Univerza v Ljubljani EKONOMSKA FAKULTETA

SPECIALISTIČNO DELO

ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI ZA OCENO UPRAVIČENOSTI UVAJANJA KONKRETNEGA PROJEKTA

Ljubljana, september 2007

Miha Šumak

IZJAVA Študent Miha Šumak izjavljam, da sem avtor tega specialističnega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom profesorice dr. Metke Tekavčič, in skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovolim objavo magistrskega/specialističnega dela oz. doktorske disertacije na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne 2.9.2007

Podpis:________________________

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................... 1

2. SPLOŠNO O INVESTICIJSKIH PROJEKTIH .................................................................... 3

2.1. INVESTICIJE IN INVESTICIJSKI PROJEKTI ............................................................ 4 2.1.1. Delitev investicijskih projektov ............................................................................... 4 2.1.2. Vrednotenje investicijskih projektov ....................................................................... 5

2.2. OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI INVESTICIJSKIH PROJEKTIH......................... 6 2.3. ČASOVNA PREFERENCA ........................................................................................... 7

3. INVESTICIJE IN METODE ZA NJIHOVO OCENJEVANJE ............................................ 8

3.1. STATIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJ................................................. 9 3.1.1. Doba vračanja investicije ......................................................................................... 9 3.1.2. Diskontirana doba vračanja investicije .................................................................. 10 3.1.3. Donosnost investicije ............................................................................................. 10 3.1.4. Skupni donos na enoto investicijskih stroškov ...................................................... 11

3.2. DINAMIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJ ........................................... 11 3.2.1. Diskontna stopnja................................................................................................... 12 3.2.2. Neto sedanja vrednost ............................................................................................ 14 3.2.3. Indeks donosnosti ................................................................................................... 16 3.2.4. Notranja stopnja donosnosti ................................................................................... 17 3.2.5. Popravljena notranja stopnja donosnosti................................................................ 17 3.2.6. Letni ekvivalentni donos ........................................................................................ 19

4. TEORETIČNE OSNOVE ANALIZE STROŠKOV IN KORISTI...................................... 20

4.1. STROŠKI ...................................................................................................................... 20 4.1.1. Stalni in spremenljivi stroški.................................................................................. 21 4.1.2. Neposredni in posredni stroški ............................................................................... 22 4.1.3. Eksplicitni in implicitni stroški .............................................................................. 23 4.1.4. Oportunitetni stroški............................................................................................... 23 4.1.5. Potopljeni stroški.................................................................................................... 24

4.2. KORISTI ....................................................................................................................... 25 4.2.1. Tržne koristi ........................................................................................................... 25 4.2.2. Zunanje koristi........................................................................................................ 26 4.2.3. Delitvene koristi ..................................................................................................... 26

4.3. OSNOVNI KRITERIJ – PARETOVO NAČELO ........................................................ 26 4.4. PROBLEMI ANALIZE STROŠKOV IN KORISTI .................................................... 27

4.4.1. Enovita oziroma skupna enota merjenja ................................................................ 28 4.4.2. Vrednotenje v analizi stroškov in koristi................................................................ 29 4.4.3. Etičnost analize ...................................................................................................... 29 4.4.4. Merjenje koristi in tržne odločitve ......................................................................... 30 4.4.5. Primerjava z ali brez............................................................................................... 30 4.4.6. Dvojno upoštevanje koristi in stroškov.................................................................. 30 4.4.7. Določitev dolžine obdobja ..................................................................................... 30 4.4.8. Izbira družbene stopnje donosa .............................................................................. 31

5. PRIMER CELOVITE OCENE INVESTICIJSKEGA PROJEKTA.................................... 31

5.1. OPIS INVESTICIJSKEGA PROJEKTA...................................................................... 32 5.2. PROBLEMATIKA DOMAČE IN UMETNOSTNE OBRTI....................................... 32 5.3. TRŽNA ANALIZA INVESTICIJSKEGA PROJEKTA .............................................. 33

5.3.1. Konkurenčna ponudba na trgu ............................................................................... 34 5.3.2. Degustacije in anketiranje kupcev.......................................................................... 34 5.3.3. Dosedanja prodaja darilnega programa.................................................................. 35

5.4. NEGATIVNI DENARNI TOKOVI (Investicijski izdatki) .......................................... 35 5.4.1. Začetna investicija.................................................................................................. 36 5.4.2. Letni stroški............................................................................................................ 37 5.4.3. Oportunitetni stroški............................................................................................... 38 5.4.4. Potopljeni stroški.................................................................................................... 38 5.4.5. Celotni negativni denarni tokovi ............................................................................ 39

5.5. POZITIVNI DENARNI TOKOVI (Investicijski prejemki) ......................................... 39 5.6. DISKONTNA STOPNJA ............................................................................................. 41 5.7. NETO SEDANJA VREDNOST IN NOTRANJA STOPNJA DONOSNOSTI ........... 41 5.8. KORISTI ....................................................................................................................... 42 5.9. TVEGANJA .................................................................................................................. 43 5.10. PESIMISTIČNA RAZLIČICA PRODAJE ............................................................... 44 5.11. OPTIMISTIČNA RAZLIČICA PRODAJE............................................................... 47

6. SKLEP.................................................................................................................................. 49

7. LITERATURA IN VIRI ...................................................................................................... 51

7.1. LITERATURA.............................................................................................................. 51 7.2. VIRI............................................................................................................................... 52

8. PRILOGE............................................................................................................................. 54

8.1. Povprečne deklarirane obrestne mere bank (vezane na tolarsko revalorizacijsko klavzulo)............................................................................................................................... 54

9. SLOVARČEK SLOVENSKIH PREVODOV TUJIH IZRAZOV ...................................... 55

SEZNAM TABEL

TABELA 1 (Stroški začetne investicije).................................................................................. 37

TABELA 2 (Letni stroški) ....................................................................................................... 38

TABELA 3 (oportunitetni stroški – izpad dobička dosedanjega programa)............................ 38

TABELA 4 (Celotni negativni denarni tokovi)........................................................................ 39

TABELA 5 (Celotni pozitivni denarni tokovi) ........................................................................ 40

TABELA 6 (Izračun stroška kapitala) ..................................................................................... 41

TABELA 7 (Denarni tokovi) ................................................................................................... 42

TABELA 8 (Celotni negativni denarni tokovi – pesimistična različica prodaje) .................... 45

TABELA 9 (Celotni pozitivni denarni tokovi – pesimistična različica prodaje)..................... 46

TABELA 10 (Denarni tokovi) ................................................................................................. 46

TABELA 11 (Celotni negativni denarni tokovi – optimistična različica prodaje) .................. 47

TABELA 12 (Celotni pozitivni denarni tokovi – optimistična različica prodaje) ................... 47

TABELA 13 (Denarni tokovi) ................................................................................................. 48

1. UVOD Kot vemo, so investicije v razvoju in rasti podjetja odločujoč dejavnik, zaradi česar predstavlja njihova ocena eno izmed najpomembnejših področij poslovnega odločanja. Investicijske odločitve so navadno povezane z velikimi, dolgoročno vezanimi finančnimi sredstvi, zato so te odločitve pogosto močno tvegane. Pri ocenjevanju gospodarskih investicijskih projektov si zato podjetja pomagajo z različnimi metodami, s katerimi to tveganost posledično zmanjšujejo. Literatura te metode največkrat označuje kot klasične ali tradicionalne metode vrednotenja oziroma ocenjevanja ekonomske upravičenosti investicijskih projektov ter jih deli na statične in dinamične metode. Z omenjenimi metodami investitorji v gospodarskem sektorju ocenjujejo projekte kot ekonomsko upravičene ali neupravičene in posledično uresničujejo svoj motiv in cilj – to je dobiček, dosežen z omejenimi, racionalno razporejenimi investicijskimi sredstvi. Dobiček tako predstavlja osnovni investicijski kriterij. Včasih pa investicijskim projektom ni mogoče pripisati profitnega motiva, se pravi doseganja pozitivnih poslovnih rezultatov. To se sicer zgodi redkokdaj, in še to predvsem v javnem sektorju, in tedaj standardne metode za ocenjevanje gospodarskih investicij niso ustrezne. V takšnem primeru lahko podjetje ali družba z uporabo analize stroškov in koristi (angleško ”Cost – Benefit Analysis - CBA”) oceni upravičenost oziroma smotrnost določene investicije, ki ima glede obravnave stroškov in koristi popolnoma drugačna izhodišča kot druge metode za ocenjevanje gospodarskih investicij. Omenjena metoda zahteva namreč specifičen način razmišljanja o investicijskem projektu, to je, koliko bo ta posledično prispeval tudi k povečanju blaginje družbe ali podjetja kot celote, in ne le kot investicijski projekt s profitnim motivom. Investicijski programi oziroma projekti so predmet odločanja znotraj podjetja, zanje pa se uporabljata predvsem dva pristopa, in sicer finančna ocena projektov ter analiza stroškov in koristi. Avtorja Sugden in Williams (1978) utemeljujeta uporabo enega ali drugega pristopa glede na to, kakšen je cilj projekta. Če je cilj projekta komercialen, se uporabi finančna ocena projekta, če pa cilj projekta prerašča poslovanje in gre za širše cilje podjetja, potemtakem se uporabi analiza stroškov in koristi. Pri slednji je potrebno pazljivo oceniti tako pozitivne učinke kot tudi negativne učinke projekta, ki lahko vplivajo na podjetje (Campbell in Brown, 2003, str. 6). Raven analize stroškov in koristi pa je odvisna od vsebine in širine samega projekta. Pri tem gre lahko za lokalno, regionalno, nacionalno, državno ali celo meddržavno raven.

Analiza stroškov in koristi se uporablja večinoma v javnem sektorju in jo navkljub upoštevanju učinkov, ki nastajajo izven proizvodnje in porabe določenega projekta, obravnavamo kot mikroekonomsko analizo, saj ocenjuje upravičenost določenega proizvodnega projekta z vidika tega projekta samega. Njena značilnost se kaže pri vrednotenju posameznega projekta, saj poskuša z uresničitvijo le-tega upoštevati vse nastale koristi in stroške. Čeprav je uporaba te metode v praksi povezana z velikim številom problemov, pa je njeno samo jedro preprosto (Tajnikar, 2003, str. 422).

1

Namen specialističnega dela je torej prikazati teoretični pristop preverjanja parametrov, s katerimi je mogoče predvideti, ali bo nek trženjski projekt uspešen ali ne. V nalogi so tako opisani postopki, ki jih predvideva analiza stroškov in koristi pri ugotavljanju upravičenosti ali neupravičenosti uvajanja investicijskih projektov. S pomočjo teoretičnih osnov, opisanih v specialističnem delu, nato preučujem uvajanje konkretnega projekta ter ugotavljam, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za uspešno izvedbo predvideva analiza stroškov in koristi. Zelo pomemben del aktivnosti podjetja predstavljajo investicijski programi oziroma projekti, ki zaposlujejo velik del produkcijskih virov. Največjo odgovornost vseh, ki odločajo o uporabi teh virov, predstavlja izbira med različnimi možnostmi le-teh, pri čemer ena možna uporaba izključuje druge, kar pa lahko pomeni neučinkovito in s tem neutemeljeno trošenje sredstev. Ekonomska ocena projektov zato predstavlja pomembno pomoč pri odločitvah, ki pa vedno tudi ni gotova. Iz prakse je namreč znano, da se mnogi projekti, ki so ocenjeni kot ekonomsko upravičeni, izkažejo kot neuspešni, nekateri projekti pa se navkljub svoji »negativni oceni« izkažejo kot uspešni. Ravno zaradi možnosti negotovega ocenjevanja in ker cilj preučevanega konkretnega projekta prerašča poslovanje ter vsebuje širše cilje podjetja, se pri njegovi oceni poslužujem analize stroškov in koristi. Pri omenjenem projektu gre za projekt komercialne narave, ki poleg svoje dobičkonosnosti vpliva tudi na širše cilje podjetja in posledično krepi njegovo zunanjo podobo. Gre za razširitveno investicijo podjetja s 46-imi maloprodajnimi enotami po vsej Sloveniji, za katero se je podjetje odločilo na podlagi tržnih raziskav zaradi popestritve prodajne ponudbe. Širitev ponudbe predstavlja nov prodajni darilni program, v sklopu katerega podjetje trži izdelke, namenjene končnemu fizičnemu kupcu. Uvajanje darilnega programa bo zaradi lažje predstave ponazorjeno na podlagi stroškov in prihodkov ene maloprodajne enote. Tako pridobljene rezultate pa je zaradi podobne narave ostalih maloprodajnih enot mogoče aplicirati na celotno prodajno mrežo podjetja. Specialistično delo obsega šest poglavij. V prvem, uvodnem, na kratko predstavim povezavo med investicijskimi projekti in metodami za njihovo ocenjevanje z opredelitvijo predmeta raziskovanja ter namen in cilj specialističnega dela. Na kratko tudi opredelim metodo raziskovanja in prikažem strnjen očrt vsebine poglavij. V drugem poglavju opišem teorijo o investicijah in investicijskih projektih. Opišem različne vrste investicijskih projektov, kot so na primer medsebojno odvisni ali neodvisni projekti, izključujoči projekti, komplementarno odvisni ali substitucijsko ekonomsko odvisni projekti in tako imenovane konvencionalne ali nekonvencionalne investicijske projekte. V nadaljevanju opišem tudi obvladovanje tveganj ter časovno preferenco. Tretje poglavje vsebuje teoretični opis različnih razvitih metod, s katerimi ocenjujemo investicijske projekte. V poglavju opišem tako statične metode, kot so doba vračanja investicije, diskontirana doba vračanja investicije, donosnost investicije ter skupni donos na

2

enoto investicijskih stroškov, kot tudi dinamične metode. Pri dinamičnimh metodah na začetku opišem diskontno stopnjo, nato pa še neto sedanjo vrednost, indeks donosnosti, notranjo stopnjo donosnosti, popravljeno notranjo stopnjo donosnosti in letni ekvivalentni donos. Med temi metodami se največkrat uporablja izračun notranje stopnje donosnosti (angleško ”Internal Rate of Return - IRR”) in izračun neto sedanje vrednosti (angleško ”Net Present Value - NPV”), ki ju tudi podrobneje opišem. Prav slednja v teoriji velja za najbolj ustrezno pri ocenjevanju, ali je določen projekt upravičen ali neupravičen za svojo uveljavitev. Četrto poglavje predstavlja teoretično jedro specialističnega dela in bi ga lahko imenovali tudi osrednji del specialističnega dela. V tem poglavju z natančno opredelitvijo stroškov in koristi opišem teoretične osnove analize stroškov in koristi. Prav tako se osredotočim na njen osnovni kriterij – Paretovo načelo in podam težave ter pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri omenjeni metodi. Najobsežnejše je peto poglavje, kjer prej omenjeno teorijo uporabim za oceno upravičenosti uvajanja konkretnega projekta. Po začetnem opisu investicijskega projekta predstavim problematiko prodaje tovrstnih izdelkov ter tržno analizo investicijskega projekta. V nadaljevanju prikažem prodajo in končne izračune preko treh različic oziroma »scenarijev« investicijskega projekta. Tako prikažem realno pričakovano, pesimistično in optimistično različico uvajanja konkretnega projekta. Čeprav je v specialističnem delu obravnavan investicijski projekt komercialne narave, vsebuje tudi širše dobrobiti oziroma koristi podjetja, ki so obrazložene v zaključku specialističnega dela, se pravi v sklepnem delu. V sklepnem delu tako povzamem ugotovitve, ki izhajajo iz vsebine specialističnega dela in podam predloge s pomočjo analize stroškov in koristi. S pomočjo podanih teoretičnih osnov v zvezi z odločanjem glede investiranja v konkreten projekt analiziram in opišem smotrnost uvajanja novega prodajnega programa ter podajam oceno le-tega. 2. SPLOŠNO O INVESTICIJSKIH PROJEKTIH Investicije (angleško ”Capital Expenditure”) imajo po svoji kvaliteti, kvantiteti, strukturi in uspešnosti v dolgoročnem razvoju celotnega gospodarstva odločilno vlogo. Vrednotenje investicij se nanaša na odločitve če, kdaj in kako porabiti denar za nek investicijski projekt. Take odločitve so pomembne, ker so z njimi pogosto povezani visoki finančni zneski in predvsem, ker gre za nepovratne odločitve brez zanesljivega poznavanja prihodnjih koristi (Brigham in Gapenski, 1991, str. 317-319). Bistvo vseh investicijskih vrednotenj je merjenje upravičenosti uporabe denarja za nek predlagan projekt s primerjavo stroškov in koristi podjetja oziroma gospodarske združbe, kot jo poimenujejo nekateri. Investicijsko načrtovanje (angleško ”Capital Budgeting”) se nanaša na analizo investicijskih vlaganj v osnovna

3

sredstva, uporabljena v poslovnem procesu, in pomeni celoten proces analiziranja posameznih investicijskih projektov ter odločitev o sprejetju oziroma zavrnitvi le-teh (Bukley et al., 1998, str. 31). Večina pomembnih odločitev o investicijskih projektih v podjetju se najprej sooča z vprašanjem, ali in koliko izpostaviti v sedanjosti za bodoče koristi, ki jih bo prinašal investicijski projekt (Sugden in Williams, 1978, str. 13). V nadaljevanju so tako v poglavju o investicijskih projektih prvotno opisane investicije in investicijski projekti, njihova delitev in vrednotenje, nato pa še obvladovanje tveganja pri investicijskih projektih in časovna preferenca.

2.1. INVESTICIJE IN INVESTICIJSKI PROJEKTI Investicije imajo s posledicami, ki jih prinašajo, velik pomen za skladen razvoj vsakega podjetja. Med investicije prištevamo vsa denarna vlaganja v prvine poslovnega procesa, kot so delovna sredstva, predmeti dela in tudi delovna sila. Brez investicij si podjetje ne more zagotavljati tehnološke učinkovitosti, s katero se uresničuje tudi ekonomska učinkovitost (Smart inkubator, 2006). Kot utemeljujeta avtorja Levy H. in Sarnat M. (1994), lahko investicijske projekte razvrščamo po različnih kriterijih. V nadaljevanju je tako navedenih nekaj možnih klasifikacij investicijskih projektov ter na splošno predstavljeno njihovo vrednotenje. 2.1.1. Delitev investicijskih projektov Investicijske projekte razvrščamo po njihovi vrednosti oziroma velikosti investicijskih vlaganj ter jih tako delimo na velike projekte (angleško ”Major Projects”), redne investicije (angleško ”Regular Capital Expenditures”) in plane manjših vrednosti (angleško ”Small Proposals”). Razvrščamo jih lahko tudi glede oblike koristi, ki jih bodo ti prinesli podjetju. Te koristi se lahko kažejo kot znižanje stroškov, povečanje prodaje obstoječih poslovnih učinkov, uvajanje novih poslovnih učinkov, zmanjšanje tveganja ipd. Pomemben kriterij delitve investicijskih projektov pa je tudi medsebojna odvisnost. Investicijski projekti so lahko medsebojno odvisni oziroma neodvisni, kar pomeni, da odločitev o sprejetju ali zavrnitvi enega projekta ne vpliva na odločitve drugega projekta in je od njih neodvisna. V primeru, da sprejetje enega projekta onemogoči sprejem drugega projekta, govorimo o medsebojno izključujočih projektih (angleško ”Mutually Exclusive Projects”) – primer gradnje košarkaškega igrišča in plavalnega bazena na istem mestu. Pri tovrstnih projektih je njihova pravočasna ugotovitev zelo pomembna, saj se izognemo odvečnim stroškom raziskav, razvijanja in proučevanja več projektov. V primeru, ko se pri določeni investiciji donosi povečajo ali stroški zmanjšajo, če sprejmemo tudi drugo investicijo, govorimo o komplementarno ekonomsko odvisnih projektih. Nasprotno pa velja za substitucijsko ekonomsko odvisne projekte. Pri tovrstnih projektih se namreč ob sprejemu določene investicije stroški druge investicije povečajo oziroma donosi zmanjšajo. Glede na to, kako si v času trajanja investicijskega projekta sledijo

4

negativni in pozitivni denarni tokovi, pa ločimo tudi tako imenovane konvencionalne (angleško ”Conventional Projects”) in nekonvencionalne investicijske projekte (angleško ”Nonconventional Projects”). Če negativnim denarnim tokovom (investicijska vlaganja, investicijski stroški) na začetku sledijo v nadaljevanju pozitivni denarni tokovi (donosi investicije), govorimo o konvencionalnih investicijskih projektih (Levy in Sarnat, 1994, str. 25-27). Pri tovrstnih investicijskih projektih lahko denarni tokovi (angleško ”Cash Flows”) le enkrat spremenijo svoj predznak. Kadar se predznak denarnih tokov v času trajanja določene investicije spremeni več kot enkrat, govorimo o nekonvencionalnih investicijskih projektih. Pri slednjih se stroški pojavljajo v enem ali več obdobjih, spremljajo pa jih vmesni donosi (Stepko, 1980, str. 5). Pri klasifikaciji investicijskih projektov so podjetja dokaj neomejena. Nekatera podjetja investicijske projekte ocenjujejo po prednosti ter jih razvrščajo kot nujne, zahtevane in željene, medtem ko jih drugi razvrščajo glede na samo lokacijo znotraj podjetja ali znotraj divizije. Tako lahko pri razvrščanju investicijskih projektov pri katerikoli stopnji njihovega investicijskega procesa uporabimo katerokoli omenjeno klasifikacijo (Levy in Sarnat, 1994, str. 28). 2.1.2. Vrednotenje investicijskih projektov Praviloma je vsako ocenjevanje investicijskega projekta izpeljano iz motivov investiranja. Investicijske projekte ocenjujemo glede na to, ali bodo izpolnili pričakovane motive investitorja, to je cilj dobička in rentabilnosti, ki je v tržnem gospodarstvu najpomembnejši in osnoven (Campbell in Brown, 2003, str. 62-63). Pri presojanju investicijskih projektov ne upoštevamo računovodsko ugotovljenega dobička in stroškov, temveč dodatne denarne tokove (angleško ”Incremental Cash Flows”), ki so neposredna posledica sprejetja ali zavrnitve investicijskega projekta. Pri slednjih je potrebno paziti na njihovo velikost in pa čas nastanka (Levy in Sarnat, 1994, str. 117). Ocenjevanje denarnih tokov, kamor prištevamo investicijska vlaganja (angleško ”Investment Outlays”) in letne donose (angleško ”Annual Net Cash Flows”) v času trajanja investicije, je najpomembnejši in hkrati najzahtevnejši korak pri vrednotenju investicij (Brigham in Daves, 2004, str. 410). Pri ugotavljanju denarnih tokov investicije je potrebno poleg njihove velikosti paziti tudi, da jih upoštevamo v času, ko so ti nastali. Denarne tokove tako diskontiramo na skupni časovni dogodek (Irvin, 1978, str. 7). Upoštevati moramo tudi potrebna sredstva za obratni kapital, ki jih ob zaključku investicije vrnemo. Predmeti dela so namreč lahko tržno in prodajno zanimivi tudi po prenehanju določenega projekta. Pozorni moramo biti tudi pri plačilih obresti, ki jih ne odštevamo od denarnih tokov, saj jih upošteva že sam proces diskontiranja, in se tako izognemo morebitnemu dvojnemu štetju. Pri ugotavljanju denarnih tokov investicije ne upoštevamo nepovratnih stroškov oziroma tako imenovanih »potopljenih stroškov« (angleško ”Sunk Costs”), upoštevamo pa oportunitetne stroške (angleško

5

”Opportunity Costs”) in morebitno preostalo vrednost sredstev, ki jih lahko ob izteku investicijskega projekta prodamo. Prodana sredstva tako predstavljajo pozitivni denarni tok (Levy in Sarnat, 1994, str. 116-124). Pri popolni analizi investicijskih projektov pa ne smemo zanemariti niti vpliva davkov, s katerimi se soočajo podjetja, zaradi česar moramo upoštevati neto denarne tokove, niti vpliva inflacije (Levy in Sarnat, 1994, str. 128-144). Zelo pomemben dejavnik pri investicijskih projektih pa predstavlja tudi sistematični proces, v katerem prepoznavamo, analiziramo in se odzivamo na tveganje v projektu. Gre za maksimiziranje verjetnosti in posledic zaradi pozitivnih dogodkov in za minimiziranje verjetnosti in posledic negativnih dogodkov, ki lahko vplivajo na cilje investicijskega projekta. Sam proces imenujemo obvladovanje tveganja in je podrobneje opisan v nadaljevanju.

2.2. OBVLADOVANJE TVEGANJ PRI INVESTICIJSKIH PROJEKTIH Pri vsakem življenjskem ciklu investicijskega projekta se investitorji srečujejo z določenimi tveganji, ki jih morajo ustrezno predvideti, da zmanjšajo posledice ob morebitnih nastalih negativnih dogodkih. Ti dogodki se ponavadi pojavijo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. V procesu planiranja investicijskega projekta zato skrbno preverjamo aktivnosti, izvajalce in povezanosti med njimi ter iščemo morebitne vzroke za ogrozitev ciljev investicijskega projekta. Nepričakovani dogodki lahko namreč vplivajo na časovne, stroškovne cilje in ciljno kakovost. Tveganja zmanjšujemo z ustreznim planiranjem, ki mogoča tekočo izvedbo projekta, in s sprotnim ugotavljanjem odklonov ter z ukrepanjem, skratka z ustreznim kontroliranjem. Vzroke možnih tveganj je potrebno tako preprečevati in čim hitreje odpravljati (Rozman, 2005, str. 58). Za lažje in učinkovito preprečevanje tveganja razvrščamo glede na verjetnost in negotovost nastanka določenega dogodka, ki lahko vpliva na investicijski projekt. To nam omogoča verjetnostna analiza (angleško ”Probability Analysis”), ki ocenjuje negotovost nastanka določenega dogodka. V kolikor se bo dogodek zagotovo pripetil, je njegova verjetnost ena, če pa se dogodek ne bo zgodil, je njegova verjetnost nič (Truett, 2004, str. 588). Pri določanju različnih tveganj v vseh fazah investicijskega projekta je pomembno določiti tudi osebnostno naravnanost določevalca, ki se sooča z različnimi tveganji. Ta je lahko nenaklonjen tveganju (angleško ”Risk Averter”) in bo med dvema različicama izbral tisto, ki z večjo gotovostjo zagotavlja donose, lahko je naklonjen tveganju (angleško ”Risk Seeker”) in bo med dvema različicama navkljub enakim donosom izbral bolj tvegano, ali pa je nevtralen oziroma nepristranski (angleško ”Risk-neutral Decision Maker”) in zatorej neodločen med dvema različicama tveganj in donosov (Truett, 2004, str. 586). Tveganja pri investicijskih projektih zmanjšujemo s pomočjo dveh širše uporabljenih metod, in sicer z metodo diskontne stopnje, ustrezno prilagojene tveganju (angleško ”Risk-Adjusted Discount Rate”), in pa metodo določenega ekvivalentnega pristopa (angleško ”Certainty

6

Equivalent Approach”). Tveganja pri investicijskih projektih se lahko pojavijo tudi pri izbiri diskontne stopnje, ki je lahko ali previsoka ali prenizka. Kot bomo videli v nadaljevanju, v posebnem poglavju kjer obravnavamo diskontno stopnjo, to prilagajamo glede na samo vsebino investicijskega projekta. Pri investicijskih projektih z visokim tveganjem upoštevamo namreč višjo diskontno stopnjo, medtem ko pri investicijskih projektih z nizkim tveganjem upoštevamo nižjo diskontno stopnjo. Uporaba omenjene metode je praktičen in enostaven pristop, če se analitik zaveda njenih pomanjkljivosti. Te se namreč kažejo pri ocenjevanju denarnih tokov v prihodnosti, katerih tveganje se s časom povečuje. Omenjeno slabost odpravlja metoda določenega ekvivalentnega pristopa, s katero vsak neto denarni tok v prihodnosti prilagodimo tveganju in diskontiramo na sedanjo vrednost z diskontno stopnjo, ki je ustrezno prilagojena tveganju (Truett, 2004, str. 600-605). Pri investicijskih projektih pa analitik ne sme zanemariti tudi ostalih tveganj, ki so najbolj verjetna v začetku projekta, pri sami izvedbi projekta ter v njegovih začetnih in zadnjih fazah. Tako je potrebno načrtovati obvladovanje tveganja, ga prepoznati, kvalitativno in kvantitativno analizirati, se nanj odzvati ter ga spremljati in nadzorovati. Tveganja so tako negotovi dogodki ali stanja, ki pozitivno ali negativno vplivajo na cilj projekta in so vedno prisotni (Česen, 2005, str. 1-8).

2.3. ČASOVNA PREFERENCA Časovna preferenca (angleško ”Time Preference”) je odgovor na vprašanje, ali in koliko izpostaviti v sedanjosti za bodoče koristi, ki jih bo prinašal investicijski projekt določenemu posamezniku. Vzemimo na primer posameznega potrošnika v določenem trenutku, ki se odloča med sedanjo in bodočo potrošnjo, oziroma bolje rečeno, s svojo porabo. Namreč, ni nujno, da bo pri svoji izbiri ostal indiferenten, saj lahko zanj pomeni uživanje dobrin v enem časovnem obdobju, na primer naslednje leto, popolnoma drugačno dobrino kot uživanje istih dobrin v drugem časovnem obdobju, na primer letos. Posameznik ima tako časovno preferenco med uživanjem iste dobrine v različnem času. Vse to lahko ponazorimo na primeru, ko se potrošnik odloča med porabo 1 denarne enote v sedanjem trenutku ali 1,1 denarne enote v naslednjem letu. Pravimo, da je njegova mejna stopnja časovne preference 0,1 oziroma 10 % na leto. Potrošnik, čigar preference potrošnje so višje v naslednjem letu kot v sedanjem letu, je tako pripravljen žrtvovati relativno velik obseg potrošnje prihodnjega leta v zameno za relativno majhen prirast potrošnje letos. Odločal se bo torej v skladu s tem, kakšna je sedanja vrednost bodočih donosov, ki mu bodo omogočili bodočo povečano potrošnjo, vendar pa dejansko zamenjave potrošnje med obema letoma ne bo mogel uresničiti, kar pa je glavni razlog za visoko mejno stopnjo časovne preference (Sugden in Williams, 1978, str. 13-14).

Tako se seveda predpostavlja določeno pričakovanje o obsegu potrošnje v sklopu potrošnikove mejne stopnje časovne preference, ki jo bo ta užival v različnih časovnih

7

obdobjih. Pričakujemo lahko, da bo imel posameznik tem višjo mejno stopnjo časovne preference, čim večje je njegovo pričakovanje o obsegu prihodnjih potrošenj v primerjavi s sedanjimi. Na podlagi primera vidimo, da časovna preferenca označuje potrošnikovo nagnjenost, ki ostaja neodvisna od načina dejansko izvedene zamenjave. Posameznik, ki pozna svojo mejno stopnjo časovne preference, se bo za posel odločil, če bo dodatna potrošnja, ki mu jo bo posel omogočil, presegla potrošnjo, ki se ji je moral odpovedati v letu 0, ko se je tega posla lotil. Posel bo odklonil v primeru večje zdajšnje potrošnje kot potrošnje v naslednjem letu, medtem ko bo v primeru enake zdajšnje in prihodnje potrošnje indiferenten (Sugden in Williams, 1978, str. 14). Če znaša mejna stopnja časovne preference posameznika – r na leto (izražena z deležem, in ne v odstotkih), bo ta neodločen med dodatno potrošnjo v vrednosti 1 denarne enote v sedanjem letu in dodatno potrošnjo v vrednosti (1+r) denarne enote v naslednjem letu. Obratno pa ima dodatna potrošnja v vrednosti 1 denarne enote v naslednjem letu zanj sedanjo vrednost 1/(1+r) denarnih enot v sedanjem letu. Aritmetičen proces izračunavanja sedanje vrednosti je diskontiranje, stopnja, po kateri se bodoči donosi diskontirajo v sedanjo vrednost, pa je diskontna stopnja (Sugden in Williams, 1978, str. 14-15). Posameznik lahko tako z diskontiranjem oziroma s pomočjo diskontne stopnje ugotavlja sedanjo vrednost donosov vsakega obdobja, v katerem posel poteka. Diskontno stopnjo bom podrobneje opisal v nadaljevanju specialističnega dela, in sicer v poglavju, kjer opisujem dinamične metode za ocenjevanje investicijskih projektov. 3. INVESTICIJE IN METODE ZA NJIHOVO OCENJEVANJE V okviru vsakega narodnega gospodarstva imajo investicije veliko vlogo oziroma pomen pri razvoju. Investicije namreč določajo bodočo strukturo proizvodnje in dolgoročno skladnost ponudbe s povpraševanjem. Obseg investicij, njihova razmestitev v gospodarstvu in njihova učinkovitost so odločilni dejavniki gospodarskega razvoja. Investicije predstavljajo za podjetje najpomembnejše poslovne odločitve, saj določajo pogoje gospodarjenja v prihodnosti, z dolgoročnimi posledicami za nadaljnji razvoj in poslovanje podjetja. Kot vemo, so investicije sredstvo za uresničevanje dolgoročnega razvoja podjetja, pri njih pa gre največkrat za omejena finančna sredstva in je skrbna proučitev alternativnih investicijskih različic nujno potrebna (Čebokli, 2006). Pogosto podjetje zasleduje cilje, ki sicer niso neposredno cilji računovodskega dobička, vendar pa je le-ta v ozadju, kar je potrebno upoštevati pri vrednotenju investicije. Pri izbiranju med alternativnimi investicijskimi različicami pri omejenih finančnih virih je izredno pomembno, da so vse možnosti medsebojno primerljive. Temu pogoju mora zadostiti

8

tudi metoda ali merilo, na osnovi katere ocenjujemo uspešnost različnih investicijskih opcij. Metode, ki jih poznamo in uporabljamo za presojanje ekonomske učinkovitosti razpoložljivih investicijskih različic, največkrat različno ocenjujejo in podajajo podatke, ki ključno vplivajo na končne odločitve gospodarskih subjektov, glede na vprašanja o zastavljenih ciljih projektov. Za ocenjevaje uspešnosti projekta poznamo tako imenovane statične metode, ki upoštevajo določeno stanje vlaganj in rezultatov pri investicijah, ter dinamične metode, katerih kriteriji spremljajo vlaganja in poslovne rezultate v daljšem časovnem obdobju. Zaradi upoštevanja časa dinamičnih metod so časovno različni učinki med seboj primerljivi (Pučko in Rozman, 1992, str. 302). Pri vrednotenju investicijskih projektov želimo te razvrstiti ter preučiti upravičenost za izvedbo oziroma zavrnitev določene investicije, pri čemer si pomagamo z različnimi metodami. V nadaljevanju je naštetih nekaj najbolj uporabljanih metod pri ocenjevanju uspešnosti določene investicije v projekte, ob predpostavki, da investitor pozna vse posledice te investicije (tej predpostavki pravimo razmere gotovosti, kar se posledično navezuje tudi na glavni del specialističnega dela uvajanja novega prodajnega programa v podjetju), omenili pa bomo tudi metode ocenjevanja v razmerah negotovosti. Ker je čas, kot smo že omenili, bistvena komponenta vsake investicije, bomo metode ocenjevanja delili glede na to, ali pravilno vključujejo časovno komponento ali ne, in sicer na že prej omenjene statične in dinamične metode. Dinamične metode pri ocenjevanju investicijskih projektov upoštevajo vrednost denarja v času oziroma časovno preferenco. Statične in dinamične metode so predstavljene v naslednjem poglavju.

3.1. STATIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJ Med statične metode uvrščamo tiste metode vrednotenja investicij, ki zanemarjajo življenjsko dobo in ne upoštevajo časovne razporeditve donosov in investicijskih izdatkov. Te tako ne upoštevajo alternativne možnosti uporabe omejenih finančnih sredstev ter največkrat ne upoštevajo skupnih donosov investicije. Slabosti in pomanjkljivosti so pri vseh statičnih metodah skupne, v nadaljevanju pa so naštete najbolj uporabljene metode. Statične metode dajejo z analizo neposrednih vplivov znotraj projekta z manjšo natančnostjo rezultata grobo sliko o učinkovitosti projekta. Uporabljajo se predvsem v predinvesticijskih študijah, medtem ko se za investicijske projekte uporabljajo dinamične metode (Zupančič, 1992, str. 126). 3.1.1. Doba vračanja investicije Doba vračanja investicije oziroma doba povračila investicije (angleško ”Payback Method”) ali doba vračanja investicijske naložbe je opredeljena kot čas, v katerem kumulativa neto prilivov finančnega toka (donosov) v času obratovanja investicije doseže vsoto investicijskih stroškov in ne sme biti daljša od ekonomske dobe investicije. Recipročni kazalec donosnosti investicije predstavlja tisto časovno obdobje, ki je potrebno, da se investicijski stroški povrnejo z donosi (Stepko, 1980, str. 12). Metoda, katere poznavanje in razumljivost sta lahki,

9

omogoča hiter in enostaven izračun. Primerna je za izbiro manj tveganih projektov ter prihrani težave pri napovedovanju denarnih tokov skozi vso dobo projekta (Lumby, 1994, str. 42). Poleg prednosti pa ima metoda dobe vračanja investicije tudi številne slabosti. Te se kažejo v neupoštevanju različne (časovne) dinamike donosov in vlaganj ter neupoštevanju trajanja osnovnih sredstev (Lumby, 1994, str. 44). Ker doba vračanja investicije opredeljuje kot glavno merilo pri odločanju čas, v katerem se investicija preko donosov povrne, in ne razporeditve donosov ter investicijskih stroškov, nam podaja le odgovor, kdaj se investicija povrne. Zaradi omenjenih pomanjkljivosti investicije medsebojno niso primerljive, najuspešnejša pa je tista, ki ima najkrajšo dobo vračanja (Čebokli, 2006). Po tej metodi namreč izberemo med investicijskimi možnostmi tisto, ki investitorju zagotavlja največjo likvidnost, se pravi sposobnost poravnati lastne plačilne obveznosti v najkrajšem času. Obravnavana metoda podcenjuje projekte, ki imajo visoke začetne stroške, in precenjuje tiste, ki imajo višje donose na začetku svoje življenjske dobe (Tajnikar et al., 1998, str. 304). 3.1.2. Diskontirana doba vračanja investicije Diskontirana doba vračanja investicije ali tudi diskontna doba vračanja investicijske naložbe oziroma diskontirana doba povračila (angleško ”Discounted Payback Period Rule”) popravi slabost prej omenjene metode, ki zanemarja vrednost denarja v času. Pri tej metodi najprej diskontiramo denarne tokove investicijskega projekta z ustrezno diskontno stopnjo, nato pa z izračunom sedanje vrednosti vseh neto denarnih tokov ugotovimo, kdaj ti pokrijejo stroške investicije. Čeprav na prvi pogled metoda deluje kot zanimiva alternativa, ima enake pomanjkljivosti kot doba vračanja investicije, saj zahteva arbitrarno določeno mejno vrednost, nato pa ne upošteva diskontiranih tokov po tej dobi povračila (Buckley et al., 1998, str. 50). 3.1.3. Donosnost investicije Donosnost oziroma rentabilnost investicije je razmerje med donosom investicije in investicijskim stroškom. V odstotku izraženo razmerje navadno upošteva samo donose enega leta, ponavadi prvega, in nerealno predpostavlja, da so donosi v kasnejših letih investicije enaki donosu prvega leta (Stepko, 1980, str. 9-10). Ima več oblik, med katerimi jo najpogosteje opredelimo kot razmerje med dobičkom in vloženim kapitalom (Lumby, 1994, str. 47). Pri izračunu se števec v splošni obliki imenuje donos investicije in ga opredelimo kot dobiček, dobiček in amortizacijo ali pa kot dobiček, amortizacijo in obresti. V imenovalcu pa upoštevamo vsa vložena sredstva, in sicer povprečna vložena sredstva ali pa samo lastna vložena sredstva.

10

Prednosti te metode se kažejo v njeni prepoznavnosti in enostavnosti. Investicijo ocenjuje z vidika profitabilnosti oziroma dobičkonosnosti in predstavlja izhodišče za ocenjevanje dela menedžerjev s strani delničarjev (Lumby, 1994, str. 47). Ker ima metoda več različic, se kaže njena slabost v možnosti izbora najbolj ustrezne različice za uporabnika. Prav tako je njena vrednost izražena relativno, zaradi česar primerjava med različnimi izračuni ne pokaže pravilne slike o dejanski absolutni vrednosti ene investicije v primerjavi z drugo investicijo. Tudi sama vrednost izračuna ne temelji na denarnem toku, temveč temelji na računovodskem dobičku (Lumby, 1994, str. 49). Tako kot metoda dobe vračanja investicije, pa tudi ta metoda ne upošteva vseh donosov in časovne razporeditve donosov (Čebokli, 2006). 3.1.4. Skupni donos na enoto investicijskih stroškov Izračun po tej metodi je opredeljen kot razmerje med skupnim donosom investicije in investicijskim izdatkom. Poda nam odgovor na vprašanje, koliko enot skupnega donosa nam daje enota investicijskega stroška. Večje kot je to razmerje, tem bolj je investicija uspešna. Ta metoda upošteva skupni donos investicije, kar se kaže kot njena prednost. Njena slaba stran pa je neupoštevanje časovne razporeditve donosov in investicijskih izdatkov, saj daje enako težo enako velikim donosom v različnih letih ekonomske dobe investicije (Stepko, 1980, str. 11). Ker nobena izmed statičnih metod s svojimi analizami ne podaja natančne »slike« rezultatov projekta, v večini pa tudi zanemarjajo življenjsko dobo ter časovne razporeditve donosov in investicijske izdatke, se raje posvetimo dinamičnim metodam.

3.2. DINAMIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJ Kot je že bilo omenjeno, se pri investicijah pojavlja problem različnega časovnega razporeda stroškov in donosov investicije oziroma, bolje rečeno, problem različnega časovnega razporeda denarnih tokov ter različne življenjske dobe investicij. Med dinamične metode ocenjevanja investicijskih projektov štejemo tiste metode, ki upoštevajo vrednost denarja v času in odpravljajo tovrstne probleme s pomočjo diskontne stopnje (angleško ”Discount Rate”). Postopek diskontiranja tako omogoča primerjavo med časovno različno razporejenimi denarnimi tokovi, s tem da vse skupaj prevede na isti časovni termin (Čebokli, 2006). Največkrat v praksi uporabljamo začetni časovni termin, ki pomeni začetek tistega obdobja, ko nastopijo prvi investicijski denarni tokovi. Med dinamične metode štejemo neto sedanjo vrednost, notranjo stopnjo donosnosti, popravljeno notranjo stopnjo donosnosti, indeks donosnosti in letni ekvivalentni donos. Pri ocenjevanju investicij z omenjenim metodami moramo poleg denarnih tokov poznati tudi relevantno diskontno stopnjo, ki je opisana v nadaljevanju. Ta omogoča da so časovno

11

različno razporejeni stroški in donosi investicije medsebojno primerljivi in je opisana v nadaljevanju. 3.2.1. Diskontna stopnja Diskontna stopnja izraža subjektivne časovne preference med sedanjo in bodočo potrošnjo oziroma ocene investitorja o prihodnjih donosih v sedanjosti. Poleg življenjske dobe investicije, njenih stroškov in donosov je diskontna stopnja glavna komponenta neto sedanje vrednosti (Stepko, 1980, str. 22). Njena uporaba je predvsem odvisna od načina financiranja, medtem ko lahko njena še tako majhna razlika v višini močno vpliva na oceno investicijskih projektov. Višja kot je diskontna stopnja, bolj so pomembni stroški in koristi investicijskega projekta v sedanjosti (Abelson, 1979, str. 44). Diskontno stopnjo izračunamo tako, da izračunamo strošek kapitala investicije (angleško ”Project Cost Of Capital”), s katerim bomo financirali investicijski projekt. Vsi investicijski projekti, ki imajo neto stopnjo donosnosti višjo od stroška kapitala, s katerimi te projekte financiramo, so za podjetje sprejemljivi, saj povečujejo tržno vrednost lastnega kapitala podjetja (Baumol, 1961, str. 406-471). Kapitalska struktura podjetja lahko zajema kapital (angleško ”Equity”) in dolg (angleško ”Debt”), ki ga sestavljajo dolgoročne in kratkoročne obveznosti. Podjetje lahko tako investicijske projekte financira različno, odvisno od njegove politike financiranja in kapitalske strukture, pri čemer pa se glede na različna tveganja pojavljajo različni donosi. Ne glede na način financiranja pa je cilj podjetja vedno enak, in sicer povrnitev investicije (Brigham in Daves, 2004, str. 296). Kot je že bilo omenjeno, diskontna stopnja predstavlja strošek kapitala in je posledično odvisna od načina financiranja investicijskega projekta s strani podjetja. Če namreč podjetje financira investicijski projekt z dolgom, se pravi s kreditom, je tovrsten strošek kapitala obrestna mera kredita, ki je lahko kratkoročen ali dolgoročen (Stepko, 1980, str. 22-25). Podjetje lahko investicijski projekt financira tudi samo z lastnim kapitalom, pri čemer se strošek kapitala ocenjuje z različnimi metodami. V strokovni literaturi zasledimo več načinov, s pomočjo katerih ocenjujemo strošek kapitala, med katerimi je najbolj uporabljan model določanja cen dolgoročnih naložb oziroma CAPM model (angleško ”Capital Asset Pricing Model – CAPM”). Ta opisuje odnos med tveganjem in donosnostjo in pravi, da je pričakovana donosnost delnice oziroma vrednostnega papirja enaka vsoti donosnosti netvegane investicije in premije za dodatno prevzeto sistematično tveganje (Grant, 2003, str. 218):

mefmfe Brrrr ,*)( −+= ,

pri čemer pomeni: re – pričakovana donosnost delnice rf – donosnost netvegane investicije rm– donosnost tržnega premoženja

12

(rm-rf) – pričakovana tržna premija za tveganje BBe,m, – sistematično tveganje delnice na trgu Osnovni CAPM model temelji na poenostavljenih predpostavkah, ki omogočajo akterjem na trgu, da se razlikujejo le po začetni vrednosti premoženja in nagnjenosti k tveganju. Kot navaja avtor Kleindienst (1999), je eden izmed načinov ocenjevanja kapitala tudi multiplikator čistega dobička (angleško ”Price - Earnings Ratio”), ki je zaradi svoje enostavnosti pogostokrat uporabljen. Izračuna se ga kot razmerje med pričakovanim dobičkom na delnico v prihodnjem letu in tečajem delnice, se pravi tekočo tržno ceno navadne delnice. To pomeni recipročno vrednost kazalnika P/E, ki pa predstavlja razmerje med tekočo ceno delnice in čistim dobičkom, ustvarjenim s strani podjetja v preteklem obdobju na navadno delnico. Njegova pomanjkljivost se kaže v predpostavki, da je ves dobiček izplačan delničarjem v obliki dividend (to podjetju ne omogoča reinvestiranja dela dobička in nadaljnje rasti podjetja – ni realno) in neupoštevanju tveganja lastniškega kapitala ter pričakovane stopnje rasti prostih denarnih tokov na delnico. Poznamo še model diskontiranih denarnih tokov (angleško ”Discounted Cash Flow Model”), ki pravi, da je vsota dividendne donosnosti ter pričakovane konstantne rasti dividend enaka strošku navadnega lastniškega kapitala podjetja, in pa model donosnosti dolgoročnega dolžniškega kapitala, ki jo povečamo za premijo za tveganje (angleško ”Bond-yeld-plus-risk-premium Approach”). Podrobnejša pojasnila o drugih ne pogosto uporabljanih metodah oziroma načinih za izračun stroška kapitala lahko bralec najde v Grant, 2003, ali Brigham in Daves, 2004. Kot smo omenili že prej, lahko podjetje investicijski projekt financira ali z dolgom ali s kapitalom. Podjetje pa lahko investicijske projekte financira z obema, tako z dolgom kot tudi s kapitalom. Strošek kapitala tako predstavlja tehtano povprečje stroška dolga, kjer upoštevamo kratkoročni in dolgoročni dolg, in stroška kapitala. Diskontno stopnjo oziroma strošek kapitala v takšnem primeru izračunamo z metodo tehtanega povprečja stroška kapitala (angleško ”Weighted Average Cost Of Capital – WACC”), formula za izračun tehtanega povprečja stroška kapitala pa je (Buckley et al., 1998, str. 412):

)1(** CBsWACC TrBSBr

BSSr −

++

+= ,

pri čemer pomeni:

BSS+

– delež kapitala

rS – strošek kapitala

BSB+

– delež dolga

(1-TC)*rB – strošek dolga po davku

13

Za diskontno stopnjo lahko uporabimo tudi oportunitetni strošek kapitala oziroma družbeno stopnjo donosa, ki se običajno dosega v zasebni gospodarski dejavnosti. Pri določanju družbene stopnje donosa upoštevamo strošek kapitala, ki je lahko določen kot letni donos med 12 % in 14 % (Repovž, 1995, str. 52). Pri določanju stroška kapitala gre za ocenjevanje le-tega, zaradi česar lahko pri njegovi oceni uporabimo tudi donosnost določenih skladov ali pa Slovenski borzni indeks (SBI20), ki je indeks celotnega delniškega trga Ljubljanske borze. Ta namreč meri donosnost celotnega slovenskega organiziranega kapitala trga in prikaže natančna gibanja cen največjih in najlikvidnejših delnic, tako na borznem kot tudi na prostem trgu (Agencija za trg vrednostnih papirjev, 2007). Brigham in Daves (2004, str. 298) priporočata pri ocenjevanju stroška lastnega kapitala tudi pričakovano donosnost delnice, ki jo zahtevajo novi delničarji. Pri vrednotenju investicijskih projektov in z njimi povezanimi stroški kapitala se pojavlja tudi (že) predhodno omenjena diskontna stopnja, ki je ustrezno prilagojena tveganju. Diskontno stopnjo ustrezno povečamo ali zmanjšamo glede na samo tveganost investicijskega projekta. Denarni tokovi povprečno tveganih investicijskih projektov so tako diskontirani glede na povprečni strošek kapitala podjetja, pri investicijskih projektih z visokim tveganjem upoštevamo višjo diskontno stopnjo, medtem ko pri investicijskih projektih z nizkim tveganjem upoštevamo nižjo diskontno stopnjo od povprečnega stroška kapitala (Brigham in Daves, 2004, str. 437). Kot vidimo, je diskontna stopnja v določeni meri subjektivna zaradi same narave ocenjevalca in posledično vpliva na sedanjo vrednost denarnih tokov. Izraža časovne preference med pozitivnimi in negativnimi denarnimi tokovi v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar je tudi potrebna skrbna izbira njene višine. Podjetja zaradi lažje izbire kot diskontno stopnjo upoštevajo kar višino bančne izposojilne obrestne mere (Pučko in Rozman, 1992, str. 308). V nadaljevanju so predstavljene že uvodoma naštete dinamične metode, kot so neto sedanja vrednost, indeks donosnosti, notranja stopnja donosnosti in pa letni ekvivalentni donos. 3.2.2. Neto sedanja vrednost Zaradi časovne preference, omenjene v drugem poglavju, in denarnih tokov v različnem obdobju določenega investicijskega projekta je potrebno te prevrednotiti na isti časovni trenutek. Kadar denarne tokove pretvarjamo z relevantno diskontno stopnjo v sedanji trenutek, pravimo, da izračunavamo njihovo sedanjo vrednost (angleško ”Present Value – PV”) s pomočjo formule (Buckley et al., 1998, str. 78-79):

tt

rC

PV)1( +

= ,

pri čemer pomeni:

14

PV – sedanja vrednost Ct – vrednost denarnega toka v časovnem trenutku t r – relevantna diskontna stopnja t – časovni trenutek (leto) Metoda neto sedanje vrednosti (angleško ”Net Present Value – NPV”) temelji na diskontiranih denarnih tokovih. Pri omenjeni metodi najprej izračunamo sedanjo vrednost vseh neto denarnih tokov, pri čemer upoštevamo tako pozitivne kot negativne denarne tokove, ki nastanejo v času trajanja investicijskega projekta. Seštevek vseh denarnih tokov je neto sedanja vrednost investicije, na podlagi katere investicijski projekt sprejmemo, če je neto sedanja vrednost pozitivna, ali ga zavrnemo, če je neto sedanja vrednost negativna (Abelson, 1979, str. 26). Kadar se odločamo med več medsebojno izključujočimi se projekti, izberemo tistega, ki ima največjo neto sedanjo vrednost, ki jo izračunamo po formuli (Brigam in Daves, 2004, str. 379):

∑= +

=+

+++

++

+=n

tt

tn

n

rCF

rCF

rCF

rCF

CFNPV0

22

11

0 )1()1(...

)1()1(,

pri čemer pomeni: NPV – neto sedanja vrednost CFt – neto denarni tok v obdobju t r – relevantna diskontna stopnja n – življenjska doba investicijskega projekta t – časovni trenutek (leto) Pozitivna neto sedanja vrednost pomeni, da sedanja vrednost pozitivnih denarnih tokov presega sedanjo vrednost negativnih denarnih tokov in obratno, če je ta negativna. Že prej smo omenili, kakšne odločitve sprejmemo v primeru pozitivne ali negativne neto sedanje vrednosti, pojavi pa se lahko tudi indiferentnost odločitve, če je neto sedanja vrednost 0. V takšnem primeru neto denarni tokovi investicije zadostujejo za pokritje investicijskih vlaganj ter zagotavljajo zahtevano stopnjo donosnosti na vložena sredstva. Pri pozitivni neto sedanji vrednosti denarni tokovi ustvarijo presežni donos in povečujejo vrednost podjetja, medtem ko sprejetje investicijskega projekta z negativno neto sedanjo vrednostjo zmanjšuje vrednost podjetja. Sprejetje investicijskega projekta, ki se nahaja v točki indiferentnosti, ne spremeni vrednosti podjetja (Brigham in Daves, 2004, str. 380). Iz navedenega lahko zaključimo, da naj podjetja, katerih cilj je maksimizacija tržne vrednosti podjetja, sprejemajo investicijske projekte s pozitivno neto sedanjo vrednostjo, saj si s tem povečujejo svojo tržno vrednost.

15

Vendar pa neto sedanja vrednost, uporabljena kot edini finančni kriterij za ocenjevanje investicijskih projektov, ignorira nekatere vitalne finančne kriterije pri presojanju le-teh. Eden takšnih kriterijev je različna časovna razporejenost denarnih tokov dveh projektov. Medtem ko lahko dva projekta pokažeta enako neto sedanjo vrednost, lahko en projekt prinaša večje pozitivne denarne tokove že na začetku, drugi pa šele na koncu življenjske dobe investicijskega projekta. To pomanjkljivost neto sedanje vrednosti lahko odpravimo z upoštevanjem dobe vračanja vloženih sredstev (Lumby, 1994, str. 75-84). 3.2.3. Indeks donosnosti Kadar izbiramo med investicijskimi projekti, ki imajo različno življenjsko dobo in različne investicijske stroške, neto sedanje vrednosti med seboj niso primerljive. Njihovo primerljivost omogoča indeks donosnosti (angleško ”Profitability Index – IP”), ki ga uporabljamo tedaj, ko se srečujemo z investicijskimi stroški (Rusjan, 1990, str. 35). Indeks donosnosti je razmerje sedanje vrednosti pričakovanih pozitivnih denarnih tokov in sedanje vrednosti vlaganj oziroma negativnih denarnih tokov investicijskega projekta. Pove nam, kolikšno sedanjo vrednost denarnih enot pridobimo glede na eno vloženo denarno enoto, izraženo v sedanji vrednosti (Buckley et al., 1998, str. 165-167). Za razliko od neto sedanje vrednosti, kjer smo vrednost investicije odšteli od vsote bodočih neto pozitivnih denarnih tokov, pri indeksu donosnosti vsoto bodočih neto pozitivnih denarnih tokov delimo z vrednostjo začetne investicije (Tajnikar et al., 1998, str. 303):

NINVi

NCF

vlaganjvrednostsedanjadonosovvrednostsedanjaPI

n

nnn∑

=⎥⎦

⎤⎢⎣

⎡+

== 1 )1(,

pri čemer pomeni: NINV – neto investicija v letu 0 NCF – neto denarni tok i – obrestna mera, ki jo izberemo za diskontiranje n – leto Kot navajajo avtorji Buckley et al. (1998), je neto sedanja vrednost pozitivna, kadarkoli je vrednost indeksa donosnosti višja od 1, zaradi česar naj podjetja v takšnem primeru sprejmejo neodvisne investicijske projekte. V primeru, ko je indeks donosnosti manjši od 1, je neto sedanja vrednost investicijskega projekta negativna. Tedaj neodvisne investicijske projekte zavrnemo. Avtor pri uporabi indeksa donosnosti opozarja na problem neupoštevanja različnosti denarnih tokov investicijskega projekta, zaradi česar pri medsebojno izključujočih investicijskih projektih upoštevamo dodatne denarne tokove in izberemo tistega z višjim indeksom donosnosti.

16

3.2.4. Notranja stopnja donosnosti Notranja ali interna stopnja donosnosti (angleško ”Internal Rate Of Return – IRR”), kot jo imenujejo Tajnikar et al. (1998, str. 301), je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost investicijskega projekta enaka 0, oziroma tista diskontna stopnja, ki izenači sedanjo vrednost investicijskih vlaganj (vsota diskontiranih denarnih odstokov) in sedanjo vrednost donosov investicije (vsota diskontiranih denarnih pritokov). Zapis z enačbo je sledeč (Brigham in Gapenski, 1991, str. 327):

0)1(0=

+∑=

n

tt

t

IRRCF ,

pri čemer pomeni: CFt – neto denarni tok v obdobju t IRR – notranja stopnja donosnosti n – življenjska doba investicijskega projekta t – časovni trenutek (leto) Za razliko od neto sedanje vrednosti tu diskontne stopnje ne predpostavimo, lahko pa s poskušanjem ugotovimo njen približek (Pučko in Rozman, 1992, str. 313). Gre za postopek iteracije, ki ga ponavljamo, dokler neto sedanja vrednost ne doseže vrednosti 0. Uporabljamo jo kot investicijski kriterij v primerjavi z relevantno diskontno stopnjo. Za investicijski projekt se odločimo, če je notranja stopnja donosnosti višja od relevantne diskontne stopnje. Če je enaka, smo ravnodušni, če pa je manjša, investicijski projekt zavrnemo (Buckley et al., 1998, str. 153-156). Razlika med neto sedanjo vrednostjo in notranjo stopnjo donosnosti je v tem, da prva uporablja povsem neodvisno diskontno stopnjo (enako za vse investicijske različice določenega investitorja), druga pa diskontne stopnje sploh ne pozna in jo na podlagi podatkov neke posamezne različice šele ugotavlja (Brigham in Gapenski, 1991, str. 326-327). Uporabnost notranje stopnje donosnosti pa zmanjšuje predpostavka te metode, da se vsi donosi investicijskega projekta reinvestirajo po obrestni meri, ki je enaka notranji stopnji donosnosti te investicije. Tako naj bi imeli v prihodnosti na razpolago več investicijskih projektov, ki nam zagotavljajo enako stopnjo donosnosti kot jo prinaša naša prvotna investicija. Ta predpostavka je le malokdaj izpolnjena in je nerealna (Mramor, 1993, str. 114). 3.2.5. Popravljena notranja stopnja donosnosti Navkljub močnim strokovnim argumentom o preferenčnosti neto sedanje vrednosti je v praksi bolj priljubljena notranja stopnja donosnosti, saj je njena predstavljivost donosa v odstotkih za managerje priročnejša kot pa predstavljivost donosa v denarnih enotah neto sedanje vrednosti. Samo notranjo stopnjo donosnosti pa je moč še popraviti in izboljšati tako, da izračunamo

17

popravljeno notranjo stopnjo donosnosti (angleško ”Modified Internal Rate Of Return – MIRR”). Ta je definirana kot (Brigham in Gapenski, 1991, str. 335-337):

n

n

t

tntn

ttt

MIRR

rCIF

rCOF

)1(

)1(*

)1(0

0 +

+=

+

∑∑ =

−

=

,

pri čemer pomeni: COF – denarni odtoki (stroški investicijskega projekta) CIF – denarni pritoki MIRR – popravljena notranja stopnja donosa n – življenjska doba investicijskega projekta t – časovni trenutek (leto) r – relevantna diskontna stopnja Kot navajata avtorja Brigham in Gapenski (1991), leva stran formule predstavlja sedanjo vrednost denarnih odtokov investicijskega projekta, ki so diskontirani z relevantno diskontno stopnjo oziroma stroškom kapitala, na desni strani pa se nahaja vrednost prihodnjih denarnih pritokov investicijskega projekta na dan zaključka investicije. Ti se reinvestirajo po relevantni diskontni stopnji, katerih vsoto imenujemo končna vrednost (angleško ”Terminal Value – TV”). Diskontno stopnjo tako imenujmo popravljena notranja stopnja donosnosti, ki izenači sedanjo vrednost denarnih odtokov s sedanjo vrednostjo končne vrednosti. To pa lahko zapišemo kot:

nCOSTS MIRRTVPV

)1( += ,

pri čemer pomeni: PV – sedanja vrednost TV – končna vrednost MIRR – popravljena notranja stopnja donosa n – življenjska doba investicijskega projekta Prednost popravljene notranje stopnje donosnosti pred samo notranjo stopnjo donosnosti se kaže v upoštevanju pravilne stopnje donosa pri reinvestiranju donosov investicijskega projekta, to je strošek kapitala in ne notranja stopnja donosnosti (Brigham in Gapenski, 1991, str. 337). Podjetje naj tako izbere investicijske projekte, katerih popravljena notranja stopnja donosnosti presega relevantno diskontno stopnjo.

18

3.2.6. Letni ekvivalentni donos Ta metoda upošteva tako časovno razporeditev denarnih tokov kot tudi življenjsko dobo investicijskega projekta, zaradi česar omogoča dokaj dobro primerjavo različnih investicijskih projektov glede njihove življenjske dobe in denarnih tokov (Rusjan, 1990, str. 35). Po tej metodi najprej izračunamo neto sedanje vrednosti alternativnih investicijskih projektov. Nato ugotovimo kumulativni diskontni faktor, ki je seštevek diskontnih faktorjev za n obdobij in ustreza diskontni stopnji investicijskega projekta in njegovemu času trajanja. Kumulativni diskontni faktorji so tabelirani v tabeli, zapis z enačbo pa je sledeč (Rejc in Lahovnik, 1998, str. 112):

∑= +

= n

ttr

NPVekvivalentletni

1 )1(1

,

pri čemer pomeni: NPV – neto sedanja vrednost n – življenjska doba investicijskega projekta t – časovni trenutek (leto) r – relevantna diskontna stopnja Med izključujočimi investicijskimi projekti izberemo tistega, ki ima najvišji letni ekvivalentni donos (Rejc in Lahovnik, 1998, str. 112). Vse do sedaj omenjene dinamične metode, kot so neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti in njena popravljena različica ter indeks donosnosti, bodo vodile do enakih odločitev o sprejemu ali zavrnitvi medsebojno neodvisnih investicijskih projektov. Pri investicijskih projektih s pozitivno neto sedanjo vrednostjo notranja stopnja donosnosti presega relevantno diskontno stopnjo, indeks donosnosti pa bo v takšnem primeru vedno večji od 1. Omenjene metode pa lahko različno razvrstijo medsebojno izključujoče investicijske projekte, zaradi česar ni popolnoma jasno, katerega uporabiti (Brigham in Daves, 2004, str. 390). Kot utemeljujeta avtorja Brigham in Daves (2004), je razvrstitev po kriteriju notranje stopnje donosnosti vedno enaka, medtem ko se pri kriteriju neto sedanje vrednosti spreminja glede na višino relevantne diskontne stopnje oziroma stroška kapitala. Pri medsebojno izključujočih investicijskih projektih, še posebej tistih, katerih doba je različna, priporočata uporabo neto sedanje vrednosti.

19

4. TEORETIČNE OSNOVE ANALIZE STROŠKOV IN KORISTI Analiza stroškov in koristi (angleško ”Cost Benefit Analysis – CBA”) je enostavna in široko uporabljana metoda, ki testira ekonomsko sposobnost obstoječe oziroma predvidene aktivnosti in primerja dva ali tudi več različnih načinov opravljanja nečesa. Tako ocenjuje in sešteva ekvivalentno (enakovredno) denarno izražene stroške in koristi določenega investicijskega projekta ter podaja mnenje o (ne)upravičenosti uvajanja le-tega, pri čemer pa se ne osredotoči na samo njegovo naravo (Solution Matrix Ltd, 2007). Takšni investicijski projekti so lahko jezovi, avtoceste, razni izobraževalni programi ali celo zdravstveni sistemi (MindTools, 2006). Bistvena značilnost analize je primerjava stanja v družbi ali podjetju, ko je investicijski projekt izveden s stanjem, če tega projekta ne izvedemo (Tajnikar, 2003, str. 422). Začetnik ideje takšnega ekonomskega preračunavanja je francoski inženir Jules Dupuit, ki je idejo predstavil v svojem članku leta 1844. Nekaj svojih formalnih zamisli je v nadaljevanju postavil britanski ekonomist Alfred Marshall, medtem ko prvi praktični razvoj analize stroškov in koristi pripisujejo rezultatu dokumenta Federal Navigation Act iz leta 1936. V sklopu tega zakonskega akta so namreč Združene države Amerike zahtevale, da inženirske enote ameriške vojske izpeljejo projekt prenove in izboljšave vodovodnega sistema, tako da bodo koristi oziroma dobrobiti presegale stroške samega projekta. Posledično so inženirske enote brez ekonomske pomoči izpeljale sistematično metodo za merjenje stroškov in koristi. Šele 20 let kasneje, leta 1950, so ekonomisti pričeli s strogim uvajanjem metod za merjenje stroškov in koristi, na podlagi katerih so odločali o (ne)upravičenosti uvajanja projektov. Čeprav nekaj tehničnih podrobnosti analize stroškov in koristi še ni razrešenih, so njene osnove dobro urejene in vpeljane (Dasgupta in Pearce, 1987, str. 11-16).

Jedro analize stroškov in koristi je torej preprosto, vendar pa je potrebno upoštevati probleme, ki nastanejo, če želimo analizo uporabiti v praksi. Uporaba same analize je namreč povezana z mnogo praktičnimi problemi. Da lahko izračunamo in opredelimo današnje in prihodnje porabe, moramo namreč natančno ugotoviti, kakšni stroški in koristi nastanejo z uresničitvijo projekta (Tajnikar, 2003, str. 422). Pri analizi stroškov in koristi je tako ključnega pomena spremljanje nekaterih faz oziroma stopenj, od katerih so najpomembnejše: določitev projekta ter z njim povezanih pomembnih ekonomskih in naravnih vplivov, ocenjevanje denarnih tokov, diskontiranje, tehtanje in natančna analiza (Hanley in Spash, 1995, str. 8-20). V nadaljevanju poglavja se bomo prvotno dotaknili stroškov in koristi, ki se pojavljajo pri sami analizi. Nato se bomo osredotočili še na njene poglavitne osnove, kot je Paretovo načelo, na koncu pa spregovorili še o problemih, s katerimi se srečujemo pri omenjeni analizi.

4.1. STROŠKI Analiza stroškov in koristi mora upoštevati vse stroške in koristi investicijskega projekta, da jo lahko obravnavamo kot veljavno analizo. Prezrtje stroškov ali koristi bi namreč bistveno

20

vplivalo na veljavnost analize (Fastrak Consulting LTD, 2006). V nadaljevanju so zato podrobneje opisani stroški in koristi, ki se pojavljajo pri omenjeni analizi. Stroške (angleško ”Costs”) domača strokovna literatura o ekonomiki in računovodstvu največkrat pojmuje kot v denarju izražene potroške prvin poslovnega procesa. Navedene opredelitve poudarjajo dve sestavini stroškov, in sicer potroške prvin poslovnega procesa in njihove cene. Teoretično opredelitev stroškov, ki je v praksi zaradi občasno nezmožne določitve cene in količine določene prvine poslovnega procesa pogosto neoperativna, zapišemo z enačbo (Tekavčič, 1997, str. 13-15):

ii

n

iPQC *

1 ∑==

,

pri čemer pomeni: C – stroški qi – količina poslovne prvine i pi – cena za enoto poslovne prvine i n – število različnih prvin poslovnega procesa Stroške razvrščamo po različnih kriterijih, pri čemer pa se njihove razvrstitvene sheme razlikujejo po številu in izboru uporabljenih razvrstitvenih kriterijev in tudi po poimenovanju stroškovnih skupin znotraj določenega kriterija (Tekavčič, 1997, str. 17). V nadaljevanju se bomo osredotočili na nekaj kategorij stroškov, ki se pojavljajo v analizi stroškov in koristi pri uvajanju konkretnega investicijskega primera. Na začetku bomo omenili stalne (angleško ”Fixed Costs”) in spremenljive stroške (angleško ”Variable Costs”), nato pa še neposredne ali tako imenovane direktne stroške (angleško ”Direct Costs”) in posredne oziroma v praksa poimenovane indirektne ali splošne stroške (angleško ”Indirect Costs”), ki jih po kriteriju razvrščamo glede na pripisovanje posameznim stroškovnim objektom. Stroški, ki jih kot kriterij razvrščanja uvrščamo med koncepte, pomembne pri procesu odločanja, in se prav tako pojavljajo pri uvajanju konkretnega investicijskega primera, pa so odločilni ali relevantni stroški (angleško ”Relevant Costs”), oportunitetni stroški (angleško ”Opportunity Costs”) in pa potopljeni stroški (angleško ”Sunk Costs”), in jih prav tako omenjamo v tem poglavju. 4.1.1. Stalni in spremenljivi stroški Z vidika planiranja in kontrole je najbolj uporabno klasificirati stroške glede na njihovo obnašanje, se pravi glede na njihovo odzivanje na spremembe v obsegu poslovanja. Tako se lahko nekateri stroški spreminjajo, če obseg poslovanja narašča, pada ali pa je konstanten. Pri planiranju je torej pomembno predvideti tovrstna gibanja, stroške pa pri tem deliti na spremenljive ali tako imenovane variabilne stroške ter stalne ali fiksne stroške (Garrison, 1991, str. 39).

21

Stalni stroški so tisti stroški, ki niso odvisni od obsega poslovanja in torej spremembe v obsegu poslovanja na njih ne vplivajo. Pojavljajo se v kratkem obdobju v določenem znesku, četudi podjetje neha poslovati. Na njihovo višino lahko vpliva usposobljenost poslovnega procesa, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi stroški poslovne pripravljenosti. Pri kategoriji stalnih stroškov je smiselno omeniti tudi nujne stalne stroške (na primer: amortizacijski stroški, davek na nepremičnine, zavarovalne premije in podobno) in odpravljive stalne stroške (stroški oglaševanja po pogodbi za določeno obdobje, štipendije in podobno). Nujnih stalnih stroškov, ki so tesno povezani s proizvodnimi in prodajnimi zmogljivostmi, kratkoročno ni mogoče manjšati, ne da bi resno ogrozili poslovanje podjetja, medtem ko na odpravljive stalne stroške, ki izhajajo iz kratkoročnih poslovnih odločitev, lahko vplivamo s sicer ”neljubimi vplivi”. Za razliko od stalnih stroškov se spremenljivi stroški spreminjajo glede na obseg poslovanja (na primer: določene prodane enote, prevoženi kilometri, zasedenost postelj, delovne ure in podobno). Glede na odziv ločimo tri vrste spremenljivh stroškov. Stroške, ki se povečujejo hitreje kot obseg poslovanja, imenujemo napredujoči oziroma progresivni spremenljivi stroški. Sorazmerni ali tako imenovani proporcionalni spremenljivi stroški se povečujejo v enakem razmerju kot obseg poslovanja, medtem ko so nazadujoči oziroma degresivni spremenljivi stroški tisti, ki se povečujejo počasneje kot pa sam obseg poslovanja (Tekavčič, 1977, str. 26-27). Kot opozarja avtorica Tekavčič (1997), pa predpostavki, da so stalni stroški enaki za vse obsege poslovanja in da gre pri spremenljivih stroški za zvezno funkcijo, ki narašča na celotnem intervalu povečevanja obsega poslovanja, vedno ne držita. 4.1.2. Neposredni in posredni stroški Delitev stroškov na posredne ali tako imenovane direktne in neposredne ali tako imenovane indirektne stroške oziroma delitev glede na pripisovanje posameznim stroškovnim objektom je ena najpomembnejših delitev, tako z vidika potreb računovodstva kot ekonomike podjetja. Stroškovno mesto predstavlja v podjetju prostorsko, funkcionalno in vsebinsko zaokroženo enoto, kjer se pojavljajo določeni stroški. Med neposredne stroške štejemo tiste stroške, za katere brez težav ugotovimo, koliko jih je nek stroškovni objekt povzročil, medtem ko so posredni stroški tisti, ki so skupni več stroškovnim objektom in jih moramo na posamezne stroškovne objekte razporediti s pomočjo določenih metod oziroma ključev, izraženih v odstotkih. Ti ključi pomenijo razmerje med ustrezno kategorijo posrednih stroškov za razporeditev in izbrano osnovo za razporejanje (Tekavčič, 1977, str. 20):

100*osnova

stroškisplošnistroškovsplošnihjerazporejanzaključ =

Z izračunanim ključem pomnožimo znesek osnove, ki bremeni določen stroškovni objekt, in izračunamo znesek posrednih stroškov, ki se navezuje na določen stroškovni objekt, stroškovno mesto ali proizvod.

22

Kot stroškovni objekt, pri katerem nastajajo omenjeni stroški, lahko, kot bomo videli pri konkretnem primeru specialističnega dela, obravnavamo investicijski projekt oziroma nov prodajni program, ki ga podjetje uvaja v sklopu določene maloprodajne enote. Za razliko od proizvodnih programov, kjer se posredni stroški pojavljajo in jih uporabljamo pri izračunu lastne cene, teh pri omenjenem investicijskem projektu ni. Pojavljajo se neposredni stroški opreme, njene namestitve, stroški projektnega vodenja, izobraževanja zaposlenih in in podobno. Ker posredni stroški niso relevantni in se v praktičnem primeru specialističnega dela ne pojavljajo, jih podrobneje ne bomo obravnavali. Podrobnejša pojasnila o razporejanju posrednih stroškov lahko bralec najde v Tekavčič, 1997. 4.1.3. Eksplicitni in implicitni stroški Pri investicijskih projektih se pojavljajo tudi tako imenovani eksplicitni stroški (angleško ”Explicit Costs”) in implicitni stroški (angleško ”Implicit Costs”). Eksplicitni stroški so tisti stroški, ki za podjetje predstavljajo izdatek in nastanejo iz obveznosti plačila s strani podjetja za dobavljeni material ali storitve. To so stroški, ki nastanejo z nakupi blaga in storitev po tržnih cenah. Za razliko od eksplicitnih stroškov implicitni stroški niso povezani z nastankom izdatka, kar pomeni, da za podjetje ne predstavljajo odliva denarnih sredstev (Tajnikar et al., 1998, str. 94). Implicitni stroški, ki so vsebovani, a ne določeno izraženi, se kažejo kot izgube. Izgubo predstavlja na primer izguba ugleda ter bodoče izgube, povezane z izgubo ugleda, kar se lahko posledično kaže pri natečajih (v kolikor podjetje izgublja na ugledu), v odhodih kakovostnega kadra, odpovedih naročil in izgubi kupcev oziroma trga in podobno. Implicitni stroški so tako stroški, ki jih denarno ne moremo izraziti, temveč se odražajo v nadaljnjih izgubah prihodnjega delovanja podjetja. V nasprotju z implicitnimi stroški eksplicitne stroške določajo cene, ki izražajo tudi oportunitetne stroške, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju, vendar le v razmerah popolne konkurence. Pri nepopolni konkurenci cene namreč ne izražajo oportunitetnih stroškov, saj ne moremo določiti njihove prave vrednosti. Pogostokrat ocena stroškov določenega investicijskega projekta ni več točna, če stroške ocenjujemo po dejanskih ali načrtovanih cenah (Tajnikar, 2003, str. 426). Kot navaja avtor Tajnikar (2003), stroške pri analizi stroškov in koristi zaradi prej omenjenega ocenjujemo po oportunitetni vrednosti, četudi jih lahko izrazimo v eksplicitni obliki. Pri tem opozarja, da moramo zajeti vse stroške izgubljenih priložnosti, in ne le tiste, ki nastajajo zaradi nepopolno konkurenčnih cen, četudi se pojavljajo v eksplicitni obliki. 4.1.4. Oportunitetni stroški Osnovni koncept pri oceni stroškov investicijskega projekta je koncept oportunitetnih stroškov oziroma tako imenovanih okoliščinskih stroškov. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da je najpomembnejši del analize stroškov in koristi ocena koristi, pa ni ocena stroškov

23

nič manj pomembna in vsebuje mnoge specifičnosti, po katerih se loči od ocene oportunitetnih stroškov drugih investicijskih projektov (Mishan, 1988, str. 64-73). Ko govorimo o stroških v analizi stroškov in koristi, načeloma večinoma govorimo o tako imenovanih oportunitetnih stroških. Zanima nas namreč, kakšna škoda nastane, če določen investicijski projekt v družbi oziroma podjetju uresničimo ali če ga ne uresničimo (Tajnikar, 2003, str. 425). Oportunitetni stroški so tako stroški zavržene različice investicijskega projekta, torej ovrednotenje rezultata neizbrane različice. Ta njihova lastnost ocenjevanja jih tudi razlikuje od ostalih stroškov pri sprejemanju odločitev o investicijskih projektih, ki slonijo na preteklih plačilih oziroma obveznostih plačil v prihodnosti (Drury, 1994, str. 29). Posebna oblika oportunitetnih stroškov je oportunitetna izguba, ki se kaže kot razlika med rezultatom dejansko sprejete različice investicijskega projekta in med rezultatom boljše, uspešnejše različice investicijskega projekta, ki je nismo sprejeli (Tekavčič, 1997, str. 36). Oportunitetna izguba nastane kot posledica zamujene in posledično izgubljene priložnosti. Kot oportunitetni strošek lahko navedemo primer, ko se posameznik odloča vložiti 100 denarnih enot v določen sklad in prejeti v roku nekaj let 110 denarnih enot ali porabiti svojih 100 denarnih enot zdaj. Tovrstni strošek lahko imenujemo oportunitetni strošek kapitala, medtem ko govorimo o oportunitetnem strošku časa tedaj, ko se posameznik odloča o razporeditvi le-tega in njegovi racionalni porabi. Splošno so oportunitetni stroški tisti stroški investicijskega projekta, ki kažejo, čemu se je potrebno odreči za uresničitev najboljše različice. 4.1.5. Potopljeni stroški Ko se v podjetju odločamo med dvema različicama, omenjamo tudi tako imenovane potopljene stroške. Potopljeni stroški ali nepovratni stroški (angleško ”Sunk Costs”) so stroški, ki so se že pojavili in nanje ne moremo vplivati z nobeno odločitvijo, sprejeto zdaj ali v bližnji prihodnosti (Garrison, 1991, str. 44). Tovrstni stroški so določeni neposredni stroški, za katere vemo, kateri stroškovni objekt jih povzroči. Potopljenih stroškov pa zaradi njihove narave ne upoštevamo v novi sprejeti različici investicijskega projekta, saj so ti stroški nastali že v dosedanji, opuščeni različici investicijskega projekta. Potopljeni stroški so tako prisotni, tudi če nove različice ne sprejmemo, in so stroški, ki so se že pojavili in jih ni možno »pridobiti« nazaj oziroma povrniti. Ker na potopljene stroške nimamo vpliva, ne bi smeli vplivati na našo odločitev pri izbiri več različic investicijskih projektov. Žal v praksi temu ni tako in jih velikokrat pri odločitvah pripisujemo sebi v prid (Hansen in Mowen, 1990, str. 33-34). Kot primer lahko navedemo »navezanost« ljudi na svoj stari avtomobil, v katerega so vložili tekom let uporabljanja preveč denarja (nove pnevmatike, servisi, in podobno), da bi ga zdaj prodali. Pretekle porabe so namreč, ne glede na to ali avtomobil obdržimo ali ne, nepovratne. Da bi bila odločitev pravilna, bi morali primerjati prihodnje stroške in koristi, če avto obdržijo, s prihodnjimi stroški in koristmi, če ga prodajo.

24

Potopljene stroške včasih primerjamo s spremenljivimi stroški, ki se spreminjajo glede na trajanje določenega dejanja. V mikroekonomiji so pri odločanju relevantni le spremenljivi stroški, zaradi česar pri odločitvi med dvema različicama ne bi smeli upoštevati potopljenih stroškov. Z upoštevanjem potopljenih stroškov bi bili stroški določene različice previsoki in posledično ekonomska odločitev napačna.

Za lažje razumevanje potopljenih stroškov lahko omenimo še en primer, in sicer naročilo kino karte, katere cena za kupca predstavlja potopljeni strošek. Četudi se kupec odloči namesto kina iti na sprehod, denarja ne bo dobil povrnjenega in tako cena predstavlja njegov potopljeni strošek. Sicer lahko karto proda, najverjetneje ne za enako ceno, pri čemer pa bo razlika med nakupno in prodajno ceno predstavljala njegov potopljeni strošek (Wikipedia, 2007).

4.2. KORISTI Koristi oziroma dobrobiti (angleško ”Benefits”) so običajno merjene s tržnimi odločitvami. Ko potrošniki nakupujejo po tržnih cenah, odkrivajo, da jim kupljene stvari prinašajo vsaj takšne dobrobiti, kot je za njih vreden denar, ki se mu z nakupom odrečejo. Potrošniki so pripravljeni kupovati določen izdelek toliko časa, dokler je korist oziroma dobrobit dodatno kupljene enote (mejna koristnost) večja ali enaka mejnim stroškom, torej tržni ceni. Mejna koristnost z večjo količino pada, ravno tako kot pada cena, če želimo spodbuditi kupce, da kupujejo več (Anderson in Settle, 1977, str. 25-28). Rezultat vsakega projekta je vrsta učinkov, ki jih lahko najprej razdelimo na direktne in sekundarne oziroma indirektne učinke. Direktni učinki so direktni stroški in direktne koristi projekta, ki jih lahko izrazimo vrednostno, se pravi v denarju, ali pa tudi ne. Učinki, ki se ne dajo izraziti v denarju ali pa vsaj ne brez težav, se imenujejo nemerljivi učinki. Sem sodijo vse spremembe prednosti produkcije v družbi, ki jih posredno povzroči projekt (Anderson in Settle, 1977, str. 19-25). Pri ocenjevanju koristi v analizi stroškov in koristi pa se moramo zavedati, da ločimo tri vrste koristi, in sicer tržne koristi, zunanje koristi ter delitvene oziroma tako imenovane estetske koristi (Tajnikar, 2003, str. 424). Te so opisane v nadaljevanju. 4.2.1. Tržne koristi Tržne koristi so tiste koristi, ki nastanejo s prodajo storitev ali proizvodov zaradi novega projekta na trgu. Če bi na primer zgradili novo železnico, bi prodajali železničarske karte, kar bi predstavljalo tržno korist tovrstne gradnje. Med te tržne koristi prištevamo vse tiste dobrine, s katerimi v danem trenutku pričnemo pridobivati denarna sredstva. V večini primerov projekti vsebujejo tržne koristi. Med izjeme lahko štejemo projekte tako imenovanih neprofitnih organizacij, ki s svojimi dejavnostmi niso usmerjene k pridobivanju

25

dodatnih denarnih sredstev. Omenjene organizacije namreč pokrivajo le svoje »osnovne potrebe«. 4.2.2. Zunanje koristi Zunanje koristi so tiste, ki nastanejo kot posledica projekta in niso posredno merljive s samim projektom. Te koristi so lahko pozitivne ali negativne. Na primer, izgradnja nove železnice, ki povezuje dve državi, je vsekakor pozitivna korist zaradi znižanja stroškov transporta, obremenjenosti dosedanje cestne povezave, negativna korist, ki jo prinaša, pa je onesnaževanje okolja (izgradnja železnice, postaj in podobno). Nekatere zunanje koristi pa se lahko merijo tudi v cenah. Če navežemo na prej omenjeni primer, bi se zaradi zmanjšanja stroškov transporta posledično lahko znižale cene določenim dobrinam (Tajnikar, 2003, str. 425). 4.2.3. Delitvene koristi Delitvene koristi oziroma estetske koristi pa so tiste koristi, ki posledično vplivajo na delitev bogastva v družbi zaradi nastanka novega projekta. Oboje, tako tržne kot zunanje koristi je mogoče dokaj natančno oceniti, medtem ko je skoraj nemogoče oceniti delitvene oziroma estetske koristi. Te nastanejo na primer pri odločanju med dvema projektoma, ki s svojim ciljem posledično vplivata na različne sloje družbe. Družba se mora denimo odločati, ali bo denar namenila za izgradnjo novega naselja v samem mestnem jedru ali za izgradnjo novega prehodnega doma. Jasno je zgolj to, da prva odločitev bolj koristi bogatejšemu in bolj izobraženemu sloju prebivalstva, druga odločitev pa bolj koristi revnejšemu sloju prebivalstva. Na vprašanje, kakšne so te koristi in kako jih vrednoti družba, pa je skorajda nemogoče odgovoriti (Tajnikar, 2003, str. 425).

4.3. OSNOVNI KRITERIJ – PARETOVO NAČELO Ker lahko omenjeno načelo, poimenovano po italijanskem ekonomistu in sociologu Vilfredu Paretu, prenesemo in primerjamo v manjši meri tudi na področje zasebnega sektorja, sem se odločil, da ga v tem delu na kratko opišem. Kot je bilo omenjeno, se analiza stroškov in koristi uporablja tudi v javnem sektorju, ki v osnovi izhaja in temelji na načelih ekonomike blaginje, kjer je Paretovo načelo (angleško ”Pareto Criterion”), to je povečanje blaginje, definirano kot takšna sprememba v ekonomski organizaciji, ki povzroči, da so vsi pripadniki družbe v boljšem položaju. Pri tem morajo biti vsi stroški in koristi med seboj primerljivi oziroma izraženi v enaki merski enoti (Sugden in Williams, 1978, str. 89-90).

To torej pomeni takšno spremembo, ki bo ustvarila presežek pridobitev nekaterih pripadnikov družbe nad izgubami drugih pripadnikov. Z upoštevanjem Paretovega izboljšanja (angleško ”Pareto Improvement Criterion”) bo analiza stroškov in koristi priporočila izvedbo projekta,

26

če koristi nekaterih pripadnikov družbe ne bodo škodovale drugim pripadnikom in bodo presegale njihove izgube. Predpostavlja se namreč, da lahko tisti pripadniki družbe, ki pridobivajo, kompenzirajo izgube ostalih (Sugden in Wiliams, 1978, str. 90-92). V zasebnem sektorju je potrebno upoštevati, da se izgube opuščanja ali krčenja določenega programa nadomestijo s prihodki uvajanja novega programa, s čimer je posledično zadoščeno Paretovemu načelu. Paretovo načelo pa je deležno tudi številnih kritik, saj se kompenzacija izgubljanja s pridobivanjem pri Paretovem načelu lahko izvrši ali pa tudi ne. Načelo namreč upošteva le potencialno možnost kompenzacije, vendar brez dejanske kompenzacije popolnoma zanemarja spremembe v razdelitvi dohodkov, ki jih povzroči projekt (Mishan, 1988, str. 173-179). Zaradi izključevanja vseh možnih sprememb, ki povečujejo blaginjo v družbi, različni avtorji to načelo razširjajo oziroma dopolnjujejo še s Kaldor-Hicksovim načelom (angleško ”Kaldor-Hicks Principle”). To načelo temelji na tako imenovanem nadomestitvenem načelu, pri čemer se blaginja poveča, četudi je korist posameznika povečana na račun drugega. Seveda mora biti to povečanje tolikšno, da lahko nadomesti izgubo koristi drugega (Tajnikar, 2003, str. 135). Obe načeli tako merita spremembe družbene blaginje in predstavljata izboljšanje blaginje v družbi, se pravi premik iz neučinkovitega stanja v učinkovito stanje. Paretovo načelo tako predvideva, da se stanje posameznika izboljša, medtem ko se stanje drugega ne spremeni, kar ne zahteva medsebojne primerjave njunih stanj oziroma koristi. Pri Kaldor-Hicksovem načelu pa se koristnost posameznika zmanjša zaradi povečane koristnosti drugega, kar pomeni, da je potrebna tudi primerjava stanj med posamezniki (Dasgupta in Pearce, 1987, str. 54-69). Glede na navedeno lahko ugotovimo, da je osnovni kriterij za podporo projektu v analizi stroškov in koristi potencialno Paretovo načelo, se pravi izboljšanje blaginje, pri čemer pa moramo upoštevati tudi njegov razširitveni kriterij, torej Kaldor-Hicksovo načelo. S tem namreč še podrobneje primerjamo spremembe stanj med posamezniki v družbi oziroma spremembe stanj pri uvajanju določenih investicijskih projektov v zasebnem sektorju. Analize morajo zato v primeru ugotovitve vpliva na razdelitev dohodkov na to opozoriti, saj lahko posledično pri sprejemanju odločitev o investicijskih projektih ukrepamo in vplivamo na spremembe v razdelitvi. Da bi bil projekt družbeno sprejemljiv, ni dovolj, da je rezultat analize stroškov in koristi pozitiven, temveč prerazdelitvene spremembe, ki jih povzroči, ne smejo biti regresivne in ne smejo povzročiti velikih neenakosti med pripadniki družbe.

4.4. PROBLEMI ANALIZE STROŠKOV IN KORISTI Kljub temu, da je analiza stroškov in koristi že splošno uporabljana metoda v vseh okoljih in za vsa področja, kjer se izvajajo projekti, pa se tako kot pri vseh vedah oziroma znanostih tudi pri njej srečujemo z različnimi problemi. Eden izmed problemov, ki jih srečujemo pri analizi stroškov in koristi, je ocenjevanje različnih sestavin stroškov in koristi, pri čemer se lahko

27

zgodi, da neka investicija ni zadostna za realno ocenjevanje in je neustrezna za podjetje (NCEDR, 2006). Glede na to je potrebno pri tej analizi poznati in upoštevati tudi nekaj osnovnih načel. Zaradi boljšega nadaljnjega razumevanja so ta predstavljena v nadaljevanju. 4.4.1. Enovita oziroma skupna enota merjenja Za dosego dokončne odločitve oziroma sklepa pri določenem projektu izražamo pozitivne in negativne vidike v enaki skupni enoti oziroma merski enoti. Zaradi prevladujočih socialnih in ekonomskih struktur je splošno uporabljena standardna mera denar, kar pomeni, da morajo biti vse koristi in stroški, ki se pojavljajo pri vprašanju uvajanja določenega programa, izražene v enakovredni denarni enoti. To lahko povzroča težavo, kako ovrednotiti neko neprecenljivo dobrino, kot je onesnažen zrak, pokrajina ali osebna sreča (San Jose State University, 2006). O samem diskontiranju smo spregovorili že v poglavju o dinamičnih metodah, vendar pa je potrebno tovrstno problematiko omeniti in poudariti tudi v tem poglavju. Investicijski projekt lahko prinese koristi, ki jih ne moremo neposredno vrednotiti, obstaja pa nek znesek denarja, ki ga prejemnik koristi razume kot samo korist projekta. Za lažje razumevanje lahko to ponazorimo na primeru projekta, ki starejšim občanom omogoča brezplačen obisk zdravnika enkrat mesečno. Vrednost koristi je enaka minimalnemu znesku denarja, ki bi ga bil prejemnik koristi pripravljen vzeti v zameno za to zdravstveno oskrbo. Ta znesek pa je lahko občutno manjši od tržno naravnane cene, potrebne za tovrstno uslugo. Splošno razumljeno je, da bolj kot so koristi »ekskluzivne«, bolj omejena je njihova vrednost za javnost (San Jose State University, 2006). Sam problem pa se ne kaže le v ekvivalentnosti denarne vrednosti, temveč tudi v tem, da se mora ta vrednost nanašati na določeno obdobje oziroma je izražena v določenem času. Poleg inflacije, ki nam »narekuje« to pravilo, je potrebno vedeti tudi, da je določena denarna enota danes za nas vredna več, kot nekaj let kasneje. Dobljeni tolar je na primer čez pet let vreden manj kot pa tolar, ki ga dobimo danes. Tolar lahko namreč danes naložimo in z njim služimo obresti obdobja petih let, zaradi česar je vreden več kot čez pet let. Če poznamo obrestno mero r, bo danes vloženi tolar vreden čez pet let (1+r)t. Obratno lahko z diskontiranjem oziroma diskontnim faktorjem (1+r)-t preračunavamo donose preteklih obdobij v določen sedanji trenutek. Tako lahko denarno vrednost koristi v prihodnosti pomnožimo z diskontnim faktorjem in dobimo diskontirano sedanjo vrednost koristi, kar seveda velja tudi za stroške. Neto vrednost koristi je tako enaka razliki med sedanjimi vrednostmi koristi in sedanjo vrednostjo stroškov projekta. Koristi in stroške različnih načinov ravnanja oziroma izpeljave projekta lahko primerjamo. Večinoma je metoda takšna, da prevlada tista opcija, ki ima najvišje denarne koristi (San Jose State University, 2006).

28

4.4.2. Vrednotenje v analizi stroškov in koristi Vrednotenje koristi in stroškov bi moralo odsevati preference, pogojene z odločitvami, ki so bile storjene. Na primer, izboljšave transporta se največkrat odražajo v prihranku časa. Pojavi se vprašanje, koliko je dejansko prihranjen čas vreden, saj si ga ljudje tolmačijo različno. Denarna vrednost prihranka časa je različno ovrednotena na osnovi mnenja načrtovalcev transporta ali navedb ljudi o tem, koliko je vreden njihov čas. Čas je torej vreden toliko, kolikor lahko posameznik odloča med tema dvema spremenljivkama. Vrednost časa moramo oceniti tako, da pogledamo, kako ljudje razpolagajo s svojimi odločitvami in navadami, ki vključujejo razmerje med denarjem in časom (San Jose State University, 2006). Naj zgoraj opisano ponazorim s primerom, kako je za posameznika in njegovo odločitev čas vreden 100,00 SIT na minuto, če ima možnost parkiranja blizu svojega namembnega kraja za 500,00 SIT ali pa 5 minut stran, kjer je parkiranje zastonj. Posameznik tako lahko tehta, ali je njegov čas dražji ali cenejši od 100,00 SIT na minuto. Če je dražji bo parkiral blizu svojega namembnega kraja ter plačal 500,00 SIT in prihranil 5 minut časa, ki bi ga drugače porabil za hojo, če pa je cenejši bo raje prihranil 500,00 SIT ter parkiral tam kjer je zastonj. Največji izziv analize stroškov in koristi je odkrivanje preteklih odločitev, ki prikazujejo razmerje med sprejetimi odločitvami in enakovrednimi preferencami. Na primer: ovrednotenje čistega, neonesnaženega zraka je možno oceniti z ugotovitvijo, koliko manj so ljudje plačali za ekvivalentna bivališča v bolj onesnaženih predelih v primerjavi s tistimi v čistejšem okolju. Splošno je vrednost čistega zraka, ugotovljena po tej metodi, manjša od dejanske vrednosti čistega zraka (San Jose State University, 2006). 4.4.3. Etičnost analize Analiza stroškov in koristi temelji na okviru predpostavk in odločitev in je model medsebojnega vpliva različnih dejavnikov, ki so prisotni v določenem preučevanem področju. Tako kot vsi modeli tudi opisana analiza odraža osebna nagnjenja in poglede preučevalcev in izraža njihovo strokovno znanje. Kombinacijo osebnih in (ali) institucionalnih vidikov, ki oblikujejo analizo stroškov in koristi, lahko označimo kot etiko analize (Silva Forest Foundation, 2007). Osebe, nagnjene h konzervativni etiki, bodo tako pripravljale oziroma dajale prednost analizam, ki bodo visoko ocenile zaščito in ekološko odgovorno uporabo naravnih in socialnih resursov. Osebe s kratkoročno profitno tehnološko etiko pa bodo pod vplivom ekonomskih principov, saj zanje velja, da je denar, pridobljen danes, vreden več kot denar, pridobljen kasneje. Omenjeni pristop temelji na prepričanju, da tehnologija prevlada nad katerim koli socialnim ali biološko-ekološkim problemom, ki izhaja iz človeških aktivnosti (Silva Forest Foundation, 2007).

29

Kot vidimo, bi analitika, katerih etiki sta različni, prišla ob enakih podatkih do popolnoma različnih zaključkov. 4.4.4. Merjenje koristi in tržne odločitve Koristi so največkrat merjene glede na tržne odločitve. Pri odločitvi potrošnikovega nakupa po tržnih cenah ta ugotavlja, da mu kupljene stvari prinašajo vsaj takšne koristi, kot je zanj vreden denar, ki se mu z nakupom odreče. Potrošnik bo povečeval svojo potrošnjo do tiste točke oziroma toliko časa, dokler so mejne koristi nakupa neke dobrine enake mejnim stroškom te dobrine, se pravi še sprejemljivi ceni te dobrine. Mejne koristi začnejo padati s količino potrošnje, ravno tako kot pada tržna cena, če želimo spodbuditi kupce k večji potrošnji. Tej povezavi med tržno ceno in količino trošenja pravimo povpraševanje. Povpraševanje poda informacijo o mejnih koristih, ki jim je potrebno določiti vrednost za povečanje povpraševanja (San Jose State University, 2006). 4.4.5. Primerjava z ali brez Primerjava z ali brez govori o vplivu investicijskega projekta na določeno situacijo preučevanega okolja v primeru, če se projekt izvede ali če se projekt zavrne. To pomeni, da mora analiza poleg same ocene situacije po izpeljavi projekta podati tudi oceno situacije, če projekt zavrnemo in ga ne izpeljemo. Z drugimi besedami, če obstaja še kakšna druga izbira, mora biti ta podrobno opisana in upoštevana pri podajanju ocene o celotnem investicijskem projektu. Zapomniti pa si moramo, da je tovrstna primerjava drugačna od primerjave pred ali potem (San Jose State University, 2006). 4.4.6. Dvojno upoštevanje koristi in stroškov Učinek investicijskega projekta lahko merimo na več načinov. Kot primer lahko navedemo izboljšanje avtocestnega sistema, ki posledično skrajša čas potovanja in zmanjša število nesreč, s tem pa tudi število žrtev v cestnem prometu, med drugim pa zaradi svoje koristnosti poveča vrednost območij, ki so vezana nanj. Povečanje vrednosti nanj vezanih območij je zelo dober način za merjenje koristi projekta. Če pri oceni koristi vključimo povečanje vrednosti posesti, je nesmiselno vključevati pridobitvi, kot sta vrednost časa in večja prometna varnost. Vrednost parcel je porasla zaradi skrajšanega potovalnega časa in zmanjšanega prometnega tveganja. Če vključimo v analizo vse tri elemente, se pojavi dvojno upoštevanje koristi (San Jose State University, 2006). Tovrstno dvojno upoštevanje velja seveda tudi pri oceni stroškov. 4.4.7. Določitev dolžine obdobja Velikokrat se pojavlja tudi vprašanje določitve dolžine obdobja investicijskega projekta, kar štejemo med splošne probleme analize stroškov in koristi. V večini primerov stroški in koristi določenega investicijskega projekta nastajajo daljši čas. Čim daljše je časovno obdobje, tem

30

bolj dosledno lahko zajamemo stroške in koristi, katerih zanesljivost pa se zmanjšuje z večanjem dolžine obdobja (Tajnikar, 2003, str. 424). 4.4.8. Izbira družbene stopnje donosa Veliko težav pri omenjeni analizi predstavlja izbira družbene stopnje donosa. Pri določanju družbene stopnje donosa upoštevamo stroške kapitala, ki je lahko določen kot letni donos med 12 % in 14 % (Repovž, 1995, str. 52), kot dolgoročne obveznosti, se pravi kot dolgoročne obrestne mere, ali pa kot kratkoročne obveznosti, se pravi kratkoročne obrestne mere. Obrestne mere se seveda med seboj razlikujejo glede na tveganje, trajanje, stroške upravljanja, davčni sistem in podobno. V zasebnem sektorju naj bi tako v čim večji meri izražala oportunitetne stroške obrestna mera, ki, če je nižja, navadno daje prednost projektom z daljšo plačilno dobo, medtem ko če je višja, daje prednost tistim projektom, katerih plačilna doba je krajša (Tajnikar, 2003, str. 426). To lahko ponazorimo na enostavnem praktičnem primeru, ko je na primer obrestna mera 10 %, potrošnik pa se odloča med 100 denarnimi enotami zdaj ali 110 denarnimi enotami čez leto dni, ali pa na primeru, ko je obrestna mera 50 % in se potrošnik odloča med približno 73 denarnimi enotami zdaj ali med 110 denarnimi enotami čez leto dni. V omenjenih primerih vidimo, kako strošek kapitala vpliva na sedanjo vrednost sredstev in posledično na odločanje potrošnika.

Analizo stroškov in koristi zaradi omenjenih težav običajno štejemo bolj med spretnost kot med znanosti. Tedaj ko proizvodnih odločitev ni mogoče prepustiti trgu, je omenjena analiza neizogibna pri upravljanju družbe, dobimo pa tudi odgovore v razmerah nepolne konkurence in tržnih nepopolnosti. Tako nam je v pomoč pri vprašanjih nadzorovanja cen s strani države, organiziranja proizvodnje javnih dobrin in merjenja posledic zunanjih učinkov pri nekaterih gospodarskih odločitvah (Tajnikar, 2003, str. 426-427). Analiza stroškov velja navkljub problemom, ki se pojavljajo v zvezi njo, za eno izmed učinkovitejših analiz pri ocenjevanju in presojanju investicijskih projektov. Zaradi vsega omenjenega jo bomo v nadaljevanju specialističnega dela uporabili pri ocenjevanju in utemeljevanju upravičenosti uvajanja konkretnega primera. 5. PRIMER CELOVITE OCENE INVESTICIJSKEGA PROJEKTA Na podlagi do sedaj pojasnjenega teoretičnega pogleda analize stroškov in koristi bom v nadaljevanju, ob predpostavki, da ni inflacije, da je diskontna stopnja ustrezno ugotovljena in da so prihodnji tokovi investicijskega projekta ocenjeni z gotovostjo, preučil smotrnost uvajanja novega prodajnega programa v podjetju.

31

5.1. OPIS INVESTICIJSKEGA PROJEKTA Podjetje, ki se po standardni klasifikaciji dejavnosti uvršča v dejavnost trgovine na drobno z drugimi izdelki široke porabe, se je odločilo svojo dosedanjo ponudbo razširiti z novim prodajnim programom. Omenjeno podjetje je s svojo ponudbo eno izmed vodilnih na slovenskem trgu. Preko svojih 46-ih maloprodajnih enot po vsej Sloveniji trži dva vodilna programa, ki pa jima želi priključiti nov prodajni program. Dosedanja ponudba podjetja je zajemala dva prodajna programa, in sicer knjigotrški prodajni program ter prodajni program pisarniških in ostalih potrebščin. Slednji zajema širok spekter ponudbe pisarniškega materiala, papirniškega materiala in različnih potrebščin. Širitev ponudbe bi tako predstavljal nov prodajni darilni program, v sklopu katerega bi podjetje tržilo kakovostne unikatne slovenske izdelke, namenjene končnemu fizičnemu kupcu ter morebitnim večjim kupcem – podjetjem. V sklopu tega bi podjetje tržilo izdelke različnih materialnih skupin, ki so s strani Obrtne zbornice Slovenije (OZS) potrjeni kot izdelki Domače in umetnostne obrti. Kot je že bilo omenjeno v uvodu specialističnega dela, gre za razširitveni investicijski projekt podjetja s široko maloprodajno mrežo na slovenskem trgu. Investicijski projekt se bo realiziral v letu 2004 ter se obravnava za obdobje petih let. Omenjeno obdobje trajanja investicijskega projekta je v tovrstni dejavnosti realna ocenitev in spada vrednostno med manjšo investicijo, ki pa za podjetje vsebuje širše koristi, opisane v nadaljevanju. Gre za medsebojno neodvisni projekt, saj je neodvisen od ostalih dveh prodajnih programov, vseeno pa omenjeni program delno vpliva na enega izmed ostalih programov, ki ga bo potrebno posledično z uvajanjem novega prodajnega programa nekoliko krčiti. Govorimo o tako imenovanem konvencionalnem investicijskem projektu, saj, kot bomo videli v nadaljevanju, negativnim denarnim tokovom na začetku sledijo pozitivni denarni tokovi v nadaljevanju. Uvajanje tako imenovanega darilnega programa bo zaradi lažje predstave ponazorjeno na podlagi stroškov in prihodkov ene maloprodajne enote, pridobljeni rezultati pa se lahko zaradi same podobnosti narave ostalih maloprodajnih enot navezujejo na celotno prodajno mrežo podjetja. Omenjeni prodajni program je namenjen popestritvi ponudbe tako za končne fizične kupce kot za podjetja. V veliki meri je namenjen tudi krepitvi zunanje podobe podjetja. Podjetje se je za uvajanje novega programa odločilo na podlagi tržne analize, katere kazalci so pokazali, da se povpraševanje po tovrstnih izdelkih povečuje, medtem ko se ponudba manjša in je čedalje bolj manj kakovostna. Praktičen primer vsebuje tri različice investicijskega projekta, in sicer realno, pesimistično in optimistično.

5.2. PROBLEMATIKA DOMAČE IN UMETNOSTNE OBRTI Domače in umetnostne obrti (DUO) predstavljajo poseben segment razpoznavnosti narodov in držav. Da bi se ta segment ohranjal in razvijal v donosno gospodarsko panogo, ga je

32

potrebno spodbujati z ustreznimi ukrepi in stimulacijami, pri čemer pa je Slovenija na skoraj vseh področjih tega delovanja močno na dnu evropske lestvice (Interno gradivo OZS, 2005). Obrtna zbornica Slovenije (OZS) že vrsto let opozarja na izjemno slab položaj tovrstnih izdelovalcev v Sloveniji, ki predstavljajo neposredno dediščino rokodelskih znanj in spretnosti (Obrtna zbornica Slovenije, 2007). Mačehovski odnos države do tovrstnih izdelovalcev se je pričel že v času prehoda s 5 % prometnega davka za vse izdelovalce, ki so pridobili pozitivno mnenje strokovne komisije, na obdavčitev z 20 % davkom na dodano vrednost v letu 1999. Navkljub subvencijam Ministrstva za gospodarstvo v letih 1999 in 2000, ki so jih v procesu približevanja Slovenije Evropski uniji ukinili, se je število samostojnih podjetnikov, ki se ukvarjajo z domačo in umetnostno obrtjo, iz leta v leto manjšalo (Interno gradivo OZS, 2005). Od 491 rokodelcev v letu 2002 je imelo v letu 2005 pri OZS registrirano dejavnost le še 348 rokodelcev. Njihovo število se je zmanjšalo za okoli 50 na leto (Jarec, 2006). Trend upadanja dejavnosti, ki skrbi za prepoznavnost Slovenije in predstavlja tudi pomembno možnost samozaposlovanja, bi lahko zaustavili le z ustreznimi ukrepi. Sprejetje novega dohodninskega zakona v letu 2005, ki izdelovalcem DOU pri obdavčevanju z davkom iz dejavnosti priznava normirane - stalne stroške le v višini 25 %, je vse drugo kot eden izmed ustreznih ukrepov (Interno gradivo OZS, 2005). Tako lahko ugotovimo, da sta bila za upad izdelovalcev usodna najprej uvedba davka na dodano vrednost, nato pa še bistveno zmanjšano priznavanje normiranih stroškov (Obrtna zbornica Slovenije, 2007). Nezmožnost učinkovitega trženja rokodelcev zaradi mačehovskega odnosa države ter posledično nekvalitetne ponudbe s previsokimi cenami prodajalcev sili rokodelce k prodajanju izdelkov na črno oziroma k opuščanju dejavnosti. Aktualni položaj rokodelcev je tako trenutno najslabši v zadnjih dvajsetih letih, in kot poudarjajo na OZS, predstavljajo omenjene omejitve resen gospodarski problem, ki vpliva tudi na prepoznavnost države v svetu. Podjetje je tako v letu 2003 idejno dokončno zasnovan investicijski projekt predstavilo tudi na Obrtni zbornici Slovenije (OZS), leta 2004 pa tudi na novinarski konferenci v Slovenskem turističnem informacijskem centru (STIC). Idejno zasnovan projekt so tako na OZS kot tudi rokodelci na novinarski konferenci pozdravili, saj podjetje s tako močno maloprodajno mrežo ter ugodno cenovno politiko omogoča učinkovitejšo pot za trženje.

5.3. TRŽNA ANALIZA INVESTICIJSKEGA PROJEKTA Za razširitev ponudbe se je podjetje odločilo na podlagi prodajnih rezultatov tovrstnega programa, ki ga je že imelo v eni izmed svojih prodajnih enot, ki pa jo je bilo zaradi slabih najemnih pogojev prisiljeno zapreti, na podlagi drugih tržnih raziskav ter zaradi namena popestritve celotne prodajne ponudbe in njenega dviga na višjo kakovostno raven. Zaradi zgoraj navedenih omejitev je podjetje s širitvijo tovrstne ponudbe tudi okrepilo svojo zunanjo

33

podobo, o čemer je več napisanega v poglavju, v katerem opisujemo koristi investicijskega projekta. 5.3.1. Konkurenčna ponudba na trgu Kot je pokazala analiza trga, se tovrstni artikli v manjši meri že pojavljajo v določenih trgovinah. Za razliko od nekaterih redkih trgovin, ki se večinoma nahajajo v središčih mest, je v večini mogoče najti nepopolno in nekvalitetno ponudbo z občutno visokimi cenami, saj marže določenih artiklov dosegajo tudi do 120 %. Slovenski trg so v zadnjih letih preplavili tudi nekvalitetni in ceneni izdelki z Vzhoda. Ti ponudbo unikatnih slovenskih izdelkov ogrožajo, saj slovenskim trgovcem prodaja omenjenih cenenih izdelkov omogoča višje zaslužke. Podjetje se je pri uvajanju novega prodajnega programa odločilo za kvalitetno ponudbo. V poštev so prišli le tisti izdelki, ki so s strani OZS potrjeni kot izdelki Domače in umetnostne obrti. Ponudba je oblikovana tako, da večinoma zajema izdelke nižjega cenovnega razreda, ki so dostopni širšemu krogu kupcev. Cenovna politika podjetja predvideva občutno manjše marže, kot pri konkurenci na slovenskem trgu, ter tako zagotavlja nižje končne cene. 5.3.2. Degustacije in anketiranje kupcev Podjetje se je odločilo program po maloprodajnih enotah uvesti postopno. Le v manjši meri se je odločilo vpeljati poskusno prodajo izbranih izdelkov na višku sezone po vseh svojih maloprodajnih enotah in tako skušalo z vprašalniki za kupce pridobiti dodatne informacije o povpraševanju in ponudbi izdelkov. V zimskih mesecih leta 2003 se je podjetje odločilo za pripravo degustacij in v sklopu teh kupcem ponuditi nekaj izbranih rokodelskih izdelkov različnih materialnih skupin. Degustacije je priredilo v določenih maloprodajnih enotah različnih regij Slovenije in na ta način s pomočjo anketiranja kupcev pridobilo zanimive in uporabne povratne informacije. Podjetje je še dodatno potrdilo svoje dosedanje ugotovitve, da je ponudba tovrstnih izdelkov na slovenskem trgu skopa in zaradi prevlade cenenih izdelkov z Vzhoda nekvalitetna. Izkazalo se je, da je povpraševanje po tovrstnih izdelkih veliko, medtem ko omenjeni izdelki zaradi različnih dejavnikov dosegajo cene, ki so previsoke in nedostopne povprečnemu kupcu. Podjetje je z anketo ugotovilo, da primanjkuje artiklov, ki bi izražali regijsko identiteto Slovenije, med drugim tudi, da je največje povpraševanje po glinenih izdelkih, tem pa sledijo še ostale materialne skupine izdelkov, in sicer leseni, stekleni, tkani, kovinski izdelki ter izdelki iz medu, voska in testa. Podjetje bi bilo s tovrstno ponudbo in cenami konkurenčno na trgu.

34

5.3.3. Dosedanja prodaja darilnega programa Dosedanja prodaja darilnih izdelkov v trgovini na elitni lokaciji v središču Ljubljane se je v več letih obratovanja izkazala kot perspektivna ponudba, zanimiva tako za domače kupce kot za številne turiste, katerih število se je v zadnjih letih občutno povečalo. Podjetje se je kljub uspešni prodaji zaradi slabih najemnih pogojev odločilo trgovino zapreti. Dosedanja prodaja je vendarle govorila v prid odločitvi, da se tovrstni program splača vpeljati v drugih maloprodajnih enotah. Analiza prodaje je pokazala višje prihodke v zimskih mesecih, v času »nakupovalne mrzlice«, medtem ko so se prihodki v poletnih mesecih zmanjšali. Podjetje je pri načrtovanju novega prodajnega programa upoštevalo tudi povprečno višino nakupa ter povprečno število obiska kupcev. Slednjega je pri načrtovanju prodaje, zaradi občutno večje fluktuacije kupcev in turistov v središču mesta, zmanjšalo za 15 %, medtem ko je upoštevalo povprečno višino nakupa v vrednosti okoli 2.000,00 SIT1. Podjetje je v sklopu dosedanje prodaje oblikovalo strukturo ponudbe novega programa ter ga razdelilo v tri cenovne skupine. Prva cenovna skupina zajema artikle, katerih maloprodajna cena ne presega 4.000,00 SIT, druga cenovna skupina zajema artikle, katerih maloprodajna cena se giblje od 4.000,00 SIT do 8.000,00 SIT, v tretji cenovni skupini pa so artikli z maloprodajno ceno nad 8.000,00 SIT. Zadnja skupina predstavlja najmanjši odstotek v ponudbi, saj so to artikli višjega cenovnega razreda, po katerih je povpraševanje majhno. V nadaljevanju je zaradi lažje ponazoritve prikazan izračun stroškov in prihodkov, ter NSV (neto sedanja vrednost) in NSD (notranja stopnja donosa) na podlagi ene maloprodajne enote.

5.4. NEGATIVNI DENARNI TOKOVI (Investicijski izdatki) Negativni denarni tokovi, kot pove že samo ime, predstavljajo pri uvajanju določenega investicijskega projekta za podjetje različne izdatke in nastanejo iz obveznosti plačila s strani podjetja za dobavljen material ali storitve. V nadaljevanju so tako podane različne kategorije stroškov, ki so potrebni pri uvedbi omenjenega programa v določeni maloprodajni enoti. Gre za neposredne stroške, ki vključujejo celotno začetno investicijo, potrebno pri preureditvi trgovine in uvajanju prodajnega programa, stroške marketinga, druge stroške, strošek amortizacije ter določen predviden izpad dobička pri enem izmed programov. Predviden izpad je vključen zaradi krčenja obstoječega programa ob uvajanju novega prodajnega programa. Omenjeni stroški so neposredni, ker vemo, kateremu poslovnemu objektu jih lahko pripišemo oziroma kdo je nosilec teh stroškov. V našem primeru je to nov prodajni program v določeni maloprodajni enoti. 1 Preučevani primer uvajanja novega prodajnega programa se nanaša na obdobje, ko je bila uradna valuta Republike Slovenije tolar. Zaradi tega so vse denarne enote izražene v omenjeni nekdanji slovenski valuti (SIT).

35

Za vse v nadaljevanju izražene stroške lahko rečemo, da so eksplicitni, saj nastajajo v razmerah popolne konkurence, kjer jih določajo cene. Večina stroškov je zaradi narave le-teh zajeta pod začetno investicijo, medtem ko so določeni stroški upoštevani vsako leto, nekateri stroški pa zaradi lastne narave niso upoštevani, ker so tako imenovani potopljeni stroški. 5.4.1. Začetna investicija Začetna investicija uvajanja novega prodajnega programa zajema tako stroške preureditve maloprodajne enote kot stroške, ki se bodo dogodili v prvem letu ob uvedbi novega programa. To so stroški tako imenovane kakovostne ponudbe, ki zajema stroške marketinga, izobraževanja prodajnega osebja ter pomoči zunanjih sodelavcev. Začetni enkratni marketinški strošek predstavljata plakat v velikosti 140 X 50 cm, ki bo v izložbenem oknu mimoidoče kupce obveščal o novosti ponudbe, ter nova »podoba« prodajnega osebja. Pri slednji so mišljena nova oblačila z logotipom podjetja, kar bi pripomoglo h krepitvi celostne podobe oziroma enotni podobi, ki jo je podjetje do sedaj zanemarjalo. Tudi izobraževanje prodajnega osebja je zajeto v začetno investicijo, saj bi bilo potrebno zaradi novitete prodajnega programa tega s pomočjo strokovnjakov približati prodajalcem in posledično omogočiti kupcu kakovostno ponudbo. Kot smo že omenili, je podjetje idejno prodajni program predstavilo na OZS, s katero bi v začetku sodelovalo tudi pri izboru kakovostnih izdelkov. V začetku bi namreč podjetje s komisijo, ki bi jo sestavljali tako nekateri interni in zunanji strokovnjaki, izbralo artikle, ki izpolnjujejo pogoje kakovosti in uporabnosti in so tržno zanimivi. V tabeli 1 na strani 37 so prikazani stroški začetne investicije, ki vključujejo tudi prej omenjene enkratne stroške pri uvajanju prodajnega programa:

36

TABELA 1 (Stroški začetne investicije)

Stroški preureditve MP enote Mizice za predstavitev izdelkov 782,040,00 SIT

Nosilci – kovinski 42.000,00 SIT Predalniki 46.900,00 SIT

Stranica omare 14.841,00 SIT Lesena obloga s profili 80.025,00 SIT

Podlaga (preureditev prostora) 200.000,00 SIT Steklarska dela 25.760,00 SIT

Druga dela 9.700,00 SIT Skupaj 1.201.266,00 SIT

Strošek kakovostne ponudbe Plakat velikost 140 X 50 cm 65.500,00 SIT Oprema prodajnega osebja 60.000,00 SIT

Izobraževanje prodajnega osebja 100.000,0 SIT Predlog izbora dobaviteljev in artiklov 120.000,00 SIT

Skupaj 345.500,00 SIT

SKUPAJ (Strošek investicije) 1.546.766,00 SIT Vir: Lastno delo Začetna investicija novega prodajnega programa bi tako znašala 1.546.766,00 SIT. 5.4.2. Letni stroški Letni stroški pri prodajnem programu zajemajo vsakoletno potrebne marketinške aktivnosti in predvideno dodatno pomoč pri prodaji. Dodatna pomoč pri prodaji zajema dvomesečno delo v višku sezone, in sicer v drugi polovici meseca novembra, celoten mesec december ter prvo polovico meseca januarja. Študent bi v povprečju delal sedem dni v tednu in pet ur na dan ter bil plačan 600,00 SIT na uro (neto ura študenta), kar bi za podjetje znašalo 700,80 SIT (bruto ura študenta). Letne marketinške aktivnosti pa zajemajo zgibanko velikosti formata A4, ki bi kupce na prodajnem mestu obveščala o novostih prodajnega programa, ponudbi in določenih akcijah za kupce. V tovrstne aktivnosti smo uvrstili tudi oblikovanje kataloga novoletnih daril formata A4, ki bi zajemal okoli 32 strani. Strošek zajema le delo oblikovanja, za katerega je predvidenih 80 ur, plačanih po 1.000,00 SIT, kar za podjetje znaša 1.168,00 SIT. Stroški tiska niso zajeti, saj podjetje načrtuje določene strani v katalogu tržiti in tako pokriti tovrstne stroške. Letni stroški so prikazani v tabeli 2:

37

TABELA 2 (Letni stroški)

Letni marketinški stroški Katalog – zgibanka 75.000,00 SIT

Oblikovanje kataloga novoletnih daril 93.440,00 SIT Skupaj 168.440,00 SIT

Pomoč pri prodaji Študentsko delo v višku sezone 196.224,00 SIT

Skupaj 196.224,00 SIT

SKUPAJ (Letni stroški) 364.664,00 SIT Vir: Lastno delo 5.4.3. Oportunitetni stroški Stroški, ki nam povejo, kakšna škoda nastane, če določen investicijski projekt uresničimo ali če ga ne uresničimo, so oportunitetni stroški. V našem primeru oportunitetne stroške predstavlja izpad dobička zaradi krčenja enega izmed dosedanjih prodajnih programov ob uvajanju novega prodajnega programa. Ti oportunitetni stroški, ki se povečujejo za 10 % na leto, so ocenjeni na podlagi dosedanje prodaje in prikazani v tabeli 3: TABELA 3 (oportunitetni stroški – izpad dobička dosedanjega programa)

Oportunitetni stroški Izpad prihodkov (1. leto) 1.800.000,00 SIT Izpad prihodkov (2. leto) 1.980.000,00 SIT Izpad prihodkov (3. leto) 2.178.000,00 SIT Izpad prihodkov (4. leto) 2.395.800,00 SIT Izpad prihodkov (5. leto) 2.635.380,00 SIT

SKUPAJ (Oportunitetni stroški) 10.989.180,00 SIT Vir: Lastno delo 5.4.4. Potopljeni stroški Ker podjetje nov prodajni program vpeljuje v že obstoječi maloprodajni enoti, so prisotni tudi stroški, na katere ne moremo vplivati z nobeno odločitvijo. Tovrstni stroški so potopljeni stroški, ki jih pri uvajanju novega prodajnega programa ne upoštevamo, saj so ti stroški že nastali in so »prisotni« tudi v primeru, da podjetje novega prodajnega programa ne uvede. Ti stroški so strošek najemnine, strošek elektrike, plače zaposlenih in pa, med drugim, analiza stroškov in koristi. Tudi strošek amortizacije se pri tovrstni analizi ne upošteva pri denarnih tokovih. Amortizacija sicer predstavlja strošek, vendar pa ni izdatek in zatorej ne vpliva na denarne

38

tokove. Upoštevamo jo le računovodsko in je njena vrednost 240.253,20 SIT na leto v primeru izračuna enakomerne amortizacije opreme v vrednosti 1.201.266,00 SIT. 5.4.5. Celotni negativni denarni tokovi Negativni denarni tokovi novega prodajnega programa vsebujejo vse do sedaj posamezno naštete stroške, z izjemo stroška amortizacije. Negativni denarni tokovi se iz leta v leto povečujejo za 10 % in so prikazani v tabeli 4 za vsako leto posebej: TABELA 4 (Celotni negativni denarni tokovi)

Celotni negativni denarni tokovi Negativni denarni tok 1. leta 2.164.664,00 SIT Negativni denarni tok 2. leta 2.381.130,40 SIT Negativni denarni tok 3. leta 2.619.243,44 SIT Negativni denarni tok 4. leta 2.881.167,78 SIT Negativni denarni tok 5. leta 3.169.284,56 SIT

SKUPAJ (Celotni neg. denarni tokovi) 13.215.490,19 SIT Vir: Lastno delo

5.5. POZITIVNI DENARNI TOKOVI (Investicijski prejemki) Med pozitivne denarne tokove so vključeni donosi investicije, ocenjeni na podlagi razširitve in popestritve ponudbe, ki predstavlja nadgradnjo v manjši meri že obstoječega programa. Zaradi opravljenih tržnih analiz in stalne dopolnitve ponudbe, oglaševanja ter ostalih aktivnosti v novem prodajnem programu se ocenjuje letni prirast pozitivnih denarnih tokov v enaki višini kot se povečujejo negativni denarni tokovi, to je za 10 %, medtem ko znaša pozitivni denarni tok prvega leta okoli 3.000.000,00 SIT. Predvidena prodaja rokodelskih izdelkov temelji na predpostavki sodelovanja s 70-imi rokodelci oziroma dobavitelji, katerih število bi se z leti povečevalo, ter na podlagi tržnih analiz, omenjenih že v prejšnjih poglavjih. Podjetje se je odločilo rokodelce z njihovimi artikli razvrstiti v tri cenovne skupine. Prva cenovna skupina bi tako zajemala artikle do 4.000,00 SIT, druga cenovna skupina od 4.000,00 SIT do 8.000,00 SIT, medtem ko bi tretja cenovna skupina zajemala artikle nad 8.000,00 SIT. Na podlagi tržnih analiz podjetje ocenjuje prodajo 3300 artiklov v enem letu, od katerih bi prva cenovna skupina zajemala 75 % celotne ponudbe, druga cenovna skupina 20 % celotne ponudbe, tretja cenovna skupina pa bi zajemala 5 % celotne ponudbe darilnega programa. V nadaljevanju so prikazani izračuni prihodkov in čistega dobička vseh treh cenovnih skupin:

39

1. cenovni razred (75 %) zajema skupino 40-ih rokodelcev, od katerih pričakujemo povprečno prodajo 61,9 artiklov po maloprodajni ceni 2.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 1.666,67 SIT, medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 980,39 SIT. Pri tem izračunu bi bilo realiziranega 686,27 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 40 X 61,9 artikla = 2475 artiklov in realizirali 2475 X 686,27 SIT = 1.698.518,25 SIT čistega dobička z ustvarjenim 2475 X 1.666,67 SIT = 4.125.008,25 SIT prihodka

2. cenovni razred (20 %) zajema skupino 20-ih rokodelcev, od katerih pričakujemo

povprečno prodajo 33,0 artiklov po maloprodajni ceni 6.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 5.000,00 SIT, medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 3.448,28 SIT. Pri tej kalkulaciji bi bilo realiziranega 1.551,72 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 20 X 33,0 artikla = 660 artiklov in realizirali 660 X 1.551,72 SIT = 1.024.135,20 SIT čistega dobička z ustvarjenimi 660 X 5.000,00 SIT = 3.300.000,00 SIT prihodka

3. cenovni razred (5 %) zajema 10 rokodelcev, od katerih pričakujemo povprečno

prodajo 16,5 artiklov po maloprodajni ceni 10.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 8.333,33 SIT medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 6.172,84 SIT. Pri tej kalkulaciji bi bilo realiziranega 2.160,49 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 10 X 16,5 artikla = 165 artiklov in realizirali 165 X 2.160,49 SIT = 356.480,85 SIT čistega dobička z ustvarjenimi 165 X 8.333,33 SIT = 1.374.999,45 SIT prihodka

Tako bi podjetje v prvem letu s prodajo 3300 artiklov različnih cenovnih skupin ustvarilo 8.800.007,70 SIT prihodkov, od česar bi bilo realiziranega 3.079.134,30 SIT čistega dobička. Pozitivni denarni tokovi petih let so prikazani v tabeli 5: TABELA 5 (Celotni pozitivni denarni tokovi)

Celotni pozitivni denarni tokovi Pozitivni denarni tok 1. leta 3.079.134,30 SIT Pozitivni denarni tok 2. leta 3.387.047,73 SIT Pozitivni denarni tok 3. leta 3.725.752,50 SIT Pozitivni denarni tok 4. leta 4.098.327,75 SIT Pozitivni denarni tok 5. leta 4.508.160,53 SIT

SKUPAJ (Celotni pozitivni denarni tokovi) 18.798.422,81 SIT Vir: Lastno delo

40

5.6. DISKONTNA STOPNJA Po oceni negativnih in pozitivnih denarnih tokov je potrebno izračunati diskontno stopnjo, s katero bomo diskontirali denarne tokove ter v nadaljevanju izračunali neto sedanjo vrednost (NSV). V omenjenem primeru se je podjetje odločilo uvajanje novega prodajnega programa financirati tako z lastnim kapitalom kot tudi s kratkoročnim in dolgoročnim dolgom. Diskontno stopnjo oziroma strošek kapitala bomo torej izračunali z metodo tehtanega povprečja stroška kapitala, pri čemer pa bomo upoštevali strukturo financiranja začetne investicije uvajanja novega prodajnega programa, ki znaša 1.546.76,00 SIT. Podjetje bo 50% investicije financiralo z lastnim kapitalom, 20% z dolgoročnim dolgom in 30% s kratkoročnim dolgom. Strošek kapitala2 lahko ocenjujemo na različne načine, omenjene že v teoretičnem delu specialističnega dela. Pri uvajanju novega prodajnega programa pa sem upošteval pri strošku lastnega kapitala indeks SBI20 v letu 2003. Omenjeni indeks je namreč v primerjavi s prejšnjim letom zrasel za 17,72% (Zavarovalnica Triglav, d.d., 2007). Stroške dolgoročnega in kratkoročnega dolga pa sem pridobil pri Banki Slovenije, ki objavlja nominalne obrestne mere za dolgoročna posojila za osnovna sredstva gospodarstvu ter kratkoročna posojila za tekoče poslovanje gospodarstvu. Povprečne deklarirane obrestne mere bank so upoštevane za leto 2004, ko se bo nov prodajni program realiziral, in so podane v prilogi 7.1. Pri izračunu stroška dolgoročnega in kratkoročnega dolga je potrebno upoštevati tudi vpliv davčne stopnje ter zaradi izogiba dvojnemu obračunavanju zmanjšati strošek za 25 %. V tabeli 6 je prikazan postopni izračun stroška kapitala, ki znaša 12,19 %. TABELA 6 (Izračun stroška kapitala)

Struktura fin. Znesek Delež Str. kapitala Vpliv davčne st.

Str. kapitala

Vložek podjetja 928.059,60 SIT 50,00 % 17,72 % 17,72 % 8,86 % Dolg. dolg 232.014,90 SIT 20,00 % 8,70 % 6,53 % 1,31 % Kratk. dolg 386.691,50 SIT 30,00 % 9,00 % 6,75 % 2,03 %

Skupaj 1.546.766,00 SIT 100,00 % 12,19 % Vir: Lastno delo

5.7. NETO SEDANJA VREDNOST IN NOTRANJA STOPNJA DONOSNOSTI Pri izračunu neto sedanje vrednosti (NSV) in notranje stopnje donosnosti (NSD) upoštevamo v prvem letu investicijo v vrednosti 1.546.766,00 SIT, ki vsebuje stroške preureditve maloprodajne enote, stroške plakata, stroške opreme in izobraževanja prodajnega osebja ter 2 Stroški kapitala se nanašajo na %, ki ga je letno potrebno plačati tistim, ki finančne vire podjetju posojajo oziroma vložijo v podjetje.

41

stroške sodelovanja z zunanjimi sodelavci pri izboru dobaviteljev in njihovih artiklov. V nadaljnjih obdobjih upoštevamo že prej izračunane negativne in pozitivne denarne tokove, ki jih diskontiramo z ustrezno izračunano diskontno stopnjo oziroma s stroškom kapitala. Neto denarni tokovi novega prodajnega programa so prikazani v tabeli 7: TABELA 7 (Denarni tokovi) Leto 0 Leto 1 Leto 2 Leto 3 Leto 4 Leto 5

Investicija 1.546.766,00 Negativni

denarni okovi 2.164.664,00 2.381.130,40 2.619.243,44 2.881.167,78 3.169.284,56

Pozitivni denarni tokovi

3.079.134,30 3.387.047,73 3.725.752,50 4.098.327,75 4.508.160,53

Neto denarni tok

-1.546.766,00 914.470,30 1.005.917,33 1.106.509,06 1.217.159,97 1.338.875,97

Vir: Lastno delo Na podlagi denarnih tokov, navedenih v zgornji tabeli, izračunamo neto sedanjo vrednost in notranjo stopnjo donosnosti, ki v danem primeru znašata:

54321 )1219,01(97,875.338.1

)1219,01(97,159.217.1

)1219,01(06,509.106.1

)1219,01(33,917.005.1

)1219,01(30,470.91400,766.546.1

++

++

++

++

++−=NSV

NSV = 2.372.739,68 SIT NSD = 60,06 % Predpostavke, ki so upoštevane pri izračunu, so, da v omenjenem obdobju ni inflacije, da ni potrebno vlagati v dodatno opremo oziroma ponovno prenavljati maloprodajne enote ter prav tako ni potrebno dodatno zaposlovati prodajnega osebja za celotno obdobje trajanja novega prodajnega programa. Tako prihodki kot oportunitetni stroški se povečujejo v vsakem letu petletnega obdobja. Gre namreč za srednjeročno planiranje, saj se tovrstni programi v podjetjih planirajo srednjeročno, in ne dolgoročno. Takšna primerjalna doba je realna za oceno tudi s strani potrošnika in njegovih pričakovanj, na kar posledično kaže tudi rast prihodkov, ki bi se po petih letih ustalila skupaj s programom.

5.8. KORISTI Pri omenjenem novem prodajnem programu se poleg tržnih koristi pojavljajo tudi ostale koristi, kot so zunanje koristi in delitvene koristi. Teh koristi se sicer težko ali pa skoraj ne da določiti. So nemerljive in se jih ne da izraziti računsko oziroma eksplicitno, vplivajo pa na korist celotnega podjetja ali družbe in se kažejo v višjih namenih oziroma ciljih.

42

Podjetje je končnemu kupcu prepoznavno zgolj prek svoje maloprodajne mreže ter z že obstoječima prodajnima programoma. S širitvijo svoje ponudbe bo prepoznavnost dvignilo na višjo kakovostno raven, s čimer se bo posledično dvigala tudi prodaja ostalih dveh prodajnih programov. Celotna ponudba treh prodajnih programov bo pripomogla k večjemu obisku kupcev, podjetju pa omogočala obsežnejšo tržno marketinško zadovoljevanje njihovih potreb. Ker ima omenjeni program tudi koristi, ki vplivajo med drugim na krepitev zunanje podobe podjetja, je njegova teža v sami analizi toliko večja. Kot je že bilo omenjeno, bo nov prodajni program omogočil številnim dobaviteljem novo učinkovitejšo prodajno pot za trženje pod ugodnimi pogoji. V času mačehovskega odnosa države in posledičnem zatonu rokodelskih izdelkov na slovenskem trgu bo podjetje krepilo tudi svojo zunanjo podobo.

5.9. TVEGANJA Tako kot pri vsakem investicijskem projektu se je tveganjem potrebno posvetiti tudi pri na videz enostavnih projektih, kakršno je uvajanje novega prodajnega programa. Tudi pri tovrstnem investicijskem projektu moramo predvideti nepredvidljive dogodke, ki lahko vplivajo na doseganje projektnih ciljev, in sicer na časovne cilje, stroškovne cilje in ciljno kakovost. Pri uvajanju novega prodajnega programa v podjetju so nam bile v pomoč lastne izkušnje pri prenovi maloprodajne enote in izkušnje, pridobljene pri vodenju različnih investicijskih projektov. Teoretično podlago so nam nudili znanje in informacije pri predmetu »Obvladovanje tveganja pri projektih«, ustrezna strokovna literatura ter znanje strokovnih sodelavcev podjetja. Prav tako smo se pri identifikaciji tveganj posluževali intuicije, ustvarjalnega razmišljanja (angleško ”Brainstorming”), splošnih informacij, informacij, pridobljenih z različnimi tržnimi analizami, in informacij, pridobljenih na posvetovalnih sestankih. Pri uvajanju novega prodajnega programa se pri izračunu stroška kapitala ne poslužujem metode diskontne stopnje, ustrezno prilagojene tveganju, saj ocenjujem, da je izračunan strošek kapitala v primerjavi s čisto donosnostjo kapitala, se pravi delnice, realen. V letu 2003 je namreč čista donosnost kapitala znašala 8,66 %. Bolj se osredotočam na tveganja, ki vplivajo na časovne in stroškovne cilje ter na ciljno kakovost. Nepredvidljivi dogodki bi se tako lahko pokazali kot nepravočasna prenova maloprodajne enote, zapoznela dostava izdelkov v maloprodajno enoto, slaba kakovost in ustreznost izdelkov ter problematika cenovne politike novega prodajnega programa in skladiščenje artiklov. Tveganje nepravočasne prenove maloprodajne enote pri uvajanju novega prodajnega programa je zelo majhno in je skorajda zanemarljivo. Podjetje ima pri projektih odpiranja novih maloprodajnih enot ter prenavljanju starih obstoječih maloprodajnih enot številne

43

izkušnje. Tudi dolgoletno sodelovanje stalnih zunanjih izvajalcev z interno strokovno službo zmanjšuje omenjeno tveganje. Več tveganj pa se pojavlja pri sodelovanju z dobavitelji. Verjetnost nepravočasne dobave je namreč pri izdelkih domače in umetnostne obrti velika. Gre za unikatne izdelke, katerih čas izdelave in z njim povezana kakovost sta odvisna od posameznega rokodelca. Ukrepi, s katerimi se zavarujemo proti tovrstnem tveganju, so predhodni dogovori z dobavitelji o večjem obsegu izdelkov in pa zavarovanje s pogodbo, ki vsebuje rok dobave ter določene sankcije v primeru zamude. Tveganje slabe kakovosti in neustreznosti izdelkov je povezano s celostno ponudbo novega prodajnega programa, zaradi česar je njegova teža zelo velika. Ukrepi zoper omenjeno tveganje se pričnejo že v samem začetku uvajanja novega prodajnega programa, ko podjetje pri izboru rokodelcev in njihovih izdelkov sodeluje z OZS ter s komisijo, ki jo sestavljajo notranji in zunanji strokovnjaki. Prav tako se kakovost izdelkov, če so s strani OZS potrjeni kot izdelki domače in umetnostne obrti, pravočasno pregleda pri dostavi v maloprodajno enoto. Tudi pogodbena zaščita kakovosti dobavljenih izdelkov in možnost zamenjave z drugimi v primeru njihove neustreznosti zmanjšujeta tveganje. Ker gre za tržno usmerjen investicijski projekt, bi se lahko pri ponudbi soočili s problematiko cenovne politike oziroma s previsokimi cenami in posledično z nedoseganjem pričakovane prodaje. Zaradi kakovostne tržne analize in predvsem konkurenčnih cen se tovrstna verjetnost zmanjša. Maloprodajne enote podjetja se soočajo tudi s problemom prostora, namenjenega skladiščenju. Podjetje sicer ima centralno skladišče, ki pa zaradi same narave izdelkov ne bi bilo primerno za njihovo skladiščenje. Tovrstna problematika se rešuje s komisijskimi pogoji sodelovanja in s sprotnim, učinkovitim ter racionalnim naročanjem s strani poslovodje maloprodajne enote. Omenjeni nepredvidljivi dogodki imajo pri uvajanju novega prodajnega programa svojo »težo«, ki pa jo s prepoznavnostjo, analizo in načrtovanimi ukrepi zmanjšujemo. To so poznana tveganja, ki imajo vzroke in, če se pojavijo, tudi posledice. Težje je ukrepanje pri nepoznanih tveganjih, ki niso obvladljiva, čeprav lahko po preteklih izkušnjah predvidimo splošne možnosti tveganih pojavov.

5.10. PESIMISTIČNA RAZLIČICA PRODAJE V načrtu pesimistične različice prodaje je, da bi bilo v enem letu prodanih 2850 artiklov, kar je za dobrih 15 % manj kot pri predvideni realni različici prodaje, od katerih bi bila struktura cenovnih skupin enaka kot pri realni različici prodaje. Marža prvega cenovnega razreda bi bila za 5 odstotnih točk nižja kot v realni različici prodaje, medtem ko bi ostale kalkulacije ostale nespremenjene. Poleg zmanjšane prodaje in spremenjene cenovne politike prodajnega programa pa sem povečal tudi strošek oblikovanja novoletnega kataloga. Ta se poveča za dodatnih 40 ur oblikovanja in tako znaša 140.160,00 SIT. Negativni denarni tokovi novega prodajnega programa bi se tako zvišali glede na realno različico prodaje na letni ravni in bi vsako leto znašali, kot je prikazano v tabeli 8 na naslednji strani:

44

TABELA 8 (Celotni negativni denarni tokovi – pesimistična različica prodaje)

Celotni negativni denarni tokovi Negativni denarni tok 1. leta 2.211.384,00 SIT Negativni denarni tok 2. leta 2.432.522,40 SIT Negativni denarni tok 3. leta 2.675.774,64 SIT Negativni denarni tok 4. leta 2.943.352,10 SIT Negativni denarni tok 5. leta 3.237.687,31 SIT

SKUPAJ (Celotni neg. denarni tokovi) 13.500.720,46 SIT Vir: Lastno delo Prodaja in z njo povezani prihodki ter čisti dobiček vseh treh cenovnih skupin bi tako znašali:

1. cenovni razred (75 %) zajema skupino 40-ih rokodelcev, od katerih pričakujemo povprečno prodajo 53,4 artiklov po maloprodajni ceni 2.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 1.666,67 SIT, medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 1.010,10 SIT. Pri tej kalkulaciji bi bilo realiziranega 656,57 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 40 X 53,4 artikla = 2137 artiklov in realizirali 2137 X 656,57 SIT = 1.403.090,09 SIT čistega dobička z ustvarjenimi 2137 X 1.666,67 SIT = 3.561.673,79 SIT prihodka

2. cenovni razred (20 %) zajema skupino 20-ih rokodelcev, od katerih pričakujemo

povprečno prodajo 28,5 artiklov po maloprodajni ceni 6.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 5.000,00 SIT, medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 3.448,28 SIT. Pri tej kalkulaciji bi bilo realiziranega 1.551,72 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 20 X 28,5 artikla = 570 artiklov in realizirali 570 X 1.551,72 SIT = 884.480,40 SIT čistega dobička z ustvarjenimi 570 X 5.000,00 SIT = 2.850.000,00 SIT prihodka

3. cenovni razred (5 %) zajema 10 rokodelcev, od katerih pričakujemo povprečno

prodajo 14,3 artiklov po maloprodajni ceni 10.000,00 SIT v letu dni. Povprečna prodajna cena brez DDV je 8.333,33 SIT, medtem ko je povprečna nabavna cena brez DDV 6.172,84 SIT. Pri tej kalkulaciji bi bilo realiziranega 2.160,49 SIT RVC.

V letu dni bi tako prodali 10 X 14,3 artikla = 143 artiklov in realizirali 143 X 2.160,49 SIT = 308.950,07 SIT čistega dobička z ustvarjenimi 143 X 8.333,33 SIT = 1.191.666,19 SIT prihodka

45

Tako bi v letu dni s prodajo 2700 artiklov različnih cenovnih skupin ustvarili 7.603.339,98 SIT prihodkov, od česar bi bilo realiziranega 2.596.520,56 SIT čistega dobička.

TABELA 9 (Celotni pozitivni denarni tokovi – pesimistična različica prodaje)

Celotni pozitivni denarni tokovi Pozitivni denarni tok 1. leta 2.596.520,56 SIT Pozitivni denarni tok 2. leta 2.856.172,62 SIT Pozitivni denarni tok 3. leta 3.141.789,88 SIT Pozitivni denarni tok 4. leta 3.455.968,87 SIT Pozitivni denarni tok 5. leta 3.801.565,75 SIT

SKUPAJ (Celotni pozitivni denarni tokovi) 15.852.017,67 SIT Vir: Lastno delo Pri izračunu neto sedanje vrednosti (NSV) in notranje stopnje donosnosti (NSD) upoštevamo investicijo v enaki višini kot pri realni različici prodaje, to je 1.546.766,00 SIT, v nadaljnjih obdobjih pa upoštevamo že prej izračunane negativne in pozitivne denarne tokove. Diskontiramo jih z enako diskontno stopnjo oziroma s stroškom kapitala, ki znaša 12,19 %. Neto denarni tokovi novega prodajnega programa so prikazani v tabeli 10: TABELA 10 (Denarni tokovi) Leto 0 Leto 1 Leto 2 Leto 3 Leto 4 Leto 5

Investicija 1.546.766,00 Negativni

denarni okovi 2.211.384,00 2.432.522,40 2.675.774,64 2.943.352,10 3.237.687,31

Pozitivni denarni tokovi

2.596.520,56 2.856.172,62 3.141.789,88 3.455.968,87 3.801.565,75

Neto denarni tok

-1.546.766,00 385.136,56 423.650,22 466.015,24 512.616,76 563.878,44

Vir: Lastno delo Na podlagi denarnih tokov, navedenih v zgornji tabeli, izračunamo neto sedanjo vrednost in notranjo stopnjo donosnosti, ki v danem primeru znašata: NSV = 103.965,50 SIT NSD = 14,70 %

46

5.11. OPTIMISTIČNA RAZLIČICA PRODAJE V načrtu (optimistične) prodaje je, da bi bilo v enem letu prodanih 3300 artiklov pod enakimi pogoji, kar je enako kot pri predvideni realni različici prodaje. Predvideli bi le 10 % rast letnih negativnih denarnih tokov in pa 15 % rast letnih pozitivnih denarnih tokov. Poleg povečanja rasti neto denarnih tokov bi odšteli tudi letni strošek študentskega dela v času viška sezone. Ker bi bila prodaja v prvem letu enaka kot pri realni različici prodaje, bi s prodajo 3300 artiklov ustvarili 8.800.007,70 SIT prihodkov, od česar bi bilo realiziranega 3.079.134,30 SIT čistega dobička. Negativni denarni tokovi novega prodajnega programa bi se tako zvišali glede na realno različico prodaje na letni ravni in bi vsako leto znašali, kot je prikazano v tabeli 11: TABELA 11 (Celotni negativni denarni tokovi – optimistična različica prodaje)

Celotni negativni denarni tokovi Negativni denarni tok 1. leta 1.968.440,00 SIT Negativni denarni tok 2. leta 2.165.284,00 SIT Negativni denarni tok 3. leta 2.381.812,40 SIT Negativni denarni tok 4. leta 2.619.993,64 SIT Negativni denarni tok 5. leta 2.881.993,00 SIT

SKUPAJ (Celotni neg. denarni tokovi) 12.017.523,04 SIT Vir: Lastno delo Pozitivni denarni tokovi bi se na letni ravni povečevali za 15 %, kar je za 5 odstotnih točk več kot v primeru realne različice prodaje. Ti bi vsako leto znašali, kot je prikazano v tabeli 12: TABELA 12 (Celotni pozitivni denarni tokovi – optimistična različica prodaje)

Celotni pozitivni denarni tokovi Pozitivni denarni tok 1. leta 3.079.134,30 SIT Pozitivni denarni tok 2. leta 3.541.004,45 SIT Pozitivni denarni tok 3. leta 4.072.155,11 SIT Pozitivni denarni tok 4. leta 4.682.978,38 SIT Pozitivni denarni tok 5. leta 5.385.425,14 SIT

SKUPAJ (Celotni pozitivni denarni tokovi) 20.760.697,37 SIT Vir: Lastno delo Pri izračunu neto sedanje vrednosti (NSV) in notranje stopnje donosnosti (NSD) upoštevamo investicijo v enaki višini kot pri realni različici prodaje, to je 1.546.766,00 SIT, v nadaljnjih obdobjih pa upoštevamo že prej izračunane negativne in pozitivne denarne tokove. Diskontiramo jih z enako diskontno stopnjo oziroma s stroškom kapitala, ki znaša 12,19 %. Neto denarni tokovi novega prodajnega programa so prikazani v tabeli 13 na strani 48:

47

TABELA 13 (Denarni tokovi) Leto 0 Leto 1 Leto 2 Leto 3 Leto 4 Leto 5

Investicija 1.546.766,00 Negativni

denarni okovi 1.968.440,00 2.165.284,00 2.381.812,40 2.619.993,64 2.881.993,00

Pozitivni denarni tokovi

3.079.134,30 3.541.004,45 4.072.155,11 4.682.978,38 5.385.425,14

Neto denarni tok

-1.546.766,00 1.110.694,30 1.375.720,45 1.690.342,71 2.062.984,74 2.503.432,13

Vir: Lastno delo Na podlagi denarnih tokov, navedenih v zgornji tabeli, izračunamo neto sedanjo vrednost in notranjo stopnjo donosnosti, ki v danem primeru znašata: NSV = 4.444.032,19 SIT NSD = 85,76 %

48

6. SKLEP V današnjem globalnem in dinamičnem ekonomskem okolju, ki je čedalje bolj nepredvidljivo in težavno, je potrebno pazljivo ocenjevati ekonomsko upravičenost investicisjkih projektov. Iz prakse je znano, da se mnogi projekti, ocenjeni kot ekonomsko upravičeni, izkažejo zaradi napačnih podatkov, nepravilnega upoštevanja le-teh ali pomanjkljive metode ocenjevanja kot neuspešni. Strateške investicijske odločitve so tako povezane z visokimi kapitalskimi vložki in visoko negotovostjo. Podjetja si pri zmanjšanju negotovosti in v želji po izboljšanju investicijskih odločitev pomagajo z različnimi klasičnimi metodami vrednotenja naložb. Analiza dobrobiti in stroškov ocenjuje (ne)upravičenost financiranja določenega investicijskega projekta ter upošteva njegove zunanje vplive učinkov. Je mikroekonomska analiza, katere bistvena značilnost je, da poskuša pri vrednotenju posameznega projekta upoštevati vse stroške in vse koristi, ki z njegovo uresničitvijo nastanejo. Pravimo, da primerja stanje v družbi, če investicijski projekt sprejmemo, s stanjem v družbi, če le-tega zavrnemo (Tajnikar, 2003, str. 22-23). Z reduciranjem pozitivnih in negativnih vplivov na projekt in na njihovo ekvivalentno vrednost, izraženo v denarju, lahko z analizo stroškov in koristi ugotovimo, ali je projekt, ki ga preučujemo, sprejemljiv ali ne. Ob preučitvi vseh dejavnikov je primeren projekt tisti, katerega diskontirana vrednost prihrankov presega diskontirano vrednost stroškov oziroma mora biti neto sedanja vrednost večja od 1, hkrati pa mora biti tudi notranja stopnja donosnosti večja od stroška kapitala. Navkljub njeni preprostosti se pri analizi srečujemo s številnimi težavami, ki jih moramo kot ocenjevalci upoštevati pri samem vrednotenju določenega investicijskega projekta. Ravno zaradi možnosti posameznikovega ocenjevanja in z njim povezanimi težavami analizo stroškov in koristi štejemo bolj med spretnosti kot pa med znanosti (Tajnikar, 2003, str. 426). Teoretične osnove analize stroškov in koristi, opisane v specialističnem delu, sem tako uporabil za vrednotenje oziroma proučevanje določenega investicijskega projekta, v mojem primeru uvajanja novega prodajnega programa. Tega sem ocenjeval v treh različicah (realna, pesimistična in optimistična različica), katerih izračuni so pokazali, da bi bilo za podjetje smotrno, da svojo ponudbo razširi. Kot kažejo izračuni realne različice prodaje za obdobje petih let, je neto sedanja vrednost 2.372.739,68 SIT, medtem ko je notranja stopnja donosnosti občutno višja od stroška kapitala in znaša 60,06 %. Tudi optimistična in pesimistična različica pri določenih spremenjenih pogojih kažeta navkljub svoji občutljivosti na spremembe, da bi bilo za podjetje priporočljivo, da omenjeni investicijski projekt sprejme. Vendar pa ta občutljivost med drugim opozarja na pazljivost pri ocenjevanju (ne)upravičenosti uvajanja novega prodajnega programa. Izračuni optimistične različice namreč kažejo visoko stopnjo neto sedanje vrednosti v višini 4.444.032,19 SIT in notranjo stopnjo donosnosti v višini 85,76 %, medtem ko je skromna pozitivna neto sedanja vrednost pesimistične različice 103.965,50 SIT in notranja stopnja donosnosti 14,70 %.

49

V kolikor je notranja stopnja donosnosti višja od relevantne diskontne stopnje oziroma stroška kapitala, se za investicijski projekt odločimo, če pa je manjša, investicijski projekt zavrnemo (Buckley et al., 1998, str. 153-156). Notranja stopnja donosnosti pesimistične različice je še vedno višja od stroška kapitala, kar pomeni, da je uvajanje novega prodajnega programa upravičeno. Četudi upoštevam prakso in z njo povezane negotove ocene investicijskih projektov komercialne narave, tako imenovani nemerljivi učinki oziroma koristi »govorijo« v prid uvajanju novega prodajnega programa v podjetju. Poleg izračunov neto sedanje vrednosti in notranje stopnje donosnoti imajo pri analizi stroškov in koristi veliko vlogo tudi zgoraj omenjeni nemerljivi učinki oziroma koristi. Slednje so v preučevanem primeru prisotne in se kažejo kot delitvene koristi oziroma estetske koristi, ki pa jih je zaradi njihove narave skoraj nemogoče oceniti oziroma vrednotiti. V sklopu novega prodajnega programa bi podjetje namreč tržilo unikatne slovenske rokodelske izdelke, katerih izdelovalci se, zaradi nerazumevanja države oziroma nestimulativne politike, srečujejo s številnimi preprekami na slovenskem trgu. Posledično svoje izdelke prodajajo na črno in opuščajo tovrstno dejavnost, vse manj pa se jih odloča za samozaposlitev. Z omenjenim novim prodajnim programom bi podjetje v času mačehovskega odnosa države do izdelovalcev in njihovih izdelkov omogočilo rokodelcem učinkovitejšo pot za trženje ter posledično krepilo tudi svojo zunanjo podobo. Podpora rokodelcev pri uvajanju tovrstnega prodajnega programa v sklopu ponudbe podjetja končnim kupcem ter dveh večjih slovenskih organizacij kot sta OZS in STIC pa bi k temu še dodatno pripomogli. Naziv blagovne znamke oziroma linije izdelkov pod enotnim imenom bi tako zajemal rokodelske izdelke, ki vsebujejo značilnosti in znanja lastne dediščine ter vključujejo spoznanja sodobnega oblikovanja. Podjetje bi s ponudbo izbranih izdelkov pripomoglo k razvoju rokodelstva in zagotavljanju večje možnosti za preživetje tovrstne obrti in konec koncev za obstoj rokodelstva na Slovenskem. Podjetje bi preko spleta trženjskih aktivnosti potrošnikom in širši javnosti tudi približalo domače rokodelstvo in preko tečajev ter delavnic poskrbelo za prenašanje kulturne dediščine na prihodnje rodove. Izelki, ki se počasi izgubljajo v »poplavi vzhodnega kiča« in prav tako v zavesti ljudi bi tako ponovno pridobili svojo vrednost. Menim, da bi bila uvedba novega prodajnega programa na podlagi povedanega ter preučevanega upravičena in za podjetje dobrodošla. Navkljub kakovostno pridobljenim podatkom in na videz realnim ocenam pa se mora podjetje zavedati, da izračuni temeljijo na domnevah in se skladno s tem tudi odločati. Kot pravi avtor Tajnikar (2003), je jedro analize stroškov in koristi preprosto, vendar povezano s številnimi praktičnimi problemi, če jo želimo uporabiti v praksi. Zaradi samega ocenjevanja postane zahtevna in kompleksna, vendar pa nas lahko velikokrat reši pred izbiro slabega investicijskega projekta.

50

7. LITERATURA IN VIRI

7.1. LITERATURA

1. Abelson Peter: Cost benefit analysis and environmental problems. Westmead : Saxon House, Teakfield Limited, 1979, 202 str.

2. Anderson G. Lee in Settle F. Russell: Benefit-Cost Analysis, A Practical Guide. Canada : D.C. Heath and Company, 1977, 140 str.

3. Baumol J. W.: Economic Theory and Operations Analysis. London : Prentice-Hall International, 1961, 695 str.

4. Brigham Eugene F. in Gapenski Louis C. : Financial Management, Theory and Practice. Fort Worth: The Dryden Press, 1997, 1192 str.

5. Brigham Eugene F. in Daves Philip R. : Intermediate Financial Management. Australia: South-westwrn Thomson Learning, 2004, 1038 str.

6. Buckley Adrian et al.: Corporate Finance Europe. London : McGraw-Hill, 1998, 726 str.

7. Campbell Harry in Brown Richard: Benefit-Cost Analysis, Financial and Economic Appraisal using Spreadsheets. Cambridge : Cambridge university press, 2003, 343 str.

8. Chadwick Leslie: Management Accounting. London : Routledge 1993, 237 str. 9. Česen Andrej: Učno gradivo za predmet Planiranje in kontroliranje projektov.

Ljubljana : EF, 2005, 16 str. 10. Dasgupta K. Ajit in Pearce D. W.: Cost-Benefit Analysis, Theory and Practice.

London : Macmillan Education Ltd, 1987, 264 str. 11. Dodge Roy: Foundations of Cost And Management Accounting. London : Chapman

and Hall, 1994, 419 str. 12. Drury Colin: Costing, An Introduction. London : Chapman & Hall, 1994, 491 str. 13. Garrison Ray H.: Managerial Accounting, Concepts for planning, control, decision

making. Boston : IRWIN, 1991, 810 str. 14. Gill O. James: Practical Financial Analysis. London : Kogan Page Ltd, 1993, 92 str. 15. Grant L. James: Foundations of Economic Value Added. New Jersey : John Wiley and

Sons, 2003, 317 str. 16. Hanley Nick in Spash L. Clive: Cost-Benefit Analysis and the Environment. Aldershot

: Edward Elgar Publishing Limited, 1995, 278 str. 17. Hansen Don R. in Mowen Maryanne M.: Management Accounting. Ohio : South-

Western Publishing CO. Cincinnati, 1990, 1048 str. 18. Irvin George: Modern Cost-Benefit Methods. London : The Macmillan Press Ltd,

1978, 257 str. 19. Kleindienst Robert: Multiplikator čistega dobička. Ljubljana : Finance, 1999, str. 31 20. Levy Heim in Sarnat Marshall : Capital investment and financial decisions. New

York: Prentice Hall, 1994, 782 str. 21. Lumby Steve: Investment Appraisal and Financial Decisions. London : Chapman and

Hall, 1994, 667 str.

51

22. Mishan E.J.: Cost-Benfit Analysis, an informal introduction. London : Unwin Hyman, 1988, 461 str.

23. Mramor Dušan: Uvod v poslovne finance. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1993, 381 str.

24. Pigou A. C.: The Economics of Welfare. London : Macmillan and Company, 1950, str. 183

25. Pučko Danijel in Rozman Rudi: Ekonomika in organizacija podjetja. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1992, 344 str.

26. Rejc Adriana in Lahovnik Matej: Priročnik za ekonomiko podjetja. Ljubljana : ekonomska fakulteta, 1998, 118 str.

27. Repovž Mitja: Kako povečati donosnost kapitala. Manager, 12(1995), str.52 28. Rozman Rudi: Učno gradivo za predmet Projektni management (ravnanje projektov).

Ljubljana : EF, 2005, 62 str. 29. Stepko Draga: Ekonomika naložb. Ljubljana : Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča v

Ljubljani, 1980, 76 str. 30. Sugden Robert in Williams Alan: The Principles of Practical Cost-Benefit Analysis.

Oxford : Oxford university press, 1978, 275 str. 31. Tajnikar Maks: Mikroekonomija s poglavji iz teorije cen. Ljubljana : EF 2003, 469 str. 32. Tajnikar Maks et al.: Upravljalska ekonommika. Ljubljana : EF, 1998, 332 str. 33. Tekavčič Metka: Obvladovanje stroškov. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1997,

str.193 34. Tekavčič Metka: Učno gradivo predavanj Ekonomike projektov. Ljubljana : EF, 2005,

14 str. 35. Treutt J. Lila in Treutt B. Dale: Managerial Economics, Analysis, Problems, cases.

United States of America : John Wiley & Sons, Inc., 2004, 742 str. 36. Zupančič Samo: Ekonomika transporta. Ljubljana : EF, 1992, 368 str.

7.2. VIRI

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev: Poročilo o stanju na trgu vrednostnih papirjev v letu 2004. [URL: http://www.a-tvp.si/content.asp?IDm=19], in 24.3.2007

2. Banka Slovenije: Povprečne deklarirane obrestne mere bank. [URL:http://www.bsi.si/iskalniki/bilteni.asp?MapaId=229#], in [URL:http://www.bsi.si/iskalniki/pregled-financnih-podatkov-vsebina.asp?VsebinaId=4822&MapaId=138], 16.3.2006

3. Čebokli Zdravko: Investicije – Ocenjevanje investicijskih projektov. Svetovalno podjetje AKC, d.o.o. [URL:http://www.akc.si/investicije.htm], 23.7.2006

4. Fastrak Consulting LTD: Why is cost-benfit analysis necessary. [URL:http://www.fastrak-consulting.co.uk/tactix/features/costbens/cosben02.htm], 25.7.2006

52

5. Zavarovalnica Triglav,d.d.: Poročilo o poslovanju v letu 2003. [URL:http://www2.zav-triglav.si/splosno/porocilo2003/pdf/Porocilo2003.pdf], 23.3.2007

6. MindTools (Essential Skills For An Excellent Career): Cost/Benefit Analysis. [URL:http://www.mindtools.com/pages/article/new/TED_08.htm], 25.7.2006

7. NCEDR (National Center For Environmental Decision – Making Research: Cost-Benefit Analysis. [URL:http://www.ncedr.org/tools/othertools/costbenefit/lead.htm], 16.3.2006

8. Obrtna zbornica Slovenije (OZS): [URL:http://www.ozs.si/prispevek.asp?IDpm=10&ID=4566], 11.3.2007

9. Jarec Miran: Razstava domače in umetnostne obrti. [URL:http://www.rokodelstvo.si/novica.aspx?id=17], 11.3.2007

10. San Jose State University: An Introduction To Cost Benefit Analysis. [URL:http://www.sjsu.edu/faculty/watkins/cba.htm], 25.7.2006

11. Silva Forest Foundation: Discusion of Cost Benefit Analysis [URL:http://www.silvafor.org/publications/library/docs/Wholistic%20Cost%20Benefit%20Analysis.pdf], 20.3.2007

12. Smart inkubator, družba za podjetniško dejavnost, d.o.o, [URL:http://www.smartstart.si/dynamicPage.aspx?id=11], 23.10.2006

13. Solution Matrix Ltd: Encyclopedia and Business Case Analysis. [URL: http://www.solutionmatrix.com/cost-benefit-analysis.html], 16.3.2007

14. WIKIPEDIA The Free Encyclopedia: [URL:http://en.wikipedia.org/wiki/Sunk_cost], 23.10.2007

15. Interno gradivo OZS (Obrtna zbornica Slovenije): Arhiv sekcije za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije, 2005

16. Interno gradivo podjetja

53

8. PRILOGE

8.1. Povprečne deklarirane obrestne mere bank (vezane na tolarsko revalorizacijsko klavzulo)

letne obrestne mere v % Leto 2003 Leto 2004 KATEGORIJA r n r n

POSOJILA Kratkoročna posojila za tekoče poslovanje gospodarstvu - 10,8 - 8,7 Potrošniška posojila prebivalstvu - 10,4 - 8,6 Dolgoročna posojila za osnovna sredstva gospodarstvu 6,2 12,6 4,9 9,0 Dolgoročna posojila za stanovanjsko gradnjo prebivalstvu 4,6 10,8 3,6 7,6 VLOGE Vloge na vpogled - 1,0 - 0,6 Vloge, vezane do 30 dni - 3,9 - 2,8 Vloge, vezane od 31 do 90 dni - 6,0 - 3,8 Vloge, vezane od 91 do 180 dni - 6,1 - 3,7 Vloge, vezane od 181 dni do 1 leto - 6,4 - 3,8 Vloge, vezane nad 1 leto 1,7 7,8 0,6 4,5 Vir: Banka Slovenije, 2006

letne obrestne mere v % Leto 2005 Leto 2006 KATEGORIJA

r n r n POSOJILA Kratkoročna posojila za tekoče poslovanje gospodarstvu - 8,0 - 7,1 Potrošniška posojila prebivalstvu - 7,8 - 6,8 Dolgoročna posojila za osnovna sredstva gospodarstvu 4,7 8,8 3,9 6,3 Dolgoročna posojila za stanovanjsko gradnjo prebivalstvu 3,3 7,4 3,1 5,5 VLOGE Vloge na vpogled - 0,4 - 0,2 Vloge, vezane do 30 dni - 2,4 - 2,1 Vloge, vezane od 31 do 90 dni - 3,3 - 2,7 Vloge, vezane od 91 do 180 dni - 3,1 - 2,7 Vloge, vezane od 181 dni do 1 leto - 3,2 - 2,7 Vloge, vezane nad 1 leto 0,4 4,4 0,3 2,7 Vir: Banka Slovenije, 2006

54

9. SLOVARČEK SLOVENSKIH PREVODOV TUJIH IZRAZOV

Annual Net Cash Flow – Letni donos Benefits – Koristi Bond-yeld-plus-risk-premium Approach – Model donosnosti dolgoročnega dolžniškega kapitala, povečane za premijo za tveganje Brainstorming – Ustvarjalno razmišljanje Capital Asset Pricing Model (CAPM) – Model določanja cen dolgoročnih naložb Capital Budgeting – Investicijsko načrtovanje Capital Expenditure – Investicija Cash Flow – Denarni tok Certainty Equivalent Approach – Metoda določenega ekvivalentnega pristopa Conventional Project – Konvencionalni projekt Cost-Benefit Analysis (CBA) - Analiza stroškov in koristi Costs – Stroški Debt – Dolg Direct Costs – Neposredni stroški Discounted Cash Flow Model – Model diskontiranih denarnih tokov Discount Rate – Diskontna stopnja Discounted Payback Period Rule – Diskontirana doba vračanja investicije Equity – Kapital Explicit Costs – Eksplicitni stroški Fixed Costs – Stalni stroški Implicit Costs – Implicitni stroški Incremental Cash Flow – Dodaten denarni tok Indirect Costs – Posredni stroški Internal Rate of Return (IRR) – Notranja stopnja donosa Internal Rate of Return (IRR) – Notranja stopnja donosnosti Investment Outlay – Investicijsko vlaganje Kaldor-Hicks Principle – Kaldor-Hicksovo načelo Major Project – Veliki projekt Modified Internal Rate of Return (MIRR) – Popravljena notranja stopnja donosnosti Mutually Exclusive Project – Medsebojno izključujoči projekt Net Present Value (NPV) – Neto sedanja vrednost Nonconventional Project – Nekonvencionalen projekt Opportunity Cost – Oportunitetni strošek Pareto Improvement Criterion – Paretovo izboljšanje Payback Method – Doba vračanja investicije Pereto Criterion – Paretovo načelo Present Value (PV) – Sedanja vrednost Price - Earnings Ratio – Multiplikator čistega dobička

55

Probabilitiy Analysis – Verjetnostna analiza Profitability Index (IP) – Indeks donosnosti Project Cost of Capital – Strošek kapitala investicije Regular Capital Expenditure – Redne investicije Relevant Costs – Odločilni stroški Risk Averter – Oseba naklonjena tveganju Risk Seeker – Oseba naklonjena tveganju Risk-Adjusted Discoun Rate – Diskontna stopnja, ustrezno prilagojena tveganju Risk-neutral Decision Maker – Oseba nevtralna oziroma nepristranska tveganju Small Proposal – Plan manjše vrednosti Sunk Cost – Potopljeni strošek Terminal Value (TV) – Končna vrednost Time Preference – Časovna preferenca Variable Costs – Spremenljivi stroški Weighted Average Cost of Capital (WACC) – Tehtano povprečje stroška kapitala

56