1

ANDRAŽ TERŠEK

SVOBODA JAVNEGA KOMUNICIRANJA

II. del knjige Polona Pičman Štefančič, Andraž Teršek, CIVILNA DRUŽBA IN SVOBODA JAVNEGA KOMUNICIRANJA, Pravna fakulteta v Ljubljani, Zbirka Manet, 2005.

2

Iz kazala v knjigi: II. del SVOBODA JAVNEGA KOMUNICIRANJA Andraž Teršek

5 ZGODOVINSKA IZHODIŠČA SVOBODE IZRAŽANJA IN SVOBODE TISKA...................... 4

5.1 CENZURA KOT ZGODOVINSKA STALNICA ...................................................................................... 4 5.2 ANGLIJA KOT »ZIBELKA« ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SVOBODE IZRAŽANJA IN SVOBODE TISKA............. 6 5.3 KOLONISTI IN ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE .............................................................................. 12 5.4 SEDANJOST IN NOVE OBLIKE CENZURE ..................................................................................... 15

6 TEORIJE O DRUŽBENEM POMENU SVOBODE IZRAŽANJA – FILOZOFIJA SVOBODE IZRAŽANJA ......................................................................................................................... 17

6.1 ARGUMENT RESNICE .............................................................................................................. 17 6.2 ARGUMENT DEMOKRATIČNEGA SAMOVLADANJA......................................................................... 21 6.3 ARGUMENT SAMOIZPO(PO)LNITVE............................................................................................. 23 6.4 NARAVA JEZIKA IN ARGUMENT VARNOSTNE ZAKLOPKE................................................................. 25 6.5 POTREBE POLITIČNO DELUJOČE DEMOKRATIČNE JAVNOSTI ......................................................... 26

7 FILOZOFIJA SVOBODE TISKA..................................................................................... 30

8 O IZVORIH MOČI MEDIJEV IN NJIHOVIH TEMELJNIH FUNKCIJAH .......................... 34

9 SVOBODA IZRAŽANJA KOT POGOJ IZOBLIKOVANJA IN DELOVANJA CIVILNE DRUŽBE, JAVNE SFERE IN JAVNEGA MNENJA.................................................................. 40

9.1 CIVILNA DRUŽBA; KONCEPTUALNI TEMELJI ................................................................................ 40 9.2 JAVNA SFERA ........................................................................................................................ 42 9.3 JAVNO MNENJE ..................................................................................................................... 44

9.3.1 Razvoj......................................................................................................................... 44 9.3.2 Javnost....................................................................................................................... 47 9.3.3 Javno mnenje kot mehanizem demokratičnega nadzora in element legitimnosti......... 51

10 DEMOKRATIZACIJSKA VLOGA IN POMEN MEDIJEV.................................................. 58

10.1 OBLIKE DEMOKRACIJE IN DEMOKRATIZACIJSKA VLOGA MEDIJEV ............................................. 58

11 VLOGA MEDIJEV V PROCESU VOLITEV...................................................................... 71

11.1 O NEPOGREŠLJIVOSTI......................................................................................................... 71 11.2 O ZNAČAJU ....................................................................................................................... 72 11.3 O DOLŽNOSTIH.................................................................................................................. 74 11.4 O NEODVISNOSTI ............................................................................................................... 75 11.5 O OBJEKTIVNOSTI.............................................................................................................. 76 11.6 O APATIJI.......................................................................................................................... 78 11.7 O POTROŠNIŠTVU............................................................................................................... 79

3

11.8 O PERSONALIZACIJI............................................................................................................ 79 11.9 O SPEKTAKULARIZACIJI....................................................................................................... 83 11.10 O ANKETAH....................................................................................................................... 83 11.11 O UČINKOVITOSTI .............................................................................................................. 85 11.12 O SPIRALI MOLKA............................................................................................................... 85 11.13 O VPLIVU.......................................................................................................................... 86 11.14 O MANIPULACIJI................................................................................................................. 88 11.15 O LEGITIMACIJI.................................................................................................................. 89 11.16 TRANSFORMACIJA.............................................................................................................. 90

12 INTERNET IN KVALITETA DEMOKRATIČNEGA (SAMO)VLADANJA ............................ 92

12.1 PRAVNO INSTITUCIONALIZIRANI DOSTOP DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA ............................ 106

13 OD POSTAVK DEMOKRACIJE DO KOMERCIALIZMA, MOBILIZACIJE IN MAČOIZMA111

13.1 SVOBODA IZRAŽANJA IN SVOBODA TISKA KOT SREDSTVO LEGITIMIRANJA POLITIČNEGA PROCESA 111 13.1.1 Rusija kot primer neobstoja svobode medijev in političnega pluralizma .................... 116 13.1.2 Manipulacija in indoktrinacija................................................................................... 117 13.1.3 Komercializacija in finančna odvisnost tiska............................................................. 120 13.1.4 Veliko informacij, malo dialoga ali pasti mobilizacije komuniciranja.......................... 133

14 NEGOTOVOST PRIHODNOSTI INFORMACIJSKE (INTERNETIZIRANE IN MEDIALIZIRANE) DRUŽBE................................................................................................ 138

14.1.1 Od »rabe« do »zlorabe«................................................................................................ 138 14.1.2 Trajnost demokratizacijskega boja ........................................................................... 140 14.1.3 Je javna sfera fikcija?............................................................................................... 143 14.1.4 Razpotja negotove prihodnosti.................................................................................. 146

4

1 ZGODOVINSKA IZHODIŠČA SVOBODE IZRAŽANJA IN

SVOBODE TISKA

1.1 Cenzura kot zgodovinska stalnica Od iznajdbe tiska v Evropi v 15. stoletju je bil tisk v rokah obstoječe družbene elite1. Država in/ali cerkev sta imeli nadzor nad izmenjavo mnenj in informacij na vseh področjih družbenega življenja; političnem, religioznem, kulturnem in znanstvenem. V tistem času je bil tisk predvsem sredstvo izvrševanja in krepitve moči, ideologije in legitimnosti dominantnih oziroma absolutističnih elit. Obstoječa oblast je za izvajanje nadzora nad javnim komuniciranjem vselej uporabljala sredstva, kot so cenzura oziroma predhodne omejitve, izdajanje monopolističnih dovoljenj tiskarjem, določanje davkov na časopise, izvajanje stroge represije zaradi objavljene kritike zoper vlado ali politično in versko elito, zaplembe in konfiskacije opozicijskega tiska, zaporne kazni, izgnanstva in celo smrtna kazen. Navedene ukrepe je oblast izvajala zoper tiskarje, avtorje objavljenih besedil ali novinarje, ki jim je bila naložena odgovornost za nezakonite objave ali pisanje besedil, ki bi lahko bodisi škodila državi ali pa je bila skozi njihovo vsebino razvidna sovražnost do vlade ali cerkve (Voorhoof, 1999: 35; Cohen, Varat, 1997: 1190). Že prve institucionalne oblike komuniciranja, kot je bila npr. religija, so omejevale avtonomijo posameznikov pri oblikovanju in izražanju mnenja na tiste zadeve, ki niso predstavljale kritike vladajoče elite (Splichal, 1997: 351). Nepopustljivost razvijajočih se nacionalnih držav v zvezi z idejo, da je potrebno izražanju nuditi varstvo ne glede na njegovo vsebino, je bil razumljiv rezultat avtoritarnega značaja družb v njihovem razvoju od srednjega veka dalje. Legitimnost politične avtoritete je izhajala iz religiozne avtoritete, v okviru katere je resnica določena s pomočjo božjega razodetja. Po tej teoriji je mogoče sleherno kontroverzo rešiti z božjo pomočjo oziroma preko nezmotljivih božjih odposlancev na Zemlji, ki delujejo bodisi v vladi bodisi znotraj cerkve. Kdor je tej avtoriteti nasprotoval, ni deloval zgolj nepravilno, pač pa je bil celo preklet (Nowak, Rotunda, 1995: 987; Varat, 1997: 1190). Do 19. stoletja je politika vladajočih režimov v razmerju z javnostjo uporabljala orodja prikrivanja, tajnosti in cenzure.2 Cenzura je obstajala že na začetku pisane zgodivine oziroma še preden so nastale bolj prefinjene oblike usmerjanja in omejevanja komuniciranja. Odgovor oblasti na iznajdbo tiska je bila vpeljava stroge cenzure z namenom preprečiti vsakršno kritiko oblasti . Katoliška cerkev si je prav posebej prizadevala za to, da bi imela popolni nadzor nad ustvarjanjem in 1 Za sociološko analizo »elite« glej npr. klasično delo Mills W. C., The Power Elite, Oxford University Press, New York; slovenski prevod Elita oblasti, DZS, Ljubljana 1965; srbohrvaški prevod Elita vlasti, Kultura, Beograd 1964. Prim. Jambrek P., Uvod v sociologijo, DZS, Ljubljana 1992: 169–174. 2 Zahteva po javnosti mnenja naj bi nastala iz zgodovinskega nasprotja, ki se kaže v številnih spisih iz 16. in 17. stoletja in v takrat prevladujoči teoriji o državnih skrivnostih, »Arcana rei publicae« (Schmitt K.: 34).

5

razširjanjem vedenja. Cerkev je že ob koncu 15. stoletja vpeljala sistem licenc, ki sta mu sledila stroga cenzura in seznam prepovedanih besedil (Index Librorum Prohibitorum). V 17. stoletju so začele nastajati nove intelektualne elite in kot odziv na zlorabe cerkve so se oblikovala nova reformatorska gibanja, hkrati pa se je pojavila nova tiskarska tehnologija. S tem se je spremenila tudi strategija cerkve, ki je namesto skrajno omejevalnega nadzora nad oblikovanjem in razširjanjem znanja začela uporabljati bistroumnejše in učinkovitejše propagandno delovanje. V 19. in 20. stoletju so se vladajoči režimi pričeli zavedati pomena in vrednosti ljudske podpore njihovemu političnemu delovanju. Začeli so s poskusi vplivanja na javno mnenje. Propaganda, komuniciranje z javnostjo in množično subvencioniranje informacij so pravzaprav postali učinkovitejša strategija za pomiritev in pridobivanje podpore javnega mnenja kot pa cenzura (Splichal, 1997: 351). Tiskanje časopisov je najzgodnejši primer množične prizvodnje. Svet tiska so revolucionirali predvsem poceni narejeni in mnogoštevilni izvodi tiskovin, narejeni s poceni tiskarskimi stroji, ki so bili opremljeni s premičnimi tiskarskimi ploščami za večkratno uporabo. Prišlo je do poplave istovetnih kopij besedil, kar je daleč prekašalo vse, kar bi lahko ustvarili pisarji (Tonnies, 1998: 72). Zgodnji tisk pa je ne glede na to še naprej ostal pod nadzorom državne cenzure, pri čemer je bila preventivna cenzura zelo razširjena. Boj za svobodo tiska je bil primarno usmerjen zoper moč izdajalca dovoljenj za tiskanje oziroma objavljanje besedil.3 Vse do leta 1694 so bili v Angliji avtorji besedil izpostavljeni izdelanemu sistemu izdajanja dovoljenj za objavljanje besedil. Brez predhodne pridobitve dovoljenja nobena publikacija ni bila zakonita (Nowak, Rotunda, 1995: 988). Predhodna cenzura je vključevala pregled vsebine rokopisov in nagrajevanje založnikov, ki so bili v zameno za sodelovanje z obstoječo oblastjo deležni ugodnosti monopolnega položaja. Po izidu publikacij so morali avtorji, založniki in knjigarnarji neprestano pričakovati soočenje s »knjižno policijo« in njenim aparatom odredb, tudi z različnimi metodami nadzora in trpinčenja (Keane, 1992: 45). Pod vplivom novih političnih teorij in filozofije razsvetljenstva so se vendarle že konec 17. stoletja in v začetku 18. stoletja pojavili argumenti v podporo prepričanju, da je svoboda tiska nujni instrument v boju zoper despotsko vlado in njeno zatiranje ljudstva. Konec 18. stoletja sta bili, kot rezultat političnega in socialnega boja zoper despotsko oblast, svoboda izražanja in svoboda tiska pravno spoznani kot temeljni pravici v demokratični družbi, kar velja tako za Evropo kakor tudi za ZDA (Voorhoof, 1999: 35). A četudi je bila v 19. in 20. stoletju v demokratičnih državah cenzura pretežno odpravljena, se je namesto »duhovne« cenzure razvila nova oblika »laične« cenzure, sprva v obliki davkov in kavcij za časopise, kasneje pa s komercializacijo celotne dejavnosti množičnega komuniciranja.4 Materialna cenzura pomeni abstraktno in splošno nesvobodo, ki 3 Lovell v. Griffin, 303 U.S. 444, 451, 58 S.Ct. 666, 669, 82 L.Ed. 949 (1983); nav. po Nowak, Rotunda, 1995. 4 Že v drugi polovici 19. stoletja je tisk zaradi hitrega naraščanja tiskarskih in izdajateljskih stroškov postajal odvisen od verižnega lastništva, kar ni vplivalo samo na individualni dostop do javne sfere, ampak je onemogočilo dostop velikim delom skupnosti. (Splichal S., 1997: 350).

6

je podrejena komercialnim interesom in ekonomskim zakonom kapitalizma, duhovna cenzura pa je predstavljala konkretno in posamezno nesvobodo, ki služi zakonom avtoritarnih in absolutističnih oblasti.5 V zadnjem obdobju fevdalizma je materialna cenzura učinkovala na enak način kot pred tem duhovna. Predstavljala je javno represijo v obliki kavcij, ki so preprečevale podjetniško svobodo množičnih komunikacij. Kavcije je odstranila meščanska revolucija, s tem pa je materialna cenzura pričela delovati v skladu z vladajočim načinom produkcije. Duhovna cenzura, ki je delovala skladno z vladajočim načinom javnega predstavljanja oblasti, obstaja še naprej tudi v okoliščinah komercialnih sistemov, a se je iz neposredne spremenila predvsem v posredno (Splichal, 1997: 351–352). Javna sfera, katere izoblikovanje in delovanje je kot najpomembnejša demokratizacijska pridobitev na področju množičnega komuniciranja, je omogočila odpravo neposredne cenzure tiska in se na drugi strani srečuje s politično sfero, v kateri država deluje po načelu maksimiranja politične moči, in ekonomsko sfero, ki deluje po načelu maksimiranja dobička. Obe načeli se srečujeta v komunikacijski sferi, in sicer v škodo civilne družbe ter komunikacijskih pravic in svoboščin – svoboda misli, izražanja, tiska, združevanja, pravice do zasebnosti – ki so izpostavljene novim oblikam posredne cenzure, predvsem propagandi in oglaševanju (Splichal, 1997: 352–353).

1.2 Anglija kot »zibelka« zgodovinskega razvoja svobode izražanja in svobode tiska

»ZDA so za ves liberalni svet postale zgled svobodnega razvoja tiska. Z Benthamovim spisom o javnosti je istega leta Evropa šele začela stopati po poti doslednega ukinjanja cenzure, ki se je – ali naj bi se – za njen vzhodnejši del končala šele dve stoletji kasneje, torej komaj pred dobrim desetletjem.« (Splicahl S., 2002: 13) Zahteva po svobodi tiska naj bi bila značilno organizacijsko načelo modernega evropskega in severnoameriškega sveta. Teorija in praksa javnega izpostavljanja mnenj in stališč s pomočjo komunikacijskih medijev6 se nista endogeno razvili v nobeni drugi civilizaciji (Tonnies, 1998: 283 in nasl.). Zdi se, da je bila zahteva po svobodi tiska najmočnejša v Zahodni Evropi, kjer so fevdalni deli srednjeveškega corpus politicuma le postopoma in proti svoji volji opustili boj proti graditeljem države. Četudi so si vse absolutistične evropske države prizadevale nadzorovati podložnike, dejansko nikjer v Zahodni Evropi niso odpravili lokalne avtonomije in negativnih svoboščin7. V Zahodni Evropi, predvsem na Nizozemskem in v Angliji, so bile zahteve po svobodi tiska najglasnejše, doba absolutističnih držav pa najkrajša. Javne razprave o vlogi in

5 »Vsiljevanje podjetniške svobode časnikom namesto publicistične svobode je v načelu enako nasilje kot podrejanje časnikov cenzuri.« (Splichal S., 1981: 100). 6 Medije gre pri tem razumeti kot »agencies and organizations that specialize in the communication of ideas, information and images of our environment, our communities and ourselves. The media also project images about »others« and their communities.« (Cohen R., Kennedy P., 2000: 249). 7 O vprašanju lokalne avtonomije in negativnih svoboščin v Združenem kraljestvu glej npr. Siedentop, 2000, zlasti prvo in drugo poglavje.

7

pomenu svobode tiska so se pojavile celo v državah z najnižjo stopnjo pismenosti in najbolj despotsko oblastjo, kot sta Španija in Rusija8. Evropejci so ob naselitvi v Severni Ameriki, v kolonijah Karibskega otočja, v Indiji in Afriki, ustvarjali medije po zgledu iz domovine (Keane, 1992: 21–22). Na evropskih tleh se je boj za svobodo tiska začel v Veliki Britaniji, od tam pa se je hitro razširil v Severno Ameriko, nekoliko manj pa na področje Stare celine.9 Politična zgodovina ugotavlja, da vlade niso postale bolj tolerantne do izražanja kritike na njihov račun, ko so postale dovzetne tudi za politične potrebe ljudi. Za državno oblast je bilo bistvenega pomena, da izgubo božje avtoritete nadomestijo z dobrim mnenjem javnosti o oblasti, da bi si oblast na ta način zagotovila ljudsko podporo, pripravljenost ljudi na plačevanje davkov in na podrejanje vojaški službi. Oblast je pravzaprav sama odkrito priznala, da ne more preživeti, v kolikor ljudje o njej ne bodo imeli dobrega mnenja. Oblasti se je zdelo bistvenega pomena, da kaznuje tiste ljudi, ki jo kritizirajo. Okoliščine s tem v zvezi je v Angliji še poslabšal na eni strani razcep med angleško in rimskokatoliško cerkvijo in na drugi strani boj za suverenost med kraljem in parlamentom. Kralj si je nenehno prizadeval za brzdanje cerkvi sovražnih idej. Kot dve najpomembnejši metodi učinkovitejšega zatiranja svobode izražanja sta bili kaznovanje za uporniško klevetanje (angl. »seditious libel«) in izdajanje dovoljenj za tisk (Nowak, Rotunda, 1995: 987). Angleško kraljevo sodišče je oblikovalo teorijo, da je kralj – kot izvor pravičnosti – nadrejen javni kritiki, zaradi česar je bilo objavljanje kritike kralja opredeljeno kot uporniško klevetanje, objavljanje kritičnih mnenj o vladi pa kot kaznivo dejanje napada na vlado. Argument resnice ni bil pripoznano in uporabljivo sredstvo obrambe, saj je veljalo prav nasprotno: večja kot je bila resnica, večja je bila kleveta. Posameznikov namen pri tem ni bil relevanten, saj je kaznivo dejanje predstavljala že graja »gospodarjev in predstojnikov«, pregon pa je bil vigorozen (Nowak, Rotunda, 1995: 987; Cohen, Varat, 1997: 1191–1194). Mejnik začetkov boja za svobodo tiska pravzaprav predstavlja angleška revolucija, po kateri je nastala tudi Miltonova »Aeropagitica«10 in druga besedila v podporo svobode tiska. Aktivnosti političnega in intelektualnega značaja so v borbi za svobodo tiska dopolnjevale družbene okoliščine sorazmerno dostopnih tiskarskih strojev ter množica pisarjev, tiskarjev in prodajalcev tiskovin. V tistem času je bilo tiskarstvo še posel majhnega človeka in ne kapitalistična industrija. Dolgotrajna revolucija v prid svobode tiska je povzročila propad t.i. sistema dovoljenj leta 1695 (s sprejemom Licensing Act) in ukinitev zakona o regulaciji tiska iz leta 1694. Pred tem so, kot že rečeno, morala vsa besedila pred objavo pridobiti dovoljenje za objavo, sicer je bila njihova objava nezakonita. Ukinitev tega sistema je omogočila razvoj svobode tiska brez obstoja t.i. predhodne

8 S tem v zvezi podrobneje Marker, 1985. 9 Glej Black J., 1987; Suebert F.S., 1965; Keane J., 1992. 10 Milton J., Aerropagitica: A Speech for the Liberty of Unlicenced Printing, 1644; objavljeno v Prose Writings, London, Everyman Edition, 1958. Milton je v svojih spisih v podporo svobodi izražanja izpostavljal t.i. argument resnice, po katerem je mogoče ugotoviti oziroma potrditi »resnico« samo s pomočjo soočenja različnih mnenj o resnici.

8

cenzure11 (»prior restraints«).12 Leta 1765 je znameniti Blackstone v komentarju angleških zakonov med drugim zapisal:

»Svoboda tiska je resnično bistvena kar zadeva naravo svobodne države; temelji na odsotnosti predhodnih omejitev publiciranj in ne na svobodi pred cenzuro iz kazenskih razlogov po objavi. Vsak človek ima nedvomno pravico, da pred javnostjo izpostavi katerokoli mnenje želi; prepoved tega bi pomenila uničenje svobode tiska; vendar če objavi nekaj, kar je nedostojno, zlobno ali nezakonito, mora sprejeti posledice svoje drznosti (»temerity«).«13

V Angliji je bil predvsem konec 18. stoletja prežet s spopadi za pravico do javne besede in »zdelo se je, da bo, ko bodo množice to pravico izborile, spopad tudi dokončno dobljen.« (Gaber, 1998: 19) Ob omenjenih zametkih »deregulacije« tiska so publikacije z domnevno bogokletno, uporniško, absceno ali obrekovalno vsebino še naprej obravnavali kot kaznivo dejanje. »Oblast, poučena o velikem vplivu tiska in njegovi potencialni subverzivnosti, je v tistih časih v različnih tekstih nenehno odkrivala vsebino, ki ji je omogočala zaplembe in prepovedi publikacij zaradi domnevnega klevetanja kralja, države ali cerkve.«14 Bojazen oblasti v zvezi z močjo tiska in političnim javnim mnenjem, ki se je začelo oblikovati v tistem času, se je s francosko revolucijo še okrepila. Francoski revoluciji so sledila Napoleonova osvajanja in vojne, v katere je bila vpletena tudi Anglija. Svobodi tiska družbene razmere v tistem času še niso bile naklonjene (Gaber, 1998: 19). Velja poudariti, da je ne glede na omejevalno vlogo Law of Libel, ki je veljal do leta 1792, kasneje pa ga je nadomestil Libel Act, tisk postopno vendarle pridobival čedalje več avtonomnega prostora. Kontroverzo o revoluciji nekateri teoretiki označujejo tudi kot prvi preboj s smeri oblikovanja političnega javnega mnenja v Evropi, zadevna dogajanja pa kot »spopad za duše množic« (Gaber, 1998: 19). Habermas s tem v zvezi meni, da je imel prav tisk vlogo odločilnega katalizatorja pri vzpostavljanju 'politično dejavne javnosti'. Proces družbenega boja za vzpostavitev družbene politične javnosti in za njeno uveljavitev je sicer eden izmed najkompleksnejših družbenih procesov v zgodovini. Prav v Angliji naj bi se po Habermasovem mnenju politično dejavna javnost vzpostavila že na prehodu iz 17. v 18. stoletje. V tem procesu so se tiste družbene sile, ki so želele vplivati na odločitve državne oblasti, v svojih političnih apelih obračale na javnost, ki jo Habermas označuje kot »rezonirajočo publiko«.

11 »Zgodovinski pomen svobode tiska je v odpravi »cenzure«, zlasti pa v odpravi vnaprejšnjega uradnega preverjanja slehernega natisa.« (Tonnies, 1998: 100) Za zgodovinski razvoj cenzure – poleg Tonniesa – glej Splichal, 1997: 349–361. 12 Prim. Nicol, Millar, Sharland, 2001: 7. Za razliko od ustavnosodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA (Glej Near v. Minnesota, 283 US 697 (1931); Pentagon Papers Case (New York Times v. United States), 403 US 713 (1971)) angleška sodišča niso vpeljala skorajda absolutne prepovedi predhodnih omejitev (Glej Attorney-General v. Times Newspapers LTD (1974) AC 273). 13 Besedo »temerity« sem v tem kontekstu prevedel kot »drznost«, ne morebiti kot »nepremišljenost«. Glej Nowak, Rotunda, 1995: 989. 14 Gaber, 1988: 19. Poleg znamenitih borcev za svobodo tiska Paina in Burka sta bila v 19. stoletju preganjanju zaradi domnevnega 'obrekovanja' in 'ščuvanja' izpostavljena tudi Bentham in James Mill.

9

Ta praksa naj bi pripeljala do preoblikovanja stanovske skupščine v moderni parlament.15 Ob omenjenih družbenih dejstvih in ob državnem nadzoru nad tiskom so dejanja in okoliščine v zvezi z borbo za svobodo tiska vendarle utrle pot za nastanek prvega dnevnika leta 1702 – Daily Courant (Keane, 1992: 22–23). V 20. letih 17. stoletja sta k razvoju svobodnega tiska pomembno prispevala John Trenchard in Thomas Gordon. Poročanju o delu parlamenta v tisku je pridobilo legitimiteto v času vladavine Jurija III., ko se je član parlamenta John Wilkes s pomočjo publicitete v tisku branil pred obtožbami zaradi uporniškega pamfleta in bogokletja. Pravno gledano izražanje z nezaželjeno ali neortodoksno vsebino ni bilo zavarovano. Kot že rečeno, zatiranje izražanja, ki je bilo kritično do vlade, je bilo smatrano za nujnost v procesu ohranjanja ugleda vlade. Lord Holt je v primeru R. v. Tuchin iz leta 1704, v obrazložitvi sodbe sodišča med drugim tudi zapisal, da se nobena vlada ne more ohraniti, v kolikor posamezniki s slabim ali zlonamernim mnenjem o vladi za to niso odgovorni in kaznovani. Po njegovem mnenju je za sleherno vlado nujno, da imajo ljudje o njej dobro mnenje. Za nobeno vlado ni hujšega, je menil Lord Holt, od prizadevanj posameznikov ali skupin, da med ljudmi zasejejo prezir v zvezi z delovanjem vlade. Po njegovem mnenju je bilo takšno početje v zgodovini vselej vrednoteno kot zločin, saj nobena vlada ne more biti varna, če takšna ravnanja niso kaznovana (Prim. Nicol, Millae, Sharland, 2001: 6). V 18. stoletju je bila v sodnih primerih Leach v. Money in Entick v. Carrington ukinjena pravna pristojnost vlade za izdajanje splošnih pripornih nalogov; država od tedaj naprej ni bila več pooblaščena za aretacijo katerekoli osebe, osumljene sodelovanja pri objavi uporniškega pamfleta, za preiskovanje domov in pisarn osumljencev ali za zaplembo spisov. Eden izmed ukrepov za omejitev branosti je bila tudi uvedba davka na časopise. Znameniti »stamp tax«, ki je bil uveden leta 1712, je na primer onemogočil izdajanje publikacije »Review«, ki je začela izhajati leta 1704. Leta 1766 so v ameriških kolonijah, zaradi velikega nasprotovanja javnosti, ukinili frankirni davek na ameriške časopise, letake, reklame, almanahe in koledarje. V t.i. pamfletni vojni, ki je izbruhnila pod vplivom francoske revolucije in v kateri so Paine, Wollstonecraftova, Price in Godwin kritizirali vladajoče družbene sloje, resnica ni bila kriterij sodnega preganjanja in kaznovanja avtorjev pamfletov. Prav nasprotno: večja resničnost vsebine pamfleta je pomenila resnejši napad na vlado in razlog za ostrejše kaznovanje. Namen avtorja pamfleta pri tem ni bil pomemben, saj je že namen objaviti kritiko vlade predstavljal kaznivo dejanje. Leta 1792 je angleški parlament sprejel Foxov zakon o klevetanju, s katerim je bilo odločanje o krivdi preneseno v pristojnost porote. Sodnik ni mogel več zahtevati od porote, da obtoženca spozna za krivega zgolj zaradi dejstva objave kritike. Tudi po sprejemu tega zakona se je pregon zaradi uporniškega klevetanja v Angliji nadaljeval, četudi je bila s tem zakonom posameznikom dodeljena nekoliko višja stopnja varnosti. Zakon se ni opredeljeval do vprašanja, ali je argument resnice lahko uporabljen kot obrambna strategija (Nowak, Rotunda, 1995: 988). V Angliji je argument resnice postal relevantni kriterij za obrambo v

15 Proces preoblikovanja stanovskih skuščin v moderni parlament se je odvijal preko celega stoletja, parlament pa se je de facto uveljavil šele v naslednjem stoletju. Habermas, 1989: 72 idr.. Glej tudi Gaber, 1988: 26.

10

tovrstnih postopkih šele leta 1843 z uzakonitvijo Lord's Campbell Acta (Ibidem.: 990). Poseben pomen za razvoj svobode izražanja in svobode tiska na evropskih tleh ima proces proti Thomasu Painu, ki se je zgodil koncem leta 1792 v Angliji, v londonski mestni hiši. Proces je potekal v obtoženčevi odsotnosti. Thomas Pain je bil kot avtor objavljenega besedila »Rights of Man« obtožen razširjanja »uporniškega pamfleta«. Skrbno izbrani člani porote so bili premožni možje z javnim ugledom, hkrati pa naj bi bili tudi polni sovraštva do obtoženega. Porotniki so bili hkrati tudi pod vplivom šoka zaradi nedavnih revolucionarnih dogodkov v Franciji in obremenjeni z mislimi na bližajoči se proces zoper angleškega kralja. Thomas Paine je bil v obtožnici16 opisan kot razgrajajoči pijanec in kot izdajalec domovine, ki naj bi obrekoval in črnil revolucijo, ki jo je izpeljal kralj Viljem, podpiral francosko in ameriško revolucijo, sramotil angleški parlament, angleškega kralja in pomembni državni dokument iz leta 1688. Ena od značilnosti pisanja Thomasa Paina naj bi bila tudi uspešnost pri preseganju razlikovanja med 'vulgarnim' in 'prefinjenim' jezikom.17 Z objavo besedila The Rights of Man naj bi Paine pokazal, da je mogoče pri pisanju uporabljati tudi jezik, ki ni niti vulgaren niti prefinjen niti primitiven niti civiliziran. Nasprotja med omenjenimi vrstami jezika naj ne bi upoštevala sposobnosti govorca, ki bi bil hkrati 'intelektualen' in 'ljudski'. Painu naj bi pot pri tovrstnem pisanju odprl, če ne tovrstno pisanje celo vsilil, sprva njemu naklonjeni, kasneje pa njegov nasprotnik Burke, ki je v politični jezik vnesel ljudske, tudi vulgarne izraze, argumente, utemeljene na izkustvu, in strasten govor. Četudi je bil Paine po objavi Rights of Man proglašen za vulgarnega pisca, naj bi razlog za njegovo obsodbo tičal bolj v vsebini napisanega. Tako Paine kakor tudi Burke sta bila zaradi namernega prilagajanja jezika publiki izpostavljena kritikam, a so samo Paina označili kot vulgarnega pisca (Smith, 1985: 35; Gaber, 1988: 27). Pred porotniki je Paina branil Thomas Erskine. Še pred začetkom procesa je Erskina tisk, ki je bil v rokah torijcev, sramotilno označil kot Painovega somišljenika in simpatizerja francoske revolucije. Erskine je v obrambi obtoženca zatrjeval, da obtožnica krši temeljno načelo britanske ustave, tj. načelo svobode tiska18. Erskine ni soglašal s tezo, da parlament vselej predstavlja suvereno oblast in je v bran svojih navedb izpostavil tudi 15. decembra 1791 sprejeti prvi amandma k ameriški ustavi, po katerem Kongres ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi omejeval svobodo govora ali tiska. V zvezi z objavljanjem idej in stališč je Erskine zatrjeval, da je moč parlamenta omejena s pravico posameznikov do svobodnega govora in svobodnega publiciranja. Svoboda objavljanja je po Erskinovem mnenju za posameznika kakor kisik, vladanje človeškim očem in možganom pa je bilo zanj nesprejemljivo. Svoboda tiska je po njegovem mnenju neodtujljiva naravna pravica, ki je ljudem dana od Boga. V 16 Obtožnico je sodišču predstavil Spencer Perceval, ki je leta 1809 postal predsednik angleške vlade. 17 Slednje naj bi bilo značilno tudi za Burkovo pisanje. 18 Tako v The Celebrated Speech of Honorable T. Erskine in Support of the Liberty of the Press, Edinburgh, 1793. Glej tudi Keane, 1992: 17–20.

11

političnem smislu je Erskine pravico do svobodnega tiska opredelil kot politično orožje, ki je posameznikom na voljo v razmerju do državne oblasti. Ob tem, ko je Erskine posamezniku priznaval pravico kritičnega vrednotenja in analiziranja vseh elementov družbenega življenja in tudi izpostavljanje svojih kritičnih razmišljanj javnosti, je hkrati zatrjeval, da mora vsakdo spoštovati pravico drugih ljudi do svobode izražanja. Po njegovem mnenju povsod tam, kjer se vsakokratna državna oblast opira na javni diskurz državljanov, vlada mir, četudi je morda ta mir hrupen. Porotniki so do Erskinovih argumentov ostali ravnodušni in neomajani v svoji odločenosti izreči obsodilno sodbo. Porotnike in ostale udeležence procesa, tudi obtoženca in njegovega zagovornika, je presenetil odziv javnosti, ki je procesu sledila na ulici pred mestno palačo. Za razliko od porotnikov se je javnost z valom navdušenja in odobravanja odzvala na Erskinov govor pred poroto. V očeh sorazmerno številne navzoče javnosti, ki je v tistih trenutkih pravzaprav pozabila na Thomasa Paina, je Erskine postal junak, njegovo zavzemanje za »svobodo tiska« pa politična parola, ki jo je zbrana množica glasno vzklikala, Erskina pa na rokah odnesla do njegovega doma. V zvezi z omenjenimi dogodki in zgodovinskimi okliščinami gre poseben pomen pripisati dejstvu, da se je s pamfletsko vojno močno povečalo zanimanje za svobodo tiska. Splošno ljudsko nezadovoljstvo z vladajočim državnim aparatom in nezaupanje do vladajočega razreda je prispevalo k oblikovanju demokratičnega tiska. Slednji je politična vprašanja opredelil kot zadevo vseh državljanov. Tovrstna, ljudska agitacija je dosegla vrhunec z aktivnim odporom pavperskega tiska proti državni cenzuri tiska, ki se je izvajala v obliki regulacije cen in davkov na znanje. Odpor so poosebljali nefrankirani časopisi iz 30. let 19. stoletja, ki so jih iz zakotnih londonskih trafik tihotapili na vse konce dežele v krstah, zabojih, škatlah za klobuke in košarah, prekritih z jabolki, kruhom in umazanim perilom (Keane, 1992: 22–24).19 Prav tisk in novinarji20 so s svojim nasprotovanjem oblasti, ki se je odvijalo v okoliščinah številnih prepovedi, obsodb in zapiranja urednikov, ter z odkrivanjem luknjičavosti določb o davkih na tisk, dosegli, da je kritika oblasti postala nekaj običajnega. Z izidom časopisa »Craftsman«, ki ga je leta 1726 izdal Bolingbroke, se je tisk uveljavil kot kritični organ politično rezonirajoče publike, fourth estate, torej kot »četrta veja oblasti« (Habermas, 1989: 76). Oziroma kot z zgodovinskega vidika ocenjuje Tonnies: »Časopisni tisk, ki je nastajal in počasi rasel v 17. stoletju, je že v 18. stoletju vse

19 Kar zadeva svobodo izražanja v Angliji, je mogoč sklep, da je bila pravica do svobode izražanja, ob odsotnosti ustavnih ali zakonskih določb, ki bi varovale to pravico, pravzaprav rezidualna. Znameniti Blackstone's Commentaries ne omenjajo pravice do svobodnega izražanja. Na nekaterih mestih se v teh komentarjih ponavlja svoboda tiska. Po Diceyjevem mnenju, objavljenem v knjigi Introduction to the Study of the Law of the Constitution (London, Macmillan Publishing, 1959), je v Angliji svoboda izražanja le malo več kot pravica pisati ali govoriti karkoli, kar porota dvanajstih »upravljalcev trgovin« ocenjuje kot primerno za govorjenje ali pisanje (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 6). Iz ustaljene ustavnosodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA, Kanade, Zveznega ustavnega sodišča Nemčije in ESČP izhaja (prav nasprotno od navedenega) pomembno demokratično načelo, po katerem gre posebna zaščita prav izražanju večinsko nepriljubljenih idej in stališč (t.i. »unpopular minority speech«). 20 O novinarjih v tistem času še ni mogoče govoriti kot o dejansko svobodnih novinarjih, saj je bila za prvega poklicnega novinarja (Dafoe) značilna prav t.i. dvojna agentura.

12

bolj postajal sila v družbenem in političnem življenju, v 19. stoletju pa pomembna, vsesplošno priznana sila z globokimi učinki, »šesta« ali »sedma« sila, kot jo bahavo imenujejo; s svojo strašansko močjo pa se bo morda razkrila šele v sedanjem (20.) stoletju.«21 (Tonnies, 1998: 73) Ob koncu 18. stoletja se je pravica do svobodnega izražanja in tiska že pojavila v nekaterih znamenitih dokumentih, kot je Deklaracija pravic ameriške zvezne države Virginije iz leta 1776. Deklaracija je v 12. členu določala, da svoboda izražanja predstavlja enega izmed največjih branikov svobode in je nikdar ni mogoče onemogočiti, razen s strani despotske oblasti. Kot bo predstavljeno v nadaljevanju, sta bili svoboda izražanja in svoboda tiska formalno pripoznani v prvem amandmaju k Ustavi ZDA iz leta 1791. Na evropskih tleh sta bili leta 1766 ti pravici vneseni v švedski Kraljevi dekret o svobodi tiska, leta 1789 pa v francosko Deklaracijo pravic človeka in državljana. V 11. členu, ki je bil kasneje inkorporiran v francosko ustavo iz leta 1958, je bilo zapisano, da je svobodna komunikativna izmenjava idej in mnenj ena izmed najdragocenejših pravic človeka, zato lahko vsak državljan govori, piše ali tiska svobodno, četudi lahko odgovarja zaradi zlorabe te svobode v primerih, ki jih določa zakon. V prvi polovici 19. stoletja so ustavni pomen svobodi izražanja in svobodi tiska s svojimi ustavami že priznale nekatere evropske države, npr. Nizozemska leta 1815 in Belgija leta 1831 (Voorhoof, 1999: 35). Z zgodovinskega vidika je mogoče v okviru evropskih držav govoriti o splošni težnji k povečevanju stopnje svobode tiska in svobode javnega komuniciranja. V skladu z določbami ustav evropskih držav o svobodi izražanja in svobodi tiska je šel zgodovinski razvoj v smeri zmanjševanja neposrednega poseganja države v vsebino posredovanja informacij preko medijev in v splošni pretok informacij preko kanalov množične družbene komunikacije (Ibidem.: 36).

1.3 Kolonisti in Združene države Amerike Razmišljanja o svobodi izražanja v tozadevni teoriji pogosto – zdi se, da tudi upravičeno – svoja izhodišča črpajo iz zgodovinske in ustavne tradicije ZDA. V času, ko je ves preostali svet pravzaprav priznaval samo vladavino enega suverena, so tvorci ameriške ustave ("founding fathers") krenili po radikalni poti: narod so proglasili za suverenega. Literatura, ki analitično opisuje takratne okoliščine22, bralca prepričuje v dejstvo, da so se omenjeni možje že takrat zavedali, da se tudi demokracija lahko spremeni v tiranijo, prav tako kot monarhija, v kolikor se ne zaščitijo temeljne individualne pravice. Znameniti James Madison je v tistem času v enem izmed svojih spisov zapisal, da morajo biti predpisi, ki državljanom zagotavljajo svobodo, trn v peti tistih družbenih struktur, ki posedujejo največje prerogative moči in zato poosebljajo največjo nevarnost za državljansko svobodo. Načelo suverenosti ljudstva naj bi ljudi med drugim opominjalo tudi na to, da se – vsaj teoretično – največji prerogativi moči

21»Kot kažejo pogosto uporabljeni vzdevki za množične medije – npr. »četrti stan«, »četrta sila« ali »sedma sila«. »pes čuvaj« – so bile družbene funkcije množičnih medijev vedno povezane z izvajanjem moči in nadzora v družbi.« (Splichal, 1997: 349). 22 Glej npr. Casto W.R., 1997; Nowak J.E., Rotunda R.D., 1995.

13

ne nahajajo v izvršilni veji oblasti, temveč prav v narodu, ki deluje kot večina proti manjšini. Ali z Tocquevillejevimi besedami: "Suverenost ljudstva in svoboda tiska sta dve neločljivo povezani zadevi." (Tocqueville, 1996: 181) Četudi so bile množične emigracije iz angleškega ozemlja v t .i. Novi svet posledica represivne verske politike, ki je prevladovala na evropskih tleh, kolonije naseljencev na ozemlju kasnejših ZDA sprva niso kazale namena za liberalizacijo svobode izražanja. Kolonialna Amerika je bila odprta družba z mnoštvom zaprtih enklav, v katerih so ljudje živeli s svojimi somišljeniki mirno in udobno življenje ter hkrati izvrševali pravico do zatiranja drugačnosti. Kar zadeva severnoameriško ozemlje v času pred revolucijo, je mogoče domnevati, da je končna zavrnitev uporabe cenzure v Angliji prispevala k neobstoju cenzure v predrevolucijski Ameriki. Vendarle pa je bila doktrina o uporniškem klevetanju (oz. uporniškem pamfletu) uveljavljena tudi na ameriških tleh. Ameriške kolonije so bile priča zadnjemu sodnemu procesu zaradi uporniškega klevetanja leta 1735, ko so oblasti v New Yorku za omenjeno dejanje na zatožno klop poklicale Johna Petra Zengerja, newyorškega tiskarja. To sojenje velja za prvi ameriški »cause célebre« v imenu svobode govora. Proti Zengerju je obtožnico vložil newyorški guverner Cosby zaradi Zengerjeve objave kritičnih člankov v zvezi z guvernerjevo politiko. Zengerja je v postopku branil znameniti odvetnik Andrew Hamilton, ki je kot glavni argument obrambe izpostavil resnico objavljenih besedil in hkrati od sodišča zahteval priznanje, da je resnica – v nasprotju s sodno politiko v Angliji – glavni kriterij obrambe v tovrstnih sodnih primerih. Hamilton je računal s tem, da bo porota sprejela kriterij resnice in na ta način potrdila siceršnji odpor do vmešavanja angleškega kralja v notranje zadeve kolonij. Sodišče je Hamiltonove argumente sicer zavrnilo, vendarle pa je Hamiltonu uspelo prepričati poroto, da ni upoštevala zakona in obtoženega spoznala za nedolžnega (Nowak, Rotunda, 1995: 988–989). In vendarle grožnja sodnega preganjanja za tovrstna dejanja v prihodnjih letih še ni izginila. Ob tem, ko so pripadniki kolonij izražali kritiko zoper angleškega kralja, so njihovi izvoljeni predstavniki v skrajšanih postopkih nalagali stroge kazni tiskarjem, ki so kritizirali njihovo politiko. Številni ljudje so načelno in abstraktno podpirali svobodo kritičnega izražanja, v praksi pa ravnali prav nasprotno. Praksa predhodnih cenzur je bila sicer odpravljena, hkrati pa v zakonih o prepovedi uporniških pamfletov življenje še ni ugasnilo. Ameriški kongres je, tudi z namenom, da bi zagotovili t.i. "suverenost osebnosti", izglasoval Zakon o pravicah (Bill of Rights), ki je dodan k Ustavi ZDA iz leta 1791. Prvih deset amandmajev k ameriški ustavi, ki skupaj tvorijo Bill of Rights, določa temeljne pravice in svoboščine slehernega državljana ter državi prepovedujejo sprejemanje zakonov, ki bi onemogočali uresničevanje zagotovljenih pravic. Očetje ameriške ustave sprva niso nameravali v ustavo vključiti izrecne določbe o svobodi izražanja, ker so menili, da vlada, kakor so si jo predstavljali, ne bo mogla sprejeti ustavnega zakona, ki bi omejeval svobodo govora, ker so z ustavnimi določbami omejili pristojnosti zvezne vlade, med temi pristojnostmi pa ni bilo izrecne pristojnosti za omejevanje svobode govora. Pod pritiskom javnosti je bila v ustavo vendarle vnesena tudi določba o svobodi govora, ki naj bo zaščiten pred omejevalnimi posegi vlade. V prvem amandmaju k Ustavi ZDA je

14

zapisano: "Kongres ne bo sprejel nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanovitev in vzpostavitev kake vere ali ki bi se nanašal na prepoved veroizpovedi ali ki bi se nanašal na omejevanje svobode govora ali tiska ali ki bi omejeval pravico ljudi, da se svobodno zbirajo in da vlagajo pri oblasteh peticije, naj te ukrenejo, kar je potrebno v zadevah pritožnikov."23 Prvi amandma torej zagotavlja tri pomembne pravice: 1) religija, 2) svoboda izražanja in svoboda tiska24 ter 3) pravica do mirnega združevanja in naslavljanja peticij na vlado. Pomena prvega amandmaja, kot so si ga zamislili očetje ameriške ustave, ni mogoče določiti na temelju njihovih razprav, prav tako ne na temelju postopkov ratifikacije ustave s strani zveznih držav. Zadevna literatura domneva, da bi bil dodaten razlog temu dejstvu tudi Madisonovo navodilo, da naj se snovalci ustave izogibajo natančnim opredelitvam določb, ki so po svojem značaju abstraktne. Madison je bil prepričan, da bodo z omejitvijo pri oblikovanju ustavnih določb na enostavna, splošno priznana načela tudi ratifikacijski postopki enostavnejši (Nowak, Rotunda, 1995: 989). Globlji interpretativni pomen določbe prvega amandmaja je bil zagotovljen tudi s kontroverzami v zvezi z zakonom o priseljencih in o uporu, ki je bil sprejet leta 1798. Ta zakon je omogočal predsedniku, da odredi izgon vseh tistih tujcev, ki naj bi domnevno predstavljal i grožnjo miru in varnosti ZDA. Četudi zakon nikdar ni bil formalno razglašen in je bil tudi formalno umaknjen že dve leti kasneje, je zaradi njegovega sprejema nekaj priseljencev zapustilo ZDA, drugi pa so se skrivali pred oblastmi. Omenjeni zakon je prepovedoval objavljanje neresničnih, obrekljivih in zlonamernih besedil, naperjenih zoper vlado ZDA, kongres ali predsednika, z namenom obrekovati, povzročiti prezir ali pripeljati na slab glas navedene institucije oblasti. Kriterij resnice je bil pri tem priznan kot argument obrambe, porota pa je lahko v skladu z navodili sodišča presojala pravna in dejanska vprašanja. Zgodovina ta zakon ocenjuje kot sorazmerno liberalen za tisti čas, posebej glede na drugačno sodno politiko v Angliji. Takratni predsednik ZDA, Adams, je omenjeni zakon uporabil za napad na demokratsko-republikansko stranko, ki jo je vodil Jefferson, ker so člani te stranke objavili kritiko na račun Adamsove administracije. Ne glede na to, da so se republikanci po Jeffersonovi izvolitvi za predsednika kasneje maščevali federalistom, so njihove kritike na račun politično motiviranih sodnih pregonov, ki so jih zoper republikance izvedli federalisti, postavile temelje za izdelavo moderne teorije prvega amandmaja k ameriški ustavi. Vrhovno sodišče ZDA nikdar ni presojalo ustavnosti tega zakona, ki je kot takšen postal primer neustavnega poseganja države v svobodo govora.25 Sodnik Brennan je v primeru New York Times Co. v. Sullivan leta 1964 dejal, da je bil omenjeni zakon, zato ker

23 »Congress shall make no law respecting an establishment of religion, or prohibiting the free exercise thereof; or abridging the freedom of speech, or the press; or the rights of the people peaceably to assemble; and to petition the Government for a redress of grievances.« (I. amandma k Ustavi ZDA; prevod Zupančič B.M., 1988). 24 Znameniti Thomas Jefferson je leta 1787 ob neki priložnosti dejal: »Če bi mi bila prepuščena odločitev, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, bi se brez oklevanja odločil za slednje.« 25 Ibid., prav tam.

15

je prepovedoval izražanje kritike na račun vlade in javnih funkcionarjev, proglašen za neustavnega na »sodišču zgodovine« .26

1.4 Sedanjost in nove oblike cenzure Na tem mestu velja poudariti še eno pomembno obliko cenzure, ki lahko v družbi povzroči enako ali vsaj podobno negativne rezultate: tj. avtocenzura ali samocenzura.27 Obstajajo t.i. »kvazizavestni mehanizmi«, s katerimi posamezniki prostovoljno omejujejo in zavirajo svoje izražanje. Pomen avtocenzure je poudarila predvsem evropska izkušnja totalitarizma v 20. stoletju. Cenzura ni nujno »Orwellov veliki brat« z vsevidnim očesom ali neposredna kaznovalna grožnja oblasti. Cenzura lahko prevzame »notranjo« obliko, lahko je prisotna v glavah in prsih ljudi. Razlog temu je lahko strah, ki je upravičen in legitimen,28 lahko strah, ki je zaradi izkušenj iz preteklosti psihološko vsaj do neke mere razumljiv,29 lahko pa tudi neupravičeno ali nelegitimno pomanjkanje (civilnega) poguma.30 Nekaj samocenzure, ki je bila pri ljudeh, predvsem novinarjih, v obdobju socializma in komunizma močno prisotna tudi v naši družbi, so novinarji prinesli s seboj v novonastalo slovensko tržno in ustavno demokracijo.31

26 Glej Fraenkel O.K., Ervin S., Frank R., Cronkite W., 1973: 4–15; Cohen W., Varat J.D., 1997: 1194–1195. 27 Po 11. septembru 2001 se je v ZDA pojavil pravi val samocenzure. Splichal ima prav, ko pojasnjuje: »Po terorističnem napadu na WTC v New Yorku 11. septembra 2001 je ameriški predsednik uspešno lansiral v zgodovini že ničkolikokrat preizkušeno maksimo »kdor ni z nami, je proti nam« in z njo obudil idejo politične korektnosti in samocenzuro, ki sta bili značilni za obdobje histeričnega antikomunizma po drugi svetovni vojni. Učinek na mnenje Američanov je bil takojšen. V zadnji mnenjski raziskavi Freedom Foruma junija letos se je 49 odstotkov anketiranih Američanov strinjalo … s trditvijo, da »prvi amandma« zagotavlja preveč pravic! Leta 2000 je bilo tega mnenja le 22 odstotkov, po predsedniških volitvah je maja leta 2001 delež narasel na skupaj 39 odstotkov. Mediji so se začeli sistematično izogibati obravnavi »neprimernih« tem, ki bi jih lahko občinstvo štelo za izraz pomanjkanja patriotskih čustev.« (Splichal S., 2002: 14) V zvezi s tem problemom glej analitično in kritično Sardar Z., Davies M. W., Why Do People Hate America?, ICON Books, 2003. 28 Resna grožnja, ki se ji novinar sam in takoj ne more upreti, cena za tveganje, ki bi se mu izpostavil z objavo konstruktivne kritike, pa je v konkretnem primeru prevelika za ceno njegove varnosti. 29 Podobno kot se povprečni oziroma običajni človek težko znebi strahu zaradi bolečih ali grenkih izkušenj iz preteklosti, se tudi novinar lahko znajde v podobnem položaju. Res pa se pri tem postavlja vprašanje njegove sposobnosti za opravljanje novinarskega dela; če poklica ali določenih novinarskih nalog ne zmore več ustrezno opravljati, bi morda moral resno razmisliti o zamenjavi dela. 30 Želja po napredovanju v službi, ali želja po mirnem, nekonfliktnem in brezstresnem življenju, za ceno konstruktivne novinarske kritike, ali objektivnega in profesionalno korektnega preiskovalnega novinarstva. 31 Po drugi strani pa je med novinarji vse več takšnih, ki se meje profesionalnega in osebnega izražanja nočejo in nočejo zavedati, ki do kriterijev legitimnega in ustavnopravno-korektnega posredovanja informacij vzdržujejo ignorantski in ravnodušni odnos. Tako kot je po eni strani na nek način razumljivo, da se v času, ki neposredno sledi veliki družbeno-politični spremembi, nekateri novinarji tudi vehementno in zaletavo soočijo s sistemsko in normativno ponujenimi možnostmi uresničevanja svobode izražanja in svobode tiska, je po drugi strani zaskrbljujoče, da aktualno novinarsko početje občasno vzbuja vtis

16

Demokratične družbe so, kot rečeno, vendarle odpravile neposredno cenzuro izražanja mnenj preko medijev množičnega komuniciranja, a vendarle ne v absolutnem smislu, pač pa ene države bolj, druge manj uspešno. Naknadna cenzura se tudi v državah, katerih oblasti zatrjujejo, da so demokratične, pojavlja predvsem preko kaznovalnih ukrepov zoper avtorje izraženih (nepriljubljenih) mnenj in idej, tudi s pomočjo civilnopravnih odškodninskih institutov. Naknadna cenzura se pojavlja tudi v obliki ukrepov zoper založnike in urednike, tekom zgodovinskih obdobij in v sedanjem času v enih državah otipljivejše, v drugih nezaskrbljujoče. Predvsem pa se množično komuniciranje sooča s podrejenostjo načelom politične in ekonomske sfere. Do tega podrejanja prihaja s pomočjo različnih oblik posrednega nadzora, ki ga izvajajo država in zasebne korporacije, predvsem preko posredne cenzure in propagande pa vse tja do reklam in političnega trženja (Splichal, 1997: 353).32

neuravnovešenega, neetičnega, neprofesionalnega in nenadzorovanega, torej nelegitimnega uporništva. 32 Že v 18. stoletju je konkurenca na trgu pripeljala do prvih velikih tiskarskih magnatov, ki so hoteli vzpostaviti monopol na mnenjskem in bralskem trgu z izdajanjem sodobnih knjig, periodičnega tiska in časopisov. Nekateri deli založniške industrije so se zapletli v kompliciran proces koncesij in koncentracije lastništva. Založništvo ni bilo gentlemenska igra, ki bi temeljila na pravilih časti. Nekateri deli založniške trgovine so spominjali na razbojništvo, na vrsto plenilskega kapitalizma, v katerem je prevladovalo tekomovanje, pravzaprav hlastanje po denarju in moči. Novo ustvarjena arena je bila polna kršiteljčevih avtorskih pravic, vohunov in škodoželjnih tekmecev. Iz komercialnih razlogov so se javna razprava in politične teme pogosto zatirale (Keane J., 1992: 53–54). Za prikaz demokratizacije medijev v Srednji in Vzhodni Evropi v času po demokratičnih političnih spremembah glej Splichal S., Izgubljene utopije, 1992.

17

2 TEORIJE O DRUŽBENEM POMENU SVOBODE IZRAŽANJA – FILOZOFIJA SVOBODE IZRAŽANJA

Svoboda izražanja je v strokovni literaturi opredeljena kot bistvena sestavina za delovanje demokracije (Harris, O'Boyle, Warbrick, 1995: 373). Na splošno so sodobne razprave o demokratizaciji družbe posebej usmerjene na problematiko komuniciranja, saj so vse resnične revolucije v bistvu komunikacijske revolucije ali pa sploh niso revolucije. »Če je komuniciranje omejevano ali če zahteva samocenzuro, je revolucije, kot razširitve človekovih pravic, konec. To je v resnici kontrarevolucija.« (Splichal, 1992: 1) Skozi vso človeško zgodovino je bil boj za komunikacijske pravice in svoboščine v jedru političnega boja za svobodo in demokracijo nasploh (Ibidem.: 2). Nekateri teoretiki menijo, da svoboda izražanja ustanavlja neke vrste trg idej33, na njem pa ob soočanju številnih in pogosto nasprotujočih si mnenj in idej poteka proces iskanja resnice34. Predstavniki ene izmed zadevnih miselnih struj menijo, da svoboda izražanja omogoča osebnostni razvoj in samouresničitev posameznika. Ronald Dworkin je na primer mnenja, da je potrebno svobodo izražanja izpeljevati iz pravice do človekovega dostojanstva in pravice slehernega posameznika biti objekt enakopravnega varstva in spoštovanja (Dworkin, 1977: 14. pogl.). Najbolj prepričljiva se zdi teza, da svoboda izražanja zagotavlja posamezniku pravico sodelovati v demokratičnem procesu (Clayton, Tomlinson, 2001: 112). Velja poudariti, da »dejanska demokratizacija pomeni, da se povečuje ne samo število aktivnih udeležencev v komunikacijskih procesih, ampak tudi socialna baza komuniciranja« (Splichal, 1992: 2). Teorije oziroma argumente o družbenem pomenu svobode izražanja je mogoče strniti v tri temeljne skupine35: argument resnice, 36argument demokratičnega samovladanja in argument samoizpopolnitve.

2.1 Argument resnice

33 Na trgu idej, v obliki ponudbe in povpraševanja, poteka »boj« med različnimi mnenji in idejami in kot takšen predstavlja gibalo napredka. Ali kot pravi Tonnies, »...spor je … tisti, ki vdihuje življenje mnenjem piscev in govornikov. Govor in knjiga, letak, časopisni članek so orožje, s katerim se bojujejo v spopadih med svetovnimi nazori in idejami kot tudi v bitkah med političnimi težnjami in nazori.« (Tonnies F., 1998: 72). 34 Brighouse na primer govori o pravičnem trgu idej, na katerem naj bi bila z regulacijo zagotovljena enaka količina časa oziroma prostora v medijih vsakemu mnenju oziroma vsaki odločitveni možnosti, ne pa posamezniku ali kolektivnemu mnenjskemu akterju. To je idealizacija, saj je v praksi mogoče dodeljevati čas ali prostor samo delujočim subjektom, npr. političnim organizacijam ali interesnim skupinam, ki bi dejansko organizirale alokacijo prostora in časa posameznim zadevam. Če bi torej posamezne stranke ali skupine imele enako mnenje, bi skupaj dobile samo eno enoto časa ali prostora v medijih (Splichal S., 1997: 364). 35 Glej npr. Schauer F., 1982; Barendt E., 1985. 36 Posebej analitično o Millovem argumentu resnice Haworth A., Free Speech, Routledge, 1998.

18

Pri artikuliranju argumentov v podporo svobodi izražanja in določanju njenega družbenega pomena gre t.i. argumentu resnice (»argument from truth«) osrednje mesto. Tudi z zgodovinskega vidika je ta argument najstarejši. Največje opravičilo sistemu svobodnega izražanja je njegova vrednost kot preprečevalca človeških napak, storjenih zaradi pomanjkanja vedenja (Nowak, Rotunda, 1995: 991). Strokovna literatura, ki obravnava tovrstna vprašanja, kot osrednjega avtorja teorije o argumentu resnice navaja Johna Stuarta Milla. Mill vendarle ni bil prvi, ki je družbeni pomen svobode izražanja iskal v najprimernejših družbenih okoliščinah potrjevanja oziroma artikulacije resnice. V 17. stoletju je argument resnice izpostavil že John Milton v spisu Aeropagitica. 37 Milton je menil, da je kvarno dvomiti v moč resnice na ta način, da se jo omejuje z izdajanji dovoljenj in s prepovedmi objavljanja resnice. »Naj se resnica in laž spopadeta. Kdorkoli pozna resnico, naj jo v najslabšem primeru izpostavi svobodnemu in odprtemu soočenju.« Milton se je torej zavzemal za svobodo izražanja, za neprepovedano iskanje znanja, ki v končni fazi omogoča, da resnica vselej prevlada. In vendarle Milton tudi sam ni bil povsem prepričan v moč resnice, saj ni priznaval nobene legitimnosti papizmu, praznoverju, brezboštvu in zlu (Nowak, Rotunda, 1995: 991–992). Mill je v knjigi O svobodi38 odločno nasprotoval omejitvam svobode izražanja in je menil, da je mogoče spoznati ali potrditi »resnico« samo s soočenjem različnih mnenj. Mill je bil vnet zagovornik pravice do različnosti oziroma ekscentričnosti39, med temi pravicami pa je na vrh postavil svobodo mišljenja in izražanja misli. Mill izpostavi štiri bistvene razloge, zaradi katerih je po njegovem mnenju svoboda izražanja neizogibna za duhovno dobrobit človeštva, od te dobrobiti pa so po Millu odvisne tudi vse druge dobrobiti:

»Prvič, katerokoli na silo utišano mnenje je lahko, vsaj kolikor lahko z gotovostjo vemo, resnično. Zanikati tako možnost pomeni predpostaviti, da smo sami nezmotljivi. /Drugič, čeravno je utišano mnenje zmotno, lahko – in to se zelo pogosto tudi zgodi – vsebuje del resnice. Ker pa je splošno ali prevladujoče mnenje o poljubni zadevi le redko ali sploh nikoli vsa resnica o njej, je spopad med različnimi mnenji edini način, da ga dopolnimo s preostankom resnice./ Tretjič, tudi če je prevladujoče mnenje o neki zadevi ne le resnično, ampak hkrati tudi že vsa resnica o njej, ga bo večina ljudi sprejela zgolj v obliki predsodka, brez razumevanja in občutka za njegove razumne temelje, če ga ne bomo dovolj odločno in zavzeto spodbijali. Pa ne le to, tudi samemu pomenu nauka bo (četrtič) grozilo, da gre bodisi v nič ali pa oslabi in izgubi odločilni vpliv na značaj in obnašanje, dogma pa postane zgolj formalna zaobljuba, ki le ovira in preprečuje, da bi iz razuma ali osebne izkušnje pognalo kakšno stvarno in iskreno prepričanje, ker je zmožna storiti karkoli drugega.«

37 Aeropagitica: A Speech for the Liberty of Unlicenced Printing, 1644. Glej delo Prose Writings, London, Everyman Edition, 1958. 38 John Stuart Mill: Utilitarianism, On Liberty, Considerations on representative government, Remarks on Bentham Philosophy, Everyman, J.M. Dent 1993; slovenska izdaja J.S. Mill, O svobodi, Krt, 1988. 39 Pri tem ekscentričnost razumemo kot skladnost med posameznikovim delovanjem in mnenjem, ki si ga je sam ustvaril (Gaber, 1988: 11).

19

V ZDA40 je leta 1919 znameniti sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, Holmes, argument resnice41 izpostavil v primeru Abrams v. United States.42 Holmes je bil prepričan, da gre domnevnim resnicam pripisati značaj relativnosti in da je mogoče o njih soditi samo v procesu njihovega medsebojnega tekmovanja na trgu idej (»marketplace of ideas«). Po njegovem mnenju prvi amandma k ameriški ustavi prepoveduje vladi zatiranje idej, saj je najboljši način ovrednotenja domnevne resnice analiza moči določenega mnenja ali ideja posameznika ali skupine, da se uveljavi v procesu soočanja z mnenji in idejami drugih ljudi na trgu idej oziroma da nanje prepričevalno vpliva (Nowak, Rotunda, 1995: 992).43 Argument resnice, kot ga je v bran svobodi izražanja oblikoval sodnik Holmes, predpostavlja, da svoboda izražanja ni sama sebi namen in tudi ni v sebi zaključena celota, temveč predstavlja sredstvo ugotavljanja in sprejemanja določenih mnenj in idej kot »resnice«. V tem argumentu je mogoče razbrati 40 Za analizo koncepta resnice, prav tako pa tudi za analizo drugih miselnih izhodišč utemeljevanja družbeno-političnega pomena svobode izražanja in svobodnega tiska v ZDA glej Lippmann, 1999, ki med drugim pojasnjuje: »Prepričani, da je bila modrost tu, če si jo le znal najti, so demokrati obravnavali problem ustvarjanja javnega mnenja kot problem državljanskih svoboščin. Kdo je že kdaj videl Resnico premagano v svobodnem in odkritem boju?« (Milton, Aeropagitica; op. A.T.) Če je v resnici še nihče ni videl premagane, ali naj zato verjamemo, da resnico sproži boj, podobno kot nastane ogenj z drgnjenjem dveh palic? V ozadju klasične doktrine o svobodi, ki so jo ameriški demokrati utelesili v svoji Listini svoboščin, dejansko obstaja več različnih teorij o izvoru resnice. Ena od njih je vera, da bo v tekmi zmagalo najbolj resnično mnenje, ker ima resnica neko posebno moč. To verjetno res drži, če dovolite, da tekmovanje traja dovolj dolgo časa. Kadar se ljudje v tem smislu prepirajo, mislijo na razsodbo zgodovine in še posebej na heretike, ki so jih za življenja preganjali, po smrti pa kanonizirali. Miltonovo vprašanje temelji tudi na veri, da je vsem ljudem lastna sposobnost prepoznati resnico in da bo resnica, ki bo svobodno krožila, tudi sprejeta. Nič manj ne izhaja iz izkušnje, ki kaže, da ni verjetno, da ljudje odkrijejo resnico, če je ne smejo izrekati, razen pod pogledom nerazumevajočega policaja … Toda državljanska svoboščina v tem smislu kljub svojemu osnovnemu pomenu ne zagotavlja javnega mnenja v modernem svetu. Vedno domneva, da je bodisi resnica spontana ali pa sredstva za doseganje resnice obstajajo, če le ni zunanjega vmešavanja. Toda ko imate opraviti z nevidnim okoljem, je ta domneva napačna …« (Ibid.: 204–205) Lippmann v navedeni knjigi izpostavi številna kritična stališča v zvezi s kriterijem resnice, ki naj bi jo bilo mogoče dosegati s svobodnim izražanjem in preko svobodnih medijev. In vendarle resnica ostaja ideal, s katerim nas povezuje želja po nenehnem približevanju temu idealu in ki sicer ni dosegljiv, ker je po značaju relativen, vendarle pa je smernica, ki se jo velja še naprej odgovorno in iskreno oklepati. S tem v zvezi Lippmann zapiše močno misel: »Skrbno proučevanje napak nima le izrednega varovalnega učinka, ampak služi kot spodbuden uvod v študij resnice.« (Ibid.: 250). 41 Besedilo o verski svobodi se je v Ustavi Virginije glasilo: »(Resnica) je veličastna in bo prevladala, če bo prepuščena sama sebi … resnični in zadostni nasprotnik zmote je in se nima bati spopada, razen če jo človeško vmešavanje oropa njenega naravnega orožja, svobodnega dokazovanja in razpravljanja, kajti napake niso več nevarne, če jim je dopuščeno svobodno ugovarjati.« (Jefferson Thomas, Notes on the State of Virginia; Query XVII, v A.A. Lipscomb in A.E. Bergh (Ed.): The Vritings of Thomas Jefferson, Washington DC, 1905, zv. 2: 302; Nav. po Keane, 2000: 59). 42 Abrams v. United States, 250 US 616, 1919. 43 »…When men have realised that time has upset many fighting faits, they may come to believe even more than they believe the very foundations of their own conduct that the ultimate good desired is better reached by a free trade in ideas – that the best of truth is the power of the thought to get itself accepted in the competition of the market, and that truth is the only ground upon which their wishes can be safely carried out.« (Abrams v. United States, § 630).

20

skepticizem oziroma nezaupanje tako do države kakor tudi do sprejetega večinskega mnenja v družbi domnevnih resnic. Omenjeno iskanje »resnice« in teza o »trgu idej«44 zadevata ne le izražanje političnega značaja, temveč tudi filozofska razmišljanja, zgodovinske ugotovitve in predpostavke, teze, ki ji oblikujejo družboslovne in naravoslovne znanosti, izražanje komercialnega značaja in drugi segmenti v sklopu človeškega znanja. Hkrati pa argument resnice ni uporabljiv v primerih obscenega izražanja ali kadar gre za primere zlorabe svobode izražanja, kjer običajno ne gre za izpostavljanje dejstev (Nicol, Millae, Sharland, 2001: 2–3). In vendarle Mill v spisu »O svobodi« ni upošteval obstoja mnogo primerov umetniškega, etičnega in političnega izražanja, katerih namen in posledica ni odkrivati resnico, pač pa zabavati, šokirati, poveličevati, obsojati in navdihovati. Prav tako je v svojih razmišljanjih izpustil tudi domnevo, da obstaja množica nedokazljivih resnic, prav tako dejstvo, da zagovorniki tovrstnih »resnic« običajno ne morejo miroljubno živeti skupaj (Keane, 1992: 32). Mill je na primer menil, da je zlo, ki pogosto vznika iz sektaštva, mogoče zatreti z razumnimi razpravami, ki se izogibajo nesorazmerno ostrim kritikam, po drugi strani pa je mogoče omenjeno zlo zmanjšati na najmanjšo možno mero tudi s prepovedjo navedb, ki drugim povzročajo škodo. »Nihče ne trdi,« pojasnjuje Mill, »da bi morala biti dejanja enako svobodna kot nazori. Ravno narobe, celo nazori izgubijo svojo nedotakljivost v vseh takih okoliščinah, ko z njihovim izražanjem spodbujamo h kakšnemu škodljivemu ravnanju.« (Mill, 1988: 83) Na ta način se je Mill močno približal modernemu razumevanju demokratičnega načela o svobodi tiska in tistim ustavnosodnim obrazložitvam, ki izražanje idej in stališč razlikujejo od ščuvanja k povzročanju nereda in izvajanju nasilja.45 Ne gre spregledati dejstva, da je vendarle tudi Mill dvomil v »tolažilni rek«, da na koncu resnica vselej zmaga nad zatiranjem svobode mišljenja in izražanja. Tudi sam se je zavedal, da je zgodovina polna primerov zatiranja mnenj, ki so odražala resnico. Mill je resnici pripisoval sposobnost upreti se zatiranju in cenzuri, kot nujnega zaveznika resnice pa je izpostavil svobodo tiska. 46 44 Filozofijo »trga idej« je v ZDA mogoče opazovati tudi iz drugega zornega kota. Prednostna naloga političnih kandidatov za najpomembnejše javne funkcije v ZDA je zbiranje denarja. Ob tej nalogi se posebej izpostavlja potreba po posredovanju ugodnih medijskih sporočil in po preprečevanju neugodnih medijskih sporočil. Temu sistemu nudi okvir Ustava ZDA. Vrhovno sodišče ZDA določbe I. amandmaja k ameriški ustavi interpretira tudi kot zagotavljanje svobode, ki dovoljuje porabo denarja v politiki in to svobodo izenačuje s svobodo govora. Razen nekaterih izjem, ki se nanašajo na radiodifuzijo, so ameriška sodišča ustavo interpretirala tako, kakor da ne dopušča omejitev ali reglementiranja glede načina, kako naj lastniki javnih glasil obravnavajo kandidate in predvolilni boj. Posledica omenjenega je tudi dejstvo, da so medijske informacije, ki zadevajo volitve, veliko bolj pod vplivom poklicnih časnikarskih pravil, tržnega tekmovanja in pritegovanje javnosti in kandidatovih prizadevanj, da se z manipulacijo informacijskega pokrivanja proda volivcem, kot pa pod vplivom vladne reglementacije (Entman R.M., 1996: 17). 45 Takšno razlikovanje je poudarjeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča ZDA in Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede slednjega glej npr. Teršek A., Evropski način soočanja z rasizmom, Pravna praksa ....; isti avtor, Svoboda vere, govora in tiska, Dignitas, št. 5–6, Ljubljana, april 2000. 46 O tem, kako gre razumeti pojem »resnice« z vidika vloge medijev in novinarjev v demokratičnem političnem procesu, je podal Encabo izčrpno utemeljitev: »Predpostavka

21

2.2 Argument demokratičnega samovladanja Argument demokratičnega vladanja (»democratic self-government argument«) izpostavlja tezo, da gre osrednji pomen zaščite svobode izražanja iskati v potrebi po zaščiti pravice državljanov do razumevanja zadev političnega značaja. Na ta način naj bi državljane usposobili za učinkovito sodelovanje v demokratičnem procesu in omogočili, da politično delovanje državljanov pridobi smisel in pomen. Osrednji predstavnik teorije o argumentu demokratičnega samovladanja je Alexander Miklejohn.47 Ta je menil, da osrednje načelne postavke svobode izražanja vznikajo iz nujnosti demokratičnega samovladanja, ki ga izvaja ljudstvo. Miklejohn pravice do svobodnega izražanja ni označeval kot abstraktne pravice naravnega prava ali kot pravice, ki je logično utemeljena s človeškim razumom.48 Miklejohn je pravico do svobodnega izražanja izpeljeval iz temeljnega dogovora pripadnikov ameriške družbe, da se bodo javne zadeve oziroma vprašanja in problemi, ki zadevajo vse pripadnike družbe, reševali na temelju univerzalnega odobravanja (Miklejohn, 1965: 27 idr.). Ta argument je osrednji pomen pripisoval izražanju političnega značaja (»political speech«).49 Miklejohnovo mnenje je bilo, da je namen svobode izražanja pravzaprav zagotoviti

resničnosti je v tem, da mora svoboda informiranja slediti enemu samemu cilju, to je širjenje resnice, pri čemer se ne opira le na pravico urednikov in časnikarjev do izražanja, marveč tudi na pravico občanov, da imajo dostop do tolikšnega števila informacij, kolikor je le mogoče, kar jim daje boljše možnosti, da bodo prišli do resnice. /Zato, da bi opredelili pojem resnice, moramo začeti s tem, da izločimo sleherno istovetenje resničnosti bodisi z absolutno resnico bodisi s povsem subjektivno vrsto resnice. Prvi pristop bi pomenil, da povzdigujemo resnico v nekaj, kar je moč v celoti in objektivno izmeriti, ter bi terjal od informacije, da se v celoti ujema s popolnostjo stvarnosti. Glede na dejstvo, da je takšno stopnjo resničnosti nemogoče doseči, bi takšna zahteva predpostavljala obstoj »vrhovnega svečenika«, ki bi vsakokrat oznanjal in preverjal resnico. Takšne razmere bi lahko privedle k uveljavljanju cenzure nad novicami in informacijami. Kakor koli že, naloga občil ni ponujati informacijo kot deklaratorno izjavo o preverjenih in neizpodbitnih dejstvih. Summa veritas, summa injurija. Zmotna informacija je včasih nekaj neizogibnega in je sprejemljiva, če je podana v dobri veri. To se dogaja zlasti v občilih, kjer je treba novice izbirati v naglici, da bi bili kos napetim rokom./ Drugi pristop pa bi vodil k popolnemu relativizmu, ki bi pod pretvezo, da je vso resnico nemogoče spoznati, dejansko pomenil, da se odrekamo resničnosti informacije, ki bi iz njenega obstoja naredil docela teoretično vprašanje in ki bi konec koncev skrčil informacijo na mnenje, zahtevo po resničnosti pa na pobožno željo. Resničnost informacije se zatorej kaže v podajanju takšne različice dejstev, ki se kaže po ustreznem poizvedovanju in preverjanju, temelječem na zanesljivih dejstvih, pri čemer si je treba prizadevati, da zagotovimo, da se bo ponujena različica ujemala s stvarnostjo dogodkov, kot so se odvijali, ter da jih predstavimo na nepristranski način. Dva bistvena pogoja za resničnost informacije sta zatorej poprejšnje preverjanje in nepristranska predstavitev informacije. Glede na neizogibno subjektivnost je s tem zagotovljeno prizadevanje, da bi dosegli kar se da največjo mogočo objektivnost, zavedajoč se, da resnična informacija onemogoča sleherno dezinformacijo.« (Encabo, 1996: 71–72). 47 Glej Miklejohn A., 1948; 1961; Brennan W.J., 1965; Loveland I. (Ed.), 1998. 48 Carl Schmitt je npr. menil, da je parlament mesto, kjer se fragmenti razuma, ki so raztreseni in neenako porazdeljeni med ljudi, zberejo in postanejo javna oblast (Schmitt, 1994: 33). 49 Ta argument je v zvezi s pomenom in zaščito izražanja političnega značaja jasno razviden tudi iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Glej npr. Mowbray A., ases and Materials on the European Convention on Human Rights, Butterworths, 2001.

22

demokratično samovladanje – ki ga zagotavlja tudi ameriška ustava – s pomočjo procesa samoizobraževanja (»self-education«). Gre torej za proces vzpostavljanja takšnih političnih družbenih okoliščin in institucionalne strukture družbe, ki posamezniku omogočajo bogatenje znanja in izkušenj, kar je hkrati predpostavka izoblikovanja politično dejavne (civilne) družbe in (kritičnega) javnega mnenja. Bogatenje znanja in izkušenj poteka s prenosom informacij preko komunikacijskih medijev. Prenos informacij med družbenimi subjekti poteka v obeh smereh, tako da se državna oblast, družbene skupine in posamezniki izmenjujejo v vlogi naslovnika in pošiljatelja informacij. Poseben pomen gre pripisati institucionaliziranim možnostim izražanja (kritičnih) idej, mnenj in predlogov, ki jih družbene skupine in posamezniki naslavljajo na državno oblast. S pomočjo na ta način oblikovane politično aktivne civilne družbe in javnega mnenja se oblikujejo temelji in nosilni stebri legitimnosti političnih in institucionalno-strukturnih parametrov družbene ureditve.50 Argument demokratičnega vladanja je mogoče nazorno in prepričljivo pojasniti tudi z besedami Roberta A. Dahla:

»…(S)voboda izražanja (je) neizogibna, da bi državljani lahko delotvorno sodelovali v političnem življenju. Kako bi državljani lahko seznanili druge s svojimi dojemanji in prepričali svoje sodržavljane in predstavnike, da sprejmejo ta dojemanja, če se ni bi mogli svobodno izraziti o vseh vprašanjih, ki vplivajo na vedenje oblasti? Če torej državljani morajo upoštevati stališča svojih sodržavljanov, jim mora biti omogočeno, da slišijo, kar želijo povedati drugi. Svobodno izražanje ne pomeni, da imate samo vi možnost nekaj reči. Ono prav tako pomeni, da imate vi pravico slišati, kaj imajo povedati drugi. Svoboda izražanja je neizogibna tudi zaradi tega, ker omogoča obveščeno razumevanje možnega delovanja in politike oblasti. Da bi pridobili državljansko kompetentnost, morajo imeti državljani možnost, da pokažejo svoja dojemanja, da se učijo drug od drugega, da se vključujejo v razprave in razmišljanja, da čitajo, slišijo in povprašajo za mnenje strokovnjake, politične kandidate in osebe, v katerih sodbe zaupajo, in da se tudi na druge načine, ki so pogojeni s svobodo izražanja, učijo o javnem življenju. Končno, brez svobode izražanje bi državljani hitro izgubuli možnost vplivanja na dnevni red odločitev oblasti. Molčeči državljani so morda dovršeni podaniki avtoritarnega vladarja, so pa prava katastrofa za demokracijo.« (Dahl, 2000: 100–101)

V praksi Vrhovnega sodišča ZDA se je na argument demokratičnega samovladanja leta 1927 navezal sodnik Brandeis v primeru Whitney v.

50 Prim. Mills, 1964: 385–417 idr. »Proces družbene demokratizacije zato pomeni prehod iz »politične demokracije« v strogem pomenu v »družbeno demokracijo«, ki sega v različne sfere civilne družbe in prestopa meje politike v ozkem pomenu … (D)emokratizacija pomeni (ali bi morala pomeniti) mnogo več kot le zamenjavo nedemokratično izbrane oblasti in obraz ali povratek k tržni ekonomiji. Če gre za (civilno) družbo, nas mora zanimati upravljanje in nadzor nad informacijami znotraj skupin in med njimi.« (Webster, Robins, 1989: Nav. po Splichal, 1992: 2–3).

23

California.51 Pomanjkljivost tega argumenta je predvsem v tem, da z njegovo uporabo ni mogoče opravičiti široke zaščite, ki jo demokratična sodobna družba priznava, namenja svobodi izražanja, saj iz dosega insitucionalnega varstva svobode izražanja izrinja pomembna in obsežna področja izražanja, kot na primer umetniško ali literarno izražanje, ki jim že tradicionalno priznavamo velik pomen in v demokratični družbi uživajo podobno (pogosto enakovredno) zaščito kot politično izražanje (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 3) .

2.3 Argument samoizpo(po)lnitve Tako argument resnice kakor tudi argument demokratičnega samovladanja obravnavata svobodo izražanja kot sredstvo za dosego nekega drugega cilja. Svoboda izražanja pa je lahko tudi sama po sebi cilj. V skladu s to terojio svoboda izražanja ni zaščitena zgolj iz razlogov iskanja resnice ali omogočanja demokratičnega samovladanja s strani ljudstva, temveč iz razloga povečevanja možnosti za posameznikovo samoizpopolnitev (»self-fillfilment«) oziroma zaradi omogočanja posameznikove osebnostne (»personal growth«) rasti in samoizpolnitve (»self-realisation«). Ta argument je razvidno uporabil sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, Marshall, v primeru Procunier v. Martinez.52 Po njegovem mnenju svoboda izražanja ne služi zgolj političnim namenom, temveč tudi potrebam človeškega duha.53 Pri tem gre po njegovem mnenju za tisti človeški duh, ki terja izražanje samega sebe (»self-expression«). Zdravo družbo naj bi bilo mogoče ohraniti samo s prispevanjem posameznikov v proces njenega delovanja (Nowak, Rotunda, 1995: 992). Argument samoizpopolnitve ima globlji družbeni pomen, njegov domet pa je večji od prehodno predstavljenih argumentov, saj omogoča institucionalno zaščito tudi tistih vrst izražanja, ki jih ni mogoče uvrstiti pod okrilje argumenta resnice ali argumenta demokratičnega samovladanja; npr. umetniško in literarno izražanje, tudi izražanje z elementi obscenosti (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 3). Primerjalnopravna analiza omogoča sklep, da so vsi trije predstavljeni argumenti že bili uporabljeni v ustavnosodni praksi ZDA, Kanade54, Velike Britanije55 in 51 Whitney v. California, 274 US 357 (1927): »Those who won our independence believed that the final end of the State was to make men develop their faculties, and that in its government the deliberate forces should prevail over the arbitrary…They believed the freedom to think as you will and speak as you think are means indefensible to the discovery and spread of political truth; that without free speech and assembly, discussion would be futile; that with them, discussion affords ordinarily adequate protection against the dissemination of noxious doctrine; that the geratest menace to freedom is the inert people; that public discussion is a plitical duty; and that this should be the fundamental principle of American government.« (§ 630). 52 Procunier v. Martinez, 416 US 396, 1974. 53 Ali z besedami J.S. Milla: »V splošnem ozračju duhovnega suženjstva zmeraj smo in lahko da bomo spet naleteli na velike individualne mislece, nikoli pa v njej ni bilo in tudi ne bo intelektualno dejavnega ljudstva.« (Mill, 1988: 65). 54 Npr. v primeru Irwin Toy v. Quebec (1989) 1 SCR 927, 976; R. v. Keegstra (1990) 3 SCR 697, 726, 763. 55 Glej npr. R v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Simms (1999) 3 WLR 328. V točki 126 obrazložitve sodbe v navedenem primeru je v imenu britanske House of Lords Lord Stein zapisal: »Svoboda izražanja je, seveda, intrinzičnega pomena: cenjena je

24

Nemčije56 kot v treh vzorčnih državah z dobro izdelano in bogato ustavnosodno prakso na področju svobode izražanja. Uporabo vseh treh pristopov k vprašanju zaščite svobode izražanja je mogoče pripisati tudi sodni praksi ESČP v zvezi z 10. členom EKČP, iz katere je razvidno, da po mnenju ESČP svoboda izražanja omogoča državljanom učinkovito sodelovanje v demokratičnem procesu, hkrati pa je svoboda izražanja tudi integralni vidik pravice slehernega državljana do osebnostnega razvoja in samoizpopolnitve.57 Omenjeni sklep je mogoče izpeljati tudi iz obrazložitve sodbe, ki jo je ESČP sprejelo v enem izmed svojih prvih (in precedenčnih) primerov v zvezi z 10. členom EKČP – Handyside proti Združenemu kraljestvu:

»Svoboda izražanja je eden izmed bistvenih temeljev demokratične družbe in eden izmed osnovnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. To ne velja le za informacije ali ideje, ki so sprejete z odobravanjem javnosti ali ki so pozitivno sprejete kot nežaljive ali nepomembne, pač pa gre zaščita tudi tistim idejam in informacijam, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali katerikoli del njenega prebivalstva. Gre za zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe.« 58

ESČP je, podobno kot ustavna sodišča evropskih držav, v sodni praksi posebej izpostavilo razlikovanje med navajanjem dejstev, katerih resničnost je običajno potrebno dokazovati, in posredovanjem vrednostnih sodb, katerih resničnosti ni mogoče in zato tudi ni dopustno dokazovati. Pomen, ki ga ESČP pripisuje svobodi izražanja in svobodi tiska za moderno, demokratično družbo, je mogoče strniti v tri temeljne postavke: a) svoboda izražanja predstavlja enega izmed temeljev demokratične družbe ter enega izmed osrednjih pogojev tako za razvoj družbe kakor tudi za samoizpopolnitev slehernega posameznika; b) svoboda izražanja omogoča slehernemu posamezniku sodelovanje v javni izmenjavi kulturnih, političnih in socialnih informacij in idej vseh vrst; c) svoboda tiska javnosti predstavlja eno izmed sredstev ugotavljanja in oblikovanja mnenj o idejah in delovanju političnih voditeljev.59 zaradi nje same. Toda dobro je znano, da je tudi instrumentalno pomembna. Služi številnim globljim ciljem. Prvič, promovira samoizpopolnitev posameznikov v družbi. Drugič, z znamenitimi besedami sodnika Holmesa (ki navaja Johna Stuarta Milla), "najboljši test resnice je moč misli, da doseže svoje sprejetje v tekmovanju na trgu ... Tretjič, svoboda izražanja je življenjska kri demokracije. Svobodni pretok informacij in idej informira politično debato. Je varnostna zaklopka: ljudje so bolj pripravljeni sprejeti odločitve, ki so usmerjene proti njim, če lahko v načelu vplivajo nanje. Deluje kot zavora zlorabi moči s strani javnih funkcionarjev. Omogoča razkrivanje napak vladanja in izvrševanje sodne oblasti v državi.« Glej Stone, Sediman, Sunstein, Tushnet, 1996. 56 Glej Kommers D.P., 1997; Currie D.P., 1994, ki analizira nemško ustavnosodno prakso. 57 O tem glej npr. Scanlon T., 1979. 58 Sodba ESČP Handyside proti Združenemu kraljestvu, z dne 29.4.1976, serija A, št. 24, § 49. Prim. Meny, Knapp, 1998: 14, ki ob tem, ko med tremi, po njunem mnenju največjimi nevarnostmi pretiranega poveličevanja demokracije (vprašanje demokracije kot univerzalnega modela političnega sistema, krhkost demokracije in dejstvo, da je mogoče svobodo izražanja uporabiti tudi kot orožje za napad na demokracijo), menita: »One of the central dilemmas of a democratic state concerns the degree of tolerance to be accorded to the enemies of tolerance.« 59 Za kratko predstavitev razsežnosti pravice do svobodnega izražanja v strassbourški sodni praksi, ki vključuje omenjene elemente, glej npr. dela Gomien D., Harris D., Zwaak L., 1996; Jakubowicz K., 1999; Voorhoof D., 1999; Mowbray A., 2001.

25

V zvezi z enim izmed osrednjih načel moderne demokratične družbe, ki se je izoblikovalo v ustavnosodni praksi tako Vrhovnega sodišča ZDA in Zveznega ustavnega sodišča Nemčije kakor tudi v sodni praksi ESČP in po katerem je potrebno varovati svobodo izražanja prav tistih idej, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo družbo, je že Mill v 19. stoletju menil, da »če imajo argumenti, navedeni v tem poglavju60, sploh kakšno veljavnost, potem bi morala – to je stvar etičnega prepričanja – vladati najpopolnejša svoboda izpovedovanja slehernega nauka in razpravljanja o njem, ne glede na to, za kako nemoralnega ga lahko štejemo.« Kar zadeva argument resnice, je zanj mogoče reči, da ima manjši vpliv na sodno prakso ESČP kakor na primer na ustavnosodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA in Kanade (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 4).

2.4 Narava jezika in argument varnostne zaklopke Ameriški profesor Chevigny je v zvezi s svobodo izražanja menil, da je mogoče pravico do svobodnega izražanja utemeljiti z naravo jezika. Zato da bi lahko sploh razumeli besede, je nujen dialog, kar pomeni, da bi morala družba dopustiti dialogu, da se razvije.61 Eden izmed razlogov, zakaj oblast ne bi smela zatirati svobodnega izražanja, naj bi izhajal tudi iz domneve, da je svobodno izražanje varnostna zaklopka za vzdrževanje javnega reda in miru. Podobno kot je bilo starim Rimljanom sčasoma jasno, da s pobijanjem kristjanov ne bodo zatrli krščanstva, naj bi se tudi moderne vlade zavedale, da prepovedovanje državljanom govoriti o določenih temah nima pozitivnega vpliva na stabilnost družbe. Na ta način oblast samo povzroča mučeništvo (»it only creates martyrs«). Kaznovanje ljudi zaradi izražanja govoru ne jemlje poguma, pač pa ga zgolj potiska v podtalnost62 in vzpodbuja zarotništvo. V boju za javni red in mir je potrebno na svobodni govor gledati kot na zaveznika, ne kot na sovražnika (Nowak, Rotunda, 1995: 993).63

60 Poglavje »O svobodi mišljenja in razpravljanja« v Millovem eseju O svobodi (op. A.T.). 61 Chevigny, Philosopfy of Language and Free Expression, 55 New York University Law Review, 157, 1980. Nav. po Nowak, Rotunda, 1995: 992. Prim. Michelman, 1988: 284 in njegovo »diskurzivno« utemeljevanje demokracije kot enega izmed možnih pristopov. 62 »Naj ljudje svobodno izražajo svoje misli in naj se njihovo ogorčenje razplamti kakor ogenj po površini; pogovarjajo in razvnemajo se kakor raztreseni smodnik – toda eksplozija ni ne glasna ne nevarna; če pa jih držiš pod prisilo, so kot podtalni ogenj, ki deluje nevidno, dokler ne izbruhne kot potres ali vulkan.« (Thomas Erskine, 1793: 46). 63 Sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, Brandeis, je v pritrdilnem ločenem mnenju v primeru Whitney v. California podal svojo interpretacijo argumenta varnostne zaklopke: »… red ne more biti zavarovan samo s strahom pred kaznovanjem zaradi njegovega rušenja; in da je tvegano odvzeti pogum razmišljanju, upanju in domišljiji; in da strah proizvaja represijo; in da represija proizvaja sovraštvo; in da sovraštvo ogroža stabilnost vlade; in da se pot varnosti nahaja v možnosti svobodno razpravljati o domnevnih krivicah in ponujenih zadoščenjih; in da so ustrezno povračilo za zlobne nasvete dobri nasveti … Strah pred veliko škodo sam po sebi ne more opravičiti zatiranja svobodnega izražanja in združevanja: Ljudje so se bali čarovnic in so zato sežigali ženske.« (Whitney v. California, 274 U.S. 357, 47 S.Ct. 641, 71 L.Ed. 1095 (1927).

26

2.5 Potrebe politično delujoče demokratične javnosti Po tem, ko smo opredelili temeljne argumente v podporo svobodi tiska, lahko razmišljanja na to temo nadaljujemo na drugi stopnji, z vidika potreb politično delujoče demokratične javnosti64. Zdi se, da teoretiki množičnega komuniciranja, prav tako kakor medijski profesionalci, včasih pozabljajo, da jih zunaj čaka občinstvo in da bi morale biti potrebe tega občinstva najpomembnejše. Ljudje se želijo prepoznati v medijih. V vsebini, ki jim jo mediji sporočajo, želijo ljudje prepoznati lastne ideje (Jakubowicz, 1999: 9). V podobah realnosti, ki jih ponujajo mediji, želijo ljudje prepoznati tudi svoj način življenja. Verjetno vendarle obstoji poseben motivator družbene identitete, zaradi katerega ljudje uporabljajo medije. Ljudje si želijo obdržati in okrepiti svojo družbeno identiteto s pomočjo tistega, kar vidijo, slišijo in berejo v medijih. Hkrati si želijo tudi okrepiti občutek družbene pripadnosti in občutek za prevladujoče družbene vrednote, tudi okrepiti njihovo uresničevanje. S tem v zvezi mediji služijo kot pripomoček za ustvarjanje in uresničevanje izbrane identitete določene skupine ljudi, hkrati pa lahko služijo tudi kot sredstvo za razširitev določene družbene skupine, predvsem načina razmišljanja njenih pripadnikov in njihovega življenjskega stila.65 Družbene skupine iščejo načine za promocijo svojih interesov in za

64 »Problematika, ki je tudi problematika razmerja med javnostjo, njenimi potrebami in njeno pravico, da zve na eni strani ter občili na drugi, je večno odprta problematika. Njeno razpletanje je odvisno od splošne politične in medijske kulture; od učinkovitosti in reakcijske hitrosti pravne države, v kateri mora zakonodajalec sprejemati potrebne in ustrezne predpise, prizadeti tožiti, sodstvo razsojati, celoten sistem pa nenehno opozarjati na meje, ki jih ne kaže prestopati; od zavesti, da je pravica do obveščanja in obveščenosti le ena od človekovih pravic in se ne sme uveljavljati na škodo drugih enakovrednih človekovih pravic; od poklicne in deontološke usposobljenosti in občutljivosti delavcev v občilih, pa tudi od njihovega specializiranega poznavanja posebnih področij; od vseh sestavnih delov organizirane civilne družbe, ki stopa s svojimi interesi, težavami itd. v družbeno sfero, ne da bi se pri tem potegovala za delež oblasti, in ki s tem svojim nastopanjem senzibilizira javnost; v največji meri tudi od urejenih razmer v družbi in politični sferi …« (Sedmak, 1996: 60). 65 »Za javnost je značilno, da se individualne pobude in interesi porajajo iz nedefinirane osnovne skupne zavesti in se razvijajo v značilni vzajemni interakciji med njenimi pripadniki, torej v nekakšnem racionalnem diskurzu – v nasprotjun s prisotno množico (the crowd), v kateri vzajemna interakcija ustvarja nadzor nad vsemi člani skupine, omejuje individualne pobude in interese ter vodi v izgubo individualne avtonomije. Za javnost je temeljnega pomena proces vzajemnosti med interesi oz. interesnimi »strankami« v javnosti, ki ohranja razlike med njimi in v katerem ena stran vedno predpostavlja drugo (nasprotno), saj nobena stran(k)a ne bi bila tisto, kar je, brez obstoja druge. Ta proces prilagajanja skozi razlikovanje se morda najbolj razvidno kaže v političnem življenju (na primer interakcija med političnimi strankami v parlamentu) ter v ekonomiji (med prodajalcem in kupcem na trgu). Po drugi strani pa je javnosti skupno s prisotno množico, da v obeh potekajo procesi socialne adaptacije (posnemanja) in spreminjanja; ne javnost ne množica nista formalno organizirani skupini in nimata oblike norme (ni regulacije, nadzora in samozavedanja); obe sta prehodni obliki preobrazbe družbenih skupin v nove skupine; ni ju mogoče obravnavati kot splošno voljo v zgodovinskem pomenu besede, ampak kot empirično predhodno stopnjo k njej.« »Individualni interesi in motivi, ki so v množici zatirani, v javnosti v celoti pridejo na dan.« (Park R.E., The Crowd and the Public« (Elsner H. (Ed.)), University of Chicaho Press, 1972; Nav. po Splichal, 1997: 24).

27

zavarovanje svoje identitete.66 Zato svojo morebitno negativno predstavitev v medijih razumejo kot posebno obliko prejudiciarne nepravičnosti. V kolikor te družbene skupine nimajo dostopa do medijev, da bi z njihovo uporabo izboljšale svojo podobo in svoj položaj v družbi, iščejo načine za vzpostavitev svojih lastnih komunikacijskih alternativ, vzporednih ali svobodnih medijev, ki služijo tako intra-skupinskim ciljem (utrditev skupinske identitete, vzpostavitev skupinske solidarnosti in organiziranosti, ozaveščanje svojih pripadnikov o tradiciji, kulturi in interesih skupine itd.) kakor tudi extra-skupinskim in inter-skupinskim ciljem (predstavitev interesov skupine, obveščanje celotne družbe o zahtevah skupine, željah, potrebah, projeciranje lastne identitete v družbo, vzpostavitev komunikacije z drugimi skupinami itd.). Mediji predstavljajo tudi sredstvo utrjevanja in javnega prikazovanja identitete družbenih manjšin. Mediji ravnotako predstavljajo sredstvo prilagajanja na kozmopolitsko kulturo in izkazovanja lojalnosti družbenemu okolju – državi (Cohen, Kennedy, 200: 263).67 V vseh teh primerih psihosocialne potrebe in pričakovanja, naslovljena na medije, medijem podeljujejo značaj njihove posebne družbene nujnosti in dajejo pomen njihovi vlogi v demokraciji. Zdi se, da »pri določanju velikosti pomena medijev za demokracijo ni mogoče pretiravati« (Jakubowicz, 1999: 10). Ravnodušen ali celo negativen odnos do pomena medijev za družbeno življenje običajno vodi do vsesplošnega javnega občutka frustracije in alienacije. Slednje se najpogosteje dogaja v okoliščinah nedemokratične družbene ureditve, kjer so mediji običajno sredstvo v rokah vladajočega sloja za izvajanje politične propagande, izkrivljanje resnične podobe družbene dejanskosti in poneverjanje resničnosti (Jakubowicz, 1999: 10). In če ideja samoizpopolnitve in samouresničitve, kot argument v podporo svobodi izražanja, poudarja pomen svobode izražanja in svobode medijev za posameznikov osebnostni razvoj in družbeno samouresničitev (Arendt, 1996: 82), se je na drugi strani potrebno zavedati, da razkorak med prikazovanjem resničnosti s strani medijev in med resničnostjo samo, kakor jo percipirajo in doživljajo ljudje, negativno vpliva na občutek osebnega dostojanstva, saj kontinuirano sprejemanje informacij, za katere ljudje vedo, da so napačne, predstavlja žalitev posameznikove inteligence. Ta tenzija se še stopnjuje, kadar so ljudje primorani delovati na temelju napačnih informacij. Ljudje v tem primeru svoja dejanja občutijo kot nesmiselna, njihov občutek frustracije se stopnjuje, samospoštovanje pa se še naprej manjša. Tudi to je bila ena izmed značilnosti komunističnega sistema, v katerem je vladajoči družbeni sloj medije uporabljal z namenom inkorporacije novih vrednot, idej in verovanja, ne pa kot sredstvo, s pomočjo katerega bi se na insitucionaliziran način odražale obstoječe družbene vrednote. V borbi za demokratizacijo družbenega življenja in za svobodo medijev je »resnica« postala ena izmed osrednjih vrednot in idealov. »Pripovedovanje resnice z govorom in pisanjem predstavlja imperativ za razvoj družbene zavesti in za ohranitev

66 Ob tem, ko mediji omogočajo posredovanje idej, informacij in podob (komunikacijo) o določenem življenjskem okolju in v njem živečih posameznikih, mediji hkrati projecirajo podobe drugih ljudi in njihovih življenjskih skupnosti (Cohen, Kennedy, 2000: 249). 67 Avtorja v nadaljevanju pojasnjujeta, da morajo mediji omenjeno nalogo izvajati »without providing undue offence and provocation to the odler generation's values and religious persuasions.«

28

nacionalne identitete. Da bi lahko zgradili boljšo prihodnost, moramo biti seznanjeni z resnico tega časa.«68 Socialni, politični in kulturni pluralizem, prav tako tudi pluralnost svetovnih nazorov, predstavljajo temelje demokratične družbe, zato mora biti v družbi omogočena svobodna komunikacija in zagotovljeno izražanje najrazličnejših idej. Do tega je pripeljal proces t.i. »socializacije medijev«. Mediji morajo služiti celotni družbi in delovati pod njenim nadzorom. Ob pravici do komuniciranja je bilo ljudem seveda potrebno zagotoviti tudi dostop do medijev, kar je terjalo globljo reformo socialnega sistema.69 Sodelovanje državljanov v zadevah demokracije je bilo v zgodovini tudi sicer »vedno omejevano zaradi neenake porazdelitve komunikativne kompetence, neformalnih in nejavnih komunikacijskih kanalov ter neenakosti državljanov glede dostopa do komunikacijskih medijev.70 Te omejitve praviloma reducirajo javno razpravljanje na javno legitimiranje dominantnih mnenj v družbi, ki jih ustvarjajo elite politične in ekonomske moči71 in ki zmanjšujejo možnosti državljanov, da bi prišli do relevantinih informacij in omogočili drugim državljanom dostop do njih.72 Prav dejstvo, da še nobena družba ni okusila demokratičnega modela komuniciranja v polnem pomenu … daje krila razpravljanju o poteh, po katerih bi človeška družba do njega lahko prišla.« (Splichal, s.b., 1992: 6) Samo na ta način, z dostopom do komunikacijskih medijev, je mogoče posameznikom in skupinam zagotoviti izvajanje vloge političnih subjektov, kar z drugimi besedami pomeni omogočiti izvrševanje pravice do njihove lastne identitete v najglobljem pomenu besede, zagotoviti možnost obvladovanja lastne usode, zagotoviti možnost samoopredeljevanja in, kar je v političnem smislu morda najpomembnejše, omogočiti izvajanje demokratičnega samovladanja. Velja pritrditi tezi, da minimalna definicija demokracije zahteva udejanjanje t.i. temeljnih pravic, med katere prišteva tudi svobodo mnenja, izražanja, govora in združevanja kot nujnih pogojev demokratičnega sistema (Bobbio, 1987: 25). Temeljnim značilnostim

68 Tako se je glasila teza št. 31 političnega dokumenta poljskega gibanja Solidarnost iz leta 1981( Jakubowicz, 1998:.10). 69 V zvezi s tem prim. Splichal S., Izgubljene utopije, 1992. 70 »Osnovna misel v normativnem modelu demokracije je, da noben državljan ne bi smel imeti večjega institucionalno zagotovljenega vpliva na javne oz. skupne zadeve v javni razpravi kot kdorkoli drug in da bi morala imeti družba kot celota nadzor nad mediji (vključno z nadzorom lastnine, kar ne pomeni nacionalizacije), ne pa samo kakšen njen posebni del (npr. lastniki medijev). Izenačenost ne pomeni matematične enakosti, po kateri bi bil vsakdo pravzaprav poljubno zamenljiv s komerkoli drugim. Označuje, če uporabimo Deweyeve besede, »neoviran prispevek posameznika kot člana skupnosti k posledicam združenega delovanja. Enakopraven je zato, ker je merjen samo s potrebo in sposobnostjo koristne uporabe, ne pa z zunanjimi dejavniki, ki enemu vzamejo, da bi lahko drugi dobil in imel … Iznačuje učinkovito spoštovanje vsega, kar je različno in edinstveno v vsakomer ne glede na fizične in psihološke neenakosti.« (Splichal, 1997: 360). 71 Prim. Haralambos, Holborn, 1999: 521–531; Many, Knapp, 1998: 9–10, ki menita, da pri vprašanju obstoječih družbenih elit ne gre za morebitno »monolitskost« elite, temveč za obstoj »poliarhičnega« sistema elit, ki je sestavljen iz določenih elementov, med katerimi se odvija proces njihovega medsebojnega tekmovanja tako znotraj kakor tudi med obstoječimi političnimi in gospodarskimi sferami (sektorji). 72 »Razpad javnosti kot (liberalne) javnosti je povzročil preoblikovanje javnega mnenja iz dejanskega mnenja javnosti v golo fikcijo in krinko, pod katero se skriva manipulativno javno objavljanje privilegiranih mnenj.« (Splichal, 1997: 303).

29

sodobnih demokracij je nedvomno mogoče prišteti zaščito svobode izražanja in dostop do alternativnih virov informacij, ki niso pod nadzorom države in ki niso kako drugače monopolizirani.73 Omenjene predpostavke in postavke že pomenijo vstop na področje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki na splošno predstavljajo temeljni kamen demokracije.74

73 S tem v zvezi prim. Peruško Čulek Z., 1999. 74 Prim. Jakubowicz, 1998: 10–11; Dahl, 1991; tako tudi Splichal, 1992: 1.

30

3 FILOZOFIJA SVOBODE TISKA Velika Britanija velja za rojstno deželo modernega načela o svobodi tiska. Posebej v 18. stoletju so se v Veliki Britaniji oblikovale nekatere inovativne in sorazmerno zapletene ideje o tem, kako določiti okvire državne cenzure tiska in omejevanja njegove svobode. Argumente za »rahljanje okov državne cenzure« je mogoče razvrstiti v štiri temeljne sklope: teološki pristop, ideje pravic posameznikov, utilitaristične teorije in argument resnice (Keane, 1992: 24). Prvi, teološki pristop, je bil kritičen do državne cenzure v imenu sposobnosti mišljenja, ki je slehernemu posamezniku dana od boga. Najznačilnejšo razlago tega pristopa predstavlja Miltonovo delo Aeropagitica.75 Ne glede na odlok vlade, ki je določil sistem izdajanja dovoljenj in cenzure knjig, se je Milton v svojih spisih zavzemal za svoboden tisk, zatrjujoč, da se na ta način lahko razširita božja ljubezen ter svoboden in pameten duh. Po njegovem mnenju naj bi bile omejitve tiska neučinkovite, primerjal pa jih je z norim početjem gizdalina, ki je mislil, da bo preprečil vstop vranam, če bo zaprl vrata parka.76 Mill je bil prepričan, da je cenzura tiska nedopustna tudi zato, ker ovira posameznika pri svobodnem mišljenju, preudarnosti in pri odločitvi za krščansko življenje. Po njegovem mnenju je Bog posameznike obdaril z razumom in s sposobnostjo, da berejo in po svoji vesti izbirajo med dobrim in zlim. Na ta način naj bi Bog izkazal tudi zaupanje do ljudi, saj jih je usmeril v branje knjig po lastni izbiri, hkrati pa jih je obdaril s ključem za tisk. Mill je bil tudi prepričan, da se morajo vrline posameznikov neprestano razvijati in preverjati ob soočanju z nasprotnimi mnenji in izkušnjami. Po njegovem mnenju je »zlo« tudi sredstvo preizkušanja »dobrega«, pri čemer lahko dobro prepoznamo le, če poznamo tudi zlo. S tem v zvezi je dopuščanje različnih, nasprotujočih si mnenj osnovni pogoj za posameznikovo razsodnost in krepost. In vendarle se Mill ni zavzemal za popolno svobodo tiska od državne cenzure. Menil je, da bi morali knjige pacifističnih fanatikov uničiti in da bi v boju za krepost vodila strpnost do nestrpnosti k porazu (?). Soglašal je s kaznovanjem zlorabe in samopašnosti tiska, hkrati pa je bil prepričan, da je splošna prepoved objavljanja mnenj zlo. Državna cenzura svobode izražanja mu v prispodobi predstavlja umor, saj na ta način zavrže božji dar – človeški razum.77 Idejo pravic posameznikov oziroma teorijo o naravni pravici do svobode tiska je prvi slikovito razvil Matthew Tindal.78 Tindal je zavračal religiozno utemeljevanje potrebe po cenzuri tiska. Za zagovornike cenzure tiska, ki se pri tem sklicujejo na religiozne razloge, je menil, da hrepenijo po teokratski vladavini ter jih označil kot »dobronamerne lažnivce in pobožne sleparje«. Pri njih je prepoznal namen zasužnjenja podložnikov na temelju napačnega razumevanja krščanstva. Tudi 75 Visak E.H. (Ed.): Milton, Complete Poetry and Selected Prose, »Aeropagitica. A Speech for the Liberty of Unlicenced Printing«, Glasgow, 1925. Teološki pristop je hkrati nastajal v spisih o angleški državljanski vojni: Henry Burton: A Vindication of the Churches Commonly Called Independent; Henry Robinson: Liberty of Conscience; William Walwyn: The Compasionate Samaritane; vsa dela so iz leta 1644. 76 Visak E.H., 1925: 689. Nav. po Keane J, 1992: 25. 77 Visak E.H., 1925: 723, 687, 696, 698. Nav. po Keane J., 1992: 25–26. 78 Tindal Mathew, Reasons Against Restraining the Press, London 1704.

31

Tindal je menil, da so ljudje razumna bitja (?), ki jim je Bog dal sposobnost odločanja o resničnosti stališč. In vendarle je šel Tindal še dlje od tega argumenta in je v drugi smeri izpostavil stališče, da ima vsakdo naravno pravico odločanja o verskih zadevah po lastni presoji. Nasprotoval je opravičevanju omejevanja svobode tiska s sklicevanjem na krščanstvo, saj je takšno početje ovrednotil kot nasprotno naravnim pravicam posameznika. Tindal je oblikoval tudi politično načelo o naravni pravici posameznika do svobode izražanja in svobodnega tiska. Menil je, da od posameznikov, ki so jim podarjene naravne pravice v zadevah religioznega pomena, ni mogoče pričakovati , da jih bodo pustili pred vrati državnih oblasti. Posameznikom je Tindal priznal pravico, da svoje naravne pravice svobodno uporabljajo proti državni oblasti. Med temi pravicami je osrednje mesto namenil pravici do svobode tiska. Tindal je postavil temelje enemu izmed osrednjih načel moderne demokratične države, po katerem svobodni tisk v demokratični družbi opravlja nalogo psa čuvaja (»watch-dog function«): »Kakor zvest pes (svobodni tisk) varuje pred presenečenji in pravočasno opozarja na bližajočo se nevarnost.«79 Po Tindalovem mnenju je svoboda tiska zagotovilo svobode pred političnimi pavlihami, parlamentarnimi prevarami in zasužnjevanjem. Svoboda tiska je pomembno zagotovilo dobre vlade, zasnovane na naravnih pravicah razumnih posameznikov, ki so sposobni živeti pod vladavino prava skupaj s svojimi izvoljenimi predstavniki (Keane, 1992: 27–28). Tretja, utilitaristična teorija, je v državni cenzuri javnega mnenja prepoznala dovoljenje za despotizem, ki hkrati nasprotuje načelu večanja sreče vladanih. Nekatere sestavine te teorije sta v svojih spisih oblikovala William Godwin80 in James Mill81, najtemeljiteje pa je argument dobrega vladanja s pomočjo svobode tiska in svobode govora razdelan v spisih Jeremyja Benthama.82 Slednji je menil, da so najboljše vlade in zakoni tisti, ki ustvarjajo največjo možno srečo največjega števila ljudi. Bentham je dobremu političnemu sistemu postavil dve osnovni zahtevi: proizvajati mora vlade, ki omogočajo srečo ljudi z uporabo sredstev civilne družbe, ta pa temelji na vladavini zakonov in tržni menjavi, hkrati pa mora dober politični sistem državljane varovati pred grabežljivostjo oblasti. Bentham je opozarjal na dejstvo, da vlade vselej vodi njihov lastni interes, zato jih je potrebno soočiti s strahom, kaj si bo o njihovem delovanju mislila javnost in kaj bo v zvezi s tem storila. Težnjo po neomejeni oblasti oziroma despotizem je po Benthamu možno ukrotiti s pomočjo širitve državljanskih pravic, tajnim glasovanjem in rednimi volitvami (po zgledu ZDA). Poseben pomen gre pri tem pripisati svobodi tiska, saj brez nje volitev ni mogoče opredeliti kot svobodno in uspešno izražanje volje volivcev. Utilitaristična teorija utemeljuje svobodo tiska kot protiutež despotski vladi oziroma kot sredstvo nadzora nad oblastjo peščice vladajočih. V takšnih družbenih okoliščinah je mogoče sprejemati in uporabljati zakone, ki jih bo podprla največja možna sreča največjega števila ljudi. Svoboden tisk je torej zaveznik sreče, saj nadzira vladajoči sloj, razkrinkava njihove skrivnosti in jih usmerja k spoštovanju in

79 Tindal, 1704: 298. Nav. po Keane, 1992: 27. 80 Godwin William: Enquiry Concerning Political Justice (1798). 81 Mill James, Liberty of the Press (1811). 82 Bentham Jerem, On the Liberty of the Press and Public Discussion, London 1820–1821.

32

služenju vladanim. S tem, ko je javnosti omogočen dostop do informacij, se veča tudi možnost sprejemanja preudarnih odločitev. Bentham je bil prepričan, da nezadovoljstvo nikdar ni otrok svobode tiska, zato je po njegovem mnenju dobra tista vlada, ki omogoča učinkovito možnost javnosti, da obstoječo vlado kritizira, ji naprotuje in jo po potrebi tudi zamenja (Keane, 1992: 28–29). Četrti argument v zagovor svobodi tiska predstavlja ideja o doseganju resnice s pomočjo neomejevane javne razprave med državljani. Temelje tej ideji je postavil že Leonard Busher leta 1614 v delu Religion's Peace: or a Plea for Liberty of Conscience. Razmišljanja o ideji doseganja resnice s pomočjo javne razprave kot argumentu v podporo svobodi tiska so se v Angliji razširile predvsem v 18. stoletju, med njimi pa gre osrednje mesto že omenjenemu in predstavljenemu eseju On Liberty J.S. Milla. Kot že rečeno, je Mill kritiziral utilitaristično teorijo o svobodi tiska in je menil, da utilitarizem spodbuja stališče, da imajo ljudje pravico do občutja gotovosti, a ne gotovosti v zvezi s pravilnostjo svojih mnenj, temveč o tem, da brez mnenj sploh ne morejo živeti in da so mnenja koristna per se. Utilitarizem ne poudarja resnice, temveč koristnost, kar Millu ni po godu. Za Milla je koristnost tudi stvar mnenja in zato zahteva temeljito in k iskanju resnice usmerjeno raziskovanje. Za Milla predstavlja resničnost nekega mnenja bistveni del njegove koristnosti:83

»Nikoli ne moremo biti povsem gotovi, da je mnenje, ki ga poskušamo zadušiti, zmotno, toda če bi vedeli, da je tako, bi storili zlo, če bi ga zatrli … Samo po sebi je jasno in to bi bilo mogoče zlahka dokazati, da niso obdobja nič bolj nezmotljiva od posameznikov … Če ne bi mogli nikdar delovati v skladu s svojimi prepričanji, ker so ta lahko zmotna, ne bi smeli poskrbeti za svoje interese in izpolniti svojih dolžnosti … Šele popolna svoboda drugih, da oporekajo našemu mnenju in ga spodbijajo, nam daje pravico, da z namenom, da bi delovali, predpostavimo, da je to mnenje resnično … Človek je sposoben svoje napake popraviti tako na podlagi razprave kot izkustva, ne pa le na podlagi izkustva – razprava je potrebna, da nam pokaže, kako naj si izkustvo tolmačimo … Naj smo še tako trdno prepričani ne le o neresničnosti, ampak tudi o škodljivih posledicah nekega mnenja – in ne le o njegovih škodljivih posledicah, ampak tudi o njegovi (če naj uporabim izraza, ki ju v celoti zavračam) nemoralnosti in brezbožnosti – kadar sledeč svojemu zasebnemu mnenju, pa čeprav podprtemu z javnim mnenjem naše dežele ali sodobnikov, preprečujemo, da bi prišli do besede tudi zagovorniki takšnega mnenja, tedaj predpostavljamo, da smo sami nezmotjivi … Prepričanje, da ima resnica zgolj kot resnica neko vrojeno moč, ki je zmota nima in s katero lahko kljubuje temnici in grmadi, je del prazne sentimentalnosti … Prava zaradi stališč, ki jih ljudje zagovarjajo, in čustev, ki jih gojijo do tistih, ki zavračajo po njihovi presoji pomembna prepričanja, ta dežela ni kraj duhovne svobode … V splošnem ozračju duhovnega suženjstva zmeraj smo in lahko da bomo spet naleteli na velike individualne mislece, nikoli pa v njej ni bilo in tudi ne bo intelektualno dejavnega ljudstva … Naj tisti, ki je trdno zaverovan v svoj prav, še tako težko dopusti, da je lahko njegovo prepričanje neresnično, bi ga moral vendarle gnati pomislek, da bo to prepričanje brez temeljitega, pogostega in neustrašnega razpravljanja postalo prej mrtva dogma kot živa resnica … Usodno nagnenje ljudi, da opustijo razmišljanje o neki stvari, brž ko ta ni več dvomljiva, je vzrok za

83 Glej Mill J.S., 1988: 49–82. Prim. Keane, 1992: 30. O razmišljanjih v zvezi s temeljnimi pomanjkljivostmi njegovih stališč glej zgoraj.

33

polovico njihovih zmot … Zlo ni toliko v nasilnem sporu med deli resnice kolikor v neslišnem zatrtju njene druge polovice. Dokler so ljudje prisiljeni poslušati obe strani, je še upanje, ko pa prisluhnejo zgolj eni, se zmote strdijo v predsodke, resnica pa preneha učinkovati kot resnica, ker jo pretiravanje izkrivi v neresnico.«

34

4 O IZVORIH MOČI MEDIJEV IN NJIHOVIH TEMELJNIH FUNKCIJAH

Četudi je družbeno življenje prepleteno s številnimi forumi za javno komuniciranje, je medije in njihovo hkratno opisovanje in sodoločanje družbene dejanskosti mogoče opredeliti kot tisti del javne sfere, ki je posebnega pomena za družbo. V zvezi z instituti neposredne demokracije in demokratičnega samovladanja, kjer gre osrednje mesto institutu volitev, so mediji najpomembnejše sredstvo za prenos informacij, ki dvigujejo kvaliteto odločanja javnosti (javnosti omogočajo t.i. »informed choice«). Mediji hkrati omogočajo izoblikovanje javnega mnenja, saj kot takšni ponujajo (pogojno) neodvisni forum javnega komuniciranja. V povezavi z vprašanjem legitimnosti političnega vodenja družbe mediji omogočajo javnosti izraziti svoje mnenje in ideje ter na ta način vplivati na delovanje državne oblasti. Ob tem lahko razvijejo svojo moč do tolikšne mere, da dosežejo dominantni vpliv na družbeno življenje. »The media have a way of 'getting to you, however reclusive of discriminating you are.« (Cohen, Kennedy, 2000: 263)84 Iz uporabljenih vzdevkov za množične medije – npr. »četrti stan«, »četrta sila« ali »sedma sila«, »pes čuvaj« – je očitno, da so bile družbene funkcije množičnih medijev vedno povezane z izvajanjem moči in nadzora v družbi (Splichal, 1997: 349). Mediji določajo stopnjo pomembnosti oziroma relevantnosti posameznih problemov, tem in vprašanj za skupno življenje v družbi. Mediji določajo status in legitimnost predmeta, ki ga obravnavajo, tudi oseb, ki jim namenjajo pozornost. Mediji uživajo razkošje odločanja o predmetu poročanja in na ta način o predmetu javnega diskurza. V medijih se oblikuje kontekst, v katerem je nekaj rečeno ali storjeno. In ne nazadnje, mediji so tudi sredstvo, preko katerega lahko potekata procesa prepričevanja in mobilizacije javnosti (Jakubowicz, 1999: 18).85 »Informacija torej ni le moč, ampak moč multiplicira.«86 Ob tem se je potrebno zavedati, da je pluralizem virov obveščanja, torej neprestano medsebojno tekmovanje med različnimi viri obveščanja, »najboljša obramba pred izrojevanjem medijev v skrite in pristranske posredovalce popačene stvarnosti« (Sedmak, 1996: 3).87 Po drugi strani pa, kot opozarja Splichal, četudi so mediji glavni vir posameznikovega zaznavanja večinskega oziroma manjšinjskega mnenja, vendarle ni povsem jasno, ali mediji ustvarjajo mnenje ali ga zgolj zrcalijo (Splichal, 1997: 267).88

84 »Težava pa je v tem, da nas veliko preveč hoče biti nekdo drug, namesto da bi bili mi ... Če želimo uspeti kot posamezniki in v poslih, si moramo upati biti drugačni. Denar in sposobnosti nam zagotavljajo vstop v klub. Potem pa se morate odločiti, ali boste spremljevalni bend ali pa boste izrazili svojo individualnost.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 28, 30). 85 Prim. Keane, 1992, predvsem str. 32–56; Mastnak, 1992: 177 in nasl. V zvezi s politično komunikacijo in prepričevanjem glej Vreg F., 2000. 86 Deutch Karl W., The Nerves of Government, New York, The Free Press of Glencoe. Nav. po Splichal, 1992: 5. 87 Prim. Cohen R., Kennedy P., 2000: 256. 88 Cohen in Kennedy tudi pojasnjujeta: »The media are mutually parasitical, often with a sort of canibalistic feeding-frenzy taking place. Radio reports the headlines in the press or »What the papers say«. The newspapers list and review the programmes on the television and radio. Feature movies are adapted from books…The people in the media select each

35

Dejstvo je, da medij komuniciranja pomembno spremeni posredovano sporočilo, kar daje posebno moč komunikacijski tehnologiji in tistim, ki jo imajo v lasti, ki jo uporabljajo ali razumejo njene značilnosti (Cohen, Kennedy, 2000: 263). Mediji so pravzaprav osrednje sredstvo za izvajanje javnega nadzora nad družbenim okoljem in, tako se zdi, najpomembnejši mehanizem nadzora nad tistim segmentom družbene dejanskosti, ki je pretežno ali povsem političnega značaja. Mediji so glavni nosilec funkcije določanja tem, o katerih naj se razpravlja v javnem diskurzu (t.i.»agenda-setting function«), s čimer določajo okvir legitimne javne razprave.89 »Agenda-setting« funkcijo medijev je mogoče razumeti tudi kot rezultat t.i. »gate-keeping« procesa; gre za proces sprejemanja odločitev na temelju dejstva, da nekatere novice dosežejo javnost (občinstvo), druge pa so v postopku izbire novic, ki naj se objavijo, zavržene (Cohen, Kennedy, 2000: 250). Preko medijev politiki in drugi nosilci javnih pooblastil seznanjajo javnost o svojih idejah in stališčih, hkrati pa javnost medije uporablja kot sredstvo neposrednega soočanja z izraženimi stališči oziroma kot mehanizem sporočanja idej, mnenj, predlogov in stališč v smeri od posameznikov in skupin državljanov k državni oblasti90. Mediji ponujajo forum javnega komuniciranja, prostor, v katerem lahko poteka soočanje idej in stališč med državljani, državljani in politiki, ali samo med politiki. Mediji lahko delujejo tudi kot mehanizem za ugotavljanje politične odgovornosti oblastnikov. Mediji omogočajo javnosti vstop v politični proces oziroma v proces sprejemanja političnih odločitev; javnost lahko vpliva na proces političnega odločanja prav s posredovanjem svojih stališč in other as so called »celebrities«. Famous journalists and broadcasters appear on quiz games and interview each other on chat shows.« (2000: 250). 89 »Bistveni pomen in problem množičnih medijev pri oblikovanju in izražanju javnega mnenja izvira iz tega, da mediji določajo oziroma nazorno kažejo meje legitimne javne razprave v družbi. To funkcijo medijev običajno označujemo za »določanje dnevnega reda« (ang. agenda setting). V dvajsetem stoletju je postalo nesporno, da obstaja skladnost med razvrščanjem zadev po pomembnosti v medijih (s čimer jih legitimirajo kot javne zadeve) in pomembnostjo, ki jo istim zadevam pripisuje javnost: dogodki in zadeve, ki so deležni največje pozornosti medijev, so tudi najpomembnejši v očeh državljanov.« (Splichal S., 1997: 336.) Ali kot pojasnjuje Sarcinelli: »V središču raziskovanja o »agenda setting« sta tematiziranje in pa funkacija množičnih občil pri strukturiranju tem. Glede na to teorijo učinkujejo občila – predvsem v kognitivnem smislu – tako, da opredeljujejo »dnevi red« in hierarhijo javnega komuniciranja. Zaradi pomanjkanja izkušenj iz prve roke pri naslovnikih so ti dnevni redi zanje določujoči, ko gre za oblikovanje »podobe« o politični stvarnosti.« (Sarcinelli, 1996: 38–39) Prim. Cohen in Kennedy, ki menita, da ne obstaja nič takšnega kot nepristransko sporočanje novic, saj tudi novica, ki naj bi bila ali se zdi politično nevtralna, porabniku pove nekaj o vrednotah medijskega podjetja, ki javnosti posreduje določeno informacijo, z njeno dolžino (torej časom, ki je namenjen poročanju o nečem ali o nekom) in njenim mestom v časniku oziroma vrstnim redom njenega prikazovanja v določeni informativni oddaji. Tovrstno »odločanje« (»decision making«) je del »agenda-setting« vloge medijev, saj mediji igrajo pomembno vlogo v procesu reflektiranja in sodoločanja obsega javne razprave (Cohen, Kennedy, 2000: 250). 90 »Zakonodajna funkcija ne more izraziti bogastva interesov in potreb prebivalstva, civilne družbe in institucionalne zgradbe, če ni zasnovana na mreži sodobnih komunikacijskih povezav med parlamentom in njegovo strokovno službo, pravno in drugimi strokami, vlado in upravnimi resorji, lokalnimi skupnostmi in volivci … komuniciranje z volivci, političnimi strankami in njihovimi strokovnimi službami, lobisti domačih in tujih podjetij ter raznimi organiziranimi skupinami za pritisk se lahko spremeni v manipuliranje s parlamentom in parlamentarci, če njihovo delovanje ni komunikacijsko in informacijsko vsestransko podprto.« (Ribičič, 2000: 231).

36

mnenj državni oblasti preko medijev (Michelman, 1988: 283). Tako kot lahko mediji neposredno vplivajo na proces izbire med državljani, lahko tudi pozitivno vplivajo na proces učenja državljanov. Država mora medijem zagotavljati svobodo in neodvisnost, po drugi strani pa morajo tudi mediji ostati zavezani izpolnjevanju dolžnosti upiranja slehernim poizkusom rušenja njihove neodvisnosti (Gurevitch, Blumler, 1990: 279). Samo v takšnih okoliščinah lahko mediji delujejo bodisi kot mehanizem iskanja »resnice« bodisi kot sredstvo »demokratičnega samovladanja« državljanov, tudi kot orodje posameznikove osebnostne rasti in »samoizpopolnjevanja«. Posebej za novonastajajoče demokracije v Vzhodni in Srednji Evropi velja, da se v teh državah mediji pogosto srečujejo s temeljnim vprašanjem gospodarske in politične odvisnosti. Prav tako so tudi izpostavljeni vplivu prečiščenosti političnega sistema, v katerem delujejo (Lange, Palmer, 1996: 9–10). Med izvori moči medijev naj bi bili najpomembnejši naslednj i trije: 1) Strukturalni izvori moči medijev izvirajo iz njihove zmožnosti nagovoriti tolikšno javnost, kot si je ne more zagotoviti nobeno drugo sredstvo javnega komuniciranja. Hkrati strukturalni izvori moči medijev izhajajo tudi iz splošnih značilnosti medijev kot sredstev komuniciranja. 2) Psihološki izvori moči medijev vznikajo iz značaja razmerja med mediji in občinstvom, za katero sta značilna predvsem kredibilnost medijev v očeh občinstva in sorazmerno visoka stopnja zaupanja, ki jo občinstvo namenja medijem. Na ta način si mediji zagotavljajo pravico poseganja v politični proces, kakor da bi šlo za njihovo lastno (neposredno in originarno) pravico.91 3) Normativni izvori moči medijev izhajajo iz spoštovanja, ki ga moderne demokratične družbe namenjajo načelu (pravzaprav vrednoti) svobode izražanja in neodvisnosti medijev. Pravica do svobodnega izražanja se nahaja na hierarhičnem vrhu temeljnih pravic in svoboščin v moderni, demokratični družbi ter predstavlja tako temeljni kamen demokracije kakor tudi nujni predpogoj za uresničevanje številnih drugih temeljnih pravic in svoboščin (Gomien, Harris, Zwaak, 1996: 273). Na ta način se legitimira vloga medijev v političnem procesu.92 Kar zadeva vsebino medijev, lahko mediji znatno, pravzaprav tudi odločilno vplivajo na razmerja med štirimi najpomembnejšimi družbenimi akterji: a) razmerje med posamezniki in političnim sistemom – mediji vplivajo na posameznikovo vedenje (poznavanje, znanje) o političnem sistemu in na njegov pogled na politični sistem; b) razmerje med posamezniki in temeljnimi institucijami političnega sistema – mediji izražajo podporo tej ali oni instituciji oziroma večjo ali manjšo podporo tej ali oni javni osebnosti (politiku); c) razmerje med temeljnimi institucijami političnega sistema in političnim sistemom – mediji vplivajo na relativno moč enih in drugega; d) razmerje med političnim sistemom in njegovimi temeljnimi institucijami – mediji nekaterim institucijam priznavajo večjo pomembnost kot drugim. Upoštevajoč te značilnosti, mediji niso zgolj »streha« obličja demokracije, temveč javna arena, kjer se pred očmi celotne

91 »Storitve«, ki jih opravljajo mediji, temeljijo na pravici do dostopa, na katero se sklicujejo imetniki medijskih podjetij (radio, TV, časopisna podjetja itd.) v imenu občinstva – javnosti (Scannell, 1989: 139). 92 Glej Gurevitch M., Blumler J.G, 1983: 270–290.

37

demokratične javnosti zaznavajo, razgrinjajo, pojasnjujejo in temeljito preverjajo demokratični procesi. 93 Podobno kot to velja za civilno družbo, so tudi mediji v odnosu »interpendence« z drugimi elementi demokracije, od obstoječega demokratičnega okolja pa je odvisno, ali so mediji sposobni služiti demokraciji na ustrezen način. Da bi mediji ohranili svojo moč in to moč razvili v tolikšni meri, kot se to najbolj prilega demokratičnim načelom moderne družbe, morajo biti vztrajni in odločni v boju zoper težnje države po izvajanju nadzora nad njimi in vpliva nanje.94 Upiranje državni oblasti mora potekati ob hkratnem obveščanju javnosti o početju državne oblasti ter na ta način omogočiti volilnemu telesu, da – predvsem ob vsakokratnih volitvah – odloča o politični odgovornosti državne oblasti (Jakubowicz, 1999: 14). Podobno kot to velja za druge temeljne elemente demokracije, se je tudi ob razmišljanjih o medijih in njihovi vlogi v demokratični družbi potrebno zavedati dejstva, da se tudi nepogrešljivi elementi demokracije lahko spremenijo v sredstvo hromitve demokratičnega procesa, če postanejo premočni, in na ta način drugim elementom onemogočajo ustrezno izvajanje njihove družbene vloge. Ustrezno delovanje sistema zavor in ravnovesij in uravnotežen odnos med mediji na eni ter drugimi elementi demokracije na drugi strani sta pogoj za ohranitev ravnovesja v političnem sistemu (Jakubowicz, 1998: 15). Medijska politika oziroma sistemsko urejanje družbene funkcije medijev naj bi s tem v zvezi namenjalo posebno pozornost predvsem trem postavkam: prvič, četudi se zdi, da o skupnih vzorcih medijske politike, ki bi jih bilo mogoče enostavno in v celoti prenašati iz ene države v drugo, sicer ne moremo govoriti, vendarle obstaja skupni cilj; državljan, ki je sposoben kvalitetnega političnega odločanja, in volivec, ki se zaveda pomena svojih političnih odločitev (Poggy, 1990: 196). Načini doseganja tega cilja so različni. Drugič, potrebno se je zavedati, da je ureditev medijskega prostora del širšega sistema družbenih in političnih odnosov, tudi uveljavljenih vrednot. V hierarhiji vrednot, ki medijem omogočajo ustrezno izvrševanje njihove družbene funkcije, se zdijo najpomembnejše prefosionalnost in etika,95 pluralizem virov obveščanja ter ustavna, zakonska, podzakonska in statutarna pravila.96 Soglasje o položaju medijev v ustavnih okvirih mora biti 93 »Trajni mnenjski spopadi, ki se bijejo v areni javnega mnenja, se pravi v celotni književnosti in tisku kot tudi na drugih področjih javnega življenja, so v precejšnjem delu spopadi za mnenje javnosti, in sicer najneposrednejše in najpogosteje za plinastemu podobno mnenje javnosti trenutka, kar še posebej velja za dnevni tisk. Sleherni vladi je do tega, da si pridobi določeno mnenje javnosti na svojo stran.« (Tonnies, 1998 113, 119). 94 In vendarle nadoblast nad mediji, kot je mogoče razbrati iz tovrstnih socioloških raziskav, še ne zagotavlja volilne zmage. Izidi volitev na Madžarskem, v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji konec prejšnjega tisočletja navajajo k ugotovitvi, da utegne imeti takšna nadoblast celo škodljive posledice. »Ne glede na to pa so vsepovsod pričujoča prizadevanja političnih sil, da bi nadele uzde medijem, dokaz za široko razprostranjeno priznanje možnega učinka medijev na volilni izid.« (Lange, Palmer, 1996: 9) Glej poglavje o vlogi medijev v procesu volitev. 95 Glej Košir., Poler, 1996: 9–26; Encabo, 1996: 63-78; Weinberg, 1996: 89–100. S tem v zvezi Sedmak, 1996: 60: »Etika občil ne more biti vzorna, če ni takšna tudi etika političnega in javnega življenja.« Prim. Peters, 1998: 69 in nasl. 96 S tem v zvezi Edvard Kovač na zanimiv način razmeji med legalnostjo in legitimnostjo: »Prvo jasno spoznanje je, da zakonska določila ne morejo celostno zajeti nobene dejavnosti ali oblike življenja, seveda tudi časnikarskega delovanja, še posebej novinarskega

38

takšno, da pristaja na načelo delitve oblasti in na vlogo medijev kot četrte veje oblasti.97 Posamične prvine ureditve medijskega prostora učinkujejo le kot del celotnega sistema, zaradi česar lahko ista prvina v različnih sistemih povzroča različne učinke (lahko ostaja tudi neučinkovita). Tretjič, za področje ureditve medijskega prostora je značilna kontinuirana dinamika, zaradi česar v tem prostoru ne more biti idealnih in dokončnih rešitev. To področje mora biti ves čas pod kritičnim nadzorom (Sedmak, 1996: 3). Sodelovanje državljanov v političnih procesih, ki bi povečalo nadzor nad političnimi elitami, je eden ključnih ciljev demokratičnih družb. Aktivno sodelujoča javnost je eden izmed temeljev demokracije, saj brez sodelovanja javnosti v političnih procesih demokracija izgubi legitimnost. Zato je razvoj sredstev politične participacije eden izmed ključnih problemov v teoretskih obravnavah javnosti. Sodelovanje državljanov v javni razpravi je bistvena sestavina določanja družbenih ciljev in oblikovanja skupnih interesov, ki naj bi ju zagotovilo politično delovanje državljanov (Splichal, 1997: 336). Številni teoretiki se predvsem v novejšem obdobju posebej prizadevajo za t.i. obuditev javne sfere, vzpodbujanje javne razprave o zadevah splošnega pomena ter za ozaveščenost, vključenost in sposobnost opredeljevanja državljanov (Poggy, 1990: 194). Zdi se, da bi bilo težko zasejati dvom v prepričanje, da so svobodni in neodvisni mediji predpostavka in postavka politične legitimnosti moderne, demokratične države in hkrati institucionalizirani mehanizem javnega manifestiranja politične legitimnosti.98 Prepričanje o pomenu svobodnih in neodvisnih medijev kot temeljev demokracije je v Evropi široko razširjeno (Peters, sporočanja. To pomeni, da imamo lahko še tako sodobno in nadrobno izdelano zakonodajo o javnih občilih, ki uzakonja tudi pluralizem tiska, radia in televizije, vendar pravni akt že v načelu ne more vsega zajeti. Moralno držo časnikarskega dela je torej treba graditi še na čem drugem, kar ni zgolj legalizem. Drugo spoznanje pa izvira iz zahteve po neodvisnosti javnih občil in seveda vsakega novinarja. Novinar je namreč najprej zapisan svojim lastnim osebnim spoznanjem in svojemu kritičnemu mišljenju, potem pa šele delodajalcu, ki je lahko ustanovitelj ali lastnik časopisa, radia in televizije. To pomeni, da bi bila za novinarja celo dobronamerna zakonodaja, ki bi šla v prevelike podrobnosti, omejevalna. Takšna zakonodaja bi ovirala njegovo ustvarjalno delo, ubijala bi njegov raziskovalni polet in nevarnost uniformiranosti javnih občil je na dlani. Neizdelanost in nedovršenost pravnih aktov torej zahteva tudi narava avtonomnosti novinarskega dela (Kovač, 1996: 5). 97 Prim. Sarcinelli, 1996: 35; Habermas, 1989: 76; Gabber, 1988: 26; Zupančič, 1994: 156–162; Lange, Palmer, 1996: 10; Habermas, 1998: 376. Prim. Peters, 1998: 61. 98 Študija, ki jo je leta 2004 objavila organizacija Freedom House iz New Yorka, opozarja na problem omejevanja svobode tiska na globalni ravni. Gre za omejevanje svobode tiska preko pravnih, političnih in ekonomskih vzvodov. Najmanjšo svobodo uživajo mediji na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, saj naj bi bilo v teh okoljih kar 90 % takšnih držav, v katerih so mediji označeni kot nesvobodni. Na ameriškem kontinentu naj bi bili v 49 % državah mediji svobodni in v 14 % nesvobodni. V Srednji in Vzhodni Evropi naj bi bili mediji svobodni v 30 % državah in nesvobodni v 40 % državah. V 92 % državah Zahodne Evrope naj bi bil tisk svoboden. Najslabši položaj naj bi imel tisk v Burmi, Kubi, Libiji, Severni Koreji, Zimbabveju, Eritreji, Ekvatorialni Gvineji in Turkmenistanu. Slovenija je bila med 193 državami uvrščena na 37. mesto, kjer ji delajo družbo Poljska, Španija, Francija in Velika Britanija. Mednarodna nevladna organizacija Journalists Without Borders je Slovenijo z vidika svobode tiska leta 2003 uvrstila na 20. mesto. ZDA so uvrščene na 31. mesto. Razvrstitev je temeljila na anketnih vprašalnikih, ki so jih izpolnjevali novinarji, pravniki, raziskovalci in aktivisti. Največ svobode naj bi bil tisk deležen na Finskem, Islandiji, Nizozemskem in Norveškem. Zanimivo je, da Hrvaška na tej lestvici s Tanzanijo deli 69. mesto (glej http://www.state.gov/g/drl/rls/hrrpt/2001/eur/8314.htm).

39

1998: 61). Po drugi strani pa se je vendarle potrebno izogibati ravnodušnosti do Habermasove ugotovitve, da predlogi, ki zadevajo učinek medijev, ostajajo kontroverzni (Habermas, 1998: 377).

40

5 SVOBODA IZRAŽANJA KOT POGOJ IZOBLIKOVANJA IN DELOVANJA CIVILNE DRUŽBE, JAVNE SFERE IN JAVNEGA

MNENJA

5.1 Civilna družba; konceptualni temelji Kolegica Polona Pičman Štefančič v prvem delu knjige izčrpno obravnava koncept civilne družbe, zato bom sam izpostavil le nekatere njegove temeljne značilnosti. »Vsaka suverena, centralizirana država je potencialno agresivna in diktatorska,« je bila prepričana Simone Weill (1933). Za sleherno oblast je značilno, da predstavlja grožnjo zlorabe oblasti oziroma grožnjo, ki izhaja iz skušnjave oblasti, da bi prekoračila (ustavno) določen okvir njenih pristojnosti.99 Državni oblasti je potrebno preprečiti popolno dominacijo nad družbo in državljani. Oblast je potrebno soočiti s »civilno družbo«.100 Civilna družba je prostor, ločen (ali različen) od države (Igličar, 1997: 120),101 v splošnem pa jo je mogoče opredeliti kot skupek različnih oblik samoorganiziranja družbe; ekonomske organizacije, prostovoljne organizacije – društva, klubi, ustanove ipd. – ter različne aktivnosti posameznikov in skupin, nad katerimi država nima neposrednega nadzora.102 Civilna družba vključuje mrežo zasebnih šol, gledaliških skupin, društev, medijskih organizacij, klinik, mošej, računalniških in drugih podjetij in deluje kot oporišče moči novega srednjega razreda univerzitetno šolanih ljudi. Civilno družbo sestavljajo družbene ustanove, kot so trgi in prostovoljna združenja, ter področje javnosti, ki so zunaj dosega neposrednega nadzora države v polnem ali ublaženem obsegu (Keane, 2000: 29, 163). Gre za nekakšen notranji krog oziroma prostor psihološke emancipacije, ki ji je ustrezala politično ekonomska emancipacija (Habermas, 1987: 61). Civilna družba je tisto, kar »se oblasti zatika v grlu« (Keane, 2000: 2). Eden izmed ciljev civilne družbe je nedvomno preprečiti uresničitve pretiranih razširitvenih teženj državne oblasti, tudi zajezitev prekomernega vpliva države zavoljo omogočanja razvoja in delovanja učinkovite demokracije (prim. Igličar, 1997: 120). Civilna družba predstavlja manifestacijo dominacije zasebnih interesov, privatne lastnine, svobodne tržne konkurence, hkrati pa posameznikom priznava temeljne pravice in svoboščine. »Misel o socialnem življenju, s katero je najtesneje povezano (fiksirano) mnenje javnosti, je misel o osebni svobodi; to misel postavlja kot ideal.« (Tonnies, 1998: 206) Ob tem nenehnem soočanju države in civilne družbe (»interdependenca«) je potrebno slednji zagotoviti relativno enakovreden položaj v vzpostavljenem razmerju. Za dosego omenjenega cilja je potrebno vzpostaviti ustrezne družbene institucije in mehanizme, med katerimi gre osrednje mesto sistemu političnih oziroma civilnih pravic, vključno s pravico vsakogar do sodelovanja v javnih zadevah. Izhodiščna 99 Prim. s tem v zvezi v kontekstu EU Weiler J.H.H., 2002. 100 V zvezi s »civilno družbo« posebej izpostavljam odlično in izčrpno knjižno delo Johna Keana, Civilna družba, Zbirka Alternative, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000. 101 O zgodovinskem razvoju pojma civilna družba, njenega razmerja z državo in njenimi bistvenimi sestavinami glej Keane J., 1990: 13–81. 102 Glej npr. Keane J., 1990; Keane J., 2000; Igličar A., 1998; Stres A., 1996; Sruk V., 1995; Held D., 1989; Matteucci N., 2000.

41

poglavitna podmena civilne družbe je človek, individualna oseba, vsebina tega izhodišča pa so pravice in svoboščine, ki naj bi jih bil deležen vsak človek v modernem, demokratičnem družbenopolitičnem sistemu (Sruk, 1995: 45). Pomen civilnih pravic v opisanem družbenem položaju Dahrendorf na primer pojasnjuje kot uporabo kompasa pri plovbi skozi kanal, v katerem se na eni strani, kot Scila, pojavljajo država in njene pristojnosti, na drugi strani pa, kot Karibda, številne korporacije in institucije, ki v določenih okoliščinah lahko predstavljajo enakovredno nevarnost za svobodo, kakor država (Dahrendorf, 1994: 236). Posamezniku mora biti v družbi zagotovljena politična in gospodarska subjektiviteta, hkrati tudi nravstvena, ustvarjalna in duhovna avtonomnost. Pri tem gre svobodi govora in izražanja osrednje mesto, prav tako samostojnosti in neodvisnosti najpomembnejših družbenih področij, struktur družbe in institucij, predvsem radiotelevizije in drugih medijev, gospodarskih panog, podjetij, znanosti in univerze, kulturnih institucij itd. Civilna družba predstavlja »življenjski svet (»Lebensvelt«), ki se opira na pravila vzajemnosti in pravila svobodnega ter odprtega komuniciranja (Habermas, 1982: 471). Obstoj sorazmerno ustreznega pravnega in političnega ustroja demokratične države je potrebno dopolniti z razvojem civilne družbe, ki zori v okoliščinah zrele demokracije in zrele politične kulture. Do razvoja civilne družbe, ki bo zmožna izpolnjevati zastavljene cilje in bo dorasla pomenu, ki naj bi ga imela za moderno, demokratično državo, lahko pride samo pod pogojem, da je družba kot celota prežeta tako z odločenostjo zahtevati institucionalno pozornost in spoštovanje posameznikovih pravic kakor tudi s pripravljenostjo poklicati k odgovornosti vsakogar, posameznika ali institucijo, ki bi te pravice kršil. Kot bistvene prvine civilne družbe se torej pojavljajo načelo njene avtonomnosti, načelo pluralizma, neodvisna javnost in načelo zakonitosti oziroma vladavina prava.103 »S civilno družbo mislim skupnost, ki se uravnava sama in ki ji dajejo moč tista znanja, veščine in vrednote, ki prežemajo ljudi. Takšna družba naj bi slehernemu (posamezniku) omogočala, da živi življenje, v katerem ne bo gospodar svoje usode in dostojanstva samo zdaj in tukaj, marveč tudi v prihodnje.« (Keane, 2000: 3) Prav institucionalno ločevanje med civilno družbo in državo se zdi eden imed najboljših načinov izvajanja javnega nadzora nad delovanjem oblasti v demokratični družbi. Država mora biti zavezana spoštovanju predvidenih meja njene oblasti, varovanju moderne, demokratične in na doktrini konstitucionalizma temelječe pravne in politične ureditve družbe, hkrati pa mora ostati zvesta tudi načelu delitve oblasti, skupaj s civilno družbo.104 Po drugi strani morajo občani, katerih življenje je vpeto v mrežo ustanov raznolike civilne družbe, ki jo varuje država, priznavati družbene razlike in si moč med seboj deliti. Prav civilna družba omogoča izoblikovanje, identifikacijo, manifestacijo, tudi strpnostno sožitje »drugačnih«. Zdi se, da je prav obstoj razvite civilne družbe varovalo pred tem, pred čimer je svaril J.S. Mill: 103 Prim. Sruk V., 1995: . 44; Igličar A., 1997: 120. 104 Prim. Tomšič, 2002: 37, kjer pravi: »Vendar večinska podpora prebivalstva demokraciji, čeprav je nujno potrebna, ne zadostuje za uspešno stabilizacijo demokracije, če ni pristanka posameznih strateških skupin.« Tomšič govori o potrebi po »pripadnosti vseh relevantnih družbenih akterjev tako političnih skupin kot nosilcev družbene moči, normam in principom demokratične ureditve«, ki je po njegovem mnenju nujna za uspešno demokratizacijo (Ibid.: 39). O pomenu civilne družbe za demokracijo prim. Ibid.: 43.

42

»Človeštvo postane nezmožno dojemati raznolikost, brž ko je dalj časa ni vajeno gledati.« (???: 100) Delujoča in »zdrava« civilna družba, ki dobiva izraz tudi v demokratičnem javnem mnenju, je neposredno odvisna od vzpostavljene sistemske oziroma institucionalne mreže, ki se odlikuje s kvaliteto svojega odnosa do svobode izražanja. Dahlgren meni, da je ob tem, ko je država predpogoj za demokratizacijo civilne družbe, civilna družba hkrati predpogoj za demokratizacijo države. Če je država prešibka, ne more pospeševati procesa demokratizacije civilne družbe. Če je država premočna, postane pretirano intervencionistična. Brez civilne družbe, ki je »sposobna za življenje« (»viable«), država postane preveč vseobsegajoča. Demokratizacija civilne družbe je odvisna od razvoja demokratične kulture in mentalitete v kontekstu vsakodnevnega življenja (Dahlgren, 1995: 6). Gre za predpostavko in postavko politične legitimnosti državne oblasti in obstoječe institucionalne strukture družbe.105 V tranzicijskem procesu držav Srednje in Vzhodne Evrope se odvija tudi proces odvajanja civilne družbe iz objema države. Prav ta proces, ki vključuje tudi osvoboditev medijev od državnega vpliva, se zdi ključen za uspešno ustvarjenje tranzicije v moderno demokratsko družbo, ki jo tvorijo države »nove demokracije« (Peruško Čulek, 1999: 39). Množični mediji, kot prostor za javno predstavljanje idej in interesov ter svobodno razpravljanje, so postali tudi temeljni pogoj konstituiranja civilne družbe (Splichal, 1997: 336). Hkrati pa se je potrebno zavedati nevarnosti, da mediji omogočajo in tudi povzročajo zlitje dejstev in fikcije ali razuma in čustev. Velika medijska podjetja so pogosto iznajdljiva in spretna pri rabi medijev in posredovanih informacij za ustvarjanje podob in idej, ki so v njihovem lastnem interesu in ne morebiti v državnem ali celo v mednarodnem interesu (prim. Cohen, Kennedy, 2000: 250).

5.2 Javna sfera Vsebine tistih določb ustav posameznih držav, ki zadevajo svobodo izražanja, tudi vsebina prvega amandmaja k Ustavi ZDA, na nek način predstavljajo točko v presečišču med zasebnim in javnim; vera oziroma religija pradstavljata individualni kategoriji, govor in tisk pa sta temeljni metodi univerzalnega družbenega diskurza. Javni mediji (tisk, radio, televizija idr.) so osrednji element t.i. 'javne sfere' ("public sphere"), ki predstavlja prostor med državo oziroma vlado na eni strani ter družbo oziroma »civilno družbo« na drugi strani.106 Prav za civilno družbo je posebej pomembno razmerje zasebnega, osebnega oziroma privatnega na eni strani ter javnega na drugi strani (prim. Arendt, 1996: 25). Med tema dvema domenama naj bi bilo vzpostavljeno ravnotežje, po drugi strani pa naj bi šlo hkrati za medsebojno spodbujanje, antagonistično tekmovalnost in 'provociranje' (Sruk, 1995: 44). Znotraj tega prostora javnosti, znotraj javne sfere

105 Nemalokdo v zgodovini je menil, kot pojasnjuje Jakubowicz, da je svoboda izražanja previsoka cena za »avtoritarno osebnost« množic, ki bi v primeru, če bi dobile možnost neposrednega vpliva na potek demokracije, to demokracijo po vsej verjetnosti destabilizirale (Jakubowicz, 1998: 12). Keane navaja izrek Dubois de Launaya iz leta 1786: »Svoboda, da ljudje izjavljajo in se pritožujejo nad obstoječo oblastjo, je neizčrpen vir težav in revolucij.« (Keane, 1992: 32). 106 Jakubowicz državo in civilno družbo primerja z bočnima zidovoma, ki jima je potrebno dodati še streho, tj. javno sfero (Ibid., prav tam).

43

lahko posamezniki izvajajo formalni in neformalni nadzor nad državo; formalnega predvsem s pomočjo vsakokratnih volitev, neformalnega pa pretežno z izvajanjem pritiska na državo in z oblikovanjem javnega mnenja.107 Javna sfera predstavlja forum, znotraj katerega se odvija javna diskusija v zvezi z vprašanji, ki so splošnega družbenega pomena in zadevajo splošne družbene interese. V idealnem konceptu javne sfere je v središču racionalni diskurz, ki naj operira z »zanesljivimi informacijami«, dostopnimi vsakomur brez posebnih pogojev (Webster, 2002: 163). Proces poteka v smeri iskanja konsenza v družbi. Gre predvsem za izražanje individualnih in skupinskih stališč pripadnikov družbe o političnih vprašanjih ("political communication"). Javna sfera se je začela oblikovati ob koncu 17., predvsem pa v 18. stoletju. Habermas (1989) pravi, da naj bi se v javni sferi oblikovala in udejanjala človekova racionalnost, njegova umnost. Gre za sfero, ki se dviga nad privatno-ekonomsko sfero, hkrati pa je ni mogoče enostavno izenačiti s sfero politične organizacije, državnega aparata, političnega predstavništva ipd.108 Habermas v središče razvoja javne sfere postavlja družbeni odziv na opredeljevalne značilnosti razvijajoče se kapitalistične družbe v Veliki Britaniji v 18. stoletju. Institucije kapitalizma so bíle osamosvojitveni boj z državo in cerkvijo, torej s »tradicionalnimi izvori moči«. Orodje tega osamosvajanja so predstavljali predvsem gledališča, umetnost kot takšna, kavarne, romanopisje in v teh oblikah izražana kritika tradicionalnih izvorov družbene moči. Javno razpravljanje je prevzelo obliko javne kritike institucionalizirane podobe družbenega življenja. Svoboda izražanja je pridobivala na pomenu, vzporedno s tem procesom pa je tekel tudi proces reforme parlamentarnega predstavništva in izpostavljanje politične sfere večjemu nadzoru s strani javnosti. V tem konglomeratu različnih in na novo porajajočih se izvorov moči je vlogo, pomen in moč pridobivala tudi politična opozicija, kar je stimuliralo t.i. tekmovanje argumentov in javno razpravljanje, celotni proces pa je bil usmerjen k ustvarjanju racionalno sprejemljive (legitimne) politike. V tem kontekstu Habermas govori o t.i. »buržoazni javni sferi«, ki si prizadeva za osamosvojitev od države (Webster, 2002: 164). Javno sfero so torej izoblikovali predvsem časopisi, bralni in debatni krožki, kavarne, čajnice itd. V javni sferi se razvija in oblikuje javno mnenje. V tem procesu oblikovanja javnega mnenja in vodenja javnega diskurza pripada osrednja vloga medijem. Javna sfera naj bi temeljila na načelu enakih možnosti pristopa za vsakogar.109 Zagotavljala naj bi dostop do »dejstev« v zvezi z 107 V zvezi s problemom »nevidne vlade« in javno sfero prim. Poggy, 1990: 134–136. 108 Javna sfera naj bi bila v idealno tipski podobi prostor (arena), neodvisna od vlade (države v ožjem smislu), avtonomna v razmerju z ekonomsko sfero in zavezana racionalnemu razpravljanju. To razpravljanje naj ne bi bilo okuženo z interesno determiniranostjo, prikrito oziroma zakamuflirano in tudi ne manipulativno. Odprto ali dostopno naj bi bilo za slehernega posameznika in hkrati soočeno z nadzorom javnosti. V središču Habermasove javne sfere so parlamentarne debate in dokumentirani zapisi teh debat, nadvse pomembno vlogo pa imajo tudi javni mediji in ustanove, kot so knjižnice in statistični uradi (Webster, 2002:163). 109 Klasični model javne sfere, kot ga je razvil Habermas, predvideva obstoj javne sfere, ki je avtonomna tako v razmerju do države kakor tudi v razmerju do trga. Po mnenju Garnhama bi bila v resnično demokratični družbi javna sfera že po definiciji ločena od države in bi

44

družbenim življenjem, omogočala vrednotenje teh dejstev in odzivanje nanje ter končno vodila do racionalnega odločanja o najprimernejših ravnanjih (Webster, 2002: 163). Na ta način posamezniki in družbene skupine oblikujejo pomemben del svoje identitete (Jakubowicz,1998: 12–13). »Politična komunikacija« je del javne sfere, ki je posebnega pomena za delovanje političnega sistema. V tem prostoru poteka javni diskurz med tremi akterji, ki vsi uživajo legitimno pravico izraziti svoje poglede in mnenja o politiki in politikih, medijih in javnemu mnenju. Temeljna naloga demokratične družbe izhaja iz, prvič, potrebe, da se vsem trem akterjem – politikom, medijem in javnosti – prepreči dominacija v procesu politične komunikacije, in, drugič, iz težnje po ustvarjenju okoliščin, v katerih javno mnenje ne bo naletelo na gluha ušesa pri naslovniku (Wolton, 1992: 12). Prav javna sfera omogoča spoj teh treh elementov, ki skupaj tvorijo to, kar Jakubowicz na primer imenuje »obličje demokracije« (Jakubowicz, 1998: 11). In prav institucije javne sfere – v primeru, da delujejo na pravilen način – omogočajo, da se morebitni prestopki zoper demokracijo, ki jih stori katerikoli izmed treh akterjev, soočijo s pozornostjo javnosti. Državljani in civilna družba bodo po drugi strani prav z uporabo teh institucij (predvsem s pomočjo instituta javnega mnenja ali s pomočjo medijev) najprej nasprotovali tovrstnim prestopkom in se morebiti šele pri naslednjem koraku odločili za intenziviranje protesta; npr. z uličnimi demonstracijami, civilno neposlušnostjo ipd.. Civilna družba in javna sfera vendarle tvorita prostor, v katerem politično in posredno politično delovanje posameznikov in skupin s prevladujočim značajem javnosti tvori vsebino javnega mnenja, slednje pa kot hkratna forma in materija deluje kot nadzorni mehanizem delovanja oblasti, »politični feedback«,110 determinanta in ogledalo legitimnosti političnega in pravnega sistema. 111

5.3 Javno mnenje

5.3.1 Razvoj Pojem javnega mnenja se je razvijal od obdobja grških polisov in kasneje antike (Habermas, 1987: 13–16), preko razmišljanj znamenitih filozofov in teoretikov iz

predstavljala del civilne družbe. Predstavljala bi prostor za racionalno in univerzalistično politiko, ločeno od države in ekonomije (Granham N., 1986: 41). 110 V smislu odziva javnosti na državno oblast in njeno politiko. Za razmišljanje o treh temeljnih negativnih vidikih oziroma problemih »javne sfere« prim. Poggy G., 1990, str. 136–138. 111 Habermasova kritika strukturnih sprememb javnosti lahko vzpostavi dvom v nekatere sklepe oziroma nekatere segmente politične interpretacije v tem poglavju obravnavanih kategorij. Habermas med drugim meni, da med državo in družbo, tako rekoč iz njih, nastaja neka repolitizirana socialna sfera, ki se izmika razlikovanju »javnega« in »privatnega«. Ta sfera naj bi razbijala tudi tisti specifični del privatne domene, v katerem zasebniki, zbrani v javnost, regulirajo splošna vprašanja svojega medsebojnega sodelovanja, torej javnost v njenem liberalnem oziru. Razpad javnosti, ki se dokazuje s spremembo njenih političnih funkcij, je po Habermasu zasnovan v strukturni spremembi odnosa javne sfere in privatne domene na splošno (Habermas, 1969: 180–181).

45

17. in 18. stoletja (Hobbes, Locke, Hume, Burke, Diderot, Tocqueville, Rousseau, kasneje Kant, Mill, Hegel, Marx itd.).112 Razvoj »javnega mnenja« je v glavnem posledica in učinek napredka znanstvenega spoznanja.113 To pomensko še posebej velja za javne izraze mnenja in za javno mnenje, saj se v prvi vrsti nanaša na javne zadeve (Tonnies, 1998: 97). »Opinion« se ni kar premočrtno razvil v »public opinion« ali »opinion publique«, ki se je nanašal na rezoniranje publike, sposobne razsojanja, svoj pomen pa je dobil v poznem 19. stoletju (Habermas, 1987: 107). Javno mnenje je sedanji, moderni pomen (jezikovni izraz) in moderno opredelitev svoje vloge dobilo na večer pred francosko revolucijo, posvečeno mesto pa mu je podelila Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789, v svojem 11. členu. V evropskem prostoru se je javno mnenje uveljavilo z rojstvom absolutistične države, ki je s prilastitvijo zakonitosti uporabe sile in monopola nad politiko razkrojila skupnostno družbo, rezultat tega dejstva pa je bilo ostro ločevanje med javnim in zasebnim ter političnim in moralnim kot dveh izrazito razmejenih področij. Podobno kot se je gospodarstvo preselilo iz okvirov družine na trg, se tudi morala ni več zadrževala zgolj v zasebnem življenju. In podobno kot so se ljudje začeli tekmovalno srečevati na trgu, so se v javni sferi in javnem mnenju srečevali povezovalno (Keane, 2000: 165–166). Ta novi okvir srečevanja ljudi ni bil ne povsem zaseben ne povsem javen, temveč družben. Ljudje so svojo življenjsko identiteto soočili, izoblikovali in nadgradili v civilni družbi, ki si je prizadevala za obrambo neodvisnosti v razmerju do oblasti (Matteucci, 1999: 270–280). Dejavnost javnega mnenja je bila predvsem kritika, sprožalo pa ga je nezadovoljstvo z obstoječo oblastjo in z veljavnimi verskimi nauki (Tonnies, 1998: 97). Filozofski pogoj za nastanek razmer, v katerih bi se lahko oblikovalo javno mnenje, je ponudila protestantska reforma, ko je dopustila individualno razlago Svetega pisma, saj je na ta način oblastem odvzela monopol nad odločanjem o tem, kaj naj bo resnica (Tonnies, 1998: 86–88, 96–102).114 Z uveljavljanjem 112 Tonnies, 1998: 169–170; Matteucci, 1999: 284–295; Splichal, 1997: 71–79; Habermas, 1987: 106–158; Keane, 1992: 38–44. 113 Oziroma »praktični razlog, zakaj naj bi javnomnenjsko glasovanje predpostavljalo, da ljudje morajo imeti mnenja, naj bi bil povezan z metodo vzorčenja, ki zahteva, da ima vsaka enota populacije svojo vrednost na spremenljivki, ki jo želimo meriti.« (Splichal, 1997: 321). 114 Tonnies pojasnjuje, da je bila prav cerkev tista, ki je najdlje in najbolj zatirala svobodo izražanja, zlasti rimskokatoliška cerkev kot najmočnejša (Ibid.: 100). Cerkev si je želela na ta način zagotoviti trdno in neomajno vero posameznikov v njeno legitimnost in v legitimnost vsega, kar je pač počela in kar je od vernikov zahtevala. Posvetna državna oblast se je sprva v tem boju pridružila cerkvi z namenom zatirati svobodo izražanja kot element nevarnosti za obstoj državne oblasti, ki je samovoljna, samopašna, samozadostna in ravnodušna do česarkoli drugega kakor do svojih lastnih, političnih in materialnih interesov. »Skupaj z religioznimi verskimi nauki pa je napadena in branjena celotna družbena ureditev, ki je zasidrana v njih,« se je glasilo takratno prepričanje oblastnikov (Ibid.: 98). Tonnies med drugim pojasnjuje: »Posvetna oblast se opira na duhovno, ker hoče, da imajo vero tudi vanjo, ker si hoče pridobiti ali pa ohraniti oporo v mnenjih in miselnosti ljudi. Zato se zazdi, kot da se začenja opotekati, če postanejo mnenja o religijah ali pa vsaj o določeni, to posvetno oblast podpirajoči religiji, odpadniška, če začne glodati črv dvoma ali pa celo prevladuje nevarnost. To je razlog, zaradi katerega predstavniki države ali vsakokratne oblasti ponavadi pripisujejo velik pomen temu, da so takšna nevarna ali celo pogubna mnenja, če se že pojavijo (četudi se z njimi pogosto celo strinjajo), kolikor se da malo očitna in da ostanejo prikrita. Če že ni moč zatreti mnenj, pa je moč zavreti njihovo izražanje in njihovo širjenje.« (Ibid.:19).

46

posvetnosti je srečevanje ljudi v mestih olajšal nastanek salonov, kavarn, klubov in krožkov, ki niso imeli le zasebnih in rekreacijskih funkcij, in akademij, ki niso imele zgolj kulturnih nalog.115 Pretok in obtok idej je olajšal in okrepil prav izum tiska (knjige, periodika, časniki, časopisi), ki je v svobodnih državah omogočil nastajanje političnih strank. 116 S tem je javno mnenje lahko začelo vplivati na volilne postopke (Matteucci, 1999: 280–281). Odprava institucije preventivne cenzure je pomenila novo stopnjo v razvoju javnosti;117 omogočila je, da je rezoniranje prodrlo v tisk, tako da se je ta razvil v instrument, s pomočjo katerega je bilo mogoče politične odločitve prenesti pred novi forum publike (Habermas, 1987: 73–74).118 Iz politične vrednote, ki naj bi bila sposobna zagotavljati vladavino, oprto na pritrjevanje, je javno mnenje v 20. stoletju, s podporo družbenih znanosti, postalo predmet razčlenjevanja in predmet empiričnih raziskav v demodoksologiji. 119 S pomočjo javnomnenjskih raziskav je mogoče dnevno spremljati odzive ljudi na različne družbene pojave in politične dogodke.120 Javnomnenjsko raziskovanje je po eni strani nepogrešljiva sestavina demokratičnega političnega procesa, po drugi strani pa je lahko tudi zavajanje in izigravanje demokracije.121 In vendarle, brez sistematičnega in dolgoročnega

115 O nastanku meščanske javnosti Habermas, 1987: 26–39, 106–158, za razvoj javnosti v 17. in začetku 18. st. str. 44–58. 116 Tonnies je med drugim moč tiska opisal takole: »Kajti časnik je postal najodličnejše, najuporabnejše in tudi največkrat uporabljeno sredstvo za seznanjanje z mnenji, za njihovo uveljavljanje, za njihovo javno oznanjanje in obrambo, za napadanje nasprotnih mnenj in za ustvarjanje sovraštva do njih in zaničevanja – večina časnikov je postala bojišče, na katerem se nenehno razplamteva in z vročim ognjem gori nenehna bitka misli in mnenj. Posebej v političnih sporih se »tisk« razvije kot moč, s katerim se stranke in vlade rokujejo z večjo ali manjšo spretnostjo in energijo, delno zato, da bi izražale različna mnenja, želje, pritožbe in čustva ter jih medsebojno izigravale, delno pa zato, da bi pritegnile na svojo stran mnenja in čustva neprizadetih ali manj prizadetih opazovalcev … Kolikor svobodnejši sta tisk in javni govor – ki pa sproža tisočkraten odmev šele s tiskom – toliko manj lahko vlada, ki si jo prizadevata zrušiti, ukrene neposredno zoper kritiko in nasprotovanje.« (1998: 73, 119). 117 Najbolj toga oblika pohabljanja komunikacije je cenzura (Splichal, 1997: 349). 118 Habermas, 1987: 73–74. »Splošno prepričanje je, da je tisk najpomembnejše sredstvo seznanjanja z nevidnim okoljem (poudarek A.T.). « (Lippmann, 1999: 205). 119 Za veliko prelomnico v razvoju mnenjskih raziskav lahko štejemo leto 1915, ko je bil v empirični družboslovni raziskavi prvič uporabljen naključni vzorec (A.L. Bowley). »Empirično raziskovanje javnega mnenja je bilo rezultat dejanskega izenačevanja konsumpcijske in politične sfere (dejanskega razpada javnosti v množico zatona kritične publicitete), ne pa nasprotno, da bi samo raziskovanje povzročalo razkroj javnosti. Javno mnenje je postalo predmet empiričnega raziskovanja s tem (potem), ko je postalo predmet vladanja (manipulacije) .« (Splichal, 1997: 296, 303) Za analitičen prikaz problematike javnomnenjskega raziskovanja glej Splichal, 1997: 280–333. 120 »Volitve so ključni čas, v katerem je treba s takšnimi raziskavami preverjati naravnanost javnega mnenja v prepričanju, da je prav to trenutek, v katerem vpliva na demokratični proces.« (Matteucci, 1999: 295). Prim. z razmišljanji o vlogi in pomenu raziskav javnega mnenja v poglavju te mag. naloge o medijih in volitvah. 121 »Seveda realen pogled na družbeno stvarnost ne sme idealizirati javnosti, temveč je treba priznati, da imajo na oblikovanje javnega mnenja zelo velik – včasih celo dominanten – vpliv močne interesne skupine. Zelo pogosto oblikujejo javno mnenje tudi iracionalne socialne sile ... Javnega mnenja tudi ni mogoče v celoti kontrolirati, saj en del javnega mnenja nastaja spontano v neposrednih stikih med ljudmi in na osnovi lastnih izkušenj vsakega izmed njih.

47

raziskovanja javnega mnenja si ni mogoče predstavljati nobene demokracije, ki bi bila vredna tega imena.122 Četudi javnomnenjske okoliščine v pluralnih demokratičnih družbah niso idealne, se zdi, da »je tudi najbolj defektna demokracija boljša od najbolj perfektne vladavine enoumja oziroma dogmatične enotnosti« (Sruk, 1995: 57–58).

5.3.2 Javnost Z razvojem javne sfere in javnega mnenja se torej pojavi nov politični akter, tj. javnost123; hkrati kot načelo, pravzaprav vrednota, kot forum, kot dejavnosti in kot subjekt.124 V politiko, politično življenje in politično dogajanje, ki je bilo predsvem tajno, skrito, zamolčano in prikrivano, vstopi »javnost« kot načelo, javnost v smislu dostopnosti, transparentnosti, obveščenosti125, razglašenosti, propagiranja ipd. Zahteva po demokratični politiki terja njeno odprtost in v tem smislu poštenost.126 Četudi še danes številne informacije o pomembnih zadevah skupnega življenja v družbi ostajajo prikrite in dostopne sorazmerno ozkim krogom ljudi in četudi je politiko še vedno mogoče opredeliti z metaforo o ledeni gori, katere enajstina moli iz oceana, drugih deset enajstin pa je pogreznjenih v motno, mračno, skorajda nedostopno in nevarno vodovje (Sruk, 1995: 145), je načelo javnosti eno izmed osrednjih demokratičnih načel delovanja političnih organov, organizacij in ustanov, ki »zavračajo enosmerni avtoritarni monolog in si prizadevajo za demokratični polilog« (Ibid.: 46). Javnost je pravzaprav vse, kar je odprto oziroma dostopno ljudem ali skupnosti in ne zgolj posameznikom oziroma zasebnikom (»offentlichkeit«). Kot rečeno, javnost predstavlja forum, javno sfero oziroma področje komuniciranja, v katerem nastajajo, se soočajo in spreminjajo politična stališča, ideje, mnenja, prepričanja. V tem procesu nastaja javno mnenje. Javnost (fr. »publicite«) predstavlja tudi dejavnosti, ki privlačijo pozornot občinstva (Ibid.: 145). V javni sferi, v javnem forumu javnega komuniciranja kot

V delu javnosti se torej odvijajo zunajinstitucionalni procesi, na katere politični režim ne more vplivati.« (Igličar, 1997: 142, 145). 122 Kot izhodišče za kritičen razmilek: »Za mnoge ljudi v intelektualnih krogih kritični pogled na življenje ne temelji na podatkih. Njihovi sklepi … ne izhajajo iz sistematičnega pregleda in analize podatkov. Pri mnogih intelektualcih je njihovo prizadevanje važnejše kot analiza podatkov in … pogosto ga spremlja brezbrižnost do podatkov in še posebej do tistih ugotovitev v podatkih, ki izzivajo ali postavljajo pod vprašaj ključne elemente njihove »Weltanschaung« …(videli smo že) veliko primerov take brezbrižnosti do podatkov ali pa celo še hujše primere klevetanja podatkov. Na kratko, mnogi intelektualci se zanašajo na sporazum, na splošno mnenje, ki je v nasprotju z resnico dokazov. Če povemo z drugimi besedami, taki intelektualci se bolj odzivajo na procese skupinske dinamike kot pa na procese zbiranja podatkov in ugotovitve, ki izhajajo iz njih.« (Hamilton R.F., Wright J.D., The State of the Masses, Chicago, Aldine. Nav po Kaase, Newton, 1999: 31). 123 O javnosti in javnem mnenju glej strnjeno Splichal, 1997: 18–63. 124 Prim. Arendt, 1996: 52 in nasl. 125 Prim. Dahl, 2000: 43, ki »obveščeno razumevanje« relevantne alternativne politike in njenih posledic pojmuje kot »kriterij demokratičnega procesa«. 126 »Razprave v javnosti, ki naj bi temeljile na razumu in enakopravnosti razpravljalcev, so bile javne vsaj v dveh pomenih: 1. v pomenu prizadevanja za oblikovanje skupne volje in/ali skupnega dobrega (in torej ne le spopadanja individualnih intersov) ter 2. v pomenu odprtosti oz. dostopnosti razprave.« (Splichal, 1997: 23).

48

subjekti127 nastopajo vse osebe in skupine, ki svoje interese usmerjajo na določeno področje družbenosti, ki je politično relevantno in eksponirano (Ibid.: 146). Javnost oblikuje javno mnenje, ki vpliva na državno oblast in – po Habermasu – edina lahko zagotavlja obstoj demokracije (Klepec, 2001: 103).128 Edina moč in edina sila, ki jo demokratična javnost priznava, naj bi bila moč boljšega argumenta v javni razpravi. Pri tem se kot politični cilj pojavlja težnja po javni diskusiji, ki bi bila umna in racionalna in ki bi bila kot »prisila boljšega argumenta« smoter sama po sebi (glej Habermas, 1997). Javnost je po svoji splošni naravi povezana s slehernim razvitim političnim življenjem. V izraziti obliki zatorej predvsem z življenjem mest. Svoje naravno mesto ima na ulici ("in publico") (Tonnies, 1998: 80). V zvezi z oblikovanjem in raztezanjem pojma javnosti je mogoče razlikovati med tremi temeljnimi novoveškimi obdobji129. V prvem obdobju, ki ustreza novoveškemu boju proti despotizmu v Evropi, je jezik javnosti, javnih vrlin in javnega mnenja postal orožje boja za svobodo tiska in druge javne svoboščine. Javnost je bila naperjena zoper oblast, ki je bila samovoljna in nagnjena k zlorabam oblasti.130 Za to obdobje je značilno republikansko razmišljanje o gojenju javnih vrlin in duha javnosti ter njihovo zavzemanje za korenito spremembo obstoječih političnih usmeritev s pomočjo pravice do svobodnega izražanja, vladavine zakona, načelom delitve oblasti in nefrakcionaštvo. V drugi stopnji se je javnost kot ideal uporabljala za grajo monopola, s katerim sta blagovna proizvodnja in potrošnja oklepali tista področja civilnega življenja, ki naj bi jih bilo potrebno zavarovati pred golim racionalnim tehtanjem dobička in izgube. Javnost je bilo potrebno obvarovati pred širjenjem moči organiziranega kapitalizma, oglaševanjem (predvsem pred manipulacijo, ki povzroča nevednost, utvare, politično apatijo itd.)131 in pred drugimi strokovnimi organizacijami, ki so napovedovale javno

127 Tonnies pojasnjuje, da oporekanje že samo po sebi učinkuje močnejše na strasti kot pritrditev. Po tej plati se občinstvo javnega življenja vede drugače kot gledališko občinstvo. Gledališkemu občinstvu je ploskanje na splošno bolj pri srcu kot žvižganje. Politično občinstvo pa ima v nasprotju s tem občutek, da vseskozi trpi, zato graja in nasprotuje (Tonnies, 1998: 120–121). 128 Prim. Schmitt, 1994: 34: »Le če pravilno dojamemo osrednji položaj diskusije v liberalnem sistemu, dobita pravi pomen dve politični zahtevi, ki sta značilni za liberalni racionalizem, in se iz nejasne atmosfere gesel in politično taktičnih preudarkov o smotrnosti dvigneta do znanstvene jasnosti: postulat o javnosti političnega življenja in zahteva po delitvi oblasti … Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima v liberalni misli javnost, še posebno vladavina javnega mnenja, se zdi, da sta liberalizem in demokracija tu identična … Vera v javno mnenje ima svoje korenine v predstavi, ki v obsežni literaturi o javnem mnenju, tudi v velikem delu Tonniesa, navadno ni prav poudarjena: ne gre toliko za javno mnenje kot za javnost mnenja.« 129 Za zgodovinski razvoj javnosti glej Tonnies, 1998: 80–97. 130 Prim. Schmitt, 1994: 35–36, 43 (o Heglovem pojmovanje javnosti, predvsem kot največjega sredstva za izobraževanje o državnih interesih nasploh), 45. Prim. tudi Arendt, 1996: 40 in nasl. 131 Marxisti so problem indoktrinacije vladajoče ideologije in »proizvajanja legitimnosti« pojasnjevali npr. na naslednji način: »Ideology denotes sets of ideas which tend to conceal the contradictions upon which all class societies were based. Ideologies therefore propagate falsehood, delusion and mystification. They nevertheless serve a powerful social function: the stabilise and consolidate the class system by reconciling the exploited to their exploitation. Ideology thus operates in the interests of a 'rulling class', which controls the process of intellectual production as completely as it controls the process of material

49

mnenje in ga poskušale uporabiti v svojo korist.132 Tretja stopnja združuje prvi dve, hkrati pa ideal javnosti povezuje z javnopravno radiodifuzijo. Slednja predstavlja prostor za racionalno in univerzalistično politiko, ki naj bi bila ločena od države in gospodarstva. Javnopravna radiodifuzija naj bi med državo in gospodarstvom pravzaprav vzpostavljala ravnotežje, zaradi česar ne sme biti vezana na zapovedi največje mere politične oblasti ali zapovedi največje mere dobička. Radiodifuzija naj bi delovala kot obrambno obzidje javnosti (Keane, 2000: 164–167, 169). Področje javnosti, ki ima oporo v sistemu svobode komuniciranja, je bistvenega pomena za življenje civilne družbe (Ibid.: 163). Pogoj za obstoj javnosti je možnost vsakega člana družbe, da lahko takoj odgovori na vsako izraženo mnenje. O pravi javnosti govorimo v primeru obstoja ravnovesja med številom tistih, ki mnenje ustvarjajo, in tistih, ki mnenje sprejemajo. Razvita javnost je, nadalje, tista javnost, ki se sooča z možnostjo realizacije mnenja z učinkovito družbeno akcijo in odsotnostjo vseobsežne kontrole državnih organov nad javnim mnenjem (Igličar, 1997: 120).133 V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, lahko govorimo o razviti politični javnosti, ki zakonodajalca upravičeno zavezuje z javnim mnenjem in od njega zahteva, da javno mnenje pretvori v sankcionirano pravno obliko. O razglašeni ali molčeči javnosti govorimo takrat, kadar javnost vodijo mračne in nehumanistično usmerjene socialne sile in v kateri je javna razprava o političnih odločitvah le farsa (Igličar, 1997: 142). Splošna javnost je tista, katere pozornost je namenjena vsem političnim dogodkom, medtem ko so različne specialne javnosti pozorne le na določene segmente politike ali posamezne politične dogodke. Specialna javnost tako zavzema le tisti del splošne javnosti, ki ima neko mnenje le o določenih problemih ali vprašanjih upravljanja družbenih zadev. V specialno javnost sodijo tudi različne poklicne skupine in sloji, ki nastopajo kot strokovna javnost. 134 Slednja s svojega zornega kota obravnava določene zadeve

production. In a capitalist society, for example, the burgeoisie dominates the educational, cultural, intellectual and artistic life. As Marx put it…'The ideas of the rulling class are in every epoch the rulling ideas.'…This is not, however, to suggest that these 'ruling ideas' monopolise intellectual life and exclude all rival views. Indeed, modern Marxists have clearly acknowledged thah cultural, ideological and political competition does exist, but stress that this competition is unequal, in that the ideas and views which uphold the capitalist order enjoy a crushing advantage over the ideas abd theories which question or challenge it. Such indoctrination may, in fact, be far more succesful precisely because it operates behind the illusion of free speech, open competition and political pluralism.« (Haywood, 1999: 146).. 132 Prim. Poggy, 1990: 195–196, ki svarilno opisuje monopolne okoliščine na področju medijev (vklenjenih v načelo »denar in volitve« ali »medijske kampanje pozornosti«) v ZDA, Italiji in v Veliki Britaniji. 133 S tem v zvezi je mogoče tudi v sodobnosti govoriti o procesu nadomeščanja neodvisne javnosti s pasivno množično družbo, ki obstaja v primeru neizpolnjenosti navedenih pogojev obstoja javnosti. K pasivni množični družbi naj bi bili obrnjeni trendi velikih globalnih družb (Ibid.: 143). 134 Tonnies je poseben pomen pripisoval mnenju strokovne javnosti tako tiste, ki sporoča informacije (objavlja), kot tudi tiste strokovne javnosti, ki informacije sprejema. Bolj ko je javnost obveščena, izobražena in znanstvena, bolj se razvija »republika učenjakov«, ki je najvišja instanca mnenja javnosti. Gre za bolj zgoščeno zvrst mnenja javnosti, ki je globlje v srcih in možganih, tudi v duši. To mnenje in ta javnost je trajnejša, preživi »spremembe temperature, lahko pa povzroči tudi vremensko spremembo.« (1998:149–150).

50

in predlaga rešitve (Ibid.: 144).135 Množična družba,136 ki je brez razvitih elementov javnosti in v kateri je možnost odgovora na izraženo mnenje otežena ali onemogočena, ne predstavlja ustrezne podlage legitimnosti političnega in pravnega sistema. Pri množični družbi realizacijo mnenj nadzorujejo oblasti, ki včasih uresničevanje mnenja tudi onemogočajo.137 Mnenje javnosti se ob tem vendarle kaže kot politično najodločilnejša sila (Tonnies, 1998: 124).138 Dejavnost zakonodajnih teles in rezultati zakonodajnih procesov ne ustrezajo kriterijem legitimnosti, če se odločitve oblikujejo in sprejemajo v ozkih centrih političnih strank, če je politično dogajanje skrito pred očmi javnosti in poteka v okoliščinah, v katerih je načelo demokratičnega predstavništva zgolj normativno predvidena forma političnega procesa, ignoranca in ravnodušnost državne oblasti do zahtev, želja, težav, predlogov in interesov demokratične javnosti pa njegova vsebina.139 Tudi upravni in sodni postopki niso legitimni, v kolikor načelo javnosti ni ustrezno zagotovljeno in uresničevano. V primerih, ko ljudem ni dana možnost uresničevanja svobode govora in izražanja kot osrednjih postulatov pravnosti in demokratičnosti, ko ljudem ni dana možnost posredovanja odgovora

135 Splichal sodobni pojem javnosti razdeli na naslednje skupine ali kolektivitete, ki se bistveno razlikujejo; splošna javnost (ta se empirično in ohlapno izenačuje s populacijo državljanov, ker ta edina omogoča empirično raziskovanje javnosti z uporabo naključnega vzorca); volilna javnost (empirični pomen volilnega telesa ali dejanskih volivcev); pozorna jvnost (odlikuje jo interes za politiko, njeni člani pa se vsaj občasno vključujejo v razpravljanje o političnih zadevah); aktivna javnost (predstavlja elito pozorne javnosti); področne ali posebne javnosti. Prevladujoče je razumevanje javnosti kot nacionalnega pojava, kar po eni strani nedvoumno pomeni obstoj večjega števila javnosti (publik) – javnosti je vsaj toliko, kot je nacij – po drugi strani pa implicitno zanika možnost obstoja nekakšnih 'specializiranih' javnosti. (Splichal, 1997: 31). 136 Prim. Arendt., 1996: 43 idr; Mills, 1964: 385 in nasl. 137 Keane pojem javnosti razdeli na mikro raven (ki jo sestavljajo ducati, stotine ali tisoči razpravljalcev, ti pa vplivajo drug na drugega predvsem na ravni, ki je pod državno); mezo raven (ta zajema milijone ljudi, ki vplivajo drug na drugega na ravni ozemeljske nacionalne države); in makro raven (ta uokvirja milijone ali milijarde ljudi, ki so vpeti v proces razpravljanja na naddržavni in globalni ravni moči) (Keane, 2000: 177 in nasl.). 138 »Z depolitizacijo in univerzalizacijo javnega mnenja, ki ob koncu 20. stoletja paradoksalno najočitneje prihaja do izraza s politično institucionalizacijo javnomnenjskih glasovanj, se doslej najbolj zaostri vprašanje demokratične narave in pomena javnega mnenja. Vsi spori o pojmu in pomenu javnega mnenja v 20. stoletju … so vsaj posredno, praviloma pa neposredno povezani prav s tem vprašanjem. Za normativno-politične teorije javnega mnenja 18. in 19. stoletja je bilo javno mnenje prvovrsten političen pojav, neposredno povezan z udejanjanjem načela javnosti, svobode tiska in političnih pravic državljanov. Radikalen teoretski zasuk … v 20. stoletju … (je postulate) liberalnega razsvetljenskega razumevanja javnega mnenja … aktualiziral …Walter Lippmann (je) s pluralizacijo javnega mnenja kot množice individualnih mnenj utrl pot operacionalističnim pojmovanjem javnega mnenja, ki jih je prineslo anketno raziskovanje in utrdilo predvsem javnomnenjsko glasovanje.« (Splichal, 1997: 63) Po drugi strani pa Habermas meni, da »javnemu mnenju, ki se je, kot se zdi, iz sredstva za osvobajanje sprevrglo v instanco zatiranja, liberalizem lahko postavi nasproti, glede na njegovo naravo, samo javnost samega mnenja« (Habermas, 1969: 172). 139 »Oblikovanje ni sprejemanje splošnih pravnih norm … postane v takšnih razmerah odtujeno od ljudskih množic. Ideja o ljudski suverenosti se spremeni v čisto dogmo.« (Igličar, 1997: 121).

51

na izraženo mnenje, ko realizacijo mnenj nadzorujejo državni organi ter ko javnost ni samostojna in neodvisna, vse skupaj postane nelegitimno.140

5.3.3 Javno mnenje kot mehanizem demokratičnega nadzora in element legitimnosti

»Javnost javnega mnenja je po sebi in za sebe neomejena.« (Tonnies, 1998: 108) »Javnost« javnega mnenja velja dojemati v dvojnem pomenu. Javno mnenje je javno glede na način nastajanja, saj to mnenje ni individualno, pač pa nastaja v postopku komunikacije med posamezniki, torej v okviru javnega razpravljanja, ki vodi k izoblikovanju občega prepričanja. Nekateri teoretiki trdijo, da javno mnenje obstoji, kadar ljudje, ki niso člani oblastnih organov, svobodno in javno izražajo politična mnenja ter zahtevajo, naj ta mnenja sooblikujejo politiko oblastnih organov. Javno mnenje v klasičnem smislu pomeni javno razpravljanje in odločanje o določenih skupnih zadevah (Igličar, 1997: 143; prim. Schmitt, 1994: 34). Osebek javnega mnenja je, drugič, javnost in ne zasebnost. Gre za politično življenje in njegove raznolike plati. S širjenjem razsvetljenstva in s krepitvijo kulture sta pospešeno nastajali omikana in obveščena javnost, ki je začela izražati sodbe o (centralizirani in monopolizirani) politiki (Tonnies, 1998: 34). Javno mnenje zadeva torej predvsem presojo določenega delovanja in se nagiba k temu, da bi izražalo vrednostne sodbe, ki so lahko moralne ali politične sodbe. Pravzaprav gre pri javnem mnenju za prisotnost obeh elementov, moralnosti in političnosti, saj v okviru javnega mnenja prevladujejo moralne sodbe, ki so kot graja sprevrženosti oblasti izrečene v imenu razuma (Matteucci, 1999: 281). Na javno mnenje pri tem ne vplivajo zgolj moralni ali politični ideali, temveč tudi strasti in čustva. In četudi je bilo nezadovoljstvo z obstoječo oblastjo sprva čustveno, je počasi postajalo razmišljujoče in spoznavajoče, sprva nemo in neuko postaja počasi glasno in jasno, sprva razpršeno in nemočno postane počasi med seboj prepleteno in organizirano (Ibid.: 97). Javno mnenje naj bi bilo mogoče razumeti tudi kot racionalizirano obliko religije (Ibid.: 62). Javno mnenje se pojavlja kot obča presoja, ki nastaja v procesu javnega razpravljanja in ohranja poljubnost. Sprva javno mnenje ni želelo biti politično, dejansko pa je kaj hitro to postalo. Javno mnenje prav zato, ker je mnenje, ni politična volja ali politično ukrepanje, četudi meri na to, da bi vplivalo na ravnanje oblasti, političnih strank, družbenih skupin ali posameznikov, ki so nosilci javne odgovornosti ali družbenih pooblastil (Matteucci, 1999: 277–297). Javno mnenje zadeva predvsem kategorijo razuma in je pravzaprav običajna subjektivna vera ali prepričanje, ki ni zavezujoče in ni nujno pravilno. Mnenje lahko popačijo strasti ali pa se enostavno »moti«. Javno mnenje se na primer razlikuje od t.i. »občega mnenja« v pravu, ki je kot communis opinio doctorum obče mnenje izvedencev, katerih soglasna presoja si pridobi pomen in veljavo ter je zatorej zavezujoče. Javno mnenje se ne ujema z resnico in ni nujno, da bi imelo

140 Prim. Igličar, 1997: 120–121; Nazorno o tem Luhmann, 1992; Habermas, 1997; Pavčnik, 1999.

52

enako tehtnost in veljavo, ki jo ima obče mnenje izvedencev (Matteucci, 1999: 277–279). Javnega mnenja tudi ne moremo enačiti s t.i. splošno voljo naroda kot neposrednim izvorom zakonodajne oblasti. »V nobenem primeru skupno mnenje še ni javno. Javno mnenje tudi ne nastane s kakršnimkoli načinom izražanja. Deliti mnenje (imeti enako ali podobno mnenje) je eno, javno mnenje je nekaj drugega. Vsaka teoretska obravnava javnega mnenja mora najbrž soglašati, da si stvari uma, naj bodo racionalne ali ne, delimo; če si delimo mnenje pod določenimi pogoji, s tem mnenje postane javno … Javno mnenje, in še posebej javnost, je način oziroma specifično sredstvo za delitev mnenja.« (Wilson, 1962: 93) Deliti mnenja, vrednote itd. je temelj za vsako skupnost oziroma družbo in zato tudi temeljni pogoj za razvoj javnega mnenja. 141 V moderni državi so neposreden temelj zakonodajnih odločitev predstavniška telesa, ki svojo legitimnost vežejo na volitve oziroma na suverenost ljudstva. Poleg tega predpostavlja »splošna volja naroda« določeno enotnost in podrejanje manjšinskih stališč večinskim.142 Javno mnenje pa ne predstavlja nekaj enotnega, kar bi se lahko ugotavljalo s pomočjo večinskega načela, temveč deluje različno in neenotno v smislu izreka »Quot homines, tot sententiae« (Igličar, 1997: 143). Tonnies podaja naslednjo definicijo javnega mnenja:

»Javno mnenje je duhovni izraz iste obče volje, ki se razodeva tudi v konvenciji in zakonodaji. Njegov osebek, tistega, ki se uvršča med osebke družbe in države, bi radi opredelili kot »občinstvo« ali točneje, v kolikor gre za obveščeno, omikano in podučeno občinstvo, kot »republiko učenjakov«, ki je po svojem bistvu mednarodna, ki pa je kot duhovna elita razpršena po vsej državi, pri čemer pa se najraje zbira in zgošča v mestih ter posebej v velemestih in izobraževalnih središčih; neredko jo označujejo tudi kot »razumništvo« ali kot »razumnike«. Z vso pravico bi jo lahko dojemali kot nekakšno idealno zasedanje sveta, ki s svojimi sklepi ustvarja pravila, ali bolj posrečeno – kot se je v resnici že pogosto dogajalo – kot sodišče, katerega sklepi in spoznanja si lastijo idealno veljavo sodb in poosebljajo, četudi nimajo za seboj izvršilne oblasti, moč in silo počastitve in osramitve, vzpona in uničenja, poveličevanja in obsodbe, pri tem pa se lahko gibljejo znotraj teh meja tudi kot oprostitev, zamolčanje in dopuščanje. Ti izreki ali ta spoznanja so javno mnenje v svoji hlapljivi-efimerni-podobi, v skladu s katero ga tudi po pravilu presojajo … Tako pojmovano javno mnenje je skupen način mišljenja, korporativni duh neke skupine ali združbe, ki hoče svoje mnenje graditi na razmišljanju in vedenju in ne na nepreverjenih predstavah ter na verovanju in avtoriteti, to pa se najprej in najpreprosteje kaže v zadevah vsakdanjega življenja, obči koristi ter

141 Deliti mnenje je mogoče razumeti kot genus proximum za vrsto družbenih pojavov. Differentia specifica javnega mnenja pa leži v specifičnih sredstvih za delitev mnenj – po Wilsonu tako za izražanje mnenj kot za akcije, ki vodijo k odločitvam (Splichal, 1997: 248). 142 Prim. z Rousseau J.J., Družbena pogodba, CZ, Ljubljana, 1965. Rousseau kot »skupno voljo« opredeljuje seštevek vseh »posameznih volj« pripadnikov družbene skupnosti, »občo voljo« pa razume kot stičišče, kot skupni imenovalec ali kot presek vseh teh volj, ki odraža segment poenotenosti hotenj in interesov pripadnikov družbene skupnosti, tudi t.i. voljo suverena kot celote.

53

skupnih in zavezujočih idejah nekega družbenega sloja, zlasti takšnega, ki zavestneje dojema svoje interese.« (Tonnies, 1998: 62)

Daljšo opredelitev javnega mnenja poda Tonnies na straneh 104–110. Razlikuje med javnim mnenjem »nasploh kot zunanjo celoto nasprotujočih si mnogoterih mnenj, ki se javno izražajo, in med določenim mnenjem javnosti kot enovito učinkujočo močjo in silo.« Neartikulirano javno mnenje razlikuje od artikuliranega in določnega, pravega mnenja javnosti. Za obe mnenji velja kot bistveno javno oznanjanje in nanašanje na javne, v prvi vrsti politične zadeve. Prvo javno mnenje vključuje splošnost v smislu »vseh« le toliko, kolikor zadeva tiste, ki kakorkoli dejavno ali trpno sodelujejo pri javnem oznanjanju mnenj. Pri mnenju javnosti je subjekt bistveno in posebej politično povezana splošnost tistih, ki so postali enotni v tem, da na določen način menijo in presojajo in ki prav s tem sami po sebi sodijo v javnost in v javno življenje. V prvem primeru ima pretežno pomen miselnega dojemanja (intelektualni pomen), v drugem pa pretežno pomen izražanja volje (voluntarističen pomen) itd. (Ibid.: 105–106). Prav tako Tonnies razlikuje tudi med javnim mnenjem in določnim mnenjem javnosti (Ibid.: 141–143). Za Habermasovo definicijo javnega mnenja, ki je predvsem kritična analiza pomanjkljivosti uveljavljenih definicij javnega mnenja, njegovega pomena in sestave. Habermas javno mnenje že v naslovu opredeli kot fikcijo pravne države (1987: 259–273):

»Pojem javnega mnenja, ki bi bil zgodovinsko smiseln, ki bi normativno zadoščal zahtevam socialnodržavne ustave, ki bi bil teoretično čist in empirično uporaben, je mogoče dobiti le iz strukturnih sprememb javnosti in dimenzije njenega razvoja … Nejavna mnenja so številna in »javno« mnenje je dejansko fikcija; kljub temu pa se je treba držati pojma javnega mnenja v komparativnem pomenu, ker je treba ustavno realnost socialne države dojeti kot proces, v katerem se uresničuje politično dejavna javnost in se torej izvajanje socialne oblasti in politične vladavine efektivno podreja demokratični postavki javnosti. Iz te dimenzije državno-družbenega razvoja je potemtakem treba razviti kriterije, po katerih je mogoče mnenja empirično meriti glede na stopnjo njihove javnosti … Ker javno mnenje kot tako seveda ne »obstaja« in je kvečjemu mogoče izolirati težnje, ki v danih pogojih delujejo v smeri izoblikovanja javnega mnenja, je javno mnenje mogoče definirati le komparativno. Stopnja javnosti nekega mnenja se meri po tem: koliko izhaja iz interne organizacijske javnosti neke publike članstva in koliko ta interna organizacijska javnost komunicira z eksterno javnostjo, ki se v publicističnem občevanju prek množičnih medijev oblikuje med družbenimi organizacijami in državnimi institucijami.« (Ibid., 268–271)

Habermas tudi meni, da je državljanska javnost »liberalna fikcija« (Habermas, 1969: 267). Tudi Schmitt (1994: 45–46) poda svoj opis družbene dejanskosti v zvezi z »javnostjo« in »javnim mnenjem«, pri čemer posebej izpostavi dejstvo, da se

54

politične odločitve sprejemajo v vrhovih strank ali s sodelovanjem »velekapitalističnih interesnih združenj« in za zaprtimi vrati, da je vera v diskutirajočo javnost izkusila strašno streznitev, da ostaja zgolj še »vera v parlament« in da iz časopisnih člankov, skupčinskih govorov in parlamentarnih debat nastaja resnična in pravilna zakonodaja in politika. Ratio parlamenta naj bi bil v 'dinamično dialektičnem', tj. v procesu soočanja nasprotij in mnenj. Bistvena značilnost parlamenta je torej javna razprava o argumentu in protiargumentu, javna debata in javna diskusija, parlamentiranje, pri čemer še ni treba takoj pomisliti na demokracijo (Schmitt, 1994: 31). Eno od načel despotskega načina vladanja je obdržati ljudi v nevednosti o dogodkih v svetu nasploh in še zlasti o dogodkih v njihovem okolju (Popkin, 1989: 251). Za uveljavitev javnega mnenja so morali biti na institucionalni ravni izpolnjeni trije pogoji. Potrebno je bilo odpraviti cenzuro in doseči uveljavitev popolne svobode tiska; tudi ali predvsem kar zadeva kritično presojo ravnanja oblasti (prim. Pitamic, 1996: 210–211). Poleg tega se je bilo potrebno posloviti od načela arcana imperii, ki je predstavljalo pribežališče teženj po tajnosti početij države. Omenjena pogoja sta bila dopolnjena in nadgrajena z zahtevo po javnosti parlamentarnih razprav, vladnih aktov ter sodnih in upravnih postopkov. Samo pod temi pogoji se je lahko v procesu javnega razpravljanja izoblikovalo javno mnenje, ki je v sebi nosilo kvaliteto »obveščenega« javnega mnenja. V obdobju moderne države je javno mnenje, izraženo preko svobodnega in neodvisnega tiska, razbilo temačno, nespametno skrivnostnost nedokazanih predstav, verovanj in avtoritet (Tonnies, 1998: 77).143 Javno mnenje je spodkopalo srednjeveško vero v religijo, v zadnjih stoletjih pa je krščanska vera izgubila, kar je dobilo javno mnenje (Ibid., 453). Dominatnih, kolektivno sprejetih mnenj sodobnih družb ni več mogoče opisati kot »bistveno voljo«, ki bi sprejela dogmatična prepričanja in tradicionalna občutenja. Vzpon svobodnega tiska in javnega mnenja ruši dogmatske tradicije in pospešuje refleksivnost, spodbuja rast konvencionalne volje oziroma javno sprejetih sodb o želenih ciljih in zavestne presoje o sredstvih za dosego teh ciljev. V tem smislu ima razvoj javnega mnenja globoke politične implikacije. »Določno mnenje javnosti se kot celota nanaša predvsem na politično življenje, na politične voditelje in na zakonodajo, jih tam, kjer prihaja njegovo bistvo do izraza v najčistejši obliki, presoja po njihovem uspehu in se vede bodisi po udejanjenem bodisi po pričakovanem uspehu ter osebam in dogodkom naklanja pritrjevanje ali zavračanje, občudovanje in poveličevanje, ali pa zaničevanje in psovanje. Zato zahteva pritrjevanje posebej tam, kjer mu je pri srcu uspeh v prihodnosti, saj terja spoznanje, da si je treba za takšen uspeh prizadevati.«

143 Dejstvo, ki mu vsi pomembni zgodovinarji izkazujejo priznanje, je, da je mnenje javnosti, kot ga pojmujejo v soglasju s sodobno teorijo, odigralo pomembno vlogo pri vseh velikih spremembah v Cerkvi in državi, v zakonodaji, pravosodju in upravi, spremembah, ki so jih polna novejša stoletja ter da je pri tem uveljavilo svojo moč … Glede na njegove najpomembnejše zahteve in dosežke bi lahko imeli prav mnenje javnosti kratko in malo za sodobnega duha, za subjektivnega »duha novega veka«, ki se razvija včasih postopno, včasih pa v sunkih in nenadno, ter vse močneje in vse uspešnejše dela v pri uničenju in spodkopavanju podedovanih nazorov in tradicionalnih ustanov (Tonnies, 1998: 239).

55

(Ibid., 1998: 163)144 Države so torej privedene pred »sodišče javnega mnenja« (Keane, 1992: 33). Javno mnenje pa si za svoj politični cilj ni izbralo prevzema politične oblasti, temveč– nasprotno, izvajanje nadzora nad oblastjo in za določanje smernic njenega delovanja. Javno mnenje se je pojavilo kot učinkovito orodje za preprečevanje samovolje in zlorabe pri izvajanju oblasti. Javno mnenje se je kot pomembni, pravzaprav odločilni akter, vključilo tako v proces zadrževanja oblasti v mejah zakonitosti kakor tudi v proces seznanjanja oblasti s pritrjevanjem njenemu početju ali z njegovim zavračanjem s strani pripadnikov (civilne) družbe. Pri tem je šlo za proces legitimacije, ki se je po novem odvijal tudi v obdobju med volitvami kot tradicionalnim mehanizmom potrjevanja in podeljevanja legitimnosti vsakokratni oblasti. Tovrstna presoja upravičenosti oziroma legitimnosti oblasti je bila lahko, ob izpolnjenosti omenjenih pogojev in posledično ustreznem pretoku informacij skozi kanale javne komunikacije, pretehtana, na ta način tudi racionalna in umna. Posebnega pomena je pri tem dejstvo, da se javno mnenje ni oblikovalo znotraj neke politične ustanove, torej znotraj parlamenta, temveč na prizorišču, ki je bilo predpolitično, na prizorišču torej, kakršna je civilna družba, v javni sferi kot forumu političnega delovanja in javnega komuniciranja javnosti. V to sfero so se prvikrat v človeški zgodovini lahko vključevali vsi pripadniki družbe in to ne s posredovanjem političnih strank, marveč s posredovanjem svobodnega tiska in neoviranega razpravljanja v družbi (Matteucci, 1999: 281–282). »V imenu skupnega oziroma javnega interesa tisk graja tirane in hudodelce, ki dušijo javno mnenje ali se mu izogibajo. Zloraba politične oblasti je razgrnjena pred javnostjo. Oblikovanje in uveljavljanje zakonov sta predmet hrupnih javnih posvetovanj. Kot bleščeč komet na temnem nebu absolutizma prinašata tisk in javno mnenje svetlobo v sodobni svet.« (Keane, 1992: 34) Javnemu mnenju je mogoče pripisati informacijsko funkcijo, saj se v javni razpravi državljani seznanijo z okoliščinami, strukturo, potekom in vsebino političnega procesa. Javno mnenje hkrati stimulira državljane k želenim vzorcem družbenega obnašanja oziroma to obnašanje aktivira. S tem v zvezi bi lahko govorili o spontanem in institucionalno usmerjanem javnem mnenju. Prvo nastaja v praktičnih neposrednih medsebojnih stikih ljudi, drugo pa pod vplivom sredstev množične komunikacije, javnih prireditev ipd. (Igličar, 1997: 144–145). Javno mnenje, ki se oblikuje v javni sferi s pomočjo javne razprave, ima tudi legitimacijsko funkcijo. Oblast poizkuša tudi preko javne razprave pojasniti in

144 Habermas npr. kritično meni, da se je v stotih letih po razcvetu liberalizma, ko se je kapitalizem polagoma organiziral, razkrojilo prvotno razmerje med javno in zasebno sfero. Javnost je po njegovem mnenju prežemala vedno širše sfere družbe in je hkrati izgubljala svojo politično funkcijo, namreč da objavljene okoliščine podredi kontroli kritične publike. Habermasu se zdi, da javnost toliko bolj izgublja moč svojega načela, kritično publiciteto, kolikor bolj se razširja kot sfera in izčrpa še področje zasebnosti (Habermas, 1987: 158). Menim, da ta Habermasova pronicljiva misel zadane v bistvo aktualnega problema v zvezi z razmerjem med svobodo izražanja, predvsem svobodo javnih medijev in varstvom zasebnosti. Ta, predvsem ustavnopravni problem obravnavam na drugem mestu (Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi ESČP in slovenski ustavnosodni praksi, v tisku).

56

utemeljiti obstoječi politični režim in njegove spremembe ter na ta način pridobiti soglasje državljanov. Gledano z vidika zgodovinskega razvoja je bilo javno mnenje mogočno orodje za politično posodabljanje v spopadu s staro družbenopolitično ureditvijo in za sekularizacijo kulture. Javno mnenje je povzročilo nastanek novih temeljev opravičevanja oblasti, ki so bili postavljeni ob bok sakralnim in tradicionalnim temeljem opravičevanja oblasti (Matteucci, 1999: 281), oziroma presoje njene legitimnosti. Jasno je, da je odnos med javnim mnenjem in politiko vlade izredno zapleten in spremenljiv, hkrati pa empirične raziskave jasno kažejo na to, da sprememba javnega mnenja odločilno vpliva na politiko (Kaase, Newton, 1999: 125). Najpogosteje se podoba in interpretativno razumevanje omenjenih kriterijev legitimnosti v določenem civilizacijskem okviru kaže prav v ogledalu obveščene in politično aktivne javnosti oziroma v javnem mnenju. Kot pojasnjuje Keane, despotizem prepoveduje nepooblaščenim osebam javno razpravljati o postopkih vlade brez izrecnega dovoljenja. Vlada je »secret du roi«. Despotizem tako reducira javno mnenje na pritajen šepet, prestopa meje legitimne oblasti in slepo lomasti po svetu ter pušča za seboj sled brezzakonja, vojne, pustošenja in zmede. Z razvojem svobodnega tiska, svobodne komunikacije in obveščenega javnega mnenja so bili položeni temeljni kamni moderne ideje »aktivnega državljanstva«, ki državljane postavlja v položaj aktivnih političnih subjektov. Znotraj takšne politične lupine se je rodila tista politična ideja, ki jo v ZDA imenujejo "demokratični republikanizem" in ki svoboden tisk razume tudi kot kritično sestavino politike, ki vselej predstavlja negotovo ravnotežje med vladajočimi in vladanimi. Demokratični republikanizem je vladajočim pripisal vlogo služenja skupni blaginji, vladani pa imajo ob tem nalogo, da z budnim očesom vladajočim preprečijo zlorabo oblasti (Keane, 1992: 36–37). Osrednji okvir za podajanje ocen legitimnosti danes predstavlja konstitucionalizem – njegove filozofske, sociološke in pravne utemeljitve – javnost in javno mnenje pa sta nedvomno njegovi imanentni sestavini. Javno mnenje obvladujejo velike politične stranke in interesne skupine, še bolj pa vodstva teh množičnih združenj. V vsaki družbi se javno mnenje oblikuje v odvisnosti od materialnih, političnih in splošnih kulturnih razmer. Pri oblikovanju javnega mnenja so bistvenega pomena sredstva množičnega javnega komuniciranja. Ne glede na to pa javno mnenje vendarle predstavlja razumski in kritični nadzor nad oblastjo, zato se z oblastjo ne enači. Javnega mnenja ne pojasnjuje in izraža politični razred (v smislu kaj je volja naroda, obča volja ipd.), pač pa je javno mnenje izraz kulturne moči. Država se mora odpovedati izvajanju nadzora nad komunikacijskimi kanali, saj so prav ti kanali sredstvo za oblikovanje javnega mnenja. Svoboden pretok informacij preko komunikacijskih kanalov je mogoče ob spoštovanju načela informacijske pluralnosti, z zagotavljanjem neodvisnosti časnikov, časopisov in radiodifuzije, z neprestanim javnim soočanjem idej in stališč (javnim razpravljanjem), s celovit im obveščanjem in nenehnim preverjanjem verodostojnosti novic. Hkrati se lahko javno mnenje razvija, ohranja, kvalitativno izboljšuje in krepi v okoliščinah družbene kulture, ki izhaja iz kritičnega racionalizma in ki je pripravljena sprejemati preverjanje ali ponarejanje mnenja na temelju dejstev. Javno mnenje vendarle sodi v okolje

57

politike, zaradi česar je dobro razlikovati med sposobnostjo za politično presojo in razumom, ki pomeni sposobnost za znanstveno in filozofsko razmišljanje. Za okolje politike je značilno, da v njem ni ene same politične resnice, da ni prostora za epistemokracijo, pač pa gre zgolj za obstoj mnenj, ki ne glede na vključevanje kritične razumnosti izvirajo iz čustovanj, vere in upanja, zato v tem okolju logika izbire med pravilnim in napačnim ne predstavlja ustreznega načina delovanja. V političnem besednjaku pomeni varovanje svobode tudi spoštovanje mnenj in pravice vsakogar do izpovedovanja svojega mnenja. Svobodno izražanje mnenja je sveta politična vrednota. Obstoječe politično okolje mora biti zato podrejeno svobodi izražanja, v tem okolju pa nosilci mnenj med seboj in pred javnostjo ne nastopajo kot zasebniki vsaj toliko, kolikor se javno mnenje oblikuje prav v njihovem medsebojnem srečevanju in posledično prepletanju njihovih mnenj. Namen svobodnega izražanja mnenj, iz katerega vznikata javno mnenje in demokratična javnost, je tudi nadzor nad oblastjo, ki naj bo upravičena oziroma legitimna, hkrati pa tudi odporu, s katerim se razum postavlja po robu logiki koristi države (Matteucci, 1999: 299–301). Demokraciji je storjena medvedja usluga, če državna oblast oziroma vladajoče socialne sile brez utemeljenih in upravičenih, legitimnih razlogov ne upošteva javnosti, pač pa jo zgolj prepričuje.145 In prav svoboda izražanja, svoboda komuniciranja s pomočjo svobodnih in neodvisnih medijev komunikacije, svobodna in obveščena demokratična javnost in – kot njena sestavina – razvita civilna družba, v kateri poteka racionalno javno razpravljanje, omogočajo demokracijo v obliki razpršenega in samoosmišljajočega sistema, »ki vsak dan tako vladajoče kot tudi podanike opominja, da tisti, ki uveljavljajo oblast nad drugimi, ne morejo početi vsega, kar jim pride na misel, in da so (kot je dejal Spinoza) tudi suvereni v praksi prisiljeni priznati, da mize ne morejo pripraviti do tega, da bi popasla travo(?)« (Keane, 2000: 12).

145 Lippmann je npr. menil, da je odločanje bolje prepustiti izbranim najbolj usposobljenim posameznikom, ki naj odločijo brez sodelovanja ljudstva, vloga javnega mnenja pa naj bo le opazovalska. Vzpon empiričnega glasovanja in javnomnenjskih glasovanj je njegove ideje potisnil ob stran (prim. Splichal, 1997: 11). Tonnies tudi pojasnjuje, da si politične figure prizadevajo predvsem za pridobitev naklonjenosti ljudi in s tem prednostni položaj. Tonnies je kritičen do dejstva, da politik »v skrajnem primeru prezvame vlogo pregovarjanja, ki si že pomaga z rahlo goljufivimi sredstvi … Tako na mnoge različne načine nastajajo veliki uglašeni strankarski mnenjski izrazi, ki so predloženi na javnih volitvah (Tonnies, 1998: 29). In ko se temu pridružijo še medijske manipulacije in požrešni korporativizem, je demokracija v resnih škripcih!!! (prim. Vreg, 2000).

58

6 DEMOKRATIZACIJSKA VLOGA IN POMEN MEDIJEV

6.1 Oblike demokracije in demokratizacijska vloga medijev

Od antične Grčije naprej je pojmovanje demokracije med drugim temeljilo vsaj na štirih predpostavkah, ki so povezane s komunikacijsko sfero: dobra obveščenost državljanov; zanimanje državljanov za politična vprašanja; njihova enakost v pravici do mišljenja, izražanja, združevanja in odločanja; podvrženost odločitev javni razpravi (Splichal, 1992: 6). Demokracija zagotavlja ljudstvu (vsem pripadnikom skupnosti) določeno stopnjo (politične) enakosti in čim večjo možno vključenost v postopke za doseganje kolektivnih odločitev o javnih zadevah, pa čeprav se razumevanje »ljudstva« in obsega »javnih zadev«, o katerih naj bi »ljudstvo« razpravljalo, v času močno spreminja. Ker je množično komuniciranje šteto za tisto obliko komuniciranja, ki je v načelu pasivno ali aktivno dostopno vsemu ljudstvu, je pač razumljivo – čeprav ne vedno v celoti legitimno – da je prav ta oblika komuniciranja v središču obravnave, ko gre za zadeve demokracije (Ibid.: 2). Posameznika, kot pripadnika neke države, torej kot državljana, opredeljuje predvsem možnost izvrševanja civilnih, političnih in socialnih pravic. Te pravice je mogoče v celoti uresničevati samo v demokratično urejeni državi. Državi je dana suverena oblast kot najvišja politična moč prav zato, da varuje (kot bi rekel Siedentop) posameznika kot osebo, da varuje njegovo identiteto, ki se oblikuje v procesu izvrševanja omenjenih pravic. Dolgotrajen zgodovinski boj za uveljavitev teh pravic je pripeljal do oblikovanja demokracije, kot jo razumemo danes. V tem mozaiku pravic in svoboščin, prepletanja svobode in odgovornosti, svoboda mišljenja in svoboda izražanja nedvomno stopata na hierarhični vrh.146 Za varstvo teh pravic v demokraciji je, kot pojasnjuje sociolog Dahrendorf, potrebno vzpostaviti ustrezen institucionalni sistem, v katerem igrajo osrednjo vlogo neodvisno sodstvo, strankarski pluralizem, liberalni ekonomski sistem in svobodni tisk.147 Kot že rečeno, možnost aktivnega sodelovanja državljanov v političnem družbenem življenju je bila v preteklosti vselej omejena tudi zaradi neenake porazdelitve komunikativnih sposobnosti, neenake porazdelitve neformalnih in nejavnih komunikacijskih kanalov ter neenakosti državljanov glede dostopa do komunikacijskih medijev. Rezultat teh omejitev je bila običajno zoženost javnega razpravljanja na javno legitimiranje prevladujočih mnenj v družbi. Slednje ustvarjajo predvsem politične in ekonomske elite. Na ta način se na eni strani zmanjšujejo možnosti državljanov, da bi prišli do relevantinih

146 »Politična komunikacija je v demokraciji zvezana z idejo o svobodi. Svobodno oblikovanje mnenja in volje kot individualna temeljna pravica in kot ustavno jamstvo za neodvisen medijski sistem sodi zatorej v jedro demokracije in je za demokratično ureditev preprosto konstitutivno … Pri tem je tudi demokratična politika stalen komunikacijski »dolžnik«. Političnoteoretično postanejo komunikacijske teorije pomembne v toliko, kolikor dopuščajo izrekanje o obstoječih ali pa preprečenih možnostih za svobodno in enakopravno udeležbo v javnem življenju nekega občestva.« (Sarcinelli, 1996: 33). 147 Glej Dahrendorf, 1994. Grimm npr. meni, da so v demokraciji nujna politična razprava in pogoji, ki to razpravo omogočajo; razširjen in izpopolnjen sistem komunikacij oziroma obstoj t.i. posrednikov, tj. političnih strank, ustanov za učenje, raznovrstnih interesnih skupin ipd. (Grimm, 1995: 294).

59

informacij, na drugi strani pa posledično tudi možnosti posredovanja teh informacij drugim državljanom148. Posledično to pomeni paraliziranje demokratičnega političnega procesa. S tem v zvezi je mogoče govoriti o splošnem spoznanju, da je vloga medijev v sodobni demokraciji bistvena (Darbishire, 1998: 80). Demokracija se lahko v družbenem življenju pojavlja v različnih oblikah.149 Zdi se, da so temeljne oblike demokracije, kakor jih opisuje politična teorija, vendarle neposredna demokracija, predstavniška demokracija in ustavna oziroma liberalna demokracija. Neposredna demokracija temelji na načelu večinskega sprejemanja odločitev in se izvaja s pomočjo neposrednega sodelovanja državljanov v političnem procesu.150 V predstavniški demokraciji državljani posredno preko izvoljenih predstavnikov sodelujejo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Ustavna demokracija, ki določa institucionalni življenjski okvir Zahoda, moč in pristojnosti vsakokratne politične večine omejuje z nizom ustavnih omejitev politične oblasti, ki so namenjene predvsem varovanju 148 Prim. Splichal, S.b., 1992: 6; tudi Sedmak, 1996: 59: »Pogoj za etično in kakovostno časnikarstvo je zatorej predvsem odprtost virov informacij.« Sedmak na str. 58 navaja profesorja Bertranda, ki je mnenja, »da bi bilo bolje, če bi časnikarje in založnike kar se da malo strašili z etiko in obveznostmi, ki jih nalaga. Namesto tega naj bi raje govorili o zagotavljanju kakovosti občil. Izhaja pač iz tega, da etično časnikarstvo in kakovostno časnikarstvo ne moreta biti v navzkrižju, marveč korakata vštric.« 149 Peruško Čulek, 1999, npr. strnjeno prikazuje (pod)vrste demokracije: klasična, republikanska, liberalna, protektivna, razvojna, neposredna, kompetitivna, pluralistična, legalna, participativna in populistična; str. 27–69. Ackerman izpostavlja tri vrste demokracije: monistična, v kateri mandat, pridobljen z volilnim rezultatom, vsakokratno oblast pooblašča za sprejemanje tako rekoč vsakršnih odločitev (po vzoru čistega tipa angleškega modela o suverenosti parlamenta), ljudstvo pa svoje pritrjevanje ali nasprotovanje sprejetim odločitvam pokaže na naslednjih volitvah; dualistična, v kateri mora vsakokratna oblast za sprejem radikalnih oziroma takšnih odločitev, ki pomembno spreminjajo ustaljeno podobo družbenega in političnega sistema, pridobiti podporo ljudstva; foundationalistična, v kateri so oblast in ljudstvo vezani na določena trajna, sorazmerno nespremenljiva in zavezujoča načela in vrednote (Ackerman, 1998: 3–17). Prim. Unger, 1996: 163–170, ki opredeljuje koncept »mobilizacijske demokracije« (»mobilizational democracy«). Dahl npr. govori o madisonovski demokraciji (njeni temeljni značilnosti sta omejitev volje večine in zagotovitev varovalk pred tiranijo večine), populistični demokraciji (ta oblika demokracije naj bi dosledno upoštevala suverenost ljudstva kot osrednje politično načelo, zagotavljala politično enakost in javno avtonomijo, najtrši oreh pa naj bi v tem modelu predstavljal problem sistemskih in praktičnih omejitev večine) in o poliarhični demokraciji (osrednja načela te oblike demokracije naj bi bila zavezanost k odločitvam vsakokratnega političnega zmagovalca – večine, enaka teža volilnega glasu vsakega posameznika, možnost politične izbire med različnimi alternativami in zagotovitev ustrezne informiranosti v zvezi z obstoječimi alternativami) (Dahl, 1997). Dahl je prepričan, da je institutionalizacija vsakokratne politične opozicije eno izmed največjih in najbolj presenetljivih družbenih odkritij človeške rase (Dahl, 1966, xvii). 150 Marx je razvijal teorijo neposredne demokracije, ki je povsem nasprotna liberalno demokratičnim stališčem o posredni demokraciji. Marxa ne zanima čim boljša državna vladavina, temveč teži k odmiranju države kot odraza razrednega interesa. Marx je kritiziral liberalno razumevanje odnosa med privatnim in javnim oziroma civilnim in političnim. Menil je, da velika povezanost države in ekonomije njeno navidezno nezainteresiranost ali nevtralnost pri zaščiti civilnih interesov postavlja na laž. V Marxovi teoriji postaja država del civilne družbe (Peruško Čulek, 1999: 39). In vendarle »marksistična teorija ne more pojasniti, zakaj država v komunističnih družbah ni odmirala, temveč se je krepila« (Haralambos, 1999: 538).

60

temeljnih pravic in svoboščin posameznikov in družbenih skupin. Med temi pravicami gre pravicam do svobodnega izražanja, svobodnega mišljenja, verske svobode in svobode združevanja osrednje mesto v sistemu temeljnih pravic in svoboščin. Z oznako »demokratični« je mogoče opredeliti samo tisti politični sistem, ki v kar največji možni meri omogoča izvrševanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin tako civilnih kakor tudi političnih in socialnih.151 V dejanskosti, tudi v aktualnem političnem ustroju Zahoda, se elementi posameznih oblik demokracije prepletajo, pri čemer so nekateri izpostavljeni nekoliko bolj (posrednost in reprezentativnost), drugi malo manj (neposrednost, participacija).152 V kolikor bi tri osnovne modele demokracije razvijali naprej ter pri tem tudi delno upoštevali dejstvo prepletanja elementov (sorazmerno čistih) tipov posameznih oblik demokracije v družbenopolitični dejanskosti, bi lahko posredno ali reprezentativno demokracijo opredelili tudi kot kompetitivno ali elitno demokracijo. Zanjo je značilno, da ljudje preko instituta volitev podelijo pristojnost izvrševanja oblasti zmagoviti politični opciji ter v obdobju izvrševanja na ta način podeljenega mandata za vladanje sami ostajajo sorazmerno politično pasivni.153 Predstavniška demokracija na nek način deluje kot nenehno soočanje političnih elit v boju za pridobitev čim večjega števila glasov volivcev.154 V tem

151 Prim. Meny, Knapp, 1998: 14–15, ki kot pozitivne vidike demokracije izpostavljata, prvič, tezo, da je demokracija »perfectible« ali pa vsaj »improvable« in da demokracija vsaj v načelu posamezniku zagotavlja možnosti »to struggle peaceably to establish alternatives without incurring the threat of the dawn raid, the prison camp, or the unannounced bullet in the back of the neck«; ter, drugič, tezo, da »democracy's founding principles are at once fundamental and capable of adaption in both space and time.« 152 Glej Teršek A., Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evropska) izhodišča in onkraj njih, X. dnevi javnega prava, Portorož 2004, zbornik. 153 In kot poudarja Laski, je temeljna hipoteza vlade v reprezentativnem sistemu prav »vladanje s pomočjo diskusije« (Laski H., The Foundations of Sovereignty, New York, 1921, str. 36. Nav. po Schmitt, 1994: 31). 154 V ZDA so se snovalci družbenopolitičnega sistema zavedali, da na ta način razumljena in delujoča predstavniška demokracija ne pomeni »vladavine ljudstva«, zato so jo želeli dopolniti z nekaterimi alternativnimi in komplementarnimi koncepti demokracije, ki naj bi nevtralizirali predvsem negativne vidike elitne demokracije. Gre za koncept plebiscitarne demokracije (V tej obliki demokracije državljani določajo politiko vlade s pomočjo institutov referenduma, plebiscita in ljudske iniciative ter na ta način delujejo kot zakonodajalci. V tem konceptu tudi analiza javnega mnenja deluje kot neke vrste plebiscitarna demokracija, kjer državljani sicer neposredno ne posegajo v proces političnega odločanja, lahko pa izražajo svoja mnenja in poglede ter na ta način posredno vplivajo na sprejemanje odločitev.); komunitarna demokracija (Ta predvideva resnično sodelovanje državljanov v javni sferi; preko javnih srečanj in zborov, s pomočjo razpravljanja in medsebojnega prepričevanja ipd. Ta koncept predvideva sposobnost državljanov za oblikovanje skupne vizije življenja v družbi ter si prizadeva za politiko bratstva, sožitja in komunitarizma. Ta koncept demokracije naj bi torej težil k ustvarjenju skupnega dobra vseh državljanov, to skupno dobro pa je mogoče definirati zgolj ob predpostavki, da državljani sami sebe vidijo kot del celote, ki jo povezuje skupni način življenja.); pluralistična demokracija (Demokracija v tem primeru predstavlja proces svobodnega tekmovanja med skupinami, v katerega se posamezniki vključujejo na temelju nekega skupinskega interesa. Pri tem jih vodi namen izboriti si možnosti za uresničevanje določenega interesa. Ta koncept predstavlja »politiko interesnih skupin«, v katerem je koncept skupnega dobra irelevanten. V pluralistični demokraciji interesne skupine na temelju mešetarjenja in sklepanja koalicij dosegajo usreničevanje določenih interesov, ki jim je mogoče zagotoviti večinsko podporo. Vloga

61

»drugem koraku« je mogoče participativno demokracijo razumeti kot politični sistem, v katerem državljani na volitvah sicer izvolijo predstavnike ljudstva kot izvrševalce oblasti v predvidenem mandatnem obdobju, a hkrati ostajajo aktivni soudeleženci v procesu političnega odločanja na vseh stopnjah sprejemanja odločitev.155 Posebna oblika demokracije naj bi bila tudi demokracija dialoga ali diskurzivna demokracija (na svojevrsten način jo je opredelil Habermas), v kateri proces sprejemanja odločitev temelji na interaktivnem odnosu med pripadniki družbe oziroma na njihovem medsebojnem, racionalno utemeljenem prepričevanju. V vseh omenjenih oblikah demokracije mediji sicer igrajo drugačno vlogo, vendarle pa si ustreznega prenosa informacij, ki sploh omogočajo sprejemanje odločitev, brez njih realno ni mogoče predstavljati v nobenem izmed omenjenih modelov demokracije. Zahod ustavno predstavniško demokracijo ponosno in nesramežljivo izpostavlja kot politično vrednoto. Pravica do svobodnega izražanja, ki jo je mogoče tudi po mnenju ESČP postaviti na hierarhični vrh v sistemu temeljnih pravic in svoboščin, določenih z EKČP, je po svojem značaju »negativna pravica« (v angleškem pravnem prevodu »an abstention right«) (Voorhoof, 1995: 13), tudi negativna svoboda,156 kar pomeni, da se mora država vzdržati aktivnega omejevalnega poseganja v to pravico, razen v izjemnih primerih in ob izpolnjenosti vnaprej določenih kriterijev.157 V jeziku javnih medijev to pomeni dolžnost države, da z lastnimi ukrepi zagotovi svobodo in neodvisnost medijev.158 Mediji v ustavni predstavniški demokraciji delujejo kot posredniki in oblikovalci informacij, ki so nujnega kvalitativnega pomena za politično odločanje, na ta način pa ustvarjajo t.i. »informacijsko okolje«. Informacijsko okolje mediji predvsem reducirajo oziroma navezujejo na določena stališča v zvezi s temami, s katerimi se v političnem procesu sooča javnost, ta stališča pa javnosti prikazujejo na sorazmerno razumljiv način. V družbenem življenju in demokratičnem političnem procesu mediji odločilno vplivajo na izbiro tem, ki postanejo predmet javnega (predvsem političnega) diskurza, hkrati pa omogočajo institucionalizirani javni diskurz o tem, kako se soočiti s posameznimi temami. Izpolnjevanje na ta strnjeni in načelni način opisane vloge medijev v družbenem življenju ustavne predstavniške demokracije je mogoče ob izpolnjenosti določenih, že v predhodnem besedilu omenjenih predpostavk: ustavno zagotovljena svoboda

medijev se v tem primeru kaže v potrebi po zagotavljanju možnosti za predstavitev posameznih interesov in soočenje med različnimi interesi.) (Jakubowicz, Darbishire, 1998: 19). 155 Svoje videnje delovanja te oblike demokracije je lepo opisal Siedentop, 2000. Prim. Loughlin et al., 1999. 156 Zagovorniki svobode tiska so o problemu cenzure tipično razmišljali s pomočjo paradigme negativne svobode. Svoboda govora ali tiska je pomenila negativno svobodo, svobodo posameznikov ali skupin, da se izražajo brez vnaprejšnjih zunanjih omejitev, odgovorni pa so samo pred državnimi zakoni, ki jamčijo to isto svobodo brez razločkov vsem drugim posameznikom (Keane, 1992: 46). 157 Glej 2. odstavek 10. člena EKČP, tudi 39. člen Ustave RS. O tem analitično in podrobno v Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi ESČP in slovenski ustavnosodni praksi v tisku. 158 S tem v zvezi teorija govori o t.i. »pozitivnih obveznostih države«. Podrobno v Teršek A., Doktrina o pozitivnih obveznostih države ter sistemska odgovornost države za varstvo pravic in svoboščin, Posvet o odškodninski odgovornosti države, IPP in IJU pri PF v Ljubljani, dec. 2004, zbornik, Ljubljana 2005.

62

izražanja; izrecna prepoved vseh oblik predhodne cenzure in predhodnih omejitev svobode izražanja v medijih (razen omejenih, vnaprej posebej določenih in legitimnih omejitev); normativna zagotovitev največjega možnega dostopa do javnih informacij; varstvo medijev pred vsemi oblikami zunanjega in notranjega vpliva (razen legitimnih, omejenih in vnaprej posebej določenih omejitev vsebine komuniciranja ali dostopa do informacij); varstvo poklicnih novinarskih skrivnosti; normativna zagotovitev javne podpore medijskemu pluralizmu; omejitev civilne in kazenske zakonodaje pri poseganju v svobodo izražanja na temelju državnih interesov ter sorazmerno natančna razmejitev med svobodo izražanja in interesom za zaščito posameznih družbenih vrednot in individualnih pravic; zagotovitev univerzalne medijske zakonodaje; normativizacija poklicne novinarske etike itd.. 159 Vse navedeno omogoča informiranost državljanov, oblikovanje mnenj in stališč državljanov o izpostavljenem segmentu družbenega življenja ter javni diskurz o predmetu javne pozornosti. Upoštevajoč navedene teze pa ne gre spregledati dejstva, da se na ta način breme oziroma odgovornost za izvajanje političnega procesa, v katerem naj kot politični subjekti sodelujejo tudi državljani, ki ne razpolagajo z mehanizmi politične oblasti, prenaša na medijske institucije in v njihovem okviru delujoče ljudi. V skladu s to tezo naj bi bili državljani predvsem pasivni subjekti družbene komunikacije. Upoštevajoč omenjene predpostavke je skrb za potek političnega procesa položena v roke medijev, političnih strank, učiteljev, strokovnjakov, intelektualcev itd., ki v podobi poklicnih paznikov pri vhodu v trdnjavo demokracije izvajajo skrbstvo in nadzor nad pretokom informacij, izvajanjem javnega diskurza, tvorjenjem javnega mnenja in organizacijo procesa političnega odločanja (Jakubowicz, 1998: 17). Medije in politike v tej vlogi dopolnjujejo predvsem učitelji, strokovnjaki, izobraženci, intelektualci, razumniki ipd., zato demokraciji ne uspe doseči potencialno oziroma načelno ali hipotetično dosegljivih kvalitativnih razsežnosti, v kolikor slednji ne razumejo, predvsem pa ne izvajajo svoje družbene vloge, prežete z družbeno odgovornostjo, razvojno ozaveščenostjo oziroma ustvarjalnostjo (v smislu ustvarjanja dodane vrednosti znanja in vedenja namesto izkoriščanja že doseženega in že ustvarjenega) in civilnim pogumom na ustrezen način.160 Govorimo torej o t.i. »demokratizacijskem učinku medijev« (»the democratising impact of media activity«). Mediji demokratizirajo javno življenje, saj dogodke in segmente političnega procesa enkrat z večjim, drugič z manjšim zamahom postavljajo v domeno javnosti (»public domain«). S tem, ko mediji omogočajo enak dostop do javnega življenja za vse državljane, delujejo tudi kot veliki družbeni izenačevalci (»great leveller«). »Medtem ko so negativni učinki moči medijev pogosto izpostavljeni,161 številne študije iz šestdesetih let 20. stoletja kažejo na

159 Rezultat empiričnega spoznanja je teza, da je prekrške novinarjev bolje preprečevati, kot pa jih kaznovati, saj naj bi bila najpomembnejša zavest časnikarjev o njihovi vlog (Lange Y., Palmer A., 1996: 15). 160 O tej temi pronicljivo npr. Chomsky N., Somrak demokracije, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2003; ali Ridderstrale J., Nordstrom K.A., Karaoke kapitalizem. Vodenje za človeštvo, GV založba, Ljubljana 2004. 161 Cohen in Kennedy med negativnimi učinki medijev posebej izpostavljata 1) učinke televizije na vzorce nasilja v družbi, spolne običaje in izobraževalne kompetence; 2) medijsko

63

to, da moč medijev deluje tudi kot sila demokratizacije in progresivnih socialnih sprememb.« (Cohen, Kennedy, 2000: 257)162 Posebej nacionalna radijska in televizijska podjetja ustvarjajo javni svet z javnimi osebami, hkrati pa omogočajo, da javnost s tem svetom in temi osebami vzpostavi kontakt. Tudi zasebniki so, zahvaljujoč medijem, postavljeni v domeno javnosti, kar povzroča resocializacijo zasebnega življenja; posamezniki so postavljeni v središče dogodkov, ki zadevajo javno življenje. Sčasoma so mediji dosegli enormno razširitev spektra možnosti, o čem je mogoče javno govoriti. Preko medijev je javno življenje dostopno za vsakogar, zato so prav mediji tisti forum, kjer tudi poteka javna razprava; vsakdo je upravičen do mnenja o tem, kar vidi in sliši. In vendarle velja na tem mestu ponoviti, da mediji opisano vlogo izvajajo v imenu javnosti, ki v tem procesu pravzaprav ne sodeluje kot aktivni subjekt (Jakubowicz, 1998: 17–18). Z vidika javnosti gre torej za proces sodelovanja javnosti brez njene neposredne vključenosti (»participation without involvement«) (Scannnell, 1989: 140). Ena od osrednjih funkcij medijev v demokratični družbi je funkcija določanja tem, o katerih bo potekal javni diskurz (t.i. »agenda-setting« funkcija). Seveda pa mediji v demokratičnem političnem procesu niso edini nosilec te funkcije. Pri določanju agende javnega diskurza sodelujejo tudi politiki in javno mnenje. Mediji pogosto sledijo javnemu mnenju pri izbiri tem, ki jo bodo izpostavili javni pozornosti. Za politike je značilno, da si sami določajo teme, o katerih bi veljalo javno spregovoriti. V ta namen imajo politiki na voljo različna sredstva, med katerimi najpogosteje prirejajo javne govore in javna zborovanja, tiskovne konference ipd. Poseben pomen gre pripisati načrtni kontroli politikov nad

ustvarjanje globalne kulture, ki postaja naraščajoče homogenizirana in »Erstaz« oziroma reducirana na najmanjši skupni imenovalec (»…the products of…the 'cultural industries' were characterized both by cultural homogeneity and predictability, encouraging conformity among sudiences and discouraging criticism of contemporary social relations under capitalism…the irreversibility output of the entertainment and information industry carry with them prescribed attitudes and habits, certain intellectual and emotional reactions wich bind the consumers more or less pleasantly to the producers and, through the latter, to the whole. The products indoctrinate and manipulate, they promote a lalse consciousness which is immune against its falsehood.«)ter 3) naraščanje destruktivnega konzumerizma (»…consumerism has been effectivaly diffused by the global media. The goods 'that are desirable, the music that is hip, the clothes that are fashionate', or the look that is 'trendy', are all rapidly absorbed through the power of the media…The effects of mass media and mass tourism can come together in a negative sense, in that other countries and other cultures become mere objects for consumption.«). Z močjo ustvarjanja podob po njunem mnenju mediji lahko okrepijo stereotipe ali na dolgi rok legitimirajo neenakosti med razredi, rasami in spoloma (Cohen, Kennedy, 2000: 258, 260). 162 Avtorja v nadaljevanju pojasnjujeta: »Lerner examined a number of remote villages in rural Lebanon. He noticed that rural villagers had developed a passion for owning radios, which allowed them to access stories and information about the world outside. he demonstrated that when connectivity increased, the power of the village patriarchs declined – in other words there was a major shift in power relations. When television arrived, women were able to see western women in roles other than that of filial daughters, modest sisters and devoted mothers. The nimber wearing a veil dropped and there were other signs of women expressing more personal freedom in their lifestyles…The media have also helped to disseminate mass education, provide some encouragement to mass literacy, and provide mass entertainment on a grand scale. Tge recognition of other people's cultures may give rise to sentiments of common humanity or at least to a recognition of cultural diversity.« (Ibid.: 258).

64

informacijami, ki »odtekajo v javnost« (»controlled leaks«). Tudi politiki pri izbiri informacij in tem, ki naj se javno izpostavijo, upoštevajo pomen, ki ga posameznim temam pripisuje javnost, prav tako tudi pomen, ki ga posameznim temam pripisujejo mediji. Ob že omenjeni funkciji »psa čuvaja« (»watch-dog function«), ki medije opredeljuje kot mehanizem nadzora nad odgovornostjo izvrševalcev državne oblasti in je ena izmed najpomembnejših funkcij, ki jih izvajajo mediji v demokratičnem političnem procesu, gre na tem mestu omeniti tudi t.i. proces »spirala molka« (»spiral of silence«).163 Teza o spirali molka164 je rezultat empiričnih raziskav javnega mnenja, ki naj bi potrdile, da so ljudje nenaklonjeni opredeljevanju do posameznih idej in stališč, če verjamejo, da je njihovo mnenje o določeni zadevi mnenje manjšine. Ljudje naj bi bili torej oprezni kar zadeva izražanje stališč in pogledov, ki naj bi bili po njihovem mnenju v nasprotju z mnenjem večine.165 V primeru, da torej mediji izpostavijo določeno stališče, utegne to dejstvo negativno vplivati na pripravljenost tistih, ki mislijo drugače, da svoje mnenje javno izrazijo.166 Na ta način se pospešuje proces sprejemanja izpostavljenega in hkrati neprerekanega stališča ali pogleda s strani javnosti, hkrati pa pa se povečuje odpor do tega stališča ali pogleda pri tistih, ki mu nasprotujejo. Nasprotovanje slednjih je »tiho« nasprotovanje, ki naj bi vodilo k t.i. »samoizpolnjeni spirali molka« (»self-fulfilling spiral of silence« ).167 Demokracijo lahko opredelimo tudi kot sistem vladanja, ki po eni strani javnosti prepušča poslednje izvajanje odgovornosti v zvezi z želenim načinom življenja, po drugi strani pa hkrati predpostavlja, da je javnost ob sprejemanju tovrstnih odločitev popolnoma obveščena.168 Ne glede na to, o kateri konkretni obliki demokracije govorimo, sta svoboda izražanja in svoboda tiska njena nepogrešljiva 163 To frazo naj bi v sedemdestih letih skovala nemška komunikologinja Elisabeth Noelle Neumann, v času raziskovanja nemškega javnega mnenja. To metaforo je verjetno prvi uporabil Dance (1967), ko je z njo pojasnil dinamično naravo komunikacije. Vendar pa Dance, v nasprotju z Neumannovo, opozarja na to, da je posameznik v procesu komunikacije aktiven, ustvarjalen ter sposoben, da shranjuje in oddaja informacije (Splichal, 1997: 226). 164 Za strnjeno analizo spirale molka glej Splichal, 1997: 248–278. 165 »Mnenjski izraz pa je vsekakor predmet hotenja in nehotenja; človek lahko, če tako hoče, potlači izražanje sleherne misli, svoje mnenje lahko »zadrži zase«, človek pa lahko, če mu zavoljo tega postane prehudo, izražanje omeji na skriven in zaupen krog in se vzdrži vsaj javnega oznanjanja.« (Tonnies, 1998: 40) Pri tem je pomembno, da razlog »zadrževanja mnenja zase« ni institucionalni oziroma normativno-sistemski, torej pravni, tudi ne nezdrava »avtocenzura« (ki je bila značilna za 'polpreteklo' socialistično zgodovino in katere ostanke nekateri analitiki medijskega prostora v Sloveniji zaznavajo še danes). 166 Ankete javnega mnenja med drugim niso povsem zanesljive tudi zaradi učinkov »spirale molka«. Volivec, ki meni, da je njegova pripravljenost podpreti določenega kandidata na volitvah, v manjšini, ali pa iz nekega drugega razloga nima poguma za obelodanjenje svojih glasovalnih namer, v teh anketah ali ne sodeluje ali pa celo namerno napove drugačno glasovanje, ker želi na anketarja s svojim odgovorom narediti vtis, ki ga ta domnevno od njega pričakuje. Tako na primer »v javnomnenjski anketi morda ne boš povedal, da boš volil Ivana Krambergerja, če si izobražen človek« (Dr. Vlado Miheljak, Intervju v oddaji Studio City, TVS 2, 7.10.2002). 167 Dr. France Bučar, na TV soočenju ob predsedniških volitvah: »Pri nas je problem to, da si ljudje ne upajo povedati svojega mnenja, brez tega pa ni demokracije.« 168 Prim. Fiss, 1996: 92. Glej tudi Tocqueville,1996; Ackerman, 1998.

65

elementa. Ali kot pravi Pasquion, »(s)voboden tisk in svobodno televizijo so često obravnavali kot odločilni orodji za uveljavljanje in utrjevanje demokracije, za njeno delovanje in za njeno širjenje. Nobenega razloga ni, da bi zdaj to mnenje spremenili.« (Pasquino, 1997: 203) Po drugi strani pa se je potrebno zavedati tudi dejstva, da tisti mediji, ki so usmerjeni v določen prostor – časniki, radijske postaje, televizija – navkljub legitimni predpostavki, da v moderni in demokratični družbi omogočajo in demokratizirajo obveščanje, hkrati tudi utrjujejo nove oblike prevlade (Keane, 2000: 196). Tekom zgodovinskih obdobij je tisk v očeh javnosti postal organ neposredne demokracije, ki je bil v veliko večjem obsegu in iz dneva v dan obremenjen s funkcijo, ki jo pogosto pripisujemo pobudi in referendumu. »Noč in dan odprto 'sodišče javnega mnenja' naj postavi zakon za vse, ves čas. To ni izvedljivo. Če pa upoštevate naravo novic, niti ni izvedljivo.« (Lippmann, 1999: 227) Kar zadeva tista problemska razmišljanja o strukturi in delovanju političnega procesa, ki poskušajo zagotoviti aktualnost spomina na zgodovinske težnje po zagotavljanju čim višje stopnje neposredne demokracije, v škodo teh razmišljanj ni mogoče zaobiti dejstva, da sta svoboda izražanja in svoboda tiska predvsem nominalni pravici, svoboda izražanja in tiska pa je po svojem značaju negativna svoboda. V družbeni dejanskosti se svoboda izražanja in tiska pojavljata predvsem kot tisto področje življenja, kamor država ne sme posegati z aktivnimi omejevalnimi posegi. Hkrati ta država, ki temelji na predstavniškem sistemu vladanja, deluje kot mehanizem izvrševanja politične oblasti, ki ga neposredno upravljajo izvoljeni ljudski predstavniki, skupaj z organi, institucijami in posamezniki, katerim je s strani neposrednih izvrševalcev z volitvami prenesene ljudske suverenosti podeljena pristojnost izvrševanja javnih pooblastil. Na ta način sestavljeni in presonalizirani politični konglomerat določa obseg »komunikativnih upravičenj« (Jakubowicz, 1998: 21). Na drugi strani je odločanje o tem, kdo naj ima možnost javnega komuniciranja preko medijev komunikacije, osredotočeno v rokah manjšine; pravzaprav centralizirano. Uredniki in novinarji medijskih podjetij so-določajo ne le teme, o katerih naj poteka javni diskurz, pač pa tudi subjekte, ki bodo lahko v javno sfero posredovali informacije preko sredstev množične komunikacije. Običajno gre pri tem za politike, vplivne poslovneže, strokovnjake in osebnosti, ki v družbi uživajo ugled in avtoriteto. Na eni strani svobodo komuniciranja omejuje paternalistični sistem kontrole nad tem, kaj naj bo predmet javnega diskurza, na drugi strani pa komercialni sistem, v katerem prevladujejo tržni mehanizmi in načelo maksimiranja materialnega dobička. Običajni posamezniki, ki na ta način prevzemajo vlogo (politično) pasivnih naslovnikov informacij – potrošnikov na trgu informacij.169 Ob vsem tem pa ne gre spregledati dejstva, da vlogo medijev v političnem procesu določajo silnice zunanjega okolja in ne morebiti notranji elementi medijske sfere. Mediji so pogosto ali celo običajno instrument drugih družbenih sil in v političnem procesu niso primarni akterji. Omenjena dejstva dodatno pretresajo vlogo medijev v demokraciji, rezultat teh pretresov pa je v številnih primerih sekundarna in

169 Habermas pojasnjuje, da se mora zato, ker privatna podjetja svojim potrošnikom pri nakupovanju njihovih izdelkov sugerirajo tudi »vest državljanov«, tudi država obračati k svojim državljanom kot potrošnikom. Na ta način, po Habermasovem mnenju, tudi javna oblast pretendira na »publicity«« (Habermas, 1969: 247).

66

izvedena vloga medijev (Jakubowicz, 1998: 21). Omenjena dejstva, ob katerih se razumljivo poraja zaskrbljenost nad obstoječim stanjem demokracije in njenih temeljnih načelnih postulatov, spodbujajo razmišljanja o tem, kako svobodo izražanja in svobodo tiska izpostaviti kot pozitivno svobodo, pravico do svobodnega izražanja in tiska pa kot substančno pravico, ki jo lahko vsakdo uresničuje. Gre za težnjo po razvoju participativnega demokratičnega modela množičnega komuniciranja kot sestavnega dela neposredne, participativne demokracije. Prva naloga s tem v zvezi naj bi bila premostitev tako očitne razlike med prejemnikom in pošiljateljem. Šlo naj bi za zagotovitev takšnih okoliščin, v katerih mediji ne bodo zgolj sredstvo distribucije informacij in posameznik ne bo imel le pravice sprejemanja informacij, temveč bodo mediji dejansko izvajali funkcijo kanalov množičnega komuniciranja, posamezniku pa bo dejansko zagotovljeno uresničevanje pravice spregovoriti.170 Potrebno je razlikovati med procesom demokratizacije medijev in procesom demokratizacije družbe s pomočjo medijev. Prvi proces zadeva demokratizacijo načina delovanja medijev in vsebine posredovanih informacij. V drugem primeru gre za uporabo medijev kot sredstev promoviranja družbenih sprememb in demokratizacije družbe. Pri tem ne gre samo za zagotavljanje in omogočanje uresničevanja političnih in socialnih pravic; gre tudi za kulturne pravice.171 To naj bi bilo mogoče doseči z uveljavitvijo takšnega sistema medijev, v katerem ti ne bi bili podrejeni ne državi ne komercialnemu trgu, temveč institucijam civilne družbe. Osrednji politični cilj s tem v zvezi naj bi bil zagotovitev uresničevanja vloge medijev kot mehanizma za zagotavljanje politične odgovornosti države v razmerju do ljudstva in kot odprtih komunikacijskih kanalov med državo, družbenimi institucijami in posamezniki. 172 Takšen sistem naj temelji na načelu svobodnega in enakopravnega komuniciranja.173

170 Ali kot pojasnjuje John Keane: V kolikor pravica do aktivnega sodelovanja v političnem procesu predstavlja politično središče civilne družbe, to v jeziku medijske sfere pomeni pravico do komuniciranja (Keane, 1992). 171 Glej Murdock, 1996. Šlo naj bi za naslednje pravice: pravica do informacij; pravica do izkustva (pravica dostopa do največjega možnega števila različnih predstavitev osebnih in socialnih izkustev preko medijev, z dodatkom perizadevanj za posredovanje odgovorov na temeljna vprašanja družbenega življenja); pravica do znanja (pravica do pojasnjevanja vzorcev, procesov in silnic, ki določajo družbeno dejanskost in njene povezave s preteklostjo, hkrati tudi pravica do nudenja pomoči pri prevajanju informacij in izkustev v znanje in pravica do razvijanja osebnih in družbenih strategij); pravica do participacije (pravica do sodelovanja v družbenem življenju, izhajajoč pri tem iz posameznikovega dostojanstva in v odsotnosti strahu, tudi pravica do svobodnega izražanja pogledov na življenje in življenjske težnje ipd.). 172 Na tem mestu velja izpostaviti Encabova razmišljanja, s katerimi gre v dobršnem delu soglašati in ki svarijo pred pojmovanjem vloge medijev v političnem procesu v smislu »mediokracije«: »Javno ali zasebno občilo informacije ne sme obravnavati kot nekaj, kar je samemu sebi namen, marveč kot sredstvo, ki naj prispeva k razvoju posameznika in družbe kot celote. Kakor poglavitni cilj občil ni vzgajati javnost, čeravno imajo v tem pogledu velik vpliv, ali pa skušati biti in se uveljavljati kot nekakšno telo za razsojanje ter ponujati neuradne razsodbe, tako tudi njihov cilj ni oznanjati ali ustvarjati javno mnenje, marveč morajo zagotavljati različne informacije in mnenja o temah, ki so v javnem interesu in poznavanje katerih bo imelo pomembne učinke na vzgojo, urjenje in kulturo občanov ter jim bo hkrati izhodišče za oblikovanje njihovih lastnih mnenj o ljudeh in ustanovah. Povedano na kratko, cilj občil ni nadomeščanje oblasti ali zagotavljanje javnih storitev, ki so naložene drugim ustanovam. /Iz tega izhaja, da občila niso javno mnenje, čeprav so izjemno

67

Habermas je v medijih prepoznal možnost izvajanja nadzora nad socio-političnim okoljem in poročanjem o dogodkih, ki bi utegnili imeti pozitivni ali negativni vpliv na dobrobit državljanov.174 Ob funkciji določanja tem, o katerih naj se razpravlja v procesu javnega komuniciranja (»agenda-setting function«), Habermasu mediji predstavljajo sredstvo osvetljevanja stališč, ki jih zastopajo politiki, pooblaščenci za odnose z javnostjo in druge javne osebnosti, hkrati pa posameznikom in različnim interesnim skupinam omogočajo neposredno soočenje z izraženimi stališči. Mediji omogočajo dialog med široko paleto raznolikih pogledov in idej ter dialog med nosilci oblasti in javnostjo. Mediji se mu zdijo priročni tudi kot mehanizem za ugotavljanje odgovornosti nosilcev oblasti v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti. Tudi spodbujevalna vloga medijev na procese učenja in izbire posameznikov se Habermasu ni zdela zanemarljiva, še manj vloga medijev kot odskočne deske za vključevanje javnosti v politični proces. Mediji morajo pri svojem delovanju izkazovati spoštovanje do občinstva, hkrati pa morajo s svojim vplivom na posameznike slednjim omogočiti razumevanje političnega okolja, v

pomembna, so le eno od sredstev, s pomočjo katerih občani oblikujejo svoja mnenja in jih izražajo. V zvezi s tem je razlikovanje med mnenjem, ki ga objavijo občila, ter javnim mnenjem zelo priročno. S slednjim imamo opravka tedaj, ko občani, posamič ali skupaj, izražajo svoje mnenje na večinski način v posplošeni in preverljivi obliki. Le glas ljudstva je legitimen izraz javnega mnenja in je pristno reprezentativen. Izrek Vox Populi Vox Dei ne bi smel veljati za občila. Zamenjavanje teh okvirov je vir večine napak, ki zadevajo vlogo občil, in teži k spreminjanju narave vlog ter tako ustvarja resno neravnotežje pri uveljavljanju demokracije./ Občila zatorej ne bi smela prilagajati informacije ali manipulirati z njo z namenom, da bi ustvarjala javno mnenje, saj je njihova legitimnost v zagotavljanju javne storitve, katere namen je uresničevanje temeljne pravice do informacije in komunikacije. Če bi se namen informiranja in komuniciranja sprevrgel v namen vzgajanja, razsojanja in ustvarjanja javnega mnenja, bi postala občila najmočnejša sila v državi in bi se polastila funkcij, ki pripadajo drugim družbenim ustanovam, kot so šole ali sodstvo, ter bi se konec koncev polastila tudi tistih pravic, ki so last ljudstva. Lastniki, izdajatelji in časnikarji bi tako postali »mediokracija«, ki bi bila v navzkrižju s slehernim pojmovanjem javne službe, kar bi pripeljalo k motnjam v ravnotežju celotne zgradbe demokratične družbe, ki se opira na neodtujljive pravice posameznikov in na legitimnost ter ločenost treh temeljnih nosilcev oblasti v državi, kar je obramba zoper zlorabo oblasti.« (Encabo, 1996: 70–71). 173 Glej Keane, 1992. Keane se npr. ni ustavil na tej točki. To teorijo je razvijal še naprej, zato nekateri teoretiki rezultatom njegovh razmišljanj očitajo »romantični radikalizem« in »utopičnost« (Prim. Dahlgren,1995; Jakubowicz, 1996, Mastnak, 1992). Peruško Čulek na kratko, a izčrpno pojasni demokratizacijski pomen svobode izražanja in svobode medijev: »Sloboda izražavanja i sloboda medija središnje je mjesto funkcioniranja demokracije kao oblika vladavine, a i vrlo temeljne definicije demokracije priznaju integralnu ulogu medija radi djelovanja svih drugih demokratskih elemenata…Osim uloge koju mediji imaju u demokratskoj proceduri i demokratskoj kulturi, naglašena je njihova uloga i u uspostavljanju i konstrukciji javnosti kao nezaobilaznoj kategoriji civilnog društva. Normativno uređenje medijskog sustava modeijskom politikom zapravo je dio institucionalizacije suvremenog demokratskog društva, pa se analizom tog procesa najbolje može očitati duh novog oblika vladavine.« Peruško Čulekova meni, da je prav od medijske politike odvisna uspešnost celotne demokratične tranzicije novonastalih evropskih demokracij po letu 1990 (Peruško Čulek, 1999: IX.). 174 Habermas je pomen svobodnega pretoka informacij s pomočjo medijev ter pomen pogojev veljavnosti javne komunikacije (veljavnost kot »validity claims« ali kot »pravilnost« – »rightness«) ter njenih rezultatov pojasnjeval npr. tudi na primeru preiskave, ki so jo leta 1977 izvedli v Angliji in je zadevala konstrukcijo kontroverzne tovarne za reprodukcijo termalnega oksida in je bila objavljena v medijih. Habermas pojasnjuje, da implicitna trditev o legitimnosti takšne raziskave leži prav v njenem statusu foruma za javno razpravo, ki je odprta za širok spekter različnih pogledov (Dryzek, 1995: 105).

68

katerem živijo. Tudi Habermas je posebno pozornost namenil nalogi medijev, da se načelno in odločno uprejo poskusom spodkopavanja njihove neodvisnosti, integritete in sposobnosti, da služijo svojemu občinstvu.175 Poleg politikov in javnosti Habermas kot tretjega akterja v političnem procesu oziroma v procesu javne komunikacije izpostavi novinarje, publicitetne agente (»publicity agents«) in predstavnike tiska (skupaj jih imenuje »publizisten«). Funkcija omenjenih akterjev naj bi bila predvsem zbiranje informacij, sprejemanje odločitev o izbiri in predstavitvi različnih programov, do določene mere pa tudi izvajanje nadzora nad temami, prispevki in avtorji, ki vstopajo v javno sfero, dominirano s strani medijev. S povečevanjem kompleksnosti in cene medijev postajajo učinkoviti kanali komuniciranja vse bolj centralizirani. Masovni mediji se srečujejo s povečevanjem pritiska selekcije tako na strani povpraševanja kakor tudi na strani ponudbe. Ti procesi selekcije postajajo izvor nove vrste moči: moči medijev. Habermas v zvezi s povečano močjo medijev opozarja na problem prenizkega nadzora nad mediji preko poklicnih standardov, po drugi strani pa priznava velik pomen z ustavnimi določbami začrtanega okvira delovanja medijev kot »četrte veje oblasti«. Po Habermasovem mnenju tako pravni okvir kakor tudi institucionalna struktura npr. televizijskih postaj določata njihovo večjo ali manjšo odvisnost od bodisi političnih strank in interesnih skupin na eni strani bodisi zasebnih podjetij z velikim oglaševalskim outputom na drugi strani. Habermas meni, da so podobe politikov, ki se prikazujejo na TV ekranih, pretežno ustvarjene s pomočjo tem in prispevkov, ki so profesionalno producirani kot medijski input, v nadaljnjih fazah pa oskrbovani s pomočjo tiskovnih konferenc, tiskovnih agencij, kampanj za odnose z javnostjo ipd. Ti »uradni producenti informacij« so toliko bolj uspešni, kolikor bolj se lahko zanašajo na izšolano osebje, na finančne in tehnične resurse ali na splošno na »profesionalno infrastrukturo«. Tisti kolektivni akterji, ki delujejo zunaj političnega sistema ali zunaj velikih organizacij, imajo običajno manjše možnosti za vplivanje na vsebino informacij in pogledov, ki jih sporočajo mediji. To naj bi še posebej veljalo za tista sporočila, ki ne sodijo pod okvir »uravnoteženih«, ozko definiranih sklopov že ustvarjenih mnenj in ki dominirajo v programih elektronskih medijev. Preden so sporočila, ki so izbrana na ta način, predvajana v eter, morajo skozi filter t.i. strategij procesiranja informacij (»information-processing strategies«) znotraj medijev. Te strategije so orientirane s pogoji sprejema, ki jih določajo medijski eksperti, programski direktorji in tisk. Ker sposobnost sprejemanja, kognitivne sposobnosti in pozornost javnosti predstavljajo neobičajno majhen resurs, za katerega se potegujejo programi številnih medijskih podjetij, se prikazovanje novic in komentarjev pretežno odvija v skladu s strategijami trga. S tem, ko mediji poročajo o dejstvih kot o zgodbah, ki so življenjskega pomena, s 175 Gre za naloge (»tasks«), ki naj jih opravljajo mediji, te naloge pa je mogoče razumeti tudi kot načela (»principles«). Ta načela naj bi upoštevala normativno ureditev, organizacijo in strukturo medijev (Habermas, 1998: 378). Gre za t.i. »principles gor 'regulated pluralism' of the mass media (Ibid.: 557, op. 70). »Mediji morajo služiti javni rabi in razvedrilu državljanov, ne pa zasebnim koristim in profitu političnih oblastnikov in podjetnikov.« (Keane, 1992: 13).

69

tem, ko mešajo posredovanje informacij z zabavo, s tem, ko informacijski material posredujejo epizodično in kompleksna razmerja razbijajo na manjše dele, ustvarjajo sindrom depolitizacije javne komunikacije. Habermas to dejstvo navaja kot jedro resnice v teoriji kulturne industrije. Posamezniki postajajo pasivni prejemniki informacij, pasivni potrošniki, ki hkrati postajajo sužnji t.i. »cultural dopes« in so preko predvajanih programov izpostavljeni manipuliranju. Habermas s tem v zvezi opozarja na potrebo, da raziskovalci in analitiki medijskega prostora svojo pozornost usmerijo na interpretativne strategije, ki jih uporablja medijsko občinstvo. Občinstvo je potrebno vzpodbuditi za kritično ovrednotenje ponujanih programov, za njihovo morebitno zavrnitev, ali pa za njihovo sintetiziranje s pomočjo sodb, ki si jih sami ustvarijo (Habermas, 1998: 376–377). V skladu z deliberativno politiko zgoraj navedene naloge medijev, ki jih je mogoče razumeti tudi kot načela, po Habermasovem mnenju izražajo enostavno idejo: masovni mediji morajo razumeti sami sebe kot mandatarje razsvetljene javnosti, katere pripravljenost za učenje in sposobnost izražanja kritike mediji hkrati predvidevajo, zahtevajo in uveljavljajo.176 Mediji morajo ohraniti svojo neodvisnost pred političnimi in socialnimi pritiski. Mediji morajo biti pozorni in dovzetni za skrbi in predloge javnosti, do izpostavljenih tem in predlogov morajo ohranjati odnos nepristranskosti, prisluhniti morajo kritičnim argumentom in se zoperstaviti političnemu procesu z oblikovanimi zahtevami po legitimnosti. Habermas to tezo dopolni z zahtevo, da naj bo moč medijev nevtralizirana, tiha pretvorba administrativne in socialne moči v politični vpliv pa blokirana. V skladu s to idejo naj bi bilo političnim in družbenim akterjem dovoljeno uporabiti javno sfero samo v primeru, če ponudijo prepričljive prispevke za rešitev tistih problemov, ki jih je ali zaznala javnost ali pa so bili vneseni v javno agendo s soglasjem javnosti. Podobno bodo tudi politične stranke morale sodelovati v procesu oblikovanja mnenja in volje s perspektive javnosti, namesto da bi bil njihov odnos do javnosti pokroviteljski in bi iz javne sfere poskušale izvleči masivno lojalnost zgolj za namene ohranjanja njihove lastne moči.177 Habermas pojasnjuje, da sociologija masivne komunikacije opisuje javno sfero kot infiltrirano z administrativno in družbeno močjo in dominirano s strani množičnih medijev. Habermas poudarja potrebo po previdnosti pri podajanju ocen o možnostih civilne družbe, da vpliva na politični sistem. Ob zapisanem je prepričan, da predlogi v zvezi z učinkom medijev ostajajo kontroverzni (Habermas, 1998: 376–379).178 V zvezi z demokratizacijskim in legitimizacijskim pomenom svobodnih medijev javnega komuniciranja ter demokratično in legitimizacijsko vrednostjo pravice do svobodnega izražanja je nedvomno mogoče enega izmed osrednjih problemov demokratičnega političnega procesa razbrati v

176 Saj kot pravi Siedentop, »just as important as providing legitimate and peaceful means of resolving social conflicts, is the goal of providing people with the means and the incentive to express their discontents, particularly any deep sense of unjustice they may feel.« (Siedentop 2000: 99). 177 Konservativne stranke naj bi bile v skladu z ideološkim nabojem, ki poganja njihovo delovanje, logično usmerjene zoper svobodo izražanja. Prim. Tonnies, 1998: 93. 178 Prim. Cohen, Kennedy, 2000: 263: »The consumption of the media is, in short, a complex and ambiguous matter.«

70

vprašanju, kolikšno stopnjo svobode in strpnosti nameniti nasprotnikom svobode in strpnosti.179

179 O tem podrobno v Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi ESČP in slovenski ustavnosodni praksi, v tisku.

71

7 VLOGA MEDIJEV V PROCESU VOLITEV180

7.1 O nepogrešljivosti »Glasovanje ne predstavlja česa preprostega, kot vedo vsi zagovorniki in njihovi nasprotniki. Toda pravica do glasovanja je preprosta in znana pravica.« pravi Lippmann (1999: 219). Volitve so bistveni element modernih demokratičnih družb. Pravica sodelovati pri svobodnih in poštenih volitvah, kot volivci ali kot kandidati, za oblikovanje vlade je temeljna človekova pravica, ki je vsebovana v številnih mednarodnih instrumentih, vključno s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948, 21. člen) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, (1950) njenim Prvim protokolom (1952, člen 3) (Darbishire, 1998: 79; Meny in Knapp, 1998: 4). Nedvomno, volitve so 'praznik demokracije'. Sila in prisila sta zamenjani z institucionalizacijo procesa in postopka ustoličevanja vsakokratne državne (politične) oblasti. Volilni proces, ki je dejansko edino pravo in običajno edino udejanjajoče se pribežališče neposredne demokracije, izraža spoštovanje do slehernega državljana na ta način, da se nanj obrača kot na politični subjekt. In vendarle je demokracija lahko samo navidezna, tudi zgolj formalna.181 Teza, da institucionalizacija ustoličevanja politične oblasti z volitvami pomeni zamenjavo argumenta (logike) moči z močjo argumenta (logike), je zato pogojna.182 Ta pogojnost je v enormnem obsegu odvisna tudi ali prav od značilnosti uresničevanja demokratizacijske vloge medijev. »Množični mediji imajo funkcijo vzpostavljanja in artikuliranja javnosti, socializacijsko funkcijo, funkcijo javnega nadzora ter legitimizacijsko funkcijo. Množični mediji oblikujejo svoj lastni medijski diskurz, posegajo pa tudi na vsa področja, na katerih se pojavljajo različni diskurzi.« (Vreg, 2000: 60) Vključenost medijev v proces volitev ponazarja poseben, tudi enkraten vidik pomena, ki ga imajo mediji v sodobni demokratični družbi. Siceršnji pomen, ki ga imajo mediji v demokratičnem procesu, je nesporen – v dobrem in v slabem – čeprav ne tudi absoluten: mediji niso sicer edino sredstvo za oblikovanje dobro obveščenega državljana in občana, so pa zagotovo najpomembnejše sredstvo.183 To še posebej velja za obdobje volitev, ki imajo ne le največji, temveč dejansko pravi smisel le tedaj, ko politično oblast izbirajo volivci, ki se v največji možni meri zavedajo posledic njihove odločitve (prim. Sedmak, 1996: 3). V t.i. »medializiranem svetu« mediji ne služijo zgolj informiranju ljudi o imenih njihovih vladarjev.184 Mediji se 180 To poglavje je izšlo kot samostojni članek v reviji Javna uprava, št. 4, dec. 2004. 181 Podrobneje o tem v Teršek A., Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evropska) izhodišča in onkraj njih, Zbornik z X. dnevov javnega prava, 2004. 182 O teleološkem in dialektičnem razmerju med argumentom moči in močjo argumenta skozi prizmo prava in politike v slovenski pravni znanosti Zupančič B.M., Prvine pravne kulture, FDV, Ljubljana, 1995; tudi Referendum ali zgodba o volji ljudstva, Nova revija, št. 176, Ljubljana 1996. 183 S tem v zvezi posebej pronicljivo in analitično Chomsky N., Somrak demokracije, Studia humanitatis, Ljubljana 2003. 184 V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci, ki so se prebili preko visokih gora in dolin med Mongolijo in Rusijo, srečali s kmeti, ki so živeli preprosto življenje in bili popolnoma odrezani od zunanjega sveta. Eno izmed osrednjih vprašanj, ki so ga ti

72

nahajajo v središču procesa izbiranja voditeljev (dejavnosti politike z namenom promocije kandidatov in programov imenujemo »politični marketing« (Vreg, 2000: 152–178)), politike in ugotavljanja njihove politične odgovornosti volivcem. Mediji omogočajo delovanje demokracije in so hkrati integralni del volilnega procesa (Darbishire, 1998: 79). Mediji so v obdobju predvolilnih 'bojev' ključnega pomena, saj so za t.i. 'običajne' ljudi pogosto edini vir informacij o kandidatih in temah, o katerih poteka javna politična razprava. V predvolilnem boju lahko neudeležba medijev ustvari informacijski primanjkljaj, njihova neprofesionalna udeležba pa lahko vpliva tudi na rezultat volitev . Glavni cilj sodelovanja medijev v predvolilnem boju je zatorej na najboljši možni način prispevati k temu, da bo glasovanje volivcev temeljilo na zavestni presoji tistega, kar na volivce naslavljajo tekmujoče stranke in kandidati oziroma politične usmeritve (Lange in Palmer, 1996: 9).185

7.2 O značaju Teoretiki medijem pripisujejo različne vloge in raznolik značaj. Marshall McLuhan je leta 1962 npr. menil, da medij kot tak, torej per se, dejansko je informacija (»the medium is the message«). Vlogo medijev v procesu volitev je mogoče razčleniti na tri temeljne sklope. V volilnem procesu mediji delujejo, prvič, kot komunikacijski mediji (»communication media«)186. Njihove sestavine in strukturalne značilnosti so sčasoma pripomogle k spremembi oblike volilnih kampanj, tudi sicer pa so mediji odigrali pomembno vlogo pri oblikovanju političnega procesa. Drugič, mediji delujejo kot kanali, preko katerih poteka komuniciranje (»channels for communicating«) oziroma posredovanje informacij, idej in podob (prim. Vreg, 2000: 86–87). Med njimi so tudi takšne ideje in podobe, katerih obstoj oziroma nastanek so, povsem neodvisno, povzročili mediji.187

»Po vsej verjetnosti se množična glasila sama zavedajo te spremembe svoje funkcije: od sprejema in predelovanja političnih sporočil, od razjasnjevanja stav, ki so vložene v igro, in celo od nadzora nad političnimi komunikacijami, prestopajo v vlogo navadnih resonančnih skrinjic ali morda še bolje ogledal, ki včasih tudi popačijo predstave in ki odsevajo podobe kandidatov in voditeljev. Pri tem pa spričo dejstva, da ni lahko pritegniti pozornosti množičnih glasil, ostaja v veljavi tudi možnost, da glasila opravljajo tudi funkcijo filtra podob, ki jih je treba odsevati in

informacij lačni kmetje postavili raziskovalcem, je bilo vprašanje, kako je ime človeku, ki jim vlada; želeli so vedeti, kdo je trenutni ruski car (Darbishire H., 1998: 79). 185 Analitično in izčrpno o medijih in političnem prepričevanju Vreg, 2000. 186 McLuhan M., The Gutenberg Galaxy: The Making of Typographical Man, University of Toronto Press, 1962, nav. po Cohen, Kennedy, 2000: 248. 187 Podobno menita Cohen in Kennedy: »It matters a great deal through what means the message is conveyed, though it is probably best to consider his maxim (McLuhan's point – op. A.T.) that the medium is the message as a form of poetic licence, making a good point in an exaggerated way in order to convey his meaning more powerfully. However, that the medium structures, constrains or influences the message and its receprion is now well-established in empirical studies.« (Cohen, Kennedy, 2000: 249).

73

oddajati, ter po mnenju nekaterih celo funkcijo ustvarjalca teh podob.« (Pasquino, 1997: 203)

Kot kanali komuniciranja delujejo mediji na relaciji med politiki in javnostjo (pri tem naj bi šlo za pretok informacij v obeh smereh) in med politiki (Vreg, 2000: 86)188:

»Mediji zagotavljajo delovanje demokratičnega procesa z vplivanjem na dvosmerno izmenjavo informacij med javnostjo in državno oblastjo; preko medijev je javnost obveščena o aktivnostih državne oblasti, državna oblast pa je soočena z interesi in skrbmi državljanov. V nobenem trenutku ta dvosmerni pretok informacij ni bolj pomemben kakor med procesom predvolilne kampanije. V nobenem trenutku ni bolj pomembno, da so mediji svobodni pri izvajanju vloge javnega psa čuvaja.« (Darbishire, 1998: 80)

Politiki uporabljajo medije za vzpostavljanje stika z javnostjo, za posredovanje svoje politične podobe javnost i, svojih političnih programov in pogledov na posamezne teme, ki so predmet volilnih kampanj. Na drugi strani javnost preko medijev politikom zagotavlja »feedback« njihovim političnim prizadevanjem, odziv na njihove ideje in stališča, tudi vrednotenje posameznih političnih kandidatov in strank. V tem kontekstu je vloga medijev prevladujoče pasivna, predvsem kar zadeva neposredni dostop polit ičnih kandidatov do naslovnikov sporočanja. Razlog temu gre iskati v dejstvu, da normativni okvir s tem v zvezi določajo druge institucije in ne mediji. Uredniška politika sicer lahko vpliva na izbiro informacij, ki naj se posredujejo javnosti , vendarle pa gre pri tem za ideje ali poglede, ki se oblikujejo neodvisno od medijev. V predvolilnem obdobju še posebej za televizijo velja, da je prevladujoč vir obveščanja volilnega telesa in hkrati prednostni nosilec volilnega boja za kandidate in stranke, ki se potegujejo za zmago na volitvah (Lange, Palmer, 1996: 9).189 Tudi sicer sociologi organizaciji televizijskih postaj, kot tvorcu t.i. »simbolične skupnosti«, pripisujejo osrednjo vlogo pri promociji občutka pripadnosti določeni skupnosti oziroma občutka socialne kohezije in socialni integraci ji na splošno (Curan, 2002: 206–207, 135–136).

188 »Mediji vse bolj postajajo ekskluzivni in monopolni posredniki komuniciranja med državo in javnostjo, med voditeljem države in državljanom, med parlamentom in javnostjo. V veliki meri pa postajajo tudi posrednik komuniciranja med strankinim vodstvom in članstvom, med vodstvom interesne skupine in člani, pa tudi med gospodarskim voditeljem in delavcem.« (Vreg, 2000: 86). 189 »Za mnoge strokovnjake je prevladujoč medij v predvolilnem boju zdaj televizija. Vpliv tiskanih medijev naj bi menda pojemal … Na anketno vprašanje, kje po navadi črpajo novice, se je 66 % Američanov sklicevalo na televizijo, podoben delež vprašanih pa je tudi menil, da je televizija po njihovem mnenju bolj verodostojna od časnikov … Najvplivnejše množične radiodifuzne izpostave pa so komercialne postaje, ki so v zasebni lasti in pridobitniško usmerjene … Tisto, kar politologe morda najbolj moti, pa je, da so javna glasila v veliki meri spodrinila vlogo, ki jo je imela nekoč politična stranka, ko je šlo za novačenje in oblikovanje političnih voditeljev ter tematsko vzgojo volivcev.« (Entman, 1996: 18). Cohen in Kennedy pojasnjujeta, da je televizija »best suited, like many conversations, for impressionistic, contradictory or unreasoned discourse« (Cohen, Kennedy, 2000: 249).

74

Tretjič, kot sporočevalci (»communicators «) mediji ustvarjajo sporočila in podobe ter jih vnašajo v javni diskurz. Mediji pri tem delujejo kot iniciatorji politične komunikacije in kot posredovalci sporočil, ki jih sami oblikujejo (MacCullagh, 2002: 95). Slednje poteka v obliki poročanja o volilnih kampanjah in v obliki analiz volilnih kampanj, uprizarjanja političnih debat oziroma političnih soočenj, opravljanje intervjujev s poli tičnimi kandidati na pobudo medijev ipd. (Jakubowicz, 1998: 18–19).190 To vlogo mediji izvajajo glede na uredniško politiko posameznega medija, ki odloča o tem, katere informacije bodo posredovane javnosti (Ibid.: 20). V tej vlogi se mediji pojavljajo kot nekakšna »tretja sila« (Habermas, 1998: 376),191 kot akter v razmerju med politiki in volilnim telesom, ki vpliva na potek in učinke predvolilnega političnega komuniciranja. S tem v zvezi Pasquino, ki ni naklonjen morebitnemu izenačevanju vloge medijev z vlogami strank volilnega procesa, na primer meni, da se v obdobjih predvolilnih bojev odvija zapleten proces

»akcij in reakcij, v katerem poizkušajo kandidati in množična glasila vplivati drug na drugega. Gre tudi za proces, v katerem množična glasila pridobivajo značilnosti političnih dejavnikov, vendar pa ne še nujno … značilnosti samostojnih protagonistov, ki bi nastopali v prvi osebi … Kljub temu pa je navzlic ambicijam medijev glede na institucionalno naravo večjega dela političnih sistemov težavno, da bi javna glasila postala protagonisti. Zato bi bilo zavajajoče, če bi jih vtaknili v isto vrečo skupaj s kandidati, strankami in institucijami, kot pogosto počnejo na tej in oni strani Atlantika. Če že, potem je veliko bolj zanimivo in razkrivajoče, kar zadeva notranjo naravo specifičnih političnih sistemov, zajeti različno tehtanje, ki ga glasila po svoji odločitvi privoščijo kandidatom, strankam in temam …« (Pasquino, 1997: 198).

7.3 O dolžnostih Dolžnost medijev je zagotoviti, da se politiki ne bodo izogibali težavnim temam. Mediji morajo biti kritični, razčlenjevati morajo pomembne razlike med strankami in kandidati, osvetljevati pomembne in aktualne teme, hkrati pa si prizadevati, da javnosti nudijo tehtne, poučne in poštene informacije. Novinarji morajo igrati vlogo predstavnikov poslušalcev in bralcev. Mediji politike ne smejo pokrivati avtomatično kot prizadevanje politikov, da preverijo volilno telo. »Cinizem ne sme postati časnikarski credo.« (Lange, Palmer, 1996: 14) S tem v zvezi menim, da je v slovenskem medijskem prostoru že pretirano in iritirajoče prisotno neprestano medijsko poročanje o politiki in politikih, tudi kadar ni poročati o čemerkoli konstruktivnem in celo ko dejansko ni o čem poročati. Slovenski mediji, predvsem televizija, torej prepogosto poročajo o politikih in politiki na ta način, da javnosti sporočijo, da ni o ničemer poročati, ker se pravzaprav ni zgodilo nič. Tovrstna poročanja potekajo domala

190 Klasični primer tovrstne aktivne udeležbe medijev v volilnem procesu predstavlja ameriška televizijska postaja CNN. 191 Prim. Habermas, 1998: 376. Habermas to »tretjo silo«, ki jo sestavljajo predvsem novinarji, publicitetni agentje in predstavniki tiska, imenuje »Publizisten«.

75

vsakodnevno, čas, ki se jim namenja, pa je pravzaprav povsem enak času, ki je ob drugih priložnostih namenjen poročanju o konstruktivnih notranjepolitičnih dogodkih z otipljivo težo in pomenom. Politika in politiki so vsakodnevna stalnica v poročanju slovenskih medijev, ki na ta način dodatno spodbujajo razbohotenje »političnega mačoizma«, vsakodnevne promocijske samonamenskosti in samozadostnosti politike, tudi »izvotlene« ali »fasadne politike«. Slovenski televizijski mediji so s slovensko notranjo politiko ustvarili »abonmajsko« razmerje, državljanom pa ne preostane drugega kot to, da se na te okoliščine privadijo v tolikšni meri, da vse skupaj postane razvada politikov in navada gledalcev, torej nekaj, kar pač obstaja in kar je treba potrpeti. Medijsko pokrivanje politike postane samo sebi namen. Televizijskemu gledalcu, ki zmore vsaj kanček kritičnega ovrednotenja posredovanih sporočil in podob, se tako zdi, da živi v državi, osiromašeni za zanimive in pomembne dogodke in ljudi, cena, ki jo je za ta deficit življenjske pestrosti treba plačati, pa je bodisi televizijsko ovekovečenje napovedi prvaka ene izmed večjih političnih strank o tem, da bo ta stranka v kratkem podala zanimivo izjavo o pomembnem vprašanju, bodisi slikovno poročanje o popoldanski predvolilni predstavitvi kandidatov okrajne sekcije politične stranke za volitve v Državni zbor v majhnem volilnem okraju nekje na robu Slovenije.

7.4 O neodvisnosti Seveda mora biti medijem zagotovljena neodvisnost (Bralczyk, Mrozowski, 1993: 143). Italijanski premier Berlusconi je dober dokaz, da lahko obvladovanje medijev odločilno vpliva na volilni izid, po drugi strani pa ameriške izkušnje kažejo, da tudi moč, ki jo zagotavlja lastništvo nad upoštevanja vrednim delom medijskega trga (npr. Donald Trump), vselej ne pripelje do zmage na volitvah. A četudi obvladovanje medijev še ne zagotavlja zmage na volitvah, so neprestana prizadevanja političnih sil v domala vseh demokratičnih državah, da bi dosegle čim večji vpliv na medije in jim morebiti celo »nadele uzde«, dodaten dokaz za utemeljenost teze o možnih učinkih medijev na volitve (Lange, Palmer, 1996: 9).192 Medijsko pokrivanje volilnih kampanj, političnih osebnosti in političnih tem je medije naredilo za tako pomemben element modernega volilnega procesa, da je mogoče govoriti o splošno sprejetem prepričanju, da v primeru, ko medijsko pokrivanje volilnega procesa ni svobodno in pošteno, to lahko prejudicira izid volitev celo do tolikšne mere, da je mogoče volitve v celoti razglasiti za nesvobodne in nepoštene (Darbishire, 1998: 80). Tovrsten očitek svetovna

192 V ZDA imajo na primer radiodifuzne organizacije pravico, da zavrnejo oddajanje ali sponzoriranje političnih okroglih miz v času predvolilne kampanije. V kolikor neka TV postaja takšno okroglo mizo vendarle predvaja, lahko k njej povabijo udeležence po izboru radiodifuzne organizacije. Četudi med potekom okrogle mize ni dovoljeno dajati prednosti nobeni izmed sodelujočih strani, v praksi to pomeni, da bodo povabljeni tisti kandidati oziroma tiste politične stranke, za katere javna glasila menijo, da imajo možnosti za zmago na volitvah, drugi pa bodo izključeni. Na ta način se možnosti izključenih kandidatov ali političnih strank za dober volilni rezultat dejansko močno zmanjšujejo.« (Entman, 1996: 22) Ob zadnjih državnozborskih volitvah se je npr. stranki Mladih Slovenije uspelo zavihteti v parlament verjetno tudi ali prav zaradi tega, ker so tej stranki mediji namenjali največ pozornosti med vsemi neparlamentarnimi strankami.

76

javnost naslavlja npr. (medijski) politiki ruskega predsednika Putina.193 Podobnih kritik je bil deležen nekdanji srbski predsednik Milošević. Poseben pomen pri zagotavljanju svobodnih in poštenih volitev gre dati avtonomiji novinarjev, saj naj bi bila prav njihova avtonomija temeljni kamen verodostojnega informativnega pokrivanja predvolilnih bojev in volitev. Mediji ne smejo biti predmet posegov vlade, politične stranke ali posameznega kandidata, ko gre za vprašanje oblikovanja programske vsebine. Legitimnost političnega procesa je odvisna tudi od tega, da javnost v to verjame. Neodvisnost medijev in avtonomija novinarjev predstavljata okvir, ki ga morajo tudi mediji oziroma novinarji zapolniti s spoštovanjem načel poklicne etike pri izvrševanju svoje družbene funkcije oziroma pri opravljanju svojega poklica. V kompleksnih družbah se predstavniških struktur komuniciranja ne da zaobiti, hkrati pa nevarnost neodgovornega komuniciranja neprestano ogroža demokratične družbe (Keane, 1992: 13). Zatorej, »ključ za dobro pokrivanje predvolilnega boja je v veliki meri v energiji, profesionalnosti, integriteti in odgovornosti časnikarjev, ki so poklicani za pokrivanje političnega procesa ter v ravni uredniške avtonomije, ki je pogoj za to« (Lange, Palmer, 1996: 15). »Pojem »časnikarstvo za javnost« predpostavlja vsebinsko poglobljeno pokrivanje predvolilnih bojev.« (Entman, 1996: 36) Dobro novinarstvo naj bi ljudem z različnimi prepričanji predvsem pomagalo, da si soustvarijo lastno mnenje o pol itiki in politikih. A kaj ko, kot ob analizi ameriških medijev ugotavlja Chomsky, neodvisnost medijev onemogoča, v najboljšem primeru pa znatno otežuje predvsem pet razlogov: velikost, lastništvo in usmerjenost množičnih medijev k dobičku; reklame, ki omogočajo posel; značaj virov novic v množičnih medijih; kritika in prisila; dihotomizacija in propagandne kampanje (Chomsky, 2003: 71–126). Močna in sistematična politična dihotomizacija pri informativnem poročanju po njegovem mnenju

»temelji na uslužnosti do pomembnih domačih oblastnih interesov. To je razvidno iz dihotomične izbire zgodbe in obsega ter kvalitete poročanja. Taka dihotomizacija je v množičnih medijih zelo obsežna in sistematična: ne samo da izbira za objavo ali proti njej ravna po sistemu prednosti, tudi načini prednostne obravnave in neprimernega gradiva (uporabe prostora, poudarka, konteksta, popolnosti obravnave) se razlikujejo po tem, kako služijo političnim ciljem« (Chomsky, 2003: 126).

7.5 O objektivnosti Najpomembnejše načelo, po katerem se morajo ravnati novinarji, je načelo objektivnosti, ki terja zagotavljanje informacij o delovanju, pristopih in pogledih tako večine kakor tudi manjšine brez predsodkov. Novinar mora poskrbeti, da vsebina in objektivnost zaradi načina posredovanja informacij ne bosta utrpeli škode. Ob tem, ko časnikar nosi osebno poklicno odgovornost za svoje osebne komentarje in mnenja, mora varovati tudi identiteto virov zaupnih informacij. To je tudi njegova – ustavna – pravica. Predmet sleherne transakcije, ki jo opravi 193 Glej npr. Teršek A., V Rusiji ni svobode medijev, Pravna praksa, št. 12, 19. april 2001: 9..

77

novinar, je lahko vselej le informacija, ne pa tudi stališče novinarja. Novinarji se morajo zoperstavljati ekstremizmu in omejevanju pravic občanov. Zavedati se morajo socialnih in političnih posledic svojega dela, pred očmi pa morajo imeti tudi moralno odgovornost zanje. Pri njihovem delu jih mora voditi načelo povzročanja najmanjše možne škode. V konfliktu se novinar nima pravice pridružiti eni strani. Novinar tudi nima pravice zasedati položaja v politični, vladni, pravosodni ali zakonodajni oblasti. Novinar se ne sme posluževati obrekovanja, kratenja časti, ponarejanja in prikrivanja informacij, plagiatov, prikritega oglaševanja, izrabljanja poklicnega položaja, pravic in avtoritete za pridobivanje osebne materialne koristi. Spoštovati in varovati mora poklicne pravice svojih poklicnih kolegov ter spoštovati pravila odkrite konkurence. V primeru, da novinarju dodeljena naloga krši katero od navedenih etičnih pravil, mora novinar to nalogo zavrnit i.194 Novinarji se morajo izogibati prepletanju informacij in komentarjev, ker to prepletanje krni sposobnost volivcev, da si izoblikujejo svoje lastno mnenje. Po drugi strani pa je lahko želja po tem, da bi ohranili nepristranost, tudi krinka za vzdrževanje tradicije pasivnosti in podrejanja centrom moči, kar je vzrok za pomanjkanje neodvisne in kritične analize. Poročanje novinarjev mora biti brez strasti, razlage dogodkov je potrebno skrbno pregledati, stališča pa preveriti v luči raznolikosti pogledov. Javnosti je potrebno nuditi inteligentno in informirano pripoved, ki jim bo omogočila oblikovanje lastnega mnenja. Poročevalec lahko izrazi poklicno sodbo, ne pa tudi lastnega mnenja. Presoja ne sme biti določevalna ali pripisovalna, hkrati pa ne sme spregledati drugih pogledov. Presoja mora biti oprta na jasno navzoče dokazno gradivo. Biti mora dojemljiva in poštena (Lange, Palmer, 1996: 13). Dejstvo je, da mediji ne uresničujejo svoje profesionalne odgovornosti in postajajo selektivni oziroma pristranski v trenutku, ko določeni politiki ali politiku namenjajo več časa ali večje poudarke. Sociološke raziskave, opravljene v ZDA in Veliki Britaniji, so pokazale, da je tamkajšnji tisk politično pristranski, ne da bi za to ponujal kakršnokoli opravičilo. Način poročanja je pogojen z njihovimi lastnimi političnimi simpatijami, namenjen pa je tisti skupini volivcev, ki jo povezujejo enake politične perspektive. Birtanski tisk naj bi bil še nekoliko bolj pristranski kot ameriški. Po drugi strani pa te iste raziskave ugotavljajo politično nepristrasnkost britanske in ameriške televizije (MacCullagh, 2002: 18–19).195

194 Kodeks političnega časnikarstva, CIS, objavljeno v Media and Elections, Lessons for Political Journalism, Kijev, 1994. Za analizo profesionalnosti, etičnosti in odgovornosti slovenskih medijev glej Brvar, Gojko, Svoboda neodgovornosti. Samoomejevanje v medijih v Sloveniji, Mirovni inštitut, Mediawatch, Ljubljana, 2002. 195 Posebej kritičen do neobjektivnosti ameriških medijev je npr. Chomsky, ki institucionalno in psihološko zapleteno vpetost novinarjev v konglomerat želje po objektivnosti, prepričanosti vanjo in dejanskimi možnostmi njenega doseganja med drugim pojasnjuje tudi z naslednjimi besedami: »Vodilna vloga elite v medijih in marginalizacija desidentov, ki izvira iz delovanja (propagandnih) filtrov, je videti tako naravna, da medijski ljudje, ki pogosto delujejo povsem odgovorno in z vso dobro voljo, lahko sami sebe prepričajo, da so novice izbrali in interpretirali »objektivno« ter na podlagi profesionalnih novinarskih vrednot. V mejah pritiskov filtrov so pogosto objektivni; pritiski so tako močni in tako temeljito vgrajeni v sistem, da si je drugačno podlago za izbiro novic komajda mogoče zamisliti.« (Chomsky, 2003: 72).

78

7.6 O apatiji A tudi v državah, kjer mediji vzbujajo videz te vrste objekt ivnosti, splošno podobo kvari dejstvo, da mediji znatno večjo pozornost namenjajo t. i. slabim novicam in negativnim platem politike kot pa pozitivnim.

»Tradicionalno je objektivnost pomenila, da poročevalec ne sme vključevati v zgodbo osebnih presoj in da mora biti njegova zgodba uravnotežena tako, da so v njen pozitivne in negativne informacije o predmetu … Zdi se, da novodobna predvolilna objektivnost pomeni ohranjanje ravnotežja med kandidati tako, da jih poročevalci obravnavajo z enakim skepticizmom in cinizmom. V to sta vključeni izkazovanje časnikarske neodvisnosti in varstvo javnosti pred insceniranimi medijskimi dogodki … s pomočjo nenehnega opozarjanja gledalcev, da je namen politikov tako ali tako vleči ljudi za nos in da jim zato v bistvu ne gre zaupati. Seveda je določena stopnja skeptičnosti zdrava in javnost je treba opozarjati na takšno ravnanje, ki je v prid le kandidatom. Drugo vprašanje pa je, ali naj bo to okvir, ki naj obarva celotno poročanje o predvolilnem boju … (Entman, 1996: 29). Medtem ko sta javni dvom in previdnost sprejemljiva, pa sta lahko posledica tako globokega cinizma umikanje javnosti iz političnega angažmaja in opuščanje dejavnega razločevanja med kandidati, od katerih nekateri le bolj lažejo od drugih.« (Ibid.:31)

Po drugi stran je res tudi to, da politični kandidati pogosto bolj kot svoje lastne ideje in politična stališča izpostavljajo negativne strani njihovih političnih tekmecev. Če se vloga medijev v procesu volilne kampanje izvaja na zgoraj opisani način, je »politična apatija« dodatna posledica izvajanja družbene vloge medijev v procesu volitev.

»Pokrivanje si zadaja nalogo, da nam razloži skrivno zgodbo o tem, kako si zvijačni kandidat prizadeva nagovarjati lahkoverne in naivne volivce nekje tam zunaj, pri čemer pa poročevalci s tem, da gledalce seznanjajo s to strategijo, posredno sporočajo, da so udje občinstva, ki ga nagovarjajo, proti temu cepljeni: gledalec je nekaj izjemnega. Poza poznavalskega pripovedovanja zavaja, kajti občinstva v resnici ne pripelje za kulise kandidatovega značaja, nagibov in preteklosti – občinstvo ne pride do globlje resnice o kandidatu. Namesto tega mu ponujajo neresnico, češ da so vsi politiki v enaki meri željni oblasti in cinični. Poleg tega je ta poročevalska poza nepravična do kandidatov, ker jim praktično malodane onemogoči, da bi preprosto izustili politični nagovor, ne da bi jih razčetverili pri iskanju njihovih političnih nagibov.« (Ibid. : 31–32)

Dodatno težavo, s katero se v počevanem (?) obsegu npr. srečujejo v ZDA, predstavlja tudi zmanjševanje časa, ki je namenjen izjavam političnih kandidatov in pomembnim političnim dogodkom, na račun povečanega časa, ki je na razpolago novinarjem za njihove politične komentarje in ocene. Vloga novinarjev kot posrednikov informacij se tako spreminja v vlogo novinarjev kot političnih arbitrov, ki podajajo sodbe o političnih kampanjah in političnih strategijah (MacCullagh, 2002: 20; Curan, 2002: 206).

79

7.7 O potrošništvu Za razumevanje vloge medijev v volilnem procesu je pomembno tudi razlikovanje med javnimi, državnimi in zasebnimi mediji. Javne medijske hiše se od državnih razlikujejo predvsem strukturalno in finančno, hkrati pa uresničujejo programski mandat, katerega namen je ugoditi potrebam javnosti in ki ga je mogoče v grobem opredeliti kot informiranje, razvedrilo in vzgoja (Lange, Palmer, 1996: 10). Mediji, ki se financirajo iz javnih sredstev, na ta način sprejemajo še dodatno obveznost predstavljati poglede javnosti kot celote. Ta obveznost je manjša pri zasebnih medijih, pri katerih se o kupovanju njihovih »produktov« (časniki) ali »storitev« (TV, radio) odločajo potrošniki kot posamezniki. Odgovornost novinarjev glede objektivnosti pri poročanju sicer ostaja enaka, vendarle pa ima takšen medij oziroma njegov novinar pravico, da se v zvezi s političnimi temami postavi na prepoznavno uredniško stališče. Zasebni mediji, ki jih gledalci in poslušalci lahko spremljajo brez neposrednega plačevanja naročnine, imajo večjo odgovornost za vzdrževanje popolne nepristranskosti, kot to velja za medije, ki jih potrošniki neposredno plačujejo. Ob jasnem razlikovanju med sporočanjem vesti in komentiranjem se zdi, da ni razloga za prikrivanje političnih opor, na katere se mediji naslanjajo, če o njihovi nabavi in uporabi odloča potrošnik. Običajno pa tržne silnice v demokratično in tržno urejeni družbi dosežejo, da so v celotnem spektru obstoječih medijev zastopani vsi politični pogledi. V interesu komercialnih medijev namreč ni možnosti, da bi si zaradi radikalizma odtujili delež svojega občinstva196. Obveznost medijev, da poročajo o političnih temah, se od medija do medija razlikuje; s tem v zvezi seveda obstaja bistvena razlika med npr. tematskim TV kanalom, katerega gledišče je izrecno nepolitično, in npr. splošno usmerjenim informativnim kanalom. Uredniško pokrivanje politike je končno vselej odvisno od medijskega sistema, ki se je uveljavil v posamezni državi (Lange, Palmer, 1996: 14). Britanci, zanimivo, političnega oglaševanja na televiziji ne dovoljujejo (Curan, 2002: 206).

7.8 O personalizaciji Eden izmed rezultatov razvoja medijev je nedvomno »personalizacija politike«.197 Dostopnost do javnosti in hitrost tega dostopa sta se z razvojem medijev močno povečala. Med značilnostmi sodobnih medijev gre poseben pomen pripisati dejstvu, da lahko mediji posredujejo informacije njihovim naslovnikom z veliko hitrostjo. Tudi ali celo predvsem iz tega razloga je včlanjevanje v politične stranke, ki je nekoč temeljilo na razredni pripadnosti in položaju na slojevski

196 Hkrati pa Cohen in Kennedy opozarjata, da tabloidni časniki in časopisi, ki so komercialnega značaja, promocijskim ali političnim kampanjam običajno namenjajo prostor na prvih straneh, vsebina in način posredovanja informacij pa sta pri tem takšna, da pogosto onemogočata razlikovanje med oglaševanjem, uredniškim mnenjem in novico« (Cohen, Kennedy, 2000: 250). 197 O »personalizaciji« volitev v slovenski parlament leta 2000 glej Velikonja M., Omledni nagovori z volilnih plakatov, v Mit o zmagi levice. Mediji in politika med volitvami 2000 v Sloveniji, Mirovni inštitut, Mediawatch, 2001, str. 78.

80

družbeni lestvici, izgubilo pomen, ki ga je imelo v preteklosti. Strankarska mašinerija in strankarske strukture na nižjih, lokalnih nivojih niso več tako pomembne kot nekoč, saj lahko politiki z uporabo medijev neposredno komunicirajo z volilnim telesom, na ta način pa se veča tudi možnost politikov, da volivce prepričajo s svojo osebnostjo in na ta način dosežejo zmago na volitvah. Za »IT družbo« je na splošno značilno, da ljudje začenjajo slediti posameznikom, na pa institucijam. To velja celo za nekdaj kolektivistične družbe, kot je npr. Azija. Dokaz temu je npr. šport: ko zvezda odide, ji sledi pleme privržencev (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 72). Na splošno velja, da imajo dogodki in problemi večjo možnost postati »novica«, če jih je mogoče predstaviti v personalizirani obliki, kot ravnanja posameznikov. Zapleteni dogodki in politična stališča so v medijih predstavljeni s pomočjo vanje vključenih posameznikov. Posamezniki so uporabljeni z namenom simbolizacije impersonalnosti v novicah in kot nadomestek za institucije. Takšne okoliščine po mnenju sociologov vodijo v antropomorfizem. Mediji lahko predstavijo ljudi, kot da slednji niso enostavno predstavniki določenih političnih stališč, vlad ali držav, temveč njihovo utelešenje. Primer za to je npr. uporaba imena Margaret Thatcher z namenom predstavitve politične ideologije (MacCullagh, 2002: 89). V ZDA npr. ni konkurenčnega sistema vsedržavnih in strankarsko usmerjenih časnikov, kar velja tudi za večino mest v ZDA. Hkrati v ZDA de facto obstajata zgolj dve stranki, demokratska in republikanska, ki imata skorajda popoln nadzor nad vsemi javnimi funkcijami. V volilnem boju se v ZDA poudarjajo predvsem osebne značilnosti kandidatov in ne toliko njihova strankarska pripadnost. Personalizacija politike se lahko nanaša tudi na način volitev nosilca politične funkcije. Politika se poosebi, personalizira, če ima izvolitev nosilca funkcije ljudski in neposreden značaj. Kot primer personalizacije politike in presonalizacije volitev lahko služijo tako slovenske državnozborske kot tudi in še toliko bolj predsedniške volitve. Predsedniške volitve potekajo po večinskem volilnem sistemu, kandidati pa v obdobju predvolilnega boja poskušajo prepričati volivce prav s sklicevanjem na dejstvo, da ne pripadajo nobeni stranki oziroma da so nadstrankarski kandidati. Pričakovanje volilne zmage pri kandidatih, ki resnično verjamejo v možnosti za uspeh, temelji na pričakovanju pozitivnega odmeva osebnosti kandidata pri volilnem telesu. Po drugi strani tudi tisti kandidati, ki v proces predsedniških volitev ne vstopajo z upanjem na zmago, pač pa iz razlogov poizkusa dviga ugleda politične stranke, ki kandidata javno podpre, pri volivcih, »političnega mačoizma« (zgolj zagotoviti si medijsko izpostavljenost) ipd., pogosto stavijo prav na magnetizem svojih osebnosti. Pri državnozborskih volitvah so vselej v ospredju predsedniki političnih strank. Ob letošnjih državnozborskih volitvah so se slednji praviloma pojavljali tudi na predvolilnih plakatih posameznikov, ki bodo na volitvah kot predstavniki stranke kandidirali v posameznih volilnih okrajih. V kontekstu personalizacije volitev je posebej zanimiva odločitev politične stranke, da med zbrano druščino, s katero se stranka predstavlja volivcem na jumbo plakatih, v komercialni namen oziroma kot poskus pritegnitve večje pozornosti ali vzbujanja všečnosti povabi zmagovalko na tekmovanju za »miss«. Ženske z všečnim zunanjim izgledom in javno prepoznavni ter uspešni športniki so v predvolilnih kampanijah vse

81

pogostejši spremljevalci osrednjih političnih osebnosti.198 Politični programi običajno niso niti sekundarnega pomena.199 S tem v zvezi MacCullagh npr. pojasnjuje, da bi morala biti »osrednja vloga medijev omogočiti volivcem informirano politično odločanje (»informed political decisions«). To pomeni, da bi morali mediji posredovati informacije o političnih (v smislu »policy«) stališčih kandidatov in o njihovih stališčih v zvezi s ključnimi političnimi vprašanji (»key issues«)« (MacCullagh, 2002: 19). Izneverjenje tej nalogi s strani medijev že pomeni njihovo selektivnost. A kaj ko volivce, običajno nezaupljive do obljub o spremembah in ujete v past navajenosti, privlačijo površinska enostavnost in javna prepoznavnost, pogosto dojeta kot tipiziran model družbenega bivanja in z nekaj truda vsem dosegljiva življenjska uspešnost. Po drugi strani se personalizacija politike kaže tudi v dejstvu, da volivci pogosto ne volijo kot pripadniki neke družbene skupine, temveč zgolj kot posamezniki. Med značilnosti presonalizacije politike je mogoče prišteti tudi skromno medijsko pozornost političnim kampanjam oziroma soočenjem, ki potekajo »iz oči v oči«, kar teorija imenuje »delokalizacija politike«. Ob tem, ko omenjene značilnosti sodelovanja medijev v procesu volitev povzročajo tudi »depolitizacijo vladanja na nižjih, lokalnih nivojih«, mediji hkrati ustvarjajo takšno obliko političnega boja, v katerem je nastop (»performance«) pomembnejši od ideologije. Vse našteto vodi v proces postopne transformacije javnih osebnosti iz državnikov v politike in končno v osebnosti. Soočeni smo s procesom »medializacije politike«. Ta proces je mogoče razumeti tudi kot tendenco spreminjanja in prilagajanja političnega sistema na okoliščine v družbi, kjer so mediji glavni izvor informacij in hkrati kot proces, v katerem politični sistem v svojem lastnem interesu izkorišča prednosti normativne ureditve in logike delovanja sistema medijev. V tem oziru se mediji kažejo kot »sporočilo« oziroma kot vsebina informacije. Zdi se, da je ta vloga medijev vendarle manj pomembna od vloge medijev kot komunikacijskega medija (Jakubowicz, 1998: 19).

Pasquino npr. svari pred oženjem demokracije, ki ga povzroča personalizacija politike. Pasquino stranke opredeljuje kot nosilni steber demokracije, pri tem pa opozarja predvsem na naslednje:

»Njihovo nadaljnje usihanje ali njihova popolna odprava in popoln propad njihovega ugleda, kar naj bi izpeljali kandidati in voditelji, bi potegnili za seboj hitro napredovanje jalovosti demokracije in nepopustljiv pritisk na demokratičnost sistema. Povedano na kratko, potegne personalizacija

198 Dejstva te vrste je moogoče smiselno povezati s sociološkimi teorijami o tem, da se kontrola družbe nad posamezniki ne izvaja le skozi zavest ali ideologijo, temveč tudi v telesu ali s telesom. Za kapitalistično družbo je po mnenju Negrija in Hardta biopolitika, ki vključuje politično, ekonomsko in kulturno ter biološko, somatsko in telesno, najpomembnejša (Negri, Hardt, 2003:35; citirata Foucaulta). 199 O temah, ki so bile v ospredju parlamentarnih volitev v Sloveniji leta 2000 glej Luthar B., Oslepljeni in ohromljeni od nevtralnosti, v Mit o zmagi levice. Mediji in politika med volitvami 2000 v Sloveniji, Mirovni inštitut, Mediawatch, 2001, str. 17-22. Med drugim ugotavlja, da »so bile teme … omejene na konsenzualne teme o vladni politiki in se niso lotevale subpolitike, to je družbenih tem, ki spodbijajo konsenzualne vrednote skupnosti.« Ne pritrjujem pa Vregu, ki meni, da so slovenske politične kampanje umirjene, resne in racionalno argumentirane ter da je na prvem mestu vsebina (Vreg, 2000: 177–178).

82

politike tudi v primeru, da ni namerno vodena v takšno smer … za seboj oženje demokracije strank, ki se ne glede na svojo nepopolnost še vedno zdi ne samo bolj cenjena in višje kakovosti kot tista, ki se opira na soočenja osebnosti, marveč je tudi v večji meri zmožna zagotavljati politično soudeležbo, programsko kontinuiteto in odgovornost za odločitve, čeprav ne tudi visoko kakovost politične komunikacije, ki pa je v znatni meri le odvisna od kakovosti politike. Namesto da bi vodila k okrepitvi strank preko njihove demokratizacije, personalizacija politike pospešuje preoblikovanje strank v volilnopolitične stroje, ne v orodja oblasti, marveč v orodja podrasti oblasti ter v strukture, ki so neodgovorne in jim je odgovornost odvzeta.« (Pasquino G., 1997: 200)

Brez personalizacije oziroma brez osredotočanja pozornosti na politično osebnost je zelo težko iz politike narediti spektakel ali uprizoritev. Na splošno velja, da je v postmoderni dobi politika zreducirana na vlogo ene izmed vej industrije medijske zabave (MacCullagh, 2002: 63). Personalizacija politike je prednostna in bistvena sestavina slehernega prizadevanja po politiki kot uprizoritvi. Hkrati »personalizacija živi v uprizarjanju kot riba v vodi« (Pasquino, 1997: 199). S svoje strani se bo politika kot uprizoritev kazala navzven na različne načine, ki pa bodo v skladu z načini, s katerimi se je izrazila personalizacija (Ibid.: 194). Po drugi strani lahko mediji nedvomno negativno vplivajo na volilni proces z neustreznim razčlenjevanjem političnih izhodišč v predvolilnem obdobju. Z neprimernim poudarjanjem navzkrižij med političnimi protagonisti, ki niso bistvenega pomena in ne vodijo h konstruktivnemu političnemu dialogu, z osredotočanjem na tehnike predvolilnega boja, s katerimi politiki drug drugega predvsem smešijo in z izvajanjem »političnega cirkusa« volivce v najboljšem primeru zgolj zabavajo200, mediji dejansko pogubno vplivajo na volilni proces.201 »Mediji so pod pritiskom nuditi občinstvu to, kar si želi,« pojasnjuje MacCullagh, »in ne morebiti tistega, kar medijsko osebje meni, da občinstvo 'potrebuje'. »Proizvodnja informacij« naraščajoče določa težnja medijskih organizacij, da zadovoljijo potrošniške želje in apetite ljudi.« (MacCullagh, 2002: 85) V tezi, da mediji tudi v primeru predvolilnih kampanj potencialnim volivcem pač ponujajo to, kar si ti kot potrošniki želijo, razberem hipokrizijo in cinizem. Po drugi strani pa ne gre prezreti dejstva, da medijski spektakli vendarle niso povsem brezpomenski ali inkoherentni in da lahko občinstvo pozivajo k prepoznanju globljega političnega pomena.202

200 O televizijskem zabavaljaštvu, talk-showih in t.i. »reality TV« prim rim. MacCullagh, 2002: 96–109. 201 Tocqueville, ki je verjel, da lahko popolna in neomejena svoboda tiska celo povzroči več zla kot pa ustvari dobrega, je v njegovem znamenitem delu Demokracija v Ameriki (Krt, Ljubljana, 1996) med drugim tudi zapisal: »Svoboda tiska s svojo močjo ne vpliva le na politična prepričanja, temveč tudi na vsa druga prepričanja ljudi. Ne spreminja le zakonov, ampak tudi nravi … Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro …Svoboda pisanja je, tako kot vse ostale, toliko bolj nevarna, kolikor bolj je nova.« 202 Ko je leta 1991 tedanji predsednik Bush na mesto sodnika Vrhovnega sodišča ZDA nominiral Thomasa kot zamenjavo za Marshala, ki se je upokojeval, je televizija prenašala Thomasovo zaslišanje pred ameriškim senatom. Pri tem zaslišanju je prišla na dan tudi obtožba nekdanje temnopolte Thomasove sodelavke o domnevnem spolnem nadlegovanju. Medije je zelo zanimalo, kako se bo javnost odzvala na ta problem. Izpostavljena sta bila dva vidika problema: na eni strani »spolna problematika«, ki je prikazovala žensko in njen

83

7.9 O spektakularizaciji Politiki so torej nagnjeni k temu, da iz svojih političnih dejanj naredijo spektakel. S tem se ujemajo nagnjenja javnih glasil, ki namesto razčlenjevanja političnih tem, ki bi morale biti v središču odločanja volivcev, politiko prikazujejo kot spektakel. Govorimo o »spektakularizaciji politike«. Ob tem, ko so tudi mediji lahko »krivi za to, da so politikom pustili sestaviti takšen seznam razprav, ki njihovemu občinstvu ne zagotavlja, da bi bilo, kolikor je le mogoče, obveščeno« (Pasquino, 1997: 192), mediji pogosto sami zvabljajo politike v pasti spektakularizacije politike. Menim, da je z vidika pokrivanja predvolilnega boja to tudi ena izmed značilnosti slovenskih medijev. Za večino najpomembnejših medijskih organizacij velja, da jih žene želja po dobičku in jih gospodarski nagibi silijo k temu, da bi si pridobile veliko občinstvo. To pa ustvarja nagnjenje k vestem, ki dramatizirajo in zabavajo, ki pritegujejo in ohranjajo pozornost občinstva (prim. MacCullagh, 2002: 87–88). Lippman je nekoč npr. zapisal, da »dober tiskovni predstavnik razume, da dobre strani tistega, za kar se zavzema, ne predstavljajo posebne novice, razen če ne gre za kaj takega, kar naravnost izstopa iz življenjskega vsakdana. To ni zato, ker časopisi ne bi marali odlik, ampak zato, ker se ne izplača pisati o tem, da se ni zgodilo nič takrat, ko nihče ni pričakoval, da se bo kaj zgodilo. Zato si mora tiskovni predstavnik, ki želi zastonj propagando, enostavno kaj izmisliti. Uporabi kaj senzacionalnega …« (Lippmann, 1999: 218). Podobno poročila o predvolilnem boju postavljajo v ospredje zgodbe o navzkrižjih, političnih strategijah in t.i. »konjskih dirkah«: analize o volilnem tekmovanju, kdo vodi, kdo zaostaja in kdo bo po vsej verjetnosti zmagal. Politične teme, ideološke razlike med strankami ali kandidatovi prejšnji dosežki na položaju uživajo bistveno manjšo pozornost. Vreg npr. takšno početje medijev in politike imenuje kot »spopad političnih gladiatorjev v nacionalnih in globalnih arenah« (Vreg, 2000: 165). Način medijskega pokrivanja volilnega procesa bi vendarle moral biti tudi odraz dejstva, da sposobnost za pridobivanje glasov običajno ne sovpada s spretnostjo pri reševanju problemov. Ti dve lastnosti politikov sta pogosto v medsebojnem nasprotju.

7.10 O anketah V povezavi s konceptom »konjskih dirk« kot načinom pokrivanja volilnega procesa gre izpostaviti tudi pomen anket javnega mnenja, ki poskušajo vnaprej ugotoviti voljo volivcev in na ta način napovedati volilne rezultate. V Sloveniji je objavljanje anket javnega mnenja prepovedano za čas enega tedna pred volitvami. Takšne prepovedi npr. ni v ZDA. Ameriški novinar Frank Newport (Gallup) npr. meni, da je takšna prepoved v nasprotju s svobodo tiska. Po njegovem mnenju je javnomnenjskim raziskavam mogoče pripisati vpliv na

podrejeni položaj na delovnem mestu, na drugi strani pa položaj temnopoltega nominiranca za sodnika Vrhovnega sodišča v smislu moči feminizma in liberalizma, v okviru katerega je bil Thomas prikazan kot žrtev rasizma. V tem primeru je končno prevladal konzervativizem (MacCullagh, 2002: 63).

84

volivce, vendarle pa tovrstne raziskave ostajajo legitimen vir informacij, ki jih volivci uporabljajo pri sprejemanju volilnih odločitev. Dr. Balažič npr. meni, da imajo javnomnenjske raziskave v predvolilnem obdobju v Sloveniji majhen vpliv na odločanje volivcev, saj je afiniteta slovenskih volivcev oziroma njihova odločenost oddati glas za določenega kandidata ali politično stranko dokaj nespremenljiva in stabilna. Zaradi tega je po njegovem mnenju mogoče javnomnenjskim raziskavam v predvolilnem obdobju pripisati značaj dodatnih informacij za volivce, po drugi strani pa je vendarle res, da tovrstne raziskave še nekoliko olajšajo izvolitev glavnim kandidatom, ker prepričevalno vplivajo na neopredeljene volivce (gre za t.i. »efekt srka«). Dr. Miheljak pa je prepričan, da z vztrajnim objavljanjem javnomnenjskih raziskav v predvolilnem obdobju ni mogoče zmagati na volitvah. Anketam javnega mnenja in volilnim kampanjam v Sloveniji pripisuje le zmerni vpliv na volivce, pri tem pa tudi on, kot razlog temu, izpostavlja sorazmerno nespremenljivost politične volje slovenskega volilnega telesa. Družboslovni strokovnjaki običajno volilnim kampanjam, v primerjavi z javnomnenjskimi anketami, pripisujejo nekoliko večji pomen za odločanje volivcev.203 To posebej velja za tiste volilne kampanje, ki dejansko trajajo nekaj let, pravzaprav od trenutka ustoličenja nove vlade naprej. Schroederjeva volilna kampanja v Nemčiji je trajala npr. 3 leta in je Schroederju prinesla kanclerski položaj. Zgodovina je polna primerov, ko so se javnomnenjske raziskave politične volje volilnega telesa po volitvah izkazale kot napačne; npr. v ZDA in v Angliji, nenazadnje tudi v Sloveniji, kjer ob zadnjih državnozborskih volitvah določeni mediji niso pripisovali možnosti za uspeh in jo pogosto tudi niso vključevali v ankete javnega mnenja zaprtega tipa, naposled pa je ta stranka vseeno prišla v parlament. Za neposrečene so se izkazale tudi anketne napovedi rezultatov nedavnih volitev v evropski parlament. Po logiki »konjskih dirk« so potekala tudi medijska soočenja kandidatov za predsednika RS ob zadnji predsedniški kampanji. Televizijska hiša POP TV je ob soočenjih predsedniških kandidatov gledalce pozivala k sprotnemu telefonskemu glasovanju o tem, »kdo od kandidatov se vam je zdel najbolj prepričljiv in koga bi volili.« Med TV soočenji predsedniških kandidatov so TV voditelji ves čas kandidate (in na ta način tudi gledalce) opozarjali na njihov položaj v anketah javnomnenjske podpore kandidatom. Običajno so TV voditelji kandidate spraševali o tem, kaj si mislijo o svojem položaju na lestvicah anket javnomnenjske podpore njihovi kandidaturi. Entman in Pasquino ob tem pojasnjujeta:

»To nagnjenje k pokrivanju v slogu »konjskih dirk« je treba povezati z ameriško nizko ravnijo vednosti o politiki in zanimanja zanjo in rezultat je ta, da javnost izve sorazmerno malo, njeno zanimanje za politiko pa predvolilni boj podvrže le neznatnemu obsegu. Razen ko gre za predsedniške volitve, je poročanje o predvolilnem boju pogosto omejeno. Pokrivanje tekmovanj za ameriški predstavniški dom je skromno. Spopadi za ameriški senat in položaj guvernerjev držav uživajo v lokalnih televizijskih poročilih in po navadi tudi v časnikih včasih znatno pozornost, toda večina vsedržavnih in občinskih volitev le redkokdaj pritegne večjo pozornost tiskanih in elektronskih medijev. Kolikor pa takšno poročanje

203 Vse navedbe povzete po oddaji »Studio City«, TVS 2, 7.10.2002.

85

obstaja, se nagiba k temu, da bi ostajalo v okvirih »konjskih dirk« (Entman,1996: 25). »Zdi se, da se je moč docela strinjati s trditvijo, da sta personalizacija politike in spektakularizacija politike zdaj tukaj z nami in zato, da bi tudi ostali. Ni ju moč izganjati in ju po vsej verjetnosti tudi ni treba demonizirati … Če že nočemo peti slave personalizaciji politike, potem je tudi težavno prepričati se, da je treba peti slavo politiki, ki je docela »razosebljena« ali pa jo objokovati, če je kdaj sploh obstajala. V takšni hipotetični politiki bi namreč umanjkala kar ena od klasičnih demokratičnih prvin, ki se kaže v pripisovanju specifične osebne odgovornosti nosilcem javnih funkcij. Kar zadeva depersonalizacijo politike, ta pogosto ni nič drugega kot rezultat in cilj avtoritarne prakse in avtoritarnih doktrin … Avtoritarno obličje oblasti je pogosto brezosebno ali pa poskuša takšno biti. V nasprotju s tem je demokratična politika sestavljena iz osebnih značilnosti voditeljev, iz zaznavnosti in iz poistovetenja.« (Pasquino G., 1997: 204)

7.11 O učinkovitosti Razlogi, ki pojasnjujejo prepričevalno učinkovitost medijev v volilnem procesu, so podobni izvorom moči medijev (podrobno Vreg, 2000: 90–114). Prvič, mediji v očeh javnosti uživajo sorazmerno visoko zaupanje. Drugič, javnost ne razpolaga z neposrednim, osebnim znanjem v zvezi s predvolilnimi temami, zato tudi ne more presojati korektnosti posredovanih informacij zgolj na temelju neposredne izkušnje (»first-hand experience«). Tretjič, javnost nima izoblikovanih trdnih stališč v zvezi s predvolilnimi temami. Tretji razlog prepričevalne moči medijev se zdi najpomembnejši. Večje kot naj bi bilo število članov, pristašev ali simpatizerjev posameznih političnih opcij v družbi, manjša naj bi bila možnost medijev, da vplivajo oziroma spremenijo odločenost volivcev, da na volitvah podprejo določeno politično opcijo. S tem se vpliv medijev na volitve ustrezno zmanjša. Ta teza naj bi veljala tudi za slovensko volilno telo oziroma za vpliv slovenskih medijev na volitve.204 Ob tem, ko je lahko vpliv medijev na odločanje volivcev minimalen, lahko mediji s svojim vplivom na volilni proces še okrepijo že izoblikovano stališče volivcev, omogočijo volivcem oblikovanje stališča o predmetu, o katerem pred tem niso razmišljali, ali celo povzročijo razdrtje »spirale molka«, saj utegnejo tiste volivce, ki niso želeli izraziti svojega stališča zaradi občutka manjšinske osamljenosti, prepričati v obstoj velikega števila volivcev z enakim stališčem (t.i. »fuel a bandwagon effect«) Jakubowicz, 1998: 20).

7.12 O spirali molka Ob funkciji »psa čuvaja (»watch-dog function«), ki medije opredeljuje kot mehanizem nadzora nad odgovornostjo izvrševalcev državne oblasti in je ena izmed najpomembnejših funkcij, ki jih izvajajo mediji v demokratičnem

204 Nav. po »Mediji so praznik demokracije«, dokumentarni film, TVS, I. program, Ljubljana 1999.

86

političnem procesu, gre poseben pomen tudi t.i. procesu »spirale molka« (»spiral of silence«). To frazo naj bi v sedemdestih letih skovala nemška komunikologinja Elisabeth Noelle Neumann, v času raziskovanja nemškega javnega mnenja. To metaforo je verjetno prvi uporabil Dance (1967), ko je z njo pojasnil dinamično naravo komunikacije. Vendar pa Dance, v nasprotju z Neumannovo, opozarja na to, da je posameznik v procesu komunikacije aktiven, ustvarjalen ter sposoben, da shranjuje in oddaja informacije (Splichal, 1997: 226). Teza o spirali molka je rezultat empiričnih raziskav javnega mnenja, ki naj bi potrdile, da so ljudje nenaklonjeni opredeljevanju do posameznih idej in stališč, če verjamejo, da je njihovo mnenje o določeni zadevi mnenje manjšine. Ljudje naj bi bili torej oprezni kar zadeva izražanje stališč in pogledov, ki naj bi bili po njihovem mnenju v nasprotju z mnenjem večine. Tonnise npr. pojasnjuje: »Mnenjski izraz pa je vsekakor predmet hotenja in nehotenja; človek lahko, če tako hoče, potlači izražanje sleherne misli, svoje mnenje lahko »zadrži zase«, človek pa lahko, če mu zavoljo tega postane prehudo, izražanje omeji na skriven in zaupen krog in se vzdrži vsaj javnega oznanjanja.« (Tonnies, 1998: 40) Pri tem je pomembno, da razlog »zadrževanja mnenja zase« ni institucionalni oziroma normativno-sistemski, torej pravni, tudi ne nezdrava »avtocenzura« (ki je bila značilna za 'polpreteklo' socialistično zgodovino in katere ostanke nekateri analitiki medijskega prostora v Sloveniji zaznavajo še danes). V primeru, da torej mediji izpostavijo določeno stališče, utegne to dejstvo negativno vplivati na pripravljenost tistih, ki mislijo drugače, da svoje mnenje javno izrazijo. Ankete javnega mnenja med drugim niso povsem zanesljive tudi zaradi učinkov »spirale molka«. Volivec, ki meni, da je njegova pripravljenost podpreti določenega kandidata na volitvah v manjšini, ali pa iz nekega drugega razloga nima poguma za obelodanjenje svojih glasovalnih namer, v teh anketah ali ne sodeluje ali pa celo namerno napove drugačno glasovanje, ker želi na anketarja s svojim odgovorom narediti vtis, ki ga ta domnevno od njega pričakuje. Tako na primer »v javnomnenjski anketi morda ne boš povedal, da boš volil Ivana Krambergerja, če si izobražen človek«205 Na ta način se pospešuje proces sprejemanja izpostavljenega in hkrati neprerekanega stališča ali pogleda s strani javnosti, hkrati pa pa se povečuje odpor do tega stališča ali pogleda pri tistih, ki mu nasprotujejo. Nasprotovanje slednjih je »tiho« nasprotovanje, ki naj bi vodilo k t.i. »samoizpolnjeni spirali molka« (»self-fulfilling spiral of silence«).

7.13 O vplivu Tudi Katz je na primer prepričan, da mediji s svojim predvolilnim vplivom spreobrnejo sorazmerno majhno število volivcev (Katz, 1972: 362; prim. Curan, 2002: 159). Običajno naj bi bilo 80 % volivcev takšnih, ki se že nekaj mesecev pred volitvami odločijo, kako bodo glasovali, samo 10 % pa naj bi odločitev o tem sprejeli v času predvolilne kampanje. Kolikor večje je torej število neopredeljenih volivcev, toliko večji je vpliv medijev (Lange, Palmer, 1996: 9). Vpliv medijev na rezultate volitev naj bi bil v obratnem sorazmerju s težo predvolilnih tem, pomenom rezultata volitev za volivce osebno in s stopnjo 205 Miheljak, Vlado, Intervju v oddaji Studio City, TVS 2, 7.10. 2002.

87

njihove splošne politične opredelitve. Zanimiva je Streekova pojasnitev postmodernih državljanov in nj ihovega pogleda na politični sistem in politiko:

»Nekaterim teoretikom pomeni postomoderna politika individualizem, samoizražanje, participacijo in svobodo. Pogled 'črnih postmodernistov' pa je bolj mračen. Streek … je prepričan, da postmoderni državljani izračunavajo stroške in ugodnosti političnega vključevanja in političnega podpiranja. Politično zvestobo je nadomestilo instrumentalno presojanje političnih uspehov ter stroškov in ugodnosti za posameznika. Državljani so bolj kritični, zahtevnejši ter manj zanesljivo podpirajo državo in politične institucije. Po eni strani to učinkuje tako, da razgrajuje moralni temelj političnega dogovarjanja in zato zmanjšuje možnosti temeljnega političnega spora. Po drugi strani pa to pomeni, da se temelj politike spreminja, da je nezanesljiv in nepredvidljiv. Državljanov nič več ne povezuje tradicija, zaupanje, zvestoba ali občutje solidarnosti, pač pa račun ter posameznikov interes. Državljani prodajajo tistemu, ki jim ponuja največ, vse dokler ne dobijo še boljše ponudbe. Še več: v postmodernem in razdrobljenem svetu s postmodernimi in razdrobljenimi življenjskimi stili državljani nič več ne »kupujejo delnic« neke stranke, gibanja ali skupnosti, pač pa raje jemljejo koščke od tu in tam, kot jim to narekuje hitro spreminjanje okoliščin ter njihovega razpoloženja.« (Kaase, Newton, 1999: 50)

Bolj ko so volivci neposredno odvisni od rezultata volitev, večje zanimanje bodo imeli za predvolilne teme, bolj bodo politično opredeljeni in manj se bodo zanašali na medije pri odločanju o tem, komu nameniti volilno podporo206. Mediji naj bi imeli večjo moč v predvolilnem obdobju v tistih družbah, kjer obstoji splošni družbeni konsenz v zvezi s političnim in ekonomskim sistemom države207. V tem primeru gre običajno za sorazmerno stabilne, razvijajoče se oziroma prosperirajoče demokratične družbe. V teh okoliščinah je splošni nivo politične pripadnosti in zvestobe konkretni politični opciji običajno nizek, politični programi najpomembnejših političnih tekmecev se bistveno ne razlikujejo, volivci pa niso osebno odvisni od rezultata volitev208. Prepričevalna moč medijev v času 206 Tonnies odločanje ljudi na temelju pričakovanih neposrednih koristi za njih same pojasnjuje tudi na naslednji način: »Množico neveščih »naganjajo k volilnim skrinjicam«, tako se robato izražajo, kot »čredo volivcev«; po pravilu pri tem sploh ne gre za težavne zadeve, vsekakor pa se vsaj zdi, da gre za lahko in preprosto reč, ko je treba odločati, katera stran »ima prav« – o njej še pred razmišljanjem odloča občutek, in sicer tak prvinski občutek, kot je naslednji: tukaj so dobri – tam so zli; in ljudje se seveda odločajo za dobre proti zlim, to pa tudi v primeru, če pri tem dobro docela zavestno pomeni = zame, za moje zadeve in želje ugodno, zlo pa nasprotje tega.« (Tonnies, 1998: 29). 207 Habermas med drugim pojasnjuje »… političke diskusije se većinoma ograničavaju za zatvorene grupe (ingroups), na porodicu, krug prijatelja i suseda, koje i inače stvaraju homogenu klimu mišljenja. S druge strane, birači koji fluktuiraju od jedne partije ka drugoj regrutuju se večinom iz širokog kruga manje zainteresovanih, manje informisanih i apatičnih građana, ukoliko se oni prema izborima ne odnose sasvim indiferentno i ne ignorišu ih. Stoga se po pravilu najviše može uticati na shvatanje onih koji na osnovu svoje dispozicije izbjegavaju mišljenja formirana u javnoj diskusiji – a najlakše če na njih uticati demonstrativno ili manipulativno uspostavljena javnost priređivača izbora« (Habermas, 1969: 271). 208 »Politički program, svako demonstrativno izjašnjavanje uopšte, neče smeti da stupi s takvom kulturom u konkurenciju, več če se truditi da joj se prilagodi« (Habermas, 1969: 73).

88

volilnega procesa utegne biti v teh okoliščinah velika (Jakubowicz, 1998: 21). Ob tem pa ne gre pozabiti, da je predvolilno obdobje nemogoče obravnavati kot nekaj, kar bi se razlikovalo od okoliščin, v katerih delujejo mediji nasploh. Hkrati tudi teža in verodostojnost medijev nista odvisni samo od njihovih dosežkov v nekajtedenskem predvolilnem obdobju vsakih nekaj let (Lange, Palmer, 1996: 10 in 14).

7.14 O manipulaciji Nekatere sociološke študije izpostavljajo ugotovitev, pomembno za ovrednotenje možnih razsežnosti razmerja množičnih medijev in politike, da mediji niso sposobni množične manipulacije, tudi množične politične manipulacije. Razlog za to izpeljujejo iz ugotovitev, da mediji niso osrednjega pomena za oblikovanje javnega mnenja. Politične kampanje naj bi imele zgolj omejen vpliv na spreminjanje političnih preferenc volivcev. Podobno naj bi imeli mediji tudi zelo omejen vpliv na odločanje ljudi v zvezi z modo, razvedrilom ipd. Glavi poudarek teh raziskav je v tem, da masovno komuniciranje na splošno ne deluje kot nujni ali zadosti razlog ravnanj ljudi, to pa zaradi tega, ker mediji niso usmerjeni na suspektno občinstvo. Ljudje, ki tvorijo to občinstvo, imajo določene socialne vezi, predhodne socialne odnose in predhodna mnenja, tudi vedenje (»knowledgeable viewer«), v skladu s katerimi ocenjujejo veljavnost in relevantnost vsebin, ki jih posredujejo mediji. Posameznikovo znanje in interpersonalno okolje naj bi bilo temelj za razumevanje njegove izpostavljenosti množičnim medijem in reakcij nanje. Prav to okolje naj bi bilo obrambni mehanizem zoper vpliv medijev. Možnost, da bi mediji izkoriščali javnost, naj bi bila zato majhna. Seveda niso vsi sociologi tega mnenja (glej MacCullagh, 2002: 152–153).209 Mediji so nedvomno pomembni mehanizmi vpliva na posameznike in družbo, ta vpliv pa je vendarle kompleksen in kontingenten. Komunikologinja dr. Manca Košir je npr. prepričana, da mediji ne odražajo resničnosti, pač pa jo konstruirajo.210 Zdi se, da za medije vendarle ni mogoče posplošeno oziroma pavšalno trditi, da izvajajo indoktrinacijo, kot sta npr. trdila Marcuse in Habermas v njegovih zgodnejših spisih (Curran, 2002: 158), četudi je pri njihovem delovanju prisotna tudi manipulacija z javnostjo (prim. Vreg, 2000: 61–62).211

209 Po drugi strani pa je npr. za številne ameriške medije značilno, da so po »11. septembru« programsko politiko prilagajali potrebam in interesom protiteroristične politike državne oblasti in nacionalne enotnosti oziroma patriotizma. Nazorni dokaz temu je npr. tudi slovenskim gledalcem znana nanizanka Zahodno krilo (West wing). O teh in sorodnih vprašanjih glej Sardar Z., Davies M.W., Whay Do People Hate America, Icon Books Ltd., 2003. Za ameriške medije naj bi bilo značilno, da vztrajno ohranjajo nezanimanje in nevednost Američanov o tem, kaj se dejansko dogaja v ostalem civiliziranem svetu. 210 Dr. Manca Košir, v predvolilnem TV soočenju, TVS, 1. program, 1.10.2004. 211 Najnovejši dokumentarec ameriškega kritičnega publicista in režiserja Michaela Moora z naslovom Fahrenheit 9/11 npr. nazorno kaže, kako mediji in politika uporabljata »strah« in »zastraševanje« ameriških državljanov kot sredstvo manipulacije, indoktrinacije in oblikovanja značaja ameriške družbe, v smislu »nabijte orožje in zaklenite vrata, kajti sovražnik je pred vrati, nikoli ne spi in nenapovedano udari.« Gre za enega izmed segmentov t.i. »moral panic« teorije, ki proučuje moč medijev, da skonstruirajo prepričanje javnosti o obsegu ali veliki nevarnosti določenega družbenega problema ali vzrokov zanj, četudi se pri tem zavedajo, da problem ni tako obsežen, da ni tako nevaren ali da zatrjevani vzroki niso

89

Dejstvo je, da tudi tiste medijske vsebine, ki imajo namen zabavati občinstvo, vsebujejo prepričevalna sporočila.212 Ta sporočila niso naključna ali izolirana, temveč sistematična in vzorčna. Promovirajo in celo vsiljujejo določene vrednote, življenjske sloge, modele ravnanj in osebnostne podobe, s tem pa implicitno tudi nerelevantnost in nezaželjenost drugih vrednot, življenjskih slogov ali na splošno modelov eksistence (Ibid.: 149). Po drugi strani pa imajo mediji težnjo prilagajati vsebino posredovanih sporočil siceršnjim dispozicijam in perspektivam tiste ciljne skupine občinstva, ki jo želijo nagovoriti (Ibid.: 150). »Skupna značilnost uspešnih informacijskih kampanj o npr. javnem zdravstvu ali o drugih temah je v tem, da ustvarjajo osebni stik z občinstvom z apliciranjem na njihova prepričanja ali na njihove potrebe.« (Curan, 2002: 160)

»Ključni vidik moči medijev je njihov potencial za določanje narave socialne zavesti in narave javnega mnenja. S pomočjo »prikazov realnosti«, ki jih pošiljajo občinstvu, lahko mediji vplivajo na oblikovanje stališč o naravi družbenega okolja. Če je ravnanje ljudi povezano in pogojeno z njihovim razumevanjem družbe, potem imajo mediji tudi potencial vplivanja na družbena in politična ravnanja. Vendarle pa temu argumentu manjka še ena dimenzija. Pokazati, da mediji ponujajo določeno definicijo realnosti je ena stvar, iz katere pa ni mogoče sklepati, da so takšne definicije tudi nujno sprejete v tem smislu, da so učinkovito sprejete kot resnične in da so podlaga dejanskega ravnanja. Z drugimi besedami, če naj bo moč medijev prevedena iz potencialnosti v realnost, mora občinstvo sprejeti in verjeti v vedenje o družbi (»social knowledge«), ki jim ga prinašajo mediji.« (MacCullagh, 2002: 151)

7.15 O legitimaciji Nadvse pomembno je tudi sociološko dokazano dejstvo, da medijsko pokrivanje tem in dogodkov tipično podpira že utrjene institucije, zaradi česar naj bi bil preboj novih idej znatno otežen (MacCullagh, 2002: 65–95). Če medije motrimo kot sredstvo v rokah prevladujoče strukture politične moči, je njihova primarna funkcija legitimacija obstoječega družbenega reda.213 V ta namen politika izvaja »ideološke propagandne akcije«, s katerimi želi vplivati na ljudi, da sprejmejo določena stališča. Potiska jih v poseben vzorec vedenja in ima za cilj ohranjati legitimnost institucij, ki jih predstavlja (Vreg, 2000: 157). »Propaganda utira poti, po katerih denar in moč lahko izbirata novice, primerne za objavo, marginalizirata drugačna mnenja ter vladi in vodilnim zasebnim interesom

prevladujoči. Splošni strah ali splošni družbeni moralni preplah mediji lahko ustvarijo s selektivnim prikazovanjem realnosti (glej Curan, 2002: 160–161). 212 Obstajali naj bi trije klasični načini, ki jih mediji uporabljajo za prepričevanje javnosti: aktiviranje oziroma obuditev latentnih prepričanj, ki čakajo v podzavesti ljudi na prebuditev; doseči spremembo določenih ravnanj s promoviranjem nasprotnih stališč, ki so simultano prisotna pri isti osebi; rotacija ali kanalizacija smeri predobstoječih oziroma pred tem že obstoječih ravnanj (Curan, 2002: 160). 213»V sodobni družbi prevladuje oblika »monističnega modela« države, ki zagotavlja moč socialnoekonomske in politične elite.« (Vreg, 2000: 13, 70–75).

90

omogočata posredovati sporočila javnosti … Sporočila drugače mislečih in o njih ter o domačih in tujih šibkih, neorganiziranih posameznikih in skupinah so že na začetku v slabšem položaju glede stroškov vira in kredibilnosti ter se pogosto ne ujemajo z ideologijo in interesi varuhov vrat in drugih mogočnih skupin, ki vplivajo na proces filtriranja.« (Chomsky, 2002: 71, 118; prim. Vreg, 2000: 60–61, 116–150) Tisto, kar se iz enega zornega kota zdi kot šibak vpliv medijev, ker dopušča le malo sprememb, se z drugega zornega kota zdi kot močan vpliv medijev, ker jemlje pogum prizadevanjem za spremembe (Curan, 2002: 160).214

7.16 Transformacija Če že obstaja konsenz o političnem ustroju družbe, takšen konsenz ne obstaja glede socialne organizacije družbe, oziroma če med ljudmi obstaja sporazum o predstavniški demokraciji, tega sporazuma ni v povezavi s socialnim sistemom (Curan, 2002: 206). Tudi konsenza o določeni medijski politiki ni. Podobno tudi skupnih vzorcev medijske politike in sistemske ureditve družbene funkcije medijev v volilnem procesu,215 ki bi jih bilo mogoče prenašati iz ene države v drugo ali iz enega političnega okolja v drugo politično okolje, pravzaprav ni.216 V političnem smislu morajo mediji služiti kot sredstvo odprtega dialoga, ki, poenostavljeno rečeno, različnim družbenim skupinam omogoča sodelovanje pri določanju in spreminjanju skupnih vrednot. Nedvomno bi moral biti osrednji cilj sleherne medijske politike volivec, ki se, ko stopi pred volilno skrinjico, zaveda pomena svoje odločitve. A kaj, ko se prepogosto zdi, da imajo takšna razmišljanja bore malo opraviti z družbeno dejanskostjo in preveč spominjajo na webrovsko teoretiziranje o idealnih tipih racionalnega človekovega ravnanja ali oblikah legitimne oblasti.217 Verjamem, da je ena izmed pomembnih in nerazveseljujočih posledic težko razumljive količine pozornosti, ki jo slovenski mediji namenjajo nastopaškemu, samopašnemu in pogosto povsem nekonstruktivnemu ukvarjanju politike s samo seboj na eni strani ter osupljivega razmaha rumenega tiska in njegove komercializacije218 na drugi strani tudi porumenelost liberalne demokracije. Je pač tako, da politika javnih medijev na občinstvo gleda kot na blago, ki ga je treba ustvariti, in kot na ciljno skupino, ki jo je potrebno zabavati. 214 Chomsky (2003: 141) s tem v zvezi tudi pravi: »Tako od primera do primera vidimo, da je prilagodljivost najlažji način in pot do privilegijev in prestiža; disidentstvo zahteva osebno žrtvovanje, ki je lahko hudo, tudi v družbi, v kateri ni takih sredstev nadzora, kot so oddelki smrti, psihiatrični zapori ali uničevalna taborišča. Že sama struktura medijev je taka, da napeljuje k strinjanju z uveljavljeno doktrino.« 215 Velja poudariti, da evropske države ne poznajo posebne zakonske ureditve pokrivanja volitev s strani tiskanih medijev. Kot normativni okvir pokrivanja volilnega procesa s strani tiskanih medijev se uporabljajo splošne določbe v zvezi s svobodo medijev in njenimi omejitvami. Posebna pravila, ki zadevajo pokrivanje volitev, obstajajo kvečjemu za tiskane medije, ki so v lasti države (Glej Lange, 1999: 8–17). 216 Za analizo medijske politike v Sloveniji glej Hrvatin S.B., Milosavljević M., Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, Mirovni inštitut, Mediawatch, Ljubljana 2001. 217 Glej Igličar A., Sociologija prava, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 69 in nasl. 218 Podrobneje v Teršek A., O svobodi izražanja in svobodi tiska: od postavk demokracije, do mobilizacije in komercializma, Pravna praksa, št. 26/2003, priloga. Glej tudi Hrvatin S.B., Milosavljević M., Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, Mirovni inštitut, Mediawatch, Ljubljana 2001, str. 56–58 (»Javna televizija v boju zoper komercializacijo«).

91

Pri volitvah ta dejstva, kar potrjujejo tudi slovenske izkušnje,219 prevladujoče ostajajo nespremenjena. Ima misel o skorajšnjem naveličanju ali celo gnusu volilnega telesa nad skrajnostmi medijskega komercializma pri pokrivanju politike in na splošno, ki bi utegnilo vznikniti iz golega ali pristnega človekovega samospoštovanja, zgolj utopičen značaj? Kakorkoli že vrednotimo vpliv medijev na občinstvo oziroma javnost, tudi kar zadeva medijsko pokrivanje predvolilnih kampanj in s tem vpliv politične propagande na volivce (glej Vreg, 2000: 165–166), se je po drugi strani treba zavedati, da pravi pomen, ki ga imajo mediji v družbi in za družbo, ni v njihovem vplivanju na občinstvo, temveč v njihovem prispevku k delovanju družbe kot takšne. Ali, kot pravi Curan (2002: 134), »četudi mediji ne spreminjajo odločitev večine volivcev, so spremenili politični proces in transformirali potek volitev.« Na račun 'političnega mačoizma'?

219 Z analizo slovenskih državnozborskih volitev, čeprav z drugega zornega kota, leta 200(?) glej Luthar, Kuzmanić, Dragoš, Velikonja, Hrvatin, Kučić, Mit o zmagi levice. Mediji in politika med volitvami 2000 v Sloveniji, Mirovni inštitut, Mediawatch, Ljubljana 2001.

92

8 INTERNET IN KVALITETA DEMOKRATIČNEGA (SAMO)VLADANJA

»Neustavljivi napredek tehnologije nas sili, da bi bolje razumeli sebe kot ljudi, kot edinstvene posameznike. Protislovno in čudežno nas individualizira ... Vpliv informacijske tehnologije je oseben. IT je individualna tehnologija ... Internet individualizira ... Tehnologija nam omogoča, da raziskujemo svojo osebnost ... Tradicionalni koncept individua bo sčasoma zamenjal dividuum. To je nekdo, ki je v resnici zadovoljen, ker v njem prebiva več različnih osebnosti ... V preteklosti smo si pri psihiatru zdravili shizofrenijo, v prihodnje bomo tja hodili po nasvete, kako naj razvijemo več različnih osebnosti. Gre za premik od ena k več ali morda k preveč. Morda bo končna postaja individualizma spoznanje, da lahko postanemo več kot en posameznik.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 35, 40, 42)

V političnem smislu je razvoj »informacijske družbe« in interneta motiviral in sorazmerno realiziral pričakovanja, da bo takšna družba omogočala razcvet posameznikove kreativnosti, svobodo sprejemanja odločitev in enakopravnost možnosti, ki ne bosta soočeni z grožnjo negiranja s strani državne oblasti. Informacijska družba naj bi končno omogočila ustrezen razvoj posameznikove aktivne participacije v političnem procesu. Pri tem ne gre zgolj za pričakovanja o izboljšanju tehničnih zmožnosti za sodelovanje javnosti v demokratičnem političnem procesu, temveč predvsem za ustvarjanje okoliščin, v katerih se posameznik lahko avtonomno razvija kot obveščena, z vedenjem in znanjem obogatena osebnost, torej kot kompetenten politični subjekt, ki se je sposoben zavedati svojega položaja v družbi in svojega družbenega pomena, svojih zmožnosti aktivne participacije v političnem procesu, ki se ne izogiba skupni odgovornosti za kvaliteto družbenega življenja in ki razume medsebojno soodvisnost svoje zasebne (civilne) in javne (politične) avtonomije. Državljanska kompetenca pomeni predvsem sposobnost državljanov za izvajanje aktivne vloge nasproti oblastnim institucijam v smislu participacije v političnem odločanju in za izvajanje nadzora nad državno oblastjo. Poseben element državljanske kompetence predstavlja sposobnost argumentiranega političnega komuniciranja (prim. Tomšič, 2002: 43 in nasl.). S tem v zvezi se torej kot cilj pojavlja težnja po zviševanju stopnje demokratičnosti političnega procesa s pomočjo omogočanja večjega dostopa državljanov do politike, političnih in strokovnih predlogov za spremembe na bodisi državnem bodisi regionalnem ali lokalnem nivoju, postopkov sprejemanja političnih odločitev. Hkrati gre za večje možnosti uresničevanja pravice do svobodnega izražanja. Internet omogoča interaktivnost. IT lokalno obrobnemu omogoča, da postane globalno pomembno (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 71). Tisti posamezniki, ki so priključeni na splet, so med seboj v stalni interakciji, med njimi se odvija dialog, ki poteka v okoliščinah nemotenega povratnega vpliva (»feedback«). Internet omogoča individualizacijo izmenjave informacij, saj je ne glede na to, da je spletno omrežje razprostranjeno območje masovnega komuniciranja, sporočilo mogoče nasloviti na posameznika ali skupino in ne nujno na

93

množično javnost. Internet ima potencialno nesinhronični značaj, saj poslane informacije naslovniku ni potrebno sprejeti takoj, pač pa jo lahko shrani za kasnejši čas. Internet, ki omogoča prenos najrazličnejših informacij in daje posameznikom na voljo večje možnosti komuniciranja, povzroča interspremenljivost (»interchangeability«) vlog pošiljatelja in naslovnika ter na ta način deinstitucionalizacijo in deprofesionalizacijo medijskih organizacij. Internet delno opravlja delitev med »point-to-point« in »broadcasting« delovanjem medijev, hkrati pa zmanjšuje tudi pomen funkcionalne delitve medijev kot virov zabave, virov informacij in znanja in sredstev za interaktivno komuniciranje. Z internetom se veča tudi število pošiljateljev informacij in medijskih podjetij na vseh nivojih družbe ter na ta način omogoča mnoštvo različnih načinov dostopa do najrazličnejših vrst informacij (Jakubowicz, 1999: 25). Ali z drugimi besedami:

»(K)aj naredijo ljudje, ko imajo dostop do ustreznih informacij? ... Preprosto. Začnejo dvomiti. Oborožite ljudi z informacijami in začeli bodo postavljati vprašanja. Zato vsaka diktatura vedno nadzira vire informacij ... Diktatorji birokratskih državnih sistemov so uporabili podoben recept, ko so razpošiljali ukaze in informacije po svoji presoji. Enosmerna tehnologija jim je omogočila, da so vladali nevednim. Z interaktivnimi in odprtimi sistemi se vse to spreminja. Zdaj tehnologija deluje proti avtokratom ... Ljudje z dostopom do ustreznih informacij zdaj izzivajo tiste, katerih zgodovinska prevlada je temeljila na monopolu nad informacijami. Zaradi velikanskih komunikacijskih mrež naš svet in njegovi voditelji postajajo bolj pregledni. In ker je informacijska prednost eden od pogojev za zakonitost, imajo mnoge oblasti dokajšnje težave, ker se te prednosti razblinjajo. Cesar je nag.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 42–43)

Do večje stopnje demokratičnosti, s tem pa tudi legitimnosti političnega procesa, bi torej prišlo tudi s povečevanjem možnosti državljanov za vplivanje na politične procese tako v tehničnem oziru220 kakor tudi z vidika obveščenosti državljanov. Habermas je npr. ugotavljal, da je »dovolj podkrepljeno dejstvo, da se relativno najbolje obveščeni najpogosteje spuščajo v diskusije, da se nagibajo k temu, da svoje ugotovitve tudi sicer medsebojno potrjujejo in da vplivajo na kolebajoče in manj angažirane« (Habermas, 1969: 270). Ker naj bi obveščenost o družbenih in političnih dogodkih pomenila tudi večjo transparentnost, se na ta način povečuje stopnja legitimnosti. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da se z razvojem informacijskih tehnologij, možnostjo takojšnjega in neoviranega dostopa do informacij ter na ta način zagotavljanjem možnosti za posameznikovo obveščenost potencialno veča tudi stopnja obveščenosti, vedenja in znanja politikov, na ta način pa se izboljšuje (naj bi se izboljševala) tudi kvaliteta političnega odločanja oziroma sprejetih političnih odločitev.221 Hkrati se z IT 220 S tem v zvezi gre verjetno v dobršni meri tudi za nesorazmerje med razpoložljivimi možnostmi uporabe informacijske tehnlogije in dostopa do informacij ter njeno dejansko uporabo. 221 Domiselno, predstavljivo, izvedljivo in nikakor ne znanstvenofantastično je podobo »virtualnega poslanca« (VP) kot »umetne inteligence« izdelal prof. Ribičič (glej Ribičič, 2000: 209 in nasl.). Ribičič je oblikoval virtualno podobo poslanca, katere bistvo je popolna

94

spreminja tudi koncept demokracije in ne temelji več na podmeni zaprtega zemljepisnega prostora (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 107).222 Weiler kot najpomembnejši predlog z daljnosežnimi posledicami in izrednim vplivom na evropsko vladanje s strani institucij in organov EU predlaga, da se celotni postopek odločanja Skupnosti, z nekaterimi izjemami, postavi na internet. Predlog poimenuje Lexcalibur ali evropski javni forum (Weiler, 2002: 458). Pri tem naj ne bi šlo le za zagotavljanje dostopa do elektronskih baz podatkov, zakonov in publikacij, kot je uradni list. Dokumenti, ki niso primerni za objavo, bi bili za javnost nedostopni. Sleherni postopek naj bi

obveščenost poslanca, ki v parlamentu neposredno sodeluje pri sprejemanju odločitev, z enostavnim pritiskom na gumb in vstopom na razprostranjena in z informacijami skoraj v popolnosti zapolnjena področja spleta in podatkovnih baz. Virtulani poslanec nudi svojemu gospodarju vse informacije, od političnih do znanstvenih, kulturnih, javnomnenjskih, domačih in mednarodnih, psihološkega profila gospodarja, izdelanega psihološkega profila drugih ljudi, ki je izdelan s pomočjo razpoložljivih informacij (napoved reakcij drugih poslancev, javnosti ali katerekoli osebe na posamezne predloge, stališča, dogodke ipd., tudi napoved reakcij poslanca) itd. VP je torej odsev poslančeve identitete in dopolnilo te identitete s tistim, kar ji morebiti manjka. Virtualni poslanec je priključen na mednarodno omrežje družine svetovnih parlamentarnih ustanov s satelitskim računalniškim sedežem. Gre torej za »umetno inteligenco«, za »samodejni inteligenčni proces« virtualnega poslanca. Virtualni poslanec tako opravlja tudi naloge vsebinskega, etičnega in programskega tehtanja, tudi vrednotenja in plemenitenja predlogov ter pobud. Virtualni poslanec je de facto svetovalec poslanca, kdaj in kakšne odločitve naj sprejema, s kom in na kakšen način naj komunicira oziroma kako naj se pri svojem delu odloča. Ribičič zapiše ostro kritiko aktulanih razmer v slovenski parlamentarni politiki in med drugim pojasnjuje, da »mnogi poslanci še vedno mislijo, da je na mestu odločanje po zdravi pameti, če že ne na pamet, in da njihovega razmisleka ne gre preveč obremenjevati s poznavanjem resničnega stanja stvari. Podobna je miselnost v večini političnih strank, ki poslansko skupino obravnavajo kot podaljšano roko za uveljavljanje svojih parcialnih interesov, zaradi česar nasprotujejo »obremenjevanju« poslancev s podatki in ocenami iz samostojnih in neodvisnih virov, osvobojenih strankine discipline in diktata (Ibid.: 233) ... Virtualni poslanec je protipredlog in negacija vseh tistih poenostavljenih predstav o sodobnem parlamentarizmu, ki menijo, da naj odločanje sloni na političnem sporazumevanju med liderji političnih strank ter strankarskem ukazovanju poslancem kot poslušnim ovčicam, izvajalcem ukazov o tem, kaj in kako naj delujejo, predvsem pa glasujejo. Odraža torej odpor proti spreminjanju poslanca v zvestega in nevednega strankinega vojaka, ki mu je prepovedano misliti z lastno glavo in so mu razni »profesorski« in teoretični pristopi in informacije iz samostojnih in neodvisnih virov odveč, ker vztraja v udobnem položaju oblastnika, obdanega z neznanjem, v varnem naročju birokracije svoje politične stranke, ki razmišlja tudi zanj (Ibid.: 235) … Neinformirani poslanci lahko le pomotoma sprejmejo dobro določitev; dobro informirani poslanci lahko napačno odločitev sprejmejo samo namenoma.« (Ibid.: 237) Podobno kot javnost ne more biti vsestransko usposobljena za aktivno politično odločanje, tudi poslanci, kot pravilno ugotavlja Ribičič, ne morejo biti vsestransko strokovno usposobljeni za razpravljanje in odločanje, morajo pa imeti možnosti seznanitve z resničnim stanjem stvari in informacijami vseh vrst iz samostojnih in neodvisnih virov. In vendarle VP kot umetni inteligenci manjka prav tisto, kar posameznika bogati; psihološka, duhovna in emocionalna identiteta človeškosti. Zato VP in poslanec pravzaprav lahko tvorita tudi sorazmerno idealno celoto. Koristi, ki jih na ta način izdelana in uporabljana informacijska tehnologija in umetna inteligenca lahko nudi politikom, je mogoče z rabo enakih ali podobnih mehanizmov zagotoviti tudi javnosti. In to ni več znanstvena fantastika; to je resničnost, ki vzdiguje roko, da bi potrkala na vrata in oznanila svoj prihod. 222 Podobno, četudi iz povsem drugačnih razlogov, se spreminja oziroma se je že močno spremenil koncept zgodovinskega ali tradicionalnega razumevanja »suverenosti«.

95

imel svojo »odločitveno spletno stran«. Na tej strani bi bil omogočen dostop do vseh podatkov in dokumentov, ki niso zaupne narave in ki so del postopka. Pod točno določenimi pogoji bi se posameznik preko teh strani neposredno vključil v proces odločanja. Pri tem Weiler ne predlaga nekakšne »virtualne vlade«, ki bi poslovala zgolj elektronsko. Način in oblika vladanja bi ostali nespremenjeni; politične institucije, srečanja izvoljenih predstavnikov in uradnikov, parlamentarne razprave in poročila medijev naj bi ostali brez sprememb. Javni forum in evropska civilna družba ljudi naj bi ostali aktivni in učinkoviti. Pomen Lexcaliburja naj bi bil v sekundarnem učinku; vsem akterjem bi dal možnost za boljšo informiranost, večjo kritičnost in pomembnejšo vlogo v primarnem javnem forumu. Največjo korist od tega projekta (»evrovladanje preko interneta«) bi imeli mediji, skupine pritiska, interesne skupine, nevladne organizacije ipd. Tudi »običajni« državljani bi imeli na ta način večje možnosti za neposredno sodelovanje v procesu upravljanja (interaktivni dialog, odprt forum za razpravo onstran tradicionalnih meja držav). Ta projekt bi bil osnova, prvi korak k večjemu sistemu, ki bi omogočal široko udeležbo v političnem procesu. Evropska demokracija bi s tem postala dostopnejša, komentarji in pripombe bi bili objavljeni, omogočen bi bil dialog med institucijami EU in zainteresirano javnostjo (četudi je po drugi strani res, da Skupnost že sedaj včasih povabi javnost, da po e-pošti daje svoje pobude in sporoča mnenja). Posebnega pomena naj bi bil Lexcalibur za mlajšo generacijo, kateri je internet že nekaj povsem običajnega in bi jim bilo na ta način omogočeno izkusiti vladanje na način nove dobe, ki je bil še pred desetletji komajda predstavljiv. Gre torej za zamisel, da bi z uporabo interneta povečali legitimnost EU (Ibid.: 459–460). Predstavniško telo je pravzaprav samo dolžno zagotoviti javni vpogled in javni nadzor nad njegovim početjem, prav tako pa tudi aktivno vključevanje zainteresiranih posameznikov, skupin in institucij (predvsem kot strokovne pomoči za konstruktivno, odgovorno in kvalitetno odločanje). Razvoj informacijske tehnologije mu to tudi omogoča. A četudi se zdi, da so možnosti državne oblasti za prikrivanje informacij z razvojem interneta postale sorazmerno manjše in siceršen dostop do raznovrstnih informacij z uporabo interneta lažji in hitrejši, lahko država po drugi strani internet izkoristi za »proizvajanje« navidezne, površinske legitimnosti tudi na ta način, da javnost zasuje s kopico informacij, ki same po sebi nimajo posebne politične vrednosti, ali pa jih kot pomembne preračunljivo in s figo v žepu poskuša prikazati država, hkrati pa država prikriva in ohranja netransparentnost prav tistih informacij, dokumentov ali početij, ki bi jih demokratična javnost morala dobiti na vpogled; tudi v smislu logike »more and more information, less and less meaning«. Ali z besedami: »Getting closer seems to mean seeing less.« (Jakubowicz, 1999: 27). V tem primeru ni mogoče govoriti o transparentnem in legitimnem političnem procesu. Na ta način tudi ni dosegljiv tisti politični cilj, ki ga izpostavlja Weiler, ki poskuša s transparentnostjo političnega procesa na internetu »okrepiti suverenost človeka, demistificirati tehnologijo in jo postaviti v položaj, da bo služila in ne vladala človeku. Prepričan sem, da internet lahko pripomore k nastanku razmišljujoče in aktivne evropske politične skupnosti; z drugimi besedami,

96

politične skupnosti, ki je postala skupnost državljanov.« (Weiller, 2002: 460)223 Ob tem se revolucionarni pomen zapisanih tez, domnev in pričakovanj v zvezi z demokratizacijskimi in legitimacijskimi učinki komuniciranja in posredovanja informacij preko spletnega omrežja zdi še večji, če spomnimo na dejstvo, da gre izvorni namen ustvarjenja internetnih komunikacijskih povezav pravzaprav iskati v želji državnih oblasti v ZDA, da bi preprečili možnosti permanentnega onemogočenja vsakršnih vojaških komunikacij v primeru morebitnega ruskega napada na Pentagon (Cohen, Kennedy, 2000: 255). Razvojne spremembe informacijske tehnologije pospešujejo razvoj Evrope in hkrati pospešujejo proces globalizacije. Globalizacija pomeni predvsem koncentracijo dejanske moči nad državami oziroma večanje vpliva mednarodnega okolja na posamezne države. Po svetu se moč vse bolj izraža nad nacionalnimi državami in ne v njih (prim. Haralambos, 1999: 549 in nasl.). Zato legitimnost postaja vse bolj makro kriterij, svoboda javnega komuniciranja pa supranacionalni postulat. Te vrste demokratizacija lahko vodi tudi k socialno bolj uravnoteženi družbi, četudi mnenja poznavalcev te problematike s tem v zvezi niso enotna.224 Ne nazadnje informacijska tehnologija omogoča tudi odpiranje novih delovnih mest, ki ne zahtevajo gradbenih investicij, prometne infrastrukture ali ogrožanje okolja. Informacijsko tehnologijo velja uporabiti tudi za utrjevanje parlamentarizma, četudi se je pri tem potrebno ves čas zavedati nevarnosti, da tako kot to velja za medije na splošno, tudi informacijska tehnologija še zdaleč ni imuna na zlorabe in manipulacije. Uporaba informacijske tehnologije na ekonomskem in poslovnem področju lajša komuniciranje, poslovanje in proces potrošnje,225 hkrati pa predpostavlja sorazmerno višjo stopnjo medsebojnega

223 Črnogled in pesimističen v zvezi s prihodnostjo Evrope je bil Willy Brandt: »Zahodni Evropi preostane le še dvajset ali trideset let demokracije; potem se bo kot ladja brez motorja in krmila potopila v okoliških morjih diktature; ne bo kaj dosti razlike, ali bo ta diktatura izvirala iz politbiroja ali iz hunte.« (Crozier M.J., Huntington S.P., Watanuki J., The Crisis of Democracy: Report on Governability of Democracies to the Trilateral Commision, New York, New York University Press. Nav. po Kaase, Newton, 1999: 35). 224 Po drugi strani pa nekateri poznavalci problemov razvoja informacijske tehnologije menijo, da bo ta razvoj v prihodnje samo še poglobil že obstoječo socialno stratifikacijo in razlike pri dostopu do informacij in na ta način razlike v moči. Prišlo naj bi torej do dodatnega povečanja socialnih razlik. Neenakomerna porazdelitev in uporaba masovnih medijev in novih tehnologij naj bi bila v prihodnosti znamenje informacijske družbe. Prišlo naj bi tudi do večjih razlik med bolj in manj razvitimi področji sveta, državami in regijami. Družbena delitev naj bi s tem v zvezi v prihodnosti temeljila na razlikovanju med tistimi, ki imajo informacije (haves), in tistimi, ki informacij nimajo (have-nots) (Jakubowicz, 1999: 26). Korporacije, ki določajo, kdo bo imel in kdo ne bo imel dostopa do spleta, se imenujejo »gatekeepers« (White, 1999: 162). »The problem of exclusion of certain sections of society without access to technical means is a matter of major concern.« (White, 1999: 165) V zvezi z internetom naj bi bilo potrebno zagotoviti predvsem tri vidike svobode: svoboda dostopa do spleta; svoboda ponudnikov javnih informacij, da sodelujejo na spletu; svoboda posameznikov kot uporabnikov pri dostopu do informacij (Ibid.: 172). 225 Interaktivne storitve, ki jih prinaša informacijska družba, so predvsem naslednje: trg: t.i. »home-shopping«, »home-banking«, »on-line reservation services«, online-trade«, finančne storitve; zabava: videoprojekcija na zahtevo, interaktivni kvizi, video-igre; informacijske storitve: »on-line« multimedijsko publiciranje, »on-line« podatkovne baze, e-mail, elektronski forumi, video-telefonija, video konference; nadzorstvene storitve: »tele.alarm« in »tele-

97

zaupanja subjektov in spoštovanje pravil. V nekem smislu elektronska pošta zagotavlja tudi prijaznejše komuniciranje med ljudmi, tudi povezuje ljudi na nov način (prim. Ribičič, 2000: 237), četudi sem osebno bolj naklonjen tezi, da »internet ljudi« tudi ali predvsem »vodi v neobstoječi univerzum, v katerem je sicer lahko veliko število medčloveških kontaktov, toda nič humanosti« (White, 1999: 164) ali veliko število informacij, vendar zelo malo dialoga (Myerson, 2001: 32). Hkrati se tudi ne smemo prepustiti naivnosti; internet postaja predvsem nov ekonomski trg, kjer se trguje z novo redko dobrino, tj. človeško pozornostjo. S pomočjo metode "dvojnega klika" vzpostavlja sekundarni trg, ki je trg demografskih informacij in relevanten predvsem zato, ker vsiljujoče in napadalno posega v posameznikovo intimnost, na ta način pa utegne tudi spreminjati preference potrošnikov. Internet in z njegovo pomočjo ustvarjeni sekundarni trg je torej nekakšen »zadnji trik kapitalizma«.226 V primeru, da internet razumemo kot zakladnico informacij, dostopnih proti plačilu,227 je na mestu ugotovitev, da se strukturno oblikuje predvsem kot medij in ne toliko kot oblika komunikacije (gre za podobo enega velikega oddajnika, malo sprejemnikov in malo ali skoraj nič "feedbacka"). Na ta način se internet monopolizira (prim. Podobnik, 2002) in komercializira.228

security«, »on-line« aktiviranje in reguliranje; javne storitve: »on-line« centralne in lokalne administrativne storitve, forumi neposredne demokracije, tele-izobraževanje, »on.line« zdravstvene storitve, elektronski muzeji in umetnostne galerije, elektronske knjižnice; profesionalne storitve: »telework«, »telemarketing«, »teletraining« (White, 1999: 160). 226 Na pomemben problem opozarja White: »As information becomes the most tradable commodity in the world, many of the major industry players will be global corporations richer than many medium sized countries…Concentration is the antitesis of the diversity, necessary for healthy democracy.« (White, 1999: 162). 227 White npr. meni, da lahko državljani izvajajo aktivno vlogo v demokraciji samo v primeru, če jim ni potrebno plačevati dostopa do pomembnih informacij, na temelju katerih potem oblikujejo svoje odločitve (White, 1999: 164). Za »stroškovno analizo« pridobivanja informacij, ki jih posameznik potrebuje za racionalno sprejemanje odločitev, glej npr. Downs, 1957: 208–212. 228 Tudi po mnenju Cohena in Kennedyja so demokratične zmožnosti interneta vendarle še vedno sorazmerno neznane in ne v celoti predvidljive, na ta način pa ostajajo kontroverzne. Po drugi strani pa avtorja menita, da je prav struktura decentraliziranega nadzora preprečila podreditev interneta gospodarskim oziroma ekonomskim akterjem in medijem. Z decentralizacijo nadzora nad internetom so se njegove demokratizacijske možnosti po njunem mnenju povečale. Po drugi strani, kot pojasnjujeta avtorja, pa se tudi internet sooča s procesom komercializacije, ki slabi njegove demokratizacijske potenciale: »The media moguls, software companies and business interests are now trying to control access to the nEt by developing specialized software, searching mechanisms (»browsters«) and commercial gateways. They are also buying chinks of sensitive data and information and holding them in electronic stores that can only be accessed by codes, for which a consumer will have to pay. Commercial interests have also made a somewhat desperate appempt to force through international copyright legislation for electronic networks…Despite the increased commercialization og the internet, there is little doubt that lateral links have proliferated faster than business interests predicted and that much of the internet will escape regulation and commercialization. The anarchist spirit that underlies much of the communication on the internet has also been heartening to those who have felt oppressed by the global power of the large media corporations.« (Cohen, Kennedy, 2000: 255).

98

Informacijska tehnologija omogoča posamezniku, da je hkrati aktivno in kompetentno prisoten na več mestih.229 »Uporaba sodobne informacijske tehnologije prispeva k rojevanju nove, »elektronske demokracije«.« Downing govori o »teledemokraciji« in pravi, da moderna informacijska tehnologija (komunikacija preko računalniških sistemov) omogoča neposredno zbiranje in analizo informacij v zvezi z najpomembnejšimi družbenimi temami, ki bi sicer lahko bile spregledane. S pomočjo računalniških komunikacijskih sistemov je mogoče ustvariti dovolj veliko skupino ljudi in dovolj publicitete za izvajanje pritiska, ki je usmerjen k lansiranju nekega močnega političnega interesa v areno političnega odločanja. Računalniški komunikacijski sistemi ne delujejo zgolj kot informacijski »nerve centres«, temveč tudi kot forumi za ustvarjanje jezikovnih orodij in agend aktivnega političnega delovanja (»politične akcije«). S povezovanjem ljudi onkraj meja nacionalnih držav lahko uporabniki računalniških komunikacijskih sistemov javno izpostavljajo vsakodnevne probleme humanosti, kot so na primer človekove pravice in svoboščine, onesnaževanje okolja ipd., predvsem s pomočjo krepitve resursov in rezerv demokratične kulture (Downing, 1989: 162). Demokratična praksa se bogati z novimi oblikami neposredne demokracije in osebnega izjavljanja. Civilna družba v njej ni več samo pasivni opazovalec, navijač, kritik in občasni volivec, ampak postaja aktivni soustvarjalec parlamentarnih odločitev.230 Posebnost razvijanja nove demokratične prakse je, da ne gre za vsiljevanje ideološkega modela ali vsestransko domišljenega sistema od zgoraj navzdol, ampak za spontano gibanje, ki se je zgodilo in se še vedno dogaja bolj ali manj samo po sebi in nenadzirano (Ribičič, 2000: 239). Elektronska demokracija ali teledemokracija pa vendarle ne pomenita neposredne demokracije, ki bi se izvajala preko interneta in pri kateri bi državljani neposredno sprejemali odločitve o vprašanjih, ki so uvrščena na dnevni red parlamentarnega zakonodajnega postopka.231 Gre predvsem za to, da so državljani celovito obveščeni o delu zakonodajnih in tudi drugih državnih organov in institucij, da je torej delovanje teh organov in institucij

229 Glej Harper C., 1998; Downing J, 1989; Ribičič C., 2000. 230 S tem v zvezi White svari pred tem, da bi politiki oziroma vlade postali bolj odzivni na zahteve in predloge javnosti zgolj »v stilu«, ne pa pripravljeni tehtno premisliti o predlogih, različnih pogledih in interesih. Zaradi modernih tehnik marketinga naj bi se povečal tudi riziko nadaljnje komercializacije politike in volilnih kampanj. In vendarle tudi White soglaša s tezo, da »used properly, information technology can be a tool for ordinary people giving them greater understanding of their rights and can encourage greater self-confidence, assertivens and encourage more involvment in the exercise of democracy.« (White, 1999: 165). 231 »Democracy works by public debate and not by pushing buttons…It is in the nature of a plebiscite or poll to collapase democracy into a crudely majoritarian system….Without benefit of discussion, we record our own interests on the question at hand, and the public interest is simply the aggregate or sum total of these individual interests.« (Abramson, Arterton, Orren, 1988: 21.) »This direct democracy lacks the mechanisms of common consideration and working out a compromise acceptable to the majority that is inherent in representative democracy…This could destabilise communities and, in an area already distrustful of political and other leaders, further fragment societies and weaken a sense of responsibility to others.« (Jakubowicz, 1999: 29). Internet naj torej ne bi uvajal »home-voting systems« ali »armchair democracy« (White, 1999: 165).

99

transparentno in izpostavljeno vpogledu zainteresirane javnosti.232 Na ta način internet, podobno kot sicer velja za tisk in druge medije, opravlja funkcijo »psa čuvaja«.233 Hkrati internet izvaja tudi t.i. »funkcijo lobiranja«, ki zaradi večjih možnosti dostopa in uporabe koristnih informacij in uporabe komunikacijske tehnologije določenim organizacijam, podjetjem, interesnim skupinam, NGO-jem itd. lajša lobistična prizadevanja. Zdi se, da v zvezi z neposredno demokracijo lahko internet uporabimo pri državljanskih iniciativah in referendumskem odločanju.234 S pomočjo nove informacijske tehnologije lahko nastane nekakšna nova »sfera javnosti«, ki jo opredeljuje sorazmerno velika moč in ki opravlja vse tiste funkcije, ki so tipične za pristno demokratično družbo. Nove tehnologije ustvarjajo posebno vrsto javne sfere, ki pa se zaenkrat vendarle pojavlja predvsem kot »alternativna« in »virtualna« javna sfera.235 Vprašanje interneta je lahko, ali je predvsem vprašanje družbenega razmerja, torej okoliščin, ko je vsakdo povezan z vsemi in s priključenostjo na modem dejansko lahko ustvari povezavo s komerkoli.236 Ob tovrstnem razumevanju interneta pa ne gre več zgolj za »virtualno«, temveč za povsem običajno (»normalno«) človeško interakcijo. Seveda pa se je treba zavedati dejstva, da tudi informacijska tehnologija ne more enakomerno porazdeliti moči med vse pripadnike družbe ali po vsem svetu. Tako rekoč brezmejni prostor na spletu (internetu) bi v primeru popolne nenadzorovanosti posamezniku omogočal anonimnost, mu dopuščal oziroma ga vabil v skušnjavo, da je takšen, kakršen v resnici je ali si želi biti; po svojem značaju, z osebnostno identiteto in v svoji pogojenosti od univerzalne podobe človeške družbe, hkrati pa osvobojen zakonskih omejitev, vezanosti na tradicijo

232 Prim. poročilo Komiteja za parlamentarne odnose in odnose z javnostjo pri Svetu Evrope (Impact of the new communication and information technologies on democracy, doc. 7772, 25. March 1997). 233 V zvezi z dostopom do informacij na internetu se je oblikoval izraz »disintermediation«, ki predstavlja proces, ki izloča vmesni medij med javnostjo in informacijo, saj javnost ne potrebuje več medijev in njihovih urednikov, da bi jim posredovali informacije, ker se lahko neposredno in takoj priključi na splet. Na ta način javnost namesto informacij v »procesirani obliki« prejme informacije v »surovi« obliki (Jakubowicz, 1999: 27). 234 Glej Instruments of citizen participation in representative democracy, Counceil of Europe, Doc. 7781, 25 March 1997. Dokument, ki govori o načinih tehničnega in vsebinskega izboljšanja postopkov neposredne demokracije, med drugim apelira na možnost rabe interneta pri referendumskem glasovanju, posebej na lokalnem in regionalnem nivoju. Teorija poudarja, da je pri referendumu pomembna tudi njegova kontrolna funkcija v smislu nadzora nad državno oblastjo, preprečevanja sprejemanja odločitev, s katerimi ljudstvo ne soglaša, kontrole in korektiva političnih elit in preprečevanja odtujenosti oblasti. Referendum naj bi bil pomemben dejavnik pri zagotavljanju politične legitimnosti (Kaučič I, 1994: 188–189). Prim. White, 1999: 165. White govori o »referendumski demokraciji«, izvajani s pomočjo interneta. 235 Čeprav tudi virtualna javna sfera ustvarja konkretne rezultate, ki so vidni predvsem kot mobilizacija znanja, informacij in ljudi oziroma kot aktivno in v dejanskosti manifestirano politično delovanje in izvajanje pritiska na politični proces. 236 Prim. Cohen in Kennedy, 2000: 254: »Internet…raises democratic possibilities. News groups (sometimes called »discussion groups«) can be set up out of the reach of the media, while opinions, ideas and attitudes can be formulated in dialogue with other people linked to the internet, often on the other side of the globe.«

100

in običaje, moralna načela in imperative, zahtev vsakdanjega življenjskega pragmatizma itd. Kakšno bi bilo torej ravnanje posameznika, ko bi se nenadoma soočil s prostorom, ki mu omogoča skorajda popolno svobodo in anonimnost v svetu »virtualne resničnosti«?237 In vendarle je že npr. Information Society Forum napovedal, da bo moral uporabnik internetnih storitev za ugodje, hitrost in doseg storitev, ki so in bodo na voljo v informacijski družbi, plačati prav z izgubo anonimnosti. Popotniki po informacijski hitri cesti (»information superhighway«) bodo lahko nadzorovani na slehernem koraku, njihova popotovanja pa bodo zabeležena v posebnih podatkovnih bazah. Tako kot posameznik že sicer v življenju izgublja zasebnost,238 s to izgubo nadaljuje tudi v internetnem prostoru, samo da tokrat ne toliko za ceno varnosti, kolikor za ceno udobja, hitrosti in raznovrstnosti storitev.239 Cohen in Kennedy (2000: 254) med drugim zapišeta: »Internet…raises democratic possibilities. News groups (sometimes called »discussion groups«) can be set up out of the reach of the media, while opinions, ideas and attitudes can be formulated in dialogue with other people linked to the internet, often on the other side of the globe.« Nove informacijske tehnologije omogočajo posamezniku ustvariti nek simbolični svet tudi s pomočjo elektronskih časnikov in drugih publikacij. V ta simbolični svet posameznik spušča samo tiste informacije, ki ustrezajo njegovim interesom in željam, torej njegovemu osebnemu okusu (prim. Harper C., 1998; King E., Reddick R., 1995; Winsbury R., 1994). Nekateri teoretiki svarijo, da bi na ta način nove informacijske tehnologije lahko otežile proces skupnega premišljanja o pomembnih temah demokratičnega procesa. Skupni javni svet bi lahko izginil, nastali pa bi mnogi in enkratni, tudi izolirani in vase zaprti privatni svetovi, utemeljeni z različnimi zasebnimi interesi. S tem se pojavlja posebni paradoks procesa demokratizacije medijev in večje obveščenosti javnosti, ki vodi k zniževanju stopnje demokracije, v kateri javnost in skupnosti niso vpete v dialog, ki je vitalnega pomena za demokracijo. Cohen in Kennedy sta v informacijski družbi prepoznala nevarnost alienacije, do katere lahko pripelje virtualizacija življenja:

»…as information systems and networks augment human powers of organization and integration, they simultaneously subvert the traditional Western concept of a separate independent subject. Communicationas and linked computer systems simulate in important respects a human brain. The »artificial« in artificial intelligence is rapidly coming to resemble the real thing. it is perhaps not surprising that one patient in psychoanalysis saw in his dream an image of his head behind which was suspended a keyboard. he felt, he said, like a »programmed head.« As the machine-human interface begins to naturalize through such emulative technologies as memory chips, virtual reality and artificial intelligence humans will

237 Glej Harper C., 1998; Billwet, Medijski arhiv, 1999; Baudrillard J., Simulaker in simulacija, 1999. 238 O razmerju med svobodo izražanja in varstvom zasebnosti glej poglobljeno Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi ESČP in slovenski ustavnosodni praksi,, v tisku. 239 O vplivu medijev in IT na posameznikovo zasebnost glej npr. Giddens A., Information, reflexivity and surveillance, v Webster F., Theories of the Information Society, Routledge 2002.

101

begin to lose the primacy of theis own sensory perceptions. In the days of mass production, the notion of alienation was used to suggest that the social relations of production were artificial and that human nature was being altered to fit in with the rhytms of machines and assembly lines. Alienation in the informational society is even more profound. Whereas in the industrial age machines mimicked a person's physical charateristics (the clanking robot with arms and legs being emblematic), in the informational age the conscious mind itself is emulated and may eventually be relegated to a marginal status.« (Cohen, Kennedy, 2000: 256)

In vendarle, »razen če informacijska družba razvije druge mehanizme za ustvarjanje tega smisla kohezije in nudenja foruma za javno diskusijo, ni verjetno, da bodo mediji izgubili svojo pomembnost za demokracijo v bližnji prihodnosti « (Jakubowicz, 1999: 29). Postavlja se tudi pravno vprašanje, ali in do katere meje omejiti svobodo posameznika na spletu. Posameznik lahko med informacijami na internetu izbira. Tega, česar si ne želi, na spletu enostavno ne poišče. S tem v zvezi je na nek način mogoče pritrditi razmišljanjem tistih, ki menijo, da se zahteve po zaščiti posameznika pred informacijami, ki ga žalijo ali šokirajo, s pomočjo predhodne cenzure ali naknadnega kaznovanja tistih, ki tovrstne informacije dajejo na vpogled s pomočjo javnih medijev, soočajo s stopnjevanjem svoje siceršnje neprepričljivosti. Fotografija na naslovni strani nekega časopisa, ali izpostavljeni naslov časopisnega članka, ki žali ali šokira, bralca lahko »zbode v oči«. Internet tovrstne informacije običajno hrani v predalih (podatkovnih menijih), ki jih običajno (v kolikor kakšen 'virus' ali nepovabljeni 'vsiljivec' v podatkovne menije našega računalnika ali na ekran ne postavi nečesa brez naše volje ali zoper njo) odpira šele človekova konkretno usmerjena zvedavost. Ob dejstvu, da internet omogoča dostop do enormne količine informacij in ob zavedanju njegovih dobrih in slabih strani, so na začetku 21. stoletja aktualna razmišljanja o vprašanju, ali naj bo internet povsem nereguliran, nenadzorovan in volji uporabnikov prepuščen prostor. Mnenja o tem, ali naj se tudi v okviru interneta uveljavijo določeni kriteriji presoje moralnosti, »dobrega okusa«, politične legitimnosti in posledično legalnosti posameznih načinov prenosa informacij in njihove vsebine, so različna. »Seveda je uporaba neizbežno povezana z zlorabo. Pred nekaj leti je bilo veliko govoric o tem, kako je informacijsko tehnologijo in še posebno internet mogoče uporabiti za izobraževanje in vključevanje velikih skupin ljudi iz tretjega sveta. Zdaj pa na spletu prevladujejo pornografija, glasba in igrice. Veliki ideali o spreminjanju in izboljševanju sveta so pokopani pod kupi spama in iluzij o povečevanju genitalij... IT lokalno obrobnemu omogoča, da postane globalno pomembno. Toda zgodba ima tudi svojo temno plat. Domnevamo, da v vsaki vasi živi vsaj en pedofil ali neonacist. Ti posamezniki so lokalno obrobni, toda ko se povežejo prek spleta in postanejo skupina, denimo pleme kakšnih 150.000 ljudi, nikakor niso več obrobni. Spet ne bi imelo smisla, da bi krivili tehnologijo. Ljudje so tisti, ki so lahko dobri ali slabi. Zaradi tega se sistem vrednot ne spreminja le v smislu prostora, temveč tudi v

102

obeh drugih razsežnostih ... Danes so vrednote le še začasne.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 39–40, 71)240 Tako kot internet, na eni strani, omogoča dostop do enormne, pravzaprav neomejene količine informacij (»po zaslugi interneta in drugih medijev čedalje več ljudi v čedalje več krajih dobiva dostop do čedalje več informacij o čedalje več stvareh« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 42)), ki naj bi posamezniku omogočile obveščenost, kopičenje vedenja in znanja ter na ta način pozitivno vplivale na njegov osebnostni razvoj, samouresničitev in kreativno samoizpopolnitev, na ta način pa tudi izpolnile pogoj tehnično izvedljivega in kvalitetnega samovladanja, je po drugi strani ta isti posameznik ujet v spone prav tistih informacij prav tiste vrste, ki mu jih ponujajo spletne strani.241 Ali kot pojasnjuje Splichal, »tisk in 240 Glej Harper: 117 in nasl. Na tem mestu se ne ukvarjam z vprašanji pravne regulacije internetnega prostora in svobode izražanja na internetu. O tem glej npr. Podobnik K., 2002; Strojin G., 200: I; Report on Media Pluralism in Digital Environment, Council of Europe, 2000; Freedom of Expression and Communication Networks, Council of Europe, 1. Sept. 1998; Racism and xenophobia in Cyberspace, Doc. 8886, Council of Europe, 7. Nov. 2000; Draft Convention on Cyber-crime, Doc. 8875, Council of Europe, 9. Apr. 2001, Doc. 9031, 10. Apr. 2001. V zvezi s svobodo izražanja na internetu je mogoče izpostaviti dva modela možnosti omejevanja svobode izražanja s strani države. Modela sta si v razmerju diametralnosti. "Madisonov model" , ki velja za najnevarnejši koncept restriktivnega poseganja v svobodo na internetu, državi dovoljuje, da v javnem interesu omejevalno posega v svobodo izražanja tistih, ki 'prodajajo' določene vsebine preko medijev. Madisonova doktrina temelji na fizikalnem dejstvu, da je spekter frekvenc, ki ga na primer oddaja televizija, omejen in v lasti države, država pa ta spekter omejuje tako, da podeljuje licence za frekvence. To vselej počne v imenu javnega interesa. »Tržni model" vmešavanju države načelno nasprotuje in temelji na prepričanju, da naj bi selekcijo opravil trg; država naj se vmeša le tedaj, ko bi neka radijska ali televizijska postaja grobo kršila določena splošna moralna načela. Tržni model se zdi dokaj liberalen in je hkrati prvi model javnega interesa, ki ga velja tolmačiti tudi npr. na primeru Slovenije in njenega Zakona o medijih. Omejitve, po katerih država lahko poseže, so bodisi vsebinske narave (in naj bodo zato natančno obrazložene in upravičene) bodisi omejitve glede na čas, prostor in način objave. Seveda se na tem mestu ne moremo izogniti vprašanju, v kolikšni meri potemtakem z omejevanjem svobode izražanja na internetu hkrati omejujemo umetniško ekspresivnost. Zdi se, da interneta ne gre enačiti z medijem, saj v primeru interneta ne moremo govoriti o obstoju nečesa, kar je v svetu medijev pojmovano kot redkost frekvenčnega spektra. Hkrati internet vendarle ni tako enostaven za uporabo in tudi ne tako invaziven v primerjavi z radiom, televizijo. Omenjeno predstavlja dva razloga, ki bi načelno mogla opravičevati intervencijo države. Zdi se, da je večinsko prepričanje tistih, ki se ukvarjajo z vprašanjem regulacije interneta, vendarle ohraniti internet kot nereguliran interakcijski komunikacijski sistem, ki je hkrati neobremenjen z ovirami kapitala. 241 V zvezi z vprašanjem količine informacij, ki jih posameznik potrebuje za sprejemanje odločitev, Downs npr. meni: »In an uncertain world, rational decision-makers acquire only a limited amount of information before making choices.« (Downs, 1957: 207) Downs v nadaljevanju pojasnjuje, da nekateri ljudje zbirajo informacije kot končni cilj, brez namena (koristne) uporabe pridobljenih informacij za dosego nekega višjega cilja: »Some people obtatin information as an end in itself…All such information procured solely for the edification it provides we call entertainment information, no matter how serious its content….As with all means, the usefulness of this information and the manner in which it is selected depend upon the end it serves. We clasify all the decisions requiring this kind of information into three types: production decisions, consumption decisions, and political decisions. Therefore all nonentertainment information can be classified as either production information, consumption information, or political information, or any combination of these, depending upon how it is used.« (Ibid. 214 in nasl.). »Decision-making is a process which

103

množični mediji sploh niso (videti) le temelj demokracije, ampak tudi temeljni argument zoper neposredno demokracijo, ker zlahka manipulirajo z individualnimi potrebami, željami in izbirami, kar kažejo številne raziskave učinkov – zlasti propagandnega – komuniciranja … In kot je prepričan Bertalanfy, je prav zaradi razvoja množičnih medijev neracionalno vedenje posameznikov še mnogo bolj značilno za dvajseto, kot pa je bilo za sedemnajsto stoletje« (Splichal, s.b., 1992: 7). Kot je že bilo pojasnjeno na primeru države in njenega reguliranja dotoka informacij o političnem procesu na splet, je ta teza uporabljiva kot izhodišče kritičnega razmišljanja o potencialnih nevarnostih manipulacije z internetom (Harper, 1998: 117, 147).242 Toliko bolj, če gre pri tem za vdor v posameznikovo zasebnost.243 Ta negativni vidik je toliko izrazitejši, kolikor bolj je posameznik pogojen s podobo človeške družbe (njenimi strukturnimi in značajskimi lastnostmi) kot celote. Glede na predhodno postavljeno teorijo legitimnosti se zdi ustrezno postaviti tezo, da večja svoboda informiranja, lažji dostop do večje količine informacij in večja anonimnost pomenijo večjo odgovornost družbe za takšen pozitiven vpliv na posameznika, da te svobode ne bo zlorabljal, da ne bo škodoval sebi in drugim in da bo odprt za percepcijo in apercepcijo tistega, kar pritiče človečnosti, človekovemu dostojanstvu, intelektualni integriteti, vesti in potencialom duhovnosti. Seveda to nikakor ni poziv k indoktrinaciji ali intelektualnemu »posiljevanju« posameznika s tistimi informacijami, za katere mislimo, da mu koristijo. Gre predvsem za skupno delovanje v družbenem procesu učenja, socializacije in duhovnega razvoja, ki slehernemu posamezniku zagotavlja identiteto, avtonomijo in dostojanstvo, ki s posameznikom ne manipulira, ki zlovešče ne izkorišča njegovih morebitnih napak in pomanjkljivosti, ki na prvo mesto postavlja intelektualni razvoj in aktivno politično subjektiviteto, ki je zavezano civilizacijskim vrednotam in načelom, ki vselej ostaja odgovorno, samozavestno in vodeno z močjo argumenta ter hkrati do konca strpno in potrpežljivo. Prav to je največji problem na poti iskanja »dobre« in legitimne družbene ureditve.244 Sprašujem se, kaj se bo zgodilo v trenutku, če se bo v okoliščinah zvišane stopnje legitimnosti političnega procesa zaradi njegove večje transparentnosti, consumes time anf other scarce resources; hence economy must be practiced in determining how many resources shall be employed in it. This fact forces decison-makers to select only part of the total availeble information for use in making choices. The principles of selection they use depend upon the end for which the information is a means, but some principles are inherent in every report; so all information is biased by its very nature.« (Ibid.: 218–219, poudarek A.T.) Downs je v svoji ekonomski teoriji demokracije med drugim podal »stroškovno analizo« pridobivanja in uporabe razpoložljivih informacij. Zelo zanimivo bi bilo soočenje njegovih razmišljanj z okoliščinami sodobne informacijske družbe, predvsem z dejstvom hitrosti posameznikovega dostopa do enormne in nepregledne količine informacij, tudi v povezavi s problemom kvalitete informacij, posredovanih preko radia in televizije. 242Ob tem veljajo kot največji problemi v zvezi z vprašanjem regulacije svobode izražanja in objavljanja informacij na interenetu vprašanje zasebnosti, pornografije, sovražnega govora, avtorskih pravic in oglaševanja. 243 O svobodi izražanja in varstvu zasebnosti v kiberprostoru glej npr. Velikonja, 2001: XV in nasl. 244 Kovač v zvezi z odgovornosjo medijev in novinarjev zapiše zanimivo misel: »Vsak človek je torej oseba in gol, ranljiv, vsak človek nam razkriva pogled obličja nemočnega, ki se ne more braniti in ki ga lahko uničijo meč, pero ali kamera, lahko pa ga tudi zaščitijo.« (Kovač, 1996: 7).

104

večjega aktivnega sodelovanja javnosti v političnem procesu in povečanega pretoka predlogov strokovne in zainteresirane javnosti v politične odločitve, k čemur naj bi prispeval internet, javnost privadila na internet in dobro obveščenost in ko bo to dejstvo štela kot samoumevno. Se bodo zahteve javnosti bodisi v smeri večje odgovornosti organov in institucij izvrševanja oblasti za kvaliteto življenja državljanov na domala vseh področjih življenja bodisi v smeri aktivnejše in neposredne participacije državljanov v političnem procesu povečale? Bo posameznik zaradi možnosti aktivnega političnega delovanja, ki mu jih ponuja informacijska tehnologija, res pripravljen umirjeno zasebnost in sprostitev zamenjati z aktivno politično participacijo? V morebiten pozitiven odgovor na zastavljeni vprašanji dvomim.. Povečanje stopnje politične apatije in delno razvrednotenje vloge in pomena politike se mi v tem trenutku zdi sicer nevarna, a ne povsem neutemeljena vizija prihodnosti.245 Ni malo teoretikov, ki svarijo, da bo internet povzročil in da že povzroča zmanjšanje civilnega angažiranja, manj sodelovanja ljudi v političnem procesu in pri odločanju o zadevah splošnega pomena ter večjo politično apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi umika ljudi v njihov zasebni svet in v svet info-zabavljaštva (»infotainment«) (Webster, 2002: 161). V Evropi in v ZDA se odstotek ljudi, ki se udeležujejo volitev, zmanjšuje. Še manjši je odstotek volivcev, ki se odzovejo na pozive k referendumskemu glasovanju. Politikov to seveda ne skrbi. Politiki se ne ukvarjajo s tistimi, ki jih politično odločanje bodisi res ne zanima ali pa zaradi razočaranosti nad politiko do nje ohranjajo pasiven odnos. Prej bi bili politiki zaskrbljeni zaradi politične mobilizacije 'spečega', nejevoljnega in kritičnega volilnega telesa, ki bi z iskanjem novih alternativ v javni sferi ogrozil dominacijo aktualnih političnih elit. Slogan »dajte ljudim iger, četudi na račun manj kruha« deluje v vsaki, antični ali sodobni, družbi. Če je ob zagotovljenih »igrah« družbeni večini, ki predstavlja potencialno revolucionarno nevarnost oziroma nevarnost za vznemirjenje političnega »status quo«, dano na voljo tudi dovolj »kruha«, torej materialnih dobrin, se politikom najverjetneje in zaenkrat ni treba bati izgube njihovega položaja in družbene moči. In ne pozabimo: povečevanje števila informacij samodejno še ne povečuje »obveščenosti«, tudi ne obsega in kvalitete vedenja, kaj šele 'znanja', zato tudi neposredno ne vodi k bolj zdravi in pristnejši demokraciji. Nasprotno, na ta način se na široko odpirajo vrata za odvračanje ljudi od javne sfere, za njihovo prepuščanje zabavljaštvu, za politično prikrivanje in zavajanje. Na kratko, večina informacij je lahko enostavno »lažnih« (angl. »misinformation«) (Webster, 2002: 162). Podobno si procesa »demokratizacije informacij« z omogočanjem hitrejšega dostopa večjega števila ljudi do velike količine informacij ne smemo napačno tolmačiti kot »demokratizacijo moči«. Kot takšne imajo informacije resnični smisel le, če smo jih sposobni razumeti. Zato se v današnjem času, odločilno determiniranem z razvojem IT, »moč« prenaša s tistih, ki nadzorujejo oziroma so nadzorovali informacije, na tiste, ki sedaj nadzorujejo znanje:

245 Hannah Arendt je med drugim posebej opozarjala na dejstvo, da je »družbeni konformizem« eden glavnih elementov nevarnosti totalitarnega političnega sistema (prim. Arendt, 1996: 41 idr.). Zdi se, da razdalja med družbeno apatijo in družbenim konformizmom ni velika.

105

»Povečano preglednost in hitro rast infrastrukture za prenašanje podatkov bi si lahko tolmačili kot dokončno demokratizacijo informacij, čeprav so prej obdelane informacije v obliki dostopa do zbirk podatkov in agencij pogosto zelo drage. Toda čedalje večje dostopnosti do informacij ne smemo mešati z demokratizacijo znanja. In predvsem ne z demokratizacijo moči. V resnici je tako, da bolj ko so informacije razširjene, bolj znanje postaja dejavnik, ki ga je treba upoštevati. To velja, tudi če zanemarimo dejstvo, da imajo tisti z več znanja najbrž boljši dostop do informacij na internetu itd. Ko se to zgodi, se točka moči premakne. Sposobnost je šifra, ki vam omogoča, da dešifrirate kodo informacije. Brez te informacija nima pravega pomena. Informacija brez pomena vam ne daje nobene moči. V družbi, kjer sposobnosti veljajo čedalje več, bo peščica izbrancev, ki bo sposobna dešifrirati kodo, v svojih rokah držala tudi večino moči ... Zdaj imamo vsi – ali skoraj vsi – možnost dostopa do vseh podatkov, ki smo si jih kdaj želeli. Ključni dejavnik je naša sposobnost, da z njimi nekaj naredimo. V dobi dostopa je sposobnost močan vzvod. V preteklosti so tisti z monopolom do dostopa do informacij lahko držali »navadne« ljudi v šahu. Danes čedalje večja razširjenost informacij tistim, ki razumejo njihov pomen, omogoča, da skupaj s tistimi, ki so nekoč nadzorovali informacije, na posameznike, ki nadzorujejo znanje. Drugi pa čedalje bolj zaostajajo ... (D)ostop sam po sebi ni dovolj. Ljudje potrebujejo tudi izobraževanje in trajno usposabljanje, da bi si pridobili ključna znanja ... Moč se prenaša iz rok lastnikov kapitala v roke tistih, ki nadzorujejo intektualni kapital.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 44–45, 98)

Internet sicer ne omogoča več monopolov pri dostopu do informacij, ne omogoča prevlade na ekonomskih trgih, ne daje razvojne prednosti, ne zagotavlja sposobnosti, vedenja in znanja (Thornton A. May je zapisal, da zaradi tehnologije človek ne postane manj neumen, temveč zgolj hitreje postane neumen (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 207)), hkrati pa je za našteto nepogrešljiv pogoj. Če je v političnem smislu internet z zagotovitvijo hitrega dostopa velikemu številu ljudi do enormne količine informacij po eni strani razgalil državo, javno sfero in politiko, je v informacijskem viharju ali v informacijski džungli posameznik prisiljen pridobivati znanja in sposobnosti, s katerimi dostopnim informacijam daje vrednost. V procesu liberalizacije in demokratizacije družbe smo tudi zato soočeni z nezanemarljivo nevarnostjo vzpostavljanja nesorazmernega nadzora (tudi monopola) nad viri in subjekti znanja. Habermas ni bil edini, ki se je zavedal, da je povečevanje količine informacij lahko kontraproduktivno za razvoj demokracije. Grški filozof Ajshil je dejal, da je moder tisti, ki ve koristne stvari, ne pa tisti, ki ve veliko. Uspešnost dela je enaka tistemu, kar znamo, kar lahko naučimo druge in kar želijo drugi, od tega pa odštejemo tisto, kar vedo drugi in kar nas lahko drugi naučijo. Dodano vrednost torej lahko ustvarjamo na meji. Inteligentni ljudje zato priznavajo svojo nevednost in kot posamezniki napredujejo v tvornem sodelovanju, partnerstvu z drugimi. Inteligentni in odgovorni ljudje, ki imajo dostop do virov znanja ali ki z znanjem razpolagajo, ne premetavajo že dognanega, temveč z izkoriščanjem znanega ustvarjajo neznano, novo vrednost, pri tem pa jih spremlja pogum za delanje napak. Einstein je vedel, da je nor tisti, ki kar naprej počne iste stvari in

106

pričakuje drugačne rezultate. Radovednost, ne apatija ali konformizem. Individualiziranje, ne idiotiziranje. Kdor se zaveda moči in vrednosti posameznika in kdor je ozaveščeno odgovoren za in pred družbo, ljudem dovoli, da delajo tisto, v čemer so dobri. Med najemanjem ali zaposlovanjem pametnih ljudi in ukazovanjem tem ljudem je nepremostljivo protislovje. Če ni dialoga, ni razvoja. Sodelovanje, ne izključevanje ali ustvarjanje monopolov. »V vsakem kolektivnem delu je presežek inteligence in pogosto tudi veselja.«246 Če je znanje moč, je izmenjano znanje kvadrat moči. Če ljudje že razmišljajo podobno (George Patton je rekel, da v tem primeru sploh nihče ne razmišlja.), naj ne bodo tudi ozkogledi. Res se zdi, da znanje še nikdar ni bilo tako pomembno, kot je v dobi IT, in da še nikdar ni imelo tako visoke ekonomske vrednosti. Tudi ekonomija torej postaja »breztežna«. Na eni strani se ljudje dušijo v primežu vsakodnevnih delovnih preobremenitev, na drugi strani pa pridobivanje znanja terja čas in zato je tudi čas danes vreden več kot kdajkoli prej. Čas omogoča ustvarjanje dodane vrednosti. Čas je denar.247 IT v zvezi s povedanim predstavlja srečno okoliščino, škarje in platno pa sta še naprej v rokah ljudi.

8.1 Pravno institucionalizirani dostop do informacij javnega značaja

Demokratizacijska funkcija interneta je torej predvsem omogočanje hitrega posredovanja informacij in dostopa do informacij, ki nam jih želijo posredovati drugi, ter do informacij, s katerimi razpolaga država, njeni organi in institucije. Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) pravice iskati informacije oziroma pravice pridobiti si informacijo javnega značaja izrecno ne omenja. Tudi ESČP v dosedanji sodni praksi te pravice ni pripoznalo v okviru konvencijskega varstva na temelju 10. člena Konvencije, ki zagotavlja svobodo izražanja in posamezniku ni priznalo pravice, da od države zahteva posredovanje določenih informacij.248 Strassbourško sodišče priznava pritožnikom to pravico npr. na temelju 8. člena Konvencije, ki govori o družinskem in zasebnem življenju, a tudi slednje samo v izjemnih primerih in v omejenem obsegu (npr. pravica posameznika, da se seznani s podatki iz obdobja, ko je bil v rejništvu in ki jih država poseduje; pravica seznaniti se z določenimi okoljevarstvenimi informacijami, če je to v interesu varovanja življenja in zdravja ljudi). Ustava RS v drugem odstavku 39. člena dostop do informacije javnega značaja pogojuje z obstojem pravnega interesa, ki je utemeljen v zakonu: »Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.« Država je tudi na tem mestu, podobno kot pri nekaterih drugih določbah Ustave v poglavju o človekovih 246 Antonio Negri, predgovor k slovenski izdaji knjige Imperij, Študentska založba, Politikon, Ljubljana 2003: 7. 247 O vsem tem in še marsičem drugem nazorno in prepričljivo pišeta Ridderstrale in Nordstrom. Če k njuni življenjski filozofiji dodamo še pronicljivost in iskrivost Noama Chomskega, smo naredili odločilni korak pri osvobajanju lastnega uma. 248 Glej Gordon R., Ward T., Eicke T.: The Strasbourg Case Law; Leading Cases from the European Human Rights Reports, Sweet & Maxwell, London 2001: 1267.

107

pravicah in temeljnih svoboščinah, soočena z nalogo, da zakonsko uredi materijo iz drugega odstavka 39. člena Ustave. Gre za njeno pozitivno obveznost.249 Menim, da je dodatek v drugem odstavku 39. člena Ustave, ki govori o zakonsko utemeljenem pravnem interesu kot pogoju za dostop do informacije javnega značaja, ustavnopravno nepotreben in demokratično neprimeren, četudi ga je po drugi strani mogoče v praksi tudi sorazmerno široko razlagati. S tem v zvezi soglašam z odločitvijo zakonodajalca, da tega pogoja ni vključil v Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zakon lahko razširi domet ustavne pravice ali svoboščine, ne sme pa ga zožiti. Na novo sprejeti Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ)250 je domet omenjene pravice razširil, saj dostopa do informacije javnega značaja ne pogojuje z obstojem posebnega pravnega interesa. Zakon kot takšen izrecno terja od organov, ki jih zakon zadeva, predvsem internetrno objavo informacij in podatkov v zvezi z organizacijo, strukturo, načinom dela, projekti, politiko ipd.. ZDIJZ naj bi ob njegovi dosledni uporabi v praksi državljanom omogočal uresničevanje sodobnega vidika evropske demokracije kot »sodelovanja državljanov brez odločanja«. Slednje v prvi vrsti predpostavlja celovito in ažurno obveščanje državljanov o institucionalni in organizacijski strukturi državnih organov in drugih nosilcev javnih pooblastil ter o njihovih ravnanjih. Osnovni namen pri tem je omogočiti ali zagotoviti večji in učinkovit nadzor nad delovanjem države, njenih organov in institucij.251 Na ta način naj bi država prispevala k večji transparentnosti, demokratičnosti in legitimnosti njenega delovanja. ZDIJZ je uvedel tudi »pozitivno obveznost države«, ki nima le naloge, da posreduje informacije javnega značaja na zahtevo določenega pravnega subjekta, ampak si mora tudi aktivno prizadevati za obveščenost javnosti. Država oziroma organi, ki jih omenjeni zakon zadeva, morajo sistemsko zagotoviti dostopnost informacij javnega značaja in transparentnost njihovega delovanja. Informacije, ki sodijo pod okvir tega zakona, morajo z zakonom predvideni organi samoiniciativno posredovati na splet.252 Nenazadnje drugi odstavek 2. člena ZDIJZ določa, da si morajo organi prizadevati za čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Pojem »informacija javnega značaja« po mojem mnenju vsebinsko presega opredelitve, ki jih izrecno ali primeroma našteva zakon. Informacija javnega značaja ne predstavlja le informacije, ki »je javna«, pač pa tudi ali predvsem informacijo, ki »bi morala biti« ali »bi lahko bila javna«. Upoštevajoč stavek v odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I-146/93 pravica pridobiti si informacijo javnega značaja hkrati pomeni, da »nedostopnost določenih informacij ne sme biti posledica prikrivanja informacij ali omejevanja njihove javne objave, lahko pa je posledica omejenih tehničnih možnosti njihovega posredovanja.« V dobi

249 S tem v zvezi podrobneje v Teršek A., Doktrina o pozitivnih obveznostih države ter sistemska odgovornost države za varstvo pravic in svoboščin, Posvet o odškodninski odgovornosti države ... IPP in IJU pri PF v Ljubljani, december 2004, Zbornik, Ljubljana 2005. 250 Ur.l. RS, št. 24/2003, str. 2786. 251 Prim. Bugarič B., Varstvo zasebnosti kot omejitev dostopa do javnih informacij, Javna uprava, št. 4, dec. 2004: 586 idr. 252 Glej Gantar, Pličanič et al., Kaj prinaša novi zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, 8.4.2003.

108

informacijske tehnologije (IT) se bo država zelo težko sklicevala na tehnične nezmožnosti za posredovanje določenih informacij. Zakon, ki določa tudi absolutne in relativne izjeme, ko država in njeni organi lahko zavrnejo zahtevo za dostop do ali za posredovanje določenih informacij,253 ki pa morajo biti tudi ustavno sprejemljive, po mojem mnenju ne more izčrpati pojma informacije javnega značaja.254 Javnost informacij je treba presojati tudi z vidika osrednjega namena ZDIJZ (2/1. člen), ki je v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov, ki jih zakon zadeva, ter da se vsakomur omogoči uresničevanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Zakon torej uvaja »načelo odprtosti« delovanja javnih organov, ki ga je treba razlagati široko, pri tem pa morajo biti izjeme ozko in restriktivno interpret irane.255 Že iz Ustave RS kot takšne izhaja, da mora biti nad vsemi oblastnimi ravnanji vzpostavljen nadzor (javnosti), razen ob redkih in ustavnopravno utemeljenih izjemah. Ob tem je tudi test javnega interesa, ki ga uvaja novela ZDIJZ, logična izplejava ustavnih načel pravnosti in demokratičnosti, podobno kot testa (in načelo) sorazmernosti.256 Na vprašanje, kaj je in kaj ni več informacija javnega značaja, bosta ob soočanju s konkretnimi primeri morala odgovoriti pravna teorija in praksa (tudi pooblaščenec(ka) za dostop do informacij javnega značaja in sodišča), končno tudi Ustavno sodišče.257 V zvezi s pravicami, ki jih v okviru univerzalnega koncepta svobode izražanja zagotavlja slovenska ustava, v kombinaciji z EKČP in upoštevajoč ZDIJZ, gre za spekter pravic in svoboščin ter njim ustrezajočih dolžnosti oziroma obveznosti: (1) Pravica do sprejemanja informacij, ki jih posredujejo drugi. (2) Pravica do posredovanja informacij drugim. (3) Pravica in dolžnost medijev, da iščejo in posredujejo informacije javnega značaja oziroma vse informacije, ki so pomembne za javnost. Brez te pravice mediji ne bi mogli izvajati njihove demokratične funkcije oziroma izvajati vloge »javnega psa čuvaja«, ki je postavljena v središče pravice do svobodnega izražanja medijev. Na ta način mediji tudi zagotavljajo obveščenost javnosti, ki ima po drugi strani pravico, da te vrste informacij prejme. Zakonsko ureditev tega vidika družbene vloge medijev in njihove demokratizacijske funkcije predstavlja tudi Zakon o medijih (ZMED); (4) Pravica do obveščenosti. Ta pravica pomeni, da ima javnost pravico prejeti informacije, ki so splošnega družbenega pomena. Slovenska ustava ta vidik pravice do svobodnega izražanja zagotavlja v večji meri kot sodna praksa ESČP. 253 Glej 6. člen ZDIJZ. Glej komentar tega člena v Bugarič B., Varstvo zasebnosti kot omejitev dostopa do javnih informacij, Javna uprava, št. 4, dec. 2004: 591–593. 254 Za poskus teoretične opredelitve informacij javnega značaja glej Prepeluh U., Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, Pravna praksa, št. 8–9/2004, leto 23, 11.3.2004, Ljubljana, Priloga: VII–XI. 255 Tako tudi Bugarič, nav. delo, 2004, str. 595, ki kot absolutno izjemo od načela dostopnosti ali odprtosti obravnava varstvo osebnih podatkov. 256 Podrobneje v Teršek A., Doktrinarni obseg pravice dostopa do informacij javnega značaja, Pravna praksa, št. 38/2005: 8. 257 Na ta vidik opozarja tudi Bugarič, nav. delo (2004). Upam, da bo tudi strassbourško sodišče v prihodnje razširilo domet 10. člena Konvencije in tudi na njegovem temelju v določenih primerih priznalo pravico do dostopa do informacij javnega značaja.

109

Informacije, ki so pomembne za javnost oziroma vse informacije javnega značaja, naj bodo dostopne, država pa ne sme prikrivati informacij javnega značaja ali omejevati njihovo objavljanje; če seveda gre za informacije z javnim značajem, katerih zaščita pred vpogledom javnosti ni utemeljena z ustavno sprejemljivimi izjemami. (5) Pravica do zbiranja informacij. (6) Pozitivne obveznosti države. Država v ožjem smislu si mora aktivno prizadevati za obveščenost javnosti, zato mora zagotoviti dostopnost in transparentnost določenih informacij, ob tem pa mora tudi sama posredovati določene informacije javnega značaja, kot to sedaj določa ZDIJZ. IT ji to nedvomno omogoča. Informacija javnega značaja po mojem mnenju ne predstavlja le informacije, ki je javna oziroma javnosti dostopna, pač pa tudi informacijo, ki bi morala biti ali bi lahko bila javna. Javnost lahko samo na ta način, teoretično in praktično, celostno uresničuje svobodo izražanja kot spekter posameznih pravic in svoboščin, v tem oziru pa tudi »pravico do sodelovanja v političnem procesu kot segment t.i. demokratičnega samovladanja, politične samoizpopolnitve in samoopredelitve. Z ustreznim izvrševanjem pozitivnih obveznosti država odločilno prispeva k večjemu nadzoru nad njenim početjem s strani javnosti, k večji demokratičnosti in legitimnosti njenega delovanja, tudi političnega in pravnega sistema na splošno, hkrati pa se uresničuje tudi ideja o »sodelovanju brez odločanja« kot jedru sodobnega evropskega demokratičnega konstitucionalizma. Z institucionalno-organizacijskega vidika ima država tudi pozitivno obveznost zagotavljati takšno strukturo medijskega trga, da sta omogočena pristna obveščenost javnosti in pluralizem informacij (npr. prepoved monopola na trgu informacij, pomanjkanje ustreznega nadzora nad politiko javnih medijev itd.).258 Upoštevajoč povedano, lahko sklenemo, da je svoboda javnega komuniciranja sestavljena iz svobode izražanja v ožjem smislu, svobode tiska in pravice do obveščenosti. V tem kontekstu lahko govorimo tudi o svobodi informiranja ali svobodi izražanja v širšem smislu. Na splošno je ZDIJZ mogoče označiti predvsem kot »zakon o ureditvi spletnih strani« državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Kot rečeno, zakon predstavlja poskus uvajanja t.i. »demokracije brez sodelovanja« (ki predvideva seznanjenost javnosti s početji države, brez možnosti neposrednega odločanja državljanov oziroma brez možnosti neposrednega sprejemanja odločitev s strani državljanov), spletnih diskusijskih forumov ipd. Zakon splošno ureja pravno varstvo pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave, predvsem postopek uresničevanja te pravice. V ta namen uvaja posebno institucijo pooblaščenca(ke) za dostop do informacij javnega značaja. ZDIJZ določa predvsem tri vrste informacij javnega značaja: a) Informacije, ki jih organi morajo (!) samoiniciativno posredovati na splet. b) Informacije, ki jih organom ni treba samoiniciativno posredovati na splet, so pa te informacije javnega značaja in če jih posameznik »želi imeti«, mu mora biti zagotovljena

258 Glej npr. Jaklič K., Ustavni vidik ureditve slovenskih TV medijev, Pravna praksa, št. 26/2003, priloga.

110

možnost, da jih »išče«, »najde« oziroma da »pride do njih«. Zakon določa postopek za njihovo pridobivanje (iskanje in posredovanje). c) Informacije, ki jih organom po izrecnih zakonskih določbah ni potrebno samoiniciativno posredovati na splet in jih posameznik tudi ne išče, ker zanje morda sploh ne ve ali jih sam niti ne more najti, so pa javnega značaja in splošnega pomena za javnost, zato sodijo pod okvir ZDIJZ. Kot rečeno gre v zvezi s tem tudi za problem pozitivnih obveznosti države oziroma za vprašanje, katere informacije mora država sama od sebe posredovati javnosti, četudi posameznik ne poda izrecne zahteve po točno določeni informaciji in četudi zakon od zakonsko predvidenih organov izrecno ne določa, da morajo točno določeno informacijo ali določeno vrsto (sklop) informacij posredovati na splet. V tovrstnih primerih se bo najverjetneje kaj kmalu, v okviru določenega pravnega spora, postavilo vprašanje, ali je bila določena informacija, katere javnosti organi niso zagotovili, kljub temu tako pomembna, da bi jo država morala javno izpostaviti oziroma da je opustitev takšnega dejanja posledica neupravičenega prikrivanja informacij, ki so javnega značaja in ki ne sodijo pod okvir izrecno opredeljenih in ozko interpretiranih izjem o »tajnosti informacij«. Pri tem gre hkrati za vprašanje, ali je država v določenem primeru kršila pravico javnosti do obveščenosti in pozitivne obveznosti s tem, da je neko informacijo sicer naredila dostopno javnosti, če bi prav to informacijo kdo neposredno iskal, ni pa javnosti izrecno opozorila nanjo. V povezavi s tem bi lahko šlo npr. za informacije, ki zadevajo varnost ali zdravje ljudi. Sam se zavzemam za to, da bi tudi ESČP v določenih primerih priznalo pravico do dostopa do informacij javnega značaja tudi na temelju 10. člena Konvencije. Po drugi strani pa Ustava RS to pravico izrecno določa, s čimer presega konvencijsko oziroma strassbourško varstvo pravic in svoboščin. Z vidika slovenskega ustavnega reda si zato ne smemo zastavljati vprašanja o obstoju te pravice, temveč vprašanje o njenem obsegu, o njenih vezeh s pravico javnosti do obveščenosti in o obsegu dolžnosti države za samoiniciativno obveščanje javnosti. Cilj zakona naj bi vendarle bil transparentnost delovanja države in javnih institucij, torej zagotovitev javnosti njihovega delovanja, na ta način pa naj bi bil omogočen večji in učinkovitejši nadzor s strani državljanov. Slednje naj bi v končni fazi vzrokovalo/povzročalo večjo stopnjo legitimnosti javne (politične) oblasti. Zbirke, poročila, katalogi ipd., ki naj bi jih v zvezi z uresničevanjem te pravice pripravljali z zakonom predvideni organi, naj bi v primeru, če bodo ustrezno, ažurno in dovolj natančno izdelani, omogočili izdelavo pregledne (sodne) prakse (»case-law«) v zvezi z uresničevanjem in varstvom pravice do informacij javnega značaja. Upati gre, da bo institucija pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja kadrovsko in strokovno kos tej nalogi.

111

9 OD POSTAVK DEMOKRACIJE DO KOMERCIALIZMA, MOBILIZACIJE IN MAČOIZMA259

9.1 Svoboda izražanja in svoboda tiska kot sredstvo legitimiranja političnega procesa

Načelo svobode tiska posledično izhaja iz temeljne kategorije širše ideje splošne svobode izražanja in je v tem oziru delna konkretizacija te ideje. Svoboda tiska in svoboda izražanja tvorita pomenski okvir sistemske svobode javnih medijev. Javne medije je mogoče opredeliti tudi kot institucionalizirano in instrumentalizirano obliko javnega družbenopolitičnega diskurza. S pomočjo javnih medijev državljani javno izražajo svoje ideje in stališča ter sodelujejo v javni razpravi o političnih in drugih pomembnih družbenih vprašanjih. Javno mnenje se lahko ustvari samo v pogojih svobodne izmenjave idej in z razvijajočim se postopkom vzajemnega delovanja med različnimi družbenimi silnicami in interesi. Tovrstni pogoji so izpolnjeni, če se ljudje lahko svobodno izrazijo o tistem, kar jih zadeva, hkrati pa lahko na to tudi duhovno, družbeno in politično vplivajo na sorazmerno homogeni osnovi. Z ustavno zagotovitvijo pravice do svobodnega izražanja in dejanskim spoštovanjem te pravice, s sistemsko zagotovitvijo svobode javnih medijev, z zagotavljanjem transparentnosti delovanja političnega procesa in z na ta način omogočenim nadzorom državljanov nad političnim procesom državna oblast legitimira svoj obstoj in svoje delovanje. Matthew Tindal je nekoč zapisal: »Moč tiska je velika; ljudi slepi, izmišlja si zgodbice in pretveze, s katerimi jih zabava in odvrača njihovo pozornost od nevarnosti, ki jim grozijo; ustvarja mnenja in izbira med njimi ter tako določa, kaj ljudje mislijo. Sklep ni hipotetičen: Večina držav v Evropi je ohranjala svojo svobodo dovolj dobro, dokler ni bil iznajden tisk; ko pa so potem trpeli, da ta ni govoril drugega kot jezik dvora, so bila ljudstva postopoma zavedena in osleparjena za svojo svobodo.« (Keane, 1992: 25) Moderne in demokratične države niso imune pred nevarnostjo, da bi država sredstva javnega komuniciranja uporabljala in zlorabljala za »produciranje« legitimnosti političnega procesa, tudi ne pred možnostjo, da bi država ostala ravnodušna do idej, stališč, predlogov ali kritičnih ocen o državni politiki,260 ki jih javno izpostavljajo državljani. Prav svoboda tiska je lahko učinkovit instrument preverjanja ostankov totalitaristične dediščine v državi, ki svoj pravi politični značaj zakriva s fasado demokratičnih načel. Državna politična cenzura javnega 259 To poglavje je delno spremenjeno in dopolnjeno besedilo članka Teršek A., O svobodi izražanja in svobodi tiska. Od postavk demokracije do komercializma in mobilizacije, Pravna praksa, št. 26/2003, priloga: VIII. 260 Pojem »politika« je mogoče razumeti bodisi v smislu izražanja in usklajevanja različnih interesov, razmerij, odnosov ipd. med različnimi političnimi akterji (ang. »politics«) ali pa v smislu oblikovanja politik ravnanja (načina soočanja s problemi, načinom upravljanja ipd.) na različnih družbenih področjih (ang. »policy«).

112

komuniciranja se dokaj jasno izraža v sistemu, v katerem država relativno učinkovito posega v svobodo tiska s t.i. izrednimi pooblastili, s pogostim označevanjem državniških informacij kot strogo zaupnih (»top secret«), z latentnim laganjem in hipokrizijo, ki se poslužuje politične demagogije in populizma, tudi z množičnim oglaševanjem države in njenih institucij, državnih projektov, ideoloških konceptov in osebnosti oblastnikov (korporativizem). Pretirano razširjeni korporativizem ustvarja zgolj navidezno svobodo tiska, politizira civilno družbo in krepi politični elitizem. Tudi znotraj formalno demokratičnih in ustavnih državnih ureditev se torej lahko ohranjajo totalitarne in arbitrarne poteze. Svoboda izražanja in svoboda tiska sta ustavnopravno sicer lahko zagotovljeni, hkrati pa niso zagotovljeni instituti in mehanizmi, ki omogočajo njuno praktično uresničevanje. Ustava Republike Slovenije v 39. členu zagotavlja svobodo tiska v okviru svoboščin, ki skupaj tvorijo t.i. svobodo izražanja. Sedanja ustavna ureditev je glede materialne norme o svobodi tiska enaka prejšnji. Hkrati pa obstoji med sedanjo in preteklo pravno regulativo svobode tiska bistvena razlika. Prejšnji pravni sistem državljanom ni zagotavljal procesnega okvira, znotraj katerega bi se spor glede svobode tiska lahko zakonito izrazil in razrešil (Zupančič, 1995: 157). Enakost ustavnega sojenja, ki bi omogočala državljanom aktivno procesno legitimacijo na podlagi ustavne norme svobode tiska, v takratnih družbenopolitičnih okoliščinah ni bila dana. Ustavnopravne varovalke svobode tiska v praksi niso zaživele. Nova slovenska ustavna ureditev je stanje dejanske sistemske ignorance svobode tiska presegla s tem, da je določila pristojnost ustavnega sodišča za reševanje takšnih in podobnih sporov. Odločitev za pot demokratičnega konstitucionalizma je Sloveniji omogočila, da preseže stanje delne, a vendarle otipljive politične in ustavnopravne nedemokratičnosti, tudi politične nelegitimnosti. Vendarle pa s tem, ko smo Slovenci v svojo novo Ustavo zapisali številne vrednote in ideale, ki so po svojem značaju abstraktni, še nismo ustvarili stanja, ki bi preprečevalo, da slednji ostanejo zgolj mrtva črka na papirju. Te vrednote in ideale je potrebno razumeti in interpretirati na pravilen, torej ustavnopravno korekten, vrednostno ustrezen, demokratično pristen in politično moder način. Ustavno sodišče RS je ustavnopravni in politični pomen svobode izražanja in svobode tiska v nekaterih odločbah potrdilo ter ju interpretiralo predvsem po zgledu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu. V Evropi so se v okviru strassbourške sodne prakse uveljavili skupni standardi varstva svobode izražanja. ESČP je že v primeru Handyside proti Združenemu kraljestvu državi sicer priznalo upravičenje, da iz razlogov, ki so izrecno navedeni v drugem odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), omeji izvrševanje pravice iz prvega odstavka 10. člena EKČP, hkrati pa je podalo interpretacijo svobode izražanja v demokratični družbi, po kateri je svoboda izražanja eden izmed bistvenih temeljev demokratične družbe in eden izmed osnovnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka: »As a fundamental right the freedom of expression and information is considered to be necessary instrument for the development of human rights and genuine democracy.« (prim. Voorhoof, 1999: 40) Po mnenju strassbourškega sodišča slednje ne velja le za

113

»informacije« ali »ideje«, ki so sprejete z odobravanjem javnosti ali ki so pozitivno sprejete kot nežaljive ali nepomembne, pač pa je varstvo namenjeno tudi tistim idejam in informacijam, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali katerikoli del njenega prebivalstva. Gre za zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni »demokratične družbe«. Iz primera Handyside je razvidno, da ESČP vidi družbeno vlogo tiskanih medijev in njihove pravice do svobodnega izražanja predvsem v objavljanju informacij in idej o zadevah, zanimivih za javnost (Jakubowicz, 1999: 11). Svoboda izražanja in svoboda tiska predstavljata nepogrešljiva elementa demokracije, ki bi jo lahko opredelili tudi kot sistem vodenja družbe, v katerem javnost (družba) prevzema nase pretežni del odgovornosti za določanje načina odvijanja družbenega življenja. Po mnenju ESČP je mogoče ta cilj uresničiti samo v primeru, če je javnost dobro obveščena o dogodkih v vseh družbenih sferah, saj samo obveščena javnost lahko ustrezno oblikuje družbenopolitične odločitve. Svoboda izražanja tudi po mnenju ESČP predstavlja enega izmed temeljev demokratične družbe ter enega izmed temeljnih pogojev za njen razvoj in posamezikovo samouresničitev (»each individual's self-fulfilment«), saj omogoča udeležbo posameznika v procesu javne izmenjave vsakršnih kulturnih, političnih ter socialnih informacij in idej. Svoboda izražanja predstavlja tudi eno izmed sredstev, s pomočjo katerih lahko javnost oblikuje in izraža mnenja v zvezi z idejami in početjem političnih voditeljev (prim. Gomien, Harris, Zwaak, 1996: 280). Razlogovanje (??) ESČP v primeru Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (1979) omogoča nadaljnji sklep, da ima vsak posameznik kot pripadnik družbene skupnosti pravico, da je seznanjem z vsemi informacijami, ki zadevajo vprašanja v zvezi z družbenim življenjem v najširšem pomenu besede. Ta pravica ustvarja nalogo tiska, da ljudem posreduje tovrstne informacije (od politike in gospodarstva do umetnosti in kulture, športa, zabave itd.).261 Samo ljudstvo, ki je ažurno in natančno informirano, lahko po mnenju ESČP sodeluje pri vodenju zadev splošnega pomena in samo obveščeno ljudstvo je lahko učinkovit mehanizem nadzora nad državno oblastjo. Nekatera najpomembnejša načela svobode izražanja so bila izoblikovana prav na področju svobode tiska, torej pravice časnikov do svobodnega izražanja (Gomien, 1996: 86 in nasl.). Načeloma veljajo za izražanje preko tiskanih medijev enaka pravila, kot veljajo na splošno za svobodo sporočanja informacij in idej oziroma za svobodo izražanja v ožjem smislu. ESČP je v sodni praksi in z interpretacijo 10. člena EKČP tisku zagotavilo visoko stopnjo varstva po 10. členu EKČP. Sodišče v sodbah poudarja poseben pomen tiska v demokratični družbi, saj »ne samo, da imajo mediji nalogo, da posredujejo informacije in ideje, pač pa ima tudi javnost pravico te prejeti« (iz sodbe ESČP v primeru Sunday Times, 1979). Zlasti pomembna je po mnenju ESČP vloga tiska pri pospeševanju politične razprave in drugih javnih razprav, saj svoboda tiska ponuja javnosti eno od najboljših 261 Vendarle pa omenjene naloge tiska ne smemo razumeti kot dolžnosti v smislu, da bi bilo mogoče tisk prisiliti k objavljanju informacij določene vrste. Prim. Gibbons T., Journalistic freedom and human rights, v Kranjc J. (Ur.), Legal problems of the functioning of the media in a democratic society, Faculty of Law University of Ljubljana & Council of Europe, Ljubljana 1995.

114

sredstev za spoznavanje stališč in delovanja političnih voditeljev ter za oblikovanje mnenja o njihovem početju, svoboda političnega dialoga pa je po mnenju sodišča jedro demokratične družbe, ki preveva celotno besedilo Konvencije (glej npr. sodbo ESČP v primeru Lingens). Po mnenju sodišča tisk opravlja predvsem nalogo »javnega psa čuvaja« (»public watch-dog«), s tem ko javnost obvešča o vprašanjih splošnega, javnega interesa ter jo opozarja na morebitne napake in pomanjkljivosti v politiki kot tudi v družbi na splošno (prim. npr. sodbo ESČP v primeru Thorgeir Thorgeirson). EKČP na eni strani varuje informacije, ki so sporočila o dejstvih, na drugi strani pa izražanje idej in mnenj. S tem v zvezi je po mnenju ESČP zgolj pri zatrjevanju dejstev možno in dopustno dokazovati njihovo resničnost, medtem ko vrednostnih sodb in idej ni dopustno in tudi ni možno dokazovati. ESČP je tudi poudarilo, da »se od novinarjev ne sme zahtevati, da dokažejo resničnost svojih vrednostnih sodb oziroma mnenj (glej Lingens proti Avstriji, 1986). Po mnenju ESČP je potrebno, zato da bi lahko uresničeval svojo vlogo psa čuvaja (»public watchdog«) v družbi, tisku omogočiti čim manj oviran dostop do informacij. Te informacije tisku (novinarjem) posredujejo informatorji, ki pa novinarjev o zadevah, ki so v javnem interesu, ne bi več obveščali, če jim hkrati ne bi mogli zaupati, da bo njihova identiteta ostala tajna. Dolžnost razkritja novinarskih virov bi imela na informatorje zastraševalni učinek (»chilling effect«), tisk pa bi bil na ta način močno oviran pri posredovanju natančnih in zanesljivih informacij. Zaradi pomena, ki ga ima varstvo novinarskih virov za svobodo tiska v demokratični družbi, in zaradi potencialnega zastraševalnega učinka je nalog za razkritje vira informacij skladen z 10. členom EKČP le v primeru, kadar ga upravičuje druga pomembnejša potreba, utemeljena na javnem interesu (sodba ESČP v primeru Goodwin, 1996). ESČP je s tem v zvezi v sodbi zapisalo: »(...) Pravica novinarja do zaščite vira informacije je eden izmed temeljnih predpogojev za svobodo tiska. (...) Dejstvo neobstoja te zaščite bi tiste, ki predstavljajo vir novinarjevih informacij, odvrnilo od nudenja pomoči tisku pri informiranju javnosti o zadevah splošnega pomena. (...) S tem bi tisku onemogočili izvajanje njegove funkcije 'psa čuvaja', hkrati pa bi to tudi negativno vplivalo za zmožnost tiska posredovati točne in zanesljive informacije. (...) Zahteva po razkritju novinarjevega vira informacije ni združljiva z določili 10. člena Konvencije, razen če jo v konkretnem primeru opravičuje utemeljen javni interes. (...) Pri presoji omejitev zaupnosti novinarjevega vira informacij mora biti sodišče še posebej pazljivo.« Svobodo izražanja (»freedom of expression«) v zamišljeni hierarhiji temeljnih človekovih pravic in svoboščin upravičeno postavljamo na vrh, saj brez nje ni mogoče dejansko in učinkovito uresničevati številnih drugih pravic in svoboščin. Svoboda javnega komuniciranja, ki na eni strani vključuje spekter pravic in svoboščin, na drugi strani pa nepogrešljive institucije demokratične države in civilne družbe, je nujna postavka demokratičnosti in legitimnosti političnega in pravnega sistema države, tudi sodobnega konstitucionalizma. Brez tega »aksiomatičnega postulata« družba ne more delovati »pristno demokratično«, ne glede na to, ali v središče svobodnega izražanja postavimo idejo (teorijo) o posameznikovem osebnostnem razvoju, njegovi samoopredelitvi, samouresničitvi, samoizpolnitvi, tezo o demokratičnem samovladanju ali morda tezo o iskanju resnice. Svoboda izražanja je pravica vsakogar. Kljub temu da

115

pravico do svobodnega izražanja uresničujejo predvsem posamezniki, se nanjo lahko sklicujejo tudi pravne osebe kot pravni subjekti (tudi tiste, ki so izrazito komercialne narave) in celo združenja, ki sploh nimajo pravne subjektivitete. Svoboda izražanja obsega svobodo mišljenja, svobodo sporočanja obvestil in idej, svobodo sprejemanja obvestil in idej, svobodo tiska ter svobodo radia, televizije in filma. Svoboda izražanja je varovana po vsebini (smislu) in po možnih oblikah komunikacije: ustni, pisni ali tiskani obliki, radijsko in televizijsko predvajanje, film, kinematografsko prikazovanje, sporočanje informacij ali mnenj preko slik, risb ipd., umetniško izražanje. ESČP je kot možno in dopustno obliko izražanja potrdilo tudi fizično izražanje oziroma določena realna ravnanja, s katerimi se npr. izraža določeno nestrinjanje in ki prehajajo v sfero simboličnega govora. Gre za vseobsežno zaščito javnega in zasebnega komuniciranja. Država je dolžna zagotoviti, da javno komuniciranje poteka brez omejitev oziroma brez vmešavanja javne oblasti ter ne glede na državne meje; razen v posebej upravičenih in izjemnih primerih. Kot rečeno ustavno in konvencijsko varstvo ni namenjeno le informacijam in idejam, ki so sprejete kot 'neproblematične', tudi nežaljive ali nevznemirjajoče, pač pa tudi tistim izraženim vsebinam, ki državo ali del prebivalstva žalijo, šokirajo ali vznemirijo. Tudi način izražanja, v smislu provokativnega, napadalnega, kritičnega ali vznemirjajočega izražanja, prav tako v obliki pretiravanja, je v načelu deležen sorazmernega ustavnega in konvencijskega varstva. Takšno prepričanje ustreza demokratični družbi, ki temelji na pluralizmu, toleranci in odprtosti duha. Najvišja stopnja svobode izražanja je priznana izražanju političnega in umetniškega značaja, prav posebej kritičnemu izražanju na račun politike in politikov. Večji kot je splošni družbeni pomen ravnanj določenega posameznika ali določenih dogodkov, dejstev ali okoliščin in večji kot je javni interes za javno kroženje informacij zaradi njihovega velikega političnega oziroma družbenega pomena, večji je obseg ustavno in konvencijsko zagotovljene svobode izražanja. Ta vidik svobode izražanja je posebnega pomena prav za delovanje javnih in množičnih medijev. Kot mnoge druge temeljne človekove pravice in svoboščine tudi svoboda izražanja po značaju ni absolutna pravica in jo je dopustno omejiti. Medtem ko npr. slovenska ustava v 15. členu vsebuje splošno določbo o dopustnem omejevanju ustavnih človekovih pravic in svoboščin (človekove pravice in svoboščine so omejene s pravicami in svoboščinami drugih), Evropska konvencija v drugem odstavku 10. člena eksplicitno določa kriterije dopustnih omejevalnih posegov v svobodo izražanja. Vsak poseg v to pravico mora biti predpisan z zakonom, imeti mora zakonsko podlago. Ta zakonska podlaga mora biti v zadostni meri dostopna in formulirana z zadostno »določnostjo« oziroma »predvidljivostjo« v vsebinskem smislu. Poseg države v svobodo izražanja bo dopusten le v primeru, če je usmerjen k enemu izmed izrecno navedenih razlogov: (1) varnost države, njene ozemeljske celovitosti in javne varnosti, (2) preprečevanje neredov ali zločinov, (3) zavarovanje zdravja ali morale, (4) zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, (5) preprečitev razkritja zaupnih informacij ali/in (6) varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. Takšen ukrep države mora biti hkrati nujen v demokratični družbi. Za omejevalni ukrep države mora obstajati nujna družbena potreba, hkrati pa mora biti ukrep sorazmeren glede na zasledovani namen oziroma cilj. Država mora nujnost izkazati

116

prepričljivo; razlogi, ki upravičijo poseg v to pravico, morajo biti ustrezni in zadostni.262

9.1.1 Rusija kot primer neobstoja svobode medijev in političnega pluralizma Rusija je npr. ena izmed tistih držav, v katerih se mediji soočajo z očitnimi in grobimi posegi v njihovo svobodo in neodvisnost, zaradi česar v tej državi ni mogoče govoriti o institucionalnem zagotovljanju svobode izražanja in političnega pluralizma. Pred štirimi leti, konkretneje konec januarja 2001 je Odbor za kulturo in izobraževanje Sveta Evrope pripravil posebno srečanje na temo svobode izražanja in svobode medijev v Rusiji. Uvodni del razprave, v katerem je bilo ponovno poudarjeno, da je svoboda medijev conditio sine qua non demokracije in hkrati kraljica vseh svoboščin, je prešel v konstruktivni razgovor o kvaliteti in razsežnostih svobode izražanja in poročanja, s katero se soočajo ruski mediji in novinarji. Kritični analitiki so soglašali, da ruske oblasti izkoriščajo medije za utrditev svojega položaja, torej položaja politične elite, vključno s predsednikom Putinom. Po poročanju medijev naj bi predsednik Putin v tistem času, navkljub krizi v Čečeniji, užival 70 % podporo javnosti. Kar zadeva medijsko poročanje iz Čečenije, so analitiki mnenja, da ruski novinarji o tamkajšnjih dogodkih ne poročajo objektivno, pač pa zgolj ponavljajo uradna poročila in stališča oblasti. Novinar, ki pri poročanju ne sledi uradnim stališem, je soočen z neposredno grožnjo odvzema akreditacije. Ruske oblasti postavljajo svobodnemu delovanju medijev in poročanju novinarjev iz dneva v dan nove omejitve. V zvezi z npr. okoljevarstvenimi temami in problemi oblast prikriva informacije kot uradno skrivnost. V Rusiji so novinarji izpostavljeni neprestanemu nadlegovanju, izsiljevanju, sodnemu preganjanju in drugim oblikam pritiska. Celo umori novinarjev niso izvzeti. Odstranitev formalnih omejitev medijske svobode in formalnih oblik cenzure je bila zgolj navidezna 'osvoboditev' medijev in novinarjev, saj se stanje na tem področju ni izboljšalo. V enem samem letu je bilo v Rusiji ubitih 15 novinarjev, 71 jih je bilo izsiljevanih, vloženo pa je bilo tudi več kot 2000 tožb, naperjenih zoper kritično pisanje medijev. Ruski kazenski zakonik dovoljuje vsakomur, ki se počuti razžaljenega, da vloži tožbo zoper novinarja ali novinarsko hišo. Število tovrstnih tožb narašča. Razpravljalci na omenjenem srečanju so se spraševali, ali je sploh še mogoča ostrejša cenzura novinarskega dela. V takšnih okoliščinah seveda ni presenetljivo, če so novinarji tudi ujetniki samocenzure. Eden izmed načinov, kako lahko država prepreči neodvisnost medijev, je tudi brezplačna distribucija tistih medijev, ki so v njenih rokah. In tudi to se dogaja v Rusiji, kjer je močno omejen tudi dostop javnosti do informacij javnega značaja, hkrati pa še vedno ni sprejet ustrezen zakon o varstvu osebnih podatkov. Državljani so na ta način povsem nezavarovani pred vdorom obveščevalnih služb v njihovo zasebnost. Paradoksalno in groteskno, celo smešno je stališče ruskih oblasti, da je potrebno varstvo informacij in podatkov razumeti kot zaščito države

262 Poglobljeno in analitično o tem v Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, v tisku.

117

pred zvedavostjo državljanov. Demokratična načela so s tem postavljena na glavo. Mediji v Rusiji tudi niso ekonomsko neodvisni. Poznavalci medijskih okoliščin v Rusiji menijo, da je osrednji problem obstoječega stanja na področju medijev dejstvo, da so novinarske plače skorajda simbolične – leta 2000 okoli 50 dolarjev mesečno – oglaševalski kapital, ki medijskim hišam omogoča delovanje, pa je bodisi v rokah ruske oligarhije ali pa neposredno v rokah države. Novinarjev, ki se nahajajo v takšnem materialnem položaju, ni mogoče vselej kriviti za neobjektivnost, pristranskost in neodločnost pri opravljanju novinarskega dela. Poznavalci ob tem tudi menijo, da so ljudje, ki v Rusiji upravljajo medijska podjetja, pogosto ali neusposobljeni za tovrstno delo ali pa so skorumpirani in sledijo zgolj svojim zaslužkarskim strastem. Ti ljudje medije uporabljajo za manipulacijo z javnostjo. Očitno je, da ruske oblasti svojega članstva v Svetu Evrope ne uporabljajo za promocijo političnih načel te organizacije, pač pa za utrjevanje želja in interesov državnih oblasti. V Rusiji ni niti javne televizije, pač pa obstoji le državna televizija. Ob njej si je za svoj obstanek in neodvisnost prizadevala NTV kot edina prava javna televizija. Ruski politični veljaki medije razumejo kot sredstvo propagiranja stališč, interesov in politike države v ožjem smislu, torej Kremlja. Državni mediji so v Rusiji pod pritiskom oblasti, ki zahteva poročevalsko zvestobo njenim uradnim stališčem, načelno neodvisni mediji pa so izsiljevani in preganjani. V Rusiji dejansko ni t.i. »civiliziranih« načinov regulacije medijev in tudi ni mehanizmov za njihovo »samoregulacijo«. Država si celo prizadeva razdreti novinarski sindikat. Obveščeni novinarski viri navajajo, da je na nekem sestanku s predstavniki novinarjev in medijskih hiš predsednik Putin prisotne želel prepričati v svojo domnevno naklonjenost svobodi medijev. Vprašal jih je, kaj naj po njihovem mnenju stori, da bi javnost prepričal v predsednikovo osebno naklonjenost svobodi medijev. Odgovorili so mu, naj pristane na intervju na javni televiziji NTV ali Echo Moskvy. Naslednji dan so uniformirani državni agentje opravili še eno izmed številnih preiskav prostorov in dokumentacije na NTV.

9.1.2 Manipulacija in indoktrinacija Razvoj informacijske tehnologije med drugim povzroča dva učinka, ki se medsebojno zamenjujeta kot vzrok in posledica; posameznik se pravzaprav vsakodnevno sooča z novostmi na trgu informacijske tehnologije, hkrati pa tudi sam, kot zavzet globalni potrošnik, zahteva nove tržne inovativnosti na tem področju. Hitrost, s katero razvoj informacijske tehnologije posamezniku ponuja nove možnosti množičnega komuniciranja in hitrega dostopa do velike količine informacij, hkrati povečuje tudi hitrost posameznikovega naveličanja nad obstoječimi izdelki informacijskega trga in hitrost pojavljanja novih pričakovanj potrošnikov. Kar zadeva informacijsko povpraševanje, potrošniških pričakovanj ne zadovoljijo več niti vsakodnevne in ažurno

118

posredovane informacijske novosti; potrošnika je potrebno šokirati.263 Svet se torej ne sooča niti z morebitnim problemom pomanjkanja razpoložljivih sredstev (s)poročanja niti s problemom pomanjkanja informacij. Tehnološki razvoj, ki je proizvedel internet, je posamezniku omogočil hiter dostop do enormne količine informacij. Svet se je tudi na ta način globaliziral, skrčil.264 Tudi sicer mediji pospešujejo proces globalizacije, hkrati pa tudi nanje vplivajo spremembe, ki jih povzroča globalizacija: »The media foster globalization just as they are themselves changed by stepping up to a global scale.« (Cohen, Kennedy, 2000: 249) In vendarle tudi (u)porabnika informacij, ki živi v svetu interneta, visoko razvite kibernetike in vznemirljivosti virtualne resničnosti, današnja novost ali radikalna miselna teza jutri pravzaprav ne zanima več. Včerajšnji dan je, kot »novica«, v očeh posameznika pravzaprav 'zastarel', med razpoložljivimi informacijami pa je, po drugi strani, potrebno izbrati tiste, ki imajo za porabnika, gledano v nekem tržno relevantnem povprečju, v tistem trenutku največjo vrednost. »Novi potrošnik je zahtevni diktator,« pravita Ridderstrale in Nordstrom (2004: 122). Tiskani mediji, omejeni v načinu in obsegu podajanja informacij, se spopadajo z internetom. Ob načelni predpostavki, da so ljudje na tiskane medije na nek način tradicionalno navezani, rutinsko navajeni, tiskani mediji vendarle razvidno izgubljajo v tej tekmi.265 Ni presenetljivo, če v »boju za obstanek« posežejo tudi po tistih vsebinah in načinu sporočanja, ki domujejo onstran meja dobrega okusa, legitimnosti ter doktrinarno zarisanih meja ustavnosti in zakonitosti. Soočeni smo z nevarnostjo, ki izhaja prav iz dejstva, da živimo v svetu visoko razvite informacijske tehnologije, »elektronskih avtocest« in »informacijskih viharjev«, tudi »informacijske džungle« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 117), ki povzročajo komercializacijo informiranja, ki ustvarjajo virtualnost, simbolnost in navideznost življenjskega sveta, ki povzročajo komunikacijske šoke, ti pa lahko povzročijo razvrednotenje in prevrednotenje vrednot, tudi množično poneumljanje in indoktrinacijo ali neomejeno potrošniško zabavanje,266

263 V svojem odličnem literarno-znanstvenem delu Simulaker in simulacija avtor Jean Baudrillard (1999) razmišlja o virtualnem terorizmu, hiperrealnosti iluzije, medijski publiciteti, klonih in simulakrih, hologramih in supermarketih. Po avtorjevem mnenju gre pri naštetem za same ekstremne fenomene, ki jim kritična in dialektična misel ne more več do živega. Avtor je zato prepričan, da mora misel, ki se naj sploh še loti ekstremnih fenomenov, tudi sama postati ekstremna. 264 Za pronicljivo in kritično razmišljanje o globalizaciji, kapitalizmu, novemu konceptu suverenosti itd. glej odlično delo Negri A., Hardt M., Imperij, Študentska založba, Politikon, Ljubljana 2003. 265 »The media have attempted to get on the act, with the production og home pages on the World Wide Web, but these have been notably unsuccessful in containing the explosion of information outside of their control.« (Cohen., Kennedy, 2000: 254). 266 Ali z besedami znamenitega modreca: »Srečnost torej ne obstoji v zabavi. Bilo bi nepojmljivo, ko bi bila zabava naš končni smoter, ko bi vse življenjske napore in tegobe prenašali samo zato, da bi se lahko zabavali. Vse izbiramo le kot nekakšno sredstvo za dosego nečesa drugega – vse razen srečnosti, ki je naš končni smoter. Prizadevati si in truditi se zaradi zabave – to bi bilo smešno, naravnost otročje. Pač pa »zabavati se, da bi se lažje lotili resnih nalog« – ta Anarharsisov izrek je pravilen. Zabava je kot nekakšen počitek, in ker ljudje ne morejo brez prestanka samo delati, so potrebni počitka. Zabava torej ni

119

politični cirkus, politično apatijo, stopnjevanje neodgovornosti, človeški egoizem, absolutno in brezmejno materializacijo življenjske vizije, pa neuravnoteženost možnosti participacije v političnem procesu itd.267 Teoretični skepticizem, da kruta pravila informacijske tržne igre, obstoječe značilnosti množičnega komuniciranja in razvoj informacijske tehnologije pravzaprav instrumentalno in sistemsko omejujejo informativno svobodo naslovnika informacij, se v aktualnih razpravah o svobodi komuniciranja in sporočanja pogosto pojavlja (prim. Poggy, 1990: 136–138). Ponudbeni senzacionalizem ustvarja senzacionalistično povpraševanje in obratno. Ta proces v svetu prevladuje v razmerju do ideje o medijih kot sredstvu zagotavljanja legitimnosti pristnega demokratičnega procesa ter krepitve intelektualne in politične moči pripadnikov družbe na eni strani kakor tudi do načel nevtralnega, nepristranskega, objektivnega ter kulturno in izobraževalno usmerjenega posredovanja informacij na drugi strani. Zdi se, da so prevladujoče zahteve porabnikov informacijskih tržnih izdelkov omejene in vpete v okvir neortodoksne sprostitve, razposajene zabave, skrajno liberalizirane šokantnosti in intelektualnega poneumljanja. S posamezno informacijo morda res ni mogoče pretirano manipulirati, nedvomno pa je mogoče enak ali celo večji manipulativni psihološki učinek doseči s posredovanjem informacij določene vrste. Tej tezi bi lahko ugovarjali z mislijo, da gre pri tem za informacije, ki nimajo pretežno političnega značaja in niso neposredno usmerjene k uresničevanju političnih smotrov. Takšno medijsko početje, ki se ljudem prikazuje kot socialni cirkus in razbremenjujoča zabava – predvsem v obliki rumenega tiska, intelektualno poplitvenih popoldanskih in večernih talk-show, patetičnih južnoameriških nanizank ter že škandalozno diletantskih vodenj medijskih oddaj in prikazovanj programa političnega značaja – je na eni strani lahko zgolj mimikrija za izvajanje »indoktrinacije intelektualne preproščine«, predvsem z namenom uresničitve srednjeročnih in dolgoročnih političnih in ekonomskih ciljev določenega števila ljudi, ki hrepenijo po moči, slavi, izpostavljenosti, prepoznavnosti, kvazizvezdništvu in materialnem bogastvu. Po drugi strani pa je človeški intelekt po daljšem času izpostavljenosti senzacionalističnemu in komercialnemu poneumljanju – domnevno – manj duhovno in vrednostno občutljiv, enostavno krepostno nedorasel. Omenjenega se zavedajo tudi politične in ekonomske elite, ki sredstva pretoka informacij – skozi kanale množičnega komuniciranja – spretno uporabljajo in zlorabljajo za

končni smoter, ampak le sredstvo za nadaljnjo dejavnost.« (Aristoteles, Nikomahova etika, Slovenska matica, Ljubljana, 1994: 314). 267 V zvezi s temi in njim sorodnimi vprašanji glej npr. literarno-znanstveni deli Baudrillard J.: Simulaker in simulacija, Popoln zločin, Koda, ŠOU, Ljubljana, 1999. V eseju o »popolnem zločinu« avtor privzema vlogo detektiva, ki se je namenil raziskovati zločin, za katerega upa, da ga je še mogoče razrešiti: »umor realnosti«. Razrešiti ta zločin bi pomenilo pojasniti tehnoliške in družbene procese, preko katerih naš svet postaja stvar (prazne) transparentnosti in (raz)vidnosti, prostor, v katerem je realnost, preplavljena z »realnim časom« medijskih novic, preprosto izginila. Delo ni tarnanje nad izginotjem resničnosti, pripetljajem, temveč je prodorna preiskava vitalnih vidikov družbenega, političnega in kulturnega življenja »razvitih demokracij« na koncu 20. stoletja. O podobnih vprašanjih tudi Bilwet: Medijski arhiv, Koda, ŠOU, Ljubljana, 1999; predvsem v zvezi z internetom Harper C., 1998.

120

uresničevanje oblastniških teženj in finančnih apetitov, torej za doseganje lastnih, partikularnih koristi. Po drugi strani pa sociologi ugotavljajo, da močni gospodarski interesi vendarle ne morejo v celoti monopolizirati medijske sfere. Številne empirične sociološke študije naj bi dokazovale, da ljudje vendarle »ne požrejo vsega, kar jim je sporočeno s pomočjo »hipodermične igle« (ang. »hypodermic needle«). Ljudje določene informacije enostavno spregledajo oziroma ignorirajo ali jih zavrnejo, nekaterim informacijam se uprejo, določene informacije pa rekonstituirajo glede na lastne in skupne vrednote ter kulturo: »Human beings have not (perhaps not yet) been forced to bow down to the screen.« (Cohen, Kennedy, 2000: 263–264)

9.1.3 Komercializacija in finančna odvisnost tiska V državah z demokratično tradicijo je svoboda tiska aksiomatičen postulat, izhodiščna vrednota in konstitutiven element demokracije (glej Zupančič, 1995). Številni teoretiki svobodo tiska opredeljujejo kot tisti izvor moči, ki v največji meri, pravzaprav odločilno, vpliva na ljudska prepričanja. Pri tem ne gre le za vpliv na politična prepričanja ljudi, pač pa tudi za vpliv na celoten spekter raznolikosti ljudskega mišljenja in vedenja, celo stanja duha in zavesti. Svoboda tiska kot ena izmed temeljnih kategorij moderne, pravne in demokratične države, v družbeni praksi izraža svoj zanesljiv vpliv tako na civilno družbo kakor tudi na sfero političnih elit. Svoboda tiska je pravzaprav najpomembnejši instrument ljudskega nadzora nad nosilci državne oblasti. Kar zadeva tisk in njegovo svobodo, gre izpostaviti dve, v družbeni dejanskosti obstoječi negativni dejstvi. Najprej velja ponovno opozoriti na dejstvo, da Evropska konvencija o človekovih pravicah izrecno ne omenja svobode tiska, pač pa je ta pravica pravzaprav rezultat interpretacije določb prvega in drugega odstavka 10. člena EKČP. Ne glede na to, gre pravico do svobodnega tiska razumeti kot dopolnitev in razširitev pravice do svobodnega izražanja. Kar zadeva skupno evropsko varstvo svobode izražanja od odločitve ESČP v primeru Observer in Guardian proti Združenemu kraljestvu (1991) naprej velja, da svoboda izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, še prav posebej vključuje svobodo tiska, tako da ima svoboda tiska v okviru konvencijskega sistema pravic pravzaprav privilegiran položaj. Tako kot pravica do svobodnega izražanja na eni strani predstavlja posameznikovo osebno svobodo, ki jo lahko posameznik ob tem, da mu je ta pravica izrecno »osebno« zagotovljena, tudi uresničuje individualno, pa svoboda izražanja na drugi strani pomeni tudi takšno svobodo, ki jo posameznik lahko uresničuje zgolj v povezavi in sodelovanju z drugimi ljudmi, tudi v odvisnosti od drugih ljudi. V tem primeru je mogoče svobodo izražanja uresničevati predvsem preko medijev množičnega javnega komuniciranja (radio, televizija, tisk). Ta pravica posamezniku ne pripada »osebno«, temveč je z njegovega zornega kota zgolj »zagotovljena« (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 16 idr.). Problem nastane, ker se svoboda medijev, predvsem svoboda tiska, v praksi uveljavlja tudi na račun svobode izražanja in splošne svobode posameznika, torej

121

kot omejitev posameznikove svobode. Svoboda tiska omogoča privilegije, zato lahko posameznik to pravico na ustrezen način uresničuje le, v kolikor ima na voljo ustavno zagotovljen, zakonsko določen in operativno ustrezen okvir dostopa do medijev in v kolikor se lahko zanaša na zakonsko določenost nalog in odgovornosti medijev v razmerju do javnosti. Vprašanje dostopa državljanov do medijev torej vse bolj postaja pravno, predvsem ustavnopravno vprašanje. Sam to vprašanje povezujem tudi s pravico javnosti do obveščenosti in s pozitivnimi obveznostmi države, da v določenih, z vidika demokratičnosti, legitimnosti in transparentnosti političnega sistema, tudi samoiniciativno poskrbi za obveščenost javnosti. V nasprotnem primeru svobode tiska pravzaprav ni več mogoče razumeti kot razširitev posameznikove svobode in zdi se, da je s tem oslabljen tudi pomen siceršnje ustavne zaščite svobode tiska. Razvoj informacijske tehnologije in medijskega trga je v obdobju zadnjih dveh dekad jasno opozoril na to, da medijev ni več mogoče v celoti prepuščati nereguliranemu trgu, če naj se v družbeni dejanskosti ohrani vitalni del ideala o medijih kot sredstvu legitimiranja političnega procesa in kot o orodju aktivnega sodelovanja državljanov v političnem procesu. »Ideja svobode tiska je v zatonu,« meni Splichal (2002: 14). In zdi se, da ima prav. Začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je pomenil še sorazmerno uravnoteženo razpravljanje na eni strani o svobodnem pretoku informacij in idej, ki se je prikazoval kot komercialni model množičnega komuniciranja, na drugi strani pa o nekomercialnem modelu medijev. Za drugo polovico osemdesetih let naj bi bila značilna izrazita prevlada liberalističnega koncepta deregulacije. Večina evropskih držav je konec osemdesetih let s svojimi nacionalnimi komunikacijskimi politikami bolj ali manj že sprejela načela deregulacije in komercializacije elektronskih medijev, kar pa je ostajalo pod budnim očesom države; vse to na škodo javnega modela medijev. Splichal se sprašuje: »Če obstajata v načelu nezdružljiva vrednostna sistema – ekonomski in politični – in mediji med njima posredujejo, zakaj bi morali biti potemtakem mediji podrejeni prav zakonom ekonomije in ne politike?« (Splichal, 1992: 7–8) Tudi Keane (1992) je na primer bolj naklonjen podrejenosti medijev zakonom politike. Keane s tem v zvezi opozarja, da »je sodobno zavzemanje tržnega liberalizma za svobodo komuniciranja okuženo s fetišem »tržne konkurence«, ki vedno proizvede tržno cenzuro, problemov politične cenzure pa se običajno sploh ne dotakne« (Keane, 1992: 13). Mediji se danes soočajo s krizo avtonomije in svobode. Organi radijskih in televizijskih podjetij se ukvarjajo predvsem z analizami in merjenjem lastniških deležev, tržnih deležev, programskih kvot in z oglaševanjem oziroma reklamami v medijih.268 Medijska komercialna, administrativna in finančna politika nadomešča razpravo o nasprotjih med ekonomskimi in tehnološkimi problemi, predvsem pa razpravo o družbenih in kulturnih spremembah kot posledici ekonomskih in tehnoloških sprememb. V okviru projekta »Project Censored«, ki ga izvajajo na Sonoma State University v Kaliforniji (ZDA)269, skupina ustvarjalcev vsakoletno izbere 25 novic, ki so jih veliki mediji bodisi spregledali bodisi so jim namenili majhno pozornost. Tako novica, ki v letu 2004 »ni postala

268 Prim. Hrvatin S.B., 2001; Jarc M., 2001, Žurej J., 2001. 269 http://www.projectcensored.org

122

novica«, tudi po pisanju The Economist razkriva, da razlika v bogastvu grozi ekonomiji 21. stoletja. Štiristo največjih zaslužkarjev v ZDA naj bi zaslužilo na leto toliko kot celotno prebivalstvo 20 najrevnejših afriških držav, katerih prebivalstvo obsega okoli 300 milijonov ljudi. Med omenjenimi novicami je tudi informacija o tem, da bo v naslednjih tridesetih letih tretjina prebivalstva živela v »slumih«, če ne bo prišlo do bistvenih sprememb na področju svetovne ekonomije. Ko namreč ameriška administracija in mediji prepričujejo javnost, da je izhod iz ameriške ekonomske krize kontinuirana gospodarska rast, seveda ne poudarijo dejstva, da slednje poteka tudi ali predvsem na račun surovin iz drugih držav. Mnogi ekonomisti tudi menijo, da se zaradi večanja razlike v bogastvu med revnimi in bogatimi državami posledično lahko zlomi celotna svetovna ekonomija. Namesto perečih družbenih problemov ali konstruktivnih in kritičnih razmišljanj o zadevah javnega pomena, se torej mediji vse bolj ukvarjajo predvsem z vprašanji oglaševanja, prikritega in odkritega. A ne gre samo za potrošništvo, komercializem in finančno odvisnost tiska. Gre tudi za obsežno prikazovanje vsega in vsakogar iz politične sfere. Politika in politiki so vsakodnevno v središču poročanja medijev, neodvisno od njene ali njihove konstruktivnosti, družbene koristnosti, produktivnosti, kvalitete, odgovornosti, etike ipd.. Kot sem pojasnil v poglavju o vlogi medijev v procesu volitev, to dejstvo imenujem »politični mačoizem« ali »medializirani politični mačoizem«.270 Politika se tega seveda zaveda in to tudi s pridom izkorišča. Novinarsko (spraševalno) in politično (odgovorno) iritiranje človekovega razuma in zdrave pameti s puhlicami, frazami in floskulami je postalo komplementarno. Tudi slabim, neprofesionalnim, nekonstruktivnim, neiskrivim, nepronicljivim, neodgovornim in samovšečnim novinarjem, ki niti niso ujetniki medijskega komercializma, so pa nedorasli novinarskemu soočanju s sfero visoke politike, se uspe javno izpostaviti. Uspeva jim »novinarski mačoizem«, ki je v partnerskem odnosu s politiki sorodnega značaja in s »političnim mačoizmom«. Na eni strani ti novinarji povzročajo 'porumenelost' tistega novinarskega dela, ki naj ne bi imelo vonja po komercializmu, problemski plehkosti in informacijskemu senzacionalizmu, po drugi strani pa si tudi javne medijske hiše, ki propagirajo svojo zavezanost »resnosti, omikanosti, neodvisnosti, vzgojnosti, kulturni sporočilnosti« in končno »javnemu interesu« v smislu skrbi za splošne družbene interese, vse bolj poskušajo zagotavljati odstotek gledanosti svojih programov s sredstvi komercialnega in 'popreproščenega' značaja. V tem delu zgodbe problem zato niso več komercialni mediji kot takšni, ampak njihovi (prepogosto celo slabi) posnemovalci, ki bi radi bili nekaj drugega in oboje hkrati. In utegne se zgoditi, da bo politika prej začutila odpor do »političnega mačoizma« kakor mediji, še manj pa javnost. Kategoriji, kot sta splošni družbeni pomen in javni interes, ki ju postavljamo v središče legitimizacijske in demokratizacijske funkcije javnih in množičnih

270 Pisatelj in razumnik Michael Goldhaber si je izmislil izraz »ekonomija pozornosti«, ki naj bi pomenil, da »če vaše delo ni nekaj prav posebnega, si lahko še tako prizadevate, pa vas ne bodo opazili, to pa čedalje bolj pomeni, da vas ne bodo niti spodobno plačali« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 85).

123

medijev, se tudi ali predvsem s pomočjo medijev spreminjata v množični potrošniški cirkus in v farse osupljivo nerazumnega ustvarjanja t.i. »medijskih zvezd«. Ne gre torej samo za politično apatijo, ravnodušnost, nizko stopnjo družbene zavesti, pomanjkanje civilnega poguma, deficit skupne družbene odgovornosti in za mleko v akciji, gre tudi za medijsko in umetno ustvarjeni svet »kvazizvezdništva« kot semena in sadov porumenelosti medijev. Sporočilo je groteskno enostavno: »če nimaš zavidljivih znanj in posebnih spretnosti, če nisi splošno družbeno koristen, če ne znaš javno nastopati ali če te dušita malodušje in povprečnost (običajnost), hkrati pa si želiš medijske pozonosti, pokaži oprsje ali glasno vzklikni »fuk«. Upravičeno se lahko nadejaš povabila k udeležbi na t.i. »veleslalomu zvezd«. Celo več kot to. Z nekaj sreče bodo tvoji občasni javni nastopi v okviru napovedi vremena, objave športnih izidov, TV skečev, radijskega »v eter« prebiranja sms sporočil ipd. rezultirali v javno – biografsko – opredelitev tvojega dela kot novinarstva. Novinarstvo kot poklic ali kot priložnostna samopromocija, ki razvrednoti njegov družbeni pomen? Strassbourško sodišče tudi rumenemu tisku priznava demokratizacijsko, torej splošno družbeno pomembno funkcijo. Takšno stališče ni sporno. Postavlja pa se vprašanje, ali gre pri tem tudi za tiste vrste rumeni tisk, ki pljuva v skledo lastnega demokratizacijskega pomena, v skledo lastne legitimnosti z izrojevanjem raziskovalnega novinarstva v ekstremni senzacionalizem, obrekljivost in privoščljivost, ki ne priznava več posameznikove intimnosti, zasebnosti in moralne avtonomije, ki se je vživel v vlogo Velikega brata, ki je sam sebi namen in pri katerem pogosto najdejo javni interes le še zdolgočaseni senzacionalistični zadrogiranci, sms junkiji, barski pametovalci ali sosedje tipa »naj mu še ta krava crkne«. In kako je z zavezanostjo načelu »povzročanja najmanjše možne škode« z načinom novinarskega dela? Brez zavesti o dolžnostih se pravice izrodijo v svoje nasprotje. Svoboda per se nalaga odgovornost. Svoboda izražanja vključuje dolžnosti in odgovornosti.271 Sodišče v ameriški zvezni državi Florida je, kot razkriva omenjeni »Project censored«, celo odločilo, da lahko mediji namerno lažejo in zavajajo javnost, ker se more slednja sama odločati, kaj in komu bo verjela. Takšno stališče se mi zdi nesprejemljivo. Menim, da je za priznanje demokratizacijske funkcije ali splošno družbeno pomembne vloge medija potrebna tudi določena mera institucionalizirane odgovornosti in samocenzure; mera, ki jo lahko opredelimo kot »nepretirano« ali »nujno«. To je meja, ki je tudi porumeneli komercialni mediji ne smejo prestopiti. Komercializacija tiska je s seboj prinesla prepričanje, da je v okviru svobode tiska potrebno varovati (ne svobode posameznikov, da objavljajo svoja stališča in ideje, pač pa) predvsem poslovno svobodo časopisnih podjetij. Na ta način prihaja do prikritih pritiskov na medije, ki pa so v marsičem bolj nevarni od morebitnih odkritih pritiskov politike. Politika na Zahodu pravzaprav predstavlja nevarnost medijem šele pod pogojem, da je politični nadzor neposredno povezan z ekonomskimi interesi. Gospodarski magnati poizkušajo medije uporabiti in izkoristiti kot sredstvo za zagotovitev maksimiranja profita (prim. Cohen, Kennedy, 2000: 260). Mediji v ta namen in pod tovrstnimi pritiski posredujejo takšne vsebine, ki so skladne z interesi oglaševalcev (seveda na račun javnosti) in

271 To izrecno določa drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

124

ki omogočajo čim večjo prodajo medijev (naklade za tisk, gledanost za TV, poslušanost za radio), ne ozirajoč se pri tem na družbene funkcije medijev in njihovo družbeno odgovornost, hkrati pa so mediji zlorabljeni tudi za pridobivanje soglasja javnosti za odločitve gospodarskih podjetij, s čimer korporativno odločanje pridobiva legitimnost. Miliband je npr. pojasnjeval, zakaj naj bi večina prebivalstva sprejemala državo, ki deluje v nasprotju z njihovimi interesi in prepričuje ljudi, da sprejemajo status quo. Miliband je trdil, da ekonomska moč omogoča vladajočemu razredu deterministično vplivanje na prepričanje in želje prebivalstva. To naj bi potekalo preko procesa legitimacije oziroma s pomočjo sistema množične indoktrinacije. Osrednjega pomena je pri tem oglaševanje, s katerim kapitalistična podjetja med drugim propagirajo »sprejemljiv obraz« kapitalizma. Oglaševanje je zato v celoti politično, ker služi krepitvi moči in privilegijev vladajočega razreda. Navezava na družbeno sprejete vrednote in norme v oglaševanju naredi podobo korporacije in njenih proizvodov še bolj rožnato. Kapitalizem naj bi bil s svojim blagom spretno povezan z oglaševanjem integritete, zanesljivosti, varnosti in drugih vrednot, ki so ljudem blizu. Na ta način se po Milibandovem mnenju zakriva zatiralska narava kapitalizma. Miliband meni, da je oglaševanje eden izmed načinov, s katerimi kapitalizem dosega legitimnost. Proces legitimacije se mu zdi bistven za vzdrževanje kapitalistične moči. V kolikor je to početje uspešno, lahko prepreči resno kljubovanje temelju te moči, tj. zasebni lastnini proizvajalnih sredstev (Haralambos, 1999: 534–544). Podobno je bil Poulantzas prepričan, da kapitalistična država najbolj služi interesom kapitalističnega razreda le, če člani tega razreda ne sodelujejo neposredno v državnem aparatu, kot torej vladajoči družbeni razred ni razred, ki politično vlada. Vladajoči razred tako vlada posredno, država pa je pri tem posrednik, ki služi interesom vladajočega razreda, zato je vsaj do neke mere neposredno odvisna od njegovega vpliva in nadzora. Ker državo oblikuje ekonomska baza, je prisiljena upoštevati interese kapitala (Ibid.: 535). Podobno kritiko je razvil tudi Habermas, ko je utemeljeval razvoj in značilnosti »javne sfere«, to kritiko pa navezal na problem t.i. »refevdalizacije«. Večja kot je bila moč (vpliv) kapitalistov in kapitalizma, bolj so se njegovi glasniki obračali stran od prvotnih pozivov k reformi države in družbene ureditve, k prevzemu države, da bi jo izrabili za uresničevanje lastnih interesov. Nastajati je začela »kapitalistična država«.272 Njeni predstavniki so obrnili hrbet prvotno zatrjevani agitacijski in argumentativni vlogi in začeli izkoriščati državo, ki ji je sedaj vladal kapital, za doseganje lastnih ciljev. Parlamentarni predstavniki so postajali direktorji privatnih podjetij, razmahnilo se je gospodarsko financiranje političnih kampanj in organiziranih interesnih združenj, tudi politično lobiranje s strani različnih organiziranih interesov v parlamentu in pri javnem mnenju (t.i. »kultura lobiranja«). Rezultat je bila redukcija avtonomije javne sfere. Vitalni elementi javne sfere so bili vse bolj utišani. Javna sfera je izgubljala vlogo arene, v kateri naj politično razpravljanje ustvarja legitimnost sprejetih odločitev.

272 »Kapitalizem triumfira šele, ko se izenači z državo, ko je država (Fernand Braudel).«

125

Namesto tega so se v tej sferi prikrivali dejanski interesi akterjev, najpogosteje za krilaticami o »splošni koristi« ali »nacionalnem interesu«, razpravljanje pa ni postalo nič drugega kot zgolj »potvorjena različica« (angl. »faked version«) tistega, kar naj bi razumeli pod pojmom »pristna javna sfera«. Te okoliščine Habermas označuje z izrazom »refevdalizacija«, ki predstavlja način, kako javne zadeve postajajo priložnost razkazovanja in uresničevanja pridobljene moči, v nasprotju s konkurenčnim soočanjem različnih politik in življenjskih stilov. Drugi vidik »fevdalizacije« je Habermas zaznal v spremembah prvotno zamišljene vloge medijev za delovanje javne sfere, v smislu omogočanja dostopa slehernega posameznika do javne sfere in izvajanjem nadzora nad dogajanjem v njej. Mediji so se tekom 20. stoletja razvili v monopolne kapitalistične organizacije, s čimer so izgubili odločilno vlogo zanesljivih posrednikov informacij v zvezi z dogajanji v javni sferi. Mediji postanejo orožje za uresničevanje kapitalističnih interesov, kot takšni pa namesto posrednikov informacij prevzemajo vlogo oblikovalcev javnega mnenja. Javna sfera je politično opustošena, ko mediji začnejo izvajati oglaševalsko ali propagandno funkcijo, tudi ko naj bi šlo zgolj za poročanje. Idejo »kritičnega razpravljanja« zamenja cilj »kulturnega potrošništva« (angl. »cultural consumption«). Tisti subjekti, ki so že po naravi stvari, zaradi privzete družbene vloge tradicionalno zapolnjevali prostor med državo in trgom, torej med politiko in gospodarstvom, kot so npr. akademiki, pravniki, zdravniki in določeni državni uradniki, s konsolidacijo kapitalizma postanejo agitatorji za državno podporo, da bi zavarovali javno sfero pred kapitalistično dominacijo. Habermas pravi, da so javne medijske hiše nastale prav zaradi potrebe po zaščiti njihove publicistične funkcije pred njihovo kapitalistično funkcijo. S t.i. »etosom javnih storitev«, manifestiranim z ustanavljanjem javnih knjižnic, statističnih uradov, muzejev, galerij in univerzitetnega izobraževanja naj bi se nevtraliziral vpliv kapitalistično usmerjenega javnega kroženja informacij in omogočil dostop do informacij in znanja vsem pripadnikom družbe, ne glede na njihove materialne zmožnosti. Habermas je tako, tudi pod vplivom njegovega učitelja Adorna, zaznal zmagujoči pohod kapitalizma, radikalno zmanjšanje avtonomije posameznika, minimiziranje sposobnosti kritičnega razmišljanja, odsotnost prostora za pravo javno sfero v dobi transnacionalnih medijskih konglomeratov in prepričljivost kulture oglaševanja. Kot glavni cilj družbenega delovanja je prepoznal ustvarjanje maksimalnih oglaševalskih koristi in podpiranje kapitalističnega gospodarstva. Rezultat je izklesanje »razvedrilnega najnižjega skupnega imenovalca«: akcijske (adrenalinske) avanture, bagatelnost, senzacionalizem, personalizacija, propagiranje aktualnih in prevladujočih življenjskih slogov ipd. Ta proces označi kot »mehko prisiljevanje k nepretrgani potrošniški vzgoji«. Habermas gre dlje od marksistične kritike kapitalizma in govori tudi o škodovanju javni sferi z vdorom javnih odnosov (angl. »penetration of public relations«), ki jih zaznamuje operiranje politike s sredstvi manipulacije in zavajanja javnosti. Politika z uporabo mehanizma presenečanja, političnega 'pompa', spektakularizacije ali šokiranja (angl. »showy-pomp«) onemogoča javnosti, da bi si vzela čas za kritično in racionalno ovrednotenje lansiranih vsebin ali realnega stanja. Racionalno argumentiranje je zamenjano z ustvarjanjem

126

javnega mnenja in sklicevanjem na to mnenje. Politično glasovanje poteka brez racionalnega in kritičnega vrednotenja, nepretehtano in v ujetosti s strani »moderne propagande«. Javna sfere je kvečjemu le še umetno ali navidezno varljivo proizvajana. Povečevanje števila informacij pomeni več zavajanja javnosti. Učinkovita in pristna javna sfera je odvisna od kvalitete, dostopnosti in načina posredovanja informacij. Brez zanesljivih in primernih informacij je sprejemanje odločitev zlahka prejudicirano, razpravljanje pa brez pravega smisla, tudi samo sebi namen. Na področju informiranja in javnega komuniciranja prevladuje tržna usmerjenost, kvaliteta političnega diskurza pada, obseg sodelovanja ljudi v političnem procesu se zmanjšuje, povečuje pa se količina nezanesljivih in potvorjenih informacij. Habermas zato govori o dvojnem (Janusovem) obrazu razsvetljevanja in političnega nadzora, informiranja in oglaševanja, vzgoje ali učenja in manipulacije (glej Webster, 2002: 163–169).273 Finančno in upravljalsko delo v medijih je od uredniškega dela ločeno le še navidezno, saj se od urednikov zahteva lojalnost in soodgovornost za ustvarjanje dobička. Uredniki, ki so pod pritiskom uprave podjetja in oglaševalcev, vsebinsko pokrivajo tista področja, ki upoštevajoč tržne zakonitosti, prinašajo največ (recimo) bralstva. Gre predvsem za teme o življenjskih stilih in osebne potrošnje. Na ta način se je dejansko oblikoval nov novinarski žanr z imenom »advertorial«, ki predstavlja zmes oglaševanja (angl. »advertising«) in uredniškega poročanja (angl. »editorial«). To, kar je na prvi pogled morda videti kot uredniški prispevek, je v resnici dobro plačana reklama.274 Na podoben način medije in »informacijsko dobo« izkorišča dnevna politika (angl. »politics«), ki s pomočjo manipulacije in »zabavljanja« uresničuje svoje interese. Informacijska doba se je tudi s pomočjo politike 'okužila' z oglaševalnimi kampanjami, dezinformativnimi strategijami, početjem strokovnjakov za stike z javnostmi, delovanjem lobistov, javnim nastopanjem predstavnikov vladne politike, uradnimi 'globokimi grli' in domnevnimi 'zanesljivimi viri informacij', ki vsi skupaj igrajo nesorazmerno (disproporcionalno) vlogo pri ustvarjanju in razširjanju informacij. Na ta način je demokratični proces kot takšen ogrožen, upoštevajoč neadekvatnost informacij, ki so na voljo javnosti. Namreč, če so državljani 'opeharjeni' za zanesljive informacije, se ideal preudarnega (angl. »thoughtful«), deliberativnega (angl. »deliberative«) in obveščenega (angl. »knowledgeable«) volilnega telesa izgublja na obzorju. Večje količine informacij zato ne ustvarjajo »bolj zdrave demokracije« (angl. »healthier democracy«) (Webster, 2002: 161). 273 Ob tem velja tudi poudariti, da je mogoče empirično zlahka razbrati mačehovski odnos države do ustanov, kot so knjižnice, muzeji in galerije, nenazadnje tudi politično nemoralni in korumptivni odnos do samostojnih in kritičnih publicistov ter do umetnosti in umetnikov. V tem smislu je npr. prozorno ravnanje politične oblasti, ki pred volitvami obljublja boj zoper sistemsko toleranco osupljivo visokih plač v javnem in zasebnem sektorju, po ustoličenju na oblasti pa udari po žepih študente, kulturnike, publiciste in športnike. 274 Prim. Splichal, 2002: 14; Milosavljevič, 2002.

127

9.1.3.1 Informacijski management »Informacijski management« je danes že globoko zakoreninjen v političnem procesu, predvsem v tistem njegovem segmentu, pri katerem gre za ustvarjanje njegove zunanje podobe. Tako v sferi politike kot tudi v sferi gospodarstva (proizvodnje in potrošnje) se kolesje vrti okoli »prepričevanja« ljudi kot državljanov in kot potrošnikov. Osupljivi razmah zabavljaštva povzroča enormne količine ničvrednih informacij (angl. »garbage informacij«). Ogromna količina povečanega števila razpoložljivih informacij v dobi IT ima majhno ali vsaj dvomljivo vrednost. Sredstva, zavest in namen prepričevanja ljudi so se razmahnila do skrajnosti. Informacijski management je postal integralni del liberalnih kapitalističnih družb. Z manipulacijo javnega mnenja poskuša oblast ohranjati socialni nadzor. Raznovrstna propaganda, ki služi prepričevanju ljudi, se je v današnjem svetu tako povečala, da javno komuniciranje, množično kroženje informacij, mediji in informacijska tehnologija znantno manj prispevajo k nadzoru javnosti nad politiko, drugimi segmenti javne družbene sfere in ekonomijo, temveč prav politika in gospodarstvo vse bolj nadzirata posameznike, javnost in tisto, kar razumemo pod pojmom »javno mnenje«. Nadzor se izvaja s pomočjo posredovanja določenih informacij določenim skupinam ljudi na določen način in s pomočjo prikrivanja določenih informacij, onemogočanjem dostopa do njih ali njihovo reinterpretacijo. Dejansko gre za »cenzuro« kot nadzorom nad informacijami. V tem smislu se dogaja prav to, o čemer je pisal Habermas: propaganda, prepričevanje in kreiranje javnega mnenja družbo oddaljuje od ideje obveščene in razumno delujoče javnosti v smeri sprejemanja sporočil in manipulacije z javnim mnenjem s strani strokovnjakov za stike z javnostjo. Webster (2002: 191) vidi ironijo posebne vrste v dejstvu, da po eni strani informacijski management postaja vse obsežnejši, vse intenzivnejši in vse bolj zapleten, hkrati pa se poskuša zanikati njegov obstoj. Z nadzorom informacijskega okolja ljudi se dosega nadzor nad njihovimi ravnanji. Dobri poznavalci raznovrstnih človekovih razpoloženj tako rekoč kreirajo podobo družbenega življenja po svojem okusu. Javno mnenje je torej v središču zanimanja ne le politike, temveč tudi celotne ekonomske sfere in poslovanja. Velika podjetja se zavedajo pomena imeti pod nadzorom informacije, ki se jim ni mogoče izogniti. Odvisnost gospodarskih dejavnosti od javnega mnenja oziroma od odobravanja javnosti je podana v enaki meri, v določenih segmentih pa morda še bolj, kot to velja za politiko. Ekonomski subjekti iščejo soglasje javnosti za svoje početje, težijo k legitimnosti svojega obstoja in delovanja. Informacijski management in javnomnenjski management sta sestavna dela sleherne tržne strategije. Za politiko in za ekonomijo je nadvse pomembna t.i. komunikativna sposobnost (»communicative ability«), ki pomeni sposobnost ali zmožnost prepričevanja navznoter in navzven v pravilnost politike (v smislu »policy«) in prakse njenega izvajanja. Podjetij danes primerno ne skrbi več proizvodnja, pač pa potrošnja proizvedenega. V središču je zato usposabljanje (tudi vzgoja) posameznikov za izvajanje vloge potrošnikov. Oglaševanje in oligopoli ustvarjajo »potrošniško kulturo« (angl. »consumer culture«) ali »promocijsko kulturo« (angl. »promotional culture«), znotraj katere je težko razmejiti med vsakodnevnim

128

oglaševanjem in interesno neobremenjenim informiranjem. Ne prodajajo se samo izdelki, prodajajo se tudi podjetja v celoti, v smislu doseganja njihove všečnosti pri potrošnikih in ustvarjanja vtisa o njihovi skrbi za družbo kot celoto in za probleme, ki so dejansko na nasprotnem bregu s primarno dejavnostjo podjetij: banke »prisluhnejo« potrebam strank, naftno industrijo »skrbi« okoljevarstveno stanje, zavarovalne družbe so »v skrbeh« za slehernega posameznika, avtomobilska industrija je osredotočena na »varno vožnjo«, čistilna sredstva so »okolju prijazna«, alkohol ustvarja med ljudmi »socialne« ali »prijateljske vezi« ipd. Z ustvarjanjem nadzora nad potrošnjo, z ustvarjanjem potrošniške kulture in režiranjem želja javnosti ekonomska sfera nadzira tudi širše področje družbenega življenja, ki vključuje tudi njegove politične vidike. S pomočjo »infotainmenta« se ustvarja »splošno simbolično okolje« (Webster, 2002: 195). Na svojstven način obravnavata fenomen »komunikacijske industrije« Negri in Hardt v znamenitem knjižnem delu Imperij. V središče legitimacije novega, že obstoječega in razvijajočega se mednarodnega, svetovnega reda, ki ga opredeljuje predvsem prevrednotenje pravnega in političnega pod okriljem koncepta »biopolitike«,275 postavljata prav komunikacijsko industrijo. Slednja ima v tem kontekstu nekoliko drugačen pomen, tudi drugačno, ne-klasično podobo. Avtorja govorita o imaterialnih neksusih produkcije jezika, komunikacije in simboličnega, ki jih razvijajo komunikacijske industrije. Razvoj komunikacijskih omrežij je organsko povezan z nastankom omenjenega novega svetovnega reda, je hkrati vzrok in posledica, produkt in producent. Komunikacija dejansko organizira gibanje globalizacije. Ob tem, ko izraža gibanje, tudi nadzira smisel in smer imaginarija, ki teče skozi komunikacijske povezave. Imaginarij se usmerja in kanalizira znotraj komunikacijskega stroja. Politična sinteza družbenega prostora je zato fiksirana v prostoru komunikacije, komunikacijska industrija pa je zavzela osrednje mesto. Komunikacijska industrija organizira produkcijo družbenega276 na novi stopnji, vsiljuje novo strukturo, ki ustreza globalnemu prostoru in zagotavlja imanentnost njenega upravičevanja. Ko nova oblast producira, tudi organizira in ko organizira, govori in se izraža kot avtoriteta. Ko jezik komunicira, ne le proizvaja blago, temveč tudi ustvarja subjektivitete, jih postavlja v razmerja in jih ureja. Komunikacijska industrija v biopolitičnem tkivu združuje imaginarno in simbolno, ki postaneta integralni del njenega delovanja. Legitimacija novega svetovnega reda zato ne izhaja iz obstoječih mednarodnih sporazumov ali iz delovanja prvih nadnacionalnih organizacij, vzpostavljenih na podlagi mednarodnopravnih pogodb. Legitimacija tega imperialnega stroja vsaj deloma izhaja iz komunikacijskih industrij. Gre za subjekt, ki proizvaja lastno podobo avtoritete in je v tem smislu podoben Luhmannovi sistemski teoriji. Ta oblika legitimacije ne temelji na ničemer, kar bi bilo zunaj nje, ampak se z razvijanjem lastnih jezikov samouveljavitve nenehno in vedno znova predlaga. Komunikacija je v tem novem svetovnem redu eden izmed hegemonskih sektorjev produkcije. Komunikacijska produkcija in gradnja imperialne legitimacije gresta z roko v roki in ju ne moremo več ločiti. Gre za avtopoetičnost 275 Ta koncept opredeljuje preseganje delitev med ekonomijo, politiko in kulturo ter omenjene segmente sintetizira v samoreferenčno celoto. Podrobnejše opredeljevanje tega koncepta bi preseglo namen tega dela. 276 Mišljena je produkcija celotnega družbenega življenja, ne le industrijska proizvodnja ipd. (Ibid.: 11).

129

in samouveljavljanje, torej sistemskost novega svetovnega reda, Imperija, stroja. Slednji producira in reproducira velike zgodbe, predvsem ideološke. V sovpadanju produkcije skozi jezik, lingvistične produkcije realnosti in jezika samouveljavitve leži temeljni ključ za razumevanje učinkovitosti, veljavnosti in legitimacije imperialnega prava (Negri, Hardt, 2003: 39–40). 9.1.3.2 Doktrina komercialnega izražanja Komercializem ima svojo ustavnopravno podobo. Z »doktrino komercialnega izražanja« je postala ideja o svobodi tiska neposredno podrejena ideologiji svobodnega trga. Vrhovno sodišče ZDA je svobodo izražanja komercialnega značaja277 v zadnjih letih razširilo. Sodišče je posameznikom priznalo interes za svoboden pretok informacij komercialnega značaja in ga, kar zadeva njegov pomen, postavilo ob bok izražanju političnega značaja. Vrhovno sodišče ZDA je menilo, da razlikovanje med izražanjem komercialnega značaja (»commercial speech«) in drugimi vrstami izražanja ne bi bilo ustavno sprejemljivo, zato je po mnenju Sodišča potrebno varovati informacijske potrebe posameznikov ne glede na vrsto informacij.278 Zgledu Vrhovnega sodišča ZDA je sledilo tudi ESČP, vendar pa to Sodišče komercialnemu izražanju namenja manjšo stopnjo varstva, kot to velja za Vrhovno sodišče ZDA. Pravni teoretiki opozarjajo na težavnost inkorporacije pravnih pravil in načel, ki na temelju 10. člena EKČP veljajo na tem področju, v pravne sisteme evropskih držav prav zaradi skromnega obsega sodnega prava ESČP in zaradi pogostega zatekanja ESČP k doktrini »proste presoje« držav pogodbenic na področju izražanja komercialnega značaja. Načeloma ni sporno, da je potrebno tudi izražanju komercialnega značaja priznati ustavno ali konvencijsko varstvo, vprašanje pa je, kolikšen naj bo doktrinarni obseg te zaščite, ki ga je potem potrebno konkretizirati ob reševanju konkretnih primerov.279 V pravnih sistemih ZDA in Kanade namenjajo sorazmerno visoko stopnjo varstva resnicoljubnemu in kar zadeva dejstva pravilnemu komercialnemu izražanju (Glej primera Central Hudson Gas vs. Public Services Commision, 447 US 557 (1980) in RJR Macdonald v. Attorney-General of Canada (1995) 127 DLR (4th) 1.). Razliko v (ustavno)pravnem vrednotenju in urejanju vprašanj v zvezi s komercialnim izražanjem med Evropo na eni strani ter ZDA in Kanado na drugi strani je mogoče delno pojasniti z razlikami v načelnem in ustavnopravnem temelju, iz katerega vznika zaščita izražanja komercialnega značaja. Medtem ko pravna sistema ZDA in Kanade kot opravičilo zaščite izražanja komercialnega značaja izpostavljata »iskanje 277 Večinsko sprejeto stališče o »commercial speechu« opredeljuje govor te vrste kot izražanje z namenom promoviranja ekonomskih interesov posameznikov in organizacij, najbolj nazoren primer »commercial speecha« pa je oglaševanje. »Commercial speech« se razteza tudi onkraj oglaševanja in zajema vsakršno obliko sporočanja informacij komercialnega značaja potrošnikom. 278 Glej Nowak J.E., Rotunda R.D., 1995: 1062–1088, 1148–1150. 279 Dober primer odločanja o obsegu ustavnega varstva komercialnega izražanja v konkretnih primerih je tudi odločba ustavnega sodišča RS v »Primeru Tobačna, d.d.d.« (U-I-141/97; glej Teršek A., Primer Tobačna, d.o.o. – Komentar odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-141/97, Pravna praksa, št. 4, 2000, priloga). V tem primeru je Ustavno sdoišče RS po mojem mnenju ustrezno omejilo svobodo izražanju komercialnega značaja.

130

resnice«, ki vključuje tudi resnico v zvezi s kvaliteto različnih izdelkov in storitev, tega ni mogoče trditi za ESČP (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 165–166.). »Commercial speech« v ustavnopravni doktrini ZDA predstvalja eno izmed tradicionalnih izjem, ki sicer ne uživajo absolutne zaščite prvega amandmaja Ustave ZDA, hkrati pa je Vrhovno sodišče ZDA komercialnemu izražanju, vključujoč oglaševanje, priznalo zaščito I. amandmaja. Vrhovno sodišče ZDA ne glede na to, da komercialno izražanje ščiti v manjšem obsegu kot na primer politično izražanje, namenja oglaševanju in drugim oblikam komunikacije komercialnega značaja večje varstvo, kot to velja za ESČP (Lester, 1993: 478). V zvezi s tovrstno sodno prakso VS ZDA glej primere: Virginia State Board of Pharmacy v. Virginia Consumer Council 425 US 748 (1976); Bates vs. Bar of Arizona 433 US 345 (1977); Central Hudson Gas & Electric Corp. v. Public Service Commision 447 US 557 (1980). In vendarle pritrdilni odgovor na vprašanje, ali sploh varovati izražanje komercialnega značaja, načelno ni sporen. Komercialno izražanje je mogoče opredeliti kot »govor« ali »izražanje« ob vsakršnem običajnem razumevanju pomena besed. Tudi pri izražanju te vrste gre za sporočanje informacij in idej. V primeru, da izražanju komercialnega značaja ne bi priznali zaščite 10. člena EKČP, bi na ta način ustvarili okoliščine, v katerih bi sodišča držav pogodbenic de facto prisilili v soočenje z arbitrarnim razlikovanjem med izražanjem komercialnega značaja in drugimi oblikami izražanja (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 166). Že Evropska komisija je izražanju komercialne narave priznala zaščito 10. člena EKČP, četudi je hkrati menila, da gre tej vrsti izražanja nameniti manjšo zaščito, ki sta jo deležna politično in umetniško izražanje (Gomien, Harris, Zwaak, 1996: 287). V pravni teoriji velja splošno prepričanje o tem, da so kriteriji za presojo upravičenosti priznanja pravice do svobodnega izražanja, ki ima komercialni značaj, strožji od kriterijev za presojo političnega (in na primer umetniškega) izražanja. Javnosti gre priznati interes za zaščito pred neresničnimi ali zavajajočimi informacijami v zvezi z izdelki in storitvami. S tem v zvezi se izražanje komercialnega značaja sooča z nasprotnim interesom po zaščiti potrošnikov in interesom zagotavljanja lojalne konkurence na trgu, kar opravičuje podreditev komercialnega izražanja upoštevanja vrednim omejitvam in prepovedim (Voorhoof, 1999: 48). Leta 1977 je Evropska komisija v primeru Church of Scientology proti Švedski oblikovala stališče, da je potrebno razlikovati med oglaševanjem, ki je povsem informativne ali opisne narave (npr. promoviranje neke verske organizacije), in komercialnim oglaševanjem, usmerjenim k prodaji določenega blaga in ustvarjanju zaslužka. V trenutku, ko oglaševanje vstopi v sfero komercialnega oglaševanja, po mnenju Komisije tudi izražanje z npr. versko vsebino, ki je bilo v središču tega primera, predstavlja mnogo več kot zgolj promoviranje verskega prepričanja, četudi je subjekt tega oglaševanja neka verska organizacija. V primerih, ko subjekte vodi želja po ustvarjanju optimalnih tržnih okoliščin za prodajo izdelkov in želja po doseganju čim večjega zaslužka, takšnemu početju po mnenju Komisije ni več mogoče priznati zaščite 9. člena Konvencije, vendarle pa bi bilo to vprašanje lahko predmet obravnave po 10. členu Konvencije. Pri tem naj bi komercialno področje, po mnenju Komisije, na splošno ne bilo izvzeto iz zaščite 1.

131

odstavka 10. člena EKČP, kljub temu pa bi morala biti zaščita manjša od tiste, ki je zagotovljena za izražanje političnih idej. Leta 1989 je ESČP v zadevi Markt Intern Verlag GmbH proti Nemčiji državam pogodbenicam izrecno dovolilo, da s svojo notranjo zakonodajo svobodo izražanja tudi omejijo, kadar je na ta način prizadeto gospodarsko področje. ESČP je v sodbi med drugim tudi izrecno zapisalo, da 10. člen Konvencije varuje tudi informacije komercialne narave, in poudarilo, da se 10. člen ne nanaša samo na določene vrste informacij ali samo na določene ideje, tudi ne samo na določene vrste izražanja. Vendarle pa Sodišče komercialnemu izražanju ni želelo priznati popolne zaščite 10. člena Konvencije. Pred tem je Komisija, ob obravnavi tega primera, sprejela stališče, da je lahko »test nujnosti« (»test of necessity«) manj strog, kadar gre za izražanje komercialnega značaja. Z 12 glasovi proti 1 je Komisija menila, da je v tem primeru šlo za kršitev 10. člena EKČP; predvsem zaradi dejstev, da obe podjetji nista bili v razmerju medsebojne konkurenčnosti in da so bile objavljene informacije resnične. ESČP je državam pogodbenicam izrecno pripoznalo široko polje proste presoje na področju nelojalne konkurence, opirajoč se pri tem na dejstvo, da je to področje tako kompleksno in dinamično, da se samo ne more spustiti v ocenjevanje dejstev in vseh okoliščin primera, zato se je Sodišče pri presoji primera omejilo na vprašanje, ali bi lahko bili presojani državni ukrepi v svojem bistvu oz. načelno upravičeni in sorazmerni in ali je država s svojimi ukrepi prestopila meje »prostega preudarka«. ESČP je menilo, da je potrebno ne glede na to, da izražanje v obravnavanem primeru zajema informacije komercialne narave in da te informacije pravzaprav niso naslovljene na celotno javnost, pač pa zgolj na porabnike določene vrste storitev, tovrstnemu izražanju priznati zaščito 10. člena Konvencije. S to odločitvijo je ESČP svojim odločbam na področju »commercial speech« odvzelo značaj »stroge presoje«, saj je med drugim oblikovalo stališče, da je na področju zadev komercialne narave, posebej v primerih, ki se nanašajo na vprašanja lojalne konkurence, državam prepuščeno široko polje proste presoje. K sprejetju navedenega stališča je sodnike vodilo tudi prepričanje, da bi v nasprotnem primeru ESČP moralo ponovno presoditi obstoječa dejstva in okoliščine določenega primera. Sodišče je bilo v tem primeru torej mnenja, da obravnavane prepovedi nadaljnjega objavljanja sporne vsebine niso presegle okvirov polja proste presoje držav pogodbenic (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 167; Lester, 1993: 478–481). Pristop ESČP k reševanju tega primera, izraženem v končni odločitvi Sodišča, so kritizirali številni sodniki v svojih odklonilnih ločenih mnenjih. Menili so, da sodba Sodišča pomeni odpoved ESČP svoji nadzorni vlogi na tem področju, hkrati tudi nepotreben odmik od predhodne jurisprudence Sodišča v zvezi z 10. členom Konvencije. Slednja določa, da mora biti nujnost kakršnegakoli poseganja v svobodo izražanja prepričljivo utemeljena (»convincingly established«). Menili so tudi, da je mogoče zagotoviti odprtost poslovnih aktivnosti samo na ta način, da se omogoči svobodno pošiljanje informacij in idej, ki zadevajo tržne produkte in storitve, potrošnikom. ESČP je s to sodbo ohranilo nedorečenost v zvezi z obsegom, v katerem 10. člen EKČP zajema tudi izražanje komercialnega značaja (ESČP je tako

132

začrtano prakso potrdilo tudi leta 1994 v primeru Jacubowski proti Nemčiji). V primeru Casado Coca proti Španiji je prvikrat izrecno poudarilo, da 10. člen Konvencije ščiti tudi informacije gospodarske narave, četudi Sodišče izvaja manj strogo kontrolo na tem področju, na katerem ESČP priznava primarno pristojnost nacionalnih sodišč (ob širokem polju proste presoje držav članic), da vzpostavijo ustrezno ravnovesje med različnimi interesi. Nekoliko drugačno stališče ima ESČP v primerih, kadar pride do prepletanja informacij komercialne narave in razprave v javnem interesu. V primeru Barthold proti Nemčiji je ESČP poudarilo, da je potrebno razlikovati med pravim oglaševanjem in razpravljanjem o zadevi, ki je predmet javnega interesa. V skladu s tem je Sodišče ugotovilo, da je šlo v tem primeru za komentiranje zadeve, ki je splošnega pomena, zato je ta primer izražanja varovan z 10. členom EKČP (Nicol, Millar, Sharland, 2001: 168–169). Po Lesterjevem mnenju izražanje ni bi smelo izgubiti zaščite 10. člena Konvencije samo zato, ker se ob procesu komuniciranja troši denar, ali zato, ker se trži z namenom ustvarjanja dobička, ali zato, ker ponuja določene komercialne transakcije, ali zato, ker je kritičen do tržnih tekmecev. Dejstvo, da ima pošiljatelj informacij zgolj ekonomski motiv pri tem početju po njegovem mnenju ne zadošča, da bi mu odrekli zaščito 10. člena Konvencije. Interes potrošnika za neoviran pretok komercialnih informacij je prav toliko močan, kot njegov interes za neoviran pretok informacij političnega značaja. Oglaševanju, ki pomeni resnicoljubno, dostojno in iskreno obveščanje potrošnikov, da bi ti lahko sprejemali odločitve v zvezi z izdelki in storitvami na trgu, mora biti varovano tudi z 10. členom Konvencije. Ne gre spregledati dejstva, opozarja Lester, da se informacije te vrste pogosto nanašajo na zadeve, ki so v javnem interesu. Po drugi strani je od obsega, v katerem 10. člen Konvencije nudi zaščito izražanju komercialnega značaja, odvisen tudi razvoj skupnega trga na področju medijev (Lester, 1993: 480–481). Poznavalci človeških razpoloženj s pomočjo komercialnih medijev izkoriščajo človeške pomanjkljivosti, predvsem na ta način, da ljudi kot potrošnike izdelkov, storitev in informacij zapeljujejo (vznemirjajo) ali pomirjajo. Kljub temu je nesporno, da je treba tudi izražanju komercialnega značaja priznati ustavno in konvencijsko varstvo. Vprašanje je, kolikšen naj bo doktrinarni obseg tega varstva, ki ga je potem treba konkretizirati ob reševanju konkretnih primerov; npr. na način, kot je to storilo slovensko ustavno sodišče v primeru »Tobačna, d.o.o.«.280 Med drugim gre pri tem tudi za tri izmed najobčutljivejših in najbolj kontroverznih vprašanj, ki zadevajo vodenje (sprejemanje odločitev in njihovo udejanjanje) demokratične družbe: 1) katera so tista področja družbenega življenja, na katera je treba v imenu javnega interesa, skrbi in odgovornosti za življenje posameznika in za razvoj družbe poseči sistemsko, pravno in institucionalno; 2) ali je svoboda izražanja oziroma javnega komuniciranja eno izmed takšnih področij in 3) ali je mogoče značilnosti komercializacije množičnega javnega komuniciranja že

280 Glej predstavitev, komentar in analizo odločbe US RS v tem primeru Teršek A., Primer Tobačna, d.o.o. – Komentar odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-141/97, Pravna praksa, št. 4/2000, priloga.

133

opredeliti kot do te mere alarmantno stanje, ki upravičuje (legitimira) in terja večje (strožje) omejevalne posege na to področje. Strassbourško sodišče je komercialnemu ali 'rumenemu' tisku stopilo na prste s sodbo v primeru Von Hannover proti Nemčiji (2004), ko je odločilo, da »zvedavost javnosti« ali tisto, kar javnost zanima (angl. tudi »what is in the interest of public«), ne predstavlja legitimnega javnega interesa (angl. »public interest«), ki bi opravičeval (pretirane) posege v zasebnost, četudi ta zasebnost zadeva življenje javnih osebnosti.281 Nenazadnje, zdi se, da gre za »zgodbo brez konca« o razmerju med pravom in kulturo (moralo, etiko), med prevladujočimi vrednotami in družboslovno znanostjo, med politično legitimnim in ustavnopravno sprejemljivim.

9.1.4 Veliko informacij, malo dialoga ali pasti mobilizacije komuniciranja V kolikor želi človek ostati v koraku z razvojem informacijske tehnologije, globalne ekonomije in s splošnimi spremembami v družbenem okolju, pravzaprav mora razpolagati z mehanizmi hitrega pretoka informacij.282 Razvoj informacijske tehnologije s seboj ni prinesel samo interneta, temveč tudi neko drugo obliko mesebojnega komuniciranja ljudi, ki se kot plevel razrašča nenehno in vsepovsod po zemeljski obli: mobilne telefone. Ljudje nikdar v človeški zgodovini med seboj niso toliko komunicirali, kot komunicirajo danes, v času mobilne telefonije in spletnega omrežja. Mobilna telefonija, katere storitvena ponudba vključuje tudi neposredno uporabo spletnega omrežja, v bitki za prestiž na področju informacijskih veletokov internet celo prehiteva (Myerson, 2001: 51).283 »Na telefonskem omrežju je preveč prometa.«284 Oglaševalci največjih proizvajalcev mobilne telefonije potrošnike nagovarjajo s slogani, ki aplicirajo na pomen medsebojnega komuniciranja ljudi in njihovega druženja.285 Pri tem početju se hkrati trudijo, da bi pomen mobilne telefonije povezali z idejo svobodnega komuniciranja ljudi kot z osrednjim vidikom splošne človekove svobode. V tržnem jeziku komunikacije predstavlja tudi način zadovoljevanja posameznikovih potreb, saj je mogoče možnost svobodnega komuniciranja razumeti kot enega izmed vidikov doseganja tistega, kar si posameznik želi, in to v kar se da največjem možnem obsegu. Na nek način možnost izvrševanja nadzora nad komuniciranjem pomeni tudi možnost izvrševanja nadzora nad tehnologijo. Četudi posamezniki z uporabo informacijske tehnologije zadovoljujejo svoje individualne potrebe, so hkrati – in pogosto nezavedno – vključeni v veliki sistem. V tem sistemu pa komunikacija med ljudmi izgublja tisto vrednost, ki naj bi bila sicer imanentna komunikaciji: doseganje medsebojnega razumevanja.

281 Za analizo in kritični komentar te sodbe ESČP glej REVUS št. 4: Teršek A., Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti; posameznik med 'fetišem' in 'porumenelostjo'. Komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji. 282 Front Page World, www.bbc.news.co.uk, 4. sept. 2000. 283 Namesto e-poslovanja prihaja vse bolj v ospredje koncept m-poslovanja (Ibid.: 61). 284 New York Times, 19. avg. 2000. 285 »The Person You Are With is the Most Important Person To Talk To.« (Nokia Press Release, 12. jul. 2000).

134

Bistvo sleherne komunikacije je po Habermasu doseganje medsebojnega razumevanja, preko razumevanja pa je mogoče doseči dogovor ali sporazum med komunicirajočimi in delujočimi subjekti o predmetu komunikacije (Habermas, 1984: 287). Po Habermasu namen komunikacije ni zadovoljiti določeno potrebo ali željo, temveč druge ljudi seznaniti s to potrebo ali željo. Namen posameznikovega izražanja naj torej ne bi bil zadovoljevanje potreb ali želja, temveč obelodanjenje (presentiranje) potreb ali želja drugim ljudem (Ibid.: 15). Na ta način drugim ljudem posameznik omogoči, da se na njegove potrebe ali želje odzovejo. Komunikacija naj bi torej pomenila omogočanje drugim ljudem, da razumejo posameznikove potrebe ali želje, ne pa morebiti načina, kako doseči njihovo takojšnjo zadovoljitev ali uresničitev (Ibid.: 286–288). Zdi se, da sistemsko komuniciranje, ki ga ustvarja visoko razvita informacijska tehnologija, producira zgolj mehanično komuniciranje, ne pa komuniciranja, ki bi hkrati omogočalo in pomenilo medsebojno razumevanje, ali celo vodilo k sprejemanju splošnih družbenih dogovorov in sporazumov (Myerson, 2001: 27). Tovrstna komunikacija pravzaprav sploh ne vključuje človeških akterjev, saj gre pri njej zgolj za pretok sporočil, zabeleženih za potrebe izračunavanja finančnih stroškov komuniciranja.286 Posameznikov osebni doprinos v sistem komuniciranja se kaže zgolj kot vključitev v sistem, z namenom uresničevanja individualnih potreb, ali doseganja individualnih ciljev. Od trenutka vključitve v sistem je posameznik kot subjekt komuniciranja potisnjen ob stran z informacijskim veletokom, ki teče skozi sistem. Tovrstna sistemska komuniciranja torej nimajo značaja subjektivnosti in tudi niso izvajana z namenom medsebojnega komuniciranja, sporazumevanja in dogovarjanja (Ibid.: 29). Pri njih ne gre za izražanje »misli, v katerih se v nerazločljivem vzajemnem učinkovanju kažeta individualnost in novost« (Simmel, 1993: 31). Gre predvsem za »čvek«, pri katerem je govor pogosto sam sebi namen. Sistem komunicira namesto posameznika. Posameznik na ta način postaja izoliran od okolja, saj sistemsko okolje ne odslikava dejanskosti, ki ostaja »zunaj«. Komunikacija, ki poteka na ta način, ne pomeni medsebojnega dialoga, v katerem bi se posamezniki medsebojno sporazumevali. Uporabniki informacijske tehnologije se na ta način prepuščajo sistemu, denarju in sistemskim pravilom, ki od tistega trenutka naprej določajo podobo in kvaliteto njihovih življenj. Posameznik, ki je ujet v sistemsko okolje, posledično deluje, kakor da sploh ne bi imel možnosti svobodno presojati, razpravljati ali celo misliti. Sčasoma se pri njem izoblikuje občutek, kakor da sploh ne more svobodno izbirati, saj brez komunikacije, ki je usmerjena k sporazumevanju, ne more biti resničnega občutka svobodne izbire. Sistem sporazumevanje potiska v kot, na njegovo mesto pa postavlja postopke, ki usmerjajo posameznikovo življenje. Na ta način se izoblikujejo takšni kriteriji »razumnega vedenja«, ki jih določajo pravila sistema in s strani sistema determinirana pričakovanja. Alternative življenjske izbire in življenjskih raziskovanj, ki jih omogoča dialog, sistem onemogoča, hkrati pa s svojimi vzorci zamenjuje običajne življenjske zahteve posameznikov. Zdi se, da komunikacija pogosto ne vključuje ne neposrednega sodelovanja subjektov ne zvočnih signalov

286 Hkrati pa nas jumbo plakati hipokritsko nagovarjajo s slogani, kot je npr. slogan »čas ni denar«, ki apelira na stroškovne ugodnosti telefonskih pogovorov v določenem omrežju mobilne telefonije.

135

(glasu). »Sistem« zamenjuje »komunikacijo«. S tem izginja tudi razlikovanje med sistemom in družbo, med postopki in pristnim konsenzom (Myerson, 2001: 32–36). 287 Habermas je poleg sporazumevanja kot sestavino komunikacije izpostavil tudi »pomen« tega, kar se sporoča (Habermas, 1984: 17, 308). Sporočilo oziroma informacija še ne predstavlja »pomena« (angl. »meaning«). Sporočilo ali informacija kot takšna tvorita zgolj enodimenzionalni pomen. Iz pomena sporočila ali informacije izhaja, po Habermasu, tudi nadaljnji kriterij »racionalnosti« komunikacije: sleherno racionalno izražanje je mogoče braniti pred kritiko (Ibid.: 16), kar pomeni, da je mogoče neko izrazno dejanje (»speech act«) razumeti šele takrat, ko vemo, kaj to izrazno dejanje dela za sprejemljivo: upoštevamo nasprotne argumente temu, kar je bilo izraženo in odgovore subjekta izražanja (Ibid.: 297). »Mobilna komunikacija« teh vidikov ne vsebuje. Mobilizacija komuniciranja si med drugim želi tudi izboljšati običajne načine komuniciranja z zagotavljanjem novih kanalov komuniciranja, preciziranjem dejanskega pomena kratkih sporočil, zagotoviti hitrejši odgovor na posredovano sporočilo ipd. Na drugi strani filozofski koncepti komunikacije težijo k zagotavljanju takšne vrste komunikacije, ki je usmerjena k medsebojnemu razumevanju ljudi. Ljudje danes radi in veliko govorijo, hkrati pa so drug drugemu slabi in nepotrpežljivi poslušalci, ki se tudi zaradi tega – tako se zdi – ne razumejo prav dobro. Individualizacija s seboj prinaša tudi osamljenost in pomanjkanje smisla.288 Vendarle pa za takšno stanje v družbi, za takšno družbeno zavest ne gre kriviti tehnologije: »Odločitev ne sprejema tehnologija, temveč ljudje. Tehnologija ne ločuje, ločujejo ljudje. Tehnologija je za človeštvo. Tehtnejše vprašanje je, ali je človek za človeštvo ali proti njemu.«289 (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 39)

287 Po drugi strani pa Cohen in Kennedy ponujata nekoliko drugačen, v načelu pozitiven vidik mobilne telefonije, ko pojasnjujeta, da se bodo stroški vzpostavljanja telefonskih povezav dramatično zmanjšali z razvojem mobilne telefonije, ki poteka preko satelitskih povezav, hkrati pa naj bi stroške telefonije zmanjševala tudi privatizacija telekomunikacijskih podjetij. S sociološkega vidika mobilna telefonija predstavlja alternativo »fixed-line« telekomunikacijskim sistemom v številnih revnejših državah, ki si ne morejo privoščiti izgradnje žičnih telefonskih omrežij (Cohen, Kennedy, 2000: 253). 288 O »krizi smisla« glej npr. odlična dela Siedentop L., Demokracija v Evropi, Claritas, 2003, Ljubljana; Berger P.L., Luckmann T., Modernost, pluralizem in kriza smisla, Nova revija, Ljubljana, 1999; Zupančič B.M., Prvine pravne kulture, FDV, Ljubljana, 1995. Ridderstrale in Nordstrom ob tem menita, da s tem »vera«, tudi v smislu »institucionalizirane religije«, dobiva novo priložnost za uveljavitev in vpliv na posameznika, pri čemer pa tudi ona posega po komercialno-tržnih orodjih samopromocije. »Smisla ne daje več niti cerkev niti država. Zdaj vlada materializem.« Ljudje bodo našli smisel, čeprav bo ta za druge v družbi odvraten, moški in ženske pa se bodo pogovarjali in družili s tistimi, ki imajo podobne poglede na svet. Ta razvoj poganjajo mladi in sposobni ljudje, ki tako rekoč ne priznavajo fizičnih meja (Glej ibid.: 51–53, 63, 72). 289 Po drugi strani pa avtorja opozarjata, da tudi zaradi razvoja IT skupnost ni več tisto, kar je bila včasih. »V današnjem razdrobljenem svetu, ko imamo več kot 40 TV kanalov in več kot 400 milijonov spletnih strani, imamo le še malo skupnega, o čemer bi se lahko pogovarjali. Tistega, kar ste poslušali vi, jaz nisem slišal. Nisem videl tistega, kar ste videli vi. Vaš svet ni moj svet in moje vesolje ni vaše. Resničnost in naša življenja se vse bolj ločujejo.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 58).

136

Habermas je posebej opozarjal na dejstvo, da posedovanje znanja ni osrednji kriterij racionalnega kominiciranja, temveč je zanj najbolj pomembno to, kako govoreči in delujoči subjekti pridobivajo, predvsem pa uporabljajo znanje (Ibid.: 8). Koncept mobilne komunikacije, ki vključuje tudi internet, temelji na načelu takojšnjega dostopa do točno določene informacije, ki zadovolji trenutne potrebe uporabnika. V središču je načelo učinkovitega pridobivanja informacij, načelo čim hitrejšega dostopa do kar se da največje količine informacij, kar pa še ne zagotavlja znanja oziroma vedenja. Pridobivanje in posredovanje informacij je vendarle samo eden izmed ožjih vidikov širšega procesa komunikacije in razumevanja: v komunikacijskem procesu naj bi ljudje predvsem drug z drugim delili svoje razumevanje smisla življenja (Myerson, 2001: 58). Informacijska zasičenost in nepreglednost enormne količine informacij lahko tudi ustvarita stanje, v katerem – če uporabim Weilerjeve besede – paradoksalno »(n)i več vere v vero in vere v zmožnost vedeti , kaj šele nadzirati« (Weiller, 2002: 437). Črnoglede napovedi družbene prihodnosti, pogojene z razvojem informacijske tehnologije in mobilne telefonije, napovedujejo ustvarjanje družbenih okoliščin »vladavine denarja«, v katerih bo komunikacija inkorporirana v denar in moč, oziroma okoliščin, v katerih se ideja komuniciranja ne bo razlikovala od ideje poslovanja: komuniciranje bo dejansko sinonim za finančne izmenjave. Na ta način, z izenačevanjem med komunikacijo in (finančno) močjo, bo v celoti negiran filozofski koncept komunikacije, ki kot osrednjo sestavino komunikacijskega procesa izpostavlja prav racionalno kritiko institucionaliziranih mehanizmov družbene moči. Habermas je komunikacijsko racionalnost razumel predvsem kot način doseganja skupnega razumevanja med ljudmi s pomočjo jezika in drugih načinov komuniciranja. Pri tem je po njegovem mnenju potrebno zagotoviti odprtost za kritiko in sposobnost za utemeljevanje verovanj, odločitev in dejanj z dobrimi razlogi. Komunikativno delovanje temelji na te vrste racionalnem sporazumu, ki ga je mogoče doseči bodisi s pomočjo dejanskega dialoga bodisi s pomočjo drugih načinov za doseganje medsebojnega razumevanja. Za Habermasa je komunikacijska racionalnost pravšnji način za ustvarjanje družbe, ki bo bolj moderna v smislu večje odprtosti. Komunikacija se zdi tik pred tem, da si bo nadela zgolj tehnično podobo. S tem bo konec podobe življenjskega sveta, ki je rezultat izkušnje življenjskega okolja (Habermasov »Lebenswelt«) in ki predstavlja svet, obogaten s človeškim določanjem njegovega pomena, zaznavan z izkušnjo življenja znotraj tega sveta in opredeljen s posameznikovimi interpretacijami. V življenjskem svetu ljudje dajejo pomen življenjskim izkušnjam, pri tem početju pa ne delujejo kot izolirani posamezniki, temveč kot sodelujoči v koherentnem dialogu z drugimi ljudmi (Myerson, 2001: 64–66). Zunaj življenjskega sveta posameznik ne more izoblikovati svoje osebne identitete. Idejo »življenjskega sveta« (»lifeworld«) utegne zamenjati ideja »življenjskega stila« (»lifestyle«). Življenje ljudi bi bilo na ta način vpeto v sistem, ki ne bi omogočal izvajanja procesov medsebojnega razumevanja, ki bi pomene nadomeščal s sporočili, soglasje z navodili in vpogled v posamezno tvarino z informacijami. Ljudje bi sicer živeli v stanju medsebojne koordinacije, v skupnem sistemu dela in potrošnje, učenja in druženja, ne pa tudi v

137

okoliščinah medsebojne povezanosti. Življenjski svet bi obstajal le še v tehnični (tehnizirani) obliki. Namesto dobrega življenja bi ljudje izbirali med dobrimi življenjskimi stili. Po drugi strani pa Cohen in Kennedy menita, da mobilne oziroma brezžične telekomunikacijske povezave omogočajo bolj demokratično in manj nadzorovano obliko komuniciranja med znanci, družunskimi člani, poslovnimi partnerji in poklicnimi sodelavci preko celotnega sveta. Po njunem mnenju lahko s tem v zvezi tudi laži in polresnice, ki jih ljudem posredujejo politiki, izgubijo podobo pristnosti, če jih primerjamo s sporočili omenjenih klicateljev, ki jih sestavljajo »specializirane informacije.« Vrednote in socialne konstrukcije realnosti naj bi bile z uporabo mobilne komunikacije tudi manj dostopne za manipulacijo s strani močnih interesnih skupin. Ta dva avtorja torej izpostavljata prav nasprotni vidik demokratizacijskih vidikov razvoja mobilnega komuniciranja, kot je bil predstavljen zgoraj (Cohen, Kennedy, 2000: 253).

138

10 NEGOTOVOST PRIHODNOSTI INFORMACIJSKE (INTERNETIZIRANE IN MEDIALIZIRANE) DRUŽBE

10.1.1 Od »rabe« do »zlorabe«290 Moderne demokratične družbe se tudi ali predvsem pod pritiskom Sveta Evrope in sodne prakse strassbourškega sodišča (ESČP) vendarle odpovedujejo neposrednemu omejevanju svobode izražanja, tudi cenzuri javnega izražanja mnenj. Nekatere države so pri tem bolj, druge manj 'uspešne'. Kot rečeno, se danes množično in javno komuniciranje sooča z neko drugo obliko cenzure; s podrejenostjo načelom politične in ekonomske sfere. Do tega podrejanja prihaja bodisi preko različnih oblik posrednega nadzora in cenzure, ki ga nad mediji izvajajo država in zasebne korporacije, bodisi v obliki propagande, s pomočjo reklam in v smislu političnega trženja. Pravzaprav že od 18. stoletja dalje konkurenca na trgu ustvarja velike medijske magnate, ki si prizadevajo vzpostaviti monopol na trgu množičnega in javnega komuniciranja. Seveda problem koncentracije lastništva na institucionaliziranem trgu mnenj in idej tudi moderni demokratični družbi ni tuj. Današnja zahodna družba ostaja pod vtisom tistega, kar je Tonnies poimenoval kot »plenilski kapitalizem« ali kar Ridderstrale in Nordstrom opisujeta kot stanje, v katerem tudi na medijskem trgu prevladuje tekmovanje, pravzaprav hlastanje po denarju in moči, neusmiljeni boj za tržni delež, občinstvo in finančna sponzorstva. Novo ustvarjena arena »medijske javnosti« žal ostaja zavetje prepogostih kršiteljev človekovih pravic. Komercializem izrinja konstruktivno javno razpravo o vprašanjih splošnega družbenega pomena. Vse več je informacij, vse manj je vedenja, znanja dialoga in nadzora. Negativno stanje, ki ga je v osemdesetih letih kritično opisal Habermas,291 se stopnjuje. Nesporno lahko medijska oziroma novinarska »avtocenzura (samocenzura)« enako ali podobno negativno vpliva na podobo družbe (kulturo, politiko, politično kulturo in družbeno zavest), kot to velja za državno ali ekonomsko cenzuro javnega komuniciranja. Obstajajo t.i. »kvazizavestni mehanizmi«, s katerimi se posamezniki (tudi novinarji) pri izražanju, predvsem pa pri kritičnem izražanju na račun politike in stanja v družbi samoomejujejo. Pomen avtocenzure je poudarila predvsem evropska izkušnja totalitarizma v 20. stoletju. Ideji t.i.politične korektnosti in samocenzure sta bili npr. značilni tudi za obdobje histeričnega antikomunizma v ZDA po drugi svetovni vojni.292 Po 11. septembru 2001 se je v ZDA pojavil pravi val samocenzure.293 Cenzura torej ni nujno »Orwellov veliki brat« z vsevidnim 290 Prim. Teršek A., (Ne)odgovornost medijev, Pravna praksa, št. 9 / 2003: 4. 291 Za strnjen prikaz Habermasove kritične ocene in napovedi v zvezi z razmerjem med količino informacij, razvojem informacijske družbe in dmokratičnimi postulati glej Webster F., Information, management and manipulation, v Theories of the Information Society, Routledge, London & New York, 2002: 161 in nasl. 292 Glej npr. Chomsky N., Somrak demokracije, Studia Humanitatis, Ljubljana 2003. 293 Glej npr. Sardar Z., Davies M. W., Why Do People Hate America, ICON Books, 2002–2003.

139

očesom ali neposredna kaznovalna grožnja oblasti. Cenzura lahko prevzame »notranjo« obliko, lahko je prisotna v glavah ljudi in je del posameznikovega notranjega sveta. Razlog temu je lahko strah, ki je upravičen in legitimen, ali pa strah, ki je zaradi izkušenj iz preteklosti psihološko vsaj do neke mere razumljiv. Slabše je, če gre pri tem za nelegitimno pomanjkanje profesionalnosti in civilnega poguma. Tudi med slovenskimi novinarji najdemo takšne novinarje, ki se ne zavedajo ali nočejo zavedati meja novinarske profesionalnosti in etike, ki se zdijo celo prezirljivi do kriterijev legitimnega in (ustavno)pravno korektnega novinarskega dela, ki želijo biti všečni vsakokratni politični koaliciji ali ki jim ni mar za razmejitev med poročanjem in osebnim (čustvenim, ideološkim ipd.) komentiranjem. Vsaj do določene mere je lahko razumljivo, da se v času prehoda iz družbenopolitične ureditve, ki svobodi izražanja in tiska ni bila naklonjena, v nov družben sistem, ki pomeni pozitivno spremembo na tem področju, nekateri novinarji tudi vehementno in zaletavo soočijo s sistemsko in normativno ponujenimi možnostmi uresničevanja svobode izražanja in svobode tiska. In vendarle so pojavi neodgovornosti, neprofesionalnosti in pravne nekorektnosti novinarskih početij vselej zaskrbljujoči, še posebej, če mejijo na erozijo legitimizacijske in demokratizacijske funkcije medijev. Kot pravnik sem npr. posebej pozoren na primere neprofesionalnega novinarskega poročanja o pravno-strokovnih zadevah ali nekorektnega poročanja novinarjev o sodnih primerih, ki nemalokdaj predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic. Slovenski novinarji prepogosto poročajo o sodnih primerih z uporabo kategoričnih trditev o krivdi določenega obtoženca, tovrstne trditve pa so dopolnjene z izjavami novinarjev v smislu »sedaj lahko samo še počakamo, ali bo tudi sodišče potrdilo to, kar itak že vsi vemo: kriv je!« Novinarji, pod njihovim vplivom pa tudi državljani, pozabljajo, da jedro demokratične in pravne države tvori predvsem učinkovito varstvo človekovih pravic in svoboščin, manj pa učinkovitost sodnih postopkov, merjeno s številom obsodilnih sodb. Kritično raziskovalno novinarstvo naj odkriva tiste segmente sistema, kjer se valijo »gnila jajca«, kjer je torej izvor problema in naj ne zamenjuje vzrokov s posledicami. Kaznovalna politika je bila najučinkovitejša v času nekdanjega totalitarnega sistema, ki je posameznike brez odlašanja, brez pravnih varovalk in celo brez formalnih postopkov »učinkovito« kaznoval celo za stanje njuhovega duha oziroma miselnega sveta. Hkrati mediji ne le ustvarjajo javno mnenje, temveč ga tudi vse bolj nadomeščajo, z njim manipulirajo, ga do določene mere tudi zlorabljajo, zlorabljajo nevednost pomembnega dela javnosti, tudi razvnemajo negativna čustva in bojevite strasti državljanov. Na ta način mediji z zagotavljanjem gledanosti televizijskih programov ali kupovanja tiskanih medijev zadovoljujejo komercialne apetite in legitimirajo politično spektalorizacijo in politični mačoizem, ne izvajajo pa demokratizacijske, legitimizacijske in nadzorne politične funkcije. Nezavidljivo stanje na medijskem trgu ni samo posledica komercializma in sistemske urejenosti delovanja javnih medijev. Gre tudi za odraz stopnje razvoja politične in pravne kulture v državi, stopnje družbene zavesti. Mediji in novinarji bi se v določenih primerih morali bolj zavedati svoje družbene odgovornosti prav

140

zato, ker svoboda izražanja in svoboda medijev ostajata aksiomatičen postulat in postavki demokratičnosti in legitimnosti.

10.1.2 Trajnost demokratizacijskega boja Predpostavk demokracije, ki sodoločajo pojmovanje demokracije od antične Grčije naprej (dobra obveščenost državljanov, zanimanje državljanov za politiko, njihova enakost v pravici do mišljenja, izražanja, združevanja in odločanja), še nobena človeška družba do današnjih dni ni v celoti izpolnila. Temeljni kamni generične pravice do komuniciranja, ki naj bi si jih demokratična družba želela doseči, so pravica do objave mnenja v množičnih medijih kot razširitev tradicionalne svobode mišljenja in izražanja in kot pravica, ki je komplementarna pravici biti informiran; pravica do sodelovanja pri upravljanju komunikacijskih organizacij; pravica do svobodnega združevanja in medsebojnega povezovanja za uresničevanje individualnih in skupinskih interesov; enakopravnost državljanov v pravicah in dolžnostih ne glede na njihov socialni položaj in porazdelitev materialnega bogastva (Splichal, 1997: 362). Po drugi strani pa se zdi, da »(s)voboda in enakost komuniciranja nista nekaj dokončno uresničljivega … Boj za demokratičnost medijev je trajen projekt in brez dokončnih rešitev« (Keane, 1992: 14). Sarcinelli domneva, da bo učinkovitost političnih sistemov in družbenih podsistemov »vse bolj odvisna od vprašanja, v kakšnem obsegu se bodo ti sistemi zmožni uveljaviti v vse bolj nepreglednem medijskem okolju s pozornostjo, verodostojnostjo in soglašanjem. Kajti naraščajoče stapljanje komunikacijskih tehnik in obdelave podatkov, telekomunikacije in razvedrilne elektronike, internacionaliziranje in komercializiranje trga občil kot tudi nadaljnja eksplozija ponudbe so tisto, zaradi česar bo medijska kultura vsepričujoča« (Sarcinelli, 1996: 39). In vendarle, ugotovitev, ki po značaju ni sklepna, temveč izhodiščna, se glasi: »Svoboda tiska je v času demokratizacije procesov množičnega komuniciranja postajala vse bolj svoboda lastnikov komunikacijskih medijev in vse manj svoboda državljanov.«294 (Splical, 1997: 351) Namesto okrepitve in izpopolnitve vloge državljanov kot aktivnih in kompetentnih političnih subjektov, so se pripadniki družbe vse bolj spreminjali v pasivne in zaslepljene potrošnike izdelkov centraliziranega političnega procesa in naplavin informacijskih veletokov (v okviru ideje ali pod pretvezo o »suverenosti potrošnika«) . Svoboda tiska kot podjetniška svoboda (dejansko degradacija svobode tiska v podjetniško svobodo) in komercializacija medijskega prostora sta povzročili

294 Prim. Cohen, Kennedy, 2000: »Some corporations have achieved a near monopolistic, complex and overlapping control of newspapers, film archives, television networks, radio stations and satelites…TheThe combined ownership of different media gives such corporations a global reach that is sometimes sees as thretening democracy, diversity and freedom of expression. The media moguls are able to influence business, international agencies and national governments, which often attend to them as if they were suppliant courtiers presenting themselves for royal approval (:251)…Those who own the means of communications can link together vast audience and potentially feed them with similar and selective messages (:252).«

141

posredno cenzuro svobode izražanja, ki kot takšna morebiti predstavl ja celo večjo nevarnost za demokracijo, pluralizem in svobodo. Ob njej se običajno ne dvigata kvaliteta in uporniški naboj duhovnih ter intelektualnih človekovih potencialov. Tudi zato ne, ker ljudje tovrstno svobodo, ki je hkrati pogoj za druge vrste svobode in končno za univerzalno svobodo človeka (Voorhoof, 1991: 41), sčasoma lahko razumejo kot nekaj samoumevnega, ob tem pa se verjetno niti ne zavedajo, da so vpeti v proces latentnega in odkritega manipuliranja, poneumljanja in indoktrinacije. Kapitalistični trgi prepoznajo uspešnost, ki je materialno izmerljiva, »to pa je tudi bolj ali manj edino, kar razumejo. Družba, ki temelji na naravnih zakonih namesto na načelu vzgoje, je težaven kraj za preživetje«295 (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 83). Vpeti smo v proces iskanja izboljšav, nenehnega in vztrajnega prizadevanja nadaljevati proces demokratizacije in legitimacije družbenopolitičnega sistema ter izboljševanje njegovih rezultatov. In pri tem ne gre samo za vprašanje medijev ali množičnega javnega komuniciranja, gre tudi za vprašanje demokracije kot političnega sistema: »Ničesar takšnega ne obstaja kot idealna demokracija ... Popolna in idealna demokracija ne obstaja in tudi ne more obstajati.« (Meny, Knapp, 1998: 3, 9) Svoboda misli in svoboda izražanja tvorita jedro demokracije. V zahodnih demokratičnih družbah sta postali osrednji vrednoti političnega procesa, postavki njegove legitimnosti in pravzaprav nekaj 'vsakdanjega'. Ob tem lahko človek tudi pozabi na dejstvo, da sta se ti svobodi na demokratičnem Zahodu uveljavili šele nedavno (Cohen, Varat, 1997: 1190). Ob tem, ko svoboda izražanja nadaljuje pot uveljavitve in se v nekaterih novejših demokracijah vzpenja strmo navzgor, se hkrati že srečuje z novodobnimi problemi, ki ogrožajo njen družbenopolitični pomen. Encabo npr. zapiše:

»Iz zamisli o informaciji kot temeljni pravici je moč posneti, da informacije ne bi smeli dojemati ali obravnavati kot blago … Nove potrebe, ki jih je ustvarila industrijska in urbana država, kjer se kopičijo velike družbene skupine, zahtevajo nova zunanja področja komunikacije. »Množična družba« terja kolektivna občila in kanale komunikacije, ki bi zagotavljali in spoštovali svobodo informacije, ki je temeljna osebna pravica, v dvojnem pomenu dajanja in prejemanja informacije. Če informacije ne bomo obravnavali kot temeljno pravico, potem bo težavno odkriti še kakšno drugo možnost ob tisti, ki jo pojmuje kot zasebno storitev. Povedano na kratko, bi bila v takšnem primeru na koncu obravnavana kot blago, ki je podrejeno zgolj zakonom trga in ki mu vladajo zasebni interesi lastnikov, urednikov in časnikarjev.« (Encabo, 1996: 69)

295 Avtorja tudi pojasnjujeta, da so informacije za ekonomijo in poslovanje to, kar sta temperatura in podnebje za meteorologijo. Splošni vpliv IT in interneta na gospodarstvo je po njunem mnenju podoben segrevanju ozračja na naše podnebje. Informacije so za ekonomijo to, kar je olje za motor. V informacijski džungli trgi začenjajo premagovati hierarhije, ker se trgi napajajo z informacijami. Na koncu nam bo zaradi segrevanja ozračja vsem vroče, toda zaradi trenutnega razvoja na področju IT bi se vsi managerji hierarhičnih in vertikalno integriranih podjetij morali že zdavnaj živčno potiti (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 117, 132).

142

Mobiteli, TV, internet, tisk itd., torej sredstva množičnega komuniciranja, ki so ujetniki komercializma in kapitala, nujno ne pomenijo svobode in je ne zagotavljajo neposredno; lahko delujejo kot »droga«, »zasužnjevanje«, hipnoza, manipulacija, prikrita indoktrinacija ipd. Ni presenetljivo, če je posledica teh procesov tudi podoba družbe kot skupnosti intelektualnih in duhovnih 'hendikepirancev', tudi moralnih brezbrižnežev, političnih ravnodušnežev in neodgovornih materialističnih nenasitnežev, ki se jih potem poskuša izrabiti za razvrednotenje tistega, kar je v človeku sveto; tj. človeštvo.296 Po drugi strani informacijska tehnologija (IT, tudi »individualna tehnologija«), ki pospešuje proces individualizacije, tudi povzroča, da se država, ki je v vlogi »dojilje« zamenjala cerkev ali svetišča in kot vodilna institucija skrbela za množice ljudi, umika, da »zateguje pas«, ljudje pa so prisiljeni čedalje bolj sami odločati o sebi in svojem življenju. Doba velikih vlad se končuje. Trend neoliberalne družbe gre v smeri ponujanja več priložnosti in nalaganje večje individualne odgovornosti. Moči ne zagotavlja več nadzor nad informacijami pač pa nadzor nad znanjem in sposobnostmi. Trgi zmagujejo in ločujejo, kapitalizem pa krepi moč elite. Manj vladanja spremlja manj vere v tiste, ki vladajo,297 politični proces pa ni več povezan z velikimi množicami ljudi. V Veliki Britaniji je npr. več ljudi glasovalo pred zadnjo epizodo televizijske oddaje Survivor kot na volitvah v Evropski parlament (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 52–53). »Tržne sile so najmočnejša vera našega časa. Potrošnja je postala neke vrste veroizpoved. 'Nakupujem, torej sem,' pravi ameriška umetnica Barbara Kruger ... Pravzaprav denar danes kriči glasneje kot kdaj prej. V resnici nam denar še vedno kroji življenje.« (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 24) Mediji imajo pri tem nadvse pomembno vlogo. Veljalo bi torej ponovno razmisliti o zgodovinskem prispevku medijev k demokratizaciji in legitimiranju političnega procesa. Prav tako bi veljalo – ob kritični analizi sodne prakse ESČP in sodišč držav podpisnic EKČP – razmisliti o vprašanju, kakšno naj bo sistemsko določeno razmerje med demokratičnim političnim procesom in svobodo tiska, ki vse bolj postaja zgolj sredstvo zadovoljevanja apetitov kapitala, (samo)promocije politike in politikov (»političnega mačoizma«) ter nudenja razvedrila potrošnikom. Zdi se, da bi moral biti naslednji korak s tem v zvezi storjen prav v smeri vzpostavljanja ravnovesja med količino informacij in dejanskim medsebojnim dialogom, diskurzom in konstruktivno komunikacijo, ki omogoča sprejemati premišljene, pretehtane, osmišljene, argumentirane in preudarne odločitve. Na tej poti se zdi potrebno preoblikovati sistem medijev javnega in množičnega komuniciranja na ta način, da mediji ne bodo več ujetniki kapitala, ekonomskih interesov, oglaševanja in komercializma. V svetu, kjer vlade niso več »dojilje« in politični proces ni več povezan z množicami ljudi (kjer je politična apatija naraščajoča), kjer so cerkve prazne, nakupovalna središča pa polna, kjer

296 »Človek,« pravi Kant, »je sicer dovolj nesvet, zato pa je v njem sveto človeštvo.« (Simmel, 1993: 67). 297 Glej Kaase M., Newton K., Zaupanje v vlado, Liberalna akademija, Ljubljana 1999.

143

smisla torej ne dajeta država ali cerkev, pač pa materializem in potrošnja, kjer mediji ponujajo informacije, ne pa zamisli, idej, idealov ali celo znanja, kjer so elite vse ožje, bogatejše in močnejše, kjer sta prevladujoči čustvi pohlep in gnus, naraščajoča revščina298 pa človeka opehari za zadnji kanček dostojanstva ... imajo mediji in njihov komercialni značaj nedvomno ogromno moč. Hkrati se zdi potrebna tudi sprememba299v zvezi z načinom namenjanja medijske pozornosti političnim dogodkom in predstavljanja političnih osebnosti; potrebna je sistemska, vrednostna, etična, profesionalna in kulturna zajezitev dostopa običajno nekonstruktivne, samopromocijske in »mačoistične« politike do medijev. Poročanje o politiki ne sme biti samo sebi namen. Politike bi bilo treba postaviti v položaj, ko bi morali s pomenom, kvaliteto in konstruktivnostjo svojega dela upravičiti medijsko izpostavljenost. Eno je kritika slabe politike in slabih politikov, ki mora biti vselej prisotna. Nekaj drugega pa je namenjanje medijske pozornosti pogosto celo premišljenemu politikantstvu ali namernemu uprizarjanju »političnega cirkusa« s samopromocijskim namenom. Politiko postajajo medijske zvezde, kar – milo rečeno – 'ni dobro'. Svoboda izražanja, prav tako pa tudi sredstva množičnega komuniciranja, bi morali okrepiti svojo vlogo legitimiranja demokratičnega političnega procesa. Institucionalizacija svobodnega javnega komuniciranja kot takšna naj poteka v smeri ustvarjanja pogojev in okoliščin za sprejemanje pretehtanih, argumentiranih, domišljenih, politično modrih in strokovno korektnih odločitev, ki temeljijo na spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin in pri sprejemanju katerih lahko posamezniki sodelujejo kot avtonomni ter za sprejemanje dobrih odločitev usposobljeni politični subjekti. Teh idealov, tudi ciljev ne gre zavreči ali do njih vzpostaviti odnos ravnodušnosti samo zato, ker so ideali oziroma neuresničeni cilji.

10.1.3 Je javna sfera fikcija? V poglavju o javni sferi je bil poudarek na Habermasovih razmišljanjih, ki v pretežnem delu kritično in pronicljivo analizirajo obstoječe stanje v informacijski družbi in prepričljivo zrejo v problemskost in negotovost prihodnosti družbe, predvsem političnega procesa v širšem smislu, z vidika njene ozaveščenosti, demokratičnosti in racionalnosti. Po drugi strani ne gre zanikati prepričljivosti nekaterih kritik Habermasovih razmišljanj. V predhodnih poglavjih je bilo tudi veliko govora o komercializaciji informacijske družbe, oglaševanju, propagandi, manipulaciji ipd. Poseben segment tega problemskega sklopa predstavlja vloga medijev v procesu volitev. Zdelo bi se nekorektno, če na tem mestu ne bi izpostavili vprašanja,

298 Glej npr. Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 77–91; Notar U., Razmišljanja o revščini, še posebno o tisti v Sloveniji, Društvo Prokonto, Ljubljana, 2004; Spivak G. C., Righting Wrongs, v Human Rights Human Wrongs (Owen N. Ed.), Oxford University Press, 2003. 299 Seveda ne v smislu 'indoktrinacije', 'vplivanja' ali česa podobnega, kar bi bilo v doktrinarnem nasprotju s svobodo izražanja in tiska.

144

ali je sploh mogoče govoriti o nečem takšnem, kot je »javna sfera«. Gre morebiti zgolj za fikcijo? Razvoj družbene arene, ki jo v družboslovni teoriji označujemo kot javno sfero, se je začel s pozitivnimi premiki na področju javnosti (dostopnosti in transparentnosti), racionalnosti in kritičnosti političnega diskurza znotraj poslopij parlamentarnega predstavništva. Danes v areni, ki naj bi bila manifestacija ideje javne sfere, z vidika politike poteka predvsem prizadevanje za ustvarjanje všečne podobe dnevne politike in osrednjih političnih osebnosti. Strokovnjaki za odnose z javnostjo skrbijo za odmerjeno, primerno poudarjeno, kontekstualno zamegljeno, manipulativno in retorično spretno odvračanje pozornosti od resničnih družbenih problemov. Slikovno in glasovno prikazovanje političnih osebnosti se uporablja za doseganje čim večjega možnega pozitivnega političnega učinka na račun najprimernejše pričeske, intonacije glasu, stila oblačenja ipd. Strokovnjaki za politične govore pripravljajo besedila, ki so najprimernejša za nekajsekundno poročanje o dogodkih in osebnostih v času večernih poročil. Strokovnjaki za psihološke učinke fotografskega dokumentiranja skrbno izbirajo priložnosti za izpostavitev objektivom, uporabljajoč pri tem logotipe, slogane ter igro barv in slikovnih upodobitev. Politični govori se odvijajo v scensko posebej izdelanih okoljih. Celotna strategija raznovrstnega javnega političnega nastopanja je zavezana načelu, da se je treba, kolikor je le mogoče, izogibati soočenjem s političnimi nasprotniki ali kritiki, ki bi se želeli spustiti v politično debato. Gre za ustvarjanje podobe, za t.i. »image control«. Ne gre za odprto in iskreno politično razpravljanje, pač pa za izkoriščanje javnih nastopov »v živo« za kar se da najboljše kreiranje javnega mnenja. Javnost ni tista, ki mnenjsko nadzira ali kreira, pač pa tista, ki je mnenjsko nadzirana in kreirana. Pri tem je pogosta in nadvse pomembna tudi uporaba mehanizmov, kot so nadzor nad objavljenimi informacijami ali »information packaging«, ustrahovanje, cenzura, uradne skrivnosti ipd. Informacijski management oziroma nadzor nad pretokom informacij je posebej odmerjen v obdobjih različnih kriz, predvsem tistih vojaškega značaja. ZDA se zdijo najboljši »zahodni« primer takšnega početja.300 Amerikanizirana »vojna s terorizmom«, ki prežema tudi evropski prostor, ima velik pomen tudi za komunikacijske razsežnosti javne sfere (Webster, 2002: 197–199). Vojno lahko dobiš tudi na račun sovražnikovega omejenega ali bistveno zmanjšanega dostopa do sredstev javnega in množičnega komuniciranja. V vojni ni zasledovalni cilj »resnica«, pač pa zmaga. V takšnih okoliščinah je veliko priložnosti za zavajanje, prikrivanje, pretiravanje ipd. Vsa ta dejanja ob obstoječih okoliščinah postanejo celo razumljiva in na svojstven način legitimna, hkrati pa opravičujejo in legitimirajo obstoječe okoliščine. Mediji so v teh okoliščinah osrednji propagandni mehanizem in sredstvo boja zoper sovražnika. Dejstvo je namreč, da je javno mnenje lahko odločilnega pomena za uspeh ali neuspeh ene izmed udeleženih strani v konfliktu. To dejstvo nujno vodi v sistematično potvarjanje informacij, saj

300 Glej Sardar Z., Davies M. W., Why Do People Hate America?, ICON Books, 2003; ali Chomsky N., Somrak demokracije, Strudia Humanitatis, Ljubljana 2003.

145

posredovanje informacij ni namenjeno obveščanju ali ozaveščanju, temveč promociji in uresničevanju interesov vojske in politične oblasti.301 V tem smislu krizna obdobja pomembno prispevajo k izginjanju javne sfere in k redukciji (obsega, pestrosti in pomena) javnega razpravljanja.302 Res je torej, da je javna sfera osiromašena in delno razvrednotena zaradi informacijskega managementa in komercializma. Res pa je tudi, da je javnost danes neprimerljivo bolj informirana, kot je bila nekoč. Temu dejstvu je dal npr. Weiller (2002) poseben pomen, ko gre za vprašanje konstitucionalizacije evropskega prostora in evropskega povezovanja. Težko je zanikati dejstvo, da je javna sfera danes, v informacijski družbi in dobi IT, dostopnejša kot je bila nekoč. Ob tem mora biti naša skrb namenjena soočanju s problemi, ki jih v družbo in njen demokratični značaj vnašajo komodifikacija vedenja, napadi na družbeno vlogo institucij javnih storitev, poudarek na prepričevanju, eskalacija oglaševalsko naravnanih medijev itd. Potencial in prakticiranje informacijskega managementa in manipulacije sta se zelo povečala. V tem oziru javna sfera izginja. Po drugi strani pa se kažejo nasprotne težnje, ki ljudem dajejo na voljo sredstva in nenazadnje željo (Webster, 2002: 199) za večje sodelovanje v bolj odprti javni sferi: možnosti izobraževanja so večje kot kdajkoli prej, obseg in globina razpoložljivih virov informacij je večja, ljudem je na splošno olajšano sodelovanje pri zadevah splošnega pomena itd. Webster meni, da je mogoče 'TV limonade' (»soap operas«), TV-showe, kot so npr. Big Brother, Oprah Winfrej in številne druge razumeti kot arene, v katerih so lahko slišani tudi t.i. ne-elitni glasovi in interesi. V tem smislu bi lahko rekli, da se je javna sfera močno razširila in celo demokratizirala, predvsem s pomočjo novih medijev in novih oblik komunikacije, ki omogočajo večje sodelovanje javnosti. To stališče ima svojo logiko in očitne temelje svoje prepričljivosti, četudi je na drugi strani pogojno in prežeto s številnimi pomanjkljivostmi, sorodnimi problemi, ki izhajajo iz pojavov komercializma, manipulacije, prepričevanja ipd. Tudi ta palica ima torej dva konca. Pritrditi pa gre Webstru, ko pravi, da je tudi problem javne sfere treba sprejeti takšnega, kakršen je v resnici (angl. »to accept the things as they are«). Izpostavi Whiteheadovo frazo »velika zavrnitev« (angl. »great refusal«), ki govori o tem, da se ne smemo odpovedati sprejemanju stvari takšnih, kot so v resnici. Webster zapiše: »Četudi je pojem javne sfere morda utopičen, je po drugi strani prav toliko resničen kot naša percepcija rdeče barve ali ideje demokracije. Ne zasluži si zavrženja samo zato, ker nikjer ni bil v celoti dosežen.« (2002: 201) Oklepanje ideala javne sfere je osrednji del »velike zavrnitve« oziroma osrednji del sprejemanja informacijske družbe takšne, kakršna je. Sam to seveda razumem kot začetek poti.

301 O tem iz časov hladne vojne, Vietnama ter nekaterih drugih kongromtzacij ter po njih glej poglobljeno in analitično Chomsky, 2003. 302 Glej Lukaszewski J. E., The Media and the Terrorist: A Dance of Death, Executive Speeches, 1987, http://www.e911.com/speechees/mediaandterrorists.htm; Brigitte N., Terrorism nad the Media, Columbia University Press, 1994.

146

10.1.4 Razpotja negotove prihodnosti Z vidika demokratizacijskega in legitimizacijskega pomena množičnega javnega komuniciranja, tudi z vidika politične in življenjske vrednosti svobode izražanja bomo med drugim še naprej soočeni z dvema osrednjima problemoma: institucionalnim, pri katerem gre za vprašanje, kakšna je demokratično in ustavnopravno najkorektnejša normativna in institucionalna ureditev medijskega prostopa; ustavnopravnim, pri katerem je v ospredju vprašanje, kako vzpostaviti ravnovesje med svobodo ali pravico in odgovornostjo ali dolžnostmi (predvsem v smislu vzpostavljanja ravnovesja med svobodo izražanja na eni strani ter varstvom pravic drugih, kot so pravica do zasebnosti in varstvo ugleda, časti, dobrega imena ipd. na drugi strani) ter kolikšno stopnjo svobode in strpnosti nameniti nasprotnikom svobode in strpnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice dovoljuje državam pogodbenicam EKČP, da znatno omejijo ali prepovejo izražanje ali da kaznujejo posameznika zaradi izražanja, ki ima naslednjo vsebino: izražanja rasne nestrpnosti in rasnega sovraštva oziroma na primere namernih rasističnih navedb; podpiranja nacistične ideologije; revizionističnih pogledov, ki stremijo k zanikanju zgodovinskih dejstev v zvezi s hudimi kršitvami človekovih pravic ali k zanikanju zgodovinsko utemeljenih dejstev holokavsta (glej npr. Mowbray, 2001: 475). Odnos do izražanja te vrste oziroma s to vsebino sodi v polje njihove proste presoje: lahko ga prepovejo ali zanj kaznujejo posameznike, ni pa jim tega treba storiti in so lahko liberalnejše. Naštetemu izražanju lahko dodamo še eno vrsto izražanja, ki se jo lahko znatno omeji ali prepove: obsceno in bogoskrunsko izražanje. Po eni strani lahko države pod določenimi pogoji oziroma v določenih okoliščinah omejijo ali prepovejo obsceno izražanje (predvsem z razlogom varovanja javne morale ali morale mladine), kot opravičilo prepovedi bogoskrunskega in bogokletnega izražanja pa se pojavlja varstvo posameznikov pred napadi na njihova verska prepričanja in čustva (glej npr. Nicol, Millar, Sharland, 2001: 109). Manjša stopnja ustavnopravnega varstva je, kot rečeno, namenjena tudi izražanju komercialnega značaja.303 Ideja o prepovedi vsakršne uporabe oziroma prikazovanja simbolov, ki so jih za svojo prepoznavnost uporabljali nacizem, fašizem in komunizem in ki je bila februarja 2005 lansirana iz Evropskega parlamenta, potrjuje moje osebno prepričanje, da utegne evropski način soočanja s svobodo izražanja, ki je v nekaterih segmentih neprimeren in neprepričljiv, preiti v nerazumno in nazadnjaško farso, ki je v nasprotju z zgodovinsko izoblikovanim varovalnim jedrom demokratičnosti in svobode izražanja. Menim, da takšno početje svobodi izražanja in njenemu pomenu za demokratično družbo lahko predstavlja večjo nevarnost kot komercializacija, mobilizacija in mačoizem v okviru množičnega javnega komuniciranja. Z odnosom do zgodovine se ne bi smeli vračati na začetek, v izhodišče razvojne, legitimizacijske in 303 O teh vprašanjih podrobno in analitično v Teršek A., Svoboda izražanja; v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, v tisku.

147

demokratizacijske funkcije javnega komuniciranja. Medializirana in politično prikrojevana podoba življenja in družbe, torej navideznost resničnosti, se ne bi smela stopnjevati. Naslednje generacije ne bim smele biti opeharjene za poznavanje zgodovinskih dejstev ali pa bodo o njih poučevane selektivno in izvenkontekstualno, ob odsotnosti pojasnjevanja vzrokov in posledic zgodovinskega toka evropske družbe. Ridderstrale in Nordstrom pravita: »Individualizem uber alles ... Ljudje imajo zdaj pravico, da si tolmačijo vsako informacijo tako, kot se jim zdi prav. Pojav takšnih razsvetljenih posameznikov bo za naše družbe in organizacije pomenil isto, kar je protestantizem nekoč pomenil za katoliško cerkev. Homo faber – človek, ki ustvarja samega sebe – je rojen. Pripravite se za drugo reformacijo.«304 (Ridderstrale, Nordstrom, 2004: 20) Ta in njej podobne misli naj ne bodo napačno razumljene. Slehernemu poskusu selektivnega izbora zgodovinskih dejstev in izkrivljanja zgodovine, tudi ustvarjanja enoumja, ki ima značaj enosmernega intelektualnega in duhovnega kloniranja, se je treba upreti. Postavljanje meja skrajnostim medijske porumenelosti, družbenega poneumljanja in komercializacije samo po sebi še ne vodi v indoktrinacijo ali mediokracijo. Prej ju preprečuje. Liberalen odnos do meja svobodnega izražanja, ki sem mu naklonjen, je pogojen z ustvarjanjem ustrezne družbene podlage ali ustreznega družbenega okolja ('klime'). Vrednote odgovornosti, resnicoljubnosti in strpnosti, ki morajo prežemati proces družbene vzgoje in izobraževanja v najširšem smislu, lahko pripomorejo k odgovornemu odnosu do drugih ljudi in do družbenih dogodkov. Nenazadnje tudi do samega sebe. George Madison je nekje zapisal, da je vladavina ljudstva, ki ni obveščeno, uvod v farso, tragedijo ali celo oboje. Znanje bo vselej nadrejeno ignoranci. Ljudje, ki želijo biti sami sebi vladarji, se morajo oborožiti z močjo, ki jo zagotavljata védenje in znanje. Zagotavljanje vedenja in znanja, dvig stopnje družbene zavesti, povečanje civilnega poguma in ozaveščanje v smislu odgovornosti in dolžnosti, ki vključuje občutek za »skrajnosti« in »pretiranosti« pri uresničevanju svobode ter »nujnosti« njenega omejevanja, ne pomeni kvalitativnega krnenja svobode v njenem institucionaliziranem bistvu. Prav nasprotno. Skozi prizmo življenja v politično organizirani skupnosti gre za skrb za posameznika kot »osebe«, za varstvo posameznikove identitete, dostojanstva in svobode. Še enkrat več je v središču posameznik, ne zgolj kot nosilec pravic in svoboščin, temveč tudi kot ozaveščena in odgovorna oseba. Ta posameznik se podrejeno in ranljivo sooča s silo in slepljivostjo enega izmed najmošnejših družbenih orožij – z nadzorom nad informacijami.

304 Avtorja med drugim tudi pojasnjujeta: »Individualizem pomeni triumf svobodne odločitve nad nadzorom in zmago skrbne izbire nad usodo ... Svobodni ste, da veste, kar hočete, greste, kamor hočete, počnete in ste, kar hočete. Izbira je vaša. Izbira vlada.« (: 22, 23).

148

Abramson J.B., Arterton E.C., Orren C.R. (1988); The Electronic

Commonwealth, Basic Books Inc. , New York Arendt H. ( 1996); Vita Activa, Krt, Ljubljana Bailyn B., Hench J.B. (Eds.) (1980); The Press an the American Revolution,

Worcester, Massachusetts Bardoel J. (1996); Beyond Journalism. A Profession Between Information

Society and Civil Society, European Journal of Communication, Vol. 11, N. 3 Baudrillard J. (1999); Simulaker in simulacija, Popolni zločin, ŠOU, Koda,

Ljubljana Berden A. (1999); Svoboda izražanja in zaščita posameznikov pred njeno

zlorabo, Pravna praksa, št. 15, Ljubljana Bibič A. (1997); Civilna družba in politični pluralizem, FDV, Znanstvena

knjižnica, Ljubljana Bilwet (1999); Medijski arhiv, ŠOU, Koda, Ljubljana Black J. (1987); The English Press in the Eighteenth Century, Philadelphia Blumler J.G. (1982); Democratic Theory and Broadcast Practice, v Mass

Communication Review Yearbook (Whitney D.C., Wartella E., Windal S. (Eds.)), Vol. 3, Sage Publications, Beverly Hills

Bralczyk J., Mrozowski (?) M. (1993); Prezydencka kampania wyborcza w telewizji, nav. po Jakubowicz K. (1998); Media and democracy, v Media and democracy, Counceil of Europe Publishing, Strasbourg

Cato's Letters, or Essays on Liberty, Civil and Religious, And other important Subjects, 3rd Edition, London 1733

Chomsky N. (2003); Somrak demokracije, Studia Humanitatis, Ljubljana. Clayton R., Tomlinson H. (2001); Privacy and Freedom of Expression, Oxford

University Press, Oxford Cohen R., Kennedy P. (2000); Global Sociology, Palgrave, Great Britain Cohen W., Varat J. D. (1997); Constitutional Law , 10 th Edition, The

Foundation Press, Inc., New York Cotterrell R. (1992); The Sociology of Law, Butterworths, London, Dublin,

Edinburgh Curran J. (2002); Media and Power, Routledge, London & New York Currie P.D. (1994); The Constitution of the federal Republic of Germany, The

University of Chicago Press, Chicago and London. Čulek Peruško Z. (1999); Demokracija in mediji, Barbat, Zagreb Dahlgren P. (1987); Ideology and information in the public square, v The

Ideology in the Information Age (Slack J.D. (Ed.)), Ablex Publishing Co., New York

Darbishire H. (1998); Media and the Electoral Process, v Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Downing J. (1989); Computers for Political Change: PeaceNet and Public Data Acces, Journal of Communication, Vol. 39, N. 3

Downs A. (1957); An Economic Theory of Democracy; Harper& Row Publishers, New York

Draft Convention on Cyber-crime (2001); Doc. 8875, Council of Europe, 9. Apr. 2001, Doc. 9031, 10. Apr. 2001, Strassbourg

149

Ducat C. R. (1996); Constitutional Interpretation, 6th Edition, West Publishing Company, St. Paul, Minnesota

Encabo M. N. (1996); Časnikarska etika; v Mediji, etika in deontologija (Ur. Marjan Sedmak), FDV, Ljubljana

Fraenkel O.K., Ervin S., Cronkite W., Frank R. (1973); Media and the First Amendment in a Free Society, The University of Massachusetts Press, Amherts

Freedom of Expression and Communication Networks (1998); Council of Europe, 1. Sept. 1998, Strassbourg

Garnham N. (1986); The Media and the Public Square, v Communicating Politics: Mass Communications and the Political Process (Golding P, Murdock G., Schlesinger P. (Eds.)), Leicester University Press, Leicester

Gomien D. (1009); Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Publishing and Documentation Service, Council of Europe, Strassbourg

Gomien D., Harris D., Zwaak L. (1996); Law and Practice of the European Convention on Human Rights and the European Social Charter, Council of Europe Publishing, Germany

Greenawalt K. (1995); Fighting Words, Individuals, Communities, and Liberties of Speech, Princeton University Press, Princeton , New Jersey

Grossman D., Wells (1988); Constitutional Law and Judicial Policy Making, Longman, New York & London

Gurevitch M., Blumler J.G. (1983); Linkages between the Mass Media and Politics: a model for the analysis of political communication systemy, v Mass Communication and Society (Curran J., Gurevitch J., Woollacott J. (Eds.)), Edward Arnold Publishing, London

Habermas J. (1969); Javno mnenje, Kultura, Beograd Habermas J. (1979); Communication and the Evolution of Society, Beacon

Press, Boston Habermas J. (1982); Problemi legitimacije u kasnom kapitalizmu, Naprijed,

Zagreb Habermas J. (1984); The Theory of the Communicative Action I, Heinemann,

London Habermas J. (1989); Strukturne spremembe javnosti, Studia Humanitatis,

Ljubljana Habermas J. (1996); Between Facts and Norms, The MIT Press, Cambridge,

Massachusetts Habermas J. (1999); Between Facts and Norms: An Author's Ref lections,

Denver University Law Review Hamelink C.J. (1996); Media Regulation and Media Independence. Towards a

Model Regulatory Hayek F.A. (1976); The Road to Serfdom, Routledge & Kegan Paul, London Haralambos M., Holborn M. (1999); Sociologija: Teme in pogledi, DZS,

Ljubljana Harper C. (1998), And That's the Way It Will Be: News and Information in a

Digital World, New York University Press, New York Harris D.J., O’Boyle M.,Warbrick C. (1995); Law of the European Convention

on Human Rights

150

Hrvatin B.S. (2001); Kdo potrebuje medijski zakon?, Pravna praksa, št. 19, Ljubljana

Igličar A. (1997); Teme iz sociologije prava, ČZ UL RS, Ljubljana Impact of the new communication and information technologies on

democracy, Poročilo Komiteja za parlamentarne odnose in odnose z javnostjo pri Svetu Evrope, doc. 7772, 25. March 1997.

Jakubowicz K. (1998); Media and Democracy; v Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Jakubowicz K. (1998); Media Economics, v Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Jakubowicz K., Darbishire H. et al. (1998); Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Germany

Janis M., Kay R., Bradley A., (2000); European Human Rights Law: Text and Materials, 2nd Edition, Oxford University Press, Oxford

Jarc M. (2001); Javni – civilizacijski in kulturni – interes področje medijev, Pravna praksa, št. 19

Kaase M., Newton K. (1999); Zaupanje v vlado, Liberalna akademija, Ljubljana

Katz E. (1972); Platforms and Windows: Broadcasting's Role in Election Campaigns, v Sociology of Mass Communications: Selected Readings (McQuail D. (Ed.)), Penguin Books, Harmondsworth

Katz E. (1992); The End of Journalism? Notes on Watching the War, Journal of Communication, Vol. 42, N. 4

Keane J. (1992); Mediji in demokracija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana

Keane J. (1999); Dispotizem in demokracija: Civilna družba od zgornje moderne do poznega socializma, Krt, Ljubljana

Keane J. (2000); Civilna družba: Stare podobe, nova videnja, Znanstveno in publicistično središče, Alternative, Ljubljana

Košir M., Poler M. (1996); Utemeljitev novinarske etike in svoboda slovenskih novinarjev; v Mediji, etika in deontologija (Ur. Marjan Sedmak), FDV, Ljubljana

Kovač E. (1996); Meč, pero, kamera; v Mediji, etika in deontologija (Ur. Marjan Sedmak), FDV, Ljubljana

Kovačič B. (2000); Problematika sovražnega govora v odločbah nadzornih organov Evropske konvencije o človekovih pravicah, Pravnik, št. 9–10, Ljubljana

Krivic M. (1988); Od svobode t iska do svobode informiranja, s. 193, v: Varstvo človekovih pravic (Jambrek P, Perenič A. et al.), Mladinska knjiga, Ljubljana

Krivic M. (1992); Pravica do popravka in odgovora (40. člen), str. 74, v: Nova ustavna ureditev Slovenije (Bele M., Cerar, M. et al.), Zbornik razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, ČZ Uradni list RS, Ljubljana

Krivic M. (2000); Svoboda tiska in pravice posameznika: pravica do popravka in pravica do odgovora v slovenski zakonodaji, Open Society Institute-Slovenia, Mediawatch, Ljubljana

Lange Y. (1999); Media and Elections, Council of Europe Publ ishing, Strassbourg

Lange Y., Palmer A. (Ur.) (1996); Medij in volitve, FDV, Ljubljana

151

Lester A. (1993); Freedom of Expression, v The Europen System for the Protection of Human Rights (R. St. J. Macdonald et al. (eds. ), Kluwer Academic Publishers, Netherlands

Lippman W. (1999); Javno mnenje, FDV, Javnost, Ljubljana McCullagh C. (2002); Media Power. A Sociological Indtroduction, Palgrave Marker G. (1985); Publishing, Printing, and the Origins of Intellectual Life in

Russia, 1700-1800, Princeton University Press, New York Mastnak T. (1992); Pero in meč, v Mediji in demokracija (Keane J.), Krt,

Ljubljana Matteucci N. (1999), Novoveška država, FDV, Mednarodni odnosi, Ljubljana McQuail D. (1992); Medai Performance. Mass Communication and the Public

Interest, Sage Publications, London Meny Y., Knapp A. (1998); Government and Politics in Western Europe, 3rd

Ed, Oxford University Press, New York Mill J.S. (1988); O svobodi, Krt, Ljubljana Mill J.S. (1993); Utilitarianism. On Liberty, Considerations on Representative

Government, Remarks on Bentham's Philosophy (Dent J.M. (Ed.)), Everyman, Vermont

Mills W. C. (1964); Elita vlasti, Kultura, Beograd Murdock G. (1996); Rights and Representations: Public Doscourse and

Cultural Citizenship, v Media and Knowledge. The Role og Television (Gripstrud J. (Ed.)), University of Bergen, Department of Media Studies, Bergen

Myerson G. (2001); Heidegger, Habermas and the Mobile Phone, Cocks & Wymann Ltd. United Kingtom

Neuhaus R. John (1999); Rebuilding the Civil Public Square, v Muncy, S. Mitchell (Ed.) (1999); The End of Democracy II: A Crisis of Legitimacy, Spence Publishing Company, Dallas – Texas

Nicol A., Millar G., Sharland A. (2001); Media Law and Human Rights, Blackstone Press Limited

Nowak J.E., Rotunda R.D. (1995); Constitutional Law, 5th Ed., West Publishing Co., St. Paul, Minn.

Orwell G. (1972); The Freedom of the Press, Times Literary Supplement, 3860 Park R.E. (1972); The Crowd and the Public (Elsner H. (Ed.)) , University of

Chicago Press, Chicago Pasqino G. (1997); Personalizacija in spektakuralizacija pol itike; v Kaj je

politika (Ur. Adolf Bibič), Znanstveno in publicistično središče, Alfa, Ljubljana Peters B. (1998); Rights and the responsibilities of media progessionals – law

and ethics, V Media and democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Platiše M. (2001); Izbrani mednarodnopravni vidiki problematike rasizma in pravice do svobode govora, Pravnik, št. 1–3, Ljubljana

Poggi G. (1990); The State: Its Nature Development and Prospects, Polity Press, Cambridge

Popkin J.D. (1989); News and Politics in the Age of Revolution, Ithaca, New York & London

Racism and Xenophobia in Cyberspace, (2000); Doc. 8886, Counceil of Europe, 7. Nov. 2000, Strassbourg

152

Reddick. R., King E. (1995); The Online Journalist, Harcourt Brace College Publishers, Orlando

Ribičič C. (2000); Podoba parlamentarnega desetletja, Samozaložba – tisk Tiskarna Radio, Ljubljana

Report on Media Pluralism in Digital Environment (2000); Council of Europe, Strasbourg

Ridderstrale J., Nordstrom K.A. (2004); Karaoke kapitalizem. Vodenje za človeštvo, GV založba, Ljubljana

Scannell P. (1989); Public Sphere Broadcasting and Modern Public Life, Media, Culture and Society, Vol. 11, N. 2

Siedentop L. (2000); Democracy in Europe, Penguin Books, London Simmel G. (1993); Temeljna vprašanja sociologije: Individuum in družba,

Škuc, Filozofska fakulteta, Ljubljana Splichal S. (1992); Izgubljene utopije?: Paradoksi množičnih medijev in civilne

družbe v postsocializmu, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana Splichal S. (1997); Javno mnenje: Teoretski razvoj in spori v 20. stoletju, FDV,

Javnost, Ljubljana Splichal S. (2002); Svoboda tiska umira? Naj živi svoboda peresa!, Delo, 19.

oktobra Sruk V. (1995); Leksikon polit ike, Založba Obzorja Maribor Stone Sweet A. (2000); Governing With Judges: Constitutional Politics in

Europe, Oxford University Press, New York Strojin G. (2001); Namesto uvodnika – Imperij vrača udarec?, Pravna praksa,

št. 2, Ljubljana Suebert F.S. (1965); Freedom of the Press in England 1476–1776, Urbana,

Ilinois Teršek A. (2000); Svoboda vere, govora in tiska, s. 160 in nasl., v: Dignitas, št.

5–6, Ljubljana Tindal M. (1704); Reasons Against Restraining the Press, London Tocqueville A. (1996); Demokracija v Ameriki, Krt, Ljubljana Tomšič M. (2002); Politična stabilnost v novih demokracijah, Znanstveno in

publicistično središče, Sodobna družba, Ljubljana Tonnies F. (1998); Kritika javnega mnenja, FDV, Javnost, Ljubl jana Toš N. (1996); Zaupanje v demokratični sistem, Teorija in praksa, let. 32, št.

4, Ljubljana Traber M. (1992); Changes of Communication Needs and Rights in Social

Revolutions, Communication and Democracy (Splichal S., Wasko J. (Eds.)), Ablex, Norwood, New York

Unamuno M. (1999); Ideokracija, Apokalipsa, 31-32, Ljubljana Unamuno M. (1999); Vera, Apokalipsa, 31-32, Ljubljana Velikonja U. (2001); Svoboda izražanja in varstvo zasebnosti v kiber prostoru,

Pravna praksa, št.2, Ljubljana Voorhoof D. (1995); Critical Persepctives on the Scope and Interpretation of

Article 10 of the ECHR; Mass Media Files N. 10, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Vreg F. (2000); Politično komuniciranje in prepričevanje, FDV, Javnost, Ljubljana

153

Webster F. (2002); Theories of the Information Society, Routledge, London & New York

Webster F., Robins K. (1989); Plan and Control: Towards a Cuiltural History of the Information Society, Theory and Society 18, N. 3

Weiler J.H.H. (2002); Ustava Evrope: »Ali nova oblačila imajo cesarja?« in druge razprave o evropski integraciji, LSM. Zbirka Manet, Pravna fakulteta, Ljubljana

Weinberg S. (1996); Etika in skrbnost pri poizvedovalnem časnikarstvu; v Mediji, etika in deontologija (Ur. Marjan Sedmak), FDV, Ljubljana

White A. (1998); The Information Society, v Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Winsbury R. (1994); The Electronic Newspaper: no longer just a gizmo, but fundamental to the survival of the newspaper industry?, Intermedia 22, N. 1

Wolton D. (1990); Political Communication: The Construction of a Model, European Journal of Communicat ion, Vol. 5, N. 1

Woorhofh D. (1998); Guaranteeing the Freedom and Independence of the Media, v Media and Democracy, Council of Europe Publishing, Strassbourg

Zupančič B.M. (2000); Prvine pravne kulture, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Zbirka Teorija in praksa, Ljubljana

Žurej J. (2001); Obvezne programske vsebine – evropska in slovenska kvota, Pravna praksa, št. 19, Ljubljana

154

ANDRAŽ TERŠEK je leta 1998 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 2003 pa je na tej fakulteti tudi magistriral, po uspešnem zagovaru magistrskega dela z naslovom Javnost in svoboda izražanja kot sestavini demokratične legitimnosti. Leta 2003 je prejel nagrado »mladi pravnik«, ki jo podeljuje Zveza društev pravnikov Slovenije. Pripravlja doktorsko delo z naslovom Legitimnost kot prvina pravnih in političnih konceptov. Zaposlen je kot asistent na Katedri za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete v Ljubljani. V letih 1999–2003 je bil pomočnik urednika revije Dignitas – Slovenske revije za človekove pravice, od leta 2003 pa je urednik revije Revus – revija za evropsko ustavnost. Je soustanovitelj in predsednik Kluba REVUS – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije. Znanstvenoraziskovalno in publicistično se ukvarja predvsem s sociologijo prava, filozofijo prava, teorijo prava, ustavnim pravom ter človekovimi pravicami in svoboščinami. Objavlja v strokovnih publikacijah, revijah in v dnevnem časopisju. Večina objavljenih besedil obravnava ustavnopravne teme. S področjem svobode izražanja in medijskim pravom se ukvarja od leta 1997. Je avtor številnih člankov, razprav in esejev na navedene teme ter ustavnopravnih analiz. Uvljavil se je kot kritični komentator in analitik odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča. Je urednik in soavtor zbornika Pravna vprašanja o začetku in koncu življenja; abortus in evtanazija, avtor poglavja z naslovom Pravnokulturni pomen in institucionalni položaj varuha človekovih pravic v knjigi Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih in avtor knjige Svoboda izražanja: v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, IDCSE pri NUK v Ljubljani (tik pred izirdom).