spet trte so rodile
TRANSCRIPT
SPET TRTESPET TRTE SO RODILE SO RODILE
PRLEKIJAPRLEKIJA
SLOVENIJA
195. FOTO ZGODBA
GLASBA NA CITRAH – TOMAŽ PLAHUTNIK
… pr'jatli, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko …
Spoštujem ljudi, ki delajo na zemlji. Ljudi, ki so sposobni iz zemlje z njeno pomočjo ustvariti hrano, pijačo in priboljške za nas ljudi. Pridni so in sposobni. Nimajo urnika, kajti Narava ne da dopusta in ne pozna ne sobot, ne nedelj.
Vinogradnik Dušan Cvetko iz Velike Nedelje mi je najprej pisal na E – pošto, naj pridem k njim, da je pri njih toliko lepega. Od gradu v Veliki Nedelji, do Dominkovega muzeja v Gorišnici, pa vinogradov po okolici Prlekije, Ormož si bomo ogledali, pa …
Potem sva se slišala po telefonu. In za tem se je ustavil pri nas doma. Veliko novega sem izvedel o teh koncih, na mizi je ostalo kar nekaj lepih prospektov in razglednic, poleg pa darilo. Táko, božansko.
Kar nekaj steklenic, izjemnega vina iz njegovega vinograda. Menili smo se dolgo, potem pa je bil po telefonu klic, da so vinogradi v tisti najlepši rumeni obleki.
Vreme pa obupno. In jaz, ki mislim, da poznam to veliko Slovenijo, ki mi ni težko en dan prevoziti Slovenije od Pirana do Lendave, sem se zamislil, da greva na edino napovedano lepo nedeljo po dolgem času najprej v Veliko Nedeljo, pa malo po vinogradih in naprej čez Slovenske gorice do Maribora in še do onega noro lepega srčka pri Dreisiebnerju na sami severni
meji.
Ampak …, nekaj so pobožne sanje, drugo pa je kruta realnost.
Gremo po vrsti, kot so postavljeni koli v vrsti po vinogradih.
No, na Ptuju sva v okrogli uri. Vedno zavijem sem do mosta in poslikam tega lepotca od Dravi.
Da bi šel mimo brez postanka, mi na misel ne pade.
Opazim, da je telefon ostal doma. Pa saj imam Dušanov naslov in hlapca Garmina v predalu. Hmmm… Velike Nedelje ni težko najti, težje pa je, ko naju pripelje ta čuden hlapec na druga dvorišča, le do Dušana ne. In se vseeno najdemo, le da je kar nekaj časa šlo v nič. Kosilo odkloniva, pa pogostitev tudi, le “pikici” nebeško dobrega vina, jagodnega izbora
se ne moreva odreči. Zdaj razumem, zakaj pravijo onim dobrim vinom za k mašam “mašno vino”. Božansko …
Mudi se, Dušan ima v planu tisoč lokacij in kot dve sneti sekiri se z dvema avtoma odpravimo najprej skozi Ormož … Zagledam tega lepo rumenega ginka in si mislim, menda bo za hip Dušan ustavil, da se ne zgubiva na cesti.
In ustavi, kot da mi bere misli. Koliko zlata je na tleh … Poberem nekaj sadežev in jih vržem zadaj v avto na tla. “ A si ti pohodil kaj čudnega?”, vpraša žena napreden speljem. Povonjam samo roke in smrdijo po sadežih, kot bi praznil greznico …
Peljem za njim. Hitimo … Včasih ustavim sredi ceste in kaj lepega shranim, drugič poslikam kar skozi steklo…
Skozi Litmerk nas vodi pot proti zaselku Stanovno.
Vprašam Dušana, ko se ustavljamo ob poti zaradi lepih motivov, zakaj so tu sadili visoke jagnedi in pravi, da menda zaradi vetra.
Sem in tja po vinogradih, ki jih fotografiram od blizu in daleč, v liste, trte in plodove, še najdem kak grozd,
ki je ušel že malo utrujenim rokam in očesom bračev.Narava pa res zna. Modrina neba in živo rumena
barva listov sta kombinaciji, kjer ti zastane oko in korak!
Kako lepo se vidi na Svetinje na oni strani, pa na Kog tam zadaj in slikovit Jeruzalem. O, pa ne samo tam zadaj. Kako so lepe redke še prave zidanice in domačije, ki so še ostale na slemenih bregač.
Ustavljam in uživam v vsakem domu, pa čeprav jih mnogo ni več dom …
Kartica se polni z nebesno modrino in rumenimi vinogradi. Prispemo v Stanovno, kjer ima Dušan zidanico in vinograde.S kakšnim veseljem koraka med trtami in jih boža z rokami. Skrbi ga, kajti ni edini, ki razmišlja, da bi jih nekaj opustil
ali celo posekal. Nekaj bregač je že zasadil z drevesnimi sadnimi vrstami. Vsega dobrega prežrta oblast nikoli ne bo razumela, da teh ljudi,
ki vse leto garajo po tej ilovnati zemlji, ne smeš ubiti s tolikimi dajatvami. Država je tako zdrava, kot je zdravo njeno kmetijstvoin naše kmetijstvo si ne zasluži več tega imena …
SEJALI SMOSEJALI SMO
Sejali smo,Sejali smo,pa iz slabega semenapa iz slabega semena ni prav nič vzkalilo. ni prav nič vzkalilo.
In zdaj bi želi, In zdaj bi želi, pa saj ni nič rodilo.pa saj ni nič rodilo.
Bi jedli,Bi jedli,pa kaj, ko ni pa kaj, ko ni
v kaščah nič za jesti,v kaščah nič za jesti,
bo treba skupaj sesti,bo treba skupaj sesti,zavihati rokave,zavihati rokave,
in vse začeti od začetka.in vse začeti od začetka.
Zemlja Zemlja bi dajala, pa kaj, ko nočemo bi dajala, pa kaj, ko nočemo
od nje vzeti.od nje vzeti.
Zemlja čaka Zemlja čaka na roke pridne delovne,na roke pridne delovne,
dobrega in zdravega semena,dobrega in zdravega semena,močne volje, žara in veseljamočne volje, žara in veselja
pridnega človeka, pridnega človeka,ki mu ni važno le grabiti in jemati,ki mu ni važno le grabiti in jemati,
ampak imeti rad zemljampak imeti rad zemljóóin jo, kot mamo in očetain jo, kot mamo in očeta spoštovati!
Janez Medvešek
Razkaže zidanico, kamor se po ta hudih delih v vinogradu hodijo odpočiti in nahranit domači in ljudje, ki pomagajo
ter gostje in obiskovalci na degustacijah.Ogledamo si klet in arhiv vin. Potem se vrnemo po slemenu in se spustimo v dolino in zapeljemo v smer proti
Jeruzalemu.
Pod Svetinjami se za trenutek ustavimo pri Kupljenovi kleti, kjer se na levi tako lepo vidi skozi presledek v gozdu na Svetinje.
O, pa malo naprej je še lepše.
Iz tistega modrega neba brez oblačka, se je ustvarilo tako nebo, ki je lepa podlaga za vsako fotografijo.
Ustavimo se v Svetinjah v vinoteki, kjer si ogledamo razstavljena vina, tudi Dušanova in s police kupim knjigo,
foto monografijo o vinogradih - SPET TRTE SO RODILE – avtorja Cirila Ambroža.
Kamorkoli ti nese pogled, se vidi delo pridnih rok. Stare trte zamenjujejo nove, sistem se prilagaja strojni obdelavi
in krajina postane matematično pravilna sestavljanka zanimivih likov, tako zanimiva za fotografijo.
Malo prej smo z onega brega gledali na tega, zdaj gledamo obratno. In oko boža lepo urejene in obarvane vinograde.
Na tem majhnem koščku Domovine imamo vse, kar premore ta svet. Da, ljudje slovenski! Smetano na kavi vse okrogle Zemlje!
TONE KUNTNERTONE KUNTNER
TA MAJHEN SVETTA MAJHEN SVET
Ta majhen svetTa majhen svet ti je bil premajhen svet, ti je bil premajhen svet,
da si odšel odtod.da si odšel odtod.
In kar si hrepene iskal,In kar si hrepene iskal,si iskal drugod.si iskal drugod.
Le po sadike si prišel domovLe po sadike si prišel domovin po družino.in po družino.
Zdaj imaš v tujini domZdaj imaš v tujini domin doma tujino.in doma tujino.
Dušan tarna, da ni lepo, ko imajo še trte belo zaščito, ki jo bodo čez nekaj let odstranili, ko si trte opomorejo, meni je pa ravno to všeč. Igra likov v krajini.
Zadaj za vinogradom kraljuje na impozantnem mestu Kupljenova Taverna in desno Malek.
Hmmm …, kot bi vinograd pobegnil po bregu navzgor iz mavrično obarvanega gozda …
Tu od Taverne, se tako lepo vidi na Jeruzalem. O, koliko zgodb kroži na okrog o imenu Jeruzalem, pa bo menda držalo, da so gaKRIŽARJI, ki so se borili za Sveto deželo, prinesli s seboj s svoje poti na povratku.
Ustavimo se v Taverni. Polna je gostov, pa nam da najemnik Taverne Marjan Novak idejo, naj gremo v gornje nadstropje na teraso pogledat njegov razgled s te sanjske lokacije med vinogradi.
Večeri se in barve postajajo tople. Škoda je časa za hrano, sedaj bosta dan in krajina najlepša.
Se vrnemo kasneje in nadaljujemo pot do Maleka. Muzej in vinoteka sta v gornjih prostorih.
Kakšna ogromna hrastova preša krasi vinoteko, kjer nas ob mizah postrežejo.
Le en prostor naprej je lep muzej vinogradništva. Pa ne le v eni sobi.Se malo vprašaš, ko opazuješ razstavljene predmete, čemu so le služili nekoč.
Tudi lepa kapela krasi prostore.
Sonček izgublja na moči in barve postajajo tople. Nadaljujemo pot proti Jeruzalemu.
No, nadaljujemo … Vsakih sto metrov se ustavimo in arhiviram vse mogoče. Stare hiše, vinograde,
klopotce, igro likov na terasastih vinogradih, sončni zahod, jagnjedi, ki od daleč naredijo to
našo silno lepo krajino tako podobno Provansi z njenimi vitkimi cipresami.
Slovenci mislimo, da je pri nas lepo le na Bledu, v Bohinju, na Triglavu, v Postojnski jami in v Piranu.
Dobro jutro, ljudje slovenski. Takole božansko se poslavlja dan v Prlekiji.
Kamor grem, zvedavo opazujem različnosti in posebnosti vsake pokrajine. Ne samo na pokopališčih, ki so biser ,
ki ti veliko pove o kraju, tudi taka in tako zložena drva so mi nekaj posebnega.
Beli oblaki na modrem nebu se barvajo na rdeče, ko prispemo na Jeruzalemski grič.Sonček z zadnjimi žarki boža cerkev in poslopja na holmu, ki ga krog in krog obkrožajo vinogradi.
HOLM PRI HOLMUHOLM PRI HOLMU
Grič pri gričuGrič pri griču in na njem terase. in na njem terase.Pa kakšna trata, Pa kakšna trata,
kjer se še živina pase.kjer se še živina pase.Klopotci čakajoKlopotci čakajo
na veter na veter da s svojim ropotanjemda s svojim ropotanjem
proč od sladkih grozdov proč od sladkih grozdov prepodijo ptice,prepodijo ptice,na vrhih holmov na vrhih holmov na slemenih pot,na slemenih pot, skupine jagnjedi, skupine jagnjedi,
pa cerkve, pa cerkve, zidanice. zidanice.
V kozarcih rujno vino,V kozarcih rujno vino,ki se v telo in v dušo vpija …ki se v telo in v dušo vpija …
Pozdravljena, Pozdravljena,nebeško lepa, nebeško lepa,
v dušo segajočav dušo segajoča PRLEKIJA! PRLEKIJA!
Janez MedvešekJanez Medvešek
Nekoč je bilo tu vse tako urejeno … Kaj, nekoč. Še danes je na vzhodni strani lepo urejen vrt. Pod vrtom pa se pnejo proti vrhu mogočni in lepo obdelani vinogradi.
Ob robu holma se spuščam proti vinogradom.
Sonček končuje tam na zahodu svojo današnjo pot. Veter se umiri, zastave tudi in klopotec že dolgo miruje. Listi z brajd brez vetra ne odpadajo. Morda za mano jutri pride še kdo, ki mu bodo polepšali lep dan.
Vse utihne, še ptice na drevju in le tam nekje od daleč prinese zven večernega ave.Svetinje objema topla tema in vinograde in doline zagrinja ona še bolj temna od temne.
TONE KUNTNERTONE KUNTNER
PO SNEGU DIŠIPO SNEGU DIŠI
Žito je v kaščah,Žito je v kaščah,krompir v kleteh.krompir v kleteh.
Koruza v vencihKoruza v vencih pod streho visi. pod streho visi.
Poljsko orodje Poljsko orodje leži po koteh. leži po koteh.
Njive so prazne.Njive so prazne.Po snegu diši.Po snegu diši.
V poltemi krajina postaja pravljična. Že kar skrivnostna. Podobna Provansi in ošiljenim japonskim ognjenikom. Kdo ve, če je bila Donačka gora, ki tako koničasto para nebo in oblake, ognjenik?
Le Jeruzalem se še loči v krajini. Sonček ima še toliko moči, čeprav je že za hribi, da mi fotoaparat še prečita svetlobni zapis s cerkvico, drevoredom jagnjedi in vinogradi.
VINOGRADNIŠTVO CVETKOVINOGRADNIŠTVO CVETKOMIHOVCI 19, 2274 VELIKA NEDELJA – SLOMIHOVCI 19, 2274 VELIKA NEDELJA – SLO
E – MAIL: E – MAIL: [email protected]@GMAIL.COMMOBIL: ++386 (O)41 610 117MOBIL: ++386 (O)41 610 117
Gostišče TAVERNA Gostišče TAVERNA Jeruzalem – Svetinje Jeruzalem – Svetinje
Marjan Novak s.p.Marjan Novak s.p.Svetinje 21, SLO - 2259 Ivanjkovci Svetinje 21, SLO - 2259 Ivanjkovci
Tel., Fax: 02/ 719 41 28 O2/ 719 46 15Tel., Fax: 02/ 719 41 28 O2/ 719 46 15E-mailE-mail: : [email protected]@siol.net
Starša sta me naučila, da se za vse kar mi kdo podari, vedno zahvalim!Hvala vama, Dušan in Marjan!
“Kdor je božji, ima dovolj!”, je včasih rekel moj oče, ko smo vstajali od
spraznjene mize.
Mi pa se vrnemo v Taverno.Ljudi skorajda ni več. Le nekaj jih še sedi
zunaj, kljub novembru in nekaj v velikem prostoru, kjer le svečke in male lučke rišejo svetlobe
na mize in obraze. V odprti peči gorijo stare trte
in vonj po njih se širi po prostoru. Kot bi trenil, smo vsi za gobovo juho in žgance.
Kako je okusna in koliko gob plava v juhi. In na žgancih so ocvirki in na ocvirkih smetana.
In na vse to bi rekel moj oče “O, to bi še angeljci jedli!”
Pogovor nanese na polže in Francoze. “Bi, porcijo?”, vpraša gospodar Marjan. Jaz odkimam žena in Dušan pa sta za.
Kot bi srečal vilo s tremi željami, se na mizi znajdejo polži.Jaz pójem omako, onadva polže.
In s ta mašnim že letošnjim hišnim vinom vse poplaknemo.
Stare trte pa v peči gorijo naprej. Rodile so kar so rodile, dale, kar so lahko dale tem ubogim vinogradnikom,
ki kopljejo po ilovnati zemlji dan na dan. Na njihovih mestih sedaj rastejo nove, mlade, drugih sort, ki se bolje prodajajo. Njih toplota in svetloba napolnjujeta prostor, ki vse bolj in bolj tone v tisto intimno poltemo in prijetno toploto.
Šef gostišča Marjan prisede k mizi in v rokah prinese
s seboj dišečo kvasenico, zanimivo jed, ki domujepo teh prleških bregačah in dolinah.
Pravzaprav je zanimivo okušati jedi po različnih pokrajinah. Pred letom je bilo, ko sva na večer prispela v gostilno
na Ptujski gori. Pravzaprav se nama je “kofetkalo” in na tabli zagledam napis gibanica. Hmmm, gibanica in kava.
Za umret dobro. Naročiva. Pomenkujemo ta čas in kmalu prinese gospod
nekaj čudnega. Gleda me, ko mi že na obrazu piše, da je udaril mimo.
“Saj ste rekli giban'co, ne?, o kako je nebeško dobra. Imam še recept od mame …”
Pa bi on še kar naprej ropotal, če ga ne bi ugasnil z besedami:” Ampak tole ni podobno gibanici!” “A, tu je problem. Narobe ste prebrali. To ni gibanica,
ampak giban'ca. Poskusita jo, odlična je!”
Ja .., bila je odlična. Nekaj koščkov sva jo odnesla še domov!
Me je sram, ampak tudi te božanske koščke na krožnikih, dobre kot sam vrag, bi odnesel domov za jutri ob kavi. Ampak se vse dobro še ne konča.
Marjan za nekaj hipov izgine in pojavi se z novo ponvijo,
v kateri tako mikavno diši še ajdov kropec, po prleško - Hajdinski kropec.ajdov kropec, po prleško - Hajdinski kropec. V peči dogorevajo stare vinske trte. Zunaj se je stemnilo.
Piti ne smem, ker je še dolga pot pred mano. Spijem kavo na vse dobro in lepo mi je. O, če bi nas sedaj gledal mali vnuček Jaka …
Rekel bi: ”Dedi, imaš še kaj prostora v škatlici, no, v trebuščku, za kaj dobrega?” Ja…, pravzaprav smo vsi eni mali Jakci. Vedno se v trebuščkih najde še malo prostora za kaj - dobrega.
Hvala vama Dušan in Marjan za ta večer in tako lep dan. Hvala Prlekija, za vse tvoje lepote. Hvala vam trte za grozde in za živo rumeno listje, ki je kar žarelo v soncu.
Hvala ti Narava, za sončen dan skoraj brez oblaka in za tako lep sončni zahod. Hvala ti, Nekdo, da si me poslal na ta svet, kajti za vsak dan sem ti posebej hvaležen.
Hvala ti, da sem lahko doma v tej tako silno lepi deželi, ki je na vsak meter kar posuta s samimi biseri. In hvala tudi vam vsem, da lahko srečo delim z vami. O, vem, SREČA NI SREČA, ČE JE NIMAŠ S KOM DELITI!
In jaz jo k sreči imam s kom …Srečno na vaših srečnih poteh, potepini!
Besedilo in fotografije ….. Janez Medvešek Pesmi sta izbrani iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Pesmi Toneta Kuntnerja sta iz zbirke Moje bregače GLASBA NA CITRAH – TOMAŽ PLAHUTNIK
NARODNA - MATI ZAKLIČE Narejeno in po vsem svetu poslano koncem listopada, novembra 2014