UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MATJAŽ TOMAŽIN

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRIMERJAVA REGULACIJE USTANAVLJANJA IN NADZORA ZAVAROVALNIC MED SLOVENIJO IN ŠVICO

Ljubljana, september 2006 MATJAŽ TOMAŽIN

IZJAVA Študent MATJAŽ TOMAŽIN izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom DR. RASTO HARTMAN-a in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

V Ljubljani, dne____________________ Podpis:

KAZALO UVOD ........................................................................................................................................ 1 1. REGULACIJA ZAVAROVALNIŠTVA NA NACIONALNI RAVNI ........................... 2

1.1. Argumenti za ureditev zavarovanja ............................................................................ 2 1.2. Vrste in vsebina predpisov ........................................................................................... 3

1.2.1. Ureditev izdelka........................................................................................................ 4 1.2.2. Ureditev cene............................................................................................................ 4 1.2.3. Ureditev rezerv in solventnosti................................................................................. 5

1.3. Koristi od regulacije zavarovalništva.......................................................................... 6 2. KRATKA PREDSTAVITEV ŠVICARSKEGA IN SLOVENSKEGA ZAKONA O .... 7 ZAVAROVALNEM NADZORU............................................................................................ 7

2.1. Švicarski VAG ............................................................................................................... 7 2.2. Slovenski Zzavar ........................................................................................................... 8 2.3. Namen in cilji nadzora, ki jih navaja zakon ............................................................... 8 2.4. Področje veljave............................................................................................................. 9

3. DOVOLJENJE ZA OPRAVLJANJE ZAVAROVALNIH POSLOV .......................... 10 3.1. Nadzorni organ............................................................................................................ 10 3.2. Organizacijski obliki zavarovalnic ............................................................................ 13 3.3. Potek podelitve dovoljenja za poslovanje.................................................................. 13 3.4. Opravljanje zavarovalnih poslov preko meje........................................................... 15 3.5. Nadzor tujih zavarovalnic .......................................................................................... 16

4. INŠTRUMENTI NADZORA............................................................................................ 20 4.1. Lastni kapital ............................................................................................................... 20 4.2. Zavarovalno tehnične rezervacije.............................................................................. 23 4.3. Kritno premoženje in kritni sklad ............................................................................. 26 4.4. Poročanje, izkazi, bilanca, pristojbine ...................................................................... 28

5. PRENEHANJE ZAVAROVALNIC, PRENOS BILANCE, VARNOSTNI UKREPI. 31 5.1. Varnostni ukrepi ob kršenju zakona......................................................................... 31 5.2. Odvzem oz. prenehanje dovoljenja za opravljanje ene ali več zavarovalnih vrst. 31 5.3. Likvidacija in stečaj .................................................................................................... 32 5.4. Prenos celotne ali le dela bilance................................................................................ 33

6. KAZENSKE DOLOČBE V OBLIKI DENARNIH KAZNI .......................................... 34 SKLEP..................................................................................................................................... 36 LITERATURA ....................................................................................................................... 38 VIRI ......................................................................................................................................... 38 PRILOGE

UVOD Državni finančni sektor je najpomembnejši kanal, preko katerega se pretaka denar. Slabo reguliran in nadzorovan finančni sektor, oziroma s premajhnim kapitalom, ki težko pokriva nastajajoče rizike, lahko poveča državno ranljivost na finančne krize. Izboljšana regulacija finančnega sektorja lahko pomaga pri tem, da finančne institucije izvedejo primerne korake, s katerimi lahko kljubujejo tveganju. Primerna politika finančnega sektorja lahko pomaga vzpostaviti likviden domači kapitalski trg, ki zniža vzpodbude za preveliko zadolževanje v tujini. Na splošno: izboljšana regulacija in nadzor finančnega sektorja lahko preprečuje krize s tem, ko vzpostavi neko trdnost na državnih trgih, iz česar rezultira ne preveliko nihanje na domačih trgih zaradi škodljivih vplivov doma in v tujini. Moje diplomsko delo se bo osredotočilo samo na en del finančnega trga, in sicer na zavarovalniški trg, ki pomembno vpliva na ostale finančne in kapitalske trge in seveda na celotno državno gospodarstvo. Mnogo svetovnih ekonomistov se ukvarja s problemom, kaj je boljše za državo, ali iti v smer liberalizacije in deregulacije zavarovalniškega trga, ali naj trg država ostro regulira. V diplomskem delu sem se glede regulacije in nadzora zavarovalnic osredotočil na dve državi: na Švico, kot na eno najrazvitejših držav na svetu na zavarovalniškem področju in na Slovenijo. Glavni namen mojega diplomskega dela je primerjava regulacije in nadzora v obeh državah; in sicer Švice, kot neke "idealne" države (oz. vsaj na zelo dobri poti do "idealnosti"), kar se tiče zavarovalniškega sektorja, ter Slovenije, kako daleč je na tej poti. V prvem delu diplomske naloge se bom osredotočil na teoretične podlage glede urejanja zavarovanja: katere oblike urejanja sploh poznamo, kakšni so argumenti za ureditev zavarovalnega sektorja in kakšne so možne koristi zaradi urejanja. V drugem delu diplomskega dela bom predstavil obe najpomembnejši zakonski podlagi, ki urejata regulacijo in nadzor nad zavarovalnicami. V Sloveniji se ta imenuje Zakon o zavarovalništvu oz. krajše Zzavar, v Švici pa VAG (Versicherungsaufsichtsgesetz). Opisal bom, kakšni cilji regulacije so navedeni v samih zakonih in širino področij veljavnosti. V tretjem delu bom primerjal potek pridobitve dovoljenj za opravljanje zavarovalnih poslov. Najprej bom predstavil oba nadzorna organa, ki sta ključnega pomena pri postopku pridobitve dovoljenj za poslovanje, kateri organizacijski obliki, ki sta dovoljeni v posameznih državah, sledil bo konkreten potek podelitve dovoljenja in dokumente, ki jih je potrebno predložiti za pridobitev, ob koncu pa še potek pridobitve dovoljenja ter nadzor tujih zavarovalnic, ki želijo opravljati posle v Švici oz. Sloveniji, ter kako poteka oz. se nadzoruje opravljanje poslov izven domačih meja. Naj omenim, da pišem slovenski del primerjave ter morebitne razlike med Švico in Slovenijo zaradi preglednosti v poševnih črkah.

1

V četrtem delu se bom podrobneje posvetil primerjavi inštrumentov nadzora, ki ji uporabljata obe državi, kapitalskim zahtevam na obeh področjih, regulaciji zavarovalno tehničnih rezervacij, primerjavi regulacije kritnega premoženja ter kritnega sklada v obeh državah ter primerjavi obveznosti poročanja in pristojbin, ki jih morajo plačati zavarovalnice za nadzor nad njimi. V petem delu bom opisal razliko v postopkih prenehanja zavarovalnic, ki zajema varnostne ukrepe, odvzem oz. prenehanje dovoljenja za opravljanje ene ali več zavarovalnih vrst, likvidacijo in stečaj, ter prenos dela ali celotne plačilne bilance. Kot zadnji del pa sledi še primerjava denarnih kazni za kršenje pravil oziroma zakonov. Viri, ki jih bom uporabljal za pisanje diplomskega dela prihajajo predvsem iz internetnih strani. Poudaril bi predvsem dva vira: Spletne strani Agencije za zavarovalni nadzor in spletne strani BPV, kjer so mi na voljo vsi podatki o organizaciji nadzornih organov, njihova letna poročila... Na njih pa so dostopne tudi povezave do vseh pravnih podlag, ki so kakorkoli pomembne pri regulaciji in nadzoru nad zavarovalnicami. 1. REGULACIJA ZAVAROVALNIŠTVA NA NACIONALNI RAVNI 1.1. Argumenti za ureditev zavarovanja Z razvijanjem ekonomije so zavarovalniški trgi postajali vedno bolj raznoliki, bolj učinkoviti in vedno lažje je obvladovanje različnih tveganj. Kar pa je zanje značilno, pa je tudi to, da so v večini že skozi celotno zgodovino močno regulirani. Primarna funkcija regulatorjev je to, da poskrbijo, da so zavarovalna podjetja finančno stabilna oz. da lahko pokrivajo vse svoje obveznosti, druga njihova funkcija pa je, da zaščitijo potrošnika pred raznimi nepoštenimi mahinacijami s strani zavarovalnic. Argumenti za ureditev zavarovanja so (Hartman, 1994, str. 16, 17):

1. Naravni monopol; količino proizvodov, po kateri je povpraševanje na enem trgu, lahko en proizvajalec proizvede po nižji ceni kot katerokoli drugo število proizvajalcev. To naj bi se odražalo v pravilu ekonomije obsega in ekonomije različnosti. Državne omejitve vstopa opravičujejo s trditvijo, da bi proizvodnja večih podjetij kot enega zaščitenega monopolista v celotnem gospodarstvu pomenila neustrezno izrabo virov. Tako se prepreči izbor tistega ponudnika, ki je najbolj konkurenčen na osnovi svojih zmožnosti. Poleg administrativnih ovir pa so pomembne tudi ekonomske ovire. To so predvsem investicije, ki bi jih izgubili ob morebitnem kasnejšem izstopu.

2

2. Uničujoča konkurenca; gre za domnevo, da ima uničenje nekega podjetja škodljive posledice za celotno gospodarstvo.

3. Zunanji učinki; do njih pride, če je proizvodnja ali poraba nekega izdelka ali opravljanje neke storitve povezana s prednostmi ali slabimi stranmi za tretje osebe, ki niso v tržnem odnosu med udeležencema posla. Tudi ta namreč zadeva, ali je nek riziko pokrit ali ne. Zato zakonodajalec predpiše obvezno kritje nekaterih rizikov (na primer v prometu).

Hollender loči med petimi razlogi na katere se sklicujejo zagovorniki regulacije zavarovanja (Hartman, 1994, str. 18):

1. Prosojnost; prosojnost zavarovalnega trga je potrebna za konkurenco med zavarovalnicami in da lahko kupec primerja zavarovalne storitve.

2. Računanje cene; poudarja pomembnost nadzora rizikov zavarovalnic in sodelovanje med zavarovalnicami, ki naj bi izboljšale svoje osnove za izračune cen.

3. So- in pozavarovanje; to naj bi bil edini način za zavarovanje velikih rizikov. Zato naj bi zakonsko skrbeli za tako visoke premije, da bo prevzet riziko lahko pozavarovan.

4. Varnost; ta argument razumemo tako, da se prepreči stečaj zavarovalnic. Brez urejanja solventnosti naj bi zavarovalnice oblikovale premajhen lastni kapital, lahko pa bi šle tudi zavestno v stečaj.

5. Zmogljivost; Zagovorniki reguliranja predpostavljajo, da ni nobenih mej pri zmogljivosti proizvodnje. Zaradi zakona velikih števil pride pri zavarovalnicah do izravnave rizika v kolektivu; tako naj bi bili stroški za vsako novo sklenjeno pogodbo vedno manjši.

1.2. Vrste in vsebina predpisov Tako imenovane posebnosti zavarovanja služijo kot argument za vrsto predpisov. Po Finsingerju in drugih povzemamo spodaj naštete predpise, s katerimi se lahko sreča neka institucija na zavarovalnem trgu (Finsinger, Hummond, Tapp, 1985, str. 2-6; Finsinger, 1990, str. 19-20):

− obvezno razkrivanje informacij strankam, − obvezno razkrivanje informacij javnosti, − od vlade predpisana standardna oblika informacij, − vladni nadzor solventnosti, − od vlade predpisane garancije solventnosti, − nadzor vstopa na trg – dajanje dovoljenj in odobritev,

3

− ureditev rokov in pogojev zavarovalnih pogodb, − ureditev investicij, − ureditev cene in − ureditev dobička.

Jaz bom te predpise razčlenil malo drugače, in sicer na tri večje sklope, od katerih vsak zajema nekaj točk navedenih zgoraj: na ureditev izdelka, ureditev cene ter ureditev rezerv in solventnosti. 1.2.1. Ureditev izdelka Večina držav po svetu strogo predpisuje zavarovalne pogodbe in njihov jezik. Bolj razvite države imajo zelo strogo predpisane pogodbe glede zavarovalništva (Švica, Švedska). Regulirane zavarovalne police pa najdemo tudi v tistih zveznih državah, v katerih je močna cenovna konkurenca. Obstajajo pa tudi države (Francija,..), kjer so določila v pogodbah zelo variabilna in je primerjava cen izdelkov težka. Ureditev izdelkov in s tem poenotenje ima koristi in stroške. Zmanjša lahko število zavarovalcev, ki povprašujejo po netipičnih produktih in prepreči inovativnost zavarovalnic pri oblikovanju novih izdelkov. Država lahko na ta način tudi sili k prevelikemu zavarovanju, za katerega sama misli, da koristi družbi ali pa določeni panogi. 1.2.2. Ureditev cene Vzrok za regulacijo cene je isti kot za predpisovanje rezerv (Finsinger, Pauly , 1986, str. 35). Če so premije prenizke, naj zavarovatelj ne bi mogel plačati vseh zahtevkov. Finsinger in Pauly menita, da ta dokazni razlog ni pravilen, še posebno če se predpišejo ustrezne rezerve. Trdila sta tudi, da se riziki premije lahko izravnajo z lastniškim kapitalom, kar pa velja le v krajšem obdobju. Pomemben dejavnik pri urejanju cen je konkurenca. Le-ta naj bi vodila do stalnega povečanja ponudbe in tako do velikega znižanja cen, dokler te ne bi več pokrivale stroškov. Stečaji naj ne bi zavirali tega uničujočega znižanja cen, saj v zavarovalništvu v primerjavi z drugimi branžami naj ne bi delovale omejitve zmogljivosti. Skupni gospodarski škodi naj bi se izognili s karteli za oblikovanje cen in z zakonsko ureditvijo cen. Za nestabilnost trga naj bi torej bila kriva odsotnost omejitve zmogljivosti pri proizvodnji zavarovalnih proizvodov. Zavarovalne police naj bi praktično brezplačno razmnoževali in mejni stroški proizvodnje naj bi bili blizu nič. Zato naj bi v konkurenčnem boju tudi profitno usmerjena podjetja sprejela cene, ki ne pokrivajo njihovih skupnih stroškov. Predpostavka o odsotnosti omejitve zmogljivosti oziroma o mejnih stroških blizu nič ne drži, saj zavarovalnice uporabljajo pri delu v veliki meri omejene osebne in stvarne vire. Večji

4

obseg poslovanja je povezan z večjim obsegom izdelave ponudb, izračunavanja cen, reševanja škod itd. Posebno velik strošek predstavlja mreža zastopnikov in brez njene širitve se ne bi mogel veliko povečati promet zavarovalnice. Odnos med obsegom poslovanja in stroški v zavarovalništvu torej ni nikakršna branžna posebnost. Regulacija cene se redno uporablja tudi za nadzor nad premijami, ki jih zavarovalnica zaračuna zavarovancem. Argumenti za to temeljijo na pravičnosti. Tako je v državah z najmočnejšo regulacijo močno nagnjenje k enakim premijam za vse zavarovance za določen zavarovalni izdelek. Toda to hkrati pomeni, da te države ne razvijajo spretno prilagojenih sistemov klasifikacij rizikov. Kaže pa, da takšne klasifikacije rizikov zmanjšujejo celotno škodo. V resnici tu ne gre za pravičnost, ampak za predvidevanje stroškov, pospeševanje preventivnih dejavnosti in zmanjševanje subjektivnega rizika. 1.2.3. Ureditev rezerv in solventnosti Zavarovatelj in zavarovalnica skleneta zavarovalno pogodbo, s katero je obljubljeno določeno izplačilo denarja ob nekem dogodku ali po nekem času. Ali bo lahko plačala svoje obveznosti, je odvisno od količine in kvalitete sredstev, ki jih ima. Finsinger in Pauly (1986, str. 6-9) razlagata, da država ureja rezerve in plačilno sposobnost, ker se boji, da zavarovalnice same ne bi imele ustreznih sredstev oziroma rezerv, da bi lahko plačale vse zahtevke zavarovancev. Zato država predpiše najnižjo vrednost rezerv, ki so ponavadi v obliki vrednostnih papirjev, ki prinašajo nek donos. Država zaradi nihanja vrednostnih papirjev najpogosteje tudi določa, katere zavarovalnica lahko koristi kot obvezno rezervo in v kakšnem deležu. Večina prepisov daje prednost naložbam s stalno določenim dohodkom (Schnewlin , 1983, str. 139), ki so bolj sigurni za vlaganje. Rezerve za posamezno zavarovalnico je težko določiti, za to bi morali poznati slabe in ugodne učinke dodatno predpisanih rezerv. Večina držav zato uporablja neko bolj subjektivno oceno, ko predpiše obvezne rezerve, zato je le-ta nižja ali višja, kot bi jo sicer imela posamezna zavarovalnica. Država pa ne predpisuje le rezerv zavarovalnice, temveč velikokrat poseže tudi v predpis rezervacij. V kolikor zavarovalnica kapital za rezervacije vrača imetnikom polic v obliki dividend, največkrat privede do zmanjšanja učinkovitosti zaradi transakcijskih stroškov. Lastniki zavarovalnih polic pa so prisiljeni investirati v rezervacije zavarovalnice, za kar so glede na stroške izgubljenih alternativ lahko na slabšem. V primeru da rezervacije postanejo dobiček delničarjev, pa je zavarovanje še toliko bolj predrago. Finsinger in Pauly ugotavljata, da razlog za predpis rezerv ni toliko v tem, da se napolni varnostne sklade, pač pa v tem, da se vidi ali je zavarovalnica na poti k plačilni nesposobnosti.

5

Uspešno preprečevanje plačilne nesposobnosti je v nekaj državah (ZDA, Velika Britanija) poleg obveznih rezerv doseženo tudi preko garancijskih skladov, ki so dogovor celotnega zavarovalniškega trga, da bo solidarno poplačalo vse izgube plačilno nesposobnih zavarovalnic. Zavarovalnica, ki ima plačilne težave, najprej poišče sredstva v svojih rezervah, ostale zahtevke pa si za plačilo razdelijo druge zavarovalnice. Način zagotavljanja solventnosti preko garancijskih skladov ima veliko prednosti. V principu lahko zagotovi popolno zaščito potrošnikov, povzroči skrb zavarovalnic za finančno stanje drugih zavarovalnic in potrošniki dobijo plačilo tudi v slučaju, ko pride do nesolventnosti zaradi nesposobnosti države uveljavljanja obstoječih predpisov. Primernost in uspešnost garancijskih skladov pri preprečevanju plačilne nesposobnosti je zelo široko sprejeta, vendar pa najdemo tudi ostre nasprotnike. V splošnem pa je nesolventnost zavarovalnic izredno redek pojav celo tam, kjer zakonodaja ni zelo stroga. V državi, kot je recimo Švica, pa se tak primer nikoli ne zgodi. Do nesolventnosti največkrat pripelje le nepopolna uveljavitev pravil, ki urejajo solventnost. Največkrat se pojavi prevelik časovni zamik med kršitvijo pravil in odkritjem nepravilnosti oziroma reagiranjem države. Vendar pa moramo vedeti, da je zavarovalnica tudi takrat v manjših težavah, kot bi bila, če sploh ne bi bilo regulacije plačilne sposobnosti. 1.3. Koristi od regulacije zavarovalništva V poslovanju zavarovalnih organizacij varnost predstavlja eno od osnovnih načinov vodenja politike likvidnosti (Bijelič, 1998, str. 275). Urejanje na finančnem področju je lahko povezano z različnimi cilji, ki pa si lahko tudi nasprotujejo in imajo v različnih povezavah različno težo. Po Llewellyn-u (1990, str. 31-32) je potrebno z osnovnimi cilji urejanja zagotoviti slednje:

- visoko stopnjo finančne učinkovitosti, - stabilnost sistema, - varnost potrošnika pred izkoriščanjem in nevarnostjo finančnega propada, - vzdrževanje celosti plačilnega sistema.

Cilji vplivajo drug na drugega in si stalno nasprotujejo. Primer: več konkurence v financah lahko privede do povečanja učinkovitosti podjetij in celotnega finančnega sistema, istočasno pa lahko večja konkurenca poveča negotovost (slabša dobičkonosnost, večja možnost za večje tveganje) in tako ogrozi zahtevo po stabilnosti. Schmidt (1989, str. 486) navaja kot cilj regulacije zavarovanja zagotavljanje finančne sposobnosti tako zavarovalnic kot tudi privatnih podjetij. Zavarovalnice naj bi bile stalno zmožne izpolnjevati obveznosti tako kupcem kot tudi tretjim osebam.

6

Možne koristi pri regulaciji zavarovalništva so v velikem obsegu. Naj naštejem nekaj najpomembnejših in hkrati nujnih. Zavarovalci in zavarovanci morajo za učinkovito in stabilno delovanje družbe biti zaščiteni. Država mora poskrbeti, da se pravice iz zavarovalnih pogodb v resnici izplačujejo, mora preprečevati slabe nasvete prodajalcev, nejasnost pogodb, zavajajoče oglaševanje, preveliko prenašanje bremena z ene skupine zavarovancev na drugo itn. Zavarovalnice so z regulacijo kot prvo zaščitene pred nesolventnostjo. Schmidt pravi, da zagotavljanje finančne sposobnosti ne pomeni le varovanja zavarovancev in tretjih oseb, temveč istočasno varovanje podjetij samih. Zaposleni v zavarovalništvu so torej na ta način v »privilegiranem« položaju. Delničarji so z regulacijo obvarovani pred izgubo svojih naložb. Država torej predvsem na podlagi varovanja potrošnikov skrbi za finančno uspešno poslovanje zavarovalnice in s tem tudi za varnost delničarjev. Pri pregledu vseh koristnih vplivov regulacije zavarovalništva pa ne smemo pozabiti tudi na čedalje večjo mednarodno aktivnost zavarovalnic, ki seveda lahko zelo vpliva na plačilno bilanco, kar je lahko tudi pomemben vzrok za državno reguliranje. 2. KRATKA PREDSTAVITEV ŠVICARSKEGA IN SLOVENSKEGA ZAKONA O ZAVAROVALNEM NADZORU 2.1. Švicarski VAG Švicarski zavarovalni nadzor je bil na začetku, se pravi od leta 1874, zasnovan kot "materialni" nadzor, ki je bedel nad zavarovalnicami in izvajal primerne ukrepe ob kakšnem neprimernem delovanju zavarovalnic. Nek spisek teh ukrepov, ki se jih je posluževal nadzorni organ, sploh ni obstajal. Leta 1885 je bil vpeljan "das Vesicherungsaufsichtsgesetz" –"VAG", v slovenskem prevodu "Zakon o nadzoru nad zavarovalnicami". Njegov namen je bil prva obrambna črta za potrošnike. Privatne zavarovalne družbe so od takrat kontrolirane s strani zveznega urada, po eni strani s podeljevanjem dovoljenj za poslovanje, po drugi strani preko tekoče kontrole njihovega delovanja. Leta 1978 je izšla nova različica zakona, ki velja še danes, vendar je bila od takrat že velikokrat spremenjena. Zavarovalnice od tedaj delujejo v veliko bolj podjetniškem okolju, recimo zaradi ukinitve preventivne kontrole produktov. Vpeljali so veliko bolj sofisticirane, na riziku bazirane kontrole solventnosti in druge za potrošnike pomembne inštrumente nadzora na teme: "corporate governance" oz. vladanje podjetju, transparentnost in varstvo potrošnikov.

7

2.2. Slovenski Zzavar Osnovni zakon, ki v Sloveniji ureja vprašanja v zvezi z ustanavljanjem, poslovanjem, nadzorom in prenehanjem zavarovalnic je Zakon o zavarovalništvu (v nadaljevanju Zzavar). Ta zavarovalnicam, kot pomembni skupini nedenarnih finančnih institucij, prinaša posebna pravila, pri čemer pa morajo zavarovalnice kot gospodarske družbe poslovati tudi v okviru zakonodaje, ki se uporablja za poslovanje gospodarskih družb na splošno. Zakon o zavarovalništvu je bil sprejet 27. januarja 2000 ter spremenjen oziroma dopolnjen v letu 2002 in 2004. S tem zakonom je prenehal veljati stari Zakon o zavarovalnicah iz leta 1994, ki je bil narejen na osnovi avstrijskega in nemškega zakona. Zaradi priprave na članstvo EU smo morali v Sloveniji pripraviti nov zakon. 2.3. Namen in cilji nadzora, ki jih navaja zakon Glavni namen zavarovalnega nadzora v Švici je zaščita zavarovancev in to je edini namen, ki je naveden v VAG-u (2006, 1. člen). Bolj podrobne informacije glede tega lahko najdemo v poročilu ekspertne skupine pod vodstvom freiburškega profesorja Jean-Baptiste Zufferey-a o finančnem reguliranju in nadzoru v Švici iz leta 2000. V tem poročilu ekspertne skupine lahko zasledimo 4 cilje regulacije na finančnem trgu (Finanzmarktregulierung und -aufsicht in der Schweiz, 2000):

1. Nadzor služi kot zaščita posamezne ali večje skupine strank finančnih posrednikov pred kapitalskimi izgubami, nepoštenimi poslovnimi praksami ter neenakemu obravnavanju.

2. Nadzor služi nemotenemu delovanju finančnih trgov in povečevanju zaupanja vanje. 3. Nadzor mora ohranjati ugled finančnega trga. 4. Nadzor mora preprečiti, da zlom ene finančne institucije ne povzroči verižno reakcijo

na ostalih. Poleg tega zagotavlja tudi širjenje znanja med ljudi na finančnem področju, zatiranje gospodarske kriminalitete, povečevanje mednarodne konkurenčnosti. Edini cilj nadzora v zavarovalništvu naveden v Zakonu o zavarovalništvu je podan v 172. členu, ki se glasi: Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) opravlja nadzor nad zavarovalnicami z namenom preverjanja, če zavarovalnice spoštujejo pravila o obvladovanju tveganj in druga pravila, določena s tem zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi oziroma drugimi zakoni, ki urejajo poslovanje zavarovalnic, in predpisi izdanimi na njihovi podlagi (Zzavar, 2000, 172. člen).1

1 Slovenski del primerjave ter morebitne razlike med Švico in Slovenijo zaradi preglednosti pišem s poševnimi črkami.

8

Podoben cilj regulacije, kot ga daje ekspertna skupina, pa je napisan na spletni strani Agencije, in sicer: cilj Agencije kot državne nadzorne institucije na področju zavarovalništva je varovanje interesov zavarovalcev, odpravljanje nepravilnosti na področju zavarovalništva in s tem pozitivno vplivanje le-tega na celotno gospodarstvo (Spletne strani Agencije za zavarovalni nadzor, 2006) 2.4. Področje veljave Po VAG-u so nadzoru izpostavljene (VAG, 2006, 2. člen):

− švicarska zavarovalna podjetja, ki se ukvarjajo z neposrednim zavarovanjem ali pozavarovanjem,

− zavarovalne ustanove s sedežem v tujini, za njihovo delovanje znotraj Švice ali iz Švice, z možnim pridržkom pri meddržavnih pogodbah,

− zavarovalni posredniki in posrednice, − zavarovalne skupine in zavarovalni konglomerati.

Iz nadzora so izvzete (VAG, 2006, 2. člen):

− zavarovalne ustanove s sedežem izven Švice, ki v Švici opravljajo samo pozavarovanje,

− zavarovalne ustanove zanemarljivega gospodarskega pomena, take, ki ne pokrivajo velika kroga zavarovancev in pri katerih poslovni dosežki niso pomembni,

− osebne zavarovalne ustanove enega privatnega delodajalca, enega ali večih javnih delodajalcev, kot tudi večjih privatnih delodajalcev, ki so si gospodarsko ali finančno tesno povezani,

− osebne zavarovalne ustanove poklicnih ali medpoklicnih združenj, ali podobnih institucij, ki opravljajo zavarovanje kot dopolnilno dejavnost in zavarujejo le svoje osebje in njihove registrirane člane ter druge delojemalce.

Po zakonu o zavarovalništvu se upravlja nadzor nad zavarovalnimi ustanovami (ZZavar, 2000, 5. člen):

− ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, − ki opravljajo izključno posle pozavarovanj (v nadaljnjem besedilu: pozavarovalnice), − pravne osebe, povezane z zavarovalnico, če je to potrebno zaradi nadzora nad

poslovanjem zavarovalnice, − zavarovalnice, ki imajo sedež v tuji državi, če sklepajo zavarovalne pogodbe v

Republiki Sloveniji ali če na kakršenkoli način reklamirajo svoje storitve v Republiki Sloveniji,

− osebe, ki na območju Republike Slovenije na kakršen koli način posredujejo pri sklepanju zavarovanj, ki krijejo nevarnosti v Republiki Sloveniji.

9

VAG bolj podrobno opredeljuje subjekte, nad katerimi se opravlja nadzor. V bistvu pa v zadnji navedbi ZZavar pove, da opravlja nadzor nad vsemi subjekti, ki na kateri koli način posredujejo pri sklepanju zavarovanj. 3. DOVOLJENJE ZA OPRAVLJANJE ZAVAROVALNIH POSLOV 3.1. Nadzorni organ Nadzorni organ na področju privatnega zavarovalništva v Švici je Das Bundesamt für Privatversicherungen (v nadaljevanju BPV) oz. slovensko "Zvezni urad za privatna zavarovanja". Njegov sedež je v Bernu. Zadolžen je za izdajanje dovoljenj za poslovanje, preverja in odobrava zavarovalne produkte v življenjskem in zdravstvenem zavarovanju, preverja zaključne bilance zavarovalnic, izvaja inšpekcijo nad družbami in po potrebi ob nepravilnostih intervenira. Poleg tega nadzoruje tudi obvezna zdravstvena zavarovanja, vendar omejeno, zaradi nadzora preko "Bundesamt für Gesundheit" (BAG) slov. "Zveznega urada za zdravstvo". Sodeluje tudi pri pripravi zakonskih podlag in pazi na mednarodno usklajenost na področju privatnih zavarovanj. Naloga BPV je neposredni nadzor celotnega poslovanja pod državni nadzor spadajočih zavarovalnih ustanov. Nadzirajo se vsi poslovni temelji, njihova tehnična, finančna in pravna plat. BPV preverja poslovne temelje privatnih zavarovalnih ustanov najprej z obravnavo na Ministrstvo za finance naslovljenih prošenj za dovoljenje za poslovanje. Dovoljenje je izdano, ko zavarovalna ustanova zadovoljuje vse zakonske predpise in to še posebej solventnost, organizacijo ter dajanje potrebnih garancij. Pomemben del aktivnosti BPV-ja predstavlja preverjanje zavarovateljevih letnih zaključnih računov. Poročilo je potrebno podati s pomočjo uradnih formularjev in mora razkriti vse podrobne informacije o poslovanju. Le to prispeva najpomembnejšo podlago k oceni poslovnega položaja (solventnosti) družb. BPV mora za zaščito zavarovancev izvajati še eno nalogo in sicer preverjanje od zavarovateljev predloženega poslovnega načrta, še posebno kalkulacijskih osnov za tehnične rezervacije, razdeljevanje dobička, kot tudi zavarovalne pogoje in tarife. BPV skrbi za zakonsko določene pravice zavarovancev. Pri njem morajo zavarovalne ustanove vsaj enkrat letno dokazovati če je debetna stran kritnega premoženja pravilno obračunana, oz. če je podjetje plačilno sposobno. Sodelovati mora tudi pri vodenju pri švicarski nacionalni banki deponiranih varščin.

10

Na Sliki 1 predstavljam organigram oz. organizacijsko shemo BPV Slika 1: Organigram BPV

Vir: Spletne strani BPV, 2006. V Sloveniji je bila na podlagi Zakona o zavarovalništvu ustanovljena Agencija za zavarovalni nadzor, ki je pričela s svojim delom 1. junija 2000, ko je Vlada Republike Slovenije imenovala strokovni svet in direktorja Agencije. Nadaljevala je delo leta 1995 ustanovljenega Urada za zavarovalni nadzor, ki je opravljal nadzor nad poslovanjem zavarovalnega sektorja, organiziran pa je bil kot organ v sestavi Ministrstva za finance. Naloge Agencije razvrstimo v pet osnovnih področij:

− izdaja dovoljenj, soglasij, mnenj, odločb in odredb zavarovalnicam, zavarovalno zastopniškim družbam, zavarovalno posredniškim družbam, zavarovalnim zastopnikom in posrednikom, bankam za opravljanje storitev zavarovalnega posredovanja, Slovenskemu zavarovalnemu združenju, zavarovalnicam v zavarovalniški skupini, pokojninskim družbam,

− spremljanje, zbiranje in preverjanje poročil in obvestil zavarovalnic in drugih oseb, ki so po določbah Zakona o zavarovalništvu oziroma drugih zakonov dolžne poročati Agenciji oziroma jo obveščati o posameznih dejstvih in okoliščinah,

− opravljanje pregledov poslovanja zavarovalnic in pokojninskih družb, − izrekanje ukrepov nadzora po Zakonu o zavarovalništvu,

11

− priprava in izdaja podzakonskih predpisov na podlagi Zakona o zavarovalništvu. Agencija je pristojna za izvajanje nadzora nad: zavarovalnicami, zavarovalno zastopniškimi in zavarovalno posredniškimi družbami, zavarovalnimi zastopniki in zavarovalnimi posredniki, nad poslovanjem Jedrskega pool-a, delom poslovanja Slovenske izvozne družbe, ki se nanaša na področje kreditnih zavarovanj za njen lasten račun, Prvim pokojninskim skladom ter škodnim skladom pri Slovenskem zavarovalnem združenju, pravnimi osebami, povezanimi z zavarovalnico, če je to potrebno zaradi nadzora nad poslovanjem zavarovalnic, zavarovalnico v zavarovalniški skupini ter zavarovalnim in mešanim zavarovalnim holdingom (Pavliha, 2000, str. 133). Agencija pri nas ima v bistvu enake naloge in pristojnosti kot BPV v Švici, v glavnem skrbi za nadzor nad dogajanjem na celotnem zavarovalnem trgu, preverja ali zavarovalniški subjekti delujejo skladno z zakonom ter ukrepa s sankcijami ob kršenju le tega. Namen vsega tega pa je, kot sem že poudaril, predvsem zaščita potrošnikov. Na Sliki 2 predstavljam organigram oz. organizacijsko shemo Agencije za zavarovalni nadzor. Slika 2: Organigram Agencije za zavarovalni nadzor

Vir: Spletne strani Agencije za zavarovalni nadzor, 2006. Agencija za zavarovalni nadzor je precej manjša (v smislu števila zaposlenih ljudi in števila oddelkov) kot švicarski BPV, kar se vidi tudi po razvejanosti obeh organigramov. Organi znotraj Agencije so veliko manj specializirani v neko manjše področje. Ta razlog je mogoče v tem, da je slovenski zavarovalniški trg razmeroma majhen. Agencija za zavarovalni nadzor opravlja namreč nadzor nad trinajstimi zavarovalnicami, dvema pozavarovalnicama, štirimi pokojninskimi družbami ter tremi ostalimi nadzorovanci (Spletne strani Agencije za zavarovalni nadzor, 2006), medtem ko je stanje v Švici nekoliko drugačno. Dne 31. avgust 2005 je BPV namreč opravljal nadzor nad 216-imi zavarovalniškimi subjekti, od tega je 104 švicarskih zavarovalnic, 42 tujih zavarovalnic, 70 pa je pozavarovalnic (Spletne strani BPV, 2006).

12

3.2. Organizacijski obliki zavarovalnic Švicarsko nadzorno pravo predpisuje dve organizacijski obliki zavarovalnih družb, in sicer: delniško družbo in družbo za vzajemno zavarovanje. Lahko so tudi nekaterih drugih pravno-organizacijskih oblik, kar pa je potrebno posebno obrazložiti (VAG, 2006, 7. člen). Zavarovalnica v Sloveniji je prav tako lahko organizirana samo kot delniška družba ali kot družba za vzajemno zavarovanje. Pozavarovalnica je lahko organizirana samo kot delniška družba. Zavarovalna delniška družba je delniška družba, ki pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov, imeti mora nadzorni svet, zanjo se uporabljajo določbe ZGD, če ni v zakonu drugače določeno. Družba za vzajemno zavarovanje je pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle za svoje člane po načelu vzajemnosti in je za opravljanje teh poslov pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Družba za vzajemno zavarovanje lahko opravlja zavarovalne posle tudi za nečlane, če statut tako določa. Opravlja lahko vse zavarovalne posle razen poslov pozavarovanja (Zzavar, 2000, 36. člen). 3.3. Potek podelitve dovoljenja za poslovanje Ker je v potek podelitve dovoljenja za poslovanje na zavarovalniškem trgu seveda vpleten v veliki meri tudi nadzorni organ, bom na kratko opisal postopek poteka podelitve. Zavarovalne ustanove, ki so podrejene nadzoru, potrebujejo za vsako zavarovalniško poslovanje privoljenje nadzornega organa. Nobenega dovoljenja ne potrebujejo zavarovalne ustanove držav, s katerimi ima Švica mednarodnopravni sporazum na podlagi vzajemnosti. Zavarovalne ustanove, ki hočejo pridobiti dovoljenje za poslovanje, morajo nadzornemu organu predložiti prošnjo skupaj s poslovnim načrtom. Ta mora vsebovati (VAG, 2006, 4. člen):

− podatke o njenem namenu in pravno-organizacijski obliki, − podatke o predvidenih področjih in kraju delovanja, − potrebne podatke za oceno solventnosti, − statut, − bilanco in letni zaključni račun ali kvečjemu otvoritveno bilanco in finančni načrt, − v Švici uporabljene tarife, za katere je potrebno pridobiti dovoljenje, − podatke o tehničnih rezervacijah, pozavarovanju in po potrebi o razdeljevanju

dobička, − pri delovanju v tujih državah dovoljenje pristojnega nadzornega organa te države, − podatki o osebah, ki lahko direktno ali indirektno z vsaj deset odstotno udeležbo v

kapitalu ali podeljenimi glasovalnimi pravicami vplivajo na poslovanje družbe,

13

− poimenske oznake vse pomembnih oseb v podjetju, − poimenska oznaka pooblaščenega aktuarja ali aktuarke, − poimenska oznaka zunanje revizijske hiše…

Domače zavarovalne ustanove morajo nadalje priložiti tudi izvleček njihovega vpisa v trgovinski register. Vsaka zavarovalnica ali pozavarovalnica mora za pridobitev dovoljenja za poslovanje priložiti tudi poslovni načrt. V poslovnem planu morajo biti razčiščene tarife, splošni zavarovalni pogoji ter druge zadeve, ki se bodo uporabljale v Švici in tudi tiste zadeve, za katere ni potrebno dovoljenje. Tarife morajo biti utemeljene skozi smotrne statistično-tehnične podlage, pogodbene klavzule pa morajo biti v skladu s švicarsko zakonodajo (VAG, 2006, 4. člen). Obračuni premijskih prenosov in rezervacij morajo biti priloženi ter utemeljeni, prav tako izravnalne rezervacije in morebitne druge tehnične rezervacije (za katastrofe, dolgotrajne škode). Organizacija in vodilno osebje zavarovalne ustanove morajo dati jamstvo za transparentno upravljanje. Direktor zavarovalne ustanove mora biti efektiven vodja in njegovo stalno bivališče mora biti v Švici. Člani uprave morajo biti v večini osebe, stanujoče v Švici, ki so podvrženi švicarskemu pravu ali pravu države članice EU ali EFTA. Zavarovalna ustanova mora razpolagati z dovolj strokovno usposobljenega kadra. Dovoljenje za poslovanje neke zavarovalne vrste zapira pooblastilo za opravljanje pozavarovanj v tej vrsti. Dovoljenje za poslovanje je podeljeno, če zavarovalna ustanova zadovoljuje zakonske zahteve, še posebno garancije in pravno-organizacijsko obliko, in ko je poslovni načrt odobren s strani nadzornega organa (VAG, 2006, 6. člen). V Sloveniji je pristojni organ za podeljevanje dovoljenj za poslovanje Agencija za zavarovalni nadzor. Zavarovalnica mora pred vpisom ustanovitve v sodni register pridobiti dovoljenje Agencije za opravljanje zavarovalnih poslov. Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov je (podobno kot v primeru Švice) treba priložiti (Zzavar, 2000, 66. člen):

− statut zavarovalnice v obliki overjenega prepisa notarskega zapisa, − poslovni načrt, − seznam delničarjev z navedbo imena in priimka ter naslova oziroma firme in sedeža,

skupnega nominalnega zneska delnic in odstotkov udeležbe v osnovnem kapitalu zavarovalnice,

14

− za delničarje pravne osebe, ki so imetniki kvalificiranih deležev je potreben izpisek iz sodnega registra oziroma drugega ustreznega javnega registra, če je delničar delniška družba pa tudi izpisek delničarjev iz knjige delničarjev, oziroma če so bile izdane prinosniške delnice, overjen prepis notarskega zapisa prisotnih na zadnji skupščini; za delničarje, ki so tuje pravne osebe je potrebno listine predložiti v overjenem prevodu,

− računovodske izkaze za zadnji dve poslovni leti, − seznam oseb, ki so povezane z imetniki kvalificiranih deležev, z opisom načina

povezave, − pogodbe o opravljanju izločenih poslov, kadar bo zavarovalnica za opravljanje

posameznih poslov pooblastila druge osebe.

Glede poslovnega načrta ima nadzorni organ v Sloveniji enake zahteve kot v Švici. V poslovnem načrtu morajo biti zapisani temelji poslovne politike, zavarovalne vrste, ki bodo opravljane, predvidena pozavarovanja, izračun minimalnega kapitala, predvidena višina ustanovnih, organizacijskih stroškov, stroškov razvijanja in viri financiranja le teh, ter pričakovani poslovni izidi. Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov mora biti priloženo tudi potrdilo pooblaščenega aktuarja, da bo zavarovalnica sposobna zagotavljati kapitalsko ustreznost glede na vrste zavarovanj in obseg poslov, ki jih bo opravljala. Agencija za zavarovalni nadzor odloči o izdaji dovoljenja za vsako zavarovalno vrsto, v kateri sme zavarovalnica opravljati zavarovalne posle in izda dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v posamezni zavarovalni vrsti, če ugotovi, da zavarovalnica izpolnjuje pogoje za opravljanje zavarovalnih poslov v tej zavarovalni vrsti (ZZavar, 2000, 67. člen). 3.4. Opravljanje zavarovalnih poslov preko meje Zavarovalne ustanove ne smejo opravljati zavarovalnih poslov v tujini, razen če da za to dovoljenje zvezni urad. Posle v tujini lahko opravlja preko podružnice ali neposredno, morajo pa upoštevati predpise te države. Prosto čezmejno poslovanje brez podružnic praktično obstaja le med Švico in Liechenstein-om. Pri poslovanju v tujini morajo zavarovalnice pri posredovanju poslovnega načrta priložiti tudi dovoljenje tujega nadzornega organa, da lahko tam opravljajo zavarovalne storitve. Pomembno je ločevanje v delovanju preko meje glede na to, v kateri državi švicarska zavarovalnica opravlja zavarovalniške storitve. Zvezni urad je dne 29.6.2005 sprejel model mednarodnega sporazuma, ki daje BPV možnost sodelovanja z nadzornimi organi drugih držav, predvsem držav članic EU. Nadzor različnih skupin in konglomeratov je težka naloga, ki se jo na nacionalnem nivoju ne da več reševati.

15

Na splošno BPV izvaja zavarovalni nadzor le nad zavarovalnicami, ki poslujejo v Švici (imajo glavni sedež v Švici ali pa če gre za podružnico druge države, ki posluje v Švici). Čezmejnega nadzora drugače ne opravlja. Švicarska zavarovalna ustanova, ki posluje mednarodno, ustanovi v tuji državi podružnico, ki je pod nadzorom te tuje države. Zavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle, za katere je pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor, na območju države članice enako kot v primeru Švice bodisi preko podružnice bodisi neposredno, če izpolnjuje pogoje, določene s predpisi te države članice. Agencija za zavarovalni nadzor opravlja nadzor nad podružnico zavarovalnice v državi članici, oziroma nad neposrednim opravljanjem zavarovalnih poslov v državi članici. Prav tako lahko zaprosi pristojni nadzorni organ države članice, v kateri zavarovalnica opravlja zavarovalne posle, da opravi pregled poslovanja podružnice zavarovalnice v tej državi članici, če se s tem postopek nadzora lažji. Pod enakimi pogoji se lahko pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor udeležijo nadzora, ki ga izvaja pristojni nadzorni organ države članice. Če zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v državi članici kljub opozorilu pristojnega nadzornega organa države članice krši predpise te države, sprejme Agencija za zavarovalni nadzor ukrepe nadzora v skladu s Zzavar. Agencija za zavarovalni nadzor mora nemudoma obvestiti pristojni nadzorni organ države članice o ukrepih, ki jih je sprejela. Zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v državi članici, mora Agenciji poročati o zavarovalnih poslih v posamezni državi članici, in sicer ločeno za zavarovalne posle, ki jih opravlja preko podružnice, in za zavarovalne posle, ki jih opravlja na podlagi neposrednega opravljanja zavarovalnih poslov (Zzavar, 2000, 91. člen). Zavarovalnica sme opravljati zavarovalne posle v tuji državi2, samo preko podružnice (po VAG-u se v tujini zavarovalniške posle lahko opravlja tudi neposredno). Agencija lahko zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice v tujini, če obstaja verjetnost, da bo ovirano izvajanje nadzora. 3.5. Nadzor tujih zavarovalnic V Švici potrebuje dovoljenje za vstop na trg vsaka zavarovalna ustanova, ki ima sedež v Švici (izjema so le samo zelo majhne zavarovalne ustanove), neodvisno od tega ali posluje v Švici ali v drugi državi. Prav tako potrebujejo dovoljenje za poslovanje tudi tuje zavarovalne ustanove, ki v Švici s pravno nesamostojnimi podružnicami opravljajo zavarovalne posle. Tuje zavarovalne ustanove morajo imeti dovoljenje za poslovanje v svoji matični državi in tam poslovati že vsaj tri leta. Tri-letno poslovanje ni potrebno, v kolikor gre za podjetje, ki je:

2 Bralec naj bo pozoren na razliko med tujo državo in državo članico.

16

− nastalo iz prej združenega zavarovalniškega podjetja, − vzpostavljeno preko enega ali več obstoječih podjetij s ciljem opravljati zavarovalni

posel, ki ga je poprej opravljajo eno od teh podjetij. Tuje podjetje mora imeti v Švici nek center, ki spremlja celotno poslovanje in imeti pooblaščenca z generalnim pooblastilom. Njegovo imenovanje in pooblastila mora potrditi švicarski nadzorni organ. Za pridobitev dovoljenja za poslovanje morajo tuja zavarovalna podjetja predložiti vse zahtevane dokumente navedene pod točko 3.3, poleg tega pa morajo posredovati še nekatera druga dokazila. Zavarovalna ustanova s sedežem v tuji državi, ki ima s Švico sklenjen mednarodno-pravni sporazum na podlagi vzajemnosti, mora s potrdilom države pogodbenice dokazati (LeVG, 2006, 7.člen; SchVG, 2006, 6.člen).

− da ima v državi pogodbenici, kjer je njen sedež primerno pravno-organizacijsko obliko,

− da je cilj družbe omejen na zavarovalniško poslovanje, − katere zavarovalne vrste ima pravico opravljati v domači državi, − katere zavarovalne vrste so dejansko opravljane, − da ima zadovoljiva lastna sredstva, − da ima dovolj organizacijskih sredstev.

Za tretje države pa v Švici veljajo naslednji predpisi (LeVG, 2006, 8.člen; SchVG, 2006, 7.člen):

− zavarovalna ustanova mora biti delniška družba ali vzajemna, − na njenem sedežu mora izpolnjevati minimalne kapitalske zahteve, − izpolnjevati mora solventnostne zahteve, − prav tako mora imeti dovolj organizacijskih sredstev in premoženja, − zagotoviti mora določene kavcije, − od zavarovalnih ustanov tretjih držav, ki poslujejo že v državah, ki imajo s Švico

sklenjeno pogodbo o vzajemnosti, lahko nadzorni organ ne zahteva vseh teh zahtev. Zavarovalnim ustanovam iz tretjih držav, ki so odobrene in delujejo tudi že v drugih državah pogodbenicah, ni potrebno predložiti vseh zgoraj naštetih dokumentov. Vsaka zavarovalna ustanova, ki želi biti udeležena v čezmejnem opravljanju storitev, mora najprej pristojne organe države pogodbenice, kjer se nahaja sedež ali podružnica, obvestiti in jim konkretno navesti, v katerih državah pogodbenicah želi posle izvajati in katere zavarovalne vrste želi pokrivati.

17

Poznamo čezmejno poslovanje, za katere je potrebno dovoljenje in za katere le-to ni potrebno. Za čezmejno poslovanje z dovoljenjem je potrebno dovoljenje nadzornega organa. Zavarovalna ustanova mora za pridobitev dovoljenja predložiti naslednje (LeVG, 2006, 11. člen; SchVG, 2006, 7c. člen):

− potrdilo pristojnih organov države pogodbenice, v kateri je sedež, da izpolnjuje za vsako njeno zavarovalno vrsto predpisano plačilno sposobnost, in da lahko opravlja posle čezmejno,

− dovoljenje pristojnih organov države pogodbenice, kjer je zavarovalna ustanova, kam bodo opravljane zavarovalne vrste, katere se sploh lahko opravljajo in dokazilo, da država pogodbenica, v kateri je sedež, dovoljuje opravljanje poslov preko meje,

− poslovni načrt z naslednjimi podatki: zavarovalne vrste, ki se bodo izvajale v Švici, splošni in omejeni zavarovalni pogoji, ki bodo uporabljeni v Švici, tarifa in tehnične podlage za vsako skupino zavarovalnih poslov, formularje in druge natisnjene dokumente, ki jih bo uporabljala v prometu z zavarovanci.

Pri čezmejnem poslovanju brez dovoljenja pa je takole. Če zavarovalna ustanova sklepa zavarovanja, za katera zaprosijo zavarovanci na lastno iniciativo, mora predložiti naslednje dokumente (LeVG, 2006, 12.člen; SchVG, 2006, 7d.člen):

− potrdilo pristojnih organov države pogodbenice, v kateri je sedež, da izpolnjuje za vsako njeno zavarovalno vrsto predpisano plačilno sposobnost, in da lahko opravlja posle čezmejno,

− dovoljenje pristojnih organov države pogodbenice, kjer je zavarovalna ustanova, kam bodo opravljane zavarovalne vrste, katere se sploh lahko opravljajo in dokazilo, da država pogodbenica, v kateri je sedež, dovoljuje opravljanje poslov preko meje,

− pregled zavarovalnih vrst, ki jih bo sklepala v Švici. Zavarovalna pogodba mišljena kot sklenjena na iniciativo zavarovancev je:

− ko je sklenjena z obeh strani v državi pogodbenici, kjer je zavarovalna ustanova, ali v državi, kjer ima podružnico ali glavni sedež. Zavarovalna ustanova lahko vzpostavi kontakt z zavarovanci ali preko posrednikov, pooblaščene osebe ali preko reklamnih akcij naslovljenih osebno na naslov, kjer ima zavarovanec stalno bivališče,

− če se obrača na v državi pogodbenici, kjer ima stalno bivališče, delujočega posrednika iz druge države. V tem primeru zavarovanec podpiše, da je bila pogodba sklenjena preko takega posrednika.

Preden se lahko sklene taka pogodba, mora zavarovanec podpisati izjavo, kje je zvedel, da se ta pogodba podreja nadzornim predpisom države pogodbenice, kjer se nahaja zavarovalna ustanova.

18

Vsaka švicarska zavarovalna ustanova mora nadzornemu organu poročati o vsakem zaključenem čezmejnem poslu s zavarovanci pogodbenic. Te podatke potem nadzorni organ pošlje nadzornim organom držav pogodbenic, v kolikor to želijo. Seveda podobno poteka v nasprotni smeri, ko od Švice želijo pridobiti podatke o čezmejnem poslovanju. Za Slovenijo velja uredba Evropske unije, po katerem zavarovalnica, ki je v državi članici upravičena opravljati zavarovalne posle v posameznih zavarovalnih vrstah, lahko zavarovalne posle v teh zavarovalnih vrstah opravlja tudi na območju Republike Slovenije, bodisi preko podružnice bodisi neposredno. Podružnica zavarovalnice države članice lahko v Republiki Sloveniji prične opravljati zavarovalne posle, če pristojni nadzorni organ države članice Agencijo za zavarovalni nadzor (Zzavar, 2000, 94. člen):

− obvesti o določenih podatkih, ki so določeni z vsebino iz 88. člena ZZavar, o katerih ga je obvestila zavarovalnica države članice,

− izjavi, da zavarovalnica države članice razpolaga s potrebnim kapitalom.

Zavarovalnica države članice sme pričeti z opravljanjem obveznih zavarovanj v prometu, če Agenciji za zavarovalni nadzor predloži potrdilo Slovenskega zavarovalnega združenja, iz katerega izhaja, da je zavarovalnica države članice članica Slovenskega zavarovalnega združenja, in da je pristopila k škodnemu skladu za kritje škod, ki jih povzročijo vozniki neznanih in nezavarovanih motornih vozil. Nadzor nad zavarovalnico države članice, ki opravlja zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, opravlja pristojni nadzorni organ države članice, ki lahko na območju Republike Slovenije opravi pregled poslovanja zavarovalnice te države članice. Na zaprosilo pristojnega nadzornega organa države članice mora Agencija za zavarovalni nadzor opraviti pregled poslovanja podružnice zavarovalnice te države članice na območju Republike Slovenije (Zzavar, 2000, 95. člen). Tuja zavarovalnica lahko na ozemlju Republike Slovenije opravlja zavarovalne posle z razliko od Švice samo preko podružnice. Podružnica tuje zavarovalnice mora izpolnjevati naslednje pogoje (Zzavar, 2000, 97. člen):

− posle morata voditi dve poslovodji, − biti mora ustrezno kadrovsko in tehnično usposobljena za opravljanje zavarovalnih

poslov, − razpolagati mora z ustreznim lastnim kapitalom, − na ozemlju Republike Slovenije mora deponirati denarni znesek oziroma drugo

ustrezno finančno premoženje, kot jamstvo za poravnavo obveznosti iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih na območju Republike Slovenije, oziroma, ki krijejo nevarnosti v Republiki Sloveniji v višini ene četrtine lastnega kapitala podružnice.

19

Agencija za zavarovalni nadzor v dovoljenju za ustanovitev podružnice tuje zavarovalnice določi način zagotovitve jamstvenega depozita. Zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice tuje zavarovalnice zavrne, če obstaja možnost za oviranje opravljanja, ali če zavarovalnice s sedežem v Republiki Sloveniji v tej državi sploh ne morejo opravljati zavarovalnih poslov ali če nimajo enakih konkurenčnih možnosti kot domače zavarovalnice. Za podružnico švicarske zavarovalnice na območju Republike Slovenije velja, da mora pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za ustanovitev podružnice švicarske zavarovalnice Agencija za zavarovalni nadzor obvestiti pristojni nadzorni organ Švicarske konfederacije in ga zaprositi za mnenje. Če pristojni nadzorni organ Švicarske konfederacije v roku treh mesecev od prejema zaprosila ne odgovori, se šteje, da ustanovitvi podružnice ne nasprotuje. Prav tako je tudi za odvzem dovoljenja potrebno obvestiti pristojni nadzorni organ Švicarske konfederacije in ga zaprositi za mnenje. Nadzor in podelitev dovoljenja za tuje zavarovalnice se v obeh državah ne razlikujeta skorajda nič. Podatki, ki jih mora tuja zavarovalnica posredovati nadzornemu organu, da ji le-ta dovoli poslovanje v Švici oz. Sloveniji, so praktično identični. Razlika, ki sem jo opazil je le v tem, da se v Sloveniji zavarovalniške posle lahko opravlja le preko podružnic, v Švici pa je dovoljeno tudi čezmejno opravljanje zavarovalniških poslov (brez podružnic). 4. INŠTRUMENTI NADZORA 4.1. Lastni kapital Vsaka zavarovalna ustanova mora zadovoljiti nek minimalen lastni kapital (temeljni kapital). V Švici velja naslednja ureditev: v življenjskem zavarovanju morajo imeti vplačanega kapitala na vsako zavarovalno vrsto vsaj od 5 do 12 milijonov švicarskih frankov, pri škodnem zavarovanju najmanj 0,6 do 10 mio. Priloga 1 prikazuje vse zavarovalne vrste, ki obstajajo v Švici, spodaj pa naj naštejem minimalne kapitalske zahteve za posamezne zavarovalne vrste (Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, 2006, 7-9 člen):

1. Življenjska zavarovanja:

− 5 milijonov frankov za zavarovalne veje A2.1, A2.4 in A7 kot tudi za zavarovalne vrste A3.3, A3.4 in A6, v kolikor gre zgolj za zavarovanje za smrt ali razbremenitev premije,

− 8 milijonov frankov za zavarovalne vrste A2.2, A2.3, A2.5, A2.6, A3.1, A3.2, A4 in A5 kot tudi za A3.3, A3.4 in A6, v kolikor se v primeru smrti in razbremenitve premije izločajo iz kritnega premoženja z garancijo obresti ali preko nadaljnjih garancij,

− 10 milijonov frankov za zavarovalno vrsto A1,

20

− 12 milijonov frankov za zavarovalno vrsto A1, v kolikor je poskrbljeno za popolno varstvo (vodenje postopka varčevanja v poklicni preventivi, s kapitalnim jamstvom in garancijo za obrestno spreminjanje rente.

2. Škodna zavarovanja − 8 milijonov frankov za zavarovalne vrste B1-B8 in B10-B15, − 3 milijone frankov za zavarovalne vrste B9, B16, B17 in B18.

3. Pozavarovanja − 10 milijonov frankov za zavarovalni vrsti C1 in C2, − 3 milijone frankov za zavarovalno vrsto C3.

Te vrednosti presegajo zahteve v EU. Med obratovanjem bo prišlo do odstopanj teh vrednosti zaradi kapitalske ustreznosti, ki se obračunava vsako leto na novo. Zavarovalne ustanove morajo imeti prostih in neobremenjenih lastnih sredstev vsaj v taki višini, da izpolnjujejo stopnjo plačilne sposobnosti in da jih je več kot je predpisan najmanjši kapital, ki ga mora imeti. Zvezni urad določi lastna sredstva, tako kot tudi višino in izračun:

− plačilne sposobnosti glede na celotno poslovanje, − garancijskega sklada (določen del plačilne sposobnosti), ki ne sme iti pod minimalni

garancijski sklad, − minimalnega garancijskega sklada, ki je v skladu s kapitalskimi potrebami za

obratovanje vsake zavarovalne vrste. Preračun kapitalske ustreznosti na področju škodnega zavarovanja sledi premijskemu indeksu ali t.i. škodnem indeksu, pri čemer je odločilen večji od teh dveh. Pri življenjskem zavarovanju se stopnja plačilne sposobnosti obračunava za vsako zavarovalno vrsto posebej. Načeloma so po eni strani odločilne matematične rezervacije, po drugi strani pa raznolikost zavarovalnih vrst. Pri dodatnih zavarovanjih so odločilni premijski dohodki, pri zdravstvenem je enako kot pri škodnem zavarovanju. Poleg zahtev po minimalnem lastnem kapitalu, mora vsaka zavarovalna ustanova v času odobravanja stroškov ustanovitve in izgradnje zadovoljiti t.i. organizacijski fond, ki po predpisih predstavlja petdeset odstotkov minimalnega kapitala. Podobni sklad je potrebno vzpostaviti tudi med poslovanjem za financiranje nenačrtovanih poslovnih širitev. Nadzorni organ lahko zahteva črpanje iz tega fonda, če je to potrebno za ohranjanje potrebne plačilne sposobnosti.

21

Tudi po Zzavar mora seveda zavarovalnica zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov (kapitalska ustreznost). Zavarovalnica mora poslovati tako, da tveganja, ki jim je zavarovalnica izpostavljena pri posameznih oziroma vseh vrstah zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, nikoli ne presežejo omejitev določenih s Zzavar in na njegovi podlagi izdanih predpisov. V ZZavar-u so naštete štiri oblike kapitala: temeljni kapital, dodatni kapital, minimalni in zajamčeni kapital. Kapital zavarovalnice sestavljata temeljni in dodatni kapital, pri čemer so odštete določene postavke. Pri izračunu temeljnega kapitala zavarovalnice se upoštevajo naslednje postavke (Zzavar, 2000, 106. člen):

− vplačani osnovni oziroma ustanovni kapital in vplačani presežek kapitala, razen vplačanega osnovnega kapitala in presežka kapitala na podlagi prednostnih kumulativnih delnic,

− rezerve zavarovalnice, − preneseni dobiček preteklih let, − dobiček tekočega poslovnega leta, vendar največ do višine 50% tega dobička po

odbitku davkov in drugih dajatev, ki bremenijo dobiček, če je višino dobička potrdil pooblaščeni revizor,

− druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz 1. do 3. točke tega odstavka.

Temeljni kapital mora biti najmanj enak zajamčenemu kapitalu (Zzavar, 2000, 112. člen):

− 160 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo z zavarovanji odgovornosti pri uporabi kopenskih vozil, zrakoplovov, plovil, splošnega zavarovanja odgovornosti in kavcijskega zavarovanja,

− 120 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo z nezgodnim in zdravstvenim zavarovanjem, zavarovanjem kopenskih motornih vozil in tirnih vozil, letalskim zavarovanjem in zavarovanjem plovil, zavarovanjem prevoza blaga, zavarovanjem požara in elementarnih nesreč, zavarovanjem različnih finančnih izgub ter zavarovanjem pomoči,

− 80 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo s škodnim zavarovanjem, ki ni vključen pod točko dve, in zavarovanjem stroškov postopka, ki krije stroške odvetnikov in druge stroške postopka,

− 560 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo s kreditnim zavarovanjem, razen če gre za primer letalskega zavarovanja,

− 160 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo s kreditnim zavarovanjem in zavarovalne premije zanj v zadnjih letih ne dosegajo 500 mio SIT ali 0.04 deleža zavarovalnih premij za vsa zavarovanja, ki jih je v navedenem obdobju sklenila zavarovalnica,

− 320 mio SIT za zavarovalnice, ki se ukvarjajo z življenjskim zavarovanjem,

22

− 320 mio SIT za pozavarovalnice. Zavarovalnica, ki vzdržuje vsoto kapitala, višjo od zahtevanega minimuma, je finančno bolj trdna kot se od nje zahteva, če pa je nižji, se zavarovalnico pozove k obnovitvi finančne pozicije. V primeru, da kapital zavarovalnice zdrsne na raven zajamčenega kapitala, nadzorni organ od zavarovalnice zahteva takojšnje izboljšanje finančnega stanja (Zupančič, 2000, str. 80). Kapital zavarovalnice, ki opravlja zavarovalne posle v skupini premoženjskih zavarovanj in kapital pozavarovalnice mora biti vedno najmanj enak kapitalskim zahtevam, izračunanim z uporabo premijskega količnika oziroma škodnega količnika, in sicer tistim od obeh, ki so višje. Minimalni kapital zavarovalnice, ki opravlja zavarovalne posle v skupini življenjskih zavarovanj, se določa po zakonsko določenem postopku (ZZavar-B, 2004, 49. člen). V tem postopku zakon uporablja pojem tvegani kapital, ki je razlika med zavarovalno vsoto za primer smrti in oblikovano matematično rezervacijo. Kapitalske zahteve se izračunajo kot vsota dveh rezultatov. Pri prvem se uporabijo matematične rezervacije v različnih kombinacijah in razmerjih ter z upoštevanjem zakonsko določenih koeficientov. Pri drugem pa se izračun opravi le, če tvegani kapital ni negativen. Pri tem izračunu se prav tako uporabi tvegani kapital v različnih kombinacijah in z upoštevanjem različnih zakonsko določenih koeficientov (ZZavar-B, 2004, 49. člen). Podoben izraz kot pri švicarskem zakonu "organizacijski sklad" je pri nas zaslediti pri vzajemni zavarovalnici, in sicer "ustanovni kapital", ki je namenjen kritju stroškov ustanovitve ter kritju organizacijskih in drugih stroškov povezanih z začetkom poslovanja. Če statut ne določa drugače, se ustanovni kapital lahko uporabi tudi za oblikovanje varnostnih rezerv. Kot vidimo minimalni zahtevani kapital v Švici v življenjskih zavarovanjih v povprečju štirikrat višji kot v Sloveniji, pri škodnem zavarovanju sedemkrat večji, kar privede do večje zaupljivosti v zavarovalnice za švicarske potrošnike, večje varnosti tako za potrošnike kot za zavarovalnico. Razlog za višji minimalni kapital pa je prav gotovo v večji obsežnosti samih zavarovalnic v Švici ter daljši zavarovalniški zgodovini.

4.2. Zavarovalno tehnične rezervacije V škodnem zavarovanju poznamo več vrst tehničnih rezervacij. Poleg škodnih rezervacij (rezervacije za še ne zaključene škodne primere, kot tudi rezervacije za stroške škodne obravnave), poznamo tudi t.i. varnostne rezervacije (podražitvene, valutne,...) in tudi t.i. izravnalne rezervacije (spremembe zakonodaje ali sodne prakse, naključni riziki) in rezervacije za katastrofe. Vse rezervacije so vsaka za svoj namen in se financirajo preko premij. To pomeni, da morajo biti tarife izračunane tako, da omogočajo financiranje teh rezervacij. Obstaja pa še ena vrsta tehničnih rezervacij: to so t.i. prenosne premije, to pomeni tisti del že vplačane premije, ki prvega januarja naslednjega leta še ni porabljen.

23

Obračunske metode za vse poznane rezervacije so v Švici predmet poslovnih planov, so del odobritvenega postopka, ki bodo odobravane s strani nadzornega organa in nato trajno nadzorovane. Njihove spremembe potrebujejo dovoljenje nadzornega organa. V kolikor pa uporabljene metode vodijo k nezadostnim rezervacijam, pa lahko nadzorni organ odredi njihovo spremembo. Tudi pri življenjskem zavarovanju so metode izračuna del poslovnega načrta, ki je pomemben za nadzor nad zavarovalnicami. Rezervacije pri življenjskem zavarovanju pokrivajo prihodnje obveznosti iz polic življenjskega zavarovanja. Financirane morajo biti iz premij v ceniku. Pristojnosti nadzornih organov so enake kot pri škodnem zavarovanju. Zavarovalna ustanova, ki se ukvarja z življenjskimi zavarovanji, s sedežem v Švici in podružnice tujih "življenjskih" zavarovalnih ustanov, morajo pravice iz življenjskih zavarovanj zagotoviti iz kritnega premoženja (podružnice preko varščin). Za pozavarovalne vsote mora prvotni zavarovatelj zagotoviti garancije. Pasiva kritnega premoženja se vsako leto na novo izračuna z vključitvijo primernega pribitka za razvoj poslovanja. BPV lahko kadarkoli zahteva nov izračun pasive če je to potrebno. Vrednost kritnega premoženja in njegovega donosa je prva linija, ki zagotavlja izplačilo pravic iz zavarovanj. Uredba življenjskega zavarovanja vsebuje detajlne predpise, katera sredstva so lahko uporabljena za kritno premoženje. Te predpisi dajejo obvezujoče zgornje meje deleža teh sredstev v kritnem premoženju in vrednotenje dopustnih vrednosti. Te meje služijo izključno omejitvi rizikov. Strategija zasnove zavarovalne ustanove pri kritnem premoženju obsega tudi načrt likvidnosti, ki mora zagotoviti sigurnost, da zavarovalna ustanova preko izplačil dospelih obveznosti ne pride v likvidnostne težave. Likvidnostni riziki bodo dodatno ublaženi z dejstvom, da so premije načeloma letno plačane vnaprej. Z valutni riziki se soočimo tako, da upoštevane vrednosti v visokem odstotku (~80) obravnavane v isti valuti, v kateri je tudi obveznost do zavarovancev (kongruenca). Vrednosti v kritnem premoženju, njihov obstoj, njihovo vrednotenje, tako kot tudi količinske omejitve so podrejene trajnostnemu nadzoru s strani BPV. Celotno premoženje škodnih zavarovalnih ustanov služi kot jamstvo za pravice iz zavarovalnih pogodb s strani švicarskih zavarovalnih ustanov in tistim iz Evropske gospodarske skupnosti, ki imajo v Švici podružnico. Tukaj so zajete vse zavarovalne pogodbe, ki so bile sklenjene v Švici ali izven nje. Preko pozavarovanja pokrite rezervacije so preračunane v okviru odobrenih poslovnih načrtov in ne smejo biti jamčene preko navadnega zavarovatelja. Drugače pa smiselno veljajo pravila predstavljena s strani kritnega premoženja. Škodni zavarovatelji, ki imajo sedež v Švici ali EGS in delujejo v Švici preko podružnice morajo deponirati določene kavcije. Najpomembnejši namen kavcij je jamstvo zahtevkov iz zavarovalnih pogodb, ki jih je potrebno izpolniti v Švici.

24

Tudi zavarovalnica v Sloveniji mora seveda v zvezi z vsemi zavarovalnimi posli, ki jih opravlja, oblikovati ustrezne zavarovalno-tehnične rezervacije, namenjene kritju bodočih obveznosti iz zavarovanj in morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz zavarovalnih poslov, ki jih opravlja. Oblikovati mora naslednje vrste zavarovalno-tehničnih rezervacij (Zzavar, 2000, 113. člen):

− rezervacije za prenosne premije, − rezervacije za bonuse, popuste in storno, − škodne rezervacije, − izravnalne rezervacije, − druge zavarovalno-tehnične rezervacije.

Zavarovalnica, ki sklepa življenjska zavarovanja, oziroma nezgodna ali zdravstvena zavarovanja, za katere se uporabljajo podobne verjetnostne tabele in izračuni kot za življenjska zavarovanja, mora v zvezi s temi zavarovanji oblikovati tudi matematične rezervacije. Zavarovalnica, ki sklepa zavarovanja, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje, mora v zvezi s temi zavarovanji oblikovati tudi posebne rezervacije. Rezervacije za prenosne premije pri posameznem zavarovanju se oblikuje v višini tistega dela vplačane premije, ki se nanaša na zavarovalno kritje za zavarovalno obdobje po zaključku obračunskega obdobja, za katerega se izračunava rezervacija. Škodne rezervacije se oblikujejo v višini ocenjenih obveznosti, ki jih je zavarovalnica dolžna izplačati na podlagi zavarovalnih pogodb, pri katerih je zavarovalni primer nastopil do konca obračunskega obdobja, in sicer ne glede na to, ali je zavarovalni primer že prijavljen, vključno z vsemi stroški, ki na podlagi teh pogodb bremenijo zavarovalnico. Vključevati morajo poleg ocenjenih obveznosti za prijavljene nastale, a še nerešene škode, tudi ocenjene obveznosti za že nastale, a še neprijavljene škode. Matematične rezervacije se oblikujejo v višini sedanje vrednosti ocenjenih bodočih obveznosti zavarovalnice na podlagi sklenjenih zavarovanj zmanjšano za sedanjo ocenjeno vrednost bodočih premij, ki bodo vplačane na podlagi teh zavarovanj. Izračunavajo se z uporabo ustreznega aktuarskega vrednotenja, ki upošteva vse bodoče obveznosti zavarovalnice, na podlagi posamezne zavarovalne pogodbe, vključno z (ZZavar, 2000, 117. člen):

− zajamčenimi izplačili, do katerih je zavarovanec upravičen, − bonusi, do katerih je upravičen zavarovanec bodisi samostojno bodisi skupaj z

drugimi zavarovanci, ne glede na to, v kakšni obliki so izraženi, − vsemi upravičenji, med katerimi lahko zavarovanec izbira na podlagi zavarovalne

pogodbe, − stroški, vključno s provizijami.

25

Pri izbiri metode aktuarskega vrednotenja mora zavarovalnica ustrezno upoštevati tudi metode vrednotenja kritnega premoženja, ki jih uporablja. Zavarovalnica mora izračunavati matematične rezervacije posamično za vsako zavarovalno pogodbo. Kadar ima zavarovanec na podlagi zavarovalne pogodbe pravico do izplačila odkupne vrednosti, matematične rezervacije oblikovane v zvezi s to pogodbo ne smejo biti manjše od odkupne vrednosti. Zavarovalnica mora v dodatku k letnemu poročilu opisati podlage in metode, ki jih uporablja pri izračunu matematičnih rezervacij (ZZavar, 2000, 117. člen). Izravnalne rezervacije se oblikuje v tistih zavarovalnih vrstah, kjer so na podlagi statističnih podatkov ugotovljena znatna nihanja škod, ki niso izravnana z zavarovalno premijo posameznega leta ali s pozavarovanjem. Zavarovalnica jih oblikuje na podlagi odstopanja deleža škod v tekočem obračunskem obdobju od povprečnega deleža škod v opazovanem obdobju. Agencija za zavarovalni nadzor lahko seveda prav tako kot BPV zahteva pregled in izračun tehničnih rezervacij, saj so le te zelo pomembne za poslovanje vsake zavarovalnice. 4.3. Kritno premoženje in kritni sklad Na splošno velja, da naj bi se tehnične rezervacije pokrivale preko dogovorjenih aktiv. Tako pri življenjskem kot tudi škodnem zavarovanju poznajo v Švici pojem kritnega premoženja. V življenjskem zavarovanju se imenuje kritno premoženje, v škodnem kritni sklad. Zavarovalnica, ki pokriva življenjska zavarovanja in ima sedež v Švici in podružnice tujih "življenjskih" zavarovalnic morajo terjatve iz zaključenih življenjskih zavarovanj priskrbeti preko kritnega premoženja (podružnice preko kavcij). Za pozavarovane vsote mora zavarovalnica imeti zagotovilo pozavarovalnice. Pasiva varnostnega sklada se vsako leto na novo obračunava z vključitvijo primernih pribitkov. BPV lahko kadarkoli zahteva ponovni obračun pasive kritnega sklada, v kolikor je to potrebno. Katere naložbe za kritno premoženje so dovoljene, določa Uredba o življenjskem zavarovanju. Naložbena strategija zavarovalnic in kritno premoženje mora seveda ustrezati likvidnostnemu planu, tako da je zagarantirano, da zavarovalnica preko izplačil dospelih obveznostmi ne pride v likvidnostne težave. Likvidnostni riziki so dodatno omiljeni z dejstvom, da se premije načeloma letno vnaprej plačajo. Tečajnim rizikom se izogibajo tako, da so naložbe v visokem deležu (80%) v isti valuti kot obveznosti do zavarovancev. V kritno premoženje vložena sredstva, njihovo vrednotenje, kot tudi količinske omejitve, so nenehno pod nadzorom BPV. Kritno premoženje mora vsebovati najmanj (Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, 2006, 70. člen):

26

− 750000 frankov za zavarovalnice, ki opravljajo življenjska zavarovanja, − 100000 frankov za zavarovalnice, ki opravljajo škodna zavarovanja.

Zavarovalnica mora pasivo za vsako kritno premoženje posebej izračunavati v času zaključnega obračunavanja. V roku treh mesecev po zaključku poslovnega leta sporoči zavarovalnica nadzorni ustanovi pasivo za vsako kritno premoženje skupaj z opisom pokritvenega premoženja. Pasiva mora biti vedno pokrita preko aktiv. V kolikor pride v določenem času do delne nepokritosti pasive, jo mora zavarovalnica takoj pokriti. Dovoljene oblike premoženj, ki sestavljajo kritno premoženje (Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, 2006, 79. člen):

− gotovina, poštni čeki, bančni dobropisi, vezane vloge in druge bančne naložbe, − terjatve, ki se glasijo na posojilne obveznosti, opcijske obveznosti, − strukturirane naložbe, zapisane terjatve in kreditni derivati, − delnice, užitnice, dividende, obveznice, − švicarske stanovanjske in poslovne zgradbe, ki so v lastnini zavarovalnice, kot tudi

udeležbe v družbah, katerih poslovni cilj je samo nakup in prodaja, ali oddaja v zakup, v kolikor ta udeležba znaša več kot 50%,

− terjatve, ki so zastavljene preko nekega švicarskega zemljišča, − alternativni finančni inštrumenti, kot "Hedge-Funds" in "Private Equity", − izvedeni finančni inštrumenti, ki nudijo zavarovanje in ki nimajo povratnega vzvoda

na kritno premoženje, − deleži v kolektivnih kapitalskih naložbah in investicijskih skladih.

Švicarske stanovanjske in poslovne zgradbe so lahko del kritnega premoženja le s privoljenjem nadzornega organa. Zavarovalnice lahko kolektivne kapitalne naložbe in deleže v investicijskih skladih vračunajo v kritno premoženje, v kolikor so pod aktivnim nadzorom za zaščito vlagateljev in so deleži na likvidnem trgu. Nadzorni organ lahko kadarkoli vpliva na naložbe v kritni sklad (katerega sestava je zelo podobna sestavi kritnega premoženja), ugotavlja njihovo primernost in lahko postavi dodatne omejitve nalaganja. Za nadomestitev neprimernih naložb določi časovni rok. Tudi v Sloveniji je izbira naložb v kritno premoženje omejena s strani zakona. Zavarovalnica mora upoštevati vrste zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, tako, da je zagotovljena varnost, donosnost in tržnost naložb ter ustrezna ročnost, raznovrstnost in razpršitev teh naložb (Zzavar, 2000, 120. člen). V kritno premoženje zavarovalnice lahko vključijo le oblike, ki jih podrobno navajam v prilogi 3. Zavarovalnica lahko nalaga kritno premoženje na celotnem območju držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Agencija za zavarovalni nadzor lahko iz posebej utemeljenih razlogov na zahtevo posamezne zavarovalnice dovoli, da kot kritno premoženje uporabi tudi druge naložbe (Zzavar, 2000, 123. člen).

27

Zavarovalnica mora naložbe v kritnem premoženju, ki jo izpostavljajo tveganjem zaradi spremembe obrestnih mer, tečajev tujih valut oziroma drugih tržnih tveganj, ustrezno uskladiti z njenimi obveznostmi. Kot naložbe kritnega premoženja lahko uporablja izvedene finančne instrumente, če ti prispevajo k zniževanju ali olajšajo učinkovito upravljanje zavarovalnega portfelja (Zzavar, 2000, 124. člen). Kritni sklad je kritno premoženje namenjeno kritju obveznosti zavarovalnice iz tistih vrst zavarovanj, za katere je potrebno oblikovati matematične rezervacije. Dovoljene oblike naložb v kritni sklad so enake kot pri kritnem premoženju. Zavarovalnica mora skrbeti, da je vrednost premoženja kritnega sklada vedno najmanj enaka višini zahtevanega kritja. V obeh opisanih državah so dovoljene naložbe v kritno premoženje, zaradi pomembnosti za varnost poslovanja, strogo predpisane in je potrebna kar konkretna obrazložitev, če hočejo zavarovalnice za ta namen nalagati v kakšne druge oblike premoženja. Oblike premoženj v katere se lahko nalaga so v obeh državah skorajda identične. 4.4. Poročanje, izkazi, bilanca, pristojbine Trajni nadzor obsega po svetu različne metode. V Švici trenutno velja naslednje:

1. Vse domače in tuje nadzorovane zavarovalne institucije morajo nadzornemu organu enkrat letno oddati zelo detajlno poročilo o njihovih tehničnih in finančnih rezultatih. Veliko teh številk se v agregirani obliki objavi, nekatere pa ostanejo na razpolago samo nadzornemu organu.

2. Kontrola kritnega premoženja in kritnega sklada se opravlja večkrat letno. Kontrola pasive poteka rutinsko enkrat letno preko nadzornega organa, obstoj kritnih sredstev enkrat letno preko revizijske hiše, ob priliki preko inšpekcij nadzornega organa. Vsaka "življenjska" zavarovalna ustanova mora mesečno poročati tudi o spremembah v kritnem premoženju in skladu.

3. Vse nadzorovane zavarovalne ustanove so rutinsko v vsakih pet do osmih letih (odvisno od velikosti in vrstah poslov) obiskane s strani nadzornega organa in podvržene njegovim inšpekcijam. Bolj problematična zavarovalna inštitucija se obišče pogosteje. Inšpekcija se lahko spodbudi preko analize poročila, nepopolnih tehničnih podlag, nerednih ali zakasnjenih informacij s strani zavarovalne ustanove, vprašanj ali opozoril zavarovancev ali tretjih oseb in preko revizijske hiše ali preko menjave le te, menjave zaposlenih,..

4. Vse zavarovalne ustanove morajo kadarkoli nadzorni organ zahteva, podati potrebne informacije, tako kot tudi računovodske knjige in podatke. Nadzorni organ se odloči, kaj je pomembno in kaj hoče videti, v skrajnem primeru z neizpodbitno odločbo. Obveznost dajanja podatkov se razširi tudi na (še ne) nadzorovane zavarovalne inštitucije, v kolikor je potrebno kaj preveriti.

28

5. Do konca leta 2000 so bile tarife in skupni zavarovalni pogoji za življenjsko in dodatno zdravstveno zavarovanje (skupno obsegata 75% direktnega švicarskega premijskega volumna) preverjane s strani nadzornega organa in po potrebi po korekturah odobrene. Od 1.1.2001 je ta del nadzora, kot posledica usmeritev EU, izvajan preko EU.

Takse za zavarovalni nadzor se zaračunavajo glede na porabljeni čas, potrebno znanje ter stopnje izobrazbe izvršilnega osebja in leži med 500 in 10000 franki (Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, 2006, 212. člen). Za tiste stroške, ki se s taksami ne pokrijejo, pa mora zavarovalnica plačevati določena letna nadomestila, ki pokrivajo stroške nadzora. Stroški nadzora so sestavljeni iz:

− izdatkov nadzornega organa za nadzor zavarovalnic v skladu s proračunom obračunskega leta,

− razlike med izdatki nadzornega organa za nadzor nad zavarovalnicami v skladu z proračunom preteklega leta in izdatki v skladu z državnim proračunom preteklega leta,

− stroški drugih poslovalnic državne uprave za nadzor nad zavarovalnicami, − nepokriti nadzorni stroški za zavarovalne posrednike.

Prispevki za nadzor se obračunajo v sorazmerju z odnosom premijskih prihodkov določene zavarovalnice predhodne leto glede na druge zavarovalnice. Nadzorni organ tako izračuna prispevek za nadzor, ki pa mora znašati najmanj 3000 švicarskih frankov (Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, 2006, 211. člen). Agencija opravlja zavarovalni nadzor s pregledom poročil in obvestil zavarovalnic ter drugih oseb, ki so ji po določbah ZZavar dolžne poročati. Pregled poslovanja zavarovalnice opravi inšpektor Agencije za zavarovalni nadzor. . Zavarovalnica mora pooblaščeni osebi omogočiti pregled vseh poslovnih knjig, spisov in druge dokumentacije, ki je pomembna za pregled poslovanja. Na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor mora izročiti računalniške izpiske oziroma kopije evidenc oziroma drugih poslovnih knjig in dokumentacije. Pooblaščena oseba lahko opravi tudi pregled poslovanja pravnih oseb, povezanih z zavarovalnico, v kolikor je to potrebno(Zzavar, 2000, 301. člen). Zavarovalniška podjetja v Sloveniji prav tako kot v Švici plačujejo nadzor njih samih v obliki taks in nadomestil. Tarifo o taksah in nadomestilih je Agencija objavila v uradnem listu (št. 89-4451/2002, stran 9751), V Uradnem listu RS, št. 74/2005, stran 7947, pa je bila 5.8.2005 objavljena sprememba le te. Določbe te tarife, ki se nanašajo na nadzor in ukrepe nadzora nad zavarovalnicami, se uporabljajo tudi (Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002, 3. člen):

− za nadzor in ukrepe nadzora nad zavarovalnimi zastopniškimi družbami, zavarovalnimi posredniškimi družbami in Slovenskim zavarovalnim združenjem,

29

− za nadzor in ukrepe nadzora nad tujimi zavarovalnicami in njihovimi podružnicami ter zavarovalnicami držav članic in njihovimi podružnicami, v okviru z zakonom določenih pristojnosti,

− za dodaten nadzor nad zavarovalnicami, ki so v zavarovalniški skupini, − za ukrepe nadzora nad drugimi osebami in − nad delovanjem katerih ima po določilih ZZavar ali drugih zakonov agencija

pristojnost izvajati nadzor po vseh ali posameznih določilih 11. poglavja ZZavar. Višina taks in nadomestil se določa v točkah. Vrednost točke znaša 1.000 tolarjev (Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002, 4. člen). Znesek takse in znesek pavšalnih nadomestil stroškov se izračuna kot zmnožek števila točk za posamezno obveznost in vrednosti točke na dan nastanka obveznosti. Znesek letnih nadomestil stroškov se določi v odstotku od vrste prihodka zavezanca, ki predstavlja osnovo za obračun (Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002, 7. člen) . Te tarife sem podal v Prilogi 2 in so podrobno klasificirane za vsako delo, ki ga opravi nadzorni organ. Osnova za izračun letnega nadomestila stroškov je za zavarovalnice, pokojninske družbe ter zavarovalnice v zavarovalniški skupini vplačana premija v preteklem letu, za zavarovalno zastopniške in zavarovalno posredniške družbe prihodki iz naslova opravljanja storitev zavarovalnega zastopanja oziroma zavarovalnega posredovanja v preteklem letu in za Slovensko zavarovalno združenje prispevki. Letno nadomestilo stroškov znaša za zavarovalnice in pokojninske družbe 0,12% od osnove, za zavarovalnice v zavarovalniški skupini 0,13% od osnove, za zavarovalno zastopniške in zavarovalno posredniške družbe 0,06% od osnove ter za Slovensko zavarovalno združenje 0,12% od osnove (Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002, Tarifna št. 27). Način plačevanja nadzora in poročanja je v obeh državah zelo podoben. Skratka, v obeh državah obstajajo takse za posamezne storitve nadzornega organa in v obeh se plačuje tudi letno nadomestilo, katerega višina je odvisna od premijskih prihodkov zavarovalnic. Takse v Sloveniji se gibajo od 100 SIT do 600.000 SIT (Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002), v Švici pa so višje in se gibajo od 75.000 SIT do 1.500.000 SIT. Letnih nadomestil stroškov nadzora se ne da direktno primerjati med državama, ker v švicarski Uredbi o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji, niso določeni deleži premij, ki odtekajo za letna nadomestila. V Švici se namreč vsako leto na novo izračunajo stroški za nadzor nad vsemi zavarovalnicami skupaj, ki se potem v deležu premijskega donosa določene zavarovalnice v skupnem premijskemu donosu vseh zavarovalnic, zaračuna posamezni zavarovalnici.

30

5. PRENEHANJE ZAVAROVALNIC, PRENOS BILANCE, VARNOSTNI UKREPI 5.1. Varnostni ukrepi ob kršenju zakona Nadzorni organ za zaščito potrošnikov uporablja naslednje ukrepe (VAG, 2006, 51. člen):

− prepove prosto razpolaganje s premoženjem zavarovalnice, − odredi zaporo na premoženju, − prenese pristojnost določenih organov zavarovalnice na tretjo osebo, − prenese zavarovalno stanje in pripadajoče kritno premoženje na drugo zavarovalnico, − odredi ovrednotenje kritnega premoženja, − odpokliče ljudi v vodstvu, nadzoru, kontroli, delovodenju, generalnega direktorja ali

odgovornega aktuarja in prepove njihovo delovanje v zavarovalništvu za največ pet let,

− črta zavarovalniške posrednike iz registra.

Zzavar pozna nekaj manj ukrepov zoper razne kršitve, kot jih določa švicarski zakon. Teh je šest in si sledijo takole (ZZavar, 2000, 178. člen):

− odreditev odprave kršitev, − odreditev dodatnih ukrepov, − odvzem dovoljenja, − izredna uprava, − prisilna likvidacija zavarovalnice, − odločanje o razlogih za stečaj zavarovalnice.

Zakonski predpisi so v obeh državah relativno splošno izvzeti in dajejo nadzornemu organu obširne pristojnosti. V kolikor se zdijo interesi zavarovancev ogroženi, ima nadzorni organ pravico uporabiti potrebne ukrepe. Te ukrepi se lahko nanašajo na obnovo finančne varnosti ali na delovanje organizacije in managementa v skladu s predpisi. 5.2. Odvzem oz. prenehanje dovoljenja za opravljanje ene ali več zavarovalnih vrst Nadzorni organ lahko odvzame dovoljenje za poslovanje za eno ali vse zavarovalne vrste, kadar:

− pogoji za podelitev dovoljenja niso več izpolnjeni, − je poslovanje opuščeno za več kot 6 mesecev.

V kolikor se zavarovalnica hoče odpovedati opravljanju neke zavarovalne vrste, mora nadzornemu organu predložiti razrešitveni načrt. Le ta mora vsebovati ureditev finančnih obveznosti iz zavarovalnih pogodb, ureditev sredstev za pokritje teh obveznosti ter za to

31

dejanje odgovorno osebje. Zavarovalnica, ki vloži odpoved opravljanja zavarovalne vrste, seveda več ne sme opravljati poslov v tej zavarovalni vrsti. Agencija za zavarovalni nadzor odvzame zavarovalnici dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v naslednjih primerih (Zzavar, 2000, 182. člen):

− če je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov, − če ni bila zagotovljena odprava kršitev oziroma izvršitev dodatnih ukrepov, ki jih je

naložila Agencija za zavarovalni nadzor. Dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov preneha (Zzavar, 2000, 69. člen):

− če zavarovalnica ne začne poslovati v šestih mesecih od izdaje dovoljenja, − zavarovalnica preneha z opravljanjem zavarovalnih poslov za več kot eno leto, − z začetkom stečajnega postopka oziroma postopka prisilne likvidacije, − z zaključkom redne likvidacije zavarovalnice, − s prenosom vseh zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico.

Pri vsakemu od naštetih primerov zavarovalnica ne sme več sklepati novih zavarovalnih poslov.

V kolikor hoče zavarovalnica v Sloveniji prenehati z opravljanjem neke zavarovalne vrste mora nadzornemu organu (prav tako kot v Švici) za odobritev posredovati opustitveni načrt. 5.3. Likvidacija in stečaj V kolikor pride zavarovalnica v postopek likvidacije, likvidatorja izbere nadzorni organ. Tudi začetek postopka stečaja potrebuje dovoljenje nadzornega organa. Le ta podeli dovoljenje, v kolikor ugotovi, da ni možnosti za sanacijo. Nadzorni organ lahko med postopkom stečaja imenuje začasno upravo in nanjo prenese vsa pooblastila zbora upnikov. Zatem lahko pooblasti neko osebo za zastopanje zavarovalnice proti začasni upravi. V nasprotju predpisa v točki 37, 1. člena zveznega zakona iz 2. aprila 1908, o zavarovalnih pogodbah, se preko kritnega premoženja zagotovljenih življenjskih zavarovanj ne razrešuje preko stečajnega procesa. Nadzorni organ lahko za ta zavarovanja prepove povratni kup in zadolževanje, kot tudi predplačila ter v določenih primerih tudi izplačevanje pokritvenega kapitala. Zavarovalnicam za njihove obveznosti ter zavarovalcem za plačilo premij po potrebi določi moratorij. Med moratorijem plačila premij se lahko zavarovalne pogodbe prekine le na pismeno zahtevo zavarovalcev ali pa se jih spremeni v brezplačno zavarovanje. Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka v naslednjih primerih (ZZavar, 2000, 201. člen):

32

− če oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje ni izboljšalo, in zavarovalnica kljub izredni upravi ni sposobna tekoče izpolnjevati dospelih obveznosti,

− če pri opravljanju nadzora nad zavarovalnico ugotovi, da premoženje zavarovalnice ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov zavarovalnice.

Zavarovalne pogodbe, ki jih je sklenila zavarovalnica, prenehajo veljati v 30 dneh od objave stečaja v Uradnem listu Republike Slovenije.

Tudi v Sloveniji stečajnega upravitelja izbere nadzorni organ oz. ga imenuje sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor.

5.4. Prenos celotne ali le dela bilance V kolikor hoče zavarovalnica prenesti svoje stanje zavarovalnih poslov (zavarovalnih pogodb) v celoti ali deloma na neko drugo zavarovalnico, potrebuje dovoljenje nadzornega organa. Le-ta odobri tak prenos le, v kolikor je ta v interesu zavarovancev. Prevzemna zavarovalnica je dolžna »prenesene« zavarovance o prenosu in o pravici odpovedi pogodbe individualno obvestiti v 30 dneh po prevzemu dovoljenja. Zavarovanci imajo potem 3 mesece časa, v katerem se lahko odločijo za prekinitev pogodbe. V kolikor nadzorni organ ne nasprotuje, se pri prenašanju stanja na drugo zavarovalnico, premoženje kritnega sklada oz. dogovorjeno premoženje enostavno doda prevzemni zavarovalnici. V VAG-u oziroma v AVO (Uredba o nadzoru nad zavarovalnicami) podrobneje ne piše, na katere zavarovalne ustanove se del bilance ali celotna bilanca lahko prenese, vsekakor pa vsak tak prenos potrebuje dovoljenje nadzornega organa. Po Zzavar lahko zavarovalnica s pogodbo na drugo zavarovalnico prenese zavarovalne pogodbe v posamezni zavarovalni skupini ali zavarovalni vrsti hkrati s prenosom kritnega premoženja v vrednosti rezervacij, ki jih je potrebno oblikovati za zavarovalni portfelj. Za prenos zavarovalnih pogodb ni potrebno soglasje zavarovalcev (Zzavar, 2000, 82. člen). Prevzemna zavarovalnica mora o prenosu zavarovalnih pogodb prav tako kot v Švici seveda obvestiti zavarovalce z objavami v sredstvih javnega obveščanja na določenem območju. Zavarovalnica lahko prenese zavarovalne pogodbe na (Zzavar, 2000, 80. člen):

− drugo zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji, − svojo podružnico oziroma podružnico druge zavarovalnice, s sedežem v Republiki

Sloveniji, če ima podružnica sedež v državi članici,

33

− zavarovalnico države članice oziroma njeno podružnico v Republiki Sloveniji oziroma drugi državi članici,

− podružnico tuje zavarovalnice, če je sedež podružnice v Republiki Sloveniji, − podružnico tuje zavarovalnice, če je sedež podružnice v državi članici, in če

zavarovanja, ki so predmet prenosa, krijejo izključno nevarnosti v tej državi članici. V Zzavar je potek prenosov bilanc še bolj podrobno opisan, vendar ga zaradi skopih podatkov v VAG-u in zaradi preglednosti primerjave v nadaljevanju ne bom podrobneje opisoval. 6. KAZENSKE DOLOČBE V OBLIKI DENARNIH KAZNI

S kaznijo do 100.000 frankov se kaznuje tistega (VAG, 2006, 86. člen):

− kdor hoče opravljati zavarovalne vrste odgovornosti pri motornih vozilih in ne pristopi k nacionalnemu zavarovalniškemu biroju ali nacionalnemu garancijskemu fondu,

− ki kupi delež nekega drugega zavarovalnega podjetja in tega ne sporoči nadzornemu organu,

− ki zamudi rok za oddajo poslovnega in nadzornega poročila, − katerega tehnične rezervacije niso usklajene, − zavarovalnega posrednika, ki stranki ne nudi vseh zakonsko predpisanih podatkov, − ki krši predpise o reguliranju škod pri odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

S kaznijo do 1.000.000 frankov se kaznuje (VAG, 2006, 87 člen):

− če se opravlja zavarovalniške posle brez predhodnega dovoljenja, − če neka zavarovalna ustanova, ki nima dovoljenja za poslovanje v Švici, vseeno

opravlja posle in sklepa zavarovalne pogodbe, − če se nekdo ne vpiše v register zavarovalniških posrednikov, klub temu da bi se

zakonsko moral, ali če se s posredništvom še vedno ukvarja, čeprav je bil izbrisan iz registra,

− če so bila navedena drugačna poslovna sodelovanja z drugimi podjetji, kot v resnici obstaja (v kolikor gre za pomemben zavarovalniški posel),

− če so v poslovnem načrtu ali poročilu navedeni napačni podatki, − če se spremeni poslovni načrt brez privoljenja nadzornega organa, − niso dosežene minimalne zahteve lastnih sredstev, − v kolikor so iz kritnega premoženja izločena sredstva tako, da več ne pokrivajo

pasive, − v kolikor se podaja napačne informacije o kritnem premoženju ali kapitalskih

naložbah, − v kolikor se sprejema take odločitve, da se zmanjša vrednost kritnega premoženja, − če se odgovorni aktuar ali revizor ne drži zakonskih predpisov.

34

Kadar Agencija za zavarovalni nadzor pri opravljanju nadzora ugotovi kršitve zakona ZZavar, oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisov oziroma drugih predpisov, ki urejajo poslovanje zavarovalnic, z odredbo subjektu nadzora naloži, da odpravi kršitve oziroma nepravilnosti, oziroma da opravi ali opusti določena dejanja. (ZZavar, 2000, 179. člen) Z denarno kaznijo od 20.000.000 do 100.000.000 tolarjev se za gospodarski prestopek kaznuje zavarovalnica in z od 250.000 do 1.500.000 odgovorna oseba (ZZavar, 2000, 341. člen):

− če opravlja druge dejavnosti, razen zavarovalnih poslov, − če opravlja zavarovalne posle, v zavarovalnih vrstah, v katerih ni pridobila dovoljenja

Agencije za zavarovalni nadzor, − če prične opravljati zavarovalne posle v državi članici v nasprotju z 88. členom

zakona Zzavar, − če ustanovi podružnico v tujini, ne da bi za ustanovitev podružnice pridobila

dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor, − če Agenciji za zavarovalni nadzor ne poroča o merjenju tveganj z vsebino v rokih in

na način, določen s predpisom, − če nalaga kritno premoženje v nasprotju z določbami zakona, − če nadrejeni zavarovalnici, oziroma nadrejenemu zavarovalnemu oziroma mešanemu

zavarovalnemu holdingu v zavarovalni skupini ne sporoča zakonsko predpisanih podatkov, in če Agenciji za zavarovalni nadzor ne poroča o poslih v skupini,

− če vodi poslovne knjige, sestavlja knjigovodske listine, vrednoti knjigovodske postavke ali sestavlja računovodska poročila v nasprotju z zakonom,

− če ne organizira notranje revizije v skladu z zakonom.

Z denarno kaznijo od 2.000.000 do 20.000.000 tolarjev se za gospodarski prestopek kaznuje zavarovalnica in z kaznijo od 100.000 do 750.000 tolarjev odgovorna oseba (Zzavar, 342. člen):

− če ne poroča Agenciji za zavarovalni nadzor v skladu z zakonom, − če pooblaščeni osebi ne omogoči pregleda na primeren način, − če Agenciji za zavarovalni nadzor ne predloži nerevidiranega in revidiranega letnega

poročila v pravem roku, − če krši predpise o obveščanju zavarovalcev, − katere zavarovalnega zastopanja ne opravlja primerna oseba.

Z denarno kaznijo od 100.000 do 750.000 tolarjev se za prekršek kaznuje član uprave zavarovalnice(Zzavar, 2000, 343. člen):

− ki ne obvesti nemudoma nadzornega sveta zavarovalnice o ogroženosti likvidnosti, itd. − ki ne obvesti nemudoma Agencije za zavarovalni nadzor o splošnih in posebnih

zavarovalnih pogojih, premijskih cenikih in obrazcih oziroma drugih tiskovinah, ki jih

35

uporablja pri poslovanju z zavarovalci, zavarovanci oziroma drugimi upravičenci iz zavarovanj.

Z denarno kaznijo od 100.000 do 750.000 tolarjev (Zzavar, 2000, 343. člen), se za prekršek kaznuje član nadzornega sveta zavarovalnice, ki ne obvesti nemudoma Agencije za zavarovalni nadzor o imenovanju in prenehanju njegove funkcije v upravnih in nadzornih organih drugih pravnih oseb, in o pravnih poslih, na podlagi katerih so posredno ali neposredno, član nadzornega sveta sam oziroma njegovi ožji družinski člani, pridobili delnice oziroma poslovne deleže pravne osebe, na podlagi katerih član nadzornega sveta skupaj z njegovimi ožjimi družinskimi člani v tej pravni osebi doseže ali preseže kvalificirani delež, oziroma se njihov delež zmanjša pod mejo kvalificiranega deleža. Vidimo, da so denarne kazi v Zzavar približno enako visoke kot v VAG-u, s tem, da so v ZZavar predstavljene precej bolj razdrobljeno. SKLEP Zaposleni v zavarovalništvu se seveda dnevno soočajo s tveganji, saj celoten posel za zavarovalnico temelji na tveganju. Vsekakor nekako logično se zdi, da če od nekoga celoten posel temelji na tveganju, da je tveganju podvržen tudi on sam, posledično pa se to prenese tudi na osebke, ki so kakor koli povezani z njim. Najbolj seveda tukaj ciljam na zavarovance, katerih zaščita je glavni razlog zato, da država tako skrbno nadzoruje in regulira zavarovalniški trg. Niso pa zavarovanci edin razlog za ureditev zavarovanja. Poleg tega se mi zdijo najpomembnejši cilji, ki jih je navedel Llewellyn, in sicer: visoka stopnja finančne učinkovitosti, stabilnost sistema ter vzdrževanje celosti plačilnega sistema. Po mojem mnenju zavarovalniški trg močno vpliva na ostale finančne in kapitalske trge, saj se vsak ekonomski subjekt ustavi pri zavarovalniškem trgu, ki zavaruje njegove rizike, s tem pa zavarovalniški trg močno vpliva tudi na celotno gospodarstvo. O nasprotju od regulacije, se pravi o samoregulaciji (privatni regulacije) govori tudi kar nekaj avtorjev, dva izmed njih sta Aaranovitch in Samson (Aaronovitch, Samson, 1985, str. 123), ki pa navajata veliko predpostavk po katerih lahko samoregulacija uspe le ta uspe (v realnosti nemogoče). Švica ima dolgo in bogato zavarovalniško zgodovino. Že pred začetkom primerjave regulacije ustanavljanja in nadzora zavarovalnic med državama sem naletel na pomembno razliko in sicer Švica ima sprejet poseben zakon, ki v zajetni obliki vsebuje samo nadzor nad zavarovalnici, kar sem pri slovenski zakonodaji pogrešal. Namreč: Slovenija ima nadzor in

36

vse ostalo, kar se tiče urejanja zavarovalniškega poslovanja strnjeno v Zakonu o zavarovalništvu. Druga razlika, ki sem jo opazil, je velikost samega nadzornega organa, katerega organigram je v primeru Švice veliko večji in razdrobljen na posamezne zavarovalniške vrste, kar kaže na pomembnost nadzora švicarskega zavarovalniškega trga. Res pa je tudi da ima skoraj štirikrat več prebivalcev in veliko več zavarovalnic. Pri poteku podelitve dovoljenja za poslovanje med državama nisem opazil velikih razlik, ena razlika je pri poslovanju tujih zavarovalnic na domačem ozemlju, in sicer v kontekstu, ki se tiče Evropske unije, da zavarovalna ustanova, ki si je pridobila dovoljenje za poslovanje v določenih zavarovalnih vrstah v katerikoli državi Evropske unije, ima pravico opravljati posle te zavarovalne vrste tudi v Sloveniji. Ta razlika kmalu ne bo več veljala, saj Švica s polno paro sprejema direktive Evropske unije. Inštrumenti nadzora so v obeh državah zelo podobni. Razlika je opazna le pri minimalnem potrebnem kapitalu, ki je v Švici predpisan precej večji (tudi faktor sedem razlike), pri tem pa je potrebno opozoriti, da je Švica znana po zelo velikem predpisanem minimalnem kapitalu in ima večjega kot Evropska Unija. Prenehanje zavarovalnic, prenos bilance ter varnostni ukrepi so v obeh država skoraj identični, tako da tukaj nebi izpostavljal nekih razlik, denarne kazni za kršitve pa so tudi na podobni višini. Ne vem sicer, kakšen je bil stari švicarski zakon o zavarovalnem nadzoru, vendar menim, da se slovenski Zzavar in švicarski VAG vedno bolj približujeta. Verjetno gre to pripisati slovenskemu vstopu v Evropsko unijo in švicarskem sprejemanju evropskih direktiv. Naš Zzavar po mojem mnenju ni slab in omogoča učinkovit nadzor in regulacijo zavarovalništva kakršnega imajo v Švici. Razlika je lahko le v zavednosti ljudi, ki se s tem ukvarjajo, kako pomembna je regulacija in nadzor v zavarovalništvu, in da je mogoče vanj potrebno nameniti več sredstev ali ga mogoče narediti še bolj strogega in specializiranega na posamezne zavarovalne vrste (kakršen je v Švici).

37

LITERATURA 1. Aaronovitch Sam, Samson Peter: The insurance Industry in the countries of the EEC.

Luxemburg : Office for official Publications of the European Communities, 1985. 233 str. 2. Bijelić Mile: Zavarovanje in pozavarovanje. Ljubljana : Art agencija, 1998. 343 str. 3. Finsinger Jörg: European Market Integration and the European Insurance Industry.

Brussels: Centre for European Policy Studies, 1990. 35 str. 4. Finsinger Jörg, Hammond Elizabeth, Tapp Julian: Insurance: Competition or Regulation?.

London : Institute for Fiscal Studies, 1985. 200 str. 5. Finsinger Jörg, Pauly Mark V.: The Economics of Insurance Regulation. New York: St

Martin’s Press, 1986. 300 str. 6. Hartman Rasto: Dinamični učinki integracije in drugih sprememb v okolju na

zavarovalstvo Evropske skupnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1994. 228 str.

7. Llewellyn David: Competition and Regulation: Trends in Financial Systems. Sveriger

Riskbank Quarterly Review, Stockholm:1990, 4. Str. 31-32. 8. Pavliha Marko: Zavarovalno pravo. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 2000. 133 str. 9. Schmidt Reimer: Die Finanzaufsicht über Versicherungsunternehmen unter besonderer

Berücksichtigung der für den Versicherungsbetrieb erforderlichen Finanzmittel. Aachen: Z. Versicherungswiss, 1989. 620 str.

10. Schnewlin, Frank: International insurance Finance, Value Creation and Management

Control – Strategy and implementation. St. Gall : Imprimerie H. Tschudy & Cie, 1983. 406 str.

11. Zupančič Andrej: Zavarovalna in pozavarovalna dejavnost: Splošne značilnosti in

posebnosti v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska Fakulteta, 2000. 120 str. VIRI 1. Finanzmarktregulierung und -aufsicht in der Schweiz. [URL:

http://www.efd.admin.ch/shop/00025/00050/], 15.11.2000. 2. Lebensversicherungsgesetz, LeVG [URL:

http://www.gesetze.ch/SR/961.61/961.61_000.htm], 13.9.2006. 8 str.

38

3. Schadenversicherungsgesetz, SchVG [URL: http://www.gesetze.ch/sr/961.71/961.71_000.htm], 13.9.2006. 14 str.

4. Spletne strani Agencije za zavarovalni nadzor. [URL:http://www.a-zn.si /], 13.9.2006. 5. Spletne strani BPV. [URL:http://www.bpv.admin.ch/], 13.9.2006. 6. Spletne strani ministrstva za javno upravo. [URL: http://www2.gov.si/], 13.9.2006. 7. Spletne strani Švicarske konfederacije. [URL:http://www.efd.admin.ch/], 13.9.2006. 8. Tarifa o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 89/2002). 9. Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji v Švici.

[URL: http://www.admin.ch/ch/d/as/2005/5305], 13.9.2006. 78 str. 10. Versicherungsaufsichtsgesetz (VAG). Spletne strani Švicarske konfederacije.

[URL:http://www.admin.ch/ch/d/as/2005/5269], 13.9.2006, 36 str. 11. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zavarovalništvu (ZZavar-B) (Uradni list

RS, št. 74/04). 12. Zakon o zavarovalništvu (ZZavar) (Uradni list RS, št. 13/00, 91/00, 21/02, 50/04).

39

PRILOGE

SEZNAM PRILOG

Priloga 1 : Zavarovalne vrste v Švici......................................................................................... 1 Priloga 2: Tarifa o taksah .......................................................................................................... 3 Priloga 3: Dovoljene naložbe za kritno premoženje .................................................................. 6

Priloga 1 : Zavarovalne vrste v Švici A. Življenjsko zavarovanje A1. kolektivno življenjsko zavarovanje v okviru poklicne preventive A2. življenjsko zavarovanje z vezanim deležem A2.1. naložbeno kapitalsko zavarovanje s primerom smrti ali invalidnosti A2.2. naložbeno kapitalsko zavarovanje s primerom smrti ali invalidnosti, z doživetjem A2.3. naložbeno rentno zavarovanje A2.4. na notranje naložbe oziroma druge primerjalne vrednosti vezano življenjsko

zavarovanje s primerom smrti ali invalidnosti A2.5. na notranje naložbe oziroma druge primerjalne vrednosti vezano življenjsko

zavarovanje s primerom smrti ali invalidnosti z doživetjem A2.6. na notranje naložbe oziroma druge primerjalne vrednosti vezano rentno zavarovanje A3. druga življenjska zavarovanja A3.1. posebno kapitalsko zavarovanje za primer smrti ali doživetja A3.2. posebno rentno zavarovanje A3.3. druga posebna življenjska zavarovanja A3.4. kolektivno življenjsko zavarovanje razen poklicne preventive A4. nezgodno zavarovanje A5. zdravstveno zavarovanje A6. kapitalski posli A7. tontinski posli B. Škodno zavarovanje B1. nesreča (vključno z nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi) B2. bolezni B3. kopensko vozilo-kasko (brez vlečnih vozil) B4. vlečna vozila-kasko B5. letala-kasko B6. morska, jezerska in rečna vozila-kasko B7. transportno blago (vključeno blago, prtljaga in ves drug tovor) B8. požar in elementarne nesreče B9. druge škode B10. odgovornost za kopenska vozila na lastni pogon B11. letalska odgovornost B12. odgovornost uporabe morskih, jezerskih in rečnih vozil B13. splošna odgovornost (vse posebne odgovornosti, ki ne spadajo pod veje B10, B11 ali

B12

1

B14. kredit B15. kavcija B16. razne finančne izgube B17. pravna zaščita B18. pomoč turistom C. Pozavarovanje C1. pozavarovanje preko zavarovalne ustanove, ki se ukvarja izključno s pozavarovalnimi

posli C2. pozavarovanje v vseh zavarovalnih vrstah preko zavarovalne ustanove,ki opravlja škodna

zavarovanja. C3. pozavarovanje preko velikih zavarovalnic. Vir: Uredba o nadzoru nad zavarovalniškimi podjetji v Švici, 2006. 2

Priloga 2: Tarifa o taksah

TARIFA O TAKSAH 1. Odločanje o posameznih zadevah

Tarifna številka 1 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (18/1. ali 18/2. člen ZZavar) znaša taksa 200 točk.

Tarifna številka 2 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe (25/1. ali 25/6. člen ZZavar) znaša taksa 100 točk.

Tarifna številka 3 Za izdajo odločbe na podlagi sklepa skupščine zavarovalne delniške družbe o prenehanju družbe (34/2. člen ZZavar) znaša taksa 300 točk.

Tarifna številka 4 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za veljavnost sklepa skupščine o prenehanju družbe za vzajemno zavarovanje (57/3. člen ZZavar) znaša taksa 300 točk.

Tarifna številka 5 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za preoblikovanje družbe za vzajemno zavarovanje v delniško družbo (62/4. člen ZZavar) znaša taksa 500 točk.

Tarifna številka 6 Za zahtevo za izdajo dovoljenja zavarovalnici za: – opravljanje zavarovalnih poslov (65/1. člen v zvezi s 67/1. členom ZZavar), za vsako zavarovalno vrsto na podlagi drugega odstavka 2. člena ZZavar, razen za sklepanje pozavarovanj, – prenos zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico (65/4. člen ZZavar) za vsako posamezno zavarovalno vrsto na podlagi drugega odstavka 2. člena ZZavar, – prenos izločenih poslov (65/5. člen ZZavar) za vsakega od poslov iz drugega odstavka 77. člena ZZavar, znaša taksa 100 točk, vendar skupaj ne manj kot 200 in največ 600 točk.

Tarifna številka 7 Za zahtevo za izdajo dovoljenja zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj (65/1. člen v zvezi s 67/4. členom ZZavar) znaša taksa 600 točk.

Tarifna številka 8 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za: – združitev z drugo zavarovalnico oziroma drugo pravno osebo (65/2. člen ZZavar), – ustanovitev podružnice zavarovalnice v tujini (65/3. člen ZZavar), znaša taksa 500 točk.

Tarifna številka 9 Za izdajo sklepa o prenehanju dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, če zavarovalnica ne začne poslovati v šestih mesecih od izdaje dovoljenja, oziroma, če zavarovalnica preneha z opravljanjem zavarovalnih poslov za več kot eno leto (69/2. člen v zvezi s 1. in 2. točko 69/1. člena ZZavar), znaša taksa 100 točk.

Tarifna številka 10 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v drugih zavarovalnih vrstah (72/1. člen ZZavar) za vsako novo zavarovalno vrsto na podlagi drugega odstavka 2. člena ZZavar znaša taksa 100 točk, vendar skupaj ne manj kot 200 in največ 600 točk.

Tarifna številka 11 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja (73/2. člen ZZavar) znaša taksa 50 točk.

Tarifna številka 12

(1) Za zahtevo tuje zavarovalnice za izdajo soglasja za prenos zavarovalnih pogodb njene podružnice v državi članici (82/7. člen ZZavar) znaša taksa za vsako posamezno zavarovalno vrsto na podlagi drugega odstavka 2. člena ZZavar, 100 točk, vendar skupaj ne manj kot 200 in največ 600 točk.

3

(2) Za zahtevo zavarovalnice države članice za izdajo mnenja za prenos zavarovalnih pogodb na njene podružnice v Republiki Sloveniji (82/8. člen ZZavar) znaša taksa za vsako posamezno zavarovalno vrsto na podlagi drugega odstavka 2. člena ZZavar, 100 točk, vendar skupaj ne manj kot 200 in največ 600 točk. (3) Za izdajo potrdila, da bo zavarovalnica dosegala minimalno kapitalsko ustreznost tudi po prevzemu zavarovalnih pogodb zavarovalnice države članice (82/9. člen ZZavar) znaša taksa 200 točk.

Tarifna številka 13 Za zahtevo zavarovalnice za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice v tujini (92/2. člen ZZavar) znaša taksa 500 točk.

Tarifna številka 14 Za zahtevo za izdajo soglasja k splošnim in posebnim zavarovalnim pogojem za obvezna zavarovanja v prometu oziroma dopolnilna zdravstvena zavarovanja zavarovalnice države članice (94/6. člen ZZavar) znaša taksa 400 točk.

Tarifna številka 15 Za zahtevo za izdajo dovoljenja tuji zavarovalnici za ustanovitev podružnice na ozemlju Republike Slovenije (98/1. člen ZZavar) znaša taksa 500 točk.

Tarifna številka 16 Za zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice švicarske zavarovalnice na območju Republike Slovenije (99/2. člen ZZavar) znaša taksa 500 točk.

Tarifna številka 17 Za izdajo dovoljenja za: – naložbo kritnega premoženja v druge vrste naložb, kot naložbe, dovoljene na podlagi 121/1. člena ZZavar in predpisa, izdanega na podlagi 6. točke 109. člena ZZavar (121/3. člen ZZavar), – prekoračitev omejitev, določenih na podlagi 122/1. člena ZZavar in na podlagi predpisa, izdanega na podlagi 6. točke 109. člena ZZavar v zvezi s posamezno vrsto naložb (122/2. člen ZZavar), – uporabo naložbe, ki ne izpolnjuje pogoja iz 123/1. člena ZZavar, za kritno premoženje (123/2. člen ZZavar), znaša taksa 200 točk.

Tarifna številka 18 Za zahtevo za izdajo mnenja banki za opravljanje storitev zavarovalnega posredovanja (227/5. člen ZZavar) znaša taksa 150 točk.

Tarifna številka 19 Za zahtevo za izdajo dovoljenja fizičnim osebam za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma za opravljanje poslov zavarovalnega posredovanja (230/2. člen ZZavar) znaša taksa 50 točk.

Tarifna številka 20 Za zahtevo za izdajo dovoljenja zavarovalno zastopniški oziroma posredniški družbi, ki je lahko organizirana kot gospodarska družba ali kot samostojni podjetnik po zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/01) za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja (235/1. in 238/1. člen ZZavar) znaša taksa 150 točk.

Tarifna številka 21 Za zahtevo za izdajo dovoljenja tuji zavarovalno zastopniški oziroma posredniški družbi za ustanovitev podružnice na območju Republike Slovenije (242/2. člen ZZavar) znaša taksa 150 točk.

Tarifna številka 22 Za zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe, da je oseba pridobila dovoljenje, soglasje ali mnenje, kadar je agencija pristojna za ugotavljanje ali oseba takšno dovoljenje, soglasje ali mnenje ima, znaša taksa 100 točk, oziroma toliko, kolikor znaša taksa za pridobitev dovoljenja, soglasja ali mnenja, če znaša manj kot 100 točk.

Tarifna številka 23 (1) Za vložitev ugovora zoper odredbo o odpravi kršitev (311/1. člen ZZavar) znaša taksa 100 točk.

4

(2) V primeru izdaje odločbe o ugovoru, s katero agencija ugovoru ugodi, se vrne plačana taksa za vložitev ugovora in plačano pavšalno nadomestilo za izrečen ukrep, ki je predmet ugovora. (3) V primeru izdaje odločbe, s katero agencija zavrže ugovor, ki ni dovoljen, je prepozen ali ga je vložila neupravičena oseba (315/3. člen ZZavar), se zaračuna polovica takse, kot bi jo stranka plačala za odločanje o ugovoru. (4) V primeru uspeha sodnega varstva se vrne plačano pavšalno nadomestilo za izrečen ukrep, ki je predmet tožbe. (5) Za izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ko stranka umakne vloženo zahtevo in agencija še ni pričela z ugotovitvenim postopkom, se zaračuna polovica takse, kot bi jo stranka plačala za odločanje o zahtevi. (6) Za izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ko stranka umakne vloženo zahtevo in je agencija že opravila nekatera dejanja ugotovitvenega postopka, se zaračuna tri četrtine takse, kot bi jo stranka plačala za odločanje o zahtevi. 2. Izdaja izpisov iz registrov, ki jih vodi agencija

Tarifna številka 24 Za posamezen izpis iz registra, ki ga vodi agencija, znaša taksa 1 točko za prvo stran izpisa in 0,5 točke za vsako nadaljnjo stran izpisa.

Tarifna številka 25 Za izdelavo fotokopij, na podlagi zahteve stranke, ki se nanašajo na dokumente, nastale v agenciji in na dokumente, ki so sestavni del javnih registrov, ki jih vodi agencija, znaša taksa 1 točko za fotokopijo prve strani dokumenta in 0,1 točke za vsako nadaljnjo stran fotokopije določenega dokumenta.

Tarifna številka 26 Za izdajo dvojnikov odločb, odredb in sklepov, izdanih v agenciji ter za izdajo potrdil znaša taksa 2 točki.

Vir: Tarifa o taksah in nadomestilih, 2002.

5

Priloga 3: Dovoljene naložbe za kritno premoženje

1. vrednosti papirji, katerih izdajatelj je Republika Slovenija, Banka Slovenije, država

podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma država članica OECD oziroma mednarodna finančna organizacija, oziroma za katere jamči ena od teh oseb,

2. obveznice oziroma drugi dolžniški vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD,

3. obveznice oziroma drugi dolžniški vrednostni papirji, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, če je njihov izdajatelj pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji oziroma državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD,

4. delnice, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD,

5. delnice, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, če je njihov izdajatelj pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD, in če so izdane kot vrednostni papir,

6. investicijski kuponi vzajemnih skladov oziroma delnice investicijskih družb, ki svoje premoženje nalagajo izključno v vrednostne papirje z namenom razpršitve in omejitve tveganj,

7. terjatev iz naslova posojil, zavarovanih z zastavno pravico na nepremičnini, če je zastavna pravica vpisana v zemljiški oziroma drugi javni knjigi v Republiki Sloveniji oziroma državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, in če višina terjatve ni višja od 60 odstotkov vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi cenitve cenilca ustrezne stroke oziroma na drug primeren način, če je na nepremičnini že vpisana ena ali več zastavnih pravic, višina terjatve ne sme biti višja od 60% vrednosti nepremičnine, zmanjšane za vrednost že vpisane zastavne oziroma zastavnih pravic,

8. terjatve iz naslova posojil bankam s sedežem v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD, oziroma za izplačilo katerih, vključno z obrestmi, jamči banka s sedežem v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD,

9. terjatve iz naslova posojil, ki so zavarovane z zastavno pravico na vrednostnih papirjih iz 1., 2. oziroma 4. točke tega odstavka,

10. terjatve iz naslova drugih posojil, ki so ustrezno zavarovane, 11. predplačila na račun odkupne vrednosti zavarovanja podlagi zavarovalnih polic in posojila

zavarovana z odkupno vrednostjo zavarovalne police, 12. nepremičnine in druge stvarne pravice na nepremičnini (na primer stavbna pravica):

− če so vpisane v zemljiški knjigi oziroma drugi javni knjigi v Republiki Sloveniji oziroma državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru,

6

− če dajejo donos oziroma je v zvezi z njimi mogoče pričakovati donos, − če je bila nakupna cena določena na podlagi cenitve cenilca ustrezne stroke oziroma

na drug primeren način, in − če je prosta vseh bremen, razen stvarnih služnosti.

13. naložbe v depozite ali potrdila o vlogah pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD,

14. gotovino v blagajni oziroma na vpoglednem denarnem računu. Vir: Zzavar, 2000.

7