Uroš Petrović: Las Vegas v možganih

Kot mesto luči ponoči je videti slika možganov, ko intenzivno razmišljamo. Impulzi potujejo po sinapsah in se trudijo povezati informacije, ki ležijo v različnih delih možganov, da bi prišli do rešitve. Bolj kot možgane postavljamo pred izzive, več poti se vzpostavi. In bolj zgodaj kot začnemo, več poti se vzpostavi. Od strukture omrežja sinaps je odvisno, kako dobro nam bo šlo, kar na koncu označimo kot inteligenco posameznika. Inteligenca ni zgolj biološko pogojena, v veliki meri je odvisna od spodbud, ki so jih možgani deležni v zgodnjih otroških letih, preden otroci prvič prestopijo šolski prag.

Tako nekako bi lahko povzeli razloge, da Uroš Petrović skupaj s sodelavci zadnja leta predstavlja NTC sistem učenja (NTC je kratica za Nikola Tesla Centar), s pomočjo katerega pomagajo otrokom zgraditi močno mrežo sinaps in v njihovih možganih vzpostaviti Las Vegas. Petrović je eden najuspešnejših reševalcev testa inteligence na svetu, predvsem pa srbski pisatelj za otroke. Njegove knjige, ki so nekakšna mešanica med fantastiko in zbirkami ugank oziroma izzivov za možgane, z veseljem prebirajo tako mladi kot stari bralci, ki morajo pri reševanju ugank pošteno napenjati možgane. Nekatere uganke so sicer sorazmeroma lahke, druge pa je rešilo le nekaj ljudi na svetu.

TFL Glasnik: Zakaj sta si z dr. Rankom Rajovićem zamislila NTC sistem učenja?

Uroš Petrović: Ker so bili srbski otroci na testiranju PISA predzadnji, kasneje se je pokazalo, da tudi v celotni regiji niso ravno blesteli, sva želela prispevati k rešitvi. Menim, da je bolje dati kakršenkoli predlog, četudi je nesprejemljiv, kot zgolj prazno kritiko. Prazna kritika ne prispeva k ničemur, je negativna in z njo v dveh sekundah naredite svet slabši. Dr. Rajović je preučeval REM fazo spanja, jaz sem že imel izkušnje z delom z otroci zaradi svojih knjig, ki so zbirke izzivov za možgane. Tako poskušamo našim otrokom ustvariti atmosfero intenzivnega razmišljanja, da bi dosegli svoj biološki potencial.

Pilotski projekt je stekel v šoli Vuk Karadžić v Bački Palanki. Ko sva se po mesecu dni vrnila, da vidiva rezultate, je ena od učiteljic pritekla takoj, ko naju je zagledala, tako da sva se ustrašila, da je kaj narobe. Pa je pritekla zato, da nam prva pove, da so otroci navdušeni, da se je 90 odstotkov učencev naučilo neko pesmico, da se vsi javljajo, da bi odgovarjali na vprašanja, da jim šolski zvonec ob koncu ure ni več tako pomemben.

Videli smo, da smo na sledi nečemu. Otroci so se spremenili, šolski sistem pa ne. Neka učiteljica dela na dveh šolah, da bi imela dovolj ur za celo plačo, v eni šoli uči po starem sistemu, v drugi po našem sistemu. Razlika se je pokazala v končni oceni učencev, kar je pri otrocih iz istega mesta in družbenega okolja zelo pomembno. To nam je dalo nov veter v jadra. Predavam po številnih državah, tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer na primer profesorica Mojca Juriševič dela z nadarjenimi otroci. Sicer pa malo ljudi ve, da so na vseh področjih znanstvene pismenosti trenutno najboljši učenci iz vzhodne Azije, vedno zasedejo prvih pet mest. Morda zaradi zgodnje stimulacije, morda zaradi razmišljanja v slikah.

TFL Glasnik: V čem je razlika med klasičnim učenjem in načinom, ki ga uvajate vi?

Uroš Petrović: V naš šolski sistem se otroci vključijo s šestim letom, do petega leta pa se ustvari 50 odstotkov sinaps v glavi otrok. Torej je v šoli prepozno, otroke je treba skozi igro učiti prej - čim prej, tem bolje. Učiti jih je treba, da razmišljajo, če tega ne storimo pravočasno, je prepozno. Zakaj namesto da vprašamo predšolske otroke, kaj se dogaja z listjem v jeseni, ne vprašamo, zakaj je na jesenskem sprehodu po gozdu težko presenetiti živali? Listje pada, suši se, hodimo po njem, živali nas slišijo in se skrijejo. Tako naredimo avanturo v možganih in otrok pošilja svojim možganom signal, da je pomembno povezovati stvari. Otroci v Srbiji namreč niso slabi v ponavljanju tistega, kar so slišali, v drugih stvareh pa zaostajajo.

V otroške vrtce tudi vračamo stare igre, ki niso nastale brez razloga. Danes vemo, da se s pomočjo grafomotorike ustvarja 30 odstotkov sinaps. Otroci, ki se igrajo z grabljicami, jih povlečejo skozi pesek močneje ali šibkeje in vidijo, da gre enkrat lažje kot drugič. Taki otroci bodo veliko lažje razumeli, zakaj ima želva grobe okončine, zakaj so zimske pnevmatike take, kot so in zakaj imajo nogometaši kopačke in bodo nekega dne razumeli tudi, zakaj je gepard edina mačka, ki ne more popolnoma skriti krempljev. Nekega dne bodo razumeli tudi lekcijo o trenju. To morda zveni nenavadno, vendar verjemite, lekcija o trenju, tako kot mnoge druge težke lekcije, se uči pri petih letih.

Poučevanje geometrije ves čas prestavljajo, včasih se uči v šestem, včasih v četrtem razredu. Ne razumejo, da je treba osnove geometrije otrokom predstaviti v petem ali šestem letu in to v živo, skozi igro. Otroci se sploh ne učijo, oni se igrajo in so srečni. Ko delam z otroci in rešujemo težka vprašanja, zvoni konec ure pa se nihče ne premakne iz šolskih klopi. Otroci pravijo »igrajmo se še malo«, v resnici pa smo se naučili note. Učenje je lepo. Ko gredo otroci v šolo, jo imajo radi. Šele nekje v tretjem razredu pride do odpora do šole, sploh če je otrok nadarjen in mu šola ni izziv. Otrokom dolgujemo, da zanje ustvarimo stimulativno atmosfero ali da jim vsaj nismo v napoto. Starši to počnejo, otroci so danes preveč zaščiteni, od tega, kako jim kot dojenčkom fiksno držijo glavo, do tega, da opažam, da nihče nima razbitih kolen. Kaj je tak otrok doživel, kaj je razvil?

TFL Glasnik: Kakšen je vpliv sodobnega življenja na otroke, ki vse več časa preživijo pred računalnikom na primer?

Uroš Petrović: Celoten razviti svet doživlja epidemijo motenj, kot so disleksija ali disgrafija, v ZDA je ta dosegla že 20 odstotkov. Doktor Rajović meni, da je to zaradi prilagoditve očesa, otroci so veliko pred ekranom, izostrijo vid na 40 centimetrov in pri tem vztrajajo ure in ure. Ko morajo brati iz knjige, se oko ne more dovolj hitro prilagoditi. Za nagrade za pravilne odgovore dajem žogice in opazujem, ali so jih otroci sposobni ujeti. To je vendar zahtevna operacija, oko spremlja let žogice, otrok dvigne roke in lovi žogico z obema rokama. V velikih mestih 55 odstotkov otrok v šoli ne more ujeti žogice z obema rokama, ko so opozorjeni, da jim bo vržena, ko jim torej rečem, »sedaj ti bom vrgel žogico.« Sploh v zahodnih kulturah otroci slabše govorijo, slabše hodijo, imajo slabše gibljive prste, ne morejo narediti niti pentlje na vezalkah. Kako odraščajo, se odraža v veliko stvareh. Morda je usoda človeštva, da se prepusti tehnologiji, da imamo vsi ravne podplate in nihče ne zna pravilno govoriti. Vendar tega ne želim verjeti in bom prispeval, kar lahko, da se to ne zgodi.

TFL Glasnik: Ves čas opozarjate, da se večina sinaps tvori v možganih majhnih otrok. In če ta čas zamudimo?

Uroš Petrović: Možgani, ta kilogram in 350 gramov v naših glavah, so velika neznanka. Danes imamo prvič priložnost, da snemamo, kaj se dogaja v njih. Vidimo lahko o čem govorim, kako je aktivnost možganov pomembna za kasnejše sposobnosti. To je neposredno povezano. Struktura možganov, število in razpored sinaps so pomembni za kasnejše življenje. Največ sinaps se tvori do petega leta starosti. Seveda se tvorijo tudi kasneje, vendar proces ni več tako plastičen, ni tako intenziven. Nekatere stvari se dogajajo samo v točno določenem času. Skozi številne raziskave vse bolj prihaja do izraza dejstvo, da je bolj zgodaj boljše, bolj učinkovito.

Iskali smo po biografijah znanih ljudi, ki so naredili nek vrhunski rezultat in izkazalo se je, da so vsi začeli pred osnovno šolo. Vsi so prve impulze dobili zelo zgodaj, s štirimi, petimi leti. Pa naj je bil to skladatelj, ki se je kot otrok motal mami okrog nog, ko je igrala klavir ali matematik, ki se je kot otrok igral s številkami, jih risal, vedno je prva močna spodbuda prišla zelo zgodaj. V našem programu želimo v vrtcih narediti atmosfero, da imajo otroci različne spodbude. Ni važno, katere bodo izbrali. Mislim pa, da jim dolgujemo, da jim damo priložnost.

TFL Glasnik: Otroci to sprejemajo z odprtimi rokami?

Uroš Petrović: To je veselje. Meni je v največje zadovoljstvo. Vedno mi je všeč, ko doživim povratni udar dobre energije, pri otrocih pa je to neprecenljivo.

TFL Glasnik: Kaj pa šole?

Uroš Petrović: Tudi v šoli je bil odpor. Stvari se težko spreminjajo, otroci pa se spreminjajo hitro. Šola je osnovana na reprodukciji znanja. 100 krat prebereš, kar je nekdo povedal, to ponoviš v šoli in dobiš najboljšo oceno. V tednu dni v glavi ostane 10 odstotkov tistega, kar si prebral in ponovil, čez dva meseca ne veš več, za kaj je šlo. Sploh sedaj je to nepotrebno, ko so informacije na dosegu roke.

TFL Glasnik: Neke stvari si je pa vendar treba tudi zapomniti…

Uroš Petrović: Neke stvari si bomo vedno morali zapomniti. Tu ni čarobne palčke. Težko si je zapomniti karkoli, obstajajo pa tehnike. Razmišljanje v slikah, pomnjenje v slikah je stokrat boljše kot način kot pomnimo mi, vendar se zelo malo uporablja v evropskem šolskem sistemu, kar je zelo težko razumljivo. Nekatere tehnike so stare več tisoč let, uporabljali so jih na primer Grki, da bi si zapomnili epe, danes pa jih skrivamo kot neke skrivnosti. To uvajamo v šole.

Na predavanju v Portorožu sem na primer rekel, da sta Demokrit in Levkip prva rekla, da obstaja delec, ki je nedeljiv, potem pa govoril še minuto ali dve. Ko sem nato 600 ljudi v dvorani vprašal, kako se imenujeta človeka, ki sta odkrila atom, ni vedel nihče. Tako mi predajamo znanje v šolah in pričakujemo, da si otroci zapomnijo. Potem sem jim pokazal risbico. Tablico z napisom »Le«, zabito v kip - namerno si je treba zamisliti neobičajno sliko. Od 600 ljudi, ki so videli to sliko, koliko jih sedaj zna ponoviti ime brez napora in napake? Vsi. Pisava obstaja malo časa, prej smo se zanašali na slike. In to je samo ena tehnika. Zakaj otrok ne bi tega naučili, zakaj jim ne bi olajšali življenja? Naj jim ostane več časa za igro.

TFL Glasnik: Za vas najbrž ni presenečenje, da najtežje uganke reši bistveno več otrok kot odraslih?

Uroš Petrović: Na začetku sem bil presenečen. Na knjižnih srečanjih pride k meni tudi 400 ljudi, približno polovica je odraslih, včasih pride do tekmovanja med otroci in odraslimi v reševanju ugank in otroci so pri tem superiorni. Odrasli imajo seveda veliko več znanja in izkušenj, otroci pa to nekako nadoknadijo z velikansko količino domišljije.

Pogovarjala se je: Martina Budal Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si