UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Gordana Sajovic

GRAJSKE STAVBE V BELI KRAJINI

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Gordana Sajovic

GRAJSKE STAVBE V BELI KRAJINI

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Miha Preinfalk

Študijski program: Univerzitetni študijski program Zgodovina

Koper, 2014

ZAHVALA

Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila svojemu mentorju doc. dr. Mihi

Preinfalku za koristne nasvete in strokovno vodenje pri izdelavi diplomskega dela.

Najlepša hvala za ves trud in potrpljenje.

Zahvala gre tudi moji družini in prijateljem, ki so me podpirali, predvsem pa

vzpodbujali. Iskrena hvala vsem, še posebej pa gre velika zahvala mojim staršem, ki

so mi vedno stali ob strani skozi študijska leta, in Gregorju, ki je potrpežljivo čakal

na datum zagovora diplomske naloge.

POVZETEK

Na ozemlju današnje Bele krajine je ohranjen majhen delež grajske arhitekturne

dediščine. Grajske stavbe so se v vsej svoji zgodovini spreminjale, predvsem v času

vojn in turške nevarnosti so dobile značaj utrjenih stavb. Gradovi so zamenjali veliko

lastnikov, ki so zapustili na stavbah sledove. Gradovi so bili središče zemljiškega

gospostva, ki so ga obvladovali gospodarsko, vojaško in politično. Kasneje so to

vlogo prevzeli dvorci, ki so obrambno funkcijo nadomestili s stanovanjskim

udobjem.

V diplomski nalogi so opisane grajske stavbe v Beli krajini in njihov obstoj do danes.

Gradovi so že stoletja izpostavljeni propadanju. Razlogov je več, saj so na propad

vplivali potresi, požari, kmečki upori, turški vpadi in vojne. Obnavljanje pa je terjalo

velike stroške. O nekaterih gradovih in dvorcih danes ni več sledu, druge lahko

najdemo v razvalinah, le redki pa so dobro ohranjeni.

Ključne besede: Bela krajina, grajske stavbe, grad, dvorec, lastništvo, ohranjanje

ABSTRACT

On the territory of present Bela krajina is preserved a small proportion of the castle's

architectural heritage. The castle buildings were throughout its history changing.

Especially during war times and Turkish threats were given the character of fortified

buildings. Throughout history the castles of Bela krajina changed many owners, who

have also left traces on the buildings. Castles were the center of the manors, which

were managed economically, militarily and politically. Later mansions took over the

role and defensive function was replaced with residential comfort. This work

describes the castle buildings in Bela krajina and their existence until today. Castles

are exposed to decay for centuries. There are many reasons as they were affected by

earthquakes, fires, peasant resistances, the Turkish invasions and wars. Restoring it

would mean a high expense. Some castles and mansions no longer exist, others can

be found in the ruins and only few are the ones who are largely conserved.

Key words: Bela krajina, castle buildings, castle, mansion, ownership, conservation

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka Gordana Sajovic, z vpisno številko 92054019, vpisana na študijski

program Zgodovina, rojena 26. 04. 1985 v kraju Novo mesto, sem avtorica

¨ zaključnega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

Grajske stavbe v Beli krajini

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne 27. 11. 2014 Podpis avtorice:_______________________________

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 ZGODOVINA BELE KRAJINE ................................................................. 3

2.1 ZGODNJI IN VISOKI SREDNJI VEK ................................................................ 3

2.2 POZNI SREDNJI VEK .................................................................................... 8

2.3 NOVI VEK ................................................................................................ 11

3 GRAD SKOZI ZGODOVINO ................................................................... 17

4 GRAJSKE STAVBE V BELI KRAJINI ................................................... 23

4.1 ČRNOMELJ, DVOREC ................................................................................ 23

4.2 ČRNOMELJ, GRAD .................................................................................... 24

4.2.1 ČRNOMELJ, KRIŽNIŠKA KOMENDA ........................................................ 28

4.2.2 STONIČEV GRAD ................................................................................... 29

4.3 DOMINEČE, DVOR .................................................................................... 30

4.4 GRADAC, GRAD ....................................................................................... 31

4.5 KRASINEC, DVOREC ................................................................................. 33

4.6 KRUPA, GRAD .......................................................................................... 33

4.7 METLIKA, DVOREC, GRAD ........................................................................ 36

4.7.1 METLIKA, KRIŽNIŠKA KOMENDA .......................................................... 39

4.7.2 METLIKA, STOLPI .................................................................................. 40

4.8 OKLJUK, DVOREC .................................................................................... 42

4.9 POBREŽJE, UTRJEN DVOREC, GRAD .......................................................... 42

4.10 POLJANE, GRAD ..................................................................................... 44

4.11 PUNGRT, DVOR ...................................................................................... 46

4.12 PUSTI GRADEC PRI BRDARCIH, DVOR .................................................... 46

4.13 SEMIČ I., DVOR ...................................................................................... 47

4.14 SEMIČ II., PRISTAVA, DVOR ................................................................... 49

4.15 SMUK, DVOREC ...................................................................................... 50

4.16 TURN PRI DRAGATUŠU, DVOR ................................................................ 51

4.17 VINICA, DVOREC .................................................................................... 53

5 ZAKLJUČEK .............................................................................................. 55

6 PRILOGA .................................................................................................... 57

7 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 58

7.1 LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI ............................................................. 58

7.2 VIRI ......................................................................................................... 62

1

1 UVOD

Na jugovzhodu Slovenije leži Bela krajina, krasijo jo številne naravne in

kulturne znamenitosti, ki privabljajo turiste. Med znamenitosti sodijo tudi grajske

stavbe, ki so posejane po celotni pokrajini. Razen metliškega gradu, v katerem se

nahaja muzej, obiskovalcev ne privlačijo tamkajšnji gradovi, saj so povečini v

propadajočem stanju. Od nekoč mogočnih in pomembnih stavb so ostali le zidovi, ki

jih najeda zob časa.

Gradovi, stoletja stare stavbe, so pričevalci zgodovine, ki so jo preživeli. O

nekaterih gradovih danes ni več sledu, drugi še vedno stojijo, vendar za njihovo

obnavljanje in vzdrževanje ni posluha, ohranjenih je le malo gradov. Vzrokov za

propadanje grajske arhitekturne dediščine je več. Obnove in vzdrževanja so

dolgotrajni ter finančno prezahtevni in odnos države do kulturne dediščine je pogosto

nespoštljiv in brezbrižen. Velikokrat ima tudi politika večji vpliv od stroke, ki se

trudi iskati rešitve, da grajska dediščina ne bi popolnoma propadla (Baraga 2009,

60). Nekateri gradovi v Beli krajini, čeprav propadajo, še vedno krasijo pokrajino s

svojo podobo. S svojo mogočno arhitekturo privabljajo nase pozornost, vendar je

velikokrat niso deležni v tolikšni meri, da bi zaživeli v polni luči. V svojem delu

želim orisati grajske stavbe v Beli krajini skozi zgodovino in izpostaviti problem

zanemarjanja naše pomembne kulturne dediščine, ki bi jo lahko izkoristili tudi v

tržne namene, in sicer predvsem na področju turizma.

Grajske stavbe v Beli krajini niso dovolj raziskane, saj je le malo avtorjev

pisala o tej temi. O gradovih na Slovenskem pisali največ Ivan Stopar, Igor Sapač,

Ivan Jakič in Majda Smole. Čeprav je bilo na slovenskem ozemlju veliko grajskih

stavb, ki so bila svoj čas pomembna gospodarska in politična središča, je

zgodovinopisje na tem področju zapostavljeno. Manj ko se o gradovih govori, bolj

tonejo v pozabo. Zato se mi zdi pomembno, da sem za diplomsko nalogo izbrala

temo, s katero se ne ukvarja veliko zgodovinarjev, in tako prispevala svoj delček pri

raziskovanju zgodovine grajskih stavb.

2

Diplomsko delo Grajske stavbe v Beli krajini je nastalo z namenom, da bi

dobili podrobnejši pogled v evidenco belokranjskih grajskih stavb. Hkrati pa sem

želela prikazati njihovo zgodovino, in sicer kje in kako so nastale ter kakšno vlogo so

imele skozi čas. Pri tem sem zbrala čim več ustrezne literature, da bi obstoječe

védenje o njih še izpopolnila. V strokovni literaturi nisem našla podatkov o lastništvu

stavb po drugi svetovni vojni, te manjkajoče podatke sem pridobila iz zemljiške

knjige. Ob prebiranju raziskovanj več avtorjev sem se srečevala z različnimi

interpretacijami istih podatkov, zato sem na nekatere napake opozorila oz. sem

napačne razlage popravila. Vsako novo raziskovanje in opozarjanje na razmere

pripomore k osveščanju o pomenu ohranjanja grajskih stavb.

Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. V prvem je predstavljena zgodovina

današnje Bele krajine in gradovi na Slovenskem od nastanka pa do danes, v drugem

pa so predstavljene grajske stavbe v Beli krajini.

3

2 ZGODOVINA BELE KRAJINE

Začetki gradnje nekaterih grajskih stavb spadajo že v srednji vek, druge so bile

zgrajene nekoliko pozneje. Za lažje razumevanje nastanka in razvoja gradov,

dvorcev in graščin se mi zdi pomembno, da na kratko orišem dogajanje v Beli krajini

predvsem v srednjem in novem veku, ko so se na tem območju zgodile pomembne

spremembe, ki so oblikovale in zaznamovale podobo pokrajine, ljudi in

gospodarstva. V ta čas segajo nastanki gradov, ki so imeli pomembno vlogo pri

gospodovanju nad posestmi in ustvarjanju zavetišč v bojnih časih. Gradovi so bili

predvsem v srednjem veku središče vsega dogajanja.

2.1 Zgodnji in visoki srednji vek

Bela krajina je v 11. stoletju spadala v okvir ogrsko-hrvaškega kraljestva.

Pokrajina je bila do 12. stoletja, ko si jo je pridobilo nemško plemstvo, popolnoma

hrvaška. Višnjegorski so ozemlje Bele krajine iztrgali Hrvatom najverjetneje med

letoma 1135 in 1172 (Kos 1987, 5–7). Višnjegorski so imeli na Dolenjskem svoje

ministeriale, s čimer so imeli izhodišče za kolonizacijo in vojaško zaščito obmejnega

prostora. Gospostva, ki so svoja oporišča postavila na reki Krki, so imela dobro

izhodišče za širitev proti jugu oz. v Belo krajino. Najkasneje okrog leta 1162 je stal

ob vznožju Gorjancev višnjegorski grad Mehovo, ki je omogočil nadaljnjo

ekspanzijo v Belo krajino, t.i. deželo onstran hribovja (Kosi 2002, 55–58). Po smrti

ogrskega kralja Bele III. leta 1196 se je začel boj za prestol med njegovima sinovoma

Emerikom in Andrejem II. Najpozneje do leta 1205, ko je Emerikovemu sinu

Ladislavu III. prevzel prestol Andrej II., ki je vladal med letoma 1205 in 1235, je bila

Bela krajina že pod višnjegorsko oblastjo. Prvi akt, ki priča o višnjegorski, tedaj že

nekdanji, posesti nad deželo, je listina ustanovitve črnomaljske župnije iz leta 1228.

V listini se omenjata tudi dežela, regio Metlica, in njeno središče, locus Schirnomel.

Prvi dve desetletji pod višnjegorsko oblastjo je bila dežela strnjena v eno posestno

celoto, ki je najverjetneje spadala h gospostvu in gradu Mehovo. Po smrti Alberta

4

Višnjegorskega leta 1207 je deželo podedovala njegova edina hči Zofija, ki je

višnjegorske posesti predala svojemu možu istrskemu mejnemu grofu Henriku IV.

Andeškemu. Po njegovi smrti leta 1228 je Zofija kot lastnica cerkva dala na tem

ozemlju ustanoviti župnijo Črnomelj. Večji del dediščine, kamor je spadala tudi Bela

krajina, je Zofija leta 1230 prodala meranskemu vojvodi Otonu VII. Andeškemu in

odšla v samostan Admont. Otonova hči Agneza je dediščino prinesla v zakon,

sklenjen leta 1229 s Friderikom II. Babenberškim, ki je vladal v deželi vse do smrti

leta 1246. Vdova Agneza se je nato poročila z Ulrikom III. Spanheimom, s čimer so

gospodje v Beli krajini postali Spanheimi (Weiss 2013, 16–17). Na ogrsko-nemški

meji, ki je potekala po reki Kolpi, je v začetku 13. stoletja vladalo obdobje miru.

Bela krajina se je v prvi četrtini 13. stoletja pod andeškim gospostvom razvijala brez

ogrske nevarnosti (Kos 1987, 9).

Tukaj naj omenim Friderika Črnomaljskega, ki je bil eden najpomembnejših

spanheimskih ministerialov. Leta 1263 je bil v spremstvu Ulrika III. v Kostanjevici,

kar najverjetneje priča o nastanku črnomaljskega gospostva okrog leta 1263 kot

prvega necerkvenega fevda v Beli krajini. Iz listine, izdane leta 1251 v Črnomlju,

kjer med pričami nastopa tudi Friderik Črnomaljski, je razvidno, da je že tega leta

Črnomelj imel pravice trga, ki jih je prejel od Babenberžanov. Friderik je bil najprej

andeški oz. pozneje babenberški sodnik v Črnomlju. Po Ulrikovi pridobitvi pa je

prisegel zvestobo Spanheimom ter prejel gospostvo s središčem v trgu Črnomelj. Z

izjemo nekaterih cerkvenih fevdov, ki so jih v Beli krajini imele od časa Andeških

škofija Freising in stiška opatija, od Zofije Višnjegorske oglejski patriarhat ter od

Goriških Nemški viteški red, je imela dežela le eno gospostvo, in sicer gospostvo

Črnomelj. Dežela pa je še vedno spadala pod gospostvo Mehovo (Weiss 2013, 19–

20).

Ker Ulrik III. Spanheim ni imel dedičev, je svojo posest s pogodbo iz leta 1268

predal svojemu bratrancu češkemu kralju Otokarju II. Přemyslu. Iz pogodbe pa je

izpustil svojega brata Filipa, ki je kmalu po smrti Ulrika III., ki je umrl leta 1269,

prevzel kranjske in koroške posesti, večji del plemstva obeh dežel pa ga je priznal za

legitimnega dediča. Otokar se ni hotel odpovedati dediščini in zato se je odzval z

5

vojaško intervencijo. Oktobra 1270 se je z Dunaja na Kranjsko odpravila vojska, ki

je v enem mesecu osvojila obe spanheimski središči, tj. Ljubljano in Kostanjevico,

ter nadaljevala pot na Koroško. Oblast Otokarja II. zaradi spora s kraljem Rudolfom

Habsburškim ni dolgo trajala, saj ga je junija 1276 zadel državni preklic. Njegovo

oblast sta prevzela habsburška zaveznika, brata Majnhard IV. Tirolski, ki je zavzel

Koroško, ter Albert II. Goriški, ki je z vojsko leta 1276 zavzel Kranjsko in Slovensko

marko. Z listino, izdano 24. januarja 1277, je cesar Rudolf Habsburški zastavil

Albertu II. Goriškemu grad Mehovo s pripadajočo Belo krajino in trgom Črnomljem.

Tako se je pričela goriška oblast nad deželo, ki je skoraj neprekinjeno trajala do

izumrtja istrske veje Goriških leta 1374 s smrtjo Alberta III. Za časa Goriških se je

začelo oblikovanje dežele, ki jo pozneje poznamo kot Grofijo v Marki in Metliki

(Weiss 2013, 20–21).

Bele krajine Goriški niso priključili Kranjski, vendar so izoblikovali že prej

omenjeno posebno grofijo, imenovano kot Grofijo v Marki in Metliki oz. kot Grofijo

v Slovenski marki in Metliki. Goriški so izkoristili strateški položaj Bele krajine, s

čimer so ji omogočili gospodarski vzpon, in začeli navezovati stike s sosednjim

hrvaškim plemstvom, kot so bili Babonići in Frankopani, s čimer so pripomogli k

razvoju trgovine in gospodarskemu dvigu dežele. Za časa Goriških se je začela

dvigati Metlika, ki je v 14. stoletju postala sedež grofovega namestnika za Slovensko

marko in Metliko (Kos 1987, 11). Ime Metlika, kot se danes imenuje mesto v Beli

krajini, ki se je prvotno imenovalo Novi trg (Neumarkt, Novum forum), je imelo tedaj

širši pomen, in sicer je bilo to ime mišljeno za Belo krajino (Štih 1999, 124). Do

takrat, že za časa Višnjegorskih, je imel največjo vlogo v Beli krajini Črnomelj,

predvsem zaradi prometne poti po soteski Črmošnjice. Pot je potekala od Krke preko

Kočevskih Poljan, Črmošnjic in Semiča do Črnomlja in naprej preko Kolpe (Kos

1987, 7). V 14. stoletju pa je stekla trgovina po cesti, ki je vodila od Novega mesta

čez Mehovo in Metliko naprej na Hrvaško (Kos 1987, 11). Za časa Alberta II.

Goriškega so na ozemlje Marke in Metlike vdirale ogrske in hrvaške čete. V namen

obrambe so Goriški začeli iskati zaveznike v ogrsko-hrvaškem kraljestvu, pri tem sta

bili pomembni dve rodbini Babonići in knezi Krški, ki so na začetku 15. stoletja

spremenili priimek v Frankopan. O zavezništvu med Goriškimi in Babonići priča

6

udeležba Babonićev v bojih Goriških z oglejskim patriarhom med leti 1309 in 1313.

Leta 1292 je Albert II. sklenil zavezništvo s Krškimi, ki je bilo najverjetneje

usmerjeno zoper oglejskega patriarha in Habsburžane. Zavezništvo in z njim stabilni

odnosi z Babonići in Krškimi je pripomoglo k hitremu razvoju Bele krajine in

trgovine, ki je potekala od Hrvaške čez Metliko do Marke ter obratno (Weiss 2013,

27–29). Goriški so imeli oblast v osrednji Beli krajini, kamor ni spadalo gospostvo

Poljane, ki je pripadalo Kranjski. Poljane so imeli Ortenburžani kot oglejski fevd

skupaj z gospostvi Kostel, Ortnek in Čušperk vse do izumrtja rodbine leta 1418, ko

so posest podedovali grofje Celjski (Kos 1987, 11). V Beli krajini je do leta 1304

vladal Albert II., ki je obiskal Črnomelj oz. Mehovo leta 1286 in 1295. Še pred

njegovo smrtjo je leta 1300 Črnomelj obiskal njegov sin grof Henrik II., ki je nato še

leta 1306 obiskal Metliko. Po Albertovi smrti leta 1304 je med Henrikom II. in

Albertom III. prišlo do problema delitve posesti. S sporazumom leta 1307 je dobil

Henrik II. vso posest na Slovenskem, kamor je spadala tudi Bela krajina (Kos 1987,

12–13).

Gospostvo Črnomelj, najstarejše necerkveno gospostvo v Beli krajini, so

ustanovili Spanheimi. Leta 1263 je sedel na čelu gospostva Friderik Črnomaljski,

nekdanji andeški in babenberški trški sodnik, ki je bil omenjen že leta 1251. Ko so

Goriški pridobili deželo leta 1277, pa je bil najverjetneje že kakšen njegov potomec.

Slednjega je Albert II. zamenjal najkasneje ob prihodu v deželo, leta 1286, z zvestim

ministerialom Otonom s Karsperga na Krasu, začetnikom novega rodu Črnomaljskih.

Prvi član tega novega rodu, Henrik Črnomaljski, je v virih omenjen šele leta 1300 v

spremstvu goriškega grofa Henrika II. v Črnomlju. Ta rod Črnomaljskih je imel

gospostvo Črnomelj, od leta 1461 pa tudi istoimenski trg oziroma mesto, vse do leta

1565. Takrat ga je Hans Črnomaljski prodal Nikolaju VIII. Frankopanu Tržačkemu

(Weiss 2013, 22).

Ključnega pomena goriških grofov v Beli krajini je bila še pred letom 1300

ustanovitev Novega trga, ki je nastal ob pomembni prometni poti, katero je Novi trg,

današnja Metlika, pričel izkoriščati za gospodarske potenciale. Strateški pomen

Novega trga je bil glavni vzrok za nastanek pripadajočega gradu in gospostva, na

7

katerem je sedel goriški ministerial Wieschotzer de Novoforo, ki je bil junija 1300

prisoten ob goriškem grofu Henriku II. v Črnomlju. Torej je gospostvo Metlika

nastalo najpozneje leta 1300 in je zajemalo celotno območje višnjegorske osvojitve z

izjemo posesti, ki so bile vključene v gospostvo Črnomelj in cerkvene fevde. Z

nastankom gospostva Metlika je gospostvo Mehovo izgubilo funkcijo gosposkega

sedeža za Belo krajino (Weiss 2013, 22–23). Bela krajina je bila še leta 1277, ko je

prišla v roke Goriških grofov, najprej upravljana z gradu Mehovo, čeprav je

pokrajina že imela trg Črnomelj, po katerem se je tudi imenovala plemiška rodbina,

gospodje Črnomaljski. Po nastopu Goriških grofov pa so se pričele spremembe in

središče uprave pokrajine se je premaknilo v Belo krajino. Z dvigom mesta Metlika,

ki je postalo novi center Bele krajine, pa se je dokončno uveljavilo kot težišče

upravljanja ne le same pokrajine vendar tudi celotne Grofije v Marki in Metliki, saj

je bil tukaj sedež glavarja in ograjnega sodišča (Štih 1999, 131).

Nastanek gradu in gospostva Gradac je povezan s pomembnim rodom goriških

ministerialov Turjaških (Auersperg). Prvo posest je leta 1295 v obliki temporalij

cerkve sv. Marije v Rosalnicah podaril Albert II. Goriški Gerlohu I. Turjaškemu,

sinu Majnclina IV. Turjaškega (Hmeljniškega).1 Pred letom 1324 je posest okoli

kasnejšega gradu Gradac dobil Majnhard Turjaški, kateri naj bi tudi postavil grad.

Pozneje srečamo tri Gracarje, in sicer prej omenjenega Majnharda, Gerloha in

Herbarda. Gradaška veja Turjaških je v virih zapisana do leta 1476. Tega leta je

vdova zadnjega člana Turjaških Jurija Gracarja, Uršula, gospostvo prodala bratoma

Pankracu in Lovrencu Turjaškima, s tem je grad pripadel glavni veji rodbine

Turjaških. V 13. stoletju so imeli Turjaški skromno posest v Beli krajini, z nakupi in

menjavami pa so si v obdobju med leti 1443 in 1466 bistveno povečali posest in se

uvrstili med pomembnejše posestnike v deželi (Weiss 2013, 23–24).

1 Glej tudi Preinfalk in Bizjak, Turjaška knjiga listin I., str. 73.

8

2.2 Pozni srednji vek

Za lažje razumevanje dogajanja v 14. stoletju je potrebno omeniti še cerkvene

zadeve. Bela krajina je od 11. stoletja pa do leta 1228 cerkvenoupravno spadala pod

zagrebško škofijo, politično pa pod Slavonijo (Ogrsko). Z Višnjegorskimi je bila

Bela krajina politično iztrgana iz rok Hrvatov, vzporedno je nastajala oglejska

cerkvena organizacija in na začetku 13. stoletja je poleg politične priključitve sledila

še cerkvena. Med oglejskim patriarhatom in zagrebško škofijo je prihajalo do sporov,

saj je slednja želela območje ponovno priključiti svoji jurisdikciji. Od osvojenih

posesti v Beli krajini, ki so jih imeli v rokah Višnjegorski in Spanheimi, je imel

korist tudi oglejski patriarhat. Že leta 1228 pa je oglejski patriarh od višnjegorske

dedinje Sofije prejel desetino v Beli krajini. Problem pa je predstavljal tudi Nemški

viteški red, kateri je vključeval vse belokranjske župnije, od katerih so začeli pobirati

desetino, kar je pripeljalo do t. i. desetinskega spora med križniki in zagrebško

škofijo. Čeprav je papež Benedikt XII. podprl zahteve Zagreba in je tudi sodišče

razsodilo v njihov prid, so člani Nemške križniške komende še naprej pobirali

desetino. Okrog leta 1370 je prišlo do sporazuma med belokranjskimi križniki in

zagrebškim škofom, do spora pa je ponovno prišlo leta 1513 (Ambrožič 2010, 651–

656).

Med letoma 1277 in 1374 je nastala večina za zgodovino Bele krajine

pomembnih gospostev, katere so upravljali goriški ministeriali. Po smrti Henrika II.

Goriškega leta 1335 je Kranjska pripadla Habsburžanom, Slovensko marko in

Metliko pa je dobil njegov sin grof Ivan Henrik, katerega je leta 1338 doletela

prehitra smrt. Takrat se je posesti polastil brat vdove Ane, Habsburžan Albreht II.,

vendar ga je hitro izrinil pokojnikov bratranec Albert IV. Goriški, sin Alberta III.

Goriškega. Leta 1342 so si goriške posesti razdelili bratje Albert, Majnhard in

Henrik, s čimer so se Goriški razdelili na dve veji, in sicer na goriško in istrsko vejo.

Posesti v Beli krajini je dobil Albert IV., edini predstavnik istrske veje Goriških, ki je

leta 1364 z vojvodo Rudolfom IV. sklenil dedno pogodbo o vzajemnem dedovanju,

katera se je izpolnila že leta 1374 s smrtjo Alberta IV. in izumrtjem istrske veje

goriških grofov. Posest Goriških v Beli krajini so tega leta prešle v roke

9

Habsburžanov, pod katerimi je Grofija v Marki in Metliki skoraj dve stoletji obdržala

lastno deželno pravo, glavarja ter upravo. Glavar je imel v grofiji najvišjo sodno in

vojaško funkcijo, namestnik glavarja pa je bil upravitelj. V virih so omenjeni trije

nosilci funkcije upravitelja na območju Bele krajine, in sicer je bil leta 1375 omenjen

Nikolaj Hmeljniški, leta 1405 Nikolaj Plesell ter leta 1476 Bernard Katter (Kos 1987,

13–15).

Ko je Bela krajina prešla v roke Habsburžanom, se je razvoj dežele ustavil.

Istočasno se je odvijal boj za dediščino med bratoma Albrehtom III. in Leopoldom

III. Leta 1379 je Leopold III. dobil Grofijo Slovensko marko in Metliko. Spori

znotraj družine so se nadaljevali vse do leta 1463, ko je cesar Friderik III. iz bojev

izšel kot edini zmagovalec. Kot prvi habsburški glavar je leta 1375 omenjen Nikolaj

Hmeljniški. Nato je bil glavar med leti 1400 in 1411 Seifrid Gamberški

(Gallenberški). Najkasneje leta 1423 je postal glavar grofije Hans Hohenwarter, ki je

to funkcijo imel še leta 1432. Nekoliko kasneje je Bela krajina prešla v roke

Celjskim, ki so jo dobili v zakup. Tako je grofijo leta 1447 upravljal Ulrikov glavar

Jurij Kolenc, tik pred smrtjo Ulrika leta 1456 pa je bil glavar Baltazar Sevniški. Leto

pozneje je to funkcijo opravljal Andrej Hohenwarter, sorodnik zgoraj omenjenega

Hansa Hohenwarterja. Ta je bil glavar do leta 1470, ko je moral glavarstvo odstopiti

Pankracu Turjaškemu, le-ta pa je leta 1492 prepustil funkcijo Žigi Pirsu, ki je obdržal

glavarstvo vse do leta 1517, ko ga je nasledil sin Hans, ki je to delo opravljal

zagotovo do leta 1533. Po Valvasorju je nato do leta 1556 nalogo glavarja opravljal

deželni komtur Nemškega viteškega reda Erazem Thurn zum Kreuz. Kasneje ni več

sledi o nekdaj dokaj samostojni grofiji (Kos 1987, 15–16).

Leta 1377 je Katarina Celjska zastavila Štefanu II. Krškemu in njegovi ženi

Katarini Carrara posesti v Marki in Metliki, katere je sama imela v zastavi od svojega

pokojnega moža Alberta III. Goriškega. Krški niso imeli dolgo v lasti posesti, saj se

je Štefan II. Krški znašel v finančnih težavah in tako leta 1383 prodal v zastavo

posesti v Marki in Metliki grofom Celjskim. Leta 1393 je od Hermana II. Celjskega

Katarina Carrara odkupila Novi trg (današnjo Metliko) in Črnomelj. Takrat je

gospostvo upravljal Hans s Kozjega. Leta 1405 se je njena hči Elisabeta Carrara

10

poročila s Friderikom II. Celjskim in mu z doto prinesla posesti v Beli krajini. Od

takrat naprej vse do smrti Ulrika II. Celjskega leta 1456 so bili grofje Celjski

posestniki v Beli krajini, po celjsko-habsburški fajdi med leti 1437 in 1443 pa so

postali tudi deželni gospodje Grofije v Marki in Metliki. Okoli leta 1400 je bil glavar

Grofije Seifrid Gamberški (Gallenberški), ki je to funkcijo opravljal najpozneje do

leta 1423, ko je naslov glavarja nosil Hans Hohenwarter. Oba sta bila habsburška

glavarja Grofije v Marki in Metliki. Grofija je bila popolnoma habsburška, vendar se

je položaj začel spreminjati, saj so si Celjski leta 1405 s poroko dobili posesti

Katarine in Elisabete Carrare, leta 1418 so prejeli ortenburško dediščino, s čimer so

si pridobili dober del južne Kranjske in velik del posesti v Beli krajini (Weiss 2013,

33–38). Z nastopom Celjskih sta se v 15. stoletju osrednja in jugozahodna Bela

krajina prvič znašli pod istim gospodom (Kos 1987, 16). Celjski so si nato začeli

prisvajati še sodno oblast v Grofiji, kar je privedlo do spopadov med Celjskimi in

Habsburžani v letih 1437–1443. Leta 1443 so Celjski s Habsburžani sklenili dedno

pogodbo in s tem je bila fajda zaključena. Sklenitev miru je pomenila priznanje

kralja Friderika III. kot deželnega kneza in sklenitev neenakopravne pogodbe o

dedovanju v primeru izumrtja enega ali drugega rodu. Del dogovora je bil tudi to, da

so Celjski dobili knežjo oblast v Grofiji Marki in Metliki. Celjski so imeli

deželnoknežji položaj v Grofiji vse do leta 1456. Prvi celjski glavar je bil leta 1447

imenovan Jurij s Kollnitza, njega je še pred letom 1456 nasledil Baltazar iz Sevnice,

ki je bil zadnji celjski glavar. Po smrti Ulrika II. Celjskega leta 1456 je Grofija v

Marki in Metliki pripadla cesarju Frideriku III. Habsburškemu, ki je leta 1457 grad in

glavarstvo Metlika zastavil Andreju Hohenwarterju (Weiss 2013, 38–42).

Turški vpadi v 15. stoletju so pomenili veliko grožnjo Grofiji Marki in Metliki.

Vpadi turških čet so bili usmerjeni predvsem v okolico mesta Metlika, ki je stalo ob

pomembni prometni poti, po kateri so Turki vpadali v Marko in na Kranjsko. Metlika

je v tem času dobila vlogo enega izmed središč obrambe (Weiss 2013, 43–44).

Po pridobitvi celjske dediščine je Friderik III. Habsburški začel zastavljati

posamezna gospostva. Del ortenburške dediščine, gospostvo Poljane, je zastavil leta

1457 Hohenwarterjem, nekatere dele gospostva Metlika leta 1476 Lambergerjem,

11

svojo posest v Beli krajini pa so si v drugi polovici 15. stoletja povečali Turjaški

(Weiss 2013, 44). Prvi habsburški glavar po Celjanih, Andrej Hohenwarter, je prejel

grad in gospostvo Metlika leta 1457 in ga obdržal do leta 1470, ko je cesar Friderik

III. gospostvo Metlika prepustil Pankracu II. Turjaškemu. Pankrac Turjaški je

bistveno povečal turjaške posesti v Beli krajini. Leta 1492 je bil odstavljen. Novi

glavar je postal Žiga Pirs, poročen z Agnes Lamberg, in to funkcijo opravljal vse do

leta 1517, ko ga je nasledil njegov sin Hans Pirs, ki je opravljal službo glavarja do

leta 1535. Tega leta je prejel v zastavo grad in gospostvo Metlika Erazem baron

Thurn in to funkcijo obdržal vse do zastave gospostva in glavarstva Metlika Petru II.

Erdődyu leta 1561 (Weiss 2013, 46).

2.3 Novi vek

Nastanek gospostva Metlika sega v leto 1277, ko je Albert I. Goriški pričel

organizirati pridobljeno posest. Gospostvo Metlika je nastalo z izločitvijo celotne

višnjegorske osvojitve iz gospostva Mehovo in je zajelo ves obdelan in neobdelan

svet z izjemo gospostva Črnomelj in cerkvenih fevdov ter obeh trgov Črnomlja in

novo nastalega Novega trga. Iz te celote je bilo še za časa goriških grofov s

posameznimi podelitvami fevdov izločeno gospostvo Gradac in posesti Semeničev,

ter Krupskih. Po smrti Alberta III. Goriškega je gospostvo Metlika za kratek čas

prešlo v zastavo Štefanu II. Krškemu. Leta 1383 so ga dobili Celjski, ki so ga nekaj

let pozneje zastavili vdovi po Štefanu II. Krškem, Katarini Carrara. V njunem času je

na gospostvu sedel njihov upravitelj, Nikolaj s Kozjaka. Zapisi pričajo, da je takrat

imelo gospostvo precejšnjo vrednost. Za časa grofov Celjskih (1405–1456) so

gospostvo Metlika upravljali njihovi glavarji (Weiss 2013, 53).

O posestnem razvoju gospostva Metlika v času do začetka 16. stoletja zaradi

odsotnosti virov ne vemo veliko. Gotovo je, da je bilo gospostvo v 15. stoletju, še

posebno po pokoritvi Bosne leta 1463, ko so Turki po slabem polstoletnem zatišju

ponovno pričeli redno vpadati na ozemlje Bele krajine, večkrat opustošeno. Ravno v

teh letih turških vpadov je bilo gospostvo tudi zmanjšano, saj je Ferdinand V. leta

12

1476 zastavil več delov gospostva Metlika rodbini Lamberg. O vrednost gospostva v

času 15. stoletja je deloma razvidno iz vsakokratne zastavne vrednosti, vendar to ni

natančen podatek, ker so Habsburžani navadno zastavljali gospostvo in glavarstvo

Metlika še z drugimi posestmi (Weiss 2013, 53). Prvi habsburški glavar, Andrej

Hohenwarter, je leta 1457 dobil gospostvo in glavarstvo Metlika za 2500 goldinarjev,

Pankrac II. Turjaški je gospostvo držal dvaindvajset let in zanj plačal 200 goldinarjev

letno, njegova naslednika Žiga in Hans Pirs pa 150 goldinarjev letno. Prav za časa

Pirsov, v obdobju 1524–1534, je celotno Metliško utrpelo več zaporednih turških

vpadov, ki so pustili hude posledice. Hans Pirs je imel v rokah gospostvo Metlika do

leta 1535, ko je Erazem baron Thurn za zastavo gospostva in glavarstva odštel 3600

goldinarjev. Leto po Thurnovi zastavi, 1536, je nastal prvi popis gospostva, ki nam

prikaže prostorsko podobo gospostva Metlika v začetku 16. stoletja. Do polovice 16.

stoletja so na Metliškem prevladovale cele hube (vse skupaj je bilo približno 179

hub, 76,3 % je bilo celih hub, polovičnih hub je bilo le 21,4 %), kar pa se je

spremenilo v drugi polovici 16. in začetku 17. stoletja, opustelost (pustih hub je bilo

13, vendar so tudi te obdelovali, le ena je bila nezasedena) pa je zaradi turškega

pritiska presenetljivo majhna (Weiss 2013, 53–55).

Leta 1550, še vedno za časa barona Thurna, je nastal tudi drugi popis

gospostva za potrebe urbarialnega davka, ki ga je potrdil Sebastjan Römer, upravitelj

gospostva Metlika med letoma 1524 in 1562. Leta 1548 je imelo gospostvo Metlika

179 hub, od katerih je 12 ½ hub v vaseh Pribanjci, Marindol in Grič dobil Lenkovič

in tam naselil Uskoke. Leta 1550 je gospostvo štelo 177 hub, ki so bile razdeljene

med 200 kmetij, pustih je bilo le 9 hub (5 %). Erazem baron Thurn je gospostvo

držal do leta 1561, ko ga je notranjeavstrijski knez Ferdinand I. zastavil Petru II.

Erdődyu. Peter II. Erdődy je 20. septembra 1561 dobil gospostvo in glavarstvo

Metlika dosmrtno v zastavo zase in za svojega sina Tomaža. Takrat je gospostvo

Metlika upravljal Sebastian Römer, ki je bil upravitelj že za časa barona Thurna. To

funkcijo je opravljal vse do smrti leta 1562, ko je Peter II. za upravitelja imenoval

Ivana Drenoczya. Po smrti Petra II. leta 1567 je posest v imenu sinov najprej

upravljala vdova Barbara Allapy. Takrat je še pred letom 1569 kot upravitelj

gospostva Metlika bil Matija Jakovlič, katerega je najpozneje leta 1575 nasledil

13

Štefan Kunič. Ob polnoletnosti sta postala lastnika posesti sinova Tomaž II. in Peter

III. Konec leta 1586 se je med bratoma pričel spor zaradi dolgov Tomaža II. Ker

Peter III. ni želel plačevati dolgov svojega brata, sta spor rešila tako, da je leta 1588

Tomaž II. svojemu bratu Petru III. izplačal njegovo polovico. Tomaž II. Erdődy je

tako postal edini posestnik gospostva Metlika (Weiss 2013, 55–63). Oskrbnika

Štefana Kuniča je najverjetneje še pred letom 1587 nasledil Mihael Pernar, tega pa je

pred letom 1591 nasledil Matija Kosavec (Cossavez). Sedmega oskrbnika za časa

Erdődyev, Jakoba Rättla, ki je gospostvo prevzel najpozneje leta 1593, je še pred

letom 1599 zamenjal neki Martin Čapnik, ki je oskrboval gospostvo najpozneje do

leta 1606, ko na tem položaju najdemo Petra Hrvoja. Njega je še pred letom 1615

zamenjal Janž Magdalenič, najverjetneje zadnji Erdődyjev oskrbnik gospostva

Metlika, ki ga je upravljal do leta 1621, ko je Tomaž II. gospostvo Metlika prodal

bratom Wazen. 15. aprila 1621 so Peter, Gregor in Mihael Wazen za gospostvo

Metlika plačali 31.000 goldinarjev. Tomaž II. Erdődy je umrl leta 1624, njegovi

potomci pa se niso več ozirali po posestih v Beli krajini (Weiss 2013, 61–67).

Za raziskovanje obsega in razvoja gospostva Črnomelj ni veliko pričujočih

virov. Nekatere listine iz 14. in 15. stoletja dajejo skromne podatke, iz katerih je

težko sklepati kakšen je bil obseg gospostva. Obseg in velikost gospostva sta

natančneje razvidna šele iz terezijanskega katastra iz leta 1751, do tedaj pa je

gospostvo zamenjalo več lastnikov in bilo po svoji velikosti, obsegu in številu hub

velikokrat spremenjeno. Nastanek gospostva Črnomelj spada v čas druge polovice

13. stoletja in je prvo necerkveno gospostvo na Metliškem. Friderik Črnomaljski je

bil črnomaljski trški sodnik že za časa Babenberžanov (1230–1248) in nato prvega

gospostva Goriških (1249 ok. 1263). Na začetku šestdesetih let je deželo dobil Ulrik

II. Spanheim, ki je Friderika povzdignil med svoje ministeriale in tako utrdil svoje

gospostvo v Beli krajini. Kot spanheimski ministerial je Friderik Črnomaljski

omenjen v listini iz leta 1263, ob spremembi deželnega gospoda leta 1277 pa je bil

on ali njegov naslednik odstavljen. Albert II. Goriški je zaradi nezvestobe stari rod

Črnomaljskih zamenjal z zvestim ministerialom iz Krasa iz rodu Neuhausov in

Henrik Črnomaljski (Hainricus de Zernomel), ki ga srečamo v listini iz leta 1300, je

tako pripadnik drugega rodu Črnomaljskih. Henrik Črnomaljski je bil poročen z

14

Margareto Frankopan, hčer Nikolaja V. Frankopana in Barbare Walsee, kar priča o

sorodstveni povezavi Črnomaljskih in Frankopanov. O obsegu gospostva ob

nastanku in pozneje ne vemo veliko, saj so viri iz tega obdobja skromni (Weiss 2013,

67–68).

Iz prodajnih in kupnih listin iz 14. stoletja je razvidno, da je imelo gospostvo

Črnomelj posesti v Jelševniku, Geršičih, Dragatušu, Nerajcu, Talčjem Vrhu, Suhorju

in Perudini pri Vinici. O podobi gospostva v 15. in 16. stoletju skoraj ni podatkov,

imelo naj bi tri velike posestne sklope. Največji in najstarejši sklop posesti je bil v

okolici Črnomlja (Butoraj in Vojna vas, v 14. stoletju tudi Jelševnik) in okoli vasi

Dragatuš (Zapudje, Obrh, Golek, Tanča Gora), drugi se je nahajal v okolici Semiča

(Nestoplja vas, Starihov Vrh, Kot, v 14. stoletju tudi Geršiči), tretji pa ob vznožju

Gorjancev (Dolnji in Gornji Suhor). Večji del posesti se je nahajal ob glavni

prometni poti od Vinice preko Črnomlja do Črmošnjic (Weiss 2013, 68).

Rodbina Črnomaljskih za časa Goriških ni spadala med premožnejše rodbine v

Grofiji Marki in Metliki in gospostvo Črnomelj, ki je bilo v 14. stoletju njihova edina

posest, ni bilo ne veliko ne donosno. Ena pomembnejših rodbin v Grofiji so bili šele

konec 14. stoletja za časa Hansla I. (1391–1401), ko so postali vazali Habsburžanov

in si pridobili več posestev izven meja Bele krajine, ob tem pa so še vedno imeli v

rokah matično gospostvo Črnomelj. Rodbina Črnomaljskih je svoj vrh dosegla za

časa bratov Jurija in Gašperja. Jurijevo vejo rodbine je ambiciozna politika pripeljala

do ekonomskega propada, z njegovima sinovoma Baltazarjem in Henrikom, ki sta

umrla brez potomcev, je ta veja Črnomaljskih izumrla. Ostala je le veja po Gašperju

Črnomaljskem. Gašperju je leta 1461 Friderik III. zastavil trg Črnomelj skupaj s

sodiščem, mitnico in vsemi pritiklinami, kar je bila najpomembnejša širitev

gospostva Črnomelj v 15. stoletju. Edini poznani urbar črnomaljskih posesti je nastal

leta 1509, vendar ni ohranjen v celoti. V njem je omenjena vrsta posesti, ki so bile v

rokah Črnomaljskih. V prvi polovici 16. stoletja je segala rodbina Črnomaljskih že

izven meja Bele krajine. Imenjski davek posesti Krištofa Črnomaljskega je bil leta

1554 ocenjen na 435 goldinarjev, od česar je bila vrednost gospostva Črnomelj

skupaj z mestom 140 goldinarjev. Za časa Krištofa, ki je bil vnuk Gašperja oziroma

15

sin Hansa I., je leta 1562 oskrboval gospostvo Črnomelj neki Hans Schmidt, ki je bil

najverjetneje tudi zadnji črnomaljski oskrbnik. Rodbina Črnomaljskih si je širila

posesti izven meja Bele krajine. Po poroki Krištofa Črnomaljskega z Marjeto pl.

Scharffenberg so si pridobili gospostvi v Gornji Avstriji. Ker so bila ta posestva

donosnejša, je Hans Črnomaljski do leta 1565 postopno prodal svoje posesti, med

katerimi je bilo tudi matično gospostvo Črnomelj. Leta 1564 je Nikolaj VIII.

Frankopan Tržački kupil gospostvo Črnomelj z imenjskim davkom v višini 140

goldinarjev in 103 hubami (Weiss 2013, 68–71).

Gospostvo Črnomelj je bilo v obdobju 1564–1635 v rokah treh generacij in

štirih bratov Frankopanov Tržačkih, povezanih s tremi plemiškimi družinami

hrvaškega porekla, ki so prav tako imele posesti na Kranjskem, Štajerskem in v Beli

krajini. Nikolaj VIII. je bil poročen z Dorotejo iz rodbine Babonić Blagajev, imela

sta štiri otroke: Štefana, Uršulo, Klaro in Gašperja. Babonić Blagaji so bili na

Kranjskem od leta 1547, ko so kupili bogato gospostvo Kočevje v neposredni bližini

Bele krajine. Po smrti Nikolaja VIII., ki je umrl leta 1577, je gospostvo Črnomelj

dedoval Gašper I. Frankopan Tržački, poročen s Katarino Lenkovič, hčerjo Ivana

Lenkoviča, lastnika gospostva Pobrežje v Beli krajini. Ivan Lenkovič je prišel iz Like

v prvi polovici 16. stoletja, si tukaj pridobil več posesti in okoli leta 1550 tudi

postavil grad Pobrežje. V zakonu s Katarino Lenkovič je imel Gašper I. tri sinove,

Jurija, Nikolaja in Volka Krištofa, ki so si po smrti očeta leta 1586 razdelili posesti.

Pri tem je gospostvo Črnomelj, očitno najbolj donosno med vsem posestmi tedaj že

precej obubožane rodbine, dobil najstarejši sin, Jurij IV. Frankopan Tržački. Jurij IV.

ni imel otrok in po njegovi smrti okoli leta 1610 je gospostvo Črnomelj skupaj s

precejšnjimi dolgovi pripadlo njegovemu bratu Nikolaju IX. Frankopanu Tržačkemu,

ki se je leta 1616 zaročil z Marijo Ano, hčerko Petra III. Erdődya, brata Tomaža II.

Erdődya, posestnika Metlike. Do poroke med Frankopanom in Erdődyjevo ni nikoli

prišlo, zaroka je bila leta 1619 razdrta. Nikolaj IX. je imel v lasti gospostvo Črnomelj

do leta 1635, ko ga je prodal Ivanu Juriju pl. Palmburgu. Ob prodaji Nikolaju VIII.

Frankopanu Tržačkemu je gospostvo Črnomelj obsegalo mesto Črnomelj in 103 cele

hube; nimamo pa podatkov o neobdelanem svetu, vinogradih, gozdovih in ostalih

posestih gospostva ter pravicah, ki jih je imelo gospostvo. Iz terezijanskega katastra

16

iz leta 1723–1724 je razvidno, da je gospostvo štelo le 82 ½ hube. Iz števila hub je

razvidno, da se je velikost gospostva Črnomelj v letih med 1564 in 1727 zmanjšala

za 20 ½ hube (20%) (Weiss 2013, 72). Leta 1586 je mesto Črnomelj prizadel hud

požar, v katerem je pogorelo celotno mesto razen gradu, s čimer je bilo prizadeto

celotno gospostvo Črnomelj, saj je imelo v mestu več hiš in parcel ter mlin na reki

Lahinji (Weiss 2013, 75). Za časa Nikolaja VIII. (1564–1577) ni vidnih sprememb v

imenjski vrednosti gospostva, ki je znašala 115 goldinarjev. Prve spremembe so se

zgodile v času Gašperja I. (1577–1586), ki je bil upravitelj gospostva še pred smrtjo

očeta in je leta 1582 prodal 3 hube črnomaljskemu župniku Juriju Supiču, nekaj

posesti v Beli krajini pa je leta 1586 prodal Adamu pl. Purgstallu iz gradu Krupa. Za

Gašperjem I. je prevzel gospostvo Črnomelj njegov sin Jurij IV. Sprememba o

vrednosti gospostva se je zgodila leta 1609, ko je moral Jurij IV. zaradi nekakšne

pravde zapisati okvirno sedem hub, Luki Knaflju, dekanu in župniku v Ribnici. Od

takrat naprej je imenjska vrednost gospostva Črnomelj znašala 107 goldinarjev 31

krajcarjev. Po smrti Jurija IV. okoli leta 1610 je gospostvo Črnomelj skupaj z

velikimi dolgovi prejel njegov brat Nikolaj IX., ki je zastavil še nekaj posesti Ivanu

Baltazarju pl. Purgstallu. Gospostvo Črnomelj je bilo v imenjski knjigi za Kranjsko

leta 1619 ocenjeno na 92 goldinarjev in 13 krajcarjev. Zaradi višanja dolgov je bil

Nikolaj IX. leta 1635 prisiljen prodati gospostvo Črnomelj Ivanu Juriju pl.

Palmburgu. ki je zanj odštel 3189 goldinarjev 15 krajcarjev in ga leta 1636 zastavil

svojemu upniku, nekemu Pavlu Ošini (Oschina). Po prodaji gospostva Črnomelj so

imeli Frankopani v Beli krajini le še manjšo posest, tri hube v vasi Hrast, ki jih je

Volk Krištof Frankopan Tržački leta 1642 prodal Matjažu Plassmanu iz Pustega

Gradca. Od takrat ni več omembe Frankopanov na ozemlju Bele krajine. Zmanjšanje

imenjske vrednosti gospostva Črnomelj za časa Frankopanov med letoma 1564 in

1635 s 115 na 92 goldinarjev priča o zastavi in odprodaji precejšnjih delov gospostva

Črnomelj. Tako se je gospostvo v obdobju 1564–1635 zmanjšalo s 103 na približno

83 hub, torej okvirnih 20 odstotkov. Enako je zapisano tudi v terezijanskem katastru

za leta 1723–1724, ko je gospostvo imelo 82 ½ hube, oz. leta 1743, ko je štelo 79 ½

hube z imenjsko vrednostjo 114 goldinarjev 38 krajcarjev (Weiss 2013, 76–78).

17

3 GRAD SKOZI ZGODOVINO

Poleg splošnega zgodovinskega orisa Bele krajine poudarjam predvsem

zgodovino gradov. Kaj je grad in kakšna je usoda gradov na Slovenskem? Od

mogočnih in za svoj čas najpomembnejših trdnjav pa vse do danes, ko gradovi

nimajo več pomembnejših funkcij, predstavljajo del naše preteklosti, našo grajsko

dediščino, ki jo je potrebno ohraniti. Bela krajina, ki je bila na mejnem območju, je

bila posejana z gradovi, katerih zgodovina se ne razlikuje od gradov v ostalih

predelih Slovenije.

Gradovi so služili kot središče gospoščine, ki so jo obvladovali gospodarsko,

vojaško in politično. Z besedo grad Slovenci označujemo vse fevdalne stavbe, in

sicer ne glede na čas njihovega nastanka. Grad pa je v bistvu samo grajska stavba, ki

je bila hkrati tudi utrdba (Stopar 2009, 43). Poleg termina grad pogostokrat

zasledimo tudi oznake, kot so kastel, utrdba, trdnjava, gradič, dvor, graščina, dvorec,

vila, rezidenca, palača, pristava, kmečki dvorec, meščanski dvorec in komenda.

Kastelološke študije skušajo zadnjih deset let poenotiti poimenovanje grajskih stavb.

Tako naj bi se za oznako grajskih stavb na ozemlju Slovenije uporabljali termini

grad, dvor in dvorec (Sapač 2012, 391–393). Pri definiciji omenjenih terminov za

slovenski prostor se bom oprla na besede Igorja Sapača: »Grad je v osnovi

srednjeveški utrjen stavbni kompleks na naravno ali umetno zavarovani lokaciji, ki

ima funkcijo središča fevdalne zemljiške posesti in je prebivališče fevdalnega

gospoda ali njegovega namestnika« (Sapač 2012, 397). Ob besedi grad velikokrat

zasledimo termina utrdba ali trdnjava, ki označujeta vse gradove z vidika vojaške

funkcije. Ob utrjenih gradovih so bili na slovenskem ozemlju prisotni manjši

neutrjeni fevdalni sedeži, ki jih označujemo s terminom dvor. To so bila prebivališča

najnižjega plemstva. Dvore so kasneje prezidali in povečali v dvorce, nekatere pa so

že prej utrdili in jim s tem dali status gradov. Dvorci so imeli od 16. stoletja naprej

vlogo upravnih središč zemljiških gospostev. Postopoma so nadomestili srednjeveške

gradove, saj so bili zgrajeni na dostopnejši legi in so imeli večje stanovanjsko udobje

(Sapač 2012, 400–402). Tak primer v Beli krajini zasledimo pri gradu Semenič oz.

18

dvoru Pristava, ko so opustili utrjen grad na težko dostopni lokaciji in sedež

gospostva preselili v za bivanje udobnejši ter nižje postavljeni dvorec.

Gradovi so na Kranjskem, Koroškem in slovenskem Štajerskem nastajali že od

konca 10. stoletja, večinoma pa šele od 12. in 13. stoletja dalje. Pred tem je kot

tipično plemiško in upravno središče prevladoval dvor, ki je bil središče zemljiškega

gospoda (Kos 2005, 18). Pomembne utrdbe so nastajale v politične in obrambne

namene dežele, in sicer predvsem na strateško pomembnih ter naravno zavarovanih

legah (Sapač 2006a, 9). V Beli krajini sta bila na takšni legi postavljena grad

Pobrežje in dvorec Vinica, ki sta in še stojita na strateško obrambni poziciji ob reki

Kolpi, skozi katero so vdirale turške čete. Do prve polovice 12. stoletja so imeli

moderne gradove le redki svobodni gospodje. Ministeriali in vitezi, ki so bili do

takrat še nesvobodni, so večinoma prebivali na dvorih. Nekaterim ministerialom pa

je uspelo v naslednjih desetletjih bodisi pridobiti bodisi zgraditi grad. Njihovi

gradovi so nastajali na staronaseljeni zemlji (Kos, 2005, 18–19).

Prvi gradovi v 11. stoletju so imeli po večini skromno obliko visoko utrjenih

stanovanjskih stolpov. Z rastjo fevdalizma in željo po obvladovanju zemljiških

gospostev so začeli nastajati prvi utrjeni gradovi kot središča oblasti. Gradovi so bili

simbol plemenitosti in privilegiranosti ter s tem pomemben člen pri boju za oblast

(Sapač 2006a, 11). Ključna funkcija gradov v srednjem veku je bila, da so imeli

vlogo središča zemljiškega gospostva, od koder so organizirali in nadzirali agrarno

proizvodnjo, izvajali kolonizacijo in imeli v rokah upravo, sodstvo ter obrambo

določenega ozemlja. Zaradi nalog, ki so jih opravljali, so na slovenskem ozemlju

nastali številni gradovi s funkcijo upravnega središča zemljiškega gospostva (Bizjak

2012, 433–434). Največ gradov se je zgradilo od sredine 12. do sredine 13. stoletja.

To so bili povečini štirioglati večnadstropni stolpasti gradovi z naravno zavarovano

lego (Kos 2005, 19). Gradove so pogosto zavarovali tudi s stolpi, ki so jih zidali

predvsem na nenehno ogroženi meji z Ogrsko. V obmejni Beli krajini so bili stolpi

zgrajeni v Črnomlju in Metliki, ki sta bili pomembni središči, ter v Pobrežju in na

Vinici, ki so imeli predvsem obrambno vlogo. Čeprav so bili srednjeveški gradovi

utrjeni, so imeli predvsem vlogo stanovanjske stavbe. Obrambno vlogo je imel grad

19

le toliko, kolikor je bilo potrebno v danih okoliščinah. Mogočne stavbe so s svojim

videzom razkazovale moč svojih prebivalcev.

Gradnja gradov na Slovenskem se je razmahnila v 12. stoletju in je bila

povezana z izgradnjo grofovskih posestev in centrov gospostev. Najprej so smeli

gradove postavljati samo najpomembnejši ministeriali (Sapač 2006a, 12). Najstarejše

gradove na Kranjskem so zgradili grofje Višnjegorski, Andeški, Bogenski in

Spanheimi, ki so v 12. in 13. stoletju tudi krojili nastanek dežele (Kos 2005, 20).

Nižji ministeriali in vitezi so najprej večinoma živeli še v preprostih neutrjenih

dvorih. Manj pomembni ministeriali so dobili gradove šele v drugi polovici 12.

stoletja in predvsem v 13. stoletju (Sapač 2006a, 12). Nižje plemstvo si je gradove

pridobilo s službovanjem na gradu ali s poročno zvezo. Le redki so bili ekonomsko

močni za nakup gradu. Nič več niso grad posedovali samo dinasti, to funkcijo so

prevzeli posestniki, ki so se tudi menjavali na podlagi zastav in dedovanj (Kos 2005,

43). Posestniki (ministeriali), katerim je bila kasneje podeljena lastnina v dedni

užitek, so ob izumrtju rodu morali le-to vrniti gospodu (Kos, 2005, 55). Gospodje so

gradove podelili svojim ministerialom, ki so imeli gradiščanski status. Na Kranjskem

so imeli takšen status andeški, višnjegorski, ortenburški, spanheimski, krški,

briksenški in freisinški ministeriali. Gradiščani so imeli predvsem nalogo varovati

grad, in sicer najprej grad ni bil podeljen v fevd, temveč je šlo za pogodbo za

določen čas z natančno določenimi obveznostmi, pravicami in plačilom. Gospodu so

prisegli zvestobo in obljubili, da bodo stalno živeli na gradu, vendar do konca 13.

stoletja so nekateri že lahko imenovali namestnike, predvsem v primeru, ko so

gradiščanstvo prevzeli mogočni gospodje, ki niso mogli živeti daleč od svojega

sedeža. Ker grajski fevd do konca 13. stoletja načeloma ni bil deden, je posestnik z

izgubo službe izgubil tudi fevd. V 14. stoletju so začeli gradiščani, poleg vojaških

nalog, upravljati deželska sodišča, ki so imela sedeže na gradovih, katere so

upravljali. V 14. stoletju se je v veliki meri začelo uveljavljati zastavljanje gradov in

pripadajočih gospostev. V 15. stoletju pa se je naziv gradiščan spremenil v oskrbnika

(Kos 2005, 62–68).

20

Na začetku 14. stoletja se je gradnja novih gradov na Slovenskem skoraj

povsem ustavila. Zemljiška gospostva so bila vzpostavljena in možnosti za

kolonizacijo izčrpane, veliki fevdalci pa niso imeli želje po drobljenju posesti, saj bi

si tako zmanjšali svojo moč in vpliv. Nižje plemstvo je bilo tako večinoma obsojeno

na življenje na neutrjenih dvorih. V 13. in 14. stoletju so se na strateško pomembnih

lokacijah ob bližini pomembnih gradov oblikovala srednjeveška mesta in trgi, katerih

obvezni del je bilo obzidje. Takšne utrjene mestne naselbine so svojim prebivalcem

nudile varnost in zavetje pred zunanjimi sovražniki. Poleg gradov, ki so skrbeli za

red in varnost v deželi, so takrat dobila obrambni pomen tudi mesta. Zaradi turških

vpadov se je povečala gradnja utrdb, s čimer se je povečalo utrjevanje obzidij tako na

gradovih kot v mestih. Utrjevanje mest in gradov je bilo značilno predvsem na

mejnem območju v bližini Vojne krajine. Tako so v Beli krajini, ob reki Kolpi, ob

gradovih nastali obzidani in utrjeni novi trgi Kostel, Poljane, Vinica in Pobrežje, ki

so nudili zatočišče prebivalstvu. Z vzpostavitvijo Vojne krajine ter ustanovitvijo

mestne trdnjave Karlovac leta 1579 so turški vpadi na slovensko ozemlje ponehali, s

tem pa je do konca 16. stoletja zamrla tudi gradnja utrdb. Utrdbe so že v 17. stoletju

postale veliko breme za vzdrževanje. Prepuščene so bile propadanju, od 18. stoletja

naprej pa so jih celo odstranjevali in material uporabili v druge namene. Usodnega

pomena za utrdbe je bila francoska okupacija na začetku 19. stoletja, saj so Francozi

nekatere pomembne utrdbe celo sistematično uničili, mestna obzidja pa so izgubljala

svoj pomen (Sapač 2006a, 14–20). V Beli krajini je v času francoske okupacije

takšna usoda doletela grad Poljane.

Grajska arhitektura se je skozi različna obdobja nenehno spreminjala in

dopolnjevala. Zato težko govorimo le o tipičnih srednjeveških gradovih, saj imajo po

večini pridih romanskega ali gotskega tipa arhitekture. Grajski kompleksi so tako

sestavljeni iz različnih stavbnih delov, ki so sčasoma doživljali spremembe oz.

prezidave. Spremembe pa so bile odvisne od potrebe gradu kot stanovanjskega

objekta ali kot utrjene stavbe v namene obrambe. Tako so zaradi turške nevarnosti v

drugi polovici 15. in v 16. stoletju obdali gradove z novimi obzidji, ki so jih okrepili

tudi s stolpi. Grad kot mogočna utrdba dobi izrazit grajski karakter (Komelj 1960,

111–118). Po prenehanju turških vpadov na slovensko ozemlje so gradove, ki so bili

21

postavljeni na višinah in so bili za prebivanje neudobni, nadomestili v nižinah

zgrajeni dvorci z več stanovanjskega udobja. Poleg turških vpadov in kmečkih

uporov so k propadu gradov pripomogli tudi naravni pojavi. Največjo škodo pa so

utrpeli ravno za časa druge svetovne vojne, ko so večino gradov na Slovenskem

požgali partizani, ki so s tem dejanjem želeli preprečiti okupacijo teh mogočnih utrdb

s strani okupacijskih vojaških čet.

Gradovi so tako že stoletja izpostavljeni propadanju. Razlogov je več, saj so na

propad vplivali potresi, požari, kmečki upori, turški vpadi, vojne, obnavljanje pa je

zahtevalo velike stroške. O nekaterih gradovih, graščinah in dvorcih danes ni več

sledu, druge lahko najdemo v razvalinah, ovitih z bršljanom, le redki pa so tisti, ki so

v veliki meri ohranjeni. Množično uničevanje grajskih stavb se je dogajalo v času

druge svetovne vojne in še desetletja po njej. Gradovi in dvorci so bili med vojno

požgani ali bombardirani tudi z namenom, da se vanje ne bi naselil okupator. V Beli

krajini skoraj ni bilo grajske stavbe, ki v tem času ne bi gorela, kar je še dodatno

pripomoglo k uničevanju grajske dediščine na tem območju. Prav tako je takrat

izginila tudi vsa dragocena grajska oprema. Nekateri lastniki so že v času med obema

vojnama odpeljali vrednejšo opremo. Kar je ostalo, je bilo med vojno oropano ali še

požgano. Le malo je zgradb na Slovenskem, ki so ohranile inventar in opremo

(Zupan 2012, 813–818). Uničevanje grajskih stavb, ki je potekalo med drugo

svetovno vojno, se je nadaljevalo tudi po njej. Požgani gradovi in dvorci so postali

priročen kamnolom, kot se je v Beli krajini zgodilo z gradom Krupa. S tem pa je

marsikatera stavba, ki bi jo lahko obnovili, za vselej izginila. Poleg gradov je

žalostna usoda doletela tudi grajske parke (Stopar 2012, 380–382). Po vojni so

nekatere ohranjene gradove ali pa za silo obnovljene po večini uporabili za socialna

stanovanja, zapore, socialne zavode in bolnišnice (Zupan 2012, 818). Mnoge grajske

stavbe pa so še danes prepuščene propadanju in brezupno čakajo na prenovo. Ob

koncu 20. stoletja so se pričeli obetavni pogovori in obljube o ohranjanju grajske

dediščine, vendar pravega učinka še ni bilo, saj so bili obnovljeni le maloštevilni

gradovi. Gospodarska kriza, ki nas spremlja zadnja leta, ne pripomore k uspešni

rešitvi tega problema. Zdi se, da država nima posluha za ohranjanje kulturne

dediščine. Tako je vsako nadaljnje leto, ko so stavbe prepuščene propadanju,

22

zgubljeno, saj pomeni vse večje stroške obnavljanja, nekaterih pa verjetno ne bo niti

možno več ohraniti.

23

4 GRAJSKE STAVBE V BELI KRAJINI

Razlog, da je Bela krajina posejana s številnimi gradovi, lahko gotovo

utemeljimo z njeno lego, saj je skozi vso svojo zgodovino na obmejnem območju. Da

so prebivalci lahko zavarovali svoje ozemlje pred tujimi plenilci, so zgradili

obrambne trdnjave, katerih ostanki so vidni še danes. Nekatere grajske stavbe so v

veliki meri ohranjene, druge so samo še razvaline, nekatere pa niso zapustile sledov.

V nadaljevanju so opisane grajske stavbe, ki so obstajale ali pa so še vedno prisotne

na območju današnje Bele krajine.

4.1 Črnomelj, dvorec

Črnomaljski dvorec je znan pod različnimi imeni, in sicer kot Freydangov in

pozneje tudi kot Fuchsov dvorec, danes pa ga Črnomaljci imenujejo kar Rožičev

grad (Kramarič 1999, 49). Dvorec se v virih omenja konec 17. stoletja, in sicer leta

1675 sta bila lastnika dvorca Boltežar Pregl in neki Malević ter leta 1698 Janez Jurij

Apfaltrer. Rodbina Apfaltrer je imela v lasti dvorec do leta 1766, ko ga je Lucija

Bernardič, vdova Freydang, izročila svojemu sinu Francu Ksaverju pl. Freydangu.

Le-ta ga je leta 1798 prepustil svojemu najstarejšemu sinu Karlu. Freydangi so imeli

v lasti posest dvorca do leta 1808, ko ga je od Karla kupil upravitelj turjaške grofije

Valentin Irbar, ki ga je leta 1821 prodal Jerneju Škodlarju. Leta 1827 je na dražbi

dvorec kupila Frančiška Šebenik, poštna mojstrica v Metliki. Po njeni smrti leta 1840

so dvorec podedovali njeni otroci iz prvega zakona Karel Fuchs, Barbara, poročena

Mihić, in Frančiška, poročena Sladović, vendar sta sestri še istega leta svoja deleža

prepustili bratu Karlu, poštnemu mojstru v Metliki. Ko je leta 1844 umrl Karel

Fuchs, so dvorec podedovali njegovi otroci, in sicer Antonija, Karel, Emanuela,

Ludvik in Egidij. Leta 1866 pa je bil za edinega lastnika priznan Emanuel Fuchs, ki

pa je že dve leti pred tem prodal dvorec Antonu Homaču. Po njegovi smrti leta 1881

so podedovali dvorec njegova vdova Marija Homač in njeni otroci Vincencija,

poročena Blažek, Marija, poročena Iberer, Anton Homač ter Karolina, poročena

24

Wirgler. Leta 1884 je dvorec kupil Ignac Javornik, leta 1888 pa ga je bil primoran

prodati na dražbi. Tako je prešel v last ljubljanskemu trgovcu Francu Krisperju, ki pa

ga je že leta 1889 prodal črnomaljskemu trgovcu Jožefu Bajuku; le-ta pa je zaradi

dolgov kmalu ostal brez dvorca. Leta 1894 je tako dvorec na dražbi kupila Prva

dolenjska posojilnica v Metliki (Smole 1982, 127–128). Leta 1906 je dvorec kupil

Konkurzni sklad c.kr. poštarja v Črnomlju, Franca Šuštaršiča. Dvorec je nato kupila

Jospina Bukovec, poročena Majerle, vendar podatek o datumu prodaje ni znan

(Kramarič 1999, 50). Leta 1912 je s kupno pogodbo prešel dvorec v roke Rožičem,

ki so lastniki še danes, in sicer Janezu Rožiču. Leta 1921 je z izročilno pogodbo

postal lastnik Janez Rožič mlajši, od katerega je leta 1953 dvorec podedoval

Stanislav Rožič. Leta 2001 je podedoval dvorec Bogdan Rožič, ki je lastnik dvorca

še danes (Zemljiška knjiga k.o. Loka, vložna št. 26).

4.2 Črnomelj, grad

O začetku gradnje črnomaljskega gradu obstajajo le redke ohranjene listine,

zato domneve o dogajanju na tem območju v začetku 12. stoletja ni moč za gotovo

potrditi. Najstarejša listina, v kateri je omenjen Črnomelj, je iz leta 1228 in govori o

posvetitvi črnomaljske župnijske cerkve v sv. Petra. Listina govori le o cerkvi, se pa

leta 1263 prvič omenja vitez Fridericus de Zernoemel oz. Friderik Črnomaljski,

poimenovan po črnomaljskem gradu (Stopar 2007, 12–14).

Izvor Črnomaljskih je nekoliko zapleten. Tukaj se bom oprla na teorijo Dušana

Kosa, ki govori o napačnih podatkih, ki jih navaja Valvasor. Valvasor, po katerem

povzema tudi Smoletova, pravi, da je grad Črnomelj med leti 1180 in 1190 postavil

in poimenoval Oton pl. Karstberg. Karstbergi so ustanovili še istoimenski trg, ki so

ga imeli v lasti vse do leta 1373, in se preimenovali v Črnomaljske. Sedež so imeli

na Notranjskem, v Valvasorjevem na gradu Karstberg. Valvasor trdi, da je bil grad

Karstberg v 13. stoletju v lasti deželnega kneza, nato gospodov »Srebrni mošnjiček«,

ki pa so se kasneje preimenovali v Karstberge, le-ti pa v Črnomaljske. Kar pomeni,

da bi se konec 12. stoletja, ko so zgradili grad Črnomelj, morali še vedno imenovati

25

»Srebrni mošnjiček«, saj naj bi se preimenovali v Karstberge šele v 13. stoletju in

nato še kasneje v Črnomaljske. Tako lahko ovržemo Valvasorjevo trditev, da so

Črnomaljski prišli v Belo krajino že v 12. stoletju (Kos 1991, 65–66).

Valvasorjeva trditev o nastanku gradu ni utemeljena oz. po mnenju nekaterih

zgodovinarjev celo napačna, je pa najverjetneje že za časa Henrika Andeškega, ki si

je prisvojil od ogrskega kraljestva območje Bele krajine, v Črnomlju stala utrjena

zgradba s funkcijo upravnega središča ozemlja. Pobudniki gradnje gradu so bili

najverjetneje ministeriali Spanheimov, gospodje Črnomaljski, katerih je v 13. stoletju

črnomaljski grad postal matična rezidenca. Črnomaljski so v Beli krajini ostali vse do

16. stoletja najpomembnejši plemiški rod. V 13. stoletju, ko se je na območju sedanje

Bele krajine začela intenzivna kolonizacija in so se začela oblikovati tudi zemljiška

gospostva, so grad povečali in ga okrepili z mogočnim stolpom (Sapač 2010a, 534–

536).

Črnomaljski so bili najstarejša in najvidnejšaq rodbina v Beli krajini, ki je

vplivala na razvoj Bele krajine in Kranjske ter tudi imela pomembno vlogo v širšem

avstrijsko-nemškem prostoru. V listinah črnomaljske gospode srečamo šele leta

1263, ko se med pričami v prisoditveni listini Ulrika Spanheima omenja Friderik

Črnomaljski. Prvi gospodi Črnomaljski so povezani s časom Spanheimskega

gospostva nad Belo krajino v obdobju med 1246 in 1269. Črnomaljski so bili

ministeriali rodbine Spanheim, ki so si ozemlje Slovenske marke in Metlike pridobili

po izumrtju Andeških, dedičev Višnjegorskih. Ko so goriški osvojili Přemyslova

posestva v letih 1275–76 in leta 1277 vzpostavili oblast v Beli krajini, je prišlo do

zamenjave starih, za goriške manj zanesljivih spanheimskih ministerialov. Prve

črnomaljske gospode je goriški grof Albert zamenjal z zvestim rodom gospodov

Karstberg (najverjetneje je bil prvi Oton, ki ga omenja tudi Valvasor), ki so se kot

goriški ministeriali v Beli krajini nato preimenovali v Črnomaljske. Tako od tega leta

naprej govorimo o rodu novih gospodih Črnomaljskih, ki ne izhaja iz leta 1263

omenjenega Friderika Črnomaljskega. Z goriško vladavino je prišlo do pomembnih

sprememb, in sicer je leta 1277 Črnomelj postal trg, vendar je vodilno funkcijo

26

začela pridobivati novonastala naselbina Novi trg, današnja Metlika, ki je postala

središče uprave in ograjnega sodišča.

Med letoma 1300 in 1312 se omenja Henrik I. Črnomaljski, verjetno sin prvega

goriškega ministeriala Otona pl. Karstbegra, za njim je imel v lasti metliške posesti

Henrik II., imenovan Korena. Konec gospostva Goriških v Beli krajini je nastopilo

leta 1374 z izumrtjem istrske veje goriških grofov, kar je doživel Diepold I.

Črnomaljski, naslednik Henrika II. Korena Črnomaljski so se povzdignili med

pomembnejše kranjske rodbine šele, ko je Bela krajina prešla v roke Habsburžanom

oz. Celjskim. Habsburžani so Grofijo v Marki in Metliki v obdobju 1379–1383

zastavili celjskim grofom. Naslednik Diepolda I. (1340–1386) je bil Diepold II.

(1386/88–1402), ki je imel sina Hansla (1391–1402), s katerim se je pričel politični

dvig družine Črnomaljskih v okviru Kranjske. Hansl je imel sinova Petra in Merta.

Vendar zgoraj omenjeni Črnomaljski niso delovali na področju Bele krajine. (Weiss

2008, 2–9). Leta 1461 je sin Merta, Gašper (Caspar), kupil trg Črnomelj, ki so ga

dobili Habsburžani po izumrtju Celjskih. Delovanje Črnomaljskih, bratov Gašperja

in Jurija, omenja Valvasor. Pravi, da so leta 1467 skupaj z Andrejem

Hohenwarterjem, tedanjim metliškim in poznejšim kranjskim glavarjem, želeli

ustanoviti samostan pri Gradacu. Samostan ni nikoli zaživel in je bil s strani turških

čet tudi uničen (Weiss 2008, 11).

Grajsko stavbo so v 15. stoletju in prvi polovici 16. stoletja temeljito prezidali.

To je bil čas, ko so Črnomaljski doživeli velik vzpon. Okoli sredine 15. stoletja sta

bila med najzvestejšimi sodelavci kasnejšega cesarja Friderika III. Gašper in Jurij

Črnomaljska. Vpliv rodovine se je tako odrazil tudi na grajski stavbi, ki je bila

matična rezidenca Črnomaljskih. Po odhodu Krištofa Črnomaljskega leta 1565 se

grajska stavba ni več veliko spreminjala (Sapač 2010a, 541–542). Jurijeva sinova

Baltazar in Henrik sta umrla brez potomcev, s čimer je v prvi polovici 16. stoletja

izumrla Jurijeva veja Črnomaljskih. Gašper je imel sina Hansa I., njegov sin Krištof

se je v začetku 16. stoletja poročil z Marjeto von Scharffenberg ter leta 1557 kupil

posestvo Windeck v Gornji Avstriji. Črnomaljski so nato začeli posesti na

Kranjskem in v Beli krajini prodajati. Leta 1565 so prodali grad v Črnomlju Nikolaju

27

Frankopanu. V zadnji četrtini 16. stoletja Črnomaljski niso imeli več posesti v Beli

krajini. Postali so del gornjeavstrijskega plemstva, vendar so ohranili staro ime in

naslove vezane tako na Kranjsko kot tudi Slovensko marko in Metliko (Weiss 2008,

12–13). Ko je Krištof Črnomaljski, ki si je leta 1534 s poroko pridobil posestva v

Gornji Avstriji, odšel iz črnomaljskega gradu, je le-ta postal last hrvaških grofov

Frankopanov. Leta 1575 se omenja kot lastnik črnomaljskega gradu Nikolaj

Frankopan. Leta 1636 je bil lastnik Pavel Ožina, ki je grad zastavil Janezu Juriju pl.

Palmburgu (Stopar 2007, 16).

Po 16. stoletju je grad postopoma izgubljal srednjeveško podobo. Leta 1655 je

mesto zajel velik požar in takrat je bil verjetno poškodovan tudi grad, saj so ga nato

postopoma obnovili in mu dali podobo, ki okoli leta 1678 opisuje tudi Valvasor. Tudi

vzdrževanje obzidja so opustili in za časa Valvasorja je bilo že popolnoma opuščeno.

Srednjeveška grajska stavba je tako postopoma dobila podobo renesančnega dvorca

(Sapač 2010a, 542–544).

Leta 1672 je postal lastnik gradu Henrik Matej pl. Schweiger, po njegovi smrti

leta 1681 prevzame lastništvo njegov sin Franc Karel. Po njegovi smrti leta 1699 se

je njegova vdova Renata Sidonja poročila s Karlom Bernardom Lichtenbergom.

Gospostvo Črnomelj je s tem postalo za 100 let last rodbine Lichtenberg. Leta 1706

so Karla Bernarda ubili kmetje, po tem dogodku je postal lastnik gradu njegov brat

Jurij Gotfrid. Po njegovi smrti leta 1720 je postal lastnik gospostva njegov sin Volf

Danijel, ki pa je umrl že leta 1723, tako da ga je nasledil brat Jurij Ludvik, njemu pa

je sledil leta 1757 njegov sin Karel Gotfrid, ki je leta 1783 gospostvo predal svojemu

sinu Francu Ksaverju. S tem se je končalo stoletno lastništvo gospostva Črnomelj za

rodbino Lichtenberg, saj je leta 1799 od Franca Ksaverja Lichtenberga gospostvo

kupil Franc Ksaver Pibernik. Po njegovi smrti leta 1809 je gospostvo podedovala

njegova hčerka Frančiška Ksaverija Stöger, ki ga je leta 1835 prodala Frančiški

Šebenik, ki je bila tudi lastnica dvorca Črnomelj. Po njeni smrti so si posestvo delili

trije dediči. Leta 1840 sta Karel Fuchs ter Barbara Mihić odstopila svoja deleža

posesti svoji sestri Frančiški Sladović, drugič poročeni Kostrevc. Po njeni smrti leta

1847 se je posest zopet razdelila na več dedičev; po listini iz leta 1856 so bili lastniki

28

njeni otroci Ferdinand, Jožef in Matilda Sladović ter Franc Kostrevc. Leta 1855 sta

po smrti Jožefa Sladovića dobila njegov delež Ferdinand in Matilda Sladović, leta

1859 pa sta si pridobila že delež Franca Kostrevca. Leta 1870, ko je še Matildin delež

pripadel Ferdinandu, je gospostvo Črnomelj zopet dobilo enega lastnika (Smole

1982, 126).

Večje prenove je bil grad deležen okoli leta 1900, ko so v njem uredili hotel in

v veliki meri spremenili starejše zametke stavbe (Sapač 2010a, 544). Leta 1918 je

grad Črnomelj zopet imel več lastnikov, vsak od njih je imel v lasti eno petino. To so

bili Josipina Lakner, Josipina Merk, Alfonz Lakner, Hilda Schaubach ter Hans

Lakner. Leta 1922 svoj delež odstopijo vsi Alfonzu Laknerju, ki je lastnik celote do

leta 1947. Tega leta postaneta lastnika gradu Ivan Lakner in Hilda Schaubach, rojena

Lakner (Zemljiška knjiga k.o. Črnomelj, vložna št. 901). Pred drugo svetovno vojno

se je v črnomaljskem gradu nahajal hotel rodovine Lackner in razni uradi. Med drugo

svetovno vojno so v gradu delovali organi narodnoosvobodilnega gibanja, po vojni

pa so grad nacionalizirali (Stopar 2007, 17). Po drugi svetovni vojni, leta 1953,

postane grad družbena lastnina, njegov upravni organ pa občina Črnomelj, ki ga ima

v lasti še danes (Zemljiška knjiga k.o. Črnomelj, vložna št. 901). Zunanjost gradu so

obnovili leta 1955, ko je grad postal sedež črnomaljske občine. Leta 1972 so

popolnoma preuredili prostore v pritličju za potrebe gostinskega obrata (Sapač

2010a, 544), ki pa danes ne obratuje več.

4.2.1 Črnomelj, križniška komenda

Komendo, ki je bila središče nemškega viteškega reda2 v Beli krajini, so

postavili križniki sredi 13. stoletja. Le-ti so bili na Slovenskem že leta 1210, ko so v

Veliki Nedelji ustanovili postojanko v obrambo pred Madžari. V Belo krajino so

prišli leta 1222, in sicer v Semič. Oglejski patriarh pa jim je leta 1256 dodelil še

2 Nastanek nemškega viteškega reda je vezan na tretjo križarsko vojno (1189–1192). Red je bil

ustanovljen leta 1190 v Izraelu najprej z namenom oskrbovanja bolnih in ranjenih, kmalu za tem pa so

red v Sveti deželi militarizirali. Od 13. stoletja naprej je red deloval tudi v Sloveniji (Štampar 2010, 13 in 21).

29

postojanke v Vinici, Podzemlju, Metliki in Črnomlju. Leta 1268 so se naselili tudi v

Ljubljani, kjer so imeli šolo in sirotišnico ter zavetišče za gobavce na Rožniku. Tega

leta jim je Ulrik Spanheimski podelil župnijo sv. Petra v Črnomlju z vsemi

podružnicami in privilegiji (Stopar 2007, 21). Vendar tega leta stavba še ni bila

zgrajena, najbrž je bila postavljenaq okoli leta 1310, ko se v virih omenja gradnja

nove hiše bratov Nemškega viteškega reda na območju Bele krajine (Sapač 2010a,

537). Stavba je vse do leta 1848 služila oskrbnikom komendskega gospostva, potem

pa so se vanjo vselili uradi iz krupske graščine. V 19. stoletju naj bi bila tukaj tudi

šola, ki so jo leta 1890 preselili v novo zgrajeno šolo Franca Jožefa v Farovški ulici

oz. današnji ulici Mirana Jarca. Še danes pa se v tej stavbi nahajajo sodniški in

nekateri drugi uradi (Stopar 2007, 22).

Najstarejša znana podoba križniške komende izvira okrog leta 1679 iz

Valvasorjeve Topografije vojvodine Kranjske. V tej obliki so stavbo pozidali po

velikem požaru, ki se je v Črnomlju zgodil leta 1655. O tem priča tudi plošča, ki je

bila leta 1659 vzidana blizu vhodnih vrat. Napis na plošči sporoča, da je leta 1659

komendo postavil komendator nemškega viteškega reda v Črnomlju in Metliki Hans

Jakob baron pl. Prankh (Stopar 2007, 22–24). Njena današnja podoba izvira od takrat

(Jakič 1995, 59). Stavba je bila nacionalizirana leta 1950. Danes si lastništvo nad

stavbo delita Republika Slovenija (delež 92/100) in občina Črnomelj (delež 8/100)

(Zemljiška knjiga k.o. Črnomelj, vložna št. 1019).

4.2.2 Stoničev grad

Mestno obzidje v Črnomlju je bilo na več mestih utrjeno s stolpi in eden izmed

teh se nahaja tudi v današnjem Stoničevem gradu, ki načeloma ne sodi med grajsko

arhitekturo. Prvi znani lastnik Stoničevega gradu je bil Bartolomej Skodler. Leta

1860 je od njega stavbo kupil Mathias Stonitsch, kasneje Stonič, iz Črnomlja, po

katerem stavba nosi ime (Stopar 2007, 26–27). V zemljiški knjigi zasledimo leta

1893 in 1934 lastnika z istim imenom, in sicer Ferdinand Stonič (Zemljiška knjiga

k.o. Črnomelj, vložna št. 800). Mathias Stonitsch je z izročilno pogodbo iz leta 1893

30

izročil svoje premoženje vključno z gradom svojemu sinu Ferdinandu Stoniču. Ta pa

ga je z darilno pogodbo leta 1934 podaril svojemu sinu Ferdinandu Stoniču,

pekovskemu mojstru iz Črnomlja (Kramarič 1999, 48). Leta 1959 je bila stavba

nacionalizirana in je postala last občine Črnomelj. Leta 1963 preide stavba na

podlagi sklepa o dedovanju v last Vlasti Klemenc, rojeni Stonič, in njenemu bratu

Radovanu Stoniču. Leta 1968 sta Stoničev grad od njiju kupila Niko Babič in Jurij

Balkovec. Svojo polovico je leta 1971 Niko Babič prodal Antoniji Vizjak in Jožefu

Kuzmi, ki pa je leta 1982 podedoval Antonijin delež in je lastnik svoje polovice še

danes. Leta 1981 je delež po Juriju Balkovcu podedovala Slavica Balkovec, od

katere je delež leta 1997 podedoval Josip Kirinić, ki je še vedno lastnik polovice

stavbe (Zemljiška knjiga k.o. Črnomelj, vložna št. 800).

4.3 Domineče, dvor

Po Valvasorju je imel leta 1563 dvor v posesti Peter Dominitsch – Dominič, ki

je dvor pozidal in ga imenoval po sebi (Stopar 2007, 27). Ob koncu 17. stoletja je bil

dvor v lasti rodbine Gusič, pripadal je Francu Frideriku, Sereni Magdaleni, rojeni

Marenzi, po njeni smrti leta 1693 pa njenima otrokoma Francu Karlu in Mariji

Izabeli, poročeni Guthall (Smole 1982, 137). V prvi polovici 19. stoletja so tukaj

gojili sviloprejko (Krajevni leksikon dravske banovine 1937, 129). Alpska rudarska

družba3 je Domineče skupaj z drugimi pridobljenimi posestmi v Beli krajini (Vinica,

Gradac, Zastava in Turn pri Dragatušu) leta 1888 prodala Henriku Grünwaldu, leta

1896 pa je posestva odkupil Emanuel Kühnel.

Videz gosposke stavbe Domineče poznamo le po Valvasorjevi upodobitvi, saj

je stavba propadla neznano kdaj (Stopar 2007, 27–28). Po ustnem izročilu naj bi grad

stal blizu vasi Boršt, in sicer proti severovzhodu, kjer se danes nahajajo njive,

katerim tamkajšnji prebivalci pravijo »dominče«.

3 Ustanovljena leta 1881 (Alpine Montangesellschaft) (Stopar 2007, 27).

31

4.4 Gradac, grad

Na prvo neposredno omembo gradu naletimo na koncu 14. stoletja; 1393 se

omenja kot Grecz schloβ, 1466 kot castrum Gretz in leta 1488 kot gschloβ Grätz

(Stopar 2007, 28). Po Gradacu se imenuje plemiška rodbina Gracarjev, ki se začne v

virih pojavljati v 14. stoletju. V tem času so Gradac imeli v posesti goriški grofje

(Štih 1997, 113). Leta 1326 se prvič omenja spanheimski ministerial Herbard III, ki

je takrat prodal svojo posest ob Turjaku in se preselil v Gradac v Beli krajini, po

katerem se je tudi poimenoval. O Gracarjih, veji Turjaških na Gradacu, ni veliko

znanega. Leta 1295 je v virih omenjen še brat Herbarda III., Gerloh I., ki se je

odločil, da bo postal duhovnik. Tega leta mu je goriško-Tirolski grof Albert II. predal

temporalije cerkve sv. Marije v Rosalnicah pri Metliki.4 Še pred posvetitvijo v

duhovnika pa je opustil službovanje v Cerkvi. Zadnja omemba Gracarjev je okoli leta

1475, ko je ta veja Turjaških z Jurijem izumrla. Gospostvo pa je njegova vdova

Uršula prodala bratoma Pankracu in Lovrencu Turjaškima (Preinfalk 2005, 51 in 88).

Z izumrtjem Gracarjev je Gradac prišel v roke glavni veji Turjaških, od katerih so

Gracarji tudi izvirali (Štih 1997, 116).

Grad Gradac je verjetno zgradil goriški vitez Herbard III., ki se je po njem tudi

imenoval (Štih 1999, 131). V 15. stoletju so h gradu zaradi turške nevarnosti prizidali

tabor, ki so ga kasnejši lastniki Gusiči, podrli in tam uredili park (Jakič 2001, 56). Na

začetku 17. stoletja je bil lastnik gospostva Jurij Lell, za njim so imeli grad grofi

Thurni-Valsassina. Janez Ludvik grof Thurn-Valsassina je leta 1610 prodal

gospostvo Otonu Henriku grofu Thurnu-Valsassina, ki je umrl leta 1615. Leta 1629

je pripadlo gospostvo Janezu Baltazarju Purgstallu, ki pa je že leta 1631 umrl.

Njegovi sinovi (oz. nečaki – glej opis pri Vinici) so si leta 1632 razdelili dediščin:

Janez Jurij je dobil Gradac, Volf Žiga Pobrežje, Karel pa Krupo. Ko je leta 1640

umrl Janez Jurij, je Gradac najverjetneje podedoval njegov mlajši brat baron Volf

Žiga, ki se je sprl z Andrejem Gusičem zaradi nasilnega pregona z gradu. Andrej

Gusič je bil takrat verjetno zakupnik gospostva, saj v njegovem zapuščinskem

inventarju iz leta 1657 niso navedene nobene nepremičnine. Tedanji lastnik 4 Glej tudi Preinfalk in Bizjak, Turjaška knjiga listin I., str. 73.

32

gospostva bi lahko bil Marko Russinger, ki je bil varuh dedičev Andreja Gusiča in

jim je leta 1661 odstopil gospostvo. Od tega leta naprej je bilo gospostvo zagotovo v

rokah Gusičev, saj je bila leta 1693 v svojem zapuščinskem inventarju kot lastnica

gospostva zapisana Serena Magdalena, soproga Janeza Jurija, sina Andreja Gusiča.

Njej je sledil Janez Sigmund baron Gusič, ki je umrl leta 1720. Za njim je nastopil

njegov sin Maks Adam, ki je umrl leta 1767. Njega je nasledil sin Sigmund Adam, ki

pa je leta 1792 gospostvo predal svojemu najstarejšemu sinu Juriju Sigmundu skupaj

s posestvi Zastava, Domineče in Vinica. Po smrti Jurija Sigmunda leta 1831, je

gospostvo podedoval njegov mlajši brat Alojz (Smole 1982, 168).

Alojz baron Gusič je gospostvo leta 1856 prodal ustanovitelju gradaške

železolivarne Francu vitezu Frideauu.5 Omembe vredna je tukaj letnica 1846, ki se

napačno navaja kot leto prodaje gospostva vitezu Frideauu. Letnico 1846 navaja

Smoletova v svojem delu Graščine na nekdanjem Kranjskem, po njej pa še vsi

nadaljnji pisci o slovenskih gradovih, čeprav je iz opombe Smoletove, kjer je

navedena letnica 1856, razvidna napaka. Čas med 1856 in 1882 je za Gradac

pomembno zgodovinsko obdobje, ki je prineslo nekaj novega in dokaj nenavadnega

za takratne belokranjske razmere. V manj kot dveh letih po nakupu gospostva Gradac

je tukaj nastala talilnica in leto kasneje še livarna. Frideau si je izbral za gradnjo

tovarne območje gradu Gradac, ker je bila v neposredni bližini reka Lahinja in tudi

zaradi potrebe nastanitve delavcev z območja avstrijskih zgornještajerskih železarn,

saj domačini niso bili nagnjeni k opravljanju zahtevnejših del (Omerzel 2014, 32–

33).

Od Franca viteza Frideaua je leta 1882 gospostvo Gradac kupila Avstrijska

alpska rudarska družba in ga čez devet let, to je leta 1891, prodala tovarnarju v

Opatiji Robertu Schlesingerju ter njegovemu bratu Viktorju. Robertov delež je leta

1916 kupila posestnica v Ruperč vrhu Gabrijela Goriany, ki pa ga je še istega leta

prodala Hrvatski eskomptni banki v Zagrebu. Leta 1918 pa so posestvo kupili

Cecilija, Franc in Ferdinand Ottenfels-Geschwind iz Bežanca pri Pregradi (Smole

5 Franc vitez Frideau je leta 1851 v Gradcu zgradil železolivarno, ki jo je oskrboval z železovo

rudo, nakopano v Beli krajini (Stopar 1991, 303).

33

1982, 168). Zadnji med lastniki gradu Gradaca je bil leta 1939 zagrebški trgovec

Šutej. Med drugo svetovno vojno je grad služil kot oficirska šola, v zadnjih mesecih

pa celo kot prehodna bolnišnica. Po vojni je leta 1950 nacionalizirana stavba služila

kot šola za težko vzgojljive mladostnike, nato pa kmetijsko gospodinjsko šolo. Od

leta 1956 dalje pa so bila v njej stanovanja (Stopar 2007, 29–30). Med letoma 1999

in 2002 je bila lastnica gradu občina Metlika. Od leta 2002 dalje je lastnik gradu

Republika Slovenija (Zemljiška knjiga k.o. Gradac, vložna št. 407).

4.5 Krasinec, dvorec

Dvorec Krasinec je pozidal in oskrbel s pisano pobarvanimi sobami (kot priča

Valvasor) polkovnik Johann Adam grof Purgstall. Kasneje se dvorec omenja še leta

1715, ko je na njem umrl Jurij Sigfrid Purgstall, ki pa ni bil njegov lastnik. Valvasor

se v opisu graščin navdušuje nad lepoto pristave, ki jo je leta 1686 pozidal tedanji

lastnik, saj so staro pred tem že dvakrat požgali hudodelci, po Valvasorjevih besedah

Vlahi.6 V opisu piše o lepem majhnem ribniku in lipi na obzidanem dvorišču ter o

grajskem golobnjaku. Osrednja grajska stavba je spadala med večje renesančne dvore

v Beli krajini. Glede na svojo izpostavljenost je najverjetneje postala žrtev uskoških

roparskih napadov ali pa so jo zaradi njih opustili (Stopar 2007, 41). Grad je

domnevno stal 500 metrov severno od vasi Krasinec (Krajevni leksikon Dravske

banovine 1937, 129).

4.6 Krupa, grad

V starejših srednjeveških virih se grad Krupa ne omenja. Zasledimo ga šele leta

1427 kot castrum Cruppa (Stopar 2007, 42). Nekateri menijo, da je grad obstajal vsaj

že v 14. stoletju, saj Valvasor navaja, da je takrat gospostvo podedovala Ana, grofica

Ortenburška, rojena grofica s Krupe (Stopar 2007, 42). Opozarjam na napačno 6 Po Valvasorju Walachen, v resnici so to bili Uskoki (Stopar 2007, 41).

34

navajanje Valvasorja in Smoletove, ki zatrjujeta, da so gospostvo Krupa ustanovili

grofje iz Krupe oz. Ursini-Blagaji in hkrati omenjata grofico Ano, poročeno z

grofom Otonom Ortenburškim. Težava je, da so imeli hrvaški grofje Babonić-Blagaji

dedno posest z enakim imenom v Bosni (Bosanska Krupa). Tako je prišlo do

enačenja bosanskih in belokranjskih plemičev in gospostev, ki pa med seboj niso

imeli nikakršne povezave. Blagaji so v srednjeveških virih omenjeni kot »von Krup«,

kar je Valvasor tolmačil, da so ravno oni zgradili grad Krupa v Beli krajini. Napačno

se navaja tudi izvor grofice Ane, ki je izhajala iz rodbine Ortenburških in je bila

poročena z Dionizijem Babonićem iz Krupe v Bosni. Grofje Babonić-Blagaj niso

nikoli imelo v lasti posestva v Beli krajini. Znan je le en predstavnik rodbine

belokranjskih Krupskih, tj. v 14. stoletju neki Seifrid iz Krupe, poročen s Katarino

Turjaško. Najverjetneje so bili krupski ministeriali, morda že spanheimski, zagotovo

pa vsaj goriških grofov. Lastniki gospostva so ostali nekje do srede 15. stoletja (Kos

1991, 62).

Ob koncu 15. stoletja je bil lastnik Krupe celjski glavar Andrej pl. Hohenwarth,

ki je umrl leta 1483. Njegova dedinja Margareta se je poročila z Moritzem pl.

Purgstallom. Njun najstarejši sin Erazem je imel edinko, zato je gospostvo prešlo na

dediča njegovega najmlajšega brata Krištofa, Adama, ki je umrl leta 1591. Nasledil

ga je sin Jurij Krištof, ki je umrl leta 1619. Gospostvo je nato podedoval njegov

mlajši sin Karel, ki je leta 1672 padel v boju s Francozi pri Strassburgu. Gospostvo je

nato upravljala njegova vdova Ana Sanina Purgstall, rojena Edling, vse do leta 1688,

ko je postal polnoleten njen sin grof Jurij Sigfrid, ki je umrl leta 1701. Po smrti Jurija

Sigfrida so njegovi dediči leta 1704 gospostvo prodali Janezu Mihaelu baronu

Androki. Nato ga je Franc Ignac baron Androka dal leta 1710 v zakup Francu Adamu

grofu Lambergu, ki je umrl leta 1719. Leta 1723 je njegov sin Franc Bernard kupil

Krupo od Karla Henrika grofa Wazenberga. Leta 1734 ali 1736 pa je gospostvo

Krupa skupaj z gospostvom Pusti Gradec prodal Petru Pavlu pl. Bonazziju. Po smrti

Petra Pavla pl. Bonazzija leta 1742 je gospostvo podedoval njegov sin Jožef

Leopold, kateremu je sledil leta 1757 njegov sin Jožef, ki je leta 1772 v svoji oporoki

gospostvo zapustil svoji ženi Frančiški, rojeni baronici Apfaltrer, ki je bila priznana

za lastnico leta 1773 (Smole 1982, 248–249). Ko je leta 1796 Frančiška kot grofica

35

Auersperg umrla, je svoje imetje (vsa belokranjska gospostva, to so bila Krupa,

Pobrežje in Pusti Gradac) zapustila nečaku Alojzu baronu Apfaltrerju, ker ni imela

otrok (Preinfalk 2005, 188). Leta 1855, po smrti Alojza barona Apfaltrerja, je

gospostvo pripadlo njegovemu nečaku Rudolfu baronu Apfaltrerju. Po njegovi smrti

leta 1893 ga je nasledil njegov nečak Artur baron Apfaltrer, ki pa je leta 1904 prodal

posestvi Krupo in Pusti Gradec Danijelu Makarju iz Metlike ter Juliju Maceletu iz

Gradca. Tako je grad Krupa po letu 1904 prešel v neplemiške roke. Makarjevo

polovico posesti je po njegovi smrti 5. novembra 1904 podedovala njegova vdova

Frančiška. Po njeni smrti 19. oktobra 1908 pa so si dediščino razdelili njeni otroci

Milan, Mimica, poročena Jeršinovič, Danica in Ljubica. Leta 1912 je ta del posestva

kupil solastnik Julij Macele, ki pa je leta 1914 svoje posestvo prodal Zemljiški banki

v Pragi. Od nje je posestvo leta 1918 kupil Anton Zurc (Smole 1982, 250), trgovec

iz Semiča, ki ostal lastnik gradu do konca druge svetovne vojne. Grad je od druge

polovice 19. stoletja naprej počasi izgubljal svoj pomen. Dokončno pa je bil uničen,

ko so ga požgali partizani poleti leta 1942. Grad naj bi gorel več kot dva tedna,

skupaj z njim pa tudi grajski arhiv. Del gradiva so na srečo še pred vojno pripeljali v

Ljubljano, kjer ga še danes hrani Arhiv Republike Slovenije.7 Po končani drugi

svetovni vojni so domačini zidovje gradu uporabili kot gradbeni material (Stopar

2007, 47–48). Leta 1948 je posest, na kateri je stal grad, postala družbena lastnina

pod upravo Krajevnega ljudskega odbora Stranska vas. Nato so postali lastniki zopet

Zurci, in sicer najprej Jože Josip Zurc, katerega je nasledil Joseph Jožef Zurc, živeč v

Avstraliji. Za njim pa je vse do danes lastnica Anne Marie Zurc, ki živi na Škotskem

(Zemljiška knjiga k.o. Vinji vrh, vložna št. 457). Danes lahko v Stranski vasi na

mestu, kjer je nekoč stal mogočen grad, vidimo le še zaraščene razvaline. Ravno tako

v ruševinah je razvidna nekdanja žitnica, v kateri so bila včasih zgoraj stanovanja,

spodaj pa shramba.

7 ARS, AS 749, Gospostvo Krupa, Pobrežje in Pusti Gradec.

36

4.7 Metlika, dvorec, grad

Starejša zgodovina dvorca Metlika ni popolnoma jasna, jo pa lahko povežemo

z zgodovino tega prostora. Bela krajina je do poroke mejnega grofa Ulrika Weimer-

Orlamünde s hčerko ogrskega kralja Bele I. spadala h Kranjski. Nato je bila kot

Metliška grofija pripojena Hrvaški. Med leti 1135 in 1172 jo je sin Majnharda

Višnjegorskega, Albert z Mehovega, iztrgal Hrvatom, toda meja med Kranjsko in

Ogrsko še vedno ni bila dokončno določena, dokler se ni kasneje ustalila na Kolpi.

Na začetku 13. stoletja so bili v Beli krajini Andeški, ki so si s politiko porok

pridobili precej cerkvenih, oglejskih fevdov na Kranjskem. Andeški so Belo krajino

prek svojih ministerialov upravljali z Mehovega, v Metliki pa so imeli le manjšo

upravno postojanko (Stopar 2007, 51–52).

Grad v Metliki je nastal, ko je nemški kralj Rudolf I. Habsburški leta 1277

grofu Albertu I. Goriškemu podelil v zastavo celotno območje Bele krajine, ki je

ostala pod Goriškimi do izumrtja istrske veje te rodbine leta 1374. Goriški so

ustvarili novo upravno središče, ki se je imenovalo Novi trg, pozneje Metlika, ki se v

virih kot trg prvič omenja leta 1300. Že takrat je bil tukaj sedež goriških

ministerialov, kateri so omenjeni v virih do leta 1341 (Sapač 2010a, 544). Deželni

glavar, ki je zastopal deželnega kneza, je pomenil najvišji organ deželne uprave. Prvi

glavar Grofije v Marki in Metliki se omenja leta 1322 (Štih 1999, 126). Kot

glavarjev sedež in sedež gospostva je verjetno že takrat obstajal prvi zametek grajske

stavbe. Leta 1354 pa se grad v Metliki prvič omenja kot castellum (Sapač 2010a,

545). Grofija v Marki in Metliki se je za časa vladavine Goriških grofov, predvsem

pa v obdobju grofa Alberta III. Goriškega (1342–1374), razvila v posebno deželo in

doživela razcvet (Štih 1999, 126). Kar pomeni, da se je takrat najverjetneje tudi širil

grajski kompleks, saj je v listini iz leta 1409 navedeno, da je bil grad takrat že bogata

rezidenca (Sapač 2010a, 550). Po smrti Alberta III. je Grofija v Marki in Metliki

prešla v roke Habsburžanom, ki pa je niso priključili h Kranjski. Prvi habsburški

glavar Grofije je bil leta 1375 Nikolaj Hmeljniški, katerega je nasledil Siegfried

Gamberški (Gallenberški) in opravljal nalogo glavarja med letoma 1400 in 1411

37

(Štih 1999, 136). Najpozneje od leta 1423 pa do leta 1432 je bil habsburški glavar v

Metliki Janž Hohenwarter (Kos 1999, 45).

Pomembna prelomnica v stavbni zgodovini gradu Metlika so turški vpadi, ki so

se prvič zgodili že v letih 1408, 1411 in 1415, s čimer se je začela organizacija

protiturške obrambe mesta (Sapač 2010a, 550). V tridesetih letih 15. stoletja so

grofijo dobili v zastavo Celjski, ki so s seboj pripeljali tudi svoje uradnike. Tako je

grofijo okoli leta 1447 upravljal Jurij Kolenc, tik pred izumrtjem Celjskih pa je bil

leta 1456 glavar Baltazar Sevniški (Kos 1999, 45). Ko so Celjski leta 1456 izumrli,

so posestvo zopet prevzeli Habsburžani, ki so metliško grofijo spremenili v zastavno

posest, ki jo je nato imel Andrej Hohenwarter vse do leta 1470 (Stopar 2007, 52–53).

Tega leta jo je skupaj z glavarstvom prejel Pankrac Turjaški, njega je leta 1492

nasledil Žiga Pirš, njega pa po letu 1517 njegov sin Janž vse do leta 1533. Tega leta

je kot glavar nastopil deželni komtur Nemškega viteškega reda Anton Erazem Thurn,

ki je to funkcijo opravljal do leta 1556, ko so bila deželnoknežja gospostva

razdeljena v zastavo različnim fevdalcem (Kos 1999, 45). V 15. stoletju, v času prvih

turških vpadov, je Metlika postala mesto ter si s tem pridobila pravico do lastnih

utrdb, v sklopu katerih je bil tudi grad, ki se prvič omenja leta 1456, vendar je bil v

svojem zametku starejši (Stopar 1991, 300). Leta 1456 se prvič omenja jarek pred

metliškim gradom. Leta 1457 pa se v listini, s katero je Bernhard Katter prodal

metliški mestni občini stolp z zidano kletjo ter pripadajoče zemljišče pred in za

stolpom s hišo in drevjem ob obzidju pred gradom v Metliki, grad zopet omenja.

Zadnji omembi metliškega gradu izvirata iz časa, ko so Belo krajino ter še posebej

Metliko pričeli ogrožati čedalje hujši vpadi Turkov, vendar ob tem viri ne navajajo,

koliko je bil grad ob vpadih prizadet (Stopar 2007, 53). V letih od 1469 in 1483 in še

nekoliko pozneje so Metliko pustošili siloviti vpadi turških čet. Mesto je najbolj

trpelo v letih 1469, 1471, 1474, 1477, 1482 in 1491, vendar utrjeno mesto in grad

napadom nista podlegla (Sapač 2010a, 551).

Od sredine 16. stoletju so imeli v zastavi metliško gospostvo hrvaški ban Peter

Erdődy in njegova sinova Tomaž in Peter, leta 1621 pa so grad od Tomaža Erdődya,

ki je bil takrat edini lastnik, kupili trije bratje Peter, Gregor in Mihael Waz. Leta

38

1680 je posestvo od Mihaela Wazenberga kupila grofica Kordula Paradeiser, za njo

pa kmalu grof Jurij Žiga Lichtenberg (Kos 1999, 46–48), ki ga je posedoval tudi leta

1705, ko je mesto Metlika zajel velik požar, v katerem so zgorele vse stanovanjske

hiše, komenda nemškega viteškega reda, mestne utrdbe s stolpi in vrati ter cerkev in

grad. O škodi, ki jo je povzročil takratni požar, ni podatkov. Lahko pa predvidevamo,

da stroški obnove niso bili majhni. Poleg tega je bil to čas, ko gospostvo ni več

prinašalo koristi kot pred tem. Tako je na primer leta 1593 na področju Bele krajine

redne dohodke gospostvu zagotavljalo 194 hub, leta 1723 pa le okoli 66. Tudi

Valvasor je leta 1689 zapisal, da je šlo nekdaj za pomembno gospostvo, zdaj pa je

dvorec pred propadom ter da je v njem komaj še mogoče prebivati (Stopar 2007, 55).

Leta 1713 je grof Jurij Žiga Lichtenberg gospostvo prodal zagrebškemu

stolnemu kapitlju (Kos 1999, 48), ki je upravljanje zaupal kapiteljskemu kanoniku.

Ta je v metliškem dvorcu prebival vse do leta 1790, ko ga je znova zajel požar. Prvi

požar, po katerem so stavbo predelali, je bil leta 1705. Leta 1792 so se zaradi

previsokih stroškov obnove odločili za prodajo. Tega leta je metliški dvorec kupil

ljubljanski krčmar in meščan Jožef Savinšek8 ter ga v celoti prenovil (Stopar 2007,

55–56). Po smrti Jožefa Savinška je gospostvo leta 1824 pripadlo njegovemu sinu

Andreju, kateremu je leta 1858 sledil sin dr. Jožef Andrej, ki je leta 1899 posestvo

prodal Ljudski posojilnici v Ljubljani. Od nje je leta 1903 kupila posestvo Prva

dolenjska posojilnica v Metliki (Smole 1982, 293). Znano je, da je bilo v Metliki več

požarov, v katerih je utrpel tudi grad. Usodna sta bila zlasti že omenjena požara v

letih 1705 in 1790. Zato sedanjo podobo grajske stavbe, ki ima klasicistični pridih,

pripisujemo obnovitvam ob prelomu iz 18. v 19. stoletje. Grad, ki je na

Valvasorjevem bakrorezu upodobljen kot trdnjava (podoba z dvema okroglima in

pravokotnim stolpom), je po prenovi dobil značaj udobne mestne rezidence (Stopar

1991, 300). Kaj se je dogajalo z dvorcem v prvi polovici 19. stoletja ni znano. Leta

1860 se je na dvorcu nahajalo okrajno sodišče, v pritličju severnega trakta in

okroglega stolpa pa so zgradili zaporniške celice. Na dvorišču so zazidali oz.

zasteklili večino arkadnih odprtin ter pozidali nekaj prizidkov. V gradu so se nahajali

8 Glej tudi Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del, str. 151–154.

39

tudi prostori zemljiške knjige. Okoli leta 1900 so stavbo v celoti prenovili, pri čemer

ni bila spremenjena njena podoba (Sapač 2010a, 553–554). Med leti 1931 in 1936 je

bil tukaj tudi sedež metliškega okraja. Po kapitulaciji Italije med drugo svetovno

vojno je na dvorcu delovalo sodišče belokranjskega okrožja, v njem pa je bil tudi

oddelek oficirske šole glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih

odredov Slovenije. Pozneje so se v dvorcu nahajali razni uradi, nižja gimnazija,

zemljiška knjiga, delno pa so dvorec namenili tudi za stanovanja (Stopar 2007, 56).

Leta 1948 je grad Metlika v zemljiški knjigi vpisan kot splošno ljudsko premoženje,

katerega upravni organ je Občinski ljudski odbor Metlika (Zemljiška knjiga k.o.

Metlika, vložna št. 1048).

Po letu 1951 so se razmere spremenile, saj so se takrat začeli postopno

izseljevati uporabniki grajskih prostorov. Leta 1954 se je v dvorec naselil

Belokranjski muzej, ki je stavbo dobil v upravljanje leta 1963. Leta 1969 pa so v

njem uredili še Slovenski gasilski muzej ter Ganglovo razstavišče. V sedemdesetih

letih 20. stoletja so pričeli grad temeljito prenavljati ob strokovnem sodelovanju

spomeniške službe. Stavbi so s prenovo v največji možni meri povrnili značilno

klasicistično podobo, kot jo je imela po končani obnovi med 18. in 19. stoletjem. Pri

prenovi so tako podrli dvoje stopnišč na dvorišču, kjer so odstranili tudi novejše

prizidke ter odprli zazidane arkade. Prenovili so tudi fasado, streho ter notranje

prostore, ki sedaj služijo le še muzejskim namenom (Stopar 2007, 56–57). Od leta

1999 dalje je lastnica gradu Metlika občina Metlika, ki ima grad v lasti še danes

(Zemljiška knjiga k.o. Metlika, vložna št. 1048).

4.7.1 Metlika, križniška komenda

Po prvi križarski vojni leta 1096 so v Palestini nastale tri različne redovne

skupnosti bojevnikov, katerih prioritetna naloga je bila skrb za romarje, bolnike in

ranjence, kasneje pa tudi boj proti ljudem druge vere. Prvi so bili templjarji, nato

ivanovci (hospitalci, rodoški vitezi, malteški vitezi) in križniki – nemški viteški red.

Po izgubi svojih posesti na Bližnjem vzhodu so vsi redovi zapustili Palestino in se

40

naselili v zahodni Evropi, predvsem na mejah Rimskega cesarstva nemške

narodnosti, med drugim pa so si vsi trije redovi ustvarili postojanke tudi na

slovenskih tleh. Vojaško in hierarhično organizirani križniki, ki so imeli središče

svojega reda v Marienburgu v nekdanji Prusiji, so na slovenskih tleh nastopili kmalu

po svoji ustanovitvi. Leta 1190 so prisotni v Veliki Nedelji, kamor jih je naselil

Friderik Ptujski, da bi zavaroval vzhodno mejo svoje posesti proti nemirnim Ogrom.

Nato se pojavijo še v Ljubljani in Beli krajini, kjer so s svojimi močnimi

postojankami že v 12. stoletju izrinili templarje v Rosalnicah pri Treh farah in si s

tem pridobili veliko posest, oglejski patriarh pa jim je zaupal tudi dušnopastirske

naloge (Stopar 2007, 63–64). Nemški križniški red pride v te kraje leta 1236. Svojo

komendo so imeli v Metliki in tudi v Črnomlju (Stopar 1991, 301).

Komenda nemškega viteškega reda v Metliki je leta 1310 označena kot

Methlica, noua domus fratrum Theotonicorum, leta 1391 kot domus Theotonicorum

in Metligk, leta 1466 pa kot dewtschenhawss in der Mettling an der Kchulpp. Že leta

1350 se omenja tudi redovni špital, poznejšega, meščanskega, pa je leta 1493

ustanovil metliški glavar Andrej Hohenwarter. Leta 1466 pa se prvič omenja

Wolfgang Han kot komtur Nemškega viteškega reda v Metliki (Stopar 2007, 64).

Letnica 1774 označuje zadnjo večjo prenovo te stavbe. Natančnih podatkov o

razvoju komende nimamo. Edini znani vir je Valvasorjev bakrorez v Slavi vojvodine

Kranjske iz leta 1679. Pred drugo svetovno vojno je bila v viteški komendi hiralnica,

po nacionalizaciji pa so jo preuredili v Dom počitka (Stopar 2007, 67–68), ki je imel

od leta 1966 pravico do uporabe stavbe. Danes je stavba pod hipoteko z zapisom iz

leta 2008, in sicer je v zemljiški knjigi kot upnik naveden Ekološki sklad Republike

Slovenije (Zemljiška knjiga k.o. Metlika, vložna št. 1469).

4.7.2 Metlika, stolpi

V Metliki se omenjata dva stolpa že v srednjeveških virih, še najbolj sta

dokumentirana iz Valvasorjevega bakroreza iz leta 1679, časovno pa lahko pozidavo

postavimo v obdobje, ko je Metlika, tedaj še Novi trg, že dobila mestne pravice. Te ji

41

je podelil goriško-tirolski grof Henrik I., ki je bil prvič tukaj leta 1306. Izmed

podeljenih privilegijev pa je bil tudi ta, da lahko meščani svojo naselbino zavarujejo

z obzidjem, v katerega so bili že od začetka vključeni tudi obrambni stolpi. Da je

Metlika dobila svoje obzidje že zgodaj, nam priča listina iz leta 1367, ki to obzidje

omenja – Neumarckt in der Metlik an der Rinchmawer. Stolp ob mestnem obzidju pa

se pozneje omenja še leta 1456 v listini Bernharda der Katterja, s katero je mestnemu

svetu zastavil domec ob obrambnem jarku pred gradom – hofstat in der yetzbemelten

stat zenachst bey dem graben vor der purkg, an meins genantten Katter turn daselbst

stossent ter leta 1457 v listini, s katero je isti lastnik mestni občini prodal svoj stolp

in bližnjo zidano vinsko klet z zemljiščem – turn mitsambt dem gemawrten keller

dfaneben, auch mit der hofmarch vor und oberhalb des turns… bey der rinkgmawr

vor der burkg in der stat Mettling. Katterjev stolp lahko še vedno prepoznamo v

ohranjenem enonadstropnem stolpu, kjer je bila včasih zasilna bolnišnica in do leta

1889 tudi mestna osnovna šola, zdaj pa je v njem glasbena šola. Večji problem pa

nastane z opredelitvijo stolpa Andreja Aprecharja. V listini iz leta 1497 se omenjajo

stolp, domec in koča v mestu Metlika poleg kaplanije pri svetem Nikolaju – thurn

hoffstat und gadenn in der stat Metling bey sand Nicla nebem des fruemeser haws

gelegenn, ki so bili darovani Bratovščini sv. Rešnjega Telesa pri omenjeni cerkvi.

Ostali stolpi, ki so pozneje prešli v roke posameznikov, so že na Valvasorjevi

upodobitvi videti opuščeni. Iz spremnega besedila k jožefinski vojaški karti iz let

1763-1787 v sekciji 236 pa lahko preberemo: »Metlika je obdana z obzidjem, na

katerega so povečini naslonjene hiše. Na mnogih mestih so že ozki prehodi. S te

karte je razvidno, da so metliško obzidje pomaknili tesno na rob strmih pobočij

pomola, na katerem je zraslo mesto, ko pa je minila turška nevarnost, so se na

obzidje z notranje strani naslonile meščanske hiše. Na zahodni strani mesta so

ostanki mestnega obzidja še vedno prepoznavni (Stopar 2007, 69–71).

42

4.8 Okljuk, dvorec

Ob okljuku reke Dobličice pri Kanižarici je dvorec leta 1625 dal pozidati

komendator nemškega viteškega reda v Črnomlju Janez baron Haller. Pozneje je bil

dvorec v lasti baronov Wernegkhov ter Witzensteinov, pl. Wolkenspergov in od leta

1753 v lasti grofa Gvidona Cobenzla. Nato so sledili Bernardiči in rodbina Fuchs,

sredi 19. stoletja pa so bili zadnji lastniki dvorca Šebenika. Danes o dvorcu ni več

sledu (Jakič 1995, 59).

4.9 Pobrežje, utrjen dvorec, grad

General Vojne krajine baron Ivan Lenkovič je leta 1547 kupil posest od vdove

Pichler, da bi tu naselil Uskoke ter pozidal protiturško utrdbo. Od cesarja Ferdinanda

I. je dobil leta 1550 potrebno dovoljenje, tako je bil grad najpozneje do leta 1557

sezidan (Stopar 1991, 306–307). Iz leta 1550 je v pismu Ivana Lenkoviča,

naslovljenem na cesarja Ferdinanda I., zapisano, da je dal 1568 goldinarjev za odkup

gospostva Mehovo, kamor je sodilo tudi pet kmetij v Pobrežju. Na teh kmetijah je

želel na strmi skali nad reko Kolpo pozidati dvorec, stolp in utrdbo, ki naj ne bi

služili le za njegovo osebno varnost, temveč bi varovali celotno metliško območje, tj.

današnjo Belo krajino, pred turškimi vpadi. Namen zidave gradu in formiranje

celotnega gospostva sta bila namenjena temu, da se utrdi južno mejo Kranjske. Da je

bila takšna utrdba potrebna, se je pokazalo leta 1575, ko je ponovno grozil večji vdor

turških vojaških enot in so se ogrožene dežele Kranjska, Štajerska in Koroška

odločile za odpor. Takrat je v Pobrežje s svojimi vitezi prijezdil tudi Herbard

Turjaški, ki so ga pozneje Turki ubili (Stopar 2007, 74–75).

Grad Pobrežje je podrobno opisal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Opisal ga je kot grad, ki je dobro utrjen z okroglimi in štirioglatimi stolpi. V to

trdnjavo so se ob turški nevarnosti zatekali okoliški prebivalci. Turki gradu Pobrežje

niso nikoli osvojili, ravno zato je grad kot tudi celotno gospostvo v nemščini dobilo

ime Freienturn (svobodni stolp). Po Valvasorjevem pričevanju je bilo gospostvo

43

Pobrežje nekdaj last gospoda Lenkoviča, nato pa so ga imeli v lasti Purgstalli, za

časa Valvasorja je tod gospodoval Johan Adam grof pl. Purgstall (Stopar 2007, 71–

72). Janez baron Lenkovič je leta 1564 gospostvo prodal Krištofu pl. Purgstallu, ki

ga je leta 1587 nasledil sin Adam, umrl leta 1591. Gospostvo je po njegovi smrti

dobila vdova Katarina, rojena Gusič, ki se je nato poročila z Janezom pl. Gallom.

Leta 1599 je Katarina gospostvo prodala Juriju baronu Lenkoviču, ki pa je umrl leta

1603. Ker pa kupnina ni bila v celoti plačana, je po Lenkovičevi smrti gospostvo

zopet pripadlo Purgstallom. Leta 1614 sta sinova Adama Purgstalla, Jurij Krištof in

Janez Baltazar, gospostvo dala v zakup Jerneju in Mihaelu Mofrienoma. Leta 1619 je

umrl Jurij Krištof pl. Purgstall, Janez Baltazar pa leta 1630. Leta 1632 so si sinovi

Jurija Krištofa gospostvo razdelili tako, da je Janez Jurij dobil Gradac, baron Volf

Žiga Pobrežje ter Karel Krupo. Po smrti Volfa Žige leta 1654 je gospostvo

podedoval njegov sin baron Janez Adam, ki ga je nasledil vnuk njegovega strica

Karla grof Jurij Sigfrid Jožef; umrl leta 1715. Leta 1738 je Leopold grof Purgstall,

najverjetneje sin Jurija Sigfrida Jožefa, gospostvo zastavil Andreju Danijelu grofu

Barbu, ki je je bil poročen s Katarino Elizabeto, hčerjo Janeza barona Purgstalla.

Leopoldov sin Janez Krstni je dal leta 1743 grofu Barbu gospostvo v popolno last, od

tega ga je leta 1752 kupil Jožef Leopold pl. Bonazzi, ki je po svoji smrti leta 1757

gospostvo zapustil svojemu sinu Jožefu. Po njegovi smrti je bila za lastnico

gospostvo leta 1773 priznana njegova mati Frančiška grofica Auersperg, rojena

baronica Apfaltrer. Le-ta je po svoji smrti leta 1797 gospostvo zapustila svojemu

nečaku Alojzu baronu Apfaltrerju, ki je bil priznan za lastnika s prisojilno listino leta

1804. Po smrti Alojza leta 1855 je postal lastnik gospostva njegov nečak Rudolf

baron Apfaltrer, in sicer s prisojilno listino iz leta 1858. Po njegovi smrti leta 1893 pa

je posestvo pripadlo Arturju baronu Apfaltrerju, ki je bil za lastnika priznan s

prisojilno listino leta 1895. Leta 1904 (28. oktobra) je Artur baron Apfaltrer

gospostvo Pobrežje, kot tudi Krupo in Pusti Gradec, prodal hotelirju v Metliki

Danijelu Makarju ter poštnemu mojstru v Gradacu Juliju Maceletu. Še istega leta (5.

novembra) je Danijel Makar umrl, njegov delež pa je podedovala vdova Frančiška,

po njeni smrti pa je pripadel njenemu pastorku Daku. Dako Makar je leta 1912

Krupo in Pobrežje prodal Juliju Maceletu, od katerega je leta 1914 obe posestvi

44

kupila zemljiška banka v Pragi. Od banke pa je leta 1918 posestvi kupil Anton Zurc

(Smole 1982, 354).

Grajski kompleks je začel propadati že v drugi polovici 19. stoletja. Tako kot

večino belokranjskih gradov in dvorcev pa je tudi grad Pobrežje med drugo svetovno

vojno doletela nesrečna usoda. Na grad so se novembra leta 1942 iz Adlešičev

preselili italijanski karabinjerji, avgusta leta 1944 pa so ga Nemci požgali. Nato pa ga

je komanda karlovškega vojnega območja, ki je bila nastanjena na območju

Adlešičev, obnovila ter v njem uredila partizanske delavnice, ki so tu delovale do

spomladi leta 1945. Marca tega leta so grad zavzele in ponovno požgale ustaške in

nemške enote. Grad Pobrežje se je spremenil v ruševino. Popolnoma ni bil grad

nikoli obnovljen, do danes se je ohranila le generalija, stavba, ki se je šele kasneje

prislonila k stari zasnovi (Stopar 2007, 75–78). Leta 1957 je bila lastnica Marija

Adlešič. Nato je leta 1988 posest dedoval Jože Adlešič in za njim leta 1997 Marija

Cvitkovič, rojena Adlešič. Nato je posest dedovala Kristina Cvitkovič, ki je lastnica

še danes (Zemljiška knjiga k.o. Adlešiči, vložna št. 608).

4.10 Poljane, grad

Grad Poljane je bil do 13. stoletja v oglejskem fevdu gospodov Turjaških, te so

nasledili Ortenburžani, znani po svoji kolonizatorski vlogi na Kočevskem. Grad se

prvič omenja leta 1336, in sicer kot castra de… Poelano, ter nato leta 1353 kot vest

Pölan, ko je ortenburški vazal Ernest Reynman prodal Poljane svojim fevdnim

gospodom (Stopar 2007, 91). Grad je bil najprej v lasti gospodov Poljanskih ter za

njimi grofov Ortneburških, ki so bili znani kot kolonizatorji kočevskega ozemlja.

Leta 1418, po izumrtju Ortenburžanov, so grad Poljane podedovali grofje Celjski, ki

so ga upravljali vse do leta 1456, ko so ostali brez dedičev. Celjska dediščina je nato

pripadla Habsburžanom. Cesar Friderik III. je leta 1457 grad Poljane izročil v oskrbo

in dosmrtni užitek Erhardu Hohenwarterju in njegovima sinovoma Andreju in

Štefanu (Simonič 1978, 40–41).

45

Gradu Poljane so zaradi turške nevarnosti v 15. stoletju dozidali tabor (Jakič

1995, 25). V tabor so se ob turških vpadih zatekali okoliški ljudje s svojim imetjem.

Poljanci so si v taboru postavili 40 hišic, ki so bile po Valvasorjevim pričevanju v

mirnem času prazne in neposeljene (Simonič 1979b, 46–47).

Sredi 16. stoletja so gospostvo dobili v najem Schnitzenbaumi, Valvasor

omenja leta 1562 Viljema in leta 1612 Volka Schnitzenbauma. Od kralja Ferdinanda

II. je gospostvo okoli leta 1618 kupil Janez Jakob grof Khisl in ga združil z

gospostvom Kočevje. Obe gospostvi je leta 1641 Jurij Jernej Khisl prodal

Auerspergom, ki so imeli posest Poljane v lasti vse do konca druge svetovne vojne

(Simonič 1978, 41). Po Wolfu Engelbertu grofu Auerspergu, posest mu je prodal

Jurij Jernej, je obe gospostvi (Poljane in Kočevje) podedoval njegov brat Janez

Vajkard knez Auersperg, ki ju je leta 1677 vključil v novoustanovljeni Auerspergov

primogeniturni fidejkomis.9 Janeza Vajkarda kneza Auersperga je nasledil sin Franc

Ferdinand, njemu je sledil sin Henrik, ki je v virih omenjen še leta 1761. Po njegovi

smrti ga nasledi sin Janez Vajkard II., tega pa Karel I., ki je bil za lastnika priznan

leta 1786. Leta 1818 je posestvo podedoval sin Karla I. Viljem I., leta 1822 pa je

njegov sin Viljem II., ki je umrl leta 1827. Nasledil ga je Karel Viljem knez

Auersperg, ki je umrl leta 1890. Tega leta je posestvo pripadlo Karlu Mariju

Aleksandru knezu Auerspergu, ki je umrl leta 1927 (Smole 1982, 376).

Konec gradu Poljane je zaznamovalo leto 1809, in sicer s francosko okupacijo

Kranjske. Kmetje so se okupaciji uprli in začeli napadati po hišah nastanjene

Francoze, jih razoroževali in pobijali. Francozi so odgovorili s požigom gradu

Poljane ter gradu Kostel, upornike pa so pobili. Požganega gradu ni poslej nihče več

obnovil. Gospostvo pa si je novo upravno stavbo postavilo v bližnjem Starem trgu. V

novonastali dvorec Predgrad so Auerspergi prenesli tudi sedež deželskega sodišča, ki

ga je označeval pranger, postavljen pred stavbo. Urad so leta 1942 požgali partizani,

9 Janez Vajkard Auersperg je Poljane in Kočevje skupaj z Žužemberkom ter Višnjo Goro

vključil v primogeniturni fidejkomis, kar je v fevdalnem pravu pomenilo, da se je rodbinsko posestvo

prenašalo iz roda v rod (na prvorojenca) z dedovanjem, pri tem pa prodaja in delitev posestva nista bila dovoljena.

46

po vojni pa je bil preurejen v zadružni dom, kjer so namestili razne ustanove, pred

njim pa še vedno stoji sramotilni steber (Stopar 2007, 92–96).

4.11 Pungrt, dvor

Skromen dvor Pungart je v 16. stoletju pozidal poročnik regimenta

Piccolominijevih kirasirjev Strniša in ga tudi poimenoval po sebi Strnišev dvor –

Sternischenhof. Ime Pungart v slovenščini je nastal iz nemške besede Baumgarten po

bližnjem sadovnjaku. Strniša je bil mož prepovedanih dejanj. Ko se mu je že bližala

smrtna ura, mu je uspelo pobegniti na Češko ter nato v Šlezijo, kjer je ravno tako

zanetil nekaj nemirov. Na Ogrskem mu je uspelo dobiti službo ritmojstra, vendar ga

je v zadnjem uporu tamkajšnjih puntarjev doletela smrt. V Valvasorjevem času je

dvor kupil Franc Bernard pl. Lichtenberg, ki je dvor povečal in prezidal. Pungrt je

ostal v lasti Lichtenbergov celo 18. stoletje. V času francoske okupacije ga je

posedoval Janez Nepomuk Lichtenberg, ki je svojo celotno graščinsko posest leta

1836 prodal kraljevemu svetniku Martinu Kuraltu, za njim pa jo je prevzel sin

Franc. Ko je leta 1888 Franc Kuralt umrl, je njegova vdova Kristina, rojena Železnik,

posest prodala ljubljanskemu trgovcu Karlu Kavšku, ki je posest po kosih prodal

kmetom. Tako je leta 1901 velik grajski vrt kupil semiški trgovec Janez Šušteršič,

več kmetov, ki je kupilo grajsko stavbo, si je inventar razdelilo, grajski arhiv ter

knjižnica pa sta bili prodani trgovcu Kapšu. Čez eno leto so grajsko stavbo podrli,

njen lastnik pa je na tem mestu zasadil sadovnjak. Do danes sta se ohranila le še

temelja pozidanih stavb (Stopar 2007, 96–99).

4.12 Pusti Gradec pri Brdarcih, dvor

V srednjem veku se dvor še ne omenja. Kot prvi znani lastnik se, po navedbah

Majde Smole, omenja leta 1597 umrlega Gašperja Križaniča. Na začetku 17. stoletja

je pripadal Barbari grofici Kacijanar, ki ga je leta 1635 prodala Mateju Plasmanu. Po

47

njegovi smrti leta 1650 Valvasor omenja kot lastnika nekega Sillyja. Od gospoda

Sillya je dvor odkupil Karl Vajkardu grofu Purgstall, ki je leta 1672 padel v boju s

Francozi pri Strassburgu. Karl Vajkard grof Purgstall, ki je bil lastnik gospostva

Krupa, je gospostvo Pusti Gradec združil z gospostvom Krupa (Smole 1982, 396).

Kot lastniki gospostva Krupa so kasneje omenjeni še Androchi, Bonazziji in

Apfaltrerji, nikjer v virih pa se ne omenja, kdaj so Pusti Gradec opustili. V drugi

polovici 18. stoletja se dvor še omenja, in sicer na jožefinski vojaški karti, kjer je

označen kot star grad – altes Schloβ. Najverjetneje pa so ga že v 19. stoletju pustili

propadati, saj zapis iz leta 1916 že priča o razvalinah nekdanje graščine (Stopar

2007, 100–103).

4.13 Semič I., dvor

Skupina dvorcev v okolici Semiča raziskovalcem postavlja vprašanja,

povezana z njihovo lokacijo in identiteto, saj so se njihova poimenovanja s časom

spreminjala, prej ali slej pa so vsi pristali v lasti Semeničev ali pa so pozneje imeli

vsi skupne lastnike. To povzroča zmedo tudi pri znanih podatkih, saj ni jasno, na

kateri dvor se točno nanašajo. Problem raziskovalcev pa je tudi, da nobeden izmed

njih, razen razvalin dvora Smuk, ni ohranjen, arhivski podatki pa so zelo skromni

(Stopar 2007, 106).

O obstoju in lokaciji gradu Semenič oziroma Semič ni razpoložljivih virov. Da

je grad obstajal, je razvidno iz Valvasorjevega bakroreza, ki grad prikazuje le še kot

razvalino v ozadju novozgrajenega dvorca Semič. Ta utrdba je bila verjetno zgrajena

konec 12. stoletja ali najkasneje v prvi polovici 13. stoletja. Stala naj bi na vrhu

Semiške gore, vendar bi obstoj lahko dokončno potrdili ali zanikali šele z

arheološkimi raziskavami. Prva omemba gradu Semenič je leta 1558, in sicer v

poravnalni pogodbi med Otonom II. Semeničem in možem njegove nečakinje Ane.

Kdaj so Semeniči zapustili grad in si na bolj položnem pobočju zgradili za bivanje

udobnejši dvorec, ni znano. Predvidevamo lahko, da se je to zgodilo sredi 16.

stoletja, ko je še vedno pretila turška nevarnost in je bil novonastali dvorec

48

postavljen na še vedno razmeroma visoki točki. Na začetku 16. stoletja je bil lastnik

gradu Albreht I. Semenič, ki je imel dva sinova, Jurija in Otona III., ter dve hčerki,

Marjeto in Elizabeto. Po smrti Albrehta I. sta postala lastnika gradu brata Oton III. in

Jurij. Po Jurijevi smrti leta 1541 je polovica gradu pripadla Otonu III., polovica pa

njegovi nečakinji Ani z možem Jurijem Sigersdorfom. Pisna delitev gradu je bila

izvršena šele leta 1558, ko so sklenili poravnalno pogodbo. Oton III. je bil poročen z

Marto, sestro Ivana Lenkoviča. Zanjo je najverjetneje Oton III. pod utrdbo Semenič

zgradil nov dvorec z istim imenom, ki so ga kasneje imenovali Semič. Svojo

polovico starega gradu je Oton III. podaril svojemu sinu Albrehtu II., ki mu je zgradil

dvorec Smuk. Oton III. je imel tri sinove, Albrehta II., Žigo II. in Ivana oz. Janeza.

Leta 1573, po smrti Otona III., sta dvorec Semenič podedovala Žiga II. in Janez, ki

sta sprva oba prebivala v tem skromnem dvorcu. Zlasti Janez je iskal posest drugod

in tako leta 1589 od Auerspergov kupil dvorec Grumlof pri Šentpavlu na

Dolenjskem. Ko je Žiga II. še pred letom 1602 umrl, je lastnik dvorca postal njegov

sin Andrej, ki je s svojim mlajšim bratom Janezom Žigo leta 1618 sklenil pogodbo v

navzočnosti Janža Baltazarja Purgstalla, lastnika gospostev Pobrežje in Krupa.

Dogovorila sta se, da bo tisti, ki bo postal lastnik Vinice, izplačal lastniku Semiča

1250 goldinarjev. Semič je najverjetneje ostal v lasti Andreja, ki ni imel potomcev.

Ko je okrog leta 1635 umrl, so njegovo premoženje podedovali sorodniki; posestvo

Semič je pripadlo njegovima nečakoma Volfu in Juriju Andreju, sinovoma Krištofa

II. Po smrti Jurija Andreja je leta 1677 postal lastnik Semiča Jurij Žiga Semenič, ki je

umrl leta 1702 (Slana 2010, 578–583).

Podatki od tega leta naprej se nadaljujejo v naslednjem poglavju. Ker se v

arhivskem gradivu od leta 1710 naprej zasledi le še gospostvo Semič, se lahko

sklepa, da sta se Semič in Pristava združila (Stopar 2007, 107). Ravno zaradi tega je

še toliko bolj oteženo natančno določiti podatke za oba dvorca. Da se je središče

gospostva Semič ustalilo na dvoru Pristava, lahko sklepam iz lastništva gospostva

Semič, saj so podatki navedeni samo za eno stavbo, kjer danes stoji tovarna Iskra

Semič. Na tem mestu je pred tem stal dvor Pristava, dvor Semič pa naj bi stal na

Semiški gori.

49

4.14 Semič II., Pristava, dvor

Dvor Semič II. Oz. Pristava, kot se omenja na starejših zemljevidih, je stal na

robu naselja Vrtača pri Semiču, jugozahodno od renesančnega dvorca Pungrt, ki so

ga pozidali v 16. stoletju. Pristava se prvič omenja v zapuščinskem inventarju Jurija

Andreja pl. Semeniča, ki je umrl leta 1677. Že takrat je inventurna komisija, ki je

popisovala zapuščino umrlega plemiča, ocenila, da je dvor nujno potreben popravila.

Potrebna je bila obnova strehe, vrat in oken, za katera so zapisali, da bi jih bilo

potrebno zamrežiti, saj so dvor večkrat oropali z vdrtjem skozi okna (Smole 1982,

395). Leta 1677 je dobil in obnovil Pristavo sin Jurija Andreja, Franc Vajkard, ki je

le-to potem prodal svojemu nečaku Juriju Žigi Semeniču (Slana 2010, 583). Po smrti

Jurija Žige Semeniča leta 1702 je bil varuh njegovega mladoletnega sina Žige, Jošt

Viljem Schwab, ki je oba dvorca (Semič in Pristavo) ter pripadajočo posest leta 1704

prodal svojemu sorodniku Ferdinandu Albrehtu grofu Lichtenbergu (Slana 2010,

583). Ob smrti leta 1712 Ferdinand Albreht ni bil več lastnik, najbrž je dvor Semič

prepustil svojemu bratu Juriju Gotfridu grofu Lichtenbergu, saj je gospostvo

navedeno v njegovem zapuščinskem inventarju iz leta 1720. Tega leta ga je nasledil

njegov sin Jurij Ludvik, ki je leta 1723 po bratu Volfu Danijelu dobil še grad

Črnomelj. Jurij Ludvik je umrl leta 1757 nasledil ga je njegov sin Karel Gotfrid, ki je

leta 1783 gospostvo predal svojemu sinu Francu Ksaverju, ki pa je gospostvo Semič

leta 1799 prodal Antonu Steyrerju, prvemu neplemiškemu lastniku (Smole 1982,

436). Posestvo so obdržali njegovi potomci po ženski strani vse do leta 1889. Najprej

je le-to na dražbi leta 1805 kupil Steyrerjev zet Janez Mihelčič, ki ga je leta 1827

izročil svoji hčerki Mariji, poročeni Kunšič. Po njeni smrti leta 1867 je posestvo

dobil njen sin Viljem Kunšič, ki ga je bil leta 1889 primoran prodati na dražbi. Kupil

ga je Matija Ogulin, po domače Vajd, zato se je dvorec preimenoval v »Vajdov

grad«. Zadnji lastnik Janko Ogulin je poslopje namenil za gospodinjsko šolo, ki so jo

nameravali odpreti, vendar so stavbo še pred tem leta 1943 požgali partizani. Po

vojni leta 1951 so na tem mestu zgradili tovarno kondenzatorjev Iskra Semič (Slana

2010, 589). O dvorcu danes ni več sledi.

50

4.15 Smuk, dvorec

Dvorec Smuk je najverjetneje okoli leta 1558 sezidal Oton III. Semenič za

svojega sina Albrehta II., ki je dobil dvorec za poročno darilo. Albreht II. in Eva,

rojena Scharff, sta imela dve hčerki, Ano Katarino in Majo Uršulo – Marušo. Po

smrti Albrehta II. leta 1585 sta Smuk podedovali obe hčerki. Ana Katarina se je leta

1592 poročila z Danijelom Schwab-Lichtenbergom, s katerim sta živela na dvorcu

Tuštanj. Schwab-Lichtenbergi so v naslednjih dvesto letih bili na Kranjskem ena

najbogatejših in najvplivnejših rodbin. Ani Katarini in Danijelu se je rodilo šest

otrok, Jurij Albreht, Volf Andrej I., Franc, Agneza, Ana Sidonija in Volf Danijel.

Ana Katarina je postala vdova že v letu 1603. Marija Uršula – Maruša, mlajša sestra

Ane Katarine, se je leta 1594 poročila z Danijelovim bratom Volfom Ditrikom

Schwab-Lichtenbergom, s katerim sta živela na gradiču Perovo pri Kamniku. Imela

sta hčerko Ano Katarino. Tudi Maruša je hitro postala vdova, in sicer leta 1604. Po

smrti Ane Katarine je njeno polovico Smuka podedoval njen sin Franc, ki pa je le-

tega prepustil bratu Volfu Andreju I. Marušina hčerka Ana Katarina, ki se je leta

1624 poročila s Henrikom Paradeiserjem, je leta 1626 po materi podedovala polovico

Smuka. Volf Andrej I. je leta 1626 umrl in za sabo pustil štiri mladoletne otroke,

Janeza Jurija, Franca Bernarda in dve hčerki. Dvor Smuk oziroma preostalo polovico

je leta 1629 od Henrika grofa Paradeiserja in tete Ane Katarine kupil Janez Jurij

Schwab-Lichtenberg. Brata Janez Jurij in Franc Bernard sta leta 1660 postala barona

in lahko sta opustila priimek Schwab, tako so se od tedaj naprej imenovali le

Lichtenberg. Leta 1662 je Janez Jurij gospostvo Smuk prodal svojemu bratu Francu

Bernardu. Janeza Jurija je po njegovi smrti leta 1667 nasledil sin Volf Andrej II., ki

je leta 1675 svoje posestvo prodal stricu Francu Bernardu. Ta je tako postal edini

lastnik celotne posesti Lichtenbergov (Slana 2010, 584–586). Franc Bernard je imel

petnajst otrok, devet fantov in šest deklet. Po smrti Franca Bernarda leta 1693 je

gospostvo Smuk s Turnom dobil njegov sin Jurij Žiga (Slana 2010, 587). Nato je

gospostvo Smuk imel v lasti sin Jurija Žige, Karel Franc Ksaver oz. pogosteje

imenovan Franc Karel, ki ga je leta 1775 izročil svojemu sinu Volfu Žigi. Po njegovi

smrti leta 1791 je gospostvo dobil njegov brat Sigfrid, ki ga je leta 1792 prodal

51

svojemu sinu Janezu Nepomuku. Po njegovi smrti leta 1832 se je gospostvo Smuk

razdelilo med šest dedičev. Emanuel je dobil štiri devetine, po eno devetino pa so

dobili Franc Sigfrid, Albertina, Ivana, Amalija in Hijacinta. Leta 1841 so si po smrti

Ivane razdelili še njen delež, leta 1846 pa še Emanuelov delež in v istem letu

gospostvo prodali upokojenemu deželnemu svetniku Martinu Kuraltu (Slana 2010,

589–590). Po Kuraltovi smrti se je posestvo razdelilo med njegovo vdovo Terezijo in

njegove otroke Didima, Edvarda, Leopoldino, Teodorja, Karla in Franca tako, da je

vsakemu izmed njih pripadala ena sedmina gospostva. Po smrti Didima Kuralta leta

1873 so njegov delež dobili njegova mati Terezija za pet desetin ter njegova sestra

Leopoldina Loger in bratje Edvard, Teodor, Karel in Franc vsak za eno desetino.

Leta 1876 je umrla tudi Leopoldina Loger, njenih enajst sedemdesetin posestva

Smuk je bilo s prisojilno listino dodeljenih njenim otrokom Klotildi, Otmarju,

Gabrijeli, Frideriku in Janezu tako, da je vsak dobil enajst tristopetdesetin. Leta 1884

je umrl še Edvard Kuralt, njegov delež enajstih sedemdesetin je s prisojilno listino iz

leta 1886 dobil njegov brat Franc pod pogojem, da ostale sodediče izplača; vsakemu

je moral plačati 481 goldinarjev in 25 krajcev (Smole 1982, 448). Smuk je bil že dalj

časa zapuščen in se je počasi že začel spreminjati v razvalino. Od Kuraltov sta

gospostvo postopoma začela kupovati leta 1888 Karel in Franc Kavšek. Leta 1889

sta celotno posestvo z razvalinami dvorca Smuk prodala Tomažu Radlu (Slana 2010,

590). Leta 1900 je zemljišče kupil Jakob Hutar. Celotno 20. stoletje je bilo v lasti

družine Hutar. Leta 1920 posest dobil Matija Hutar, za njim je leta 1959 dedovala

Frančiška Hutar, rojena Jakša, za njo pa leta 1967 Jože Hutar. Leta 2007 je zemljišče

kupil Jože Ivanetič, ki je lastnik še danes (Zemljiška knjiga k.o. Pribišje, vložna št.

465). Dvor Smuk je danes samo še v razvalinah, delno je razvidna sled dvora.

4.16 Turn pri Dragatušu, dvor

Dvor Turn se omenja že leta 1463 v turjaškem urbarju in leta 1490 v urbarju

Nemškega viteškega reda. Iz imena je razvidno da je najprej stal samo stolp (turn), ki

so ga obzidali in dogradili kasneje. Leta 1463 so ga imeli v lasti Semeniči, pred

52

letom 1509 pa Jakob Strauss, ki je dvor prodal metliškemu glavarju Žigi Pirsu. Pirs

je omenjen kot lastnik še leta 1518. Po Valvasorju naj bi bili nato lastniki Guraltiči,

ki so jim v začetku 17. stoletja sledili Schnitzenbaumi, ti so imeli v lasti še gospostvo

Poljane (Kos 1991, 73). Viljem pl. Schnitzenbaum je gospostvo leta 1618 prodal Evi

pl. Schnitzenbaum, ki ga je leta 1621 prodala Mihaelu Bernardiču. Leta 1623 pa si je

od njega gospostvo pridobil Baltazar pl. Purgstall, vendar se leta 1634 omenja v

zapuščinskem inventarju Mihaela Bernardiča. V 17. stoletju so sledili Stembergi in

Apfaltrerji. To je razvidno iz zapuščinskega inventarja Janeza Bernarda barona

Apfaltrerja iz leta 1710, ki navaja da si je gospostvo od Bernardiča pridobil Vincenc

pl. Stemberg, za njim je nastopila Helena Špičičeva, nato Janez Jurij baron Apfaltrer

ter za njim njegov sin Janez Bernard. V knjigi deželne deske je potem kot lastnik

zapisan Janez Jožef pl. Ruessenstein, od katerega je gospostvo na dražbi leta 1791

kupil Nikolaj pl. Pavnovič. Njemu je leta 1800 sledil njegov sin Pavel, ki je po smrti

leta 1828 gospostvo zapustil sinu z istim imenom, Pavlu. Ta je leta 1841 zadolženo

gospostvo prepustil svoji materi Ani Pavnovič, ki se je ponovno poročila z Matijo

Primicom, okrajnim komisarjem na Krupi, in mu leta 1845 prepisala gospostvo Turn.

Po njegovi smrti je bilo posestvo leta 1856 prodano na dražbi, kupil ga je Franc pl.

Frideau. Zaradi stečaja svoje železarne je bil Franc pl. Frideau primoran posestvo

prodati in tako ga je leta 1882 kupila Avstrijska alpska rudarska družba. Od nje je

leta 1888 posestvo kupil Hinko Grünwald iz Zagreba, ki je poleg Turna v Brezniku

kupil še Domineče in Vinico. Od njega je vse nepremičnine leta 1896 kupil Emanuel

Kühnel (Smole 1982, 510). V 20. stoletju so si posest z osrednjo grajsko stavbo v

Brezniku ter bližnjima od leta 1964 opuščenima ter kasneje predelanima mlinom in

žago pridobili domačini in jih po svoje uporabili. Dvorec Turn pa je bil že pred prvo

svetovno vojno delno sesut. Danes pa je dvorec le še razvalina (Stopar 2007, 113–

115). V 20. stoletju so omenjeni kot lastniki posestva leta 1907 Marija Panjan, leta

1912 z izročilno pogodbo dobi posest v last Peter Adam, za njim Peter Adam mlajši

ter leta 1997 Antonija Adam, ki ima v lasti posest še danes (Zemljiška knjiga k.o.

Golek, vložna št. 127).

53

4.17 Vinica, dvorec

V ohranjenih srednjeveških listinah se dvora ali gradu na Vinici ne omenja, je

pa leta 1279 (posredno že leta 1228) omenjena tamkajšnja cerkev sv. Križa. Po virih

je šlo sprva le za stolpast pozidan srednjeveški dvor, ki se je v 16. stoletju razrasel v

utrjen stavbni kompleks tabornega značaja, kot sta bila Tudi gradova Poljane in

Pobrežje (Stopar 2007, 119). Viniški grad je omenjen šele leta 1674 kot gschloss

Weiniz an der Kulpp (Jakič 2001, 197). Po Valvasorjevem pričevanju, kot navaja tudi

Smoletova, so bili na začetku 13. stoletja lastniki Auerspergi. Leta 1227 naj bi

Engelbert II. pl. Auersperg prodal grad Karlu, Rupertu in Albertu Loškim, od njih naj

bi nato gospostvo dobili Thurni, kasneje Purgstalli, nato Semeniči ter za njimi zopet

Purgstalli, in sicer Janez Adam grof Purgstall (Smole 1982, 527). Podatek, ki ga

navaja Valvasor in po njem še Smoletova, se najverjetneje nanaša na Vinice pri

Ribnici (Kos 1991, 59).

Turki so večkrat plenili blizu Vinice, kjer je bil eden od prehodov čez reko

Kolpo. V 15. stoletju so zaradi stalnih turških vpadov poslopje obdali z obzidjem in

obrambnimi stolpi (Jakič 2001, 196). O lastništvu gospostva Vinica je prvi znan

podatek z začetka 16. stoletja. Na začetku 16. stoletja je neki Kralič prodal gospostvo

Semeničem. Leta 1618 sta brata Žiga in Andrej Semenič v navzočnosti Janeza

Baltazarja pl. Purgstalla, lastnika gospostev Krupa in Pobrežje, sklenila pogodbo, da

bo tisti, ki dobi Vinico, plačal lastniku Semiča 1250 goldinarjev (Stopar 2007, 120).

Smoletova v svojem delu Graščine na nekdanjem Kranjskem navaja, da je

Magdalena pl. Semenič še pred letom 1630 prodala gospostvo Janezu Baltazarju pl.

Purgstallu, po njegovi smrti leta 1630 pa naj bi gospostvo podedoval njegov nečak

Volf Žiga, ki je umrl leta 1655. Vendar Smoletova v istem delu pri opisu gospostva

Gradac navaja, da je Janez Baltazar umrl leta 1631 in med njegove sinove prišteva

tudi Volfa Žigo. Navaja še leta 1632 delitev premoženja med brati, ni nikjer

omenjeno gospostvo Vinica, ampak samo Krupa, Pobrežje in Gradac. Pri opisu

Pobrežja zopet navaja, da je Janez Baltazar umrl leta 1630 in omenja tri brate, ki so

si razdelili dediščino, vendar niti tukaj ni omenjena Vinica. Jurij Krištof, ki je umrl

54

leta 1619, in Janez Baltazar, ki je umrl leta 1630 ali 1631, sta bila brata in sta skupaj

upravljala vsa dobljena posestva. Jurij Krištof je imel tri sinove: Karla (Krupa),

Janeza Jurija (Gradac) in Volfa Žigo (Pobrežje). Janez Baltazar najverjetneje ni imel

potomcev. V delilni listini iz leta 1632, kot že omenjeno, ne zasledimo Vinice, zato

lahko dvomimo, da so imeli Purgstalli gospostvo Vinica že pred letom 1630.

Najverjetneje je to gospostvo dobil Volf Žiga šele med leti 1632 in 1654. Nasledil ga

je sin Janez Adam, ki je bil lastnik gospostva še v času Valvasorja, saj ga le-ta leta

1689 omenja kot edinega lastnika (Kos 1991, 59–60).

Sredi 18. stoletja se kot lastniki Vinice omenjajo pl. Gusiči. Leta 1751 jo je dal

Maks Adam Gusič v zakup Ignacu Wolfgangu Mandiču. Po smrti Maksa Adama

barona Gusiča leta 1767 je podedoval Vinico njegov sin Žiga Adam (Stopar 2007,

120). Ta je celotno svojo posest, ki je obsegala Vinico, Gradac in Zastavo, leta 1792

prodal svojemu sinu Juriju Žigi, od katerega je leta 1831 gospostva podedoval njegov

brat Alojz. Od njega je gospostvo Vinica leta 1849 kupila njegova žena Helena in ga

prepisala na svojega sina Karla Žigo (Smole 1982, 527). V lasti rodovine Gusič so

vsa tri gospostva ostala vse do leta 1856. Takrat je Vinico kupil Franc pl. Frideau, ki

pa jo je leta 1882 prodal avstrijski Alpski rudarski družbi – Alpine

Montangesellschaft. Družba je posestvo Vinica skupaj s posestvi Gradac, Domineče,

Zastava in Turn pri Dragatušu leta 1888 prodala Zagrebčanu Hinku Grünwaldu. Ta je

med leti 1890 in 1891 graščinsko posest po kosih prodal domačinom (Stopar 2007,

120–121). Po podatkih iz zemljiške knjige je leta 1889 grajsko stavbo kupil Viničan

Miha Malič, ki jo je leta 1902 prodal Petru Maliču, ta pa leta 1911 Jožefu in Katici

Bergant. Od njiju je stavbo leta 1920 kupil France Mihelič in od takrat naprej je v

lasti njegovih potomcev. Leta 1931 je kot lastnik omenjen Feliks Mihelič, njemu so

leta 1956 sledili tri dediči Bogomir, Katica in Franc Mihelič, vsak je dobil eno

tretjino. Katica Mihelič je leta 1962 svojo tretjino podarila Tereziji Mihelič, po njej

je bila kot lastnica te tretjine leta 1995 vpisana Katica Strmec. Leta 1999 pa sta njen

delež dedovala Ignacij in Marko Strmec, vsak po eno šestino. Danes ima grajska

stavba štiri lastnike: od leta 1956 je lastnik ene tretjine Bogomir Mihelič, po Francu

je eno tretjino dedovala Roža-Marija Mihelič, vsak po eno šestino stavbe pa imata v

lasti Marko in Ignacij Strmec (Zemljiška knjiga k.o. Vinica, vložni št. 6 in 399).

55

5 ZAKLJUČEK

Grajske stavbe v Beli krajini so od samega začetka obstoja pa vse do danes

nosilke velikega dela zgodovine in zato pomembne kot slovenska kulturna dediščina.

Na ozemlju današnje Bele krajine lahko najdemo še nekaj grajskih stavb, ki so

prepuščene propadanju, le malo pa jih je dobro ohranjenih. Ko gledamo te mogočne

stavbe, od katerih je po večini ostala le še lupina, se ne zavedamo, da so pomemben

del naše kulturne dediščine. Predvsem država bi morala ukrepati, a ima najbolj

mačehovski odnos do grajskih stavb, ki jih ima v lasti. Tak primer je grad Gradac v

Beli krajini, ki ga iz leta v leto najeda zob časa. Država je za silo obnovila le streho

gradu, dolgoletna dogovarjanja o obnavljanju pa se žal še niso realizirala, saj država

in tudi občina za to nimata sredstev. Verjetno bi bila najbolj primerna rešitev prodaja

gradu zasebniku, ki bi investiral v obnovo in z njo tržil, saj se grad Gradac nahaja na

dobri lokaciji, približno na pol poti med Metliko in Črnomljem, ob reki Lahinji, v

bližini pa je reka Kolpa. Grajski vrt ob reki Lahinji bi bil lahko čudovito prizorišče

za grajske poroke, v grajskem poslopju pa bi se lahko uredila restavracija in hotel.

Za ohranjanje in obnavljanje grajske arhitekture bi bilo potrebno več posluha

tako s strani države kot tudi občin in njenih prebivalcev. Z več zanimanja bi se lahko

marsikatera stavba obnovila in postala zanimivejša za javnost. Predvsem za

gospodarstvenike bi morali gradovi postati izziv za razvoj turizma in s tem tudi

celotne regije. Razen muzeja, ki se nahaja na gradu Metlika, ostali gradovi nimajo

ponudbe, ki bi privabljala turiste. Bela krajina ima s svojimi naravnimi lepotami

veliko ponuditi obiskovalcem, žal pa ne moremo reči, da jih privabljajo razpadajoče

grajske stavbe, ki prav žalostno zaznamujejo to pokrajino. Zapuščene stavbe ali samo

zidovje brez zgodbe in dodatne ponudbe ne prepričajo mimoidočih obiskovalcev, da

bi se tu ustavili. Za pohodnike, kolesarje in ostale obiskovalce, željne avantur, bi

lahko navadne pešpoti in kolesarske poti spremenili v pravljična popotovanja od

gradu do gradu, predvsem od Črnomlja do Vinice ali pa od Semiča do Krasinca, kjer

se nahajajo številni ohranjeni, propadajoči ali izginuli grajski objekti. K zgodbi o

56

grajskem življenju in graščakih pa bi lahko prispevali tudi lokalni gostinci z

belokranjsko kulinariko.

Četudi bi se lotili obnove, se moramo vprašati, v kakšne namene bi lahko

uporabili določene stavbe. Žal ni več ohranjenega inventarja, ki bi lahko pripomogel

k oživljanju grajske zgodbe. Lahko pa bi gradovi oživeli v nekoliko modernejši luči

in bi jih izkoristili v sodobne tržne namene s pridihom zgodovine. Grajske stavbe bi

lahko obnovili za turistične namene in s tem pospešili tudi razvoj Bele krajine, ki bi

poleg naravnih lepot obiskovalcem predstavila tudi del svoje zgodovine. Za

revitalizacijo in obnavljanje grajskih stavb so pomembna tudi vsa nadaljnja

raziskovanja, s katerimi bomo bolje spoznali življenje in pomen grajskih stavb. Le

tako bomo lažje razumeli pomen grajskih stavb, ki nam brez inventarja in brez

zgodbe pomenijo le gole stene, ki so žal večinoma zapuščene. Poleg opisa grajskih

stavb bi bilo pomembno narediti raziskave tudi o samem življenju na gradu, saj bi s

tem prikazali gradove v popolnoma drugi luči. Verjetno pa bi nam tovrstne raziskave

tudi pripomogle oblikovati ideje, kako oživeti grajske stavbe, kot so nekoč bile.

Trenutno je težko verjeti, da se bo v teh kriznih časih kaj spremenilo, zato

predvidevam, da bodo gradovi še nekaj let samevali v podobi, ki jo imajo danes. Z

vsemi naravnimi lepotami, ki jih premore Bela krajina, bi z obnovo katerega izmed

deloma ohranjenih gradov morda le doprinesli k boljši prepoznavnosti in večji

tržnosti tega dela Slovenije.

57

6 PRILOGA

Grajske stavbe v Beli krajini na zemljevidu.

58

7 VIRI IN LITERATURA

7.1 Literatura in objavljeni viri

Ambrožič, Matjaž. 2010. »Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine«. Kronika,

časopis za slovensko krajevno zgodovino 58 (3): 647–674.

Baraga, Barbara in Igor Sapač. 2009. »Slovenska arhitekturna grajska dediščina.

Problematika ohranjanja«. AR, arhitektura, raziskave 2009 (2): 60–63.

Bizjak, Matjaž. 2012. »Grad kot središče zemljiškega gospostva (s posebnim ozirom

na srednjeveško Kranjsko)«. Kronika, časopis za slovensko krajevno

zgodovino 60 (3): 433–442.

Dular, Jože. 1978. Metlika skozi stoletja. Metlika: Belokranjsko muzejsko društvo.

Golec, Boris. 2000. »Nastanek in razvoj slovenskih meščanskih naselij – naslednikov

protiturškega tabora (drugi del)«. Zgodovinski časopis 54 (4): 523–562.

Golec, Boris. 2012. »Gradovi na Slovenskem kot upravna središča. Temeljne

značilnosti in raziskovalni izzivi«. Kronika, časopis za slovensko krajevno

zgodovino 60 (3): 495–508.

Granda, Stane. 2012. »Preprodaja gradov in zemljiških gospostev na Kranjskem v

19. stoletju«. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (3): 699–

720.

Hafner, Aleš. 2012. »Prenova slovenskih gradov v novem tisočletju«. Kronika,

časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (3): 791–808.

Hazler, Vito. 2012. »Celovitost in celostnost obravnave gradov, graščin, dvorcev in

pripadajočih gospodarskih stavb v sodobni recepciji in percepciji kulturne

dediščine«. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (3): 761–

790.

59

Jakič, Ivan. 1995. Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta.

Jakič, Ivan. 1997. Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine.

Ljubljana: DZS.

Jakič, Ivan. 2001. Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba.

Komelj, Ivan. 1960. »Gotska arhitektura v Sloveniji«. Kronika, časopis za slovensko

krajevno zgodovino 8 (2): 111–122.

Kos, Dušan. 1987. Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana: Zveza

zgodovinskih društev Slovenije.

Kos, Dušan. 1991. Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.–18. stoletje), I.del.

Ljubljana: SAZU.

Kos, Dušan. 2005. Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem,

slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja.

Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Kosi, Miha. 2002. »…quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit… (Razvoj

meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku)«. Zgodovinski časopis 56

(1–2 ): 41–91.

Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi,

zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi

podatki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana: Uprava krajevnega

leksikona Dravske banovine v Ljubljani.

Kramarič, Janez. 1999. Črnomelj v daljni in bližnji preteklosti: pregled obdobja od

prazgodovine do konca II. svetovne vojne: prispevek k zgodovini Črnomlja.

Črnomelj: občina Črnomelj.

Nared, Andrej. 2010. »Privilegijsko pravo grofije v Marki in Metliki«. Kronika,

časopis za slovensko krajevno zgodovino 58 (3): 515–530.

60

Omerzel, Anton. 2014. »Gradac med 12. aprilom 1856 in 1. avgustom 1882«.

Belokranjec XVII (7): 32–33.

Preinfalk, Miha. 2005. Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana:

Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.

Preinfalk, Miha in Matjaž Bizjak. 2008. Turjaška knjiga listin I., Listine zasebnih

arhivov Kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov).

Ljubljana: Založba ZRC.

Rugále, Mariano in Miha Preinfalk. 2010. Blagoslovljeni in prekleti. Del 1, Plemiške

rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik.

Sapač, Igor. 2006a. »Srednjeveška utrdbena arhitektura na Slovenskem«. V:

Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih, 9–31. Ljubljana:

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Sapač, Igor. 2006b. »Grad Pobrežje«. V: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik

po spomenikih, 144 – 146. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine

Slovenije.

Sapač, Igor. 2010a. »Srednjeveški stavbni zasnovi gradov v Črnomlju in Metliki«.

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 58 (3): 531–556.

Sapač, Igor. 2010b. »Grad Krupa. Stavbnozgodovinski oris«. Kronika, časopis za

slovensko krajevno zgodovino 58 (3): 557–574.

Sapač, Igor. 2012. »Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne

definicije«. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (3): 391–

412.

Simonič, Ivan. 1977. »Grad Krupa v Beli krajini«. Kronika, časopis za slovensko

krajevno zgodovino 25 (3): 198–200.

61

Simonič, Ivan. 1978. »Grad Poljane ob Kolpi«. Kronika, časopis za slovensko

krajevno zgodovino 26 (1): 39–41.

Simonič, Ivan. 1979a. »Grad Turn pri Dragatušu«. Kronika, časopis za slovensko

krajevno zgodovino 27 (3): 155–157.

Simonič, Ivan. 1979b. Špeharska dolina in Grad Poljane ob Kolpi. Metlika:

Belokranjsko muzejsko društvo.

Slana, Lidija. 2010. »Lastniki gradov in dvorcev pri Semiču skozi stoletja«. Kronika,

časopis za slovensko krajevno zgodovino 58 (3): 575–592.

Smole, Majda. 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS.

Stopar, Ivan. 1991. Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Stopar, Ivan. 2007. Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2, Dolenjska, knjiga 5, Bela

krajina. Ljubljana: Viharnik.

Stopar, Ivan. 2009. »Gradovi, zgovorne priče naše preteklosti«. Ampak, mesečnik za

kulturo, politiko in gospodarstvo 10 (7–8): 42–46.

Stopar, Ivan. 2012. »Slovenski gradovi – prezrta dediščina«. Kronika, časopis za

slovensko krajevno zgodovino 60 (3): 379–390.

Štampar, Janko. 2010. Križniki v Sloveniji. Ljubljana: Agencija Baribal.

Štih, Peter in Vasko Simoniti. 1995. Slovenska zgodovina do razsvetljenstva.

Celovec: Mohorjeva družba.

Štih, Peter. 1997. Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na

Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Štih, Peter. 1999. »Dežela Grofija v Marki in Metliki«. V: Vilfanov zbornik: pravo,

zgodovina, narod, ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller, 123–145.

Ljubljana: Založba ZRC.

62

Zupan, Gojko. 2006. »Vonj po gradu«. V: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik

po spomenikih, 43–52. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine

Slovenije.

Zupan, Gojko. 2012. »Gradovi kot duhovna dediščina Slovenije v 20. stoletju. Med

dokumenti in zidovi«. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 60

(3): 809–824.

Weiss, Janez. 2008. »Rodbina Črnomaljskih (kratek pregled ob izdaji drame

Schönwiesen)«, 2–20. V: Crüwell, Gottlieb August. Schönwiesen: zadnji up

gospode Črnomaljske. Črnomelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Weiss, Janez. 2013. »In conterminiis. Razvoj mejne pokrajine Metliške in odnosi s

hrvaško-slavonskim prostorom s poudarkom na prisotnost in posesti rodbin

Erdődy in Frankopan«. V: Med cesarstvom in kraljestvom. Študija čezmejnih

kulturnozgodovinskih povezav, ur. Petra Svoljšak in sodelavci, 13–82.

Ljubljana: Založba ZRC.

7.2 Viri

ARS, AS 749, Gospostvo Krupa, Pobrežje in Pusti Gradec.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Adlešiči 1552, vložna št. 608.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Črnomelj 1535, vložna št. 800.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Črnomelj 1535, vložna št. 901.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Črnomelj 1535, vložna št. 1019.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Golek 1548, vložna št. 127.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Gradac 1518, vložna št. 407.

63

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Loka 1541, vložna št. 26.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Metlika 1515, vložna št. 1048.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Metlika 1515, vložna št. 1469.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Pribišje 1522, vložna št. 465.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Vinica 1563, vložni št. 6 in 399.

Okrajno sodišče v Črnomlju, zemljiška knjiga k.o. Vinji vrh 1526, vložna št. 457.

Ustni viri:

Anton Omerzel, 1941, Gradac.

Milan Per, 1937, Stranska vas.

Tinka Požek, 1957, Pobrežje.