PEDAGOŠKA FAKULTETA

PATALOŠKI NARCIS

(SEMINAR PRI PREDMETU IZBRANA POGLAVJA IZ FILOZOFIJE)

AVTORJI: NELI MARKOČIČ, ANŽE LAUSEGGER, ŽIGA LAUSEGGER, KLEMEN LEBAN

MENTORICA: MATEJA PERŠAK

LETNIK IN LETO ŠTUDI JA: 3., 2008/09

LJUBLJANA, 2007

CONTENTS

Patološki narcis in šola, kot ideološki aparat države ...................................................................................... 3

šola kot IAD ................................................................................................................................................. 3

Ekonomski nacionalizem ........................................................................................................................ 3

19. stoletje v ameriki .............................................................................................................................. 3

Kompetativni nacionalizem .................................................................................................................... 4

Pataloški narcis ........................................................................................................................................... 4

Socializacija reprodukcije in zlom avtoritete .................................................................................................. 5

Socializacija delovnih ljudi .......................................................................................................................... 5

Sodišča za mladoletne prestopnike ............................................................................................................ 5

Vzgajanje staršev ........................................................................................................................................ 6

Ponovno premišljena permisivnost ............................................................................................................ 6

Kult avtentičnosti ........................................................................................................................................ 6

Psihološke posledice »prenosa funkcije« ................................................................................................... 7

Narcizem, shizofrenija in družina ............................................................................................................... 7

Narcizem in »odsotnost očeta« .................................................................................................................. 7

Abdikcija avtoritete in premena nadjaza .................................................................................................... 7

Disciplina kot pogoj svobode .......................................................................................................................... 8

Psihoanaliza patološkega narcisa in pojava borderline ................................................................................ 10

PATOLOŠKI NARCIS IN ŠOLA, KOT IDEOLOŠKI APARAT DRŽAVE

ŠOLA KOT IAD

Nekako je čutiti prilagojenost šole družbi. Večina izvedenih šolskih reform izpade kot rezultat uspešnih

sestankov med voditelji demokratične družbe. S tem mislimo politike. Če pogledamo skozi zgodovino

lahko opazimo, kako je šola različno delovala v različnih obdobjih, njeno delovanje, pa je bilo pogojeno

zahtevam takratnje družbe.

EKONOMSKI NACIONALIZEM

Poglejmo si primer ekonomskega nacionalizma, ki je med letoma 1945 in 1973 uspešno kombiniral

gospodarsko rast z izboljševanjem socialnega položaja takratnjih delavcev. Moramo pa se vprašati, kako je

do tega prišlo in kako jim je to uspelo.

Najprej je tu dejstvo, da je bil to čas po drugi svetovni vojni, ki se je končala 2. septembra 1945. V takratnji

družbi je še vedno veljala hierarhična ureditev, ki se je uveljavila v vojski. Taka ureditev se je poznala pri

razdeljevanju družbenih vlog doma in v službi, kjer je veljal le en kriterij za uspešnost. Ta kriterij je bilo

napredovanje na delovnem mestu in po družbeni lestvici. Vsi so bili prepričani, da imajo za napredovanje

enake možnosti, kar jim je v glavo vcepila takratnja šola, ki je delovala kot selekcijski mehanizem, ki najde

najbolj sposobne posameznike in jih postavi na vodilna mesta, pri tem pa se ne ozira na socialne razlike, ki

so v tem povojnem času zanemarljive. Da bi našla redke posameznike je šola morala zaobjeti čim večjo

množico ljudi in tako se je začelo množično izobraževanje, ki je ljudem ponudilo izobrazbo, ter s tem

pomagalo ubežati brezposelnosti, saj so stroji prevzemali delovna mesta.

To obdobje je za razumevanje nastanka pataloškega narcisa pomembno, saj je to obdobje naših staršev.

19. STOLETJE V AMERIKI

V Ameriki so smernice krenile drugačno pot. Pojem industrijsko množično izobraževanje so razumeli bolj

kot usposabljanje za ročno delo in šolanje za poklic. Zato je bila šola odgovorna, da učence oboroži s

kompetencami, ki jim bodo omogočale postati dobri industrijski delavci in s tem "koristni državljani". V ta

namen je bilo v javno šolstvo vpeljanih veliko poklicnih tečajev, ki so javno šolo prepredli in šola je izgubila

vlogo selekcijskega mehanizma, vendar je postala sistem novačenja za industrijo. Da bi to vlogo napravili

še učinkovitejšo, so uvedli IQ teste, ki so prepričevali družbo, da večina učencev nikoli ne bo dovolj

sposobnih za študij. Da pa bi učence, ki naj ne bi bili dovolj brihtni za študij obdržali v šolskem sistemu in s

tem še zaslužili, so vpeljali dogmo, da se iz izkustva naučimo več, kot iz knjig in na podlagi tega uvedli nove

šolske predmete, ki so temeljili na praksi. To so bili na primer zdravstvena vzgoja, življenje v družini,

obramba... Vse to pa je vodilo k uveljavljanju manj zahtevnih šolskih programov, kar je bilo v interesu

otrok, in posledično zmanjšanju reprodukcije akademikov.

Ker, pa je bilo to obdobje, ko so Američani tekmovali z Rusi v bitki za vesolje imenovani "space race", so se

pojavili kritiki, ki so trdili, da šolski sistem ne proizvede dovolj akademikov, ker nima dovolj učinkovitega

mehanizma selekcije. Posledično je izobraževanje v Ameriki dobilo vlogo "branika svobodnega sveta", kar

je vodilo k "navduševanjem" politikov nad izobraževanjem in večanjem denarne podpore za

izobraževanje.

Nastale so tudi specialne didaktike, ki so želele znanje spremeniti v razumevanje. Temu so tudi prilagodili

pouk in tako ustvarili učence/študente, ki niso poznali dovolj dejstev, bili pa so nestrpni do pouka, ki ni

podpiral njihove ustvarjalnosti in samoizražanja. V upanju, da bi učence/študente umirili so želeli učitelji

šolo napraviti nebolečo. Delali so se prijazne (komercialna prijaznost), učencev niso več usmerjali in jih

obravnavali kot nesposobne za resen napor. Posledično se je šolstvo v Ameriki bistveno poslabšalo, še

zlasti za črnce, ki so jih dodeljevali posebnim prilagojenim programom in s tem še izničili enakost, za

katero se je zavzemal ekonomski nacionalizem v Evropi.

KOMPETATIVNI NACIONALIZEM

Zaradi dovolj nizkih transportnih stroškov in napredka izobraževalno komunikacijske tehnologije (IKT), ki

danes omogočata mobilnost podjetij, so delovna mesta postala nezanesljiva, saj se proizvodnja seli v manj

razvite države, podjetja, ki so vztrajala na domačih tleh, pa so morala odpuščati v upanju, da bi znižala

stroške dela. Načelom ekonomskega nacionalizma, kot so enakost možnosti, socialna blaginja in občutek

varnosti, ni bilo več mogoče zadostiti in pojavila se je nova ideologija imenovana kompetativni

nacionalizem. Danes delodajalci raje zaposlujejo akademike iz elitnih univerz. Poleg visokih nazivov jih

zanima, ali so izobraženci tekom izobraževanja pridobili poslovno ozaveščenost, spretnosti z IKT in

sposobnost upravljanja samega sebe, kar udeležencem želi dati tudi današnja šola.

PATALOŠKI NARCIS

Povečanje povpraševanja po akademikih je povzročilo inflacijo akademskih nazivov za doseganje katerih

mladi potrebujejo veliko časa. To povzroča nezadovoljstvo tistih, ki za izobraževanje porabijo veliko časa.

Naknadno pa morajo po dolgem in napornem izobraževanju vsi še tekmovati za višje položaje. Tako je

današnjim otrokom vse težje zadostiti zahtevam svojih staršev, katerih vrednote sta napredovanje in

uspešnost na delovnem mestu, kar izvira iz ekonomskega nacionalizma v katerem so odraščali starši. V

šolskem sistemu pa obstaja še iz preteklosti veliko stvari, ki jih že zaradi samih sebe ne moremo ukiniti,

čeprav učencem že v zgodnjem otroštvu odvzamejo upanje. To so prilagojeni programi in na primer IQ

testi, ki učencem že v osnovni šoli vbijejo občutek nezadovoljstva. Poleg tega šola vsem omogoča enake

možnosti, učenci pa si morajo lastno identiteto še izoblikovati.

Nezadovoljni mladi tako iščejo zadovoljstvo kjerkoli ga lahko najdejo. Najdejo ga v ugodju, ki ga v njih

povzroča odziv "drugih" ljudi. Očiten primer so tu masovne spletne video igre, kjer igralec na začetku dobi

računalniški lik stopnje nič in ga nadgrajuje. Med igralci velja spoštovanje do tistih igralcev, ki so v igro

vložili največ časa in pravega denarja, ki je tako rekoč vržen stran, in dosegli najvišje stopnje. Tako igralci

najvišjih stopenj dosežejo zadovoljstvo, ki je pogojeno s priznavanjem "drugih" igralcev. To priznavanje, pa

je potrebno stalno vzdrževati, kar vodi v nezadovoljstvo, saj je za vzdrževanje v igro potrebno vlagati vse

več časa in denarja. Ravno denarja in nezadovoljstva pa si želijo trgovci, saj nezadovoljni mladi, kupujejo

nepomembne stvari, ki preko reklam obljubljajo ugodje.

Šola (IAD) se je zopet, kot že mnogokrat v zgodovini, morala prilagoditi potrebam družbe (patološkega

narcisa) in se usmerila v ukinitev odpora. Uveljavlja se komercialna prijaznost, vse več se omenja pravic in

vse manj dolžnosti učencev.

SOCIALIZACIJA REPRODUKCIJE IN ZLOM AVTORITETE

SOCIALIZACIJA DELOVNIH LJUDI

V srednjem veku in pred njim je reprodukcija družbe in produkcija sredstev za preživetje družbe izhajala

iz družine same. Starši so tako rekoč med produkcijo sredstev vzgajali in pripravljali otroke za življenje.

Postopoma pa je nastopila industrijska revolucija, katere glavna značilnost je bila, da je produkcija

sredstev postala državna. Tudi starši niso več vzgajali otrok med delom, saj so bili prezaposleni le s tem.

Zato so bili otroci tudi po več kot osem ur prepuščeni sami sebi. Tako je vzgoja in s tem reprodukcija

družbe prešla v roke nadomestnim staršem, s tem pa tudi socializacija reprodukcije v roke države.

Ko je vajenec prišel k mojstru na prakso, se je učil znanja, ki ga je potreboval za obrtniški poklic, s

preoblikovanjem šole, pa se je začelo tudi fizično, duševno in socialno formiranje otrok. Ker starši niso bili

več neprestano navzoči pri otrocih, so se začeli pojavljati pomožni poklici, ki so skrbeli za vzgojo. Njihovo

blagostanje je postalo skrb ustanov, zato niso bili več lastnina staršev, ampak premoženje države. Zato so

mnogi reformatorji trdili, da je edina pot, do uspešnega naroda uspešen šolski sistem.

Nasprotniki otroškega dela so bili prepričani, da so revne in razbite priseljenske družine glavni krivec za

nastanek mladostniškega prestopništva ter izkoriščanja mlade delovne sile v družinah samih. Po njihovem

mnenju so bile pravice staršev do otrok odvisne od njihovega sodelovanja z sodišči za mladoletne

prestopnike.

Večina sodobnikov takratnega časa se je zato strinjala, da družina spodbuja sebično in individualistično

mentaliteto, s tem pa preprečuje razvoj družljivosti in sodelovanja. To v končni fazi privede do počasnega

razvoja industrijske države. Zato ni nič nenavaden sklep, da morajo zunanje instance zamenjati družino,

individuum pa se podrediti »usodi vrste«.

SODIŠČA ZA MLADOLETNE PRESTOPNIKE

Ob koncu 19. stoletja so reformatorji kazenskega prava uvedli nov sistem mladostniškega sodstva, ki so

ga predstavljali kot nadomestek družine. Bili so mnenja, da je treba otroke odtegniti nadzorstvu staršev in

jih vzeti pod lastno zaščito, če le ti z neprimernim ravnanjem iz njih naredijo tako rekoč sirote. Ker so nova

sodišča obravnavala mladoletnike kot žrtve slabega okolja in ne več kot zločince, so odstranile sovražen

odnos me njimi in državo. Glavni cilj zakona je bil preprečitev kriminala in ne več kaznovanje.

Vendar se je izkazalo, da so reforme, ki naj bi bile vrhunec etične razsvetljenosti, spodkopale pravice

navadnih državljanov. Sodišča so imela pooblastila, da brez dokazovanja krivde vdirajo v domove

prestopnikov ter jih obsojajo na zapor za neomejeno dobo. Sodniki so hoteli spoznati otroka na podoben

način, kot zdravnik preiskuje pacienta, da mu bo lahko ob spoznanju vzrokov za bolezen lažje pomagal.

Kljub prednostim, ki so jih ponujale socialne ustanove, pa so otroci kazali neustavljivo privrženost staršem,

pa četudi neprimernim. Vse bolj so se dejstva nagibala k temu, da socialni delavec in posvojeni dom nikoli

ne morata nuditi nekaj, kar nudijo pravi starši in lastni dom.

VZGAJANJE STARŠEV

Vsem pa ni dišala pretirana moč države, zato so bili mnenja, da bo »vzgajanje staršev« izboljšalo kvaliteto

skrbi za otroka in ne bodo potrebni bolj drastični posegi v družino. Nekateri reformatorji so bili mnenja, da

mora kljub razširjeni odgovornosti šole za socializacijo po večini vzgoja ostati v rokah staršev. Trdili so, da

je treba družino reševati kot celoto, saj le ta ne more več zadovoljevati vseh svojih potreb brez pomoči od

zunaj. Gibanje za izobraževanje staršev so videli kot »amerikanizacijo« priseljencev in vcepljanje

industrijske discipline delavskemu razredu.

Na začetku so pediatri in psihiatri obsodili »hiperaktivno vlogo matere« in spodbudili starše, naj

spoštujejo otrokovo »čustveno samostojnost«.

PONOVNO PREMIŠLJENA PERMISIVNOST

V poznih 30ih letih je začela pri vzgojnih metodah v ospredje prehajati permisivnost. Prednost so začele

dobivati otrokove potrebe, vse je moralo biti po njihovih merah. Ljubezen do otroka ni bila več pojmovana

kot nevarnost, ampak pozitivna dolžnost. V teoriji je to izgledalo kot starševska osvoboditev bremena

vzgoje nezaželenih otrok, v praksi, pa je bila to obveznost, da mora otrok v vsakem trenutku svojega

življenja občutiti, da je zaželen.

Permisivnost je kmalu proizvedla svojo reakcijo- vztrajanje pri tem, da bi morali starši upoštevati lastne

potrebe prav tako kot otrokove. V ospredje je prišlo mnenje, da je tisto, kar dobre matere in očetje

instinktivno želijo napraviti za svoje dojenčke, navadno najboljše, ponovem pa so si strokovnjaki za vzgojo

začeli lastiti pravico zdravljenja celotne družbe.

Nekateri strokovnjaki so trdili, da lahko pride do nepopravljive škode pri otrocih, če jim starši ne uspejo

zagotoviti ljubezni in varnosti, kar pa je slednjim samozavest omajalo, ne pa okrepilo, kot je bila želja.

KULT AVTENTIČNOST I

Zgodnejši strokovnjaki so svetovali staršem, naj zaupajo in sledijo lastnim občutkom. Karkoli storijo, je

prav, v kolikor to počnejo spontano. To izobraževanje učinkovitih staršev se je začelo pojavljati v

petdesetih letih ter je uspešno vključevanje »lastnih starševskih čustev«. Če starši lahko dojamejo svoje

lastne potrebe jih lahko posredujejo otrokom, hkrati pa jih lahko spodbujajo ravno k takemu ravnanju, da

lahko odstranijo številne izvore trenj in konfliktov. Prevladovalo je mnenje, da je za otroka bolj

pomembno, da ve, kaj čuti, kot da ve, zakaj čuti. Kult avtentičnosti zrcali in moralno opravičuje zlom

svetovanja staršem. Nezadovoljstvo z rezultati socialnega skrbstva in naraščanje stroškov za njegovo

vzdrževanje je narekovalo prizadevanje za premestitev zdravstvenih in socialnih funkcij nazaj v družino.

PSIHOLOŠKE POSLEDICE »PRENOSA FUNKCIJE«

Z uvedbo tovarniške družine, starši dela niso več nosili domov. Tako tudi otroci niso imeli več priložnosti

videti, s čim se starši ukvarjajo. Na poznejši stopnji tega odtujevanja dela, so starši svojemu naraščaju

lahko prinesli le še ljubezen; ljubezen brez discipline pa ni dovolj za zagotovitev generacijske kontinuitete,

od katere je odvisna vsaka kultura. Ravno te spremembe so oteževale oblikovanje otrokovih čustvenih

psiholoških identifikacij z njegovimi starši. Tako je mati postala oropana spontanega izražanja materinskih

čustev, da je to podvojilo njeno odvisnost od zunanjega nasveta.

NARCIZEM, SHIZOFRENIJA IN DRUŽINA

Neprestana, čeprav nenavadno površna pozornost narcistične matere do svojega otroka, je v vsakem

pogledu v konfliktu z mehanizmom optimalne frustracije. Ker otroka tako pogosto dojema kot podaljšek

samega sebe, ga zasipa z pozornostmi, ki so »mučno brez stika« z njegovimi potrebami, zagotavljajo

obilico navidez zaželene nege, a le malo prave topline. Ko obravnava svojega otroka kot »izključno

posest«, spodbuja pretiran občutek njegove lastne pomembnosti; hkrati mu otežuje, da bi priznal

razočaranje zaradi njenih pomanjkljivosti.

NARCIZEM IN »ODSOTNOST OČETA«

Ker postaja svet dela in politike bolj in bolj ogrožajoč, si poskuša družina v obdajajočem neredu ustvariti

otok varnosti. Notranje napetosti obravnava tako, da zanika njihov obstoj in se obupano oprime iluzije

normalnosti. Mati zaradi odsotnosti očeta in s tem spontanega čustva, poskuša postati idealni roditelj.

Nevedoč pa s tem otroka duši s preveliko skrbjo ter ga prepušča občutku, da nima lastne pameti.

Odsotnost očeta, mater sili, da sebe vidi kot mater in kot očeta hkrati. Intenzivnost odvisnosti od matere

otroku preprečuje, da bi prepoznal njene omejitve, ki jo v vsakem primeru skrite pod videz neprestane

skrbi.

ABDIKCIJA AVTORITETE IN PREMENA NADJAZA

Industrijska produkcija potegne očeta iz družine in zamenjuje vlogo, ki jo igra v zavestnem življenju

otroka. Mati poskuša otroku nadoknaditi izgubo očeta, vendar ji pogosto manjka praktična izkušnja v

vzgajanju. Borba družine, da bi se podredila od zunaj vsiljenemu idealu družinske solidnosti in starševstva,

ustvarja videz solidarnosti na račun spontanih čustev, ritualizirano »sorodnost« brez prave vsebine. S

podpisovanjem, da je treba gojiti spontana čustva, teh ni mogoče nič lažje gojiti. V vsakem primeru

psihološke vzorce, ki jih razvija družina, krepi situacija izven družine. Ker je videti, da so ti vzorci najbolj

jasno izraženi v patologiji narcizma in naposled shizofreniji, nebi smeli prezgodaj sklepati, da družina

proizvaja neprilagojene ljudi, ki v sodobni industrijski družbi ne morejo učinkovito delovati.

Raziskovalci ameriške kulture menijo, da zlom starševske avtoritete zrcali zlom »nadzorovanja

starodavnih vzgibov« in premestitev vrednot samoobvladovanja v vrednote popuščanja samemu sebi.

DISCIPLINA KOT POGOJ SVOBODE

Vse dosedanje družbe so težile k čim večjemu nadzoru nad družino. Ta nadzor je v zadnjih stoletjih

prerasel iz neformalnih mehanizmov (duhovščina, učitelji) v institucionalne zgradbe (šole, socialne službe,

mladinsko sodstvo, itd.).

V srednjem veku ni bilo simbioze med otroci in starši, kot nekateri danes razlagajo. Najpomembnejšo

vlogo v vzgoji otrok je imelo zastraševanje (izumljanje duhov, prikazni, ki bi naredile otroke bolj

ubogljive…) in strašenje z gledanjem mučenja. Otroke so vedno videli kot dobro in zlo – ambivalentna

pozicija. Zato si starši po eni strani vedno želijo otroke obdržati, po drugi strani pa si izmišljajo vedno nove

načine, da se jih rešijo (detomori – odstranjevanje otrok, v Rusiji so otroke krstili pri –10°C, trdno

povijanje…). Razširjeno sredstvo discipliniranja je bilo tudi oddajanje otrok v varstvo in vzgojo v druge

kraje (dojilje, ki so slabo ravnale z otroki). Veljalo je, da šele pravilna kazen omogoča pravilen razvoj

otrokove osebnosti. Smrt otroka je bila takrat pojmovana kot nekaj povsem normalnega. Otroške igre so

bile tretirane kot izguba časa, zato so otroke zaposlovali z delom.

V 17. stoletju so otroke obravnavali kot služabnike, po 18. stoletju pa je z oblikovanjem meščanske družbe

otrok pojmovan kot nekaj drugega. Locke je imel odnos do otroka kot prej opisani. Zavzemal se je za

pravilno vzgojo, ki mora otrokom zelo zgodaj vcepiti superiorno obnašanje do podrejenih in hkrati

pravilno pokornost očetu. Locke je zagovarjal strogo vzgojo majhnih otrok še preden so se le-ti zmožni

spominjati začetkov dresure. V teoriji je bil proti telesnemu kaznovanju. Glavna naloga kazni je vzbuditi

občutek sramu. Potrebna pa je tudi nagrada – enkrat, ko je otrok »zdresiran« lahko starši vplivajo nanj z

lepo besedo. Locke ni postavljal problema otroka kot moralnega bitja; moralnost pride z oblikovanjem

navad, reakcija na napačne navade pa je sram. Kazen je torej le mehanizem »krotenja« in oblikovanja

pokorščine.

Prvi preobrat v vlogi kazni v družinski vzgoji pride šele s šolo. Šola da izjemen pomen telesnemu

kaznovanju, ki se posledično nato prenese v jedrno družino. Tak primer je Kolidž, kot način nadzorovanja

in kaznovanja. Vzgojitelj zamenja vlogo staršev. Namen šole je bil otrokom vtepsti pokorščine. Glavno

sredstvo zastraševanja je bila šiba, kot ponižujoča in brutalna kazen. Konec 18. stoletja se uvedejo

univerze, temeljna značilnost šole tako postane vednost. Disciplina v šoli je pogoj in posledica oblikovanja

vednosti. Šolo zanima samo, če je učenec pravilno pokoren normam (pravilom), ne pa odnos do teh norm.

Sodobno šolo zanima tudi kaj narediš z normami, pride do nove oblike nadzorovanja. Resničen nadzor

vpeljejo šele nove tehnike nadzorovanja (socialne službe, itd.). Te institucije vedno bolj nadzorujejo

družino in prevzemajo vzgojo v svoje roke. Tako prevzema država vedno bolj vzgojno vlogo ter si družino

vedno bolj podreja. Sodobniki hočejo zaščititi otroka pred grobostjo in malomarnostjo staršev ter tako

tudi zaščititi otroka pred samim seboj. Gre za zahtevo, da postane mati nenehno pozorna do otrokovih

potreb in da nadzoruje vse njegove aktivnosti. S tem pride do novega pomena matere, kot vzgojiteljice.

Šola pa postaja institucija, ki mora poskrbeti za pravilno vzgojo v družini. Konec 19. stoletja vzgojitelji niso

več le učitelji vendar postanejo tudi nekakšni prvi socialni delavci. Postopoma se razvijajo socialne službe,

ki skušajo združevati pravo, psihiatrijo in vzgojo. Oblikuje se skrbniška družba, ki okoli otroka »dela kroge«

(krog družine, strokovnjakov, branilcev družbe…). Vsem je skupno, da poskušajo odkriti vzrok otrokove

odklonilnosti. Tako je pri mladinskem sodišču predmet obravnave ne le kaznivo dejanje temveč otrokova

osebnost. Kazen postane vzgojna, dolžina kazni je poljubna, odvisna od vzgojnih učinkov in starosti.

Družina postane ponovno jedro otrokovih težav v šoli, uvajajo se šole za starše, ….

Temeljna teza Kantove pedagoške teorije je, da je disciplina pogoj vsakršnega izobraževanja in temelj

celotne vzgoje. Njegova teorija kazni temelji na tezi o absolutnem upoštevanju moralnih in pravnih

zakonov. Moralne zakone je preprosto potrebno upoštevati iz spoštovanja do njih. Nasprotno pa se pravni

zakoni nanašajo na zunanjo prisilo. Tudi kazen je zunanja prisila zaradi ne spoštovanja zakona. Kazen pa se

izključno izreka, če je nekdo storil nek prekršek, ne pa z namenom doseganja drugih ciljev. Namen kazni ni

prevzgoja, višina kazni je odvisna od teže prekrška. Po učinku mora prizadeti storilca po načelu »zob za

zob«. Pri vzgoji otrok je vsaka neubogljivost kazniva moralno ali fizično. Kazen je pri otroku zunanja prisila,

prisila zakona, ki še ni ponotranjen. Za Kanta so torej disciplina, dril ter prisilna vzgoje nujni za vključitev

otroka v družbo. Iz učenja nikoli ne smemo narediti igre. Vzgoja mora biti prisila, kjer je zadovoljstvo v

cilju. Spoštovanje šolskih pravil je pogoj, da bo otrok kasneje upošteval človeška pravila – moralne

maksime. Kant meni, da permisivna vzgoja vodi v divjaški despotizem brez zakona. Prav odsotnost zakona

oblikuje iracionalno razmerje moči med samimi otroci kot tudi med učiteljem in učenci.

Permisivna šola in vzgoja je odgovor na tradicionalno avtoritativno šolo in vzgojo. V šoli obstajajo poleg

napisanih pravil tudi nenapisana pravila, ki bistveno oblikujejo šolski prostor (pravilo lepega vedenja,

pravilo ubogljivosti, dvigovanje rok …). Kršenje teh pravil privede do določenega kaznovanja, ki so se tudi v

šoli tekom časa spreminjala. Pravila so v šoli nujna za delovanje šole, vendar sklepajo, da bi bilo v šoli

mnogo manj odklonilnosti, če bi bilo manj pravil. Učitelji in učenci se zavzemajo za spontano,

neavtoritarno vzgojo, ki upošteva otrokovo osebnost. Odnos med učiteljem in učencem naj postane

odprt, prijateljski. Permisivci zagovarjajo, da je avtoritarni način zaviral razvijanje posameznikove

kreativnosti in posledično zatiral učenčevo osebnost. Učenca, ki je kršil šolsko pravilo, naj ne bi preprosto

kaznovali, ampak se je potrebno z njim pogovoriti in ugotoviti vzroke dejanja. Otrok je obravnavan kot

moralno neodgovorna osebnost, zato je potrebno učenca, ki krši šolska pravila, ozdraviti, normalizirati in

ne zgolj kaznovati.

Kmalu so se pojavile kritike permisivne vzgoje. Kritiki pa svetujejo staršem, da morajo verjeti lastnim

občutkom in jih prenašati na otroke. V permisivni vzgoji postane vloga staršev v vzgoji obstranska, večino

vzgoje prevzamejo družbene ustanove. Christoper Lasch je vlogo permisivne vzgoje povezal z nastankom

nove oblike psihološke subjektivnosti – »patološkega narcisizma«. Patološki narcisizem se kaže v

obsedenosti s slavo, strahu pred tekmovalnostjo, plitkosti in kratkotrajnosti osebnostnih odnosov, strahu

pred smrtjo. Izhaja iz nove strukture ameriške družine, ki pa sama izhaja iz novega načina proizvodnje.

Industrijska proizvodnja je zmanjšala vlogo očeta v družini, mati, ki je prevzela njegovo vlogo, pa ni

sposobna sama vzgajati otrok, opira se na strokovnjake, kar pa pri otrocih zmanjšuje občutek varnosti.

Permisivna vzgoja, upadanje discipline, socializacija mnogih družinskih funkcij proizvajajo narcisističnega

posameznika, kot ga potrebuje sodobna industrijska družba.

Neuspeh permisivne vzgoje pa je bil v tem, da je na eni strani ohranila temeljne mehanizme

discipliniranja, po drugi strani pa je razrušila učiteljevo avtoriteto in sistem jasno določenih pravil. Tako je

ohranila negativno funkcijo tradicionalne šole, razrušila pa je njeno pozitivno vlogo, ki je omogočila

oblikovanje trdnega jaza. Posledica permisivne vzgoje tako ni razvoj svobodnih, odgovornih

posameznikov, ampak ravno nasprotno – oblikuje zlomljenega, odvisnega individuuma, ki je brez moralne

zavezanosti in zato nesposoben pravega intersubjektivnega odnosa.

PSIHOANALIZA PATOLOŠKEGA NARCISA IN POJAVA BORDERLINE

V 40. in 50. letih prejšnjega stoletja so ameriški psihoanalitični praktiki opazili, da simptomi nekaterih

pacientov ne kažejo zgolj na psihozo (izguba realnosti) ali nevrozo (posledice potlačitev), ampak na neko

vmesno patološko stanje osebnosti, za katerega so značilni simboli obeh vrst duševnih motenj. Pojav so

zadari opisanih značilnosti poimenovali kar borderline. Zanj so značilni simptomi nevroz, ki se sicer pri

ostalih pacientih ponavljajo posamično, tukaj pa najmanj po dva od navedenih nevrotičnih simptomov

naenkrat.

Psihično pogojene telesne motnje npr. omrtvelost udov, bolečine…

Obsesionalni simptomi npr. prekomerno umivanje rok.

Polifobija, omejena na lastno telo, npr. strah pred zardevanjem, oddajanjem neprijetnega vonja…

Hipohondrija oz. pretirana skrb za lastno zdravje.

Paranoja ali preganjavica.

Poleg nevrotičnih simptomov so za borderline značilni tudi simptomi psihoz. Nepoenoten subjekt oz.

nepoenoten jaz se kaže v:

nizkem tolerančnem pragu tesnobe,

neobvladljivosti,

primarni obliki mišljenja,

nezmožnosti potlačitve, kar nadomestijo razcep, projekcija in utajitev realnosti,

polimorfno perverzni usmerjenosti v spolnosti (neurejeno spolno življenje).

Najbolj značilen znak borderline pa je nevezana tesnoba, ki ni vezana na objekt.

Borderline je v bistvu stanje osebnosti, ki nastopi, ko patološki narcis ni več zmožen racionalizirati, zanikati

ali projicirati vseh svojih bolezenskih simptomov. Kar loči patološkega narcisa od borderline osebnosti je

ravno narcisoidnost njegovega jaza, pa čeprav patološka.

Z normalnim narcisoiden jazom ni nič narobe in je v neki meri zaželjen, saj takšne osebnosti delujejo bolj

samozavestno, medtem ko pa se pri patološkem narcisu normalni jaz sploh ne razvije. Namesto njega se

razvije tako imenovani veliki jaz, ki ni velik zato, ker se sam tako počuti, ampak zgolj zato, ker ga drugi

vidijo takšnega.

Naloge jaza so sicer sledeče.

1. Razločitev od objektivne sedanjosti.

2. Integracija potez v enotno predstavo objekta.

3. Interiorizacija, depersonalizacija nadjaza v simbolni ideal jaza.

4. Sublimacija nagonov.

Prvo nalogo lahko opravi tudi veliki jaz, zato patološki narcis ne zgubi stika z objektivno zunanjostjo

objektov in tako ni nor, medtem ko druge naloge ni sposoben, kar pripelje do nezmožnosti jemanja ljudi

kot hkrati dobrih in slabih, ampak je za patološkega narcisa svet črno-bel. Posamezniki so bodisi slabi,

bodisi dobri. Ljudi tako loči na tri skupine.

Idealni drugi od katerih patološki narcis pričakuje potrditev.

Sovražniki, ki ga ogrožajo pri njegovem potrjevanju.

Masa ali lutke.

Tretje naloge veliki jaz ne opravi zaradi nerazrešenega Ojdipovega kompleksa. Materinskega

neobvladljivega nadjaza nikoli ne zamenja radikalni zakon sekundarnega drugega in namesto simbolnega

ideala jaza se pri takšnih posameznikih oblikuje imaginarni idealni jaz. Do razrešitve Ojdipovega kompleksa

pride zato, ker se otrok poistoveti s sekundarnim drugim (oče, učitelj), ki je kot vzornik težko posnemljiv,

saj mora otrok v tem procesu ponotranjiti določena moralna načela in pravila.

Današnja družba s svojo permisivnostjo vzgaja svobodne in avtentične posameznike, kakršen je patološki

narcis, saj je paradoks te osvoboditve iz notranje prisile zakona in reafirmacije nezavednega v tem, da niti

nezavedno ni popolnoma prvinska instanca osebnosti, ampak ga obvladujejo kompleksi, ki so plod

represij. Tako v želji, da bi vzgojili popolnoma avtentičnega in svobodnega posameznika, dobimo

zakompleksanega človeka, ki je popolnoma odvisen od drugih.

Brez ponotranjenih načel, brez smernic, ki bi vodile njegovo življenje, je namreč patološki narcis

popolnoma izgubljen, razen če namesto potrjevanja samemu sebi za smisel življenja vzame potrjevanje v

očeh drugih.

Tako patološki narcis popolnoma normalno funkcionira, dokler mu drugi pritrjujejo, da deluje normalno,

ko pa podpore okolja ni več deležen, se lahko popolnoma zlomi in njegovo življenje postane brezsmiselno.

Ob zlomu velikega jaza dobimo borderline osebnost, za katero pa lahko rečemo, da ni korak stran od

normalnosti, ampak korak bližje k tej.

VIRI IN LITERATURA

S. Žižek: Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost, 1987.

M. K. Šebart, Samopodobe šole. Ljubljana: ZRZS: Filozofska fakulteta, 2002.

C. Lasch, Socializacija reprodukcije in zlom avtoritete, Vzgoja med gospostvom in analizo

(zbornik). Ljubljana: KRT, 1992.

R: Salecl, Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: KRT, 1991.