UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

MARINA ZIJAN

Vedeževanje v medijih in njegov vpliv

Zaključno delo

Študijski program: Medijski študiji

Mentorica: izr. prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin

Koper, 2014

ZAHVALA

Pri izdelavi zaključnega dela mi je s svojimi predlogi in z nasveti pomagala mentorica izr.

prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin, za kar sem ji izjemno hvaležna.

V veliko pomoč sta mi bila tudi dr. Andraž Teršek in psihologinja Ana Arzenšek. Z

intervjujem sta ogromno prispevala k moji nalogi.

Za spodbudo in pomoč gre zahvala tudi moji družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani in

me spodbujali ter bodrili.

Povzetek

Analiza propagande vedeževanja

V zgodovini so se z vedeževanjem ukvarjali iz precej drugačnih vzgibov. Ljudje so želeli in

skušali razumeti pojave, ki si jih niso znali razlagati. Opazovali so živali, spremembe vremena

in s tem povezovali slabo letino. Postopoma so se v različnih kulturah začeli oblikovati

sistemi znakov, s katerimi so si razlagali sedanjost in prihodnost. Tako so se s časoma razvili

različni tipi prerokovanja in vedeževanja, katerih resničnost nikoli ni bila dokazana. Kljub

vsej nepojasnjenosti vraževerja je napovedovalcev prihodnosti vse več. Najbolj sporno pri

vedeževanju je, da gre za prepričevanje ljudi v nekaj neresničnega. Vedeževalci obljubljajo

pomoč, razlage dogodkov, ki ne temeljijo na nobenem poznavanju osebnega življenja tistega,

ki se obrača po nasvet, ljudi se utrjuje v prepričanju, da je svet nekaj strašljivega, da nad njim

nimajo nadzora – vse to s ciljem, da se iz tega služi denar. Dejstvo je, da gre za tipične oblike

propagande, ki jih dopuščajo tako strokovnjaki s področja psihologije kot tudi mediji, politika

in naše sodstvo. ''Vedeževalci'' lahko svoje ''vraže'' izvajajo brez vsakršne licence ali

kakršnega koli potrdila, ki bi dokazovalo katero koli od dejavnosti, ki jih počnejo in javno

promovirajo. Ljudje pa jim sledijo, zaupajo in še najhuje, plačujejo veliko denarja za njihovo

nesprejemljivo početje, največkrat pa so žrtve ravno ljudje, ki so večinoma že tako v

finančnih, osebnostnih in zdravstvenih stiskah.

Ključne besede: vedeževanje, prerokovanje, problematika, propaganda, zaslužek

Abstract

Analysis of divination propaganda

Throughout history people have delt with divination from quite different motives. People

wished to understand phenomena they could not explain to themselves. They observed anials,

weather changes in connection with poor harvest. Gradually in different cultures different

systems of signs started to develop with which people explained the future and the present.

Eventually different types of prophecy and divination have been developed, but their

truthfulness has never been proved. Despite the lack of explination the number of fortune

tellers were increasing. The most controversial about prophecy is that they convince people

into something unreal. Fortune tellers promise help, explinations of events, which are not

based on any knowledge of personal lives of the ones that need an advice, people are

convinced that the world is something scary, that they have no control-with a goal to ear

money. The fact is that these are all typical types of advertisments that are all allowed by

experts from psychology field, as well as by media, politics and our judiciary. ''Fortune

tellers'' can perform their ''superstitions'' without any kind of licence or certificate, which

would prove any of these activities they are performing and publicly advertising. People

follow them, trust them and even worst pay a lot of money for their unacceptable behaviour,

and mostly victims are people who are already in financial, personal and medical affilictions.

Key words: fortune telling, divination, problematics, advertising, profit

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka __________________________________, z vpisno številko _____________,

vpisan/-a na študijski program _______________________________________________,

rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica

(ustrezno označi) � zaključnega dela

� diplomskega dela

� magistrskega dela

� doktorske disertacije

z naslovom:

__________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena

oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska

oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................. 9

1.1 Namen in cilji ................................................................................................................ 10

1.2 Hipoteza ........................................................................................................................ 11

2 PROPAGANDA IN VEDEŽEVANJE ............................................................................. 12

2.1 Kaj je propaganda? ........................................................................................................ 12

2.2 Zakaj je vedeževanje postalo propagandno? ................................................................. 12

2.3 Kaj je vedeževanje? ....................................................................................................... 13

2.4 Kaj je prerokovanje? ..................................................................................................... 13

2.5 Kaj je jasnovidnost? ...................................................................................................... 14

2.6 Kaj je ezoterika? ............................................................................................................ 14

3 VEDEŽEVALCI IN NAMEN NJIHOVEGA DELOVANJA.......................................... 15

4 ZAKAJ SE LJUDJE V SLOVENIJI POSLUŽUJEJO VEDEŽEVANJA? ...................... 16

5 ZAKONSKA OMEJENOST VEDEŽEVALCEV ........................................................... 19

5.1 Primer Francije .............................................................................................................. 19

5.2 Ali bi v Sloveniji morali zakonsko omejiti vedeževalce? ............................................. 19

6 CILJI IN TEHNIKE TELEVIZIJSKEGA VEDEŽEVANJA .......................................... 21

6.1 Delovanje medijev ......................................................................................................... 21

6.2 Komunikacijski kanal .................................................................................................... 21

6.3 Najpogostejši klicatelji .................................................................................................. 22

6.4 Tehnike za pritegovanje gledalcev h klicu .................................................................... 22

7 VEDEŽEVANJE IN TRŽENJE ....................................................................................... 23

7.1 Primer in analiza televizijskega vedeževanja ................................................................ 24

7.2 Analiza tv pogovora med stranko in svetovalcem ........................................................ 25

7.3 Način vedeževanja – ''ciganske'' oziroma tarok karte ................................................... 28

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 30

9 PRILOGE .......................................................................................................................... 32

9.1 Priloga 1 – Zgodovina vedeževanja .............................................................................. 32

9.2 Priloga 2 – Tehnike vedeževanja................................................................................... 34

9.3 Priloga 3 – Intervju s psihologinjo Ano Arzenšek. Intervju opravljen 16. 5. 2014.

Posnetek intervjuja hrani avtorica ............................................................................................ 36

9.4 Priloga 4 – Intervju z doc. dr. Andražem Terškom. Intervju opravljen 16. 4. 2014 ..... 41

10 LITERATURA .............................................................................................................. 43

10.1 Knjige ............................................................................................................................ 43

10.2 Spletni viri ..................................................................................................................... 43

10.3 Intervju .......................................................................................................................... 44

KAZALO PRILOG

9 PRILOGE .......................................................................................................................... 32

9.1 Priloga 1 – Zgodovina vedeževanja .............................................................................. 32

9.2 Priloga 2 – Tehnike vedeževanja................................................................................... 34

9.3 Priloga 3 – Intervju s psihologinjo Ano Arzenšek. Intervju opravljen 16. 5. 2014.

Posnetek intervjuja hrani avtorica ............................................................................................ 36

9.4 Priloga 4 – Intervju z doc. dr. Andražem Terškom. Intervju opravljen 16. 4. 2014 ..... 41

9

1 UVOD

Tehnike vedeževanja so se v praksi razvijale skozi več tisočletij. Ko se kakšen jasnovidec

dela, da napoveduje prihodnost s pomočjo branja z dlani, vedeževanja iz kart ali direktnega

prerokovanja, lahko vemo, da njegovo početje ni resno. Človekovega razmerja do okolice

namreč ni mogoče pojasniti s fizikalnimi vedami in psihologijo, zato ga proučuje

parapsihologija. ''Jasnovidcem'' pri delu pomaga intuicija in njegov občutek za psihologijo.

Vsak človek naj bi tudi imel možnost projiciranja svojih misli v misli drugih in obratno. Zato

je nekaterim ljudem tudi omogočeno, da zaznavajo dejstva iz življenja drugih oseb (Vernette

2001, 29–30).

Če bi za primer tehnike vedeževanja govorili o kartah, je najbolj očitno dejstvo, da iste karte

služijo tako igralcem, ki preizkušajo usodo, kot tudi vedeževalcem, ki prerokujejo prihodnost.

Posebne karte, ki so sicer namenjene igri, uporabljajo zgolj zaradi večje privlačnosti. Še

vedno pa gre za skupne kartončke, ki so jih naknadno dopolnili naivni napisi, zgovorne

ilustracije ali tradicionalne alegorije. Tudi tarok karte se še vedno uporabljajo za oba namena.

Prizadevanje za naklonjenost usode uravnoveša nenehno napetost, ki jo tekmovalnost

modernega življenja terja od človeka. Ljudje, ki obupajo nad lastnimi sposobnostmi, se

začnejo zanašati na usodo. Malodušnežu je odvzet pogum, zato se zanaša na zunanje sile in s

tem poskuša doseči zadoščenje, za katero dvomi, da bi ga dobil z lastnimi sposobnostmi,

zagrizenim trudom in s potrpežljivo prizadevnostjo. Namesto, da bi vztrajal pri nehvaležnem

trudu, za nasvet raje vpraša karte ali zvezde. Vraževerje se kaže kot izrojena oblika igre, pri

kateri ničesar ne pričakujemo od sebe, ampak pričakujemo vse od naključja (Huizinga in

sodelavci 2003, 186).

Vernette pravi:

Dejanje jasnovidnega pogleda v prihodnost deluje kakor ustvarjanje v sanjah ali nastanek

kakšne slike, pesmi, napeva. Nastane nekaj, kar v danem trenutku obstaja za jasnovidca, za

iskalca nasveta pa še ne. Čisto tako, kakor umetniški navdih prevzame umetnika in mu

omogoča stik z drugimi, je tudi dejanje jasnovidnosti del jasnovidčeve lastne biti (Vernette

2001, 72).

10

1.1 Namen in cilji

V nalogi bodo na začetku v kratkem opisani in razloženi temeljni pojmi, ki so ključni za

razumevanje obravnavane teme. Sledil bo intervju s psihologinjo Arzenšek, ki kritično

razpravlja tako o vedeževalcih, kot tudi o ljudeh, ki jih kličejo in celo do psihologov ter

samega zdravstvenega sistema. Pri tem ne smemo izpustiti kazenskih postopkov in pravnega

vidika, s katerim bi morali omejiti početje vedeževalcev – to poglavje približa doc. dr. Andraž

Teršek, ki vidi razumne razloge za omejitev početja vedeževalcev. Predzadnje poglavje bo

vsebovalo tehnike vedeževalcev in njihov način pritegovanja pozornosti gledalcev z

besedami, dejanji in vizualnim izgledom, na kar se bo nanašalo tudi zadnje poglavje, v

katerem bo podrobnejša analiza televizijske oddaje vedeževalca Blaža, le še dodatno pojasnila

manipulativen odnos vedeževalcev do strank. Video bo predstavljen iz vizualne in verbalne

podlage in je glavni temelj, ki potrjuje, da je bistvo vedeževanja zaslužek. Vedeževalec Blaž

že nekaj let vodi svojo oddajo na televizijskem programu Net TV, katerega bom na kratko

tudi opisala. Pri sami kritiki vedeževanja in govoru o ljudeh, ki se ga poslužujejo pa ne

smemo spregledati tudi medijev, ki dopuščajo večurno promoviranje tovrstnih praks. Lahko

rečemo, da ne gre za programske vsebine, ampak v program ''zavito'' oglaševanje. Obenem so

takšni programi s produkcijskega stališča poceni. Televizijske hiše si na ta način zagotavljajo

poceni lastno produkcijo in zadostujejo pogojem, ki jih določa slovenska zakonodaja.

Namen zaključne naloge je izpostaviti problematiko vedeževanja v današnjem času.

- Naloga bo v večini zavzemala kritični in propagandni del vedeževanja. Zasnovana bo s

pomočjo literature in samostojne analize posnetka vedeževanja televizijskega

vedeževalca.

- Osrednji del naloge predstavljata intervjuja z doc. dr. Andražom Terškom, s svojo razlago

o zakonski omejitvi početja vedeževalcev in drugi intervju s psihologinjo Ano Arzenšek,

ki utemelji škodljivost početja vedeževalcev za populacijo mentalno šibkejših ljudi, ki jih

kličejo, prav tako pa poda kritiko in namen njihovega delovanja.

- Nekaj o sami zgodovini in začetkih vedeževanja med različnimi ljudstvi, kot tudi tehnike

vedeževanja, bodo dodane v prilogi.

11

1.2 Hipoteza

- Vedeževanje lahko poveča tesnobo ljudi in bi v Sloveniji moralo biti zakonsko regulirano.

12

2 PROPAGANDA IN VEDEŽEVANJE

2.1 Kaj je propaganda?

Propaganda je razširjanje ali promocija določenih idej. Izraz propaganda izhaja iz latinske

besede, ki pomeni »širiti« ali »sejati«. Papež Gregor XI. je leta 1622 v Vatikanu vzpostavil

kolegij za širjenje vere po imenu Sacra Congreagatio de Propaganda Fide. Ljudje propagando

velikokrat razumejo kot skupek laži, prevar, manipulacije, kontrole misli, psihološkega boja

in pranja možganov (Jowett in O'Donnell 1992, 2).

Musek propagando označuje kot načrtno širjenje idej in naukov z namenom, da bi ljudje

pridobili znanje in določena stališča, misli ter nauke, na primer pri ekonomski propagandi,

reklamiranju … Pojem propaganda se povezuje tudi z indoktrinacijo. Pri indoktrinaciji gre za

vcepljanje stališč, nazorov, misli in za ravnanje z ljudmi, brez da bi le-ti zanje razumsko in

zavestno opredeljevali. Pogosta je v totalitarnih in diktaturnih družbah. Ugodne pogoje ima

pri množicah, ko gre za zlorabo javnih sredstev, občil … (Musek 1993, 74–75).

Vsaka skupnost si prizadeva, da bi njihovi člani sprejemali njene norme in načela, proces

njihovega posredovanja ne poteka vedno zavestno. Dogaja se, da se norme vsiljujejo z

vabljivimi in na videz prepričljivimi prikazi prednosti in vrednosti teh norm. Zato propagando

in njene ''dokaze'' pogosto sprejemamo, brez da bi kritično razmislili o njih, nato pa ponavadi

prepozno ugotovimo, da smo ji slepo nasedli in verjeli. Ljudje se navadno zanjo ne opredelijo

z razumom, zato taka masovna indoktrinacija ni sprejemljiva za nobeno humano skupnost in

kulturo (Musek 1993, 21).

2.2 Zakaj je vedeževanje postalo propagandno?

Ljudje se zraven branja horoskopov v časopisu in revijah največkrat zatekajo tudi k

specializiranim publikacijam. Predvsem v Parizu so te naklade izjemno velike, saj vsebujejo

več kot sto tisoč izvodov. Tisti, ki so temu podvrženi, večkrat iščejo potrjenega razlagalca.

Tudi Združene države ne zaostajajo prav veliko, kjer, po raziskavah izpred 50 let, deluje

okrog 30.000 ''uveljavljenih profesionalcev'', 20 specializiranih revij z naklado po 500.000

izvodov in 2000 časopisov z astrološko rubriko. Na leto ljudje porabijo sto milijonov dolarjev

13

samo za iskanje nasvetov med zvezdami, prav tako pa so že dobro uveljavljene tudi druge

metode (Huizinga in sodelavci 2003, 184–185).

Dejstvo je, da vraže iz zgodovine in moderno vedeževanje današnjega dne ni dokazano kot

resnično. Skozi zgodovino so nastajala splošna prepričanja ljudstva za določene dogodke,

predmete …, ki so se ohranila vse do danes, kar pa še ne dokazuje njihovega realnega obstoja.

Vedeževanje je v današnji dobi postalo trend, s katerim se ukvarja skoraj vsak. Tehnike so

toliko preproste, da se jih lahko vsakdo nauči in svoja prepričanja posreduje drugim. Tako

imenovanih vedeževalcev je zato v današnjem času vse več. Ljudje z njimi govorijo, kadar so

v stiski in iščejo pomoč iz takšnih ter drugačnih razlogov. Lahko bi celo rekli, da gre za

novodobne duhovnike ali psihologe, saj naj bi se oseba po pogovoru z njimi počutila bolje

(Gartner 2009).

Vedeževanje je znanstvena praznina, ki vsakomur omogoča lastno razlago. Najhuje pa je, da

je bilo zaradi ciničnih jasnovidcev že veliko življenj skvarjenih s smrtnimi napovedmi.

Ljudje, ki so že tako ali tako nagnjeni k tesnobnosti, lahko dejansko zbolijo (Vernette 2001,

14–15).

2.3 Kaj je vedeževanje?

Vedeževanje je povezovanje vesolja in osebe, ki jo zanima prihodnost. Obstaja namreč veliko

teorij o delovanju vesolja in o njegovem odgovarjanju na električna valovanja, ki jih oddaja

človek. Vedeževanje izkorišča komponento te teorije, njegova naloga pa je, da slikovite znake

vesolja prestreže in jih v obliki odgovora poda za vedeževanje. Oblike vedeževanja pa so se iz

zgodovine do danes spreminjale, kar je podrobneje predstavljeno v prilogi 1, o zgodovini

vedeževanja (Parovel 2012).

2.4 Kaj je prerokovanje?

Prerokovanje se nanaša na paranormalne pojave. Navdih navadno izhaja iz psihe, ki nima

racionalne ali objektivne razlage. Oseba ne more postati prerok samo s pomočjo vaje. Tako se

napovedovanje prihodnosti od preroštva precej razlikuje, temelji pa na natančnem

preučevanju določenega števila objektivnih dejstev (Aubier 1991,187).

14

2.5 Kaj je jasnovidnost?

Jasnovidnost se dogaja s pomočjo našega uma, izven območja človekovih petih čutil (otip,

vid, sluh, vonj in okus). Gre za intuitivno zaznavanje oziroma za občutek. Je pogosto preroška

misel, ki se pojavi spontano. Pri njej je pomemben tudi vsakodnevni stik z Bogom, tako da

naše telo in zavest prejemata vibracije iz drugega sveta. Razložili bi jo lahko s pomočjo čutil.

V splošnem življenju človek uporablja pet, že prej naštetih čutil, obstajata pa še dve, ki še

nista tako razviti – zmožen ju je uporabljati le človek, ki se zadržuje v vmesni onostranski

sferi bivanja (v senci mrtvih). Imenujeta se žleza hipofiza in žleza epifiza. Oba organa sta v

glavi in naj bi fizično delovala skupaj ter omogočata razvoj šestega in sedmega čuta

(Zupančič 2012).

2.6 Kaj je ezoterika?

Je notranjost stvari in proučuje nekaj skritega. Kadar želimo te notranjosti odkrivati, pridemo

do ezoterike. Njeno vedenje še ni dovolj razširjeno in široko sprejeto. Njen glavni steber je

nauk o evoluciji celotnega univerzuma (nastanek in razvoj nebesnih teles ter razvoj

planetarnega življenja). Pri evoluciji se sprašujemo o tem, kdo smo ljudje, kam gremo, od kod

prihajamo, ali ima življenje smisel ipd. Ezoterika med drugim deluje tudi kot oblika

duhovnosti, saj smatra, da je v jedru vsega, kar obstaja duh. Na koncu pa se v ozkem območju

sam pojem dotika tudi religije. Ezoterik je oseba, ki globinsko pozna svet in vzroke, ki ležijo

pod površino dogajanja, je progresivno usmerjen in socialno občutljiv (Žarek 2009).

Poglavje v kratkem zajema ključen opis pojmov, ki so bistveni za razumevanje nadaljnje

naloge, saj se v tekstu večkrat pojavljajo. Med pojasnjenimi pojmi, kot so vedeževanje,

prerokovanje in jasnovidnost, je še posebej pomembno pojasniti razlike, saj jih ne smemo

enačiti tako, kot to v določenih oglasih počnejo celo vedeževalci sami.

15

3 VEDEŽEVALCI IN NAMEN NJIHOVEGA DELOVANJA

Po pogovoru s psihologinjo Ano Arzenšek (celotna transkripcija pogovora je dodana v

prilogi) lahko ugotovimo, da početje vedeževalcev ni sprejemljivo. Na televizijskih programih

je vse več oddaj, kjer vedežujejo ljudje z namenom, da veliko zaslužijo z minutami pogovora,

svoj ''performance'' razvlečejo zgolj zato, da bi od ljudi, ki so v stiski iztisnili denar, vrednost

njihove pomoči pa je vprašljiva. Še največja težava nastane, kadar pomoč iščejo ljudje s

težavami, ki so očitno zdravstvenega izvora, vedeževalci pa jim dajejo napačne napotke za

zdravljenje, namesto da bi jih napotili k zdravniku. V tem primeru je njihovo početje že na

meji zakonitega. Vsekakor pa pri vedeževalcih sigurno ne gre samo za zaslužek. Prva

pomembna predpostavka je še manipulativnost, saj imajo v rokah moč za upravljanje z

življenji ljudi. Radi imajo občutek, da so najbolj pametni za druge. Takšne, sociopatske osebe

imajo zelo dober občutek, ko lahko nekoga obvladajo. Po drugi strani pa je pri tem

pomembno izpostaviti tudi eno izmed pojavnih oblik narcistične kulture ''selfijev'',

Facebooka, Twiterja in seveda tudi televizijska prepoznavnost, kjer vedeževalci postajajo

kvazi zvezde. Njihov cilj je torej prepoznavnost, moč in čim večji zaslužek. Nedopustno pri

vsem tem pa je, da svoje delo označujejo kot vedo, saj so k večjemu prestali kakšno

izobraževanje za obračanje kart in podobnega, kar je daleč od vede. Vsekakor se pod tem

nazivom njihova dejavnost lažje prodaja, saj sam pojem vliva ljudem zaupanje (Arzenšek

2014).

Tako rekoč bi po besedah Ane Arzenšek lahko vedeževalce povezali tudi z avtoritarnim

značajem, ki izraža potrebe po kontroli in nadziranju. Načeloma ti ljudje delujejo po rigidnem

mišljenju, ki je togo in preveč posplošujoče. Imajo dominanten odnos do podrejenih in so

obrambno nastrojeni. Številni avtorji so ugotavljali, da tovrsten značaj vsaj deloma izvira iz

določenih socialnih vplivov v zgodnjem obdobju, torej ob avtoritativni, disciplinarni in strogo

moralistični vzgoji (Musek 1999, 147).

V tem poglavju se mi je zdelo pomembno izpostaviti razloge vedeževalcev za njihovo

početje. V prvi vrsti je to seveda denar, zanimiva pa je tudi perspektiva, zakaj se vse bolj

pogosto pojavljajo prav na televiziji. Razlogi so v prepoznavnosti, mnogi izmed njih so na

takšen način celo zasloveli in bolj kot so prepoznavni, več zaslužijo. Brez njihovega

avtoritarnega značaja pa te dejavnosti najverjetneje ne bi opravljali.

16

4 ZAKAJ SE LJUDJE V SLOVENIJI POSLUŽUJEJO

VEDEŽEVANJA?

Po mnenju Končine je vedeževanje zaslovelo predvsem zaradi časa velike socialne in

gospodarske krize, ki jo vse več prebivalstva doživlja kot travmo zaradi izgube zaupanja v

politike, politične stranke in banke ter druge finančne institucije. Navsezadnje so ljudje

izgubili še vero v cerkev, predvsem zaradi njene vpletenosti v finančne špekulacije. Zaradi

tega se odpira vse širši socialni prostor za vedeževalce in vedeževalke ter svetovalce(ke). Na

nek način te vrste ''svetovalnih'' storitev nadomeščajo strokovne storitve psihologov, finančnih

svetovalcev, ekonomistov in sociologov. Slovenci očitno pogrešamo pravega vodjo, na

obzorju pa ni videti politične karizme, ki bi znala pomiriti ideološko sprto prebivalstvo in zanj

reševati gospodarske in družbene probleme. Takšna avtoriteta pri nas ne obstaja in očitno je ni

smiselno pričakovat tudi v ustavi, kjer prostora za ''odrešitelja'' ni. Nemoč ljudstva spominja

na klic po avtoritativnem vodji. Zaradi vse večje problematike na političnem področju je

iskanje sreče pristalo v obljubah vedeževalcev, kjer naj bi bila trda avtoriteta, položaj zvezd in

igralnih kart za nekatere edini možni dejavnik sreče in varnosti v prihodnosti. Psihologinja

Marie-Louise von Franz je v svojem delu The problem of the puer aeternus razčlenila iskalce

sreče in uspeha v nestvarnih svetovih. Puer aeternus pomeni v sebi imeti večnega otroka, ki se

ne zna in ne more soočati s stvarnostjo, ker je ta konfliktna, krizna in zapletena. Zato se pred

tesnobo in strahom, ki ga prinaša realno življenje, umakne v namišljene srečne svetove

(misticizem) ali v nostalgične spomine in išče vodjo, ki je v tem primeru vedeževalec, prerok

ipd. Vedeževalec osebi njegov nestvarni svet osmisli v napovedi, ideologiji in ciljih ter jih kot

vodja zanj pogosto uresniči. Psihologinja Marie-Louise von Franz je v delu omenjala tudi

sociopatske voditelje iz zgodovine, ki so kljub navidezno samozavestni drži v svoji mimiki

obraza in govorici telesa kazali nekaj, kar je podobno svojeglavemu otroku (Hitlerjevo

kričanje in cepetanje z nogami, Mussolinijevi govori) – gre za arhetip osebnosti, ki ga

zaznamujejo tisti, ki vidijo stvari skozi oči nezrelega otroka, ostala manjšina pa pri tem občuti

stvarnost, čeprav gre za izmišljeno ideologijo ali mistiko (Končina 2013).

Njegovo teorijo podkrepi tudi psihologinja Arzenšek, ki vidi vzroke za klic v prvi vrsti v tem,

da so si ljudje že skozi zgodovino prizadevali osmisliti svoje okolje, ga razumeti in posledično

obvladati. Že pri nastanku prvih religij, prvih božanstev, različnih ritualov … je očitno, da so

vsi ti posledica neskončne radovednosti, neskončne želje po obvladovanju okolja in želje po

17

razumevanju razlogov za lastno srečo ali nesrečo. Da bi to ugotovili, se poslužujejo različnih

načinov. Nekateri to počnejo v religiji, drugi z vedeževalci, spet tretji pa recimo z nekimi

svojimi znanstvenimi razlagami - to je inherentna potreba vsakega posameznika, da si osmisli

svoje okolje in, da si razloži pojave, ki se mu dogajajo (sreče, bolezni, izgube in življenjske

bitke). Podobno kot Končina vidi tudi sama vzroke za iskanje pomoči zaradi relativno

nestabilnega časa, v katerem trenutno živimo (npr. pomanjkanje zaposlitev), srečujemo se s

kompleksnimi dilemami, zato je nekaj povsem normalnega, da ljudje kličejo vedeževalce, saj

nam na nek način lahko tudi oni osmislijo okolje. S psihologinjo Marie-Louise von Franz se

sklada tudi v tezi, da se vedeževanja največkrat poslužujejo ljudje, ki imajo na splošno v

življenju težave z lastno avtonomijo in s prevzemanjem odgovornosti. Ti so se z vzgojo ali

skozi splet naključij naučili, da bo nekdo drug prevzel iniciativo za njihovo življenje in

odgovornost. Skratka gre za ljudi ki čakajo, da bo nekdo drug naredil nekaj namesto njih, da

bo njim bolje, zato se torej naslanjajo na vedeževalce, bioenergetike in podobno, pri tem pa

upajo, da bodo le ti njihovo življenje spravili v red. Pri njih prevlada mišljenje – za mojo

dobrobit in za moje blagostanje so odgovorni drugi. (Arzenšek 2014)

Vernette se prav tako naveže s podobno predpostavko o klicateljih vedeževalcev. Največje

posledice vedeževanja vidi kot najbolj očitne v industrializiranih državah v Evropi, ki so se

danes znašle v slepi ulici. Ko ljudje na gospodarskem področju več ne morejo spremeniti

sveta, zato začnejo krožiti okrog namišljenega in nerazumskega. Meni, da ljudje preprosto

morajo v nekaj verovati, tudi ko gre bolj za praznovernost kot za vernost. Danes je zanimanje

za prostrani svet nerazumskega in čudnega vse večji, ker je povezan z bistvenimi vprašanji o

smislu življenja (vera, da je naša usoda nekje zapisana), smislu posmrtnega življenja

(zanimanje o tem, kaj se zgodi z nami po smrti), o nevidnem svetu (zanimanje za uroke,

čaranje, …) in podobno. Tako so si ljudje razvili nadomestno vero oziroma religijo. K

jasnovidcem se zatekajo kakor k splošnim zdravnikom, da bi jim pomagali razvozlati vozle v

vsakdanjem življenju. Sprašujejo jih lahko karkoli, saj se vedeževalci kažejo kot strokovnjaki

za upravo in zdravje, skratka delujejo kakor poklicno usmerjeni svetovalci in na tak način

opravljajo ''samostojen'' poklic. Ljudje k njim zahajajo redno, da si natančno usmerijo

življenjsko pot ali dobijo tolažbo za spopadanje s tveganjem v življenju. Nasvete jasnovidcev

uporabljajo za boljše usmerjanje in uveljavljanje svojih želja v prihodnosti. (Vernette 2001,

5–8)

18

Ravno to zatekanje k vedeževalcem namesto k splošnim zdravnikom kritizira tudi

Arzenškova, a vidi težavo prav tako v obstoječem zdravstvenem sistemu. Ljudje, ki se

znajdejo v psihičnih stiskah, namreč pridejo do strokovnjaka, ki si bo zanje vzel približno

deset minut časa in žal ne bo pripravljen narediti kaj več, kot predpisati pomirjevala. Med

njimi so tudi takšni, ki ne morejo plačati 50 evrov na uro ali celo več za pogovor pri

zasebniku. Zato se obrnejo na vedeževalce, ki so cenejša različica tega, da jih nekdo posluša

in predvsem, da se ukvarja z njimi (Arzenšek 2014).

Pri vsem tem je potrebno še zavedanje, da so ljudje zavedeni le do neke mere. Iz psihološkega

vidika je namreč zelo pomemben tudi placebo moči. Številne psihološke raziskave so

pokazale, da so ljudem, ki jih je recimo bolela glava, dali placebo tableto (sestavljeno iz

saharoze in moke) in glavobol je prenehal. Tako da tega elementa pri vedeževalcih ne smemo

popolnoma zanemariti. Če ljudje menijo, da jim bo le-ta pomagal, se jim bo določena zadeva

čez čas lahko razrešila. Ne smemo pozabiti, da imamo ljudje skupek enih prepričanj. Veliko

naših težav je konstrukt – še posebej pri težavah psihičnega izvora, ali pa za tiste, ki jim ne

moremo določiti jasnega vzroka. To pa ne velja za težave, ki so očitno zdravstvenega izvora

in da vedeževalec ljudem napačne napotke za zdravljenje, namesto da bi jih napotil k

zdravniku (Arzenšek 2014).

Vedeževanja se torej najpogosteje poslužujejo ljudje, ki so v stiski, le-ta pa je zelo različna pri

vsakem posamezniku. Za vsako stisko ali težavo je potrebno najti rešitev, kar je za nekatere

pretežki izziv in se z njim nočejo ali ne želijo soočiti. V tem primeru jim je lažje, da zanje

poskrbi nekdo drug, ne glede na vsoto denarja, ki jo pri tem odštejejo.

19

5 ZAKONSKA OMEJENOST VEDEŽEVALCEV

5.1 Primer Francije

Območje nerazumnega danes predstavlja nekaj dvoumnega in hkrati privlačnega.

Vedeževanje je postala nekakšna mikrokultura, ki se izraža v založniški dejavnosti. Z

zanimanjem o ezoteriki na splošno, ki je vse večje, so tudi police v knjigarnah vse bolj

napolnjene s tovrstnimi knjigami. V zadnjih časih se prodajajo kar šestkrat hitreje od splošne

literature, televizijske oddaje na to temo pa imajo rekordno gledanost. V družbi se zatekanje k

jasnovidcem močno uveljavlja. V Franciji je vedeževalk in vedeževalcev že kar 50.000, torej

več kakor duhovnikov in psihiatrov ter skoraj 10 milijonov Francozov so njihove stalne

stranke. Prihodek vedeževalcev znaša približno 20 milijard frankov, od tega za odmero

dohodnine prijavijo le 9 milijard frankov. Po francoskem kazenskem zakonu se z globo 40–60

frankov kaznujejo osebe, ki razlagajo sanje. Kazen 25.000 frankov in od 1 do 5 let zapora je

za tiste, ki uporabljajo goljufive postopke s prepričevanjem drugih v obstoj lažnih sil, o

namišljenih močeh ali pa v njih vzbujajo strah pred kakršnim koli himeričnim dogodkom

(Vernette 2001, 5–11). Takšnih ukrepov v Sloveniji ni.

5.2 Ali bi v Sloveniji morali zakonsko omejiti vedeževalce?

Kot pravi dr. Teršek, sam ne vidi razloga, da se ta storitev tudi v Sloveniji ne bi regulirala ali

celo znatno omejila, kot so to storili v Franciji. Sicer pa poudarja, da država s pomočjo prava

ne more in tudi ne sme vselej ščititi ljudi med takšnim in podobnim žaljenjem njihovega

dostojanstva. Ljudje so namreč bolj in manj pametni. Tisti manj pametni imajo pravico, da so

takšni. V okviru te pravice so svobodni, da počnejo vse tisto, kar želijo in da prisluhnejo

vsemu tistemu, čemur želijo. Ta svoboda ravnanja in samoopredeljevanja pa vseeno ni

absolutna in se sme omejiti, razlogi za to omejitev pa morajo biti razumno prepričljivi, pri

čemer bi pri tej storitvi lahko našli takšne razloge, saj se skoraj brez izjeme izvaja z namenom

pridobivanja finančne koristi in jo lahko uvrstimo pod plašč komercialnega izražanja. Zanj pa

velja, da ga je mogoče lažje, hitreje in bolj omejiti kot druge vrste izražanja, predvsem

politično in umetniško. Dovolj je navesti že en razumen razlog za takšno omejitev, eden

izmed njih bi lahko bil že dobičkonosno zapeljevanje premalo umnih ljudi (Teršek 2014).

20

Vedeževanje je torej sporno do te mere, da bi se moralo zakonsko omejiti, za kar so v Franciji

že zelo dobro poskrbeli. V Sloveniji ni nikakršnih ukrepov, ki bi omejevali to dejavnost, kar

je nesprejemljivo. Ljudi bi morali zaščititi do te mere, da se vedeževalci na njih ne bi finančno

okoriščali.

21

6 CILJI IN TEHNIKE TELEVIZIJSKEGA VEDEŽEVANJA

6.1 Delovanje medijev

Pri današnjih množičnih medijih je zaskrbljujoče, da močno vplivajo na problematiko

kriminala, nasilja in hkrati povzročajo panične odzive ljudi na nove informacije. Mediji imajo

močan vpliv na posameznike, institucije in na družabnost ter kulturo. Njihova moč in vpliv sta

še posebej intenzivna na politični in ekonomski ravni. Velikokrat izpostavijo problem in

ponujajo rešitve, a žal nikoli ne moremo vedeti, če gre za legitimne informacije. Le-te so po

navadi fleksibilne, pridobljene na hitro in jih ni težko planirati ter kontrolirati, tako da lahko

širijo svojo moč nad posamezniki (McQuail, 17–21).

Če se na podlagi medijev še posebej osredotočimo na televizijo, bi lahko rekli, da je le-ta

postala predvsem resničnostni šov teleresničnosti. Problem je, da se predvajajo oddaje, ki

ničemur ne služijo, so prazne in ne posredujejo nobene koristne informacije. Oddaljujejo nas

od trde, toda neizogibne resničnosti, veliko pripisujejo estetski vrednosti, hkrati pa nam ne

pojasnijo zares, kaj se dogaja v medijskem prikazovanju vedenja. Po eni strani

predpostavljajo, da je naloga medijev izobraževati množice, po drugi strani pa predvajajo

pogubne oddaje, z njihovo promocijo pa delujejo v škodo drugim. Snovalci oddaj si želijo, da

bi obdržale svojo naivnost, v zadnjih petnajstih letih pa so vse bolj razširjene in raznolike

(Razac 2007, 11–18).

6.2 Komunikacijski kanal

V tem primeru so televizijske postaje, ki se vse hitreje in vedno bolj intenzivno polnijo z

oddajami vedeževalcev in svetovalcev. Ljudem prerokujejo o sreči, zdravju, uspehu, o iskanju

dela, denarju, ljubezni … Takih podjetij je v zadnjih letih vse več, njihove oddaje pa je

mogoče zaslediti že na vseh bolj gledanih televizijskih programih: Pop TV, Kanal A, Net TV,

Golica TV, RTV Slovenija …

Sicer pa kot komunikacijske kanale uporabljajo tudi telefonske klice, SMS sporočila,

pogovore preko radia, splet, pošto ipd. Neposreden stik poteka z osebnimi seansami med

vedeževalko in med stranko (Končina 2013).

22

6.3 Najpogostejši klicatelji

Podatkov o strukturi gledalcev teh programov nimam. Na temelju prebrane literature in

opravljenih pogovorih sklepam, da so med najpogostejšimi klicatelji ljudje s finančnimi

stiskami in nezaposleni. Predvidena starostna skupina je od 30 let navzgor. Nezaposlenim so

prilagodili čas predvajanja oddaje, ki jih je mogoče pogledati do 15. ure. Za ostale se oddaja

predvaja še v večernih urah – po 20. uri. Tako je vedeževanje na televiziji dostopno vsem, ki

imajo kakršne koli težave in iščejo ''odrešenika'' oziroma nekoga, ki jim bo pri tem pomagal.

6.4 Tehnike za pritegovanje gledalcev h klicu

Vedeževalci med govorjenjem vedno gledajo neposredno v kamero. S tem dajejo občutek, da

govorijo nam, da so tam za nas, saj nam želijo pomagati s svojimi energijami in z videnji v

prihodnost. Gledalce nenehno nagovarjajo: ''Pokličite nas in boste izvedeli, kaj se vam lahko

zgodi jutri'', ali ''Če imate težave nas pokličite. Tu sem/smo zato, da vam pomagamo'', … S

takšnimi besedami prepričujejo gledalce, da jih pokličejo in pri njih poiščejo pomoč. Pred

seboj imajo vedno že pripravljeno pogrnjeno mizo z vsemi pripomočki, ki jih za vedeževanje

uporabljajo (karte, sveče, krogla za vedeževanje, prenosni računalnik, talismani, amuleti za

srečo ipd.), kar vizualno gledalcem le še krepi občutek verodostojnosti izgovorjenega. Na

televizijskem zaslonu je ves čas oddaje zapisana telefonska številka, na katero lahko

pokličejo. Cena klica je napisana z drobnim tiskom na spodnjem robu zaslona. Določeni

prerokovalci imajo ob straneh zaslona napisane tudi cene za nakup ljubezenskega uroka,

amuletov za srečo in ostale storitve, s katerimi ljudem ''pomagajo'' do boljšega življenja.

Če povzamem, so vedeževalci zelo dobro podkovani v svoji televizijski promociji. Oddaje

lahko spremljamo nenehno, tudi če tega ne želimo, saj se konstantno odvijajo v popoldanskih

in večernih urah, na različnih kanalih. Težko se jim torej izognemo, če sedimo ob vklopljeni

televiziji in bi želeli pogledati karkoli drugega. Obsežno so si zakupili televizijski prostor,

zato da prepričujejo ljudi v klic in jim ponujajo zaigrano pomoč.

23

7 VEDEŽEVANJE IN TRŽENJE

Trg vedeževanja in jasnovidnosti je zelo razširjen. Omogočena je računalniška obdelava črt na

naših dlaneh, množijo se oglasi v lokalnem tisku, segajo po elektroniki in tehničnih

novotarijah, obstajajo sejmi proti zlim duhovom in s številnimi knjigami o astrologiji …

(Vernette 2001, 14–15).

Tudi v Sloveniji se podjetja za vedeževanje vse bolj množijo, največ jih najdemo na

Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, najmanj pa na obali in v

severnoprimorski regiji. Za celo Primorsko tudi ugotavljajo, da je tam najmanj samomorov v

primerjavi z ostalimi regijami. Vzrok za to naj bi bile tudi njihove osebnostne značilnosti in

humor (Končina 2013).

Za vse storitve, ki jih vedeževalci ponujajo, nimajo licenc, vendar s svojimi obljubami zgolj

služijo denar. Ljudje, ki storitve izvajajo, obljubljajo razne učinke, za katere niso

usposobljeni, nimajo znanja in nikakršnega dokazila o resničnosti njihovih teorij. Tako prihaja

do neizpolnjenih obljub o srečni prihodnosti in temu ni mogoče pravno ugovarjati, tudi če je

šlo za hudo zmoto zaradi neznanja pri stranki, ki je od tega pričakovala bistvene življenjske

spremembe, kot so izboljšanje zdravstvenega stanja, pridobitev delovnega mesta, boljši

finančni položaj ipd. V takih primerih bi stranke morale imeti na voljo pravna sredstva in

podlago za ugovore in tožbe, če so bile zaradi vedeževalcev zavedene in seveda tudi finančno

ter osebnostno oškodovane. Država bi pri tem morala ukrepati. Storitve so namreč zavajajoče,

prodajajo obljube o prihodnosti, ki niso razložene, zato so za porabnike neetične. Trženje

abstraktne obljube bi namreč moralo vsebovati nedvoumno razlago storitve in njenega cilja,

kar velja tudi za vse ostale storitve, ki so po vsebini tržne obljube z določeno ceno za svoje

stranke in vedeževanje ne bi smelo biti izjema. Obljube o sreči in boljšem življenju so

razumsko neoprijemljive, zato bi morala vedeževalska podjetja svojo verodostojnost

dokazovati z listinami (Končina 2013).

Najbolj sporna pri njihovem delu je linija 090, na kateri ljudje potrošijo mnogo denarja,

največkrat jih vedeževalci prepričajo tudi na konkretne seanse v živo, za katere ljudje

odštejejo še več denarja (Gartner 2009). Cena telefonskega klica je obračunana po

telefonskem impulzu, kar v televizijskem primeru obračunava tudi čakanje na prostega

24

svetovalca, preden sploh pridejo v eter. Gre za daljši časovni interval, ki je velik strošek za

stranko (Končina 2013).

A vendar tudi časopisni oglas ni vedno popolnoma nedolžen. Največkrat obljubljajo

brezplačno jasnovidnost po pošti, kjer zadostuje, da ovojnico z naslovom pošljete na podan

naslov, na kar hitro prejmete odgovor. Jasnovidec vam takoj predlaga posebno zaščito pred

težavami. Nadaljnjo pomoč je seveda potrebno plačati in tako boste izvedeli, da vas na

obzorju čaka nevarnost, ki jo je jasnovidec še pravočasno odkril. Seveda vedno znova najdejo

dodatne plačniške ukrepe za nujno pomoč. Najpogostejše goljufive napovedi se nanašajo na

tematiko ljubezni, premoženja in moči (Vernette 2001, 15–16).

7.1 Primer in analiza televizijskega vedeževanja

Program, ki ga analiziram se predvaja na televiziji Net TV. Net TV je mariborski televizijski

program, katerega ustanovitelj in televizijski voditelj je bil Stojan Auer. Nacionalna televizija

Slovenija je bila še posebej v razcvetu med leti 1992–1997, ko se je na njej odvijala ena

najbolj gledanih oddaj ''Poglej in zadeni.'' Urednica programa razvedrilne oddaje je bila Miša

Molk, ki je med drugim tudi skrbela za pompozno odrsko sceno in za obisk svetovno

priznanih glasbenih gostov (Košak 2011).

Leta 2009 se je Auer odmaknil od televizije Net TV in jo tudi prodal, vodenje pa je prevzela

mariborska produkcijska hiša Showtec oziroma njen direktor Danijel Gorjup (Ambrož in

Cehnar 2012).

Tako kot mnogi televizijski programi tudi televizija Net na dnevnem programu ponuja

številne filme, glasbene in kuharske oddaje, nadaljevanke … veliko časovnega prostora pa

namenjajo vedeževalskim oddajam.

Vedeževalec in jasnovidec Blaž vodi eno najbolj gledanih oddaj na televizijskem programu

Net TV. ''Vedeževanje ima v krvi'' in prerokuje ljudem na podlagi ciganskih kart. Vsak dan ga

pokliče mnogo ljudi, ki mu zaupajo svoje težave. Vedežuje tudi v Budimpešti in na Dunaju

(Blaž 2012).

V vsaki oddaji odgovarja na vprašanja glede zdravja, denarja, financ, ljubezni in sreče.

Ljudem napoveduje tudi srečne dneve in srečne številke. Ima mistična videnja, ki so zelo

posebna in jih tudi sam ne zna opisati. Cena klica na številko 090 62 92 stane 1,99 € na

25

minuto. Njegova oddaja na Net TV poteka vsak dan od 13.30–15.30 in v večernem terminu

od 22.00–00.00, ljudje ga lahko torej spremljajo kar 4 ure na dan. Sam pravi, da mu ne gre

samo za denar, ampak lahko resnično vidi v usodo ljudi (Blaž 2012).

Čeprav pove, da mu pri vedeževanju ne gre za denar, je pomembno poudariti, da je

vedeževanje postal dober posel za sodobne čase. V intervjuju za 24 ur je sam izjavil, da

seanse v živo dela zelo redko, ljudi pa pogosto sprejema po telefonu. Sam pravi: ''Jaz nisem

bog, ne morem vam dati zdravja, ljubezni, denarja, lahko pa vam pogledam v kartah, kaj se bo

zgodilo. Če pa nimate denarja pa me ne kličite. Vi na primer nimate denarja za kruh, verjetno

vam ga ne bodo dali v trgovinah. Razumete?!'' (Svet 2013).

7.2 Analiza tv pogovora med stranko in svetovalcem

Primer vedeževalca Blaža. Televizijski posnetek naložen na Youtube (Jssmrenton 2012):

Vizualno: Na zaslonu je ves čas napisana številka, na katero lahko ljudje pokličejo. Vmes se

izpisuje tudi številka za uroke, katerega cena je 84 evrov. Na spodnjem delu ekrana je z

drobnim tiskom napisana cena klica: ''Cena klica za omrežja Telekom znaša 1,99 €/min. Iz

drugih omrežij ceno določa vaš operater.'' Kamera prehaja iz total plana (slika vedeževalca,

mize in ozadja) v bližji plan (vedeževalčev obraz), veliki plan (karte za vedeževanje) in

srednji plan (vedeževalec do pasu). Zraven kart ima na mizi tudi svečo in ''talisman za srečo''

(Jssmrenton 2012).

Ozadje je vijolične barve, ki simbolizira prehod v harmonijo nasprotij med poznanim in

nepoznanim svetom (duhovi, demoni …). Povezana je s čarobnim svetom mistike, v katerem

veljajo popolnoma druga pravila. Na cerkvenem področju barva simbolizira tudi človekov

položaj (Taja6 2009).

Verbalno: Na začetku tega primera izreče ''še ne'' v smislu, da klicatelja še nimajo, kar

pomeni, da ga v bistvu le nekoliko zadržujejo, preden ga spustijo v eter, kar nanese na več

minut dolg klic, s tem pa tudi večje plačilo klicatelja. Preden začne pogovor s klicateljem,

omeni še klicno številko za urok, nato pa pozdravi osebo, ki ga je poklicala v oddajo, katere

prenos poteka v živo. V tem primeru ga je poklicala gospa, po glasu sodeč srednjih let.

Pozdravi in takoj pove svoj datum rojstva in zastavi vprašanje. Po tem lahko sklepamo, da

klicateljica oddajo spremlja, morebiti je kdaj vedeževanje že klicala, saj je takoj vedela

27

uvodna ''pravila'' klica in kaj je potrebno povedati za pridobitev informacije o njeni

prihodnosti. Njeno vprašanje je bilo, če bo rešila finančne težave. Vedeževalec takoj prične z

mešanjem kart in jo opozori, naj ostane na zvezi (dlje kot je na zvezi, več denarja prinese

podjetju). ''Blokado'' klicateljice zasliši tudi brez da bi pogledal v karte, na kar jo je seveda

tudi opozoril z zelo prepričljivim tonom. Začne zlagati karte: karta nesreče, potovanje …, na

kar vzklikne dolg ''ooojooj'', saj očitno takoj prepozna težavo v njenih financah. Gospo takoj

vpraša, če ima kak kredit, ta mu odvrne da ne. Na kar ji ponovno v prepričljivem tonu odvrne,

da ima še nekaj za odplačati in naj mu ne govori da nima, ker on vidi da ima. Gospa mu

odgovori pritrdilno. Nadaljuje z vprašanjem, če se je kdaj počutila, da ima črno magijo nad

seboj, kot da ji nekaj ne gre v življenju. Gospa mu odvrne, da ne ve. Vpraša jo, če čuti, da ji

gre super od rok in odvrne, da ji trenutno ne gre (če bi ji šlo vse dobro od rok, najverjetneje ne

bi klicala). Pove ji, da so nad njo nekakšne negativne energije in ji naroči, naj si zapiše

številko, ki jo nemudoma začne narekovati (brez da bi jo konkretno pustil do besede. Gospa je

imela nekoliko zadržan, umirjen glas, tako da je on s svojim tonom in prepričevalnim

nastopom takoj nadvladal nad njo). Pove ji, da naj na to številko v SMS-u napiše svoje ime,

priimek in datum rojstva s pripisom – čiščenje črne magije in po pošti bo seveda dobila

talisman, katerega cena je 84 evrov. On ji bo pomagal po oddaji. Vpraša jo, če se strinja, sama

odgovori pritrdilno, nato pa se od nje takoj poslovi (Jssmrenton 2012).

Razvidno je, da gospa kakršnega koli pogovora ne bi mogla razviti, niti postaviti

podvprašanja. Vedeževalec jo je namreč skozi pogovor vodil tako, da je lahko odgovarjala

zgolj pritrdilno ali nikalno. Na vprašanje, če bo rešila finančne težave, ji sploh ni odgovoril.

Takoj jo ''napade'', da ima nek dolg (v današnjih časih ga ima že skoraj vsak), nato jo začne

plašiti še s črno magijo (ker ima slučajno en neodplačan dolg, ki bi recimo lahko bil tudi

obročno odplačevanje pralnega stroja, ima očitno avtomatično nad seboj mračne sile) in pri

tem ji lahko pomaga le on, ki ji bo po pošti poslal talisman v vrednosti 84 evrov (brez

drastično povišanega zneska položnice za telefon in plačila talismana bi gospa recimo lahko

del dolga že poravnala). Glede na njen labilno zveneč ton glasu bo talisman najverjetneje

kupila, saj bo za svojo srečo in odpravo finančne težave naredila vse (torej še večje finančne

težave, saj za rešitev išče plačljivo pomoč, namesto da bi ta denar preprosto prihranila in težav

bi bilo manj) (Jssmrenton 2012).

28

7.3 Način vedeževanja – ''ciganske'' oziroma tarok karte

Tudi vedeževanja iz tarok kart se lahko nauči vsak. Navodila se lahko kupijo v obliki

priročnika v knjigarnah, seveda pa se najdejo tudi brezplačno na spletu.

Primer:

- Norec 0: je mlad, neizkušen človek. Je simbol neustrašnosti in modrosti. Če je karta

obrnjena, lahko pomeni norost, blodnjo. Lahko gre za možnost prekinitve poslovnih

dogovorov.

- Čarovnik I: je simbol materialnega, astralnega, mentalnega in arhetipskega. Je pozitivna

karta, ki pove, da so nam na voljo vse možnosti za vstop v nov odnos na poslovnem,

čustvenem ali zdravstvenem področju. Označuje inteligenco, moč uma in originalnost.

Napoveduje obdobje nove akcije. Če je karta obrnjena narobe, prinaša manjša razočaranja

v poslovnem svetu.

- Velika svečenica II: pooseblja razumevanje, znanje in ljubezen. Izraža potrpežljivost,

razumevanje, dobroto in pripravljenost za odpuščanje. Kdor je pod njeno zaščito, je

neranljiv. Pripoveduje o složnosti na področju medosebnih odnosov, v ljubezni in

poslovnih razmerah, obrnjena karta pa pomeni nesložnost teh odnosov itd.

(Fister in Zupanc 2002)

Takoj ko poznamo simbole kart in to nadgradimo s sposobnostjo dobre in prepričljive

komunikacije, lahko vedeževalec postane prav vsak. In s tem seveda še dobro zasluži.

Vernette o jasnovidčevih napovedih:

Za resnično nadarjenega jasnovidca so karte pravzaprav predvsem opora za telepatski stik s

stranko. Opazuje, kaj jo skrbi, kaj jo vznemirja in na kaj upa v prihodnosti, kakšnega

temperamenta je in kakšen je njen značaj. Potem simbolično »napolni« karte z »objektivnim«

pomenom, ki ga pozna in jih razlaga tako, da predstavlja njihovo »sporočilo« v prihodnosti

(Vernette 2001, 34).

Zadnje poglavje lepo prikaže vse premišljene tehnike, ki jih vedeževalci uporabljajo za

pritegnitev pozornosti. Kot prvo, za izvajanje svojih storitev ne potrebujejo izobraževanja.

29

Tehnike, ki jih izvajajo bodisi s kartami, z dlanmi, s kavno usedlino … so tako preproste, da

se jih lahko vsak nauči popolnoma sam. Svoji prepričevalni tehniki in govorni usposobljenosti

dodajo le še primerno vizualno podobo, da pritegnejo pozornost na vseh možnih področjih.

Med prepričevanjem ljudi v klic, nikoli ne povedo cene klica, ta je zgolj zapisana z drobnim

tiskom, ki ga še dobro vidni težko preberejo. Za čim večji zaslužek bo vsak klicatelj najprej

nekaj minut počakal za vstop v eter, nato mu v tem primeru vedeževalec Blaž začne

odgovarjati na vprašanje, v lasten odgovor ga taktično prepričuje in s tem razvleče minute

pogovora za večji zaslužek, za nameček vsega pa stranki proda še talisman za srečo, ki ima

vrtoglavo vrednost.

30

8 ZAKLJUČEK

Pod hipotezo sem izpostavila dejstvo, da vedeževanje lahko poveča tesnobnost ljudi v stiski in

bi v Sloveniji moralo biti zakonsko regulirano. Mojo domnevo sta s svojimi argumenti

podkrepila tako psihologinja Arzenšek kot tudi doc. dr. Andraž Teršek ter seveda dodatna

literatura. Ljudje, ki so nagnjeni k tesnobnosti, bi tako morali poiskati pomoč pri

strokovnjakih, vedeževalci pa raje prestopajo mejo zakonitega s tem, da jim pomoč pri večjih

zdravstvenih težavah ponujajo sami, namesto da bi jih napotili k specializiranim zdravnikom.

Njihova težnja po denarju je tako velika, da prestopa vse meje zakonitega.

V nalogi sem se osredotočila na striktno analizo vedeževalcev in klicateljev, ki pri njih iščejo

pomoč. Teme sem se dotaknila tako s psihološkega kot tudi s pravnega vidika, saj se mi

početje vedeževalcev ne zdi sprejemljivo. Njihovo strmenje po zaslužku še najbolje predstavi

analiza videa v zadnjem poglavju, kjer je očitno, da stranka ne prejme nobenega bistvenega

nasveta ali konkretne pomoči, ki bi jo potrebovala zaradi šibkega finančnega stanja. Njen klic

ji pri težavi povzroči le še poglobljen problem, saj se ji bo finančno stanje poslabšalo tudi pri

plačilu telefonskega računa. Zakaj naj bi bil ravno talisman tisti, ki ji bo pri tem pomagal, mi

ni znano, tudi vedeževalec ji tega ni pojasnil. Zaskrbljujoče je pomisliti, v kakšne skrajnosti še

utegne zaiti njihovo početje, če s strani zakona in oglaševalske zbornice ne bo omejeno.

Tudi televiziji kot mediju v tem primeru ne smemo prizanašati, saj je nedopustno, da

dopuščajo predvajanje teh oddaj, še posebej v tako dolgih časovnih intervalih. Medijska

predstava vsiljuje prisile, zaradi katerih sta prostovoljstvo in svoboda udeleženih dvomljivi.

Cilj televizije je dobro igrati vlogo in zaslužiti denar ob minutah slave. Telesmetnjak, kot ga

imenuje Razac, ne proizvaja nobene vrednosti, saj ni legitimnih oddaj. Namesto tega razkriva

skrite govorice, kaže neobičajno vedenje in razgrinja družbene probleme. Predstavlja

banalnosti in vsakdanjosti, da bi gledalcem pripomogla k razumevanju (Razac 2007, 100–

101).

Skozi analizo in raziskovanje vedeževanja me je najbolj presenetilo, da vedeževanje niti več

ne deluje v smislu ''pozitivnega vedeževanja'', v katerem so ljudem po navadi napovedali zgolj

lepe stvari v prihodnosti. Novodobni vedeževalci so namreč začeli uporabljati novo taktiko

manipulacije – zastraševanje z demoni, s črno magijo, slabo auro, z mračnimi silami,

31

negativno energijo v predmetih, človeških laseh … Skratka, bizarno. Tovrstnih metod se

lotevajo s tem namenom, da lahko ljudem prodajajo še razne pripomočke za odganjanje

mračnih sil, seanse v živo, masaže za odstranjevanje negativne energije in še mnogo ostalih

stvari. Najbolj zanimivo pa je, da kljub zastrašujočim metodam zanimanje in vera ljudi v

vedeževalce le še narašča.

Še posebej razočarana sem, da mi ni uspelo izvesti nobenega intervjuja z vedeževalci. Na

številna elektronska sporočila odgovora nisem dobila. Za pomoč sem preko Facebooka prosila

splošno vedeževalko Marijo Štandeker, a mi ni odgovorila. Miša Borovnik mi je intervju sicer

obljubila, a se po poslanih vprašanjih več ni odzvala. Najslabšo izkušnjo pa sem doživela

ravno z vedeževalcem Blažem, ki sem ga omenjala tudi v nalogi. Tudi njega sem kontaktirala

preko Facebooka, odzval se je sicer takoj, a je želel intervju izvesti le preko plačniške

številke, ki jo ima za stranke – 0906292, kar pomeni, da bi za minuto pogovora odštela kar

1,99 evra. Brezplačno mi ni želel pomagati. Tako z vedeževalci žal nisem mogla izvesti

nobenega pogovora in dobiti razlage ali pojasnila o njihovem početju in delovanju. To

razumem le kot dodaten dokaz, da je njihovo delovanje nesprejemljivo in namenjeno zgolj

dobremu zaslužku.

32

9 PRILOGE

9.1 Priloga 1 – Zgodovina vedeževanja

Ljudi je že od nekdaj zanimalo, kaj jim prinaša prihodnost, zato se je skozi zgodovino razvilo

veliko različnih načinov vedeževanja. Ljudje so se od nekdaj spraševali, kako lahko sami

vplivajo na usodo in v kolikšni meri jo lahko oblikujejo višje sile. Za vse kulture pa je bilo

značilno, da so se trudile izboljšati svojo prihodnost z najrazličnejšimi načini, kot so obredi,

amuleti ipd. Prve oblike vedeževanja segajo že iz pradavnine, ko so usodo skušali razbrati z

opazovanjem različnih znamenj (vedenje živali, vremenski vzorci, palice, kosti, kamni …).

Stare kulture (Maji, Kitajci, narodi iz Mezopotamije in indijskega polotoka) so opazovale

nebesna telesa, da bi na podlagi njihovega gibanja napovedali prihajajoče dogodke in med

drugim seveda tudi zato, da bi z njimi opredelili čas (Kovačič 2008).

- KITAJCI

Njihova vedeževalska praksa sega do prazgodovine. Nekatere najdbe dokazujejo, da so

Kitajci prihodnost napovedovali iz razpok na kosteh žrtvenih živali in želvjih oklepov, ki so

jih segrevali z žarečim železom. Njihov cesar Fuxi je postavil sistem osmih trigramov, iz

katerega so kasneje izpeljali heksagramov Yijing. S pomočjo njega dobimo odgovor na

zastavljeno vprašanje z naključnim žrebanjem heksagramov, pri čemer si pomagamo z

rmanovimi stebelci in kovanci. Razlage vsebuje Knjiga premen, v kateri je za vsak heksagram

na simboličen način in v obliki verzov podana podoba in razlaga posameznih črt heksagrama

(Kovačič 2008).

- SEVERNA EVROPA

Ljudstva na tem področju so vedeževala z runami. To so črke starih Germanov, skandinavskih

narodov in Anglosaksoncev. Izdelovali so jih iz koščkov lesa in nanje risali ruske simbole,

katerih pomen je bil abecedni in magijski. Prvi runski zapisi izhajajo iz 3. st. n. š. Za njihovo

razumevanje je potrebno razumeti nordijsko mitologijo. Uporabljali so jih kot talismane,

amulete, za prerokovanje in za zdravljenje (Kovačič 2008).

33

- STARI GRKI

Njihova navada je bila, da so se pred vsako pomembnejšo odločitvijo odpravili v Apolonovo

svetišče, preročišče Delfi. Svečenica Pitija je padla v trans pod vplivom opojnih plinov, ki so

izparevali iz zemeljske razpoke. Prikazovale so se ji vizije prihodnosti (Kovačič 2008).

- STARI RIMLJANI

Načine vpogleda v prihodnost so prevzeli od starih Grkov. Velik pomen so pripisovali

znamenjem, kot so udar strele, let ptic … Uporaba prerokovalskih ved je bila odvisna od

vladajoče oblasti, saj so nekateri vladarji prerokovalce podpirali, drugi pa so jih preganjali

tudi s smrtnimi kaznimi. Pred izredno pomembnimi odločitvami pa je bilo priljubljeno

prerokovanje iz drobovja zaklanih živali (Kovačič 2008).

- POGANSTVO

Narodi, kot so Kelti, Iliri, Germani, Slovani in razna barbarska ljudstva, so verjeli v magična

bitja in sile narave. Izdelovali so amulete za izganjanje duhov, prinašanje sreče ipd. Prirejali

so razne obrede in žrtvovanja za uspešen bojni pohod, za dobro letino … (Kovačič 2008).

- KRŠČANSTVO

Veliko poganskih običajev in ritualov se je ohranilo vse do danes. Krščanska vera je postala

svobodna šele v 4. st. n. š. in se je hitro širila po ozemlju starega Rima. Sicer pa je krščanstvo

vedeževanje povezovalo s poganstvom in so ga zato prepovedali. Vedeževalci so lahko svoje

delo opravljali le na skrivaj, saj jih je sicer doletela tudi smrtna kazen. V srednjem veku je

uporaba in širjenje vedeževanja v Evropi močno upadla (Kovačič 2008).

- ARABCI

Islamska vera vedeževanje prepoveduje, v konzervativnih islamskih deželah se lahko celo

kaznuje z usmrtitvijo. Ljudje kljub temu verjamejo v moč talismanov z imeni prerokov.

Talismane uporabljajo kot vodilo po poti življenja. Številni muslimani tudi verjamejo, da ima

predmet, na katerem piše Alah, veliko moč pri zaščiti osebe, če se tega predmeta dotakne ali

ga vidi (Kovačič 2008).

34

9.2 Priloga 2 – Tehnike vedeževanja

Tehnike vedeževanja so se začele širiti skozi zgodovino, najprej je bilo v veliki meri odvisno

predvsem od ustnega izročila. S povečevanjem pismenosti so postopoma začeli prevajati

antična besedila, znanje o vedeževanju pa se je tako začelo širiti hitreje. Izum tiska je

pripomogel k temu, da je znanje o vedeževalskih tehnikah vse bolj dostopno. Tehnik iz vsega

sveta se ljudje učijo še danes (Kovačič 2008).

- Vedeževanje iz kart

Je najpogostejša metoda vedeževanja in je tako preprosta, da se jo lahko nauči vsak. Vsaka

karta ima namreč svoj pomen, zato lahko vsaka oseba, ki ima dar govora nekomu prepričljivo

napove prihodnost. Največkrat se uporabljajo navadne francoske karte za igro marijaš. Karte

imajo štiri znake: kara, križ, pik in srce, vsaka karta pa ima tudi štiri figure: kralj, dama, deček

in as ter štiri škartine: desetica, devetica, osmica in sedmica. Srce po navadi označuje nekaj

dobrega, prijetnega in je simbol prijateljstva, ljubezni. Kara prinaša denar in srečo. Križ

pomeni upanje, potovanje, pik pa označuje samo slabosti – zahrbtnost, trpljenje, sovraštvo,

smrt, nesrečo (Planinšek 2002, 214–225).

- Vedeževanje iz kavne usedline

Za prerokovanje iz usedline črne kave moramo biti vešči poznavanja črt, ki nastanejo v

skodelici. Ko kavo spijemo, skodelico obrnemo in počakamo, da se vsa tekočina odcedi, da

nastane suha usedlina. Znaki za prepoznavanje:

Ravna črta (mirno, ustaljeno življenje), več ravnih črt (zdrava starost), dolga in ravna črta

(dolgo in mirno življenje), presekane ravne črte (nesreča, bolezen), krivulja (prijatelj bo

izrabil zaupanje), več krivulj (veliko nasprotnikov), valovita črta (potovanje, ki bo dolgo

glede na velikost črte), prelomljena črta (žalost), več prelomljenih črt (denarne skrbi), krive

črte (neprijetnost), pravilen štirikotnik (sreča, veselje, ljubezen), krog (darilo), krog s piko

(otroški blagoslov), križ (vest o smrti), pravilen trikotnik (nepričakovana sreča), prelomljen

trikotnik (nezvestost in dom), venec (uresničile se bodo želje), hiša z drevesom (posestvo),

okno (vlom, tatvina), obraz naravnost (nekdo vas ljubi), dva obraza v krogu (zakon), ptice

(dobre vesti, sreča), ribe (razočaranje), kača (opravljanje, izdajalstvo, ljubosumje), zvezde

(uspeh), ladja (skorajšnje potovanje), vilice (majhne neprijetnosti, prepir, razočaranje) in

podobno (Planinšek 2002, 231–233).

35

- Prerokovanje iz dlani

Tudi iz dlani lahko prerokujemo s pomočjo poznavanja črt. Na dlaneh namreč zaznamo črte in

ravnine, ki so posebej izražene na levi roki, zato se tudi levica uporablja za prerokovanje.

Pomen črt za prerokovanje: ''hribi'' na dlani nam povedo, kakšen značaj ima določena oseba.

Ostale različne črte nam povedo usodo določene osebe. Tipi črt: črta življenja (se vleče po

Venerinem hribu), črta glave, mizna črta (pararelna z ženitovanjsko črto), jetrna črta, črta

sreče (stranska črta življenjske črte), ljubezenski pas, častna črta (gre v lunin hrib),

ženitovanjska črta (izvira pri robu dlani), marsova črta (pararelna s črto življenja in je manj

izrazita), črta delitve, trivogelnik (Planinšek 2002, 238–249).

36

9.3 Priloga 3 – Intervju s psihologinjo Ano Arzenšek. Intervju opravljen 16. 5. 2014.

Posnetek intervjuja hrani avtorica.

Za začetek bi rada povedala, da odgovorov ne bom podajala zgolj iz svojega stališča, temveč

v imenu celotnega društva psihologov. Kot predsednica strokovnega sveta si jemljem to

pravico, da govorim v imenu celotne psihološke stroke.

1. Vedeževalci postajajo tako rekoč ''novodobni psihologi'', saj vse več ljudi pri njih išče

pomoč, kaj vi menite o tem?

''Jaz to smatram kot nekaj problematičnega. Psihologi, ki smo združeni v tem društvu, s tem

ne soglašamo. V največji meri opažamo to kot problematično zato, ker se ljudje, ki so v stiski,

namesto k usposobljenemu strokovnjaku obračajo k tem vedeževalcem. Pri čemer pa vemo,

da le-ti običajno nimajo nobene strokovne izobrazbe, vezane na pomoč ljudem v stiski.''

2. Kakšen je vaš pogled na vedeževalce, se vam zdi, da je njihovo početje sprejemljivo?

''Njihovo početje ne more biti sprejemljivo. Vedno več ljudi se sicer na njih obrača, celo na

televiziji opažam, da so kontaktne oddaje na več kanalih namenjene samo temu, da vedežuje

eden, dva ali več ljudi. In ti ljudje so dejansko tam zato, da mastno zaslužijo z minutami

pogovora, razvlečejo ta svoj ''performance'' in to ima pravzaprav en glaven namen – iztisniti

denar iz ljudi, ki so v stiski, pri čemer pa je vprašljiva vrednost te njihove pomoči. To je ena

stran zgodbe, ki govori o etiki tega početja – o etiki televizijskih hiš, ki se v vse večji meri

tega poslužujejo, so spoznali, da je to nekaj, kar je gledano, nekaj kar imajo ljudje radi in

kamor kličejo. Zato jim to nekako predstavlja vir preživetja. Po drugi strani so tukaj še tako

imenovani vedeževalci, ki tudi imajo nekaj od tega – postanejo javen televizijski obraz, dobijo

nekaj denarja in podobno. Če situacijo še pogledamo iz vidika samih klicateljev pa imamo

ponovno dva vidika. Eden je, da so ti ljudje v kakršni koli dilemi, stiski … in zato potrebujejo

nek nasvet oziroma pot za reševanje njihovih problemov. Do neke mere so zavedeni, ne

smemo pa pozabiti še ene stvari, ki je iz psihološkega vidika zelo pomembna. To je placebo

moči. Številne psihološke raziskave so pokazale, kako so ljudem, ki jih je recimo bolela

glava, dali placebo tableto (sestavljena iz saharoze in moke) in jih je glava nehala bolet. Tako

da sedaj tega elementa pri vedeževalcih ne smemo popolnoma zanemarit. Če ljudje menijo, da

jim bo vedeževalec pomagal, se bo njim določena zadeva čez čas lahko razrešila. Ne smemo

pozabiti, da imamo ljudje skupek enih prepričanj. Veliko naših težav je konstrukt – tukaj

govorimo predvsem o težavah, ki so psihičnega izvora, ali pa neke nedoločljive težave,

37

katerim ne moremo določiti jasnega vzroka. To pa ne velja za težave, ki so očitno

zdravstvenega izvora in da vedeževalec ljudem napačne napotke za zdravljenje, namesto da bi

jih napotil k zdravniku. V tem primeru je njihovo početje že na meji zakonitega. Pa vendar

veliko težav klicateljev ni tako ''črno-belih'', vezanih na eno specifično zdravstveno tegobo,

zato ljudje mislijo, da se jih splača poklicat, ker se jim je težava na tak način razrešila.''

3. Imate kakšno teorijo, zakaj se vse več ljudi zateka k vedeževalcem? Je to morda zaradi

stresa, brezposelnosti, občutka nemoči?

Jaz bi rekla, da za to obstaja cela vrsta razlogov. Mogoče so nekateri izmed naštetih tisti, niso

pa zagotovo edini. In še nekaj, ko iščemo vzroke, zakaj ljudje to kličejo, pravzaprav lahko

ugotovimo, da so si ljudje skozi vso zgodovino prizadevali osmisliti svoje okolje, ga razumet

in posledično obvladat. Če razmišljamo o nastanku prvih religij, prvih božanstev, različnih

ritualov … ugotovimo, da so vsi ti posledica neskončne radovednosti, neskončne želje po

obvladovanju okolja (naši predniki so na primer želeli vedeti, kaj se je zgodilo, da njihovo

žito v tem letu ni obrodilo in so iskali razlage za te pojave kot tudi za vse druge nesreče in

sreče, ki so jih doletele v življenju). Nekaj je v nas, da si želimo obvladati okolje, da želimo

razumeti razloge za svojo srečo in nesrečo, zato se poslužujemo različnih načinov. Nekateri to

počnejo v religiji, drugi to počnejo z vedeževalci, spet tretji pa recimo z nekimi svojimi

znanstvenimi razlagami – to je inherentna potreba vsakega od nas, da si osmisli svoje okolje

in da si razloži pojave, ki se mu dogajajo (sreče, bolezni, izgube in življenjske bitke). Seveda,

ti vedeževalci so ob tem, da večina ljudi zaznava svoje zdajšnje okolje kot negotovo. Živimo

v enem relativno nestabilnem času (npr. zaposlitve). Skratka, dileme, s katerimi se srečujemo,

so kompleksne in seveda temu primerna so tudi izpraševanja ljudi. Iz tega vidika je to, da

ljudje kličejo vedeževalce, nekaj povsem normalnega – so pač ena pot, en način, kako

osmisliti okolje.

4. Ali lahko vedeževalci vplivajo na porast bolezni oziroma ali lahko zatekanje k

vedeževalcem pusti trajne psihične posledice?

''Iskreno povedano, teh oddaj sama ne gledam toliko, da bi lahko rekla, koliko v globino gredo

oni, bi pa rekla tako, da če vedeževalec namesto tega, da bi bolnega napotil k strokovnjaku –

pomeni v zdravstveni dom, v bolnico (reče npr. vaša luna je v sedmem ozvezdju, ne skrbite,

čez en mesec bo bolje) – potem pa to je potencialni zdravstveni problem in enako velja za

razne psihološke probleme, kadar so klicatelji ljudje, ki imajo neko psihično stisko ali pa

lahko domnevamo, da preživljajo celo neko akutno fazo neke psihične bolezni (klinične

38

depresije ali kaj hujšega). Potem pa je lahko zelo škodljivo, če osebe ne napotimo k

ustreznemu strokovnjaku.

5. Lahko zatekanje k vedeževalcem označimo tudi kot obsesijo, v smislu, da se ljudje, ki

imajo težave, nenehno poslužujejo novih vedeževalcev, namesto da bi pristopili do

strokovnjaka (zdravnika, psihiatra, psihologa), zakaj se zapletajo v ta začaran krog?

''Vprašanje je, če obstaja enoznačen odgovor. Če govorimo o tem, zakaj se ne zatekajo k

strokovnjakom (psihiatrom in psihologom). Kompleksno je, da je javni zdravstveni sistem na

zelo šepavih nogah, saj gre za zelo drago storitev in so vedeževalci še vedno cenejša različica.

Tukaj ne moremo preko kritike obstoječega zdravstvenega sistema. Ljudje, ki se znajdejo v

stiski, težko, posebej če gre za psihično stisko, pridejo do strokovnjaka, ki se bo z njimi

pogovarjal približno 10 minut (govorimo o javnem zdravstvenem sistemu) in ki bi bil

pripravljen narediti še kaj več, kot predpisati pomirjevala. Sedaj ljudje, ki si recimo ne morejo

privoščiti/plačati 50 €, 60 €, 70 € na uro pri zasebniku (govorimo o psihoterapiji), so tukaj

seveda ''bosi'' in takih ljudi v Sloveniji je precej. Seveda je tukaj vedeževalec potem ena

cenejša različica tega, da jih nekdo posluša in predvsem, da se ukvarja z njimi. To je prvi del.

Po drugi strani pa, če se dotaknemo še možnosti, da se to dotakne obsesije, sama bi na to

pogledala iz drugega zornega kota, bi rekla da, pravzaprav je odvisno, kakšne strukture

osebnosti se znajdejo v tem začaranem krogu iskanja pomoči. Dostikrat tukaj gre za ljudi, ki

imajo na splošno težavo v življenju s prevzemanjem odgovornosti oziroma z lastno

avtonomijo. Ker so se pravzaprav (bodisi z vzgojo bodisi skozi neki splet naključij) naučili,

da bo nekdo drug prevzel iniciativo za njihovo življenje in odgovornost. Skratka gre za ljudi,

ki čakajo, da bo nekdo drug naredil nekaj namesto njih, da bo njim bolje in se torej naslanjajo

na vedeževalce, bioenergetike in podobno. Skratka iščejo ljudi, za katere upajo, da bodo

pomagali njihovo življenje spraviti v red. Torej prevlada mišljenje – za mojo dobrobit in za

moje blagostanje so odgovorni drugi. Posledica je tisto, čemur bi lahko rekli obsesija. Pri tej

obsesiji sem sicer raje previdna, zato ker pri klinično psiholoških terminih o tem, kaj je to

obsesivno kompenzivna motnja, kar pa ni to, kar se implicira v tem vprašanju. Tu je bolj

impliciran ta začaran krog zatekanja k strokovnjakom sumljivega izvora.

39

6. Avtor Vernette v knjigi Skrivnosti okultnega in nenavadnega pravi, da je bilo zaradi

jasnovidcev že veliko življenj skvarjenih tudi s smrtnimi napovedmi, saj lahko ljudje, ki

so že tako nagnjeni k tesnobnosti, dejansko zbolijo. Ali mogoče poznate kakšen usoden

primer v Sloveniji?

''Ne to pa na žalost ne vem. Bi pa to tezo povezala s tem, kar sem prej povedala. Torej ljudje

so tesnobni zakaj, ne. Ljudje običajno postanemo tesnobni, kadar menimo, da nek dogodek ali

življenje kot celota, naša prihodnost, ni nekaj, kar imamo mi pod kontrolo in ljudje, ki se

zatekajo k vedeževalcem in to so tudi dostikrat ljudje, ki menijo, da ni njihova usoda v

njihovih rokah, ampak da so drugi tam za to, da bodo ''poštimali'' njihovo življenje, seveda so

ljudje, ki so tesnobni, ker imajo občutek – imajo ta zunanji lokus kontrole, kar pomeni, da je

za njihovo dobrobit, za njihove dobre ali slabe izide v življenju kriv, odgovoren, zaslužen

nekdo drug. Tako da bi se tukaj kar strinjala s to tezo.''

7. Psihologinja Marie-Louise von Franz je v svojem delu The problem of the puer aeternus

omenjala sociopatske voditelje iz zgodovine (Hitlerjevo kričanje in cepetanje z nogami,

Mussolinijevi govori) in jih primerjala s prerokovalci. Kaj pa vi menite, da vedeževalci to

počnejo zgolj zaradi zaslužka ali menite da gre mogoče tudi pri njih za kakšno vrsto

psihoze, želje po nadzorovanju ali kaj podobnega?

''Tako daleč si jaz seveda ne upam iti, ker je to nekako bolj osebna predpostavka ali pa na pol

laična predpostavka, tako da bi bilo za kaj takega potrebno narediti eno obširno raziskavo. Bi

pa verjetno brez večjih zadržkov lahko rekla pri ljudeh, ki postanejo ali si želijo postati

vedeževalci, sigurno ne gre samo za denar. Gre še najmanj za dve drugi stvari. Prva je ta

manipulativnost. Ko imate v rokah moč, v tem primeru moč z upravljanjem življenj drugih, je

to ena zelo močna stvar. Tako da ljudje, ki recimo imajo radi moč in ki imajo radi občutek, da

so oni sedaj tisti, ki so najbolj pametni za druge – veste, vsak šibek posameznik v stiski je s

strani enega nezrelega oziroma sociopatskega, viden v podrejenem položaju in to je zelo super

občutek, če lahko nekoga obvladaš. Druga reč, ki bi jo jaz izpostavila, glede na to da

proučujete televizijske vedeževalce – gre za eno od pojavnih oblik narcisistične kulture, kjer

pravzaprav ljudje, ki nimajo nekega zvezdniškega staža, kar naenkrat postanejo del kvazi

estrade. Če si dvakrat na teden po eno uro v etru na televiziji in vas gleda večje število ljudi

ste kvazi zvezda. V tej narcisistični kulturi ''selfijev'', objavljanja vsake malenkosti na

Facebooku, Twiterju; pravzaprav to sodi zraven – biti viden na televiziji in biti prepoznan kot

televizijski obraz. Če to povežemo tudi z reality show-i (talenti …) in drugimi oddajami tega

tipa, se zadeva vklaplja v zgodbo in v to kulturo, ki je danes tukaj. Želja po denarju,

40

narcisizem in želja po moči – to so tiste tri glavne stvari, ki bi jih jaz prepoznala v tem

trenutku.

8. Sami ste se izobraževali več let, da sedaj lahko pomagate mentalno šibkejšim ljudem,

medtem ko vedeževalci to počnejo brez kakršne koli izobrazbe, svoje delo pa označujejo

kot vedo. Kaj vi menite o tem?

''Tukaj težko najdem kaj zelo pozitivnega. Sicer domnevam, da kakšno izobraževanje so že

imeli, če ne drugega kakšen šnelkurs. Nekaj že morajo vedeti, da znajo obračati tiste karte,

seveda pa je to daleč od vede. Če se grem sama izobraževat, še ne pomeni, da se izobražujem

iz vede ali discipline, kar je seveda nekaj popolnoma drugega. Sodi pa to zraven k temu, da se

to dobro proda, (če jaz rečem, da je to neka veda, da je to utemeljeno, da je to pomagalo že

stotinam, če ne tisočim ljudem, se to seveda dobro prodaja, dobro se sliši, vliva ljudem

zaupanje). Tukaj imam kot znanstvenica iz področja psihologije zadržke, tako do ljudi, ki to

govorijo in si tako drzno upajo reči temu veda, na drugi strani pa seveda do ljudi samih. Pri

tem moram biti kritična v enaki meri tudi do ljudi, ki kličejo. Ljudje skozi vso zgodovino že

iščemo odgovore na vprašanja (vremenske pojave, zdravstvene tegobe, srečo v ljubezni …),

naša težava pa je to, da smo zadovoljni s preprostim odgovorom. Veste, znanost dostikrat ni

zabavna. Znanost v prvi vrsti ni enostavna, vedeževalci pa imajo enostavne, preproste

odgovore, ni se potrebno mučiti s celo vrsto znanstvenih publikacij, dovolj je en ali dva klica

ter tistih nekaj evrov in zgodba je zaključena. Znanost pa funkcionira na bolj kompleksen

način, je veliko bolj previdna pri dajanju definitivnih odgovorov.

41

9.4 Priloga 4 – Intervju z doc. dr. Andražem Terškom. Intervju opravljen 16. 4. 2014

1. Vedeževanje je v tujini zakonsko že precej omejeno, v Sloveniji pa imajo pri svojem delu

proste roke. Menite, da bi jih morali zakonsko omejiti tudi v Sloveniji?

Mislim, da ni pravno prisiljujočih razlogov, ki bi preprečevali, da se ta storitev zakonsko

regulira ali celo znatno omeji.

2. Preko televizijskega vedeževanja/prerokovanja lahko velikokrat zavajajo ljudi in tudi

vplivajo na njihovo početje (primer oddaje Kozmika na Kanalu A: kamni vašega kamina

oddajajo tako negativno energijo, da jih morate v celoti zaviti s folijo), kar vsekakor ni

moralno sprejemljivo. Menite, da je tudi zakonsko nesprejemljivo?

Ljudje, dovolj obdarjeni z razumom in s sposobnostjo za človeško pametnost, se ob vašem

citatu verjetno nasmejejo. Podobno verjetno storijo, kadar jim v polje pozornosti po naključju

ali pa zaradi humorne zvedavosti pade kakšen utrinek iz tega šolskega primera hudega

pomanjkanja umnosti in razsodnosti. Država, s pomočjo prava, ne more in tudi ne sme vselej

ščititi ljudi pred takšnim in podobnim žaljenjem njihovega dostojanstva. Ljudje so bolj in

manj pametni. Tisti manj pametni imajo pravico, da so takšni. V okviru te pravice so

svobodni, da počnejo vse tisto, kar želijo in da prisluhnejo vsemu tistemu, čemur želijo. Ta

svoboda, ki je nekakšna splošna svoboda ravnanja in samoopredeljevanja, pa vseeno ni

absolutna in se sme omejiti. Razlogi za njeno omejitev morajo biti razumno prepričljivi. Pri

storitvi, ki jo omenjate, bi lahko našli takšne razloge.

3. Menite, da je delo vedeževalcev svoboda govora ali gre prej za nezakonito zavajanje

ljudi?

Do določene mere je svoboda govora. Vendarle pa se ta storitev, skoraj brez izjeme, izvaja z

namenom pridobivanja finančne koristi. Zato jo lahko uvrstimo pod plašč komercialnega

izražanja. Zanj pa velja, da ga je mogoče lažje, hitreje in bolj omejiti, kot druge vrste

izražanja, predvsem politično in umetniško. Dovolj je navesti razumen razlog za takšno

omejitev. Že preprečevanje, da bi bilo dobičkonosno zapeljevanje premalo umnih ljudi

pretirano, se mi zdi takšen razumen razlog.

42

4. Imate kakšen predlog, ki bi zakonsko omejil njihovo početje? (Primer Francije: Prihodek

vedeževalcev znaša približno 20 milijard frankov od tega za odmero dohodnine prijavijo

le 9 milijard frankov. Po francoskem kazenskem zakonu se z globo 40–60 frankov

kaznujejo osebe, ki razlagajo sanje. Kazen 25.000 frankov in od 1 do 5 let zapora je za

tiste, ki uporabljajo goljufive postopke s prepričevanjem drugih v obstoj lažnih sil, o

namišljenih močeh ali pa v njih vzbujajo strah pred kakršnim koli himeričnim dogodkom.)

Ne vidim prepričljivega razloga, zakaj v Sloveniji nebi sledili francoskemu vzoru na tem

področju.

5. ''Večina ljudi tega ne jemlje resno. Kaj pa narediti s tistimi, ki se na vedeževalce, ki iz tega

črpajo finančno korist narediti? Če gre za prepričevalno komunikacijo bi morala ukrepati

tudi oglaševalska zbornica?''

Oglaševalska zbornika je brezzobi tiger. Njen kodeks in določbice o etiki so pravljice za

odrasle, ki so lepo zapisane, a nimajo skoraj nič opraviti s prakso. Pravo – zakon – prepoved –

kazenske sankcije.

43

10 LITERATURA

10.1 Knjige

Aubier, Catherine. 1991. Enciklopedija astrologije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Johan Huizinga, Roger Caillois in Eugen Fink. 2003. Teorije igre. Ljubljana: Študentska

založba.

Jowett Garth S. in O'Donnell Victoria. 1992. Propaganda and persuasion. Newbury Park;

London; New Delhi: Sage.

Musek, Janek. 1993. Psihologija, človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.

Musek, Janek. 1999. Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Oddelek za psihologijo.

Planinšek, Majda. 2002. Velika stara sanjska knjiga. Ljubljana: Prešernova družba.

Razac, Olivier. 2007. Ekran in živalski vrt. Ljubljana: Maska.

Vernette, Jean. 2001. Skrivnosti okultnega in nenavadnega. Celje: Mohorjeva družba.

10.2 Spletni viri

Ambrož Nina in Cehnar Jasmina. 2012. »O krizi medijev v Mariboru: Ko obmolknejo

novinarji«. Novinar.

http://www.siol.net/tv-spored.aspx?p2=PyLCddpNB6Pm5rYcViKWSQ%3d%3d

Blaž, vedeževalec. 2012. »Vedeževanje, vedeževalec Blaž«. Blog: Net Tv.

http://vedezevanje-blaz.com/tag/net-tv/

Gartner, Iztok. 2009. »Trenja o vedeževanju«. Blog.siol.net.

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/06/21/trenja-o-vedezevanju/

Jssmrenton. 2012. »Vedeževalec Blaž rešuje črno magijo finančne krize«. Video, Youtube.

http://www.youtube.com/watch?v=pHv1v_p_VDw

Končina, Miroslav. 2013. »Vedeževanje – drage špekulacije za prestrašene Slovence?«.

Objektiv.

http://www.dnevnik.si/objektiv/odprta-stran/vedezevanje-drage-spekulacije-za-

prestrasene-slovence

44

Košak, Eva. 2011. »Poglej in zadeni: Tranzicijski TV - ekces«. Planet siol.

http://www.siol.net/scena/estrada/svet_slavnih/2011/06/poglej_in_zadeni_tranzicijski_

tv-eksces.aspx

Kovačič, Rudica. 2008. »Vedeževanje skozi zgodovino«. E-astrologija.si

http://www.e-astrologija.si/vedezevanje-skozi-zgodovino/

Lara. »Prerokovanje skozi zgodovino«. Vedeževanje – DKS.

https://sites.google.com/site/dksvedezevanjedks/prerokovanje-skozi-zgodovino

McQuail, Denis. »The influence and effects of mass media«. Spletni članek.

http://www.csub.edu/~mault/the%20influence%20and%20effects%20o.pdf

Parovel, Andrej. 2012. »Kaj je to vedeževanje in najbolj pogoste oblike vedeževanja«.

EClanki.

http://www.eclanki.com/Art/309/480/Kaj-je-to-vede-evanje-in-najbolj-pogoste-oblike-

vede-evanja.html

Svet. 2013. »Vedeževanje – dober posel«. Video, 24 ur.com.

http://www.24ur.com/novice/slovenija/vedezevanje-dober-posel.html

Taja6. 2009. »Simbolika barv«. Simplemachines forum.

http://www.nenavadno.com/forum/index.php?topic=2285.0

Vesna Fister in Nataša Zupanc. 2002. »Bodite sama svoja vedeževalka«. Cosmopolitan.

http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/bodite-sama-svoja-vedezevalka/

Zupančič, Miran. 2012. »Jasnovidnost v teoriji in praksi! 7. del«. Sončeve pozitivke.

http://www.pozitivke.net/article.php/Jasnovidnost-Sposobnost-Um-Clovek

Žarek tretji. 2009. »Kaj je ezoterika«. Drugi vidik, širimo zavedanje o družbi prihodnosti.

http://www.drugividik.si/kaj-je-ezoterika

10.3 Intervju

Arzenšek, Ana. 2014. Psihologinja. Ustno izporočilo. Posnetek pogovora ohranjen pri avtorju.

Teršek, Andraž. 2014. Profesor prava. Pisno poročilo.