univerza v mariboru fakulteta za organizacijske vede · predstavila različne stopnje odvisnosti...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in managment kadrovskih in

izobraževalnih procesov

SOCIALNO DELO Z ODVISNIKI OD DROGE

Mentor: red. prof. dr. Marija Ovsenik Kandidat: Sara Kavčič

Kranj, junij 2009

Zahvala Ob tem pomembnem dogodku bi se rada zahvalila mentorici prof.dr. Mariji Ovsenik za pomoč in prizadevanje, podane predloge, usmeritve in pripombe pri izdelavi diplomske naloge. Zahvala gre tudi izpraševanki, ki si je vzela čas in mi s svojimi odgovori pomagala pri raziskovalnem delu diplome. Še posebna zahvala gre mojemu prijatelju Izaku Koširju in mojemu očetu, ki sta mi stala ob strani, me vzpodbujala in pomagala z nasveti pri pisanju diplomske naloge.

POVZETEK

Namen mojega diplomskega dela je predstaviti dejstva, ki sem jih s pomočjo raziskave

pridobila o kakovosti življenja in socialnem delu z odvisniki od drog pri nas. Cilj dela je ob

zajetju različnih poglavij in področij preučiti in oceniti, kakšni sta kvaliteta življenja in

socialno delo z odvisniki od prepovedanih drog – ene od bolj ranljivih skupin pri nas.

Diplomsko delo je sestavljeno iz več delov. V teoretičnem delu sem na začetku s pomočjo

literature opredelila nekaj temeljnih pojmov, ki se nanašajo na življenje odvisnikov od

prepovedanih drog, nadalje sem predstavila cilj raziskave, kjer bodo predstavljeni nekateri

podatki o intervjuju in intervjuvanki. Poglavje, ki sledi se nanaša na raziskovalni del oz.

predstavitev rezultatov intervjuja. V tem delu sem se osredotočila na področja, ki so me pri

pridobivanju informacij in podatkov od spraševane osebe najbolj zanimala. Temu poglavju

sledijo moje ugotovitve in sklepi, ki sem jih predstavila na podlagi pridobljenih podatkov,

temu pa še nekateri predlogi za izboljšave, ki bi po mojem mnenju lahko pripomogli k

izboljšanju obstoječega stanja.

Iz raziskave, ki sem jo opravila v diplomski nalogi je razvidno, da odvisniki od prepovedanih

drog resnično spadajo med najbolj ogrožene skupine prebivalstva pri nas. Rezultati so

pokazali, da je življenje odvisnikov od prepovedanih drog dosti težje od življenja običajnih

mladih ljudi. Predvsem stigme ter stereotipi in nekatere pomanjkljivosti v sistemu samem, pa

odvisnikom od prepovedanih drog dostikrat še bolj onemogočajo brezskrbno in kvalitetno

življenje.

KLJUČNE BESEDE

- zasvojenost

- droga

- zdravljenje

SUMMARY

The purpose of my diploma is to present facts which I acquired trough my resarch of the

quality of living standards of addicted to drugs in our country. The aim of my work will be

shown in various chapters and sections is to invastigate and analyse the quality standards of

eddicted to drugs, who are one of the most socially vulnarable groups in our society.

My diploma is composed of severel parts. First off all, in the theoretical part, I have help from

literature sources, defined some fundamental conceptipons, which relate to the living

standards of addicted to drugs. Further more, I have presented the goal of my resarch, where

and some working hypotheses, followed by a description of the methodology of the research,

where I have also presented varios data, collected trough an interview completed a young ex

addict.

The chapter that fallows, refers to the presentation of the results of survey. In this section I

have focused on a couple of areas, which were most important to me during the collection of

information and data from students. This chapter is followed a section which ascertains my

fidings and conclusions, which I have presented on the basis of acquired data, and added to

this some suggestions for improvement which, in my option, could contribute to an

improvement to the existing situation.

Through the resarch which I have completed form my diploma, it is evident, that addicts or

ex additcts truly belong to the one of the most socially threatened groups in our society,

results have shown that living of addicts is much harder, then living of other young people.

Inadequacy in the system, stigmas and stereotipes freqently presents them from having a

carefree and better standard of life – style.

KEYWORDS

- addiction

- drug

- treatment

KAZALO 1. UVOD 3 2. TEORETIČNI UVOD 5

2.1. ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI OD PREPOVEDANIH DROG V OKVIRU ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI 5

2.1.2. Organiziranje zdravstvene dejavnosti v Sloveniji 5 2.1.3. Zdravstveno varstvo kot neprofitna dejavnost 7 2.1.4. Opredelitev pojma managment 9 2.1.5. Managment v javnem zdravstvenem zavodu 10 2.1.6. Organizacija zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v Republiki Sloveniji 11

2.2. ZASVOJENOST, ODVISNOST IN TIPOLOGIJA UŽIVANJA PREPOVEDANIH DROG 15

2.2.1. Razumevanje fenomena odvisnosti in zlorabe drog 15 2.2.2. Razumevanje pojmov »zasvojenost in odvisnost« 16 2.2.3. Odvisnost kot problem osebnostne in družbene strukture 21 2.2.4. Tipologija uživanja drog 23 2.2.5. Kdo je džanki 26 2.2.6. Motivacijski dejavniki za prvo uživanje drog 27

3. PROBLEM 29 1. CILJ RAZISKAVE 29 4. METODOLOGIJA RAZISKAVE 31

4.1. ZASNOVA IN VZOREC 31 4.2. MERSKI INSTRUMENT 32

4.2.1. Sestava intervjuja 32 4.3. ZBIRANJE PODATKOV 33 4.4. OBDELAVA PODATKOV 33 4.5. METODOLOŠKI PROBLEMI INTERVJUJA 34

5. PREDSTAVITEV REZULTATOV INTERVJUJA 35 5.1. OSNOVNI PODATKI 35

5.1.1. Življenje pred odvisnostjo in vzroki za nastanek le te 35 5.1.2. Družina 36 5.1.3. Socialno okolje in pripadnost subkulturi 36

5.2. ŽIVLJENJE V ČASU ZASVOJENOSTI 38 5.2.1. Začetek 38 5.2.2. Nadaljevanje 39 5.2.3. Konec 40

5.3. POČUTJE PO ZASVOJENOSTI 41 5.3.1. Pomoč 42 5.3.2. Skušnjava 43 5.3.3. Družba in okolica 44 5.3.4. Podpora družine 45

5.4. KAKOVOST ŽIVLJENJA 46 5.4.1. Izobraževanje in delo 47

5.4.2. Disciplina in motivacija 48 5.4.3. Prosti čas 49

6. UGOTOVITVE IN SKLEPI 52 7. PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE 55 8. ZAKLJUČNE MISLI 57 9. LITERATURA 59 10. PRILOGA 61

Univerza v Mariboru-Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Sara Kavčič: Socialno delo z odvisniki od droge Stran 3 od 61

1. UVOD

V moji diplomski nalogi sem se odločila za raziskavo odvisnosti od prepovedanih drog in

socialnega dela z odvisniki. Odvisniki od prepovedanih drog spadajo med socialno najbolj

ranljive skupine prebivalstva. Že sam pojem odvisnosti pa predstavlja velik del sociološke in

psihološke problematike v družbi.

V teoretičnem delu naloge sem na podlagi literature predstavila nekaj poglavij, ki se nanašajo

na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Sloveniji, predvsem pa sem želela

predstaviti odvisnosti od prepovedanih drog in življenje odvisnikov. Med drugim sem

predstavila različne stopnje odvisnosti ter tipologijo uživanja prepovedanih drog. Teoretično

sem poskušala opredeliti tudi vrste in načine zdravljenja odvisnikov od prepovedanih drog.

Z namenom, da bi prikazala dejansko stanje o življenju odvisnikov pri nas, sem se odločila,

da bom za pridobivanje podatkov uporabila metodo intervjuja. Z intervjujem sem pridobila

podatke o stališčih, mnenjih, vtisih in dejanskem stanju zasvojenke s heroinom. Obdelavo

podatkov sem izvedla deskriptivno, pomeni, da sem zbrane odgovore in podatke iz intervjuja

z odvisnico obdelala kot citate, direktno in z opisovanjem.

Vzorec raziskave je bil majhen in omejen. Razlog za majhen vzorec je bil predvsem v tem,

da sem se morala omejiti zgolj na podatke, mnenja in vtise, ki sem jih dobila neposredno od

spraševane osebe. Po drugi strani pa sem kljub samo eni spraševani osebi zbrala dovolj

podatkov o zasvojenosti, ker je posredno opisala tudi zgodbe in izjave drugih zasvojencev od

prepovedanih drog. Na ta način se je oblikovala celovita slika o manjši skupini oz. populaciji

odvisnikov od prepovedanih drog.



Namen intervjuja je bil predvsem prikazati specifične lastnosti in način življenja, ki

odvisnike od prepovedanih drog loči od ostale populacije mladih, predvsem pa se otresti

stigem in stereotipov, ki odvisnike od prepovedanih drog strogo zaznamujejo.

Menim, da je zaradi socialne šibkosti odvisnikov od prepovedanih drog potrebno nemudoma

spregovoriti o stigmatizaciji in stereotipih, ki so tako zelo značilni za to področje, saj se prav

zaradi tega lahko zdravljenim odvisnikom možnosti razvoja in s tem kvaliteta življenja močno

zmanjšajo.

Zaradi navedenega so moje ugotovitve, sklepi in predlogi za izboljšave opisani ob koncu moje

diplomske naloge, namenjeni prav temu.



2. TEORETIČNI UVOD

2.1. ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI OD PREPOVEDANIH DROG V OKVIRU ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI

2.1.2. Organiziranje zdravstvene dejavnosti v Sloveniji

Zdravstvena dejavnost je ena izmed najpomembnejših dejavnosti v življenju vsakega

posameznika in nujno potrebna za delovanje celotne družbe. V zdravstveno dejavnost

smo v preteklem obdobju vlagali veliko finančnih sredstev, vzpodbujali prekomerno

širjenje javne zdravstvene mreže in prebivalcem zagotavljali visoko zdravstveno varnost

ob minimalnem plačilu. Zaradi tega so se sredstva, namenjena za zdravstveno varstvo, in

javna zdravstvena mreža večali in razvijali hitreje kot gospodarstvo. Za zdravstveno varstvo

smo namenjali vedno večji delež bruto domačega proizvoda. Če želimo ohraniti doseženi

nivo zdravstvenega varstva, je nujno potrebno omejiti nadaljnji razvoj oziroma širjenje javne

zdravstvene mreže in višino sredstev, ki jih namenjamo za zdravstveno varstvo oziroma jih

prilagoditi gospodarskemu in socialnemu razvoju.

Rezerve v stroških zdravstvene dejavnosti so tudi v njeni organiziranosti in delovanju javnega

zdravstva. Prav zato ima management v javnem zdravstvu vedno večjo vlogo pri

zmanjševanju stroškov in iskanju notranjih rezerv pri njegovem delovanju.

V Sloveniji imamo v okviru zdravstvenega varstva organizirano javno zdravstveno službo, ki

izvaja zdravstveno dejavnost v okviru pravic, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno

zavarovanje. Javno zdravstveno službo delimo na primarno, sekundarno in terciarno raven.

Pogoj za uspešno delovanje javne zdravstvene službe kot celote je, da so vse tri ravni

medsebojno usklajene in dobro organizirane, saj le tako lahko javna zdravstvena služba

delujejo racionalno in učinkovito. Vse ravni morajo biti razširjene in organizirane glede na

potrebe po zdravstvenih storitvah, ki jih opravlja.



Zdravstvena dejavnost primarne ravni obsega osnovno zdravstveno in lekarniško dejavnost,

katero izvajajo zdravstveni domovi, zasebniki s koncesijo in lekarne. Na sekundarni ravni

javne zdravstvene službe se nahajajo splošne in specialne bolnišnice, ki izvajajo storitve

specialističnih ambulant in bolnišničnega zdravljenja, medicinsko rehabilitacijo in

zdravstveno nego. Na terciarni ravni javne zdravstvene službe se nahajajo klinike in inštituti,

ki poleg opravljanja najzahtevnejših zdravstvenih posegov, ki jih zaradi strokovne, kadrovske,

tehnološke in organizacijske zahtevnosti ni možno opravljati na nižjih ravneh javne

zdravstvene službe, opravljajo tudi znanstveno-raziskovalno in izobraževalno delo za

dodiplomski in podiplomski študij zdravstvenih delavcev.

Celotno shemo javne zdravstvene službe najlažje predstavimo v obliki piramide. Piramida

ima na dnu široko bazo, ki predstavlja primarno raven, na kateri se opravi največja količina

zdravstvenih storitev in zato je tudi največ zdravstvenih ustanov namenjeno opravljanju

zdravstvene dejavnosti primarne ravni. Nad to bazo je sekundarna raven, ki je ožja in opravi

manjše število zdravstvenih storitev kot primarna raven. Na vrhu piramide je terciarna raven,

kjer se opravi najmanjše število zdravstvenih storitev. Zaradi majhnega števila opravljenih

zdravstvenih storitev na terciarni ravni ima ta raven tudi najmanj izvajalcev zdravstvene

dejavnosti.

V Sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji je vključeno tudi zdravljenje odvisnosti od

prepovedanih drog. Sistem zdravstvenega varstva sestavljajo zdravstvena politika (država),

zdravstvena dejavnost oziroma javna zdravstvena služba (izvajalci), zdravstveno zavarovanje

(plačniki) in uporabniki. V sistem zdravstvenega varstva so vključene tudi službe in zavodi,

čigar delo je na kakršenkoli način povezano z zdravjem, izobraževanjem in usposabljanjem

zdravstvenih delavcev, medicinska znanost in zdravstvena tehnologija.

Leta 1992 smo v Sloveniji izpeljali reformo celotnega sistema zdravstvenega varstva.

Temeljila je na novo sprejeti zakonodaji, in sicer Zakonu o zdravstvenem varstvu in

zdravstvenem zavarovanju, Zakonu o zdravstveni dejavnosti in Zakonu o lekarniški

dejavnosti. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kot sistemski zakon,

je določil temelje in način delovanja celotnega sistema zdravstvenega varstva, še posebej

javne zdravstvene službe in zdravstvenega zavarovanja. Po izpeljani reformi sistema

zdravstvenega varstva imamo še vedno zagotovljeno visoko stopnjo zdravstvene varnosti za

vse prebivalce in vsem je omogočena dostopnost do zdravstvenih storitev na podlagi

solidarnosti med ljudmi.



S sprejetjem Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju smo uvedli tudi

nov način upravljanja s celotnim sistemom zdravstvenega varstva in programom zdravstvenih

storitev, ki jih izvaja javna zdravstvena služba. Tako se vsako leto predstavniki izvajalcev

zdravstvene dejavnosti, Ministrstva za zdravje, ki predstavlja državo, in Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije dogovarjajo in pogajajo glede obsega programa

zdravstvenih storitev in potrebnih sredstev za njegovo plačilo. Pogajanja potekajo v okvirih

finančnih sredstev, zbranih s prispevkom za obvezno zdravstveno zavarovanje, sredstev,

zbranih z dodatnim prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, ocene sredstev iz doplačil k

zdravstvenim storitvam ter ob upoštevanju zdravstvenih razmer in zmogljivosti v državi,

usmeritev Nacionalnega programa zdravstvenega varstva ter socialnega in gospodarskega

razvoja države. Na podlagi Splošnega in področnih dogovorov Zavod za zdravstveno

zavarovanje Slovenije objavi razpis in izmed prijavljenih izvajalcev izbere tiste, ki bodo

zdravstvene storitve opravljali v okviru javne zdravstvene službe.

2.1.3. Zdravstveno varstvo kot nepridobitna dejavnost

Zdravstveno varstvo z javno zdravstveno službo in obveznim zdravstvenim zavarovanjem je

eden najpomembnejših podsistemov človeške družbe in pogoj za delovanje družbe kot celote.

Javna zdravstvena služba sodi med socialne službe in obstaja zaradi naših potreb po

zdravstvenih storitvah, ki so nujne za zdravje in kakovostno življenje vseh prebivalcev. Izvaja

se v javnih zdravstvenih zavodih, zasebnih zdravstvenih zavodih ali pa jo izvajajo zasebniki.

Pogoj za opravljanje zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe je koncesija, ki

jo podeli država ali občina.

V primeru, da bi se z zdravstveno dejavnostjo ukvarjale le pridobitne organizacije in

bi bile vse zdravstvene storitve plačljive, si jih vsi ne bi mogli privoščiti. Zaradi tega

velika večina prebivalstva ne bi imela zagotovljenih osnovnih zdravstvenih storitev,

ki so potrebne za normalno in kakovostno življenje. Zato je bila javna zdravstvena

služba ustanovljena z namenom, da deluje v javnem interesu in zagotavlja

zdravstvene storitve, ki so nujno potrebne za zdravje posameznika in delovanje

družbe kot celote.



V sistemu zdravstvenega varstva ima kot nepridobitna organizacija pomembno

vlogo tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavod izvaja obvezno

zdravstveno zavarovanje, ki ni pridobitna dejavnost in temelji na solidarnosti in

enakomerni porazdelitvi stroškov financiranja javne zdravstvene službe med vse

prebivalce Republike Slovenije. Poleg prispevkov za obvezno zdravstveno

zavarovanje se javna zdravstvena služba financira tudi s privatnimi sredstvi, ki so

zbrana z dodatnimi prostovoljnimi zdravstvenimi zavarovanji in sredstvi iz državnega

ali občinskih proračunov. S temi sredstvi se financirajo vse ravni javne zdravstvene

službe in zaradi tega imamo vsi prebivalci Republike Slovenije zagotovljene zdravstvene

storitve. Pretežni del prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je določen po

proporcionalnih stopnjah, ki jih sprejme Državni zbor na predlog skupščine Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije in je odvisen od dohodka posameznega zavarovanca,

medtem ko so drugi prispevki pavšalni in jih določi Zavod za zdravstveno zavarovanje

Slovenije.

Nepridobitne zdravstvene organizacije se od pridobitnih razlikujejo v ciljih, zaradi katerih so

bile ustanovljene in zaradi katerih se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo. Pridobitne

organizacije imajo jasno določene cilje, saj so ekonomski cilji na vrhu hierarhične lestvice

ciljev. V nepridobitnih organizacijah pa pogostokrat prihaja do nejasne hiearhije ciljev, saj se

ne ve ali je glavni cilj poslovna uspešnost javnega zdravstvenega zavoda, organizacijska

učinkovitost, kakovost opravljenih storitev ali prijaznost do pacientov oziroma uporabnikov

zdravstvenih storitev. Tako naj bi bili glavni cilji nepridobitnih zdravstvenih organizacij

zdravje in visoka kakovost zdravja in življenja prebivalstva ter njihovo zadovoljstvo z

opravljenimi zdravstvenimi storitvami oziroma z izvajalci zdravstvenih storitev, kar naj bi

dosegli s kar se da racionalno izrabo vseh virov.

Kljub temu, da javna zdravstvena služba opravlja nepridobitno zdravstveno dejavnost, lahko

ustvari določen dobiček, ki pa se ne razdeli lastnikom, temveč se nadalje investira v razvoj

dejavnosti, nove kapacitete, izobraževanje zaposlenih, nova zdravila, nove medicinske

pripomočke in v krajše čakalne dobe na določene zdravstvene storitve oziroma posege.

Za uspešno delovanje javne zdravstvene službe oz. javnega zdravstva pa je potrebno imeti na

vseh področjih dejavnosti ustrezne managerje oz. vodje, ki bodo delo, odgovornost in naloge

posameznikov organizirali tako, da bodo uresničevali cilje organizacij, ki jih vodijo kot tudi

cilje osebnega razvoja posameznikov v njih. Glavne naloge managementa v javnem zdravstvu



so vodenje in organiziranje dela tako, da izpolni svoje poslanstvo in kakovostno opravlja

zdravstvenih storitev ob racionalni rabi finančnih, kadrovskih, materialni in ostalih virov, ki

jih potrebuje za uspešno in učinkovito delovanje.

2.1.4. Opredelitev pojma management

Management je nastal in se razvil zaradi združevanja ljudi v skupine, organizacije, ustanove

in podjetja, ki so nastala zaradi želje po uresničevanju določenih ciljev, ki se lahko dosežejo

le s skupnim delom in močmi. Pri tem je imel management pomembno vlogo, da so se

medsebojno uskladili, organizirali svoje delo in ga združili v celoto.

Organizacije so sestavljene in delujejo s pomočjo velikega števila ljudi, ki so del njihove

celote. Organizacije vsebujejo veliko število različnih razmerij, povezav in odnosov med

vsemi sodelujočimi. Zaradi tega potrebujemo management oziroma vodje, ki planirajo,

usmerjajo, koordinirajo in kontrolirajo delo vseh sodelujočih, posameznih oddelkov in celotne

organizacije. Management oziroma vodje morajo s svojim delom zagotoviti nemoteno in

učinkovito delo vseh sodelujočih, posameznih oddelkov in celotne organizacije. Pri tem

morajo biti pozorni na različne vplive in spremembe, tako v notranjem kot zunanjem okolju,

ter se na njih pravočasno in pravilno odzvati z drugačno organizacijo dela, delovnih procesov,

komunikacij in razmerij med vsemi sodelujočimi.

Funkcije managerja po Fayolu so planiranje, organiziranje, vodenje ljudi, koordinacija in

kontrola. Zaradi tega mora biti manager človek, ki opravlja in vodi številne naloge in posle,

ljudi in koordinira njihove poslovne aktivnosti, izvaja kontrolo nad delovnimi procesi, ljudmi

in sredstvi. Dobro mora poznati organizacijo in njeno stanje, pozicijo v okolju ter njeno

poslovanje. Zaradi vsega tega ima veliko število različnih odgovornosti, obveznosti in oblik

sodelovanja. Če želi manager uspešno in učinkovito opravljati vse naloge, mora imeti širok

spekter znanj, veščin, sposobnosti, izkušenj in ustrezno strokovno izobrazbo.

Naloga managementa je, da s svojim delom ustvari in vzdržuje delovne pogoje v organizaciji

tako, da posamezniki, ki delajo v njej, lahko učinkovito in uspešno dosežejo zastavljene cilje.

Manager je odgovoren za sprejemanje odločitev in akcij, ki omogočajo, da posamezniki dajo

svoj najboljši prispevek k uspehu celotne organizacije.



S pomočjo kadrovske funkcije managerji razporedijo delavce na ustrezna delovna mesta tako,

da delovni proces poteka čimbolj nemoteno. Zato morajo vodilni delavci oziroma

management na enostaven in jasen način delegirati dela in naloge podrejenim. Pomembno je,

da delavec ve, od koga dobiva navodila in kakšna je njegova odgovornost.

2.1.5. Management v javnem zdravstvenem zavodu

Javni zdravstveni zavodi so bili v Sloveniji ustanovljeni zaradi opravljanja zdravstvene

dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže in ne zaradi ustvarjanja dobička. Tako se od

managementa v javnih zdravstvenih zavodih zahteva poleg znanj o medicinski stroki tudi

managerske sposobnosti. Izkušnje in rezultati iz drugih držav kažejo, da dobro izobražen in

usposobljen management bolje vodi javne zdravstvene zavode kot zdravniki in dosegajo

zastavljene cilje ob manjši porabi virov. Vodenje je namreč specializirana dejavnost in

pravilno vodenje javnih zdravstvenih zavodov pripelje k višji kakovosti zdravstvenega varstva

ob racionalni porabi vseh virov. Zato se od managementa v javnih zdravstvenih zavodih

pričakuje, da bo s svojim načinom dela in vodenja dosegal visoko zahtevano kakovost

opravljenih zdravstvenih storitev, ob učinkoviti rabi vseh virov in obvladoval stroške pod še

dovoljeno višino. Zaradi tega je vodenje in upravljanje javnega zdravstvenega zavoda ena

izmed najtežjih nalog, saj na stroške in količino zdravstvenih storitev nima oziroma ne more

vplivati. Na količino zdravstvenih storitev vpliva predvsem demografsko gibanje

prebivalstva, staranje in daljša življenjska doba prebivalstva, spreminjanje starostne strukture

prebivalstva, vedno večje potrebe in nove zahteve prebivalstva po zdravstvenih storitvah.

Na stroške vplivajo tudi zahteve po vedno večjih pravicah iz obveznega zdravstvenega

zavarovanja, nova medicinska tehnologija, metode zdravljenja in zdravila, ki so vse dražja in

tako povzročajo velike stroške. Pomembna dejavnika, ki vplivata na visoke stroške javnih

zdravstvenih zavodov sta tudi vedno višje zahteve po plačah zaposlenih v zdravstvu in

spreminjanje davčne stopnje s strani države. Na te dejavnike pa management v javnih

zdravstvenih zavodih nima vpliva. Z njimi se morata soočiti in poiskati rešitve država in

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tako se lahko nekateri vplivi na vedno višje

stroške v zdravstvu rešijo le na državni ravni.

Ker so stroški javnih zdravstvenih zavodov vse večji in sredstva, ki jih dobijo za opravljanje

zdravstvenih storitev ostajajo enaka oziroma so nižja, mora management delo javnega



zdravstvenega zavoda bolje organizirati, poiskati notranje rezerve in dodatne finančne vire.

Delovanje zavoda mora organizirati tako, da so administrativni stroški čim nižji in poiskati

racionalnejšo organiziranost in opravljanje dela. Delo mora pravilno razporediti, in sicer tako,

da vsako delo opravlja delavec, ki ima najnižjo strokovno usposobljenost za še pravilno in

kakovostno opravljanje dela. Dežurstva mora enakomerno porazdeliti in paziti, da imajo

zdravstveni delavci čim manj opravljenih nadur. Zagotoviti mora preglednost pri porabi

sredstev in materiala, kontrolo nad pravilnostjo obračunanih storitev, izvedbo in kakovostjo

programa zdravstvenih storitev. Zdravstvena dejavnost se od ostalih pridobitnih dejavnostih

razlikuje tudi po tem, da z uvedbo nove tehnologije management ne more nadomestiti

zdravstvenih delavcev in tako znižati stroške dela. Ponavadi je celo obratno in se z uvedbo

nove, napredne tehnologije in metod zdravljenja stroški celo povečajo. Zato je pred uvedbo

nove tehnologije pomembno dobro proučiti vse morebitne dodatne stroške in koristi, ki bi jih

s tem imeli. Dober management v javnem zdravstvenem zavodu si bo za cilj zadal tudi iskanje

novih poslov in namesto, da bi krčil prevelike zmogljivosti, iskal bo in zavarovancem ponudil

nove zdravstvene programe, katere bodo zavarovanci pripravljeni plačati iz svojega žepa.

Skratka, management v javnih zdravstvenih zavodih mora dobro poznati zunanje okolje in

kompleksnost sistema zdravstvenega varstva. Načrtovati mora strategijo, se ukvarjati s

poslovnimi procesi, upravljati s človeškimi viri, nadzorovati kakovost zdravstvenih storitev,

uvajati spremembe, ki pripeljejo do izboljšav, vzpostaviti informacijski sistem, ki izboljša

delo celotnega zavoda in je odgovoren za finančno poslovanje celotnega javnega

zdravstvenega zavoda.

2.1.6. Organizacija zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v Republiki Sloveniji

Zdravstveni svet je leta 1994 potrdil doktrino zdravljenja odvisnih od prepovedanih drog in

sprejel Priporočila zdravnikom za zdravljenje odvisnih od drog.

Glede na porast uživanja prepovedanih drog in na sorazmerno slabo pripravljenost javne

zdravstvene službe za zdravljenje in rehabilitacijo odvisnih od prepovedanih drog in na

podlagi že nekaterih utečenih aktivnosti v posameznih zdravstvenih domovih in zavodih za

zdravstveno varstvo se je v začetku devetdesetih let pojavila potreba po vzpostavitvi mreže



centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Republiki Sloveniji.

S sklepom Ministrstva za zdravje so bili v letu 1995 vzpostavljeni Centri za preprečevanje in

zdravljenje odvisnosti od drog v devetih slovenskih mestih. Danes je teh centrov 18 ter dve

ambulanti. Z istim sklepom je bil ustanovljen tudi oddelek za detoksikacijo pri takratnem

Centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Kliničnega centra v Ljubljani.

V skladu s sprejetimi sklepi Zdravstvenega sveta je ministrstvo za zdravje imenovalo

Koordinacijo Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog ter

Komisijo za nadzor nad delom Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od

prepovedanih drog.

Tako je bila vzpostavljena mreža programov zdravljenja odvisnosti v Sloveniji.

V Zakonu o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih

drog (Ur. list 98/99) je med drugim opredeljeno zdravljenje ter ustanovitev in delovanje

Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti.

Poleg že omenjenih Priporočil za zdravljenje od odvisnosti od prepovedanih drog so v

uporabi tudi metadonske smernice Evropske komisije, ki jih je izdal EuroMethWork leta 2000

in katerih priredbo je leta 2001 izdalo tudi ministrstvo za zdravje RS. Na koordinaciji Centrov

za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog so bile v skladu s pooblastili,

za katere nas obvezuje zakon, posodobljene slovenske smernice za zdravljenje z metadonom.

Smernice so bile zadnjič posodobljene marca 2008.

Organiziranih je bilo preko 80 izobraževanj z uživalci drog, za zdravstvene delavce zaposlene

v mreži javne zdravstvene službe za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih

drog, specialiste ginekologe, infektologe, pediatre in šolske zdravnike ter izobraževanja po

psihiatričnih bolnišnicah. Prav tako so se izobrazili delavci v zaporih, centrih za socialno delo

in na policiji.

Slovenija je bila organizator vrste konferenc, simpozijev in srečanj s tega področja kot so:

tretja Evropska metadonska konferenca (1997), Slovenski konferenci o odvisnostih (1999,

2004), Srečanje centralno in vzhodno evropskih držav o zdravljenju odvisnosti (2001), 2.

Jadransko konferenco o odvisnosti (2005) in 3. v Sarajevu(2007). V juliju 2007 je bila v

Ljubljani organizirana tudi 1. Svetovna konferenca o zdravljenju odvisnosti od opiatov.



Naši programi so bili uvrščeni kot primer dobre prakse v priporočila UNCDP (United

Nations-Best Practise Case Study). Vključeni smo v razvoj programov zdravljenja v Evropi in

izven nje. Za organizacijo in delovanje mreže centrov za preprečevanje in zdravljenje

odvisnosti od prepovedanih drog smo prejeli številne mednarodne ter domače nagrade.

Za promocijo in pomoč dobrim programom zdravljenja so vodje centrov za preprečevanje in

zdravljenje odvisnih od drog in člani Koordinacije Centrov leta 1998 ustanovili Ustanovo

odsev se sliši s sodelovanjem katere so bila organizirana zgoraj omenjena izobraževanja in

konference, izdali številne priročnike za strokovnjake in uživalce drog in njihove svojce.

Javna zdravstvena služba seveda poskuša odgovarjati na vse zdravstvene potrebe uživalcev

drog, tako eksperimentatorjev kot odvisnih, pa tudi njihovih svojcev. Pri tem pa pacientov

zaradi njihove »nemotiviranosti«, kadar iščejo pomoč, ne odklanja, nasprotno, z mnogimi

strokovno ustreznimi in do pacientov prijaznimi programi jih skuša čim več pritegniti v

obravnavo in jim ponuditi takšne oblike zdravljenja, za katere so sposobni in zmorejo v njih

tudi ostati.

Z odprtjem centrov je skokovito poraslo število ljudi, ki so v njih iskali pomoč. Šele, ko je ta

možnost postala dovolj dostopna, so uživalci drog in njihovi svojci poiskali stik z zdravstvom

tudi v krajih, za katera se je menilo da je v njih zelo malo ljudi, ki jemljejo droge. Manjšal se

je pritisk na službe nujne medicinske pomoči in na dežurne ambulante, bistveno manj je bilo

nezadovoljstva in agresivnosti pacientov, saj imajo centri možnost ustreznega zdravljenja.

Spoštljiv odnos, pripravljenost za pomoč in strokovnost lahko olajšajo marsikateri

nesporazum. Dobra povezanost z nizkopražnimi programi, ki so pretežno v domeni

socialnega skrbstva in nevladnih organizacij, in sodelovanje s programi socialne

rehabilitacije, za nekatere tudi v terapevtskih skupnostih in komunah, je pogoj za dobro

oskrbo uživalcev drog.

Dejavnosti centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog so

sledeče:

-posvetovalnica za odvisnike, svojce in pedagoge



- individualna, skupinska in družinska terapija

- priprava na bolnišnično obravnavo

- pomoč pri rehabilitaciji in integraciji v družbo

- konzultacije za zdravstveno in socialno službo

- ambulantna detoksikacija

- vzdrževalni metadonski program

Osebje oz. osebe v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog

so: zdravnik specialist splošne ali socialne medicine, zdravnik specialist psihiater, psiholog,

višja in /ali srednja medicinska sestra, socialni delavec, laborant, administrativni delavec in

prostovoljci.

Zaradi številnih uničujočih posledic prepovedanih drog na zdravje posameznika je primerna

obravnava bolnikov izrednega pomena. Tako danes različni programi niso usmerjeni samo v

abstinenco, ampak tudi v zmanjšanje škode na področju zlorabe drog.

V Sloveniji smo razvili kar nekaj nevladnih in vladnih programov namenjenih delu z ljudmi,

odvisnimi od prepovedanih drog. Poznamo visokopražne in nizkopražne programe, ki se

razlikujejo po kriterijih za vstop. Bistvena razlika med njimi je v tem, da so visokopražni

programi usmerjeni v abstinenco in so bistveno bolj zahtevni (redni urinski testi, vstop v

program je težji-obstajajo selektivna merila za sprejem, program je zelo strukturiran, strogi

ukrepi ob prestopkih terapevtskega dogovora, kazenski odpusti, obvezno aktivno zdravljenje

in psihoterapija). Nizkopražni programi pa so bolj usmerjeni k zmanjšanju škode na področju

drog. Ta del programov je izredno pomemben, saj je tako dostopnost do primerne obravnave

omogočena široko in v vsakem trenutku. Namenjeni so varnejši uporabi drog, uživalcem v

socialnih stiskah, ohranja se stik z uporabniki, nudi se jim primerna pomoč ob težavah, itd.

Zaradi navedenega se je uveljavilo pravilo: »Skoraj vsakršna obravnava je boljša kot

nobena«. To pa ne pomeni, da programi, namenjeni abstinenci, niso pomembni, vendar pa se

je potrebno zavedati, da se vsi odvisniki v vsakem trenutku pač niso pripravljeni ali sposobni



odpovedati drogi. Odvisnost od prepovedanih drog ima svoje značilnosti. Je bolezen

definirana v šifrantih, ki vpliva na mišljenje, vedenje in čustvovanje. Odvisnost pa se od

drugih bolezni razlikuje še po v eni dimenziji. Odvisnik je bolnik, ki tudi marsikomu drugemu

povzroča različne zadržke, strahove in probleme.

2.2. ZASVOJENOST, ODVISNOST IN TIPOLOGIJA UŽIVANJA

PREPOVEDANIH DROG

2.2.1. Razumevanje fenomena odvisnosti in zlorabe drog

Prepovedane droge so od nekdaj tema razprav v poklicnih in laičnih krogih. Večina le teh se

ukvarja s posameznimi vidiki »zlorabe drog», kot sta npr. okvara zdravja uživalca ter

posledična nesposobnost učinkovitega delovanja. Zloraba droge se je kot problem pojavila

šele na začetku 20. dvajsetega stoletja, ko je nemedicinska uporaba nekaterih snovi pričela

zbujati moralno zavračanje in javno skrb, kar je vodilo k zakonski ureditvi tega vprašanja.

Mnogi raje kot »zasvojenost» uporabljajo izraz »zloraba droge«, ker je ta izraz dokaj splošen,

označuje pa tisto, karkoli je že oseba, ki izraz uporablja, misli, da je slabo.

Svetovna zdravstvena organizacija je 1969 leta definirala odvisnost kot »stanje, psihično,

včasih tudi telesno, katerega posledica je »meddelovanje« med živim organizmom in drogo,

karakterizirano s spremembo obnašanja kot tudi drugih sprememb. To pa vključuje prisilo za

jemanje droge, redno ali občasno, da bi se doseglo njen psihični učinek, včasih pa zato, da bi

se preprečil neugoden občutek zaradi nejemanja (WHO, 1969). S to definicijo je Svetovna

zdravstvena organizacija sprožila veliko polemik in nesoglasij s strani strokovnih delavcev na

tem področju.

Velikokrat so različni strokovnjaki poskušali priti do splošno sprejemljive definicije

zasvojenosti, vendar se mnenja glede tega močno razlikujejo. Besede, za katere se morda zdi,

da opisujejo bolj ali manj isto (npr. škodljiva uporaba drog, uporaba drog v neustrezne

namene), imajo v pomenu subtilne odtenke in lahko med strokovnjaki za droge privedejo do

ognjevitih razprav in nesoglasij. Razlog za tolikšno ukvarjanje s pomenoslovjem je v tem, da

so mnenja o tako temeljnih vprašanjih, kot sta npr. »kdaj čezmerna uporaba drog postane



zasvojenost« in »ali je problem prvenstveno fiziološki, psihološki ali obojestranski«, močno

deljena (Barber, 1997: 22).

V strokovnih krogih se bijejo tudi polemike glede opuščanja določenih pojmov. Tako je v

starejši literaturi pogosto zaslediti pojem »narkoman«. Izraz so kasnejši avtorji komentirali

kot napačnega, menili so, da je označba »narkoman« nepravilna, ker označuje le tiste, ki so

odvisni od skupine narkotikov iz skupine opiatov (Milčinski, 1986: 15). Opuščanje termina

narkoman in narkomanija je v kasnejši literaturi očitna, čeprav se vsakdanjem jeziku še vedno

uporablja, predvsem z negativno konotacijo.

Ob številnih diskusijah povezanih z uživanjem drog, je še vedno zaznati številne nejasnosti, ki

jih ponuja enigma droge; kakšni so občutki, ki jih ima uživalec neposredno po zaužitju droge;

kaj napeljuje ljudi, predvsem mlade, da posežejo po drogi; kako uživalec drog zaznava

življenjsko resničnost; kako se odvija trgovina in kriminal povezan z drogo, ter temeljno

vprašanje, zakaj večina odvisnih od drog težko preneha z uporabo.

2.2.2. Razumevanje pojmov »zasvojenost in odvisnost«

Mnogo avtorjev ter strokovnjakov je opredelilo pojma zasvojenost in odvisnost, vendar

obstajajo razhajanja glede definicije teh dveh pojmov. Pojma si razlagajo po svoje, zato je

moj namen v nadaljevanju prikazati različne poglede na zasvojenost in odvisnost.

Kanadska posebna senatna komisija za ilegalne droge je septembra 2002 izdala dokument, ki

se dotika politike konoplje. V tem poročilu sta zasvojenost in odvisnost od drog jasno

razmejena pojma:

Zasvojenost (ang. Addiction) je splošni pojem, ki se nanaša na koncepta tolerance in

odvisnosti. Organizacija WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psiho

aktivne substance do te mere, da je uporabnik periodično ali kronično intoksiciran, da se kaže

nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju

uporabe substance in kaže odločnost uživanja substance ne glede na posledice.



Odvisnost (ang. Dependence) pa je opredeljena kot stanje, v katerem uporabnik nadaljuje z

rabo substance ne glede na znatne zdravstvene, psihološke, relacijske, družinske ali socialne

probleme. Gre za kompleksen fenomen, ki bi lahko imel celo genetske komponente.

Psihološka odvisnost se nanaša na psihološke simptome povezane s hrepenenjem, fizična pa

na toleranco in prilagoditev organizma kronični rabi. (Jezernik, 2006)

Pogosto so različni strokovnjaki poskušali priti do splošno sprejemljive definicije

zasvojenosti, vendar se mnenja glede tega razlikujejo. Besede, za katere se morda zdi, da

opisujejo bolj ali manj isto (npr. škodljiva uporaba drog, uporaba drog v neustrezne namene),

imajo v pomenu subtilne odtenke in lahko med strokovnjaki za droge privedejo do ognjevitih

razprav in nesoglasij. Razlog za tolikšno ukvarjanje s pomenoslovjem je v tem, da so mnenja

o tako temeljnih vprašanjih kot sta npr., «kdaj čezmerna uporaba postane zasvojenost« in »ali

je problem prvenstveno fiziološki, psihološki ali obojestranski«, močno deljena (Barber,

1997: 22).

Vladimir Kušević meni, da lahko uporaba drog pripelje v zasvojenost, ki se lahko kaže kot

psihična in /ali fizična odvisnost (1190:36-37) in sicer:

Psihična odvisnost se kaže kot močna želja po drogi ter želeti si nadaljevati z uporabo drog.

Če posameznik ostane brez droge, jo pogreša, počuti se nervozno, deprimirano, toda nima

telesnih težav. Jasne meje med odvisnostjo in neodvisnostjo ni. Pri ocenjevanju ali gre za

odvisnost ali ne, je pomembno, do katere stopnje je droga postala center organiziranja

življenja.

Fizična odvisnost pa je stanje, v katerem se znajde odvisnik, ko ostane brez droge in se

pojavijo intenzivne fizične težave. Pojavi se abstinenčna kriza, katere značilnosti so znojenje,

drhtenje, pospešeno dihanje, krči v želodcu, slabost, bruhanje, bolečine ter krči v mišicah,

povišana telesna temperatura in delirij.

Kaj je zasvojenost?

Leta 1700 je angleški zdravnik John Jones zapisal: »Posledice nenadnega prenehanja jemanja

opija po dolgem in obilnem uživanju so hudo in neznosno gorje, strah, in duševna potrtost,



vse to pa se navadno konča z bedno smrtjo po čudni agoniji, razen, če ti ljudje začnejo znova

jemati opij; to jih spet postavi na noge in gotovo okrepi«.

To je bil začetek zamisli o bolezni kot alternativi moralističnega nadzora, da uživalci drog

kratko malo nimajo močne volje.

Potrebno je poudariti, da fenomen rabe in zlorabe drog ne zadeva samo substanc, temveč je

močno odvisen tudi od okoliščin, osebnosti uporabnika ter kulturno-družbenega konteksta.

Zasvojenost je torej psihosocialen proces, ki pomeni redno uživanje droge, od katere oseba

postane odvisna (telesno – duševno – psihično).

»V iskanju splošne definicije zasvojenosti je Lidesmith prišel do sklepa, da je telesna

odvisnost preohlapen in hkrati nezadosten pogoj za definiranje fenomena zasvojenosti. Taka

definicija namreč izključuje tiste, ki so zasvojeni, pa v tistem trenutku niso v stanju telesne

odvisnosti (npr. džanki v zaporu, ki se takoj po izpustu spet oprime svoje navade), vključuje

pa tiste, ki so telesno odvisni, pa ne hlepijo po mamilu (kot npr. bolniki, ki jim dajejo morfij

kot lajšalo bolečin). Prav hrepenenje ali bolje rečeno hlepenje (ang. Craving) je specifično za

zasvojene uživalce. Lindesmith zatrjuje, da hlepenje ni posledica želje po užitku, ki je sicer

eno gonil uživanja, ki pa pogosto ravno v stadijih zasvojenosti pojenja. Se pravi, da ostane

edini skupni imenovalec hrepenenja po opiatih lajšanje abstinenčnih težav. Po Lindesmithu

postane človek zasvojen, ko doživi abstinenčne težave, jih kot take konceptualno prepozna in

se tako nauči hlepeti po drogi ter s ponavljanjem te izkušnje pridobi stališča in vedenje

zasvojenca« (Flaker, 1999a: 212).

Vito Flaker zasvojenost definira kot uzrto odvisnost, ki jo spremlja hlepenje po drogi ter jasno

prepoznavanje abstinenčne krize. Pri odvisnosti pa je zveza med heroinom, abstinenčnimi

težavami in hlepenjem zamegljena in ne povsem prepoznana (Flaker, 2002a:16).

Do zasvojenosti pride postopoma, njen razvoj pa zaznamujejo dokaj predvidljivi mejniki.

Stopnje zasvojenosti z drogami si sledijo:

Eksperimentiranje, pogostejše jemanje, toleranca, telesna odvisnost, psihična odvisnost

zasvojenost.

Ko stopnja preide v naslednjo, se možgani spremenijo in povzročijo spremembo vedenja.



(Rusche in Friedman, 2004: 234).

»Ko se telesni odvisnosti pridruži še psihična, govorimo o zasvojenosti. Telesna odvisnost je

eden ključnih sestavnih delov zasvojenosti in skoraj vsak uživalec, ki je telesno odvisen od

drog je v veliki nevarnosti, da postane zasvojen. Vendar pa telesna odvisnost ni isto kot

zasvojenost« (Rusche in Friedman, 2004: 18).

Eden od razlogov, zakaj Rusche in Friedman vztrajata pri razločevanju med telesno in

psihično odvisnostjo je: če bi pri zasvojenosti šlo samo za telesno odvisnost, potem bi bili vsi

bolniki, ki so iz zdravstvenih razlogov telesno odvisni od zdravil, zasvojeni. Avtorja menita,

da čeprav pri zdravljenju bolečine z opiati lahko pride do zasvojenosti, se to le redkokdaj

zgodi. Opreta se na raziskavo, kjer je sodelovalo 10000 bolnikov z opeklinami, od katerih

nihče ni postal zasvojen. Razlika med bolniki z bolečinami in zasvojenimi z drogami je v tem,

da bolnikom zdravilo pomeni le sredstvo za lajšanje bolečine, da lahko živijo polno življenje

in jim družine, službe in hobiji pomenijo več od zdravil. Nasprotno pa posameznik, ki je

zasvojen z drogami, vse te stvari žrtvuje za jemanje drog in droga postane osrednjega pomena

v njegovem življenju. Ko postanejo uživalci prepovedanih drog psihično odvisni, torej

zasvojeni, postane jemanje droge njihova življenjska potreba, tako kot hrana, pijača in celo

spanje. To pa za bolnike z bolečinami ne drži, saj se takoj, ko bolečina mine, opiatom zlahka

odpovedo.

(Rusche in Friedman, 2004: 183).

Telesna in psihična odvisnost sta biološke narave, ker do njiju vodijo spremembe

možganskega delovanja, ki so jih povzročile droge. Telesna in psihična odvisnost se med

seboj razlikujeta, ker ne glede na to, kako in zakaj je droga prišla v telo, sama navzočnost

droge še ni dovolj za psihično odvisnost. Za psihično odvisnost je potrebno več.

Avtorja opisujeta zasvojenost z drogami kot izgubo nadzora nad jemanjem drog. Možganska

motnja se kaže na spremenjenem vedenju, ki ga razlagamo v družbenem kontekstu. Na razvoj

zasvojenosti vplivajo droga, vzorec in motivacija jemanja, posamezne razlike med uživalci in

okolje, ki se sčasoma spreminja (prav tam: 2004: 201).

Izpostavljen je predvsem biokemični vidik zasvojenosti. Že začetne definicije zasvojenosti so

se opirale na biološke lastnosti zasvojenosti: nekateri so celo menili, da je zasvojenost bolezen

in kot taka preide v domeno medicine. Takšno pojmovanje zasvojenosti kot bolezni se je



razvilo nekje v začetku 19. stoletja, edino zdravili zoper njo pa je bila abstinenca. Vendar se je

kasneje izkazalo, da mora definicija upoštevati tudi nebiološke dejavnike.

Na človekovo zasvojenost je potrebno gledati celostno in se ne zgolj opirati samo na določen

vidik zasvojenosti. Danes v Sloveniji na zasvojenost še vedno gledamo z ozko medicinskega

vidika (biološko-kemični vidik). Zasvojenost je potrebno razumeti kot interakcijo »več

posamičnih, fenomenološko edinstvenih ter individualno pogojenih začaranih krogov.«

(Polajner, 2006b: 47-48):

1. Biološko – kemični vidik zasvojenosti: običajno opisujejo kot primarne motnje v

nevrotransmiterskih prenosih dopamina in endorfina. Taka motnja povzroča potrebo po

drogi in obratno – tudi droga lahko primarno povzroča motnje v nevrotransmiterskih

prenosih in tako tvori biokemični začaran krog naraščanja potrebe po drogi.

2. Vedenjski vidik zasvojenosti: gre za krivdno vedenje (uživanje nedovoljenih drog in

druga družbeno nesprejemljiva vedenja, za katera se človek čuti krivega) in nato za

sram, ki zopet povečuje potrebo po omami – za to pa je ponovno potrebna droga…Tako

se, kot pri biološkem tudi pri vedenjskem vidiku zasvojenosti tvori začaran krog.

3. Psihološko – osebnostni – doživljajski vidik zasvojenosti: ta vidik zajema čustvene

motnje in stiske, osebnostne značilnosti, ki višajo verjetnost uživanja drog (plahost,

preobčutljivost, nizko samospoštovanje, …)

4. Družinsko – odnosni – vidik zasvojenosti: gre za dve nasprotji družinske patologije z

enakimi posledicami: po eni strani za odsotnost pristnih odnosov oz. za čustveno

zanemarjanje in po drugi strani za patološko pretiravanje pri zaščiti ali prilaščanju

otroka.



5. Družbeno – vrstniški vidik zasvojenosti: tukaj gre za negativni socialni pritisk vrstnikov,

zlasti danes, ko je uživanje drog med mladimi moderno, ker se mladim zdi, da morajo

imeti izkušnjo z drogo.

6. Družbeno – odnosni vidik zasvojenosti: vključuje dve družbeni nasprotji: po eni strani

izločanje krhkih oseb in zasvojenih članov družbe, ki najbolj potrebujejo pomoč (npr.

odpori do ustanavljanja komun, zavračanje vsake »drugačnosti«…) in na drugi strani

izkoriščanja in prefinjene oblike nasilja nad posamezniki (npr. z agresivnimi reklamami,

s plitvo potrošniško mentaliteto, z nečloveškimi delovnimi pogoji,…)

7. Duhovno – ontološki vidik zasvojenosti: zajema razsežnosti kot so stalna ontološka

napetost med dobrim in slabim v človeku (iz tega vidika je človeško normalno stanje

stalna napetost in ne notranji mir) ter ontološki pritisk človekove poklicanosti in

ustvarjalnosti.

8. Vidik duševnih ran oz težjih travm: pri zasvojenih so zlasti pogoste travme zaradi spolne

zlorabe, preživljanje otroštva z alkoholičnim staršem, fizično nasilje v družini, vzgojno

zanemarjenje itn.

Zasvojenost torej zahteva celostni pristop, ki vključuje vse zgoraj omenjene vidike

zasvojenosti. S pomočjo navedenih vidikov lažje odkrijemo za kakšen tip uživalca drog gre

ter mu nudimo tisto obliko pomoči, ki jo sam najbolj potrebuje.

2.2.3. Odvisnost kot problem osebnostne in družbene strukture

Odvisnost lahko opredelimo kot vedenjski vzorec uživanja drog, ki ga označuje

osredotočenost na zagotavljanje drog in njihovo uživanje ter velika stopnja verjetnosti, da bo

prišlo do ponovnega uživanja drog.



Skozi čas se spreminjajo znanstveni pogledi in s tem tudi obravnava uživanja drog. Le nekaj

let nazaj je bilo glavno sredstvo strokovnih delavcev le prepričevanje uživalca drog, da je

nemočen, nekoristen in, da je edina rešitev zanj zdravljenje oziroma pomoč drugih.

Številne raziskave in klinična praksa pa kažejo, da večina uporabnikov drog ne more ali ni

pripravljena izpolniti obveze, kot je popolna opustitev uživanja drog in tega se številni

strokovni delavci ne zavedajo.

Zagovorniki zmanjševanja škode menijo, da je delitev, ki postavlja popolno opustitev

uživanja drog na eno in odvisnost na drugo stran – na dobro in slabo neustrezna. (Grund in

Philipe, 1997: 14), Po Zinbergu je moč govoriti o velikem in sivem območju med škodljivo in

nekontrolirano zlorabo psiho aktivnih drog ter popolno opustitvijo uživanja.

Tudi razumevanje funkcije strokovnega delavca na področju drog se je z leti spremenila.

Strokovni delavec je predvsem metodik. Za vsebino, podatke za obdelavo ter analizo

dogajanja, pa je ekspert sam uživalec drog. Naloga strokovnih delavcev torej ni več

prepričevanje o nujnosti vzpostavitve abstinence, temveč iskanje načinov za večanje

kompetentnosti uživalca drog.

Najpogostejše napake, ki jih delajo strokovni delavci, so posledica slabega sodelovanja z

uživalci, kot tudi zmotne predstave o tem kdo je ekspert.

Pojem droga ima dva pomena:

1. Substanca, ki se namensko koristi kot zdravilo (proti bolečinam, za pomiritev…)

Že oče psihoanalize dr. Sigmund Freud je poskušal svoje depresije zdraviti s konzumiranjem

kokaina in je na podlagi te izkušnje leta 1884 zapisal: »Opaža se povečanje samokontrole,

zdržljivosti in delovne energije« (Jones, 1953: 82).

2. Substanca, ki jo ljudje konzumirajo, da bi doživeli raznolike občutke užitka,

zadovoljstva in pomirili določene psihične in telesne funkcije.

Med najrazličnejšimi klasifikacijami drog pa je v širši javnosti najbolj poznana tista, ki

klasificira droge po moči učinka in nevarnosti za odvisnost.



Nekateri jih še vedno delijo na lahke (marihuana, hašiš..), torej tiste, ki imajo manjši učinek in

so redkeje izvor odvisnosti, in težke (heroin, kokain, LSD…), katerih učinek je močnejši,

kontinuirano uživanje pa pogosto pripelje do odvisnosti. Menim, da je takšna delitev

nesmiselna. V praksi lahko zasledimo, da si oseba z rekreativnim uživanjem težke droge

lahko povzroči bistveno manj težav, kot oseba, ki kontinuirano uživa lahke droge. Poleg tega

taka delitev še bolj stigmatizira uživalce heroina.

Ker moja diplomska naloga govori predvsem o uživalcih heroina, bom nekaj vrstic namenila

heroinu.

HEROIN (diacetil morfin) je leta 1874 sintetiziral nemški kemik Herman Dresern. Leta 1898

so pričeli z masovno proizvodnjo heroina. Na začetku so ga uporabljali kot sredstvo za

blažitev prebavnih težav in proti kašlju. Poleg ostalih narkotikov, spada heroin k depresorjem,

ki pomirjajo ali potiskajo delovanje srednjega živčnega sistema, v strokovni literaturi pa

najdemo opozorila, da je njegov učinek trikrat močnejši od morfija. Vojne so v prvi polovici

20. stoletja močno prispevale k širjenju uporabe heroina, saj predstavlja odlično sredstvo

proti bolečinam. Zaradi njegovih potencialov za razvoj odvisnosti, so ga v ZDA že leta 1924

vzeli iz prometa, v Nemčiji pa šele 1958. Danes je medicinska uporaba heroina v večini držav

prepovedana.

2.2.4. Tipologije uživanja drog

Tekom let je bilo vedno zaznati polemike, ki zadevajo odvisnost, zlorabo in označbo

posameznika, ki uživa droge. Različni teoretiki so veliko časa namenili tudi tipologiji

uživanja, saj je ravno tipologija tista, ki opredeli uživalca. Skupni imenovalec tipologij pa je,

da se nagibajo k stopnjevanju, tako, da pogosto ni jasno, ali se govori o stadijih ali tipih

uživanja (Flaker, 1999: 212).

Kušević (Flaker, 1999) razlikuje med:



• Eksperimentatorji, uživalci, ki poskusijo mamilo, a ne nadaljujejo z uživanjem, čeprav

zagotovila, za to, da ne bodo več poskusili ni.

• Rekreativni uživalci, ki občasno ali celo redno v določenih časovnih razmikih uživajo

mamila.

• Funkcionalni odvisniki, ki uživajo določeno mamilo in so od njega tudi odvisni,

vendar je njihovo funkcioniranje v družbi normalno.

• Disfunkcionalni odvisniki, ki so odvisni od droge in zato v vsakdanjem življenju ne

morejo normalno funkcionirati.

• Družbeno tradicionalni odvisniki, ki živijo v kulturah, kjer je uživanje mamila del

vsakdanjega življenja. (opij; vzhodne kulture).

• Terapevtski uživalci, ki uživajo mamilo, kot zdravilo.

• Nekonformisti, katerih uživanje je povezano z uporom proti obstoječim vrednotam in

sistemu.

V Kušićevi tipologiji imajo prvi štirje tipi značaj stopnjevanja v smislu zaužite droge, še bolj

pa prevzemanja deviantne oblike zasvojenosti.

Sengers (po Flaker 1999) razlikuje med uživanjem, odvisnostjo džankizacijo kot različnimi

fenomeni uživanja heroina.

Pearson s sodelavci (po: Flaker 1999) ločuje: neuživalce, začetnike ali eksperimentatorje in

občasne rekreativne uživalce, z sivim prehodnim območjem k zasvojenosti ali med

zasvojenostjo.

Opaziti je, da je tipologija še bolj stopnjevalna oz. evolucijska.

Po Flakerju je od teh treh tipologij najbolj stvarna Kušićeva, saj poleg premočrtnega

napredovanja v uživanju, omenja še druge tipe uživanja, ki se ne vključujejo v razvojno,

karierno shemo.

Flaker pa se odloči za združujočo tipologijo uživalcev oz. uživanja heroina in drugih opiatov

na sledeč način:

• neuživalci



• priložnostni uživalci

• redni uživalci

• odvisni uživalci

• zasvojeni

• džankiji

K neuživalcem prišteva vse, ki nikoli poskusili heroina ali drugih opiatov. Pri tem se zastavlja

vprašanje, ali k njim prišteti tudi tiste, ki so kadarkoli užili drogo, še zlasti v primerih bivših

zasvojencev oz. džankijev. Tu se srečamo s stereotipom enkrat džanki vedno džanki.

V kategorijo priložnostnih uživalcev in eksperimentatorjev šteje tiste, ki drogo uživajo redno,

občasno ali eksperimentalno in tiste, ki ne poskušajo temveč jo uživajo, ko imajo priložnost.

Med redne uživalce šteje vse tiste, ki uživajo drogo redno, a ne razvijejo odvisnosti in

zasvojenosti. Pri tem tipu opozarja na jasno opredelitev, da tu ne gre za tipologijo motivacije

ali kulture uživanja, saj imata lahko zelo različna ozadja.

V kategorijo zasvojenosti prišteva tiste, ki so se pričeli hlepeti po drogi, ko so prepoznali

svoje abstinenčne težave in so s ponavljanjem te izkušnje pridobili stališče in vedenje

zasvojenega. Pri džankijih prikaže razliko med funkcionalnim zasvojencem in džankijem in

sicer v socialni degradaciji in propadanju. Dodaja še dominantnost in večjo strukturiranost

vloge pri džankijih.

Flaker poudarja, da je hierarhično tipologijo moč razumeti tudi dinamično, saj so možni

prehodi iz enega tipa v drugega.

Pri predstavitvi tipologij uživanja smo lahko videli majhne razlike med avtorji; podobno gre

pri opisovanju likov uživanja.

Dejstvo je, da sta ne glede na avtorjevo predstavo, najbolj izražena dva lika. To je lik

zanemarjenega in slabega džankija in nadvse dobrega abstinenta, površina pa ostaja

zamegljena.



2.2.5. Kdo je džanki

Zakaj pojem džanki vedno označuje nekaj slabega, nam pokaže že Stephens (po Flaker 1999:

216), ko opozarja na raziskave, ki govorijo o tem, da so vrednote džankijevske subkulture

antisocialno naravnane in, da vidijo pripadnike glavnega družbenega toka kot manjvredne.

V današnji družbi je pogosto zaznati občutek nelagodja in neupravičene nestrpnosti ob

prisotnosti ali samo omenjenem džankiju.

Thomas de Ouicey je bil označen kot prvi džanki in ravno zato ga avtorji izvzemajo kot pralik

džankija.

David Herkt (Flaker, 1999: 216-217) je zapisal:

Človek, ki je odgovoren za pojmovanje džankija ali uživalca je bil Thomas de Quicey, ki je

bil 52 let odvisen od laudanuma. Bil je pisatelj in s svojim pisanjem, še zlasti s knjigo

izpovedi angleškega uživalca opija je začrtal več značilnosti modela odvisnosti in uživanja

opiatov, ki veljajo še danes. Prvi je usmeril pozornost medicinske stroke na idejo odvisnosti

od opiatov. Zabeležil je sindrom, ki ga danes poznamo kot abstinenčnega in opozoril

medicinsko stroko na fenomena tolerance in odvisnosti. De Quinceja je medicina

devetnajstega stoletja uporabila kot študijo primera, saj je podal obširne opise svojega

fizičnega razmerja s laudanumom.

Poleg pralika džankija ne smemo pozabiti še na znan lik zasvojenca-zdravnika. To je eden od

tipov, ki so bili pri nas znani pod pojmom uživanja opiatov v zvezi s subkulturo.

Poleg omenjenih tipov je znan tudi lik osebe, ki je odvisna od opiatov, ne, da bi sama to

zaznala. To so predvsem bolniki, ki prejemajo morfin za ublažitev bolečin, ob prenehanju

jemanja pa so deležni abstinenčne krize, ne, da bi se tega zavedali.

Obstaja pa še pojav psevdo džankija, človeka, ki bi rad postal del heroinske scene, pretirava v

pogostosti uživanja droge in posnema džankije v nekaterih potezah, pa iz različnih vzrokov ne

more postati eden izmed njih.



2.2.6. Motivacijski dejavniki za prvo uživanje drog

Težko bi rekli, da obstaja univerzalna motivacija za prvo zaužitje droge, saj so motivacijski

dejavniki zelo raznovrstni. Nekateri govorijo o radovednosti, poleg tega pa so zelo pomembni

še drugi dejavniki, ki pomenijo osebi, ki prvič poizkusi drogo, n socialno sprejetost v krog

uživalcev in s tem tudi v krog pomembnih ljudi z močnim vplivom. Pri tem ne mislimo na

vzornike v mladinski kulturi, temveč tudi na prijatelje, ki ti ponudijo nekaj, kar počno sami.

Kot razlog za prvi poizkus heroina, uživalci pogosto navajajo radovednost. »Zanimalo me je,

kako te stvari delujejo«. Poleg radovednosti, uživalci kot spodbudo za uživanje navajajo tudi

dolgčas: »Denar sem imel, ker nisem hodil v šolo in mi je ostal od štipendije. Imel sem čas in

sem kupoval«. (Flaker, 2002: 167).

Po mnenjih uživalcev je začetek spontan, je kombinacija radovednosti kot motiva in dolgega

časa kot vzgiba.

Ne glede na pogosto oznanjanje nevarnosti heroina in njegovih posledic pa ima konzumiranje

heroina še vedno neko mistično konotacijo, ki je mamljiva tako v doživljajskem kot v

socialnem smislu.

Zelo redko se zgodi, da bi novinec drogo prvič poizkusil sam. Ponavadi se to zgodi v družbi

prijateljev ali znancev, podobno je s prvo aplikacijo droge, saj jo ponavadi izvaja nekdo drug

in ne novinec sam. Pogosto se slišijo zmotne predstave o tem, kako naj bi bil prvi »šus«

najboljši, a je po pripovedovanju uživalcev ravno nasprotno, saj prva doza nemalokrat izzove

slabost in bruhanje. Toda kljub temu je poleg socialnih spodbud prav užitek tisti, ki motivira

nadaljevanje konzumiranja po prvih neprijetnih izkušnjah.

Začetno obdobje uživanja droge, ki zajema prijetno doživetje vse tja do prvih znakov

odvisnosti, navadno traja od šest do dvanajst mesecev. V tem času se pogostost uživanja, v

primeru, da vodi v zasvojenost poveča, heroin pa postane dominantno mamilo. V kolikor si

uživalci od samega začetka niso aplicirali droge intravenozno, to storijo sedaj.



V tem obdobju uživalci pogosto spremenijo svoj odnos do svojcev oz. vseh, ki niso povezani

z drogo, izjeme pa niso niti težave v šoli oz. službi. Ne glede na vse to pa občutek moči, ki

jim ga da heroin zmaga pred predvidljivimi posledicami, ki jih droga povzroči.



3. PROBLEM

3.1. CILJ RAZISKAVE

Cilj oz. namen moje diplomske raziskave je bil predvsem pridobiti in obdelati čimbolj

kvalitetne informacije v zvezi z zasvojenostjo pri nas. Prav tako sem se odločila, da zadevo

raziščem s psihološkega vidika, ter se postavim ob bok stereotipom in konstantnim stigmam,

ki definirajo zasvojence oz. zasvojenost.

Velik del raziskave sem namenila vzrokom in ne posledicam zasvojenosti, ter nakazala

nekatere rešitve, kako premagati odvisnost izključno z vidika posameznika, njegove volje in

moči, kljub različnim zunanjim možnostim ter programom za zdravljenje. Menim, da bi se

zasvojenosti od prepovedanih drog bistveno lažje rešili tako, da bi se ukvarjali z vzroki, ki

posameznika privedejo v odvisnost, kot pa s posledicami, ki so dostikrat sekundarnega

pomena.

Stereotipi in stigme, predvsem z vidika ljudi, ki dostikrat niso strokovno podprti za delo z

odvisniki, v večini le škodijo in posameznika označijo kot »groznega narkomana«. V

raziskavi se bom lotila tudi prikritosti, ki po mojem mnenju predstavlja velik problem in bega

pred resnico, ki je zastrašujoča. Dejstvo, da je zasvojenost prisotna tudi v tako imenovanih

»normalnih krogih« v katerih še vedno vlada molk, nam jasno sporoča, da droga sega

bistveno dlje, kot samo do pokvarjenih džankijev sredi ulice.

Ker so zasvojenci oz. odvisniki zaradi svojega socialno-ekonomskega statusa, stigme in

stereotipov še vedno med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva, je bil namen moje

naloge na podlagi literature in dobljenih rezultatov, izpostaviti tudi pomanjkljivosti ter

poiskati ter poiskati možne rešitve in podati predloge za izboljšanje.



Cilj je bil odgovoriti na nekatera ključna vprašanja, ki se najbolj nanašajo na problematiko

zasvojencev oz. odvisnikov in ta so po moji oceni naslednja:

• Kakšno je bilo psihično stanje zasvojenca pred odvisnostjo od drog?

• Katera vedenja so ga pripeljala do odvisnosti, oz. kakšno počutje?

• Kakšen je odnos z vidika posameznika zasvojenca do zunanjih programov pomoči?

• Kako bi lahko v bodoče preventivno preprečili zasvojenost in ljudem pomagali iz

stiske, še pred tem, ko posežejo po drogi?

• Kakšne so možnosti pomoči v stiski, motivacija in predlogi za izboljšave?

Pred izdelavo empiričnega dela raziskave sem oblikovala še nekatere delovne hipoteze, ki

sem jih v nadaljevanju poskušala tudi preveriti.

H0: Glede na trenutno stanje odvisnikov od prepovedanih in njihovih pripovedi, si upam

trditi, da je velik del resnice prikrit in odnos do odvisnikov od prepovedanih drog preplavljen

z različnimi stigmami in stereotipi, ki pravzaprav zavirajo napredek za uspešen boj proti

odvisnosti.

H1: Domnevam, da je stanje na tem področju iz leta v leto vse slabše tudi zato, ker se kljub

napredku pri iskanju vzrokov za tolikšno mero zasvojenosti pri nas, še vedno ne moremo

rešiti starih in večnih stereotipov, ki definirajo zasvojenost in zasvojence.

H2: Moje zadnje prepričanje pa temelji na tem, da ne glede na različne možnosti pomoči

zunanjih institucij in različnih programov za pomoč zasvojencem od prepovedanih drog, sta

še vedno odločilna notranja moč in volja posameznika, ki se na koncu sam odloči, ali se bo

rešil zasvojenosti, ali ne.



4 . METODOLOGIJA RAZISKAVE

4.1. ZASNOVA IN VZOREC

Z namenom, da bi ugotovila, kakšno je dejansko stanje zasvojencev in zasvojenosti od

prepovedanih drog pri nas, sem se odločila za izvedbo empirične raziskave med zasvojenci.

Na podlagi pridobljenih podatkov sem poskušala formulirati sklepe in ugotovitve in podala

nekatere predloge za izboljšave.

Raziskavo sem izvedla v letu 2008, vzorec pa je bil omejen na področje Ljubljane, kjer se je

zasvojenka pretežno nahajala v času uživanja drog oz. v času zasvojenosti.

Raziskava je potekala v naslednjem vrstnem redu: določitev vzorca, priprava vprašanj za

intervju, izvedba intervjuja, vnos zbranih podatkov in analiza podatkov.

V vzorec je bila vključena samo ena intervjuvanka, ker je bil intervju zelo obsežen. Praktično

je analiziral njeno življenjsko zgodbe zadnjih nekaj let, ki jih je preživela v odvisnosti od

prepovedanih drog. Posredno so v intervjuju omenjeni tudi mnogi drugi odvisniki in njihove

izjave, ki sem jih prav tako obdelala kot podatke. Motiv za izvedbo intervjuja je nastal kot

inspiracija prebrane knjige »Mi, otroci s postaje Zoo«. Moj namen intervjuja z odvisnico je

bil v začetku mnogo manj obsežen in bistveno manj oseben, kot se je kasneje izkazalo. Šele

ob sami izvedbi intervjuja in direktni interakciji z intervjuvanko pa sem prišla do grozljivih

podatkov, pravzaprav celostne zgodbe o odvisnici oz. njeni zasvojenosti s heroinom.



4.2. MERSKI INSTRUMENT

Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov v raziskovalnem procesu uporabljamo različne

tehnike in instrumente. Pri moji raziskavi sem se odločila za tehniko raziskovalnega

intervjuja, ker menim, da je glede na temo naloge najbolj primerna, saj je osebni stik z

zasvojencem po mojem mnenju najpomembnejši faktor učinkovite raziskave. Pri tej tehniki

gre za obliko verbalnega komuniciranja med spraševalcem in spraševancem. Namen

komuniciranja je bil zbrati odgovore, ki so kot podatki služili za rešitev teoretičnega

raziskovalnega problema. Pred intervjujem sem se dobro poučila o temi intervjuja. Namreč,

če spraševalec ne ve dovolj o temi intervjuja, ima spraševanec občutek, da spraševalec ne

more razumeti njegovih odgovorov. Po drugi strani pa spraševalec ne sme vzbuditi vtisa, da

vse ve, saj se spraševancu potem ne bo zdelo vredno odgovarjati. Z intervjujem sem torej

skušala zbrati podatke o stališčih, mnenjih, vtisih in dejanskem stanju odvisnice. Šlo je torej

za direktni stik z intervjuvanko, na podlagi načrtno pripravljenih začetnih vprašanj, ki pa so v

nadaljevanju intervjuja postala precej bolj neformalna.

4.2.1 Sestava intervjuja

Intervju ni bil popolnoma strukturiran, ker so bila vprašanja vnaprej natančno določena samo

na začetku intervjuja. V nadaljevanju pa je bila določena le okvirna vsebina. Vprašanja so bila

prilagojena okoliščinam, tako da je bil intervju dovolj sproščen in je vseboval sledeče

vsebinske sklope:

• osnovni podatki o zasvojenki

• njeno počutje ob zasvojenosti od heroina



• njeno počutje po končanem zdravljenju od odvisnosti od heroina

• kakovost življenja po končanem zdravljenju od prepovedanih drog

4.3. ZBIRANJE PODATKOV

Raziskava je bila izvedena v poletju, natančneje v avgustu 2008.

Z intervjuvanko sem se sestala osebno. Zaradi intimnih in varnostnih razlogov pa je želela

ostati anonimna.

4.4. OBDELAVA PODATKOV

Obdelavo podatkov sem izvajala deskriptivno, z opisovanjem, kar pomeni, da sem zbrala

odgovore oz. izjave iz intervjuja z odvisnico in podatke obdelala kot citate, direktno in z

opisovanjem.



4.5. METODOLOŠKI PROBLEMI INTERVJUJA

Najprej moram omeniti, da je v primeru te raziskave vzorec, ki sem ga uporabila za raziskavo

precej majhen in hkrati omejen. Razlog za majhen vzorec tiči v tem, da sem se morala omejiti

na tiste podatke, ki sem jih dobila neposredno od intervjuvanke, po drugi strani pa je bilo

kljub samo eni spraševani osebi podatkov za učinkovito raziskavo dovolj, saj je

intervjuvanka posredno opisovala tudi pripovedi drugih zasvojencev.

Pri sami izvedbi intervjuja sem morala biti izredno pazljiva in potrpežljiva pri pridobivanju

ustreznih oz. pravih podatkov. Zaradi izrednih stigem in stereotipov v zvezi z zasvojenci, je le

malo njih pripravljeno odgovarjati na vprašanja korektno in resnično.



5. PREDSTAVITEV REZULTATOV INTERVJUJA

5.1. OSNOVNI PODATKI

V prvem delu intervjuja sem pridobila nekaj osnovnih podatkov o odvisničinem ozadju oz.

času njenega življenja pred odvisnostjo. Spraševala sem jo o vzrokih, ki so jo peljali v

odvisnost, prav tako tudi o njenem takratnem socialnem okolju in družini.

5.1.1. Življenje pred odvisnostjo in vzroki za nastanek le te

Prvo vprašanje se je nanašalo na počutje odvisnice preden je prvič posegla po heroinu. »Stara

sem bila 20 let, torej dokaj pozno. Pomanjkanje varnosti sem čutila že od majhnega - ves čas

me je nekaj utesnjevalo. Heroin mi je dajal občutek varnosti. Dejstvo je, da od heroina, če ga

seveda ne konzumiraš v prevelikih količinah, pravzaprav nisi zadet. Samo boli te ne in nekako

ti je vseeno«. Iz tega lahko sklepam, da je bila odvisnica običajno dekle z običajnimi

težavami, ki je le iskalo pomoč. »Večkrat sem hotela z nekom pogovoriti, pa se je vedno

obrnilo tako, da sem bila jaz v vlogi poslušalca. Morala sem ostati močna«. Iz tega lahko

sklepam, da je odvisnica poskusila heroin zato, da bi obvarovala sebe. Vzrok za njen prvi

poseg po tej drogi torej tiči v njenem dejanskem počutju, ki verjetno izhaja še iz njenega

otroštva. Gre za občutek pomanjkanja varnosti.



5.1.2. Družina

Naslednje vprašanje se je nanašalo na njeno družino. »Na nek način sem se vedno bala. Na

zunaj se nikoli sicer ni nič videlo, a če je šlo kaj narobe je bil hitro »ogenj v strehi«. Staršev s

svojimi problemi nisem hotela obremenjevati. Trdila sta, da so namišljeni in da ne vem, kaj

pravi problemi sploh so. S tem sta mi vzbujala občutke krivde«. Zopet prihajam do enakega

sklepa - odvisnica si je večkrat želela pogovora in topline, a tega pri svojih starših ni dobila.

To lahko združim z njeno potrebo po moči, da se jim mora posvečati, jim pomagati in pri tem

pozabiti nase. Glavni in tudi temeljni razlog za prvi poseg po drogi je bil občutek krivde.

Ponavadi otroci ali mladostniki, ki želijo ostati močni, svoje občutke v sebi uspešno potlačijo,

da ustrežejo drugim in se jim pokažejo v najboljši luči. Velikokrat, žal tudi zaradi sebi

najbližjih, torej družine.

5.1.3. Socialno okolje in pripadnost subkulturi

Nadaljevala sem z vprašanji povezanimi z njeno pripadnostjo v družbi, počutjem v šoli in z

odnosi, ki krojijo temelj posameznikovega počutja. »Že od majhnega sem se želela vklopiti v

družbo, kar sem tudi se, vendar so me zaradi videza vedno zasmehovali. To je trajalo vse do

16 leta, ko sem se kar naenkrat čudežno spremenila. Hodila sem v srednjo šolo in se od večine

zelo razlikovala - po oblačenju, obnašanju ind., predvsem pa po razmišljanju. Poiskala sem

majhno skupino sebi podobnih ljudi s katerimi smo ves čas tičali skupaj. Takrat sem prvič

tudi poskusili travo«. Iz njenih besed lahko sklepam, da je za najstnike, ki ne spadajo v

večinski »mainstream«, zelo težko najti varnost in zaupanje pri drugih vrstnikih. Tako se

začnejo ustanavljati majhne skupine, kjer posamezniki iščejo varnost in si pričnejo drug

drugemu, zaradi občutka odtujenosti pred zunanjim svetom, dajati vzpodbude za jemanje

prepovedanih substanc. »Spominjam se, da me je prijateljica nagovarjala k prvemu »jointu«,

ki sem ga kljub močnim moralnim zadržkom tudi pokadila. »Trava mi ni nikoli dobro dela, pa

sem jo vseeno ves čas kadila, tako kot drugi iz naše družbe«. Tudi ta izjava neposredno kaže

na to, da je odvisnica želela ugajati njeni družbi, ker se je bala, da jih bo, če jim ne bo ugodila,

izgubila. Vzrok po posegu je bil torej občutek strahu pred izgubo. Identični vzorec se ponovi



tudi pri prvi izkušnji s heroinom. V tem pa je bistvo - vzrok za poseg po prepovedani

substanci je v občutku.



5.2. ŽIVLJENJE V ČASU ZASVOJENOSTI

V drugem delu raziskave so me zanimali počutje, dejanja in mejniki v življenju

intervjuvanke, v času od odvisnosti od heroina. Osredotočila sem se predvsem na pripovedi

odvisnice v katerih opisuje svoj odnos do življenja od samega začetka odvisnosti od heroina,

pa do konca oz. trenutka, ko se je odločila za zdravljenje.

5.2.1. Začetek

»Ko sem prvič poskusila heroin«, sem se počutila nenavadno dobro. Bila sem tudi dovolj

stara, da sem vedela in razumela, kako zasvojenost poteka. Iz preteklih izkušenj in uživanja

drugih drog sem vedela, da se s heroinom ne moreš zasvojiti čez noč. Poznala sem nekatere

ljudi, za katere ne bi niti pomislila, da so uživalci heroina. Z uličnimi džankiji nikoli nisem

imela stika. Heroin sem dobila od prijateljice. Takrat sem tudi opazila, kako je odvisnost v

vsakdanu dobro prikrita in razširjena. Da so na heroinu samo tisti, ki se jim to pozna, je velika

zmota. Spoznala sem tudi, da odvisnik lahko zelo dolgo prikriva odvisnost, če heroina ne

uživa vsak dan. Vedela sem, da se ne morem »navleči« čez noč«. Z zadnjo izjavo je

odvisnica potrdila, da je vedela v kaj se spušča in tudi poznala posledice. »Seveda sem

počakala kar nekaj časa, ko sem se ga zopet zadela«, je še povedala in mi na ta način razkrila,

da človek ne postane fizično odvisen že po prvem uživanju heroina. Odvisnik lahko zelo

dolgo časa nadzira odvisnost in si s tem podaljšuje pot do džankijevstva ali tam nikoli niti ne

pristane. Odločitev je njegova. Heroin je izmed drog najbolj zahrbtna in zasvojiva substanca,

vendar pa v osnovi nič bolj kot druge, saj je vzorec od začetka jemanja pa do faze

zasvojenosti enak pri vseh prepovedanih opijatih.

Občutek odvisnosti, ki vodi v propad, se začne že zelo zgodaj, je pa odvisno od posameznika,

kako daleč bo šel, katere substance bo užival in kako.



»Na začetku sem se počutila kot, da imam vse pod nadzorom. Heroin mi je dal ogromno

količino nadzora in občutek, da lahko premagam vse. Tako sem se potem počutila še nekaj

tednov«. Največji trik in zahrbtnost občutka ob zaužitju heroina je občutek nadzora. Uživalec

ima trenuten občutek, da lahko nadzoruje vse, saj se zaradi nenadnega občutka varnosti

frekvenčno zelo dvigne, če le ne zaužije preveč droge. Posledica tega je večja kreativnost in

trenutni doseg cilja, ki si ga zada. Prav zaradi tega je heroin tako nevaren, ker se uživalec, ko

se »strezne« ta nadzor izgubi, kar mu popolnoma spodnese tla pod nogami. Občutek nadzora

je popolnoma lažen – uživalec je med »zadetostjo« v resnici povsem brez nadzora. Nobene

druge vrste droge, kot so hašiš, marihuana ali LSD, pri uživanju ne sprožijo takšnega občutka

nadzora kot prav heroin. Zaradi navedenega te heroin kot droga tudi najbolj zasvoji. Še ena

resnica, ki se nanaša na navedeno - kdor zaužije heroin »kinka v kotu zadet« - drži, vendar

uporaba heroina v majhnih količinah, vsaj na začetku, na posameznika vpliva popolnoma

drugače. O lažnem nadzoru pri jemanju heroina govori tudi knjiga Kontrolna teorija

ustanovitelja realitetne terapije Dr. Williama Glasserja.

5.2.2. Nadaljevanje

Od dneva, ko je odvisnica prvič zaužila heroin pa do naslednjega zaužitja je preteklo kar

nekaj časa. Odvisnica je vedela, da jo heroin lahko telesno zasvoji, zato je do vnovičnega

zaužitja počakala nekaj mesecev. »Vedela sem, kaj ti naredi, če bi ga vzela spet naslednji dan.

Videla sem druge, ki so začeli in takoj nadaljevali. Po pol leta so bili že si »navlečeni«.

Prijateljica je odšla za tri leta v komuno in sedaj je v redu. Postopoma sem uživala heroin in

vedela kaj me čaka, če se ne bom pravočasno prenehala z jemanjem. Ves čas sem spremljala

različne zgodbe in videla različne propade odvisnikov. Kljub temu, da sem bila prepričana, da

imam vse pod nadzorom pa sem slutila, da je heroin droga, ki me bo zasvojila do te mere, da

brez nje ne bom mogla več funkcionirati«.

Iz tega je razvidno, da je odvisnica vedela, da dela nekaj hudo narobe in tudi sprevidela, kam

jo bo redno jemanje heroina pripeljalo. Redno jemanje te pripelje na dno družbene lestvice in

šele tam se ponavadi začne priznanje in potreba po pomoči. Bistveno pri tem je spoznanje, da

se z odvisniki običajno pričnemo ukvarjati šele tedaj, ko pristanejo na dnu. Zanimivo je tudi,



da je odvisnica vedela in tudi priznala, da bo ne glede na pogostost jemanja, na koncu pristala

na dnu. »Heroin je vrsta droge, ki te slej ko prej pripelje do propada. Vedela sem, da bo kljub

temu, da nisem fizično »navlečena«, prišel čas ali dogodek, kjer se bom srečala s povečano

pogostostjo jemanja, kar me bo pripeljalo do tega, da postanem tudi fizično odvisna. Sama

psiha torej«.

Pri tem nastopi paradoksalno dejstvo o dvojnosti jemanja heroina. Psihično te zasvoji do te

mere, da se slej kot prej znajdeš v situaciji, ko ga uživaš pogosteje in se počasi začneš

srečevati tudi s fizično odvisnostjo. Takrat postajaš zasvojen. Zaradi tega so odvisniki, ki so

prenehali z jemanjem heroina in veljajo za ozdravljene, v nenehni nevarnosti, da drogo

poizkusijo ponovno. Iz tega izhaja stigma, da posameznik, nekdaj odvisen od heroina, nikoli

ne more biti zdrav. Kot pravi angleški pregovor »Once a junkie always a junkie«.

V kolikor bi se tega problema lotili z drugega vidika in ne z vidika stigmatiziranja, bi s tem

zmanjšali prepreke ozdravljenim odvisnikom pri ponovni vključitvi v družbo. Produktivnejše

reševanje problema bi bilo pomagati posamezniku v njegovem vsakdanu tako, da bi se lahko

počasi postavil na svoje noge. S tem bi mu omogočili vero v spremembo življenja na bolje, ki

je možna v vsakem trenutku njegove odločitve, kot posledica svobodne volje - tukaj in zdaj!

5.2.3. Konec

Odvisnica je torej predvidela, kaj se bo z njo dogodilo, če bo z jemanjem heroina nadaljevala.

Bila pa je tudi že psihično zasvojena, kar je tudi pogoj, da nekdo kasneje postaneš džanki.

Človek, ki poizkusi heroin in z jemanjem še nadaljuje, je že zasvojen. Od tu naprej je sam

odgovoren za nadaljnje uživanje, ki vodi v še večjo odvisnost. Vsak tako imenovan džanki

ima možnost, da z jemanjem preneha. Prenehanje jemanja droge je pogojeno zgolj in samo s

posameznikovo odločitvijo.

Odvisnica se je v trenutku pred kolapsom pričela zavedati, da potrebuje pomoč. Pričela se je

zavedati težav, ki jo spremljajo že od otroštva. Spoznala je, da je odvisnost od heroina

posledica nerešenih težav s katerimi se je srečevala že od zgodnjega otroštva. Pri tem gre za

hujšo obliko samodestrukcije, vendar pa mnogi mladi, ki posežejo po heroinu, tega ne vedo



oz. se tega ne zavedajo. Intervjuvanka je povedala: »Nekaj me je očitno pripeljalo do tega, da

se nisem popolnoma uničila, čeprav sem v rizični skupini odvisnih in je moj vsakdan vseeno

boj. Zgrozim pa se, ko vidim, kako so končali nekateri drugi - več jih je umrlo, nekaj jih je

bilo ali so še vedno v komunah, velika večina pa droge uživa še danes, čeprav to okolici

zanika«.

Napačno je mišljenje, da so odvisni od heroina samo tisti, ki so na robu prepada, so hkrati

brezdomci in se potikajo po cesti. Odvisnosti je veliko in so povsod, tudi med premožnejšimi

sloji. Rešitev za odpravljanje težav posameznika je v obliki pomoči, ki je vseskozi dostopna

– dober primer so izkušeni terapevti, ki so posamezniku sposobni nuditi pomoč neodvisno od

njegovega trenutnega socialnega statusa.

5.3. POČUTJE PO ZASVOJENOSTI

V tretjem delu intervjuja sem opisala način življenja, ko je odvisnica prenehala z jemanjem

heroina. Zanimalo me je, kakšno obliko pomoči si je poiskala, kako in na kakšen način se je

uprla skušnjavi po ponovnem zaužitju droge, ali je zamenjala družbo in okolico, kako je le ta

sprejela njeno odločitev in ali jo je podprla družina.

Zgoraj navedeno predstavlja za odvisnika najtežjo nalogo, ki mora biti tesno povezana z

njegovo motivacijo, saj je odvisnik, ki preneha jemati heroin predvsem v začetni fazi zelo

ranljiv in obstaja velika verjetnost, da bo zaradi preobčutljivosti tudi hitreje ponovno posegel

po prepovedani substanci, kot bi sicer. Borba se zanj začne v trenutku, ko preneha jemati

heroin in posledično »pade na realna tla« vsakdanjega življenja. Znano je, da v »zadetem

stanju« odvisnik na stvari reagira otopelo, brez kakršnih koli čustev, zato zanj »streznitev«

pomeni šok in paleto čustev, s katerimi je običajen človek sicer navajen živeti in so del

njegovega vsakdana. Bistvenega pomena je, da odvisnik, ki poišče pomoč, torej tak, ki svojo

težavo prizna sebi in okolici, dobi izkušenega terapevta, ki se zgoraj navedenega zaveda in je

sposoben preprečiti, da bi se ponovno vrnil na stara pota.



5.3.1. Pomoč

Ko se je odvisnica začela zavedati, da potrebuje pomoč še pred tem, ko je postala zasvojena,

je s tem sebi in drugim prihranila veliko hudega. Ponavadi odvisniki živijo v zanikanju.

Priznanje težave, ki jo odvisnik ima predstavlja prvi korak k ozdravitvi. »Ko sem se zavedla,

da potrebujem pomoč, sem poklicala na kliniko za odvisnike in povedala, kakšne težave

imam. Takoj so me naročili in mi predstavili prijazno terapevtko. K sreči sem tak tip človeka,

da sem takoj spregovorila, ni me bilo sram, povedala sem ji o vsem, kar me je težilo.

Dogovorili sva se, da jo bom obiskovala enkrat tedensko, tri krat tedensko pa sem dajala urin,

kjer so testirali, če sem »čista«. Postopoma sem se začela privajati na novo življenje. Poleg

tega sem obiskovala tudi individulano terapijo za pomoč mladim izven klinike za odvisnike,

kjer sem imela možnost spregovoriti o svojih občutkih, otroštvu, družini, prijateljih,

sedanjosti, preteklosti, skratka o vsem. Izmenoma sem hodila k dvema različnima terapijama

in prav to mi je verjetno pomagalo. Ko sem se počutila žalostno ali ranljivo, že je bila na vrsti

ena od terapij. To me je držalo pokonci, saj sem imela možnost z nekom govoriti o tem.

Postopoma smo se na terapijah dokopali do pravih vzrokov za bolečino, ki sem jo nosila v

sebi. Takrat sem čutila resnično olajšanje. Počasi sem se začenjala počutiti svobodno«.

Iz zgoraj navedenega lahko sklepam, da je imela odvisnica srečo, saj je naletela na izkušene

terapevte, ob pravem času. Mnogo odvisnikov tega ne doživi. Ponavadi se začnejo zavedati

situacije v kateri so se znašli šele, ko so že zasvojeni do te mere, ko brez heroina ne morejo

več normalno funkcionirati. Takrat pa samo pogovori ne predstavljajo zadostne oblike

pomoči. V temu primeru so zasvojencem na voljo druge oblike zdravljenja, ki so posledično

lahko uspešne, vendar zahtevajo bistveno več truda in nadzora.

Odvisnica je imela možnost, na terapijah spregovoriti o svojih občutkih, bolečini in dogodkih,

ki so jo spremljali skozi življenje in jo posledično pripeljali v odvisnost. Tako je s pomočjo

terapevtov prišla do vzrokov, ki so jo pripeljali v odvisnost. Uspešno je lahko definirala

občutke kot so pomanjkanje varnosti, krivde in želje po nadzoru. Postopoma si je lahko

razložila določene stvari in to ji je prineslo olajšanje, odpravo bolečine, posledično pa tudi

motivacijo in željo po boljšem življenju.



5.3.2. Skušnjava

Zanimalo me je, kako se je odvisnica v začetku prenehanja jemanja heroina borila z vsakim

dnem posebej in kako se je naučila upreti skušnjavi po ponovnem zaužitju heroina. Na kakšen

način se je motivirala, da ni ponovno posegla po heroinu, ko se ji je porodila želja.

»Na začetku je bilo še posebej težko, saj sem bila tako rekoč ves čas izpostavljena želji..to je

težko opisati. Nekaj gre narobe, lahko čisto nekaj vsakdanjega, majhnega in že premišljuješ,

kako bi koga poklical. Takrat je najbolj pomembno, da začneš misliti na nekaj drugega, nekaj

početi, se zamotiti. Pravzaprav imaš ves čas možnost, da boš ponovno zapadel in šel iskat. Jaz

sem pogosto tekla. Ko me je zagrabilo, sem odšla ven in tekla, dokler nisem bila popolnoma

utrujena«.

Iz navedenega lahko sklepam, da je edina možnost, ki je učinkovita, da odvisnik ne podleže

trenutnemu vzgibu ta, da preusmeri razmišljanje. Pomeni, da more v trenutku, ko vzgib

nastopi nemudoma preusmeriti misli v nekaj povsem drugega in se s tem zamotit. To je še

posebej težko, saj razmišljanje vsakega odvisnika temelji na manipulaciji. Pomeni, da bo

odvisnik pri trenutnem vzgibu, vsaj na začetku zelo težko takoj preusmeril razmišljanje, saj

bo nehote začel iskati razloge, zakaj bi danes lahko vzel drogo. Ti razlogi pa so popolnoma

lažni. Ko se odvisnik enkrat takšnemu razmišljanju preda, je samo še vprašanje časa, kdaj bo

zopet segel po heroinu.

Zelo pomembno je, da odvisnik takoj, ko pri njem nastopi želja po drogi preusmeri

razmišljanje in se prične ukvarjati z nečem popolnoma drugim oz. z nečem, kamor bo

preusmeril svoje misli.

Odvisnik se mora zavedati, da je zgolj in samo njegova odločitev, da ponovno ne poseže po

heroinu - tukaj in zdaj. To je bistvenega pomena. Hkrati pa mora biti notranje prepričan, da to

zmore. Vsi zunanji dejavniki tako izgubijo pomen. Vsak posameznik, ki je odvisen, ali je

nekoč bil odvisen, je v fazi abstinence oziroma prenehanja ves čas podvržen nevarnosti, da bo

dejanje ponovil. Prava abstinenca se zanj začne takrat, ko je njegovo notranje prepričanje, da

zmore ostati »trezen« in s tem posledično tudi njegova volja in želja močnejši od zunanjih

dejavnikov, ki ga silijo k temu, da bi ponovno posegel po prepovedani substanci.



5.3.3. Družba in okolica

Družba in okolica sta zelo pomembni v odvisnikovem življenju, tako v času odvisnosti, kot

tudi v času abstinence. Za odvisnike od heroina je značilno, da v času odvisnosti niso sami,

temveč se zaradi medsebojne pomoči pri iskanju droge povežejo, ponavadi v manjše skupine.

Čeprav so ta prijateljstva običajno lažna, heroin med njimi splete posebne vezi, saj se v

skupini počutijo varnejše. Prav tako si med seboj pomagajo pri pridobivanju droge, drug

drugega podpirajo in si nezavedno ves čas lažno stojijo ob strani. Takšno vedenje je značilno

za vse odvisnike, zaradi česar je nujno, da odvisnik, ki stopi na pot zdravljenja nemudoma

prekine s staro družbo oz. pretrga z njo vse stike.

To je v začetku bistveno lažje, kot kasneje, ko zdravljen odvisnik že nekaj časa živi drugače

in se je po določenem času prisiljen soočiti z drugimi odvisniki. Zato dokaj veliko odvisnikov

doživlja zdravljenje v komuni kot umetno okolje.

»Moj prijatelj je rekel, da je bil, ko se je vrnil iz komune takoj podvržen ponovnemu stresu,

neobrzdani želji po heroinu«. Iz tega odgovora je razvidno, da je komuna sicer primeren kraj

za odvajanje od odvisnosti, vendar se pravo zdravljenje začne šele tedaj, ko se zdravljen

odvisnik vrne v domače okolje. Ker je bil prijatelj od odvisnice leto in več ves čas v drugem

okolju, v katerem do droge ni mogel priti, se je na tako okolje tudi privadil. Vedel je, da tam

droge ne mora dobiti, kar je botrovalo temu, da se je posledično tudi želja po drogi zmanjšala.

Ko pa se je vrnil iz komune, je doživel odvisniški šok. Vedel je, da lahko drogo zopet dobi«.

S tem se ponovno potrjuje, kako zelo pomembna je notranja moč posameznika in se tem

posledično vse njegove odločitve.

Posameznik, ki se je odloči za zdravljenje od odvisnosti in v abstinenci vztraja, se je vedno

znova prisiljen soočiti s svojim starim okoljem, ne glede na obliko zdravljenja, ki jo je izbral.

Bistvenega pomena za uspešno zdravljenje je zamenjava družbe in vrstnikov ter soočenje s

tem, da se bo še vedno srečeval z odvisniki. Ko enkrat to zmore, je na uspešni poti k

ozdravitvi.

»V času abstinence sem prekinila stike z vso svojo odvisniško družbo. Imela sem srečo, ker

sem imela prijatelje, ki nikoli niso imeli izkušenj z drogo, ti so me držali pokonci. Vseeno pa



sem po določenem času začela pogrešati tisto vznemirjenje, ki mi ga je prinašala droga in

hkrati tudi prijateljico s katero sva se takrat družili. V takih trenutkih sem vedno takoj

poklicala terapevtko. Pomagala mi je tako, da sva skupaj naglas našteli razloge, zakaj ni

dobro, da bi prijateljico poklicala. Kasneje sem si pomagala tudi sama. Najprej s športom,

kasneje še z delom«.

Iz tega odgovora lahko sklepam, da je imela odvisnica v času zdravljenja enake težave kot

njen prijatelj, ki se je sicer zdravil v komuni in se nato vrnil v domače okolje. Oba sta morala

v svoj vsakdan uvesti red in disciplino in se sama naučiti premagovati ovire, ki so jima stale

na poti.

5.3.4. Podpora družine

Pomembno vlogo v življenju odvisnika, v času odvisnosti in po zaključenem zdravljenju,

predstavlja njegova družina. Največji problem se pojavi takrat, v kolikor družina prepozno

spozna, da ima otrok - mladostnik težave z zasvojenostjo.

Navedeno velikokrat povzroči v družini paniko in ponavadi preteče, kar nekaj časa, da se

družina s problemom sooči in ga tudi prizna. V večini primerov družina podpre odvisnika in

mu ponudi pomoč šele takrat, ko postane jasno, da je otrok-mladostnik že odvisen od droge.

Žalostno je, da se družine ponavadi redkeje zavedajo dejstva, da bi posameznik potreboval

pomoč že takrat, ko je še v navidezno skritih težavah sam. Če bi bili odnosi v družinah

urejeni, bi lahko preprečili marsikatero pot v odvisnost že preventivno.

Družina tako hote ali nehote vedno igra eno najpomembnejših vlog, ko je zasvojenec v stanju

odvisnosti in po njej, bodisi zaradi preteklih odnosov in njihovih današnjih posledic, ali pa kot

pomočnik, ki odvisniku pomaga na poti k ozdravitvi.

»Pred tem, ko sem postala zasvojena in sta za mojo težavo izvedela starša, smo se le

redkokdaj pogovarjali. Večino težav sem zadrževala v sebi. Ko sem se nekega dne zlomila,

sem mami zaupala svoj problem. Takoj sta z očetom stopila skupaj in se naenkrat začela kar

preveč ukvarjati z menoj. Vendar pa sta mi stala ob strani, skupaj z menoj sta poiskala pomoč



in me podprla. Takrat sem se po dolgem času zopet počutila varno. Končno smo se pričeli

pogovarjati«.

Iz tega lahko sklepam, da je družina odvisnico podprla, ko jim je zaupala svojo težavo.

Sprejela je možnost, da se znova vzpostavita zaupanje in medsebojne komunikacije.

Velikokrat pa se zgodi, da odvisniki družine nimajo ali ne pridobijo njihove podpore. Takrat

mora odvisnik svoje težave zaupati svojemu prijatelju ali komu drugemu, ki seveda ni odvisen

od drog in si takoj poiskati strokovno pomoč. Odločitev je za marsikaterega odvisnika zelo

težka, saj ga od večine poleg odvisnosti loči tudi nezaupanje do soljudi. Značilno za te

odvisnike je, da si pomoč poiščejo bistveno kasneje, se pravi takrat, ko so že zelo zasvojeni in

brez pomoči ne zmorejo več.

Menim, da je pomembno, da obveščamo o škodljivosti drog že v osnovnih in srednjih šolah,

da posameznik prejme informacije že v zgodnjih letih in ne nasprotno-da se mu te informacije

prikrijejo. Vedenje, da droge škodujejo, posameznika prej odvrne od poskusa, kot, da o

škodljivosti drog izve takrat, ko je po drogi že posegel.

Prav tako se mi zdi pomembno, da bi morali imeti vsi otroci z družinami ali brez njih, v šolah

izkušene psihologe, oziroma strokovnjake, ki bi jim lahko brezpogojno zaupali svoje težave.

5.4. KAKOVOST ŽIVLJENJA

Pojem reintegracije zajema najširši spekter aktivnosti, ki jih mora narediti zdravljeni odvisnik,

da se lahko ponovno vključi v okolje, v katerem živi. Ker je bil pred tem prepoznan po

»karieri« odvisnika, je njegova naloga, da se otrese stigme in pripadnosti marginalni skupini

odvisnika stresna. Poleg pečata iz preteklosti, ga ovira strah pred prihodnostjo, saj si v času

odvisnosti ni pridobil znanj in strategij o prevzemanju odgovornosti in s tem za svoje

življenje. Prav čas reintegracije je tisti, ko odvisnik še vedno s pomočjo strokovne podpore

prevzema v svoje roke vedno več bremen odgovornosti na različnih življenjsko pomembnih

področjih.



V zadnjem delu intervjuja me je zanimalo, kako se je zdravljena odvisnica ponovno vključila

v okolje, kako se le ta vede do zdravljenih odvisnikov in kakšne so njihove možnosti za

nadaljnje kakovostno življenje. Preučevala sem vidike izobraževanja in dela, prostega časa,

discipline ter motivacije, ki so nujni in najpomembnejši dejavniki življenja vsakdana

zdravljenega odvisnika.

5.4.1. Izobraževanje in delo

Večina zdravljenih odvisnikov, ki jih obravnavajo na centrih za socialno delo, je

brezposelnih. Z vidika iskanja zaposlitve imajo te osebe zmanjšane možnosti tudi zaradi

stigem in predsodkov delodajalcev. Pri iskanju zaposlitve se tako vedno znova izpostavi

dilema, ali se potencialnemu delodajalcu pove, da je nekdo zdravljen odvisnik od drog, ali ne

pove. Tukaj gre predvsem za izbiro. Če oseba nič ne pove o tem, lahko to delodajalec izve

drugod, v primeru pa, da o tem spregovori je zelo verjetno, da je ne bodo zaposlili.

Delodajalci bodo raje zaposlili manj problematične ljudi.

Zanimalo me je, kako se je v delovnem okolju znašla moja sogovornica. Kakšne so bile njene

izkušnje, ter izkušnje njenih prijateljev in znancev.

»Sprva je bilo težko, saj se nisem hotela soočiti z okolico, strah me je bilo dela. Po nekaj

mesecih sem se s pomočjo terapevtke in podpore staršev odločila, da zaprosim za delo

primerno moji izobrazbi. Imela sem srečo, ker sem bila zadnjem letniku fakultete, to me je

rešilo. Ob pričetku službe me je bilo strah, kmalu pa sem spoznala, da sodelavci ne vejo nič o

moji preteklosti. Na delovnem mestu sem se začela počutiti varno in koristno. Vendar pa

mnogo mojih znancev in prijateljev ni dobilo službe. Nekateri so opravljali priložnostna dela,

veliko jih ni delalo nič. Nekateri pa kljub temu, da so imeli ustrezno šolsko izobrazbo pa

zaposlitve niso dobili, zaradi njihove preteklosti. Delodajalci so nekje, nekoč slišali za

njihovo zgodbo.«

Delovno okolje je, če sklepamo iz izjave, okolje, ki predstavlja najbolj občutljivi del za

zdravljene odvisnike, hkrati pa tudi najpogostejši vzrok za skrivanje stigem. Po eni strani je to

posledica delovnega prostora, ki je v primerjavi z javnim ali družinskim močnejše v smislu



nadzora, tako, da je stigma izrazitejša, posledice pa bolj določene. Stigma torej ni le

interakcijska ali moralna kategorija, ampak tudi ekonomska. Znano je, da omogoča izključitev

neke skupine z vidika dela in kariere, še več, zdravljene odvisnike lahko stane tudi možnosti

zaslužka.

Odgovori intervjuvanke ponovno dokazujejo, da je tudi vidik ustvarjanja in gradnja kariere

zdravljenega odvisnika lahko »igra na srečo«. V primeru, da se zdravljen odvisnik ne znajde

ob pravem času na pravem mestu, je verjetnost, da ga bo delodajalec zaposlil majhna. To

velja za zdravljene odvisnike, katerih preteklost je poznana, bodisi, ko o njej spregovori

odvisnik sam ali za njo izve delodajalec od drugih. Prikrivanje odvisnosti je torej še vedno

način, po katerem delujejo zdravljeni odvisniki ob iskanju zaposlitve. Posledično se tako ne

povečuje le krog prikrite odvisnosti zaprtega tipa, ampak tudi nezmožnost za korak naprej v

življenju tistim, ki so to javno priznali in se s svojo preteklostjo soočili in tudi spopadli. Na ta

način zdravljenemu odvisniku pade motivacija ter ga posledično vrne nazaj v stanje obupa in

nemoči. Tako se odvisnik zopet znajde na začetku in možnost, da bo posegel po drogi kmalu

strmo naraste.

5.4.2. Disciplina in motivacija

Najpomembnejša faktorja v življenju zdravljenega odvisnika sta disciplina in motivacija. V

času odvisnosti in takratnemu načinu življenja odvisnik povsem izgubi nadzor nad seboj in

okolici je težko razumeti, da jim je pojem discipline popolnoma tuj.

Po končanem zdravljenju se začne zanje popolnoma novo življenje v smislu učenja osnovnih

vrednot, ki so neodvisnim ljudem samoumevne in spadajo v rutino njihovega vsakdana.

Najbolj previdni moramo biti v začetnem obdobju zdravljenega odvisnika predvsem v smislu

iskanja zaposlitve ali možnosti vključitve v nadaljnje izobraževanje. Zavedati se moramo, da

v kolikor zgoraj navedenih možnosti ni na voljo, marsikdo ponovno zapade v odvisnost.

Seveda sta disciplina in motivacija soodvisni. Intervjuvanka je spregovorila tudi o tej svoji

izkušnji.



»Sprva me je bilo strah vsega novega. Družini in prijateljem sem težko pojasnila, da se

počutim kot otrok, ki se uči hoditi. Danes vidim, da brez nenehnega napora in pomoči

terapevtke ne bi zmogla. Preveč si želiš nazaj, v občutek udobja, nenehno iščeš izgovore.

Občutek ogroženosti te spremlja vedno in povsod in težko si je dopovedati, da je

najpomembnejša pri tem vztrajnost. Vedela sem, da če bom obstala v službi bom končala tudi

šolo. Dejansko pa sem se na vse skupaj navadila šele po nekaj mesecih trdega dela in

pridobljene discipline, ko sem se začela počutiti koristno. To me je motiviralo. Najbolj mi je

pomagal urnik, ki sem ga skupaj s terapevtko pisala za vsak dan posebej. Občutek, ko sem

dojela, da je pomemben le »danes« je bil zame osvobajajoč.«

Sklepam lahko, da je vzdrževanje visokega nivoja motivacije skozi celotno udeležbo osebe v

določenem programu izredno pomembno. Posebno pride do izraza takrat, ko gre za neko

dolgotrajno vključitev (npr.:dokončanje šole ali novo zaposlitev). Vedno pa obstaja nevarnost,

da posamezniku motivacija upade, zato se začne vesti izogibalno in program zapusti. Možnost

vključitve v programe takoj po zdravljenju odvisnosti pa je pomembno tudi z vidika gradnje

novih socialnih mrež za bivše odvisnike, kajti njihove stare so bile ponavadi tiste, ki so jih v

odvisnost pripeljale.

5.4.3. Prosti čas

Zadnje področje, ki sem ga preučevala, je bilo preživljanje prostega časa zdravljene odvisnice.

Zanimivo se mi zdi, da zdravljen odvisnik pojma prosti čas tako rekoč ne bi smel poznati, saj

je ves čas v nevarnosti, da bo ponovno posegel po drogi. Ker je prosti čas del njegovega

vsakdana je nujno, da si zdravljen odvisnik ta del dneva izpolni. Znano je, da je življenje po

zdravljenju sicer bolj rizično za odvisnike, ki se niso zdravili v domačem okolju, saj so bili v

času zdravljenja deležni strogega nadzora in varstva zaposlenih in so se nanj privadili. Ko

prenehajo z zdravljenjem, vsakodnevni nadzor izgubijo. Ne glede na okolico in način

zdravljenja pa za vse odvisnike velja, da si morajo novo življenje po končanem zdravljenju

ustvariti sami.

Preživljanje prostega časa je močno pogojeno z interesi in zanimanji posameznika. Za

zdravljenega odvisnika je posebej pomembno, da nekdanjo željo po drogi nadomesti z nečem,



kar ga zanima. Preusmeritev razmišljanja posameznika v kreativni proces bistveno olajša

preživljanje prostega časa zdravljenega odvisnika. S časoma se na svoje hobije privadi in

sprva napor in boj za preživljanje vsakdana se lahko spremeni v nekaj, kar posameznik

dejansko vzljubi.

V zadnjem delu je intervjuvanka odgovorila takole: »Moje preživljanje prostega časa je bilo

močno pogojeno s športom, predvsem s tekom. V začetnem obdobju po zdravljenju sem tekla

takrat, kadar se me je lotila želja po drogi. Ugotovila sem, da se želja zmanjša, ko se fizično

utrudim. Sedaj sem se teka tako navadila, da si življenja brez njega ne morem več

predstavljati. Tečem vsak dan, šport je postal del mojega življenja. Podobno je bilo tudi pri

mojem prijatelju, ki je rad risal. Ko je bival v komuni, je na pobudo terapevtov postopoma

pričel razvijati svoj talent. V komuni je risal vsak dan. Po vrnitvi domov je nadaljeval s

hobijem, ki je kmalu postal njegova zaposlitev. Rekel je, da ga je risanje rešilo.«

Zadnji odgovor intervjuvanke prikazuje kvaliteto življenja zdravljenih odvisnikov. Iz njenih

odgovorov je razvidno, da je kvalitetno preživljanje prostega časa posameznika zelo

pomembno in bistveno pripomore k vzdrževanju abstinence zdravljenega odvisnika. Poleg

izobraževanja in dela je kvalitetno preživljanje prostega časa področje, ki posamezniku

omogoča, da se njegovo življenje po zdravljenju vzpostavi nazaj na stare tire in ponovno dobi

smisel. Razvidno je tudi, da so izobraževanje, delo in preživljanje prostega časa med seboj

povezani in skupaj tvorijo celoto, ki je potrebna, da si posameznik zapolni dan. Zdravljen

odvisnik mora imeti narejen urnik, ki pripomore k temu, da dan preživi kvalitetno in

disciplinirano. Pomembno je, da je njegov dan zapolnjen, da se čim manj pogosto sooča z

željo po drogi, ki je vsaj v začetku po končanem zdravljenju še močno prisotna. Prav tako

lahko vidimo, da so športne in umetniške aktivnosti učinkovito orodje za preusmerjanje

razmišljanja, ki je za zdravljenega odvisnika bistveno pri vzdrževanju abstinence in ga po

njenih besedah sodeč odvrne od skušnjave.

S proučevanjem preživljanja prostega časa odvisnice sem intervju zaključila. Menim, da je

takrat, ko je zdravljen odvisnik pripravljen spregovoriti o sebi, svojem delu, hobijih in konec

koncev tudi o svoji boleči preteklosti, verjetno čas, ko se njegovo zdravljenje postopoma

zaključuje. Najverjetneje je, da bo v rizični skupini posameznikov ostal celo življenje, vendar

pa je iz odgovorov z intervjuvanko razvidno, da je pričela z novim življenjem in da je

uspešno prestala zdravljenje odvisnosti od heroina.



Intervju je v diplomski nalogi predstavljen v obliki pripovedi. Iz njih izhaja mnogo resnic o

zasvojenosti, pred katero si družba še vedno zatiska oči. V kolikor bi namesto obsojanja in

moralnih zadržkov do odvisnosti in odvisnih od prepovedanih drog izbrali drugačen pristop,

bi lahko preventivno preprečili, da se marsikatera zgodba, ki se morda ni končala tako srečno

kot ta, ne bi zgodila.



6. UGOTOVITVE IN SKLEPI

1. Vse vrste odvisnosti, prav tako tudi odvisnost od heroina predstavljajo posledice vzrokov in

ne vzrokov samih. Največkrat posameznik, ki poseže po drogi to stori, ker ga pestijo občutki

krivde, pomanjkanje varnosti in socialna izločenost. To velja predvsem za mladostnike, ki se

čutijo osamljene, pa zaradi strahu in pritiskov okolice ne poiščejo pomoči ali je celo ne

dobijo. Na ta način nastane vzrok, da posameznik prične iskati pomoč drugje, med opojnimi

substancami, ki ga posledično pripeljejo v odvisnost.

2. Večina mladostnikov si želi pripadnosti. V kolikor le - te ne bodo našli v domačem okolju,

jo bodo iskali drugje, v družbi, saj tako zadovoljujejo svojo potrebo po moči. Posledično

marsikateri mladostnik po drogi poseže zaradi želenega občutka po pripadnosti, da bi ugajal

drugim, predvsem sovrstnikom.

3. Družina, domače okolje in medsebojni odnosi močno vplivajo na počutje mladostnikov. V

večini primerov mladostniki pred tem ko postanejo odvisni od droge, ne dobijo dovolj

pozornosti in podpore družine. Starši se mladostnikom v veliki meri posvetijo šele tedaj, ko je

njihov otrok že v težavah, ko je že posegel po drogi in oni za to izvejo. Potrebno pa je vedeti,

da je še vedno veliko mladostnikov, ki tudi v času odvisnosti, podpore družine in okolice niso

deležni. Lahko zaključimo, kako pomembno je, da ima mladostnik okoli sebe ljubezen in

podporo družine, družbe in širše okolice, bodisi v času odvisnosti, v obdobju zdravljenja in po

zaključenem zdravljenju. Največkrat se odvisnik za zdravljenje odloči na pobudo tistih, ki ga

imajo radi.



4. Uživanje heroina predstavlja najnevarnejšo obliko uživanja drog. Trditev je dokazana, saj

je poleg alkohola edina vrsta droge, ki te tudi telesno zasvoji. Je pa znano, da so faze

zasvojenosti in tipologije uživanja drog med seboj zelo različne. Znano je, da so odvisniki od

heroina heroin kot tak v družbi močno stigmatizirani, saj moralni zadržki in odnos okolice do

njih pozna samo skrajno odvisnost tako imenovanih džankijev – narkomanov, ki živijo na

ulici, kradejo in preprosto pomenijo nekaj slabega. Resnica pa je drugačna. Veliko

odvisnikov je, ki jim družba odvisnosti nikoli ne bi pripisala. Na ta način se odvisnost

zaprtega tipa samo povečuje.

5. Stigmatizacija in stereotipi odvisnih od heroina še vedno predstavljajo največjo oviro pri

zdravljenju. Med mladostniki, je vedno več takih, ki potrebujejo pomoč pri zdravljenju

odvisnosti. Ker ne spadajo v krog džanikijev, družba za njihove težave ne ve oziroma jih ne

prepozna. Prav tako si mladostniki o odvisnosti ne upajo spregovoriti, saj iz okolja dobivajo le

informacije, da je to nekaj slabega.

6. V času odvisnosti med odvisniki od heroina nastajajo majhne skupine oz družbe, v katere

se odvisniki od heroina zaradi varnosti med seboj povežejo. Tovrstna medsebojna prijateljstva

pa so lažna in nemudoma, ko se posameznik odloči za zdravljenje mora s staro družbo

odvisnikov prekiniti. Prav zaradi tega je ponovno vključevanje v družbo za zdravljenega

odvisnika tako zelo težko.

7. Tako kot se med seboj razlikujejo tipologija uživanja drog in faze zasvojenosti, je tudi

oblik zdravljenja veliko in se med seboj razlikujejo. Nekateri odvisniki v času zdravljenja

zapustijo domače okolje in gredo v komune ali druge programe zdravljenja zaprtega tipa, spet

drugi ostanejo doma in obiskujejo terapevte ali občasno obiskujejo programe zaprtega tipa. V

večini primerov pa se zdravljen odvisnik nekoč vrne v domače okolje in se mora soočiti z

okolico in z ljudmi s katerimi je bil obkrožen v času odvisnosti. Proces pravega zdravljenja za

posameznika se začne šele takrat, ko se vrne z zdravljenja. Moč odločanja in posameznikova

svobodna volja pa sta najpomembnejši orodji za vzdrževanje abstinence zdravljenega



odvisnika. Z njuno pomočjo si posameznik lahko ponovno uredi življenje po končanem

zdravljenju in ga tudi obdrži.

8. Ko zdravljen odvisnik zaključi zdravljenje in se vrne v domače okolje, je to zanj sprva zelo

stresno in naporno. Ne samo, da mora pretrgati stike z vsemi odvisniki, na novo si mora

urediti življenje in ustvariti novo identiteto. Vsaj v začetku tega procesa je zdravljen odvisnik

še zelo ranljiv in obstaja velika verjetnost, da ponovno poseže po drogi, bistveno večja kot v

kasnejšem obdobju. Potrebno je, da je odvisnik po končanem zdravljenju deležen nadzora in

pomoči s strani terapevtov, družine in okolice. Najnujnejše za zdravljenega odvisnika po

vrnitvi v domače okolje je takojšnja reintegracija v družbo in okolico. Poiskati si mora

ustrezno delo, se izobraževati in usposabljati. Prav tako je zanj pomembno kvalitetno

preživljanje prostega časa, ki je največkrat podprto z ustvarjalnostjo. Edina rešitev, da bo

zdravljen odvisnik vzdrževal abstinenco je, da živi za danes, se ne obrača na jutri in pozabi na

včeraj. Skratka pogoj, da bo ostal zdrav je, da živi življenje, ki mu je dano. Tukaj in sedaj.



7. PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE

1. Preventivno reševanje stisk in težav posameznikov, predvsem mladostnikov. Ustrezna

podpora družine in okolice, šol, socialnih ustanov in služb ter izkušenih terapevtov, ne glede

na socialni status posameznika.

2. Reševanje vzrokov in ne posledic za težave posameznikov s strani strokovnih delavcev.

3. Osveščanje mladih o nevarnosti drog, a ne z vidika stigmatizacije in stereotipov

odvisnikov, ampak s poučevanjem in izobraževanjem o drogah na splošno.

4. Izgradnja ustrezne multidisciplinarne strukture na regijski in lokalni ravni za preprečevanje

zasvojenosti, ki bi v vseh občinah lahko prevzele izvajanje nacionalnih strategij in akcijskih

načrtov na lokalni ravni ter v obratni smeri producirale in posredovale številne uporabne

podatke in informacije za analizo stanja.

5. Dobro poznavanje faz odvisnosti in tipologije uživanja drog s strani strokovnih delavcev in

terapevtov, ter podpora družine in okolice v času odvisnosti in zdravljenja.

6. Takojšnja možnost reintegracije v družbo v smislu možnosti nadaljnjega šolanja in/ali

zaposlitve po končanem zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog in vrnitvi v domače

okolje.



7. Ustrezna podpora družine, okolice, strokovnih delavcev in terapevtov po končanem

zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog in vrnitvi v domače okolje.

8. Enaki pogoji za življenje za zdravljene odvisnike od prepovedanih drog s strani družbe in

okolice, kot so jih imeli pred zdravljenjem.

9. Sistemsko bi bilo potrebno ustanoviti medresorski organ (kot je bil nekoč Urad RS za

droge), ki bi mu razširili pristojnost tudi na druge droge (npr. alkohol, tobak itd.) oziroma

zasvojenosti na splošno. Poleg tega bi takšen organ moral imeti večje pristojnosti za zbiranje

in obdelavo določenih podatkov ter poročanje mednarodnim ustanovam (Evropski komisiji,

EMCDDA, OZN, WHO, Skupnosti Pompidou pri Svetu Evrope idr.), kar zdaj večinoma bolj

ali manj uspešno počne Inštitut RS za varovanje zdravja (informacijski sistem na področju

drog in alkohola je trenutno zelo šibek in ne zadovoljuje potreb države in mednarodnih

ustanov).



8. ZAKLJUČNE MISLI

Povsem na mestu je ugotovitev, da je vzrokov odvisnosti toliko, kolikor je posameznikov,

kljub temu pa lahko izpostavimo nekatere tipične značilnosti. Dejstvo je, da je adolescenca

tisto obdobje, v katerem največ mladostnikov pride v stik z drogo. Kar 90% slovenskih

heroinskih uživalcev je navedlo, kot prvo drogo v adolescenci marihuano (Kastelic in

Mikulan, 2004). Seveda pa ne moremo reči, da vsi, ki so kadili in kadijo marihuano, so ali

postanejo kasnejši intravenozni odvisniki. Raziskave prav tako govorijo, da so imeli isti

odvisniki tudi problem s pretiranim opijanjem in zasvojenostjo z nikotinom., pa danes ti dve

drogi nihče ne povezuje s kasnejšim uživanjem prepovedanih drog (Harm, Schumacher,

Nitschke, Bauer, Scholomer, 1997). Adolescenca je zelo občutljivo obdobje posameznika; je

obdobje, ko mladostnik/ca razvijata svojo identiteto, avtonomnost, vzpostavita odnos do svoje

spolne vloge in se odločita, kaj bi lahko v življenju počela. Družino kot vzor nadomestijo

vrstniki. Oni so sedaj tisti, ki jim sporočajo, kako naj se vedejo, oblečejo, kaj je primerno in

sprejemljivo za družbo. Mladostniki začnejo v tem obdobju prevzemati odgovornosti za svoja

dejanja, pri iskanju svoje spolne vloge in vzpostavitve odnosa do nasprotnega spola

marsikateri postanejo zbegani in zmedeni. V tem obdobju začno razmišljati, kaj bodo v

prihodnosti počeli. Zaradi različnih interesov in obveznosti do šole, družine pridejo v konflikt

pri planiranju prostočasnih dejavnosti in obveznosti. Postopoma začno dejavno načrtovati

svoj prosti čas, ki je namenjen iskanju tistih dejavnosti, ki jim godijo in s tem zadovoljujejo

tudi svoje potrebe po prijetnem in ustvarjalnem po njihovi izbiri. Tako vzpostavijo dinamično

notranje ravnotežje, ki je tako zelo pomembno pri vsakodnevnem delovanju. Včasih so pri

tem sprejeti, uspešni ali pa tudi ne. Doživljajo občutke sreče, veselja, razočaranja, jeze,

žalosti. Sprejemanje takih občutkov ni niti za odraslega enostavno, kaj šele za mladoletnike,

ki si utirajo pot v samostojnost. Kako bodo reagirali je odvisno od vrednot in pravilnih

odločitev, ki so jih do sedaj pridobivali in sprejemali.

Na dolgi poti vzpostavitve notranjega ravnovesja imajo v zgodnjem obdobju življenja

pomembno vlogo tudi naši najbližji, družina (Tomori, 2000). Družina igra pomembno vlogo

pri razvoju odvisnosti. Pri posamezniku že od malih nog naprej privzgoji različne vrednote.



Te vrednote pa bodo igrale vlogo pri njegovih pravilnih odločitvah. Govorimo o vrednotah

kot so: poštenje, odkritost, zdrav stil življenja itd. V funkcionalni družini bodo te vrednote

družbeno sprejemljive in bodo tako igrale pomembno vlogo pri samouresničevanju, samo

potrditvi posameznika (Kastelic in Mikulan 2004).

Pri boju z odvisnostjo od prepovedanih drog so pomembni trije stebri: preventiva, kurativa in

rehabilitacija. Na področju preventive je veliko narejenega, vendar še vedno ne dovolj, glede

na porast problematike. Zelo močno je razvito področje kurative. V Sloveniji so priporočene

smernice za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog z nadomestno terapijo. V okviru

tega je organiziran Center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Ljubljani. Po vsej

državi pa deluje mreža ambulant, kjer so vključeni v vzdrževalni metadonski program. Poleg

teh programov so odvisnikom od prepovedanih drog na voljo tudi programi, ki delujejo v

okviru civilne družbe, predvsem cerkve. Kljub pestri izbiri programov s pomočjo pri

odvajanju, pa je še vedno premalo programov, kjer se ukvarjajo z rehabilitacijo in

reintegracijo v družbo. Rehabilitacija ni sistemsko urejena. Temu področju bodo odgovorni v

prihodnosti morali urediti zakonodajo, materialne vire, kadre in ustanove.



9. LITERATURA

1. Dr. Černetič, M. (2001): Skripta-Vrednotenje dela in motivacija- ravnanje z ljudmi

pri delu, Kranj

2. Dr. Ferjan, M. (1998): Organizacija izobraževanja, Založba Moderna organizacija,

Kranj

3. Friedman, D.P., Rusche, S. (2004): Lažnivi sli- kako zasvoljive droge poškodujejo

možgane, Založba Debora, Ljubljana

4. Dr. Flaker, V. (2002): Živeti s heroinom 1 – Družbena konstitucija uživalca v

Sloveniji, cf., Oranžna zbirka

5. Dr. Flaker, V. (2002): Živeti s heroinom 2 – K zmanjšanju šode, cf., Oranžna

zbirka

6. Dr. Flaker, V., Gorenc V. (2002): Skupnostni pristop k zmanjševanju škode,

povezane z uživanjem drog – osnutek pripomočka za delo skupnostnih projektov,

Visoka šola za socialno delo, Ljubljana

7. Dr. Florjančič, J. (1999): Kadrovska funkcija – managment, Založba Moderna

organizacija, Kranj

8. Dr. Florjančič, J. (1994): Globalni in kadrovski managment, Založba Moderna

organizacija, Kranj

9. Dr. Jereb, J. (1999): Organizacija izobraževanja, Založba Moderna organizacija,

Kranj

10. Kušević, V. (1987): Zloupotreba droga , Grafični zavod Hrvatske, Zagreb



11. Kastelic, A., Mikulan, M. (2004): Mladostniki in droge, Založba Domus, Ljubljana

12. Dr. Ovsenik, M, (1998): Organiziranost neprofitnih organizacij, Visoka šola za

socialno delo, Ljubljana

13. Štifter, J. (2003): Samo 24 ur, da premagamo odvisnost, Založba Qatro,

Notranje Gorice

14. Štifter, J. (2005): Spremenimo sebe in spremenili bomo svet, program za

zdravljenje – pogovorno, motivacijsko in informativno združenje človeška toplina,

PMIZ človeška toplina



10. PRILOGA

Izjava Mateja Koširja, ustanovitelja Inštituta Utrip, o stigmatizaciji odvisnikov od

droge pri nas.

IZJAVA MATEJA KOŠIRJA, USTANOVITELJA INŠTITUTA

UTRIP, O STIGMATIZACIJI ODVISNIKOV OD DROGE PRI

NAS

Stereotipi in stigme so žal sestavni del obravnave odvisnikov na vseh ravneh, celo v programih, kjer

tega ne bi smelo biti, jih lahko občasno zasledimo. Še slabše je, ko o odvisnikih oziroma uporabnikih

drog povprašate običajne ljudi. Med vsemi tako imenovanimi mariginalnimi skupinami so odvisniki

skoraj zagotovo med najbolj »osovraženimi« in socialno izključenimi, kar lahko enostavno ugotovite,

če spremljate tipično življenjsko zgodbo nekdanjega (zdravljenega) odvisnika na poti do popolne

integracije v domačem okolju.

Pogosto se jih otepajo v izobraževalnih ustanovah, podjetjih, težko pridejo do socialnega stanovanja,

in sploh jih okolica ne sprejema enakovredno kot ostale. Neredko nanje z odporom gledajo celo v

zdravstvenih in socialnih ustanovah. »Etiketa« uporabnika drog oziroma odvisnika jih spremlja še zelo

dolgo po tem, ko so že končali z zdravljenjem in socialno rehabilitacijo ter se vrnili v domače okolje.

Ni malo primerov, ko nekdanji odvisniki zaradi nesprejemanja s strani okolja(pogosto celo lastne

družine) ponovno začnejo uporabljati droge (recidivirati), saj ne vidijo nobene druge perspektive v

svojem življenju (v stilu »enkrat džanki, vedno džanki«).

Ker pa se časi spreminjajo, imajo seveda različne prepovedane droge skozi čas različne stereotipe in

stigme. Npr. kanabis (marihuana, hašiš) je zlasti pri mlajših generacijah vedno bolj sprejemljiva droga,

zato prinaša vse manj stereotipov in stigme. Stereotipe in stigmo do kanabisa ohranjajo mednarodne in

državne ustanove prek uveljavljanja mednarodnih in nacionalnih zakonodajnih dokumentov. Manj

stereotipov in stigme se nanaša tudi na sintetične droge (zaradi povezave s »techno« in »rave«

generacijo, ki večinoma ni socialno problematična) in do neke mere tudi kokain, ki velja za drogo

»visoke družbe«, mladih managerjev, borznih posrednikov, družabne in medijske sfere idr. Od vseh

uporabnikov drog so zanesljivo najbolj stigmatizirani uporabniki oziroma odvisniki od heroina, pa ne

toliko zaradi droge same, temveč zaradi načina življenja, socialne izključenosti (zlasti bivanja na ulici

in nehigiene) in pa seveda dokaj hitrih vidnih učinkov posledic droge na človeški organizem.

O stigmi, zlasti pa stereotipih, bi lahko govorili in razpravljali zelo dolgo, saj jih je v celotni zgodovini

uporabe prepovedanih drog ostalo na stotine. V veliki večini so stereotipi zgrešeni (čeprav je v mnogih

tudi veliko resnice in znanstveno preverjenih dejstev) ali ustrezno prikrojeni različnim potrebam in

ciljem tistih, ki jih ustvarjajo oziroma širijo. Stereotipi nedvomno uporabnikom drog oziroma

odvisnikom prej škodijo kot koristijo, kar bo potrebno v prihodnje spremeniti z verodostojnim

informiranjem in ozaveščanjem glede vseh dejstev o drogah.

univerza v mariboru fakulteta za organizacijske vede · predstavila različne stopnje odvisnosti...

Documents