Sveto pismo

3/2007

2

Moje življenje je podobno

poti

Včasih je pot zelo strma, ne vem, ali jo bom zmogel.

Včasih se pot strmo spušča, vrti se mi v glavi,

ker ne vem, kako se bo končalo.Včasih je pot zložna in ravna, veselim se,

lahko se smejim in pojem. In potem je spet temno, ne vem,

kam me bodo vodili naslednji koraki, tožim in jokam.

Na nekaterih poteh sem v dobri družbi, na nekaterih sem osamljen.

Na nekaterih poteh sem gotov in stopam s trdnim korakom.

Na nekaterih poteh bi se rad obrnil, ker ne vem,

ali je to prava pot, ali je to tvoja pot, Gospod.

Zato mi pokaži, Gospod, tvojo pot.

Helmut Flender

3

Frančiškov prijatelj • XVIII/3 (165) • 2007Iz ha ja šti ri krat na leto med šol skim le tom • iz da ja jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured nik: br. Vla do Ko len-ko • ured niš ki so delav ci: Jana Pod ja voršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec, br. Jaro Kneževič, • na slov ured niš tva: Frančiš kov pri ja telj, Me kinče va 3, 1119 Ljub lja na • elek tron ska pošta: franci skov.pri ja telj @rkc.si • list se vzdržu je s pro sto volj ni mi pris pev ki.Gra fi č na pri pra va: Sal ve, d.o.o., Ljub lja na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub lja na

Sveto pismoAli se tudi ti jeziš, ko odpreš predal, kamor

ti poštar prinese pošto in v njem vidiš vse polno reklam, ki ti hočejo povedati, kaj vse v življenju potrebuješ in da boš to dobil po znižani in ugodni ceni? Si tudi ti med tistimi, ki vse to verjameš? Upam, da ne. Gotovo pa si med tistimi, ki vedo, kje najti odgovore na vsa življenjska vprašanja. Odpreti moramo knjigo vseh knjig – Sveto pismo, ki nam govori tudi danes. Saj poznamo že mnogo stvari, vse nam sčasoma postanejo tako vsakdanje, da jih sploh več ne opazimo. V letu Svetega pisma se želimo še bolj poglobiti v Božjo besedo in iz nje živeti. Vedno bolj so mi pred očmi nekatere resnice, ki so veljale v Jezusovem času in ki prav tako velja-jo še danes. »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –,da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

Ta stavek je še posebej odzvanjal v mojih mislih, ko smo mladi bili na drugem koncu sveta in želeli svoj čas, mlade moči in srce deliti s tistimi, ki so prikrajšani za ljubezen

svojih staršev. In tam izvedeli, da je k Bogu odšla Alenka Troha, s katero smo preživeli veliko lepih trenutkov, bodisi doma, ali pa v Assisiju. Zanjo je prišel čas večnega plačila za vso ljubezen, ki nam jo je razdajala… Naj ji bo Gospod bogat plačnik.

Tudi v takšnih trenutkih in v vsakdanjosti naj nas spremlja Božja beseda. Vzor nam je sv. Fran-čišek, ki je bil živo Sveto pismo, ki je Božjo besedo živel na vsakem koraku. Zato je znal osmisliti tudi vsako preizkušnjo in trpljenje, v vsem znal videti brata in sestro. Njegov zgled kaže tudi nam, da se nimamo ničesar bati. Bratje, začnimo znova. Začnimo z več ljubezni, s poslušanjem Gospo-da, z izpolnjevanjem njegovega evangelija. Brat, sestra: skupaj, pogumno stopimo na to pot. Go-spod nam ne želi ničesar odvzeti, nas prikrajšati, ampak nam odpira pot v življenju.

Ta številka Frančiškovega prijatelja nam želi še bolj približati zaklade Svetega pisma. V njej boste odkrivali tudi zaklad stvari, dogodkov in doživetij, ki so nas spremljale med počitniški-mi meseci. Naj nam te besede tudi pomagajo, da bomo Bogu hvaležni za vsak trenutek

br. Vlado Kolenko

Uvodnik

�

V

Beseda začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.

Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Jn 1,1-4

�

V začetku je bila BesedaV začetku je bila beseda in beseda je bila pri

Bogu in beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

‘Beseda je bila Bog.’ Priznam ... v tem Jane-zovem odlomku me vsa moja logika pusti na cedilu. To, da je na začetku bil Bog, je razumlji-vo, ampak da je na začetku bila beseda? Še več, da je beseda bila Bog?! Dajmo, no! Saj se vendar razume, da je okrog nas beseda tista, ki skoraj nič ne pomeni. Beseda politika, ki se obrača po vetru... beseda otroka, ki je preslišana... beseda zakonca, ki jo prelomi. Kopica besed, ki niso zmeraj resnične, katerim ne gre vedno zaupa-ti. Tako pogost je občutek, da je beseda malo vredna. In vendar se je miljone ljudi borilo (in se še bori) za želeno pravico do svobode govora. Kljub občutku, da nam danes besede predstavljajo nepopisno zmedo, se z njimi borimo vsak dan. Odločamo se kateri verjeti, katero je potrebno upoštevati in kaj naj nare-dimo s preostalimi. Sestavljajo naš abstraktni svet, zgrajen iz sistemov znakov, besed, števil... Prav s tem notranjim svetom si pomagamo razložiti zunanji svet. Korelacija notranjega in zunanjega sveta nam kaže, da smo ljudje raznoterih besed, ki medsebojno sovplivajo. Uporabljamo glagole, da bi opisali, kaj se nam trenutno dogaja. Uporabljamo samostalnike, ko poskušamo dojeti življenje in uporabljamo pridevnike, ko želimo opisati svet. Uporablja-mo znake, simbole da bi skrajšali besede in sporočilo. A besede so tu. In vsaka izgovor-jena beseda je vzpostavitev odnosa do nečesa ter do nekoga. Je tisto sporočilo, ki ga želimo nekomu prenesti in nanj z njim tudi vplivati.

Prav zato, ker je človeška beseda, lahko veliko stvari, odnosov poruši in hkrati veliko izgradi. Lepe besede, dobre besede prinesejo ljudem mir in veselje, prinesejo upanje in potrditev ljubezni. Vemo, da ljubezen gradijo dejanja, ne zgolj besede – vendar ni dejanja brez besede. V trenutku odločitve, si človek spregovori: ‘da, to bom storil.’ Ta trenutek je lahko tako hiter, da se izgovorjenih besed natačno ne zaveda, vendar so tu. So preproste in močne. Da, to bom storil. Človeška beseda se napaja ob božji in prav božja je tista, ki je zmožna zgolj gradnje. Božja beseda, ki ne ločuje trenutka odločitve in trenutka dejanja. Lahko bi rekli, da je zgolj ena preprosta beseda - da. Da življenju, da svetu, da meni! Da, lahko ste. Da, lahko obstajate... lahko ljubite, lahko ste jezni, razočarani, razburjeni in veseli! Bog je tisti, ki se je odločil – da bo ustva-ril svet in ga hkrati ustvari. Ta beseda je zame beseda ljubezni. V veliki ljubezni so potrebna dejanja in ne velike besede. Ko si v nekaj tako prepričan, ko nekoga tako močno ljubiš, ne potrebuješ dosti besed. Takrat potrebuješ zgolj kratek da. Nam je Bog želel s stvarjenjem sveta prenesti sporočilo ljubezni. Svet je Njegova beseda ljubezni za nas. Napram človeški bese-di, ki je omejujoča in zmeraj ne zadene bistva – je Božja tista, ki pretrese. Razlog je povsem enostaven. Božja beseda je tista, ki zajame vso pomembno dogajanje. Je namreč Ljubezen! Da bi postajali čimbolj podobni božji besedi... besedi ljubezni!

Jasmina Poličnik

Ob izviru

�

Dobrota nima mejaGospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak obiskuje krivdo očetov na sinovihin na sinov sinovih, na tretjih in na četrtih.

(2 Mz 34,6b-7)

Ko te vrstice preberemo na hitro, nas morda celo prešine misel, da je naš Bog grozen, če ne oprosti krivde do tretjega ali četrtega rodu. Že na začetku razmišljanja ob teh vrsticah pa si osvetlimo dejstvo, ki je bistveno: Bog je v prvi vrsti usmiljen in dober. S tem temeljnim spoznanjem o Bogu razmišljajmo naprej. Bog o sebi razglaša, da je ljubezen in da odpušča greh. V svoji dobroti nam daje svobodo, tudi v tem, da ga prosimo odpuščanja.

Poglejmo besedilo od blizu. Vidimo, da gre v prvem delu za opis Božje dobrote do tiso-čerih. »Tisoči« velikokrat pomeni neskončno, brez meja. Nekdo, ki dela dobro, je popolnoma zvest Bogu, kar pomeni blagoslov do tisočerih.

Četudi je človek hudoben, ne more uničiti pozitivnega, pozitivnega v razmerju do nega-tivnega: 1000/3-4. Lahko bi rekli, da je dobrota brez meja, zlo pa je omejeno. Kljub temu, da imamo včasih vtis, da je zlo močnejše, je v resnici drugače. V luči večnosti je delovanje dobrega veliko močnejše. Bog je ustvaril člo-veka iz perspektive večnosti, zato ga ne more pustiti v zablodi.

V drugem delu izbranega besedila je opis Božje kazni do tretjih in četrtih. Ljudje so živeli v klanih (3-4 generacije). Kazen se je razširila na vse, ki so živeli skupaj. Več ne moremo sami slediti. Največji greh – upornost Bogu, ki se maščuje nad celotno družino. Bog stihijo zla zajezi, ker nima namena človeka uničiti in s tem omeji moč greha, da se v svetu pokaže Božja dobrota. Problem je v tem, da nimamo samo delovanja zla v razmerju do storilca, temveč tudi do »sinov«, s tem je mišljeno vseh, ki so v sorodstveni povezavi.

Dobro, ki ga človek stori brez meja ne moti, moti pa nas kazen na sinovih na tretjih in na četrtih. Bog je po načelu dober. Blagoslavlja vse kar je dobro in deluje brez meja. Bog je namreč lahko samo sredi ljudstva, ki je dobro in mu je zvesto.

Ostaja zagotovilo, ki nas bodri: Ni odpada, za katerega ne bi bilo rešitve. Človek pa se mora zavedati tragike odpada in priznati krivdo. S tem, ko priznam krivdo, dam Bogu čast. Krivdo moram priznati in se kesati, da se lahko sploh kaj spremeni.

Človek z grehom ne more tako pokvariti Božje podobe v sebi, da v njem ne bi bilo več dobrega, možnosti za dobro. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zaznamovani s pečatom ljubljenosti. Božji otroci smo, zato se vedno znova odpirajmo Njemu, ki je resnični izvir Ljubezni.

Jana Podjavoršek

Evangelij

�

Biser in draguljDragulj – kar zaradi izredne lepote, ple-

menitosti vzbuja občudovanje. Ta človek je pravi dragulj. Tako pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika in popolnoma isto kot eks-presionistično razlago navaja tudi za besedo biser. Biser in dragulj sta torej sopomenki, ki ju uporabljamo le v nekoliko drugačnih poveza-vah. Spomnimo se tiste iz Svetega pisma, ko je Jezus pravi naj ne mečejo biserov svinjam. Kar pomeni dajati nekomu duhovno ali materialno

vsebino, ki je ne zna ceni-ti. In najbrž se sprašujete kaj neki ima to opraviti s prispevkom v Frančiško-vem prijatelju?

Dovolite, da preden pojasnim zapišem še eno misel iz nedavno slišane pridige. Na neki priredi-tvi, kjer je bilo zbranih ve-liko ljudi, so v kulturnem programu tudi recitirali kakšno pesem ali odlo-

mek kakšnega proznega dela. Na prireditvi je bil prisoten tudi duhovnik. Pogovarjal se je z mojstrom, ki je znal vsako besedilo izjemno lepo in z občutkom podati zbrani množici in dejal: ali bi morda odrecitiral tudi kakšen odlomek iz Svetega pisma. Mojster besede, ki se je hotel nekoliko postaviti pred duhov-nikom je dejal: »Seveda, ampak samo, če ga boste potem tudi vi recitirali!« Župnik se je nalahno nasmehnil in prikimal. Mojster go-vorjene besede je stopil na oder, napovedal, kaj bo recitiral in z vsem občutkom, izvrstnimi naglasi,…odrecitiral besedilo. Požel je burni aplavz. Ves ponosen je stal na odru in počakal, da se je množica umirila. Nato je napovedal, da

bo isto besedilo odrecitiral tudi župnik. Le-ta je ponižno stopil na oder in začel pripovedo-vati. Ko je končal, je množica tiho zrla vanj. Pristopil je mojster govorjene besede in dejal: » Jaz sem nagovoril ušesa in razum občinstva, vi pa ste nagovorili njegovo srce!« in je začel počasi ploskati. Počasi so se mu pridružili tudi ljudje v dvorani, ki so počasi, drug za drugim vstajali. Na koncu je stala vsa zbrana množica in ploskala duhovniku.

In obe začeti misli me spominjata na sv. Frančiška Asiškega, ubožca, ki je po spreobr-njenju hrepenel po Božji besedi in Jezusovi navzočnosti, da ju je premišljeval, do takšne mere, da je prejel celo Kristusove rane. Noben mojster govorjene besede ne bi mogel lepše izraziti Božje besede kakor je to zmogel Fran-čišek. On je Božjo besedo zapisano v Svetem pismu, bral, poslušal in jo slišal, premišljeval tako dolgo in tako močno, da je on sam po-stal beseda zapisana v Svetem pismu. Postal je kakor Kristus. Znal je nagovoriti človeško srce, do take mere, da se je odprlo za sprejem Božje besede. Pa ne le z besedo, ampak še po-sebej z življenjem. Frančišek je živ dokaz, da če hočeš odkriti biser ne rabiš biti draguljar. Frančišek je odkril biser Božje besede, Sveto pismo in postal draguljar, torej človek, ki zaradi izredne notranje lepote in plemenitosti vzbuja občudovanje, še danes. Pa ne le, da vzbuja občudovanje, ampak njegov vzgled še danes vleče in privablja mnoge mlade in odrasle, da odkrivamo biser, ki naj ne bo le zaprašen na knjižni polici, ampak naj postane naš spremlje-valec na poti vsakdana. Poskušajmo kakor sv. Frančišek iskati in odkrivati biser Božje besede, mu prisluhniti, si ga vtisniti v svoje srce in življenje. In postanimo kakor sv. Klara, da bomo znali prepoznati pravega draguljarja, ki ne ponuja lažnih, ponarejenih biserov. Imamo biser imamo dva, ne le enega draguljarja, zakaj ne bi obogateli?

Andreja Štunf

Frančišek in Klara vabita

�

Sveto pismo - živa Beseda

»... to vam oznanjamo: Besedo življenja.«1 Jn 1,1

Skozi študij teologije sem občudovala predavatelje Svetega pisma, ki so nam znali razlagati le-to z znanstvenega vidika, kljub temu pa si ob razlagah imel občutek, da gre pri njem za več kot samo knjigo, da ima v njihovem življenju posebno mesto, da ob njem pripovedujejo tudi svojo zgodbo o življenju z Bogom ...

Čisto lahko se namreč zgodi, da znamo o Svetem pismu našteti milijon dejstev (mimo-grede na googlu ti pod iskanim pojmom »bi-ble« pokaže več kot 100 milijonov zadetkov). In to od takih čisto splošnih, recimo:

Sveto pismo je najbolj znana, prevajana, tiskana, prodajana (in verjamem, da tudi brana) knjiga na svetu (za ilustracijo – gre za prvo tiskano knjigo na sploh, natisnil jo je Gutenberg v Mainzu leta 1453, na leto

se proda več kot deset milijonov izvodov po vsem svetu; po delih je prevedena v več kot 2 000, kot celota pa v več kot 350 jezikov);ne gre za eno samo knjigo, ampak za pra-vo malo knjižnico (mimogrede že samo ime biblija iz grške besede biblia pove, da gre za knjige – pred izumom tiska so posamezne dele zapisovali na zvitke, ki so bili dolgi do 12 metrov in tako je bilo nemogoče, da bi vse Sveto pismo bilo zapisano na enem zvitku (za to bi potre-bovali zvitek dolg čez 200 metrov). Šele v grški dobi, ko so knjige dobivale sedanjo obliko kodeksa (listi položeni enega na drugega), je nastala sedanja Biblija);razdeljeno je na dva dela: Staro in Novo zavezo, pri čemer je prvi del daljši, nastajal je v času od 9. st. pr. Kr. (deli Mojzesovih knjig – čeprav so nekateri deli bili zapisani že pred tem) do leta 50 pr. Kr. (Knjiga mo-drosti) in obsega 45 knjig, medtem ko je v Novi zavezi 27 knjig, nastajala pa je od leta 51 po Kr. (Prvo pismo Tesaloničanom) do leta 120 po Kr. (Drugo Petrovo pismo);gre za sveto knjigo judovstva (Stara zave-za) in krščanstva;

Znani ljudje o Svetem pismu:Mnoge ljudi vznemirjajo odlomki iz Svetega pisma, ki jih ne razumejo, mene vznemirjajo

tisti, ki jih. (Mark Twain)Nemogoče je pravilno voditi svet brez Boga in Svetega pisma. (George Washington)Sveto pismo Nove zaveze je najboljša knjiga, ki je in ki bo napisana. (Charles Dickens)Obstoj Svetega pisma – knjige za ljudi – je največja pridobitev za človeško raso. Vsak po-

skus, da se izniči, je zločin proti človeštvu. (Immanuel Kant)Sveto pismo ni samo mrtva knjiga, ampak je živa stvar, z močjo, ki premaga nasprotnike.

(Napoleon)Vse Sveto pismo je navdihnjeno in Bog ne varčuje s svojim dihom. (Jim Cotter)

Tema: Sveto pismo

�knjige Svetega pisma so različne po obsegu (najkrajše je Prvo Janezovo pismo, ki obsega le 13 vrstic, najdaljša pa je Knjiga proroka Izaija – 66 poglavij) in po vsebini – tako najdemo v njem zgodovinske, modrostne, pesniške, preroške, apokaliptične ... knjige;jeziki Svetega pisma so hebrejščina, ara-mejščina (Stara zaveza) in grščina (nekaj knjig Stare zaveze ter Nova zaveza);

Bolj poglobljeni in manj znani podatki, recimo:

Sveto pismo je osredotočeno na zgodovi-no in Božje delovanje v njej – tako med okvirnima odlomkoma o stvarjenju sveta na začetku Svetega pisma (1 Mz 1,1) in pripovedjo o nastanku novih nebes in nove zemlje (Raz 21,1) lahko spremljamo pisano množico ljudi in njihova dožive-tja, ki jasno kažejo, da se Bog zanima za vsakogar.od ostalih knjig se Sveto pismo loči po tem, da je delo mnogih avtorjev (tako najdemo med približno 40 pisatelji kme-te, kralje, preroke, filozofe, pesnike, ribiče ...) in samega Boga – je navdihnjeno od Boga. To ne pomeni, da je Bog svoje besede pisateljem narekoval, temveč jih

je podpiral in navdihoval, da so pisali resnico;Svetopisemski kanon (seznam tistih knjig, ki spadajo v Sveto pismo) pomeni priznanje Cerkve, da je določena knjiga navdihnjena od Boga. Katoliško izročilo v kanon šteje tako protokanonične (vedno in povsod se jim priznava navdihnjenje) kot devterokanonične knjige (grške knjige Stare zaveze, ki jih Judje pa tudi prote-stantje ne sprejemajo kot navdihnjen del Svetega pisma);Teritorij (kraj dogajanja) Svetega pisma obsega tri celine: Azijo, Afriko in Evropo.

Zanimivi, vendar ne nujno potrebni po-datki, recimo:

mandlji in pistacije so edini oreščki ome-njeni v Svetem pismu;najdaljše ime (in hkrati najdaljša beseda) v Svetem pismu je Mahér-Šalál-Haš-Baz – Hitro pleni, urno ropaj (Iz 8,1);najkrajši stavek Svetega pisma je Jn 11,35 (Jezus se je zjokal.)v Svetem pismu najdemo 49 različnih jedi;v Estrini knjigi ne najdemo besede Bog;najstarejši znani kos novozaveznega roko-pisa je odlomek iz Janezovega evangelija na papirusu iz leta 130 po Kr. ...

Sredi vsega tega pa se lahko izgubi za-vest, da je Sveto pismo živa beseda Boga, ki nas ima rad in govori danes tudi meni in tebi in to na način, kot ne govori nobene-mu drugemu. In da je preko teh podatkov, preko zapisanih zgledov ljudi, ki so živeli z Bogom, potrebno vedno znova začenjati lastno življenjsko pustolovščino z Njim. Vzemi torej in beri!

Fani Pečar

10

Barcelona1. svetovno srečanje FRAME – dnevnik/1. del

Sreda, 27. junij 2007, od Slovenije vse do ŠpanijeZačelo se je z vprašanjem: »Potrebujemo

s seboj spalno vrečo?« Tako smo se dopoldne dobili v Ljubljani. Do Trevisa nas je (Jasmino, br. Janeza in mene - Fani) zapeljal Jasminin mož Tomaž. Svojo pot smo za nekaj časa prekinili v Vipavskem Križu, kjer smo se poslovili od br. Andreja. Na letališče smo pri-speli minuto, preden se je razbesnela nevihta – razen Tomaža smo ostali bili navdušeni nad sunki vetra in vodo, ki je špricala izpod koles tovornjakov. Po stresu, če naša prtljaga morda ne presega teže 15 kg, smo se dobili s predstavniki FRAME iz BIH in Hrvaške. Če bi poznali Andrijo, bi vedeli, da je čas z njim vedno poln smeha in da zna najti svetlo točko tudi v kompliciranih situacijah – zato je tudi brskanje po Jasmininem nahrbtniku in odstranjevanje flašk s šamponom in parfumi in to le slabih 10 minut pred vkrcanjem, bilo zabavno. No, vse je bilo na koncu dobro… Pristali smo v Gironi. Čeprav so fantje pri-pravili kakih 16 načrtov, kako bomo prišli od tam do Villanove y la Geltru (obrobje Barcelone), je prišel v poštev kar prvi – po nas sta prišla dva španska Framaša in nas odpeljala do frančiškanskega internata, ki bo za prihodnji teden naš dom. In čeprav je bila sama pot precej dolga in dolgočasna, je dogodek z letališkega parkirišča (ko je naš šofer odprl prtljažnik, ki bi moral sprejeti našo obilno prtljago, je na svoje in naše pre-senečenje v njem zagledal ogromen kovček, ki ga je predtem pozabil iztovoriti) bil tisti, ki

je določal ton našega razpoloženja. Na vratih so nas pozdravili Xavi in že prispeli udeležen-ci, malo kasneje pa tudi generalni duhovni asistenti. Glede na uro, ki je bila določena za večerjo (opolnoči) smo začeli spoznavati ritem španskega življenja – vse je približno dve uri kasneje. Po večerji smo (kar precej v novem dnevu) zaspali – kljub bojazni, da bi lahko spali na tleh, so za nas pripravili po-stelje. Ugodno presenečenje, gotovo jih bo v prihodnjih dneh še kar nekaj.

Četrtek, 28. junij 2007, od Villanove do Barcelone in nazaj

Hrvatje in BIH-ovci so nas navdušili z zgodnjo uro, saj so se v Barcelono odpravili ob šestih zjutraj. Kmalu smo jim sledili – naša trojica se je simultano pojavila na stopnišču ob pol desetih in nadaljevala pot v glavno me-sto Katalonije. Za danes smo si izbrali izlet v Barcelono, saj smo imeli prosto do popoldne-va, ko se je bilo potrebno uradno registrirati. Opimistično smo zakorakali v Villanovo in kmalu smo ugotovili, da so tukaj ulice daljše, čeprav tako vidiš ogromno stvari. Po odkritju železniške postaje smo se vkrcali na vlak in s tem vstopili v barcelonsko podzemlje. Le tu in tam smo pokukali ven in zagledali Sagra-do familio, ki je najbolj osupnila br. Janeza. Odkrili smo tudi Muzej čokolade v katerem izveš, da največ čokolade pojejo v Švici oz. kar osem prvih mest po porabi čokolade zavze-

FO in Frama

11

majo Evropejci. Po čokoladnih piščančkih, miškah, konjih, ipd. in ogledu Case Milla (ki jo je zgradil isti ahitekt kot Sagrado familio) nam je zmanjkalo dneva in obrniti smo se morali proti Villanovi. Na postaji smo naleteli na Hrvate in BIH-ovce, ki so iskali avtobus za domov. Pravo trojko smo vseeno pričakali in doma smo lahko opravili uradno registracijo. Slovenci trije, tri majčke in itali-

Znamenje časa

jansko–angleška verzija gradiva, so rezultati španskega popisa. Logotip nas je navdušil (Iz evangelija v življenje in iz življenja v evan-gelij), barva malo manj. Sledila je naša prva skupna maša, večerja in igranje skečev na temo svetopisemskih odlomkov – omahovali smo med angleščino, španščino in rokami (ki so najbolj zanesljiv prevajalec).

Jasmina, br. Janez, Fani

Leto Svetega pismaLetos Slovenci obhajamo leto Svetega pi-

sma. In ko se leto nagiba v ciljno strmino, se moramo vprašati, kako ga preživljamo.

Eden do pomembnih dogodkov je bil vsekakor mednarodni biblični kongres v Lju-bljani, odmeval je tudi v javnosti. A vendarle je bil namenjen bolj strokovni javnosti. V verskih časopisih pa že vse leto veliko pišejo o tem, kako naj sleherni izmed nas vzame v roke Sveto pismo, ki nam more spregovoriti in nas opogumiti na slehernem koraku našega življenja.

Sveto pismo je pogost in zvest spremljeva-lec programa Radia Ognjišče. Vsak dan lahko slišite dnevno Božjo besedo, večkrat tudi kakšen citat ali misel iz Svetega pisma, letos pa smo Knjigi knjig dali še več pozornosti. Pred radijski mikrofon smo povabili priznane strokovnjake, predavatelje na teološki fakul-teti, univerzitetne profesorje. Cikel oddaj se je dotaknil vseh svetopisemskih knjig in tako predstavljal pravo radijsko svetopisemsko šolo.

Sveto pismo nas nagovarja tudi preko novih medijev – interneta, ki je najmlajši in hkrati najhitreje razvijajoč. Vsak dan si lahko preberemo izbrane evangelijske odlomke, z

enim samim klikom torej poskrbimo tudi za duhovno hrano. Tudi na mobilniku je že mogoče raziskovati Sveto pismo.

V katoliških medijih je res veliko spodbud, ki nas nagovarjajo, naj odpremo vrata Božji besedi. Kajti najbolj žalostno je, da je Sveto pismo v marsikaterem domu le knjiga vseh knjig, postavljena na častni polici, a v roke pride le zato, da iz nje pobrišejo prah.

Možnosti je v tem času nešteto, več kot kadarkoli v zgodovini, na primer leta 1584, ko smo Slovenci dobili celotni prevod izpod peresa Jurija Dalmatina. Marsikdo se bo najbrž oglasil in rekel, že, že, toda časa ni. Pa ga res ni? Dokler bodo po spletu in e-pošti krožile različne zgodbe, ki jih ljudje pošiljajo v službenem času, temu ne bom verjela. Čas je, od nas pa je odvisno, komu ga bomo od-merili – vsekakor ne bi smeli oklevati, ko gre za duhovno hrano. „Človek namreč ne živi samo od kruha.“

Mateja Feltrin Novljan

12

Ne pozabi na veselje … Pot nas je najprej pripeljala do koče pri

čarovnici, kjer je upokojeni učitelj Jože Brilej iz različnih odpadkov zgradil pravi pravljični svet za otroke (ta prave in tiste po srcu). Tudi mi smo za slabo uro stopili v svet pravljic Ke-kca, čarovnic, Martina Krpana, Sneguljčice in 7 palčkov… , pa tudi zgodovine in ljudskih običajev iz teh krajev. Potem pa smo začeli »gristi kolena« po pobočju Rudnice. Sledili smo značilnim znakom Slomškove poti v obliki odprte knjige rumene barve.

Žal so ta znamenja marsikje močno poškodovana, obledela, zaraščena, tako da je poti ponekod kar težko slediti. Potem so orientacijsko najsposobnejše glave po študiju karte, vodnika in ogleda okolice le našle pravo pot, ki nas je vodila po gozdu dalje do nasle-dnje kontrolne točke, ki je bila na turistični kmetiji Loknar v Loki pri Žusmu.

Med potjo smo bili nagrajeni s čudovitimi razgledi po okoliških dolinah in hribih s cer-kvicami. V poznem popoldnevu smo se znašli na vznožju Žusma. Na njem sta dve cerkvi: Sv Jakoba in sv. Valentina in z domačim župni-kom smo bili dogovorjeni za ogled.

Vzpon na Žusem pa je bil za nekatere med nami pravi »križev pot«: pot je bila zelo strma, čeprav lepa, mi močno utrujeni, nekateri že dehidrirani, kopali smo se v lastnem znoju, zunanja temperatura pa okrog 33 stopinj C. Vsi smo uspeli premagati tudi ta napor, ki je bil poplačan s čudovitim razgledom in lepoto obeh cerkva.

Po vseh drugih dogodkih nas je pot tudi vodila navkreber pod hribom s cerkvico sv. Helene do vznožja Slivnice. Tu smo posedli v senco in poslušali zgodbo iz knjige Razpoke v času, ki govori o življenju ljudi teh krajev. Seveda nismo pozabili na škofa Slomška, kateremu je posvečena pot, po kateri smo hodili. Vsak od nas je dobil eno izmed nje-govih »drobtinic« in skupaj smo preverjali, ali in kako so njegove misli še aktualne za današnji čas.

Zadnji vzpon, med katerim smo si ogle-dali še staro zidanico, nas je pripeljal do cerkve sv. Janeza na Slivnici. V njej smo se zahvalili Gospodu, ker nas je med potjo povezal v družino, kjer smo vsi čutili med seboj edinost in Njegov blagoslov, za lepote narave, za premagane napore in preizkušnje, za nove skavte, za gostoljubne domačine, za naše otroke, za…

Ugotovili smo, da smo na poti uspeli ure-sničiti naše geslo »ne pozabi na veselje«, saj smo vse težave in napore premagovali v duhu osmega skavtskega zakona.

Judita Tratnik-Kač

Božje stvarstvo okrog nas

13

Moli, moli in se odpri Gospodu

Pred letom ali dvema sem preko valov radia Ognjišče poslušala pogovor z br. Fernandom. Navdušil me je, ko je predstavljal biblično pastoralo na Portugalskem. Med počitnicami je v Kančevcih vodil duhovne vaje za Franči-škove brate in imela sem priložnost za pogovor z njim.

Za začetek bi prosila, če se lahko predstavite?Sem Fernando Ventura, brat kapucin, po rodu Portu-

galec. Teologijo sem študiral na katoliški univerzi v Lizboni in potem nadaljeval študij na bibličnem institutu v Rimu. Delam na področju biblične pastorale na nivoju province. Oblikovalo se je nacionalno biblično gibanje, ki ga sesta-vljajo mnoge skupine in župnije ter škofije kontinentalne Portugalske, ter izseljenske skupnosti v Evropi, Kanadi, ZDA, Angoli, Mozambiku in Vzhodnem Timorju.

Gibanje se je rodilo iz sanj našega brata Ignazia Vegata, po rodu Španca, v sedemdesetih letih, da bi ljudem približali Sveto pismo in da bi odkrivali njegov pomen. Skupine so zelo različne, od ljudi, ki ne znajo brati do univerzitetnih profesorjev. Vsi so lahko del skupine, saj je v ospredju branje oziroma poslušanje Besede in podarjanja drug drugemu, kako Beseda nagovarja (izkušnje..), temu pa sledi še indi-vidualna ali skupna molitev.

Skupine, ki tako začnejo, se najprej srečujejo npr. vsakih 10 dni, postanejo vse bolj aktivne in sodelujejo v življenju župnije (s petjem, obiskovanjem bolnišnic...).

V pomoč pri animaciji jim je revija, ki izhaja vsaka 2 meseca. Preko revije ostajamo povezani s skupinami in jim pomagamo pri nadaljnjem delu.

Nam poveste nekaj več o tem, kako deluje biblično gibanje, o vlogi biblične pastorale?

Biblično leto se običajno začne septembra oziroma zadnji teden avgusta. Srečamo se na »velikem bibličnem

tednu«, temu pa sledijo regionalna srečanja s skupinami. Skupin je veliko, nas pa je žal malo, zato ne moremo obiskati vseh župnij.

Leto zaključimo z nacionalnim srečanjem v Fatimi, kamor pridejo vse skupine in so to t.i. dnevi praznovanja, ki se začnejo v soboto popoldne, nadaljujejo preko večera in končajo v nedeljo opoldne. Skupine, ki so med letom delovale po župnijah oblikujejo program, sledi večerna molitev, mi pa poskušamo animirati in povezovati celotno dogajanje. V nedeljo zaključimo s hvalnicami in mašo.

Ali spremljate biblične skupine, jim na začetku pomagate… ?

Ob prvih srečanjih eden od nas obišče skupino, pred-vsem zato, da bi »odstranil« strah pred branjem Svetega pisma in članom skupine podal neke smernice, da se ne bi preveč »izgubljali«. Besedo je treba prebrati, še enkrat prebrati in še enkrat prebrati, da bi razumevali, kako nas Bog nagovarja, to podeliti z drugimi in skupaj moliti in odkrivati kako Besedo prenesti v življenje, jo udejanjiti.

Kako brati Sveto pismo, ki je praktično Knjiga življenja?

Iščemo način, kako bi ljudi prepričali, da je to mogoče storiti. Ne gre za naše delo, torej delo človeka, ki ti odpre priložnost srečati se z besedilom, ampak je to delo Duha.

Intervju - br. Fernando Ventura

1�

Prvi kontakt je kako smo, kako se počutimo, če imamo kašno težavo in se najprej pogovarjamo o tem... Temu sledi branje Božje besede. Pomembno je, da se jo prebere na glas (morda kdo nima očal, ne zna brati...) – lahko tudi večkrat, da zagotovimo, da vsi v skupini vedo o čem govo-rimo. Temu sledi nekaj trenutkov tišine. Tišini sledi osebna molitev, prežeta s to Besedo. V skupini, pa tudi v vsakdanjem življenju, je nemogoče, da drug z drugim deljena in moljena beseda, ne bi spodbudila vsaj kakšnega dejanja... (Beseda je živa in dejavna).

Eden od namenov povezovanja v skupino ni ustvariti nekega centra skupnosti, temveč ustvariti občestvo, ki bo pomagalo pri graditvi večje skupnosti, Cerkve.

Jezus pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem«. (Mt 11,25) V Vzhodnem Timorju, Capo Verde, Mozambiku sem spoznal ljudi, od katerih jih 90% ni znalo brati, ampak so besedilo poslušali... Če si odprt, te bo Beseda preoblikovala od znotraj – to pa je izkušnja, ki jo imam.

Ni skrivnosti, zelo preprosto je: moli, moli in se odpri Gospodu.

Verjetno je potrebno tudi oblikovanje voditeljev bibličnih skupin?

Najbolj običajno je, da skupino prvo leto spremlja duhovnik, tudi če morda ne more biti vedno prisoten, je pa vedno v ozadju, da lahko razjasnijo vprašanja na katera naletijo, pride vsaj za 5, 10 minut. Vedno se jih najde vsaj nekaj (voditeljev), ki so bolj zavzeti, ti se potem srečajo dva do trikrat letno na formaciji v bibličnem centru v Fatimi – tu imajo različne seminarje, tečaje vsako leto je v ospredju posebej določena tema – formacija pa poteka bolj v tehničnem smislu, kako delati in usmerjati skupino (2-3 dni).

Kaj se vam zdi pomembno pri delovanju bibličnih skupin?

Pomembno pa je tudi, da ne more obstajati skupina, ki ne bi imela stika z župnijo, z župnikom. Skupina se ne sreču-je v župnišču, temveč po domovih – zato, da lahko povabijo kogarkoli, tudi tiste, ki v cerkev (župnijske prostore) ne bi prišli. Obstaja shema kako naj bi srečanja potekala, trajajo lahko eno uro, največ uro petnajst. Naslednje pravilo je, da ni nobenega prigrizka, največ kar gostitelj lahko ponudi je kozarec vode, sicer bi se srečanje lahko sprevrglo v večerjo, ne pa branje Svetega pisma.

Kako pogosto so ta srečanja in kako poteka posamezno srečanje?

Odvisno od skupine, običajno enkrat na teden, enkrat na deset /štirinajst dni. Odvisno tudi od geografske raz-kropljenosti članov, od tega, ali se skupina srečuje v mestu ali na deželi ...

Osnova tem skupinam je svoboda, da poiščejo primerno okolje, gre za odprte skupine, kjer je vsakdo dobrodošel... Vedno najprej povemo, da gre za skupine prijateljstva, Be-sede, molitve in dejanja; najprej pa skupine prijateljstva.

Organizirate srečanja za voditelje bibličnih skupin. So na narodni ravni tudi srečanja za udeležence teh skupin?

Za udeležence je narodno srečanje bibličnih skupin ob koncu bibličnega tedna (ki je na začetku pastoralnega leta), saj je začetek tedna bolj strokoven in se tega dela ne morejo udeležiti vsi (tudi z ekonomskega vidika neizvedljivo, da bi se strokovnega dela udeležili vsi).

1�

Biblična pastorala verjetno ne vključuje le biblične skupine?

Žal nas je samo 12 sodelavcev (kapucinov). Hvala Bogu pa imamo veliko laikov, ki nam pomagajo. Trudimo se odgovoriti na vsa povabila v župnije (bodisi za en teden, vikend), a žal ne moremo ustreči vsem željam, saj je interes res velik.

Na povpraševanje škofij prirejamo tudi oblikovanja za katehiste, duhovnike in druge skupine – posebej letos, ko je leto Svetega pisma.

Pri naši biblični založbi si prizadevamo za čim nižje cene literature, da bi bila dosegljiva čim širšemu krogu. Npr. Cena Nove zaveze je 3 evre, celo SP pa 12 evrov.

V Sloveniji biblična pastorala še ne deluje – imate kakšen konkreten nasvet?

Če so ljudje pripravljeni to delo opravljati, je zelo enostavno. Ni potreben noben poseben tečaj, niti kakšna specifična formacija. Potrebna je volja to opravljati, volja približati Sveto pismo ljudem ter ne imeti strahu pred rezultati.

Pomembna stvar za skupine v katerih so tudi mladi, pa tudi za preostale skupine je, da ne postane to predvsem ena od molitvenih skupin. Dobro je, da ima čas v katerem bo zrasla, dobro pa je tudi, da najde neko dejavnost, s katero se bo vključila v župnijo – tako dejanje osmisliš z besedo ter besedo z dejanjem (Beseda postaja naše življenje). Npr. v Capo Verde se skupina srečuje že 30 let in že 30 let isti ljudje hodijo in delajo dobra dela.

Za zaključek morda kakšen nasvet za nas, ki začenjamo na področju biblične pastorale?

Začnite, to je nujno in nikoli ni prepozno. Smo pa izgubili že veliko časa zaradi strahu pred Svetim pismom, ki je dolgo veljalo za protestantsko in ne katoliško knjigo. Ustvarili smo duhovnost, pastoralo, vero, pozabili pa na Besedo.

Smo v letu Svetega pisma. Naj bo ta pogovor izziv vsakemu izmed nas, da bi biblične skupine po naših župnijah še bolj oživele, predvsem pa, da bi se Božja beseda po naših življenjih udejanjala in nas povezala na poti za Njim.

Pogovarjala se je Jana Podjavoršek s pomočjo br. Štefana Kožuha, pogovor pa je prevedla

Ana Tulipan

Lectio divina

Na teh straneh želimo v nekaj nadaljeva-njih predstaviti »Lectio divina«, ki naj bi nam pomagala, da bi lažje molili in se potopili v Božjo besedo. .

Metoda za »Lectio divina«Na osnovi rabinske in patristične tradi-

cije je možno oblikovati metodo za »Lectio Divina«, ki naj postane rodoviten pristop k Svetemu pismu.

Toda vedno, kadar govorimo o metodi, obstaja tveganje, da jo tisti, ki jo uporablja, vzame kot nekaj trdno določenega, nedota-kljivega: da jo poizkuša vedno izvajati točno tako, kot je napisana.

To bi pomenilo ubijati, dušiti Duha, ne pustiti prostora Milosti, ki deluje na različne načine v posameznih osebah. Na ta način bi zanikali dejstvo, da je Sveti Duh edini resnični učitelj molitve, torej tudi edini pravi učitelj »Lectio Divina«.

1) Čas za »Lectio Divina«Prva potrebna stvar za »Lectio Divina«

je čas.Kot pri drugih oblikah molitve, tudi pri

»Lectio Divina« čas ne more biti omejen zgolj na kakšen ostanek, nekaj trenutkov, ko nimamo drugih aktivnosti. Molitev mora sestavljati okostje in živčni sistem dneva kristjana.

Biti zvesti urniku molitve ni zgolj vpra-šanje askeze – ampak predvsem vprašanje resnosti in pristnosti, s katero stopamo pred

Lectio divina

1�

Boga, s katero se pripravljamo na srečanje z njim, na praznovanje zaveze z Gospodom našega življenja, na hranjenje z jedjo Božje besede. Človek po svoji naravi ne more opra-vljati hkrati več stvari, se je pa dolžan odloča-ti: izbire so tiste prioritete, ki razkrivajo, kaj je v srcu vsakega posameznika.

Zato so očetje in duhovni voditelji vedno vztrajali, da je potrebno za »Lectio Divina« določiti točno določen del dneva – izbrati je potrebno najprimernejši čas in se ga z vso resnostjo držati.

Samo tako, da damo molitvi tudi časovno prednost v našem dnevu, je možno uresničiti gospostvo Jezusa Kristusa nad našim življe-njem. Kristjan, ki trdi, da nima časa za božje stvari, priznava, da je čas postal njegov malik: namesto, da bi se časa posluževal, je postal njegov suženj.

Najti in skrbno varovati čas za »Lectio Divina« je torej neizogibno izhodišče za to obliko molitve.

2) Sveti Duh je glavna oseba »Lectio divina « (tisti, ki vodi)

Drugi element »Lectio Divina«, pri ka-terem vztrajajo očetje, je klicanje Svetega Duha – epikleza. Kot je Sveti Duh tisti, ki spreminja kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa, tako lahko samo sestop Svetega Duha z njegovimi močmi spremeni Sveto pismo v Božjo besedo.

Odkriti v Svetem pismu Gospoda, ki govori, in ga znati poslušati, je delo Svetega Duha, sad Svetega Duha. Zato ga je potrebno klicati. On je tisti, ki bo razjasnil to, kar sami ne moremo razumeti, on bo dal razumeti še mnogo več od tistega »kar je napisano«. To duhovno razume-vanje Svetega pisma lahko da samo Sveti Duh.

Epikleza ni preprosta formalnost, meha-nično ponavljanje Veni Creator ali kakšne druge pomembne molitve: je bistveno dejanje za vsakogar, ki se v veri bliža Svetemu pismu. Pred Božjo besedo moramo priznati našo sla-bost in prositi Gospoda, naj nam da, da bomo videli: »Gospod, daj da spregledam!« Priznati moramo našo gluhost in prositi Gospoda za sposobnost poslušanja.

Brez epikleze in sestopa Svetega Duha ostane »Lectio Divina« zgolj človeška vaja, intelektualni napor, pridobivanje kakšne informacije o Bogu.

Toda to ni »spoznanje«, s katerim lahko odkrijemo Božjo voljo, tista »višja vednost« (epignosis), ki omogoča, da čutimo Boga navzočega v našem življenju, tisto spoznanje, ki z rastjo veča v nas ljubezen do Boga, zavezo z njim: Spoznanje Boga hočem bolj kot žgalne daritve (prim. Oz 6,6; Mt 9,13).

br. Jaro Knežević

Naš čas je najdragocenejša stvar, ki jo imamo, ker je v bistvu naše življenje: torej, darovati čas Bogu je temeljna drža borbe proti malikovanju in vsakodnevno pričevanje, da želimo služiti samo Gospodu, ki ga prepozna-vamo za darovalca našega življenja, ki mu ga mi na ta način zvesto podarjamo nazaj.

1�

Prostovoljciveč na: http://kapucini.rkc.si/peru

“V Peru grem, ker si želim te počitnice preživeti nekoliko drugače. Stran od sveta ki ga poznam želim spoznati tudi drugo plat naše Zemlje. Tisto plat, ki ni najbolj barvasta in ro-žnata, a verjamem da v sebi nosi prav to, na kar mi v našem svetu dostikrat pozabljamo.. Veselje nad življenjem in nad malenkostmi, ki nam jih to prinaša. Tja grem z željo da se tega tudi sama naučim in da s svojo pomočjo na obraz katerega od otrok narišem nasmeh.” (Mojca Sumrak)

15 mladih se nas je odločilo… in letošnje poletje smo preživeli v Limi v Peruju. No, zdi se mi da je dobro, da veste, kako tam zgleda dan in nasploh urejenost…

Med tednom imajo zajtrk ob 6.15, v sobotah in nedeljah pa ob 6.55. Kosilo je med tednom ob 14.00, v sobotah in nedeljah pa ob 12.30. Večerja je med tednom 18.25, med vikendi pa ob 19h.

Otroci živijo po paviljonih, razporejeni po starosti (paviljonov se mi zdi da je 10). Imenujejo se po svetnikih - San Felix, San Pio, San Juan, San Bonaventura, San Francisco,

San Martin, Niño Jesus, San Antonio, Sonrisa Franciscana, San Jose.

Otroci imajo med tednom šolo (razen ko je okrog 10 stopinj celzija in je premrzlo in odpa-de ali ko štrajkajo učitelji), popoldne pa delajo naloge ali pa pomagajo v pekarni, na kmetiji, v kuhinji, igrajo nogomet … V sobotah in nedeljah bolj čistijo in se igrajo - imajo bolj prosto, tako da si naredijo celo svoj kino s pravimi vstopnicami (ki stanejo en cel sol - približno 25 centov).

Med tednom so ob 19.00 alabanze - ču-dovita slavljenja v cerkvi, kjer pride do izraza veselje, petje, slavljenje Gospoda s plesom, duhovni nagovor.

Fantov je tukaj okoli 450, nedaleč stran pa je okrog 200 deklic, vendar je tam že druga hiša, s katero nismo imeli stika. Velika večina fantov s katerimi smo se pogovarjali, je izrazila željo, da bi šli delat kam v tujino, najraje v Evropo … Pozna se nizek standard in težko življenje. Na primer, ko smo se pogovarjali o Sloveniji, so nekateri vedeli za Tita, takoj so prinesli atlase, kjer je bila tudi Slovenija (in niso nas zamenjali za Slovaško ali kaj podobnega.

Naša izkušnja je bila zelo bogata, čudovita, nepozabna… Gospoda prosimo, da bi znali tudi tukaj in sedaj služiti, bogato uporabiti te občutke in izkušnje

Prostovoljci

To smo mi

1�

c

c

c

c

Sveto pismo

1�

&

#

# c

œœ œ œ

D A

Ve - ru - je - mo

.˙

j

œ

j

œ

a D

v÷te, ki

œ

œ œ

j

œ

j

œ

e

si nav - zo~ med na -

j

œ

j

œ .˙

A

mi,

&

#

#

5

œœ œ œ

D A

ve - ru - je - mo

.˙

j

œ

j

œ

a D

v÷te, se -

˙˙

e

daj

Œ

œ œ œœ

A

in vsak tre -

.œ

j

œ ˙

G

nu - tek.

.˙

Œ

D

&

#

#

11j

œ

j

œ ˙

J

œ

J

œ

D A

Ve -V÷Je-V÷Je-Ve -Ve -Ve -

ru -zu -zu -ru -ru -ru -

jemsasa

jemjemjem

v÷O -ve -ve -

v÷lju -v

v÷`iv -

J

œ œ ˙

j

œ

f is

~e -ru -ru -be -Cer-lje -

ta,jem,jem,zen,kev,nje,

mo -O -navve -ki

œ œ œ

j

œ

j

œ

G

go -~e -kri -Sve -ru -nik -

~ne -to -`ute -

jemdar

gave -jegav

ve~

Bo -ga

v÷tr-Du -ob -ne

ga,Si -

plje -ha,~e -mi -

j

œ .˙

j

œ

A

na:nju

stvo,ne.

u -jeu -kije^e

&

#

#

15

œ œ œ

j

œ

j

œ

G

stva -ro -m -go -zna -z÷Je -

riljenrlvo -me -zu -

jeizizri

njesom

~lo -Ma -lju -

v÷pre-Go -u -

ve -ri -be -ro -spo -mre -

j

œ

j

œ ˙

j

œ

j

œ

f is

kaje,zni,kih,da,mo,

in`iv -jeinnje -

z÷njim

œ œ œ J

œ

J

œ

E

vsalje -

vstalv÷njem

go -v÷od -

{te -njeodsmove -re -

vil -raz -smr -pre -ga{e -

nasve -tiro -kra-nje

bi -tlju -ve -je -lje -gre -

J

œ

j

œ .˙

A

tja.je.

~ne.ni.

stva.mo.

w

Verujemo v Te

20 saj smo pri pripravah sodelovali prav vsi), tej pa je sledil zabavni večer. Vendar, če bi vsi dnevi potekali na tak način, bi marsikomu postalo vsaj malce dolgčas, zato je bilo v urni-ku prisotnih kar nekaj izjem, npr. kopanje na bazenu, orientacijski pohod, obisk slovenske vojske in čarodeja…

Verjetno vas je napisano pritegnilo in tudi prav je tako! Imeli smo se res lepo. Na uspešnost letošnjega ADAM-a pa ne kaže le udeležba, ampak tudi veselje otrok skozi ves teden. Žal pa se je tudi ta čas moral slej ali prej končati. Razšli smo se žalostnih src, a ostali so nam lepi spomini na vse pripetljaje, prijatelje in lepe trenutke ter neučakanost in hrepenenje po naslednjem duhovnem tednu z angleščino…

Tomaž Tisaj

Spet veselo v Vipavskem Križu»Preklopi sanje na dejanje« je bilo geslo

letošnjega oratorijskega tabora v Vipavskem Križu, ki se ga je skupno udeležilo prek 270 otrok. Vem da je številka neverjetna, a tako je. Otroke smo zato že prej razdelili na dve skupini in sicer na mlajše in starejše, tako da smo en del tedna skrbeli za 170 mlajših otrok, drugi del pa za 100 tistih malce starejših. Bilo je zelo naporno, predvsem za animatorje, ki so

Adam 2007 ali Kako postati »mali Anglež«

Če bi se v zadnjem julijskem tednu ustavili v Kančevcih, bi najbrž bili dokaj zmedeni. Iz doma duhovnosti bi se slišalo povečini le angleško govoreče otroke in kar hitro bi dobili občutek, da ste v kakšni tuji deželi.

Tam je namreč od 22. do 29. julija potekal duhovni tabor s tečajem angleščine - ADAM. Udeležili so se ga otroci tako iz osnovne kot tudi srednje šole, z namenom, da bi izpopol-nili ali se naučili angleškega jezika. Ta čas so Kančevci kar sijali od veselja in otroške raz-posajenosti, saj je bilo udeležencev res veliko - več kot 80 otrok iz cele Slovenije. Zanje je skrbel tim 12-ih animatorjev pod vodstvom neutrudne Fani Pečar, za pouk pa je skrbelo 8 učiteljic. Pri organizaciji in vodenju sta sodelovala tudi br. Marko in br. Miha. Ker pa takšnega projekta ni možno izpeljati brez dobre hrane, ne smemo pozabiti na izjemne kuharje, ki so nas ves ta čas lepo redili.

Najbrž vas zanima kako je potekal običa-jen dan na taboru - seveda vam vsega nikakor ne morem izdati, saj vsak tabor potrebuje nekaj skrivnosti, ki ga naredi čarobnega. Lahko vam povem, da smo dneve začenjali ob primerni jutranji uri in se več ali manj držali pregovora »rana ura, zlata ura«. Temu je sledila jutranja telovadba, saj je bilo nujno poleg možgančkov razmigati tudi telo, da smo bili zmožni izkoristiti vse, kar nam pri-nese dan. Po telovadbi je prišel na svoj račun tudi br. Marko, kasneje pa so otroci - vsak v svoji skupini - odhiteli k pouku. Po učnem delu dneva so bile na vrsti razne delavnice in vsak se je lahko udeležil delavnice po svojem okusu. Večer je bil namenjen tako Bogu kot zabavi. Najprej sveta maša (po našem okusu,

Mozaik

21Ciudad de los niños

4. julij2007 je bil za 16 mladih prav po-sebno pričakovan dan, saj se je začela naša misijonska pot v Peru. Iz Vipavskega Križa z avtomobili do Münchna in potem še 16 ur z letalom do Lime, pa smo bili na cilju oziroma na začetku našega načrta, pomagati bratom kapucinom v »Ciudad de los niños«, Mestu otrok, kjer vzgajajo približno 450 otrok, ki so ostali brez enega ali celo brez obeh staršev.

Po uvodni sramežljivosti, smo navezali stike z otroki in zavihali rokave ter začeli delati. Kaj pa smo delali? Z našimi pridnimi rokami smo pomagali v kuhinji čistiti lečo, rezati zelenjavo, na kmetiji smo hranili pra-šiče, piščance, kokoši, sadili travo, v čevljarni smo šivali čevlje, rezali usnje, lepili podplate, v pekarni pa smo pekli slaščice, kruh, ki smo ga pojedli za zajtrk, in druge dobrote, ob pro-stem času pa so bile aktivne tudi naše pridne noge in skupaj z njimi smo igrali nogomet.

Srečanje s pogledom, pogovor, stisk roke, ali samo kaka beseda z njimi, tamkajšnjimi otroki, je pustila v vsakem od nas velik pečat ljubezni, preprostosti, hvaležnosti. Vse to je občutil vsak izmed nas, saj so nas ti otroci prevzeli in smo se navezali nanje. Ko je minil mesec in pol in je prišel čas da se odpravimo nazaj v Slovenijo, so nas preletavale misli, kaj ko bi še malo podaljšali, samo za kak dan ali teden. No, naj vam povem da nismo podalj-

svoje delo začeli pred sedmo zjutraj, končali pa so ga ponavadi šele naslednji dan. A uspelo nam je, največja zahvala za animatorje pa je bil nasmeh na obrazih otrok, tisti nasmeh, ki se ga ne da zlagati. »Mlad pogled nikdar ne ugasne, če ga vodiš Jezus ti,…« (pesem Glej te Očke). In to je bil tudi cilj. Sodeč po iskricah v očeh na koncu, ko smo se poslavljali, pa nam je to vsekakor uspelo. Zahvala gre vsem župljanom, pa vsem kriškim bratom (pose-bej br. Mateju Nastranu, ki je bil cel teden z nami), pa vsem, ki ste karkoli darovali in nas kakorkoli, tudi v molitvi podprli. Seveda hva-la animatorjem in tehnikom za vso energijo, ki ste jo razdali. Bog vam vsem povrni!

Cerkev je mlada, je živa! V istem trenutku so nekateri iz župnije delovali na drugem koncu sveta, v Peruju, nekateri pa smo bili misijonarji kar doma. Gospod torej še vedno, po sv. Frančišku kliče vsakemu izmed nas: »Popravi mojo Cerkev«. In mi odgovarjamo vsak zase: »Tukaj sem Gospod, pošlji mene!« Verjamem, da bo seme, ki je bilo vsejano pred nekaj leti, še dolgo dajalo bogate sadove!

Matevž Vidmar

22

kitare. Dodobra zbujeni smo se odpravili k jutranji telovadbi in nato k zajtrku.

Tema našega letovanja je bila »Vi ste moji prijatelji«. Vsak dan smo spoznali novega prijatelja. Prvi dan je bil to Nikodem, drugi dan Zahej, pa Peter, Marija in Marta in še in še bi lahko naštevala.

Najbolj napeto pa je bilo po večerji. Takrat nas je namreč obiskal poštar s svojimi sode-lavci, kajti pošte je bilo toliko, da ni mogel tega opraviti sam. Koliko pričakovanja, kaj bo napisano v pismu. Nihče ni bil razočaran. Vsak je dobil svoje pisemce, nekdo je dobil risbico, drugi lepo napisane besede.

Vsak dan je bila druga tema in o tej temi smo se tudi pogovarjali. Starši smo imeli skupni pogovor z br. Mihom, naše lučke s prijatelji pa so ustvarjali. Veliko lepega so na-redili in vse kar je bilo narejeno s prisrčnostjo in ljubeznijo je bilo potem postavljeno pred oltar in smo lahko vsak dan to občudovali pri maši. Bilo je veliko glasbe, petja, zabave. Seveda pa ni manjkalo duhovnosti, kar nas je zelo bogatilo. Četrti dan letovanja smo imeli romanje v Grad, kjer smo najprej pričeli s sv. mašo, nato pa je sledil piknik. Po pikniku smo si šli ogledat grad, kjer se nahaja veliko zanimivih stvari iz davnih časov.

Največji praznik pa je bil za nas petek, ko nas je obiskal murskosoboški škof gospod Marjan Turnšek, ki je daroval sveto mašo ob somaševanju br. Mihe in gospoda Boštjana.

šali in se 24. avgusta 2007 odpravili nazaj v našo Slovenijo. Je pa bil odhod obogaten s solzo prijateljstva, ki se je stkalo med nami in v upanju da ostanemo povezani ter da se še kdaj srečamo smo se ločili, toda le navzven, v srcih ostajamo prijatelji in povezani v molitvi. Hasta luego, amigos!

Tomaž Paljk

Letovanje družin gibanja Vere in luči

Kančevci 12. 8. – 18. 8. 2007Ko sva z Mitjem prispela pred Dom du-

hovnosti naju je na vratih pozdravil napis: Bodimo si prijatelji. Kako prijeten občutek te prevzame, ko zagledaš takšen napis. Kako prisrčno je bilo srečanje s tistimi, ki smo bili skupaj že lani, z ostalimi smo se gledali še malo plaho, toda kaj kmalu smo navezali stike in si postali pravi prijatelji.

Naše letovanje smo pričeli z daritvijo sv. maše, ki jo je daroval br. Miha s somaševanjem g. Boštjana v cerkvi sv. Benedikta. Po večerji smo se zbrali v zeleni sobi, kjer smo imeli spo-znavni večer. Vsaka skupina iz gibanja Vere in luči iz raznih krajev se je predstavila na svoj način. Bilo je vsega dovolj, največ pa smeha. Preden smo se odpravili k počitku, smo se prijeli za roke in zapeli angelčka in angelček nas je spremljal k počitku vsak večer. Zjutraj pa nas je prebudila budnica ob spremljavi

23

Na ta dogodek smo se pripravljali po skupi-nah. Tu v Kančevcih smo spoznali kako dober je Gospod. Povezal nas je v prekrasen šopek. Dobili smo nova poznanstva. Mladi prijatelji skupaj z voditeljico Barbaro pa so dobili nova spoznanja v svojem življenju. Topel stisk roke, prijazen nasmeh lučk in staršev jim je poplačal njihov trud, ki so ga nesebično razdajali med nas. Kot mama lučke bi se rada v svojem in imenu sina iskreno zahvalila za tako čudovito letovanje, resnično imelo je pravi naslov.

Angelca Pikl

na katerih boste lahko izvedeli več o progra-mu srečanja v Sydneyju, pa tudi o zgodovini in ideji Svetovnega dneva mladih:

5. oktober Novo mesto6. oktober Celje

12. oktober Šenčur5. november Koper7. november Maribor

14. november Ljubljana(Natančne lokacije ter ure srečanja: http://www.drustvo-skam.si/sdm)

S potepanjem ali brezPoleg udeležbe na uradnem programu

SDM, ki se bo odvijal med 10. in 20. julijem 2008, pripravljamo tudi dodatni 11-dnev-ni (izbirni) ogled največjih znamenitosti Avstralije. Na voljo sta tako dve možnosti romanja:

A: 30. 6. – 22. 7. 2008 (poleg uradnega 10 dnevnega programa SDM še 11 dni potepanja po Avstraliji)

B: 8. 7. – 22. 7. 2008 (10 dnevni program SDM; 10. – 14. 7. - dnevi po škofijah; 15. – 20. 7. srečanje v Sydneyju)

Cena posamezne različice bo znana v začetku oktobra 2007.

PrijaveInformativne prijave že sprejemamo na

Medškofijskem odboru za mladino, Jurčičev trg 2, Ljubljana, 01/426-84-77, sdm@drustvo-skam.si. Ob prijavi (ime in priimek, naslov, telefon, datum rojstva) je treba poravnati tudi 10 EUR za solidarnostni sklad. Glavni čas zbiranja prijav pa bo od 1. oktobra 2007 do 31. januarja 2008. V tem obdobju bo treba poravnati tudi največji del cene, ki jo seveda predstavlja prevoz. Od 1. februarja 2008 bo odprta le še čakalna lista.

Vse tekoče informacije lahko spremljate tudi na spletni strani http://www.drustvo-skam.si/sdm/

Sydney 2008 – svetovni dan mladih

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče« (Apd 1,8) je geslo, pod katerim se bomo od 15. do 20. julija prihodnje leto mladi zbrali na srečanju s papežem na 23. Svetovnem dnevu mladih (SDM) v Sydneyju v Avstraliji.

Informativna srečanjaV jeseni na Medškofijskem odboru za

mladino pripravljamo informativna srečanja,

2�

In zakaj sploh na svetovni dan mladih?Tomaž, 21 let, prostovoljec na SDM v

Kölnu 2005 Ko smo prišli na idejo, da bi šli na Svetovni dan mladih, da bomo v Kölnu skupaj z mladimi z vsega sveta, sem bil takoj ZA! Nato smo se odločili, da ne bi bili samo »navadni« romarji ampak da bi tudi pomagali pri izvedbi tega srečanja. Prijavili smo se kot prostovoljci in si izbrali delovno skupino, ki deli hrano. V Kölnu so nam v veliki hali najprej razdelili majice, nahrbtnike in po-vedali, kje bomo bivali. Naslednji dan nas je čakalo izobraževanje, »kaj in kako bomo delali« – kako bomo delili hrano . Večino dneva smo pripravljali in delili hrano, pa nam seveda ni bilo dolgčas, saj smo ustvarili zelo veselo vzdušje okrog našega šotora. In tudi lačni nismo bili.

Romanja se zelo rad spominjam, saj je priložnost, da spoznaš mlade z vsega sveta, da z njimi zamenjaš majčko, da poklepetaš, da vidiš papeža, da občutiš vzdušje, ki ga ustvari milijon mladih na kupu. Res je lepo, zato vsem priporočam. Mogoče pa se vidimo v Sydneyju!

Ana Tulipan

Govoril je – ljubeče o Ljubezni… Ponavadi me močna želja (tako močna,

da me navadno za nekaj dni kar malo iztiri iz vsakdanjosti) po romanju v Assisi napade nekje v zimskih mesecih ... In takrat se globo-ko v sebi že na tričetrt odločim – grem! Letos pa sem še natanko en teden pred odhodom nestrpno razmišljala, ali sem na čakalni listi petnajsta ali šesta ali štirideseta ... dokler naslednji dan nisem dobila sporočila, da sem dobrodošla na romanju!

Po moje je Gospod že na avtobusu začu-til, kako si ga želimo med nami ... zato se je postavil prav na sredo, postal naše središče in bistvo ter tako med nami z vezjo svoje lju-bezni, ki je delala vse tako popolno, ustvarjal duha družine. Pogovarjali smo se, govorili ... a še bolj je govoril On! Meni predvsem o

svoji veliki veliki, lepi in osrečujoči ljubezni ... Tako jasno, da sem res povsem zedinila svojo močno željo po »biti Njegova in z Njim« z besedami pesmi: »Zamenjam vse skrbi, zamenjam sram, laži, zamenjam, kar boli, zamenjam, kar teži ... za Tvojo radost!«, On pa je v meni širil razpoložljivost, da vse, čisto vse svoje zupanje stavim Vanj! Milost zavedanja resničnosti Gospoda je poživljala mojo vero v Njegovo vsemogočnost. In poleg tega, da me je osrečeval, ganil, tolažil, reševal, vnemal ..., me je delal tudi navdušeno in močno za globoko ponižnost ... Še posebej močno na La Verni, ko sem sedeča na pečini gledala, poslušala, čutila in se čudila, kako Gospod živi v svojem stvarstvu ... Kako ureja smer in šepet vetra, pot oblakov in senc, žarkov in ptic. Kako se daje vsem mojim bratom in sestram – v tistem trenutku razkropljenim po gozdu tega kraja, a hkrati tako zedinjenim. V vsem tem pa se sklanja še k meni, tako majh-ni. Iz veličine stvarstva vstopa v kraljestvo moje notranjosti – v ruševine, med katerimi kar odmeva kričanje, da jih Gospod končno pozida ... da se povsem naseli v mojo notra-njost in zavzame prvo in najpomembnejše mesto. V Assisiju pa sem zgubila tudi križ (ki mi je bil zaupan in sem ga nosila okoli vratu ...) – ampak to tako zares.

Hvala Bogu in vsem, ki mu služijo, za ta Assisi, ker ga zaradi tega lahko bolj ljubim! In mu zaradi vseh Njegovih obljub, ki jih razo-deva po svoji živi besedi, lažje sledim ...

Maša Vidmar

2�

In potem nas je poslal nazaj domov…

Po Tako lepem tednu pa nas je Češarke* (Češarek je romar, ki je letos avgusta romal v Assisi) Gospod poslal domov. Poslal nas je domov, da povemo naprej prav to, kar nam je on tako ljubeče govoril o ljubezni…Da povemo naprej in da to tudi zares živimo, ne sami; ampak z ljudmi, ki so okrog nas.

In ko ne vem več, kako bi to ljubezen živel … v meni še vedno odmeva Assisi. Vsi iskreni nasmehi, vsi opogumljajoči pogledi, vse vzpodbudne besede, vsa tista tišina, ko ti zato da imaš rad ni treba prav ničesar reči…ja, vse to… Pa še nekaj: tako lepo je, ko pridem pogledat poštni predal in je v njem poleg mnogih nepomembnih sporočil in nekaj ti-stih, ki zahtevajo odgovor, tudi precej tistih, ki jih z veseljem preberem in, ki govorijo o tem, da smo Češarki še vedno na vezi, da mislimo drug na drugega, da smo povezani v molitvi… Res je lepo, da smo povezani tudi po Assisiju; ni lepšega, kot da te na taboru, ko se potikaš po Mariboru, pride pozdravit en Češarek ali pa da skupaj z drugimi Če-šarki odigraš Človek ne jezi se… In zato se z velikim zaupanjem lahko prepustim Njegovi ljubezni in v Njegovo ljubezen lahko izročam vse Češarke in Njegovo ljubezen lažje prina-šam tudi vsem, s katerimi sem.

Marko Možina

Ministrantske počitnice na Kolpi

Od 6. do 9. avgusta se je na počitniškem tednu v Vinici ob Kolpi zbrala pisana dru-ščina 17. ministrantov iz kapucinskih župnij. Radoživo skupino ministrantov, ki so prišli iz v glavnem iz Ljubljane in Ptuja ter eden iz Škofje Loke sva vodila brata Matej Štravs in Jaro Knežević. Zelo požrtvovalno pa so nama pomagali še trije animatorji iz Ljubljane. Jaro in Petra sta skrbela, da smo ves teden dobro jedli, ostali pa smo v glavnem vodili program.

Čez celotni tabor smo se srečevali s staroza-veznim kraljem Davidom.

Ko smo v ponedeljek nekaj po 12. uri sreč-no prispeli v Vinico nas je prijazno sprejela družina Brozovič, pri kateri smo naslednje šti-ri dni stanovali. Najprej smo pomalicali, nato pa smo šli pogledat, če je Kolpa kaj mokra. In res je bila, mokra in še ravno pravšnja za kopanje, saj je voda imela kakšnih 23 stopinj. V vodi smo se igrali z žogo na bregu, fantje pa so radi igrali roverčka in karte, čeprav smo jih opozorili, da »kvartopirci ne bodo videli nebeškega kraljestva.« Po večerji smo na bližnjem igrišču zaigrali še nogomet in se šli zanimivo igro, sledil je še ogled risanke o kralju Davidu. Nato pa se je že bilo potrebno odpraviti spat, kajti naslednji dan nas je čakal naporen dan.

Otrokom smo po zajtrku rekli, da nas je neki kmet prosil, da mu gremo pobirat krom-pir, nato pa smo se z avtomobili in kombijem odpeljali kakšnih 20 kilometrov navzgor ob Kolpi do Radencev, kjer pa nas ni čakalo pobiranja krompirja, ampak nas je pričakal gospod Skender, ki je za nas pripravil čolne. Vsak izmed nas je dobil varnostno čelado, rešilni jopič, posebne škornje in veslo. Oble-ko, hrano in obutev smo zapakirali v posebne sode. Nato smo se po trije posedli v čolne in začela se je deveturna nepozabna avantura po reki Kolpi. Na začetku smo se malo lovili, nato pa je naša četica s sedmimi čolni pogumno in vztrajno veslala naprej. Vsake toliko časa smo se ustavili in poskakali v vodo ter se okopali. Ker smo imeli rešilne jopiče je bilo ležanje v vodi prav prijetno. Okrog enih smo naredili pavzo in pojedli vso zalogo hrane, lahkota je bila namreč huda. Na našem potovanju smo prečkali kakšnih osem jezov. Pred vsakim jezom je bilo vsaj dober kilometer skoraj stoječe vode, so nas pa zato vedno razveselile prijetne brzice, ko smo prečkali jez. Po 16 kilometrov dolgem potovanju po reki smo okrog pol sedmih zvečer izjemno utrujeni prišli do Vinice. Sledila je sveta maša, ki smo jo imeli skupaj z župljani in večerja. Nato pa

2�

so ministranti zaradi velike utrujenosti hitro odšli v mižale.

Naslednji dan smo poromali na bližnji hrib Žeželj, kjer smo v romarski cerkvi Marijinega imena imeli sveto mašo. Po njej smo po navdihu kralja Davida izdelovali frače. Nato je sledilo tekmovanje, pri ka-terem je vsaka skupina s storži poskušala čim večkrat zadeti Goljata (to je bil anima-tor druge skupine). Ker sem bil tudi sam »Goljat« sem jo eno malo skupil, saj frače sploh niso bile tako nedolžne. Kamne in jabolka so nesle tudi kakšnih sto metrov daleč. Po kosilu smo se ponovno odpravili na kopanje, ki ga je začinil posebne vrste vaterpolo. Zvečer pa smo po uri nogometa zakurili ogenj in si na njem spekli večerjo. Zadnji dan je po zajtrku br. Jaro ob lepih diapozitivih predstavil svoje bivanje v Peruju. Sledilo je kopanje, ki ga je tokrat zaznamovala tarzanka (vrv, privezana na drevesu, s katerega so nekateri ministranti skakali v vodo). Tudi to je bilo za marsiko-ga nepozabno doživetje. Ko so prišli starši je sledila sveta maša, preprosta pogostitev in slovo.

Čeprav je večino ministrantov, ki so bili na taboru že obiskala »puber teta«, je bil

tabor zares lep. Med ministranti so se spletla nekatera prisrčna prijateljstva.

br. Matej Štravs

»Skavt kafe«Skavti in skavtinje si tu in tam si natoči-

mo in spijemo skodelico našega skavtskega »kafeja«. Tega ne mislim dobesedno, ampak mislim na skavtske dejavnosti, ki v nas zbu-dijo skavtskega duha. To se navadno zgodi na večdnevnih aktivnostih, kjer živimo kot skupnost - kot bratje in sestre.

Z našim skupnim taborom »OSTANI BUD’N!« smo želeli doseči prav to in tako povezati našo različnost starostnih vej. Želeli smo opozoriti na vlogo skavta, ki pomaga drugemu, tudi šibkejšemu. Tako smo tudi

2�

obljubili: »Pri svoji časti obljubljam, da si bom z Božjo pomočjo prizadeval služiti Bogu in domovini, pomagati bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone.«

našteval. Vtisnili pa so se mi tudi nasmehi skavtov, navdušenje, veselje, igrivost …

Kot odgovorni za tabor se zahvaljujem vsem udeležencem stega Ptuj 1 ter ostalim, da ste mi pomagali spiti velik požirek skavt-skega »kafeja«. Zaključil bom z isto mislijo kot na taboru, ki naj bo tudi naše poslanstvo: »Ostani budn in ščiti šibkejšega!«

Tadej Pintar, Iznajdljivi lev

VOLČIČJA ZGODBAZjutraj, 10. julija, smo se zbrali na železni-

ški postaji Ptuj ter se z vlakom odpeljali v Ce-lje. Tam smo prestopili na avtobus do Mozirja, kjer je naslednja dva dni potekal naš tabor. Ko smo prispeli na travnik, nam je »B.P.« povedal pravila v tabornem prostoru. Ker je deževalo, nismo mogli postaviti šotorov, zato smo nekaj časa kartali v členarju. Ko je dež ponehal, so nam izvidniki postavili šotore. Za kosilo smo imeli makarone in omako. Nato smo se razdelili v gruče in imeli različne delavnice. Po večerji smo imeli večer ob ognju.

Volčiča: ‘Kaj če bi midva danes ponoči stražila zastavo?’

Vsak skavt se je udeležil prvega dela tabo-ra, ki ga je imela njegova veja, nato pa smo nadaljevali skupni del od 12. 7. v Lokah pri Mozirju. Skupaj smo spoznavali ustanovitelja Roberta Baden-Powella in si preko njego-vih zamisli o skavtstvu popestrili štiri dni. Vsaka veja se je pripravila na tabor tako, da je spoznavala del B. P.-jevega življenja in ga predstavila prvi večer na skupnem taboru. Najmlajši volčiči so spoznavali njegovo otro-štvo, izvidniki začetek skavtstva in najstarejša veja popotnikov njegovo vojaško kariero.

Na začetku si nisem mogel predstavljati, kako bo starostna razlika (od 8 do 25 let) vpli-vala na nas. Skupno življenje na tem taboru pa lahko opišem samo s tema besedama: velika družina. V spominu mi je ostalo veliko lepih dogodkov in aktivnosti, kot so: postavljanje tabornega prostora, velika igra ‘Bitka pri Mafekingu’, izziv in proga preživetja, »mlate-nje« obrokov, čustveni prehodi med vejami, večerni gost (eden od začetnikov skavtov na Ptuju) Zlatko Pintar, nogomet in še bi lahko Izvidniki postavljajo jedilnico v členarju.

2�

Naslednji dan smo imeli jutranjo telovad-bo in zajtrk. Nato smo igrali roverčka, nato pa se šli ‘umit’ v potok. Po kosilu smo šli na izlet in se po poti oglasili pri sestrah klarisah v Nazarjah. Tam smo dobili tudi večerjo. Zve-čer v taboru smo imeli s četo skupni večer ob ognju. Tako se je naš volčji tabor končal.

Nuša Kolenko in Katja Rašl

dili zgradbe. Naslednji dan smo imeli veliko igro z vodnimi baloni, odšli pa smo tudi na izziv. Hodili smo dolgo, vendar smo se s poti vsi vrnili živi in zdravi. Po kosilu smo dobili še sladoled, ki nas je prijetno ohladil. Zadnji večer smo imeli prehode, ob katerih smo potočili tudi nekaj solz.

Tabor smo zaključili s sveto mašo in veliko »pojedino«, ki so jo prispevali naši starši. To je bil eden od najboljših taborov in verjamem, da bo vsem ostal v lepem spominu.

Sara Šešerko, Vzorna lastovka

Za skavta ni ovir – potrebno se je znajti!

IZVIDNIŠKI POGLEDIzvidniki in vodnice stega Ptuj 1 smo se 7.

7. 2007 zbrali na lepem in velikem skavtskem prostoru, blizu reke Savinje, natančneje v Lo-kah pri Mozirju. Bilo nas je približno dvajset. Kmalu smo začeli postavljati šotore (dva za dekliška voda, dva za fantovska voda in dva za voditelje). V prihodnjih dneh smo postavili tudi členarja in ostale zgradbe. Vsako jutro smo imeli kvadrat in ocenjevanje šotorov. Seveda pa nismo pozabili na zabavo. Imeli smo športni popoldan, novinci so imeli tudi blatni krst, pri katerem smo se lahko vsi na-smejali in seveda samostojni potep, ki smo ga imeli v Šmihelu nad Mozirjem. Pot je bila dolga in kar naporna, vendar so bili ljudje zelo prijazni.

10. 7. so se nam na tabornem prostoru pri-družili volčiči, katerim smo postavili šotore; na dan, ko so se nam pridružili popotniki, pa se je začel skupni tabor OSTANI BUDN. Takrat smo se razdelili v skupine in preure-

Klanovci postavljajo piramido pred svojimi bivaki.

POPOTNIŠKI KORAKMi smo začeli s potovalnim taborom v

Florijanu, kot dve (s strani voditeljev) ‘na-silno’ ločeni skupini. Klan smo se odpravili naprej, mali ‘noviciatarji’ (veja med izvidniki in popotniki) pa so nam v želji po združitvi pridno in hitro sledili. Preko Belih vod smo se v neznosni vročini odpravili na kočo na Smrekovcu. Če nas je po poti še spremljala vročina, se je tu, na 1500 m, že pripravljalo k dežju. In preden smo uspeli postaviti bivake, se je ulilo kot iz škafa ;)

Potem so voditelji pripravili večerjo, kla-novci pa smo s kratkim kvizom v svoje vrste sprejeli 7 (sedaj že bivših) članov noviciata.

2�

Po maši v topli koči smo se odpravili spat v naši dve mojstrovini. Voditelji so se nekoliko egoistično odpravili spat v boljši bivak, ki pa ni opravičil svojega naziva, zato jih je ponoči zalil dež. Zaradi mraza pa nismo spali ne eni in ne drugi.

V deževno jutro smo se prebujali komaj ob devetih, bili smo obsojeni na dejavnosti v koči, slabo pa nam je kazalo tudi za nadaljnjo pot. Vendar so se, kot vedno, po duhovno obarvanem dopoldnevu in maši oblaki raz-kadili na vse strani in posijalo je sonce.

Tokrat je bila pot občutno lažja, še lepši pa je bil njen konec. Ta dan je bil kot bla-goslov iz nebes od samega Boga. Ko smo prišli preko hriba, se je pred nami odprl pogled na pašnik s kravami mlekaricami in ukročenimi konji in kočo, iz katere dimni-ka se je valil dim. Spraševali smo se: kako lepo mora biti tu šele poleti? V kaminu smo spekli hrenovke, v idilični koči na travniku smo skuhali čaj, gospodar pa (ki je bil zaradi nesporazuma z ženo tam čisto naključno)

nam je dovolil, da prespimo pod streho na toplem.

Zjutraj so nas voditelji zbudili že ob sed-mih in na pot smo odšli hitro, ker so nas spet preganjali sivi oblaki. 200 metrov v dolino in 200 metrov v hrib … mala malica za najboljši klan na svetu. Tako smo sredo prebili pri koči na Loki. Dan smo porabili za kuhanje kosila, mašo, pisanje misli sotrpinom v klanu, ostalo pa nam je tudi nekaj prostega časa. Spali smo na omejenem prostoru bivaka, obračali smo se skoraj na ukaz, zeblo pa je še bolj kot prvi večer.

Na tem taboru je spanje za nas postalo muka, zbujanje pa edino veselje. Tudi naše noge so občutile težo nahrbtnikov, vendar je bilo trpljenje za noge poplačano, ko smo zagledali floto z voznim parkom ptujskih voditeljev. Do skupnega tabora smo tako pri-speli elegantno. Sprejem pa niti ni bil preveč veličasten, saj smo morali hiteti postavljat nove bivake …

Slavica Gašparič, Družabna prepelica

V akciji med veliko igro!

30Oratorij na Ptuju

V prešernem vzdušju je od 20. do 26. avgusta na Ptuju potekal oratorij, ki so ga organizirale vse tri ptujske župnije. Oratorija se je udeležilo 272 otrok, zanje pa je skrbelo približno 90 animatorjev in voditeljev. Okrog 30 animatorjev je bilo iz naše župnije. Oratorij se je vsako jutro začel v župniji sv. Jurija, čez dan pa so različne delavnice in igre potekale

po vsem Ptuju med drugim tudi v kloštru in v naših župnijskih prostorih ter na travniku pri naši cerkvi. V četrtek smo se vsi odpravili na peš izlet v okolico Ptuja, v petek pa se nas je kakšnih 330 namakalo v Ptujskih termah. Oratorij smo letos zaključili v soboto 26. av-gusta popoldne s sveto mašo v kloštru, ki jo je daroval letošnji novomašnik iz Polenšaka Ciril Čuš. Sledila je še kratka predstavitev in pogostitev. V nedeljo pa smo se še z okrog osemdesetimi animatorji odpravili na prelep izlet po Prekmurju. Letošnji oratorij na Ptuju je bil eden lepših. Zato ni čudno, da sem od kar nekaj animatorjev in otrok slišal besede: »Škoda, da se je vse skupaj že končalo.«

Ptujčan

31

Sultan piše papežu o bratih kapucinih v TurčijiPismo sultanta Mehmeta iz leta 1678

Veliki rimski duhovnik in svečenik Kristu-sov, ki so ga Judje umorili v Jeruzalemu. Pišem ti, da bi razumel, kako sem že dolga leta koval zaroto, da bi umoril in iztrebil vse svečenike, ki si jih poslal v različna mesta in dežele, ki so pod mojo upravo, toda dva pomisleka sta do danes zadrževala moj pravičen bes. Prvi je bilo priporočilo, ki mi ga je letos poslal nadvse krščanski kralj Ludvik francoski, čigar poslanci so me, na vratih moje visokosti, za ohranitev miru, goreče prosili glede tega dogajanja.

Drugi razlog pa je bila velika ponižnost in pokorščina, ki mi jo izkazujejo ti svečeniki

in spokorniki kapucini, ki jim dovoljujem, da živijo v mojem imperiju. Moji upravitelji in vladarji so mi poročali, da je njihov način odnosa in pogovarjanja z mojimi podložniki zelo skromen in brez pohujšanja, čemur se zelo čutim in sem presenečen, da je pošteno in krepostno življenje najti v nevernih ljudeh, ki ne poznajo moči Boga Abrahamovega in Mojzesa, neprimerljivega razlagalca njegove postave in uradnega tolmača njegove volje (Mohameda).

Ta dva pomisleka nista le preprečila iz-polnitve hotenja, ki sem ga imel, da bi izgnal te spokornike iz mojega imperija, ampak sta razvnela novo hrepenenje v moji duši, da jih zelo spoštujem. Zato sem dal dovoljenje mnogim od njih, ki se imajo še vedno za služabnike nekega njihovega preroka, ime-novanega Frančišek, da se smejo zadrževati v mojem velikem mestu Konstantinoplu in v njem služijo Nazarejcu in njegovemu preroku v skladu z njihovimi statuti.

(Vir, Eteria, Xi, št. 42, 2007, str. 9.) prevod br. Štefan Kožuh

Zapisano je bilo ...

32

DMŽ in Sveto pismo»Božja beseda pa je rastla in se širila.« (Apd 12, 24)

Že v prejšnji številki Frančiškovega prija-telja sem spregovorila o pomembnosti svetega pisma v Delavnicah molitve in življenja, še večji pomen pa ima za naše lastno življenje. Vendar mnogokrat naletimo na težave, kako sploh brati sveto pismo. Pri DMŽ na začetku ponudimo udeležencem Kratko pedagogiko o tem, kako naj premišljujemo in živimo božjo besedo. Sledi nekaj odlomkov:

Predhodno razpoloženjePoskrbi, da bo tvoja duša prazna, odprta, mirna in brez tesnobe, polna pa vedrega pričakovanja, saj ti sam Gospod prihaja naproti v svoji Božji besedi.Ko izbereš besedilo in pokličeš Svetega Duha, beri počasi, zelo počasi, s pogostimi odmori! Pomisli, da Bog govori tebi, zdaj-le, s temi besedami, ki jih bereš.Branje mora biti preprosto in brez priča-kovanj, da bi našel kaj uporabnega in ko-ristnega za razrešitev lastnih problemov, za dopolnitev nauka ali resnic... Gospod se bo lahko razodel le sam od sebe, kakor ima namene in načrte za tvoje življenje.

Poslušajoče branjeMedtem ko počasi bereš, poslušaj Boga: Gospod ti govori kot govori oseba osebi! Te starodavne besede Gospod ta hip go-

vori ravno tebi. Poslušaj ga s sprejemljivo in vedro pozornostjo, brez kakršnekoli tesnobe.Ne poskušaj preveč razumsko spoznati, kar poslušaš! Ne trudi se, da bi ugoto-vil, kaj pomeni neki stavek, kaj hoče povedati kaka vrstica, ampak pomisli: “Kaj želi Gospod meni povedati s temi besedami?” Če ti nekateri izrazi “ne povedo” veliko ali pa jih ne razumeš, se zavoljo svoje utru-jenosti in tesnobe ne zaustavljaj, ampak mirno in svobodno beri naprej!

Praktične podrobnostiLahko se zgodi, da te nekateri izrazi gane-jo in v tebi zbudé globoke in nepoznane odmeve. Zaustavi se, razmisli jih v svojem umu in srcu, okušaj jih in preudarjaj! Vzemi svinčnik in jih podčrtaj; ob rob pa zapiši besedo ali kratek stavek, ki na kratko povzame tisti vtis!Ko se pri poslušajočem branju pojavijo osebna imena kot Izrael, Jakob, Samuel, Mojzes... jih zamenjaj s svojim osebnim imenom in pomisli, da se Bog obrača nate s tvojim imenom.Če ti branje “nič ne pove”, ostani miren in spokojen! Mogoče ti bo isti odlomek, ko ga boš bral kdaj drugič, “povedal” veliko. Nad našimi človeškimi dejanji je skrivnost milosti, ki je ni moč vnaprej določiti. Božja “ura” ni naša ura. Pri božjih rečeh je treba imeti veliko potrpljenja.Ne prizadevaj si toliko, da bi razumel in natančno razložil dogmatski pomen Božje besede, ampak jo poskušaj radostno premisliti v srcu, kot je storila Marija. Razmisli jo v duši! Tvojo notranjost naj

Delavnice molitve in življenja

33

preplavi drhtenje in čustva, ki prihajajo iz Božje bližine. “Ohrani Božjo besedo”: naj se drhtenje in valovanje nadaljujeta čez dan.

PsalmiPsalmov ne beremo, ampak jih molimo. V svoj zvezek si zapiši psalme, ki ti največ “povedo”, razporedi jih z ozirom na razna čustva kot so: občudovanje, hvaležnost, razumevanje, čaščenje…Potrudi se, da boš z vso dušo občutil po-men vsakega stavka in svojo pozornost in čustvovanje poistovetil z vsebino izrazov, ki jih moraš izgovarjati v enakem notra-njem tonu kot pisci psalmov!V svoji domišljiji se postavi v srce Jezusa Kristusa in skušaj občutiti, kar je ob izgo-varjanju teh istih besed on sam začutil. S pomočjo Sv. Duha se skušaj poistovetiti z notranjim razpoloženjem molitve, obču-dovanja in zahvale, kot je v duhu psalmov čutilo Jezusovo srce.

Obveznost v življenjuPoskusi preiskati svoje življenje v luči Božje besede s tem, da stalno uporabljaš poslušano Božjo besedo v konkretnem življenjskem položaju, ko se vsak hip spra-šuješ: “Kaj mi govori Bog?”, kaj pomeni ta stavek za moje življenje, na kakšen način se merila, ki jih zaobsega prav ta Božja beseda, vpletajo v moj način mišljenja in delovanja, kaj moram še spremeniti, “kaj bi na mojem mestu storil Jezus?” Kolikor se tvoja duša prilagodi “duši” Boga, toliko postaneš Gospodov učenec. Če v kateremkoli trenutku poslušanja Bož-je besede v srcu začutiš željo po molitvi, Gospodu svobodno odpri srce!

Sedaj pa le pogumno, odprite Sveto pismo in srce – naj se milost pretoči!

Več o DMŽ na spletni strani: dmz.rkc.si

Breda Bider

3�

Za Gospodom…Prihajam iz osemčlanske družine. Imam

štiri brate in sestro. Kot otrok sem bil srečen, razen v vrtcu in kasneje v šoli. Učenje mi ni šlo ali pa se raje sploh nisem učil. Takoj prvi razred sem ponavljal in ni manjkalo dosti, da bi še tretjega in četrtega. Po osnovni šoli sem dokončal srednjo šolo za mizarja in lesarskega tehnika, potem pa študiral varstvo pri delu.

Med študiranjem sem imel dekle in mislil na družino. Kot otrok sem se zanimal za misijo-ne in leta 2004 sem odšel za šest mesecev na Madagaskar k slovenskim misijonarjem.

Prvi stik z brati kapucini sem doživel na morju. Z družino smo šli na večerni sprehod in od nekod, verjetno iz gozda se je pojavilo nekaj kapucinov, na čelu z br. Stanetom in br. Markom. Vsi so bili neverjetno veseli. Takega veselja do takrat se nisem videl. Nekje proti koncu srednje šole mi je v roke prišla knjiga Jaz Frančišek, ki me je tako zelo nagovorila, da sen začel posnemati sv. Frančiška. Na srečanju Jezusova straža me je br. Stane prvič povabil naj pridem kaj naokrog v ‘’Štepanca’’. Odgo-voril sem mu v šali, da bom, če bom lačen. In res sem začel zahajati tja na hrano. Vendar ne na ‘’polpete in zemf ’’, ampak s Frančiškovim duhom. Pol leta sem se enkrat na teden vozil s kolesom iz Dravelj v Štepanca, tudi če je padal dež ali pa sneg, samo, da sem prišel k maši. Po njej sva z br. Jožkom še kakšno zapela, skupaj molila in se o vsem pomenila. Okoli enajste pa hop na kolo in nazaj domov. Ponavadi sem zaspal ves prezebel in bratje (kapucini) so mi večkrat ponujali toplo sobo, pa nisem pristal na tovrstne limanice… Kasneje sem sprejel ponudbo in se v samostanu učil za izpite.

Avgusta 2006 sem šel z brati kapucini v Assisi. Prvi dan po povratku sem se odločil, da želim in hočem postati kapucin.

Za odločitev sem se posebej hvaležen Mariji. Na Brezjah sem ji velikokrat gledal v obraz, njej sem vse zaupal in prva je vedela kaj bom. Hvaležen sem očetu in mami, gorečim duhovnikom, redovnikom in redovnicam in vsem, ki so mi kazali zavestno ali ne, kje gre moja pot do Jezusa.

Jaka Kunšič, novinec

Poklical si me

3�

Sveta ElizabetaO tej svetnici smo pisali že v prejšnji številki.

Nadaljujemo predstavitev njenega življenja.

Princesa in usmiljenja spokornica

Elizabetino kratko življenje je bogato z ljubeznivim služenjem, z veseljem in trplje-njem.

Dan za dnem, uro za uro je, uboga med ubogimi, živela in uveljavljala Božje usmilje-nje v reki trpljenja in bede, ki jo je obdajala, stregla slabotnim, ubogim in bolnim, v času splošnega pomanjkanja, ki je pripeljalo do lakote, je kot princesa, ki je v izvrševanju svoje oblasti ob odsotnem možu, brez oklevanja izpraznila grofijske žitnice, da je pomagala potrebnim. Na gradu je naletela na obilo nerazumevanja, s tem je sprejela enega od svojih velikih križev.

V nesrečnikih je Elizabeta videla Kristusa (Mt 25, 40), kar ji je dajalo moč, da je naraven odpor premagala do te mere, da je poljubljala gnojne rane gobavcev.

Elizabeta pri tem delu ni uporabljala samo srca, ampak tudi razum. Vedela je, da je dobrodelnost prek ustanov učinkovitejša in trajnejša. Ko je mož še živel, je sodelovala pri ustanovitvi bolnišnic v Eisenachu in Gothi. Potem je ustanovila bolnišnico v Marburgu. Skrb zanjo je bila razlog za ustanovitev re-dovne skupnosti.

Tudi v tej Elizabeta delala s opravljala prav vsa potrebna dela, od kuhinje do strežbe. Naučila se je presti volno in šivati obleke za reveže in za vsakdanji kruh,

Elizabeta , kontemplativka in svetnicaElizabeta je sklenila preprosto živeti evan-

gelij, duhovno in materialno. Nič zapisanega ni zapustila, vendar številne spremembe nje-nega življenja lahko razumemo samo, če izha-jamo iz dobesednega razumevanja evangelija. V resničnost je prevedla program življenja, ki ga je predložil Jezus v evangeliju.

Njena ognjena moč je izvirala iz njenega odnosa z Bogom, intenzivne, neprestane mo-litve, včasih zamaknjenja. Vrelec njene moči, njenega veselja in njene predanosti ubogim je bilo neprestano zavedanje navzočnosti Gospoda. Srečanje z Jezusom Kristusom v ubogih je še spodbujalo njeno vero in njeno molitev.

Izžarevala veselje in vedrino. V globini njene duše je bilo kraljestvo miru. V nadlo-gah, samoti in bolečini je v resnici živela popolno veselje, ki ga je učil Frančišek. »Ljudi

Sveta Elizabeta

3�

moramo osrečevati,« je govorila deklam – sestram.

Njena svetost je bila bogastvo odtenkov in vzvišenih kreposti. Tedaj v čast oltarja niso več povzdigovali samo mučenk in devic, ampak tudi žene, matere, vdove.

Elizabeta je pot ljubezni prehodila kot neredovnica, kot žena in mati. Po drugi za-obljubi se je popolnoma posvetila Bogu in lajšanju človeške bede.

Njenega rojstva, njene enkratnosti in nje-ne rahločutnosti se spominjamo, da bi preko spoznanja in občudovanja tudi mi postali orodja miru in se naučili vlivati balzam na rane odrinjenih našega časa, počlovečati svoje okolje in obrisati kako solzo. Razlivajmo srč-no dobroto tja, kjer primanjkuje Očetovega usmiljenja.

povzel br. Gregor Rehar

Molitvena naveza za dobre družine in duhovne poklice

To je naveza tistih, ki čutimo, da so dobre družine in duhovni poklici nekaj lepega in dobrega. Ker jih cenimo, smo pripravljeni zanje dnevno zmoliti:Frančiškovo molitev: »O vzvišeni in veličastni Bog, …« in eno desetko rožnega venca.

Do 31. avgusta 2007 se je nam, kapucinom, v molitveni navezi za dobre družine in duhov-ne poklice pridružilo 269 molivcev.

Zapisano, da preberemoPapež Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta,

Ljubljana 2007, str. 125 (o judovskem razu-mevanju sobote, kar lahko nanesemo tudi na krščansko razumevanje nedelje):

To, da v soboto ne delamo, pomeni več, kakor z muko izpolniti obred. To je neke vrste posnemanje Boga. Tako k soboti ne spada samo negativno, to, da ne opravljamo zuna-njih dejavnosti, marveč pozitivno »počitek«, ki se mora izraziti tudi prostorsko. Človek mora vsekakor ostati doma, da bi praznoval soboto. Odpoved vsakršnemu delu ne zado-stuje, človek mora tudi počivati. Družbeno pomeni to, da en dan v tednu ponovno vzpo-stavi krog družine in hiše. Ta dan je vsakdo doma in vse je na svojem mestu.

Odlomek iz knjige Christa Meeves, Zape-ljan. Zlorabljen. Zavržen; v: Zvon (Celjska Mohorjeva družba), št. 2/07, str. 23-25):

Molitvena naveza

3�

kapucin in škof v Reconquisti v Argentini. Lepo povabljeni, da si že sedaj rezervirate ta dan.

Predvideni program:

14.00 – 15.00: srečanje molivcev z vse Slovenije

15.15 – 16.00: molitvena ura za dobre družine in duhovne poklice

16.00: sveta maša, ki jo bo vodil msgr. Andres Stanovnik, v Argentini rojeni slovenec, škof v Reconquisti v Argentini.

Molivce v navezi za dobre družine in du-hovne poklice vabimo, da posredujete tudi svojo izkušnjo, kako molite in kakšne misli so se vam porodile ob molitvi. Pošljite jih na spodnji naslov.

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovenska kapucinska provinca, Mekinčeva 3, 1000 LJUBLJANA sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.

… želi v našem času na vsak način ohra-niti nedotakljivo, pred tridesetimi leti v našo družbo inštalirano sveto kravo: absolutizacjo neomejene svobode posameznika. Toda to geslo je trčilo ob nezrelost otrok, trčilo je ob kljubovalno pubertetno neizkušenost mla-dih. Zaradi teh antiavtoritarnih trendov je v zadnjih desetletjih možen masovni pojav propadanje blaginje mlade generacije. Zaradi prevelikega poudarjanja pravice do odločanja o sebi se je razširila usodno napačna politika drog in veliko mladih oropala njihovega zdravja, njihovega upanja in smiselnega življenja – da, njihovega življenja. Stvarna pedagogika računa s tem, da otroci in mladi potrebujejo usmeritve starejših, da najdejo življenjske poti, ki jim pomagajo do sreče. Kdor jim jih odreče, zakrivi neodgovorno opustitev.

2. shod molitvene naveze za dobre družine in duhovne poklice

Shod bo v soboto, 22. septembra 2007, na predvečer praznika sv. p. Pija. Tokrat se bomo zbrali v Celju. Shod po združen z obhajanjem sklepa jubilejnega leta 400 letne navzočnosti kapucinov v Sloveniji. Z nami bo msgr. An-dres Stanovnik, v Argentini rojeni Slovenec,

3�

RimNaša internetna stran vodstva reda bratov

kapucinov (http://www.db.ofmcap.org/ofm-cap/s2magazine/index1.jsp?idPagina=1) je doživela manjšo spremembo. Predvsem smo veseli, da jo imamo, ker služi za komunikacijo in spremljanje novosti med provincami po svetu in za vse tiste, ki hočejo tudi globlje spoznati naše življenje. Stran pa je še vedno v nastajanju, tako da potrpite, če boste našli ka-kšne strani še prazne. Zelo pa bodo hvaležni vsakršnih dopolnitev, kritik in raznih boljših rešitev. Zelo pa se je razvil pogovor v »Blog generalis«. Tu lahko preberete razna doživetja kapucinskega vodstva. V veliki hvaležnosti za vse spodbude, nasvete in potrpežljivost. Bratje iz vodstva reda nas pričakujejo na internetni strani bratov kapucinov in želijo dobro plovbo po naših straneh.

hrvaški kapucin in deluje v Rimu, kot eden od pomočnikov vrhovnega predstojnika. Bilo je kar nekaj župnikov iz okolice in mnogo sester. Slovesnosti se je udeležilo še pet protestant-skih pastorjev, ki delujejo na tem ozemlju kapucinske župnije.

Škof vidi, da lahko bratje na tem okraju začnejo širiti novo moč Božjega duha na ves predel južnega otoka. Prvi kapucin, ki je prišel na Islandijo leta 2004, je br. David Tencer, za njim pa so po osmih mescih prišli še trije bratje. Danes so na tem otoku trije bratje in opravljajo župnijo cele južne strani otoka, približno 400 km. Pravijo, da je to najrevnejši del Islandije in, da se bratje zelo dobro prilagajajo tem hudim razmeram. Sam otok meri 103.000 km² z 300.000 prebivalci. Od tega je 6.500 katolikov, pravijo pa, da je približno 10.000 vernikov. Cel otok je ena sama škofija z štirimi župnijami in šestnaj-

Reydarfjörđur (Islandija) 28. julij je bil velik dan za katoliško Cerkev

in za kapucinski Red v celi Islandiji. Tamkaj-šnji škof je blagoslovil samostansko kapelo v kraju Reydarfjörđur, ki leži na jugu otoka. V ta kraj so prišli misijonarit bratje iz Slovaške province. Na slovesnost je prišlo kar nekaj bratov, med njimi tudi br. Jure Šarčević, ki je

Iz kapucinskega sveta

3�

stimi duhovniki. To je dežela mnogih kultur. Aktivnih je še 120 vulkanov, veliko je še ledu in gejzirov. Povprečna letna temperatura je 12-14°C. Imajo dva letna časa: enega, ko dan traja malo več kot 20 ur in drugega, ko je 20 ur temno. Glavna gospodarska panoga je ribolov. Ljudje na otoku so zelo prijazni. Govorijo islandski jezik. Zelo uporabna pa je tudi angleščina. V Cerkvi pa se uporablja poljski in italijanski jezik. Bratje žanjejo že prve sadove. En postulant je trenutno v Italiji (Aquila), kjer spoznava kapucinsko življenje in se uči italijanskega jezika.

Dnepropetrovsk (Ukrajina) Bratje kapucini v Ukrajini prosijo za

pomoč, da bi lahko razumeli, kaj je Gospo-dov načrt za življenje v cerkvi sv. Jožefa v Ukrajini.

lokacijo v centru mesta. Šele julija leta 2006 so v njo prvič lahko mirno stopili verniki. Začeli so odstranjevati vse ostanke požara in druge navlake. Ko so jo malo uredili, je br. Blazej Suska v njej, po 60 letih, prvič daroval sveto mašo. Za vse je ta dogodek pomenil kar ču-dežni trenutek. Žal pa je 3. julija letos je prišla skupina nasilnežev v cerkev sv. Jožefa in začela pretepati ljudi ter jih preganjati iz cerkve.

RimSveti Oče Benedikt XVI. je brata kapucina,

škofa Andresa Stanovnika, v Argentini rojene-ga Slovenca (57. let), ki je od leta 2001 vodil škofijo Reconquista (Santa Fe), imenoval za nadškofa v nadškofiji Corrinetes v Argentini.

Omenjeno škofijo je 21. januarja leta 1910 ustanovil papež sv. Pij X., papež bl. Janez XXI-II. pa je 10. aprila 1961 povišal v nadškofijo. Razprostira se na področju 26.761 km2 in šteje 510.930 prebivalcev (štetje leta 2001) od kate-rih je 85% katoličanov (434.000). V nadškofiji je 50 župnij, v katerih deluje 85 škofijskih in redovnih duhovnikov, 21 stalnih diakonov, 60 redovnic in 38 cerkvenih vzgojnih središč.

zbral br. Jože Smukavec

Cerkev svetega Jožefa je bila pred več kot sto leti zgrajena z darovi katoličanov. Leta 1918 so jo požgali, leta 1934 pa so v njej imeli telova-dnico. Med 2. Svetovno vojno pa so jo za svoje potrebe uporabljali italijanski vojaki. Po vojni pa je bila cerkev zaprta. Razmišljali so celo, da bi v njej zgradili casino, ker ima odlično

�0

Andraž Arko, OFM

Frančišek, naš brat

Vznemirja zato, ker nagovarja človekovo srce. Srce človeka pa se v osemsto letih ni spremenilo. Tisto, ki je bílo v prsih človeka v srednjem veku, in to, ki utripa v ljudeh danes, je ostalo nespremenjeno. V svoji globini to srce hrepeni po ljubezni, še ostrmi nad lepoto, predvsem pa hoče biti, v polnosti živeti, biti odprto za Življenje, Smisel, Lepoto, Ljubezen, za Boga!

...«

Tako je v predgovoru k slikanici o svetem Frančišku napisal br. Marjan Čuk, ki je na kratko predstavil tudi br. Andraža Arka, av-torja same knjige (knjiga je nastala kot pripra-va na poletne tabore, ki jih bratje Frančiškani z ekipo organizirajo vsako poletje za otroke – letošnja tema je bil tako sveti Frančišek).

Knjiga

Slednji je dogodke iz življenja svetega Frančiška Asiškega zapisal na svež način, primeren tako za mlajše kot tudi za starejše bralce, primeren da vznemirja. Knjiga je privlačna tudi zaradi simpatičnih risbic Urše Skoberne, ki je (tudi sama Frančiškova) »be-sedam dala barvo, obliko in toplino«.

Knjiga je leta 2007 izšla pri založbi Brat Frančišek.

» Frančišek ni zastarel.Tudi po osemsto letih je moderen in pri-

vlačen.Njemu rok trajanja ni potekel.Tudi ne potrebuje lepotnih popravkov, da

bi ohranil mladostno svežino.Prav tako ne sledi modnim trendom, da bi

ohranil medijsko pozornost in visoko mesto na lestvici popularnih.

Frančišek živi.Tudi po osemsto letih še vedno živi. ...Res. Frančišek še vedno vznemirja, ni za-

starel, živi in poje. Kot pred osemsto leti, tako tudi danes. Vznemirja človeka ne glede na leta, stan, izobrazbo in mesto v družbi.

�1

ObvestilaKančevci

22. – 27. september 2007 – Osebno vodene duhovne vaje. Vodta: dr. Marija Sraka in p. Jože Roblek28. – 30. september 2007 – S pesmijo in plesom slavimo Gospoda. Vodi: Ruth Müller-Wick.5. – 7. oktober 2007 – Duhovni seminar ozdravljenja in osvoboditve. Vodi: fra. Zvijezdan Linić13. – 20. oktober 2007 – 1. teden zdravilnega posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha Sekolovnik20. 27. oktober 2007 – 2. teden zdravilnega posta. Vodita: Ruth Müller-Wick in br. Miha Sekolovnik2. – 4. november 2007 – Uvajanje v kontemplacijo. Vodi: br. Miha Sekolovnik9. – 11. november 2007 – Pevski konec tedna. Vodi: br. Stane Bešter16. – 18. november 2007 – Svetopisemske figure. Vodita: Janja Lajevec in Pavla-Lilijana Zrim16. – 18. november 2007 – Duhovni seminar za zakonske pare. Vodi: br. Vinko Škafar s sodelavci

23. – 25. november 2007 – Svetopisemske duhovne vaje. Vodi: br. Miran Špelič30. nov. – 2. dec. 2007 – Adventne duhovne vaje za študente teologije. Vodi: br. Marko Senica

Prijave in informacije:Dom duhovnosti Benedikt, Kančevci 38, 9206 Križevci, tel.. 02/554-10-78, 041/705-042; dom.duhovnosti.kancevci@rkc.si

400 letnica bratov kapucinov v SlovenijiCelje

22. september 2007 – Sklep jubilejnega leta. Ob 16h sveta maša pri bratih kapucinih v Celju. Vodi: br. Andrej Stanovnik.

Vipavski Križ Srečanje mladih

29. september 2007 – srečanje mladih iz kapucinskih župnij.

Srečanje za fante7. – 9. december 2007 – Kako živijo bratje? Dan odprtih vrat za fante. Vodi: br. Jože Smukavec in bratje kapucini

Informacije: Bratje kapucini, Vipavski Križ 12. 5270 Ajdovščina, tel. 041/611-091. e-pošta: kapucini.kriz@rkc.si

Obvestila

�2

Ali ste vedeli, da ....

so vse lilije za mačke strupene.je vrata za mačke (tista majhna, nihajna) izumil Isaac Newton.mačke in psi vidijo samo dve barvi – modro in rumeno.je padalo izum Leonarda da Vincija.komarje bolj privlači modra barva kot katerakoli druga.je zebra bela s črnimi progami.ima žirafa najvišji krvni pritisk med živalmi.zebre ne vidijo oranžne barve.je prvi nečlovek, ki je dobil oskarja, bil Miki Miška.ima havajska abeceda le 12 črk.da Sveto pismo omenja pse 14 krat.ima mačka v vsakem ušesu 32 mišic.švicarska garda v Vatikanu nosi uniforme, ki jih je zasnoval Michelangelo v zgodnjem 16. stoletju.če je hobotnica dovolj lačna, bo pojedla svojo lastno lovko.ime Belzebub (v Svetem pismu drugo ime za hudiča) pomeni Gospodar bolh.je edina država, ki je 100% katoliška, Vatikan.je na sliki Leonarda da Vincija Zadnja večerja med jedmi tudi pomaranča, čeprav so le-te prišle v Sveto deželo šele po Jezusovi smrti.

Kaj je bilo zadnje Lotovo vprašanje ženi? Draga, nas kdo zasleduje?

Kdo je prelomil največ zapovedi v Svetem pismu? Mojzes, in to vse naenkrat.

Ali veš ...

Ko Adam in Eva nista poslušala Boga, sta jedla onadva.Ko Boga ni poslušal Jona ...

Adam in Eva sta bila prva starša, ki jima je bilo nerodno zaradi oblek, ki sta jih nosila v mladosti.

Figovi listi!

Kako naravno izgleda Eva ob Adamovi strani!

Logično! Eva je bila del njegove strani.

�3

Ujeto v objektiv

Če me dvigaš, trdno stojim Kdo je ta, ki gre v nebo?

Prav tisti, ki je prej prišel iz nebes. Prišel si, Gospod, da bi me ozdravil;

šel si v nebo, da bi me popeljal s seboj. Če se sam dvignem, padem;

če me dvigaš ti, pa trdno stojim. Tebi, ki si vstal, pravim:

Gospod, ti si moje upanje; a tebi, ki greš v nebo: Ti si moje zatočišče.

Sv. Avguštin