sreda, 9. marec 2011 - european parliament...sreda, 9. marec 2011 predsedstvo: jerzy buzek...

SREDA, 9. MAREC 2011

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEKpredsednik

(Seja se je začela ob 08.35)

1. Otvoritev seje

Predsednik. – Pozdravljena podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije zazunanje zadeve in varnostno politiko.

Gospe in gospodje, danes smo začeli zgodaj, ker imamo pomembno razpravo.

2. Zahteva za odvzem poslanske imunitete: gl. zapisnik

3. Članstvo v političnih skupinah: gl. zapisnik

4. Izvedbeni ukrepi (člen 88 poslovnika): gl. zapisnik

5. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

6. Južno sosedstvo, zlasti Libija, vključno s humanitarnimi vidiki (razprava)

Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavniceza zunanje zadeve in varnostno politiko o južnem sosedstvu, zlasti Libiji, vključno shumanitarnimi vidiki [2011/2616(RSP)].

Gospa podpredsednica in visoka predstavnica, prepričani smo, da bi bile vse dejavnostiEvropske unije kot celote, zelo spodbudne za južni del naše celine in za naše sosede nanasprotni strani Sredozemskega morja.

Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, hvala za to priložnost, dalahko razpravljam s tem parlamentom o razmerah v našem južnem sosedstvu in seveda,kot je rekel predsednik, zlasti v zvezi z razmerami v Libiji.

Dovolite mi, da najprej navedem očitno, in sicer, da se južno sosedstvo spreminja hitro inpo celotni regiji, ljudje se zavzemajo za temeljna človekova prizadevanja: da bi lahko samioblikovali svoja življenja, v gospodarskem in političnem smislu. Zahtevajo političnosodelovanje z dostojanstvom, odgovornostjo, zahtevajo pravico in zahtevajo nova delovnamesta. Verjamem, da se moramo odzvati na te zahteve. Verjamem, da so upravičene, inmenim, da moramo poskrbeti za hitro ukrepanje.

Ključni vidik tega, kar se dogaja je, da zahteve prihajajo od znotraj. Med obiski Tunizije inEgipta sem mnogokrat slišala vzklike: to je naša država; to je naša revolucija. Stvari bi radiopravili po svoje, vendar želimo sodelovati z vami in potrebujemo pomoč.

Menim, da bi morala ta načela voditi ukrepe, ki jih izvajamo: ti demokratični prehodimorajo pripadati prebivalcem; ustvarjeni morajo biti doma. Določili bodo, kaj se bo zgodilonaslednje. Vendar jim moramo biti pripravljeni ponuditi podporo, to moramo biti

1Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011

pripravljeni storiti ustvarjalno in odločno na ravni, ki se ujema z zgodovinskim značajemsprememb, ki smo jim priča.

V spremenljivih razmerah, kot so te, morajo biti naša dejanja zakoreninjena v našihtemeljnih vrednotah in naših temeljnih interesih. Imamo vse razloge, da podpremospremembe, ki potekajo. Tunizijci, Egipčani, Libijci in ostali zahtevajo spoštovanje vrednot,ki so dejansko v središču evropskega ideala. Pojav demokratičnih družb bo pomagal ohranitivarnost in zagotoviti skupno blaginjo v našem sosedstvu in zato smo Komisija in jazukrepali, da bi za Evropski svet, ki se bo sestal v petek, pripravili skupni dokument, kivključuje merila, za katera upamo, da bodo prispevala k naslednjemu: več finančne podporeEvropske unije na razpolago znotraj institucij, pa tudi z mobilizacijo Evropske investicijskebanke – priznanje dajem Parlamentu, ker ukrepa tako hitro in priznava, da je Investicijskibanki treba pomagati z mandatom, da bi lahko bila ta podpora na voljo ljudem – kar jebilo izjemno uspešno.

Potrebujemo vašo pomoč, da lahko storimo več za banki EIB in tudi EBOR, ki sta se obepogovarjali z menoj o zmogljivosti, ki jo imata, da spremenita svoj mandat in da bi lahkotemu sosedstvu dali na voljo novo podporo – moram dodati, da ne na račun dela, ki gazdaj opravljajo, ampak pa poleg tega dela. Vemo, da lahko pri Evropski investicijski bankiaktiviramo dodatno 1 milijardo EUR. Da boste lažje razumeli znesek, ki nam ga bo toprineslo, sedanje delo Investicijske banke v Egiptu znaša 488 milijonov EUR. To bi jimlahko omogočilo, da vsaj podvojijo naložbe, in tako bi bili omogočeni nekateri velikiinfrastrukturni projekti, ki so nedvoumno potrebni in jih prebivalci želijo namestiti.

Prav tako želimo z dokumentom dobiti podporo pri usposabljanju in izmenjavi študentov.To so mladi prebivalci. Eden od skupnih dejavnikov južnega sosedstva je, da je to mladadružba; to so mladi ljudje, nekateri med njimi so visoko izobraženi, nekateri od njih želijododatne možnosti v izobraževanju in usposabljanju – tudi njim bi se morali odzvati indržave članice bomo pozvali, da o tem razmislijo in pozivam tudi Parlament.

Nastanek močne civilne družbe: na sestanku s civilno družbo v Tuniziji sem se sestala zljudmi, ki niso še nikoli prej stali skupaj v istem prostoru, ker to ni bilo dovoljeno. Njihovapripravljenost in želja, da se v večji meri uveljavijo kot nevladne organizacije, kotorganizacije, sposobne obravnavati odprta vprašanja v njihovi družbi in pripraviti vladodo tega, da odgovarja, vse to je, kot tako dobro veste, izjemno pomemben del razvoja tedružbe. Iz tega izvira bolj vključujoče upravljanje: sposobnost ljudi, da čutijo, da imajodelež in vpliv pri upravljanju njihove družbe.

Seveda tudi zanesljiva preskrba s hrano, veliko in razvijajoče se vprašanje v tej regiji; dodatnoodpiranje trgovin; sposobnost pridobiti boljši dostop do trga in partnerstva zamobilnost – vse to je vključeno v skupni sveženj, ki ga bomo dali Evropskemu svetu. Takokot že prej ponovno poudarjam, da želimo to razumeti kot pristop, ki temelji naspodbujanju in omogoča ljudem, da se premikajo hitro, vendar tudi, da razlikujejo. Vse tedržave so različne in z bolečino govorijo, „Prosimo ne dajajte nas vseh skupaj in ne glejtena nas, kot da smo enaki. Smo različne države; želimo, da se naše družbe razvijajo takoraznoliko, kot so se vaše. Seveda obstajajo podobnosti, ampak želimo zagotoviti, da bonaša značilna razlika nekaj, kar spoštujete in s čimer delate“. Želimo uporabiti pristop, kipravi, da dajemo več za več; da bi se lahko tiste partnerke, tiste države, ki želijo reformepripeljati dalje in hitreje, zanašale na večjo podporo Evropske unije.

V prihodnjih dneh in tednih bomo, kot smo že do sedaj, razpravljali z našimi mednarodnimipartnerji o tem, kako se lahko uskladimo tako, da se ne prekrivamo in da se bomo sposobni

09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL2

hitreje odzivati. 23. februarja sem imela sestanek visokih uradnikov z uradniki iz institucij,Svetovne banke, Investicijske banke, EBOR, MDS, pa tudi z visokimi uradniki iz Kitajske,Rusije, Avstralije, Koreje, iz 27 držav članic, iz Združenih držav in iz arabskih držav. Namensestanka ni bil sprejeti odločitev, kaj bomo storili tem državam, ampak se pripraviti na to,da bomo sposobni hitro ponuditi svojo pomoč.

Spoštovani poslanci vedo, da je ena izmed kritik glede nas, da včasih potrebujemo velikočasa preden se odzovemo. Želim, da smo pripravljeni in moji pogovori, zlasti z Arabskoligo in z zadevnimi državami, so bili usmerjeni k temu, da bi bilo res jasno, da je moj namenposkrbeti, da se bomo pripravljeni odzvati in da bo ta odziv usklajen in učinkovit ter bouporabljal najboljše, kar imamo na voljo, ne le v Evropi, temveč po vsem svetu.

Po jutrišnjem srečanju zunanjih ministrov in srečanju Evropskega sveta v petek, pozasedanju Nata, ki se ga bom udeležila jutri in nato neformalnem srečanje zunanjihministrov konec tedna na Madžarskem, bom nato odletela v Kairo na srečanje z AmromMuso, Arabsko ligo in da jim poročam o tem, kar se je dogajalo na naših razpravah in tudi,da se srečam z novim egiptovskim zunanjim ministrom, s katerim sem že govorila. Vendar,kolegi, vem da obstaja posebna želja, da govorimo o Libiji, zato mi dovolite, da nadaljujemz vprašanji v Libiji, ki zadevajo vse nas, glede na to, da sem podala ozadje našega dela.

Vidim dve nujni prednostni nalogi: najprej, da rešujemo humanitarno krizo in pomagamopri evakuaciji in drugič, da zagotovimo, da se nasilje konča in da tisti, ki so zagrešili tonasilje, odgovarjajo.

V zvezi s humanitarno pomočjo smo delovali hitro. Komisija je povečala svojo pomoč na30 milijonov EUR; kolegica, komisarka Kristalina Georgieva, je šla prejšnji teden natunizijsko-libijsko mejo, da bi videla, kaj se dogaja, in da bi se prepričala, da naše vključenostdobro deluje. Prav tako smo bili seveda stalni v stiku z ZN zaradi usklajevanja našihdejavnosti, države članice pa so dodelile pomembna sredstva za reševanje izjemnega izziva,ki ga predstavlja stalni pretok ljudi, tudi preko agencije FRONTEX.

V zvezi z evakuacijo državljanov EU je imela služba za zunanje delovanje pomembnovlogo pri zagotavljanju hitre izmenjave informacij in najbolj učinkovite uporabe našihsredstev. Skupaj s predsedstvom sem 23. februarja aktivirala mehanizem EU za civilnozaščito za pomoč pri evakuaciji državljanov EU. Kot spoštovani poslanci dobro vedo, jepravočasno pridobivanje informacij izziv, a morali smo sprejeti pravilne odločitve in zatoje na mojo željo Agostino Miozzo, vodja kriznega odzivanja na ESZD, v nedeljo inponedeljek odpotoval v Tripoli, da bi dobil oceno o dogajanju na tem območju.

Srečal se je z uradniki, srečal se je z veleposlaniki, v razmerah, ki jih je meni opisal kotmirne, vendar izjemno napete. Naši evropski veleposlaniki so pozdravili priložnost zapodrobno razpravo in za neposredno vključitev svoje analize v naše delo glede tega, kajse dogaja na tem območju, ki nam v kombinaciji s stiki, ki jih pridobivamo povsod, pomagavzpostaviti jasnejšo sliko o razmerah.

Na začetku smo veliko prizadevanj seveda usmerili v evakuacijo evropskih državljanov inpokazati moramo solidarnost s Tunizijo, ki nosi največje breme evakuacije tako velikegaštevila ljudi, predvsem Egipčanov, ki končajo na Tunizijski meji in jih je treba prepeljati vEgipt. Spoštovani poslanci vedo, da je v Libiji približno milijon Egipčanov ter milijon inpol do dva milijona ljudi iz afriških držav, ki obkrožajo Libijo, ki so zdaj tam, in iz tistega,kar smo slišali, vemo, da v Tripoliju zdaj okoli dva do tri tisoč afriških prebivalcev naletališču čaka, da bi ugotovili, kako bodo odšli.


Vendar moramo biti pripravljeni okrepiti našo podporo za Libijce. Kot sem že rekla, so tozelo spremenljive razmere in zelo previdno jih preučiti moramo. Zato sem prosila svojeslužbe, naj na podlagi skrbnega načrtovanja poiščejo morebiten dogovor SVOP; ta dogovorbi bil namenjen spodbudi sedanje evakuacije in humanitarnih prizadevanj. Kot vedno privseh možnostih SVOP je treba to zelo previdno analizirati in potrebovali bomo ustrezneodgovore na vprašanja o mandatu, sredstvih in ciljih. Lahko vam povem, da je to delo vteku ta teden.

Uspešno obvladovanje humanitarne krize je temeljnega pomena, končanje nasilja je temeljnipogoj za vse ostalo. Zato sem vesela, da je mednarodna skupnost kot celota prekoVarnostnega sveta ZN jasno izrazila svoje stališče: da je nasilje nesprejemljivo; končati semora in ljudje morajo odgovarjati.

Veseli me, da je bil v New Yorku na evropsko zahtevo dosežen sporazum za vključitevpredložitve tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča. To je bila evropska pobuda in začeliso že predhodno preiskavo domnevnih vojnih zločinov.

Ne presenetljivo, zelo tesno sodelujemo z našimi partnerji: z ZN, z Natom, z ZDA, s Turčijo,z Arabsko ligo in z mnogimi, mnogimi drugimi državami, s katerimi smo vsak dan v stiku.Z njimi govorimo o vseh vprašanjih v južnem sosedstvu, vendar zlasti, da bi zagotoviliučinkovito sodelovanje pri pristopu, ki ga izvajamo v našem južnem sosedstvu in, kot semdejala, to vključuje vse naše partnerje. Kot lahko pričakujete, da bom povedala, imamosvojo lastno odgovornost.

Takoj smo začasno prekinili pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo in z vsemioblikami tehničnega sodelovanja.

(Aplavz)

Začeli smo s posvetovanji o omejevalnih ukrepih pred Varnostnim svetom ZN. Polegsankcij ZN smo 28. februarja sprejeli dodatne omejevalne ukrepe: imamo embargo naopremo, ki bi se lahko uporabila za notranje zatiranje, in ter razširitev seznama oseb, zakatere veljata omejitev potovanja in zamrznitev premoženja. Zdaj na ta seznam dodajamoštevilne subjekte, ki jih nadzoruje Gadafi, in njegovih najožjih sodelavcev.

Spoštovani poslanci, ostali bomo na čelu mednarodnih prizadevanj za ponovnovzpostavitev miru in stabilnosti v Libiji. Ko bomo dosegli konec nasilja, moramo podpiratinastajanje nove Libije z demokratično izbranimi voditelji in kjer so spoštovane človekovepravice. V skladu s tem, kar sem že povedala na samem začetku, ne bomo narekovalirezultatov, ampak bomo podpirali pluralizem, odgovornost, globoko demokracijo inskupno blaginjo.

Po svoji naravi so krize preizkus naše politike, naših sredstev in naših sposobnosti zaodzivanje v realnem času in dogodki v južnem sosedstvu predstavljajo velik izziv zaEvropsko unijo. Kot podpredsednica Komisije verjamem, da bo naš način odzivanja opredelilto Komisijo za prihodnja leta.

Zato se obračam na Evropski parlament in potrebujem vašo podporo, saj je le naše skupnoprizadevanje tisto, ki bo pomagalo združiti Evropsko unijo, da potrdi močan položaj. Nemoremo si privoščiti skromnega razmišljanja; ne moremo si privoščiti, da bi nam potprekrižala neprilagodljivost. Lahko in moramo se odzvati strateško in združeno. Vendarverjamem, da lahko, če bomo to storili, resnično prispevamo, s podporo ljudem v tej regiji,ki prosijo za našo pomoč, toda s podporo pri njihovem oblikovanju lastne prihodnosti.


(Aplavz)

José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik,Evropska unija se je znašla razpeta med dvema težavama v Libijski krizi, med tem, kar jezaželeno – čim hitrejše izginotje zločinskega režima, ki je odločen, da bo umrl zubijanjem – in kar je dosegljivo.

Če smo iskreni, gospod predsednik, moramo priznati, da Evropska unija kljub vsemprizadevanjem ni dosegla javnih pričakovanj. To ni kritika, baronica Ashton, ampak boljvprašanje pristojnosti.

Nemudoma smo se odzvali in dobro smo se odzvali v okviru naših pristojnosti in s popolnopodporo Evropske unije za resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970.Kakor koli, mi nismo vojaška unija. Prizadevamo si, da bi bili politična unija, in še vednosmo le nedozoreli akterji na mednarodnem prizorišču.

Zato, gospod predsednik, medtem ko imamo to razpravo, medtem ko se danes sestaja SvetZdruženih narodov za človekove pravice in medtem ko se bodo jutri sestali Svet ministrovza obrambo, Svet za zunanje zadeve in Evropski svet, ljudje v Libiji še vedno umirajo. Vnasprotju s tem ozadjem je, da moramo razmišljati o tem, kaj lahko storimo.

Ali lahko stojimo križem rok, ko pobijajo nedolžne civiliste? Ali lahko ostanemo ravnodušnido „Somalizacije“ v Libiji, medtem ko bo Varnostni svet Združenih narodov dosegel šeeno počasno odločitev?

Evropska unija mora poslati jasno in glasno sporočilo, ki ima samo en pomen: „Gadafijevrežim se mora končati takoj“. To sporočilo mora spremljati niz ukrepov, ki dvigujejopritisk. Gospod predsednik, predvsem območje prepovedi letenja, nevtralizacija komunikacijgospoda Gadafija – in verjamem, da bi morali čestitati Skupini zavezništva liberalcev indemokratov za Evropo, ker so pripeljali predstavnike Libijske opozicije v Evropskiparlament – in seveda, mednarodno usklajevanje, še zlasti z Afriško unijo in tudi z Arabskoligo.

To, gospod predsednik, je tisto, kar ljudje pričakujejo od nas, in imeli boste popolnopodporo naše politične skupine, da to dosežete, baronica Ashton.

Martin Schulz , v imenu skupine S&D . – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, radbi se vam zahvalil, baronica Ashton, za vaše besede ter sijajen in samostojen način, kakoste predstavili svoj položaj, pa tudi vašo analizo razmer v našem južnem sosedstvu in vLibiji.

Srečujemo se z velikim izzivom. Doživljamo resnično zgodovinsko spremembo svetovnegapolitičnega ravnovesja, predvsem v naši neposredni soseščini. Ukvarjati se moramo z zelorazličnim razvojem dogodkov. Ne moremo govoriti o enotnem postopku. Enotni postopekje revolucija, vendar je zelo specifičen za vsako državo in zelo različen med njimi. V Marokuje drugačen od tistega v Tuniziji, v Alžiriji od tistega v Egiptu, in Libija je poseben primer,o katerem intenzivno razpravljamo. Gadafi je zločinec. On je morilec, ki spada predmednarodno kazensko sodišče. Verjetno se vsi strinjamo, da ta mož, tako ali drugače, nebo pobegnil pred svojo kaznijo. Najbolje bi bilo, če bi Libijci lahko ta problem rešili samiin če bi to tudi storili.

Srečujemo se z velikim izzivom, ki zahteva trezno glavo. Sprejeti moramo odločitev, tudiglede tega, kaj govorimo tukaj. Na eni strani nam naša čustva govorijo, da se mora ta zločinkončati, da je treba ustaviti bratomor v njihovi državi ter da ne smemo izključiti nobenih


potrebnih ukrepov za dosego tega, vključno z morebitnimi vojaškimi ukrepi. To namgovori naša vest. Vendar pa na drugi strani vsi vemo, da mednarodna politika deluje in daima lahko napačna odločitev na tem področju obsežne in dolgoročne posledice.

Enostavno je seveda reči, da bomo posredovali hitro, a tudi izvajanje območja prepovediletenja od nas zahteva sprejetje odločitve, da pošljemo vojna letala v zrak in uničimo libijskeletalske sile na tem območju. To so vojna dejanja, ki jih izvaja Nato, ki bi morda lahkorešila problem v Libiji, le da bi povzročila številne težave v celotni širši regiji.

Zato odločno svetujem, da se vse, kar bomo storili, stori v okviru mednarodnega prava inpredvsem na podlagi resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov in – to je glavniskupni imenovalec – v sodelovanju z Arabsko ligo in Afriško unijo. To vključujemo vresolucijo in smiselno je, da to storimo. Če želimo posredovati v Libiji, je edina smiselnamožnost, da se to zgodi na podlagi resolucije Varnostnega sveta in s sodelovanjem arabskihdržav. Zato velja ponoviti, da ne smemo izključiti ničesar, vendar pa tudi ne smemoprenagljeno in z banalnimi besedami, ki se nagonsko zdijo pravilne, zadovoljevatikratkoročnih čustev, saj je lahko to – in to bi rad ponovil – nevarno v dolgoročnem smislu.To bi bilo nevarno.

V Evropskem svetu – in zdaj se obračam na vas, gospod Buzek, glede na to, da boste vprihodnjih dneh na zasedanju Evropskega sveta zastopali Parlament – se postavlja vprašanje,ali potrebujemo Marshallov načrt za celotno regijo. Moj odgovor bi bil da, potrebujemonekakšen Marshallov načrt za celotno regijo. Vendar rad bi vse opomnil, kaj je Marshallovnačrt pomenil za Evropo. Pomenil je, da je George Marshall Združenim državam Amerikepredlagal, da bi bil odstotek celotne gospodarske proizvodnje Združenih držav namenjenEvropi. Rezultati tega so dobro znani – danes se imenuje Evropska unija in ima ravni uspehain demokratičnega razvoja ter mirovnega procesa, ki ga ta celina ni še nikoli doživela.

Vendar pa bi upošteval tudi to, da iste vlade, ki o tem razpravljajo, verjamejo, da je celo enodstotek skupne gospodarske proizvodnje previsoka cena za Evropsko unijo. Ne moremopostaviti te banalne zahteve in nato storiti ničesar! Če želimo, da se v našem južnemsosedstvu ustvari stabilnost, bomo morali zagotoviti precejšen delež sredstev za financiranje.To je zato, ker tamkajšnji prebivalci potrebujejo eno stvar, in sicer upanje, da lahko živijov miru, demokraciji in blaginji, z drugimi besedami, upanje, da lahko zase pridobijo to,kar imamo mi. To mora biti cilj vseh prizadevanj, s katerimi se bomo ukvarjali v prihodnjihdneh, tednih in mesecih, tudi tukaj v Evropskem parlamentu. Navsezadnje vse lepe besedein krasne resolucije, ki jih sprejemamo skupaj, ljudem v južnem sosedstvu ne zagotavljajoprav ničesar – oni potrebujejo oprijemljiva dejanja. Zaradi tega mora biti skupni cilj za vsenas vzpostavitev območja proste trgovine, katere cilj je ekonomska enakopravnost medseverno Afriko in Evropsko unijo.

Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, mislim, da je to, kar zdajpotrebujemo, gospa Ashton, zelo jasno sporočilo in izjava o Libiji z vaše strani in s straniEvropskega sveta. Menim, da so v tem sporočilu nujne tri stvari. Ljudi še vedno ubijajo,torej to, kar govorimo ni nepristransko: kar mi govorimo, lahko pomaga na tem območju.

Najprej moramo priznati – ali vsaj začeti proces priznavanja – prehodni nacionalni svetkot predstavnika Libijcev. Mislim, da je nekdo, ki množično ubija svoje lastno ljudstvo,izgubil legitimnost. Zato moramo začeti proces priznavanja, saj lahko to pomaga opoziciji,da v političnem smislu zmaga to bitko proti Gadafiju.


Druga stvar, ki jo moramo narediti – in naslednje sporočilo, ki ga morate podati – je to, damoramo okrepiti vse vrste pomoči. Opozicija potrebuje zdravila, hrano, telefonske linije,kar so vse dobrine, ki jih lahko mi zagotovimo.

Tretjič, čim prej moramo ohromiti ubijalsko moč Gadafija. V libijski družbi obstaja jasnosoglasje: v Libiji ne bi smelo biti nikakršnega neposrednega vojaškega posredovanja. To jelibijska revolucija in ostati mora libijska revolucija. To, kar oni potrebujejo, je območjeprepovedi letenja. Evropska unija – Svet in vi – mora čim prej pozvati ZN, naj o tem sprejmeresolucijo, ki ustvarja območje prepovedi letenja in ustavlja bombne napade na mesta vrokah opozicije.

To so tri jasna sporočila, ki jih potrebujemo, in potrebujemo jih takoj. Ne potrebujemo jihv enem ali dveh tednih; potrebujemo jih danes, jutri in vsekakor v petek, ko bo Evropskisvet podal svojo prvo politično izjavo o tej zadevi. To so trije ključni elementi, ki jihpotrebujemo danes.

(FR) Gospod predsednik, želel bi uporabiti ta govor, da dokaj na široko podam bistvo, kerje to, kar se dogaja, seveda zgodovinskega pomena in verjamem, da je tudi bistveno.

Trdno sem prepričan, da je to, kar se danes dogaja v Libiji, Tuniziji in Egiptu, izjemnapriložnost, da se ustvarijo pogoji, ki so potrebni za mirno rešitev spora, ki zdaj že desetletjatraja med Izraelom in Palestino.

Pozivam Izrael, naj bo danes dovolj drzen, da uporabi politične ukrepe za hiter začetekmirovnega procesa s palestinsko državo. Priložnost, da pokažemo, da je treba demokratičniproces, ki poteka v tej regiji, darilo iz zgodovine, ki lahko osvobodi regijo in svet spora, kije povzročil toliko bolečine, toliko nesporazumov in toliko tragedij, zgrabiti z obemarokama. To sporočilo je treba tej regiji poslati danes.

Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE . – (FR) Gospod predsednik, baronicaAshton, pred kratkim ste dejali, baronica Ashton, da moramo spoštovati ljudi in njihovoželjo po svobodi.

Bodimo odkriti. Že leta nam to ne uspeva. Sodelovali smo v diktaturah – mi, Evropskaunija in vse države članice. Torej ste se zdaj prenehali pogajati s polkovnikom Gadafijem?Mazel tov! Ste resni? Ali res mislite, da bi lahko nadaljevali? Že leta so se ta Evropska unija,te države članice in gospod Berlusconi pogajali na primer za vrnitev beguncev v Libijo. Alini nikogar zanimalo, kako je s temi begunci ravnal polkovnik Gadafi?

(Aplavz)

Po vsem tem bi se morali lotiti malo samokritike, ko gre za to zadevo.

Danes se je narod uprl. Ima predstavnike. Ko so se Poljaki uprli, jih ni nihče vprašal, če jebil sindikat Solidarność demokratično izvoljen; sindikat Solidarność je bil priznan takoj,pomagali so mu. Pozivam vas, da priznate to prehodno vlado, ker je to edina sila, ki lahkodoseže demokracijo. Da, ohraniti moramo trezno glavo, gospod Schulz, vendar pa moramoprav tako izbrati, na kateri strani smo.

Potrebno je dvoje.

Najprej, polkovnik Gadafi ne sme zmagati, ker če zmaga, bo to uničilo vsako upanje odemokraciji v mnogih regijah in to bo zmaga za diktatorje! Zato mora biti naša politikausmerjena k mnenju, da mora polkovnik Gadafi izgubiti in da morajo Libijci postatizmagovalci v boju proti polkovniku Gadafiju.


Drugič, Libijci nočejo tujega vojaškega posredovanja, to je res. A vendar pravijo: „Želimoobmočje prepovedi letenja“. Afriška unija razpravlja o območju prepovedi letenja. Arabskaliga razpravlja o območju prepovedi letenja. Torej, to ni Nato.

Sporazum za uvedbo območja prepovedi letenja je v prvi vrsti namenjen ustvarjanju novegaravnotežja moči v političnem smislu, ločitvi polkovnika Gadafija od ZN in sporočilu, dabomo šli bodisi skozi Varnostni svet bodisi skozi Generalno skupščino, ki je s 100 %glasovala v prid izključitve Libije iz Sveta za človekove pravice. To pomeni, da je polkovnikGadafi popolnoma izoliran. To mu pove: „Nimaš nobene prihodnosti, nimaš nobenepriložnosti!“

Območje vojaške izključenosti je predvsem politično dejanje. Kako ga je mogoče doseči?Obstaja nešteto zamisli. Jasno je, da ne bo nihče bombardiral Libije, vendar pa bi letalo, kije na primer vzletelo, lahko sestrelili. Polkovniku Gadafiju je treba pokazati, da mu nebomo dovolili bombardiranja libijskih mest. Obstajajo druge možnosti. To je političnodejanje, ki ga moramo izvesti.

(Aplavz)

Resnično verjamem, da če primemo bika za roge in priznamo to prehodno vlado, bomoEvropsko unijo, Združene narode in Arabsko ligo pomaknili naprej. Dovolite, da pospešimoizolacijo polkovnika Gadafija, in verjamem, da bodo takrat njegovi dnevi diktatorstva vLibiji šteti.

Obstaja tudi vprašanje humanitarne pomoči. Potrebni so zdravniki in potreben je način,kako prevažati ranjene iz Libije. Nekatera pristanišča so odprta in vsa humanitarna pomočbi mora prihajati preko vzhodne Libije. Nazadnje pa sta potrebni tudi pomoč v hrani invojaška pomoč. Pred nami je naslednja odločitev: če bo polkovnik Gadafi izgubil, morajoostali zmagati.

Zagotovimo, da se to, kar se je zgodilo v Bosni, ne bo ponovilo. Bosancem in Srbom je bilnaložen embargo. S tem so soglašali vsi. Ne, tu je ena stran proti drugi. Želimo vojaškiembargo, embargo na orožje proti polkovniku Gadafiju. Prebivalcem Libije želimo datipriložnost, da se osvobodijo z orožjem, ker je takšen položaj – to je polkovnik Gadafi hotel.

Rad bi končal to temo o beguncih in humanitarni pomoči. Dovolite, da uporabimo vseinstrumente, ki so na razpolago Evropski uniji, da začasno namestimo begunce inzagotovimo, da jih prizna Svet Združenih narodov za človekove pravice. Več tisoč beguncevv taboriščih kot take priznava UNHCR. Dovoliti jim moramo, da pridejo v Evropo! Čebomo to storili, bomo s tem izrazili zelo močno humanitarno in politično gesto in ravnalibomo tako, da bomo zagotovili, da bo Evropa končno priznana, da bodo priznane evropskevrednote, saj izvajamo ukrepe za ohranjanje teh vrednot in za zagotovitev svobode v Libiji,Tuniziji in Egiptu.

(Aplavz)

Charles Tannock, v imenu skupine ECR . – Gospod predsednik, to je izjemna razprava.Strinjam se skoraj z vsem, kar je danes povedal Daniel Cohn-Bendit, zaradi česar sem malozaskrbljen. Kakor sem vedno govoril, Gadafi ostaja afriški Fidel Castro, čeprav se niti Castrone bi zatekal k tako divjemu nasilju, kot smo mu bili nedavno priča s strani Gadafijevegarežima in njegovih sociopatskih sinov proti civilnim protestnikom.

Januarja lani sem pozornost pritegnil k dejstvu, da je bil Gadafi nekoč velik pokroviteljterorizma. Zdaj je seveda obtožen ustrahovanja svojih lasnih ljudi. Gadafi je porabil veliko


denarja in časa za dvorjenje Zahodu, poskušal nas je prepričati, da je spremenjen človek.To se seveda ni zgodilo. Z ogromnimi prihodki, ki jih ima na razpolago od nafte, je lahkorazdeljeval darila v zameno za politično popuščanje po vsej Evropi, nenazadnje v mojidržavi, Združenem kraljestvu, zlasti v okviru prejšnje vlade.

Naša prva prednostna naloga je zdaj, da pomagamo ustaviti to nesmiselno nasilje v Libiji.Bil sem med prvimi v tem parlamentu, ki smo pozvali k območju prepovedi letenja.Zahvaljujem se Franciji in Združenemu kraljestvu, ker sta si za to močno prizadevala poceli državi, da bi Gadafiju preprečila izvajanje bombnih napadov na njegove lastne ljudiin plačancem, ki bi prileteli v glavnem iz Alžirije in podsaharske Afrike. Verjamem, daVarnostni svet – zlasti gre tu za ruski in kitajski veto – morda ne bo potrdil tega vprašanjaobmočja prepovedi letenja.

Zdaj moramo resno premisliti o tem, da priznamo prehodni nacionalni svet v Bengazijukot zakonito libijsko vlado, da bo lahko zaprosila za vojaško pomoč ne da bi se ji bilo trebazatekati k resoluciji ZN. To bo preprečilo dodatne poboje civilistov in dalo resničnemožnosti upornikom za demokracijo.

Na srečo je bilo večina državljanov EU v Libiji varno evakuiranih – in to je bilo storjenoučinkovito –, a jasno mi je bilo, da se je večina držav članic zanimala samo za pomoč svojimdržavljanom. Izkazalo se je, da so bile določbe Maastrichtske pogodbe, ki državljanom EUne glede na to, kje so, omogočajo, da zaprosijo za konzularno zaščito katere koli državečlanice, ko je to nujno potrebno, med procesom evakuacije popolnoma pozabljene.

Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, upora v Libiji nemoremo razumeti brez razumevanja revolucij v Tuniziji in Egiptu. Ravno zaradi tega, kerje ta upor v Libiji del zgodovinskega, revolucionarnega in popularnega procesa, ki boprinesel demokracijo v južno Sredozemlje in v celoten arabski svet, so stališče Evrope inspremembe tega stališča glede načina, kako ravna v Libiji, izredno pomembni.

Dnevi Gadafijevega režima so šteti, ker je to diktatura in ker se je ljudje ne bojijo več. Nemore preživeti, ko so njegove sosede v postopku prehoda v demokracijo in tudi, ker jeizoliran znotraj mednarodne skupnosti.

Vendar pa je treba pri premisleku o tej spremembi evropskega stališča povedati nekaj opreteklosti, saj je bila Evropska unija ena od stebrov podpore starega režima. Resolucijatega ne pravi, ampak orožje, s katerim so zdaj zatirani Libijci, so v veliki meri evropskoorožje in bombe.

Zato bi rad bil zelo jasen. Levica je naklonjena zamrznitvi sredstev, embargu na orožje,spodbujanju odnosa z uporom in vsem ukrepom humanitarne pomoči, a rad bi tudipojasnil, da nasprotujemo vsem oblikam vojaškega posredovanja, vključno z ukrepom,ki bi lahko odprl vrata za takšno posredovanje: območje prepovedi letenja.

O tem smo tu jasno govorili. Imamo izkušnje: vemo, kako se začne vojaško posredovanje,in vemo, da se nikoli ne konča, ko se enkrat začne.

Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, pred evropskimi očmina naši južni meji se odvija resnična libijska drama, ko Gadafijev režim terorja ne ohranjale svojega položaja; v veliki meri napada odpadniške regije države. Medtem pa so umorivsakdanjik v glavnem mestu Tripoli in številni libijski državljani izginjajo brez sledi. To sotragične razmere, ki izpostavljajo mnenje izkušenega popotnika v Libijo, da je edinoučinkovito sredstvo verjetno vojaško posredovanje.


Gospod predsednik, vendar pa lahko razumem nepripravljenost Zahoda, da uporabi tozadnje sredstvo. Vendar pa mnogo težje razumem odlašanje in zavlačevanje gledevzpostavitve območja prepovedi letenja nad Libijo. Navsezadnje ima pasivnost v zvezi stem visoko ceno, namreč podaljšanje velikega trpljenja Libijcev. Evropska unija lahko inmora pomagati položiti temelje za Libijo po Gadafiju in za boljše obete za prihodnost teplemenske države. Najprej nam dovolite, da zlomimo Gadafijeve letalske sile in ohromimo„Bratskega voditelja“, kakor se rad imenuje.

Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, verjamem, daprizanesljivost in nemoč, ki ju zdaj že dolgo kažemo, ne smeta dati prednosti želji pokaotičnem posredovanju, katerega škodljivi učinki bi bili takoj očitni.

Enkrat lahko rečem, da sem se okvirno strinjal s previdnim govorom gospoda Schulza.Res verjamem, da ima obilo dobrih namenov v tem parlamentu, želja po humanitarnemposredovanju in vmešavanje v druge zadeve resnično škodljive učinke. Želite, da diktatorjizapustijo svoje države, in prav imate. A če resnično želite, da gredo, jim morate omogočitiodhod. Ne smete jim najprej odreči vizuma, da zapustijo svojo lastno državo, niti jim nesmete kot njihov edini obet za prihodnost obljubiti dosmrtnega zapora. Če in ko boste tostorili – in to je dejstvo, gospod Cohn-Bendit – jim ne boste dali druge možnosti, kot dase borijo, dokler ne bo njihovo ljudstvo prelilo zadnje kaplje krvi. To je dejstvo!Tradicionalno mednarodno pravo je imelo zato znatno prednost pred vsem, kar danes tuslišimo, in resnična škoda je, da je bilo spregledano in predvsem, da so ga spregledali tisti,ki so še pred nedavnim te diktatorje zasipavali s hvalo. Nisem bil tisti, ki je v ta parlamentpovabil gospoda Bena Alija in ki je spoštljivo poslušal njegov govor. To ste bili vsi vi, gospein gospodje, in takrat smo slišali zelo malo protestov!

Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospod predsednik, na začetku je imel upor v Libiji nekaterespodbude in značilnosti dogodkov v Tuniziji in Egiptu. Gadafijev režim se je lotilsmrtonosnega zatiranja brez primere z uporabo letalskih sil, bojnih helikopterjev inneusmiljenih plačancev, ki so streljali z namenom, da pobijejo neoborožene civiliste. Pokolje povzročil prebege v vojski, vladi in diplomatski službi. Ljudje v Bengaziju in drugod sovzeli orožje vojski, ki je prebegnila, in zdaj je upor postal oboroženi spopad, ki jeneenakopraven v smislu moči.

Gadafi je izgubil vso zakonito podlago za vodenje, ker je povzročil zločine proti človeštvu,proti svojim lastnim ljudem. Podaljšani spopad povzroča veliko humanitarno katastrofoznotraj libijskih meja in ob njih. Obstaja tveganje za nastanek migracijskih tokov v smeriEU, zlasti proti južnim državam članicam. Prav tako dviguje svetovne cene nafte na ravni,ki so nevarne za svetovno gospodarstvo.

Zato je nujno, da se spopadi takoj končajo, a Gadafi ne sme zmagati. Območje prepovediletenja je treba nujno izvajati in uporabiti moramo vsa druga mogoča sredstva za pomočdemokratično usmerjenim Libijcem, da premagajo sile, ki s podkupovanjem, zastraševanjemin plemensko manipulacijo še vedno podpirajo Gadafija.

Lahko si zamislimo, kaj bo pomenilo, če Gadafi uspe. Priča bomo razmeram, ki so hujšeod tistih v Ruandi, ki bodo v sramoto vsemu človeštvu. Odločni ukrepi so potrebni zdaj.

Ana Gomes (S&D). – Gospod predsednik, Evropski parlament podpira Združene narodepri njihovem soglasnem sporočilu libijskemu diktatorju: odstopi, ustavi prelivanje krvi,stopi pred sodišče.


Kljub Gadafijevemu maščevanju proti njegovim ljudem mora EU izvajati svojo odgovornost,da ščiti, tako da pomaga pri uveljavljanju območja prepovedi letenja, kakor so predvideleArabska liga, Organizacija islamske konference in Afriška unija, ter druge ukrepe, ki jihbo določil Varnostni svet, z vsemi razpoložljivimi sredstvi, vključno s sredstviSVOP – prosim, upoštevajte, gospa Ashton –, namreč, da se uveljavlja embargo na orožje.

EU mora storiti več za pomoč vsem tistim, ki poskušajo zbežati ali so v brezizhodnempoložaju v Libiji, in sicer tako, da podpre UNHCR in humanitarne organizacije na temobmočju in da pomaga pri ponovni naselitvi beguncev, ki jih ni mogoče vrniti v domovino,kot so Somalci, Eritrejci in Etiopijci. Akcijski načrt za ponovno naselitev beguncev, kipomeni porazdelitev bremena, skupni azilni sistem, začasni zaščitni ukrepi – Evropskaunija bi morala vse nujno uzakoniti v skladu s solidarnostno klavzulo in načelom nevračanjater kot del povezane in dolgoročne strategije za obvladovanje vpliva političnega prehodana severu Afrike, ki obravnava glavne vzroke za migracije.

EU mora revidirati evropsko sosedsko politiko za jug, prednost mora dati podpori zazmogljivost in izgradnjo institucij za ohranjanje pravne države, človekovih pravic, vključnos pravicami žensk, ter za pripravo pravih volitev. EU mora takoj vzpostaviti odnose zpolitičnimi silami, ki nastajajo v Libiji, namreč z začasnim prehodnim svetom, zaspodbujanje demokratičnega prehoda in za zagotavljanje, da bo demokracija prineslasvoboščine, razvoj in dostojanstvo, za katere nam Libijci kažejo, da si prizadevajo.

Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, zaradi te razprave tuv Evropskem parlamentu je jasno eno in to je, da nismo nepristranski, ko gre za ta spor.Smo na strani demokratične revolucije. Gadafi mora oditi in Evropa mora pri uresničitvitega igrati aktivno vlogo.

Tu gre za porazdelitev delovne obremenitve na mednarodni ravni. Razpravljamo o območjuprepovedi letenja, nečem, za kar je – kakor je pravilno ugotovil gospod Schulz – potrebnapodpora Varnostnega sveta ZN. Kaj bomo storili, če Moskva in Peking ne bosta dala svojegasoglasja? No, potem bomo morali zapreti to vrzel v mednarodnem pravu. Vseeno bomomorali sprejeti odgovornost za zaščito neoboroženega prebivalstva s pomočjo Arabskelige in Afriške unije, pa tudi z aktivno vlogo Evropske unije. Potem bi bili za vojaškoizvajanje odgovorni Nato in njegovi partnerji, ampak v političnem in gospodarskem smislubi morala Evropska unija še naprej igrati ključno vlogo, še dolgo po tem, ko bodo v takšnemscenariju Nato in Združeni narodi prenehali igrati svoji pomembni vlogi.

Nekaj bi rad povsem jasno povedal, in to je, da sem bil zelo vesel, gospod Schulz, ko semvas slišal reči, da potrebujemo območje proste trgovine. To je zato, ker bodo ti ljudje, čene bomo pustili njihovih izdelkov v EU, še naprej množično prihajali v Sredozemlje vkoraklih in bodo preplavili Lampeduso. Tega vsekakor ne želimo. Zato ustvarimo območjeproste trgovine, dovolimo vstop tem izdelkom v EU, da bodo imeli ljudje tam tudigospodarsko prihodnost v svojih demokratiziranih državah.

Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, razvoj dogodkov v Libiji jezadnji v vrsti dogodkov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Določbe Lizbonske pogodbeomogočajo Evropski uniji, da uporabi službo za zunanje delovanje, a doslej se je ta službav svojem pristopu do dogodkov v tej regiji slabo odzivala. Dvakrat sem zaprosil, da se tjapošlje vsaj misija. Pozdraviti je treba, da je bila v primeru Libije takšna misija poslana. Njencilj je oceniti humanitarna prizadevanja, a potrebni so tudi posebni politični ukrepi. Gledena podatke ZN je v Libiji umrlo že tisoč ljudi in glede na podatke organizacij za človekovepravice je ta številka že 6 tisoč. Nemiri v regiji se pretvarjajo v rast cen surove nafte na


svetovnih trgih, nekaj kar je zelo jasno vsem, ki živijo v Evropski uniji. Naš ključni interesje, da na naslednjem vrhovnem srečanju Unija sprejme končno stališče in ukrepa soodvisnos prizadevanji diplomacije Združenih držav. Najlepša hvala.

Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, pomembni dogodki v severni Afriki imajomorda v dobrem ali slabem smislu globoke posledice za prihodnji razcvet in mir zahodnecivilizacije, a priča smo izidu procesa, ki se je začel pred 40 leti. Zahod so države, kiproizvajajo nafto, stisnile v kot in milijarde in milijarde dolarjev smo prenesli v pokvarjenein despotske režime. Brez nafte polkovnik Gadafi ne bi bil nič več kot lokalni tretjerazrednidiktator.

Upati moramo, da bodo države, kot je Libija, ustvarile demokratične in liberalnerežime – zaradi njih samih in zaradi nas –, a na to se ne moremo zanašati. Zahodne državemorajo osredotočati svoja sredstva in znanstvene raziskave v to, da najdejo alternativo zanafto. Če se lahko iz te krize naučimo enega nauka, potem se moramo naučiti predvsemto, da zahodne civilizacije ne smejo biti odvisne od drugih glede svoje nujno potrebneoskrbe z energijo.

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLApodpredsednik

Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, radbi se iskreno zahvalil visoki predstavnici za razlago, ki nam jo je podala, in za njenaprizadevanja v zadnjih tednih, ki bi lahko Evropo vsaj malo spravila na zemljevid, če bomoše naprej pristopali k temu vprašanju s potrebnim pogumom in sprejeli nujne ukrepe.

Kljub razlikam so dogodki v severni Afriki zelo primerljivi s tistimi iz leta 1989. Ljudjepozivajo k svobodi in boljšim življenjskim razmeram. Poleg humanitarne pomoči, ki jomoramo zagotoviti zdaj, moramo ljudem severne Afrike ponuditi našo pomoč, če jo želijo,pri tamkajšnjem razvoju demokracije. Vendar pa bo demokracija preživela le, če se boljudem hkrati pomagalo doseči boljše življenjske razmere. V zvezi s tem smo slišaligovorjenje o Marshallovem načrtu in o območju proste trgovine – vse to je potrebno, lahkopa bi bilo za nas pozitivno v izredno dramatičnem in zgodovinskem smislu za uveljavitevdemokracije, svobode in boljših življenjskih razmer v teh državah. Zato tega ne smemoobravnavati kot nekaj vsakdanjega in moramo hitro ukrepati.

Da bi preprečili morilcu Gadafiju, da se ponovno uveljavi, moramo ljudi opogumiti in jimpokazati, da smo na njihovi strani. Zato je pomembno, da se s prehodnim svetomvzpostavijo odnosi. Ravnati moramo kot zveze, da bi tako jasno pokazali, da sprožamodruge elemente. Pomagati moramo popolnoma osamiti Gadafija, da bo ločen od svojihljudi in da zanj ne bo prihodnosti in se bodo ljudje lahko tako izvili iz njegovega prijema.Pri tem moramo Gadafiju tudi preprečevati izvajanje bombnih napadov na njegovo lastnoprebivalstvo. To pomeni, da je območje prepovedi letenja – ali kar koli drugega – nujnoza omogočanje zaščite in spodbude za zagotavljanje, da tisti, ki se borijo za svojo svobodo,ne bodo izgubili poguma. Dalje, glede na to, da lahko to storimo skupaj z Arabsko ligo,ob priznavanju listine Združenih narodov, ne bi potrebovali resolucije ZN, če bi bilaudeležena Rusija. Potem moramo pomagati tamkajšnjim ljudem, da se bodo lahko boriliza svobodo v tem sporu in da ne bo prišlo do podaljšane državljanske vojne s tem morilcem.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu sčlenom 149(8))


Miguel Portas (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, rad bi le preveril, ali sem pravilnoslišal gospoda Broka: ali ste rekli, da za vojaško rešitev oziroma odločitev vojaškega značajapo vašem mnenju ni potreben sklep Združenih narodov? Če ste rekli to, moram reči, dase z vami niti malo ne strinjam.

Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, izrecno sem dejal, da se mora to zgoditiv sodelovanju z Arabsko ligo in arabskimi državami.

Drugič, zaželeno je, da se zakonitost zagotovi z resolucijo Združenih narodov. Vendar pa,če bo ena od stalnih članic Varnostnega sveta na to dala veto, obstaja veliko primerov tega,kako se lahko listina Združenih narodov ustrezno uporablja. Ne smemo dovoliti, da bi nasveto ene od stalnih članic oviral pri preprečevanju Gadafiju, da pobije svoje ljudi.

Adrian Severin (S&D). – Gospod predsednik, nedavni zgodovinsko pomembni dogodkiv našem južnem sosedstvu pozivajo k ponovni določitvi naših politik tam, a začeti moramoz nauki, ki se jih moramo naučiti.

Najprej se moramo naučiti, da je zaupanje avtoritarnim voditeljem ali vsiljevanje našeganačina življenja napačno. Tem ljudem moramo pustiti, da sami na svoj način in pod svojimipogoji zgradijo svojo demokracijo.

Drugič, razumeti moramo, da smo mi in te države zaradi nacionalnega drobljenja našepolitike pomoči za razvoj, ki včasih omogoča spodbujanje nacionalnih geopolitičnihnačrtov, prikrajšani na področju prednosti varnosti prek razvoja.

Tretjič, naše pomanjkanje vizije in politične volje pri reševanju izzivov regionalne varnosti,zlasti izraelsko-palestinsko vprašanje, nas pelje še v hujšo krizo.

V zvezi z Libijo si moramo, med drugimi državami, zapomniti, da niso vsi, ki se borijoproti diktatorju, demokrati in da spremembe same po sebi niso vedno na bolje.

Zato lahko govorimo o dialogu, udeležbi, humanitarni pomoči, a priznanje je morda šeprezgodnje in zatekanje k vojaškim sredstvom bi bilo treba izključiti oziroma bi ga moraliodobriti vsaj Združeni narodi in v njem bi morala sodelovati Arabska liga. Drugače bilahko bili zavedeni v tveganje in rezultate tega tveganja bi težko obvladovali.

Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, tokrat morabiti Evropa prisotna na zasedanju. Petkovo vrhovno srečanje bo moralo odločno in odkritopriznati zakonitost nacionalnega sveta, katerega zahteve so preproste. Prvič, izrednehumanitarne razmere. V Libiji poteka državljanska vojna. Okrepiti moramo svojaprizadevanja, da tja pošljemo desetkrat več hrane, zdravil in zdravnikov, in ponuditimoramo svojo podporo več tisoč beguncem, ki preplavljajo Tunizijo in Egipt. Vendar pase Evropa ne sme zadovoljiti le s humanitarnim odzivom. Evropski svet mora sprejeti svojeodgovornosti in nadaljevati s projektom za vzpostavitev območja prepovedi letenja kotdel odločitve, ki je bila sprejeta v ZN in vključuje Arabsko ligo in Afriško unijo, da biletalskim silam polkovnika Gadafija preprečili pomor njegovih ljudi.

Nazadnje pa bi rada nekaj povedala voditeljem, ki igrajo na vse te strahove: migranti, kibežijo iz Libije, si želijo le eno in to je vrnitev v njihovo državo. Glede tistih, ki danes tvegajosvoja življenja za svobodo in demokracijo, oni želijo živeti in delati v svobodni državi, nakatero so lahko ponosni in tako si bo morala Evropska unija, ko bo prišel čas za obnovo,odločno in pogumno prizadevati za njihov gospodarski razvoj.


Derk Jan Eppink (ECR). – Gospod predsednik, vsi se strinjamo, da je bil gospod Gadafimorilec, in strinjam se z gospodom Schulzem. Sprašujem se le, zakaj so ga naši voditeljiEU v preteklih letih poskušali očarati.

Tu imam sliko gospoda Van Rompuya, ki je nedavno prispel na položaj in že je v napačnidružbi; in tu imamo gospoda Verhofstadta, ki diktatorja sprejema z vojaško častjo, kar muje vsekakor všeč. Tu, gospod Cohn-Bendit, imamo gospoda Berlusconija. Vemo, da segospod Berlusconi rad poljublja, a poljublja se s popolnoma napačno osebo. Gospa Ashton,tu imam tudi Tonija Blaira, vašega nekdanjega šefa, ki poljublja diktatorja.

Moja poanta je: strinjam se, da se morate srečevati z ljudmi, ki so bolj nizkotni od vas, a nivam jih treba poljubljati. Ni vam jih treba objemati. Ni vam jih treba očarati.

Hranili ste pošast, proti kateri se zdaj ljudje borijo in zato jih pobijajo. Zato vsem tistimvoditeljem EU, ki so poljubili in objeli Gadafija, pravim: lahko vas je sram!

Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, on je bil pravi človekv pravem času. Gospod Cohn-Bendit je rekel: gospod Gadafi je zločinec in sklepal jedogovore z gospodom Berlusconijem.

Jaz pravim, da je gospod Gadafi zločinec, da je sklepal sporazume z Evropsko komisijo, kijo je vodil gospod Prodi, z italijansko vlado gospoda D'Aleme, z laburistično vlado gospodaBlaira in s še sto drugimi vladami. Gospod Gadafi je zločinec, ki je več kot 20 let vodildržavo, ki ima še vedno strateški in ključni pomen za interese polovice sveta. Dovoljpametni moramo biti in to priznati, kako bomo sicer sodelovali pri Marshallovem načrtu,ki ga je omenil gospod Schultz?

Marshallov načrt je res obstajal, Američani so nam dali denar, a ko so to storili, so zahtevali,da evropske vlade izženejo komuniste iz politik v svojih državah; pogoje so nam narekovalioni. Kakšni so pogoji, ki jih nameravamo narekovati državam na južnih obalah Sredozemlja,da bi se zavezali Marshallovemu načrtu? Ali nameravamo diktatorje zadnjih let zamenjatiz drugimi diktatorji, da bi pomagali svojim interesom, ali je cilj našega Marshalloveganačrta spodbujanje razvoja močnih, zdravih institucij, ki posnemajo duha, ki se dobro drživ civilni družbi in ki smo ga zadnje dni videli oživeti v teh državah?

To je pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti in predlogi, ki jih moramo podati Svetu,vključno z območjem prepovedi letenja in patruljami na libijski obali, kar je dolžnostevropskih ladij v zalivu Sirte in ne ameriških. To mora biti zdaj ustrezen odziv za Evropo.

Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospod predsednik, baronica Ashton,menim, da je iz te razprave jasno, da se celoten Evropski parlament zaveda, da ta krizapreoblikovanja v severni Afriki ni več test evropske zunanje politike, ampak je zdaj testsame uresničljivosti zunanje politike Evrope. Zato je popolnoma nujno, da se lahkoEvropska unija obrne na mednarodno skupnost z enim samim in prepoznavnimsporočilom.

Tu bi rad izkoristil svojo minuto in dodal svoj glas tistim, ki so izpostavili pomembnosthumanitarne razsežnosti v tej krizi preoblikovanja. To bo Evropi omogočilo, da ukrepa znamenom lajšanja učinkov zlasti na humanitarni fronti v smislu razseljenih ljudi inmorebitnih prosilcev za azil ter beguncev, ki bežijo iz območja spopadov na najbližjomejo, to je meja z Evropsko unijo.

Zato bi rad poudaril nujno potrebo, da Evropska unija konča svoj še nerešen sveženj oazilu; da pregleda direktivo 2001/55/ES o ukrepih za zaščito razseljenih oseb v izrednih


humanitarnih razmerah in za obvladovanje nepredvidenega množičnega prihoda migrantov;da lahko da prednost Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjihmejah držav članic Evropske unije in Evropskemu azilnemu podpornemu uradu, orodjema,ki jih imamo na razpolago; in zlasti, da klavzulo o človekovih pravicah v zunanji politikinapolni s pravim pomenom, zaradi česar ne bo več le dolgovezna klavzula, ampak pogojza sam obstoj zunanje politike Evropske unije.

Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospod predsednik, včeraj so se mnogi poslanci našegaparlamenta sestali s predstavniki libijskega prehodnega sveta, katerega sporočilo je bilopopolnoma jasno: potrebujejo mednarodno podporo in pomoč in to potrebujejo zelohitro.

Zato je prva stvar, ki jo moramo storiti, kakor so že povedali mnogi kolegi, da začnemovzpostavljati odnose s prehodnim svetom zaradi uzakonitve njihovih dejavnosti. Priznatijih moramo.

Drugič, vsi vemo in to so povedali mnogi kolegi, da Gadafijeve letalske sile v Libiji še vednovsako minuto ubijajo ljudi in zato moramo biti kot Evropska unija pripravljeni in hitroukrepati skupaj z Združenimi narodi in Arabsko ligo za vzpostavitev območja prepovediletenja.

Moja zadnja točka je povezana s humanitarnimi vprašanji. Ti ljudje potrebujejo preprosteosnovne stvari, kot so hrana, voda in medicinska oskrba in potrebujejo tudi tehničnopomoč. Celo vojska na strani opozicije potrebuje tehnično pomoč, da se bodo lahko prekspleta povezali med seboj.

Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospod predsednik, na srečo ni res, da so vsi evropskiin svetovni politiki poljubljali Gadafija, kot pravi gospod Eppink. Že pred 25 leti RonaldReagan ni imel nobenega dvoma o Gadafiju. Potrebovali smo 25 let, da smo danes prišlido enakega zaključka. Ti poljubi seveda niso bili popolnoma neutemeljeni. Opravičevalajih je beseda „stabilnost“. Danes moramo namesto besede „stabilnost“ napisati besedo„demokracija“. To je priložnost, ki jo moramo sprejeti, in sprejeti jo moramo zdaj. Čeznekaj dni bo potekalo vrhovno srečanje. Pričakujemo, da bo prineslo rezultate. Ne smemosi privoščiti, da bi zapravili še 25 let. Naš problem ni, da ne razumemo teh časov. Tu pogostogovorimo prave stvari. Naš problem je, da počasi ukrepamo. Naš problem je, da tisto, karpočnemo, ni učinkovito. Morda je to naša najpomembnejša priložnost v zvezi z vseminašimi sosedi, vključno z Lukašenkom. Pomembno je, da se uspemo pravočasno odzvati,če ne bomo čez 25 let ponovno gledali slike s poljubi. Hvala.

Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi želimoprebivalcem severne Afrike pomagati, da bi dosegli njihove upravičene cilje. Ljudje na temobmočju bodo izbrali svojo pot naprej, a mi moramo biti, če nas bodo prosili za pomoč,pripravljeni s takojšnjo humanitarno pomočjo. Zato je dobro, da je ECHO, direktoratEvropske komisije za humanitarno pomoč, že na terenu v Tuniziji in Egiptu.

Vendar pa zdaj doživljamo pravi test izjemnih situacij v zvezi z zmogljivostmi in znanjemEU in njenih držav članic, glede na to, da moramo vse storiti na enkrat: prepeljati od tamnaše državljane, oskrbeti osnovne potrebe beguncev iz sosednjih držav in jih prepeljatidomov, poskrbeti za begunce, ki prihajajo v EU po morju, in se boriti proti nezakonitemuuveljavljanju oblasti diktatorja.

Kakšni so konkretni koraki, potrebni za delegitimizacijo Gadafija?


Najprej moramo skupaj spraviti naše veleposlanike iz Tripolija.

Drugi korak je, da moramo priznati nacionalni prehodni svet kot zakoniti organ, s katerimposlujemo v Libiji in z njim doseči dogovor glede zagotavljanja humanitarne pomoči.

Tretji korak je, da bi morale naše države članice v Varnostnem svetu predložiti skupnipredlog za vzpostavitev prepovedi letenja, o katerem lahko kmalu glasujemo.

Četrti korak je, da bi morali, če Varnostni svet ovira veto, podpreti razvoj regionalnegamednarodnega prava. Z drugimi besedami, če se Afriška unija, Arabska liga in EU vsestrinjajo, bi morali z ustreznimi sredstvi znotraj regije najti skupno pot za izvajanje območjaprepovedi letenja.

Seveda moramo srednjeročno razpravljati o tem, kako lahko ustvarimo priložnosti zarazvoj v teh državah, na primer prek območja proste trgovine, da bodo ljudje lahko našliprihodnost v svojih domovinah.

Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospod predsednik, rada bi podprla resolucijo orazmerah v Libiji, ki jo je predložil naš parlament. Evropskim institucijam res daje gradivoza razmislek. V njej je jasno in odločno pojasnjen način, kako lahko pomagamo premagatitežave v času, ko se razmere v Libiji z vsakim dnem slabšajo.

Sama bi rada poudarila dve vprašanji: prvič, kratkoročno je naša prednostna naloga dejanskozaščititi civiliste, ne glede na to, ali so razseljene osebe, ki bežijo pred bojem, ali pa so toLibijci, ujeti v ognju napadov polkovnika Gadafija na njegove ljudi. Vsa sredstva je trebavložiti v izredno humanitarno pomoč, nenazadnje za pomoč sosednjim državam, ki jihnajbolj prizadeva potreba po zagotavljanju zatočišča za ljudi: Tuniziji, Egiptu in Nigeriji.

Drugič, imamo srednje- in dolgoročno odgovornost: zagrabiti zgodovinsko priložnost, kismo jo dobili, v prid teh uporov, da podpremo proces demokratičnega prehoda in dapogledamo dlje v prihodnost z namenom preoblikovanja skupnih evropskih politik zaazil in priseljevanje na podlagi resnično uravnoteženega partnerstva, ki zada zadnji udarecizkoriščanju držav na območju Sredozemlja kot evropskih policistov.

Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, od kar sem bil imenovan zapodpredsednika za demokracijo in človekove pravice, poskušam svoj glas uporabljati, dagovorim v imenu tistih, ki tega ne morejo. Tako imamo danes tu v tej sejni dvorani gosteiz libijskega nacionalnega prehodnega sveta, ki so se včeraj zvečer sestali s podpredsednicoin visoko predstavnico, a ne morejo sodelovati v tej razpravi. Po mojem mnenju in mislim,da je to mnenje mnogih v tej sejni dvorani, mora Evropska unija priznati libijski nacionalniprehodni svet pred koncem tedna, ne glede na to, kaj še lahko stori, in videl sem nekaterezamisli, ki jih bo predložila gospa Ashton.

Poraz Gadafija ni nujen le za Libijo: nujen je za milijone Arabcev drugod po arabskemsvetu, ki se borijo za svobodo. Če uradno priznamo prehodni svet, bo to omogočilo, dabo ta prehodni svet sprejel humanitarne in druge potrebe, pa tudi strateške potrebe. EUmora odločno podpreti demokracijo, ne glede na to, kje začne ta cveteti.

Tokia Saïfi (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, v teh dramatičnih urah,ko gre za prihodnost Libije, je humanitarna pomoč pomembna, a to ni dovolj. Evropskaunija mora sprejeti jasno stališče glede območja prepovedi letenja, da bi ustavila divjezatiranje ljudi. Razumemo oklevanje in tveganja, a to vprašanje presega Libijo. Vpliva napolitično prihodnost celotne regije in na politično prihodnost Evrope.


Evropska unija mora tudi nujno priznati nacionalni svet kot zakonit organ oblasti v Libiji.Imamo priložnost, da vsem narodom, ki se borijo za svobodo, pošljemo močno sporočilo:„Evropa vas podpira, ker je vaš boj tudi naš boj“.

Sosedsko politiko je treba prav tako preusmeriti k pomoči pri demokratičnem prehodu,podpori gospodarstva in krepitvi odnosov z drugimi državami in organizacijami v tej regiji.

Na koncu pa moramo tem državam nujno pomagati pri obvladovanju njihovih migracijskihtokov. Prizori ljudi, ki bežijo, so dokaz, da je to ravno toliko vprašanje, ki zadeva samo jug,kot vprašanje, ki zadeva sever in jug.

Gospe in gospodje, baronica Ashton, prišel je čas za odločitev: ali bo Evropa poslala jasnosporočilo podpore in mobilizacijo, da bi pomagala tem ljudem, ali pa bo zgradila zid, dase spremeni v navidezno in sebično trdnjavo.

Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, duh terazprave mi omogoča, baronica Ashton, da vas spomnim, da je parlamentarna skupščinaUnije za Sredozemlje prejšnji teden sklenila srečanje v Rimu. Določila je več poti, h katerimbi bilo dobro, da bi se vrnila Komisija, zlasti v smislu njenih predlogov o tem, kako podpretiproces demokratičnega prehoda, ki poteka.

Zato vas pozivam in pozivam Komisijo, da napeto spremljate razvoj dogodkov v Tuniziji.

Ta država je v objektivnem smislu gonilna sila demokracije in določa merila za celotnoregijo.

Glede Libije se moramo popolnoma zavedati, da bo, glede na to, da je bila ta država zodlokom določena kot del mednarodne skupnosti, imela resnost odnosov z gospodomGadafijem posledice, zlasti glede na to, da režim kaže večji odpor, kot sta ga kazala režimagospoda Bena Alija in gospoda Mubaraka.

To pomeni, da moramo takoj verodostojno, iskreno in dosledno ukrepati na štirihfrontah – in politična obdobja so odločilna. Najti moramo ustrezen evropski finančni načrt.Razumem evokativne strune, ki so jih ubrali mnogi, a namesto Marshallovega načrtapotrebujemo načrt gospe Ashton. Prav tako potrebujemo evropsko politiko za priseljevanjein azil, odvračalno politiko, vključno z zaprtjem zračnega prostora in s polno podporonasprotnikom režima gospoda Gadafija.

Baronica Ashton, vi in vaše zunanjepolitične vezi s Svetom morate poskrbeti, da bodo tezadeve v prihodnjih dneh upoštevane, pa tudi, da se izognemo temu, da bi evropskozunanjo politiko ponovno nepripravljeno presenetili dogodki, ki spreminjajo Sredozemlje.

Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, pred nekaj dnevi je Gadafijevrežim poslal pismo Varnostnemu svetu Združenih narodov, v katerem je izrazil svojepresenečenje nad sankcijami, ki so bile sprejete 26. februarja, in izjavil, da – z Gadafijevimibesedami – so se zatekli se k „zmerni“ sili proti nekaterim „prevratniškim dejanjem“. To jejasen znak diktatorja, ki ve, da je izgubil, in ki ni več sposoben prepoznati resnosti svojihdejanj. Zaradi tega je okrutnost, ki se je v zadnjih treh tednih dogajala v Libiji, izrednocinično prikazana kot manj resna.

Na drugi strani pa nam odziv Gadafijevega režima jasno kaže, da vsekakor ni ravnodušenzaradi sankcij, ki so bile do zdaj sprejete. Zato menim, da moramo uporabljati najstrožjemožne sankcije, seveda v okviru pristojnosti ZN. Vendar pa menim, da moramo iti še dljeod območij prepovedi letenja in zagotoviti podporo tistim, ki morajo premagati Gadafija,


ter hkrati pokazati solidarnost našim južnim državam članicam, ki bodo prejele valbeguncev. To se bo očitno zgodilo.

Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospod predsednik, dogodki, ki se odvijajo v arabskemsvetu in v vseh državah arabskega sveta, pomenijo uresničenje prelepih sanj. Vendar pamoramo, da bi preprečili, da te sanje postanejo nočna mora, odigrati svojo vlogo inzagotoviti, da se bodo tu narodi znebili svojih diktatorjev in odpravili tudi diktature. Zaraditega morajo prestati prehodno fazo in zato je potrebna občutna pomoč z naše strani.

Res je, da smo vsi spletli odnose s temi državami in njihovim režimom. Vendar pa smo,ko smo bili priča nezaslišanemu nasilju, ki se izvaja, enoglasno spregovorili proti nasiljuin proti režimu, ki ga povzroča. V naslednjem koraku je treba zatreti to nasilje, ne le zuporabo besed, ampak z našimi ukrepi. Vsak dan, ki mine in prinese s seboj nasilje, je šeen dan, ko dopuščamo umore in prelivanje krvi.

Okrepiti moramo humanitarno prisotnost Evropske unije. To že počnemo in Cathy Ashtonopravlja dobro delo, a povečati moramo svojo humanitarno pomoč, tako za Libijce kotza tiste, ki bežijo pred tem režimom proti Tuniziji in Egiptu. Poleg tega moramo bitipripravljeni, če bo ta naval beguncev prispel do Evrope. Vse je lepo in prav glede zahteve,da bi morali odpreti svoja vrata libijskim beguncem, a videli bomo, ali bomo vsi nosili toodgovornost, če pride do teh razmer.

Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, vedno znova stemorali prenašati kritične pripombe od tu. Današnjo razpravo bi rad izkoristil kot priložnost,da jasno izjavim, da ste med to krizo ves čas Evropska unija ter zlasti vi osebno in vašeosebje ukrepali hitro, dobro in učinkovito. Tudi to je Evropo pripeljalo korak bližje vlogi,ki si jo predstavljamo skupaj kot soustanovitelji globalnega sveta.

Prav in pomembno je pripomniti, da so razmere v vsaki državi drugačne, zlasti v Libiji. Vprimeru Libije je Evropska unija pravočasno zavzela politično držo proti genocidu in zacivilno družbo. Skupaj z Natom, Združenimi narodi in drugimi smo po pravici stopnjevalipritisk na Gadafijev režim. Jasno je, da tudi vojaških ukrepov ne smemo izključiti, če sozagotovljeni v okviru konvencij mednarodnega prava. Poleg tega je treba zagotovitihumanitarno pomoč – kar pomeni hrano, medicinsko oskrbo, streho nad glavami ljudi – zatiste, ki so bili prisiljeni zbežati iz vojnega območja.

Vendar pa moramo premisliti tudi, kaj se bo zgodilo prvi dan v obdobju po Gadafiju. Vtem smislu bi rad še enkrat omenil skupščino Unije za Sredozemlje v Rimu, ki je predlagalanekatere pomembne pozitivne korake – prvič, osebno varnost državljanov; drugič, političnovarnost – kar vključuje tesno sodelovanje s prehodno vlado; in tretjič, gospodarsko varnost.

Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da se bo lahko gospodarsko življenjev teh državah vrnilo v normalne tire in da bodo ljudje našli delo.

Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, mislim, da si moramote dogodke v severni Afriki in Libiji pogledati kot del nekakšnega zgodovinskega procesa.Ne tako dolgo nazaj smo bili vsi priča umorom na Balkanu – žal smo do neke mere pritem sodelovali – in razmeram, ko so ljudje v Evropi pobijali drug drugega. Danes si moramopo najboljših močeh prizadevati, da bi se izognili ponovitvi tega scenarija. Zato upam, dabomo na prihodnjem vrhovnem srečanju Evropske unije pokazali odločnost, ki je potrebnaza hitro odzivanje, in mislim, da so zadeve, kot je območje prepovedi letenja ali de factoprekinitev diplomatskih odnosov z Gadafijevim režimom in s samim Gadafijem kotzločincem, nujno potrebne.


Prav tako mislim, da si moramo pogledati, kaj se je leta 1989 zgodilo na Poljskem in vdrugih državah. Tu imamo priložnost, ker si danes mladi, ki protestirajo na ulicah Libijein drugih afriških držav, resnično želijo demokracijo. To jim moramo pomagati doseči.

Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, vaša uvodna izjava me je spodbudila, gospaAshton, zlasti, ko ste omenili, da morajo biti naši ukrepi zakoreninjeni v temeljnih vrednotahEU, ker so spontani protesti v severni Afriki pokazali, da nedemokratični vladarji ne morejozagotoviti resnične stabilnosti. Spoznati moramo, da poskusi ukrotitve surovih diktatorjev,kot je Gadafi, niso uspeli, kar je povzročilo veliko sramoto. Ljudje v Libiji se borijo za enakevrednote, kot jih imamo mi, in jasno je, da se moramo postaviti na njihovo stran.

Enak pristop, ki temelji na vrednotah, velja za naše prihodnje politike do držav, kot so Iran,Belorusija, Kuba, Kitajska in Rusija.

V roku dveh dni moramo podpreti območje prepovedi letenja, takoj priznati nacionalniprehodni svet in obravnavati socialne in gospodarske vzroke za te revolucije.

Mislim, da ne moremo brez dolgoročnega načrta, podobnega Marshallovemu načrtu.

Nadezhda Neynsky (PPE). – (BG) Gospod predsednik, lady Ashton, leta 1999 je Gadafi,da bi se izognil nemirom v opozicijskem mestu Bengazi, potreboval grešne kozle, katerimje lahko pripisal odgovornost za to, da so bili otroci zaradi slabega libijskega zdravstvaokuženi z aidsom. Našel je šest bolgarskih študentov medicine in palestinskega zdravnika,ki so služili temu namenu in so preživeli dolga in grozljiva leta v libijskih zaporih.

Vendar pa Gadafijevo manipuliranje s tem položajem ni uspelo v njegovi lastni državi, kardokazuje dejstvo, da se je revolucija zdaj dejansko začela v Bengaziju. Medicinske sestre,ki so bile žrtve Gadafijeve diktature, so postale jasen simbol evropske solidarnosti. Taevropska solidarnost se danes pričakuje od sami državljanov Libije in od mladih Libijcev.Pričakuje se od tistih, ki ne vidijo arabskega sveta, ki se srečuje z dilemo „ali diktatura aliislamizem“, in ki vsak dan dokazujejo, tudi s svojo krvjo, da je tudi tam mesto zademokracijo na tem svetu.

Zato moramo Evropejci danes, ko razpravljamo o prihodnosti Libije, nepristranskoocenjevati, odločno ukrepati in najpomembneje, sprejemati enotne odločitve. Podpretimoramo načela, svobodo in demokracijo na tem svetu.

Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospod predsednik, imamo večtisoč beguncev in več tisoč razseljenih ljudi. Rešitev za te izredne razmere je evakuacija.Potreben je prevoz. Kakor je povedal gospod Guterres, ti ljudje ne želijo priti v Evropskounijo; radi bi šli nazaj domov.

Imamo 2 milijona priseljencev, 1 milijon Egipčanov in 80 tisoč prebivalcev Bangladeša.Osredotočiti se moramo na najšibkejše med šibkimi: Eritrejce, Somalce, podsaharskeAfričane, ki so jih zamenjali za plačance, in Palestince. Visoki komisariat Združenih narodovza begunce (UNHCR) pravi, da potrebuje v treh mesecih 160 milijonov USD za vodo,zdravila, hrano in prevoz.

V petek pričakujemo odmeven odziv Unije. Gadafi ne sme pobegniti mednarodnemukazenskemu pravosodju: množični napadi na njegove ljudi predstavljajo zločine protičloveštvu. Tožilec Luis Moreno-Ocampo že ukrepa.

Gospod predsednik, Evropski parlament mora biti vključen. Tudi mi smo demokratičniinstrument za izvajanje pritiska in obveščanje svobodnega sveta. Potrebujemo mandat te


sejne dvorane za delegacijo Parlamenta v begunskih taboriščih UNHCR, Rdečega križa inRdečega polmeseca.

Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vedno večji invse bolj razširjeni upori, ki smo jim zdaj priča v Sredozemlju, vsekakor kažejo na močnoželjo po demokratični udeležbi, zlasti mladih ljudi, ki jih Facebook in Twitter potiskatanaprej v smeri drugačnega sveta, dovzetnejšega za njihove želje.

Vseeno pa regije z razgledom na Sredozemlje predstavljajo zelo drugačne svetove in morajozdaj bolj kot kdaj koli trpeti zaradi krvavega nasilja diktatorjev, s katerimi so imeli skorajvsi svetovni voditelji na neki točki odnose.

Imam nekaj vprašanj, ki bi jih rad postavil: izredne humanitarne razmere, zaščitadostojanstva beguncev in obenem spominjanje, da bi se lahko ta kriza hitro spremenila vizredne razmere na področju javnega zdravja; prekomerno zbiranje razseljenih oseb brezustrezne zdravstvene oskrbe; prekinitev nasilja; predpostavka, da se bo območje prepovediletenja obneslo; nova in drugačna solidarnost – gospod predsednik in baronica Ashton – zasredozemsko politiko, ki resnično ščiti znatno skupino ljudi, ki trdno stoji na Sredozemlju;spremembe Frontexa in, zakaj ne, spomnimo Svet (ki ga danes ni tu), da obstajata dvedirektivi za zaščito sezonskih delavcev in premeščanja državljanov tretjih držav znotrajkorporacij, ki bi prav tako lahko zagotovili odziv – vključno s pogoji za zaposlitev – na teizjemne zahteve, s katerimi se moramo resnično učinkoviteje spopasti.

Predsednik. – Začenja se postopek „catch-the-eye“. Rad bi vas takoj opozoril, da imam19 prošenj za besedo, a ne bom mogel vsem ugoditi; sprejel bom lahko le pet ali šestprošenj. Ne želim užaliti drugih poslancev, vendar se je razprava močno zavlekla in imelismo zelo dolgo uvodno poročilo baronice Ashton in ne smemo vplivati na naslednjorazpravo. Zato mi oprostite, prosim. Besedi bom dal tistim, ki so se najprej prijavili, pričemer bom očitno dal vsem skupinam pošteno zastopanost.

Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, poudarili ste – intega se vsi zavedamo – nujno potrebo po ukrepanju v odziv na libijsko krizo. Upravičenoste opozorili na to, kar je storila Evropska unija, in opravila je precej dobro delo vhumanitarnem smislu in v smislu evakuacije evropskih državljanov.

Res mislim, da bi Evropska unija pridobila, če bi javnost seznanila s temi ukrepi in poskrbelaza njihovo večjo prepoznavnost, ker imajo ljudje prepogosto vtis, da države članice sameizvajajo te operacije, medtem ko ste vi opozorili, da so tu delovali evropski mehanizmi.

Zdaj pa glede politične in vojaške ravni, opomin na potrebo po območju prepovedi letenjaje vsekakor potreben, če ne le v političnem smislu, pa tudi v vojaškem. Vendar pa bo trebastoriti več kot le to – ne pozabimo –, ker območja prepovedi letenja niso preprečilagrozodejstev na območju Bosne in Kosova niti takrat, ko so se v primeru preletov zelodosledno uporabljala.

Medtem ko pričakujemo odločitve Varnostnega sveta ZN, imamo evropske instrumenteskupne varnostne in obrambne politike. Lahko jih izvajamo za namene pomorskeganadzora, spremljanja embarga in dostave humanitarne pomoči. Evropa mora v zvezi s temposkrbeti, da bo slišana, in vi imate instrumente za ukrepanje.

Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, strinjam se z vsemi v tej razpravi, kipozivajo Evropsko unijo, naj se angažira, naj ukrepa in izvaja odgovornost, da ščiti.


Pozdravljam tudi to, da je visoka predstavnica Ashton v Libijo poslala misijo z manjšimizapleti kot na primer ena od naših držav članic.

A vsi tisti, ki nepopustljivo govorite v tej razpravi, ali ste govorili nepopustljivo v 42 letihokrutne vojaške diktature? Ali ste protestirali, ko je bilo pred več kot desetletjemhladnokrvno umorjenih 1 200 zapornikov? Ali proti Gadafijevim zgodovinskim litanijammučenja, prisilnih izginotij in zunajsodnih usmrtitev?

Ali ste se pritoževali, ko je Evropska komisija začela pogajanja za okvirni sporazum z Libijoin ki bi bil srečno zaključen letos? Nepopustljive sankcije proti diktatorjem v odhodu vkrizi so videti dobre za evropsko javnost, a strogi standardi pred krizo so videti še bolje zaljudi, za katere pravimo, da jim poskušamo pomagati.

Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot so nekateripovedali, baronica Ashton, pokazali ste velik pogum, ko ste v tem primeru prijeli bika zaroge, a mislim, da je treba narediti številne osnovne korake.

Medtem ste govorili o tem, da je treba krivce pripeljati pred sodišče. Kličimo jih po pravemimenu: gospoda Gadafija moramo spraviti pred sodišče. Govorili ste tudi o nasilju. Namestotega mislim, da je prav povedati, da ta ozemlja znova prevzema genocid.

Ne smemo še naprej tiščati glav v pesek. Mislim, da moramo najprej priznati libijskinacionalni svet, prehodni svet. Imeti moramo sogovornika; ne smemo še naprej govoritile o močno zmanjšani humanitarni pomoči.

Nedvomno se moramo vsi zavzeti za območje prepovedi letenja. Ne smemo še naprejsprejemati vetov Kitajske in Rusije, držav, katerima vladata diktatorja. Kitajska cenzurirainternet, Rusija pa ubija novinarje, kot je Ana Politkovska. Mislim, da je zdaj prva stvar, kijo je treba narediti, ta, da naredimo vtis in priznamo libijski nacionalni svet.

Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, rada bi nakratko ponovno obravnavala vprašanje politike južnega sosedstva

in predloge, ki sta jih včeraj podali Komisija in gospa Ashton. Mislim, da nam primanjkujezavedanja v zvezi s tem, kaj se dogaja, na primer glede naših odnosov s Savdsko Arabijoin glede pogajanj s Sirijo. Kako jih boste spremenili? Kako bodo spremenjeni? Ali bostenadaljevali z obstoječim stanjem v zvezi s temi pogajanji s Sirijo in kaj boste naredili sSavdsko Arabijo? Kako bomo komunicirali s tema državama?

V vašem predlogu – ki mislim, da je na splošno dober – vidim kot pomanjkljivost postopek,kako določamo merila za nadgradnjo odnosov. Kako boste izvedli „plačali bomo več“: napodlagi katerih meril in kdo bo to potrdil? Mislim, da potrebujemo postopek, kot jepostopek širitve, kjer Komisija določi merila in jih Komisija potrdi.

Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, solidarni smo z arabskimi narodiv njihovem boju za svobodo, demokracijo in socialni napredek v Tuniziji, Egiptu in Libiji,pri čemer upoštevamo posebne razmere vsake od teh držav. Vendar pa ne smemo pozabitina podporo, ki so jo vlade in voditelji EU dali diktatorjem s prodajo orožja, ki ga zdajuporabljajo za pobijanje svojih ljudi.

Enako ne smemo sprejeti nobenega tujega vojaškega posredovanja ali vmešavanja v bojnarodov teh držav. Vemo, kako se začne zunanje vmešavanje, a nikoli ne vemo, kako sebo končalo, kot se je na primer izkazalo v Iraku, Afganistanu in toliko drugih krajih.Politične, gospodarske in socialne izbire narodov teh držav v neposredni prihodnosti je


treba spoštovati in dobiti morajo vso humanitarno pomoč, za katero zaprosijo, breztemeljnih pogojev ali vmešavanja.

Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, seveda moramopriznati resne napake zahoda. V Italiji smo naredili napako, ko smo gospoda Gadafija imeliza „našega pasjega sina“, kakor bi rekel predsednik Roosevelt, medtem ko je bil preprostoeden od mnogih ... sinov, ki vladajo ljudem in zdaj celo streljajo nanje ali pa prisilijo druge,da streljajo nanje.

Kako za vraga ni nihče v Parlamentu omenil odgovornosti afriških voditeljev držav ali vlad,ki so ga do včeraj zjutraj šteli za brata, ga razvajali, ga pošiljali v Združene narode kotpredstavniškega vodjo za obrambo človekovih pravic, ga celo privedli do tega, da se jeproglasil za kralja kraljev med afriškimi državami, ali govorim o napačni osebi?

Zdaj Evropa dela še eno napako: pretvarja se, da zanemarja očitno nevarnost, ko velikapoplava Somalcev, Eritrejcev in drugih beži preko libijskih meja. S tem se moramo resničnoenergično spopasti. Namesto, da pošiljamo orožje, bi morali uporabiti Marshallov načrt,ki vključuje mrežo malih in srednje velikih podjetij za pomoč tem ljudem.

***

Predsednik. – Preden dam besedo baronici Ashton za njen odgovor, bi vam rad povedal,da sta dva predstavnika libijskega nacionalnega prehodnega sveta tu na galeriji zaobiskovalce, in sicer sta to dr. El-Welfali in dr. Al-Eisawi, ki ju pozdravljamo.

Moč aplavza je značilna za podporo in solidarnost s strani Parlamenta in za veliko podporo,ki je bila v razpravi prikazana za svobodo in demokracijo v Libiji. Hvala in vso srečo.Podpiramo vas.

***

Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, najlepša hvala za topomembno in po mojem mnenju zelo važno razpravo v tem parlamentu.

Skupna tema je seveda želja, da bi bili priča spremembam v Libiji, ki v ospredje energijeEvropske unije in mednarodne skupnosti postavlja želje ljudi.

Mislim, da je to prvi rekel gospod Schulz, a bilo je večkrat ponovljeno: ohraniti moramotrezno glavo v zvezi s tem, kar počnemo, in biti moramo zelo odločni v zvezi s tem, karbi morali storiti. V prvi vrsti moramo poskrbeti, da bo šla humanitarna pomoč v državoin da bo prišla na prave kraje. V stiku smo z Médecins sans frontières in z ICRC po vsej državi,od Bengazija do Tripolija. A iz svojih pogovorov vem, da obstajajo področja, kjer je izrednotežko dobiti pomoč in zdravila v državo zaradi bojev, ki potekajo, in zaradi tega, ker ljudjene morejo prispeti do tam.

S tem se ukvarja gospa Georgieva v vlogi komisarke za humanitarno pomoč, gospa Amospa iz ZN pa prav tako usklajuje prizadevanja. Dobra novica je, da na nekaterih krajihdobivamo sporočila, da dobro shajajo in da podpora prihaja v državo, ampak seveda jetreba storiti še veliko.

Prav tako sem poslušala, kar so spoštovani poslanci povedali o temi beguncev. Z državamičlanicami smo si močno prizadevali, da bi poskušali podpreti odhod ljudi domov. Za velikobeguncev, ki so prispeli na tunizijsko mejo, je bil njihov dom Egipt in nekatere države


članice so tesneje sodelovale s Tunizijci za zagotovitev prevoza po morju ali z letalom, dabi spravile ljudi nazaj domov, pa tudi, da bi poskrbele za tiste, ki se bodo vrnili v Afriko.

A storiti je treba še mnogo več. Verjamem, da lahko ljudje, če nam uspe poskrbeti za večjostabilnost države, ostanejo doma – tam, kjer hočejo biti. Tako je eden od izzivov za EU – inglede tega sem zelo odprta –, da z zagotavljanjem stabilnosti v našem južnem sosedstvuomogočimo ljudem, da ostanejo tam, kjer želijo ostati, z gospodarsko blaginjo indemokracijo, namesto da čutijo, da morajo bežati zaradi nasilja, pomanjkanja priložnostiali drugih vprašanj.

Potem je tu še celo vprašanje območja prepovedi letenja in vloge vojaških možnosti. Navedlasem delo v zvezi s tem, kar smo opisali kot premišljeno načrtovanje, ki poteka s Političnimin varnostnim odborom (COPS) in ki se je nadaljevalo včeraj zvečer. Te razprave omenjamov svojih razpravah z Združenimi narodi, za katere sem tudi navedla, da potekajo, in Natom,kjer se bom jutri udeležila sestanka. Seveda potekajo skupaj z našimi partnerji. Arabskaliga bo o območju prepovedi letenja razpravljala v soboto.

A zelo dobro se zavedam tudi tega, kar je generalni sekretar Arabske lige rekel mojidelegaciji, ki ga je obiskala včeraj: določiti moramo, kaj potrebujemo, ker območje prepovedirazlični ljudje opredeljujejo različno. Zagotavljanje, da se vse, kar se stori, stori ustrezno,je nekaj, kar mislim, da bi ta parlament zelo rad videl. Prepričani moramo biti, da bodo vsemožnosti, ki bodo izbrane, izbrane tako, da bomo v celoti vedeli, kaj počnemo, in da nasbodo pri tem podpirali ljudje, na katere bo to vplivalo. V tem okviru ponovno navajampotrebo po nadaljevanju naših razprav in dialogov z Afriško unijo in z Arabsko ligo.

Lahko bi imeli veliko razpravo – in morda bi jo morali imeti – o temi, o kateri sem začelapisati v tisku, in sicer je to izolacionizem nasproti sodelovanju. To je pravi izziv ingospodom, ki so kazali slike, bi seveda rekla, da bi, če bi bili vi predsednik Evropskega svetain če bi šli kot predsednik na afriško vrhovno srečanje, ki poteka v Libiji, ugotovili, da imatesliko predsednika z Gadafijem. Seveda. Imamo slike mnogih ljudi. V isti skupini je bilaprikazana slika našega cenjenega voditelja skupine ALDE. Obstajajo slike, ki jih lahkofotografirate ob mnogih priložnostih, kjer se moramo tisti, ki smo na odgovornih položajih,ukvarjati z ljudmi, s katerimi se verjetno ne bi želeli.

Zato menim, da ni pošteno kazati slike Hermana Van Rompuya, ki opravlja svoje dolžnostikot predsednik Evropskega sveta v imenu vseh nas v državi gostiteljici z osebo, ki je gostiladogodek. Če bi raje videli, da bi Afriška unija vrhovno srečanje izvedla nekje drugje, jedrugo vprašanje; če bi jim res morda podali nekatere pripombe ob mnogih priložnostih,da bi morda morali to storiti. A na koncu se večinoma sestajamo v Afriški uniji tam, kjerpredlaga Afriška unija. Morda nam to ni všeč in to je odkrita razprava. Mislim, da se moramona neki točki vključiti, ker je moje splošno načelo, da je sodelovanje boljše od izolacije.Izolacija je v nekaterih okoliščinah učinkovita, a sodelovanje je boljše.

Poleg tega, kot sem tudi jasno povedala, smo morda Gadafija pripeljali iz pozabe. Zdaj ječas, da ga v celoti in ustrezno pošljemo nazaj v pozabo. To je tudi zelo pomembno: ocenitimoramo to, s čimer se ukvarjamo in kako se s tem ukvarjamo, in pripravljeni moramo bitito pregledati, vstati in reči: to smo storili zaradi vrste razlogov, za katere menimo, da sopravilni, ne glede na to, za katero državo gre; da verjamemo, da je v teh razmerah boljšesodelovanje, a obstajajo razmere, ko to ni primerno, in razmere, ko, čeprav smo to storili, zdaj to ni primerno.


A bodimo iskreni, ne izzivajmo zdaj s fotografijami ali drugimi stvarmi, kjer so nekateristorili to in ono. Ljudje se v glavnem potrudijo po svojih močeh v zelo zahtevnih razmerahin mislim, da bi morali biti ponosni na predsednika Sveta, ker poskuša biti predstavnikdržav članic.

Prav tako bi rada povedala le nekaj o oznakah. Veliko slišimo o Marshallovem načrtu:nekdo ga je celo imenoval načrt gospe Ashton. Ne, imejmo libijski načrt ali egiptovskinačrt ali tunizijski načrt, ki je last ljudi tistih držav, s katerimi se ukvarjamo in katerimponujamo našo podporo.

Ne želim izdelati načrta, do katerega pridemo in zanj rečemo: ne boste verjeli, prinesli smovam svoj načrt za vašo državo. Ne, ne storimo tega. Bodimo dejansko ljudje, ki ponujajopodporo za zagotavljanje, da bo njihov načrt lahko storil vse, kar bi mi želeli, da bi bil zapodporo demokraciji.

V tem parlamentu so ljudje, ki imajo več let izkušenj, ki so preživeli revolucijo in spremembein imajo veliko ponuditi. Močno upam – in to sem dejala v teh državah – da bodo pozvali(če menijo, da je to koristno) tiste ljudi, ki so to doživeli in ki ne vedo le, kaj je takrat delovalo,ampak jim lahko povedo tudi, kaj ni delovalo. Morda so stvari, ki se jim je treba izogibati,ravno tako pomembne kot tiste, ki jih je treba storiti.

Strinjam se, da moramo pregledati, kaj počne EU, kakšna orodja so nam na voljo, ali imamodovolj, ali moramo ponovno premisliti o tam, kaj lahko storimo. Namreč imate prav,delujem v okviru mandata, ki sem ga dobila, in delujem lahko le v okviru tega mandata.Ta mandat mi dopušča nekatere stvari, a v glavnem od mene zahteva združevanje institucijin 27 držav v usklajena in skupna prizadevanja.

Še zadnja zadeva o medijski pozornosti in poslušanju. Mislim, da sem več poročala o tem,kot kdor koli drug na svetu. Nenehno sem bila na radijskih valovih. Prvi smo poročali oMubarakovem odstopu in ogromno sem poročala. A storila sem še mnogo več brez tiska.Še enkrat, mislim, da je to pomembno, ker moramo predvsem poslušati. Vsi obiskujemote države in imajo toliko obiskovalcev iz celega sveta in to je krasno –čeprav mislim, dajim moramo včasih dati malo prostora in časa, da lahko skupaj načrtujejo in imajo potemše bolj obveščen pogovor z nami. A prav tako moramo poslušati in če vse nas pozivam kčemur koli, je to, da si vzemimo čas in resnično prisluhnimo – to bom rekla tudi državamčlanicam –, kaj govorijo ljudje na tem območju, pojdimo na trg Tahrir, kakor sem storilajaz, in govorimo z mladimi v Egiptu, govorimo s civilno družbo v Tuniziji in ukvarjajmose z Libijci, kjer koli se lahko: razpravljajmo z njimi, kaj si želijo za prihodnost, in storimovse, kar je v našim moči, da jih podpremo.

Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, morda bi lahko baronica Ashtonpodala pripombo o naslednjem. V parlamentu smo dejansko dosegli popolno soglasje, dabi bilo priznanje začasnega nacionalnega prehodnega sveta, katerega sedež je zdaj vBengaziju, s strani Evropske unije izredno pomemben politični znak, ki bi omogočil vstophumanitarne in druge strateške pomoči v to državo. V zvezi s tem ni odgovorila. Mnogigovorniki so to izpostavili. Morda bi nam lahko le povedala, kakšna so njena stališča in alibi lahko to sporočilo v petek posredovala Svetu.

Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik, na to nisem odgovorila; slišala sem to vprašanjein zelo dobro se ga zavedam. Odgovorila nisem zaradi dveh razlogov. Prvi je, da semdomnevala, da bo predsednik Evropskega parlamenta, ki bo govoril v Evropskem svetu,


posredoval – kar vedno stori – to, kar je Parlament povedal in kar se je dogovoril vresolucijah. Mislim, da je to primerna pot naprej, da bo ta parlament ustrezno zastopan.Drugi pa je, da bodo o tem morale odločiti države članice. Torej ni šlo za nepriznavanje;včeraj zvečer sem se res sestala z gospodom. Preprosto sem poskušala izkazati spoštovanjeParlamentu s tem, ko sem priznala vlogo predsednika.

Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, glede na to,kar je povedal gospod McMillan-Scott, ne morem razbrati, ali bo predlog, da se priznalibijski nacionalni prehodni svet med predlogi, ki jih boste vi in Komisija podali Svetu.

Sklepam, da ste zadovoljni, da bo o tem govoril Parlament, ampak ali bosta to med svojimipredlogi ali predlogi na lastno pobudo predlagala Komisija in baronica Ashton na zasedanjuSveta, ki bo 11. marca? To je naše vprašanje.

Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik, storim lahko le tisto, kar mi dopušča moj mandat.Moja osebna mnenja tu ne štejejo. Spoštovani poslanci morajo to razumeti.

Sestala sem se s Svetom in slišala sem, kaj je povedal Parlament. Predsednik Parlamenta boporočal. Kakor pravi gospod Cohn-Bendit, to je zelo pomembno, a danes ne morem bititu in reči „zato bom priporočila“. Nadaljevati moramo s tem, kar se dogovori Parlament,ko sprejme svojo resolucijo, in videla sem, kaj predlaga. Potem poročamo predsednikuEvropskega sveta za sklepe Evropskega sveta – ki so v njegovi pristojnosti –, da se sestaneSvet za zunanje zadeve in o tem razpravlja in da Parlament prek svojega predsednika toposreduje naprej. Potem bo Evropski svet sprejel sklep.

Ne poskušam se izogibati vprašanju. Preprosto pravim, da boste morali vse te zadevespraviti v red in potem sprejeti odločitev. Nočem biti nespoštljiva do prehodnega sveta,ampak ponavljam, to moramo storiti pravilno in poskrbeti, da storimo to, v kar smoprepričani in kar nam ustreza.

Predsednik. – Besedo dajem gospodu Cohn-Benditu za zadnji govor in potem bomozaključili. Rad bi le opozoril baronico Ashton – čeprav sem prepričan, da ve – da ji kotpodpredsednici Evropske komisije podeljuje mandat tudi Parlament in tako ne le Svet.

Daniel Cohn-Bendit (Verts/ALE). – Gospod predsednik, bar

sreda, 9. marec 2011 - european parliament...sreda, 9. marec 2011 predsedstvo: jerzy buzek...

Documents