domet regionalnih integracij v latinski...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Mateja Celestina
DOMET REGIONALNIH INTEGRACIJ V LATINSKI
AMERIKI
magistrsko delo
Ljubljana, 2007
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Mateja Celestina
DOMET REGIONALNIH INTEGRACIJ V LATINSKI
AMERIKI
magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Maja Bučar
Ljubljana, 2007
KAZALO 1. Uvod ............................................................................................................................ 7
1. 1. Namen in cilj magistrskega dela .......................................................................... 7 1. 2. Opredelitev metod raziskovanja ......................................................................... 8 1. 3. Struktura magistrskega dela................................................................................. 8
2. Ekonomske integracije .............................................................................................. 9 2. 1. Oblike ekonomske integracije............................................................................ 10
2. 1. 1. Carinska unija ............................................................................................ 13 2. 2. 2. Prostotrgovinsko območje ......................................................................... 15 2. 2. 3. Carinska unija ali prostotrgovinsko območje?........................................... 15
3. Regionalizem in globalizacija.................................................................................. 17 4. Latinska Amerika – zgodovinsko ozadje ............................................................... 28
4. 1. Regionalne integracije v Latinski Ameriki ........................................................ 30 4. 2. Od starega proti novemu regionalizmu.............................................................. 34
4. 2. 1. Stari regionalizem ...................................................................................... 34 4. 2. 2. Novi regionalizem...................................................................................... 38
5. Mercosur................................................................................................................... 42 5. 1. Začetki povezovanja in razvoj integracije ......................................................... 42 5. 2. Institucionalna struktura Mercosurja ................................................................. 50 5. 3. Mercosur – dosežena stopnja in prednosti povezovanja.................................... 56
6. Andska skupnost ...................................................................................................... 63 6. 1. Začetki povezovanja in razvoj integracije ......................................................... 63 6. 1. Institucionalna struktura Andske skupnosti ....................................................... 70 6. 3. Andska skupnost – dosežena stopnja in prednosti povezovanja........................ 73
7. Možni dejavniki uspeha ali neuspeha .................................................................... 78 7. 1. Vloga institucij................................................................................................... 78 7. 2. Politične usmeritve oblasti ................................................................................. 84 7. 3. Infrastruktura...................................................................................................... 90 7. 4. Neenakost........................................................................................................... 95 7. 5. Vzorec proizvodnje in blagovne izmenjave..................................................... 101 7. 6. Drugi možni dejavniki ..................................................................................... 105
8. Mercosur in Andska skupnost na poti k skupni integraciji ............................... 110 9. Sklep ........................................................................................................................ 114 10. Literatura in viri .................................................................................................. 119
Seznam tabel, grafov in slik
Tabela 2.1: Klasifikacija ekonomske integracije...................................................................13
Tabela 5.1: Pregled podobnosti in razlik članic Mercosurja glede na BDP,
prebivalstvo in ozemlje..........................................................................................................44
Tabela 5.2: Mercosur, trendi v izvozu (v milijonih ameriških dolarjev in odstotkih) ...........49
Tabela 5.3: BDP Mercosurja iz proizvodnje (v milijonih ameriških dolarjev in odstotkih) .51
Tabela 6.1: Andska skupnost, trendi v izvozu (v milijonih ameriških dolarjev
in odstotkih)..........................................................................................................................70
Tabela 7.1: Sestava populacije v kolonialni Ameriki (v odstotkih) ......................................98
Tabela 7.2: Kmetijski in industrijski proizvodi ter uvozni in izvozni izdelki po državah.....104
Graf 3.1: Kumulativno število prednostnih trgovinskih območij do leta 2007 .....................27
Graf 6.1: Trgovina Andske skupnosti s svetom ....................................................................78
Slika 4.1: Posoda špagetov ....................................................................................................42
Seznam kratic APEC Asia Pacific Economic Cooperation (Azijsko-pacifiško ekonomsko
sodelovanje)
CACM Central American Common Market (Srednjeameriški skupni trg)
CARICOM Caribbean Community and Common Market (Karibska skupnost in
skupni trg)
CIA Cenral Intelligence Agency (Osrednja obveščevalna služba)
ECLAC Economic Commission for Latin America and Caribbean (Ekonomska
komisija za Latinsko Ameriko in Karibe)
EU Evropska unija
GATT General Agreement on Tariffs and Trade (Splošni sporazum o carinah in
trgovini)
IDB (IADB) Inter-American Development Bank (Medameriška razvojna banka)
IIRSA Integration of Regional Infrastructure in South America (Integracija
regijske infrastrukture v Južni Ameriki)
IISD International Institute for Sustainable Development (Mednarodni inštitut
za trajnostni razvoj)
INTAL Institute for Integration of Latin America and Caribbean (Inštitut za
integracijo Latinske Amerike in Karibov)
LAIA Latin American Integration Association (Latinskoameriško združenje za
integracijo)
LAES Latin American Economic System (Latinskoameriški ekonomski sistem)
LAFTA Latin American Free Trade Association (Latinskoameriško
prostotrgovinsko združenje)
MERCOSUR Mercado Común del Sur (Skupni trg juga)
OECD Organization for Economic Cooperation and Development (Organizacija
za ekonomsko sodelovanje in razvij)
PTO prostotrgovinsko območje
SAFTA South American Free Trade Area (Južnoameriško prostotrgovinsko
območje)
SGCAN Secretaría General de la Comunidad Andina (Generalni sekretariat
Andske skupnosti)
WTO/STO World Trade Organisation (Svetovna trgovinska organizacija)
WB World Bank (Svetovna banka)
ZDA Združene države Amerike
1. Uvod
Razvoj moderne tehnologije omogoča vedno večjo povezanost sveta in vedno več
izmenjave blaga med državami. Premagovanje razdalj, ki so se včasih zdele skoraj
nemogoče, zdaj v najslabšem primeru, če se tako izrazimo, predstavlja izziv.
Najpogostejši vzrok za sodelovanje med državami je prav trgovina. Hocking v
uvodnem delu knjige o trgovinski politiki piše, da trgovina, podobno kot vojna,
sestavlja enega izmed najstarejših načinov mednarodnega komuniciranja in zaobseže
celo širši segment svetovnega prebivalstva (Hocking in McGuire 1999: 1). Učinki
trgovine naj bi bili pozitivni, saj prinašajo koristi, ki presežejo tiste, ki bi jih lahko
posamezniki ustvarili znotraj svojih izoliranih skupnosti.
Na svetovnem trgu se odvijata dva procesa – regionalizem in globalizacija.
Globalizacija, pojav, ki ga Moon (2000: 184) opiše kot kombinacijo vpliva mednarodno
usmerjenih gospodarskih akterjev v bančništvu, posredništvu in vodenju korporacij ter
nove prevladujoče neoliberalne teorije, naj bi omogočila učinkovitejše in cenejše
proizvajanje dobrin. Regije ali države, ki imajo najboljše pogoje za izvajanje določene
dejavnosti, naj bi se za te specializirale, preostale dobrine ali storitve pa uvažale iz
regij, kjer se stroškovno izdelava oziroma pridelava teh najbolj izplača. Razvoj
transportne tehnologije, znižanje stroškov prevoza in razmah relativno poceni
računalniško vodene komunikacije omogočajo to izmenjavo. Hkrati z razmahom
fenomena globalizacije se veliko držav odloči za sodelovanje na regionalnem nivoju.
Tako smo priča aktivnim trendom regionalnega povezovanja v vseh svetovnih regijah,
tako v razvitih delih sveta kot v tako imenovanem Tretjem svetu. Regionalno
sodelovanje državam ne preprečuje trgovanja s tretjimi državami, vendar se pojavljajo
dvomi, da zavira proces globalizacije.
S stališča ekonomskih integracij različna regionalna povezovanja dosegajo različne
stopnje. Obstaja več klasifikacij, najpogostejša je klasifikacija Balassa (v Fogadić
2004), ki pojem ekonomske integracije razdeli na pet stopenj – prostotrgovinsko
7
območje, carinsko unijo, skupni trg, enotni trg/ekonomsko unijo in popolno ekonomsko
integracijo. Kot vzor vsem regijskim integracijam se vedno znova postavlja Evropsko
unijo, ki (za zdaj) predstavlja uspeh in je zato cilj, h kateremu stremijo tudi druga
regijska povezovanja, med drugim tudi države Latinske Amerike.
1. 1. Namen in cilj magistrskega dela
Namen dela je ugotoviti, kako uspešni so regionalni dogovori v Latinski Ameriki glede
na zgoraj omenjeno klasifikacijo, in sicer na podlagi analize dveh izmed najuspešnejših
povezovanj na tem področju – Mercosurja in Andske skupnosti. Čeprav obstajajo med
obema integracijama podobnosti, se pojavljajo tudi velike razlike, predvsem v razvitosti
določenih struktur. Tako je na primer Mercosur uspešnejši na ekonomskem področju,
Andska skupnost pa na institucionalnem. Zanima nas, kaj je tisto, kar državam
preprečuje doseči višje stopnje ekonomske integracije, oziroma kaj jih ovira na poti do
dosega zastavljenega cilja, tj. vzpostavitve skupnega trga. Pozornost bo namenjena
predvsem pomanjkanju trdne institucionalne strukture (tu govorimo o primeru
Mercosuja), (ne)razvitosti infrastrukture, političnim premikom v regiji, neenakosti in še
nekaterim drugim možnim dejavnikom, ki predstavljajo potencialno oviro integraciji.
V okviru magistrskega dela bomo preverjali sledeče hipoteze:
1. V Latinski Ameriki primanjkuje institucionalne integracije, ki pomembno
prispeva k uspešnosti ekonomske integracije.
2. Razvojna neenakost držav preprečuje višje stopnje integracije.
3. Zanemarjanje pomembnih kulturnozgodovinskih in ekonomskopolitičnih
razlogov je krivo za manj uspešno povezovanje v Latinski Ameriki.
Ugotovitve bodo omogočile lažje razumevanje integracijskih procesov na področju
Latinske Amerike. Na podlagi ugotovljenega bodo podane možnost za intenziviranje
8
integracijskih procesov oziroma za iskanje rešitev za odklanjanje/zmanjševanje
zaviralnih dejavnikov.
1. 2. Opredelitev metod raziskovanja
Delo bo zahtevalo obravnavanje več vidikov: ekonomskega, politološkega,
zgodovinskega in kulturnega. Z metodo deskriptivne analize in z analizo vsebine
primarnih in sekundarnih virov bo delo predstavilo osnovna teoretična spoznanja in
opredelilo temeljne pojme. S primerjalno metodo bomo skušali primerjati prispevke
različnih avtorjev in med njimi najti povezavo. Z analizo statističnega gradiva s
področja mednarodne menjave bomo predstavili dejanske tokove trgovine med
državami znotraj integracij in z zunanjimi partnerji ter analizirali dinamiko razvoja
menjave.
Analiza primarnih virov bo osredotočena na osrednje dokumente obeh integracij,
zajetih v oceno. Glavni vir bodo sekundarni viri, in sicer predvsem tuja literatura.
Poleg nekaj monografskih publikacij bo večina virov vzetih z medmrežja, predvsem
bo šlo za tako imenovane 'working papers' (delovne oz. raziskovalne naloge) in
poročila različnih mednarodnih ustanov.
1. 3. Struktura magistrskega dela
Magistrsko delo je v grobem razdeljeno v štiri dele. Prvi predstavlja teoretičen opis
klasifikacije ekonomskih integracij in podrobnejši opis prostotrgovinskega območja
ter carinske unije, saj sta ti dve stopnji v kontekstu dela najbolj relevantni. Temu
sledi opis pojavov globalizacije in regionalizma ter prednosti in slabosti obeh.
Naslednji del se premakne na območje Latinske Amerike, pri čemer najprej
opišemo zgodovino regije, ki ji sledi opis razvoja integracij v regiji. Nadalje si
bomo podrobneje ogledali strukturo obeh obravnavanih integracij – Mercosurja in
Andske skupnosti – in nato podali oceno dosežene stopnje ter opozorili na
9
prednosti, ki jih je prineslo povezovanje tema shemama. V tretjem delu pregledamo
možne zaviralne dejavnike, ki jih skušamo podpreti s podatki, včasih pa jih
omenimo zgolj kot predvidevanja. Ker se je napredovanje v globino ustavilo, nas
zanimajo možnosti povezovanja v širino. Zato si ogledamo načrt povezovanja obeh
dogovorov v enega in razloge, ki jih vodje obeh sporazumov navajajo za samo
povezovanje ter projekcijo potencialne liberalizacije trgovine. V zadnjem delu
podamo sklepne misli glede globine integracij in predlagane ukrepe, ki bi lahko
prinesli izboljšave, in preverimo ustreznost hipotez.
2. Ekonomske integracije
Pojem ekonomske integracije pomeni odstranitev trgovinskih omejitev med vsaj dvema
državama in oblikovanje določenih elementov sodelovanja in koordinacije med njima
(Fogadić 2004: 5). Ti elementi sodelovanja so navadno diskriminatorni v odnosu s
tretjimi državami in tako Salvatore (1995: 299) za teorijo ekonomskih integracij pravi,
da se nanaša na trgovinsko politiko diskriminatornega zmanjševanja ovir trgovini samo
med državami, ki se povežejo. Na integracijo ne vplivajo zgolj tržni dejavniki, temveč
tudi institucionalni. Mattli (Podlogar 2003: 19) razume integracijo kot prostovoljno
povezovanje dveh ali več prej neodvisnih držav na ekonomskem področju v taki meri,
da se nadzor nad ključnimi področji domače ureditve in politike prenese na
nadnacionalno raven.
Države imajo več motivov, zakaj se odločijo za povezovanje, Jovanović (2006: 13) jih
našteje kot sledeče:
• da si zavarujejo dostop do trga partnerskih držav;
• da zavarujejo in utrdijo domače tržno usmerjene reforme;
• da prilagodijo trgovinske ovire glede na preference vpletenih držav;
• zaradi zaupanja med sodelujočimi državami;
10
• ker ima lahko zelo velika skupina držav veliko nasprotujočih si ciljev in
interesov;
• ker so lahko integracijski sporazumi pogajalsko orodje pri pogajanjih s tretjimi
državami;
• ker učinki pogojev menjave pomenijo koristi prednostnega trgovinskega
dogovora, ki jih unilateralna liberalizacija trgovine ne prinese;
• ker lahko dolgoročno koristi integracije čutijo vsi;
• ker so dinamične dolgoročne koristi večje kot kratkoročni statični stroški;
• ker je mednarodna ekonomska integracija želena strategija, vsaj za majhne in
srednje velike države.
Integracija je vplivala na večino držav sveta; postala je neizogiben in močan element v
večini nacionalnih in mednarodnih gospodarskih odločitvah (Jovanović 2006: 1–2).
Tudi večina ustvarjalcev politike je imela pozitiven odnos do ekonomskih integracij,
uporabili so jo kot zagotovitev dostopa do širšega trga in spodbujanja rasti, da bi
dosegli večjo nacionalno blaginjo. Ekonomska integracija deluje kot »zavarovalna
polica« pred nenadnimi spremembami v navadah trgovanja partnerskih držav (ibid.).
2. 1. Oblike ekonomske integracije
Struktura regijskih povezovanj je zelo različna, vse pa imajo eno skupno lastnost, in
sicer cilj zniževanja preprek za trgovino med državami. Najosnovnejša oblika lahko
pomeni zgolj odpravo carin na trgovino znotraj skupine, lahko pa integracije sežejo tudi
dlje do odprave necarinskih ovir, liberalizacije trgovine in naložb. Tiste s ciljem
ekonomske unije vsebujejo tudi skupne izvršne, sodne in pravne institucije (World
Bank 2000: 1).
Uspešnost sodelovanja je odvisna od dejanske oblike integracije, mere, do katere
njihove strategije sovpadajo, in doslednosti upoštevanja sprejetih politik. Če so
strategije in politike vpletenih držav skladne, je lahko sporazum globok in širok, v
nasprotnem primeru je sporazum delen in se lahko zruši (Pelufo 2004: 11).
11
Dicken (1999: 101–102) govori o štirih različnih tipih politično dogovorjenih regijskih
gospodarskih sporazumov (ne pa o popolni politični uniji), kjer se stopnja povezanosti
povečuje, in sicer:
• prostotrgovinsko območje, kjer so trgovinske omejitve med državami
odstranjene z dogovorom, države članice pa ohranijo posamezne trgovinske
politike do držav nečlanic ;
• carinska unija, kjer med državami članicami obstaja prostotrgovinski dogovor,
vzpostavijo pa tudi skupno zunanjetrgovinsko politiko (carine in necarinske
ovire) do držav nečlanic;
• skupni trg, kjer ne gre zgolj za odstranitev trgovinskih ovir med državami
članicami in skupno zunanjetrgovinsko politiko, temveč je med državami
članicami dovoljeno tudi prosto gibanje proizvodnih faktorjev (npr. kapital,
delovna sila);
• ekonomska unija, ki je najvišja oblika regijskega ekonomskega povezovanja.
Poleg odstranitve ovir notranji trgovini deluje skupna zunanja carinska stopnja,
dovoljeno je prosto prehajanje faktorjev, usklajene so tudi širše gospodarske
politike, ki so predmet supranacionalnega nadzora.
Malenkost bolj razvejano klasifikacijo (vsaj, kar se tiče zadnjih stopenj) ponuja Balassa
(v Fogadić 2004: 5), ki prvim trem zgoraj omenjenim stopnjam doda enotni
trg/ekonomsko unijo, kjer se harmonizirajo fiskalne in monetarne politike držav članic,
in popolno ekonomsko integracijo, ki je unija z enotno ekonomsko politiko in
nadnacionalno oblastjo, ki ji vlade držav članic prenesejo svojo suverenost s področja
ekonomske politike. Nadnacionalne odločitve so tu za države članice obvezujoče.
Težka umestitev nekaterih integracij zahteva še podrobnejšo razdelanost stopenj.
Jovanović (2006: 22) jih ponudi celo 7: prednostni carinski sporazum, delna carinska
unija, prostotrgovinsko območje, carinska unija, skupni trg, ekonomska unija in
popolna ekonomska unija. Prednostni carinski sporazum opiše kot dogovor o nižjih
carinah med podpisnicami do tretjih držav; delna carinska unija pa nastane, ko
12
sodelujoče države obdržijo svoje začetne carine na skupno trgovino in uvedejo skupne
zunanje carine na trgovino s tretjimi državami.
Tabela 2.1: Klasifikacija ekonomske integracije
Avtarkija Nekaj trgovanja
Prostotrgo-vinsko območje
Carinska unija
Skupni trg
Skupni trg z monetarno unijo
Gospodarska izolacija, nič trgovanja, poraba, omejena na domačo proizvodnjo
X
Trgovanje se izvaja, vendar z obstoječimi carinskimi in necarinskimi ovirami
X
Brez carin za blago in storitve med članicami z zmanjšanimi ali omejenimi necarinskimi ovirami za trgovanje.
X X X X
Skupne carinske stopnje X X X
Prost pretok dela in kapitala med državami članicami X X
Samo ena valuta. Države imajo centralno banko, individualnih monetarnih politik ni.
X
Vir: Prirejeno po Paiva in Gazel (2004: 6).
Napredovanje je kumulativno – vsaka nadaljnja stopnja vsebuje značilnosti predhodne
stopnje skupaj z dodatnim elementom, ki definira to določeno stopnjo. Večina
integracij naj bi padla v prvi dve skupini – prostotrgovinsko območje in carinsko unijo
(Dicken 1999: 102). Težko bi rekli, da se stopnje oziroma zgoraj naštete oblike
pojavljajo v čistih oblikah, saj so v posameznih integracijskih shemah velikokrat že
prisotni elementi višje stopnje integracije (Alendar v Fogadić 2004: 5). Tudi Jovanović
(2006: 22) in Pomfred (2001: 5) pravita, da proces integracije ni nujno postopen od
enega tipa do drugega; obstoj tipov oziroma stopenj integracije je odvisen od
sporazuma med sodelujočimi državami. Torej se lahko pojavljajo višje stopnje
integracije oziroma značilnosti višjih stopenj, ne da bi bile nižje utrjene in v celoti
dosežene. Pelufo (2004: 11) o procesu pravi, da se najprej navadno določi model
integracije, na njegovi osnovi se nato koordinirajo politike, in sicer tako, da so skladne
z modelom. Države spremenijo ekonomsko politiko, da bi jo prilagodile takšni, ki je
podobna ali skladna s sosedovo. Vsaka izmed navedenih oblik služi svojemu namenu
13
(Fogadić 2004: 5) in zato ni nujno, da posamezne stopnje pripeljejo do popolne
ekonomske integracije (El-Agraa v Fogadić 2004: 5).
2. 1. 1. Carinska unija
Carinska unija je bila v teoriji ekonomske integracije sprejeta kot osnovna oblika
ekonomskega integriranja, na njenem primeru je zgrajena tudi klasična teorija carinske
unije (Fogadić 2004: 6). Pred delom Vinerja leta 1950 je veljala domneva, da je treba
oblikovanje carinskih unij vzpodbujati, saj prosta trgovina ugodno vpliva na svetovno
blaginjo, zato naj bi vsak korak k svobodnejši trgovini ta ugoden učinek še povečal. Če
carinska unija ne poveča ovir proti preostalemu svetu, predstavlja odstranitev
trgovinskih ovir med državami članicami unije premik k svobodnejši trgovini. Zato je
obveljalo prepričanje, da taka carinska unija povečuje blaginjo tako članic kot nečlanic
(Salvatore 1995: 304). To teorijo je pod vprašaj postavil Viner, ko je pokazal, da
pozitiven vpliv regionalnih trgovinskih dogovorov ni gotov, saj je odvisen od številnih
okoliščin (Cernat 2003: 7). Vinerjevo delo je bilo podlaga za razvoj teorije, da imajo
regionalni trgovinski dogovori dvomljive učinke. Dokazal je, da lahko carinska unija
prispeva tudi k zmanjševanju blaginje. Svojo idejo razloži s pojmoma 'ustvarjanje' in
'odvračanje' trgovine. Trgovina se ustvarja, ko neko domačo proizvodnjo v državi, ki je
država članica carinske unije, nadomesti stroškovno nižji uvoz iz druge države članice
(Salvatore 1995: 300). Zaradi odprave carin med obema državama postane proizvod
države partnerice za državo uvoznico cenejši od domačega proizvoda; v tem primeru se
poveča trgovina med državama članicama (Fogadić 2004: 7). Če upoštevamo, da so vsi
ekonomski viri polno vpleteni pred oblikovanjem carinske unije in po njem, to poveča
blaginjo držav članic, vodi v večjo specializacijo in proizvodnjo, ki temelji na
primerjalni prednosti.1 Carinska unija, ki ustvarja trgovino, lahko poveča tudi blaginjo
1 To je učinek presežne proizvodnje oziroma alokacije virov in proizvodnje znotraj držav, ki se integrirajo (Fogadić 2004: 7). Zakon o primerjalni prednosti pravi, da če je neka država v proizvodnji obeh proizvodov manj učinkovita (je absolutno prikrajšana) kot druga država, to še vedno predstavlja osnove za vzajemno koristno trgovino. Prva država se mora specializirati v proizvodnji in izvozu proizvodov, pri katerih je njena absolutna prikrajšanost manjša, in uvoziti proizvode, v katerih je njena absolutna prikrajšanost večja (Salvatore 1995: 30–31).
14
nečlanic, saj se nekaj njenega povečanega realnega dohodka prelije v povečan uvoz iz
preostalega sveta (Salvatore 1995: 300–301).
Pri pojavu odvračanja trgovine stroškovno nizek uvoz, ki je prišel zunaj meja carinske
unije, zamenja uvoz iz držav članic, ki je sicer dražji. Vzrok za to je prednostna
obravnava, ki so je deležne članice unije (Salvatore 1995: 302); zaradi odprave carin
med članicama postane cena tega proizvoda v državi članici nižja kot v tretji državi.
Tudi v tem primeru se poveča trgovina med članicama, vendar na račun odvrnjenega
uvoza, in to iz cenejšega vira v prid dražjemu (Fogadić 2004: 7). Odvračanje trgovine
zmanjša blaginjo, saj proizvodnjo od učinkovitejšega proizvajalca iz tretje države
prenese na manj učinkovitega proizvajalca znotraj carinske unije. Posledično
odvračanje poslabša mednarodno alokacijo virov in proizvodnjo preusmeri od
optimalne primerjalne prednosti (Salvatore 1995: 302). Blaginja članic naj bi se
navadno poslabšala, saj so njeni ekonomski viri uporabljeni manj učinkovito kot pred
vzpostavitvijo unije (ibid.). Tudi za državo uvoznico bo odvračanje trgovine zaradi
višjega stroška uvoza škodljivo; država partnerica od tega ne bo imela nobene koristi,
zato bo unija na slabšem. Tudi celotni svet bo na slabšem, ker države nečlanice ne
prejemajo nikakršne kompenzacije (Fogadić 2004: 7).
Salvatore (1995: 305) poda določen 'recept', ki lahko vodi do ustvarjanja trgovine in
tako večje blaginje. (1) Višje kot so bile trgovinske ovire pred ustanovitvijo unije, večje
so možnosti ustvarjanja trgovine. (2) Nižje kot so ovire carinske unije proti preostalemu
svetu, manj je možnosti, da nastane drago odvračanje trgovine. (3) Z večjim številom
držav in z velikostjo, ki jo unija obsega, se manjša tudi verjetnost, da bo
nizkostroškovni proizvajalec iz unije izpuščen. (4) Carinska unija lahko bolj prispeva k
dvigu blaginje, če se vanjo vključijo konkurenčne države in ne države, ki se
dopolnjujejo. Tako se pojavljajo večje možnosti specializacije in ustvarjanja trgovine.
(5) Bližina članic, ki so del carinske unije, prispeva k nižjim stroškom transporta, ki bi
bili sicer lahko ovira k ustvarjanju trgovine med državami članicami. (6) Večja
blagovna izmenjava in gospodarski odnosi pred nastankom unije vodijo k večji blaginji.
15
2. 2. 2. Prostotrgovinsko območje
Prostotrgovinsko območje je ena izmed integracijskih oblik, ki se od carinske unije
razlikuje predvsem po svobodi neodvisnega odločanja sodelujočih držav glede carinske
stopnje. V prostotrgovinskem območju države same postavijo svojo zunanjo trgovinsko
politiko in se lahko zato soočajo s težavo preusmeritve trgovinskih tokov, kar pomeni,
da se preusmeri uvoz iz zunanjih držav skozi državo v prostotrgovinskem območju, ki
ima najnižjo zunanjo carino. Če pojav ni nadzorovan, zmanjša efektivno zunanjo carino
vsake članice, tako da doseže stopnjo države z najnižjo zunanjo carino, poleg tega pa še
strošek transporta, ki ga zahteva posredni uvoz (World Bank 2000: 77). Običajna
rešitev je pravilo izvora, ki članicam prostotrgovinskega območja omogoča, da se
izognejo učinku odvračanja trgovine. Pravilo izvora zahteva, da so dobrine, ki se
kvalificirajo za brezcarinsko trgovino, proizvedene v državi članici in skozi njo ne
samo potujejo. V okviru pravil lahko članice sporazuma prosto trgujejo le z dobrinami,
ki so bile v celoti ali delno proizvedene znotraj držav članic (El-Agraa v Fogadić 2004:
12). Načelo za pravilom izvora je, da mora uvozno blago, ki prihaja iz tretje države,
plačati carino, ki ustreza stopnji, ki jo ima država, v katero blago potuje; povedano
drugače – če država članica z najnižjo zunanjo carino uvozi blago iz tretje države, je to
blago pri izvozu v drugo državo partnerico predmet plačila razlike v carinski stopnji
med državama. V praksi so stroški uporabe pravila izvora visoki, saj zahtevajo, da se
nad blagom, ki prehaja notranje meje, izvaja nadzor, da se zagotovi upoštevanje pravil
in pobere pripadajočo uvozno carino (ibid.).
2. 2. 3. Carinska unija ali prostotrgovinsko območje?
Zunanja trgovinska politika je skupna celotnemu regionalnemu integracijskemu
dogovoru. Carinska unija zahteva večjo politično predanost, saj se morajo države
uskladiti glede skupne zunanje politike in vzpostaviti proračunske mehanizme, da lahko
dohodek, ki ga prinesejo carine, razdelijo med države članice (World Bank 2000: 76).
Prednost carinske unije pred prostotrgovinskim sporazumom je, da ima enostavnejše
16
formalnosti na notranji meji ali pa teh celo nima (ibid.). Vzpostavitev carinske unije
prinese neizogibno priložnost za vnovični pregled carinskih struktur, ki jih imajo države
članice. S koordinacijo trgovinskih politik carinska unija dobi tržno moč, ki je
posamezne članice sicer mogoče nimajo. Uvozne carine lahko izboljšajo pogoje
menjave države, saj z zmanjševanjem uvožene količine znižujejo svetovno ceno
produkta; ta učinek se z velikostjo države ali bloka, ki carino nalaga, veča (World Bank
2000: 80).
Vzpostavitev carinske unije pomeni tudi prihranek denarja za administracijo, saj se
zmanjša število carinikov in mejnih kontrol. Če države nastopajo kot enota, imajo na
svetovnem trgu pri pogajanjih večjo moč kot posamezne države (Salvatore 1995: 306).
Poleg zgoraj naštetih statičnih učinkov imajo države koristi tudi od dinamičnih učinkov,
ki nastanejo zaradi večje konkurence, ekonomije obsega, privlačnosti za naložbe in
boljše uporabe virov (ibid.). Z nastankom carinske unije morajo biti proizvajalci
učinkovitejši, če se želijo kosati s konkurenco. Višja stopnja konkurence navadno
spodbudi tudi razvoj in uporabo nove tehnologije. Ves trud seveda zniža stroške, kar
predstavlja prednost tudi za porabnike. Druga omenjena korist se nanaša na ekonomijo
obsega, ki nastane kot posledica povečanega trga. Salvatore (1995: 306–307) tu
opozarja, da je treba vedeti, da lahko tudi majhne države, ki niso članice carinske unije,
presežejo majhnost domačega trga in dosežejo precejšnjo ekonomijo obsega v
proizvodnji skozi izvoz na svetovni trg.
Čeprav je videti, da je carinska unija zaradi pravil izvora enostavnejša in primernejša
izbira kot prostotrgovinsko območje, pri Svetovni banki pravijo, da je registriranih
veliko več slednjih, torej tudi carinska unija zahteva svojo ceno (World Bank 2000: 78).
Prvič, harmonizacija politike pomeni izgubo dela suverenosti države; drugič, prinese
lahko politično sporno porazdelitev dobička, kar zahteva obstoj skupnih institucij;
tretjič, skupna zunanja trgovinska politika lahko predstavlja dodatni strošek
prilagoditve, ki ga prinese premik k novemu načrtu. Ti trije stroški, pravijo pri Svetovni
banki, so manj opazni in izraziti, če so si države članice carinske unije med seboj
podobne. Salvatore (1995: 307) tudi izpostavi, da če se država priključi carinski uniji
17
zgolj zaradi statičnih in dinamičnih koristi, ki jih ta prinese, to predstavlja zgolj drugo
najboljšo izbiro.
Torej tako vzpostavitev prostotrgovinskega območja kot tudi carinske unije prinese
določene žrtve, čeprav gre tu za začetne stopnje povezovanja. Tako mogoče ni
nenavadno, da države partnerice nekako obvisijo že na teh dveh stopnjah in kljub
željam in obljubam po višjih stopnjah, po teh le posegajo, dejansko popolno izvajanje
pa se zgodi zelo redko. To bomo videli tudi pri državah Latinske Amerike – njihovi cilji
so precej višji od dejanskega stanja. Vsekakor pa, kot smo videli, ne gre zgolj za žrtve.
Državam partnericam povezovanje na regionalni ravni prinaša tudi določene koristi. Te
pa očitno niso dovolj velike, da bi jih obravnavali vsi, saj naj bi bil regionalizem
nasprotujoč svetovnemu pojavu globalizacije, ki ima podobno kot regionalizem tako
zagovornike kot nasprotnike. Da bi razumeli, zakaj strah pred regionalizmom in ali je ta
res lahko poguben za globalizacijo, si je treba pogledati oba pojma, razloge za
regionalne formacije, koristi, ki jih ta prinese, in kakšni so argumenti, s katerimi
zastopata obe skupini svoja stališča.
3. Regionalizem in globalizacija
Države, ki se odločijo za povezovanje in zagotavljanje prednostne obravnave, pripadajo
navadno določeni geografski in/ali kulturni regiji in posledično so tovrstni dogovori
klasificirani kot regionalizem (Vaillant 2005: 52). Regionalizem ni edini pojav, ki se
odvija na gospodarskem področju. Politiko sodobnega svetovnega gospodarstva
oblikujeta dve navidezno nasprotujoči si sili – globalizacija in regionalizem (Barry in
Keith 1999: 3). Vzpon regionalnega sodelovanja je vzbudil debato, ali regionalizem
podpira ali spodkopava multilateralizem – univerzalni trgovinski sistem, utelešen v
Svetovni trgovinski organizaciji, katerega članice med seboj trgujejo na
nediskriminatorni bazi (ibid.). Obstaja strah, da bo regionalna integracija, ko se enkrat
začne odvijati, pozornost usmerila stran od multilateralnega trgovinskega sistema in
tako upočasnila trud za izboljšanje sistema (OECD 1995: 60). Tudi Bergsten (1997: 2)
18
navaja to kot eno izmed skrbi, ki jih nasprotniki regionalizacije promovirajo; imenuje jo
»preusmeritev pozornosti«. Ne samo da bi se upočasnilo izboljšanje, aktivno
udejstvovanje v regionalnih integracijah naj bi povzročilo zastoj ali celo ogrozilo
dejavnost multilateralnih sistemov.
Kaj se sploh skriva za pojmoma globalizacije in regionalizma? Zaradi kompleksnosti
pojava naletimo na različne razlage. Globalizacija pomeni ozko definirano večjo
integracijo nacionalnega gospodarstva v svetovno gospodarstvo: vsebuje tako procese
kot rezultate (Kohl 2003: 11). Procesi so reforme politike in tehnološka sprememba, kot
je cenejša in boljša informacijska ter telekomunikacijska tehnologija. Informacijska
tehnologija je tako v srcu procesa ekonomske globalizacije; ena izmed njenih
najpomembnejših posledic za mednarodne gospodarske odnose je padajoči strošek
transporta, telekomunikacij in mednarodnih transakcij na splošno (Di Filippo 1998: 6).
Neposredni rezultat so nižje ovire mednarodnemu toku dobrin, kapitala, delovne sile,
tehnologije in idej, ki na koncu rezultirajo v »večji integraciji lokalnih, regionalnih in
nacionalnih ekonomij v globalni trg« (Kohl 2003: 11).
Globalizacija je poglabljanje in širjenje dejavnosti po celem svetu, »kar oblikuje veliko
sopovezanost, integriranost proizvodnje in potrošnje,« (Svetličič 2004: 22) pri čemer
gre torej za soodvisnost ter mobilnost dejavnikov in blaga. Mednarodna trgovina in
naložbe so spremenljivke, ki najnatančneje prikazujejo obseg gospodarske soodvisnosti
dveh držav ali skupin držav (Chortareas in Pelaginis 2004: 255). Skupaj s segmentacijo
trga se ta soodvisnost šteje za osnovno definicijo globalizacije. Sredstva, preko katerih
se ustvarja globalizacija, so mednarodna trgovina, mednarodne neposredne investicije
in mednarodni sporazumi sodelovanja. V zadnjem desetletju 20. stoletja so se prav
mednarodne naložbe upoštevale kot kazalnik širjenja pojava globalizacije2 (Winham
1999: 61).
2 Globalizacija ni imela vedno enake vsebine in oblike. Sprva so prevladovali pretoki blaga, potem delovne sile, pozneje kapitala in končno znanja ter drugih »integriranih pretokov« (Svetličič 2004: 26). Kapitalski pretoki so najprej zavzeli obliko posojil in šele pozneje v obliko tujih neposrednih naložb, kar pomeni, da te niso že od nekdaj kazalnik širjenja globalizacije.
19
Medtem ko se pri pojmu globalizacije vsi strinjajo, da gre za proces svetovnih
razsežnosti, se pri regionalizmu pojavi težava že pri definiranju geografske lege držav,
ki se vključujejo v proces. Proučevanje regionalizma, kot ga poznamo danes, je
drugačno od nekdanjega, ki je bilo »omejeno predvsem na dogajanja v razvitem,
industrializiranem svetu« (Podlogar 2003: 8). V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja,
ko se je pojavil novi val regionalizma, so začele igrati pomembno vlogo tudi manjše
države in države v razvoju, kar je posledično pomenilo novo dojemanje in preučevanje
pojava. Mogoče je prav ta nova 'naloga' kriva, da obstaja za sam pojem regionalizma
več razlag.
Mansfield in Milnerjeva (1997: 3–7) pravita, da čeprav je regionalizem požel veliko
zanimanja, ostaja pojem regije nedorečen. Ena izmed razlag pravi, da gre pri
regionalizmu za geografsko bližino; torej za nesorazmerno koncentracijo ekonomskih
tokov ali koordinacijo zunanjih ekonomskih politik med skupino držav, ki so si
geografsko blizu; pod okriljem te bližine tako obravnava tudi politično-vojaške odnose
med blizu ležečimi državami. Drugo pojmovanje označuje regionalizem kot rezultat
izbire politik nacionalnih ustvarjalcev politik. Opirajoč se na to razlago, je regionalizem
posledica vladnih politik (kot je npr. formacija Evropske komisije in Evropske unije),
katerih namen je povečati tok ekonomskih in političnih dejavnosti med skupino držav,
ki so si geografsko gledano blizu. Pojavljajo se tudi popolnoma drugačne razlage, ki
regionalizem definirajo po drugih, negeografskih kriterijih. Avtorja kot primer navajata
Cohena, ki pravi, da skupina držav, ki se zanaša na denarno valuto ene države, sestavlja
valutno regijo, čeprav si te države glede geografske lege mogoče niso blizu. Kot
regionalne partnerice bi se lahko upoštevalo tudi države, ki si delijo skupno kulturo,
jezik, vero in etnično ozadje. To dojemanje regionalizma izhaja iz ideje, da lahko
različni nevladni dejavniki spodbudijo povečano stopnjo ekonomske in politične
dejavnosti med državami, ne glede na to, kje ležijo.
Medtem ko lahko ob pogledu na vse zgoraj navedene razlage ugotovimo, da geografska
bližina ne predstavlja več predpogoja, Nye (Barry in Keith 1999: 4) definira regijo kot
»omejeno število držav, ki jih povezuje geografsko razmerje in stopnja vzajemne
20
odvisnosti«, s tem da se ta stopnja zvišuje, geografija pa ni več ekskluzivni dejavnik
analize – se pri vseh razlagah bolj ali manj neposredno pojavljajo isti pojmi, in sicer
gospodarstvo oziroma trgovina in država ter posledično politika. S stališča politične
ekonomije lahko rečemo, da gre pri regionalizmu za politično in ekonomsko
sodelovanje, torej se nanaša na proces poglabljanja integracij.
Vzroki za sodelovanje so lahko politični, ekonomski ali kombinacija obeh. Pri Svetovni
banki (World Bank 2000 6–7) izpostavljajo predvsem politično iniciativo povezovanja.
Prvič, je to varnost; nekaj primerov regionalnih integracij kaže na povečano varnost
regionalne skupine proti nečlanicam in tudi na večjo varnost med članicami samimi. Že
od konca hladne vojne so bili regionalni integracijski dogovori del iskanja stabilne
mednarodne in politične ureditve in so tako »tema visoke politike« (OECD 1995: 15).3
Drugi politični učinek je pogajalska moč; tudi za ta pojav pri Svetovni banki menijo, da
ne pride kar samoumevno, vendar je ta pogajalska moč odvisna od sestave držav članic.
Koristi so namreč odvisne od zmožnosti držav članic, da oblikujejo skupni položaj o
relevantni temi, kar naj bi bilo v večini primerov težko opredeliti. Tretji in hkrati zadnji
politični dejavnik, ki ga izpostavijo, je vpliv regionalnih integracij na domačo politiko
oziroma natančneje reforme. Obstajajo primeri, ko so regijske integracije utrdile
demokracijo v državi članici; vendar pa je učinek »mehanizma obveze« ali vdanosti,
odvisen od interesa in stopnje vpletenosti držav. Na tem mestu pri Svetovni banki
pozornost posvečajo tudi domačemu političnemu pritisku in dejavnosti lobijev, ki
pogosto vplivajo na regionalna povezovanja in jim preprečujejo, da bi bila tako
učinkovita, kot bi bila lahko sicer.
3 Pri Svetovni banki (2000: 7) opozarjajo tudi na drugo možnost – regijski dogovori lahko vzbudijo notranje napetosti, še posebej, če jih poganjajo ekonomski dejavniki in ne dejavniki varnosti in tudi kadar se nepravično razdeljujejo koristi. Tako poleg grožnje multilateralizmu nasprotniki regionalnih integracij težavo vidijo v geopolitičnem vplivu. Zgodovina naj bi pokazala, da so v zgodnejšem obdobju regionalni trgovinski dogovori pripomogli k političnim ali celo vojaškim spopadom. Sodobni kritiki naj sicer ne bi naznanjali takšnih skrajnosti, vendar pravijo, da lahko prostrane in intenzivne regionalne vezi vodijo do razdraženosti in celo konfliktov, ki presegajo zgolj ekonomijo in sežejo v širše sfere mednarodnih odnosov (Bergsten 1997: 2).
21
Kakšni so ekonomski vzgibi? Na vprašanje, zakaj naj bi se trg geografsko razširil čez
domače območje ali regijo, Kobrin (1999: 149) odgovarja s po njegovem mnenju
najlažjo in obenem najstarejšo razlago – zaloga nekaterih dobrin se nahaja na enem
prizorišču, povpraševanje na drugem. Z regionalnimi integracijami si države zagotovijo
gospodarski razvoj in učinkovitost, večjo konkurenčnost, privlačnost za tuje neposredne
naložbe in zagotovljen dostop do trga. Ekonomski učinek naj bi bil dveh različnih tipov
(World Bank 2000: 7–8). Prvi so učinki obsega in konkurence. Odstranitev ovir je
podobna povečanju trga; to podjetjem omogoča koristi obsega in privabi naložbe, tudi
neposredne tuje naložbe. Odstranitev ovir prisili podjetja iz različnih držav članic v
tesnejšo konkurenco, kar navadno vodi v povečanje učinkovitosti, vendar ti učinki niso
vedno doseženi – odvisni so od oblike in implementacije dogovora. Drugi vir
ekonomske spremembe je učinek trgovine in lokacije. Prednostno zmanjševanje carin
bo povzročilo povpraševanje po izdelkih iz partnerskih držav in to na račun tako
domače proizvodnje kot uvoza iz držav nečlanic – učinek ustvarjanja in odvračanja
trgovine. Sprememba trgovinskih tokov povzroči tudi spremembe v lokaciji
proizvodnje. Te realokacije določa primerjalna prednost držav članic, učinek
aglomeracije in možen transfer tehnologije med državami članicami.
Kateri vzgibi so boljši za obstoj sporazuma, je odvisno od okoliščin, v katerih so
sprejeti. Tako naj bi bili različni motivi pogojeni tudi s tem, ali gre za razvite države ali
za države v razvoju. Večina regionalnih dogovorov naj bi bila pogojenih politično
(OECD 1995: 35), tisti, sklenjeni v državah v razvoju, ponavadi niso sklenjeni kot
odgovor glavnim regijskim integracijam, temveč jih te s svojim zgledom navdihujejo,
njihov cilj pa je običajno gospodarsko pogojen. Gospodarsko vodena integracija se je
izkazala za tisto, ki vodi k uspešnim regionalnim iniciativam, kakršni koli so že bili
originalni cilji integracijskega dogovora. Politične iniciative nimajo veliko možnosti
uspeha, če jih ne podpirajo sile trga (ibid.). Tudi pri državah v razvoju pa ne gre vedno
zgolj za ekonomsko pogojeno integracijo; »prostotrgovinski dogovori so politična
poteza, ki promovira vladne reforme kot tudi ekonomska poteza, ki prinese spremembo
v trgovinskih razmerjih« (Winham 1999: 68). Najboljša formula je torej verjetno
kombinacija. Takšnega mnenja so tudi pri OECD (1995: 13), kjer pravijo, da integracija
22
pokrije pestrost oblik, obsega, globine in procesov, splošno pa jo sproži kombinacija
političnih in gospodarskih dejavnikov. Tudi če prvotni namen ni kombinacija, se v
praksi pokaže drugače, saj tudi kadar vlade nimajo namena promovirati ali olajšati
nastanka regionalne ureditve, se lahko pojavi spontana tržno usmerjena integracija
(OECD 1995: 25). Medtem ko se lahko spontani proces precej razvije v odsotnosti
formalnega dogovora, formalna institucionalna integracija zahteva močnejšo
gospodarsko osnovo in tudi podporo trga, če želi uspeti dolgoročno. »Kakršna koli že je
gospodarska osnova, politične motivacije igrajo pomembno vlogo pri odločitvah, ki jih
vlade sprejmejo, da sklenejo formalne integracijske dogovore« (OECD 1995: 13).
Formalna integracija se tako ne zgodi zgolj na osnovi vedno večje medsebojne
gospodarske odvisnosti. »V večini primerov stojijo za integracijskimi iniciativami
neodvisne politične motivacije.« Te vsebujejo pomembne cilje, kot so zagotavljanje in
vzdrževanje liberalnega, demokratičnega političnega sistema. »Za veliko število držav
pomeni sodelovanje v regionalnem dogovoru sredstvo za priključitev 'zahodnemu'
gospodarskemu in posledično političnemu sistemu« (OECD 1995: 35).
Včasih se države za sodelovanje v regionalnem sporazumu odločijo zgolj zaradi
previsoke cene, ki bi jo lahko prineslo morebitno nečlanstvo in ne zato, ker bi
priključitev predstavljala najboljšo možnost; Devlin in Ffrench-Davis (1998: 18) pojav
opišeta kot defenzivno reakcijo. Regionalizem tako ustvarja dve kategoriji držav: »tiste,
ki so del dogovora, in tiste, ki ostajajo zunaj« (Hocking in McGuire 1999: 227). Glavno
vprašanje, ki se zastavlja državam, ki ostanejo zunaj, je, kakšen vpliv imajo regionalni
dogovori na dostop do trgov, ki jih ti dogovori pokrivajo. Učinek na tretje države naj bi
bil dvojen (OECD 1995: 69). Intraregionalna liberalizacija lahko izvoznikom tretjih
držav prinese korist. Drugi učinek je odvisen od tega, če so koristi intraregionalne
liberalizacije lahko in tudi so prenesene na tretje države. Ponavadi je interes tak, da so
prednosti zagotovljene članicam ali da tretje države ne dobijo enakovrednega dostopa
do trga, če same v zameno ne nudijo podobnega dostopa do svojega trga (OECD 1995:
73). Tako se tudi kritika regionalizma, ki se najverjetneje pojavlja najpogosteje, češ da
ta odvrača trgovino, vrti okoli vprašanja nevključenih držav. Z ustvarjanjem velikih
23
trgov za proizvajalce skušajo pridobiti prednost velikosti in domače proizvajalce vsaj
deloma branijo pred zunanjo konkurenco (Dicken 1999: 103).
Na ustvarjanje in odvračanje trgovine gledajo nekateri precej objektivno in se jim tudi
ne zdi pravično, da se uspešnost regionalnih dogovorov meri zgolj in samo s to
spremenljivko, povrhu vsega pa v odvračanju trgovine vidijo celo možnost za razvoj.
Večina regionalnih blokov ima močan obrambni značaj. Tako na primer Devlin in
Ffrench-Davis (1998: 18) pravita, da ni lahko definirati koristi in žrtve, ki jih
predstavlja regionalizacija. Analitiki imajo težko delo in jim le redko uspe upoštevati
vse dejavnike oziroma celotno zgodbo. Navadno se analiza konča pri ustvarjanju in
odvračanju trgovine, to pa tudi zato, ker predstavlja to velikemu številu ekonomistov
osnovno razsežnost za ocenjevanje regijske integracije. Glede na to, da je regionalna
integracija običajno dogovor med državami z različno stopnjo razvitega gospodarstva in
različnimi političnimi značilnostmi, se odvračanju trgovine ne da izogniti. Države
tovrstno žrtev opravičijo z večjimi koristmi, ki jih prinese integracija. Nenazadnje je
lahko tudi odvračanje trgovine koristno v smislu, da prispeva k nižjim stroškom, poveča
tekmovalnost in rast (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 21). Kljub tej manjši stopnji
odvračanja trgovine naj bi se tehtnica vseeno nagibala v korist ustvarjanja trgovine;
regionalni dogovori pa naj bi prispevali tako k notranji kot mednarodni dinamiki,
krepili in ne slabili možnosti globalne liberalizacije (Bergsten 1997: 3).
Za svoje partnerje si države navadno izbirajo takšne, s katerimi si delijo podobne
značilnosti. Začetek novega posla je namreč vedno težak, še posebej, če ne veš točno,
kam se podajaš. Države, ki so geografsko ležeče blizu, se zdijo bolj domače – prvič
zaradi same bližine, drugič zaradi najverjetneje podobne kulture in tretjič zaradi
medijsko bolj pokritega dogajanja, ki je največkrat prav posledica bližine. Takojšen
skok v neznano je zahtevna in negotova naloga, zato se podjetja pogosto odločijo, da
posel najprej razširijo v sosednje države ali države, ki so jim kulturno blizu in ki jih bolj
poznajo. »Celo v dobi digitalizacije« bližina še vedno veliko pomeni, zato so regionalne
integracije nekaj čisto »naravnega« (Hocking in McGuire 1999: 227). Prodajalci, ki
imajo trg blizu, imajo nižje logistične stroške in stroške transporta ter so ponavadi tudi
24
seznanjeni s pogoji domačega trga in navadami. »Veliko podjetij se, ko se prvič odloči
za delovanje tudi zunaj domačega trga, najprej namesti v bližnjih državah, da 'preizkusi
vode', preden se poda v bolj globalne strategije« (ibid.).
Tudi če države niso nujno sosede, lahko kulturne, zgodovinske in institucionalne
podobnosti vzbudijo občutke regionalne skupnosti in povezanosti ter tako olajšajo
sklepanje kompromisov, potrebnih za doseg sporazuma. Regionalna svobodna trgovina
je tudi pogost spremljevalec sodelovanja pri temah varnosti in političnih temah. Pri
pogajanjih se enako misleče države lažje dogovorijo za norme in pravila, tudi
potencialna komplementarnost pri ekonomiji obsega je na regionalni ravni bolj
predvidljiva kot na globalni (Aggarwal in Espach 2003: 30). Reševanje manjših težav je
tu lažje, saj se vlade med seboj bolj poznajo, razporeditev moči držav pa je bolj jasna.
Regionalizem tako ponudi hitrejšo in učinkovitejšo pot k liberalizaciji; vzame manj
časa in je manj zahtevna naloga v smislu iskanja rešitev in dogovarjanja z nekaj
partnerskimi državami v primerjavi s stotimi ali več.4 Liberalizacija skozi regionalni
sporazum navadno naleti na manj političnega odpora zaradi številnih povezanih
dejavnikov, kot so čustva javnosti o združitvi z znanim sosedom, kompenzacija z
vzajemnostjo z zagotovljenim dostopom do trga (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 14).
Poleg tega regionalni dogovori nastopajo drzneje; veliko se jih je odločilo za popolno
svobodno trgovino, medtem ko nobena izmed globalnih enklav do danes ni niti
razmišljala o takšnem cilju (Bergsten 1999: 4). Lawrence (v Panagariya, 1999: 38) in
Lamy (2007) prednosti regionalnih dogovorov vidita tudi v možnosti globlje
integracije; ta naj bi pripeljal do višjih stopenj kot zgolj "plitke" integracije v smislu
liberalizacije trgovine med državami članicami. Če že ne do popolne harmonizacije, naj
4 Jovanović (2006: 198) hitrost in enostavnejše sprejemanje odločitev vidi kot neke vrste strah oziroma negotovost, kaj prinese multilateralizem in kaj nesodelovanje v regionalizmu. Pravi namreč, da so v resničnem svetu bilateralni in regionalni sporazumi odgovor na velike in negotove stroške povezane z multilateralnimi pogajanji in dogovori. Oživitev regijskega dogovora je lahko hitrejša, cenejša, lažja in bolj otipljiva kot čakanje na negotov multilaterani trgovinski sporazum in njegove koristi. Nadalje še piše, da izbira, s katero se soočajo ustvarjalci politik, ni izbira med multilateralnim sporazumom in ekonomsko integracijo, temveč med potencialno koristno ekonomsko integracijo z izbranimi partnerji ali sploh nikakršnim sporazumom.
25
bi obstajala možnost, da države uskladijo druge politike, kot so konkurenčna politika,
proizvodni standardi, regulativni režimi, okoljske politike, standard dela in druge, kar je
na globalni ravni nemogoče pričakovati. Na drugi strani pa Lamy (2007) kot kontrast
pozitivni poglobitvi, torej usklajevanju drugih politik, našteje prednosti globalizma,
med katerimi izpostavi predvsem dve. Prvič, regionalizem ne more rešiti vprašanj, kot
so pravilo izvora, antidumping, kmetijske in ribiške subvencije. Drugič, prednostni
regionalni trgovinski sporazumi lahko zapletejo okolje, v katerem trgovanje poteka, s
tem ko ustvarjajo mrežo nepovezanih pravil.
Število regionalnih trgovinskih sporazumov je po 60. letih prejšnjega stoletja precej
naraslo, in sicer kot odraz taktičnih in političnih prednosti, ki jih prinese tovrstno
združevanje (Aggarwal in Espach 2003: 30). Večina industrijskih držav in držav v
razvoju je članica regionalnega dogovora in lahko pripada enemu ali več sporazumom;
znotraj teh povezovanj se odvije več kot tretjina svetovne trgovine (World Bank 2000:
1). Še več, »nobena država ni neobčutljiva za učinke regionalizma, ko oblikuje
svetovne gospodarske in politične odnose (...) in vse države se soočajo z izbiro politik,
povezanih z regionalizmom« (World Bank 2000: 5). V 90. letih je prišlo do še posebej
velikega razmaha regionalnih povezovanj. Do leta 1999 je bila Svetovna trgovinska
organizacija obveščena o večjem številu regijskih sporazumov, kot je bilo število v njih
vključenih držav članic (World Bank 2000: 123). Svetu naj bi se do leta 2010 obetalo
400 prednostnih trgovinskih dogovorov (Lamy 2007).
26
Graf 3.1: Kumulativno število prednostnih trgovinskih območij do leta 2007
PTO v veljavi glede na leto začetka obstoja
0
50
100
150
200
250
1948
1950
1952
1954
1956
1958
1960
1962
1964
1966
1968
1970
1972
1974
1976
1978
1980
1982
1984
1986
1988
1990
1992
1994
1996
1998
2000
2002
2004
2006
Leto
Kum
ulat
ivno
šte
vilo
PTO
Vir: STO (http://www.wto.org/english/tratop_e/region_e/summary_e.xls).
To hitro rastoče število prostotrgovinskih dogovorov skrbi glasnike globalizma. Tako je
ena izmed najbolj žgočih tem, ki se pojavljajo, ali je regionalizem stopnička do
globalne svobodne trgovine ali ovira, ki onemogoča napredovanje liberalizacije
trgovine (World Bank, 2000: 10). Pogosto se namreč zastavlja vprašanje, ali so
regionalni dogovori »težava«, ki se pojavlja na račun multilateralnih, ali med njima
obstaja vzajemnost (OECD, 1995). Renesanso regionalne integracije nekateri vidijo kot
pomembno orodje za modernizacijo in razvoj v »drugem najboljšem svetu«, drugi pa
kot manjvredno izbiro, ki politično gledano veliko stane in škodi vpletenim državam in
multilateralnemu sistemu na splošno (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 2). Zagovarjanje
globalizacije poleg tega, da je ta neizogibna, izhaja tudi iz prepričanja, da naj bi bila
koristna za vse, tudi revne države, »le da vsaj v proizvodnji enega izdelka malo manj
zaostaja od neke druge države« ( Svetličič 2004: 18). To, da vsi dobivajo, ne pomeni,
da vsi dobivajo enako, in tudi ne, da je koristna za posamezne prebivalce (ibid.). Avtor
pravi, da je bistvo globalizacije, da bi blaginja celotne države napredovala, zato je
potrebna kompenzacijska politika države.
Ali se ekonomska integracija lahko razvije v multilateralni sporazum, se ne ve; lahko pa
je začetek takšnega procesa. Takšno možnost dopušča Bergsten (1997: 3), ki pravi, da
27
lahko regijska integracija pomeni spodbudo za druge države, da sledijo zgledu in tako
prispeva k procesu globalizacije. Pričakovana povečana konkurenčnost, ki jo prinese
regionalna integracija, gradi na samozavesti in države pripravi na globalizacijo in
nadaljnje napredovanje multilateralne liberalizacije. Zaradi notranje prilagoditve,
povezane z intraregijsko liberalizacijo, so sestavna gospodarstva konkurenčnejša in bolj
pripravljena sprejeti multilateralno politično ali gospodarsko liberalizacijo. Prav tako
vodijo takšna povezovanja do zavedanja medsebojne odvisnosti in sprejetja
učinkovitejših mednarodnih pravil (OECD 1995: 14). Subregijske integracije in novi
dogovori med sosednjimi državami naj bi bili torej del bolj globalnega cilja, ki je
izpostavljenost mednarodnim trgom. Proces odpiranja gospodarstva tako ni nujno
omejen zgolj na regijo, temveč je odprt celotnemu trgu (Santa Gadea 1998: 24).
Recept za večjo globalizacijo Bergsten (1999: 9) poda kot navodilo, da naj članice STO
utrdijo prostotrgovinske dogovore, ki jih imajo na regionalni ravni v globalno
uresničevanje oziroma obvezo, da bi dosegle prosto trgovino na svetovni ravni. Datum,
ki se mu zdi smiseln za tovrstno izpolnitev, je leto 2010 z rezervno letnico 2015 ali
2020 za manj razvite države.5
Regionalizem gotovo prinese določene prednosti, ki so v pomoč tudi nadaljnjemu
procesu globalizacije (npr. prej omenjeno prilagajanje drugim državam, kar državo
pripravi na pogajanja v še večjem obsegu in pripravljenost sprejemanja drugih skupnih
norm).6 Bergsten (1997: 5) kot zaključek »dvoboju« pravi, da je vse odvisno od
5 Kljub igranju na karto globalizacije zavzame objektivno držo in opozarja, da globalizacija prinese »zmagovalce in poražence« (Bergsten 1999: 6). Kljub neto pozitivnim učinkom na gospodarstvo se večina strokovnjakov strinja, da je prinesla tudi slabosti, kot je na primer nepravična porazdelitev dobička, vendar pravijo, da bi vrnitev protekcionizma stanje poslabšala. 6 In če smo prej rekli, da so tuje naložbe pogosto merilo, s katerim se ocenjuje globalizacija, lahko rečemo, da je regionalizem stopnica h globalizaciji. Devlin in Ffrench-Davis (1998: 17) navajata literaturo, kjer avtorji pišejo, da regijske integracije ustvarijo vtis, ki privablja neposredne tuje naložbe. Večji kot je subregijski trg, večja je sprememba v gospodarskem okolju na račun sporazuma, in večje kot so prednosti lokacije, večje so možnosti, da bo iniciativa vzpodbudila neposredne tuje naložbe. Te so pomembno orodje pri pripravi na globalizacijo. Tuja podjetja prinesejo tehnologijo, moderne prakse in dolgoročne zunanje finance. In če je temu tako, lahko govorimo o neki vrsti vzajemnega delovanja oziroma o spodbujanju globalizacije skozi regionalizem. Dejavniki trga so namreč le redko omejeni zgolj na regijo; delujejo tudi na globalni ravni.
28
vodenja procesa, ki ga imajo na grbi ključne vpletene države. Če si želijo konstruktivne
sinergije, jo lahko dosežejo. Devlin in Ffrench-Davis (1998: 21) priznavata, da nihče ne
zanika, da regionalizem ne predstavlja določenega žrtvovanja, vendar se preveč
osredotoča na stroške, ki jih prinese začetno povezovanje. Te bi morali primerjati s
koristmi, ki mogoče niso opazne takoj na začetku, temveč so srednjeročnega in
dolgoročnega značaja. In medtem ko Bergsten (1999: 5) piše o vzajemnem
pridobivanju moči tako regionalizma kot globalizacije, pravi tudi, da je bil strah
nekaterih, da bo regionalizem izrinil globalizem, odveč.
Ker je globalizacija proces svetovnih razsežnosti, je prisotna tudi v Latinski Ameriki.7
Tudi tam pa so se razmahnili regionalni dogovori, bodisi zgolj dvostranski med
državama bodisi so dejansko nastali regionalni bloki. V nadaljevanju dela se ne bomo
osredotočili na vprašanje, ali regionalizem v Latinski Ameriki škoduje procesu
globalizacije, temveč se bomo posvetili regionalizmu samemu in doseženim stopnjam
ekonomskih integracij. Za boljše razumevanje situacije, in ker se proces ni razvil čez
noč, si bomo ogledali zgodovinsko ozadje dogajanja v Latinski Ameriki.
4. Latinska Amerika – zgodovinsko ozadje8
Do konca 18. stoletja so bile vse države v regiji kolonije evropskih držav, večinoma
Španije, Brazilija pa pod portugalsko krono. Mednarodno poslovanje je bilo v obdobju
kolonializma močno povezano z domačo državo »in v tem pomenu niti ni bilo
'mednarodno', če kolonije štejemo kot del domače države« (Grosse 2003: 653). Večjo
vlogo v Latinski Ameriki igra od časa, ko so se države osvobodile španske nadvlade
(oziroma pri primeru Brazilije portugalske) med leti 1810 in 1825. Španska in
7 Zavedati se je treba, da ne gre za nov pojav, le drugačno pojmovanje minulega dogajanja. Svetličič (2004: 25) pravi, da je globalizacija z nami že dolgo in je nadaljevanje liberalizacije mednarodne trgovine, ki se je začela sredi 19. stoletja. Navaja tudi Kindlebergerja, ki pravi celo, da se je zgodovina globalizacije začela s čezmejno trgovino na velike razdalje, torej še pred odkritjem Portugalske. Torej lahko rečemo, kot bomo videli pozneje, da je šlo že v samem trgovanju Portugalske in Španije s svojimi kolonijami v Latinski Ameriki za neke vrste globalizacijo. 8 Zgodovinski pregled je povzet po Grosse (2003).
29
portugalska kolonizacija sta pustili skupno kulturno in gospodarsko zapuščino. Čeprav
je Latinska Amerika med regijami v razvoju politično neodvisnost dosegla relativno
zgodaj, je bila industrializacija v Španiji in na Portugalskem pozna, posledično pa so
tudi države Latinske Amerike »ostale na periferiji«, ko se je začela industrijska
revolucija (Cardoso in Hewlege 1999: 4). Ob nastopu neodvisnosti države niso imeli
niti močne industrijske opore niti varnega trga za izvoz primarnih produktov (ibid.), ki
so bili prav tako pod vplivom kolonialne preteklosti (Di Filippo 1998: 3).
Prvo večje mednarodno poslovanje je bilo najverjetneje financiranje latinskoameriških
vlad za vojno za neodvisnost. Večina tega dolga je obstajala v izdaji obveznic na
londonskem trgu. Pred samo osamosvojitvijo so se latinskoameriške kolonije v
mednarodno trgovino vključevale z izmenjavo surovin, kot sta zlato in srebro, izvožena
iz Latinske Amerike v Evropo. Tuje naložbe so se začele že v sredini 19. stoletja s
projekti kopanja rude in razvoja infrastrukture, kot so železnice in takratni telegrafski
sistem. V 20. stoletju je Latinska Amerika s svojo oskrbo z naravnimi viri in paleto
nizkocenovnih izdelkov, kot so oblačila in elektronski izdelki, postala glavni trgovinski
partner ZDA (Wilkins v Grosse 2003: 655). Proizvodnja naravnih virov in primarnih
proizvodov, kot so nafta, baker, boksit in banane, je pogosto pritegnila neposredne tuje
naložbe, kar je prineslo konkurenčno proizvodnjo za mednarodno prodajo – v največji
meri v ZDA. Druge izvoze primarnih proizvodov, na primer sladkor, kavo in kakav, so
proizvajala lokalna podjetja in jih izvažala na mednarodni trg. Trgi Latinske Amerike
so privabili nekaj neposrednih tujih naložb tudi za potrebe lokalnega povpraševanja,
vendar so se ti zlili večinoma v tri velike države – Argentino, Brazilijo in Mehiko.
V 20. stoletju je okvir vladnih politik sledil spremembam na oblasti. Skoraj celo prvo
polovico stoletja so konkurenčne in pogajalske prednosti tujim multinacionalkam dale
nepremagljivo moč pri obvladovanju latinskoameriških vlad in domače konkurence
(Grosse 2003: 655). To je, finančni viri, tehnološke in upravljavske sposobnosti in
dostop do industrijskega trga držav so multinacionalnim podjetjem omogočili, da so
opravila z vso konkurenco in dobila privoljenje vlad pri izpogajanju davčnih stopenj.
Po drugi svetovni vojni se je situacija do neke mere spremenila, saj so domača podjetja
30
pridobila velikost in izkušnje, kar je nekaterim med njimi omogočilo, da so se lahko
pomerila z multinacionalkami. Tudi vlade so se zaradi rastočega zanimanja za lokalni
trg in izboljšav v transportu in komunikacijah pri pogajanjih z multinacionalnimi
podjetji razvile. Vse te izboljšave so namreč omogočile podjetjem v državni lasti, da so
s svojimi naravnimi viri svetovni trg dosegla bolj neposredno, torej brez posega
multinacionalk. Proti koncu obdobja industrializacije skozi substitucijo uvoza so vlade
držav Latinske Amerike naprtile vedno strožja pravila, ki so se nanašala na
multinacionalna podjetja in spodbujala podjetja v domači lasti. Obdobje vedno večjega
omejevanja je trajalo vse do dolžniške krize 80. let, ko je gospodarsko stanje vlade
prisililo, da so iskale tuje finančne, tehnične in poslovodne vire, da bi se države bolj
odprle. Navznoter usmerjena politika se je začela z zahtevo, da (v primeru držav
Andskega pakta in Mehike) lokalno lastništvo predstavlja vsaj 51 % v večini podjetij in
vključila tudi pravila glede nakazil dobička in licenčnine, ki so bila omejena skozi
davke, devizne kontrole in količinske omejitve. Vpliv zunanje dolžniške krize, ki se je
začela leta 1982, ko je Mehika objavila nesposobnost vlade, da odplača svoj dolg, saj je
centralni banki zmanjkalo tujih rezerv, je prinesel recesijo. Situacija je skupaj z
zatonom komunističnega modela vodila do novega vala ekonomskega odpiranja, ki se
je začelo z vključitvijo Mehike v GATT leta 1986. Do 1991 so ji sledili še Argentina,
Bolivija, Čile, Kolumbija in Peru, kar je regiji prineslo relativno visoko odprtost.
4. 1. Regionalne integracije v Latinski Ameriki
Države Latinske Amerike imajo »dolgo, vendar zelo nekonsistentno« zgodovino
povezovanj (IISD 2007: 10). Ekonomska integracija je igrala pomembno vlogo v
povojnem obdobju, neuspele predhodne poizkuse pa so motivirali ambiciozni motivi
Simona Bolívarja.9 Po drugi svetovni vojni sta se latinskoameriška ekonomska
miselnost in politika odmaknili od standardnega ekonomskega modela in namesto tega
prevzeli mnenje, da je obstoječi mednarodni trgovinski sistem deloval tako, da je
9 Grosse (2003: 662) celo piše, da ima regijska integracija tako dolgo zgodovino kot države v regiji, s prvotnim ciljem njihovega osvoboditelja Simona Bolívarja, da Južno Ameriko združi v eno državo.
31
zaviral industrijski razvoj v regiji (Adkisson 2003: 371). Argentinski ekonomist Raul
Prebisch je objavil delo z naslovom Estudio Economico de America Latina, znano bolj
pod imenom Latinskoameriška šola ekonomije, v katerem je izrazil mnenje, da bi
morale države te celine iti skozi program industrializacije, in sicer pod neposrednim
nadzorom nacionalne države. Svoje razmišljanje je utemeljil s poslabšanjem pogojev
blagovne menjave za »periferne« države,10 ki so izvažale primarne surovine in uvažale
končne izdelke (Bianchi 2003). Zaradi nesimetričnega odnosa v zunanji trgovini so se
periferne države soočale z začaranim krogom nizke produktivnosti in nizke stopnje
prihrankov. Da bi se države rešile iz krize, morajo zaščititi svojo zunanjo trgovino in se
osredotočiti na proizvodnjo palete izdelkov, ki so jih prej uvažale (ibid.). Pozornost je
bila torej posvečena bolj pragmatičnim gospodarskim ciljem, usmerjenim v razvoj, pod
vplivom ECLAC so bile iniciative regionalne integracije izpeljane v okviru
industrializacije skozi 'substitucijo uvoza'11 (IISD 2007: 10). Ustanovitev LAFTE leta
1960 naj bi presegla omejitve majhnega domačega trga in industriji omogočila, da
postane konkurenčna na regionalni ravni. LAFTA je predvidela ustanovitev
prostotrgovinskega območja v Južni Ameriki v obdobju 12 let. Nekaj let pozneje je bil
ustanovljen LAES, ki ga je sestavljalo 26 držav članic, njegov namen pa je bil
spodbujanje sodelovanja in razvoja na ekonomskem področju in spodbujanje trgovine.
Kljub začetnemu navdušenju je to zamrlo, ko so govorili o liberalizaciji na
občutljivejših področjih, kot so avtomobilska in tekstilna industrija ter kmetijstvo (IISD
2007: 10). Dodatno razočaranje je prineslo še spoznanje, da gre večina koristi LAFTE
večjim državam, kot so Mehika, Brazilija in Argentina (Adkisson 2003: 371). LAFTO
je zamenjalo manj ambiciozno združenje za integracijo LAIA, ki pa se je bolj posvečalo
bilateralizmu.
LAFTA je vseeno pustila svojo sled, saj se je šest izmed enajstih članic leta 1969
odločilo ustanoviti svoj lastni trgovinski sporazum, imenovan Andski pakt (IISD 2007:
10). Ta skupina je razvila zelo omejujoč politični okvir, uperjen proti multinacionalnim
podjetjem, vključno s pravili glede tujih naložb (Grosse 2003: 663). Posledično so
10 Kontrast »perifernim državam« so bili »industrijski centri«, torej ZDA in Zahodna Evropa. 11 Več o substituciji uvoza sledi v poglavju 4.2.1.
32
najprej upadle naložbe, pozneje pa se je izkazalo, da dopušča toliko izjem, da
neposredne tuje naložbe in multinacionalne dejavnosti niso bile nadalje ogrožene. Leta
1987 je Andski pakt opustil omejujoč režim in začel s spodbujanjem pritoka tujih
neposrednih naložb v regijo in tudi z odpravljanjem carin med državami članicami.
Drug regijski poskus je Mercosur, ki poveže štiri države – Argentino, Brazilijo,
Paragvaj in Urugvaj. Kot pridružitveni članici zajame še Čile in Bolivijo, njegov glavni
namen pa je bil odpreti trgovino med Brazilijo in Argentino (Grosse 2003: 663). Velja
omeniti tudi NAFTO, ki jo Grosse (ibid.) navaja kot najuspešnejšo integracijo do
datuma. NAFTA, ki od leta 1994 povezuje Mehiko, Kanado in ZDA, je Mehiki prinesla
vodilno mesto pri rasti trgovine v regiji in tudi dramatičen skok tujih neposrednih
naložb. NAFTA je sicer osredotočena na zmanjšanje ovir trgovini, res močan vpliv pa
je imela na odločitve, kam umestiti proizvodnjo (ibid.).
60. in 70. leta so prinesla številne ambiciozne iniciative, ki jih je navdihnil uspeh
evropske izkušnje (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 2), vendar so takrat obstoječe
regijske integracije v 80. letih zaradi naftne krize leta 1973 in globalnega ekonomskega
odklona zapadle v krizo, kar je vodilo v recesijo in precejšnje zmanjšanje intraregijske
trgovine. Konec 80. let je pojav globalizacije pomenil nov izziv za nove demokracije
južnega stožca (Pelufo 2004: 7). V odgovor tem izzivom so države iskale način, kako bi
se skupno vključile v mednarodno dogajanje. Kljub že predhodnim poskusom skupnega
nastopanja, zgodovinsko gledano regija ni imela povezav z zunanjim svetom; države so
povezave sklepale na samostojni ravni. Mercosur je bil prvi uspešni skupni nastop
(ibid.). Po precej razburljivem obdobju prejšnjih dveh desetletij je krepitev demokracije
in nastanek regijskih blokov v 80. in 90. letih prispevala k naraščajočemu zaupanju in
sodelovanju (Philips v IISD 2007: 10). Območje je v začetku 90. let zajel nov val
regionalizma. Medtem ko so navznoter osredotočene politike v 80. letih izgubile ugled,
so politike neoliberalizma kot najboljšo možnost predstavljale odprt regionalizem, ki
državam v razvoju omogoča sodelovanje in učinkovito integracijo znotraj globalne
ekonomije, ki je zaznamovana z vse večjo soodvisnostjo, liberalizacijo in tekmovanjem
za naložbe (IISD 2007: 11). Regionalne integracije so dobile nov zagon, tako glede
ustanavljanja novih blokov kot tudi oživitve že obstoječih. V zadnjem času so se
33
zgodile spremembe, kjer poganjajo integracijo predvsem bilateralni sporazumi – tako z
drugimi državami v regiji kot tudi z državami v preostalem delu sveta (ECLAC 2006:
76). Še posebej med leti 2001 in 2006, ko je število izpogajanih dogovorov zunaj regije
preseglo število novih intraregijskih dogovorov (ELAC 2006: 77).12
Pri integraciji latinskoameriških držav se pojavlja še ena značilnost, ki je tu mogoče
pogostejša kot pri integracijah v drugih regijah – to so politični motivi. Integracijske
povezave naj bi v Latinski Ameriki pogosteje temeljile na političnem tehtanju kot
ekonomskem. Pri IISD (2007: 8) citirajo Kacowicza, ki pravi, da je za razliko od
običajnega teoretičnega predvidevanja vrstni red posledičnosti v primeru Latinske
Amerike obrnjen; gospodarska soodvisnost je postala posledica političnega sodelovanja
in ekonomske integracije, ni pa vzrok. V enačbi je politična komponenta tista, ki določi
rezultat. Dokaz za to so številke (IISD 2007: 8). Leta 2004 je intraregijska trgovina
Mercosurja in Andske skupnosti predstavljala 12,9 oziroma 10,4 odstotka celotne
trgovine. Izvoz Mercosurja v preostale države Latinske Amerike predstavlja 15,4
odstotka, Andske skupnosti 16,8 odstotka; v ZDA 18,3 oziroma 46,6 odstotka in v
Evropsko unijo 23 oziroma 11 odstotkov. Ti podatki potrjujejo, da je politični motiv
močnejši. Če bi bila ekonomska integracija najpomembnejša motivacija, bi bile številke
namreč obrnjene. Trditev potrdi tudi OECD (1995: 31), ki navaja, da je bilo na
območju Latinske Amerike in Karibov dlje časa več regionalnih skupin s ciljem
izoblikovanja skupnih trgov ali prostotrgovinskih območij, ki pa se jih v večji meri
lahko obravnava kot politično vodene iniciative.
Njihovi programi integracij, večkrat širši od zgolj trgovinskega območja, so bili v najboljšem primeru delno ali počasi uresničeni; na njih so neugodno vplivale navznoter usmerjene politike, majhni začetni intratrgovinski deleži, neugodni gospodarski okvir, konflikti interesov in pomanjkanje politične volje (...) V zadnjem času (...) pa so regionalna prizadevanja dosegla preboj zaradi avtonomnih liberalizacijskih politik posameznih vlad. (...) Pogosto so v ozadju teh iniciativ politične motivacije (OECD, 1995: 31).
12 Med tistimi, ki se nanašajo na Mercosur in Andsko skupnost, naj omenimo v primeru prve prednostne dogovore Mercosurja z državami v razvoju (npr. Indija), pogajanja z Rusijo, Evropsko unijo in številnimi afriškimi državami. Dve državi Andske skupnosti, Kolumbija in Peru, sta sklenili prostotrgovinski dogovor z Združenimi državami Amerike, njunim stopinjam sledi tudi Ekvador (ELAC 2006: 77).
34
Splošno gledano so regijske integracije koristne zaradi vzdrževanja miru in stabilnosti.
Latinska Amerika je pogosto prikazana kot vzor preostalemu svetu, kako se obravnava
tradicionalne težave varnosti13 (IISD 2007: 9). Do neke mere k varnosti pripomoreta
precejšnja etična in verska homogenost, vendar ne gre zanemarjati moči ekonomskih
integracij. V osrčju procesa naj bi bila zdaj energija (Malamud 2005: 4); obilica
naravnih virov in rast cen nafte naj bi Latinsko Ameriko oskrbele s potrebnim
zagonom, podobno kot se je zgodba pri Evropski uniji vrtela okoli premoga in jekla.
Kar je po Malamudovem (2005) mnenju spregledano, je politična komponenta, ki jo je
imel evropski projekt, v latinskoameriškem pa še ni bila razjasnjena in določena.
4. 2. Od starega proti novemu regionalizmu
Trenutni proces integracij v Latinski Ameriki se imenuje 'novi regionalizem'; sam
termin ponazarja, da so pred sedanjimi povezovanji že obstajale iniciative integracij
imenovane 'stari regionalizem'. Medtem ko je bil prvi val očitno neuspešen, je
prihodnost drugega manj vprašljiva. »Prvi val se je mogoče opotekal, drugi pa se bo,
kot kaže, obdržal« (Kennes 1997: 64). Neuspeh prvemu valu naj bi šlo v glavnem
pripisati trem dejavnikom: osredotočenju na navznoter usmerjene gospodarske politike,
pomanjkanju splošnih predpogojev in slabi institucionalni osnovi. Kar loči novi
regionalizem od starega, so njegovi cilji, način in rezultati (IADB 2002: 31).
4. 2. 1. Stari regionalizem
Latinska Amerika se je v povojnem obdobju oklepala razvojne strategije substitucije
uvoza. Ta pristop sicer seže na začetek 20. stoletja, v polni luči pa je zasvetil med
veliko depresijo, ko so zasebni trgi, mednarodna trgovina in finančni trgi doživeli
polom in so vlade po vsem svetu močno dvignile zaščitne ovire (IADB 2002: 31). Tudi
13 Tradicionalni spori so stare narave; gre predvsem za spore glede mej in druga področja zgodovinskih napetosti med državami. Tovrstni spori predstavljajo večjo verjetnost, da pripeljejo do vojne (IISD 2007: 15). Latinska Amerika naj bi s povezovanjem te spore preprečila ali vsaj omejila.
35
Di Filippo (1998: 4) piše o 20. in 30. letih prejšnjega stoletja in o povojnem obdobju
kot času, ko so se države soočale z velikimi gospodarskimi težavami. Gospodarstvo
Latinske Amerike se je na zunanje krize odzivalo z razvojem industrijskih procesov,
usmerjenih na lasten domači trg, še posebej na območja glavnih mest, proces pa se je
končal s sistemom zaščite in vzpodbude. Vlade držav Latinske Amerike so prevzele
veliko bolj neposredno vlogo v gospodarstvu, da bi vzpodbudile naložbe in rast med
temi težkimi leti (IADB 2002: 31).
Razlogi za strategijo substitucije uvoza so se razvili iz nekaterih prevladujočih domnev
(IADB 2002). Te vključujejo pesimizem o trendih pri pogojih menjave za izvoznike
primarnih proizvodov, skepticizem o podjetniških sposobnostih zasebnega sektorja,
zaupanje v učinkovitost javnih podjetij in državnega načrtovanja in strah pred
odvisnostjo od tujih podjetij. Zaradi konkurence iz uvoza, ki je grozila nerazvitim
proizvodnim industrijam, so se nekatere države, še posebej večje latinskoameriške
države, kot sta Mehika in Brazilija (Dicken 1999: 127), odločile za politiko substitucije
uvoza, ker se je zdela najprimernejša. Glavno teoretično opravičilo za carinsko zaščito
je bil argument 'industrije v povojih'14 (Kennes 1997: 64). Namen je bila zaščita
domače industrije, da bi se lahko razvila in razlikovala celotna industrijska struktura,
odvisnost od tuje tehnologije in kapitala pa zmanjšala. Uvedene so bile visoke carine,
uvozne kvote in pa tudi različni menjalni tečaji, vse za spodbujanje domače
proizvodnje. Specifični cilji industrializacije na osnovi substitucije uvoza so bili
konkretni in prilagojeni tistemu času. Splošne cilje Salvatore (v Fogadić 2003) opisuje
kot hitrejši tehnološki napredek, ustvarjanje dobro plačanih delovnih mest za ublažitev
resnih problemov z brezposelnostjo in podzaposlenostjo, s katerimi se je soočala večina
držav v razvoju, oblikovanje močnejših naročniških in dobaviteljskih povezav v
proizvodnem procesu, izboljšanje pogojev menjave in stabilnejše izvozne cene in
zaslužki ter rešitev plačilnobilančnih težav, ki so bile posledica hitrejšega naraščanja
povpraševanja držav v razvoju po industrijskih proizvodih. 14 List in Hamilton sta si industrijo v povojih razlagala kot začasno zaščito industrije, ki se sama ne bi mogla vzpostaviti in ubraniti konkurence že obstoječih tujih proizvajalcev. Te industrije bi na začetku ustvarile presežne stroške, vendar bi lahko pozneje enakovredno tekmovale s tujimi proizvajalci tako na domačem kot tudi na tujih trgih (Egger 2006).
36
K samem procesu substitucije uvoza je deloma prispevalo tudi stanje med drugo
svetovno vojno in po njej (Rock 1994: 47). Pred vojnim obdobjem sta vojaška
proizvodnja in zaščita primarnih surovin postali ključni. ZDA so si nabrale zaloge
surovin, ki so jih potrebovale za proizvodnjo orožja in streliva. S tem so se začele javne
in zasebne naložbe v Latinsko Ameriko, posebej v ključna področja, kot so transport in
komunikacije (Rock 1994: 44). Vojna je še povečala potrebo po primarnih proizvodih
Latinske Amerike in dvignila letno gospodarsko rast.15 Težava se je pojavila, ker države
niso imele možnosti porabiti rezerv, ki so si jih ustvarile. Zato se je pojavil še večji
pritisk na uvozno substitucijo, vendar je pomanjkanje ključnih uvoznih izdelkov in
strojev te poskuse zelo omejevalo. Prvič v zgodovini se je začelo trgovanje med
državami samimi (Rock 994: 47). Kljub temu so naraščajoči prihodki v kombinaciji s
pomanjkanjem uvoznih izdelkov povzročili inflacijo, ki se je povzpela nad stopnje
rastočih svetovnih cen (ibid.).
Medtem ko je svetovno gospodarstvo po drugi svetovni vojni začelo proces postopne
liberalizacije in znova vzpostavljalo finančne tokove mednarodne trgovine, je šlo s
predstavo Latinske Amerike na slabše; najprej je to veljalo za manjša gospodarstva,
nato pa se je razširilo tudi na večja (IADB 2002: 31). V ustreznost modela razvoja niso
dvomili. Razlaga za neuspeh, ki je takrat prevladovala v mišljenju mnogih, je bila, da so
majhni domači trgi popolnoma izkoristili možnosti modela substitucije uvoza in je bilo
treba posledično večje tržno okolje, da bi lahko dosegli učinkovitost ekonomije obsega,
še posebej pri težki industriji (ibid.). Večina držav v razvoju je imela slabo razvito
gospodarstvo, prenos modela substitucije uvoza na višjo raven, torej regionalno raven,
je obljubljal možen uspeh in tako so se pojavile regionalne integracije. Te so bile
oblikovane tako, da bi okrepile učinkovitost modela substitucije uvoza skozi strateško
širitev visoko zaščitenega domačega trga (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 9). Pristop je
bil osredotočen na odstranitev trgovskih in naložbenih ovir med državami partnericami,
15 Rast ni bila enaka za vse. Nekatere države, kot so Brazilija, Ekvador, Venezuela, Kolumbija in države Srednje Amerike, so zabeležile letno rast nad 6 %, medtem ko je bila pri nekaterih državah, na primer v Boliviji in Čilu, rast zanemarljiva. Kljub temu se je rast Latinske Amerike kot regije v povprečju povzpela za več 4 % na leto (Rock 1994: 46).
37
vzdrževanje ali celo dvig zaščite v odnosu s tretjimi državami, razširitev načrtovanja in
poseganja vlad na regionalno raven in regulacija neposrednih tujih naložb. Vse to naj bi
podprla skupna institucionalna arhitektura (IADB 2002: 31). Medtem ko so iniciative
integracije dosegle nekaj pomembnih rezultatov, na primer občutna liberalizacija
vzajemne trgovine v Srednji Ameriki, so po drugi strani visoko zaščitene politične
obveze domači zaščiti otežile odprtje celo med povezanimi državami, zahtevale težka
pogajanja, ki so se redko končala s kaj več kot le delnimi rezultati. Na žalost ta
strategija na začetni fazi ni prinesla medsebojne soodvisnosti latinskoameriških držav in
tako je trgovina med njimi ostala na najnižjih možnih ravneh (Di Filippo 1998: 4).
Odvračanje trgovine se je zaradi visokih carin za tretje države in široko uporabo
necarinskih omejitev povečalo (Devlin in Ffrench-Davis 1998: 9).
Tako je zaščitena strategija razvoja, ki je temeljila na industrializaciji nadomestitve
uvoza v 70. letih 20. stoletja začela »izgubljati kredibilnost« (Di Filippo 1998: 5), saj so
države izkusile obdobja hitro rastoče inflacije. Razloge za neuspeh pripisujejo slabemu
izkoriščanju proizvodnih zmogljivosti in pomanjkanju konkurenčnosti. Strategija ni
vzpodbudila tehničnih novosti in je predstavljala močan odpor do izvoznih dejavnosti.
Vendar to, meni Kennes (1997: 64), le delno razloži neuspeh. Regionalne integracije so
lahko namreč uspešne, če zadostijo določenim ekonomskim in neekonomskim
predpogojem. Tu avtor kot pomembne omenja strukturno stabilnost (mir in varnost),
pravno državo, dobro vladanje in mikro- ter makroekonomsko stabilnost. V večini
držav, ki so sodelovale v prvem valu regionalizma, naj bi vsaj en predpogoj ostal
neizpolnjen. Pri IADB (2002: 32) naštejejo še nekaj drugih razlogov, kot je nagnjenost
k domači zaščiti, kar je onemogočilo odprtje regionalnega trga, napetosti med državnim
in zasebnim sektorjem, ki so se na eni strani odražale v velikem vmešavanju države, na
drugi pa v zaščitniških navadah zasebnega sektorja. Za model nadomestitve uvoza
pravijo tudi, da je bil neuravnotežen in kot tak nagnjen k poslabšanju
makroekonomskih nestabilnosti; zahteval je namreč velike količine uvoza industrijskih
proizvodov in polizdelkov, ob tem pa ni generiral ustreznega izvoza. Slabost je bila tudi
neenaka porazdelitev koristi, kar je vodilo do napetosti med sodelujočimi državami.
IADB omenja še slabo razvito infrastrukturo, avtoritativne vlade in kot zadnji razlog
38
skepticizem ZDA, ki naj bi bile v tistem času osredotočene na multilateralne sisteme in
regijskih pristopov niso vzpodbujale.
4. 2. 2. Novi regionalizem
Nastop dolžniške krize v zgodnjih 80. letih je zadal smrtni udarec oslabljeni strategiji
nadomestitve uvoza in tudi upehanim integracijskim shemam, ki so nastale v njeno
podporo (IADB 2002: 32). Gospodarski polom regije se je zgodil v času, ko je svetovno
gospodarstvo nadaljevalo razvoj in so svetovni trgi ostali odprti. Obstajali so
neizpodbitni dokazi, kaj lahko prineseta odprtje trga in izvoz na svetovne trge; ti so bili
vidni pri državah OECD in Aziji (ibid.). Pod pritiskom gospodarskega propada in
procesa preobračanja na političnem področju, je regija uvedla večje strukturne
gospodarske reforme. Na vprašanje, zakaj naj bi integracije v novem regionalizmu
uspevale boljše kot v starem, Kennes (1997: 65) odgovarja, da iniciative nastopajo v
povsem drugačnem okolju – tako v drugačnem ekonomskem kot političnem kontekstu.
Veliko držav v razvoju je iz diktature prešlo na demokratično vladanje in vpliv civilne
družbe na sprejemanje odločitev v gospodarstvu se je povečal. Makroekonomske
politike so stabilnejše in večina držav je izvedla programe strukturnega prilagajanja.16
Tako je novi regionalizem zapadel v okvir politične reforme, ki vzpodbuja odprto in
tekmovalno zasebno tržno osnovano gospodarstvo z modernim demokratičnim
institucionalnim ozadjem (IADB 2002: 32).
IADB (2002: 32–40) cilje novega regionalizma našteje kot sledeče: krepitev strukturnih
ekonomskih reform, ekonomska transformacija, privlačnost za neposredne tuje naložbe,
geopolitika in funkcionalno regijsko sodelovanje. Vseobsegajoč motiv novega
regionalizma je ustvaril strateško politično orodje, ki bi okrepilo proces strukturnega
gospodarskega reformiranja v obdobju zelo tekmovalne globalizacije. Države zdaj
dojemajo večjo vpletenost v svetovnem gospodarstvu kot način, kako vzpodbuditi rast
16 Programi strukturnega prilagajanja so bili politika Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke in so se nanašali na države v razvoju. Spremembe, ki so jih države uvedle, so bile predpogoj za pridobitev novih posojil ali pa da so države lahko obdržale nizke obrestne mere že obstoječih posojil.
39
in naložbe. Regionalna integracija predstavlja dodatno orodje, ki dopolnjuje in krepi
nacionalne reforme. Liberalizacija regionalne trgovine je veliko težav kredibilnosti, ki
jih je imel stari regionalizem, premagala, s tem da je delovala v tandemu z unilateralno
in multilateralno odprtostjo in pripomogla k nadaljnjemu zmanjševanju povprečnih
stopenj zaščite in izboljšala konkurenčnost. Še več, regionalni trgovinski sporazumi,
predvsem tisti s ciljem o višjih stopnjah integracije, spodbujajo strukturno
modernizacijo institucij. Regionalizacija naj bi pripomogla tudi k ekonomski
transformaciji. Medtem ko liberalizacija vodi do povečanega sodelovanja v svetovnem
gospodarstvu in k modernizaciji regije, se države soočajo s težavami, saj imajo šibko
izvozno bazo in nezadovoljivo konkurenčnost večine zasebnega sektorja (IADB 2002:
33). Vzajemna odprtost, zagotovljen dostop do trga, prednostno trgovanje in drugi
vidiki regionalnih shem pa nudijo nove priložnosti za izvoz ter raznolikost in
dolgoročno gledano služijo kot stopnica k učinkovitejši konkurenčnosti na globalnem
trgu.
Tretji cilj novega regionalizma naj bi bile neposredne tuje naložbe. Med državami v
razvoju poteka tekmovanje pri pridobivanju tujih naložb, saj naj bi te izboljšale izvozno
mrežo, tehnološki učinek prelitja in modernizacijo institucionalizacije. Ustanovitev
večjega trga, ki temelji na pravilih, je koristno za pridobivanje sredstev.17 Četrti cilj, ki
ga omenja IADB, je geopolitika. Skupina podobno mislečih držav uporabi regionalni
dogovor, da ustvari neke vrste varnostno mrežo za krhke demokracije, spodbuja
razorožitev in mir med sosedami ter spodbuja pogajalsko moč na mednarodnem odru.
Ti motivi naj bi stali tudi v ozadju odločitev za nastanek Mercosurja, Andske skupnosti
in CARICOMa. Države partnerice Mercosurja in Andske skupnosti so s sodelovanjem
premagale grožnje demokraciji in rešile spore glede mej (Devlin in Estevadeordal v
IADB 2002). Zadnji omenjeni cilj je funkcionalno regijsko sodelovanje. Vzajemni
prednostni trgovinski dogovori so osnovna strateška komponenta pri lansiranju
integracijskih iniciativ. Trgovina navadno privabi podporo relativno dobro 17 Neposredne tuje naložbe so bile za Latinsko Ameriko pomembne že v preteklost, čeprav so le redko presegle stopnjo 10 odstotkov bruto domače akumulacije kapitala, so pomembno prispevale tako k rasti kot tudi pomenile oskrbo s tujo valuto, ki se je uporabljala za uvoz dobrin in potrebnih storitev za rast, ki doma niso bile razpoložljive (Randall 1997: 8).
40
organiziranih in financiranih zasebnih poslovnih družb; institucije, odgovorne za
izpogajanje čezmejnih dogovorov in njihovo upravljanje, navadno že obstajajo, in sicer
prek ministrstev, povezanih s trgovino. Trgovinski dogovori so tudi predmet določenih
multilateralnih pravil pri STO, regijska trgovina pa lahko služi tudi kot sredstvo, na
katero se potem opira sodelovanje tudi na drugih ravneh. Z razvojem regionalizacije
trgovine v 90. letih se je pojavilo tudi povečano zanimanje za funkcionalno sodelovanje
na ekonomskem, socialnem in političnem področju. V Latinski Ameriki je postal
glavna točka funkcionalnega sodelovanja razvoj infrastrukture; med drugimi področji
pa so še podpora poslovnemu sektorju, nadzor naravnih katastrof, varovanje okolja in
varnost v regiji (IADB 2002: 38).
Za regionalizem v Latinski Ameriki velikokrat slišimo, da je odprt; sama ideja izhaja iz
APEC (World Bank 2000: 99 in Bergsten 1997: 1), vodje katerega so predvideli
odprtost in prost pretok dobrin, storitev in naložb.18 Odprti regionalizem je popolnoma
skladen z nagnjenostjo podjetij k transnacionalizaciji in nagnjenostjo ljudstva k
odprtosti zunanjemu svetu, vendar zaradi dajanja prednosti članicam dogovora do neke
mere krši načela nediskriminacije, ki jih v okviru multilateralizma spodbuja STO (Di
Filippo 1998: 7). Kljub temu naj bi bil dosežek odprtega regionalizma ključ, da regijska
liberalizacija trgovine postane skladna z odprto trgovino na globalni ravni (Santa Gadea
1998: 37). Da zagotavlja, da regionalizem predstavlja zidake do globalne liberalizacije,
meni tudi Bergsten (1997: 4), ki pravi, da skuša koncept odprtega regionalizma doseči
najboljši možni rezultat obeh svetov – tako regionalizma kot globalizacije. Glasniki
odprtega regionalizma (vključno z Bergstnom) ga dojemajo kot sredstvo, kjer
regionalizem služi pospešitvi napredka do globalne liberalizacije in pisanja predpisov.
Od liberalizacije trgovine in nediskriminatorne promocije izvoza se odprti regionalizem
razlikuje po tem, da vključuje preferenčni element, ki se kaže v integracijskih
18 Termin je bil uporabljen v različnih okoliščinah in z dvema precej različnima pomenoma (World Bank, 2000: 99). Prvi je brezpogojna nediskriminatorna liberalizacija; tu države članice liberalizirajo trgovino znotraj bloka in sočasno zmanjšajo ovire na uvoz iz zunanjih držav. Drug pomen je odprt dostop, kjer regijski sporazum oznani, da se mu lahko pridruži katera koli država, ki je pripravljena upoštevati pravila sporazuma. Tak dogovor je še vedno prednosten, saj imajo države članice diskriminatorne koristi; njegova glavna prednost pa je, da predstavlja stopničko na poti k multilateralizmu. V kontekstu Latinske Amerike se drugo dojemanje odprtega regionalizma zdi pravilnejše.
41
sporazumih, ki jih podpirajo geografska bližina in kulturna afiniteta držav v regiji
(ECLAC v Baquero-Herrera 2006: 14).
Skupaj z domačimi tržno usmerjenimi reformami v obliki privatizacije in deregulacijo
je odprti regionalizem korenito spremenil politično-ekonomsko podobo Latinske
Amerike (IISD 2007: 11). Dicken (1999: 102) meni, da ne gre zgolj za samo velike
variacije v obsegu, naravi in učinkovitosti obstoječih regijskih integracij, temveč se
pojavlja tudi veliko prekrivanje članstva med različnimi skupinami. Zapletenost
razmerij, ki je nastala kot rezultat mnogih in prekrivajočih se dogovorov prednostne
trgovine, je pripeljala do tako imenovane 'posode špagetov' (spaghetti bowl).
Slika 4.1: Posoda špagetov19
Vir: http://www.adb.org/documents/events/2002/trade_policy/NRA_pres.pdf (8. junij
2007). 19 Legenda: »Second Generation« Agreement: sporazum »druge generacije« »First Generation« Agreement: sporazum »prve generacije« Customs Union: carinska unija ALADI: Latinskoameriško združenje za integracijo Reciprocal Agreement:CU-Country: vzajemni sporazum: carinska unija – država Non-reciprocal Agreement: CU–Country: enostranski sporazum: carinska unija – država
42
Da je se je sistem regionalizma v Latinski Ameriki res odprl, kažejo tudi številke. Do
leta 1991 so bili vsi tipi obstoječih subregijskih prednostnih dogovorov carinske unije,
ki so pokrile zgolj 6 % izvoza regije (ECLAC 2006: 77). Situacija se je proti koncu 90.
in predvsem v prvih petih letih novega stoletja zelo spremenila, saj je do konca leta
2005 kar 64 % regijskega izvoza padlo pod takšno ali drugačno obliko intraregijskega
ali zunanje regijskega prednostnega dogovora, bilateralnega ali plurilateralnega
(ibid.).20
Del novega vala regionalizma je tudi oblikovanje Mercosurja in oživitev Andske
skupnosti; shemi, ki verjetno drugim manjših trgovinskim sporazumom v regiji
predstavljata vzor. Podobno kot sam proces regionalizacije v Latinski Ameriki, tudi
razvoj teh dveh dogovorov ni potekal brez težav in še zdaleč ni končan. Pregled
povezovanja bo olajšal razumevanje, zakaj ni bilo poglobitve povezovanj in kateri so
tisti dejavniki, ki tak proces najbolj omejujejo.
5. Mercosur
5. 1. Začetki povezovanja in razvoj integracije
Mercosur (MERcado Común del SUR), skupni trg juga, je nastal na začetku 90. let
prejšnjega stoletja, ko so se povezale štiri precej asimetrične države v razvoju (Vaz
2003), in sicer Argentina, Brazilija, Urugvaj in Paragvaj. Štiri ustanovne članice in dve
pridruženi članici Mercosurja, Čile in Bolivija, predstavljajo 67 odstotkov zemeljskega
ozemlja Latinske Amerike in Karibov, 46 odstotkov populacije in približno 46
odstotkov bruto domačega proizvoda. Paiva in Gazel (2004) opozarjata, da obstajajo
med članicami velike razlike, tako glede števila prebivalstva, velikosti ozemlja kot tudi
bruto domačega proizvoda (tabela 2). S članstvom Venezuele leta 2006 se je
20 K številki zelo veliko prispeva Mehika, kjer odstotek celotnega izvoza znaša kar 92,2 % (ECLAC 2006: 78, tabela IV.3).
43
prebivalstvo povečalo za 26 milijonov, glede velikosti ozemlja pa je ta med državami
članicami postala tretja po vrsti, za Brazilijo in Argentino.
Tabela 5.1: Pregled podobnosti in razlik članic Mercosurja glede na BDP, prebivalstvo in ozemlje
Ozemlje Populacija 2007 BDP: 2006
V milijon
km2 Odstotek
Mercosurja V milijonihOdstotek
Mercosurja
V milijardah ameriških dolarjev
Odstotek Mercosurja
Argentina 2,76 21,62 % 40,3 15,20 % 210 15, 87 %
Brazilija 8,51 66,70 % 190 71,26 % 943,6 71,29 %
Paragvaj 0,407 3,19 % 6,7 2,50 % 7,7 0,59 %
Urugvaj 0,176 1,37 % 3,5 1,30 % 14,3 1,08 %
Venezuela 0,91 7,12 % 26 9,74 % 147,9 11,17 %
MERCOSUR 12,76 100 % 266,5 100 % 1.323,50 100 %
Vir: lastni izračuni, ki temeljijo na podatkih CIA – The World Fact Book
(www.cia.gov).
V mednarodni trgovine se večina trgovine odvija med sosedami ali znotraj regij. Krajše
razdalje, soseščina, skupni jezik, kulturni vzorci in relativno podobna stopnja razvoja
pripomorejo k intenzivnosti blagovne izmenjave med sosedami (Vaillant 2005: 53). Vsi
ti dejavniki držijo tudi za Mercosur, zato gospodarstva držav članic tvorijo tako
imenovani naravni trgovinski blok. Če bi morale te države liberalizirati trgovino, bi več
trgovale med seboj ne glede na to, ali bi uvedle diskriminatorno trgovinsko politiko do
preostalega sveta (ibid.).
Proces združevanja držav članic Mercosurja sega že v sredino 80. let. V tem obdobju se
je obnovila demokracija v velikem številu latinskoameriških držav, nastalo je tudi novo
razmerje med Brazilijo in Argentino (Grebler 2003: 8). Leta 1986 sta tedanja
predsednika podpisala pogodbo o programu integracije in ekonomskega sodelovanja, ki
je vseboval veliko protokolov, ki so omogočali olajšanje trgovine in napovedali skupne
programe v biotehnologiji in finančnih tokovih. Sledila sta obdobje povečane politične
44
in ekonomske konvergence in podpis nove pogodbe leta 1988. Dve leti pozneje je bil
podpisan sporazum številka 14, ki je predstavil določene izboljšave, vključno s
časovnim programom dosega skupnega trga. Sporazum je prinesel tudi pravila, ki naj bi
vladala ekonomskim in trgovinskim odnosom med državama v prehodnem obdobju
1991–1994 in dovršitev prostega pretoka blaga, storitev in produkcijskih faktorjev
skladno s ciljem ustanovitve bilateralnega skupnega trga (ibid.). Bilateralni dogovor
med Argentino in Brazilijo je skrbel sosednji državi Urugvaj in Paragvaj, ki sta se bali,
da ju bo povezovanje dveh večjih držav v ekonomskem smislu izoliralo. Temu je
sledila priključitev k dogovoru in tako je Mercosur uradno nastal s pogodbo iz
Asuncióna leta 1991. Za Evropsko unijo in NAFTO je postal tretji največji trgovinski
blok, v smislu globine integracij pa ga uvrščajo celo na drugo mesto, takoj za Evropsko
unijo.
Mercosur je predstavljal del oživljanja regionalizma in se torej razvil iz procesa
bilateralnega povezovanja med Argentino in Brazilijo kot odgovor na skupne domače
politične in gospodarske izzive ter zunanje finančne pritiske, katerih del sta bili obe
državi (Vaz 2003: 4). Tudi Bergsten (1999: 4) kot enega izmed glavnih motivov
ustanovitve Mercosurja piše o želji po premagovanju političnega rivalstva, v dotičnem
primeru koncu vojne orožja med Brazilijo in Argentino.21 Smith (v Lorenzo 2006: 7)
enači tako enega izmed najpomembnejših ciljev povezovanja Mercosurja s tistim, ki ga
je imela Evropska skupnost – utrditev demokracije in ohranitev miru. Ricupero (v
World Bank: 2000 12) pravi, da sta obe državi – Brazilija in Argentina – prihajali na
plan iz obdobja vojaške vlade, med katerim je bilateralni odnos označevala napetost.
Nujno je bilo treba začeti z dogovori v gospodarstvu, da bi ustvarili pozitivnejše
zunanje okolje, ki bi omogočilo vojaške jedrske programe, rivalstvo pa nadomestilo s
sodelovanjem. Na začetni fazi argentinsko-brazilskega sodelovanja so bile ekonomske
zadeve drugotne, vendar sta stanje in narava mednarodnega trgovinskega sistema 21 Brazilija in Argentina sta bili vse od 50. let naprej tekmici v jedrskem programu. Vladi obeh držav sta sočasno pričeli s programom (brazilska na skrivaj), da bi dokazali svojo premoč v regiji. Preobrat se je zgodil leta 1985, ko sta takratna predsednika obnovila pogovore o jedrskih programih in podpisala deklaracijo o jedrski politiki, kjer sta poudarila, da sta jedrska programa obeh držav miroljubna (Council of Hemispheric Affairs, Argentina-brazil Relations: Urgent Challanges Come to the Forefront. Sporočilo za javnost, 12. julij 2005. dostopno na http://www.coha.org/2005/07/12/argentina-brazil-relations-urgent-challenges-come-to-the-forefront/ (15. avgust, 2007)).
45
klicala po skupnem vstopu v trgovinski svet (Pelufo 2004: 8). Tako ni nenavadno, da je
sodelovanje obeh držav na svojo agendo vključilo tudi cilj trgovinske integracije.
Vlada, ki je prevzela oblast v zgodnjih 90. letih, je finalizirala strategije na
ekonomskem področju. Argentina in Brazilija sta sklenili družno nastopati na
mednarodnem trgovinskem odru, nadaljnja liberalizacija na ekonomskem in
trgovinskem področju pa je olajšala nastop odprtega regionalizma.
Bilaterizem se je razširil na subregijsko sodelovanje na različnih področjih, vključno z
dramatičnim izboljšanjem varnostnih odnosov (Aggarwal in Espach 2003: 33).
»Ambiciozen cilj« druge generacije integracij v Latinski Ameriki je bila vzpostavitev
skupnega južnega trga, ki bi pokril 70 odstotkov ozemlja Južne Amerike z več kot 200
milijoni porabnikov (Jovanović 2006: 684). Skupina držav je navedla, da bo odstranila
carine in necarinske ovire na notranjo trgovino, prevzela skupno zunanjo carino in
skupno trgovinsko politiko, koordinirala vse ekonomske politike in uskladila zakone, ki
bi podprli proces ekonomske integracije. Od predhodnih poskusov integracije se je
razlikoval v splošnem pristopu (kot kontrast seznamu produktov) (Vaillan 2005: 54).
Projekt naj bi zavzel vlogo grajenja skupnega gospodarskega prostora, ki bi postopoma
dosegel tri osnovne cilje (Vaz 2003: 4): (1) spodbujanje razširitve bilateralne trgovine
na osnovi gospodarskega dopolnjevanja in politične simetrije; (2) spodbujanje
proizvodnih in tehnoloških sprememb v ključnih gospodarskih sektorjih; in (3)
spodbujanje sodelovanja na področjih, ki so ključni za skupni gospodarski razvoj, kot
so energija, tehnologija in transport. Liberalizacija trgovine naj bi napredovala brez
težav. Politična agenda in cilji bilateralnega povezovalnega procesa niso bili
popolnoma opuščeni, vendar je liberalizacija trgovine postala glavno gonilo in
posledično tudi gonilna sila Mercosurja samega (Vaz 2003). Tako je za razliko od
drugih sporazumov v regiji cilj Mercosurja, podobno kot pri Evropski uniji, ekonomska
unija in politično sodelovanje (Espino in Azar 2005: 1).
Med razlogi držav za vključitev v dogovor obstajajo razlike. Argentina si je aktivno
prizadevala spodbujati in promovirati svoje gospodarske interese, ko je bil konflikt z
46
Brazilijo enkrat rešen. Pri Paragvaju je bila prva karta demokracija; iskal naj bi zunanjo
podporo proti vztrajnim nedemokratičnim silam, ki so ogrožale krhek režim. Za
Urugvaj pravi Lorenzo (2006: 7), da je imel politični motiv, pri Mednarodnem inštitutu
za trajnostni razvoj motiv še okrepijo s trditvijo, da je Urugvaj dobro izkoristil vse
privilegije, ki jih je pridobil z dostopom do trga Argentine in Brazilije, poleg tega pa ti
večji državi z uporabo možnosti veta večkrat prisilil v popuščanje (IISD 2007: 18).
Tudi pri samem procesu ustanavljanja Mercosurja naj ne bi vse države pripomogle
enako. Paragvaj naj bi bil bolj pasivni opazovalec. Kalenthaler in More (v Lorenzo
2006: 7) pasivnost pripisujeta dejstvu, da je Paragvaj v tistem času komaj dodobra
postal demokratična država in mu je kot takemu primanjkovalo moči in možnosti
aktivno sodelovati pri procesu integracije. Zaradi pomanjkanja izkušenj in tudi
strokovnjakov naj bi namesto Paragvaja Urugvaj začrtal njegove interese v procesu,
vendar naj se ti ne bi vedno skladali z dejanskimi željami. Različni razlogi za
povezovanje posledično prinesejo tudi različna mnenja o prednostih in izidu
povezovanja. Lorenzo (2006: 7) piše, da je motivacija Argentine, Paragvaja in Urugvaja
z leti postala ekonomska korist in od tu tudi želja Argentine po širitvi. Na drugi strani
naj bi Brazilija ves čas poudarjala politične interese in potrebo po utrditvi državljanskih
demokratičnih interesov in ne toliko ekonomskih koristi.
Sprejeti program je predvideval postopno zmanjševanje carin z začetne stopnje 47 %
leta 1991 do končnega cilja 100 % konec leta 1994 (Pogodba iz Asuncióna, ankes I:
program liberalizacije trgovine). Kljub ambicioznim načrtom o vzpostavitvi skupnega
trga v tako kratkem času je priskrbel le instrumente za določitev trgovinskih
sporazumov (Vaz 2003: 7). Težava je bila velika razlika v fiskalni in monetarni politiki
držav, kar je povzročilo nestabilnost in inflacijo v Braziliji. Gospodarstveniki na
vodilnih položajih so menili, da takratni trgovinski cilji niso zahtevali visoke stopnje
gospodarske koordinacije in posledično za takšno koordinacijo ni bilo niti takojšnje
iniciative niti pogojev. Koordinacija je bila prestavljena na poznejši čas, kar pa ni
oviralo napredka povezovanja na trgovinskem področju (Vaz 2003: 8). Še vedno je bila
v smislu liberalizacije trgovine ta omejena striktno samo na trgovino z blagom (Vaz
47
2003). Ker so v procesu privatizacije nastale spremembe v domačih pravilih glede
storitev, so se vlade odločile, da ne bodo podpirale liberalizacije storitev, dokler same
ne uredijo reform in privatizacije doma. Okviren dogovor je bil potem sprejet konec
leta 1997, s kompromisom o popolni liberalizaciji deset let po ratifikaciji pogodbe v
vsaki državi članici. Kljub uspešnemu začetku naj bi bile možnosti, ki jih je ponudilo
povezovanje, še večje in ostajal je neizkoriščen potencial.
Prvi znaki, povezani z integracijo, so bili zelo vzpodbudni. Blagovna izmenjava znotraj
Mercosurja je bila v prvih štirih letih uspešna, saj se je 4,2 milijarde ameriških dolarjev
vredna izmenjava leta 1990 povzpela na 12 milijard ameriških dolarjev leta 1994.
Povprečna notranja izmenjava blaga kot delež celotne zunanje izmenjave se je z 9
odstotkov leta 1990 povzpela na 20 odstotkov leta 1995. Ta trgovina je predstavljala 20
odstotkov tudi leta 2000, leta 2003 pa je zaradi krize nazadovala na 12 odstotkov
(Jovanović 2006: 685). Kljub vsem omejitvam in nedoseženim ciljem je Mercosur
razvil bolj dinamično trgovino znotraj skupine kot katera koli druga integracijska
shema (ECLAC 2006: 81). Proporcionalno gledano dosega intrasubregijski izvoz nižje
stopnje v primerjavi s celotnim izvozom kot pred desetletjem, vendar se je ta razširil in
v absolutnem smislu dosega višje zneske (tabela 5.2 spodaj). Makroekonomska kriza
leta 1999 in 2002 je najbolj prizadela najmanjše države, in sicer tako v volumnu izvoza
v druge države kot tudi v njegovi kakovosti (ibid.). 22
Vaz (2003) razloge za tako rast utemeljuje s predanostjo nacionalnih vlad tržno
usmerjenim gospodarskim reformam, ugodnemu zunanjemu okolju, ki je stimuliralo
razvoj navzven usmerjene trgovinske strategije, še posebej v Argentini in Braziliji, in
uspešno uporabljeni metodologiji za odpravljanje carin ter dogovor o osnovnih
instrumentih carinske unije. Na drugi strani eksplozijo trgovine znotraj Mercosurja
(vsaj na začetku njegovega obstoja) Aggarwal in Espach (2003: 32) v največji meri
pripisujeta skorajšnjemu neobstoju blagovne izmenjave v regiji pred vzpostavitvijo
Mercosurja.
22 Glede na podatke o zunanji trgovini držav Mercosurja med leti 2000 in 2005, je izvoz Urugvaja in Paragvaja zaostajal za izvozom Argentine in Brazilije ter izgubil delež tehnoloških izdelkov (Duran in Masi v ECLAC 2006: 81).
48
Tabela 5.2: Mercosur: trendi v izvozu (v milijonih ameriških dolarjev in odstotkih)
1990 1995 1998 2000 2001 2002 2003 2004 2005
celotni izvoz (1) 46.403 70.129 80.227 85.692 89.078 89.500 106.674 134.196 162.512
odstotek letne rasti -0,3 13,3 -2,9 12,3 4,0 0,5 19,2 25,8 21,1
izvoz v Mercosur (2) 4.127 14.199 20.322 17.710 15.298 10.197 12.709 17.319 21.406
odstotek letne rasti 7,6 17,8 -1,1 16,8 -13,6 -33,3 24,6 36,3 23,6
delež izvoza znotraj
Mercosurja (2/1) 8,9 20,2 25,3 20,7 17,2 11,4 11,9 12,9 13,2
Vir: povzeto po ECLAC (2006: 81).
Po letu 1994, ko je Mercosur začel pogajanja o sodelovanju s Čilom in Bolivijo, ter
1995 podpisal okvirno pogodbo o sodelovanju z Evropsko unijo so te iniciative po
mnenju Vaza (2003: 14) predstavljale pomembno točko v razvoju Mercosurja in
prelomnico za strategijo trgovanja. Po vzpostavitvi območja proste trgovine, ki je
zajemala več kot 80 odstotkov blaga za menjavo štirih članic in vzpostavitvi osnovnih
instrumentov za carinsko unijo, je Mercosur s pogajanji o trgovinskih pogodbah s
sosednjimi državami pozornost od notranje svobodne trgovine preusmeril na zunanje
doseganje tujih trgov. V ospredju sta bili že prej omenjeni državi Čile in Bolivija,
povezovanje pa se je začelo tudi z razvitimi državami, in sicer EU in ZDA.
Po uspešni fazi tranzicije, ko so bile uvozne carine med državami članicami postopoma
odpravljene, so leta 1994 na predsedniškem vrhu sklenili, da bo Mercosur postal
nepopolna carinska unija. Čeprav nekateri menijo, da je ta odločitev vodila stran od
končnega cilja vzpostavite skupnega trga (Carranza v Lorenzo 2006: 10), je integracija
vseeno šla korak naprej, saj je bila ustanovljena trgovinska komisija, ki ureja trgovinska
razmerja med članicami in služi tudi kot forum za prvo reševanje sporov (Lorenzo
2006: 10). Stopnja skupne zunanje carine na uvoz iz tretjih držav se je januarja 1995
gibala med 0 in 20 %, vendar je za države članice obstajalo veliko izjem, kar naj bi jih
po mnenju Lorenza (2006) obsodilo na nepopolno carinsko unijo. Tako naj bi za
49
Argentino, Brazilijo in Urugvaj do leta 2001 obstajalo do 300 izdelkov, oproščenih
skupnih zunanjih dajatev na začasni ravni in 399 za Paragvaj do leta 2006.
Tradicionalne teorije pravijo, da liberalizacija trgovine omogoča državam, da se
specializirajo za določen sektor, v katerem imajo prednost tako zaradi boljše
tehnologije kot zaradi bogastva z drugimi dejavniki. Specializacija je možna zaradi
možnosti kupovanja proizvodov, ki jih domača podjetja ne izdelujejo več na
mednarodnem trgu. Specializacija nastane skozi realokacijo faktorjev proizvodnje iz
sektorjev, ki po mednarodnih standardih predstavljajo relativno visoke stroške v
sektorje z nizkimi; takšna prerazporeditev proizvodnje naj bi se zgodila tudi znotraj
Mercosurja (Ottaviano 2005: 11–12). Sestava proizvodnje se je skozi leta obstoja
Mercosurja premaknila iz delovne intenzivne industrije v prid proizvodnji hrane,
rafinerij nafte in kemikalij. Reorganizacija proizvodnje je sledila sorazmernim
prednostim, ki jih nudi naravno bogastvo (Ottaviano 2005: 4). Tako sta se Argentina in
Urugvaj specializirala za prehrambene in usnjene izdelke, Brazilija za izdelke iz lesa in
papirja, Argentina tudi za rafinerijo nafte, Brazilija in Urugvaj pa še za obutev in
oblačila. Če se države specializirajo za storitve, za katere nimajo naravne prednosti, to
kaže na intervencijo države (ibid.).
Medtem ko nekateri pišejo (World Bank 2000: 30), da naj bi več regijskih industrij z
možnostjo vzpostavitve čezmejne proizvodnje in distribucije pridobilo, drugi (Vaillant
2005: 60) poročajo o izgubi deleža industrijske proizvodnje Urugvaja, Paragvaja in tudi
Argentine (tabela 5.3 spodaj). Odprava uvoznih carin na intraregijsko trgovino je
sledila predhodno objavljenemu urniku. Necarinske ovire niso bile odstranjene tako
učinkovito in so še naprej vplivale na trgovino znotraj regije. Obstoj necarinskih ovir
deluje kot vzpodbuda, da se naložbe in proizvodnja osredotočijo na večji trg, tu naj bi
ležal tudi eden izmed vzrokov za upadanje deleža pri manjših treh državah.
50
Tabela 5.3: BDP Mercosurja iz proizvodnje (v milijonih ameriških dolarjev in odstotkih)
1980–1982 1990–1992 2000–2002
milijoni USD % milijoni USD % milijoni USD %
Argentina 36.350 22,9 36.507 22,3 39.440 20,5
Brazilija 117.415 74,1 121.986 74,6 148.008 77,1
Paragvaj 991 0,6 1.218 0,7 1.300 0,7
Urugvaj 3.798 2,4 3.772 2,3 3.207 1,7
MERCOSUR 158.554 100,0 163.483 100,0 191.955 100,0
Vir: povzeto pa Vaillant (2005: 61).
5. 2. Institucionalna struktura Mercosurja
Institucionalna konfiguracija Mercosurja je bila predmet debate že od njegovega
nastanka naprej (Pena in Rozemberg, 2005: 1). Mercosur (še) nima nikakršne
pomembnejše institucionalne strukture, odločitve se že od vsega začetka sprejemajo na
medvladni ravni, in sicer s soglasjem in ob prisotnosti vseh držav članic, s ciljem, da bo
integracija prilagodljivejša in postopna (ibid.). Medtem ko Jovanović (2006: 684) vzrok
za tovrstno sprejemanje odločitev pripisuje nepripravljenosti Brazilije, da ukloni svojo
suverenost v prid manjšim državam članicam, Pena in Rozemberg (2005) pišeta, da je
sprejemanje odločitev na medvladni ravni vladam držav omogočilo, da so obdržale
široko svobodo delovanja, ne da bi se jim bilo treba prilagajati interesom in
avtonomnim odločitvam birokracije skupnosti. Podobna zgodba je bila z reševanjem
sporov; označevalo ga je iskanje diplomatskih in izpogajanih rešitev in ne rešitve, ki
temeljijo na pravilih.
Omejen sistem reševanja sporov prinaša ad hoc mehanizme arbitraže, ki naj bi se
zgodila petkrat v desetih letih. Malamud (2004: 3) piše, da ni niti neposrednega učinka
ali premoči zakona skupnosti; citira Caputa (1999), ki nadalje pravi, da so te lastnosti
namenoma napredovale od začetnih stopenj, da bi jasno razločili med politično
51
usmeritvijo in neželeno birokratsko usmeritvijo, ki bi lahko ogrozila projekt. Ali
povedano drugače, stopnja institucionalne strukture Mercosurja je »namerno nizka« (Di
Filippo 1998: 16), pripravljena, da se zviša, ko se bodo takšne potrebe pokazale.
Postopen pristop k ustanovitvi skupnih institucij je ugodno vplival tudi na proračun
(Pena in Rozemberg 2005: 2). Pogodba iz Asuncióna je predvidela institucije, ki bodo
Mercosur vodile skozi prehodno obdobje (1991–1994) in hkrati tudi dopuščala
možnosti za ustanovitev dodatnih institucij, če bi se ta potreba pokazala. Tako sta bili
administracija in izvajanje pogodbe zaupani Svetu za skupni trg in Skupini skupnega
trga (Pogodba in Asuncióna, člen 9). Glavni princip organizacije Mercosurja naj bi bil,
da se nova regionalizirana področja uvrstijo pod odgovornost že obstoječih akterjev in
institucij; Mercosur je zato ustanovil delovne skupine, da bi koordinirale in usklajevale
nacionalne norme (Bull 2005: 10).
Kot rečeno, je leta 1995 Mercosur iz prostotrgovinskega območja prešel na carinsko
unijo z dolgoročnim ciljem skupnega trga. Če gre upoštevati evropski model stvaritve
skupnega trga in mogoče poznejše gospodarske unije, Malamud (2004) pravi, da to
zahteva tudi regijske institucije, ki naj bi skrbele za odločanje in za reševanje
konfliktov. Institucionalna struktura Mercosurja je bila ustanovljena z Dodatnim
protokolom Pogodbi iz Asunciona o institucionalni strukturi Mercosurja, znanim tudi
kot protokol Ouro Preto, podpisanim leta 1994. Od takrat naprej je Mercosur
mednarodna organizacija, ki prevzema nove funkcije in privzema stabilnejše institucije
(Grebler 2003: 12). Protokol Mercosurju omogoča pristojnosti za izvedbo vseh
dejavnosti, ki so potrebne za izpolnitev ciljev, kot so sklepanje pogodb, prevzemanje in
razpolaganje s premičninami in nepremičninami, pojavljanje na sodišču, vzdrževanje
sredstev in opravljanje bančnih transferjev (ibid.). Omogoča tudi, da zaključuje
sporazume o sedežu, kot tudi izpogaja in podpisuje sporazume s tretjimi državami,
skupinami držav in mednarodnimi organizacijami. Protokol Ouro Preto je potrdil
osnovo in filozofijo institucionalne strukture in uvedel novosti – ustanovil je Svet za
skupni trg in Ekonomski in socialni posvetovalni forum. Tako je danes organizacija, ki
sprejema odločitve, sestavljena iz treh regijskih teles, ki jih sestavljajo ali javni uradniki
držav članic ali imenovani strokovnjaki »z nizko stopnjo odgovornosti« (Malamud
52
2004: 3). To so Svet za skupni trg, Skupina skupnega trga in Trgovinska komisija.
Skupaj s še dvema posvetovalnima telesoma (Skupna parlamentarna komisija in
Ekonomski in socialni svetovalni forum) ter administrativnim sekretariatom tvorijo
institucionalno strukturo Mercosurja (Protokol Ouro Preto, člen 1, struktura
Mercosurja).
Svet za skupni trg, ki ga sestavljajo ministri za zunanje zadeve in ministri za
gospodarstvo, je najvišje politično telo Mercosurja, odgovorno za skladnost s
strateškimi gospodarskimi cilji Pogodbe iz Asuncióna in sledečih protokolov, vključno
z vzpostavitvijo končne faze skupnega trga (Protokol Ouro Preto, člen 3). Svet se
sestaja dvakrat na leto na dvostopenjskih sejah. Na prvi stopnji se sestanejo ministri, ki
tvorijo Svet, na drugi pa se jim pridružijo še predsedniki držav članic. V praksi so
sestanki Sveta politično pomembni, saj se na njih sprejmejo glavne smernice, ki se
uporabljajo tudi za pošiljanje signalov znotraj in zunaj Mercosurja (Peno in Rozemberg
2005: 2). Odločitve so sprejete s konsenzom v prisotnosti vseh članov in so obvezujoče.
Kot najvišje in tudi reprezentativno telo Mercosurja so Svetu zaupane moči nadzora,
oblikovanja politik, kontrole in pogajanj, vendar se te pristojnosti odvijajo na
medvladni ravni in jim primanjkuje supranacionalnega nadzora (Grebler 2003: 14).
Čeprav je Svet najvišje telo, je nekaj svojih obveznosti delegiral Skupini skupnega trga.
To koordinirajo ministri za zunanje zadeve in predstavlja izvršno telo, zadolženo za
izvajanje odločitev Sveta za skupni trg, in sicer s praktičnimi ukrepi za odpiranje
trgovine, koordinacijo makroekonomskih politik in pogajanji s tretjimi strankami.
Skupina potrdi tudi proračun, osnuje program dela, predlaga osnutke odločitev za
kasnejšo obravnavo v Svetu ter nadzira administrativni Sekretariat. Tudi tu morajo biti
odločitve sprejete s konsenzom, kar zahteva prisotnost vseh predstavnikov držav članic
(Grebler 2003: 15). Pravila so potem sprejeta v obliki resolucij, ki so obvezujoče za vse
članice. Skupina je pristojna za sodelovanje v sistemu reševanja sporov in lahko s tem
namenom tudi skliče sestanek, če je ta potreben (ibid.). Skupina se bo srečevala na
običajnih in izrednih sestankih, in sicer kolikokrat bo že to potrebno (Protokol Ouro
Preto, člen 14). Skupini pomagajo delovne skupine, ki delujejo na področju trgovine in
53
carinskih zadev, standardov, monetarnih in fiskalnih politik, povezanih s trgovino in
koordinacijo makroekonomskih politik.
S protokolom Ouro Preto je bila vzpostavljena še Trgovinska komisija, ki jo sestavljajo
po en predstavnik iz vsake države članice, koordinirajo pa ministrstva za zunanje
zadeve. Komisija, ki deluje pod okriljem Skupine, je osrednji organ Mercosurja,
zadolžena pa je za tehnična pogajanja potrebna za oblikovanje in uveljavljanje
instrumentov skupne trgovinske politike (IISD 2007: 20). Odločitve, ki jih sprejme
Komisija, so sprejete v obliki direktiv in predlogov, s tem da so prve omenjene za
članice obvezujoče. Tudi Komisija sodeluje v sistemu reševanja sporov in igra vlogo
prve stopnje v procesu, vendar pa vloga pritožbe Komisiji države članice ne ovira, da
ne bi pravice iskale pri organih za reševanje sporov (Grebler 2003: 16).
Vloga sekretariata Mercosurja je bila do leta 2003 prednostno administrativna. Naloge
so zajemale zapisovanje in arhiviranje odločitev, ki so jih organizacije sprejele, objavo
uradnega lista in logistično podporo na sestankih. Leta 2003 je bil ustanovljen tehnični
svetovalni sektor in to lahko predstavlja prvi korak transformacije sekretariata od
administrativnega k tehničnemu (Pena in Rozemberg 2005: 3). Sekretariatu je bil
odobren tudi lastni proračun, s katerim pokriva stroške delovanja in stroške, ki jih
odobri Skupina skupnega trga. Proračun je sestavljen iz prispevkov držav članic, vanj
vse prispevajo enako (Protokol Ouro Preto, člen 45). Ekonomski in socialni svetovalni
forum sestavlja enako število predstavnikov iz vseh sodelujočih držav. Njegova
funkcija je posvetovalna in kot tak Skupini skupnega trga posreduje svoja priporočila.
V teoriji naj bi predstavljal kanal za večjo vključenost civilne družbe v integracijski
proces, vendar je v resnici omejen samo na izmenjavo mnenj glede razvoja vidikov
glavnih točk pogajanj na agendi (ibid.).
Skupno parlamentarno komisijo sestavlja največ 64 članov (16 iz vsake države), ki jih
izvolijo parlamenti držav članic skladno s svojimi predpisi. Tudi njena funkcija je
posvetovalna; odziva se na vprašanja Mercosurjevih izvršnih organizacij in poda svoje
mnenje ali predlaga nove norme, ki naj bi jih te organizacije sprejele. Pomembnost
54
Parlamentarne komisije leži predvsem v vlogi, ki jo igra (oziroma bi jo lahko igrala) pri
zagotavljanju prenosa odločitev sprejetih na ravni Mercosurja v nacionalno zakonodajo.
Njen največji cilj je namreč pospešitev vključitve Mercorurjevih odločitev v domačo
zakonodajo in podpora harmonizaciji trgovinskih zakonov držav članic (Grebler 2003:
17), vendar je bila predstava tega posvetovalnega telesa do sedaj relativno skromna
(Pena in Rozemberg 2005: 4). Poleg že omenjenih teles Mercosurjevo institucionalno
strukturo sestavlja še posvetovalni forum za sprejemanje konsenza, sestanki ministrov,
odbor stalnih predstavnikov, sodišče za stalni nadzor in administrativno delovno
sodišče (ibid.).
Nedavno, maja 2007, je Mercosur pridobil novo institucijo – Parlament. Ideja o
parlamentu je bila prisotna že nekaj časa, vendar vidnega napredovanja na tem področju
ni bilo, saj so se manjše države članice bale, da bodo izgubile vpliv v primerjavi z
večjimi (MercoPress 2007). Umestitev parlamenta je bila iz marca 2007 prestavljena na
mesec maj, ko je prišlo do dejanske ustanovitve. V prvi fazi bodo regijski zakonodajalci
(18 iz vsake države članice23) izvoljeni izmed predstavnikov in senatorjev nacionalnih
kongresov (INTAL, marec 2007). Do leta 2009 je treba urediti sistem, da bodo vse
države enakopravno zastopane. Pod sistemom proporcionalne zastopanosti bosta imeli
Argentina in Brazilija več parlamentarcev kot Urugvaj in Paragvaj, vendar je pri
ključnih glasovanjih pomembno, da so manjše države zaščitene pred potencialnim
preglasovanjem večjih (MercoPress 2007). »Treba je izdelati sistem posebne večine
parlamentarcev in držav, v bistvu navidezen sistem konsenza ali sprejemanje odločitev
s kvalificirano večino, ki parlamentu zagotovi demokratično bistvo« (Pintado v
MercoPress 2007). Trenutni sistem bo v uporabi do leta 2010, da članice lahko
prilagodijo svoje volilne sisteme. V tretji fazi, od leta 2014 naprej, naj bi bili ti
predstavniki voljeni na neposrednih volitvah za mandat štirih let (INTAL, marec 2007).
Vzpostavitev parlamenta pomeni, da bo ta oblikoval zakonske osnutke, ki jih bodo
države, ko bodo ti enkrat potrjeni, ratificirale. Tako bodo te zakonodajne predloge
morale pregledati vse države članice, in sicer po »hitrem postopku«, predlogi bodo ves
23 Tudi Venezuela bo poslala svoje predstavnike, vendar ti, dokler proces vključevanja ne bo končan, ne bodo imeli volilne pravice (MercoPress 2007).
55
čas pod nadzorom in morajo biti poslani nazaj do Mercosurja v roku 180 dni
(MercoPress 2007). »Ta nov pristop pomeni, da bo trenutni sistem kopičenja
protokolov in sporazumov, izmed katerih nekateri utonejo v pozabo za več let, ves čas
na agendi in posodobljen. Menim, da je to velik skok naprej za integracijski duh, ne da
bi pri tem rušili nacionalne interese« (Pintado v MercoPress 2007).
Na mednarodnem prizorišču so resolucije med državami navadno sprejete s pogajanji,
spravami, posredovanjem in arbitražo. Uspešen zaključek procesa ekonomske
integracije pa zahteva sistem, ki je bolj razvit in stalen kot tradicionalni sistem, ki ga
ponuja javno mednarodno pravo (Grebler 2003: 19). V primeru Mercosurja se sistem za
reševanje sporov razvija skladno s političnimi in ekonomskimi pogoji članic (ibid.).
Asuncionska pogodba je vzpostavila ogrodje sistemu, ki je temeljil na posvetovanju in
pogajanjih. Vsak spor, ki je nastal kot rezultat interpretacije in aplikacije pogodbe, se je
rešil z uporabo neposrednih pogajanj (Pogodba iz Asuncióna, ankes III, reševanje
sporov). Če rešitve niso našli, so članice primer predložile Skupini skupnega trga, ki je
imela nato 60 dni časa, da poda predloge. Če tudi ta ni uspela, je bil primer predan
naprej Svetu. Protokol, podpisan v Brasilii, ki je v veljavi od leta 1993, je vzpostavil
sistem direktnega pogajanja med državami, kjer Skupina skupnega trga deluje kot
spravni posredovalec, in sistem ad hoc arbitraže. Ad hoc arbitraža se pojavi, če direktna
pogajanja niso našla ustrezne rešitve. Vpletena stranka Sekretariatu predloži svojo
namero o uporabi sistema arbitraže in ta procesu tudi nudi administrativno podporo.
Razsodniki so izbrani s seznama razsodnikov, ki ga države članice predhodno
posredujejo Sekretariatu. Stroški, ki jih tovrstno svetovanje prinese, nosijo države,
vpletene v spor, in sicer se porazdelijo enakomerno ali proporcionalno, kot to določi
Skupina skupnega trga (Protokol Brasilia, člen 4). Februarja 2002 je podpisan protokol
Olivos, ki uvede stalno Sodišče, ki naj bi sprejemalo pritožbe zoper razsodbe ad hoc
sodišč za arbitražo (Grebner 2003: 20) in tudi zagotovilo večjo enotnost pri razlagi ter
upoštevanju določil pogodb (Pena in Rozemberg 2005). Ko bo začel veljati, naj bi
protokol tudi zmanjšal možnosti, da se nesporazum ali istočasno ali naknadno predloži
dvema enako kompetentnima sistemoma (Mercosur kot članica STO lahko spor na
56
primer predloži tudi tej organizaciji), kar posledično pomeni, da bi se izognili dvema
potencialno nasprotujočima se odločitvama. Po mnenju Malamuda (2004: 3) tako
začetek nastajanja kot tudi dejanske zmožnosti Mercosurja, da uveljavi sojenja sodišča,
niso preveč vzpodbudni; zdi se mu, da ima kratkoročno gledano Mercosur večje
možnosti, da gre korak nazaj v procesu kot postane supranacionalen.
5. 3. Mercosur – dosežena stopnja in prednosti povezovanja
Paiva in Gazel (2004) pravita, da so članice Mercosurja pospešile proces ekonomske
integracije, da bi dohitele preostali svet. Temu primerno ima zveza značilnosti
svobodne trgovine, carinske unije in približevanje skupnemu trgu, vendar nobeno do
teh naj po njunem mnenju ne bi bilo popolnoma utrjeno in razvito. Značilnosti opisujeta
kot sledi.
Prostotrgovinsko območje:
- Večina carin na proizvode je bila znotraj držav članic odstranjenih do leta 1995,
vendar nekatere izjeme še vedno obstajajo.
Carinska unija:
- Struktura skupne carinske stopnje je bila uvedena leta 1995, vendar ne velja za
vse izdelke in dobrine.
- Razvita so bila enotna pravila za preprečevanje dumpinga.
Skupni trg:
- Mobilnost delovne sile je precej omejena.
- Leta 1997 je bil sprejet protokol Montevideo, ki predvideva postopno odpravo
omejitev glede trgovine in storitev v obdobju desetih let ter zmanjšanje omejitev
za finančne storitve, zračni prevoz, satelitsko komunikacijo, zavarovanje in
strokovne storitve (vse s pogajanjem).
57
- Leta 1998 so sprejeli dogovor o skupnem priznavanju univerzitetne diplome.
Polna izvršitev tega dogovora bi univerzitetnim diplomantom dovolila delo v
kateri koli državi Mercosurja, vključno z Bolivijo in Čilom. Za realizacijo tega
načrta bo potreben skupni standard ocenitve kakovosti univerz.
- Leta 1999 sta Argentina in Brazilija ustanovili skupine, ki preučujejo
koordinacijo makroekonomskih politik, da bi uskladili statistične podatke in
metodologijo gospodarskih kazalnikov.
- Predlagana je bila »manjša Maastrichtska pogodba«, ki bi vzpostavila fiskalno
ravnovesje med državami članicami.
- Leta 2002 so polnopravne in pridružene članice podpisale pogodbo o statusu
migracij in bivališč, kar pomeni velik korak v smeri mobilnosti delovne sile. Ti
dogovori državljanom držav članic omogočajo, da zaprosijo za začasno
prebivališče za obdobje do dveh let in lahko potem iščejo stalno prebivališče v
kateri koli drugi državi članici. Oseba s statusom prebivalca lahko prosto vstopi,
zapusti, kroži ali ostane v državi s pravico do dela in zakonito dovoljenih
dejavnosti.
Paiva in Gazel (2004) ocenjujeta proces liberalizacije trgovine kot uspešen na več
področjih, od povečanja trgovinskih tokov in naložb, do utrditve demokratičnih
režimov. Gospodarsko povezovanje je v notranjem trgovanju skupine namreč pomenilo
skoraj petkratno povečanje blagovne menjave med letoma 1990 in 2001, trgovanje z
zunanjimi državami pa je zaradi kriz naletelo na ovire in upočasnitev. Avtorja tudi
poudarjata, da kljub zelo obsežni rasti blagovne menjave med državami članicami,
prednostni regionalni dogovor ni rezultiral v večjem odvračanju trgovine. Celotni uvoz
članic Mercosurja se je proporcionalno povečal bolj kot celotni izvoz, povečal pa se je
tudi uvoz iz držav nečlanic. Proces regionalne liberalizacije trgovine se je tako zgodil v
kontekstu liberalizacije celotne trgovine.
Liberalizacija necarinskih ovir in kovanje zunanje politike sta se pri Mercosurju
izkazala za trši oreh od pričakovanega. Zaradi različnih političnih preferenc znotraj in
med državami skupne zunanje carine še vedno vključujejo širok nabor izjem za
58
občutljive proizvode kljub Mercosurjevemu formalnemu statusu carinske unije od leta
1995 (IISD 2007: 13). Tako je na ekonomskem področju eden izmed glavnih dosežkov
Mercosurja v prvih 15 letih obstoja vzpostavitev prostotrgovinskega območja, čeprav
so bili nekateri pomembni sektorji, kot so motorna vozila in sladkor, izključeni iz
dogovora (ECLAC 2006: 80). Drug dosežek je bila vzpostavitev skupne zunanje
carinske stopnje, ki je obsegala 85 % vseh carin, in sicer 4 leta po podpisu pogodbe v
Asunciónu leta 1991. Tako deluje Mercosur kot nepopolno prostotrgovinsko območje
in nepopolna carinska unija z 12-odstotno povprečno skupno zunanjo carinsko stopnjo
(ibid.). Čeprav pri skupni zunanji carini še vedno obstajajo pomembne izjeme, so bili
nedavno sprejeti ukrepi glede prostega pretoka blaga znotraj Mercosurja z odstranitvijo
dvojne carine od leta 2008 naprej. Skupina se je odločila, da vzpostavi eno carinsko
območje brez pravil izvora, z mehanizmi za razdelitev carinskih prihodkov z uporabo
carinskega zakonika skupnosti in z informatizacijo carinske infrastrukture (ECLAC
2006: 80).
Mercosur je vzpodbudil tudi medregijsko vlaganje. Paiva in Gazel (2004: 11) navajata
Bonellija, ki pravi, da je ena najpomembnejših posledic povezovanja Mercosurja
zvečanje neposrednih tujih naložb v regiji, še posebej med argentinskimi in brazilskimi
podjetji. Na koncu 90. let 20. stoletja naj bi se te v primerjavi s celotnim desetletjem
povišale in naj bi bile znatno višje od rasti blagovne menjave med obema državama.
Prihodnost za brazilske naložbe v Argentini je svetla (INTAL 2007: 42). V letu 2005 so
brazilske naložbe v Argentini dosegle 4,7 milijarde ameriških dolarjev, kar je skoraj
potrojitev vsote iz leta 2003, še vedno pa neprimerljivo z vsotami v 90. letih (ibid.). Na
splošno so neposredne tuje naložbe v Mercosur konec 90. let doživele vrhunec, potem
pa znatno padale vse do leta 2004, ko se je trend spet obrnil. Leta 2005 so bile sicer spet
malenkost nižje v primerjavi z letom 2004, vendar vnovično zanimanje za Mercosur
kaže na večjo stabilnost. Padec v letu 2005 gre pripisati zmanjšanju naložbenih tokov v
Brazilijo, tokovi v Argentino in Urugvaj so narasli, Paragvaj pa je ostal na isti ravni.
Proporcionalno po državah je Brazilija leta 2005 prejela 73,5 % vseh neposrednih tujih
naložb, Argentina 22,7 %, Urugvaj 3,5 % in Paragvaj 0,3 % (INTAL 2007: 41). Kljub
59
majhnemu odstotku deleža Urugvaja je vredno omeniti, da se je ta delež v primerjavi s
prejšnjimi leti povečal za več kot 100 % (INTAL 2007: 42).
Eden izmed največjih dosežkov gospodarskega povezovanja je tudi utrditev
demokracije med državami članicami (Paiva in Gazel 2004). Mercosur je bil skupaj s
Čilom in Bolivijo razglašen za »mirovno cono«, kjer ni orožja za množično uničenje.
Zavezanost k demokratičnosti so pokazali predsedniki držav članic, ko so odklonili
nasilje kot sredstvo političnega delovanja, kot se je to zgodilo v Paragvaju leta 1999
(ibid.). Mercosur je (takrat sicer še) neformalno pravilo demokracije v praksi uporabil
leta 1996, ko je poveljnik paragvajske vojske načrtoval vojaški udar. Predsedniki vseh
štirih držav članic so utišali govorice o udaru, s tem ko so demokracijo postavili za
pogoj članstva. Dva meseca pozneje je bil listini priložen amandma, da je lahko država,
ki opusti izvajanje republiških ureditev, formalno izključena iz dogovora (World Bank
2000: 24). Tudi Čile in Bolivija sta pri ustanavljanju prostotrgovinskega območja z
Mercosurjem sprejela demokracijo kot pogoj članstva. Torej je regionalna ekonomska
integracija pomembna tudi zaradi krepitve demokracije in človekovih pravic; uradno je
bila demokratična klavzula, ki upoštevanje človekovih pravic in demokracijo navaja kot
predpogoj za članstvo, s pogodbo predstavljena leta 1998 (IISD 2007: 24). Spoštovanje
demokratične strukture ustavno izvoljene vlade Di Filippo (1998: 17) ocenjuje kot edini
napredek naproti institucionalizaciji.
Povezovanje ima še eno prednost, in sicer moč pogajanja, predvsem pri sklepanju novih
trgovinskih sporazumov s tretjimi državami, kot so na primer EU in ZDA (Vaz (2003),
Paiva in Gazel (2004)). Gre za politične in trgovinske razsežnosti. Paiva in Gazel
(2004) pravita, da je Mercosur trenutno zelo pomembno orodje Argentine, Brazilije,
Urugvaja in Paragvaja za pogajanje o vključitvi kot tudi pri ustvarjanju poti za
vključitev Latinske Amerike v prostotrgovinsko območje Amerik in trgovine z
Evropsko unijo. Države članice so se odločile, da se bodo z EU in ZDA pogajale kot
skupina. Iz tega gre sklepati, da so se kljub prehodnim težavam, ki bi lahko škodile
gospodarskemu odnosu med državami, politični odnosi poglobili in so stabilnejši
(ibid.).
60
Mercosur je kljub svojemu začetnemu namenu, ki je bil trgovsko obarvan, skozi čas na
dnevni red vpletel tudi nekatere druge teme; skupina držav išče možnosti sodelovanja
na socialno-političnem področju (izobrazba, sodstvo, narava, energija, tehnologija,
zdravje in zunanja politika). Te teme so namreč pomembne za vzpostavitev in
vzgajanje »občutka skupnosti« in regionalne identitete, ki temelji na skupnih vrednotah
in načelih (IISD 2007: 20). Za ublažitev družbenega vpliva večje ekonomske integracije
so Mercosurjevi ministri za delo samo dva meseca po podpisu Asunciónske pogodbe
predlagali izdelavo socialne listine, ki je naslovila področja dela in delovne pogoje. S
protokolom Ouro Preto ustanovijo ekonomski in socialni forum, ki služi kot svetovalno
telo Svetu za skupni trg. Kljub svoji ideji vključenosti civilne družbe forumu manjka
učinkovitosti, saj je bila njegova funkcija znižana na zgolj naslov za izmenjavo mnenj.
Na področju sociale deluje tudi več delovnih skupin, ki so na žalost vse pod velikim
vplivom vlad. Skupin vseeno ne gre zanemarjati; na pobudi delovne skupine številka 10
je nastala socialno-delovna komisija Mercosurja. Ta predstavlja obvezno posvetovalno
telo za Skupino skupnega trga in je pripomogla k ustanovitvi Observatorija delovnega
trga, ki je vodil k resoluciji o poklicnih kvalifikacijah (IISD 2007: 20–21).
Mercosur je ena izmed najbolj neenakih integracijskih shem v regiji glede na velikost in
konkurenčnosti gospodarstev držav članic (ECLAC 2006: 81). Začetek reševanja težave
neenakosti so pri Mercosurju začeli z ustanovitvijo sklada za strukturno konvergenco,
katerega cilj je vzpodbuditi socialno kohezijo, še posebej v manj razvitih regijah,
podpora delovanju institucionalne strukture in okrepitev procesa integracije. Odločitev
o tovrstnem skladu je bila pomembna, težava je, da sklad namenja 100 milijonov
ameriških dolarjev sredstev na leto, število ljudi, ki živijo pod mejo revščine na tem
območju, pa je približno 95 milijonov. Posledično se zgolj dotakne pomembne težave
neenakosti nacionalnih prihodkov, videč, da je revščina v večji meri rezultat
dohodkovne neenakosti kot vzrok splošne nerazvitosti (IISD 2007: 21).
Pogodba iz Asuncióna na več mestih omenja tudi varovanje okolja. Teme so se vodje
Mercosurja dotaknili relativno pozno, leta 2001, ko je bil sprejet okvirni dogovor o
61
okolju v Mercosurju. Ta dogovor krepi regijski trajnostni razvoj skozi harmonizacijo
nacionalnih naravovarstvenih standardov, posredovanju informacij o nevarnostih in
spodbujanju raziskav, ki vodijo v čistejšo tehnologijo. Z začetkom veljave v letu 2004
je dogovor zdaj osredotočen na odstranitev intraregijskih okoljskih necarinskih ovir,
vzpostavitev regijskega sistema posredovanja informacij o okolju in uvedbo sistema
ekooznačb. Napredek je prinesla tudi odločitev Sveta, ki je junija 2006 izdal odločitev o
upravljanju z okoljem in čistejši proizvodnji, kar predstavlja največje zavedanje
pomena okoljevarstva do sedaj (IISD 2007: 21–22).
Kljub dosežkom se pojavljajo tudi slabosti. Paiva in Gazel (2004) določene neuspehe
povezovanja povezujeta z okoljem, v katerem se je projekt zgodil, in opozarjata na
podobne težave kot Vaz (2003). Mercosur se je rodil znotraj širšega projekta
liberalizacije, ko je bilo gospodarstvo držav članic unilateralno odprto preostalemu
svetu. Štiri polnopravne države članice so se podale v precej ambiciozen, hiter in
temeljit proces povezovanja, kar je povzročilo, da se je zgodilo povezovanje na
zahtevnejših področjih, ne da bi se utrdile nižje ravni integracije (Paiva in Gazel 2004).
Največja slabost (ECLAC 2006: 81) je pomanjkanje skupne trgovinske politike.
Mercosur o zaščiti trgovine, kakovosti, tehničnih standardih ali sanitarnih ukrepih na
ravni skupnosti nima pravil. Poskusi, da bi na tem področju dosegli dogovor, so prinesli
malo napredka (ibid.). Države se še vedno pogovarjajo o tem, kako bi prevzele
dokončno skupno zunanjo carinsko stopnjo in so še podaljšale trajnost preferenčnih
carinskih stopenj ter izvzetost nekaterih proizvodov. To le malo pripomore k dvigu
glavnih necarinskih ovir in omogoča razvoj novih omejitev za prosto trgovino (ibid.).
Ustavi se tudi pri storitvah; Mercosur je komaj nedavno zapričel izvajati ukrepe
protokola, sprejetega leta 1998, ki bi olajšali prost pretok določenih storitev. Protokola
o konkurenčnosti in javnih naložbah še nista bila vpeljana, protokol o javnih naročilih
pa mora še biti prenesen v nacionalne zakonodaje vseh držav članic. Manjka tudi
skupni standard o intelektualni lastnini (ibid.). Malo je bilo tudi storjenega na področju
makroekonomske harmonizacije. Sprejeti niso bili nikakršni ukrepi, ki bi uskladili
fiskalne ali drugačne ukrepe, ki povzročajo nestrukturne asimetrije, kot so tiste, ki
nastanejo zaradi subvencij ali izvoznih vzpodbud (ECAC 2006: 81).
62
Začetni zagon, temelječ na ambicioznih ustanovitvenih načelih, pojenja. Medtem ko je
Mercosur do leta 1998 predstavljal enega izmed najuspešnejših projektov integracije, ki
ga je odlikovala predanost k vzajemni liberalizaciji trgovine, ki je prinesla šestkratno
povečanje v regijski trgovini, je gospodarski nemir med leti 1999–2001 pokazal na
njegovo vztrajno ranljivost (IISD 2007: 16–17). Navzven usmerjen razvoj so zaustavili
številni dogodki, kot so makro- in mikrogospodarsko neravnovesje Argentine in
Brazilije po azijski in ruski finančni krizi, devalvacija valute v Braziliji, vedno slabše
finančno stanje Argentine, mirujoče gospodarsko stanje Urugvaja in Paragvaja,
padajoča stopnja gospodarske rasti v ZDA, Evropi in na Japonskem (Vaz 2003). Vse to
ni le znižalo trgovanja med državami članicami, saj je stopnja trgovine znotraj
Mercosurja med krizo precej padla, in sicer je leta 2003 dosegla zgolj 11,9 regijskega
globalnega izvoza v primerjavi z zabeleženimi 25,3 odstotka leta 1998 (IISD 2007: 17),
temveč bilo tudi povod za unilateralizem znotraj skupine in izgubo verodostojnosti. Vaz
(2003) meni, da so zunanje omejitve poudarile notranje pomanjkljivosti in
onemogočile, da bi se hkrati vzdrževali zunanji odnosi in tudi agenda znotraj držav. To
je vodilo do potrebe po vključitvi novih tem na agendo Mercosurja, kot so reševanje
konfliktov, proces sprejemanja odločitev in prenos norm (ibid.).
Glede na napisano, lahko za Mercosur rečemo, da je dvostranski sporazum dveh
pomembnih držav v regiji za seboj potegnil še dve manjši sosedi. Ti dve morda spadata
med tisti, za katere smo višje v delu rekli, da se sporazumu priključijo zato, ker ne
želijo ostati 'zunaj', saj se bojijo, da bi bila zaradi nesodelovanja njihova blagovna
izmenjava prikrajšana. Kljub relativno neuspelemu povezovanju v smislu globine
integracije si je Mercosur ustvaril svetovno ime in ga lahko z izjemo Nafte označimo
tudi kot najbolj znanega v regiji.24 Verjetno je to tudi razlog, da so nove želje po
priključitvi ali vsaj sodelovanju zanimive tudi za druge države v regiji, kot je na primer
Venezuela, za katero pa se zna zgoditi, da bo, ko bo dobila vse pravice, ki izhajajo iz
članstva, spremenila dosedanji potek dogodkov. Ali bo to na slabše ali na boljše, je v
24 Če pa govorimo o sporazumih, ki zajemajo samo države Latinske Amerike, je Mercosur zagotovo tisti dogovor, ki se ponuja prvi.
63
tem trenutku težko reči. Države so bile uspešne v smislu, da jim je uspelo obdržati mir
v regiji, res nastopajo kot enota in se kot takšne pogajajo tudi z ZDA, EU in drugimi
trgovinskimi bloki ali posameznimi državami. Tudi institucionalna struktura se vsaj na
prvi pogled zaradi števila teles zdi zelo razvita in razgibana. Vendar kaže, da gre očitno
res bolj za predstavo, ki ni nujno resnična. Mnenje mnogih je, kot smo to že lahko in
bomo še videli v delu, da gre pri Mercosurju točka v prid trgovini in ne institucionalni
strukturi, odgovor na vprašanje, če to velja za vse dogovore v regiji, nam bo pomagal
najti že pregled naslednje večje in tudi starejše integracije – Andske skupnosti.
6. Andska skupnost
6. 1. Začetki povezovanja in razvoj integracije
»Andska skupina je nastala v atmosferi nezaupanja in razočaranja« (Adkisson 2003:
371). Pod vplivom Ekonomske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko so
neodvisne države začele iskati pot, kako rešiti težavo majhnega domačega trga, in
začele z integracijskimi shemami v upanju, da spodbudijo naložbe za celotni regijski
trg, sočasno pa ga tudi zavarujejo pred uvozom zunaj regije (Pomfred 2001). Ena izmed
takšnih shem je bila tudi Andski pakt. Ta je bil kot predhodnik današnje Andske
skupnosti ustanovljen leta 1969 v okviru latinskoameriškega prostotrgovinskega
območja. Skupaj s Caricomom je tvoril drugi val integracij s ciljem izboljšanja pogojev
za sodelovanje manj razvitih držav in hkrati tudi postopno izoblikovanje skupnega trga
držav Latinske Amerike. Veliko ciljev sporazuma, podpisanega v Kartageni, je bilo
skladnih s cilji LAFTE – pospešitev rasti, ustvarjanje novih delovnih mest, zmanjšanje
zunanje ranljivosti držav in spodbujanje oblikovanja kapitala skozi spremembe v
obstoječih trgovinskih tokovih. Zaradi izkušnje z LAFTO (ko je večina koristi šla na
naslov večjih držav članic) si je Andska skupina prizadevala zagotoviti porazdelitev
koristi, kar bi zmanjšalo vrzel med večjimi in manjšimi državami članicami (Adkison
2003: 372). Manjše države in države srednje velikosti že »tradicionalno reagirajo« proti
dogovorom, ki ne upoštevajo razlik v njihovem razvoju (Baquero-Herrera 2006: 5),
64
tako je ta subregijski sporazum sestavljala bolj homogena skupina držav, povezana
ozemeljsko in s sorodnimi vrstami industrije. Države so položaj razumevale podobno,
in sicer kot položaj ekonomske odvisnosti in nerazvitosti, ne kot ekonomskega
dopolnjevanja (Baquero-Herrera 2006: 6). V integraciji so videli zdravilo za vse težave,
koristi, ki jih naj bi ta prinesla, pa naj bi ostale pri domačih proizvajalcih in ne šle v prid
tujim podjetjem. Pri tovrstnih sanjah ni bilo pomembno, da so države revne, da
primanjkuje podjetništva in da ekonomske interakcije skoraj ni; intraregijska trgovina je
takrat znašala zgolj 2 odstotka (Echavarría 1998: 83).
Pakt si je prizadeval uskladiti politike, da bi zmanjšali carinsko stopnjo in
racionalizirali proizvodnjo med državami članicami, da bi znotraj vsake države
spodbujali razvoj industrij, ki so že bile dobro razvite ali za katere je veljalo, da so
dobro razvite (Creamer 2003: 3). Ta strategija je bila skladna z modelom substitucije
uvoza, ki je v 70. letih prevladoval v Latinski Ameriki. Trgovina in integracija, ki sta jo
vzpodbujala predvsem Čile in Kolumbija, sta bila osrednja elementa v originalni
zamisli, vendar se je načrt spremenil (Echavarría 1998 84). Največ pozornosti je bilo v
prvih dveh desetletjih usmerjene na sektorski razvojni program, industrializacijo in
industrijsko načrtovanje. Poudarek na industrializaciji in industrijskemu načrtu je ključ
do večine težav, ki so prežemale integracijsko shemo v prvih treh desetletjih obstoja
(ibid.). Nobena država ni želela biti izpuščena iz nobenega industrijskega programa in
tehnično telo, vzpostavljeno s sporazumom, podpisanim v Kartageni, je majhne koščke
vsakega programa razdelilo med vseh pet držav. Ta pristop sta vzpodbujala predvsem
Ekvador in Bolivija, ki sta industrijsko načrtovanje pozdravila kot enkratno priložnost,
da kompenzirata pomanjkanje nove industrije. Podpiral ju je tudi venezuelski zasebni
sektor, češ da ne more tekmovati s 'precenjenim' menjalnim tečajem, ki ga je povzročil
izvoz nafte (ibid.). Sektorski razvoj, kjer je skupina določeni državi članici dala
ekskluzivno pravico do razvoja določene industrije, ki je bila zaradi ekonomije obsega
sposobna preživeti na ravni skupnosti, vendar ne na ravni posamezne države,
Middlebrook (v Adkison 2003: 372) opisuje kot najambicioznejši. Vlada je morala
posredovati, da je koordinirala ekonomske politike in načrt razvoja regije, da je trg
usmerila proti dogovorjenim ciljem. Začetna stopnja Andskega pakta je bila tako zaprt
65
regionalni model (Creamer 2003: 3). V začetnem obdobju so bile države članice
sporazuma odločne in konsistentne pri podpiranju integracijskega poskusa, njihova
podpora različnim vidikom integracije pa se je zaradi nacionalnih interesov držav
razlikovala od države do države (Avery v Adkisson 2003: 372).
Kljub uspešnemu začetku je po mnenju Malamuda (2004: 5) menjava članic
(Venezuele in Čila)25 povzročila sosledje več kriz, ki so vodile k vnovičnemu
izpogajanju andske integracijske sheme in na koncu pripeljale do popolne opustitve
začetnega programa integracije. Togost dogovora naj ne bi bila edini razlog za neuspeh,
med temi so tudi neenakomerna razporeditev stroškov in koristi, politizacija
integracijskih tem, neupoštevanje odločitev s strani držav članic, politična nestabilnost
(tu avtor navaja podatek, da so razen Kolumbije, vse države članice v zgodnjih 70.
doživele zlom demokracije) in pomanjkanje regijskega vodstva. Z željo, da bi sistem
spet deloval, so države članice ustanovile dve telesi – Komisijo in Odbor, ki sta
dolgoročno gledano podlegli političnemu vplivu svojih članov (Baquero-Herrera 2006:
8). Svoj delež je prispevala tudi zunanja dolžniška kriza, ki jo je Latinska Amerika
doživela med 80. leti prejšnjega stoletja, zaradi katere so andske države sprejele
programe strukturnega prilagajanja v dogovoru s Svetovno banko in Mednarodnim
denarnim skladom. Programi so bili izvedeni z namenom, da države zmanjšajo davčni
in plačilno-bilančni primanjkljaj, da bodo lahko odplačale zunanji dolg, manj pa so se
posvečale pogojem potrebnim za reaktivacijo notranjega trga. Vlade so tako zmanjšale
javne izdatke in dvignile davke (Creamer, 2003: 1). Zaradi zmanjšanja preferenčnega
trgovanja, ki je med andskimi državami že bilo vzpostavljeno, se je v sredini 80. let tudi
zmanjšala trgovina (Creamer 2003: 4).
Integracijski proces naj bi »luč na koncu tunela« (Malamud, 2004: 6) zagledal komaj
leta 1987, ko je bil podpisan protokol Quito. Tudi Best (1993: 1–2) omenja mrtvilo, ki
je prežemalo Andsko skupnost v sredini 80. let. Vnovičen elan Andskega pakta vidi kot
posledico oziroma protiutež Mercosurju. Zaradi napovedi o vzpostavitvi skupnega trga
25 Po vojaškem udaru leta 1973 je Čile sprejel politike, ki niso bile skladne s tistimi, ki so podpirale andsko iniciativo (Baquero-Herrera 2006: 8)
66
Mercosurja in popolne liberalizacije trgovine so se oživila subregijska povezovanja.
Takratni predsedniki držav članic Andske skupnosti so leta 1989 sklenili, da utrdijo
carinsko unijo do leta 1995 in oznanili več načrtov, kako bi okrepili tudi institucionalno
plat (ibid.). Obnovljena institucionalna struktura naj bi bila takrat širša in globlja kot
katera koli druga v Latinski Ameriki (Malamud 2004: 6). Preobrat od zgoraj
omenjenega začetnega zaprtega regionalizma k odprtemu se je zgodil s protokolom
Trujillo, ki je Andski pakt tudi preimenoval v Andsko skupnost narodov (Creamer
2003: 4). Baquerro-Herrery (2006: 6) ta izhod iz krize ocenjuje kot največjo prednost
Andske skupnosti – odločnost, da se ne dovoli, da bi težave ogrozile njen obstoj.
Skupina je do leta 2006 štela pet članic z manjšo spremembo teh skozi zgodovino.
Ustanoviteljicam – Boliviji, Kolumbiji, Čilu, Ekvadorju in Peruju– se je leta 1973
pridružila Venezuela, tri leta pozneje pa je Čile izstopil iz zveze. Število članic je danes
manjše za eno, saj je iz zveze izstopila Venezuela. Andska skupnost ima poleg štirih
držav članic še štiri pridružene članice, in sicer Argentino, Brazilijo, Paragvaj in
Urugvaj ter dve državi opazovalki – Mehiko in Panamo. Nastanek Skupine ocenjujejo
kot najbolj daljnosežen v celotnem tretjem svetu (Mace v Malamud 2004).
Zaznamovali sta ga dve glavni značilnosti – na ekonomski ravni je slonel na dveh
vzporednih procesih, in sicer intraregionalni liberalizaciji trgovine in regionalnem
industrijskem načrtovanju; na politični ravni pa je ustanovil strukturo z dvema
glavnima institucijama – Komisijo in Junto, ki 1997 postane Generalni sekretariat
Andske skupnosti. Značilnost več je bil razširjen program posebnega obravnavanja
manj razvitih držav v skupini.26
Namen Skupnosti je napredovanje in poglobitev integracijskega procesa, ki bo
učinkovito pripomogel k trajnostnemu in pravičnemu razvoju, da bi vsi živeli dobro in
spoštovali razlike, in k razvoju, ki se približuje oblikovanju unije južnoameriških
narodov (Pogodba iz Kartagene). Prednosti, ki jih imajo države članice, so skupna
zgodovina, skupna dediščina – kulturna, materialna in nematerialna, geografija, skupni
26 »Za izpolnitev te pogodbe bodo med drugim uporabljeni sledeči mehanizmi in ukrepi: (...) j. Prednostna obravnava Bolivije in Ekvadorja.« (Pogodba iz Kartagene, člen 3)
67
jezik, skupne ideje in cilji, močne institucije in tehnične zmogljivosti, energetski center,
ki sestoji iz največjih rezerv nafte, plina in premoga, supranacionalni pravni sistem, ki
je primerljiv samo s sistemom Evropske unije, ter pokritost tretjine zemeljske biotske
raznolikosti. Cilji, ki jih družijo, so (1) spodbujanje uravnoteženega in usklajenega
razvoja držav članic pod pravičnimi pogoji skozi ekonomsko in socialno sodelovanje;
(2) pospešitev rasti in ustvarjanje novih delovnih mest; (3) olajšanje udejstvovanja v
procesu regionalne integracije z vizijo postopnega oblikovanja skupnega
latinskoameriškega trga; (4) zmanjšanje zunanje ranljivosti držav članic in izboljšanje
njihovega položaja v mednarodnem gospodarstvu; (5) krepitev subregijske solidarnosti
in zmanjšanje razlik v razvoju med državami članicami; in (6) iskanje stalnega
izboljšanja življenjskih pogojev prebivalcev subregije (portal Andske skupnosti).
Prvotni sporazum, podpisan v Kartageni, je predvidel vzpostavitev carinske unije do
leta 1980, vendar so morale države članice čakati še desetletje in pol, da so izpolnile ta
načrt. Uspeh so omogočile tržno usmerjene reforme, ki so regijo zajele v 90. letih, še
posebej ukrepi unilateralne liberalizacije trgovine, ki jih je uvedla večina držav in ki so
postavili temelje za vnovično aktivacijo poskusov integracije andskih držav (Rodrígez
Mendoza 1998:1). Na koncu 90. let je bila uvedena skupna zunanja carina, odstranjene
so bile dajatve in druge ovire notranji trgovini. Odločitev o vzpostavitvi carinske unije
so predsedniki sprejeli na srečanju v Kartageni leta 1991. Vzpostavitev
prostotrgovinskega območja in skupna zunanja carinska stopnja naj bi se zgodili do
prvega januarja 1992, vendar tem ciljem niso zadostili; andske države so te odločitve
izvedle v zaporednem vrstnem redu (Rodrígez Mendoza 1998:6). Pri vzpostavitvi
prostotrgovinskega območja sta se Kolumbija in Venezuela neodvisno premaknili
korak naprej, odstranili carine in druge ovire na vzajemno trgovino že februarja 1992;
septembra se jima je pridružila Bolivija, v prvem mesecu leta zatem pa še Ekvador.
Peru se takrat ni pridružil prostotrgovinskemu območju, vendar je z vsako izmed držav
popisal bilateralni sporazum, kar je tudi pripomoglo k delni liberalizaciji medsebojne
trgovine (ibid.). Ti sporazumi so veljali do leta 1997, ko je bil dosežen kompromis, da
se bo Peru postopno pridružil andskemu prostotrgovinskemu območju, s tem da bo
končal proces liberalizacije vis-à-vis preostalim članicam do leta 2000 za večino carin
68
(približno 85 %) in do 2005 za druge občutljive proizvode (ibid.). Peru je carinskim
oblastem poslal obvestilo, da bodo od 1. januarja 2006 tudi izdelki, ki se nahajajo v
aneksu Odločbe 414, predmet 100-odstotne preference za andske države. Tako je bilo
prostotrgovinsko območje Andske skupnosti popolnoma vzpostavljeno v začetku leta
2006 (INTAL, januar 2006).
Vzpostavljanje skupne zunanje carinske stopnje ni bila lahka naloga. Andska zunanja
carinska stopnja je določena s stopnjo predelave, s 5-odstotno carinsko stopnjo na
surovine in industrijska produkcijska sredstva, 10- in 15-odstotno za proizvode za
vmesno uporabo in industrijsko blago ter 20-odstotno za končne izdelke (Rodrígez
Mendoza 1998: 6). Višje stopnje so uporabljene za avtomobilsko industrijo27 in
variabilne za številne kmetijske proizvode. Ko je bila sprejeta odločitev o vzpostavitvi
skupne zunanje carine, je Bolivija lahko obdržala program enotne carine, Peru, ki pa je
že vzpostavil dvostopenjsko carinsko stopnjo, in sicer 15 in 25 odstotkov za večino
proizvodov, ni bil pripravljen takoj vzpostaviti štiristopenjske (ibid.).28 Tako sta
podobno kot pri prostotrgovinskem območju Kolumbija in Venezuela prvi vzpostavili
tudi skupno zunanjo carinsko stopnjo, in sicer leta 1992, sledil jima je Ekvador leta
1995. Stopnje skupne zunanje carinske stopnje odražajo politične spremembe, ki so se
zgodile v trgovinskem režimu držav pred tem (ibid.). Države Andske skupnosti so
začele unilateralno liberalizacijo trgovine v poznih 80. letih prejšnjega stoletja, ko so
carine dosegle nove, nižje stopnje. Leta 1985 so se carine Bolivije gibale relativno
nizko s povprečno carinsko stopnjo okrog 20 odstotkov; kot kontrast je povprečna
stopnja v Peruju znašala visokih 63 odstotkov. V poznih 80. so tudi Ekvador,
Venezuela in Kolumbija začeli zniževati in poenostavljati svoje carine; rezultat so bile
do leta 1990/91 znatno nižje carinske stopnje držav članic Andske skupnosti (Rodrígez
Mendoza 1998: 6).
27 Za avtomobilsko industrijo je bila vzpostavljena 35-odstotna stopnja, čeprav je Odločba 370, ki je določala skupno zunanje carinsko stopnjo, za maksimalno določila 20-odstotno stopnjo (Echavarría 1998: 86). 28 Bolivija se je sklicevala na svojo majhnost in geografsko izoliranost, Peru takšnih vzrokov sicer ni imel, vendar se je po letih pogajanj in prehodnih obdobjih odločil, da obdrži enotno stopnjo in leta 1997 tudi uradno izstopil iz Andske skupine, pozneje pa dobil 'posebni status', dokler popolnoma ne prevzame andske skupne zunanje carinske stopnje (Echavarría 1998: 85).
69
Kljub neverjetni rasti v 90. letih usmerja Di Filippo (1998: 14) pozornost na
pomanjkanje gospodarskih prednosti, ki jih prinese integracija naravnih območij, ki jo
Andski skupnosti zaradi »longitudinalne« razporeditve njenih članic primanjkuje in se
odraža v relativno nizki blagovni izmenjavi med članicami. Generalni sekretariat
Andske skupnosti sicer poroča o 59 odstotkov višji izmenjavi blaga v letu 2004 kot leto
prej. Številke naj bi dosegle znesek 7 milijard 766 milijonov ameriških dolarjev, kar
predstavlja rekord v šestintridesetletni zgodovini obstoja skupnosti. Kljub
impozantnosti trditve omenjena številka predstavlja zgolj 10 odstotkov celotne trgovine
in je bila dosežena po dvoletnem upadu (IISD 2007: 26–27). Zgodovinsko gledano naj
bi bila največja rast trgovine med leti 1990 in 1997, ko je bila rast 21-odstotna in je
trgovina znotraj regije leta 1995 dosegla 12-odstotni delež. Takšna predstava naj bi bila
rezultat integracijskih naporov, ki so bili v 90. letih spet oživljeni. Globalna ekonomska
in finančna kriza konec 90. je svoj pečat pustila tudi pri članicah Andske skupnosti, ko
je celotna trgovina nekoliko upadla (ibid.).
Tabela 6.1: Andska skupnost: trendi v izvozu (v milijonih ameriških dolarjev in odstotkih)
1990 1995 1998 2000 2001 2002 2003 2004 2005
celotni izvoz (1) 31.751 39.134 38.896 60.709 53.543 52.177 54.716 74.140 94.751
odstotek letne rasti 25,7 16,1 -16,5 36,1 -11,8 -2,6 4,9 35,5 27,8
izvoz v Andsko skup. (2) 1.312 4.812 5.504 5.167 5.656 5.227 4.900 7.361 9.056
odstotek letne rasti 26,3 28,2 -2,2 31,1 9,5 -7,6 -6,3 50,2 23,0
delež izvoza znotraj
Skupnosti (2/1) 4,1 12,3 14,2 8,5 10,6 10,0 9,0 10,5 9,6
Vir: povzeto po ECLAC (2006: 83).
70
Trgovina, ki se odvija med državami članicami, mogoče res ne doseže stopnje, ki se jo
pričakuje pri trgovinskem bloku, vendar je izmenjava blaga po nastanku Skupnosti
večja kot prej (IISD 2007: 27). Liberalizacija notranjega trga je pomembno vplivala na
izmenjavo dobrin med članicami; trgovinski tokovi med državami so se povečali in tudi
hitreje razvijali kot tisti s tretjimi državami (Rodrígez Mendoza 1998: 2). Politična
afiniteta (ali njeno pomanjkanje) naj ne bi razložila prednosti v trgovanju (IISD 2007:
27). Trgovinski tokovi med Kolumbijo in Venezuelo, največjima med državami
članicami, naj tako ne bi kazali na napetost, ki obstaja med njima; prednost trgovanja
držav z ZDA in EU naj bi najbolj motivirala pridobitev zmogljivosti in učinkovitosti.
6. 1. Institucionalna struktura Andske skupnosti
Države članice Andske skupnosti so v svoji zgodovini prestale več težav, ki niso
pripomogle pri ustvarjanju pogojev, ki so potrebni za napredovanje integracije. Takšne
težava je bila na primer nestabilnost političnih režimov in tudi trenja na mejnih
območjih (Di Filippo 1998: 14). V upanju, da države članice premagajo težave, ki jih
ovirajo na poti k višjim stopnjam integracije, so se leta 1996 v Trujillu srečali
predsedniki, postavili novo institucionalno strukturo, s katero so spremenili Andsko
skupino v Andsko skupnost in postavili Svet na predsedniški ravni, ki je zadolžen, da
začrta politične poti Skupnosti (Rodrígez Mendoza 1998: 3). Protokol je okrepil
notranjo kohezijo integracijskega procesa, saj je vse institucije in mehanizme postavil
pod novi obok – Andski integracijski sistem (Acosta in drugi, 2005: 4).
Poudarek na pomembnosti institucij naj bi imel za sabo vzrok. Adkisson (2003: 373)
piše, da v večini primerov za neuspešnost Andske skupine krivijo nacionalizem.
Nacionalizem naj bi bil tisti, ki je povezovanje vzpodbudil, in tudi tisti, ki je integracijo
omejeval. Nacionalizem, ki je rodil idejo integracije, je bil regijski nacionalizem, ki je
nastal iz pogleda center-proti-periferiji, kot so takrat svetovno ekonomsko strukturo
videli v Latinski Ameriki. Do sredine 70. let se je regionalna sentimentalnost polegla,
regionalnemu izvajanju politik pa so začeli dominirati nacionalni interesi. Tako je
71
Vargas-Hildago (v Adkisson 2003: 373) nespoštovanje andskih odločitev označil kot
najpomembnejši problem, ki je prežemal regijo. Neupoštevanje odločitev je pomenilo,
da tudi če so bile politike dobro oblikovane, njihovi cilji niso bili doseženi. Vargas-
Hildago vidi vir nespoštovanja teh zakonov v pomanjkanju supranacionalne avtoritete.
Da bi obdržali pobudo, ki so jo predstavljala 90. leta, ko se je začelo novo zanimanje za
Latinsko Ameriko, so bili potrebni »močnejši in bolj kredibilni institucionalni
dogovori« (Ocampo v Adkisson 2003: 375). Temu primerno so sledile reforme.
Supranacionalni značaj Andske skupnosti je najbolj viden, ko pride do institucij, ki
sprejemajo odločitve (Rodrígez Mendoza 1998:3). To so Komisija, Andski
predsedniški svet in Svet ministrov za zunanje zadeve. Preostale institucije imajo
odgovornost zagotavljanja, da se skupni integracijski cilji izvajajo v skladu s sprejetimi
odločitvami; ti instituciji sta Generalni sekretariat in Andsko sodišče. Del integracijske
sheme so tudi še nekatera druga telesa in institucije, kot sta na primer Andska združba
za razvoj in Andski parlament, ki igrajo podporno vlogo celotnemu integracijskemu
procesu (ibid.).
Ustanovitev Andskega predsedniškega sveta je bila zapoznela (Rodrígez Mendoza
1998: 4). Predsedniki andskih držav so se dejavno udejstvovali v integracijskem
procesu že od poznih 80. let naprej. Leta 1989 so začeli s srečanji dvakrat na leto, da so
imeli ves proces pod nadzorom in mu nudili politično vodenje, da bi ga vzpodbudili.
Med majem 1989 in decembrom 1991 je bilo teh srečanj kar 9 (Baquero-Herrera 2006:
8). Sestajanja so bila leta 1992 prekinjena, ko je takratni predsednik Fujimori zaprl
perujski kongres, vendar so pustila močan pečat, saj so vplivala na radikalno
spremembo pristopa andskih držav k ekonomskim integracijam (Rodrígez Mendoza
1998: 4). Venezuela je zamrznila diplomatske odnose s Perujem; kot rezultat je Peru
začasno suspendiral svoje obveznosti pod liberalizacijskim programom. Dogodki so
Skupnost pustili brez tako potrebne politične podpore ter tudi zmanjšali trgovino med
državami članicami (Acosta Rojas in drugi 2005: 16). Vnovična oživitev Andske
skupine naj bi bila posledica prav prej omenjenih srečanj predsednikov in na njih
sprejetih odločitev. Predsedniki so se spet začeli srečevati leta 1995 in se zdaj sestajajo
72
enkrat na leto. Njihove odločitve v obliki političnih smernic morajo odgovorne
institucije upoštevati in izvajati. Predsedniški svet definira subregijsko integracijsko
politiko, usmerja in promovira dejavnosti, ki so v interesu subregije, ocenjuje razvoj in
rezultate integracijskega procesa, preverja zadeve, povezane z napredovanjem
integracije in njeno povezavo s svetom, ter pregleda in poda mnenje o poročilih in
predlogih, ki jih predložijo organi Andskega integracijskega sistema (Pogodba iz
Kartagene, člen 12).
Kot že samo ime pove, je Svet ministrov za zunanje zadeve odgovoren za izvajanje
zunanjih zadev Andske skupnosti, skrbi pa tudi, da se dosežejo cilji subregijske
integracije. Svet svoja stališča poda v obliki deklaracij in odločb; prve so neobvezujoče,
druge pa obvezujoče, oboje pa morajo biti sprejete s konsenzom (Pogodba iz
Kartagene, členi 17–20). Svet tudi pripravlja sestanke andskih predsednikov, izvoli, in
če je treba, odstrani generalnega sekretarja, ocenjuje delo Generalnega sekretariata in
pregleduje pobude, ki jih podajo države članice ali Sekretariat (ibid.). Vloga Sveta do
velike mere dopolnjuje vlogo Komisije, ki je bila včasih edina institucija Andske
skupine, ki je sprejemala odločitve (Rodrígez Mendoza 1998: 4). Vlogo si ti dve telesi
zdaj delita in se morata za obravnavanje določenih tem tudi sestati. Komisija je
sestavljena iz pooblaščenih predstavnikov iz vsake države članice, navadno so to
ministri, odgovorni za trgovino. Njene pristojnosti so omejene na trgovino in naložbe,
odločitve pa so v državah članicah neposredno obvezujoče.
Generalni sekretariat je tehnično telo Andske skupnosti; ima pristojnosti, da razvije in
oblikuje predloge politik, ki jih nato posreduje Komisiji. Poleg tega je odgovoren tudi
za spremljanje dejavnosti oziroma njihovega pomanjkanja, ki jo izkazujejo andske
države, ko se skladajo njihove obligacije, ki jih sporazum prinaša. »Funkcije
Generalnega sekretariata in vloga, ki jo igra pri izvajanju sprejetih odločitev, ga
naredita edinstvenega med podobnimi institucijami v latinskoameriških integracijskih
sporazumih« (Rodrígez Mendoza 1998: 4). Drugo takšno pomembno telo je Sodišče.
Ustanovljeno je bilo s pogodbo, ki je začela veljati leta 1983. Sodišče je dobilo
pristojnosti, da interpretira vse odločitve, še posebej tiste, ki jih sprejmejo Svet,
73
Komisija in Generalni sekretariat, in jih, če odkrije, da niso skladni z andskim pravnim
okvirom, izniči. Funkcija Sodišča se tu ne konča, deluje namreč kot mehanizem za
reševanje sporov, če se pojavijo razlike pri uvajanju odločitev v državah članicah. Spori
se torej ne rešujejo na medvladni ravni, temveč s pravnim postopkom (Rodrígez
Mendoza 1998: 5). Dostop do Sodišča imajo tako države kot njeni prebivalci in tudi
institucije; člani Sodišča delujejo neodvisno od svojih vlad. Njegov ugled je okrepilo
tudi pravočasno upoštevanje in izvajanje odločitev Sodišča s strani držav članic (ibid.).
Andski parlament zastopa prebivalce Andske skupnosti. Leta 1997 je bilo sklenjeno, da
bodo predstavniki v parlamentu izvoljeni neposredno, pred tem pa so to bili
predstavniki nacionalnih kongresov. Funkcije Parlamenta so sodelovanje v
zakonodajnem procesu s predlaganjem osnutkov ukrepov, ki so v skupnem interesu.
Spodbuja tudi harmonizacijo zakonodaje držav članic in sodelovanje andskih
parlamentov s parlamenti tretjih držav (Pogodba iz Kartagene, člen 43).
Zaradi želje po večjem vključevanju civilne družbe v proces integracije so že od nekdaj
obstajali nekateri mehanizmi za sodelovanje delovne sile in poslovnih skupnosti,
vendar jim je manjkalo učinkovitosti (Rodrígez Mendoza 1998:5). Danes sta to še
vedno isti telesi, le z nekaj več glasu, in sicer sta to Poslovnosvetovalni svet in
Delovnosvetovalni svet, ki sodelujeta na sestankih Komisije in imata pravico izraziti
mnenje o dogodkih pod drobnogledom.
6. 3. Andska skupnost – dosežena stopnja in prednosti povezovanja
Pri pregledu dosežkov Andske skupnosti jih ECLAC (2006: 82–83) našteje kar nekaj,
in sicer tako na ekonomskem področju, še večje hvale pa je deležno institucionalno
področje. Kljub poznejšemu vstopu Peruja (prva polovica 2006) je Andska skupnost
najnaprednejša v smislu vzpostavljanja prostotrgovinskega območja. Prvi dokaz za
trditev je, da v andski prosti trgovini ni izjem. Drugič, ima skupna pravila glede zaščite
trgovine (antidumping, zaščitna carina) in glede postopka certificiranja kakovosti.
74
Poleg tega pa je bil vzpostavljen tudi andski sistem zdravja v kmetijstvu, da bi uskladil
ukrepe glede sanitarnih zadev. Andska skupnost ima tudi skupne standarde za trgovino
s storitvami in obravnavanje naložb ter pravic intelektualne lastnine. Leta 1991 je
Andska skupnost odobrila protokol o konkurenčni politiki znotraj Skupnosti, ki je bil
izboljšan in posodobljen leta 2005. Res je, da ji manjka ureditve na ravni skupnosti
glede vladnih naročil, je pa zato storitev javnih naročil že pokrita (ECLAC 2006: 82).
Kljub enoletni zamudi je Andski skupnosti decembra 2006 uspelo končati proces
posodabljanja liberalizacije trgovine s storitvami med državami članicami (INTAL,
marec 2007). V izpolnjevanju delovnega urnika se je skupina andskih strokovnjakov za
finančne storitve srečala že februarja letos. Generalni sekretariat liberalizacijo storitev
vidi kot dobrodošlo vzpodbudo za subregijske naložbe in krepitev trgovinskih tokov,
kar bo pozitivno vplivalo na zaposlovanje, generiranje dobička in povečalo
konkurenčnost andskih držav na mednarodnem trgu (ibid.). Podatki pravijo, da izvoz
storitev leta 2005 kaže 109-odstotno rast v primerjavi z letom 1990, vendar imajo
države vseeno večji delež pri uvozu storitvenih dejavnosti kot pri izvozu (ibid.).
S programi pod imenom Akcijski programi za konvergenco je bil storjen že prvi korak
proti makroekonomski harmonizaciji; program je namenjen določanju monetarnih in
fiskalnih ciljev. Sprejeti so bili tudi že sklepi o usklajevanju davka na dodano vrednost
in trošarin (ECLAC 2006: 82). Občuten napredek je bil storjen tudi na poti k
vzpostavitvi skupnega trga – prost pretok oseb (Odločba 503) in migracija dela
(Odločba 545) (UN 2005: 146). Razširilo se je tudi sodelovanje na drugih področjih,
kot so varnost, človekove pravice in boj proti drogam, Andska skupnost pa je začela
tudi skupna pogajanja s tretjimi državami (ibid.).
Med svojim govorom je novi Generalni Sekretar Ehlers povzel že nekatere omenjene
dosežke in omenil še nekatere druge, na katerih bo gradil svoje delo, in sicer: (1) od leta
1993 naprej je bilo ustvarjenih šest sto tisoč novih neposrednih služb; (2) državljani
držav članic lahko med državami potujejo z osebno izkaznico; (3) subregijski izvoz je z
800 milijonov ameriških dolarjev narasel na 5 milijard; (4) podpisana je bila andska
75
listina človekovih pravic; (5) obstaja niz skupnih pravnih pravil in režimov, ki
zagotavljajo vlagateljem potrebno zaupanje in varnost; (6) andsko sodišče trgovinskih
pravic ne zagotavlja samo državam, ampak tudi državljanom subregijskih držav; in (7)
andski parlament je izvoljen na neposrednih volitvah (INTAL, februar 2007). Pri
nastopu na položaj ga je podprl tudi bolivijski minister za zunanje zadeve, ki je poudaril
potrebo po vzpodbujanju bolj integrirane Andske skupnosti, sicer manj osredotočene na
trgovino, ki lahko izboljša svojo socialno politiko izobraževanja, zdravstveno stanje,
migracije, pravice delavcev in druga relevantna področja, ki lahko prispevajo k
integraciji andske družbe (ibid.).
Največje bogastvo Andske skupnosti je po mnenju ECLAC njegova institucionalna
struktura, ki je najobsežnejša od vseh integracijskih shem v regiji in je postala »ključno
orodje za poglobitev andske integracije« (ECLAC 2006: 82). Pomemben del
institucionalnega okvira je Andska korporacija za razvoj, ki predstavlja vodilno
razvojno banko v Latinski Ameriki in Karibskem otočju. Njene članice ne vključujejo
samo držav Andske skupnosti, temveč tudi Mercosurja, CARICOM, države Srednje
Amerike in Španijo. Iz začetnega portfelja 20 milijonov ameriških dolarjev ob
ustanovitvi leta 1975 je ta narasel na 574 milijonov ameriških dolarjev leta 1990, danes
pa je vreden več kot 8 milijard ameriških dolarjev (ECLAC 2006: 82). Ko se pojavijo
strukturne neenakosti, je bil ustanovljen celostni načrt za socialni razvoj, da bi naslovil
težave revščine, izključenosti in neenakosti v Andski skupnosti ter da spravi v obtok
sredstva za programe socialne kohezije (ibid.).
Podobno kot pri Mercosurju je tudi poudarjanje demokratično izvoljenih vlad dosežek,
ki ga ne gre spregledati. Andski predsedniki so se že septembra 1980 zbrali v
Ekvadorju in so podpisali kodeks ravnanja. Ta vsebuje formalno pritrditev, da je
»spoštovanje človekovih, političnih, ekonomskih in socialnih pravic osnovno pravilo
notranjega upravljanja andskih držav, ki so ga te dolžne braniti. Posledično skupno
nastopanje, ki ga države zavzamejo, da zaščitijo te pravice, ne krši načel
nevmešavanja« (Wagner 2005: 5). Medtem ko je to danes splošno prepoznan koncept,
je takrat predstavljal novost; bilo je prvič, da so imele andske države demokratično
76
izvoljene vlade (ibid.). Devet let pozneje so predsedniki podpisali deklaracijo, v kateri
so zapisali, da lahko samo obstoj demokratičnega režima omogoči napredovanje
subregijske integracije na pravni podlagi. Leta 1999 so podpisali protokol o predanosti
Andske skupnosti demokraciji, s katerim je demokratična vlada postala pogoj za
članstvo v skupnosti (Wagner 2005: 6). Člen 4 tega protokola vsebuje posledice, ki
nastanejo ob neupoštevanju ustavnega reda (Protokol k Pogodbi iz Kartagene, zaveza k
demokraciji). Ta kratek zgodovinski pregled kaže, da je integracijski proces kot rezultat
starih in novih obvez garancija zaščiti demokracije (Wagner 2005: 6).
Kljub trdnemu institucionalnemu okviru in vidnemu napredku k skupni trgovinski
politiki je Andska skupnost v primerjavi z Mercosurjem manj napredovala pri
utrjevanju skupne zunanje carinske stopnje in grajenju carinske unije (ECLAC 2006:
82). Skupna zunanja carinska stopnja je bila uvedena leta 1994 in je pokrivala 60 %
vseh carin s povprečno stopnjo 11 %. Od takrat naprej je bilo prizadevanje k razširitvi
obsega vedno odloženo, Peru je zunaj carinske sheme ostal 12 let, in sicer do januarja
2006. Države so vložile številne pritožbe, vendar še vedno obstajajo posebni carinski
režimi, ki delujejo kot luknje v zakonu (ibid.). Še vedno ostajajo tudi težave na
področju standardizacije pravil izvora, cenovni pas za kmetijske izdelke pa predstavlja
obliko zaščite pri trgovini znotraj in zunaj Skupnosti. Tudi tu so države vložile številne
tožbe glede nepravilne uporabe zaščitnih ukrepov ter tehničnih in količinskih omejitev.
Stalna kršitev pravil, dogovorjenih med državami članicami, je najresnejša ovira k
temu, da bi Andska skupnost delovala kot prostotrgovinsko območje (Durán in drugi v
ECLAC 2006: 83).
Tudi v smislu izmenjave blaga znotraj Skupnosti andske države zaostajajo za
Mercosurjem. V 90. letih je ta močno narasla, zadnjih pet let pa je mirujoča in
predstavlja zgolj 10 % celotne trgovine. Izvoz se je v zadnjem času zvečal na območjih
zunaj trgov držav članic; še posebej izvoz v ZDA in EU, a tudi v druge
latinskoameriške države (ECLAC 2006: 83). Struktura Andske skupnosti je pomagala
pri predrugačenju izvoza in ustvarila osnovo za dostop do novih trgov (SGCAN v
ECLAC 2006: 83).
77
Graf 6.1: Trgovina Andske skupnosti s svetom
Andska skupnost, trgovina s svetom
-5000
0
5000
10000
15000
20000
25000
30000
35000
40000
45000
2001 2002 2003 2004 2005
leto
v m
ilija
rdah
evr
ov
uvoz
izvoz
bilanca
Vir: povzeto po
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006september/tradoc_113469.pdf (9. junij 2007).
Ekonomska integracija držav članic je uspešna v smislu privlačnosti za tuje naložbe, saj
je prinesla nepredvidene tuje naložbe (Agriculture and Agri-Food Canada 2007). V
prvem letu delovanja Skupnosti so te dosegle rekordne meje in presegle 14 milijard
ameriških dolarjev. Večina naložb je takrat šla v nafto, rudarstvo, telekomunikacije in
storitve, v zadnjem času pa gre večina tujih naložb projektom privatizacije (ibid.). Tuji
vlagatelji so deležni nacionalne obravnave in pravice, da dobiček prenesejo v tujino v
konvertibilni valuti. Države imajo pravico, da naložbe regulirajo z nacionalno
zakonodajo, vendar sledijo večinoma enakemu vzorcu. Največji vlagatelji so ZDA,
evropske države, Japonska in Južna Koreja. Zajeten delež tujih naložb pride tudi s
strani latinskoameriških držav. Čilska podjetja so pokazala zanimanje za Bolivijo,
Kolumbijo in Peru, Brazilija pa vlaga v Bolivijo. Poleg tega tudi države članice
sklepajo številne dvostranske naložbene sporazume (ibid.).
Za razliko od Mercosurja se Andska skupnost lahko bolj ponaša s svojo institucionalno
strukturo, čeprav ima tudi ta prostor za izboljšave. Pomembnost institucionalne
78
strukture so voditelji držav članic spoznali že ob prehodu iz Andskega pakta v Andsko
skupnost, ko so sprejeli določene reforme, ki so se nanašale tudi na to področje. Tudi na
trgovinski strani je izmenjava blaga med državami članicami večja kot prej, vendar v
primerjavi s trgovino z državami nečlanicami še vedno dosega nizki odstotek. Tudi
vidnejše soodvisnosti ni bilo. Torej razvita institucionalna struktura, če smo to pri
Mercosurju pogrešali, ni ključ do gotovega uspeha. Vsaj ne edini. Kaj bi bili torej lahko
še drugi možni dejavniki, si bomo ogledali v nadaljevanju.
7. Možni dejavniki uspeha ali neuspeha
Pri prebiranju literature o regionalnih integracijah se avtorji večkrat ustavijo pri temi
institucij, Latinsko Ameriko omenjajo še kot regijo z najvišjo stopnjo neenakosti.
Veliko se piše tudi o političnih premikih, v zadnjem času predvsem nagibanju k levo
usmerjenemu vodenju, v našem primeru pa predvsem »težavi« z Venezuelo, ki je v
regijo prinesla precej zmede. Že sama prisotnost teh tem se zdi zadosten razlog, da
preverimo, če je kaj od naštetega tisto, kar bi lahko oviralo višje stopnje integracije.
Seveda ne gre zanemariti tudi kolonialne zgodovine držav Latinske Amerike, ki je
najverjetneje pustila svoj pečat tudi na vse zgoraj našteto, predvsem na neenakost.
Omenjenim temam in infrastrukturi (tej zaradi razgibane geografske podobe regije, kjer
najdemo tako visoka gorovja kot džungle) bo namenjene več pozornosti, dotaknili pa se
bomo še nekaterih drugih dejavnikov, ki bi prav tako lahko zavirali poglabljanje
integracij. Ogledali si bomo tudi proizvode, ki so tipični za posamezne države, tiste, ki
jih proizvajajo, uvažajo in izvažajo, ter na podlagi tega skušali sklepati o vzročni
povezanosti relativno skromne blagovne izmenjave med državami.
7. 1. Vloga institucij
Devlin in Ffrench-Davis (1998: 24) podata nekaj nasvetov, kako do uspešne ekonomske
integracije. Eden izmed njih je tudi »racionalizacija regionalnih institucij«. Menita, da
je za skladnost instrumentov s cilji potreben trden institucionalni sporazum.
79
Integracijske sheme potrebujejo mehanizme, ki bodo ubranili nevarno porušeno
ravnotežje med stroški in koristmi procesa. Učinkoviti institucionalni mehanizmi so
pomembni tudi za koordinacijo regijske infrastrukturne mreže in njeno financiranje, kar
omogoča boljši izkoristek lokacije. Integracijski mehanizmi morajo tudi izboljšati
uradne mehanizme za izmenjavo informacij, analizo makroekonomskega razvoja in
nadzor procesa zbliževanja, ki naj bi se zgodil.
Upoštevajoč dejstvo, da je institucionalna sestava Andske skupnosti tako razvita, da se
uvršča na drugo mesto takoj za Evropsko unijo, je v kontekstu naše naloge in hipoteze,
da pomanjkanje institucionalne strukture ovira napredovanje k višjim stopnjam
integracije, institucionalni strukturi Mercosurja (oziroma njenemu pomanjkanju) v tem
delu naloge namenjene več pozornosti. Posebna značilnost Mercosurja je namreč, da
čeprav je mednarodna organizacija, države članice dela svoje suverenosti niso prenesle
na institucije Mercosurja in posledično njegove institucije nimajo suprnacionalne
avtoritete (Grebler 2003: 13). Integracijski proces Mercosurja je zaradi skromne stopnje
institucionalizacije, še posebej v povezavi s pravnim redom, nizke stopnje
implementacije prava Mercosurja in sistema reševanja sporov pogosto tarča kritik (Pena
in Rozemberg 2005: 11). Med prvimi leti obstoja Mercosurja se je izbira nizkega
institucionalnega profila večini zasebnega in javnega sektorja zdela pravilna (Motta
Veiga, 2004: 1). Splošno mnenje je bilo, da institucionalne zadeve zahtevajo institucije,
te pa ne prinesejo nič drugega kot samovoljno birokracijo in porast javnih izdatkov. S
poglobitvijo odnosov je danes prevladujoče mnenje, da Mercosur trpi za demokratičnim
deficitom (ibid.).
Na začetku se je pojavljalo kar nekaj skeptičnih pomislekov glede uspešnosti tako
ambicioznega načrta Mercosurja, sploh brez večje institucionalne podlage. Že med
Brazilijo in Argentino obstajajo velike razlike, Urugvaj in Paragvaj pa sta, lahko
rečemo, zgodba zase. Motta Veiga (v Best 1993: 5) piše, da bi nekaj teh negotovosti
glede uspeha zagotovo rešila ustanovitev teles skupnosti; institucionalizacijo
Mercosurja in politik skupnosti na industrijskem, tehnološkem in zunanjetrgovinskem
področju vidi kot najprimernejše instrumente za obvladovanje asimetrij. Medtem ko naj
80
bi evropske države ustanovile supranacionalna telesa, da bi se izognile napovedim
vojne (Lorenzo 2006: 27), naj bi predvsem Brazilija in Argentina premagali dilemo o
varnosti in zato ni bilo ne potrebe ne želje po supranacionalnih institucijah. Te so
pomembne za nadaljnji proces integracije; razlike med državami članicami in
neusklajeno makroekonomsko politiko pomanjkanje supranacionalne avtoritete
poslabša in zakonodaja leži v rokah nacionalnih politikov (ibid.). Ker je Asuncionska
pogodba medvladne in ne supranacionalne narave, »Mercosurjeve odločitve nimajo
moči kot take in jih je treba izpolniti z ustreznimi nacionalnimi sredstvi, kjer države
članice nič ne zavezuje, da sledijo skupnim tržnim pravilom« (Dorruci in drugi v
Lorenzo 2006: 27).
Na institucionalnem področju ima Mercosur torej medvladno strukturo sprejemanja
odločitev, ki jo podpirajo tehnična in posvetovalna telesa. Največji napredek na tem
področju predstavljata ustanovitev stalnega Sodišča, ki deluje kot forum za reševanje
nesporazumov, in vzpostavitev Parlamenta. Medvladna organizacija je bila s svojo
prilagodljivostjo in postopno rastjo uporaben instrument (Pena in Rozeberg 2005: 5).
Tovrstna organizacija je dopustila prilagoditev moči različnih institucij in omogočila
razvoj in poglabljanje integracijskega procesa (ibid.). Vendar Mercosur sistema ni
razvil do mere, kot bi ga lahko. Z izjemo Sveta za skupni trg mu primanjkuje trdnih
izvršnih teles (ECLAC 2006: 81). Omejenim močem Sekretariata pomaga še odbor
stalnih predstavnikov, vendar nobeno telo nima izvršne moči. Poleg tega je bilo v
nacionalno zakonodajo zapisanih zgolj 50 %29 standardov in resolucij, ki jih je skupina
sprejela. To integracijski proces zelo upočasnjuje (Durán in Maldonado v ECLAC
2006: 81).
Pena in Rozemberg (2005) obstoja supranacionalnih institucij ne vidita kot edinega
možnega sredstva za učinkovit integracijski proces. Ta naj bi se ocenjeval po zmožnosti
generiranja norm in njihove poznejše uvedbe ne glede na to, ali to dosežejo
supranacionalna ali medvladna telesa. Nikakršna supranacionalna struktura ne bi mogla
narediti strukturo Mercosurja »bolj resno, urejeno ali predvidljivo kot države, ki jo
29 Pena in Rozemberg (2005) tu navajata celo nižji odstotek, in sicer 45 % (nižje v nalogi).
81
sestavljajo« (Campbell v Pena in Rozemberg 2005: 5). Torej mora vsak premik k večji
institucionalizaciji upoštevati značilnosti zveze in zgodovinske korenine in ne zgolj
izgraditi institucij na podlagi teoretičnega modela. Se pa avtorja strinjata, da
Mercosurju primanjkuje spretnih in preglednih mehanizmov, ki bi norme združili in jih
tudi uresničili. Prav tako manjka tudi sistem, ki bi zagotovil hierarhičnost teh norm nad
nacionalnimi. Ustava Argentine, ki je bila reformirana leta 1994, tako mednarodnim
pogodbam zagotavlja nadvlado nad nacionalnimi zakoni in supranacionalne
organizacije pooblašča za podpisovanje pogodb. Ustava Paragvaja iz leta 1992 prav
tako zagotavlja premoč pogodbam in dovoljuje obstoj supranacionalnega sodnega reda.
Za razliko od Argentine in Paragvaja se Brazilija in Urugvaj ne polaščata ukrepov, ki bi
pogodbam v primerjavi z nacionalnimi zakoni zagotavljali prvenstvo (Pena in
Rozemberg 2005: 6). Člen 40 uvaja sistem, ki evropski model takojšnjega prenosa
nadomesti z modelom »sočasnega uveljavljanja« (ibid.) po naslednjem postopku: (a)
država članica sprejeti ukrep uvede v svojo nacionalno zakonodajo in o tem obvesti
Sekretariat Mercosurja; (b) ko vse države ukrep vključijo v nacionalno zakonodajo,
Sekretariat o tem obvesti vse članice; (c) 30 dni po obvestilu Sekretariata zakon začne
veljati. Ta rešitev je v luči medvladne narave Mercosurja »vse prej kot zadovoljiva«
(Pena in Rozemberg 2005: 6). V veljavo je vstopilo približno 45 % vseh potrjenih
uredb, kar kaže, da člen 40 dovoljuje mnoge izjeme in ne zagotavlja, da so vse države
članice predmet enakih pravic in obligacij (Cozendey v Pena in Rozemberg 2005: 6).
Pri reševanju sporov, ki so navadno predmet ad hoc sistema arbitraže, Pena in
Rozemberg (2005: 9) navajata podatek, da je bilo med leti 1995 in 2004 predstavljenih
17 pritožb, ki so se nanašale na carinske ali necarinske ovire, davčno diskriminacijo,
neprenos pravil Mercosurja, sladkorni sektor in izvozne pravice. Nobena od teh pritožb
se za stranke ni končala zadovoljivo, saj je ena izmed največjih težav nezmožnost
članov tehničnega odbora, da odločitve sprejemajo neodvisno od vlad. Pred protokolom
Olivos so bile vse razsodbe ad hoc razsodnikov končne, vzpostavitev stalnega sodišča
pa predstavlja možnost pritožbe na razsodbo (Grebler 2003: 27). Pri reševanju
konfliktov Pena in Rozemberg (2005: 12) težave ne vidita toliko v ad hoc naravi
arbitražnih procesov, večjo težavo predstavljata normativna nezadostnost in nejasnost
82
inkorporiranja norm. Menita, da bi se lahko izboljšalo uveljavljanje arbitražnih
odločitev. Ena izmed možnosti so novi mehanizmi, ki bi povišali ceno neupoštevanja
dogovora, kot je na primer uvedba denarne kazni. Prav tako bi se moralo vzpostaviti
posvetovalne mehanizme in izboljšati kanale, po katerih posamezniki dostopijo do
sistema reševanja sporov.
Neizpodbitni institucionalni primanjkljaj predstavlja tudi neobstoj neodvisnega
tehničnega telesa (Pena in Rozemberg 2005: 11). Ustanovitev delovnih podskupin in
tehničnih odborov se po tranzicijski fazi ni izkazala za dovolj učinkovito. Oblikovanje
samostojnega tehničnega telesa bi lahko po mnenju avtorjev postal predpogoj, da se
rešijo trenutne ovire, vendar pa zgolj ustanovitev tega telesa ne bi bila dovolj, saj
njegova priporočila niso zavezujoča in so tako predmet politične odločitve
predstavnikov držav članic. Kljub temu bi lahko novo tehnično telo Mercosurja
prispevalo k pripravi pogajanj s tretjimi državami in regijami in tudi k predstavitvi
tehničnih predlogov o temah na notranji agendi, kjer obstajajo skupni interesi (Pena in
Rozemberg, 2005: 12). Korak na tej poti je bil že storjen, in sicer z začetkom
preoblikovanja administrativnega sekretariata v tehničnega.
Kot drugo potrebno spremembo, ki bi pripomogla k učinkovitejšemu odločanju, Pena in
Rozemberg (2005: 12) omenjata volilni mehanizem. Kot že rečeno, se vse odločitve na
ravni Mercosurja sprejemajo s konsenzom ob prisotnosti vseh držav članic. Avtorja
pravita, da pogoji za spremembo tovrstnega odločanja trenutno ne obstajajo, vendar je
treba vedeti, da je prav to vprašanje onemogočilo napredek na ključnih področjih. Kot
rešitev predlagata analiziranje možnih alternativ, ki bi pospešile proces sprejemanja
odločitev, in sicer vsaj pri občutljivih temah. Izboljšave bo najverjetneje prineslo tudi
oblikovanje parlamenta, ki naj bi po študiji, ki jo je izvedel brazilski center za
mednarodne odnose, omogočilo Mercosurju povečati stabilnost sprejemanja odločitev,
glede na vlogo, ki jo bo ta institucija igrala pri inkorporiranju subregionalnih pravil
(INTAL, marec 2007).
83
Po eni strani je odločitev držav članic Mercosurja, da ne storijo veliko na področju
institucionalne integracije, zanimiva, glede na to, da naj bi Mercosur ne izhajal iz
ekonomskega sektorja. Lorenzo (2006: 9) povzame Kaltenthalerja in Mora, ki pravita,
da kažejo različne motivacije, ki so stale za ustanovitvijo Mercosurja, da Mercosur sam
ne izhaja iz poslovnega sektorja, temveč iz krogov vlad ali državnih elit, ki so imele
svojo agendo in politične vzgibe, da Mercosur ustanovijo in se mu priključijo. Lahko bi
pričakovali, da bodo potem vodje držav veliko pozornosti posvečali politiki. Po drugi
strani pa lahko razmišljamo tudi tako, da prav zato, ker ustanovitelji dejansko niso bili
ekonomisti, se ti za voljo višjih stopenj integracije Mercosurja niso pripravljeni
odpovedati moči, ki jo imajo sicer pri oblikovanju politike tako znotraj svoje države kot
tudi pri oblikovanju ciljev in razsežnosti Mercosurja. To drugo misel potrdi tudi
Malamud (v Lorenzo 2006: 25), ko pravi, da ne preveliko navdušenje predsednikov, da
bi gradili na supranacionalnih institucijah ni nenavadno, saj so že od vsega začetka
igrali odločilno vlogo in posledično niso pripravljeni te svoje moči prepustiti zavoljo
regionalnih institucij. »Mercosur je najverjetneje regija, kjer imajo predsedniki držav
članic najočitnejšo moč, saj že od vsega začetka operira na srečanjih predsednikov kot
najvišje telo sprejemanja odločitev« (Malamud 2004: 13). Vendar pa država ali
regionalni blok brez močne institucionalne podpore ne more uspešno tekmovati, saj te
institucije služijo kot porok in zmanjšujejo strošek poslovanja, poleg tega pa tudi
pripomorejo k reševanju nesorazmernosti porazdelitve moči, reševanju težav in
povečanju tekmovalnosti držav (IISD 2007).
Tudi Andska skupnost ni brez napak. Kljub močni institucionalni osnovi je ta še vedno
pod velikim vplivom nacionalnih vlad. »Institucije in telesa, ki so bila vzpostavljena
med zadnjimi reformami, so še vedno pod velikim vplivom lokalnih vlad in dopuščajo
malo prostora za zasebne podjetnike« (Baquero-Herrera 2006: 9). Obnašanje
venezuelskega predsednika, podprto z odločitvijo Kolumbije, Peruja in Ekvadorja, da
se individualno pogajajo z ZDA, kaže na šibkost strukture Andske skupnosti (ibid.).
Močni politični nadzor nad andskim integracijskim sistemom je lahko koristen za hiter
proces izvajanja smernic, ki jih predlaga predsedniški svet, vendar mora obstajati
politična volja. Struktura pa postane birokratična, ko predsedniške zaveze niso
84
pravočasno izpeljane in postanejo zgolj neizpolnjene obljube. Zaradi politizacije
andskih institucij in teles je andski integracijski sistem ranljiv za zunanje šoke, kot so
politične spremembe in nerazumevanje med državami članicami (Baquero-Herrera
2006: 10). V tem smislu Andska skupnost še vedno temelji na političnih omejitvah
svojih vodij in ne toliko na pravnem redu. Kot taka je kot »mlinski kamen, ki lahko
potopi ritem integracije, ko subregija vstopi v obdobja politične turbulence« (ibid.).
7. 2. Politične usmeritve oblasti
Eden od možnih vzrokov, zakaj na območju Latinske Amerike ni globljih povezovanj,
je tudi politična nestabilnost v regiji. Politične prepreke trgovini in naložbam v Latinski
Ameriki so bile zmanjšane, ne pa odpravljene (Grosse 2003: 664). To pomeni, da še
vedno obstajajo številne politike, ki omejujejo dejavnosti tujih podjetij v nekaterih
sektorjih industrije, še vedno obstajajo podjetja, ki so v lasti države in so zaščitena pred
konkurenco, obstaja pa tudi določena stopnja nekonsistentnosti tako pri izvajanju
politik kot tudi nadaljevanju politik glede dejavnosti multinacionalnih podjetij (ibid.).
Kot dokaz pomena politične situacije v državi lahko služi Čile. Zasluge za ekonomski
uspeh te države gredo v veliki meri političnim dejavnikom – relativno uspešna in
nepokvarjena civilna služba, sodstvo in pa širok politični konsenz, ki vliva vlagateljem
zaupanje, da se ne bo treba soočiti z nenadnimi političnimi spremembami (The
Economist 2006a: 57).
Spori, ki so spremljali države, so v regiji vedno pustili dvom o preživetju sporazuma.
Na tem mestu moramo tudi priznati, da številni avtorji prav konflikt med Brazilijo in
Argentino označujejo za ključni, da je Mercosur sploh nastal (Glej 5. poglavje). Kljub
temu nadaljnja razhajanja v politiki in pričakovanju sodelujočih članic na sporazum ne
morejo imeti pozitivnega učinka. Tudi menjave predsednikov pogosto predstavljajo
negotovost usode sporazuma, saj se režim lahko menja in s tem vprašljivost
kompatibilnosti z mišljenjem voditeljev drugih držav članic. Težava je toliko večja, če
85
gre tu za veliko državo ali državo, ki ima neprimerno prednost na določenem področju.
V našem primeru lahko tu govorimo o naravnem bogastvu.
Eden takšnih večjih političnih premikov in potez na novo izvoljenih predsednikov, ki se
je zgodil v zadnjem času in je povzročil nemalo zmede, je zagotovo primer Venezuele,
ki se dotika tako Mercosurja kot Andske skupnosti. Venezuelski predsednik Chávez je
aprila 2006 oznanil, da izstopa iz povezave. Odločil se je, da bo Venezuelo popeljal do
polnega članstva v Mercosurju, ne ozirajoč se na dejstvo, da je Andska skupnost kot
celota leta 2005 vstopila v proces integracije z Mercosurjem v Južnoameriško skupnost
narodov (Baquero-Herrera 2006: 9). Čeprav Ruiz Caro (2006: 1) o odločitvi pravi, da je
prinesla konec konfliktnim odnosom, ki so prevevali države članice vse od začetka
pogajanj prostotrgovinskega sporazuma z ZDA maja 2004, bi lahko rekli, da je
odločitev na območje prinesla tudi zmedo. Predsednik Chávez (v Ruiz Caro 2006: 1) je
v svojem govoru povedal, da Venezuela spoštuje odločitve Kolumbije, Ekvadorja,
Peruja ali druge države partnerice, vendar jo skrbi, ker naj bi ponudba ZDA za
državljane latinskoameriških držav pomenila tveganje. Chávez je države pozval, naj
razmislijo o časovnici – prednost andskih držav naj bi bila utrditev integracijskega
procesa, da bi se lahko potem z ZDA pogajali pod pravičnimi pogoji in ne v
podrejenem položaju. Odločitev o odhodu iz Andske skupnosti je padla v Asunciónu,
ko so se predsedniki Paragvaja, Urugvaja, Bolivije in Venezuele pogovarjali o
vzpostavitvi plinovoda med temi državami. Uradno je novica prišla s strani
venezuelskega ministrstva za zunanje zadeve z razlago, da bo konec pogajanj
Kolumbije in Peruja z ZDA spremenil naravo Andske skupnosti (ECLAC 2006: 79).
Kot rezultat izstopa, so države zdaj razdeljene na dva tabora – tiste, v katerem so si
države izpogajale posamezne trgovinske dogovore z ZDA, in tiste, ki se procesu niso
priključile ali so bile iz njega izključene (The Economist 2006b: 1).
Kljub političnemu udarcu na Andsko skupnost ta verjetno glede na globino vezi ne bo
utrpela takojšnjih posledic za trgovinske tokove s preostalimi članicami skupine (The
Economist 2006b: 2). Sporazum, podpisan v Kartageni, določa, da ostanejo subregijske
pravice in dolžnosti liberalizacije trgovine v veljavi še pet let po tem, ko se država
86
odloči za izstop. Avgusta 2006 sta Andska skupnost in Venezuela podpisali
memorandum o razumevanju, skozi katerega sta potrdili polno uveljavljanje trgovinskih
ugodnosti prejetih in zagotovljenih pod andskim programom liberalizacije. Z izjemo
tega država nima več pravic in obveznosti, ki izhajajo iz članstva (INTAL, avgust
2006).
Venezuela ni le izstopila iz Andske skupnosti, temveč se je tudi pridružila Mercosurju
kot polnopravna članica. Chávez je ob svoji odločitvi povedal, da se bo Venezuela
pridružila novemu Mercosurju, ker »če mora Mercosur umreti, da bi se rodila prava
integracija, naj se to zgodi« (Malamud 2006: 2). Tudi ta dogovor je bil hitro sklenjen in
julija 2006 je Venezuela podpisala protokol sodelovanja s svojimi novimi trgovinskimi
partnericami, s katerimi ima zdaj sklenjen trgovinski sporazum in pripadajoč urnik
zmanjševanja carinske stopnje. Pet držav je v protokolu potrdilo svojo obvezo, da bodo
»utrdile proces integracije v Latinski Ameriki znotraj konteksta latinskoameriške
integracije«, proces, ki »mora biti instrument za spodbujanje obsežnega razvoja, se
soočiti z revščino in socialno izključenostjo in to na osnovi dopolnjevanja, integracije
in sodelovanja« (INTAL, junij 2006). Proces se bo končal, ko bodo kongresi držav
odobrili protokol in bo Venezuela izpolnila vse obveznosti, s tem da bo pravila skupine
prenesla v domačo zakonodajo in uvedla skupno zunanjo carino, najpozneje do leta
2010 (ECLAC 2006: 79).30
Sprejem Venezuele v Mercosur predstavlja izziv identiteti Mercosurja (The Economist
2005: 59). Ob ustanovitvi leta 1991 se je Mercosur zavzemal za odprto trgovino in
regijsko integracijo, ki jo vodi zasebni sektor; leta 1996 pa se je zavezal k popolnemu
spoštovanju demokratičnih institucij. Chávez naj ne bi bil podpornik nobene izmed teh
dveh idej (ibid.). Zakaj so torej države članice Mercosurja potem sploh omogočile vstop
Venezuele? Med procesom pogajanj z Andsko skupnostjo je vlada ZDA zahtevala, da
30 Roki za vzpostavitev proste trgovine se med večjima in manjšima državama malenkost razlikujejo. Argentina in Brazilija naj bi prosto trgovino z Venezuelo dosegli do 1. januarja 2010, Paragvaj in Urugvaj pa do 1. januarja 2013. Obratno naj bi Venezuela z vsemi štirimi članicami to storila do 1. januarja 2012. Ti roki ne veljajo za občutljive proizvode, kjer se rok podaljša do leta 2014 (INTAL, junij 2006).
87
tarifni preferenciali, ki bodo razširjeni na andske države, v svoj obseg ne zajamejo
Venezuele. Sporazum, podpisan v Kartageni, pa pravi, da če ena država sklene dogovor
o preferenčni obravnavi z državo ali državami zunaj subregijskega bloka skozi
trgovinska pogajanja, morajo te koristi veljati tudi za vse druge države članice. To
dejstvo (Ruiz Caro 2006: 1) je tudi tisto, ki je skupaj z antineoliberalistično politično
vizijo, ki jo vlade držav članic Mercosurja podpirajo vsaj v teoriji, Venezueli
omogočilo, da je zaprosila za polno članstvo v Mercosurju. Odločitev je najbolj
pozdravila Argentina, ki Venezuelo vidi kot pomembnega partnerja in protiutež
Braziliji v regijskih odnosih.
Malamud (2006: 3) se sprašuje o smiselnosti venezuelskega prestopa. Venezuelska
vlada naj bi bila proti prostotrgovinskim dogovorom, saj naj neoliberalistična načela ne
bi prinesla koristi ljudem in je s tem razlogom tudi izstopila iz skupine G-3.31 Mercosur
ima v povezavi s prostotrgovinskimi sporazumi na grbi dve vprašanji (ibid.). Eno se
nanaša na manjši dve državi članici, ki menita, da se jima v sporazumu godi krivica in
ne prejemata vseh koristi, do katerih sta upravičeni. Posledično lobirata, da bi jima bilo
dovoljeno samostojno pogajanje z ZDA; drugo vprašanje pa se bolj dotika Venezuele.
Zakoni Mercosurju nalagajo, da se mora s tretjimi državami pogajati kot skupina. Kaj
se torej zdaj zgodi z Venezuelo? Ta še ni polnopravna članica, saj še ni sprejela in
uskladila vseh zakonov, čeprav to počne pospešeno. Če se pogajanja z EU nadaljujejo,
kdo bo prevladal – Venezuela, ki je proti sporazumu, ali Argentina, ki se zanj zavzema.
Malamud (2006: 4) sprejemanje Chávezovega pritiska razlaga s takratnim
približevanjem volitev (brazilske predsedniške volitve oktobra 2006, argentinske leto
zatem), ko bi bil odprt konflikt z Venezuelo samomorilski. Drugi dvom o smiselnosti
prestopa se nanaša na volumen tuje trgovine. Ta je v Mercosurju sicer večji kot v
Andski skupnosti, vendar Venezuela v proizvodnem sektorju v tekmovanju z Brazilijo
in Argentino nima možnosti (Malamud 2006: 3). To je najverjetneje tudi dejstvo, da
zasebni sektor pri odločitvi ni sodeloval, saj se venezuelska podjetja bojijo poplave
brazilskega uvoza, zato naj bi bilo zanimanje Cháveza za članstvo najverjetneje
geopolitično (The Economist 2005: 59).
31 Preostali dve članici skupine sta Mehika in Kolumbija.
88
Ne samo, da je obstoj Andske skupnosti brez Venezuele vprašljiv, Andska skupnost
tvega tudi, da se bo prelevila v še en košček globalizacijskega načrta za regijo, ki ga
promovirajo industrializirane države z ZDA na čelu (Ruiz Caro 2006: 1). Priključitev k
Mercosurju lahko ogrozi načrt vzpostavitve skupnega trga in tudi zaplete odnose, ki jih
ima Mercosur s preostalim svetom (The Economist 2005: 59). Pogovori med Evropsko
unijo in Mercosurjem naj bi bili že brez Venezuele zapleteni, Venezuela tudi ni pristaš
pogovorov z ZDA, o katerih sicer nista prepričani niti Argentina in Brazilija (ibid.).
Manjši članici sporazuma, Paragvaj in Urugvaj, si povezovanja z ZDA želita.
Pomanjkanje dobrih novic tako na multilateralni ravni kot tudi na ravni regijske
integracije je vzrok, da se majhne in srednje velike države odločajo za prostotrgovinska
pogajanja z industrializiranimi državami, kakršne so tudi Združene države Amerike.
Znotraj regije 11 latinskoameriških držav več kot 40 % izvoza pošlje v ZDA in tako je
v ekonomskem in trgovinskem smislu logično, da si te države želijo poglobiti in tudi
zagotoviti stalen dostop do tega trga (ECLAC 2006: 92). Svojo pravico do pogajanj
Urugvaj in Paragvaj utemeljujeta z razlago, da glede na dejstvo, da gre pri Mercosurju
za nepopolno carinsko unijo, je ta do določene mere skladna z obvezami, ki vključujejo
ključne elemente trgovanja s tretjimi državami (ECLAC 2006: 80). Urugvaj bi
trgovinski blok držav ob neuspešnem lobiranju in posledično zavrnjeni pravici do
vzpostavitve sporazuma z ZDA lahko celo zapustil (The Economist 2006c: 48). Poleg
tega naj se Chávez nikoli ne bi držal pravil, ko ga ta omejujejo, in tako je usoda na novo
ustanovljenega sodišča za reševanje sporov vprašljiva. Še več, s sprejetjem države,
katere voditelj ima do demokracije protisloven odnos, Mercosur zbija ceno enemu
svojih največjih bogastev – demokraciji kot predpogoju za članstvo (ibid.).
Situacija je resna (Malamud: 2006, 4). To dokazujejo sestanki predsednikov, število
katerih je po napovedi izstopa Venezuele iz Andske skupnosti naraslo, in tudi številna
srečanja na ravni ministrov. Ob odhodu ene države članice si Andska skupnost
prizadeva najti njeno nadomestilo. Čile, ki je leta 1976 izstopil iz zveze, je sprejel
povabilo, da se Andski skupnosti pridruži kot pridružena članica in septembra 2006
sporazum tudi podpisal (ECLAC 2006: 80). Novi perujski predsednik naj bi si še
89
posebej prizadeval za vnovičen vstop Čila, saj bi služil kot protiutež predsedniku
Chávezu (The Economist 2006d: 40). Največ bi ob vnovični možni vključitvi odnesla
Čile in Bolivija. Čilu primanjkuje energetskih virov, medtem ko ima Bolivija velike
zaloge naravnega plina; ta pa bi rada spet vzpostavila svoj dostop do morja (ibid.).
Kljub spremembam nekaj očitno vedno ostaja isto – število držav članic variira med
štiri in pet. Trenutno je številka res pet v korist Mercosurja, vendar če se Čile res
pridruži Andski skupnosti in se uresniči grožnja, da Urugvaj zaradi prepovedi sklepanja
sporazuma z ZDA izstopi iz njega, bo število držav članic v obeh integracijskih shemah
spet enako številu, ki sta ga imeli na začetku povezovanja. Možen izstop Urugvaja
oziroma natančneje spremembo statusa iz polnopravne članice v pridruženo članico
omenja tudi Malamud (2006: 2), ki se sklicuje na Mercosurjevo resolucijo 32. Ta pravi,
da če želi država obdržati polnopravno članstvo, sama ne sme sklepati kakršnih koli
sporazumov z drugimi državami. Kljub resoluciji pa je urugvajski predsednik Vázquez
napovedal, da če bosta Argentina in Brazilija nasprotovali sporazumu, podpisanemu
med Urugvajem in ZDA, tistemu, ki je bil podpisan med Urugvajem in Mehiko pa
nista, bo prisiljen razmisliti o statusu svoje države znotraj integracijske sheme.
Spremembe v državah članicah, natančneje izstopi, zagotovo ne pripomorejo k
stabilnosti v sporazumu in tako vplivajo na globino integracije. Lahko bi tudi rekli, da
ad hoc vstopi niso preprosti. Stare države članice zveze vrsto let gradijo na določenih
vrednotah in pravilih. Hitro sprejetje nove članice, ki se na vstop niti ni pripravljala
oziroma stare članice niso ocenjevale njenega napredovanja in pripravljenosti na vstop,
lahko prinesejo dvom, ali se lahko sporazumu preprosto pridruži katera koli država
zgolj z obljubo, da bo postopoma sprejela pravila, ki v sporazumu veljajo. In kaj je
zagotovilo, da bodo ta pravila res sprejeta? Kaj se zgodi, če država svoje obljube ne
drži. Izključitev iz zveze? V primeru Venezuele verjetno ne. Prav tako kot Malamud
(2006) neoviran vstop Venezueli pripisuje bližajočim se volitvam v dveh večjih
članicah Mercosurja, kjer si predsednika nista niti upala privoščiti omejevanje vstopa, si
lahko predstavljamo, da bi bilo enako z izključitvijo. Karizmatična osebnost, kot je
venezuelski predsednik, ima toliko privržencev v drugih državah, da bi nenadni premiki
90
v njegovo slabost zagotovo vplivali na izid volitev. Tudi iskanje kompromisov s
skorajšnjimi grožnjami (zgoraj opisan primer Urugvaja, ki grozi z izstopom iz zveze, če
mu ne bodo prisluhnili) ni prava osnova za grajenje zaupanja, ki je za države, ki želijo
delovati kot enota, zagotovo potrebno.
7. 3. Infrastruktura
Ko je govora o regionalnih integracijah, pri IDB (v Acosta Rojas in drugi 2005: 10)
pravijo, da geografsko vzajemno delovanje ne pomeni nujno, da trgovinski tokovi
krožijo prosto, temveč gre za kroženje prek infrastrukturnih mrež, ki nudijo kroženju
fizično podporo. Države se včasih ne podajajo v širše trgovanje zaradi neprimerne
transportne infrastrukture in neprijaznih geografskih pogojev, kot so Andi, kar lahko
zelo poviša stroške trgovine (Acosta Rojas in drugi 2005: 8). Potrebe držav, ki izvažajo
surovine, se lahko zelo razlikujejo od infrastrukturnih zahtev bolj aktivnih in
proizvodno bolj diverzificiranih udeležencev na mednarodnem trgu (McCleery 1999:
118). Širitev trgovine je prinesla pritisk na ekonomsko infrastrukturo na splošno, še
posebej pa na transportno (Aguirre 1997: 8).
Bougheas, Demetrades in Morgenroth (v Acosta Rojas in drugi 2005: 9) so skušali
oceniti vlogo infrastrukture pri bilateralnem modelu in tudi stroške transporta. Njihove
ugotovitve pravijo, da se pri dvojici držav, kjer so naložbe v infrastrukturo optimalne,
pojavi pozitivni odnos med stopnjo razvitosti infrastrukture in volumnom trgovine.
Razlike v volumnu in kakovosti infrastrukture lahko pomenijo razlike v strošku
transporta, kar posledično pomeni tudi razlike v konkurenčnosti. Še vedno se BDP šteje
za tisti glavni dejavnik, ki ga države gledajo, ko se odločajo za trgovinske partnerje
(Acosta Rojas in drugi 2005: 15), vendar pa je infrastruktura tista, ki zmanjšuje razdalje
med partnericami. Dobra razvitost te tako v državi izvora blaga kot v državi prejema
blaga zmanjša stroške transporta in posledično tudi trgovanega blaga. Zmanjšanje
stroškov in izboljšanje transportnih sistemov izboljša dostop do mednarodnega trga in
tako vzpodbudi rast trgovine. Limão in Venables (v Acosta Rojas in drugi 2005: 9)
91
ocenjujeta, da lahko razlike v razvitosti infrastrukture predstavljajo odstopanje v
strošku transporta do 40 % za obmorske države, za kopenske pa kar do 60 %.
Ovire mednarodni trgovini in mobilnosti ljudi v Latinski Ameriki gre v največji meri
pripisati geografskim in kulturnim preprekam in ne toliko pravnim preprekam (Grosse
2003: 664). Medtem ko ekonomske politike spodbujajo mednarodno trgovino v večini
držav, sta težava s stroški transporta in kakovost tisti, ki države pretehtajo v boju k večji
integraciji. Čeprav so se stroški transporta skozi leta znižali, visoke gore in obsežne
džungle še vedno ločujejo populacijske centre (ibid.). Večina razvoja je zgoščena na
obalnih območjih, tako da je najobsežnejši del transporta opravljen z ladjami ali letali,
medtem ko zemeljski transport med državami še vedno zaostaja tako v kakovosti kot
dostopnosti. »Teh težav odprava carine ali druge vladne politike ne morejo odpraviti«
(Grosse 2003: 664).
Transportni sistem v Latinski Ameriki se je z nekaterimi izjemami (Bolivija in
Paragvaj) začel razvijati v glavnih pristaniščih na kontinentu in postopoma prodiral v
notranjost (Aguirre 1997: 9). Dejavniki, ki so vplivali na oblikovanje transportnih mrež,
so bili zgodovinski vzorci naselitve v kolonialnem obdobju, tem pa sledi geografska
koncentracija dejavnosti, predvsem kmetijstvo in rudarstvo, ki je na koncu 19. stoletja
dvignilo razvoj železniškega prometa. Z diverzifikacijo proizvodnje in procesom
industrializacije po drugi svetovni vojni se je razvil tudi cestni promet, ki je povezal
urbana središča. Ceste so se razvile na škodo železniškega in rečnega prometa (ibid.).
Danes ni modernega in učinkovitega železniškega sistema in navadno med
nacionalnimi sistemi ni povezave. Železniški sistem je bil zmanjšan, v Braziliji so na
primer železniške proge z dolžino 32.280 km leta 1960 upadle na dolžino 22.123 km
leta 1990 (ibid.). Na drugi strani se povezava med državami z rastjo avtocest ni
razvijala. Nacionalni transportni sistemi so se razvijali v relativno izolirani obliki.
Cestne povezave so bile zmanjšane na prehod meja, da so zadostile minimalnim
komunikacijskim potrebam sosednjih držav (Aguirre 1997: 12).
92
Razvoj infrastrukture v Andski skupnosti dolgo časa ni bil omejen samo z izzivi, ki jih
predstavlja andsko gorovje, temveč tudi z regionalnimi politikami, ki so bile
osredotočene na domače trge, in tujim naložbam ter trgovini niso pripisovale dovolj
teže (Acosta Rojas in drugi 2005: 10). K temu je pripomoglo še obdobje zunanje
dolžniške krize, ko so makroekonomski programi prilagoditve prinesli zmanjšanje vsote
namembnosti denarja za javni sektor, in sicer s povprečnega 4,1 odstotka BNP v 70.
letih na 3 odstotke BNP v 80. letih (Aguirre 1997: 8–9). Zmanjšanje proračuna je
zmanjšalo in preložilo vlaganje v zamenjavo in vzdrževanje infrastrukture. Po nekaj
letih zanemarjanja je fizično poslabšanje transportne infrastrukture v nekaterih državah
doseglo kritično točko, kar je s povečanjem intraregionalne trgovine postalo še bolj
opazno (ibid.). Poznejša prizadevanja za več sodelovanja pri razvoju infrastrukture s
strani zasebnega sektorja so se izkazala za uspešna; zmanjšal se je primanjkljaj
financiranja s strani javnega sektorja in izboljšala se je produktivnost v delovanju
infrastrukture (Acosta Rojas in drugi 2005: 18). Danes infrastruktura predstavlja vir
konkurenčnosti. Razvit cestni sistem je potreben, da se vzdržuje trgovina znotraj
skupnosti in istočasno poveže Skupnost s preostalo Južno Ameriko (Acosta Rojas in
drugi 2005: 10).
Regijski integracijski tokovi redko potekajo po specifičnih poteh; uporabljajo mreže, ki
si jih delijo z domačim in globalnim prometom. V veliko primerih si storitve različnega
geografskega obsega delijo segmente iste mreže; veliko težav z infrastrukturo, ki
omejuje regionalno integracijo, zadržuje tudi razvoj domače in mednarodne trgovine
(Acosta Rojas in drugi 2005: 10). Težave, ki se pojavljajo, vključujejo pomanjkanje
zmogljivosti obstoječih prehodov, slabo stanje cest, ki so povezava z glavnimi in
sekundarnimi trgi, zastoje na mejnih prehodih in pomanjkanje povezav z različnimi
transportnimi načini (ibid.). Do nedavnega so razvoj ovirale finančne težave in
pomanjkanje politične predanosti infrastrukturnim projektom, države pa zdaj začenjajo
sprejemati skupne ukrepe, da bi olajšale in deregulirale transportne storitve, dobavo
električne energije in telekomunikacij, da bi pospešile intraregijsko trgovino in fizično
integracijo. Acosta Rojas in drugi (2005: 11) pri Andski skupnosti omenjajo sklepa 398
(potniki) in 399 (blago), ki določata pogodbene pogoje in odgovornosti tako nosilca kot
93
uporabnika. Podobni ukrepi so bili sprejeti v morskem in zračnem prometu z namenom,
da se uskladijo politike in izboljša konkurenčnost podjetij.
Infrastruktura ni samo ključno orodje za integracijo, temveč je tudi pomembna za
trajnostni razvoj. Trgovinski tokovi v Južni Ameriki so v veliki meri odvisni od
obstoječih poti in povezanih žarišč dejavnosti (IDB v Acosta Rojas in drugi 2005: 19).
Andska skupnost se je v iskanju možnih izboljšav obstoječega stanja, iskanju skupne in
strateške vizije za razvoj, ne samo v Skupnosti sami, temveč na celotnem območju
Južne Amerike, priključila iniciativi integracije regionalne infrastrukture v Južni
Ameriki (Integration of Regional Infrastructure in South America – IIRSA). IIRSA je
politična in strateška regionalna vizija, ki vključuje 12 držav.32 Predstavlja nov pristop
k načrtovanju, koordiniranje nacionalnih sektorskih politik in izvajanje projektov, ki so
skladni s politikami regijskih partnerjev (Acosta Rojas in drugi 2005: 19). Žarišča
izmenjav, kjer se odvijajo najmočnejši trgovinski tokovi, dopolnjujejo prehodi z manj
volumna; ti pa so tisti, kjer bi se lahko dodatne naložbe najbolj obrestovale, saj bi
zmanjšali zastoje in povečali zmogljivost (Acosta Rojas in drugi 2005: 20). Avtorji
pravijo, da bi pristop k regionalizmu skozi okvir žarišč in obstoječih koridorjev
pripomogel pri identifikaciji potencialnih tokov, ki bi jih lahko spodbudila dodatna
integracija na različnih področjih. Ta nov pristop naj bi ciljal na transformacijo
trgovinskih žarišč v integracijska in razvojna žarišča. V teh infrastruktura ni izolirana,
temveč predstavlja sestavni del dejavnosti, s tem ko povezuje fizične naložbe s socialno
razsežnostjo razvoja.
S pojavom novega regionalizma na splošno in odstranjevanjem ovir trgovini, ki jih
prinese liberalizacija, je lahko učinkovita stopnja zaščite, ki jo predstavlja strošek
transporta skozi slabo infrastrukturo, neprimerno višja kot tista, ki jo predstavljajo
carine (IDB v Acosta Rojas in drugi 2005: 21). Strošek transporta v Andski skupnosti
doda tudi do 10 odstotkov ceni uvoza ali izvoza (Aguirre 1997: 35). Andska skupnost
bi morala spet zastaviti svoj integracijski pristop in pognati pravilne mehanizme, da bi
32 Med njimi so tudi vse države članice Mercosurja, vključno z Venezuelo. Pri projektu sodelujejo še Čile, Gvajana in Surinam (IIRSA).
94
izboljšala svoj geopolitični položaj, pritegnila tuje naložbe, okrepila regijsko
sodelovanje, še posebej na področju infrastrukture, in izboljšala svoj ekonomski in
politični pogajalski položaj do drugih skupin držav (Acosta Rojas in drugi 2005: 21).
Avtorji še menijo, da se ne bi smela osredotočiti zgolj na trgovino, temveč na
makroekonomsko stabilnost in sodelovanje na različnih področjih ter globalno
konkurenčnost. Ta bo dosežena le, če se bodo logistika in transportne storitve
izboljšale, in sicer na vseh točkah proizvodne verige. Po opravljeni analizi učinka
geografske razdalje na trgovino so Acosta Rojas in drugi (2005: 22) sklenili, da je ta
spet pokazala pomembnost razvitosti infrastrukture in tudi sugerirala, da je, s tem ko se
Andska skupnost razvija v bolj sofisticiran in kompleksnejši proces integracije,
infrastruktura postala tisti dejavnik vlad, s katerim se lahko najbolj upravlja, da se
doseže znižanje cen transporta.
Tudi v primeru Mercosurja vidi Jovanović (2006: 685) oviro predvsem v nepopolni
transportni infrastrukturi – ceste, mostovi, železniške zmogljivosti. Tudi to naj bi bilo
posledica pomanjkanja naložb v 80. in 90. letih, minulega nezaupanja med državami v
regiji, globoko zakoreninjene zapuščine in minulega protekcionizma. Države
Mercosurja tudi ne izkoriščajo vseh potencialov, ki jim jih nudi narava. »Rečna mreža,
ki se nahaja v središču južnega stožca, ima velik potencial, vendar ni zadostno razvita
in služi zgolj kot izhod za del paragvajskega tovora na kmetijskih območjih« (Aguirre
1997: 12). Promet intraregijskega tovora čez reko ovirajo fizične težave – mulj,
nezadostna opremljenost s signali in bojami ter dolgi odseki, kjer se z modernimi
ladjami ne more upravljati – in pa tudi institucionalne in administrativne omejitve
(ibid.). Posledično pokriva cestni promet približno dve tretjini intraregijskega tovornega
prometa kljub dolgim razdaljam, fizičnemu propadanju in zamudam na mejnih
prehodih, kar vse povzroča višje stroške (ibid).
95
7. 4. Neenakost
Visoka stopnja neenakosti v Latinski Ameriki predstavlja veliko grožnjo razvojnim
podvigom in ne samo zato, ker lahko neenakost spodkoplje poskuse odstranjevanja
revščine, ampak tudi zato, ker vztrajna neenakost trati finančne in človeške vire,
spodkopava socialno kohezijo in posledično predstavlja oviro procesu socialnega in
ekonomskega razvoja (Justino in drugi 2003: 1). Neenakost se ne nanaša zgolj na
razliko v prihodku in porabo denarja med populacijskimi skupinami, temveč tudi na
razlike v socialnih in političnih indikatorjih. Vztrajna prisotnost neenakosti zaradi
socialne izključenosti in težave dostopa do socialnih storitev in družbenopolitičnih
institucij je onemogočila poizkuse zmanjšanja dohodkovne neenakosti (Justino in drugi
2003: 2).
Ekonomisti in politiki so sprejeli misel, da ekonomsko rast tipično spremlja tudi
določena stopnja neenakosti. Nanjo so tako gledali kot na stranski učinek razvojnega
procesa, ki ni bil nujno negativen; posledično se na neenakost redko gleda kot na težavo
(Justino in drugi 2003: 1). Raziskave kažejo, da države z visokimi stopnjami neenakosti
dosegajo znatno nižjo ekonomsko rast. Slaba socialna kohezija namreč vodi v
povečanje kriminalitete in druge oblike družbenega in političnega konflikta (Justino in
drugi 2003, World Bank 2003). To ustvarja negotovost in nezaupanje med
ekonomskimi akterji, kar predstavlja nadaljnje tveganje za ekonomsko rast.
Obstajajo dokazi, da ima neenakost posledice na celotni proces razvoja, vključno z
upočasnjevanjem ekonomske rasti (World Bank 2003: 14). Zelo verjetno je, da bo
vplivala tudi na druge razvojne cilje in procese – zmožnost reševanja konfliktov, ne da
bi se pri tem uporabila sila in zmožnost upravljanja z nakopičenimi šoki (ibid.). Rodrik
(v World Bank 2003: 17) pravi, da se države, ki trpijo za bolj razširjenimi socialnimi
razkoraki, naj bodo ti etični ali rasni, po naravi ali dobičku, ne navadijo tako dobro na
šoke kot druge bolj kohezivne družbe. Institucije, ki so odgovorne za nošenje bremena
dela prilagoditve, delujejo manj učinkovito v gospodarstvih, kjer je porazdelitev koristi
manj pravična. Analiza regijske nesorazmernosti je tako še posebej zanimiva za države,
96
ki so v procesu ekonomske integracije (Pineda 2006: 1). Tradicionalna teorija trgovine
namreč pravi, da ob določeni razporeditvi naravnih bogastev, produkcijskih faktorjev,
infrastrukture in tehnologije, odstranitev ovir pretoku dobrin in/ali faktorjev prinese
večjo konvergenco dobička in življenjskega standarda. To naj bi bilo res tudi za primer
Andske skupnosti, kjer je trgovina med led leti 1990 in 2002 narasla, s povprečno 14,6-
odstotno stopnjo rasti. Istočasno so se razlike med državami v 90. letih zmanjšale.
Konvergence ni bilo, ker bi manjše države hitreje napredovale, temveč ker sta dve
največji državi ali nazadovali (Venezuela – takrat še država članica) ali obstali
(Kolumbija) (ibid.).
Neenakost v Latinski Ameriki se ni razvila kar naenkrat, temveč izvira že iz kolonialnih
časov; na njen obstoj pa vplivajo tudi institucije. »Ni dvoma, da je bila za kolonije, ki
so jih ustanovili Evropejci na območju Srednje in Južne Amerike, značilna velika
neenakost že od vsega začetka, vendar so institucije tiste, ki so krive za njihov vztrajni
obstoj« (World Bank 2003: 172). Neenakost v kolonialnem obdobju je po mnenju
Svetovne banke (2003) razumljiva. Med prvotnim prebivalstvom je bilo le nekaj
Evropejcev, ki so bili z višjo stopnjo človeškega kapitala, znanja in bogastva v
prednosti. Tema dvema skupinama so se pridružili še sužnji. V prvih 250 letih naj bi
kar 70 % vseh imigrantov prišlo v Brazilijo v verigah (World Bank 2003: 172). Poleg
sužnjev so Evropejci za delovno silo izkoriščali tudi prvotno prebivalstvo regije.
Čeprav je stoletje po osvojitvi kontinenta število prvotnega prebivalstva v Latinski
Ameriki drastično upadlo, je »izkoriščanje indijanske delovne sile in virov ostala
najprivlačnejša strategija, kadar koli je bilo to izvedljivo« (World Bank 2003: 175).
Odstotek privilegiranega belega prebivalstva se je sčasoma povečal, struktura družbe se
ni spremenila in še vedno je vladala majhna, a utrjena elita (World Bank 2003: 172). Ta
je lahko oblikovala politike in institucije v svojo korist ter tako ohranila neenakost.
Tudi po neodvisnosti se situacija ni spremenila. Elite so obdržale učinkovit nadzor nad
novimi republikami in temelji za ekonomsko neenakost so ostali enaki (World Bank
2003: 173).
97
V pokolonialnem obdobju se institucionalni vzorec ni spremenil. Ta je še vedno
favoriziral elito in večini prebivalstva omogočil le omejen dostop do ekonomskih
priložnosti (World Bank 2003: 176). Razlike so se ohranjale ne samo s porazdelitvijo
politične moči, temveč tudi s pravico do volitev (pismenost in premoženjske zahteve) in
tudi z zastopanostjo prebivalstva, ki je dejansko šlo na volitve. Poleg tega so veliko
volitev spremljale poneverbe in nasilje (ibid.).
Tabela 7.1: Sestava populacije v kolonialni Ameriki (v odstotkih)
Kolonialna regija in leto belo prebivalstvo črno prebivalstvo prvotno prebivalstvo Španska Amerika
1570 1,3 2,5 96,3 1650 6,3 9,3 84,4 1825 18,0 22,5 59,5 1935 35,5 13,3 50,4 Brazilija 1570 2,4 3,5 94,1 1650 7,4 13,7 78,9 1825 23,4 55,6 21,0 1935 41,0 35,5 23,0
Vir: Prirejeno po Engerman in Sokoloff (v World Bank 2003: 174).
Vztrajno neenakost v 20. stoletju do danes je težko razložiti (World Bank 2003: 187).
Na to temo je bilo opravljenih malo raziskav in zato pri Svetovni banki predlagajo le
nekaj možnih dejavnikov. Prvi je kakovost izobraževalnih sistemov. Pritchett (v World
Bank 2003: 187) ocenjuje, da masivna razširitev izobraževanja v zadnjih štiridesetih
letih ni v soodvisnosti z ekonomsko rastjo, kar pomeni, da je dostop do izobraževanja
odprt, ne da bi se neenakost radikalno spremenila. Kot najverjetnejšo razlago Prichett
ponuja dejstvo, da je kakovost izobraževanja tako nizka, da ne vpliva na razvoj, ali pa
da je socialno izplačilo, ki ga nudi izobrazba, odvisno od drugih institucij v družbi.
Kljub udejstvovanju večjega števila ljudi v izobraževanju še vedno obstajajo
ukoreninjeni vzorci socialne izključenosti in diskriminacije, ki jih je težko razbiti in ki
revnejšim ljudem preprečujejo mobilnost na poti navzgor (World Bank 2003: 187).
98
Tudi McCleery (1999) piše o neustreznosti izobraževalnih sistemov, tako osnovnega
šolstva kot usposabljanja. Pravi, da je primarni strošek kakršne koli liberalizacije
tranzicijska nezaposlenost. Splošno znanje, kot so pismenost, poznavanje in uporaba
številčnih funkcij ter učenje, kako se učiti, je primarne pomembnosti pri določanju
prilagodljivosti delovne sile, ki je ključna za sposobnost prilagajanja gospodarstva.
Posledično naj bi zmanjšanje sredstev, namenjenih izobraževanju, ki se je zgodilo v 80.
letih kot sestavni del procesa vnovičnega vzpostavljanja fiskalne kontrole in
makroekonomske stabilnosti, imelo dolgoročne posledice, in to ne samo na rast in
porazdelitev dohodka, temveč tudi na ritem in učinkovitost prilagajanja skozi
liberalizacijo zdaj in v bližnji prihodnosti. Stil in vsebina učenja, ki je primerna za bolj
internacionalizirano ekonomijo, se lahko razlikuje od vsebin pokritih v preteklosti
(McCleery 1999: 118).
Drugi možni dejavnik je pomanjkljivost finančnega trga. Spremembe v strukturi
gospodarstva iz kmetijstva v industrijo so imele le malo učinka na neenakost (World
Bank 2003: 188). Primerljivi podatki o povezavi ne obstajajo, vendar se zdi verjetno, da
je lastništvo industrije v Latinski Ameriki bolj koncentrirano kot na primer v Severni
Ameriki (ibid.). Tudi finančni trgi so manj razviti. Naslednji dejavnik je politična
neenakost. Ta povzroča ekonomsko neenakost in je tudi posledica ekonomske
neenakosti. Dvajseto stoletje je bilo priča avtoritarnim režimom. Res, da se je zgodila
demokratizacija, vendar je bil ta proces navadno neutrjen in omejen v svojih
zmožnostih. Demokratične stranke, ki so prišle na oblast, je navadno vodilo ozko
politično razmišljanje, zato so izbirale politike, ki so bile kratkoročno dramatične,
vendar so prinesle le malo trajnejših koristi (ibid.). Malo je socialne solidarnosti, kar je
pripeljalo do neučinkovitih vzorcev obdavčevanja, malo vlaganja v človeški kapital in
socialno zaščito najranljivejših članov družbe ter široko razširjenega pomanjkanja
zaupanja (Iglesias 2006: 2).
Velik razkorak je tudi pri lastništvu zemlje. Justino in drugi (2003) pravijo, da je zemlja
pogosto ena izmed najpomembnejših opor, ki jih imajo revni. Tudi živina in kapital sta
99
pomembna za blagostanje, vendar je dostop do zemlje tisti, ki je v državah v razvoju
najbolj povezan z verjetnostjo, da je posameznik ali gospodinjstvo revno. Ljudje, ki se
nahajajo na dnu ekonomske lestvice, pogosteje naseljujejo ruralna območja. Zemlja je
pomembna za njihov ekonomski obstoj, v večini držav v razvoju pa šteje tudi kot
»sinonim za socialno in politično moč« (Justino in drugi 2003: 14). Neenakost pri
lastništvu zemlje je že šest desetletij visoka in malo kaže na to, da se bodo razlike
zmanjšale (ibid.). Vse seveda ni samo v lastništvu, temveč tudi v kakovosti zemlje.
Boljša posestva so navadno prihranjena za premožnejše in tako so možnosti, da bi se
lahko revnejše prebivalstvo rešilo iz revščine, omejene. To kliče po zemljiških
reformah, te pa so v državah v razvoju le »redko uspešne« (Justino in drugi 2003: 16).
Ta neuspeh gre pripisati pomanjkanju učinkovite mobilizacije pripadnikov nižjih slojev,
pomanjkanje povezav do političnih strank in resnih porazdelitvenih programov in
seveda tudi politični in družbeni moči, ki jo imajo lastniki zemlje (Kerring v Justino in
drugi 2003: 16).
Regija se po mnenju Iglesiasa (2006) zaradi mere politične svobode in ravni volilne
konkurence zdi ena izmed najbolj demokratičnih na svetu, vendar pa nedavni razvoj
demokratizacije skriva veliko pomanjkljivosti v političnem sistemu, še posebej ko gre
za zagotavljanje enakih političnih, ekonomskih in socialnih pravic za revne in izločene
državljane. Neenakost spodkopava demokracijo, vodi do nezadovoljive vpletenosti
državljanov, politične nestabilnosti, nepravičnih pravnih sistemov in do materialističnih
političnih institucionalnih okvirjev, ki pomagajo utrjevati družbeno izključenost in
grozijo demokraciji sami (Iglesias 2006: 4). Demokracija predvideva politično enakost
med državljani in v procesu odločanja, ki temelji na dialogu in kompromisih.
Neenakost navadno sproži razlike v zmožnosti državljanov, da sodelujejo pri
oblikovanju politike (ibid.). Konflikt porazdeljenosti in socialne neenakosti spodkopava
trajnost demokratičnih režimov, ki so tako bolj nagnjeni k političnemu nemiru in
nepredvidljivim spremembam v vladnem vodstvu in politikah. Demokracija ostaja v
Latinski Ameriki kljub trudu šibka, andske države pa postajajo središče teh težav
(Wagner 2005: 1). Samo v zadnjih petnajstih letih deset latinskoameriških
100
predsednikov ni dokončalo svojega mandata, od tega kar sedem v andskih državah
(ibid.).
Raziskava Latinobarometra iz leta 2001 je pokazala, da 89 odstotkov Latinoameričanov
meni, da je porazdelitev dobička v njihovih državah nepravična (World Bank 2003: 11).
In res so glede razporeditve dohodka države Latinske Amerike med najbolj
nepravičnimi na svetu in v večini držav je neenakost33 višja, kot bi jo bilo pričakovati
glede na stopnjo razvoja države (Iglesias 2006: 3). Ta neenakost in socialna
izključenost sta po eni strani začaran krog; sama povzroča in je tudi posledica
nepravičnosti. Tako visoke stopnje neodobravanja razporeditve so vzrok za skrb (World
Bank 2003: 11). Kaže se namreč nezaupanje v institucije, ki so odgovorne za
razporeditev prihodka. Razlike se največkrat pokažejo v etnični sestavi prebivalstva.
Bolivija, Ekvador in Peru imajo veliko število avtohtonega prebivalstva, »ki ni bilo
nikoli vključeno v družbene strukture, ki jim vladajo ljudje evropskega porekla«
(Cardoso in Hewlege 1999: 3). Ti, še posebej prebivalci podeželja, padejo v razred
najrevnejših, ki se jim pridružujejo tudi črnci, ki predstavljajo skoraj polovico
prebivalstva Brazilije in več kot četrtino Kolumbije (ibid.).
Več kot polovica celotnega prebivalstva Andske skupnosti živi pod mejo revščine.
Skoraj četrtina je revnih. »Storitve socialne zaščite, ki ciljajo najrevnejše in
najranljivejše sektorje populacije, so dramatično nezadostne, neučinkovite in
nestabilne« (portal Andske skupnosti, socialna agenda). Vzorec koncentrirane
porazdelitve dohodka povzroča izobraževalni sistem, ki je slabe kakovosti za širše
množice, a dober za izbrance. Makroekonomske politike strukturne prilagoditve niso
prinesle večje enakosti in enakomernosti porazdelitve prihodka. Prav nasprotno,
neenakosti in asimetrije so se poglobile (ibid.). Neenakost držav ne predstavlja samo
75 % regijske neenakosti v Andski skupnosti, vendar se sčasoma tudi povečuje (Pindela
33 Dohodkovna neenakost se meri s koeficientom Gini. To je indeks dohodkovne neenakosti, ki se giblje med vrednostjo nič in ena. Koeficient, ki je blizu številke ena, kaže, da ima večino prihodka v lasti zelo malo ljudi (velika dohodkovna neenakost). Če je koeficient enak nič, je dohodkovna enakost popolna (Justino in drugi 2003: 8). Medtem ko leta 1995 države OECD, države južne Azije, podsaharske Afrike, vzhodne Azije in Pacifika, severne Afrike in Bližnjega vzhoda niso presegle vrednosti 0,5, je to državam Latinske Amerike uspelo, in sicer z vrednostjo 0,56 (Glej Justino in drugi 2003, tabela 1).
101
2006: 23). Pindela je po izvedeni študiji o neenakosti v Andski skupnosti spremembam
v prihodku pripisal razlago za kar 96 % vseh sprememb. Na podlagi ugotovitev meni,
da Andski skupnosti primanjkuje neke vrste strukturni kohezijski sklad, ki bi ga lahko
države uporabile za financiranje projektov infrastrukture, ki so povezani s proizvodnjo
in trgovino in bi lahko sprožili večji učinek sil razhajanja, ki nastanejo zaradi znižanja
ovir trgovini (Pindela 2006: 24).
Pri Andski skupnosti opisujejo kot največje izzive, s katerimi se morajo soočiti,
razširitev pokritosti zdravstvene oskrbe, pokritost še vedno pomanjkljivih
izobraževalnih programov, primernost njihove vsebine ter povečanje rabe nove
informacijske tehnologije, zmanjšanje negotovosti in nestalnosti zaposlitve, ki jo
prinesejo spremembe v proizvodnih vzorcih, odprava pomanjkljivosti v razvoju
usposabljanja delovne sile in zagotovitev zadostnega nadzora nad finančnim
odpiranjem gospodarstva, da bi se izognili ranljivim vplivom zunanjih ekonomskih
nihanj. Pri vseh teh izzivih se zavedajo, da je prevladujoče stopnje revščine nemogoče
znižati brez gospodarske rasti. Po podatkih ECLAC naj bi bila letna rast BDP na
prebivalca med 2,2 in 2,7 %. Sama rast ni dovolj; potrebni so tudi pravilni instrumenti
in programi, ki bodo zagotovili, da bodo imeli koristi od rasti vsi. »Koncentrirana
porazdeljenost dohodka in bogastva v naši družbi je tudi vzrok za šibek odnos med
gospodarsko rastjo in zniževanjem revščine« (Portal Andske skupnosti, socialna
agenda). Posledično si socialna agenda Andske skupnosti prizadeva delovati na treh
glavnih področjih: (1) socialni razsežnosti integracijskega procesa, (2) strategiji
Skupnosti za izboljšanje kakovosti življenja andskega prebivalstva, (3) sodelovanju
državljanov v integracijskem procesu.
7. 5. Vzorec proizvodnje in blagovne izmenjave
Literatura se v majhni meri dotakne podrobnejše blagovne izmenjave med državami
članicami. Navadno se opis konča z opažanjem, da se je sprva blagovna izmenjava
povzpela, nato pa zaradi različnih kriz padla, ali pa je ta omenjena le v odnosu z
102
deležem trgovine z državami nečlanicami. Pri zadnjem je sklep tak, da je intraregijska
trgovina nizka in to kljub odpravi carin.
S tem ko je Mercosur znižal carine, so bila pričakovanja, da bo trgovina znotraj povezave rasla vzporedno s trgovino s tretjimi državami. /.../ Začeten odziv med leti 1991 in 1998 je bil res tak, ko je izvoz znotraj Mercosurja poskočil, delno tudi zaradi predhodne manjše blagovne izmenjave /.../. Obstaja tudi enako očiten in nenaden padec tega trenda, ko je izvoz znotraj Mercosurja padel s 25 % celotne trgovine leta 1998 na 13 % leta 2005. Padec je bil posledica povišanja carin, ki so bile odgovor na notranje težave Mercosurja in pritisk Argentine, da se zniža skupna zunanja carina na investicijsko blago, kar kaže na še vedno veliko odvisnost od trgovine z razvitimi državami (Hornbeck 2007: 4–5).
Predvsem zaradi te velike odvisnosti od razvitih držav, se verjetno tudi niso poglobili
odnosi med državami članicami. Ker odprava carin ni bila dovolj za večjo blagovno
izmenjavo, gre razlog iskati drugje. Omenili smo že, da so si države med seboj precej
podobne, da delijo skupno kulturo in jezik, skupna pa jim je tudi proizvodnja enakih ali
podobnih izdelkov. Tabela 7.2 prikazuje glavne kmetijske in industrijske proizvode
posameznih držav ter tudi vzorec uvoznih in izvoznih artiklov. Pri teh prihaja znotraj
trgovinskih blokov do precejšnjega prekrivanja, torej bi lahko rekli, da se države v
proizvodnji ne dopolnjujejo, temveč so si nekako tekmice. »Blagovna izmenjava med
podobnimi gospodarstvi držav Latinske Amerike pogosto poveča konkurenco med
primarnimi dobrinami in znižuje dobiček. Le malo pripomore k dvigu tehnologije in
produktivnosti, saj je konkurenca med proizvodnimi podjetji borna« (Blanco in drugi
2006: 4), zato so tudi bilateralni sporazumi med državami Latinske Amerike redki.
Izjeme so programi večjega programa sodelovanja na političnem in varnostnem
področju (ibid.).
103
Tabela 7.2: Kmetijski in industrijski proizvodi ter uvozni in izvozni izdelki po državah
KMETIJSTVO INDUSTRIJA IZVOZNI IZDELKI UVOZNI IZDELKI
DELEŽ IZVOZA V PARTNERSKE DRŽAVE (2006)
DELEŽ UVOZA IZ PARTNERSKIH DRŽAV (2006)
MERCOSUR
BRAZILIJA
kava, soja, pšenica, riž, koruza, sladkorni trs, kakav, citrusi, govedo
tekstil, obutev, kemikalije, cement, les, železova ruda, jeklo, letalska industrija, avtomobilska industrija
železova ruda, soja, obutev, kava, avtomobili, transportna
oprema
stroji, električna in transportna oprema,
kemični proizvodi, nafta, avtomobilski deli,
elektronika
ZDA 17,9 %, Argentina 8,6 %, Kitajska 8,2 %,
Nemčija 4,1 %
ZDA 20,4 %, Argentina 8,2 %, Kitajska 7,8 %,
Nemčija 7,5 %
ARGENTINA
sončnična semena, limone, soja, grozdje, koruza,
tobak, arašidi, čaj, pšenica, živina
prehrambeno-predelovalna, avtomobilska, trajno
porabno blago, tekstil, kemikalije, petrokemični
proizvodi, jeklo, metalurgija
jedilno olje, goriva in energija, žitarice, avtomobili,
krma
stroji in oprema, motorna vozila, kemikalije,
proizvodi iz kovine, plastika
Brazilija 16,9 %, Čile 8,9 %, ZDA 8,4 %, Kitajska
7,3 %
Brazilija 36,1 %, ZDA 14,9 %, Kitajska 6,3 %,
Nemčija 5,1 %
URUGVAJ
riž, pšenica, koruza, ječmen, živina, ribe
prehrambeno-predelovalna, električni stroji, transportna oprema, naftni proizvodi, tekstil, kemikalije, pijača
meso, riž, usnjeni izdelki, volna, ribe, mlečni izdelki
stroji, kemikalije, cestna vozila, surova nafta
Brazilija 14 %, ZDA 12,3 %, Argentina 8,2 %, Kitajska 6,1 %, Nemčija 5 %, Rusija 5 %, Mehika
4,3 %
Brazilija 17,2 %, Argentina 16,4 %, ZDA 8,9 %, Paragvaj 7,8 %,
Kitajska 7,5 %, Venezuela 5,2 %,
Nigerija 4,8 %
PARAGVAJ
bombaž, sladkorni trs, soja, koruza, žito, tobak, tapioka, sadje, zelenjava, govedina, svinjina, jajca, mleko, les
sladkor, cement, tekstil, pijača, leseni izdelki, jeklo,
metalurgija, elektrika
soja, krma, bombaž, meso, jedilna olja, elektrika, les,
usnje
cestna vozila, blago za široko porabo, tobak,
naftni proizvodi, električni stroji
Urugvaj 22 %, Brazilija 17,2 %, Rusija 11 %, Argentina 8,8 %, Čile
6,9 %
Kitajska 27 %, Brazilija 20 %, Argentina 13,6 %,
Japonska 8,3 %, ZDA 6,4 %
VENEZUELA
koruza, sirek, sladkorni trs, riž, banane, zelenjava,
kava, govedina, svinjina, mleko, jajca, ribe
nafta, gradbeni material, prehrambeno-predelovalna, tekstil, železova ruda, jeklo,
aluminij, sestavljanje motornih vozil
nafta, boksit in aluminij, jeklo, kemikalije, kmetijski izdelki, osnovni proizvodi
surovine, stroji in oprema, transportna
oprema, gradbeni material
ZDA 45,8 %, Nizozemski Antili 7,5 %,
Kitajska 3,2 %
ZDA 30,2 %, Kolumbija 10 %, Brazilija 8,2 %,
Mehika 6,3 %, Kitajska 5,7 %
104
KMETIJSTVO INDUSTRIJA IZVOZNI IZDELKI UVOZNI IZDELKI
DELEŽ IZVOZA V PARTNERSKE DRŽAVE (2006)
DELEŽ UVOZA IZ PARTNERSKIH DRŽAV (2006)
ANDSKA SKUPNOST
BOLIVIJA
soja, kava, koka, bombaž, koruza, sladkorni trs, riž,
krompir, les
rudarstvo, taljenje kovin, nafta, hrana in pijača, tobak, ročni
izdelki, oblačila
zemeljski plin, soja in sojini izdelki, surova nafta, cinkova
ruda, kositer
naftni proizvodi, plastika, papir, letala in letalski
deli, pripravljena hrana, avtomobili, insekticidi,
soja
Brazilija 42,7 %, ZDA 12 %, Argentina 10,6 %, Kolumbija 7,5 %, Japonska 6,1 %, Peru
4,7 %
Brazilija 24,6 %, Argentina 18,8 %, Čile
12,2 %, ZDA 9,2 %, Peru 7,3 %
PERU
beluši, kava, bombaž, sladkorni trst, riž, krompir,
koruza, rajska smokva, grozde, pomaranče, koka,
perutnina, govedina, mlečni izdelki, ribe, morski prašički
rudarstvo in rafiniranje materialov, jeklo, izdelava kovin,
proizvodnja nafte in rafiniranje, zemeljski
plin, ribarjenje in predelava rib, tekstil,
oblačila, prehrambeno-
predelovalna industrija
baker, zlato, cink, surova nafta in naftni proizvodi,
kava, krompir, beluši, tekstil, morski prašički
nafta in naftni proizvodi, plastika, stroji, vozila,
železo in jeklo, pšenica, papir
ZDA 25,6 %, Kitajska 12 %, Kanada 8,4 %, Čile 5,9 %, Japonska 5,4 %, Švica 4,2 %
ZDA 20,1 %, Brazilija 8,1 %, Ekvador 7,5 %, Kitajska 6, 9 %, Čile 6,4 %, Kolumbija 6,2 %, Argentina 5,2 %,
Venezuela 4,3 %
EKVADOR
banane, kava, kakav, riž, krompir, tapioka, rajska smokva, sladkorni trs, govedoreja, ovčjereja, prašičereja,govedina,
svinjina, mlečni izdelki, ribe, rakci
nafta, prehrambeno- predelovalna, tekstil,
leseni izdelki, kemikalije
nafta, banane, rezano cvetje, rakci
vozila, medicinski produkti,
telekomunikacijska oprema, elektrika
ZDA 51,4%, Peru 8,2%, Kolumbija 4,4%,
Čile 4,1%
ZDA 24 %, Kolumbija 14,4 %, Venezuela 7,7
%, Brazilija 7 %, Kitajska 6,3 %
KOLUMBIJA
kava, rezano cvetje, banane, riž, tobak, koruza, sladkorni trs, kakavova zrna, oljnice,
zelenjava, rakci
tekstil, prehrambeno-predelovalna, nafta, oblačila in obutev, pijača, kemikalije,
cement, zlato, premog, smaragdi
nafta, kava, premog, nikelj, smaragdi, oblačila, banane,
rezano cvetje
industrijska oprema, transportna oprema, blago
za široko porabo, kemikalije, izdelki iz
papirja, goriva, elektrika
ZDA 35,8 %, Venezuela 10,4 %,
Ekvador 6,6 %
ZDA 28,2 %, Mehika 8,3 %, Brazilija 6,5 %,
Kitajska 6,3 %, Venezuela 5,9 % Japonska 4,3 %
Vir: podatki zbrani s portala CIA – The World Fact Book (www.cia.gov).
105
(Ne)odvisnost od preostalih sodelujočih držav se razlikuje od države do države. Tako
Hornbeck (2007: 5) poda primerjavo za leto 2005, ko naj bi trgovina znotraj Mercosurja
kot delež celotne trgovine Brazilije (uvoz in izvoz) predstavljala 9,8 %, 26,7 % za
Argentino, 38,8 % za Urugvaj in 50,8 % za Paragvaj. Glede na te številke lahko
rečemo, da si manjše države z velikimi lahko bolj pomagajo, saj ima večji trg navadno
tudi večjo izbiro in vseeno ni tako velikega prekrivanja v proizvodnji določenih artiklov
kot pri manjših državah. Položaj je podoben pri Andski skupnosti, kjer v velikosti držav
članic ni takšnih razlik. Podobno kot Mercosurju gre tudi tu bolj za konkurenčnost in ne
nadgrajevanje oz. dopolnjevanje proizvodnje in ponudbe. Zato pri teh državah med
tistimi pomembnejšimi partnericami, ki v andske države prispevajo največ uvoza,
večkrat zasledimo Brazilijo kot države znotraj same skupine. Torej lahko sklepamo, da
podobna struktura gospodarstev, podobno povpraševanje in ponudba ter posledično
nizka blagovna izmenjava prispevajo k manjši soodvisnosti in posledično vplivajo na
(željo po) poglabljanje integracij. Konkurenca je dobrodošla, ko je dopolnjevanje že
doseženo.
7. 6. Drugi možni dejavniki
Poleg že omenjenega vpliva politike, neenakosti, (ne)razvitosti infrastrukture in
institucionalne strukture na regionalne integracije vplivajo še nekateri drugi dejavniki.
Malamud (2005) ugotavlja, da se pogosto pojavljajo mnenja, da regionalizem v
Latinski Ameriki ovirajo predvsem zunanji dejavniki, kot je na primer imperializem
Združenih držav, in ob tem pravi, da teorija zarote ni nič novega, saj so neuspeh že v
19. stoletju pripisovali imperializmu, le da je šlo takrat za tako imenovano
'balkanizacijo' (takrat v večji meri za imperializem Velike Britanije in Francije). Čeprav
razlogi delno ležijo v zunanjem vplivu, Malamud (2005: 1) ugotavlja, da jih gre iskati
tudi drugje, in sicer znotraj kontinenta samega. Govori o dveh presežkih in enem
pomanjkanju; presežek retorike in nacionalizma ter pomanjkanje regijskega vodstva.
106
O vplivu ZDA na Latinsko Ameriko so mnenja različna. Jovanović (2006: 687) na
primer pravi, da ZDA skrbi krepitev Mercosurja. Vsakič, ko skupina držav članic želi
povečati obseg, naj bi ZDA začele zaviralno dejanje. Kot najočitnejši primer avtor
navaja ponudbo Čilu s strani ZDA za prostotrgovinski dogovor prav v času, ko naj bi
Čile postal polnopravna članica Mercosurja. Tudi nepripravljenost pomoči Argentini v
njeni krizi leta 2002, ki naj bi jo ZDA prek Mednarodnega denarnega sklada zavrnile,
naj bi bil dokaz več. Kot antitezo trditvi Malamud (2005: 2) kritično ugotavlja, da je
obtoževanje ZDA za težave zgolj nesprejemanje odgovornosti doma. Meni namreč, da
gre za pomanjkanje vodstva in da niti Brazilija niti Mehika nista igrali in ne igrata
vloge, ki si jo glede na svojo velikost, moč in bogastvo, ki bi ga regiji lahko prinesle,
zaslužita. Tudi ko so Argentini politične in gospodarske okoliščine dopuščale prevzem
tovrstnega položaja, se je ta preveč ukvarjala s svojimi težavami in se ni tako zanimala
za strateško združitev s preostalo regijo. 'Težava' Argentine se pojavlja tudi pri drugih;
namesto z dogajanjem v okolici so vsi preobremenjeni z dogajanjem v lastni državi. V
upanju, da se slika spreminja, Malamud (2005) napoveduje prihod Venezuele,34 ki naj
bi bila edina, ki ve, kaj želi storiti s svojimi viri. Preostali se preveč boje, da bodo
koristi vodenja nižje od stroškov.
Druga težava, ki jo opisuje Malamud (2005), je nacionalizem. Za Mercosur pravi, da je
kljub »neprekinjenim tokovom deklaracij o in v dobro enotnosti Latinske Amerike
dejstvo tako, da je regija le malo napredovala proti združitvi« (Malamud 2005: 3). Malo
je bilo storjenega, da bi se ustanovile nadnacionalne strukture, za katere avtor meni, da
so sposobne razvijati regijsko integracijo. Malo držav naj bi se bilo pripravljenih
odpovedati majhni stopnji suverenosti, da bi lahko prišlo do prej omenjenih institucij,
brez teh pa je »nemogoče, da je proces regijske ali subregijske integracije utrjen in
poglobljen« (ibid.). Za primer Mercosurja Lorenzo (2006: 26) celo pravi, da bodo
družbene in državne elite nadaljevale z oviranjem procesa integracije, in sicer z
omejevanjem koordinacije makroekonomskih in fiskalnih politik ter z zaviranjem
34 Prezgodaj je še za predvidevanja, kaj bo prineslo članstvo Venezuele v Mercosurju. Članstvo predvidoma ne bo ostalo neopazno. Kot je bilo že rečeno, predsednik Chávez navadno dobi, kar hoče. Je pa tudi vprašanje, koliko se bosta Argentina in Brazilija (predvsem slednja) kot ustanoviteljici skupnosti pustili voditi.
107
ustanovitve supranacionalnih institucij, vse to samo zaradi strahu pred izgubo
avtonomije in moči nad Mercosurjem. Dokler bo trud integracije odvisen zgolj od
iniciative predsednikov in nekaj ministrov, bo uspeh Mercosurja preveč neposredno
povezan z usodo posamezne administracije, to pa je tudi razlog, da več kot desetletje po
nastanku Mercosur ni dosegel institucionalne in ekonomske integracije med
ustanoviteljicami (ibid.).
Tudi različne želje držav članic niso v pomoč napredovanju sporazuma. Klici Argentine
po globlji institucionalizaciji Mercosurja, multinacionalnem, avtonomnem mehanizmu
sprejemanja odločitev in reševanja sporov, niso segli daleč. »Brazilija se ni strinjala s
kakršnimi koli ukrepi sodelovanja, ki bi se lahko vtikali v njihovo suverenost in
ustanovitev supranacionalne birokracije (ki bi ji najverjetneje vladali brazilski interesi),
in je naletela na opozicijo v vseh državah članicah« (Aggarwal in Espach 2003: 35).
Potem imamo na eni strani Brazilijo, ki si želi poglobitve integracije, na drugi strani pa
Argentino, ki želi razširitev na še druge države.35 Zaradi različnih gospodarskih
profilov in političnih ciljev ustanoviteljic, političnih napetosti in krhkosti, pomanjkanja
supranacionalnih institucij je cilj harmonizacije ekonomskih politik in doseg skupnega
trga v regiji ogrožen (ibid.). Vsaka država sledi svoji domači politični agendi, ki je
optimalna za njene cilje, in ne upošteva vpliva, ki ga imajo odločitve na Mercosur kot
celoto. Različni interesi so ovirali razvoj že na samem začetku. Onemogočili vpeljavo
agende, zasnovano leta 1995, cilj katere je bila utrditev in poglobitev integracije (Motta
Veiga, 2004: 3). Mercosur je tako naletel na vedno večjo vrzel med sprejetimi ukrepi in
njihovo implementacijo, kar je negativno vplivalo na kredibilnost integracijskega
procesa.
Naslednja težava naj bi bila retorika. Vse kaže, da se je razvila ideja, da je za razvoj
zgodovine Latinske Amerike nujno potrebna njena združitev. Malamud (2005: 3)
ugotavlja, da so govori ustvarjalcev politike napisani v stilu, da se je treba otresti tuje
dominacije, ki temelji na načelu »deli in vladaj«, in jo nadomestiti s sloganom »v slogi
35 Vzrok za željo po širitvi Lorenzo (2006: 12) opisuje kot večjo odvisnost Argentine od južnoameriškega trga.
108
je moč«. Na kratko – preveč govoričenja in premalo poguma ali volje, da se prevzame
odgovornost političnega vodstva regije. Politiki si velikokrat ne upajo posegati po
večjih spremembah, ki morda ne bi bile po volji ljudstva, še posebej ne v času pred
volitvami. »Delavci, ki izgubijo službo (tudi če izguba službe ni bila neposredno
povezana s spremembo), lahko krivdo zvalijo na spremembo in politika, ki jo je
podpiral« (McCleery 1999: 120). In medtem ko nihče izmed velikega števila ljudi, ki
bodo zaradi spremembe na boljšem, ne bo pisal predstavniku vlade, tisti, ki bodo
izgubili službo, najverjetneje bodo; tako se politiki prilagoditvam in nezadovoljstvu, ki
ga te povzročajo, izogibajo (ibid.).
Večkrat omenjena ovira k višjim stopnjam integracije, ki jo izpostavlja tudi Ottaviano
(2005: 3), je asimetrija med državami članicami. Avtor pojav še posebej poudarja v
primeru Mercosurja, saj pravi, da so manjše članice vedno bolj nezadovoljne z
razporeditvijo povezanih pridobitev in izgub, kjer omenja predvsem gospodarsko
velikost, posamezno bogastvo, specializacijo proizvodnje in vzorec trgovine. Malo naj
bi kazalo na v prid zmanjšanja asimetrij od stvaritve Mercosurja naprej. BDP Brazilije
je trikrat višji od BDP Argentine in predstavlja več kot tridesetkrat višjo vrednost BDP
Paragvaja ali Urugvaja (Ottaviano 2005: 3). Pri merjenju BDP na prebivalca so številke
bolj primerljive. V povprečju so Urugvajci najbogatejši, ne daleč za njimi so
Argentinci, ki so enkrat in pol tako bogati kot Brazilci in dvakrat bolj kot Paragvajci
(ibid.).
Neusklajenost makroekonomskih politik je lahko še en razlog več. Ta ovira
institucionalno in ekonomsko integracijo, saj zavira trgovinske odnose (povzroča
neuravnoteženost v trgovini), zvišuje razširjen obstoj lobističnih skupin ter zaščitniške
ukrepe v državah članicah. Vse to vpliva na pritok neposrednih tujih naložb v članice in
s tem povečuje napetost med njimi, krepi učinke zunanjih in notranjih kriz valute ter
zavira napredovanje spodbujanja skupnih ciljev (Lorenzo 2006: 17). Kriza brazilske in
argentinske valute je tako na trenutke tudi ogrozila obstoj Mercosurja; ta se je v največji
meri obdržal zaradi dogovora voditeljev držav, da dovolijo začasne izjeme v trgovanju
(kvote in carine). Komentar Carranze (v Lorenzo (2006)) je tu na mestu – podvomi celo
109
o obstoju dosežene carinske unije. Pravi namreč, da sta Brazilija in Argentina uspeli
rešiti spore, povezane s trgovino, in obdržali Mercosur kot strateški projekt. Vprašanje
je, kaj sploh še ostane od carinske unije, ko lahko države članice vzpostavijo toliko
začasnih izjem skupni zunanji carini.
Še en dejavnik, ki ovira napredovanje, je neupoštevanje dogovorjenih ukrepov.
Območje Latinske Amerike preveva nezadovoljstvo; ponavljajoči primeri
nespoštovanja dogovorov pa spodkopavajo politično kredibilnost integracijskih
prizadevanj in odvračajo možne vlagatelje (ECLAC 2006: 92). Majhne države zaradi
neobstoja učinkovitih mehanizmov, ki bi pomagali zmanjševati asimetrije, obstoječih
integracijskih sporazumov ne vidijo kot najboljšo rešitev za svojo gospodarsko rast in
diverzifikacijo izvoza (ibid.). Posledično iščejo druge možnosti; ena izmed njih je že
omenjeno povezovanje z ZDA, ki ni po volji vseh. »Latinska Amerika je danes pol
kolonizirana – bankirji, politiki in generali ter večina škofov podpira ameriški imperij;
želijo si višje 'integracije'. Druga polovica Latinske Amerike – velika večina delavcev,
kmetov, Indijancev, uslužbenci nižjega srednjega sloja in še najbolj desetine milijonov
nezaposlenih, ki jih imperij izkorišča, ga zavračajo in se mu upirajo« (Petras in
Veltmeyer 2003: 33). Jovanović (2006: 688) za Andsko skupnost, kjer navaja prav
primer Kolumbije, Ekvadorja in Peruja, ki so v postopku izpogajanja bilateralnih
sporazumov z ZDA, kritično sklene, da tovrstna pogajanja kažejo na prednost
nacionalnih interesov nad drugimi in »nepomembnost Andske skupnosti« (ibid.).
Zanimivo, kot se morda sliši, bi lahko rekli, da tudi igranje na karto odprtega
regionalizma ovira globljo integracijo. V podporo trditvi Baquero-Herrere (2006: 9)
poda zgoraj omejeni primer Kolumbije, Ekvadorja in Peruja, ki jim je odprti
regionalizem omogočil, da so začeli s pogajanji z ZDA. Proces, ki se ga je lotila večina
držav članic, je močno vplival na nekatere pomembne odločitve, ki so jih sprejele
andske države kot članice Andske skupnosti. Temeljne teme, povezane z oblikovanjem
skupne zunanje carinske stopnje in oblikovanje skupnega trga do leta 2005, so bile
prekinjene (ibid.). Odločitev je vplivala tudi na odhod Venezuele.
110
Ovir, ki onemogočajo višje stopnje integracije, je tako kar nekaj, njihovo odpravljanje
pa ne preveč hitro. To gre pri nekaterih primerih pripisati naravi težave, na primer
nerazviti infrastrukturi in neraznolikosti gospodarstva. To je namreč fizično nemogoče
odpraviti čez noč, vseeno pa so se vsaj pri prvi omenjeni že zgodili določeni premiki.
Večja težava je, da se ovire prepletajo. Nekatere so že zgodovinsko 'določene', tak
primer je neenakost. Zgodovina je, kot smo videli, vplivala tudi na prej omenjeno
razvitost infrastrukture. Na obe težavi danes vpliva vlada, ki je 'odgovorna' tudi za
različne želje in pričakovanja držav, nacionalizem in suverenost ter tudi za neobstoj
nadnacionalnih teles, ki bi lahko verjetno edina zagnala kolesca in pomagala pri
premiku z mrtve točke. Dokler za to ne bo dejanske želje pri vseh in dokler voditelji
višjih stopenj integracije ne bodo videli kot dobrodošle rešitve iz težav, je verjetno kaj
takšnega nesmiselno pričakovati. Vseeno se nekaj premika, vendar v drugo smer.
Tokrat ne v globino, temveč v širino. Države članice obeh sporazumov so se namreč
odločile (mogoče kot rezultat nepoglabljanja obstoječih sporazumov), da se povežejo v
še večji trg, ki bo združil celotni jug.
8. Mercosur in Andska skupnost na poti k skupni integraciji
Združevanje že obstoječih regionalnih sporazumov se je začelo že pred dobrima dvema
desetletjema. V 80. letih prejšnjega stoletja se je reorganizirala trgovina na regionalni
bazi, to gibanje pa se zdaj prenaša na reorganizacijo čez regije (Winham 2003: 61).
Skupaj z rastjo trgovine znotraj regij se je v svetovnem kontekstu razmahnila tudi
trgovina med regijami in njihovo prizadevanje, da bi združile moči; na
interregionalizem lahko gledamo kot na novo politično ravnotežje (Barry in Keith
1999: 5).
Države članice obeh sporazumov tako Andske skupnosti kot Mercosurja nastopajo
skupno kot enota. Skupna pogajanja so se po besedah Aggarwala in Espacha (2003: 27)
izkazala za težka, še posebej v primeru pogajanj obeh omenjenih skupin ena z drugo.
Kljub temu pogajanja iz enega samega utrjenega položaja prinesejo uspešnejši dogovor
111
kot samostojno pogajanje ene države, zato so predsedniki južnoameriških držav na
srečanju decembra 2006 sklenili, da postavijo osnovo južnoameriški integraciji. To se
je zgodilo dve leti po sprejetju odločitve o vzpostavitvi Južnoameriške skupnosti
narodov (South American Community of Nations) in leto po tem, ko je bila sprejeta
prednostna agenda (INTAL, december 2006). Regijsko integracijo so predsedniki
definirali kot izogibanje asimetrijam in obrobnosti, ki jo globalizacija prinese na
ekonomskem, socialnem in političnem področju. S tega stališča integracija Južne
Amerike ni pomembna samo zaradi reševanja nadlog, kot so revščina, neenakost in
socialna izključenost, temveč »predstavlja tudi pomemben korak za doseg
multipolarnega, uravnoteženega, pravičnega sveta, ki temelji na kulturi in miru« (ibid.).
Predsedniki so tako predstavili integracijski model, ki se ne dotika zgolj ekonomskega
področja, temveč se loti tudi političnega, socialnega in kulturnega sodelovanja. Vodilna
načela novega modela so sledeča: (1) solidarnost in sodelovanje v iskanju večje
enakosti, zmanjšanje revščine, manj asimetrij in krepitev multilateralizma; (2)
spoštovanje suverenosti, ozemeljske celovitosti ter pravice do samoopredelitve
narodov; (3) integracija energetskih virov za dobrobit vseh; (4) razvoj infrastrukture za
povezavo med narodi v regiji, upoštevajoč trajnostne socialne in ekonomske razvojne
kriterije; (5) ekonomsko in trgovinsko sodelovanje za spodbujanje rasti, razvoja in
blaginje vseh sektorjev prebivalstva; (6) južnoameriška finančna integracija; (7)
industrijska in proizvodna integracija; (8) državljanstvo Južne Amerike, ki prizna
civilne, politične, delavske, in socialne pravice državljanov iz katere koli države članice
po vsej regiji; (9) priznanje, zaščita in priznana vrednost nacionalni kulturni dediščini in
skupni kulturni dediščini Južne Amerike; in (10) sodelovanje pri obrambi (INTAL,
december 2006).
Kljub povezovanju na mnogih področjih je tistemu na ekonomskem še vedno
namenjene veliko pozornosti. Zato sta sekretariata Mercosurja in Andske skupnosti ob
pomoči LAIA opravila študijo, v kateri so merili delež trgovine Južnoameriške
skupnosti narodov, kjer naj ne bi bilo več carinskih ovir od leta 2010, 2014 in 2018
(ECLAC 2006: 87). Rezultati kažejo na počasno približevanje prosti trgovini, saj so leta
112
2006 poročali le o 35–60 % trgovine, oproščene carin, za leto 2014 se pričakuje, da bo
popolnoma proste od 60 do 70 % trgovine, leta 2018 pa naj bi se število gibalo med 65
in 95 %. Od leta 2006 so bili največji dosežki glede liberalizacije trgovine zabeleženi v
državah Andske skupnosti, kjer vsaj v teoriji liberalizacija velja za vse kategorije carin
(ibid.). Situacija pri Mercosurju je drugačna, saj pri industriji motornih vozil in pri
sladkorju še vedno veljajo izjeme, ukinitev teh pa vsaj v bližnji prihodnosti ni na
programu. Projekcije, ki jih je pripravila delovna skupina, kažejo, da leta 2010 in 2014
veliko proizvodov še vedno ne bo deležno koristi liberalizacije; to zaostajanje je
največje pri trgovini med Andsko skupnostjo in Mercosurjem in čilskim izvozom v
Bolivijo (ibid.). ECLAC (2006: 88) napovedi ne ocenjuje za preveč obetavne, saj lahko
oddaljenost pričakovane liberalizacije vlagatelje odvrne od vlaganja v regijo. Da bi
premagali to težavo in se premaknili k večjemu znižanju carine, sta sekretariata obeh
regijskih shem predlagala pospešitev urnikov, da bi v kratkem času brezcarinsko
obravnavo uživalo 90 % regijske trgovine.
Za zagotovitev implementacije odločitev vlad je predvidena že groba institucionalna
struktura. Predsedniki so se odločili, da vzpostavijo Odbor visokih uradnikov. To telo,
ki ga bodo podpirale vse pristojne regijske organizacije, bo oblikovalo delovne skupine
na področju infrastrukture, integracije energije in socialne politike. Med prvim letom
delovanja ga bo tehnično podpirala tudi manjša struktura, ki bo delovala v Rio de
Janeiru. Predlogi Odbora bodo sprejeti s konsenzom (INTAL, december 2006).
ECLAC (2006: 87–89) povezovanje zaradi obilice bilateralnih, plurilateralnih in
regijskih sporazumov vidi kot nujno potrebno. Zaradi pestrosti pokritosti, načinov
obravnave in globine predanosti, ki jih različna pravila zahtevajo, naj bi se pojavljale
diskriminatorne prakse med regijskimi podskupinami. Med različnimi subregijskimi
dogovori je potrebno zbliževanje, saj lahko razlike prinesejo resno odvračanje trgovine
in krepitev razvojnih centrov ter enklav z različnimi in celo konfliktnimi načrti, kar ima
posledice za regionalno integracijo (ECLAC 2006: 87). Velika asimetrija obstaja tudi
med bilateralnimi in plurilateralnimi sporazumi znotraj regije in tistimi dogovorjenimi z
državami zunaj nje. Zunajregijski sporazumi navadno vsebujejo zahtevnejše obligacije
113
in bolj obvezujoče mehanizme (ECLAC 2006: 89). Za združevanje je treba torej
zagotoviti močnejše vezi med regijskimi podskupinami. Pri vzpostavljanju področij
skupnega prizadevanja in sprejetju prilagodljivejših operativnih pravil za integracijske
sheme ECLAC (2006: 92) predlaga, da se vzpodbuja zbliževanje v infrastrukturi in
energiji, preden preide proces na druga področja, kot so okolje, turizem, informacijska
in komunikacijska tehnologija, e-trgovina in regulativne prakse. Med subregijskimi
sporazumi bi bilo treba definirati temelje deljene odgovornosti, ki bi temeljila na
prilagodljivem urniku. Da bi bil cilj dosežen, je treba spoštovati razlike, opazovati
vzpostavljene procese, razumeti interese vsake države in njihovo raznolikost glede
ekonomskih in trgovinskih pogojev, dati prednost doseganju soglasja na področjih, kjer
je sporazum najbolj smiseln, med tem pa misliti na relevantnost integracijskih
prizadevanj (ECLAC 2006: 93).
Tudi če povezovanje mnogi pozdravljajo, je treba vedeti, da ne bo potekalo brez težav.
Obe skupini imata svoje težave in vlečenje vrvi bi lahko prineslo negativne posledice
oblikovanju prostotrgovinskega območja Južne Amerike (IISD 2007: 39). Vsaka država
namreč sodeluje na regijskih in globalnih trgih glede na koristi, ki jih pričakuje. Tudi ne
tako skromno zastavljeni cilji bodo vzeli nekaj časa. Čas so si vzele tudi države članice,
saj glede na opravljeno projekcijo ni videti, da bi bila motivacija dovolj velika, da bi
pospešili zadeve. Dodatna težava je, da se navadno zastavljeni roki še podaljšajo. Zna
se zgoditi, da ko bo (če bo) skupni trg južnih narodov začel delovati, ta zaradi drugih
podobnih integracijskih dogovorov ali zaradi globalizacije ne bo več konkurenčen.
Torej, premagal ga bo čas. In če sklepamo na izkušnjah že obstoječih shem, bo tudi
bodoča predmet mnogih izjem. Ideja je po eni strani zelo dobrodošla, če se bodo
voditelji držav res lotili uresničevanja vseh zastavljenih ciljev, ne samo ekonomskih, in
bo intraregionalna integracija v regijo prinesla več enakosti in boljše življenjske pogoje
za večje število ljudi. Vprašanje pa je, če bodo tokrat pripravljeni plačati ceno, ki jo
prinesejo tovrstne integracije.
114
9. Sklep
Mnenja o tem, ali regionalizacija pomeni stopničko do globalizacije ali je le njena
ovira, so različna. Na vsako stvar je treba gledati celostno, tako na slabosti kot
prednosti, ki jih prinaša. Popolna globalizacija se vsaj v tem trenutku zdi utopična.
Možnosti zanjo so po mnenju mnogih večje, če se postopoma združujejo regijske
integracije in tako pokrivajo vedno večjo regijo. Proces je v tem primeru počasnejši, je
pa zato usklajevanje lažje. Države se navadno odločijo za povezovanje, kot se jim v
tistem trenutku zdi najugodnejše oziroma najboljša možna rešitev. Države Latinske
Amerike so se odločile za regionalne integracije. In glede na to, da naj bi bil
regionalizem v Latinski Ameriki odprtega tipa, kaže na pripravljenost regijskih
sporazumov, da v svoj krog sprejmejo nove države, se tako širijo in so z vsako
vključeno državo korak bližje globalizaciji.
V delu smo si ogledali dve obstoječi integraciji – Mercosur in Andsko skupnost. Obe
sta si zadali ambiciozen cilj vzpostavitve skupnega trga, vendar se je globina integracij
ustavila nekje med prostotrgovinskim območjem in carinsko unijo. Kljub nizki stopnji
integracije ocenjujem, da sta oba regionalna dogovora dosegla pomembne uspehe, ki
mogoče niso vedno ekonomsko usmerjeni, vendar je mnenje mnogih, da bi morala
integracija iti še naprej.
Kljub svoji tituli – iniciativa skupnega trga – je bil Mercosur uspešnejši pri
zmanjševanju varnostnih napetosti, podpiranju demokracije in krepitvi mednarodnega
političnega in ekonomskega profila južnega stožca kot pri rasti regionalne trgovine.
Nadvse pozitiven vpliv pa je imel na svoje članice, upoštevajoč gospodarske in
politične ugodnosti ter ugodnosti na socialnem področju (Aggarwal in Espach 2003:
33). Mnogi se strinjajo, da pomen Mercosurja presega ekonomsko povezovanje in da je
dosegel enega izmed svojih ciljev, ki se je v prvi meri nanašal predvsem na Argentino
in Brazilijo, to je izboljšanje odnosov. Nastanek Mercosurja leta 1991 je sovpadel z
opaznim zmanjšanjem napetosti in okrepil trud držav članic, da uredijo ozemeljske
115
spore na področju trgovine in naložb ob pomoči okrepljenega političnega sodelovanja.
Neoliberalne reforme, ki so sestavni del odprtega regionalizma Mercosurja, so omejile
tveganje napetosti, povezanih z zagotavljanjem varnosti, saj so predstavljale dejavnike,
ki so imeli na tok naložb močan vpliv (IISD 2007: 23). Mercosur je utrdil celo varnost
na širšem območju; uspeh intervencije Mercosurja, katerega zunanji vpliv je prispeval k
oslabitvi vojaškega udara v Paragvaju, je učinkovito pokončal stalno prisotno grožnjo
vojaških udarov v celotni regiji (IISD 2007: 24).
Dogovor bi lahko dosegel veliko več. Pred slabimi desetimi leti je Di Filippo (1998: 16)
za Mercosur rekel, da ta ni zgolj največja skupina v regiji, temveč ima tudi »največje
možnosti za napredovanje na gospodarskem, političnem in kulturnem področju.« To
napoved je gradil na dobrih odnosih in duhu sodelovanja, ki so ga kazale članice,
vključno s Čilom, ki ni polnopravna članica. Kljub optimističnim napovedim Jovanović
(2006: 685) kontrastno ugotavlja, da ni bilo še nikakršnih obvez na področju
dejavnikov mobilnosti, kar pomeni, da so skupni regijski trg »samo sanje«. Prepoznana
je bila tudi potreba po koordinaciji makroekonomskih politik, vendar trenutno tudi tu še
ni bilo napredka. Če Mercosurju ne uspe odpraviti ovir, ki ogrožajo proces integracije,
carinska unija Mercosurja tvega, da postane »prazna lupina«, tudi če ostane politično
pomemben kot instrument pri pogajanjih z Evropsko unijo in ZDA (Carranza v Lorenzo
2006: 38). Če se uresniči načrt o prostotrgovinskem območju Amerik, če bo ta tudi bolj
poglobljen in Mercosur ostane omejen na zgolj prosto trgovino znotraj skupine, bo
izgubljena smiselnost obstoja Mercosurja (Jovanović 2006: 687).
Drugi regionalni dogovor Andska skupnost ima za sabo daljšo zgodovino. Začetna
kriza je pripeljala do oživitve sporazuma in do reform, ki so bile tudi podlaga
institucionalni strukturi dogovora. Ta je tudi vir največjih razlik med obema
integracijama. S pravnega pogleda neposredne veljave in superiornosti zakona
skupnosti je Andska skupnost druga regija na svetu glede na raven formalne
institucionalizacije, in sicer takoj za Evropsko unijo, njena gospodarska kartoteka pa je
na žalost manj impozantna (Malamud 2004: 6). Prostotrgovinsko območje je učinkovito
od leta 1993 (Peru se je drugim štirim članicam pridružil pozneje), skupna zunanja
116
tarifa pa od začetka leta 1995, vendar so regijo zaznamovali zgolj »politični nemir,
nestabilnost in gospodarski neuspeh« (ibid.).
Mogoče je zadnja trditev glede gospodarskega neuspeha malenkost pretirana. Nastanek
regionalne formacije je prinesel tudi rast trgovine, res pa ta ni dosegla izrednih
uspehov. Pri Andski skupnosti se zato zdi, da mogoče bolj kot Mercosur dela na
netrgovinskih področjih, kot je na primer sociala, ali pa zaradi površinsko manjših
držav članic ni tako opazna ali celo 'agresivna' na svetovnem prizorišču kot Mercosur.
Kljub temu so se voditelji držav članic izrekli o končnem cilju skupnega trga.
Napredovanje je počasno; dobro osnovana institucionalna struktura tu očitno ni edini
ključ do uspeha.
Ta ugotovitev nas pripelje do naših hipotez. Na podlagi pregleda procesa povezovanja
in (ne)uspehov Mercosurja in Andske skupnosti smo skušali prikazati, kje se pojavljajo
težave, zaradi katerih ni višjih stopenj integracij. Na začetku smo skladno s tem
postavili tri hipoteze. Prva se je nanašala na pomembnost institucionalne strukture pri
poglobitvi integracije. Hipotezo lahko skoraj v celoti potrdimo. Večina avtorjev se
strinja, da stopnja institucionalizacije pomembno vpliva na razvoj in trdnost
sporazumov. Mercosur naj bi dosegel veliko več, če bi bila njegova institucionalna
struktura razvitejša. Obstoj nadnacionalnih institucij bi omogočil sprejemanje odločitev,
ki bi bilo manj pod vplivom trenutnih vzgibov vlad. Hipotezo lahko potrdimo. Primer
Andske skupnosti kot vzornice institucionalne strukture nam pokaže, da zgolj razvitost
tovrstne strukture ni dovolj za zagotovljeni uspeh. Zelo razvita formalna
institucionalizacija državam ni omogočila prehoda na višje ravni ekonomske
integracije. V ekonomskem smislu torej, če gledamo zgolj blagovno menjavo med
državami članicami, Mercosur še vedno dosega boljše rezultate. Politična integracija
sama ni zadosten predpogoj za uspeh, nedvomno pa je pomemben prispevek k
ekonomski integraciji.
Druga hipoteza se je nanašala na razvojno neenakost držav članic, ki naj bi tudi
omejevala možnosti višjih stopenj integracije. V pregledani literaturi se sicer večkrat
117
piše o drugačnem razmerju – integracije naj bi povzročale neenakost. Vseeno je
asimetrija med državami članicami velikokrat poudarjena kot slabost. Na eni strani gre
tu za nezadovoljstvo nekaterih manjših držav zaradi nepravične porazdelitve koristi, na
drugi pa socialna neenakost, ne samo med državami, temveč tudi znotraj držav, prinaša
drugačne težave. Spodbuja razvoj kriminala, kar lahko posledično privede do manjših
vlaganj v državo, na drugi strani pa spodkopava demokracijo, ki je pomembna za
napredovanje sporazumov. To sta oba pregledna sporazuma dokazala že v svoji začetni
fazi, ko sta spodbujala demokracijo kot predpogoj članstva. V tem kontekstu lahko
potrdimo tudi našo drugo hipotezo.
Zadnja, tretja hipoteza, pravi, da je zanemarjanje pomembnih kulturnozgodovinskih in
ekonomskopolitičnih razlogov krivo za manj uspešno povezovanje v Latinski Ameriki.
Razvoj zgodovine in kulture je, kot smo videli, pomembno prispeval k razmeram v
državah. Težko pa bi trdili, da gre za zanemarjanje. Mogoče gre bolj za zanemarjanje
teh dejavnikov s strani zunanjih opazovalcev pri ocenjevanju dosežene stopnje in
nenehnem primerjanju z Evropsko unijo, kar se prav zaradi zgodovinskega ozadja ne
zdi vedno najbolj primerno. V kontekstu sodelujočih držav v integraciji moramo
priznati, da se te zavedajo svoje povezanosti, podobnosti kultur, jezika in skupne
dediščine. Nekaj je v prebivalcih Latinske Amerike, zaradi česar so radi skupaj, ta
čustva pa segajo nazaj so Bolívarja in neodvisnosti (Devlin in Ffrench – Davis 1998:
13). To naj bi bilo za Nelatinoameričane težko doumljivo glede na vse konflikte in
spore, ki so prepredali regijo. Lahko torej potrdimo, da je zgodovinski razvoj
pomembno vplival na doseženo stopnjo integracije, ne moremo pa trditi, da se pri
voditeljih držav članic obeh sporazumov ti dejavniki zanemarjajo.
Delo je pokazalo, da poleg institucionalne strukture, kulture, zgodovine in neenakosti
kot pomembni akterji pri poglabljanju integracij nastopajo tudi drugi dejavniki,
predvsem gre za (ne)razvitost infrastrukture, politične spremembe v državah,
premajhno raznolikost gospodarstev in še nekaj drugih dejavnikov, kot so na primer
neusklajenost makroekonomskih politik, pričakovanj in želja sodelujočih držav ter
nacionalizem.
118
Odpravljanje teh težav ni lahka naloga in zahteva čas, predvsem pa veliko (politične)
volje. Verjetno so pomanjkanje te, že dosedanje neuspelo poglabljanje odnosov ali celo
globalizacija sama vzroki, zaradi katerih sta se oba sporazuma odločila, da se razširita.
Prizadevata si namreč za združitev in ustanovitev unije južnoameriških narodov, ki bi
ob uspešnem delovanju in napredovanju državam Latinske Amerike prinesla večjo moč
in vlogo v svetu. Kakšen bo dejanski rezultat, je na tej točki nemogoče reči, lahko pa
predvidevamo, da ne bo šlo brez zapletov. Ti se pojavljajo že znotraj Mercosurja in
znotraj Andske skupnosti, za uspešnost SAFTE lahko spet potrdimo potrebo po večji
usklajenosti in poglobljenem sodelovanju obeh integracijskih shem, kar bi pomenilo
večje sodelovanje in manj konfliktov. Upoštevajoč dosežke, ki sta jih Andska skupnost
in Mercosur v vsem svojem obstoju dosegla, vidnejših rezultatov vsaj kratkoročno ni
moč pričakovati. Da usode ne zapečatimo, še preden sporazum zaživi, sklenimo z
mislijo, da se lahko Mercosur in Andska skupnost drug od drugega veliko naučita (IISD
2007). Prvi ima prednosti na trgovinskem področju, druga pa močno institucionalno
strukturo. Z odprtim in iskrenim dialogom ter mogoče manj nacionalnega ponosa in
priznanjem, da so nekatere države na določenih področjih bolj izkušene kot druge, bi
prostotrgovinsko območje Južne Amerike celo lahko zaživelo. Še bolj optimistično
lahko upamo, da bo uspeh prinesel elan, ki bo državam članicam pomagal, da se
(končno) premaknejo naprej od (nepopolne) carinske unije stopnico višje k skupnemu
trgu.
119
10. Literatura in viri
PRIMARNI VIRI Andska skupnost, Additional Protocol to the Cartagena Agreement "Andean Community Commitment To Democracy". Dostopno na http:// www.comunidadandina.org/ingles/normativa/democracy.htm
Andska skupnost, Andean Subregional Integration Agreement "Cartagena Agreement". Dostopno na http://www.comunidadandina.org/ingles/normativa/ande_trie1.htm
MERCOSUR – Treaty Establishing a Common Market between the Argentine Republic, the Federal Republic of Brazil, the Republic of Paraguay and the Eastern Republic of Uruguay. Dostopno na http://www.sice.oas.org/trade/mrcsr/mrcsrtoc.asp
MERCOSUR – Additional Protocol to the Treaty of Asunción on the Institutional Structure of MERCOSUR, Protocol of Ouro Preto. Dostopno na http://www.sice.oas.org/trade/mrcsr/ourop/index.asp
MERCOSUR – Protocol of Brasilia for the Solution of Controversies. Dostopno na http://www.sice.oas.org/Trade/MRCSR/brasilia/pbrasilia_e.asp
MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE Barry, Donald in Ronald, C. Keith (ur.) (1999): Regionalism, Multilateralism and the Politics of Global Trade. Toronto: UBC Press. Cardoso Eliana in Ann Helwege (1999) Latin America's Economy: Diversity, Trends, and Conflicts. London: The MIT Press. Cooper, F. Andrew (1999): NAFTA and the politics of regional trade. V Hocking Brian in Steven McGuire (ur.) Trade Politics: International, domestic and regional perspectives, 229–245. London: Routledge. Dicken, Peter (1999): Global Shift. London: SAGE Publications Company. Fogadić, M. (2004): Ekonomska integracija dežel v razvoju kot sredstvo gospodarskega razvoja: primer centralnoameriškega skuopnega trga. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
120
Harris, L. Richard (2003): Introduction – Globalization and Development in Latin America: Economic Integration, Health, Labour and Popular Mobilization. Oshawa: De Sitter Publicatons. Hart, Michael (1999): A Matter of Synergy: The Role of Regional Agreements in the Multilateral Trading Order. V Barry, Donald in Ronald, C. Keith (ur.) Regionalism, Multilateralism and the Politics of Global Trade. Toronto: UBC Press. Hocking Brian in Steven McGuire (ur.) (1999): Trade Politics: International, domestic and regional perspectives. London: Routledge. Jovanović, N. Miroslav (2006): The Economics of International Integration. Cheltenham: Edward Edgar Publishing Limited. Kobrin, J. Stephen (1999): The Architecture of Globalization: State Sovereignty in a Networked Global Economy. V Dunning, H. John (ur) Governments, Globalization, and International Business. New York: Oxford Univesity Press Inc.. Kohl, Richard (ur.) (2003): Globalisation, Poverty and Inequality. Paris: OECD Publications. Mansfield, D. Edward in Helen Milner (ur.) (1997): The Political Economy of Regionalism. New York: Columbia University Press. McCleery. K. Robert (1999): The Dynamics of Integration in the Americas. V Barry, Donald in Ronald C. Keith (ur.) Regionalism, Multilateralism and the Politics of Global Trade. Toronto: UBC Press. OECD (1995): Regional Integration and the Multilateral Trading System: Synergy and Divergence. Paris: OECD Publications. Panagariya, Arvind (1999): Regionalism in Trade Policy. Singapore: World Scientific Publishing Co. Pte. Ltd. Petras, James in Henry Veltmeyer (2003): System in Crisis: The Dynamics of Free Market Capitalism. Winnipeg: Fernwood Publishing. Pigman, Geoffrey Allen (1999): States, Sovereignity and Trade. V Hocking Brian in Steven McGuire (ur.) Trade Politics: International, domestic and regional perspectives. London: Routledge. Podlogar, Saša (2003): Regionalizem v Južni Ameriki, Mercosur in Andska skupnost: poglabljanje odnosov med subregionalnimi shemama kot način oblikovanja integracijskega modela. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
121
Pomfret, Richard (2001): The Economics of Regional Trading Arrangements. New York: Oxford University Press Inc.. Randall, Laura (ur.) (1997): The Political Economy of Latin America in the Postwar Period. Austin: University of Texas Press. Rock, David (ur.) (1994): Latin America in the 1940s. War and Postwar Transitions. Los Angeles: University of California Press. Salvatore, Dominic (1995): International Economics. New Jersey: Prentice-Hall, Inc. Svetličič, Marjan (2004): Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Winham, R. Gilbert (1999): Regionalism and the Evolving Global Trade System. V Barry, Donald in Ronald C. Keith (ur.) Regionalism, Multilateralism and the Politics of Global Trade. Toronto: UBC Press. World Bank (2000): Trade Blocks, A World Bank Policy Research Report. New York: Oxford University Press. REVIJSKI ČLANKI Adkisson, Richard V. (2003): The Andean Group: Institutional Evolution, Intraregional Trade, and Economic Development. Journal of Economic Issues; Jun 2003; 37, 2; ProQuest Social Science Journals. Dostopno na http://proquest.umi.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/pqdweb?index=5&did=349738731&SrchMode=1&sid=1&Fmt=6&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1181749301&clientId=16601 (15. maj 2007). Bianchi, Ana Maria (2003): Concern with Policy-Relevance in the Latin American School of Economics. Post-autistic Economics Review, 18, article 2. Dostopno na http://www.paecon.net/PAEReview/wholeissues/issue18.htm (12. avgust 2007). Chortareas, Georgies in Theodore Pelagidis (2004): Trade Flows: a Facet of Regionalism or Globalisation? Cambridge Journal of Economics 28, 253–271. Dostopno na http://cje.oxfordjournals.org/cgi/reprint/28/2/253 (9. november 2006). Kennes, Walter (1997): Developing Countries and Regional Integration. The Courier ACP-EU 165, 64-67. Dostopno na http://www.euforic.org/courier/165e_ken.htm?&[email protected]&password=9999&groups=EUFORIC&workgroup= (22. marec 2007).
122
The Economist (2005): An Omnius Step; Mercosur and Venezuela. Vol 377, no 8456; 59–60. The Economist (2006a): Improving on the Latin rate of Growth. Vol 379, no 8478; 54–57. The Economist (2006b): Salvaging the Andean Community. Spletni članek dostopen na http://proquest.umi.com.nukweb.nuk-uni-lj.si/pqdweb?did=1071673851&sid=2&Fmt=3&clientld=16601&RQT=309&VName=PQD (15. maj 2007). The Economist (2006c): Downhill from here; Mercosur's summit. Vol 380, no 8488; 47–48. The Economist (2006d): Pisco Sour; Trade in South America. Vol 380, no 8492; 40–41. INTERNETNI VIRI Acosta Rojas, Gina, Germán Calfat in Renato G. Flôres Jr. (2005): Trade and Infrastructure: Evidences from the Andean Community. Institute of Development Policy and Management: University of Antwerp. Dostopno na http://epge.fgv.br/portal/arquivo/1797.pdf (26. april 2007). Aggarwal K. Vinod in Ralph H. Espach (2003): Diverging Trade Strategies in Latin America: An Analytical Framework. Center for Latin American Studies, University of California. Dostopno na http://socrates.berkeley.edu:7001/Publications/workingpapers/pdffiles/AggarwalEspachwithcover.pdf (15. april 2006). Agriculture and Agri-Food Canada (2006): Market Information, Latin America and Caribbean: Andean Community. Dostopno na http://atn-riae.agr.ca/latin/4326_e.htm (7. april 2007). Aguirre, Arturo Vera (1997): Transport Infrastructure in Latin America. Inter-American Development Bank. Dostopno na http://www.iadb.org/INT/Trade/1_english/2_WhatWeDo/Documents/c_OtherPubs/WorkingPapers/f_infrastructure.pdf (26. april 2007). Andska skupnost, portal: www.comunidadandina.org Andska skupnost (portal) Social Agenda. Dostopno na http://www.comunidadandina.org/ingles/agenda_social/situation.htm (24. februar 2007).
123
Baquero-Harrera, Mauricio (2006): Open Regionalism in the Andean Countries: Existing and Divergent Treaty Arrangements and Approaches and it's Consequences for the Trade in Financial Services. Centro Argentino de Estudios Internacionales. Dostopno na http://www.caei.com.ar/es/programas/integracion/16.pdf (22. marec 2007). Bergsten, C. Fred (1997): Open Regionalism. Institute for International Economics. Dostopno na http://www.iie.com/publications/wp/wp.cfm?ResearchID=152 (21. september 2006). Bergsten, C. Fred (1999): The Global Trading system and the Developing Countries in 2000. Institute for International Economics. Dostopno na http://www.iie.com/publications/wp/wp.cfm?ResearchID=135 (20. september 2006). Best, Edward (1993): Integration Challenges in Latin America. Dostopno na. http://www.eipa.eu/files/repository/eipascope/Scop93_2_1.pdf (12. september 2006). Blanco, Hernan, Alejandra Ruiz-Dana, Peter Goldschagg in Edmundo Claro (2006): Regional Integration, Trade and Conflicts in Latin America. International Institute for Sustainable Development. Dostopno na http://www.idrc.ca/uploads/user-S/11480641891Latin_America_Regional.doc (10. avgust 2007). Bull, Benedicte (2005): Regional Integration and Regional Regulation in Latin America. University of Oslo. Dostopno na http://folk.uio.no/bbull/Bull%20ECPR%20paper.doc (9. november 2006). Cernat, Lucian (2003): Assessing South-South Regional Integration: Same Issues, Many Metrics. United Nations. Dostopno na http://r0.unctad.org/ditc/tab/publications/itcdtab22_en.pdf (21. december 2006). Creamer, Germán (2003): Open Regionalism in the Andean Community: Trade Creation and Social Access. A.B. Freeman School of Business, Tulane University. Dostopno na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=213453#PaperDownload (21. december 2006). Devlin, Robert in Ricardo Ffrench-Davis (1998): Towards an Evaluation of Regional Integration in Latin America in the 1990s. IADB in INTAL. Dostopno na www.iadb.org/intal/aplicaciones/uploads/publicaciones/i_INTALITD_WP_02_1998_Devlin.pdf (2. september 2006). Di Filippo, Armand (1998): Regional Integration in Latin America, Globalization and South-South Trade. ECLAC. Dostopno na http://www.eclac.cl/publicaciones/xml/8/4228/index.htm (10. januar 2007).
124
Echavarría, Juan José (1998): Trade Flows in the Andean Countries; Unilateral Liberalization or Regional Preferences? Dostopno na www.netlibrary.com/nlreader/nlreader.dll?bookid=26765&Page_79.html (20. september 2006). ECLAC (2006): Latin America and the Caribbean in the World Economy 2005 – 2006. Dostopno na www.eclac.org/publicaciones/xml/0/26620/Chapter_III.pdf (4. april 2007). Egger, John (2006): Alexander Hamilton, Economist. Towson University. Dostopno na http://pages.towson.edu/egger/AH_Economist_200605011516a.pdf (15. avgust 2007). Espino, Alma in Paola Azar (2005): Mercosur: Are We there Yet? From Cooperation to Integration. Interdisciplinary Centre for Development Studies. Dostopno na : http://www.igtn.org/pdfs//340_Mercosur.pdf (22. marec 2007). Grebler, Eduardo (2003): Dispute Settlement. Regional Approaches – Mercosur. United Nations. Dostopno na http://www.unctad.org/en/docs/edmmisc232add28_en.pdf (3. maj 2007). Hornbeck, J. F. (2007): Mercosur: Evolution and Implications for U.S. Trade Policy. CRS Report for Congress. Dostopno na http://fpc.state.gov/documents/organization/81998.pdf (12. avgust 2007). IADB (2002): Beyond Borders: The New Regionalism in Latin America. Dostopno na http://www.iadb.org/res/publications/pubfiles/pubb-2002e_732.pdf (22. marec 2007). Iglesias, V. Enrique (2006): Social Cohesion and Democracy in Latin America and Caribbean. Dostopno na http://www.inwent.org/ef/events/lateinamerika/05872/index.en.shtml (10. februar 2007). IISD (2007): Regional Integration, Trade and Conflict in Latin America. Dostopno na http://www.iisd.org/pdf/2007/tas_rta_latin_america.pdf (24. april 2007). INTAL (2007): MERCOSUR Report no 11. Dostopno na http://idbdocs.iadb.org/wsdocs/getdocument.aspx?docnum=905119 (8. maj 2007). INTAL (2006): Monthly Newsletter No. 114 – januar 2006. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=126&cid=234 (8. maj 2007). INTAL (2006): Monthly Newsletter No. 119 – junij 2006. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=242&cid=234 (4. maj 2007).
125
INTAL (2006): Monthly Newsletter No. 121 – avgust 2006. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=276&cid=234 (4. maj 2007). INTAL (2006): Monthly Newsletter No. 125 – december 2006. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=428&cid=234 (4. maj 2007). INTAL (2007): Monthly Newsletter No. 127 – februar 2007. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=486&cid=234 (4. maj 2007). INTAL (2007): Monthly Newsletter No. 128 – marec 2007. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/detalle_carta.asp?tid=5&idioma=eng&carta_id=501&cid=234 (4. maj 2007). Justino, Patricia, Julie Litchfield in Laurence Whitehead (2003): The Impact of Inequality in Latin America. University of Sussex. Dostopno na www.sussex.ac.uk/Units/PRU/wps/wp21.pdf (24. april 2007). Lamy, Pascal (2007): Regional Agreements: the New 'Pepper in the Multilateral 'Curry' Sauce. WTO. Dostopno na http://www.wto.org/english/news_e/sppl_e/sppl53_e.htm (2. april, 2007). Lorenzo, Jaissy A. (2006): Obstacles to Total Economic Integration in Regional Trade Blocs: The Case of Mercosur. Pace University. Dostopno na http://digitalcommons.pace.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1043&context=honorscollege_theses (10. februar 2007). Malamud, Andres (2004): Regional Integration in Latin America: Comparative Theories and Institutions. CIES – ISCTE, Oeiras: Celta Editora. Dostopno na http://www.scielo.oces.mctes.pt/pdf/spp/n44/n44a07.pdf (21. september 2006). Malamud, Carlos (2005): The Obstacles to Regional Integration In Latin America. Elcano Royal Institute. Dostopno na www.realinstitutoelcano.org/analisis/852/Malamud852.pdf (21. september 2006). Malamud, Carlos (2006): Venezuela's Withdrawal from the CAN and its Effects on Regional Integration (part II): The Impact on Mercosur. Elcano Royal Institute. Dostopno na http://www.realinstitutoelcano.org/analisis/imprimir/996imp.asp (12. maj 2007). MercoPress (2007): Mercosur Parliament Formally Opens in Montevideo (6. maj 2007). Dostopno na http://www.mercopress.com/vernoticia.do?id=10422&formato=HTML (7. junij, 2007).
126
Motta Veiga, Pedro (2004): Mercosur: In Search of a New Agenda – Mercosur's Institutionalization Agenda: The Challenges of a Project in Crisis. IADB. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/aplicaciones/uploads/publicaciones/i_IECI_WP_06e_daMottaVeiga.pdf (4. maj 2007). Ottaviano, Gianmarco (2005): National Disparities and Regional Allocation of Resources: A Positive Framework. University of Bologna in CEPR. Dostopno na http://www.iadb.org/regions/re1/events/Presentacion_Ottaviano.pdf (15. september 2006). Pelufo, Juan Ignacio García (2004): Mercosur: In Search of a New Agenda. IDB-INTAL. Dostopno na http://www.iadb.org/intal/aplicaciones/uploads/publicaciones/i_IECI_WP_06b_GarciaPelufo.pdf (2. januar 2007). Pena, Celina in Ricardo Rozemberg (2005): Mercosur: A Different Approach to Institutional Development. FOCAL (Canadian Foundation for the Americas). Dostopno na www.focal.ca/pdf/mercosur.pdf (3. maj 2007). Pindela, José (2006): Convergence Dynamics in the Andean Community. Universidad Central de Venezuela. Dostopno na http://www.redeconomia.org.ve/documentos/caf/converdyna.pdf (2. maj 2007). Rodrígez Mendoza, Miguel (1998): The Andean Community in Motion: A Progress Report. II Annual Conference Trade and Investment in the Americas. Dostopno na http://2005.sice.oas.org/geograph/south/MRod_e1.asp (26. september 2006). Ruiz Caro, Ariela (2006): Andean Community: Requiem for a Dream II. IRC Americas Program. Dostopno na http://americas.irc-online.org/am/3287 (2. januar 2007). Santa Gadea, Rosario (1998): Regionalism in World Trade: Europe and the Americas Perspective. David Rockefeller Center for Latin American Studies, Harvard University. Dostopno na http://drclas.fas.harvard.edu/papers/files/4575e6d1dd484/97-98-2.pdf (29. april 2006). United Nations (2005): Multilateralism and Regionalism: The New Interface. Chapter XI: Regional Cooperation Agreement and Competition Policy – the Case of Andean Community. Dostopno na http://www.unctad.org/en/docs/ditctncd20047_en.pdf (13. november 2006). Vaillant, Marcel (2005): Mercosur: Southern Integration under Construction. Dostopno na http://fesportal.fes.de/pls/portal30/docs/FOLDER/IPG/IPG2_2005/MARCELVAILLANT.PDF (10. februar 2007).
127
Wagner, Allan (2005): The Role of Integration in Strengthening Democracy: The Andean Case. Dostopno na www.idea.int/about/anniversary/upload/Wagner_English.pdf (13. november 2006). World Bank (2003): Inequality in Latin America and the Caribbean: Breaking with History? Dostopno na http://wbln0018.worldbank.org/LAC/lacinfoclient.nsf/d29684951174975c85256735007fef12/32d7c0bacee5752a85256dba00545d3f/$FILE/Inequality%20in%20Latin%20America%20-%20complete.pdf (2. maj 2007).