Robi Kroflič Ustvarjalna raba multimedije v

vzgoji z umetnostjo

Pedagoško-andragoški dnevi 2020 Vplivi sodobnih tehnologij na učenje in

izobraževanje Filozofska fakulteta, 23. 1. 2020

Poezija je bližje filozofiji in pomembnejša kot zgodovinopisje (znanstveni opis), saj govori bolj o splošnem, zgodovinopisje o posameznostih. (Aristotel, Poetika)

Umetna inteligenca ne razume enega samega odstavka Rdeče kapice. (Joe Dumlin, Intervju s strokovnjakom za umetno inteligenco)

Sodobne tehnologije moramo razumeti v platonističnem pomenu pharmakona kot zdravila in hkrati strupa. (Bernard Stiegler, intervju s strokovnjakom za digitalne medije)

Med kritično in nekritično rabo digitalne fotografije - Selfi

© Nino Rakovič

Struktura predavanja

• Vloga digitalnih medijev v sodobnem življenju ter pri učenju in poučevanju

• Pomen vzgoje in izobraževanj prek umetnosti

• Primeri ustvarjalne rabe multimedije v vzgoji z umetnostjo

Vloga digitalnih medijev v sodobnem življenju

• Tehnična orodja so od vsega začetka povezana s procesom učlovečenja, saj omogočajo uskladiščenje spominov; so nekakšne proteze za vstop v duhovno dimenzijo življenja oziroma v zavest. V tej vlogi ni razlike med papirusom, knjigo, indeksom, USB ključkom, podatkovno zbirko itn. Razumemo jih lahko v platonističnem pomenu pharmakona kot zdravila in hkrati strupa (Stiegler 2016)

• Sodobna digitalizacija kot orodje kapitala »proletarizira« potrošnike informacij, s tem da avtomatizira in standardizira jezike/informacije ter tako zastruplja ter uničuje pozornost, imaginacijo in željo po vednosti (Stiegler 2016) – Objekt želje par exellence je objekt pozornosti. Ko ukinemo

neskončno željo po vednosti, smo ukinili tudi pozornost… (Stiegler 2010)

– Strojno učenje ali globoko učenje ni učenje z razumevanjem, ampak polnjenje algoritmov s primeri/vzorci, jih uporabimo v določeni delovni operaciji. »Strojno učenje pač ne deluje tako kot človeško učenje. Razumevanje in algoritem sta vsak na svojem bregu.« (Dumolin 2019)

Sugestivna moč digitalnih medijev

• Digitalne tehnologije odlikuje velika sugestivna moč posredovanja informacij, ki je v množični kulturi pogosto zlorabljena za namene propagande in zasvajanja, saj ustvarjajo – tako imenovane nekemične oblike zasvojenosti

(prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij itn.),

– izgradnjo lažnih identitet

– lažne novice

– so polje novih oblik spletnega nasilja

Sugestivna moč digitalnih medijev – primer kina

• Po Edgarju Morinu (2015) je magična privlačnost filma povezana z zbujanjem afektivne participacije gledalca z upodobljenim svetom filmske zgodbe, njeni ključni sestavini pa sta: – identifikacija sebe z vlogo drugega – projekcija sebe v zgodbo – projekcija in identifikacija odsevata druga drugo, saj je že najbolj

banalna projekcija na drugega, ko se 'postavim v njegovo kožo', identifikacija z njim

• Pripovedovanje zgodbe s filmom omogočajo številna filmska sredstva: – filmski fluidni čas kot izvrsten približek človekovemu

psihološkemu času – premični pogled kot približek človeškemu zaznavanju

»V trenutku, ko je Eisenstein odkril in v praksi udejanjil svojo zamisel o podobah, ki sprožijo občutja, ki potem sprožijo ideje, se je dopolnila preobrazba kinematografa v kino. …(kino) je koherenten sistem, v katerem poglobitev in uporaba afektivne moči podob privede do logosa… Kino je postal pedagogika z govorico podob…« (Morin, E. Kino ali imaginarni človek, str. 135-136) »Film s svojo gibljivo sliko prepričljivo upodablja podobo resničnosti. Avtor ji doda domišljijski pridih in s tem tudi nov pomen, v tolmačenje katerega potem gledalec vnaša svojo filmsko in življenjsko izkušnjo. Tako postane sprejem te domnevne resničnosti odvisen od nagnjenj posameznika, njegove sposobnosti ustvarjalnega mišljenja in samostojnega ocenjevanja. To naj bi bila naravna pot do zavedanja vrednot. Gledanje filma brez razmisleka pa je odskočna deska, da gledalec podleže manipulaciji.« (Borčič, M. Odstiranje pogleda, str. 29)

Učenje in poučevanje s pomočjo digitalnih medijev

• Večinoma je zasnovano na – reprezentacijski teoriji mišljenja, ki predpostavlja, da

kognicija vznikne v možganih in je odvisna od notranje reprezentacije zunanjih informacij, kar posameznika loči od materialnih stvari, mišljenje pa od telesa (Shutkin 2019)

– konstruktivističnem razumevanju učenja (Shutkin 2019)

– informacijskem modelu vednosti in redukciji pedagoških interakcij na zaporedje transakcij podatkovnih informacij, ki predpostavlja, da informacije, posredovane prek simbolov, že vključujejo tudi pomene, ki so vnaprej določeni s tehnološkimi sistemi (Lundie 2016)

• Te teorije se osredotočajo na mišljenje učenca in

so konsistentne z – individualizacijskimi procesi neoliberalnega režima – Foucaultovim konceptom subjekcije (subjection), ki

posameznika označi v njegovi individualnosti, mu vsili družbeno uveljavljen režim resnice in mu tako dodeli status subjekta

– Agambenovim konceptom desubjektifikacije kot hrbtne strani subjekcije

– Altrusserjevim konceptom ideološke interpelacije, ki nam dodeli status subjekta

– teorijo človeškega kapitala

• S procesi učenja se človek ne le prilagaja okolju (kot je značilnost »strojnega učenja«), ampak se hkrati odloča, kako bo uporabljal tehnologije, to odločanje pa poteka v skupnosti, ki je zmožna predstav o skupni prihodnosti – transindividuacija (Stiegler 2016)

• Razlika med klasičnim pisanjem/pogovorom in izpolnjevanjem računalniško usmerjenih sistemov, kakršen je na primer GPS, je v tem, da ko pišemo, nam nihče ne sugerira nadaljnjih izbir besed/poti. Pri pisanju na papir smo avtorji zapisa, pri rabi računalniških sistemov pa le »vozniki, ki izbirajo med ponujenimi govornimi potmi« (Kaplan in Sack 2014)

»Bistvo lingvističnega kapitalizma je v reguliranju in homogeniziranju naravnih jezikov.« (Kaplan in Sack, 2014, Language, writing and automaticity: Software studies in front of linguistic capitalism, str. 1)

Alternative strojnemu učenju

• teorija razširjenega mišljenja, ki zavest opisuje kot dinamični sistem interakcij med ljudmi, tehnologijami in materialnim svetom, ki vse vplivajo na naše mišljenje (Shutkin 2019)

• ker so povezave med resnico, pomenom in idejo mnogo kompleksnejše od informacijskega modela vednosti, saj je pomen produkt mislečega bitja in ne informacije kot posredovalke resnice, mora biti računalniško posredovanje podatkov vedno kombinirano z živim učiteljem, četudi njegova avtoriteta ni zasnovana na prenašanju vednosti (kot pri Ranciérjevem nevednem učitelju). Učitelj je namreč model ideje/koncepta, ki lahko »okuži« učenca s pripoznanjem, da je zmožen ustvarjati vednost, in z željo učenca po vednosti (Lundie 2016)

• Institute of Research and Innovation (IRI), ki ga vodi Stiegler, si prizadeva ustvariti heterogene hermenevtične skupnosti, ki ustvarjajo singularne jezike, in komunikacijo med njimi

»S predpostavko mimesis in pripoznanja, da se subjekt samouresničuje odnosno, s sodelovanjem z drugim … in ne predvsem s pridobivanjem znanja, je Želji pripisana ustrezna vloga v človeško-zgodovinskem, v prihodnost usmerjenem procesu (poučevanja, op. R.K.). Tega procesa ni mogoče nadomestiti z umetnimi informacijskimi posredniki…«. (Lundie 2016, Authority, Autonomy and Automation: The irreducibility of pedagogy to information transactions, str. 289)

Rešitve kontroverz, ki jih digitalni mediji povzročajo na področju izobraževanja

• nezmožnost izstopa iz subjektivizacijskih praks in njihove hrbtne desubjektifikacijske dimenzije (Agamben 2009)

• epistemološke spremembe na področju didaktik in teorij učenja

– odmik od klasičnega informacijskega (»strojnega«) pojmovanja učenja oddajnik-prejemnik h kompleksnejšim epistemološkim modelom (npr. utelešenega znanja, razširjenega mišljenja itn.) (Shutkin 2019)

– uvid v pomen kombiniranja tehnoloških načinov skladiščenja informacij z jasno opredeljeno vlogo učitelja (Ranciere 2005, Biesta 2016, Lundie 2016) oziroma komunikacije med različnimi hermenevtičnimi skupnostmi (Stiegler 2016)

– aktivna vloga učitelja v procesu poučevanja, ki ni zgolj v oblikovanju »podpornega okolja« (Biesta 2016)

– ponovna afirmacija prostega govora in klasičnega esejskega pisanja pri jezikovnem pouku in preverjanju znanja (Kaplan in Sack 2014)

• pripoznanje pedagoškega pomena sodobnih družbeno kritičnih umetniških praks, kakršne so multimedije in pripovedovanje zgodb z digitalnimi mediji

Moč umetnosti v vzgoji • Izpričana že v prvem sistematičnem delu s področja

estetike: Aristotelova Poetika – Umetniški prikaz dogodka nam o njem pove več kot

znanstveni (zgodovinopisni) zapis – Ogled tragedije povzroči v gledalcih katarzično izkušnjo –

nekakšno očiščenje groze, podoživete v predstavi

• Do današnjega pojmovanja pomena umetniškega doživetja oziroma umetniške izkušnje v vzgoji vodijo – Romantična ideja umetnosti, ki ima moč upodabljanja

stvari, konstituiranja form ali izražanje doživetij tako, da nas navduši, vznemiri ali pretrese (Tatarkiewicz, Zgodovina šestih pojmov)

»…duh abstrakcije duši ogenj, s katerim bi lahko ogreli srce in zanetili imaginacijo.« (Schiller, Letters Upon The Aesthetic Education of Man, VI. Letter, par. 6)

• Fenomenološka ideja, da duhovnega razvoja ne dosežemo z

discipliniranjem in izobraževanjem oziroma s posnemanjem, ampak z delovanjem in preko njega z oblikovanjem takta kot »občutljivosti in čutečnosti za položaje in ravnanje v njih, za katere nimamo nobenega znanja na podlagi občih načel.« (H. G. Gadamer, Resnica in metoda), na katero se naveže duhoslovna pedagogika: »Ono, po čemer se vzgajanje vedno razlikuje od dresiranja in od ustrahovanja, je pri vsakem človeku isto, t.j. notranje doživetje…« Gogala, Življenje in vzgajanje)

• Ideja otroka kot zmožnega bitja, ki mu umetniške upodobitve razkrivajo globlje bistvo in pomen stvari, umetniški jeziki pa služijo za testiranje idej (Vecchi, Art and Creativity in Reggio Emilia (Exploring the role and potential of ateliers in early childhood education)) »Otroci in umetniki imajo, čeprav zaradi različnih razlogov, isti povsem nov način gledanja, ko opazujejo svet.« (Vecchi, 2010:114)

• Ideje številnih apologetov kompetenčnega razumevanja vzgoje, ki ukvarjanju z umetnostjo pripisujejo razvoj uporabnih spretnosti (npr. izboljšanja jezikovne in matematične pismenosti) in zmožnosti (npr. radovednosti, ustvarjalnosti, domišljije, delovne discipline, sodelovanja) (Cultural Awareness and Expression Handbook 2016, Collard, Kaj je kreativno učenje in zakaj je pomembno? (predavanje na Kulturnem bazarju 2017))

Dve vlogi umetnosti v vzgoji in izobraževanju

• Umetnina je simbolna upodobitve eksistencialno ključnih življenjskih izkušenj v različnih umetniških jezikih, ki jih zaznamujejo

– ustvarjalnost domišljije (Kant 1999)

– igrivost upodabljanja (Gadamer 2001)

– izkustveno (Dewey 1980), induktivno (Aristotel, 2005), hermenevtično (Gadamer 2001) spoznavanje sebe in upodobljenega sveta

• Umetniški dogodek je tudi doživet način vstopanja v svet, torej posebna življenjska praksa, v katero smo – vključeni s celim telesom (Merleau-Ponty 2006) in s

katero lahko – spreminjamo/izboljšamo položaj sebe-v-svetu

(Pallasmaa 2012) • Obe plasti umetnine – sporočilnost in udeleženost v

umetniškem dogodku – sta vedno povezani, a vseeno ju je potrebno posebej ozavestiti, saj v pedagoškem kontekstu za vzgojni učinek ni pomembna samo izbira ustrezne umetniške vsebine/sporočilnosti, ampak tudi ustvarjanje okolja, v katerem bo lahko vzniknila celovita bivanjska izkušnja, spodbujena z umetnino (Kroflič, 2018, O opolnomočenju in subjektifikaciji s pomočjo umetniške izkušnje)

Potenciali multimedije in pripovedovanje zgodb z digitalnimi mediji

• Multimedije kombinirajo digitalna orodja s tradicionalnimi načini izražanja naravnih jezikov

• Eden boljših primerov je digital storytelling (pripovedovanje zgodb z digitalnimi mediji)

• The Bay Area Video Coalition, Youthworx Media Melbourne in The UK social enterprise Noise Solution uporabljajo digitalno pripovedovanje zgodb za angažiranje in opolnomočenje ranljivih skupin mladih

• Guestbook (Richard Kearney) in SELMA (Hanna Meretoja) sta primera družbeno angažiranega pripovedovanja zgodb na kriznih območjih

Primeri ustvarjalne rabe multimedije v vzgoji z umetnostjo

• Multimedije lahko uporabimo:

–Kot vire pridobivanja novih informacij o vzgojno-izobraževalnih vsebinah

–Kot novo sredstvo umetniškega izražanja

Primeri iz Slovenije - raba multimedijske umetnosti v pedagoške namene

• MOL generacije in Filmska osnovna šola • Načela vodenega pogovora po ogledu filmske vsebine

(Kroflič in Kelbl 2012): – Ne razlagamo zgodbe, ne sugeriramo njenega sporočila. – S podvprašanju spodbujamo k natančnejšemu opazovanju

in utemeljevanju. – Spodbujamo k strpnemu poslušanju drug drugega,

upoštevanju različnih pogledov. – Morebitna skupna stališča otroci oblikujejo sami. – Lahko jih spomnimo na kakšen detajl v zgodbi in

spodbudimo, da razmislijo o njem. – Ključno je otrokovo doživljanje, vživetje v like in zgodbo in

izražanje tega s pripovedovanjem in drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi.

Primeri iz Slovenije - raba jezikov multimedije kot sredstev izražanja in

subjektificiranega vstopa v družbeno okolje

• Najmlajši – Od preproste igre v peskovniku k pripovedovanju zgodb – Fotozgodba Tri kače, Vrtec Vodmat, vzgojiteljica Jana

pevec) http://solazaravnatelje.si/wp-content/uploads/2016/10/Kroflic-2016-MNOGOTEROST-UCNIH-OKOLIJ-V-SODOBNEM-VRTCU1.pdf

– Animacija Smešne živali, Vrtec Vodmat,KUD Mreža) – Umetniki mentorji: pesnica Andreja Štepec, filmska

animatorka Anka Kočevar, glasbenici Teja Bitenc in Olivija Grafenauer, fotograf Tadej Bernik

– Producentki: Nataša Serec in Darja Štirn https://vimeo.com/340847007

• Ranljive družbene skupne

– Projekt Multivizija, Zavod APIS v sodelovanju s sedmimi partnerskimi organizacijami)

• projekt Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine

– Primer rabe fotozgodbe: Drugačna? (Aljoša in Miranda Škaper, menor umetnik Luka Drakskobler)

https://www.multivizija.si/zgodbe-1

Uporaba kavča je lahko namenjena tudi drugim stvarem ne samo sproščanju - včasih je namenjena tudi šraufanju«.

Vsak tisto, kar mu je najlažje.

Ko si en vzame čas, se drugi nervozno prestopa.

Včasih se klic narave zgodi v totalno neprimernem okolju.

Gor grem sam, dol pa »fejst« pomagam.

Ovire na cesti so nepomembne, če jih znaš premagovati v dvoje.

Deževna sobota, Jambi in pivo.

Peljem jo na konec sveta, a le če pospravi moje čevlje.

»Na izi« po mestu.

Eden meče, drugi pobira.

Uživanje na domačem vrtu.

Ko se izgubiš tam, kjer si niti nisi mislil, da bi sploh lahko kdaj spet hodil.

• Umetniško izražanje kot subjektificiran vstop v družbo – projekti Aljoše Škaperja

– Film Sam (2018) https://www.youtube.com/watch?v=R_Vv6diW5UY&feature=youtu.be&fbclid=IwAR1geNlaYoGz6-HYfrFfcoNSXJ9JxAcwdPBAnQ8UAvsaPK0h9wW02CT2eHk

– Rap Prince of Whellchair (2017): https://www.youtube.com/watch?v=9gCS51KB38U

– Oblikovanje spletne strani Pridem.si (Prvi slovenski imenik dostopnih strani: http://www.pridem.si/

• Srednja šola

– Fotozgodbe Spomini, primer Boj za jezik (Jure Šimonka, Gimnazija Frana Miklošiča Ljutomer)

– Umetnik mentor: Luka Drakskobler

– Produkcija: projekt SKUM (Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno umetnostno vzgojo)

http://www.gfm-media.si/?lang=&option=gallery&gid=&gid=19&page=

Namesto zaključka • Če bomo želeli podrobneje spoznati in opisati vzgojo in

izobraževanje v digitalni družbi, bomo morali – Razviti pedagoško epistemologijo, ki bo jasno pokazala na razlike

med strojnim in človeškim znanjem, učenjem in poučevanjem – Premisliti pomen številnih vzgojno-teoretskih pojmov in konceptov,

kot so • avtonomija učenja (tudi robotski sesalnik se uči avtonomno),

usvajanje znanja (ali lahko usvajamo le informacije, ne pa tudi pomenov in znanja),

• Strojno mišljenje kot optimizacija človekovih kognitivnih zmožnosti

• personalizacija učenja in poučevanja (kot prilagajanje vzgojnih praks zaznanim interesom učenca in učitelja),

• upodabljanje resničnosti (razlik med uprizarjanjem všečnega življenja in upodabljanjem resničnosti življenja),

• subjektivizacija s ponotranjenjem drže odraslega ( ko digitalni prišleki digitalnim domorodcem ponujamo zgled življenja v digitalni prihodnosti)…

• osnovna vloga učitelja v vzgojnoizobraževalnem procesu

»Splošen sum o pomenu tehnologije je prav tako neupravičen kot nepremišljena domneva, da je tehnologija nedvomno dobra.«

(David Lewin in David Lundie (2016). Philosophies of Digital Pedagogy. V: Studies in Philosophy and Education, str. 237)

Viri • Agamben, G. (2009). What is Apparatus?. Standford: Standford University Press. • Aristotel (2005). Poetika. Ljubljana: Študentska založba. • Biesta, G. (2016). The Rediscovery of Teaching: On robot vacuum cleaners, non-

egological education and the limits of the hermeneutical world view. Educational Philosophy and Theory, 48:4, 374-392.

• Borčič, M. (2014). Odstiranje pogleda. Ljubljana: Javni zavod Kinodvor. • Collard, P. (2017). Kaj je kreativno učenje in zakaj je pomembno? (predavanje na

Kulturnem bazarju 2017). Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=UCOjnFbjyHs

• Cultural Awareness and Expression Handbook (2016). Dostopno na: https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/6066c082-e68a-11e5-8a50-01aa75ed71a1

• Dewey, J. (1980). Art as Experience. New York: G. P. Putnam's Sons. • Dumolin, J. (2019). Eksplozija globokega učenja še ne pomeni, da bomo premaknili

možgane v računalnik (Intervju s strokovnjakom za umetno inteligenco). Dostopno na: https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/joe-dumoulin-eksplozija-globokega-ucenja-se-ne-pomeni-da-bomo-premaknili-mozgane-v-racunalnik/503811

• Gadamer, H. G. (2001). Resnica in metoda. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

• Gogala, S. (2005). Izbrani spisi. Ljubljana, Drus ̌tvo 2000.

• Kant, I. (1999). Kritika razsodne moči, Ljubljana: Založba ZRC.

• Kaplan, F. in Sack, W. (2014). Language, writing and automaticity: Software studies in front of linguistic capitalism Digital Studies Seminar – December 2, 2014. Dostopno na: https://digital-studies.org/wp/wp-content/uploads/2015/02/Report-digital-studies-December-2-2014.pdf

• Kroflič, R. (2018). O opolnomočenju in subjektifikaciji s pomočjo umetniške izkušnje. V: Rutar, D. (ur.). Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami. Kamnik: CIRIUS 2018.

• Kroflič, R. in Kelbl, B. (2012). Stičišče vzgoje in izobraževanja ter kulture (Crossroads of Education and Culture). In: Kroflič, R. et all. Vključevanje kulture v vzgojno-izobraževalnem procesu. (XVIII. strokovno srečanje ravnateljic in ravnateljev vrtcev, 8.-9. oktober 2012, Portorož). Dostopno na: http://www.solazaravnatelje.si/wp-content/uploads/2012/11/Delavnica-Vkljucevanjekulture-v-VIZ-proces.pdf

• Lewin, D. in Lundie, D. (2016). Philosophies of Digital Pedagogy. V: Studies in Philosophy and Education, str. 237)

• Lundie. D. (2016). Authority, Autonomy and Automation: The irreducibility of pedagogy to information transactions. Studies in Philosophy and Education. Vol. 35:279-291.

• Merleau-Ponty, M. (2006). Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska

založba. • Morin, E. (2015). Kino ali imaginarni človek. Ljubljana: Slovenska kinoteka. • Pallasmaa, J. (2012). Misleča roka (Eksistencialna in utelešena modrost v

arhitekturi). Ljubljana: Studia humanitatis. • Ranciére, J. (2005). Nevedni učitelj : pet lekcij o intelektualni emancipaciji.

Ljubljana: Zavod En-knap. • Schiller, Letters Upon The Aesthetic Education of Man, VI. Letter, par. 6.

Dostopno na: http://public-library.uk/ebooks/55/76.pdf • Shutkin (2019). Representationalism and Power: The Individual Subject

and Distributed Cognition in the Field of Educational Technology. Studies in Philosophy and Education. Vol. 38:481–498.

• Stiegler, B. (2016). ‘…Einstein’s Most Rational Dimension of Noetic Life and the Teddy Bear…’ An (Interview with Bernard Stiegler on Childhood, Education and the Digital). Studies in Philosophy and Education. Vol. 35:241–249.

• Tatarkiewicz, W. (2000). Zgodovina šestih pojmov (umetnost, lepo, forma, ustvarjanje, prikazovanje, estetski doživljaj). Ljubljana: LUD Literatura.

• Vecchi, V. (2010). Art and Creativity in Reggio Emilia (Exploring the role and potential of ateliers in early childhood education). Routledge (Contesting Early Childhood): London and New York.