supan in Wilke 2003, 34). V Nemčiji so pred pokojninsko reformo, ko so uvedli še pokojninske sklade, poznali štiri oblike poklicnih pokojninskih načrtov (Betribliche Altersvorsorge); (Bešter 1996, 100):

1. knjižne rezerve, 2. podjetniške pokojninske blagajne, 3. podporne sklade, 4. direktno zavarovanje.

1. Knjižne rezerve (Direktzusage) Knjižne rezerve so najbolj pogosta oblika poklicnega pokojninskega zavarovanja, s katero se delodajalec pogodbeno zaveže izplačati določen znesek pokojnine delojemalcu oziroma družinskim članom. Pojavljajo se predvsem v velikih podjetjih. Delodajalci oblikujejo v bilanci podjetja rezerve, ki naj bi zadoščale za kritje pričakovanih pokojnin. Sredstva v obliki knjižnih rezerv so neobdavčena, vendar še naprej sodelujejo v finančnih tokovih podjetja. Podjetje uveljavlja olajšave s pismeno obljubo, v kateri prizna obveznosti do izplačila pokojnin in predloži pravila, po katerih vkalkulira svoje obveznosti (rezerve). Maksimalno letno povečanje pokojninskih rezerv, ki ga prizna davčna oblast, je enako sedanji vrednosti bodočih pravic, zmanjšani za sedanjo vrednost bodočih letnih prispevkov. Rezerve, ki so oblikovane za mlajše od 30 let, pa se ne priznavajo. Podjetja so pri naložbah sredstev iz naslova knjižnih rezerv svobodna, saj ta oblika poklicnega pokojninskega zavarovanja ni pod neposrednim državnim nadzorom. Kljub temu so vložena sredstva zaposlenih zaščitena pred morebitno nelikvidnostjo podjetja. Izplačane pravice zavarovancev se obdavčujejo. Zaradi varnosti vloženih sredstev zaposlenih, morajo podjetja plačevati prispevke v t.i. Pokojninsko-zavarovalniški sklad (Pension-Sicherungs-Verein), ki v primeru nelikvidnosti podjetja jamči za izplačilo pokojnin. 2. Pokojninske blagajne (Pensionskasse) Pokojninske blagajne so posebna oblika pokojninskega zavarovanja, ki vključujejo tudi življenjsko zavarovanje, vendar je omejeno na enega ali več podjetij ali celo panogo. Ta tip pokojninskega načrta je omejen predvsem na t.i. bele ovratnike. Sredstva načrta so ločena od podjetja – delodajalca. Zanje veljajo enak pravila glede naložb in posojil kot za zavarovalnice. Prispevki delodajalcev so predmet davčnih olajšav, vendar se nad zneskom 4% BMG6 štejejo v prihodek delojemalca (Börsch-Supan in Wilke 2003, 25). Pokojnine so tudi v primeru pokojninskih blagajn obdavčene. Pokojninska blagajna s prispevki in njihovimi donosi oblikuje sklad, iz katerega se financirajo prihodnje

6 BMG - zgornja meja prispevkov za socialno zavarovanje.

39

pokojnine. Osrednje mesto pri tej obliki podjetniških pokojninskih načrtov ima varnost naložb vlagateljev. Tako je določeno, da je le 35% knjižne vrednosti vseh prispevkov mogoče investirati v delnice. Pri pokojninskih blagajnah je izpolnjevanje obveznosti nadzorovano s strani Zveznega urada za zavarovalništvo. 3. Podporni sklad (Unterstützungskasse) Podporni sklad je najstarejša oblika privatnega pokojninskega načrta v Nemčiji, ki lahko zagotavlja tudi zdravstveno zavarovanje in druge pravice. Z zbranimi sredstvi upravlja sklad sam ali pa zavarovalnica, pri čemer podjetje sklene pozavarovalno polico, sredstva pa morajo zadoščati za pokrivanje celotnih obveznosti po aktuarskih načelih (polni pokojninski sklad). V primeru, ko sklad sam upravlja s sredstvi, se pravice izplačujejo iz sprotnih prispevkov, za izpolnjevanje obveznosti pa v obeh primerih poskrbi delodajalec. Za izplačilo pokojnin jamči Pokojninsko-zavarovalniški sklad. Nosilec podpornega sklada je lahko eno ali več podjetij. Da bi znižali stroške upravljanja, se za to obliko poklicnih pokojninskih načrtov odločajo predvsem mala in srednja podjetja. 4. Direktno zavarovanje (Direktversicherung) Direktno zavarovanje je oblika pokojninskega zavarovanja značilna predvsem za manjša in srednja podjetja, ki zavaruje predvsem višji management. Delodajalec kupi zavarovalne police, individualne ali skupinske, v dobro svojih zaposlenih. Vse ugodnosti pripadajo zavarovancu. Poleg pokojninskega zavarovanja vključuje ponavadi tudi zavarovanje za primer invalidnosti ali smrti. Premije zavarovanja so za delodajalca davčno priznan odhodek, za zaposlenega pa predstavljajo del prejemkov in so obdavčljivi. Država spodbuja plačevanje prispevkov delodajalcev in zaposlenih na ta način, da so prispevki do 1742 € obdavčeni le z 20% pavšalnim davkom (flat-rate tax). Direktno zavarovanje je primerno predvsem za manjša podjetja, ker je tveganje velikega števila zavarovancev preneseno na zavarovalnico. Poleg tega so direktna zavarovanja pod nadzorom Zveznega urada za zavarovalništvo in urejena z Zakonom o zavarovalništvu. V Nemčiji je šele pokojninska reforma leta 2001 omogočila ustanavljanje in delovanje pokojninskih skladov. Pokojninski skladi so deležni že opisanih državnih spodbud. Prispevki so neobdavčeni do 4% zgornje meje za plačevanje prispevkov (BMG). Tudi pokojninski skladi morajo biti člani Pokojninsko-zavarovalniškega sklada. Do državnih spodbud po reformi leta 2001 so upravičeni le tisti zavarovanci, ki se odločijo za poklicno zavarovanje znotraj pokojninskih skladov, pokojninskih blagajn in direktnega življenjskega zavarovanja (Börsch-Supan in Wilke 2003, 34).

40

6 PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NEMŠKEGA POKOJNINSKEGA SISTEMA

6.1 Zakaj je nemški pokojninski sistem pravičnejši od slovenskega?

Oba sistema, tako slovenski kot nemški, temeljita na enakem sistemu obveznega zavarovanja. Dejstvo je, da so pokojnine v Nemčiji precej višje kot v Sloveniji, vendar je pri tem potrebno upoštevati dejstvo, da so pokojnine v obeh državah vezane na višino plač. Ker je višina plače v Nemčiji višja kot v Sloveniji, je podobno tudi razmerje med pokojninami. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da so pogoji za pridobitev polne starostne pokojnine v Sloveniji za zavarovance bolj ugodni kot za zavarovance v Nemčiji. Medtem, ko je pri nas do polne starostne pokojnine upravičen že pri 58 letih starosti in 40 letih pokojninske dobe, je pogoj v Nemčiji 65 let starosti in 45 let delovne dobe. Na podlagi teh podatkov bi lahko sklepali, da je nemški pokojninski sistem res pravičnejši za vse prebivalstvo, saj zaradi ostrejših pogojev upokojevanja, ter posledično manjšega števila upokojencev, manj obremenjuje s prispevki in davki del prebivalstva, ki ima zato več možnosti za porabo (varčevanje oz. naložbe) svojih dohodkov po lastni izbiri (MDDSZ 2002).

6.2 Nekatere podobnosti in razlike

6.2.1 Javno pokojninsko zavarovanje NEMČIJA V Nemčiji je javno pokojninsko zavarovanje (I. steber) obvezno za vse zaposlene v zasebnem in javnem sektorju ter samozaposlene. SLOVENIJA V Sloveniji je prvi steber obvezen za vse zavarovance. Zavarovancu zagotavlja minimalno socialno varnost ob upokojitvi.

6.2 Financiranje Način financiranja v Nemčiji:

- zasebni sektor in samozaposleni se financirata po PAYG sistemu in iz proračuna, - javni sektor se financira iz proračuna.

Način financiranja v Sloveniji:

- I. steber se financira po PAYG oz. dokladnemu sistemu (financirajo ga zavarovanci, delodajalci in Republika Slovenija tudi iz kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja),

- II. in III. steber pa se financirata po naložbenem sistemu financiranja (financirajo ga zavarovanci oz. delodajalci).

41

6.3 Minimalna pokojnina NEMČIJA Za starejše od 65 let z nepopolno delovno dobo in z nizkim dohodkom znotraj le-te, obstaja v Nemčiji določena oblika minimalne pokojnine, ki se financira z davki. Pravica do tovrstne pokojnine se ugotavlja z dohodkovnim in premoženjskim preizkusom. SLOVENIJA Tudi v Sloveniji je za starejše od 65 let poskrbljeno z minimalno pokojnino, ki se financira iz proračuna.

6.4 Bonusi – malusi NEMČIJA Če se je posameznik upokojil pred z zakonom določeno starostjo potrebno za redno upokojitev (65 let za oba spola) oz. po njem, ima to za posledico ustrezno znižanje oz. zvišanje pokojnine. Pokojnina se ustrezno zmanjša za 0,3% za vsak mesec predčasne upokojitve. Če pa se prejemanje pokojnine odloži na kasnejši čas (po 65. letu starosti), je pokojnina višja za 0,5% za vsak odložen mesec. SLOVENIJA Tudi v Sloveniji se podobno kot v Nemčiji pokojnina ustrezno zviša ali pa zniža glede na čas upokojitve. Če se bo posameznik upokojil pred 61. (ženske) oz. 63. letom starosti (moški) in ne bo imel 38 (ženske) oz. 40 (moški) let delovne dobe, se bo pokojnina zmanjšala za vsak mesec starosti, ki bo manjkal do polne starosti ob upoštevanju dejanske starosti ob upokojitvi, za 1%. Po poteku petih let pa naj bi bila pokojnina 100%. V nasprotnem primeru, ko bo nekdo ostal zaposlen po izpolnitvi upokojitvene starosti, bo pokojnina ustrezno višja, prav tako za tiste, ki bodo delali dlje kot 38 ali 40 let. Odstotek povečanja za mesec znaša prvo leto 0,3% in pa 0,1% za tretje leto. Po dopolnjenem 65. letu za ženske in 67. letu starosti za moške, se odmerjena pokojnina ne bo več povečevala.

6.5 Možnosti za delno upokojitev NEMČIJA V Nemčiji lahko zavarovanec ostane zaposlen za določen čas in prejema višji dohodek, kot če bi prejemal redno pokojnino. Delna pokojnina kot starostna pokojnina je lahko izplačana v višini 1/3, 1/2 ali 2/3 redne starostne pokojnine. V tem primeru obstaja omejitev zneska, ki ga zavarovanec lahko prejme za opravljeno delo. SLOVENIJA Zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju najmanj polovico polnega delovnega časa. Delna pokojnina se odmeri v višini polovice starostne pokojnine, do katere bi bil zavarovanec upravičen na dan uveljavitve delne pokojnine.

42

6.6 Indeksacija pokojnin Pokojnine se usklajujejo z rastjo cen (inflacijo) ali pa z rastjo plač. NEMČIJA V Nemčiji se pokojnine indeksirajo z rastjo neto plač. SLOVENIJA Pokojnine se usklajujejo na podlagi statističnih podatkov o gibanju povprečnih plač na zaposlenega. Uskladitev se opravi glede na porast povprečnih plač, ki se ne večajo samo glede na inflacijo ampak tudi glede na rast produktivnosti, od meseca iz katerega so bile plače upoštevane pri prejšnji uskladitvi pokojnin. Pokojnine se usklajujejo v istih rokih in tolikokrat kot velja za usklajevanje plač zaposlenih. Če v posameznem koledarskem letu ni posebnega zakona ali dogovora med socialnimi partnerji, se pokojnine usklajujejo v februarju. Od aprila leta 2005 naj bi v posameznem koledarskem letu bili izvedeni dve uskladitvi pokojnin: redna letna uskladitev in uskladitev glede na rast plač v tekočem letu. Redna letna uskladitev pokojnin naj bi bila izvedena v mesecu novembru. Tedaj naj bi se pokojnine praviloma uskladile za toliko odstotkov, kot se je zvišalo mesečno povprečje plač, izplačanih pri pravnih osebah v Republiki Sloveniji v obdobju januar - september tekočega leta v primerjavi z mesečnim povprečjem, izplačanim za obdobje januar – december prejšnjega leta. Dokončno uskladitev pokojnin, pri kateri naj bi bila upoštevala gibanja plač, izplačanih za obdobje januar – december, dosežena v posameznem koledarskem letu, pa je zaradi veljavnega načina izplačevanja plač in spremljanja njihovih gibanj mogoče opraviti šele v februarju naslednjega leta. Takrat naj bi bila po izvedena tudi redna uskladitev pokojnin (Kuhelj 2005, 7). Republika Slovenija si prizadeva doseči, da se pokojnine usklajujejo sorazmerno z rastjo plač tako, da bi se pokojninski sistem še dodatno prilagodil starajočemu se prebivalstvu, pri čemer je v sistem pokojninskega zavarovanja vključen varovalni mehanizem, da pokojnine ne bi smele realno padati.

6.7 Poklicno pokojninsko zavarovanje NEMČIJA Za Nemčijo je značilnih več oblik možnih poklicnih načrtov, najbolj razširjena oblika pa so knjižne rezerve. Vključenih je okoli 50% zaposlenih. Delež pokojnine poklicnega zavarovanja v celotni pokojnini posameznika znaša v povprečju manj kot 10%. Zadnja uvedena oblika poklicnih pokojninskih načrtov so pokojninski skladi. Financiranje poklicnih pokojninskih načrtov v Nemčiji PAYG/naložbeno. SLOVENIJA V Sloveniji so do poklicne pokojnine upravičeni zavarovanci, ki opravljajo dela, katerih po določeni starosti ni mogoče več opravljati ali dela, ki so škodljiva zdravju.

43

7 SKLEP Ureditve pokojninskih sistemov držav se med seboj razlikujejo, saj so se med zgodovinskim razvojem prilagajali različnim socialnim, ekonomskim in političnim razmeram. Zasnove pokojninskih sistemov, kot jih poznamo danes, segajo v devetnajsto in dvajseto stoletje našega štetje. Temelje sta položila Beveridge in Bismarck s svojima idejama pokojninskega sistema. Pred tem so za starejše ljudi poskrbele mlajše generacije, saj so bile medgeneracijske vezi v družini nekoč mnogo močnejše kot so dandanes. Pokojninski sistemi so kar nekaj desetletij uspešno delovali. Vendar bolj kot se je približevalo 21. stoletje, manj stabilni so bili. Jasno so opazni trendi zgodnjega upokojevanja, kar pa je v nasprotju z vedno višjo pričakovano starostjo in padanjem stopnje rodnosti. Če temu dodamo se širitev pravic iz socialnega zavarovanja in visoko brezposelnost, nam je jasno, zakaj se javni dokladni pokojninski sistemi srečujejo z vedno večjimi problemi. V nalogi so predstavljene oblike pokojninskih sistemov v Sloveniji in Nemčiji, načini financiranja pokojninskih sistemov in tudi dejavniki, zaradi katerih so javni pokojninski sistemi zašli v krizo. Skoraj v vseh državah, tako tudi v Sloveniji in Nemčiji, so pričeli z reformo pokojninskih sistemov. Za z reformo prenovljene pokojninske sisteme je značilno, da obvezno zavarovanje zagotavlja upokojencem samo minimalni življenjski standard. Zato mora posameznik pričeti z varčevanjem za starost v svoji aktivni dobi. V Sloveniji so z reformo uvedli tristebrni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ta sistem poleg obveznega pokojninskega zavarovanja (I. steber) uvaja še varčevanje za starost. Posameznik se lahko vključi v dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi pokojninskih načrtov (II. steber), ki jih ponujajo izvajalci. Predpogoj za to je vključenost v obvezno pokojninsko zavarovanje. Poleg tega zakon predvideva tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (III. steber), ki ga v okviru svoje dejavnosti izvajajo banke in zavarovalnice. V Nemčiji je večji poudarek na naložbenem sistemu prinesla pokojninska reforma leta 2001, ki je končno uvedla pokojninske sklade, kot možno obliko dodatnega pokojninskega zavarovanja. Zelo pomemben del reforme je uvedba podpore varčevanja v dodatnih poklicnih ali privatnih pokojninskih načrtih. Z reformo je prišlo do uvedbe dodatne pokojnine. To je korak v pravi smeri, vendar osnovni problem državnega pokojninskega zavarovanja še vedno ostaja nerešen. Kljub reformam bodo pokojninski sistemi držav ohranjali temeljne strukturne značilnosti. Tudi v prihodnje bo prevladoval PAYG način financiranja pokojnin. Dodatni pokojninski načrti in zasebna pokojninska zavarovanja bodo tako le nadomestila izgubo dela pravic iz javnih pokojninskih zavarovanj, ne bodo pa popolnoma prevladala. Raven pokojnin se bo v prihodnosti nižala, zato bo pri ljudeh potrebno ustvariti zavest, da bodo lahko spodoben življenjski standard v starosti ohranili le z dodatnimi in privatnimi pokojninskimi zavarovanji.

44

8 POVZETEK Vsak zaposlen, ki razmišlja o svoji upokojitvi, ne more mimo misli o svoji pokojnini. Mimo je čas, ko je država poskrbela za našo bolj ali manj brezskrbno starost. Danes pa moramo zato poskrbeti sami, lahko pa sodelujemo z našimi delodajalci. V mnogih državah se soočajo z resnimi problemi pokojninskih sistemov. Najbolj se težave kažejo v državah, ki imajo pokojninske sisteme zasnovane na PAYG principu. Vzroki za težave so različni. Najpomembnejši je demografski dejavnik, saj je izrazito opazno višanje pričakovane starosti prebivalstva in nižanje stopnje rodnosti. Tako v Sloveniji kot tudi v Nemčiji se lahko posameznik vključi v dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Ta oblika zavarovanja je po moji oceni nujna za lepše življenje po upokojitvi. Projekcije za prihodnost niso najbolj vzpodbudne, saj se obetajo nove zaostritve pogojev upokojevanja. Prepričana sem, da se vključitev v takšne oblike zavarovanja izplača, saj lahko z majhnim vložkom pridemo do razmeroma dobre pokojnine. Torej, poskrbimo danes za naš boljši jutri! Ključne besede: pokojninski sistem, pokojninska reforma, demografske spremembe. ZUSAMMENFASSUNG Jede Beschäftigte, dass über seiner Pension denkt, kann er nicht drüber kommen, dass er nicht über seine Rente nachdenkt. Es ist vorbei, dass der Staat für unsere alter mehr oder weniger sorgen wird. Heute müssen wir uns, dafür selber kümmern, oder wir können mit unseren Arbeitsgeber mitarbeiten. In vielen Staaten haben sie sich die gegenüber gestellt mit schweren Problemen über Altersrente. Am meisten zeigen sie sich Probleme in Staaten, wo die Altersrenten nach dem PAYG Prinzip entwerfen sind. Ursachen für die Schwierigkeiten sind verschieden. Der wichtigste ist demografische Faktor, weil gerade hier ist ausgeprägt bemerkbar, dass die Mortalität in Wachstum ist und die Natalittät sinkt. Sowie in Slowenien, wie auch in Deutschland, kann es sich jeder einzelne, einschaltet in zusätzliche freiwillige Pensionsversorgung. Diese Form von Versicherung ist es meiner Meinung nach notwendig für besseres Leben in Ruhestand. Projektionen für die Zukunft schauen nicht besonders gut aus, weil sich die neuen verschärften Verordnungen über fristen der Ruhestand in Aussicht sind. Ich bin überzeugt, dass sich einschließlich in diese Form von Versicherung auszahlt, weil wir mit niedriger Einlage, zu dem verhältnismäßige gute Rente kommen können. Also, versorgen wir uns schon heute, für ein besseres morgen! Schlüssel Wörther: Pensions- System, Pensions- Reform, demografische Veränderungen

45

VIRI

1. Berkel, Barbara in Alex Börsh-Supan.(2003). Penions reform in Germany. The impact on retirement decisions [online].Nationalbureau of economic research. Available: http://papers.nber.org/papers/w9913.pdf [25.10.2005]

2. Belopavlovič, Nataša. 2000. Pokojninska reforma. Ljubljana: Pravna praksa 19: 5-6.

3. Bešter, Helena. 1996. Pokojninski sistemi v svetu in pri nas. Ljubljana: Center Marketing International.

4. Bešter, Helena. 1999. V Sloveniji imamo nov pokojninski zakon. Ljubljana: Kapital 223/224: 26-27.

5. Bešter, Helena. 2000. Kam hitijo slovenska podjetja? Maribor: Kapital 289/239: 24-26.

6. Božovič, Maja. (1999). Pokojninske reforme v državah članicah Evropske unije [online]. Urad vlade Republike Slovenije za informiranje. Available: http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-09-0-6/ [26.11.2005]

7. Börsch-Supan, Alex in Wilke Christina. 2003. The german public pension System: How it was, how it will be. Manheim research institute for the economics of ageing.

8. D.S. 2006. Moški nespremenjeno, ženske pozneje. Kmečki glas 3, 7. 9. Davis, E . Philip. (1998). Policy ane implemetation in reforming pension systems

[online]. EBRD – European Bank for Reconstruction on Development. Available: http://www.ebrd.com/pubs/econo/wp0031.pdf [29.10.2005]

10. Gora, Marek. 2001. The German Pension System and Reform. Vienna: Iasa conference in collaboration with EC.

11. Gora, Marek. 2001. The German reform plan from the Polish perspective. Vienna: Learning from partners conference, World Bank & IIASA conference.

12. Holzmann, Robert. (1997). Fiscal alternatives of moving from unfunded pensions [online]. OECD. Development Centre. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/15/28/1919663.pdf [25.1.2006]

13. Holzmann, Robert. (1999). The world apporoach to pension reform [online]. World Bank. Available: http://wbln0018.worldbank.org/HDNet/hddocs.nsf/0/a9f42f871de2fa9985256794005e9816/$FILE/9807.pdf [25.1.2005]

14. Jackson, Richard. (2003). Germany and the Challenge of Global Aging [online]. Center for Strategic and Internation Studies. Available: http://www.csis.org/gai/germany_report.pdf [8.2.2006]

15. Klemenčič, Marko in Redejko Špela. 2000. Pokojninski načrti in skladi. Maribor: Kapital 233: 30.

16. Kubitza, Arne. (2005). Pensions in Europe 2002: expenditure and beneficiories [online]. Eurostat. Available: http://epp.eurostat.cec.eu.int/cache/ITY_OFFPUB/KS-NK-05-011/EN/KS-NK-05-011-EN.PDF [1.3.2006]

17. Kuhelj, Jože. 2005. Nove spremembe in dopolnitve pokojninskega zakona. Vzajemnost 6: 7-10.

18. Kuhelj, Jože. 2005. O primernih in vzdržnih pokojninah. Vzajemnost 10: 8-9. 19. Kukar, Stanka. 1996. Družbenoekonomski in demografski razvoj ter

medgeneracijski transferji dohodkov v Sloveniji. Ekonomski vidik pokojninske

46

ureditve. Zbornik referatov 4. letnega srečanja Zveze ekonomistov Slovenije. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije: 23-41.

20. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. (2002). Zakaj je nemški pokojninski sistem pravičnejši od slovenskega [online]. Available: http://evropa.gov.si/evropomočnik/question/424-100/ [26.12.2005]

21. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. (2005). Nacionalno strateško poročilo o pimernih in vzdržnih pokojninah v Republiki Sloveniji 2005 [online]. Available:

22. Moja-naložba.si. (2005). O pokojninski reformi [online]. Available: http://www.moja-nalozba.si/reforma.html [19.12.2005]

23. Novak, Aleš. Pokojninska ureditev v Veliki Britaniji s poudarkom na pokojninskih načrtih delodajalcev. Naše gospodarstvo 44, 774-790.

24. Novak, Aleš. 2002. Slovenska pokojninska reforma. Management in Evropska unija, 21. znanstvena konferenca organizacijskih ved. Kranj: Moderna organizacija: 206-217.

25. Pokojnina.com – znati brati. (2005). Kakšen je slovenski pokojninski sistem? [online]. Available: http://www.pokojnina.com/Vsebina/slovenski_pokojninski_sistem/III_steber.htm [19.12.2005]

26. Pokojnina.com – znati brati. (2005). Kakšen je slovenski pokojninski sistem? [online]. Available: http://www.pokojnina.com/Vsebina/slovenski_pokojninski_sistem/Kakšen_je_slovenski_pokojninski_sistem/Kakšen_je_slovenski_pokojninski.htm [19.12.2005]

27. Pokojnina.com – znati brati. (2005). Razlogi za uvedbo drugega stebra [online]. Available: http://www.pokojnina.comVsebina/slovenski_pokojninski_sistem/Razlogi_za_IIsteber.htm [19.12.2005]

28. Pokojnina.com – znati brati. (2005). I. steber: Obvezno zavarovanje [online]. Available: http://www.pokojnina.com/Vsebina/slovenski_pokojninski_sistem/I_steber.htm [19.12.2005]

29. Pokojnina.com – znati brati. (2005). II. steber: Obvezno in prostovoljno zavarovanje – kolektivno in individualno [online]. Available: http://www.pokojnina.com/Vsebina/slovenski_pokojninski_sistem/II_steber.htm [19.12.2005]

30. Prijatelj, Janez. 1999. Problemi veljavnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji in predlagane rešitve reforme. Ljubljana: ZPIZ

31. Rentenerklaerung.de.vu. (2005). Wer erhält Leistungen [online]. Available: http://www.rentenerklarung.de.vu [5.2.2006]

32. S.R. 2005. Starost ob upokojitvi vedno višja. Vzajemnost 5: 10-11. 33. Sailer, Markus. 2002. Motivations, Purposes and procesess of pension reform:

Pension reform in Germany – An assesment. Berlin: Bundesversicherunganstallt für Angestellte, 20.

34. Sekavčnik, Aleksander. 2002. Spremeba pokojninskega sistema v Sloveniji in možnosti zavarovalnic. Ekonomska fakuleta. Ljubljana: Diplomsko delo, 4.

47

35. Sveinbjörn, Blöndal in Stefano Scarpetta. (1997).Early retirement in OECD countries: The role of social security systems [online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/21/35/18378516.pdf [25.10.2005]

36. Štrovs, Marko. 2000a. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem. Lesce: Založba Oziris.

37. Štrovs, Marko. 2000b. Pokojninsko zavarovanje po novem zakonu. Gospodarski vestnik 49, 53-58.

38. The crumbling pillars of old age. 2003. The economist 8343, 71-73. 39. Uradni list RS. 1999. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 106/99. 40. Vešligaj, Jaka. 2004. Oblike prostovoljnega pokojninskega zavarovanja v Sloveniji.

Ekonomska fakulteta. Ljubljana: Diplomsko delo, 2. 41. Vlada RS. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 1997. Bela knjiga o

reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. 42. Vodopivec, Milan. 1997. Trije stebri. Delo 73: 36-37. 43. Zagorac, Željka. (2005). Pri kolikšni starosti smo se v Sloveniji upokojevali?

[online]. Available: http://www.finance-on.net/show.php?id=84733 [27.2.2006] 44. Žnidaršič Kranjc, Alanka. 2000. Kako prevzeti odgovornost za lastno starost.

Ljubljana: Gospodarski vestnik 56, 139.

1

PRILOGA 1: IZDATKI ZA POKOJNINE V DELEŽU BDP V DRŽAVAH ČLANICAH

DRŽAVA 1993 1995 1997 1999 2001 2002 Belgija 13 12,1 11,8 11,5 11,3 11,2 Češka - 7,3 8,5 8,8 8,7 8,9 Danska 10,1 11,5 11,2 10,9 10,7 10,8 Nemčija 12,5 12,8 13 13 13,2 13,4 Španija 10,3 10,3 10,3 9,9 9,7 9,7 Estonija - - - - 6,3 - Francija 13,4 13,5 13,7 13,5 13,2 13,2 Irska 5,6 5,1 4,3 3,8 3,7 3,6 Italija 14,9 14,5 15,3 15,1 14,7 14,9 Latvija - - - - 8,6 8,2 Litva - - - - 7,3 7,1 Luksemburg 12,5 12,7 12 10,7 10,1 10,6 Madžarska - - - 9,1 8,9 9,1 Malta - - - 8,4 8,9 9 Nizozemska 15 14,1 13,7 13,2 12,9 13,1 Avstrija 14,1 14,3 14,5 14,4 14,5 14,6 Poljska - - - - 13,9 - Portugalska 9,6 10,2 10,4 10,7 11,5 11,9 Slovenija - - 11,3 11,4 11,6 11,8 Slovaška - 7,4 7,3 7,5 7,5 7,5 Finska 13,8 12,8 12 11,3 10,9 11,2 Švedska 13,8 12,8 12,5 12,1 11,7 12 Ukrajina 12,2 11,9 12 11,6 11,8 11,7 Islandija 5,5 5,7 5,8 6,1 6,4 6,9 Norveška 8,8 8,5 8 8,7 7,8 8,4 Švica 10,5 11,1 11,8 12,3 12,7 12,8 Vir: Prirejeno po Kubitza 2005