slo

ven

ska

filh

arm

oni

ja3

. ko

ncert

ora

nžn

i ab

on

ma

2019

/20

Jasm

inka

Sta

nču

l kla

vir

3. koncert

oranžniabonma 2019/20

Pozdrav iz Egipta21. in 22. november 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev dom

Orkester Slovenske filharmonije

James Judd dirigent

Jasminka Stančul klavir

Ana Dolžan koncertna mojstrica

nap

oved

nove

mbe

r–de

cem

ber

2019

Modri 4 in izven Hommage á Mozart28. in 29. november 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeOlari Elts dirigentEldbjørg Hemsing violinaspored Smirnov | Šostakovič | Silvestrov | Mozart

Srebrni abonma 2019/204. december 2019 ob 19.30Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaTrio con Brio København:

Soo-Jin Hong violinaSoo-Kyung Hong violončeloJens Elvekjaer klavir

spored Beethoven | Nørgård | Šostakovič

Oranžni 4 in izven V spomin Ivu Petriću12. in 13. december 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeHartmut Haenchen dirigentspored Petrić | Beethoven, ork. Mahler | Bruckner

Vokalni 4 in izven V pričakovanju15. december 2019 ob 19.30 (predkoncertni pogovor ob 18.30)

Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor Slovenske filharmonijeBéni Csillag dirigentspored Mendelssohn Bartholdy | Poulenc |

Bruckner | Tavener

Ludwig van Beethoven (1770–1827)

Wellingtonova zmaga ali bitka pri Vitorii, op. 91

Camille Saint-Saëns (1835–1921)

Koncert za klavir in orkester št. 5 v F-duru, op. 103, »Egiptovski«

Allegro animatoAndanteMolto allegro

Robert Schumann (1810–1856)

Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 97, »Renska«

Živahno (Lebhaft)Scherzo: Zelo zmerno (Sehr mässig)Ne hitro (Nicht schnell)Slavnostno (Feierlich)Živahno (Lebhaft)

Korenite spremembe, ki so jih sprožili francoska revolucija in z njo povezani družbeno-politični dogodki, so temeljito prevetrile do tedaj veljavna razmerja moči v Evropi in postopoma vplivale na daljnosežne premike v glasbeni teoriji in praksi. Že leta 1805 je, denimo, Napoleonovo zavojevanje Dunaja povzročilo umik prve različice Beethovnovega Fidelia s programa po le treh predstavah. Skladno z novimi vojaškimi razmerami je mogoče zaznati tudi določeno prilagoditev glasbenega okusa občinstva, ki se je najizraziteje odražala v nastanku številnih tedaj nadvse popularnih koračnic, katerih ‚slava‘ je nato hitro ugasnila. Le-te običajno nadvse slikovito rišejo zmagoslavne bitke na kopnem oz. morju. Celo veliki Ludwig van Beethoven je npr. v skladbi Wellingtonova zmaga ali bitka pri Vitorii (Wellingtons Sieg, oder die Schlacht bei Vittoria) podlegel skušnjavi, da bi zadovoljil splošen okus občinstva in se tako pridružil vrsti skladateljev, ki so v tedaj modnih vojnih skladbah obeležili zmagovalne bitke nad Napoleonom.

Ko se je Napoleon leta 1813 poražen vrnil iz Moskve, je nato sledil še njegov poraz pri Leipzigu in kasneje v Španiji, v znameniti bitki pri Vitorii. Tu ga je močno porazil general Arthur Wellesley, bolj znan kot vojvoda Wellingtonski. Že uporaba Wellingtonovega imena v naslovu skladbe nedvomno kaže, da se je Beethoven kljub začetnemu občudovanju samookronanega francoskega cesarja že davno postavil na stran zaveznikov, ki jih je tedaj podpirala vedno širša mednarodna javnost.

Skladba je bila napisana na pobudo regensburškega izumitelja (ki je med drugim patentiral novodobni mehanski metronom) in Beethovnovega prijatelja

spo

red

k sp

ore

du

slovesno ponazori še angleška himna God Save the King (Bog, obvaruj kralja), ki ji sledi energična koda.

Camille Saint-Saëns je veljal za čudežnega dečka. Po zgodnji očetovi smrti je odraščal ob vzgoji matere in stare tete, ki ga je od tretjega leta dalje poučevala klavir. Pri enajstih letih je v vlogi klavirskega virtuoza prvič nastopil v znameniti pariški koncertni dvorani Salle Pleyel. Vse življenje je ostal uspešen izvajalec, saj je bil med sodobniki znan kot izjemen pianist in organist. Pri trinajstih je bil nato sprejet na pariški konservatorij, kjer je bil njegov učitelj kompozicije in orkestracije Jacques Halévy. V študijskih letih je prejel več nagrad za svoje izvedbe in kompozicije. Vrhunec Saint-Saënsove kariere so prinesla 60. in 70. leta 19. stoletja. V tem obdobju je štiri leta (1861–1865) poučeval na Niedermayerjevi glasbeni šoli v Parizu, kjer je bil med drugim njegov učenec Gabriel Fauré. Najodmevnejše je bilo njegovo sodelovanje z Nacionalnim glasbenim združenjem (leta 1871 ga najdemo celo med ustanovitelji), ki se je pod geslom »Ars Gallica« zavzemalo za izvajanje del sodobnih francoskih avtorjev. Istega leta se je osvobodil vseh dolžnosti in ves svoj čas posvetil komponiranju ter orgelskim in klavirskim koncertnim turnejam po Evropi, Ameriki in Aziji. Ob potovanjih je prihajal v stik s tamkajšnjo glasbo, ki večkrat odmeva v njegovih skladbah.

Tako tudi njegov zadnji klavirski koncert, Koncert za klavir in orkester št. 5 v F-duru, ki ga je napisal med zimskimi počitnicami v egiptovskem Luxorju in ga kot pianist krstno izvedel 6. maja 1896 v Parizu, izkazuje nekatere eksotične vplive.

Johanna Nepomuka Mälzla. Slednji naj bi Beethovnu tudi svetoval pri uporabi t. i. vojaškega instrumentarija, kasneje pa sta se razšla in celo zapletla v mučno tožarjenje zavoljo avtorskih in izvajalskih pravic omenjenega dela. Sicer pa je skladatelj v enem izmed svojih pisem zapisal, da gre za »najbolj opisno delo, kar jih je kadarkoli napisal«. Izvajalcem je zato podal natančna navodila o načinu igranja in postavitvi orkestra (angleške sile so morale ob prvi izvedbi 8. decembra 1813 na Dunaju stati na desni, francoske pa na levi strani), ki so jih bili primorani dosledno upoštevati. Med njimi zasledimo zapis, da je treba igrati »glasno in ropotajoče«. Tako ne preseneča, da je skladatelj v delo vključil vojaški instrumentarij, ki oponaša topove, korakanje in sploh vojskovanje, s čimer je hotel karseda realistično ponazoriti vzdušje pravega bojevanja.

Pred začetkom bitke vedno glasnejše bobnenje vojaškega bobna in za skladbo značilne fanfare trobent ponazarjajo prihod angleških in nato še francoskih čet na bojišče. Tako sprva zaslišimo britanski patriotski napev Rule, Britannia! (Vladaj, Britanija!), ki mu sledi popularni francoski napev Marlbrough s’en va-t-en guerre (Marlbrough gre v vojno). Šele nato se začne krvavi spopad, ki ga simbolizira nastop celotnega orkestra. Z naraščajočo dinamiko ter ritmičnim stopnjevanjem skladatelj nadvse realistično slika krvavo bitko na življenje in smrt. Ko so izstreljeni poslednji naboji, zavezniške sile naposled prevladajo, kar v drugem delu skladbe ponazori zmagoslavna koračnica. Ta s punktirano ritmiko in nadvse pompozno instrumentacijo v celotnem orkestru slavi veličastno zmago in genialnost angleških poveljnikov. Vsi njihovi upi so izpolnjeni, sovražnik pa v eni izmed odločilnih bitk premagan, kar v zaključku stavka

Omenjeni koncert je nastal kar dve desetletji po Četrtem klavirskem koncertu, z njim pa je Saint-Saëns obeležil 50-letnico svojega pianističnega debija v Salle Pleyel.

Za pianista tehnično vsekakor izjemno zahteven koncert je pozneje z navidez največjo lahkotnostjo sam večkrat izvedel ter se v zanj značilni skromni maniri po koncertu običajno le povsem neopazno priklonil občinstvu. V koncertu z vzdevkom »Egiptovski« je podobno kot v nekaterih poprejšnjih Saint-Saënsovih delih iz zadnjega ustvarjalnega obdobja (npr. Alžirski suiti, op. 60 ali pa simfonični fantaziji Afrika, op. 89) mestoma mogoče prisluhniti »egiptovskim tonom«. Tako je skladatelj sam svoj »Egiptovski« koncert opisal kot »potovanje na Vzhod«. Sicer pa lahko v koncertu vedno znova prisluhnemo nekaterim tipičnim zvokom iz narave in tamkajšnjega okolja, na primer reganju žab, oglasi se nubijska ljubezenska pesem, v finalu postanemo pozorni na vrtenje ladijskega vijaka. Tako je po prvi izvedbi neki kritik zapisal, da je »to domišljijsko delo obarvano kot najlepša stavba v Alhambri«. Nastanek in predvsem izjemen uspeh koncerta sta že sivolasega Saint-Saënsa naravnost pomladila. Da bi ustvaril čim bolj pisano zvočno podobo, je orkestrski zasedbi svojih prvih štirih klavirskih koncertov v petem dodal še dva rogova, pikolo flavto in gong.

Gradnja prvega stavka (Allegro animato) je svobodna, lahkotnost in jasnost drugega stavka (Andante) naj bi ponazarjali umetnikovo srečo ob bivanju na Orientu, tretji stavek (Molto allegro) pa naj bi po skladateljevem zapisu izražal »veselje ob potovanju po morju«, ki se konča s posnemanjem zvoka vrtenja ladijskega vijaka. Vsekakor se zdi pomenljivo, da je bil zavoljo svoje zahtevnosti prav klavirski part finala nekaj časa obvezna skladba na izpitih pariškega konservatorija.

Robert Schumann v svojem času ni veljal za posebej cenjenega skladatelja. Nasprotno je bil njegov ‚sloves‘ bolj povezan z njegovim uredniškim in kritiškim delom v kultni Novi reviji za glasbo (Neue Zeitschrift für Musik). Šele pozneje se je začel uveljavljati kot dirigent. Leta 1835 se je razplamtela njegova viharniška ljubezen do Clare Wieck, v kateri je vztrajal več let kljub prizadevanjem njenega očeta, da bi mlada zaljubljenca ločil; leta 1840 sta se po številnih mučnih pripetljajih naposled poročila. S tem letom se je začelo obdobje Schumannove najpomembnejše ustvarjalnosti.

Tudi vse Schumannove simfonije so nastale v zadnjem obdobju skladateljevega pisanja, ko se je, deloma pod vplivom prijatelja Mendelssohna, z različnimi uspehi vrnil k tradicionalnim oblikam in slogom. Njegove štiri simfonije so napisane v isti lirični tradiciji kot Mendelssohnove, nobena izmed njih pa nima tiste radikalno inovatorske ustvarjalne moči, značilne za njegova zgodnja klavirska dela in programska simfonična dela nekaterih njegovih sodobnikov (denimo Berlioza ali Liszta). Kljub številnim kritikam Schumannove simfonične ustvarjalnosti (predvsem zavoljo mestoma ne posebej inventivne instrumentacije in prepogostih sekvenciranj) se tudi iz njegovih simfonij zrcali tedaj nadvse aktualna želja po motivično- -tematski povezanosti stavkov simfonije. Tipičen primer tovrstnega hotenja predstavlja skladateljeva Simfonija št. 3 v Es-duru, imenovana »Renska«.

Ta je po kronologiji svojega nastanka (ne pa po številčenju) zadnje Schumannovo simfonično delo. Ime naj bi simfonija dobila po eni izmed kritik iz tistega obdobja, v kateri je ocenjevalec zapisal,

da delo pooseblja »življenje ob Renu«. Tudi sam Schumann je nato izdajatelju Simrocku omenil, da skladba odslikava »tu in tam nekaj iz življenja ob Renu«. Simrock je seveda hitro ‚pograbil‘ skladateljevo sugestijo, saj je potreboval komercialno karseda privlačen naslov. Znano je, so ideje za to simfonijo Schumanna zaposlovale skoraj desetletje, tako je prav gotovo svojevrsten spomenik času, ki velja za zadnje zares srečno obdobje v skladateljevem življenju, ko je začenjal s svojim dirigentskim angažmajem v Düsseldorfu. Schumann je nato simfonijo ustvaril zgolj v petih tednih v svojem novem domovanju na ulici Bilker, in sicer med 2. novembrom in 9. decembrom 1850 (prva izvedba je bila nato 6. februarja 1851 v Düsseldorfu pod skladateljevim vodstvom).

Četudi skladatelj v glasbeni zgodovini velja prej za prečiščevalca simfoničnih idej kakor iznajditelja novih, lahko v simfoniji zasledimo svojevrsten odmik od do tedaj prevladujočega beethovnovskega štiristavčnega simfoničnega kanona. Tako lahko pri strukturni analizi glasbene materije odkrijemo novo raven simetrije, nekakšen stavčni triptih, pri čemer oklepata prva dva in zadnja dva stavka tematski par (Živahno in Scherzo: Zelo zmerno oziroma Slavnostno in Živahno), ki se združuje po motivični sorodnosti in značaju. Ob tem naj omenimo, da je Schumann prvi med pomembnejšimi simfoniki običajne italijanske označbe za tempo nadomestil z nemškimi, ki pa se v simfonični literaturi večinoma niso ohranile.

Prvi stavek (Živahno) je zasnovan v sonatni obliki. Njegovo glavno misel zaznamuje prekipevajoč melodični vzpon. Veličasten učinek triumfalne teme še podkrepijo sinkopirajoče hemiole, ki jih podpirajo

veliki intervalni postopi. Za uvodni stavek je sicer značilna pogosta raba terčnih (mediantnih) zvez, s pomočjo katerih Schumann iz osnovne tonalitete Es-dura modulira v G-dur in zaključi ekspozicijo na dominanti (B-dur). Tako tudi teksturno že v izpeljavi prvega stavka sobivajo kar tri tematska jedra. Karakterno v stavku vseskozi prevladuje vedro, neobteženo razpoloženje, ki naj bi bilo lastno prebivalcem Porenja.

Drugi stavek (Scherzo: Zelo zmerno) je scherzo v ljudskem tonu. S svojim ländlerskim značajem pravzaprav odstopa od pričakovanih simfoničnih konvencij. Gre za stavek, ki s svojimi ‚pastoralnimi‘ elementi nekoliko spominja na beethovnovsko Veselo druženje podeželanov (osrednji stavek Beethovnove Pastoralne simfonije). Sicer pa gre za nenavadno oblikovan scherzo – napisan v obliki treh variacij na melodijo v C-duru, pri čemer druga variacija zavzema mesto pričakovanega tria.

Tretji stavek (Ne hitro), vsebuje občuteno, mehko melodijo, za katero se zdi, kot da je nekakšen nokturno. Po obliki je stavek zasnovan v tridelni (a–b–a) pesemski obliki. V tem stavku se simfonija tematsko prečisti, v harmonskem smislu pa se začasno ustvari občutek mirovanja, ki ga ustvarjajo dolge melodične linije, ob katerih se kot kromatični plaz občasno usuje niz štirih šestnajstink. Vsekakor gre stavek razumeti tudi kot napoved naslednjega, kot nekakšen prehod v povsem drugo območje.

Četrti stavek (Slavnostno) je tako napisan »v značaju spremljave slavnostnega obreda«. Znana je priložnost, ki naj bi spodbudila nastanek stavka. 12. novembra 1850 sta zakonca Schumann prisostvovala povišanju kölnskega nadškofa Geissla

Britanski dirigent James Judd, diplomant Kolidža Trinity v Londonu, je prvič opozoril nase kot asistent dirigenta Clevelandskega orkestra, potem ko ga je k sodelovanju povabil sloviti Lorin Maazel. Po petih letih se je vrnil v Evropo in postal pomočnik umetniškega vodje Mladinskega orkestra Evropske skupnosti (European Community Youth Orchestra), ki ga je vodil Claudio Abbado. Kmalu zatem je dirigiral Berlinskim filharmonikom in Izraelskemu filharmoničnemu orkestru ter gostoval v vseh pomembnejših koncertnih dvoranah po Evropi. Dirigiral je eminentnim orkestrom, kot so Dunajski simfoniki, Orkester Gewandhausa iz Leipziga, Praški simfonični orkester (FOK), Francoski nacionalni orkester, Orkester romanske Švice, Orkester Tonhalle iz Züricha, Rotterdamski filharmonični orkester, Flamski radijski orkester in Orkester Mozarteuma iz Salzburga. Med letoma 1999 in 2007 je bil umetniški vodja Simfoničnega orkestra Nove Zelandije. V istem obdobju je deloval tudi kot glavni gostujoči dirigent Nacionalnega orkestra iz Lilla v Franciji in štirinajst let (1987–2001) glasbeni vodja Floridskega filharmoničnega orkestra. Sicer pa je dirigiral tudi orkestrom glasbenih šol Juilliard, Manhattan in Guildhall, Glasbenega inštituta Curtis, Kolidža Trinity v Londonu, festivala v Aspnu ter mladinskima orkestroma Avstralije in Nove Zelandije. Od leta 2007 je glavni gostujoči dirigent Azijskega mladinskega orkestra, ki združuje najbolj nadarjene glasbenike iz Kitajske, Hongkonga, Japonske, Tajske, Vietnama, Tajvana, Filipinov, Malezije, Singapurja in Koreje. Med njegovimi nedavnimi uspehi so izvedbe Brittnovega Vojnega rekviema v Bukarešti, koncertna izvedba Carmine Burane v Masadi v Izraelu, koncert s Filharmoničnim

v kardinala, zato so raziskovalci Schumannovega opusa sprva domnevali, da naj bi stavek opisoval prav omenjeno slovesnost. Vendar pa je tematsko gradivo za ta stavek precej starejše, zato zgolj obisk kölnske katedrale ni mogel biti tisti, ki bi Schumanna spodbudil k nastanku stavka. Kakorkoli že, njegovi zvoki so, kot da bi dejansko šlo za slavnostno umestitev kardinala, svečani, nekoliko zastrti in mistični.

Sicer pa se zdi, da je to samo uvod v povsem drugačno, rustikalno plesno vzdušje finala (Živahno). Ta je napisan v sonatni obliki. V motivično-tematskem smislu se sicer navezuje na drugi stavek (Scherzo), a je tokrat razširjen na celotni orkester, ki z velikim zanosom privede simfonijo do konca.

Jernej Weiss

dir

igen

t

orkestrom Monte Carla v kraljevi palači v Monaku, azijska turneja z Azijskim mladinskim orkestrom ob njegovi 25-letnici in v lanskem letu zaključni koncert festivala Praška pomlad, posvečen 100. obletnici ustanovitve prve Češkoslovaške republike. Trenutno je umetniški vodja društva Little Orchestra v New Yorku, od leta 2017 Izraelskega simfoničnega orkestra Rishon LeZion (ISO), od sezone 2017/18 pa vodi tudi Orkester Slovaške filharmonije.

Jasminka Stančul je bila rojena v Srbiji, klavir je študirala v domovini in na dunajski Visoki šoli za glasbo pri Noelu Floresu in pri Marii Tipo v Ženevi. Njena glasbena nadarjenost in predvsem posebno pretanjen odnos do Beethovnove glasbe sta ji leta 1989 prinesla zmago na Mednarodnem Beethovnovem tekmovanju na Dunaju. Kot pianistka je sodelovala s številnimi pomembnimi evropskimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Camerata Salzburg, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona, Simfonični orkester iz Bournemoutha, Beethovnov orkester iz Bonna, Stuttgartski filharmoniki, Essenska filharmonija, Nürnberški filharmoniki, Berlinski simfonični orkester, Praška in Slovaška filharmonija, Varšavska filharmonija, Madžarska nacionalna filharmonija, Filharmonični orkester iz St. Petersburga, Estonski nacionalni simfonični orkester, Avstralski komorni orkester, Simfonični orkester iz Pittsburgha, Filharmonični orkester iz Los Angelesa in Simfonični orkester RTV Slovenija. Med drugim je sodelovala s priznanimi dirigenti, kot so Daniele Gatti, Fabio Luisi, Nikolaj Aleksejev, Asher Fisch, Ádám Fischer, Hans Graf, Lorin Maazel, Ari Rasilainen, Esa-Pekka Salonen, Kurt Sanderling, Horst Stein, Jukka-Pekka Saraste, Bruno Weil, Tomáš Netopil, Aleksandar Marković, Kazuši Ono, Yoav Talmi in drugi. Je redna gostja na Tirolskih slavnostnih igrah, ki jih umetniško vodi Gustav Kuhn, udeležuje pa se tudi drugih pomembnih festivalov, kot so Glasbeni festival Rheingau, Majski glasbeni festival v Firencah, Koroško poletje, Festival Ljubljana itd. Vseskozi deluje tudi kot komorna umetnica. Od leta 2006 je članica Dunajskega tria Brahms, sodeluje pa tudi z Dunajskim godalnim kvartetom. Od leta 2013 kot docentka deluje na ljubljanski Akademiji za glasbo. Igra na klavir Fazioli, saj je ambasadorka tega izdelovalca inštrumentov.

pia

nist

ka

Orange 3

Salutation from Egypt21 and 22 November 2019, at 7.30 pm

Gallus Hall, Cankarjev dom

Slovenian Philharmonic Orchestra

James Judd conductor

Jasminka Stančul piano

Ludwig van Beethoven Wellington’s Victory, Op. 91

Camille Saint-Saëns Piano Concerto No. 5 in F major, Op. 103, »The Egyptian«

Robert Schumann Symphony No. 3 in E flat major, Op. 97, »Rhenish«

including quotations from patriotic songs from England and France, Beethoven joined the then fashionable »war compositions« marking the victorious battles over Napoleon. The present concert – conducted by James Judd, chief conductor of the Slovak Philharmonic Orchestra and artistic director and chief conductor of the Daejeon Philharmonic Orchestra – will conclude with the celebrated »Rhenish« Symphony by Robert Schumann, dating from 1850. It was created in just one month and in it, according to the composer, fantasy offers a sisterly hand to fugue.

Internationally renowned Serbian pianist Jasminka Stančul has taught at the Ljubljana Academy of Music since 2013. The Slovenian Philharmonic Orchestra first invited her as a soloist as early as in 1991. On this occasion, she will perform Piano Concerto No. 5 in F major by Camille Saint-Saëns with the Philharmonic. The French Romantic composer wrote the work in the Egyptian Luxor, and gave the premiere performance at the piano himself in Paris in 1896. The concert marked the 50th anniversary of Saint-Saëns’ debut as a pianist at the Parisienne Salle Pleyel, when he thrilled the audience with a programme including Beethoven’s works at the tender age of eleven. Ludwig van Beethoven’s Wellington’s Victory was originally written in 1813 for the panharmonicon at the request of the inventor of this first automatic musical mechanism, but he also orchestrated the work for large orchestra. With sounds that mimic fanfares, cannons, military marching and warfare in general,

BožičnikoncertSlovenskefilharmonije

Zbor in Orkester Slovenske filharmonijePhilipp von Steinaecker dirigent

spored Charpentier | Bach | Händel | Cimarosa | Gluck | Mozart | Berlioz | Fauré | Močnik | Sibelius | Menotti

19. december 2019 ob 18.00

Dvorana Marjana KozineSlovenska filharmonija

vstopnice:blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljana med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.si spletna prodaja: https://filharmonija.kupikarto.si

www.filharmonija.si

abonma 2019/20

Vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljanamed delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.siSpletna prodaja: https://filharmonija.kupikarto.si/

Cena vstopnice posameznega koncerta: 5 €

www.filharmonija.si

Ciklus družinskih koncertov 2019/204. koncert21. december 2019 ob 11.00Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

NAŠE BOŽIČNO DREVO

Slovenski tolkalni projekt

APZ Tone Tomšič

Jerica Bukovec, dirigentka

V sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana

Naše božično drevo popelje poslušalce prek izjemno zanimive in harmonične kombinacije barv tolkal in zbora v čarobnost božičnega časa. Na tem koncertu želimo pričarati vzdušje praznika, ki ga običajno preživimo v krogu družine in ljubljenih oseb, ter prijetno razpoloženje, ki ga ustvarijo človeška toplina, prijaznost, božične pesmi in iskrena sreča. Slovenske božične pesmi bodo zazvenele v zanimivih priredbah za zbor in tolkala ter tako dobile svežo podobo; mladi poslušalci v občinstvu pa lahko zapojejo skupaj z zborom.

5+Priporočena

starost

1. januar 2020 ob 18.00 Cankarjev dom, Gallusova dvorana

Orkester Slovenske filharmonije Zbor Slovenske filharmonije Komorni zbor MegaronPhilipp von Steinaecker dirigent

Nika Gorič sopran

Jaka Mihelač bariton

spored C. Orff | W. A. Mozart | L. van Beethoven | J. Strauss | R. Strauss | G. Donizetti | J. Williams | L. van Beethoven

vstopnice: do 1. 12. 2019 v predprodaji: 29, 24, 20 ali 17 € od 2. 12. 2019 v redni prodaji: 32, 27, 22 ali 19 €

Cankarjev dom, Informacijsko središče in nakup vstopnic, Prešernova cesta 10 (podhod Maxija), 1000 Ljubljana, ob delavnikih odprto od 11. do 13. in od 15. do 20. ure, ob sobotah od 11. do 13. ter uro pred prireditvami T 01 24 17 299, E vstopnice@cd-cc.si

Tradicionalni novoletni koncert Slovenske filharmonije smo programsko zasnovali na ideji temeljnih del izraelskega pisatelja, zgodovinarja in filozofa Yuvala Noaha Hararija, Sapiens in Homo Deus, ter z mislijo na 250-letnico rojstva Ludwiga van Beethovna, velikega skladatelja in humanista ter največjega glasnika razsvetljenskega humanizma. Odlomki iz Šeste in Devete simfonije bodo izzveneli v družbi cele vrste glasbenih uspešnic ter klasičnih skladb, ki so jih v svojih filmih posebno domiselno uporabili režiserji Stanley Kubrick (Odiseja 2001), Luc Besson (Peti element) in Steven Spielberg (Schindlerjev seznam). Orkester in Zbor Slovenske filharmonije ter Komorni zbor Megaron bo vodil glavni gostujoči dirigent orkestra Philipp von Steinaecker, kot solista pa se bosta predstavila odlična sopranistka Nika Gorič in baritonist Jaka Mihelač.

Vljudno vabljeni!

NOVOLETNI KONCERT

Oda radosti

www.cd-cc.si www.filharmonija.si

Philipp von Steinaecker Nika Gorič Jaka MihelačFo

to: A

nnem

one

Taak

e

3. DECEMBER OB 21.00

DVORANA MARJANA KOZINE SLOVENSKA FILHARMONIJA

MILOŠ SIMIC

IZPOVEDFILHARMONIKA

Vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljana

med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom

T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.siSpletna prodaja: https://filharmonija.kupikarto.si/

www.filharmonija.si

Če želite prejemati redna e-obvestila o programu Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na info@filharmonija.si.

Koncertni list Slovenske filharmonije, Oranžni abonma, št. 3Izdala: Slovenska filharmonijaDirektorica: Marjetica MahneUmetniški vodja OSF: Klemen HvalaAvtor spremne besede in urednik življenjepisov: Jernej WeissJezikovni pregled slovenskega besedila: Tanja SvenšekOblikovanje: Futura DDB, d.o.o.Prelom: Vlado TrifkovičFotografija na naslovnici: osebni arhivTisk: Birografika Bori, LjubljanaNaklada: 1300 izvodovLjubljana, november 2019

Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 18. novembra 2019.

ISSN 2350-5117

Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum

@SFilharmonija

@slofilharmonija

Slovenska filharmonijaOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonije

Kongresni trg 101000 LjubljanaT +386 1 2410 800F +386 1 2410 900E info@filharmonija.siwww.filharmonija.si

Ustanoviteljica Slovenske filharmonije je Vlada Republike Slovenije. Dejavnost Slovenske filharmonije financira Ministrstvo za kulturo.