univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomska naloga
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
MOJCA KRAJŠEK
KOPER 2015
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program
prve stopnje Predšolska vzgoja
Diplomska naloga
VPLIV NTC METODE NA GIBALNE
SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK
Mojca Krajšek
Koper 2015
Mentor: prof. dr. Mitja Krajnčan
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem prof. dr. Mitji Krajnčanu, da je sprejel mentorstvo, me ves čas
spodbujal, mi pomagal z nasveti, strokovnostjo, hitrimi odgovori in idejami.
Zahvaljujem se dr. Ranku Rajoviću, ki mi je s svojimi izkušnjami in znanjem pomagal
pri empiričnem delu naloge, hkrati pa me spodbudil k
drugačnemu pristopu pri delu z otroki.
Posebna zahvala gre seveda vodji Vrtca Dobrna, ga. Kseniji Ulaga, ki mi je omogočila
izvajanje testiranj otrok, hkrati pa mi skozi moje celotno šolanje pomagala s svojo
strokovnostjo in nasveti.
Iskrena hvala tudi sodelavkam, ki so mi pomagale pri opravljanju praktičnih nastopov in
obveznosti.
In ne nazadnje gre velika zahvala Petru, ki me je spodbujal pri študiju, mi ves čas stal
ob strani in me podpiral.
Veliko vas je, ki ste pripomogli k nastanku moje diplomske naloge,
vsem najlepša hvala.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Mojca Krajšek študentka visokošolskega strokovna študijskega programa
prve stopnje Predšolska vzgoja
izjavljam,
da je diplomska naloga z naslovom Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti
predšolskih otrok
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
______________________
V Kopru, dne
IZVLEČEK
Diplomska naloga z naslovom Vpliv NTC metode na gibalni razvoj predšolskih
otrok je empirična diplomska naloga. V teoretičnem delu so opisane otrokove razvojne
značilnosti v obdobju zgodnjega otroštva, gibalne spretnosti in sposobnosti. V
nadaljevanju je predstavljen NTC program (NTC je krajšava za »Nikola Tesla center« –
oddelek Mense za nadarjene), njegove faze in vpliv na kognitivni in gibalni razvoj
otroka.
V empiričnem delu so predstavljene dejavnosti na področju gibanja, ki so bile
izvedene z otroki, starimi od 5 do 6 let. Izvedli smo primerjavo izvajanja različnih vaj. Z
diplomsko nalogo smo želeli ugotoviti, ali ima vsakodnevno izvajanje gibalnih
dejavnosti, ki po mnenju različnih avtorjev pomembno vplivajo na razvoj in nastajanje
novih povezav v možganih (sinaps), vpliv na gibalne sposobnosti otrok.
V ta namen so bile pripravljene kontrolne tabele in ocenjevalne liste, na podlagi
katerih smo ugotavljali razlike pri gibalnih dejavnostih med eksperimentalno in
kontrolno skupino. Vzorec sta predstavljali skupini otrok, starih od 5 do 6 let, torej
otroci, ki bodo v z naslednjim šolskim letom začeli obiskovati 1. razred osnovne šole.
Eksperimentalno skupino je predstavljalo 20 otrok iz vrtca, kjer sem zaposlena in kjer
že drugo leto izvajamo dejavnosti po metodi NTC učenja. Kontrolno skupino pa je
predstavljalo 20 otrok iz Vrtca Hruševec, kjer ne izvajajo NTC metode, temveč le
gibalne dejavnosti po Kurikulumu za vrtce. Otroci so bili ocenjeni s pomočjo
ocenjevalne lestvice. Spremljali smo jih neposredno in rezultate beležili v kontrolne
tabele. Narejena je bila primerjava rezultatov, s katero smo potrdili svoje domneve, da
imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo različne vaje po NTC metodi, bolj razvite gibalne
sposobnosti. Razlika se je pokazala predvsem pri fini motoriki in ravnotežju. Vse
dejavnosti smo beležili tudi s pomočjo anekdotskih zapisov.
Ključne besede: NTC metoda, gibalni razvoj, kognitivni razvoj, gibalne spretnosti,
ravnotežje, koordinacija gibanja
ABSTRACT
This diploma work with a title The influence of the NTC method on the movement
development of the preschool children is an empirical diploma work. Children's
development characteristics, their movement skills and abilities of the early childhood
are described in the theoretical part. The NTC programme (NTC is the abbreviation of
«Nikola Tesla's Centre« - Mense department for the talented) is presented and also its
phases and its influences on the cognitive and movement development of a child are
described.
In the empirical part I presented the activities connected to the field of movement,
which I used with children aged from 5 to 6 years. The comparison of different
exercises was made. I wanted to estimate whether the regular implementation of
movement activities has an influence on the physical capabilities of children. However,
some authors claim that these kinds of activities have influences on the development
and the emerging of new connections (synapses) in brain.
Furthermore, I prepared some control charts and assessment sheets which I used
to estimate the differences of the movement activities between the experimental and
control group. The population was formed by children aged from 5 to 6 years, which
means that these children are going to start school in the next school year. The
experimental group was formed by 20 children from the kindergarten I work in, and
where we have been using the NTC method of learning for two years now.
The control group was formed by 20 children from the Hrušovec kindergarten,
where the NTC method has not been used, but only the movement activities that are
suggested by the Curriculum for the kindergartens.
The children were evaluated with a help of the assessment chart. I monitored the
children directly and recorded the results into the control charts.
The comparison of the results was made and I was able to confirm my
assumptions that the children who do different exercises following the NTC method
regularly have their movement abilities better developed.
Mostly, the distinction was seen with the fine motor skills and balance. The
activities were documented by a camera and episodic records.
Key words: the NTC method, movement development, cognitive development,
movement skills, balance, movement coordination
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................... 2
2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................ 2
2.1 Razvojne značilnosti otrok, starih od 3 do 6 let .................................................. 2
2.1.1 Spoznavni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ........................................... 2
2.1.2 Čustveni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ............................................. 3
2.1.3 Telesni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ............................................... 3
2.1.4 Socialni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva .............................................. 4
2.2 Gibalni razvoj ................................................................................................. 4
2.3 Pomen gibanja za otrokov celosten razvoj ..................................................... 5
2.4 Gibalne spretnosti otrok starih od 3. do 6. leta ................................................... 6
2.5 Gibalne sposobnosti otroka ........................................................................... 8
2.5.1 Koordinacija gibanja .................................................................................... 8
2.5.2 Ravnotežje .............................................................................................. 9
2.5.3 Moč ......................................................................................................... 9
2.5.4 Hitrost ....................................................................................................10
2.5.5 Gibljivost ................................................................................................10
2.5.6 Natančnost .............................................................................................11
2.5.7 Vzdržljivost .............................................................................................11
2.6 Program NTC učenja ......................................................................................11
2.6.1 I. FAZA – Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska mreža) ......13
2.6.2 II. FAZA – Spodbujanje pomnjenja z asociacijami .....................................13
2.6.3 III. FAZA – Spodbujanje funkcionalnega mišljenja .....................................14
2.6.4 Vaje za spodbujanje razvoja sinaps v možganih .......................................14
3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................16
3.1 Problem, namen in cilji ......................................................................................16
3.2 Raziskovalne hipoteze in raziskovalna vprašanja ..........................................16
3.3 Metodologija .....................................................................................................17
3.3.1 Metode .......................................................................................................17
3.3.2 Vzorec ........................................................................................................17
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ........................................................................18
3.3.4 Postopek obdelave podatkov ......................................................................19
3.4 Rezultati in razprava .........................................................................................19
3.4.1 Zavezovanje vezalk ................................................................................20
3.4.2 Hoja po črti naprej ......................................................................................21
3.4.3 Hoja po črti nazaj ........................................................................................22
3.4.4 Sonožni poskoki čez oviro naprej ...........................................................24
3.4.5 Sonožni poskoki nazaj ...........................................................................25
3.4.6 Lovljenje žoge ........................................................................................26
3.4.7 Podajanje žoge ......................................................................................27
3.5 Preverjanje hipotez ............................................................................................28
3.5.1 Testiranje hipoteze fina motorika .................................................................29
3.5.2 Testiranje hipoteze ravnotežje .....................................................................31
3.5.3 Testiranje hipoteze koordinacija .................................................................32
4 SKLEPNE UGOTOVITVE ...................................................................................34
5 LITERATURA IN VIRI ..........................................................................................35
6 PRILOGE .............................................................................................................36
PRILOGA 1: Motorični testi .....................................................................................36
PRILOGA 2: Kontrolni list ........................................................................................38
KAZALO PONAZORIL
Tabela 1: Število in strukturni odstotek otrok, glede na vrtec .......................................17
Tabela 2: Število in strukturni odstotek otrok, glede na spol ........................................18
Tabela 3: Ocenjevalna lestvica ...................................................................................19
Tabela 4: Frekvenčna porazdelitev za zavezovanje vezalk ........................................20
Tabela 5: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk ..............................................20
Tabela 6: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk glede na vrtec .......................20
Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti naprej ............................................21
Tabela 8: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej ................................................21
Tabela 9: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej, glede na vrtec ........................22
Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti nazaj ...........................................22
Tabela 11: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj ................................................23
Tabela 12: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj, glede na vrtec........................23
Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro naprej .................24
Tabela 14: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro naprej .....................24
Tabela 15: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke naprej, glede na vrtec ............24
Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro nazaj ..................25
Tabela 17: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj ......................25
Tabela 18: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj, glede na vrtec ....................................................................................................................................26
Tabela 19: Frekvenčna porazdelitev za lovljenje žoge .................................................26
Tabela 20: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge .....................................................27
Tabela 21: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge, glede na vrtec .............................27
Tabela 22: Frekvenčna porazdelitev za podajanje žoge ..............................................27
Tabela 23: Deskriptivna statistika za podajanje žoge ..................................................28
Tabela 24: Deskriptivna statistika za podajanje žoge, glede na vrtec .........................28
Tabela 25: Deskriptivna statistika za fino motoriko, ravnotežje in akomodacijo ...........29
Tabela 26: Ocena fine motorike, glede na vrtec ..........................................................30
Tabela 27: T-test za fino motoriko ...............................................................................30
Tabela 28: Ocena ravnotežja, glede na vrtec ..............................................................31
Tabela 29: T-test za ravnotežje ...................................................................................32
Tabela 30: Ocena koordinacije gibov ..........................................................................33
Tabela 31: T- test koordinacije gibov ...........................................................................33
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Zavedati se moramo, da otrok spoznava in doživlja svet na različne načine.
Gibalne dejavnosti zanj predstavljajo zelo pomemben vir informacij, katere pomembno
vplivajo na njegov nadaljnji razvoj. Prenizka prisotnost gibalnih dejavnosti ali celo
popolno pomanjkanje le-teh lahko povzroči zaostanke v gibalnem razvoju, ki jih je
kasneje zelo težko nadomestiti (Pišot in Jelovčan, 2006).
Pri predšolskem otroku je zelo pomembno razvijanje gibalnih sposobnosti, saj je
očitna razlika, če primerjamo znanje in spretnosti pri neki športni aktivnosti pri otrocih,
ki so zgodaj obvladali osnovne gibe, in pri tistih, ki tega niso. Spremeniti moramo
pristop k delu z otroki že v predšolskem obdobju, kajti na videz nepomembne
podrobnosti, ki se dogajajo v prvih letih življenja, lahko vplivajo na funkcijo možganov
do konca življenja. Dozorevanje možganov intenzivno poteka v zelo zgodnjem otroštvu
in je v več kot 50 % končano do četrtega leta oziroma petega leta starosti. Če to
obdobje ne izkoristimo in otroku ne ponudimo pestre izbire gibalnih dejavnosti, se
nekatere funkcije ne bodo nikoli več razvile (Rajović, 2013).
Strokovnjaki so namreč na podlagi eksperimentov dokazali, da se pri gibalnih
aktivnostih močno poveča tudi aktivnost možganov. Le-ta je še posebej prisotna v
začetni fazi učenja konkretnega gibanja. Ker pa se ljudje vedno znova srečujemo z
novimi oblikami gibanja ali pa svoja gibanja izvajamo na višjem in zahtevnejšem nivoju,
so miselne operacije skoraj vedno prisotne (Rajtmajer, 1988).
V obdobju otroštva se nekatere strukture osrednjega živčnega sistema, ki so
odgovorne za najzahtevnejše oblike človekovega delovanja in kamor uvrščamo tudi
motoriko, še vedno razvijajo. Pri nas je bilo opravljenih kar nekaj raziskav, ki so
obravnavale latentno strukturo in razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših
otrok (Vehovar idr., 2009).
Navedene študije so pokazale, da pri predšolskih otrocih težko natančno
opredelimo gibalne sposobnosti, vendar pa na podlagi izsledkov lahko trdimo, da je
latentni prostor motorike mlajših otrok že delno diferenciran, vendar veliko manj kot pri
odraslih (Videmšek in Pišot, 2007).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Razvojne značilnosti otrok, starih od 3 do 6 let
Otroke, v starosti od treh do šestih let, razvrščamo v obdobje zgodnjega otroštva,
za katerega je značilno povečanje igralne dejavnosti, ekspanzija razvoja simbolnih
funkcij in domišljije. Otrok postaja vse bolj samostojen. Kot oznaka razvojnega obdobja
zgodnjega otroštva se uporablja tudi izraz predšolsko obdobje. Ta izraz zajema tudi
obdobje malčka in je vezan na predšolsko ustanovo, v katero je vključenih več kot
polovica slovenskih otrok (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
2.1.1 Spoznavni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva
Otrok je od 3. do 6. leta skladno s Piagetovo spoznavno teorijo na predoperativni
stopnji mišljenja, za katero je značilno simbolno mišljenje. Le-to se kaže v odloženem
posnemanju, simbolni igri, likovnem izražanju in v rabi govora. To obdobje ima tudi več
omejitev, kot so egocentrizem, animizem, centriranje in ireverzibilnost mišljenja
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Piaget (v Marjanovič Umek 2009) je ugotovil, da je otrok na predoperativni stopnji
sposoben razmišljati le o enem vidiku problema. To je poimenoval centriranje mišljenja
in pomeni, da otrok svoje mišljenje usmeri le na en vidik problema oz. situacije in
zanemari vse druge. Trdil je, da na tej stopnji otrok še ni sposoben miselnega
ohranjanja, kajti pri tem mora otrok razumeti, da dve enaki količini nečesa ostaneta
enaki, če nobeni od njiju ničesar ne dodamo ali odvzamemo. Otroci na predoperativni
fazi mišljenja ne razumejo, da se število ne spremeni, če predmete znotraj skupine
razporedimo drugače. V tem obdobju otroci poleg pojma števila oblikujejo tudi druge
pojme, kot sta prostor in čas.
Pomembno je omeniti tudi razvoj pozornosti, kajti le-ta pomeni prvo, kritično
stopnjo v spoznavnih procesih, saj stvari, na katere nismo pozorni, ne zaznamo in si jih
tudi ne zapomnimo. Tako je pozornost v obdobju zgodnjega otroštva v primerjavi s
starejšimi otroki relativno šibka, torej je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
3
2.1.2 Čustveni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva
V tem obdobju se nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja temeljnih in
sestavljenih čustev. Otroci pričnejo razumevati, da posameznik doživlja več različnih
čustev hkrati. V tem obdobju se poveča število dražljajev, ki vzbujajo čustva veselja.
Otroci se v tem obdobju veselijo predvsem sodelovanja v dejavnostih. Še posebej pa je
veselje izrazito, kadar so uspešnejši od drugih otrok. Čustvo veselja spremlja tudi smeh
in posledično sprostitev celotnega telesa. Za to obdobje je značilno izražanje veselja
ob gibalnih dejavnostih, kjer otroci resnično uživajo.
Otroci v tem obdobju začnejo na drugačen način izražati radovednost. Le- ta jih
vodi k raziskovanju in učenju. Za to obdobje je tudi značilno, da otroci z govornim
razvojem svojo radovednost vse bolj kažejo s postavljanjem vprašanj. Poleg čustva
veselja je v tem obdobju pogosto prisotna tudi jeza. To je čustvo, ki izvira iz frustracij,
ko otrok ugotovi, da se ne zgodi tisto, kar je on pričakoval. Sicer je lahko jeza pozitivno
čustvo, kadar otroku predstavlja motivacijo za premagovanje ovir, lahko pa vodi tudi v
konflikte in nasilje. Vsekakor pa je ena glavnih razvojnih nalog v otroštvu, da se otrok
nauči nadzorovati jezo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
2.1.3 Telesni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva
Telesna rast predstavlja spremembe v različnih razsežnostih vsega telesa in
posameznih delov. Rast posameznih telesnih delov ne poteka vedno usklajeno in
enako hitro, prav tako se ne konča v enakem starostnem obdobju. Na telesno rast
vplivajo genski in okoljski dejavniki. Telesno rast najlažje ocenjujemo z merjenjem
telesne višine in telesne teže. Skozi celoten razvoj se spreminja tudi sestava telesa.
Dokazano pa je, da imajo dečki nekaj več mišične in kostne mase kot deklice
(Videmšek idr., 2007).
Malina in drugi (2004, v Videmšek idr., 2007) ugotavlja, da dosedanje raziskave
kažejo, da ima na velikost in sestavo telesa ter hitrost razvoja najpomembnejši vpliv
genotip, vendar imajo tudi okoljski dejavniki pomembno vlogo glede tega, v kolikšni
meri bodo te meje dejansko dosežene.
Med najpomembnejše okoljske dejavnike sodijo predvsem prehrana, gibalna
dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Posebno pozornost pa je seveda
potrebno posvetiti gibalni aktivnosti, ki ima velik pozitivni učinek na telesno rast, saj
imajo gibalno bolj dejavni otroci višji delež mišičevja in nižji delež maščob. Pomembno
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
4
vpliva tudi na mineralizacijo kosti in njihovo širino, na rast kosti v dolžino pa ne vpliva
(Videmšek idr., 2007).
Seveda pa se pojavljajo pomembne individualne razlike, kajti posamezni otroci se
med sabo razlikujejo in imajo svoj tempo razvoja (Zajec, Videmšek, Karpljuk, Stihec,
2010).
2.1.4 Socialni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva
Otroci v zgodnjem otroštvu vedno več časa preživijo z vrstniki in vedno manj s
starši. Razvijati začnejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetenc. Gre
predvsem za razvoj recipročnosti, komunikacije, skupnega reševanja problemov in
empatije. Otroci v zgodnjem otroštvu po večini že preidejo stopnjo egocentričnosti in so
že na stopnji prave empatije. Začnejo razumeti, da imajo drugi ljudje tudi svoja čustva,
misli in potrebe. Otrokovi koncepti prijateljstva se v zgodnjem obdobju zaradi razvoja
na drugih področjih spreminjajo. Otroci v zgodnjem otroštvu izbirajo prijatelje predvsem
na osnovi podobnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
2.2 Gibalni razvoj
Človekov gibalni razvoj se začne že pred predporodno dobo in se neprestano
izpopolnjuje v nadaljnjem razvoju. Najbolj je izrazit v prvih treh letih življenja. Na rast in
razvoj v veliki meri vpliva gibanje. K hitrejšemu gibalnemu razvoju pa pripomorejo tudi
ustrezne razmere, npr. primeren prostor, športni pripomočki, primerna obleka in
obuvala. Vse to ga spodbuja h gibanju. Tako se kot rezultat otrokovega zorenja in
učenja pokaže razvoj gibalnih funkcij. Če otrok nima možnosti za izvajanje različnih
gibalnih dejavnosti, lahko pride do zaostankov v gibalnem razvoju (Videmšek in
Visinski, 2001).
Pangrazi (2000, v Videmšek idr., 2007) trdi, da razvoj na gibalnem področju otroku
zagotavlja pridobivanje motoričnih kompetenc, ki jih v otroštvu visoko vrednotijo in
pomembno vplivajo tudi na druga razvojna področja. Zato opozarja, da je spodbujanje
gibalnega razvoja ena od temeljnih razvojnih nalog v otroštvu.
Razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, kot sta koordinacija in hitrost, je zelo
intenziven, medtem ko pa je razvoj ravnotežja, gibljivosti, moči in vzdržljivosti nekoliko
počasnejši.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
5
2.3 Pomen gibanja za otrokov celosten razvoj
Vsak otrok se rodi z določenimi dispozicijami. V kolikšni meri pa se bodo kasneje
le-te razvile, pa je odvisno od okolja, ki nanj vpliva, ter od otrokove lastne aktivnosti.
Vsa področja razvoja so med seboj zelo povezana in se tudi prepletajo ter dopolnjujejo.
Napredek in spremembe na enem področju vplivajo tudi na ostala področja (Pišot in
Jelovčan, 2006).
Gibanje je ena izmed primarnih otrokovih potreb. Z njim otrok zaznava in odkriva
svoje telo, preizkuša, kaj zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se
sposobnostih in spretnostih, razvija zaupanje vase. Hkrati pa s pomočjo gibanja
pridobiva izkušnje na drugih področjih. Gibanje tako daje otroku občutek ugodja,
varnosti, veselja, dobrega počutja, sprejetosti v okolje itn. (Videmšek in Visinski, 2001).
Otrokovo sprejemanje in doživljanje sveta temelji na dražljajih, ki izvirajo iz njega
samega, iz okolja in iz izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi. Gibalni razvoj je v
ospredju predvsem v prvih letih življenja. Poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih
in skladnostno zahtevnejših dejavnosti. Otrok skozi različne gibalne dejavnosti usvaja
osnovne oblike gibanja, razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti ter se uči
posameznih prvin športnih zvrsti. Strokovnjaki zato poudarjajo, da mora otrok v
predšolski dobi dobiti čim pestrejšo in široko izbiro gibalnih izkušenj, ki so osnova
kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem. Pomembno se je tudi zavedati, da je tisto,
kar zamudimo v najzgodnejšem obdobju, kasneje težko ali pa sploh nemogoče
nadoknaditi (Zajec idr., 2010).
Znani so pozitivni učinki gibanja na celostni razvoj otroka. Zelo pomemben je
razvoj možganov za gibalni razvoj, saj mora otrok doseči določeno zrelost, če želi
usvojiti določene gibe, hkrati pa je tudi obratno, saj tudi gibanje vpliva na kognitivne
sposobnosti otroka (Zurc, 2008, v Baznik Dvojmoč, 2015).
Marjanovič Umek s svojimi sodelavci (2004) zagovarja tezo, da je razvoj najhitrejši
v prvih letih življenja, nato pa se nekoliko upočasni, vendar je še vedno nekje do
obdobja adolescence intenziven, kasneje pa se umiri in poteka nekoliko počasneje.
Ob nespornem dejstvu, da sta otroštvo in mladost zelo pomembna za oblikovanje
podobe zrele osebnosti, obstaja del, ki ga je mogoče oblikovati samo s specifičnimi
gibalnimi aktivnostmi. V primeru premajhne prisotnosti ali celo popolne odsotnosti
gibalnih aktivnosti v obdobju otroštva je le te v kasnejših obdobjih zelo težko ali celo
nemogoče nadoknaditi, saj je vpliv gibalnih stimulansov na psihosomatski sistem z
razvojem otroka vse manjši (Pišot in Štemberger, 2002).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
6
2.4 Gibalne spretnosti otrok, starih od 3. do 6. leta
Gibalni razvoj pri otroku od 3. do 6. leta naredi silovit napredek. Gibanje postane
spretnejše, pa tudi bolj smotrno in gospodarno. Otrok s pomočjo ustreznih gibalnih
dejavnosti ne razvije le gibalnih in funkcionalnih spretnosti, ampak tudi spoznavne,
čustvene in socialne spretnosti in lastnosti.
V razvoju se otrok srečuje z učenjem in izvajanjem vedno novih, zahtevnejših
gibalnih spretnosti, kar je v precejšni meri pogojeno z ravnjo njegovih gibalnih
sposobnosti. Višja kot je njegova raven gibalnih sposobnosti, uspešnejše bo njegovo
učenje in izvajanje gibalnih spretnosti. Pridobljene gibalne spretnosti pa se z razvojem
postopno prilagajajo in združujejo v vse bolj celovite sisteme gibalnih dejavnosti
(Videmšek idr., 2007).
Med gibalne spretnosti štejemo hojo, tek, skoke, poskoke, vse vrste naravnih oblik
gibanja, metanje in lovljenje, dvigovanje, nošenje, vlečenje, fino motorika idr. V
nadaljevanju pa so opisane le spretnosti, ki so uporabljene v empiričnem delu naloge.
2.4.1.1 Hoja in tek
Hoja triletnih otrok je že dokaj zanesljiva, vendar je še vedno vijugasta in
negotova. Najpogostejši vzroki padcev je premajhno dvigovanje nog. Tek triletnika pa
je podoben hitri hoji. Po četrtem letu starosti hoja postane bolj enakomerna, tek pa bolj
dinamičen, tudi padcev je vedno manj. Otrok teče bolj sproščeno in v določenem
tempu, sposoben je hitro menjavati smer. V tem obdobju otroci radi tekmujejo z
vrstniki. Ponuditi moramo hojo in tek v različnih oblikah, kajti na ta način otroci krepijo
mišice nog, trupa, ramenskega dela in trupa. Hkrati pa hoja in tek vplivata na pravilno
izoblikovanje stopalnega loka in sposobnost ravnotežja. S pravo kombinacijo obeh
otrok razvija tudi vzdržljivost (Videmšek idr., 2001).
2.4.1.2 Skoki in poskoki
Otrok po drugem letu starosti že poskuša skakati sonožno, kar mu ne povzroča
večjih težav. Skače v globino (skok iz roba peskovnika v peskovnik), v daljino (skok čez
lužo, jarek) in v višino. Prav skok v višino jim povzroča največ težav. Po tretjem letu
starosti otrok že skače enonožno in tako poleg skoka v daljino in globino razvije tudi
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
7
skok v višino. Po petem letu pa otrok že brez težav skače enonožno in sonožno, na
mestu ali v gibanju. Z različnimi skoki in poskoki si krepi mišice stopal, trebušne, prsne
in hrbtne mišice, ter mišice ramenskega obroča. S tem seveda razvija tudi sposobnost
ravnotežja, koordinacijo gibanja in seveda pogum (Videmšek idr., 2001).
2.3.1.3 Metanje in lovljenje žoge
Pri dejavnostih z žogo je triletni otrok večinoma še neuspešen. Metanje in lovljenje
žoge mu še povzročata težave. Pri lovljenju mu žoga še večkrat pade na tla, še
posebej, če mu jo podaja oseba, ki ni izurjena v metanju, največkrat je to njegov
vrstnik. Pri tej starosti je otrok sposoben po tleh kotaliti žogo. Pri štirih letih pa otrok pri
teh dejavnostih že napreduje. Žogo že večinoma ulovi in z njo tudi zadeva iz razdalje 3
metrov. Po petem letu starosti pa je otrok še uspešnejši, saj uspe uskladiti hojo in tek z
lovljenjem, vodenjem itn. Z vsemi dejavnostmi z žogo pri otroku razvijamo koordinacijo
gibanja, ravnotežje, moč rok, natančnost podajanja, lovljenja, ter odzivno hitrost.
Situacijska gibanja z žogo vplivajo tudi na razvijanje otrokove pozornosti in mišljenja.
Ne smemo pa pozabiti, da skupinske igre z žogo pomembno vplivajo na pripravljenost
za sodelovanje med otroki in tako otroka navadimo tudi na upoštevanje pravil
(Videmšek, 2001).
2.3.1.4 Drobni gibi (fina motorika)
Razvoj drobnih gibov v obdobju malčka odraža vse večji nadzor, natančnost in
napredek v razvoju usklajenega gibanja oko–roka. V tretjem letu lahko otrok dotoči
pijačo v kozarec, za nabadanje hrane začne uporabljati vilice, v petem pa tudi nož za
mazanje hrane na kruh. Po tretjem letu otrok postane tudi veliko bolj spreten pri
oblačenju in slačenju. Pri četrtem in petem letu postaja otrok vedno bolj spreten pri
oblačenju in zapenjanju vidnih gumbov, pri šestih letih pa zna sam zapeti zakrite
gumbe, zadrgo in zavezati vezalke (Marjanovič Umek idr., 2004).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
8
2.5 Gibalne sposobnosti otroka
Videmšek in Pišot (2007, str. 68) pravita: »Gibalne sposobnosti so sposobnosti, ki
so v osnovi odgovorne za izvedbo naših gibov. Določajo gibalno stanje človeka. Z
njihovo pomočjo lahko opravimo neko gibalno nalogo. Odstotek prirojenosti je pri
gibalnih sposobnostih različen in ni natančno določen. Gibalne sposobnosti pa so v
določeni meri tudi pridobljene z vadbo in načinom življenja.«
Razvoj gibalnih sposobnosti je zelo pomemben segment gibalnega razvoja. V
daljšem obdobju sicer poteka kontinuirano, čeprav so značilna občasna obdobja
stagnacij in tudi upadanja sposobnosti. Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj
hitrosti in koordinacije zelo intenziven, razvoj ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti
pa nekoliko počasnejši. Razlike med spoloma so v obdobju zgodnjega otroštva v
povprečju majhne, večje in bolj izrazite so v poznejših obdobjih (Malina 2004, v
Videmšek idr., 2007).
Cemič (1997, v Pavlic, 2015) poudarja kako pomembno je za otrokov razvoj, da
dobi čim bolj pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki se pridobivajo preko procesa
razvoja motoričnih sposobnosti in so osnova kasnejšim gibalnim vzorcem. Sposobnosti
so tisto, kar otrok zmore, zato z lahko ustreznimi gibalnimi igrami vplivamo tudi na
stopnjo do katere se posamična sposobnost razvije.
Kakor je značilna celostnost v celotnem razvoju otroka, tako je prisotna tudi znotraj
gibalnega prostora, ki opredeljuje gibalne sposobnosti otrok. Za človeka je značilno, da
njegovo gibalno učinkovitost omejuje šest gibalnih in funkcionalna sposobnost. Moč,
hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje in preciznost ter vzdržljivost so
sposobnosti, ki določajo učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog. Seveda
je pri otroku ta prispevek veliko večji kot pri odraslem, ključnega pomena pri realizaciji
pa imajo predvsem koordinacija gibanja, moč in ravnotežje. Prav zadnje predstavlja
filter, ki omogoča ali onemogoča in otežuje realizacijo gibalnih nalog (Videmšek idr.,
2007).
2.5.1 Koordinacija gibanja
Videmšek in Jovan (2002, v Videmšek idr. 2007) razlagata koordinacijo gibanja kot
sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibalnih
nalog. Koordinacija je tista, ki je najbolj značilna za človeško vrsto med vsemi živimi
bitji. Njena izraznost je v največji meri odvisna od dobrega delovanja centralnega
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
9
živčnega sistema. Razvoj koordinacije se prične že v fetalnem obdobju. Do približno
šestega leta pa lahko otroci pridobijo največ takšnih izkušenj. Koordinacija gibanja je v
veliki meri povezana z izvajanjem vseh ostalih gibalnih sposobnosti. Sposobnost
koordinacije ima pomembno vlogo pri pojmovanju gibalnega prostora, zato so jo
poimenovali gibalna inteligentnost.
Za razvijanje koordinacije gibanja je potrebno otrokom ponuditi izvajanje naravnih
oblik gibanja, elementarnih iger in gibalnih nalog z različnimi pripomočki, pripravljati
različne poligone itd. Pri tem pa so nam v pomoč različna igrala in športni pripomočki, s
katerimi otrokom nudimo čim bolj pester izbor gibanj (Videmšek idr., 2007).
2.5.2 Ravnotežje
Sposobnost ravnotežja je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega
oblikovanja kompenzacijskih gibov. Delimo ga lahko na statično (ohranjanje ravnotežja,
ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ) in dinamično ravnotežje (vzpostavljanje
ravnotežja, ko je bil predhodno moten ravnotežni organ). Da bi ohranili ravnotežni
položaj, je potrebno nenehno in zelo hitro oblikovati ustrezen gibalni program. Za
oblikovanje takšnih programov pa je potrebna sinteza informacij iz čutil za vid, sluh ter
ravnotežnostnega organa v srednjem ušesu. Vestabularni aparat se dokončno razvije
do 15. leta. Predšolski otroci pa imajo še slabo razvito sposobnost ravnotežja, zato jo
je potrebno začeti razvijati že pri majhnih otrocih (Videmšek idr., 2007).
2.5.3 Moč
Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih
sil. Predstavlja osnovno gibalno sposobnost, saj brez nje ni gibanja. Delimo jo lahko na
tri pojavne oblike: eksplozivno, repetitivno in statično moč. Eksplozivna moč je
sposobnost za maksimalni začetni pospešek telesa v prostoru (start, skok, met).
Repetitivna moč je sposobnost za dalj časa trajajočo dejavnost, ki poteka na osnovi
izmeničnega krčenja in sproščanja mišic (hoja, tek, poskoki, kolesarjenje itd.). Statična
moč pa je sposobnost za dolgotrajno napenjanje mišic pri zadrževanju položaja pod
obremenitvijo (gimnastika, borilni športi), vendar ne smemo pozabiti, da se ji je pri
predšolskih otrocih potrebno izogibati. Moč ima pri večini gibalnih sposobnosti veliko
vlogo. Otroci, ki nimajo razvite moči, ne morejo premagovati naporov, zato so hitro
utrujeni in postanejo pasivni (Videmšek idr., 2007).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
10
Videmšek in Jovan (2002, v Videmšek idr. 2007) predlagata, da pri otrocih
razvijamo moč preko dinamičnih vaj, kot so npr. zajčji poskoki, skoki s kolebnico,
gumitvist, vrvi in različne elementarne igre. Seveda pa lahko otroci določene gibalne
naloge izvajajo tudi bosi in tako krepijo mišice stopala.
2.5.4 Hitrost
Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času. Pomembna je
predvsem pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem in v gibalni nalogah, ki
zahtevajo hitro izvedbo giba. Hitrost je od vseh sposobnosti v največji meri odvisna od
dednih lastnosti. Razvijamo jo takrat, kadar smo spočiti. Za njeno razvijanje so zelo
primerne elementarne igre, ritmični poskoki, štafetni teki idr. Vsi ti teki pa so seveda
primerni tudi za predšolske otroke, vendar je najbolje, če jih vključimo v igro (Videmšek
idr., 2007).
2.5.5 Gibljivost
Gibljivost je sposobnost za izvedbo gibov z maksimalno amplitudo. Omogoča
izvedbo velikih razponov gibov v sklepih in sklepnih sistemih. Poznamo statično in
dinamično gibljivost. Slednjo pa ločimo še na pasivno in aktivno. Pri otroku razvijamo
samo dinamično aktivno gibljivost. Gibljivost je pomemben dejavnik pri optimalni telesni
pripravljenosti. Gibljivost ima nizek količnik prirojenosti, kar pomeni, da jo lahko
razvijamo v večji meri. Normalno razviti predšolski otroci so zelo gibljivi. Zato pri njih ni
posebne potrebe po razvijanju gibljivosti, vendar pa je kljub temu pomembno izvajanje
gimnastičnih vaj z predšolskimi otroki. Pomembne so zaradi svoje zahtevnosti iz
informacijskega vidika. Kajti na tak način se otroci začnejo zavedati lastnega telesa in
razvijati koordinacijo gibov, hkrati pa se postopoma naučijo pravilnega poimenovanja
in izvajanja ustreznih vaj (Videmšek idr., 2007).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
11
2.5.6 Natančnost
Natančnost je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali
predmeta proti želenemu cilju. Pomembna je pri dejavnostih, kjer je potrebno zadeti cilj,
in tam, kjer je potrebno izvesti gibanje v natančno določeni smeri. Natančnost je v
pozitivni zvezi z ostalimi sposobnostmi. Ta sposobnost je dostikrat odvisna od čustev
posameznika, zato tudi zelo niha. Otroci so precej nenatančni. Precej otrok ne mara
vaj za razvoj natančnosti, kajti v zelo kratkem času morajo določiti cilj, smer,
oddaljenost, velikost, obliko, določiti tehniko, s katero bodo metali v cilj, uravnati moč, s
katero bodo metali itd. Zato je potrebno otrokom najprej ponuditi realno dosegljive cilje
in jih na tak način motivirati za izvajanje vaj (Videmšek idr., 2007).
2.5.7 Vzdržljivost
Vzdržljivost je sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako
učinkovitostjo. Je sposobnost, ki zmanjšuje utrujenost. Ločimo statično in dinamično
vzdržljivost, ki pa je lahko splošna ali specifična, aerobna ali neaerobna ter vključuje
različne mišične skupine. Otrokom vedno ponudimo vsebine, ki bodo omogočale razvoj
dinamične, splošne, aerobne in globalne vzdržljivosti. Pomembno je tudi, da otroci
izvajajo dejavnost na prostem vsaj 3-krat tedensko od 10–20 minut v vseh vremenskih
pogojih, še bolje pa je vsak dan. Kajti če otroci izvajajo dejavnosti redno skozi vse leto,
so tako izpostavljeni postopnemu zniževanju temperature in povečani vlažnosti zraka
ter si postopoma prilagodijo funkcionalne mehanizme, izboljšajo kondicijo in s tem tudi
odpornost organizma. Opažamo namreč, da v zadnjem času lahko veliko obolenj
dihalnih poti pri predšolskih otrocih pripišemo ravno slabi splošni vzdržljivosti otrok
(Videmšek idr., 2007).
2.6 Program NTC učenja
Program NTC (Nikola Tesla Center – oddelek Mense za nadarjene) je nastal na
osnovi večletnih raziskav ustvarjalnega učenja otrok. Avtor programa, dr. Ranko
Rajović, je s timom strokovnjakov z namenom zgodnjega odkrivanja nadarjenosti in
spodbujanja njenega razvoja zasnoval ta program. Program so oblikovali strokovnjaki
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
12
s področij nevrofiziološke znanosti, pedagogike, defektologije, psihologije, pediatrije itd.
(Gojkov, v Rajović, 2009).
»Program NTC-učenje je pedagoški pristop, ki temelji na spoznanjih o razvoju in
delovanju možganov: starše, vzgojitelje in učitelje sistematično usmerja k tistim
igralnim dejavnostim z otroki, ki še posebno dobro vplivajo na nastajanje in utrjevanje
možganskih povezav (t. i. sinaps med nevroni) v času njihovega najintenzivnejšega
razvoja, tj. od rojstva do približno desetega oz. dvanajstega leta starosti« (Juriševič idr.,
2010 str. 12).
Prednost programa je tudi v tem, da dodatno stimulira razvoj nadarjenih in hitro
odkrivanje le teh. Podatek, da se kar preko 50 % novih povezav v možganih razvije
prav od enega do petih let, je dovolj velik razlog, da dovolj zgodaj začnemo s temi
specifičnimi vajami (Rajović, Dautović, Andre, 2009).
Program zaradi svoje nevrofiziološke osnove dobro dopolnjuje razvojno-psihološka
izhodišča Kurikuluma za vrtce in osnovno šolo ter ga hkrati bogati s predlogi konkretnih
ciljno usmerjenih telesno-gibalnih in miselnih iger ter dejavnosti. Poleg tega igralne
dejavnosti vsebujejo veliko ponavljanja, s katerim se utrjujejo nastale možganske
povezave. Igre in dejavnosti so izbrane tako, da čim bolj smiselno povezujejo različne
otrokove izkušnje iz njegovega vsakdana ter so uporabne na različnih področjih
vrtčevskih in šolskih dejavnosti (jezikovnem, športnem, umetnostnem, matematičnem,
družboslovnem in naravoslovnem). Program vsebuje premišljeno sestavljen nabor
dejavnosti ter predvideva fleksibilno stopnjevanje njihove zahtevnosti na osnovi starosti
in znanja otrok. S tem pri otrocih ohranja ter še spodbuja razvoj učne motivacije. Zato
program tudi starše, vzgojitelje in učitelje nenehno spodbuja k ustvarjalnemu delu oz. k
oblikovanju novih igralno-učnih situacij in dejavnosti, ki so čim bolj povezane z
značilnostmi konkretnega učnega okolja, v katerem se izvajajo (Rajović 2009).
Program je sestavljen iz treh sklopov dejavnosti, ki spodbujajo razvoj in aktivnost
sinaps v možganih, prispevajo k učinkovitejšemu pomnjenju ter razvijajo funkcionalno
mišljenje. V nadaljevanju so faze razdeljene na sklope, in sicer:
1. FAZA: Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska mreža)
· telesno-gibalne igre (vaje vrtenja in vaje za ravnotežje)
· grafomotorične igre (groba in fina motorika)
· igre za akomodacijo očesa
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
13
2. FAZA: Spodbujanje pomnjenja z asociacijami
· vaje za prepoznavanje abstraktnih pojmov
· vaje seriacije in klasifikacije
· vaje asociacij in podobnosti
· glasbene dejavnosti
3. FAZA: Spodbujanje funkcionalnega mišljenja
· ugankarske zgodbe
· ugankarska vprašanja
· stimulativna vprašanja
2.6.1 I. FAZA – Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska
mreža)
Znotraj možganov se ves čas odvija borba za premoč med nevroni in povezavami
med njimi (sinapsami). Prihaja do razvoja pomembnih centrov v možganih in ustvarja
se celotna mreža sinaps. Neaktivni nevroni in sinapse odmrejo. Vzpostaviti moramo
interakcijo med vrtcem, šolo, učenjem skozi igro, učenjem s pomočjo novih tehnologij
in seveda ne smemo pozabiti na enostavno otroško igro, ki je bila do pred 10–20 let
nazaj popolnoma normalna. Tu predvsem mislimo na tekanje, skakanje,
preskakovanje, plezanje itd. To je zelo pomembno, kajti pokončna hoja je osnovna
oblika gibanja pri ljudeh. Pri tem pa morajo biti vsi deli možganov usklajeni in delovati
sinhrono (Rajović, 2009).
2.6.2 II. FAZA – Spodbujanje pomnjenja z asociacijami
Reproduktivno učenje predstavlja vse večji problem za otroke, kajti število
podatkov, ki se jih morajo naučiti, je vse večje, način, na katerega se jih učijo, pa
predstavlja najnižji nivo učenja. Reproduktivno učenje zahteva, da si otrok snov
nekajkrat prebere, jo nato nekaj dni ponavlja, vendar na koncu precej stvari pozabi ali
pa jih ne zna med seboj povezati oz. uporabiti. Pri NTC programu pa se je otrok
sposoben z določenimi tehnikami se naučiti določeno snov na drug, bolj zanimiv način,
ki je podoben igri. Pomembno je, da se potrudimo in otrokom šolo prikažemo iz bolj
zabavnega vidika, kajti »učenje je igra« pravi Rajović (2009).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
14
2.6.3 III. FAZA – Spodbujanje funkcionalnega mišljenja
Ta del programa NTC učenja razvija sposobnost razmišljanja in povezovanja skozi
reševanje (konvergentno mišljenje) in sestavljanja (divergentno mišljenje) ugankarskih
in stimulativnih vprašanj. Takšne zgodbe in vprašanja ustvarjajo ozračje razmišljanja,
otrok se mora ob tem zelo truditi in vztrajati, je pa tudi, kot pravi Rajović (2009), veselje
ob uspešni rešitvi zato toliko večje.
2.6.4 Vaje za spodbujanje razvoja sinaps v možganih
V empiričnem delu smo z otroki izvajali le vaje, ki spadajo v prvo fazo NTC
programa, zato je spodaj podrobneje opisana le ta faza. Kot smo napisali že zgoraj, so
motorične sposobnosti tiste, ki pomembno vplivajo na reševanje motoričnih nalog in so
osnova za uspešno gibanje otroka. Vse te vaje pripomorejo k boljšemu gibalnemu in
kognitivnemu razvoju otrok.
V programu NTC sistema učenja se uporabljajo vaje, ki niso del rednega
Kurikuluma za vrtce, vendar ustrezajo vsem njegovim kriterijem. Te vaje delujejo
stimulativno na fizični in umski razvoj otrok. Poseben poudarek je na specifičnih
motoričnih in grafomotoričnih vajah (Rajović, 2013).
2.6.4.1 Vrtenje in vaje ravnotežja
Pomembnost enega bolj zahtevnih premikov v prostoru, vrtenje okoli lastne osi,
razumemo, ko spoznamo, katere strukture ga sestavljajo. Center za ravnotežje v
notranjem ušesu prenaša impulze do struktur možganskega debla, od tam pa do jedra
velikih in malih možganov; ti so povezani s tretjim, četrtim in šestim lobanjskim živcem,
ki pa vpliva tudi na gibanje oči. Takšen zapleten fiziološki proces se mora seveda
razviti v zgodnjem življenjskem obdobju, ko se gradijo nevronske poti. V poznejših letih
je težje vplivati na ta proces (Juriševič idr., 2010).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
15
2.6.4.2 Vaje za prilagajanje očesa
Očesna akomodacija oz. prilagajanje očesne leče sliki je eden najpomembnejših
procesov za kasnejše funkcionalno branje, učenje in koncentracijo. Z gledanjem
televizije, igranjem video igric in uporabo računalnika vse bolj zanemarjamo razvoj te
izjemno pomembne funkcije oči. Omenjeni fiziološki proces se namreč razvija z
aktivnostjo oči – s hitrimi gibi, s sledenjem premikajočemu se predmetu, njegovim
približevanjem ali odmikanjem, s tekom, preskakovanjem ovir in drugimi podobnimi
dejavnostmi. Poudariti velja, da otrokovo prekomerno statično gledanje v zaslon
(televizijski, računalniški) negativno vpliva na razvoj zgodnje akomodacije, saj v tem
primeru »očesna gimnastika« ni mogoča (Rajović, 2012).
Rajović (2013) pravi, da lahko ta fiziološki proces razvijamo s hitrimi kretnjami oči,
s tekom in premagovanjem ovir ter spremljanjem predmeta. Otrokom premalo
dovolimo, da skačejo, tekajo, plezajo in se igrajo na prostem.
2.6.4.2 Grafomotorične vaje
Ko govorimo o gibalnih oziroma psihomotoričnih vajah, je potrebno razlikovati med
grobo in fino motoriko. Groba motorika zajema gibanje rok, nog ali telesa z določenim
nadzorom. Dejavnosti, s katerimi pri otrocih spodbujamo grobo motoriko, so različne
vrste iger na prostem, igre z žogo, pa tudi skakanje, plesanje, plavanje ali tek. Po drugi
strani pa gre pri fini motoriki za izvajanje natančnih gibov rok ob vzdrževanju dobre
koordinacije med prsti in očmi. Fina motorika se razvija postopno, od začetnih
poskusov otroka, da samostojno uporablja žlico, do trenutka, ko zmore pravilno držati
svinčnik in postaja čedalje bolj kompetenten pri pisanju. Fina motorika je torej zelo
pomembna za pisanje in ravno zato jo je potrebno razvijati že mnogo pred odhodom v
šolo (Rajović, 2012)
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
16
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Problem, namen in cilji
V Vrtcu Dobrna, kjer sem zaposlena, že drugo leto zapored izvajamo program
NTC učenja. Vključujemo ga vsa področja Kurikuluma. Izvajamo vse tri faze programa,
vendar sem se odločila, da preizkusim vpliv vaj za spodbujanje sinaps v možganih na
gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Avtor programa zagovarja, da vaje po njegovi
metodi zelo pripomorejo k boljšim gibalnim sposobnostim otrok, s čimer se tudi sama
strinjam, vendar smo želeli to preveriti.
V našem vrtcu na splošno velik poudarek namenjamo gibanju, ga tudi
vsakodnevno izvajamo in seveda dajemo otrokom možnost, da preko gibanja usvajajo
nova znanja na drugih področjih. Otroci vse vaje z veseljem opravljajo, čeprav so jim
nekatere na začetku povzročale številne težave. Opazili smo velik napredek predvsem
pri gibalnem in kognitivnem razvoju otrok.
V diplomski nalogi smo želeli predstaviti NTC metodo in njen vpliv na gibalni razvoj
otrok, starih od 5 do 6 let. Zanimalo nas je, ali imajo otroci, ki redno izvajajo vaje za
stimulacijo sinaps, resnično boljše gibalne sposobnosti od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.
Cilj diplomskega dela je, da s pomočjo motoričnih testiranj ugotovimo razlike
gibalnih sposobnostih med otroki, starimi od 5 do 6 let, ki vsakodnevno izvajajo gibalne
dejavnosti za spodbujanje sinaps, in otroki, ki teh vaj ne izvajajo.
3.2 Raziskovalne hipoteze in raziskovalna vprašanja
Na osnovi namena in ciljev diplomske naloge smo si zastavili naslednja
raziskovalna vprašanja:
1. Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po
NTC metodi, bolje razvito ravnotežje od otrok, ki teh dejavnosti ne izvajajo?
2. Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po
NTC metodi, bolje razvito koordinacijo gibov od otrok, ki teh dejavnosti ne
izvajajo?
3. Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po
NTC metodi, bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh dejavnosti ne
izvajajo?
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
17
Na osnovi teh raziskovalnih vprašanj pa smo si zastavili naslednje hipoteze:
H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi. imajo
bolj razvito ravnotežje.
H2: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo
bolj razvito koordinacijo gibov.
H3: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo
bolj razvito fino motoriko.
3.3 Metodologija
3.3.1 Metode
Pri pisanju diplomske naloge je bila uporabljena deskriptivna statistika in T-test za
preverjanje hipotez. Odločili smo se za tehniko ocenjevalne lestvice, kjer 0 pomeni
najslabšo oceno in 3 najvišjo.
3.3.2 Vzorec
Raziskava je temeljila na neslučajnostnem, namenskem vzorcu 40 predšolskih
otrok, ki bodo septembra 2015 pričeli obiskovati prvi razred osnovne šole. V vzorcu je
18 deklic in 22 dečkov. Eksperimentalni vzorec predstavlja 20 otrok Vrtca Dobrna,
kontrolni vzorec pa 20 otrok Vrtca Šentjur, Enota Hruševec.
Tabela 1: Število in strukturni odstotek otrok, glede na vrtec
Vrtec Število Odstotek Strukturni odstotek
DOBRNA 20 50,0 50,0
HRUŠEVEC 20 50,0 50,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Iz tabele 1 je razvidno, da je glede na vrtec, ki ga otroci obiskujejo, število otrok
enako, kar pomeni, da gre za uravnotežen vzorec.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
18
Tabela 2: Število in strukturni odstotek otrok, glede na spol
Spol Število Odstotek Strukturni odstotek
ŽENSKI 18 45,0 45,0
MOŠKI 22 55,0 55,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Iz tabele 2 je razvidno, da je od 40 testiranih otrok 18 (45 %) deklic in 22 (55 %)
dečkov, kar pomeni, da je tudi v tem primeru dokaj uravnotežen vzorec in noben spol
ne odstopa po številu.
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali kvantitativno, in sicer z motoričnimi testi. Testi so bili
pripravljeni posebej za to diplomsko nalogo, sestavljeni so bili s pomočjo dr. R.
Rajovića (osebna komunikacija, marec 2015). Podatke smo dosledno in natančno
beležili v kontrolne liste. Postopek zbiranja podatkov je potekal v dveh fazah. Najprej
smo testirali otroke v našem vrtcu in nato še otroke v kontrolnem vrtcu. Testiranje sem
opravljala samostojno. Najprej smo otrokom predstavili posamično dejavnost (Priloga
1), nato smo testirali vsakega otroka posamezno. Pridobljene podatke smo sproti
vpisovali v kontrolne liste (Priloga 2).
Pri zbiranju podatkov smo upoštevali enake ocenjevalne lestvice (Tabela 3) za
vseh 40 otrok. Ocenjevalne lestvice sem pripravila sama, vendar jih je pregledal avtor
programa dr. R. Rajović (osebna komunikacija, marec 2015).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
19
Tabela 3: Ocenjevalna lestvica
3.3.4 Postopek obdelave podatkov
Podatke smo obdelali kvantitativno z deskriptivno statistiko in frekvenčno
distribucijo ter jih prikazali s pomočjo tabel. Pri obdelavi podatkov smo si pomagali s
programoma SPSS in Microsoft Office Excel. Podatke smo nato med seboj primerjali.
3.4 Rezultati in razprava
V nadaljevanju bodo predstavljeni rezultati raziskave, ki smo jo opravili z
namenom, da bi ugotovili, ali imajo otroci, ki redno izvajajo specifične gibalne vaje po
metodi NTC učenja, boljše gibalne sposobnosti od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.
Predvsem smo se osredotočili na ravnotežje, koordinacijo in fino motoriko.
ZAVEZOVANJE VEZALK
3 Zaveže pravilen in trden vozel. 2 Zaveže pravilen, vendar ne trden vozel. 1 Vozel pravilno začne, vendar ga ne dokonča. 0 Ne zna zavezati pravilnega vozla.
PODAJANJE ŽOGE
3 Žogo poda izpred prsi in jo natančno vrže osebi, oddaljeni 3 m. 2 Žogo poda izpred prsi, vendar met ni natančen. 1 Žogo poda, vendar met ni izpred prsi. 0 Ne zmore podati žoge osebi, oddaljeni 3 m.
LOVLJENJE ŽOGE
3 Žogo ujame z izročenima rokama. 2 Žogo ujame z izročenima rokama, 3-krat ali manj.
1 Žogo ujame, vendar ne z izročenimi rokami. 0 Žoge sploh ne ujame
PRESKAKOVANJE OVIRE NAPREJ IN NAZAJ
3 Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje. 2 Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja. 1 Ovire ne preskoči sonožno. 0 Ovire sploh ne preskoči.
HOJA PO ČRTI NAPREJ IN NAZAJ
3 Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej.
2 Hodi vzravnano s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti. 1 Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po
črti. 0 Ne zmore hoje po črti.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
20
Najprej želimo predstaviti rezultate po posamičnih dejavnostih, ki smo jih izvajali z
otroki. Zaradi potreb deskriptivne statistike smo pri vseh spremenljivkah rekodirali
ocenjevalno lestvico, in sicer: 0 = 1, 1 = 2, 2 = 3, 3 = 4.
3.4.1 Zavezovanje vezalk
Tabela 4: Frekvenčna porazdelitev za zavezovanje vezalk
Zavezovanje vezalk Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Ne zna zavezati pravilnega vozla 12 30,0 30,0 30,0
Vozel pravilno začne, vendar ga ne dokonča
11 27,5 27,5 57,5
Zaveže pravilen, vendar ne trden vozel 1 2,5 2,5 60,0
Zaveže pravilen in trden vozel 16 40,0 40,0 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Iz tabele 4 je razvidno, da si kar 30 % otrok ne zna zavezati vezalk. 28 % otrok si
pravilno začne zavezovati, vendar vozla ne dokonča, medtem ko si 42 % otrok zaveže
vozel pravilno (samo 2 % ne zavežeta trden vozel).
Tabela 5: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Zavezovanje vezalk 40 1 4 2,53 1,301
Iz tabele 5 je razvidno, da je povprečna ocena zavezovanja vezalk za vzorec
testiranih otrok 2,53 in standardni odklon 1,30. Velja omeniti, da je standardni odklon
za zavezovanje vezalk najvišji izmed vseh spremenljivk, kar pomeni, da so razlike med
otroki pri tej dejavnosti največje. Kot je bilo ugotovljeno v nadaljevanju, so se ravno pri
tej spretnosti pokazale največje razlike med otroki eksperimentalne in kontrolne
skupine.
Tabela 6: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Zavezovanje vezalk
DOBRNA 20 3,40 0,940
HRUŠEVEC 20 1,65 0,988
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
21
Iz tabele 6 je razvidno, da so otroci iz eksperimentalne skupine (Vrtec Dobrna) pri
motoričnem testu zavezovanje vezalk dosegli povprečno oceno 3,40, kar je dokaj
visoka ocena, standardni odklon pa tudi ne kaže na večje razlike med otroki. Kontrolna
skupina testiranih otrok je dosegla povprečno oceno le 1,65, kar je zelo nizko. Menimo,
da je do te razlike v povprečni oceni prišlo, ker imajo otroci, ki redno izvajajo različne
vaje za razvoj fine motorike, bolje razvit pincetni prijem in lažje in hitreje usvojijo
različne prstne spretnosti.
3.4.2 Hoja po črti naprej
Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti naprej
Kot je razvidno iz tabele 7, med testiranimi otroki ni nikogar, ki ne bi zmogel hoje
po črti naprej. Vendar pa kar 37,5 % otrok ne zmore natančne hoje po črti oz. ima
pogled usmerjen v tla, kar pomeni, da je pri njih slabo razvit periferni vid. Kljub temu pa
je visok tudi odstotek (62,5 %) otrok, ki zmorejo vzravnano in natančno hoditi po črti
naprej, s pogledom usmerjenim naprej.
Tabela 8: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej
Kot lahko razberemo iz zgornje tabele, so otroci pri hoji po črti naprej dosegli
povprečno oceno 3,48. Gre za dokaj visoko oceno, iz katere lahko sklepamo, da večina
otrok zmore hojo po črti. Tudi standardni odklon je nižji (0,75), kar pomeni, da med
testiranimi otroki ne prihaja do velikih razlik. Ugotovili smo, da otroci zmorejo hojo po
črti naprej, kar je za njihovo starost tudi pričakovati.
Hoja po črti naprej Število Odstotek Strukturni delež
Kumulativni odstotek
Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po črti
6 15,0 15,0 15,0
Hodi vzravnano, s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti
9 22,5 22,5 37,5
Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej
25 62,5 62,5 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni odklon
Hoja po črti naprej 40 1 4 3,48 0,75
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
22
Tabela 9: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Hoja po črti naprej
DOBRNA 20 3,90 0,308
HRUŠEVEC 20 3,05 0,826
Pri hoji po črti naprej se je pokazalo, da sta imeli obe skupini testiranih otrok
povprečno oceno nad 3,00, in sicer Vrtec Dobrna 3,90 in vrtec Hruševec 3,05 (Tabela
9), kar pomeni, da imajo testirani otroci dobro razvito osnovno ravnotežje, vendar pa
sta zanimiva standardna odklona. Standardni odklon pri eksperimentalni skupini znaša
0,31, kar je zelo nizko in pomeni, da med otroki ni bilo večjih razlik, pri kontrolni skupini
pa znaša standardni odklon 0,83, kar pomeni, da se med otroki pojavljajo razlike v hoji
po črti. Torej menimo, da je povprečna ocena eksperimentalne skupine dokaj visoka
glede na to, da ni večjih odstopanj med otroki.
3.4.3 Hoja po črti nazaj
Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti nazaj
Iz tabele 10 je razvidno, da kar 20 % otrok ne zmore hoje po črti nazaj, kar je po
mojem mnenju visok odstotek za to starost. Visok je tudi odstotek otrok (37,5 %), ki
hodijo s sklonjeno glavo, s pogledom proti tlom, kar zopet kaže na slabo razvit periferni
vid in tudi slabše razvito ravnotežje. Ostane pa 22,5 % otrok, ki pa zmorejo natančno in
vzravnano, s pogledom naprej vzvratno hoditi po črti.
Hoja po črti nazaj Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Ne zmore hoje po črti 8 20,0 20,0 20,0
Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po črti
15 37,5 37,5 57,5
Hodi vzravnano, s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti
8 20,0 20,0 77,5
Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej
9 22,5 22,5 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
23
Tabela 11: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Hoja po črti nazaj 40 1 4 2,45 1,06
Kot lahko vidimo iz tabele 11, so testirani otroci pri hoji po črti nazaj dosegli
povprečno oceno 2,45 (aritmetična sredina), kar je tudi najnižja povprečna ocena med
vsemi dejavnostmi. Iz tega lahko sklepamo, da je dejavnost otrokom predstavljala
največjo težavo. Predvidevamo, da otrokom že sama hoja vzvratno predstavlja
problem, če pa je potrebno ob tem biti še natančen in držati ravnotežje, pa je to še
toliko težje. Tu se pokažejo razlike med otroki, kajti nekateri so pri tem že zelo spretni,
drugi hodijo vzvratno povsem v razkoraku in ne zmorejo postavljati noge za nogo. Te
razlike nam potrjuje tudi standardni odklon, ki je dokaj visok (1,06).
Tabela 12: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Hoja po črti nazaj
DOBRNA 20 3,25 0,786
HRUŠEVEC 20 1,65 0,587
Pri motoričnem testu hoje po črti nazaj (Tabela 12) lahko vidimo, da ima
eksperimentalna skupina povprečno oceno 3,25, kar niti ni tako nizko, če primerjamo s
povprečno oceno motoričnega testa hoje po črti naprej (3,90). Že sama hoja nazaj
otrokom predstavlja težko nalogo, če pa morajo ob tem hoditi še po črti, pa je naloga
še toliko bolj zahtevna. Tu morajo otroci pokazati veliko spretnosti in ravnotežja. Torej
ne preseneča povprečna ocena kontrolne skupine, ki kaže, da je bil ta motorični test
zanje težak in da marsikateri izmed testiranih otrok ni zmogel hoditi vzvratno po črti.
Povprečna ocena 1,65 kaže na slabo ravnotežje v kombinaciji s koordinacijo gibov pa
tudi periferni vid otrok. Zanimiva je tudi razlika med povprečnimi ocenami hoje po črti
naprej in hoje po črti nazaj pri kontrolni skupini. Le-ta je padla s 3,05 (tabela 9) na
1,65. Standardni odklon eksperimentalne skupine je 0,79, kontrolne skupine pa 0,59,
kar kaže, da med otroki obstajajo razlike, ki pa niso velike.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
24
3.4.4 Sonožni poskoki čez oviro naprej
Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro naprej
Zgornja tabela nam prikazuje frekvenčno porazdelitev otrok za sonožne poskoke
čez oviro naprej. Vidimo lahko, da sta v tej tabeli samo dve kategoriji. Torej ni nikogar,
ki ne bi zmogel preskočiti ovire. Razvidno je tudi, da je samo pet otrok (12,5 %), ki
oviro preskočijo sonožno, vendar ne obdržijo ravnotežja, vseh ostalih 87,5 % (35) otrok
pa je sposobnih oviro preskočiti sonožno in tudi sonožno doskočiti in pri tem obdržati
ravnotežje, kar kaže na to, da ima večina otrok zelo dobro razvito ravnotežje.
Tabela 14: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro naprej
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Sonožni poskoki čez oviro naprej
40 1 4 3,88 0,34
Iz tabele 14 je razvidno, da so otroci pri testiranju sonožnih poskokov čez oviro
naprej dosegli povprečno oceno kar 3,88, kar je pri maksimumu 4 zelo visoka ocena in
hkrati tudi najvišja med vsemi motoričnimi testi, ki sem jih izvedla. Kot sem že zgoraj
ugotovila, so bili testirani otroci pri tem motoričnem testu zelo spretni, saj ni bilo
nikogar, ki ovire ne bi preskočil. Le 5 otrok pri doskoku ni obdržalo ravnotežja, zato je
tudi tako nizek standardni odklon (0,34), ki potrjuje, da med otroki skoraj ni razlik.
Tabela 15: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke naprej, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Sonožni poskoki čez oviro naprej
DOBRNA 20 3,90 0,308
HRUŠEVEC 20 3,85 0,366
Sonožni poskoki čez oviro naprej Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja
5 12,5 12,5 12,5
Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje
35 87,5 87,5 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
25
Motorični testi sonožni poskoki čez oviro naprej so se pokazali kot najbolj
izenačeni testi med obema skupinama testiranih otrok (Tabela 15). Povprečna ocena
eksperimentalne skupine (3,90) je za malenkost višja od povprečne ocene kontrolne
skupine (3,85). Morda je bil ta test prelahek za to starost otrok. Tudi standardna
odklona obeh skupin sta si zelo podobna in nizka. Eksperimentalna skupina ima
standardni odklon 0,31 in kontrolna skupina 0,37. Oba pa kažeta na to, da ni večjih
razlik in odstopanj med testiranimi otroki.
3.4.5 Sonožni poskoki nazaj
Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro nazaj
Sonožni poskoki nazaj Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Ovire ne preskoči 2 5,0 5,0 5,0
Oviro ne preskoči sonožno 10 25,0 25,0 30,0
Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja
14 35,0 35,0 65,0
Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje
14 35,0 35,0 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
V tabeli 16 lahko vidimo, da samo dva otroka (5 %) ne preskočita ovire nazaj. 10
otrok (25 %) je takšnih, ki ovire ne preskočijo sonožno. 28 otrok (70 %) oviro sicer
preskoči, vendar je med njimi kar polovica (14) takšnih, ki pri doskoku ne obdrži
ravnotežja. Pri tej dejavnosti se je pokazalo, da so imeli otroci precej težav, predvsem
pri doskoku.
Tabela 17: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Sonožni poskoki čez oviro nazaj
40 1 4 3,00 0,91
Pri tem motoričnem testu so testirani otroci dosegli aritmetično sredino 3,00
(Tabela 17) in standardni odklon 0,91, ki je dokaj visok in kaže na razlike med
sposobnostmi testiranih otrok. Le-ti so bili pri tem motoričnem testu dokaj enakomerno
porazdeljeni med tremi ocenami.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
26
Tabela 18: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Sonožni poskoki čez oviro nazaj
DOBRNA 20 3,45 0,759
HRUŠEVEC 20 2,55 0,826
Iz tabele 18 je razvidno, da imajo otroci eksperimentalne skupine povprečno oceno
pri sonožnih poskokih čez oviro nazaj 3,45 in standardni odklon 0,76. Kontrolna
skupina pa ima povprečno oceno 2,55 in standardni odklon 0,83. Če primerjamo s
prejšnjim motoričnim testom (sonožni poskok čez oviro naprej), kjer sta bili skupini
izenačeni, se pri tem testu že pojavlja razlika v povprečni oceni. Ponovno bi želeli
poudarili, da se pri dejavnostih, kjer mora otrok določen gib narediti nazaj, torej s
hrbtom naprej, pojavlja veliko težav in nezaupanje v svoje sposobnosti. Torej se zopet
izkaže, da imajo otroci, ki izvajajo specifične gibalne vaje (eksperimentalna skupina),
boljše gibalne sposobnosti in več zaupanja v lastno telo, čeprav tega motoričnega testa
predhodno niso izvajali.
3.4.6 Lovljenje žoge
Tabela 19: Frekvenčna porazdelitev za lovljenje žoge
Lovljenje žoge Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Žoge sploh ne ujame 1 2,5 2,5 2,5
Žogo ujame, vendar ne z izročenimi rokami
7 17,5 17,5 20,0
Žogo ujame z izročenimi rokami, štirikrat ali manj
10 25,0 25,0 45,0
Žogo ujame z izročenimi rokami vsaj petkrat
22 55,0 55,0 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Lovljenje žoge otrokom ni predstavljalo posebnih težav. Otroci so bili pri tem testu
tudi najbolj razigrani, saj je žoga vedno dobro motivacijsko sredstvo. Kot lahko vidimo
iz tabele 19, je kar 22 otrok (55 %) žogo ujelo z izročenimi rokami vsaj petkrat, kar kaže
na visoke sposobnosti teh otrok na področju akomodacije oči in koordinacije gibov.
Kljub temu pa je bilo 17 otrok (32,5 %), ki je imelo težave pri lovljenju žoge – ali je
sploh niso pravilno ulovili ali pa so jo le nekajkrat. Med testiranimi otroki je bil tudi en
otrok (2,5 %), ki sploh ni ujel vržene žoge.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
27
Tabela 20: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Lovljenje žoge 40 1 4 3,33 0,86
Pri lovljenju žoge so testirani otroci dosegli povprečno oceno 3,33 (Tabela 20), kar
je dokaj visoka ocena glede na to, da je ta test dokaj zahteven, saj mora otrok dobro
oceniti, kdaj prijeti žogo, kajti žogo mora prijeti pred sabo z obema rokama hkrati. Pri
tem testu smo želeli predvsem ugotoviti otrokovo akomodacijo očesa in koordinacijo
gibov. Standardni odklon pa znaša 0,86 in kaže na manjše razlike med otroki.
Tabela 21: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Lovljenje žoge
DOBRNA 20 3,60 0,598
HRUŠEVEC 20 3,05 0,999
Tudi pri tem testu lahko vidimo (Tabela 21) višjo povprečno oceno
eksperimentalne skupine, ki znaša 3,60, medtem ko povprečna ocena kontrolne
skupine znaša 3,05, kar pa tudi ni tako nizko. Standardni odklon eksperimentalne
skupine znaša 0,60 in kaže na manjše razlike med otroki. Standardni odklon kontrolne
skupine pa je nekoliko višji, in sicer znaša 1,00.
3.4.7 Podajanje žoge
Tabela 22: Frekvenčna porazdelitev za podajanje žoge
Podajanje žoge Število Odstotek Strukturni
delež Kumulativni
odstotek
Žogo poda, vendar met ni izpred prsi 9 22,5 22,5 22,5
Žogo poda izpred prsi, vendar met ni natančen
8 20,0 20,0 42,5
Žogo poda izpred prsi in jo natančno vrže osebi, oddaljeni 3 metre
23 57,5 57,5 100,0
Skupaj 40 100,0 100,0
Iz zgornje tabele vidimo, da med testiranimi otroki ni nikogar, ki ne bi zmogel žoge
podati osebi, oddaljeni 3 metre. Pri 22,5 % otrok se pojavlja, da še vedno mečejo žogo
s podajo od spodaj. 20 % otrok sicer poda žogo izpred prsi, vendar met ni natančen. Je
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
28
pa razveseljiv podatek, da kar 23 otrok (57,5 %) zmore žogo podati izpred prsi in jo
natančno podati osebi, oddaljeni 3 metre.
Tabela 23: Deskriptivna statistika za podajanje žoge
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni
odklon
Podajanje žoge 40 1 4 3,35 0,84
Pri motoričnem testu podajanja žoge so otroci dosegli povprečno oceno 3,35
(Tabela 23), kar je skoraj enako povprečni oceni lovljenja žoge, ki je znašala 3,33, kar
kaže na dobro koordinacijo gibov pri obeh testih. Standardni odklon znaša 0,84 in kaže
na manjše razlike med gibalnimi sposobnostmi otrok.
Tabela 24: Deskriptivna statistika za podajanje žoge, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
Podajanje žoge
DOBRNA 20 3,80 0,410
HRUŠEVEC 20 2,90 0,912
Pri podajanju žoge je iz zgornje tabele vidna razlika med testiranimi skupinami.
Eksperimentalna skupina ima povprečno oceno 3,80, kar je višje od povprečne ocene
pri lovljenju žoge (3,60), kar pomeni, da imajo otroci pri lovljenju žoge večje težave.
Standardni odklon pri eksperimentalni skupini je nizek in znaša 0,41, kar pomeni, da ni
razlik med otroki. Povprečna ocena pri kontrolni skupini pa znaša 2,90 in je nižja kot pri
lovljenju žoge, iz česar lahko sklepamo, da imajo ti otroci v povprečju bolje razvito
akomodacijo oči in nekoliko slabše koordinacijo gibov.
3.5 Preverjanje hipotez
Za potrebe diplomske naloge preverjamo tri hipoteze, in sicer nas zanima, ali se
fina motorika, koordinacija in ravnotežje statistično značilno razlikujejo med vzorcem
otrok iz vrtca Dobrna in vrtca Hruševec, ki predstavlja kontrolno skupino. V spodnji
tabeli najprej predstavljamo deskriptivno statistiko po vseh treh odvisnih
spremenljivkah.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
29
Tabela 25: Deskriptivna statistika za fino motoriko, ravnotežje in koordinacija
N Minimum Maximum Aritmetična
sredina Standardni odklon
FINA MOTORIKA 40 1 4 2,53 1,301
RAVNOTEŽJE 40 1,75 4,00 3,2000 ,62327
KOORDINACIJA 40 1,50 4,00 3,3375 ,74582
Iz zgornje tabele je razvidno, da je najvišje ocenjena akomodacija (aritmetična
sredina 3,34), nekoliko nižje ravnotežje (aritmetična sredina 3,20), ter najnižje je
ocenjena fina motorika (aritmetična sredina 2,53). Za potrebe testiranja hipotez je
spremenljivka ravnotežje izračunana kot aritmetična sredina spremenljivk; hoja po črti
naprej, hoja po črti nazaj, sonožni poskoki naprej in sonožni poskoki nazaj.
Akomodacija pa je izračunana kot aritmetična sredina spremenljivk podajanje žoge in
lovljenje žoge.
3.5.1 Testiranje hipoteze o fini motoriki
Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične
gibalne dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito koordinacijo gibov od otrok, ki teh
dejavnosti ne izvajajo?
Postavljena trditev: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti
po NTC metodi, imajo bolje razvito fino motoriko.
Za testiranje hipoteze smo si zastavili ničelno in alternativno domnevo, za
preverjanje hipoteze pa uporabili T-test.
H0: Med otroki, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi,
in kontrolno skupino otrok ni razlik v razvitosti fine motorike: μ NTC metoda = μ kontrolna skupina.
H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo
bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh vaj ne izvajajo (kontrolna skupina):
μ NTC metoda > μ kontrolna skupina.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
30
Tabela 26: Ocena fine motorike, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična
sredina Standardni odklon
FINA MOTORIKA DOBRNA 20 3,40 0,940
HRUŠEVEC 20 1,65 0,988
Iz zgornje tabele vidimo, da imajo otroci iz vrtca Dobrna precej višjo oceno
(aritmetična sredina 3,40) fine motorike kot otroci iz vrtca Hruševec, kar pomeni, da
imajo otroci zaradi izvajanja različnih vaj bolje razvite prstne spretnosti in pincetni
prijem, kar se odraža v fini motoriki.
Da bi ugotovili, ali so razlike med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili
T-test (rezultati v tabeli 27).
Tabela 27: T-test za fino motoriko
Levene's Test for Equality of
Variances t-test for Equality of Means
F Sig. t df Sig. (2-tailed)
Mean Difference
Std. Error Difference
95% Confidence Interval of the
Difference
Lower Upper
FIN
A M
OT
OR
IKA
Equal variances assumed
0,151 0,700 5,738 38 0,000 1,750 0,305 1,133 2,367
Equal variances not assumed
5,738 37,9
07 0,000 1,750 0,305 1,133 2,367
Iz zgornje tabele je razvidno, da lahko ničelno domnevo zavrnemo pri 5 % (p <
0,05) stopnji značilnosti, kar pomeni, da so statistična značilne razlike v fini motoriki
med otroki, ki izvajajo vaje po NTC metodi, in otroki, ki teh vaj ne izvajajo. To pomeni,
da se je naša hipoteza, da imajo otroci, ki te vaje opravljajo bolje razvito fino motoriko
od otrok, ki teh vaj ne izvajajo, potrdila.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
31
3.5.2 Testiranje hipoteze o ravnotežju
Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne
dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito ravnotežje od otrok, ki teh dejavnosti ne
izvajajo?
Postavljena trdita: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC
metodi, imajo bolj razvito ravnotežje od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.
Za testiranje hipoteze smo si zastavili ničelno in alternativno domnevo, za
preverjanje hipoteze pa uporabili T-test.
H0: Med otroki, ki izvajajo specifične vaje po NTC metodi, in kontrolno skupino, ki teh
vaj ne izvaja, ni razlik v razvitosti ravnotežja: μ NTC metoda = μ kontrolna skupina.
H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo bolj
razvito ravnotežje od otrok, ki teh vaj ne izvajajo: μ NTC metoda > μ kontrolna skupina.
Tabela 28: Ocena ravnotežja, glede na vrtec
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
RAVNOTEŽJE DOBRNA 20 3,6250 0,44795
HRUŠEVEC 20 2,7750 0,46524
Iz zgornje tabele je razvidno, da je povprečna ocena testiranih otrok Vrtca Dobrna
glede na več motoričnih testov (hoja po črti naprej, hoja po črti nazaj, sonožni poskoki
čez oviro naprej in sonožni poskoki čez oviro nazaj), ki smo jih združili v oceno
razvitosti ravnotežja, dokaj visoka in znaša 3,63, pri tem pa je standardni odklon dokaj
nizek, kar pomeni, da med otroki ni večjih razlik. Otroci iz Vrtca Hruševec imajo dosti
nižjo povprečno oceno (aritmetično sredino), in sicer 2,78, kar je skoraj za eno oceno
nižje od eksperimentalne skupine.
Da bi ugotovili, ali so razlike med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili
T-test (rezultati v tabeli 29).
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
32
Tabela 29: T-test za ravnotežje
Levene's Test for
Equality of Variances t-test for Equality of Means
F Sig. T df
Sig. (2-
tailed) Mean
Difference Std. Error Difference
95% Confidence Interval of the
Difference
Lower Upper
RA
VN
OT
EŽ
JE Equal
variances assumed
0,008
0,931
5,886
38 0,000 0,85000 0,14441 0,5576 1,1423
Equal variances not assumed
5,88
6 37,946 0,000 0,85000 0,14441 0,5576 1,1423
Iz zgornje tabele je razvidno, da lahko ničelno domnevo zavrnemo pri 5 % (p <
0,05) stopnji značilnosti, kar pomeni, da so statistično značilne razlike v ravnotežju med
otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po NTC metodi, in otroci, ki teh vaj ne izvajajo.
To pomeni, da se je naša hipoteza, da imajo otroci, ki te vaje opravljajo, bolje razvito
ravnotežje kot otroci, ki teh vaj ne izvajajo, potrdila.
3.5.3 Testiranje hipoteze o koordinaciji
Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne
dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh dejavnosti ne
izvajajo?
Postavljena trditev: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC
metodi, imajo bolj razvito koordinacijo gibov.
Za testiranje hipoteze smo zastavili ničelno in alternativno domnevo, za
preverjanje hipoteze pa smo uporabili T-test.
H0: Med otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po metodi NTC, in otroki, ki teh vaj ne
izvajajo, ni razlik v razvitosti koordinacije gibov.
H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po metodi NTC, imajo
bolj razvito koordinacijo gibov.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
33
Tabela 30: Ocena koordinacije gibov
VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon
KOORDINACIJA GIBOV
DOBRNA 20 3,7000 0,41039
HRUŠEVEC 20 2,9750 0,83469
Tudi pri koordinaciji gibov (Tabela 30) je vidna velika razlika v povprečni oceni med
eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina ima povprečno oceno
3,7, kontrolna pa 2,98. To pomeni, da imajo otroci iz Vrtca Dobrna bolje razvito
koordinacijo gibov. Tudi standardni odklon je pri eksperimentalni skupini nižji (0,41) in
kaže, da ni skoraj nobenih razlik med otroki, medtem ko je standardni odklon kontrolne
skupine višji (0,83) in kaže na manjše razlike med otroki, glede na razvitost
koordinacije gibov.
Razlike med testiranima skupinama torej so, da pa bi ugotovili, ali so te razlike
med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili T-test (rezultati v tabeli 30).
Tabela 31: T- test koordinacije gibov
Levene's Test for
Equality of Variances t-test for Equality of Means
F Sig. T df
Sig. (2-
tailed) Mean
Difference Std. Error Difference
95% Confidence Interval of the
Difference
Lower Upper
KO
OR
DIN
AC
IJA
GIB
OV
Equal variances assumed
9,289 0,004 3,486 38 0,001 0,72500 0,20798 0,30396 1,14604
Equal variances not assumed
3,486 27,679 0,002 0,72500 0,20798 0,29875 1,15125
Iz tabele 31 vidimo, da lahko ničelno domnevo zavrnem pri 5 % (p < 0,05) stopnji
značilnosti, kar pomeni, da so statistično značilne razlike v razvitosti koordinacije gibov
med otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po NTC metodi, in otroki, ki teh vaj ne
izvajajo. To pomeni, da se je naša hipoteza potrdila in da imajo otroci, ki te vaje
opravljajo, bolje razvito koordinacijo gibov kot otroci, ki teh vaj ne izvajajo.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
34
4 SKLEPNE UGOTOVITVE
Z diplomsko nalogo smo želeli preveriti, ali imajo otroci, ki redno izvajajo specifične
gibalne vaje po metodi NTC, bolje razvite gibalne sposobnosti, kot otroci, ki teh vaj ne
izvajajo. Predvsem so nas zanimali ravnotežje, koordinacija in fina motorika.
S testi, ki so bili izvedeni v dveh primerjalnih vrtcih, smo potrdili, da imajo otroci, ki
redno izvajajo vaje, bolje razvite gibalne sposobnosti. Ti otroci ne izvajajo samo vaj, ki
so bile vključene v testiranje, temveč tudi več drugih vaj. Gibanje poskušamo vključiti v
vsa področja Kurikuluma. Otrokom ponujamo različne dejavnosti, pri katerih skozi igro
usvajajo različne oblike gibanja.
V kontrolnem vrtcu prav tako izvajajo gibalne dejavnosti po Kurikulumu in imajo
gibanje tudi kot prednostno nalogo celotnega vrtca, kar pomeni, da sistematično
izvajajo gibalne dejavnosti. Prav zaradi tega so toliko bolj zanimive razlike, ki so se
pokazale.
Predvsem je razlika pri zavezovanju vezalk, kar smo vzeli kot primer fine motorike.
Menimo, da imajo otroci eksperimentalne skupine bolje razvito fino motoriko, tudi
zaradi celoletnega dela na tem področju. Imajo boljše prstne spretnosti in tudi pincetni
prijem. Z otroki eksperimentalne skupine nismo posebej vadili pravilnega zavezovanja,
smo jih pa spodbujali k temu, da se samostojno uredijo. Veliko so prepletali različne
tkanine, se igrali z naravnim materialom in tako so otroci hitreje usvojili pravilno
zavezovanje.
Najmanjša razlika pa se je pokazala pri sonožnih poskokih naprej, kar pa je
povsem razumljivo, saj morajo biti otroci pri tej starosti sposobni izvajati takšno
aktivnost. To kaže na to, da imajo otroci kontrolnega vrtca dobre gibalne sposobnosti.
Rezultati, ki smo jih pridobili, samo potrjujejo naše dosedanje izkušnje, da je pri
otrocih potrebno pričeti z gibalnimi dejavnostmi v najzgodnejšem obdobju in da je
potrebno otrokom nuditi različne možnosti za gibalni razvoj, kajti le-ta je močno
povezan tudi s kognitivnim razvojem otroka.
Metodo NTC učenja bi priporočili prav vsem, ki delajo z otroki, kajti zelo
pomembno je, da že v predšolskem obdobju vnesemo elemente, ki stimulirajo mentalni
razvoj otrok in tudi specifične vaje, ki vplivajo na boljši gibalne razvoj otrok. Seveda pa
je metoda NTC le ena izmed različnih načinov, kako spodbuditi otrokov razvoj na vseh
področjih, hkrati pa z njo lažje prepoznavamo in odkrivamo nadarjene otroke, ki so
prevečkrat prezrti.
Pri svojem delu bomo poskušali tudi v prihodnje vključevati veliko dejavnosti s
področja gibanja, katere pa bomo povezovali z ostalimi področji Kurikuluma.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
35
5 LITERATURA IN VIRI
Baznik Dvojmoč, P. (2015). Spodbujanje gibanja pri predšolskem otroku. V Željeznov
Seničar, M. (ur.) Gibanje in predšolski otrok (str. 46–55). Ljubljana: MiB.
Juriševič, M., Rajović, R., Drgan, L., (2010). NTC učenje: spodbujanje razvoja učnih
potencialov otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta.
Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Fekonja, U., Kavčič, T., Svetina, M., Tomazo
Ravnik, T., Bratanič, B. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus.
Pavlic, Š. (2015). Razvoj gibalnih spretnosti preko igre »Ristanc«. V Željeznov
Seničar, M. (ur.) Gibanje in predšolski otrok (str. 198–206). Ljubljana: MiB.
Pišot, R., Štemberger, V., Krpač, F., Filipčič, T. (ur.) (2002). Otrok v gibanju. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Pišot, R., Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju.
Koper: Založba Annales.
Rajović, R. (2009). IQ deteta- briga roditelja. Novi Sad: Abeceda.
Rajović, R. (2013). IQ otroka- skrb staršev. Ljubljana: Mensa Slovenija.
Rajović, R. , Dautović, S. , Andre, L. (2009) NEUROFIZIOLOGIJA – primena novih
otkrića u formiranju intelektualne elite. V Ilika A. (ur.), Daroviti i društvena elita (str.
510–518). Vršac: Triton.
Rajović, R. (2012). Kako uspešno razvijati IQ deteta kroz igru. Deo 2, Uzrast 4 do 8
godina. Novi Sad: Smart production.
Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Maribor: svet Pedagoške fakultete v
Mariboru.
Vehovar, M., (2009). Povezanost strukture telesnih mer z izbranimi gibalnimi
sposobnostmi petinpolletnih otrok. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport.
Videmšek, M., Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Inštitut za šport.
Videmšek, M., Visinski, M. (2001) Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Institut za šport.
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R., Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma
in v vrtcu. Koper: Univerzitetna založba Annales.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
36
6 PRILOGE
PRILOGA 1: Motorični testi
MOTORIČNI TESTI
1. ZAVEZOVANJE ČEVLJEV
Pripomočki
Leseni model v obliki čevlja z luknjami in vezalkami
Naloga
Otrok se usede k mizi in poskuša pravilno zavezati vezalke.
2. SONOŽNO POSKOKI ČEZ OVIRO NAPREJ
Pripomočki
2 stožca, elastika, napeta na višini 10 cm
Naloga
Otrok se postavi čelno pred elastiko in jo poskuša sonožno preskočiti. Pomembno je, da elastiko preskoči sonožno, se je pri tem ne dotakne in da po preskoku obdrži ravnotežje.
3. SONOŽNO POSKOKI ČEZ OVIRO NAZAJ
Pripomočki
2 stožca, elastika, napeta na višini 10 cm
Naloga
Otrok se postavi s hrbtom k elastiki in jo poskuša sonožno preskočiti vzvratno. Pomembno je, da otrok elastiko preskoči sonožno, se je pri tem ne dotakne in po preskoku poskuša obdržati ravnotežje.
4. PODAJANJE ŽOGE
Pripomočki
Žoga iz mehke gume, premera 21 cm in teže 235 g, kreda ali lepilni trak, s katerim na tleh označimo razdaljo 3 m.
Naloga
Otrok se postavi za črto in mi poskuša žogo podati izpred prsi. Žogo drži z obema rokama pred telesom v višini med pasom in prsmi. Dlani so ob strani, palca pa zgoraj. Oba palca in kazalca tvorita na žogi lik podoben črki W. Žogo drži predvsem z blazinicami prstov. Jaz stojim na razdalji 3 m. Pomembno je, da je podaja izvedena izpred prsi z obema rokama in da je podaja čim bolj natančna.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
37
5. LOVLJENJE ŽOGE
Pripomočki
Žoga iz mehke gume, premera 21 cm in teže 235 g, kreda ali lepilni trak, s katerim na tleh označimo razdaljo 3 m.
Naloga
Otrok se postavi za črto, ki označuje razdaljo 3 m. Pripravi se na sprejem žoge, ki mu jo podam. Pravilen sprejem žoge pomeni, da otrok žogo sprejme pred sabo z iztegnjenimi rokami. Ko se žoga dotakne dlani, s skrčenjem rok ublažimo njeno silo. Žogo nato zadržimo v osnovni drži. Pomembno je, da otrok žoge ne lovi v naročje in da ima prste obrnjene naprej.
6. HOJA PO ČRTI NAPREJ
Pripomočki
Lepilni trak, dolžine 3 m
Naloga
Otrok se postavi čelno pred črto, ki je označena z lepilnim trakom v dolžini 3 m. Začne hoditi naprej po črti. Otrok hodi s koraki ne daljšimi od širine ramen in drži ravnotežje. Ritem hoje mora biti enakomeren. Pomembno je, da otrok hodi natančno po črti, vzravnano in z dvignjeno glavo ter s pogledom usmerjenim naprej. Otrok mora s perifernim pogledom spremljati črto, po kateri hodi.
7. HOJA PO ČRTI NAZAJ
Pripomočki
Lepilni trak, dolžine 3 m
Naloga
Otrok se postavi s hrbtom obrnjen k črti. Začne hoditi vzvratno po črti, ki je na dolžini 3 m označena s širokim lepilnim trakom. Otrok hodi s koraki ne daljšimi od širine ramen in drži ravnotežje. Roke ima pri tem odročene. Ritem hoje mora biti enakomeren. Pomembno je, da otrok hodi natančno po črti, vzravnano in z dvignjeno glavo ter s pogledom usmerjenim naprej. Otrok mora s perifernim pogledom spremljati črto, po kateri hodi.
Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
38
PRILOGA 2: Kontrolni list
Kontrolni list
Vrtec:
Datum:
ŠIFRA SPOL ZAVEZOVANJE VEZALK
HOJA PO ČRTI NAPREJ
HOJA PO
ČRTI NAZAJ
SONOŽNI POSKOKI NAPREJ
SONOŽNI POSKOKI
NAZAJ
PODAJANJE ŽOGE
LOVLJENJE ŽOGE
OPOMBE