VALADO BENKO

ZNANOST OMEDNARODNIH

ODNOSIH

Vlado BENKOZNANOST O MEDNARODNIH ODNOSIH

Izdajatelj FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE, Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5Knjižna zbirka Mednarodni odnosi

Copyright© po delih in v celoti FDV, 1996, LjubljanaNaslovnica Jure KOCBEKTisk DELO – Tiskarna, Dunajska 5, Ljubljana

Zbirka Mednarodni odnosi izhaja v sodelovanju med Katedro za mednarodneodnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Društvom za medna-rodne odnose. Ureja uredniški odbor, v sestavi: dr. Iztok Simoniti (urednik zbirke),prof. dr. Vlado Benko, izr. prof. Marjan Svetličič, izr. prof. Bojko Bučar, mag.Mojca Drčar Murko.

Po mnenju ministrstva za kulturo republike Slovenije št. 415–124/96 z dne 27.3. 1996 spada knjiga med proizvode, od katerih se plačuje 5 % davek odprometa proizvodov. Publikacija je oproščena plačila takse po 10. točki 20.člena Zakona o upravnih taksah (Ur. list RS, št. 18/90, 33/90, 9/91, 20/91,33/91).

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

327BENKO, Vlado

Znanost o mednarodnih odnosih/ Vlado Benko. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 1996. - (Knjižna zbirka Mednarodni odnosi)

63339264

Vsebina

1. UVOD......................................................................................5

2. ZNANOST O MEDNARODNIH ODNOSIH ..................31Mednarodni odnosi kot predmet preučevanja....................31

3. TEORETSKI PRISTOPI V ZNANOSTI O MEDNARODNIH ODNOSIH.......................................45Uvod ......................................................................................45Teorija mednarodnih odnosov .............................................51Usmeritve pri raziskovanju mednarodnih odnosov ............57Teorija naravnega stanja........................................................61Realistična teorija mednarodnih odnosov...........................63Zgodovinsko-sociološka šola R. Arona ...............................91

4. SOCIOLOŠKE KONCEPCIJE MEDNARODNIHODNOSOV ...........................................................................97Uvod.......................................................................................97Behavioristični pristop ........................................................103Komunikacijski pristop K. Deutscha .................................112Funkcionalizem ...................................................................118

5. MARKSISTIČNI VZOREC MEDNARODNIHODNOSOV .........................................................................137

6. TEORIJE INTEGRACIJE...................................................153Teorija federalizma..............................................................160Teorija funkcionalizma........................................................165Teorija novofunkcionalizma ...............................................167Teorija integracije K. Deutscha ..........................................173

7. ZAHODNOEVROPSKO ZDRUŽEVANJE......................179Procesi in institucije ............................................................179

4

8. TEORIJE IN ANALITIČNI MODELI V RAZISKAVAHPOSAMEZNIH PROBLEMSKIH PODROČIJ ................201Teorija mednarodnih režimov ............................................202Odnosi Sever-Jug kot predmet teorije................................209

9. TEORIJA ZUNANJE POLITIKE ......................................221Pojmovna določitev zunanje politike .................................221Ideologija zunanje politike .................................................223Analiza zunanje politike ......................................................227Strategija v zunanji politiki..................................................239– Zavezništva ........................................................................241– Nevtralnost .......................................................................244– Neuvrščenost ....................................................................247– Zunanja politika majhnih držav.......................................249Sredstva v zunanji politiki ...................................................255– Diplomacija.......................................................................255– Ekonomska sredstva.........................................................262– Sredstva prisiljevanja.........................................................269Javnost in javno mnenje v zunanji politiki..........................275Zunaja politika in mednarodno pravo...............................284

10. LITERATURA....................................................................289

11. STVARNO KAZALO .........................................................301

UVOD

“Quantula scientia regitur mundus”, “Kako malo modrosti je po-trebno, da se vlada svetu,” so vzklikali naši daljni predniki. Todadejstva, ki nam jih ponuja zgodovina, so jih postavila na laž. Večkot dvanajst tisoč majhnih in velikih vojn je potekalo, odkar ob-staja mednarodna skupnost, vmes so divjali notranji prevrati inrevolucije, lakota in bolezni, ki jih ni zajezila nobena modrost,kaj šele obvladala, čeprav so vsaj v nekaterih primerih obstajalesubjektivne možnosti za to. Če pa premerimo pet tisočletij ali ne-kaj več, odkar je mogoče govoriti o “mednarodnih odnosih”, injih primerjamo z obdobjem, v katerem živimo, obdobjem stra-tosferskih poletov, računalnikov in druge visoke tehnologije zla-sti na področju komunikacij, moramo kljub orjaškemu gospo-darskemu, tehnološkemu in znanstvenemu napredku pritrditibesedam pokojnega voditelja ameriških črncev M. Luthra Kinga,namreč “da so sredstva, s katerimi živimo, presegla cilje, za kate-re živimo. Naša znanstvena moč je presegla našo duhovno moč.Vodimo rakete, toda zavajamo ljudi.”

Ni dvoma, da so se naši predniki srečevali s težavami, ki bi jihbilo možno lažje obvladati, kot to velja za obdobje dvajsetegastoletja, ki je nabito s krizami, konflikti in vojnami in mu že groziekološka katastrofa. Viri težav, ki so jim bili naši predniki izpo-stavljeni, se nam danes zdijo lažje obvladljivi in razrešljivi, manjceloviti in bolj očitni. Notranji razlogi zanje so bili razmeroma

P r v o p o g l a v j e

6

razvidni, dialektika notranjega in zunanjega bolj zabrisana, odlo-čanja o stvareh mednarodnega pomena bolj prepuščena ozkemukrogu vladarjev in njihovih svetovalcev kot pa tokovom v “javno-sti”, osamljeni glasovi modrecev, ki so od časa do časa posegali vdogajanja z namero pojasnjevati, so ostajali brez odmeva. Poeno-stavljeno povedano, bila so obdobja do devetnajstega in še pose-bej dvajsetega stoletja razmeroma jasne prekinitve med področ-jem notranje in zunanje politike, v katerih sta bili poudarjeni di-plomacija in vojaška strategija na eni in procesi prvobitne aku-mulacije, blagovno-denarnega gospodarstva in nastajanja ter raz-voja nacionalnega trga po drugi strani. Če K. Marx govori o ob-dobju pred prebojem kapitalističnega načina proizvodnje kot“predzgodovini” civilizacije, bi takšna opredelitev prav gotovolahko veljala tudi za razvoj mednarodne skupnosti, katere mo-derna podoba ima svoje korenine v tej prelomni točki.

Od tedaj, to je od preboja kapitalistične meščanske revolucijein njenega nadaljevanja, industrijske revolucije, so se razsežnostimednarodnih odnosov razširile nesluteno in jih najenostavnejeizražamo v njihovi splošnosti in globalnosti. Ambicije opisati jih,razumeti, pojasnjevati, pa tudi obvladati, se ne ustavljajo več navprašanjih “čiste” in “visoke” politike, diplomacije, vojaške stra-tegije, institucionalizacije itd., marveč segajo čez njihov rob, to jev območja, ki jih je odkrila moderna doba, kot so npr. bogastvoin revščina na svetovni ravni, revolucija in stabilnost, emancipaci-ja in odvisnost, povezovanje na državni in mednarodni ravni, nenazadnje tudi osebnosti posameznika in njegovih pravic.

Na nekatera od vprašanj, ki si jih danes zastavljamo o vsebini,posebnostih in pomenu mednarodnih odnosov, so bila sicer vrazličnih oblikah izrečena že v daljni preteklosti, in sicer od ta-krat, ko so posamezne družbe prestopile prag razredne razsloje-nosti in ko so se znotraj njih pojavile skupine, ki so mobiliziraledo tedaj razpršena in neusklajena prizadevanja zoper zunanjaogrožanja v državni organizaciji. Kakšni so in kakšni bi morali alimogli biti odnosi kake državne skupnosti do njenega okolja, ka-teri so dejavniki, ki odločajo o stanju miru ali vojne, čemu je pri-pisati stabilnost ali pa spremembe v mednarodnih odnosih in nenazadnje kaj govori v korist identitete narodov in držav po eni inpa njihovega stapljanja v širšo mednarodno družbo ali skupnostpo drugi strani, je samo nekaj takšnih vprašanj, na katera so že v

7

preteklosti skušali najti odgovore. Čim bolj so ti odnosi z razvi-tejšo družbeno delitvijo dela in z razvitejšimi komunikacijamipreraščali regionalne okvire, z meščansko kapitalistično in indus-trijsko revolucijo, s kolonialnim širjenjem, z vzpostavitvijo svetov-nega trga in z internacionalističnimi gibanji XIX. stoletja pa do-bili dejansko splošno naravo, tem bolj so ta in še druga vprašanjahkrati s problemi notranjega družbenega razvoja postajala uso-den del obstoja posameznika, narodov in držav. Če so v zamet-kih razmišljanj o mednarodnem pojavu namenjali posebno po-zornost moralnim načelom in filozofskim vprašanjem o tem, ka-ko naj države delujejo navzven, nadalje, ali je moč ugotoviti, danekateri od piscev dajejo svojim vladarjem navodila za ravnanja vmednarodni politiki – tako Kautilja in Machiavelli – ali pa so serazprave o mednarodnem pojavu omejevale na abstraktnoetičnekategorije, je možno vendar že sorazmerno zgodaj ugotoviti te-žnjo po empiričnem raziskovanju zakonitosti, ki določajo ravna-nja držav. Rastoča institucionalizacija mednarodnih odnosov jevsekakor dala spodbudo za ugotavljanje načel, na katerih naj bitemeljila uspešna politična akcija.

Dvoje tez poudarjamo z namenom, da z zgodovinsko-gene-tičnega vidika razgrnemo evolucijo razmišljanj o mednarodnihodnosih. Tezi sta:a) ta razmišljanja odsevajo razumevanje stanj v mednarodni

skupnosti ali, drugače povedano, so v funkciji zgodovinskegapoložaja,

b) stopnja doseženih spoznanj odseva razvitost odnosov v tejskupnosti.

Utemeljitev navedenih tez bo dostopnejša, če vanj vgradimotroje pristopov, namenjenih pojasnjevanju in razumevanju med-narodnega pojava, in sicer: a) prvi pristop zadeva vprašanje podobe sveta, percepcije te po-

dobe kot izhodišč za razmišljanja posameznih piscev, b) drugi pristop zadeva vprašanje “enot” v mednarodni skupno-

sti, ki jim posamezni pisci posvečajo pozornost in jih posku-šajo analizirati in “ovrednotiti” njihov pomen ter vlogo,

c) tretji pristop zadeva vprašanje spoznavnega interesa, kispremlja ta razmišljanja.

8

Tako je v obdobju antike podoba sveta omejena na posame-zna območja, indijsko, mezopotamsko, kitajsko, grško in rim-sko, optika posameznih piscev je bila objektivno omejena z de-javnikom zemljepisne oddaljenosti in s tem tudi možnosti pove-zav med posameznimi deli tedanjega sveta. Med njimi je trebaomeniti grško-rimskega pisca Polibija, ki v znanost o mednaro-dnih odnosih že vnese eno od njenih bazičnih kategorij, čepravše v nepopolni obliki, ko piše o “soodvisnosti, ki preveva proce-se na območju Sredozemskega morja, kajti”, kot pravi, “stvari vEgiptu in Grčiji vplivajo na stvari v Rimu”. Zaradi skromnih mo-žnosti za povezave na neposredni ravni, to je med posameznikiin skupinami na različnih straneh “meja” in s tem tudi izpostav-ljenosti institucionaliziranih mednarodnih odnosov v tem obdo-bju, je razumljivo, da je bila država v ospredju analize, kar je ra-zvidno zlasti iz ozadja interesov, ki so glavni vzrok za raziskave omednarodnih odnosih in zunanji politiki. Kot primer zanje nava-jamo že omenjenega indijskega pisca Kautiljo, ki se je namenilodkrivati tista vodila za zunanjepolitično prakso na območju in-dijskega subsistema, ki bi njegovemu vladarju omogočila dosečizaželene rezultate. “Teorem ravnotežja moči”, tehnika snovanjakoalicij in protikoalicij itd., so bili dosežki, ki Kautiljo uvrščajo vplejado zagovornikov realističnega pristopa do mednarodnegapojava. Tudi za grškega pisca Tukididesa je značilno ukvarjanje sproblemom ravnotežja – večno spopadanje med Atenami inŠparto je bila zanj spodbuda oziroma v to smer obrnjenemu spo-znavnemu interesu – globlji prodor v tematiko mednarodnihodnosov pa je temu piscu uspeval tudi pri raziskovanju gospo-darskih vzrokov peloponeških vojn.

Manjšega pomena za evolucijo razmišljanj o mednarodnihodnosih so spisi Aristotela – posredno sodijo vanjo njegova stali-šča o ločevanju etike in politike – nadalje nekateri nastavki ko-zmopolitičnih pozicij pri stoikih, omembe vredno pa je primerja-nje perspektiv, iz katerih so obravnavali mednarodne odnose Gr-ki in Kitajci. Tako eni kot drugi so natanko ločevali svoja obmo-čja od “mednarodnega okolja”, kajti vse zunaj njihovih skupnostiso razumeli kot “barbarska” območja.

Za grški mikrokozmos mestnih državic je odločujoči dejavnikzemljepisne bližine med njimi in s tem tudi odprte možnosti zarazmeroma neprekinjene povezave in komuniciranje. Tako se je

9

mogla razviti bogata politična in diplomatska praksa, ki je spod-budila razmišljanja o mednarodnih odnosih, kar pa ne velja zarimsko cesarstvo. Čeprav splošen, je rimski mednarodni sistempredvsem poskus ali pa primer svetovne vlade, ne pa tudi me-dnarodne skupnosti. Zanj je bila ena od temeljnih značilnosti su-verena oblast, ki je osredotočena v eni točki, podpirata pa jocentralizirana administracija in vojaška moč, sposobna razmero-ma hitrih posegov v območja nestabilnosti. Takšna podoba sve-ta, utelešena v rimskem cesarstvu, pa se razlikuje od tiste, ki jeznačilna za obdobje fevdalnega družbenega sistema. Zanj jeopredeljujoča razpršenost oblasti in moči na vertikalni črti, karje vplivalo tudi na njeno razporeditev na horizontali, to je me-dnarodni skupnosti. Površno gledano bi se zdelo, da imamoopraviti z izredno razpršenim, celo mnogopolnim mednarodnimsistemom, v katerem obstajajo številna središča vojaške, gospo-darske in politične moči. Ta vtis pa je varljiv in netočen, kajti pra-va podoba te skupnosti razodeva anarhičnost, odsotnost medna-rodnih ustanov in institutov, ki bi imeli nalogo urejevati inusmerjati mednarodne odnose. V anarhičnosti fevdalnih jurisdi-kacij in “razpršenosti” suverenosti so prevladovali elementi od-nosov med državami, oprti na moč in sredstva prisiljevanja v zna-menju “vojne vseh proti vsem” (bellum omnium contra omnes).

Taka opredelitev podobe sveta in stanj v mednarodni sku-pnosti je najrazvidnejša iz spisov Hobbesa, čeprav se s kasnimsrednjim vekom že začenjajo prebijati zgodnji koncepti suvereno-sti (“rex est imperator in regno suo”), postopno evoluirajo tudirazmišljanja o vojni – nauk o “pravični vojni” pri Avguštinu in ka-sneje pri sholastikih – pa tudi že spoznanja o pravu, kakršno ra-zodeva utemeljevanje mednarodnopravnega teorema pri Toma-žu Akvinskem. Vsi ti premiki že najavljajo drugačen pristop dodržave kot mednarodnega dejavnika in njeno izpostavitev kotosrednje analitične enote pri raziskovanju mednarodnega pojava,kakršnega vidimo v Machiavellijevem “raison d’Etat”, državnegainteresa, čemur sledi ponovna oživitev teorema ravnotežja močiin sile, ki opredeljuje omenjenega pisca, ko raziskuje odnosemed italijanskimi mestnimi državicami. Gre že za poudarek nainstrumentalizaciji teorije v prid vodenju prakse.

Medtem ko so Hobbes, Helvetius, Holbach in drugi pisci za-nikali možnosti, da bi se anarhično stanje v mednarodni skupno-

10

sti moglo spremeniti z “uvedbo” t.i. družbenega dogovora pozgledu urejevanja notranjih družbenih in političnih odnosov, paje reakcijo na omenjeno stanje zaradi odsotnosti pravnih in poli-tičnih mehanizmov za urejevanje mednarodnih odnosov videti vpiscih, kot so Leibnitz, W. Penn, Abbé de Saint-Pierre, Kant,Bentham, Rousseau itd., ki so z nekaterimi različnimi odtenki,vsekakor pa iz istih izhodišč nadaljevali usmeritev, ki so jo prednjimi začrtali Erazem Rotterdamski, Th. Moore, E. Cruce, zago-vorniki humanističnega pacifizma in zoževanja pravice do vojne.Prevladujoča usmeritev v njihovih spisih je bila utopičnost. Meni-li so, da je možno spreminjati in spremeniti obstoječo mednaro-dno realnost, in to tako, da bi politično prakso podredili politi-čni teoriji kot normi. To pa vsekakor manj velja za pisce, ki sose ukvarjali s pravnimi vidiki mednarodnih odnosov, kot so to bi-li Grotius, Victoria, Vasquez, Suarez, Puffendorff in drugi, ki sozagovarjali stališče, da anarhičnost sicer opredeljuje mednaro-dne odnose, bili pa so bližje realnostim kot “utopisti”, ker so po-udarjali, da je anarhičnost moč presegati po poti uveljavljanja“solidarnosti” med državami, iz katere se rojeva pravno urejeva-nje odnosov. V njihovih spisih je že opaziti ostritev relativizacijesuverenosti oziroma natančneje, ob vztrajanju pri pravicah državpoudarjajo svoje dolžnosti ter se tako približujejo razumevanjučloveštva kot “pravne skupnosti”, pa tudi pojmu t.i. vzporednegamednarodnega sožitja, koeksistence, to je vzporednega obstojadržav, ki jih premiki v gospodarstvu, komunikacijah, kulturi inznanosti vse bolj silijo v pravno urejeno sodelovanje, vendar obše neokrnjeni pravici do vojne (jus ad bellum). Če se v Grotiuso-vi kategoriji solidarnosti kot viru, iz katerega se napajata razvojin uveljavljanje mednarodnega prava v takšni preobleki, pojavljainteres kot temeljni razlog zanjo, je razlago tega treba iskati v vsebolj izraženem dialektičnem procesu povezovanja domačega trgain države ter rastoče dinamike v mednarodnem okolju.

Za obdobja renesanse, zgodnjega novega veka in absolutizmaje za razmišljanja o mednarodnih odnosih značilna prevlada te-matike, kako zagotoviti mir. Ta je bila najdosledneje izražena vtraktatih utopistov, bodisi v formulah “večnega miru” v Kantoviinterpretaciji kot najbolj izstopajoči, bodisi v zamisli o “svetovnivladi” Abbéja de Sainta Pierra, oziroma mednarodne organizaci-je pisca W. Penna, ki naj bi suvereno razreševala konflikte med

11

državami. Kasneje potrjenim realnostim – dejansko nekaj stoletijpozneje – je bil Abbé de Saint Pierre najbližji, kajti njegova zami-sel je v bistvu napovedovala Društvo narodov.

Glede na raven abstrakcije in kakovosti sinteze spoznanj, kiso jih izzvala dogajanja zlasti v zahodnem delu evropske celine,še posebej francoska revolucija, so besedila I. Kanta pomembnaza razmislek o preseganju prevladujočega stanja v mednarodnihodnosih, to je prevlade vojne nad mirom. Nadaljujoč razmišlja-nja Montesquieuja, je Kant videl v republiki edino miroljubnoobliko vladavine, ki omogoča ustvaritev miru, medtem ko je vsvojem drugem predhodnem členu traktata o večnem miru zago-varjal uporabo federativnega načela v prid urejevanja mednaro-dnih zadev po mirni poti. Dokler se države ne bodo odločile, daopustijo svojo suverenost, je dejanska mednarodna avtoriteta vobliki zvezne oblasti edino primerno sredstvo za preprečitev voj-ne. Prav tako je ena od njegovih bistvenih značilnosti uporaba t.i.univerzalne gostoljubnosti (l’hospitalité universelle) že napovednekaj let stoletij kasnejše uveljavitve mednarodnega priznanjapravic človeka.

V določeni meri je mogoče govoriti o kontinuiteti tematike ozagotovitvi miru tudi za čas prehoda od 18. v 19. stoletje in za19. stoletje samo.

Za to obdobje je značilno:a) medtem ko traktate o miru v predhodnem obdobju označuje-

ta prevlada domišljije in utopičnost, se v pristopih do omenje-ne tematike že jasneje razpoznavajo odsevi pomembnih pre-mikov v ustroju mednarodne skupnosti, posebej pojav in po-sledice francoske revolucije. Od tod bolj izražena prisotnostpragmatičnosti;

b) medtem ko je spoznavni interes še vedno osredotočen na za-gotovitvi miru in preseganju anarhičnega stanja v mednarodniskupnosti, so zaznavni rahli premiki, ko gre za obravnavo sve-ta kot tudi za analitične enote v njem. V prvem primeru je prinekaterih piscih že viden odmik od zgolj evropocentrističneoptike k dojemanju sveta kot splošne skupnosti (Kant, Ben-tham, Abbé de Saint Pierre itd.), v drugem primeru pa za po-skus omehčati prevladujoči vzorec države kot osrednje analiti-čne enote v prid federativne formule;

12

c) prav uvajanje federativne formule v razpravo o ustvaritvi ra-zmer za trajnejši mir je izzvalo veliko nasprotij, ki so jih vnesliv javnost mnogo bolj kot kdaj koli poprej s posledico, da po-stopoma nastaja “pozorna javnost” tudi za mednarodne od-nose;

d) zlasti za obdobje 19. stoletja je treba trditi, da se tudi v tehrazpravah že čutijo posledice globljih premikov v razvojudružb, konkretneje impulzov, ki so jih v te razprave vnašali pr-vi rezultati industrijske revolucije. Predvsem je tematika fede-ralizma kot oblike poti k zagotovitvi miru spodbujala polemi-ke, kjer je v prvi vrsti treba omeniti stališča J.J. Rousseauja, kisicer v to tematiko neposredno ni posegel, ampak je v spisuJudgement kritiziral projekt Abbéja de Sainta Pierra. Menil je,da tako omenjeni pisec kot tudi nekateri drugi zagovorniki fe-deralizma idealizirano opisujejo prihodnjo družbo, da je prinjih prepogosto razvidna zamenjava ciljev s sredstvi in da je si-cer zvezna struktura mednarodne skupnosti ugodnejša odvzporednega obstoja (juxtaposition) držav, vendar je za pre-hod vanjo treba jasneje določiti pogoje in postopek.

Med pomembnejše pisce, ki so tej tematiki posvečali poseb-no pozornost, sodi vsekakor Proudhon. Da ji je posvečal tolik-šno pozornost, je moč pripisati njegovi izčrpni obravnavi vojne,njeni zgodovinski vlogi in družbeni funkciji, od koder je z nači-nom funkcionalističnega navdiha napovedoval njeno izginotje.Če je dopuščal, da bodo nasprotja med državami še obstajala, jehkrati menil, da jih bosta mehčala in izrinjala ekonomija in proiz-vodnja, ki bosta močno vpili energije človeštva. Na ta način bousihala vojaška oblika družbene tekmovalnosti. S federalizmomkot obliko organizacije, primerne za celoto družbenih odnosov,bi bilo mogoče zrahljati in razbijati strašno težo avtoritete državein po tej poti zagotavljati mir.

Tudi A. Comte, sicer utemeljitelj pozitivizma, se ni mogel izo-gniti skušnjavi, da bi svoje zamisli o univerzalni harmoniji mate-rializiral v projektu o mednarodni organizaciji. t.i. Pozitivnem za-hodnem komiteju (Le Comité positif occidental), za katerega si-cer ni uporabil oznake zvezne ustanove, poveril pa mu je polno-močja in atribute, značilne za zvezno oblast. Še posebej je zanjpomembno, da njegov sistem ni bil namenjen samo Evropi – po-

13

stopni proces njegove graditve naj bi se sicer začel na tej celini,marveč naj bi zajel celoto človeštva, postal splošen.

Tako zanj kot tudi za nekatere druge pisce – zagovornike fi-lozofije napredka (Constant, Saint Simon) velja, da so v prvihučinkih industrializacije videli pomembno spremembo v naravidružb, med katere sodi tudi možnost ukinitve vojne, kajti, tako so menili, ukinitev vojne je zapisana v spontani evolucijidružbe.

Na robu razprav o zagotovitvi miru je treba navesti še glasove,ki so videli takšne možnosti v vlogi in možnostih morale, kjer iz-stopajo nekateri pesniki in pisatelji (Lamartine, V. Hugo, tudiTolstoj).

Obdobje 19. stoletja je obdobje ustvarjanja strukturnih pred-postavk za sodobno mednarodno skupnost, ki jih vidimo v rezul-tatih prve in druge faze industrijske revolucije, druge faze koloni-alne ekspanzije, uveljavitvi državne ideje in integracije, pojavu pr-vih mednarodnih vladnih organizacij, napredku mednarodnegaprava in njegovi kvantitativnosti in pa dozorevanju konflikta meddelom in kapitalom. Odsevi teh globalnih premikov v strukturimednarodne skupnosti so bili najjasneje izraženi v vzponu, ki gadoživlja meščanska politična ekonomija z deli Huma, Smitha inRicarda, katerih stiki s tematiko mednarodnih odnosov so vidniv tezah, da specializacija v mednarodni delitvi dela in razmahsvetovne trgovine krepita mir. Upravičeno je mogoče trditi, da sev njihovih delih izraženi spoznavni interes obrača v splošnomednarodno skupnost, katere podlaga je svetovni ekonomskitrg. Na drugem polu takšnega pristopa pa se pojavljata Marx inEngels s kritiko meščanske politične ekonomije in s tezo, da je mednarodno politiko razumeti kot spopad razrednih intere-sov. Na tej črti je mednarodne odnose razumel tudi Lenin, predvsem z besedilom “Imperializem kot najvišji stadij kapita-lizma”.

Srečujemo se z novim obdobjem v razvoju mednarodnih od-nosov in v zvezi s tem tudi z “novim” načinom razmišljanja onjih. Država sicer še ostaja temeljna analitična enota, primat zu-nanje politike je še neokrnjen, razumevanje mednarodnih zadevše odvisno od dejavnika moči kot možnosti za uresničevanje in-teresov z uporabo nasilja, vendar pa se položaj držav začenjaspreminjati toliko, kot zahteva dejavnik “konteksta”, to sta “vdor”

14

drugih subjektov mednarodnih odnosov v prostore politike in papojav novih načinov uresničevanja ciljev in interesov, ki sta jihproizvedli znanost in nova tehnologija.

***V besedilu, ki je bilo namenjeno kritični presoji do zdaj dose-

ženih rezultatov pri graditvi globalne teorije mednarodnih odno-sov, je ameriški teoretik S. Hoffman zapisal: “Ne bi hotel vzbuja-ti vtisa, da nastopam v vlogi imperialista v tej relativno nezreliznanosti o mednarodnih odnosih, menim pa, da bi mogla biti ar-hitektonska vloga, kakršno je Aristotel namenil znanosti o poli-su, danes poverjena znanosti o mednarodnih odnosih, kajti ti sov dvajsetem stoletju postali resnični pogoj našega vsakdanjegaživljenja” (S. Hoffman 1960: 4).

V predhodnem poglavju smo krajše in s tem tudi nepopolnoorisali razvoj razmišljanj o mednarodnih odnosih in v tem orisudosegli točko, ko so ta razmišljanja že dosegla razsežnosti sploš-ne mednarodne skupnosti, “le monde fini”, kot jo je posebejomenil pesnik Verlaine. Tem razsežnostim namenjena razmišlja-nja dopolnjujemo s širšo razpravo o evoluciji mednarodnih od-nosov, vse od njihovih zgodnjih začetkov do obdobja, ko zanj ve-ljajo prej navedene Hoffmanove besede.

V Uvodu v kritiko politične ekonomije je K. Marx zapisal, “daje buržuazna družba najrazvitejša in najbolj raznovrstna zgodo-vinska organizacija proizvodnje. Kategorije, ki izražajo njene od-nose, razumevanje njene razsežnosti, zato hkrati omogočajo vpo-gled v razčlenjenost in produkcijske odnose vseh propadlih druž-benih oblik, ki je na njihovih razvalinah zrasla in katerih še ne-premagane ostanke deloma zdaj vleče s seboj, deloma pa so segoli nastavki razvili v izoblikovane pomene… Anatomija človekaje ključ za razumevanje anatomije opice” (Karl Marx 1968: 39).

Če bi te Marxove besede uporabili za raziskovanje razvoja me-dnarodne skupnosti do stopnje, ki jo je dosegla danes, potem jev “času kot prostoru za razvoj” meščanska kapitalistična revoluci-ja izhodiščna točka slehernega nadaljnjega razvoja, pa tudi razvo-ja mednarodne skupnosti, hkrati pa tudi ključ za razumevanjerazčlenjenosti mednarodnih skupnosti, iz predhodnih obdobij,to je iz predkapitalističnih oblik, ki se kot take pojavljajo kotpredzgodovina. Zaradi nizke stopnje proizvajalnih sil, delitve de-

15

la in notranjih komunikacij, prevladujoče kmetijske proizvodnje,zemljiškolastninske narave kapitala, majhne vloge blagovne proi-zvodnje za življenje teh družb je bila medsebojna povezanost ozi-roma medsebojna odvisnost njihovih sestavnih delov bodisi eno-stranska bodisi nepomembna, kar se je izražalo tudi navzven. Stem merimo na nerazvitost mednarodnih odnosov, zaprtost po-sameznih družb v okvire območij, podcelin in celin ter na ne-strukturirano mednarodno okolje, kar je značilno za vse pred-hodne mednarodne skupnosti. Tako moremo o mednarodnihodnosih govoriti le v smislu posrednih institucionaliziranih od-nosov, če so to omogočali dejavniki zemljepisne in družbeno-funkcionalne bližine, medtem ko je bila navzven obrnjena eko-nomska širitev nesistematična, njeni dosežki so bili slučajni do-sežki, ki so bili najpogosteje uporabljeni na kraju samem od os-vajalskih vojska, kar pomeni, da so imeli relativno skromno vlo-go in učinke na domačo ekonomiko.

S tem ne zanikamo pomena, ki ga imajo ta obdobja za nasta-nek in razvoj pomembnih političnih in pravnih načinov, ki so bilinamenjeni urejevanju mednarodnega komuniciranja na posredniravni. Ti so v določeni meri oziroma vlogi ostali ohranjeni še da-nes, kar dokazuje tezo o kontinuiteti mednarodnih odnosov natej ravni.

Prve postavke za sodobne mednarodne odnose in za sodo-bno mednarodno skupnost so bile podane s politično emanci-pacijo od Cerkve in cesarstva, z revolucioniranjem evropskegafevdalnega reda, s prebojem blagovno-denarnega gospodarstva,z utemeljitvijo politične suverenosti iz funkcionalnih potreb pokonkretnem uresničevanju razvijajočega se nacionalnega trga in sprvimi oblikami meščanske družbe kot protagonistom kapitali-stičnega načina proizvodnje. Bistvenega pomena za razumevanjezveze med pojavom moderne države in modernega mednaro-dnega sistema je sprostitev vseh energij družbe v prid razmahuproizvajalnih sil, povečanju proizvodnje in storilnosti in političnovodenje teh procesov v državi, ne samo navznoter, marveč tudinavzven. Tako je mednarodni sistem – kot množica povezav mednjegovimi sestavnimi deli, državami – kot svetovni trg vstopil vnašo zgodovino.

V tem procesu si je Evropa s svojim dinamičnim zahodnim je-drom – Španijo, Portugalsko, Nizozemsko, Anglijo in Francijo –

16

zagotovila prevladujoč položaj v svetu, najprej v prvi fazi koloni-alne revolucije, nato pa v 19. stoletju z industrijsko in prometno-tehnološko revolucijo, ko je bila njena gospodarska, tehnološkain komunikacijska premoč nad drugimi deli sveta uresničena vimperializmu kot konkretni praksi meščanskega svetovnozgo-dovinskega gledanja (B. Willms 1952: 5. Podčrtal V.B.). V temobdobju so bile zunanje naložbe in zunanja trgovina dejanskimotor rasti; zunanja trgovina je bila za kapitalistične države nuj-na, če naj bi ohranjale tempo domačega razvoja, zato je bila siste-matična in trajna.

Francoska revolucija, ki jo ima Hegel za osrednji dogodek innajvečji dosežek v človeški zgodovini (B. Willms 1972: 52), je zvelikanskimi koraki, ki jih je napravila meščanska družba XVIII.in XIX. stoletja, dosegla končno točko meščanske emancipacijein hkrati tudi začetek dolgega pohoda nacionalne in političneemancipacije s tem, ko so bili družbeni odnosi organizirani napodlagi splošnih načel in ko je človek kot edini subjekt družbeneresničnosti in sveta postal subjekt prava in države.

In končno: razvoj modernega mednarodnega sistema je ozna-čen z bistveno prvino mednarodnih odnosov, to je suverenostjo,utemeljeno na ozemlju.

Družbeni in politični procesi v obdobju 19. stoletja so razvilitemeljne strukturne predpostavke za mednarodno skupnost, vkateri živimo. Tako sta obe fazi industrijske revolucije s prevladu-jočim položajem njenih nosilcev – zahodnoevropske države inZDA kot njihov civilizacijski podaljšek – zagotovili reprodukcijotega položaja na svetovnem trgu tudi za obdobje XX. stoletja inčezenj. Z rezultati te revolucije in s prometno-tehnološko revolu-cijo se je kristaliziralo stanje, ki ga danes opredeljujemo kot ra-zviti industrijski sever in nerazviti kmetijski jug, širitev kapitali-stičnega načina proizvodnje, “ki pred seboj podira vse kitajske zi-dove”, z njej inherentnim izkoriščanjem pa je razširila razredniboj v mednarodne razsežnosti, ne da bi pri tem mislili zgolj naorganizirane oblike zavestnega razrednega boja.

Obstaja hipoteza z izkustveno vsebino, da se je izkoriščevalskirazred kot prevladujoči razred v tem obdobju in v konfrontaciji sproletariatom konstituiral na mednarodni ravni ne samo kot ra-zred po sebi, marveč tudi kot razred zase (E. Krippendorff1975: 79. Podčrtal V.B.), česar za izkoriščeni razred ne moremo

17

trditi, od tod tudi nekatere predpostavke mednarodnega razre-dnega boja v obdobju, ki je sledilo, s konfrontacijo dveh naspro-tujočih družbenoekonomskih sistemov, katere nosilke so bile dr-žave in katerega delni izid je bil pogojen prav s tem dejstvom, toje, da so v njej zmagale države, ki so imele vse prednosti, ki jimjih je dala meščanska kapitalistična revolucija. S temi procesi, na-dalje z uveljavitvijo narodne ideje, s pojavom mednarodnih vlad-nih organizacij, z večjim pomenom in vlogo mednarodnega pra-va, ki je že dobilo naravo kvantitativne splošnosti, z velikimi spre-membami v posameznih družbah – preboj množičnih občil, po-gojen s prodorom pismenosti, z izražanjem javnega mnenja, zvse večjo politizacijo množic in s tem tudi pluralizacijo – se že v19. stoletju nakazuje in oblikuje protislovna zgradba mednaro-dne skupnosti in mednarodnih odnosov, določenih s tem, da sovanje vključene državno organizirane industrijske družbe z njimpodrejeno periferijo, ki jih tržnokonkurenčni boj in odnosi kon-kurence silijo v konflikte, obenem pa jih povečana zemljepisnabližina hkrati z njihovimi strukturnimi, kulturnimi in drugimilastnostmi žene v potrebe usklajevanja njihovih interesov v plura-listični skupnosti. To usklajevanje jih vodi k vse višjim stopnjamprilagajanja, uresničevanje njihovih ciljev pa ponekod že presegaokvire sodelovanja in se razvija v procese združevanja. Gre za ob-dobje, ko ima medsebojna odvisnost podlago v svetovnem trgu.

Zaradi tega obstajajo dokazi za vzpostavitev enačbe: medna-rodni odnosi – soodvisnost in za njeno potrditev, kot jih daje so-dobna mednarodna skupnost, česar pretekli mednarodni odnosiin stopnja njihovega razvoja ne dajejo. V njej se namreč stalnopovečuje gostota vsestranskih ekonomskih, prometnih, kultur-nih, znanstvenih in drugih stikov, občutno narašča t.i. ekološkaodvisnost med posameznimi globalnimi družbami, uničevalnanarava sodobnega orožja vse bolj ogroža njihov obstoj, naraščadružbenogospodarska odvisnost in sodelovanje itd. V jeziku si-stemskega pristopa se z inputom iz okolja, to je mednarodneskupnosti kot celote v mednarodni sistem, in z outputom iz tegasistema v mednarodno okolje, zgoščuje medsebojna odvisnoststrukturnih elementov v mednarodni skupnosti, kar se izraža ta-ko v institucionaliziranih kot tudi neinstitucionaliziranih poveza-vah. Sodobna mednarodna skupnost dokazuje v primerjavi spredhodnimi mednarodnimi skupnostmi izredno obilje in boga-

18

stvo različnih posebnih oblik konjunktivnih in disjunktivnih pro-cesov v povezavah med globalnimi in drugimi družbenimi skupi-nami, tako sodelovanja, prilagajanja, vključevanja, združevanjaitd. kot tudi tekmovalnosti in konfliktov. Čeprav ne edini, pa jeprav to obilje razlog za sorazmerno neraziskanost teh povezav vnjihovem posebnem izražanju na področju mednarodnih odno-sov (Benko 1987: 9).

Bržkone je visoko stopnjo medsebojne odvisnosti najlažjeugotoviti v mednarodnih gospodarskih odnosih zaradi razvojamednarodne trgovine, v katero je dejansko vpet sleherni subjektv mednarodni skupnosti. Podobno velja tudi za mednarodne po-litične odnose, ko se lotevamo njihovega problema z vidika zago-tovitve mednarodnega miru in varnosti, saj govorimo o nedelji-vem miru, kar v bistvu pomeni mir in varnost v medsebojni odvi-snosti. Najpomembnejši institucionalizirani izraz tega sta obstojin delovanje Organizacije združenih narodov, vendar se ob njejpojavljajo in uveljavljajo še druge mednarodne vladne organizaci-je regionalne ali pa posebne narave. Na pravnem območju ureja-nja medsebojne odvisnosti v pomenu pravic in dolžnosti sleher-nega subjekta mednarodnega prava je ta stopnja razvidna prikvantitativni splošnosti mednarodnega prava.

V tej mednarodni skupnosti je zlasti v obdobju zadnjih petnaj-stih let doživela velik pomen in vzpon zahteva po zaščiti človeko-vih pravic, ki jo je razumeti tudi kot dopolnitev vse širšega spreje-manja splošnih vrednot iz virov, ki jih je najti v dosežkih zaho-dnoevropske kulture, razumevanja in zagotavljanja demokracijein enakopravnosti.

Razvoj prometne tehnologije je v neslutenem obsegu omogo-čil pretok informacij, znanja in idej z rezultati, ki jih vidimo v po-javu, pa tudi zatonu splošnih splošnih ideologij v njihovem, šenedavnem spopadanju na mednarodni ravni in pa znotraj posa-meznih družb.

Če torej strukturo sodobne mednarodne skupnosti in njenekonstitutivne elemente – objektivne dejavnike razvoja, subjekte,procese in odnose ter norme – uporabimo kot ključ za razumeva-nje anatomije predhodnih mednarodnih skupnosti, za kar smouporabili metodo sestopanja, prihajamo do teh sklepov: a) sodobna mednarodna skupnost je splošna, v njene okvire je

zajet ves svet, v katerem živimo. Podlaga te splošnosti je sve-

19

tovni trg, politično izražanje nedeljivosti miru, medtem ko sepravni vidik izraža v kvantitativni splošnosti mednarodnegaprava.V primerjavi z njo so bile predhodne mednarodne skupnostiregionalne, sodelovanje oziroma odnosi med njimi so bili boljali manj nesistematični oziroma sporadični, pogoj zanje je bi-la zemljepisna bližina;

b) sodobni mednarodni pojav je globalni pojav. To pomeni, dase v njem povezujejo in združujejo številne razsežnosti z razli-čno privlačnostjo, od političnih, gospodarskih, ideoloških,vojaških in tehnoloških do pravnih, znanstvenih, kulturnih indrugih. In ne samo to: obstaja ozko prežemanje notranjega inzunanjega, njuna dialektika. To prežemanje je razvidno navseh ravneh institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih po-vezav, predvsem sodelovanja in konfliktov. Eden od dokazovtega prežemanja in medsebojnega povezovanja ter pogojeva-nja procesov znotraj posameznih družb in v mednarodni sku-pnosti je v tem, da zlasti v obdobju po koncu druge svetovnevojne deluje sindrom internalizacije mednarodnih in interna-cionalizacije notranjih družbenih in političnih konfliktov. Pravtako je mogoče govoriti o vplivanju splošnih ideologij na pro-cese znotraj posameznih družb, njihovih teženj, da svoje she-me razvoja projicirajo v mednarodno skupnost itd. Od tod tu-di sorazmerno široko politično in organizacijsko zaledje vode-nja mednarodnih zadev v posameznih družbah, razvitost po-stopkov in mesto, ki ga ima soglasje pri odločanju o njih.Povezovanje in prepletanje procesov znotraj sfer notranjega inmednarodnega je očitno tudi v vse večjem deležu – v primerja-vi s predhodnimi obdobji – ki ga imata javnost in javno mne-nje pri vplivanju na zunanjo politiko, deloma pa tudi na pro-cese, ki potekajo na svetovni ravni. V pri-merjavi s sodobno mednarodno skupnostjo mednarodni po-jav v preteklosti ni imel globalne narave. Povezave so bileomejene na politično, deloma tudi gospodarsko področje,zveza mednarodnih odnosov in procesov znotraj posameznihdružb je bila rahla, zatorej tudi stopnja politične in organiza-cijske razvitosti ni bila visoka;

c) značilnost družbenoekonomske baze mednarodnih odno-sov je v njeni heterogenosti, to je v obstoju držav z različni-

20

mi družbenoekonomskimi sistemi in z različno stopnjodružbene razvitosti. Tektonski premiki, do katerih je prišlo1989. na vzhodu evropske celine, so sicer spremenili družbe-noekonomsko naravo političnih sistemov držav s tega podro-čja – odprava njihove realsocialistične narave – niso pa po-vzročili enakih premikov tudi v drugih delih sveta (Kitajska,Vietnam, S. Koreja, Kuba), prav tako kot obstaja tudi za ob-dobja pred nami povsem realna možnost, da se neskladjemed razvitimi in nerazvitimi območji v svetu bistveno ne bozmanjšalo. V nasprotju s temi oznakami so značilnosti predhodnih med-narodnih skupnosti – predvsem tistih pred prebojem kapitali-stičnega načina proizvodnje – v nizki stopnji njihove strukturi-ranosti, v manjšem številu subjektov, prevladujoči razsežnostipovezav, ki se omejujejo na politično oziroma diplomatskopodročje, v skromnem inputu okolja v mednarodni sistem,pa seveda tudi v skromnem skladu pravnih in političnih in-strumentov, mehanizmov in institucij za njihovo usmerjanjein urejevanje;

d) v našem razmisleku še zadnja, pomembna razlika med sodob-no mednarodno skupnostjo in predhodnimi mednarodnimiskupnostmi. Zanje nikoli, in to kljub neštevilnim vojnam inpustošenjem, ki so jih izzvale, ni obstajalo vprašanje prežive-tja. Zaradi razvoja vojaške tehnologije, predvsem pojava atom-ske in jedrske bombe ter možnosti njune uporabe, se vpraša-nje preživetja civilizacije pojavlja kot temeljno vprašanje inprav gotovo so izraz skrbi zanjo besede A. Einsteina, “da jepotreben nov način razmišljanja, če hoče človeštvo preživeti”.Prav isto pa velja tudi za drugo, prav tako resno nevarnost, kiizhaja iz čezmerne uporabe potrošnih in drugih dobrin, ki za-struplja ozračje in povzroča ogromne motnje v svetovni ekolo-giji. Do zdaj bolj ali manj neuspešne svetovne konference oekološki problematiki dokazujejo, da “nov način razmišljanja”tudi na tem področju še ni prevladal.Gre torej za izrecno samomorilsko naravo moderne civilizaci-je in z njo tudi mednarodne skupnosti.

Struktura sodobne mednarodne skupnosti, procesi, ki v njejpotekajo in s svojimi rezultati napajajo mednarodni sistem in

21

obratno, celovitost akcij in reakcij, kakršna je razvidna na obehpodročjih, opravičuje trditev, da je za opisovanje, razumevanje,pojasnjevanje, pa tudi predvidevanje treba poseči po orodjih zna-nosti. V primerjavi s predhodnimi, bolj ali manj temeljnimi, po-gostoma enostranskimi in površnimi vpogledi v mednarodneodnose, obstajajo danes boljše razmere kot v preteklosti, ki jih vi-dimo predvsem v stopnji razvitosti teh odnosov. Dejstvo, da je tarazvitost postala “razvidna” zlasti v obdobju dvajsetega stoletja,je vidno tako v konstituiranju znanosti o mednarodnih odnosihkot tudi rezultatih, ki so bili v njej do zdaj doseženi.

***Vprašanje mednarodnih odnosov, njihovih začetkov in razvo-

ja, oblik in vsebine ter mesta, ki ga imajo v evoluciji družbe, je vbistvu vprašanje soodvisnosti v družbenih procesih oblikovanihin do zdaj na teritorialnem obeležju zasnovanih globalnih družbin njihovih strukturnih elementov, ki se nasproti svojemu okoljuobnašajo ekskluzivno ali, natančneje, ozemlja, ki ga zasedajo sprebivalstvom na njem in oblastjo nad njim, je avtonomna politi-čna entiteta v odnosu do drugih na istih lastnostih delujočihentitet.

To na videz samoumevno, celo banalno ugotovitev o poveza-nosti razvoja mednarodnih odnosov z razvojem soodvisnosti jepo našem mnenju treba izraziti eksplicitno, ker lahko raziskova-nje razvoja in strukture soodvisnosti bistveno pripomore k razu-mevanju razvoja in strukture mednarodnih odnosov tako v da-nem obdobju kot v procesih kontinuitete in diskontinuitete.

Definicija, ki jo ponujamo v razmislek z namenom, da z njopostavimo izhodišče za utemeljitev znanosti o mednarodnihodnosih, vsebuje izraze, ki so bodisi v njej neposredno navedeni,bodisi so s tematiko mednarodnih odnosov tesno povezani. Tonajprej velja za izraze “mednarodni odnosi”, “mednarodna skup-nost”, “mednarodna politika” in “zunanja politika”, treba pa jerazložiti tudi “odnose”, ker je upravičena domneva, da ta izrazdokaj nedoločeno odkriva, kaj se dogaja v mednarodni skup-nosti.

Da so razsežnosti sodobne mednarodne skupnosti – in to nesamo v zemljepisnem smislu, marveč tudi glede na številčnost vnjej prepoznavnih dejavnosti subjektov – širše kot v preteklosti,

22

smo že ugotovili v predhodnem poglavju, natančnejšo določitevsubjektov, ki v njej delujejo, daje D. Singer, ki navaja, da v med-narodni skupnosti delujejo “intranacionalne entitete, ekstranaci-onalne entitete, nacionalne države, mednarodne koalicije, me-dnarodne organizacije, pa tudi posameznik (D. Singer 1969: 21-28), kar je empirično mogoče dokazati in kar je možno uporabitikot argument za trditev, da skoraj do nedavnega uporabljeniizraz “meddržavni odnosi” kot sinonim za mednarodne odnoseni ustrezen. Atribut “mednarodni” je nedvomno širši od atributa“meddržavni”, ki bi ga mogli pogojno uporabljati tedaj, ko ga ra-zumemo v kombinaciji s “politiko”, to je “meddržavna” ali papogosteje “mednarodna politika”. Če smo v zvezi s tem izrazilirahlo distanco z uporabo besede “pogojno”, smo to storili zato,ker obstaja v literaturi dokaj jasno izraženo stališče, “da v ‘me-dnarodno politiko’ (international politics) sodi le obravnava de-javnosti ‘primarnih skupin’ (F. Gross 1954: 4, 24, 49) oziroma daobravnava ‘mednarodne politike’” pokriva “politično sfero” (Fi-field), kar bi mogli razumeti kot prevlado vzorca države v pristo-pu do mednarodnih odnosov.

Vprašanje razmerja med “mednarodnimi odnosi” po eni in“zunanjo politiko” po drugi strani je dvojno. Po eni strani se ta-ko “mednarodni odnosi” kot “zunanja politika” dogajajo v pro-storu mednarodne skupnosti, po drugi strani pa je z “zunanjopolitiko” razumeti dejavnost določene države, ki poskuša s svo-jim vplivanjem in skladno z interesi, kakršne ima, spreminjati re-alnosti v mednarodni skupnosti. “Mednarodni odnosi” so torejširši, zajemajo ves prostor mednarodne skupnosti in vse subjek-te, ki v njej obstajajo ne glede na to, ali imajo naravo subjektovmednarodnega prava ali ne.

Na tej točki se odpira vprašanje kategorije “mednarodne sku-pnosti”, o kateri obstajajo različne interpretacije.

Na kratko bi jih opredelili takole: a) mednarodne skupnosti ni. Edina resničnost v mednarodnih

odnosih so države, b) mednarodna skupnost obstaja, in sicer kot vsota njenih su-

bjektov in povezav med njimi (institucionalistično razumeva-nje mednarodne skupnosti),

c) mednarodna skupnost je posebna oblika družbene organiza-cije, ki ima svoj poseben obstoj in svojo posebno dinamiko,

23

posledica tega je, da ta mednarodna skupnost, nadrejena dr-žavam in drugim subjektom, ki v njej obstajajo in delujejo (so-ciološko pojmovanje mednarodne skupnosti).

Izraz teh različnih interpretacij so tudi različni izrazi, ki jihuporabljajo za kategorijo mednarodne skupnosti.

Raziščimo najprej vsebino zgoraj omenjenih razumevanj me-dnarodne skupnosti.

Izvor stališč, da mednarodne skupnosti ni, je treba iskati priHobbesu in Heglu.

Medtem ko je za Hobbesa vojna normalno stanje, kar je po-sledica tega, da se države odločajo zanjo vedno tedaj, ko sodijo,da bi mogle tako uresničevati svoje interese, je za Hegla državaedina resničnost v mednarodnem življenju, ki ob sebi ne dopu-šča obstoja nekega višjega, državo omejujočega reda.

Trditev, da mednarodni odnosi ne potekajo v neki skupnostioziroma da te skupnosti ni, ker v mednarodnih odnosih obstajastanje anarhije, je v bistvu utemeljena na analogiji z notranjimidružbenimi in političnimi procesi ter odnosi, ki se razvijajo dru-gače kot v sferi mednarodnih odnosov glede na to, da v državahobstaja vlada z monopolom oblasti in fizične prisile, ki ga ni vmednarodni skupnosti.

Institucionalistično razumevanje mednarodne skupnosti jeutemeljeno v Grotiusu, njegovih predhodnikih de Vitorii in Sua-rezu in nasledniku Puffendorfu.

Tudi to razumevanje v bistvu izhaja iz analogije z notranjepoli-tičnimi odnosi v državi. Medtem ko v teh odnosih deluje oblast,takšne oblasti v mednarodni skupnosti ni, posledica tega pa jemednarodna anarhija. To stanje pa je mogoče preseči – takšna jebila Grotiusova misel – oziroma takšno stanje je preseženo na te-melju solidarnosti držav, ki za boljše organiziranje ter vodenjeteh odnosov uporabljajo mednarodno pravo in njegova pravila.Takšno razumevanje mednarodnih odnosov kot pravnourejeva-nih odnosov in takšno razumevanje mednarodne skupnosti kotsistema, znotraj katerega potekajo ti odnosi, torej zavrača Hob-besova stališča o vojnah kot o normalnem stanju stvari, ki so na“isti črti” z Machiavellijem in Heglom, namreč da pravna in mo-ralna načela, čeprav obstajajo, ne morejo omejevati držav v nji-hovih razmerjih.

24

Torej bi mogli na podlagi teze, da “kjer je pravo, tam je tudiskupnost” (ubi jus ibi societas), govoriti o obstoju mednarodneskupnosti. Tako jo opredeljujejo tudi nekateri teoretiki z obmo-čja nekdanje Jugoslavije, npr. prof. Andrassy (“mednarodna sku-pnost je tista, v kateri se je razvil določen sistem pravil mednaro-dnega prava”) (J. Andrassy 1958: 3), prof. Ibler (“mednarodnaskupnost tvori neobhoden ambient, v katerem velja mednaro-dno pravo in v katerem je mednarodno pravo aplicirano”) (V.Ibler 1960: 10) in prof. Avramova (“mednarodno skupnost mo-remo obravnavati z več vidikov, in sicer a) kot prostor, znotraj ka-terega delujejo pravila mednarodnega prava, to je v smislu terito-rialne opredelitve mednarodnega prava, b) kot skupnost, ki jepovezana s procesi, ki tvorijo materialne temelje družbe in omo-gočajo obstoj in razvoj držav kot samostojnih enot in c) ki je for-malno organizirana skupnost s svojimi lastnimi organi, ki so spo-sobni urejevati odnose med njimi”) (S. Avramova 1963: 61).

Te in podobne razlage mednarodne skupnosti dajejo pouda-rek obstoju pravil mednarodnega prava, ki urejujejo odnose mednjegovimi subjekti in določajo norme njihovega obnašanja.Funkcija teh pravil je, da se na ta način vzdržuje določeno ravno-težje med dejavniki enotnosti in različnosti v mednarodni sku-pnosti, za katero je – kot smo že ugotovili – značilen pluralizemsubjektov in odsotnost neke najvišje avtoritete, ki bi se ji podreja-li, hkrati pa tudi rastoča medsebojna odvisnost. Ker pa mednaro-dno pravo kot subjekte opredeljuje predvsem države – po defini-ciji so mednarodne vladne organizacije derivativni subjekt me-dnarodnega prava – je torej očitno, da institucionalistični pristopdo kategorije mednarodne skupnosti kot pravne skupnosti po-stavlja v ospredje države, hkrati pa zanemarja druge subjekte, če-prav je res, da se tudi v teoriji mednarodnega prava že prebijaspoznanje o tem, da je treba upoštevati pravno subjektivnost ne-katerih drugih subjektov v mednarodni skupnosti, kot na primernarodov in posameznikov. Ozkost tega razumevanja je razvidnatudi iz tega, da je ob siceršnji krepitvi posegov države v mednaro-dne odnose – njihova teža je vse večja na področjih mednaro-dnih gospodarskih, pa tudi prosvetnih, kulturnih in znanstvenihodnosov – čutiti vzpon subjektov mednarodnih odnosov, ki nisodržave. Ta vzpon je razviden na primer v sedanji vlogi multina-cionalnih družb, ki je spodbudil nekatere pisce k razmišljanju, ali

25

je tradicionalen, celo ortodoksen vzorec o središčnem položajudržave v strukturi mednarodne skupnosti še sprejemljiv (Vernon,Nye itd.).

Institucionalistično razumevanje mednarodne skupnosti imatorej po eni strani dokaj trdno oporo v tezi, da, kjer obstaja pra-vo, tam moremo govoriti o skupnosti, torej mednarodni skupno-sti, po drugi strani pa je omejeno s tem, da vztraja pri konvencio-nalni podobi te skupnosti.

Sociološko razumevanje mednarodne skupnosti se razlikujeod institucionalističnega po tem, da razširja spekter njenih su-bjektov, kot tudi po tem, da si zastavlja vprašanje o njeni naravi.Medtem ko s svojo razširitvijo spektra subjektov držav, mednaro-dnih vladnih in nevladnih organizacij, narodov, družbenih sku-pin, mednarodnih skupin pritiska, narodnoosvobodilnih gibanjitd. konstatira nesporno stanje, pa se odpirajo vprašanja tedaj,ko naj bi odgovorili, ali naj mednarodno skupnost obravnavamokot vsoto teh subjektov ali pa kot skupnost, ki ima svoj obstoj,svoje cilje in interese in svojo lastno dinamiko.

Misel, da ima mednarodna skupnost svojo posebno naravo insvoj posebej obstoj, se je pojavila dokaj zgodaj in bila predmet fi-lozofskih in političnih traktatov od Erazma Rotterdamskega doI. Kanta, v novejšem času pa jo spodbujajo in utrjujejo mednaro-dne vladne organizacije. Kaj naj bi bil Pakt Društva narodov, Bri-and-Kellogov pakt, Ustanovna listina Združenih narodov, pa tu-di ustanovna akta nürnberškega in tokijskega vojaškega sodiščadrugega kot izrecno priznanje držav, da nad njimi obstajajo usta-nove, ki so jim nadrejene? In dalje: ali sodobni mednarodniodnosi ne dokazujejo, da se država kot do zdaj prevladujoči su-bjekt v mednarodni skupnosti podreja razvoju, katerega nosilkeso mednarodne organizacije funkcionalne narave, ko splošnostrazvoja proizvajalnih sil, komunikacij, tehnologije in znanostihkrati z novimi idejami in filozofijami spreminja politično in so-cialno življenje vsepovsod ne glede na meje držav? Ali ni zavest onjenem obstoju že prodrla, kot meni S. de Madariaga, “brezpredhodne razprave o tem” (S. Madariaga, E. Carr 1962).

Mogoče je nasprotovati trditvi, da dokumenti, ki smo jih na-vedli in so temeljnega pomena za razmislek o naraščajočem po-vezovanju mednarodne skupnosti in vse višji stopnji njene for-malne organiziranosti, že vsebujejo interese in cilje, ki si jih po-

26

stavlja, kajti, tako poteka ugovor, to so predvsem interesi in ciljinjenih subjektov. Takšno nasprotovanje je po našem mnenjuizraz stališča, da je mednarodno skupnost treba obravnavati kotvsoto njenih subjektov.

Osrednje vprašanje, ki sodi v okvir sociološkega razumevanjamednarodne skupnosti, je v določitvi vsebine konceptov “sku-pnost” in “družba”. Če naj bi “mednarodno skupnost” razumeliv smislu koncepta “skupnost”, kot to določajo v sociologiji, po-tem takšno razumevanje ne dopušča hipoteze, da ima mednaro-dna skupnost svoj lastni obstoj in dinamiko, kot tudi ne, da jenadrejena državam. In obratno: če “mednarodno skupnost”obravnavamo v smislu koncepta “družba”, potem je dopustnostomenjene hipoteze upravičena. Še več: hipotezo je mogoče razši-riti v možnost nastanka svetovne vlade oziroma svetovne države.

Zapletenost navedenega vprašanja obstaja tako v nedosledno-sti uporabe obeh izrazov kot tudi v različnem tolmačenju dejstev,ki jih kot argumente uporabljajo v prid uporabe enega ali pa dru-gega izraza. Kajti če so stvari razmeroma jasne, ko gre za oprede-litev pojmov “država” ali pa “vlada”, to ni tako, ko gre za izraza“skupnost” in “družba”.

V sociološki literaturi je pojem “skupnost” opredeljen kot “fi-zični, prostorski in simbiotični vidik človeškega skupinskega živ-ljenja”, ne pa tudi kot “psihična, premišljena, racionalna, norma-tivna in konsenzualna faza skupinske obstojnosti” (L. Wirth). Čese na podlagi takšnega razumevanja srečujemo s človeškimi bitjikot agregati populacije, ki živi na določenem prostoru in se ohra-njajo z viri, ki jim jih ta prostor daje, potem se zanje uporabljaizraz “skupnost”. Ko pa ta človeška bitja “nadgrajujejo” obstoj skomunikacijami in interesnimi vezmi, ki jim nalagajo skupne ko-lektivne cilje, katerih izvajanje zahteva skupno razumevanje sim-bolov, skupno sprejemanje norm, tedaj je dopustno govoriti odružbi, ki že ima formalno organizacijo in pravno sankcioniranostrukturo.

Da je uporaba navedene kategorije “skupnost” v razpravi o“mednarodni skupnosti” sporna, je mogoče dokazovati iz večpogledov. Prvi je ta, da za kategorijo “skupnost” ni opredeljujo-ča samo ekološka enotnost, marveč da je tudi že v svoji elemen-tarni podobi “nadgrajena” z določeno stopnjo ekonomije, delit-ve dela, pa tudi normativnega reda in nadzora, ki postaja na vi-

27

šjih stopnjah vse bolj formalizirana in politično izražena. Drugič,evolucija človeške družbe – in v njej tudi mednarodne skupnosti– dokazuje, da se opredelitev “skupnosti” kot teritorialno trdne,samozadostne in od okolja razmejene entitete umika pred priti-ski, ki izhajajo iz procesov, ki jih v družbenopolitično in gospo-darsko življenje vnaša moderna industrijska, prometna in komu-nikacijska tehnologija, podirajoč lokalne, nacionalne in regional-ne meje in ustvarjajoč globalno razprostranjenost razvoja. Obsta-jajo argumenti za trende, ki jih zaznavajo nekateri pisci kot pre-hode iz “skupnosti” v “družbo” (Gemeinnschaft in Gesellschaftpri Töniesu), prehoda od “socialnih skupin, ki so utemeljene nastatusu, k socialnim skupinam, utemeljenim na kontraaktualnihodnosih, prehoda od “homogenih agregatov”, ki jih združuje“mehanična solidarnost”, k “heterogenim agregatom”, ki jihzdružuje “organska solidarnost” (E. Durkheim) itd.

Razjasnitev vsebine navedenih konceptov “skupnost” in “druž-ba” samo delno pripomore k temu, da se odločamo o pomem-bnosti uporabe enega ali pa drugega. Potrebna je empirična in-terpretacija s poudarkom na hipotezi o “mednarodni skupno-sti”, ki ima svoj obstoj, svojo naravo, svojo dinamiko in je kot ta-ka nadrejena državam.

V prid takšni interpretaciji najprej navajamo stališče, ki ga je vsociološki literaturi izrazil T. Parssons (T. Parssons 1961).

Omenjeni pisec uvaja v razpravo o “mednarodni skupnosti”določitev razmerja med redom in skupnostjo. Red razume v smi-slu obstoja normativnega nadzora nad dejavnostmi bodisi posa-meznika bodisi skupine, ko te dejavnosti potekajo znotraj z mini-mumom stabilnosti kakega sistema združljivih meja, bistvene se-stavine tega nadzora pa so vrednote in norme. Te postanejo deldoločenega socialnega sistema tedaj, ko so institucionalizirane,da pa do institucionalizacije pride, je pogoj zanje poiskati v zdru-ževanju teh normativnih sestavin z interesi.

Uporaba Parssonsovega stališča do vprašanja mednarodneskupnosti, njenega obstoja, narave in dinamike sicer ne daje od-govora nanj, ki bi bil “brezprizivne” narave, res je namreč, da vtej skupnosti ne obstaja “alokacija vrednot”, ki bi jih določala“avtoriteta”. (Avtoritativna alokacija vrednot po D. Eastonu.)Prav tako ne obstaja “avtoriteta”, ki bi učinkovito nadzirala de-javnosti njenih subjektov, ne obstaja pravni sistem, ki bi zagotav-

28

ljal skladnost obveznosti z normativnim redom. Združeni narodinamreč niso svetovna vlada. Kljub temu pa je dopustno domne-vati, da že nastajajo nepopolni elementi razvijajočega se medna-rodnega soglasja o nekaterih bistvenih vrednotah, kot so mir,varnost, pravica do razvoja, zagotavljanje habitusa civilizacije, sa-moodločba in pa pravice človeka. Da je to tako, je mogoče argu-mentirati z nekaterimi novejšimi pojavi v mednarodnih odnosih.Strah pred možnim jedrskim uničenjem ali pa napovedanim eko-loškim zlomom je sicer formalno navzoč v dejavnostih vlad, ven-dar pa je tudi že globoko prodrl v območja, ki niso pod neposre-dnim nadzorom oblasti. Tako nastajajo zametki solidarnosti, kiprehajajo meje držav in spodbujajo proces ustvarjanja odprtihdružb tudi tam, kjer do zdaj še ni potekal.

V razpravi o mednarodni skupnosti, njenem objektivnem ob-stoju in subjektivni zavesti o tem, je uporabljiv tudi Parssonsovteorem o družbenih funkcijah, ki so prisotne v slehernem druž-benem sistemu. Gre za funkcije vzdrževanja, prilagajanja, uresni-čevanja ciljev in združevanja. O teh funkcijah bo podrobnejšarazprava v poglavju o sistemskem pristopu v teoriji mednarodnihodnosov, tukaj pa lahko ugotovimo, da je možno sleherno odteh funkcij uporabiti v prid argumentacije o posebnem obstojumednarodne skupnosti.

V definiciji, ki smo jo navedli v uvodu tega poglavja, je biluporabljen tudi izraz “odnosi”, zanj pa smo predhodno ugotovi-li, da je nedoločen in da dopušča le ohlapno interpretacijo.

Na najenostavnejši ravni je ta izraz možno razlagati z uporabosinonimov, kot so to “stiki”, “zveze”, “dejavnosti, kakršne pote-kajo tedaj, ko gre za akcijo in reakcijo”. Če prva dva izraza z“odnosi” vred ne povesta veliko in je njuna operativna raba ome-jena, pa je tretji izraz že bližje natančnejši opredelitvi tega, kar sedogaja v mednarodnih odnosih. Prav gotovo dejavnost ene stra-ni ali določneje povedano ene države še ne ustvarja razmer zaustvaritev “odnosa, odnosov”, marveč je potreben odgovor dru-ge strani, da do odnosa (odnosov) pride, ko je sprožena reakcija.Razbistritvi vprašanja, kaj je z izrazom “odnos, odnosi” razumeti,pripomore razgrnitev evolucije mednarodne skupnosti od njenihnepopolnih oblik do njene sedanje stopnje, iz katere je razvidno,da je bila vsebina in da so bile razsežnosti odnosov različne, kon-kretneje, na prvobitni stopnji soodvisnosti vse do preboja me-

29

ščanske kapitalistične revolucije in revolucije v prometni tehno-logiji so bili odnosi izraženi v pasivnem soobstoju družb, organi-ziranih v državi, v obdobjih, ki so sledila, pa je odnos, odnosemogoče razumevati v smislu pojava zapovedi, vsaj dveh razločlji-vih dejanj, od katerih je prvi vzročen. Za ta pojav uporablja D.Singer izraz povezava (interakcija) (D. Singer).

ZNANOST O MEDNARODNIH ODNOSIH

Mednarodni odnosi kot predmet proučevanjaV predhodnih poglavjih smo ugotovili, da je kritična narava me-dnarodnih odnosov zaostrena z nikoli do zdaj preseženo dilemovojna-mir, že zgodaj spodbudila razmišljanja o njihovi naravi, kiso bila sprva namenjena predvsem njihovemu opisovanju in po-skusom pojasnjevanja, nato pa tudi že ambicijam predvideti sme-ri njihovega razvoja ter jih po tej poti tudi obvladati. Vsebino tehdometov bi bilo treba čim bolj shematično razvrstiti v troje do-volj razločljivih tokov. Tako je bil prvi tok namenjen njihovemuopisovanju in razlagi, vendar tudi že z nekaterimi elementi ka-snejše “policy science” (Kautilya), drugi val graditvi bolj ali manjutopičnih modelov ravnanj in institucij, utopičnih zaradi nepre-verjene domneve, da se bo politična praksa podredila načelometike in morale, in končno tretji val, ki nastopi s koncem prvesvetovne vojne, katere splošnost in premiki tektonskega obsega,ki jih je povzročila, so dali spodbudo za razmah prizadevanj, na-menjenih konstituiranju mednarodnih odnosov.

Sprva je bil dan poudarek diplomatski zgodovini, kajti kotpravi K. Deutsch (K. Deutsch 1968, 6–7), so tako politiki kotstrokovnjaki menili, da je treba raziskati diplomatske arhive, dabi v njih našli odgovore na vprašanje o vzrokih, da je prišlo dosvetovne vojne. Ko se je v nekaj letih po njenem koncu razbliniloupanje, da bi bilo mogoče doseči mir na idealističnih pozicijah,

D r u g o p o g l a v j e

32

za kakršne se je ogreval ameriški predsednik Wilson – njegova te-za je bila, da imajo vse države enak interes za mir in ga morejozaradi tega z združenimi močmi tudi doseči – je v razmisleku omednarodnih odnosih prevladala realistična teorija nacionalne-ga interesa, elementov moči in ravnotežja moči ter kot takaobvladala znanstveno misel o mednarodnih odnosih do koncadruge svetovne vojne.

To fazo razvoja znanosti o mednarodnih odnosih opredeljujeK. Deutsch kot fazo eklekticizma, ki jo je lažje razumeti z upošte-vanjem smeri, ki jo je zlasti na anglosaškem jezikovnem področjuubrala ta znanost. Gre namreč za obnovitev že v daljnji preteklo-sti rojene ambicije služiti praktični politiki z nasveti in ekspertiza-mi, seveda v znatno večjem obsegu, tako kadrovskem kot materi-alnem. Ni nedopustno domnevati, da je v politiko vprežena zna-nost imela pomembno vlogo v težnjah zagotavljati svetovne poli-tične in ekonomske interese ZDA, ki so že s koncem druge sve-tovne vojne obvladale svetovni kapitalistični sistem.

Tako se je v “academic community”, posvečene znanosti omednarodnih odnosih, zbrala množica mednarodnih pravnikov,ekonomistov, sociologov, politologov, psihologov, vojaških stra-tegov itd., ki so s seboj prinesli tako metode kot tudi rezultate ra-ziskav z drugih družboslovnih območij z namenom, da jih upora-bijo na ožjem prostoru mednarodnih odnosov, pogostoma pravza zunanjo politiko in z njo povezano vojaško strategijo.

Razlaga te faze razvoja znanosti o mednarodnih odnosih pabi bila slej ko prej enostranska, če ne bi upoštevali, da se je oko-lje, v katerem in za katero naj bi delovala znanost o mednaro-dnih odnosih, v osnovah spremenilo. Revoluciji na vseh ravnehcivilizacije – vojaški, družbeni, tehnološki, komunikacijski itd. –naj bi odgovorila tudi revolucija v znanstveni misli o mednarod-nih odnosih.

Takšna na kratko opisana pot k vzpostavitvi discipline medna-rodnih odnosov ne vsebuje stališča, da posameznim vidikom me-dnarodnega življenja v preteklosti niso posvečali pozornosti. Najgre za filozofski, pravni, zgodovinski, zemljepisni, pa tudi gospo-darski pristop do mednarodnega pojava, v vseh teh primerih nidvoma, da imamo opraviti s sijajno tradicijo in z izrednim obi-ljem podatkov, ki so dali koristne osvetlitve in razlage posamez-nih pojavov v mednarodni skupnosti.

33

S tem pa je mogoče uvesti že prvo vprašanje, ki naj bi ga razre-šili ob konstituiranju samostojne vede mednarodnih odnosov, insicer: kakšen naj bi bil njen odnos do teh pristopov, kako seopredeliti do njih? To pa je hkrati tudi pomenilo, da je treba do-ločiti njen substrat, njen predmet, ki bi ga lahko proučevali bodi-si interdisciplinarno – s čimer bi razumeli to disciplino kot sku-pek, konglomerat, sintezo sui generis vseh ved, ki vstopajo v do-volj razločljivo področje mednarodnih odnosov – bodisi bi dejav-nosti in rezultate teh ved podredili nekemu posebnemu kotu,posebni usmeritvi, ki bi mednarodnim odnosom dala dejanskoavtonomnost.

Če smo rekli, da gre za dovolj razločljivo območje, je to vse,kakor je lahko ugotoviti. Predmet proučevanja je namreč zadovo-ljivo razmejen od drugih dejavnosti človeka in družbenih skupin,tako da ga lahko razčlenimo. Z besedami francoskega sociologaR. Arona lahko namreč govorimo o obstoju posebnega družbe-nega subsistema, ki pokriva območje mednarodnih odnosov, ka-terega temeljna značilnost je, da je decentralizirano, da je moč vmednarodni skupnosti – v primerjavi z državo – razdeljena na šte-vilne, med seboj tekmujoče in neodvisne skupine, da okolje, vkaterem se razvijajo mednarodni odnosi, nima neke najvišje av-toritete, najvišjega pravosodnega organa in pa policije, da je vnjem več središč odločanja in vsaj do nedavnega, da imajo ti tudipravico uporabiti silo (R. Aron).

Obstoj takšnega področja je nesporen. V primerjavi s politi-čno znanostjo in sociologijo je predmet proučevanja mednaro-dnih odnosov razmeroma nepovezana mednarodna skupnost.

Trditev in dokazovanje, da obstaja področje, na katero jeusmerjena znanost o mednarodnih odnosih ne pomeni, da trdi-mo in dokazujemo obstoj predmeta, s katerim se ta veda ukvarjaob že povedanem, da v to področje posegajo tudi nekatere dru-ge vede. Za določitev tega predmeta je torej pomembno, da garazmejimo od drugih, v to področje segajočih ved. Tako je trebapovedati, da mednarodno pravo proučuje sistem pravnih pravil,ki urejajo odnose med državami in na pravni ravni določajo nji-hova ravnanja. Glede na to, da je interes za znanstveno proučeva-nje dogajanja v mednarodni skupnosti rastel z razvijajočimi seoblikami institucionalizacije mednarodnih odnosov, je razumlji-vo tako to, da je mednarodno pravo ena od najstarejših ved, ki

34

se je ukvarjala z mednarodnimi odnosi, kot tudi da je dajala pe-čat prizadevanjem pronikniti v njihovo vsebino, posebej še, ka-dar se je zastavljalo vprašanje, kaj je politična vsebina pravnihpravil, njihovega nastanka v posameznih razvojnih stopnjah med-narodne skupnosti, družbene pogojenosti le-teh itd. V ožjem innazadnje omenjenem, širšem smislu pa je predmet te disciplinedoločen. Vsekakor je res, da pravnega reda v mednarodni skup-nosti ne moremo izenačevati z njo samo, kakor tudi da s pravnonormo ni mogoče zajeti celovitosti družbenega življenja v me-dnarodnih okvirih. Takšno izenačevanje bi moglo slej ko prej pri-peljati do tega, da bi s poudarjanjem pravnih vidikov institucio-nalizacije mednarodnih odnosov izgubljali stik z raziskovanjemdružbene, gospodarske in politične pogojenosti mednarodnegaživljenja.

Tudi za diplomatsko in splošno zgodovino ni dvoma, da jenjun predmet dovolj natanko opredeljen ter da razmejitev mednjima in mednarodnimi odnosi ne bi smela biti sporna. Tako sediplomatska zgodovina ukvarja s posebnimi in neponovljivimidogodki na ravni posrednih in službenih, to je predstavniškihodnosov med državami, medtem ko je osrednja organizacijskaideja v zgodovini čas glavna konceptualna enota, v njeni analiti-čni strukturi pa dogodek. Če opredelimo nalogo mednarodnihodnosov v smislu raziskovanja zakonitosti v medsebojnem obna-šanju držav in drugih, v njej delujočih dejavnikov – tako njeno na-logo opredeljujejo nekateri pisci – epistemološko ne moremoenačiti teh dveh ved z mednarodnimi odnosi.

Očitno je namreč, da je zgodovinska perspektiva za mednaro-dne odnose izredno pomembna, kar je manj razvidno tedaj, kogre za diplomatsko zgodovino zaradi njene dokaj ozke optike,zato pa toliko bolj, ko potrebujemo analizo vplivov predhodnihzgodovinskih dogajanj za nastanek in vsebino pojavov v sodobnimednarodni skupnosti. Ko namreč analiziramo mednarodne od-nose kot celoto procesov in pojavov, se moramo vprašati, kdajin pod kakšnimi pogoji je nastal določen sistem mednarodnihodnosov. V prid uresničevanja te potrebe je treba opozoriti nanekatere spremembe, do katerih je prišlo tako v perspektivi zgo-dovinarjev kot tudi v metodologiji, ki jo uporabljajo. Dovolj ra-zumljivo jih izraža uporaba izraza “zgodovina mednarodnih od-nosov” namesto zgodovina diplomacije, najlažje pa jih je moč

35

odkrivati v delih francoskih zgodovinarjev P. Renouvina in J.B.Durosellea, ki razčlenjujeta vlogo globalnih sil (forces profon-des) na odločanje političnih vrhov, to je zemljepisnih in prebival-stvenih dejavnikov, gospodarskih in finančnih sil, ideologij, ose-bnosti itd., tako kar zadeva njihove značajske posebnosti kotvpliv, ki jih nanje izvaja okolje.

Še preden bi se lotili razmerij med mednarodnimi odnosi inpolitičnimi vedami ter sociologijo, pa bi opozorili na že poveda-no stališče, da ne moremo enačiti mednarodnih odnosov z zuna-njo politiko ali s študijem te politike. Vsekakor je nesporno em-pirično dejstvo, da mednarodnih odnosov v nekem konkretnemobdobju ni mogoče razumeti, ne da bi spoznavali zunanjo politi-ko držav, ki sestavljajo konkreten mednarodni sistem. Zaradi te-ga obstaja tesno povezovanje med proučevanjem zunanje politi-ke in mednarodnih odnosov. Toda sklep, po katerem bi moglienačiti proučevanje zunanje politike s proučevanjem mednaro-dnih odnosov – oziroma da bi bilo proučevanje mednarodnihodnosov nekakšna posplošena verzija zunanjih politik, je, kotsmo že ugotovili, sporen.

Za določitev predmeta mednarodnih odnosov je posebnegapomena njen odnos do sistema političnih ved.

Za mednarodne odnose v sodobnosti je značilno, da je pojavmednarodnega izredno raznolik in obsežen. To velja tako za me-dnarodne odnose na posredni kot neposredni ravni. Mednaro-dni odnosi na posredni ravni so tisti, ki se vzpostavljajo in razvi-jajo med ustanovami držav in njihovimi za to določenimi in us-posobljenimi organi, medtem ko z neposrednimi odnosi razu-memo, z besedami H. Sprouta “vsako človeško vedenje na enistrani nacionalnih političnih meja, ki vpliva na človeško vedenjena drugi strani meja” (C.A. Manning 1967: 11, 28).

Podobno jih opredeljujejo tudi drugi pisci. Že pri opredelitviposrednih mednarodnih odnosov se nam zastavlja vprašanje, alispadajo vse raznotere oblike teh, ki se v sodobnosti z rastočimposeganjem države v mednarodne odnose še povečujejo, v pre-dmet discipline. Še bolj raznotera in celovita podoba pa se namponuja na ravni neposrednih mednarodnih odnosov. V njih senamreč pojavljajo različni dejavniki, od posameznih do “nedržav-nih” družbenih skupin, z izredno širokim obsegom dejavnosti,stopnje organiziranosti, ciljev in vrednot. Za mednarodne odno-

36

se na posredni ravni je slej ko prej odločujoče, da se pri njih po-javlja država kot nosilec procesa institucionalizacije in usklajeva-nja subjektivnega delovanja ljudi in družbenih skupin. Zaradi in-stitucionalizacije avtoritete in moči v državi, zaradi tega ker se dr-žava pojavlja praktično v vseh vidikih družbenega življenja, ker vskrajni posledici nadzira uporabo vseh materialnih virov kakedružbe, ker ima bistveno vlogo pri določanju pravil in zakonov,ki jih sankcionira s prisilo in ker ne nazadnje interpretira interesedružbe navzven, je razumljivo, da je bila od zgodnjega začetkamednarodnih odnosov postavljena v središče politične analize.To dejstvo daje mednarodnim odnosom izredno spoznavno vre-dnost, po drugi strani pa prav središčno mesto države na tej rav-ni mednarodnih odnosov povzroča netočno izenačevanje me-dnarodnih z meddržavnimi odnosi in – kar je še pomembnejše –prevladovanje sicer pomembnega, vendar pa ne edinega vidikamednarodnih odnosov, tj. njihovega institucionaliziranja, nad ra-ziskovanjem družbenih procesov v njihovem posebnem izražanjuv mednarodni skupnosti.

Če bi torej študij mednarodnih odnosov usmerili izključno nameddržavne odnose, bi tone dalo zadovoljivih rezultatov, ker bi stem predmet proučevanja postavil preozko. Mednarodni odnosimorajo kot komuniciranje med družbenimi skupinami v posebniobliki družbene organizacije, kakršna je mednarodna skupnost,spremljati in razčleniti ne samo dejavnost vlad, ampak tudi razre-dov, narodov, strank in posameznikov. Države niso namreč mono-litni bloki, znotraj njih obstajajo ideološke, interesne in druge sku-pine, ki odločajo o mednarodnih odnosih ali pa vplivajo nanje.

Toda če je usmeritev k oblikovanju meddržavnih odnosov kotmednarodnih odnosov preozka, ali je mogoče postaviti kakeokvire zato, da bi takšno proučevanje zajeli zanj pomembne po-jave?

Če se vrnemo k prej omenjeni Sproutovi definiciji in jo po-skušamo prenesti na nekatere vidike mednarodnega življenja, binjena uporaba lahko pomenila na primer naslednje: kadar potu-jejo ljudje iz države v državo, ko vzpostavljajo in razvijajo gospo-darske, kulturne, politične, znanstvene in druge stike, se po tak-šnem tolmačenju razvijajo mednarodni odnosi. Toda očitno je,da bi nas takšen globalen pristop vodil predaleč in nas oddaljilod osrednjih vprašanj in nalog pri mednarodnih odnosih.

37

Vozel je poskušal razrešiti S. Hoffman s svojo operativno de-finicijo, ki pravi, “da se disciplina mednarodnih odnosov ukvarjaz dejavniki in tipi njihovih obnašanj, ki vplivajo na zunanjo politi-ko glavnih političnih enot, v katere je razdeljen svet, torej držav”(S. Hoffman 1960: 6). S to definicijo si avtor prizadeva pokazatistrokovnjakom, ki se ukvarjajo z mednarodnimi odnosi, s čim najse ukvarjajo in čemu naj se izognejo. Tako naj bi ta definicija po-menila na primer, da je predmet raziskovanja OZN, ne pa tudisvetovna meteorološka organizacija, nadalje, da daje merilo, natemelju katerega bi mogle biti United Fruit Company kot multi-nacionalna družba ali pa Socialistična internacionala, katere vr-hovi so v nekaterih državah neposredni udeleženci državne obla-sti in politike, predmet njenega interesa, ne pa tudi Mednaro-dno združenje za politične vede, vsaj dokler ne bi znanstveniki spodročja političnih ved odločujoče vplivali na vodenje zunanjihzadev. Pač pa je dopustno domnevati, da mednarodno združenjePugwash, v katerem delujejo znanstveniki tako iz družbenih kottudi naravoslovnih ved in katerega program ter dejavnost sta na-menjena utrjevanju miru po poti konvencionalnega in jedrskegarazoroževanja, more biti predmet pozornosti znanosti o medna-rodnih odnosih.

Tako se po tej poti približujemo odgovoru na vprašanje, kak-šen je odnos mednarodnih odnosov do političnih ved, do politi-ke kot znanosti. V totalnosti in globalnosti mednarodnega po-java kot posebnem izrazu družbenih procesov in odnosov sopolitični odnosi – oziroma prevajanje družbenih procesov inodnosov v odnose politične narave – primarnega pomena. Dr-žava je kot poosebitev politične oblasti v smislu monopoliziranjauporabe oziroma razlaganja s silo, zatekanja k materialnemu pri-siljevanju kot skrajnemu sredstvu, v središču pozornosti te vede,kot je tudi v središču pozornosti politične znanosti. Če pa opo-zorimo na našo, poprej izrečeno trditev, da mednarodni odnosine zajemajmo samo odnosov med državami, ampak tudi meddrugimi subjekti v mednarodni skupnosti, da je država samo enaod družbenih ustanov, samo eden od vidikov mednarodne real-nosti, so po našem mnenju za mednarodne odnose kot veje poli-tičnih znanosti pomembni tisti strukturni elementi družbe nas-ploh in mednarodne skupnosti posebej, v dejavnostih katerih sedružbeni odnos prevaja v politični odnos (A. Bibič 1969: 24).

38

Določitev razmerij med mednarodnimi odnosi in političnoznanostjo ter v tej zvezi določitev predmeta mednarodnih odno-sov pa je pomembna tudi z nekega drugega izredno pomembne-ga vidika, ki ga velik del teoretikov s tega področja popolnomazanemarja. Kot pravi A. Bibič, se politična znanost v svojih razi-skovalnih prizadevanjih ukvarja s politiko v ožjem in širšem smi-slu. Tako meni, da je “politika družbena dejavnost, zasnovana nadružbeni delitvi dela in na njej temelječi socialni strukturi, dejav-nost, ki se nanaša na urejanje položaja človeka in strukturnih ele-mentov družbe, v razredni družbi predvsem razredov, v njihovemtemeljnem produkcijskem odnosu in pri delu nasploh, kot tudiodločanje o splošnih zadevah dane družbe ali mednarodne skup-nosti. Če se ta dejavnost realizira ali skuša realizirati prek države,govorimo o politiki v ožjem smislu besede, če pa so subjekti tedejavnosti poljubni, mislimo na politiko v širšem smislu” (A. Bi-bič 1960: 24).

S takšno opredelitvijo pa nam ne postane samo jasnejše ra-zmerje med politično znanostjo in mednarodnimi odnosi gledena zasnovanost teh na družbeni delitvi dela in na njej temelječisocialni strukturi ob upoštevanju pri tem njihovo posebno obli-ko v heterogenem okolju mednarodne skupnosti, ampak lahkotudi že izluščimo odgovor na vprašanje, kaj bi mogel biti “pose-bni vidik” oziroma kaj bi mogla biti “splošna pojasnjevalna hipo-teza” za mednarodne odnose, ki jo opredeljuje kot avtonomnoznanost, o čemer bomo govorili kasneje.

Ne sodimo, da bi bilo treba iti v podrobnosti razmejitve medmednarodnimi odnosi in sociologijo. Dejansko je črto ločnicomed njima težko določiti in ne samo to. Vprašanje je tudi, ali jesmiselno vztrajanje pri tem. Usmerjenost sociologije na razisko-vanje družbe tako v strukturalnem kot razvojnem smislu se napodročju mednarodnih odnosov izraža v proučevanju mednaro-dne skupnosti, njenih izhodišč v obstoječi geografski ali razvija-joči se družbeno-funkcionalni bližini, v njenih posameznih druž-benih skupinah oziroma globalnih družbah, nadalje v strukturi teskupnosti in njenih elementih – dejavnikih, subjektih, procesih inodnosih ter normah – in v zakonitosti njenega razvoja. Glede naheterogenost v doktrinarni vsebini ved, ki posegajo v mednarod-ne odnose in o katerih smo govorili pred tem, tako usmerjenostsociologije in sociološka teorija kot tudi sociološka metoda pri-

39

spevajo k opredelitvi “posebnega kota”, ki daje ali pa naj bi dalmednarodnim odnosom naravo avtonomnosti. Od tod tudi stali-šča nekaterih piscev, ki zaradi osredotočenosti raziskovanj namednarodno skupnost opredeljujejo to vedo kot sociologijo me-dnarodne skupnosti, pri tem pa si ne prizadevajo, da bi postavilinatančno mejo med njo in mednarodnimi (političnimi) odnosi,ko gre za raziskovanje delovanja in medsebojnih odnosov politi-čnih subjektov v mednarodni skupnosti (Tryol y Serra 1957: 18).

Do zdaj smo v naši razpravi ugotovili, da obstaja področje, kimu je namenjeno proučevanje v mednarodnih odnosih; postavilismo razmejitveno črto med njo in nekaterimi znanostmi, ki po-segajo na področje mednarodnih odnosov, in tudi že poskušaliodgovoriti na vprašanje, ali ima disciplina mednarodnih odno-sov glede na obstoj te znanosti in njene naloge kak “poseben”kot ali, kot smo tudi rekli, “splošno pojasnjevalno hipotezo”, ka-ko posebno nalogo, ki jo loči od te znanosti.

Stališča, ki zanikajo možnost nastanka in obstoja posebne ve-de mednarodnih odnosov in menijo, da zaradi obstoja ved, kiobravnavajo posamezne posebne vidike mednarodnih odnosov,ni mogoče določiti nalog “enotne” vede mednarodnih odnosov,so danes že skoraj popolnoma presežena.

Bolj odprto pa je še vprašanje, ali je ta veda neke vrste sintezasui generis ved, ki smo jih omenjali in posegajo v prostor medna-rodnih odnosov. Tako našteva Q. Wright 23 ved, ki se ukvarjajona ta ali drugačen način z mednarodnimi odnosi. Razen medna-rodnega prava, splošne in diplomatske zgodovine, sociologije inmednarodne politike navaja še mednarodne gospodarske odno-se, vojaško znanost, znanost o mednarodnih organizacijah, čenaštejemo samo nekatere. Kot pravi omenjeni pisec, “veda med-narodnih odnosov prispeva k razumevanju, predvidevanju, vre-dnotenju in nadzorovanju odnosov v razmerah univerzalne me-dnarodne skupnosti ter je hkrati zgodovina, znanost, filozofija instroka” (Q. Wright 1957: 5-7). Tako bi po Q. Wrightu koncepcijamednarodnih odnosov končala v nekakšni enciklopediji medna-rodnih odnosov, ki nas spominja, kot pravi Tryol y Serra, na re-duciranje pravne znanosti na pravno enciklopedijo, poklicano zato, da združuje in ureja podatke, ki jih dajejo posebne pravneznanosti (Tryol y Serra 1957: 18). Problem, ki se nakazuje, je vtem, ali naj mednarodne odnose razumemo v takšnem smislu,

40

torej kot združevanje posameznih ved – interdisciplinarno – pričemer posamezni pisci, ki se opredeljujejo za to stališče, poudar-jajo, da bi bila posebnost te vede interdisciplinarna usmerjenostna mednarodno okolje.

Kompleksnost tega vprašanja razkrivajo zlasti obširneje raz-grajena stališča, ki jih je oblikoval Q. Wright v svojem glavnemdelu Study of International Relations, kjer je v V. poglavju z na-slovom Toward a Unified Discipline of International Relationsrazvijal misli, ki bi jih mogli na kratko opredeliti v teh točkah:a) smoter študija mednarodnih odnosov ne more biti omejen

zgolj na službene politične odnose med suverenimi državami.Mednarodni odnosi zadevajo študij, ki je namenjen tudi dru-gim narodom, organizacijam, silam, vrednotam in odnosom,k i jih opredeljujemo kot mednarodne;

b) nič manj kot osem ved ključnega pomena je, zgodovinsko gle-dano, konstituiralo študij mednarodnih odnosov in nič manjkot dvanajst drugih je pri tem sodelovalo;

c) ta področja znanja lahko obravnavamo na različne načine, toje glede na njihove splošne funkcije, kakršne imajo (praktič-ne, teoretične), glede načinov, s kakršnim pristopajo do gra-diva (umetnost, zgodovina, filozofija, znanost), nadalje gledena žarišče, v kakršno so usmerjene (ljudstvo, družba, država,vlada), pa tudi glede na metode, ki jih uporabljajo (deskriptiv-na, analitična, kvantitativna itd.). Splošna veda mednarodnihodnosov mora zajeti vse te navedene vede z vsemi značilno-stmi, ki jih opredeljujejo;

d) temeljni problem, s katerim se srečuje raziskovalec mednaro-dnih odnosov, ne zadeva toliko vprašanja klasifikacije kotzdruževanja teh ved (Wright uporablja izraz “rekonciliacija”).V bistvu gre za problem, kako ustvariti splošno vedo medna-rodnih odnosov tako, da bi v izhodišče postavili zadovoljivoteoretično formulacijo;

e) temeljna zahteva, ki se pojavlja pri tem “podjetju”, je, da imatako konstituirana splošna veda mednarodnih odnosov “sve-tovni pogled” (World View). Da pa bi se to doseglo, so zanjpotrebni ti pogoji: doseči “svetovni pogled” zahteva uporabopetih “organizirajočih konceptov”, kot so koncept načrta,koncept ravnotežja, koncept organizacije, koncept duhovneskupnosti in koncept področja. Slednji danes že ustreza zahte-

41

vam “organizirajoče ideje”, medtem ko je druge treba iskatiznotraj koncepta področja;

f) od prej naštetih dvajsetih ved, ki morajo pripomoči h graditvisplošne teorije mednarodnih odnosov, so nekatere koristnezanjo, to pa posebej velja za koncepta geografije in psihologi-je mednarodnih odnosov, ki sicer sodita v koncept področja;

g) Wright je na zgoraj navedenih opornih točkah svoje zamisli osplošni teoriji mednarodnih odnosov začrtal sintezo, ki je ute-meljena na dvojnosti geografske in analitične koncepcije po-dročja. Kar zadeva prvo, to je geografsko koncepcijo, je njenavsebina poznana. Gre za koncepcijo prostora, medtem ko jedruga koncepcija, to je analitična, v bistvu razumljena kot ab-straktno področje prostora, katerega sestavine so “zmožnosti”vrednote (Q. Wright 1955: 6, 32-60, 125-129, 41, 481-485).

Ne samo Wrightova koncepcija, ki smo jo v nepopolni oblikipredstavili zgoraj, marveč tudi stališča nekaterih drugih piscev,ki se v bistvu ogrevajo za sintetično naravo splošne znanosti inteorije mednarodnih odnosov, so predmet številnih kritik. Dvo-miti je namreč, ali lahko pričakujemo pomembnejše rezultate ra-ziskav, ki bi jih dajale te posamezne vede in bi jih združevala“enotna” veda mednarodnih odnosov. Predvsem so perspektive,iz katerih te obravnavajo mednarodne odnose različne, prav takokot so različni tudi cilji raziskovanj, nadalje, nekateri pristopi sodeskriptivni, drugi normativno-pravni, behavioristični itd. Posa-mezni pristopi so obrnjeni k obravnavanju zgodovinsko-geneti-čnega procesa mednarodnih odnosov, nekateri so logično-siste-matični, skratka, zastavlja se vprašanje, ali se ne bodo prispevki,ki naj bi jih združila “enotna” veda mednarodnih odnosov, ločili,ali pa bodo med seboj celo protislovni. S. Hoffman sicer ne zani-ka, da bi številne posebne vede, ki posegajo v prostor mednaro-dnih odnosov, lahko dale koristne izide, toda sprašuje se tudi,kot pravi, “ali je boljši sejem že znanstvena veda” (S. Hoffman1960: 2). Po našem mnenju tudi Wrightova koncepcija ne rešujetako zastavljenih vprašanj, tudi če bi zanjo uporabili sistemskoanalizo oziroma jo postavili v okvir mednarodnim odnosomuporabljene splošne sistemske teorije.

Zanimivo je vprašanje, kako so se tega problema lotili znan-stveniki z območja nekdanje Jugoslavije, ki so nanj naleteli v pri-

42

zadevanjih, da bi relativno avtonomno presadili okvire znanostio mednarodnih odnosih v jugoslovanski družbeni in političniprostor.

Tako npr. je beograjski profesor in ugledni mednarodni prav-nik M. Bartoš menil, “da sta stalni razvoj mednarodnih odnosovin potreba po proučevanju mednarodne skupnosti ustvarili pose-bno vedo mednarodnih odnosov. Ta znanost raziskuje vse ra-zmere in okoliščine, vse dejavnike, ki vplivajo na ustvarjanje in ra-zvoj mednarodnih odnosov. V zadnjem času zajema ta veda ra-zen že razvitih vej mednarodnega prava (javnega in zasebnega) indiplomatske zgodovine tudi vrsto drugih vej, kot so npr. znanosto mednarodnih gospodarskih odnosih, o mednarodnih družbe-nih odnosih in družbenih pojavih (sociologija mednarodnih od-nosov), o javnem mnenju kot dejavniku v mednarodnih odnosih,o psihologiji nacionalnih in drugih človeških skupin in skupnostikot dejavniku v mednarodnih odnosih, o vplivu zemljepisnegapoložaja posameznih dežel (mednarodna geopolitika), o medna-rodnem sodelovanju na različnih področjih, kot so tehnična, so-cialna, kulturna itd.” (M. Bartoš 1961: 4).

Iz navedenega je razvidno, da se omenjeni pisec zavzema zato, da naj bi bila veda mednarodnih odnosov bolj ali manj vsotaposameznih področij.

Dj. Ninčić, diplomat in tudi znanstvenik, je sodil, da je potre-bna posebna znanost o mednarodnih odnosih, ki mora biti ra-zmejena od drugih ved, obrnjenih k proučevanju mednarodnihodnosov. To pomeni, da gre pri njem za takšno razumevanje, pokaterem naj bi obstajala posebna veda mednarodnih odnosov,vzporedno z drugimi vedami, ki posegajo v to področje (Dj. Nin-čić 1960: 3-4).

Dlje od Bartoša in bližje Ninčiću razvija svoje mišljenje split-ski profesor B. Jovanović, ki pravi tole: “Znanost o mednarodnihodnosih je tesno povezana z vrsto posebnih znanosti. Toda tazveza nima istega pomena in je odvisna od tega, ali gre za vedo,ki se v celoti ukvarja z mednarodnimi odnosi, in sicer neposre-dno, ali pa gre za disciplino, ki samo v svojem manjšem delu po-kriva področje mednarodnih odnosov bodisi tako, da proučujenaravne pojave ali pa takšne pojave družbenega pomena znotrajdržave, ki vplivajo na razvoj mednarodnih odnosov. V prvem pri-meru gre za posebne znanstvene vede, v odnosu do njih je veda

43

mednarodnih odnosov splošna znanost, v drugem primeru pagre za pomožne znanosti, in to takšne znanosti, katerih rezultatedelno uporablja znanost o mednarodnih odnosih toliko, kolikorti rezultati razkrivajo, kakšen je vpliv delovanja posameznih de-javnikov na razvoj mednarodnih odnosov. V obeh primerih paznanost o mednarodnih odnosih ustvarja sintezo dobljenih re-zultatov, vendar s to razliko, da v prvem primeru obstaja popol-na vključitev v širše, kompleksnejše področje raziskovanja, v dru-gem primeru pa ostane pomožna znanost zunaj dosega znanstve-nega področja mednarodnih odnosov” (B. Jovanović 1960: 3-4).

V svojem delu Contemporary Theory of International Relati-ons S. Hoffman meni, “da bo dokler ne bo neke vede, ki bo‘nadzirala’ druge pristope v mednarodnih odnosih, vsak od tehobravnaval to področje s svoje ozke perspektive. Takšna veda bibila jedro vsega, kar naj bi obravnavali na področju mednaro-dnih odnosov, z njo bi postavili določena načela in osnove zaurejanje te problematike. Skratka, temeljna naloga te vede bi bilazgraditi teorijo mednarodnih odnosov” (S. Hoffman 1960: 6).

Podobno razpravlja tudi J. Burton, ki pravi, “da interdiscipli-narni interes v mednarodnih odnosih ne bi smel biti pomešan sštudijem znotraj posebne avtonomne discipline” (J. Burton1967: 13).

Tudi beograjski profesor M. Šahović opredeljuje znanost omednarodnih odnosih kot “enotno sintetično zasnovano znan-stveno vedo”, vendar pa ji pripisuje skupni kot “v analizi splošnihzakonitosti družbenega razvoja pri proučevanju družbenopoliti-čne vsebine mednarodnih odnosov” (M. Šahović 1960: 11).

Blizu nam je definicija znanosti o mednarodnih odnosih, to jetista, ki jo podajata beograjska profesorja V. Gavranov in M.Stojković. Menita, da je znanost o mednarodnih odnosih “splo-šna družbena znanost, ki proučuje zakonitosti razvoja mednaro-dne skupnosti kot oblike družbene organizacije in mednarodnihodnosov kot družbenih odnosov in procesov v razvoju mednaro-dne skupnosti”. V tej zvezi sodita, da je predmet vede mednaro-dnih odnosov “proučevanje družbenega pomena in strukturemednarodne skupnosti in družbenih procesov, ki se kot po-sebni oblikujejo v mednarodni skupnosti. Vidiki njihovih mani-festacij, kot so to politični, vojaški, gospodarski in drugi odnosi,so s stališča znanosti o mednarodnih odnosih samo vidiki uve-

44

ljavljanja in uresničevanja splošnih procesov v mednarodni sku-pnosti” (V. Gavranov, M. Stojković 1972: 10).

Iz tega, kar smo do zdaj povedali o razvoju in oblikovanju me-dnarodnih odnosov, je razvidno, da je v njej še do nedavnegaprevladoval zgodovinski opisni pristop in da se je razvijala “inter-disciplinarno” kot nekakšna zmes podatkov iz filozofije in zgo-dovine, načel diplomatske tehnike, pa tudi odkrivanja družbene-ga ozadja zakonitih formalizmov. Tako je sicer nastalo spoštova-nja vredno obilje podatkov in referenc o dogodkih in situacijah vpreteklosti, ki pa je terjalo, da bi ga organizirali, selekcionirali ininterpretirali ter iz njega izluščili glavne dejavnike in spremenljiv-ke v mednarodnih odnosih. Z drugimi besedami povedano, stro-kovnjaki na tem področju so se praktično od nastanka te vedeukvarjali z nalogo zagotoviti takšne teoretske okvire, ki bi ustvar-jali razmere za uresničevanje navedenih potreb, v skrajni posledi-ci pa jo s teorijo mednarodnih odnosov usposobili za predvide-vanje in napovedovanje, na ta način pa tudi opremili praktičnopolitiko z načinom, ki bi omogočil po eni strani razumevanje ak-cij posameznih držav, po drugi strani pa izbor najustreznejših ra-zličic za uresničevanje določenih ciljev. Na tej ravni praktičneuporabnosti teorije naj bi ta končno usposabljala izvajalce politi-ke za to, da bi mogli obvladati in nadzirati dogajanja v posame-znih fazah uresničevanja posameznih ciljev.

TEORETSKI PRISTOPI V ZNANOSTI O MEDNARODNIH ODNOSIH

UvodV prejšnjih poglavjih smo navedli tezo, da empirična dejstva oobstoju in delovanju svetovnega trga, svetovnega gospodarstva insvetovne politike kot izrazov globalizacije družbenih odnosov naravni celotne mednarodne skupnosti zahtevajo izpeljavo teoreti-čnih posledic, to je globalno teorijo mednarodnih odnosov. Tateorija kot sestavina znanosti o mednarodnih odnosih bi moralazajeti vprašanja o osnovni strukturi mednarodne skupnosti, osplošnih zakonitostih razvoja mednarodnih odnosov, o družbe-nih oblikah teh odnosov, njihovi vsebini in spremembah, do ka-terih prihaja v njih, o institucijah mednarodnih odnosov, o nači-nih obnašanja dejavnikov v mednarodni skupnosti, njihovem iz-boru, razvoju in perspektivah.

Zanikanje, da že obstaja globalna teorija mednarodnih odno-sov po eni strani, po drugi strani pa zagovor predpostavke, daobstajajo nekateri nastavki zanjo, nameravamo utemeljevati potem postopku: a) ugotoviti, kaj razumemo s teorijo v družbenih znanostih, da

bi nato lažje pristopili do vprašanja teorije mednarodnih od-nosov,

b) opredeliti funkcijo teorije, njene možnosti in omejitve in v tejzvezi zastaviti vprašanje znanstvenih zakonov v teoriji in

c) obrazložiti dileme, ki jih to vprašanje sproža tudi v teoriji o

T r e t j e p o g l a v j e

46

mednarodnih odnosih s posledico njene cepitve v dvoje razlo-čljivih in nasprotujočih si tokov.

V delu Sociološki metod je V. Milić zapisal, “da je teoretičnaznanost po definiciji metodično in organizirano prizadevanje, dabi po racionalno-izkustveni poti prišli do objektivnega, zaneslji-vega in natančnega znanja o stvarnosti oziroma tistem njenemdelu, ki ga kaka znanost proučuje”, čemur kasneje dodaja, “dateorijo kake znanosti tvorijo na določen način splošna stališča”in “da glede na to v znanstveno teorijo sodijo tudi znanstveni za-koni kot izrazito splošna izkustvena stališča” (V. Milić 1968:180).

Nadalje: v Dictionary of Political Analysis navaja G.K. Ro-berts, da “s teorijo običajno razumemo integrirani sestav pojas-njevalnih zakonov ali posploševanj, ki je sposoben pojasnjevatidoločeno območje raziskovanja, in to v koherentni in sistemati-čni obliki. Teorija mora biti sposobna ustvarjati hipoteze, poja-snjevati zakone kakor tudi povezovati že obstoječe hipoteze, po-jasnjevanja in zakone” (G.K. Roberts).

Natančnejše je razumevanje teorije, kakršno ponuja A. Rapa-port, ki ga razvršča v štiri skupine, in sicer:

V prvo skupino teorij razvršča tiste, do katerih prihaja z dosle-dnim razlikovanjem med lastnostmi teorij v naravoslovnih indružbenih znanostih. Medtem ko je v naravoslovnih znanostih“teorija zbirka teoremov, ki so izpeljani in preverjeni v procesuvnaprej napovedanih dogajanj ob upoštevanju določenih pogo-jev, kar daje tem teoremom možnosti njihovega prevajanja v trdi-tve, ki se nanašajo na realni svet”, tega v družbenih znanostih nimogoče doseči. Teorijo v prirodnih znanostih je mogoče uresni-čevati zato, da so problemi spoznavanja, definicije in klasifikacijev njih v glavnem že rešeni, kar za družbene znanosti ne velja. Za-to mora biti prag ambicij teorij v teh znanostih nižji.

V drugo skupino teorij uvršča tiste, ki so namenjene razume-vanju subjektivne narave, kar implicira, kot pravi, “intuitivno or-ganizacijo percepcije”.

Od tod prehaja na tretjo skupino, za katero je značilno druž-benim znanostim inherentno prizadevanje doseči intuitivno razu-mevanje družbenega obnašanja, družbenih ustanov, političnih si-stemov in kulture. V ta namen mora teorija razporejati pridoblje-

47

na gradiva, kakršnega ponujajo zgodovina, raziskave političnihdogajanj, “case studies” itd., to pa v oblikah metafor, konceptovin definicij, čemur naj bi bila dana narava teorije, kot tako pa josprejme tudi raziskovalec ali pa bralec, ko razume dogajanja znjeno pomočjo.

V Rapaportovo sistematizacijo končno sodi še četrta skupina,ki jo opredeljuje njena normativna uporaba. Tukaj obstaja dolo-čena skladnost med te vrste teorijo in politično teorijo, ki se tipi-čno ukvarja s tem, kaj bi “moralo biti”. Rapaport zavrača stališ-če, da bi te vrste teorijo obravnavali kot neznanstveno, kajti velja-va teorije ni določena z nekimi togimi merili. Te namreč morejoustvarjati metafore in analogije, s čimer sicer ne omogočajoznanstvenega pojasnjevanja pojavov družbene narave, so pa pri-merna orodja za postavitev temeljev za natančnejše raziskovanje.V tem smislu je mogoče presojati rabo modelov v neeksaktnihznanostih (A. Rapaport 1958: 980).

Po mnenju S. Hoffmana pa pomena teorije ni možno presoja-ti zgolj z merilom “znanstvenosti”, kajti teorija more biti koristnatudi takrat, ko si z njeno pomočjo zastavljamo metodološkavprašanja in postavljamo hipoteze, od koder vodi – na bolj kom-pleksni ravni – pot k pojasnjevalnim zakonom (S. Hoffman1965: 5-6, 2).

V literaturi o mednarodnih odnosih srečujemo izraze, ki so alipa naj bi bili sinonim za obrazloženo kategorijo teorije. Razli-čnost v njeni pojmovni opredelitvi je moč pripisati ne samo epi-stemološkim elementom, marveč tudi razlogom idejnozgodovin-ske, družbenofilozofske ali pa znanstvenoteoretične narave. Naj-več takšnih izrazov se pojavlja v anglosaškem delu literature omednarodnih odnosih, kjer srečujemo t.i. konceptualne sheme(conceptual framework), predteorije (pre-theory), pristope (ap-proach) itn. Po našem mnenju se opredelitvi teorije najbolj pri-bližuje K. Deutsch, ko uporablja izraz “koncept” oziroma “kon-ceptualna shema” (conceptual framaework).

Pisec izhaja iz latinskega izvora izraza, to je glagola “conci-pio”, skupaj vzeti, sestaviti, zajeti, kar naj bi – uporabljeno na po-dročju, o katerem razpravljamo, pomenilo, “opisati kako temo,idejo, značilnost, ki nam pripomore, da združujemo, zajamemoštevilne različne stvari s področja znanja. Ko zajamemo in pove-žemo takšne stvari s področja znanja, lahko ustvarimo serijo ali

48

“razred”, kot temu pravijo logiki. Koncept pripomore, da jihzdružujejo in si jih lažje zapomnimo in tako tudi učinkovitejeuporabljamo. Toda učinkovit koncept mora nekatere stvari tudiizključiti, kar pomeni, da mora obstajati povsem jasno določilo,kaj sodi vanj in kaj ne. Koncept pa lahko dobi operacionalno na-ravo pod pogojem, da izvedemo standardizirano operacijo ali papostopek, ki ga morejo ponoviti tudi drugi ljudje z istim izidom,ko preverjajo, ali kako dejstvo ali kak dogodek pripada isti vrstidoločenega koncepta (K. Deutsch 1968: 1, 3).

V družbenih znanostih se uporabljajo koncepti za orodje, skaterim si pridobivamo informacije. Koncepti v okviru širšihkonceptualnih shem ali teorij pa se uporabljajo ne samo za dolo-čnejšo organizacijo informacij, ki so nam na voljo, marveč tudi,da se vprašamo po novih informacijah. Zato so koncepti name-njeni izbiri in zbiranju določenih dejstev, če naj bi do njih prišlo,dajejo nam navodila o tem, kako in kje iskati, kar pa še ne pome-ni, da bomo pri tem uspeli.

Koristnost slehernega koncepta in sleherne organizirane ko-lekcije konceptov oziroma konceptualnih shem se izkaže z njiho-vo uporabo v praksi, njihovo preverjanje pa se v družbenih zna-nostih opravlja dvojno, in sicera) kako se njihova koristnost neprekinjeno izkazuje, ko se sreču-

jemo s problemi, ki jih poznamo iz preteklosti, in b) v kolikšni meri nam pripomorejo, da se pri srečevanju z novi-

mi problemi prebijamo do novih spoznanj in novih vprašanjin novih intelektualnih operacij, ki zadevajo v sedanjosti aktu-alne probleme in za katere obstaja upravičena domneva, dabodo aktualni tudi v prihodnosti.

K. Deutsch je nato razvrstil koncepte, ki se pojavljajo v druž-benih znanostih, v štiri širše skupine. V prvo sodijo tisti, ki seuporabljajo za splošno analizo socialnih sistemov, bolj specifi-čno pa se ukvarjajo s temeljnimi vidiki in procesi v politiki. Dru-ga skupina konceptov je namenjena agregatom in enotam, ki sopomembne, tako ko gre za mednarodno kot tudi za notranjo po-litiko. V tretjo skupino so razvrščene posebne razmere in proce-si, ki omejujejo delovanje držav in vlad in kjer se pojavljajo pre-miki v lojalnosti do vlad in njihove moči v eni enoti in njenihodnosih z drugimi enotami. Končno je četrta skupina konceptov

49

obrnjena k raziskovanju procesov in kooperativnih in konfliktnihtransakcij. Sklepna misel K. Deutscha je, da je z uporabo tehkonceptov možno natančneje zastavljati vprašanja tudi z obmo-čja mednarodnih odnosov (K. Deutsch 1968: 14).

Zagovarjamo stališče, da se takšno Deutschevo razumevanjesklada z doseženo stopnjo teoretičnega utemeljevanja mednaro-dnih odnosov in da se v njem tudi uporablja. Da pa bi v znanostio mednarodnih odnosih in v njej doseženi stopnji oblikovanjazakonov mogli govoriti, pa ne ustreza dejanskemu stanju. Sicerpa je v njej dovolj razločljiva skupina teoretikov, ki meni, da tak-šno možnost oblikovanja zakonov tudi izrecno odklanja.

Da bi takšno stališče mogli predstaviti, bomo na kratko razlo-žili, kaj je s pojmom znanstvenega zakona kot spoznavno-teoreti-čne kategorije, razumeti, kar relativno ustrezno izraža tako ob-jektivne zakone družbe kot tudi mednarodne skupnosti.

Po definiciji je zakon izraz objektivno obstoječih zvez med ra-znimi vrstami družbenih pojavov, če je njihova notranja soodvi-snost in relativna nespremenljivost. Zakon izraža določeni vzro-čni red in pa nujno zvezo med notranjimi lastnostmi pojava. Kotontološka kategorija se uporablja zakon za razmeroma točenopis in pojasnjevanje pojavov bodisi v naravi bodisi v družbi, znjihovo pomočjo naj bi se doseglo pojasnjevanje družbenegaobnašanja, družbenih ustanov, političnih sistemov in kulture.

Tako kot velja za zakone, ki jih “določa” sociologija, se tudi vznanosti o mednarodnih odnosih kot smisel in cilj njenih razi-skovanj pojavljata odkrivanje in ugotavljanje zakonitih zvez medpojavi, ki so za mednarodne odnose posebni. Tudi zanjo velja,da se vprašanje določitve zakonov srečuje s problemi, ki izhajajoiz temeljnih značilnosti družbenih pojavov, to je njihove dinami-čne strukture, celovitosti in zapletenosti, ki jih ustvarja dejavnaprisotnost velikega števila različnih dejavnikov, kot so fizični,zemljepisni, gospodarski, politični, pravni, zgodovinski, pa tudiideološki, kar pomeni, da je v raziskovanju in odkrivanju vzro-čnosti treba upoštevati ne dve ali tri spremenljivke, marveč števil-ne dejavnike, katerih posebna teža se stalno spreminja. Zato jetudi v to znanost treba uvesti merila, s katerimi bi bilo možno ra-zlikovati bistveno od nebistvenega, nujnega od slučajnega, splo-šnega od posameznega, relativno stalnega od spremenljivega. Za“integralno interpretacijo sveta” (Ortega y Gasset) ni torej dovolj

50

zadovoljiti se z ugotovitvijo o tem, da obstaja vzajemna poveza-nost pojavov, s katerimi se srečujemo v mednarodnih odnosih,marveč je treba odkrivati različne oblike te povezanosti, njihovrazvoj in lastnosti itd. Zgostitev tega vprašanja se slej ko prej po-javi na točki t.i. družbenega determinizma, na odkrivanju t.i.prevladujočega dejavnika.

Tudi v znanosti o mednarodnih odnosih je eno od osrednjihvprašanj dialog med teorijo in prakso, med teoretičnimi postav-kami in empiričnim raziskovanjem. Ocenjevanje tega dialoga jeodvisno od stopnje razvitosti teoretske misli, sistematiziraneznanstvene zgradbe, jasnih in natančnih definicij in klasifikacij,ki so oprte na rezultate empiričnih raziskovanj. Gre za vprašanjeempirične interpretacije teoretičnega sistema, za ocenjevanjeprehoda od pojmovne na empirično raven, iz teoretične na ope-rativno raven.

Preverjanje teorije in njene veljavnosti ter koristnosti, ki jo da-je znanost, uporabljajo tri ravni raziskovanja, in sicer deskripcija,pojasnjevanje in predikcija.

Na prvi ravni, to je na ravni deskripcije, mora teorija oskrbetirelativno natančen opis oziroma predstavitev dogodkov in doga-janj, do katerih prihaja v realnem svetu. Kadar ta opis dosegastopnjo nepopolnega razumevanja pojavov, se s tem že vzpostav-lja most do druge stopnje raziskovanja, to je do pojasnjevanjadogajanj. Poudariti je treba, da terja že vstop v raziskovanje dolo-čenega pojava ob uporabi opisovanja prisotnost vsaj nepopolneteorije oziroma koncepta, kajti opisovanje ni možno – če naj bibilo kolikor toliko korektno – brez izbire podatkov, ki so na vo-ljo, izbor pa brez eksplicitno izraženega merila zanjo ni možen. Vtem smislu je treba razumeti zvezo med prvo stopnjo raziskoval-nega procesa, to je deskripcijo in pojasnjevanjem. Če pa je priso-tnost vsaj ostanka kake teorije potrebna za korektnost izvedbeprve stopnje, to toliko bolj velja za stopnjo pojasnjevanja, kajti čenaj bi pojasnjevanje razumeli tako kot ga razume teorija, potemvanj sodi tudi, če ne predvsem, ugotavljanje vzrokov, zakaj inpod kakšnimi pogoji se je nekaj dogajalo. Iz besedil, ki se ubada-jo s procesi, dogajanji in dogodki v mednarodni skupnosti, pa jeočitno, da se ob njihovi razlagi lomijo kopja različnih teorij inusmeritev v znanosti o mednarodnih odnosih, kar pomeni, da jerazličnost pojasnjevanj pripisati različnosti teorij in konceptual-

51

nih shem. Obremenjeni s temi dejstvi vstopamo v prostor napo-vedovanja (predikcije, prognoze), ki je za ocenjevanje dosežkovsleherne znanosti nadvse pomembno in kjer se za družbene zna-nosti nasploh, za znanost o mednarodnih odnosih pa še pose-bej, zastavlja vprašanje, ali njihov poseg v prihodnost ob siceršnjirazlagi sedanjosti, lahko obravnavamo bodisi kot napovedi bodi-si kot prerokbe.

Tu smo na točki vprašanja, ali obstajajo možnosti za vzposta-vitev zakonov v teh znanostih.

Teorija mednarodnih odnosovČe sprejmemo trditev, da lahko merimo napredek kake znanostipo tem, ali že oblikuje teorije splošnega pomena, bi bilo treba zaznanost o mednarodnih odnosih reči, da je tudi še danes v fazi,ko skuša z bolj ali manj sistematičnim postavljanjem hipotez brezposebnih empiričnih referenc oziroma z nezadostnimi in neza-dovoljivimi referencami pristopiti do njihovega pojasnjevanjaali/in pristopati do posploševanja izsledkov, nanašajočih se naožje dele mednarodnih odnosov, graditi splošnejše in širše kon-ceptualne okvire. Ambicije so seveda večje. Zlasti v številnih t.i.anglosaških pristopih do mednarodnih odnosov se očitno kažeprizadevanje, da bi s teorijo mednarodnih odnosov urejali števil-ne elemente, ki jih sestavljajo. S tem naj bi bilo mogoče ločevatitipične od slučajnih in nebistvenih dejstev, kar je ena od temelj-nih nalog kake teorije.

Teorija naj bi nadalje ustvarila okvire za kategorizacijo in hie-rarhizacijo številnih pojavov in dejavnikov, s katerimi se ukvarjajotisti, ki raziskujejo mednarodne odnose. To pa pomeni, da je tre-ba določiti jasna in eksplicitno izražena merila, ki bi jih potrebo-vali za izbor problemov, za njihovo intenzivno analizo in končnoza identifikacijo determinant razvoja mednarodne skupnosti inmednarodnih odnosov.

Dosedanja prizadevanja v teorijah mednarodnih odnosov –upravičeno uporabljamo množino – niso dala zadovoljivih in tudipričakovanih rezultatov. Če presojamo celotno teoretično “pro-dukcijo” znanosti o mednarodnih odnosih, bi lahko dejali, daimamo v najboljšem primeru opraviti z zametki teorije ob sicerš-

52

nji obilici metateorij in različnih pristopov. Menimo namreč, da večina teoretskih pristopov do mednaro-

dnega pojava, katerih večino bomo v nadaljnjem obravnavali,vsebuje bolj ali manj razvite elemente pojasnjevanja oziroma ne-ke vrste splošno pojasnjevalno hipotezo, s pomočjo katere jemoč selekcionirati gradivo o mednarodnih odnosih in hierarhizi-rati dejstva iz njih. V določeni meri je moč govoriti tudi o “inte-graciji” pojasnjevalnih zakonov v kaki od teh teorij, medtem koteorija mednarodnih odnosov na preizkusu njene znanstvenosti,njene sposobnosti napovedovati in predvidevati zanesljivo pade.

Da bi mogli jasneje spoznati, čemu pripisujejo posamezni teo-retiki dosedanjo negativno bilanco v graditvi teorije mednarod-nih odnosov, navajamo avtorje.

V svojem referatu na 7. kongresu Mednarodne asociacije zapolitične vede je J. Goormatigh dejal: “V zadnjih letih so bili teo-retični prispevki na področju mednarodnih odnosov številni, če-prav smo bili daleč od tega, da bi prišli do splošne teorije, ki bijo vsi sprejeli in kar naj bi usposobilo naše področje raziskova-nja, da bi postalo resnična znanost. Obstaja sicer tolikšno obiljemodelov in osnutkov za empirično teorijo, da to vzbuja vtis anar-hije. Vsak pisec teži za tem, da obravnava svoj pristop za najboljkoristen, če že ne edino pravilen. To ustvarja nasprotja med šola-mi tako na našem področju kot tudi v političnih znanostih nas-ploh, in to nasprotje, ki je včasih prav nepomembno. Takšno sta-nje stvari seveda otežuje, da bi integrirali rezultate raziskovanj”(Cit. L. Pastusiak 1969: 168).

To, o čemer govori omenjeni teoretik, je ena stran t.i. teoreti-čnega deficita, kakšen obstaja v znanosti o mednarodnih odno-sih.

G. Schwarzenberger meni, da tudi znanost najvišjega dometane more razrešiti temeljnega vprašanja, “na katerih od številnihhipotez ali modelov je v določenem trenutku glavni poudarek,ne glede na to, ali razmišljamo z vidika raziskovanja, pedagogikeali pa akcije. Reduciranje teorije na hipoteze ali modele nas nemore osvoboditi od takšne odločitve, to pa je tudi bistvo vpraša-nja” (L. Pastusiak 1969: 169).

Podobno razmišlja tudi J.B. Duroselle, ko pravi, “da je v ra-zvoju mednarodnih odnosov zaznati različne vplive in vloge gos-podarskih, finančnih, demografskih, psiholoških in čustvenih

53

dejavnikov, ki se izražajo v volji vladarjev in vlad, v času in prosto-ru. Zgodovinar, ki raziskuje elemente, ki naj bi pripomogli kobrazložitvi kakega pojava, mora torej v vsakem primeru razisko-vati igro vseh teh vplivov in vplivanj in na tem graditi delovno hi-potezo. Enkrat bo ugotovil prevladujoči vpliv ekonomskih, dru-gih pa demografskih dejavnikov. Pogosto se to pojavlja tedaj, kogre za raziskovanje sprememb v daljšem roku, enkrat tako, da bodal poudarek čustvenim ali pa duhovnim silam, katerih moč jeočitna zlasti v obdobju mednarodnih kriz, ko prihajajo do izrazastrasti, drugikrat pa tako, da bo določujočo vlogo pripisal pobu-dam posameznika. Če bi se vnaprej opredelili za eno od ekspli-kacij, ki ima odločujočo ali pa prevladujočo vlogo, kakor tudi, čebi se v načelu odločili, da ima ena od teh sil prevladujočo vlogo vtrajnem smislu, bi to pomenilo zlorabljati smisel zgodovinskegaraziskovanja. Osamiti enega od teh vidikov obnašanja človeškihskupin bi nedvomno pomenilo osiromašiti raziskovanje. Postavi-ti med različnimi vrstami hierarhijo, eliminirati vplivanje različ-nih dejavnikov med seboj, bi bilo tako neplodno, kot bi bilo ne-plodno postaviti zakone” (J.B. Duroselle 1960: 71).

V svojem glavnem delu, lahko bi rekli bibliji realistične teorijemednarodnih odnosov, je H. Morgenthau takole opredelil nalo-go teorije mednarodnih odnosov, namreč da “v mnogovrstnostiedinstvenih in izkustveno razvidnih dejstev odkrivati enotna, po-dobna in tipična, jih od primera do primera prevesti iz njihovihposebnih izrazov v splošne trditve, z njihovo pomočjo pa odkri-vati zakone, ki jim dolgujejo obstoj in razvoj” (H. Morgenthau1969: 68).

V znanosti o mednarodnih odnosih je uveljavljeno mnenje,da je s to definicijo H. Morgenthau naloge teorije mednarodnihodnosov opredelil tako zahtevno, da jih tako retrospektiva kottudi sedanjost njenega razvoja ne opravičujeta. Zdi se, da bi mo-gel biti realnejši pristop O. Younga, ki meni, da je s teorijo me-dnarodnih odnosov mogoče razumeti tip empirično bogategaposplošujočega in formaliziranega sistema trditev o mednaro-dnih odnosih, ki je sposoben ustvarjati prognoze (O. Young1972: 179-203).

Vendar je tudi do Youngovega stališča možno izraziti distan-co, če se osredotočimo na tisti del, kjer razmeroma optimističnonavaja možnosti prognoziranja. Če v teoriji mednarodnih odno-

54

sov do določene stopnje tako zagovorniki ortodoksnega (klasič-nega, realističnega) pristopa do mednarodnih odnosov menijo,da na ravni zahtev znanosti uspevajo pri deskripciji in pojasnjeva-nju pojavov, tega, vsaj ko gre za napovedovanje, ni mogoče trditi.Medtem ko raziskovalci, ki uporabljajo klasični pristop do me-dnarodnega pojava, še uspevajo, ko prognozirajo izteke “kratko-ročnih” dogajanj, predvsem na področju akcij v zunanji politiki,deloma pa tudi tedaj, ko gre za razplete v mednarodnih konstela-cijah, tega za procese in dogajanja na “srednjem” in “dolgoroč-nem” časovnem razponu ni mogoče trditi. To še posebej veja zanapovedi posebnih dogodkov. Ko npr. M. Kaplan uporablja svo-je konstrukte mednarodnih sistemov, še more umestiti madžar-ska dogajanja v 1956. letu v konstrukt dvopolnega (togega ali paprostega) mednarodnega sistema, jih predvideti ni mogel. In da-lje. Ko je K. Deutsch analiziral potek druge svetovne vojne invanj umestil vojaško konfrontacijo med ZDA in Japonsko, se jenjegovo predvidevanje izkazalo kot točno, namreč da bodo ZDApremagale Japonsko, do česar je prišel s pomočjo izračuna o vi-rih, s katerimi razpolagajo ZDA na eni in Japonska na drugi stra-ni. Tako je analiziral razlike med njima v pogledu bruto nacional-nega dohodka, prebivalstva, naravnih virov in proizvodnje oro-žja. Vendar pa ni mogel predvideti posebnih posledic, ki so pri-vedle do japonskega poraza. Prav ko gre za možnosti napovedo-vanja posebnih dogodkov, obstajajo ogromne težave, ki jih vsajdo zdaj ni bilo mogoče premostiti z uporabo modelov, različnihvzorcev človekovega obnašanja, napovedovanjem individualnihin skupinskih pojavov, kajti zatekanje k splošnostim znižuje na-tančnost, kar je pripisati predvsem obilici spremenljivk v dogaja-njih na mednarodnem prostoru, ki jih ni mogoče obvladati tudis pomočjo številčnega ovrednotenja.

Problem prognoziranja in njegovih možnosti v teoriji medna-rodnih odnosov je teoretika A. Rapaporta navedel na poskus di-ferenciacije med posameznimi teoretskimi pristopi v tem smislu,da jih je glede na stopnjo v njih vsebovanega oblikovanja pojmov,formaliziranja in preverljivosti delil v “mehke” in “trde” teorije,pri čemer je bilo temeljno merilo razločevanja dano prognozira-nju. Zanj zagovorniki “mehkih” teorij zapostavljajo socialno inpolitično obnašanje nasproti prevladi načela zgodovinske nepre-dvidljivosti in naključnosti – kar pomeni, da razvoja v mednarod-

55

nih sistemih načelno ni mogoče napovedovati – medtem ko za-govorniki drugega gledanja menijo, da je človekovo družbenoobnašanje podrejeno večnim zakonom, s čimer pa se dopuščaznanosti in znanju napovedovanje v smislu, kot ga je opredelil M.Kaplan, namreč “napovedati je mogoče kakšno bo obnašanje ne-ke države, če bo državnik racionalen, natančno obveščen in poli-tično razbremenjen in svoboden sprejemati zunanje odločitve natemelju presoje zunanje racionalnosti” (A. Rapaport 1970 in M.Kaplan 1964: iv).

Na tej točki obstajajo tudi nasprotja med zagovorniki tradici-onalističnega (ortodoksnega, realističnega) in znanstvenega pri-stopa do mednarodnega pojava o možnostih teorije mednarod-nih odnosov.

Bistvo tradicionalističnega razumevanja možnosti in funkcijteorije mednarodnih odnosov je razložil eden od vidnejših zago-vornikov te smeri H. Bull. V izhodišče je postavil ostro mejomed naravoslovnimi in družbenimi znanostmi, poudarjajoč, dapolitika vsebuje namene in cilje v meri, ki ni enaka kot naravo-slovne znanosti. Nadalje. Znanje, ki ga ustvarja znanost, se upo-rabi na dejstvih, medtem ko sta za področja, na katerih se pojav-ljajo človekovi cilji in nameni, potrebni modrost in intuicija. Zna-nost zahteva določeno stopnjo natančnosti in merjenja, tega pani mogoče doseči tedaj, ko se ukvarjamo z glavnimi elementi me-dnarodne politike, kar pomeni, da tisti, ki se ukvarjajo z znan-stvenim pristopom do mednarodnih odnosov, nikoli ne morejobiti prepričani o tem, da niso opustili katerega od členov mode-la, ki ga uporabljajo.

Isti avtor tudi meni, da se zagovorniki znanstvenega pristopado mednarodnih odnosov s tem, ko prisegajo na potrditev iz-sledkov, ki so jih dosegli s pomočjo natančnih postopkov, odre-kajo edinemu orodju, ki je do zdaj dostopno pri soočenju s se-stavino mednarodne politike, to je na intuiciji zasnovanim do-mnevam. Znanstveno obravnavanje mednarodnih odnosov jebrez pomena tedaj, ko se je treba ukvarjati z moralnimi in empiri-čnimi vprašanji. Take narave so npr. vprašanja, kakšno mestoima vojna v teh odnosih, ali je uporaba sile upravičena ali ne, alije poseg v notranje zadeve kake države upravičen ali ne ali pa vkolikšnem obsegu je v dogajanjih v mednarodnem prostoru ra-zviden vpliv mednarodnega sistema. Bull je poudaril, da se znan-

56

stveni pristop do mednarodnih odnosov umika pred takšnimivprašanji, kajti znanstveniki se zatekajo k obrobnim zadevam,kot so metodologija ali pa logična ekstrapolacija konceptualnihokvirov. Če pa so se zagovorniki znanstvenega pristopa, to jeznanstveniki, prikopali do kakšnih osvetlitev mednarodnih doga-janj, jim je to uspelo, ker so uporabili klasično metodo. Slej koprej se neprestano ukvarjajo z razpravami o temeljnih vprašanjih,ob tem, da so njihovi modeli nevarne poenostavitve, katerih ure-jenost vzbuja videz posebnega ozračja avtoritativnosti, njihovepostopke prežema obsedenost z merjenjem, ob hkratnem odre-kanju zgodovine in filozofije. Če naj bi že računali na prispevkeznanstvenega pristopa do mednarodnih odnosov, bi bilo to mo-goče doseči tako, da se natančnost in “strogost”, na kateri prise-gajo, prilagodi klasičnemu pristopu. Sklepna Bullova misel jeostro izražena ocena, da se “zagovorniki znanstvenega pristopa”do mednarodnih odnosov obnašajo kot “trdi in izkušeni novimožje”, ki jim je poverjeno, da spravijo v red obrabljeno in zme-deno disciplino”, medtem ko jih njihove metode in pristopi vo-dijo na napačno pot. “Na njihove klice, da jim sledimo, moramoostati gluhi” (H. Bull 1969: 27, 28, 38).

Protagonisti znanstvenega pristopa Hedleyju in drugim zago-vornikom ortodoksnega pristopa niso ostali dolžni. Poudarili so,da ne razumejo, za kaj pri novih tehnikah in pristopih sploh gre.Mešajo namreč metodološka vprašanja, po krivici obtožujejoznanost, da uporablja deterministične modele kljub jasnim ineksplicitnim trditvam, da to ni tako, da jemljejo trditve o mode-lih za trditve o realnem svetu, da neodgovorno mečejo v en košznanstvene pristope, ki imajo malo skupnega in končno, da pozi-vajo k nujnosti zgodovinskega raziskovanja, ne da bi se hkrati za-vedali svoje lastne neuspešnosti. Končno odpravljajo kritiko za-govornikov ortodoksne smeri kot “veliko napako” in “slabo ob-veščenost” (M. Kaplan 1969: 55-56). Kratek ekskurz, ki smo ganamenili predstavitvi bistvenih nasprotujočih si stališč v naspro-tju med zagovorniki dveh glavnih teoretičnih smeri v znanosti omednarodnih odnosih, dopolnjujemo z mnenji R. Arona in S.Strange, znanstvenikov, od katerih prvi pripada plejadi pomem-bnejših piscev na področju mednarodnih odnosov, S. Strange,znanstvenim pa zunaj tega področja presoja možnosti za ustvari-tev teorije mednarodnih odnosov.

57

Tako je R. Aron postavil vprašanje, za kaj si sploh prizadeva-mo, ko govorimo o teoriji mednarodnih odnosov, in to tako kotda bi imeli v mislih ekonomsko teorijo. “Vse je namreč odvisnood tega, kaj od take teorije pričakujemo. Če gre za to, da določi-mo posebnosti mednarodnih odnosov in mednarodne skupno-sti, njene strukture, nadalje sisteme ter dejavnike, ki v njej obsta-jajo, določimo seznam glavnih spremenljivk, da poskusimo po-stavljati hipoteze o tem, kako kak mednarodni sistem deluje vdvo- ali večpolnosti, v razmerah, ko je homogen ali pa hetero-gen, potem smo si postavili realnejše cilje in ima takšno oprede-ljevanje teorije tudi realnejšo vrednost” (R. Aron 1969: 189).

V prevodu dela Država in trgi (States and Markets) angleškeznanstvenice S. Strange, ki je izšlo pred kratkim, je sicer zelo nakratko, zato pa toliko bolj avtoritativno zapisala, “da vlada dokaj-šnja zmeda glede teorije o delovanju mednarodnega političnegain gospodarskega sistema. Posledica tega je, da obstaja mnogoteoretičnih del, ki pa v resnici sploh niso teorije v pravem smislute besede, kot to razlagajo in opredeljujejo slovarji (tj. hipoteze,ki nekaj pojasnjujejo, zlasti tiste, ki temeljijo na neodvisnih odpojava, ki ga razlagajo…” (Concise Oxford Dictionary). Meni, danekatere tako imenovane teorije mednarodnih odnosov le preu-rejajo in opisujejo znana dejstva v novih kategorijah in z novo si-stematiko. Tega namreč – po njenem mnenju – ne spreminjajone vnašanje “poenostavljenih” pripomočkov ali konceptov, ki sijih take teorije sposojajo iz drugih družbenih ved ali področijznanja, niti razvoj kvantitativnih tehnik, ki jih uporabljajo v študi-jah mednarodnih odnosov, ki ni prinesel teoretičnega napredka(S. Strange 1995: 16-17).

Usmeritve pri raziskovanju mednarodnih odnosov“Izhodiščni temelj človeškega razmišljanja je začetno stanje priza-devanja h kakemu cilju. Želja je mati misli. Teleologija se pojavljapred analizo,” pravi angleški pisec E. Carr, ko govori o začetkihmednarodnih odnosov ob koncu prve svetovne vojne. V ta časnamreč sodi zavračanje stališč, da je vojna stvar poklicnih voja-kov in da je mednarodno politiko moč še naprej prepuščati ro-kam poklicnih diplomatov. Tako je ta veda nastala kot odgovor

58

na zahteve, ki so presegale zgolj okvire akademskih in intelektu-alnih krogov, bila je ustvarjena za to, da bi se uporabljala za dolo-čeni namen in je tako šla po poteh drugih, že prej osnovanih zna-nosti. Lahko bi rekli, da so prva svetovna vojna in njene straho-tne posledice spodbudile zahteve po stalnem in sistematičnemraziskovanju mednarodnih konfliktov, in sicer v širšem okvirumednarodne politike, po odkrivanju njenih zakonitosti in predvi-devanju objektivnega razvoja.

Ni naš namen, da bi se v naslednjem podrobneje spuščali vobravnavo rezultatov, ki jih je dala na novo osnovana veda me-dnarodnih odnosov, pač pa bi opozorili na cepitev, do katere jeprišlo v njenem krilu.

Kot pravi že večkrat omenjeni S. Hoffman, je mogoče delitipristope do mednarodnih odnosov v dve skupini, in sicer v tisto,ki si je zastavila za nalogo ustvariti “konceptualni okvir”, v katere-ga je moč postaviti vso vedo, in sicer v obliki pojasnjevalnih (ozi-roma empiričnih, kavzalnih) hipotez, nanašajočih se na zakonito-sti v mednarodnih odnosih, torej ne samo v smislu oblikovanjavprašanj, ki zadevajo bistvo mednarodnih odnosov, marveč tudiodgovorov nanje. V to skupno uvršča klasično (tradicionalno,ortodoksno) teorijo mednarodnih odnosov, ki ima izhodišče vteoriji naravnega stanja.

V primerjavi s prvo je za drugo skupino značilno, da se lotevaraziskovanja mednarodnega pojava manj ambiciozno oziroma to-čneje, da si sicer zastavlja vprašanja o mednarodnih odnosih,vendar pa nanje (še)ne odgovarja, kajti do odgovora naj bi prišloz rezultati sistematičnih empiričnih raziskav. Te raziskave naj bipotekale na makro- in mikroravni. Z mikroraziskavami razume-mo tiste, ki so namenjene ožjim delom mednarodnih odnosov,ki pa so strateško toliko pomembni, da bi njihove rezultate mo-gli posploševati na širšo raven mednarodnih odnosov (primer in-tegracijske teorije, decisions making process itd.). Prav na tehpodročjih pa obstajajo, kot menijo nekateri raziskovalci, možno-sti, da bi rezultate uporabili v praktični politiki. Obstajajo prime-ri tudi znotraj te usmeritve, da teoretiki že uporabljajo rezultateraziskav, ki so blizu njihovemu cilju, to je ustvarjanju dedukcij,kot to npr. velja za M. Kaplana in njegove modele mednarodnihsistemov, ki jih je razložil v delu System and Process in Internati-onal Relations.

59

V naši razlagi usmeritev v teoriji mednarodnih odnosov upo-rabljamo to sistematizacijo:

V prvo usmeritev uvrščamo teorijo ali koncepcijo naravnegastanja, ki ima izhodišče v Hobbesu in njegovih naslednikih. Medsodobnimi pisci sodita vanjo – kot najpomembnejša – H. Mor-genthau in R. Aron.

Drugo usmeritev opredeljujemo s sociološkimi koncepcijami(teorijami) o mednarodnih odnosih.

Razlike med obema usmeritvama bomo podrobneje obrazlo-žili vsako posebej, tukaj pa bi že poudaril nekatere od njunih bi-stvenih razlik.

Te so: a) medtem ko je za teorijo naravnega stanja n iz nje vzniklo reali-

stično teorijo mednarodnih odnosov značilno, da sestavljanjen kategorialni aparat – teorem nacionalnega interesa, močiin ravnotežja moči – izhodišče in temelj za kumulativno rastznanstvenih spoznanj, pa za večino socioloških koncepcij –behaviorizem, funkcionalizem, komunikacijski pristop – veljavzorec znanstvene revolucije (scientific revolution, Th. Kuhn),ki jo je razumeti tako, da nekumulativni razvoj privede do to-čke popolne izločitve starih vzorcev in uveljavitve nove. Kot jerazumeti protagonista takšnega razumevanja Th. Kuhna, “iz-bruhne” znanstvena revolucija iz vplivanj procesov zunaj sferet.i. akademske skupnosti, torej ne znotraj znanosti same, mar-več zaradi globokih kvantitativnih in kvalitativnih sprememb vdružbi. Te spremembe se bistveno razlikujejo od predhodnihstanj v znanstvenem okolju (Th. Kuhn 1970: 92);

b) razlike med pristopoma so razvidne tudi na točkah obravnavesveta (mednarodne skupnosti), analitičnih enot v njem (njej)in spoznavnem interesu, ki so mu raziskave posvečene. V bi-stvu so te razlike izraz sprememb, do katerih je prišlo v znan-stvenem okolju, ki so – kot smo že rekli – kvantitativne in kva-litativne.Medtem ko je v “optiki” klasičnega vzorca svet (mednarodnaskupnost) obravnavan(a) kot decentraliziran, anarhičen si-stem držav, ki jim suverenost ne dopušča, da bi sprejele avto-riteto mednarodnega pravnega reda oziroma višjo instancoreda, kar povzroča, da države na podlagi moči, s katero raz-polagajo, odločajo o strukturi in kakovosti mednarodnih od-

60

nosov, pa vzorec, za katerega se ogrevajo zagovorniki sociolo-ških koncepcij, vidi svet kot gosto mrežo povezav različne in-tenzivnosti in kakovosti.Temeljna analitična enota, h kateri se obračajo teoretiki orto-doksne usmeritve, je država. Odnosi med državami so opre-deljeni z odnosi moči. Njim nasproti se za zagovornike socio-loških koncepcij spekter subjektov v mednarodni skupnostirazširja na mednarodne in vladne in nevladne organizacije,mednarodne skupine pritiska, transnacionalne subjekte itd.Posledično takšnemu razumevanju sveta in analitičnih enot vnjem je tudi spoznavni interes. Če je za ortodoksno usmeritevžarišče pozornosti v državi, je spoznavni interes usmerjen pre-dvsem na tiste njene akcije, v katerih se vpletajo odnosi moči– varnost, koalicije, protikoalicije, vojna, diplomacija itd. – to-rej bolj ali manj “visoka politika”, medtem ko zagovorniki so-cioloških koncepcij merijo dlje in mimo tipičnih manifestacijdržave posegajo v prostor razvoja, integracije, socialne mobili-zacije, razreševanja konfliktov itd.;

c) te razlike narekujejo tudi različnost v konceptualnih izhodiš-čih ene in druge usmeritve, tako ortodoksna teorija mednaro-dnih odnosov z realistično koncepcijo kot njenim glavnimpredstavnikom uporablja kategorijo “moči” v vlogi “privilegi-ranega dejavnika”, to je, dejavnik moči uporablja za opis inpojasnjevanje mednarodnega pojava. Zagovorniki sociološkihkoncepcij uvedbo takšnega ali kakršnega koli drugega “privi-legiranega dejavnika” zavračajo, kajti, kot menijo, takšnauvedba bi pomenila vnašanje “metafizike” v raziskovanje. Ševeč. Medtem ko v ortodoksnem pristopu tako rekoč od Hob-besa naprej, vztrajajo pri dihotomiji notranjega in zunanjega,natančneje, razlikovanju med “notranjo” in “zunanjo” politi-ko, pa zagovorniki socioloških koncepcij to razlikovanje od-klanjajo. Mednarodne odnose je, tako kot druge družbeneodnose, raziskovati “kot stvari” (comme des choses, Durkhe-im), kar pomeni, da zanje ne velja teza o posebnosti medna-rodnih odnosov.Samo pogojno bi mogli govoriti o marksistični usmeritve priraziskovanju mednarodnih odnosov. Samo pogojno zato, kerz njo ne razumemo sestava relativno eksplicitnih in analizimednarodnih odnosov posvečenih trditev, marveč gre v nje-

61

nem primeru bolj ali manj za “transpozicijo” iz zgodovinskegamaterializma izpeljanih tez, ki so jih v nekaterih primerih kon-kretizirali in uporabili Marx, Engels, Lenin in R. Luxemburg.

Teorija naravnega stanja

Hobbes in njegovo razumevanje mednarodnih procesovZ zlomom in razpadom moralne in delno tudi pravne enotnostizahodnoevropskega sveta, ki jo je ustvarjala in reproducirala Cer-kev, kakor tudi z nastankom vrste suverenih nacionalnih držav, jebilo na dnevni red postavljeno vprašanje, kako razvijati odnosemed njimi zaradi odsotnosti neke višje avtoritete, ki bi jim vsilje-vala odločitve. V to obdobje sodi razumevanje mednarodnih od-nosov “kot naravnega stanja”, katerega najuglednejši predstavnikje bil Hobbes. V kratkem povedano je zanj značilno bistveno ra-zlikovanje med odnosi znotraj posameznih družb in odnosi vmednarodni skupnosti. Ko je ugotavljal, da je človek po svoji na-ravi nagnjen k prepiru in spopadanju s svojimi sodržavljani bodi-si zaradi dobička bodisi zaradi obrambe svoje varnosti bodisi če-sa drugega, je menil, da je takšno stanje mogoče preseči z vzpo-stavitvijo organizirane oblasti, v katere zavetju bodo lahko ljudjemirno živeli. To je cilj t.i. družbene pogodbe, s katero slehernisubjekt opušča svojo svobodo v zameno za varnost, ki mu jo dajeoblast, oprta na moč. Takšnega stanja pa ni mogoče vzpostavitiv odnosih med suverenimi enotami, ker ni nikakršne oblasti, kibi jim ga mogla vsiliti.

Posledice takšnega razumevanja stvari – dihotomije med no-tranjim in zunanjim – so bile pri Hobbesu te:a) v mednarodnih odnosih ni prostora za pojme legitimnosti in

nelegitimnosti, pravičnega in nepravičnega, v mednarodnihodnosih ni prava in kjer ni prava, tudi ni nepravičnosti,

b) v mednarodnih odnosih ni razlikovanja med tvojim in mojim,ni lastnine.

S takšnim razumevanjem mednarodnih odnosov je bila seve-da skladna praksa “vojne vseh proti vsem” (bellum omnium con-tra omnes), kot je to prakso videl Hobbes. Toda vprašanje je, alije bilo videnje takšne prakse že v Hobbesovem času korektno.

62

Da “vojna vseh proti vsem” kot naravno stanje ni stalno, namrečdokazujejo podpisi pogodb, ki so jih sklepale države, dokazujejomednarodne konference, pa tudi minimum skupnih pravil, pokaterih so se ravnale ali pa skušale ravnati države. Tudi praksa“ravnotežja moči” kot političnega sredstva, ki je prevladovala vobdobju od westfalskega miru do francoske revolucije, dokazu-je, da so jo uporabljali kot “nujnost” – tako jo je npr. razumelVoltaire – namenjeno preseganju naravnega stanja.

Inherentno takšnemu razlikovanju med odnosi znotraj posa-meznih družb in odnosi v mednarodni skupnosti je tudi razliko-vanje med sferama notranje in zunanje politike in še posebej te-za, da more zunanja politika obstajati samo med suverenimi dr-žavami. To tezo so zagovarjali številni pisci, kot so J. Locke, J.J.Rousseau, I. Kant in F. Hegel in poudariti je treba, da se je kotostanek Hobbesove filozofije ohranil tudi pri nekaterih sodo-bnih piscih, predvsem zagovornikih realistične teorije mednaro-dnih odnosov H. Morgenthauu in R. Aronu. Slednji je v svojemtemeljnem delu, posvečenem mednarodnim odnosom “Paix etla Guerre entre les Nations” (Vojna in mir med državami), zapi-sal, “da dokler človeštvo ne bo doseglo svoje združitve v univer-zalni državi, bo vse dotlej obstajalo bistveno razlikovanje mednotranjo in zunanjo politiko” (R. Aron 1962: 19).

Že med zgodnjimi Hobbesovimi nasledniki so obstajale bi-stvene razlike v interpretaciji temeljnih postulatov teorije narav-nega stanja. Ob piscih, ki so menili, da je naravno stanje razume-ti kot definitivno in trajno (za Clausewitza mednarodni odnosiniso bili nič drugega kot poglavje v strategiji držav, ko skuša sle-herni subjekt doseči čim večjo korist zase), so obstajali tudi pisci,ki takšnega razumevanja niso sprejemali, pač pa so menili, da ob-stajajo politična in druga, tudi pravna sredstva, za blažitev tak-šnega stanja.

Če naj teorijo naravnega stanja resnično razumemo kot teori-jo, kar bi pomenilo, da naj bi posredovala “splošno pojasnjeval-no hipotezo” oziroma “osrednje načelo”, ki naj bi se uporabljaloza izhodišče v raziskovanju mednarodnega pojava, bi morali ugo-toviti ne samo da nam ne daje veliko, marveč tudi, da je v oči-tnem neskladju s prakso v mednarodnih odnosih. To je mogočedokazovati zlasti, ko gre za razlikovanje med notranjo in zunanjopolitiko, ki je celo za nekatere izstopajoče protagoniste realisti-

63

čne teorije mednarodnih odnosov, kot je to H. Kissinger, nes-prejemljiva, kajti zanj prihaja do sprememb v mednarodnihodnosih zaradi temeljnih premikov znotraj držav. Zatorej bi bilomogoče reči, da je od izvirne Hobbesove teorije naravnega sta-nja ostalo prav malo oziroma da se v zakladnici njene izpeljanke,realistične teorije mednarodnih odnosov, ohranjajo tisti njenielementi, ki so razvidni v apoteozi države in njenih ravnanj.

Realistična teorija mednarodnih odnosovUtemeljitelj realistične teorije mednarodnih odnosov H. Mor-genthau je v svoji debati z R. Aronom dejal: “V tipologiji teorij omednarodnih odnosih se pojavlja dvoje osnovnih in med seboj iz-ključujočih se pristopov do mednarodne politike. Oba izražata vosnovi različne koncepcije o naravi človeka, družbe in politike.Prva koncepcija izhaja iz tega, da je tako v teoriji kot tudi v praksimožno doseči neki racionalni politični red utemeljen na splošnoveljavnih načelih. Dosedanje neuspehe v tej smeri je pripisati za-starelim načinom razmišljanja, pomanjkanju znanja in razumeva-nja. Stvari se bodo spremenile tako z novimi načini razmišljanjakakor tudi s takšnimi metodološkimi sredstvi, ki bi mogla obvla-dati navidezno neobvladljivo področje politike. Medtem pa dru-ga koncepcija meni, da racionalne pomanjkljivosti političnegasveta kot tudi človeka in družbe nasploh izhajajo iz sil, ki so la-stne človeku in njegovi naravi. Te sile so nepremagljiva ovira za ra-cionalno razumevanje in upravljanje (H. Morgenthau 1970: 67).

Če torej prvi pristop do mednarodnih odnosov izraža zaupa-nje vanj v tem smislu, da bi mogel danes ali pa tudi v prihodnjedoseči vsaj v grobih črtah predvidevanje političnih usmeritev inkonfiguracij, pa se drugi pristop zadovoljuje s tem, da uporabljakoncept interesa, opredeljenega kot moč, ki naj bi bil standardza presojo dogajanj in za njihovo razumevanje, kajti – tako praviomenjeni pisec – “distinktivna kvaliteta politike je boj za moč, jesposobnost človeka, da obvlada duše in akcije drugih ljudi” (H.Morgenthau 1967: 38).

Da bi mogli natančneje spoznati bistvo realistične teorije, ta-ko kot ga razume njen najuglednejši predstavnik, bomo v nasled-njem navedli prvine njegove politične filozofije, tako kot jo je

64

opredelil v svojem temeljnem besedilu Politika med državami(Politics among Nations).

V šestih načelih političnega realizma je zapisal – med drugim: a) politične odnose obvladujejo objektivni zakoni, ki so ukoreni-

njeni v človekovi naravi. Ker so ti zakoni nadrejeni človekove-mu obnašanju, je izzvati tveganje. Ker teh načel ne moremospreminjati, je treba težiti za tem, da se jim prilagodimo in iz-boljšamo obnašanja v družbi, kar pomeni, da je treba te zako-ne razumeti in skladno z njihovim razumevanjem voditi politi-ko. V ta namen je za raziskovanje političnega dogajanja trebaspoznavati zgodovino in z njeno pomočjo ugotavljati posledi-ce, ki jih povzročijo posamezna dogajanja. Naloga znanstveni-ka je, da ob pomoči doseženega znanja, ki ga je črpal iz zgo-dovine, išče alternative določenim razmeram. Temeljni pogojzanje je ravnati racionalno.Ker realizem verjame v objektivnost zakonov politike, moraverjeti tudi v možnost oblikovanja neke racionalne teorije, kite objektivne zakone izraža – četudi še tako nepopolno in eno-stransko. Za realizem pomeni teorija ugotavljanje dejstev innjihovo razumsko osmišljanje. Predpostavlja se, da je naravozunanje politike mogoče dognati le s proučevanjem izrednihpolitičnih dejanj in njihovih predvidljivih posledic.Vendar pa proučevanje dejstev ni dovolj. Da bi faktografskogradivo o zunanji politiki imelo smisel, moramo k politični re-alnosti pristopiti z določeno racionalno shemo, z določenimnačrtom, ki ponuja vse mogoče pomembne zunanje politike.

b) Ko se prelevimo v državnika, ki mora v določenih okoliščinahrešiti določen zunanjepolitični problem, se vprašamo, katereso tiste racionalne alternative, med katerimi lahko državnikizbira in s katerimi lahko v določenih okoliščinah reši pro-blem ter katero od teh racionalnih alternativ bo državnik, kiravna v določenih okoliščinah, najverjetneje izbral. Ravno tak-šno preverjanje racionalnih hipotez z resničnimi dejstvi in nji-hovimi posledicami daje teoretični pomen dejstvom zunanjepolitike.

c) Državnik razmišlja in deluje ujet v kategorijo nacionalnega in-teresa. Ta interes je opredeljen kot moč. Pouk o tem nam da-je zgodovina. Z uporabo koncepta nacionalnega interesa sepotek dogajanj v mednarodnih odnosih kaže kot neprekinjen

65

proces, še več, kot enotnost na videz različnih zunanjih poli-tik. Koncept interesa, opredeljenega kot moč, ustvarja mo-žnost za ovrednotenje dejanj političnih voditeljev, kar dajemožnosti za iskanja modelov za povezave v mednarodnem si-stemu. S tem je dostopna možnost primerjave realnega sveta spovezovalnim vzorcem v modelu.

d) Realistična teorija zunanje politike torej varuje pred dvemarazširjenima zmotama, ukvarjanjem z motivi in ukvarjanjem zideološkimi prednostmi. Iskati ključ za razumevanje zunanjepolitike izključno v motivih je tŠko jalovo početje, saj sodijomotivi med najbolj varljive psihološke podatke, ki so zaradiinteresov in čustev akterjev in opazovalcev pogosto do nespo-znavnega popačeni. Prav tako se realistična teorija mednaro-dne politike izogiba tudi drugi razširjeni zmoti, ki zunanjo po-litiko nekega državnika enači z njegovimi filozofskimi ali poli-tičnimi naklonjenostmi in iz tega sklepa o državnikovi zunanjipolitiki. H. Morgenthau dopušča, da je interes, če ga oprede-limo kot moč, nestabilen. Če ga šteje kot objektivno in splo-šno veljavno kategorijo, mu ne pripisuje nekaj dokončnega,enkrat za vselej danega pomena. Ideja interesa je vsekakor zapolitiko bistvenega pomena in ni odvisna od okoliščin časa inkraja.

e) V akcijah držav ni prostora za splošna moralna načela oziro-ma natančneje, abstraktne splošne formulacije, ki zadevajomoralo. Ta načela je treba filtrirati skozi konkretne okoliščinekraja in časa. Tako posameznik kot država morata neko politi-čno dejanje presoditi s pomočjo splošnih moralnih načel, ka-kršna je svoboda. Politične moralnosti brez politične preudar-nosti, to je upoštevanja političnih posledic na videz moralnihdejanj, ne more biti. Politični realizem zavrača poenotenjemoralnih teženj nekega naroda s splošnimi moralnimi intere-si. Vse narode mika, da svoje posebne težnje in dejanja ode-nejo v plašč splošnih moralnih ciljev. Vedeti, da za narode ve-lja moralni zakon, je eno, pretvarjanje, da zanesljivo vemo, kajje v odnosih med narodi dobro in kaj zlo, pa je nekaj povsemdrugega. Koncept interesa, opredeljenega v smislu moči, nasvaruje pred takšnim moralnim ekscesom in takšno političnonorostjo. Če namreč vse narode, vključno s svojim, obravna-vamo kot politične enote, ki si prizadevajo za uresničevanje

66

svojih interesov, opredeljenih kot moč, smo lahko do vseh na-rodov pravični.

f) Razlika med političnim realizmom in drugimi šolami je torejrealna in vsebinsko globoka. Politični realist ohranja avtono-mijo politične sfere, realist razmišlja v smislu interesa, oprede-ljenega kot moč, tako kot ekonomist razmišlja v smislu intere-sa, opredeljenega kot bogastvo (H. Morgenthau 1995: 74-87).

V navedenem tvegamo zgoščeno prevedbo navedenih načelpolitičnega realizma v temeljne postulate realistične teorije o za-konitostih, ki določajo razvoj in procese v mednarodnih odno-sih: a) Temeljni subjekt v mednarodnih odnosih je država (“state-as-

a sole-actor-approach”). Njene akcije je obravnavati kot te-meljne in za mednarodne odnose odločujoče. Izhajajo iz splo-šnih, človeku vezanih lastnosti, med katerimi je želja po močibistvena. Da bi države temu hotenju zadostile, ustvarjajo zanjprimerne zmogljivosti.

b) Država kot glavni dejavnik v mednarodnih odnosih, ki je hkra-ti tudi edino zakoniti nosilec moči in njene uporabe, je dovoljnatančno in predvsem teritorialno določena enota, v kateripoteka politični proces avtonomno in ločen od zunanjih vpli-vov. To torej pomeni, da v realistični teoriji razlikujejo mednotranjo in zunanjo politiko kot tudi da obstajajo razlike medtem, kako se ustvarja soglasje v eni in kako v drugi.

c) Če je treba razlikovati med obema, to tudi pomeni, da imajopolitični procesi znotraj družbe po eni in politični procesi vmednarodni skupnosti po drugi strani avtonomno naravo insvojo lastno dinamiko. Povezavam med obema v realistični te-oriji posvečajo malo pozornosti.

d) Strogo razlikovanje med obema daje tudi teoretično podlagorazumevanju procesov v eni in drugi. to je hkrati najvidnejšatočka povezovanja med Hobbesovim videnjem družbe, orga-nizirane v državi, in “mednarodno skupnostjo”, kar je vztraja-nje pri dihotomiji “red-anarhija”. Funkcija države je, da v anar-hični dinamiki procesov v mednarodni skupnosti zagotavljasvojo lastno varnost in svoje interese.

e) Pobude na “zunanjo” dejavnost držav – v skladu z njeno pre-sojo lastnih interesov – izhajajo iz mednarodnega sistema, kaj-

67

ti “anarhični sistem pluralistične mednarodne skupnosti po-raja okoliščine za ustvarjanje nenehne nevarnosti za preživetjekake države, isti pogoji pa ustvarjajo tudi možnosti za njenenove pridobitve”, ugotavlja zagovornik te teorije A. Wolfers.

f) Zaradi takšnega stanja v mednarodnih odnosih velja za sle-herno državo, da si formulira določeno načelo za njeno me-dnarodno obnašanje, načelo relativno konstantnega nacional-nega interesa. Neodvisno od časa in prostora mora biti vodi-lo sleherne države skrb za njeno preživetje. Relativno kon-stanten nacionalni interes pa mora biti formuliran tudi zaradirelativno konstantnega mednarodnega okolja in omejenegaštevila opcij, ki so na voljo za sodelovanje v boju za moč.

g) Tak nacionalni interes omogoča vzdrževati kontinuiteto v zu-nanji politiki držav, kajti percepcija nacionalnega interesa jeodvisna od relativno konstantnega mednarodnega okolja ozi-roma dejavnikov v njem.

h) Ker vse države delujejo v mednarodnih odnosih na podlaginacionalnega interesa, reagirajo na podoben način na pobu-de, ki prihajajo iz mednarodnega okolja. To pa vodi – tako ra-zmišljajo realisti – do višje stopnje poenotenja pri obnašanjudržav ne glede na razlike med njimi, kar praktično pomeni,da se “sistem” odnosov v mednarodni skupnosti pojavlja, uve-ljavlja in nenehno reproducira v znamenju politike ravnotežjain sile.

V konceptualni shemi realistične teorije je moč in iz nje izpe-ljana sila prva in temeljna kategorija. Moč je cilj in sredstvo vmednarodnih odnosih, “boj za moč je večen v času in prostoru”(H. Morgenthau 1967: 38). Druga kategorija, s katero operira tateorija, je nacionalni interes. Kot je v jedru vsake politike interes,tako se tudi države v mednarodnih odnosih ravnajo na temeljusvojih nacionalnih interesov, ki jih skušajo opravičevati in uveljav-ljati s pomočjo moči in sile. V tem je funkcionalna povezanostdejavnika moči in sile po eni in nacionalnih interesov po drugistrani. Vendar pa države pri uresničevanju svojih nacionalnih in-teresov nimajo na voljo enakih količin moči – od tod hierarhiza-cija držav na velike sile, srednje in majhne države – zato se v ob-rambi svojih nacionalnih interesov, za zagotovitev obstoja in zastabilnost mednarodnega sistema povezujejo med seboj v koali-

68

cije in protikoalicije z namenom ustvarjati ravnotežje moči, to paje tretja kategorija v realistični teoriji.

Raziščimo najprej vsebino posameznih kategorij in ugotovi-mo njihovo analitično vrednost.

Nacionalni interesNacionalni interes ima v politični praksi že daljšo zgodovino. Zrazličnimi izrazi – volja vladarja, dinastični interesi, raison’état –vendar z istim pomenom so ga uporabljali v Italiji v 16. stoletjuter v Angliji in Franciji v 18. stoletju. V sodobni politični praksiga srečujemo vsak dan. Kot sredstvo v politični akciji ima nacio-nalni interes dokaj megleno vsebino in je nezadovoljivo struktu-riran, v osnovnih elementih pa je z njim razumeti zagotovitev sa-mostojnosti in teritorialne integritete držav, političnega sistemain političnih vrednot, pa tudi nacionalne kulture in nacionalnihvrednot.

Uporaba kategorije nacionalnega interesa v analitične name-ne ima v primerjavi s prej omenjeno uporabo krajšo tradicijo. Zraziskovanjem nacionalnega interesa naj bi teoretiki s področjamednarodnih odnosov odkrivali uspešnost ali neuspešnost zuna-nje politike držav, pa njeno učinkovitost oziroma neučinkovitost,to pa tako, da si zastavljajo vprašanje – in nanj tudi odgovarjajo –kaj je oziroma kaj ni v nacionalnem interesu. Razlike med teore-tiki se pojavljajo v dveh pristopih, in sicer objektivnem in subjek-tivnem.

Ko si objektivisti postavljajo vprašanje, kaj je v interesu kakezunanje politike, menijo, da je odgovor na to vprašanje podan ta-ko, da na podlagi opisa in analize objektivne realnosti opredeli-mo nacionalni interes ter s tem tudi uspešnost ali neuspešnostkake zunanje politike.

Toda v čem je objektivna realnost oziroma točneje, v čem jezveza med objektivno realnostjo in nacionalnim interesom?

H. Morgenthau skuša opredeliti oboje. V delu Politics amongNations, pravi, da je moč, ki je na voljo neki državi v določenemobdobju, tista objektivna realnost, na podlagi katere je mogočeopredeliti, kaj je v interesu te države in kaj ni. Toda tudi samMorgenthau se zaveda težav, ki se pojavljajo pri vprašanju, kaj jemoč, glede na to, da ni metod, s katerimi bi bilo mogoče izmeri-

69

ti vse elemente, ki sestavljajo relativno moč držav. Te države sepojavljajo, kot bomo videli pozneje, tudi v zvezi s subjektivnimobravnavanjem ravnotežja moči. To pa pomeni, da Morgenthauni mogel razložiti, kako naj bi uporaba merila moči usposabljalakako državo za to, da bi sledila – kot pravi – “interesu kot tistemuvečnemu standardu, na podlagi katerega je mogoče voditi politi-čno akcijo “oziroma” eni zvezdi vodnici, enemu standardu za ra-zmišljanje in enemu pravilu za akcijo, to je nacionalnemu intere-su” (H. Morgenthau, 1969:30).

Tako imenovani subjektivisti se manj zanimajo za vprašanje,kaj je najprimernejše za zunanjo politiko kake države, ampak po-svečajo svojo pozornost temu, zakaj države delujejo tako, kot de-lujejo, oziroma kot nam to razodeva njihovo empirično obnaša-nje. Da bi to ugotovili, se zatekajo k virom zunanje politike, pre-dmet njihove analize je določitev endogenih in eksogenih virovzunanje politike po eni in stanj v mednarodni skupnosti, ki vpli-vajo na oblikovanje in izvajanje zunanje politike, po drugi strani.

Kot velja za problem interesov nasploh, tako velja tudi za t.i.nacionalne interese, da je dokaj zapleteno vprašanje, kateri sonjihovi sestavni elementi, kakšna je njihova struktura, kdo so nji-hovi nosilci in kakšna so razmerja med objektivnimi in subjektiv-nimi interesi. Na tem mest se ne bi spuščali v to vprašanje, tem-več bi samo opozorili na nezadovoljivo razlago, ki jo – po našemmnenju – realistična teorija daje tej pomembni kategoriji.a) če so nacionalni interesi opredeljeni na temelju objektivne re-

alnosti, to je moči, nas to navaja k sklepu, da so ti interesi ne-kaj postuliranega, hkrati pa realistična teorija poudarja empi-rično naravo interesov, ker jih je mogoče ugotoviti na temeljupresoje moči,

b) z zvezo med objektivno realnostjo, to je močjo, in pa nacio-nalnimi interesi so ti interesi dejansko objektivni interesi.Vprašanje, ki je odprto, pa je, kateri so subjekti, ki ugotavlja-jo, kaj je objektivni interes. Subjektivna stran tega problemaostaja nerazkrita in proces, v katerem se objektivni interesiprevajajo v subjektivne, neupoštevan,

c) s tem ostaja odprto tudi vprašanje, ali so nacionalni interesitudi splošni interesi bodisi razbremenjeni posebnih in posa-meznih interesov bodisi kot vsota empiričnih posebnih in po-sameznih interesov,

70

d) tolmačenje nacionalnih interesov na temelju objektivne real-nosti, to je moči, ostaja na ravni nekakšne hipostazirane idejein absolutnosti, ker ne upošteva konkretne družbene struktu-re subjekta, ki določa nacionalni interes.

MočVsekakor je razumljivo, da je H. Morgenthau posvetil toliko po-zornosti kategoriji moči zaradi tega, ker razlaga politiko kot pro-ces, ki se razvija v smislu boja za moč in oblast oziroma ker je vlo-ga moči s silo, ki je iz nje izpeljana, v mednarodnih odnosih ra-zumljena kot sposobnost posameznika ali pa skupine, predvsempa države, da vsilijo svojo voljo drugim. Odvisnost nacionalnegainteresa kot kategorije, s katero realisti operirajo, od moči po enistrani ter vloga, ki jo ima moč za vzpostavitev, ohranjanje in re-produciranje ravnotežja po drugi strani, postavlja to moč na sre-diščno mesto v konceptualni shemi realistične teorije, ki jo more-mo razumeti kot monistično koncepcijo mednarodnih odnosov.

H. Morgenthau členi moč v te sestavine: zemljepisni element,naravna bogastva, industrijska raven, vojaške zmogljivosti, številoprebivalcev, nacionalne posebnosti in morala prebivalstva, spo-sobnost diplomacije in vlad ter končno stabilnost političnega si-stema. Iz njih je sestavljena moč, te sestavine sestavljajo “poten-cial moči kot groba ocena materialnih in človeških virov”, ki, kotpravi K. Deutsch, more biti na posredni način uporabljen za za-dostitev uspešnosti kake politike (K. Deutsch 1968:22-28). Naneposredni način pa je ta potencial izkoriščan, ko je preveden vsilo (force), predvsem tisto fizične narave.

Toda kakor koli je v kaki državi kvantitativna in kvalitativnaraven potenciala moči visoka, so ji slej ko prej postavljene ome-jitve, ki izhajajo bodisi iz enake moči drugih držav iz agregacijepotencialov moči več držav, kar se v praksi mednarodnih odno-sov pojavlja v koalicijah in protikoalicijah. To pa seveda niso edi-ne omejitve, ki jih je treba upoštevati, kajti ob njih je treba raču-nati z dejavniki mednarodne morale, mednarodnega prava, me-dnarodnih faktorjev vladnih organizacij, pa tudi mednarodnegajavnega mnenja, kakor koli ga že upoštevamo. Njihova teža pa jev primerjavi z elementi moči, s kakršnimi razpolagajo države,znatno manjša.

71

S kombinirano uporabo navedenih elementov s strani posa-meznih držav se ustvarja t.i. ravnotežje moči, ki ima pomembnovlogo v pristopu H. Morgenthaua, in to v toliki meri, da bi bilonjegovo razumevanje ravnotežja moči videti kot zakonitost v pro-cesih, kakršni potekajo v mednarodni skupnosti.

Ravnotežje moči torej sodi v tisto vrsto strukturnih konceptovv mednarodnih odnosih, ki jih obravnavajo kot sistem prikritihin izraženih konfliktov. Kot tak se je pojavil že v prvih traktatih omednarodnih odnosih, ki so ga želeli teoretično osmisliti, in si-cer kot opis neke določene situacije v mednarodni skupnosti kottudi razumevanja pogojev zanjo in slednjič kot napotilo za akcijo.V tem smislu se ta koncept uporablja v obdobju od westfaslkegakongresa naprej do francoske revolucije. Prav tako pa za razlagomednarodnih odnosov od konca napoleonskih vojn, za sveto ali-anso in koncert evropskih velikih sil uporabljajo isti koncept.

Vendar pa tako pomen kot tudi uporaba tega koncepta priposameznih piscih nista enoznačna. Tako n.pr. je ameriški teore-tik E. B. Haas ugotovil, da ima ta koncept vsaj osem pomenov,uporabljajo pa ga v štirih verzijah: kot opis določenega stanja vmednarodni skupnosti, kot predpis za zavestno politično akcijo,je nadalje v vlogi ideologije in propagande in končno je najpo-membnejše orodje za analizo mednarodnih odnosov.

Vendar pa praktično uporabnost te kategorije omejuje mno-goznačnost njenega besednega izraza. To mnogoznačnost pre-pričljivo razgrinja E. Hassa, ki poudarja, da je to vprašanje po-membno zaradi ključne vloge, ki jo ima kategorija ravnotežjamoči v nekaterih teorijah o mednarodnih odnosih.

Ta izraz najpogosteje uporablja z namenom opisovanja dolo-čenega stanja v mednarodnih odnosih, kjer je politična moč ena-komerno porazdeljena med njenimi subjekti. Ne daleč od takegapojmovanja je uporaba izraza ekvilibrij namesto ravnotežja moči.V specifični konotaciji ekvilibrija v primerjavi z ravnotežjem mo-či je razumevanje procesov uravnoteženja moči namesto njenegastatističnega stanja. Če obstajajo v mednarodni skupnosti težnjekake velike sile, da se prikoplje do hegemonističnega položaja vnjej, se v verziji N. Spykmana to enači z ravnotežjem moči. V zve-zi s tem E. Haas meni, da je v zgodbi o ravnotežju moči najpogo-steje v ospredju interes kake velike sile, da razlaga takšno stanjesebi v prid. Četrto in peto razumevanje moči in uporaba te kate-

72

gorije sta si v ostrem nasprotju, kajti medtem ko eno razume rav-notežje v smislu “stabilnosti” in “miru”, drugo zagovarja pravnasprotno, to je, ravnotežje moči pomeni nestabilnost in vojno.Vsesplošna politika moči in njenega ravnotežja kot vodila za po-litično akcijo – kar je v Haasovi kategorizaciji sedmo razumeva-nje te kategorije – se ne razlikuje od prvo obravnavanega razu-mevanja, zato pa je zadnje, to je osmo, v bistvu ključno, kajti za-govarja ga tako F. Schuman kot H. Morgenthau, to je, ravnotežjemoči vsebuje univerzalni zakon zgodovine (E. Haas 1953:442-77).

Mnogoznačnost izraza ravnotežja moči ne prispeva k objek-tivnosti uporabe te kategorije in upravičeno je domnevati, da jeza njeno uporabo odločujoča ideološka, teoretična in praktičnaopredeljenost bodisi teoretika bodisi politika, naj ima vlogo opi-sovanja, propagande, analize ali na navodila oziroma predpisa zazavestno politično akcijo. Za teorijo mednarodnih odnosov je tamnogoznačnost zanimiva predvsem tedaj, ko se kategorija rav-notežja moči uporablja kot analiza, kajti tako F. Schuman kot H.Morgenthau jo uporabljata – v besedah E. Haasa – v smislu, ki jeznatno širši od razumevanja te kategorije kot “ekvilibrija” ali pateženj uveljaviti hegemonističen položaj. Razvijata namreč tezo,da je ravnotežje moči inherentno naravi večdržavnega sistema, kije utemeljen na suverenosti in za katerega je značilno, da se vnjem opredeljujejo za sovražno politiko, naj bodo vzroki takšniali pa drugačni. V tem procesu je težnja po uravnoteženju moči,potrebi po ustvarjanju koalicije in protikoalicije, da bi se takopreprečilo, da bi kaka država ali pa skupina držav dosegla hege-monističen položaj, naraven, še več, instinktiven izbor za politi-ko… Ta vzorec obnašanja je tako splošen, da dosega kvalitetozgodovinskega zakona” (E. Haas 1953:442-77).

Vendar pa je po mnenju samega Morgenthaua kategorija rav-notežja moči odprta za diskusijo. ko si zastavlja vprašanje, kakonaj ravnotežje ovrednotimo in presodimo njegovo prihodnjouporabnost pri ohranjanju miru in varnosti v sodobnem svetu,odgovarja, da je “zamisel o ravnotežju med številnimi narodi, kinaj prepreči, da bi katera od njih postala dovolj močna in ogrozi-la neodvisnost drugih, metafora s področja mehanike. Ustrezalaje načinu razmišljanja v šestnajstem, sedemnajstem in osemnaj-stem stoletju, ko so si družbo in ves univerzum radi predstavljali

73

kot velikanski mehanizem, stroj ali kolesje ure, ki ga je ustvaril inga poganja božanski urar. Veljalo je prepričanje, da je mogočeprav vse odnose med posameznimi delčki mehanizma in njegovi-mi sestavnimi deli natančno določiti s pomočjo mehaničnih ra-čunov in potem tudi točno določiti njihove akcije in reakcije.Prispodoba o tehtnici, ki jo ohranja v ravnotežju enakomernarazporeditev uteži na obeh straneh in pomeni mehanizem zavzdrževanje stabilnosti in reda na mednarodnem prizorišču, izvi-ra iz mehanicistične filozofije. Tudi v praksi mednarodne politi-ke so jo uporabljali v duhu te iste filozofije.”

Toda, tako pravi v odstavku, ki sledi, “mehanično zasnovanoravnotežje nujno potrebuje lahko prepoznavno kvantitativno me-rilo, s katerim je mogoče izmeriti in primerjati relativno moč šte-vilnih držav. Edino s pomočjo merila, ki je primerljivo s funti inunčami na pravi tehtnici, je mogoče z določeno mero zanesljivo-sti trditi, da postaja ena država močnejša od druge ali pa da na-meravata državi vzdrževati medsebojno ravnotežje moči. Razentega je edinole s pomočjo takšnega merila mogoče razlike v mo-či pretvoriti v količinske enote, ki jih lahko zaradi obnovitve rav-notežja prenašamo z ene strani tehtnice na drugo. Teorija in pra-ksa ravnotežja moči sta tako merilo, kot smo videli, našli v ozem-lju, prebivalstvu in oborožitvi. V vsej zgodovini sistema sodobnedržave sta politiki kompenzacij in oboroževalne tekme služili kotpraktična uporaba tega merila” (H. Morgenthau 1995:310-311).

V nadaljevanju Morgenthau relativizira praktično uporabomerila moči, slonečo na njenih izmerljivih elementih – temu sonamenjeni zgodovinski primeri, ki jih navaja – nato pa ugotavlja,da je “posledica nezanesljivosti izračunavanj o moči ne samo ne-uporabnost ravnotežja moči v praksi, ampak celo njegovo zani-kanje. Ker ne more biti nobena nacija v nobenem zgodovinskemtrenutku prepričana o pravilnosti svojih izračunavanj o porazdeli-tvi moči, mora biti prepričana o tem, da je njene napake (kakr-šne že bodo) v tekmi za moč ne bodo postavile v neugoden po-ložaj. Z drugimi besedami, nacija si mora zagotoviti varnostnidejavnik, ki ji bo dovoljeval napačna izračunavanja, a kljub temuše ohranjal ravnotežje moči. Zato si morajo države, dejavno vple-tene v boj za moč, prizadevati ne za ravnotežje, se pravi enakostmoči, ampak za superiornost moči” (H. Morgenthau 1995:314-316).

74

Zatorej se je upravičeno vprašati, ali je kategorija ravnotežjamoči uporabna za analitične namene, in to v vseh treh časovnihrazsežnostih. Kar zadeva preteklost, je njena uporabnost omejenana obdobja stabilnih mednarodnih sistemov, kar izhaja iz stališčaočeta realistične teorije H. Morgenthaua. Če naj bi jo uporabiliza prihodnost, in to zaradi “ohranjevanja miru in varnosti”, o temdvomi tudi on. Končno pa je praktična uporaba merila ravnotežjamoči vprašljiva tudi za analizo tekočega dogajanja v zunanji politi-ki, ker je obremenjena z nezanesljivostjo izračunavanj o moči za-radi vprašanja merjenja nemerljivih elementov moči.

Zagovorniki realistične teorije in v njej poudarjenega koncep-ta ravnotežja moči menijo, da je zanj najprimernejši večpolni me-dnarodni sistem, in kot paradigmo zanj poudarjajo obdobje tri-desetih ali pa štiridesetih let v 19. stoletju. Bistveno značilnostvečpolnega sistema vidijo v velikem številu interakcij med država-mi in posledično tudi v velikem številu alternativnih kombinacij,ki onemogočajo strateške izbire, ki bi vodile v vojne. Ali drugačepovedano: izračunavanja, ki bi napovedovala konflikte “z vsotonič”, niso mogoča.

Nekateri pisci, med njimi K. Deutsch in D. Singer, pa takšne-mu stališču oporekajo s trditvijo, “da korelacija med premikommednarodnega dvopolnega v večpolni sistem ter s tem v zvezizmanjšanje pogostosti in intenzivnosti vojn ni podvržena niti ab-straktnemu niti empiričnemu preverjanju” (K. Deutsch, D. Sin-ger 1964: 390-407).

Eno od vprašanj, ki se pojavlja v zvezi z uporabnostjo te kate-gorije, je tudi namenjeno razširitvi problema ali ravnotežje močiustvarja pogoje za mir in varnost ali pa obratno vodi v nestabil-nost in vojno. Pritrditi je mogoče stališču, da enakomerna poraz-delitev moči postavlja možnega agresorja pred dejstvo, da voja-ški moči na nasprotni strani ne bi bil kos, če bi se spopadel s ko-alicijo.

Sprejemljivo je stališče, da postavlja enakomerna porazdelitevmoči možnega agresorja pred dejstvo, da vojaški moči na nas-protni strani ne bi bil kos, vendar empirična raziskovanja doka-zujejo, da gredo države kljub objektivno enakomerni porazdelitvimoči v “samomorilske” akcije. V zvezi s te se sprašujemo, v kakš-nih razmerah spoznavajo posamezni dejavniki odločanja, da sejim bo uprla objektivno obstoječa premoč.

75

Nadalje. Na vprašanje, ali je potrebno za zagotovitev ravnote-žja moči v smislu zmanjševanja nevarnosti agresije ali pa naspro-tno, je mogoče odgovoriti tako pritrdilno kot nikalno; torej, voj-na je potrebna za zagotovitev ravnotežja in vojno je mogoče pre-prečiti z ravnotežjem moči. Dopustno je domnevati, da bo vsaksubjekt v mednarodni skupnosti šele tedaj govoril o ravnotežjumoči, ko bo prepričan, da so dejavniki moči na njegovi strani ve-čji kot na drugi. Tako bo na temelju svoje lastne subjektivne pre-soje in svojih lastnih interesov ukrepal bodisi v smeri vojne, čebo sodil, da tako razumljeno ravnotežje deluje v korist njegovihinteresov, bodisi v smeri mira v enakem pomenu. To torej pome-ni, da bo glede na različna subjektivna izhodišča ravnotežje močienkrat porok stabilnosti in miru, drugič pa izraz nestabilnosti inneposredno nevarnosti vojne.

Kakšni sta razlagalna vloga realistične teorije in njena pojas-njevalna moč? In dalje: ali realistična teorija vsebuje odgovor nazahtevo po “svetovnem pogledu” (Q. Wright), po integralni ob-ravnavi mednarodnih odnosov, kot jih vidimo in kot se bomo znjimi srečevali tudi v prihodnosti?

Menimo, da bo odgovor nanj lažji in dostopnejši, če se bomooprli na nekatera Morgenthauova stališča, ki segajo ne samo vsrž problemov, s katerimi se srečuje realistična teorija, marvečtudi v problematiko teorije mednarodnih odnosov nasploh.

Tako je v besedilu iz leta 1969 opredelil svoje videnje nalog,ki jih mora prevzeti teorija mednarodnih odnosov, namreč, “da vmnogovrstnosti edinstvenih empiričnih dejstev odkriva enotna,posebna in tipična; da ta empirična dejstva, tako kot se na pose-ben način kažejo od primera do primera, prevede v splošne izka-ze in trditve; in slednjič, da odkriva zakonitosti, ki obstajajo kotnjihova ozadja in ki jim ta dejstva dolgujejo obstoj in jim določa-jo razvoj” (H. Morgenthau 1969:68).

V delu Politika med narodi (Politics among Nations) pa je vpoglavju Znanost o mednarodnih odnosih: Omejitve pri razume-vanju obširneje razvijal zamisel, kako doseči prehod od “odkriva-nja enotnih, posebnih in tipičnih empiričnih dejstev” do določi-tve “splošnih izkazov in trditev”. “Največja težava pri teoretičnemraziskovanju narave in načinov delovanja mednarodne politikeje,” tako je zapisal, “nejasnost gradiva, s katerim se raziskovalecukvarja. Po eni strani so dogodki, ki jih poskuša razumeti, edin-

76

stveni: na tak način so se pripetili samo enkrat, tako se še niso intako se ne bodo. Po drugi strani pa so si dogodki podobni, sajso izrazi družbenih sil. Te pa so proizvod človekove delujoče na-rave in se zato v podobnih pogojih kažejo na podoben način. Akje naj potegnemo mejo med podobnim in enkratnim?”

In dalje: avtor se je v razvijanju svoje zamisli oprl na Monaig-nova razmišljanja o vprašanju “podobnosti in razlik”. “Nobendogodek in nobena oblika nista popolnoma enaka drug druge-mu dogodku ali obliki, tudi nista popolnoma drugačna od dru-gega dogodka ali oblike: genialna zmes narave. Če v naših obra-zih ne bi bilo nikakršne podobnosti, ne bi ločevali človeka od ži-vali; če pa ne bi bilo nikakršnih razlik, ne bi ločevali človeka odčloveka. Vse stvari drži skupaj neka podobnost, vsak primer jenegotov in primerjava, izpeljana iz izkušnje, vedno pomanjkljivain nepopolna. Pa vendar je mogoče v neki točki vse primerjavepovezati. Tako postanejo zakoni uporabni in se posameznim za-devam prilagodijo s pomočjo neke izkrivljene, vsiljene in pri-stranske razlage.”

In nato Morgenthau: “Teorija mednarodne politike se morastalno varovati takih izkrivljenih, vsiljenih in pristranskih razlagpolitičnih dogodkov: načela mednarodne politike spoznamo, čeprimerjamo med seboj takšne politične dogodke. Določena po-litična situacija sproži oblikovanje in izvedbo določene zunanjepolitike: v neki drugačni politični situaciji pa se vprašamo, v čemse sedanja situacija razlikuje od prejšnje in v čem ji je podobna.Ali podobnosti ponovno potrjujejo že razvito politiko? Ali zdru-ževanje podobnosti in razlik dovoljuje, da ohranimo bistvo prej-šnje politike in spremenimo le nekatere njene vidike? Ali pa razli-ke popolnoma podrejo vsakršno podobnost s prejšnjo in prej-šnje politike ni mogoče uporabiti? Če želimo razumeti medna-rodno politiko, doumeti pomen sodobnega dogajanja, predvide-vati prihodnost in nanjo vplivati, moramo izvesti dvojno intelek-tualno opravilo, vsebovano v omejenih vprašanjih, in sicer: ločitimed podobnostmi in razlikami dveh političnih situacij ter preso-diti pomen teh podobnosti in razlik za uporabo alternativnih zu-nanjih politik” (H. Morgenthau 1995:90-91).

Zadnji stavki tega odstavka nas nekoliko oddaljujejo od to-čke, na kateri želimo opozoriti na dokončanje postopka, ki najprivede do razrešitve temeljnega vprašanja tako v Morgenthauovi

77

teoriji kot tudi v drugih teoretičnih pristopih nasploh. Ti stavkiso namreč namenjeni predvsem vprašanju analize zunanje politi-ke in iskanju alternativnih načinov in oblik zunanje politike – vtem pogledu je kratkoročno zastavljena analiza zunanje politike vrealistični verziji najmočnejša – menimo pa, da se kljub temu tejtočki približujemo. Bistvo Morgenthauovega postopka namrečvodi k postopni “konciliaciji” med “podobnostmi in razlikami”,z njihovim “primerjanjem” in nato “spajanjem podobnosti in ra-zlik” po eni strani, po drugi pa določitvi splošnih zakonitosti, kiprevladujejo v skupini pojavov, ki so empirično preverljivi.

Toda ali je za ta zahtevni “intelektualni in raziskovalni napor”treba in predvsem tudi možno postaviti neko izhodiščno točko,neko “osnovno pojasnjevalno hipotezo”, “mojstrski ključ”, ki izmnožice empiričnih dejstev odpre vrata raziskovanju ter tako“urediti podatke, določiti merila za selekcijo” (K. W. Thompson1955:XLIX), s čemer postane panorama dogajanj preglednejša?Realistična teorija na ta vprašanja odgovarja pozitivno. Iz opazo-vanja prakse teh dogajanj jih doumeva s pomočjo uporabe nacio-nalnega interesa, moči in ravnotežja moči. Ta teorem, ki, kotsmo dejali, izhaja iz opazovanja prakse mednarodnih odnosov,se uporablja po eni strani za preverjanje veljavnosti izhodiščnetočke, po drugi strani pa za njeno “nadgradnjo”, to je akumulaci-jo dognanj in spoznanj v teoretičnem osmišljanju zgodovinskihdogajanj.

Prav na tej točki pa prihaja do cepitve teorij mednarodnihodnosov, predvsem realistične in scientistične usmeritve. Tudi zaslednjo velja, da teži ustvarjati modele obnašanj in ravnanj su-bjektov v mednarodnih odnosih s spajanjem podobnosti in ra-zlik, vendar po drugačni poti, to je tako, da se odreka uporabi iz-hodiščne pojasnjevalne hipoteze.

S tem ko smo se z uporabo dvoje Morgenthauovih razmišljanjo teoriji mednarodnih odnosov in s poskusom njihove interpre-tacije približali odgovoru na vprašanje, kakšna je pojasnjevalnamoč realistične teorije mednarodnih odnosov, se nam zanj po-javlja prednostni problem, to je kritična osvetlitev elementov tri-ade, to je nacionalnega interesa, moči in ravnotežja moči, oziro-ma dopolnitev in poglobitev tega, kar smo zapisali v predhodnihodstavkih. Pojasnjevalna moč te teorije je odvisna od te kritičnepresoje.

78

Kritiko realistične teorije in spornost njene pojasnjevalne mo-či utemeljujemo z naslednjim.a) Čeprav je realistična teorija kot številne druge teorije v obrav-

navanju države zašla v njeno “fetišizacijo”, ji je šteti v dobro,da je pozornost usmerila nanjo kot do zdaj in danes poglavit-nega dejavnika v mednarodnih odnosih. Pri tem pa ji je očita-ti, da ne upošteva njene temeljne družbene značilnosti kotproizvoda razrednega boja in razvoja družbe po eni strani inpo drugi strani moči kot sredstva, ki ga države uporabljajo vsvojih mednarodnih odnosih.

b) Korektno je stališče zajeto v realistični teoriji, da je treba poli-tiko obravnavati kot relativno avtonomno. Politika mora ime-ti prevladujočo vlogo na področju raziskovanja mednarodnihodnosov ter vanjo vključiti rezultate drugih disciplin, ki le del-no posegajo v ta prostor. Politika oziroma dejavnik politikemora biti dejavnik povezovanja, zato morajo biti tudi koncep-ti in sredstva za analizo vzeti iz politike ali iz politične znano-sti.

c) Če je zgoraj navedeno stališče korektno, pa bi se bilo trebavprašati, ali ga zagovorniki realistične teorije dosledno izpelje-jo.Odgovor na to vprašanje je po našem mnenju negativen.Dejali smo, da bi se morala teorija ukvarjati resnično z vsemispremenljivkami, ki se pojavljajo v tem prostoru in s katerimise ukvarjajo tudi druge discipline. Toda realistična teorija –poudarjajoč sicer politiko, ki da je prevladujoč dejavnik – ožiraziskovanje mednarodnih odnosov na koncept interesa,opredeljenega kot moč. V bistvu gre za enačenje politike zmočjo, za monizem moči, kar pa politika ni in ne more biti.

d) Ob tem se pojavlja še pomembno metodološko vprašanje.Enačenje politike z močjo bi bilo spremenljivo v primeru, kona ustrezen način analiziramo moč ali – kot pravi S. Hoffman– ko jo na ustrezen način analiziramo kot kompleksno in difu-zivno ravnotežje med vsemi spremenljivkami, s katerimi seukvarjajo družbene znanosti. Vendar pa je ta zahteva nerealna zaradi nezadostno in neza-dovoljivo definirane moči. Isti pisec namreč meni, da je v in-terpretaciji realistične teorije moč definirana kot “catch-all-term” (naše bi rekli “deklica za vse”), uporaba te kategorije pa

79

je prenagljeno prizadevanje obrazložiti “vse in takoj”. Grenamreč za spremenljivko, ki vključuje tako rekoč slehernostvar. Nedoločenost te kategorije je razvidna tudi iz raziskave,v kateri je bilo dognano, da to kategorijo uporabljajo v sede-mnajstih pomenih (S. Hoffman 1960:31).

Res je, da v znanosti o mednarodnih odnosih, posebej pa ti-stem njenem delu, ki se uklanja realistični razlagi mednarodnegapojava, prevladuje takšno razumevanje moči, ki je istovetno zmočjo, kadar jo razumemo kot potencial za nasilje. Tako je npr.F. Schuman zapisal, da “v mednarodnem sistemu, kjer ne obstajaskupna vlada in kjer sleherna enota išče svojo varnost tako, da seopira na moč, s kakršno razpolaga in ki z vznemirjenostjo opazu-je moč sosedov” (F. Schuman 1968: 271) ali pa tudi Burton, ki si-cer ne sodi med privržence realistične teorije. Dejal je, “da verje-tno ni večjega skupnega dejavnika, ki opredeljuje razmišljanje omednarodnih odnosih, kot je domneva o tem, da so države, te-daj ko gre za njihov obstoj, slej ko prej odvisne od moči, ki joimajo na voljo z namenom, da uresničujejo svoje interese z mo-čjo in da je z močjo osrednji problem, ki ga je treba razrešiti” (J.Burton 1970:46).

Toda tudi že pri nekaterih realistih se pojavljajo stališča, ki sev določeni meri oddaljujejo od razumevanja moči kot potencialaza nasilje, kakršno po našem mnenju zanima avtentične realiste.Tako je npr. zapisal N. Spykman, “da je vse civilizirano življenje vskrajni posledici odvisno od moči, da je moč sposobnost usmer-jati človeka v določene vzorce obnašanja tako z zatekanjem k na-silju kot tudi k prepričevanju, obljubam, nagradam, menjavam inprisiljevanjem” (N. Spykman 1942: 11). Ali pa tudi stališče A.Wolfersa namreč, “da je moč sposobnost spodbuditi človekaoziroma ljudi, da počenjajo tisto, kar hočemo, da počenjajo inda ne počenjajo tega, česar nočemo, da bi počenjali. Razlikovatipa je treba med močjo (power) in vplivom (influence), kajti kogre za prvo, se nanjo veže sposobnost ukloniti druge z grožnjoali pa odrekanjem nečesa, kar potrebujejo, medtem ko je drugopovezano z obljubami ali pa nagradami” (A. Wolfers 1962:103).V navedenih primerih se že približujemo stališču M. Webra, ki gaje izrazil v razpravi o gospodarstvu in družbi (Wirtschaft und Ge-sellschaft), “da je moč razumeti” kot sleherno možnost, da bi

80

znotraj določenega socialnega odnosa uveljavili svojo voljo tuditedaj, če se ji drugi upirajo in to ne glede na čem je ta možnostuveljavljena” (M. Weber 1956:28).

V istem smislu je takšno razumevanje moči še poglobil R.Merton, ki je, kot menijo, postavil temeljni kamen za določitevmeril, s katerimi opazujemo, analiziramo in napovedujemo moč,z izhodiščno definicijo, “da z močjo ne razumemo nič več in ničmanj kot opazovano in napovedovanju namenjeno sposobnostneke strani, da v družbeni akciji uveljavi svojo voljo drugi strani,ki se v taki akciji pojavlja” (R. Merton 1968:426).

S tem razgrinjanjem razumevanja kategorije moči se zdi, da jeteza o njeni mnogoplastnosti upravičena, kar pomeni, da je ome-jitev na njen zgolj “vojaški” izraz neskladna in empirično nedoka-zljiva. Praksa sodobnih mednarodnih odnosov vsekakor potrjuje,da sega vsebina moči od njenih “vojaških” prvin tja do ekonom-skih in komunikacijskih vidikov, kar ne nazadnje sprejemajo tudinovorealistične struje v teoriji mednarodnih odnosov. V tem po-gledu je tudi zanimivo razlikovanje med močjo v smislu angleške-ga izraza “strenght” in močjo v njenem klasičnem pojmovanju(“power”). Tako naj bi “strenght” razumeli kot sredstvo, da bi do-segli določen cilj, vendar ne izključno z uporabo sredstev prisilje-vanja, medtem ko bi moč v smislu “power” uporabljali tedaj, kose moč izraža v vseh svojih vidikih. Na tej črti razumevanja močiizstopa K. Knorr, ko prisoja moči različno vlogo tedaj, ko gre zakonfliktne situacije – torej v smislu “klasičnega” razumevanja mo-či – in močjo, ki se pojavlja in uveljavlja bodisi v konfliktnih bodi-si nekonfliktnih situacijah. Slednjo šteje kot sredstvo vplivanja,artibuti vplivanja pa so zanj človeški viri, ekonomska moč in znjo ustvarjena blaginja, tehnologija, trgovina in vojaška moč (K.Knorr 1972:3,4,10). Tudi za K. J. Holstija je moč večdimenzio-nalni koncept, ki se uveljavlja v dejanjih, s pomočjo katerih po-skuša kak subjekt vplivati na obnašanje drugega subjekta, nadaljeje moč razvidna v zmogljivostih, ki jih kaka država uporablja, in vodgovorih, ki so sprožena z močjo (K. J. Holsti 1967:193). ZaHolstija je moč sredstvo za dosego kakega cilja, medtem ko je zazagovornike realistične teorije moč sredstvo in cilj.

Bolj zapleteno je razumevanje moči v interpretaciji R. Keoha-neja in J. Nyeja. Uvajata ga z definicijo – ta se ne razlikuje od ženavedenih, “da si je mogoče zamisliti moč, če jo istovetimo s

81

sposobnostjo kakega dejavnika, da pripravi drugega storiti ne-kaj, česar ne bi storil, to pa z uporabo sredstev in z zanj sprejem-ljivimi stroški”. Zapletenost pa se pojavlja na točki analize moči,kajti zanju je mogoče govoriti o moči najprej kot “nadzoru nadviri” in šele nato o moči kot “nadzoru nad izidi” dogajanj v me-dnarodnih odnosih. Podrobnejša razlaga tega teorema pove, daso “izhodiščni viri” za moč število prebivalcev, ekonomski viri,vojaški establišment itd., ki so pomembni tedaj, ko gre za možnonevarnost, da bi kak dejavnik vsilil svojo voljo drugemu dejavni-ku, medtem ko se dejansko vpliv kaže kot “nadzor nad izidi” do-gajanj (R. Keohane, J. Nye 1977:11).

Stran od ortodoksne razlage moči je tudi razlikovanje med t.i.strukturo moči na eni in relacijsko močjo na drugi strani, kar za-govarja Susan Strange. Zanjo je relacijska moč tista, ki izhaja izodnosov, kakršne konvencionalno opredeljujejo zagovorniki rea-listične teorije, se pravi, država A s svojim potencialom material-ne in človeške narave vsili ali pa je sposobna vsiliti svojo voljodrugemu dejavniku. Strukturna moč pa se – v njeni razlagi – kažev strukturi globalne politične ekonomije oziroma natančneje voblikovanju in opredeljevanju te ekonomije je razvidno, s kakšnomočjo razpolaga kaka država. Znotraj te globalne politične eko-nomije delujejo države, njihove politične institucije, podjetja, nenazadnje pa tudi znanstveniki in strokovnjaki. “Strukturna močje moč odločanja o tem, kako opravljati določene stvari … jemoč oblikovati okvire, znotraj katerih so vzpostavljeni odnosimed državami, ljudmi in podjetji” (S. Strange 1995:30,31).

Nekoliko drugače opredeljuje strukturno moč norveški znan-stvenik J. Galtung. Zanjo pravzaprav uporablja izraz strukturnonasilje, to je moč v njeni dejanski uporabi. Strukturno nasilje sepojavlja tedaj, ko se med posameznimi dejavniki v mednarodniskupnosti vzpostavlja asimetrični odnos, to je, dejavnik A izkori-šča svoje prednosti na vojaškem, političnem, ekonomskem, ko-munikacijskem ali pa znanstveno-tehnološkem področju tako,da si podreja dejavnik B. Galtung takšno uveljavljanje moči pre-vede v definicijo, namreč, “da je moč odnos, ne pa lastnost ozi-roma atribut kogar koli. Da moč poteka, mora biti učinkovita,mora postati tok, ne pa zgolj ostajati potencial.” Blizu Wolferso-vemu, Knorrovemu in Spykmanovemu razumevanju členitve mo-či je tudi Galtungovo, kajti on deli moč v normativno tedaj, ko

82

se ta uresničuje s prepričevanjem, nagrajevanjem ali pa s pogajal-nega vidika, medtem ko je druga stran izvajanja moči razvidna vnjeni kaznovalni podobi, ta pa se izvaja bodisi posamično bodisikolektivno (J. Galtung 1969:168).

Postavitev kategorije moči v ključni položaj realistične razlagemednarodnih odnosov odpira polega navedenih vprašanj tudiproblem meritve, če naj bi bila analiza moči korektna. Vendar paje treba ugotoviti, da je bilo na tem področju do zdaj še malostorjeno.

Med poskusi, da bi se problem meritve moči poskušal razreši-ti je treba omeniti Parssonsovega, Wolfersovega in Deutscheve-ga, ki so v razpravo o možnostih meritve posegli z zamislijo, dabi moč in njeno merjenje primerjali z vlogo, kakršno ima denar vekonomskem življenju. Kot ne moremo jesti, piti ali se oblačitibrez denarja in njegove vloge v ekonomskem življenje, tako tudiv socialnih interakcijah ne moremo brez uporabe moči. Analogi-ja denar-moč gre dalje v tem smislu, da če je mogoče denarne to-kove izraziti ne samo kvalitativno, marveč tudi kvantitativno, jeto mogoče storiti tudi tedaj, ko gre za moč v mednarodnem živ-ljenju.

Nekoliko natančneje, vendar ne zadostno, da bi mogla razre-šiti problem merljivosti, sta skušala analogijo z denarjem upora-biti tudi K. Deutsch in A. Wolfers. Tako jo K. Deutsch uporabljaz določitvijo razmerja med valuto in močjo, ki kaki državi omo-goča razmeroma visoko raven dosežkov, v primeru visoke vre-dnosti valute. Tudi v politiki uživa prednost država z visoko stop-njo moči. Analogijo je Deutsch razširil tudi tako, da je vanjo uve-del kategorijo ugleda. Medtem ko je ta v ekonomskem življenjuizražena v kreditu, pa je fizična moč, s katero razpolaga kaka dr-žava, izražena v razmerju med papirnatim denarjem in zlatom(K. Deutsch 1966:12).

Tudi Wolfers je šel po isti poti. Zanj sta denar v tržni ekono-miki in moč v mednarodni politiki istoznačna. Tako ima denarza različne posameznike različno vrednost in različne namene. Jesredstvo, ki omogoča doseči določeno stvar, ki je bodisi cenjenasama po sebi bodisi se uporablja za zagotovitev ekonomske var-nosti in svobode, medtem ko vidi skopuh v denarju končni cilj.Tako se tudi v mednarodnih odnosih ocenjuje varnost kot rela-tivno redko blago, ki omogoča ustvaritev temeljev za zadovoljitev

83

nujnih potreb, bolj srečnim državam, ki razpolagajo z veliko koli-čino moči, pa omogoča, da si razširijo varnostno bazo, ki ni zgoljnamenjena preživetju. Vendar pa more tudi v mednarodnem živ-ljenju težnja po moči – tako kot v življenju težnja po denarju –pripeljati do patoloških stanj (A. Wolfers 1965:105).

Iz definicije, da je “moč potencial, ki izhaja iz materialnih inčloveških virov, s katerimi razpolaga kaka država” (K. Deutsch),poskuša ta pisec posredno razrešiti problem meritve moči. Smi-sel takšnega početja vidi v tem, da ta potencial in njegova upora-ba povesta, kakšen izid bi dosegla kaka država v soočenju z dru-go. Enako velja tudi za situacijo, ko naj bi ta dejavnik vplival naspremembo v izidih procesov, ki se dogajajo v mednarodnihodnosih. Da bi se moglo razrešiti tako postavljeno vprašanje, su-gerira pisec “fragmentacijo” moči v štiri razsežnosti, to je v njenotežo, območje uveljavljanja oziroma uporabe, obseg, v kakršnemjo uporabljajo, in cilja, ki mu je uporaba moči namenjena.

Teža moči v bistvu ustreza kategoriji potenciala moči, o če-mer je bil govor poprej. Tudi ko gre za opredelitev območja, nakaterem se je moč uveljavljala, ni težav, kajti znotraj kake državeje območje uveljavljanja moči prebivalstvo, ki ga sestavlja, med-tem ko je območje uveljavljanja moči v mednarodni skupnostioziroma njenih strukturnih delih. Obseg uporabe moči (Deutschzanj uporablja izraz “range of power”) določata kvaliteta in kvan-titeta moči, ki sta na voljo kaki državi, da bi dosegla cilje, ki si jihje postavila. Tako npr. moremo to razsežnost uporabe moči vide-ti v strategiji in taktiki ZDA v vietnamskem konfliktu. Tedaj ta dr-žava iz različnih vzrokov ni bila voljna uporabiti vsega, kar je v vo-jaškem pogledu imela na voljo (uporaba jedrskega strateškega alipa tudi taktičnega orožja ni bila uresničena). V zvezi s tem je če-trta razsežnost, to je cilj, ki si ga kaka država postavi v interakci-jah z drugimi državami. Ta more biti postavljen bodisi v smislu“zero-sum-game” bodisi “zero-non sum-game”.

Toda tudi tako določene razsežnosti moči le v manjšem obse-gu omogočajo njeno meritev, čeprav je res, da postaja vsebina tekategorije z Deutschevo “meritvijo” jasnejša.

Med pisci, ki so se lotili problematike meritve, je tudi J. Hart.Zagovarja troje pristopov k temu problemu, ki naj bi privedli dozaželjenega rezultata. Prvi pristop postavlja v ospredje – tako kotto navajajo tudi drugi pisci – vire, ki so na voljo kaki državi in za

84

katere je mogoče, da jih številčno in statistično izrazimo. Drugipristop je namenjen nadzoru nad dejavniki, ki se od prejšnjegarazlikujo po tem, da le-ti dejansko uporabijo vire, ki jih imajo navoljo. Najbolj problematičen je tretji pristop, ki terja nadzor nadizidi dogajanj v mednarodnih odnosih tedaj, ko je moč upora-bljena. Kako nadzirati izide, je še odprto vprašanje, čeprav je zameritev moči najpomembnejše.

Da je vprašanje meritve moči v teoriji mednarodnih odnosoveno od izzivov tej znanosti, je razvidno iz drugih številnih po-skusov priti bliže k njegovi razrešitvi. Mimogrede omenjamo ra-ziskavo CREON v ZDA, v kateri so zajeti predvsem zunanjepoli-tični vidiki obnašanj nekaterih izbranih držav – med njimi tudinekdanje Jugoslavije – glede na število dogodkov, v katerih so de-lovale bodisi kot dejavni subjekt bodisi kot cilj (objekt) z name-ro, da bi v njej ugotovili – in to posredno – s kakšno močjo raz-polagajo.

Razmeroma široka razprava, namenjena kategoriji moči, je bi-la zastavljena zaradi pomena, kakršnega ima tako za določitevkategorije nacionalnega interesa kot za razumevanje ravnotežjamoči. Poudarili smo že, da gre za ključni položaj, ki ga ima močpri razlagi mednarodnega pojava v realistični teoriji, zato je upra-vičeno stališče, da mora biti vsebina te kategorije jasna tako teo-retično kot tudi operativno.e) Šibkost realistične teorije je torej, da postavlja na ključni polo-

žaj koncept, ki je ne samo nejasen, marveč tudi, če ne pre-dvsem, instrumentalne narave. Moč je sredstvo, da bi doseglikak cilj. Kvaliteto in kvantiteto moči, ki jo uporablja človek,določajo dilji in vrednote. Ta teorija pa zanemarja vse tiste de-javnike, ki vplivajo na določitev ciljev. Notranji problemi v ka-ki družbi ali državi, kot se izražajo v naravi oblasti, v razrednistrukturi itd., skratka vse, kar je pomembno za razumevanjeciljev, kakršne si postavlja kaka družba ali država, je v teorijirealistične šole zanemarjeno.

f) Kot smo že rekli, je konepepcija o objektivnem in na enosta-ven način zaznanem nacionalnem interesu, ki naj bi bil zane-sljiv vodnik in hkrati merilo za racionalno zunanjo politikouporabna samo za stabilne mednarodne sisteme, ko udele-ženci “igrajo” za omejene cilje in zanje uporabljajo omejenasredstva, hkrati pa nanje ne vplivajo dejavniki notranje politi-

85

ke oziroma notranjih družbenih in političnih procesov. S teplati je sicer možno uporabljati modele iz 18. ali pa 19. stole-tja kot empirično referenco za to plat pojasnjevanja realis-tične teorije, ne pa za obdobje, v katerem živimo.V zvezi z vprašanjem nacionalnega interesa kot zanesljivegavodnika za zunanjo politiko in njeno analizo, je treba opozori-ti še na problem, ki izhaja iz Morgenthauovega navajanja “ra-cionalne zunanje politike”. V enem od svojih besedil je nam-reč zapisal, da je “teorija mednarodnih odnosov racionalnourejen rezime vseh racionalno urejenih elementov, ki jih moreopazovalec odkriti v predmetu svojega raziskovanja (subjectmatter). Takšna teorija je, kot pravi Morgenthau, “neke vrsteracionalna skica mednarodnih odnosov, zemljevid mednarod-nega prizorišča” (H. Moergenthat 1962:15). Toda tu je čer,ob kateri se krha njegov teoretični sestav. Možno, celo trebase je vprašati, kateri so racionalni elementi mednarodne poli-tike? Ali je, kot se upravičeno vprašuje R. Aron, “zadostnoukvarjati se zgolj z racionalnimi elementi, da bi si začrtali ski-co oziroma portret, kakršen bi ustrezal bistvu modela? Če nato vprašanje teoretik odgovori negativno, bo moral ubratidrugo pot, da bi zadostil odgovoru na zgornja vprašanja, in si-cer uporabiti pot k sociologiji. Da bi dosegel cilj, h kateremuteži, to je, si začrtal skico mednarodnega prizorišča, se bomoral ukvarjati z vsemi elementi, namesto da bi upošteval sa-mo tiste, ki veljajo za racionalne” (R. Aron 1962:15).

g) V realistični teoriji ne načenjajo vprašanja prelomov oziromadiskontinuitete v razvoju mednarodnih odnosov. Toda študijteh odnosov je študij razvoja in sprememb. V perspektivi med-narodnih odnosov kot zgodovinskega sistema je eno od klju-čnih vprašanja, katere sile so dejavniki razvoja in sprememb,kamor je šteti razvoj proizvajalnih družbenih sil, industrijskorevolucijo, ideološka in druga gibanja itd. Posledice takšnegazanemarjanja razvoja in njegovih nosilcev niso nepomembne.V prelomnih obdobjih, kot sta bila meščanska kapitalističnain nato industrijska revolucija ali pa pojav prve države sociali-stičnega ustroja, se vprašanje ciljev in sredstev postavlja dru-gače kot v stabilnih mednarodnih sistemih, kar pomeni, da nimogoče uporabljati istih meril za določanje nacionalnega in-teresa, kot se je to dogajal npr. v obdobju 19. stoletja.

86

h) Eno od vprašanj za realistično teorijo kritične narave, ki se de-loma povezuje s predhodnim, zadeva problem soodvisnostiin njenega pojava. Tu ne bi obširneje razpravljali o definicijisoodvisnosti in njeni uporabi za kritiko realistične teorije. Nanajenostavnejši in razumevanju soodvisnosti dostopni ravni senamreč postavlja vprašanje razmerja med nacionalnimi politi-čnimi sistemi po eni in mednarodnim okoljem po drugi stra-ni, razmerja, v katerem potekajo močni tokovi v obeh ssme-reh, ki ne samo rušijo v realistični teoriji poudarjene pregrademed notranjo in zunanjo politiko, marveč tudi odpirajo v zna-nosti o mednarodnih odnosih še nerazrešeno, vendar obsto-ječe vprašanje o relativizaciji avtonomne moči, s katero razpo-lagajo dejavniki v mednarodnih odnosih.

i) Koristnost realistične teorije kot splošne teorije za disciplinomednarodnih odnosov je s stališča sistematične empiričneanalize omejena predvsem zaradi njene statičnosti, kajti za to,da bi identificirali boj za moč v njegovi brezčasnosti kot deter-minanto mednarodnih odnosov, opuščamo raziskovanje spre-memb v njih in iščemo vzroke zanje v silah, ki za sodobne“svetovne” mednarodne odnose niso več pomembne.

Pomembnejši zagovorniki realistične teorije

George KennanMedtem ko je Morgenthau predvsem teoretik, se v osebi G.Kennana združujeta teoretik in praktik. Bil je namreč prefesormednarodnih odnosov na Univerzi Princetown, dlje časa pa tudipomemben član zunanjepolitičnega establišmenta ZDA bodisiznotraj State Department bodisi kot veleposlanik v Moskvi inBeogradu. Zato bi mogli Kennana obravnavati kot človeka, ki jepovezoval in združeval teorijo in prakso.

Kar zadeva njegov teoretični položaj, obstajajo med njim inMorgenthauom podobnosti in razlike. Predvsem je mogoče reči,da sta podobnih, celo enakih misli, ko gre za obravnavanje vlo-ge, ki naj jo ima diplomacija v mednarodnih odnosih. Njej po-sveča veliko pozornost, je pa kritičen do sestankov na vrhu, kajtizaradi kratkega časa, ki je državnikom na voljo, ni mogoče dose-či pomembnejših rezultatov, hkrati pa so pod pritiskom javnega

87

mnenja, ki od teh sestankov veliko in neupravičeno pričakuje.Prav tako deli z očetom realistične teorije mnenje o vlogi, ki najbi jo imela t.i. mednarodna morala, kajti obstaja razlika medtem, kako in zakaj se posameznik uklanja moralnim pravilom poeni in pa država po drugi strani. Vsekakor pa je treba biti pozo-ren, ko gre za uporabo sile, in imeti posluh tudi za ta vidik, šeposebej če se mednarodno javno mnenje sklicuje na pravila mo-rale.

Kot praktik je Kennan svoj teoretični položaj uresničeval pred-vsem v obravnavi pretekle in tekoče zunanje politike ZDA. Takoje osvetlil zunanjo politiko te države praktično od njene ustano-vitve tja do sredine šestdesetih let 20. stoletja s časovno razme-jitvijo, ki sega do konca prve svetovne vojne. S primerjavo obehobdobij je skušal izostriti nekatere kritične točke v odnosu dodejavnosti ZDA, potem ko so se povzpele na vrh svetovnega ka-pitalističnega sistema. Medtem ko so zanj ZDA od svoje ustano-vitve vodile zunanjo politiko na temelju nacionalnih interesov inje bila ta politika v funkciji njihove varnosti, so se zlasti po koncudruge svetovne vojne opredelile za univerzalistično zunanjo poli-tiko, katere bistvo je bilo videnje mednarodne ureditve po mode-lu družbenega in političnega sistema ZDA in iskanja nekakšnemednarodne harmonije. Od tod tudi kritika ideoloških tonov vzunanji politiki te države.

Usmeritev, ki je bila izražena v 1947. letu objavljenem članku –Kennan ga je objavil v Foreign Affairs, podpisal se je kot mr. X, skatero je zaslovel kot spodbujevalec “politike zadrževanja” Sov-jetske zveze (policy of containment), nikakor ni bila zunaj tak-šne, poprej navedene kritične obravnave zunanje politike ZDA.V prvi vrsti je obravnaval Sovjetsko zvezo kot ekspanzionističnoveliko silo, ki bi ji bilo treba prističi peruti z “zadrževanjem”, toje, kjer koli se ta država pojavlja z univerzalističnimi in ideološki-mi cilji, se ji je treba upreti. Trumanova doktrina iz leta 1947, vprvi vrsti namenjena podpori Grčije in Turčije, ki da sta pod uda-rom sovjetskega ekspanzionizma, je imela vlogo zadrževanja. To-da kasneje je Kennan znova kritično obravnaval politiko ZDA inzahodnih velikih sil nasploh, ki da potiskajo Sovjetsko zvezo k“zaprtim vratom” ne upoštevajoč sprememb, do katerih je v tejdržavi prišlo po Stalinovi smrti. Zato naj bi ZDA svojo politikozasnovale na omejenih ciljih in zanje uporabljale omejena in nei-

88

deloška sredstva, pri čemer je bil poudarek na takšnem razume-vanju uporabe vojaške sile, ki bi morala biti “določena s časom,krajem, načinom in cilji” (G. Kennan 1977:39). S tezo o omeje-nih ciljih in omejenih sredstvih je Kennan v določeni meri pre-dvideval trend v zunanji politiki ZDA, ki ga je inavguriral R. Ni-xon v t.i.guamski doktrini. Nixon je namreč poudarjal, da seZDA srečujejo s številnimi problemi, kot so organizacija global-ne družbe, populacijska in rasna problematika, ekologija, urbani-zacija itd., zaradi katerih postaja vojaška sila manj pomembna,zatorej je potrebna selektivnost v izboru poglavitnih točk t.i. na-cionalnih interesih.

Henry KissingerTudi Henry Kissinger združuje v sebi teorijo in prakso mednaro-dnih odnosov, kajti bil je pomemben član akademske skupnostina Harvardski univerzi, dalj časa pa najprej sekretar Sveta za na-cionalno varnost, nato pa šef State Departmenta v dveh Nixono-vih administracijah.

Presajanje Kissingerjevega teoretskega razumevanja mednaro-dnih odnosov v praktično dejavnost je najbolj razvidno iz primer-jave izhodišč njegovega videnja sveta, kot jih je opredelil v bese-dilu The World Restored, in njegove prakse.

Izhodišče njegove “teorije” mednarodnih odnosov in njenegaprenosa v obdobje blokovske politike in jedrskega zastraševanjaje v analizi diplomatske zgodovine zgodnjega 19. stoletja, ko jeEvropa še sledila usmeritvam, ki jih je narekovala sveta aliansa.Tej analizi je posvetil svojo doktorsko disertacijo, objavljeno1964. leta pod naslovom A World Restored. V uvodu vanjo je za-pisal, “da je uspeh kake prirodoslovne znanosti odvisen od tega,kako selekcioniral eksperimente, medtem ko je uspeh političneznanosti o mednarodnih odnosih odvisen od tega, kako selekci-onira ključna obdobja”. Zanj je bilo eno takšnih ključnih obdobijod 1812. do 1822. leta, ko sta Castlereagh in Metternich na zanjfascinanten način uporabljala moč, ki jima je bila na voljo. Dose-gla sta mir, ta pa ni bil dosežen sam po sebi, marveč je bil proi-zvod stabilnega mednarodnega sistema, katerega bistvo je bilonačelo in praksa legitimitete.

Kaj je za Kissingerja legitimiteta? Zanj legitimiteta ne pomeninič več in nič manj kot dogovor o naravi namer in ciljev v zunanji

89

politiki, ki so dopustni in izvedljivi. Legitimiteta pomeni zanjsprejeti okvir kake določene mednarodne ureditve, kakršnosprejemajo velike sile. Pri tem niso izključeni mednarodni kon-flikti, vendar pa okvir mednarodne ureditve omejuje njihove ci-lje. Torej konflikt v okviru je dopusten, ni pa dopusten konflikto okviru mednarodne ureditve. Naloga diplomacije je, da zno-traj takšnega okvira odpravlja razlike ter jih razrešuje ob upošte-vanju načela legitimitete.

V čem vidimo prenos teh načel ozirom “duha” legitimitete vmednarodne odnose po 1961. leta? Po našem mnenju je bil te-meljni Kissingerjev namen doseči dogovor s Sovjetsko zvezo o“okvirih” mednarodne ureditve ob upoštevanju “legitimnih” na-cionalnih interesov obeh supersil celo do mere, ki bi mogla po-meniti ustvaritev njunega dvovladja v mednarodnem sistemu.Dogovor o “okvirih” mednarodnega sistema izključuje upošteva-nje ideološkega dejavnika, kajti po Kissingerjevem mnenju je ide-ološki dejavnik tisti motilec, ki ustvarja preseganje omejenih ci-ljev, natančneje, generira neomejene cilje. Prav ideološki dejav-nik ustvarja sile, ki si prizadevajo za to, da bi porušile mednaro-dno ureditev.

V delu Necessity for Choice (Nujnost izbora), ki je nastalokot rezultat sodelovanja H. Kissingerja, tedaj še profesorja naHarvardu, v t.i. Rockefellerjevi komisiji, katere naloga je bila iz-delati koncept strategije ZDA v obdobju, ko je nastala jedrskapariteta med ZDA in Sovjetsko zvezo, je Kissinger inavguriralkoncept omejenih vojn in omejene uporabe vojaške sile, ki ga jekasneje dopolnil general Taylor v delu Negotova trobenta (TheUncertain Trumpet). Ta koncept in njegova uresničitev zlasti vobdobju Kennedyjeve administracije sta bila namenjena uporabivojaške sile v konfliktih, do katerih bi moglo priti znotraj sistemain temu je bilo namenjeno sistematično Kissingerjevo prizadeva-nje doseči in ohranjati ravnotežje moči med supersilama, od todtudi oboroževalna tekma s poskusi njenega nadzora, skladno skoncepcijo okvira mednarodnega sistema. Od tod seveda tudivztrajanje pri politiki moči, vendar ne z uporabo ideoloških inmesijanskih argumentov, kar se je dogajalo v obdobjih Trumano-ve in Eisenhowerjeve administracije.

S takšnim odnosom do ideološkega dejavnika in njegovo vlo-go ter uporabo v mednarodnih odnosih je bilo združljivo tudi

90

Kissingerjevo stališče, da za ustvaritev stabilnih in “delovnih” od-nosov med Sovjetsko zvezo in ZDA ni neizbežna sprememba po-litičnega sistema v Sovjetski zvezi, kar v bistvu pomeni sprejetjedružbenega in političnega status quo.

Ena od pomembnejših črt Kissingerjeve filozofije, ki ga razli-kuje od ortodoksnih zagovornikov realistične teorije, je njegovorazumevanje notranjih družbenih in političnih odnosov ter njiho-vega vpliva na zunanjo politiko (H. Kissinger 1966:95,2).

V besedilih, ki so posvečena bodisi širšim temam iz medna-rodnih odnosov bodisi zunanji politiki ZDA, Kissinger pogostouporablja dvoje pojmov, ki jih srečujemo tudi pri nekaterih dru-gih piscih s tega področja, kot npr. pri S. Hoffmanu, namreč poj-ma stabilnega in revolucionarnega mednarodnega sistema. Zanjje stabilni mednarodni sistem “ovekovečen” v paradigmi sredinein druge polovice 19. stoletja, ko so se dejavniki, prevsem velikesile. dogovarjale in dogovorile o pravilih “igre”, to je v določitviomejenih ciljev in omejenih sredstev, medtem ko je revolucionar-ni mednarodni sistem njegovo nasprotje. To omenjamo zaraditega, ker je tako Kissingerjevo kot Hoffmanovo, pa deloma tudiAronovo zanimanje v “razmejitvi” posameznih obdobij v razvojumednarodnih odnosih z uporabo različnih meril tako objektivnekot subjektivne narave.

Med pomembnejše zagovornike realistične teorije uvrščajo šeA. Wolfersa, ki je znamenit tako po tem, da razume konflikte kotbistveno značilnost mednarodnih odnosov, kot tudi po prizade-vanju, da bi prodrl dlje v strukturo t.i. nacionalnega interesa, kjerpa ni dognal nič bolj dognanega od tega, kar ugotavljajo H.Morgenthau in drugi realisti, ki so v zagotovitvi neodvisnosti,ozemeljske nedotakljivosti preživetja kake države videli bistvo tekategorije.

Zgodovinsko-sociološka šola R. AronaNe dvomimo, da je mogoče R. Arona, avtorja številnih del s po-dročja sociologije, še posebej pa mednarodnih odnosov, uvrstitimed zagovornike realistične teorije, čeprav je vanjo vnesel nekajpomembnih novosti in popravkov, zaradi česar mu posvečamoposebno pozornost. Če namreč po eni strani sprejema nekateretemeljne trditve te šole kot npr. da v mednarodnih odnosih ne

91

obstaja neki učinkovit razsodnik, da je mednarodna politika mo-či in sile, da države niso podrejene zakonom in sodstvu, da torejmednarodni odnosi kvazi anarhistične narave potekajo v alterna-tivi miru in vojne – v tem smislu je svojemu temeljnemu delu omednarodnih odnosih dal tudi naslov Vojna in mir med narodi(Paix et la Guerre entre les Nations) – pa po drugi strani uvaja vdisciplino mednarodnih odnosov sociologijo in zgodovino zna-tno bolj, kot to velja za klasične realiste.

Svoj pristop k znanosti o mednarodnih odnosih je R. Aronopredelil in razčlenil na štirih ravneh, in sicer ravni teorije (she-matičnost konceptov in sistemov), ravni sociologije (splošnivzroki dogodkov), ravni zgodovine in ravni prakseologije.

Metaforično je te štiri ravni obrazložil s primerom nogometa.Obstaja, tako pravi, teorija nogometa, ki določa naravo igre inpravila, ki jim je podrejena, namreč, koliko igralcev igra na vsakistrani, kakšna sredstva smejo in kakšnih ne smejo uporabljati,kako si igralci razdelijo vloge, kako medsebojno kombinirajo pri-zadevanja itd.). Za vsako igro pripravlja trener skladno s temipravili določen načrt, ki mu je podrejen sleherni igralec, ki pa gaje mogoče zaradi drugačnih okoliščin tudi spremeniti. Pri razi-skovanju mednarodnih odnosov je teorija (koncepti in sistemi)izražena z diplomacijo in strategijo, v katerih obstaja enotnostzunanje politike. V teoriji so razvidna sredstva zunanje politikekot orodij moči in sile, slave, ugleda in idej, spreminjajoča se na-rava in uporaba teh sredstev pa je razvidna v tipih večpolnega indvopolnega ter enotnega in raznovrstnega mednarodnega siste-ma.

Lahko bi se reklo, da tako zasnovana Aronova teorija vsebujepravila igre v meddržavnih odnosih, kjer si sleherna od političnihentitet lasti pravico opredeljevati svoje interese tako, kot jih sa-ma vidi.

Druga raven konceptualizacije je namenjena sociologiji. Med-tem ko je v prvi fazi priprav na nogometno igro poudarek na teo-riji (igre), pa prevzame v drugi fazi vodstvo sociolog. Vprašuje seo tem, kako potekajo igre na nogometnem igrišču in ne na šolskitabli. Kakšne so metode, ki jih uporabljajo igralci različnih moš-tev, kakšna je vloga tehničnih virtuoznosti in kakšna je vloga mo-rale? Očitno je, da se v tej fazi uveljavljajo nekatere značilnostibehaviorizma, kar je ena od klasičnih realistov razlikujoča se po-

92

sebnost R. Arona. Gre namreč za pojasnjevanje obnašanj dejav-nikov v mednarodnih odnosih, tako kot jih narekujejo različnedeterminante in zakonitosti, kamor šteje prostor, število (prebi-valcev), naravne vire itd.

Toda če naj bi raziskovali, kako se vedejo dejavniki v medna-rodnih odnosih, tega ne bi mogli izčrpati, ne da bi se zatekli popomoč k zgodovini. Zateči se v zgodovino pomeni za Arona izo-gibati se abstraktnemu razmišljanju in se tako prikopati do dej-stev, ki se nanašajo na nastanek in razvoj različnih institucij v me-dnarodnih odnosih, na procese v njih, ki so bili doseženi, kotnpr. nastanek blokov, vzpostavitev ravnotežja moči itd.

Končno še četrta raven konceptualizacije, prakseologija. Takokot v nogometu ocenjujejo igralce ene in druge strani glede nanjihove dosežke ali pa pomanjkljivosti, ta si je treba na tej stopnjipostavljati vprašanja, ki zadevajo mednarodne odnose. Natan-čneje: kakšna je oziroma je bila vloga pravil mednarodnega pra-va, kakšna je bila učinkovitost kake zunanje politike, kakšna je bi-la vloga idealizma ali pa realizma, vloga prepričevanja in odgo-vornosti itd. Podpoglavja iz četrtega dela povedo, kam je Aronusmeril svojo misel z naslovi: v iskanju strategije (oboroževanjein razorožitev), preživeti pomeni zmagati, onstran politike moči,mir na podlagi zakona, mir na podlagi imperija. Sklepno poglav-je ima naslov Racionalna strategija in smiselna politika.

Ugotovili smo, da R. Aron dvomi, ko gre za možnost vzposta-vitve globalne teorije mednarodnih odnosov, ki bi imela močnpr. ekonomske teorije. Zanj so mednarodni odnosi prevečkompleksni in zapleteni, v njih je veliko spremenljivk, ki jih nimogoče obvladati. Aron je trdno prepričan, da posebne zakoni-tosti tega področja človekove dejavnosti, ki so razvidne v “veli-kem številu avtonomnih središč odločanja in s tem tudi nevarno-sti za vojno” (R. Aron 1962:289) in pa v “legitimnosti in legalno-sti dejavnikov v mednarodnih odnosih, da uporabijo vojno” (R.Aron 1972:363), omejujejo možnost napovedovanja, vendar papo drugi strani meni, da iz teh posebnosti izhajajo tudi določeni“ukazi”, to je, ti dejavniki morajo upoštevati zahteve obnašanja,se pravi, morajo računati s sredstvi.

S tega stališča obravnava nekatera pomembna vprašanja, kotso: posebnosti diplomatskih in političnih konstelacij, cilji tehkonstelacij in sredstva, ki so zanje uporabljena, razmerja moči v

93

določenih obdobjih, tehnologija vojne in nato še politično ideo-loška vprašanja, razmerja med notranjo in zunanjo politiko. Skoncentracijo in kristalizacijo teh vprašanj skuša odgovoriti, včem je njihova relativna trajnost in v čem spremenljivost glede načas in prostor. Tako prihaja do konstruktov dvopolnega, večpol-nega, enotnega in raznovrstnega mednarodnega sistema, ki sozanj neke vrste nadomestek za globalno teorijo mednarodnihodnosov. Gre torej za določitev posebnosti preteklih mednarod-nih sistemov in njihovo medsebojno razmejitev ter vzorcev obna-šanj dejavnikov v njih, za kar išče pomoč pri zgodovini in socio-logiji. Z določitvijo vzorcev obnašanj in posebnosti posameznihmednarodnih sistemov R. Aron predpostavlja, da bi takšen razi-skovalni postopek – čeprav v omejenem obsegu – lahko uporabilza pojasnitev sedanjosti in nakazovanj prihodnosti.

Zdelo bi se, da se Aron s takšno usmeritvijo strinja z zagovor-niki “sistemskega” pristopa oziroma presaditve splošne sistem-ske teorije v teorijo mednarodnih odnosov. Vendar je tak vtis na-pačen. Če njegov poskus sistematizacije mednarodnih odnosovprimerjamo s Kaplanovim, bi ta primerjava povedala vsaj dvoje:da Aron ne operira s “sistemskimi pritiski” in “sistemskimi pravi-li” kot to počenja Kaplan tudi pri empirično nepreiskušenih me-dnarodnih sistemih, in drugič, da gre pri Aronu za poskus kon-ceptualne analize, katere cilj je določitev posebnosti določenihmednarodnih sistemov z navedbo glavnih spremenljivk in obliko-vanjem nekaj hipotez, ki se nanašajo na delovanje sistema, kar jev bistvu ne samo manj ambiciozen pristop v primerjavi s Kapla-novim, marveč je glede na danosti pri obravnavi mednarodnihodnosov zaradi obstoječega “teoretičnega primanjkljaja” v njimposvečeni znanosti tudi realnejši. Dokaz v prid takšni ugotovitvije mogoče najti v tem, da nekateri pomembni teoretiki na tempodročju, kot sta to S. Hoffman in H. Kissinger, ubirajo pota posledovih Aronovega pristopa, kajti tako prvi kot drugi, vidita mo-žnosti za opisovanje in pojasnjevanje mednarodnih odnosov vuporabi konstruktov mednarodnih sistemov, in to z inovacijo izAronove paradigme izhajajočih tipov zmernega in revolucionar-nega sistema.

Še zaradi enega razloga posvečamo Aronu tolikšno pozor-nost. Gre za točko, na kateri se Aron oddalji od ortodoksne šolerealistov. Če sicer sprejema njeno stališče, da morajo politične

94

entitete v mednarodni skupnosti zaradi njenih inherentnih pose-bnosti upoštevati tako razmerje sil kot tudi uporabo sile ter pritem z njihove strani izvedeno izračunavanje vodi k sintagmi rav-notežja moči, kar nedvomno postavlja državo v središče politi-čne analize, se vloga nacionalnega interesa v tej analizi pri njemizraža drugače kot pri ortodoksnih realistih. Ko zanika ta kon-cept, tako kot ga izraža H. Morgenthau, je bistvo Aronove razla-ge stališče, da je njegova uporabnost primerna tedaj, ko se v me-dnarodnih odnosih srečujemo s “srečnimi” obdobji, ko so obsta-jala sicer nepisana, vendar spoštovana pravila o tem, kaj je legiti-mno in kaj ni, medtem ko praksa mednarodnih odnosov doka-zuje, da se v revolucionarnih mednarodnih sistemih nobena dr-žava teh pravil ne drži. Tedaj ni omejevanja nacionalnih interesovna načine, kakršnih sta se držala npr. Mazarin ali pa Bismark (R.Aron 1972:475). V takšnih obdobjih je nacionalni interes opre-deljen v kategoriji ideologije.

Medtem ko se zagovorniki ortodoksne šole razmeroma skro-mno ukvarjajo z notranjimi določilnicami zunanje politike, jimprisoja Aron velik pomen, kajti te določilnice je treba upoštevati,ko se npr. večpolni sistem spreminja v dvopolnega in pa obra-tno, torej ne gre zgolj za razmerja sil, kot se vzpostavljajo in spre-minjajo v mednarodni skupnosti, marveč je iskati vzroke za tespremembe tudi zunaj tega okvira (R. Aron 1962:108).

Če se R. Aron strinja z ortodoksnimi realisti glede “hipostazi-ranja” vloge države v mednarodnih odnosih, se deloma odmikaod njih v pojasnjevanju razmerij med meddržavnim sistemom insvetovnim ekonomskim sistemom. Medtem ko slednjega orto-doksni realisti praktično asimilirajo v vseobsežno diplomatsko-strateško igro, pa Aron razmišlja drugače, to je, da je svetovnaekonomija vsaj deloma neodvisna do diplomatsko-strateških iz-računavanj moči, v katerih imajo države glaven delež. Ko pojas-njuje obnašanje Velike Britanije v 19. stoletju in ZDA v 20. stole-tju, jih ne vidi zgolj v logiki vojaške moči in njene uporabe v me-dnarodnih odnosih ali pa omejitvi pravil v svetovni ekonomiji nakvazi vojaška pravila merkantilizma. Vendar pa takšnega odmikaod stališč klasičnih realistov še ni mogoče obravnavati v smislusprejetja “teorije soodvisnosti”, kajti, kot meni, če obstajajo do-ločeni pritiski, ki na določen način omejujejo suverenost držav,tega ni pripisati “kompleksni soodvisnosti” ali pa “naraščajoče-

95

mu obsegu reguliranja svetovnega sistema” zaradi obstoja “inter-nacionalnih režimov”, marveč bodisi prostovoljnemu uklanjanjudržav in omejitvam, ki jih sprejemajo bodisi zato, ker so v to pri-siljene, bodisi ker pritiskajo nanje močnejše države (R. Aron1976:284).

Nedvomno je R. Aron veliko prispeval k raziskovanju medna-rodnih odnosov že s tem, da je opredelil realni domet prizade-vanj za vzpostavitev teorije mednarodnih odnosov. Obogatil jerazvijajočo se znanost z uvajanjem sociologije vanjo, s povezova-njem in združevanjem sociologije in zgodovine, s kritiko antro-pološkega in psihološkega pristopa k raziskovanju mednarodne-ga pojava, kar vodi v napačno smer, če se eden kot drugi ločujetaod politike. Zanj je značilno, da skuša vseskozi razlikovati “glo-blje” vzroke dogajanj od naključij, prav tako pa tudi zavrača poja-snjevanje celovitih pojavov s pomočjo enega dejavnika, kar v bi-stvu pomeni zavračanje determinizma in monizma. Tok medna-rodnih dogajanj ostaja zanj predvsem zgodovinski, in če seukvarja s teorijo, se ukvarja z njo tako, da jo staplja z zgodovino,kajti meni, da postane teorija brez posredovanja zgodovine togain siromašna. V mnogem je usmerjal mlajše teoretike na podro-čju mednarodnih odnosov, zlasti z argumenti kritičnega odnosado teorij, nastalih v behaviorizmu in funkcionalizmu, katerih zna-čilnost je redukcionizem.

SOCIOLOŠKE KONCEPCIJE MEDNARODNIH ODNOSOV

UvodV literaturi je v zvezi s sociološki koncepcijami mednarodnihodnosov moč najti oznako “z anglosaško inspiracijo” (M. Mer-le). V resnici je velika večina teh koncepcij zrasla na ameriškihtleh, kar pa ne pomeni, da je “ameriška” znanost o mednaro-dnih odnosih v celoti ali pa tudi pretežno opredeljena s “sociolo-škim” pristopom. Da to ni tako, govori dejstvo, da velika imenate znanosti, kot so H. Morgenthat, Inis Claude, Kenneth Waltz,G. Kennan, S. Hoffman in H. Kissinger, ostajajo bolj ali manjizrazito privrženi klasični koncepciji. Prav tako bi bilo zmotno,če bi mislili, da imamo opraviti s teorijami, med katerimi obstajaneka stopnja koherentnosti. Ta je razvidna samo v eni točki, ki bijo mogli razumeti tudi kot skupen vir ali pa skupen navdih. Ta jev kategoričnem izhodišču sleherne od njih, da ni treba sprejema-ti stališča do posebnosti mednarodnih odnosov, torej temeljne-ga razlikovanja med notranjimi in mednarodnimi odnosi, uteme-ljenega na pojmu suverenosti, kar je – kot smo že ugotovili – bi-stveno za teorijo naravnega stanja.

Tako za realistično teorijo kot tudi za sociološke koncepcijemednarodnih odnosov lahko ugotovimo, da so se “razcvetele”zlasti po drugi svetovni vojni. Ta razcvet sovpada z naraščajočovlogo ZDA v mednarodnih odnosih, točneje njihovim vzponomna vrh svetovnega kapitalističnega sistema. Tako privrženci reali-stične teorije kot tudi zagovorniki socioloških koncepcij so sku-

Č e t r t o p o g l a v j e

98

šali najti svoje mesto v graditvi in utrditvi zunanje politike ZDA,slednji predvsem s poudarjeno usmeritvijo k napovedovanju situ-acij v mednarodnih oodnosih, ki naj bi jih ZDA izkoristile v pridsvojih nacionalnih interesov.

Toda takšna razlaga je samo del tega, kar bi moglo pojasnje-vati vzpon socioloških koncepcij. Druga, pomembnejša, izvira iznujnosti, da ob spremenjeni podobi sveta, kakršna izhaja iz časapo drugi svetovni vojni, izpelje ustrezne sklepe oziroma posledi-ce. Nastanek socioloških koncepcij je sicer mogoče pripisati tudinezadovoljstvu z razlago mednarodnih odnosov, kakršno je po-nujala realistična teorija, torej “notranje” nujnosti te znanosti, darevidira svoj instrumentarij, marveč so temeljne spremembe vmednarodnih odnosih terjale to revizijo. Kot pravi Th. Kuhn, jemogoče govoriti o “spopadih” pogledov na svet, kakršni se kaže-jo po eni strani v pristopih realistične teorije, po drugi strani pat.i. scientizma, ki v glavnem sovpada s sociološkimi koncepcija-mi mednarodnih odnosov.

Dejali smo, da se zagovorniki socioloških koncepcij lotevajoraziskovanja mednarodnih odnosov s stališč, ki so realistični teo-riji nasprotna. To velja tako za videnje sveta, analitične enote vnjem in spoznavni interes, ki se uveljavlja v tem raziskovanju.Hkrati z razlikami te vrste je za zagovornike socioloških koncep-cij vse od Q. Wrighta naprej značilno, da zavračajo tezo o speci-fičnosti mednarodnih odnosov – ti naj bi se, kot poudarjajo reali-sti – razlikovali od notranjih družbenih in političnih odnosov, to-rej da je treba mednarodne odnose tako kot notranje odnoseobravnavati in raziskovati “kot stvari” (comme des choses, Durk-heim), ker bi sicer drugačen pristop pomenil sprejetje “metafizi-čnih predsodkov” in vnašanje “ideološke kontaminacije” v zna-nost.

Zavračanje “metafizičnih predsodkov” in “ideološke kontami-nacije” v bistvu pomeni tudi zavračanje, da bi zagovorniki socio-loških koncepcij za izhodišča svojih raziskovanja uporabljali “glo-balno pojasnjevalno hipotezo” in z njeno pomočjo razvijali razis-kovalni proces ter kopičili v njem dosežene rezultate. S tem pa sejim pojavljajo zahtevne naloge, kako brez te pomoči, ki bi jimomogočila selekcijo gradiva, obvladovati prostor opazovanja. Ra-zrešitev problema, kot smo ga nakazali, naj bi bila omogočena zuporabo številnih metod raziskovanja, in to tudi tistih, ki so bile

99

oziroma so že uveljavljene v znanostih zunaj mednarodnih odno-sov.

Kakšne so implikacije navedenih stališč zagovornikov sociolo-ških koncepcij mednarodnih odnosov, je razvidno iz pogledov J.Burtona, enega najpomembnejših piscev te usmeritve.

Ko se J. Burton sprašuje o metodah, ki naj bi ustrezale pod-ročju raziskovanja, torej mednarodnih odnosov, odgovarja tako-le: “Če je predmet raziskovanja svetovna družba in zgolj meddr-žavni sistem, tedaj je videti, da je potreben sistemski pristop. Si-stematski pristop ni neke vrste moda ali pa izgovor za nekak žar-gon. Je sredstvo, s pomočjo katerega lahko analiziramo celoviteokoliščine. Vsekakor je mogoče opisati obliko kake vlade in izva-jati primerjave, površno razlagati dogodke, tako kot to delajo ča-sopisni poročevalci. “Mednarodni odnosi, “diplomatska zgodo-vina” in “primerjalna politika” so bili nekoč na tej ravni. Označe-vali so jih s pomočjo zaznave opazovalca, ki je lahko različna za-radi njegovih kulturnih ali pa političnih opredelitev. “Institucio-nalne strukture”, “razmerja moči”, “naključni” in pa “izjemni”dogodki ter osebe, to so bili kruh in maslo političnih zgodovi-narjev, medtem ko so bili zavezništva, zastraševanje in agresijemeso politikov. Te študije niso dale rezultatov, kar velja tako zapredikcijo kot za politiko, niso namreč pripomogle k temu, da bizanesljivo določile cilje kake politike. Če se nekdo vpraša o mo-či, zastraševanju, agresiji in oblasti, in to z namenom, da bi anali-za pripomogla k temu, da bi globlje razumeli eno ali drugo odnaštetega, tedaj bi morala voditi pot k razrešitvi v obravnavo mo-dela obnašanja v kakem vidnem dogodku. Kakšen je bil odgovorna to obnašanje, bi morali raziskati tako, da bi ugotovili obnaša-nja, ki so skupna na različnih ravneh socialnih interakcij. To neiz-bežno vodi k razmišljanju o sistemih nasploh.

Burton nadaljuje: “Dvoje vprašanj so si postavljali politologi,ko je govor o mednarodnih odnosih, in obe vprašanji vodita k si-stemskemu pristopu. Prvo vprašanje zadeva realnost, ki jo po-skušamo opazovati in analizirati. Ali to realnost predstavlja sku-pek držav, katerih interakcije opredeljujejo odnosi moči, ki ob-vladujejo sleherno človeško obnašanje, ali pa gre za realnost mno-žice interakcij vseh vrst, trgovinskih, znanstvenih, turističnih, ver-skih, ideoloških, strah vzbujajočih, naklonjenih, pa etničnih itd.,vključno tisti, ki potekajo na ravni držav? Drugo vprašanje izhaja

100

iz prvega in se glasi: ali obstaja interdisciplinarno področje, ki gaje možno na razumen način identificirati kot mednarodno, ali pabi bilo treba preusmeriti pozornost na nekatere posebne oblikevedenja na posebnih problemskih področjih npr. konfliktov, neglede na meje držav?

V literaturi o mednarodnih odnosih so na ta vprašanja že od-govorili, čeprav je res, da tega dejstva še ne priznavajo. Tako jeWolfers na prvo vprašanje že odgovoril, ko je 1956. zapisal, da“biljardni” model mnogodržavnega sistema, v katerem slehernadržava predstavlja zaprt, neprepusten in suveren sistem, ni na-tančna podoba realnega sveta. Od takrat so dela Modelskega,Rosenaua in drugih obrnila pozornost na prepustno naravo dr-žave in na model sveta, v katerem se spletajo interakcije kot paj-čevina, transakcije, ki potekajo čez državne meje.

Prav tako so odgovarjali tudi na drugo vprašanje. Tako vsebu-jejo besedila o mednarodnih odnosih tudi teme o diferenciacijimoči prek socialnih menjav avtorjev Blaua in drugih – ali pa Ea-stonove razprave o sistemskem pristopu, pa Lipsetove prispevkeiz sociologije itd.

Predmet mednarodnih odnosov ima kot rezultat teh dvehvplivov zaznavo svetovne družbe in hkrati zlom disciplinarnihmeja, s čimer je prišlo do premika v obravnavi obrambnih vpra-šanja, diplomatske zgodovine, ravnotežja moči in procesov odlo-čanja v državah k obravnavi tistih temeljnih problemov vedenja,ki so podlaga slehernih odnosov. Sodobna literatura se ukvarja skonfliktom, razreševanjem konfliktov, povezovanjem, socialnomobilizacijo, naravo legitimne oblasti, vlog, prevlade na ravnipodsistemov, konsenza in drugimi temeljnimi vprašanji. To jeučinkovito izločilo zemljepisne meje med mednarodnim in no-tranjim in akademske meje med “mednarodnimi odnosi” in dru-gimi behaviorističnimi študijami.

Na kratko povedano: študij v globino mednarodnih odnosovje privedel do raziskovanja modelov obnašanja na vseh sistem-skih ravneh, od majhnih skupin do narodov, vpletel je vse vede,zahteval, da se upoštevata pri slehernem dogodku povečana ra-ven in drugačna narava sodobnih komunikacij in transakcij, kipotekajo čez meje države (J. Burton 1974:22-33).

V nadaljevanju je pisec opozoril na spremenjeno naravo sodo-bne svetovne družbe, ki je, če jo primerjamo s predhodnimi

101

mednarodnimi skupnostmi, kompleksnejša glede na povečanoštevilo subjektov in širše zastavljene odnose med njimi, ki jihopredeljujeta tako soodvisnost kot drugačna kakovost odnosov.Medtem ko je v mednarodnem sistemu pred drugo svetovno voj-no obstajalo nekaj nad petdeset držav, jih je danes več kot stopetdeset. Preživetje kake države, na katero pritiska imperializem,ohranjevanje mednarodnega sistema držav, zavezniških struktur,pravnih norm, ki so izražale prakso močnih držav, vse to je bilosrž problemov v politiki. V sedanji svetovni družbi pa večji del dr-žav ni sposobnih, da bi se pojavljale v igri moči in so pred tem,da bi jo tudi izgubile, če bi se nadaljeval meddržavni sistem, ki vbistvu izraža le interese držav, ki so vojaško in industrijsko naj-močnejše. Zaradi tega se cilji večine držav obračajo navznoter kustvaritvi notranjepolitične stabilnosti in ekonomske ter socialneblaginje. Zavzemajo se, da bi učinkovito sodelovale pri odloči-tvah, ki jih sprejema mednarodna skupnost, kot tudi, da bi imeleenake možnosti v gospodarskem razvoju. Tako se torej spremi-nja tip problemov, s katerimi se ukvarjajo v mednarodnih odno-sih.

Iz zgornjih Burtonovih razmišljanj bi se moglo ugotoviti, v ka-tero smer iskanja vodijo sociološke koncepcije. Gre za premikod temeljne, do zdaj prevladujoče paradigme “meddržavnih” od-nosov k odnosom na ravni celotne mednarodne skupnosti. Ponašem mnenju je to bistvena in odločujoča razlika med klasičnoortodoksno smerjo v teoriji mednarodnih odnosov in sociološki-mi koncepcijami.

S primerjanjem nekaterih za realistično teorijo in sociološkekoncepcije mednarodnih odnosov bistvenih izhodišč smo ugoto-vili razlike med njimi, katerih posledice je videti tudi tedaj, kogre za vprašanje graditve globalne teorije mednarodnih odnosov.Medtem ko zagovorniki realistične teorije menijo, da so ustvarilikonceptualni okvir, v katerega je mogoče postaviti vso disciplinomednarodnih odnosov v smislu pojasnjevalnih in empiričnih tervzročnih hipotez, nanašajočih se na zakonitosti v teh odnosih –tako je stališče realistov razumel S. Hoffman – pa zagovorniki so-cioloških koncepcij takšnega stališča ne sprejemajo. Če pristaširealistične teorije zatrjujejo, da so sposobni ne samo postavljativprašanje o bistvu mednarodnih odnosov, marveč nanje tudi od-govarjati, menijo behavioristi in tudi funkcionalisti, da bodo na

102

ta vprašanja mogli odgovoriti šele z rezultati sistematičnih empi-ričnih raziskav na makro, pa tudi mikro ravni, ki bi utegnili po-meni “znanstveno revolucijo” (scientific revolution, Th. Kuhn).Kot smo že ugotovili, se zagovorniki socioloških koncepcij odre-kajo tudi “globalni pojasnjevalni hipotezi”, če z nekaj distance vtem smislu ne opredelimo organicistične teorije, na kateri stagrajeni tako behavioristična kot tudi funkcionalistična usmeritev.Srž te teorije je razvidna v besedah njenega utemeljitelja H. Spen-cerja, ki jo je definiral takole:

“Obstaja realna analogija med individualnim in družbenimorganizmom. Seveda ne vztrajamo pri tem, da obstaja absolutnaanalogija med enim in drugim … Tako struktura kot tudi funkcijedružbenega organizma so očitno manj specifične, bolj izpostav-ljene spremenljivosti, bolj odvisne od pogojev, ki se venomerspreminjajo. Vendar hočemo trditi samo to, da so v obeh prime-rih v ozadju pojavov, katerih celota sestavlja obnašanje. določeniživljenjski pojavi, ki jih je mogoče obravnavati s stališča znanstve-nega usklajevanja. Tako kot ima človek določeno strukturo indoločene funkcije, ki ga usposabljajo za dejanja, ki jih zapiše nje-gov biograf, tako ima tudi nacija določeno strukturo in določenefunkcije, ki ji omogočajo, da opravlja funkcije, ki jih zapiše zgo-dovinar; v obeh primerih gre za strukturo in funkcije, tako kot jihobravnavamo glede na njihov izvor, njihov razvoj in njihov zaton,ki so predmet proučevanja znanosti (H. Spencer 1977:61-62).

Kot je torej življenje kakega organizma opredeljeno z diferen-ciacijo in usklajevanjem funkcij, tako naj bi – po Spencerju – živ-ljenje sleherne družbe predpostavljalo določeno specializacijo inkomplementarnost nalog, ki se ji nalagajo. Posledično naj bi pro-učevanje sleherne družbe – in vanjo sodi tudi mednarodna sku-pnost – proučevalo funkcije, ki jih prevzemajo različni členi tak-šnega družbenega telesa. Ta študij naj bi iz te faze prešel v drugo,ta pa zadeva analizo odnosov med nosilci glavnih funkcij, s temda bi bil v končni fazi poudarek na problemih, ki se nanašajo naprilagoditev določenega organizma njegovemu okolju.

Če smo izrazili kritični odnos o vprašanju, ali sociološke kon-cepcije mednarodnih odnosov tedaj, ko izhajajo iz organicističneteorije, vsebujejo elemente globalne pojasnjevalne hipoteze aline, je bil ta kritičen odnos namenjen očitku tej teoriji zaradi stali-šča, ki ga jasno navaja Spencer in za katero je mogoče reči, da ga

103

sprejemajo npr. tudi nekatera ameriška besedila. Iz Spencerjevihbesed, “da se jasno vidi, da sta organizacija in obnašanje določe-ne družbe opredeljena z lastnostmi njenih celot in da se družbabistveno – če odmislimo zunanje vzroke pretresov – ne morespreminjati, ne da bi se nenehno spreminjale tudi njene enote”,je bil izpeljan poudarek na stalnosti struktur ob navideznih invarljivih mutacijah družbenih dejavnikov (H. Spencer op. cit.).Ta poudarek je razviden zlasti iz stališča, da je mogoč tako rekočneomejen odpor kakega družbenega telesa na pritiske, ki izhaja-jo iz zunanjega okolja, s čimer se organicizem in teorije, ki senanj navezujejo, izpostavljajo kritiki, da so v službi konservativneideologije, ki zanika ne samo realnost, marveč tudi možnostidružbenih sprememb (M. Merle 1976:91-92).

Iz izhodišč organicistične teorije se sociološke koncepcije me-dnarodnih odnosov cepijo v dvoje temeljnih usmeritev, in sicerbehavioristično – ta se ukvarja tako z anatomijo kot tudi s fiziolo-gijo organizma mednarodne skupnosti, s tem da je v ospredjupozornosti metodično opazovanje vedenja njenih organov – infunkcionalistično, ki se od navedene razlikuje po tem, da analizi-ra sistem odnosov, ki se vzpostavlja med organi ob hkratnemugotavljanju funkcij, ki jih imajo posamezni deli določenegakompleksnega sistema, da bi si zagotavljali obstoj in se razvijali.

Behavioristični pristopObstajajo številne definicije behaviorizma in vprašanje je. ali je tausmeritev natančno definirana. F. W. Hole in R. S. Jordan nava-jata, da je “behaviorizem za nekatere znanstveni pristop, ki je na-menjen raziskovanju institucij in formalnih struktur, za druge za-tekanje k uporabi empiričnih podatkov, medtem ko tretji meni-jo, da z behaviorizmom razumemo kvantitativno analizo doga-janj. V resnici pa zanj velja, da je usmerjen h kvantifikaciji in ana-lizi vedenja in odzivov dejavnikov” (R. S. Jordan, F. W. Hoole1975:13).

Prvo vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s to usmeritvijo, je, ali jekorektno raziskovati mednarodne odnose z vidika vedenja indivi-dualnih dejavnikov, če naj pri tem upoštevamo stališče F. Durk-heima, da je družbeni pojav kolektivni pojav, ki se v celoti razli-

104

kuje od individualnih stališč, torej tudi od vsote individualnihstališč. Na to odgovarjajo teoretiki behavioristične šole, da jemožno družbeni pojav vselej omejiti na individualno vedenje.

Drugo vprašanje zadeva razsežnost skupine, ki je predmet ra-ziskovanja, v zvezi s tem pa tudi metod, ki jih uporabljamo, koimamo opraviti z večjo ali pa manjšo skupino. Za behavioriste nipomembno raziskovanje med razsežnostmi ene ali druge skupi-ne, njihov cilj je, da z raziskovanjem vedenja, ki sega od posame-znika do globalne družbe – v našem primeru mednarodne sku-pnosti – tudi ko se praktično pojavlja neomejeno število tako de-janskih kot možnih udeležencev, postopoma in s selekcijo obna-šanj ustvarjamo modele, ki bi bili primerni za opazovanje in ana-lizo. V zvezi s tem bi lahko dejali, da bi mogla biti ena od oboga-titev te usmeritve za teorijo mednarodnih odnosov širjenje spek-tra dejavnikov, ki se pojavljajo v mednarodnih odnosih. Pri temni dvoma, da je v ospredju pozornosti behavioristov proces odlo-čanja tako v mednarodnih odnosih kot v zunanji politiki držav.To pa ne pomeni, da zanemarjajo sile in organizme, ki so sposo-bni vplivati na te odnose in politiko. Med zagovornike behaviori-stične usmeritve se kot pomemben teoretik šteje D. Singer, kimed drugim zavrača razlikovanje med skupinami, ki so bodisivladne bodisi nevladne narave. Tako je v t.i. podsistemske razre-de uvrstil entitete, ki delujejo znotraj kake države (vladne in nev-ladne skupine, sindikate, industrijsko-trgovska združenja, profe-sionalne družbe, etnične, verske in ideološke oganizacije itd.),kot tudi entitete, ki delujejo zunaj posameznih držav (formalnein neformalne organizacije, mednarodne koalicije itd.) (D. Sin-ger 1971:21-43). Singer je mnenja, “da je treba obravnavati celo-ten globalni sistem, tako kot je sestavljen iz množice zelo razli-čnih socialnih skupin, v katerih milijarde ljudi uresničujejo mno-žico cilje, na katere vplivajo tako zgodovinska dogajanja kot šte-vilni tekoči procesi. Temu ustreza tudi njihova organiziranost. Iztega izhaja, da si moramo zamišljati globalni sistem kot skupekzelo gibljivih sledi in ohlapnih koalicij bodisi teritorialne bodisisekundarne narave, ki so bolj ali manj povezane z oblastjo, so palahko tudi internacionalne in ekstranacionalne ob siceršnjih na-cionalnih tradicijah, naj gre za merila njihovega delovanja ali pasestave” (D. Singer 1971:21-43). Singer je mnenja, da je treba za-snovati sistematične raziskave, ki bodo omogočile, da bomo

105

hkrati “mislili makro” in “mislili mikro”, s čimer bi v natančnisintezi zajeli tako izoliranega posameznika kot tudi celoto človeš-tva” (D. Singer 1968). Iz dosedanjih ugotovitev behaviorističneusmeritve pa ni razvidno, da bi tak cilj dosegli ali se mu približali.S tem ko zavračajo privilegirano eno ali drugo področje opazova-nja, so behavioristi odprli ogromno tako rekoč neobvladljivo po-dročje družbene dejavnosti, kjer imamo opraviti z velikim števi-lom dejavnikov in še večjim številom odnosov med njimi.

Zaradi ciljev, ki so si jih zastavili behavioristi – isto velja pa tu-di za funkcionaliste – da s sistematičnimi empiričnimi raziskava-mi dosežejo ideal deduktivne znanosti, je razumljiva pozornost,ki jo posvečajo metodologiji. To velja za vse tri temeljne faze razi-skovalnega postopka, za zbiranje podatkov, za njihovo obdelavo,za kvantifikacijo in za izdelavo modelov.

Zbiranje in obdelava podatkov je zahtevna naloga. V tej fazinaj bi ugotovili dejavnike in merili njihovo obnašanje. Ti podatkiso različni. Tako gre za lastnosti posameznih dejavnikov – obseg,prebivalstvo, stopnja razvoja – za dogodke in dogajanja, ki soznačilna za njihove akcije in reakcije – sklepanje pogodb, vojneitd. – in končno za različna sporočila oziroma za različne tipesporočil, ki si jih posredujejo dejavniki. V to fazo torej sodijo zbi-ranje in opisovanj dejstev, preverjanje virov in njihova kritična se-lekcija, čemur sledi sistematiziranje podatkov kot priprava zakvantifikacijo. Procesu opredelitve pojava sledi izbor kazalcev, kise nanašajo na obnašanje dejavnikov.

Da bi bilo zadoščeno merilom znanstvenosti, je pri zbiranjuin obdelavi podatkov treba upoštevati celostno dostopnost rele-vantnih podatkov, kar pomeni, da je v stvari, ki je predmet razi-skovanja, dostopnih čim več empiričnih podatkov, in če teh nidovolj, vsaj posplošitev, ki nadomeščajo podatke. Druga zahtevase nanaša na celostno stabilnost podatkov, kar pomeni, da upo-rabljajo isto predikcijo za različna časovna obdobja, če so okoli-ščine določenega dogajanja istovetne. Gre predvsem za posame-zne vzorce obnašanja, ki se ponavljajo in jih je kot take razumetikot temeljne in univerzalne odgovore na iste pogoje. In končnoše tretja zapoved, to je, da obstaja priložnost preveriti začasneodgovore v totalnosti kake situacije (Burton 1974:30,31).

Iz raziskav, kot so npr. Cox-Jacobsenova Anatomija vpliva –Odločanje v mednarodnih organizacijah (1973:282), Singerjeva

106

Medvladne organizacije v globalnem sistemu (D. Singer 1970:262-71) in Cobb-Elderjeva o vprašanjih povezovanja skupnosti(…..) je razvidno, da uporabljajo dva tipa kazalcev. V prvem tipuse kazalci pojavljajo v obliki, ki je neposredno kvantificirana(npr. številčna vrednost za bruto nacionalni proizvod ali pa zaprebivalstvo), medtem ko v drugem tipu kazalci ne omogočajokvantitativnega ovrednotenja, marveč se ta izraža posredno.

Kot primer navajamo Cobb-Jacobsonovo raziskavo The Ana-tomy of Influence – Decision-making in International Organisa-tions (Yale University Press, 1973), v kateri so opredelili lestvicomoči izbranih držav ter s tem namenom izbrali pet kazalcev in si-cer kazalec bruto nacionalnega proizvoda, kazalec bruto nacio-nalnega proizvoda na prebivalca, kazalec števila prebivalcev, ka-zalec jedrske zmogljivosti in končno kazalec ugleda. Podrobenprikaz uporabe teh kazalcev, njihovega številčnega izraza in rezul-tatov, ki sta jih raziskovalca dosegla, je naslednji:

1. Bruto nacionalni proizvod v mio dolarjih:1: nad 0,92: od 1 do 3,93: od 4 do 6,95: od 7 do 9,96: od 10 do 19,96: od 20 do 297: od 30 do 398: od 40 do 599: od 60 do 10010: od 100 do 19911: od 200 do 49912: več kot 500

2. Bruto nacionalni proizvod na prebivalca1: nad 200 dolarjev2: od 200 do 599 dolarjev3: od 600 do 999 dolarjev4: nad 100 dolarjev

107

3. Prebivalstvo (v mio)0: pod 21: od 2 do 192: od 20 do 593: od 60 do 994: od 100 do 2495: več kot 250

4. Jedrska sposobnost0: nobene, ki bi bila predvidena1: sposobnost pridobiti si jedrsko orožje2: posest jedrskega orožja4: sposobnost drugega jedrskega udarca

5. Ugled0: zunanja politika, ki ni neodvisna1: uvrščena v kako zavezniško strukturo2: nevtralna ali neuvrščena4: voditeljica kake zavezniške strukture

Z uporabo teh kazalcev sta avtorja raziskave ugotavljala, dokakšnih sprememb je prihajalo v hierarhičnem razvrščanju močiv posameznih obdobjih.

Obdobje 1950-53 Obdobje 1958 Obdobje 19671. ZDA 1. ZDA 1. ZDA2. Sovjetska zveza 2. Sovjetska zveza 2. Sovjetska zveza3. Velika Britanija 3. Velika Britanija 3. Francija4. Francija 4.,5. Kitajska 4. Kitajska5. Kitjaska 5.,6. Francija 5. Japonska6. Kanada 7. ZR Nemčija 6. Velika Britanija7. ZR Nemčija 8. Indija 7. ZR Nemčija7. Indija 8.,9. Kanada 8. Italija8. Japonska 9.,10. Italija 9.5. Indija9. Avstralija itd. itd. 9.5. Kanada

Zgornji primer navajamo izključno zato, da bi se moglo videtiuporabo kombinacije merljivih in nemerljivih kazalcev z name-nom doseči cilj določenega projekta, ne da bi se poskušalo do-

108

gnati, koliko sta kazalca “prestiža” in pa jedrske sposobnostiobjektivno presojena.

Če v raziskavah behavioristov po eni strani ugotavljamo spoš-tovanja vredno prizadevanje čim bolj natančno in čim manj su-bjektivno presojati obravnavane pojave, pa se po drugi strani po-javljajo resni pridržki. Ti se najprej nanašajo na že omenjenookoliščino, da vseh podatkov ni mogoče kvantificirati in da se vpostopkih pogosto pojavlja arbitrarnost pri presojanju oziromadoločitvi številčne vrednosti. Nadalje je odprto vprašanje zane-sljivosti statističnih podatkov, kar se najčešče pojavlja pri eko-nomskih kazalcih. Že v tej fazi se torej pojavljajo problemi, ki sev nadaljnjih fazah še povečujejo.

Prevladujoč poudarek pri kvantitativni obdelavi podatkovimajo statistične metode. To je razvidno zlasti pri raziskovanjuodnosov med dvema dejavnikoma ali dvema kategorijama dejav-nikov, kjer se najpogosteje zatekajo k izračunu korelacij. Kon-frontacija med dvema konstantama šifriranih rezultatov namrečomogoča določiti odnose med konstantami in spremenjljivkami,osamiti pomembne spremenljivke in določiti vzročne zveze.

Kot primer za takšne raziskavo navaja M. Merle Singerjevokorelacijo med stopnjo rasti medvladnih organizacij in evolucijote rasti od začetkov 20. stoletja. Ugotovil je, da obstaja tesna zve-za med številom medvladnih organizacij in razsežnostjo medna-rodnega sistema, če jo merimo s številom držav. Med sklepi, dokaterih je prišel, je treba omeniti njegovo predvidevanje, da bo vnaslednjih desetletjih prišlo do upočasnitve, če že ne stabilizaciještevila medvladnih organizacij zaradi tega, ker se število držav nebo povečevalo (M. Merle 1976:102-105).

Vprašanje raziskovanja procesov odločanja ima pomembnomesto v behaviorističnem pristopu. Predvsem pri merjenju težerazličnih dejavnikov v pripravah za sprejetje kake odločitve upora-bljajo faktorsko ali multivariatno analizo, s katero je mogoče me-riti težo različnih dejavnikov, ki se pojavljajo v procesu odločanja.

Kritični razmislek o tej fazi raziskovalnega postopka behavio-ristov je namenjen naslednji točki: kot prevzame natančnost, kije značilna za zbiranje in obdelavo podatkov, kar naj bi prispeva-lo k uspešnosti dokazovanja, tako je po drugi strani upravičenovprašanje, kaj se namerava dokazati. Obstaja vtis, ki ga izražajoštevilni teoretiki,, raziskovalci mednarodnih odnosov, da behavi-

109

oristi toliko razširjajo področje obdelave, da ga praktično ne mo-rejo obvladati. To poskušajo nadomestiti z arbitrarnim določa-njem dejavnikov ali odnosov, ki so predmet raziskovanja.

Izdelava modelov je tretja faza raziskovalnega postopka, ki gauporabljajo behavioristi, pa tudi funkcionalisti.

Pripadniki te šole izhajajo iz postavke, da je potem, ko stakončani prvi dve fazi, mogoče izdelati modele, s pomočjo kate-rih bi se lahko pojasnilo množico situacij v “osupljivi množici”(izraz je Trumanov) dogajanj v mednarodni skupnosti, kar bi zakumulacijo številnih rezultatov raznih raziskav pripeljalo dokonstruiranja globalne teorije mednarodnih odnosov. Gre torejza pristop, drugačen od šol, ki smo jih obravnavali, in za katere-ga je mogoče reči, da obravnava “stvari” z “mikro” stališča.

Ta postopek je zasnovan na uporabi t.i. idealnih tipov, ki ga jeobrazložil M. Weber, v znanosti pa ga pogosto uporabljajo, karvelja zlasti za behavioriste in funkcionaliste, med slednjimi izsto-pa vsekakor M. Kaplan s svojimi modeli mednarodnih sistemov.

Najizrazitejši predstavnik sociologije razumevanja je M. We-ber, zanj pa sta razumevanje in idealni tip v zvezi z njim metoda,ki naj bi v družbenih vedah pomenila, kar v prirodnih vedah po-meni pojasnjevanje.

Ko Weber razlaga naloge, ki jih ima sociologija, jih vidi v nje-nem ustvarjanju razumevanja in tolmačenja družbenega delova-nja. Z delovanjem razume človekovo obnašanje, “vendar samotedaj in toliko, kolikor tisti, ki deluje, in oni, ki delujejo, vidijo vnjem določen subjektivni pomen”. Pri tem razlikuje med štirimitipi družbenega delovanja, to je ciljno-racionalnim, vrednostno-racionalnim, afektivnim in tradicionalnim delovanjem. V stvar-nosti obstajajo – tako Weber – poleg omenjenih štirih tipov druž-benega delovanja tudi iracionalna ravnanja, kar pomeni, da somožnosti polnega razumevanja skrajnih ciljev in vrednot v člove-kovem delovanju omejene. če pa bi iz tega izpeljali sklep, da sedružbene vede, posebej pa sociologija, omejujejo zgolj na tistepojave, ki jih je mogoče razumeti, bi bilo to napačno, kajti We-ber tudi zaradi pojava iracionalnih elementov terja njihovo razu-mevanje, to pa s pomočjo uvedbe t.i. idealnega tipa. To kategori-ja pojasni takole:

Najboljši primer za pojasnjevanje pojma idealnega tipa so poj-mi in zakoni čiste ekonomske teorije: “V njih se določa, kako bi

110

potekalo določeno človeško delovanje, ki bi vsebovalo strogociljno-racionalno usmeritev, to je brez vplivov zablod, neobreme-njeno z dejavnikom afektivnosti, ki bi bilo nadalje nedvoumno inv polnosti usmerjeno k določenemu cilju, se pravi, k doseganjunajoptimalnejše ekonomske koristi. Vendar pa takšno delovanjeobstaja le v redkih primerih, in to samo približno tako, kot se po-javlja v t.i. idealnem tipu (M. Weber 1949:90).

Ko raziskujemo določene politične ali pa vojaške akcije, bi bi-lo možno doseči njihovo razumevanje na ta način, da bi določili,ko bi te akcije potekale, če bi bile znane vse okoliščine in tudivse namere sodelujočih dejavnikov. Poleg tega bi moral biti izborv teh dejavnostih uporabljenih sredstev racionalen, za kar je po-goj poznavanje izkušenj. Šele ko bi bilo vse to znano, nastopi na-loga raziskati, kako se v teh dejavnostih pojavljajo iracionalni ele-menti in kako vplivajo v smislu odstopov od idealnega tipa. Nata način bi bilo možno idealni tip opredeliti kot analitični mo-del, ki sicer pokaže nestvaren, vendar objektivno možen potekkakega dogajanja. Kot analitično in metodološko orodje se ide-alni tip uporablja za standard, merilo, namenjeno primerjavi de-janskega dogajanja z maksimalno racionalnim. “Idealni tip” seuporablja, kot pravi Weber, samo za to, “da služi kot merilo inugotovitvi, koliko se kak zgodovinski dogodek približuje ali paoddaljuje od idealne konstrukcije” (M. Weber 1949:73).

Uporabo “idealnih tipov” je Weber obrazložil tako, da v mno-žici izoliranih pojavov, urejenih na podlagi enostranskega pou-darjanja ene ali več zanje značilnih točk, poskušamo konstruiratihipotezo o vplivih določenih dejavnikov, in to s primerjavo “real-nih situacij” ali pa akcij s konstruktom, opredeljenim kot ideal-nim tipom, pri čemer naj bi bil poudarek na tistih dejavnikih, ka-terih vlogo želimo osamiti. Njegov namen ni bil dokazovati, aliso ti dejavniki povzročili določen pojav, ki je razviden v kaki “re-alni situaciji”. S pomočjo te metode namreč ni mogoče izpeljatisistema zakonov, ki bi pojasnjevali določeno družbeno realnost,kajti poznavanje socialnih zakonov še ne pomeni poznavanja so-cialne realnosti, marveč jo je razumeti le kot pomoč, da ta ciljdosežemo (M. Weber 19971:71).

Teorijo iger, ki jo tudi uvrščamo v tretjo fazo raziskovalnegapostopka, kakršnega uporabljajo behavioristi, je ena od uporabbehavioristične metode s pomočjo elaboracije modelov. Gre za

111

raziskovanje dveh ali več dejavnikov v njihovih medsebojnihodnosih in glede na neki problem, ki je zanje skupen. Najprej jetreba določiti problem, nato naj bi opisali obnašanje dejavnikov,ki so predmet raziskave, in potem tudi predvideli, kateri možennačin njihovega obnašanja bi bil zanje najprimernejši in njihovimintereson ustrezen, pri čemer je treba upoštevati tudi drugačnepoteze v obnašanju nasprotne strani. V idealnem smislu je tak-šno obnašanje za eno stran optimalno, to je prinaša največji do-biček, medtem ko je za drugo stran rezultat izguba.

V teoriji iger razlikujejo tri skupine oziroma različice. Prva je vpostavki, da obstajajo med “igralci” isti interesi, značilno za dru-go skupino je, da imajo “igralci” različne interese, v tretji skupinipa so “igralci”, ki imajo t.i. mešane interese.

Posebne pozornosti je deležna igra z vsoto nič (“zero-sum-ga-me”). Prevedeno v običajni jezik bi to pomenilo, da se v simula-ciji konflikta med dvema subjektoma rezultat izkaže kot popolnidobitek za eno stran, medtem ko to hkrati pomeni popolno iz-gubo za drugo stran. Realne situacije v mednarodnih konfliktihsamo redko kdaj ustvarijo takšno situacijo, ki bi praktično pome-nila za eno stran popolno zmago, za drugo stran pa brezpogojnokapitulacijo. Kot primer takšnega izida navajamo zmago antifaši-stične koalicije v drugi svetovni vojni, ko sta Nemčija in Japonskabrezpogojno kapitulirali. Pogostejše so situacije, ki so v simulaci-jah konfliktov opredeljene z “zero-non-sum-game”, kar bi pome-nilo, da dobitek ene strani ni hkrati izguba za drugo stran. Mo-žna pa je tudi igra, kjer obstaja asimetričnost situacije, to je, da siena stran prizadeva za “zero-non-sum-game”, druga pa za “zero-sum-game”. Takšen primer je razviden v vietnamskem konfliktu,njegovem poteku in končnem izidu, kajti predpostavka je, da soZDA težile k temu, da bi dosegle zmago južnovietnamskega (sai-gonskega) režima ter se nato umaknile s tega območja, medtemko je bil cilj Severnega Vietnama ta režim premagati, združiti obadela Vietnama in pregnati ZDA iz Indokine.

Obstajajo različne situacije, ki jih upoštevajo v teoriji iger. Enamed njimi zadeva hipotezo, da obstajajo nasprotniki, ki med se-boj ne morejo komunicirati. Razlikujejo nadalje igre z dvemaigralcema, ki se podrejata relativno enostavnim pravilom igre, inpa tudi igre, kjer se pojavljajo številni nasprotniki, kar pomeni,da je treba predvideti kombinacije koalicijske in protikoalicijske

112

narave. Za teorijo iger je stanje dvopolnosti relativno enostavnoin simulacije niso toliko zahtevne, kot se to pojavlja tedaj, ko vmednarodni skupnosti obstaja večpolni mednarodni sistem, kjerso kombinacije številnejše.

Že M. Weber je opozoril, kaj je pri izdelavi in uporabi mode-lov hotenega in umetnega in kaj je njih realnega, s čimer je poeni strani opravičeval legitimnost tega postopka, po drugi stranipa njegovo omejenost. Na omejenost uporabe modelov in rezul-tatov, ki jih daje teorija iger, pa je opozarjal tudi eden od njenihpomembnejših zagovornik v Anatol Rapaport, ki je zapisal, da“noben rezultat kake formalne teorije ni povezan z realnostjo.Glede na to noben sklep, ki izhaja iz uporabe teorije iger in kiima pečat logike strategije pri oblikovanju koalicij ali pa pri deli-tvi oblasti, nima vrednosti a priori, da bi mogli razumeti, kako seljudje dejansko vedejo v takšnih situacijah. “Toda”, tako je nada-ljeval, “sklepi so koristna izhodišča za postavitev hipotez o vede-nju ljudi. Hipoteze naj bi osredotočile pozornost raziskovalca natisto, kar bi moglo biti odločujoče za vedenje. S tem je sistemati-čna raziskava v toku” (A. Rapaport 1967:154).

Komunikacijski pristop K. DeutschaKomunikacijski pristop K. Deutscha se v enem njegovem delunavezuje na behaviorizem, v drugem pa na kibernetiko, s tem dasprejema in uvaja v raziskave njena načela predvsem tedaj, ko grebodisi za odnose med posameznimi državami ali pa nacijami bo-disi za odnose znotraj posameznih družb. Pri tem se K. Deutschosredotoča na obseg transakcij med posameznimi navedenimientitetami, ki jih ima za zanesljive kazalce določitve stopnje ko-hezivnosti med njimi.

V transakcije, posebej tiste, ki jih je mogoče meriti, šteje poš-tni promet, telefonske komunikacije, podatke o obsegu in inten-zivnosti trgovinski stikov, turizem, študentske izmenjave itd., karmu omogoča, da s številkami in statističnimi kazalci ugotavlja,kakšna so in kako se spreminjajo razmerja med določeno nacio-nalno entiteto in njenim mednarodnim okoljem. Ustvaritev ali parazpustitev kake nacionalne skupnosti naj bi z uporabo njegovegakomunikacijskega modela obrazložili na podlagi sprememb, do

113

katerih prihaja ne samo, ko gre za demografski ravnotežje medpripadniki različnih etničnih, jezikovnih, kulturnih in drugih sku-pin, marveč tudi zaradi sprememb, ki se dogajajo v hierarhizacijiznotraj posameznih skupnosti. Primerjava med številnimi serijamiopazovanj je dala kot rezultat izdelavo modela, ki naj bi bil prime-ren ne samo za retrospektivno zgodovinsko analizo, marveč tudiza predvidevanje procesov v državah, kjer se kaže možnost kriz.

Dva konstrukta, ki izhajata iz njegovega komunikacijskega pri-stopa, to je amalgamirano varnostno skupnost in pluralističnovarnostno skupnost bomo obravnavali v poglavju o teoriji inte-gracije, ker sta zanjo posebno pomembna.

Ko K. Deutsch razgrinja svoj komunikacijski pristop izrekaizrecen “caveat” pred enostransko uporabo posameznih kazal-cev, kajti nobeden od teh ni sam po sebi zadosten za razlago do-ločenega pojava, marveč je treba upoštevati celoto kazalcev, kajtile če določeno število le-teh kaže v isto smer “procesa”, obstajapredpostavka v prid bodisi za gibanje v smer integracije bodisidezintegracije. Poleg tega pa je – ob upoštevanju obsega in inten-zivnosti transakcij – treba upoštevati tudi, v čem je za prebival-stvo določene entitete tok transakcij dobitek ali pa tudi izguba.

Nedvomno je Deutschev pristop, ki je zasnovan na toku inmerjenju transakcij, v določeni meri razbremenjen vplivanj su-bjektivne narave, kritični razmislek pa se pojavlja tedaj, ko se vuporabljene modele vključujejo takšne in tiste spremenljivke, kijih je mogoče izmeriti. V tem primeru se lahko zgodi, da v razi-skavah izpuščajo spremenljivke, ki so odločujočega pomena, na-mesto njih pa se operira s tistimi, ki so obrobnega pomena ali pav bistvu le kažejo težo pomembnejših oziroma iz njih izhajajo. Vprimeru Deutscheve raziskave o “nacionalizmu in socialni komu-nikaciji” (Nationalism and Social Communications, MIT Press1966), ki naj bi bila izhodišče za vzpostavitev kvantitativne teori-je nacionalne integracije, je avtor uporabil izmerljive dejavnikekot kazalce za oblikovanje skupnosti. Tako more sicer nenadnopovečanje toka komunikacij med sosednimi področji (pošta, tr-govina, potovanja, sklepanja zakonskih zvez itd.) odkrivati kolek-tivno željo po povezovanju ali pa tudi odločitev političnih vod-stev na teh področjih, da bi spodbudili povezovanje. Lahko pa toni tako in v zvezi s tem bi bilo treba raziskati vlogo dejavnikov, kije nezmerljiva, npr. vlogo političnih strank, kakršna je pomem-

114

bna za vedenje in običaje posameznih družbenih skupin, in nara-vo in delovanje politične in ekonomske organizacije. Očitek, danaj bi kvantifikacija v slehernem primeru pomenila dobitek, nepa tudi izgube, kot tudi, da je mogoče dobljene količine smisel-no seštevati in kombinirati, pa seveda ne velja samo za omenjenikomunikacijski model, marveč je pomemben tudi za druge pri-stope, bodisi da sodijo v okvire behaviorističnega bodisi funkcio-nalističnega pristopa.

S kibernetsko teorijo in njenima protagonistoma N. Wiener-jem in K. Deutschem je bil storjen korak naprej pri uporabi ko-munikacijskega pristopa v družbeni znanosti in s tem tudi v zna-nost o mednarodnih odnosih. K. Deutsch jo razume kot “siste-matični študij komunikacij in nadzora v organizaciji vseh vrst …,ki po svojem bistvu pomeni premik našega interesa od teženj hkrmiljenju in od instinktov k sistemom odločanja, reguliranja innadzora” (K. Deutsch 1960:76). Z uvedbo kibernetike v razisko-vanje družbenih pojavov in procesov se pozornost obrača k sle-hernemu sistemu, ki je zadostno organiziran, ki deluje znotrajmeja kakršne mu postavljajo komunikacije in v katerem obstajazadostna stopnja nadzora. Po mnenju N- Wienerja je družba takevrste organizacija, kot pravi, “komunikacije ustvarjajo organizaci-jo in so njen cement” oziroma z besedami K. Deutscha, ji omo-gočajo, “da živi skupaj, misli in deluje skupaj” (live together,think together, act together).

Možnosti kibernetske teorije za raziskovanja družbenih poja-vov in procesov je N. Wiener dognal, ko je primerjal empiričnadejstva, nastala z razvojem na področju elektronskih procesov ssonarjem, radarjem in prenosom kodificiranih sporočil preko za-pletenih elektronskih omrežij – dosežen je bil v drugi svetovnivojni, kot so ga narekovale potrebe vojskovanja – po eni strani inz upravljanjem živih sistemov po drugi strani. Dokazoval je, daobstaja podobnost med informacijskimi procesi in upravljanjem,med umetnimi in živimi sistemi, naj gre pri slednjih za individual-ne človeške živčne celice ali pa za družbene in institucionalneprocese. Tako v enih kot v drugih sistemih poteka pretok infor-macij in tako za ene kot druge je ključnega pomena ciljna usmer-jenost njihovih dejavnikov, ki določa merila za selekcijo.

Tako kot H. Spencer v primeru organicistične teorije tako jetudi N. Wiener opozarjal pred nevarnostjo absolutizacije ome-

115

njene podobnosti, kajti “človeško in socialno komuniciranje jeizredno zapletena stvar, če jo primerjamo z načini, ki so značilniza komuniciranje, ki ga opravljajo stroji, vendar pa obstaja za enein druge ista gramatika” (Navedeno po Deutsch 1966:77).

Kako je razumeti to gramatiko?Ključni pojem Wienerjevega pojmovanja kibernetike je informa-cija. Tako v umetnih kot v živih informacijskih sistemih delujejoposamezne enote v določenem okolju, prejemajo od njega infor-macije in mu jih oddajajo, jih “skladiščijo”, kombinirajo stare znovimi informacijami in se s pomočjo informacij upravljajo. Ta-ko je omenjeni pisec uvedel v kibernetiko pojme, kot so “vhod”(in-put), “izhod” (out-put), “vzvratni tok” (feed-back), ravnotežjeitd., posebnega pomena pa je pojem “entropije”. Gre za kon-cept, s katerim se slehernemu zaprtemu sistemu prisoja težnja kdeformaciji, ki se zlasti v razvitih sistemih pojavlja v upadanju vi-šje stopnje organiziranosti in diferenciacije na stopnjo nižje, tudikaotične stopnje. Vendar pa so se živi sistemi sposobni prilagaja-ti se okolju, v katerem delujejo, bistvenega pomena za to sposo-bnost pa je koncept vzvratnega toka, ki ima središčno vlogo vmehanizmu kibernetske teorije.

Vzvratni tok je lahko preprost refleks ali pa tudi zapleten si-stem gibov, ki nas obvešča, kakšen vpliv je imelo opravljeno de-lovanje neke enote na zunanji svet. Tako nas obvešča tudi o de-formaciji informacije na poti od vira k cilju – torej informacija oentropiji – in s tem ustvarja sposobnost, da moremo v prihodnjenačrtovati delovanje na temelju poprej opravljenega dela. Takomoremo razlikovati med negativnim vzvratnim tokom, s katerimrazumemo tistega, ki nas obvešča o napaki, ki je bila storjena, za-to, da bi bil dosežen določen cilj usmerjenega delovanja. Za K.Deutscha je negativni vzvratni tok bistvo takšnega delovanja, into zaradi tega, ker je tako mogoče omejiti predhodno akcijo (pointenzivnosti in obsegu), medtem ko pozitivni vzvratni tok razširiin okrepi predhodno obnašanje (K. Deutsch 1966:14).

Gre torej za to, da morejo določene enote oziroma določensistem spremeniti svoje delovanje, ko poskušajo uresničiti cilje,ki si jih je zastavil, kajti informacije, ki se vračajo od opravljenegadelovanja, spreminjajo njihov splošni način in stil, kar oprede-ljujemo s procesom učenja.

116

Ko obračamo pozornost na komunikacijski proces – tako po-učujejo zagovorniki kibernetske teorije in njene uporabe v druž-benih znanostih – si zagotavljamo možnosti za spoznavanje nači-nov, s katerimi delujejo različne organizacije, kajti če so komuni-kacije “cement organizacije”, tedaj je pot k razumevanju njihove-ga delovanja raziskava vhodov, izhodov, vzvratnih tokov itd., kijih ustvarjajo informacije. Tako je mogoče, kot pravi K. Deutsch,napolnjevati “črne skrinjice” (black boxes) kake politične organi-zacije z vsebino, ki se nanaša na obnašanje njihovih dejavnikov,predvsem tistih, ki jim je poverjeno odločanje. Uporaba sodob-ne komunikacijske tehnologije z elektronskimi sredstvi omogočata namen, in to zlasti z merjenjem obsega tako sprejetih kot od-danih informacij, torej s pomočjo kvantifikacije.

Ob K. Deutschu je J. Burton eden pomembnejših zagovorni-kov uporabe kibernetske teorije pri raziskovanju mednarodnihodnosov. V bistvu Burton izenačuje status informacij s statusommoči, kot ta prevladuje v realistični teoriji. S tem izpostavlja toteorijo kritiki, katere poudarek je v tem, da vztraja pri statičniobravnavi mednarodnega pojava in ne daje prostora za “procesučenja”, s katerim je omogočeno spoznavanje dejavnikov v pro-cesih odločanja, iskanja konsensa in prilagajanj s pomočjo mir-nih sprememb. Isti kritiki izpostavlja tudi organicistično teorijo,teorije mehaničnega ravnotežja itd. in različnih oblik prilagajanj.J. Burton namreč meni, da se pri obravnavi mednarodnih odno-sov, kakršne zagovarja realistična teorija, “nasproti modelu poli-tike moči ne pojavlja nikakršna druga alternativa razen konfliktav kakršni koli obliki, medtem ko daje komunikacijski model vsajnekatere možnosti, da v procesih odločanja izberemo tako mo-žnost mednarodnega sporazumevanja kot tudi notranjega prila-gajanja” (J. Burton 1965:149).

Vidnejših rezultatov ta pristop do zdaj ni dosegel in ostaja kottak le teoretična perspektiva. Zato pa je nekaj več možnosti zauporabo kibernetske teorije tedaj, ko pristopamo k analizi inmerjenju transakcij v mednarodnih odnosih.

Po definiciji potekajo mednarodni odnosi čez meje posame-znih držav, vanje pa štejemo transakcije vseh vrst, to je fizične ininformacijske. Za analizo in merjenje so najprimernejši trgovina,poštni, telefonski, telegrafski in drugi promet, migracije, turizemitn. Vse te transakcije je mogoče prevesti v številke in indekse, to-

117

rej izmeriti, da pri nadaljnji uporabi izvajamo primerjave med to-kom transakcij med dvema državama in tokom transakcij mednjima in drugimi partnerji v mednarodni skupnosti. Ti indeksi iz-kazujejo v določenem obdobju bodisi napredek bodisi upadtransakcij, iz česar izhajajo napovedi o približevanju ali pa odda-ljevanju odnosov med njima.

Ta pristop je bil razmeroma pogosto uporabljen za raziskavoprocesov povezovanja v Zahodni Evropi, še posebej razmerjamed nosilkama povezovanja Francijo in ZR Nemčijo. V določe-nih primerih so rezultati te uporabe imeli določeno napovednomoč, bili pa so tudi taki, ki so zgolj potrjevali bolj ali manj impre-sionistične izkaze, iz katerih ni bilo mogoče razbrati, ali faze vtransakcijah izhajajo bodisi iz vzrokov bodisi posledic povezoval-nega procesa.

Ali ima komunikacijski pristop s kibernetsko teorijo možno-sti, da bi ga obravnavali kot osrednjega, vse elemente mednaro-dnih odnosov združujočega koncepta v smislu, kot smo ga uvo-doma nakazali, to je globalne teorije mednarodnih odnosov?

Iz dejstva, da je glavna pozornost, ki jo komunikacijski pri-stop namenja “nadzornim” središčem mednarodnega sistema,to je tja, kjer se odloča, nadalje da se ta pozornost obrača k ana-lizi sporočil, študiju intenzivnosti med informacijskimi procesi,izhaja negativni odgovor na to vprašanje. Kot poudarja S. Hof-fman, je kritična točka komunikacijskega pristopa v omejevanjuljudi in družbe na raven komunikacijskega sistema, ne da bi ob-stajal zadosten interes za substanco sporočil, ki potekajo skozikomunikacijsko omrežje (S. Hoffman 1952:427). Tudi nedolo-čnost odgovora na vprašanje, ali obstaja mednarodni sistem, ki ssvojim okoljem izmenjava informacije, je dodaten razlog za kriti-čni razmislek o tem pristopu.

Nekatere, zlati omenjene raziskave pa dajejo dokaze za do-mnevo o uspešnosti uporabe kibernetske teorije na ožjih podro-čjih raziskovanja mednarodnih odnosov.

118

FunkcionalizemUgotovili smo, da je razlika med behaviorističnim in funkcionali-stičnim pristopom v tem, da je bahaviorizem obrnjen v raziskova-nje anatomije in fiziologije družbenega organizma, medtem ko jev ospredju pozornosti funkcionalizma sistem odnosov medfunkcijami. Njun skupen izvor pa je organicizem.

Medtem ko je npr. v realistični teoriji pojasnjevanje družbenihin političnih pojavov utemeljeno z njihovim vzročnim povezova-njem, pa funkcionalna teorija operira z določitvijo funkcij, ki jihimajo deli kakega sistema družbe, da bi se mogel ohranjevati, re-producirati in razvijati. Načela funkcionalne analize, ki iz funkci-onalne teorije izhajajo, so torej določiti funkcije, ki jih ima kakadejavnost v odnosu do sistema kot celote, pri čemer operira spostulatom funkcionalne enotnosti in celovitosti procesov in or-ganizacije. Troje možnosti je treba upoštevati, ko se pojavljavprašanje funkcij, ki jih lahko ima kak pojav, in sicer če ima večfunkcij v sistemu družbe, če ima en in isti pojav isto funkcijo v ra-zličnih sistemih in končno če ima en in isti pojav različne funkci-je v različnih sistemih družbe.

Specifičnost družbenih sistemov obstaja v njihovi strukturi, toje v načinu, kako njihovi elementi vstopajo v organizirano in har-monizirano celoto.

Načela funkcionalne teorije so:a) sleherni družbeni sistem je namenjen zadovoljevanju določe-

nih družbenih potreb,b) sleherni del sistema ima različen funkcionalen pomen, ki je

namenjen vzdrževanju sistema, njegove stabilnosti in integra-cije,

c) sleherni del sistema ima določeno stopnjo neodvisnosti in sa-mostojnosti,

d) obstaja vrsta univerzalnih potreb in pogojev za obstoj, ki velja-jo za vse družbe.

V naslednjih odstavkih se nameravamo posvetiti tem temam:a) kaj razumemo s pojmom sistem,b) kaj razumemo s “splošno sistemsko teorijo” (General Systems

Theory) kot izhodiščem za sistemsko teorijo in sistemskoanalizo in njuno uporabo v znanosti o mednarodnih odnosih,

119

c) primeri uporabe sistemske teorije v konstruktih Eastona, Al-monda, Kaplana in Merla,

d) možnosti in prednosti, ki jih uporaba sistemske analize dajeraziskovanju mednarodnih odnosov, še posebej zaradi pojavaglobalne soodvisnosti v strukturi mednarodne skupnosti, in

e) vprašanje kritike sistemske teorije.

Pojem sistemaPojavljajo se težave, ko gre za opredelitev kategorije sistema, kaj-ti v mednarodnih odnosih je ta kategorija mnogoznačna. Takonpr. zgodovinarji mednarodnih odnosov navajajo “diplomatskesisteme” glede na konstelacije v kakem obdobju mednarodnihodnosov ali pa vloge, ki jih imajo osebnosti posebnega pomenav njem (npr. Talleyrand in Castlereagh). Marksisti govorijo o ka-pitalističnem in socialističnem sistemu, medtem ko se v teorijimednarodnih odnosov uporablja oznaka sistema tedaj, ko je go-vor o “celovitosti odnosov med državami v nekem konkretnemobdobju” (Burton). Vendar pa se tako ob tej kot tudi ob drugihopredelitvah pojavlja vprašanje, ali je ta pojem dovolj natančen,da bi mogel biti operativno uporaben. Zasluga funkcionalističneteorije je, da je uvedla dovolj strogo opredelitev sistema, to je, daz njim razumemo mnoštvo odnosov med določenim številomfunkcij, ki jih opravlja določeno število dejavnikov.

Natančnejšo opredelitev sistema navajajo nekateri avtorji ta-ko, da ga razumejo kot “mnoštvo stvari, ki so med seboj tako po-vezane, da se spremembe ali pa premiki znotraj ene ali druge ka-žejo v spremembah vseh delov, ki sestavljajo sistem” (D. B. Stric-kland, L. L. Wade, R. E. Johnson 1968:7).

Tudi pisci, ki ne pripadajo sistemski šoli, kategorije sistemane razumejo drugače, čeprav so v definicijah, ki jih uporabljajo,bolj nedoločni, če upoštevamo dvoje spodaj navedenih stališčzagovornikov sistemske teorije in njene uporabe v znanosti o me-dnarodnih odnosih. Tako M. Merle definira (mednarodni) si-stem kot celoto odnosov med glavnimi dejavniki, ki so države,mednarodne vladne organizacije in nadnacionalne sile” (M.Merle 1976:146). S Hoffman kot “model odnosov med temeljni-mi enotami v mednarodni skupnosti, katerega značilnosti obsta-jajo v ciljih, ki si jih te enote postavljajo, nalogah, ki jih opravlja-

120

jo, in sredstvih, ki jih uporabljajo, da bi dosegle svoje cilje. Tamodel je v glavnem opredeljen s strukturo sveta, z naravo sil, kidelujejo bodisi znotraj bodisi zunaj teh temeljnih enot, in sle-dnjič z možnostmi, ki jih te enote imajo, to je z močjo, ki jo ima-jo na voljo, in politično kulturo, ki jih označuje” (S. Hoffman1961:14).

Zgornje definicije se razlikujejo predvsem tedaj, ko gre za po-udarjanje oziroma opustitev vloge, ki jo imajo v določenem siste-mu. S stališča sistemske teorije je ta različnost najvidnejša nadveh točkah, in sicera) nezadostnem upoštevanju celovitosti odnosov in interakcij

med elementi določenega sistema, ki se spreminja hkrati sspremembami teh elementov, in

b) šibkem razlikovanju med sistemom in okoljem tega sistema,kajti s stališča sistemske teorije je razmejenost med kategori-jama bistvenega pomena za sistemsko analizo.

Splošna sistemska teorijaIz organicistične koncepcije izhajajoča splošna sistemska teorijaobravnava dejavnost živih bitij in njihovih organizacij ne kot zbir-ke enot, ki so med seboj izolirane oziroma katerih vsota poja-snjuje določen pojav, marveč zahteva, da so živa bitja v svetu or-ganizirana v “odprtih sistemih”. Tako se sestavni deli teh siste-mov pojavljajo z organiziranimi akcijami skupinske narave, nji-hov obstoj pa je odvisen od konstantnih menjav, ki potekajomed njimi in njihovim okoljem. Ti deli s takšnimi značilnostmiodprtih sistemov in ki delujejo na nižjih hierarhičnih stopnjahkake organizacije, vstopajo v določen sistem oziroma iz njega iz-stopajo. Kažejo se kot “skupki pretvorljive energije tako atomov,molekul, genov, celic, tkiv, organov, pa tudi populacij, posame-znikov in družb in kot taki preizkušajo načelo odprtega sistema”(Mc Clelland 1955:27-35). Sleherni živi sistem, ki ga izberemokot predmet raziskave, je ustvarjen na temelju takega načela, karvelja tudi za druge komplekse odprtega sistema. Kar je z enegavidika videti kot stabilen sistem in kot stabilna entiteta, se z dru-gega vidika raziskovanja pojavlja kot kompleks spreminjajočegase sistema manjših enot, ki so v nenehnem gibanju (Mc Clelland,prav tam).

121

Podrobnejša obravnava splošne sistemske teorije, katere na-men je, da bi lažje obravnavali vprašanja njene uporabe v znano-sti o mednarodnih odnosih, je naslednja:a) Obstaja določena stopnja enakoličnosti in skladnosti med

objekti raziskovanja v različnih sistemih, skladnost, ki zajemaceloto odnosov med njimi. Ali povedano natančneje: če ob-staja ta enakoličnost in z njo povezana skladnost med objektiv različnih sistemih, potem iz tega izhaja, da je upravičenouporabljati iste metodološke prijeme, ko se lotevamo njihove-ga raziskovanja in pojasnjevanja, kajti “splošna sistemska teo-rija predpostavlja, da obstaja vrsta abstraktnih sistemov, za ka-tere je v načelu uporabno vse znanje, s katerim razpolagamo”(O. Young 1968:14). Ko je L. von Bertalanffy razvil splošno si-stemsko teorijo s ciljem, da bi vzpostavil in razvil komunikaci-jo med prirodnimi in družbenimi vedami, je v ta namen upo-rabil isto znanje, da bi obrazložil bodisi organske in mehani-čne bodis človeške in družbene sisteme. Potemtakem je za ra-ziskovanje posameznih sistemov izhodišče v značilnostih, kiso inherentne vsem sistemom, in šele nato prehod v razisko-vanje značilnosti posameznih sistemov.

b) Obstajajo “odprti” in “zaprti” sistemi, merilo za razlikovanjemed enimi in drugimi pa je stopnja intenzivnosti, ki označujenjihove komunikacije ter transakcije z okoljem.

Živi sistemi so odprti, njihova značilnost pa je t.i. trdno sta-nje, kar pomeni, da skušajo vzdrževati dinamično ravnotežje ta-ko znotraj sebe kot tudi z okoljem, v katerem delujejo. Takšnostanje opredeljujejo s homeostazo, to je vzdrževanjem sistema.

Koncept odprtega sistema je nasproten konceptu zaprtega si-stema, ki bi mu v znanosti o mednarodnih odnosih videli v kon-ceptualni shemi realistične teorije. Ta po našem mnenju obrav-nava mednarodno skupnost kot zaprt sistem.

Pomembna je metodološka implikacija koncepta odprtega si-stema, ki je v tem, da končnih izidov in procesov ni mogočeobravnavati zgolj z raziskavo začetnih pogojev tako enih kot dru-gih, marveč da je treba upoštevati “vhode” in “izhode” vplivanjnanje v toku celotnega obdobja. Končni izidi dogajanj so določe-ni iz sekvenc v razvoju, ki poteka na različne načine in po različ-nih poteh. Gre za t.i. equifinality, to je načelo končnega vzroka

122

kot pomembnega metodološkega izročila splošne sistemske teo-rije. Za sistemske teoretike je uporaba tega načela pomembna,ker se z njim iz raziskovanj izrinjajo razna “spektakularna” doga-janja bodisi v smislu vzročnosti bodisi posledic, kar je v obravna-vi mednarodnih odnosov pogost pojav. Enako velja tudi za hipo-staziranje kategorij, kot so “moč”, “akcija” ali pa “možnost”, kijih sistemska teorija razumeva kot funkcije v organizaciji kakegasistema. Na njihovo mesto postavlja potrebo raziskovati “mirneprocese rasti”, “prilagajanj” in “reguliranja” (Mc Clelland, pravtam).

Zgornje ugotovitve nas priblužujejo tako možnostim kot tudipotrebam, ki jih splošna sistemska teorija daje znanosti o me-dnarodih odnosih, kajti z njeno uporabo zožujemo prostor aku-mulacije moči, čemur se je posvečala realistična teorija, in se boljzanimamo za vprašanje prilagajanj v teh odnosih. Kot ugotavljajov splošni sistemski teoriji, se je v zadnjem stoletju v mednarodniskupnosti povečala akumulacija politične in ekonomske moči,kar pomeni, da so se zmanjšale možnosti za reguliranje in prila-gajanje. Iz tega izhaja, da je treba bolj kot do zdaj izdelati meha-nizme nadzora, ki bi omogočali vzdrževati trdno stanje, naj greza svetovno raven ekonomskega ali pa političnega sistema. Empi-rični dokazi za takšno stališče so preverljivi, o njih namreč priča-jo vojne in krize, do katerih je prišlo v zadnjem stoletju in ki pri-čajo o močnih nihanjih v mednarodni skupnosti in manjših mo-žnostih prilagajanja. S tem se pojavlja vprašanje entropije takonegativne kot pozitivne, o katerem je bil govor v poglavju o ko-munikacijskem pristopu in uporabi kibernetike v znanosti o me-dnarodnih odnosih.

Ali razlikujemo med splošno sistemsko teorijo in sistemskoanalizo?

Na to vprašanje odgovarja O. Young tako, da je “s splošno si-stemsko teorijo razumeti zbir konceptov, hipotez in trditev, ki jihje možno uporabljati za vse spektre človeškega znanja” (O. Yo-ung 1968:19), medtem ko Banks razume sistemsko analizo kottip metodologije, ki omogoča organizirano zbiranje podatkov,ne vsebuje pa kakega idealnega teoretičnega cilja” (Banks1969:346-47).

Med postulate sistemske teorije smo uvrstili izomorfizem, toje trditev, da obstaja vrsta abstraktnih sistemov, za katere je mo-

123

žno uporabiti sleherno znanje, jasnejše razumevanje tega postu-lata pa omogoča T. Parssons, ki je opredelil bistvene funkcijevseh socialnih sistemov. Z drugimi besedami, za sleherni socialnisistem je mogoče določiti funkcije, ki so pomembne za njegovovzdrževanje.

Prva funkcija slehernega socialnega sistema je njegovo vzdrže-vanje, ohranjanje in reprodukcija. Prilagajanje tega sistema okoli-ci je druga bistvena funkcija, medtem ko tretjo funkcijo oprede-ljuje sposobnost kakega sistema, da uresničuje cilje, ki si jih jepostavil. Zadnja, to je četrta funkcija po T. Parssonu, je integraci-ja sistema, kar je razumeti kot zahtevo, da posamezni deli siste-ma in njihove funkcije v njem delujejo koherentno in integrira-no, to je, da ne nasprotujejo drug drugemu.

To Parssonovo konceptualno shemo so kritizirali z argumen-tom, da je ustvaril ne empirični sistem matric, ki naj bi jih napol-nil s podatki, dobljenimi z raziskovanjem obnašanj posameznihelementov, ki sestavljajo določen sistem, vključno tudi obnašanjpodsistemov. Vendar pa stališča do tega niso enotna, kajti K. De-utsch npr. meni, da čim se srečamo s klasifikacijsko shemo ali pas teoretičnim sistemom, ki naj bi osvetlil posebne korelacije, seodpira pot do opredelitve tiste funkcije, ki je najbolj vprašljiva,to je do predikcije, čeprav je ta oblikovana kot verjetnost. Takemožnosti po njegovem mnenju obstajajo, kajti Parssonova opre-delitev bistvenih funkcij kakega socialnega sistema ustvarja okvi-re za “dober dopolnitveni sistem”, ki omogoča sistematično ure-jevanje podatkov po eni in učinkovito pridobivanje podatkov odružbenem in političnem obnašanju dejavnikov v sistemu podrugi strani. Ne nazadnje pa uporaba Parssonove konceptualnesheme omogoča tudi razločevanje med relevantnimi in nerela-vantnimi zvezami med posameznimi elementi sistema (K. De-utsch 1964:180-81).

Parssonovoa opredelitev funkcij socialnih sistemov je zanimi-va tudi za mednarodne odnose, posebej za odgovor na vpraša-nje, ali obstaja mednarodni politični sistem. Nakazali smo ga žev poglavju o kibernetski teoriji in njeni uporabi v znanosti o me-dnarodnih odnosih.

124

Pojem mednarodnega političnega sistema in njegova uporabaZa znanost o mednarodnih odnosih, še posebej pa za vprašanjegraditve globalne teorije mednarodnih odnosov, so Eastonova,Almondova in v omejenem smislu tudi Parssonova besedila po-membna v več pogledih. Pravi in najpomembješi je vsekakoruporaba splošne sistemske teorije na področje političnih znano-sti, tako kot je to storil D. Easton. Drugi razlog vidimo v pome-nu, ki ga ima Eastonova argumentacija za trditev o obstoju med-narodnega političnega sistema.

Eastonova definicija političnih znanosti je, da imajo funkcijoproučevanja “avtoritativne alokacije vrednot v kaki družbi” in jekot taka ključnega pomena za razumevanje političnega sistemapo eni in za razločnjevanje tega sistema od njegovega okolja podrugi strani. Easton sprejema postulat “odprtega sistema”, ko sesrečuje s političnim sistemom, in to odprtega v trdnem stanju.Od tega je odvisna obstojnost njegovih meja in v takem sistemupoteka stalen proces menjav med njim in njegovim okoljem.

Da bi tak proces identificirali, po Eastonovem mnenju ne za-dostuje zgolj opredelitev funkcij, marveč ga določa tudi obsežensklop odnosov med različnimi funkcijami in dejavniki, ki te funk-cije izvajajo. Da bi takšna koncepcija sistema mogla biti operativ-na, je D. Easton konstruiral model, ki je skladno s stališči splo-šne sistemske teorije utemeljen na razlikovanju med sistemom in njegovim okoljem. Po tej razlagi je politični sistem celotaodnosov, ki so urejeni na določene načine in ki je postavljena vdoločeno specifično okolje. Da bi analizirali tak sistem, je trebaraziskati celoto interakcij, ki potekajo med sistemom in njego-vim okoljem, in to z uporabo krožnega sistema kibernetskega tipa.

Določen sistem, ki ga sestavlja celota odnosov in funkcij, ko-municira s svojim okoljem z mehanizmi “in-puta” in “out-puta”.Po tej razlagi je “in-put” celota zahtev in podpor, ki iz okolja pri-hajajo v sistem. Znotraj sistema se zahteve in podpore spreminja-jo v reakcijo, v kateri so udeleženi vse konstitutivni elementi ka-kega sistema, v končni posledici pa z globalno reakcijo regulativ-ne oblasti – “avtoritativne alokacije vrednot” ustvarjajo “out-put”sistema v njegovo okolje. Ta globalna reakcija pa hkrati spodbu-di novo krožnico reakcij (feed-back), ki po svoji strani povzroči

125

odgovor okolja, ki je z “out-putom” sistema že modificiran. Po-javljajo se nove zahteve in podpore.

Kot meni M. Merle, ima tako interpretirana sistemska analizadvojno prednost pred drugimi obravnavami sistema. Po eni stra-ni omogoča izdelati zakone socialne dinamike, s tem ko si priza-deva zajeti tesno povezovanje reakcij, s katerimi posamezni siste-mi komunicirajo med seboj ter premoščajo ovire, ki so jim izpo-stavljeni. Po drugi strani pa ta pristop omogoča, da dovolj natan-čno ocenimo – čeprav v nekvantinficirani obliki – interakcije, kise pojavljajo vzdolž krožnice med notranjimi spremenjljivkami vkakem sistemu in spremenjljivkami v zunanjem okolju. Vendarpa je takšne rezultate – tako opozarja M. Merle – treba plačati zaceno razločevanja med sistemom in okoljem, kajti le v takšnifunkciji deluje ta analiza. V tem smislu je sistemska analiza pri-merna za raziskovanje posebnih situacij, v kakršne je mogočeosamiti kak sistem oziroma ga razločiti od njegovega okolja. Pri-meren je za raziskovanje bodisi obnašanja kakega dejavnika bodi-si za odnose med različnimi dejavniki (M. Merle 1976:116-26).Vendar pa se pojavljajo težave tedaj, ko naj bi ta pristop uporabi-li za raziskovanje celote mednarodnih odnosov.

V zvezi s tem se najprej pojavlja vprašanje določitve globalne-ga mednarodnega sistema in določitve njegovega okolja. Če najbi uporabili metodo, ki jo sugerira D. Easton, se zastavi vpraša-nje, kako naj bi opredelili okolje tega globalnega mednarodnegasistema. To okolje namreč – če naj bi ga določili zunaj globalne-ga mednarodnega sistema – obstaja v naravnem okolju, ki daježivljenjske možnosti prebivalstvu države za njegovo reprodukcijo.Kakšne naj bi torej bile možnosti za to, da analiziramo odnosemed globalnim mednarodnim sistemom in njegovim okoljem, četo okolje definira na omenjeni način? Jasno je, da bi mogle bitiinterakcije med globalnim mednarodnim sistemom kot celoteodnosov in njegovim naravnim okoljem zgolj enostranske, kajtinaravno okolje določa življenjske možnosti prebivalstvu držav inne obratno.

Za M. Merla je plodnejši pristop v uporabi Eastonove kon-ceptualne sheme v tem, da globalnega mednarodnega sistemane opredelimo kot celote vseh odnosov in interakcij, ki potekajona planetarni ravni, marveč da ta sistem definiramo kot “celotoodnosov, ki so vzpostavljeni med poglavitnimi dejavniki v med-

126

narodni skupnosti, ki so države, mednarodne vladne organizaci-je in nadnacionalne sile. To pomeni, da moramo temu sistemudefinirati okolje s celoto naravnih, ekonomskih, tehnoloških, de-mografskih, ideoloških in drugih dejavnikov, katerih kombinira-no delovanje vpliva na strukturo in delovanje globalnega medna-rodnega sistema” (M. Merle 1976:147). S takšno opredelitvijo jemožno razrešiti vprašanje interakcij v obeh smereh in s tem tudivprašanje soodvisnosti med globalnim mednarodnim sistemomin tako opredeljenim okoljem.

M. Merle navaja – ne da bi se podrobneje spuščal v vprašanjeanalize krožnice, po kateri potekajo interakcije vseh vrst, še manjpa, da bi jih izrazil v matematični obliki – da bi mogli tako izpe-ljati primerjave s predhodnimi obdobji v razvoju mednarodneskupnosti in iz njih izluščiti najpomembnejše interakcije medmednarodnim sistemom po eni in njegovim okoljem po drugistrani.

Ugotovil je naslednje:a) spremembe, do katerih je v zadnjem stoletju prišlo v medna-

rodnem okolju – demografska eksplozija, tehnološki napre-dek – so ustvarile povsem nov mednarodni sistem, ki v zgodo-vini nima presedensa,

b) ti dejavniki sprememb so povzročili, da se je povečalo številosubjektov v mednarodni skupnosti. Država sicer ostaja privili-giran subjekt v njej, ne pa tudi edini. Pojavile so se nove sile,ki težijo k temu, da si ustvarijo zaželeni položaj, njihovi epizo-dični ali pa tudi trajnejši posegi v mednarodni prostor v bi-stveni meri spreminjajo pogoje delovanja v njem,

c) povečanje števila subjektov terja nova pravila igre. Poglavitnisubjekti ne uživajo več takšne svobode akcije kot poprej, kajtiob njihovem povečanem številu ostaja geografski prostor nes-premenjen, hkrati pa poteka tudi poenotenje omrežja, skozikatero potekajo njihove interakcije. Ustvaritev globalnega si-stema je po stalnim pritiskom mednarodnega okolja, učinkiteh ustvaritev pa so protislovni, kajti po eni strani narašča so-odvisnost med sestavnimi elementi sistema oziroma področjimednarodnega delovanja, po drugi strani pa se pojavljajo pro-tislovja glede delovanja tega sistema.(M. Merle 1976:147).

127

Menimo, da takemu pristopu – torej razmejitvi med siste-mom in njegovim okoljem – ni treba oporekati oziroma da gamoremo na črti t.i. konstruktivnega eklekticizma upoštevati prigraditvi globalne teorije mednarodnih odnosov. Pritrjujejo mutudi argumenti, ki jih navaja J. Burton, ko govori o povečanemštevilu dejavnikov v mednarodni skupnosti in spremenjeni kako-vosti odnosov med njimi (J. Burton 1974:22-33).

Ni pomembnejših razlik med pristopoma D. Eastona in G. Al-monda v razumevanju političnega sistema oziroma natančneje,ko gre za konceptualno shemo “in-put” in “out-put” funkcij kot bi-stvenih oznak procesov, ki potekajo med sistemom in njegovimokoljem, razlika med obema pa je, da Almodn predvideva istove-tnost “in-put” in “out-put” funkcij, ki jih proizvaja sleherni politič-ni sistem. Tako Almond definira politično socializacijo, interesnoartikulacijo, interesno agregacijo in politično komunikacijo kotpoglavitne “in-put” funkcije, medtem ko oblikovanje pravil, njiho-vo uporabo in prisoditev šteje kot poglavitne “out-put” funkcije.

Če se končno ustavimo pri vprašanju, ali je mogoče govoriti omednarodnem političnem sistemu kot “sistemu” in če za odgo-vor nanj uporabimo navedene štiri Parssonove funkcije, ki jih kotpravi, mora uresničevati sleherni socialni sistem, tedaj je mogočezatrditi, da se med enotami v mednarodnem političnem sistemurazvijajo odnosi, katerih funkcija je med drugim tudi vzdrževanjein ohranjanje tega sistema. Prav tako je očitno, da v tem sistemupotekajo akcije, katerih namen je prilagajanje spremembam, kise dogajajo v fizičnem in političnem okolju tega sistema. Tudi zauresničevanje ciljev kot tretje funkcije socialnega sistema je mo-goče reči, da je prisotno v mednarodnem političnem sistemu kot“sistemu”, medtem ko bi podobno trditev mogli izreči za inte-gracijo, ki se v tem sistemu razvija v formalizirani in neformalizi-rani obliki.

Med primeri uporabe sistemskega pristopa do mednarodne-ga pojava navajamo pristop M. Kaplana, ki ga je obrazložil v svo-jem delu System and Process in International Relations (J. Wileyand Sons 1967). Ta pristop je deležen pozornosti zaradi tega,ker je v njem zaznati težnjo, da bi se odmaknili od zgolj abstrak-tno opredeljenih konceptualnih shem, kakršne so značilne zapretežen del sistemskih teoretikov, in ga zastavili tudi že v opera-tivno smer.

128

Tako je omenjeni pisec konstruiral šest modelov mednaro-dnih sistemov: sistema ravnotežja v okoliščinah večpolnega me-dnarodnega sistema, prostega dvopolnega in togega dvopolnegasistema, univerzalnega in hierarhičnega mednarodnega sistemater končno “unit veto” mednarodnega sistema. S konstrukcijomodelov, opisa njihovega delovanja in pojasnjevanja je poskušalodkrivati v retrospektivi dejanske in v perspektivi možne vzorceobnašanj njihovih subjektov, kajti, tako je zapisal, struktura dolo-čenega kompleksnega sistema določa značilnosti njegovega delo-vanja. po tej poti bi bilo mogoče ugotavljati, ali so vzroki obna-šanj subjektov v določenem mednarodnem sistemu v njegovihnotranjih značilnostih ali pa je vzroke zanje iskati zunaj njih, na-dalje, čemu je pripisati spremembe enega sistema v drugega itd.Sistematične raziskave naj bi bile obrnjene bodisi v potrjevanjehipotez bodisi zanikanje hipotez, pripeljale naj bi do posplošitevin odkrivanja zakonitosti in končno tudi usposobljenosti znano-sti za predikcijo.

Samo v nekaterih primerih se je Kaplan mogel zateči v zgodo-vino, ko je s primerjavami konstituiral svoje modele. To velja zavečpolni sistem ravnotežja, deloma pa tudi za dvopolni medna-rodni sistem. Za prvega mu je bil model evropski mednarodni si-stem 19. stoletja, za drugega pa po drugi svetovni vojni ustvarje-na konstelacija med dvema skupinama držav, po eni ZDA, podrugi strani pa Sovjetske zveze s stanjem hladne vojne med nji-ma. Za oba sistema si je zamislil t.i. sistemske pritiske, to je obe-ma sistemoma inherentna razmerja, ki motivirajo subjekte, da sesubjektivno opredeljujejo za ustvarjanje in ohranjanje ravnotežjamed njimi, in t.i. sistemska pravila, katerih uporaba takšno rav-notežje uresničuje.

V večpolnem ravnotežju moči naj bi oziroma so veljala ta pra-vila:a) subjekti krepijo svojo moč in se raje pogajajo, kot pa vojskuje-

jo,b) subjekti se raje vojskujejo, kot pa da bi opustili krepitev svojih

moči,c) subjekti raje opustijo boj, kot pa da bi odstranili nasprotnika,d) subjekti se upirajo vsakemu elementu v sistemu, tudi koaliciji,

ki bi pokazala težnjo po nadvladi,e) subjekti težijo k temu, da bi slehernemu med njimi preprečili

129

polastiti se naddržavnega položaja, s čimer bi jim predpisovaliobnašanja,

f) v takšnem sistemu se subjekti zavzemajo za to, da se subjekt,ki je bil v konfliktu poražen, znova kot partner vključi v si-stem, kot tudi, da vanj sprejmejo majhne države kot enako-vredne partnerje.

Do teh sistemskih pravil je M. Kaplan – tako meni – prišel zneke vrste “destiliranjem” načinov obnašanja subjektov v medna-rodnih odnosih v obdobju od konca napoleonskih vojn tja do za-dnje tretjine 19. stoletja.

Za dvopolni mednarodni sistem v njegovi “prosti” inačici, toje mehčanjem stališč ZDA po eni in Sovjetske zveze po drugistrani, vendar ob hkratnem vztrajanju pri pozicijah dvopolnosti,je Kaplan konstruiral ta sistemska pravila:a) bloka težita k temu, da bi povečala svoje zmogljivosti,b) bloka sta pripravljena tudi tvegati vojaški spopad in z njim od-

stranitev nasprotnika, raje kot pa dovoliti, da bi le-ta dosegelpremoč,

c) bloka težita k temu, da bi si podredila univerzalni dejavnik(mišljena je OZN, op. V. B.), hkrati pa naj bi bili cilji nasprot-nika temu dejavniku podrejeni,

d) neblokovske države težijo k temu, da bi zoper cilje obeh blo-kov podprle tako univerzalne kot specifične dejavnike,

e) neblokovske države težijo k temu, da bi zmanjšale nevarnostizbruha vojne med blokoma,

f) neblokovske države težijo k temu, da bi delovale nevtralno,razen tedaj ko gre za uresničevanje ciljev univerzalnega dejav-nika,

g) bloka težita k temu, da bi vključila vanju tudi druge države,vendar pa tolerirata status nevtralnih držav.

Ta sistemska pravila so soodvisna, kar pomeni, da je slehernomed njimi treba obravnavati v odnosu do drugega, s čimer seohranja celota mednarodnega sistema. Njim daje Kaplan naravonorm obnašanja, kar pomeni, da sistem ostaja stabilen, če so tapravila spoštovana oziroma ta pravila so pogoj za njegov obstoj.Če subjekti teh pravil ne upoštevajo, prihaja do spremembe ene-ga mednarodnega sistema v drugega.

130

Pisec je omenjene modele mednarodnih sistemov opredelilkot konstrukte, ki imajo vrednost hipotez, torej ne kot izhodi-ščne točke za izpeljavo teorije. V zvezi s tem je zapisal, “da s teo-rijo razumemo sestav rudimentarnih določil, definicij in aksio-mov. Iz teh izhodišč je treba izpeljati sistematične teoreme, kimorajo biti logično konsistentni. Teoreme, ki jih je razumeti kotsklepni del raziskovanj hkrati z določili, ki jih vsebujejo, je trebainterpretirati ob pogoju, da so skladni z empiričnimi referenca-mi. Biti morajo takšni, da jih je treba bodisi potrjevati bodisi za-nikati, kar je stvar eksperimentov, ki so bodisi nadzorovani bodi-si sistematično opazovani. Če torej teorijo razumemo na ta na-čin, potem knjiga (System and Process, v kateri je razgrnil na-vedene modele, op. V. B.), ne vsebuje teorije” (M. Kaplan1956:XI).

Vendar je na drugem mestu v isti knjigo Kaplan omehčal zapi-sane trditve oziroma stališča.

Kaplan je kasneje prevsem zaradi kritik, ki so letele nanj, češda dopušča razumevanje svojih modelov kot zametkov teorije,izrecno poudaril stališče, da so le-ti predvsem sredstvo za razi-skovanje realnosti, ne pa tudi rudimentarni elementi teorije.

Katere so po mnenju M. Kaplana siceršnje prednosti takšne,kot pravi, funkcionalne sistemske analize?

Predvsem gre za to, da ta izrecno navaja spremenljivke v me-dnarodnem okolju (vrednote, družbeni sistemi, komunikacijeprocesi, moč itd.) in vzpostavlja funkcionalne odnose med njimi.Nadalje sodi, da funkcionalna sistemska analiza omogoča pove-zovanje spremenljivk iz več različnih disciplin, kot npr. političneznanosti, ekonomske in organizacijske znanosti itd., omogočahitro raziskovanje podobnosti med različnimi mednarodnimi si-stemi. Vendar je treba dodati – in to priznava tudi Kaplan – da jev njegovih modelih “prehod” med posploševanjem in realnostjozastrt, kar je pripisati temu, da je v težnji ustvariti neko vrsto ide-alnih tipov mednarodnih sistemov opustil vključevanje ekonom-skih, političnih, tehnoloških in osebnostnih dejavnikov vanje, sčimer bi ti modeli postali tako zapleteni, da bi bili teoretično inoperativno neobvladljivi (M. Kaplan 1968:389).

Kot je funkcionalni sistemski analizi sicer mogoče priznati, dase obrača v pravo smer, v sistematično empirično raziskovanje,tako ji je mogoče očitati, da operira – podobno kot M. Weber – z

131

idealnimi tipi, vendar – v primerjavi z njim – brez možnosti pri-merjave z resničnimi akcijami in situacijami.

Pri funkcionalni sistemski analizi zelo uporabljajo različne vr-ste matematičnih modelov. Ta uporaba bi bila smotrna, če bi bi-la namenjena izključno izmerljivim spremenljivkam. Vendar pa jeres, da matematične modele uporabljajo tudi pri spremenljivkah,ki so v resnici neizmerljive, kot npr. kako se spreminja vloga poli-tičnih elit s povečevanjem in gostoto komunikacij.

Tem kritičnim pripombam dodajamo še naslednje. Če gre prisistemskem pristopu in funkcionalni sistemski analizi med dru-gim za raziskovanje celote odnosov med dejavniki v določenemsistemu, potem se pri elaboraciji svojih modelov Kaplan temupraktično odreka, kajti v ospredju njegove pozornosti je – kotsmo že opozorili – konfiguracija moči, s tem pa tudi države. Pravtako v tej elaboraciji tudi ni odnosov z okoljem, marveč so posa-mezni sistemi, s katerimi operira, zaprti krogi brez komunikacij zokoljem, v katerem sicer delujejo.

V že citiranem delu M. Kaplana je avtor zapisal, da je znan-stvene cilje predstavnikov behavioristične in funkcionalističnesmeri pri raziskovanju mednarodnih odnosov razumeti v nasled-njem: “odkrivati zakone, ponavljajoče se modele, pravilnosti,posplošitve na visoki ravni, ki bi s sposobnostjo napovedovanjato znanost preizkusili, kar pa bi pomenilo doseči ideal deduktiv-ne znanosti z v njej zaobseženo postavitvijo niza temeljnih trdi-tev, definicij in aksiomov, kar pa bi bilo že moč opredeliti s teori-jo mednarodnih odnosov” (M. Kaplan 1956:XI-XVIII in 3-20).

Vendar pa se je treba vprašati, ali je možno, da v družbenihznanostih uporabljamo zakone podobno, kot jih uporabljajo vnaravoslovnih znanostih. S. Hoffman meni, da to ni mogoče,kajti največ, kar je v znanosti o mednarodnih odnosih dosegljivo,je odločitev trendov njihovega razvoja. Eksperimentalne metodev družbenih znanostih po njegovem mnenju ne omogočajo, dabi določili vzročne zakone, pač pa je možno uporabljati le nekak-šne “negativne” zakone ter hipoteze, pa tudi meje, znotraj kate-rih še obstaja možnost ugotoviti posamezne stopnje približnosti”(S. Hoffman 1959:366-72).

Nadalje. Če bi program usposobiti to znanost za predvideva-nje razumeli na način, ki ga odkriva Kaplanovo početje, smo bli-zu nerazumevanja družbenih znanosti in njihovih funkcij, ko va-

132

nje vnašamo metode iz naravoslovnih znanosti. Da se to vpraša-nje zaostruje, je še očitneje zaradi dejstva, da tudi v naravo-slovnih znanosti ne obstajajo ustrezne metode, ki bi omogočalenatančno napovedovanje oziroma, če te sicer obstajajo, le na-vajajo, kaj se bo zgodilo, če bodo obstajale takšne ali pa druga-čne okoliščine. Določena stopnja napovedljivosti je namreč mo-goča le na območjih, kjer je število spremenljivk omejeno in po-znano vnaprej. to pa sta pogoja, ki ju zelo redko srečujemo vdružbenih znanostih oziroma te obstajajo le na ravni zelo splo-šne teorije.

Ostaja torej odprto, kakšne metode naj bi uporabljali zago-vorniki socioloških koncepcij o mednarodnih odnosih za to, dabi dosegli “ideal deduktivne znanosti”, kar bi pomenilo vzposta-viti zaprt sistem hipotez, podprt z znatnim številom empiričnihreferenc. Kritiki teh koncepcij, v katere sodijo funkcionalisti inbehavioristi, menijo, da uporabljajo tej znanosti neprimerno te-hniko, ki je v mešanici metod izposojena iz drugih znanosti. Toje razvidno v delih Kaplana in nekaterih drugih teoretikov, kiuporabljajo biologijo, astronomijo, kibernetiko itd. Isto velja tu-di za uporabo neustreznih konceptov, za katero ne vprašajo, aliustrezajo raziskovanju. Najpogosteje vzrok za takšno početje do-mneva, da je območje mednarodnih odnosov še tako neraziska-no in nerazvito, da takšno “pomoč” potrebuje. Osrednje vpraša-nje, ki se v tej zvezi pojavlja je, kako se lotiti enega od temeljnihkonceptov v znanosti o mednarodnih odnosih, politologije pa šeposebej, namreč “politične moči”. Ali bi zanj veljalo, da se je tre-ba zateči k “čistejšim” in za izračunavanje primernejšim koncep-tom, ki bi jih ponudile druge znanosti? Če namreč v bihavioristi-čnih in funkcionalističnih pristopih obravnavajo politične pojavena načine, ki niso politični oziroma politološki – in takih prime-rov je veliko – tedaj se dogaja to, kar v prispodobi navaja S. Hof-fman, da ta znanost ne črpa moči iz politike, tako kot se je mito-loški junak Antej odrekel svoje moči s tem, da se je odrekel vezi zzemljo (S. Hoffman 1960:48). Kritično razdaljo do takšnega ra-zumevanja možnosti raziskovanja mednarodnih odnosov izražajotudi nekateri pomembneješi teoretiki iz anglosaškega sveta kotnpr. N. Jacobson in O. Young, ki sprašujeta, ali so cilji znanstve-ne smeri – in zanjo v bistvu gre – prej v tem, da ustvarja sistemein manj v težnji razumeti socialni svet (N. Jacobson in O. Young

133

1958:335). Kritičen je tudi A. Cobban, ko meni, da tedaj, ko siznanstvenik na območju političnih znanosti prizadeva biti “čisti”znanstvenik, najraje to počenja tako, da se izogiba politiki (A.Cobban 1953:335).

Svoj čas je Aristotel opozoril na to, “da je treba biti natančenv sleherni kategoriji stvari, vendar pa le toliko kolikor narava su-bjekta to dopušča” (C. Friedrich 1958:178). Posebej za behavio-riste je značilno, da v znanost o mednarodnih odnosih uvajajokvantifikacijo tudi do njenih “skrajnih” meja, v meri, ko jo dejan-sko enačijo z znanostjo. Uvajanje kvantifikacije vanjo sicer pome-ni korak naprej v sistematičnem empiričnem raziskovanju (H.Morgenthau 1967:209), po drugi strani pa je tudi očitno, da se vštevilnih poskusih “približati” se bistvu pojavov v mednarodnihodnosih in se v zvezi s tem postavljajo pomembna vprašanja,kvantifikacija pojavlja pred teorijo in ne obratno.

V skrajni posledici se kritika znanosti zgoščuje na točki, ki joje jedrnato izrazil H. Morgenthau, namreč v očitku redukcioni-zma. Izločanje političnih prvin iz analize mednarodnih odnosovje zanj “potreben in zavoljo tega tudi neizogiben element v vsehmednarodnih utopijah od srednjega veka naprej do dananšnjihdni, kajti le tako, da bodisi iz notranje bodisi zunanje politikeizločajo tisto kvaliteto politike, ki se upira prodorni racionalizaci-ji in je odgovorna za moralne dileme, politična tveganja in inte-lektualno negotovost – kar je inherentno politiki – lahko ustvarja-jo moralno in intelektualno zadovoljujočo teoretično shemo”(H. Morgenthau in P. A. Reynolds 1971:186-187).

Omenili smo, da v okvire socioloških koncepcij sodijo tudipristopi, katerih funkcija naj bi bila organizirati mednarodneodnose okrog nekakšnega osrednjega, za nekatere pojave zdru-žujočega koncepta, vendar na ožji “mikroanalitični” ravni. Tak-šen poskus je npr. “decision making approach” (R. Snyder), kiso ga navdahnile moderne organizacijske in komunikacijske teo-rije. Da je tak pristop neustrezen, če je njegov namen iz razisko-vanj na mikroravni izpeljati splošno teorijo, je na dlani, kajtiobmočje mednarodnih odnosov je preširoko, da bi ga mogli zao-bjeti z raziskovanjem procesa odločanja. To bi namreč pomenilosprejeti stališče, da ustvarjajo politiko z visoko zavestnimi dejanjiin po poti izbora, izraženega v čistih in urejenih kategorijah. Po-dobno velja tudi za integracijske teorije, katerih funkcija je odgo-

134

varjati na vprašanja, kako socialni, ekonomski in politični dejav-niki pogojujejo procese mednarodne integracije.

V skupino teh mikroteorij oziroma teorij “srednjega dometa”,kot jim tudi pravijo (middle-range theories), ki se ukvarjajo s po-sebnimi vidiki mednarodnih procesov, sodijo še “strategija ba-rantanja” (bargaining conception), nadalje strategija obvladova-nja mednarodnih kriz (crisis management strategy), strategijaeskalacije (escalations strategy), katerih protagonisti so v glav-nem ekonomisti, politologi, psihologi, tehnologi itd., ki so sode-lovali oziroma sodelujejo v raziskavah, ki jih financira bodisi Sta-te department bodisi Pentagon (ministrstvo za obrambo) ZDA.Posebnega pomena za teorijo mednarodnih odnosov nimajo,pač pa so v določeni meri potrebne za soočenje s stvarnimirazmerami, ki so bile neposredno ali pa posredno povezane zrazmerji med ZDA in nekdanjo Sovjetsko zvezo.

Zanimiva je sistematizacija nemškega teoretika Tudyka, ki“middle range” teorije uvršča v posebno skupino t.i. integracij-skih teorij, namenjenih ugotoviti neki splošen vzorec povezavmed subjekti v mednarodni skupnosti. To so npr. koalicijske,konfliktne teorije itd., isti avtor pa uvaja tudi t.i. operativne teori-je (Handlungstheorien), s katerimi razume raziskovanje sredstev,ki jih države oziroma njihovi upravljavci uporabljajo v zunanji po-litiki (K. J. Tudyka 1976:212-213).

Ugotovili smo, da je usmeritev k sistematičnemu empirične-mu raziskovanju – in zanj se v prvi vrsti ogrevajo behavioristi infunkcionalisti – velik korak naprej v razvoju znanosti o mednaro-dnih odnosih, vendar obenem tudi – kot pravi S. Hoffman – “vnapačno smer”. Rezultati, ki so jih dosegli do zdaj to dokazujejo– v tem pogledu se strinjamo s poprej navedeno kritiko H. Bulla– kajti v skromni meri so njihove raziskave omogočile spoznava-nje in razumevanje bistva mednarodnih odnosov z osmislitvijozakonitosti, ki jih obvladujejo. Ali z drugimi besedami povedano:niso bila ustvarjna izhodišča za splošno in globalno teorijo me-dnarodnih odnosov na podlagi sistematičnih empiričnih razi-skav, ki bi v končni posledici zajeli celotno območje. Strinjati seje mogoče s stališčem, “da je človeški um nesposoben, da bi v ce-loti razumel ves sistem mednarodnih odnosov, torej vse enote invse interakcije, ki potekajo na univerzalni ravni,” kot tudi, “da biv prid takšnemu razumevanju bilo potrebno ta sistem poenosta-

135

viti” (S. Hoffman 1960:48). Zlasti tedaj, ko gre za sistemsko teo-rijo, je sicer točno, da si je odprla široko in težko obvladljivoobmočje raziskovanja, da pa je v nameri poenostaviti ta sistemnajpogosteje krenila v “parcelizacijo” družbene reprodukcije innjene celote na mednarodni ravni na posamezne njene vidike,kot to npr. velja za vidike obnašanja in odločanja ali pa na spre-minjanje vloge komunikacij. Poenostavljanje je očitno v želji “re-ducirati teorijo na čim manj hipotez oziroma na postavitev eno-stavne hipoteze” (S. Hoffman 1960:48), obenem pa tak načinvodi tudi v redukcijo politike na nekaj, kar to ni. Kritična točkabehavioristov in sistemskih teoretikov je tudi v pozornosti, ki joposvečajo izmerljivim elementom in zaspostavljanju neizmerlji-vih, kar ne prispeva k objektivnosti raziskovalnega postopka. Tu-di graditev sistemov in modelov je odprta kritiki, kajti znotrajnjih se pojavljajo številčne spremenljivke, ki so med seboj pove-zane, vendar pa med njimi ni vzpostavljena nikakršna hierarhija,ki bi omogočala prehod k ustvaritvi globalne pojasnjevalne hipo-teze oziroma privilegiranega dejavnika. Neustreznost rezultatovscientistične usmeritve pa se odkriva, kot meni S. Hoffman, tudiv sicer manj neposredni, vendar že odkriti povezanosti te s “po-licy science”. Pogled na socialni univerzum, obravnavan kotmedsebojno brezosebno igro sil, pomanjkanje pozornosti dosubstance politike, uporaba proceduralnih in mehaničnih analo-gij, norma stabilnosti, vse to vodi znastvenika s področja družbo-slovja neizogibno k “terapevtskemu in manipulativnemu pristo-pu, k zaupanju, da bi bilo mogoče s kontrolo spremenljivk, ki bibile ugotovljene oziroma identificirane, potiskati družbo v smer,ki bi se tem ali onim družbenim silam zdele zaželene (S. Hof-fman 1959:366-72). Takšno zatekanje v pozitiviteto pa dokazujeobjektivno in ideološko nesposobnost razložiti svetovnozgodo-vinski razvoj, to pomeni izgubo zgodovine.

MARKSISTIČNI VZOREC MEDNARODNIH ODNOSOV

V izhodiščni tretji tezi, ki zadeva potrebo in možnosti za vzpo-stavitev teorije mednarodnih odnosov, smo dejali, “da empiričnadejstva o obstoju svetovnega trga, svetovnega gospodarstva insvetovne politike – kot izrazov globalizacije družbenih odnosovna mednarodni ravni – terjajo izpeljavo teoretičnih posledic, into v smislu postavitve globalne teorije mednarodnih odnosov”.Menimo, da marksistični pristop do mednarodnega pojavaustvarja nekatere možnosti za vzpostavitev takšne teorije, ki jihbomo v nadaljnjem poskušali prikazati.

V literaturi o mednarodnih odnosih, posebej tistem njenemdelu, ki se ukvarja s teorijo mednarodnih odnosov, ne obstajasplošno sprejeto stališče o tem, da je mogoče govoriti o marksi-stičnem pristopu do mednarodnega pojava kot eksplicitno kon-ceptualni in tudi operativni rabi namenjeno shemo mednarod-nih odnosov, marveč le – in še to izjemoma – kot nekakšnih na-stavkih za zasnovo teorije. Zdi pa se nam upravičeno navesti ne-katere pomembnejše pisce s tega področja, ki uvrščajo v sklop“velikih teorij” mednarodnih odnosov oziroma njihovih tipologijtudi marksistični vzorec kot npr. velja za M. Merla, P. Braillarda(P. Braillard 1985, P. Willetsa (P. Willets 1981), K. J. Holstija (K.J. Holsti 1985), R. Gilpina (R. Gilpin 1987 ali pa R. Mansbachaoziroma Y. Fergusona (R. Mansbach, Y. Ferguson 1987 in 1981).

Tako smo v predhodni razpravi o posameznih smereh v razi-skovanju mednarodnih odnosov pojasnjevalno moč sleherne od

P e t o p o g l a v j e

138

njih poskušali izmeriti z uporabo meril njihovega videnja sveta, vkaterem ti odnosi potekajo, analitičnih enot, ki se v njem uveljav-ljajo in spoznavnega interesa, ki je temu raziskovanju namenjen,bomo tudi pri obravnavi marksistične paradigme uporabili istiprijem. Na teh točkah se namreč pojavljajo razlike, ki so najoči-tnejše med realistično teorijo mednarodnih odnosov in marksi-stično paradigmo, kajti te zadevajo vsa tri, prej navedena merila,medtem ko se razlike med sociološkimi koncepcijami mednaro-dnih odnosov in marksistično paradigmo pojavljajo najizrazitejena točki spoznavnega interesa kot drastične izpeljave teoremadružbeno horizontalnega in politično vertikalnega razrednegastrukturiranja, ki se v neomarksističnem odvisnem usmerjenemglobalizmu konstituira v vzorcu kapitalističnega svetovnega siste-ma z metropolami na eni in obrobjem na drugi strani.

O tod tudi razlike, ki obstajajo med njimi, ko gre za uresniče-vanj funkcije pojasnjevanja, ki se v marksističnem vzorcu razvojadružbenih in posredno tudi mednarodnih odnosov izteka v na-povedih razvojnih smeri v prihodnosti, z elementi znanstvene na-povedi.

Na kratko povedano se razlike med realistično koncepcijomednarodnih odnosov in sociološkimi koncepcijami po eni inmarksističnim vzorcem mednarodnih odnosov po drugi stranizgoščujejo na teh točkah:a) v marksističnem pristopu do mednarodnega pojava je ekspli-

citno opredeljena globalna pojasnjevalna hipoteza, ki je vopredelitvi materialnih družbenih odnosov, to je razvoja proi-zvajalnih sil, proizvajalnih odnosov, protislovij med proizvajal-nimi silami in proizvajalnimi odnosi, družbeni delitvi dela,centralizaciji kapitala v državnih in mednarodnih okvirih inneenakomernega gospodarskega razvoja. Nasproti tem kate-gorijam so ključne kategorije realistične teorije pokažejo kotizvedene ali drugotne,

b) iz gornjega sledi, da v nasprotju z realistično teorijo in tudi so-ciološkimi koncepcijami marksistični vzorec poudarja družbe-noekonomsko in politično analizo razvoja mednarodnihodnosov in mednarodne skupnosti,

c) medtem ko v omenjenih teorijah in koncepcijah – zgled za todaje realistična teorija – razlagajo razvoj mednarodne skupno-sti in mednarodnih odnosov “premočrtno”, z ekstrapolacijo

139

podedovane politične filozofije iz zgodnjih obdobij mednaro-dnih odnosov v današnji čas – Kautiyie do Morgenthaua, setako rekoč nič ni spremenilo v “bazi” in “nadgradnji” medna-rodnih odnosov – vztraja marksistična analiza razvoja medna-rodne skupnosti pri ločitvi dejavnikov kontinuitete in diskon-tinuitete, kar je razvidno zlasti na mestu, ki ga prisoja prebojukapitalističnega načina proizvodnje kot revolucionarnemupreboju, ki pomeni dejanski začetek moderne mednarodneskupnosti in mednarodnih odnosov,

d) tudi iz tega sledi, da svetovna zgodovina in s tem tudi zgodo-vina mednarodnih odnosov nista od vedno. Zgodovina kotsvetovna zgodovina je rezultat procesov, ki jih je izzvala kapi-talistična revolucija,

e) s temi procesi je nastajal in se razvil svetovni trg, katerega po-litični in deloma tudi političniinstitucionalni izraz je medna-rodna skupnost. Za večino prej omenjenih koncepcij je kate-gorija trga oziroma mednarodne skupnosti temeljna kategori-ja za analizo razvoja mednarodnih odnosov,

f) marksistični vzorec ima mednarodne odnose za zgodovinskisistem, ki se kot tak spreminja. Primer tega je obravnava kapi-talističnega sistema, ki je zanj le faza, ne pa tudi končna dose-žena stopnja v razvoju človeštva.

V besedilu, ki sledi, bomo skušali gornje teze razviti in argu-mentirati na temelju oziroma z uporabo zgodovinskega materia-lizma.

Zgodovinski materializem kot izhodišče in temelj marksističnega vzorca mednarodnih odnosovČeravno klasiki marksizma niso zapustili za raziskovanje medna-rodnih odnosov podobne dediščine, kot so jo za sociologijo, fi-lozofijo, politično ekonomijo in zgodovino, zaradi tega da te-meljnih sistematičnih del s tega območja niso napisali, je vendarnesporno, da je zanj veljavna temeljna pojasnjevalna hipoteza –kot izhodišče za graditev teorije mednarodnih odnosov – zasno-vana na koncepciji zgodovinskega materializma. Njena uporabaje deloma razvidna v številnih, bolj ali manj občasnih spisih, kista jih Marx in Engels posvetila nekaterim problemom medna-

140

rodnih odnosov in zunanje politike konkretnih držav njunega ča-sa. Iz teh spisov je mogoče izluščiti “sistem dejavnikov”, ki sta gauporabljala, poudarjamo pa, da ta sistem ni ekspliciten, marvečimpliciten, kot tudi, da notranja zgradba analiz ne sledi neki po-navljajoči se shemi ali metodi. To, denimo, velja za besedila, kista jih napisala v obdobju od 1850. do 1853. leta, v katerih je bilaosrednja tema namenjena nastanku in zaostrovanju t.i. oriental-skega vprašanja. To je 1853. leta privedlo do rusko-turške vojne.Med besedili, ki sta jih posvetila tej analizi, omenjamo med dru-gim Turčija – za kaj dejansko gre, Turško vprašanje, Ruska politi-ka nasproti Turčiji, s preostalo problematiko pa se ukvarjajo spisikot npr. Odstop Palmerstona, Mazzini v Londonu, Britanskogospostvo v Indiji, Britanska politika – Disraeli ali pa Revolucijana Kitajskem. Vsekakor pa so stališča marksističnega vzorca me-dnarodnih odnosov, še posebej pa njene politično-gospodarskepodlage, pomembni tudi spisi Lenina in R. Luxemburgove.

Zaradi tako “razsejanega” interesa klasikov marksizma za me-dnarodne odnose je prodor v njihova spoznanja razmeroma te-žak, deloma pa ga omogočajo nekatera mesta v Marxovih spisih,ki so pomembna, ko gre za uporabo metodologije v raziskovanjumednarodnih odnosov kot za uporabo “aksiomov” zgodovinske-ga materializma v njem.

Za raziskovanje procesov in pojavov v mednarodnih odnosihje temeljno metodološko napotilo – kot ga je izrazil K. Marx – za-pisano v prvi knjigi Kapital, namreč, “da gredo razmišljanja ooblikah človeškega življenja, torej znanstvena analiza nasploh, popoti, ki je nasprotna razvoju v resničnosti. Ta analiza se začenjapost festum in zatorej z gotovimi rezultati razvojnega procesa”(K. Marx 1979:61)618). S tem da je Marx predhodno vzpostavilrazumevanje bistva kapitala s pomočjo analize, ki ga sestavljajo(in zanjo uporabil tudi na novo vzpostavljeno izrazoslovje – H.Lefebre), je ustvaril razmere za odkrivanje zgodovinskih postavkza nastanek kapitala, kar pomeni, da je zgodovino kapitala po-stavil na znanstvene temelje, ne da bi se loteval stvari histograf-sko, temveč abstraktno-teoretično, z uveljavitvijo kognitivnegaprimata logičnega nad zgodovinskim. Raziskovanje meščanskedružbe kot “najrazvitejše in najbolj raznolike organizacije proi-zvodnje” (Uvod v kritiko politične ekonomije) in kritična analizanjene strukture omogočata, kot je zapisal v istem delu “hkrati

141

vpogled v proizvajalne odnose vseh tistih preživelih oblik družbe,na katerih temelju, ruševinah in elementih je družba zgrajena”.

Če to metodološko napotilo uporabimo za območje razisko-vanja mednarodnih odnosov – in uporabili smo ga v prikazu iz-hodišč za razvoj mednarodne skupnosti – to pomeni, da je kom-pleksna in sorazmerno visoko strukturirana mednarodna sku-pnost na sedanji stopnji razvoja soodvisnosti v svoji enotnosti inrazličnosti ključ za razumevanje predhodnih oblik mednarodneskupnosti, prav tako pa tudi izhodišče za raziskovanje prihodno-sti oziroma za predvidevanje njenega nadaljnjega razvoja. Takšenpristop naj bi namreč omogočal zajetje svetovnozgodovinske di-namike, ki se pojavlja v dejstvu obstoja in funkcioniranja svetov-nega trga, vzpostavljenega s prebojem kapitalističnega načinaproizvodnje in njegove širitve in s pojavom zgodovine kot svetov-ne zgodovine.

Za interpretacijo, delno pa tudi za predvidevanje razvoja med-narodnih odnosov, so pomembni ti teoremi zgodovinskega ma-terializma:a) teorem o nadgradnji,b) teorem o dialektiki proizvajalnih sil inc) teorem o “razrednem boju” v mednarodnih okvirih in “razre-

du” kot temeljni celici v mednarodni skupnosti.

V “najslavnejši” formulaciji (J. Habermas) se teorem o nad-gradnji glasi: “V družbeni proizvodnji svojega življenja vstopajoljudje v določene nujne, od njihove volje neodvisne proizvajalneodnose, ki ustrezajo razvojni stopnji njihovih proizvajalnih sil.Celotnost teh proizvodnih odnosov sestavlja ekonomsko struk-turo družbe, realno osnovo, na kateri se dviga pravna in politi-čna vrhnja stavba in ji ustrezajo določene oblike družbene zave-sti. Način proizvodnje materialnega življenja določa socialni, po-litični in duhovni proces življenja nasploh” (K. Marx 1979:700).

Če ta razmislek, v katerem je Marx “formuliral odločilne to-čke občega rezultata svojega materialističnega razumevanja zgo-dovine, splošnega rezultata, do katerega je prišel in ki je postal,ko ga je dosegel, vodilo njegovemu študiju”, strnemo v nekajtočk, bi te bile:a) materialni družbeni odnosi so osnova vseh družbenih odno-

sov,

142

b) anatomijo teh materialnih življenjskih odnosov je iskati v poli-tični ekonomiji.

Političnoinstitucionalni in politični procesi, kar so procesi inpovezave med oblastmi in drugimi subjekti na področju medna-rodnih odnosov, so najpomembnejši del njihovega proučevanja,so oblike in del splošnih družbenih procesov, utemeljenih na re-produkciji človekovega življenja v njegovih materialnih odvisno-stih. kako pristopiti do njih, so klasiki kazali s formulacijami, kijih najdemo npr. v “Nemški ideologiji”, in sicer: “mednarodni od-nosi različnih nacij so odvisni od tega, koliko je sleherna od njihrazvila svoje proizvajalne sile, delitev dela in materialne odnose”,in pa v tistem njenem delu, kjer sta zapisala, da “z visoko stopnjorazvoja proizvajalnih sil, ki jim je dana empirična eksistenca v sve-tovnozgodovinskem razvoju, namesto lokalnem obstajanju ljudi,se ustvarja splošno komuniciranje ljudi, vsak narod postaja odvi-sen od preobrazbe drugih narodov, ko je razvoj končno postavilsvoje svetovnozgodovinske empirične univerzalne individue na-mest lokalnih (Marx-Engels 1979:303-313).

Za raziskovanje in pojasnjevanje mednarodnih odnosov in nji-hovega razvoja je uporaba teh determinant razvoja proizvajalnihsil, notranje delitve dela in materialnih odnosov moč uporabititako za obdobje pred prebojem kapitalističnega načina proizvo-dnje kot še posebej za obdobje, ko se je gradil svetovni sistem re-produkcije kapitala pod prevladujočim vplivom kapitalističneganačina proizvodnje. Ta proces se je razvijal, kot pravi D. Pirec “vceloti gledano v dveh medsebojno simultanih smereh; po enistrani razvoja proizvajalnih sil v globino, ki je spodbujal medse-bojno prežemanje proizvodnih struktur in s tem tudi večje alimanjše poenotenje institutionalne nadgradnje, po drugi stranipa je širitev proizvajalnih sil v širino potegnila v vrtinec svetovne-ga gospodarstva nekapitalistične dežele, ki so bile v prvem obdo-bju na obrobju kapitalističnega procesa reprodukcije. Razvoj vglobino (v tehnologiji) pa je spodbujal razvoj v širino in obratno.Toda ti procesi niso bili niti enostavni niti poenoteni glede naobstoj večjih ali manjših razlik v družbenih sistemih, ravni v ra-zvoju, zgodovinskih razmerah itd. (D. Pirec 1967: XXIX). Iz ana-lize empiričnih procesov torej izhaja, da je za marksistični pri-stop k obravnavi mednarodnih odnosov moč opredeliti razvoj

143

proizvajalnih sil, z notranjo delitvijo dela, materialnim komunici-ranjem in neenakomernim gospodarskim razvojem – tega je ka-sneje v aksiom razvil Lenin – kot determinanto.

S tem pa se pojavlja ena od kritičnih točk v zgodovinskem ma-terializmu in njegovi uporabi za območje mednarodnih odnosovin njihovega raziskovanja. Vprašanje je, ali je Marxov teorem onadgradnji moč interpretirati v njegovi ekonomistični verziji, karbi v skrajni posledici pomenilo, da sprejema primat ekonomske-ga dejavnika, mu prisojati vlogo odločujoče determinante in stem marksistični vzorec mednarodnih odnosov obravnava kotmonistični.

Znano je, da se je Engels v polemiki Anti-Duehring izrecnoukvarjal s problemom, kaj je primerno pri določanju strukturemednarodnih odnosov, ali ekonomski ali politični dejavnik.Medtem ko se je K. Duehring opredeljeval za antimarksističnotezo, da se lastninski odnosi oblikujejo manj pod vplivom eko-nomske logike kapitalizma kot pa pod vplivom neekonomskihoziroma političnih dejavnikov, pa je Engels združitev Nemčijeuporabil za napad na Duehringa in za trditev, da je bil ekonom-ski dejavnik tudi v tem primeru.

V Anti.Duehringu je Engels razložil, da se tedaj, ko pride doprotislovij med ekonomskimi in političnimi strukturami, politi-čna oblast prilagodi spremembam v ravnotežju sil ali pa popustipred nujnostmi ekonomskega razvoja. Tako npr. so nujnosti in-dustrijskega razvoja in industrijske proizvodnje v Nemčiji drugepolovice 19. stoletja postale nezdružljive s fevdalno politično raz-cepljenostjo te dežele. Čeprav je bila politična reakcija zmagovi-ta v 1815. l. in znova v 1848 letu, vendar ni mogla preprečiti ra-zvoja velike industrije v Nemčiji in naraščajoče udeležbe nemšketrgovine na svetovnem trgu. V sklepih je Engels poudaril, da jepostala združitev Nemčije ekonomska nujnost.

V delih obeh klasikov je razvidno, da razumeta odnos medgospodarskim in političnim dejavnikom v relativnem smislu, daekonomski dejavnik ni edini odločujoči dejavnik. V dveh pismih– Schmidtu in Starkenburgu – je Engels natančneje opredelil svo-je stališče. V prvem pismu mu je dejal: “Po materialistični razlagizgodovine je v zgodovinskem razvoju v končnem obračunu odlo-čujoč moment proizvodnje v resničnem življenju. Niti jaz nitiMarx nikdar nisva trdila nič več. Če kdor koli spreminja ta stali-

144

šča v tem smislu, naj bi bil ekonomski moment edini odločujočimoment, spreminja to ugotovitev v abstraktno, nesmiselno fra-zo, ki ničesar ne pove. Ekonomski položaj, to je temelj, toda orazvoju zgodovinskega boja v mnogih primerih odločajo, zlasti onjeni obliki, različni momenti nadstavbe… Tu je treba imeti predočmi skupno učinkovanje vseh treh momentov, v katerem si ko-nec koncev ekonomski razvoj kot nujen krči pot skozi neskon-čno množico slučajnosti…”. V pismu Starkenburgu pa je svojastališča izrazil takole: “Politični, pravni, filozofski, religiozni, lite-rarni, umetniški itd. razvoj sloni na ekonomskem. Toda vsi ti de-lujejo kakor drug na drugega tako tudi na ekonomsko podlago.Niso stvari take, da je gospodarski položaj vzrok, da je on ediniaktiven, vse drugo pa le pasivno dejstvo. Ne. Tu gre namreč zavzajemno delovanje na podlagi ekonomske nujnosti, ki v končniinstanci vedno prodre… Torej ne gre za neko avtomatsko delova-nje ekonomskega položaja, kakor se tu pa tam preveč udobnozamišlja, marveč ljudje sami ustvarjajo svojo zgodovino, toda vdanem okolju, ki jim daje pogoje na podlagi stvarnih odnosov, kiso jih podedovali od prej, a o katerih končno vendarle odločajogospodarski pogoji, če bi bili še tako pod vplivom preostalih po-litičnih in idejnih dejavnikov. Gospodarske razmere so rdeča nit,ki se vleče skozi vse in edina vodi k razumevanju” (F. Engels1979:1411 in 1423).

Ekonomsko verzijo teorema o nadgradnji so zagovarjali ali patudi ji nasprotovali nekateri nasledniki klasikov, kot so Plehanov,Labriola, Adler, Lukacs, Korsch, Adorno itd., zdi pa se, da bimogli sprejeti interpretacijo J. Habermasa, po kateri je vprašanjeodvisnosti nadgradnje od baze obravnavati le tedaj, ko gre za kri-tično fazo, v kateri neka družba prehaja na novo razvojno sto-pnjo. Nikakor ne gre za nekakšen ontološki ustroj družbe, mar-več za vodilno vlogo, ki jo more imeti ekonomska struktura vdružbeni evoluciji (J. Habermas 1976). Temu se približuje tudiK. Kautsky, ki je zapisal, “da je samo v končni konsekvencimogoče obravnavati celokupni politični, pravni, ideološki aparatkot nadgradnjo nad ekonomsko bazo. Kar se tiče njegovegaposamičnega pojavljanja v zgodovini, to nikakor ne velja. Naj greza ekonomski, ideološki ali kakšen drug pojav, bo ekonomskabaza v nekaterih primerih delovala kot baza v drugih pa kotnadgradnja. Le za vsak nov pojav v zgodovini je brezpogojno

145

upoštevati Marxov diktum o bazi in nadgradnji (K. Kautsky1927:817).

Mehčanju ekonomistične verzije teorema nadgradnje v pridgovori tudi Marxovo stališče, ki ga je izrazil v Uvodu v kritiko po-litične ekonomije, ko je zapisal, “da je tedaj, ko je govor o proi-zvodnji, vselej govor o proizvodnji na neki določeni stopnji druž-benega razvoja – o proizvodnji družbenih individuov” (K. Marx1979:604). Referenca na človeka v družbi namreč more uvesti vanalizo številne druge dejavnike in ne samo ekonomskega. Zatobi bilo umestno sprejeti stališče, da deluje ekonomski dejavnik vsklopu in povezavi dejavnikov, ki veljajo kot vzroki in pogoji da-nih družbenih pojavov, kar pomeni, da ni ločen od integracijedružbenih dejavnikov, niti od preostalih faktorjev in absolutizi-ran, vendar pa je njegovo delovanje pomembnejše in odločilnej-še od delovanja preostalih dejavnikov. Ko je govor o primatuekonomskega nasproti političnemu, s tem ne mislimo na primatv smislu neposrednega vplivanja ekonomskega dejavnika na poli-tičnega, marveč se to vplivanje uveljavlja kot dolgoročno učinku-joča težnja, neodvisno od aktualnega političnega dogajanja.

Veljavnost te splošne in osnovne ideje zgodovinskega materia-lizma sta Marx in Engels dokazovala na številnih primerih razla-ge mednarodnih odnosov in zunanje politike posameznih držav,ki sta se jih lotevala. Tako je npr. Marx v članku Die Revolutionin China und in Europa izrazil misel, da kljub notranjim politi-čnim protislovjem in pa zaostrovanju protislovij na mednaro-dnem področju, ni pričakovati socialnih in političnih preobratov,dokler ne bo ekonomski razvoj privedel do globoke industrijskein trgovinske krize.

V analizi Amerike (ZDA) sta Marx in Engels dokazovala, daodkritje zlatih rudnikov v Kaliforniji ni samo pospešilo kapitali-stične industrializacije ZDA in revolucionarno tradicionalne eko-nomske zveze in trgovine med ZDA in Evropo, ampak tudi bi-stveno prispevalo k spremembam v političnih odnosih in razmer-jih moči med tema dvema deloma sveta.

Analiza “Orientalskega vprašanja” je na primer, kako staMarx in Engels razlagala vpliv ekonomskega dejavnika – objektiv-nih potreb in interesov – posameznih držav na njihove političneinterese. Protislovja med Anglijo in Rusijo so temeljila na njunihekonomskih protislovjih, v spopadu Rusije in Anglije zaradi trgo-

146

vine, trgov in ozemelj. Ta protislovja so iz orientalskega vpraša-nja napravila politično vprašanje.

V svojem članku Der rusische Sieg-Die Lage Englands undFrankreichs je Marx med drugim analiziral notranji in zunanjipoložaj Napoleona III. in ugotovil, da temu prava nevarnost nigrozila iz notranjih in zunanjepolitičnih konfliktnih odnosov,ampak je prihajala iz povsem druge strani, iz težkega gospodar-skega položaja, v katerem je bila Francija, in ki bi – če bi se zao-stril – lahko povzročil spremembe v notranjepolitičnih odnosih sposledico Napoleonovega padca.

Kar se tiče sodobnih mednarodnih odnosov, je poudarjenavloga ekonomskega nasproti drugim, predvsem pa političnimdejavnikom, razvidna iz:a) s spremembami v načinu proizvodnje so bile ustvarjene ra-

zmere za razvoj industrijskega kapitalizma, čemur sledijo te-meljne spremembe v mednarodnih političnih odnosih,

b) s spremembami v načinu proizvodnje in z razvojem industrij-skega kapitalizma so bile ustvarjene razmere za tehnološko inprometno integracijo sveta,

c) strukturalno nasprotje med kapitalističnim in socialističnimnačinom proizvodnje je spremenil do takrat obstoječi konku-renčni boj med državami v razredni boj v mednarodnih okvi-rih, kar zlasti velja za obdobje po drugi svetovni vojni,

d) neuspeh realsocialističnega sistema je v prvi vrsti pripisati nje-govi gospodarski neučinkovitosti,

e) delitev sveta na njegov razviti in nerazviti del in politične ma-nifestacije te delitve so posledice razlik v gospodarskem indružbenem razvoju,

f) razvoj proizvajalnih sil družbe in medsebojna odvisnost naro-dov in držav, ki je posledica tega razvoja, narekuje – kljubstrukturalnemu antagonizmu, ki ga navajamo – takšno vsebi-no in takšne oblike – ideološke, pravne in politične – medna-rodnih odnosov, ki bi ustrezale temu razvoju, kar bi mogla bi-ti politika miroljubne koeksistence,

g) pred sodobno mednarodno skupnostjo so že postavljeni pro-blemi ekološkega ogrožanja kot posledice anarhične naravekapitalističnega načina proizvodnje, o čemer je pisal tudiMarx. Teh problemov ni in ne bo mogoče reševati po “kla-sični” poti, ampak s takšnim družbenim nadzorom, ki bo po-

147

menil drugačno razdelitev svetovnega proizvoda z usmeritvijona proizvajalne sile, ki jih je sprožila kapitalistična industrijskarevolucija.

Leninovo besedilo Imperializem kot zadnji stadij kapitalizmapomeni poglabljanje raziskovanj obeh klasikov, posvečenih me-dnarodnim odnosom. V tem delu je razkril imperializem kot no-vo stopnjo v razvoju kapitalizma, v kateri se nekatere značilnostikapitalizma že kažejo kot njegova protislovja. To stopnjo je opre-delil s temi temeljnimi značilnostmi imperializma:a) s koncentracijo kapitala in proizvodnje je prišlo do nastanka

monopolov, ki imajo odločilno vlogo v ekonomskem življe-nju,

b) bančni in industrijski kapital se stapljata v finančni kapital,c) poseben pomen ima izvoz kapitala,d) nastajajo mednarodne monopolistične zveze kapitalistov, ki si

ekonomsko delijo svet,e) opravljena je bila teritorialna delitev sveta med velikimi kapi-

talističnimi državami, čemur sledi boj za ponovno delitev.

Tudi v tej analizi razvoja kapitalizma in odsevanja tega razvojana mednarodne odnose je ekonomski dejavnik izpostavljen, kajtinajpomembnejša od značilnosti te stopnje razvoja kapitalizma jeprva, vse druge, ki jih Lenin določa, pa izhajajo iz nje.

Vprašanje primata ekonomskega dejavnika je tesno povezanos problemom napovedovanja razvoja v prihodnosti, kajti zgodo-vinskega materializma naj ne bi razumevali samo kot sistema, kije namenjen pojasnjevanju, marveč naj bi odkrival tudi zakonedinamike, s katero bi bila ustvarjena preobrazba človeštva in civi-lizacije.

Ključ za rekonstrukcijo zgodovine in za napoved o prihod-njem razvoju je v zgodovinskem materializmu umeščen v pojmunačina proizvodnje in razvojnega niza načinov proizvodnje. Orto-doksna verzija razlikuje pet načinov proizvodnje, to je prvobitnoskupnost, antični način proizvodnje, ki je zasnovan na suženjsko-posestniški delovni sili, fevdalni, kapitalistični in socialistični na-čin proizvodnje, ki naj bi bile splošne stopnje družbene evoluci-je. Ta verzija je izpostavljena kritični presoji iz več razlogov, v ka-tere se podrobneje ne bomo spuščali, navajamo jo zato, ker, kot

148

pravi J. Habermas “curriculum dosedanje zgodovine sveta z za-poredjem pet ali šest načinov proizvodnje, določa premočrtni,neprekinjeni, nujni in vzpenjajoči se razvoj makrosubjektov”.Zanj je premočrtni razvoj toliko manj vreden, kolikor številnejeso evolucionirane enote, prav tako ne obstaja nikakršno jamstvoza neprekinjen razvoj, še več, od slučajnih konstelacij je odvisnoali bo kaka družba na določeni stopnji razvoja neproduktivno za-stala ali pa bo svoje strukturne probleme reševala z razvojem no-vih struktur. Možna so namreč tudi zastajanja v evoluciji, ki somnogokrat empirično dokazana, kar velja tudi za nazadovanje vrazvoju. Ireverzibilna niso namreč evolucijska dogajanja, marvečstrukturne sekvence, skozi katere mora iti sleherna družba, če jev procesu evolucije.

Najsporneje je v ortodoksni verziji razvoja v načinih proizvo-dnje teleologija, ki jo zgodovinski materializem izpostavlja, kogre za interpretacijo zgodovinskega razvoja (J. Habermas 1976).

Vprašanje je torej ali je po poti takšne rekonstrukcije zgo-dovine mogoče napovedati neizbežno preobrazbo družbe oziro-ma izpeljati evolutivno vizijo, kakršna obstaja v razmisleku K.Marxa.

Ugotovili smo, da marksistična paradigma vsebuje ne samo si-stem, namenjen interpretaciji družbenih pojavov in procesov,marveč tudi elemente napovedovanja. V dolgoročnem smislu seto napovedovanje izteka v viziji nastajanja in nastanka brezrazre-dne družbe in avtodestrukcije kapitalizma, o čemer govorijo raz-lična besedila, zlasti pa Manifest komunistične stranke, in pa Te-melji kritike politične ekonomije (Grundrisse). Bliže realistom,kot jih napoveduje današnji razvoj tehnologije, predvsem v izra-zih znastvenotehnične revolucije, so Marxove napovedi, ki zade-vajo avtomatizacijo strojev in proizvodnje oziroma avtoreguliraniproces v proizvodnji, katerih elemente je najti v Bedi filozofije,Temeljih kritike politične ekonomije in pripravljalnih besedilihza Kapital. V srednjeročnih napovedih je videl ustvaritev druga-čne družbe, ki bo nastala iz splošne revolucije, zanjo pa bo zna-čilna kolektivna, to je družbena lastnina, z družbenim upravlja-njem proizvodnih sil in sredstev, s koncem represivnih organov,koncem religije in nacij itd. Nič od tega se ni uresničilo.

Pač pa je veljavnost Marxove napovedi izkazana v kratkoro-čnem smislu, predvsem z napovedjo koncentracije kapitala, pre-

149

obrazbe konkurenčnega kapitalizma v v monopolističnega in znjegovo analizo kriz.

Z Marxom vzpodbujena paradigma zgodovinskega razvojadružb temelji na teoremu o nadgradnji in dialektiki proizvodnihsil in proizvodnih odnosov in vanjo usmerjenim razrednim nas-protjem. Bistvo družbene rrealnosti se odseva v spopadanjudružbenih razredov za prevlado nad proizvajalnimi sredstvi, v ka-terem se pojavljajo politične ustanove in država zgolj kot elemen-ti “nadgradnje”, ki nimajo svoje lastne eksistence, marveč odse-vajo procese v družbeni “bazi”. Naj gre za državo ali za političneustanove v kateri koli obliki meščanske družbe, je njihova temelj-na naloga zadrževanje zahtev proletariala, ki naj bi s prevzetjemoblasti ista sredstva, ki jih je uporabljala buržuazija, obrnil protinjej, vzpostavil svojo diktaturo in z izginotjem razrednih naspro-tij in odpravo države ustvaril svobodno in harmonično brezrazre-dno družbo.

Uporaba te paradigme pri raziskovanju mednarodnih odno-sov pove, da v razumevanju teh odnosov temeljna celica v me-dnarodni skupnosti ni država ali pa narod, oziroma, da jo jeobravnavati v smislu vzporednega obstoja držav. Posledično stali-šču, da je država element v “nadgradnji”, se bistvo mednarodnihodnosov pojavlja v izrazih razrednih nasprotij na svetovni ravni,ki vsrkava vase tudi tekmovanja med državami kot oblike uresni-čevanja različnih interesov nacionalnih buržuazij, tekmovanj zatrge in ekonomske vire. V ozadju tega tekmovanja so prevsemekonomski dejavniki, to je kapitalisti, ki uporabljajo državo innjene ustanove za predstavitev svojih interesov.

Da je tezo o pojavu razrednih nasprotij na splošni ravni spre-jeti kot empirično potrjeno, kaže obdobje 19. stoletja, ki najavljavse tesnejše povezovanje in prežemanje razrednega boja posa-meznih dežel z razrednim bojem v mednarodnih razsežnostih.

V ta boj sta meščanski razred in proletariat vstopila neenakooborožena. na strani prvega so bile prednosti, ki izhajajo iz eko-nomske in neekonomske prisile, s katero je ta razred razpolagal,na njegovi strani se je neizbežno znašla monopolistična državaitd. V mednarodnih razsežnostih vidimo te prednosti v razmero-ma naglo razvijajoči se solidarnosti kapitala in meščanskih razre-dov različnih nacij tedaj, ko naj bi uresničevanje zahtev delavske-ga razreda učinkovalo razdiralno na položaj kapitala in njegov ra-

150

zvoj nasploh. Mogoče je pritrditi E. Krippendorffu, da se je v ob-dobju 19. stoletja “mednarodni meščanski razred” pojavil ne sa-mo in ne več kot “razred po sebi”, marveč že kot “razred za se-be”. Vsekakor ni tvegano trditi, da je meščanska družba skladnos svojim svetovnim razvojem vse bolj izpolnjevala “internacional-no strukturo kapitalističnih odnosov” in vse odločnejšo determi-niranost slehernega razrednega boja znotraj posameznih družbiz reprodukcije svetovne razredne stvarnosti – svetovnozgodovin-ske determiniranosti slehernega razrednega boja” (M. Marković1970:XX).

Geslo iz Komunističnega manifesta “Proletarci vseh deželzdružite se” ima svojo podlago v objektivnih skupnih interesihdelavskih razredov, držav in nacij za odpravo odnosov izkorišča-nja. Toda prenos tega gesla v subjektivno akcijo na mednarodniravni je že v 19. stoletju naletel na silne težave in odpor tudi v de-lavskem razredu samem. Tako ne moremo o uresničevanju teganačela govoriti samo v nekaterih konkretnih primerih, medtemko je dokazov mednarodne solidarnosti meščanskega razredaznatno več (npr. združena akcija francoske in nemške reakcijezoper francoske komunarde, velika posojila, ki jih je Francija da-jala Rusiji in ki so imela nalogo vzdrževanja carske oblasti, ogro-žene zaradi pritiska delavskega razreda, solidarnost zahodnoev-ropskih buržuaznih ustanov zoper oktobrsko revolucijo oziromasovjetsko Rusijo, pojavi po koncu druge svetovne vojne itd.). Za-radi tega bi komaj mogli govoriti o pojavu “mednarodnega de-lavskega razreda po sebi” – če uporabimo Krippendorffovo for-mulo, nikakor pa ne o delavskem mednarodnem razredu zase”(E. Krippendorff 1972:29).

Če je z določenimi zadržki mogoče govoriti o pojavu medna-rodnega razrednega boja “kot empirične potrditve teze iz marksi-stične paradigme”, je toliko manj mogoče sprejeti nanjo navezu-jočo se tezo o “razredu” kot temeljni celici v mednarodni sku-pnosti. Da ta razred ni iztisnil z vodilnega mesta v strukturi me-dnarodnih odnosov tako državo kot nacijo, je empirično doka-zljivo. O uveljavitvi nacije obstajajo številni primeri, ki jih je najla-žje najti v odnosih med socialističnimi državami, kot to dokazu-jejo konflikti med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo po eni strani alipa med Sovjetsko zvezo in Kitajsko po drugi strani. Hkrati pa ti

151

konflikti tudi razgrinjajo pomen političnega dejavnika, ki je vmarksistični paradigmi podcenjevan.

Ni sporno, da je uporaba marksistične paradigme v raziskova-nju in pojasnjevanju mednarodnih odnosov v številnih pogledihto znanost opremilo s potrjenimi dognanji in metodološkimi na-potki. Tako lahko najprej opozorimo na temeljna besedila K.Marxa, zlasti na Kapital, ki je pomagal razvoju te znanosti s tem,da je odkrival temelje mednarodnih odnosov, izražene v vzposta-vitvi svetovnega trga in njegovega funkcioniranja, v medsebojniodvisnosti subjektov, v težnji univerzalizacije mednarodnihodnosov od preboja kapitalističnega načina proizvodnje naprej.Ogromen delež so prispevali njegovi nasledniki: Lenin, R. Lu-xemburgova, Hilferding itd. Upravičeno trdi nemški pisec B.Wilms, da je marksizem prevzel dediščino meščanske filozofijezgodovine oziroma okupiral splošno teorijo zgodovine, kar je,vsaj do obdobja po prvi svetovni vojni, imelo pomembne posle-dice tudi za znanost o mednarodnih odnosih, ki se je praktičnošele z Leninovim Imperializmom spopadla s to kategorijo. Ta“okupacija” je v obdobju po prvi svetovni vojni zašla v krizo, pre-dvsem z vse močnejšo instrumentalizacijo “marksističnega” pri-stopa in njegovo ideologizacijo v službi zunanje politike konkre-tne države. Šele v obdobju po drugi svetovni vojni se stvari spre-minjajo z vzponom “odprtega” marksizma v zahodnem delu Ev-rope in v ZDA (Marcuse, Lefebvre, Goldman, Habermas,Schmidt itd.) po eni in t.i. “neomarksistov” (C. Bettleheim, G.Frank, A. Emanuel, S. Amin, N. Poulantzas itd.) po drugi strani.Za slednje velja, da pri obravnavi mednarodnih odnosov ohra-njajo optiko konfliktnega sveta, vendar se razlikujejo najmanj vtreh temeljnih točkah: kdo so protagonisti v konfliktih, na kate-rih prostorih se pojavljajo protislovja in kakšno strategijo upora-biti za njihovo razreševanje.

Prav gotovo je, da nam marksistična pardigma v smislu global-ne pojasnjevalne hipoteze omogoča razumevanje številnih proce-sov v mednarodni skupnosti in da dosežkov realistične šole, patudi scientistične usmeritve, ne kaže primerjati z njim. Tako bizanjo mogli zatrditi, da bolj to velja za prej omenjene teoretičnesmeri, odkriva soodvisnost med dejavniki ekonomije in politike,kot tudi za razmerja med notranjo in zunanjo politiko itd., ki seposebej v Marxovi interpretaciji giblje v smer temeljnega vpraša-

152

nja, kaj je resnični motor v družbeni evoluciji oziroma kam vodi-jo “razvojne tendence družbe” oziroma “tendenčne zakonitosti”,ki jim v smislu Lucacsevih besed “pripada višja resničnost kotdejstvom navadne empirije” (G. Lukacs 1972:272).

Če je marksistična paradigma ponudila globalno pojasnjeval-no hipotezo o bistvu mednarodnih odnosov in zakonitosti, ki sev njih uveljavljajo, menimo, da je o taki hipotezi mogoče govori-ti, pa je vprašanje, ali je možna operacionalizacija integriranegasestava posameznih pojasnjevalnih zakonov iz izhodišč, ki smojih v tem besedilu navedli. S tem merimo na višjo stopnjo nas-protnih dogajanj in procesov v mednarodni skupnosti kot tudinapovedljivosti. V tem pogledu marksistični pristop še ne ustrezazahtevanim razmeram.

V tej zvezi načenjajo vprašanje revalorizacije marksističnegapristopa do mednarodnih odnosov. S tem razumejo po eni stra-ni, oceno veljavnosti relativne teže posameznih dejavnikov, s ka-terimi sta Marx in Engels raziskovala in pojasnjevala mednaro-dne odnose in zunanjo politiko posameznih držav. Tako se je za-radi pojava jedrskega orožja umestno vprašati, ali je veljava voja-škega ali pa tehnološkega dejavnika še takšna, kot sta jo oprede-ljevala klasika.

TEORIJE INTEGRACIJE

Razpravo o teorijah integracije uvajamo s pojasnilom, da v pri-merjavi s predhodno obravnavo posameznih teoretskih pristo-pov, ki smo jo “razbremenili” konkretnejših referenc na njihovoempirično preverjanje, to je soočali teorijo s prakso, uporabljamotrdnejšo in mestoma tudi eksplicitno izraženo povezavo med teo-rijami integracije in prakso integracijskega gibanja. Ali drugačepovedano: ta gibanja so ustvarjala in še ustvarjajo ugodne razme-re za takšno povezavo med teorijo in empirijo, ki je dostopna pre-verjanju in je kot take ni videti na širokem prostoru raziskovanjamednarodnih odnosov. Da je tako, utemeljujemo z dokaj prepro-stim in hkrati tudi očitnim dejstvom, da je prostor integracije, zla-sti ko gre za njene regionalne okvire, razmeroma ozek in zato tu-di odprtejši za podrobno in tekočo analizo s tem, da zajema za-četke, časovna, prostorska in funkcionalna zaporedja v teh giba-njih, konstante in spremenljivke, ki se v njih pojavljajo, pa sevedatudi rezultatov, ki jih dajejo. Raziskovanje integracijskih procesovkljub danes obstoječi preobloženosti z motivi in interesi političnein ideološke narave njihovih nosilcev, v bistvu izraža objektivni ra-zvoj v mednarodni skupnosti, ki ga opredeljujemo s stopnjujočose močjo dejavnika t.i. medsebojne odvisnosti.

Naše teze, s katerimi začenjamo to razpravo so:a) integracijski procesi z rezultati, ki so bili do zdaj uresničeni in

jih predvidevamo tudi v prihodnje, kažejo zgodovinsko globo-ko utemeljena gibanja,

Š e s t o p o g l a v j e

154

b) institucionalizacija integracijskih procesov je v bistveni meriskladna s paradigmo razvoja in umeščenosti mednarodnihvladnih organizacij v strukturo mednarodne skupnosti,

c) nekatere razvitejše integracijske strukture to paradigmo prese-gajo, se pravi, to preseganje je razvidno na položaju tradicio-nalnega razumevanja suverenosti držav in njenega uveljavlja-nja,

d) v razvitejših teorijah integracije obstajajo modeli, katerih nalo-ga je opisovati, pojasnjevati, pa tudi napovedovati razvoj posa-meznih integracijskih struktur, kot to npr. velja za Deutschevkonstrukt amalgamirane in pluralistične varnostne skupnosti.Za teorijo funkcionalizma je sprejemljiva trditev, da gre za“empirično teorijo z visoko stopnjo pojasnjevalne moči in zambicijo predikcije” (S. Hoffman 1965:90). Odprtost teoret-skih konstruktov in tudi njihova naravnanost na normativnoin prakseologično zajetje procesov združevanja, je očitna ozi-roma jo dokazujejo pogoste modifikacije stališč in posamez-nih modelov.

e) Po do zdaj razvidnih dosežkih izstopa zahodnoevropsko geo-grafsko, družbeno , politično in kulturno območje kot nekevrste paradigma za regionalno integracijo nasploh. To stališčeje vprašljivo in je v literaturi deležno kritike. Upoštevati je tre-ba dejstva, ki so potrebna za to, da se ustvarijo pogoji za “ta-ke-off” v integracijskem procesu in ki jih je najti v poprej nave-denih značilnostih zahodnoevropskega prostora. Gre za ra-zmeroma visoko stopnjo ekonomskega razvoja, pluralističnosocialno in politično strukturo, razvitost administrativnegaustroja, zrelost politizacije prebivalstva teh dežel itd., česar vnekaterih drugih primerih – Južna Amerika, Afrika – ni, ali paso nezadostne tako, da je vprašljivo, kaj bi mogle biti “funkci-onalni ekvivalent” (E. Haas), ki bi jih nadomestil.

Mednarodne vladne organizacije in integracijski procesiPreboj kapitalističnega sistema proizvodnje s posledicami, ki jihje izzval v strukturi mednarodne skupnosti najprej v drugi polovi-ci devetnajstega stoletja, nato pa v dvajsetem stoletju (prometno-tehnološka in komunikacijska revolucija) je razviden v pojavusvetovnega trga kot materialne baze te skupnosti. Ena bistvenih

155

posledic te preobrazbe odseva v rastoči medsebojni odnisnostistrukturnih elementov mednarodne skupnosti, ki je že v prej-šnjem stoletju narekovala drugačen pristop do razreševanja pro-blemov in interesov držav, ki je do takrat obstajal v glavnem vokviru dvostranskih prijemov. Zgoščenost problemov, ki so terja-li skupno bodisi lokalno bodisi regionalno, pa tudi širše razreše-vanje, je ustvarila pogoje za nastajanje institucij, ki so služile tak-šnim potrebam. Pojavljali so se zametki mednarodnih vladnih or-ganizacij in to v procesu ad hoc in periodičnih mednarodnihkonferenc, ki so zlasti za nekatera območja funkcionalne naravekonstituirale stalne sekretariate. Od tod do organizacij z določe-nim programom, stabilnim članstvom, stalno delujočimi organiin pravili igre ni bila dolga pot oziroma je bila sklenjena z določi-tvijo distinktivne pravne narave posameznih mednarodnih vlad-nih organizacij, ki so se s tem razločevale od držav, ki so jih usta-novile.

V tej razpravi se ne bomo spuščali v vprašanje, zakaj se me-dnarodne vladne funkcionalne organizacije pojavljajo pred tisti-mi, ki imajo v svojih nalogah politične zadeve, kot so to vpraša-nja pravice do vojne in njenega uresničevanja, varnosti, nadzoranad oboroževanjem, pa tudi človekovih pravic in svoboščin. Našnamen je, da opozorimo na kontinuiteto, ki obstaja med institu-cionalizacijo procesov sodelovanja in združevanja.

V načelu ni umestno razlikovanje med mednarodnimi vladni-mi organizacijami in povezovalnimi strukturami formalne nara-ve, kajti v enih in drugih se pojavljajo državni ali pa paradržavniorgani. Razlikovanje med njimi ima predvsem analitičen pomen,to je, uvedba analize v obravnavo procesa njihovega nastajanja,ciljev in dosežkov nam pripomore k pojasnjevanju dvojnosti tehprocesov, ki potekajo v mednarodnih odnosih zadnjih dveh sto-letij, to je procesov sodelovanja in povezovanja. Ta analiza odkri-va vsebinsko različnost med mednarodnimi vladnimi organizaci-jami kooperativnega in mednarodnimi vladnimi organizacijamiintegrativnega tipa zlasti tedaj, ko zanjo uporabimo merila obse-ga (vzeto v geografskem smsilu) cilje, ki povzročajo nastanek eneali pa druge strukture, nalog, ki jih prevzemajo, in stopnjo kohe-zivnosti, kakršno imajo. Še posebej pa se analiza obrača k odkri-vanju izhodišč za nastajanje enih ali pa drugih struktur, kajti em-pirični primeri nedvomno dokazujejo, da so pogoji za nastanek

156

mednarodnih vladnih organizacij kooperativnega tipa različni odtistih, ki se pojavljajo pri mednarodnih vladnih organizacijah in-tegrativnega tipa.

Umestno bi bilo torej govoriti o teoriji mednarodnih vladnihorganizacij kooperativnega in teoriji mednarodnih vladnih orga-nizacij integrativnega tipa.

Kot to velja za sleherno teorijo mednarodnih odnosov, takovelja tudi za teorijo mednarodnih vladnih organizacij, da je bilonjeno izhodišče v opisu njihovega nastanka in evolucije s poskusiprodreti v njihovo družbeno, zgodovinsko, gospodarsko in poli-tično pogojenost. Postopoma je v kristalizaciji zveze med njiho-vim pojavom in rastočo soodvisnostjo strukturnih elementovmednarodne skupnosti zaznati dvoje tokov razmišljanja, in sicert.i. realističnega, ki je pri mednarodnih vladnih organizacijah vi-del predvsem korist, ki jih dajejo v prid urejevanju mednarodnihgospodarskih, političnih in drugih odnosov z uporabo načel pro-stovoljnosti in zbliževanja interesov. Temu toku razmišljanj je stalnasproti t.i. idealistični, ki je izhajal iz domneve, da nastanek me-dnarodnih vladnih organizacij že pomeni pot k preoblikovanjumednarodne skupnosti in odpravi njene anarhičnosti.

S širjenjem in poglabljanjem delovanja mednarodnih vladnihorganizacij so se pojavile zahtevnejše teme, to je raziskovanje ra-zmerij med teorijo in prakso oziroma sprememb v teh razmerjih,kar je uvedlo zlasti analizo funkcij mednarodnih vladnih organi-zacij, raziskavo idealnotipičnih, interesnih in motivacijskih struk-tur v njih, vprašanja notranjih in zunanjih pogojev za razširitevnjihovega delovanja itd. Na normativnoteoretični ravni je bilaobrnjena pozornost zlasti na vprašanja koristi in prednosti, ki jihdajejo univerzalne vladne organizacije nasproti regionalnim inobratno, kjer izstopa sindrom politike in moči tako v enih (uni-verzalnih) kot v drugih (regionalnih) mednarodnih vladnih orga-nizacijah in še posebej, kako se pojavlja vprašanje homogenostiin heterogenosti v mednarodnih vladnih organizacijah ene alidruge vrste.

Literatura, ki je namenjena raziskovanju mednarodnih vladnihorganizacij, v glavnem pojasnjuje, da se je začetni zagon v smeriinstitucionalističnega in pravnega obravnavanja mednarodnihvladnih organizacij postopoma umikal sociološkemu in politolo-škemu študiju.

157

Razumljivo je, da je pojav mednarodnih vladnih organizacij žena izhodiščih odprl sindrom državne suverenosti, ki ga je s širitvi-jo in poglabljanjem v dejavnostih teh organizacij ne samo ohra-njal, marveč tudi zaostroval, še posebej tedaj, ko so nastale in serazvijale mednarodne vladne organizacije, namenjene zagotovitimiru in mednarodnega sodelovanja. Toda kakor koli je bil pro-blem državne suverenosti pomemben za teorijo mednarodnihvladnih organizacij kooperativnega tipa, je njegova teža občutnonarasla s pojavom mednarodnih vladnih organizacij integrativne-ga tipa. Kot tak je pomemben tako za federalistično, funkcionali-stično ali pa novofunkcionalistično teorijo povezovanja. Prav glo-boke spremembe, do katerih je prišlo v mednarodnih odnosihpo koncu druge svetovne vojne, imenujemo jih kar “transnacio-nalizacija mednarodnih odnosov”, so vprašanje državne suvere-nosti in njene “razpršitve” postavile na ključno mesto v teorijimednarodnih vladnih organizacij integrativnega tipa. Ob obna-šanju državne suverenosti po eni in konstituiranja supranacional-nih struktur po drugi strani so se v zvezi z dogajanjem na politi-čni sceni zahodnoevropskega združevanja poskusi znanstvenegapojasnjevanja tega procesa lomili na uporabi različnih kategorijin kvazi evfemizmov, kot npr. z opredeljevanjem Evropske sku-pnosti kot “zveze odprtih držav”, “kompilacije režimov”, “Evro-pe mrež”, “Evrope, ki je manj od federacije, a več kot režim”,“Evrope kot zveze držav” (BundesStaat), “Evropske zvezne drža-ve”, “nedovršene zvezne države” itd. Vsekakor pa so dogajanja vpolitičnem prostoru zahodnoevropskega združevanja tako tedaj,ko so se vzpenjala k uresničevanju naddržavnosti kot tudi obra-tno, torej ko so zdrknila v stagnacijo, vplivala na vzpone in padcetudi v teoriji integracije, o čemer pričajo zgoraj navedena opiso-vanja njenih institucionalnih izražanj, ki pričajo o tem, da teorijabolj ali manj ni bila kos empirični stvarnosti.

Naslednji odstavki so namenjeni razjasnitvi nekaterih, v teori-jah povezovanja ključnih kategorij. Ti naj bi pripomogli k temu,da bi se lažje prikopali do razumevanja federalistične, funkcionali-stične in novofunkcionalistične teorije, ki se ločujejo tudi že nastopnji njihove opredelitve. Treba pa je povedati, da obstajajo šte-vilnejše od teh, v tem besedilu navedene opredelitve, kajti strinja-ti se je mogoče s trditvijo Ch. Pentlanda, da obstaja razmeromaozek skupni imenovalec za te opredelitve (Ch. Pentland 1973:13).

158

“Na splošno pomeni integrirati se napraviti celoto iz posame-znih delov,” uvaja K. Deutsch svojo definicijo integracije, “in si-cer spreminjati enote, ki so bile dotlej znotraj nekega koheren-tnega sistema ločene”. Bistvena značilnost slehernega sistema je,da obstaja med njegovimi sestavinami določena in pomembnastopnja soodvisnosti. Ta soodvisnost je taka, da je dopustno do-mnevati, da bo sleherna sprememba v kaki od teh komponentoziroma dejavnosti, ki jih te komponente izvajajo, sprožila spre-membe v kaki drugi komponenti, te spremembe pa bi bilo mo-goče tudi napovedati. Za integracijo je torej mogoče reči, da jorazumemo kot odnos med enotami, ki jih opredeljuje vzajemnasoodvisnost, bistvena in sistemska značilnost pa je v tem, da po-stanejo odnosi znotraj takšne, na novo ustvarjene enote druga-čni od tistih, ki bi obstajali, če bi te enote še bile v naprej ločenemed seboj. Pogostoma se izraz “integracija” uporablja tedaj, kogre za opisovanje integracijskega procesa, s katerim je bil takšenodnos ustvarjen, lahko pa tudi za že ustvarjeno stanje med njimi”(K. Deutsch 1968:158-159).

Ta definicija je uporabna tako za procese, ki potekajo znotrajkake, v državi organizirane skupnosti, kot tudi za procese v okvi-ru mednarodne skupnosti, za to pa je definicija W. Wallacea obr-njena predvsem k procesom v mednarodni skupnosti. Zanj je“mednarodna integracija nastajanje in ohranjanje intenzivnih in diverzificiranih vzorcev med različnimi državami, ki so bile do-tlej avtonomne. Ti vzorci pa niso zgolj politični, marveč štejejovanje tudi vzorci ekonomske in socialne narave” (W. Wallace1990:8).

Navedeni definiciji po našem mnenju prispevajo k razumeva-nju procesov integracije nasploh kot tudi kategorij, ki se v tehprocesih izražajo. Za Deutschevo definicijo smo že dejali, da jeuporabna za razumevanje procesov znotraj in zunaj države, zaWallaceovo pa bi dejali, da postavlja v žarišče državo, ki se v pro-cesih, kot si jih zamišlja, pojavlja enkrat kot subjekt in drugič kotobjekt. Tako postavljena definicija pa omogoča tudi odkrivanjetiste bistvene referenčne točke za razumevanje integracijskih pro-cesov, ki ga po našem mnenju v politiki posreduje država.

Troje kategorij poudarjamo, ki v teorijah povezovanja nasto-pajo, za sleherno od njih pa je mogoče reči, da jo je moč upora-biti kot merilo za presojo stanj in rezultatov v procesu zahodno-

159

evropskega združevanja. Te kategorije so politična skupnost, po-litična integracija in ekonomska integracija.

Najlažje med njimi je mogoče opredeliti ekonomsko integra-cijo. Zanjo je namreč na voljo vzorec zahodnoevropskega pove-zovanja, kot je bil institucionaliziran v Evropski skupnosti za pre-mog in jeklo, Evropski skupnosti za jedrsko energijo in Evropskigospodarski skupnosti oziroma v Skupnem evropskem trgu. Testrukture so vsekakor več kot zgolj “obstoj ekonomskih vezi meddržavami, ki so pomembne” – tako je namreč razvijajočo se eko-nomsko integracijo v zahodnoevropskem prostoru opredelilnekdanji sodelavec pri Marshallovemu načrtu P. Hoffman – toje, takšna je dikcija Rimskih protokolov, s katerimi je bila usta-novljena Evropska gospodarska skupnost, odprava carinskihpregrad in kvot, nadzora menjave v trgovini med članicami sku-pnosti, harmonizacija državnih politik na območju socialne var-nosti, kmetijske in denarne politike itd., zlasti pa uveljavljanje šti-rih svobod, kot so prosto gibanje ljudi, dela, kapitala in storitev.

Vzorec ekonomske integracije, kakršen je razviden v instituci-jah, ki so nastale na zahodnoevropskem prostoru od 1958. na-prej, je za raziskovanje integracijskih procesov primeren zato, kerrazmeroma razvidno opozarja na vlogo politike in njenih moti-vov bodisi za vzgone bodisi upade v integracijskem procesu. Nenazadnje pa je vloga politike razvidna tudi iz ciljev, kakršni so bilipostavljeni na začetkih ekonomske integracije. Slej ko prej senamreč tedaj, ko poteka proces ekonomske integracije, pojavivprašanje politične integracije kot njenega možnega nadaljevanjain sklenitev.

Kako definira K. Deutsch politično integracijo?Politična integracija se zanj pojavlja z modifikacijo obnašanj poli-tičnih dejavnikov – držav, regij, občinskih skupnosti in skupin, patudi posameznikov – ki je razločljiva od obnašanj teh istih predzačetki integracijskega procesa (K. Deutsch 1966:159).

Bližje praksi takšnega procesa je E. Haas, ki ga vidi v tem, “dapolitični dejavniki v več različnih, do takrat državnih političnihentitet, premaknejo (odmaknejo) svojo politično dejavnost, lojal-nost in pričakovanja, ki so bila do takrat umeščena v njihovemdotedanjem okolju, k drugim središčem. Ta središča in instituci-

160

je se v njih bodisi nagibajo bodisi že imajo jurisdikcijo, ki je bilado takrat v posesti nacionalne države. Rezultat tega procesa jenastanek nove politične skupnosti (E. Haas 1968:14).

In kako oba pisca opredeljujejta politično skupnost?Deutsch sugerira definicijo politične skupnosti, ki je primerna zaraziskovanje procesov integracije, posebej zato, ker omogoča“prestop” iz teorije v izkustvo in obratno. Razmeroma natančnonamreč opredeljuje izhodišča oziroma pogoje za procese, ki pri-vedejo do politične skupnosti, medtem ko ostaja Haas na boljali manj abstraktno privzdignjeni ravni. Zanj je “idealni” tip poli-tične skupnosti tisti, ki ga vidi v viziji bodoče evropske političneskupnosti, pogoj zanjo pa je oblikovanje posebne nacionalne za-vesti, ki kot taka opredeljuje novo nastalo entiteto.

To pa ni edina predpostavka za nastanek politične skupnosti.Tako je za Haasa kot tudi za nekatere druge teoretike integracijebistvenega pomena, da se med subjekti v procesu združevanja nepojavlja možnosti konflikta, tudi v obliki državljanske vojne. Ališe natančneje: med subjekti v integracijskem procesu mora ob-stajati zadostna “količina” konsensa, ki je primeren za razreševa-nje odprtih vprašanj po mirni poti, kar ne velja samo za “držav-ne” subjekte, marveč tudi za interesne skupine. Tudi uveljavljanjenačela večine tedaj, ko se v na novo nastali entiteti nadnacional-ne narave pojavlja odločanje, naj gre za politične, administrativ-ne, sodne ali pa kake druge zadeve, sodi v zahteve, ki jih Haasnaslavlja na nastanek politične skupnosti.

Kako doseči stanja in rezultate, ki ustrezajo prej navedenimkategorijam, je eno od temeljnih vprašanj, s katerim se ukvarjajoteoretiki integracije.

Teorija federalizmaZagovorniki federalizma izhajajo iz stališča, da je nujno presečianarhično stanje v mednarodni skupnosti, ki je v njeni zgodovinivzročno v odsotnosti miru, varnosti in stabilnosti. Preseganjetakšnega stanja vidijo v uporabi analogije z družbenimi in politi-čnimi procesi znotraj posameznih družb, ki so z nacionalno dr-

161

žavo obvladali in prevladali individualne in rodovnoskupinske te-žnje po oblasti, kar bi, prevedeno na področje mednarodnihodnosov, pomenilo ustvariti močno zvezno oblast.

V svojem klasičnem izrazu postulira federalizem nastajanje innastanek federalne nadnacionalne države po poti formalnih ininstitucionalnih, tudi konstitucionalnih – od tod za klasične fede-raliste tudi oznaka “konstitucionalisti” – ukrepov, to je ustvaritvefederalnih institucij, vojaških in policijskih sil, skupnega pravne-ga reda itd. To je mogoče doseči zlasti, če obstajajo nekateri po-goji v smislu skupnih značilnosti povezujočih in združujočih senarodov, političnih entitet itd., kot so to lahko jezik, etnična so-rodnost, kultura, pa zemljepisna bližina. Srž razumevanja o sto-rilnosti takšnega pristopa pa je v podmeni, da se hkrati z nastaja-njem in razvojem skupnih institucij razrašča in krepi tudi obču-tek skupnosti, ki ga Deutsch izraža s sintagmo “we feeling”. Po-zornost federalistov se torej obrača k različnim oblikam repre-zentativnih institucij, ustanovam, delitvi dela med osrednjimi (fe-deralnimi) in nacionalnimi ter lokalnimi instancami. Vidik do-polnjevanja, ki se kot tak pojavlja zlasti v Delorsovem pristopudo problemov, ki so se pojavili z Maastrichtom in kasneje, je tuzlasti poudarjen.

T.i. sociološki pristop v teoriji federalizma nima drugačnih iz-hodišč, kakršne uporabljajo njihovi “klasični” sopotniki, to je, dapreraščanje suverenih enot v nadnacionalno strukturo vodi vzdruževalni proces. Razlika med njima pa se pojavlja, ko gre zaizražanje “artikulacije” tega procesa, ki je v sociološki interpreta-ciji podrobnejša tudi s predpisovanjem faz v procesu združeva-nja.

Ni bistvenih razločkov med klasičnim pristopom v teoriji fe-deralizma in njeno sociološko verzijo glede na izhodišče, to jepreraščanja suverenih enot v nadnacionalno strukturo, ki naj bibil končni proizvod združevalnega procesa. Razlika se pojavlja vizražanju tega procesa, ki je v sociološkem pristopu podrobnejšain ko gre za obravnavo posameznih faz tega procesa, tudi bližjapredpisovanju kot pa opisovanju.

Njen glavni predstavnik je Amitai Etzioni, ki je proces združe-vanja (unifikacije v njegovem poimenovanju) opredelil takole: sprocesom združevanja je razumeti prenos nadzora nad sredstviprisiljevanja, nad viri, nagradami in identifikacijo od posameznih

162

členov-entitet določenega sistema na drug sistem. Da bi do tegamoglo priti, je potrebna nižja stopnja povezovanja znotraj posa-meznih členov-entitet, ki vstopajo v proces integracije.

O procesu unifikacije si Etzioni zastavlja ta vprašanja:a) katere sile usmerjajo razvoj in faze v procesu združevanja,b) kakšne poti si te sile izbirajo,c) kakšno je stanje določenega sistema pred začetkom tega pro-

cesa in kakšno je stanje, ko je ta proces končan, ind) kakšno je stanje v mednarodni skupnosti v procesu združeva-

nja.

Na gornja vprašanja navezuje še nekatera druga, kot so to: ka-teri dejavniki spodbujajo in kateri ovirajo proces integracije, kak-šnim vzorcem ta proces sledi, kako posamezna področja združ-be sodelujejo v tem procesu, bodisi simultano in uspešno bodisisukcesivno in z zastoji oziroma po kakšnem vrstnem redu.

Členitev tega procesa je:a) faza pred začetkom združevanja (pre-unification state),b) faza združevanja glede na integracijske sile, ki v njem delujejo,c) faza v integracijskem procesu glede na sektorje združevanja,

ind) sklepno stanje.

Vprašanje pred-unifikacijskega stanja je v bistvu vprašanje po-gojev za združevanje, kamor sodi stanje družbenih enot, ki naj bipostale člen nove posebne skupnosti, nadalje njihova zavzetostza združevanje ali pa odpor do njega, kakšni so pogoji za združe-vanje glede na okolje, posebej glede na stopnjo soodvisnosti vmednarodni skupnosti.

Obstajajo vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi s pogoji združeva-nja. Ta vprašanja so nedvomno ključna za sam pristop k integra-ciji, njeno uspešnost, pa tudi negativen izid, zato jih bomo neko-liko izčrpneje obravnavali.

Vsekakor je pomembna stopnja integracije, kakršna obstajaznotraj enot, ki naj bi se združevale, kajti visoka stopnja integra-cije je lahko ugodna za pristop k integraciji, lahko pa tudi po-memben zadržek, če v kaki enoti integraciji nasprotujejo. Pravtako je pomembno, katere ravni v kaki enoti so za integracijskiproces najugodnejše. Tudi kontrola, ki jo imajo v kaki enoti nad

163

sredstvi prisiljevanja, ni nepomembna, kar velja tudi za stopnjolegitimnosti, ki jo ima vlada v subjektu združevanja.

Vprašanje stopnje homogenosti ali pa heterogenosti entitete,ki naj bi vstopila v proces združevanja je dvoplastno, kajti so pri-meri, – in ti prevladujejo – ko razmeroma visoka stopnja homo-genosti – podobna raven dohodka na prebivalca, podobna ravenpismenosti, civilizacije in kulture, politizacije prebivalstva itd.pospešuje vstop v integracijski proces, prav tako pa npr. lingvisti-čna heterogenost, kakršno izpričujeta primera Švice in Kanade,ne zavirata združevanja.

Z lastnostmi okolja, ki jih je treba upoštevati kot predpostav-ke za vstop v integracijski proces, razumemo njegovo morfologi-jo, razporeditev naravnih virov, obstoj naravnih meja ipd.

Ni zanemarljivo vprašanje socialnega okolja kake enote, ki najbi vstopila v integracijski proces, to je, kakšni so njeni partnerji,prijeteljsko razpoloženi ali pa sovražniki. Obstaja predpostavka,da se proces združevanja lažje začenja med političnimi entiteta-mi, ki so do takrat znatno medsebojno odvisne.

Ko Etzioni obravnava drugo fazo integracije, postavlja v os-predje t.i. integracijske sile, ki jih klasificira takole:a) sile prisiljevanja (kamor sodijo policijske in vojaške sile),b) sile “utilitarizma” (predvsem ekonomske sile), inc) normativne sile (propaganda, dejavniki identifikacije itd.).

Medtem ko je identifikacija vojaških, deloma pa tudi eko-nomskih (utilitarističnih) sil pri roki – v ekonomske sile šteje tudiekonomsko infrastrukturo, tehnične in administrativne vire – paje zadeva nekoliko težja, ko gre za definiranje normativnih sil.Vanje šteje vrednote in simbole, ki jih oblikujejo izobraževalne inverske institucije, ljudske običaje in pa druge mehanizme sociali-zacije. Kot meni Etzioni, morejo normativne sile delovati bodisisamostojno bodisi kombinirano z drugimi silami. Vpliv teh sil sev poteku integracijskega procesa spreminja npr. tako, da so nazačetkih tega procesa sile prisiljevanja v ospredju, kasneje pa jihizpodrinejo s tega položaja normativne ali pa ekonomske sile.Tako Etzioni kot tudi nekateri drugi teoretiki integracije name-njajo veliko pozornost delovanju elit, kajti menijo, da so se števil-ni integracijski procesi sprožili z njihovo dejavnostjo, zatorej jeumestno vprašanje, kakšna je porazdelitev moči med elitami, ki

164

vstopajo v integracijski proces. Če je ta moč porazdeljena bolj alimanj enakomerno, obstaja predpostavka, da bodo sile utilitari-zma, torej ekonomske sile, v ospredju, ko se jim pridružijo tudinormativne sile.

Bistveno je torej, da pozitivno delovanje integracijskih silhkrati z ugodnim vplivom mednarodnega okolja ustvarja razmer-je v prid razširitve ciljev integracije. Nastajajo namreč nove funk-cionalne potrebe, v integracijski proces se vključujejo novi sek-torji, to pa pomeni, da dobi integracija svoj lastni zagon, kar jepreverljivo s podatki o naraščanju pretoka blaga, ljudi in komuni-kacij med entitetami v procesu združevanja. S tem pa se odprejotudi nova vprašanja, kot npr. kako določiti postavke v procesihodločanja, nadalje, narašča vloga naddržavne birokracije, ki ji jenamenjena vloga odločanja na t.i. sekundarni ravni. Takoj ko na-stane naddržavna birokracija, ji slej ko prej sledi tudi njena težnjapovečati si funkcije, legitimnost in moč.

Tudi federalistična teorija operira s sindromom t.i. spill overprocesa, to je težnje, da se z napredkom procesa združevanja naenem področju sproži isti proces tudi na drugem oziroma dru-gih področjih. Tak spill over proces je bil viden tudi pri nastankuin razvoju Evropske skupnosti za premog in jeklo, namreč, da jenapredek, na izhodiščnem področju, to je združevanja promo-govne in jeklarske industrije, spodbudil potrebo po koordinacijiv prometu, delovni zakonodaji itd.

Tako smo na tretji točki določitve Etzionijevih faz, to je fazi,kjer je pozornosti namenjena vlogi sektorjev v procesu unifikaci-je.

Za Etzionija je dvoje pojavov bistvenega pomena tedaj, ko seodpira vprašanje uspeha unifikacije. Prvi je namenjen nastankunaddržavne birokracije, drugi pa impetus, ki ga uspehi na enempodročju dajejo drugim področjem. Od tod naj bi – tako meni –vodila pot v popolno poenotenje na vojaškem, gospodarskem alipa političnem področju (A. Etzioni 1963).

Soočenje stališč in drugih zagovornikov federalističnega pri-stopa do procesov integracije z realnostjo, ki je razvidna v dozdaj najrazvitejših integracijskih strukturah na območju zahodneEvrope, ni potrdilo njihovih predpostavk, predvsem kadar se za-vzemajo za ustvarjanje formalnih institucionalnih struktur obhkratnem zanemarjanju uporabe posrednih funkcionalnih sred-

165

stev. Ključnega pomena za pomembnost njihovih opisovanj, po-jasnjevanj in napovedi integracijskega gibanja bodo nedvomnodogajanja po Maastrichtu, do takrat pa velja Haasova kritika te-ga koncepta, utemeljena na analizi integracijskega procesa v za-hodni Evropi, ki je zlasti po neuspehu z Evropsko obrambo inEvropsko politično skupnostjo premaknil prakso iz federalistič-nega na funkcionalistični koncept (E. Haas 1970:624-625).

Teorija funkcionalizmaTeza, da “funkcija določa obliko” (form follows function), ki jepovzeta iz arhitekture, opredeljuje funkcionalistični pristop doprocesov integracije in jo kot tako sprejemajo tako zagovorniki“klasičnega” funkcionalizma kot tudi t.i. novofunkcionalisti. Ra-zlika med obema verzijama je v tem, da klasični funkcionalizemvidi možnosti za preobrazbo mednarodnih odnosov v ustvaritvimreže funkcionalinih mednarodnih ustanov in organizacij, kate-rih nastanek je pripisati vseobsežnemu vzniku t.i. funkcionalnihpotreb, katerih pobudnik je razvoj ekonomije, tehnologije in ko-munikacij, medtem ko teorija novofunkcionalizma združuje ob-jektivnost takšnega razvoja s subjektivno akcijo, to je graditvijo“federalne” naddržave kot politične oblike integracije. Sledi tak-šnega razumevanja integracije moremo ugotavljati tudi v opisova-nju, pojasnjevanju in napovedih integracijskih procesov v za-hodni Evropi.

Iz zgoraj povedanega izhaja – vsaj implicitno – predpostavkafunkcionalizma, da je mogoče razmejiti področje političnega odpodročja nepolitičnega oziroma funkcionalnega, če naj bi pritiskt.i. funkcionalnih potreb na območju ekonomskega življenja,prometa, tehnologije itd. potiskal politiko, ki se na območju me-dnarodnih odnosov kaže predvsem z uporabo aparata nacional-ne suverenosti, k obrobju. Argumentacija takšnega stališča seopira tudi na empirično preverljivo dejstvo, da je ta aparat že odkonca druge svetovne vojne načet npr. z dvostranskimi sporazu-mi, regionalnimi povezavami in ne nazadnje tudi z dejavnostjomednarodnih univerzalnih vladnih organizacij.

Zgodovina funkcionalnega pristopa do integracije se sicer za-čenja s spisi D. Mitranyja, izhodišča zanj pa je videti v besedilih

166

Spencerja, Compteja in Durkheima. Pot, ki naj bi pripeljala dozaželenega cilja, to je mirne preobrazbe mednarodne skupnosti,je razumevana kot proces, katerega dinamiko je mogoče pojas-njevati z razvojem mednarodnega sodelovanja in stopnjami – tu-di izraženimi v ustanovah – ki ga je dosegel. Tako vidi D. Mitranykot glavni predstavnik klasičnih funkcionalistov ta razvoj na trehstopnjah. Kot odgovor na naraščajoče potrebe, ki jih ustvarjajospremembe v ekonomiji, tehnologiji in komunikacijah, nastajajona prvi stopnji organizacije, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in raz-poreditvijo dobrin, urejevanjem prometa, izobraževanjem in po-litiko blaginje. Organizacije s takšnim namenom nastajajo, pa tu-di izginjajo. Vse močnejše prepletanje dejavnosti takšnih organi-zacij in siceršnja razvojna dinamika v mednarodni skupnosti zao-strujeta vprašanje usklajevanja med temi organizacijami, upošte-vajoč zahteve po delitvi dela, kar poraja nastajanje tem nalogamustreznih organizacij, katerih oblike in pristojnosti niso vnaprejdoločene, marveč jih določajo potrebe. Iz te druge stopnje raz-voja, ki jo še vedno opredeljuje funkcionalna komplementar-nost, hkrati ko se na njej že ugotavljajo značilnosti “razdržavlje-nja” politike, se, takšna je predpostavka klasičnih funkcionali-stov, pojavlja mednarodna organizacija splošne narave, kot je da-nes Organizacija združenih narodov, ki vse obstoječe organizaci-je med seboj poveže in jih nadgradi s svojo naddržavnostjo.

Tako opisan razvoj v stališčih klasičnih funkcionalistov je skla-den z osnovno Mitranyjevo tezo, da “suverenosti ni možno učin-kovito prenesti s pomočjo neke formule, marveč le s pomočjofunkcije” (Sovereignty cannot in fact be transfered through a for-mula but only through a function” (D. Mitrany 1943 ). Pomen“funkcije” kot izraza potreb in interesov razbija fenomen “terito-rialnosti” kot podlage suverenosti, torej teritorialnega konceptamednarodnega sistema. Države niso voljne opuščati svoje suvere-nosti, še posebej ne na območjih t.i. visoke politike, zato pa sopripravljene prenašati pristojnosti izvršnim telesom v mednaro-dni skupnosti, ki so namenjena posebnim nalogam. Ne gre torejza formalno ukinjanje državnih meja, marveč za odprtje kanalovskozi te meje.

Povedati je treba, da ima tak tok razmišljanja nekatere očitneoporne točke v za sodobne mednarodne odnose značilnem po-javu, ki bi ga lahko opredelili s “prepustnostjo” nacionalne drža-

167

ve. Tega spodbuja razvoj vojaške tehnologije, prodor v kozmosin izkoriščanje tega prodora v različne namene, globalnost proi-zvodne strukture, ki izrinja dosedanjo državno proizvodno struk-turo, pa tudi nekatere organizacije, ki so nastale z logiko takšne-ga razvoja, kot so to multinacionalke. Značilen primer spre-memb v mednarodnem sistemu današnjih dni, ki ga uporabljajov prid takšnemu dokazovanju, je Evropska skupnost za premogin jeklo, ki združuje širok industrijski kompleks proizvodnje pre-moga in jekla in vej, ki so na to proizvodnjo navezane, ki dejan-sko prebija francosko-nemško mejo, ki je bila tolikokrat do zdajpredmet vojaških konflikotv. Gre za kompleks, ki sega od Pas deCallaisa do Ruhra, kompleks, ki je “vselej terjal združitev, nare-kovano od zemljepisa, ki pa jo je vselej preprečevala zgodovina”.

Eno od vprašanj, ki ga je treba postaviti zaradi takšnih pred-postavk klasičnega funkcionalističnega razmišljanja, je, ali more-mo takšno logiko združevanja razumeti kot nekaj objektivnega,ali pa je njej v prid upoštevati tudi subjektivne dejavnike. Klasičnifukcionalisti so v odgovoru nanj manj eksplicitni, kot to velja zazagovornike t.i. novofukcionalizma. Za slednje je značilno, da jev primerjavi s klasičnim funkcionalizmom bil tako rekoč v stalni“povezavi” s prakso integracije, kajti ta teorija se je razvijala pove-zano z integracijskim procesom na območju Zahodne Evrope inz njim doživljala tudi vzpone in padce. Prav ta povezava s praksointegracijskega procesa v zahodni Evropi ji je ustvarjala razmereza konstantno preverjanje izhodišč in stališč, s tem pa tudi za nji-hovo modificiranje.

NovofunkcionalizemZ E. Haasom kot najvidnejšim predstavnikom novofukcionalisti-čne teorije, Lindbergom, Scheingoldom in drugimi se je razvija-la, dopolnjevala in modificirala Mitranyjeva vizija pretvorbe me-dnarodnih odnosov po mirni poti z značilnostmi, kot smo jih na-vedli zgoraj. Skupna predpostavka smerema je, če uporabimobesede utemeljitelja funkcionalizma, da je mogoče povezovati in-terese dejavnikov v mednarodnih odnosih, “ki so jim skupni, kjerso jim skupni in v obsegu, ki jim je skupen” (Mitrany 1966:32).Ali natančneje: mednarodne povezovalne dejavnosti se pojavljajo

168

na tistih območjih gospodarskih, družbenih in upravnih potrebin nalog oziroma funkcij, ki terjajo akcijo čez državne meje, da bidosegle zaželene rezultate. S postopnimi procesi bi države pre-maknile uresničevanje temeljnih funkcionalnih potreb, kot sopromet, zdravstvo, socialno skrbstvo, znanost in kultura, pa tuditrgovina in proizvodnja, na naddržavno oblast.

Novofukcionalizem sprejema gornje teze kot izhodišča za la-stno, od klasičnega funkcionalizma razlikujočo se verzijo videnjamirne pretvorbe mednarodnih odnosov. Opazovanje, pojasnje-vanje, pa tudi napovedovanje integracijskih gibanj na območjuzahodne Evrope je ena od njegovih značilnosti, kajti medtem kotje funkcionalizem Mitranyjeve verzije usmerjen v preobrazbo sve-tovnega sistema, je novofunkcionalizem obrnjen k regionu, sčimer implicitno, pa tudi eksplicitno prevzema tveganje, da je oziroma bo zvorec integracijskega procesa, kakršnega zagovar-ja, uporabna le za ožja geografskopolitična in ekonomska pod-ročja.

Druga značilnost novofunkcionalizma, katere protagonist jeE. Haas, je njegova sintagma “spill-over” procesa kot ena od naj-pomembnejših dopolnil in nadgraditve klasičnega funkcionaliz-ma. Izpeljal jo je iz t.i. ekspanzivne logike funkcionalnega razvo-ja, ki ustvarja položaj in možnosti, da integracijski proces, ki se jezačel in se razvija v enem področju, daje spodbudo in razmah in-tegraciskemu gibanju na drugih področjih. To stališče je ponazo-ril na primeru nastanka in razvoja Evropske skupnosti za premogin jeklo in Evropske gospodarske skupnosti kot prvih dveh insti-tucij na zahodnoevropskem območju, ki ju je mogoče obrazložitiz uporabo novofunkcionalistične teorije, namreč da mehanizemspill-over procesa terja, da enkrat ustvarjena naddržavna kmetij-ska politika posega tudi v prostor denarne politike, z zahtevo pointegraciji, kajti skupni kmetijski cenovni sistem ne more vzdrža-ti brez skupne denarne politike (E. Haas 1958). To stališče jebranil tudi kasneje, to je v stagnaciji in krizi zahodnoevropske in-tegracije v sedemdesetih letih, ko je zapisal, “da obstaja tesnovsebinsko funkcionalno razmerje med politikami, ki povezujejoindustrijo s kmetijstvom, trgovino z denarno politiko, carinske innecarinske pregraje z industrijsko trgovino in da tekmovalni sku-pni trg ustvarja racionalnost s funkcionalisti povezav” (E. Haas1976:20).

169

Nekatera v integracijskem gibanju na območju zahodne Evro-pe izstopajoča dogajanja, kot npr. nastanek Skupnega trga, Eno-tni evropski akt in pa Evropska unija, so tudi nekaterim, do po-membnosti te sintagme skeptičnim teoretikom, kot npr. S. Hof-fmanu in R. Keohaneu, omogočila, da so se povzpeli do spo-znanj, da je širitev nalog Skupnosti mogoče obrazložiti tudi “spovezavami med sektorji, tako kot jih je razumela teorija” (S.Hoffman, R. Keohane 1990:227).

Teorija novofunkcionalizma z njej inherentno “espanzivno lo-giko funkcionalnega razvoja” predvideva – opirajoč se na proce-se integracije na zahodnoevropskem prostoru kot primera prak-tičnega uveljavljanja njenih tez – nastanek federativne naddržavekot proizvoda “razdržavljanja” suverenih funkcij nacionalnih dr-žav v prid naddržavi”, ki je politična oblika regionalne integraci-je. V tem pogledu se razlikuje od klasičnega funkcionalizma, kividi možnosti za zagotovitev miru in mirne preobrazbe mednaro-dnih odnosov v ustanovitvi mednarodne vlade. Sklep, ki se v tejzvezi ponuja, je, da novofunkcionalizem v določeni meri združu-je konstitucionalistično s funkcionalno verzijo procesa integraci-je in njegovih rezultatov.

Vendar se ob takšnem razumevanju procesa integracije odpi-ra še eno pomembno vprašanje, in sicer pod kakšnimi pogojiprehaja “spill-over” proces z ekonomskega na političnega oziro-ma kakšne so predpostavke zanj.

Protagonist novofunkcionalističnega pristopa do integracijeE. Haas je v enem od svojih kasnejših besedil sicer enostranskost“spill-over” teorema, osredotočenega na procese v ekonomskisferi, ocenil kot “zablodo teleologije” (E. Haas 1975), ker, kot jeugotovil tudi S. Hoffman, “ni pričakovati nebolečega izginjanjanacionalne države brez politične intervencije” (S. Hoffman1968:404-405), vendar je v dobri meri še ohranjal vero v njegovoučinkovitost, če se nanj naveže predpostavka o pojavu in močisubjektivnih dejavnikov, to je političnih elit, tako tistih, ki so navodilnih položajih v oblastvenih strukturah, kot tistih, ki imajopomembno vlogo v lobijih. V pomembne politične dejavnikevključuje še uradnike trgovinskih združenj, predstavnike dela inseveda kapital.

V bistvu E. Haas prehod iz procesa in stanj “spill-over” proce-sa na ekonomskem v “spill-over” na političnem področju pojas-

170

njuje in utemeljuje z razumevanjem kategorije politične skupno-sti in politične povezave, katerih definicije smo navedli na začet-ku tega poglavja.

Pristop do analize procesov političnega povezovanja in nasta-janja politične skupnosti zahteva upoštevanje vrednot in intere-sov glavnih skupin, ki se v njih pojavljajo in uveljavljajo. Njihovapričakovanja, politične dejavnosti in tudi lojalnost do nacionalnedržave, ki so ji do takrat pripadali, se začenjajo spreminjati, ozi-roma vrednote, ki so jih zagovarjale, so izpostavljene redefinira-nju na razponu od nacionalnih k regionalnim interesom. Takonastaja ta “nova nacionalna zavest” in “nova politična ideologi-ja”, ki začenjata izpodrivati prejšnjo, na nacionalni državi uteme-ljeno zavest in ideologijo. To pa ne pomeni, da premiki v lojalno-sti od dotedanje nacionalne oblasti k novi “nadnacionalni” žeukinjajo zavest o obstoju nacionalne države in njene vlade, kajti –tako razmišljajo novofunkcionalisti – empirično je mogoče doka-zati, da obstaja “mnogokratna lojalnost”, kar je razvidno iz dej-stva, da politični dejavniki uspešno upravljajo zadeve, ker ignori-rajo konflikte oziroma jih najpogosteje nadomeščajo s prijemiprilagajanja. Bistveno za premike k novim nadnacionalnim obla-stem in za lojalnost, ki jim jo izkazujejo, je po mnenju novofunk-cionalistov pripisati pričakovanju zgoraj navedenih družbenihskupin in združenj, da bodo “koristi”, ki bodo dosežene z na-stankom in delovanjem “nadnacionalne države” pretehtale “stro-ške”, ki jih povzroča integracija, še več, Haas meni, “da ta priča-kovanja ne sledijo situacijsko-strukturni presoji “stroškov in dobi-čka”, marveč so opredeljena s temeljnimi sistemskimi politični-mi prepričanji” (E. Haas 1968).

Kako poteka proces politične integracije oziroma kakšni sonjegovi dosežki, je predmet analize, ko ima na voljo posebne ka-zalnike. Ker je časovna razsežnost tega procesa pomembna, sedoločena in podobna vprašanja pojavljajo kot predmet analize,raztegnjena na redne intervale. Med pomembnejšimi vprašanjise pojavljajo:a) Kakšen odnos do predlogov, ki se pojavljajo pri integraciji po-

sameznih področij gospodarstva, socialnega in zdravstvenegavarstva in drugih družbenih področij, imajo ključne interesneskupine, politične stranke itd. oziroma, kako se opredeljujejodo tega, da bi se ti sektorji obravnavali s federalnim postop-

171

kom? Nadalje, ali obstaja povezava med takšnim odnosom inekonomskimi pričakovanji zgoraj navedenih dejavnikov bodisiv smislu njihovega zadovoljstva bodisi nezadovoljstva z nacio-nalnim političnim kontekstom oziroma njihovim razumeva-njem državnega interesa?

b) Potem, ko se pojavljajo osrednje ustanove, izstopa vprašanje,ali je mogoče ugotoviti premike v stališčih prej navedenih po-litičnih dejavnikov, bodisi v prid bodisi zoper integracijo.Umestno je namreč predpostaviti, da moreta nastajanje nad-državne oblasti in pa njena krepitev izzvati tudi integraciji nas-protujoče učinke. Za analizo teh premikov je treba uporabitikazalnike, ki jih vsebuje definicija politične skupnosti;

c) občasno je treba postaviti vprašanje, ali so bile uresničene ra-zmere, kakršne so razvidne z identifikacijo politične skupno-sti. Znova je treba kategorizirati skupinske vrednote in jih so-očiti z vrednotami, kakršne so obstajale na samem začetku in-tegracijskega procesa.

Iz dosedanjega razvoja zahodnoevropskega združevanja jemogoče ugotoviti, da so se predpostavke novofunkcionalističneteorije najizraziteje uveljavljale v nastanku in razvoju Evropskeskupnosti za premog in jeklo, Evropske gospodarske skupnostiin Komisije skupnosti, katerih delovanju je pripisati, da so seustvarjale razmere za vzpon ambicij doseči raven politične inte-gracije in s tem tudi politične skupnosti, čeprav je res, da velikdel pričakovanj ni bil dosežen. Ko novofunkcionalisti govorijo ovzponu omenjenih ambicij, se po eni strani sklicujejo na odloči-tve, ki so jih sprejemale prej omenjene institucije, v glavnem zuporabo kompromisov med različnimi stališči, po drugi stranipa na to, da so sprejete odločitve spodbujale različne dejavnike,politične in interesne skupine, da bi se slišal njihov glas in kar jese pomembnejše, da bi se pri oblikovanju stališč povezovale na“čez narodni” ravni.

Z vprašanjem, ki se nanaša na vzpon integracijskih prizade-vanj, kakor ga vidijo novofunkcionalisti, se povezuje tudi presojamesta, ki ga imajo oziroma so ga imele posamezne organizacij-ske funkcije in naloge v integracijskem procesu.

V odgovoru nanjo novofunkcionalisti skladno z izhodiščem,kakršnega vidijo v logiki delovanja “spill-over” procesa, poudarja-

172

jo, da so v prvi vrsti ekonomske naloge in ekonomske funkcijeprispevale k vzponu integracijskega procesa. Vendar je bistvo te-ga odgovora v – kot trdijo novofunkcionalisti – specifičnosti eko-nomskih nalog in funkcij. Čim bolj so kake naloge in funkcijespecifične, tem bolj pomemben je napredek v integracijskemprocesu, pa tudi napredek v procesu politične integracije.

Ni dvoma, da je teorija novofunkcionalizma v primerjavi s fe-derativno alternativo obvladovala razpravo o integraciji, teore-tičnih predpostavkah zanjo in rezultatih, ki jih je do zdaj dosegla.

Tako je bolj kot nekatere druge integracijske teorije – izjemaje verjetno “komunikacijski pristop” K. Deutscha (Transakcijskateorija) – posegla v prostor razmerja med teorijo in izkustvom,postavljala pomembna vprašanja, pojasnjevala faze in dele v inte-gracijskem procesu zahodnega dela celine, pa tudi napovedovalanjihove možnosti in izide. Vsekakor so njene predpostavke in te-oremi, s katerimi operira, spodbudile teoretiziranja o možnostihpreobrazbe mednarodnih odnosov po poti integracije in njeneformalne institucionalizacije, pa tudi odmeve v politiki.

Da obstajajo kritične točke v njenem teoretičnem opisu, ute-meljujemo:a) s klasičnim funkcionalizmom jo združuje podcenjevanje poli-

tičnega dejavnika in precenjevanje depolitizacije zaradi zanjoznačilnih značilnosti zahodnoevropskega družbenega in poli-tičnega prostora. Dokaziljiva je namreč trditev, da politika po-sega in je posegala v integracijski proces v ekonomiji vednotedaj, ko je prihajalo do zastojev, ki so jih povzročala uveljav-ljanja in kolizije delnih interesov bodisi vlad bodisi političnihdejavnikov in interesnih skupin, ki se pojavljajo v integracij-skem procesu.Ti posegi ne opravičujejo domneve novofunkcionalistov, daobstaja razlikovanje med “dramatičnopolitičnimi” in “gradual-noekonomskimi cilji” dejavnikov v integracijskem procesu (E.Haas 1979:63);

b) vprašljiva je novofunkcionalistična teza o prehajanju “spill-over” procesa iz ekonomske v politično sfero z integracijodelnih interesov političnih in interesnih dejavnikov v procesu,ki bi uresničevanje v dosežke integracije usmerjenih pričako-vanj prelilo v novo lojalnost oziroma točneje prenos “simbo-lov in lojalnost od do tedaj delujoče nacionalne države k na-

173

stajajoči novi “naddržavi”, kar je eden od ključnih elementovv Haasovi definiciji političnega povezovanja in politične sku-pnosti. To povezovanje mora zajeti delne interese družbenein interesne skupine, ki se pojavljajo v integracijskem procesu,z delnimi interesi – tako delo in kapital – po eni strani in inte-gracijo interesov teh skupin z interesi vlad. Za slednje je oči-tno, da je njihova danes še prevladujoča preokupacija name-njena ne samo razvoju ekonomije in blaginje, marveč tudi ališe celo klasičnim vidikom varnosti, nacionalne moči in veliči-ne. Če je v “tekočih” razmišljanjih o procesih integracije v za-hodni Evropi govor o “evropeizaciji” interesov, ki naj bi se poeni strani kazala v Evropskem parlamentu, po drugi strani pauveljavljanju pritiska političnih in interesnih skupin, ki se za-vzemajo za integracijo in za stopnje, ki jih je v razvoju dosegla,ne iz presoje “koristi ali pa škode”, kot jih prinaša, marveč izspoznanj o učinkih doseženega cilja, to je ustvaritve političneintegracije in politične skupnosti. Menimo pa, da je upraviče-no kritično stališče nekaterih kritikov novofunkcionalističneteorije, “saj je le-ta le posredno zainteresirana za organizacijoin posredovanje družbenih interesov”. Njen “spoznavni inte-res” je enostransko obrnjen k spremembi mednarodnih od-nosov. Raziskuje predvsem predpostavke in možnosti za pro-cese, ki bi omogočili postopen prehod od sedanjega “svetadržav” k državam s prevladujočo politično organizacijo” (B.Kohler-Koch 1992:83-119). Če naj bi taki preobrazbi medna-rodnih odnosov s pomočjo integracije prispeval pritisk zanjozainteresiranih družbenih skupin – zaradi dosedanjega razvojaintegracijskega procesa na območju zahodne Evrope in rezul-tatov, ki so bili doseženi na področju politične integracije –potem je v razpravo o novofunkcionalistični teoriji ter njenipojasnjevalni in napovedni moči treba vnesti popravek, nam-reč, “da pritisk ustvarja obliko in ne funkcijo”.

Teorija integracije K. DeutschaPrispevek K. Deutscha za teoretično osmislitev integracije hkratiz njegovo prakseološko usmerjenostjo se povezuje z njegovimkomunikacijskim pristopom, ki mu je, kot smo že ugotovili,

174

eden najpomembnejših zagovornikov. Izraziteje, kot bi veljalo zaže obravnavane teorije integracije, je njegov prispevek v prvi vrstimetodološki, kar je razvidno iz njegovih trdnih in jasnih napotil,ki so namenjena tako določanju pogojev, da do integracijskegaprocesa pride, kot tudi ciljev, ki jim integracija služi. Da je instru-mentarij kvantitativnega merjenja v Deutschovem pristopu izpo-stavljen, je razumljivo zaradi teže, ki mu ga pisec pripisuje v ko-munikacijskem pristopu.

V izhodišče Deutschevega pristopa do integracije je postav-ljen pojem politične skupnosti, tako kot smo ga povzeli na prej-šnjih straneh tega poglavja, ki se ne razlikuje od Haasove inter-pretacije te kategorije, to je, da mora v politični skupnosti obsta-jati splošno sprejeto soglasje o tem, kako razreševati konflikte,ne da bi se zatekali k uporabi sredstev prisiljevanja. Deutsch te-mu dodaja, da mora takšno politično skupnost obvladovati tak-šen občutek skupnosti, ki zagotavlja mirne spremembe (K. De-utsch 1956:5). Končno sodi v definicijo politične skupnosti K.Deutscha tudi potreba, da vsakodnevno politično življenje sprej-me nujnost operativnega uresničevanja nalog z uporabo načelavečine.

Haasovo stališče o možnostih nastanka politične skupnosti –ob poudarkih, ki jih daje rezultatom spill-over procesa – se razli-kuje od Deutschovega v tem, da pozitivni sklep tega razvoja vežena umestitev določene institucionalne strukture vanj, medtemko Deutsch takšne potrebe ne vidi. Njegova konstrukta t.i. var-nostnih skupnosti – amalgamirane in pluralistične – opredeljujepostopnost v uresničevanju eksplicitno definiranih predpostavk,ki jih obravnava posebej za amalgamirano in posebej za plurali-stično varnostno skupnost, od katerih je prva na višji, druga pana nižji stopnji integracije.

Ugotovili smo, da je Deutsch izrecen in trden v pristopu dofenomena integracije, kar je razvidno tako iz opredeljevanja ci-ljev, integracije in pogojev, da do integracijskega procesa pride,kot tudi iz predpostavk za ustvarjanje amalgamirane in pluralis-tične varnostne skupnosti. Ti dve značilnosti sta razvidni v upo-rabi kvantitativnih metod, ki je sicer ena od njegovih osnovnihpreokupacij.

K. Deutsch definira cilje integracije v štirih točkah, in sicer za-gotovitvi miru, uresničitvi večnamenskih zmožnosti političnih

175

entitet, ki vstopajo v proces integracije, prevzemu določenih po-sebnih nalog in pridobitvi nove identitet z zlitjem obstoječihstruktur v novo strukturo. Da se ti cilji uresničujejo, je, tako me-ni, možno preverjati. Ko gre za zagotovitev miru je ena od resnihmožnosti za preverjanje v tem, da v določeni politični entiteti nipriprav na vojno, kar pove stanje vojaškega establišmenta, voja-ški proračun oziroma delež, ki ga prebivalstvo kakšne države pri-soja vojaškim izdatkom, manevri itd. Tudi raziskovanje stališč eli-te in prebivalstva nasploh prispeva k presoji tega cilja. Da sku-pnost dosega večnamensko zmožnost uresničevanja blaginje – naproizvodnem, socialnem, prosvetnem, zdravstvenem in drugempodročju – je možen razvid v rasti bruto družbenega proizvoda,proizvoda po prebivalcu, v diverzifikaciji gospodarske in drugihstruktur, kar je vsaj deloma preverljivo v številkah. Če določenaskupnost uresničuje posebne naloge, povesta nastajanje in ob-stoj nekaterih razvijajočih se skupnih nalog, skupnih ustanov inskupnih virov za njihovo napajanje, mimo tega pa tudi prispevkiin deleži, ki jih je prebivalstvo voljno dati zanje. Končno je novaidentiteta skupnosti in njenih članov ugotovljiva v pojavu in upo-rabi novih skupnih simbolov.

Uporaba tako opredeljenih ciljev integracije vsekakor omogo-ča vsaj na splošni ravni preverjanje poteka integracijskega procesna območju zahodne Evrope, kar velja tudi za določitev “pogo-jev kot tudi predpostavk”, ki jih Deutsch namenja začetku oziro-ma “take-off-u” integracijskega procesa.

Tudi pogoje zanj navaja v štirih točkah, to je, da obstaja “vza-jemna pomembnost” entitet, ki naj bi vstopile v integracijski pro-ces, nadalje, da so vrednote med njimi do določene mere v so-zvočju, da ene kot druge pričakujejo koristi od integracije, da ob-staja vzajemna strukturna primernost med njimi in končno tudidoločena stopnja skupne identitete ali lojalnosti. Aplikacija teh-pogojev kot predpostavk na območju zahodne Evrope pove, daobseg različnih transakcij, kakršne potekajo med njimi, potrjuje“vzajemno pomembnost”, da so strukturne razlike med njimitakšne, da omogočajo združljivost njihovih interesov in da je pri-sotna tudi določena stopnja skupne identitete ali lojalnosti, ki paše ni dosegla tega, kar Deutsch razume z besedama “we feeling”.Natančnejša razgraditev teh pogojev pa je razvidna v seznamudvanajstih socialnih in ekonomskih “bistvenih pogojev”, ki mora-

176

jo obstajati znotraj enot, ki sodelujejo v integracijskem proces,kot tudi med njimi samimi, da bi mogla nastati in obstati združe-na varnostna skupnost.

Ti bistveni pogoji so:a) vzajemna složnost poglavitnih vrednot, ki jih je treba upošte-

vati v političnem obnašanju,b) distinktiven in privlačen način življenja,c) pričakovanja o močnejših in obetajočih ekonomskih vezeh in

“nagradah”, ki jih bodo prinesle,d) opazno povečanje političnih in administrativnih zmogljivosti v

vsaj nekaterih enotah, ki sodelujejo v integracijskem procesu,e) višja stopnja ekonomske rasti v vsaj nekaterih enotah, ki sode-

lujejo v integracijskem procesu (če jo primerjamo z enotami,ki v tem procesu ne sodelujejo),

f) obstoj vsaj nekaterih bistvenih nepretrganih tokov socialnegakomuniciranja čez meje območij, ki naj bi se povezovala in čezovire vsaj nekaterih od glavnih socialnih slojev znotraj njih,

g) širitev političnih elit znotraj vsaj nekaterih političnih enot in vnastajajoči širši skupnosti kot celoti,

h) relativno visoka stopnja geografske in socialne mobilnostioseb in to v vsaj nekaterih politično pomembnih slojih,

i) mnoštvo v vzajemnih komunikacijah in transakcijah,i) v skupnih komunikacijah in transakcijah obstaja množica to-

rišč dejavnosti,j) v komunkacijah in transakcijah med enotami, ki naj bi se inte-

grirale, se pojavljajo pomembne pridobitve,k) značilna je pomembna pogostnost menjav v vlogah skupin

(kot npr. biti v večini ali pa biti v manjšini), ko gre za političneenote in

l) upoštevanja vredna predvidljivost vzajemnega obnašanja (K.Deutsch et al. 1956:54-58).

Za omenjenega pisca so navedeni pogoji takšni, da omogoča-jo nastajanje združene varnostne skupnosti, kar je preverljivo prinastanku ZDA, kar je značilno, kadar integracijo razumemo kotproces. Zanj ni značilna rast, ki jo je možno členiti na posame-zne določene stopnje, kot se npr. žabji paglavec razvije v žabo,marveč je ta proces bolj podoben montaži, to je sestavljanju na-stajajočih delov. Primer ZDA je značilen tudi zato, ker dokazuje

177

pomembnost t.i. ključnega območja, jedra (core area), obstoje-čega iz manjšega števila političnih enot, ki so razvitejše in na-prednejše od drugih, ki naj bi se vključile v integracijski proces.

Deutschev pristop vsebuje pomembno lastnost, da ga je mo-goče uporabiti tako za retrospektivno analizo zgodovinskih situa-cij kot za predpisovanje možnosti, da do integracijskega procesapride. Še več, nekatere od gornjih pogojev za vstop vanj je mo-žno uporabiti tudi za analizo možnosti, da se znotraj združenihvarnostnih skupnosti pojavijo dezintegracijska gibanja. Deutschje napoved takšnih možnosti strnil v teh točkah:a) vzgib v proces dezintegracije ustvarjajo sleherni koraki, ki po-

menijo povečanje ekonomskih, vojaških ali pa političnih bre-men na skupnosti ali pa na katero od v njej sodelujočih enot,

b) hitro naraščanje v procesu socialne mobilizacije in političneparticipacije, ki je hitrejši od procesa asimilacije v skupno po-litično kulturo skupnosti,

c) hitro povečanje v regionalnem, ekonomskem, kulturnem, so-cialnem, lingvističnem ali pa etničnem razlikovanju, ki je mo-čnejše in hitrejše od integrativnega procesa, ki bi ga moglonadomestiti,

d) resen upad v političnih ali pa upravnih zmožnostih vlade kotpolitičnih elit, ki je take narave zaradi tekočih nalog in bre-men, ki so jim izpostavljene,

e) relativna zaprtost političnih elit, ki izrazito upočasnjujejovstop novih članov, spodbujajoč na ta način dvig sovražnihprotielit iz frustriranih potencialnih članov,

f) neuspeh vlad in elit, da bi pravočasno izvedle potrebne refor-me in prilagajanja, kot jih zahteva ali pričakuje prebivalstvo (kiso se morda izkazale v nekaterih območjih zunaj kake politi-čne entitete) ali pa neuspeh, da se pravočasno prilagodijo ne-izbežnemu upadu ali izgubi do takrat privilegirane ali prevla-dujoče manjšine).

Pluralistična varnostna skupnost je v Deutschejevem koncep-tu na nižji stopnji integracije, kar odkrivajo tudi pogoji za njennastanek.

Ti pogoji so:a) skladnost glavnih političnih vrednot enot, ki naj bi vstopile v

integracijski proces,

178

b) zmožnost vlad in politično pomembnih slojev sodelujočih dr-žav, da se odzivajo na sporočila, potrebe in akcije drugih dr-žav, in to hitro, ustrezno in ne da bi se zatekale k uporabi sile,

c) vzajemno oziroma obojestransko napovedovanje pomembnihvidikov političnega, ekonomskega in socialnega obnašanjadrugih držav (vendar so ti vidiki znatno manjši tedaj, ko gre zapluralistične varnostne skupnosti v primerjavi z amalgamirani-mi).

Uporabljajoč zgoraj obravnavana konstrukta, bi bilo mogočereči, da je amalgamirana varnostna skupnost izhodišče za politi-čno skupnost, naj bo ta urejena bodisi zvezno bodisi enovito. Podrugi strani pa moremo model pluralistične varnostne skupnostiuporabiti za določitev odnosa med suverenimi državami, za kate-re je mogoče pričakovati, da je uporaba sile oziroma zatekanje ksili med njimi izključena. To bi moglo veljati npr. za ameriško-ka-nadske odnose, odnose med skandinavskimi državami, pa tudiza odnose med Francijo in ZR Nemčijo kot dvema stebroma za-hodnoevropske integracijske strukture.

Integracija ima svoj začetek (take-off) in medtem ko je predto točko še teorija, se z njo začenja gibanje, ki je na prvi stopnjiomejeno na intelektualno vodstvo, se pravi sestavljeno iz intelek-tualcev in ki jo intelektualci tudi podpirajo, na drugi stopnji pase pojavljajo pomembni politiki in širše interesne skupine, da sena tretji stopnji to gibanje prelevi v množičnost (K. Deutsch1968:195-200).

ZAHODNOEVROPSKO ZDRUŽEVANJE

Procesi in institucijeTeze, s katerimi uvajamo poglavje z gonjim naslovom, so:a) ideja o združevanju Evrope ima globoke zgodovinske koreni-

ne, ki jih je mogoče najjasneje identificirati v koncepciji fede-ralizma. Ta je bila prisotna tudi na začetkih zahodnoevropske-ga združevanja v zgodnjih letih po koncu druge svetovne voj-ne. Procesi, ki so sledili, so bili navdahnjeni najprej s politični-mi motivi, ki so izhajali iz nastale dvopolne koncentracije mo-či in konstelacije t.i. hladne vojne, katere središčno prizoriščeje bila Evropa. Političnim motivom so se pridružili ekonomskimotivi, ki jih je sprejela večina zahodnoevropskih držav, da bipo poti ekonomske rehabilitacije in visoke stopnje ekonom-skega razvoja dosegla aktivizacijo politične moči;

b) ideja zahodnoevropskega združevanja, ki naj bi procesualnoprerasla v združevanje Evrope, naj bi bila prenesena v živo vstrukturi politične integracije s tem, da bi pot do nje vodilaskozi procese ekonomske integracije, institucionalizirane vSkupnem evropskem trgu. Izbor te poti je bil pogojen z ob-stojem in ohranjanjem sindroma nacionalne države in njenesuverenosti, to je, večina držav ni bila voljna, da bi v prid poli-tični integraciji opuščala zgodovinsko prisvojene prerogativenacionalnih jurisdikcij. Zato je bil v nekaterih ključnih obdo-bjih procesov zahodnoevropskega združevanja koncepcija fe-deralizma potisnjena v ozadje v prid funkcionalnemu oziroma

S e d m o p o g l a v j e

180

novofunkcionalnemu pristopu do integracije. Pojav in rast in-stitucij zahodnoevropskega združevanja je zatorej treba obrav-navati v luči teh pristopov, ne da bi hkrati izgubljali iz vida zve-zni pristop;

c) ko spremljamo evolucijo “evropskih” skupnosti od Evropskeskupnosti za premog in jeklo do Evropske ekonomske sku-pnosti in Evropske unije, smo kontinuirano soočeni z vzaje-mno “igro” med teorijo (teorijami) integracije in praktičnimikoraki do nje oziroma, natančneje, med teorijo (teorijami), kipredvidevajo, obravnavajo in potrjujejo procese integracijenpr. v besedilih E. Haasa, D. Mitranyja, Etzionija, Lindberga,Wallacea itd,. zasnovanih v federalni, funkcionalni ali pa no-vofunkcionalni opciji po eni strani in prakso združevanja podrugi strani. Njim se pridružuje v zadnjih letih pojavljajoča se“fuzijska teza” kot neke vrst amalgam med federalnim in no-vofunkcionalnim pristopom, ki ji namenjamo pozornost zara-di naslednjega;

d) v zadnjih letih osmega desetletja in prvih devetdesetih let sevlade in administracije vse bolj soodvisnih zahodnoevropskih“welfare” in “service oriented” držav srečujejo z intenzivnonaraščajočim obsegom in ravnijo odločanja. Da bi se prilago-dile tem potrebam, v funkciji upravljanja uporabljajo instru-mente, ki so tradicionalno poverjeni državam po eni, in in-strumente, ki jih uporabljajo znotraj in preko institucij evrops-kih skupnosti po drugi strani. Da bi lažje razumeli, za kaj gre,uporabljamo stališča, kakršna je izrazil npr. S. Hoffman, ki jezapisal, “da je režim Evropskih skupnosti okrepil sposobnostnacionalne države, da deluje tako doma kot zunaj” ali pa Bes-son, “da je omejevanje državne suverenosti v prid katerega ko-li evropskega regionalizma zgodovinske države napravilo mo-dernejše in učinkovitejše, skratka okrepil njihove funkcije” inkončno A. Spinelli, “da sile integracijskega procesa dajejo dr-žavam možnost preživetja”. V tem smislu je smotrno obravna-vati paralelizem med dejavnostmi držav na nacionalni ravni inaktivnostjo skupnosti.

Da ima ideja evropskega združevanja globoke korenine, doka-zujejo besedila P. Duboisa, E. Cruceja, Sullyja, W. Penna, Abbejade Saint Pierra, Saint Simona in drugih, ki jih označujemo za

181

“zgodnje federaliste”, medtem ko za avtentične zagovornike fe-deralistične ideje kot dejavnik združevanja celine veljata P. J. Pro-udhon in I. Kant. Pojav razmišljanja o združeni Evropi in recep-tov njenega integriranja pa je slej ko prej povezan s krizami, ki sopretresale Evropo, kajti – tako so videli stvari – le v združeni Ev-ropi, razbremenjeni pritiska suverenosti nacionalnih držav, so vi-deli možnost preživetja, miru in varnosti. Isti razlog je tudi botro-val renesansi te ideje v času med obema vojnama, medtem ko jesvoj vrh doživela s koncem druge svetovne vojne z nastalo med-blokovsko konfrontacijo in hladno vojno kot njeno sestavino.Kar je novega v izražanju te ideje v tem obdobju, pa je njenatranspozicija v politični program, za katerega so se opredelile vo-dilne politične sile v Zahodni Evropi, hkrati pa je ta ideja postalatudi merilo za politično akcijo. Kljub težavam, ki so se pojavljale– vprašanje suverenosti in njenega ohranjevanja je bilo najpogo-steje v ospredju – je ta ideja dobila svoj zagon in moč hkrati z za-ostrovanjem odnosov med vzhodno in zahodno Evropo in vpra-šanjem, kakšno mesto naj v tej zvezi dobi zahodna Evropa.

Obdobje od 1946. l. do 1949. l. največkrat ocenjujejo kot časdozorevanja in oblikovanja ideje o evropskem združevanju ternjenega prevajanja v politično akcijo. Kot neke vrste “manife-stni” start zanjo je znameniti Churchillov govor 1946. leta v Züri-chu, ko je pozval k združevanju Evrope, kajti v tem je videl edinomožno zdravilo za njene bolezni. Od tod naprej je vodila pot kinstitucionalizaciji ideje, ki pa jo je treba razumeti ne samo v nje-nih od hladne vojne neodvisnih vidikih, marveč je institucionali-zacijo povezovanja in združevanja političnih subjektov v tem deluEvrope razumeti kot sestavni del hladnovojne povezave.

Vanjo torej sodijo ne samo institucije, ki so bile namenjenekrepitvi političnih in drugih, tudi ideoloških vezi med zahodno-evropskimi državami, marveč tudi ugledne politično-varnostnestrukture kot to velja za NATO, ki je v razmeroma kratkem časuinstitucionalno povezal varnost in varnostno politiko vseh za-hodnoevropskih držav pod jedrskim dežnikom ZDA.

Tako je v procesih, ki so potekali v tem obdobju marca 1947.leta, nastala obrambna zveza med Francijo in Veliko Britanijo, kista jo sklenili s pogodbo v Dunkerqueju. Bila je sicer sklenjena zaprimer vojaške in politične obnove poražene Nemčije, vendar paje vsebovala tudi določila, namenjena krepitvi ekonomskega in

182

drugega povezovanja med državama. Istega leta je bil razglašenMarshallov načrt obnove Evrope (European Recovery Program),v katerega so vstopile vse pomembnejše zahodnoevropske drža-ve. Prav tako je bil gospodarskemu sodelovanju in povezovanjunamenjen tudi istega leta ustanovljen Komite za evropsko eko-nomsko sodelovanje, s čimer je bila ustvarjena razmeroma solid-na podlaga poznejšim procesom.

V kronologiji zahodnoevropskega združevanja ima pomem-bno mesto Haaški kongres 1948, ki je sprejel znamenito “Posla-nico Evropejcem”. Ta je zanimiva zaradi tega, ker se je vprašanjepovezovanj evropskih držav pojavilo v dveh formulah, in sicer, alinaj bi bila Evropa združena v “Uniji” ali pa “Federaciji”. Povedatije treba, da je bila tako postavljena dilema v končni deklaracijiizražena štirikrat, ne da bi se udeleženci kongresa odločili bodisiza eno bodisi za drugo.

Leta 1949 je bila ustanovljena Severnoatlantska pogodbenazveza (North Atlantic Treaty Organisation).

Leto poprej, to je 1948. leta, ki je bilo kritično zavoljo zao-strovanj odnosov med vzhodom in zahodom Evrope (ustanovi-tev vzhodnoevropskega Sveta za ekonomski sodelovanje in obla-sti v ČSR, ki jo je prevzela Komunistična partija) so zahodnoev-ropske države s pogodbo v Bruslju ustanovile vojaško zvezo Veli-ke Britanije, Francije in držav t.i. Beneluksa, ki je znana pod ime-nom “Zahodnoevropska Unija” (Western European Union).

V maju 1949 je bil podpisan Statut Sveta Evrope (Council ofEurope), ki je prevideval ustanovitev posvetovalne skupščine inkomiteja ministrov. Posvetovalna skuščina je bila sestavljena izpredstavnikov parlamentov držav članic Sveta Evrope in ta naj biv funkciji “evropskega parlamenta” sprejemala priporočila Komi-teja ministrov, medtem ko bi Komite ministrov dajal priporočilavladam članic.

Zanimivo je, da so se udeleženci prve skupščine Sveta Evropespraševali, v kakšno smer naj bi to telo ubralo svojo dejavnost, kUniji ali pa k Federaciji. Vendar se tudi to pot niso mogli spora-zumeti, marveč so sprejeli slovito formulo, naj bi bila organizaci-ja namenjena združevanju Evrope “political authority with limi-ted functions but real powers” (politična oblast z omejenimifunkcijami, vendar pa z dejansko močjo), s čimer so bili zadovolj-ni tako zagovorniki federalističnega kot tudi kooperativnega po-

183

vezovanja sodelujočih držav. Tako je bil sprejet ključni konceptkasnejše integracijske politike, ki je usmerjal procese povezova-nja gospodarstev zahodnoevropskih držav s prijemi “politične”in “tržne integracije”, “negativne” in “pozitivne” integracije, regu-lacije in deregulacije itd. Prav tako velja tudi za koncipiranje idejeo odpravi carinske unije in vzpostavitvi skupnega trga.

V 1950. letu je bila ustanovljena Evropska plačilna unija (Eu-ropean Payment Union) in to v okviru OEEC (Organisation ofEuropean Economic Cooperation, organizacija za evropsko eko-nomsko sodelovanje) z namenom pripomoči k razvijanju trgo-vinskih in finančnih transakcij med zahodnoevropskimi država-mi. Istega leta je bil objavljen tudi Schumanov načrt francoskegazunanjega ministra, ki je vseboval idejo združevanja celotne fran-coske in nemške proizvodnje premoga in jekla. To funkcijo najbi prevzela t.i. Visoka oblast, opremljena z izvršilnimi ugodno-stmi, utemeljenimi na odstopu suverenosti obeh sodelujočih dr-žav na omenjenem področju gospodarstev. Aprila 1951 so seobema pridružile še Italija in države Beneluksa. Tako je bila usta-novljena prva nadnacionalna organizacija Evropska skupnost zapremog in jeklo (European Coal and Steel Community).

Nastanek te organizacije je bil prvi pomembnejši korak v akti-vizaciji prej omenjenih konceptov, omogočen pa je bil tako iz po-treb obstoječe politične razporeditve na evropskem prostoru kottudi iz čistih ekonomskih računov. Lahko bi rekli, da je bil njenpojav utelešenje teze o “pomešanju ekonomije in politike” (Eco-nomic and politics became intermingled”, E. Haas ) in uvoda vsektorsko integracijo, kakršna se je pojavila kasneje. Kot so izjavi-li predstavniki šestih v ECSC povezanih držav, ki so podpisali po-godbo o njeni ustanovitvi, bodo temu koraku sledili tudi drugi.Pobudniki te organizacije, posebej še J. Monnet, niso dopustilinobenega dvoma o tem, da bo funkcija te strukture najprej od-praviti Ruhrski statut, to je, da se celotne zahodnonemške zmo-žnosti težke industrije vključijo v sistem skupne politike in nad-zora ter se iz izhodišč, postavljenih s to organizacijo, vzpostavimost za povezovanje zahodnoevropskih držav v obliki, kakršnoje razglasila ECSC.

Da posvečamo ustanovitvi Evropske skupnosti za premog injeklo tolikšno pozornost, obstaja več razlogov. Prvi je ta, da usta-novitve te organizacije ni razumeti v smislu neposrednega pristo-

184

pa k integraciji, če je ta postavljena kot cilj, marveč da je v njej vi-deti vsaj “kompleks postavitve faznih ciljev, tendenc in procesov,ki naj privedejo do stičišča različnih konvergentnih in divergen-tnih interesov”. Drugi razlog je v tem, da obstaja v ozadju nastan-ka in funkcioniranja te organizacije dvojnost. Prvo pooseblja pre-pričanje J. Monneta, da ustanovitev prve nadnacionalne struktu-re vsebuje logiko povezovanja ekonomskih dejavnikov, ki jih jetreba razmejiti od vplivanj, ki niso v sozvočju z njimi, in drugo, kije v nastanku Visoke oblasti novonastale organizacije že videlozametke politične avtoritete, ki bo pripeljala do razvoja v smerfederalizacije. S stališča teorije integracije pa je pojav naddržavnestrukture zanimiv zaradi tega, ker so teorije napovedovale nasta-nek novih razporeditev na območju integracijskih gibanj na-sploh, kajti – tako se je glasil tok njihovih razmišljanj – s takšnostrukturo se pojavijo tudi posebni nosilci interesov, organi in bi-rokracija, ki vidijo možnosti njihove predstavitve v izpolnjevanjunalog tako, da se krepijo institucije in se krepi normativni red.Dinamika, ki je bila spodbujena z nastankom novih političnih in-stanc in dejavnikov, naj bi ustvarjala razmere za nove integracij-ske prijeme, nove normativne in institucionalne sporazume.

Na primeru Evropske skupnosti za premog in jeklo pa razvi-dna tudi nova metoda, ki so jo uporabili v procesih integracije.Gre za vertikalno ekonomsko integracijo, ki je kot taka nastalakljub nasprotovanju Velike Britanije, da bi se pridružila pogaja-njem o njeni ustanovitvi.

Približno v tem obdobju pa je nastajalo tudi razlikovanje med“malo” Evropo šesterice in projektom “večje” Evrope. Ko jeSchuman predložil načrt o ustanovitvi te skupnosti, so se pojavilerazprave o tem, ali naj ta zajame več ali manj držav otiroma, če jeza projekt združevanja Evrope primernejša ena ali pa druga vari-anta. Oblikovali sta se dve skupini. Medtem ko je ena zagovarjalastališče, naj bi bila šesterica neke vrste “jedro” (core area) združe-vanja – v integracijskih teorijah se sindrom “core area” pogostopojavlja, – ki bi bila v funkciji lokomotive razvoja, pa je druga me-nila, da Skupnost ne bi smela preprečevati vstopa drugih držav,čemur naj bi ustrezali tudi nekateri projekti Sveta Evrope. V temsmislu so se nmreč glasila priporočila te institucije avgusta 1950.

Ugotovili smo, da je k nastanku prve integracijske skupnostina območju zahodne Evrope pripomogla politika. Na to ugoto-

185

vitev navezujemo drugo, prav tako pomembno, namreč, da je odsamih začetkov zahodnoevropskega združevanja prisotnost večpomenov tega procesa, torej ne samo novemu obdobju prilago-jeno federalistično usmeritev. Da je bila temeljna intenca združe-vanja politična in da se je ta intenca povezovala s konstelacijo,kakršno je ustvarila blokovska konfrontacija na tleh Evrope, padokazuje podpis pogodbe o Evropski obrambni skupnosti maja1952. leta. Bilo je predvideno, da bo ta struktura grajena na istinačin kot Skupnost za premog in jeklo, vključno z nadnacional-no oblastjo in “evropsko” armado. Osnovna ideja je namreč bilaomogočiti ponovno oborožitev Nemčije, vendar v okviru te sku-pnosti, kar bi pomenilo tudi odreči se vlogi francoske armade vtej strukturi. Prav zavoljo take namere narodna skupščina Franci-je pogodbe ni ratificirala, s čimer je projekt padel v vodo.

O primatu politike v procesu združevanja zahodne Evrope papriča tudi osnutek pogodbe o ustanovitvi Evropske političneskupnosti (European Political Community) 1953. leta, ki ga je si-cer sprejela ad hoc sklicana skupščina predstavnikov šesterice,vendar je tudi ta skupnost doživela usode prej omenjene.

Projekta nastanka tako Evropske obrambne skupnosti kot tu-di Evropske politične skupnosti naj bi – taka je bila zamisel pod-pisnikov pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premogin jeklo – bili stopnici pri nastajanju Evropske skupnosti. Vendarpa zanjo v tem obdobju niso predvidevali ne uporabe federalnene konfederalne formule, čeprav je bila zamišljena kot naddržav-na struktura. Vendar pa so v deklaraciji, ki je bila sprejeta ob na-stanku Evropske skupnosti za premog in jeklo, navedli že vrstonalog, ki naj bi jih sprejela, namreč graditev skupnega trga, svo-bodnega pretoka ljudi, dobrin, kapitala in dela, usklajevanja mo-netarne, kreditne in finančne politike itd., skratka vseh bistvenihvsebin negativne integracije.

Vendar pa neuspeh z obema projektoma ni zavrl integracij-skih prizadevanj. Ta so se usmerila na področje ekonomije. Takoso sklepi ministrskega sestanka šesterice v Messini junija 1955.leta in z njimi povezana uvodna obrazložitev belgijskega državni-ka H. Spaaka dali spodbudo za uresničitev projekta o zduževa-nju ekonomij šesterice, ki je dobil pečat z Rimsko pogodbo,podpisano marca 1956, s katero je bila ustvarjena Evropska gos-podarska skupnost (European Economic Community – EEC)

186

kot pomembnega člena v postopni graditvi skupnega evropskegatrga, v katerem naj bi se uveljavile “štiri svobode”, to je prostegapretoka ljudi, kapitala, dobrin in storitev. V istem času pa je bilaustanovljena tudi Evropska skupnost za jedrsko energijo (Euro-pean Atomic Community Euratom) z nalogo povezovati in zdru-ževati politiko šesterice v proizvodnji in uporabi jedrske energije.

Tako je nastalo troje skupnosti, Evropska skupnost za pre-mog in jeklo. Evropska gospodarska skupnosti in Evropska jedr-ska skupnost, za katere so do 1978. leta uporabljali izraz “ev-ropske skupnosti”, od tedaj naprej pa “Evropska skupnost”.

V ustanovitvenem aktu Evropske skupnosti, to je v Rimski po-godbi – ta je bila ratificirana 1.1.1958. – so bile navedene te nalo-ge njenega delovanja:� odprava carin in drugih ovir pri pretoku blaga med državami-

članicami,� ustvaritev skupne carinske in trgovinske politike nasproti tre-

tjim državam,� odprava ovir med državami-članicami pri pretoku ljudi, stori-

tev in kapitala,� ustvaritev enotne kmetijske politike,� ustvaritev enotne prometne politike,� ustvaritev mehanizma svobodne konkurence znotraj skupno-

sti,� uskladitev gospodarske politike držav-članic,� uskladitev lokalnih zakonov, da bi zagotovili nemoteno delo-

vanje skupnosti,� ustvaritev Evropskega socialnega sklada,� ustanovitev Evropske investicijske banke.

Z enotnim evropskim aktom (Single European Act) 1987. letasta bila gornjim določilom pridružena še dva, in sicer,� določilo o regionalni pomoči, raziskovanju in razvoju ter oko-

lju in� določilo o sodelovanju v zunanji politiki.

Sukcesivno so bili od 1957. leta ustanovljeni organi in institu-cije zahodnoevropskega združevanja:

Evropska komisija oziroma Komisija evropskih skupnosti koteden od štirih glavnih organov teh skupnosti. S kasnejšo združit-

187

vijo zgoraj navedenih treh skupnosti 1967 v t.i. Evropsko skup-nosti, je postala njen izvršni organ z nalogami uresničevanjaodločitev, ki jih sprejmeta ministrski svet Evropskih skupnostioziroma Evropske skupnosti in pa Evropski parlament. Poleg mi-nistrskega sveta in evropskega parlamenta se šteje v strukturo Ev-ropskih skupnosti oziroma kasnejše Evropske skupnosti še Ev-ropsko sodišče. Vrh do zdaj potekajoče institucionalizacije ev-ropskega integracijskega procesa je bil osežen 1991. leta s po-godbo v Maastrichtu, ko je nastala t.i. Evropska unija, katere naj-višji organ je Evropski svet, sestavljen iz šefov držav oziroma vladnjenih članic, ki so 1995 bile Belgija, Danska, Grčija, Španija,Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska,Velika Britanija, ZR Nemčija, Avstrija, Švedska in Finska.

Na tej točki razprave se znova in nekoliko podrobneje vrača-mo na vprašanje razmerja med ekonomiko in politiko v procesihzahodnoevropskega združevanja.

Nastanek Evropske skupnosti za premog in jeklo in nato Ev-ropske gospodarske skupnosti dokazuje, da se je pozornost še-sterice, potem ko so spodleteli poskusi z Evropsko obrambno inEvropsko politično skupnostjo ustvariti jedro prihodnje Evrop-ske unije kot federalne strukture, usmerila v gospodarstvo. Prev-ladalo je torej stališče tistih, ki so menili, da je treba odstranitiovire gospodarskemu razvoju, če bi še obstajala razcepljenost tr-gov v zahodni Evropi. Vendar pa to ne pomeni, da je ideja o poli-tični integraciji zamrla. Obstajala so mnenja, da je proces zaho-dnoevropskega združevanja večplasten in da je vanj šteti takoekonomske kot politične premike. Čeprav je Evropsko gospo-darsko skupnost šteti kot predvsem ekonomsko ustanovo z ugo-dnostmi na ekonomskem področju, so menili, da vsebuje tudipolitični naboj, ki bi kot tak skupaj z rezultati, doseženimi naekonomskem področju, omogočil zaželeno sintezo v formuli po-litične integracije.

Ko gre za programe v procesu ekonomske integracije – od-pravljanjem trgovinskih ovir znotraj določene skupnosti, harmo-nizacijo državnih politik na področju strukture cen in uporabe vi-rov, harmonizacijo teh politik na denarnem in davčnem podro-čju ter svobodo dela in kapitala, je treba vedeti, da so bili motiviza ekonomsko integracijo v zahodni Evropi politični, da so bilenjene posledice politične in da je bila pogostoma potrebna inter-

188

vencija politike za prehod iz enega stanja v drugega. S tem hoče-mo poudariti to, kar je ugotovil P. Reuter za Evropsko skupnostiza premog in jeklo, da je le-ta politična glede na cilj, ki ga ima,kot tudi glede na predmet, ki mu je posvečena. Nadalje, da se nipotrdilo stališče funkcionalistov, da moderna ekonomija, razvojkomunikacij in množitev ekonomskih, ekoloških in družbenihproblemov na globalni in regionalni ravni ustvarjajo neustavljivpritisk v smeri nujnosti integracije. S konkretnimi primeri lahkougotovimo posege politike v zastajajoče procese integracije, npr.pobuda De Gaulla in italijanskega predsednika Gronchija junija1959. leta za novo skupno akcijo v prid razvoju političnega sode-lovanja znotraj evropske šesterice; pobuda De Gaulla na sestan-ku z Adenauerjem julija 1960. leta za poživitev političnega sode-lovanja, ki mu sledi prvi vrh šesterice itd.; vse to priča o nastaja-nju zavesti, da bi bilo treba iti “preko nacionalne države” (be-yond the national state, E. Haas) in doseči postopno ustvarjanjepolitične federacije z razvojem skupnih ustanov.

Prisotnost politike in izraze politične volje je moč navsezadnjeugotoviti tudi v sicer ekonomsko navdahnjenem Spaakovem po-ročilu – ta je bil resda namenjen Evropski skupnosti za premogin jeklo, vendar pa prav tako pomemben za Evropsko gospodar-sko skupnost – v katerem je belgijski državnik opozoril na stabil-no in trajno nujnost nove ekonomske situacije. S tem je bila im-plicitno zavrnjena teza funkcionalistov, da že sam pritisk t.i.funkcionalnih potreb in tehnoloških inovacij zadošča za vzgonek integraciji, saj je bilo že v zgodnjem obdobju razvoja EGS razvi-dno, da je za spodbujanje integracijskih procesov potreben tudipritisk političnih sil, vlad, strank, interesnih skupin, mednaro-dnih agencij itd. Prav nastajanje in razširitev centralnih ustanovin njihovega odločanja – čeprav zgolj na področju ekonomskihproblemov in nalog – sta odprli in razširili prostor za procese po-litične integracije, hkrati ko sta – iz razumljivih razlogov – spod-budili tudi nasprotovanja takšni usmeritvi. V optiki prepričanihzagovornikov evropskega združevanja naj bi bili torej nastajajočipolitični organi namenjeni po eni strani preseganju tehničnihvprašanj in usklajevanju različnih potreb in interesov članic EGSpo poti prilagajanja, po drugi strani pa že anticipaciji preraščanjateh organov v njihovo nadnacionalno funkcijo – z odločanjem napodlagi večine glasov. Tako naj bi postopoma prišlo do razširitve

189

njihove jurisdikcije s čisto ekonomskih problemov na vprašanjezunanje politike in obrambe, kot pomembnih področij za razu-mevanje t.i. pozitivne integracije.

V retrospektivi štiridesetih let od Rimske pogodbe do Maa-strichta in preko je proces zahodnoevropskega združevanja naobmočju gospodarstva potekal tako v vzponih kot tudi v padcih,če kot merilo zanj uporabimo cilj, kakršen je bil postavljen nanjegovem začetku. To merilo moremo uporabiti tudi ko gre zadoločitev posameznih, med seboj razločljivih obdobij, ki se pri-kazujejo v naslednji, nekoliko poenostavljeni podobi:a) projekt vzpostavitve Evropske gospodarske skupnosti s sku-

pnim trgom kot njenim jedrom, nastalim po ukinitvi carin-skih pregraj, se je korakoma uresničeval po poti koordinacijein harmonizacije gospodarske, finančne in socialne politikedržav-članic, čemur je stregla vzpostavitev institucij, kakršneje narekovala praksa to pa z uporabo formule “oblika sledifunkciji” (form follows function). Proces je tekel v smer nega-tivne integracije, kajti države so slej kot prej težile za tem, dasi ohranjajo vzvode splošne gospodarske politike, tako da jeostajalo malo prostora za intervencionistično politiko oziro-ma natančneje, pravila in merila zanjo so ostajala nedorečena.Zato pa so bila pravila tržnogospodarske politike relativno us-pešno opredeljena in operacionalizirana.Vsa preje omenjena področja v procesu integracije so bilabolj ali manj obremenjena z različnimi interesi tako ekonom-skih kot političnih dejavnikov ter usmeritev, ki jih je bilo trebarazreševati ob pomoči že obstoječih ali pa n novo vpeljanihpravil in postopkov. Pri tem je treba poudariti, da je dinamikatega procesa spodbujena z dejavnostjo novih institucij ustvar-jala tudi nove politične subjekte, nadnacionalno birokracijoin skupine pritiska, delujoče onkraj obstoječih državnih meja,ki so težili za tem, da bi vplivali na odločanja, ki so bila do ta-krat v pristojnosti državnih vlad;

b) krize, ki so se občasno pojavljale – 1963., 1967. ali pa 1969. le-ta – so imele bodisi politični bodisi ekonomski predznak. Ta-ko je De Gaulle iz specifičnih političnih vzrokov zavračalvstop Velike Britanije v šesterico oziroma zavračal sprejetjeodločanja po večinskem načelu. Po drugi strani pa je spopaderazličnih interesov pripisati vprašanju, kako razrešiti problem

190

neskladja med “krepkimi” in “šibkimi” področji razvijajočegase skupnega trga, neravnotežij, ki jih je ustvarjala dinamikaprocesa na področju stroškov in cen, zaposlenosti itd., kar jeizhajalo iz različnih strukturnih značilnosti posameznih držav-članic. Nasprotja so včasih ustvarjala bojazen, da se bo pro-jekt skupnega trga slej ko prej sesul;

c) kot točko, ki je sicer ni mogče razumeti kot prelomno, ki paje vnesla vsaj jasnejši vpogled v stanje, v kakršnem je bil pro-ces integracije, omenjamo Wernerjevo poročilo v oktobru1970. leta (Schneider 1977:166). Ključna teza v tem poročiluje bila, da bo šele “Evropska monetarna unija omogočilaustvariti področje, znotraj katerega bo obstajal svoboden pre-tok blaga in storitev, oseb in kapitala, in to brez izmaličenegakonkurenčnega boja kot tudi brez posledic v strukturnih in re-gionalnih nesorazmerjih”. Predlogi, ki jih je vsebovalo poroči-lo, so bili – tako jih je predlagatelj razumel – minimum tega,kar bi bilo treba storiti. Toda kar je za to razpravo še posebejpomembno, je dejstvo, da bi predložena denarna unija mora-la biti “ferment za politično unijo” in kot taka “ireverzibilna”.Vendar te unije v sedemdesetih letih še niso ustvarili. Vzrokeza to je pripisati predvsem spremembam, do katerih je prišlo vmednarodnem okolju. Medtem ko so očetje pogodbe o sku-pnem trgu izhajali iz predpostavke o stabilnem in delujočemsvetovnem denarnem redu, so se s zlomom Brettonwoodsove-ga sistema spremenili temeljni okvirni pogoji, povečane cenenafte so v zgodnjih sedemdesetih letih spremenile položaj ta-ko v svetovnih okvirih kot znotraj skupnega trga. Če ti niso bi-stveno vplivali na procese negativne integracije, pa jih je čutitipredvsem, ko je šlo za vprašanje prehodov k politični integra-ciji. Realizacija “štirih svobod” in ustvaritev potrebnih pogojevza “nepopačeno konkurenco” sta zasenčili – in to predvsem vjavnosti držav-člnic – političnostrateške vidike, ki so bili obuje-ni šele v osemdesetih letih. Da pa za to obdobje uporabljenaoznačitev stanja v besedi “evroskleroza” ni bila povsem upravi-čena, pa bi bilo mogoče utemeljiti z dejstvom, da sta konceptzahodnoevropskega združevanja in njegova institucionalizacijaše vedno imela privlačno moč, kajti vanj so se postopomavključevale nove države, in sicer Velika Britanija, Irska in Dan-ska 1973., Grčija 1981. in Portugalska ter Španija 1986. leta;

191

d) uvedba Evropskega sveta, sestavljenega iz najvišjih predstavni-kov držav-članic, nadalje neposrednih volitev v evropski parla-ment, kar naj bi dalo celotnemu sistemu “evropske skupno-sti” primerno legitimnost in težo, sta bila dva prijema, s kate-rima se je poskušalo preseči nezadovoljivo stanje na območjugospodarske politike, čemur se je pridružila tudi ustanovitevevropskega denarnega sistema kot nadomestne rešitve za ev-ropsko denarno skupnost. Pozitivni premik je bil razviden vsklepu Evropskega sveta, ki je marca 1985. leta sklenil, da bo1992. leta uveden “enoten” (single) evropski trg. Komisija ev-ropske skupnosti kot njen izvršni organ je nato 1988. letaobjavila t.i. belo knjigo, in je v njej obdelanih 300 področijekonomske in druge dejavnosti, na katerih naj bi na podlagipredlogov te komisije stekla akcija. Od takrat so se množilanavodila tega organa, ki jih je svet ministrov v glavnem tudisprejel.

Ko je bila najavljena graditev skupnega trga – pobudnik je bilJ. Delors, ki ga upravičeno štejejo za ideološkega naslednika J.Moneta – je bilo v njej čutiti tako zamisel, kako preseči t.i. evro-sklerozo, kot tudi vnovičen “vdor” kompleksnega in premišljene-ga načrta revitalizacije projekta političnega združevanja. Predlogio realizaciji deregulacije, reformi kmetijske politike in pa t.i.strukturnega sklada, pobude za raziskovalno in tehnološko poli-tiko, preseganje nesorazmerij, nadalje o pravicah, ki naj bi biledane evropskemu parlamentu, hkrati z nakazovanjem možnostirazrešitve kočljivega vprašanja večinskega glasovanja v svetu mini-strov, so utirali pot k točki preloma, to je sprejetju t.i. kohezivnihodločitev. V njih so namreč elementi, sicer nepopolni, vendar izobmočja političnega povezovanja. Februarja 1987 je bil podpi-san t.i. Enotni evropski akt (Single European Act), katerega glav-na značilnost, hkrati pa tudi bistveni del reforme Evropske sku-pnosti, je bila ustanovitev območja “brez notranjih meja, na kate-rem bo zagotovljeno prosto gibanje blaga, ljudi, storitev in kapi-tala” kot tudi uvedba načela glasovanja s kvalificirano večino vsvetu ministrov, čeprav le v vprašanjih, ki zadevajo notranji trg.

Če to časovno točko opredeljujemo kot “prelomno”, je razlogtega v stališču, ki je teoretično podprto, namreč da gre za zamet-ke “idealnega tipa naddržavne organizacije”, ker so “odločitve

192

take organizacije oziroma njihovega pristojnega telesa za vse dr-žave-članice obvezne in da pri sprejemanju odločitev centralniorgani niso v celoti odvisni od politične volje držav-članic” (A.Schermers 1972:20,22).

V razpravi o teoriji (teorijah) integracije smo obširneje obrav-navali pomen osrednjih institucij in pri tem opozorili na stališčeE. Haasa, da ekonomska integracija sama po sebi ne zadošča, čeje ne spremlja rast centralnih institucij, ki omogočajo prehod vpolitično integracijo. Da bi to tezo konkretizirali v kontekstu tefaze v razvoju zahodnoevropskega združevanja in opozorili nanjeno prisotnost tudi v zgodnjih začetkih tega procesa, navajamobesede H. Spaaka, ki jih je izrazil v prej navedenem poročilu.

“V sistemu nacionalnih ekonomij pritiskajo proizvajalci navlade, da bi zaščitile njihove trge in ohranjale njihove dobičke, sčimer pa se breme višjih stroškov prevali na potrošnike. Medtempa skupni trg daje proizvajalcem večje možnosti za širitev, takoda se konstantno trudijo izboljševati lastne zmogljivosti in zniže-vati stroške, s čimer spodbudijo boljši menedžment, posodablja-nje kapitalskih dobrin, racionalnejšo proizvodnjo, kar vse gre vprid potrošnikom. Vsekakor pa je pomembno, da dobi skupnitrg trajnejšo naravo, da se ne ustavlja na eliminaciji trgovinskihovir in diskriminaciji ukrepov, z drugimi besedami torej, da po-stane skupni trg stabilna in stalna institucija. Proizvajalci morajobiti prepričani, da bodo njihova prizadevanja prilagoditi se sku-pnemu trgu upravičena s trajnejšo naravo nove ekonomske situa-cije. V bistvu je temeljna napaka t.i. funkcionalnega pristopa, dane daje nikakršne zagotovitve o tem, da bo skupni trg trajal, kajtiobstajajo možnosti, da bi bile sprejete obveznosti odpravljene,ker ni institucij, ki bi bile opremljene s “suverenimi” pravicami.

Vprašanje osrednjih institucij, ki bi bile opremljene s “suvere-nimi” pravicami, njihove rasti in pristojnosti, ki so jih prevzema-le, je bilo v Evropski skupnosti na točki njenega novega zakonaodprto za razpravo, kajti po eni strani je obstajalo stališče VelikeBritanije z M. Thatcherjevo, da zadostujejo že obstoječe institu-cije, medtem ko je na drugi strani J. Delors menil, da morajoosrednje institucije prevzeti nadzor nad skupno ekonomijo, po-gojno pa tudi nad skupno obrambo in vodenjem zunanje politi-ke. Njihovo moč in utrjevanje njihove legitimitete pa naj bi do-polnjevala splošna volilna pravica za volitve v evropski parla-

193

ment. Takšen pristop francoskega državnika so po pravici ozna-čevali kot “ultimativen in utemeljen na konstrukciji federalne dr-žave” (S: Hoffman 1992:41), kajti že sredi 1988 je izjavil, da bomorala skupnost najkasneje s finalizacijo skupnega trga, torej od1993. leta naprej, potrebovati začetek evropske vlade, ki bo v de-vetdesetih letih prevzela 90% ekonomske zakonodaje, lahko patudi davčne, socialne in družbene zadeve, kar bi praktično po-menilo prehod k federalni strukturi.

V bistvu je to pomenilo presekati stanje nedoločenosti medfunkcionalnim in federalističnim pristopom v prid slednjemu.

Sredi 1988. leta je Evropski svet dal pobudo z nastanek pose-bne skupine strokovnjakov, ki naj bi pod vodstvom predsednikaKomisije, to je J. Delorsa, izdelala stopenjski načrt graditve ev-ropske denarne unije. Ta je bil aprila 1989 predložen, tako da jeEvropski svet v juniju istega leta določil izhodišča za ustvaritevevropske monetarne unije, ki naj bi potekala v fazah z začetkomod 1. julija 1990.

S tem je bila utrjena pot k Maastrichtu. Zanjo je bilo bistvene-ga pomena, da so bili odstranjeni dvomi o vzpostavitvi evropskedenarne unije kot neobhodnega pogoja za funkcioniranje ev-ropske ekonomske unije, prav tako pa je znova odprla tudi vpra-šanje politične unije, ki je bilo tako kategorično postavljeno v žeomenjenem Wernerjevem poročilu.

Na začetku decembra 1991 so se v Maastrichtu, Nizozemska,sestali predstavniki držav oziroma vlad Evropske skupnosti, ki sosprejeli dva pomembna dokumenta. Prvi se je nanašal na eko-nomsko in denarno unijo. Vprašanje ekonomske unije je bilo si-cer že razrešeno z Enotnim evropskim aktom, medtem ko je biloza evropsko denarno unijo določen neke vrste urnik korakov, kibi naj bili narejeni za njeno realizacijo. Pomen tega dokumenta jepresojati ob upoštevanju drugega, na tej konferenci sprejetegadokumenta o evropski politični uniji, katerega dikcija pa je nanekaterih mestih dokaj zapletena, ker je bilo treba najti zanj for-mulacije, ki bi ustrezale različnim stališčem treh držav Velike Bri-tanije, Francije in ZR Nemčije. Dokumenta pa sicer sestavljataPogodbo o Evropski uniji.

Ambicije tvorcev pogodbe v Maastrichtu so bile velike in zatoje treba upoštevati tudi razočaranja, ki so se pojavila zaradi neka-terih izjalovljenih pričakovanj. Ta so bila osredotočena v cilju

194

Maastrichtske konference, da bi bilo treba združiti ključne ele-mente “evropske moči”. Vanjo je najprej šteti ekonomsko in de-narno unijo, ki naj bi se razvijala v treh fazah s tem, da bi zadnjakonec 1999. leta ustvarila centralno banko in skupno valuto. Obevropski denarni uniji naj bi zrasla Evropska politična unija, kate-re cilj naj bi bila harmonizacija zunanjepolitičnih interesov 12članic in bi “skupnosti ustvarila glas v mednarodnih zadevah, stem da bi ustvarila skupno zunanjo in varnostno politiko”. Ne-jasno formuliran dodatek tej pogodbi je navajal, “da bi to moglovključiti oblikovanje skupne obrambne politike … in čez čas tudiskupno obrambo”. Pač pa je pustila odprto vprašanje, kaj početis NATO-m v Novi Evropi.

Kot tretji ključni element “evropske moči” so bili našteti am-biciozni politični cilji, in sicer da bi bilo vodenje javnega zdrav-stva, izobraževanja, kmetijstva in skrbstva za okolje poverjeno Ev-ropski uniji, izvršnemu organu Evropske skupnosti. Odločanjeznotraj nje bi bilo prepuščeno kvalificirani večini, uporaba vetapa naj bi bila slej ko prej ukinjena.

Poudarili smo, da obstaja povezava med teorijami združeva-nja, ki so jih predstavili, in prakso v integracijskim procesu. Če jebil začetek tega procesa sicer pod vplivom razvijajoče se “hladno-vojne “razmestitve druge polovice štiridesetih let in kot tak po-drejen eksogeni dinamiki, je bil hkrati tudi izraz zgodovinsko ute-meljene filozofije federalizma. Z zlomom projektov tako Evrops-ke obrambe kot tudi Evropske politične skupnosti – bile naj biembrionalne stvaritve na poti k Evropski federaciji – so bile de-javnosti namenjene združevanju, vprežene v voz funkcionalisti-čnega oziroma novofunkcionalističnega pristopa, kar dokazujetanastanek Evropske skupnosti za premog in jeklo in Evropskegospodarske skupnosti. Ti dve strukturi naj bi kot vzorca “eks-panzivne logike sektorskega povezovanja” in “spill-over procesa”razširjali prostor ekonomskemu združevanju, neposredno in po-stopno pa odpirali prehode k politični integraciji. Takšno strate-gijo funkcionalizma ni razumeti kot zanikanje vloge politike, ki jiv določeni meri priznavajo primat, kajti bilo je očitno tudi funk-cionalistom, da je v pogostih krizah, kakršne so se dogajale naobmočju ekonomskega povezovanja in združevanja stvari, reševa-la politika s posegi, ki so bili neizbežni, kar dokazujejo konferen-ce na vrhu. Ti so bili čisti izraz politike. Hkrati pa so funkcionali-

195

sti in novofunkcionalisti verjeli, da se bo ta primat topil oziromabo podrejen eroziji, in to na poti prehajanja negativne v pozitiv-no integracijo, za kar naj bi se uporabila prelomna točka konfe-rence v Maastrichtu 1991. leta.

Zanimivo je, da pogodba, ki je bila podpisana v Maastrichtu,navaja vzpostavitev konstrukta Evropske unije, vendar se je izo-gnila kakršnemu koli sklicevanju na federalno formulo, čeprav jebilo slišati stališča, da vsebuje nadih Delorsove strategije. Ta najbi namreč v Maastrichtom skušal preseči nedoločenost medfunkcionalistično in federalno kakovostjo Evropske skupnosti, kije do takrat prevladovala v strategiji zahodnoevropskega združe-vanja. Pogodba v Maastrichtu naj bi se opredelila v prid federalniformuli, vendar ne na način neposrednega uresničevanja federal-nega modela. Toda tudi Maastricht je v tem pogledu ostal nedo-rečen, kajti tej formuli sta nasprotovali Velika Britanija in Dan-ska. Kasneje sta Mitterand in Kohl poskušala idejo oživiti z upo-rabo izraza “politične unije”, ko sta poudarjala, da naj bi razpra-ve o graditvi Evropske skupnosti “okrepile demokratično legiti-macijo unije, vzpostavile učinkovite institucije, zagotovile eno-tnost, koordinacijo in upravljanje kriznih situacij”, kar naj bi po-menilo, da po eni strani “njene politične identitete ni obravnava-ti v smislu neodvisne veličine, to je, da je treba upoštevati pose-bnosti sleherne njene članice”, po drugi strani pa, “da ohranjanormativno lastnost skupnostne ureditve, ki naj bi v procesu pre-šla v strukturo, ki bo neodvisna nasproti državam članicam”. Po-stopno preraščanje z Maastrichtom razglašene unije v strukturofederalnega tipa, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju nezaupa-nja med subjekti združevanja, pa naj bi bilo podprto tudi z De-lorsovo “iznajdbo” načela subsidarnosti. Razumeti ga je kot obli-ko kompromisa, namenjenega ohranjevanju nacionalne različno-sti, lokalne avtonomije, omejevanja izvršne jurisdikcije Bruslja,vendar le na tistih območjih, kjer države članice niso sposobnedelovati samostojno. Na tej točki je t.i. fuzijska teza takšnemuprijemu blizu.

Maastrichtu so sledile povečini evforične reakcije tudi s stališ-čem, da podpisana pogodba uvaja nastajanje prve transnacional-ne države jedrskega obdobja (Goldstein 1992:123). Vendar se jekmalu vnesla zaradi nekaterih, njej dokaj neprijaznih dogodkov,kot to velja za dejansko zavrnitev ratifikacije omenjene pogodbe

196

ali pa za pičlo večino, s katero jo je sprejela francoska nacionalnaskupščina. Slej kor prej se je izkazalo, da tudi konference na vrhu,ki so ji sledile, niso dosegle bistvenih premikov, še posebej v zvezis skupno zunanjo in varnostno politiko, Kot po eni strani ni za-dovoljujoča razlaga v tem, da je težave v sporazumevanju pripisatieksogenim problemom – nasprotja med članicami Unije v zvezi zzalivsko vojno, krizo v Jugoslaviji, vlogo te strukture v graditvi“novoevropske arhitekture” itd.–tako ni odveč upoštevati težav en-dogenega izvora, kot to velja za “združevanje ključnih elementovevropske moči, to je razvoja ekonomske in denarne unije v trehfazah” (Goldstein 1992:93-199), ko naj bi se posamezni deli “na-cionalne moči” prenesli na centralizirane agencije Unije. Zlitjeeksogenih in endogenih procesov se je kristaliziralo v vprašanjutako njene razširitve kot “poglobitve”. Kompleksnost tega vpraša-nja vidi P. Hassner na treh ravneh, in sicer na povezavi diplomat-ske in vojaške strategije, na soodvisnosti interesov, posebej eko-nomskih, in slednjič na interpenetraciji družb, ki je najbolj vidna,ko gre za pretok ljudi, aspiracij in idej (P. Hassner 1990-465).

V uvodnem delu razprave o teorijah integracije smo poudarili,da jih po eni strani uvrščamo v tiste pristope do mednarodnegapojava, katerih “žarišča” so omejena na ožje dele mednarodnihodnosov – torej nimajo namena ustvariti globalne teorije – podrugi strani pa prav zavoljo takšnega omejevanja omogočajo ne-posredno, kontinuirano in tudi konkretizirano prelivanje teorijev prakso in obratno. Zdi se tudi, da opazovanje in pojasnjevanjepovezave med obema kategorijama premika raziskave h točki, kiji odpira jasnejši vpogled v splošne zakonitosti, ki obvladujejo so-dobne mednarodne odnose, to toliko bolj, ker je raziskava pro-cesov integracije hkrati raziskava ene od njihovih bistvenih inodločujočih determinant, to je medsebojne odvisnosti struktur-nih elementov mednarodne skupnosti.

Da nas raziskava tega razmerja, to je teorije in prakse, čemursta bili posvečeni obe poglavji o zahodnoevropskih integracij-skih procesih, premika v to smer, je več razlogov. Kot je po enistrani dopustno poudariti nekatere za vzgon integracijskih pro-cesov na območju zahodne Evrope posebne, celo idealne razme-re, ki jih na drugih zemljepisnih območjih ni, tako po drugi stra-ni ni tvegano pričakovati, da se v razvitih odnosih in v razvitihstrukturah določneje kristalizirajo sile povezovanja kot tudi sile

197

razdruževanja, kot to velja za druge, manj razvite. Če imamo to-rej namen, da bomo v naslednjih poudarkih izpostavili vlogo dr-žave kot subjekta in objekta v integracijskih procesih in dvojnostite vloge “razgalili” na točki soočenja teorije s prakso, se namsklep o njenem pomenu za raziskavo sodobnih mednarodnih od-nosov ponuja tako rekoč na dlani oziroma še natančneje, se tezao “nesodobnosti” države izkazuje kot varljiva.

Teze, ki jim namenjamo nalogo sklepov temeljijo na ugotovit-vah iz prej navedenih poglavij in so:1) integracijski procesi na območju zahodne Evrope so najizrazi-

tejša in opazovanju ter pojasnjevanju najdostopnejša manife-stacija medsebojne odvisnosti kot ene najpomembnejših de-terminant sodobnih mednarodnih odnosov. Zanje so obstaja-li oziroma obstajajo posebne zgodovinske, družbene, politi-čne, ideološke in druge razmere ali drugače povedano, njiho-ve korenine so v zgodovini, ki jih z nekaterimi spremembamiprevaja v sodobnost;

2) formula federalizacije zahodnoevropskega družbenega in po-litičnega prostora ima svoj filozofski izraz, v obdobju po kon-cu druge svetovne vojne pa je zaradi posebnih političnih in šeposebej varnostnih razporeditev – blokovsko spopadanje natleh Evrope, hladna vojna, politični “kolaps” Evrope nasploh(Hoffman) dobila naravo političnega programa združevanjaEvrope, za katerega so se opredelile vodilne politične sile nje-nega zahodnega dela. Ta program – izrazili so ga na Haaškemkongresu 1948 – je predvideval postopno in optimizmu do-stopno uresničevanje združevanja, spodbuda zanj pa bi moglabiti tudi ustvaritev Severnoatlantskega pakta in potekajočiproces ekonomske obnove Evrope v okviru t.i. Marshalloveganačrta. Vendar se je na izteku štiridesetih in v petdesetih letihizkazalo, da so bile napovedi o možnostih prostovoljnega inpostopnega prenašanja suverenosti z nacionalnih držav na na-dnacionalne strukture oziroma federalne institucije preuranje-ne in kot take tudi tvegane;

3) proces združevanja je politični proces in kot tak mora zajetine samo zanj zagrete intelektualce in dele političnih elit, mar-več mora seči globlje, v množice. Kot sta prej navedena dejav-nika Severnoatlantski pakt za varnost in Marshallov načrt zaekonomsko blaginjo množicam dostopno uresničevala svojo

198

funkcijo, je projekcija o prihodnji združeni Evropi ostajala zu-naj možnosti postati okvir množičnega gibanja. Poleg tega tu-di v samih vrhovih niso dosegli jasne vizije o tem, kakšni so ci-lji, kajti v dokumentih Haaškega kongresa sta kot alternativiomenjeni Unija oziroma Federacije, kar je kot dilema ostalonedorečeno še vrsto let. Tavanja okrog opredelitve cilja so ra-zvidna tudi iz tega, da se zagovorniki združevanja zato v for-mulah federacije kot kooperacije niso mogli zediniti o tem,kakšno vlogo in kakšno moč naj bi imel Svet Evrope, ki ga ješteti za eno od prvih institucij zahodnoevropskega združeva-nja, tako da so končno sprejeli kompromis v sloviti formuli“politične avtoritete z omejenimi funkcijami, vendar z realnomočjo” (political authority with limited functions but real po-wers). Tako se pričakovanja, da bodo ugodne politične in na-nje navezujoče se ekonomske razmere v razmeroma krajšemobdobju ustvarile “instant federacijo” (Hoffman) niso uresni-čila, kar ne nazadnje dokazujeta primera neuspelih Evropskeobrambe in Evropske politične skupnosti, ki bi jih smeli štetikot možne faze v procesu federalizacije. Zahodnoevropskimdružbam imanentne sile različnosti so bile dovolj močne, daso zaustavile prodore k naddržavnim institucijam s tem. da jev končni fazi odločala politika;

4) Monnet na “ideološkem” in Haas na teoretičnem območjusta na tej stopnji evolucije zahodnoevropskega združevanjaponudila zdravilo v formuli funkcionalizma oziroma novo-funkcionalizma v vzorcu prehajanja suverenosti “beyond thenation-state” na naddržavno politično entiteto, in to z eks-panzivno logiko sektorskega povezovanja in močjo t.i. spill-over procesa. Uspehi vertikalnega in horizontalnega združe-vanja z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropskogospodarsko skupnostjo naj bi jima dala prav. Tako je v priduporabe te metode šteti rastoče rojevanje institucij in agencij,pa tudi pojav t.i. naddržavne birokracije, ki je njihovo afirma-cijo združevala s svojo ekspanzijo, osamosvojeno močjo in ši-ritvijo pooblastil, ki ji je bila dana. Tu pa se že začenja pojav-ljati sindrom t.i. demokratičnega deficita, ki ga je razumetikot naraščanje razdalje med “naddržavno birokracijo” v Bru-slju po eni in široko volilno bazo zahodnoevropskega združe-valnega procesa po drugi strani.

199

Širjenje institucij, ki so se razvijale na zahodnoevropskemobmočju in so jih funkcionalisti šteli za v prakso prevajane zami-sli, producirali bodisi pred ali pa v samem procesu združevanja,je s stališča teorije zanimiva v več pogledih, in sicer:a) njihova rast je bila utemeljena s potrebami, ki jih je narekovala

vse bolj žgoča dilema zahodnoevropskih vlad in uprav, kakose soočiti s problemi blaginje družbe in servisnih dejavnosti,ki je pritiskala na vzvode upravljanja, do takrat tradicionalnopoverjene državi. Nekateri so začeli govoriti o rastočem para-lelizmu med dejavnostmi Skupnosti in dejavnostmi, ki pote-kajo na nacionalni ravni, ki so še v rokah države in njenih in-strumentov. Paradoksalno je, da je S. Hoffman ta trend oce-nil tako, da je “režim Evropskih skupnosti okrepil sposobnostdržave, da deluje tako doma kot na tujem”, nadalje Besson,češ da “je omejevanje suverenosti držav v prid kateremu kolievropskemu regionalizmu zgodovinsko državo napravil mo-dernejšo in učinkovitejšo” in končno tudi Spinelli, namreč“da so sile integracije ustvarile državi možnosti, da preživi”;

b) E. Haas je vstop funkcionalizma v procese zahodnoevropske-ga združevanja in odgovor prakse nanj komentiral z beseda-mi, da sta “ekonomika in politika postali vse bolj med sebojpomešani” (“economics and politics became increasingly in-termingled”). Vendar se s tem v zvezi pojavlja vprašanje, ali jedejavnost nastalih institucij in agencij že ustvarila položaj, kose je vse bolj začelo “zastirati” razlikovanje med strogo notra-njimi in strogo zunanjimi vidiki delovanja države, kar bi topilosuverenost in opravičevalo pričakovanja funkcionalistov o“prenosu lojalnosti, pričakovanj in simbolov od do tedaj ob-stoječe nacionalne politične entitete na nastajajočo naddržav-no oblast”?Pojav je po našem mnenju izziv tudi za teorijo mednarodnihodnosov nasploh, čeprav je res, da dogajanja na mikroravni(če z njim razumemo procese zahodnoevropskega združeva-nja) ni mogoče prenašati v parametre globalne mednarodneskupnosti, tako kot jih je zanjo napovedoval Mitrany;

c) v slovečem Wernerjevem poročilu o tokovih zahodnoevrop-skega združevanja je avtor nastanek novih institucij komenti-ral z besedami, da je v njem videti “prodor dejstev in političnevolje”. Nedvomno je takšno oceno treba sprejeti. Vendar pa

200

se v retrospektivi tega procesa tja do Maastrichta vidi, da se jeta “politična volja” ustavljala ne samo pred potezami, ki bi so-dile v območje t.i. visoke politike, kot to velja za zunanjo invarnostno politiko, marveč tudi tedaj, ko je bila teža notranjihproblemov tolikšna, da je vezala nase tako rekoč vso pozor-nost zahodnoevropskih vlad. Čas po Maastrichtu in realizaci-ja sklepov, ki so bili tedaj sprejeti – skupna valuta, skupna de-narna politika, centralna banka z vsem, kar te naloge vsebuje-jo skupaj z uresničevanjem enotne varnostne in zunanje politi-ke, bo pokazal, ali obstajajo in kje obstajajo ovire za takšnepreboje politične volje, ki bi uresničili zamisel o političnemzdruževanju zahodne Evrope in nanjo navezujočega se delaceline. Glede na dosedanji potek zahodnoevropskega združe-vanja ni tvegano izreči misel, da tega procesa ne kaže razume-ti kot neke vrste “zero-sum game” med nacionalno državo innaddržavno entiteto.

TEORIJE IN ANALITIČNI MODELI V RAZISKAVAH POSAMEZNIH

PROBLEMSKIH OBMOČIJ

Medtem ko so bile v predhodnih poglavjih prikazane razvoj-ne smeri v znanosti o mednarodnih odnosih, njihove teorije inpomembnost, ki jim jo je prisoditi glede na razlago in predvide-vanje trendov v prihodnosti, je to poglavje namenjeno obravnavinekaterih pomembnejših konceptov in analitičnih modelov, ki seusmerjajo v ožje dele mednarodnih odnosov, še posebej tedaj,ko jih k temu spodbuja praksa. Semkaj sodijo npr. odnosi medt.i. svetovnim Severom in Jugom, ki v ospredje mednarodne pro-blematike postavljajo vprašanje razvoja v globalni, to je svetovniravni, nadalje t.i. mirovne raziskave, v zadnjem obdobju pa tudipojav “mednarodnega upravljanja” (governance), ki je našel ob-razložitev v t.i. režimski teoriji. Zlasti režimsko teorijo uporablja-jo nekateri teoretiki kot model mednarodnega upravljanja, ki iz-stopa v interpretacijah mednarodnih odnosov zato, ker se v do-ločeni meri v njem pojavlja “vzporednost” med “družbeno” in“državno” artikulacijo mednarodnega pojava. Res je sicer, da sekot “članice” posameznih režimskih struktur pojavljajo zgolj su-verene države, hkrati pa je treba tudi ugotoviti, da impulze zanjedajejo nedržavni dejavniki, še posebej tisti v javnosti in v javnemmnenju. Od tod morda obeti, da se režimska teorija vključuje vtiste tokove razmišljanj o mednarodnih odnosih, ki naj bi jih zaje-la globalna teorija svetovne družbe, ki med drugim predpostavljaodmik od klasičnega državnocentrističnega vzorca.

O s m o p o g l a v j e

202

Teorija mednarodnih režimovP. Roter navaja, “da bi bilo danes težko poiskati področje medna-rodnih odnosov, za katero režimski teoretiki še niso poiskali norm,načel, pravil in postopkov odločanja – torej mednarodnega reži-ma. V literaturi smo tako poleg trgovinskih, denarnih, naftnih,dolžniških, zasledili še mednarodne režime za varnost, varstvookolja, človekove pravice, mednarodne režime za območja An-tarktike, oceanov, vesolja, ozračja, ki niso pod jurisdikcijo nobeneposamezne nacionalne države”. Skratka, na prvi pogled se res zdi,da živimo v svetu mednarodnih režimov”(P.Roter 1996: 75).

Pojav teorije mednarodnih režimov in pozornost, ki ji jo na-menjajo časovno, sodi v obdobje 1979-1984, ki ga v literaturi omednarodnih odnosih ocenjujejo kot obdobje “obnovitve hlad-ne vojne”, s čimer je razumeti zaostritev odnosov med ZDA intedanjo Sovjetsko zvezo s presežkom, ki je bil dosežen v prvemmandatu Reaganove administracije. Ob siceršnji obilici že po-prej vzniklih teorij in v prakso odnosov med obema supersilamausmerjenih pristopov sta se pojavili po eni strani revitalizirana re-alistična teorija v novorealistični preobleki, po drugi strani pa t.i.režimska teorija. Obstaja domneva, da je njun nastanek videti vpoložaju in vlogi ZDA v mednarodnih odnosih nasploh, v ome-njenem obdobju še posebej, ki sta si jih zagotavljale z močjo inna njej utemeljenim vplivanjem. Teoretska eksplikacija medna-rodnih režimov se vsaj v enem njenem delu opira na kategorijomoči, kajti – tako razlaga – moč ZDA je v obdobju po koncu dru-ge svetovne vojne in ne glede na njene rezultate zagotavljala naobmočju t.i. zahodnega sveta relativno, to je hegemonialno sta-bilnost, ki se je uresničevala, kot menijo nekateri teoretiki s pod-ročja mednarodnih ekonomskih odnosov, zlasti na tem območju(tako Kindleberger, Gilpin, Nye in drugi).

Med teoretiki režimskega pristopa je zvezo med njim in teori-jo hegemonialne stabilnosti razložil R. Keohane, ki je zapisal,“da je bilo najpomembnejše skupno dobro, ki so ga v času svojehegemonije zagotavljale ZDA, v večji gotovosti, kar zadeva priho-dnje vzorce ravnanj, kot tudi, da negotovost zmanjšuje pripravlje-nost sklepati sporazume. Tako že mednarodni režimi nadome-ščajo hegemonijo s tem, da le-ti po hegemoniji postanejo še po-membnejši” (R. Keohane 1984: 180-181).

203

Razlaga pojava mednarodnih režimov z režimsko teorijo kotinterpretacijo njihovega nastanka, strukture, funkcij in spremembpa je po našem mnenju ozka in za širše razumevanje njihove vlogev prihodnosti nezadovoljiva. Tako se je upravičeno vprašati, kakoobrazložiti pojave posameznih režimskih sistemov pred ali pa povzpostavitvi hegemonialnega položaja kake svetovne sile. Še pose-bej pa je ta razlaga vprašljiva tedaj, ko se postavlja vprašanje ope-racionalizacije hegemonialnega koncepta (Effinger, Rittberger,Wolf, Zuern 199:269). Zato je ustrezneje v razlago pojava medna-rodnih režimov vplesti sicer ne docela izdelani in opredeljenikoncept medsebojne odvisnosti, čeprav se kot tak pojavlja že vspisih grškorimskega zgodovinarja Polibija, nato pa tudi pri fran-coskih fiziokratih, danes pa ga navajajo v sinomih t.i. soodvisno-sti in medodvisnosti. Enostavno je to kategorijo sicer mogočeobrazložiti z vse večjo gostoto in prepletenostjo povezav in pre-nosov med subjekti v mednarodni skupnosti, ki se ne omejujejozgolj na tiste, katerih nosilke so države. Upravičeno pa je medse-bojno odvisnost mogoče šteti za bistveno determinanto medna-rodnih odnosov, ki “po eni strani vpliva na svetovno politiko inravnanja držav, prav tako kot ta ravnanja vplivajo na vzorce med-sebojne odvisnosti” (R. Keohane, J. Nye 1989:9). Zatorej ni nera-zumljivo, da tudi nekatere definicije mednarodnih režimov kate-gorijo medsebojne odvisnosti “prevajajo” kot določujočo v tolikimeri, da se zdi, kot da mednarodni režimi postajajo sinonim zamednarodne odnose. Tako je Stein npr. zapisal (Stein 1983: 115),“da Krasnerjeva definicija mednarodneh režimov – navedli jo bo-mo kasneje – postavlja v ospredje vse oblike mednarodnih odno-sov, tudi tako, da je mednarodne režime razumeti kot istovetne zmednarodnimi organizacijami”.

Zatorej bi bilo prav, da dejavnika medsebojne odvisnosti upo-števamo kot bistvenega ne glede na to, ali se pojavlja na območjut.i. varnostne dileme kot konstitutivnega elementa mednarodnihodnosov, ali pa na upravljalskem, to je funkcionalnem območju,pa tudi tedaj, ko gre za okolje-varstveno problematiko.

Za opredelitev pojmovnoanalitičnega instrumentarija, s kate-rim operira režimska teorija, je treba začeti na ravni mednarodne-ga prava. Ta določa, da je z mednarodnim režimom moč razume-ti pogodbe med državami ali pa med državami in mednarodnimivladnimi organizacijami, s katerimi urejajo status določenega pod-

204

ročja, “nadalje, da je z njim razumeti splošen interes, ki naj bi bilpodlaga za določeno ureditev” in končno “namero pogodbenihstrank, da bi služile splošnemu interesu. Mednarodni režimi ure-sničujejo cilj stabilizacije nasprotujočih političnih problemov alipa cilj skupne uporabe določenega prostora”(Klein1986:203-204).

Mednarodnopravna opredelitev režimov ne “pokriva” vseh inštevilnih primerov njihovega obstoja in delovanja, ki segajo čezokvire “določenih formalno ali pa neformalno organiziranih do-govorov, ki jih je ustvaril človek” (R. Keohane 1990: 375-376). Stemi besedami Keohane opredeljuje mednarodne ustanove, obe-nem s “splošnimi vzorci ali kategorijami aktivnosti, kot sta npr.diplomacija ali na nevtralnost”. Ne bomo se spuščali v vprašanje,ali je med mednarodne ustanove po takšnem pojmovanju štetitudi mednarodne organizacije – za takšno stališče se sicer zavze-majo in ga je mogoče tudi argumentirati – zato pa bi se na kratkoustavili pri vprašanju razmerja med mednarodnimi režimi inmednarodnimi organizacijami, kajti ni odveč vprašanje, ali istihfunkcij, ki jih opravljajo mednarodni režimi, ne bi opravljale me-dnarodne organizacije oziroma ali ne gre v tem primeru za vsilje-no razlikovanje med ustanovama.

Razliko med mednarodnimi vladnimi organizacijami na eni inmednarodnimi režimi na drugi strani je najenostvavneje ugotovi-ti tako, da upoštevamo konstitutivne pogoje mednarodnih vla-dnih organizacij. Zanje velja, da jih na podlagi prostovoljnosti inskladnosti interesov ustanavljajo države v obliki mednarodne po-godbe, ki mora vsebovati določila o področju delovanja kakemednarodne vladne organizacije, o organih, ki jim je poverjenouresničevanje ciljev in nalog, prav tako pa tudi določila o proce-sih in postopkih odločanja v njej. Res je sicer, da mednarodnevladne organizacije veljajo za derivatne subjekte mednarodnegaprava – kar pomeni, da jih ustanavljajo države – to pa ne pomeni,da nimajo lastne, od njihovih članic distinktivne pravne volje, kijim daje tudi status mednarodne subjektivitete.

Mednarodni režimi pa nimajo svoje lastne pravne volje kot tu-di ne mednarodnopravne subjektivitete, prav tako pa tudi nesvojih organov v istem smislu, kot se to pojavlja v mednarodnihvladnih organizacijah.

Tako bi se bilo mogoče vprašati, kaj je državam smoter, da sezatekajo k ustanavljanju režimskih sistemov ob dejstvu, da že ob-

205

stajajo mednarodne vladne organizacije kot ena od oblik medna-rodnega upravljanja.

Menimo, da obstajajo argumenti za razlago takšnega početja.V primerjavi z vlogo mednarodnih vladnih organizacij in načinovuresničevanja njihovih nalog, so mednarodni režimi z instrumen-tarijem, ki ga imajo fleksibilnejši in za upravljanje določenih ob-močij primernejši in vsaj deloma manj odvisni od razmerij močimed članicami kake mednarodne organizacije.

Tako si postopno utiramo pot k opredelitvi mednarodnih re-žimov, s tem da v tem postopku uvedemo najprej tisto, za katerose zavzemajo nekateri nemški teoretiki. Menijo namreč, “da jemogoče mednarodne režime opredeliti kot normativne in uprav-ljalsko usmerjene oblike mednarodne kooperacije, ki imajo funk-cijo politične obdelave konfliktov na različnih območjih medna-rodnih odnosov” (Effinger, Rittbergher, Wolf, Zuern 199:264).Z njo bi že bilo mogoče ugotoviti bistveno razliko med teorijorežimov po eni in novorealistično razlago mednarodnih odnosovpo drugi strani. Medtem ko režimska teorija z novorealizmomdeli stališče, da v mednarodnih odnosih ne obstaja neka višjaoblast, da so v mednarodnem sistemu države najpomembnejšidejavnik, kot tudi da je zunanja politika držav opredeljena z zna-čilnostmi določenega mednarodnega sistema, v katerem so me-dnarodni režimi samo ena od njegovih sestavin, pa se od novore-alistične teorije razlikuje v eksplicitno izraženi domnevi, da me-dnarodni odnosi niso enostavni povzetek razporeditev moči ininteresov, marveč je v njih razpoznati tudi elemente upravljanja,ki temeljijo na določenih načelih, normah, pravilih in postopkihodločanja. Ti niso odvisni od sprememb v razporeditvah oziro-ma zanje velja, da imajo določeno trajnost. Še posebej pa režim-ska teorija poudarja, da na območju politike obstaja določenahierarhija problemov, to je, da so vprašanja varnosti na njenemvrhu oziroma da so jim vsa druga vprašanja podrejena. Ta vpraša-nja pa je treba razumeti širše, torej ne zgolj v njihovih vojaško-strateških vidikih.

Večina teoretikov mednarodnih režimov sprejema definicijo,ki jo S. Krasner navaja v svojem besedilu, namreč “da je mogočemednarodne režime opredeliti kot niz eskplicitnih in implicitnihnačel, norm, pravil in postopkov odločanja, h katerim se usmer-jajo pričakovanja dejavnikov tedaj, ko gre za kako področje med-

206

narodnih odnosov. Načela zajemajo empirična, kavzalna in nor-mativna določila, norme zadevajo standarde obnašanja, kakršnase izražajo v pravicah in dolžnostih, pravila pa je razumeti kot po-sebne zapovedi in prepovedi ravnanj. Vzorci odločanja izhajajo izprevladujoče prakse, ki se pojavlja v stiku s problemi in uporabokolektivnega odločanja” (S. Krasner 1983: 2).

Uporaba teh konstitutivnih elementov naj bi odgovorila navprašanje, ali obstaja oziroma ne obstaja kak mednarodni režim.Gre torej za njegovo učinkovitost.

Obstajajo dovolj utemeljene stališča o tem, ali je opora nagornje elemente zadostna, če naj bi govorili o obstoječem reži-mu (Wolf, Zuern 1986: 204-205). Kakšno merilo naj bi upora-bljali za merjenje učinkovitosti, to je obstoju določenega medna-rodnega režima? Avtorja na to vprašanje odgovarjata tako, da jeučinkovitost dokazana, če se upravljavska funkcija na kakem pro-blemskem področju trajneje uveljavlja, in to z uporabo gornjihelementov. Potrditi se mora vedenjska sestavina. Obstoj medna-rodnega režima pa bi bilo mogoče ugotavljati tudi tako, da biprimerjali stanje na določenem problemskem področju, ko nanjem še ni bil uveljavljen mednarodni režim s stanjem po njegovivzpostavitvi. Tudi na ta način, da bi ugotovili, kako dejavniki ure-sničujejo cilje, ki so si jih zastavili na začetku delovanja mednaro-dnega režima, bi bilo mogoče potrditi njegov obstoj, vendar ne vsplošnih ugotovitvah, marveč tako, da obravnavajo posebne pri-mere, ki sodijo v okvir mednarodnega režima.

Kako nastajajo in kako se spreminjajo mednarodni režimi?Obstaja več interpretacij, med katerimi navajamo te:

a) sistemska interpretacija izhaja iz razumevanja položaja, ki gaima v mednarodnem sistemu struktura moči (overall powerstructure) oziroma, ki se kot taka pojavlja na kakem problem-skem področju (issue area structure). Gre za razlago, ki je vbistvu blizu že omenjeni teoriji hegemonialne stabilnosti. Po-sledično njej se mednarodni režim spremeni tedaj, ko prihajav njem do nihanj v porazdelitvi moči. Vendar pa je to poraz-delitev moči na različnih problemskih področjih težko določi-ti, ker obstajajo različni kazalniki za takšno določitev;

b) z uporabo modelov oziroma prijemov, ki jih daje na voljo teo-rija iger, naj bi ustvarjali različne tipe obnašanj, posebej tedaj,ko gre za konflikte v mednarodnem prostoru. Med tipi, ki jih

207

je ta uporaba ustvarila, izločamo s stališča režimske analizedva, in sicer tip “dileme skupnih interesov” in tip “dileme sku-pnih nasprotovanj”. Zanje trdi Stein, da postavljata režimuposebne zahteve institucionalne narave, “kajti režimi, ki sonastali, da bi razrešili dileme skupnih interesov, se razlikujejood režimov, ki jim je naloga obdelati “dilemo skupnih naspro-tovanj” po tem, da prva terja sodelovanje, druga pa koordina-cijo” (Stein 1983: 128);

c) funkcionalna interpretacija pripisuje vzpostavitev mednaro-dnega režima predvidevanju rezultatov, ki jih je od nje priča-kovati. Kot navaja Keohane, je izhodišče funkcionalne inter-pretacije iskati v teoremu tržnih motenj, ki se prenašajo naobmočje mednarodnih odnosov. Gre za “situacije, ko se re-zultati tržnih mehanizmov izkažejo kot suboptimalni” (Keoha-ne 1984: 82). V zvezi s tem je Coase dokazoval, “da je mogo-če posledice tržnih motenj prevladati tudi brez vzpostavitveosrednje oblasti odločanja. To pa se ne more zgoditi ob upoš-tevanju treh pogojev, in sicer pravne varnosti, komunikacijmed dejavniki in manjših strškov v transakcijah (Coasejev teo-rem 1960). V zvezi s tem je Keohane izrazil stališče, da more-jo avtonomni dejavniki tedaj, ko je mednarodni režim ževzpostavljen, omogočiti nadaljevanje, pa tudi stabilizacijo tak-šnega režima, ne da bi obstajala osrednja oblast. Vendar patakšna deduktivno izpeljana hipoteza, torej empirični odgo-vor na vprašanje učinkovitosti mednarodnega režima, koneckoncev poudarja protiargument, in sicer v tem smislu, da ka-dar kako problemski področje ni upravljano z mednarodnimrežimom, je potreben dokaz, da do takšnih sprememb natem področju ne bi prišlo, če bi bil mednarodni režim ustvar-jen;

d) v primerjavi s funkcionalno interpretacijo pa normativnoinsti-tucionalna ne izhaja iz anticipacije posledic, do katerih bi pri-šlo z vzpostavitvijo mednarodnega režima, marveč se obračak dejanskim učinkom, ki jih ta vzpostavitev daje;

e) kognitivna interpretacija razume nastanek in spremembemednarodnega režima s spoznanjem in zavestjo politikov, dadoločena situacija terja uporabo raznih oblik mednarodnegaupravljanja, ki so namenjene tako nadzoru konfliktov kot ure-janju problemov na posameznih problemskih območjih. Za

208

to interpretacijo se ogrevajo zlasti pisci, ki poudarjajo vlogoznanja in ideologije.

Zunaj teh zgoraj navedenih interpretacij navajamo dve, in si-cer Youngovo in Nadelmanovo. Tako Young navaja tri vire nasta-janja mednarodnega režima. Za prakso mednarodnih odnosov jenedvomno najdostopnejša tista razlaga, v kateri obstaja medna-rodnopravna in politična povezava mednarodnega pojava. Greza razlago, ki vidi nastanek mednarodnega režima v mednarodnipogodbi, s katero se zainteresirane države zavežejo, da bodo“upravljale” določeno problemsko območje tako, da bodo upo-rabljale vzorce obnašanj (patterned behaviour), ki jih npr. navajaKrasnerjeva definicija. Takšen primer je pogodba o Antarktiki(1959), pa tudi sprejetje mednarodnega režima na oceanih.

Drugi vir – po Youngu – je evolucija bodisi splošne prakse, kije kot taka sprejeta od zainteresiranih držav, bodisi uvedba dolo-čenega enostranskega ukrepa, ki ga postopoma sprejmejo drugedržave.

Tretji vir je prav tako evolucijski, od drugega pa se razlikuje vtem, da se dejavniki sicer dogovorijo o posameznih sestavinahrežima, kar pa slednjič privede – v smislu sintagme “spill-overprocesa” – do uvajanja režima tudi na drugih področjih.

Young je sicer zanimiv tudi z navajanjem vzrokov za spremem-be v mednarodnem režimu. Vzroke zanje vidi v notranjih neskla-djih režima, v spremembah strukture moči v posameznih režimihin slednjič v vplivu zunanjih dejavnikov, predvsem v razvoju te-hnologije (Young 1982: 292).

Ključnega pomena Nadelmanovega razumevanja nastankamednarodnega režima je videti v prepovedi ravnanj, ki niso skla-dna z interesi držav in mednarodne skupnosti. Do prepovedi pri-haja tedaj, ko večina držav meni, da je kaka dejavnost nezakonitain da jo je kot tako razumeti kot skupen problem. Različni ukre-pi so namenjeni prepovedi oziroma preprečevanju take dejavno-sti, ki slednjič z njihovo prevedbo v mednarodne pogodbe posta-nejo mednarodni režim (Nadelman 199:485).

Nedvomno je teorija mednarodnih režimov obogatila v me-dnarodne odnose usmerjeno misel, to tem bolj, ker jo opogum-lja praksa vzpostavitve mednarodnih režimov. Sistem mednarod-nih režimov obstaja in kot tak je razločljiv od tistega dela uprav-

209

ljanja mednarodne skupnosti, ki je “poverjeno” mednarodnimorganizacijam. Pomembnost te teorije, ki je utemeljena v praksimednarodnih odnosov, dokazuje npr. stališče, ki ga je izrazil S.Hoffman, ko je obravnaval procese v Evropski skupnosti, nam-reč da je vprašanje, če ne bi mogli strukture zahodnoevropskegazdruževanja opredeliti v smislu mednarodnega režima, “kajti ne-dvomno je najboljši način analizirati evropsko skupnost ne s tra-dicionalnimi izrazi integracijske teorije, ki predpostavlja, da seudeleženci zavzemajo ustvariti naddržavno entiteto, kot tudi nerazumeti jo kot neke vrste “zero-sum game” med nacionalno dr-žavo po eni in Evropsko skupnostjo po drugi strani., marveč kotmednarodni režim, kot sta ga opredelila Keohane in Nye, to jekot zbirko vedenjskih vzorcev, vloge in politike, ki pokrivajo širo-ko območje problemov in se nanašajo tako na postopke kot navsebino, s čimer omogočajo sporazumevanje med udeleženci”(S. Hoffman 1995: 222).

Odnosi sever-jug (in njihovo tematiziranje)Z dekolonizacijo in politično emancipacijo večine azijskih in afri-ških dežel, ki so bile do konca druge svetovne vojne pod politi-čno in ekonomsko prevlado zahodnoevropskih kolonialnih me-tropol, je bilo na globalno raven mednarodnih odnosov postav-ljeno vprašanje njihovega razvoja. Dejstvo je, da od takrat ni večmožno fundamentalno in teoretsko strukturirati svetovne politi-čne situacije, ne da bi vanjo posegli s problematiko položaja tehdežel, njihovega odnosa do razvitega sveta, predvsem pa do in-dustrijsko razvitih držav t.i. svetovnega Severa, ne nazadnje pa tu-di vpetosti njihove notranje družbene, politične in ekonomskedinamike v ideološke in politične procese v mednarodni skup-nosti. Da je naša teza o globalni naravi te problematike korek-tna, dokazuje mesto, ki ga je imela oziroma ga ima znotraj OZN– o tem priča npr. VII. izredno zasedanje Generalne skupščine,ki je sprejelo Deklaracijo o novem mednarodnem ekonomskemredu – pa tudi dejavnost še obstoječe skupine neuvrščenih držav.

Vendar pa sodimo, da se globalna razsežnost problematikerazvoja sicer navezuje na številčnost z nerazvitostjo obremenje-nih držav in njihovim deležem v svetovni populaciji, da pa je nje-

210

na pomembnost utemeljena v sekularnem procesu emancipaciječloveka in človeštva.

V izhodiščno točko takšnega razumevanja problematike razvo-ja umeščamo Marxovo vizijo svobode kot konkretnega razvoja, toje emancipacije. Razvoj človeštva k emancipaciji je bil zanj smiselin cilj zgodovine. Če je razumel napredek, kakršen je bil ustvarjens proizvodnjo zgodnjega kapitalizma kot realno podlago za razvojdružbe k emancipaciji, je to storil zgolj v smislu določene zgodo-vinske konstelacije, značilne po eni strani s produkcijsko stranjonapredka, to je obvladovanja prirode in stvari, po drugi strani pazaostajanja na socialnem in političnem področju. Politična eman-cipacija kot konkretni razvoj, ki so ga spodbudile meščanske revo-lucije 19. stoletja, namreč ni ustvarila svobode posamezniku, nas-protno, realizacija načela meščanskega subjekta, zaščitenega z le-gitimiteto meščanske države, je ustvarilo novo družbo privilegijev.

Protikolonialna revolucija in druga napredna gibanja konecdruge svetovne vojne -dokazuje jo njena napredna in demokrat-ska narava – so začrtale nadaljnji razvoj v smeri emancipacije, topa tako, da je postalo načelo uresničevanja nacionalne neodvi-snosti napredni cilj razvoja, kar je tudi temeljna predpostavka zauresničitev ekonomske emancipacije.

V strukturi sodobne mednarodne skupnosti se razmerja medprevlado in odvisnostjo ter razvitostjo in nerazvitostjo umeščajona raven razmerij med t.i. svetovnim Severom in svetovnim Ju-gom. Vanje se vpletajo politični kot tudi ekonomski odnosi, te-matizirani v kategorijah politične ekonomije kot ključnih za razu-mevanje razvoja in njegovega ustvarjanja.

Za družbe na nerazvitih območjih sveta je značilna njihovastrukturna heterogenost, ki jo je treba razumeti kot koeksistencorazličnih proizvodnih načinov s posledico koeksistence različnihsocialnih struktur. Kratka zgodovinska rekapitulacija več stoletijtrajajoče integracije azijskih, afriških in latinskoameriških držav vstrukturo potreb svetovnega kapitalističnega jedra pove, da so bi-la v teh stoletjih ustvarjena osnovna znamenja njihove odvisnosti,ki je bila vzpostavljena s kolonializmom in se danes reproducirana trgovinskem, finančnem in industrijsko-tehnološkem podro-čju. Ti odnosi odvisnosti omogočajo stalen odtok v nerazvitihdržavah ustvarjene presežne vrednosti v razvite kapitalistične dr-žave in so bistvo problema akumulacije v svetovnem okviru.

211

V grobem so ta strukturna znamenja odvisnosti v naslednjem:a) kot v preteklosti se tudi danes pojavljajo nerazvite države na

svetovnem ekonomskem trgu kot dobaviteljice surovin inkmetijskih proizvodov, medtem ko jim razvite države dobav-ljajo industrijsko blago in končne izdelke. Takšna, na temeljuprisilne povezave z obdobja kolonializma ustvarjena izvoznausmeritev proizvodnega sistema nerazvitih držav, pa je polegtega obremenjena še z dejstvom, da je njihova zunanja trgovi-na predvsem obrnjena na trge kapitalističnih držav, še več, dase posamezni gospodarski, na izvoz vezani sektorji nerazvitihdržav, pojavljajo kot podaljšek nacionalnih gospodarstev ra-zvitih kapitalističnih držav. Po eni strani to pomeni, da se tudiv sedanjih mednarodnih ekonomskih odnosih reproducirastanje trgovske odvisnosti nerazvitih držav od razvitih kapitali-stičnih držav, po drugi strani pa, da s poslabšanjem realnihokoliščin menjave surovin in kmetijskih izdelkov za industrij-sko blago (Terms of trade) odteka presežna vrednost v svetov-no kapitalistično središče. Pri tem je treba poudariti, da izvo-za nerazvitih držav ne sestavljajo izdelki tradicionalno šibkihproizvodnih sektorjev, ampak celo do dveh tretjin izdelki naj-modernejših in visoko produktivnih sektorjev, kot npr. nafta,rudnine, plantažni proizvodi itd. Toda v teh sektorjih je nagra-jevanje dela nižje kot v razvitih kapitalističnih državah, to pazato, ker izkorišča kapital posebne delovne razmere na nera-zvitih območjih. Ta odtok presežne vrednosti v kapitalističneindustrijske države je za te sicer obroben, ni pa obroben zanerazvite države. Zaradi poslabšanja realnih možnosti menja-ve oziroma neekvivalentne menjave nerazvite države ne more-jo dovolj izkoriščati zunanje trgovine za avtonomno akumula-cijo, ki bi koristila financiranju industrializacije in za posodab-ljanje;

b) nerazvite države ne označuje samo izrazito monokulturna innerazpršena narava zunanje trgovine ter njihova odvisnost odtrgov razvitih kapitalističnih držav, ampak tudi raznorodnostmed različnimi sektorji proizvodnje in nepovezanost teh sek-torjev. Kar zadeva raznorodnost različnih sektorjev proizvo-dnje, je bila ta določena z izvozom gospodarstev kolonialnihobmočij. Največji delež narodnega dohodka je odpadel in šeodpada nanj: medtem ko tisti sektorji proizvodnje, ki niso po-

212

vezani z izvozom, izkazujejo znatno nižjo stopnjo storilnosti,in to do tolikšne mere, da so razmerja med posameznimi sek-torji 1:4, pa tudi 1:10, pa so ta razmerja v razvitih kapitalisti-čnih gospodarstvih 1:2 in največ 1:3. V državah Azije, Afrikein Latinske Amerike odpade 2/3 do 4/5 prebivalstva na kme-tijsko tradicionalno proizvodnjo, ki pa se v narodnem brutoproizvodu pojavlja le v 1/5. Razlike v stopnjah storilnosti po-sameznih proizvodnih sektorjev se zaostrujejo z njihovo nepo-vezanostjo. Medtem ko za razvita gospodarstva velja, da se-stavljajo koherenten, med seboj povezan sistem, v katerempotekajo menjave, oziroma katerega sestavni deli se dopol-njujejo med seboj “in spodbujajo”, takšne povezanosti v gos-podarstvih nerazvitih dežel ni. Menjave so obrobne, kajti glav-ni delež odpade s prevladujočo vlogo tradicionalnega izvoz-nega sektorja na tujino. Kjer so velika podjetja, so to večino-ma podružnice mednarodnih družb, ki pa ne sledijo ekonom-skim potrebam nerazvitih držav, ampak so večinoma name-njene izkoriščanju najpomembnejših naravnih bogastev, kigredo v izvoz in se ne uporabljajo za ustvarjanje zametkov do-mače industrije. Ker je torej poudarek na izvoznem sektorju,prihaja do spodbud za razvoj od zunaj, ne pa iz povezav posa-meznih proizvodnih sektorjev v nerazvitih državah;

c) bistveni pogoj za preseganje zaostalosti in reproduciranje sta-re podedovane agrarne in nerazpršene surovinske izvoznestrukture je industrializacija, na katero se vežejo posodablja-nje kmetijstva, dvig storilnosti dela itd. Gotovo je, da so obli-ke, obseg, ritem in narava industrializacije odvisne od konkre-tnih možnosti vsake dežele, njenih rudnin, kmetijskih in vo-dnoenergetskih virov, delovne sile itd., toda vselej je industri-alizacija nujen pogoj za ekonomski razvoj. Toda od kod dobitisredstva za uresničevanje tega pogoja? Z vidika dediščine, kijo je zapustil kolonialni sistem in se kaže v strukturi odvisno-sti nerazvitih od razvitih držav, bi moralo biti uresničevanjezgoraj navedenega pogoja avtonomno ali z drugimi besedamipovedano, zunanji dejavniki bi morali biti izločeni. To pa bizahtevalo neodvisno zunanjo trgovino, odpravljanje izrazitonerazpršenega izvoza, razširjen krog zunanjetrgovinskih par-tnerjev itd. Da bi takšno stanje odvisnosti zunanje trgovineodpravili, bi morala biti država tisti dejavnik, ki bi ustvarjal zu-

213

nanjo trgovino in drugim ekonomskim dejavnostim potrebnerazmere za avtonomno akumulacijo v korist industrializacijein razvoja. Če naj bi bil industrijski razvoj odvisen od akumu-lacije, ki bi jo ustvarjal zunanji sektor, in to na način, da bi za-gotavljal tujo valuto, potem bi bila prva posledica tega, da bibil takšen vnaprej koncentriran na tradicionalnih izvoznihproizvodih po eni strani, po drugi strani pa bi ob sedanjihokoliščinah menjave nerazvite države morale doseči višje cenesvojih izdelkov. Tu pa se, kot je videti danes, pojavljajo resneovire s stalnimi nihanji v plačilnih bilancah nerazvitih držav,nadomeščanju primarnih proizvodov s sintetičnimi itd. Preo-stajajo torej investicije zunanjega kapitala, kjer pa se nerazvitedržave srečujejo s temi dejstvi:a) že od konca 19. stoletja je značilnost mednarodnih tokov

kapitala, da se ta usmerja tja, kjer je mogoče doseči največdobička, kjer je trg v ekspanziji in kjer se ustvarjajo nova in-dustrijska podjetja. To pa so predvsem razvita in razvijajo-ča se področja. Obseg naložb razvitih držav na nerazvitihobmočjih je osredotočen na najbolj dinamična področjaindustrijske proizvodnje – petrokemija, elektronika, elek-tromehanika, kemija, avtomobilska industrija – kjer investi-torji, kar zlasti velja za mnogonacionalne družbe, ne sledi-jo potrebam nerazvitih držav oziroma njihov interes ni nadolgoročni izgradnji razpršene ekonomske strukture. Na-ložbe tečejo v osamljene industrijske veje, nekakšne otokeindustrijskega in tehničnega napredka in zaradi tega neustvarjajo kumulativnih učinkov v smislu ekonomskega indružbenega razvoja in nimajo tiste vloge kapitalizatorja vprocesu akumulacije, kakršno so imele oziroma imajo vdeželah s kapitalistično strukturo;

b) asimetričnost odnosov med razvitimi in nerazvitimi država-mi na finančnem področju ima za nerazvite države dvojneposledice. Po eni strani sprožajo naložbe zunanjega kapita-la v nerazvite države samodejen odtok presežkov in obre-sti, ki večinoma presegajo količino finančnih sredstev, kivanje prihajajo. Zaradi tega obstaja v nerazvitih državahkonstanten primanjkljaj v plačilnih bilancah, ki se še pove-čuje zaradi storitev, ki jih praktično v celoti nadzira tujina,kot npr. tovornine, licenčne pristojbine, tehnična pomoč

214

itd. Pri zunanjih naložbah v nerazvite države zahteva izrav-nava plačilne bilance zelo hiter porast izvoza kot enegaglavnih virov avtonomne akumulacije, k i je hitrejši ne sa-mo od porasta bruto narodnega proizvoda, ampak tudi odporasta uvoza. Toda usmeritve, k i jih je mogoče ugotovitiv večini nerazvitih držav, govorijo o nasprotnem: o uvozu,ki narašča tako, da je znatno višji od izvoza. Struktura uvo-za pa ne obsega samo končnih industrijskih izdelkov, am-pak tudi blago za široko potrošnjo. Med številnimi dejavni-ki, ki pospešujejo naraščanje uvoza, so: nezadovoljiva ra-ven kmetijske proizvodnje, ki ne sledi širitvi urbanizacije,zaradi česar je potreben uvoz najpomembnejših živil (pše-nice in riža), spremembe v strukturi dohodka in “evropei-zacija” načinov življenja in načinov potrošnje privilegiranihslojev itn. Po drugi strani pa zunanje naložbe, zlasti tiste izjavnih sredstev, reproducirajo nadzor nad gospodarstvi ne-razvitih držav, ki ima v strukturi sodobnih mednarodnihodnosov pomembne politične vidike;

c) odtok ustvarjene presežne vrednosti (dobičkov in obresti)v korist svetovnega kapitalističnega jedra morajo nerazvitedržave nadomeščati z ustvarjanjem večjih presežkov, to pane samo s tehnološkim posodabljanjem, kjer se znova po-javljajo odnosi odvisnosti, ampak s pretiranim izkorišča-njem delovne sile.

Očitno je, da je mogoče z zgodovinsko-genetsko analizo teo-retsko obrazložiti glavne vzroke nerazvitosti, ki so – kot smo žeugotovili – v nasilni inkorporaciji kolonialnih področij v struktu-ro potreb in reprodukcijsko dinamiko evropskih metropol, karse v sodobnih mednarodnih odnosih naredi tako, da nerazvitedržave oziroma države v razvoju v bistvu proizvajajo za svetovnikapitalistični trg, ne pa tudi za svoje lastne družbe, kar je meddrugim očitno zaradi prenosa presežne vrednosti v svetovni kapi-talistični trg z odtokom dobičkov, obresti in neekvivaletno me-njavo. Zato je razumljiva pozornost, ki jo v teorijah namenjajozunanjim vzrokom nerazvitosti, to toliko bolj, ker se ne pojavlja-jo samo na ravni razmerij na svetovnem ekonomskem trgu inznotraj ekonomskih struktur držav v razvoju, torej v kapitalskihin blagovnih procesih, marveč tudi v ukoreninjenosti tujega od-

215

ločanja in zunanjih usmeritev v politični in kulturni nadgradnjidržav v razvoju. Tako J. Galtung (v Strukturalni teoriji imperiali-zma) opredeljuje te tipe imperializma, to je v bistvu odvisnostidržav v razvoju od svetovnega kapitalističnega jedra: ekonomski(imperializem), zanj je značilno, da centralne, tj. razvite države,dajejo “perifernim” (nerazvitim) državam industrijske izdelke inindustrijska sredstva, medtem ko jim nerazvite države dajejo su-rovine in trg. Politični (imperializem) razvite države odločajo onerazvitih državah in jim dobavljajo modele razvoja, medtem koje vloga perifernih držav omejena na poslušnost in posnemanje;vojaški (razvite države dajejo perifernim državam “varnost” injim dobavljajo uničevalna sredstva, periferne države morajo bitidisciplinirane in dobavljati razvitim državam strateške surovine;komunikacijski: razvite države dajejo perifernim državam komu-nikacijska sredstva in jim dobavljajo poročila, medtem ko je vlo-ga perifernih držav omejena na to, da razvitim državam dobavlja-jo dogodke in končno kulturni imperializem (kjer se razvite drža-ve izkazujejo kot učitelji in z ustvarjalnostjo, medtem ko je peri-fernim državam namenjena vloga učencev.

Če so zgoraj opredeljeni strukturni znaki nerazvitosti dejan-sko njena avtentična vsebina in izraz, kar po našem mnenju nemore biti sporno, saj so v teoriji kot taki tudi sprejeti, potem jevprašanje, ki iz njih sledi, kako jih spreminjati in naposled ukini-ti. Na tej točki pa se pristopi do tega vprašanja razhajajo, v gro-bem povezani na tiste, ki izhod iz nerazvitosti vidijo v dezintegra-ciji nerazvitih držav oziroma držav v razvoju in svetovnega od ka-pitalističnih držav obvladanega trga in tistih, ki zagovarjajo nas-protno tezo, to je, te države se morajo še globlje vključiti v sve-tovni trg in v povezavi z njegovimi subjekti preseči podedovanostanje nerazvitosti.

Prva navedena teorija je v bistvu izpeljanka iz teorije imperiali-zma, kot so jo zasnovali Lenin, R. Luxemburg in Hilferding, stem da se nanjo navezuje latinskoameriškim družbenim in eko-nomskim razmeram prirejena teorija dependencia, ki jo zagovar-jajo teoretiki s tega področja Dos Santos (Dependencia y cambiosocial), A.G. Frank (Latin America: Underdevelopment or Revo-lution), Cardoso (The Consumption of Dependencia), Sunkel(El Subdesarollo latinoamericano y la teoria del subdesarollo).Teza, ki jo zagovarjajo tako eni kot drugi, je, da so nerazvita

216

območja bistvenega in za obstoj družb na svetovnem Severu odlo-čujočega pomena, kar se s pretokom presežne vrednosti iz svetov-nega Juga vanj ohranja njihova družbena, ekonomska in političnastabilnost. Torej je v njihovem interesu “nerazvoj” teh območij.

Najdosledneje je to tezo še v cvetočem kolonializmu razvila inzagovarjala R. Luxemburg. V delu Akumulacija kapitala je posta-vila vprašanje, kje je vzrok, da se v nasprotju z Marxovo progno-zo kapitalistični sistem še ni zrušil in nanj odgovorila s tezo, ki je– poenostavljeno povedano – v tem, da je za produktivno upora-bo presežne vrednosti potrebno, da ima kapital še naprej celo-tno zemeljsko oblo na voljo, da bi tako v količinskem in kakovo-stnem smislu imel za svoja produkcijska sredstva neomejen iz-bor. Čezmorski zunanji trgi naj bi bili ne samo to, marveč tudiprostor za realizacijo presežne vrednosti v kapitalistični proizvo-dnji industrijskih držav. Sodobni zagovorniki teze, da je za razvojnerazvitih območij potreben njihov prelom s svetovnim trgom,izhajajo iz zakona o tendenčnem padanju profitne stopnje, ki jevsilil tem državam vgraditev v svetovni trg, kar jim z odtokompresežne vrednosti v oblikah, ki smo jih navedli poprej, onemo-goča razvoj (E. Mandel 1972, Elsenhans 1979a).

Teza o dezintegraciji dežel v razvoju s svetovnega trga s posle-dico, to je z usmeritvijo na avtonomen, “introvertiran” ali “avto-centričen” razvoj, ki je, kot pravi Barrat-Brown, usmerjen v dol-gotrajno osamitev teh držav s svetovnega kapitalističnega trga, jesporna iz več razlogov. Ne najpomembnejši je, ali izkustvo vzdržipreizkus, da so nesomerne in neenakopravne povezave razvitegaSevera z nerazvitim Jugom v resnici eksistenčne za sever. Drugipo našem mnenju še pomembnejši, pa je, ali moremo države vrazvoju oziroma nerazvite države bodisi sleherno posebej bodisikot celoto obravnavati kot homogeno celoto.

Res je namreč, da med značilnostmi držav v razvoju ne sodisplošna in poglabljajoča se revščina, marveč nasprotno, da zno-traj teh držav obstajajo globoka nesorazmerja, po eni strani siro-maštvo, ki narašča, po drugi strani pa bogastvo, ki se veča; poeni strani napredek – ta je povezan predvsem z izvozom in z inve-sticijsko, tržno in produkcijsko strategijo multinacionalnih družb,po drugi strani pa stagnacija, nazadovanje in marginalizacija po-sameznih družbenih slojev, zemljepisnih območij in gospodar-skih dejavnosti.

217

Politični in socialni izraz teh nasprotij se pojavlja v nastankuin obstoju posebnih družbenih in političnih struktur na svetov-nem Jugu, katerih dejavnost in njihovi interesi v bistvu podaljšu-jejo nerazvitost in prevlado. Razsežnosti notranje strukturne he-terogenosti in njihove implikacije je – med drugimi – zajel J. Gal-tung, ki je imperializem razložil kot odnos med središčem inobrobjem, natančneje med državo v središču in državo na obro-bju, ki je tako oblikovan, daa) obstaja harmonija interesov med središčem osrednje države

in središčem obrobja in b) večja interesna neskladnost znotraj periferne nacije kot zno-

traj centralne nacije, kot tudi med periferijo centralne nacijein periferijo periferne nacije (J. Galtung 1972). Na isti črti ra-zumevanja odnosov med središčem svetovnega kapitalistične-ga sistema in obrobjem so tudi nekateri drugi avtorji. Tako jeza Barana reprodukcija ekonomskih in političnih struktur naperiferiji skladna z interesi evropskih “metropol” in ZDA in stem tudi jamstvo za nadaljevanje imperialistične oziroma no-vokolonialne dominacije tudi po koncu imperializma (Baran1967). A.G. Frank opredeljuje imperializem v podobi novoko-lonializma v zelo širokem obsegu, pri čemer se opira na empi-rično stvarnost Latinske Amerike. Ocenjuje ga kot odločujo-čo in sklepno fazo v ekonomskem podrejanju držav v razvoju,ki je skladna z interesi monopolističnih držav zahoda. To po-stopno podrejanje se ne omejuje samo na “miroljubni” vdor vgospodarstva teh držav s pomočjo rastočih naložb kapitala,marveč v končni posledici tudi na povezanost vseh ekonom-skih in političnih ustanov v teh državah s svetovnim kapitali-stičnim sistemom, pri čemer uživa ta dejavnost podporo veči-ne domačih vlad in buržoazije. Z ovekovečenjem proizvodnjesurovin in monokulturne narave teh držav – posebej to veljaza Latinsko Ameriko – kot tudi s konstantnim dviganjem netodobička, izhajajočega iz naložb, se revščina nerazvitih pogla-blja oziroma obstajajo t.i. “strukturna heterogenost”, “struk-turna nerazvitost”, “vražji krog revščine” itd. (A.G. Frank1969). Da svetovni kapitalistični sistem onemogoča moderni-zacijo držav v razvoju, zagovarjajo tudi Amin S. (1975), A. Em-manuel (1969) in P. Jallee (1971).

218

Zagovorniki teorije združevanja držav v razvoju v svetovniekonomski trg – torej povsem nasprotnega stališča s prej obrav-navanim – trdijo, da so predvsem predkapitalistične strukture vdržavah v razvoju glavna ovira razvoju kapitalističnega sistemaproizvodnje. Državna birokracija, delavci in kmetje sodijo v tooviro. Kot ugotavlja Elsenhans, je temeljna predpostavka zavključitev teh držav v svetovni ekonomski trg v manjšem zaostaja-nju storilnosti v proizvodnih vejah s podpovprečnim dvigom sto-rilnosti po eni in manjšo cenovno in dohodkovno prožnostjopovpraševanja v kapitalističnih državah po drugi strani. Toda istiavtor tudi meni, da sledi vključevanju držav v razvoju v kapitalisti-čno svetovno gospodarstvo cela vrsta pojavov, ki jih vidi v t.i.strukturni heterogenosti, zanjo pa v kritični literaturi velja ozna-ka, da je z njo razumeti izkoriščanje v oblikah neenake menjave,prenosa dobičkov multinacionalk v njihova središča, upada izvo-znih cen izdelkov držav v razvoju ob porastu cen uvoznih proi-zvodnih, prenosa tehnologije v te države, ki je po večini zastare-la, in zadolževanja dežel v razvoju nasploh (Eldsenhans 1990).

“Avtomatizmu” vključevanja držav v razvoju v svetovno kapita-listično gospodarstvo, ki ga zagovarja ta teorija, nasprotujejo teo-retiki, ki vidijo možnosti za preseganje nerazvitosti v kombinacijistrategije, ki po eni strani sloni na “lokalnih” ukrepih, to je zno-traj držav v razvoju (“opora na lastne sile”), po drugi strani pa nadejavnostih v mednarodnem okolju. V bistvu gre za diferenciranipristop v smislu prežemanja notranjih in zunanjih dejavnosti, kaj-ti slednje so umestne toliko, kolikor omogočajo zunanje nalož-be, s pogojem, da delujejo povezano z lokalnimi ukrepi.

V to skupino teorij sodita tako teorija modernizacije (Apter1965, Almond 1970) kot tudi teorija javne uprave v državah v ra-zvoju (Riggs 1964). Obe vidita možnosti za preseganje nerazvito-sti v vlogi elit, prva v vojaškem dejavniku, druga pa v vlogi “ura-dništva” v teh državah, ki naj bi bila “mostišča” oziroma nosilcisprememb pri spreminjanju v ekonomskem, socialnem in politi-čnem obnašanju, ki nasprotuje tradicionalni in inovacijam nas-protni drži struktur v teh državah. Zlasti S. Huntington in Per-lmutter sta izpostavljena zagovornika vloge vojaškega dejavnika vdržavah v razvoju (Huntington 1962, Perlmutter 1977).

V teorije modernizacije pa je šteti tudi tiste, ki vsebujejo pre-dvsem na vlogi ekonomije oziroma ekonomskih faktorjev uteme-

219

ljeno strategijo. To velja za Rosenstein-Rodanov in Nurksejev pri-stop. Oba vidita v naložbah nujen in potreben vzgon za presega-nje nerazvitosti (Rosenstein-Rodan 1943, Nurkse 1953).

G. Myrdal je določil t.i. vrednostne premise za raziskovanjedržav v razvoju, ki jih vidi v racionalnosti, razvoju in načrtovanjurazvoja, dvigu proizvajalnih sil in življenjskega standarda, socialniin ekonomski enakopravnosti, posodabljanju institucij in moder-nih načinih obnašanja ljudi, nacionalni neodvisnosti in nacional-ni konsolidaciji, demokraciji od spodaj in socialni disciplini (G.Myrdal 1970 in 1968).

Na Myrdalove vrednostne premise je možno navezati kazalce,s katerimi K. Deutsch ugotavlja stopnje pri preseganju odnosovodvisnosti in nerazvitosti. Tako je od 0-10 določil stopnje voja-ške suverenosti, suverenosti na območju zunanje politike, suvere-nosti na ekonomskem območju in suverenosti na območju kul-ture. Po našem mnenju na teh stopnjah v bistvu nadomešča takorazvojne stopnje na notranjem in zunanjem območju, kar pome-ni, da se v njih združujeta tako ekonomska kot politična strategi-ja v preseganju odnosov odvisnosti in nerazvitosti (K. Deutsch1975).

TEORIJA ZUNANJE POLITIKE

Pojmovna določitev zunanje politike Ni tvegano trditi, da je na spoznavnoteoretični ravni fenomenzunanje politike v svojih bistvenih elementih dognan, to je, da gaje razumeti kot institucionalizirani proces dejavnosti-akcij, ki jihdoločena, v državi organizirana družba opravlja nasproti širšemuin ožjemu mednarodnemu okolju z namenom uresničevati svojematerialne in nematerialne interese ter tako vplivati nanj, bodisida realnosti v mednarodni skupnosti spreminja bodisi se jim pri-lagaja. Naloga zunanje politike pa je tudi, da skladno s temi inte-resi in cilji ter povezano z dejavnostmi na območju t.i. notranjepolitike absorbira akcije in reakcije subjektov iz mednarodnegaokolja, do katerih prihaja zaradi dogajanj znotraj nje. Končnouporablja zunanja politika funkciji ohranjanja in reprodukcijedoločenega družbenoekonomskega in političnega sistema v kakidržavi, kar pomeni, da se v tej funkciji povezuje z ideološko inpolitično zbliževalnimi silami v mednarodni skupnosti.

Zunanja politika je sistem med seboj bolj ali manj medseboj-no povezanih akcij, ki potekajo v mednarodni skupnosti.

Subjekt zunanje politike je družba, organizirana v državi. Če sizastavimo vprašanje, kakšni so cilji in interesi te družbe do dru-gih subjektov mednarodnega prava, bomo odgovor nanj iskali vanalizi njene družbene, politične in pravne strukture. Zunanjapolitika je sredstvo, s katerim se izraža razredno bistvo države na-vzven, vendar ne kot čista replika notranjih družbenih procesov

D e v e t o p o g l a v j e

222

in razporeditev, kajti država nastopa v mednarodni skupnostikot kompleksni predstavnik družbe, kar pomeni, da mora v do-ločeni meri upoštevati interese drugih razredov in slojev, ki nisozastopani v strukturi oblasti. Proučiti zunanjo politiko kake drža-ve, ugotoviti njene cilje, interese in merila ter doktrine, na katerese v mednarodnih odnosih sklicuje, zahteva torej analizo družbe-ne, politične in pravne strukture, ki je rezultat razrednega razre-ševanja protislovij na določeni stopnji razvoja. V tem smislu mo-remo razumeti povezanost notranjih družbenih procesov s pro-cesi v mednarodni skupnosti in v tem smislu je razumeti zunanjopolitiko kot nadaljevanje notranje.

Odgovor, ki ga daje takšna analiza, pa ne zadošča za to, da bimogli pojasnjevati bodisi njene uspehe bodisi neuspehe, pa tudpredvidevati, kakšne smeri bo ubrala v prihodnosti. Potrebna jetudi analiza strukture mednarodne skupnosti v nekem določe-nem obdobju, političnih, ekonomskih, ideoloških in drugih ra-zmerij ter razporeditev v njej. Na tej točki se pojavlja vprašanje izanalize izpeljanih sposobnosti in sredstev, ki jih ima kaka državana voljo ozirom jih je pripravljena uporabiti.

Objekt zunanje politike je v globalne in druge družbene sku-pine razčlenjena mednarodna skupnost, ki jo v materialnem po-gledu opredeljuje stopnja njenega družbenega, še posebej paekonomskega in industrijskega razvoja, v družbenem pogledu pana njem zgrajeni odnosi in protislovja. Ta mednarodna skupno-sti, zlasti še v sodobnih razmerah medsebojne odvisnosti in jedr-skega zastraševanja, ni samo “poligon”, na katerem se soočajo ci-lji in interesi subjektov mednarodnega prava, temveč z material-nimi in političnimi, pa tudi pravnimi dejavniki, ki v njej delujejo,vpliva tako na določitev ciljev kot tudi na uporabo sredstev, ki sotem subjektom na voljo. Z drugimi besedami povedano, medna-rodna skupnost deluje kot neke vrste korektiv tako za formulira-nje kot uresničevanje zunanje politike.

Cilji neke države nasproti drugim državam se v okolju medna-rodne skupnosti neizbežno relativizirajo. S tem mislimo tako nadejanske kot tudi pravne vidike te relativizacije. Pri uresničevanjusvojih interesov se namreč države srečujejo tudi z uresničevanjeminteresov drugih držav, ki je oprto na večjo ali manjšo količinomoči oziroma vplivanju namenjenih sredstev. Prav tako pa soomejene tudi glede na pravila mednarodnega prava, ki urejajo

223

odnose med državami. Zaradi tega moramo govoriti o relativnisamostojnosti zunanje politike nasproti notranji.

Vsaka zunanja politika vsebuje cilje in interese, v katerih jevsebovana tudi vrednostna usmeritev kake države. Z zelo sproš-čenim izrazom bi mogli govoriti o “ideologiji” zunanje politike.

Ideologija zunanje politikeŠtiri kategorije oziroma štirje pojmi se pojavljajo tedaj, ko govori-mo o ideologiji zunanje politike, in sicer “ideje”, ki se v njej izra-žajo, najpogosteje s poudarjanjem vrednot ter cilji in interesi, kijim je zunanja politika namenjena.

Za analizo tekoče zunanjepolitične dejavnosti kake države soizjave in sporočila njenih državnikov pomemben vir odkrivanjanjenih idoloških in materialnih vzrokov, za iskanje zveze med po-trebami njene notranje strukture in možnostmi njihovega zado-voljevanja iz “zunanjih” virov, za spoznanja, kako zaznavajo real-nosti v mednarodni skupnosti, zato da bi jih bodisi sprejeli bodi-si spreminjali. Prav gotovo pozorno ukvarjanje s temi dejanji pri-pomore tudi k poskusom razbrati, kako se bližnja, pa tudi odda-ljena preteklost kažeta v strategiji zunanje politike, kar naj bihkrati omogočilo tudi “odstiranje” zaves, za katerimi se skrivaprihodnost. Ni sporno, da nam še tako skrbno zbiranje takšnihgradiv ne daje zadostnih možnosti, da bi v celoti in globinsko za-jeli vso zapletenost medsebojnega pogojevanja “notranje” struk-ture kake države in njene zunanje politike, saj to zapletenost iz-kazuje sleherna definicija zunanje politike. Ti dokumenti so zani-mivi iz razloga, ki smo ga pravkar navedli, to je, kako v njih odse-vajo tekoča dogajanja v mednarodni skupnosti, pozornost pa iz-zivajo tudi zaradi mesta, ki ga imajo v njih ideje, vrednote, cilji ininteresi.

V teh dokumentih je mogoče ugotavljati vsaj dvoje ravni. Prvovidimo v uporabi posploševanj in abstrakcij, ki bi komaj moglepredstavljati koristno snov za soočanje z realnostmi, čeprav jeres, da jih ni realno zanemarjati. To zlasti velja za tiste dele izjav,katerih snov “prežarjajo” ideje. Za drugo raven je mogoče reči,da je za postopek analize zunanje politike plodnejše, kajti odmikod idej k ciljem je že primik k realnostim, kar se manj pojavlja te-

224

daj, ko je govor o dolgoročnih ciljih, zato pa bolj, ko besedila za-devajo srednjeročne, še posebej pa kratkoročne cilje. Pri ugotav-ljanju ciljev je umeščeno tudi opredeljevanje interesov, čeprav jeres, da v analizi zunanje politike izraz “nacionalni interesi”, kadarkoli že ima svoje zgodovinsko mesto, veliko ne pove, ker se naj-pogosteje reducira na zadovoljevanje samoohranitve kake države.

Ob vsem tem, ob upoštevanju tako splošnih opredelitev kottudi posebnih, konkretnih pojavov in vprašanj, namenjenih izraža-nju–torej skupku formulacij v izjavah–je vprašljivo, ali bi, kar zade-va obe ravni, smeli zanemarjati prvo raven, ne glede na to, da namta za analizo zunanje politike ne omogoča tolikšne stopnje dosled-nosti, ki bi bila npr. primerljiva z Newtonovim odnosom med ma-so in pospeškom. Če je res, da je druga raven, to je raven poseb-nih izražanj o ocenah in akcijskih smereh zunanje politike, vodilonjenih uresničevalcem – hkrati pa tudi sporočilo “partnerjem” vmednarodni skupnosti – pa je res tudi to, da uresničevanje zuna-nje politike načelno ne more iti mimo splošnih opredelitev oziro-ma če prihaja do stranpoti, je zanje potrebna posebna razlaga.

Preden se lotimo raziskave razmerij med idejami, vrednotami,interesi in cilji, tako kot jih opredeljujejo in zagovarjajo v zunanjipolitiki kake države, bi želeli pojasniti, kaj razumemo z vsebinopojma “ideje” tedaj, ko se te pojavljajo v formuliranju in uresni-čevanju te politike.

Če z idejami, ki jih izražajo dokumenti kake zunanje politike,razumemo predstave in zamisli o zaželenem mednarodnem re-du, njegovih ideoloških, socialnih, političnih, ekonomskih indrugih prvinah, se zaželenost mednarodnega reda ne ustavlja natočkah določenega stanja v mednarodni skupnosti, marveč segadlje, to je posega tudi v vizije. V enem kot drugem primeru jemesto idej v strukturi zunanje politike že izražanje vrednot, ki najbi bile vodilo zunanje politike, jo dvigajo nad prakso. Hkrati po-meni to izražanje tudi preoblikovanje vrednot, ki prevladujejo vdoločenem subjektu zunanje politike, tako tistih, ki jih opredelju-jejo kot splošne – mir, pravičnost, demokracija, spoštovanje člo-vekovih pravic, svoboda itd. – kot tudi tistih posebnih, ki obvla-dujejo družbeni prostor subjekta, kot to velja za sintagmo “Ame-rican way of life” ali pa za zagovarjanje tržnega gospodarstva,enakih možnosti za slehernega posameznika itd., ki so oziromaza katere menijo, da so izvedene iz splošnih vrednot. V strukturi

225

idej pa se pogosto pojavljajo tudi “normativne rešitve” oziromaopredelitve, kot so “dober”, “slab”, “pravičen”, “napačen” itd.

Raziskovanje zunanje politike velikih sil – ti svoje vodilno me-sto v mednarodnih odnosih opravičujejo tudi z razglašanjemsplošnih idej – pogostoma razkriva, da obstaja mogočno neskla-dnje med njimi po eni in prakso zunanje politike po drugi stranioziroma da so vrednote, ki smo jih navedli, v bistvu “privzdignje-na” mitologija. Zato bi bilo prav, če v razpravo vnesemo razmer-je med idejami po eni in tistimi cilji v zunanji politiki konkretnihdržav, ki izhajajo iz interesov oziroma so njihova podlaga v inte-resih po drugi strani.

Max Weber je zapisal, “da materialni in duhovni interesi in neideje neposredno obvladujejo odnose med ljudmi”. Toda “podo-be sveta (“Weltbilder”), ki so jih ustvarile ideje… (“welche durchIdeen geschaffen wurden…”) so zelo pogosto kot kretničarji vravnanju ljudi…” (M. Weber 1923:414). Za analizo zunanje politi-ke kake države, še posebej velikih sil, je pomembno Webrovo ra-zlikovanje med etiko končnih ciljev in etiko odgovornosti. Kajti,v njihovih zunanjepolitičnih akcijah se pogostoma dogaja, da sepo eni strani “etike končnih ciljev” ne odrekajo, stranpoti od njepa opravičujejo z etiko odgovornosti.

Medtem ko bi za drugačno interpretacijo zunanje politike tedržave v obdobju, o katerem govorimo, uporabili Hamiltona, kise je zavzel za razglasitev nevtralnosti Amerike v vojni med prvoprotifrancosko koalicijo in revolucionarno Francijo, čeprav je bi-la ta njen pogodbeni zaveznik, pri čemer je poudarjal nacionalneinterese ZDA nasproti moralnim načelom, ki zavezujejo k spoš-tovanju pogodb, nadalje, da se v politiki te države srečujejo s pra-kso “investicijske svobode” in njej ustreznega zunanjega širjenja,tudi s ponavljajočimi se zunanjimi vojaškimi intevencijami, s“prekrasnimi majhnimi vojnami” (J. Hay), z “dolarsko diploma-cijo” in “diplomacijo debele palice” (T. Roosevelt), kar pove, daje bila takšna zunanja politika v funkciji potreb in interesov vsebolj ekspanzivnega industrijskega in finančnega kapitala. Ko setakšna strategija sooči z dolgoročno zastavljenimi cilji in vredno-tami, s katerimi so opremljeni, sta slej ko prej očitna erozija vred-not in prevlada interesov.

Prevlada interesov na strateški ravni formuliranja in uresniče-vanja zunanje politike in dialektika razmerij med notranjim in zu-

226

nanjim opredeljujeta ta območja te politike:� potreb notranje strukture in zadovoljevanje teh potreb iz zu-

nanjih virov,� sredstev in možnosti zadovoljevanja,� spravo med kolektivnimi in zasebnimi interesi in cilji,� opredelitve ključnih interesov in ciljev ter njim namenjenih

faz uresničevanja,� izražanje bazičnih načel zunanje politike, katerih instituciona-

lizacijo je videti v strategiji izolacionizma, “splendid isolation”politike, nevtralnosti, zavezništev ali pa neuvrščenosti.

Bilo bi napačno, če bi razumeli zunanjo politiko in njeno ure-sničevanje kot slej ko prej premočrtno dejavnost, ki ne pozna od-stopov od strateških smeri, ki smo jih navedli. Glede na realnostiv mednarodnem življenje, različne interese držav, različne mo-žnosti za uresničevanje, različna sredstva, ki jih uporabljajo v na-men uresničevanja, nadalje glede na različna razmerja moči in ra-zlične razporeditve, morajo države pogostoma uporabljati takti-čne prijeme, da bi se prilagajale stvarnosti in da bi to stvarnosttudi spreminjale. Tu se srečujemo s pojmom pragmatizma. Bi-stvo pragmatizma ni samo v tem, da s serijami kratkoročnih tak-tičnih prijemov – ki prevladujejo in prevladajo nad dolgoročnozastavljenimi načeli in cilji – sprejemamo perpetuirane kompro-mise z vrednostno usmeritvijo, ki v skrajni konsekvenci privededo njene erozije. S tem pa zunanje politika izgubi svoj kompas.Dolgoročni in srednjeročni cilji v zunanji politiki so zapostavljeniv prid kratkoročnim rešitvam in kratkoročni uporabi, ki jih nenarekuje spoznanje o pomembnih prednostih, marveč o nujnih.

“Vlade suverenih držav utemeljujejo ali pa bi morale utemelje-vati svojo zunanjo politiko z realnostmi, kakršne ugotavljajookrog sebe,” je pred časom zapisal pokojni kitajski voditelj Mao-Tse-Tung. Podobno izjavo je moč najti v študiji, ki je bila name-njena raziskovanju problemov v zunanji politiki ZDA. “Učinkovi-ta zunanja politika je odvisna v prvi vrsti od zdrave ocene me-dnarodnih razmer. Razumevanje resničnega položaja je nujenpogoj, še pomembnejše pa je anticipiranje tistega, kar prihaja”(US Foreign Policys 1963:10). Neupoštevanje realnih odnosov vokolju mednarodne skupnosti vodi v avanturizem, prav tako patudi podcenjevanje tokov in procesov omejuje možnosti za ures-

227

ničevanje ciljev, ki si jih postavljajo države. Čim večja je skla-dnost teh ciljev s splošnimi tokovi in procesi v mednarodni sku-pnosti, tem večje so možnosti za njihovo uresničevanje.

Okolje mednarodne skupnosti vpliva na zunanjo politiko sle-herne države kot neke vrste popravek za določanje ciljev zunanjepolitike, odnosi in procesi znotraj tega okolja pa vplivajo tudipovratno na notranjo politiko in notranje družbene odnose. Vrazmerah relativno zaprtih, celo teritorialno “hermetično” zapr-tih družb, še posebej tistih, ki so bile oddaljene od središčnihtočk v mednarodnih odnosih, je bil vpliv tega okolja na notranjeodnose šibak. V sodobnih mednarodnih odnosih takšnih družbni več. Transakcije med posameznimi družbami na posredni,med “nedržavnimi” družbenimi skupinami pa na neposredni rav-ni, so vse pogostejše, celo nujne. Nemogoče si je torej zamisliti,da pojavi in procesi v mednarodni skupnosti ne bi vplivali na no-tranji razvoj posameznih držav. Zatorej moremo v okoliščinah to-likšne stopnje medsebojne odvisnosti v današnjem svetu sprejetitrditev, da je tudi notranja politika nadaljevanje zunanje, dasi jeprav, če pri tem opozorimo na dolgoročnost vplivanj zunanje po-litike na notranjo ali na to, da ta vplivanja najpogosteje niso nitineposredna niti samodejna. V končni konsekvenci je medseboj-na povezanost notranje in zunanje politike razvidna iz enega inistega cilja prve kot druge, to je zagotovitve obstoja in funkcioni-ranja določenega družbenoekonomskega in političnega reda vneki državi.

Analiza zunanje politikeZunanja politika je proces in sistem akcij, ki jih kaka v državi or-ganizirana družba izvaja v mednarodnem okolju z namenom vpli-vati nanj skladno s cilji in interesi njenih političnih dejavnikov, de-lujočih v njenem imenu. Koliko to njeno vplivanje spreminja me-dnarodno okolje oziroma spreminja obnašanje subjektov v njem,je po eni strani odvisno od sposobnosti, ki jih ima, po drugi stra-ni pa od značilnosti samega mednarodnega sistema. Za analizokonkretne zunanje politike je potrebno torej dvoje, in sicer:a) ugotoviti družbene, ekonomske, politične in druge značilno-

sti neke države posebno glede na smeri in možnosti njihovega

228

prevajanja v zunanjepolitično dejavnost inb) ugotoviti tako makro kot mikroznačilnosti mednarodnega si-

stema. Z makroznačilnostmi razumemo konfiguracijo sil vnjem, bazične trende razvoja, izstopajoča družbena, političnain ekonomska protislovja. V mikroznačilnosti štejemo pose-bne regionalne in pa lokalne izraze mednarodnega življenja,ki jih mora kak subjekt upoštevati.

V znanosti o mednarodnih odnosih in v nanjo vpeti teoriji zu-nanje politike prevladuje teza, da obstaja tesna povezava med no-tranjepolitičnim in mednarodnim sistemom v meri, ki dopuščanihanja med vplivanji enega ali pa drugega sistema, kar pomeni,da se v glavnem opušča tezi tako o “primatu” zunanje kot o pri-matu notranje politike. Zlasti v realistični teoriji mednarodnihodnosov je bil dan poudarek zunanji politiki, kar je razbrati npr.v stališču Rankeja, “da mero neodvisnosti, ki jo ima kaka državav mednarodni skupnosti, določa njeno prizadevanje posvečatinotranje odnose temu cilju” (Ranke 1836:60). Prav tako meni-mo, da spreminjanje osnov notranje politike v odnosu do zuna-nje ne ustreza iz analize izvedenim predpostavkam o sodobnihodnosih, kot to npr. velja za teze t.i. revizionistov v ZDA, ki vidi-jo vzroke za hladno vojno v potrebah političnega in ekonomske-ga establišmenta v tej državi.

Novejša verzija obravnave zveze med notranjo in zunanjo poli-tiko se pojavlja v t.i. linkage/politics, ki jo je razumeti v smislu te-sne povezave med obema sistemoma – notranjim in zunanjim –vendar v širšem smislu kot v klasični verziji odnosa med notranjoin zunanjo politiko kot politikama države. Tako Rosenau razširjapovezavo med obema politikama tudi na dejavnost nedržavnihdružbenih skupin (Rosenau 1966, 1966), s čimer postaja analizazunanje politike zahtevnejša. Vendar pa tudi zagovornik t.i. tran-snacionalnih dejavnosti in njihovega mesta v strukturi mednaro-dne skupnosti R. Keohane sprejema državo kot osrednje žariščemednarodnih odnosov, njihov vzorec.

Dejali smo, da se analiza zunanje politike uporablja za njenopojasnjevanje, potem ko je bila dosežena stopnja korektnegaopisovanja. Uporablja pa se tudi za predvidevanje njenih smeri,če s tem razumemo nakazovanje osnovnih trendov ter opcij, kiso neki državi na voljo.

229

V teoriji mednarodnih odnosov obstajajo različne klasifikaci-je “elementov”, ki jih je treba upoštevati, ko pristopamo k analizikake zunanje politike. Med njimi je znana Morgenthauova (H.Morgenthau 1995:207-254), ki opredeljuje tako materialne ele-mente – geografijo, naravna bogastva, industrijsko zmogljivost,vojaško pripravljenost in število prebivalstva – kot tudi nemateri-alne elemente – narodna narava, morala in kakovost vodstva. Ra-ziskava teh elementov, njihovo posamično in pa kumulativnoučinkovanje naj bi omogočili spoznanja o tem, koliko bo neki dr-žavi uspelo uresničevati zastavljene cilje, prav tako pa tudi, kakš-ne smeri bo ubrala v zunanji politiki. Gre torej za dve vprašanji,na kateri naj bi analiza odgovorila, in sicer n vprašanje “kaj” inna vprašanje “kako”.

V literaturi o mednarodnih odnosih uporabljajo za zgoraj na-vedene elemente dva izraza, in sicer izraz “determinanta” in izraz“faktor”. Slednji prevladuje, kajti uporabljajo ga tako Morgen-thau kot tudi številni drugi pisci, medtem kot pri R. Aronu že za-znavamo nagnjenost k določitvi temeljnih pogojev za uveljavlja-nje ciljev in interesov znotraj smeri, ki jo ubira zunanja politikaneke države. Te pogoje vidi v determinanti prostora, v kateregaje umeščena kaka zunanja politika, virih, s katerimi ta prostorrazpolaga in izkorišča, nato pa v determinanti “kolektivne akcije”delujoče tako v miru kot v vojni. Vanjo vključuje organizacijo invodenje armade, disciplino oboroženih sil, kakovost civilnegavodenja, ki je podprto s solidarnostjo državljanov. Z določitvijoteh dveh determinant je Aron – po našem mnenju – v bistvu sin-tetiziral večino elementov, ki jih navaja Morgenthau oziroma jihpodredil dvema. V tem pristopu vidimo implicitno razlikovanjemed izrazoma “determinanta” in “faktor” (Aron 1963:63-68).

Tako se postavljajo ta vprašanja:a) ali je mogoče v vsebinski opredelitvi obeh izrazov zaznati bo-

disi njuno enopomenskost bodisi različnost, ki jo je trebaupoštevati,

b) kakšni vsebinski in metodološki problemi izhajajo v primeru,da ugotovimo razliko med vsebino obeh izrazov,

c) ali natančnejša opredelitev razlik med njima navaja tudi na ra-zličnost v teži in valenci njunih elementov, ki se jima mora ra-ziskovalec podrediti, kar velja tudi za tiste, ki odločajo o zuna-nji politiki oziroma jo uresničujejo. Se s tem vzpostavlja hie-

230

rarhija znotraj “determinant” in “faktorjev” kot tudi oziromapredvsem med njima?

d) ali je v hipotetično zasnovani hierarhizaciji determinant infaktorjev umeščeno tudi vprašanje relativne stabilnosti, rela-tivne trajnosti enih naproti drugim?

e) hipotetično razlikovanje med vsebinama pojmov “determi-nanta” in “faktor” more odsevati tudi na območju razmerijmed notranjo in zunanjo politiko, kjer so po eni strani v os-predju formalizirane in institucionalizirane akcije držav, ki sezgoščujejo na točkah odločanja, uporabe odločitev in kristali-zacije rezultatov, po drugi strani pa povezave celotnega “naci-onalnega družbenega prostora” – družbe z mednarodnim po-litičnim sistemom.

Na gornja vprašanja so možni odgovori:a) če izhajamo iz vsebine izraza “determinanta” in se pri tem op-

remo na njegov jezikovni izvor, je tega najti v latinskem izrazu“determinare” določiti, opredeliti, medtem ko je istega izvoratudi termin “facere” storiti, narediti. Vendar to razlikovanje,oprto na različnost v njunem jezikovnem izvoru, ni oziromane more biti odločujoče, marveč mora biti uporaba enega alipa drugega izraza, če sta enopomenska, stvar opredelitve po-sameznih avtorjev oziroma stvar konvencije. Drugo vprašanjepa je, ali z različnostjo uporabe omenjenih izrazov poskuša-mo ostriti metodološki prijem in kakovostneje analizirati zu-nanjo politiko,

b) v literaturi nismo zasledili prakse hkratne uporabe obeh izra-zov, ki pa bi vsebovali metodološki napotek v prid različnostinjune uporabe,

c) če se odločamo za “različnost” te uporabe, bi se pojavile teposledice:� odločitev v prid izraza “determinanta”, ki bi vsebovala eks-

plicitno izraženo kvalifikacijo njene stabilnosti in relativnestalnosti, bi v analizi zunanje politike razumeli kot nujen inzadosten pogoj za presojo mednarodnega položaja neke dr-žave,

� to bi pomenilo, da bi s “faktorji” razumeli množico spre-menljivk, za katere bi sicer zatrdili, da niso nujen in zado-sten pogoj za opisovanje in pojasnjevanje kake zunanje poli-

231

tike, vendar pa vpogled vanje, po eni strani odkriva njihovopovezanost z determinantami, zlasti zaradi njim povezoval-ne moči vplivati nanje in jih modificirati, po drugi strani patežo in valenco slehernega od faktorjev. Ali natančneje po-vedano: v določeni meri imamo opraviti s samimi soodvi-snimi spremenljivkami, med katerimi se nekatere – pred-vsem determinante, spreminjajo počasneje oziroma vzbuja-jo videz “stalnosti” in “stabilnosti”, druge pa hitreje, vendarje za vse mogoče reči, da se spreminjajo,

� problem določitve determinant oziroma njihove razmejitveod faktorjev opredeljuje začetek raziskovalnega postopka vanalizi zunanje politike. Kako razrešiti ta problem? Domne-vamo, da je zanj mogoče uporabiti analitični pripomoček zzožitvijo razpona analize na omejen izsek dialektičnega zgo-dovinskega razvoja v notranjem in zunanjem območju. Pritem je treba upoštevati zgodovinsko pogojenost stanja stva-ri v izbranem časovnem izseku, da bi nato analizo v časov-nem razponu, ki je širši od izbranega, ponavljali in razvijali,tako da bi z zaporednimi iteracijami dosegali pomembnejšein razgrajene izsledke. S takšnim postopkom bi se izkazalo,da se nekateri pomembni dejavniki spreminjajo iz spremen-ljivk v relativne stalnice, medtem ko se pri drugih pojavljaspremenljiva in dinamična narava. Časovna zožitev torej od-pira vrata k soočanju s sistemom, ki ga sestavljajo delomaspremenljivke in deloma relativne stalnice – torej determi-nante in faktorji,

� zunanja politika je proces, je niz, zaporednost, nepretrganavrsta dogajanj in dogodkov v funkciji uresničevanja ciljev,interesov in potreb določene družbe organizirane v državi.Ko členimo te akcije, je v njih razpoznati namene, kakršneimajo, oblike, v katerih se izražajo, procese, ki jih spodbuja-jo in slednjič tudi uporabo virov, s katerimi neka družbarazpolaga. Za našo razpravo je pomembno vprašanje zveze,ki obstaja med cilji, oblikami in viri, ki napajajo akcije. Nitvegano trditi, da so oblike determinirane deloma od ciljev,ki jih kaka družba, organizirana v državi, skuša uresničevati,delno od virov, s katerimi razpolaga, delno pa tudi od “pre-vajanja” teh virov v organizacijske in intelektualne procese.Če se pri raziskovanju teh zvez pojavljajo vsebinski in meto-

232

dološki problemi, je zanje mogoče reči, da se ti “gostijo” navprašanju določitve meril za presojo pomembnosti posa-meznih determinant in dejavnikov. Sekvenčnost procesov vzunanji politiki, ki imajo svojo zgodovinsko ozadje, umešče-nost v sedanjost in večjo ali manjšo mero projekcije v priho-dnost, se izraža v množici pojavnih oblik in načinov pojav-ljanja, ki za analizo uvaja potrebo po raziskavi determinantin dejavnikov glede na vprašanje, kaj potrebujemo, kateradejstva so pomembna za analizo tako celote kot posame-znih delov zunanje politike, kakšno težo prisoditi determi-nantam in dejavnikov, kako jih analizirati, še posebej zato,da nekateri med njimi niso izmerljivi,

� med determinantami in dejavniki obstaja množica spre-menljivk, kar vodi v poplavo, ki jih, kot ugotavlja B. Russet(B. Russet 1964:1-2), ne more obvladati niti človeški um ni-ti računalniki. To je ena plat problemov, ki se pojavljajo vanalizi zunanje politike, Drugo plat vidimo v raziskavah, kiso usmerjene pretežno na nekatere relativno stalne deter-minante, kot je npr. prostor, kar pa omejuje možnosti zaširšo in produktivno analizo celote. Izhod iz tega vidimo vpristopu, ki se zavzema za upoštevanje relativno stalnih de-terminant – B. Korany uporablja izraz “permanentne deter-minante” (B. Korany 1974:70-95), ki so obseg ozemlja, šte-vilo prebivalstva in pa lokacija, nato pa vanj umestiti razi-skavo številnih spremenljivk, katerih kategorizacijo in siste-matizacijo je možno osredotočiti na takšne ključne spre-menljivke, kot so npr. delež vojaške participacije, dohodekna prebivalca, ali pa pismenost (literacy) kot kazalec izo-brazbene ravni populacije.

Menimo, da sta se prej omenjena Aronova in zgoraj navedenaKoranyjeva opredelitev determinant stalnega ali pa ključnega po-mena dokaj blizu, ju je pa možno in po našem mnenju tudi trebadopolniti, če njihovo vlogo v opredelitvi zunanje politike in nje-nega uresničevanja izostrimo na dveh točkah, to je, “kaj” je vsebi-na zunanje politike neke države, če s tem razumemo določitev ci-ljev in uresničevanje interesov in na “kako” te cilje doseči. Odgo-vori na ta vprašanja pa ne morejo biti popolni oziroma zadostni,če zanje ne upoštevamo vloge dejavnikov, njihove dinamične na-

233

rave in moči, ki jo imajo v odnosu do ključnih determinant, to jenjihovega spreminjanja.

Za zunanjo politiko neke države in za potrebo njene analize jetreba raziskati med v državi organizirano družbo – nacionalnimdružbenim prostorom – in mednarodnim okoljem.

Katere determinante in dejavniki opredeljujejo nacionalnidružbeni prostor oziroma notranje okolje zunanje politike?

Notranje okolje zunanje politikeNacionalni družbeni prostor opredeljujejo naslednje determi-nante in dejavniki, ki jih je razumeti kot notranje okolje zunanjepolitike:� družba z območjem (obseg, lokacija, strateški geopolitični

položaj, konfiguracija meja, notranja komunikacijska členitev,umestitev ozemlja v mednarodno okolje in mednarodno ko-munikacijsko mrežo in slednjič naravni viri),

� prebivalstvo: število, gostota naseljenosti, nacionalna in etni-čna členitev, urbanizacija,

� struktura družbe: razredna in slojevska členitev ter njeno pre-vajanje v politiko, ideološka in verska členitev, notranji druž-beni in politični subjekti ter institucije, javno mnenje in elite,transnacionalni stiki in njihovi učinki, zlasti ko gre za širjenje“tujih” ideoloških in drugih vplivov,

� zgodovinski razvoj družbe, zgodovinski spomin: zgodovinskonarodno “samorazumevanje” glede na razvoj in izkustva druž-be, konstante v zgodovinskem spominu, stabilnost in labil-nost v “samorazumevanju” in predstavah o drugih partnerjihv mednarodnih odnosih, vloga informacijskega in izobraže-valnega sistema v “samorazumevanju”,

� narodna integracija: homogenost glede na jezik, kulturo, ide-ologijo, vrednote, verovanja, vzorcev obnašanja, razlike vdružbi in načini njihovega razreševanja, pogostnost ali pa red-kost v uporabi sredstev prisiljevanja, volitve v zakonodajna te-lesa in razmerja med strankami, udeležba, rezultati, trendi, ra-tio kriminalnih dejanj s smrtnim izidom, stabilnost kake druž-be, merjena z rastjo družbenega produkta, tako ko gre zadružbo kot celoto in pa za politično pomembne strate,

� ekonomske determinante-faktorji: razvojna raven, težnje in

234

trendi v razvoju proizvajalnih sil, družbeni proizvod kot meri-lo za celotno proizvodnjo, družbeno bogastvo v absolutnihštevilkah ne glede na odnos do kakovosti življenja, letna rastdružbenega proizvoda po prebivalcu, zunanja trgovina in njendelež v družbenem proizvodu, zasebna potrošnja v odstotkihdružbenega proizvoda, delež družbenega proizvoda v kmetij-ski proizvodnji in delež delovne sile v kmetijstvu, nekmetijskazaposlitev v odstotkih celotne delovne sile, nezaposlenost gle-de na odstotek celotne delovne sile, gibanje plačilne bilance.Za vodenje in uresničevanje zunanje politike pa so še posebejzanimivi podatki o stopnji specializacije števila izdelkov zaizvoz, adresatih zunanje trgovine in distribuciji ekonomskihtransakcij glede na regije, vrednost uvoza glede na odstotekdružbenega proizvoda, delež zunanjega investiranja v notra-njem investiranju itd.,

� kulturne, zdravstvene, prosvetne determinante-faktorji: števi-lo študentov v visokem šolstvu, osnovno in srednje izobraže-vanje v odstotkih prebivalstva, odstotek pismenosti v prebival-stvu v skupinah od 15 do več let, kroženje dnevnikov na 1000prebivalcev, notranja in zunanje pošta na prebivalca,

� prevajanje družbenih odnosov v politiko z državo kot prota-gonistom teh procesov je nedvomno najpomebnejše območjenotranjega okolja zunanje politike. Zatorej izstopajo političnedeterminante in dejavniki, ki so: politična struktura s politi-čnim sistemom, centralizacija, defederalizacija, koncentracijapolitične moči (vlada, parlament, politične stranke itd.), vzor-ci političnega obnašanja, politične koalicije posebno glede nanjihov odnos do zunanje politike, delež vladnih izdatkov v od-stotkih družbenega proizvoda, vladni dohodki in izdatki v od-stotkih družbenega proizvoda, procesi odločanja,

� nadalje: formuliranje, vodenje in uresničevanje zunanje politi-ke, tipi zunanjepolitičnih odločitev (načrtovanje, tekoče rutin-sko odločanje, odločanje v krizah), individualno in kolektivnoodločanje, neformalne skupine (elite, skupine pritiska) in nji-hova vloga v procesih odločanja, institucije zunanje politike,diplomacija (številčnost osebja, proračun zunanjega ministr-stva v odstotkih družbenega proizvoda in proračuna, profilzunanjepolitičnega osebja), koncentracija nasproti razpršeno-sti diplomatskega predstavljanja,

235

� v območje od države vodene dejavnosti, ki je posebej po-membna za uresničevanje zunanjepolitičnih ciljev in intere-sov, sodi tudi vojaški dejavnik: izdatki za obrambo v odstotkihdružbenega proizvoda, obstoječa moč in rezervne zmožnostioboroženih sil, delež pripadnikov oboroženih sil v odstotkihprebivalstva, količina in kakovost razpoložljivega orožja, spo-sobnost dopolnjevanja in posodobljanja orožja iz lastnih vi-rov, odvisnost od zunanjih virov.

Seznam determinant in dejavnikov je s tem v glavnem izčrpan,s čimer je odprta pot k njihovi selekciji oziroma določitvi relativ-ne teže, ki jo imajo v kompleksni strukturi notranjega okolja zu-nanje politike. Menimo, da je na osnovi predhodnih tez in hipo-tez možno braniti stališče, da je v analizi zunanje politike kori-stno razločevati med determinantami in dejavniki s tem, da daje-mo determinantam višji, za določanje ciljev in načinov delovanjav zunanji politiki odločujoči status.

Teza, ki jo zagovarjamo je, da je za opredeljevanje ciljev v zu-nanji politiki ključnega pomena prostor s številom prebivalstvana njem, na katerega se navezuje determinanta družbene struktu-re, predvsem političnega sistema, s katerim država vstopa v opre-deljevanje ciljev in s katerim te cilje tudi spreminja. Država imaprav tako pomembno mesto pri predstavljanju zgodovinskega ra-zvoja in zgodovinskega spomina kot dejavnikov, ki v določenimeri spremljajo oblikovanje ciljev zunanje politike.

Tako kot je prostor relativno stabilna determinanta celo v me-ri dopustnosti Koranyjeve klasifikacije stalno delujoče determi-nante, je pri uresničevanju zunanje politike v političnem sistemusituirana država odločujoči dejavnik v statusu determinante. Vprimerjavi s prostorom so sicer zanjo značilne večje spremembezaradi dinamike družbenih procesov, kar pa v bistvu ne spremi-nja njene odločujoče moči, ki je razvidna iz njene sposobnostiobvladati narodni družbeni prostor, izkoriščati njegove material-ne in mentalne vire, usmerjati in preurejati njihovo uporabo, jihprilagajati tako “notranjim” kot “zunanjim” potrebam in skratkaustvarjati notranjo organizacijo zunanje politike. To pomeni, daje v “rokah” države kot žarišča političnega sistema tako procesodločanja o zunanji politiki kot tudi uporaba odločitev, čeprav jetreba upoštevati, da se tako v eni kot drugi fazi procesa pojavlja-

236

jo tudi drugi, t.i. nedržavni dejavniki. Njihovi posegi v to obmo-čje odkrivajo, če imamo opraviti bodisi s šibko bodisi močno dr-žavo (S. Krasner 1978a,b), v prvem primeru šibko državo obvla-duje družba – z vlogo javnega mnenja, interesnih skupin, parla-menta in birokracije – medtem kot imajo v “močni” državi nosil-ci zunanjepolitičnega odločanja relativno avtonomno vlogo.

V območju političnega sistema z državo kot njegovim žariš-čem delujejo številni dejavniki-spremenljivke, ki po eni stranivplivajo na njegove spremembe, po drugi strani pa moč tega de-javnika-determinante določa tudi njihovo vlogo, jim spreminjatežo in valenco ter prostor njihovega delovanja.

Zunanje okolje zunanje politikeVprašanje determinant zunanje politike, ki izhajajo iz mednaro-dnega prostora, je v bistvu vprašanje značilnosti določenega me-dnarodnega sistema. V grobem bi te značilnosti obravnavali z na-slednjimi kazalci:� tipov držav, tipov situacij (mnogopolnost, dvopolnost, kon-

centracija moči, dekoncentracija),� tipov obnašanja držav,� dejavnikov združevanja in dejavnikov razdruževanja,� komunikacij in simbolnih tokov v mednarodni skupnosti,� pomenu ekonomije in dejavnika politike v mednarodnih od-

nosih,� moči transnacionalnih procesov in subjektov,� vlogi mednarodnega prava,� vlogi mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij.

Za vpletenost zunanje politike neke države v ožje, to je regio-nalne in lokalne okvire mednarodne skupnosti, je nadalje po-membno analizirati tudi� fizične lastnosti tega okolja (geografske, demografske),� njegove ekonomske in tehnološke lastnosti,� kulturne lastnosti in slednjič� strukturne lastnosti, na kar je navezati tudi raziskavo tokov

komunikacij, ki potekajo iz mednarodnega okolja v notranjidružbeni in politični prostor, ki se srečujejo bodisi z odprtobodisi z zaprto družbo.

237

Domnevamo, da moremo mednarodni sistem, kot se je začeloblikovati s 1989. letom, obravnavati z vidika bolj ali manj do-končnih napovedi, da se ta giblje v smeri mnogopolnosti. Argu-mentov za to napoved ne manjka. Obstajajo obrisi vsaj treh žeobstoječih ali pa oblikujočih se “konglomeratov”, to je ZahodneEvrope, ZDA s Kanado in južnoameriško celino in Japonsko spacifiškimi zmaji. Kakšna bo privlačnost teh konglomeratov zadržave nekdanje Sovjetske zveze, afriško celino, Kitajsko? Zno-traj teh konglomeratov pa naj bi nastajala in se uveljavljala posa-mezna regionalna središča ter z vsrkavanjem impulzov z vrhovkonglomeratov in njihovim prenosom navzdol množile povezo-valne možnosti med vse bolj številnimi neodvisnimi dejavniki vmednarodni skupnosti.

Ena od bistvenih značilnosti tako zamišljenega mednarodne-ga sistema naj bi bila stabilnost. Vanjo bi mogli verjeti, če joopredelimo na način, na kakršnega jo opredeljuje K. Deutsch, kipravi, da je “s širše, sistemske ravni stabilnost mogoče definiratitako, da sistem ohranja vse svoje bistvene značilnosti, to je, danobena od držav ne bo postala dominantna, da bodo vsi njeničlani preživeli, da do vojne na širši ravni ne bo prišlo. Iz ožjeperspektive posameznih držav pa se vprašanje stabilnosti nanašana verjetnost, da bodo še naprej ohranjale politično neodvisnostin ozemeljsko nedotakljivost brez resnejše verjetnosti, da bi bilevpletene v vojno za preživetje” (K. Deutsch 1964:XVI).

Nekatere od bistvenih značilnosti razvijajočega se mednarod-nega sistema takšnim napovedim ne nasprotujejo. Te so:� mednarodni sistem opredeljuje splošnost in globalnost z go-

sto mrežo povezav vseh vrst, ki ostri občutljivost subjektov vtem sistemu za “patološke” izraze protislovij med njimi,

� dejavnik splošnosti in globalnosti je vsrkal vase ozirom si po-dredil vse tiste ekonomske, politične, ideološke in druge izra-ze regionalizma, ki bi se mogli spopadati z njegovo močjo. Za“out-look” držav je univerzalna in globalna narava mednarod-nih odnosov odločujočega pomena, ne pa tudi njihova vpe-tost v regionalne okvire,

� svetovna ekonomija je v bistvu ustvarila, ustvarja in v različnihoblikah reproducira ter institucionalno “nadgrajuje” soodvis-nost med subjekti v mednarodni skupnosti. Ta jih bodisi ka-znuje bodisi spodbuja s tem, da jih izpostavlja pritisku eko-

238

nomskih tokov. Temu pritisku je zlasti izpostavljena država, kiji svetovna ekonomija nalaga potrebo po prilagajanjih tem to-kovom, in to ne samo s kratkoročnimi ukrepi, marveč tudi spotrebo po redefiniciji političnih prednosti,

� čeprav ne edini, pa je dejavnik svetovne ekonomije soustvarilza mednarodne odnose današnjega časa edinstven “razcvet”mreže mednarodnih vladnih, deloma pa tudi nevladnih insti-tucij in organizacij, ki po eni strani opravljajo funkcije, ki iznjih teoretiki funkcionalizma črpajo svojo filozofijo, po drugistrani pa mehčajo ostrune razmerij, ki so inherentne sooča-njem med velikimi in močnimi ter majhnimi in šibkimi drža-vami,

� vloga vojaške moči in iz nje izpeljane sile, natančneje sredstevprisiljevanja, se je spremenila. Jedrsko zastraševanje je v bistvuzastraševanje, ki je namenjeno celotni civilizaciji, s čimer izgu-blja smisel vojne “kot nadaljevanja politike z drugimi sred-stvi”. To pa pomeni, da so se spremenile razmere za uporaboteh sredstev absolutno in neposredno, upoštevajoč nevar-nost, da bi bodisi lokalna bodisi omejena uporaba teh sred-stev z logiko eskalacije privedla do jedrske kataklizme. Spre-membe, do katerih je prišlo po letu 1989 – razpad Sovjetskezveze in realsocialističnega sistema na vzhodu Evrope – nava-jajo na misel, da še obstoječo, pa tudi možno prihodno upo-rabo teh sredstev bodisi prekrivajo s tihim soglasjem dejanskoali pa potencialno nasprotujočih si subjektov bodisi z institu-cionalizacijo vojaškega posega univerzalne mednarodne orga-nizacije, ki ji je poverjena naloga zagotovitve mednarodnegamiru in varnosti,

� ne obstajajoo nikakršni znaki, da bo v takšnem mednarod-nem sistemu usahnila vloga nacionalne države. Nasprotno, izprej navedenih značilnosti je napovedovati možnost, da bosvojo vlogo ohranila in ostala vzorec za analizo mednarodnihodnosov.

Določanje in uresničevanje zunanje politike. Sklepne teze1. Zunanja politika je proces, je niz zaporednosti, nepretrgana

vrsta dogajanj in dogodkov z nalogo uresničevanja ciljev inpotreb določene družbe organizirani v državi.

239

2. Členitev tega procesa in akcij, ki v njem potekajo, mora upoš-tevati njihovo zgodovinsko ozadje, umeščenost v sedanjost inprojekcijo prihodnosti.

3. Členitev tega procesa in akcij, ki v njem potekajo, se uporabljaa) za razpoznavanje njihovih namenov,b) razpoznavanje njihovih oblik inc) razpoznavanje uporabe virov.

4. Za analizo politike, njene določitve in uresničevanje je po-membno vprašanje zveze med cilji, oblikami in viri, ki povzro-čajo in “napajajo” akcije.

5. Oblike zunanjepolitičnih akcij so delno opredeljene od ciljev,ki jih skuša doseči kaka v državi organizirana družba, delnood virov, ki so ji na voljo, vključno s “prevajanjem” teh virov vorganizacijske in intelektualne procese.

6. Pojavljajo se vsebinski in metodološki problemi ob vprašanjudeterminant in dejavnikov, če z njimi razumemo vire.

7. Kategorijo determinant in dejavnikov smo členili v:a) determinante kot relativno stalne vire zunanje politike,b) kot množico spremenljivk z različnimi posebnimi težami,

katerih valenca se v njihovi različnosti spreminja bodisikratko bodisi dolgoročno.

8. Za analizo zunanje politike je treba upoštevati povezave med“nacionalnim družbenim prostorom” in mednarodnim politi-čnim sistemom, ki jih povzročajo značilnosti notranjega in zu-nanjega okolja zunanje politike.

Strategija v zunanji politikiDržave oblikujejo svoje zunanjepolitične cilje glede na notranjedružbenoekonomske in politične odnose, materialne in nemate-rialne elemente, ki določajo njihov položaj v mednarodni sku-pnosti oziroma značilnosti določenega mednarodnega sistema.

Na upoštevanju tega gradijo svojo zunanjepolitično strategijoza uresničevanje splošnih in dolgoročnih ciljev, ki jih pogostomaopredeljujejo v doktrinah in načelih (npr. Monroeva doktrina,doktrina “odprtih vrat” itd.) ali pa v ustavnih aktih. Strategiji jepodrejena taktika, to je različnim razmeram v mednarodnih od-nosih se prilagajoča uporaba sredstev, ki pa mora prav tako

240

upoštevati morebitne spremembe v relativni pomembnosti ele-mentov, ki določajo položaj neke države v mednarodnih odno-sih.

V literaturi navajajo različne tipe strategije. Angleški pisec G.Schwarzenberger se odloča za izolacionizem oziroma strategijonevtralnosti, strategijo zvez in blokov, strategijo garancijskih po-godb, strategijo ravnotežja, strategijo imperializma in končno zauniverzalizem.

Po njegovem mnenju je smisel strategije izolacionizma v tem,da poskušajo posamezne države – opirajoč se na geografsko lo-kacijo, kakršno imajo – graditi svojo politiko na zavračanju kakr-šnih koli zavezniških in še posebej institucionaliziranih vezi z dru-gimi državami ter se na ta način izogniti konfliktom. Takšen pri-mer so bile ZDA pred vstopom v prvo svetovno vojno in v dalj-šem obdobju po njenem koncu. Toda to je bila osamitev pre-dvsem na politični, ne pa tudi na ekonomski ravni, kjer je bila za-vzetost te države splošna.

V novejšem času se večkrat navaja ideja, da bi ZDA uporabilestrategijo t.i. novoizolacionizma, ki pa nima nobene zveze z nje-no predhodno “inačico”, kajti bistvo tega prijema naj bi bilo vuporabi enostranskih, od nikogar vezanih posegov te države vmednarodne odnose na točkah t.i. življenjskih interesov.

Nasprotje izolacionizma je strategija zvez in blokov. Če posa-mezne države nimajo na voljo dovolj elementov za to, da bi ure-sničevale svoje interese, se povezujejo z drugimi državami – zdru-žitev moči z zavezniškimi pogodbami ali pa z vključevanjem vbloke. Kadar v odnosih med velikimi in majhnimi državami nivzajemnosti, ki je sicer neobhodna takrat, ko gre za zavezništva,govorimo o sistemu garancijskih pogodb. Če je neka velika drža-va zaiteresirana za to, da ohrani status quo neke majhne ali pasrednje države, ji da jamstvo za njen obstoj ali njene meje. Takprimer je bil pred izbruhom druge svetovne vojne, ko je VelikaBritanija dala garancije Poljski za njene zahodne meje. Prav na-pad Nemčije na Poljsko, do katerega je prišlo 1.9.1939, je bil “ca-sus belli” Velike Britanije za akcijo proti Nemčiji.

Neposredno osvajanje ali pa neposredno podrejanje drugihdržav in tujih področij označujejo kot imperializem, kamor soditudi delitve interesnih sfer, kot je bila v praksi mednarodnih od-nosov pred prvo svetovno vojno, prav tako pa tudi v letih nem-

241

ško-sovjetskega sporazumevanja (1939-1940), ko sta si ti dve dr-žavi delili interesne sfere na območju vzhodne in jugovzhodneEvrope. Semkaj sodi tudi znamenita delitev področij vplivanjaVelike Britanije in Sovjetske zveze 1944. leta v Moskvi, kot jo jeopisal tedanji britanski ministrski predsednik W. Churchill.

Tako tip izolacionizma kot tudi garancijski odnosi pogodbdanes nista več aktualna, medtem ko imperializem deluje v drugipreobleki, kjer njegovega bistva, ki je v podrejanju nasprotnika,ni prepoznati na način, ko to npr. velja za t.i. strukturno nasilje,ki ga je razumeti kot nesorazmeren odnos soodvisnosti med sub-jektoma, kjer si eden od njiju podreja drugega na političnem,gospodarskem, komunkacijskem, tehnološkem in vojaškem pod-ročju, ne da bi uporabljal sredstva prisiljevanja.

ZavezništvaObstajajo različne oblike zavezništev, ki so odvisne od stopnje za-vzetosti držav pri uresničevanju ciljev, zaradi katerih vstopajo v za-vezniške odnose. Na skrajnem polu so zavezništva med državamiz različnimi interesi, ki pa imajo enake poglede glede izbire inuporabe sredstev. Vmes je široko polje manevriranja, na kateremse oblikujejo različna zavezništva z bolj ali manj omejenimi intere-si in cilji držav ter so večje ali manjše trajnosti. Ker je zunanja po-litika določena z notranjimi družbenimi odnosti in ker se zuna-njepolitična usmeritev posameznih držav more spremeniti skla-dno z globljimi notranjimi spremembami, se to odseva tudi v stra-tegiji zavezništev, tako da je težko govoriti o trajnih zavezništvih.

So primeri, ko so države premostile večje ideološke razlike inmed seboj povezale. Tako se je francoski kralj Francois I. v 16.stoletju (1536) z beograjsko pogodbo povezal z otomanskim sul-tanom Sulejmanom Veličastnim proti Habburžanom. Ta primerje navedel francoski državnik E. Herriot, ko je 1933. leta v fran-coski narodni skupščini zagovarjal ratifikacijo pakta med Franci-jo in Sovjetsko zvezo.

Podobno bi mogli oceniti tudi antihitlerjevsko koalicijo oziro-ma zavezništvo med Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in ZDA, kipa je bilo le deloma formalizirano. Obstajalo je nmreč med Veli-ko Britanijo in Sovjetsko zvezo, ne pa tudi med ZDA in VelikoBritanijo in ZDA ter Sovjetsko zvezo.

242

Obstajajo obrambna zavezništva, zasnovana v miru in s ciljemohraniti mir, varnost in neodvisnost držav in napadalna zavezniš-tva (“jekleni” pakt med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo alipa os Rim-Berlin-Tokio pred oziroma med drugo svetovno vojno).V Mein Kampf je A. Hitler zapisal, “da so zavezništva, katerih ciljni zaobsežen z možnostjo vojne, brezsmiselna in brez cene”.

Povezanosti v neki zavezniški strukturi izraža t.i. casus foede-ris, ki ga mora vsebovati vsaka zavezniška pogodba, če naj biimela tako naravo. Gre za določitev dejstva ali dogodka, ki po-vzroči, da se neka država odzove na uporabo odnosnih členov vpaktu. Obstaja avtomatska uporaba “casus foederis” ali pa je tavezana na določene okoliščine oziroma postopek. Tako je “casusfoederis” v Severnoatlantskem paktu samodejni, kot je bil tudi vnekdanjio Varšavski zvezi.

Sedanje zavezniške strukture označuje mnogo večja koheziv-nost kot pretekle. Razlog za to je v ideološki, politični, vojaški inekonomski povezanosti interesov vodilnih razredov in slojev v dr-žavah podpisnicah. Primer tega je vsekakor že omenjena Sever-noatlantska zveza.

V primerjavi z vojaškimi pakti v preteklosti, ki so obsegali sa-mo skupno načrtovanje vojnih operacij, pa obstajajo v sodobnihvojaško-političnih paktih tudi standardizacija opreme, izpopolni-tev vojaške infrastrukture (petrolejski dovodi, mreža za vojskova-nje potrebnih komunikacij itd.) in seveda ustanavljanje skupnihpovezovalnih štabov.

Za majhne in srednje države pomeni ustvarjanje zavezniškihodnosov krepitev njihove varnostne baze in delno nadomestitevnjihove ekonomske inferiornosti, tako se glasi eden od glavnihargumentov tistih, ki zagovarjajo takšno strategijo v posebnemprimeru majhnih in srednjih držav. Ti se v glavnem opirajo na:a) vojnotehnološki “gap” med velikimi silami ter majhnimi in sre-

dnjimi državami je z zaščito prvih – to je velikih sil – premoščenin varnost majhne ter srednje države relativno zagotovljena,

b) glede na obstoječo vojnotehnološko “delitev dela” med kate-gorijama držav so majhne in srednje države v glavnem razbre-menjene tistih ekonomskih prizadevanj, ki so povezana z gra-ditvijo strateške in jedrske infrastrukture in vsaj močnejšihkonvencionalnih sil,

c) politične posledice, ki izhajajo iz materialne neenakosti držav,

243

so na ta način delno nadomeščene. To pomeni, da mimo“varnostnega vidika”, ki je temelj zavezniškim odnosom, ob-staja tudi vidik vplivanja na okolje, v katerem delujejo države.Ta sicer ne izvira iz moči neke majhne ali srednje države ali izzmogljivosti, ki jih ima na voljo, marveč iz politične teže veli-ke oziroma supersile, ki je protagonist v neki zavezniški struk-turi. V ozadju možnosti za vplivanje neke majhne ali srednjedržave – kar velja predvsem za regionalno in lokalno raven –je velika sila (supersila) v bloku.

Vendar pa obstajajo tudi negativne strani sodelovanja majh-nih in srednjih držav v teh zavezniških strukturah, ki so:a) zavezniški odnos neke majhne ali srednje države do velike sile

(supersile) pomeni, da je stopnja njene avtonomnosti v med-narodnih odnosih zmanjšana. V tej zvezi bi mogli v celoti pritr-diti nekaterim piscem, ki menijo, da zunanje politike teh državni mogoče primerjati z zunanjo politiko velikih sil (supersil),kar se tiče avtonomnega oblikovanja in uresničevanja poseb-nih interesov,

b) že samo dejstvo, da neka velika sila (supersila) da pobudo zakonstituiranje neke zavezniške strukture oziroma da je pri-pravljena v njej sodelovati, navaja na misel, da so v ospredjunjeni narodni interesi. Ti interesi niso odvisni samo od geo-političnega položaja neke majhne države, z njenimi ekonom-skimi in vojaškimi – čeprav omejenimi – zmogljivostmi. Quidpro quo tudi v zavezniških strukturah mnogostranske narave,v katerih sodelujejo majhne in srednje po eni in velike sile podrugi strani, ni odsoten. Dejavnik agregacije moči ni nezani-miv tudi za veliko silo, kar še posebej prihaja do veljave v ob-dobju jedrske paritete med vodilnimi državami na tem podro-čju, manjše nevarnosti njihovega globalnega jedrskega spopa-da ter večjega pomena, ki sta ga tako dobila konvencionalnoorožje in uporaba tega na ravni lokalnih in omejenih vojn. Tupa prihajamo do tega, da se velike sile ne zadovoljujejo samos politično podporo, ki jo pričakujejo od majhnih in srednjihdržav, marveč vztrajajo tudi pri njihovi materialni, v skrajniposledici tudi neposredni vojni pomoči, če z njo razumemotudi dopustitev teh držav, da na njihovem ozemlju namestijojedrsko orožje oziroma izstrelišča zanj.

244

V praksi sodobnih mednarodnih odnosov so vsaj do 1989.obstajala mnogostranska “mešana” zavezništva, v katerih so so-delovale velike sile po eni in majhne ter srednje države po drugistrani. Le manj je moč govoriti o dvostranskih zavezništvih medveliko silo in majhno državo. Tako npr. obstaja neformaliziranozavezništvo med ZDA in Izraelom, ki ga opredeljujejo kot “stra-teško razmerje”, ki je zaradi posebnega pomena, ki ga ima sre-dnji Vzhod za mednarodne odnose, izpostavljen primer.. Ta jebolj podoben garancijskemu odnosu ZDA do Izraela kot pa kla-sični podobi “quid pri quo” zavezništva.

Če se mednarodni odnosi gibljejo v smeri mnogopolne nara-ve mednarodnega sistema, kot smo mu nakazali nekatere obrise,se ob tako napovedi pojavlja tudi vprašanje, kakšna bo usoda te-ga tipa strategije.

Ni tvegano trditi, da številni razlogi govorijo v prid stališču orelativni trajnosti Severnoatlantske zveze, ki ima ob funkciji zago-tovitve prisotnosti in vpliva ZDA na evropski celini, hkrati tudinalogo preprečevanja zoper revitalizacijo politične in vojaškemoči Rusije, kar vse sodi v strategijo svetovne prevlade ZDA innjihovega kapitala. Če bo razširitev “varnostnega parametra” Se-vernoatlantskega pakta dosegla za Rusijo zgodovinsko potrjenoobčutljive točke njene varnosti – Baltik, vzhodne poljske meje –ne da bi ta država dosegla otipljivejša vojaškostrateška in politi-čna jamstva ter nadomestila, je možen vznik vojaškopolitičnihstruktur najprej v okviru Skupnosti neodvisnih držav, in to tudi vnjihovi iz zgodovine mednarodnih odnosov po drugi svetovnivojni poznani blokovsko integrirani podobi.

NevtralnostV obdobju po drugi svetovni vojni je med tipe zunanje politikedržav šteti – poleg zavezništev in neuvrščenosti tudi trajno nev-tralnost, politiko nevtralnosti v miru ali nevtralizem, medtem koje pravno nevtralnost razumeti kot posebno kategorijo, ki kot ta-ka obstaja samo v vojni.

Trajno nevtralnost razvrščamo v koncept nevtralizacije ter imakot taka pravni in politični vidik. V pravnem vidiku temelji trajnanevtralnost na mednarodni pogodbi, ki jo podpiše več ali manjdržav. Takšno pogodbo podpišejo tako v interesu same trajno

245

nevtralne države kot tudi v interesu drugih držav, ki si prizadeva-jo za to, da bi bila z nevtralizacijo dosežena večja stabilnost v ne-ki regiji. Tu pa smo že pri političnem vidiku trajne nevtralnosti.Takšen tip zunanje politike je danes značilen za Švico in samodeloma za Avstrijo. Ta je namreč že vključena v Evropsko unijo, sčimer so bile odprte politične in varnostne razsežnosti njene“nevtralnosti” oziroma pomembnosti tega statusa.

V pravnem smislu obstaja nevtralnost samo v vojni. Če pa go-vorimo o nevtralnosti tudi v miru, gre dejansko za politični po-jem klasičnega stanja nevtralnosti, ki nima nikakršne pravne upo-rabe.

Nedvomno pa obstaja ozka zveza med pravnim in političnimkonceptom nevtralnosti. Država, ki je “nevtralna” v dobi miru,bolj ali manj odprto razglaša, da bo ostala nevtralna tudi medvojno. V tem smislu bi morali takšen političen koncept nevtral-nosti obravnavati kot pripravljalno fazo za pravni koncept nev-tralnosti oziroma za uresničevanje tega koncepta. Takšna državane vstopa v bloke, ne sprejema vojaških in političnih obveznosti,ki bi jo lahko tudi posredno vezale na organizme, ki so blokov-sko opredeljeni. To naj bi prav tako veljalo za gospodarske orga-nizacije, katerih pravni status bi mogel ustvariti politične proble-me in nejasnosti o stvarnih namerah držav, ki naglašajo, da bodoostale nevtralne, če bo vojna.

Vsekakor pa povzroča dejstvo, da je nevtralnost koncept, kise veže na stanje vojne, dokajšno nejasnost, ko o njej govorimo vobdobju miru. Zaradi tega je npr. Švedska poskušala rešiti pro-blem na ta način, da je uvedla tip neblokovske politike, ki naj biustrezal političnemu konceptu nevtralnosti. S tem, ko so številnedržave v Aziji in Afriki in pa nekdanja Jugoslavija začele uveljavlja-ti politiko neuvrščenosti, je nastala nova nejasnost glede tega, daneblokovska politika Švedske tako po svoji vsebini kakor tudiobliki drugačna od politike neuvrščenosti prej navedenih držav.Če uporabimo vsebinske značilnosti švedskega tipa neblokovskepolitike, bi zanjo bolj ustrezal izraz nevtralizem.

Nevtralizem je torej politični status – ker v njem niso implici-rane nikakršne pravne obveznosti – v katerem so zaobsežene že-lje držav, da bi ostale nevtralne med vojno. V tem smislu je nev-tralizem blizu pravnemu konceptu nevtralnosti, kajti “nevtralisti-čne” države nastopajo oziroma so nastopale v mednarodnih od-

246

nosih z instrumentarijem, ki je tipičen za pravno sfero, kot je tonepristranost v smislu ekvidistance. Nevtralizem ima pasivniodnos do temeljnih mednarodnih problemov – čeprav poudarjasvobodo akcije – je v bistvu defenziven pristop v zunanji politikidržav.

Že pred padcem berlinskega zidu se je pojavilo vprašanje na-daljne pomembnosti vodenja “politične” nevtralnosti oziromanevtralizma, pa tudi trajne nevtralnosti. Propad blokovske politi-ke je to vprašanje še zaostril.

Tako Švica kot Avstrija – dve trajno nevtralni državi – in paŠvedska in Finska s svojima posebnima položajema političnenevtralnosti, niso videle resnejših problemov, ko je šlo za njihovovčlanjenje v zahodne mednarodne vladne organizacije in ustano-ve, kot so OEEC, OECD, EFTA, pa tudi Svet Evrope, prav takopa tudi sodelovanja v Organizaciji za evropsko varnost in sodelo-vanje. Resnejši problemi pa so se zanje začeli pojavljati, ko se jezastavilo vprašanje, ali naj vstopijo tudi v Evropsko gospodarskoskupnost oziroma njene naslednice. Očitno je, da sporazumi,sklenjeni med EGS in EFTA – v slednji so bile včlanjene skorajvse štiri države – niso zadoščali za premostitev problemov, do ka-terih je prišlo, če te države, ki civilizacijsko, gospodarsko, politi-čno in ideološko pripadajo t.i. zahodnemu svetu, ne bi bile vklju-čene v konglomerat z zmogljivostmi, ki dosegajo zmogljivostZDA. Paradoksalno je, da je Švica, ki še zdaj zavrača članstvo inobveznosti v OZN, bližje ideji, da se vključi v ta konglomerat,medtem ko je ta dilema bila nekoliko manj žgoča pa za Švedskoin Finsko. To je dokaz za trditev, da je v sodobnih mednarodnihodnosih status nevtralnosti izpostavljen številnim preizkušnjam,ki izhajajo iz rastoče soodvisnosti držav in njenemu prevajanju vustanove, ki s svojimi gospodarskimi in političnimi določili nev-tralnosti odvzemajo, kar je njena substanca, to je nepristran-skost, ekvidistanca. Z erozijo te substance, ki se skriva za razneoblike njene modifikacije – o tem priča profileracija izrazov, kinaj nevtralnost definirajo – se nadaljuje zgodovinski trend, ki gabržkone ne bo ustavilo tudi napovedano oblikovanje mednaro-dnega sistema v njegovo mnogopolno podobo.

247

NeuvrščenostPo svoji skupinski identifikaciji – antikolonializem, ekonomskanerazvitost, privrženost miru in mirnim spremembam, težnje za-gotoviti si enokopraven položaj v mednarodnih odnosih, tudikar zadeva sodelovanje pri razreševanju temeljnih vprašanj – se jeneuvrščenost od svojih zgodnjih začetkov pa vse do krize, ki jo jezajela v osemdesetih letih, pojavila kot fenomen, ki v mednarod-nih odnosih nima precendensa oziroma ki jo moremo brez tve-ganja opredeliti kot poseben tip strategije, razločljiv tako od stra-tegije zavezništva kot strategije nevtralnosti, ki ji je sicer najbližji.Te skupinske identifikacije ni ogrožala, vsaj v prvih obdobjih ne,heterogenost družbene in politične strukture njenih subjektov,različnost pogledov na razreševanje notranjih problemov in ob-stoj notranjih konfliktov v zvezi s temi problemi. V večini prime-rov se je tudi pokazalo, da so zunanji pritiski oziroma vmešava-nja od zunaj, ki so se oprijemala prav notranjih problemov in te-žav, neuspešni, kadar je šlo v bistvu za nasprotovanje ali pa kriti-ko zunanjepolitične usmerjenosti neuvrščenosti. Politična po-membnost neuvrščenosti je bila zlasti v obdobju od 1961. naprejtolikšna, da so jo morale upoštevati tudi velike sile, še posebejzaradi dejavnosti, ki so jo neuvrščene države razvijale v OZN.

Sistem idej in načel, ki je vodil ravnanja neuvrščenih držav odbeograjske konference na vrhu 1961. leta naprej in vplival na nji-hovo skupinsko identifikacijo, so ne glede na posebne zgodovin-ske razmere in okoliščine posameznih držav prehajale iz sfere in-dividualnih akcij v kolektivna ravnanja, je bil po našem mnenjiobrnjen predvsem k odnosom v mednarodni skupnosti in je kottak ustvarjal okvire, kako se lotiti obstoječih pojavov in gibanj vmednarodni skupnosti in kako gledati v prihodnost. Ti združljivividiki so se po pravilu pojavljali in uveljavljali tedaj, ko so se neu-vrščene države srečevale s temeljnimi vprašanji v mednarodniskupnosti, ki so bili v bistvu sinteza štirih ali petih elementov,skupnih za te države: nacionalizma, izraženega v kontekstu anti-kolonializma, prizadevanj zagotoviti obrambo pridobljene neo-dvisnosti in hkrati zavračati blokovsko opredeljevanje in se zavze-mati za politiko ekonomskega razvoja.

Prav na teh točkah se pojavljajo bistvene razlike med strategi-jo neuvrščenosti in strategijo nevtralnosti. Kot je obstajala stična

248

točka med njima v zavračanju blokovske politike in včlanjevanjav blokovske strukture, tako so se razlike med njima pojavile vvključenosti neuvrščenega gibanja do temeljnih problemov vmednarodni skupnosti in s tem v zvezi samostojni oceni medna-rodnih dogajanj in aktivnem vključevanju v mednarodne proce-se, medtem ko je za nevtralizem značilen pasivni odnos do klju-čnih mednarodnih problemov, kjer bi obstajale čeri konfrontaci-je z velikimi silami.

V gornjem smislu razumljena strategija neuvrščenega gibanjaje potekala na več ravneh. S pojavom azijsko-afriške skupine vOZN in njenem delovanju v Generalni skupščini se je postopo-ma ustvarjala močna skupina pritiska v tej organizaciji, ki so jomorale upoštevati tudi velike sile. Druga raven delovanja je razvi-dna iz občasnih konferenc na vrhu, kjer so sprejemali deklaracijenamenjene tako problemom univerzalne kot regionalne in lokal-ne narave, najpogosteje s predlogi, ki so bili nato sproženi v sve-tovni organizaciji. Medtem ko so na začetkih dejavnosti neuvr-ščenih držav obstajali pomisleki o tem, v koliki meri naj bi se gi-banje institucionaliziralo, je v letih od tretje konference na vrhu vLusaki trend k institucionalizaciji gibanja naraščal, ker je bilasprejeta predpostavka, da bo njegova dejavnost na ta način po-stala učinkovita, ker bodo interesi neuvrščenih držav vsklajeni inakcijsko opredeljeni. Najpomembnejši dosežki gibanja neuvršče-nosti so povezani s konferenco na vrhu v Alžiru 1973, kjer je bilasprejeta Deklaracija o ekonomskem razvoju. Bistvene točke tedeklaracije je povzela od Generalne skupščine ZN inavguriranaDeklaracija o vzpostavitvi novega mednarodnega ekonomskegareda, s katero je bila problematika razvoja postavljena na eno odključnih mest svetovne politike.

Od 1978. leta naprej se relativno skromna pojavnost neuvr-ščenega gibanja in še posebej njegova nizka učinkovitost razlaga-ta s spremenjenimi razmerami v mednarodnih odnosih, najprejdialogom med ZDA in Sovjetsko zvezo, nato pa z razpadom blo-kovskih struktur oziroma koncem klasične blokovske konfronta-cije. Takšna razlaga je le deloma točna, kajti za neuvrščene drža-ve ostaja razvoj še vedno bistveni element njihove skupinskeidentifikacije, potem ko je povezovalna točka “neblokovskegarazvrščanja” postala nepomembna. Toda prav zato je dejavniknotranje homogenosti posameznih neuvrščenih držav odločujo-

249

čega pomena, ker je odvisen od tega, kako rešujejo problemati-ko razvoja in kakšno mesto imajo v tej problematiki posameznirazredi in sloji. Strukturna analiza družb na območju nerazvitegaoziroma na območju manj razvitega sveta pove, da je njihova ma-terialna odvisnost nastala s prodorom kapitalističnih družb va-nje, da se ta odvisnost reproducira po poti enakih in neenako-pravnih odnosov z metropolami, vendar pa je politično osnovoza preseganje teh odnosov treba iskati v teh državah, ker je bilata osnova ustvarjena v njih. Iz tega izhaja, da je program za prese-ganje nerazvitosti in odvisnosti treba zasnovati in uresničevati ta-ko v njegovih notranjih kot tudi mednarodnih sestavinah (V.Benko 1979: 559). Vztrajanje zgolj pri eni, to je mednarodni se-stavini, kar je razvidno iz razglašene in uresničevane strategije ne-uvrščenih držav, pričakovanih rezultatov ne bo dalo. Poleg tegase je zlasti v osemdesetih letih izkazalo, da so problemi med neu-vrščenimi državami pogostoma taki – vprašanje njihovih podedo-vanih meja in način njihovega razreševanja – da so pogosto pose-gle po uporabi sredstev prisiljevanja, kar sami ideji neuvrščenostini koristilo. Zato je upravičeno vprašanje, ali neuvrščenost nizgolj kratkotrajne narave, ki je kot tip strategije ne bo več primer-no obravnavati.

Zunanja politika majhnih državKer je republika Slovenija majhna država in ker je kot taka vstopi-la v mednarodne odnose s tem, ko se je osamosvojila (1991), senam zdi potrebno, da posebno poglavje posvetimo tej kategoriji.

Najprej bomo na kratko in nepretenciozno ugotovili, kaj v te-oriji mednarodnih odnosov razumejo s kategorijo majhnih dr-žav.

Dva pristopa sta značilna za razumevanje te kategorije. Medpredstavnike prvega štejemo R. Rothsteina, D. Vitala in delomatudi A. Foxovo, medtem ko je med predstavnike drugega trebauvrstiti R. Keohaneja. Za prvo skupino je značilno, da se po enistrani oddaljuje od stališč realistične teorije, ki za presojo polo-žaja držav v mednarodni skupnosti kot odločujoče jemlje materi-alna in izmerljiva merila, po drugi strani pa končuje na tradicio-nalnem izračunu materialnih dejavnikov s tem, da v bistvu štejekot velike sile samo tri ali nekaj več držav, druge pa obravnava

250

bolj ali manj nediferencirano. Tako pravi R. Rothstein, da je“majhna država tista, ki spozna(va), da ne more doseči svoje var-nosti z zmogljivostmi, s katerimi razpolaga, marveč se mora v os-novi opreti na moč drugih držav, institucij, procesov in razvoja:spoznanje kake majhne države, da se ne more opreti na svoje la-stne zmogljivosti, more ali pa mora biti priznano tudi od drugihdržav, ki posegajo v mednarodno politiko” (R. Rothstein 1967:291). Sklep, ki ga je povzel, je,a) da je zunanja pomoč potrebna majhnim državam,b) da imajo takšne države le ozke meje varnosti, na voljo pa ima-

jo le malo časa za popravljanje napak, ki jih storijo, inc) da njeni voditelji vidijo šibkost take države kot nekaj nespre-

menljivega.

Če je v definiciji A. Foxove čutiti stališče, da je ob siceršnjihvprašanjih, ki se pojavljajo v zvezi z opredeljevanjem kategorijemajhnih držav, mogoče presojati njihov položaj v prvi vrsti iz op-tike celotnega mednarodnega sistema v kakem obdobju, pa je R.Keohane ta pristop razvil v kategorizaciji, po kateri so velike siletiste države, katerih voditelji menijo, da morejo same odločilnoali pa odločujoče vplivati na mednarodni sistem, sekundarne dr-žave so tiste, katerih voditelji menijo, da morejo imeti določenvpliv na mednarodne odnose, vendar ta ne more biti odločujoč;srednje države so tiste države, katerih državniki menijo, da samene morejo vplivati in učinkovito delovati v mednarodnem siste-mu, menijo pa, da morejo nanj izvajati sistemski vpliv, če deluje-jo v skupinah ali mednarodnih organizacijah. Končno so po Ke-ohanejevem mnenju majhne države tiste, katerih voditelji meni-jo, da ne morejo nikoli, pa naj delujejo same ali pa v skupinah,imeti pomembnejšega vpliva na mednarodni sistem. R. Keohane1967: 29).

Republiko Slovenijo moremo s pomočjo kvantitativnih kazal-cev – uporabljeno merilo je število prebivalstva – uvrstiti v skupi-no držav od 1 do 5 milijonov prebivalstva, med katerimi (skupajs Slovenijo) od evropskih držav dosegajo le nekaj več kot 2 mili-jona le Irska, baltiške države in še nekatere, ki so nastale na raz-valinah Sovjetske zveze.

Za presojo položaja majhnih držav so mimo njenih notranjihznačilnosti: stopnje gospodarskega razvoja, nacionalnega združe-

251

vanja, homogenosti in drugih, pomembne tudi značilnosti dolo-čenega mednarodnega sistema, večpolnega ali dvopolnega.

Ob različnih značilnostih enega ali pa drugega je odvisno,kakšne možnosti obstajajo za izbor strategije majhnih držav.

Dve strategiji se odpirata za to kategorijo. Prvo bi opredelilikot relativno aktivno, drugo kot pasivno. Za prvo ugotavljamo,da je njen glavni smoter voditi zunanjo politiko, kakršno majhnadržava sama določa in je sposobna zavračati pritiske, ki prihajajood zunaj. Da bi takšno strategijo lahko uveljavljala, je odvisno odtega, koliko je sposobna zmanjševati nesorazmernost med me-dnarodnih okoljem (predvsem neposrednim) in viri, ki jih imana voljo, nadalje, koliko ji uspeva zmanjševati razlike med “var-nostno bazo”, s kakršno razpolaga, in mednarodnim okoljem, into s sredstvi povezovanj v zavezništva in bloke, ne da bi pri tembistveno okrnila svojo lastno avtonomnost in širino manevrske-ga prostora: ta strategija se v določeni meri pojavlja tudi kotofenzivna, če s tem razumemo iskanje zavezništev z izsiljevanjem,opirajočim se na prednosti, kakršne ima kaka majhna država vvarnostni geografiji.

Nasprotje tej strategiji je pasivna in njen bistveni smoter je, damajhni državi ohranja status quo. Tu smo na točki, ki jo oprede-ljuje Keohanejevo razumevanje majhne države, “katere voditeljimenijo, da ne morejo nikoli, pa naj delujejo same ali pa skupin-sko, imeti pomembnejšega vpliva na mednarodni sistem”, karpoudarja omejenost akcije in nizko učinkovitost nasprotovanjazunanjim pritiskom.

Odločanje o izboru strategije je odvisno oda) mednarodnega okolja in povezav v njem, te pa se v bistvu izra-

žajo v prvinah dvopolnega ali pa večpolnega sistema,b) od notranjih človeških in materialnih virov, ki jih ima kaka

majhna država na voljo, kamor sodita razvitost njenih admini-strativnih, organizacijskih in vojaških struktur in tudi sposo-bnost njenega vodstva, da te vire učinkovito uporablja v politi-čne namene. Pri presojanju možnosti in sposobnosti majhnihdržav se ta vidik pogostoma zapostavlja.

Medtem ko je v elementih, naštetih v točki b), videti stalnedeterminante za izbor in vodenje strategije majhnih držav – te sokot take tudi odločujoče (število prebivalstva, obseg ozemlja,

252

stopnja ekonomskega in tehnološkega razvoja, mesto zunanje tr-govine v BNP itd.), pa se more njihova teža zmanjšati oziromanjihova trdota mehčati zaradi sprememb v mednarodnih poveza-vah. Tako jih bomo opredelili kot nestalne oziroma pogojne.

Razlike med velikimi silami in majhnimi državami se v elabo-raciji in uresničevanju zunanje politike pojavljajo va) različnem tipu problemov, s katerimi se srečujejo,b) različnem obsegu zunanjepolitičnega delovanja,c) različnem načinu vodenja zunanje politike,d) različnih sredstvih, ki jih pri uresničevanju strategije uporab-

ljajo.

Vprašanje zunanje politike majhnih držav je v bistvu vprašanjenjihovega preživetja. To je aksiom, po katerem se ravnajo njihovedolgoročne akcije kot tudi tekoče, vsakodnevne. Po drugi stranipa je za velike sile varnost pomembna, predvsem ko gre za ob-rambo njihovega ozemlja in ozemlja klientelnih držav, s tem dase varnost hipostazira, to je t.i. varnostni parametri se velikokratpostavljajo daleč zunaj meja velikih sil.

Nadalje: medtem ko je strateški “out-look” velikih sil globalen– že A. Toynbee je ugotovil, da je velike sile dejansko obravnavatikot politične sile, ki vplivajo na najširši ravni in v najširšem obse-gu “družbe”, v kateri delujejo – so majhne države usmerjene le kbližnjemu mednarodnemu okolju, vendar pri tem upoštevajoglobalne povezave. Če se že izrekajo o svetovnih problemih, sejih lotevajo iz ožje perspektive, to je v optiki svojih regionalnihproblemov, varnosti in konfliktov, kar pogostoma tudi ni breztveganja.

Skladno z gornjim razpolagajo velike sile s širokim in raznovr-stnim repertoarjem načinov udejanjanja svojih interesov, ki bi jihnajraje lahko zajeli z Aronovo metaforo “strategije in diplomaci-je”. Majhne države so v strategiji zunanje politike objektivno raz-bremenjene uporabe teh dveh Aronovih kategorij, ker se osredo-točajo na diplomacijo kot najpomembnejši način vodenja poslovz drugimi političnimi subjekti. Zlasti v večpolnem mednaro-dnem sistemu se teža diplomacije za strategijo majhnih držav iz-kazuje kot pomembna. Po eni strani daje ta sistem večje možno-sti uveljavljanja mednarodnih vladnih organizacij pri urejanjumednarodnih povezav – večstranski okviri takšnega delovanja so

253

za majhne države ugodnejši kot tedaj, kadar se na obojestranskiravni srečujejo z vsemi materialnimi in drugimi prednostmi veli-kih sil – po drugi strani pa je za večpolni mednarodni sistem zna-čilno, da v njem ne prevladujejo ostre in daljnosežne alternative,ki bi se jim majhne države morale podrejati, še posebej tedaj, kogre za stabilni večpolni mednarodni sistem, za katerega sta zna-čilni zastavitev “zmernih” ciljev in uporaba “zmernih” sredstev.

Znatna razlika obstaja med velikimi silami in majhnimi drža-vami v uporabi diplomacije kot sredstva za uresničevanje zunanjepolitike. S tem da je – kot že povedano – “out-look” velikih silglobalen, pa je za majhne države predvsem regionalen, kar po-meni, da je diplomacija majhnih držav zaposlena z manj proble-mi oziroma da je razpršenost njene dejavnosti manjša. Nadaljnarazlika – ta je povezana s prej omenjeno značilnostjo – je v opre-delitvi nalog, kakršno mednarodno pravo zastavlja diplomaciji,to je predstavljanja, pogajanja in opazovanja z obveščanjem.Medtem ko se pri velikih silah uresničevanje teh nalog pojavljakot kumulativen proizvod – vzemimo samo možnosti, ki jih obve-ščanje daje pogajanjem, pa je za majhne države in njihovo diplo-macijo očitno, da so možnosti opazovanja in obveščanja daleč zamožnostmi velikih sil, kar izhaja iz skromnejših materialnih sred-stev, deloma pa tudi kakovosti kadrov. Iz tega izhaja, da se mora-jo majhne države in njihova diplomacija obračati k ožjemu me-dnarodnemu okolju, ko gre za uresničevanje nalog obveščanja inopazovanja in se zato zatekati k svojim lastnim avtonomnim vi-rom, medtem ko je velike sile mogoče le deloma “pokrivati” nata način.

S trditvijo, da je diplomacija majhnih držav glavno sredstvouresničevanja njihovih zunanjih politik – to velja tako za aktivnokot pasivno strategijo – odpiramo pomembno vprašanje njenegaprofila. To še posebej velja za majhne države, ki šele vstopajo vmednarodno okolje. Nasj navedemo samo nekaj pomembnejšihvprašanj. Najprej: ali naj bo to diplomacija “klasičnega” tipa, okakršni so pisali Nicholson, Callieres ali Wolton, z visoko uspo-sobljenostjo njenega osebja za komunikacijo in delitvijo na njenvrh – šefe misij kot nosilcev funkcije predstavljanja in osebjem, kiopravlja posebne naloge v trgovini, prometu, sociali, vojaških za-devah itd., hkrati pa je pristojna tudi za politične pogovore, ki so– kot temu pravi V. Vital, nekaj več kot “tour d'horizon”? Šibka

254

materialna baza večine majhnih držav jim slej ko prej onemogo-ča, da bi postavile na noge t.i. strukturno diplomacijo, kjer pose-bne naloge opravljajo visoko izobraženi diplomati z znanjem so-ciologije, politologije, ekonomije itd. Razreševanje naštetih – nevseh – vprašanj je bistvenega pomena za začetek diplomatskegadelovanja, vanj pa sodi tudi dilema razpršitve proti koncentracijidiplomatsko-predstavniškega delovanja.

V definiciji, katere avtorica je A. Fox, je najti tudi zanimiv del.Takole pravi: “… v kategorijo majhnih držav bi mogli uvrstiti ti-ste, katerih voditelji sodijo, da je njihova politična teža omejenazgolj na lokalna območja, pa se torej ne uveljavljajo in ne morejouveljavljati na globalni ravni, nadalje, ki so odvisne od zunanjihpolitičnih sil, kar zadeva njihovo varnost in kjer so interesi njiho-vih držav nebistvenega pomena za velike sile”. Menimo, da jemogoče in tudi treba relativizirati to stališče. Praksa v mednarod-nih odnosih dokazuje, da more biti tudi majhna država pod po-gojem, da vodi premišljeno in empirično dobro podprto zuna-njo politiko, koristna za velike sile, tako npr. ko strategija “enakerazdalje” omogoča strokovno in politično nesporno posredniš-tvo ali pa sploh sodelovanje v akcijah mirnega reševanja medna-rodnih sporov.

Vstop kake majhne države kot nove v mednarodno skupnost –in republika Slovenija je tak primer – jim nalaga posebne naloge.Ena od teh – in ne najmanj pomembna – je v tem, da mora slej koprej utemeljevati svojo lastno, avtonomno politično identiteto. Zdelovanjem, ki sega široko čez okvire, ki so dani diplomaciji, mo-ra nova država navajati mednarodno skupnost na svojo priso-tnost in s tem nadomestiti odsotnost tradicije, ki bi bila povezanaz njenim imenom. Prav tako pa bi mogli iz prakse mednarodnihodnosov izbrskati primere, ko je bila nova država ob svojem vsto-pu v mednarodno skupnost izpostavljena pritiskom, celo izsiljeva-nju, da bi se preizkusila njena vzdržljivost ali pa celo dosegle do-ločene politične ali drugačne ugodnosti več kot kratkoročne.

Že sicer je za majhne države neizpodbitno, da morajo pri vo-denju zunanje politike uživati široko podporo njihovih družb,kajti od te podpore sta odvisni tako “varnostna baza” za aktivnostrategijo, kot tudi vzdržljivost predpostavke o “verodostojnosti”ciljev, strategije in taktike v zunanji politiki kot bistvenega ele-menta za njeno predvidljivost.

255

V zbirki esejev o zunanji politiki Polycentrism and the Interna-tional Politics je H. Kissinger (1968: 13) zapisal, da je “zunanjapolitika kompleksen socialni napor”. Sodimo, da je v tem diktu-mu opredeljena zveza med “notranjo strukturo” in zunanjo poli-tiko, funkcionalnost ene in druge, njuno medsebojno pogojeva-nje. Ta aksiom je veljaven za vse subjekte, tako velike sile kot zadržave na nižjih stopnjah hierarhične lestvice glede na potrebeoziroma uresničevanje potreb, ki jih struktura dobavlja uresniče-vanju zunanje politike (ekonomska sredstva, vojaški potenciali,javno mnenje in propaganda). Vendar pa obstaja določena razli-ka med velikimi silami po eni in majhnimi državami po drugistrani tudi na tem področju. Medtem ko velike sile usmerjajoproizvodnjo tega kompleksnega socialnega napora predvsem vkrepitev lastne moči in možnosti vplivanja na druge subjekte vmednarodni skupnosti, pa je za majhne države ta aksiom po-memben predvsem za tiste potrebe po varnosti in preživetju, kijih je iskati pri predstavljanju kulturnih, znanstvenih, civilizacij-skih in drugih vrednot. Zato pa zunanja politika majhnih državne more in ne sme biti prepuščena strankarskim in drugim del-nim političnim merilom.

Sredstva v zunanji politiki držav

DiplomacijaObstajajo številne in različne, vendar v bistvenih točkah ne nas-protujoče si definicije diplomacije. Tako Diplomatičeskij slovar(1960: 1-457) opredeljuje diplomacijo kot uradno dejavnost še-fov držav, vlad in uradnih organov v mednarodnih odnosih, kiuresničujejo cilje in potrebe zunanje politike, to pa s pogajanji,pisnimi in ustnimi komunikacijami in drugimi miroljubnimi sred-stvi”. V Shorter Oxford Dictionary (1950: I: 514) opredeljujejodiplomacijo kot “vodenje mednarodnih zadev s pogajanji, s kate-rimi uravnavajo in vodijo te zadeve tako veleposlaniki kot posla-niki, razumemo pa jo tudi kot posel in sposobnost diplomatov”.Zunaj strogo opredeljenega pojmovanja diplomacije, kot jo izpri-čujeta navedena primera, pa je tudi tisto, ko diplomacijo razume-jo kot sinonim za zunanjo politiko kake države ali pa zunanjo po-litiko kakega državnika (diplomacija Palmerstona, diplomacija

256

Kissingerja itd.), pa tudi diplomacije kot opredeljevanje podro-čja zunanje politike. po našem mnenju pa je takšno opredeljeva-nje bolj netočno kot pa pomanjkljivo, kajti v sodobnih mednaro-dnih odnosih je diplomacija samo eno od sredstev zunanje poli-tike oziroma eden od načinov komuniciranja med državami, kaj-ti zunanjepolitični cilji se uresničujejo tudi z drugimi sredstvi, nesamo z aparatom države, se pravi z dejavnostjo raznih družbenihskupin in posameznikov bodisi formalne bodisi neformalne na-rave, ko potekajo čez meje držav.

Iz zgoraj navedenih definicij pa bi vendarle mogli izluščiti ne-kaj bodisi eksplicitnih bodisi implicitnih določil, namreč, da jediplomacija institucija države, ki ji je na formalni ravni poverjenanaloga vzdrževati stike z drugimi subjekti v mednarodni skupno-sti in s temi stiki uresničevati svoje interese, upoštevajoč, da jedružba substrat države. V ta namen ji mednarodno pravo dajefunkcijo in privilegirani status, kar ji omogoča, da to funkcijo ra-zmeroma nemoteno uresničuje.

Za vse mednarodne institucije in institute, pa tudi za diplo-macijo je mogoče reči, da so nastale v “funkciji zgodovinske situ-acije”, kar pomeni, da so v različnih zgodovinskih obdobjih izra-žene potrebe in interesi narekovali njihov nastanek in zagotavljalinjihov obstoj.

Da bi mogli razumeti zgodovinsko pogojenost in vzraščenostdiplomacije v strukturo mednarodne skupnosti, je potreben vpo-gled v sociološke in politološke razsežnosti njenega nastanka inrazvoja, ki so hkrati tudi pogoj za razumevanje njene mednaro-dnopravne utemeljenosti.

Dojeti sociološke razsežnosti nastanka in razvoja diplomacijeje eden od pogojev za razumevanje njenih možnosti in funkcij vsodobni mednarodni skupnosti. V primerjavi z njenimi predho-dnicami – vse do westfalskega kongresa 1648. leta so obstajalebolj ali manj regionalne mednarodne skupnosti – je zanjo pro-stor kategorija, katerega pomen je z razvojem prometne in ko-munikacijske tehnologije praktično usahnil, medtem ko je bilpred tem prostor v smislu geografske bližine ali pa oddaljenostiodločujoča kategorija tako za razmah posrednih kot tudi nepo-srednih mednarodnih odnosov. S posrednimi mednarodnimiodnosi razumemo tiste, ki potekajo na institucionalizirani ravnimed organi držav, medtem ko so neposredni mednarodni odno-

257

si tisti, ki se v njih pojavljajo družbene skupine in posamezniki, kiživijo na različnih straneh meja. Dokazi za zgoraj zapisano trditevo odločujoči vlogi prostora so na voljo, ko ugotavljamo razmero-ma nizko pogostost posrednih odnosov med državnimi struktu-rami egipčanske, mezopotamske, indijske, kitajske ali pa kakedruge regionalne skupnosti, medtem ko za neposredne odnosevelja, da med njimi tako rekoč niso obstajali. Še posebej pa sepomembnost prostora kot determinante za razvoj odnosov po-večuje tedaj, ko se povezuje ali pa celo staplja s kategorijo t.i.družbenofunkcionalne bližine, s katero razumemo deficitnost alipa komplementarnost potreb posameznih globalnih družb in nji-hovih strukturnih elementov, kar uresničujejo s sodelovanjem tr-govske ali kake druge materialne ali nematerialne narave. Iz ra-zvoja diplomacije je moč ugotoviti, da sta relativna razvitoststrukturnih elementov posameznih družb – gospodarstva, politi-čnih institucij, kulture itd. – po eni strani in premagljive geograf-ske razsežnosti po drugi strani že terjale več kot zgolj sporadične“diplomatske” komunikacije.

Z zgoraj navedenimi sociološko utemeljenimi pogoji za vzpo-stavitev posrednih odnosov med subjekti v mednarodni skupno-sti se odpira prostor za utemeljitev politoloških razsežnosti poja-va in delovanja diplomacije.

Že dejstvo, da so še do nedavnega “mednarodne odnose” ra-zumevali kot “meddržavne” odnose pove, da je državo trebaupoštevati kot ključni dejavnik tudi v diplomaciji. Res je sicer, damoremo tudi v komunikacijah, ki so potekale v prvobitni skupno-sti, videti zametke diplomacije – o tem pričajo ceremonialni insimbolni elementi v komunikacijah med posameznimi rodovi –toda šele s teritorializiranimi družbenimi skupinami in državo kotbistveno obliko njihove organiziranosti se pojavlja diplomacija.Država kot predstavnica ene družbe nasproti drugi uresničuje tovlogo na posredni instituciolizirani ravni, kar pomeni, da so bilina ta način postavljeni okviri za povezave med njimi. Z razvijajo-čo se in stopnjujočo soodvisnostjo med teritorializiranimi druž-benimi skupinami so se razvili mednarodni odnosi v današnjempomenu te besede. Vanje je vstopila diplomacija kot institucija dr-žave in kot dejavnik državne politike in državnih interesov.

Že od zgodnjih obdobij razvoja mednarodnih odnosov so za-čeli dozorevati elementi mednarodnopravnega statusa diploma-

258

cije, ki so s simbolne ravni prehajali na raven utemeljevanja privi-legijev diplomatskih predstavnikov, da bi ti mogli varno in nemo-teno opravljati svoja poslanstva, kot tudi na raven sklepanja me-dnarodnih pogodb kot pogajalskega proizvoda diplomacije. Sprehodom diplomacije iz stanj sporadične ali pa ad hoc opravlje-ne dejavnosti v stanje stalnosti, so nastale potrebe in možnostiza uresničevanje tretje funkcije diplomacije, to je opazovanja zobveščanjem.

Če trojna shematična opredelitev nalog diplomacije, kot jihvsebuje mednarodno pravo – predstavljanja, pogajanj in opazova-nja – ne omogoča dovolj podrobnejšega uvida v njihovo vsebino,jo vanjo uvaja Morgenthaujeva definicija, ki pove, “da diplomatizpolnjuje temeljne funkcije, ki mu jih je poverila vlada, te pa sosimbolne, legalne in politične funkcije” (H. Morgenthau 1966:22 in 23). Zanj diplomat hkrati z zunanjim ministrstvom oblikujezunanjo politiko svoje države. Korak dlje pri opredeljevanju na-log je napravil Cardozo, ki je političnim nalogam namenil pose-bno pozornost, kajti diplomati so “orodja” zunanje politike, kijo uresničujejo s pogajanji z diplomati drugih držav z namenomdoseči sporazume, tako kot si jih zamišljajo politiki. Nasveti di-plomatov politikom so zaželeni in in najpogosteje jih tudi upoš-tevajo” (M. Cardozo 1962: 105).

Tako prihajamo bliže “razgraditvi” političnih funkcij diploma-cije. Vidimo jih v informacijah, ki jih diplomati pošiljajo svojimvladam, svetovanju, namenjeno uporabi odločitev, ki jih sprejme-jo politiki, in vodenju pogajanj, ki so toliko lažja, kolikor več in-formacij imajo na voljo diplomati.

S tem nismo izčrpali vsega, kar je mogoče šteti v politične na-loge diplomacije. Po našem mnenju je nadomeščanje političnihnalog diplomacije razvidno zlasti v uporabi in učinkih tistih “in-strumentov” te institucije, ki so namenjeni vplivanju na subjektev mednarodni skupnosti, to je načinov prigovarjanja, prepričeva-nja, obljubljanja nagrad ali pa kazni in groženj. Tako kot obstaja-jo različne stopnje intenzivnosti v uporabi navedenih instrumen-tov, s tem pa tudi različni učinki, je v praksi sodobnih mednaro-dnih odnosov slej ko prej očitno, da diplomacija ne deluje osam-ljeno v njihovi uporabi, kajti njena učinkovitost je toliko večja, čepredstavlja del “orkestrirane” dejavnosti, v kateri nastopajo jav-no mnenje, propaganda, nedržavne družbene skupine oziroma

259

skupine pritiska, pa tudi posamezniki. Vendar je diplomacija vnjej glavni dejavnik.

V preteklosti je imelo opazovanje z obveščanjem več vlog. Naj-prej je bila to dvosmerna komunikacija med državo gostiteljico indržavo predstavljanja, katere vsebina je bila pri izmenjavi infor-macij bolj ali manj tekoča. Za diplomata predstavljanja je imela takomunikacija smoter v tem, da z njeno pomočjo ugotavlja takti-čne smeri in premike v zunanjepolitični dejavnosti države gostite-ljice. Danes se pomen te vloge zmanjšuje, ker imajo vlade širokemožnosti dobavljanja informacij iz drugih virov: množičnih javnihobčil, predstavnikov različnih vladnih agencij, ki obiskujejo insti-tucije drugih držav itd. Razen tega je treba upoštevati tudi nepo-sredne stike med vladami oziroma vodstvi posameznih držav v ra-znih oblikah, kot so to konference na vrhu, večstranske konferen-ce, namenjene različnim problemom itd. Pač pa ne samo ohra-nja, marveč še povečuje vlogo diplomacije tista vloga v opazova-nju, ki je namenjena raziskovanju strukture moči v neki državi, sčimer je razumeti predvsem, kakšni premiki so možni v družbe-nih in političnih tokovih, ki bi imeli večje posledice za mednaro-dne politične in druge odnose. Prav ta vloga je “priklicala” v živ-ljenje poseben tip diplomacije in diplomata, to je strukturno di-plomacijo oziroma strukturnega diplomata. S tem se je v dobršnimeri spremenila profesionalna podoba diplomata, ki se iz klasi-čnega kariernega prelevi v različnem sociološkem, politološkem,ekonomskem ali komunikacijskem znanju usposobljenega pred-stavnika svoje države. Posledice tega premika, ki ga je narekovalaoziroma ga narekuje vse večja kompleksnost mednarodnega živ-ljenja, je razvidna v njegovi večplastnosti – politični, ideološki,ekonomski itd. – se pojavljajo zlasti v kadrovanju za zunanjepoliti-čno oziroma diplomatsko službo, ki terja profil, ki ima po enistrani široko razumevanje temeljnih tokov v mednarodni skupno-sti, po drugi strani pa strokovno usposobljenost za spremljanje inanalizo družbene strukture države, kjer diplomati delujejo.

Kot sredstvo za uresničevanje zunanjepolitičnih ciljev držav jediplomacija ena od oblik t.i. nadgradnje in je kot taka odvisnaod družbenoekonomske baze mednarodnih odnosov kakor tudinarave družbenoekonomske in politične ureditve države.

Zato je jasno, da je bila diplomacija kapitalističnih držav vpreteklosti sredstvo pri ustvarjanju in širjenju svetovnega kapitali-

260

stičnega sistema, pri delitvi interesnih sfer med posameznimi ka-pitalističnimi in imperialističnimi državami, pri vključevanju če-zmorskih dežel v kolonialne imperije evropskih držav itd. S to fa-zo graditve svetovnega kapitalističnega sistema je povezana de-javnost t.i. dolarske diplomacije, v kateri so prevladovale ZDA. Vtem so bile družbene funkcije in razredno v bistvu “buržoazne”diplomacije. To pa seveda ne pomeni, da moremo o diplomacijinekdanje vodilne socialistične države Sovjetske zveze samodejnogovoriti kot o napredni diplomaciji, kajti vrsta njenih dejavnostigovori o tem, da je bila namenjena ekskluzivnim državnim intere-som te države, ne pa širjenju in utrjevanju socializma v svetu.

V literaturi pogostoma razlikujejo med klasično in sodobnodiplomacijo tako glede na organizacijske okvire kot tudi družbe-ne funkcije ene in druge. Težko bi seveda postavili jasno časovnorazmejitveno črto med klasično in sodobno diplomacijo, verje-tno pa bi to mogel biti konec prve svetovne vojne. V ta čas sodi-jo ti pomembni dogodki: nastanek prve socialistične države vsvetu in s tem konec enotne in homogene kapitalistične bazemednarodnih odnosov; nastanek prve mednarodne organizacijes splošnimi cilji, s katero naj bi bila zagotovljena kolektivna var-nost; začetek razpadanja svetovnega kolonialnega sistema.

Naštejmo nekaj značilnih črt klasične diplomacije. V organizacijskem smislu je zanjo značilen obstoj stalne orga-

nizacije in osebja ter predvsem stalnih diplomatskih misij v dru-gih državah. V tem praktično ni razlik med klasično in sodobnodiplomacijo, pri čemer je treba poudariti, da so bile v klasični di-plomaciji stalne diplomatske misije praktično edine oblike me-dnarodnega komuniciranja, medtem ko so danes samo ena odoblik. Ob njej obstajajo še parlamentarna diplomacija, ki delujev okviru mednarodnih organizacij oziroma mednarodnih konfe-renc širšega obsega, ad hoc misije, konference na vrhu itd. Med-tem ko so šefi diplomatskih misij v preteklosti imeli skoraj po-polnoma neodvisen položaj, je danes stanje različno zaradi ra-zvoja komunikacij in drugačnih načinov komuniciranja med dr-žavami (osebna diplomacija predsednikov držav oziroma vlad,stalne telefonske “rdeče linije” med njimi itd.).

Glede na družbene funkcije nekdanje in sodobne diplomacijeobstajajo razlike. Medtem ko se je dejavnost diplomacije v libe-ralnem kapitalističnem sistemu omejevala v glavnem samo na

261

politično predstavljanje držav in se v mednarodnih gospodarskihodnosih ni pojavljala (razen če je šlo za to, da bi se zagotovilesplošne mednarodnopravne razmere za gibanje blaga, kapitala instoritev s klavzulami reciprocitete, nacionalnega postopka in naj-večjih ugodnosti), pa je danes diplomacija neposredno potrebnakot sredstvo za uresničevanje ekonomskih ciljev zunanje politike(tako npr. vloga diplomacije pri gospodarski in tehnični pomoči,v delu mednarodnih gospodarskih organizacij, konferenc itd.).

Komuniciranje med državami se je izredno povečalo po drugisvetovni vojni. Kaže se v odpiranju novih diplomatskih in konzu-larnih predstavništev, povečevanju števila osebja in v novih nalo-gah, ki jih dobivajo diplomatski in konzularni predstavniki.

Klasične diplomacije niso označevale samo metode tajnegadogovarjanja, marveč tudi sklepanje tajnih mednarodnih pogodb(npr. tajne pogodbe med carsko Rusijo in Francijo, ki so jih od-krili po oktobrski revoluciji). Danes je seveda še preuranjeno go-voriti o tem, da metod tajne diplomacije ni več, res pa je, da sobile tako v paktu Društva narodov, kot so zdaj tudi v Ustanovnilistini OZN določbe, ki obvezujejo države članice, da v sekretari-atu registrirajo mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile. Po do-ločbah Ustanovne listine se podpisnice neregistriranih pogodbne morejo sklicevati nanje pri organih OZN, kar vpliva na njiho-vo učinkovitost.

Nekateri pojavi v mednarodnih odnosih so že v obdobju medobema vojnama, še posebej pa po koncu drugega svetovne vojne– z blokovsko polarizacijo in hladno vojno – opozorili na to, daje diplomacijo šteti tudi kot sredstvo, namenjeno zastraševanjuin propagandi. V tem smislu so jih uporabljale totalitarne države– Nemčija, fašistična Italija, Francova Španija, pa tudi Sovjetskazveza in države t.i. ljudskih demokracij, kar se je izkazalo zlasti vnjihovem odnosu do Jugoslavije po letu 1948 (Resolucija t.i. Ko-minforma). Toda njene uporabe kot sredstva propagande se ni-so odrekale tudi ZDA in druge države t.i. svobodnega sveta, karse je najpogosteje uveljavljalo v OZN predvsem tedaj, ko so bilana dnevnem redu vprašanja razorožitve, ko so bili predlogi zanjov bistvu zgolj propagandna municija enih v odnosu do drugih. V“arzenal” v medblokovski konflikt vpete diplomacije sodi tudidiplomacija “pridobivanja na času”, klasični primer zanjo pa sobila pogajanja med predstavniki severne Koreje na eni in sil koa-

262

licije OZN na drugi strani v Panjumdžomu, to je v času korejske-ga konflikta, ko so si na nekajminutnem sestanku vedeli poveda-ti samo to, da si nimajo ničesar povedati. Smisel tega početja jebil v tem, da ostajajo po eni strani v stiku, po drugi strani pa ča-kajo, kaj se bo spremenilo na bojnem polju.

V obdobju medblokovskega konflikta je bila v bistvu na deluzgolj diplomacija na medzavezniški ravni (t.i. koalicijska diplo-macija), pa še ta bolj znotraj Severnoatlantskega pakta in manjznotraj nekdanje političnovojaške strukture vzhodnega realsocia-lističnega sistema.

Ekonomska sredstvaZ industrijsko revolucijo in njenimi posledicami so narastle po-trebe posameznih, zlasti razvitejših družb, ki so na območju eko-nomije terjale tako dobavo kot tudi uporabo novih surovinskihin drugih virov, kar so omogočale tako moderna tehnologija kottudi na novo uvedena prometna sredstva. Čeprav so bila v drugipolovici 19. stoletja žarišča industrijske in prometne revolucije šeomejena na zahodni in osrednji del evropskega in pa severni delameriške celine, so tako potrebe kot tudi možnosti za zadovolje-vanje teh potreb zajele celotno mednarodno skupnosti in soo-dvisnost njenih strukturnih delov trajno utemeljile.

Zlasti na gospodarskem območju soodvisnost ne pomenienakega položaja in enakih možnosti vanjo zajetih subjektov,marveč je, ko gre za posest virov in za možnosti njihovega izkori-ščanja, nesomerna. Konkretneje povedano to pomeni, da imajoeni subjekti v mednarodni skupnosti dovolj virov za zadovoljeva-nje “notranjih” potreb, pa voljo, da jih uporabljajo v zunanji trgo-vini, medtem ko jih drugim primanjkuje, kar pomeni, da se mo-rajo zatekati na zunanje trge. Nesomernost medsebojne odvisno-sti pa je ne nazadnje razvidna tudi tedaj, ko nekatere države – tovelja zlasti za države v razvoju – sicer razpolagajo s pomembnimisurovinskimi in mineralnimi viri, ki jih razvite industrijske državepotrebujejo, so pa kljub temu nasproti slednjim v podrejenempoložaju, ker po eni strani potrebujejo kapital in tehnologijo zaizkoriščanje teh virov, po drugi strani pa imajo na voljo samo ne-kaj izvoznih predmetov, ki so izpostavljeni nihanju cen.

V sodobnih mednarodnih odnosih se v primerjavi s predho-dnimi povečuje vloga ekonomskih sredstev, kar je razumeti pred-

263

vsem tako, da je treba razlikovati med “klasično” mednarodnotrgovino in mednarodno trgovino, ki je v funkciji politike.

Z ekonomskimi sredstvi razumemo katere koli ekonomskezmogljivosti, institucije, tehnike ali pa politiko, ki jih uporabljajodržave za to, da uresničujejo cilje v svoji zunanji politiki ali paimajo pomembne mednarodne posledice.

Cilji, ki potrebujejo ekonomska sredstva, so različni, in sicer: a) ekonomski, na primer zagotovitev surovin, ki jih potrebuje

ekonomika neke dežele; b) politični, razširjanje vpliva neke države na drugo državo, za

kar uporabljajo obljube, prepričevanja, grožnje, nagrade in kazni;

c) vojaški, npr. uporaba ekonomskih sredstev v ta namen, da sineka država pridobi pravico do oporišč na tujih področjih,kar tudi pomeni, da se na ta način ustvarja satelitski položajdržave, ki se temu ukloni. Vojaškemu vidiku uporabe eko-nomskih sredstev ustreza tudi praksa, ki je poznana iz obdo-bja medblokovskega spopadanja, ko so ZDA nakupovale t.i.strateško blago (redke kovine, uran itd.) v drugih državah znamenom, da bi nasprotni strani omejevale možnost, da se znjimi oskrbijo;

d) psihološki, z uporabo ekonomskih sredstev izražati simpatijeoziroma prijateljstvo do druge države ali vlade.

Cilji politike, ki je v ozadju uporabe ekonomskih sredstev, to-rej niso nujno ekonomski, ekonomska so v prvi vrsti sredstva.

Opozoriti je treba, da nekatera od sredstev, ki smo jih zajeli vzgoraj navedeno definicijo, pogostoma nimajo predvsem zuna-njepolitičnih obeležij, ampak so odvisna od notranjih potreb insituacij, vendar pa ima njihova uporaba tudi mednarodne posle-dice. Take vrste so subvencije, ki jih posamezne vlade dajejo do-mačim proizvajalcem za to, da bi okrepili svoj položaj na doma-čih trgih in se lažje upirali tuji konkurenci. Toda takšni ukrepimorejo povzročiti tudi reakcije in protiukrepe drugih držav.

Obstajajo vsaj trije tipi ekonomskih sredstev, ki jih državeuporabljajo za ekonomske cilje:a) prvi tip ustreza družbenoekonomskim odnosom v neki državi

in njeni družbenoekonomski strukturi. Če npr. neka država vsvoji notranji politiki uresničuje načela svobodnega trga, je

264

moč pričakovati, da bo tudi v svoji zunanjeekonomski politikizagovarjala svobodno trgovino, kar pa ni absolutno pravilo. Vdržavah načrtnega gospodarstva se tudi zunanja trgovinavključuje v osnovno ekonomsko shemo s posledicami, ki sepojavljajo v nadzoru blagovnega in denarnega prometa s tuji-no z namenom, da bi se dosegel optimum v zunanji trgovini;

b) drugi tip se oblikuje v skladu s splošnimi materialnimi interesineke države. Sem sodijo akcije in ukrepi, katerih namen jezmanjšati ali pa odstraniti negativne ekonomske ali pa politi-čne posledice, do katerih bi moglo priti v neki deželi zaradiekonomskih problemov in težav v drugi deželi ali delu sveta(inflacija, depresije, zaščitni ukrepi v zvezi s tem);

c) tretji tip izraža posebne interese neke države. Sem sodijo cari-ne, ki seveda niso samo davčne narave, temveč imajo tudi na-men zaščititi interese domačih proizvajalcev pred tujo konku-renco.

Glede na ekonomska sredstva, ki jih uporabljajo države za to,da bi dosegle neekonomske, torej politične cilje, razlikujemo:a) Carine. Dejali smo že, da so carine potrebne predvsem za to,

da se z njimi dvigajo dohodki države, zaščiti domača industri-ja pred tujo konkurenco ali pa za izboljšanje trgovinskih mo-žnosti nasploh. Lahko pa so carine tudi ukrep povračila zaekonomske akcije drugih držav. Toda carine imajo tudi zuna-jekonomske cilje, to je vplivanja na obnašanje druge države,če jih uporabljajo bodisi v smislu nagrajevanja – omogočanjadostopa na tuje trge z zniževanjem ali ukinjanjem carin – bo-disi kaznovanja – z zvišanjem carin neki državi.

b) Poleg carin obstajajo še druge tehnike, s katerimi vpliva nekadržava na mednarodno trgovino v smereh, ki se ji zdijo pri-merne. To velja npr. za kvote, ki so oblika nadzora nad uvo-zom določenih izvoznih predmetov, kar se izvaja z določa-njem fizičnega obsega različnih vrst uvoženega blaga, s čimerskušajo države zaščititi interese domačih proizvajalcev. Lahkopa kvote izkoriščajo tudi kot sredstva pritiska ali pa celo eko-nomskega vojskovanja. Poleg kvot kot specifikacije totalnegaobsega uvoza neke vrste blaga za določeno obdobje izvajajodržave tudi posebno obliko kvantitativnega nadzora, ki je vuporabi licenc. Posamezne vlade zahtevajo posebno odobri-

265

tev – licence – za uvoz blaga, še predno je transakcija narejena.Očitno je, da lahko s tem zasledujejo ne samo ekonomske,marveč tudi neekonomske cilje.

c) Omejitve v uvozni politiki imajo pogostoma tudi obliko po-sebnih administrativnih postopkov s posledicami, da se zmanj-šuje uvoz iz neke države. Ti postopki so diskriminacijski in de-lujejo kot neke vrste nevidne carine. Posebni administrativnipredpisi za uvoz blaga iz neke države so lahko sanitarni, zara-di česar lahko prihaja do dodatnih proizvodnih in prevoznihstroškov. Tudi to obliko uporabljajo države za neekonomskecilje.

d) V sklopu izvoznih omejitvenih ukrepov je poleg licenc po-membno sredstvo tudi embargo. Namen licenc je delno ome-jiti blagovni promet glede blaga in namembne postaje, z em-bargom pa se sploh ustavi blagovni promet za posamezne vr-ste. Tako neka država skuša z embargom onemogočiti drugidržavi, da bi si pridobila za njeno gospodarstvo potrebno bla-go na ta način, da domačim proizvajalcem prepove prodajatisvoje proizvode drugi državi. K izvajanju embarga sodijo ukre-pi ZDA proti nekdanji Sovjetski zvezi in Kitajski predvsem zastrateške predmete, kamor sodijo zlasti izdelki visoke tehno-logije.

e) Kadar se uporaba ekonomskih sredstev v celoti podreja poli-tičnim ciljem, govorimo o bojkotu blaga neke države, bloka-di, zamrznjenju imetja “sovražne” dežele, uvajanju črnih list zablago in trgovce, prepovedi izkrcevanja blaga neke neprijatelj-ske države v pristaniščih druge države itd. Tako bojkot, ki gaorganizirajo vlade posameznih držav nasproti drugim pome-ni, da zahtevajo od uvoznikov posebna dovoljenja bodisi zaneko posebno blago bodisi za celotni obseg izvoza druge dr-žave. Izvajanje bojkota, embarga, črnih list, prepovedi izkrce-vanja blaga v domačih pristaniščih itd. v smislu kombinacijevseh teh ukrepov je danes najočitnejše v politiki ZDA do Ku-be. V bistvu pa vsi ti ukrepi že sodijo v t.i. ekonomsko vojsko-vanje v mirnem času v smislu definicije Clausewitza: “razoro-žite svojega sovražnika v miru z diplomacijo in trgovino, če ga hočete lažje premagati na bojnem polju”. To pa je že upo-raba sile v omejenem obsegu ali z angleškim izrazom short of war.

266

V tehniko ekonomskega vojskovanja short of war – ki je bilozelo značilno za obdobje hladne vojne – sodijo različne oblikeizvoznih in uvoznih nadzorov. Na tem področju so bile posebejdejavne ZDA, ki so že leta 1948 dale pobudo za oblikovanjedveh mednarodnih komitejev, ki naj bi vodila nadzor nad trgovi-no z vzhodnim blokom oziroma nekaterimi azijskimi državami(Kitajsko, Severnim Vietnamom in Severno Korejo). Države, kiso sodelovale v teh dveh komitejih, so pristale na to, da bodo vo-dile politiko popolnega embarga v odnosu na izvoz orožja vvzhodni blok in v omenjene azijske države, nadalje surovin, ki sopotrebne za izdelavo jedrskega orožja in končno, da bodo uvedlekvantitativni nadzor nad izvozom strateškega blaga nasploh. Ne-razčiščeno je ostalo samo vprašanje, kaj sploh sodi med strate-ško blago. (Nekdanji sovjetski premier Hruščov je ironično ko-mentiral, da so tudi “naramnice na hlačah vojaka lahko strateškoblago”.)

ZDA so v letih najostrejše hladne vojne koncentrirale na svo-jem ozemlju strateške surovine ne samo zato, da bi si ustvarileprimerne rezerve za primer vojne, temveč tudi z namenom, daSovjetska zveza ne bi prišla do njih. Gre torej predvsem za politi-čne in ne ekonomske ukrepe. Tudi koncentracija kmetijskih pre-sežkov v ZDA med hladno vojno je imela v prvi vrsti politični na-men (vplivati na zaveznike, pridobivati si prijatelje).

Tu smo pravzaprav že pri posebni kategoriji uporabe eko-nomskih sredstev, ki so jo nekatere države uporabljale posebnopo drugi svetovni vojni. Gre za ekonomsko pomoč. Toda že nasamem začetku obravnavanja te kategorije je treba povedati, daje meja med zunanjo pomočjo in zunanjo trgovino pogostomanejasna in zabrisana. Zlasti velja to za pomoč v obliki kratkoro-čnih posojil, katerih namen je spodbujati in olajševati trgovinomed posameznimi državami.

Če smo do zdaj ugotavljali, da je moč uporabiti ekonomskasredstva, posebej še trgovino, za to, da se z njeno pomočjo nepo-sredno okrepi država, da se ustvari zanjo ugodno mednarodnookolje in slabi potencialni ali pa resnični nasprotnik, velja tudi zaekonomsko pomoč, da je njen namen ustvariti ugodno medna-rodno okolje za tistega, ki daje ekonomsko pomoč, toda v temprimeru gre za posreden način, s krepitvijo zaveznikov ali pa pri-dobivanjem nevtralnih držav, v dolgoročnem smislu pa tudi z ra-

267

zvijanjem trgov in surovinskih virov. Ekonomska pomoč je bilazelo primerno sredstvo v obdobju hladne vojne.

Zunanjo ekonomsko pomoč bi lahko razdelili v ti dve kate-goriji:

V prvo kategorijo vključujemo tisto vrsto zunanje pomoči, kije imela namen z investicijskim kapitalom razvijati ekonomikodržav prejemnic. Najznačilnejši primer zanjo je Marshallov načrt(1947-1951), semkaj pa lahko uvrstimo tudi program “Alliancefor Progress”, ki ga je zasnoval predsednik ZDA J. Kennedy zaobmočje južne Amerike, pa programe Sovjetske zveze, VelikeBritanije, Francije, ZR Nemčije in Japonske, ki pa so vsi bili vznatno ožjem obsegu v primerjavi z Marshallovim načrtom.Mnogostranski so bili tudi programi za razvoj, ki jih je financira-la Mednarodna banka za obnovo in razvoj, ki je zbirala kapitaltako iz javnih kot tudi zasebnih virov.

Glede na namen in posledice, ki jih je izzvala, je bila vsekakornajpomembnejša ekonomska pomoč ZDA, ki so jo dale zaho-dnoevropskim državam v okviru Marshallovega načrta. V povoj-nih mednarodnih ekonomskih odnosih zavzema prvo mesto ta-ko glede obsega kot sredstev, ki so bila temu načrtu na voljo. Te-meljni cilji tega načrta so bili: vplivati na obliko družbenih struk-tur v Zahodni Evropi v skladu z interesi ZDA in odstraniti vse ti-ste posledice druge svetovne vojne, ki bi mogle biti nevarne zastabilnost teh struktur.

Značilni cilji te pomoči so bili: a) povečati storilnost, zmanjšati neučinkovitost v gospodarstvih

zahodnoevropskih kapitalističnih držav in ustvariti možnostiza polno zaposlitev,

b) povečati večstranskost trgovine med zahodnoevropskimi dr-žavami in odstraniti trgovinske ovire,

c) ustvariti razmere za ekonomsko združevanje Evrope.

Funkcioniranje in dokumenti Marshallovega načrta so bili za-snovani tako, da bi omogočili čim večjo ekonomsko odvisnostzahodnoevropskih držav od ZDA. Tako so funkcionarji Marshal-lovega načrta določali, katero blago se je moglo dobavljati izsredstev ERP (European Recovery Programme, evropski pro-gram za obnovo), s čimer so ZDA praktično dobile nadzor naduvozom blaga v zahodnoevropske države prejemnice tega pro-

268

grama. Po aparatu ERP so imele ZDA tudi nadzor nad izvozom,kjer je bilo temeljno merilo to, da blago strateškega pomena nimoglo biti ponovno izvoženo v nekdanjo Sovjetsko zvezo.

V drugo kategorijo zunanje gospodarske pomoči sodijo pro-grami, ki so imeli namen izboljšati izobrazbo in učinkovitostfunkcioniranja državnega – predvsem ekonomskega in tehnične-ga aparata v deželah prejemnicah. Gre za t.i. tehnično pomoč.

Tehnično pomoč so začele izvajati ZDA, in to na temelju to-čke 4 (Point four) Trumanovega programa iz leta 1949. Glede napolitične cilje, kakršne je imel, je seveda enak kot Marshallov na-črt, razlikuje pa se v tem, ker je bil dolgoročen in namenjen pre-dvsem državam v razvoju.

Kako širok obseg je zavzela tehnična pomoč iz sredstev Tru-manovega programa, govori dejstvo, da so v letu 1960 imeleZDA okrog 6000 ljudi, ki so delovali v drugih državah. Tudi Sov-jetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države so se po-skušale meriti z ZDA pri izvajanju tehnične pomoči v drugih dr-žavah, vendar pa v znatno manjšem obsegu (v istem času 3000strokovnjakov v 20 državah v razvoju). Te številke kažejo, da je bi-la tudi tehnična pomoč koristno dopolnilno sredstvo za razvija-nje odnosov z drugimi državami, vsekakor pa je tudi kot sredstvovplivanja zlasti na kulturnem in ideološkem področju.

Tudi OZN je razvijala tehnično pomoč. Ustanovljena je bila1949. leta in je v sorazmerno kratkem času zavzela velik obseg,tako da je v letu 1960 imela okrog 3000 operativcev v več kotosemdesetih državah. Dodatnih 2000 delavcev je delovalo naprogramih, katerih sponzor so bile posamezne strokovne agenci-je OZN.

Vsekakor so ekonomska sredstva tudi v miru pomembno di-plomatsko in politično orožje, ki ga morajo uporabljati pred-vsem velike sile. Na ekonomskem in vojaško-tehnološkem po-dročju je nesomernost med njimi ter majhnimi in srednjimi drža-vami največja.

Visoka stopnja odvisnosti majhnih in srednjih držav od zuna-njih trgov in zunanjih virov dobav, čemur se pridružujejo še teža-ve, ki izvirajo iz specializacije v izvozu in relativno visoke diverzi-fikacije v uvozu, so dejavniki, na podlagi katerih morejo močnej-še države izvajati nanje ekonomske pritiske, ekonomske sankcijein v skrajni posledici tudi uporabljati sredstva gospodarskega voj-

269

skovanja. S tem ne trdimo, da uporaba teh sredstev pripelje dopričakovanih političnih rezultatov, ugotavljamo le, da je majhnimin srednjim, posebej slabo razvitim državam, lažje odrekati suro-vine, industrijsko blago in visoko tehnologijo, jim zapirati trge,vplivati na ekonomske in družbene razmere pri njih. Odvisnostmajhnih in srednjih držav od razvojnega kapitala, ki ga je mogo-če dobiti predvsem pri velikih industrijskih državah, te težave šestopnjuje.

Sredstva prisiljevanjaMed sredstvi, ki jih uporabljajo globalne in druge družbene sku-pine zato, da bi dosegle svoje cilje, imajo sredstva prisiljevanjaskrajnostni in najdaljnosežnejši namen takrat, ko skušajo z njimidoseči vojaško in politično zmago nad nasprotnikom, celo nje-govo uničenje. Države zaupajo neposredno uporabo sredstev pri-siljevanja svojim oboroženim silam.

Oborožene sile sestavljajo skupno z vojaškimi zmožnostmineke države sredstva prisiljevanja v ožjem smislu. Zunanje mani-festacije oboroženih sil so vojaške, kopenske, pomorske, letalskein raketne enote ter orožje, s katerim so opremljena skladišča,vadišča, vojne baze, tovarne municije in orožja, v vojaške zmož-nosti pa sodijo pristanišča, komunikacije, človeški in surovinskiviri obenem z državno organizacijo in vojaško pripravljenostjonaroda.

Da bi se države mogle z uspehom spopadati z morebitno zu-nanjo nevarnostjo ali razmerami, pripravljajo v ta namen določe-ne programe – imenujemo jih lahko vojaška politika, politika dr-žavne varnosti ali vojna strategija, ki so sestavni del zunanje poli-tike. Dograditev in izpopolnjevanje oboroženih sil, načrti za nji-hovo uporabo v konfliktnih stanjih so samo del teh programov,njihove sestavine pa morejo biti predvsem politične narave, kotnpr. ustvarjanje zavezniških sistemov, prehajanje na pozicije nev-tralnosti, krepitev OZN, politika neuvrščenosti itd.

Po določbah mednarodnega vojnega prava so oborožene siletisti del organov države, ki je pooblaščen, da ob vojnem konflik-tu uporablja silo.

Po teh določbah (Haaške konvencije o vojskovanju na ko-pnem 1907. leta in Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne1949. leta) danes skoraj ne more biti dvoma o tem, kaj je moč

270

šteti za oborožene sile. Poudariti je treba, da se je kategorija obo-roženih sil glede na dejavnike, ki jih sestavljajo, danes razširila,predvsem v zvezi z dogajanji med drugo svetovno vojno, točnejegibanji odpora ali narodnoosvobodilnimi gibanji.

Danes delimo oborožene sile glede na okolje, v katerem delu-jejo, v kopenske, pomorske in zračne sile. Takšno delitev najde-mo tudi v Ustanovni listini OZN, kjer je govor o kopenskih, po-morskih in zračnih silah, ki naj zagotovijo mednarodni mir invarnost (člen 42). Glede na hitri razvoj oborožitve po koncu dru-ge svetovne vojne pa se je tako v nekdanji Sovjetski zvezi kot tudiv ZDA, Veliki Britaniji in Franciji pojavila posebna vrsta oborože-nih sil, in sicer raketne sile, ki so namenjene prenosu jedrskihbomb.

Kot sredstvo v zunanji politiki držav imajo oborožene siledvojno nalogo:a) podpore v diplomatskih akcijah neke države in element, s ka-

terim se prikazuje njena moč, b) kot neposredno sredstvo za aktivne vojaške operacije.

Prva funkcija oboroženih sil se izraža v tako imenovani politi-ki s pozicij sile, ki je bila značilna za obdobje hladne vojne, pa tu-di za sodobne mednarodne odnose.

Dejavna uporaba oboroženih sil obsega danes celo vrsto mo-žnih dejavnosti, ki sega od gverilskega in protigverilskega vojsko-vanja, vojn v omejenem obsegu in lokalnih vojn do vsesplošne je-drske vojne. Večina držav nima možnosti, da bi mogla voditi vsevrste vojaških operacij, drugo pa velja za ZDA in Rusijo ter v za-dnjem času tudi Kitajsko, ki imajo takšne strateške interese, dase morajo ukvarjati s celotnim spektrom. Poseben primer jeFrancija s svojimi “forces de frappe”, to je raketnimi in letalskimiter tudi podmorniškimi jedrskimi silami, ki se tako po količinikot kakovosti sicer ne morejo meriti z ameriškimi in ruskimi,imajo pa poseben pomen v smislu dviganja ugleda Francije kotsile, ki bi na evropskih tleh mogla nadomestiti “jedrski dežnik”ZDA.

Kar zadeva dejavno uporabo sredstev prisiljevanja, pa so da-nes v mednarodni skupnosti drugačne razmere, kot so bile v pre-teklosti. Določbe Ustanovne listine prepovedujejo ne samo voj-no in uporabo sile pri razreševanju mednarodnih sporov, marveč

271

tudi grožnje s silo, ki so naperjene proti ozemeljski celovitosti inpolitični neodvisnosti držav (člen 2, točka 4 Ustanovne listine),pa tudi kršitve miru. Še vedno pa obstajajo nekatere nejasnosti,ki zadevajo predvsem interpretacijo pojma sile. Vrsta uglednihmednarodnih pravnikov meni, da se s pojmom “sila” razumejosamo oborožene sile, ne pa tudi ekonomska ali politična upora-ba sile (pritiska). Ko gre za neposredno uporabo oboroženih sil,obstajajo v glavnem enotna stališča, da je sila prepovedana, ob-stajajo pa nejasnosti v zvezi z definicijo agresije. Še večja zmedapa obstaja glede uporabe sile v oblikah, kjer še ne moremo govo-riti o vojni, marveč bolj o uporabi sredstev prisiljevanja v omeje-nem obsegu (short of war). V takšno vrsto prištevajo nekateri pi-sci kubanski primer iz leta 1962, kitajsko-indijski konflikt istegaleta, pa celo vrsto oboroženih konfliktov, do katerih je prišlomed neuvrščenimi državami. Tudi zadrževanje oboroženih sil ne-ke države na ozemlju druge države čez dogovorjeni rok štejejo zaobliko uporabe sredstev prisiljevanja. Prav tako je zelo zapletenovprašanje posredne uporabe sile, ko gre za vnašanje nasilja od zu-naj, npr. hujskanje in revolucije v neki državi in pomoč tej revolu-ciji, organiziranje oboroženih oddelkov za posredovanje naozemlju druge države, diverzije itd.

Če obstajajo nejasnosti, ko gre za uporabo sile, pa je položajše bolj zamotan glede groženj s silo. Sodobna mednarodna pra-ksa potrjuje, da so grožnje s silo vsakodneven pojav. Ne samo go-vori in grožnje odgovornih političnih voditeljev, vsa politična invojna strategija posameznih držav je grajena na grožnjah.

S tem ne mislimo samo na klasično “žvenketanje” s sabljo,marveč na tisti pojav v sodobnih mednarodnih odnosih, ki gapoznamo kot “zastraševanje” (deterrence).

Zaradi revolucionarnih sprememb v vojni tehniki in tehnolo-giji (izumi orožja za množično uničevanje, medcelinskih in glo-balnih raket, ki morejo v nekaj minutah prenesti ta orožja na ka-tero koli točko na zemeljski obli) menijo nekatere države, pred-vsem ZDA, v preteklosti pa tudi Sovjetska zveza, da morajo nas-protnika stalno zastraševati v pomenu vzdrževati del strateškihjedrskih sil v stalni pripravljenosti in s tem preprečiti nenadennasprotni napad. V zvezi s tem je bil v vojnem izrazoslovju ustvar-jen nov izraz, in sicer mirnodobska vojna pripravljenost oborože-nih sil. Semkaj spadajo “targetiranje” vojnih ciljev v raketnih ba-

272

zah, dežurna služba raketnih letalskih in podmorniških jedrskihsil, vojne dispozicije kopenskih, zlasti pa motomehaniziranih sil,kar resnično ustreza stanju mobilizacije. Seveda je takšno stanjev nasprotju z določili v Ustanovni listini OZN.

Obseg sredstev, ki jih je terjala in jih še terja oboroževalna te-kma – njena “dinamika” je danes manj izpostavljena, kot je bila vobdobju “hladne vojne”, vendar pa še obstaja – in vzpenjajoča sespirala vojaško-tehnoloških sprememb ustvarjata danes resneprobleme tudi velikim silam. Toliko bolj pa se vprašanje uporabesredstev za državno obrambo postavlja pred majhne in srednjedržave. Razrešitev tega problema je odvisna od cele vrste, ne sa-mo gospodarskih, marveč tudi družbenih, socialnih in organiza-cijskih vprašanj, prav tako kot ima tudi ustrezne ekonomske, so-cialne, politične in druge posledice. Te so vsekakor težje za tistoskupino majhnih in srednjih držav, ki se odločijo, da bodo vzdr-ževale obrambne strukture s svojimi lastnimi sredstvi, torej zunajzaščite neke velike sile.

Očitno je, da ni vsaka majhna ali srednja država postavljena visti položaj. Ekonomsko, družbeno in tehnološko razvite državelažje prenašajo bremena, ki jih zahtevajo moderne obrambnestrukture, medtem ko nestabilne in nerazvite takšna bremena ko-maj zmorejo brez težjih gospodarskih in družbenih posledic. Nenazadnje so tudi geopolitične razmere neke države pomembendejavnik. Problemi pa se za majhne in srednje države zaostrujejos pojavom jedrskega orožja in moderne jedrske tehnologije. Stem ne mislimo samo na to, da praktično večina majhnih in sre-dnjih, še posebej pa nerazvitih držav, ekonomsko in tehnološkoni v stanju zgraditi si jedrske strukture. Z značilnostmi modernestrategije in modernega orožja je povezana potreba, da vsaka dr-žava, še posebej pa tista, ki se odloči, da bo svojo varnost gradilaz lastnimi sredstvi in zmogljivostmi, razvije svoje zmožnosti že vmiru. Udariti bliskovito, zadati nasprotniku uničujoče udarce, nedopustiti, da razvije svoje vojne zmožnosti, postaviti mednarod-no javnost pred “fait accompli” – kar velja tudi za OZN – sodidanes v strateške in politične aksiome velikih sil, pa tudi drugihdržav.

273

Mirovne operacije OZNS pridržkom vključujemo gornjo temo v poglavje o sredstvih pri-siljevanja, kajti ta izraz bi bilo upravičeno uporabljati le, če bi bilauresničena določila iz VII. poglavja Ustanovne listine. Z 41. in42. členom so bile namreč opredeljene metode, ki bi jih svetovnaorganizacija uporabljala, da bi zagotovila svetovni mir in medna-rodno varnost. Semkaj bi sodile operacije prisilnega razreševanjasporov in vzpostavitve miru. V ta namen naj bi bile dane na voljoVarnostnemu svetu oborožene sile OZN (člen 43), medtem ko bibil z uveljavitvijo 46. in 47. člena ustanovljen vojaški komite, ki bideloval pod nadzorstvom in navodilih Varnostnega sveta.

Ti členi niso bili realizirani zaradi nepripravljenosti velikih sil,predvsem Sovjetske zveze in ZDA, da bi dale na voljo Združe-nim narodom takšno moč, ki bi jo mogla ena ali druga zlorabiti,zato se je dogodilo, da je OZN ob privolitvi velikih sil, ki jim nibilo v interesu razširjanje konfliktov na območja, na katerih bilahko zanetili vojaške spopade širše narave, začela uporabljati“operacije za vzdrževanje ali nadzorovanje miru” (peace keepingoperations). Zanje opore v določilih Ustanovne listine sicer ninajti, vendar pa je nesporno, da je ta dejavnost med nalogami, kijih je prevzela in je skladna s širšo interpretacijo teh določil.

Akcije, ki jih izvajajo Združeni narodi z uporabo 33. člena – tapredvideva, da ima vsaka članica svetovne organizacije pravico,da bodisi pred Varnostni svet bodisi pred Generalno skupščinopostavi sleherni problem, spor ali situacijo, ki bi lahko pripeljaldo mednarodnega spopada, ogrozil mednarodni mir in varnost,pa naj bi šlo za regijo ali pa za širše razsežnosti. Po istem členuso predvideni ukrepi za razrešitev spora s pogajanji, posredova-njem, konciliacijo, arbitražo, s sodiščem ali kakšnimi drugimisredstvi. Če pa uporaba omenjenih sredstev ne bi razrešila sporaali spopada, je 36. člen predvidel, da lahko Varnostni svet v kate-ri koli fazi spora ali spopada priporoči primeren postopek alimetode v prid razrešitvi spora. Pri tem mora ta organ sprejetimetodo ali postopek, za katerega so se stranke v sporu sporazu-mele, da se strinjajo z njihovo uporabo.

Tako so z uporabo navedenih členov začele delovati “mirovneoperacije”, in to največ na ad hoc temeljih, kar je zlasti velikim si-lam najbolj ustrezalo.

274

Vsaj za t.i. prvo generacijo mirovnih operacij, ki so potekalemed 1948. in 1968. letom, torej v obdobju hladne vojne in njenet.i. kontrolirane faze, so se te operacije omejevale na odpošilja-nje misij za nadzorstvo premirij (primeri Indije, Pakistana 1948,Libanona 1958 itd.). Na temelju izkušenj, ki so jih Združeni na-rodi v uporabi teh operacij pridobili, so določili nekatere smer-nice, po katerih se je v prihodnje treba ravnati, med katerimi sonajpomembnejše tiste, ki zadevajo obvezno privolitev strank vsporu, da sprejmejo uporabo “mirovnih operacij”, da se te ope-racije ne smejo izvajati z vpletanjem v notranje zadeve državstrank v sporu in da je za njihovo uporabo dosežen širši konsenzčlanic te organizacije.

V literaturi o “mirovnih operacijah” Združenih narodov zaomenjeno prvo generacijo najpogosteje uporabljajo izraz “tradi-conalne mirovne operacije” s čimer je razumeti predvsem njiho-vo “vojaško” naravo, to je, da je bilo osebje v teh operacijah vglavnem vojaško, kot so to bile tudi njihove funkcije. Toda pou-dariti je treba, da so se v določeni meri vojaške funkcije povezo-vale s političnimi, če so bile naloge mirovnih sil zagotavljati mirna področjih vojskovanja s tem, da so hkrati ustvarjale tudi ra-zmere za politično razreševanje konfliktov.

Po 1965. l. so se v mednarodnih odnosih pojavljala nekateranova dejstva. Vanje je šteti zlasti vznik notranjih kriz na posame-znih območjih, še posebej ko gre za države, ki so nastale po kon-cu druge svetovne vojne. Gre za pojav državljanskih vojn, secesij,etničnih in plemenskih spopadov itd., katerih vire je iskati vostankih kolonialnega sistema, predvsem to velja za umetno po-stavljene meje, slabosti novonastalih političnih in pravnih usta-nov, še posebej pa dilemah, pred katere je bila postavljena sle-herna družba na nekdanjih kolonialnih področjih, to je vprašanjarazvoja oziroma natančneje “razvoja za kroga”. Slej ko prej je po-stalo očitno, da prijemi, ki jih je do takrat uporabljala svetovnaorganizacija, ne zadostujejo. Treba je bilo uvesti nove, stare padopolniti in izpopolniti. Tako so nastajale različne oblike priuporabi “mirovnih operacij”: ob že uvedenih opazovanjih še mi-sije dobrih uslug, preveritvene misije, skupine za pomoč v proce-sih prehoda, misije za uvedbo referendumov, predhodne misijeitd. Primera delovanja “mirovnih operacij” v Somaliji in pa naobmočjih nekdanje Jugoslavije pa povesta, da so te operacije že

275

dobile naravo “zaščitnega” delovanja, v katerem so bile zajete ta-ko politične in humanitarne kot tudi vojaške funkcije. Dokaz zato trditev so “mirovne operacije” UNPROFORja na območjuHrvaške in Bosne in Hercegovine.

Ta dva primera pa dajeta oporo za trditev, da so te operaciježe prešle v “tretjo generacijo”, ki se od prejšnjih dveh razlikujepo tem, da se v njej uporabljajo različni načini, namenjeni uvelja-vitvi miru (“peace enforcing operations”), vlogi vojaških in civil-nih opazovalcev pri zagotovitvi uresničevanja sprejetih obvezno-sti spopadajočih se strank, prevzemanju nalog zaščitnih sil, ki senanašajo na umik spopadajočih se strank na izhodiščne položa-je, naloge mirovnih sil na območju reorganizacije oboroženih silin policije strank v sporu – kar sodi v vojaške funkcije – medtemko so na pretežno civilnih zadevah mirovne sile prevzemale nalo-ge pri reformi pravnega in volilnega sistema, zagotavljanja člove-kovih pravic itd. Premik bistvenega pomena in hkrati tudi že pre-cedens za druge razmere pa pomeni marca 1993. leta sprejetisklep Varnostnega sveta, da morejo mirovne sile sodelovati tudipri zaščiti humanitarnih konvojev in pri tem uporabiti silo, če soogroženi zaradi napadov spopadajočih se strank (primer UNO-SOMA II v Somaliji in UNPROFOR-ja na območju nekdanje Ju-goslavije).

Na začetku obravnave “mirovnih operacij” OZN smo izrazilidistanco do hipoteze, da je njihovo uvedbo že mogoče vnesti vrubriko “sredstev prisiljevanja” pod egido svetovne organizacije.Možno je, da bo do premikov v to smer prišlo v prihodnosti podpogojem, da bodo med vodilnimi silami v mednarodni skupno-sti dosežena spoznanja, da bi bili tako zanje kot za celotno med-narodno skupnost ti premiki koristni. Trenutno pa uporaba “mi-rovnih operacij” še ostaja v okvirih “kooperativnega zagotavljanjamiru” namesto “kolektivnega”, kot jih je na njihovem začetkuopredelil Dag Hammarskjoeld.

Javnost in javno mnenje v zunanji politikiObstaja splošno sprejeta teza, da nacionalni politični sistemi –države in njeni strukturni elementi – obstajajo v širšem mednaro-dnem okolju, ki jih pogojuje in nanj tudi odgovarjajo. Prav takoobstaja spoznanje, da mednarodni politični sistemi, države,

276

mednarodne vladne organizacije, transnacionalna gibanja itd.delujejo pod vplivom razvoja znotraj posameznih individualnihpolitičnih enot. Pristop do zunanje politike sleherne države mo-ra povezavo med obema sferama upoštevati tako tedaj, ko se po-javlja vprašanje virov zunanje politike kot tudi njenih izidov.

Praksa mednarodnih odnosov dokazuje, da pretežni del pove-zav med subjekti mednarodne skupnosti še vedno izvajajo na in-stitucionalni in formalni ravni države in da je teza o “zastarelo-sti” nacionalne države kot osrednje točke v procesih znotraj teskupnosti vprašljiva. To pa ne pomeni, da bi bilo možno zane-marjati vlogo internacionalnih enot (Singer 1969: 23) sindikal-nih organizacij, trgovskih in finančnih združenj, različnih profe-sionalnih združenj ter seveda tudi političnih strank pri oblikova-nju in vodenju zunanje politike. Zaradi ciljev in programov, ki jihte entitete postavljajo, različnih vlog in različne stopnje organiza-cije in moči, ki jo imajo, obsega nadzora, kakršnega nad njimiizvajajo strukture oblasti, je očitno, da so rezultati njihovega po-seganja v prostor oblikovanja in uresničevanja zunanje politikerazlični kot tudi da je to poseganje bodisi kontinuirano bodisisporadično. Dopustno je domnevati, da zastopanost predstavni-kov oziroma članov teh entitet v institucijah zakonodajne in izvr-šne oblasti kot tudi delež, ki si ga zagotovijo v množičnih javnihobčilih, krepi njihov položaj pri graditvi in uresničevanju zunanjepolitike.

Več vprašanj obstaja o vlogi, ki jo ima javnost v teh procesih.Tako se je treba vprašati, ali jo je mogoče upoštevati kot vir zuna-nje politike, ki se pojavlja tedaj, ko gre za izbor določene strate-ške opcije, in nadalje, ali je javnost in njene dele razumeti tudikot dejanski ali pa potencialni pritisk na tvorce in uresničevalcezunanje politike.

S stališča teorije zunanje politike, natančneje njenih virov, jav-nost in javno mnenje ne moreta biti izločena. Zaradi prepleteno-sti notranjih in mednarodnih dogajanj, ki je na najbolj splošniravni očitna tudi t.i. obči javnosti, nadalje mesta, ki ga sredstvamnožičnega komuniciranja posvečajo zunanjepolitičnim dogaja-njem – zlasti med mednarodnimi krizami delež poročil s tega po-dročja občutno narašča – je razumljivo, da morajo tvorci in ure-sničevalci zunanje politike upoštevati razpoloženje javnosti innjeno splošno usmeritev, kajti to je bistveni del vzdušja, v kate-

277

rem se dogaja odločanje o zunanji politiki. Ni sporno, da so vospredju analize determinant zunanje politike človeški in materi-alni viri, s katerimi kaka družba, organizirana v državi, razpolaga,da so ti t.i. objektivni faktorji najpogosteje številčno in statisti-čno izraženi – število prebivalstva, vojaški kompleks, ekonomskaraven itd., – za analizo tako rekoč odločujoči. Toda po drugi stra-ni je treba upoštevati tudi faktorje, katerih teža je manj očitna odprej navedenih, mimo katerih analiza ne more iti. Gre za t.i. ko-lektivne vrednote, za samorefleksijo kake nacije, za podobo instereotipe, ki jih goji nasproti drugim nacijam in seveda tudi zazgodovinski spomin. Da bi mogla obča javnost delovati kot vir zaoblikovanje in uresničevanje zunanje politike, še posebej tedaj,ko se pojavlja vprašanje strateških obratov v njej, je potrebna večkot površinsko, enostransko, z vsajenimi in venomer reproduci-ranimi predstavami o “dobrih” in “slabih” kultivirana usposoblje-nost za soočenje z dogajanji v mednarodni politiki. Ni zanemar-ljivo opozoriti tudi na delež, ki ga imajo v procesih znotraj kakedružbe “inputi” bližnjega, pa tudi bolj oddaljenega okolja, to jemednarodne skupnosti. Semkaj je šteti ne samo vnos neposred-nih političnih vplivanj in pritiskov na javno mnenje s sredstvi si-stematične propagande po množičnih javnih občilih, pa tudidrugače, marveč tudi posredne in prefinjene metode penetraci-je. Te metode so težje razpoznavne – manj “razvidne” kot tiste, kijih uporablja metoda propagande, te pa morejo s t.i. difuzijo vre-dnot kakega subjekta z mednarodnega okolja, pa s t.i. demon-stracijskim učinkom (npr. v obliki populariziranja “American wayof life”) “mehčati” obstoječe predstave o tem subjektu s posledi-co psiholoških in drugih obratov, bodisi do zunanje politike la-stne države bodisi do zunanje politike drugih držav (Rosenau1969: 46). Takšnim vplivom v nemajhni meri podlega javnost kotmnožična družba, tako kot so jo diagnosticirali Ortega y Gasset,Arendtova, Riesman, Mills, Fromm in drugi, ki je dezorientiranakljub konglomeratu različnih informacij, ki do nje prihajajo, od-trgana od kakršnega koli avtentičnega razumevanja žgočih, pose-bej zunanjepolitičnih zadev. Zakoreninjenost kolektivnih vred-not, predsodkov, vplivanj iz zunanjega okolja itd. ustvarjajo polo-žaj, da stališča, ki prihajajo iz obče jasnosti s poenostavljanji inposploševanji niso zadostno strukturirana in diferencirana.Opreti se je mogoče na besede H. Kissingerja, ki je dejal, “da

278

imajo Američani močno nagnjenje k izboru tistih interpretacij te-kočih trendov v zunanji politiki, ki zahtevajo najmanj napora”(Kissinger 1960: 6).

Zaradi tako zarisane podobe obče javnosti in iz nje potekajo-čega javnega mnenja, bi bilo korektno ugotoviti, ali jo je razume-ti kot vir oziroma natančneje determinanto zunanje politike. Od-govor na to vprašanje je nikalen, še več, sodimo, da je ta javnostdeterminirana z zunanjo politiko. S to trditvijo pa je treba uvestiv razpravo tudi vlogo, ki jo imajo pri oblikovanju in vodenju zu-nanje politike, kot tudi pri vplivanju na javno mnenje t.i. nacio-nalne elite, posebej tiste, ki jih uvrščajo v kategorijo elit posebne-ga interesa. Obstajajo že odprta vprašanja, zlasti to velja za ZDA,katere elite zlasti vplivajo na zunanjo politiko, kakšen je vpliv po-sameznih interesnih skupin znotraj teh elit itd. Toda ko gre zarazmerja zunanja politika-javno mnenje, ni sporno, da obstajajot.i. opinion makers, za katere Rosenau trdi, da z določeno regu-larnostjo posredujejo neznanim osebam mnenja o zunanji politi-ki” (Rosenau 1983: 6). Če so ti opinion makers posredniki medvladami in javnostjo, je mogoče sprejeti tudi Almondovo oprede-litev, “da tisti, ki mobilizirajo tvorce javnega mnenja, mobilizirajotudi javnost” (Almond 1950: 138).

Razumljivo in v praksi tudi potrjeno stališče je, da je s takšnovlogo v procesih zunanje politike situirana obča javnost predmetmanipulacij nacionalnega vodstva in elit. Obstajajo številni pri-meri, kot enega izstopajočih navajamo “mobilizacijo” ameriške-ga javnega mnenja v prid gradnje civilnih obrambnih zaklonišč,za katere se je vlada ZDA odločila, potem ko je ugotovila(?), daje Sovjetska zveza dosegla sposobnost, da ob morebitni jedrskivojni absorbira t.i. prvi udarec (first strike) in nanj odgovori sprotiudarcem (second strike) (Kelman 1965: 280).

Manj odzivna na poteze vlad in vojnoindustrijskega komple-ksa je t.i. pozorna javnost, poosebljena v imenih, kot so Lip-pman, Alsop, Matthews, Salisbury v ZDA, Tati v Franciji, Ting-sten na Švedskem itd.). Zanjo je najenostavneje povedano, zna-čilno, da pristopa do analize določene situacije z razmeroma vi-soko stopnjo znanj o dejstvih, ki so pomembna za zunanjo politi-ko tudi tistih, ki izhajajo iz notranjih nematerialnih virov te politi-ke, s posledicami teh dejstev itd. po eni strani, po drugi strani pas takšnim razumevanjem stanj v mednarodnih odnosih, ki vklju-

279

čuje tudi poskuse napovedovanj bodočega obnašanja drugih dr-žav in percepcijo značilnosti drugih nacij.

“Značilnosti javnosti so obstoj problema, razpravljanje inoblikovanje kolektivnega mnenja” (Vreg 1980: 75). Po našemmnenju so kategorije iz instrumentarija realistične teorije: nacio-nalni interesi, moč, ravnotežje moči, vloga sredstev prisiljevanjakot “orodja” namenjena vplivanju na države itd. – blizu stališ-čem, ki se pojavljajo v obči javnosti, ko gre za probleme v me-dnarodnih odnosih. Naj gre za splošno podobo mednarodnihodnosov, kakršno si ta javnost ustvarja in jo reproducira ali pa zakonkreten problem, se v enem kot drugem primeru njeno razu-mevanje usmerja k nacionalnemu interesu, pojavu in uveljavlja-nju moči itd. v vseh njenih izpeljankah in instrumentih, kot sovarnost, snovanje zavezništev, oboroževanje itd. Trdimo, da se tipojmi utelešajo v empiričnem problemu, ki odpira pot v razpra-vo, ta razprava pa je izražena v impresijah, intuiciji, sentimentu,poenostavitvah itd. Tukaj se znajdemo na točki, kjer se odpirajovprašanja o sposobnosti te javnosti za avtentično razumevanjejavnih zadev, kjer obstaja rigidnost v sodbah in stereotipih, ko jejavno mnenje “vselej nekaj let za časom, ko gre za pristop do zu-nanje politike” (Lippman 1965: 281).

Nekaj elementov za odgovor na vprašanje, ali je javnost, pose-bej občo javnost, mogoče obravnavati kot pritisk na zunanjo po-litiko, smo že napisali, nekaj pa še dodajamo. V zunanji politikitako rekoč sleherne države, še posebej pa tistih, ki so si prisvojileodgovornost za ravnanja na svetovnih ravneh, prihaja do položa-ja, ko je zaradi okoliščin iz mednarodnega okolja in znotraj druž-be treba spremeniti zunanjepolitično strategijo. Medtem ko sevlade posameznih držav trudijo, da bi mednarodnemu okoljudokazovale, da vodijo zunanjo politiko v skladu s težnjami in pri-čakovanji njihovega prebivalstva in da so njihove poteze naravna-ne k tej skladnosti, pa se morajo te iste vlade truditi, da bi prepri-čale to prebivalstvo o nujnosti strateških sprememb v vodenjuzunanje politike. Jasno je, da je v voz takšnega prepričevanjavključeno oblikovanje javnega mnenja s prijemi manipulacije. Ta-ko so v ZDA v obdobju Kennedyjeve administracije, natančneje1963. leta, pripravljali zasuk nedvomno strateškega pomena, toje, pristop te države k pogajanjem o prepovedi jedrskih poskusov(nuclear test ban). S pismom, s katerim so se akademiki obrnili

280

na profesorje ameriških univerz, namreč naj moralno in finan-čno podprejo gibanje zoper jedrske poskuse, so poskušali vpliva-ti na javno mnenje, da bi sprejelo ta obrat. Da je za tem pismomobstajala sugestija vlade, je bilo razvidno iz nedvoumno zapisaneformulacije, da imajo avtorji pisma zagotovilo vlade, da bo imelatakšna akcija podporo administracije. V pripravah na ta zasuk iz-stopa tudi znameniti Kennedyjev govor na American Universityv Washingtonu 11. VI. 1963, ko se je zavzel za politiko koeksi-stence s Sovjetsko zvezo.

Razumljivo je, in ankete javnega mnenja to potrjujejo, da jeobča javnost močno izpostavljena krizam, do katerih občasnoprihaja v mednarodnih odnosih in da se v takšnih krizah podoba“bad guys” še zaostri. Analize, ki so jih opravili v ZDA, povedo,da je nekatere spremembe v stališčih obče javnosti do posame-znih nacij možno pripisati tudi učinkom “principov kognitivnegaravnotežja”, ki ga je v raziskovanje mednarodnih odnosov uvedelHarary (Kelman 1965: 410-411). Omenjeni pisec je menil, da jenekatere izboljšave v podobi Sovjetske zveze, ki jo je obča jav-nost do takrat gojila, pripisati močno nenaklonjenemu odnosuAmeričanov do “komunistične” Kitajske, ko so v kontekstu ra-stočega nasprotja med komunističnima državama začeli pozitiv-neje ocenjevati obnašanje Sovjetske zveze.

Značilnosti, ki opredeljujejo občo javnost v njenem odnosudo oblikovanja in vodenja zunanje politike, to je rigidnost, nizkastopnja obveščenosti, poenostavljanje, nerazumevanje bistva pro-blemov itd., še posebej izstopajo, ko so na agendah zunanje poli-tike pogajanja. Tako se pojavlja vsaj dvoje vprašanj o tem, kakose bo ta javnost obnašala do izhodišč za pogajanja in do vodenjapogajanj. Ta vprašanja so pomembna zato, da je mogoče vlogojavnega mnenja do pogajanj razumeti kot ključno.

Tako Dahl ugotavlja, da se s vplivanjem javnega mnenja napogajanja pojavlja dilema, in sicer: le, če je javno mnenje fluidnoin neodločeno, je mogoče odpreti pahljačo teoretičnih alterna-tiv, če pa stališča javnega mnenja otrdijo, so alternative izključe-ne. Obstajajo tri temeljne omejitve, in sicer da se javno mnenjenagiblje k enostavnim alternativam, da je trdo, ko gre za spre-membe in da more biti pogostoma tudi nekonsistentno s svojimipredhodnimi stališči (Dahl 1950: 245). Da se javno mnenje nagi-ba k enostavnim rešitvam, izhaja iz resničnih težav široke in bre-

281

zoblične entitete, kot je to javno mnenje. Zaradi vključevanjakompleksnih informacij je zavoljo tega komaj mogoče pričakova-ti, da bo formuliralo nove alternative, marveč se opredeljuje, bo-disi za bodisi proti že obstoječim alternativam. Možno je tudi,da takšne težave javno mnenje vodijo k težnji iskati nekakšen stikmed predloženimi alternativami, natančneje, jih približevati, karpa more omejevati fleksibilnost pogajalcev za to, da bi predložilinove alternative.

Razumljivo je, da zavoljo teh poprej navedenih omejitev, ki sev javnosti in javnem mnenju pojavljajo tedaj, ko se države pogaja-jo, nekateri teoretiki, pa tudi praktiki s področja mednarodnihodnosov menijo, da zlasti tedaj, ko gre za pogajanja strateškegapomena, javnost naj ne bi imela vpogleda vanje. Tako je H. Kis-singer vodil tajna pogajanja s predstavniki severnovietnamskevlade 1974. v Parizu. Bržčas bi za države s “svetovnimi interesi ins svetovno odgovornostjo” veljale besede H. Morgenthauja,namreč, “da javno mnenje, četudi ga je strah vojne, nastopa zzahtevo, da njegovi diplomati delujejo kot heroji, ki se tudi za ce-no vojne ne umaknejo pred nasprotniki in da jih obsoja kot slabi-če in izdajalce, četudi se v prid miru na pol poti umaknejo prednjimi” (Morgenthau 1960: 554).

Da imata javnost in javno mnenje v mednarodnih odnosih po-seben pomen, pričajo določila v statutih nekaterih mednarodnihorganizacij, katerih cilj je zagotoviti neposredno in širšo udeležboposameznih družbenih skupin, profesionalnih in drugih organiza-cij v mednarodnih procesih. Tako je npr. bil v OZN na temeljuUstanovne listine in na podlagi prakse vzpostavljen konzultativnisistem za nekatere nevladne organizacije (svetovna sindikalna fe-deracija, mednarodna federacija svobodnih sindikatov, interpar-lamentarna unija itd., ki pripadajo tako imenovani skupini B), kiimajo pravico predlagati točke dnevnega reda za zasedanja eko-nomsko-socialnega sveta, se udeleževati njegovih zasedanj in raz-pravljati po svojih predstavnikih, ne morejo pa glasovati. Javnostin javno mnenje imata v mednarodnih odnosih večjo težo zaradiobstoja specializiranih agencij OZN, kot so UNESCO, medna-rodna organizacija za delo itd., njun pomen pa narašča tudi v or-ganizaciji za evropsko varnost in sodelovanje, ki je še kot Konfe-renca na vrhu v Helsinkih 1970 s t.i. tretjo košarico in določili opretoku informacij in idej poudarila njun pomen.

282

Javnost in javno mnenje morata vplivati na mednarodneodnose tudi v obliki propagande, to je pridobivanja javnegamnenja za takšne ali drugačne cilje tako doma kot na tujem. Spropagando razumemo načrtno organizirano širjenje mišljenj instališč v pisani, govorjeni ali pa akcijski obliki, katerega namen jepridobivati posameznike, skupine in pa razrede v posameznihdržavah in v mednarodni skupnosti za politične, ideološke, eko-nomske, kulturne, religiozne in druge cilje držav in pa nedržav-nih organizacij. Glede na mogočen razvoj tehnike komunikacijizkoriščajo danes propagando v mednarodnih odnosih bolj kotkdaj koli prej, tako da lahko pritrdimo mnenju ameriškega piscaH. Laswella, ki pravi, “da je propaganda instrument totalne poli-tike, skupno z diplomacijo, ekonomskimi aranžmaji in oborože-nimi silami”.

V takšnem smislu so uporabljali propagando zlasti v obdobjuod 1934. do izbruha druge svetovne vojne, in to predvsem naci-stična Nemčija, fašistična Italija in Francova Španija, po drugisvetovni vojni pa je bila agresivna propaganda uporabljena kotpomembno orodje v konfliktu med zahodnim in vzhodnoev-ropskim blokom. Tudi OZN so izkoriščali zanjo.

V tehniki propagande se med drugim uporabljajo tudi tasredstva: a) radio in televizija. Znano je, da so v obdobju hladne vojne šte-

vilne države organizirale radijske, kasneje pa tudi televizijskeoddaje (Glas Amerike, BBC, oddaja kitajskega radia za Sovjet-sko zvezo, oddaje sovjetskih radijskih postaj za zahodne drža-ve, v obdobju konflikta med Jugoslavijo in Kominformom paza Jugoslavijo itd.), ki so “pokrivale” dober del hladne vojnena območju uporabe javnih občil. Danes se je ozračje z razpa-dom vzhodnoevropskega realsocialističnega sistema umirilotako, da uporablja te vrste propaganda bolj prefinjena inmanj agresivna sredstva, ki pa jih ne gre zanemarjati tedaj, kose srečujemo s pojavom penetracije različnih idejnih in ideo-loških vplivov iz mednarodnega sistema v nacionalne politi-čne entitete;

b) tudi čitalnice in razstave sodijo v sklop informacijskih dejav-nosti posameznih držav, ki so namenjene drugim subjektomin tudi zanje je treba zapisati ugotovitve o orodjih, ki so name-njena postopnemu širjenju.

283

V obdobju zaostrenih mednarodnih odnosov – predvsem tovelja za hladno vojno – je izstopalo vprašanje, kam sodi dejav-nost oddelkov za tisk in informacije na diplomatskih pred-stavništvih posameznih držav. V nekdanji Sovjetski zvezi in ve-čini vzhodnoevropskih držav so se ravnali po načelu omejeva-nja stikov s tujimi diplomatskimi misijami in oddelki za tisk,ker so sodili, da so te akreditirane pri državnih organih, ne patudi pri “javnosti”. Temu nasprotno so v zahodnoevropskihdržavah in ZDA menili, da so te misije oziroma ti oddelki na-menjeni “javnosti”, torej niso podrejeni omejevanju tujih dr-žavnih organov. Vendar pa morajo v ZDA tuje diplomatskemisije prijaviti ministrstvu za pravosodje vse publikacije, ki jihnameravajo razširjati na območju te države. Zanimiva stališčaso uveljavljala kitajska predstavništva v obdobju konflikta tedržave s Sovjetsko zvezo. Tako so kot svojo “revolucionarno”dolžnost boja zoper “revizionizem” razširjala propagandnebrošure na ulicah Moskve, in to kar z diplomatskimi usluž-benci.

c) Posebne vrste propagande so bili razni kongresi za mir, poli-tične svoboščine itd. Mednarodna propaganda se spreminja skladno s klasifikacijo

ciljev, torej je različna tedaj, kadar gre za nasprotnika, prijateljskedržave ali pa nevtralce (dezintegracija nasprotnega zavezniškegasistema, utrjevanje lastnega tabora in pa nevtralizacija).

V sodobni mednarodni skupnosti si miroljubne sile prizade-vajo ne samo za zavračanje obstoječih odprtih ali pa možnih kon-fliktov, marveč tudi za preprečitev in prepoved propagande zavojno. Razen tega je posebna pozornost namenjena pravilnemuobveščanju svetovne javnosti, da bi se s tem zagotovili svobodainformacij, mednarodna pravica do popravkov informacij in ko-deks časti za novinarje. Tako je generalna skupščina OZN nasvoje VII. zasedanju sprejela mednarodno konvencijo o pravicido popravka, s čimer naj bi se zagotovila možnost za popravkenapačnih ali polresničnih vesti, ki bi mogle škoditi odnosommed državami.

284

Zunanja politika in mednarodno pravoMednarodno pravo je nastalo in deluje v povsem drugačnihdružbenih razmerah kot notranje pravo. Medtem ko je notranjepravo nad posamezniki in je podprto z močjo države in njenegaaparata ter sankcijami, ki jih ta izvaja proti kršilcem pravnega re-da, to za mednarodno pravo ne velja. Zanj je še vedno treba reči,da je pravo le delno vključene skupnosti, kar je razvidno iz dej-stva, da nima treh institucij, ki so bistvenega pomena za vsak ra-zviti notranji pravni red. Nima namreč zakonodaje, sodstva ineksekutive. Mednarodno pravo ne priznava nobenega sodišča, kibi bilo pristojno razsojati in sprejemati odločitve, ki bi bile obve-zne za skupnost kot celoto. Prav tako nima organov, ki bi zago-tavljali spoštovanje zakona in slednjič, kar zadeva dva glavna viraprava običaj in zakonodajo, pozna mednarodno pravo, samosplošno pravo in prakso držav, izraženo v mednarodnih pogod-bah. Ob teh razlikah med notranjim in mednarodnim pravom pabi se bilo treba vprašati, zakaj obravnavajo pravila mednarodne-ga prava v tej relativno neintegrirani mednarodni skupnosti kotobvezujoča? Zakaj tudi takrat, ko države kršijo ta pravila, nasplošno spoštujejo mednarodno pravo in nobena država ne pri-znava rada, da jih krši? Še več, takrat ko jih krši, si prizadeva do-kazati, da jih ni kršila ali pa kršitev razlaga in opravičuje z nujno-stjo in izjemnimi okoliščinami, kot je to počel nemški kanclerBethmann-Holweg na začetku prve svetovne vojne, ko je Nemči-ja kršila s pogodbo zavezujočo nevtralnost Belgije in Nizozem-ske.

Že od zgodnjih začetkov razvoja mednarodne skupnosti sodržave, uresničujoč cilje in interese zunanje politike, ustvarjaletudi pravne okvire, ki so bili namenjeni določitvi obnašanj in de-lovanj njenih subjektov. To so počele bodisi s sklepanjem po-godb bodisi z njihovim implicitnim pristajanjem na določeneobrazce obnašanj, ki so sčasoma dobili naravo pravnih norm. Žev razmeroma nerazvitih mednarodnih sistemih – regionalnih me-dnarodnih skupnostih Grčije, Mezopotamije, porečja Nila itd. –je bilo nastajanje pravil mednarodnega prava v funkciji uresniče-vanja zunanje politike, ki kot taka ne bi mogla obstajati, če bi bi-lo opuščeno oziroma zavrženo stališče, da mora ta politika, če senaj opira na mednarodno pravo, upoštevati pravice drugih držav,

285

predvsem njihovo suverenost, zavzemanje za samoohranitev inenakopravnost.

Mednarodna politika je dinamična, mednarodno pravo pastatična kategorija. Izpeljava te sintagme pove, da mednarodnopravo sledi mednarodnim političnim procesom, poskuša posa-mezne pojave in stopnje družbenega in političnega izražanjapravno racionalizirati v prid smotrnejšemu in učinkovitejšemufunkcioniranju zunanjih politik v razmerah paralelnega obstojadržav.

Možnosti in dosežki mednarodnega prava so slej ko prej odvi-sni od strukture mednarodne skupnosti, kakršna obstaja v ne-kem obdobju, ki je ne more presegati, to je iti dlje kot ta struktu-ra dopušča.

Tako so bili dosežki mednarodnega prava v obdobju, ki v gro-bem obsega mednarodne odnose od staroveških regionalnihskupnosti do Westfalskega kongresa 1648 razmeroma skromnioziroma ustrezni izraz obsega in kakovosti odnosov med subjektimednarodnega prava. To pomeni, da so pravila mednarodnegaprava v funkciji zunanje politike zajela predvsem posredne, to jeinstitucionalizirane odnose med državami – predstavljanje, poga-janja, sklepanje mednarodnih pogodb, urejanje statusa tujcevitd. – s prevladovanjem dvostranskega nad večstranskim pristo-pom.

Posledice preboja kapitalističnega načina proizvodnje so tudipri pravnem urejanju odnosov med državami vnesle pomembnespremembe. Z nastajanjem in nastankom svetovnega trga ter ra-zmahom mednarodne delitve dela se je razširil prostor zbliževa-nja interesov držav, povečale so se povezave med državami in po-globile so se njihova vsebina, naraščajoča tekmovalnost med nji-mi – konkurenca je postala “strukturno načelo” – je terjala višjostopnjo usklajevanja interesov držav, pojavili so se kolektivni in-teresi, ki jih je bilo treba tudi pravno urediti. To usklajevanje jebilo toliko bolj uspešno, kolikor bolj je bilo opremljeno z upora-bo načela vzajemnosti.

Politični procesi v obdobju 19. stoletja so zarezali globokebrazde v strukturo mednarodne skupnosti. Z obema fazama in-dustrijske in z revolucijo v prometni tehnologiji, drugo fazo kolo-nialnega širjenja, nadalje s pojavom mednarodnih vladnih orga-nizacij, vse večjo politizacijo družb, ki ji je botroval prodor mno-

286

žičnih javnih občil, z uveljavitvijo splošnih ideologij ter uveljavi-tvijo nacionalne ideje, se z “enotnim svetom” uveljavi medseboj-na odvisnost med vsemi subjekti v mednarodni skupnosti. Edenod rezultatov teh procesov je viden tudi na območju pravnegaurejanja mednarodnih odnosov, ki s količinsko univerzalnostjomednarodnega prava – opredelitve pravic in dolžnosti sleherne-ga subjekta mednarodnega prava – odpre pot v uveljavitev pravacelotne mednarodne skupnosti, torej ne zgolj kot izraza potrebzunanje politike posameznih držav (S. Hoffman zanj uporabljaizraz “pravo političnega okvira” (S. Hoffmann 1963).

Do zdaj v mednarodnih odnosih še ni bilo doseženo stanje,ko bi mogli govoriti o splošnem upoštevanju nepristranske pre-soje o tem, kaj je pravo v določenih razmerah. Res je sicer, davlade običajno zatrjujejo, da se v medsebojnih odnosih vestnoravnajo po mednarodno sprejetih normah, še več, da v tem smi-slu sprejemajo pravne obveznosti, toda po drugi strani je tudires, da omejujejo nepristransko presojo s posebnimi pogodbamiali pa izločajo iz nje “politične spore” in “notranjo jurisdikcijo”.To seveda zmanjšuje cilje in učinkovitost mednarodnega prava.Največ, kar bi mogli v tej zvezi reči, je, da imajo norme mednaro-dnega prava določeno vlogo pri oblikovanju zunanje politike dr-žav, da vplivajo na vedenje vlad in da so v dovolj pomembnem oobsegu potrebne pri razreševanju mednarodnih konfliktov. Na-nje se sklicujejo, ko gre za vprašanja ozemlja, za krepitev avtorite-te držav, za določanje odgovornosti nasproti tujim državljanomali podjetjem v okviru “nacionalne jurisdikcije”, te norme nada-lje določajo svobodo plovbe po oceanih, pravice in dolžnosti vzračnem prostoru, urejajo diplomatske in konzularne komunika-cije, sklepanje in učinkovanje pogodb na temelju načel “pactasunt servanda” in “clausula rebus sic stantibus”, vodenja vojneitd. Danes je celo za najmočnejše države pomembno, da se v svo-jih mednarodnih akcijah sklicujejo na pravo in uporabljajo prav-ne argumente. Mednarodno pravo lahko končno pripomoretudi k ustvarjanju učinkovitih načinov za akcijo krepitve ali ure-sničevanja tistih vrednot, ki so v današnjem času že dobile na-ravo univerzalnosti, kot to npr. velja za zagotovitev človekovihpravic.

Razpravo o funkcijah mednarodnega prava pri uresničevanjuzunanje politike končujemo s temi ugotovitvami:

287

a) vpliv pravil mednarodnega prava je najmočneje čutiti tedaj,ko se zunanja politika držav srečuje z “rutinskimi” razmerami,ki vsebujejo že uporabljene in utrjene precedense v pravoodetih vzorcev obnašanja držav. To še posebej velja za njihovouporabo v odnosih s prijateljskimi državami,

b) uporaba pravil mednarodnega prava in sklicevanja nanje stapogosti tedaj, ko se posamezne države skušajo izogniti nujno-stim političnega opredeljevanja – zlasti ko gre za konfliktemed velikimi silami – kar je iz prakse mednarodnih odnosovpoznano kot “legalizem”,

c) uporaba pravil mednarodnega prava zadeva na kritično to-čko, ko države zaidejo v medsebojne konflikte in krize. Tedajje njihov vpliv najbolj izpostavljen, kajti pogosto, če ne po ve-čini, se interpretacija vzrokov za konflikt oziroma nastanekkrize ukloni politični presoji na škodo pravni. Gre torej v bi-stvu za interpretacijo, ki je skladna z interesi zunanje politikeneke države.

LITERATURA

ALMOND, Gabriel (1970). The Political Development. Boston:Essays in Heuristic Theory.

ALTWATER, Elmar-HOFFMAN, Jürgen (1981). “MarxistischeAnsätzen zur Interpretation Wachstums Zyklen, v: PETZI-NA, Dietmar, ROON, Gerhard, Konjunktur, Krise,Gesellschaft. Stutgart.

AXELROD, R. (1984). The Evolution of Cooperation. NewYork.

AMIN, Samir (1975). L’echange inégal. Paris. ANDERLIČ, Nataša (1996). Varstvo okolja na mednarodnih

skupnih območjih. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakultetaza družbene vede.

ANGELL, Norman (1913). The Great Illusion. New York. ARON, Raymond (1962). Paix et la guerre entre les Nations.

Paris. ARON, Raymond (1967). “QUEST-ce qu’une theorie des relations

internationales”. Paris: Revue francaise de science politique.ARON, Raymond (1969). “What is a Theory of International

Relations”, v: FARREL and SMITH (eds), Theory andReality. New York.

ARON, Raymond (1972). Etudes politiques. Paris. ARON, Raymond (1972). Penser la guerre. Clausewitz, Paris. BANKS, Michael. “Where are we Now? Review of International

Studies, 11,3.

D e s e t o p o g l a v j e

290

BANKS, Michael (1969). “System Analysis and the Study ofRegions. International Studies Quarterly, 13 (december).

BARTOŠ, Milan (1960). Medjunarodno pravo. Beograd. BELL, Coral (1975). The Diplomacy of Detente, The Kissinger

Era. New York. BENKO, Vlado (1987). Mednarodni odnosi. Druga izdaja.

Maribor. BENKO, Vlado (1974). “Problemi znanosti o mednarodnih

odnosih”. Teorija in praksa, 5, Ljubljana. BENKO, Vlado (1975). “Multinacionalne družbe v razredni

strukturi mednarodne skupnosti”, v: Teorija in praksa, 8-9,Ljubljana.

BENKO, Vlado (1979). “Strategija razvoja i spoljna politika”, v:Pregled, 5, Sarajevo.

BENKO, Vlado (1990). “Simbioza ekonomskih in političnih cil-jev integraciije”. Okrogla miza. Teorija in praksa, 10-11,Ljubljana.

BENKO, Vlado (1992). “Ideje in interesi v zunanji politiki ZDA”.Teorija in praksa, 11-12, Ljubljana.

BENKO, Vlado (1992). “O vprašanju prioritet v zunanji politikiSlovenije”. Teorija in praksa, 1-2, Ljubljana.

BENKO, Vlado (1992). “Nevtralnost in mednarodni sistemi”.Teorija in praksa, 11-12, Ljubljana.

BENKO, Vlado (1995). “Mednarodni odnosi in javnost”.Javnost/The Public, 1, Ljubljana.

BIBIČ, Adolf (1969). Kaj je politična javnost? Ljubljana: ČZPKomunist.

BOULDING, Kenneth (1975). General Systems Theory: TheSkeleton of Science. Boulder.

BRAILLARD, Phil (1985). “The Social Science and the Study ofInternational Relations”. International Science Journal, 36.

BUČAR, Bojko (1993). Mednarodni regionalizem, mednarodnovečstransko sodelovanje evropskih regij. Ljubljana.

BULL, Hedley (1969). “International Theory: The Case for aclassical Approach, v: KNORR K. and ROSENAU J.,Contending Approaches in International Relations Theory.Princeton.

BURTON, John (1968). Systems, States, Diplomacy and Rules.Cambridge.

291

BURTON, John (1972). International Relations, A GeneralTheory. Cambridge.

BURTON, John (1972). World Society. Cambridge. BRGLEZ, Milan (1996). “Razvoj teoretičnega razmišljanja o

mednarodnih odnosih”. Teorija in praksa, 1, Ljubljana. BUZAN, Barry-JONES, Barry (1981). Change in the Study of

International Relations. The Evaded Dimension. London. CARDOZO, Fernando (1967). Dependencia y desarollo en

America latina. Documentos. Lima. CARDOZO, Michael (1962). Diplomacy and International

Cooperation. Ithaca. CLAUDE, Inis (1964). Swords into Ploughshares: The Problem

and Prospects of International Organizations. New York. COBB, Robert, ELDER, Charles (1972). International

Community, A Regional and Global Study. New York. COBBAN, Andrew. “The Decline of Political Theory. Political

Science Quarterly, Vol. LXVIII, no. 3. COX, Robert (eds) (1970). The Politics f International

Organizations. New York. COOPER, Richard (1968). The Economics of Interdependence.

New York. DAHL, Robert. “The Concept of Power”. Behavioural Science,

2. DEUTSCH, Karl (1957). Political Community and the North

Atlantic Area. Princeton. DEUTSCH Karl (1965). The Nerves of Government. New

York. DEUTSCH, Karl (1969). Politische Kibernetik, Modelle und

Perspektiven. Freiburg. DEUTSCH, Karl (1971). The Analysis of International

Relations. New York. DEUTSCH, Karl (1972). Nationen Bildung-National Staat-

Integration. Düseldorf. DOS SANTOS, Teutonio (1970). Dependencia y Cambio Social.

Santiago de Chile. DUROSELLE, Jean Baptiste, RENOUVIN, Pierre (1964).

Introduction a l’histoire des Relations internationales. Paris. EASTON, David (1965). A Framework of Political Analysis.

New York.

292

EFFINGER, Manfred, RITTBERGER, Volker, ZÜRN, Manfred(1990). Internationale Regime und internationale Politik,Politische Vierteljahres Schrift.

ELSENHANS, Hartmut (1979). “Das Gesetz des tendenziellenFall der Profitrate”. Leviathen, 7. april.

ELSENHANS, Hartmut (1979). “Grundlagen der Entwicklungder kapitalistischen Weltwirtschafts”, v: SENGHAAS, Dieter(eds), Kapitalistische Weltoekonomie. Frankfurt.

EMMANUEL, Arghiri (1974). Unequal Exchange. New York. ETZIONI, Amitai (1965). Political Unification. New York. FALK, Richard, BLACK, Gabriel (1970). The Future of

International Legal Order. Princeton. FAUPEL, Klaus (1981-1983). “Internationale Regime als

Gegenstände für sozialwissenschaftliche Forschung”, v:Jahrbuch der Universität Salzburg.

FOX, William (1959). Theoretical Aspects of InternationalRelations. Notre Dame.

FRANKEL, Joseph (1988). “International Relations in ChangingWorld. 4. Ed. Oxford.

FREI, Daniel (1970). Kriegsverhütung und Friedenssicherung,Eine Einführung in die Probleme der internationaleBeziehungen. Frauenfeld.

FRANK, Andre Gunder (1969). Latin America:Underdevelopment or Revolution. New York.

FRIEDRICH, Karl (1958). “Political Philosophie and theScience of Politics”, v: YOUNG, O. and JACOBSON (eds),Approaches to the Study of Politics. Chicago.

FUCHS, Gabriel (1975). Formeln zur Macht. Stuttgart. GABRIEL, Oscar (1990). Grundkurs Politische Theorie. Köln. GAVRANOV, Velibor (1972) Medjunarodni odnosi i spoljna

politika Jugoslavije. Beograd. GENTZEL, Jürgen (1975). Herrschaft und Befreiung in der

Weltgesellschaft. Frankfurt. GANTZEL, Jürgen, GANTZEL Giselle (1980). The

Development of International Relations. New York. GILPIN, Robert (1975). US Power and Multinational

Corporations. New York. GILPIN, Robert (1989). The Political Economy of International

Relations. Princeton.

293

GOLDSTEIN, Joshua (1988). Long Cycles, Prosperity and Warin the Modern Age. New York, London.

HAAS, Ernst B. (1958). The Uniting of Europe. Stanford.

HAAS, Ernst B. (1960). Beyond the Nation-State: Functionalismand International Organzsations. Stanford.

HAAS, Ernst B. (1970). “The Study of Regional Integration,Reflections on the Joy and Anguish of Pre-Theorizing”, v:International Organisation. Autumn.

HAAS, Ernst B. (1975). The Obsolence of Regional IntegrationTheory. Berkeley.

HAAS, Ernst B. (1975). “On Systems and InternationalRegimes”, v: World Politics, 27.

HAAS, Ernst B. (1980). “Why collaborate? Issue Linkages andthe Internatio Regimes”, v: World Politics, 32.

HABERMAS, Jürgen (1976). Zur Rekonstruktion des his-torischen Materialismus. Frankfurt.

HAFTENDORN, Helga (1986). “Theorie der internationalenBeziehungen”, v: Woyke Wickard. Bonn.

HOLSTI, K.J. (1967). International Politics: A Framework forAnalysis. Englewood Cliffs, N.J.

HOLSTI, K.J. (1978). “A New International Political?Diplomacy in Complex Interdependence”, v: InternationalOrganization, 32.

HOLSTI, K.J. (1985). The Dividing Discipline, Hegemony andDiversity in international Relations Theory. Boston.

HOLSTI, Ole (1984). After Hegemony, Cooperation andDiscord in World Political Economy. Princeton.

HOLSTI, Ole, ROSENAU, James (1988). “The Domestic andForeign Policy Beliefs of American Leaders”, v: Journal ofConflict resolution, 32.

HOLSTI, Ole, SILVERSON, Robert, GEORGE, Andrew(1980). Change in International System. Boulder, Col.

HOFFMANN, Stanley (1960). Contemporary Theory inInternational Relations. New York.

HOFFMANN, Stanley (1966). “The Fate of Nation-State”, v:Daedlus, 3.

HOFFMANN, Stanley (1977). “An American Social Science:International Relations”, v: Deadelus, 3.

294

HOFFMANN, Stanley (1982). “Reflections on the Nation-Statein Western Europe”, v: Journal of Common Market Studies,83, 21.

HOFFMANN, Stanley (1988). Gulliver’s Troubles or the Settingof American Foreign Policy. New York.

HASSNER, Pierre (1990). “Europe Beyond Partition and Unity:Disintegration Reconstitution”, v: International Affairs, vol.66, No 3, July.

INKELES, Alex. “The Emerging Social Structure in the World”,v: World Politics, 27.

JOVANOVIĆ, Božidar (1964). Metodologija amedjunarodnihodnosa. Beograd: Aarhiv za pravne i društvene nauke.

KAPLAN, Morton (1957). System and Process in InternationalRelations. New York.

KAPLAN, Morton (1957). “Balance of Power, Bipolarity andOther Models”, v: American Political Science Review, 51,Sept.

KAPLAN, Morton (1968). New Approaches in InternationalRelations. New York.

KAPLAN, Morton (1969). “The New Great Debate:Traditionalism Versus Science”, v: KNORR, ROSENAU J.,Constending Approaches in International Relations Theory.

KAPLAN, Morton (1969). Macropolitics. Chicago. KELMAN, Herbert (1968). International Behaviour. New York. KENNAN, George (1950). American Diplomacy 1900-1950.

Chicago. KENNAN, George (1957). Russia, the Atom and the West:

The B.B.C. Lectures Reith. London. KENNAN, George (1962). American Diplomacy 1900-1950.

Chicago.KENNAN, George (1964). Realities of American Foreign

Policy. New York. KEOHANE, Robert (1980). “The Theory of Hegemonic

stability and Changes in International Economic Regimes,1967-1977”, v: HOLSTI, O., SILVERSON R., GEORGE A., Change inthe International System. Boulder, Col.

KEOHANE, Robert (1986). After Hegemony: Cooperation andDiscord in the World Political Economy. Princeton.

295

KEOHANE, Robert (1986). Neo-Realism and its Critics. New York.

KEOHANE, Robert (1989). International Institutions, TwoApproaches. Opladen.

KEOHANE, Robert, NYE, Joseph (1972). TransnationalRelations, and World Politics. Cambridge.

KEOHANE, Robert, NYE, Joseph (1977). Power andInterdependence. Boston

KINDLEBERGER, Charles (1970). Power and Money, ThePolitics of International Economy and the Economics ofInternational Politics. New York.

KISSINGER, Henry (1957). The World Restored: Metternich,Castlereagh and the Problems of Peace, 1812-1822. Boston.

KISSINGER, Henry (1960). The Necessity of Choice. New York.

KNORR, Klaus (1956). War Potential of Nations. Princeton. KNORR, Klaus (1972). The Power of Nations: The Political

Economy of International Relations. New York. KORANY, Bahgat (1974). “Foreign Policy Models and the

Empirical Relevance to the Third World Actors”, v:International Social Science Journal, UNESCO, no. 1.

KRIESBERG, Louis (1960). Social Conflicts. Englewood Cliffs. KRIPPENDORFF, Ekkehart (1973). Internationale

Beziehungen. Köln. KRIPPENDORFF, Ekkehart, RITTBERGER, Volker (1980).

The Foreign Policy in West Germany. KRASNER, Stephen (1983). Internationale Regimes. Ithaca. KUHN, Thomas (1970). The Structure of Scientific Revolution.

Chicago. LIEBER, Thomas (1972). Theory and World Politics.

Cambridge. LUARD, Evan (1977). The Emerging Framework of

Interdependence. London. LUHMANN, Niclas (1975). Die Macht. Stuttgart. LUHMANN, Niclas (1984). Soziale Systeme. Grundrisse einer

allgemeinen Theorie. Frankfurt. LUKACS, Georg (1959). Povijest i klasna svijest. Zagreb. MAGHOORI, Ray (1982). Globalism Versus Realism?

International Relations, Third Debate. Boulder.

296

MALUSCHKE, Günther (1985). “Macht-Theorien”, v:HOHLEN Dieter, SCHULTZE Rainer, Politikwissenschaft-Theorien-Methoden-Begriffs. Pipers Wörterbuch zur Politik.München.

MANNSBACH, Richard, FERGUSON, Y. (1987). “Values andParadigms Change. The Elusive Quest for InternationalTheory”, v: VIOTTI, KAUPPI, International relationsTheory, Realism, Pluralism, Globalism. New York, London.

MANNSBACH, Richard, VASQUEZ, J.A. (1981). In Search ofTheory, A New Paradigm for Global Politics. New York.

MARX, Karl (1857/1968). Izbrana dela Marxa in Engelsa.Ljubljana: Cankarjeva založba, 4. zvezek.

McCLELLAND, C.A. (1966). Theory and the InternationalSystem. New York.

MANNING, C.R. (1960). The University Teaching of SocialSciences, International Relations. UNESCO.

MERRIT, R.L., ROKKAN, S. (1964). Comparing Nations. Yale. MERTON, Robert (1968). Social Theory and Social Structure.

New York. MEYERS, Reinhard (1980). Die Theorie der Internationale

Beziehungen zwischen Empirismus und paradigmatischenKoexistenz.

MERLE, Marcel (1976). La Sociologie des RelationsInternationales. Paris.

MILIĆ, Vojin (1965). Sociološki metod. Beograd. MITRANY, David (1943). A Working Peace System:

An Argument for the Functional Development ofInternational Organisations. London.

MITRANY, David (1975). Regional Pacts: Theirs Uses andDangers.

MODELSKI, George (1978). “The Long Cycle of GlobalPolitics and the Nation State”, v: Comparative Studies inSociety and History. New York, 20, 2.

MODELSKI, George (1987). Long Cycles in World Politics.Besingstote.

MORGENTHAU, Hans (1963). Macht und Frieden,Grundlegung einer Theorie der internationalen Politik.Gütersloh.

297

MORGENTHAU, Hans (1967). Politics Among Nations. New York.

MORGENTHAU, Hand (1969). “The Nature and Limits ofTheory of International Relations”, v: ERNST-OTTOCZEMPIEL, Die Lehre von den InternationalenBeziehungen. Darmstadt.

MORGENTHAU, Hans (1995). Politika med narodi. Ljubljana.

MORGENTHAU, Hans.. “L’importance theorique et pratiqued’une theorie des relations internationales”, v: R. ARON,Guerre et la paix entre les Nations.

NICHOLSON, Michael (1989). Formal Theories inInternational Relations. Cambridge.

NINČIĆ, Djuro (1969). Metodologija proučavanja medjunarod-nih odnosa. Beograd: Arhiv za pravne i društvene nauke, 3-4.

NOHLEN, Dieter, SHULTZE, Rainer (1985).Politikwissenschaft-Theorien-Methoden-Begriffs. München:Pipers Wörterbuch zur Politik.

ORGANSKI, A.F.K.(1958). World Politics. New York. OYE, Kenneth (1986). Cooperation under Anarchy. Princeton. PARKINSON, F. (1977). The Philosophy of International

Relations, A Study in the History of Thought. Beverly Hill,London.

PARSSONS, T. (1949). The Structure of Social Action. NewYork.

PARSSONS, T. “Order and Community in the InternationalSocial System”, v: ROSENAU, J., International Relations andForeign Policy.

PASTUSIAK, Longin (1969). International Relations, PolishRound Table.

PIREC, Dušan (1981). Teorije sloma. Zagreb. PENTLAND, Charles (1973). International Theory and

European Integration. London. RAPAPORT, A. (1958). “Various Meanings of Theory”, v:

American Political Science Review, 52. RENOUVIN, Pierre, DUROSELLE, J.B. (1964). L’introduction

a l’histoire des Relations internationales. Paris. ROSENAU, James (1969). “Toward the Study of National-

International Linkages”, v: ROSENAU, J., Linkage Politics.

298

ROSENAU, James (1969). International Politics and ForeignPolicy. New York.

ROSENAU, James (1971). The Scientific Study of ForeignPoliccy. New York.

ROSENAU, James (1980). The Study of GlobalInterdependence. London.

ROSENAU, James, KNORR, Klaus (1969). ContendingApproaches in International Politics. Princeton.

REYNOLDS, P.A. (1971). An Introduction to InternationalAffairs. New York.

RUGGIE, J.G. (1983). International Regimes, Transactions andChange Embeded Liberalism in the Post-War EconomicOrder.

ROTER, Petra (1996). Stranpoti režimske teorije. Diplomskanaloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

RUSSET, B.A. (1964). World Handbook of Political and SocialIndicators. Yale.

RUSSET, B.A. (1965). Trends in World Politics. New York. SCHWARZENBERGER, Georg (1964). Power Politics, A Study

of World Society. New York. SCHNEIDER, H. (1986). Rückblick für die Zukunft. SCHNEIDER, H. (1990). “Europaeische Integration: die

Leitbilder und die Politik”, v: Politische Vierteljahres schrift. SCHUMAN, Frederick (1958). International Politics. London. SHIELDS, Finck (Eds) (1949). Max Weber on the Methodology

of Social Sciences. Glencoe. SENGHAAS, Dieter (1969). “Zur Analyse internationaler

Politik”, v: KRES, Gisella und SENGHASS, Dieter,Politikwissenschaft, Ein Einführung in ihre Probleme.Frankfurt.

SENGHAAS, Dieter (1988). Konfliktformationen inInternational System. Frankfurt.

SINGER, David (1968). Quantitative International Politics. NewYork.

SINGER, David (1970). “International Organizations in theGlobal Systems”, v: International Organisation, 71.

SINGER, David (1971). “The Global System and itsSubsystems”, v: ROSEAU, James, The Scientific Study ofForeign Policy.

299

SINGER, David, DEUTSCH, Karl (1964). “Multipolar PowerSystems and International Stability”, v: World Politics, Vol.XVI.

SOROKIN, Pitirim (1937). Social and Cultural Dynamics, Vol.3. Fluctuations of Social Relationships, War and Revolution.New York.

SPENCER, Herbert. L’introduction a la science sociale. SPYKMAN, Nicholas (1942). America’s Struggle in World

Politics. New York. STRANGE, Suzanne (1995). Država in trgi. Ljubljana. STRICKLAND, D.B., WADE, L.L., JOHNSON, R.E. (1968).

A Primer of Political Analysis. Chicago. TRYOL, y Serra (1957). La teoria de las Relaciones interna-

cionales. Madrid. THOMPSON, William, ZUK, Gary (1982). “War, Inflation and

the Kondratieff Cycles”, v: Journal of Conflict Resolution,26, 4.

VIOTTI, Paul, KAUPPI, Mark (1987). International RelationsTheory, Realism, Pluralism, Globalism. New York, London.

WALLACE, William (1990). The Dynamics of EuropeanIntegration. London.

WALLERSTEIN, Immanuel (1974). The Modern World System.New York.

WALLERSTEIN, Immanuel. “The Three Instances ofHegemony in History of Capitalism World Economy”, v:International Journal of Comparative Sociology, 24.

WALTZ, Kenneth (1979). Theory of International Politics.Reading.

WEBER, Max (1956). Wirtschaft und Gesellschaft. Tübingen, 4.Aufl.

WILLETS, Peter (1984). The Politics of Global Issues. CognitiveActor Dependence and Issue Linkages. London.

WOLFERS, Arnold (1962). Discord and Collaboration. Essayson International Politics. Baltimore.

WRIGHT, Quincy (1955). The Study of International Relations.New York.

WRIGHT, Quincy (1965). A Study of War. Chicago. YOUNG, Oran (1968). Systems of Political Science. Englewood

Cliffs, N.J.

300

YOUNG, Oran (1972). “The Perils of Odysseus. OnConstructing Theories of International Relations”, v: TAN-TER, Raymond, and ULLMAN, Richard (Eds), Theory andPolicy in International Relations. Princeton.

YOUNG, Oran (1983). “International Regimes. Toward a NewTheory of Institutions”, v: World Politics, 39, 1.

301

STVARNO KAZALO

ANALIZA sistemska a. 113, zunanje politike 222ANARHIČNOSTANARHIJA fevdalnega sistema 5, teorija naravne-

ga stanja 56BEHAVIOURIZEM smer v teoriji m.o. 99

DEPENDENCIA odnosi Sever-Jug, teorija 212

DETERMINANTE zunanje politike 222-234

DIPLOMACIJA opredelitev d.235, nastanek in razvojd. 252-253, funkcije d. 253-255,klasična d. 256, sodobna d. 256,struktura d. 253, parlamentarna d.256

DRŽAVA kot paradigma m.o. 61-63EKONOMSKA SREDSTVA tipi 261, carine 261, licence 261,

embargo 261, blokada 262, zunanjapomoč 263-265

EMANCIPACIJA nacionalna e. 12, politična e. 12,ekonomska e. 206

EVROPSKA SKUPNOST ZA PREMOG IN JEKLO 279

EVROPSKA EKONOMSKA SKUPNOST 181-186

EVROPSKA SKUPNOST ZA JEDRSKO ENERGIJO 181

EVROPSKI SVET 188

EVROPSKA UNIJA 188

FAKTORJI V ZUNANJI POLITIKI 222-234

FEDERALIZEM viri f. 7-8, teorija f. 156-160

FEVDALNI SISTEM suverenost v f. 5

FUNKCIJE sistemske f. 24, 120

FUNKCIONALIZEM načela f. 115, teorija f. 161-163

FUZIJSKA TEZA v teoriji integracije 175

302

IDENTIFIKACIJA skupinska v neuvrščenosti 241

IDEOLOGIJA v mednarodnih odnosih 83-86

IGRE teorija i. Weber 98-108

IMPERIALIZEM Lenin in i. 113, 142-143, G. Frank 213,Galtung 211

INTEGRACIJA pojem i. 153, 169-172, teorije i. 142-174, cilji i. 170, pogoji za i. 171,ekonomska i. 154, politična i. 154-155, sektorska i. 178

INTERESI državni i. 5, nacionalni i. 64,evropeizacija i. 169

INTERAKCIJE pojem i. 25

JAVNOST V MEDNARODNIH ODNOSIH 273-275

KIBERNETIKA v teoriji m.o. 110-114

KOMUNIKACIJE komunikacijski pristop K. Deutscha108-114

KONCEPCIJE, KONCEPT, KONCEPTUALNA SHEMA 42-44, 53-56

KONCEPCIJE sociološke k. 97-133

MAASTRICHT pogodba v M. 188-190

MEDNARODNA SKUPNOST pojem m.s. 18-24, značilnosti sodobnem.s. 14-17, regionalne m.s. 4

MEDNARODNE VLADNE ORGANIZACIJE opredelitev 149, institucionalni proce-

si m.v.o. 149, teorija m.v.o. 151

MEDNARODNI ODNOSI opredelitev 16, evolucija m.o. 9-15,znanost o m.o. 26-39

MIRNO REŠEVANJE SPOROV oblike m.r.s. 269

MIROVNE OPERACIJE OZN 270

MOČ opredelitev m. 66, 75-78, merjenje m.78-80

303

MODELI, MODELIRANJE Weber 77

MODERNIZACIJA teorija m. 214

NACIONALNI INTERES v realistični teoriji 64-65

NADDRŽAVNOST v teorijah integracije 142-174

NEUVRŠČENOST strategija n. 241-244

NEVTRALNOST strategija n. 239-241

NOVOFUNKCIONALIZEM teorija n. 163-169

ODVISNOST, DOMINACIJA, RAZVITOST, NERAZVITOST teorije 206-215

POLITIKA mednarodna 16, zunanja p. 216

PRISILJEVANJE SREDSTVA opredelitev s.p. 266, uporaba 267, inmednarodno pravo 267

PROCESI združevanja v zah. Evropi 175

PROPAGANDA opredelitev p. 278-279, tehnika p. 279

RAVNOTEŽJE MOČI koncepcije r.m. 66-71

REALISTIČNA TEORIJA teorija naravnega stanja in r.t. 56-58,načela političnega realizma 54-61,instrumentarij r.t. 58, kritika r.t. 80

RAZVOJ, NERAZVITOST teorije r. in n. 206

REŽIMI MEDNARODNI teorije m.r. 196-204

SCIENTIZEM, SOCIOLOŠKE TEORIJE 93-133

SHORT OF WAR prisiljevanje na robu vojne 261-262

SISTEMI pojem x. 116, Aronovi s. 90, Kaplanovimodeli mednarodnih političnih s. 124-128, Easton in mednarodni politični s.121-124

SISTEMSKA TEORIJA pojem. s.t. 116, GST 117, aplikacija vteoriji m.o. 121-124, kritika s.t. 132

SISTEMSKA ANALIZA 119

304

SKUPNOST pojem s. 22-25, politična s. 115, amal-gamirana s. 171-172, pluralistična s.173

SOCIOLOŠKE KONCEPCIJE MEDNARODNIH ODNOSOV delitev s.k. 93-132, kritika s.k. 129-

130SPILL OVER PROCES novofunkcionalizem 165

STRUKTURNI ZNAKI NERAZVITOSTI odnosi Sever-Jug, nerazvitost 211

SVETOVNI TRG pojav s.t. 11

TERMS OF TRADE odnosi Sever-Jug 206-215

TEORIJE MEDNARODNIH ODNOSOV funkcije t. 40-46, po Rapaportu 49-50,

po Deutschu 42, po Hoffmanu 42, poMorgenthau 48-49, po Youngu 49, poAronu 88, kvanitfikacija v teoriji m.o.129-130, marksistični pristop v t.m.o.134-142

UNPROFOR mirovne operacije OZN 270

UTOPISTI 5

ZAHODNOEVROPSKO ZDRUŽEVANJE, PROCESI IN INSTITUCIJE razvoj 175-195

ZASTRAŠEVANJE DETERRENCE iz sredstva prisiljevanja 268

ZGODOVINSKI MATERIALIZEM in teorija mednarodnih odnosov 133-142

ZNANOST O MEDNARODNIH ODNOSIH razvoj z.m.o. 3-10, 26-27, opredelitev

z.m.o. 31, kot posebna z. 35-36,področje z.m.o. 27-39

ZUNANJA POLITIKA določitev z.p. 216-217, analiza z.p.222-227, ideologija z.p. 218-221,sredstva v z.p. 251-281, notranje okol-je z.p. 227-230, zunanje okolje z.p.230-233, z.p. in majhne države 245-251

305