univerza v mariboru pravna fakulteta - core.ac.uk · prilagojeni obliki poznalo že rimsko pravo....
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
BARBARA CAR
FIDUCIARNA CESIJA
Diplomsko delo
Maribor, marec 2011
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
FIDUCIARNA CESIJA
Študent: Barbara Car Številka indeksa: 71146071 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentor: dr. Renato Vrenčur
Maribor, marec 2011
KAZALO
Kratice ............................................................................................................................. 1
POVZETEK.................................................................................................................... 2
ABSTRACT .................................................................................................................... 3
UVOD .............................................................................................................................. 4
1. POMEN STVARNOPRAVNIH ZAVAROVANJ ................................................... 7
2. AKCESORNA IN NEAKCESORNA (ABSTRAKTNA) ZAVAROVANJA...... 11
2.1. ZEMLJIŠKI DOLG (Grundschuld) KOT NEAKCESOREN INSTITUT
ZAVAROVANJA ...................................................................................................... 12
2.1.1. Primerjava s fiduciarno cesijo ...................................................................... 14
2.2. FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINI V
ZAVAROVANJE (Sicherungsübereignung) KOT NEAKCESOREN INSTITUT
ZAVAROVANJA ...................................................................................................... 15
2.2.1. Primerjava s fiduciarno cesijo ...................................................................... 18
2.3. ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE – FIDUCIARNA CESIJA
(Sicherungsabtretung) KOT NEAKCESOREN INSTITUT ZAVAROVANJA ....... 19
3. PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE KOT NEPOSESTNA OBLIKA
ZAVAROVANJA OBVEZNOSTI MED PRODAJALCEM IN KUPCEM
(Eigentumsvorbehalt) .................................................................................................... 21
3.1. PODALJŠANI PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE (verlängerter
Eigentumsvorbehalt)................................................................................................... 24
3.2. PRIMERJAVA LASTNINSKEGA PRIDRŽKA S FIDUCIARNO CESIJO..... 27
4. ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE IN ZASTAVNA PRAVICA NA
TERJATVI.................................................................................................................... 28
4.1. ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVI.......................................................... 29
4.1.1. Nastanek zastavne pravice na terjatvi........................................................... 29
4.1.2. Prenehanje zastavne pravice na terjatvi........................................................ 32
4.1.3. Zastavna pravica na terjatvi in izvršba ......................................................... 32
4.2 RAZLIKE MED ZASTAVNO PRAVICO NA TERJATVI IN FIDUCIARNO
CESIJO ....................................................................................................................... 33
5. OPREDELITEV FIDUCIARNE CESIJE ............................................................. 37
5.1. SPLOŠNO O ODSTOPU TERJATVE (CESIJI) KOT RAZPOLAGANJU S
PREMOŽENJSKO PRAVICO................................................................................... 37
5.1.1. Razpolagalni posel........................................................................................ 37
5.1.2. Razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim poslom............................... 37
5.2. OMEJITVE RAZPOLAGANJA- PREPOVED CEDIRANJA.......................... 38
5.2.1. Dogovor o prepovedi cediranja v primerjalnem pravu................................. 40
5.3. FIDUCIARNA CESIJA ..................................................................................... 41
5.3.1. Zgodovina..................................................................................................... 41
5.3.2. Opredelitev in nomotehnična ureditev ........................................................ 42
5.3.3. Pojem in pravna narava ................................................................................ 44
5.3.4. Pravno razmerje med fiduciarnim cedentom in cesionarjem ....................... 45
5.3.5. Obvestitev in aktivnost dolžnika .................................................................. 46
5.4. FIDUCIARNA CESIJA V PRIMERJALNEM PRAVU .................................... 47
5.4.1. Avstrijsko pravo ........................................................................................... 47
5.4.2. Švicarsko pravo ............................................................................................ 48
5.4.3. Italijansko pravo ........................................................................................... 49
5.5 NEPOGOJNI ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE IN ODSTOP POD
RAZVEZNIM POGOJEM ......................................................................................... 50
6. GLOBALNA FIDUCIARNA CESIJA ................................................................... 52
6.1. POJEM ................................................................................................................ 52
6.2. DOLOČLJIVOST TERJATEV KOT RAZPOZNAVNI ZNAK GLOBALNE
CESIJE ....................................................................................................................... 53
6.3. SPLOŠNO O KONFLIKTU RAZLIČNIH PRAVNIH NASLOVOV, IZ
KATERIH IZHAJA ODSTOP BODOČIH TERJATEV ........................................... 56
7. ANTICIPIRANA FIDUCIARNA CESIJA – ODSTOP BODOČIH TERJATEV
........................................................................................................................................ 57
7.1. POJEM ................................................................................................................ 57
7.2. POSREDNA IN NEPOSREDNA PRIDOBITEV TERJATVE.......................... 58
7.3. VEČKRATNA (ANTICIPIRANA) CESIJA ISTE TERJATVE ........................ 59
8. FACTORING CESIJA ............................................................................................ 61
8.1. POJEM FACTORINGA...................................................................................... 61
8.2. FACTORING CESIJA ........................................................................................ 63
8.3. KONFLIKTI MED RAZLIČNIMI OBLIKAMI VNAPREJŠNJEGA ODSTOPA
TERJATEV ................................................................................................................ 66
8.3.1. RAZMERJE MED PODALJŠANIM LASTNINSKIM PRIDRŽKOM IN
GLOBALNO CESIJO ............................................................................................ 66
8.3.2. RAZMERJE MED PODALJŠANIM LASTNINSKIM PRIDRŽKOM,
GLOBALNO CESIJO IN FACTORINGOM ........................................................ 68
9. FIDUCIARNA CESIJA V PRIMERU INSOLVENTNOSTI .............................. 70
9.1. IZVRŠBA ............................................................................................................ 70
9.2. STEČAJ............................................................................................................... 70
9.3. SODNA PRAKSA GLEDE FIDUCIARNE CESIJE V STEČAJNEM
POSTOPKU ............................................................................................................... 72
10. RAZISKAVA O RABI FIDUCIARNE CESIJE KOT SREDSTVA
ZAVAROVANJA V POSLOVANJU PROBANKE D.D. MARIBOR .................... 74
ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 78
LITERATURA ............................................................................................................. 79
1
Kratice
ABGB Allgemeins bürgerliches Gesetzbuch (avstrijski civilni zakonik – ODZ)
BGB Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik)
CC Code civile (italijanski civilni zakonik)
HGB Handelsgesetzbuch (nemški trgovinski zakonik)
OR Obligationenrecht (del švicarskega civilnega zakonika – obligacije)
OZ Obligacijski zakonik
ODZ Obči državljanski zakonik
SPZ Stvarnopravni zakonik
VS RS Vrhovno sodišče Republike Slovenije
ZIZ Zakon o izvršbi in zavarovanju
ZOR Zakon o obligacijskih razmerjih
ZPPSL Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji
2
POVZETEK
Že v starem Rimu so ljudje sklepali najrazličnejše pravne posle, ki so sprva v veliki
meri temeljili na zaupanju, kasneje pa so se zaradi vse večje potrebe po varnosti v
pravnem prometu začeli razvijati instituti za zavarovanje in utrditev obveznosti. Tako se
je iz odsvojitve na poštenje, takratne fiduciarne odsvojitve, razvila zastavna pravica,
kjer je bil sprva predmet zavarovanja omejen le na premičnine in nepremičnine, kasneje
pa tudi na terjatve. Sčasoma se je zaradi določenih pomanjkljivosti pri zastavitvi terjatev
zahtevala ureditev nove oblike zavarovanja, katere predmet je terjatev. Ta institut
zavarovanja je fiduciarna cesija, ki ga bom podrobneje predstavila v svojem
diplomskem delu, ter ga primerjala s sorodnimi neakcesornimi instituti. Skušala bom še
prikazati potrebam poslovanja gospodarskih subjektov bolj prilagojeno obliko
fiduciarne cesije, kjer je možno v zavarovanje odstopiti terjatev, ki še sploh ni nastala.
Prikazati želim, da je fiduciarna cesija moderen in sodobnim potrebam prava prilagojen
stvarnopravni institut zavarovanja obveznosti.
Ključne besede: cesija, zavarovanje obveznosti, neakcesornost, fiduciant, fiduciar,
terjatev, zastava
3
ABSTRACT
Even in Ancient Rome people were contracting most different legal transactions, which
were based on trust in large degree at first, but later because of a larger need for safer
legal traffic, institutions for insurance and consolidation of obligation started to develop.
From the expropriation on honesty, fiduciary cession evolved, where object of insurance
was first limited to only real and movable properties, later also to claims. Modern
business practice went yet step further. Claim demanded order of a new shape of
insurance because of certain faults at a pawn, of which object is claim. This institution
of insurance is fiduciary cession that I will introduce more in detail in my thesis, and
compare it with related non-accessory institutions. I will try to show yet further, to
needs more adapted upgrade of fiduciary cession, where it is possible to spare in
insurance an object or claim that it did not occur at all yet. The later is one out of many
indicators that fiduciary cession is modern and to contemporary needs of law adapted
materially legal institute of insurance of obligation.
Keywords: cession, insurance of obligation, non-accessory, fiduciar, fiduciary, claim,
pawn
4
UVOD
Odstop terjatve v zavarovanje oziroma fiduciarna cesija je v mojem diplomskem delu
ena od treh obravnavanih oblik neakcesornih stvarnopravnih zavarovanj. V skupino
spadata še zemljiški dolg in fiduciarni prenos lastninske pravice na premičnini v
zavarovanje. Zaradi veliko podobnosti v namenu in pravnih posledicah, sem v kontekstu
omenjenih treh institutov zavarovanja obveznosti obravnavala še podaljšani pridržek
lastninske pravice.
Izmed vseh treh je zemljiški dolg edini nov institut stvarnega prava in poglavitna
novost, ki jo je prinesel SPZ1. Ostala dva je sicer v malo drugačni, tistim časom
prilagojeni obliki poznalo že rimsko pravo. Prvi zametek je bila fiducia cum creditore
contracta, kjer je lastnik odsvojil svojo stvar, tako da je kupnino obdržal kot posojilo.
Kupec, dejanski upnik oziroma fiduciar, se je pri tem zavezal, da bo stvar njemu prodal
nazaj, če bo ta vrnil prejeto kupnino. Stranki sta o tem sklenili poseben dogovor –
pactum fiduciae. Sčasoma je začela fiduciarna odsvojitev služiti za zavarovanje
obveznosti in danes se redno uporablja kot sredstvo zavarovanja predvsem v bankah in
drugih finančnih institucijah.
Večina zavarovanj obveznosti je akcesornih, med tem ko so zemljiški dolg, fiduciarni
prenos lastninske pravice na premičnini in fiduciarna cesija neodvisni od obstoja
zavarovane terjatve in nastanejo ter obstajajo ne glede na zavarovano terjatev.
V prvem poglavju bom predstavila splošni pomen stvarnopravnih zavarovanj in njihove
učinke, ter jih glede na pravno naravo razdelila na dva dela, na akcesorna zavarovanja,
ki delijo usodo temeljnega posla, ter na neakcesorna, kjer sredstvo zavarovanja od
temeljnega posla ni odvisno.
V drugem poglavju bom predstavila tri oblike neakcesornih zavarovanj in sicer
zemljiški dolg, kot nov institut stvarnopravnega zakonika, fiduciarni prenos lastninske
pravice v zavarovanje, ki je mogoč le na premičnini in pri katerem se opravi le prenos
lastninske pravice, medtem ko se predmet zavarovanja lahko še naprej nemoteno
uporablja s strani fiducianta, ter odstop terjatve v zavarovanje oz. fiduciarno cesijo, ki je 1 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010
5
osrednja tema moje diplomske naloge in pomeni prenos terjatve, ki jo ima fiduciant
(odstopnik) do tretje osebe, v zavarovanje terjatve, ki jo ima fiduciar (prevzemnik) do
fiducianta.
V tretjem poglavju bom vsebinsko z drugim poglavjem povezala tudi podaljšani
pridržek lastninske pravice, kot neposestno obliko zavarovanja med prodajalcem in
kupcem.
V četrtem poglavju bom predstavila značilnosti zastavne pravice na pravicah, na kratko
opredelila nastanek, poplačilo in prenehanje zastavne pravice na terjatvi in nadalje
podrobneje prikazala razlike med fiduciarno cesijo in zastavno pravico na terjatvi. V
čem sta si ti sredstvi zavarovanja podobni, ter v čem popolnoma drugačni.
V petem poglavju bom opredelila vse značilnosti fiduciarne cesije, njene prednosti in
slabosti, ter namen tega zavarovanja. Sem spada tudi razmejitev na nepogojni odstop
terjatve v zavarovanje, kjer bo po plačilu zavarovane terjatve fiduciar dolžan opraviti
povraten prenos terjatve na cedenta, ter na odstop pod razveznim pogojem, kjer to ni
potrebno.
Šesto poglavje opisuje globalno fiduciarno cesijo, kot odstop vseh obstoječih in bodočih
terjatev. Pomemben element pri tem je definicija določljivosti terjatve, saj gre za bodoče
terjatve, ki ne morejo biti natančno individualizirane.
Glede odstopa bodočih terjatev govorimo o anticipirani cesiji. V sedmem poglavju bom
prikazala, da je ključnega pomena ali pridobi cesionar anticipirano odstopljeno terjatev
neposredno, ali posredno, torej preko fiducianta, saj se pomembne posledice pokažejo v
primeru stečaja fiducianta. Prav tako bom prikazala, kako OZ2 in kako SPZ rešujeta
probleme večkratne anticipirane cesije.
2 Vir: državni zbor - http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=k&q=obligacijski+zakonik&mandate=-
1&unid=UPB|5ABDFBA728757587C12572DF00221E1A&showdoc=1
6
V osmem poglavju obravnavam posebno vrsto cesije, factoring cesijo. Factoring je
moderna finančna storitev, ki pri prodaji z odloženim rokom plačila omogoča
financiranje poslovanja, upravljanja terjatev in zaščito pred riziki. Ker factoring prav
tako zajema bodoče terjatve, se pojavljajo konflikti s podaljšanim lastninskim
pridržkom in globalno cesijo. Prikazala bom različne načine reševanja le-teh v našem in
primerjalnem pravu.
V devetem poglavju bom prikazala, kakšne rešitve je zakon našel v primeru stečaja ali
individualne izvršbe glede fiduciarne cesije terjatev ter kako se to udejanja v sodni
praksi.
Deseto poglavje predstavlja praktični oziroma raziskovalni del moje diplome, kjer sem
o fiduciarni cesiji in tem, kako se z njo v praksi posluje, govorila z gospodom iz pravne
službe Probanke d.d. Maribor, ki mi je prijazno odgovoril na zastavljena vprašanja in
predstavil izkušnje njihove banke s to obliko zavarovanja.
7
1. POMEN STVARNOPRAVNIH ZAVAROVANJ
Zavarovanje plačil je eden največjih izzivov na današnji stopnji razvoja civilnega prava.
V mnoštvu denarnih obveznosti, ki bodo v prihodnosti zapadle v plačilo, si upniki
prizadevajo zmanjšati riziko neplačevitosti dolžnika, kolikor je to mogoče.3
Samo dejstvo, da dolžnik za obveznost jamči z vsem svojim izvršbi podvrženim
premoženjem, pogosto ne bo dovolj. Zato pravo daje upnikom določena sredstva,
katerih namen je povečati upnikovo možnost, da svoje terjatve do dolžnikov res izterja.
Na splošno ta sredstva označujemo kot sredstva za utrditev ali zavarovanje obveznosti.
Taka sredstva so lahko:
- osebna, ko s posebnim dogovorom z dolžnikom samim ali s tretjo osebo upnik
poveča svojo možnost, da bo dolžnika pripravil do spolnitve, ali pa
- stvarna, ko je ta namen dosežen s tem, da se upniku izroči stvar za zavarovanje
obveznosti.4
Druga delitev zavarovanj obveznosti je na:
- stvarnopravna in
- obligacijskopravna.
Bistvo stvarnopravnih zavarovanj je utrditev in zavarovanje obveznosti. Oblikujejo
stvarnopravne pravice, ki po svoji naravi učinkujejo proti vsem (erga omnes) oziroma
absolutno. Upnik s stvarno pravico ima prednost pri poplačilu na stvari, ki je predmet
pravice, pred vsemi drugimi dolžnikovimi upniki. S tega vidika so bolj kakovostna
zavarovanja. Po drugi strani pa so pravila o stvarnopravnih zavarovanjih strožja ( strožja
oblika za veljavnost posla, sodelovanje sodišča pri realizaciji zavarovanja,…).5 S
strožjimi pravili se zagotavlja večja utrditev obveznosti.
3 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 17 4 Obligacijsko pravo, Janez Brank, Visoka šola za management Koper, 1998, stran 83 5 Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 161
8
Za vse dogovore, ki služijo utrditvi obveznosti, je značilno, da gre praviloma za
akcesorne, postranske obveznosti, katerih veljavnost je odvisna od veljavnosti glavne
obveznosti.6
Za razliko od stvarnopravnih, obligacijskopravna zavarovanja ustvarjajo učinke med
stankami (inter partes), ne pa tudi proti tretjim. Ustvarjajo relativne zaveze – obligacije.
Upravičenec iz zavarovanja ima pravico, druga stranka je obremenjena z obveznostjo.
Upravičenec nima pravic do kogarkoli, marveč samo do stranke obligacijskega
razmerja, ne pa do tretjih.7 Zato obligacijskopravna zavarovanja varujejo le pred
določenimi tveganji (na primer pred neplačevitostjo dolžnika, ne ustvarjajo pa
privilegiranega položaja proti dolžnikovim upnikom). Pojasnjeno velja načelno, saj
lahko pod določenimi pogoji (npr. vpis v zemljiško knjigo8) obligacijska zavarovanja
učinkujejo tudi proti tretjim. V tem primeru bo za stranki zavarovanja manj tveganja, da
pride do kršitve pogodbene obveznosti.
Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo. To pravno varstvo oziroma
zaščita pogodbenih strank se kaže s tem, da so kršitve pogodbenih obveznosti
sankcionirane. Najpomembnejši sankciji za kršitev pogodbenih obveznosti sta razveza
(razdor) pogodbe in odškodnina. Do uporabe obeh sankcij je že na podlagi zakonskih
pravnih pravil upravičena vsaka stranka, ki je pogodbi zvesta. To pomeni, da za
uveljavljanje sankcij ni potreben dogovor strank, stranki pa seveda uveljavljata sankcije
pod zakonsko določenimi pogoji. Zakonsko predvidene sankcije pritiskajo na stranke,
da si prizadevajo izpolniti svoje pogodbene obveznosti, a niso vedno učinkovite. V
primeru neplačila (neizpolnitve kreditne obveznosti) lahko nasprotna stranka
(alternativno) zahteva izpolnitev obveznosti in zamudne obresti (tudi razliko do popolne
odškodnine, če je škoda, ki je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska na
račun zamudnih obresti), ali odstopi od pogodbe in uveljavlja odškodnino zaradi
6 Obligacijsko pravo, Janez Brank, Visoka šola za management Koper, 1998, stran 83 7 Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 161 8 Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima drugačen pomen kot vpis drugih pravic. Za stvarne pravice
na nepremičninah velja, da ima vpis v zemljiško knjigo večinoma konstitutiven pomen. Pri drugih
pravicah, ki se vpisujejo, pa je posledica vpisa normalno le dekleratorna in postavlja domnevo, da je
vpisana pravica znana, kar je pomembno pri ugotavljanju dobrovernosti v pravnem prometu. Vir: Miha
Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 151
9
prenehanja pogodbe ali zaradi neizpolnitve. V primeru neplačila ima nasprotna stranka
tudi ugovor neizpolnjene pogodbe (exceptio non adimpleti contractus). Ugovor daje
stranki pravico, da tudi sama ne izpolni svoje obveznosti, čeprav je obveznost dospela,
vse dokler ni izpolnjena obveznost nasprotne stranke.
Kot je že navedeno, so za uveljavitev sankcij določeni zakonski pogoji, ki jih pogodbi
zvesti stranki sicer ne uspe vedno izpolniti (na primer dokazati nastale škode) ali pa
sankcije ni mogoče realizirati (na primer uveljaviti odškodnino zaradi insolventnosti
kršitelja pogodbe). Tudi postopki za prisilno uveljavitev zakonskih sankcij so lahko
dolgotrajni.
Del institutov, namen katerih je utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti, izrecno
urejajo zakonska pravna pravila (pogodbeno kazen, aro, poroštvo…). Ti instituti za
konkretno pogodbeno razmerje veljajo le, če jih stranki vključita v pogodbo. Poleg
klasičnih institutov je poslovna praksa razvila nove, ki jih večino podrobno urejajo
avtonomna pravila (na primer bančna garancija9). Poleg institutov za zavarovanje in
utrditev obveznosti je sodobna poslovna praksa oblikovala tudi pogodbene tipe, pri
katerih je zavarovanje izpolnitve pogodbene obveznosti vključeno v samo kavzo
pogodbe.10 Prav sodobno poslovanje je pripomoglo k znižanju možnosti za
neplačevitost oz. insolventnost pravnih oseb, kar bi posledično lahko privedlo do
stečajnega postopka.
Vprašanja zavarovanja pred nepravilno izpolnitvijo, neizpolnitvijo oziroma neplačilom
ter rizikom izgube dela terjatve v stečajnem postopku, so temeljna vprašanja vsakega
pogodbenega razmerja, v katera vstopajo poslovni subjekti in fizične osebe.
9 Bančna garancija je obveznost garanta (tudi izdajatelja garancije), da bo izplačal določen denarni
znesek, če bodo izpolnjeni določeni pogoji. Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba,
Ljubljana 2006, stran 197 10 Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 164
10
V pogodbenih razmerjih nastopajo zlasti naslednja tveganja - riziki:
• riziko nepravilne izpolnitve pogodbe oziroma sploh neizpolnitve pogodbe (gre zlasti
za vprašanje nedenarne izpolnitve)
• riziko neplačila
• riziko stečajnega postopka.11
Namen institutov za zavarovanje obveznosti je ta tveganja zmanjšati.
11 Prim.: Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 164
11
2. AKCESORNA IN NEAKCESORNA (ABSTRAKTNA)
ZAVAROVANJA
Klasični instituti obligacijskega prava za zavarovanje in utrditev pogodbenih obveznosti
so akcesorne narave, na primer poroštvo, pogodbena kazen ali ara. Akcesornost
pomeni, da je zavarovanje odvisno od usode temeljnega posla. Veljavnost ali
neveljavnost temeljnega posla odraža enake posledice v dogovoru o zavarovanju.
Akcesornost pa se ne kaže samo v zvezi z veljavnostjo posla, ampak tudi v realizaciji
zavarovanja. Če dolžnik ni odgovoren za neizpolnitev ali kršitev obveznosti iz
temeljnega posla, potem lahko ugovarja realizaciji zavarovanja. Prav tako so ugovori iz
temeljnega posla podlaga za ugovore v zvezi z zavarovanjem. Akcesornost gre v korist
dolžnika. V splošnem pogodbenem pravu je akcesornost pravnih poslov oziroma
kavzalnost pravilo, abstraktnost pa izjema.12
Akcesorna pravica torej predstavlja nesamostojno, stransko pravico, katere obstoj in
učinkovanje sta odvisna od temeljne, glavne pravice. Če temeljna pravica ni veljavno
nastala ali je prenehala, se to izraža tudi na akcesorni pravici.13
Neakcesorna oz. abstraktna narava zavarovanja pa pomeni, da sredstvo zavarovanja ni
odvisno od temeljnega posla. Neodvisnost se razume v smislu neodvisne pravne narave.
Ekonomsko sta temeljni posel in zavarovanje povezana. Abstraktno zavarovanje je
veljavno, četudi je temeljni posel ( v zvezi s katerim je bilo zavarovanje dano)
neveljaven. Abstraktno zavarovanje se realizira pod lastnimi pogoji, zato ob realizaciji
abstraktnega zavarovanja niso mogoči ugovori iz temeljnega posla. Abstraktno
zavarovanje bremeni dolžnika, saj omogoča zlorabe s strani upravičenca
zavarovanja (upnika temeljnega posla).14
Vendar, če se stranki ne dogovorita o tem, da mora stranka zavarovati ali utrditi svojo
obveznost plačila (in takšna obveznost tudi ne izhaja iz njune medsebojne poslovne
prakse ali poslovnih običajev), ta ni zavezana k predložitvi posebnega sredstva.15
12 Prim.:Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 160-162 13 Pravo, leksikon Cankarjeve založbe, druga razširjena in spremenjena izdaja, Ljubljana 2003, stran 14 14 Prim.:Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 160-162 15 Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 165
12
2.1. ZEMLJIŠKI DOLG (Grundschuld) KOT NEAKCESOREN
INSTITUT ZAVAROVANJA
Zemljiški dolg je pravica stvarnega prava, katere vsebina je zahtevati poplačilo
denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim
redom. Zemljiški dolg ima podobne lastnosti kot zastavna pravica, le da je možen samo
na nepremičnini in kot zavarovanje obveznosti ni odvisen od obstoja terjatve za katero
je bil ustanovljen. SPZ ga ureja v členih od 192. do 200.
Zemljiški dolg je v našem pravu nov pravni institut in ena izmed poglavitnih novosti
SPZ. Tako po vsebini kot tudi po namenu je podoben hipoteki. Med tem ko zemljiški
dolg ni odvisen od obstoja zavarovane terjatve, tako da nastane in obstaja ne glede na
zavarovano terjatev, je hipoteka akcesoren institut zavarovanja, kar je glavna razlika
med njima. Poleg tega lahko zemljiški dolg služi tudi v druge namene, ne samo za
zavarovanje terjatev, kar je edini namen hipoteke. Zemljiški dolg je urejen v 192. do
200. členu SPZ in ima podlago v nemškem, deloma tudi po švicarskem pravu. Zemljiški
dolg se je v nemški bančni praksi pokazal za zelo praktično sredstvo zavarovanja in je v
veliki meri že izpodrinil hipoteko.16
Zemljiški dolg lahko obstoji sam zase, torej brez terjatve (osamosvojen oziroma izoliran
zemljiški dolg), lahko pa je ustanovljen za zavarovanje določene terjatve (varovalni
zemljiški dolg). Vendar tudi pri varovalnem zemljiškem dolgu ne obstoji zakonska vez
med terjatvijo in zemljiškim dolgom. To pomeni, da je varovalni zemljiški dolg prav
tako neakcesoren.17
SPZ predvideva dve različni osnovni obliki zemljiškega dolga:
1. Klasična in najbolj pogosta oblika je tako imenovani lastniški zemljiški dolg, kjer
zemljiški dolg ustanovi lastnik nepremičnine z enostranskim pravnim poslom v obliki
notarskega zapisa.
2. V praksi manj pogost je nelastniški zemljiški dolg, ki se ustanovi na pobudo
hipotekarnega upnika (in ne lastnika nepremičnine). Za veljavnost zemljiškega dolga pa
16 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
511 17 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 281
13
hipotekarni upnik potrebuje soglasje lastnika obremenjene nepremičnine in privolitev
morebitnih drugih imetnikov zemljiškega dolga ali hipoteke, ki imajo boljši vrstni red.
Zemljiški dolg je torej neakcesoren. Če dolg ni plačan, je lahko plačan iz nepremičnine,
ki jo določi in ta vrednost je izplačana upniku. Plačilo poteka ob zapadlosti. Prenehanje
pa z izbrisom iz zemljiške knjige, s predložitvijo pisma. Pravica, ki obstaja v
zemljiškem pismu, ugasne z izbrisom vknjižbe v zemljiško knjigo. Izbris je možen le s
predložitvijo zemljiškega pisma.
Zemljiški dolg je v praksi kot sredstvo zavarovanja v marsičem podoben hipoteki,
čeprav slednja spada med akcesorna zavarovanja, zato ju ljudje v vsakdanjem življenju
večkrat primerjajo, ko izbirajo optimalno obliko zavarovanja svojih obveznosti.
Primerjava in razlike so naslednje:
Pri zemljiškem dolgu je za upnika ključno, da ima v rokah zemljiško pismo, ki je
izvršilni naslov za morebitno izvršbo na zahtevo zakonitega imetnika zemljiškega pisma
(upnika). Pri tem pa je dobro vedeti, da se zemljiški dolg vpiše v zemljiško knjigo le
enkrat, in sicer ob njegovem nastanku oziroma ustanovitvi. Kasneje pa se prenaša
izvenknjižno, zgolj s prenosom zemljiškega pisma. Prednost zemljiškega dolga pred
hipoteko je torej v prenosljivosti, ki je hipoteka ne omogoča. Prav tako lahko lastnik
obremenjene nepremičnine po poplačilu terjatve obstoječega upnika preprosto prenese
zemljiški dolg na morebitnega novega upnika, ki lahko ta isti zemljiški dolg vnovič
uporabi. To pri hipoteki ni možno, saj posojilojemalec po poplačilu hipoteke nima
nobene koristi več in lahko zahteva le izbrisno pobotnico, ki odpravlja hipoteko iz
zastavljene nepremičnine. Banke zemljiškega dolga veliko ne uporabljajo, ker je
hipoteka za njih bolj dobičkonosna. Zemljiški dolg je samostojna stvarna pravica na
nepremičnini, ki ni vezana na obstoj terjatve (kot je to pri hipoteki), ampak le na pogoje
zapadlosti. Tako lahko z zemljiškim dolgom zavarujemo tudi take terjatve, ki nimajo
nikakršni povezave z ustanovitvijo tega dolga. Ker se zemljiški dolg ustanovi le enkrat,
se lahko kasneje prosto prenaša in uporablja za različna zavarovanja terjatev brez
dodatnih stroškov. Pri hipoteki pa je treba v takem primeru ustanoviti novo hipoteko,
kar povzroča še več stroškov in dokumentacije. Najem novega hipotekarnega posojila
prinaša nove stroške. Zavedati se je treba tudi določenih slabosti, ki jih zemljiški dolg
prinaša. Ker gre pri zemljiškem dolgu za prenosljiv vrednostni papir, obstaja nevarnost,
14
da se zemljiško pismo prenese (z indosamentom18) na tretjo osebo za zavarovanje
nekega drugega dolga. Zaradi prenosljivosti zemljiškega dolga pa tudi obstaja možnost,
da upniki ne bodo mogli napredovati v želenem vrstnem redu. Tu morda tiči razlog,
zakaj se banke tega instrumenta v Sloveniji izogibajo, saj v primeru, da je na
nepremičnini že ustanovljen zemljiški dolg, mora kasnejši hipotekarni upnik
predvidevati, da se obstoječi zemljiški dolg lahko prenese na vedno nove upnike.
Zemljiškega dolga namreč ni mogoče ustanoviti na nepremičninah, ki niso vpisane v
zemljiško knjigo.
Čeprav se je ob uvedbi zemljiškega dolga predvidevalo, da bodo njegove prve
uporabnice prav banke, praksa kaže drugo sliko. Eden poglavitnih razlogov za
neuporabnost zemljiškega dolga je zagotovo nepoznavanje instrumenta in (ne)ažurno
urejena zemljiška knjiga. Zemljiški dolg namreč ni mogoče ustanoviti na
nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, medtem ko je pri hipoteki to
mogoče. V Sloveniji zaenkrat večjega preobrata v smeri priljubljenosti zemljiškega
dolga za zdaj ni pričakovati, res pa je, da kažejo banke v zadnjem času veliko večji
interes za zavarovanje z zemljiškim dolgom kot v preteklosti.19
2.1.1. Primerjava s fiduciarno cesijo
Obema institutoma je skupna neakcesorna narava zavarovanja, le da zemljiški dolg
pomeni pravico do poplačila terjatve iz vrednosti nepremičnine, pri fiduciarni cesiji pa
se upnik poplača iz odstopljene terjatve. Prav tako sta obe obliki zavarovanja
prenosljivi. Zemljiški dolg se prenaša skupaj z zemljiškim pismom, kot vrednostnim
papirjem po odredbi, kjer se smiselno uporabljajo pravila o prenosu vrednostnih
papirjev z indosamentom. Fiduciarna cesija pa pomeni prenos terjatve v zavarovanje
neke druge terjatve, kjer je predmet prenosa pogodba, za katero se uporabljajo pravila o
cesiji.20
18 Indosament je zapis na listini, s katerim se ta prenese na novega pridobitelja, ki se običajno nahaja na
hrbtni strani vrednostnega papirja pri odrskih vrednostnih papirjih.
Vir: http://cekin.si/clanek/slovar/indosament.html 19 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
511-514 20 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
511 in stran 570
15
2.2. FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA
PREMIČNINI V ZAVAROVANJE (Sicherungsübereignung) KOT
NEAKCESOREN INSTITUT ZAVAROVANJA
V praksi sta se razvili dve obliki fiduciarnih prenosov:
- fiduciarni prenos premičnin ( faduciarna lastnina) in
- fiduciarni prenos imenskih terjatev (fiduciarna cesija)
Premičnine, kot objekt zavarovanja terjatev, so v Sloveniji še vedno premalo
izkoriščene, v nasprotju s situacijo v razvitih ekonomijah, kjer ima zavarovanje terjatev
na premičninah celo pomembnejšo vlogo kot zavarovanje terjatev na nepremičninah.
Zanimivo možnost zavarovanja predstavlja fiduciarni prenos lastninske pravice v
zavarovanje, ki je pravno urejen v SPZ v členih 201. do 206. Fiduciarni posel je tisti
pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico (praviloma lastninsko) na
drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in jo pozneje vrniti oz.
prenesti na tretjo osebo. Odtujitelj pri fiduciarnem poslu se imenuje fiduciant,
pridobitelj pa fiduciar.
Premičnine se v našem pravnem sistemu največkrat dajejo v zavarovanje v obliki
posestne ali neposestne zastavne pravice. Zastavni upnik s tem pridobi omejeno stvarno
pravico. Neposestna zastavna pravica je za zastavitelja veliko bolj praktična, saj obdrži
stvar v posesti. Ta oblika se približuje fiduciarnemu prenosu lastninske pravice na
premičnini, s to razliko, da gre pri fiduciarnemu prenosu za prenos »polne« pravice.21
Prenos lastninske pravice v zavarovanje odlikujeta predvsem neposestnost in
neakcesornost. Zaradi neposestnosti ima veliko večjo praktično vrednost glede na
klasično premičninsko zastavo (pignus), kar krepi dolžnikovo ekonomsko moč. Predmet
zavarovanja ostaja namreč v neposredni posesti dolžnika, ki prenese na upnika samo
»golo« lastninsko pravico. Opravi se lahko pod razveznim pogojem; ko dolžnik dolg
poravna, lastnina avtomatično »preide« spet nanj, medtem ko ima stvar že ves čas v
neposredni posesti. Če terjatev dospe, pa ni plačana, lahko upnik zahteva izročitev stvari
21 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 28
16
zaradi prodaje.22 Po določbi prvega odstavka 201. člena SPZ je prenos lastninske
pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane
premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega. Na podlagi
drugega odstavka 201. člena se domneva, da je pridobitelj (fiduciar) pridobil lastninsko
pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Hkrati pa SPZ dopušča, da
se lahko pogodbeni stranki dogovorita tudi drugače. Zastavna pravica lahko obstaja tudi
brez zavarovane terjatve, s čimer zastavna pravica postane neakcesorna23 zavarovani
terjatvi. SPZ je v 201. členu jasno določil, da je v našem pravu dopusten fiduciarni
prenos lastninske pravice le na premičnih stvareh,. saj v SPZ že obstaja ustrezna
možnost zavarovanja terjatev glede nepremičnin v obliki hipoteke ali zemljiškega dolga.
Z določbo, da se za fiduciarni prenos smiselno uporabljajo pravila o prenosu lastninske
pravice, je želel pripravljalec SPZ med drugim povedati, da fiduciarna lastnina ni
akcesorna (ex lege) zavarovani terjatvi. Fiduciarna lastnina je posebna oblika lastninske
pravice. Za lastninsko pravico pa velja, da je samostojna pravica, ter neodvisna od
obstoja drugih pravic. Omejene stvarne pravice načeloma ne morejo samostojno
eksistirati ( na primer zastavna pravica, realno breme, služnosti,…), razen redkih izjem.
Te izjeme pa so, podobno kot fiduciarna lastnina, neakcesorne omejene stvarne pravice
( na primer zemljiški dolg). Prepoznavnost fiduciarne lastnine je torej v tem, da je
neakcesorna glede na terjatev, ki jo varuje.24 V skladu s pravno naravo lastninske
pravice, kot »najobsežnejše« stvarne pravice, je v SPZ določena tudi prepoved njene
vezanosti na rok ali pogoj, lahko pa takšno vezanost določi zakon. Ker gre pri
fiduciarnem prenosu lastninske pravice za njeno vezanost na rok oziroma pogoj (kar je
sicer v skladu s kavzo tega modela zavarovanja), mora vezanost zakon izrecno dopustiti.
Prepoved vezanosti lastninske pravice na rok ali pogoj je bolj dosledno izpeljana v zvezi
z nepremičninami, medtem ko pravni redi dopuščajo takšno vezanost glede premičnin.
Sporazum o prenosu lastninske pravice mora biti sklenjem v obliki neposredno
izvršljivega notarskega zapisa. Za prenos lastnine je v skladu z načelom kavzalnosti
potreben veljaven pravni naslov. Poleg tega se zahteva tudi razpolagalni posel,
22 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 21-22 23 Tako je mogoče z enkratnim fiduciarnim prenosom premičnine zavarovati večletno kreditno razmerje,
iz katerega izhaja cela vrsta terjatev. Vendar se popolna neakcesornost doseže le, če se stranki dogovorita
za nepogojni fiduciarni prenos. 24 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 565
17
pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika. Fiduciar s stvarjo ne sme
pravno razpolagati, saj je bilo fiduciarno zavarovanje ustanovljeno zgolj za zavarovanje
plačila, kar je tudi neposredni pravni razlog zavarovanja (causa). V primeru neplačila
terjatve je fiduciarju omogočena izvensodna prodaja stvari, na katerih je bilo
ustanovljeno zavarovanje. Da bi dosegel poplačilo, mora najprej pridobiti neposredno
posest stvari. Fiduciar lahko za primerno ceno stvar tudi obdrži, kar pomeni, da mora
presežek vrednosti predmeta nad terjatvijo izročiti fiduciarju. Predmet fiduciarne
lastnine je teoretično vsaka stvar, ki ima tržno vrednost. Objekt zavarovanja je lahko
posamezna stvar ali skupnost stvari. Zaloge in inventar so pogosto predmet tega
prenosa.
- Prednosti so v tem, da dolžnik premičnino, ki jo potrebuje za opravljanje
gospodarske dejavnosti, lahko še naprej uporablja. Zaradi možnosti dogovora o
nepogojnem prenosu lastninske pravice v zavarovanje, lahko fiduciarni prenos
služi tudi za zavarovanje bodočih terjatev. Ker gre pri fiduciarnem prenosu
lastninske pravice za prenos »polne pravice«, se to zavarovanje loči od zastavne
pravice po tem, da daje prejemniku zavarovanja več pravic, kot je to potrebno. V
primeru realizacije poplačila dolga s fiduciarno lastnino se fiduciar ne sme
obogatiti na račun fiducianta. Način prodaje je določen v sporazumu o prenosu
lastninske pravice v zavarovanje. Če sporazum ne določa načina prodaje stvari,
se smiselno uporabljajo določila o neposestni zastavi premičnine (204. člen
SPZ).
- Slabosti tega načina zavarovanja sta izguba razpolagalne sposobnosti na
premičnini dajalca zavarovanja in dvakratna davčna obremenitev. Učinkovitost
je odvisna od primerne vrednosti stvari, ki se daje v zavarovanje. Če v primeru
zapadlosti dolga dolžnik ni pripravljen izročiti stvari, mora dajalec zavarovanja
premičnino zahtevati preko sodišča, kar pa je zaradi dolgotrajnosti postopka
dodatna slabost te vrste zavarovanja.25
25 http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/groselj510.pdf - magistrsko delo Neposestna zastava premičnin,
Neda Grošelj, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, marec 2005
18
2.2.1. Primerjava s fiduciarno cesijo
Za naše pravo lahko ugotovimo, da je bila v preteklosti med fiduciarnimi zavarovanji
izrecno uzakonjena le cesija v zavarovanje, ki predstavlja fiduciarni prenos pripadnosti
na terjatvi. Ni pa bilo že takrat videti pravnih ovir za uporabo fiduciarnega modela
zavarovanja s premičninami; torej še pred uveljavitvijo SPZ. SPZ, ki je začel veljati
1.1.2003, izčrpno ureja tako fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje kot tudi
fiduciarni odstop terjatve v zavarovanje. Oba instituta imata pogojno naravo in sicer
veljata pod razveznim pogojem. Razlika pa je v tem, da pri fiduciarnem prenosu
lastninske pravice predmet zavarovanja ostane v neposredni posesti dajalca zavarovanja,
medtem ko ima lastninsko pravico na predmetu pridobitelj zavarovanja, pod razveznim
pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri fiduciarni cesiji pa dajalec zavarovanja
terjatve, kot predmeta zavarovanja, ne obdrži v svojem imetništvu, ampak jo odstopi
jemalcu zavarovanja že pri sklenitvi zavarovalnega posla. Oba instituta sta neakcesorna,
torej neodvisna od temeljnega posla in oba ureja SPZ. Obema je skupna fiduciarna
narava, torej ko je pri izvedbi transakcije na eno stranko prenesenih več pravic, kot bi to
zahtevala gospodarska narava.26
26 Prim.: Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski
zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 600 in Renato
Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 565
19
2.3. ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE – FIDUCIARNA
CESIJA (Sicherungsabtretung) KOT NEAKCESOREN INSTITUT
ZAVAROVANJA
Fiduciarno cesijo je v našem pravu urejal že ZOR (445. člen ZOR; zdaj 426. člen OZ).
Pri fiduciarni cesiji dolžnik za zavarovanje svojega dolga cedira torej prenese na upnika
neko svojo terjatev, katero ima do svojega dolžnika. Upnik pa se zaveže, v kolikor ni
fiduciarna cesija opravljena pod razveznim pogojem, opraviti povratno cesijo, če mu bo
dolg poplačal. Fiduciarno cesijo je SPZ dogradil v skladu s potrebami poslovne prakse
in specifično pravno naravo tega pravnega institut, ureja pa jo v členih od 207. do 209.27
Odstop terjatve v zavarovanje ni običajna cesija, saj je njen cilj zavarovanje terjatev,
zato je v njej nujno vsebovana fiduciarna zaveza po povratnem prenosu fiduciarno
prenesenih terjatev, v kolikor fiduciant, torej dolžnik, pravočasno poravna svojo
zavarovano obveznost proti upniku, fiduciarju. Cesija oz. pogodbeni odstop terjatve
splošno pa je pogodba, s katero upnik prenese svojo obligacijsko pravico na novega
upnika.28 Gre torej za učinke razveznega pogoja, po katerem cesija avtomatično neha
učinkovati, ko fiduciant plača svojo zavarovano obveznost. Tako ne pride v poštev
zaveza po povratnem prenosu. Kavza fiduciarne cesije je zato zavarovanje neke terjatve
(causa securitatis). Vendar fiduciar pridobi več pravne moči, kot je potrebna za
zavarovanje obveznosti, saj pridobi popolno imetništvo terjatve. Prav zato pa ta
»presežek« pravne oblasti, upoštevaje kavzo fiduciarne cesije, pravni redi kompenzirajo
prav v primeru stečaja in individualne izvršbe.29
Gre torej za fiduciarni posel, kadar cesionar nastopa proti dolžniku, kot da bi bil pravi
upnik, v smislu, da mu je terjatev prenesena brez omejitev. Cesionar je dolžan cedirati
terjatev nazaj, če cedent dolg plača, v nasprotnem primeru se poplača iz izterjane
terjatve.
27 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 22 28 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 5 29 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 142
20
Fiduciarna cesija je v našem pravu izrecno zakonsko priznana oblika zavarovanja
terjatev in prav tako tudi ni pomislekov glede dopustnosti globalne cesije večjega
števila bodočih terjatev.30
Odstop terjatve v zavarovanje se je v pravni teoriji in predvsem v poslovni praksi
oblikoval kot reakcija na neprimernost ureditve zastavne pravice na premoženjskih
pravicah, pri kateri ne pride do njihove popolne spremembe pripadnosti oz. imetništva.
Zastavni upnik tako pridobi le omejeno stvarno pravico (zastavno pravico), kar
omogoča poplačilo iz zastavljene premoženjske pravice, če mu tako zavarovana terjatev
ob dospelosti ne bi bila poravnana.31
30 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 141 31 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 139
21
3. PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE KOT
NEPOSESTNA OBLIKA ZAVAROVANJA OBVEZNOSTI
MED PRODAJALCEM IN KUPCEM
(Eigentumsvorbehalt)
Zaradi prepletanja tako obligacijskopravnih kot tudi stvarnopravnih elementov,
govorimo o enem izmed zapletenejših razmerij v civilnem pravu.32
Pridržek lastninske pravice je oblika neposestnega stvarnopravnega zavarovanja
terjatev, pri kateri se prodajalec in kupec z namenom zavarovanja prodajalčeve terjatve
do kupca dogovorita, da ostane prodajalec lastnik blaga tudi po tem, ko bo blago že
izročeno kupcu, in sicer vse do plačila polne kupnine.33
Pridržek lastninske pravice ureja OZ. Po določbi 520. člena si prodajalec določene
premične stvari lahko s posebnim pogodbenim določilom pridrži lastninsko pravico tudi
potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača vse kupnine. Pridržek
pravice učinkuje nasproti kupčevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki
vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice, notarsko overjen pred kupčevim
stečajem ali pred rubežem stvari.
Pridržek lastninske pravice služi tako kot instrument zavarovanja pred neplačilom kot
instrument zavarovanja pred stečajnim postopkom. Pomanjkljivost te pogodbe se kaže
zlasti pri premičninah, ko lahko dolžnik odsvoji tak predmet dobroverni tretji osebi.
Lastniku premičnine tako ostane zgolj odškodninska tožba naproti dolžniku. Ta
instrument je uporaben zlasti v stečajnih postopkih, ko ima lastnik takšnega predmeta
izločitveno pravico34.
Pridržek lastninske pravice je pogodbena klavzula, s katero si prodajalec zadrži
lastninsko pravico do kupčevega plačila kupnine. Do takrat pridobi kupec na stvari le
32 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 18 33 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 520 34 Izločitvena pravica je stvarna ali obligacijska pravica, na podlagi katere sme nosilec te pravice
zahtevati, da se iz stečajne mase izločijo stvari ali drugi deli premoženja, ki ne pripadajo stečajnemu
dolžniku (1. odst. 117. čl. ZPPSL) Vir: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/42938/
22
posest, lastninsko pravico pa pridobi šele s plačilom kupnine. Kar pomeni, da lahko
prodajalec v primeru neplačila zahteva izročitev stvari.35
Pridržek lastninske pravice se kot pravni institut tako v mednarodni poslovni praksi kot
znotraj nacionalnih pravnih redov zelo pogosto uporablja. Več pravnih redov razlikuje
med učinki tega instituta med prodajalcem in kupcem ter učinki proti drugim kupčevim
upnikom v primeru izvršbe na blagu s strani drugega upnika, prisilne poravnave in
stečaja kupca. Učinki lastninskega pridržka proti drugim kupčevim upnikom so še
posebej pomembni v primerih, ko gre za mednarodne pogodbe, saj mora prodajalec, ki
proda blago v tujo državo na kredit, vedeti, kako močno zavarovanje njegove terjatve bo
pomenil lastninski pridržek na prodanem blagu. Slovensko pravo lastninskemu pridržku
ni posebej naklonjeno, saj je že ZOR postavil dokaj stroge obličnostne predpise, ki jih je
Zakon o notariatu (ZN) še močno poostril. Kupec, ki je na primer kupil določeno blago
na podlagi nepogojne prodajne pogodbe, bi lahko v cilju privilegiranja prodajalca,
antidatiral pridržek lastninske pravice in na ta način postavil konkretnega prodajalca v
bistveno boljši položaj. Prav zahteva po overitvi podpisa kupca pa takšne zlorabe
preprečuje. Ta oblikovna zahteva torej ni pogoj za veljavnost pridržka med strankama
samima (inter partes), pač pa je pogoj za veljavnost pridržka proti ostalim kupčevim
upnikom, kar bo prišlo do izraza predvsem v primeru kupčeve insolventnosti.
Kot je bilo že povedano, je pridržek lastninske pravice klavzula v prodajni pogodbi, ki
določa, da prodajalec ostane lastnik blaga tudi potem, ko bo že izročeno kupcu, vse do
plačila polne kupnine. Čeprav gre za določbo v obligacijskopravni pogodbi, je
nesporno, da gre (tudi) za institut stvarnega prava. Lastninski pridržek je
konstruiran kot prenos lastninske pravice pod odložnim pogojem polnega plačila
kupnine. Prodajalcu ostane lastnina in posredna posest, kupec pa pridobi neposredno
posest ter pričakovalno pravico, da bo pridobil lastnino, ko bo odložni pogoj izpolnjen.
Za prodajalca pomeni pridržek močno obliko zavarovanja terjatve, za kupca pa je
pomemben zato, ker dobi blago v svojo neposredno posest, še preden ga je v celoti
plačal. Kupec seveda lahko predmet pridržka, ki mu ga je prodajalec izročil v posest
uporablja še preden v celoti plača kupnino in prodajalcu poleg kupnine ni dolžan plačati
35 Prim.: http://www.ozs.si/obrtnik/prispevek.asp?IDpm=845&ID=1874 - revija Obrtnik
23
uporabnine. Kupec ima položaj domnevnega lastnika in ima proti tretjim vindikacijsko
in negatorno tožbo.
Če kupec ne plača kupnine v skladu z dogovorom, lahko prodajalec, ki je še vedno
lastnik blaga, razdre pogodbo in zahteva blago nazaj. Takoj je treba poudariti, da ta
možnost prodajalca načeloma ni nobena posebnost lastninskega pridržka, saj lahko tako
rekoč enak rezultat doseže z odstopom, razdorom oziroma razvezo prodajne pogodbe po
splošnih pravilih obligacijskega prava. Od konkretnega pravnega reda pa je odvisno,
kako preprost oziroma zapleten je odstop razdor (ali razveza) in vprašanje, ali gre pri
zahtevku prodajalca po vrnitvi blaga za stvarnopravni zahtevek ali za
obligacijskopravnega. Mogoče je torej, da daje lastninski pridržek prodajalcu v
nekaterih pravnih redih boljše varstvo kot pa splošna pravila obligacijskega prava o
razdoru (razvezi) pogodbe in restituciji.36
Pomen lastninskega pridržka se pokaže med prodajalcem in kupčevimi upniki, ko
kupnina še ni v celoti plačana. Tako se lahko prodajalec upre izvršbi na dobavljenem
blagu s strani kateregakoli individualnega kupčevega upnika s tem, da se sklicuje na
svojo lastninsko pravico.37
Bistvo lastninskega pridržka se torej praviloma ne pokaže v odnosu med prodajalcem in
kupcem, ampak v odnosu med prodajalcem in drugimi kupčevimi upniki, če kupec (še)
ni plačal polne kupnine.38
36Prim.:http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/CIP/17_3_10_tratnik_civil.pdf 37http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/CIP/17_3_10_tratnik_civil.pdf
38 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, str 239
24
3.1. PODALJŠANI PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE
(verlängerter Eigentumsvorbehalt)
V poslovni praksi se je pokazala marsikatera pomanjkljivost klasičnega pridržka
lastninske pravice, zato so se iskale nove, bolj prilagojene oblike s primerljivimi
učinki.39 Podaljšani pridržek lastninske pravice je neposestna oblika stvarnopravnega
zavarovanja, z osnovo navadnega pridržka lastninske pravice in določenimi
posebnostmi. Nastal je zaradi potrebe moderne poslovne prakse v gospodarskem
pogodbenem pravu. Glavna pomanjkljivost klasičnega lastninskega pridržka, ki je
pripeljala do razvoja te oblike, je razpolagalna nesposobnost dolžnika glede prodane in
dobavljene stvari, na kateri si je upnik (prodajalec) pridržal lastninsko pravico. Pri
poslovanju gospodarskih subjektov, kjer kupec ponavadi ni končni uporabnik, ampak
blago kupi, da bi ga prodal naprej, je to postalo problematično ravno zaradi nujne
potrebe kupcev po nadaljnji preprodaji kupljenega blaga v okviru rednega poslovanja.40
Podaljšani pridržek lastninske pravice in pridržek lastninske pravice s klavzulo o
predelavi sta najbolj popularni izvedeni obliki pridržka lastninske pravice. V obeh
primerih gre za razmeroma zahtevne pravne konstrukcije, saj so pravnim učinkom, ki
jih ima "navadni" pridržek lastninske pravice, pridruženi še nekateri varovalni elementi,
to sta predvsem anticipirana fiduciarna cesija in anticipiran posestni konstitut41.
Pomembnost teh pravnih konstrukcij se kaže predvsem pri insolventnosti oziroma
neplačevitosti kupca, saj prodajalcu zagotavljajo zelo kakovostno redno zavarovanje.42
Vse izdano ali poslano blago ostane do končnega plačila v lasti prodajalca. Kupec je
upravičen samostojno razpolagati s prejetim blagom, vendar je v primeru neizpolnitve
finančnih ali drugih obveznosti odgovoren za vse utemeljene zahtevke prodajalca. V
primeru zamude pri plačilu je kupec dolžan na zahtevo prodajalca vrniti vse dobavljeno 39 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 18 40 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 23 41 Posestni konstitut (constitutum possessorium) je oblika fiktivne tradicije, pri kateri se prenosnik in
pridobitelj dogovorita, da bo pridobitelj odslej lastnik in posredni posestnik stvari, medtem ko bo
prenosnik ostal njen (največkrat) neposredni posestnik. Urejen je v tretjem odstavku 60. člena SPZ.
Vir: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 236 42 Renato Vrenčur, Pridržek lastninske pravice, Gospodarski vestnik, 2005, Podjetje in
delo, ISSN 0353-6521, letn. 31 ; št. 6/7. - stran 1365-1380
25
in neplačano blago. Če kupec pred poplačilom vseh obveznosti iz te pogodbe proda
blago ali ga kako drugače uporabi, odstopa prodajalcu vse terjatve, ki jih pridobi do teh
tretjih oseb iz naslova prodajnih pogodb. O nastanku teh terjatev bo kupec nemudoma
obvestil prodajalca.43
Prav tako se kupec zaveže ob sklenitvi prodajne pogodbe s podaljšanim pridržkom
lastninske pravice prenesti na prodajalca terjatve, ki jih bo pridobil iz nadaljnje prodaje
stvari tretjim. Takšen prenos terjatev ima pravno naravo prenosa v zavarovanje
(Sicherungszession, Sicherungsabtretung ali fiduciarni odstop terjatve). Dogovor je
pogosto tak, da prodajalec pridobi imetništvo terjatev avtomatično in v trenutku
njihovega nastanka. To pa seveda ne pomeni, da preidejo terjatve direktno na
prodajalca, pač pa preidejo na prodajalca posredno (prek kupca) ter kupcu ni treba
opraviti še dodatnega prenosnega ravnanja za spremembo pripadnosti terjatev, ker je
bila cesija že prej anticipirana. Pri podaljšanem pridržku lastninske pravice gre
torej za kombinacijo lastninskega pridržka s fiduciarno cesijo terjatev,
pridobljenih iz nadaljnje prodaje. Posledično pa prodajalec izgubi doslej pridržano
lastninsko pravico kot sredstvo zavarovanja na blagu, in sicer v trenutku, ko ga prvi
kupec preproda ter izroči nadaljnjemu kupcu. Tako ima navadni pridržek lastninske
pravice svoje zavarovalnopravne učinke le do odsvojitve in dokler kupec ne izroči blaga
nadaljnjemu kupcu. Zato se mora prodajalec od tega trenutka naprej zavarovati drugače,
tj. s prenosom terjatev na kupca, ki jih ta pridobi do nadaljnjega kupca, na prodajalca.44
Kot nelastnik je prvi kupec blaga s podaljšanim pridržkom lastninske pravice upravičen
do nadaljnjega razpolaganja z blagom. Lastninski pridržek je do takrat realno jamstvo,
dokler je blago pri prvem kupcu. S tem ko nadaljnji kupec lastninsko pravico na blagu
pridobi, si zaradi te nadomestitve realnega jamstva z jamstvom na podlagi odstopljenih
terjatev v zavarovanje prodajalec podaljša zavarovanje. Novemu kupcu se prodajalec ne
razkrije, čeprav gre za cesijo in za izterjavo odstopljenih terjatev pooblasti prodajalec
prvega kupca.45
43 Prim.: http://www.impol.si/splosni_prodajni_pogoji/splosni_prodajni_pogoji/ 44 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 232 45 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 233
26
Med strankama prodajne pogodbe je dogovorjen lastninski pridržek, dokler prodana
stvar ohranja samostojnost ali dokler se nahaja pri kupcu. Kasneje pa se zavarovanje
prenese na terjatve, ki jih pridobi iz svojih pogodb. Kupec prodajalcu vnaprej cedira vse
terjatve, ki bodo nastale v razmerju do njegovih komitentov in ki so posledica
kupčevega razpolaganja z blagom, na katerem je v celoti ali vsaj v njegovem delu pred
tem obstajal lastninski pridržek. Fiduciarni odstop bodoče terjatve torej nadomešča
klasični lastninski pridržek potem, ko ta postane zaradi ekonomskih in pravnih
razlogov neučinkovit. Podaljšan lastninski pridržek se v nemški praksi pogosto
uporablja in je normalna oblika zavarovanja blagovnih kreditov. Določilo splošnih
pogojev o podaljšanem lastninskem pridržku pri dobaviteljih surovin je po sodni praksi
nekaj tako običajnega, da je treba z njim v pravnem prometu računati. Med prodajalcem
(cesionarjem) in kupcem (cedentom) sta dogovorjeni dve obliki zavarovanja. Najprej
lastninski pridržek na stvareh, ki so predmet pogodbe. Z njim je prodajalec varovan v
času med izročitvijo in nadaljnjo prodajo stvari pred tem, da na stvari ne posežejo
kupčevi upniki. Hkrati pa je med strankama dogovorjena tudi cesija več bodočih
terjatev. Pri tem je najpomembneje, da dogovor med strankama vsebuje dovolj natančne
opredelitve glede določenosti oziroma določljivosti46 predmeta.47 Pri poslovanju
gospodarskih subjektov pa je pomembno tudi to, da kupec svojim nadaljnjim kupcem ne
razkrije, da je blago bilo kupljeno na podlagi podaljšanega lastninskega pridržka.
Razkritje odstopa oziroma priključene cesije v okviru podaljšanega pridržka lastninske
pravice bi lahko pomenilo oziroma kazalo na zmanjšano likvidnost prvega kupca.48
46 Kriteriji za določljivost terjatve so na primer glede na blago, storitev, državo, posameznega dolžnika.
Vir: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 579 47 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 216 48 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 233
27
3.2. PRIMERJAVA LASTNINSKEGA PRIDRŽKA S FIDUCIARNO
CESIJO
Razlike med pridržkom lastninske pravice in fiduciarno cesijo se kažejo najprej v
nomotehnični ureditvi, saj je pridržek lastninske pravice urejen v OZ, fiduciarna cesija
pa v SPZ. Skupen jima je namen, saj oba služita zavarovanju obveznosti. Nadaljnja
razlika je v tem, da gre pri pridržku za pogojni prenos lastninske pravice iz prodajalca
na kupca, pri fiduciarni cesiji pa za prenos terjatve iz fiducianta na fiduciarja. Oba
instituta imata pogojno naravo. Določba SPZ, ki ureja fiduciarno cesijo, postavlja
domnevo, da je terjatev fiduciarno odstopljena pod razveznim pogojem plačila
zavarovane terjatve. Lastninski pridržek pa je oblikovan kot prenos lastninske pravice
pod odložnim pogojem polnega plačila kupnine.49
49 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 219 in
Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik (OZ) s
komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 600
28
4. ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE IN ZASTAVNA
PRAVICA NA TERJATVI
Zastavna pravica na terjatvi je ena izmed treh v skupini zastavnih pravic na
premoženjskih pravicah.
Premoženjska pravica je prenosljiva pravica, katere vrednost se da izraziti v denarju
(SPZ). Ni stvar, zato na njej načeloma ni mogoča lastninska in ne druga stvarna pravica.
Vendar drugi odstavek 3. člena SPZ dopušča izjemo od tega pravila, tako da je lahko
predmet zastavne pravice tudi premoženjska pravica. Glede zastavne pravice na
premoženjskih pravicah velja splošna ureditev zastavne pravice v SPZ, posebna
ureditev pa je razdeljena v tri odseke:
1. odsek: zastavna pravica na terjatvi (178. do 186 člen SPZ)
2. odsek: zastavna pravica na vrednostnem papirju (187 in 189. člen SPZ) in
3. odsek: zastavna pravica na drugih premoženjskih pravicah (190 in 191. člen
SPZ).50
50 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 496
29
4.1. ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVI
4.1.1. Nastanek zastavne pravice na terjatvi
Zastavna pravica na terjatvi v skladu s 130. členom SPZ lahko nastane na podlagi
pravnega posla (pogodbena zastavna pravica), odločbe državnega organa (prisilna
zastavna pravica) ali na podlagi zakona (zakonita zastavna pravica).
Pogodbena zastavna pravica na terjatvi:
V členih SPZ so določene splošne predpostavke o ustanovitvi zastavne pravice, ki jih
lahko razdelimo pod naslednje alineje:
- veljaven zavezovalni pravni posel (zastavna pogodba)
Zastavna pogodba je lahko samostojen pravni posel ali klavzula v kreditni pogodbi, s
katero se zastavitelj zaveže, da bo v korist zastavnega upnika ustanovil zastavno pravico
na terjatvi.
- sporazum o ustanovitvi zastavne pravice
To je razpolagalni posel in realno dejanje, ki zagotavlja publiciteto prenosnega posla.
Lahko je sklenjen skupaj z zastavno pogodbo, torej zavezovalnim poslom, ali pa
naknadno.
- obvestilo dolžnika zastavljene terjatve
Obvestitev dolžnika s strani zastavitelja je ključno realno dejanje pri zastavi terjatev, kar
zastavni pravici zagotavlja publiciteto. Za obvestilo ni predpisana nobena oblika. Če pa
se sklene v obliki, gre to v korist zastavnega upnika, saj dokazuje kdaj je obvestil
dolžnika. Zastavna pravica je namreč v skladu s 179. členom SPZ ustanovljena v
trenutku, ko dolžnik prejme obvestilo. V obvestilu morajo biti zastavljene terjatve
natančno določene. Dolžnik zastavljene terjatve po tem, ko je bil obveščen, veljavno
izpolni samo zastavnemu upniku (180.člen SPZ).
- razpolagalna sposobnost zastavitelja
Prisilna zastavna pravica:
Določa jo Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v izvršilnem postopku, pridobi pa se z
rubežem terjatve.
30
Zakonita zastavna pravica:
To je primer redke oblike zastavne pravice, kjer imetnik zastavne pravice (hipoteke) na
stavbni pravici ob morebitnem prenehanju stavbne pravice in z njo hipoteke ex lege
pridobi zastavno pravico na terjatvi imetnika stavbne pravice za plačilo nadomestila, ki
ga je lastnik nepremičnine dolžan plačati bodisi na podlagi pogodbe, bodisi na podlagi
sodne odločbe.51
4.1.1.1. PRAVICE IN OBVEZNOSTI STRANK PRED ZAPADLOSTJO
ZAVAROVANE TERJATVE
- prepoved izpolnitve zastavitelju
V skladu s 180. členom SPZ lahko dolžnik zastavljene terjatve po prejemu obvestila o
zastavi izpolni samo zastavnemu upniku, saj drugače zavarovanje za upnika ne bi imelo
nobenega pomena, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prišla v roke dolžniku
zavarovane terjatve oziroma zastavitelju, če ne gre za isto osebo.
Prejem obvestila je dokazno breme zastavnega upnika, med tem ko mora dolžnika
obvestiti zastavitelj. Zato zastavni upnik pogosto zahteva od zastavitelja, da kar se da
hitro obvesti dolžnika in da ima obvestilo takšno obliko, da bo lahko dokazal, da ga je
dolžnik zastavljene terjatve prejel.
-dolžnost ohranitve terjatve
. Zastavni upnik ima dolžnost skrbeti in ohranjati vrednost terjatve, opravljati mora tudi
morebitne posebne dolžnosti, povezane s terjatvijo. To so zlasti protesti in obvestitve
(notifikacije) ter poskrbeti, da terjatev ne zastara. Če insolventni dolžnik zastavljene
terjatve opravlja dejanja, ki ogrožajo interese upnikov, je lahko dolžnost zastavnega
upnika tudi to, da uveljavlja izpodbojnost tovrstnih dejanj.52
51 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 498-
499 52 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007,
stran 500-501
31
4.1.1.2. POPLAČILO IZ ZASTAVNE PRAVICE NA TERJATVAH
Če zapadla zavarovana terjatev ni plačana, nastopijo pogoji za uresničitev zastavne
pravice. Zastavni upnik ima pravico, da zastavljeno terjatev sam izterja in pri tem ravna
na način, predviden v zakonu, saj je prodaja terjatev z namenom poplačila zastavnega
upnika preveč nepraktična.
Izterjani znesek načeloma ne pripade zastavnemu upniku, ampak pridobi na njem
zastavno pravico. To določa 184. člena SPZ, kar pa ne smemo zamenjevati s primeri, ko
je predmet zastavljene terjatve izročitev kakšne stvari (drugi odstavek) in ko je plačilo
nekega denarnega zneska (tretji odstavek).
Predmet zastavljene stvari je najpogosteje plačilo nekega denarnega zneska, če pa je
predmet zavarovane terjatve dajatev ali storitev, zastavni upnik z izterjavo zastavljene
terjatve pridobi zastavno pravico na izterjanem znesku.
Ker se zaradi zastavitve položaj dolžnika zastavljene terjatve ne sme poslabšati, ima
tako kot pri odstopu terjatve tudi pri zastavitvi dolžnik zastavljene terjatve proti
zastavnemu upniku vse ugovore, ki izvirajo iz terjatve. Na podlagi SPZ lahko uveljavlja
enake ugovore, kot jih debitor cesus na podlagi OZ uveljavlja pri odstopu terjatve
(cesiji).
To so ugovori iz:
- neveljavnosti zastavljene terjatve
- neveljavnost nastanka zastavne pravice ali
- pobotanja zaradi nasprotne terjatve dolžnika zastavljene terjatve proti
zastavnemu upniku ali proti zastavitelju53
53 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
501-502
32
4.1.2. Prenehanje zastavne pravice na terjatvi
Zastavna pravica je akcesorna zavarovani terjatvi, zato preneha, če preneha zavarovana
terjatev. Najpogostejši primer prenehanja zavarovane terjatve je njeno plačilo. Lahko pa
preneha tudi zaradi prenehanja pravnega posla, iz katerega izvira, zaradi prenehanja
terjatve, ki je predmet zavarovanja, pa tudi v primeru združitve zastavitelja in
zastavnega upnika v isti osebi.
Zastavni upnik mora v primeru prenehanja zavarovane terjatve obvestiti dolžnika
zastavljene terjatve, in po prejemu obvestila lahko dolžnik zastavljene terjatve veljavno
izpolni samo zastavitelju.54
4.1.3. Zastavna pravica na terjatvi in izvršba
Kar se tiče izvršilnega postopka, je pri zavarovanju na terjatvi dolžnika mogoče rubež
terjatve opraviti tako, da sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku, da te terjatve ne sme
poravnati dolžniku, temu pa prepove, da te terjatve ne sme izterjati ali kako drugače
razpolagati z njo in z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Z rubežem pridobi
predlagatelj zavarovanja zastavno pravico na terjatvi.
Če je zastavljena hipotečno zavarovana terjatev, se po ustanovljeni zastavni pravici na
tej terjatvi z rubežem ta okoliščina po uradni dolžnosti vpiše pri hipotečno zavarovani
terjatvi v zemljiški knjigi.
Šele če so izpolnjeni pogoji za poplačilo iz zastavljene terjatve, sme predlagatelj
zavarovanja zahtevati prenos v izterjavo ali namesto plačila. Sklep o prenosu terjatve
sme sodišče izdati, ko ugotovi, da je postal sporazum izvršljiv.55
54 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007,
stran 503 55 Vesna Rijavec, Zavarovanje v izvršbi po ZIZ, 1. del, Pravna praksa, Gospodarski vestnik 1998, št. 411,
stran 17
33
4.2 RAZLIKE MED ZASTAVNO PRAVICO NA TERJATVI IN
FIDUCIARNO CESIJO
Na splošno so terjatve najmanj cenjen objekt stvarnopravnih zavarovanj, a množičen.
Terjatev je nematerialni objekt zavarovanja, njegov obstoj in kakovost sta odvisna od
pravnega razmerja, iz katerega izvira, ter od bonitete dolžnika terjatve.56 Kratkoročne
terjatve, ki jih dolžniki množično odstopajo, so v sklopu tako imenovanih globalnih in
plaščnih fiduciarnih cesij pomemben objekt zavarovanja. Zaradi razmeroma majhnih
vrednosti, kratkih rokov zapadlosti in velike količine terjatev, ki se tako odstopajo ali
zastavljajo, se tudi tveganja upnikov, ki so prejemniki takšnih zavarovanj, precej
razpršijo in tako postanejo bolj sprejemljiva. Največkrat se ne zastavljajo posamezne
terjatve, temveč celi svežnji terjatev, obstoječih in bodočih, zlasti takšnih, ki jih
zastavitelj pridobi v okviru svoje dejavnosti. Zakon daje možnost zastavitve terjatev
omejene na tiste, ki se glasijo na dajatev, saj zastavitev tistih terjatev, katerih predmet je
storitev ali opustitev, ne bi bila smiselna, ker zastavni upnik take terjatve ne bi mogel
izterjati.
- NOTIFIKACIJA
Ker se za ustanovitev zastavne pravice zahteva obvestilo dolžnika zastavljene
terjatve, zastavo terjatev v praksi vse bolj izpodriva institut fiduciarne cesije
terjatev, pri katerem obvestilo ni potrebno, kar je tudi prva najpomembnejša
razlika med zastavno pravico na terjatvi in odstopom terjatve v zavarovanje
(fiduciarno cesijo).
Predmet zavarovanja so, kot že omenjeno, lahko tudi bodoče terjatve, tiste, ki ob
zastavitvi še niso v premoženju zastavitelja, bodisi zato, ker še niso nastale (absolutno
bodoče terjatve), bodisi zato, ker je njihov imetnik še neka tretja oseba (relativno
bodoče terjatve).57 Ker bodoče terjatve še niso v premoženju zastavitelja, ta z njimi ne
more razpolagati. Zastavitev učinkuje le, če zastavitelj pozneje pridobi razpolagalno
sposobnost glede vnaprej zastavljenih terjatev. Možnost zastavitve bodočih terjatev
dodatno omejuje zahteva, da mora biti znan dolžnik terjatve, ki se zastavlja, ker sicer
56 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 496 57 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
496-498
34
dolžnika ni mogoče obvestiti, kar je konstitutivni pogoj za zastavitev terjatve. Če
identiteta dolžnika še ni znana, je za stranki primernejša fiduciarna cesija, ki se prav
tako lahko opravi vnaprej in pri kateri obvestitev dolžnika terjatve, ki je predmet
zavarovanja, ni potrebna.58
- (NE)AKCESORNOST IN PRIPADNOST NA TERJATVI
Dr. Luigi Varanelli je predstavil odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarno cesijo,
pravni posel, urejen v 207. do 209. členu SPZ. Kljub sorodnosti z zastavno pravico
na terjatvi sta dve pomembni razliki: pri fiduciarni cesiji se spremeni pripadnost
terjatve, saj postane cesionar (tj. prevzemnik) upnik prejšnjega dolžnika (pri
zastavi ostane upnik zastavitelj), kar omogoča poplačilo dolga z enim pravnim
poslom. Poleg tega pri odstopu terjatve v zavarovanje ni akcesornosti kot pri
zastavni pravici na terjatvi, zato lahko zavarovanje ustanovimo že pred
vzpostavitvijo upniško-dolžniškega razmerja.
Tudi za odstop terjatve v zavarovanje pa velja ničnost dogovora lex commissoria, s
katerim si cesionar izgovori pravico poplačati se s celotno terjatvijo v primerjavi
cedentove (odstopnikove) neizpolnitve. Cesionar se lahko poplača iz zavarovane
terjatve, vendar mora morebitni presežek izročiti cedentu. Določba je kogentna, dr.
Varanelli pa opozarja, da je zelo pametno klavzulo, ki določa takšen zakonit način
poplačila, izrecno vključiti v pogodbo in se zavarovati pred ničnostjo, čeprav teoretično
takšna sestava pogodbe ni nujna. Ob večkratnem odstopu terjatve v zavarovanje velja
načelo prior tempore, potior iure. Ni pa povsem jasno, kdaj se šteje, da je bila terjatev
nekomu odstopljena. Če so pogodbe sklenjene kot notarski zapisi, upoštevamo
preprosto datum. Ker pa obličnost ni predpisana, bi lahko cedent pozneje spreminjal
datum na pogodbah, da bi privilegiral katerega od cesionarjev. Zato dr. Varanelli
predlaga, da se prednost določa po zaporedju obvestil, ki jih je dobil cessus.59
58 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 496-
498 59 Samo Bardutzky, Sodobne oblike zavarovanja plačil, Obligacije, civilni sodni postopki, 2006
35
- POPOLNO IMETNIŠTVO PRAVICE TER OMEJENA (STVARNA) PRAVICA
Obvestitev je torej konstitutivnega pomena za pridobitev zastavne pravice. Takšna
obvestitev pa onemogoča diskretnost zavarovanja, določene razlike v primerjavi z
fiduciarno cesijo pa se pokažejo tudi v zvezi z realizacijo poplačila iz zastavnega
objekta.
Zaradi teh slabosti pri zastavitvi terjatev se je začelo postavljati vprašanje, kako z
drugačno pravno konstrukcijo doseči cilje, do katerih pridemo pri zastavni pravici.
Pokazalo se je, da bi takšna konstrukcija lahko bila možna s pomočjo instituta cesije
(torej podobno kot pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice v zavarovanje). Za
učinkovitost cesije ni potrebna obvestitev dolžnika (cessusa), prav tako pa novi upnik
(cesionar) ne dobi zgolj omejene stvarne pravice, ampak popolno imentištvo v
zavarovanje prenesene terjatve, kar sta dve pomembni prednosti.60 Gospodarski cilj, ki
sta ga stranki (cesionar in cedent) zasledovali, je tako dosežen. Cesionar je podobno kot
pri fiduciarni lastnini na obligacijskopravni podlagi omejen z vsebino fiduciarnega
dogovora. Zastavlja se vprašanje, ali je mogoče zaradi interesov cedenta omejiti
cesionarjeva razpolagalna upravičenja. To vprašanje se pri zastavitvi terjatev in drugih
premoženjskih pravic ne postavlja. Zastavni upnik namreč ne pridobi popolnega
imetništva pravice, zaradi česar nima razpolagalne sposobnosti glede zastavljene
pravice. Njegova razpolagalna upravičenja so torej bistveno bolj omejena kot pri
fiduciarni cesiji. Prav tako je zastavna pravica akcesorna zavarovani terjatvi in nima
lastne prenosnosti. Prenaša se lahko le skupaj s terjatvijo. V nasprotju z zastavno
pravico pa je fiduciarno zavarovanje neakcesorno glede na zavarovano terjatev, kar
omogoča številne prednosti v primerjavi z zastavno pravico.61
Med obema institutoma je razlika izražena na ravni zavezovalnega posla, ki je
podlaga za nastanek zavarovanja. Dolžnik se za zavarovanje svojega dolga zaveže
upniku, da mu bo cediral svojo terjatev: podlaga je pogodba o zavarovanju. Upnik se
zaveže, da mu bo terjatev cediral nazaj, če bo dolg plačan.; v nasprotnem primeru pa bo
terjatev sam izterjal. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja
60 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
496-498 61 Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 496-
498
36
dolžnika zavarovane terjatve v premoženje upnika. Odstopljena terjatev preide ne glede
na obvestilo njenemu dolžniku. To naj bi bil poglavitni razlog za izbiro odstopa v
zavarovanje. Dolžnik odstopljene terjatve sploh ne izve, da je bila terjatev dana v
zavarovanje, če ne nastopi razlog za realizacijo zavarovanja.
Ker je ekonomsko gledano smiselno predvsem zavarovanje, kjer odstopljena terjatev
zapade kasneje kot zavarovana, ob normalnem poteku stvari posel poteka ne da bi tretji
izvedel. Naznanitev se opravi šele v sili. Za dolžnika je posel abstrakten in v razmerju
do novega upnika ni upravičen uveljavljati zahtev in ugovorov v korist cedenta. Pri
zastavitvi terjatve pa zastavna pravica nastane šele z obvestilom dolžniku zastavljene
terjatve. Naznanitev je sicer značilna tudi za cesijo in je nujen pogoj za nastop vseh
učinkov. Kljub temu pa cesija in naznanitev dolžniku nista nujno povezana in prehod
terjatve iz ene premoženjske sfere v drugo uspe tudi brez naznanitve, nasprotno pa
zastavna pravica brez tega ne nastane. To pa je tudi točka, na kateri se pokaže razlika
med obema institutoma.62
Tako ni razloga, da sodišča ne bi dopuščala zavarovanja s sporazumno zastavno pravico
na terjatvah dolžnika. Pri tem pridejo v poštev določbe zakona, ki urejajo izvršbo na
terjatve63. 239. člen ZIZ namreč določa, da se določbe tega zakona smiselno uporabljajo
tudi za zavarovanje, če v tem delu zakona ni drugače določeno. Drugačne določbe ni,
zastavna pravica pa je po sporazumu možna na premičnih stvareh, kamor spadajo tudi
terjatve in pravice.64 Ne glede na zaplete v zvezi z naravo zastavne pravice na pravicah
pa je potrebno omeniti, da je zastavno pravico izpodrinil odstop v zavarovanje. Kot
vzrok navajajo okoliščino formalizirane vnovčitve pri institutu zastavne pravice.65
62 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 206-207 63 Beri stran 32. 64 Vesna Rijavec, Zavarovanje v izvršbi po ZIZ, 1. del, Pravna praksa, Gospodarski vestnik 1998, št. 411,
stran 17 65 Bogomir Sajovic, Narava razmerij premičninskega zavarovanja, Podjetje in delo, št. 5-6/93, Ljubljana,
stran 687-688
37
5. OPREDELITEV FIDUCIARNE CESIJE
Preden podrobneje predstavim fiduciarno cesijo, naj opredelim splošne značilnosti o
odstopu terjatve kot razpolaganju s premoženjsko pravico.
5.1. SPLOŠNO O ODSTOPU TERJATVE (CESIJI) KOT
RAZPOLAGANJU S PREMOŽENJSKO PRAVICO
5.1.1. Razpolagalni posel
V 417. členu OZ je določeno, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim,
prenese nanj svoje terjatve, razen ne tistih, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot
tudi ne tistih, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu
na drugega. To pomeni, da cesija učinkuje neposredno na pravico tako, da se ta prenese,
s čemer stopi cesionar na mesto cedenta. Do prenosa pripadnosti pravice ne pride zgolj
na podlagi zavezovalnega posla (na primer prodajne pogodbe)66 ampak je potrebna še
cesija, kot razpolagalni posel, ki predstavlja stvarnopravno pogodbo.
5.1.2. Razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim poslom
Za razpolagalni pravni posel je značilno, da neposredno učinkuje na premoženjsko
pravico in jo vsebinsko spreminja, obremenjuje, prenaša ali končuje. V skladu z
definicijo cesija izpolnjuje vse pogoje razpolagalnega pravnega posla. Ločevanje
razpolagalnega in zavezovalnega pravnega posla je najdoslednejše izpeljano v nemški
teoriji. Ta v veliki večini poudarja stališče, da je za zavezovalne posle značilna kavzalna
narava, zaščitni znak razpolagalnih poslov pa je abstraktnost. Nedvomno je cesija
66 Če je terjatev odstopljena z namenom zavarovanja (fiduciarna cesija), bo zavezovalni posel kot pravni temelj
odstopa (iustus titulus) tako imenovana varovalna pogodba (Sicherungsvertrag). Varovalna pogodba ni kreditna
pogodba, ki je bila sicer vzrok, da je prišlo do fiduciarnega odstopa terjatve. Varovalna pogodba zato vsebuje le
pravni temelj za fiduciarni odstop terjatve, vprašanje povratnega prenosa terjatve, možnost razpolaganja s terjatvijo s
strani fiduciarja in tako dalje. Pogosto pa bosta varovalna in kreditna pogodba združeni v enotni listini. Prav tako je
teba poudariti, da bo v varovalni pogodbi dogovorjena tudi cesija sama.
38
usmerjena v prenos obligacijskopravne pravice z enega upravičenega subjekta na
drugega in s tem v spreminjanje obligacijskega razmerja.67
Zavezovalni pravni posel za fiduciarno cesijo je lahko posebna pogodba ali ustrezna
klavzula v kreditni pogodbi, s katero se dolžnik zaveže, da bo upniku v zavarovanje ene
ali več obstoječih ali bodočij terjatev prenesel eno ali več obstoječih ali bodočih
terjatev do tretjih oseb. Za zavezovalni posel se praviloma ne zahteva nobena posebna
oblika. Lahko je z razpolagalnim združen v enotno pogodbo. Razpolagalni posel je
sporazum o odstopu terjatve (cesiji), za katerega ne velja noben obličnostni predpis.68
Razpolagalni posel učinkuje proti vsem, zavezovalni pa lahko le proti osebi, ki se je s
poslom zavezala.69
Cesija kot razpolagalni posel je torej v kavzalnem odnosu z zavezovalnim pravnim
poslom. Glavna razlika v primerjavi s pravnoposlovnim prenosom lastninske pravice pa
je ta, da se pri prenosu lastninske pravice zaradi publicitetnih vidikov zahteva še neko
realno dejanje, da bi bil prenos pravice dokončan (izročitev premične stvari oziroma
vpis v zemljiško knjigo). Tega pa pri cesiji ni, ker nima fizično opredmetenega
objekta.70
5.2. OMEJITVE RAZPOLAGANJA- PREPOVED CEDIRANJA
Glede na to, da je cesija razpolagalni posel, je za učinkovitost le-tega potrebna
razpolagalna sposobnost odstopnika. Odstopnik pa ne bo imel razpolagalne sposobnosti
v primeru, če sploh ne bo imel terjatve, če ga bo bremenila prepoved cediranja ali če bo
med cedentom in njegovim dolžnikom dogovorjeno, da je cesija možna samo s
soglasjem dolžnika.
V nemški teoriji so različnost med splošno in fiduciarno cesijo skušali prikazati z
ukinitvijo dogovora o prepovedi cediranja. Če sta se torej dolžnik in cedent (fiduciant) 67 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 22 68 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 309 69 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 24 70 Matjaž Tratnik ,Zastavna pravica na pravicah, zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006
39
kasneje dogovorila, da dogovor o prepovedi cediranja ne bo več veljal, torej sta ga
želela ukiniti, je predhodno opravljena fiduciarna cesija dobila absolutne učinke ex nunc
(od takrat naprej).71
Razlog za nedopustnost prenosa terjatve je tudi dogovor med strankama kritnega
razmerja, da terjatve niso prenosljive. Dogovor o prepovedi cediranja je lahko zajet s
pravnim poslom iz kritnega razmerja. Nobenih razlogov pa ni, da ne bi priznali enake
veljavnosti tudi kasnejšim specialnim dogovorom o prepovedi cediranja.72
Terjatve so kot premoženjske pravice pogosto predmet pravnega prometa v praksi ali
sredstvo zavarovanja v okviru poslovanja pri gospodarskih pogodbah. Zaradi tega so
želeli različni pravni sistemi v čim večji meri promet s terjatvami sprostiti (na primer
Ottawska konvencija o mednarodnem factoringu – KF, novela nemškega HGB iz leta
1994, švicarski OR). Problema so se lotili v glavnem s prilagajanjem pravnih učinkov
dogovora o prepovedi cediranja, ki je predstavljal poglavitno oviro za sproščen promet s
terjatvami – pactum de non cedendo.73
Na enak način se je tega lotila tudi slovenska
pravna ureditev. OZ je pri oblikovanju 417. člena glede dogovora o prepovedi cediranja
sledil potrebam gospodarske prakse pri prenosu terjatev. Temu ustrezno so oblikovalne
določbe o pravnih učinkih dogovora o prepovedi cediranja v zvezi z negospodarskimi
(civilnimi) pogodbami, nekoliko drugače pa določbe, ki pridejo v poštev pri
gospodarskih določbah. Cesija je namreč razpolagalni posel, in če se stranki dogovorita
o prepovedi cediranja, se to navezuje na prepoved razpolaganja. Terjatev cedentu sicer
pripada (on je njen imetnik), le prednost sta ji stranki s to pogodbo (dogovorom o
prepovedi cediranja) odvzeli. Torej v primeru, da je cedent razpolagalno nesposobna
oseba, ter ugotovitev, da naše pravo ne pozna pridobitve terjatve od razpolagalno
nesposobne osebe, cesionar kljub dobrovernosti ne more učinkovito pridobiti takšnih
terjatev.
Popolnoma pa je OZ sprostil promet s terjatvami, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb74.
Če sta se dolžnik in upnik iz gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik denarne
terjatve ne sme prenesti na drugega, je prenos kljub temu učinkovit. V tem primeru je
71 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran
576 72 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 56 73 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 56 74 Pogodba ima naravo gospodarske pogodbe, če sta obe pogodbeni stranki gospodarska subjekta.
40
dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo je izpolnil odstopniku terjatve (417. člen OZ).
Ocenjuje se, da so na področju gospodarskega pogodbenega prava dogovori o prepovedi
cediranja izjemno neprimerni, ker preveč omejujejo moderne načine poslovanja in
zavarovanja obveznosti s terjatvami. Terjatve so v tuji poslovni praksi bistveno
pogosteje izkoriščen objekt prenosa in zavarovanja, kot pri nas, predvsem v okviru
factoringa75 in fiduciarnih cesij. Ker absolutno učinkovanje dogovora o prepovedi
cediranja v veliki meri ovira moderno poslovanje s terjatvami iz gospodarskih pogodb,
so tudi primerjalne ugotovitve odstopile od absolutnega učinkovanja dogovora o
prepovedi cediranja in ga ''razglasile'' za neučinkovitega.
5.2.1. Dogovor o prepovedi cediranja v primerjalnem pravu
Odstop terjatve, glede katere obstoji dogovor o prepovedi cediranja (Abtretungsverbot),
je npr. po nemškem pravu na splošno neučinkovit. Upnik s tako terjatvijo ne more
razpolagati in zato dogovor o prepovedi cediranja pomeni oviro za trgovanje in
zavarovanje s terjatvami ter je nezaželen. S pogodbo dogovorjena prepoved cediranja,
ki je na splošno urejena v 399. določbi BGB, ima torej v nemškem pravu absolutne
učinke. Čeprav bi se cedent zavezal naproti cesionarju prenesti terjatev, ta ostaja še
naprej v premoženju cedenta. To pomeni, da je terjatev je za časa učinkovanja dogovora
o prepovedi cediranja zunaj prometa.
Podobne učinke, kot jih določa določba 399. BGB, ima prepoved cediranja tudi v
švicarskem pravu (Art. 164 OR) ter učinkuje tudi zoper cesionarja.
Zaradi takšne stroge in za trgovske posle nepreimerne ureditve, so v Nemčiji kasneje
dopolnili trgovinski zakonik z novim členom, na podlagi katerga je odstop nekaterih
terjatev, kljub dogovoru o prepovedi cediranja, učinkovit. To pomeni, da cesija
učinkuje, in to absolutno (erga omnes). Zelo poenostavljeno povedano, velja ta izjema
le za denarne terjatve ob pogoju, da prepoved cediranja temelji na pravnoposlovni
podlagi med cedentom in dolžnikom iz gospodarske pogodbe… Gre za nekakšno
pravico izbire dolžnika, na podlagi česar se lahko dolžnik samo odloči, ali bo izvršil
plačilo cedentu ali cesionarju. HGB je s to novo zakonsko določbo v določeni meri
75 Factoring je finančna storitev, ki pri prodaji z odloženim rokom plačila omogoča financiranje
poslovanja, upravljanja terjatev in zaščito pred riziki. Vir: http://www.nlb.si/odkup-terjatev-faktoring
41
sledil sprejetim izhodiščem v Unidroitovi Konvenciji o mednarodnem factoringu
(1988), ki je tudi razglasila dogovor o prepovedi cediranja za neučinkovit.76
5.3. FIDUCIARNA CESIJA
5.3.1. Zgodovina
Odstop terjatve v zavarovanje se v rimskem pravu ni razvil, saj rimsko pravo ni bilo
naklonjeno spremembi subjekta v obligacijskem razmerju. Vendar je mogoče najti
skupne korenine odstopa v zavarovanje s fiduciarnim zavarovanjem rimskega prava, ki
je izražen v fiducii cum creditore contracta. Fiducia cum creditore contracta je realni
kontrakt bonae fidei, s katerim fiduciant oz. dolžnik prepusti svojo lastnino fiduciarju
oz. upniku, ta pa se obenem zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji (plačilo terjatve)
pozneje vrnil. Lastninska pravica je bila s fiducijo prenesena in proti tretjim je fiduciar
nastopal kot njen imetnik. S pogodbo je bilo dogovorjeno, kdaj in pod kakšnimi pogoji
lahko fiduciar proda stvar in način realizacije poplačila ter obveznosti, da se tisto, kar
ostane po poplačilu, izroči nazaj fiduciantu. Fiducia cum creditore contracta sega v
najstarejšo dobo rimskega prava in je obdržala svoj pomen tudi potem, ko se je
izoblikoval pignus, ki je imel enak namen. V fiduciarjevi zavezi vseskozi obstaja močna
moralna obveznost.77 Fiducia cum amico contracta je pomenila odsvojitev stvari za
kakšen drug namen, npr. za uporabo, hranjenje,… Ta oblika fiduciarne odsvojitve je
bila predhodnica posodbene in shranjevalne pogodbe.78 Odstop terjatve v zavarovanje je
druga od obeh oblik zavarovalnih fiduciarnih poslov , ki ju je na novo uredil SPZ.79
76 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 151-
154 77 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 204 78 Janez Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 513 79 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 308
42
5.3.2. Opredelitev in nomotehnična ureditev
Odstop v zavarovanje (fiduciarna cesija) je po svoji vsebini posebna oblika
zavarovanja obveznosti in ne posebna oblika odstopa terjatve. V OZ je urejena v
426. členu in določba tega člena je bila do uveljavitve stvarnopravnega zakonika edini
pravi vir, ki je urejal odstop terjatve v zavarovanje, in je skrajno nepopolna. Pravilo
določa samo dolžno ravnanje cesionarja v zavarovanje odstopljene terjatve, ničesar pa
ne pove o samem nastanku in značilnostih pravnega razmerja. To je urejeno v 207. do
209. členu SPZ. Zato določba OZ bolj ali manj nepomembno dopolnjuje ureditev iz
SPZ in pravzaprav ni več potrebna.80
Odstop terjatve v zavarovanje vsaj na podlagi določb obligacijskega prava ni posebna
oblika, ki bi se razlikovala od temeljne oblike cesije. Gre za posebno obliko
zavezovalnega posla, iz katerega izhaja obveznost cedirati terjatev.81
Pri fiduciarni cesiji gre za prenos terjatve, ki jo ima odstopnik (fiduciant) do tretje
osebe, v zavarovanje terjatve, ki jo ima prevzemnik (fiduciar) do fiducianta. Gre torej za
dve terjatvi:
- prva je terjatev fiduciarja do fiducianta, ki se zavaruje (zavarovana terjatev)
- druga pa je terjatev fiducianta do neke tretje osebe in ta se uporablja kot objekt
zavarovanja prve terjatve82
Odstop terjatve v zavarovanje po 207. in 208. členu SPZ, ter 426. členu OZ:
207.člen SPZ: pojem
(1) Odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) je oblika zavarovanja terjatve, pri
kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Če ni drugače
dogovorjeno, se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila
zavarovane terjatve.
(2) Za fiduciarno cesijo se smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve.
80 Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik
(OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 604 - 605 81 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 205 82 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 308
43
(3) Če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, pridobi terjatev tisti, ki mu
je bila prvemu odstopljena.
V skladu z definicijo iz prvega odstavka 207. člena SPZ je odstop terjatve v zavarovanje
oblika zavarovanja terjatve, pri kateri fiduciant odstopi terjatev fiduciarju.
V skladu z določbo drugega odstavka 207. člena SPZ se glede fiduciarne cesije
smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve, razen 420. člena OZ, ki se nanaša na
večkratno cesijo iste terjatve.
Tretji odstavek 207. člena SPZ vsebuje lex specialis glede večkratne fiduciarne cesije
iste terjatve. V skladu s to določbo pridobi terjatev tisti fiduciar, ki mu je bila terjatev
prvemu odstopljena, torej ne tisti, o katerem je bil cessus najprej obveščen, kot določa
420. člen83 OZ.84
208. člen SPZ: poplačilo cesionarja
Če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana, se lahko cesionar poplača iz
odstopljene terjatve. Morebitni presežek mora izročiti cedentu.
V 208. členu je urejena poplačilna pravica fiduciarja, če zavarovana terjatev ob
zapadlosti ni plačana. Ta se lahko poplača iz odstopljene terjatve, medtem ko mora
morebitni presežek izročiti cedentu.85
Člen 209. se nanaša na plačilno nesposobnost cesionarja in cedenta, kar je obravnavano
v poglavju Fiduciarna cesija v primeru insolventnosti.86
83 420. člen OZ: Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o
katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. 84 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 308 85 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 309 86 Beri stran 71.
44
426. člen OZ: odstop v zavarovanje
Če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku,
je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za
izterjavo odstopljene terjatve in po izterjatvi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno
za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek.
SPZ, ki nadgrajuje ureditev odstopa v zavarovanje (na razpolagalni ravni), je odstop
vezal na razvezni pogoj plačila zavarovane terjatve. Tako je odstop terjatve v
zavarovanje po izrecni določbi 207. člena SPZ oblika zavarovane terjatve, pri kateri
odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Če ni drugače
dogovorjeno, se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila
zavarovane terjatve. Ugotovimo lahko, da s tem, ko SPZ veže fiduciarno cesijo na
razvezni pogoj, če ni dogovorjeno drugače, vsebinsko dopolnjuje obstoječo ureditev v
OZ. Določba OZ in določila SPZ ne stojijo drug proti drugemu. Ureditev fiduciarne
cesije v OZ kaže na posebno obliko zavezovalnega posla, iz katerega izhaja obveznost
cedirati terjatev. Določbe SPZ pa se nanašajo na razpolagalni posel. Kljub nepopolnosti
zakonskega besedila v OZ, ki zajema samo položaj, ko cedent ne plača zavarovane
terjatve, je treba določbo razumeti pomensko enako kot v primerjalnem pravu. Če
namreč fiduciant izpolni zavarovano terjatev, nastopi za upnika obveznost, da cedira
terjatev, ki služi za zavarovanje, nazaj. To pride v poštev predvsem pri nepogojni
fiduciarni cesiji.87
5.3.3. Pojem in pravna narava
Bistvena značilnost fiduciarne cesije je, da ima pravno naravo fiduciarnega razmerja. O
fiduciarni pravni naravi govorimo takrat, ko je pri izvedbi transakcije na eno
stranko prenesenih več pravic, kot bi to zahtevala gospodarska narava v
določenem trenutku. Podlaga za fiduciarno cesijo je pogodba o zavarovanju. Dolžnik
se z namenom zavarovanje svojega dolga zaveže upniku, da mu bo cediral, torej
prenesel svojo terjatev. Upnik pa se zaveže, da bo poskrbel za ohranitev in izterjavo te
odstopljene terjatve.
87 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 141
45
Prvi odstavek 207. člena SPZ postavlja domnevo odstopa pod razveznim in ne
odložnim pogojem, to pomeni, da je terjatev fiduciarno odstopljena pod razveznim
pogojem plačila zavarovane terjatve. Če cedent iz fiduciarnega prenosa izpolni
zavarovano terjatev, z izpolnitvijo po samem zakonu povratno pridobi odstopljeno
terjatev nazaj oziroma če je bila ta že izpolnjena, pridobi pravico, da zahteva
izročitev. Ker prejemnik zavarovanja (cesionar) pridobi položaj upnika (polno pravico),
je posel fiduciarne narave, saj ni sklenjen z namenom prenosa pravice, ampak le z
namenom zavarovanja. Za odstop v zavarovanje ne velja pravilo, da je mogoče fiducijo
ves čas trajanja razmerja preklicati. Namen posla je povsem jasen, cesionar do
izpolnitve razveznega pogoja postane upnik terjatve, ki je predmet zavarovanja.88
5.3.4. Pravno razmerje med fiduciarnim cedentom in cesionarjem
Položaj cesionarja je smiselno enako določen, kot je položaj zastavnega upnika.
Predvsem mora kot dober gospodar ali gospodarstvenik skrbeti za obstoj odstopljene
terjatve, to pomeni, da mora vložiti opomin, preprečiti upniško zamudo, oziroma
uveljaviti druge potrebne ukrepe za izpolnitev. Fiduciarni cesionar mora v svojem
upniškem položaju ravnati v skladu z možnostjo, da bo terjatev prešla nazaj na cedenta.
Vendar to pravilo velja samo, če je bila fiduciarna cesija naznanjena dolžniku
odstopljene terjatve, v kolikor naznanitev ni bila opravljena, kar je pri fiduciarni cesiji
normalno, v razmerju do dolžnika kot upnik še zmeraj nastopa cedent in je tudi sam
dolžan opraviti vsa potrebna ravnanja za ohranitev in izterjavo terjatve. Nadaljnje
pravno razmerje je odvisno od zapadlosti odstopljene in zavarovane terjatve. Če
odstopljena terjatev zapade pred zavarovano terjatvijo, mora fiduciarni cesionar terjatev
izterjati.
Ker se naznanitev dolžniku pri fiduciarni cesiji praviloma ne opravi, se opravi šele
tedaj, ko je to potrebno zaradi izterjave. Izterjano izpolnitev lahko obdrži do zapadlosti
zavarovane terjatve. Če je fiduciarni cedent izpolnil zavarovano terjatev, mu mora
cesionar izročiti vse, kar je prejel od dolžnika odstopljene terjatve. Če pa cedent ne
izpolni zavarovane terjatve, mu je fiduciarni cesionar zavezan izročiti samo presežek.
88 Prim.: Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski
zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 605
46
Če zavarovana terjatev zapade pred odstopljeno, je razvoj pravnega razmerja odvisen od
njene izpolnitve. Če je dolžnik izpolnil zavarovano terjatev, se je izpolnil razvezni pogoj
in terjatev po samem zakonu (ex lege) pripada fiduciantu. Če je bila fiduciarna cesija
naznanjena, mora cesionar opraviti novo naznanitev in obvestiti dolžnika, da je
fiduciarni cedent ponovno upnik. Učinek prehoda terjatve na podlagi zakona oziroma
prenehanje učinkov fiduciarnega prenosa terjatve ne sme biti v škodo dolžnika, ki mu
tudi ni mogoče naprtiti bremena ugotavljanja, kdo je upnik in komu more izpolniti. Za
dolžnika naj velja, da je njegov upnik tisti, ki mu je bil naznanjen. Če pa zavarovana
terjatev ni bila izpolnjena, lahko fiduciarni cesionar izterja odstopljeno terjatev in se iz
nje poplača tako, da presežek poplačila izroči cedentu.89
5.3.5. Obvestitev in aktivnost dolžnika
Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane
terjatve v premoženje upnika. Odstopljena terjatev preide ne glede na obvestilo njenemu
dolžniku, kar je ponavadi tudi glavni razlog za izbiro odstopa v zavarovanje. Dolžnik
odstopljene terjatve tako sploh ne izve, da je bila terjatev dana v zavarovanje, razen če
ne nastopi razlog za realizacijo zavarovanja. Ker je ekonomsko gledano smiselno
predvsem zavarovanje, kjer odstopljena terjatev zapade kasneje kot zavarovana, ob
normalnem poteku stvari celoten posel poteka diskretno. Proti dolžniku odstopljene
terjatve ostaja upnik nespremenjen. Naznanitev se opravi šele v sili. Po naznanitvi je
položaj dolžnika terjatve, ki je predmet zavarovanja, enak, kot če bi bila terjatev
normalno cedirana, torej prenesena na cesionarja. Posel med cedentom in cesionarjem je
zanj abstrakten. Proti novemu upniku ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na
njuno razmerje. Dolžnik ne sme zavrniti izpolnitve, tudi če upnik zavarovane terjatve
ravna v nasprotju s svojo vlogo fiduciarja in zahteva izpolnitev terjatve, ki je predmet
zavarovanja.
Dolžnik je po odstopu v zavarovanje ne glede na njegovo fiduciarno naravo zavezan
samo novemu upniku. Pravna vez med dolžnikom in starim upnikom je pretrgana in se
lahko ponovno vzpostavi samo s povratno cesijo.90
89 Prim.: Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski
zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 605-606 90 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 206-207
47
5.4. FIDUCIARNA CESIJA V PRIMERJALNEM PRAVU
V primerjalnem pravu je odstop terjatve z namenom zavarovanja institut, ki ga
priznavata teorija in praksa, čeprav ga zakonodaja večinoma posebej ne ureja.
5.4.1. Avstrijsko pravo
ODZ ne vsebuje posebne določbe o samem fiduciarnem odstopu v zavarovanje,
ureja pa zastavno pravico na terjatvi. Posel fiduciarnega odstopa v zavarovanje ni
neveljaven, vendar je treba pri njegovi izvedbi upoštevati tudi pravila o zastavitvi
terjatve. Za učinkovitost prenosa ne zadošča posel med cedentom in cesionarjem,
zraven tega je še potrebna naznanitev cesije dolžniku odstopljene terjatve. Ta zahteva ne
pomeni, da je odstop v zavarovanje povsem izenačen z zastavitvijo terjatve, razlika med
obema oblikama se pokaže pri uveljavljanju zavarovanja, če zavarovana terjatev ni
plačana.91 Posebnost fiduciarne cesije v Avstriji je torej ta, da se tudi zanjo zahteva
publiciteta kot pri zastavitvi terjatve (obvestitev dolžnika). V skladu s posebnimi
publicitetnimi zahtevami za veljavnost fiduciarne cesije je tudi pri večkratnem odstopu
iste terjatve veljavna tista cesija, ki je prva zadostila vsem kriterijem (poleg drugega še
obvestitev dolžnika ali vpis v poslovne knjige). Tako se rešujejo tudi konflikti v primeru
kolizije globalne cesije pri podaljšanem pridržku lastninske pravice in fiduciarne
globalne cesije. Zaradi vsega navedenega se v Avstriji ugotavlja, da fiduciarna cesija
pravzaprav ne daje posebnih prednosti v primerjavi z zastavitvijo terjatve. V poštev
pridejo tudi vse določbe o prepovedanih dogovorih pri zastavi (1371 ABGB – t. i.
Verfallsklausel). Toda kljub temu je zanimivo, da je v praksi fiduciarna cesija skoraj
izpodrinila zastavo.92
Fiduciar pridobi polno imetništvo terjatve, vendar pa sme v notranjem razmerju ravnati
v skaldu z namenom fiduciarnega zavarovanja, poudarja se fiduciarna narava
zavarovanja. Če fiduciant glavno obveznost poravna, mora fiduciar opraviti povratno
cesijo fiduciarno prenesene terjatve je pa možen tudi dogovor o avtomatičnem
povratnem prenosu fiduciarno prenesene terjatve, kar se doseže z razveznim pogojem.93
91 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 204-205 92 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 190 93 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 191
48
Prav tako poznata avstrijska sodna praksa in pravna teorija tudi t. i. plaščno cesijo
(Mantelzession), katera sama po sebi ne privede do spremembe pripadnosti terjatev, pač
pa se z njo cedent šele zaveže odstopati cesionarju posamezne, v prihodnosti nastale
terjatve, ki jih bo pridobil do tretjedolžnikov. Tako plaščna cesija za cesionarja ustvarja
le obligacijskopravni zahtevek na bodoče posamične odstope.
Objekti fiduciarne cesije so lahko vse zastavljive pravice in bodoče terjatve. Posledično
je tudi globalna cesija (Globalzession) v avstrijskem pravu dopustna, pri čemer morajo
biti terjatve vsaj določjive. Dovolj je, da sta opredeljena upnik in pravni temelj nastanka
bodočih terjatev. Več težav kot v našem in nemškem pravu pa povzroča globalna cesija
v Avstriji zaradi teh strogih zahtev po publiciteti. Po večinskem mnenju je treba torej
tudi pri globalni fiduciarni cesiji bodočih terjatev vnaprej obvestiti potencialnega
tretjedolžnika, kar pa v praksi ni vedno enostavno.94
5.4.2. Švicarsko pravo
Tudi v švicarskem pravu je pomembna razpolagalnopravna narava cesije. Cesija kot
razpolagalni posel, pri čemer se za učinkovit prenos terjatev na novega upnika ne
zahteva privolitev ali obvestitev dolžnika. Prav tako tudi švicarsko pravo dopušča
odstop bodočih in pogojnih terjatev, govorimo torej o globalnih cesijah. Tako tudi
švicarsko pravo pozna factoring in fiduciarno cesijo. Tudi glede možnosti oblikovanja
pogojnega prenosa terjatve v zavarovanje, kar olajšuje povratni prenos (npr. razvezni
pogoj), se švicarsko pravo ne razlikuje od nemškega. Tudi v švicarski pravni teoriji
velja, da postane fiduciar proti tretjim popolni imetnik terjatve, kar mu omogoča, da
lahko (čeprav ne bi smel, glede na prevzeto fiduciarno zavezo) s terjatvijo razpolaga v
nasprotju z dogovorom.
Kar se tiče problemov v primeru stečaja, ima švicarsko pravo posebnost, in sicer, da
fiduciant v primeru fiduciarjevega stečaja nima izločitvene pravice na prenesenih
terjatvah, torej ima tudi fiduciar v primeru fiduciantovega stečaja priznano polno
imetništvo terjatve, ki je iz stečajne mase niti ni treba izločevati. V kolikor pa je
fiduciant zavarovano terjatev že poravnal, se mu prizna (fiduciantu) položaj
izločitvenega upnika.
94 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 192
49
Druga posebnost tega pravnega sistema je, da so glede na stališče sodne prakse in
pravne teorije v zvezi z vprašanjem neposrednega ali posrednega prehoda bodočih
terjatev na cesionarja sprejeli koncept posredne pridobitve.95 Tretja posebnost
švicarskega prava je ta, da zahteva za veljavnost cesije (torej tudi fiduciarne) pisno
obliko (prvi odstavek Art. 165 OR), kar se utemeljuje z varnostjo pravnega prometa in
lažjega dokazovanja.96
5.4.3. Italijansko pravo
Za italijansko pravo je zanimivo, da tudi pri fiduciarni cesiji (podobno kot pri
fiduciarnem prenosu lastninske pravice) gradi pravno konstrukcijo na nekoliko
specifičen način. Pravno podlago za fiduciarno cesijo črpa iz instituta »odstopa
terjatve namesto izpolnitve.«97 Takšna pravna konstrukcija pa je mogoča zaradi
posebnosti italijanske ureditve odstopa namesto izpolnitve. Po določbi 1198. člena CCit.
Odstop namesto izpolnitve nima za posledico prenehanja glavne (zavarovane) terjatve.
Zavarovana terjatev preneha šele takrat, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. To
pomeni, da s cesijo namesto izpolnitve zavarovane terjatve le-ta avtomatično ne
preneha, razen če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Ex lege prenehanja
zavarovane terjatve v posledici cesije namesto izpolnitve v italijanskem pravu torej ni.
Stranke pa se lahko posebej dogovorijo, da s cesijo namesto izpolnitve preneha tudi
zavarovana terjatev.98 Glede na pravne učinke odstopa namesto izpolnitve se znajde
upnik v položaju, kjer je imetnik dveh terjatev, glavne (zavarovane) terjatve, hkrati pa
postane tudi imetnik odstopljene terjatve. Upnik tako zavarovane terjatve bo zavezan
opraviti povratno cesijo odstopljene terjatve, če bo dolžnik (cedent odstopljene terjatve)
glavno terjatev poravnal, kjer se kaže fiduciarna narava. In upnik zavarovane terjatve bo
95 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 193-194 96 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 159 97 Pravilo določa, da v primeru, ko dolžnik namesto dogovorjene izpolnitve svojemu upniku cedira
terjatev, njegova obveznost ugasne s sklenitvijo cesije do zneska odstopljene terjatve. Vir: Nina Plavšak,
Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem
(splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 601 98 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 185
50
poplačan iz odstopljene terjatve, če dolžnik zavarovane terjatve ne bo poravnal svoje
obveznosti.
V Italiji je fiduciarni odstop manj uporabljena oblika zavarovanja terjatev, saj naj ne bi
imela večjih prednosti v primerjavi z zastavno pravico na terjatvi. Prav tako je v Italiji
nedopusten podaljšani fiduciarni odstop lastninske pravice in podaljšani pridržek
lastninske pravice.99
5.5 NEPOGOJNI ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE IN
ODSTOP POD RAZVEZNIM POGOJEM
V splošnem poznamo razvezni in odložni pogoj. Zaradi odložnega (suspenzivnega)
pogoja se odlaga učinkovitost pogojnega pravnega posla, da se pogoj izpolni. Pogoj visi
(conditio pendet) dokler ni gotovo, ali se bo pogoj izpolnil ali ne. Kdor izpolni svojo
obveznost, preden se pogoj izpolni, sme svojo dajatev zahtevati nazaj. Brž ko postane
gotovo, da se pogoj ni izpolnil, nastopi tako pravno stanje, kakor da bi pogojni pravni
posel nikoli ne bil sklenjen. Če pa se pogoj izpolni, velja pravni posel tako, kakor da bi
bil brezpogojno sklenjen v trenutku, ko se je pogoj izpolnil.
Razvezni (resolutivni) pogoj pa povzroči, da že veljavni pravni posel postane
neuspešen, brž kot se uresniči kot pogoj postavljeno dejstvo.100
Glede povratne cesije OZ nima posebnih določb, kar načeloma pomeni, da je lahko
odstop v zavarovanje bodisi nepogojen bodisi vezan na pogoj (razvezni). To sicer drži,
vendar je to določba OZ, katero dopolnjuje določba SPZ, ki pravi, da če gre za
nepogojni odstop, bo cesionar (fiduciar) na temelju fiduciarnega dogovora s cedentom
(fiduciantom) zavezan opraviti povratni prenos terjatve na cedenta, ko bo zavarovana
terjatev plačana. Če pa bo odstop opravljen pod razveznim pogojem plačila zavarovane
terjatve, bo odstopljena terjatev s plačilom zavarovane terjatve avtomatično ''padla''
nazaj v premoženje cedenta.
99 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 187-188 100 Viktor Korošec, Rimsko pravo, Ljubljana 2000, stran 70-71
51
SPZ, ki na razpolagalni ravni nadgrajuje ureditev odstopa v zavarovanje, je odstop vezal
na razvezni pogoj plačila zavarovane terjatve, če se stranki nista dogovorili drugače. Če
ni dogovorjeno drugače, se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim
pogojem plačila zavarovane terjatve. S tem, ko SPZ veže fiduciarno cesijo na
razvezni pogoj, če ni dogovorjeno drugače, vsebinsko torej dopolnjuje obstoječo
ureditev iz OZ. Če fiduciant izpolni zavarovano terjatev, nastopi za upnika
obveznost, da cedira terjatev, ki služi za zavarovanje, nazaj.101
101 Prim.: Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007,
stran 572
52
6. GLOBALNA FIDUCIARNA CESIJA
6.1. POJEM
Le ena terjatev pogosto ne bo zadoščala za zavarovanje interesa kreditodajalca
(fiduciarja). Poskušal bo fiduciarno zavarovanje oblikovati tako, da bo znesek terjatev,
ki se odstopajo v zavarovanje, presegal višino odobrenega kredita. Pri fiduciarni cesiji
obstajajo namreč več vrst nevarnosti, ki lahko zelo oslabijo fiduciarjev položaj.
Največja in najpogostejša nevarnost je, da bo dolžnik konkretne odstopljene terjatve
postal plačilno nesposoben. V izogib takemu tveganju bo v okviru fiduciarne cesije
najpogosteje odstopljenih več obstoječih terjatev, ki jih ima fiduciant do svojih različnih
dolžnikov. Ker pa tudi takšna fiduciarna cesija svežnja obstoječih terjatev ne bo
zadoščala, zato se je v poslovni praksi razvila t. i. globalna cesija (Globalzession), ko
fiduciant odstopi fiduciarju v zavarovanje vse obstoječe in bodoče terjatve. Zaradi
širokega spektra se s tem bistveno zmanjšajo riziki plačilne nesposobnosti dolžnikov ali
riziki prenehanja določenih terjatev zaradi izpolnitve fiduciantu.102
Pri cesiji bodočih terjatev ne gre za vnaprejšnji prenos terjatve, ampak zgolj za
vnaprejšnji sporazum o cesiji kot razpolagalnem poslu. Ker fiduciant v trenutku
sklenitve sporazuma o cesiji še ni razpolagalno sposoben, ta sporazum še ne more imeti
učinka. Tako je sporazum o cesiji in z njim tudi prenos terjatve v premoženje fiduciarja
opravljen šele po tem, ko je terjatev nastala, in pod pogojem, da je bil fiduciant v tistem
trenutku še sposoben z njo razpolagati.103
Globalna cesija je posel, ki se je razvil v nemški praksi in ima precejšen gospodarski
pomen. Uporablja se predvsem pri bančnem kreditiranju podjetij. Banka odobri podjetju
kredit in za zavarovanje svojih terjatev iz naslova kredita zahteva cediranje vseh
obstoječih in bodočih terjatev podjetja. Če kredit ob zapadlosti ni vrnjen, banka poseže
na sredstva na računu dolžnika – komitenta, ki predstavljajo terjatve dolžnika do banke
(ne izplačilo gotovine) ali na terjatve do dolžnikovih dolžnikov, ki so bile vnaprej
odstopljene (pa še ne izpolnjene). Enako kot odstop v zavarovanje je tudi globalna
102 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 155 103 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 236
53
cesija posebna oblika zavezovalnega posla, iz katerega izhaja obveznost cediranja
terjatev. Sam prenos terjatev kot izpolnitev zavezovalnega posla pa se ravna po splošnih
pravilih, ki veljajo za odstop terjatve.104
6.2. DOLOČLJIVOST TERJATEV KOT RAZPOZNAVNI ZNAK
GLOBALNE CESIJE
Pogoj za veljavnost globalne cesije je, da so terjatve, ki se prenašajo, določljive.105
Ker gre pri globalni cesiji predvsem za odstop bodočih terjatev, je jasno, da je globalna
cesija pretežno anticipirana cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih
terjatev. Glede na to, da gre za odstop bodočih terjatev, le-te ne morejo biti natančno
individualizirane. To je tudi bistvo globalne cesije. Zadostuje, da vsebuje fiduciarni
dogovor kriterije za določljivost terjatev, ki se prenašajo (npr. glede na blago, storitev,
državo, posameznega dolžnika). Sicer pa morajo biti terjatve določene bodisi v času
sklenitve dogovora, bodisi v času njihovega nastanka. Terjatve, ki obstajajo že v času
sklepanja fiduciarnega dogovora, morajo biti določene že takrat. Za bodoče
terjatve pa je dovolj, da so določene ob njihovem nastanku oziroma prehodu na
fiduciarja.
Ob sklepanju anticipirane cesije torej zadostuje določljivost, kar je razumljivo glede na
pravno naravo odstopa bodočih terjatev. Prav določljivost bodočih terjatev je
razpoznavni znak globalne cesije. Prevelika strogost z vidika načela specialnosti bi
globalne cesije v celoti onemogočila.106 Tako je omenjeno stvarnopravno načelo v tej
zvezi nekoliko omiljeno, vendar le toliko, da ni ogrožena pravna varnost.107
104 Diplomsko delo,
http://www.sid.si/resources/files/doc/diplomska_dela/Zavarovanje%20placil%20v%20mednarodnem%20
poslovanju.pdf 105 Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik
(OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 607 106 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 156 107 Matjaž Tratnik, Zastavna pravica na pravicah, zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran
385
54
Globalna cesija pomeni prenos individualno sicer nedoločenih, vendar določljivih
terjatev. Zato je nujno, da se natančno določijo elementi, ki povedo, katere cedentove
terjatve preidejo na banko. Stranki lahko določita, da so predmet terjatve, ki jih pridobi
cedent iz določenih poslov ali na določenem področju poslovanja v okviru svoje
dejavnosti. Nadalje se lahko bodoče terjatve omejijo tudi glede na dolžnika ali na čas
njihovega nastanka. V praksi pa se odobravajo tudi klavzule, kjer cedent prenese na
banko vse bodoče terjatve.108
Tudi po nemškem pravu je določljivost dovolj za prenos bodočih terjatev. Larenz
navaja, da pravno predstavlja odstop bodočih terjatev razpolaganje s še ne nastalo
pravico ter lahko zato prenos učinkuje komaj takrat, ko ta pravica nastane. V času, ko
terjatev še ne obstoji, pa bi lahko govorili le o prenosu pričakovanja. V zvezi z
določljivostjo pa se zastavljajo vprašanja, kakšne zahteve so postavljene, da je temu
kriteriju zadoščeno. Nobenih problemov seveda ni pri obstoječih terjatvah, saj jih lahko
povsem konkretno opredelimo.109 Na primer terjatev iz naslova prodaje fotokopirnega
stroja, znamke X, št. 345627, do kupca AA, d.o.o. iz Maribora, v višini 20.000 EUR.110
Pri bodočih terjatvah pa pogosto niti fiduciant niti fiduciar v času sklepanja
anticipiranega dogovora o fiduciarni cesiji ne vesta, proti komu, kdaj v kakšni višini in
na kateri pravni podlagi bodo terjatve nastale. Zato je pomembno, da fiduciant in
fiduciar poskušata skozi ustrezno formulacijo pogodbenih določil zaobseči vse
mogoče primere nastanka terjatev, kar bo najpogosteje zapisano v splošnih
pogojih pogodbe ali formularnih pogodbah.111
Globalna cesija je neveljavna, če njena vsebina nasprotuje običajem v pravnem
prometu. Neveljavnost se nanaša na zavezovalni posel in ne na cesijo kot njegovo
posledico, kar je najlažje razložiti na primeru terjatve, ki je po splošnih pravilih ni
108 Prim.: Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski
zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 607 109 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 156 110 Matjaž Tratnik, Zastavna pravica na pravicah, zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran
385 111 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 156
55
mogoče cedirati. Čeprav je takšna terjatev zajeta z opredelitvijo iz dogovora o globalni
cesiji, terjatev ne preide na cesionarja, ker njeno cediranje ni dopustno. Globalna cesija
nasprotuje običajem, če ustvarja položaj neutemeljenega pretiranega zavarovanja.112
Če za zavarovanje zadostuje le del terjatve ali določena kvota terjatev (kar se zneskovno
opredeli) ne bo smiselno, da fiduciant odstopi fiduciarju celotne oziroma vse terjatve.
Bodoče terjatve bodo hkrati z nastankom prehajale v zavarovanje na fiduciarja, in sicer
po vrstnem redu, kot bodo nastajale. Prehod terjatev se bo nehal, ko bo določena kvota
napolnjena. Ker gre za tiho fiduciarno cesijo, ni smiselno, da bi fiduciant na fakturah,
poslanih svojemu dolžniku, le-temu naznanil vsako posamično cesijo terjatve na
fiduciarja. Pri fiduciarnem odstopu obstoječih in bodočih terjatev na fiduciarja, kar je
najpogosteje banka, lahko pride do prezavarovanje banke kot kreditodajalca. Zato je v
vsakem primeru koristno tako za fiducianta kot tudi za fiduciarja, da si fiduciant
izgovori zahtevek po povratnem prenosu fiduciarno tistih prenesenih terjatev, ki
presegajo potrebe njegovega zavarovanja. Rešitev je lahko tudi plaščna cesija, ki je po
svoji pravni naravi pravzaprav predpogodba o odstopanju posamičnih terjatev, ko le-te
nastanejo. Pri plaščni cesiji se fiduciant zaveže pošiljati fiduciarju sezname nastalih
terjatev do dolžnikov, in sicer najmanj do višine zavarovanega kredita in šele ko se
pošlje seznam, te terjatve preidejo na fiduciarja. Nemška pravna teorija namreč
ločuje plaščno globalno cesijo in siceršnjo globalno cesijo. Fiduciant se s plaščno cesijo
v bistvu zaveže prenesti na fiduciarja terjatve, ko bodo nastale. Glede na to, gre pri
plaščni cesiji zmeraj za prenos obstoječih terjatev. Terjatve se specificirajo šele s
predložitvijo seznama ali računov (faktur). V zvezi s factoringom plaščna cesija ni
priljubljena ter se v okviru factoringa le redko dogovori, saj postane najprej cedent
imetnik terjatev ter jih šele nato prenaša s posebnim razpolagalnim aktom (cesijo) na
tretjega. Treba je seveda pojasniti, da tudi vnaprejšnja cesija (Vorausabtretung) bodočih
terjatev nima takojšnjih učinkov. Ti nastanejo šele z nastankom terjatev in s tem
trenutkom tudi preidejo na cesionarja. Vendar pa se ta prenos odvije bistveno drugače
kot pri plaščni cesiji. Ni namreč potreben dodatni prenosni akt cesije, kar pa je za
pravne učinke plaščne cesije vselej pogoj.113
112 Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik
(OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 607 113 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 156-
157
56
6.3. SPLOŠNO O KONFLIKTU RAZLIČNIH PRAVNIH
NASLOVOV, IZ KATERIH IZHAJA ODSTOP BODOČIH
TERJATEV
Najbolj sporno vprašanje, ki se odpira ob oblikovanju globalne cesije kot posebne
oblike zavarovanja, izhaja iz dejstva, da so njen predmet predvsem, največkrat pa celo
izključno, bodoče terjatve. Ker se bodoče terjatve vnaprej prenašajo tudi iz drugih
pravnih naslovov, nujno prihaja do konfliktov z globalno cesijo. Odstop bodoče terjatve
je sestavni in bistveni element podaljšanega lastninskega pridržka in nekaterih oblik
factoringa. Vsem trem oblikam je skupno, da je njihov namen predvsem zavarovanje. V
nasprotju z globalno cesijo, ki lahko zajame vse posle ne glede na to, ali imajo kakšno
zvezo s kreditom, ki ga varujejo, je pri podaljšanem pridržku in factoringu močnejša
navezanost na točno določeno terjatev. Zato se teorija in judikatura pogosto izrekata za
nedopustnost globalne cesije in dajeta prednost drugim oblikam predčasnega odstopa
terjatev. Omenjena primera nedopustnosti globalne cesije praviloma imata za posledico
ničnost celotnega posla. Uporabijo se pravila o delni ničnosti in globalna cesija je
neveljavna le v delu, ki neupravičeno presega zavarovanje, oz. glede terjatev, ki
kolidirajo z drugimi oblikami predčasnega odstopa. Načelnih zadržkov, ki bi govorili
proti konstrukciji globalne cesije v našem pravu, ni. Tudi po OZ ni sporno, da se lahko
hkrati cedira več terjatev in da cesija bodoče terjatve ni sama po sebi nedopustna.
Normativni okviri globalno cesijo v našem pravu vsekakor dopuščajo v okviru splošnih
pravil vestnosti in poštenja ter določljivosti predmeta pravnega posla.114
114 Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik
(OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 608
57
7. ANTICIPIRANA FIDUCIARNA CESIJA – ODSTOP
BODOČIH TERJATEV
7.1. POJEM
Tako kot pri vseh bodočih stvareh se tudi glede bodočih terjatev postavlja vprašanje,
kakšno pravno varstvo je dano cesionarju v primeru anticipirane cesije. Glede
zavezovalnega pravnega posla ni spora, da je lahko sklenjen z vsemi
obligacijskopravnimi učinki še pred nastankom terjatve, kajti ne pridobiva pravnih
učinkov kasneje, ampak že takoj, ko je sklenjen. Kasneje nastopijo učinki prenosa
terjatev. O anticipiranju govorimo le v zvezi s cesijo kot razpolagalnim pravnim
poslom. Preden terjatev nastane, cedent nima razpolagalne sposobnosti, da bi jo
prenašal na tretjega, nima torej terjatve in s tem tudi ne imetništva nad terjatvijo. Ker
cedent ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (nemo plus …), je
normalno, da s sklepom zavezovalnega posla in vnaprejšnje (anticipirane) cesije še
ne pride do spremembe pripadnosti na terjatvi. Za kasnejše učinke glede
spremembe pripadnosti zadostuje že (predhodni) sklep zavezovalnega in
razpolagalnega (cesije) pravnega posla in ko terjatev nastane, nastopijo učinki
spremembe pripadnosti. V nemškem pravu o dopustnosti anticipiranih cesij ni spora.
Pri anticipirani cesiji ni možno govoriti o določenosti terjatve, ker le-ta terja obstoj
terjatve, zaradi česar nemška sodna praksa dopustila za anticipirane odstope bodočih
terjatev kriterij določljivosti, ki seveda pojmovno predstavlja nižjo stopnjo
individualizacije kot kriterij določenosti, ki predpostavlja obstoj terjatve.
Tudi v našem pravu se ne nasprotuje odstopu bodočih terjatev. Zato je dopustna
običajna cesija bodočih terjatev, kot tudi anticipirana fiduciarna cesija bodočih terjatev.
Ta predstavlja velik pomen v zvezi z bodočimi terjatvami. Tako bo v primerih
fiduciarnega zavarovanja kreditov z obstoječimi in bodočimi terjatvami, v primeru
podaljšanega pridržka lastninske pravice, kjer je navadnemu pridržku pridružena še
fiduciarna cesija bodočih terjatev ter tudi pri določenih oblikah factoringa.115
115 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 159-
160
58
7.2. POSREDNA IN NEPOSREDNA PRIDOBITEV TERJATVE
Kot nasploh pri anticipirani cesiji, ali globalna ali posamična, se tudi pri fiduciarni cesiji
postavlja vprašanje, ali pridobi fiduciar terjatev ob njenem nastanku direktno
(neposredno), ali posredno, torej preko fiducianta. Če fiduciar pridobi terjatev
neposredno, gre za sistemu neposredne pridobitve terjatve. To pomeni, da terjatev
nastane kar pri fiduciarju, pri čemer fiduciant ne postane imetnik vnaprej
prenesene terjatve niti za t. i. juridično sekundo. Če pa pridobi fiduciar terjatev
posredno, preko fiducianta, gre za sistem posredne pridobitve terjatve, ko postane
imetnik terjatve v trenutku njenega nastanka najprej fiduciant, toda le za
juridično sekundo, saj se takoj aktivirajo razpolagalnopravni učinki anticipirane
cesije, ki vodijo k spremembi pripadnosti terjatve. Terjatev se torej najprej ustali v
premoženju fiducianta ter takoj nato preide na fiduciarja v zavarovanje. Vprašanje
predstavlja najpomembnejše posledice v pravnih situacijah insolventnosti. Če bo
cedent v stečaju, preden se bodo aktivirali pravni učinki anticipirane fiduciarne cesije,
bo pri sistemu posredne pridobitve terjatev ob njenem nastanku prešla v stečajno maso.
Stečajni dolžnik namreč zaradi pravnih posledic stečajnega postopka izgubi
razpolagalno sposobnost ex lege in zato terjatev ne more več nadaljevati pot v
premoženje cesionarja. Pri sistemu neposredne pridobitve pa bi terjatev nastala
neposredno pri cesionarju in se tako izognila stečajni masi.
Vprašanje posredne in neposredne pridobitve bodoče terjatve se je pojavljalo tudi v
Nemčiji. Najprej je veljalo stališče, da gre za sistem posredne pridobitve terjatve. Način
prenosa terjatev v zavarovanje ima svojo podlago v derivativnosti, zato gre tudi pri
bodočih terjatvah za primer kasneje pridobljene razpolagalne sposobnosti, kar
predstavlja temeljno predpostavko za derivativne prenose pravic. Šele ko fiduciant
pridobi razpolagalno sposobnost, se terjatev popolnoma prenese na fiduciarja.116
116 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 160-
161
59
7.3. VEČKRATNA (ANTICIPIRANA) CESIJA ISTE TERJATVE
Težava se pojavi, če cedent (fiduciant) iste terjatve odstopi večkrat. Če gre za večkratni
fiduciarni odstop obstoječih terjatev, bo kasnejša fiduciarna cesija neučinkovita, zato
ker je cedent razpolagal s tistim, česar ni več v njegovem premoženju, zato po načelu
prioritete nima več razpolagalne sposobnosti. V tem primeru bo učinkovita le prva
cesija, kasnejši cesionar zaradi neveljavnosti dobi le obligacijski zahtevek na vračilo
plačanega, ker ni prišlo do spremembe pripadnosti terjatve. SPZ večkratni odstop iste
terjatve ureja drugače kot OZ, tako da se večkratni odstop po SPZ ravna glede na
prioriteto cesije. Če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, jo pridobi
tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena (tretji odstavek 207. člena SPZ). Vendar
je treba poudariti, da velja takšna ureditev samo ko gre za primere konfliktov dveh ali
več odstopov terjatev v zavarovanje. Torej le za fiduciarne odstope.
Ureditev večkratnega odstopa iste terjatve v OZ temelji torej na prioriteti obvestitve, kar
je ravno v nasprotju s SPZ. Če je upnik odstopil isto terjatev različnim osebam, pripada
terjatev tistemu, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika in ki se je pri dolžniku
prvi oglasil (420. člen OZ). Ureditev večkratnega odstopa v OZ se ocenjuje kot
neprimerna, ker za učinkovitost cesije ni potrebna obvestitev dolžnika (419. člen OZ),
medtem ko je pri večkratnem odstopu iste terjatve prav obvestitev dolžnika konstitutivni
pogoj za odstop terjatve. Ker veljata po OZ in SPZ dva različna sistema ureditve
večkratne cesije iste terjatve, je vprašanje, kako obravnavati primere, ko bo prišlo do
konflikta fiduciarne in klasične cesije.117
Ugotovimo lahko, da bo v primeru dveh ali več cesij iste terjatve, pri čemer pa te
cesije ne bodo fiduciarne, veljalo pravilo OZ. Učinkovitost cesije bo odvisna od
prioritete obvestitve, medtem ko bo v primeru dveh ali več fiduciarnih cesij iste
terjatve, veljalo pravilo SPZ. Učinkovitost cesije bo odvisna od prioritete cesije.
Glede na jasno dikcijo tretjega odstavka 207. člena SPZ lahko ugotovimo, da velja
poseben režim po SPZ le za konflikte večkratnih fiduciarnih cesij iste (obstoječe)
terjatve. To pa pomeni, da bo v primeru konflikta med ''običajno'' cesijo in
fiduciarno cesijo iste terjatve treba uporabiti (splošno) ureditev iz OZ. Glede na
117 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 162-
163
60
določbo 420. člena OZ bo v takšnem konfliktu imela odločujoči pomen obvestitev
dolžnika.118
Nemška sodna praksa zaznava v tej zvezi zlasti konfliktne primere glede večkratne
vnaprejšnje globalne cesije. Tak konflikt je tipičen predvsem med podaljšanim
pridržkom lastninske pravice in factoring cesijo. Pri podaljšanem pridržku lastninske
pravice je namreč realnim učinkom navadnega pridržka priključena še fiduciarna
(globalna) cesija bodočih terjatev, ki jih pridobi kupec, ki je kupil stvar s pridržkom
lastninske pravice, od svojih odjemalcev. Te terjatve kupec z anticipirano cesijo, ki jo je
sklenil že ob sklenitvi prodajne pogodbe s podaljšanim pridržkom lastninske pravice,
prenese na svojega prodajalca v zavarovanje njegovih terjatev po še neplačanih
kupninah.119 Do konflikta s factoringom pride, če bo cedent, ki je z banko sklenil posel
factoringa, kupoval blago na podlagi podaljšanega pridržka lastninske pravice. V tem
primeru se upošteva določba OZ, kar glede na zgoraj omenjeno pomeni, da bodo
terjatve prešle v premoženje tistega cesionarja, o katerem bo dolžnik najprej
obveščen.120
118 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 163 119 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 222 120 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 163
61
8. FACTORING CESIJA
8.1. POJEM FACTORINGA
Factoring oz. odkup terjatev je moderna finančna storitev, ki podjetju omogoča
predčasno financiranje na podlagi odstopa kratkoročnih, nespornih in nezapadlih
terjatev v korist banke.121
Factoring kot finančna storitev pri prodaji z odloženim rokom plačila omogoča
financiranje poslovanja, upravljanja terjatev in zaščito pred riziki.122
Beseda factoring izvira iz angleške besede factor, kar med drugim pomeni komisionar,
posrednik. Danes je factor podjetje, ki za svoje stranke financira, zavaruje in upravlja
terjatve. V današnjem času ima vedno več podjetij probleme z neplačili kupcev. Plačilni
roki so dostikrat predolgi in tako podjetjem zmanjka sredstev za financiranje rasti
obsega poslovanja. To je finančna storitev, ki pri poslovanju na domačem in tujih trgih
podjetjem omogoča konstantno/stalno financiranje podjetja, saj je omogočen odkup
terjatev brez dodatnega materialnega zavarovanja. Poleg financiranja
poslovanja, storitev omogoča podjetjem tudi zaščito pred tveganjem neplačila ter
storitev upravljanja terjatev. Factoring združuje tri pomembne funkcije:
zavarovanje terjatev, financiranje terjatev in upravljanje terjatev. Factoring je
zanimiv za vsa manjša in srednje velika, hitro rastoča podjetja, ki si želijo izboljšati
likvidnost ter si zagotoviti varno, učinkovito in predvidljivo upravljanje z denarnimi
tokovi. Storitev je pomemben vir kratkoročnega financiranja za podjetja in odpravlja
tveganje zaradi neplačil kupcev. Hitro rastoča podjetja tako takoj po izstavitvi fakture
dobijo sredstva s katerimi financirajo nadaljnjo rast obsega poslovanja. Factoring je
zanimiv tudi za večja podjetja, saj si z njim lahko izboljšajo svojo finančno boniteto.123
121 http://www.volksbank.si/podjetja/financiranje/faktoring.asp 122 http://www.nlb.si/odkup-terjatev-faktoring 123 http://www.s-factoring.si/faktoring
62
1. Ko kupec naroči blago in/ali storitve pri prodajalcu, lahko le ta pristopi k banki s
prošnjo po odobritvi factoring linije do njegovega obstoječega ali novega kupca.
Banka nato na podlagi individualnega obravnavanja finančnih analiz kupca in
prodajalca odobri višino factoring linije znotraj katere lahko prodajalec odstopa
nezapadle terjatve. Pri večini odstopljenih terjatev je pogojena regresna pravica s
katero lahko terjamo tudi odstopnika v primeru da novi dolžnik ne plača
računov.
2. Prodajalec proda in dostavi blago ali storitev kupcu in mu izstavi fakturo.
63
3. Prodajalec (takoj po dobavi) predloži fakturo in podpisano odstopno izjavo v
odstop. Odstopna izjava mora biti podpisana s strani prodajalca (odstopnik
terjatev) in kupca (dolžnik).
4. Ko banka prejme vse potrebne dokumente, lahko že naslednji dan nakaže
prodajalcu avans v višini do 90% vrednosti terjatev, zmanjšano za stroške
factorinške provizije in administrativne stroške s pripadajočim DDV.
5. Na dan zapadlosti posamezne fakture kupec izvrši plačilo na račun banke.
6. Po prejetem plačilu s strani kupca banka opravi poračun za odstopljeno fakturo
in prodajalcu nakaže razliko do polne vrednosti fakture, zmanjšano za stroške
obresti s pripadajočim DDV.124
8.2. FACTORING CESIJA
Factoring je tristransko razmerje, v katerem klient oziroma dobavitelj (cedent) z
globalno cesijo prenese na factorja (cesionarja) svoje obstoječe in bodoče terjatve,
ki jih ima do svojih dolžnikov (cessusov) iz naslova prodaje blaga ali opravljenih
storitev. Z vidika pogodbe o factoringu torej govorimo o factorju in klientu, medtem ko
lahko slednjega z vidika pogodbe o prodaji blaga poimenujemo kot dobavitelja,
njegovega pogodbenika pa kot dolžnika oziroma kupca. Ker gre pri factorinškem
razmerju za globalni odstop terjatev, se v razmerje vključijo vse tri pogodbene
stranke, pri čemer je factor cesionar, klient cedent, dolžnik pa cessus. Gre za
pogodbo, s katero se klient zaveže, da bo za določeno provizijo na factorja prenesel
svoje terjatve in da mu bo te terjatve ponudil, factor pa bo ponudbo sprejel ali zavrnil.
Hkrati se factor zaveže, da bo glede sprejetih terjatev prevzel njihovo upravljanje in
izterjavo. Iz povsem splošne definicije izhaja, da je med strankama dogovorjen prenos
terjatev. Problem factoringa, njegove definicije in pravne narave je problem
zavezovalnega pravnega posla. Cesija se pojavi le na izvedbeni ravni kot eno izmed
izpolnitvenih ravnanj za izvedbo celotnega posla. Zato je za obravnavo cesije
povsem nepomembno, na podlagi katere sestavine mešane pogodbe o factoringu izvira
124 http://www.volksbank.si/podjetja/financiranje/faktoring.asp
64
obveznost cediranja. Največkrat bo imel zavezovalni posel v tem delu naravo pogodbe o
prodaji pravice.125
Zavezovalna pogodba o factoringu praviloma določa klientovo obveznost, da nanj
prenese vse svoje bodoče terjatve iz poslovanja ali vse bodoče terjatve do določenih
dolžnikov. Zato na izvedbeni ravni govorimo o globalni cesiji. Tudi v tem okviru je
osnovno vprašanje, ali je takšna oblika cediranja sploh dopustna. Problem se rešuje v
skladu s spošnimi pravili o dopustnosti cediranja več bodočih terjatev hkrati. Stranki
morata na ravni zavezovalnega posla natančno določiti krog terjatev, ki jih klient
prenese na factorja. Opredelitev strank pa mora zadoščati merilom, ki se na splošno
zahtevajo za določljivost obveznosti.126
V poslovni praksi sta znani dve osnovni obliki factoringa:
• pravi (pristni) in
• nepravi (nepristni) factoring.
Pravi factoring združuje vse tri funkcije factoringa, del credere (prevzem bonitetnega
rizika), financiranje in upravljanje terjatev. Pri tej obliki se o prenosu terjatev obvesti
dolžnika, zato je cesija tukaj indiskretna. Gre za t.i. javno cesijo. Klient je ponavadi celo
na podlagi pogodbe o factoringu zavezan, da na fakturi opozori dolžnika, da mora
obveznost izpolniti factorju, tako je mogoče plačilo dolžnika klientu ( z osvobajajočim
učinkom za dolžnika) preprečiti le z jasnim naznanilom odstopa terjatve. Naznanitev
(denuntatio) je dejanje, s katerim je dosežen celoten uspeh posla in ustvarjen položaj, da
dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil, vsaj ne z osvobajajočim učinkom staremu,
temveč novemu upniku. To pomeni, da cesija nima pravnega učinka na dolžnika, dokler
mu ni naznanjena, vendar zadostuje, da dolžnik tudi drugače izve za odstop in od tega
trenutka ne bi več mogel zatrjevati, da je v dobri veri plačal prvemu upniku.
Pri pravem factoringu nosi riziko neplačila factor (del credere) in temu primerna je tudi
cena te najpogosteje uporabljene različice factoringa. Pravi factoring ima danes v
gospodarski praksi prevladujočo vlogo. Pri nepravem factoringu odpade funkcija del
credere. Tako pri pravem factoringu nosi riziko neplačila tertjedolžnika factor, pri
nepravem pa nosi ta riziko sam klient. Če torej lahko factor ob neplačilu tretjedolžnika
125 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 220 126 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 221
65
zahteva plačilo od klienta, govorimo o nepravem factoringu. Klient sicer dobi takojšnje
izplačilo, a ob končnem neuspehu factorja vrne prejeti znesek. In če klient vrne factorju
prejeti znesek, mora tudi factor prej prenesene terjatve prenesti nazaj na klienta. Po
definiciji nemške pravne teorije in sodne prakse je pri pravem factoringu klient zavezan
na factorja prenesti terjatev ( priskrbeti prodano pravico) s stvarnopravno odstopno
pogodbo (cesijo), factor pa je zavezan plačati za odstopljeno terjatev kupnino. Klient
nastopa kot prodajalec terjatve ter je odgovoren le za obstoj terjatve, če ni dogovorjeno
drugače. Pri nepravem factoringu pa nemška pravna teorija vidi posojilno oziroma
kreditno razmerje. Ker so interesi klienta usmerjeni na pridobitev predplačila od
factorja, ki ga potrebuje za opravljanje dejavnosti, je podan tipičen kreditni interesni
položaj. Klient namreč prejme za prenesene terjatve denar od factorja kot posojilo, v
posledici česar je dolžan prejeto posojilo kasneje tudi vrniti. Factor se pri tej obliki torej
redno (primarno) poplačuje za dano posojilo iz vrednosti odstopljene terjatve, kar je
prav tako netipično pri fiduciarnih odstopih terjatev.
V praksi se pogosto dogaja, da dolžnik izvrši plačilo klientu in ne factorju. V tem
primeru mora klient posredovati dobljeno plačilo factorju.127
127 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, 164 -170
66
8.3. KONFLIKTI MED RAZLIČNIMI OBLIKAMI VNAPREJŠNJEGA
ODSTOPA TERJATEV
Skupna značilnost globalne cesije, factoringa in podaljšanega pridržka lastninske
pravice je ta, da gre pri vseh oblikah zavarovanja za odstop več bodočih terjatev
vnaprej, torej pred njihovim nastankom. Ker sta globalna cesija in factoring
orientirana predvsem na to, da zajemata vse bodoče terjatve, v praksi prihaja do
konfliktov, kadar cedent odstopi svoje bodoče terjatve iz različnih naslovov.
8.3.1. RAZMERJE MED PODALJŠANIM LASTNINSKIM PRIDRŽKOM
IN GLOBALNO CESIJO
V nemški praksi, kjer sta se razvila oba načina zavarovanja, je njuna uporaba precej
pogosta, saj je običajno, da se v prodajnih pogodbah glede stvari, ki so namenjene
nadaljnji prodaji ali predelavi, dogovori podaljšan lastninski pridržek. Prav tako pa
kupci teh stvari sklepajo z bankami kreditne pogodbe, katere v veliko primerih, kadar ni
možno dati boljšega zavarovanja, od njih zahtevajo globalno cesijo za zavarovanje
kredita. Zato so primeri konflikta med eno in drugo obliko pogosti in predmet številnih
nasprotujočih si mnenj. Temeljno pravilo, ki ga teorija in judikatura zagovarjata v
konfliktu med podaljšanim lastninskim pridržkom in globalno cesijo, je načelo
prioritete. Prednost ima cesionar, ki mu je bila bodoča terjatev prva cedirana.
Zoper takšno rešitev teorija in sodna praksa nimata pomislekov, če je podaljšan
lastninski pridržek dogovorjen pred globalno cesijo. V kolikor pa je bodoča
terjatev odstopljena najprej na podlagi globalne cesije in kasneje na podlagi
podaljšanega lastninskega pridržka, si mnenja nasprotujejo.
Prioritetnega načela ni mogoče spregledati, saj bi bila drugačna razlaga contra legem. V
skladu s tem načelom bi terjatev torej prešla na banko. Kasnejšo cedentovo razpolago s
terjatvijo je potem treba šteti za razpolaganje neupravičene osebe, ki ne pripelje do
spremembe upnika. Tako ostane formalno upnik terjatve prvi cesionar. Položaj dolžnika
je varovan s tem, da lahko veljavno izpolni tistemu, ki mu je znan kot upnik. Zaradi tega
upnik (prvi cesionar) ne more zahtevati ponovnega plačila od cessusa, lahko pa zahteva
67
plačilo od drugega cesionarja, saj je ta terjatev neupravičeno izterjal. Podlago za rešitev
konflikta med prej dogovorjeno globalno cesijo in kasnejšim lastninskim pridržkom v
korist lastninskega pridržka poskušajo prenesti na raven dopustnosti globalne cesije.128
Globalna cesija nasprotuje dobrim običajem in je iz tega razloga neveljavna, če zajema
tudi terjatve, za katere stranki vesta, da so običajno predmet podaljšanega lastninskega
pridržka. Še korak naprej pa gre Esser. Prioritetno načelo pri večkratnem cediranju iste
terjatve, ki ga določa BGB, izhaja iz predstav, da gre za večkratni odstop obstoječe
terjatve. Po njegovem mnenju zakonodajalec ni imel pred očmi tega, da lahko pride tudi
do večkratnega cediranja bodočih terjatev še pred njihovim nastankom. Zato sodna
praksa in teorija uporabljata prioritetno pravilo v odsotnosti primernejše rešitve. Wolf-
Haas prednost podaljšanega lastninskega pridržka pred globalno cesijo argumentira z
različno zavarovalno naravo obeh institutov. Podaljšani lastninski pridržek je
nadaljevanje realnega zavarovanja in ta značilnost odločilno vpliva na presojo tudi
potem, ko se zavarovanje s stvarjo nadomesti z zavarovanjem s terjatvijo. Zato je
terjatev, ki je predmet podaljšanega lastninskega pridržka, po svoji naravi omejeno
prenosljiva. Če zakon dovoljuje pogodbeno določilo o neprenosljivosti terjatve, ni
nobenega razloga, da ne bi bilo mogoče dogovoriti med strankama tudi omejene
prepovedi cediranja. Zato se domneva, da je zavezanec iz lastninskega pridržka dolžan,
da se v svojih pogodbah dogovori za takšno klavzulo.129
V drugih primerljivih pravnih sistemih je konflikt med tema dvema institutoma
manjšega pomena. V švicarskem pravu je na primer odločilen prioritetni princip,
drugače pa je v avstrijskem pravu, kjer je terjatev prenesena na cesionarja, o katerem je
bil dolžnik najprej obveščen. Splošno pravilo ODZ vsebuje prioritetno načelo, vendar
veljajo za primere odstopa v zavarovanje posebna pravila. Ker se globalna cesija in
podaljšani lastninski pridržek obravnavata kot načina zavarovanja, je prednost na strani
tistega cesionarja, ki je bil naznanjen dolžniku zastavljene terjatve. Konflikt med več
cesionarji pa se ravna po prvem publicitetnem dejanju.
Tudi v našem pravu je splošni okvir za reševanje konflikta drugačen kot v nemškem. V
slovenski pravni ureditvi ima pri večkratnem odstopu prednost cesionar, o
128 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 222-226 129 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 224
68
katerem je cedent najprej obvestil dolžnika oz. tisti, ki se je pri dolžniku prvi
oglasil.130
8.3.2. RAZMERJE MED PODALJŠANIM LASTNINSKIM PRIDRŽKOM,
GLOBALNO CESIJO IN FACTORINGOM
Tudi pri factoringu gre za pravni posel, iz katerega za eno stranko izhaja obveznost, da
drugi stranki odstopi več bodočih terjatev. V primeru factoringa in globalne cesije
govorimo o odstopu terjatev, ki ob sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega posla še
niso nastale, so pa določljive. Posla pa se bistveno razlikujeta v sami izvedbi.131 Za
globalno cesijo je značilno, da je izpeljana iz fiduciarnega zavarovanja in da praviloma
ostaja za dolžnika odstopljene terjatve diskretna. Naznanitev cesije cessusu se opravi
šele potem, ko nastopi razlog za njeno aktiviranje. Nasprotno pa je za vse oblike
factoring poslov bistvena publiciteta. Namen strank pri factoring poslu je, da dolžnik
namesto prvotnemu upniku izpolni svoj dolg factorju. Zato je naznanitev cesije eno
bistvenih vprašanj factoring pogodbe. Krog bodočih terjatev, ki so odstopljene na
podlagi pogodbe o factoringu, se lahko delno ali v celoti prekriva z globalno cesijo in s
podaljšanim lastninskim pridržkom. Prednost factorja pred globalnim cesionarjem in
upravičencem iz podaljšanega lastninskega pridržka je v indiskretni naravi
factoringa.132 Ker je dolžniku večkrat odstopljene terjatve pogosto izključno naznanjen
factor kot novi upnik, bo dolžnik ne glede na to, kako je rešen konflikt med prejemniki
zavarovanja, lahko veljavno izpolnil le factorju.
Treba je razlikovati med primeri, pri katerih je funkcija factoringa vnaprejšnje plačilo
odstopljene terjatve (pristni factoring), in primeri, pri katerih je odstop iz factoring
pogodbe le način za zavarovanje factorjevega morebitnega zahtevka za vračilo
plačanega (nepristni factoring). V konfliktu med pristnim factoringom in globalno
cesijo ali podaljšanim lastninskim pridržkom je treba upoštevati, da factorjeva
130 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 222-226 131 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 226-228 132 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 226
69
izpolnitev nadomešča izpolnitev cessusa, globalna cesija in podaljšani lastninski
pridržek pa sta dogovorjena z namenom zavarovanja cesionarjevih terjatev. V tem
konfliktu se je treba zavzeti za prioriteto pristnega factoringa in sicer ne glede na
to, da je bila terjatev najprej cedirana iz naslova globalne cesije ali podaljšanega
lastninskega pridržka. Za takšno rešitev konflikta med omenjenimi instituti
zavarovanja govorijo predvsem praktični razlogi. V konfliktu med nepristnim
factoringom in podaljšanim lastninskim pridržkom pa se zastopa nasprotno
stališče. Izhodišče je v tem, da se tukaj pa oba posla sklepata z namenom zavarovanja,
zato gre za podoben položaj kot v konfliktu med podaljšanim lastninskim pridržkom in
globalno cesijo, obravnavanem v prejšnjem poglavju.133
133 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 226-228
70
9. FIDUCIARNA CESIJA V PRIMERU INSOLVENTNOSTI
9.1. IZVRŠBA
Pripadnost terjatve cesionarju je zaradi cesije sicer popolna, vendar obstaja njegova
zaveza, da terjatev povratno cedira, v kolikor je izpolnjena zavarovana terjatev. Skupaj
z ugovorom, ki ga lahko vloži do konca izvršilnega postopka, mora fiduciarni cedent
dokazati, da je bila terjatev odstopljena v zavarovanje in da je zato cesionar zavezan ob
pravilni izpolnitvi zavarovane terjatve opraviti povratno cesijo. Razumljivo pa je ob
tem, da cesionarjev upnik prenese svoj predlog za izvršbo na cesionarjevo terjatev, ki je
zavarovana s fiduciarnim odstopom. Za fiduciarnega cedenta je izločitveni zahtevek
še posebej pomemben, če je vrednost fiduciarno odstopljene terjatve višja kakor
vrednost zavarovane terjatve. Če izločitvenega zahtevka ne bi priznali, bi se lahko
cesionarjevi upniki poplačali iz premoženja, ki cesionarju pripada samo začasno, s
čemer bi imel fiduciarni cedent neopravičeno izgubo.134 Riziko cedenta, da bodo na
terjatev, cedirano v zavarovanje, posegli cesionarjevi upniki v izvršilnem postopku, je
relativiziran s tem, da je fiduciarni odstop praviloma diskreten posel, ki ostane prikrit –
tako dolžniku odstopljene terjatve kot tudi cesionarjevim upnikom.135
9.2. STEČAJ
SPZ je dogradil ureditev fiduciarne cesije tudi z določbo o plačilni nesposobnosti
cesionarja in cedenta v primeru zavarovanja s fiduciarno cesijo (209. člen SPZ):
(1) V primeru plačilne nesposobnosti cesionarja se smiselno uporabljajo določila 205.
člena tega zakona. (205. člen – Plačilna nesposobnost fiduciarja: Prenosnik lahko proti
fiduciarjevim upnikom ugovarja nedopustnost izvršbe in uveljavlja izločitveno pravico v
stečaju in prisilni poravnavi na fiduciarno preneseni premičnini)
(2) V primeru plačilne nesposobnosti cedenta se smiselno uporabljajo določila 206.
člena (206. člen – Plačilna nesposobnost prenosnika: (1) Fiduciar lahko ugovarja
134 Prim.: Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 208-209 135 Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, stran 209
71
nedopustnost izvršbe na fiduciarno preneseni premičnini proti prenosnikovim upnikom.
(2) Fiduciar ima ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni
premičnini ločitveno pravico) tega zakona samo, če je sporazum o odstopu terjatve v
zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa.136
Za pravne učinke ločitvene pravice SPZ postavlja še dodatne zahteve, in sicer obliko
notarskega zapisa za sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje. To seveda ne pomeni,
da bo fiduciarne cesija, ki ne bo sklenjena v obliki notarskega zapisa, neveljavna. Tudi
takšna fiduciarna cesija bo učinkovita inter partes, toda v primeru plačilne
nesposobnosti fiducianta, fiduciar ne bo mogel konkurirati z drugimi upniki fiducianta.
S tem se poskušajo preprečiti zlorabe, saj obličnostni predpis fiduciarni cesiji zagotavlja
''gotov datum''. Varstvo je analogno varstvu fiduciarnega lastnika. Fiduciar ima ugovor
nedopustnosti izvršbe proti individualnim upnikom ter ločitveno pravico v stečaju
ali prisilni poravnavi. Ta ureditev sledi primerjalnopravnim zgledom.137 Kljub temu pa
nastane še drug problem. Po ZPPSL so namreč izpodbojna vsa pravna dejanja, storjena
v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, katerih namen je privilegiranje
ali naklanjanje ugodnosti določenim upnikom (glej 125. člen ZPPSL). Pomemben je
zlasti tretji odstavek omenjenega člena, ki določa, da se šteje za naklanjanje ugodnosti
upniku zlasti pravno dejanje, na podlagi katerega je pridobil upnik položaj ločitvenega
upnika. Dilema, ki nastaja v tej zvezi, je povezana z vprašanjem, ali šteti za čas, ko je
bilo pravno dejanje opravljeno, sklenitev anticipirane cesije ali pridobitev ločitvene
pravice.138
Realna zavarovanja plačil so namreč namenjena predvsem za primere, ko postane
dolžnik (dajalec zavarovanja) plačilno nesposoben, pri čemer pa se ravno v takšnih
situacijah upniku (prejemniku zavarovanja) zagotavlja kvalitetnejšni položaj v
konkurenci z upniki, ki svojih terjatev niso zavarovali.139
136 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 309-310 137 SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,
Ljubljana 2010, stran 237 138 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 160-161 139 Matjaž Tratnik ,Zastavna pravica na pravicah, zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran
391
72
9.3. SODNA PRAKSA GLEDE FIDUCIARNE CESIJE V
STEČAJNEM POSTOPKU
Zdi se, da naša sodna praksa še ni izoblikovala povsem enotnega pogleda na fiduciarno
cesijo, kot zavarovalno obliko. Naslednja, ena izmed redkih odločb VS RS pravi, da
preide s fiduciarno cesijo terjatev v premoženje fiduciarja, in to ne glede na obvestitev
dolžnika (cessusa). Vendar pa sodišče pri nadaljnjem pojasnjevanju povzame, da
fiduciar zato, ker je terjatev prešla v njegovo premoženje, ni ločitveni upnik v postopku
stečaja: »S cesijo v zavarovanje preidejo odstopljene terjatve v premoženje cesionarja.
Zato je tudi v obravnavani zadevi tožeča stranka postala ''lastnik'' terjatev,…
Obravnavane odstopljene terjatve niso več del premoženja toženega stečajnega dolžnika
– stečajne mase. Zato tožeča stranka ne more uveljavljati vtoževane ločitvene pravice na
teh – svojih terjatvah, saj se ločitvene pravice nanašajo po določilu prvega odstavka
131. člena ZPPSL le na dolžnikovo premoženje (iz obrazložitve sodbe VS RS, III Ips,
22/2000 z dne 26.6.2001). «
Fiduciar pridobi s fiduciarno cesijo več pravne oblasti, kot je potrebuje za namene
zavarovanja, saj pridobi popolno imetništvo terjatve. Prav zato pa ta presežek pravne
oblasti, upoštevaje kavzo fiduciarne cesije, pravni redi kompenzirajo prav v primeru
insolventnosti, torej stečaja in individualne izvršbe. Tako se fiduciarju v primeru
fiduciantovega stečaja priznava nekaj manj kot polno imetništvo terjatev, in sicer
ločitvena pravica. Ločitvena pravica je priznana tako fiduciarju v primeru fiduciarne
cesije z namenom zavarovanja, kot tudi v primeru fiduciarnega prenosa lastninske
pravice.
Ugotovimo torej lahko, da se v primeru neplačevitosti fiducianta fiduciarna zavarovanja
približajo bolj k zastavni pravici in ne k polni lastninski pravici. Temu primernu se
ravna tudi pravni položaj fiducianta v primeru insolventnosti fiduciarja. Fiduciantu je
namreč priznan položaj izločitvenega upnika glede prenesenih terjatev (enako tudi
pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice v zavarovanje), v kolikor je zavarovano
terjatev plačal. Takšen pristop zagovarja tudi SPZ, ki je v 209. členu določil, da se v
primeru neplačevitosti cesionarja in cedenta smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za
primer fiducianta in fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje140.
140 Beri stran 73.
73
Po drugi strani pa je VS RS priznalo cesionarju, na katerega je bila cedirana terjatev v
izterjavo, položaj ločitvenega upnika. Končni rezultat sicer ni bilo priznanje ločitvene
pravice, ampak ne zaradi pravne narave cesije v izterjavo, pač pa zaradi načela
specialnosti glede prenesenih terjatev.141 Tako lahko iz obrazložitev dveh odločb VS RS
razberemo, (1) da šteje cesijo v izterjavo za popolno cesijo, ki rezultira v spremembi
pripadnosti terjatev, ter (2) da cesija v izterjavo pomeni temelj ločitveni pravici v
stečaju. Iz obrazložitve obeh odločb namreč izhaja naslednje:
»Najmanj, kar mora biti pri ustanovitvi ločitvene pravice z odstopom terjatve v
izterjavo določeno, da je mogoče predmet ločitvene pravice šteti za opredeljenega, je
višina terjatve, ki se odstopa v izterjavo in oseba, ki mora to terjatev poravnati« (iz
obrazložitve sodbe VS RS III Ips 140/98).142
Ugotovimo, da naša sodna praksa glede priznavanja ločitvene pravice različno
obravnava globalno fiduciarno cesijo in cesijo v izterjavo. V obeh primerih je enotnega
mnenja, da gre za popoln prenos terjatve na cesionarja, vendar pri cesiji v izterjavo
priznava cesionarju v primeru stečaja ločitveno pravico, pri fiduciarni globalni cesiji pa
priznava cesionarju popolno imetništvo terjatve, in sicer takšno, da govori celo o
''lastnini'' na terjatvah, ki nimajo nobene veze več s stečajem cedenta.143
141 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 141 -
144 142 Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 143 - 144 143 Prim.: Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 144
74
10. RAZISKAVA O RABI FIDUCIARNE CESIJE KOT
SREDSTVA ZAVAROVANJA V POSLOVANJU
PROBANKE D.D. MARIBOR
Za lažje razumevanje kako se uporablja institut fiduciarne cesije v vsakdanjem
življenju, sem se odločila, da kontaktiram pravno službo banke, v mojem primeru
Probanke d.d. Maribor, saj banke z oblikami zavarovanj obveznosti redno poslujejo.
Zanimalo me je, kako pogosto se v Probanki uporablja odstop terjatev za namen
zavarovanja, ter kakšne izkušnje jim prinaša. Na to temo sem zastavila naslednja
vprašanja, na katera mi je g. Sebastijan Cafuta iz pravne službe Probanke prijazno
odgovoril.
1. Katere prednosti ima fiduciarna cesija kot zavarovanje, zaradi katerih se vaši
komitenti odločajo zanjo?
2. V čem vi vidite prednosti neakcesornih stvarnopravnih zavarovanj?
3. Ali je med sredstvi zavarovanja, s katerimi poslujete, tudi možnost zastavne
pravice na terjatvi, če da, ali to možnost ocenjujete kot boljšo ali slabšo za banko
kot upnika?
4. Ali v veliko primerih (procentualno) prihaja do dejanske realizacije, torej da
terjatev zaradi neplačila ostane pri banki kot upniku (cesionarju)?
5. Kako je v praksi z izterjavo tretjedolžnika, do katerega je bila terjatev v
zavarovanje odstopljena, ali prihaja do težav?
6. Kako ocenjujete primernost odstopa bodočih terjatev v zavarovanje, je teh
primerov veliko in kako konkretno se določajo bodoče terjatve, kakšno stopnjo
določljivosti zahtevate?
7. Kakšno prakso imate s factoring cesijo?
75
Odgovori so sledeči:
1. Dolžniki se radi odločajo za fiduciarno cesijo predvsem zaradi tega, ker je ta
oblika zavarovanja najcenejša, saj v določenih primerih ne predstavlja nobenega
dodatnega stroška (predvsem, v kolikor se ne sklene v obliki notarskega zapisa).
Nadaljnja prednost je ta, da za razliko od klasične zastave terjatve ni potrebna
notifikacija dolžnikovemu dolžniku. Dolžniki namreč ne želijo, da njihovi
poslovni partnerji izvedo, da so terjatve odstopili banki, saj to lahko kaže na
finančne težave dolžnika. Dolžnikov dolžnik se nadalje znajde v slabšem
položaju, če postane upnik njegove obveznosti banka, saj le-ta praviloma
zahteva izpolnitev obveznosti ob zapadlosti, medtem ko svojemu dotedanjemu
upniku lažje zamujajo pri plačilu brez nevarnosti, da bo slednji začel s
postopkom izterjave, saj gre večinoma za večletne poslovne povezave, upnik pa
tudi ne želi izgubiti kupca svojih produktov oziroma storitev in zato raje počaka
s plačilom.
2. Večjih prednosti neakcesornih zavarovanj ne vidimo, saj predvsem sodišča v
sodnih postopkih pogosto zaobidejo neakcesornost in želijo vzpostaviti
akcesornost, tako da je potrebno dokazovati povezavo med zavarovanjem in
osnovnim poslom.
3. Eno izmed zavarovanj, ki jih za zavarovanje svojih terjatev sprejemamo, je tudi
zastava terjatev. Ta oblika zavarovanja je boljša za banko kot upnika, saj je
dolžnikov dolžnik obveščen, da je terjatev zastavljena in je zato ne more več
veljavno izpolniti svojemu dotedanjemu upniku brez soglasja banke, medtem ko
je pri fiduciarni cesiji lažje izigrati banko, saj lahko dolžnik sprejme izpolnitev
in o tem ne obvesti banke oziroma ne porabi priliva za plačilo zavarovanih
terjatev banke.
4. Teh primerov je manj kot 10%. Ponavadi se pojavljajo ugovori, da je bila
terjatev že plačana prvotnemu upniku, da terjatev sploh ni nastala, ker upnik ni
izpolnil protiizpolnitve oziroma je le-to le delno izpolnil ali s stvarnimi
napakami.
76
5. Glej odgovor pod 4. Izterjava je velikokrat otežena tudi zato, ker gre v večini
primerov za tuje pravne osebe in bi bilo potrebno morebitni izvršilni postopek
voditi v tujini. Zaradi teh problemov se banka skuša primarno poplačati iz
drugega dolžnikovega premoženja in iz drugih zavarovanj, zato do izterjave
dolžnikovega dolžnika praktično ne pride.
6. Težava je predvsem z določljivostjo terjatev in možnostjo nadzora nad tem,
katere terjatve in do katerega dolžnikovega dolžnika so dejansko nastale, zato se
le tega redkeje poslužujemo. V kolikor se za zavarovanje z bodočimi terjatvami
vseeno odločimo, v pogodbi določimo te terjatve s sklicevanjem na določene
pogodbene partnerje in točno določena pogodbena razmerja ali na določen
projekt, včasih pa tudi na nastanek v določenem časovnem obdobju ali v
določeni dolžnikovi poslovni enoti (npr. vse bodoče terjatve, ki bodo nastale v
Prodajnem centru Ljubljana Šiška) .
7. V kolikor je s tem mišljen odstop vseh bodočih terjatev, le-tega ne jemljemo v
zavarovanje.
SKLEP:
Iz odgovorov sem razbrala, da se fiduciarna cesija v omenjeni banki smatra kot dobro
sredstvo zavarovanja, ki ne predstavlja posebnega stroška, razen če zajema plačilo
notarju. Znova se poudarja kot posebna prednost to, da o odstopu ni potrebno obvestiti
dolžnikovega dolžnika. Dolžniki namreč ne želijo, da njihovi poslovni partnerji izvedo,
da so terjatve odstopili banki, saj to lahko kaže na finančne težave dolžnika. Jasno je
tudi, da se dolžnik znajde v slabšem položaju, če je njegov upnik banka, saj se z njo ne
more pogajati in odlašati s plačilom, kot je to možno v primeru, če je upnik nek
dobavitelj ali drugi poslovni partner. V primerjavi med fiduciarno cesijo in zastavo
terjatev ocenjujejo slednjo kot boljšo za banko-upnika, ravno zaradi obveznosti
notifikacije pri zastavi, po kateri lahko dolžnik veljavno izpolni samo novemu upniku,
banki. V tem primeru dotedanji upnik ne more več sprejeti izpolnitve, medtem ko je pri
fiduciarni cesiji to mogoče, lahko torej sprejme plačilo in o tem ne obvesti banko. To se
77
izraža kot slabost, saj tudi če ob zapadlosti zaradi neizpolnitve prenesena terjatev ostane
pri banki-upniku, ponavadi dolžnik ugovarja, da je terjatev že poravnal prvotnemu
upniku. V kolikor pa pride do izterjave dolžnika s strani banke, se zaplete predvsem pri
tem, da so v večini dolžniki pravne osebe v tujini, kjer je potem potrebno tudi voditi
izvršilni postopek. Glede odstopa bodočih terjatev v zavarovanje g. Cafuta odgovarja,
da jih redko sprejemajo kot sredstvo zavarovanja, ravno zaradi problema določljivosti.
V teh nekaj primerih, če se zanj vseeno odločijo, se skuša definiciji določljivosti
zadostiti s sklicevanjem na določena pogodbena razmerja dolžnika, njegove poslovne
partnerje, pa tudi na nastanek terjatev v določenem časovnem obdobju ali poslovni
enoti. Z odstopom terjatev v zavarovanje torej redno poslujejo, le z omejitvami glede
odstopanja bodočih terjatev.
78
ZAKLJUČEK
Na splošno se mi zdi terjatev zelo praktičen objekt zavarovanja, v primerjavi s
premičninami, ki se danes redko zastavijo zaradi kvarljivosti in hitre spreminjajoče
vrednosti, pa tudi v primerjavi z nepremičninami, saj zaradi večje vrednosti niso
dostopne vsakomur, v smislu lastništva. Terjatve pa nastajajo vsak dan in so zelo
fleksibilne, saj se ne rabijo prenašati fizično, kot premičnine. Odstop terjatve zaradi
zavarovanja nekega dolga je zanimivo tako med fizičnimi, kot tudi pravnimi osebami.
Ravno podjetja so v svojem vsakdanjem poslovanju šla še korak dlje, ko so začela
odstopati v zavarovanje terjatve, ki še niso niti nastale. Na prvi pogled se zdi
neprimerno, razpolagati z nečim, kar še sploh ne obstaja, saj gre v prvi vrsti za dejanje,
ki nasprotuje temeljem pravnem načelu nemo plus iuris, vendar v redni poslovni praksi
to ima smisel. Gre namreč za ponavljajoče pravne posle med istimi kupci, prodajalci,
dobavitelji, iz meseca v mesec, zato je upravičeno pričakovati, da bo podjetje, ki že več
let prodaja neko svojo surovino oz. izdelek (storitev) istemu kupcu, to storilo tudi
naslednji mesec, s čimer bo to podjetje pridobilo terjatev do kupca. In čeprav danes ta
terjatev še ni nastala, se po pregledu dolgoročnega medsebojnega poslovanja pričakuje,
da bo nastala, zato se z njo da razpolagati v tej meri, da se jo odstopi v zavarovanje.
Tako se mi zdi anticipiran odstop terjatev za namen zavarovanja obveznosti še ena
prednost v sklopu instituta fiduciarne cesije, kljub temu da včasih obstaja določena
stopnja rizika za upnika, ali in v kakšni višini bo terjatev dejansko nastala. Zato je v teh
primerih potrebna določena ponavljajoča poslovna praksa, v kateri lahko upnik vidi
periodično nastajanje terjatev.
Mislim, da je fiduciarna cesija v primerjavi s sorodnimi neakcesornimi oblikami
zavarovanja, kot tudi v primerjavi z vsem poznanimi akcesornimi (npr. poroštvo,
hipoteka,…) oblikami moderen, fleksibilen, poceni in posamezniku dostopen način
zavarovanja, zelo primeren za podjetja v okviru svojega rednega poslovanja. Zato bi se
ga v naši državi predvsem pravne osebe lahko pogosteje posluževale, tako kot v
nekaterih drugih razvitih evropskih državah, predvsem v Nemčiji.
79
LITERATURA
PRAVNI VIRI
- Stvarnopravni zakonik (SPZ), državni zbor, zakonodaja:
http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=k&q=stvarnopravni+zakonik&mandate=-
1&vt=7&unid=SZ|C12563A400338836C1256C4100324C8A&showdoc=1
- Obligacijski zakonik (OZ), državni zbor, zakonodaja:
http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=k&q=obligacijski+zakonik&mandate=-
1&unid=UPB|5ABDFBA728757587C12572DF00221E1A&showdoc=1
- Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), državni zbor, zakonodaja:
http://www.dzrs.si/index.php?id=101&sm=k&q=zakon+o+prisilni+poravnavi+ste%C4
%8Daju+in+likvidaciji&mandate=1&unid=SZ|2A1F29202397295FC1256644002D4C
D6&showdoc=1
80
ČLANKI
- Renato Vrenčur, Pridržek lastninske pravice, Gospodarski vestnik, 2005, Podjetje in
delo, ISSN 0353-6521, letn. 31 ; št. 6/7. - stran 1365-1380
- Vesna Rijavec, Zavarovanje v izvršbi po ZIZ, 1.del, Pravna praksa, Gospodarski
vestnik 1998, št. 411, stran 17
- Samo Bardutzky, Sodobne oblike zavarovanja plačil, Obligacije, civilni sodni
postopki, 2006
- Bogomir Sajovic, Narava razmerij premičninskega zavarovanja, Podjetje in delo, št. 5-
6/93, Ljubljana, stran 687-688
81
MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE
- Renato Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005
- Obligacijsko pravo, Janez Brank, Visoka šola za management, Koper 1998
- Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006
- Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana
2007
- Pravo, leksikon Cankarjeve založbe, 2. razširjena in spremenjena izdaja, Ljubljana
2003
- SPZ z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja,
Uradni list RS, Ljubljana 2010
- Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik, Peter Grilc,
Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba,
Ljubljana 2003
- Miha Juhart, Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996
- Matjaž Tratnik, Zastavna pravica na pravicah, zastavna pravica, GV Založba,
Ljubljana 2006
- Janez Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008
- Viktor Korošec, Rimsko pravo, Ljubljana 2000
82
INTERNETNI VIRI
- Cekin.si, indosament
http://cekin.si/clanek/slovar/indosament.html
- magistrsko delo Neposestna zastava premičnin, Neda Grošelj, Ekonomska fakulteta
Univerze v Ljubljani, marec 2005
http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/groselj510.pdf
- sodstvo Republike Slovenije
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/42938/
- revija Obrtnik, Zavarovanje obveznosti
http://www.ozs.si/obrtnik/prispevek.asp?IDpm=845&ID=1874
- Pridržek lastninske pravice, prof. dr. Matjaž Tratnik
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/CIP/17_3_10_tratni
k_civil.pdf
- Impol, splošni prodajni pogoji
http://www.impol.si/splosni_prodajni_pogoji/splosni_prodajni_pogoji/
- diplomsko delo, Zavarovanje plačil v mednarodnem poslovanju
http://www.sid.si/resources/files/doc/diplomska_dela/Zavarovanje%20placil%20v%20
mednarodnem%20poslovanju.pdf
- Volksbank, factoring, odkup terjatev
http://www.volksbank.si/podjetja/financiranje/faktoring.asp
- NLB, odkup terjatev
http://www.nlb.si/odkup-terjatev-faktoring
83
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE
ZAKLJUČNEGA DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV AVTORJA
Ime in priimek avtorice: BARBARA CAR
Vpisna številka: 71146071
Študijski program: UNI-PRAVO
Naslov zaključnega dela: FIDUCIARNA CESIJA
Mentor: dr. RENATO VRENČUR
Podpisana Barbara Car izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko
verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Zaključno delo
sem izdelala sama ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o
avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj
navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.
Tiskana verzija zaključnega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddala za
objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisana izjavljam, da dovoljujem
objavo osebnih podatkov, vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj
rojstva, datum zagovora, naslov zaključnega dela) na spletnih straneh in v publikacijah
UM.
Kraj in datum: Podpis avtorice:
Maribor, 22.3.2011
84