Slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Nocojšnja slovesnost, v organizaciji Društva Demos na Kamniškem in Občine Kamnik, je bila posvečena 26. decembru, dnevu samostojnosti in enotnosti. Dogodka se je udeležil tudi župan Marjan Šarec skupaj s predsednikom Društva Demos na Kamniškem mag. Igorjem Podbrežnikom. Slavnostni govornik je bil predstavnik Slovenske vojske, polkovnik Branko Podbrežnik.

23. decembra 1990 smo se volivke in volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno. S tem smo Slovenke in Slovenci postavili temeljni kamen naše nove slovenske države. 26. decembra 1990 je slovenska skupščina slovesno razglasila na plebiscitu izraženo večinsko voljo prebivalcev Slovenije. Z ustanovitvijo države pa so bili tako izpolnjeni večstoletni upi in želje Slovencev.

Zbrane je v telovadnici Osnovne šole Toma Brejca sprva nagovoril župan Marjan Šarec in v svojem nagovoru poudaril pomen enotnosti, saj jo najbolj potrebujemo, zlasti danes, ko nas vsak dan opominjajo, da so časi težki: »To je praznik prvega večjega koraka k samostojni Sloveniji, predvsem pa tudi praznik volilne udeležbe in narodne zavesti. Kdaj bomo še dosegli, da bo tako visoka udeležba? Najbrž nikoli več. Zato, ker nimamo ciljev. Ker nimamo idealov. Ker nimamo ljubezni do domovine. Demokratična pravica soodločati je bila takrat še nekaj daljnega, nedosegljivega, kljub temu, da smo spomladi že izvedli prve svobodne volitve. Ampak nismo se še prav zavedali, kako je živeti v svoji državi, kako je imeti volilno pravico. Nismo se še zavedali, da volilne pravice nekoč niti ne bomo izkoristili. Slovenija je v preteklosti veliko dosegla. Tega ne moremo zanikati, čeprav nam gre danes nekoliko slabše. Ampak komu v Evropi ta hip ne gre slabo? Verjetno gre komu še slabše. Najslabše gre seveda tistim, ki so na robu preživetja. Ne gre nam tako slabo, da ne bi mogli nekaj narediti za sočloveka. Prav za tistega, ki je na robu preživetja. Praznik samostojnosti in enotnosti sovpada z božičnimi in novoletnimi prazniki. Takrat smo za božič dobili nekaj najlepšega. Dobili smo obet svoje države. Danes naj bo ta praznik povezan s praznikom božiča in novega leta, predvsem v smislu miru, povezanosti in tako kot pravi, druga beseda v imenu praznika, enotnost. Le-ta je velikega pomena, za to, da dosegamo svoje cilje. Ne pozabimo. Veliko smo dosegli, veliko bomo morali še doseči, če bomo hoteli kot narod preživeti. Take slovesnosti niso brez pomena. Tudi državni prazniki ne, kjer s slovesnostmi obeležujemo pomembne dogodke iz zgodovine slovenskega naroda. V tem duhu vam izrekam iskrene čestitke ob državnem prazniku.«

Slavnostni govornik, predstavnik Slovenske vojske, polkovnik Branko Podbrežnik pa je povedal: »Pot, ki jo je treba v življenju prehoditi, ni enostavna, na njej je polno vzponov in padcev, veselja in žalosti, predvsem pa težkih in pomembnih odločitev. Tako je s potjo človeka, posameznika in tako je tudi s potjo naroda. Ideja o lastni državnosti je bila stoletja prisotna med Slovenci. Za njeno uresničitev pa je bil potreben čas, ki je dozorel ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ideja se je končno uresničila na usodnem decembrskem referendumu leta 1990. Naša odločitev pred štiriindvajsetimi leti je bila težka, vendar pravilna. Zato se danes lahko s ponosom spominjamo naše polpretekle zgodovine. Slovenija praznuje 24. rojstni dan. Rosna leta za državo, boste rekli, a morali smo dozoreti že, da smo si jo izborili. Rodili smo se s stavkom: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Takrat, 23. decembra 1990, se je glasovanja udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je glasovalo 88,5 odstotkov vseh volivcev. Še pred tem ključnim dogodkom so pod tančico tajnosti potekale številne politične, gospodarske in obrambno varnostne aktivnosti, ki so imele za cilj vzpostavitev lastne države. Zelo pomemben dogodek pred izvedbo referenduma je bil postroj pripadnikov 30. Razvojne skupine Teritorialne obrambe, 17. decembra v Kočevski reki, kjer je tedanji predsednik Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije gospod Lojze Peterle izrekel danes že zgodovinske besede: »Danes mi je prvič zadišalo po slovenski vojski«. S tem prikazom vojaške enote in njene opremljenosti, se je jasno pokazalo, da si resnično oblikujemo temelje lastne države, kajti lastne oborožene sile so eden izmed stebrov državotvornosti vsake samostojne države. Čez pol leta, 25. junija 1991, smo se prvič samostojno postavili na noge in shodili. Sprejeta je bila namreč Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti in tako z “deklaracijo o neodvisnosti” uzakonjena samostojnost naše države. Slovesna razglasitev samostojnosti je bila že naslednji dan, 26. junija 1991, na ljubljanskem Trgu revolucije. A otroštva nam ni bilo dano uživati. Čez noč smo morali odrasti in našo odločitev biti samostojni potrditi in ubraniti z orožjem. Velika enotnost in odločnost slovenskih državljanov je takrat prepričala tako agresorja kot mednarodno skupnost, da volje ljudi ni mogoče zlomiti z vojaško silo. Uspešna pogajanja so dokončala slovensko osamosvojitveno zgodbo. Po 24. letih se nam zdi vse to že oddaljena zgodovina.  Mnogo dogodkov je pozabljenih, mnogo dogodkov pa različno interpretiranih, odvisno od političnih dejavnikov. Številni posamezniki, ki so tvegali svoja življenja so prezrti, pa čeprav, bi bila mnogokrat samo beseda HVALA dovolj. Danes zelo malo vemo o pogumnih posameznikih, ki so na svojih kmetijah in v delavnicah hranili orožje, ki je po kapljicah prihajalo v Slovenijo ter se pred Jugoslovansko ljudsko armado skrivalo in se v času agresije uporabilo za boj. Veliko se je dogajalo v teh letih. Kljub posameznim dvomom smo preživeli, se uspešno razvijali in se postavili ob bok mnogo večjim in močnejšim državam sveta. Pred štiriindvajsetimi leti so

nas nosili razburkani tokovi zgodovine. Lahko bi potonili, a smo splavali. Lahko bi se pustili potegniti v veliko vojno, a smo se ji izognili. Ustvarili smo svojo državo. Smo in ostali bomo majhna država. Toda ljudje, ki jo tvorimo, smo veliki. To smo skozi stoletja naše zgodovine vedno znova znali dokazati. V svetu smo le majhna pikica na zemljevidu, vendar narod ni močan, kolikor so prostrane njegove državne meje. Ne, narod je močan, kolikor je močna njegova zavest, njegov ponos, njegova enotnost in, če hočete tudi njegov jezik in kultura. In Slovenci smo na vse to lahko zelo ponosni.«

»Vesel sem, da imam danes priložnost biti tu med vami v Kamniku, mojem rojstnem kraju, ki ga krasi prelepa narava, ponos, trma in vztrajnost ljudi, ki tukaj  živimo. Nekaj posebnega je v tem Kamniku, kajti izraža toplino in odprtost, mirnost in prijaznost za mimoidočega, a obenem bojevitost in ponos in prav zato je tako slovenski. Taka je tudi slovenska vojska, v imenu katere sem danes tu med vami. Pripadniki Slovenske vojske ohranjamo sporočilo domoljubja. Zavedamo se, da kljub razvoju tehnike in tehnologije ostaja človek najpomembnejši dejavnik, kajti le zadovoljni posamezniki bodo sestavljali uspešno enoto, ki bo sposobna ohraniti to, kar sedaj uživamo; to je MIR. Povedati vam želim tudi, da vestno in odgovorno opravljamo svoje delo in s tem stremimo k boljšim pogojem za delo in življenje naših sodržavljanov. Žene nas vizija, občutek za ljudi in vztrajnost, da moramo slediti sodobnim varnostnim in ekonomskim izzivom. Zaradi tega predano opravljamo naše poslanstvo v vojaškem duhu in pomagamo državljanom tam, kjer to od nas upravičeno pričakujejo. Naravne nesreče so aktualni izzivi. Izzivi, v boju s katerimi ima Slovenska vojska pomembno mesto. Doma sodelujemo tudi v sistemu zaščite in reševanja, pomagamo pri odpravi posledic naravnih nesreč, kjer prebivalci žal vse bolj in bolj potrebujejo pomoč. Dnevno izvajamo naloge helikopterske nujne medicinske pomoči, rešujemo v gorah in še bi lahko našteval. Danes širšo varnost zagotavljamo izven meja naše domovine v mednarodnih operacijah in misijah skupaj z drugimi silami Zavezništva. Vloga Slovenske vojske se spreminja in prilagaja mednarodnem varnostnem okolju, kljub močni vpetosti v domače okolje, za pomoč našim državljankam in državljanom. Kljub zelo oteženi finančni situaciji se trudimo ostati kredibilen partner v Zavezništvu, domoljubje in želja pomagati nas ženeta, ko pomoč potrebujejo naši sodržavljani in sodržavljanke. Slovenska vojska bo tudi v prihodnjem letu medse sprejemala nove sodelavce in še naprej se bomo trudili izvajati vse naloge, ki jih državljanke in državljani od nas upravičeno pričakujejo. Bodimo ponosni na našo zgodovino, ohranjajmo spomine na njene pomembne dogodke in osebnosti. Spominjajmo se bojev, žrtev, uspehov in prizadevanj iz preteklosti, kajti le zaradi njihovega žrtvovanja lahko danes živimo v svobodni in neodvisni državi. Zato tudi danes ponosno praznujmo s

spomini na včeraj, a z zanosom glejmo v jutrišnji dan. Eden od zunanjih pokazateljev ponosa ter spoštovanja preteklosti je tudi  izobešanje slovenske zastave in ravno praznik dan samostojnosti in enotnosti si to zagotovo zasluži. Zato ponosno izobesimo zastavo in se poklonimo vsem žrtvam, ki so bile potrebne, da danes živimo v svoji domovini in državi. V prihajajočih dneh vam želim mirne božične praznike, ponosen dan samostojnosti in enotnosti ter naj se vam izpolnijo vsa pričakovanja v letu, ki prihaja. Srečno Slovenija!«

Glasbeno so dogodek popestrile pevke in pevci Mešanega pevskega zbora Odmev, ki ga vodi zborovodkinja Ana Smrtnik, nocoj pa je pevcem dirigirala profesorica Nastja Grad, učenke in učenci Mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Kamnik pod vodstvom Uroša Gorenca in kvartet saksofonov Glasbene šole pod vodstvom profesorice Darje Seliškar. S pripovedovanjem zgodbe je program obogatila Ivanka Učakar, svojo noto so dodali tudi člani Foto kluba Kamnik. Scenarij slovesnosti je pripravila dr. Marjeta Humar. Za vezno besedo  sta poskrbela Igor Jurič in Marta Zabret, za skromno pogostitev pa članice Društva podeželskih žena Tuhinjske doline.

Dan, ko smo Slovenci enotno rekli DA in dobili svojo državo, je dan, ki ga lahko s ponosom proslavljamo, lahko nam je v navdih in nas vsako leto znova spomni, da smo hvaležni za svojo čudovito Slovenijo, jo cenimo in skupaj ustvarjamo državo. Ustvarjamo v duhu odgovornosti do nje. Odgovornosti do samostojne države, za katero je bilo prelite mnogo krvi in danih premnogo življenj.