univerza v mariboru - core.ac.uk · zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Barbara Ajdnik

Slovenska Bistrica, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR

Oddelek za zgodovino

Diplomska naloga

METODA DELA NA TERENU: OGLED MUZEJA,

GALERIJE, ARHIVA

Mentor: doc. dr. Dragan Potočnik Kandidatka: Barbara Ajdnik

Slovenska Bistrica, 2010

Lektorica: Iris Kaukler, prof. slovenščine in nemščine

Prevajalka: Iris Kaukler, prof. slovenščine in nemščine

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Draganu Potočniku, ki me je s svojimi zanimivimi predavanji iz

didaktike zgodovine navdušil za pisanje in mi strokovno pomagal pri nastajanju te naloge.

Hvala kustosinji gospe Simoni Tripkovič in arhivski svetovalki Sabini Lešnik za pomoč pri

pridobivanju informacij in virov za nastanek te naloge.

Hvala, Iris Kaukler, za pomoč pri lektoriranju in prevajanju.

Posebna hvala pa staršem in vsem mojim najbliţjim za podporo in pomoč, ki sem je bila

deleţna vsa leta šolanja…in hvala tebi Aljaţ, ker si verjel vame, mi vlival optimizem in mi

nesebično pomagal.

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Barbara Ajdnik, rojena 19. 4. 1984, študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer zgodovina in slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo

z naslovom METODA DELA NA TERENU: OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA

pri mentorju doc. dr. Draganu Potočniku avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni

viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Barbara Ajdnik

Slovenska Bistrica, 22. 9. 2010

POVZETEK

V diplomski nalogi z naslovom Metoda dela na terenu: ogled muzeja, galerije, arhiva je

predstavljena ena izmed moţnosti izvajanja sodobnega pouka zgodovine. Učenci se na terenu

seznanijo s kulturno dediščino, hkrati pa se navajajo na samostojno delo in razmišljanje.

Opisane so značilnosti sodobnega pouka zgodovine, nato pa metoda dela na terenu; vloga

terena, načrtovanje, organizacija in specifične razmere pri izvajanju terenskega dela.

Predstavljeni so muzeji, galerije in arhivi kot viri poučevanja zgodovine in s tem povezane

oblike in metode dela, učna načela, vzgojne vrednote, učno-delovni listi kot osnovna oblika

pedagoških dejavnosti v teh institucijah in primeri nalog vezanih na muzeje, galerije in arhive

ter njihovo ovrednotenje.

S konkretnimi primeri učnih priprav, ki smo jih pripravili za ogled Muzeja narodne

osvoboditve Maribor, Narodne galerije in Pokrajinskega arhiva Maribor, ter učno-delovnimi

listi vezanimi na ogled teh ustanov, ţelimo prikazati, kako lahko učitelj zgodovine v osnovni

šoli izpelje pouk na sodobni način izven učilnic, saj je tak način dela učencem zanimivejši,

zanimanje za zgodovino večje, pouk pa kakovostnejši.

Ključne besede: sodobni pouk, delo na terenu, kulturna dediščina, muzeji, galerije, arhivi.

ZUSAMMENFASUNG

In meiner Diplomarbeit mit dem Titel Die Methode der Arbeit vor Ort: Besuch des Museums,

der Galerie, des Archivs, präsentiere ich die moderne Art des Geschichtsunterrichts. Bei der

Arbeit vor Ort lernen die Studenten das Kulturerbe kennen und gleichzeitig gewöhnen sie sich

selbstständig zu arbeiten und zu denken.

Hier sind die Merkmale des modernen Geschichtsunterrichts und auch die Methode der Arbeit

vor Ort; die Rolle, die Planung und die Organisation der Arbeit vor Ort, genau beschrieben.

Die Museen, die Galerien und die Archive werden als die Quellen des Geschichtsunterrichts

vorgestellt. Beschrieben sind auch damit verbundene Formen und Methoden der Arbeit, der

Lernprinzip, die erzieherischen Werte und die Lern-Arbeitsblätter als die primäre Form der

pädagogischen Aktivitäten in diesen Institutionen. Es gibt auch Beispiele und die

Bewertungen von verschiedenen Aufgaben im Zusammenhang mit der Arbeit im Museum, in

der Galerie oder im Archiv.

Für die Besichtigung des Museums (Muzej narodne osvoboditve Maribor), der Galerie

(Narodna galerija) und des Archivs (Pokrajinski arhiv Maribor) haben wir konkrete Beispiele

von Unterrichtvorbereitungen und mit Hilfe von Lehr-Arbeitsblättern, die sich auf die

Besichtigung der genannten Institutionen beziehen, wollen wir zeigen, wie ein

Grundschullehrer auf die moderne Art, außerhalb des Klassenzimmers, unterrichten kann.

Diese Arbeitsart ist für die Schüler interessanter, das Interesse für die Geschichte ist größer

und die Unterrichtsqualität ist besser.

Stichwörter: der moderne Unterricht, die Arbeit vor Ort, Kulturerbe, Museen, Galerien,

Archive.

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................................................... 1

1.1 METODE DELA ................................................................................................................................. 2 1.2 NAMEN IN CILJI ................................................................................................................................ 3

2 SODOBNI POUK ZGODOVINE .............................................................................................................. 4

2.1 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA POUKA ZGODOVINE ...................................................... 4 2.2 ZNAČILNOSTI SODOBNEGA POUKA ZGODOVINE ................................................................... 5 2.3 SODOBNI POUK ZGODOVINE V NOVEM UČNEM NAČRTU ZA OSNOVNO ŠOLO ............... 7 2.4 PRIMERI SODOBNIH UČNIH METOD ............................................................................................ 8

3 METODA DELA NA TERENU ................................................................................................................. 9

3.1 KAJ JE TEREN? .................................................................................................................................. 9 3.2 VLOGA TERENA ............................................................................................................................... 9 3.3 STVARNI POUK ............................................................................................................................... 13 3.4 SPECIFIČNE RAZMERE PRI IZVAJANJU DELA NA TERENU .................................................. 15 3.5 NAČRTOVANJE DELA NA TERENU ............................................................................................ 16 3.6 FAZE DELA ZA OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA ............................................................ 17

3.6.1 ZUNANJA ALI ŠIRŠA PRIPRAVA ................................................................................................ 18 3.6.2 NOTRANJA ALI OŢJA PRIPRAVA ............................................................................................... 19

4 MUZEJI IN GALERIJE – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE ........................................................ 21

4.1 POJEM MUZEJ ................................................................................................................................. 21 4.2 POJEM MUZEJSKI PREDMET........................................................................................................ 22 4.3 ZGODOVINA MUZEJEV ................................................................................................................. 22 4.4 MUZEJI V SLOVENIJI ..................................................................................................................... 23 4.5 KUSTOS IN KUSTOS PEDAGOG ................................................................................................... 25 4.6 MUZEJSKI PREDMET KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK ......................................................... 27 4.7 PEDAGOŠKA VLOGA MUZEJEV IN GALERIJ ............................................................................ 28 4.8 SODELOVANJE ŠOLE Z MUZEJI IN GALERIJAMI ..................................................................... 31 4.9 SODELOVANJE UČITELJEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI .......................................................... 33 4.10 SODELOVANJE UČENCEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI ............................................................ 34

5 ARHIVI – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE ................................................................................... 37

5.1 POJEM ARHIV ................................................................................................................................. 37 5.2 POJEM ARHIVSKO GRADIVO ...................................................................................................... 38 5.3 VRSTE ARHIVSKEGA GRADIVA ................................................................................................. 38 5.4 ZGODOVINA ARHIVOV ................................................................................................................ 38 5.5 PEDAGOŠKA VLOGA ARHIVOV .................................................................................................. 40

6 OBLIKE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU ............................................................................ 42

7 METODE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU .......................................................................... 46

8 UČNA NAČELA ........................................................................................................................................ 53

9 VZGOJNE VREDNOTE .......................................................................................................................... 56

10 UČNO-DELOVNI LISTI KOT OSNOVNA OBLIKA PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V MUZEJU,

GALERIJI, ARHIVU ......................................................................................................................................... 58

10.1 SESTAVLJANJE DELOVNIH LISTOV........................................................................................... 58 10.1.1 RAZNOVRSTNOST................................................................................................................... 59 10.1.2 PRAKTIČNOST ........................................................................................................................ 64 10.1.3 TEHNIKE POSTAVLJANJA VPRAŠANJ ................................................................................. 65 10.1.4 OBČUTEK CELOTE ................................................................................................................ 67 10.1.5 UČNI NAČRT ........................................................................................................................... 67 10.1.6 TEHNIČNA PRAVILA .............................................................................................................. 67

11 PRIMERI NALOG V MUZEJIH, GALERIJAH, ARHIVIH ............................................................... 68

12 OVREDNOTENJE DELOVNIH NALOG .............................................................................................. 70

13 PRIMERI UČNIH UR V MUZEJU, GALERIJI IN ARHIVU ............................................................. 78

13.1 PRIMER UČNE URE V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR .............................. 78 13.1.1 PREDSTAVITEV MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR ..................................... 78 13.1.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKEGA PROGRAMA V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE

MARIBOR… ................................................................................................................................................ 80 13.1.3 UČNA URA: POJDIMO V MUZEJ .......................................................................................... 85 13.1.4 UČNA URA : INDUSTRIJSKI MARIBOR V 20. STOLETJU ................................................... 89

13.2 PRIMER UČNE URE V NARODNI GALERIJI ............................................................................... 94 13.2.1 PREDSTAVITEV NARODNE GALERIJE ................................................................................ 94 13.2.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V NARODNI GALERIJI ............................. 96 13.2.3 UČNA URA: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA ................................. 100

13.3 PRIMER UČNE URE V POKRAJINSKEM ARHIVU MARIBOR ................................................ 114 13.3.1 PREDSTAVITEV POKRAJINSKEGA ARHIVA MARIBOR ................................................... 114 13.3.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V ARHIVU ................................................ 116 13.3.3 UČNA URA: OGLED ARHIVA .............................................................................................. 116 13.3.4 UČNA URA: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN DANES ..................................................... 122

14 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 129

15 LITERATURA ........................................................................................................................................ 132

16 VIRI .......................................................................................................................................................... 134

KAZALO PREGLEDNIC

PREGLEDNICA 1: KRITERIJ ZA IGRO VLOG ............................................................................................................. 73 PREGLEDNICA 2: KRITERIJI Z OPISNIKI ZA POSTAVITEV MUZEJSKEGA PREDMETA ALI RAZSTAVE .......................... 74 PREGLEDNICA 3: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA MUZEJSKO RAZSTAVO ........................................................................... 75 PREGLEDNICA 4: KRITERIJ ZA IZDELAVO PLAKATA ............................................................................................... 75 PREGLEDNICA 5: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA IZDELAVO BROŠURE ALI ZLOŢENKE ...................................................... 76 PREGLEDNICA 6: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA IZDELAVO ČLANKA ............................................................................... 76 PREGLEDNICA 7: MERILA ZA SODELOVALNO UČENJE............................................................................................ 77

KAZALO SLIK

SLIKA 1: MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR ............................................................................................. 79 SLIKA 2: NARODNA GALERIJA ................................................................................................................................ 95 SLIKA 3: POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR .............................................................................................................. 115 SLIKA 4: RAZGLEDNICA GLAVNEGA TRGA (OKOLI LETA 1900) ........................................................................... 124 SLIKA 5: TRGA REVOLUCIJE (LETA 1939)............................................................................................................. 124 SLIKA 6: FOTOGRAFIJA GLAVNEGA TRGA ............................................................................................................ 124 SLIKA 7: RAZGLEDNICA STOLNE CERKVE (ODPOSLANA 1912)............................................................................. 125 SLIKA 8: FOTOGRAFIJA PARTIZANSKE CESTE ....................................................................................................... 126 SLIKA 9: KOLODVOR (ODPOSLANO 1912 LETA) ................................................................................................... 126 SLIKA 10: NA KOLODVORU ................................................................................................................................. 126 SLIKA 11: KOROŠKA CESTA (ODPOSLANA LETA 1901) ......................................................................................... 127 SLIKA 12: GOSPOSKA ULICA (OKOLI LETA 1900) ................................................................................................. 127 SLIKA 13: SLOVENSKA ULICA (OKOLI LETA 1908) ............................................................................................... 127 SLIKA 14: RAZGLEDNICA MARIBORA (LETA 1908) .............................................................................................. 128 SLIKA 15: FOTOGRAFIJA MARIBORSKI MOST (LETA 1927) .................................................................................... 128

1

Prihodnost najde zgled v preteklosti.1

(Seneka ml. )

1 UVOD

Učencem je predmet zgodovina teţak, saj je zelo abstrakten. Pogosto poteka pouk frontalno,

posledica takega načina poučevanja pa je, da postaja pouk nezanimiv, dolgočasen. Če ţelimo

pouk narediti ţivljenjski in učencem zanimiv, potem moramo slediti sodobnim učnim

oblikam, med katere spadajo tudi ogledi muzejev, arhivov in galerij.

Učenci si v muzejih, arhivih in galerijah ustvarjajo pozitiven odnos do zgodovinskih

predmetov in oblikujejo zavest o premični kulturni dediščini, hkrati pa se oblikujejo v človeka

z estetskim čutom.

»Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor,

razvoj in ohranjenost (snovna, materialna dediščina), ter s tem povezane kulturne dobrine

(nesnovna, nematerialna dediščina). Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške

vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v drţavnem interesu.

Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in

aktivno ţivljenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj

preteklih obdobij, ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti.«2

»Premična kulturna dediščina so posamezni predmeti ali skupine predmetov, nastali kot

rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, druţbenega razvoja in

dogajanj, značilnih za posamezna obdobja. Premična kulturna dediščina, ki jo hranijo muzeji,

arhivi in knjiţnice je z zakonom razglašena za spomenik. Kot narodno bogastvo poleg

muzejskih predmetov štejejo še s posebnimi akti razglašeni kulturni spomeniki drţavnega in

lokalnega pomena, arheološki predmeti, elementi kot sestavni del spomenika, ki je bil

razstavljen, predmeti, ki so del opreme ali zbirke cerkve ali cerkvene ustanove in tisti

1 Sentence: modrosti starih Rimljanov, Modrijan, Ljubljana, 2003, str. 302.

2 http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturna-dediscina/ 8. 6. 2010

http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturna-dediscina/

2

predmeti, ki imajo za RS kulturno vrednost zaradi zgodovinskega, umetnostnega,

znanstvenega ali splošnega človeškega pomena.« 3

Od učitelja delo izven učilnic sicer zahteva več predhodnih individualnih priprav; zahteva

načrtnost, točno določene izobraţevalne cilje in večstopenjski pristop, a material, ki ga

muzeji, arhivi in galerije ponujajo, je uspešno učno sredstvo, ki naredi pouk zanimiv,

učencem privlačnejši, poglobljen …

1.1 METODE DELA

ZBIRANJE PODATKOV IN GRADIVA

Poiskala sem literaturo in vire (članki, knjige, publikacije, zloţenke, internetne strani).

Zbiranje literature in virov je potekalo v naslednjih knjiţnicah: v Univerzitetni knjiţnici

Maribor, v Miklošičevi knjiţnici, v knjiţnici zgodovinskega oddelka Osrednje humanistične

knjiţnice na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter v splošni knjiţnici Josipa Vošnjaka Slovenska

Bistrica. Uporabljene so tudi spletne strani različnih kulturnih ustanov po Sloveniji. Ogledala

sem si Muzej narodne osvoboditve Maribor, se pogovorila z muzejsko kustosinjo pedagoginjo

– gospo Simono Tripkovič, se seznanila z njihovo pedagoško dejavnostjo, nato pa si ogledala

razstavo Spomenik mariborski industriji. Obiskala sem Pokrajinski arhiv Maribor in njihovo

razstavo Plinarna Maribor – 140 let v našem mestu, nato pa sodelovala z arhivsko svetovalko,

gospo Sabino Lešnik, ki mi je pomagala pri iskanju arhivskega slikovnega gradiva (fotografije

in razglednice mesta Maribor – prehod med 19. in 20. stoletjem), ki sem ga uporabila v

pripravi učne ure. Ogledala sem si še Narodno galerijo v Ljubljani in njihovo zbirko

slovenske umetnosti ter si pridobila informacije glede pedagoških dejavnostih, ki jih galerija

ponuja obiskovalcem.

ANALIZA ZBRANEGA GRADIVA

Analiza poiskane literature, virov in člankov.

INTERPRETACIJA PODATKOV

Interpretacija literature in podatkov.

3 http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/kulturna_dediscina/premicna_kulturna_dediscina/ 8. 6. 2010

http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/kulturna_dediscina/premicna_kulturna_dediscina/

3

IZDELAVA PRIMEROV DELA NA TERENU

Izdelala sem pet konkretnih primerov za učne ure v muzeju, galeriji in arhivu. Priprave oz.

načrti dela so primerni za osnovnošolske učence.

MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

1. učna ura: Pojdimo v muzej

2. učna ura: Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju

NARODNA GALERIJA

3. učna ura: Slovenska slikarska umetnost 19. stoletja

POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR

4. učna ura: Ogled arhiva

5. učna ura: Delo z arhivskim gradivom – Podoba Maribora nekoč in danes

POTEK DELA

Poiskala sem literaturo in druge vire (članki po revijah, knjige, publikacije, arhivsko gradivo

iz fototeke, spletne strani po internetu) na temo metoda dela na terenu pri pouku zgodovina.

Kot temeljno literaturo sem uporabila knjige dr. Dragana Potočnika, Zgodovina, učiteljica

ţivljenja, dr. Danijele Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem in Mavricija

Zgonika, Zgodovina v sodobni šoli. Članki so pridobljeni iz revij Zgodovina v šoli, Didakta,

Časopis za zgodovino in narodopisje, uporabljeni so tudi internetni viri muzejev, galerij in

arhivov. Pomagala sem si še z zloţenkami, ki sem jih dobila v muzeju in galeriji. Pri izbiri

lokacije za delo na terenu sem se odločila za Muzej narodne osvoboditve Maribor in

Pokrajinski arhiv Maribor, za galerijo pa sem izbrala največjo slovensko umetnostno galerijo

Narodno galerijo v Ljubljani. Izdelala sem načrte oz. učne priprave za posamezno obliko dela

na terenu – za muzej, galerijo in arhiv, vsak primer pa dopolnila z učno-delovnim listom, ki

ga izpolni učenec med ali pa po koncu obiska kulturne ustanove.

1.2 NAMEN IN CILJI

Namen diplomske naloge je predstaviti sodobno učno metodo, in sicer delo izven učilnic, na

terenu (muzeju, galeriji in arhivu) iz didaktičnega vidika, ter prikazati na konkretnih primerih,

kako takšen način dela poteka.

4

Cilji so naslednji:

predstaviti s pomočjo strokovne literature in periodike delo na terenu – v muzeju,

galeriji ali arhivu kot sodobno metodo dela pri pouku zgodovine,

predstaviti delo na terenu; vlogo terena, načrtovanje in organizacijo dela na terenu,

specifične razmere pri delu na terenu,

predstaviti muzeje, galerije in arhive kot vire poučevanja zgodovine in njihove

pedagoške dejavnosti,

predstaviti metode dela, oblike dela, ki jih lahko uporabijo učitelji, učna načela in

vzgojne vrednote, ki si jih pridobijo učenci v teh kulturnih institucijah,

predstaviti učno-delovne liste kot osnovno obliko pedagoških dejavnosti v muzejih,

galerijah oz. arhivih,

predstaviti ostale naloge, ki jih je moţno izvesti v muzejih, galerijah in arhivih,

izdelati konkretne primere z učno-delovnimi listi za ogled muzeja, galerije in arhiva.

2 SODOBNI POUK ZGODOVINE

Sodobni pogledi na pouk, poučevanje, učenje in znanje ter prihajajoče generacije učencev,

polne informacij, ki si jih pridobijo iz različnih medij oz. virov, hkrati pa tudi stopnja razvoja

sodobne druţbe zahtevajo, da se v celotni proces pouka vpeljejo novi, sodobni načini.4

V duhu prenove pouka zgodovine je treba teţišče pouka prenesti z učitelja na učenca. Pri tem

gre za odmik od pasivnega učenja, pri katerem so učenci le pasivni poslušalci, ki pridobljeno

znanje le reproducirajo, k aktivnemu učenju, pri katerem pa učenci postanejo aktivni

udeleţenci izobraţevanja.5

2.1 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA POUKA ZGODOVINE

Temelj tradicionalnega pouka zgodovine je frontalni pouk, ki poteka tako, da učitelj učencem

posreduje učno vsebino, ti pa učno vsebino osvajajo s poslušanjem, opazovanjem,

4Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana,

2003, str. 5. 5 Prav tam, str. 10.

5

zapomnjevanjem, s ponavljanjem. Najpogostejša je učiteljeva ustna razlaga, ki jo dopolnjuje z

razgovorom, lahko pa tudi z metodo opazovanja in demonstriranja. Učitelj uporablja tudi

grafično prikazovanje in delo z zgodovinskim besedilom, saj s tem poveča razumevanje in

nazornost.6

Učni cilji tradicionalnega pouka zgodovine se nanašajo predvsem na pridobivanje materialne

izobrazbe, na pomnjenje poteka zgodovinskih dogodkov, spominskega usvajanja

zgodovinskih dejstev, pojmov, letnic.7

Ker so učenci premalo celostno aktivni, ne začutijo transferja med učnimi vsebinami pri

pouku in potrebami vsakdanjega ţivljenja. Miselno in aktivno so premalo vključeni v

pridobivanje zgodovinskega znanja. Večkrat ne ugotovijo dejanskega namena pouka

zgodovine. Načelo trajne prisvojitve je oteţeno, saj učenci ne dojamejo pouka zgodovine kot

aktualizacije.8 Namesto da bi pouk zgodovine pripomogel k razumevanju sodobnega sveta, je

pogosto v nasprotju s tem, kar šolarje uči vsakdanje ţivljenje.9

2.2 ZNAČILNOSTI SODOBNEGA POUKA ZGODOVINE

Temeljna značilnost sodobnega pouka zgodovine so sodobne oblike učnega dela – to so

oblike, kjer učenci sami prihajajo do spoznanj in novih znanj, in sicer s pomočjo različnih

virov pod vodstvom učitelja. Učenci si pridobijo uporabno znanje, razvijajo različne

spretnosti, razvijejo osebnostne lastnosti, samozavest itd.10

Pri takšnem sodobnem pouku zgodovine pa se morajo upoštevati in uresničevati določene

didaktične strategije:

6Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 124–155.

7Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije za

šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 21. 8 Prav tam, str. 21.

9Darja Mihelič, Uvodna beseda v pogovor o novih vsebinah pouka zgodovine, Zgodovinski časopis, 1991/1, str.

113. 10

Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 101.

6

KONSTRUKTIVISTIČNI PRISTOP

Na ta način bodo učenci sami oblikovali svoje mnenje o preteklem dogodku. Učitelj

usmerja učenčevo aktivnost, tako da le-ti sami iščejo, odkrivajo in si razvijajo svoja

stališča.

MULTIDISCIPLINARNI IN MEDPREDMETNI PRISTOP

Medpredmetne povezave se uporabljajo na ravni vsebine in poglabljanju procesnih znanj.

Določene medpredmetne povezave (npr. zemljepis) so ţe stalnice, uveljavljajo pa se tudi

nove, npr. umetnostna zgodovina (pri obravnavi tem s področja umetnosti – gotika,

barok), likovni in tehnični pouk (načrtovanje izdelkov, ki so vezani na zgodovinsko

tematiko – risba, maketa …), glasbena vzgoja (uporaba glasbenih kulis določenega

časovnega obdobja – barok/baročna glasba), šolska knjiţnica (knjiţničar in učitelj

zgodovine oblikujeta informacijsko pismenega učenca, ki bo sposoben pridobiti in

predstaviti informacije v knjiţnici, arhivu, muzeju …).

MULTIPERSPEKTIVISTIČNI PRISTOP

Gre za proces, pri katerem zgodovinske dogodke opazujemo z več vidikov. Učencem

ponudimo najrazličnejše vire, pomagamo jim, da o preteklosti razmišljajo historično, da

analizirajo in interpretirajo dokaze, ki so povezani z zgodovinskim dogodkom ali

razvojem.

PROBLEMSKI PRISTOP

Učence usposabljamo za druţbeno kritično mišljenje v sodobnih razmerah.

RAZISKOVALNO UČENJE

Je metoda učenja, s katero se učenec samostojno ali ob pomoči učitelja uči iz

zgodovinskih virov in literature. Učenec samostojno raziskuje dogodke, pojave, procese.

Poteka v več fazah: načrtovanje dela z raziskovanjem, zbiranje zgodovinskih virov in

literature, delo z viri in literaturo.

IZKUSTVENO UČENJE

Posameznik se najbolj nauči stvari, ki jih sam izkusi. To lahko stori na več načinov: s

pomočjo zgodovinskih virov, z igro vlog, s simulacijo, s slikovnim gradivom, z besedil

itd.

HEVRSTIČNI PRISTOP

Učenci s pomočjo učitelja in z aktivnimi metodami dela pridejo samostojno do novih

spoznanj, ki jih znajo konstruktivno uporabiti. Učenci se srečujejo s pravim znanstvenim

7

raziskovanjem, saj samostojno raziskujejo, rešujejo zgodovinska vprašanja, zbirajo

gradivo in ga obdelujejo.11

2.3 SODOBNI POUK ZGODOVINE V NOVEM UČNEM NAČRTU ZA

OSNOVNO ŠOLO

V letih 1996–1998 je potekala kurikularna prenova, ki je sicer postavila dobre temelje za

posodobljen pouk zgodovine, a se je nato v praksi pokazalo, da je potrebno učne načrte

posodobiti. Leta 2006 je bila imenovana nova komisija za posodabljanje učnih načrtov

zgodovine. Predloge so pripravili: Vojko Kunaver, dr. Dragan Potočnik, Bernarda Gaber,

mag. Andreja Šifrer, dr. Aleš Gaber, Marjan Rode, Elissa Tawitian in mag. Jelka Razpotnik.12

Komisija je v predlog novega učnega načrta vnesla temeljne in izbirne vsebine, ki naj bi jih

učitelji izbirali skupaj z učenci. Posodobitve so nastale zaradi spoznanj stroke in praktikov, da

je nujno določene vsebine ponuditi izbirno. Tako je v učnem načrtu okoli 75 % vsebin

obveznih, do 25 % pa takšnih, ki jih učitelj izbira skupaj z učenci (glede na interes in svojo

strokovno presojo). Učni načrt je zasnovan kronološko in tematsko. V 6. razredu prevladuje

bolj tematski pristop, v 7. in 8. razredu je zasnova kronološko-tematska, v 9. razredu pa bolj

tematsko-kronološka.13

Glede na novi učni načrt bodo učenci znali ob koncu tretjega triletja opisati in pojasniti

najpomembnejše dogodke in procese iz svetovne, evropske in nacionalne zgodovine; znal bo

ovrednotiti pomen narodne identitete in drţavne pripadnosti; sposoben bo presojati pomen

ohranjanja kulturne dediščine na primerih iz krajevne zgodovine; znal bo razvijati spretnosti

časovne in prostorske predstavljivosti posameznih obdobij; z raziskovalnim učenjem bo

poglabljal in razširjal znanje o vsakdanjem ţivljenju, delu, miselnosti ljudi posameznih

zgodovinskih obdobjih in vzrokih za njihovo spreminjanje; z uporabo in učenjem ob različnih

virih in literaturi bo znal razvijati spretnosti enostavne uporabe zgodovinskih raziskovalnih

metod; znal bo razvijati spretnosti analize, sinteze in interpretacije; znal bo razvijati spretnosti

uporabe zgodovinskih virov in informacij z uporabo informacijsko-komunikacijske

11

Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 102–104. 12

Prav tam, str. 15. 13

Prav tam, str. 15.

8

tehnologije pri pouku zgodovine; spoznal bo pomen knjiţnic, muzejev, arhivov; znal bo

razvijati razumevanje in spoštovanje različnih kultur, ras, ver in skupnosti; razvijal bo pomen

vzpostavljanja in ohranjanja enakopravnost med spoloma; osvojeno znanje bo znal predstavit

ustno, pisno, grafično, ilustrativno in z uporabo različnih tehničnih pripomočkov; ob

raznolikih zgledih iz zgodovine bo razvijal dojemljivost za vrednote, pomembne za ţivljenje v

sodobni demokratični druţbi ter znal bo samostojno in odgovorno ravnati za ţivljenje kot

posameznik in član druţb.14

Temeljna kurikularna prenova se je pribliţala standardom, ki veljajo tudi v drugih evropskih

drţavah. Z razliko s starim učnim načrtom, so v tem učnem načrtu poleg obveznih vsebin tudi

izbirne, ki dodatno osvetljujejo teme, ki jih učenci do sedaj niso mogli spoznati. Te radikalne

spremembe prispevajo k temu, da je oz. bo pouk zgodovine bolj zanimiv, učitelji in učenci pa

imajo več svobode pri izbiri.15

2.4 PRIMERI SODOBNIH UČNIH METOD

Sodobne učne oblike so tiste, ki otroku pomagajo pribliţati zgodovinsko snov iz prve roke.

Potočnik meni, da ima naš šolski sistem očitne slabosti, saj je vse preveč prenatrpanosti z

dejstvi in preveč abstraktnosti. Naš pouk pa je še prevečkrat frontalen. Če se bodo dosledno

upoštevale sodobne učne metode, bo pouk ţivljenjski, večja bo aktivizacija in

individualizacija. Med sodobne učne metode uvrščamo:

METODE SAMOSTOJNEGA DELA UČENCEV Z RAZLIČNIMI

ZGODOVINSKIMI VIRI,

METODA IGRE VLOG IN SIMULACIJE,

UPORABA SODOBNE KOMUNIKACIJSKO-INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE

(INTERNET),

SAMOSTOJNO IN SKUPINSKO RAZISKOVANJE PRETEKLOSTI V OKVIRU

PROJEKTNEGA DELA,

14

www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc (6. 7. 2010) 15


http://www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc

9

METODA DELA NA TERENU – EKSKURZIJA, OBISK ARHIVA, MUZEJA16

,

GALERIJE.

3 METODA DELA NA TERENU

Eden izmed načinov spoznavanja naše preteklosti je delo na terenu, kjer si lahko ogledamo

muzeje, arhive, galerije.

3.1 KAJ JE TEREN?

Teren je motivacija in vir za učenje z odkrivanjem. Teren je lahko:

- okolica šole,

- domači kraj,

- domača pokrajina,

- druge pokrajin v Sloveniji.17

3.2 VLOGA TERENA

Velik del pouka v osnovni in srednji šoli je namenjen pridobivanju konceptualnega znanja,

zato je zelo pomembno, da učitelj izbere dejavnosti, ki učencem omogočajo izoblikovanje

pojmovnih predstav, od konkretnih izkušenj do abstraktne ravni. V skladu s sodobnim

konceptom izobraţevanja, ki temelji na razvijanju procesov v izobraţevanju, so sodobni

pristopi k poučevanju in učenju usmerjeni v odkrivanje in ustvarjanje znanja.18

Neznano postane znano z raziskovanjem, z učenjem z odkrivanjem, z doţivljajskim učenjem.

Učenci si znanje ne pridobivajo samo v šoli, temveč si ga pridobivajo na formalni in

neformalni ravni. Ker ţelimo, da bo njihovo znanje trajnostno, je pomembno, da jih urimo v

različnih spoznavnih postopkih, kot npr. razumevanju, primerjanju, sklepanju, raziskovanju.19

Cilj izobraţevanja je torej usposobiti učence za samostojno miselno delo in ustvarjanje ter

večjo stopnjo uporabnosti znanja in spretnosti, ki so si jih pridobili med šolanjem. Takšne

16


Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana, 2007, str. 78. 18

Bernarda Gaber, Ekskurzija s terenskim delom in učenje z odkrivanjem, Zgodovina v šoli, 2009/1–2, str. 53. 19

Prav tam, str. 53.

10

cilje lahko učenec dosega na več načinov, eden izmed njih je prav gotovo tudi delo na

terenu.20

Čeprav ima učitelj na voljo številna učna sredstva, veliko učencev pravilno razume pojave in

procese šele takrat, ko si jih ogleda v ţivo (na terenu).21

Ţiva slika lahko nadomesti mnoge

napačne predstave in razlage.22

Neposredno opazovanje zgodovinskih spomenikov in virov v

naravi in muzeju je za posredovanje zgodovinskih spoznanj eden najuspešnejših načinov

učno-vzgojnega procesa.23

V času šolanja se naj uvajanje v terensko raziskovalno delo začne s

posameznimi urami praktičnega dela v neposredni okolici šole. Učitelj naj začne s preprostimi

vajami, ki seznanijo učence s tehnikami terenskega preučevanja. Mladi se učijo postopoma,

saj učenje ni zgolj proces prenosa čim večjega števila informacij ali postopkov v spominu,

ampak je konstrukcija lastnega znanja. »In mlad človek pri tem soustvarja svoj svet in tistega

okoli sebe. Pri tem je izviren. Ţivljenju daje nekaj neponovljivega, redkega, svojskega,

uporabnega in prilagojenega stvarnosti.«24

Pri terenskem delu gre za »učenje z delovanjem oziroma neposrednim izvajanjem tega, kar se

učenec uči.«25

Za zgodovino predstavlja teren moţnost spoznavanja zgodovinskih, etnoloških in umetnostnih

značilnosti. To so lahko predmeti, zgradbe, spomeniki, objekti. Teren torej omogoča

sistematično opazovanje in preučevanje številnih elementov in objektov v naravi, ki so

naselbinsko kulturno-zgodovinski spomeniki (mesta, vasi), bivalno-kulturno-zgodovinski

(mestne in kmečke hiše, gradovi), sakralne znamenitosti (cerkve, samostani), zgodovinski

spomeniki, umetniška dela (slike, kuţna znamenja), ljudska umetnost.26

Pouk izven učilnic pa

nudi učencem spoznavanje kulturne dediščine tudi v muzejih, galerijah in arhivih.

20

Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje, 1999/3, str.

54. 21

Dragan Potočnik, Ekskurzija in pouk zgodovine, Zgodovina v šoli, 2004/3–4, str. 65–68. 22

Drago Ivanšek, Pomen ekskurzij za vzgojno-izobraţevalno delo, Zgodovina v šoli, 1994/4 str. 38. 23

Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 215. 24


58. 25

Karmen Kolenc Kolnik, Didaktična vrednost učenja geografije na prostem, Pedagoška obzorja. 2006/1, str.

52–53. 26

Prav tam, str 52–53.

11

Muzejsko ali arhivsko delo je samostojen ali sestavni del terenskega dela, ekskurzij in drugih

oblik izvenšolskega dela.27

Učitelji z ogledom muzeja, galerije ali arhiva povezujejo teoretična znanja s praktičnimi ter s

tem povečajo zanimanje za dogajanje v preteklosti.28

Ogledi zgodovinskih spomenikov na terenu ali muzeju so ena najvaţnejših tehnik metode

opazovanja in imajo vsestranski pomen. Zgodovinske objekte oz. predmete opazujemo na

kraju samem, opazujemo in proučujemo jih sintetično, ob vsem tem pa smo še motorno

aktivni. Poleg velike konkretnosti in naravnosti je to za mladega človeka privlačno.

Poglobljene zaznave in impresije vzbujajo v učencih večji interes, predstave so globlje,

pomnjenje trajnejše. Hkrati pa delo na terenu ne omogoča le natančnejših vidnih zaznav,

temveč tudi spoštovanje do ohranjenih prič preteklosti. Poleg izobrazbene vrednosti ima torej

tudi vzgojni pomen.29

Delo na terenu pripravlja učence na:

1. samostojno in odgovorno delo,

2. poznavanje kulturne dediščine v domačem kraju ali drugod po Sloveniji in spoštljiv

odnos do slovenske dediščine,

3. na aktivno vlogo v druţbi,

4. spodbuja zanimanje učencev za zgodovino,

5. daje občutek osebne identitete pri preučevanju preteklosti,

6. prispeva k poznavanju in razumevanju slovenske kulturne, druţbene, politične in

gospodarske zgodovine,30

7. spodbuja jih k opazovanju, primerjanjem, sklepanjem,

8. navaja jih na raziskovanja in uporabo različnih metod od zbiranja gradiva, urejanja,

uporabe kart itd.,

9. navaja jih na timsko delo ter individualno odgovornostjo za svoje delo in delo

skupine.31

27







55.

12

Na terenu bi naj bile takšne naloge in dejavnosti, ki učence spodbujajo k razmišljanju,

vključujejo njihovo čustveno inteligenco, samostojnost, veččutnost, jasno izraţanje in zabavo.

Ta nova učna načela je opisal Paul Ginnis v knjigi Učitelj – sam svoj mojster:

1. razmišljanje: učenci obdelujejo podatke z logiko, sklepanjem, ustvarjalnostjo itd.;

2. čustvena inteligenca: učenci spretno vstopajo v odnose z drugimi, razvijajo pozitivne

lastnosti – samonadzor, pravičnost;

3. samostojnost: učenci razvijajo spretnosti, ki omogoča učenje in lastno pobudo,

neodvisno od učitelja;

4. soodvisnost: bistvo sodelovanja je učenčevo vzajemno delovanje, ki je osnova

demokracije;

5. veččutnost: učenci sprejemajo učne izkušnje preko sluha, vida;

6. jasno izraţanje: učenci ustno in pisno izraţajo misli;

7. zabava: učenci v dejavnostih uţivajo.32

Pri delu na terenu mora učitelj zastaviti naloge, ki bodo od učencev zahtevale vse faze

reševanja problemov: reševanje in zaznavanje problemov, iskanje, preizkušanje rešitev,

interpretacije in evalviranje, posredovanje ugotovitev in zaključkov.33

Ni dovolj le to, da so

učenci zaposleni, temveč je veliko pomembnejša kakovost tega, kar počnejo.34

Naloge naj

bodo podobne ţivljenjskim, in sicer raziskovalnim, poklicnim in vsakodnevnim situacijam.

Teren ni klasična učilnica, saj nudi mnogo več. Je namreč vir podatkov, vir za raziskovanje in

odkrivanje ter povezovanje znanja in spretnosti.35

32

Paul Ginnis, Učitelj – sam svoj mojster: kako vsakega učenca pripeljemo do uspeha, Rokus, Ljubljana, 2004,

str. 58. 33

Zora Rutar Ilc, Pristopi k preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003,

str. 128. 34

France Strmčnik, Didaktika. Osredje teoretične teme, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete,

Ljubljana, 2001, str. 128. 35

Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana, 2003 str. 80.

13

3.3 STVARNI POUK

Pri stvarnem pouku gre za intenzivno zgodovinsko srečevanje z zgodovinskimi predmeti oz.

ostalinami. Močan vpliv na evropsko pedagogiko je imel J.H. Pestalozzi, švicarski pedagog,

in je za najvišjo kvaliteto v spoznavnem procesu postavil seznanjanje in opazovanje

predmetov na mestu samem kot pogoj stvarnega, trdnega znanja, temelječega na opazovanju

in prepoznavanju preteklosti s pomočjo predmetov, torej zgodovinskih dejstev. Kljub

njegovemu prizadevanju je današnja prevladujoča metoda pri pouku zgodovine še verbalna.

Pri tem pa se pozablja, da je poglavitna vloga opazovanja in funkcionalnega prepoznavanja

preteklih predmetov, ponovna oţivitev preteklosti.36

Pri zgodovinskem delu v osnovni in srednji šoli razlikujemo po formalni plati, vsebinski

zahtevnosti ter oblikah in metodah dela naslednje zvrsti stvarnega pouka, ki jih Weber deli na:

ZGODOVINSKE UČNE SPREHODE

Je primeren način dela zlasti za niţje razrede osnovne šole, kjer učenci spoznavajo

zgodovinske ali kulturno zgodovinske prvine bliţnje okolice. S primernim stopnjevanjem je

primerna tudi na vseh ostalih stopnjah šolanja oziroma zgodovinskega dela. Oblika učnega

dela je običajno kombinirana; frontalen uvod, kjer učitelj razloţi vzroke učnega sprehoda,

ravnanje med sprehodom, delo in delovne naloge, načine opazovanja, določi čas in trajanje.

Delo bo produktivno, če bo izvedeno individualno ali v tandemu. Trajanje učnega sprehoda ne

more trajati več kot dve šolski uri. Na koncu sledi poročilo o opravljenem delu, kjer se

primerja posamezne izdelke, se medsebojno dopolnjuje.37

ZGODOVINSKE UČNE OGLEDE

Zgodovinski ogledi so primerni od četrtega razreda dalje. Je predpogoj vsakega pravega

terenskega dela in pomeni nadaljnjo stopnjo rasti zgodovinskega prepoznavanja, v

didaktičnem smislu pa je lahko uvod v neposredno šolsko tematiko, določeno z učnim

programom, torej ima motivacijsko vlogo, lahko pa je zaključek učne tematike. Gre za

36

Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu (ekskurzije), Zgodovina

v šoli, 1994/4, str. 31. 37

Prav tam, str. 32–34.

14

nekakšno motivacijsko sredstvo, da bi prišlo do uspešnega usvajanja zgodovinskega znanja ali

v šoli ali v muzeju, galeriji, arhivu, terenu, knjiţnici itd. 38

ZGODOVINSKO TERENSKO, MUZEJSKO, GALERIJSKO IN ARHIVSKO DELO

Značilno je ustvarjalno delo učencev, pouk postane neposredno ali posredno opazovanje

ostalin preteklosti na terenu, muzeju, arhivu ali galeriji v okolju, ki nas obdaja. Oblike dela so

običajno skupinska s frontalnim uvodom, ki ima namen podati nujno predznanje, ki ga učenci

lahko opravijo tako, da odgovorijo na vprašanja s pomočjo literature. Potrebna je tehnična

priprava. Izdelajo se naloge z notranjo diferenciacijo po sposobnostih učencev. Nato sledi

produktivno delo na terenu, muzeju, arhivu, galeriji. Učenec dela s pomočjo napotkov in ob

pomoči strokovnjakov, literature. Trajajo lahko nekaj ur, lahko pol dneva, ves dan, tudi več

dni. Praviloma pravo produktivno delo naj v osnovni in srednji šoli ne bi smelo trajati več kot

en dan, pa še to s predahi. Poudariti je potrebno, da je prenos pouka na teren, muzej, arhiv,

galerijo tematsko enoznačen, se pravi, da se ne druţi dveh raznorodnih tematik. Če ţelimo

obdelati Slovence v prvi svetovni vojni s pomočjo Soške fronte, potem je cilj Muzej soške

fronte v Kobaridu, vse ostalo na poti tja je le informativno in ni problem učne enote. Po

zaključku sledi v šoli plenarni del, to je poročanje skupin na sistematični način, tako da dobijo

vsi vpogled na celoto.39

KOMBINACIJA VSEH TREH

Naštete zvrsti stvarnega pouka so lahko prave, izvedene na ustreznih mestih, kot so teren,

muzej, galerija, arhiv in namišljene, izvedene v razredu s pomočjo ustreznih učnih sredstev,

kot so načrti, slike, dokumenti, literatura. Prvemu stvarnemu pouku vedno sledi namišljeno

stvarno delo. Gre za ponovitve, poročanja, razstave in razlage.40

38

Prav tam, str. 32–33 . 39

Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu (ekskurzije), Zgodovina

v šoli, 1994/4, str. 33–36. 40

Prav tam, str. 31.

15

3.4 SPECIFIČNE RAZMERE PRI IZVAJANJU DELA NA TERENU

Učitelj se pri organizaciji in izpeljavi dela na terenu srečuje z določenimi specifičnimi

razmerami. Kadar se učitelj odloči, da bo z učenci izpeljal pouk izven učilnice, torej ali v

muzeju ali galeriji ali arhivu, potem mora nujno upoštevati določene stvari.

Velike skupine učencev zahtevajo posebne metode in oblike dela. Učitelj mora paziti

na motiviranost učencev in enakomerno razdelitev dela. Upoštevati se mora smotrnost

izvajanja praktičnega dela in ogledov. Zagotoviti je potrebno ustrezno varstvo,

upoštevati prostorske moţnosti, morebiten prevoz. Da bo delo varno, se morajo z

učenci podrobno dogovoriti za pravila obnašanja. Veliko dela si učitelj prihrani, če

ustrezno načrtuje in ustrezno izvede zanimive in aktualne aktivnosti.

Posebno pozornost mora učitelj nameniti prometni varnosti (prečkanje prometnic, hoja

po prometnicah zunaj naselja itd.). Zagotoviti se mora tudi varnost na kraju, preveri se

ustreznost objektov in naprav, ki se uporabljajo. Pozorni morajo biti na učence s

posebnimi zdravstvenimi teţavami, zato je pomembno sodelovanje s starši, razredniki.

Ker se morajo upoštevati psihofizične sposobnosti, se vključi optimalno količino dela

in ogledov.

Upoštevati se mora tudi interes otrok in moţnost individualizacije ter diferenciacije.

Obisk muzeja ali galerije (obisk arhiva je običajno brezplačen) zahteva od učencev

tudi določene finančne stroške. Običajno ogled razstave v muzeju oz. galeriji stane

pribliţno 2 eura na učenca. Pozorni bodimo na učence, ki so finančno šibkejši.

Dogovorimo se za popuste ali pa uveljavljajmo sofinanciranje Ministrstva za šolstvo.

Tovrstna sredstva razbremenijo starše, nakazujejo se pa šolam ţe vrsto let.

Posebej pozorni bodimo na obnašanje učencev, saj so obiski muzejev, galerij in

arhivov kulturne institucije. Opozorimo jih na bonton oz. pravila lepega obnašanja še

preden si institucijo z učenci ogledamo.41

41

Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje,1999/3, str.

54–55.

16

3.5 NAČRTOVANJE DELA NA TERENU

Da bo delo na terenu uspešno, je potrebno slediti naslednjim etapam: določiti cilje, narediti

pripravo, izvesti delo na terenu ter izvesti plenarni del.

Načrtovanje ogleda razstav v muzeju, galeriji ali arhivu je za učitelja zelo zahtevno delo.

Upoštevati mora več vzgojno-izobraţevalnih ciljev, s katerimi ţeli doseči najboljše moţne

rezultate. Zato je tako delo zahtevno, postopno in tudi dolgotrajno. Učitelj mora upoštevati

določene zakonitosti, če ţeli dober ogled, in da se bo učenec tja še kdaj rad vračal.42

Priprava vključuje:

predvideno trajanje (število obiskanih objektov, oddaljenost, prevoz in varnost,

naloge, učno gradivo, počitki, prehrana …),

priprava programa (učni cilji, vsebina in aktivnosti za učence, predvideni izdelki),

obvestilo staršem (odhod, prihod, spremljevalci, pravila obnašanja in varnostna

pravila),

obvestilo učencem (učni cilji, metode in sredstva, časovno načrtovanje, reševanje

nalog, oblika pisnega poročila ali zaključni izdelek),

priprava in naloge morebitnih spremljevalcev.43

Posebna priprava je osredotočena na učence, zlasti na njihove zadolţitve, pravila obnašanja,

razpored po skupinah, varnostne ukrepe, potek dela in reševanje delovnih listov ali

oblikovanje končnih poročil.44

Pri izvedbi je treba biti pozoren in upoštevati pravila na cesti in v prostorih (muzej, arhiv,

galerija), na učence s posebnimi potrebami ali učence z zdravstvenimi teţavami, spremljanje

dela učencev, prosti čas, delo v muzeju, arhivu itd. Pri vsem tem pa mora biti učitelj

pripravljen tudi na vse nepredvidljive situacije.45

42

Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 17. 43


fakultete, Ljubljana, 2007, str.58. 44


Prav tam, str. 58.

17

3.6 FAZE DELA ZA OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA

1. Priprava ogleda in aktivnosti:

- učiteljeva predpriprava ogleda institucije in sestavljanje nalog,

- vsebinska predpriprava učencev,

- priprava učencev: čas odhoda iz šole, čas prihoda v institucijo,

- obnašanje v instituciji in prometna varnost v mestu.

2. Delo v muzeju, galeriji, arhivu:

- vodenje in kontrola,

- obnašanje učencev,

- delo učencev: parno, skupinsko ali individualno, reševanje nalog.

3. Šolsko delo:

- pregled nalog.

4. Zaključek:

- javna predstavitev,

- izdelki: razstava, brošura, skice predmetov, modeli zgradb.

Načrtovanje, izvedba in evalvacija zahteva od učitelja načrtovanje po korakih. Učitelj se mora

na začetku odločiti, katero razstavo v muzeju, galeriji ali arhivu bo izbral v skladu z učno

snovjo. Nato predhodno obišče izbrano institucijo ter načrtuje, kakšne bodo aktivnosti

učencev. Obisk se mora prijaviti (običajno kakšen teden prej po elektronski pošti, po telefonu

ali osebno). Učitelj mora tudi časovno načrtovati delo učencev in izdelovanje učnih listov ter

navodil za delo. Učiteljeva naloga je obvestiti starše, organizirati prevoz oz. načrtovati prihod

tja, varstvo oz. spremljevalce ter zbrati denar, potreben za ogled razstave. Poleg obvestila

staršem, da se bo pouk izvedel izven učilnice, obvesti tudi same učence in ostale sodelavce na

šoli. Z učenci ima pred ogledom predpripravo; pogovori se o obnašanju in prometni varnost

ter razvijanju spretnosti, ki jih bodo potrebovali ob obisku. Nato sledi delo v muzeju (galeriji,

arhivu). Učenci lahko izpolnijo anketna vprašanja, ki jih sestavi muzej, in jih izpolnjena

odpošljejo. V šoli sledi evalvacija nalog ter ocenjevanje izdelkov.

18

3.6.1 ZUNANJA ALI ŠIRŠA PRIPRAVA

Zunanja ali širša priprava je sestavljena iz naslednjih elementov: predhodna priprava, ogled

razstave oz. izbrane inštitucije, pregled opravljenega dela. Med vsemi fazami se učitelj

povezuje s kolegi in vodstvom šole ter kustosom, muzejskim pedagogom oz. arhivistom.

PREDHODNA PRIPRAVA

V predhodni pripravi določimo skupino, ki bo sodelovala pri oblikovanju vsebinskega dela.

Določiti moramo vodjo celotnega programa in izobraţevalne cilje. Kadar je ogled organiziran

po različnih predmetnih področjih, se tudi cilji porazdelijo po področjih. Pomembno vlogo

ima vodja programa. Njegova naloga je zahtevna, saj je odgovoren za vsebinski in tehnični

del programa. Koordinira delo z vodstvom šole in kustosom ali muzejskim pedagogom, skrbi

za nemoten potek ogleda razstave. Kadar je potrebno se nanj obračajo tudi učenci, tako rešuje

morebitne sporazume, porazdeli delo med učitelje spremljevalce. V predpripravi okvirno

določimo potek dogajanja.46

OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA

Ogled poteka po načrtovanem vsebinskem programu, zato ne zahteva večjega posredovanja.

Učenci so s svojimi nalogami seznanjeni. Učitelj z muzejskim pedagogom, kustosom

predstavi muzej kot celoto ali samo muzejsko zbirko oz. tematsko razstavo. Ob tem ima

učitelj priloţnost, da ugotovi pripravljenost učencev za samostojno delo, kakšna je njihova

motiviranost, koliko so učence pripravili in kakšna je odzivnost na vprašanja, ki jih zastavi

kustos.47

Podobno kot ogled muzeja ali galerije, poteka tudi ogled arhiva. Arhivist predstavi

arhiv kot celoto ali pa le razstavo, ki jo pripravljajo v arhivu.

PREGLED OPRAVLJENEGA DELA

Po obisku se pregledajo rezultati in naredi analiza. Celotna skupina, ki je sodelovala pri

programu, pregleda potek programa in preveri izobraţevalne cilje. Ugotavlja se primernost

vsebin, časovno usklajenost, odzivnost učencev in delo s kustosom. Zabeleţijo se pozitivne

46


Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 17.

19

izkušnje in ugotovitve, ugotovijo nepravilnosti. Naredijo se sklepi. Obvezno je, da se z učenci

analizira in sintetizira nova spoznanja.48

3.6.2 NOTRANJA ALI OŽJA PRIPRAVA

Notranjo ali oţjo pripravo sestavljata dva elementa: tehnična in vsebinska priprava, ki se

nanašata na učiteljevo in učenčevo delo.

TEHNIČNA PRIPRAVA

Tehnična priprava obsega naslednje elemente:

- ogled celotne institucije,

- ogled tematske razstave ali zbirke,

- odločitev koliko učencev bomo peljali na ogled,

- katera razvojna stopnja učencev je vezana na razumevanje določene teme,

- koliko časa bo trajal ogled, bo samostojen, v blok uri ali v okviru ekskurzije, kulturnega

dne …,

- kakšna bo pot do tja (peš, z avtobusom, z vlakom).49

VSEBINSKA PRIPRAVA

Ta del priprave zahteva od učitelja največji napor, hkrati pa tudi visoko strokovno

podkovanost, tako vsebinsko kot metodično. Obsega več elementov, ki se med seboj

prepletajo.

1. Izobraţevalni cilji; Omenjeni so ţe v predhodni pripravi v povezavi z učitelji. Pri

vsebinski pripravi so izobraţevalni cilji podrobneje izdelani in so namenjeni samo učencem. Z

njimi uresničujemo namen in izpeljavo predvidenega programa.

2. Podrobno izdelan načrt; V tem načrtu predvidimo organizacijske oblike in metode dela

učencev. Odločimo se za individualno delo učencev, lahko za delo v dvojicah ali v manjši

skupini. Odločimo se lahko tudi za enotni nivo vseh učencev, ki temelji na poslušanju. Tukaj

predvidimo tudi predstavitev nalog. Odločimo se lahko za več različic: projektno delo,

individualno delo (obnova, kratek zapis …), odgovori na določena vprašanja, skupinsko delo,

48

Prav tam, str. 17–18. 49

Prav tam, str. 18.

20

delo z delovnimi listi itd. Ni pomembno, za katero različico se bomo odločili, pomembno je,

da izvedemo ta zaključek programa ogleda.

3. Delovne naloge; Kakšne in katere naloge bodo učenci reševali, je odvisno od namena

obiska in izobraţevalnih ciljev. Na razpolago imamo več tipov nalog: naloge objektivnega

tipa, obnova, esej, reševanje testov, ki smo jih naredili sami in reševanje testov, ki so jih

naredili kustosi pedagogi npr. v muzeju, praktično izdelovanje predmetov in opis načina

izdelave, izdelava učne mape, ki jo izdela vsak učenec, izdelava plakata itd.

4. Vodenje po muzeju, galeriji, arhivu; Pred ogledom muzeja, galerije ali arhiva se moramo

odločiti za vodenje. Kadar gremo v muzej ali galerijo imamo več moţnosti: vodi lahko kustos

ali muzejski pedagog, lahko samo učitelj, moţnost pa je tudi učitelj in kustos skupaj. Kadar se

odločamo za varianto kustosa, potem bo to vodenje zelo strokovno. Zato je pred tem potreben

razgovor vodje in kustosa. Pri pogovoru je pomembno določiti zahtevnostno stopnjo učencev,

ki bodo obiskali muzej ali galerijo. Zanimiva je kombinacija učitelja in kustosa, saj lahko tako

učitelj poseţe v obravnavano snov, dopolnjuje z izkušnjami, ki temeljijo na pogovorih z

učenci, ki so se pripravljali na ogled. Obstaja pa seveda tudi moţnost, da učence vodi učitelj

sam, a le-ta more muzej dobro poznati. Pri takšnem vodenju je priporočljivo, da se pelje

majhna skupina, razred, saj je samostojno vodenje teţko, ker se učitelj znajde v poloţaju

vodiča in »miritelja« učencev v eni osebi.

5. Motivacija učencev; Z motivacijo se začne takrat, ko je podroben načrt ţe izdelan. Šele na

osnovi celotnega programa se lahko učence podrobno seznani s potekom ogleda in zahtevami

učitelja. Motivira se lahko na več načinov, odvisno pa je tudi od zahtev učitelja.

Najenostavnejša motivacija je vezana le na obvestilo o ogledu in je najniţja stopnja

zahtevnosti. Takrat učenci niso obremenjeni z nalogami, pač pa so le prisotni. Seveda pa

takšen ogled doseţe pri učencih najmanjšo in najkrajšo zapomnitev. Za takšno obliko

motivacije se učitelji odločijo, kadar je ogled predviden kot dodatek k drugim učnim enotam.

Druga vrsta motivacije je razlaga o tematiki, ki jo bodo učenci na ogledu videli. Razlaga mora

biti temeljita, saj se bo od učencev zahtevale povratne informacije. Največkrat se pri taki

obliki zahteva kratek opis ali pa ustne ali pisne odgovore na zastavljena vprašanja.

Zahtevnejša oblika motivacije traja dlje časa. Takrat učitelj pove naslov muzeja ali muzejske

zbirke, za katero se je odločil ter določi čas za zbiranje gradiva. Takšen način pri učencih

vzbudi pozornost, še posebej zato, ker bo delo v muzeju in nato pri pouku intenzivno, saj

bodo morali pridobljeno znanje povezovati, analizirati in sintetizirati. Pri takšni motivaciji

postanejo učenci dejavni oblikovalci delovnih nalog. Delo bo tako laţje in učinkovitejše za

vse udeleţence učnega procesa.

21

6. Ogled muzeja, galerije, arhiva; Po pripravah, ki jih učitelj načrtuje, poteka ogled po

predvideni organizaciji. Vse, kar je bilo začrtano in predvideno, mora potekati nemoteno.

Učiteljeva naloga je predvsem opazovanje, posredovanje, svetovanje in odgovarjanje na

vprašanja učencev. Učitelj lahko vodi tudi pogovor med učencem in kustosom oz. arhivistom.

Učitelj se seznanja z učenčevo iznajdljivostjo v drugačnem okolju, opazuje njihovo zanimanje

za takšno vrsto dejavnosti, ugotavlja sposobnosti njihovega lastnega mišljenja in ugotavljanja

zgodovinskih dejstev ter zmoţnost povezovanja teorije s prakso.

7. Delo v šoli; Ta del programa pride na koncu, a se nemalokrat zaradi različnih vzrokov (npr.

čas) zgodi, da se učitelju izmuzne. Vsako delo nujno potrebuje povzetek in zaključek, ţe zato,

da učenci nimajo občutka, da njihovo delo ni ovrednoteno. Za učence je to priloţnost, da se

izkaţejo, za učitelja pa merilo uspešnosti izvedenega programa. Moţnost učenčeve priprave

na zagovor svojih nalog je več in so odvisne od učiteljevega načrtovanja in motiviranja.

Upoštevajo se izobraţevalni cilji ter moţnosti, ki so jih imeli.50

4 MUZEJI IN GALERIJE – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE

4.1 POJEM MUZEJ

Kljub temu da je muzejskih definicij več, je najbolj znana in razširjena definicija pojma

muzej, ki jo je sprejel Mednarodni muzejski svet (ICOM) leta 1974, nato pa leta 1989

dopolnil, in je pri nas največkrat uporabljena tako v muzejskih teoretičnih razmišljanjih kot

tudi v muzejski praksi: »Muzej je za javnost odprta, nepridobitna, stalna ustanova v sluţbi

druţbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva (zbira)

materialne dokaze o ljudeh, njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije

in jih razstavlja.«51

50

Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 18–20. 51

Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Znanstvena zaloţba

Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008, str. 12.

22

4.2 POJEM MUZEJSKI PREDMET

»Muzealija ali muzejski predmet je tisti predmet, ki so ga ločili od njegovega prvotnega

okolja in prenesli v novo muzejsko stvarnost z namenom, da bi dokumentirali tisto stvarnost,

iz katere je bil izločen. Muzejski predmet v muzeju ni predmet kar tako. Je izbran, klasificiran,

konzerviran in dokumentiran predmet, ki kot tak postane raziskovani vir ali eksponat na

razstavi.«52

4.3 ZGODOVINA MUZEJEV

Z zbiranjem se je začelo ţe zdavnaj v preteklosti, nemara ţe v prazgodovini, ko so

posamezniki kazali zanimanje za določene predmete. Predmet so hoteli imeti pri sebi, nato

tudi drugega, tretjega itd. Nastale so prve zbirke rastlin, kamnov, oroţja … Imetniki zbirk so

se z njimi postavljali pred drugimi, nekateri pa so jih podarili mestu, drţavi, muzejem, ko so ti

začeli delovati. Kdaj in kje je nastal prvi muzej ni natančno opredeljeno, saj je pojem tega

širok.53

Beseda »museum« je grškega izvora (mouseion), prvotno naj bi se nanašala na neko

versko bratovščino, ki je častila muze.54

Člani te bratovščine so ustanovili kolegij za

pospeševanje znanja, tako so izobrazbo začeli povezovati z zamislijo »museuma« – hrama,

posvečenega muzam. »Thesaurus« pa je latinska oznaka za zaklad. V takšnem zakladu, ki so

običajno hranili v templju, so imeli dragocenosti – darila, namenjena bogovom.55

Čeprav časa in kraja nastanka prvega muzeja ne moremo natančno določiti, pa vemo, da

zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, in sicer 15. oktobra, ko je bil v Ljubljani

ustanovljen Deţelni muzej za Kranjsko, danes Narodni muzej Slovenije.56

Ta muzej danes

predstavlja središče znanstvene in strokovne muzejske mreţe, ki zbira in ureja gradivo za

preteklost v arheološki zbirki, kulturnozgodovinski in numizmatični.57

V zgodnjih letih 20.

52


Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998, str. 13. 54

Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Znanstvena zaloţba

Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008, str. 19. 55

Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998, str. 13. 56



23

stoletja so muzeje dobila tudi druga pomembnejša urbana središča, kot so Celje, Kamnik,

Ptuj, Maribor.58

Prva specialna muzeja sta bila leta 1889 ustanovljeni Šolski muzej in leta 1908 odprti

Jakopičev paviljon, predhodnik leta 1933 ustanovljene Narodne galerije. 59

Čas med svetovnima vojnama je utrdil vlogo muzejev in dobili smo dva pomembna specialna

muzeja: Slovenski etnografski muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije. Število muzejev se je

izjemno povečalo po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopata Moderna galerija v Ljubljani

in Muzej ljudske revolucije Slovenije, ki pomeni začetek ustanavljanja posebnih muzejev

revolucije in narodne osvoboditve v Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu ter velikega števila

posebnih muzejskih zbirk na to temo. Danes so to preteţno muzej in zbirke novejše

zgodovine. Pobudi takratnega republiškega upravnega organa, da se oblikuje mreţa

pokrajinskih muzejev na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, je v petdesetih letih

sledilo ustanavljanje današnjih pokrajinskih in mnogo lokalnih muzejev. Nato se je v

šestdesetih letih ustanavljanje muzejev nekoliko ustavilo in kljub manjšim nihanjem ostaja

število poklicnih muzejev ţe dolgo enako. Povečuje se število muzejskih zbirk: v okviru

muzejev ali v upravljanju lokalnih skupnosti, podjetij, društev in zasebnikov.60

Nekaj slovenskih muzejev je z namenom povezovanja in uresničevanja skupnih ciljev in

potreb leta 1971 ustanovilo Skupnost muzejev Slovenije, ki danes deluje kot javni zavod in je

nepoklicna organizacija, povezuje 64 slovenskih muzejev in galerij, v njej pa prostovoljno

delujejo predstavniki muzejev.61

4.4 MUZEJI V SLOVENIJI

Muzej je ustanova, ki ohranja in predstavlja kulturno dediščino oziroma spoznavanje

slovenske preteklosti. 62

58

Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 2. 59





fakultete, Ljubljana, 2007, str. 63.

24

V Sloveniji delimo muzeje na:

drţavne,

pokrajinske,

medobčinske,

mestne,

posebne.63

V Sloveniji so muzeji, razen nekaj izjem, zasnovani kot kompleksni muzeji, ki hranijo

dediščino z več področij. Najpogostejše zbirke kompleksnih muzejev so:

arheološka,

etnološka,

umetnostnozgodovinska,

zgodovinska,

numizmatična,

zbirka uporabnih umetnosti,

uniform,

oroţja itd.64

Razpon tem, ki jih obravnavajo zgodovinski muzeji, je velik. Čeprav v večjem delu

prevladuje tradicionalni lokalni ali narodni muzej, v katerem se različne sobe posvečene

različnim obdobjem in so pogosto zamišljene tako, da obiskovalci začnejo ogled v prostoru, ki

je namenjen prazgodovini, končajo pa v prostoru, namenjenemu 20. stoletju. Vendar so se v

zadnjih štiridesetih letih pojavili tudi bolj specializirani muzeji, ki se osredotočijo na teme, ki

so pomembne za zgodovino 20. stoletja: muzeji prevoznih sredstev, fotografski muzeji, vojni

in vojaški muzeji, če naštejemo le nekatere izmed njih.65

Imamo tudi različne specialne ali posebne muzeje:

otroški,

tehnični,

gospodarski (tekstilni, gasilski, čevljarski, usnjarski itd.).66

63

Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 10. 64


Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,




25

Specialni muzeji so tudi muzeji na prostem (stavbna dediščina neke pokrajine, način ţivljenja

določenih slojev, poklicev, primeri kmečkega doma: kuhinja, izba, priprava hrane –

avtentičen prostor), arheološki parki, zbirke v grajskih stavbah, spominske sobe ali rojstne

hiše. 67

V evropskih drţavah vse pogosteje nastajajo muzeji na prostem, ki jih poznamo tudi pri nas,

in jih imenujemo skansen, po prvem takšnem muzeju na Švedskem v kraju Skansen.68

V teh

kompleksih predstavljajo stavbno dediščino neke pokrajine in način ţivljenja. Obiskovalci se

seznanijo z načinom ţivljenja določenih socialnih slojev in poklicev. Tako je primer

kmečkega doma v muzeju dopolnjen s prikazom načina ţivljenja. Obiskovalci se srečajo s

črno kuhinjo, kmečko izbo, izdelovanjem kmečkega orodja, pripravo hrane in podobno. Gre

za izjemen pristop, kakršnega v klasičnem muzeju ne moremo tako izvesti. Obiskovalcu v

muzeju se lahko razlaga o črni kuhinji ter načinu priprave hrane, lahko se kaţe fotografije in

podobno, toda enakega učinka kot v avtentičnem prostoru pa ne bo. Tako lahko šolska

skupina, ki obišče npr. rojstno hišo, spozna poleg njegovega ţivljenja in dela tudi čas in način

ţivljenja v določenem prostoru in času. Vse to kaţe, da mora biti pristop obiskovalcem

celovit, saj vsaka lokacija ali način predstavitve zbirk pomeni poseben pristop k predstavitvi

neke zbirke.69

4.5 KUSTOS IN KUSTOS PEDAGOG

Beseda kustos izhaja iz latinske besede custos s pomenom varuh.70

Po definiciji je kustos muzejski usluţbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdrţuje in proučuje

muzejske predmete.71

Naloge kustosa so:

preučevanje znanstvenega gradiva,

oblikovanje stalne zbirke v muzeju,

strokovno svetovanje,

67


Andreja Valič Zupan, Muzej kot vir poučevanja zgodovine, Zgodovina v šoli, 1997/4, str. 76. 69


http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000167.html (28. 6. 2010) 71

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kustos&hs=1 (28. 6. 2010)

http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000167.html

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kustos&hs=1

26

pripravljanje občasnih razstav,

zbiranje in dopolnjevanje posameznih gradiv,

seznanjanje in poročanje o novih znanstvenih dognanjih v strokovni literaturi in javnih

publikacijah,

poročanje o doseţkih raziskovanj doma in na tujem,

vodenje po razstavah,

organiziranje seminarjev za strokovne delavce, učitelje, učence in druge ljubitelje

muzeja.72

V nekaterih muzejih imajo poleg kustosov tudi kustose pedagoge; to so muzejski pedagogi,

delavci s pedagoško izobrazbo, zato je njihovo delo povezano predvsem z mladimi.73

Delo kustosa pedagoga kot enega najpomembnejših izvrševalcev pedagoškega dela v muzejih

je organizirano na več ravneh, in sicer:

kot pedagoška sluţba v muzeju,

kot pedagoški servis, ki koordinira delo pedagoške sluţbe v muzeju in šoli,

kot priprava pedagoških programov za posamezne starostne skupine,

kot koordiniranje izvedbe teh programov.74

Zaradi pomanjkanja kadra najpogosteje izvajajo le osnovno pedagoško delo v muzeju, ki pa je

pogosto omejeno na:

vodstva po zbirkah,

pripravo delovnih listov za šolske skupine,

muzejske delavnice za otroke, s temo, povezano z občasno razstavo ali kakšno drugo

priloţnostjo,

pripravo in izvedbo učnih ur.75

Njegovo delovanje mora biti primerno starosti otrok, hkrati pa mora biti njegovo delo tudi

usklajeno z učnim načrtom. Učne mape, učni listi so navadno strokovno in pedagoško dobro

pripravljeni, ker ima muzejski pedagog vpogled v posamezno zbirko ali tematsko razstavo.

72

Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 12 73

Prav tam, str.12. 74


Prav tam, str. 11.

27

Naloge so kvalitetne in slikovno obogatene. Sestavljene so po vseh pedagoških načelih in

upoštevajo stopnjo zrelosti otrok. To velja tudi za muzejske delavnice, kjer se otroci in učenci

srečujejo s praktičnim delom. Seznanjajo se z različnimi materiali, s katerimi izdelujejo

predmete iz različnih zgodovinskih obdobij. Tako si pridobijo znanje ustvarjalno in

enostavno. Ker je povezovanje teorije in prakse danes zelo pomembno, se tega vse bolj

zavedajo tudi v muzejih.76

Pomembna naloga kustosa pedagoga pa je tudi svetovanje učiteljem in vzgojiteljem na

različnih stopnjah izobraţevanja. Zaradi poznavanja muzeja, strokovne podkovanosti in ţelje

predstaviti muzejsko dejavnost, svetujejo in predlagajo način ogleda muzeja, seznanjajo z

njegovo ponudbo ter navdušujejo mlade za spoznavanje kulturnih vrednot.77

4.6 MUZEJSKI PREDMET KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

Kustos pedagog bi moral opozoriti, kaj, kje, kako ter do katere mere bi bilo treba kak predmet

didaktično in metodično poudariti, kaj dati za morebitno ozadje, da se bo didaktični vidik še

bolj poudaril, kako do katere mere »natrpati« razstavni prostor, da bo le-ta še pedagoško

znosen. Naloga muzeja je namreč ta, da predmet na razstavi prikaţe tako, da obiskovalec z

lahkoto prepozna njegov namen. Včasih zgolj ambientna postavitev ni dovolj, ker ni nujno da

nam pribliţa uporabo predmeta. Pri stalnih razstavah morajo biti kustosi še posebej

premišljeni in izvirni, pri občasnih je namreč ta moţnost, da pomanjkljivosti lahko zabrišejo,

ko razstavo razdrejo. Iz kopice predmetov je na koncu potrebno izločiti le en predmet, tistega,

ki ga lahko poveţejo in prikaţejo v kontekstu ter interdisciplinarno. Vsak eksponat pa mora

imeti svojo zgodbo. Ta izbrani predmet je postavljen v širši kontekst na več načinov, npr. s

podpisom, z legendo, z ilustrativno podlago glede na namembnost, s postavitvijo v prostor itd.

Razstavljen eksponat mora biti dovolj zgovoren, saj je izbran premišljeno, zato se lahko

opazuje in analizira iz več vidikov. Pomembno pedagoško-didaktično vlogo imajo legende na

stenah. Te morajo biti pregledne, nazorne, z malo besedila, ki veliko pove. Legenda natančno

umešča predmet v čas in prostor tudi z dodatnim slikovnim gradivom. Pri oblikovanju legend

je sodelovanje kustosa pedagoga nujno, saj so le-te pri učnih urah in delavnicah nepogrešljiv

vir informacij. Pri pedagoški uri določene stvari lahko nakaţemo, pri reševanju nalog bo

učenec poiskal ustrezno legendo, na njej prebral besedilo in potem izluščil odgovor. Legende

76


Prav tam, str. 13.

28

so pa nadvse dragocena pomoč tudi ostalim obiskovalcem pri samostojnem ogledu, tako da

vodenje v klasičnem pomenu sploh ni potrebno.78

Kustos pedagog mora pri postavljanju razstav zagotoviti načelo postopnosti. To načelo je

opredelil pedagog Jan Amos Komensky79

, in sicer od laţjega k teţjemu, od preprostega k

sestavljenemu, od bliţnjega k daljnemu, od znanega k neznanemu. Za pedagoški postopek je

potrebno tudi postaviti rekonstrukcije hiš, makete in drugo, kajti sam predmet lahko včasih

deluje abstraktno, tak način pa prikliče laţjo predstavo prostora.80

Zelo pomembno je, da

muzeji in njihove razstave niso zgolj nekakšne shrambe s policami in na njih natrpanimi

predmeti, npr. zadaj večji, spredaj manjši. Rezultat takšnih razstav je, da obiskovalec na

koncu ne odnese ničesar. Muzej ne sme biti natrpana zakladnica predmetov, temveč mora

postati ţivljenjski, domač in mora biti namenjen vsem starostnim stopnjam, ne glede na

stroko.81

4.7 PEDAGOŠKA VLOGA MUZEJEV IN GALERIJ

Pedagoška vloga muzejev in galerij v Republiki Sloveniji postaja vedno večja, zlasti zato, ker

je vedno več muzejev in galerij, ki nudijo predšolskim otrokom, osnovnošolcem,

srednješolcem in tudi študentom različne pedagoške dejavnosti.

»Z obiskom muzeja bodo ure zgodovine povezane s stvarnostjo, z ţivljenjem. Tudi tako se

bomo pribliţali enemu od najpomembnejših naukov, ki jih uči ţivljenje: nauk o tem, kako

uţivati v tem, kar delamo, kako uţivati v tem, kar učimo in česar se učimo.«82

Muzeji in galerije v Sloveniji nudijo:

strokovna vodstva,

oglede,

sprehode po zgodovinskih poteh,

učne ure,

78

Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v muzeju, Argo,

2002/1,2, str. 108–109. 79

Jan Komensky, 1592–1670, češki učitelj, pedagog, filozof, teolog, pisatelj, utemeljitelj moderne pedagogike. 80

Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v muzeju, Argo,

2002/1,2, str. 108–109. 81

Prav tam, str 108–109. 82

Dragan Potočnik, Muzej kot vir za poučevanje zgodovine, Zgodovinski časopis, 2004/1–2, str. 195.

29

ure pravljic,

glasbene večere,

avdio-video predstavitve,

gledališke predstave,

različne muzejske in galerijske dejavnosti in delavnice,

delovne liste,

kvize itd.83

Delavnice, ki jih nudijo v naših muzejih in galerijah so naslednje:

arheološke,

zgodovinske,

etnološke (šege in navade),

umetnostno-zgodovinske,

slikarske, kiparske (kiparski izdelki, modeliranje z glino itd.),

arhitekturne,

naravoslovne,

tehniške,

literarne (spisi, pisanje pripovedk itd.),

risarske (risarske – poslikave majic, poslikava lutk z oblačili),

kulinarične (recepti, kuhanje),

gledališke (igre vlog, predstava),

plesne (plesi, učenje),

glasbene (pesmi v preteklosti, petje pesmi itd.),

fotografske,

multimedijske (iskanje podatkov po internetu),

verske (vera danes in nekoč) itd.84

Poslanstvo muzeja kot institucije, katere poglavitna naloga je hraniti, vrednotiti in

predstavljati muzejsko gradivo, je tudi izobraţevanje, ki ni mišljeno kot izobraţevanje

83

Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev

Slovenije, Ljubljana, 2009. 84

Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev

Slovenije, Ljubljana, 2009.

30

kustosov, muzejskih strokovnih delavcev, temveč je eno od osnovnih poslanstev muzejev in

galerij izobraţevanje širšega občinstva.85

Zbirke morajo postati sredstvo za posredovanje, izpopolnjevanje, poglabljanje in razširjanje

znanja s področij, ki jih muzeji in galerije strokovno raziskovalno obdelujejo. Muzejski

eksponati so namreč dragocena enkratna učila.86

Glavni cilj muzejskih dejavnosti, ki jih omenja Joţe Rataj, so naslednji:

»spoznavanje bistva, vloge in poloţaja muzeja – gre predvsem za poznavanje

poslanstva in identifikacije skozi gradivo, ki odraţa določeno obdobje, okolje in način

ţivljenja;

ustvarjanje pozitivnega odnosa do muzealije in oblikovanje zavesti o premični kulturni

dediščini,

izoblikovanje človeka z estetskim čutom.87

«

Odnos do muzeja se je v zadnjih letih spremenil. Če je bil muzej nekoč zgolj institucija, ki

zbira in hrani starine in jih predstavlja kot neme priče zgodovine nekje v hladnih prostorih, se

je ta miselnost spremenila, saj je obilica novih tehnoloških moţnosti, ki omogočajo drugačen

pristop. Pedagoško delo pa dobiva vse večji pomen. »Muzej postaja neke vrste generator, ki v

povezavi z ostalimi izobraţevalnimi, turističnimi in kulturnimi institucijami razvija nov način

razmišljanja. To poslanstvo muzeja kot izobraţevalne institucije se kaţe v izobraţevanju

obiskovalca, ki ga je potrebno poučiti, da muzej ni le skladišče predmetov, za katere pravijo,

da so naša dediščina. Obiskovalec mora ob obisku muzeja poiskati stik s to dediščino oziroma

se z njo identificirati.«88

Muzeji so kraji, ki jih obiskujemo zato, da v njih najdemo razlago za predmetne ostanke

preteklosti, ne pa da bi si jih samo ogledali. Učenci spoznavajo, kako so bili predmeti

narejeni, iz česa so bili narejeni in za kaj so se uporabljali, kakšna je bila njihova funkcija,

kako delujejo, kje so bili narejeni in kje najdeni, kaj predmeti povedo o osebi, druţbi, času,

85


Milan Brezovar, Šole in muzeji, DZS, Ljubljana, 1960, str. 5. 87


Prav tam, str. 10.

31

tehnologiji itd.89

»Dediščina, ki jo hranijo naši muzeji, niso le predmeti, ki jih gledamo v

vitrinah, temveč so del naše biti, naše kulture in nas samih, čeprav se morda tega premalo

zavedamo.«90

Pedagoški muzeji omogočajo gledanje oziroma opazovanje, dotikanje, vohanje in poslušanje.

Muzeji, ki izrabijo vse čute, virtualni in raziskovalni muzeji, so kraji odkrivanja in ne samo

poučevanja. Najboljši muzeji so tisti, ki bodo svoje zbirke obravnavali kot del gledališča in

tako uporabili vse tehnike gledališkega sveta – svetlobne, zvočne učinke, besedilo in igralce,

rekreacijo in animacijo. Vabili bodo obiskovale k sodelovanju v igri, dovolili jim bodo

dotikanje predmetov (izvirnih, kadar je to s konzervatorskega stališča dovoljeno, sicer pa

njihove posnetke ali modele), jih spodbujali k opazovanju ustvarjanja in izdelave predmetov,

jim dali priloţnosti, da jih poskusijo narediti tudi sami. Beseda muzej tako dobiva ob uporabi

nove tehnologije in z domiselnostjo nove pomene.91

4.8 SODELOVANJE ŠOLE Z MUZEJI IN GALERIJAMI

Sodelovanje muzeja oz. galerij z vzgojnimi institucijami postaja vse bolj celovito, tudi zaradi

šolskih ekskurzij in izletov, ki vsebujejo organiziran ogled institucij in njenih zbirk. Druga

oblika sodelovanja so tematska predavanja s prikazom slikovnega gradiva v šoli, a ta način

predstavitve muzejskega gradiva še ni popolnoma zaţivel. Vse bolj pa postajajo aktualne učne

ure, ki se izvajajo med šolami in muzeji92

ter galerijami.

S stališča izobraţevanja je muzej tista institucija, ki pripomore k doseganju različnih ciljev:

je dodatni vir zgodovinskih podatkov,

če pokriva daljše obdobje, ponudi dokaze za spremembe in kontinuiteto v ţivljenju

ljudi,

omogoča vpogled v ţivljenje ljudi v vsakem obdobju na načine, ki so bolj slikoviti in

nepozabni kot konvencionalni prikazi v učbeniku,

89




Simon Mundy, Kulturna politika: kratek vodnik, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri

Narodni in univerzitetni knjiţnici, Ljubljana, 2001, str. 55. 92

Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11.

32

obiskovalci dobijo priloţnost za vţivljanje v ljudi iz določenega obdobja ali na

določen način,

ponudi lahko delo za skupinsko učenje kot tudi za individualno delo,

lahko je koristen vir za projekte in raziskave učencev,

učence spodbuja k razmišljanju in spraševanju,

je vir dokazov, ki jih je mogoče raziskat in analizirat na enak način kot drug vir

zgodovinskih dokazov.93

Pred obiskom se s pomočjo učiteljev usklajujejo ţelje, ki jih učni načrt dopušča in so

izvedljive v muzeju. Kot osnova za sodelovanje in pripravo učne vsebine sluţi informativno

gradivo: vodniki, katalogi in druge objave muzejskega gradiva. Pri pripravi obiska mora

potekati komunikacija med muzejskimi delavci in pedagoškim kadrom v šoli. Kontaktna

oseba, ki običajno ni kustos pedagog, mora poznati muzejsko dejavnost in znotraj nje poiskati

moţnosti vključevanja v vzgojno-izobraţevalni proces. Oblike sodelovanja so naslednje:

tematska predavanja v šoli,

tematska predavanja in predstavitev izvirnega gradiva, če je to seveda mogoče,

manjše tematske razstave na šoli (pogoj je zagotovitev replik),

strokovna pomoč pri obdelavi šolskih zbirk in njeni predstavitvi,

organiziranje muzejskih delavnic različnih tipov in vsebin v dogovoru z učitelji in

profesorji,

specializirana vodstva po razstavah in zbirkah s pomočjo delovnih listov, ki jih učenci

izpolnjujejo med ogledom razstave,

sodelovanje pri individualnem delu z učenci, pri izdelavi tematskih raziskovalnih

nalog,

sodelovanje pri pripravi ali samostojna priprava likovnih in literarnih natečajev ter

kvizov in podobnega,

organizacija programov v sodelovanju s šolo v sklopu kulturnih ali naravoslovnih

dnevov.94

Komunikacije med šolami in kulturnimi institucijami je prav gotovo še premalo. V ţelji, da bi

se izboljšala, ţe več let deluje Pedagoška sekcija v okviru Skupnosti muzejev Slovenije, ki v

93




33

ta namen izdaja publikacije Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah, v kateri se

več kot 60 muzejev in galerij na slovenskem predstavlja v luči pedagoških programov. Da bi

se stanje izboljšalo, je potrebno, da se trudijo v tej smeri vsi, tako šole kot muzeji. Skupna

ţelja vseh pa je, da bi moţnosti sodelovanja še bolj izkoristili.95

4.9 SODELOVANJE UČITELJEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI

Muzej je učitelju moţnost za dodatno dejavnost, s katero dopolnjuje, utemeljuje in povezuje

teoretična znanja s praktičnimi. Učitelj z različnimi metodami dela uresničuje svoje zamisli, s

tem pa se razbremeni učenca in jih nevsiljivo vodi od znanega k neznanemu.96

Ker se povezujeta dve različni instituciji, šola in muzej, zahteva to od učitelja visoko

strokovnost, tako v znanju in metodični usposobljenosti, kot tudi v organizacijskih

sposobnostih. Tega se učitelji zavedajo, zato se tudi za takšen način dela izobraţujejo.97

Ţe

načrtovanje dela v razredu je za učitelja zahtevno. Čeprav ga opravlja dnevno, se kdaj

prikradejo napake. Načrtovanje dela in izvedba, ki je zunaj učilnice, na terenu ali v kakšni

ustanovi, je toliko zahtevnejša. Učitelje skrbi varnost otrok. Za učitelje in učence je pouk

zunaj učilnice zahtevno delo, ki ga učitelj na papirju lahko uspešno načrtuje, a se lahko delo v

praksi ponesreči. Napake, ki se lahko prikradejo učitelju so naslednje:

v enem dnevu si ogledajo preveč muzejev,

nenačrten ogled,

slaba organizacija,

preveliko število učencev,

različni razredi,

nepripravljenost učencev,

neprimerne razstave za določeno razvojno stopnjo otrok,

premalo ali nič posvetovanja s kustosom,

ohlapni dogovori,

slabo predvidena vsebina,

časovna neusklajenost,

95



Prav tam, str 13.

34

preobseţen program,

premajhno sodelovanje učitelja in šole z institucijo,

pozabljanje na prosti čas učencev in učiteljev.98

Muzejske dejavnosti pomagajo učitelju pri vzbujanju učenčeve ustvarjalnosti ter večjemu

zanimanju za dogajanje v preteklosti, hkrati pa seznanjanje z različnimi zbirkami daje večjo

dinamiko pri delu v razredu.

Po navadi se učitelji niţje stopnje odločijo za različne muzejske prireditve, ker s tem pri

otroku vzpodbudijo samostojno razmišljanje in sklepanje, poleg tega pa razvnamejo otrokovo

domišljijo. Učitelju na višji stopnji pa je pomembnejša kontinuiteta samostojnega dela, ki se

povezuje z analizo in sintezo zgodovinskih dogajanj ter omogoča problemski pristop k

obravnavani snovi.99

Muzej lahko pomeni za učitelja pregled njegovega dela v šoli, prav tako pa lahko ugotovi tudi

pravilnosti svojih učnih metod in oblik ter pravilnost in jasnost nalog, in sicer po ogledu

muzeja z različnimi metodami dela.100

Sodobni muzeji vključujejo učitelje na več načinov. Učitelji so lahko kot obiskovalci z učenci

ali kot svetovalci pri muzejskih razstavah (za uskladitev razstav z učnim načrtom). Muzeji

vodijo strokovno izpopolnjevanje za učitelje, učitelji pa skupaj z muzeji pripravijo učno

gradivo za delo v muzeju ali v razredu.101

4.10 SODELOVANJE UČENCEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI

Otroci se ţe zelo zgodaj na različne načine seznanijo z muzejem, deloma zaradi večje

osveščenosti staršev in vzgojnih institucij, deloma pa k temu pripomore tudi vedno večje

število krajevnih muzejev.102

98



Prav tam, str. 42 101




35

S spoznavanjem muzeja se ne srečujejo šele otroci osnovnošolci, ampak na muzeje navajajo

ţe vzgojiteljice v vrtcu. Predšolski otroci so ena izmed najbolj posebnih populacij v muzeju.

Njihovo dojemanje časa in prostora je močno povezano s posredovanimi dejstvi v obliki

zgodb. Predšolski otroci si zelo dobro zapomnijo detajle, ki jih potem uporabijo v muzejski

delavnici, zato ima obisk muzeja ţe za predšolske otroke poseben pomen. Sodelovanje se

običajno začne z obiskom pedagoškega kadra v muzeju, kjer pripravijo ustrezen program.

Otroci po obisku muzeja ali razstave ustvarjajo v muzejski delavnici, ki se sklene s pripravo

razstave ob koncu delavnice. Na razstavo povabijo starše in prijatelje, ki se tako po mnogih

letih vrnejo v muzej. Seveda mora za takšno delo biti vzgojiteljica posebno angaţirana.103

Ker

je muzej postavljen v zanimivo okolje in ima vrsto prireditev za otroke, ti radi prihajajo nazaj

skupaj s starši. »Popularizacija domače zgodovine, navduševanje nad ţivljenjem v preteklosti

in izumi so pri otrocih vredni zanimanja.«104

Če učitelj ţeli doseči čim boljši izkoristek pri spoznavanju muzejskega gradiva,

izobraţevalnih vsebin in moţnosti, ki jih nudi muzej v smeri pedagoškega procesa, potem se

morajo učenci za takšen obisk dobro pripraviti. Priprava poteka ţe v šoli. Učence je treba ţe v

šoli pred samim obiskom pripraviti na dogajanje v njem, predstaviti osnove lepega in

vljudnega obnašanja. Učitelji se morajo zavedati, da se lahko njihovo obnašanje na cesti,

ekskurziji, gledališču, muzeju itd. razlikuje od obnašanja v šoli. Pri tem je potrebno veliko

učiteljevega napora, da jih obvlada in varno pripelje nazaj v šolo. Marsikateri učitelj je

mnenja, da so otroke ţe doma seznanili, kako se naj pravilno vedejo ob različnih priloţnostih,

tudi v javnosti, pa ni vedno tako. Učenci lahko vsak odhod iz šolske stavbe jemljejo kot

nekakšno priloţnost za »proste urice«. Učenci prihajajo iz različnih okolij z različnimi

navadami in iz različnih druţin. S tem so povezane moralne vrednote, ki pa vsakemu

posamezniku ne pomenijo isto. Zato je učiteljeva naloga, da poskrbi za takšne vrednote, ki so

sprejemljive za vsakega posameznika. Najenostavneje je, da se izoblikuje osnovni kodeks

obnašanja, s čimer se seznani učence, nato pa jih je potrebno na to večkrat opozoriti. Kodeks

obnašanja morejo učenci upoštevati tudi v muzeju.105

103



Prav tam, str. 15.

36

Učitelji naj pred prihodom v kulturno institucijo z učenci »preletijo« naslednja navodila;

Muzej je mesto koncentracije in razmišljanja. Čeprav učence spodbujamo k diskusiji in

skupinskemu delu, se naj pogovarjajo kar se da tiho. Opozoriti je potrebno tudi na to, da se po

razstavnem prostoru ne teka in razgraja. Učenci naj bodo do drugih, ki čakajo na ogled

eksponata, obzirni. Muzejskih eksponatov se ne prijema. Nevidna maščoba na blazinicah

pusti sledi na vsaki stvari, ki lahko na umetninah in predmetih povzroča poškodbe. Pozornost

velja tudi v prostorih s kipi ali pohištvom. Vedno naj bo med njimi varnostna razdalja. Če se

bo učence na takšen način poučilo, si bodo ogled zapomnili kot pozitivno izkušnjo, ki ne bo

zasoljena z očitki in opozorili (varnostnikov).106

Lahko se zgodi, da učenci ne bodo izpolnili učiteljevih pričakovanj, toda groţnje z raznimi

kaznimi lahko pri učencih izzovejo nezaupanje in strah pred muzejem, zato ni priporočeno, da

groţnje postanejo navada učitelja. Zadovoljivo obnašanje in dobro razpoloţenje doseţe učitelj

takrat, ko je obisk muzeja dobro načrtovan, učenci pa so dobro pripravljeni. Kadar so učenci

seznanjeni s celotnim potekom dogajanja in z zahtevami učiteljev, običajno učitelji z njimi

nimajo teţav. Kadar pa učitelj delo izvede površno, nedodelano, brez zahtev, takrat tudi

ukrepi in groţnje ne pomagajo.107

Učenci se aktivno vključujejo v etnološke, arheološke in zgodovinske delavnice, v igre vlog v

avtentičnem prostoru s povezovanjem preteklosti z vsakdanjim ţivljenjem, z učnimi sprehodi

in delovnimi nalogami, učenci tudi razvijajo pisne in komunikacijske spretnosti ter se

navajajo na skupinsko ali samostojno raziskovalno delo, ki jih bogati in osrečuje ter jih

pripravlja na nadalje učenje in učinkovito delo.108

106

Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 87. 107


Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije,

Ljubljana, 2009.

37

5 ARHIVI – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE

5.1 POJEM ARHIV

Beseda arhiv ima izvor v latinski besedi »archivum«, ki izhaja iz grškega »archeion«, kar je

pomenilo poslopje višjega magistratnega uradnika, pozneje poslopje, kjer so bila shranjena

javna pisma in listine.109

V novejšem času je zakonodaja začela utrjevati pomen besede arhiv za ustanovo, ki ima

nalogo, da prevzema oziroma zbira, hrani in usposablja arhivsko gradivo za uporabo. Arhivi

so torej nekakšni varuhi spomina neke druţbene skupnosti, naroda, drţave.110

Danes pod tem izrazom razumemo najpogosteje:

skupnost dokumentov, ki jih hrani neka pravna oseba (organ, urad, organizacija) ali

fizična oseba, pri kateri so ti dokumenti nastali kot posledica poslovanja,

delovno enoto ali samo prostore neke pravne osebe, ki skrbi za hrambo teh

dokumentov,

zgodovinsko dokumentirano gradivo, ki ga ne hrani več tisti, pri katerem je nastalo,

ustanovo, ki skrbi za to gradivo.111

»Arhiv je zakladnica pisanih, risanih tiskanih, fotografiranih, filmanih, magnetno, optično ali

kako drugače zapisanih dokumentov, ki so poročevalci časa, v katerem so nastali.«112

Arhiv ima svoj namen; ohranja namreč zgodovinski spomin, obiskovalcem pa omogoča, da

najdejo vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo.113

109

Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 18. 110

Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4, str. 51. 111


Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2, str. 30. 113

Dragan Potočnik, Arhiv kot vir poučevanja zgodovine, Pedagoška obzorja, 2001/1, str. 125–126.

38

5.2 POJEM ARHIVSKO GRADIVO

Izraz izhaja iz novejšega časa, saj se je pri nas splošno začel uveljavljati šele okoli leta 1950,

najprej v obliki »zgodovinski arhivski material«. Arhivsko gradivo je izvirno in reproducirano

(kopije izvirnikov, ki so nastale istočasno z izvirnikom) dokumentirano gradivo, ki zajema

vse načine zapisa: pisano, risano, tiskano, fotografirano, fonografirano, magnetno, optično ali

kako drugače zapisano gradivo, tudi digitalne oblike zapisov, torej zapise v vseh oblikah in na

vseh nosilcih in je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ima

trajen pomen za znanost in kulturo.114

Arhivsko gradivo se vključuje tudi v raziskovalno dejavnost. Na različne načine se

posredujejo zgodovinska spoznanja širši javnosti.115

5.3 VRSTE ARHIVSKEGA GRADIVA

Arhivsko gradivo delimo na:

PISANO GRADIVO: listine, rokopisne knjige, pisma,

RISANO GRADIVO: dokumenti, ki ponazarjajo razne objekte, predmete in osebe,

npr. katastrski, tehnični, umetniška dela, skice, risbe, grbi, grafike, načrti arhitektov,

TISKANO GRADIVO: plakati, letaki, vabila, prospekti, nakaznice,

SLIKOVNI ZAPISI: fotografije, filmi, videokasete,

ZVOČNI ZAPISI: zapisi govora ali glasbe, posnetki na gramofonskih ploščah,

magnetofonskih trakih, DVD-jih, kasetah, zgoščenkah …116

5.4 ZGODOVINA ARHIVOV

Prvi arhivi so se pojavili ţe v antiki, predvsem v kraljevih palačah in svetiščih v drţavah

starega vzhoda. Ohranjeni arhivi iz Mezopotamije, Egipta, kretske in mikenske drţave so

114

Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 18. 115

Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987, str. 112. 116



39

obseţni in vsebinsko spominjajo na današnje arhive, le pisna podlaga je druga. Antični arhivi

so bili dostopni za javnost. 117

V 7. in 8. stoletju so se pridruţili arhivi posameznih vladarjev, ki pa so bili z razliko od prvih,

tajni, saj so sluţili le potrebam vladarja in so jih sestavljali predvsem dokumenti, ki so

dokazovali oziroma izpričevali vladarske pravice, posest.118

Z izumom papirja se je spremenila tudi zunanja podoba arhiva. V 16., 17., 18. in prvi polovici

19. stoletja so po vsej Evropi nastali številni arhivi, med katerimi je najstarejši v gradu

Simancas v Španiji. Poleg kraljevskih arhivov so nastajali tudi drugi: mestni, občinski,

notarski in podobno. Po francoski revoluciji je arhivsko gradivo dobilo pomen za druţbo kot

celoto in ne več le za vladarja. Drţava je postala odgovorna za ohranitev pomembnih

dokumentov preteklosti.119

V Angliji se je rodila nova vrsta arhivov, ki je zdruţevala oba temeljna razloga za nastanek

arhivov: potrebe po pravni varnosti in potrebe znanosti ter kulture. Vse bolj je prihajala v

ospredje pomembnost dokumentiranega gradiva za znanost in kulturo. V 19. stoletju so dobili

arhivi večji pomen za zgodovinopisje, predvsem zato, ker je romantika povečala zanimanje za

zgodovino, hkrati pa se je uveljavilo spoznanje, da je treba zgodovinske vire uporabljati

kritično. Tako je arhivsko gradivo postalo prvi zgodovinski vir.120

Naš drţavni arhiv se je razvil iz Kranjskega deţelnega arhiva, ki je bil ustanovljen 1887 kot

del Kranjskega deţelnega muzeja. Razloga, ki sta narekovala njegovo ustanovitev sta dva, in

sicer upravni značaj ter sistematično zbiranje virov – dokumentov. Ob razpadu avstrijske

monarhije leta 1918 je bila Kranjska edina deţela, ki ni imela samostojnega arhiva. V novi

drţavi je bil sicer ustanovljen Drţavni arhiv v Ljubljani, toda deloval je v okviru Narodnega

muzeja, svojega prvega delavca pa je dobil šele leta 1939. Močneje je arhiv zaţivel šele po

drugi svetovni vojni. Osrednji drţavni arhiv Slovenije je dobil ime 31. oktobra 1945, nato se

je še nekajkrat preimenoval. Leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna drţava, je arhiv

dobil ime Arhiv Republike Slovenije ter postal drţavni arhiv.121

117

Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4, str. 51. 118




Prav tam, str. 52.

40

Arhivi dandanes se z računalniško zbirko podatkov o arhivskem gradivu vključujejo v javne

informacijske sisteme in internet, omogočajo javno uporabo arhivskega gradiva v arhivskih

čitalnicah, evidentirajo arhivsko gradivo, ki je pomembno za Slovence tudi zunaj Slovenije,

opravljajo pedagoško, raznovrstno raziskovalno dejavnost, izdajajo številne publikacije,

vodnike in druge pripomočke o arhivskem gradivu, prirejajo zanimive razstave, posredujejo

kulturne vrednote v zvezi z arhivskim gradivom.122

5.5 PEDAGOŠKA VLOGA ARHIVOV

Med aktivne načine dela pri sodobnem pouku zgodovine spada tudi učna ura v arhivu – ogled

aktualne razstave ali uporaba arhivskih fondov.

Tako kot muzeji in galerije, tudi arhivi predstavljajo vzgojno-izobraţevalno ustanovo, ki bi se

morala povezovati s šolami. Arhivski material, ki ga nudi arhiv, predstavlja učitelju in učencu

koristno učno sredstvo. Koristi pri pouku so didaktične, psihološke in pedagoške.

Učenci ob ogledu arhivskih fondov in razstav:

povečujejo interes,

povečujejo aktivnosti,

povečujejo svoje znanje,

razvijajo umske sposobnosti.123

Obravnavanje zgodovinske snovi s pomočjo arhiva nudi moţnosti za poudarjanje vzgojnih

vrednot od humanističnega, moralno-etičnega do estetskega pomena.124

Zlasti pomemben je

vzgojni pomen, ki ga nudi arhiv: v učencih krepi ljubezen do naše preteklosti in kulture,

spoštovanje dokumentov in virov ter golobje in zavestnejše pomnjenje preteklosti. S tem ko

učenci spoznavajo in cenijo vrednost dokumentov in njihov kulturnozgodovinski pomen, se

navajajo dokumente tudi čuvati. Z vsem tem raste njihovo zanimanje za zgodovino.125

122

Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2, str. 33–34. 123


Prav tam, str 226. 125

Prav tam, str 226.

41

Pogoj za uspešno sodelovanje je neposredna povezava med učiteljem in ostalimi delavci

arhiva. Ţal pa učitelji v ţelji, da bi učence peljali na ogled arhiva, nemalokrat naletijo na ovire

kot so npr.:

oddaljenost arhivov,

finančne teţave,

časovna stiska,

prevelike skupine učencev,

nenaklonjenost takim dejavnostim.126

Zraven vseh zgoraj naštetih teţav, pa se pojavijo tudi teţave, ki so povezane z dokumenti. Le-

ti so včasih shranjeni v oddaljenih krajih ali tujini, npr. v Gradcu, na Dunaju, v Trstu itd.

Arhivi tudi nimajo na razpolago vseh dokumentov, ki bi jih za raziskovanje (npr. domačega

kraja) učenci potrebovali. Problem je tudi v tem, da delo z arhivalijami zahteva zgodovinsko

in splošno dokaj razgledane učence, mnoge izmed njih pa tudi poznavanje tujega jezika.127

Sodelovanje med arhivom in šolo prinaša veliko korist, a da bo delo čim bolj učinkovito,

morata učitelj zgodovine in arhivist skupno načrtovati delo v arhivu.128

V začetku šolskega

leta sestavita načrt sodelovanja. Naloga učitelja je, da se pravočasno informira o arhivskem

gradivu, zbirkah in razstavah. Učitelj je tisti, ki po predhodnem spoznavanju arhivskih

fondov, zbirk in razstav izbere tisto, ki je za obisk, obravnavo snovi ali dopolnitev

najprimernejše. Pri tem izbere tudi oblike, metode in cilje, katere bo z učenci realiziral med

obiskom arhiva. Na začetku je dobro, da se učitelj odloči za zgolj informativni obisk muzeja.

Tako bodo učenci pod strokovnim vodstvom spoznali celotni arhiv: kaj je arhiv, kakšne

naloge ima arhiva, seznanili se bodo z arhivskim in knjiţnim fondom, z evidentiranjem in

čuvanjem dokumentov itd.129

126

Dragan Potočnik, Arhiv kot vir poučevanja zgodovine, Pedagoška obzorja, 2004/1, str. 125–126. 127

Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 225–226. 128



42

6 OBLIKE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU

Oblika dela je z metodo organsko povezana in praviloma od nje odvisna. Določajo jo

spreminjajoče se učne situacije (v galerijah, muzejih ali arhivih), ki obetajo večji

izobraţevalni učinek.130

Oblike so odvisne od učencev (število in psihične značilnosti učencev), od ciljev, vsebine,

razpoloţljivih didaktičnih sredstev, od didaktičnega okolja (velikost prostorov), od didaktične

zasnove in usmerjenosti vzgojno-izobraţevalnega procesa in od učiteljevih didaktičnih

kompetenc za oblikovanje, vodenje oziroma izvajanje procesa v različnih oblikah.

Najpogosteje uporabljene oblike dela v muzejih in galerijah so frontalna, individualna,

skupinska. Kadar se odločimo za delo v arhivu, potem poteka največkrat individualno ali

skupinsko, če pa nam npr. arhivist predstavi celotno institucijo, potem poteka frontalno.

FRONTALNA OBLIKA

Kolektivni neposredni pouk je znan pod oznako frontalna oblika pouka. To je organizacijska

oblika, pri kateri učitelj neposredno izvaja izobraţevalni proces s celim oddelkom ali večjo

skupino učencev. Učitelj sam uravnava njegov potek, tempo dogajanja, neposredno vpliva na

aktivnost učencev in jih vodi od začetka do konca procesa. To je iz ene strani dobro, saj

proces poteka povezano od začetka do konca, učitelj ga sproti prilagaja trenutnemu stanju,

skrbi za sistematičnost in postopnost dogajanja, za logično strukturiranje in oblikovanje

znanja. Takšna oblika je vsaj navidezno ekonomična, saj en učitelj dela z večjim številom

učencev, potrebnih je manj didaktičnih sredstev in učenci v določenem času predelajo

predvideno snov. Pri frontalnem pouku je učitelj na voljo vsem učencem, ki ga doţivljajo, in

sprejemajo, kar jim posreduje.131

Slabosti frontalnega dela z učenci so zagotovo te, da so učenci v podrejenem poloţaju in so

preteţno le sprejemalci tega, kar jim je posredovano. Njihova aktivnost je omejena samo na

čutno zaznavanje (poslušanje, gledanje) in zapomnjevanje posredovanega. To je z vidika

kognitivnih, posebej konstruktivističnih psiholoških teorij učenja, zelo slabo, saj učencem

znanja ni mogoče preprosto dati v končni obliki, temveč ga naj učenci pridobivajo z lastno

130

Ana Krajnc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavna enotnost, Ljubljana, 1979, str. 151–155. 131

Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 380 – 382.

43

miselno aktivnostjo. Učitelj lahko to prepreči tako, da učence čimbolj angaţira, da miselno

sodelujejo. Takšen izobraţevalni proces je pogosto oblikovan po utrjenih vzorcih, je monoton,

premalo zanimiv, učence ne pretegne, niti jih ne aktivira.132

Pri frontalni obliki kustos pedagog razlaga istočasno celotni skupini, tako vsi udeleţenci

spoznajo isto vsebino. Pri metodi predavanja in razlagi je najustreznejša frontalna oblika,

izbira te oblike je ustrezna pri prenašanja informacija (npr. likovne umetnosti, komentarjih,

pri projekciji diapozitivov, ob demonstraciji (likovnih tehnik)). Vendar ima slabosti, ker je

razlaga prirejena povprečju in sili vse udeleţence na isti ritem dela.133

SKUPINSKA OBLIKA

Izobraţevalni proces je skupinski, kadar so učenci šolskega oddelka ali večje skupine

razdeljeni na več manjših skupin, ki samostojno izvajajo del procesa. V pomoč pri

samostojnem delu so učencem vodniki, delovni zvezki, učni listi, ki jih vodijo po razstavnem

prostoru. Učitelj ali kustos pedagog vodi celoten potek procesa, vendar je z učenci v

posrednem odnosu preko skupin. Kljub temu je vloga učitelja ali kustosa pedagoga

pomembna, saj poleg vodenja dela skupin učencem v primerih, kjer je potrebno, tudi

neposredno pomaga.

Izkušnje prakse in ugotovitev kaţejo, da je skupinsko organiziran izobraţevalni proces bolj

razgiban, večje in boljše so: delovna disciplina, motiviranost za delo in delovna učinkovitost.

Poleg tega da so učenci aktivnejši, je to delo pomembno tudi iz vzgojnih oziroma

socializacijskih vidikov. Odnosi so bolj neposredni, intenzivnejši in bolj razgibani. Razvijajo

medsebojno komuniciranje, se spodbujajo, pomagajo, so med seboj solidarni in odgovorni za

rezultate.134

Organizacijsko je takšen proces zahtevnejši, saj je potrebno poleg objektivnih pogojev

upoštevati predvsem učence, njihove značilnosti, znanje, sposobnosti in usposobljenost za

samostojno delo. Pri oblikovanju skupin je potrebno upoštevati značilnosti učencev, vsebine

132

Prav tam, 380 – 382. 133


Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, str. 382.

44

in cilje, didaktične pogoje in objektivne okoliščine. Dobro je, da skupino sestavljajo učenci, ki

imajo nekaj skupnega in med njimi ni konfliktnih situacij.135

Pomembna je velikost skupin. Naj bo takšna, da bodo aktivni vsi člani skupine in jo bodo

lahko uspešno vodili. Če je skupina prevelika, jo učenci teţje vodijo. V manjši skupini so si

učenci bliţji, enakopravni, vodenje je bolj demokratično. Na velikost vpliva tudi obseg in

zahtevnost predvidene naloge. Skupina naj v osnovnem in srednjem izobraţevanju šteje od tri

do pet oziroma sedem članov. Skupine naj bodo homogene (s podobnimi značilnostmi) in

heterogene (z različnimi značilnostmi).136

Pri organizaciji skupinskega pouka so pomembni:

adekvatna sestava skupin glede na cilj, vsebino dela in značilnosti učencev,

primerna organizacija: jasno opredeljene naloge in načini dela, natančno določene

vloge, dolţnosti članov skupine,

jasno opredeljene komunikacije v skupini,

odnosi in komunikacija med skupinami; povezovanje skupinskega dela v razredu,

oddelku,

dobro izdelana navodila za delo posameznih skupin,

zagotovitev primernega didaktičnega okolja in didaktičnih sredstev.137

Na skupinsko delo, ki bo potekalo izven učilnice, se učenci pripravljajo tudi individualno:

zberejo informacije, predelajo dele vsebine, osveţijo predznanje, pripravijo pripomočke itd.

DELO V DVOJICAH

Ta oblika ima pred ostalimi vrsto prednosti: je organizacijsko preprosta, člani dvojic imajo

več moţnosti za aktivnost kot v frontalni ali skupinski obliki in niso sami kot v individualni

obliki. Tako je s to obliko izobraţevalni proces moţno v veliki meri prilagoditi značilnostim

učencev, povečati moţnost za njihovo aktivnost in hkrati neposredno komunikacijo med

učenci. V dvojicah se učenci medsebojno spodbujajo, si pomagajo, lahko sproti eden drugega

135

Prav tam, str. 382–383. 136 Prav tam, str. 383. 137

Prav tam, str. 383.

45

kontrolirajo in sproti s skupnimi napori premagujejo teţave in odpravljajo moţne napake. V

tej didaktični obliki so velike moţnosti za sodelovalno izobraţevanje in učenje.138

Delo v dvojicah se lahko prepleta z drugimi oblikami in se pojavlja kot sestavni del, ki

popestri in razgiba frontalno delo, lahko je v pomoč učencem pri individualnem delu in vodi k

intenziviranju aktivnosti v skupinah. Učenca se pogovorita o posameznih vprašanjih, skupaj

obdelata konkretne primer, poiščeta odgovor na postavljeno vprašanje, si med seboj pomagata

pri iskanju odgovora na postavljeno vprašanje ali pri iskanju rešitev krajših nalog in podobno.

Dvojice se navadno oblikujejo spontano, kljub temu pa je potrebno upoštevati individualne

značilnosti posameznikov in psihološke in socialne razmere, da ne bi prihajalo do nasilnega

zdruţevanja posameznikov v dvojice. Dobro je, da se pri zahtevnejših nalogah, kot so

projekti, raziskovalne naloge, referati ali drugi izdelki, upošteva psihološke, sociološke in

pedagoške vidike. Dvojico naj sestavljata učenca, ki se ujemata po osebnostnih in drugih

značilnostih. Učenci, ki se odklanjajo ali so v konfliktnih situacijah ali se po značilnostih

razlikujejo, v dvojicah ne bodo mogli uspešno delati. Dvojice naj slonijo na nečem skupnem:

interesu, načinu dela, dobri odnosi, ţelja po sodelovanju.139

INDIVIDUALNA OBLIKA

Za to obliko je značilno individualno delo vsakega učenca posebej. Vrednost te oblike je v

tem, da je vsak posameznik neposredno aktiven in tako vzgojno-izobraţevalne cilje dosega z

lastno aktivnostjo. Tako posameznik pridobiva znanje, si razvija miselne in druge

sposobnosti, osebnostne lastnosti in se navaja na samostojno (izobraţevalno in drugo) delo. Z

individualnim delom se učenci tudi izobraţujejo za samostojno nadaljnje izobraţevanje

oziroma samoizobraţevanje. Čeprav je učenec neposredno aktiven in je z učiteljem v

posrednem odnosu, je učiteljeva vloga pomembna in potrebna. Učitelj načrtuje, pripravlja,

organizira, posredno vodi delo vseh učencev in posameznikom po potrebi tudi neposredno

pomaga. 140

Individualno delo zahteva od učitelja dobro pripravo. Učence je potrebno dobro motivirati,

jim pripraviti naloge (vsebino dejavnosti), navodila za delo (metodične napotke), vidike za

138

Prav tam, str. 386–387. 139

Prav tam, str. 386–387. 140

Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, str. 387.

46

samovodenje, kriterije za pravilnosti (vprašanja za samopreverjanje, rezultate, rešitve nalog),

potrebna didaktična sredstva (delovni listi, učbeniki, delovni zvezki) in natančen razpored

časa. Po vsebini je individualno delo lahko enako za vse učence, vsi izvajajo enake naloge, ali

različno, vsak učenec ima svojo, drugačno nalogo.141

Individualno delo se pojavlja v različnih situacijah. Zgled: metoda dela s tekstom (učno-

delovni listi) ali pri eksperimentalno-praktični metodi. Ta oblika ima največjo vrednost, kadar

obiskovalci samostojno odkrivajo nove informacije in so sami tisti, ki jih posredujejo drugim.

Veliko vlog pa odigra pri individualnem delu tudi knjiţnica v galerijah, arhivih in muzejih.142

7 METODE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU

V splošnem pomenu je metoda način premišljenega načrtnega ravnanja, ki je usmerjeno k

dosegi kakega cilja.143

Metoda označuje način, kako se neka dejavnost najustrezneje in najbolje upravlja. Metoda

torej pomeni smotrno in načrtno ravnanje, s katerim dosegamo ob minimalni porabi energije,

časa in materiala maksimalne doseţke.144

Teţišče je na učenčevem pridobivanju znanja z lastno neposredno aktivnostjo. Ta obsega

iskanje in uporabo virov, odkrivanje, oblikovanje in samooblikovanje potrebnega znanja,

spoznavanja metodoloških pristopov, samoorganizacijo, samovodenje in samokontrolo

učencev v izobraţevalnem procesu.145

Učitelji učne metode uporabljajo v izobraţevalnih ustanovah, a jih lahko apliciramo tudi na

izobraţevalno delo v muzejih, galerijah146

in arhivih. Kustos pedagog v galeriji oz. muzeju

izbira metode glede na posebnost zbirke, narekuje pa jih tudi razvojna stopnja

obiskovalcev.147

141



http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=metoda&hs=1 (29. 6. 2010) 144

Ana Kranjc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavska enotnost, Ljubljana, 1979, str. 102. 145

Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 146


Prav tam, str. 26

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=metoda&hs=1

47

METODA RAZLAGE

Razlaga je govorna metoda, za katero je značilna enosmerna govorna komunikacija. Z razlago

učitelj spodbuja, sproţa in usmerja učenčevo miselno aktivnost in dobra razlaga ni samo

posredovanje dokončno izdelanega znanja, temveč aktivni stik med učiteljevo in miselno

aktivnostjo učencev. Razlaga je primerna za obravnavo takšnih vsebin, ki jih učenci brez

sistematičnega vodenja samo z lastno miselno in čutno aktivnostjo ne bi mogli uspešno

usvojiti.148

Učencem je potrebno čim enostavnejše in čim bolj dinamično predstaviti celotno

inštitucijo.149

Pri dobri razlagi je potrebno biti pozoren na prilagajanje stopnji učencev in

njihovega jezikovnega razvoja in znanja. Govor mora biti jasen in razločen, jezikovno

pravilen, povezan. Razlage se ne bere. Manj znane in nove izraze se sproti pojasni. Z vsebino

in izvajanjem se mora vzbujati radovednost, pričakovanja in pozornost. Govor naj bo zato

razgiban, z uporabo različnih pripomočkov se ustvarja ţivahno dogajanje.150

Za ilustracijo se

uporablja kakšen muzejski katalog, zanimivo besedilo ali materialni zgodovinski vir.151

Zelo

pomemben je vidni stik, tisti, ki govori, mora biti postavljen na mestu, kjer je viden vsem

učencem, pri tem pa z njimi razvije pristne odnose in neavtoritativnost.152

Zanimivo razlago

bodo učenci radi poslušali in tudi spraševali. Ta metoda je sicer namenjena najmlajšim

učencem (predvsem niţja stopnja), starejši učenci imajo ţe toliko znanja, da sama razlaga ne

zadošča več.153

METODA RAZGOVORA

Gre za eno najstarejših metod izobraţevanja. 154

Metoda je dialoška in poteka v obliki

razgovora med subjekti, to je med učitelji in učenci in učenci samimi.155

Pri tej metodi so torej

učenci sogovorniki tistega, ki razgovor vodi.156

V razgovoru prevzame posameznik aktivno

vlogo ali pa razgovor samo spremlja, posluša, opazuje in na ta način pridobiva nova

spoznanja.

148






Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998,str. 22. 154




48

Pri enosmernem razgovoru poteka komunikacija med kustosom pedagogom in obiskovalcem.

Vsak udeleţenec posebej komunicira s kustosom ali galerijskim animatorjem, mu postavlja

vprašanja, ali na vprašanja odgovarja. Eden drugega lahko dopolnjujeta. V primerjavi z

enosmernim je večsmerni razgovor dinamični. Za zgled navajam: eden od obiskovalcev

postavi določeno trditev, drugi dopolni, vmeša se kustos, zatem spregovori spet prvi in tako

naprej. Udeleţenci tako ne odgovarjajo zgolj kustosu, temveč tudi eden drugemu.157

Učitelj oz. kustos naj k pogovoru učence vzpodbuja in jih navaja k novim spoznanjem in

dejstvom.158

Spodbude so najpogosteje v obliki vprašanj in so sestavni del razgovora. Z

didaktičnega vidika so vprašanja ustrezna, kadar so: psihološko ustrezna, se pravi, da so

prilagojena razvojni stopnji, znanju, sposobnostim, so metodološko ustrezna, so jezikovno

pravilna in adekvatna odgovoru.159

Pomembno je, da se upošteva namen pogovora, pri

katerem naj pride do izraza učenčeva aktivnost.160

METODA DELA S TEKSTOM

To je metoda, pri katerih sta obravnava snovi in pridobivanje znanja vezana na rabo in

izdelavo besedila. Z rabo različnih pisnih besedil so učencem posredovana nova spoznanja,

pri tem pa se poglablja njihovo znanje, se povezuje z novim, ali se aplicira na nove primere.

Delo s tekstom je pomembno, saj učenci preko njega pridobivajo nova spoznanja, kultivirajo

svoj govor in osvojijo specifično terminologijo.161

Osnovno delo s tekstom v galeriji in muzeju je razstavni katalog, v katerem so sistematizirana

znanstvena spoznanja, ki predvsem odraslemu obiskovalcu posreduje poglobljena spoznanja.

Metodo dela s tekstom kustos pedagog uporabi, ko odraslim posreduje časopisno kritiko,

denimo o novem nakupu ali donaciji umetnine. Obiskovalci z izborom in izseki iz biografij in

monografij (npr. umetnikov) spoznajo biografske podatke in kulturno zgodovinsko okolje. Ta

metoda je pripravna pri iskanju in določanju literarne predloge likovnih del. Kustos

obiskovalcem v ta namen pripravi leksikone, ustrezne knjige z mitološko, religiozno vsebino.

Pri mlajših obiskovalcih pa je ta metoda učinkovita pri njihovem samostojnem odkrivanju in

157





Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija,Ljubljana, 2001, str. 28.

49

raziskovanju razstavljenih umetnin s pripravljenimi, natisnjenimi delovnimi listi in delovnimi

zvezki.162

METODA PRIKAZOVANJA

Tu se v smiselno celoto povezujeta učiteljevo prikazovanje in učenčevo opazovanje, ki

prehaja v zaznavanje, sprejemanje in nadaljnje faze miselne aktivnosti. Prikazovanje je

raznoliko; obsega slikovno prikazovanje, prikazovanje objektov, predmetov in delovanje

različnih procesov. Prikazovanje je lahko: govorno jezikovno (govorno pribliţevanje

predmetov in pojavov), tekstualno jezikovno, zvokovno (petje, predvajanje zvočnih

posnetkov itd), grafično (skice, slike, fotografije itd.), stvarno (resnični predmeti, naprave

itd.).

EKSPERIMENTALNO-PRAKTIČNA METODA

Gre za metodo, ki jo kustos pedagog lahko uporabi po ogledu razstave, ko se učenci ustvarjajo

v delavnici. Vsebino delavnice je potrebno izluščiti iz vsebine razstave in nato ustrezno

oblikovati likovne in druge kulturne dejavnosti.163

METODA PRIPOVEDOVANJA

Za to vrsto metode se bo kustos pedagog odločil tedaj, kadar mlajši obiskovalci sami o

določeni vsebini ne bi vedeli dosti povedati, niti ne bi mogli v zvezi z njo odgovarjati na

njegova vprašanja in se zato ne bi mogel razviti razgovor.164

METODA IGRANJA VLOG IN SIMULACIJE

Didaktična teorija ločuje metodo igre vlog in simulacije. Pri igri vlog učenec za nekaj časa (v

šoli ali za domačo nalogo) prevzame vlogo oziroma identiteto neke osebe, njeno razmišljanje,

čustvovanje in vedenje. Osebo poskuša oponašati oziroma posnemati.165

Pri igri vlog učenec

začasno prevzame identiteto drugega, medtem ko pri simulaciji ohranja lastno identiteto in

odigra namišljeno okoliščino, kot da bi bila realna.166

162




Anita Woolfolk, Pedagoška psihologija, Educy, Ljubljana, 2002, str. 300. 166

Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije

za šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 87.

50

Uporaba obeh metod pri učencih spodbuja ustvarjalnost, predstavo, sposobnost za

komunikacijo z ljudmi in predmeti, sposobnost za vţivljanje ljudi v okoliščine, sposobnost za

doţivljanje resničnih razmer, spodbuja domišljijo ter povečuje motivacijo in zanimanje za

učni predmet.167

Za uvajanje učencev v igro je potrebna motivacija učencev. Učenci se

najlaţje vţivijo v vloge, če si ogledajo odlomek igranega filma ali če si ogledajo slikovno

gradivo, ki prikazuje delo ljudi, preko učiteljevega opisa dela in dogodkov ob slikovnem

gradivu ter preko branja odlomkov besedil, ki vključujejo opise ljudi in njihovo delo v

preteklosti.168

Učenci izvajajo igre vlog v ustni obliki (monolog, dialog, diskusija, debata,

intervju, radijska oddaja, konferenca itd.) ali v pisni obliki (osebno pismo, dnevnik, uradno

pismo, pogodba itd.).169

Igra vlog omogoča boljšo medsebojno komunikacijo (timsko delo, skupinski intervjuji, javni

sestanki itd.), razvija individualne sposobnosti, prispeva k socializaciji.170

Metoda je uporabna pri obravnavi raznih zgodovinskih tematik in problematik. Uporabimo jo

lahko v začetku ure za motivacijo, v osrednjem delu učne ure za popestritev preostalih metod,

uporabna pa je tudi pri utrjevanje, preverjanju razumevanja in ocenjevanju znanja.171

Cilj je pridobiti novo znanje. Ker praksa kaţe, da je zgodovinska snov za učence mnogokrat

abstraktna, saj se učijo zgodovino, ki so jo ustvarjali odrasli, zato jim je pogosto nerazumljiva.

Učitelji iščejo načine, da bi snov čim bolje pribliţali učencem in njihovem dojemanju, zato se

je ta metoda pokazala kot zelo uspešna.172

Učenec s primernim zgodovinskim besedilom, glasbo, kostumi in predmeti rekonstruira in

prikaţe zgodovinski trenutek. Z vţivljanjem postajajo njegove predstave jasnejše. Od učencev

zahteva aktivnosti kognitivnih, konativnih in psihomotoričnih zmoţnosti. Učenci prihajajo do

znanja z izkušnjami, torej lahko govorimo o izkustvenem učenju.173

Priprava na igro vlog zahteva, da učenci izberejo tematiko in naslov, poiščejo literaturo in

vire, izberejo osebnosti, ki bodo udeleţene v igri vlog. Sledi pisanje besedila. Če gre za prave

gledališke igre, je treba izdelati kostume, priskrbeti pripomočke ter ustvariti sceno. Sledi

167







za šolstvo, Ljubljana, 2005,str. 87. 172


Prav tam, str 87.

51

priprava učencev, kjer se naučijo besedilo ter predvideti gibanje.174

Pri izvedbi igre vlog je

potrebno paziti na zaposlitev ostalih učencev – gledalcev oziroma poslušalcev. Na koncu igre

vlog vsak učenec pove, kaj se je naučil in kakšni so bili občutki oziroma počutje ob drugi

vlogi. 175

Ob igri vlog z zgodovinsko vsebino se učenci učijo drug od drugega. Pridobljeno

znanje pa ostaja trajnejše.176

METODA PREDAVANJA

Gre za metodo, ki jo kustos pedagog uporabi predvsem pri odraslih obiskovalci. Ta metoda je

monološka, ustno prenašanje znanja. Ena oseba z ţivo besedo prenaša znanje na druge tako,

da učno snov pred skupino udeleţencev razlaga, pojasnjuje, pripoveduje, opisuje in dokazuje.

Svoje znanje predavatelj samo začasno dopolnjuje z nekaterimi pomoţnimi sredstvi (film,

slike in podobno gradivo). Udeleţenci pasivno spremljajo učno snov, zato pozornost lahko

niha. Predavatelj ne sme natrpati preveč snovi, trajati pa naj ne bi smelo več kot uro. Zaţeleno

je, da si udeleţenci zabeleţijo pomembnejše ugotovitve, krajše citate, ali pa grafično skicirajo

izvlečke. Takšne beleţke so priporočljive in so sredstvo za poslušalčevo boljše aktivno

dojemanje snovi.177

METODA DELA S SLIKOVNIM GRADIVOM

Zgodovinsko dokumentirano slikovno gradivo je z didaktičnega stališča pri pouku zgodovine

ustrezno učno sredstvo. S sliko prikazujemo zgodovinske posebnosti in tipičnosti,

prikazujemo zgodovinsko resničnost. Najbolj verodostojno slikovno gradivo so fotografski

posnetki in dokumentirane slike (tudi karikature, grafikoni). Učitelj mora učencem natančno

določiti cilje, torej, kaj na sliki opazujejo, in postopke, kako naj opazujejo in na osnovi slike

izluščijo spoznanja. Tako učenci spoznavajo pomen simbolov, odkrivajo posamezne

vsebinske elemente, jih primerjajo in povezujejo.178

174






za šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 87. 177




52

Slika vpliva na učenčeva čustva, aktivira njegov sistem vrednot in stališč. Učenec dojema, da

je slika zgodovinski vir, ki je s svojim sporočilom enakovredna zgodovinskemu besedilu.179

Učenec razvija sposobnosti za opazovanje, prepoznavanje in predstavljanje zgodovinskih

okoliščin, analizo, sposobnost za sklepanje, primerjanje, vrednotenje dogodkov, okoliščin in

pojavov. Ta metoda uvaja učenca v ţivljenje v sodobnem svetu, v katerem se vizualizacija in

jezik simbolov močno uveljavljata v učenju in medsebojnem sodelovanju.180

Učenci se srečujejo z različnim slikovnim gradivom: fotografijo, umetniško sliko, zemljevidi.

Prikazujejo lahko portrete osebe, druţine, dogodke, vsakdanje ţivljenje, predmete, mesta.

Uporabljajo se tudi slikovni motivi, ki so na grbih, kovancih, bankovcih, razglednicah itd.

Najpogostejša vprašanja, ki se postavljajo ob sliki so: Kdo je ustvaril sliko? Kaj vemo o

avtorju? Zakaj je ustvaril to sliko? Kdo ali kaj je na sliki? itd. Na nekatera vprašanja učenci

lahko odgovorijo tako, da slikovno gradivo le opazujejo, za določena pa morajo poiskati

sekundarne vire. V nekaterih primerih ni dokončnega odgovora, ampak le domnevanje.181

Fotografije

Pri proučevanju fotografij učenci poskušajo odgovoriti na naslednja vprašanja: Kdo je avtor?

Kaj je avtor hotel, da se vidi na sliki? Kdaj je fotografija nastala? Kaj je na fotografiji? Kaj

se dogaja? Kaj je v ozadju, v ospredju, na sredini? Kakšen učinek naj bi imela fotografija?

Kakšna je vrednost fotografije? Kaj sporoča? Kakšen je pomen?

Pri fotografiji naj učenci ugotovijo še nastanek fotografije (spontan, uprizorjen), tehniko

(kompozicija, perspektiva), manipulacijo (retuširanje, montiranje, izrezovanje).182

Umetniške slike

Pri preučevanju umetniških slik bi morali učenci najprej poznati umetnostna obdobja in smeri,

poznati bi morali glavne slovenske umetnike oziroma umetnike, ki so delovali na

Slovenskem. Ob umetniških slikah učenci ugotavljajo in opisujejo: vrsto slike (portret,

tihoţitje, verska scena, zgodovinska slika, pokrajinska slika), uporabljeno tehniko (skica s

svinčnikom, ogljem, akvareli, freska, oljna slika, lesorez itd.), osebe in predmeti na sliki

(prostor, obleke, vedenje, poteze), notranjo sestavo slike (načrt, barve, svetloba, sence),

179






53

namen (zasebna, javna, samostojna, del zbirke), kompozicijo (struktura, zgradba), prespektivo

(odnos do opazovalca: ptičja, centralna), proporcije (zlati rez), svetloba in barje (barvni

kontrasti), figuralika (gibanje, mirovanje, mimika, gesta). Ob slikah učenci odgovarjajo na

vprašanja: Kdo je avtor? V katero obdobje spada slika? Kje je bila ali je razstavljena? Vrsta

slike? Koga slika predstavlja? Komu je bila namenjena? Kakšna je zgodovinska vrednost?

Kakšno likovno simboliko opazimo na sliki? Kakšna je vsebina slike?183

8 UČNA NAČELA

Za pravilen in kakovosten zgodovinski pouk je potrebna kvaliteta poučevanja. Da to

doseţemo, moramo upoštevati učna načela, to so preizkušena napotila za načrtovanje,

organiziranje in vodenje pouka. Učitelju zagotavljajo, da pri pouku ne bo ugibal, kaj bo storil,

temveč bo vedno vedel kako in zakaj je potrebno v praksi ravnati.184

Po Šilihu je bistvo načel to, da »prihranjujejo odločitve, energijo in čas, v ţivljenje

posameznika ali skupnosti pa vnašajo red in doslednost ter zagotavljajo nepretrgano

ravnanje.«185

Šilih v svoji splošni didaktiki navaja 12 načel, bistvena za zgodovinski pouk pa so po Zgoniku

naslednja: načelo vzgojnosti, načelo nazornosti, načelo sistematičnosti, načelo dostopnosti,

načelo trajne prisvojitve, načelo domačijske bliţine, načelo ţivljenjske bliţine.186

Menim, da so bistvena pri pouku zgodovine na terenu naslednja načela:

NAČELO VZGOJNOSTI

Zgodovinski pouk prispeva bistveno k oblikovanju celotne osebnosti, oblikuje moralno

vzgojo mladega človeka in njegove odnose do druţbe. Načelo vzgojnosti učinkuje na tri

področja učenčeve dejavnosti: prispeva k razvijanju umskih in intelektualnih sil učencev,

183


fakultete, Ljubljana, 2007, str. 213–217. 184


Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961, str. 54. 186

Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 112–123.

54

krepi in razvija usmerjenost učenca v duhu naprednosti, humanizma, razvija pozitivno moralo

učencev ter zajema vsa vzgojna področja.187

NAČELO NAZORNOSTI

»Z nazornostjo v pouku učencem na metodično premišljen način ustvarjamo stik z

resničnostjo, ki je vir znanja in predmet učenčevega spoznavanja.«188

To načelo terja, da si učenci pridobivajo jasne zgodovinske zaznave in pravilne predstave.

Učno načelo nazornosti izvajamo na dva načina – s pomočjo zunanje in notranje nazornosti.

Obe sta potrebni in sta med seboj povezani. Katera prevladuje je odvisno od snovi, učnih

sredstev, ki so nam na razpolago, od učnega smotra in od psiholoških pogojev. Zaznave

zgodovinske resničnosti si pridobivajo učenci z optičnim opazovanjem zgodovinskih virov in

predmetov, to je na terenu – v muzeju, galeriji, arhivu.189

Pri delu na terenu gre za proces, v katerega so vključena vsa čutila, vključno s predznanjem,

domišljijo, mišljenjem in pomnjenjem. Bizjakova deli načelo nazornosti na čutno in

pojmovno. Čutno omogoča neposredni stik s stvarnostjo, zagotavlja polne predstave ter

poglobljeno doţivljanje, medtem ko pojmovno predstavlja celovitost simbolno izraţenih misli

in se meri z razvitostjo abstraktno logičnega mišljenja pri učencih.190

Ţal je tak način pogosto omejen. V mnogih primerih iz različnih razlogov raba resničnosti ni

moţna, zato uporabljamo nadomestke resničnosti, ki jih lahko didaktično bolj prilagodimo kot

resnična sredstva.191

Z večino nazoril sta zdruţena učiteljeva ţiva beseda in tekst v učbeniku.

S tem doseţemo notranjo nazornost. Razumevanje zgodovinskih dejstev doseţemo z

ţivahnim pripovedovanjem, opisovanjem, poročanjem, pojasnjevanjem, s čimer doseţemo

domišljijske predstave. Neposrednega zaznavanja pa tukaj ni. S ponazarjanjem pa ne smemo

pretiravati.192

Kot pravi Šilih: »Preveč nazoril hkrati razrahlja pozornost in odvaja učence od

bistvenega, … bega jih bogastvo vtisov.«193

187

Prav tam, str. 113–116. 188

Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009, str. 141. 189

Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968 str. 116–118. 190

Joţica Bizjak, Didaktični model strokovne ekskurzije za naravoslovje in tehniko, DZS, Ljubljana, 1999. 191

Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009, str. 141. 192


Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961, str. 67.

55

NAČELO SISTEMATIČNOSTI

Pri posredovanju zgodovinskih dejstev naj spoznanja sledijo urejeno, zlasti bodimo pozorni

na to, da bodo učenci razlikovali bistvena zgodovinska dejstva od postranskih. Sistematičnost

ima pri pouku zgodovine pomen za pridobivanje zgodovinskega mišljenja. Vsako metodično

ali učno enoto moramo premišljeno porazdeliti na sestavne dele, poudariti bistvo in jih

povezati v celoto.194

NAČELO DOSTOPNOSTI

Zmogljivost učencev za sprejem novih zgodovinskih spoznanj je odvisna od starostne stopnje.

Zgodovinska snov mora biti podana v logični zaporednosti in po znanih didaktičnih pravilih

(od bliţnjega k daljnemu, od laţjega k teţjemu, od konkretnega k abstraktnemu itd.).195

NAČELO TRAJNE PRISVOJITVE

Učiteljeva skrb je, da se učenci učno snov naučijo tako, da jo znajo vedno ţivljenjsko

uporabiti. Če to načelo zanemarimo, se lahko zgodi, da je učenčevo zgodovinsko znanje kljub

didaktično ustreznemu posredovanju pomanjkljivo.196

NAČELO AKTUALIZACIJE

Predstavlja realizacijo nazornosti in konkretizacijo teorije. Videno apliciramo na obstoječo

socialno ali druţbeno stvarnost.197

NAČELO AKTIVNOSTI

Še tako dobro pripravljeno delo na terenu brez aktivnosti učencev ne prinaša izpolnjevanja

zastavljenih ciljev. Pri pripravi učne ure mora učitelj nujno vključiti tudi učence. Učenčeva

aktivnost je npr. lahko povezana z zbiranjem podatkov o vsebini, ki jo bodo podrobneje

spoznali, učencem je potrebno dopuščati samostojnost pri opazovanju (npr. umetniških slik v

galeriji). Le-tako si učenci razvijajo znanje in lastne sposobnosti.

194



Prav tam, str. 121–122. 197

Dragan Potočnik, Ekskurzije pri pouku zgodovine, Zgodovina v šoli, 2005/3–4, str. 66.

56

NAČELO PRIMERNOSTI

Kadar se odločimo za dve uri trajajoč ogled inštitucije, ne bomo vključili več razstav, ki nam

jih npr. muzej ponuja, temveč se bomo osredotočili le na eno razstavo, ki je za našo vsebino

najbolj primerna.

NEČELO DOMAČIJSKE BLIŢINE

Upoštevanje tega načela izhaja iz psihološkega spoznanja, da so učenci razumsko in čustveno

povezani z domačijo in da jim je pri pouku zanimivo, kar je z njo v zvezi. Zato so učenci pri

takem pouku pozorni in zainteresirani. Na domačijo naslonjena zgodovinska snov vnaša v

pouk čustveno prizadetost in je vzgojno učinkovita. Domačija nudi učencem osnovne zaznave

in predstave, zagotavlja jim nazorno osnovo, tako da je sprejemanje abstraktnih dejstev laţje.

Geografsko in časovno oddaljene zgodovinske kulturne ali politične posebnosti, si morejo

učenci skozi prizmo domačije bolje predstavljati. V domačijski bliţini se zrcalijo odmaknjene

pokrajine in pretekli časi.198

NAČELO ŢIVLJENJSKE BLIŢINE

Upoštevanje tega načela pomeni, da se morata pouk zgodovine in ţivljenje čim bolj pribliţati.

Iz tega izhaja nujnost aktualizacije zgodovinske snovi.199

9 VZGOJNE VREDNOTE

Obravnavanje zgodovinske snovi s pomočjo muzejev, galerij in arhivov nudijo učencem

veliko moţnosti poudarjanja vzgojnih vrednot.

Vzgojne vrednote so naslednje:

MATERIALNA IN DUHOVNA KULTURA

Kulturno zgodovinski ostanki in spomeniki učence duhovno bogatijo, izobraţujejo, utrjujejo

njegovo druţbeno zavest in jih moralno krepijo. Ob ustrezni nazornosti vzbudimo v učencu

spoštovanje do dela, čudenja o tem, kaj vse zmore človek, tudi spoštovanje do posameznika –

človeka. Bogato materialno dediščino najdemo povsod po svetu, tudi doma. Na stare

spomenike je potrebno učence opozoriti, jim jih pokazati in pojasniti. Izhajamo lahko iz

198

Dragan Potočnik, Ekskurzije pri pouku zgodovine, Zgodovina v šoli, 2005/3–4, str. 123. 199

Prav tam, str. 123.

57

domačega kraja. Izberemo najvaţnejše kulturnozgodovinske spomenike, nato pa učence

peljimo na ogled. Učenci tako vzljubijo in spoštujejo kulturnozgodovinsko dediščino in svoj

narod, svojo zgodovino. Učenci spoznajo, da je tudi v naši domovini veliko spomenikov in se

nam ni potrebno sramovati preteklosti. Pri pouku zgodovine učence navdušujmo za ogled,

vzbujajmo pa jim tudi smisel za zbiranje zgodovinskih ostankov, dokumentov, starih knjig,

novcev, arheoloških materialnih preostankov itd.200

ESTETSKA VZGOJA

V učencu z estetsko vzgojo razvijamo estetski čut, vzgojno vplivamo na doţivljanje lepote,

harmonije, umetniškega navdiha. Z estetsko vzgojo si učenci razvijajo vsestranski razvoj

osebnosti. Bogato umetnostnozgodovinsko dediščino si lahko z učenci ogledamo na terenu

(npr. srednjeveško stensko slikarstvo). Primerov, kjer lahko razvijamo učenčev estetski čut in

njihov umetniški navdih, je veliko (muzeji, galerije, arhivi), toda v kolikor ne moremo na

teren, si lahko umetnostnozgodovinsko dediščino ogledamo tudi s pomočjo slikovnega

gradiva.201

HUMANISTIČNI POMEN POUKA ZGODOVINE

Humanistični ideal je v zgodovini eden izmed najpomembnejših. Človek se v njem postavlja

za vzor in ideal človeku. Humanistični ideal pogosto interpretiramo kot zahtevo po popolnosti

ţivljenja oz. kot zahtevo po »človeškem« človeku. Ideal humanizma lahko učencu pribliţamo

s poukom zgodovine. Grška in rimska antika sta prvi obdobji razmaha humanističnih idealov.

Ideje humanizma so Grki oblikovali v umetnosti, filozofiji, knjiţevnosti, politiki. Pomembni

deli sta npr. Antigona in Iliada te druga grška knjiţevnost, polna etičnih idealov, ki jih lahko

uspešno uporabimo pri pouku zgodovine. Korenine za sodobni humanizem najdemo tudi v

srednjem veku, tudi v krščanstvu itd.202

MORALNO-ETIČNA VZGOJA

»Ljudje, ki so se borili za pravice svojega ljudstva in za narodno samostojnost ter proti

izkoriščanju, so navadno tudi v etičnem smislu pozitivni; osebno pošteni, značajni, borbeni,

resnicoljubni. Take ljudi učenci spoštujejo in cenijo.« V zgodovinski snovi najdemo veliko

poštenih in pozitivnih borcev; učencem je pri srcu hraber, vojaško talentiran, pogumni

200




58

Aleksander Veliki. Toda primerov ne iščimo le iz politične oz. vojaške zgodovine. Veliko

borcev bomo našli tudi v kulturni zgodovini – borcev za kulturni napredek in znanstveno

resnico (Nikolaj Kopernik, Galileo Galilei, Martin Luther …).203

10 UČNO-DELOVNI LISTI KOT OSNOVNA OBLIKA PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU

Ko se učitelji odločajo za obisk učencev v muzeju, se po navadi najprej pozanimajo, kako

takšen obisk poteka in ali so na voljo tudi delovni listi. Skrbno sestavljen delovni list so

namreč koristen pripomoček pri pedagoškem delu. Mnogi učitelji so mnenja, da so delovni

listi motivacija za učence, saj si tako učenci z njimi podrobneje ogledajo muzejske predmete,

o njih več izvedo ter tako najbolje izkoristijo obisk muzeja. Takšni učitelji delovne liste po

vrnitvi v šolo uporabljajo za ponavljanje in utrjevanje učne snovi. Zgodi pa se tudi, da

nekateri učitelji zahtevajo delovne liste zgolj zato, da se ne rabijo pripraviti na obisk muzeja

in da so potem učenci med samim obiskom zaposleni. Toda razlika med prvimi učitelji in

drugimi je očitna: prvi pridejo na obisk muzeja ţe pripravljeni ter tudi ţe seznanjeni s

potekom obiska. Večina ima s seboj pripomočke (pisala). Učenci drugih pa so presenečeni ob

omembi delovnih listov; nekateri celo izjavijo, da jih ne bodo reševali. Za reševanje jih učitelj

ni dovolj motiviral in pripravil, zato mora to delo prevzeti muzejski pedagog, kar pa seveda

gre na račun časa, ki je potreben za obisk muzeja.204

V nadaljevanju predstavljamo, kaj moramo upoštevati pri sestavljanju delovnih listov,

navajamo tipe nalog in tehniko postavljanja vprašanj. Učitelj lahko sestavi delovne liste za

ogled občasnih oz. stalnih razstav v muzeju in galeriji, na podoben način pa lahko sestavlja

naloge tudi za delo v arhivu.

10.1 SESTAVLJANJE DELOVNIH LISTOV

Ogled zbirke ali razstave z delovnimi listi je lahko uspešen, če so delovni listi dobro

sestavljeni. Kadar učenci niso pokazali zanimanja za ogled in reševanje, ne moremo kriviti

203


Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej

Ptuj, Ptuj, 2003, str. 210.

59

zgolj njih ali učitelje. Vprašamo se lahko, ali niso morebitni vzrok delovni listi, ki so slabo

sestavljeni. V tem primeru je obisk kulturnih institucij lahko samo izpolnjevanje, ne pa tudi

nekaj plodnega in ustvarjalnega.205

Na vprašanje, kakšni so dobri delovni listi, ne bo enoznačnega odgovora. Pomembno je, da

pri sestavljanju upoštevamo naslednje kriterije: raznovrstnost (naloge objektivnega tipa,

naloge krajših ali daljših prostih odgovorov, avtentične naloge), praktičnost, teţavnost nalog

(niţji ali višji nivo po Bloomu, zaprta ali odprta vprašanja), tehniko postavljanja vprašanj,

občutek celote, učni načrt, tehnična pravila.206

10.1.1 RAZNOVRSTNOST

Enoličnost delovnih listov otroke dolgočasi in demotivira. Popestrimo jih lahko z različnimi

tipi nalog, z ilustracijami, s sestavljenimi nalogami, ki so kombinacija različnih tipov in oblik

nalog, z ugankami, kriţankami, rebusi in podobno.207

NALOGE OBJEKTIVNEGA TIPA

Naloge objektivnega tipa zahtevajo reprodukcijo učne snovi. Učenci morajo pri takih nalogah

pokazati specifično znanje in razumevanje. Modeli nalog so:

naloge s kratkimi odgovori,

naloge z izbirnimi odgovori,

naloge alternativne izbire,

naloge povezovanja,

naloge urejanja,

naloge dopolnjevanja,

naloge popravljanja ali odkrivanja napak,

naloge pojasnjevanja in interpretiranja.208

205

Prav tam, str 210. 206




Ptuj, Ptuj, 2003, str. 210. 208

Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih

temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 35.

60

NALOGE S KRATKIMI ODGOVORI

Pri tem tipu nalog oziroma vprašanj morajo učenci na kratko odgovoriti na najbolj pogosta

vprašanja, kot so npr. kdaj, kje, kdo, kaj. Odgovor ne omogoča ugibanja, ampak zahteva

zapomnitev podatkov. Pravila za sestavljanje teh nalog so, da morajo biti specifične,

nedvoumne in kratke ter se morajo nanašati na oţji problem. Na vprašanja se odgovori z eno

besedo, številko, lahko pa tudi s kratkim stavkom.209

Primer: Kdaj je bil ustanovljen prvi muzej na svetu?

NALOGE Z IZBIRNIMI ODGOVORI

Naloge z izbirnimi odgovori ali večstanske izbire ponujajo več moţnih odgovorov, zato je

dana večja ali manjša verjetnost za slučajno rešitev oziroma ugibanje. Pri učencih se ţe

preverjajo miselne sposobnosti, razumevanje, pojasnjevanje vzrokov in posledic, uporabo

učne snovi ter tudi vrednotenje. Naloge z izbirnimi odgovori lahko razdelimo v naloge z enim

pravilnim odgovorom, naloge z najboljšim odgovorom, naloge z negativnim odgovorom,

naloge z več pravilnimi odgovori in naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov. Pravi in

napačni odgovori se ne smejo preveč ločevati oziroma izstopati. Pravila za sestavo teh nalog

so posebna, saj zahtevajo, da mora uvodni del naloge vsebovati osnovni problem in mora biti

daljši, moţni odgovori pa krajši. Moţnih odgovorov mora biti več (najmanj trije). Odgovori

morajo biti povezani s problemom ter pribliţno enako dolgi. Pravilni odgovori ne smejo biti

vedno na začetku, na sredini ali na koncu. Poveča se lahko tudi zahtevnost, in sicer na način,

če v uvodnih napotkih ni nakazano število pravilnih izbir.210

Primer: Kaj je arhiv?

A umetniška delavnica

B kulturna, zgodovinska in raziskovalna organizacija

C prostor, kjer skladiščijo predmete

209


Prav tam, str. 36.

61

NALOGE ALTERNATIVNE IZBIRE

Naloge alternativne izbire (da – ne, pravilno – napačno, resnično – neresnično) omogočajo

preverjanje poznavanja podatkov in uporabnosti znanja, učencem pa dopuščajo veliko

moţnost ugibanja.211

Takšne naloge je razmeroma lahko sestaviti, ker pa obstaja moţnost ugibanja, je dobro, da se

od učencev zahteva tudi utemeljitev odgovora (če ne pisno, pa to strimo vsaj v razgovoru ob

reševanju delovnih listov). S tem angaţiramo učenčeve miselne procese.212

Pravila za sestavljanje takšnih nalog so posebna, saj se besed s splošnim pomenom ne sme

uporabljati, vsebovati pa morajo samo en problem. Večkrat se pri takšnih vprašanjih pojavijo

pomanjkljivosti, npr. površno sestavljena, dvoumna in nebistvena vprašanja; ker sta na izbiro

dve alternativi imajo učenci tako 50 % moţnosti, da slučajno izberejo pravilni odgovor.213

Primer: Sakralno slikarstvo je nosilec glavnega umetniškega razvoja obdobja romantike.

DA NE

NALOGE POVEZOVANJA

Pri nalogah povezovanja morajo učenci povezati podatke iz dveh stolpcev (od 5 do 10

elementov), npr. povezati imena in dogodke, letnice in dogodke, osebnosti in njihova dela,

vzroke in posledice, izume in izumitelje ipd. Pri izbirnem stolpcu mora biti večje število

elementov. Pravila za sestavljanje nalog so takšna, da naloge vedno vsebujejo navodila.

Zaradi boljše preglednosti naj bi bil izbirni stolpec urejen v logičnem redu. Oba stolpca

morata biti na isti strani lista.214

Primer: ZVOČNI ZAPIS ROKOPISNE KNJIGE

TISKANO GRADIVO POSNETKI NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH

PISANO GRADIVO LETAKI

211



Ptuj, Ptuj, 2003,str. 211.

213


temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 38. 214

Prav tam, str. 38.

62

NALOGE UREJANJA

Naloge urejanja zahtevajo, da učenci razvrstijo podatke v stolpcu po določenem vrstnem redu,

ki ga zahteva vprašanje. Vprašanja najpogosteje zahtevajo kronološko razvrstitev dogodkov,

kjer učenci po kronološkem zaporedju napišejo zgodovinske dogodke, osebnosti ipd. ali pa

sistematizirati vsebinska znanja (npr. zaporednost razlogov ali posledic itd.). Po navadi te

naloge na zahtevajo zahtevnejših razmišljanj, preverjajo le poznavanje zgodovinskih imen,

oseb, letnic itd.215

NALOGE DOPOLNJEVANJA

Naloge dopolnjevanja preverjajo poznavanje podatkov in so omejene z vnaprejšnjimi

predvidevanji vseh moţnih odgovorov. Naloge so zastavljene v obliki nedokončanega stavka,

zato morajo učenci stavek dokončati oziroma ga dopolniti, tam kjer manjkajo določene

besede. Naloge so razmeroma lahke, iz dopolnjevanja pa se ugotovi, kako je učenec razumel

smisel zgodovinskega dogajanja in logiko trditve. Pri sestavljanju je potrebno paziti, da je tudi

brez praznin za dopolnjevanje razumljivo in smiselno.216

Pri tipu dopolnjevanja izpuščene besede, ki jih mora učenec vstaviti, ne smejo biti na začetku

stavka. V stavku tudi ne sme biti preveč izpuščenih besed, dovolj je, če sta dve. Mlajši učenci

laţje odgovarjajo na vprašanja, kot dopolnjujejo stavke. Sestava teh nalog ni teţka, učenci pri

odgovarjanju znanje reproducirajo in ne le prepoznavajo podatke.217

Primer: Najpomembnejši dokumenti naše zgodovine so ohranjeni v (ime arhiva)

__________________________________________________________________________.

NALOGE POPRAVLJANJA ALI ODKRIVANJA NAPAK

Te naloge preverjajo predvsem razumevanje učne snovi. Učenci morajo odkriti napako ali

napačno besedo. Zato so potrebna navodila; učenci morajo podčrtati ali kako drugače označiti

napake.218

Primer: Ivana Kobilica, Ivan Grohar in Matija Jama so slikarji, ki pripadajo obdobju

impresionizma.

215




Ptuj, Ptuj, 2003, str. 211. 218


temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str.42.

63

NALOGE POJASNEVANJA IN INTERPRETIRANJA

Med najzahtevnejše naloge objektivnega tipa spadajo interpretacijske naloge, ki preverjajo

poznavanje podatkov, analizo in sintezo ter sposobnosti interpretiranja in ocenjevanja pisnega

in slikovnega vira. Naloga je lahko sestavljena iz dveh delov. Prvi je uvodno izbrano gradivo,

ki je lahko besedilo iz zgodovinske knjige, učbenika, druge strokovne literature ali pa je

slikovno gradivo (tabela, graf, fotografija). V drugem delu sledijo vprašanja, ki so

objektivnega tipa in morajo ţe vnaprej imeti predvidene moţne odgovore, ki so ponavadi

kratki. Uvodno besedilo ali slikovno gradivo je lahko orientacija in ilustrativno motivacijsko

gradivo za reševanje nalog. S temi nalogami preverjamo poznavanje vzročno-posledičnih

odnosov, prepoznavanje pomembnosti informacij, sposobnost razvijanja in prepoznavanja

hipotez ali pomembnih problemov, sposobnost posploševanja in sklepanja.219

POSEBNE NALOGE OBJEKTIVNEGA TIPA

Posebne naloge objektivnega tipa (kratki odgovori), so motivacijske naloge, kot na primer

kriţanke ali druge didaktične igre (uganke, rebusi, izpolnjevanke, mreţe). Te naloge ponavadi

preverjajo znanje, to je pojme, osebnosti, dogodke itd.220

NALOGE PROSTIH ODGOVOROV

Med naloge prostih odgovorov oziroma naloge neobjektivnega tipa spadajo predvsem esejske

naloge oziroma naloge prostih odgovorov.221

Naloge esejskega tipa ali eseji so zapisi po

svojih besedah. Paziti je treba, da je zaključek eseja prost. V pomoč se lahko navedejo ključne

besede, ki jih morajo učenci pri pisanju upoštevati, ali zahteva, da esej vključuj štiri ali manj

korakov (uvod, argumenti za tezo, argumenti proti tezi, zaključek). Ločimo naslednje esejske

zapise: informativni zapisi po svojih besedah, pripovedno-ustvarjalno pisanje, kritično-

analitična obravnava. Med eseje uvrščamo tudi referate, seminarske in raziskovalne naloge,

projekte, poročila o knjigah, obiskih razstav, muzejev, arhivov, ekskurzij, ocene prebranih

knjig, pisne igre vlog itd.222

Te vrste nalog preverjajo razumevanje učne snovi, še posebej razloge in posledice, uporabo

znanja v novih okoliščinah, povezovanja, primerjanja, analiziranja, interpretiranja in

219

Prav tam, str. 43–44. . 220




Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,

Ljubljana, 2005, str. 40.

64

vrednotenja dogodkov in pojavov ter sposobnost pisnega izraţanja oziroma vse kategorije

kognitivnega področja. Učenec kaţe sposobnosti samostojnega mišljenja in doţivljanja, ki jih

ni mogoče evidentirati z drugimi pisnimi preverjanji znanja. Delimo jih na krajše in daljše

esejske naloge ter razširjene oziroma raziskovalne.223

Raznolikost delovnih listov torej doseţemo ne le z uporabo zgoraj naštetih nalog, temveč tudi

z različnimi oblikami nalog. Učenci torej lahko odgovore iščejo na več načinov – z

reševanjem ugank, rebusov, kriţank, premetank, iskanjem besed, iskanjem ustreznih parov,

iskanjem razlik ali podobnosti itd. Naloge naj spodbujajo čim več spretnosti in znanj, ne le

verbalnih. Risanje in dorisovanje zahteva opazovanje, oko se ustavi na predmetu dalj časa.

Vključimo lahko tudi matematične spretnosti, kot so računanje, merjenje, ocenjevanje in

podobno.224

10.1.2 PRAKTIČNOST

Pri reševanju delovnih listov lahko učence zmoti veliko drobnih ovir. Zato je potrebno pri

sestavi, da smo pozorni na določene malenkosti, in sicer:

Izogibati se moramo nalogam, ki zahtevajo, da se okrog majhnega muzejskega

predmeta naenkrat zbere velika skupina učencev.

Izogibati se moramo nalogam, ki zahtevajo oblikovanje muzejskega predmeta v

vitrini, ki je previsoka za otroke, ali predmeta za steklom, ki ima odsev na višini

otrokovih oči.

V nalogah moramo natančno določiti, kje učenec najde odgovor (v kateri sobi, vitrini),

in opisati pot.

Jasno mora biti določeno, kakšen odgovor zahtevamo (z dolţino in številom črt, na

katere se vpisujejo odgovori, damo namig, ali zadostuje le beseda, ali pričakujemo cel

stavek, morda krajši tekst, več odgovorov).

Nivo besedišča in dolţina stavkov morata biti primerna stopnji otrok, ki jim je delovni

list namenjen. Stavki naj bodo kratki, besedišče preprosto. Ne uporabljajmo tujk. Če

se tujkam ni mogoče izogniti, le-te pojasnimo.

223




Ptuj, Ptuj, 2003, str. 214.

65

Pri pisanju stoje se lahko pojavijo teţave, zato jim dovolimo pisati na tleh ali pa jim

ponudimo trde podlage za pisanje (kartonske mape).

Če se pri učencih pojavlja nemir, so morda delovni listi predolgi. Če določenih nalog

ne ţelimo izpustiti, si pomagamo tako, da nekatere naloge prihranimo za konec, učenci

jih rešijo ob koncu obiska, lahko pa jim damo tud za domačo nalogo. S tem si

skrajšamo čas reševanja v zbirki, hkrati pa preprečimo zasičenost s podatki,

naveličanost, dekoncentracijo. Tako učenci razmišljajo o muzejskih predmetih še

doma ali v šoli.

Delovni listi naj bodo dostopnim vsem učencem, zato naj bodo čim bolj poceni.

Delovni list, ki obsega eno stran, bi naj bil brezplačen. Izkušnje kaţejo, da ni dobro, če

zastonj ponudimo obširnejši delovni list, saj ga tako nehote ţe v naprej

razvrednotimo.225

Obstaja tudi veliko malenkosti, ki vzpodbujajo učenčevo motivacijo:

Naloge, ki ne zahtevajo enega samega pravilnega odgovora, ustvarijo sproščeno

vzdušje, ki niti najmanj ne spominja na šolo. Pri takih nalogah učenci izrazijo

svoje mnenje in občutke (npr. glasba, ki jo slišim se mi zdi zabavna, poskočna,

dolgočasna) neovirano.

Oblika delovnih listov lahko motivira: uporabimo zanimive črke in ilustracije, ki

vzbudijo pozornost otrok. Vseeno smo pri izbiri pozorni in zmerni. Za dober

grafični izgled velja reklo »malo je več«.

Humor je vedno dobra motivacija. Kljub temu pa ne dati občutka, da gre pri

reševanju delovnih listov zgolj za igro in zabavo, sicer bi se lahko reševanja lotili

neresno.226

10.1.3 TEHNIKE POSTAVLJANJA VPRAŠANJ

Osnovni element dobrega delovnega lista je pravilno postavljeno vprašanje. Vprašanja lahko

glede na to, katere spoznavne procese sproţajo pri učencu, razdelimo na dve osnovni skupini:

vprašanja niţjega in vprašanja višjega nivoja.227

Pri tem je pomembno, da višje taksonomske

ravni vključujejo tako imenovane niţje: vrednotenje ali kritično mišljenje se ne odvija kar na

225


Ptuj, Ptuj, 2003, str. 214. 226


Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 227

Prav tam, str. 215.

66

suho ali kot soočenje »mnenj«, ampak pomeni disciplinirano in sistematično razmišljanje ob

konkretnih vsebinskih izhodiščih oziroma ob dodatnem (pred)znanju.228

Za nas so pomembna ta vprašanja:

ENOPOMENSKA VPRAŠANJA

Na takšna navadno ni moţno odgovoriti. So kratka, jedrnata , usmerjena le na niţje psihične

in miselne procese. Zahtevajo reprodukcijo ali prepoznavanje ţe naučenih vsebin. Ponavadi se

začnejo z vprašalnicami: kdo?, kdaj?, kateri?, kako? in sprašujejo po dejstvih in podatkih.229

Vprašanja niţje ravni so primerna za pridobivanje faktografskega znanja, ki ga lahko učenci

spominsko usvojijo in si ga zapomnijo.230

KONVERGENTNA VPRAŠANJA

Ta vprašanja angaţirajo višje miselne procese, razvijajo logično mišljenje in sklepanje ter

ustvarjalno mišljenje. Pravilni odgovor je en sam, ki pa je celosten in daljši. Ta vprašanja od

učenca zahtevajo razumevanje ţe znane snovi, ki jo opiše s svojimi besedami, uporabo znanja

v novih, spremenjenih ali podobnih situacijah in analizo snovi, ko razčlenjuje, išče vzroke,

motive, dokaze in podobno.231

DIVERGENTNA VPRAŠANJA

Ta vprašanja dopuščajo en sam pravilen odgovor in zahtevajo sintezo (učenec samostojno

kombinira različna spoznanja, da pride do originalne rešitve problema) ali vrednotenje

(učenec izraţa svoja mnenja, osebne vrednostne sodbe, moralna stališča).232

V šolskem izobraţevanju (zlasti v osnovnem) so pogostejša konvergentna in zaprta (pravilen

le en odgovor) vprašanja. Odprta vprašanja (več pravilnih odgovorov) višje ravni so miselno

in intelektualno zahtevnejša in delujejo zelo spodbujevalno.233

228

Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,



Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 230



Ptuj, Ptuj, 2003,str. 215. 232


Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 359.

67

Pri postavljanju vprašanj bodimo pozorni, da ne bodo dvoumna. V stavku naj bo le eno

vprašanje. Da bo vprašanje čim bolj jasno, ga začnemo z glagolom, npr. nariši, napiši, oceni,

razloţi. Odgovori na dobra vprašanja morajo biti povezani z muzejskimi predmeti in ne z

napisi, saj mora biti bistvo dela z delovnimi listi opazovanje in ne branje. Delovni listi naj

vsebujejo vprašanja niţjega in višjega nivoja. Slednja so sicer bolj zaţelena, a brez prvih tudi

ne gre.234

10.1.4 OBČUTEK CELOTE

Kljub praktičnim in raznolikim nalogam v delovnih listih, lahko učenci odidejo iz muzeja s

kopico nepovezanih dejstev, ne da bi v resnici sploh dojeli, čemu so reševali naloge in kaj naj

bi se z reševanjem naučili. Če ţelimo ugotoviti, ali naš učni list vzbuja občutek celote, potem

si izpišimo odgovore na vprašanja in poglejmo, ali so med seboj povezani.235

10.1.5 UČNI NAČRT

Učni načrt nam pove, v katerem razredu učenci obravnavajo učno snov, ki bi jo lahko

dopolnili z obiskom muzeja, galerije oz. arhiva, kakšno je predznanje učencev, za katere se

učni list sestavlja. Zato mora muzejski pedagog vsaj v grobem poznati učne načrte s tistega

področja, ki ga pokriva muzej, v katerem dela. Če se učni listi navezujejo na cilje učnega

načrta, potem je tudi večja verjetnost, da se bo učitelj tako odločil za obisk muzeja. Kustosi se

zaradi boljše povezanosti delovnih listov in učnih načrtov posvetujejo z učitelji.236

10.1.6 TEHNIČNA PRAVILA

Pri oblikovanju moramo upoštevati tudi nekaj osnovnih tehničnih pravil:

Pri otrocih, ki so v fazi opismenjevanja, mora biti razmerje med besedilom in

ilustracijami vsekakor v prid ilustracij. Vse črke morajo biti tudi večje.

Delovni listi morajo biti natisnjeni s črkami, ki so bolj čitljive; to so črke, ki imajo

več ravnih črt in so brez okraskov. Oko se zadrţuje manj na ravnih kot na zavitih

črtah.

234


Ptuj, Ptuj, 2003,str. 215. 235


Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 236

Prav tam, str. 216.

68

Besede, ki so pomembne in ob katerih se naj učenec zadrţi dlje časa, lahko

poudarimo z mastnim tiskom, lahko tudi poševnim, s podčrtovanjem ali pa jih

napišemo z velikimi tiskanimi črkami.

Presledek med vrsticami naj bo vsaj tako velik kot vrstica besedila. Pri mlajših je

lahko še večji. Če je presledek manjši, vpliva na berljivost besedila, saj jo

zmanjša.237

Učenci delovne liste večkrat rešujejo v razmerah, ki so škodljive za vid (zatemnjeni prostori

zaradi varovanja muzejskih predmetov pred svetlobo), zato se je napotkov o čitljivosti

besedila pomembno drţati.238

11 PRIMERI NALOG V MUZEJIH, GALERIJAH, ARHIVIH

Muzejske zbirke so raznovrstne, predstavljajo bogato gradivo za preučevanje (tudi lokalne

zgodovine). Slovenski muzeji in galerije nudijo veliko (avtentičnih) nalog, ki mlade navdušijo

in pritegnejo k delu.

Muzejske delavnice omogočajo: izdelovanje belokranjskih pisanic ali modela meščanske hiše

z arkadami, poslikavanje panjskih končnic, tkanje s tkalsko deščico, izdelovanje mask,

umetnega cvetja itd. Te vrste nalog so primerne predvsem za mlajše otroke.

Ena izmed nalog, ki jih lahko učenci naredijo v muzeju, je tudi kviz – ena skupina si natančno

ogleda muzej, druga skupina pa sestavlja vprašanja za kviz. Učenci lahko besedilo spremenijo

v igro vlog ali risbo. Bogato slikovno gradivo v muzejih in galerijah lahko učenci oţivijo s

pomočjo pripovedovanja zgodb ali z igranjem.239

Zanimive so tudi arheološke delavnice. Arheološko metodo lahko prikaţejo s simuliranim

izkopavanjem. Ta metoda je zanimiva predvsem mlajšim otrokom. Učitelj zakoplje stare

predmete v posebno posod (npr. leseni zabojčki). Izkopavamo lahko ali v muzeju ali v

učilnici, lahko tudi na šolskem vrtu, kjer pripravimo arheološke parcele. Te so razdeljene na

kvadrate (1m x 1m), saj so teh dimenzij tudi resnične arheološke parcele. Pri izkopavanju se

237


Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 238


Danijela Trškan, Muzejske pedagoške dejavnosti in pouk zgodovine v Republiki Sloveniji, Časopis za

zgodovino in narodopisje, 2005/3-4, str. 454 – 456.

69

učenci naučijo osnovne metode arheološkega izkopavanja in tehnike opisovanja arheoloških

najdb.240

Učenci obiščejo muzej na prostem in v njem preţivijo en dan ali del dneva tako, da se vţivijo

v ţivljenje ljudi in njihovo delo iz določenega obdobja preteklosti.241

Učenci si v muzeju izberejo en predmet, poskušajo ga narisati in potem napisati vse

značilnosti z opazovanjem. Lahko napišejo zgodbo o predmetu (kako je bil uporabljen, kdo ga

je uporabljal, kako je prišel v muzej itd.).

Učenci ocenijo, kako so predmeti zbrani skupaj (po tipu, temah, datumih itd.), ali se podnapisi

lahko berejo, ali vsebujejo ustrezne podatke, ali se obiskovalci lahko dotikajo predmetov.

S pomočjo predmetov lahko učenci opišejo ţivljenje v preteklosti, opišejo, kako je bil

predmet narejen, iz česa je narejen, kako je okrašen.

Učenci si v galeriji ogledujejo portrete, nato si izberejo enega in se z njim identificirajo.

Portret prerišejo, pobarvajo, izreţejo odprtino za obraz.

Učenci iz papirja izdelajo osebo, kateri potem narišejo oblačila različnih obdobij, ki

predstavlja različne sloje prebivalstva, npr. faraona, rimskega vojaka, itd.

V šoli lahko učenci z modeliranjem, izrezovanjem, lepljenjem, obdelovanjem lesa, papirja,

gline ali kovin razvijajo ročne spretnosti na eni strani, na drugi pa s poglobljenim

opazovanjem predmetov poglobijo zgodovinsko preteklost. Primerne zgodovinske motive

najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih; orodje, oroţje, pečati, grbi, obeliski, slavoloki, itd.

Primeri nalog, ki jih lahko učenci naredijo po obisku muzeja v šoli, so naslednji: pripravijo

televizijsko ali radijsko oddajo o muzeju, pripravijo okroglo mizo z muzejsko tematiko,

razstavijo fotografije ali izdelke, npr: načrte, makete, modele, ki predstavljajo muzejske

predmete. Učenci lahko igrajo igro vlog – kustosa in obiskovalca, napišejo članek o muzeju.

Po obisku muzeja lahko načrtujejo tudi lastno razstavo, pri tem pa izdelajo načrt za ureditev

240

Joţica Čampa, Nevenka Granda, Oblike in metode poučevanja zgodovinskih vsebin v okviru predmeta

spoznavanja druţbe v 3., 4. in 5. razredu, Pedagoška obzorja, 1995/3-4, str. 64. 241

Prav tam, str. 63.

70

razstave, razmislijo, kako bo razstavi ime, kako bodo predstavili predmete, kaj bi vključili v

muzejski katalog ali vodnik itd.

Če ţelijo učenci preučevati druţinsko tematiko, lahko uporabijo spletne strani za rodoslovne

podatke.

S pomočjo spletne strani učenci ugotavljajo, kako bi shranili svoje fotografije, videokasete,

zgoščenke, da se ne bi poškodovale. Poiščejo informacije o hranjenju arhivskega gradiva.

Učenci doma povprašajo, katere dokumente hranijo, ter jih razdelijo po skupinah, pod katero

vrsto gradiva spadajo itd.

12 OVREDNOTENJE DELOVNIH NALOG

Pri ovrednotenju nalog so učitelji pogosto v zadregi. Učenci se namreč trudijo narediti

izdelek, ki bi zadostoval vsem merilom ocenjevanja. Zato je potrebno, da učitelj izdela merila,

po katerem bo narejeno delo ocenjeval in učenčeve izdelke tudi ovrednotil.

Pri ovrednotenju moramo upoštevati:

obliko motivacije, ki smo jo izvedli,

organizacijo dela v določeni instituciji,

kakšen je bil program,

kako smo učence poučili o reševanju nalog,

cilje, ki smo zastavili,

predviden tip naloge,

vsak učenec more oddati izdelek, ki ga v določenem času učitelj pregleda,

učenci bodo skupinsko, v dvojicah ali posamezno predstavil program.242

Kadar so izobraţevalni cilji jasni, učenci ustrezno motivirani, naloge kvalitetno narejene, delo

dobro organizirano, potem se naj ocenjuje po normalnih postopkih, torej ocena. Učitelj se naj

izogiba ocenjevanju po »delčkih«. Ogled muzeja, galerije ali arhiva naj ne bo mašilo za

242


71

katerikoli dan na šoli, zato učitelj ne sme biti površen pri celotni organizaciji in vsega

prepustiti naključju. 243

V primerih, ko gre za klasične oblike preverjanja in ocenjevanja znanja, kot so na primer testi

znanja z objektivnimi nalogami, se uporablja tehnika točkovanja, pri vseh alternativnih

oblikah preverjanja in ocenjevanja pa se uporablja tehnika klasifikacije. 244

Tehnika točkovanja je najbolj primerna za klasične naloge objektivnega tipa, ki se uporabljajo

pri testih znanja, zunanjem preverjanju in ocenjevanju. Pri tej tehniki se ocenjujejo naloge

tako, da se vsak odgovor primerja z idealnim odgovorom in se glede na ustreznost oceni z

določenim številom točk, ki jih določijo učitelji ali zunanji ocenjevalci. Pri tehniki točkovanja

poznamo enostavno točkovanje, kjer vsak element v odgovoru prejme točko, in nivojsko

ocenjevanje, kjer so odgovori razporejeni v nivoje, za vsak nivo pa je značilno določeno

število točk.245

Tehnika klasifikacije je primerna za vse načine preverjanja in ocenjevanja oz. za vse naloge,

razen za naloge objektivnega tipa. Pri tej tehniki se najpogosteje uporabljajo preglednice, ki

vsebujejo kriterije ocenjevanja. Vsak ocenjevalni kriterij ima določeno število ravni oziroma

stopenj, ki vsebujejo opise. Nazivi za ravni so lahko opisni (ključna beseda, opisna ocena) ali

številčni (1–5, 1–4, 1–3), ki predstavljajo točko, oceno itd. Ta tehnika zahteva, da se odgovor

razvrsti v enega izmed ravni, ki določa stopnjo kakovosti pri posameznih ocenjevalnih

kriterijih. Tehnika klasifikacije je primerna za esejske naloge, raziskovalne naloge, projekte,

daljše pisne izdelke, avtentične naloge in izdelke.246

Alternativno ocenjevanje je pomembno, saj predstavlja primerjavo napredka učenca le z

določenimi kriteriji in stopnjami. Napredek učenca se ne primerja z ostalimi učenci. Ker so

učenci ţe v naprej seznanjeni s kriteriji pri določeni nalogi, izdelku, alternativno ocenjevanje

spodbuja učence k boljšemu delu in učenju. Opisni kriteriji so temelj za poglobljeno in

izčrpno informacijo učencu, hkrati pa tudi učitelj dobiva povratno informacijo v zvezi s

243





Prav tam, str. 272.

72

svojim delom. Pomembno je, da učenec ve, za kaj si prizadeva, na kaj naj bo pri nalogi

pozoren in da bo tako presojan njegov doseţek.247

Pri alternativnem ocenjevanju se ocenjuje znanje, sposobnosti in spretnosti ter sam odnos do

učenja in dela. Učitelj je tisti, ki mora poskrbeti za naloge, kjer bodo učenci aktivni v učenju

in pri opazovanju lastnega učenja.248

Avtentične naloge so sestavni del alternativnega preverjanja in so lahko raznovrstne, saj od

učencev zahtevajo oblikovanje različnih izdelkov (pisnih, ustnih, grafičnih). Pri predmetu

zgodovina poznamo naslednje primere pisnih, ustnih in grafičnih izdelkov: biografija, pismo,

esej, druţinsko drevo, muzejska razstava, intervju, igra vlog, diskusija, debata, zemljevid,

kip, časovni trak, videoposnetek, plakat, poročilo itd. Ti izdelki dokazujejo, da so učenci

določeno znanje osvojili. Takšne naloge niso objektivnega tipa, a poudarjajo kakovostno

znanje oz. različne miselne procese. Od učencev te naloge preverjajo sposobnosti vţivljanja v

preteklost, povezave preteklosti s sedanjostjo, ţivljenjske spretnosti.249

Ker so naloge vezane na delo v muzeju, galeriji in arhivu pogosto avtentične, sem se odločila,

da podrobno predstavim preverjanje in ocenjevanje, na primerih nekaterih avtentičnih nalog,

saj so te naloge dokaj neklasične, zato je takšno tudi ocenjevanje. V nadaljevanju bom

predstavila nekaj primerov preverjanja in ocenjevanja s tehniko klasifikacije, in sicer za

primere nalog: izdelava plakata, izdelava zloţenke ali brošure (te dve nalogi sem uporabila

tudi v učnih pripravah v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog), igra vlog, postavitev

muzejske razstave v razredu, vezano na ogled muzeja ali galerije, napisanega članka. Ker delo

izven učilnic pogosto poteka skupinsko, predstavljam še kriterij ocenjevanja sodelovalnega

učenja.

USTNA PREDSTAVITEV

IGRA VLOG250

Primer naloge: Učenci slikovno gradivo (fotografijo, umetniško sliko) oživijo s pomočjo

iger vlog.

247

Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,

Ljubljana, 2003, str. 162–163. 248



Danijela Trškan, Sodobno pisno in ustno preverjanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih temah 20.

stoletja, Zavod Republike za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 96. 250

Vilma Brodnik, Nekaj praktičnih nasvetov pri snovanju opisnih kriterijev za preverjanje in ocenjevanje

znanja v 7. razredu devetletke, Zgodovina v šoli, 2004/1-2, str. 72.

73

Preglednica 1: Kriterij za igro vlog

PODROČJE 5 4 3 2

VŢIVLJANJE Izredno

prepričljivo,

učinkovito in

samostojno se

vţivlja v

zgodovinsko

dogajanje in v

svojo ter vloge

drugih oseb, je

izviren, kaţe na

vţivetost v

dogajanje.

Prepričljivo in

učinkovito se

vţivlja v

različna

obdobja in

vloge, nekoliko

ga usmerja

učitelj,

izvirnosti ni

zaslediti.

S teţavo se

vţivlja v

različna

obdobja in

vloge, ni izviren,

usmerja ga

učitelj.

Ne uspe se

vţiveti v vsa

različna

obdobja in

vloge, izdatno

mu pomaga

učitelj.

USTNA/PISNA

KOMUNIKACIJA

Izredno

prepričljivo in

učinkovito se

izraţa in se

prilagaja

različnim

namenom, zna

pritegniti

pozornost z

jasnim

izraţanjem in

slikovitimi

primeri.

Je učinkovit in

prepričljiv, ne

prilagaja se

dovolj različnim

namenom.

Komunikacija je

ustrezna,

jasnost je slabše

izraţena, ni

podkrepljena s

slikovitimi

primeri,

občinstva ne

pritegne.

Nerodno in

nejasno se

izraţa,

poslušalci ga ne

poslušajo, saj se

ne prilagaja

zahtevam

različnega

poslušalstva.

SODELOVANJE Izredno

prizadevno,

učinkovito in

aktivno

pripomore k

doseganju

svojega in

Prizadevno in

dejavno

pripomore k

delu skupine in

svojega dela, je

strpen in odprt

do različnih idej

Ustrezno si

prizadeva za

dobrobit

skupine in

realizacijo

svojega dela

naloge, večkrat

Za delo v

skupini ne kaţe

zanimanja,

opravi le

naloge, ki mu

jih naloţijo,

površno dela.

74

skupnih ciljev,

je strpen do

mnenj drugih,

odprt in

sprejemljiv do

novih idej, pa

tudi sam

pobudnik novih

idej in prijemov

za doseganje

svojih in

skupnih ciljev.

in mnenj, pobud

ne daje.

ga je treba

spodbuditi.

VIZUALNA PREDSTAVITEV

POSTAVITEV MUZEJSKEGA PREDMETA ALI RAZSTAVE251

Primer naloge: Učenci načrtujejo postavitev šolske razstave starih predmetov.

Preglednica 2: Kriteriji z opisniki za postavitev muzejskega predmeta ali razstave

Postavitev muzejskega predmeta: atraktivna predstavitev oz. razstava, jasne nalepke in

naslovi za predstavljene predmete, različnost zgodovinskih predmetov oz. ročnih izdelkov in

slik.

Uporaba dokazov za pisno predstavitev predmetov: uporaba različnih virov, navedba, od

kod so.

Podrobni opisi: jasen in določen opis zgodovinskih predmetov in kako so bili uporabljeni.

Ustna predstavitev: učinkovita predstavitev predmetov, vključitev obiskovalcev in ustrezno

odgovarjanje na vprašanja.

MUZEJSKA RAZSTAVA252

Primer naloge: Učenci načrtujejo postavitev muzejske razstave.

251



Prav tam, str. 291.

75

Preglednica 3: Kriterij z opisniki za muzejsko razstavo

Fizična postavitev: atraktivna razstava, jasne nalepke oz. napisi, vključuje več zgodovinskih

ročnih izdelkov in slik.

Uporaba dokazov: vsaj štirje različni viri in pisno poročilo s pravilno navedbo izvora virov.

Uporaba detajlov: jasen in bistven opis zgodovinskih predmetov in kako so bili uporabljeni.

Ustna predstavitev: učinkovita razlaga razstave, sposobnost vključevanja poslušalcev in

odgovarjanje na vprašanja.

PLAKAT253

Primer naloge: Učenci naredijo plakat na temo Slovenska slikarska umetnost v 19.

stoletju.

Preglednica 4: Kriterij za izdelavo plakata

KRITERIJ 1 2 ali 3 4 ali 5

SLIKOVNO IN

OSTALO

GRAFIČNO

GRADIVO

Izbrano gradivo ne

ustreza k vsebini.

Slaba in popolna

nečitljivost

slikovnega gradiva.

Gradiva je dovolj,

vendar neustrezno

izbrano. Nekoliko je

nečitljivo.

Izbrano je ustrezno

slikovno gradivo.

Grafične prikaze

izdela tudi sam na

osnovi podatkov.

KOMENTAR K

SLIKOVNEMU IN

GRAFIČNEMU

GRADIVU

Komentarja ni ali je

skoraj v celoti

napačen.

Komentarji so

predolgi in pogosto

ne povedo

bistvenega. Napake

pri strokovnem

izraţanju.

Komentarji so

primerni, povedo

bistvo, izraţanje je

zelo strokovno.

INFORMATIVNOST

PLAKATA

Vsebine navedene na

plakatu so

neustrezne, ali pa so

ustrezne, vendar

napačno razloţene.

Vsebine so izpuščene

ali napačno, premalo

razloţene. Napake

pri strokovnem

izraţanju so pogoste

ali jih je nekaj.

Sodeloval je z

učiteljem, uspešno

uporabil njegove

nasvete. Bil je

samostojen.

UČITELJEVA

POMOČ

Učenec ni bil

sposoben uporabiti

Pogosto sodelovanje

z učiteljem, delno

Sodelovanje z

učiteljem, uspešno

253

Prav tam, str. 296.

76

učiteljevih nasvetov. sposoben za njegove

nasvete.

uporabil njegove

nasvete. Pri delu

kaţe samostojnost.

PISNA PREDSTAVITEV

BROŠURA ALI ZLOŢENKA254

Primer naloge: Učenci izdelajo zloženko Podoba mesta Maribor nekoč in danes.

Preglednica 5: Kriterij z opisniki za izdelavo brošure ali zloţenke

Brošura razumljivo predstavlja določeno idejo ali pojem.

Učenec jasno navaja stališča do problematike.

Učenec podaja podprte razloge za svoja stališča.

Učenec kaţe kreativnost.

Učenec prikazuje veliko stopnjo umetniških spretnosti.

Brošura je spretno predstavljena.

ČLANEK255

Primer naloge: Po ogledu razstave v galeriji učenci napišejo članek.

Preglednica 6: Kriterij z opisniki za izdelavo članka

Poskusen: članek ni popoln.

Minimalen: članek ima manj informacij, kaţe manjše razumevanje problematike, je

neorganiziran in ima več napak.

Ustrezen: članek kaţe dobro razumevanje problematike, vsebuje nekaj prepričljivih

podrobnosti, je jasno napisan in vsebuje le nekaj napak.

Vzoren: članek kaţe dobro preučevanje in je dobro napisan, vsebuje zanimive podrobnosti,

jasno in prepričljivo prikazuje mnenja in ne vsebuje napak.

SODELOVALNO UČENJE256

Primer: Učenci v skupinah rešujejo naloge v Muzeju NOB .

254



Prav tam, sr. 273. 256



77

Preglednica 7: Merila za sodelovalno učenje

MERILA SLABO SPREJEMLJIVO IZJEMNO

Pomaga reševati

konflikte pri

dogovarjanju.

Deli odgovornost za

dejavnost

Skupinski čas

produktivno izkoristi.

Pomaga skupini, da

se osredotoči na

naloge.

Pomaga skupini

dokončati dejavnost.

Individualno delo:

Sporoča ideje in kaţe

skrb.

Sodeluje z drugimi

člani skupine.

Izpolnjuje določeno

vlogo.

Prispeva svoj trud in

ideje.

Rad dela s sošolci.

Kaţe sposobnost

motiviranja drugih.

OPISNE OCENE ZA SODELOVANJE

Odlično 5 – izredno prizadevno, učinkovito in dejavno pripomore k doseganju svojih in

skupnih ciljev ter nalog skupine, je strpen do mnenj drugih, odprt in sprejemljiv za nove

zamisli, je tudi sam pobudnik novih zamisli za dosego ciljev in nalog.

Prav dobro 4 – prizadevno in dejavno pripomore k delu skupine in realizaciji svojega dela

naloge, je strpen in odprt, pobud ne daje.

78

Dobro 3 – ustrezno si prizadeva za dobro skupine in izpeljavo svojega dela naloge, potrebuje

spodbudo.

Zadostno 2 – za delo v skupini ne pokaţe zanimanja, opravi le naloge, ki mu jih naloţijo.

Nezadostno 1 – naloţenih nalog ne opravi in moti delo skupine.257

13 PRIMERI UČNIH UR V MUZEJU, GALERIJI IN ARHIVU

13.1 PRIMER UČNE URE V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE

MARIBOR

13.1.1 PREDSTAVITEV MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

Muzej narodne osvoboditve Maribor je začel delovati kot samostojna muzejska ustanova 1.

maja 1958. Ustanovil ga je takratni Okrajni ljudski odbor Maribor. Njegovi zametki pa segajo

ţe v leto 1947, ko je bila v Pokrajinskem muzeju v Mariboru odprta zbirka o

narodnoosvobodilnem boju. To je bila prva tovrstna zbirka v slovenskih kompleksnih

muzejih. Vsebinski koncept muzeja je bil natančno opredeljen ob njegovi ustanovitvi. Gre za

zgodovinski muzej, ki se ukvarja z muzeološko in historiografsko obravnavo novejše

zgodovine severovzhodne Slovenije.

Muzej ima svoje prostore v meščanski vili na vogalu Mladinske in Ulice heroja Tomšiča, ki jo

je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dal zgraditi mariborski podjetnik Scherbaum. Med

prvo svetovno vojno je v njej nekaj časa delovalo avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo soške

fronte, v dvajsetih letih mariborska oblast, po letu 1930 gozdarska šola, po drugi svetovni

vojni najprej mariborska OZNA, nato mestne politične organizacije in od leta 1954 muzej.

Glavna naloga muzeja je zbiranje, hranjenje, proučevanje in prezentacija muzejskega gradiva

za obravnavano obdobje. Poleg zanimivih in bogatih muzejskih zbirk, ki štejejo ţe več deset

tisoč muzealij, je zelo bogata tudi muzejska fototeka, ki hrani veliko dokumentarnih

fotografij in negativov, pa tudi precej video in avdio gradiva. Posebnost muzeja je arhiv z nad

120 tekočimi metri prvovrstnega gradiva okupatorjevega in partizanskega izvora. Muzej

pridobiva gradivo z odkupi in donacijami.

257

Vilma Brodnik, Zgodovina 1. Priročnik za učitelje, DZS, Ljubljana, 2001, str. 177.

79

Muzej NOB je bil tudi med prvimi v Sloveniji, ki je uvedel delovno mesto kustosa pedagoga.

Tudi danes je muzejska pedagoška sluţba s svojimi raznovrstnimi oblikami dela z obiskovalci

eden od stebrov muzejske dejavnosti, saj s svojo pestro paleto aktivnosti , in sicer od klasičnih

ogledov muzejskih razstav do številnih otroških in andragoških delavnic, ki so v zadnjem času

še posebno aktualne, pa preko priprav dijakov na maturo, izvajanja obveznih izbirnih vsebin

za srednješolce, organizacije kulturnih dnevov ter številnih drugih, obiskovalcem privlačnih,

oblik predstavitve dela muzeja ter našega kulturnega bogastva, privlači v muzej vsako leto

veliko število obiskovalcev.

V razstavnih prostorih se lahko obiskovalci sprehodijo skozi Scherbaumovo vilo, spoznajo

pomembne ljudi, ki so oblikovali zgodovino Maribora in okolice, seznanijo s pomembnimi

mejniki dvajsetega stoletja – prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno, vojno za

samostojno Slovenijo, spoznajo ţivljenje ljudi na tem območju v obravnavanem obdobju,

začutijo stisko preprostih ljudi, ki so ţiveli popolnoma drugače kot bogati na drugi strani

druţbene lestvice, pa čeprav v istem mestu.

V muzeju se oblikuje tudi fond tehniške dediščine. Maribor je bil med prvo in drugo svetovno

vojno, pa tudi takoj po drugi svetovni vojni eno izmed največjih industrijskih središč v

takratni Jugoslaviji. Konec 20. stoletja pa je s seboj prinesel propadanje številnih industrijskih

obratov, zapiranje delovnih mest in tovarn in s tem številne stiske ljudi. V tovarnah, ki so

zapirale svoja vrata so ostali stroji, ki so v 20. stoletju pomagali ime Maribora ponesti v svet.

Ustanovili so oddelek za tehniško dediščino in na ta način poskušajo reševati pred propadom.

Poleg rednega muzejskega dela posvečajo veliko pozornost raziskovanju novejše zgodovine.

Bibliografija muzejskih delavcev je izredno bogata, od zloţenk, razstavnih katalogov,

samostojnih monografij, znanstvenih razprav in člankov, do ocen in poročil.

Slika 1: Muzej narodne osvoboditve Maribor258

258

Slika je iz osebnega arhiva avtorice diplomske naloge.

80

13.1.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKEGA PROGRAMA V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

Informacije sem pridobila od muzejske kustosinje pedagoginje, gospe Simone Tripkovič.

Muzej je izdal tudi zloţenko Pedagoške dejavnosti Muzeja narodne osvoboditve Maribor, več

o njihovih pedagoških dejavnostih pa lahko izvemo na njihovi internetni strani

www.muzejno-mb.si ali pa v publikaciji Pedagoške dejavnosti muzejev in galerij.

Muzej NOB Maribor je bil med prvimi v Sloveniji, ki je uvedel delovno mesto kustosa

pedagoga. Tudi danes je muzejska pedagoška sluţba s svojimi raznovrstnimi oblikami dela z

obiskovalci eden od stebrov muzejske dejavnosti, saj s svojo pestro paleto aktivnosti od

klasičnih ogledov muzejskih razstav do številnih otroških in andragoških delavnic, ki so v

zadnjem času še posebno aktualne, pa preko priprav dijakov na maturo, izvajanja obveznih

izbirnih vsebin za srednješolce, organizacije kulturnih dnevov ter številnih drugih,

obiskovalcem privlačnih, oblik predstavitve dela muzeja ter našega kulturnega bogastva,

privlači v muzej vsako leto veliko število obiskovalcev.

Pedagoški program muzeja je raznovrsten in razdeljen po starosti obiskovalcev. V

nadaljevanju bom predstavila programe za otroke in učence od 5 do 18 let, ki so se odvijali v

šolskem letu 2009/2010. Programi se vsak leto dopolnjujejo z novimi dejavnostmi.

Pedagoški programi oz. delavnice so vezani na najmlajše obiskovalce muzeja in se izvajajo

vso šolsko leto (razen določenih izjem):

IZDELOVANJE NAKITA

Ţenske in moški so se ţe v preteklosti zelo radi »kitili«. Nekoč je bil nakit eden od statusnih

simbolov, danes pa si teţko predstavljamo ţenske pa tudi moške brez nakita. Vsak

obiskovalec lahko naredi izdelek, ki ga bo odnesel s seboj.

IZDELOVANJE IGRAČ

Danes poznamo »moderne« igrače, po katere stopimo v trgovino, nekoč pa so se otroci igrali

z doma narejenimi igračami. Takšne preproste igrače lahko otroci izdelajo na delavnicah in

jih nato odnesejo domov.

http://www.muzejno-mb.si/

81

IZDELOVANJE MODNIH DODATKOV

Kaj so modni dodatki? Torbica, ruta, broška itd. Z njimi popestrimo oblačila. Ali so izum

modernega časa? Zagotovo ne. Včasih so jih izdelovali doma in nato v obrtnih delavnicah.

Otroci jih naredijo v muzeju in jih odnesejo s seboj.

IZDELOVANJE OKRASKOV ZA OKNA

Ko ni zime in mraza, da bi nam z ledenimi roţami okrasila okna, moramo to storiti sami.

Okraske lahko naredimo iz papirja, uporabimo barve za steklo, iz gline in drugih materialov.

Otroci lahko izdelajo okenski okrasek in ga odnesejo s seboj domov.

RISANJE NA STEKLO

Nekoč so na steklo celo fotografirali, otroci pa lahko narišejo najrazličnejše motive (druţino,

sošolce, naravo, ţivali ...) in izdelke odnesejo domov.

IZDELOVANJE KAZALK ZA KNJIGE

Velikokrat moramo knjigo, ki jo prebiramo z zanimanjem, hitro odloţiti, pa v tistem trenutku

nimamo pri roki ničesar, s čimer bi označili stran, na kateri smo prekinili branje. Da ne bo več

zadreg in slabe volje pri iskanju strani, lahko otroci izdelajo svoj izdelek.

RISANJE VZORCEV ZA TAPETE IN BLAGO

Od polovice 20. stoletja je bilo moderno, če so stene stanovanj krasile pisane tapete z

različnimi vzorci, na trţišču pa so se začela pojavljati najrazličnejša pisana blaga. Vzorce za

tapete in blago so risali ročno. Otroci izdelajo svoj izdelek.

IZDELOVANJE »ŠTAMPILJK«

Danes lahko štampiljke z najrazličnejšimi motivi kupimo, vedno pa ni bilo tako. Zato so

otroci izrezovali motive v krompir in tako dobili »štampiljko«. Otroci izdelajo svoje

štampiljke.

82

IZDELOVANJE ROŢ IZ PAPIRJA

Cvetje iz papirja je z razliko od sveţega cvetja večno. Ponekod je bilo izdelovanje cvetje iz

papirja celo običaj, ki se je ohranil vse do današnjih dni. Otroci lahko izdelajo cvet ali šopek.

IZDELAVA MUZEJSKIH HIŠIC

V številnih prodajalnah spominkov ponujajo magnete, ki predstavljajo znamenitost kakšnega

kraja. Tudi muzejska hiša je kulturna znamenitost Maribora, zato bodo otroci izdelovali

magnete ali pa samo muzejske hišice iz gline.

IZDELAVA BOŢIČNO-NOVOLETNIH VOŠČILNIC ALI OKRASKOV

V zimskem decembrskem času je čas voščil in obdarovanj. Otroci lahko izdelajo boţično-

novoletni okrasek ali voščilnico. Delavnica se izvaja konec novembra in decembra.

IZDELOVANJE PUSTNIH MASK

Pust je šega ali navada, ki se je ohranila do današnjih dni. Najrazličnejše pustne maske

preganjajo zimo in kličejo pomlad. Pust je praznik na prehodu iz zime v pomlad. Otroci

izdelajo svojo pustno masko. Delavnica se izvaja tri tedne pred pustom.

IZDELOVANJE VOŠČILNIC IN OKRASKOV ZA VELIKO NOČ

Velika noč je praznik in čas barvanja jajčk, izdelovanja voščilnic in okraskov. Otroci izdelajo

voščilnico ali velikonočno jajce. Ob izdelovanju se pogovarjajo o praznovanju velike noči

nekoč in danes. Izvaja se en mesec pred praznikom.

MUZEJ IN MARIBOR

Ali veste, da so po mariborskih mestnih ulicah pred več kot 800 leti hodili meščani ob sejmih

praznično oblečeni? Da so splavarji vozili pridelke in izdelke iz drugih krajev v Maribor in jih

prodajali na trţnici? Vse to in še več učenci izvedo ob ogledu Maribora in njegovih

znamenitosti. S seboj dobijo delovne liste. Mlajši bodo risali, starejši učenci pisali. Program

se izvaja marca, aprila, maja in junija.

83

Drugi pedagoški programi, ki so primerni za šolske otroke in so vezani na učno snov in

razstavne vsebine, so:

NAŠA SKUPNA DEDIŠČINA IN KAKO JO VARUJEMO

To je program, ki ga v muzeju izvajajo ţe več let in je doţivel zelo dober odziv. Uvodoma se

obiskovalci seznanijo z ţivljenjem v preteklosti. Spoznajo pojme, kot so dediščina, kulturna in

naravna dediščina. Učenci izvedo tudi o pomenih ter načinih ohranjanja kulturne dediščine in

o poklicih v muzejih. Ob ogledu razstave obiskovalci po svoji izbiri najprej prepoznavajo

predmete kulturne dediščine in jih primerjajo s tistimi, ki jih uporabljamo danes. Ob tem

dobijo potrditev, da »predmeti pripovedujejo zgodbe«. Na koncu učenci dobijo delovne liste,

ki jih morajo rešiti.

Muzeji kot varuhi premične kulturne dediščine omogočajo obiskovalcem, da ob ogledu

razstav »obiščejo preteklost«. Obiskovalci se najprej seznanijo z muzejem kot kulturno

ustanovo, spoznajo klasifikacijo muzejev v Sloveniji, zgodovino razvoja muzejstva v svetu in

pri nas ter s poklici, ki so danes zastopani v muzejih. Ogledajo si tudi nekaj slovenskih

muzejev. Po ogledu razstave po svojem izboru obiskovalci rešujejo še delovne liste.

Glede na to, da vsebino strokovno prilagodijo starosti in predznanju obiskovalcev, je program

primeren za II. in III. triletje OŠ ter za vključitev v program obveznih izbirnih vsebin.

MUZEJ IN MARIBOR

Številni mladi obiskovalci le malo poznajo mesto Maribor. Skorajda ne vedo, da je Maribor

nekoč obdajalo visoko obzidje, da so ga oblegali Turki, ne vedo od kod imena posameznim

trgom in ulicam, ali pa, da so bile nekoč ob reki Dravi Mariborske Benetke itd. Maribor je

tudi mesto mostov, mesto številnih kulturno zgodovinskih znamenitosti in spomenikov. Vse

to in še več lahko učenci vidijo in spoznajo na sprehodu po mariborskih mestnih ulicah.

Učenci dobijo delovne liste, ki jih rešujejo sproti, tisti najmlajši bodo risali, malo starejši pa

pisali. Ogled mesta se lahko zdruţi z ogledom muzejske razstave. Program je primeren za

predšolske otroke, za I. II in III. triletje OŠ.

METODE ZGODOVINSKEGA RAZISKOVANJA

Ob muzejskih razstavah Muzej NOB ţe dve leti uspešno izvaja programa Metode

zgodovinskega raziskovanja. S pomočjo predmeta, fotografije in plakata (zemljevida,

84

karikature…) najprej spoznajo prikazani zgodovinski dogodek, umestijo ga v zgodovinski čas

in prostor. Nato obiskovalci samostojno oblikujejo smiselne zaključke.

Program je primeren za študente zgodovine in dijake, lahko se vključi v izvedbo obveznih

izbirnih vsebin in program priprave na maturo pri predmetu zgodovina.

MUZEJ V KOVČKU

Včasih se zgodi, da iz kakršnega koli razloga otroci ne morejo obiskati muzeja, zato muzej z

»Muzejem v kovčku« obišče šolo ali vrtec. S tem se lahko v vrtcu ali pa v šoli pričara vsaj

malo muzejskega vzdušja. Program je primeren za predšolske otroke in za I. triletje OŠ.

ZGODOVINSKI KVIZ

V letošnjem šolskem letu, in sicer maja, so izvedli kviz na temo Spomenik mariborski

industriji. Učenci so tekmovali po skupinah. Vsako skupino so sestavljali trije člani.

Vprašanja so razdelili na tri sklope: predvojni, medvojni in povojni industrijski Maribor.

POGLED V ARHIV

Muzej narodne osvoboditve Maribor ima tudi posebno organizacijsko enoto – arhiv. V arhivu

hranimo prvovrstno gradivo. Obiskovalci se najprej seznanijo z zgodovino razvoja arhivov,

vzroki za njihov nastanek, njihovim pomenom, ureditvijo, pojmi in vrstami arhivskega

gradiva. Nato si ogledajo še muzejski arhiv in razstavo po izbiri. Obiskovalci lahko rešujejo

delovne liste ali pa delajo z arhivskimi viri.

INDUSTRIJAZNALEC

Kratek poučno-zabavni kviz, ki ga muzej ponuja po ogledu razstave Spomenik mariborski

industriji. Vsak razred se razdeli v skupine učencev. Skupine nato odgovarjajo na zastavljena

vprašanja. Vsak pravilen odgovor skupini prinese točke. Člani tiste skupine, ki zberejo največ

točk, dobil naziv INDUSTRIJAZNALEC in simbolno nagrado. Program je primeren za III.

triletje OŠ in dijake.

ZBOROVANJE MLADIH ZGODOVINARJEV

Predstavlja stalnico v pedagoškem delu. V šolskem letu 2009/10 je muzej ponujal kar dve

zborovanji in tematika obeh je bila vezana na njihove razstave. Zborovanje je priloţnost, da

85

učenci predstavijo svoja videnja in razmišljanja o razpisani tematiki. Četrto Zborovanje

mladih zgodovinarjev oziroma prvo v šolskem letu 2009/2010 je bilo 26. novembra 2009, v

Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Potekalo je na temo Velike zgodovinske osebnosti 20.

stoletja. Izbirajo lahko med politiki, športniki, znanstveniki, pisatelji, glasbeniki… Peto

Zborovanje mladih zgodovinarjev oziroma drugo v šolskem letu 2009/2010 je bilo marca

2010 v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Obravnavali so obdobje od leta 1950 do 1990

(politične prelomnice, moda, kultura, šport …).

13.1.3 UČNA URA: POJDIMO V MUZEJ

PREDHODNA PRIPRAVA

Informacije v zvezi z ogledom Muzeja Narodne osvoboditve Maribor dobimo na njihovi

internetni strani http://www.muzejno-mb.si/novo/koticek-za-sole/pedagoski-programi.html.

Muzej nudi pedagoško dejavnost na temo Pojdimo v muzej. Odločimo se, da si s šestošolci ali

sedmošolci informativno ogledamo muzej. Ţelimo, da učenci vidijo splošni prikaz dela v

Muzeju narodne osvoboditve, spoznajo zgodovino muzejev, pomen te kulturne dediščine itd.

Prihod učencev najavimo v muzej vsaj teden pred prihodom. Ogled je primeren za en razred.

Dogovorimo se s kustosom pedagogom o organizaciji vodenja ter dolţini ogleda. Odločimo

se, da bo ogled vodil kustos pedagog, učitelj pa pomaga pri delu, ki ga bodo dobili učenci. Za

ogled muzeja bosta zadostovali dve šolski uri. O delu, ki ga bomo opravili obvestimo vodstvo

šole, saj potrebujemo enega spremljevalca. Nato obvestimo tudi učence. Z njimi se

pogovorimo o obnašanju na poti do muzeja in o obnašanju v muzeju. Ker je muzej plačljiv,

od učencev poberemo denar. V muzej se odpravimo peš, če je muzej v bliţini, sicer je

potrebno organizirati tudi prevoz.

http://www.muzejno-mb.si/novo/koticek-za-sole/pedagoski-programi.html

86

VSEBINSKA PRIPRAVA

Razred: 6. ali 7.

Tema: POJDIMO V MUZEJ

Učna oblika: frontalna

Učne metode: razlaga, razgovor, delo s tekstom

Cilji:

spoznavanje pojma muzej,

spoznavanje pomena in načina ohranjanja kulturne dediščine,

spoznavanje poklicev v muzejih (kustos, restavrator…),

spoznavanje klasifikacije muzejev v Sloveniji,

spoznavanje zgodovine razvoja muzejstva v svetu in pri nas,

seznanjanje z nekaterimi slovenskimi muzeji,

ugotavljanje pomena te kulturne dediščine za današnji čas.

Vzgojne vrednote:

spoznajo pomen te kulturne dediščine za današnji čas.

NAČRT DELA

I. MOTIVACIJA

Ker bodo učenci prvič obiskali muzej pri pouku zgodovine, uporabimo metodo pogovora.

Pogovorimo se, kaj učenci o muzejih ţe vedo. Vprašamo, če so si ţe kdaj muzej ogledali,

kateri muzej so obiskali in kje, s kom so ga obiskali, kakšen vtis je na njih napravil in

podobno. Po uvodnem delu obrazloţimo cilje, ki jih bomo dosegli z ogledom Muzeja

narodne osvoboditve Maribor. Ob tem ponovimo še pravila obnašanja.

II. DELO V MUZEJU

Razdelimo učne liste, ki jih bodo učenci reševali med razlago kustusa, po koncu pa bodo

87

imeli čas, da bodo manjkajoče podatke dopolnili. Učence opozorimo, da bomo naloge pobrali

in jih tudi ocenili. Učenci so za delo pripravljeni, koordinacija med kustosom pedagogom in

učiteljem poteka nemoteno. Vse, kar smo si začrtali in predvideli, mora potekati nemoteno.

Učno uro vodi muzejski pedagog, naloga učitelja je tokrat bolj pasivna, kasneje, ko učenci

dobijo delo, pomaga pri reševanju, sicer pa skrbi za primerno obnašanje učencev, če je to

potrebno.

Učenci po ogledu muzeja rešujejo teste - naloge, ki smo jih pripravili. Naloge poberemo.

III. DELO V ŠOLI

Naloge, ki so jih učenci reševali, pregledamo do naslednje ure. Upoštevamo pravilne

odgovore, nato jih ocenimo. S tem načinom doseţemo, da je vsako delo – tudi izven učilnice

– primerno ovrednoteno Nato naloge razdelimo učencem nazaj, skupaj jih pregledamo in

popravimo napake. Sledi pogovor. Dobimo povratne informacije, kaj je za učence pomenil

ogled muzeja in način osvajanja novih znanj. Pogovor je pomemben, ker lahko ugotavljamo

razpoloţenje učencev do takšnega dela. Pogovorimo se tudi o pomenu te kulturne dediščine

za današnji čas.

88

UČNI LIST: POJDIMO V MUZEJ

NAVODILO: Pozorno poslušaj kustosovo razlago, nato odgovori na vprašanja.

Kaj je muzej? Kdaj in kje je bil ustanovljen prvi muzej na svetu?

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Kako se imenuje muzej, ki ste ga obiskali? ______________________________________

Muzej narodne osvoboditve Maribor je po svoji vsebini (obkroţi):

a. pomorski muzej

b. etnografski muzej

c. vojni muzej

d. zgodovinski muzej

e. arheološki muzej

Kdaj je bil ustanovljen prvi muzej v Sloveniji, kje in kako se imenuje?

___________________________________________________________________________

Skansen je _________________________________________________________________.

Kustos je (obkroţi):

a) umetnik

b) tisti, ki vodi arhiv

c) varuh muzejskih predmetov (kulturne dediščine)

V muzejih so zaposleni tudi strokovnjaki, ki poškodovan predmet obnovijo ali popravijo

tako, da predmet dobi prvotno obliko. Te strokovnjake imenujemo:

__________________________________________________________________________.

Naštej (vsaj) tri slovenske muzeje.

___________________________________________________________________________

89

13.1.4 UČNA URA : INDUSTRIJSKI MARIBOR V 20. STOLETJU

PREDHODNA PRIPRAVA

Informacije o razstavi Spomenik mariborski industriji pridobimo v Muzeju narodne

osvoboditve Maribor ali na njihovi internetni strani. S kustosom se dogovorimo za vodenje in

način interpretacije. Odločimo se, da bomo v muzej peljali en razred, in sicer 9., saj o tej

tematiki največ vedo. Za učno uro v muzeju potrebujemo 2 šolski uri. Če je potrebno

organiziramo prevoz, sicer se do muzeja odpravimo peš. O nameri obvestimo tudi vodstvo

šole, saj potrebujemo enega spremljevalca, nato pa še učence. Učence prosim, da se razdelijo

v pet skupin, v vsaki skupini naj bo največ 5 učencev. Upoštevamo lahko kriterij prijateljstva,

saj učenci laţje delajo v skupini, v kateri se dobro razumejo, zato so skupine tudi uspešnejše.

Učenci vsake skupine morajo izbrati vodjo, ki bo koordiniral njihove delovne naloge. Z

učenci ponovimo tudi »kodeks obnašanja«. Ker je muzej plačljiv, od učencev ţe pred

prihodom v muzej poberemo denar.

VSEBINSKA PRIPRAVA

Razred: 9.

Tema: SPOMENIKMARIBORSKI INDUSTRIJI

Učna oblika: frontalna, skupinska

Učne metode: razlaga, razgovor, delo s tekstom

Cilji:

spoznavanje industrijskega mesta Maribor v 20. stoletju,

spoznavanje vzrokov nastanka industrije v Mariboru,

spoznavanje različnih industrijskih obratov v Mariboru,

seznanjanje s pomenom teh industrijskih obratov v preteklem obdobju in primerjava z

današnjim,

seznanitev z usodo mariborskih obratov,

spoznavanje in opazovanje orodja, ki so se uporabljala v teh obratih, makete strojev.

90

in izdelkov.

Učna sredstva:

učno-delovni listi za vsako skupino

NAČRT DELA

I. MOTIVACIJA

Učenci so ţe spoznali osnovne zahteve pri ogledu muzeja iz prejšnjih let, njihovo

razumevanje zgodovine je v 9. razredu na višjem nivoju, zanimanje za nov način dela pa se

je povečalo. Z učenci se pogovorimo in ponovimo znanje iz osmega razreda, in sicer o tem,

kako je industrijski razvoj iz konca 19. stoletja vplival na ţivljenje Slovencev – pojasnijo

napredke industrializacije, opišejo nov druţbeni sloj itd. Napovemo, da se bomo v muzeju

seznanili z industrijskim razvojem mesta Maribor (njihovega domačega kraja) v 20. stoletju.

Po uvodnem delu obrazloţimo cilje, ki jih ţelimo doseči z ogledom razstave. Ponovimo

pravila obnašanja, ki jih morajo upoštevati pri ogledu razstave.

II. DELO V MUZEJU

Kustos vodi po razstavnem prostoru in obrazloţi vse značilnosti razstave. Učenci si ogledajo

film – Fabrika Maribor. Učiteljeva vloga je tokrat pasivna, kasneje, ko učenci dobijo naloge,

pa se vključi in pomaga pri reševanju nalog. Učenci imajo po koncu kustosove razlage še čas,

da se sami še enkrat sprehodijo po razstavnem prostoru in nato po skupinah, ki so jih ţe

predhodno oblikovali, rešujejo naloge, ki se nanašajo na razstavo. Vsaka skupina natančno

ve, kaj je njena naloga. Učenci nato naloge oddajo.

III. DELO V ŠOLI

Po končanem delu v muzeju se delo nadaljuje v šoli. Vodje posameznih skupin poročajo

tako, da se zbrana snov zvrsti po kronološkem redu. Vsi ostali učenci si spoznanja zapisujejo.

Naloga učitelja je, da delo povezuje in vodi do novih spoznanj.

91

UČNI LIST: SPOMENIK MARIBORSKI INDUSTRIJI - INDUSTRIJSKI

MARIBOR V 20. STOLETJU

SKUPINA 1

Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato

pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.

Zapiši vzroke, zaradi česar je Maribor in SV Slovenija doţivela razcvet.

Zapiši imena petih tekstilnih tovarn, ki so bile zgrajene med obema vojnama.

Kaj se je dogajalo z industrijo v času okupatorja? Opiši.

Zapiši, katero podjetje je v Mariboru prvo propadlo in kdaj.

Naštej predmete, ki si si jih lahko ogledal v osrednji sobi razstave.

SKUPINA 2



Kje in kdaj je na naših tleh zasvetila 1. ţarnica? Napiši ime in priimek tistega, ki

je za to zasluţen.

30. leta 20. stoletja so prinesla krizo. Zapiši, kaj se je dogajalo v času krize v

industrijskem mestu Maribor. Kdaj je bila prva stavka?

Katero hidroelektrarno so zgradili v času nemške okupacije in kdo je sodeloval

pri njeni gradnji?

Kdo je po letu 1950 odločal o gospodarjenju? Opiši.

V razstavni vitrini si lahko ogledaš plačilna sredstva in bone. Opiši, zakaj so

uporabljali bone v 80. letih 20. stoletja.

92

SKUPINA 3



Katera je prva elektrarna, zgrajena na Dravi? Kdaj je bila zgrajena in kdo jo je

pomagal graditi?

V času vojne je Maribor doţivel več letalskih napadov. Kateri industrijski obrati

so bili uničeni?

Kaj se je dogajalo s podjetji po razpadu Jugoslavije?

Zapiši podjetja, ki so propadla.

V razstavnem prostoru opazuj karto Jugoslavije, ki prikazuje narodni dohodek

in zaposlenost. Opiši, kako je potekal razvoj Slovenije in ostalih jugoslovanskih

republik.

SKUPINA 4



Kateri industrijski obrat je bil v Mariboru in v Sloveniji najstarejši. Kaj so

izdelovali?

Med prvo svetovno vojno so prenehali delovati številni obrati v Mariboru, razen

enega, ki je deloval s polno paro. Kateri?

Kdo je stavkal v času pred drugo svetovno vojno, zakaj so stavkali in kdaj je bila

stavka?

Kaj so sprejeli leta 1947 v gospodarstvu. Opiši.

Zapiši, katere predmete lahko najdete v razstavni trgovini »Pri Zlatku«. V

katerih tovarnah so jih izdelovali?

93

SKUPINA 5



Zapiši, kdo je bila ena vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19.

stoletju. Opiši, zakaj.

Nacisti so industrijsko proizvodnjo preusmerili. Opiši, kako in zakaj.

Zapiši, kakšne posledice je pustila druga svetovna vojna na industrijo Maribora

in kdaj si je opomogla?

Kaj so izdelovali v Metalni do njenega propada, kaj v Livarni v času druge

svetovne vojne, kaj v tovarni Talis Maribor, kaj v prvi tovarni, ki je konec 80. let

propadla?

V razstavnem prostoru si lahko ogledaš dva eksponata, ki so jih izdelovali v 60.

letih 20. stoletja in dve maketi, ki so jih izdelovali leta 1947 in 1953. Poimenuj

jih. V katerih tovarnah so jih izdelovali?

94

13.2 PRIMER UČNE URE V NARODNI GALERIJI

13.2.1 PREDSTAVITEV NARODNE GALERIJE

Narodna galerija je osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani

največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20.

stoletja.

Leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodne galerije, toda prizadevanja za dom

('akropolo', kot so jo imenovali ob ustanovitvi) slovenske umetnosti so se porajala ţe proti

koncu 19. stoletja, ko so se za ustanovitev Narodne galerije zavzemali polihistor in časnikar

pl. Peter Radics, pa ţupan dr. Ivan Hribar, nato Društvo za krščansko umetnost, ki je leta 1907

postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti. Skratka, skozi desetletja je ţivela neustavljiva

ţelja Slovencev po lastni umetniški ustanovi - ţelja, ki se je ob prevzemu poslopja Narodnega

doma v letu 1928 končno uresničila. Pomembna je bila tudi ţe vsaka letnica pridobitve

umetnin: s Strahlovo oporoko leta 1929, denimo, je Narodna galerija pridobila mogočen fond

domačih in evropskih slikarjev, ki ga je leta 1930 na razstavi prvič pokazala javnosti. Isto leto

so iz Pariza pripeljali v Ljubljano naročene louvrske odlitke, ki so jih veličastno postavili v

"slovenski Louvre". Fond donacije dr. Frana Windischerja, ki je bil hkrati mecen in od leta

1929 tudi podpredsednik, od 1933 pa predsednik društva Narodne galerije, pa je prispeval

izjemno vrednost k umetnostni zbirki; Windischerjev fond - prvo volilo v zgodovini ustanove

- je še danes temelj galerijske zbirke.

Narodna galerija se je razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. Ţe 22.

junija 1933 je galerija pripravila slovesno odprtje dopolnjene stalne zbirke slovenske

umetnosti. Galerija je dosegla strokoven uspeh in začela uţivati velik ugled med slovensko

javnostjo.

Prvim monografskim razstavam Ivana Groharja in bratov Šubic je sledila leta 1951 velika

monografska razstava Fortunata Berganta, leta 1957 Kremser - Schmidta, 1959 razstava

Srednjeveške freske na Slovenskem, 1961 Barok na Slovenskem, 1960 in 1964 pa razstavi

starih tujih mojstrov. Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc objavil prvo publikacijo v zbirki Vodnik

po umetnostnih zbirkah Narodne galerije (Umetnost srednjega veka na Slovenskem), 1958 pa

95

je izšel Vodnik po Narodni galeriji, delo Karla Dobide, ki predstavlja zgodovino Narodne

galerije in kratek pregled stalne zbirke.

1. julija 1946 je Narodno galerijo prevzela pod svoje okrilje vlada LR Slovenije. S tem se je

društvena ustanova preimenovala v drţavno galerijo ter dobila trdnejše gospodarske in

organizacijske temelje. Ne glede na prostorsko stisko, ki jo je galerija trpela zaradi

številnejših razstav in čedalje večje prenapolnjenosti depojev, je nadaljevala s programom.

Veliki jubilej, leta 1968, so počastili z odprtjem razstave Umetnost XVII. stoletja na

Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike, reliefe,

grafiko in umetno obrt.

Svojevrsten mejnik je bila razstava Kitajsko slikarstvo, leta 1988; bila je namreč doslej

najbolje obiskana razstava v Narodni galeriji. 1988 je tudi leto, ko je Narodna galerija s

prevzemom stavbe Kluba delegatov stopila v novo obdobje stavbnega razvoja. Začele so se

priprave na gradnjo prizidka; 1991 so se dejansko začela prva gradbena dela nove stavbe. V

istem času, poleti 1991, so morali zaradi vojne agresije na Slovenijo vsi zaposleni v Narodni

galeriji z največjo naglico evakuirati umetnine jih preseliti na varno, v najgloblje kletne

prostore.

Za Narodno galerijo pa je bilo leto 2001 morebiti najpomembnejše prelomno leto, končala se

je gradnja nove vhodne avle, delo avtorjev Sadar Vuga Arhitekti. S tem je Narodna galerija

odprla nove naloge in oblike posredovanja kulturne dediščine v svetu spreminjajočih se

razmerij med gledalstvom in muzejskimi ustanovami.

Slika 2: Narodna galerija259

259

Slika pridobljena iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Narodna_galerija_Slovenije

http://sl.wikipedia.org/wiki/Narodna_galerija_Slovenije

96

13.2.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V NARODNI GALERIJI

Pedagoški oddelek v Narodni galeriji skrbi za populariziranje umetnostne dediščine. Da bi

zadovoljil različne ciljne skupine, razvija ustrezne specifične metode za čim učinkovitejšo

predstavitev, razumevanje in doţivljanje starejše likovne umetnosti. Oddelek organizira

dejavnosti za predšolske otroke (risanje, slikanje, modeliranje), vabi druţine k skupnemu

ogledu razstav in pripravlja delovne liste za osnovnošolske učence.

Srednješolcem in odraslim obiskovalcem predstavlja likovno umetnost po klasični metodi z

razgovorom. Ob občasnih razstavah oddelek organizira najrazličnejše delavnice, nedeljska

vodstva in predavanja za širšo javnost ter posvete za vzgojitelje in učitelje. Občasno razpisuje

likovne natečaje za šolsko mladino. Vabi k video projekcijam o likovnih tehnikah in k

ogledom filmov o ustvarjalcih in njihovem opusu.

Narodna galerija pripravlja pedagoške dejavnosti za predšolske otroke, osnovnošolce in

srednješolce.

PREDŠOLSKI OTROCI

Skupaj s škratom Galom so pripravili vrsto zanimivih programov. Otroci si ogledajo Stalno

zbirko slovenske umetnosti, kjer izvedo vse o škratu, ki se pogovarja s slikami. Nato si

ogledajo kratek film o Galu, v katerem jih popelje k najbolj zanimivim slikam v galeriji. V

pomoč jim je slikanica Pozdravljeni cicibani (moţnost nakupa v galerijski knjigarni).

Galerijska animatorka otroke spodbuja k risanju najljubše slike.

Gal vabi otroke k ogledu Stalne zbirke evropskih slikarjev. Otroci odkrivajo slike na poseben

način – uporabili bodo vseh pet čutov. Pred izbranimi slikami bodo otroci lahko tudi risali.

OSNOVNOŠOLCI

Dejavnosti ob stalni zbirki slovenske umetnosti so naslednje:

Primerno za učence 1. razreda. Ogled filma Gal v galeriji, iskanje umetnin v razstavnih

prostorih s pomočjo vabljive slikanice Pozdravljeni cicibani. Po ogledu otroke spodbudijo, da

v šoli narišejo ali naslikajo tiste motive, ki so jih v galeriji najbolj pritegnili.

97

Primerno za učence 2. razreda. Tisti učenci, ki so ţe spoznavali in doţivljali umetniška dela

po zgoraj opisanem postopku, si lahko izberejo iskanje umetnin v razstavnih prostorih s

pomočjo reprodukcij in računalniških mozaičnih ugank. Nato v šoli narišejo tiste motive, ki so

jih v galeriji najbolj prevzeli.

Primerno za učence 2. ali 3. razreda. Ogled kiparske zbirke v gotskem kabinetu. S pomočjo

delovnega lista bodo otroci odkrivali izbrane kipe svetnikov. Spoznali bodo njihove legende

in atribute in za konec pobarvali, izrezali in sestavili atribut sv. Jurija.

Primerno za učence od 3. do 6. razreda. "Doktor Fig, Fig!" France Prešeren in njegov čas

skozi sliko in besedo. Večplastno spoznavanje dr. Franceta Prešerna v slovenski zbirki.

Iztočnico predstavlja portret pesnikove učenke in občudovalke Luize Pesjak, ki ga otroci

poiščejo med bidermajerskimi slikami iz Prešernovega časa. S pomočjo besedne zloţenke

Reši me!… In spoznal boš Ribičevega Franceta, sestavljene iz petnajstih oz. dvajsetih gesel,

otroci raziščejo pesnikovo ţivljenje. Ko rešijo kriţanko, se prelevijo v portretiste. Najprej si

podrobno ogledajo znamenito Prešernovo podobo, natisnjeno na ovitku pesniške zbirke

Poezije, nato pa jo "po spominu" narišejo v poseben črtni obris. Zadnji del dejavnosti je

posvečen Prešernovim pesmim: ob glasbenem ozadju otroci prisluhnejo pesmi o Povodnem

moţu in zali, koketni Urški. Na osnovi reprodukcije Prešernovega rokopisa se nato otroci

preizkusijo v pisanju z gosjimi peresi.

Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Aktivni ogled zbirke ob reševanju delovnih

zvezkov Odkrivajmo, raziskujmo (tudi v angleškem prevodu: Let's Discover and Research).

Razred otrok razdelijo v tri manjše skupine, ki se razkropijo po galeriji in iščejo ustrezne

umetnine, nato rišejo, dopolnjujejo, odgovarjajo na vprašanja..

Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Z izdajo delovne mape Umetnostno popotovanje:

Barok, so uvedli dejavnost, ki učencem ob aktivnem ogledovanju razširja vedenje o baročni

umetnosti. V mapi je zbranih deset pol z nalogami, ki so sestavljene tekstovno in vizualno.

Učence spodbujajo k natančnejšemu opazovanju, primerjanju, ugotavljanju naslikane vsebine

in likovnih značilnosti baročnih umetnin.

Galerija nudi dejavnosti, vezane na stalno zbirko evropskih slikarjev. Te so naslednje:

Primerno za učence 1. razreda. Videti, slišati, vonjati, tipati, okušati umetnost so

poimenovali dejavnost na evropski zbirki. Kot spodbuda in uvertura v dejavnost sluţi

98

pripoved o hudomušnem Strahcu in učenem Galu. Slikanica Strahec v galeriji, ki sta jo po

Galovem pripovedovanju podpisala pesnica Svetlana Makarovič in ilustrator Kostja Gatnik, je

namenjena predvsem mlajšim šolarjem. Po prebranih dogodivščinah si ogledajo evropske

mojstrovine.

Primerno za učence 2. razreda. Otrokom pripovedujejo ob mitološki sliki Abrahama

Janssensa, Midova sodba literarno mitološko predlogo. Pokaţejo jim fotografije antičnih

gledališč in grške maske, s katerimi so igrali starogrški igralci. Povabijo jih k uprizoritvi

Midove sodbe, pred tem pa otroci narisane figure na listih pobarvajo, izreţejo in jih nalepijo

na konce plastičnih cevk ter tako dobijo lutke. Kartonska škatla postane namizno gledališče, v

katerem z lutkami odigrajo Midovo sodbo.

Primerno za učence 3. razreda. Kombinirana dejavnost na slovenski in evropski zbirki:

Likovne in besedne igre. Tretješolci na vabljiv način poiščejo s pomočjo rekvizitov religiozne

motive (kipi, slike) in ugotovijo, da je lahko isti svetnik upodobljen v različnih materialih,

toda z enakim atributom. Ob mitološki sliki (Dafnis in Apolon) narišejo Dafnis, ki se

spreminja v drevo. Sledi zgodovinska slika, ki jo raziščejo s pomočjo delovnega lista. Nato se

ob podobah ţivali igrajo besedne igre, pri čemer natančno opazujejo motive. Ob sliki Bitka

ozvočijo sliko z najrazličnejšimi predmeti..

Primerno za učence 4. do 6. razreda. Spoznavanje evropskih slikarjev z delovnim zvezkom

Kje se skriva? (tudi v angleškem prevodu: Where is it?). Z njim spodbujajo učence k

aktivnemu umetnostnemu raziskovanju razstavljenih slik. S pomočjo izsekov iz slik, ključnih

upodobljenih predmetov, obrisov ali izbranih barv učenci v ustreznem prostoru poiščejo sliko,

katere vsebino, likovne značilnosti ali tehniko spoznajo ob reševanju zastavljenih vprašanj.

Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Grške bogove lahko spoznajo tudi malo drugače.

Ob obisku zbirke se bodo ob razstavljenih slikah pogovorili o mitoloških prizorih. Po ogledu

mitoloških prizorov se učenci razdelijo v dve skupini. Preberejo pesmi Kralj Midas in

Parisova sodba. Nato se razdelijo v dve skupini. Prva skupina z grškimi maskami uprizori

najprej prvo pesem, drugi del skupine pozorno opazuje in poda pozitivno oziroma negativno

kritiko. Nato se skupini zamenjata in del skupine uprizori drugo pesem, sledi pozitivna ali

negativna kritika.

99

SREDNJEŠOLCI

Iz stalne zbirke slovenske umetnosti ponujajo:

Pregled nad umetnostnim dogajanjem od sredine 13. do dvajsetih let 20. stoletja. Ob

preglednih vodstvih po zbirki, pripravijo tudi vodstva, osredotočena na posamezno stilno

obdobje ali motiviko, lahko pa zavrtijo tudi video film o posameznem slikarju ali likovnih

tehnikah.

Iz stalne zbirka evropskih slikarjev ponujajo:

Obsega dela slikarjev, ki so ustvarjali severno in juţno od Alp, v času od 14. do 20. stoletja.

Zbirka je vabljiva zaradi raznolikosti motivov in zanimive postavitve, ki poudarja včasih

prezrto simbolno sporočilo.

Ogled slik v evropski zbirki lahko zanimivo zdruţite s prebiranjem knjige Zarja časa. Mit v

sliki in besedi. Deset mitološko obarvanih slik iz zbirke sluţi kot izhodišče pesniku Borisu A.

Novaku, ki ob upoštevanju tradicionalnega metričnega snovanja interpretira mitološke

zgodbe. V opombah k pesmim so pojasnjene uporabljene pesniške oblike. Drugi del knjige na

izbranih primerih baročnih grajskih poslikav pribliţa zapleteno hierarhijo grško-rimskega

panteona. Ob obisku zbirke se bodo ob razstavljenih slikah pogovarjali o vsebini mitoloških

prizorov in likovnih elementih. Oţivljeni sliki: uprizoritev Midove in Parisove sodbe. Po

ogledu mitoloških prizorov se dijaki razdelijo v dve skupini. Preberejo natisnjeni pesmi Kralj

Midas in Parisova sodba, nato se razdelijo v dve skupini. Prva skupina z grškimi maskami

uprizori najprej prvo pesem, drugi del skupine pozorno opazuje in poda pozitivno oziroma

negativno kritiko. Nato se skupini zamenjata in del skupine uprizori drugo pesem, sledi

pozitivna ali negativna kritika.

Ogled stalnih zbirk se lahko kombinira z ogledom video filmov:

Najprej je bila črka - Stiški rokopisi; Srednjeveške freske na Slovenskem; Stari mojster

Fortunat Bergant; Valentin Metzinger; Restavriranje slik Valentina Metzingerja; Po sledeh

neke razstave - Franc Kavčič; Joţef Tominc: portret očeta; Dunajski bidermajer; Anton

Karinger; Brata Janez in Jurij Šubic; Joţef Petkovšek; Ivana Kobilca; Ferdo Vesel; Bodočnost

mora biti lepša, Ivan Grohar; Anton Aţbe in njegova šola; Valček za štiri, ob stoletnici

razstave slovenskih impresionistov pri Miethkeju na Dunaju; Ivan Vavpotič; Vsaka slika ima

svojo zgodbo; Evropski slikarji; Evropska tihoţitja iz slovenskih zbirk; Modeliranje z glino;

100

Oblikovanje lesa in kamna; Odlivanje in modeliranje; Odlivanje v kovine; O risbi; Tempera in

akvarel; Zidno slikarstvo; Oljno slikarstvo; Lesorez; Mehanične kovinske tehnike; Kemično

kovinske tehnike.

13.2.3 UČNA URA: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA

PREDHODNA PRIPRAVA

Za obravnavo snovi Umetnost 19. stoletja smo se odločili, da obiščemo Narodno galerijo, ki

hrani največ umetnin tega obdobja v Sloveniji, in sicer iz zbirke romantika, realizem in

impresionizem. Na ta način bomo pridobili znanje o slikarski umetnosti 19. stoletja. Prihod

učencev 8. razreda za ogled zbirk v galeriji najavimo vsaj en teden pred prihodom. Najavimo

število učencev, ki bodo prišli na ogled. Za delo v galeriji predvidevamo 2 uri (če je galerija

blizu šole). Takrat se tudi ni potrebno dogovoriti za prevoz, sicer je potrebno organizirati

avtobus. O namenu obiska galerije seznanimo vodstvo šole, saj potrebujemo spremstvo enega

učitelja. O pouku, ki ga bomo opravili izven učilnice, seznanimo tudi učence. Učence

prosimo, da se ţe predhodno razdelijo v skupine, da to ne bo potrebno v galeriji. Vsaka

skupina si mora izbrati vodjo skupine, ki je odgovoren, da vsak član skupine opravlja naloge.

VSEBINSKA PRIPRAVA

Razred: 8.

Učna tema: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA

Učna enota: UMETNOST 19. STOLETJA

Učna oblika: skupinski pouk, frontalno

Učne metode: delo s tekstom, metoda opazovanja, razgovor,

Cilji:

seznanijo se z umetniški deli slovenskih avtorjev,

naštejejo nekatere slovenske umetnike romantike, realizma in impresionizma,

101

prepoznavajo umetniška dela znanih slovenskih slikarjev,

pojasnijo in razloţijo umetniška dela,

opišejo in primerjajo različne umetniške tokove 19. stoletja,

ocenijo vpliv in pomen razvoja fotografije in posledice njene uvedbe na slikarstvo,

primerjajo rezultate in interpretirajo,

zapišejo svoja spoznanja na primeren način, oblikujejo plakat, referirajo.

Vzgojne vrednote:

oblikovanje lastnega estetskega občutka za umetnine,

spoznajo pomen kulturne dediščine za današnji čas.

Učna sredstva:

umetniške slike iz Narodne galerije,

učno-delovni listi za vsako skupino,

računalnik.

Literatura in viri:

Potočnik, Dragan, Ortič, Marta, Sevčnikar Krasnik, Metka (2009). Zgodovina 8.

Učbenik za zgodovino v osmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Narodna galerija (1998). Vodnik po stalni zbirki. Slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji

od 13. do 20. stoletja. Ljubljana: Narodna galerija.

http://www.ng-slo.si

http://www.ng-slo.si/

102

Korelacije:

umetnostna zgodovina

NAČRT DELA

I. MOTIVACIJA

Učence prosimo, da na internetu poiščejo različne tuje slikarske umetnike iz obdobja

romantike, realizma in impresionizma, tako da vnesejo osnovni pojem v brskalnik. Njihova

imena najdejo v učbeniku (npr.: E. MANET, V. VAN GOGH, C. MONET, A. RENOIR,…) Ob

pomoči interneta poiščejo, v katerih galerijah najdemo najbolj znane umetnine tujih avtorjev

(poiščejo: Kopica sena v poznem poletju, Zvezdnata noč, Zajtrk na travi, …). Nato jim

povemo, da si bomo ogledali Narodno galerijo, ki hrani največ umetnin slovenskih

umetnikov tega obdobja, ki ga bomo raziskovali. Učence seznanimo s cilji, ki jih ţelimo

doseči po obravnavani tematiki.

II. DELO V GALERIJI

Učenci, razdeljeni po skupinah, opazujejo umetnine v različnih razstavnih prostorih. Ob

opazovanju umetniških slik slovenskih avtorjev iz določenega obdobja 19. stoletja

odgovarjajo na vprašanja, ki jih dobijo na učnem listu.

1. skupina učencev obravnava umetnost romantike. Naloge temeljijo na njihovem

samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 1).

2. skupina učencev obravnava umetnost realizma. Naloge temeljijo na njihovem

samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 2).

3. skupina učencev obravnava umetnost impresionizma. Naloge temeljijo na

njihovem samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 3).

Naloga učitelja, spremljevalca, kustosa je koordiniranje vsake skupine, pomoč pri

nalogah in skrb za primerno obnašanje učencev.

Učenci si lahko pri reševanju nalog pomagajo z vodnikom po Narodni galeriji (Narodna

103

galerija (1998). Vodnik po stalni zbirki. Slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20.

stoletja, ki ga dobijo v knjiţnici.)

III. DELO V ŠOLI

Sledi sintetiziranje rezultatov dela. Potem ko so vse skupine končale z delom, pride do

zgostitve in povzemanja. Učenci vsake skupine izdelajo plakat za določeno stilno obdobje.

Nato ob plakatu vsaka skupina posebej referira. Pri predstavitvi sodelujejo vsi učenci. Ob

frontalnem zaključku ugotavljajo razlike med posameznimi obdobji v umetnosti slikarstva na

slovenskem. Vsi učenci si spoznanja posameznih skupin zapisujejo v zvezek. Učitelj

povezuje, dopolnjuje in vodi do pravilnih spoznanj. Učiteljeva naloga je ovrednotenje

učenčevega dela – ovrednoti vsakega posameznika skupine, prizadevanje za delo in njihovo

predstavitev (Kriterij za ocenjevanje je opisan v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog).

104

UČNO-DELOVNI LIST 1

SKUPINA 1: ROMANTIKA V SLIKARSTVU

NAVODILA ZA UČENCE: S pomočjo učnega lista boste neposredno spoznali umetnine in jih

samostojno odkrivali. Učni list vas bo vodil pri iskanju slik. Tako boste natančneje zaznavali,

opazovali, odgovarjali, dopolnjevali, skratka vi boste aktivni opazovalci. Učitelj oz. kustos bo le

koordinator, ki vas bo spodbujal k najustreznejšim rešitvam. Kot skupina imate moţnost, da sami

razmišljate ob opazovanju umetnin in niste le pasivni poslušalci učiteljevih oz. kustosovih razlag.

Časovno opredeli obdobje romantike na slovenskem.

S kriţcem označi tiste slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju romantike.

JOŢEF TOMINC

RIHARD JAKOPIČ

ANTON KARINGER

JANEZ ŠUBIC

ANTON AŢBE

MATEVŢ LANGUS

MARKO PERNHART

IVAN GROHAR

Sprehodi se po razstavnem prostoru in poišči spodnje slike. Vsaki sliki pripiši avtorja in

naslov umetniškega dela.

Avtor:___________________________

Naslov dela:______________________

105

Avtor:_____________________________

Naslov dela: _______________________

Avtor: _____________________________

Naslov dela: _________________________

Kakšne podobe so slikali ti slovenski romantiki?

Poišči krajino, na kateri je upodobljen zimski prizor. Pripiši slikarjevo ime in priimek ter

naslov umetnine.

V razstavnem prostoru poišči portreta Ljubljanski trgovec Adam Heinrich Hohn in Podobo

očeta. Kdo je naslikal prvi portret in kdo drugega?

portret 1 portret 2

_______________________________________

Opazujte oba portreta in odgovorite na vprašanja.

Koga prikazuje slika 1 in koga slika 2?

Koliko sta stara moška? Kaj dokazuje, da sta moška starejša? Opiši njuna obraza.

106

Kaj vidiš v ozadju prve slike? Kaj meniš, v katerem mestu je naslikan moški na

prvi sliki? Utemelji. Kaj se vidi v ozadju druge slike?

Pri prvem portretu opazuj vrvico, ki jo ima moški okrog vratu. Katere inicialke

ima in kaj pomenijo?

Če trditev velja, obkroţi DA, če trditev ne velja obkroţi NE.

Ker se je v času romantike uveljavljalo meščanstvo, se je spreminjala tudi motivika v

slikarstvu. Romantiki so največkrat slikali portrete in krajine.

DA

NE

Sakralno slikarstvo ni bil nosilec glavnega umetniškega razvoja, ampak le obrobno.

DA

NE

Marka Pernharta so zanimale zlasti gorske krajine in pogledi na jezera v različnih

letnih časih.

DA

NE

Slike na katerih so naslikani predmeti ali stvari, imenujemo TIHOŢITJA. V razstavne

prostoru poišči vsaj eno umetniško delo s tihoţitjem. Kdo je avtor naslikanega dela, ki si ga

izbral, in kako ga je poimenoval?

Opiši sliko. Osredotoči se na oblačila, nakit, predmete. Kateri druţbeni sloj je slikar

upodobil?

Joţef Tominc: Tri dame iz druţine Moscon

107

Sedeča dama v belem oblačilu je avtorica prvega slovenskega opernega besedila Gorenjski

slavček. Poišči sliko v galeriji. Kdo je ta dama? Pripiši ime in priimek avtorja. Kot

zanimivost: bila je Prešernova občudovalka, Prešeren pa je sluţboval v odvetniški pisarni

njenega očeta Blaţa Crobatha, ki ga je portretiral tudi ta slikar.

Slikarjev slog je ustrezal zahtevnejšemu naročniškemu krogu.

Pravilno podčrtaj. Slikar je uvedel poseben tip moškega/ţenskega/otroškega portreta.

Kakšen je obraz ţenske na sliki? Kakšen je njen izraz? Opiši njene roke in ramena.

108


SKUPINA 2: REALIZEM V SLIKARSTVU






Časovno opredeli obdobje realizma.

S kriţcem označi slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju realizma.

IVANA KOBILICA (1861 – 1926)

ANTON KARINGER (1829 – 1870)

RIHARD JAKOPIČ (1869 – 1943)

JURIJ ŠUBIC (1855 – 1890)

JOŢEF PETKOVŠEK (1861 – 1898)

JOŢEF TOMINC (1790 – 1866)

MARKO PERNHART (1824 – 1871)

JANEZ WOLF (1825 – 1884)

V galeriji poišči spodnjo sliko. Ugotovi ime in priimek avtorja slike. Dopiši naslov

umetniškega dela. Podrobno si poglej sliko in fotografijo. Primerjaj ju med seboj. Opaziš

spremembe? Opiši.

Avtor:_________________________

Naslov:________________________

109

Opazuj sliko Ivane Kobilica. Kakšen obraz imajo naslikane osebe? Označi s kriţcem.

Ţalosten

Resen

Vesel

Skozi krošnje dreves padajo sončni ţarki. Kaj osvetljujejo? V kakšni barvi jih je slikarka

naslikala?

Če trditev drţi, obkroţi DA, če ne drţi obkroţi NE.

Za obdobje realizma je tudi v slikarstvu značilno čim bolj resnično upodabljanje

stvarnosti.

DA

NE

Realisti so s svojimi čutili skušali ujeti tiste vtise, ki so jih v nekem trenutku

vznemirjali.

DA

NE

Ivana Kobilica je najslavnejša slovenska slikarka, ki je naslikala Zamorko.

DA

NE

V galeriji poišči spodnjo sliko. Opazuj jo, nato odgovori na vprašanja. Kaj prikazuje slika?

Opiši notranjost hiše. Opiši ljudi ki sedijo za mizo. Kakšen pogled imajo? Opazuj ţensko z

ruto na glavi. Kaj opaziš na njenem telesu?

Joţef Petkovšek: Doma

110

Izmed naštetih predmetov obkroţi tistega, ki se je pojavil v 19. stoletju. Opiši, kako je ta

predmet vplival na slikarstvo.

RAČUNALNIK

FOTOGRASKA KAMERA

TELEVIZIJA

Sprehodi se po razstavnem prostoru. Smiselno poveţi avtorje slikarskih del in naslove

njihovih umetnin.

FERDO VESEL Zamorka

ANTON AŢBE Avtoportret v belem

IVANA KOBILICA Tihoţitje

JOŢEF PETKOVŠEK Pismo

JANEZ ŠUBIC Prijateljici

111


SKUPINA 3: IMPRESIONIZEM V SLIKARSTVU






Časovno opredeli obdobje impresionizma.

S kriţcem označi slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju impresionizma.

IVANA KOBILICA

RIHARD JAKOPIČ

MATEJ STERNEN

JANEZ WOLF

ANTON KARINGER

IVAN GROHAR

MATEVŢ LANGUS

MATIJA JAMA

Sprehodi se po galeriji in poišči spodnjo sliko. Kdo je avtor znane slovenske mojstrovine?

Pripiši naslov umetniškega dela.

Avtor: ___________________________

Naslov dela: _______________________

Opiši sliko.

Koga prikazuje slika?

Kaj se vidi v ozadju slike?

112

Preberi.

Groharjeva slika Sejalec je slika s posebno usodo, tak rekoč usodna slika. Ob prvi

slovenski umetniški razstavi v Trstu, kjer je bila prvič jasno predstavljena, je v časniku

Slovenec (2. decembra 1907) neznani avtor (podpisan kot »avi«) zapisal: »Ta slika mora

zares postati najpopularnejša slika našega ljudstva, v njej ne vidi šle našega kmečkega

ţivljenja, ampak se v njej zrcali tudi naša duša, naše bitje. Zdi se, kakor da ti bije na uho iz

jutranje megle pridušen zvok teţkega koraka sejalčevega in pritajena melodija otoţne

pesmi.«

Mnogi si Sejalca razlagajo kot prispodobo naroda z upanjem, naroda, ki seje, da bi ţel – svojo

prihodnost. Kako si ti kot gledalec razlagaš sliko?

Znano je, da Groharjeva slika ni nastala v naravi, ampak v ateljeju po fotografiji Sejalca, ki

jo/ga je ţe leta 1906 posnel »peti impresionist« Avgust Berthold. Oglej si fotografijo in nato

sliko. So kakšne razlike? Zapiši, kaj opaziš.

Fotografija Avgusta Bertholda

V razstavnem prostoru poišči slikarski deli Riharda Jakopiča Breze v jeseni in Kriţanke v

jeseni.

Breze v jeseni Kriţanke v jeseni

Kakšne barve je slikar nanesel na platno?

113

Opazuj sliko Kriţanke v jeseni. Kako je avtor nanašal barve na slikarsko platno? Nanašal jih

je s tankimi nanosi/v debelih nanosih/poteze s čopičem so skoraj neopazne. Obkroţi.

Ugotovi, kdo je naslikal Škofjo Loko v snegu. Kakšni so obrisi hiš na sliki? S kriţcem označi

pravilni odgovor

Ostri

Zabrisani

Poudarjeni

Natančni

Impresionisti so se upirali realizmu. Primerjaj realistično sliko z impresionistično. Kateri

opisi pripadajo impresionizmu? Če pripada impresionizmu, označi z I, če pripada realizmu pa

z R.

Realistična slika - Joţef Petkovšek: Beneška kuhinja Impresionistična slika - Rihard Jakopič: Večer na Savi

Barvo so nanašali v debelih slojih.

Posebno pozornost so namenjali najmanjšim pozornostim.

Poteze s čopičem so bile vidne.

Vsako delo je nastajalo po dolgem preučevanju.

Barve na paleti so močno zmešali.

Barve niso več mešali s črno.

Slike so polne podrobnosti.

Slikali so, kakor jim je velevala šola, in upoštevali pravila tradicije.

Umetniki so odkrili zanimivosti igre naravne svetlobe.

114

Slikali so s kratkimi, debelimi potezami.

13.3 PRIMER UČNE URE V POKRAJINSKEM ARHIVU MARIBOR

13.3.1 PREDSTAVITEV POKRAJINSKEGA ARHIVA MARIBOR

Tradicija zbiranja, ohranjanja in varovanja arhivskega gradiva na območju Pokrajinskega

arhiva Maribor, je mnogo starejša kot sama institucija. Na oţjem mariborskem območju lahko

skrbi za pisano besedo sledimo v daljno leto 1164. Listina iz tega časa izpričuje najstarejšo

omembo mariborskega gradu, hkrati pa je to najstarejši ohranjeni pisni dokument, ki je nastal

na našem območju.

V Mariboru je arhivska dejavnost (v oţjem pomenu besede) dobila potrebno osnovo šele sredi

19. stoletja. To se je zgodilo s preselitvijo Lavantinske škofije iz Št. Andraţa na Koroškem v

Maribor. Takrat so med drugim k nam preselili tudi staro, bogato in za širši prostor

pomembno arhivsko gradivo. Konkretne potrebe in ţelje po ohranjanju kulturne dediščine, s

posebnim poudarkom na arhivalijah, pa je nato mogoče slediti s kratko epizodo

Lavantinskega škofijskega muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1896 ter leta 1902 ustanovljenega

nemškega Muzejskega društva.

Leta 1903 so slovenski izobraţenci v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo za Slovensko

Štajersko. V tem okviru so začeli zbirati arhivsko gradivo privatne provenience - predvsem

zapuščine štajerskih kulturnih delavcev. Leta 1909 so sklenili, da bodo arhivsko gradivo tudi

publicirali.

Ideja o ustanovitvi javnega arhiva v Mariboru se je pojavila ţe v začetku 20. stoletja.

Formalno so jo uresničili šele leta 1933, ko so sprejeli Poslovnik Banovinskega arhiva v

Mariboru in s tem ustanovili mariborsko arhivsko institucijo. Delovno območje Banovinskega

arhiva je po takratnem poslovniku obsegalo vso bivšo slovensko Štajersko, jugoslovanski del

Koroške in Prekmurje.

Leta 1941, ko je arhiv prenehal obstajati kot samostojna ustanova, so ga kot oddelek

priključili mariborskemu muzeju. Njegove strokovne aktivnosti pa so skoraj ugasnile.

115

Kot samostojna arhivska kulturna ustanova je bil arhiv obnovljen šele v začetku l. 1952 z

nazivom Drţavni arhiv LRS - podruţnica Maribor. Leta 1963, je mariborski arhiv s statutom

dobil svoj današnji naziv: Pokrajinski arhiv Maribor in še danes pristojno območje.

Pokrajinski arhiv izvaja svoje poslanstvo na območju upravnih enot: Dravograd, Gornja

Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Maribor, Murska Sobota, Pesnica, Radlje ob Dravi,

Ravne na Koroškem, Ruše, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica.

Naloge Pokrajinskega arhiva Maribor; Arhivske strokovne aktivnosti vključujejo obdelavo,

varovanje in hranjenje ter posredovanje vsebin arhivskega gradiva. Posebno pozornosti

posvečajo različnim raziskavam s področja arhivistike, zgodovinopisja, dokumentalistike in

drugih druţboslovnih ved, evidentiranju arhivskega gradiva doma in v tujini ter izobraţevanju

in osveščanju javnosti s posebnim poudarkom na varovanju in ohranjanju arhivskega gradiva.

Vsebine in oblike arhivskih dokumentov predstavljajo širši publiki tako, da:

omogočajo neposredno študijsko in raziskovalno delo v arhivski čitalnici,

posredujejo prepise ali kopije originalnih dokumentov,

organizirajo razstave arhivskega gradiva v lastnih razstavnih prostorih ali drugod,

izvajajo izobraţevalne tečaje in predavanja v okviru posebnih izobraţevalnih ur za

šoloobvezno mladino, dijake, študente in druge obiskovalce.

Slika 3: Pokrajinski arhiv Maribor260

260

Slika je iz osebnega arhiva avtorice diplomske naloge.

116

13.3.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V ARHIVU

Arhiv omogoča osnovnošolcem, srednješolcem in ostalim skupinam ob predhodni najavi

brezplačno predstavitev dejavnosti arhiva, posebno zanimive primerke arhivskega

gradiva, aktualno razstavo, delo v čitalnici, arhivsko skladišče in knjigoveško delavnico. Učna

ura je prilagojena zahtevnostni stopnji posamezne skupine.

Učenci z obiskom arhiva spoznajo: kaj je zgodovina, kaj je arhiv, kaj je arhivsko gradivo

(pisano, risano, tiskano itd.), kaj so pisni viri, kakšna je razlika med muzejem in arhivom,

različne pisne podlage, različni jeziki arhivskega gradiva, različne pisave arhivskega gradiva,

zvrsti arhivskega gradiva (primeri), pomoţne zgodovinske vede, pomembno arhivsko gradivo

za raziskavo lokalne zgodovine, materialno varstvo arhivskega gradiva, seznanjanje z uporabo

arhivskega gradiva in pravilnim ravnanje s kulturno dediščino itd.

13.3.3 UČNA URA: OGLED ARHIVA

PREDHODNA PRIPRAVA

Informacije o učni uri v arhivu pridobimo osebno v Pokrajinskem arhivu Maribor (lahko se

dogovorimo preko telefona oz. preko elektronske pošte). Prihod učencev za ogled arhiva

najavimo vsaj en teden pred prihodom. Najavimo število učencev (en razred), ki bodo prišli

na ogled, in njihovo starostno stopnjo, da se ve, kako ogled prilagoditi njihovim letom. Za

ogled arhiva zadostujejo 2 uri, (če je arhiv blizu šole). Takrat se tudi ni potrebno dogovoriti za

prevoz, sicer je potrebno organizirati avtobus. O namenu obiska arhiva seznanimo tudi

vodstvo šole, saj potrebujemo spremstvo enega učitelja. O pouku, ki ga bomo opravili izven

učilnice, seznanimo še učence. Z njimi se pogovorimo o pravilih obnašanja na cesti in v

kulturni ustanovi.

VSEBINSKA PRIPRAVA

Razred: 6.

Tema: OGLED ARHIVA

Učna oblika: frontalna

Učne metode: razlaga, razgovor, demonstracija, delo s tekstom

117

Izobraţevalni cilji:

seznanjanje s pojmom arhiv, arhivist, kulturna dediščina,

spoznavanje pomena arhiva,

seznanjanje z zgodovinskimi viri in ugotavljanje le-teh,

seznanjanje z uporabo arhivskega gradiva in njihovim ravnanjem,

seznanjanje in ugotavljanje različnih pisnih podlag,

seznanjanje z različnimi arhivskimi prostori in njihovo funkcijo (čitalnica,

knjigoveška delavnica, skladišče),

ogled razstave v arhivu,

ugotavljanje pomena te kulturne dediščine za današnji čas,

reševanje učno-delovnih listov,

pregled dela v šoli,

uporaba novega znanja pri pouku zgodovine in tudi pri drugih predmetih,

povratne informacije.

Vzgojne vrednote:

učenci spoznajo pomen kulturne dediščine za današnji čas

Učna sredstva:

učno-delovni list

NAČRT DELA:

I. MOTIVACIJA

Ker bomo z učenci prvič obiskali ustanovo – arhiv, uporabimo metodo pogovora. Pokaţem

jim fotografijo s stavbo, v kateri je Pokrajinski arhiv Maribor. Vprašam jih, če vedo, kje je ta

stavba. Pogovorimo se o tem, kaj učenci morebiti ţe vedo o arhivih, kaj hranijo v tej

ustanovi, če so ga ţe kdaj obiskali, in če so, kakšen vtis je napravil nanje. Ob tem ponovimo

še opravila obnašanja, na poti do arhiva in v arhivu samem.

II. OGLED ARHIVA

Sprehod po arhivu začnemo s pojasnitvijo nekaterih osnovnih pojmov. Učenci se najprej

118

seznanijo z besedo arhiv; kaj pomeni, kaj v njem hranijo, v čem se arhiv razlikuje od

sorodnih ustanov, kot so npr. muzeji, galerije, knjiţnice. Skupaj ugotavljamo, kam bi si šli

pogledati stare predmete, kam slike in kam zapise. Pogovorimo se, zakaj ti dokumenti ne

sodijo v knjiţnico.

Učenci se seznanijo s pojmom dediščina. Učenci skušajo odgovoriti s svojimi besedami, kaj

razumejo pod pojmom dediščina. Razloţimo, da poznamo dve vrsti dediščine: naravno in

kulturno. Učenci poskušajo najti primere naravne in kulturne dediščine v domačem kraju. Iz

naštetih primerov spoznajo, da je dediščina lahko nepremična in premična.

V nadaljevanju spregovorimo o najrazličnejših vrstah zapisov – od najstarejših na papirusu in

glinenih ploščicah do najsodobnejših na računalniku, zgoščenkah, DVD-jih itd. Ogledajo si

pergamentno listino in opišejo material. Seznanijo se z gotsko pisavo in pisali, s katerimi so

pisali.

Učenci izvedo, kaj vse se v arhivu hrani in kdo arhiv največkrat obišče. Informirajo se o

hrambi arhivskega gradiva in pravilnem ravnanju s kulturno dediščino.

Učenci si ogledajo prostore v arhivu: skladiščni prostor, čitalnico, knjigoveško delavnico.

Potem, ko se seznanijo z arhivom, sledi še ogled aktualne razstave, ki jo je pripravil

Pokrajinski arhiv Maribor (Učenci se sprehodijo pa razstavišču Arhivium; primer razstava

Plinarna Maribor - 140 let v našem mestu).

III. DELO V ŠOLI

Učenci rešijo učno-delovni list, ki ga pripravimo za učence po ogledu, in se nanaša na ogled

arhiva, ki so ga spoznali. Nato se z učenci pogovorimo o predstavitvi arhiva in načinu, s

katerim so prišli do novega znanja. Učenci povedo svoja mnenja; kaj novega so se v arhivu

naučili. Pogovorimo se o pomenu te kulturne dediščine za današnji čas.

119

IV. PREGLED OPRAVLJENEGA DELA

Pri ovrednotenju nalog smo se odločili za klasičen način ocenjevanja. Na to smo učence ţe

predhodno opozorili. Z reševanjem delovnih listov bodo učenci uporabili svoje staro in na

novo pridobljeno znanje ter tudi lastno iznajdljivost. Kadar učenci potrebujejo dodatno

razlago ali pojasnilo, ga tudi dobijo. Ocena, ki jo učenci pridobijo, se vpiše v redovalnico,

kot vse ostale ocene. S tem načinom doseţemo, da je vsaka šolska dejavnost primerno

ovrednotena.

120

UČNI LIST: OGLED ARHIVA

NAVODILO: Pozorno poslušaj razlago arhivista, nato reši učni list.

Kaj je arhiv? (obkroţi)

a) umetniška delavnica

b) kulturna, zgodovinska in raziskovalna organizacija

c) prostor, kjer skladiščijo stare predmete

Kdo je arhivist?

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Kako se imenuje arhiv, ki si ga obiskal?

___________________________________________________________________________

Preteklost je mogoče spoznati in razloţiti s pomočjo ohranjenih zapisov, predmetov in

drugih ostalin. Kaj so zgodovinski viri, kakšen je njihov pomen?

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Našteti so različni zgodovinski viri. Dopolni tabelo.

urbar, zakonik, časopis, kovanec, sekira, kronika, meč, pogodba, spričevalo, sulica

PISNI VIRI MATERIALNI VIRI

Avdiovizualni viri so zapisi dogajanj sodobnejšega časa. Zapiši vsaj tri različne

avdiovizualne vire.

____________________, ____________________, _____________________

121

Poveţi!

PISANO GRADIVO PLAKATI

RISANO GRADIVO POSNETKI NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH

TISKANO GRADIVO GRBI

SLIKOVNI ZAPISI ROKOPISNE KNJIGE

ZVOČNI ZAPISI FOTOGRAFIJE

Dopolni!

Pomembne dokumente narodne zgodovine hranijo v arhivih in drugih institucijah.

Najpomembnejši dokumenti naše zgodovine so ohranjeni v

_________________________________ Slovenije. Dokumente svojega kraja pa najdemo

v mestu _____________________________, in sicer v arhivu

_____________________________.

Naštej pisne podlage, na katere so ljudje pisali, in so ohranjene v arhivu.

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Spoznal si prostore arhiva. Na sliki je prostor v Pokrajinskem arhivu Maribor. Kateri

prostor je to? Kakšno ima funkcijo?

A B C

A__________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

B__________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

C__________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Ţeliš preučevati zgodovino svojega domačega kraja. Katere vire bi uporabil/a

in kje bi te vire našel/a?

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

122

13.3.4 UČNA URA: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN DANES

PREDHODNA PRIPRAVA

Odločimo se, da bomo z učenci raziskovali njihovo domače mesto – Maribor. To temo lahko

učenci raziskujejo tudi pri zgodovinskem kroţku. Odločimo se, da bomo primerjali podobo

Maribora nekoč s podobo Maribora danes. V Pokrajinskem arhivu Maribor bomo poiskali

fotografije in razglednice mesta Maribor na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Delo v arhivu je

potrebno najaviti pred prihodom. S pomočjo arhivske svetovalke, ki je zadolţena za fototeko

arhiva, poiščemo primerne fotografije in razglednice mesta Maribor, ki jih bomo pri

raziskovanju potrebovali, saj fond vsebuje veliko gradiva, ki bi ga bilo sicer v eni oz. dveh

urah dela teţko pregledati. Izberemo pribliţno 50 fotografij in razglednic mesta Maribor,

učenci pa bodo lahko sami izbirali med njimi. Slikovno gradivo si skeniramo, da ga bodo

učenci lahko smiselno uporabili tudi v šoli za dokončanje izdelka. Delo v arhivu je primerno

za manjše število učence (do 10). Poleg arhiva obvestimo o planiranem delu, ki bo potekalo

izven učilnice, vodstvo šole in učence. Z učenci se pogovorimo o pravilnem obnašanju v

arhivu, pravilnem ravnanju z arhivskim gradivom, opozorimo jih, da v arhivu ne bodo sami,

zato naj delajo čim tišje, da ne motijo drugih obiskovalcev. Učence prosimo, da se razdelijo v

skupine po dva (največ trije).

VSEBINSKA PRIPRAVA

Razred: 9.

Učna tema: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN

DANES

Učna oblika: delo v dvojicah

Učne metode: metoda dela s slikovnim gradivom, metoda

dela s tekstom, razgovor

Izobraţevalni cilji:

samostojno delo z arhivskim gradivom,

seznanjanje s podobo Maribora v preteklosti kot se je ohranila na razglednicah in

fotografijah,

123

ugotavljanje, kako se je ta skozi čas spreminjala.

Vzgojne vrednote:

ugotavljanje pomena ohranjanja te kulturne dediščine za današnji čas.

Učna sredstva:

arhivsko slikovno gradivo (fotografije in razglednice) Pokrajinskega arhiva Maribor

in fotografije mesta Maribor, ki so jih prinesli učenci,

učno-delovni listi.

NAČRT DELA:

I. MOTIVACIJA

Motivacija tokrat poteka dlje časa. Učence vsaj teden dni pred odhodom v arhiv prosimo, da

poiščejo novejše fotografije oz. razglednice mesta Maribor. Iščejo lahko preko interneta, v

knjigah, zainteresiramo jih, da se odpravijo po mestu s fotografskim aparatom in sami

fotografirajo. Na fotografijah naj bodo: Glavni trg, Trg revolucije, Partizanska cesta, Stolna

cerkev, Frančiškanska cerkev, kolodvor, Koroška cesta in ostale mariborske ulice, Lent in

mariborski mostovi preko reke Drave. Nato slikovno gradivo, ki ga učenci prinesejo, v šoli

fotokopiramo. Učenci v dvojicah v šolski knjiţnici poiščejo različno literaturo o zgodovini

mesta Maribor. Opozorimo jih, da je v arhivski čitalnici moţno dostopati do interneta ali si

določeno gradivo sposoditi v njihovi knjiţnici. Nato se s posnetki in ostalim zbranim

gradivom mesta Maribor odpravimo v arhiv.

II. DELO V ARHIVU

Vsaki skupini (po dva učenca, lahko tudi tri, če je potrebno) razdelimo naloge z navodili.

124

1. SKUPINA

NAVODILO ZA DELO: Poišči fotografije oz. razglednice, ki prikazujejo Glavni trg in

Trg revolucije. V arhivskem gradivu je tudi najstarejši posnetek mesta Maribor. Poišči

ga. Iz katerega leta je posnetek? Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj.

Primerjaj podobo trga nekoč in danes. Kakšne spremembe opaziš? Opiši in primerjaj

funkcijo trgov nekoč in danes. Katere znamenitosti na Glavnem trgu so vidne še danes?

Naštej in jih opiši. Pomagaj si z literaturo ali internetom.

Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 1):

Slika 4: Razglednica Glavnega trga (okoli leta 1900)261

Slika 5: Trga revolucije (leta 1939)262

Slika 6: Fotografija Glavnega trga

(najstarejši fotografski posnetek Maribora,

1848 – 1849)263

261

PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 2211. 262


PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 2238.

125

2. SKUPINA

NAVODILO ZA DELO: Poišči fotografije oz. razglednice, kjer bodo vidne Stolna

cerkev, Kapucinska cerkev in Frančiškanska cerkev. Iz katerega leta so posnetki oz.

razglednice? Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj. Primerjaj slikovno

gradivo cerkva nekoč in danes. Opaziš razlike? Opiši. Kdaj so bile te cerkve zgrajene?

Katera izmed cerkva, danes v Mariboru več ne stoji? Kdaj so jo podrli in kaj je na

njenem mestu postavljeno danes? Pomagaj si z literaturo ali internetom.

Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 2):

Slika 7: Razglednica Stolne cerkve (odposlana 1912)264

3. SKUPINA

NAVODILO ZA DELO: Med arhivskim gradivom poišči tiste fotografije oz.

razglednice, ki prikazujejo kolodvor in Partizansko cesto. Iz katerega leta so posnetki?

Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj, in jih primerjaj. Osredotoči se na

promet nekoč in danes. Kakšno so spremembe? Kdaj je prišlo do gradnje ţelezniške

proge v mestu Maribor? Zakaj je prišlo do gradnje? Opiši. Kakšne spremembe je

prinesla ţeleznica? Poišči, kdaj je vlak prvič pripeljal v mesto Maribor. Pomagaj si z

literaturo ali internetom.

264


126

Primeri predvidenih fotografij in razglednic(SKUPINA 3)

Slika 8: Fotografija Partizanske ceste265

Slika 9: Kolodvor (odposlano 1912 leta)

266

Slika 10: Na Kolodvoru267

4. SKUPINA

NAVODILO ZA DELO: Poišči slikovno gradivo, ki prikazuje mariborske ulice in

ceste: Koroška cesta, Gosposka ulica, Slovenska ulica … Iz katerega leta so razglednice

oz. fotografije? Opiši spremembe, ki jih vidiš na fotografijah oz. razglednicah nekoč in

danes. Primerjaj jih s fotografijami, ki si jih prinesel s seboj. Kako so se ulice

poimenovale nekoč? Ali so stavbe, ki jih vidiš, ohranjene še danes? Pomagaj si z

literaturo ali internetom.

265

PAM, Fototeka. 266


PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. I. 13 a-6.

127

Predvidene fotografije oz. razglednice (SKUPINA 4)

Slika 11: Koroška cesta (odposlana leta 1901)268

Slika 12: Gosposka ulica (okoli leta 1900)

269

Slika 13: Slovenska ulica (okoli leta 1908)270

SKUPINA 5:

NAVODILO ZA DELO: Poišči slikovno gradivo, ki prikazuje mariborske mostove čez

reko Dravo. Katerega leta so bile razglednice oz. fotografije posnete? Poišči posnetke, ki

si jih prinesel s seboj. Opiši spremembe, ki jih vidiš na razglednicah in fotografijah.

Kako so bili mostovi zgrajeni nekoč? Kdaj so jih zgradili? Opiši. Pomagaj si z literaturo

ali internetom.

268




128

Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 5)

Slika 14: Razglednica Maribora (leta 1908)271

Slika 15: Fotografija mariborski most (leta 1927)

272

III. DELO V ŠOLI

Po koncu dela v arhivu z arhivskim gradivom, učenci dokončajo v šoli, kar še niso uspeli

narediti v arhivu. Nato sledi izdelava zloţenke, v kateri bodo predstavili mesto Maribor –

kakšno podobo je imel nekoč in kakšno ima danes. Učenci uporabijo skenirano gradivo iz

zgoščenke, ki jim ga je predhodno pripravila arhivska svetovalka v fototeki. Uporabijo tudi

gradivo iz knjig, interneta ali fotografije, ki so jih fotografirali sami. Vsaka dvojica posebej

oblikuje sestavek ob slikovnem gradivu, ki ga bo uporabila v zloţenki. Učitelj koordinira,

jim pomaga z nasveti in sproti preverja njihovo delo. Nastane končni izdelek – zloţenka, kjer

učenci predstavljajo mariborske zgradbe, trge, ulice ... Kriterij z opisniki za ocenjevanje

zloţenke je opisan v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog.

271



129

14 ZAKLJUČEK

Zgodovina kot predmet v šoli vzbuja nekaterim ljudem lepe spomine, nekateri pa je preprosto

ne marajo. Zgodovina na splošno velja za teţak predmet, zaradi obseţne snovi, abstrakcij.

Učencev je pogosto zgodovina oddaljena (psihološko in časovno). Če ţelimo, da bo učencem

pouk na zgodovino ostal v lepem spominu, potem je potrebno narediti zgodovino ţivljenjsko,

pouk pa zanimiv, pester in razumljiv. Naloga učiteljev je, da učence vzgajajo za ţivljenje, ne

le, da jim posredujejo znanje.

Učitelji morajo slediti sodobnemu pouku zgodovine. Sodobni pouk se od tradicionalnega loči

po tem, da učenci tukaj sami prihajajo do novih spoznanj, pri tradicionalnem pa je učitelj tisti,

ki frontalno posreduje znanje učencem. Učenci si s sodobnim načinom poučevanja pridobijo

uporabno znanje, razvijajo različne spretnosti, osebnostne lastnosti, samozavest.

Če ţelimo slediti zahtevam sodobnega pouka, potem se iz učilnic preselimo na teren.

Moţnosti so lahko naslednje: ogled muzeja, galerije in arhiva. Na podlagi strokovne literature

in periodike smo ugotovili, da takšen način dela poleg seznanjanja s kulturno dediščino

prinaša še naslednje prednosti:

Učenci spoznavajo v praksi, kaj so se naučili v šoli.

Učence navajamo na samostojno, kreativno razmišljanje in samostojno delo.

Učenci lahko sami analizirajo in preverjajo svoje znanje.

Učenci se navajajo na delo v dvojicah in skupini.

Učenci upoštevajo ugotovitve in mnenja sošolcev.

Učenci razmišljajo o preteklosti ljudi in njihovemu načinu ţivljenja.

Učenci širijo svoje znanje in zanimanje za pretekle zgodovinske dogodke.

Učenci postavljajo različna vprašanja, na katera dobijo jasen odgovor.

Učence navajamo tudi na red in disciplino.

Da bi dosegli svoj namen, moramo poznati in upoštevati pravila, sicer učenci od takšnega dela

ne bodo odnesli nič. Tudi kustosi poudarjajo načrtnost, organiziranost in premišljenost in

postopnost. Zato je naloga pedagogov, da poskrbijo za kvalitetno delo, ki bo potem tudi

prijetno in produktivno. Pravilno dokončano delo bo učencem v zadovoljstvo. Učenci se

morajo zavedati, da delo izven učilnice ni zabava, čas »prostih uric«, temveč resno delo, ki

jim bo pustilo trajne posledice.

130

Povezovanje dveh različnih institucij (šole in muzeja ali arhiva ali galerije) zahteva od učitelja

organizacijske sposobnosti. Učitelj se mora seznaniti s pedagoško dejavnostjo teh institucij in

z njimi sodelovati. Pravočasno se mora informirati o določenih razstavah, o gradivu itd.

Pomembno je sodelovanje učiteljev s kustosi pedagogi, saj imajo le-ti strokovno in

pedagoško, psihološko, didaktično in metodično znanje. Pomembna je učiteljeva zunanja ali

širša priprava in notranja ali oţja priprava. Priprava naj obsega ogled razstave oz. institucije,

koliko učencev bomo peljali v določeno institucijo, katero razvojno stopnjo bomo peljal na

ogled, določiti časovno trajanje ogleda ter organizirati pot do institucije. Učitelj mora poleg

vsega tega upoštevati tudi izobraţevalne cilje, ki jih bodo učenci dosegli z delom izven

učilnice, določiti delovne naloge, vodenje po instituciji, učence pravilno motivirati, planirati

delo v šoli, ki lahko poteka ali ustno ali pisno. Učitelj se lahko odloči tudi za preverjanje in

ocenjevanje, saj na ta način doseţe, da se vsaka šolska dejavnost, tudi če ni v učilnici,

pravilno ovrednoti.

Učence moramo na tak način dela najprej pripraviti. Določimo jim naloge, ki so vezane na

ogled muzeja, galerije ali arhiva. Učenci rešujejo naloge individualno ali skupinsko. V tem

primeru, se razdelijo v skupine in izberejo vodjo, ki bo skupino koordiniral.

Muzeji, galerije in arhivi nudijo moţnosti dopolnjevanja, povezovanja, utemeljevanja znanja,

povečujejo interes učencev in njihovo aktivnost, uporaba teh institucij omogoča večjo

nazornost in razumevanje, vodi učence od abstraktnega h konkretnemu, od neţivljenjskega k

ţivljenjskemu. Učitelji kljub vsemu pogosto naletijo na mnoge ovire, kot so časovna stiska,

oddaljenost institucij, prevelike skupne učencev, ţal tudi nezainteresiranost za tak način

pouka itd.

Slovenija je bogata s kulturno dediščino. Odločili smo se, da pripravimo pet učnih priprav za

obisk različnih kulturnih ustanov, in sicer dve kulturni ustanovi v mestu Maribor in ena v

Ljubljani:

MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

Učna ura: Pojdimo v muzej

Učna ura: Razstava - Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20.

stoletju

131

POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR

Učna ura: Ogled arhiva

Učna ura: Delo z arhivskim slikovnim gradivom – Podoba Maribora nekoč in danes

NARODNA GALERIJA (LJUBLJANA)

Učna ura: Stalna razstava - Slovenska slikarska umetnost 19. stoletja

Vse priprave so vsebinsko narejene po lastni zamisli, v skladu z učnim načrtom, dopolnjene

pa so z učno-delovnimi listi, ki jih učenci izpolnijo ob samem obisku kulturne ustanove oz. v

šoli. Primerne so za učence od 6. do 9. razreda osnovne šole.

Nalogo lahko zaključimo z ţeljo, da bi bilo ovir, zaradi katerih je obisk teh ustanov nemogoč,

čim manj, da bi učitelji muzeje, arhive in galerije večkrat uporabili pri pouku, in da bi na ta

način prikupili učenem predmet zgodovine, saj po vzgojnem pomenu zavzema eno

najvaţnejših mest med šolskimi predmeti.

132

15 LITERATURA

Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003.

Milan Brezovar, Šole in muzeji, DZS, Ljubljana, 1960.

Vilma Brodnik, Zgodovina 1. Priročnik za učitelje, DZS, Ljubljana, 2002.

Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za

šolstvo, Ljubljana, 2003.

Vilma Brodnik, Nekaj praktičnih nasvetov pri snovanju opisnih kriterijev za preverjanje in

ocenjevanje znanja v 7. razredu devetletke, Zgodovina v šoli, 2004/1-2.

Joţica Čampa, Nevenka Granda, Oblike in metode poučevanja zgodovinskih vsebin v okviru

predmeta spoznavanja druţbe v 3., 4. in 5. razredu, Pedagoška obzorja, 1995/3-4.

Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987.

Bernarda Gaber, Ekskurzija s terenskim delom in učenje z odkrivanjem, Zgodovina v šoli,

2009/ 1-2.

Paul Ginnis, Učitelj- sam svoj mojster: kako vsakega učenca pripeljemo do uspeha, Rokus,

Ljubljana, 2004.

Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja,

Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008.

Drago Ivanšek, Pomen ekskurzij za vzgojno-izobraţevalno delo, Zgodovina v šoli, 1994/ 4.

Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod

Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2005.

Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998.

Karmen Kolenc Kolnik, Didaktična vrednost učenja geografije na prostem, Pedagoška

obzorja, 2006/1.

Ana Kranjc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavska enotnost, Ljubljana, 1979.

Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009.

Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v

muzeju, Argo, 2002/1,2.

Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4.

Darja Mihelič, Uvodna beseda v pogovor o novih vsebinah pouka zgodovine, Zgodovinski

časopis, 1991/1.

Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in

izobraţevanje, 1999/3.

133

Simon Mundy, Kulturna politika: kratek vodnik, Informacijsko dokumentacijski center Sveta

Evrope pri Narodni in univerzitetni knjiţnici, Ljubljana, 2001.

Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri

Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana, 2009.

Dragan Potočnik, Ekskurzija in pouk zgodovine, Zgodovina v šoli, 2004/3-4.

Dragan Potočnik, Muzej kot vir za poučevanje zgodovine, Zgodovinski časopis, 2004/ 58, št.

1-2.

Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009.

Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64-65.

Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije

za šolstvo, Ljubljana, 2003.

Sentence: modrosti starih Rimljanov, Modrijan, Ljubljana, 2003.

Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1, Pokrajinski

muzej Ptuj, Ptuj, 2003.

Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za

šolstvo, Ljubljana, 2004.

France Strmčnik, Didaktika. Osredje teoretične teme, Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete, Ljubljana, 2001.

Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2 .

Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961.

Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001.

Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998.

Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli

na izbranih temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003.

Danijela Trškan, Muzejske pedagoške dejavnosti in pouk zgodovine v Republiki Sloveniji,

Časopis za zgodovino in narodopisje, 2005/3-4.

Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete, Ljubljana, 2007.

Andreja Valič Zupan, Muzej kot vir poučevanja zgodovine, Zgodovina v šoli, 1997/ 4.

Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana, 2008.

Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu

(ekskurzije), Zgodovina v šoli, 1994/4.

Anita Woolfolk, Pedagoška psihologija, Educy, Ljubljana, 2002.

Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968.

134

Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.

16 VIRI

Arhivsko gradivo:

PAM, Zbirka fotografij in razglednic.

Internetni viri:




www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc

http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturna-

dediscina/


www.muzejno-mb.si/

www.pokarh-mb.si/

www.ng-slo.si/





http://www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc




http://www.muzejno-mb.si/

http://www.pokarh-mb.si/

http://www.ng-slo.si/


univerza v mariboru - core.ac.uk · zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške...

Documents