Romanje v islamskem svetu v srednjem veku

 Seminarska naloga

 

 

1

Kazalo..................................................................................................................................21. UVOD..............................................................................................................................3

1.1. Pet stebrov islama.....................................................................................................42. HADŽ – ROMANJE.......................................................................................................53. ŠIITSKO ROMANJE....................................................................................................104. OSTALA ROMANJA...................................................................................................17

4.1. Prerokove relikvije..................................................................................................195. LITERATURA:.............................................................................................................21

2

1. UVOD

Islam je monoteistična religija in se pojavi v 7. stoletju na arabskem polotoku.

Verniki se imenujejo muslimani, verujejo v boga Alaha, ki se je prek nadangela Gabrijela

razodel preroku Mohamedu. Delijo se na številčnejše sunite (ortodoksni) in manjšinske

šiite. Med seboj se razlikujejo po tem, da suniti priznavajo Koran kot vez med vernikom

in bogom, Šiiti pa vidijo kot posrednika v razmerju vernik-bog verskega voditelja

imama.1

Mohamed se je rodil okoli leta 570 v Meki v Arabiji v plemenu Kurajšijev. Meka

je bila v tistih časih trgovsko in socialno središče, obenem pa tudi versko srce Arabije, saj

so prav tu različna arabska plemena začela z idolatrijo in so svoje idole shranjevala v

Kabi, ki jo je postavil Abraham z namenom, da počasti Edinega Boga.2

Že zelo mlad je izgubil oba starša – oče je umrl dva meseca po njegovem rojstvu.

Kot je bila navada v aristokratskih družinah, je najprej dobil nadomestno mamo po imenu

Halima Saadiya, nato pa je skrb zanj prevzela mati. Tudi ona je kmalu umrla, prav tako

njegov dedek, dokončno ga je vzgojil stric Abu Talib. Kljub nesrečnemu otroštvu pa je

postal preudaren in pravičen mož. Bil je prijazen, odprtega duha in vedno dobrotnik. Pri

osemnajstih letih si je pridobil veliko spoštovanje svojih spremljevalcev.3

Pri petindvajsetih letih se je poročil z bogato trgovko in vdovo Kadijo, ki je bila

od njega starejša 15 let - za časa njenega življenja ni poročil nobene druge. Rodila mu je

več otrok, vključno s Fatimo, ki se je poročila z Alijem in ki je mati vseh Mohamedovih

potomcev, znanih kot sajjidi ali šarifi.

Prvo razodetje se je zgodilo, ko je imel Mohamed 40 let. Pogosto se je umikal v

puščavo, da bi se postil in molil. Tako se mu je nekoč, ko se je umaknil v jamo al-Hira,

prikazal nadangel Gabrijel in mu razodel prve verze, ki so bili nato zapisani v Koranu. To

se je nadaljevalo do njegove smrti. Njegovi prvi spreobrnjenci so bili žena Kadija,

prijatelj Abu Bakr in bratranec Ali. Postopoma se je krog pripadnikov širil in pridružili so

se mu stric Hamza in nekatere zelo ugledne osebnosti iz Meke. Ta uspeh pa ni bil pogodu

1 Filip Hiti, Istorija Arapa, 8. izd. (New York, 1964), 234.2 Seyyed Hossein Nasr, Islam: Religija, zgodovina in civilizacija, prev. Anja Zalta (Maribor, 2007), 59. 3 Sayyid Fayyaz Mahmud, A short history of islam (Karachi, London, Dacca 1960), 18-19.

3

Kurajšijem, ki so se odločili, da Mohameda ubijejo. To pa se ni zgodilo, saj je Mohamed

pred tem dobil povabilo prebivalcev mesta iz severa, Yatrib, naj se preseli k njim in

postane njihov vodja. Mohamed je sprejel povabilo in se 24. septembra 622 odpravil v to

mesto, ki je kmalu postalo znano kot Madinat al-Nabi, »Mesto Preroka« oz. preprosto

Medina. Ta dogodek - hijrah - zaznamuje začetek islamskega koledarja. Označuje tudi

konec mekanskega in začetek medinskega obdobja. Novonastalo skupnost pa so z napadi

ogrožali prebivalci Meke. Vse te bitke so dobili muslimani, čeprav so bili vedno v

manjšini (izjema je bila bitka pri Uhdu, v kateri so Mečani zapustili bitko misleč, da so

muslimani popolnoma poraženi). Tako je bilo preživetje mesta zagotovljeno, v tem času

so začela prihajati plemena iz vse Arabije, da bi izrazila podporo Mohamedu in sprejela

novo religijo. Končno se tudi Mečani niso mogli več upirati, Mohamed je zmagoslavno

vkorakal v Meko leta 8 A.H./630 n.št. in odpustil svojim sovražnikom. Ti so potem iz

spoštovanja do Mohamedove milosti sprejeli islam. Po desetih letih se je vrnil v Meko, da

bi uvedel, opravil obred romanja, ki se izvaja še danes. To pa je bilo tudi njegovo

poslovilno romanje, saj je kmalu po vrnitvi v Medino zbolel in po treh dneh bolezni

(pritoževal se je nad hudim glavobolom4), 13.ega Rabi al-awwala 11 A.H./8. junija 632/,

umrl. Pokopan je na domu ene izmed žena, Ajše, poleg prve zidane islamske mošeje. Še

danes njegov grob stoji v središču velike Prerokove mošeje in Medina ostaja drugo

najbolj sveto mesto, takoj za Meko.5

1.1. Pet stebrov islama

Osnovni obredi islama, ko so se razodeli Mohamedu, se imenujejo arkan ali stebri

religije. Na njih temeljijo verske dolžnosti slehernega muslimana. Ti stebri so:

izpovedovanje vere (shahadah), molitev (salah), dajanje miloščine (zakah), post (sawm)

in letno romanje (hajj).

V nasprotju s splošno uveljavljenim prepričanjem pa džihad ni kanonski steber

islama, niti ne pomeni dobesedno svete vojne, temveč »prizadevanje na Božji poti«. Za

Muslimane ima ta beseda mnogo širši pomen, pomeni vsako versko dejanje.6

4 Hiti, Istorija, 122.5 Nasr, Islam, 61-63.6 Nasr, Islam, 95-99.

4

2. HADŽ – ROMANJE

Obred hadža (hajj) predstavlja kombinacijo predobstoječih arabskih praks,

povezanih z Arafatom in Mino, dveh nenaseljenih svetih romarskih krajev izven Meke;

kasneje je tem obredom dodano tudi obiskovanje Kabe. Ostale predislamske romarske

prakse, ki so bile vpeljane, vključujejo nedotakljivost romarjev, predpisano oblačilo,

izvajanje določenih obredov in žrtvovanj, ter druženje z ostalimi verniki. Po muslimanski

tradiciji je Kabo zgradil Adam, po vesoljnem potopu pa sta jo obnovila Abraham in

Izmael. Ostala je v rokah Izmaelovih potomcev, do plemena banu-Jurhum in kasneje

banu-Khuzah, ki so začeli kult idola. Nato so sledili Kurajši, ki so nadaljevali po

izmaelitskih stopinjah. Ko je bil Izmael zaposlen z obnovo Kabe, je od nadangela

Gabriela prejel “Črni kamen”, ki stoji v njenem jugovzhodnem delu. Prav on je Izmaela

vpeljal v romarske ceremonije.7

Letno romanje se razlikuje od prvih štirih stebrov islama v smislu lokacije, časa,

udeležbe in namena. Poteka v Meki in okoliških okrožjih med 8. in 13. dnem zadnjega

lunarnega meseca islamskega koledarja Dhu l-Hijja (= mesec hadža). Obvezen je za vse

vernike oz. vernice, ki so sposobni fizičnih naporov in finančnih bremen, ki so zahtevana

od romarjev, ki prihajajo iz različnih koncev islamskega sveta. Poleg tega poznamo tudi

manjše romanje, imenovano umra (umrah), ki ga lahko vernik opravi samostojno,

kadarkoli v letu.

V srednjem veku so bile ob vseh večjih vpadnicah v Meko postavljene

postojanke, kjer so romarji “odvrgli” običajne obleke, izvedli potrebne ablucije in si

ogrnili posebno oblačilo, ki sta jo sestavljala dva kosa nešitega belega blaga,

imenovanega ihram. Moški si opaše en kos blaga okoli pasu, ki je dovolj dolg, da seže do

gležnjev, drugi del pa zavije okoli trupa in ga ogrne okoli leve rame.

Perzijski popotnik iz 11. stoletja, Naser Khosraw, opiše ta postopek v svoji

“Knjigi potovanj”: »Za ljudi, ki so prišli iz oddaljenih krajev opravii manjše romanje, so

pripravljeni mejniki in mošeje v okolici Meke, kjer si verniki nadenejo ehram. Nadeti

ehram pomeni odvreči vse šivane obleke in si nadeti ezar oz. nešito blago, enega okoli

pasu, drugega okoli telesa. Potem na glas izgovoriš “Labbayuk, allahoma, labbayuk”,

7 Hiti, Istorija, 105-106.

5

kar pomeni “O, Gospod, tvoj služabnik, je uslišal tvoj klic”, nato se odpraviš proti

Meki.« 8

Pred vstopom v mesto romar vstopi v mošejo al-Haram (= Sveta mošeja) in

opravi vrsto predpisanih obredov. Po Khosrawu: »Ko si prišel v mesto, vstopiš v mošejo

al-Haram, se približaš Kabi in jo obhodiš po (njeni) desni strani, tako da je Kaba vedno

na (tvoji) levi strani. Nato se pomakneš do kotička, kjer je Črni kamen, ga poljubiš in se

pomakneš dalje. Ko kamen še enkrat poljubiš na isti način, je en tawf oz. obhod

zaključen. To ponoviš s 7 tawfi, trikrat hitro in štirikrat počasi.«9

Kaba – 'kocka' (to je prvi pomen besede), katere stranice merijo 15m v višino in

okoli 12m v širino – leži sredi Velike mošeje v Meki; v njenem severozahodnem kotu je

Črni kamen, vse skupaj pa je ovito s tančico. Sama po sebi ni svetišče, temveč

materializacija monoteističnega prasvetišča, ki naj bi ga ustanovil Adam, na novo pa

zgradila Abraham in njegov sin Izmael. Po številnih prezidavah je Kabo v predislamski

dobi na novo pozidalo pleme Kurajšev; postala je glavni politeistični romarski kraj

Arabije, v katerem so častili kamne. Mohamed jo je spremenil v muslimansko romarsko

središče. Pravoverni kalif Umar je dal okrog Kabe postaviti Veliko mošejo, ki so jo

pozneje večkrat prezidali in dozidali. V smer Kabe se vsak dan stekajo petere zapovedane

molitve muslimanov.10

V Khosrawovem času je bila ta mošeja mnogo manjša, čeprav bolj dodelana kot

za časa Mohameda. V svoji knjigi opiše: »Kaba stoji sredi dvorišča, je pravokotna in se

razteza na osi sever-jug. Dolga je 17, visoka 30 in široka 16 kubitov. Vrata so proti

vzhodu. Vstopivši v Kabo, imamo iraški kotiček na desni, kotiček za črni kamen na levi,

jemenski na jugozahodu in sirskega na severozahodu. Črni meteor je na kamnitem

stojalu, v kotu Kabe, v višini človeških prsi.«11

Ko romar opravi sedem obhodov, se napoti do Maqam Ibrahim (= Abrahamova

ograda), ki je nasproti Kabe. Stoji za njo in izvede dva rak'as, kot se imenuje obhodna

molitev. Ko konča, se napoti do vodnjaka ZamZam, popije požirek vode in opravi

dodatne ablucije (= umivanje delov telesa). Čeprav je voda v vodnjaku brez okusa,

pravijo, da vsebuje posebne zdravilne lastnosti. Po islamski tradiciji je nadangel Gabriel 8 Wheeler M. Thackston, transkribcija, Naser-e Khosraw Book of travels, (Albany, 1986), 68.9 Thackston, trans., Naser-e, 69.10 Yves Thoraval, Islam: Mali leksikon, (Larousse, 1995), s.v. “Kaba”. 11 Thackston, trans., Naser-e, 75.

6

pri ZamZamu čudežno prinesel vodo Hagarju in Izmaelu, ko ju je Abraham pustil v Meki

in se odpravil v puščavo.

Romar nato zapusti kompleks al-Harama skozi jugovzhodna vrata in nadaljuje pot

proti manjšem hribu Safa in od tod teče četrt milje do druge vzpetine Marwa. To ponovi

sedemkrat, medtem pa recitira molitve v počastitev spomina na Hagarjevo iskanje vode.

Danes romarji tečejo med Safo in Marwo v ograjeni procesni poti. V Khosrawovih časih

je romar tekel razdaljo bazarja: »Ko se spuščaš z Marwe zadnjič (sedmič), prideš do

bazarja z okoli 20 brivskimi delavnicami, ki si stojijo nasproti. Tam se romar ostriže in

ko konča manjše romanje, pride iz svetišča.«12

Tisti, ki so opravljali hadž, so šele končali z uvodnimi obredi. Namesto striženja

las so zapustili kompleks al-Haram in poiskali svoja bivališča (prenočišča), kajti ostalo je

še več potovanj in obredov, ki morajo biti opravljeni.

Najprej potuje romar vzhodno skozi puščavo kake štiri milje od Mine, kjer

prenoči iz 8. na 9. dan Dhu l-Hijja. Naslednji dan gre do planote Arafat, sedem milj

vzhodneje. Medtem ko si bogatejši lahko najamejo kamele, pa so manj premožni opravili

pot peš. Nekateri pot opravijo tudi bosi, v znak ponižnosti. Kljub svetosti in

neoskrunljivosti meseca romanja pa ni bilo nenavadno, če so Beduini plenili romarje.

Romanje Ibn Jubayra sredi marca 1184 so prekinili razbojniki iz plemena Shu'bah. Toda

Utman, vladar Jemna, ki je to leto romal, je njemu in njegovim romarjem prišel na

pomoč; po Ibn Jubayru je Utman napredoval »z vsem svojim spremstvom, polnim orožja,

v sotesko med Muzdalifo in planoto Arafat, kjer je cesta obdana z dvema hriboma; z ene,

to je tiste, ki je na levi strani tistega, ki gre na Arafat, so se Shu'bani spuščali in ropali

romarje. Emir je v soteski postavil tabor, medtem ko se je eden od njegovih

spremljevalcev povzpel na vrh hriba, da bi se razgledal. Ta vzpon pa je bil zelo težaven,

zato so se ostali navduševali nad tem podvigom po strmem pobočju, ki ga je premagal s

konjem (že gazela se težko povzpne). Romarji so se v spremstvu emirja počutili varne, ta

pa si je prislužil dve nagradi – eno za sveto vojno in drugo za romanje oz. za varovanje

tistih, ki so na ta dan prišli na romanje Velikemu in Veličastnemu Bogu. Vzpenjanje ljudi,

ki so se zbirali na Arafatu, se je nadaljevalo celi dan in noč, pa tudi v petek. Tako se je

12 Thackston, trans., Naser-e, 69.

7

na vzpetini zbralo veliko število ljudi, ki jih niti veliki in vsemogočni bog ni mogel

prešteti.« 13

Na deveti dan opoldne, meseca Dhu l-Hijja, pričnejo romarji z delom hadža, ki se

imenuje stoja na Arafatu. Bedijo ob hribu usmiljenja do sončnega zahoda, ob tem pa

recitirajo »Kakšen je tvoj ukaz? Tu sem!« in poslušajo pridige z vrha, kjer je, sodeč po

islamski tradiciji, prvi človek Adam molil in kjer je Mohamed imel svojo poslovilno

pridigo. Ob sončnem zahodu se romarji odpravijo nazaj proti Meki. Po navadi romarji,

preden dospejo v Mozdalifo, tri milje iz Mine, opravijo še večerno molitev. Oni, ki so

fizično sposobni, tečejo kar se da hitro v Mozdalifo. Medtem ko večina romarjev prespi

noč v Mozdalifi, pa ženske, otroci in oslabljeni nadaljujejo pohod v Mino. V Mini

desetega v mesecu romarji opravijo serijo obredov v spomin na božji ukaz, da Abraham

žrtvuje sina. Tam stojijo trije kamniti stebri, od vzhoda proti zahodu doline. Prvo obredno

dejanje je, da romarji mečejo kamne v najbolj zahodni steber. To simbolizira

Abrahamovo kamenjanje hudiča, ki ga je skušal nagovoriti naj ne žrtvuje sina, kot mu je

naročil bog. Po kamenjanju si romar kupi ovco ali kozo (celo kamelo, če si jo lahko

privošči) za žrtvovanje. Žival obrne proti Meki in ji prereže vrat, kot je to storil Abraham.

To je zadnje dejanje v fazi (nošenja) ihrama. Romar potem obišče eneg izmed brivcev v

Mini in si postriže lase (ali vsaj del las). Nato se lahko preobleče v običajna oblačila in se

vrne v Meko, kjer še enkrat obhodi Kabo. V preostalih dneh hadža se romarji napotijo

nazaj v Mino, da kamenjanjo vse tri stebre, žrtvujejo dodatne živali in uživajo v

prireditvah z ostalimi romarji.

V času Ibn Jubayrjevega hadža pa so stvari ušle izpod nadzora, kot je opisal:

»Nestrinjanje in nemiri med temnopoltimi prebivalci Meke in iraškimi Turki, v katerih je

bilo nekaj ranjenih. Rožljali so meči, letele so puščice, metali so sulice, medtem pa je

izginilo tudi nekaj dobrin trgovcev. Mina je bila v takratnih časih eno izmed največjih

tržnic, kjer se je prodajalo vse od dragih kamnov do cenenih bisernih ogrlic, skupaj z

drugimi artikli in različno robo, saj so se tu srečevali ljudje z različnih koncev sveta. Bog

nas je obvaroval od zla kršitve miru in hitro prinesel spokojnost. Tako je končal uspešno

stojo nad Arafatom in verniki so končali romanje. Molite k Bogu, gospodarju vsemirja.«14

13 R.J.C. Broadhurst, transkribcija, The travels of Ibn Jubayr, (London, 1952), 176-77.14 Broadhurst, trans., The travels, 184-85.

8

Po koncu romanja je stara kiswa, tj. tančica, ki je prekrivala Kabo, odstranjena in

zamenjana z novo. To je še predislamskega izvora. V zgodnjih letih islama je prešlo v

navado, da kalif poskrbi za novo kiswo vsako leto. Po Ibn Jubayrju: »Na soboto, ki je dan

žrtvovanja, je kiswa prenešena iz shrambe iraškega emirja v Meko. Pred tem se je novi

kadi, oblečen v črno ogrinjalo, sprehodil z njim, ob spremljavi praporjev in zvokih

bobnov ... Kiswa je postavljena na streho Kabe in na torek trinajstega v svetem mesecu,

so Šajbiti vpleteni v krojenje. Je živo zelene barve in njena lepota uroči oči. V zgornjem

delu ima ima širok rdeč trak (ki je navit okoli Kabe) in na strani, ki gleda na cenjeno

Maqat Ibrahim, stran ki ima častitljiva vrata in ki so blagoslovljena; tam so na traku

napisane, za Bismilo [vpoklic »v imenu Boga«], te besede: 'Zagotovo je prvo svetišče,

namenjeno človeštvu, tisto v Meki' [Koran III,95]. Na drugi strani sta okoli in okoli Kabe

dva rdeča predela z majhnimi belimi krogci, ki vsebujejo inskripcije z elegantnimi znaki,

ki vključujejo verze iz Korana, kot tudi omembo kalifa. «15

Preden se romarji odpravijo domov, v Meki izvedejo še poslovilne obhode.

Mnogi se odpravijo tudi na »treking« proti severu v Medino, kjer pred povratkom domov

obiščejo še Mohamedovo mošejo. Medtem ko so (fizično in finančno sposobni) verniki

romali v Meko, pa so bili trgi v vaseh in mestih po celotnem srednjeveškem islamskem

svetu, v dneh pred žrtvovanjem v Mini, zasičeni z živalmi. Tako se tudi oni, ki so ostali

doma, gostijo solidarno z brati in sestrami v arabski puščavi. Z islamskimi osvajanji so se

zelo povečevala ozemlja pod islamsko politično oblastjo, romarske karavane iz

najoddaljeneših delov islamskega sveta so se izkazale kot nepogrešljive za islamsko

kulturo in širšo prepoznavnost.16

3. ŠIITSKO ROMANJE

15 Broadhurst, trans., The travels, 185.16 James E. Lindsay, Daily life in the medieval islamic world (Westport, Connecticut 2005), 153-160.

9

Šiizem je bil sprva “legitimistično” politično gibanje, povezano z vprašanjem, kdo

bo nasledil Mohameda, in z nezadovoljstvom novih spreobrnjencev (mavalijev) s svojim

položajem (prav mavaliji so odgovorni za številna nepravoverna gibanja v islamu).

Najprej in predvsem so šiiti pripadniki “Alijeve stranke” (arab. šiat Ali), ki se je nato

razcepila na več vej in naposled poistila z Iranom. Počasna kristalizacija šiizma, ob kateri

so se hkrati oblikovale tudi njegove temeljne razlike v primerjavi s pravovernim

sunizmom, je utrdila meščanski in kmečki sloj na jugu Iraka. Ta težnja se je še okrepila,

ko sta po razpadu kalifata (9.-10. stoletje) nastali neodvisni iranski kneževini sunitskih

Samanidov in šiitskih Bujidov. Šiiti so tedaj že opustili sleherno težnjo po politični

oblasti; zanjo so se začele boriti nekatere nepravoverne ločine, kar “ekstremistične” v

primerjavi z “zmernim” šiizmom: ismailiti, karmati, asasini. Fatimidi so slej ko prej ostali

zmerni nasproti svojim, v veliki večini sunitskim podložnikom, vendar so poslali po vsem

islamskem svetu v Kairu vzgojene propagandiste. Dvanajsti šiitski imam po Aliju,

Muhamad al-Mahdi, še otrok, je ok. 873 izginil – se “prikril”. Poimenovali so ga

“Gospodar časov” (Sahib al Zaman) in “Pričakovani Mahdi” (Muntazar). L. 940 so šiitski

teologi razglasili pretrganje sosledja imamov do vrnitve skritega imama, ki bo ob koncu

časov uveljavil na svetu pravičnost. Spričo položaja imamov kot posrednikov med ljudmi

in Bogom, “združenih z Bogom”, se je porodilo pravo pobožno čaščenje, utemeljeno na

žalovanju za Huseinom; zaradi tega osrednjega položaja imamov šiizem običajno

imenujejo tudi imamizem.17

Šiiti so do svojih imamov gojili visoko spoštovanje, obiskovanje njihovih grobnic

(= ziyara) pa je bilo pomembno za šiitsko pobožnost. Kdaj so te in ostale prakse postale

del šiitske tradicije, ni popolnoma jasno. Ko so šiitski Bujidi leta 945 osvojili Bagdad, so

vzpodbujali odkrito in javno izvajanje teh obredov; prav tako so jih spodbujali Fatimidi v

Egiptu (med leti 969-1171).

Temeljnega pomena v vsakdanjem življenju šiitskih muslimanov so:

- počastitev spomina na dogodke pri Ghadir Khummu,

- počastitev spomina na mučeništvo Huseina ibn Alija,

- obiskovanje grobnic šiitskih imamov.

17 Thoraval, Islam, s.v. “šiiti”.

10

Ker so Bujidi pripadali dvanajstnikom oz. imamski veji šiitske tradicije, Fatimidi

pa so bili sedmerniki oz. Ismailova veja, z nekaj besedami razložimo razliko med tema

dvema skupinama.

Med šiiti sta se razvili dve doktrini. Po prvi mora biti zakoniti kalif ali imam v

krvnem sorodstvu z Mohamedom. Druga, bolj kontroverzna, pravi, da je kalif/imam ne

samo politični vodja skupnosti, ampak tudi nezmotljiv verski učitelj – naj bi bil brez

napak, kar se tiče vere in moralnih naukov. Zaradi poudarka na religiozni in teološki

vlogi glave skupnosti šiitski teksti uporabljajo naziv imam za to funkcijo pogosteje kot

kalif ali vodja vernikov. Šiitski “dvanajstniki” in “sedmerniki” se glede the dveh doktrin

strinjajo, ne strinjajo pa se z identiteto sedmega imama.

Šiitska doktrina imamata temelji na dogodkih 18. Dhu l-Hijja A.H. 10 (= 16.

marec 632). Mohamed se je ustavil na kraju imenovanem Ghadir Khumm (= Khumov

bazen) na svoji poti nazaj v Medino, potem ko je zadnjič romal v Meko. Njegovi

spremljevalci so se zbrali v gozdičku, da bi se skrili pred neznosno vročino in da bi

opravili opoldansko molitev. Ob zaključku le-te je Mohamed dvignil Alijevo roko pred

zborovanjem in prisotne vprašal, če priznavajo, da ima on pravico nad vsemi verniki, ki

jim preseda kakršnakoli trditev, ki velja zanj. Odgovorili so pritrdilno. Prerok je vzel

Alijevo roko in rekel “Komurkoli sem Gospod [Mawla], mu je tudi Ali. O Bog! Bodi

podpornik komurkoli, ki podpira Alija in bodi sovražnik komurkoli, ki nasprotuje Aliju.”

Umar ibn al-Khattab je potem rekel Aliju “Čestitam sin Abu Taliba! Zjutraj in zvečer si

gospodar vsakega verujočega moškega in ženske.”18

Ker zgornja razlaga prihaja od Ibn Hanbalove “Musnad” (datirane 855), sunitske

zbirke izročil, je jasno, da suniti ne trdijo, da so se dogodki pri Ghadir Khummu niso

zgodili. Razlikujejo se v interpretaciji samega dogodka. Po šiitski doktrini omenjena

zgodba nedvomno potrjuje ne samo to, da je Mohamed določil Ali ibn Abi Taliba in

njegove potomce, da ga nasledijo po smrti (to se je zgodilo samo tri mesece kasneje na

13. Rabi al-Awala A.H. 11; 8. junija 632), temveč da jim je tudi podelil politično in

versko oblast. Medtem ko suniti Alija cenijo kot zgodnjega konvertita, kot

Mohamedovega sorodnika in zeta in kot četrtega izmed rašidunov oz. “pravilno vodenega

kalifa”, pa so preprosto zavračali šiitsko razlago dogodka pri Ghadir Khummu.

18 Moojan Momen, An introduction to shi’i islam (New Haven, 1985), 15.

11

Kot so se stvari obrnile, je Mohamedov bližnji spremljevalec in tast, Abu Akr

(632-34), postal prvi kalif. Sledila sta mu še dva spremljevalca, Umar ibn al-Khattab

(634-44) in Uthman ibn Affan (644-56). Po Utmanovem atentatu je Ali ibn Abi Talib

(656-61) postal kalif/imam. A njegovo vodenje imamata/kalifata je prekinila prva

državljanska vojna v islamski zgodovini (656-61), ki se je končala z atentatom nanj.

Temelječ na šiitski interpretaciji dogodkov Ghadir Khumma je bil Ali prvi legitimni

kalif/imam; prvi trije so bili uzurpatorji.

Po šiitski tradiciji je imamat potem prešel na Alijevega najstarejšega sina Hasana

(u. 669). A Hasan se je odpovedal svoji pravici do vodenja leta 661 in ni nasprotoval

Mu’awiyi (vl. 661-680), ki je vzpostavil Umajadski kalifat (661-750) z Damaskom kot

glavnim mestom. Kljub Hasanovi odpovedi je ostala frakcija (šiitskih) Muslimanov, ki so

se naprej prerekali, da samo nekdo iz Mohamedove hiše (potomec Alija) lahko legitimno

vodi muslimansko skupnost. Kmalu potem, ko je Yazid dobil kalifat (vl. 680-683), je bil

Alijev mlajši sin Husein (3. imam) nagovorjen, naj zapusti dom v Hijazu in potuje v

Kufo, kjer bi vodil vstajo in bi si priboril pripadajoče mesto glave muslimanske

skupnosti. 10. Muharama 61 (10. november 680) so umajadske sile porazile Huseina in

72 oboroženih mož pri Karbali. Pri tem so jih obglavili in njihove glave nataknili na

sulice in korakali proti Kufi. Žene in otroke so vzeli za talce, tudi Alijevega sina, ki je bil

bolan in bitki ni mogel prisostvovati.

Kot je bila navada, je bila njegova glava poslana Yazidu v Damask kot dokaz, da

je zares mrtev. Nekatera poročila nakazujejo, da je bil Yazid užaloščen zaradi smrti

Mohamedovega vnuka, druga pa navajajo, da je s pokojnikovo glavo ravnal prezirljivo,

drezal s palico po ustih, za kar ga je ostro grajal Abu Barzah al-Aslani, Mohamedov

spremljevalec.

Huseinova glava je bila vrnjena njegovim sorodnikom, ki so jo pokopali. Ima

častno mesto v Umajadski mošeji v Damasku. Druga legenda pravi, da je pokopana v

Askelonu, kjer so Fatimidi zgradili svetišče leta 1098. V času križarskih vojn je bila

izkopana in prepeljana v Kairo (l. 1153), kjer je ostala v Huseinovi mošeji do danes. Po

nekaterih izročilih naj bi bila glava zakopana v Medini, Kufi, Nadžafu, Karbali, v Raqqi

na zgornjem Evfratu in celo v oddaljenem Marwu v Afganistanu.19

19 Heinz Halm, Shiism (Edinburgh, 1991), 16.

12

S Huseinovim mučeništvom je bil imamat predan njegovemu sinu Aliju, od takrat

pa se je prenašal z očeta na sina, vsak imam je določil svojega naslednika.

Najpomembnejši imam za Ali ibn Ali Talibom je bil Jafar al-Sadiq (u.765), šesti po vrsti.

Bil je znan po pobožnosti ter učenosti in mnogi, ki so študirali pri njem, so postali

učenjaki, uradniki. Jafar je za naslednika določil sina Ismaila (u.754), da ga nasledi kot

sedmi imam. Ker pa je ta prej umrl kot oče, se je pojavilo vprašanje, kdo bo nasledil

Jafarja. Ena struja si je prizadevala, da bi nasledstvo dobil Jafarjev vnuk Mohamed – ti so

se imenovali “sedmerniki” oz. “izmaili”.

Druga struja pa je zahtevala, da imamat vodi Ismailov brat Musa (u. 799),

katerega so smatrali za sedmega imama. Člani te frakcije so poznani kot “dvanajstniki”

oz. ”imamiti” in so verjeli, da ko je umrl enajsti imam leta 873 ali 874, ga je nasledil sin

Mohamed kot dvanajsti imam. Poleg tega so dvanajstniki verjeli, da Mohamed ni umrl in

da je v okultnem stanju, tj. da je še vedno prisoten v skriti obliki, in da bo ob določenem

času (kdaj, ne moremo vedeti) prišel nazaj kot Mahdi (mesija).

Kar se bo na prvi pogled zdelo dolgo, je sicer potrebno za pojasnitev

pomembnosti vloge imama Alija in naslednikov v šiitski teologiji. Brez osnovnega

razumevanja doktrine imamata, je težko razumeti pomembnost in pomen javih obredov v

šiitizmu, ki so bili del srednjeveškega vsakdanjika, posebno v Egiptu pod Fatimidi in v

Iraku pod Bujidi. Mohamedova izbira Alija kot naslednika pri Ghadir Khummu je eden

temeljnih dogodkov šiitskega islama in ne bi smelo biti presenečenje, da ko so Bujidi

prišli na oblast v Iraku, so vpeljali javno komemoracijo na dogodke pri Ghadir Khummu

na 18. Dhu l-Hijja.

Malo je znanega o naravi teh zgodnjih proslav, razen da je bujidski vodja Muizz

al-Dawla (945-967) izdal ukaz, da okrasi Bagdad in da se razsvetli lokalno postojanko.

Bolj dramatični so javni obredi, ki počastijo Huseinovo mučeništvo v bitki pri Karbali 10.

Muhrama (od tod ime proslave Ashura, ki pomeni deset). Asura je postal

najpomembnejši ritual na šiitskem verskem koledarju, ker ni le spomin na Husejnovo

nepravično smrt, njegova je bila paradigma mučeništva, ki bi jo morali vsi izkusiti.

Preden si ogledamo obred Asure, preverimo proslavo Ghadir Khumma v Fatimidskem

Egiptu.

13

Leta 973 so se skupina ljudi iz Fustata in nekaj severnoafriških čet, ki so osvojile

Egipt, prvič zbrale, da bi obeležile festival s posvetitvijo Fatimidske države. Informacije

o prvih manifestacijah so skope, toda dovolj je poročil, da dobimo vsaj vtis o tem, kakšne

stvari so jo spremljale, še posebej zaprtje trgovin, nošenje fine obleke, javno žalovanje in

žalostinke o Huseinovem mučeništvu in prekletstvo Mohamedovih spremljevalcev, ki so

po šiitski dogmi izdali Alija. Temi mučeništva in trpljenje zadostujeta za festival Ghadir

Khumma in Asuro, ki je sodeč po islamskem koledarju tri tedne kasneje.

Do 12. stoletja je bil Ghadir Khumm preoblikovan iz popularnega festivala v

dodelano proslavo na Fatimidskem dvoru. Izgubil je večino šiitskega simbolizma in je

postal ena izmed ceremonij, ki jo je režim vpeljal, da bi se legitimiral pred svojimi

podaniki – suniti, šiiti, katoliki, židi. Imeli so posebne obleke za kalifa, njegovega vezirja

ter poveljnika konjenice in pehote.Vrata palače so bila okrašena s tapiserijami. Zaklali so

ovna, pripravili razkošen banket, podoben gostijam ob koncu ramadanskega posta in

žrtvovanju, pripravljega med letnim romanjem.

Po šiitski doktrini so vsi, razen 12. imama, umrli kot mučeniki. Nekateri so bili

ubiti v boju, nekateri zastrupljeni, ali pa so umrli v zaporu. Najbolj dramatično je bilo

Huseinovo mučeništvo. Ker so imami veljali za “brezgrešne”, je njihovo trpljenje in

mučeništvo razumljeno kot primer njihove volje, da prostovoljno prevzamejo del

trpljenja in kazni za človeštvo. Zaradi tega je človeštvu prihranjena stroga božja pravica.

Še več, mučeništvo je naredilo imameza posrednike med verniki in Bogom. Tako

razumevanje odrešitvenega trpljenja je podobno Kristusovemu trpljenju v krščanski

teologiji. V nasprotju s krščansko teologijo islam zavrača omembo izvirnega greha. Torej

trpljenje imamo, velja samo za določene grehe, ki so jih zakrivili verni. Ker suniti

zavračajo šiitsko doktrino imamata, zavračajo idejo, da šiitski imami igrajo kakršnokoli

odrešitveno vlogo.

Verni pridobijo od imamovega trpljenja in mučeništva pripravljenost, da

postanejo mučeniki tudi sami. Verniki tudi obiskujejo in objokujejo grobnice imamov.

Obstajajo poročila o vernih, ki objokujejo nad Huseinovo grobnico skoraj takoj po tem,

ko je bila zgrajena. Leta 850 je abasidski kalif al-Mutawakkil svetišče porušil, da bi

prekinil šiitska romanja. Njegovi napori so bili zaman, saj so romarji še vedno prihajali v

14

Karbalo, čeprav tam ni bilo več svetišča. Leta 990 je bujidski vladar Adud al-Dawla

obnovil Huseinovo grobnico v Karbali in Alijevo v Nadžafu.

Sčasoma so se dodelani rituali razvili kot del romanj verujočih in javnega

objokovanja pri imamovi grobnici; bodisi Huseinove v Karbali, Alijeve v Nadžafu, ali

katerega drugega imama v Bagdadu, Samari, Medini ali Mashdad v Iranu. Po teologu

Tausilu (u. 1266) iz 13. stoletja, naj bi verujoči izražali svoje hrepenenje po imamih in

njihovemu trpljenju s tem, da so objokovali njihove grobove: »Sem lahko tvoja

odkupnina! Ker je Gospod prihodnjega življenja vzel užitek v žalosti in ker služi

očiščenju božjih služabnikov – postoj! mi zatorej poklanjami žalne obleke in iščemo

radost v polzenju solz. Očem rečemo: izlivajte se v neprekinjenem jokanju zavekomaj!«20

Najbolj zapleteno je žalovanje za Huseinom, obredi festivala Asure datirajo

najmanj v obdobje Bujidov. Viri kažejo, da je najstarejši obred za romarje, da v

Huseinovi grobnici zahtevajo požirek vode v počastitev enega njegovih zadnjih dejanj

pred mučeništvom. Proti koncu bitke, ko je prosil za vodo za bolehnega sina, ki ga je

držal v naročju, je puščica presekala otrokovo grlo in ga ubila. Neprizadet spričo

otrokove smrti je nadaljeval z bojem, dokler ni bil nazadnje ubit.21

Da so zapletena strast igre in javne procesije, kjer se žalujoči bičajo v znak

poistovetenja s Huseinovim trpljenjem, tako običajne v Iraku, Iranu in Libanonu, se kaže

že od časa Safavidov (1501-1722) in Qajarjev (1779-1925) v Iranu.

Medtem ko obiskovanje grobnic (ziyara) ni predstavljalo nadomestitve obveznega

letnega romanja, šiiti smatrajo svoje duhovne beneficije za večje, kot so tiste pri hadž. To

je nazorno prikazano v kratki izmenjavi, v kateri je bil Shibab ibn Abd Rabbihi vprašan,

koliko obveznih romanj je opravil. Ko je odvrnil, da je hadž opravil devetnajstkrat, je

njegov sogovornik odgovoril: »Če izvršiš endindvajset romanj, se ti bodo šteli kot ziyara

Huseinu.«

Treba je dodati, da javne slovesnosti Asure in Ghadir Khumma niso šle mimo

sunitske populacije bujidskega Iraka. Pravzaprav obstajajo poročila, da je bil leta 999,

osem dni po Ghadir Khummu, s strani Sunitov sprožen protifestival v počastitev dne, ko

sta se Mohamed in Abu Bakr med hidžro v Medino zatekla v jamo. Istega leta, osem dni

20 Halm, Shiism, 140.21 Momen, An introduction, 30.

15

po festivalu Asura, so počastili dan, ko je bil ubit Musab ibn al-Zubayr (še en zgodnji

junak sunitskega Islama). Včasih pa so se Suniti na šiitske ceremonije odzvali z nasiljem.

Ko je Saladin leta 1171 odstavil Fatimide, se je državna podpora za izmailski

šiitizem in obrede končala, ime abasidskega kalifa je bilo poklicano v petkovi pridigi,

prvič po dveh stoletjih, fatimidske inštitucije učenja pa so bile preobrazene v sunitske.

Ker se izmailski šiitizem ni zakoreninil nikjer, razen med elito, je hitro zbledel. Čeprav je

seldžuška osvojitev Bagdada 1055 končala državno podporo dvanajstnikom izmailskega

šiitizma, pa ta oblika ni izginila iz regije. Konec koncev je Irak neke vrste sveta zemlja za

šiite. V Karbali je bila grobnica imama Huseina, Ali ibn Abi Talibova grobnica v

Nadžafu, v Bagdadu in Samari pa so bile grobnice drugih imamov. Romanja v ta svetišča

so se nadaljevala, čeprav ne tako svobodno kot za časa Bujidov.

Seldžuki so bili goreči podporniki sunitskega islama in so imeli le malo posluha

za šiizem kakršnekoli oblike. V bistvu je Nizam al-Mulk o šiizmu vedel povedati veliko

slabega. To je do neke mere izviralo iz tega, da so bili v tistih dneh Fatimidi v Egiptu

veliki sovražniki Seldžukov. Bolj kot široko sunitsko zaničevanje, celo prezir za šiitsko

teologijo, čaščenje imamov in obsodbo Mohamedovih spremljevalcev kot izdajalcev

Alija, je al-Mulk v šiitih videl petokolonaše, ki so bili grožnja oblasti. Njegov nasvet

Malikšahu je bil, da naj sledi zgledu Mahmuda Ghazne, Togrila, Alp Arslana, ki so

nastavili samo podpornike sunitov kot tajnike, dacarje ali druge vladne uradnike. Al-

Mulk je nasprotoval imenovanju Nesunitov, Židov, Krščanov, Zoroastrov, toda jasno je

bilo, da so njegove podbude uperjene proti Šiitom.22

22 Lindsay, Daily life, 160-65.

16

4. OSTALA ROMANJA

Poleg hadža, umre in značilnih šiitskih ziyar, je obstajalo nešteto lokalnih romanj,

ki so postala del vsakdana v srednjeveškem islamu. Grobnice Mohamedovih

spremljevalcev, svetnikov, učenjakov, mučenikov, vladarjev, celo sveti predmeti kot so

kopije Korana ali druge vsakdanje stvari, ki so domnevno pripadale samemu Preroku, so

bile globoko čaščene in obiskovane v upanju verujočih, da jim bodo pomagale z barako

(arab. “blagoslov”, “varstvo” Alaha nad osebami, kraji, predmeti, …23), ki jo posedujejo.

Jeruzalem in ostali sveti kraji, povezani s predislamskimi preroki in patriarhi v

Siriji, Egiptu in Iraku, so bili priljubljena destinacija za romarje. Muslimani so imeli

Sirijo za svojo sveto deželo (ard mugadassa). Ne samo da je bila dom Abrahamu,

Mojzesu, Davidu, Jožefu, Salomonu in Jezusu, njeno najbolj sveto mesto Jeruzalem je bil

cilj Mohamedovega nočnega potovanja, tako kot tudi mošeja al-Aksa in njena Kamnita

kupola. S tem ko je bil Prerok v trenutku ponešen iz Meke v Jeruzalem (postanek na poti

v nebesa), postane to še tretje sveto mesto, za Meko in Medino. 24

Pomemben podžanr litearture o zaslugah krajev je bil romarski priročnik, ki je

opisoval pomembne romarske cilje, nasploh mesta oz. province srednjeveškega

islamskega sveta. En tak vodič za Sirijo je bil Ibn al Hawranijev »Vodič po romarskih

krajih«, ki se sklicuje na zgodnje vire, kot je al-Rabaijeva »Odlike Sirije in Damaska« in

Ibn Asakirjeva »Zgodovina Damaska«. Kot pred njim, je tudi al-Hawrani hvalil odlike

Sirije in njeno sveto zgodovino, vključujoč zgodbe o več kot sto svetih krajih v Damasku

in Siriji, kot je lokacija Musine (Mojzesove) grobnice, kraj, kjer se bo Isa (Jezus) spustil

na zemljo ob koncu časa, kraj, kjer je najdena glava Yahye ibn Zakariyye (Janez

Krstnik), lokacijo svetišča Huseinove glave, grobnico Nur al-Dina, celo prisotnost enega

izmed Mohamedovih sandal, ki je zakopan v južni steni nad mihrabom (= polkrožna

vdolbina v zidu mošeje) Dar al-Hadith, blizu trdnjave Damaska.

Ibn al-Hawrani poudarja pomembnost obiskovanja grobnic svetnikov in ostalih

svetih oseb, temelječe na hadisih (= Izročila), ki poročajo, da je Mohamed obiskal

grobove svojih spremljevalcev. Svoj 'vodič' zaključi z oznako spodobnega romanja:

»Navada je, da se postaviš z obrazom proti imetniku 'naseljenca', da se približaš in ga

23 Thoraval, Islam, s.v. “baraka”.24 Hiti, Istorija, 117-119.

17

pozdraviš. Romar stoji blizu grobnice, kjer se preda poniža, pokloni glavo z

dostojanstvom k tlom, z bogaboječo mislijo in strahospoštovanjem, zavrže moč in

gospodovalnost. Sebe si predstavlja, kot da bi gledal lastnika grobnice in on njega.

Potem bi pogledal z introspekcijo, kaj je bog odobril obiskovalcu z vzvišenostjo,

dostojanstvom in božjo skrivnostjo in kako ga je bog naredil za središče svetništva, za

skrivnosti, netakljivosti, pokore in božje resnice. «

Al-Hawrani nadalje svetuje romarjem, naj berejo Koran in naj se posvetijo molitvi

in spominom na Boga. Namen teh razmišljanj in ponižnih prošenj je, da se romar

osredotoči na svoje grehe (kar mu omogoča da se približa bogu), kreposti in duhovnega

blagoslova svetnika (ki bo nagrajeno ob koncu dni). Eno od mnogih svetih mest v Siriji,

kjer muslimani molijo in samozavestno lahko upajo na božji blagoslov, je Železna kupola

(qubbat al-silsila) blizu Kamnite kupole.

Legenda pripoveduje, da je v času, ko je bil David kralj, bog spustil verigo med

nebesi in zemljo prav na tem mestu. Kadar je nastal prepir med dvema posameznikoma,

jima je David rekel naj gresta do verige in kdor govori resnico, bo lahko zgrabil za

verigo, če pa se bo zlagal, se veriga 'umakne' in se je ne more oprijeti. Kako je to

izgledalo, je lepo prikazano v zgodbi, kjer je nek moški zaupal drugemu dragulj velike

vrednosti. Ko ga je zahteval nazaj, je drugi odvrnil, da ga je že vrnil in predlagal, da

rešita spor z verigo.

Po Ibn Asakirjevi verziji »Zgodovine Damaska« je drugi mož napel palico in

vanjo naredil luknjo, kamor je spravil biser. Šla sta do Davida, ki ju je poslal k verigi.

Lastnik bisera je rekel: »O bog! Resnično veš, da sem mu zaupal biser, a mi ga ni vrnil.

Predlagam, da se smem dotakniti verige«. Potem se je je oprijel. Drugi nato reče:

»Predlagam isto kot ti. Primi mojo palico.« In mu jo izroči. Reče: »O moj bog! Resnično

veš da sem mu vrnil biser. Predlagam, če se lahko dotaknem verige«. Nato se je prime.

David se začudi: »Kaj je to? Tožnik in toženi sta se oba obdržala verige?« Nato mu Bog

odvrne: »Biser je v palic.i« In veriga je bila dvignjena.

Moramo poudariti, da so nekateri sunitski učenjaki obtožili za heretična vsa druga

romanja, ki niso bila obvezna in hvalevredna romanja v Meko (hadž in umra). Znani

sirski učenjak Ibn Taymiyya (1263-1328) je predstavnik takega mnenja. Temelječ na

mohamedanski praksi je trdil, da je dopustno za verujoče, da vzpodbudijo božji blagoslov

18

nad umrlimi. Odločno pa je nasprotoval obiskovanju grobnic z namenom prošnje, da

pridejo v stik z umrlim preko boga. Kar se tiče Ibn Taymiyya, je bila taka molitev oblika

politeizma. Poleg tega je temelječ na haditih pripisanih Mohamedu Ibn Taymiyya trdil,

da je čaščenje grobnic prepovedano, ker so židje in kristjani začetno izvajali to prakso:

»Razlog je, da je Prerok rekel, naj bog zakolne žide in kristjane. Uzurpirali so si

grobnice svojih prerokov za prostor molitve. Pred tem je treba svariti.«

Obsodba verskih praks in doktrin zaradi njenih pravih ali domnevnih povezav z

židi oz. kristjani je bila stalna praksa islamskih srednjeveških polemikov. Nenazadnje,

Bližnji vzhod in severna Afrika sta bili dom svetnikom, asketom, zdravilcem in

čudodelcem /židovskim, krščanskim in drugim/ že od antike naprej. Sveti možje s svojim

božjim blagoslovom, posebnim znanjem in čudeži so bili del in kopica v vsakdanu

predislamskega Sredozemlja, stoletja pred Mohamedovim rojstvom. Poleg tega je bilo

romanje v grobnice in svetišča prerokov, učenjakov, mistikov, svetnikov in celo

pomembnih vladarjev in drugih središče priljubljenega verskega življenja v

srednjeveškem islamskem svetu.25

4.1. Prerokove relikvije

Prerokove relikvije hranijo v “Shrambi svetih predmetov” v palači Topkapi v

Istambulu. Sem jih je prenesel sultan Selim I. ob osvojitvi Egipta leta 1517. Zgrajena je

kot sistem kupolastih soban. Stene predsobe z dvojno kupolo so okrašene z izniško

keramiko iz 16. stoletja. Poseben čar ji daje posebno leseno okrasje na vratih in oknih ter

bazen želja. Na sredini so razstavljeni Prerokov lok iz bambusa ter meči prvih štirih

kalifov in drugih verskih voditeljev. Nasproti so “Vrata odpuščanja”, ki jih je sem

prinesel Murat III. med rekonstrukcijo Kabe. Na Vratih so pozlačeni citati Preroka. Od

tod vstopimo v sobo na levi. Tudi ta je okrašena in vsebuje citate. Na sredini je

razstavljen najstarejši ohranjen izvod Korana, ki je napisan na jelenji koži in več skrinj v

katerih so hranili “sveti plašč”. Razstavljenih je tudi več ključavnic vhoda v Kabo. Ko

zapustimo to sobo, vstopimo v prvo na desni. Okrašena je z verzi iz Korana, v njej pa so

razstavljeni zlato pismo, zemlja iz groba, njegova brada, odtis noge in nekaj zob. Dalje se

pomaknemo skozi leva vrata in pridemo do najbolj svetega prostora, “Paviljona svetega

25 Lindsay, Daily life, 166-168.

19

Plašča”, ki je zaščiten z mrežo. Predtem je soba služila kot dnevna rezidenca sultanom.

Tu je srebrna skrinja, v kateri so hranili predmete, poleg nje sta dve skrinji, ena v drugi, v

kateri se nahaja sveti plašč. Prav tako sta razstavljena Mohamedova meča, okrašena z

dragimi kamni, in prapor, ki so ga Otomani uporabljali na svojih pohodih (zaradi obrabe

ga hranijo v skrinji). 26

26 http://www.ee.bilkent.edu.tr/~history/topkapi.html.

20

5. LITERATURA:

- R.J.C. BROADHURST, transkribcija, The travels of Ibn Jubayr London 1952

- Heinz HALM, Shiism, Edinburgh 1991

- Filip HITI, Istorija Arapa, Sarajevo 1967

- James E. LINDSAY, Daily life in the medieval islamic world, Westport,

Connecticut 2005

- Sayyid Fayyaz MAHMUD, Ashort history of islam, Karachi,London,Dacca 1960

- Moojan MOMEN, An introduction to shi’i islam, New Haven 1985

- Hossein NASR, Islam: Religija, zgodovina in civilizacija, Maribor 2007

- Wheeler M. THACKSTON, transkribcija, Naser-e Khosraw Book of travels,

Albany 1986

- Yves THORAVAL, Islam: Mali leksikon, Larousse 1995

- http://www.ee.bilkent.edu.tr/~history/topkapi.html

21