revija za evangelijsko duhovnostevangelijsko duhovnost

letnik 32, številka 3-4 / 2016

vode počitka

2 2

Vode počitka

kazalokazalo

DEJANSKO 4 Bog rešuje

VELIČASTNO 6 Vel ič ina Božje zvestobe

KLJUČNO 16 Kaj na j s tor im z Jezusom?

ZAVZETO 18 Jezusova vel ikoduhovniška molitev

3

DEJANSKO 4 Bog rešuje

VELIČASTNO 6 Vel ič ina Božje zvestobe

KLJUČNO 16 Kaj na j s tor im z Jezusom?

ZAVZETO 18 Jezusova vel ikoduhovniška molitev

GANLJIVO 24 Božja imena

SLIKOVITO 26 Tomaž, moj dvojček

VESELO 36 Kar ikature

MODRO 34 Modrost i in citat i

4

Bog nas rešuje in brani pred

spletkami. Naš Bog nas rešuje iz vseh

naših stisk in nadlog. Bog se

zavzema za nas. V duhovnem smislu

je Bog naš sodnik in zakonodajalec in

vladar, ki nas rešuje. Z nami je, da

nas rešuje, kar nam vzbuja veselje in

zaradi česar ga hvalimo vse dni

svojega življenja.

Pojmo Bogu, slavimo ga, ker rešuje

življenje ubogega iz rok hudodelcev in

ker okrog tistih, ki ga spoštujejo,

postavlja obrambni tabor, da jih reši.

Bog je blizu tistim, ki so skrušenega

srca, in tiste, ki so potrtega duha,

rešuje. Veliko nesreč zadene

pravičnega in poštenega človeka,

vendar iz vseh ga rešuje njegov Bog.

Vsi, ki zaupajo Bogu, najdejo pri njem

rešitev in zavetje ob času stiske. Bog

jim pomaga in jih osvobaja iz primeža

krivic in jih rešuje, ker se zatekajo k

njemu.

Naj brani, Bog, nesrečne in rešuje

uboge in razoroži okrutne. Slavimo

Boga in se spominjajmo vseh

njegovih dobrot, saj odpušča naše

krivde, nam pomaga v naših boleznih,

iz jame rešuje naša življenja, navdaja

nas z dobroto in usmiljenjem ter

poživlja našo notranjost.

Pričakujmo rešitev od Boga! Ne

bojmo se, vztrajajmo in videli bomo

rešitev, ki nam jo nakloni Bog. Kajti

Bog je naša moč in naša pesem in

naša rešitev. Zato ga hvalimo in

poveličujmo. Ponižajmo se in Bog

nam bo hitro naklonil rešitev in

pomoč. Kajti Bog visoko vzdiguje

ponižane in žalostnim pomaga do

rešitve. Že to, da nam Bog prisluhne v

naših stiskah, je za nas rešitev, saj

prevzeten človek ne more priti pred

njegovo obličje. Zaradi nasilja nad

nesrečnimi in zaradi vzdihovanja

ubogih se Bog vzdigne in prihiti na

pomoč ter nakloni rešitev vsakomur,

ki si jo želi.

Bog

rešuje

Peter

Golob,

urednik

Vode počitka

dejansko

5

Bog je naša luč in naša rešitev, ne

rabimo se bati. Bog je trdnjava našega

življenja, ne rabimo trepetati. Saj

rešitev pravičnih prihaja od Boga, v

času stiske najdejo pri njem zavetje.

Kadar nam krivde zrastejo čez glavo

in postanejo pretežke, kadar zaradi

svoje nespameti ranimo sebe ali

druge ter se upognemo in v žalosti

povesimo glavo, kadar izčrpani in

pobiti vpijemo od nemira svojega srca

– takrat je pred Bogom vse naše

hrepenenje in naše vzdihovanje mu ni

prikrito. Takrat zaupajmo v Boga, ki

uslišuje, v našega Boga, ki nas

uslišuje. Priznavajmo mu svoje krivde

in ne tajimo mu naše zaskrbljenosti

zaradi svojih grehov. Kličimo k njemu,

naj nas ne zapusti, prosimo ga, naj ne

bo daleč od nas. »Hiti nam pomagat,

naš Bog, naša rešitev!«

K Bogu teži naša duša, da se pomiri,

od njega je naša rešitev. Le on je

naša skala in trdnjava naše rešitve.

Naš Bog nas nosi, on je naša pesem.

Zares je blizu njegova rešitev tistim, ki

upajo vanj. Hvalimo Boga, ker nas

uslišuje in nam je v rešitev. Bog nam

je milostljiv, zato upajmo vanj, v

našega Boga, ki je naša rešitev v času

stiske. Zato na Boga, ki rešuje,

čakajmo mirno in zvesto.

Vsak, ki kliče na pomoč Boga, ga Bog

reši. In tisti dan, ko nas bo Bog rešil,

bomo dejali: »Naš Bog, naša pečina,

kamor se zatekamo, naš ščit in rog

naše rešitve, naše zavetje in naše

pribežališče, naš rešitelj; iz stiske si

nas rešil.« V stiski zakličimo k Bogu

in mu zapojmo hvalnico in bomo

rešeni. Naj živi naš Bog, naj bo

slavljen in vzvišen, skala naše

rešitve. »Vodi nas v resnici in uči, saj

si ti Bog naše rešitve, vate upamo

ves dan. Ne skrivaj pred nami

svojega obličja in ne zavračaj nas v

jezi, saj si postal naša pomoč, ne

zavrzi in ne zapusti nas, naš Bog,

naša rešitev. Pomagaj nam, reši nas,

izbriši naše grehe.« Pričakujemo

Boga, kajti pri njem je dobrota in

obilje rešitve. Oziramo se in čakamo

na Boga naše rešitve, saj zaupamo,

da nas bo naš Bog uslišal. Zaradi

našega Boga se veselimo in zaradi

njegove rešitve se radujemo.

»Bog, reši nas! Daj, da bi videli tvojo

rešitev! Reši nas sovražnih naklepov

in nam pomagaj. Kličemo te, Bog, ki

rešuješ: reši nas vsega hudega, reši

nas iz vseh naših stisk. Rešuješ nas

iz velikih nevarnosti, vate zaupamo!

Danes je dan rešitve in danes je čas

milosti, zato verujemo, da nas boš

uslišal in rešil in pomagal, kajti ti si

naša rešitev. Hvalimo te, ker nas

potrpežljivo rešuješ, da se ne bi

pogubili. Cenimo te, ker nas rešuješ

iz preizkušenj in trpljenja. Naš Bog,

naša rešitev.«

6

živega, ob njem pa povoženega

psa, mrtvega. Na progi je bila

otroška igrača, na otrokovem

oblačilu pa sledi ugriza pasjih zob.

Otrok je očitno hodil po progi, se

igral in na progi zaspal, medtem

ko ga je pes, otrokov zvesti

spremljevalec, potegnil s proge in

ga rešil. Tako je ugotovila tudi

raziskovalna komisija. Zapisali so:

»Pes, zvest do smrti, rešil otroka.«

Ta novica je takrat obšla svet. To

dela zvestoba. Vendar nihče ni

tako zvest kot je Gospod. Tudi

ljudje nas slej ko prej zapustijo,

Gospod pa nikoli. Zato je vreden

zaupanja. »Nova je vsako jutro,

velika je tvoja zvestoba.«

Grška filozofija in druge religije so

napačno razmišljale o Bogu. Za

dr. Daniel Brkič

pastor Evangelijske

cerkve »Dobrega

pastirja« Novo mesto,

superintendent

Evangelijske cerkve v

Sloveniji in profesor

na protestantski

Teološki fakulteti

Univerze v Zagrebu

»Nova je vsako jutro, velika je

tvoja zvestoba.« ( Žalostinke

3,23 )

Pred leti je svet obšla novica iz

Montreala, ko se je vlak približeval

železniški postaji. Varnostnik je

videl na progi velikega psa, ki je

močno lajal. Zvok njegove

piščalke ga ni mogel pregnati. V

hipu, ko je vlak pridirjal, pa je

varnostnik zagledal kos oblačila, ki

ga je sunek zraka dvignil. Stekel je

k progi in osupel obstal. Ob progi

je zagledal majhnega otroka,

Veličina

Božje zvestobe

Vode počitka

veličastno

7

njih je bil bog stvar, ne pa oseba.

Grki so smatrali boga za mašino,

za stroj, ki kot naprava vodi

vesolje ( deus ex machina ) .

Biblični pisci pa poznajo Boga, ki

se je razodel kot oseba. Zvestoba

je njegova narava, sebstvo. Ne

morem pa je pravilno razumeti, če

ne vem, kaj to pomeni. Judovski

pisci so Božjo zvestobo izrazili z

besedo »emet«, ki je postala

najljubša beseda za opis lastnosti

Boga. »Emet« prevajamo kot

»gotovost, sigurnost, zanesljivost,

nezmotljivost, trajnost, trdnost,

stabilnost, čvrstost, oporo, pomoč,

zaupanje«. V prevodu izražamo

vse to z eno samo besedo -

zvestoba. Judje so to dopolnili z

besedo »hesed«, kar pomeni, da

gre za zvesto ljubezen. Zvestoba

je značilnost Božje etične narave.

Biblija pravi, da je Bog sam pri

sebi prisegel, da nam ostane

zvest. Zvestoba je njegova ne-

spremenjena narava, zato se drži

svoje obljube in jih udejanja v

odnosu do nas. Svoje zvestobe ne

prelamlja. To je med drugim

razvidno tudi iz besednega korena

»'mn« ( aman ) , ki je osnova

besedi »amen«, kar v prevodu

smiselno pomeni »to drži; to tako

je, ker je resnično«. Tako »amen«

daje čvrstost Božji zvestobi, izraža

strinjanje z njo, zato je Bog vreden

popolnega zaupanja. Bog je

zvesta ljubezen in – amen!

Pred nekaj dnevi sem gledal na

tujem televizijskem kanalu zgodbo

o ženski, ki je sedeč v

odstavljenem avtu telefonirala in

urejala neke poslovne zadeve.

Medtem je nekdo silovito odprl

vrata njenega avta, jo zgrabil in jo

grobo potegnil iz avta. Videti je

bilo, kot da gre za surov napad. V

meni je tak prizor vzbudil strah in

grozo. Potem pa je kamera

pokazala, da je avto zajel plamen,

a gospa tega ni vedela. Tako

omenjeni gospod voznice ni

napadel, ampak jo je rešil. Potem

pa je komentator modro zaključil:

»Preden si ustvarite neko mnenje,

preden sprejmete neko stališče in

das t e p r ednos t nek om u ,

potrebujete več informacij, večjo

sliko, sicer se lahko motite in ste

lahko krivični.« Potem pa sem na

ekranu prebral: »Channel CNN

gives you the bigger picture.« To

mi je dalo misliti. Kolikokrat sem

koga v naprej napačno ocenil in

ga krivično obsodil. Kolikokrat sem

nasedel delnim govoricam.

Kolikokrat sem naredil napačne

8

petih žalostnih pesmi, ker

neposlušen narod ni spoštoval

petih knjig Mojzesove postave,

To re . S r ed i na jg l ob l j ega

žalostnega stokanja, ječanja in

op is a po lom i je , na jv eč je

nacionalne katastrofe in osebne

tragedije, je Bog zvest. On je

stanovitna, trdna, neomajna in

najbolj zvesta oseba v času naše

bolečine in potrtosti. Ko smo v

šoku, ko postanejo solze naš

vsakdanji kruh, ko je v nas

praznina in nam ječijo kosti, ko se

borimo z mešanimi občutki jeze in

žalosti in se sprašujemo, zakaj. Ko

se ti izneveri nekdo, ki ga ljubiš.

Ko ti smrt iztrga ljubljeno osebo.

Ko zveš za neozdravlj ivo

diagnozo. Ko te vsi pustijo na

cedilu, ostaja Bog zvest in te

razume. Za Jude prej pade nebo

in se premakne zemlja, kot pa bi

prenehala zvestoba živega Boga.

Pisec žalostink pravi, da nam Bog

ne daje neke stare, izrabljene

zvestobe, ki je že iz uporabe,

ampak nam daje novo zvestobo.

Vsako jutro je navzoča nova

priložnost, nova možnost za

doživljaja Božje zvestobe. Vedno

znova na drugačen način.

Njegova zvestoba je sklenjena z

zaključke in odločitve, ker nisem

videl večje slike. Predvsem pa,

kolikokrat sem iztrgal delček

teksta iz konteksta Svetega pisma

in bil v zablodi, zmoti in celo v

krivoverstvu. Zato nam Sveto

pismo daje večjo sliko o Bogu, da

ne bi imeli o njem napačne

podobe. V to večjo sliko Boga sodi

predvsem Božja zvestoba,

njegova zvesta ljubezen.

Ne preseneča me, da se najlepši

zapis o Božji zvestobi nahaja

ravno na sredini biblične knjige

Žalostink, ki pa je tudi na sredini

Svetega pisma. Božja zvestoba je

osrednja tema Svetega pisma.

Izraelci, stari in mladi, berejo

Knjigo žalostink vsak petek ob

zidu objokovanja v Jeruzalemu, še

posebej pa osmega dne petega

meseca aba, avgusta. To jih

spominja na najbolj žalostno

obdobje, ko so pol tisočletja pred

Kristusom kruti Babilonci zrušili

Jeruzalem, uničili tempelj in kralja

z ljudstvom odgnali v izgnanstvo.

Žalostinke kot pesmi tožbe in

žalovanja so uvrščene med

Jeremijevo in Ezekielovo knjigo, ki

govorita o času judovskega

izgnanstva, o ruševinah, ko več ni

bilo videti upanja. Gre za zbirko

9

zavezo, ne s pogodbo, zato je

nedotakljiva in nerazvezljiva, ne

glede na to, kaj se zgodi. »Vedi

torej, da je Gospod, tvoj Bog, Bog,

zvesti Bog, ki ohranja zavezo in

dobroto tistim, ki ga ljubijo …« ( 5

Mz 7,9 ) »Da, jaz, Gospod, se ne

spreminjam …« ( M al 3,6 )

»Jezus Kristus je isti, včeraj in

danes in na veke.« ( H eb 13,8 )

Bog ima zadnjo besedo. Bog

svojega pravičnika nikoli ne pusti

osramočenega. Vedno ga opravi-

či. Kajti vse bo prešlo, tudi nebo in

zemlja, Božja Beseda pa ne. ( Mt

24,35 ) »Bog ni človek, da bi la-

gal, ne sin človekov, da bi se ke-

sal. Ali morda reče in ne stori, go-

vori in ne izpolni?« ( 4 Mz 23,19 )

Zato nikoli ne podvomimo v

njegove obljube. Nikoli se ne

dajmo zmesti, da bi podvomili v

svoje odrešenje. Božja zvestoba

nam zagotavlja odpuščanje

grehov. Božja zvestoba nam

zagotavlja naše večno zveličanje.

Božja zvestoba nam zagotavlja

vstajenje od mrtvih. Božja

zvestoba nam zagotavlja slavni

Jezusov drugi prihod. Božja

zvestoba nam jamči, da nas Bog v

trpljenju ohranja in je z nami. Ko

pride sovražnik s svojimi lažmi,

velja navedek: »Toda Gospod je

zvest in vas bo utrdil in obvaroval

pred hudičem.« ( 2 Tes 3,3 )

Kajti Gospod vsako jutro obnavlja

svojo veliko zvestobo. Sveto

pismo pravi, da če se mi izneve-

rimo, on vseeno ostane zvest, kajti

sebe ne more zatajiti. ( 2 Tim

2,13 ) Bog sam s sabo jamči, da

je zvest, zato ne recimo, da nima-

mo prijatelja. Abrahamova žena

Sara se je prepričala, da je tisti, ki

je dal obljubo, zvest. ( Heb

11,11 ) Njegove besede so zane-

sljive in so vredne zaupanja.

»Gospod, ti si moj Bog, slavím te

in hválim tvoje ime, ker uresni-

čuješ čudovite sklepe, oddavnaj

zvesto in zanesljivo.« ( I z 25,1 )

»Gospod, Bog nad vojskami, kdo

je kakor ti? Mogočen si, Gospod,

in tvoja zvestoba te obdaja.« ( Ps

89,9 ) Bog me ne bo nikoli zatajil

v svoji zvestobi in ne bo prelomil

svoje zaveze, izjav svojih ust ne

bo spreminjal. ( Ps 89,34-35 )

»Gospod, tvoja zvestoba sega do

oblakov …« ( Ps 36,6 )

Bog je zvesta ljubezen. Ne more

delovati proti svoji lastni naravi.

Nikoli se ne premisli, nikoli me ne

odpiše kot izmeček, nikoli me ne

zapusti in se mi ne izneveri.

10

zakonca neko viharno noč vstopila

v vežo majhnega hotela, da bi

povprašala po prazni sobi.

Uslužbenec jima je rekel, da so

žal vse sobe zasedene, a da jima

je pripravljen odstopiti svojo sobo.

Gosta sta omahovala, ampak

receptor je vztrajal. Zjutraj, ko sta

sobo plačala, pa je gospod

receptorju rekel: »Vi, ki ste tako

prijazna in ljubezniva oseba, bi

morali voditi najboljši hotel v ZDA.

Minulo noč sem se na vaši postelji

zaobljubil, da bom nekega dne tak

hotel postavil na noge.« Receptor

se je gospodu prijazno nasmehnil

in ga vljudno pospremil do avta.

Minilo je nekaj mesecev in revni

receptor je sprejel pismo

starejšega gospoda, v katerem ga

je spomnil na viharno noč in na

njegovo plemenito dejanje,

proseč, naj pride k njemu v New

York. V pismu je bila priložena tudi

plačana vozovnica in naslov. Ko je

receptor majhnega hotela prispel,

je zagledal veličastno stavbo.

Pred njim je stal uglajeni gospod

in mu razložil: »Ta zgradba je nov

hotel, ki sem ga zgradil zato, da bi

ga vodili vi. Zvest sem svoji

obljubi.« Ta bogati človek je bil

William Waldorf Astor, po katerem

se imenuje znana veriga hotelov z

Zvestoba je njegovo ime. Bral sem

o pobožni starki, ki je ure in ure

presedela v gugalniku in medtem

brala Sveto pismo ter molila.

Nekoč pa je v gugalniku za vedno

zaspala in se ni več prebudila.

Njen sin jo je našel mrtvo, z

odprtim Svetim pismom v naročju.

Po njenem pogrebu je on

nadaljeval z molitvijo in z branjem

istega Svetega pisma, v katerem

je njegova mama spredaj

zapisala: »Nova je vsako jutro,

velika je tvoja zvestoba.« ( Žal

3,23 ) Bog je vedno Bog.

Takšnemu Bogu lahko zaupam.

On nikoli ne zastara, ne gre iz

mode. Njegova blagovna znamka

je večna. Ko kupim avto,

računalnik, oblačila … se

pokvarijo, iztrošijo, zastarajo,

gredo iz mode, čeprav tehnologija

bliskovito napreduje. Politika,

vlade in gospodarstva se vsak dan

spreminjajo. Državne meje se na

globusu sveta menjajo. Narava se

spreminja. Tudi cerkve se

spreminjajo. Živimo v svetu stalnih

sprememb. Živimo v svetu

neizpolnjenih obljub. Bog pa je

stalnica. On je zvesti Bog.

Zvestoba je njegova narava.

Bral sem, kako sta starejša

11

naslovom Waldorf – Astoria.

Mladi uslužbenec, receptor, pa je

bil George C. Boldt, ki je postal

prvi menedžer. Če lahko kaj

takšnega naredi človeška obljuba,

kako ne bi zaupali Božji zvestobi?

Gospod ne ocenjuje in ne

nagrajuje našega uspeha, ampak

našo predanost in zvestobo. Ko

bomo prejemali plačilo, bo rekel:

»Dobro opravljeno, dobri in zvesti

( n e pa uspešni ) služabnik.

Vstopi v vesel je svojega

Gospoda.« Ko nihaš med nesrečo

in uspehom, med žalostjo in

veseljem, med solzami in

smehom, med smrtjo in življenjem

… je Bog zvest in ne boš

pokončan, ker Gospodovih dobrot

ni nikoli konec. Zakaj me Bog ne

uniči, čeprav bi me lahko, saj sem

grešnik? Ne uniči me zaradi tega,

ker je zvest svoji obljubi, ker je

njegova ljubezen zvesta. Nič ne

more biti toliko slabo in toliko

narobe, da Bog ne bi bil nad tem.

Velika Božja zvestoba je nova

vsako jutro. Kaj če bi vsako jutro,

ko vstanemo, našli v svoji

denarn ic i po lno denar ja?

Rezervoar svojega avta pa poln

goriva, hladilnik pa poln hrane? In

če bi se vsako jutro obnovila v nas

12

nebeško mano polnih štirideset

let. Vsako jutro znova in znova.

Jaz ne morem živeti od včerajšnjih

blagoslovov. Jaz ne morem živeti

od včerajšnje molitve. Jaz ne

morem živeti od včerajšnjih

izkustev z Bogom. Moje upanje je

takšno kot tudi Jeremijevo: »Nova

je vsako jutro, velika je tvoja

zvestoba.« Ko sem v skušnjavi in

ko sem v preizkušnji, ko sem v

boju, bolečini, gorju, stiski,

bolezni, bridkosti, smrti …, je moj

Bog zvest. Ko trpim krivico,

izdajstva, zatajitve, ponižanja,

sramoto, zlorabe, zahrbtnost,

zavrnitve, čustvene poškodbe …,

je moj Bog zvest. On vidi večjo,

célo sliko. Ko se utapljam, je on

zvest. Nikoli ni obljubil, da ne bom

imel težav, ni obljubil, da bo moje

probleme odstranil, ampak da bo z

mano v vseh mojih problemih.

Morda je ravno zdaj kdo v agoniji

in preživlja temno noč svoje duše,

a vedi, da je Bog zvest. »Znašli

ste se le pred človeško

preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne

bo dopustil, da bi bili preizkušani

čez svoje moči, ampak bo ob

preizkušnji tudi omogočil izhod iz

n je , da jo bos te mog l i

prestati.« ( 1 Kor 10,13 ) Ta

biblična vrstica prav nič ne diši po

mladost, vitalnost in zdravje?

Zagotovo bi mislili, da smo v raju

in da imamo končno srečno in

zadovoljno življenje. A Božja

Beseda nam sporoča, da je več

od vsega tega to, da Bog vsako

jutro obnavlja svojo veliko

zvestobo do nas. Kajti kaj nam

kor ist i vse našteto, ce lo

nesmrtnost sama, če bi ostali brez

Božje zvestobe? Moramo se

naučiti lekcijo o veliki Božji

zvestobi, tudi če beremo svojo

knjigo žalostink, kot jo je pisal

Jeremija. Znani pastor Spurgeon

je rekel, da nam Bog včasih

pošilja svoja ljubezenska pisma v

črni ovojnici, v črni kuverti. Ampak

z razlogom, ne kot kazen ali pa

kot znak ustrahovanja. Kajti Božja

zvestoba pride najbolj do izraza

takrat, ko nam življenje piše

elegije, žalostinke. Tako kot je

lepota vrednosti diamanta najbolj

vidna na črni podlagi. Bog namreč

vidi črno mravljo na črnem kamnu

sredi črne noči. Kako ne bi videl

mene, svojega otroka?

Bog je slikovito pokazal, kaj

pomeni velika zvestoba, ki nam jo

pošilja vsako jutro. Spomnimo se,

kako je v puščavi hranil svoje

ljudstvo, kakih dva milijona ljudi, z

13

t. i. mikavnem, a pogubnem

evangeliju prosperitete, kajne?

Božja zvestoba se nikoli ne

spreminja, ker se Bog nikoli ne

spreminja. Vsak dan jo doživljamo

na nov, svež način. Jaz sem

nagnjen k temu, da prepevam, ko

sem dobre volje, ko doživljam

Božje blagoslove, ko sem na

maturi, poroki, v prijetni družbi …

Ampak jokajoči prerok Jeremija je

napisal tako lepo himno v

trenutku, ko sta bila on in Izrael na

najnižji točki. Ko je sedel sredi

pepela, obupan in ustrahovan. Ko

mu ni mogel več nihče zagotoviti

upanja in ni več imel v nikogar

zaupanja. Veličastni tempelj je bil

uničen, mestni zid porušen, ljudje

pa so bili v verigah kot sužnji,

slečeni dostojanstva. Potem pa

sredi temne žalostinke posveti en

žarek svetlobe, ki sredi te elegije

plešoč zapoje: »Nova je vsako

jutro, velika je tvoja zvestoba.«

Kaj, ko bi se od jutri dalje tudi mi

prebujali s tem žarkom nebeške

luči in razglašali: »Nova je vsako

jutro, velika je tvoja zvestoba.«

Kot je zapisal Jack Wyrtzen: »Jaz

sem tako prepričan v nebesa, kot

če bi bil tam že deset tisoč let!«

Nova je vsako jutro, velika je

Gospodova zvestoba. Zgodilo se

je v Armeniji. Leta 1988 sta

ponosna starša, Samuel in

Daniela, poslala svojega sina

Armanda v šolo. Preden sta ga

odpustila, ga je oče Samuel objel,

mu pogledal v oči, in mu rekel:

»Sin, ne glede na to, kar se ti

lahko zgodi, nikoli ne pozabi na

mojo obljubo, da bom vedno ob

tebi!« Nekaj ur kasneje je

Armenijo stresel grozovit potres.

Umrlo je več kot 50000 ljudi. Oče

Samuel je tekel k šoli, a je videl

samo kup ruševin. Okoli ruševin

so stokali starši in krčevito jokali.

Reševalci jim niso dovolili blizu, da

ne bi bilo še več žrtev. Ko so

odnehali z iskanjem, se je

Samuelu uspelo vtihotapiti in začel

je z iskanjem. Drugi starši so

prinašali na kup ruševin cvetje in

fotografije otrok, in prižigali sveče,

oče Samuel pa je pazljivo

premikal ruševine. Čez čas je

slišal pridušen glas: »Oči?« To mu

je dalo novo moč in pogum za

iskanje. Končno je zagledal skozi

špranjo svojega sina Armanda in

skupino otrok, ki so čepeli pod

oporo zlomljenega stebra. Ko je

prišel do njih, mu je Armand rekel:

»Oči, otrokom sem govoril, naj

14

pri svojih šestnajstih letih že

poučeval otroke brati in pisati v

skromni osnovni šoli. Kasneje je

postal urednik lokalnega časopisa.

Ko je bil star 27 let, pa je izročil

svoje srce Jezusu Kristusu, ko je

poslušal pridigo metodističnega

pastorja Dr. H. C. Morrisona.

Kasneje je pomagal služiti v

cerkvi, delal pa kot zastopnik

z a v a r o v a l n i c e . N j e g o v o

poslanstvo v služenju Bogu je bilo

pisanje pesmi zase. Napisal je na

stotine pesmi. Leta 1923, ko je bil

star 57 let, pa je napisal pesem o

Božji zvestobi. Za sveženj

njegovih pesmi je zvedel

glasbenik William M. Runyan, ki je

služboval v biblični šoli Moody

Bible Institute v Čikagu. Glasbenik

je bil navdušen nad lepoto besed,

bodo brez skrbi, ker si mi obljubil,

da boš vedno ob meni.« Otroci so

ostali živi zato, ker je bil eden

izmed očetov zvest svoji obljubi.

Ta novica je takrat medijsko

obkrožila svet. Zvestoba je narava

Boga, ki je najboljši Oče. Na Božjo

zvestobo se lahko zanesem. Kajti

prerok Izaija pravi: »Mar pozabi

žena svojega otročiča? A tudi če

bi one pozabile, jaz te ne

pozabim. Glej, na obe dlani sem

te napisal …« ( Iz 49,15)

Nova je vsako jutro, velika je

Gospodova zvestoba. Bilo je leto

1866. Takrat se je rodil v skromni

leseni kolibi, v majhnem zaselku

Franklin ( Kentucky ) , Thomas

Obadiah Chisholm. Čeprav ni šel

nikoli niti v kako srednjo šolo, je

15

ki so v pesmih izražale osebni

odnos z Bogom, zato je nekatere

uglasbil. Ena izmed njih je tudi

pesem z naslovom Great is Thy

Faithfulness ( Tvoja zvestoba

velika je, Oče ) . Ta pesem je

posta la favor i t ravnate l ja

omenjenega Biblijskega instituta,

dr. Willa Houghtona. Pesem se je

iz ZDA hitro razširila tudi po

Evropi, potem pa po celem svetu.

Danes je ena najbolj priljubljenih

krščanskih himen. Rad jo je pel

tudi zbor največjega svetovnega

evangelista, dr. Billyja Grahama.

Avtor pesmi je leta 1941 pojasnil,

zakaj je to pesem napisal. Njegov

finančni prihodek se je zmanjšal,

zdravstveno stanje pa se je resno

poslabšalo. Bil je v krču skrbi in

strahu. Potem pa je ugotovil, kar

piše v Žalostinkah 3,23: »Nova je

vsako jutro, velika je tvoja

zvestoba.« Začel je verjeti, da je

Bog najbolj zanesljiv partner,

družabnik, ki se je zaobljubil s

svojo zavezo, da bo poskrbel zanj.

Dočakal je visoko starost in umrl

leta 1960, star 94 let. Naučil se je

zaupati Božji oskrbi, negi in

pazljivosti. Zaskrbljenost je

zamenjala hvaležnost za Božjo

zvestobo, ki je nad vsem. Vsako

novo jutro je opeval Gospodovo

vel iko zvestobo. Zato ne

preseneča, da je napisal pesem,

ki v prevodu pravi: »Tvoja

zvestoba velika je, Oče, prav

vsako jutro obnavljaš jo ti. Z nami

sočutiš in ljubiš nas vroče, sence

menjave, Bog, pri tebi ni … Grehe

odpuščaš nam, mir daješ duši,

tvoja prisotnost nam moč vsem

deli. Upanje ti si, ko svet se mi

ruši, tvoja dobrota nas vse veseli.

Zvest si, o moj Gospod, ti si

prepoln dobrot, daješ vsak dan

novo milost na pot. Kar

potrebujem deli tvoja roka, o,

najbolj zvest si ti, dragi Gospod.«

Če Thomas Chisholm ne bi

preživljal krize, se ne bi nikoli

naučil zaupati Bogu in ne bi

napisal tako blagoslovljene himne,

ki jo pojemo kristjani celega sveta.

Sredi njegove žalosti je posvetil

žarek upanja. Včasih nam Bog z

dobrim namenom pošlje svoje

ljubezensko pismo v črni ovojnici,

v črni kuverti. Takrat se učimo

zaupanja v njegovo zvesto

ljubezen in hvaležno razglašamo:

»Gospod, nova je vsako jutro,

velika je tvoja zvestoba.«

16

odločitev prepustil judovskemu

kralju Herodu in se tako izognil

vsakršni slabi vesti ali občutku

krivde, če bi Jezusa obsodil.

Končna odločitev je bila tragična.

Jezus je moral umreti. Vendar se

lahko vprašamo, ali ni še bolj

tragično to, da se človek sprašuje,

kaj naj stori z Bogom? Stvarstvo se

postavlja v vlogo sodnika, ki sodi

Stvarniku. Če bi Jezus v tistem

trenutku, ko je stal pred Pilatom,

pokazal svojo božansko moč, bi se

vprašanje glasilo obratno: »Pilat,

kaj naj storim s tabo zdaj, ko si si

drznil poslušati obsodbe ljudi zoper

mene?« Jezus bi na vsa Pilatova

vprašanja lahko odgovoril na

mnoge načine. Eden izmed njih bi

bil prav gotovo lahko tudi ta, da bi

To vprašanje si je kar nekajkrat

postavil Pilat, rimski prokurator,

takrat, ko je Jezus stal pred njim

kot tožena stranka. Vedel je, da so

obtožbe ljudi neresnične in nimajo

nobene veljave. Kar nekajkrat je

poskušal ljudi prepričati, naj vendar

odstopijo od tožbe, s katero

bremenijo Jezusa, saj je Jezus

nedolžen. Celo njegova žena ga je

prepričevala, naj se ne vpleta v

tožbo zoper Jezusa, ker je v zvezi s

tem imela hude sanje. Pilat je

poskušal tudi to, da bi končno

Kaj naj storim z

Jezusom?

Vode počitka

ključno

Lea Brkič

evangelijska

pastoralna delavka,

animatorka in

moderatorka na

področju družbenih

dejavnosti

Evangelijske cerkve

v Novem mestu

17

se Jezus spremenil kot na gori

preobrazbe. Njegov obraz bi

zažarel bolj kot sonce in njegova

oblačila bi postala bolj bela kot

sneg. To bi bil nepozaben

dogodek, ki bi povzročil vzhičenje

in hkrati strah. Vendar zaradi tega

dogodka ne bi bilo odrešenja. Zato

Jezus dovoli, da se človek z Bo-

gom ukvarja kot s človekom ali celo

kot s predmetom. Jezus ve, kaj je

njegovo poslanstvo na Zemlji in želi

samo to, da izpolni Očetovo voljo.

Kaj vse si drzne človek storiti z

Bogom tudi danes. Mnoge obtožbe

prihajajo iz človeških ust zoper

Boga. Celo tisti, ki ne verjamejo, da

Bog obstaja, imajo svoje obtožbe

zoper njega. Nesmiselno je, da

ugovarjajo nekomu, za katerega

itak trdijo, da ga ni! Koliko

kristjanov po vsem svetu je danes

preganjanih. Zakaj? Zato, ker ljudje

sodijo tistim, ki so resnični Jezusovi

učenci. To je sodba zoper Boga.

Posamezniki in množice danes na

evangelizacijskih bogoslužjih slišijo

veselo novico o tem, da jih Bog

ljubi. Marsikdo se vrača s takšnih

bogoslužij z istim vprašanjem, kot

si ga je postavljal Pilat: »Kaj naj

storim z Jezusom, o katerem sem

danes slišal?« Res je, da danes ni

več možno Jezusu soditi na tak

način kot takrat, ko je Jezus stal

pred Pilatom. Toda s tem, ko zavr-

nem klic odrešenja, rečem: »Jezus,

ne zanimaš me. Za me ne obsta-

jaš. Vse, kar slišim o tebi, so pra-

vljice ali pa zgodovinski dogodki.«

Ali ni ravno takšno sodbo o Jezusu

izrekel Pilat: »Pilat je razsodil, naj

se izpolni njihova zahteva. Izpustil

je tistega, ki je bil vržen v ječo

zaradi upora in umora in so ga

zahtevali, Jezusa pa je izročil

njihovi volji.« ( Luka 23, 24-25 )

Kako težko je prenesti eno samo,

še tako majhno, vendar lažno

obtožbo! Zoper Jezusa pa so bile

naperjene mnoge velike obtožbe, a

vse lažne. Kot ironija na vse to se

pojavi še Pilatovo vprašanje: »Kaj

naj storim z Jezusom?« Za brisanje

občutka krivde si je po sodbi opral

roke. Žal so bile oprane le njegove

roke, ne pa tudi krivda. Imel je

možnost, da se odloči drugače.

Ne sledimo Pilatovemu vzoru. Na-

mesto vprašanja: »Kaj naj storim z

Jezusom?«, si raje postavimo

vprašanje: »Jezus, kaj ti lahko

storiš z mano?«

18

vsem vrvežu najdemo tudi dva

Jezusova učenca, ki pripravljata

pashalno jagnje. Ko je bilo vse

pripravljeno, pride z ostalimi

učenci še Jezus. Čudovit prizor, ki

ga umetniki pogostokrat želijo

spraviti na platno. Prizor pristne

skupnosti in harmonije. Prizor, ki

je v preteklosti krasil mnogotere

stene kuhinj in soban. Žal se ta

slika najde le še v zelo, zelo

redkih domovih in še to nekje na

podeželju. To je slika, ko so mnogi

umetniki poskušali na platno

spraviti prizor zadnje Gospodove

večerje. Ko so za isto mizo sedeli

Bogo-človek Jezus Kristus in

njegovi učenci, njegovi najtesnejši

sodelavci.

Zvečer tistega dne, ko so učenci

vse pripravili, pride Jezus z

Čudovit večer. Sonce se lenobno

spušča v zaton. Vse mesto vrvi od

prišlekov, ki iščejo še zadnja

možna prenočišča. Vse je v

vrvenju, pripravah in pričakovanju.

Kot vsako leto so se množice iz

vseh koncev tedanje Palestine

zgrinjale v glavno mesto Judeje, v

Jeruzalem. Vršijo se še zadnje

priprave na največji praznik

Izraelskega naroda, pasho, ko se

spominjajo rešitve iz suženjstva,

veličastnega izhoda iz Egipta. V

Jezusova

velikoduhovniška

molitev

Vode počitka

zavzeto

Marija Barborič evangelijska

pastoralna delavka in

voditeljica molitvene

skupine v

Evangelijski cerkvi

v Novem mestu

19

učenci, sede za mizo in jim

razkrije svojo skrito željo, ko jim

reče: »Srčno sem želel jesti z

vami to pashalno večerjo, preden

bom trpel.« ( Lk 22,15 ) Kako

globoko hrepenenje je bilo v srcu

našega Gospoda – umakniti se

od vrveža sveta in biti sam z

najtesnejšimi sodelavci, preden

nastopi ura najhujše preizkušnje,

ura trpljenja in agonije, ura

najtemnejše noči. Poskušajmo si v

duhu zamisliti ta prizor, kako

sedijo za mizo in ob kramljanju

uživajo v pojedini. Počutijo se

varno, kot družina v objemu Božje

prisotnosti, ko si je verjetno vsak

zase želel, da bi ta trenutek trajal

večno. Kakšna radost je preplavila

njihova srca, ker so mogli jesti

pashalno jagnje, in to s tistim, ki

jim je v življenju pomenil vse.

Naenkrat pa Jezus vstane od

mize, odloži vrhnje oblačilo,

vzame platno – prt, se z njim

opaše, v umivalnik nalije vode,

stopi do prvega učenca, se skloni

in mu začne umivati noge. Nato se

skloni k drugemu in mu umije

noge, nato k tretjemu, pa tudi k

Petru in tudi k Judu Iškarijotu, vse

do zadnjega učenca. Učenci so

ostali brez besed, šokirani, in so

samo nemo gledali, kaj dela njihov

Gospod. Kakšne misli in vprašanja

so jim morale rojiti po glavi, ko

niso mogli razumeti dogajanja.

Zakaj se Jezus, ki je Gospod, tako

ponižuje, ko pa je vendar umiva-

nje nog za Jude skrajno ponižu-

joče opravilo. Tako zelo ponižujo-

če, da se judovskim sužnjem ni

smelo naložiti tega opravila. Zato

nas ne sme čuditi reakcija učenca

Petra, ko ves šokiran in začuden

reče Jezusu: »Gospod, ti mi noge

umivaš?« Niti on niti ostali učenci

niso mogli razumeti, zakaj se

Jezus, Gospod, Božji Sin, Mesija,

toliko ponižuje, da jim umiva noge.

Tako lepo in prijetno se je začel

večer in pashalna večerja in

verjetno so pričakovali, da se bo

nekje globoko v noč ta večerja tudi

prijetno končala in da se bodo

srečno in zadovoljno razšli vsak k

sebi domov. Zdaj pa so priča

dogodkom, ki so čisto nasprotje

njihovih pričakovanj. Bili so

zmedeni in so lahko le nemo

opazovali, kaj dela njihov Gospod.

Ko jim je umil noge, je spet vzel

vrhnje oblačilo in zopet prisedel.

Brez besed so strmeli vanj, le

njihove oči so bile polne vprašanj.

Jezus pa jim potrpežljivo in z

ljubeznijo razloži, zakaj jim je to

storil.

20

pomeni vse. Naenkrat Juda

vstane in odide ven – v noč.

Učenci se niti niso kaj dosti

obremenjevali s tem, zakaj je Juda

odšel. Ker je imel skrb za

blagajno, so pač mislili, da mu je

Jezus naročil, naj nakupi še kaj za

praznik. Nato jih Jezus ljubeče

pogleda, kot bi hotel v njihova srca

vtisniti svoje naslednje besede,

češ, karkoli se bo zgodilo, vedite,

ljubim vas in ne izgubite vere

vame. Potem jim ponudi še zadnje

napotke, navodila, spodbudne

besede, ohrabritve in tudi obljube.

Naenkrat Jezus utihne, jih pogleda

in jim žalostno pove, da je med

njimi izdajalec. Še od prvega šoka

se niso opomogli, pa doživijo še

hujšega. Nekdo od njih je

izdajalec. To je nemogoče. Jezus,

kaj ne vidiš, da smo ob tebi kot

eno? Njihova srca prevzame

žalost in nemir, ko so drug za

drugim prestrašeno spraševali:

»Saj nisem jaz, Gospod?« Srce

jim je že ob sami misli, da je

nekdo od njih zmožen storiti kaj

takega, drgetalo od strahu. Vsak

zase je prepričan, da mu Jezus

21

Da jim še vedeti, da se bo ta

prijetni večer spremenil v uro

najtežje preizkušnje in da bo to

najtemnejša noč, tako zanj kakor

tudi za njih.

Jezus naposled dvigne svoj

pogled k nebu in začne moliti.

Sam Gospod Jezus je bil molivec.

V evangelijih na več mestih

najdemo zapisano, kako je imel

Jezus navado moliti zgodaj zjutraj.

Veliko je molil, pa vendar je od

vseh njegovih molitev le ena

zapisana v celoti, in to je molitev,

ki jo je izrekel, preden je odšel v

vrt Getsemani. Molitev, ki se je

globoko vtisnila v srca učencev in

jo je učenec Janez ovekovečil,

tako da jo je zapisal v 17. poglavju

svojega evangelija. Molitev, nad

katero lahko samo strmimo.

Molitev posredovanja. Jezus je

vedel, kaj ga čaka, da je pred njim

najtemnejša noč, noč agonije in

trpljenja, ko bo v vrtu Getsemani

bojeval najstrašnejši boj, ko mu bo

tekel krvavi pot, da bo v nekaj

urah izdan, od človeka, s katerim

sta pred kako uro nazaj še skupaj

obedovala. Vedel je, da se bodo iz

njega norčevali, ga razgalili,

sramotili in po njem pljuvali. Vedel

je, da je pred njim križ, ko bodo

nanj padli vsi grehi sveta. In

čeprav je vse to vedel, ni molil:

»Oče, zaščiti me. Naj me Juda, ki

je bil toliko časa z menoj, ne izda.

Olajšaj mi to noč, da bom lahko

vse to prenesel...«

Pred najhujšim trpljenjem in

najhujšo agonijo ni mislil nase,

mislil je na tiste, ki jih je tako ljubil.

Mislil je na svoje učence. Vedel je,

da bo ta noč tudi za njih

najstrašnejša noč. Noč žalosti,

obupa, nemoči in zmedenosti. Ko

bodo tako prestrašeni, da se bodo

razbežali in bežali celo drug od

drugega. Molil je za njih. Koliko

blagoslova, tolažbe in upanja jim

je nudila ta molitev v najtežjih

trenutkih. In mnogim, vse do

danes, ko so šli skozi uro težkih

preizkušenj. Vzemimo si čas in

preberimo to molitev v Svetem

pismu, zapisano v 17. poglavju

Janezovega evangelija.

Kakšna ljubezen je izkazana v tej

molitvi, ki jo je naš ljubeči Gospod

Jezus molil za nas v svojih

najtežjih trenutkih. Ljubil, mislil in

celo molil je za svoje učence in za

nas, ki živimo v tretjem tisočletju.

Goreče je molil k Bogu Očetu za

tiste, ki so verovali vanj, ki so se

22

Kajti živimo v času, ko večer

prehaja v globoko temo. Naj bo ta

Jezusova velikoduhovniška moli-

tev kot dragulj v našem srcu, ki

prebuja upanje in krepi našo vero.

Kakor je za učence po nekaj

dnevih nastopil dan radosti in

veselja, prihaja tudi za nas dan

nedoumljive radosti, ko bodo naše

oči uzrle tistega, ki se je daroval

za nas, Jezusa. Njegova molitev

za nas se je začela že davno

nazaj, a še danes za nas zavzeto

posreduje pri Bogu. Kmalu ga

bomo ugledali, Jezusa Kristusa, ki

nam pomeni vse. Ki je naše

življenje, naša radost, naša

pesem, naša ljubezen.

»T r dno s e t o re j d r ž im o

vero izpoved i , ke r imamo

veličastnega vélikega duhovnika,

ki je šel skozi nebesa, Jezusa,

Božjega Sina. Nimamo namreč

vélikega duhovnika, ki ne bi mogel

sočustvovati z našimi slabostmi,

marveč takega, ki je kakor mi

preizkušan v vsem, vendar brez

greha. Bližajmo se torej z

zaupnostjo prestolu milosti, da

bomo dosegli usmiljenje in našli

milost, ki nam bo v pravem

trenutku pomagala.« ( Heb 4,14-

15 )

odločili, da mu sledijo, in ki jim je

pomenil vse. Med drugim je v

molitvi izrekel naslednje prošnje:

- »Sveti Oče, ohrani jih v svojem

imenu, ki si mi ga dal, da bodo

eno kakor midva...«

- »Ne prosim, da jih vzameš s

sveta, ampak da jih obvaruješ

hudega...«

- »Posveti jih v resnici; tvoja

beseda je resnica...«

- »Toda ne prosim samo za té,

ampak tudi za tiste, ki bodo po

njihovi besedi verovali vame.«

Brat, sestra, prijatelj – morda si

pričakoval miren, spokojen in

prijeten večer svojega življenja, pa

si kot Jezusovi učenci naenkrat

postal žalosten, prestrašen, zme-

den, nemočen. Življenjski dogodki

te premetavajo, rešetajo in butajo

vate kot valovi, da te utope. Na

tem si, da dvomiš celo v Božjo

ljubezen, ko v duši biješ strašni

boj in je tvoja molitev le še

ječanje. In v srcu kličeš: »Oče,

pomagaj mi, ne vidim več poti, naj

vere ne izgubim, naj tvoja luč mi

znova srce razsvetli.«

Moja molitev za te in tudi zame je

molitev, ki jo je dragi Gospod

Jezus molil že pred dva tisoč leti.

23

24

Imanu-él – Bog z nami;

Jahve-Jíre – Gospod, ki bo

preskrbel;

Jahve-Rafá – Gospod, ki je moj

zdravnik;

Jahve-Nisi – Gospod, ki je moj

prapor – naše zatočišče, zaščita

in podpora;

Jahve-Šalóm – Gospod, ki je moj

mir;

Jahve-Tsidkenu – Gospod, ki je

moja pravičnost;

Jahve-Ezer – Gospod, ki je moja

pomoč; In

Aba – Bog, ki je nežno ljubeči

očka, ati.

( T itule Božjega imena, dr. Daniel

Brkič )

Zagotovo je tudi zate, če se tega

zavedaš ali ne, Bog kdaj bil

Imanuél – Bog s tabo, ali Jahve-

Jíre – Bog, ki je preskrbel, ali

Jahve-Šalóm – Gospod, ki je tvoj

mir, ko nisi miru našel drugje.

Pridi, dragi bralec, pred tega Aba

Očeta, kakor majhen otrok, čigar

oči iščejo ljubeči pogled svojih

staršev. Upri svoj pogled vanj. In

vsaka situacija, stiska in težava bo

izgubila svojo moč!

Dragi bralci!

Znana pesem, Sredi stisk [Trough

it all], pravi takole: »Sredi stisk,

sredi zmot, se Jezusa oklenem,

oklenem se Boga. Sredi stisk,

sredi zmot, oprimem besede

Božje se.«

Besede, ki jih je avtor Andraé

Crouch, v času življenjskih vihar-

jev, izlil na papir, nas usmerjajo k

Jezusu in k Božji besedi.

Poglejmo, kaj pravi ta Beseda o

Bogu, h kateremu se zatekamo v

času stisk in zmot.

Kdo je ta Bog? Kakšne so njegove

lastnosti? Med spoznavanjem

njegovih imen in njihovih pomenov

lahko razmišljamo, kolikokrat je bil

v našem življenju Bog to, kar o

njem pravi Sveto Pismo:

Él-Roí – Vsevidni Bog, ki me vidi;

Él-Šadáj – Vsemogočni Bog, ki je

vsemogočen v svoji ljubezni;

Tjaša Golobič

Božja imena

Vode počitka

ganljivo

25

26

nikakor ne bom veroval.« Čez

osem dni so bili njegovi učenci

spet notri in Tomaž z njimi. Jezus

je prišel pri zaprtih vratih, stopil

mednje in jim rekel: »Mir vam

bodi!« Potem je rekel Tomažu:

»Položi svoj prst sem in poglej

moje roke! Daj svojo roko in jo

položi v mojo stran in ne bodi

neveren, ampak veren.« Tomaž

mu je odgovoril in rekel: »Moj

Gospod in moj Bog!« Jezus mu je

rekel: »Ker si me videl, veruješ?

Blagor tistim, ki niso videli, pa so

začeli verovati!« ( Jn 20, 19-29 )

Na velikonočno nedeljo zgodaj

zjutraj je Marija Magdalena

ugotovila, da je Jezusov grob

prazen. Osupljivo novico je takoj

sporočila Petru in Janezu, ki sta

takoj krenila h grobu, da bi stvar

preverila. A sta se obupana vrnila

domov, ker nista srečala Vstalega.

Marija Magdalena pa se je

ponovno vrnila k učencem in jim

povedala, da je Vstalega tudi

videla. Istega dne zvečer, v

nedeljo, so se zato zbegani učenci

zbrali skupaj. Najverjetneje v

gornji izbi, v hiši Marije, matere

Janeza Marka, kjer so imeli zadnjo

večerjo in kjer so kasneje na

binkošti doživeli izlitje Svetega

»Pod noč tistega dne, prvega v

tednu, ko so bila tam, kjer so se

učenci zadrževali, vrata iz strahu

pred Judi zaklenjena, je prišel

Jezus, stopil mednje in jim rekel:

»Mir vam bodi!« In ko je to rekel,

jim je pokazal roke in stran.

Učenci so se razveselili, ko so

videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus

spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor

je Oče mene poslal, tudi jaz vas

pošiljam.« In ko je to izrekel, je

dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite

Svetega Duha! Katerim grehe

odpustite, so jim odpuščeni;

katerim jih zadržite, so jim

zadržani.« Tomaža, enega izmed

dvanajsterih, ki se je imenoval

Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je

prišel Jezus. Drugi učenci so mu

torej pripovedovali: »Gospoda

smo videli.« On pa jim je rekel:

»Če ne vidim na njegovih rokah

rane od žebljev in ne vtaknem

prsta v rane od žebljev in ne

položim roke v njegovo stran,

Dr. Daniel Brkič

Tomaž, moj

dvojček

Vode počitka

slikovito

27

vere pa so bila zaklenjena. Ko

evangelist Janez piše o fizični sobi

s stenami in o zaprtih vratih,

opisuje notranje, duhovno stanje

učencev. Kaj so zaprti in

nedostopni kraji mojega življenja?

Kaj me drži v strahu? Kaj me

blokira? Morda žalost, izguba,

dvom, izdajstvo, skrbi, zlorabe,

krivica, jeza, zamera …? Mogoče

so rane tako globoke, da se več

ne upam tvegati in izstopiti.

Nočem se več nikomur odpreti.

Bojim se novih ran. Sram me je.

Tresem se sam v sebi. Ne morem

več nikomur zaupati. Nimam več

volje, da bi se odprl za nove

možnosti, ideje in spremembe.

Bojim se sklepati nova prijatelj-

stva, da ne bi bil znova razočaran

in zlorabljen. Toda Jezus rad

vstopa skozi zaprta vrata. Ko je

šel Jezus skozi lesena vrata ali pa

skozi kamniti zid, ni ničesar razbil,

poškodoval ali pa izpodrinil. To

ponazarja, kako Gospod vstopa v

naša srca; neboleče, brez hrupa,

tiho, obzirno in spoštljivo. On ne

vzbuja pozornost ali pa ogorčenja.

Vstopa nenapovedano, nepričako-

vano in predvsem tiho in mirno.

Takrat, ko najmanj pričakujem. Ne

kot vlomilec, ampak kot darovalec.

Da mi ponudi svoj mir. Jaz se pred

Duha. Po vsem, kar so zadnje dni

doživeli, ne čudi, da so zaklenili

vrata za sabo. Iz strahu, da bodo

preganjani. Sledili so namreč

Učitelju, ki je mrtev ali pa je

njegovo truplo ukradeno. Medtem

ko so bili ostali ljudje v Jeruzalemu

na ulicah in so praznovali pasho,

so bili oni za zapahi. Strah vedno

hromi in izolira.

Prvič: V ljubezni ni strahu, ker

popolna ljubezen prežene strah.

( 1 Jn 4,18 )

Vsakič, ko zaprem vrata svojega

življenja, razuma in srca, zaprem

samega sebe. Takrat vidim samo

strah, v drugih pa nevarne

nasprotnike. Sveto pismo pravi, da

tam, kjer je strah, ni ljubezni. Strah

je najstarejše in najmočnejše

čustvo človeštva. V sebi skriva

sram in krivdo. Dokaz tega sta

Adam in Eva po padcu v greh. To

so storili tudi učenci. A milostni

Gospod vseeno stopa k njim. Ne z

orožjem prisile, z očitki in z

m a š č e v a n j e m a l i p a z

ustvarjanjem občutka krivde,

ampak z mirom.

Jezusov grob je bil odprt, hiša

učencev pa je bila zaprta, vrata

sobe pa zaklenjena. Hiša je

postala njihov grob, vrata njihove

28

prihodnosti? Morda nočem sprejeti

Jezusa, ker bi moral potem danes

marsikaj spremeniti in se čemu

odpovedati? Vendar tam, kjer je

ljubezen, ni strahu.

Drugič: Jezus želi biti sredi

občestva Cerkve.

Za zaprtimi vrati je bilo zbrano

občestvo zelo različnih ljudi. Bog

rad zbira tako raznolike. Noben

človek si ne bi upal sestaviti

takšnega moštva. Zapisano je, da

je Jezus stopil mednje, v sredino.

Ni stal le v sredini izbe, ampak

tudi sredi njihovega srca. Da jih

tolaži v njihovi negotovosti. On ne

vstopa samo v prostor sobe,

ampak v naš strah, obup, beg,

greh, dvom, v našo stisko, žalost,

bolečino, bolezen, smrt, krivdo,

njim zapiram in zaklepam, on pa

vstopa v moje srce, v moje misli, v

m o j e b o l e č i n e , v m o j o

osamljenost. To je tudi dokaz,

kako vstopa v moje srce njegova

Beseda. Lažni učitelji, krivi preroki

in tatovi vlamljajo in kradejo. Za

sabo puščajo razbitine, razdore,

luknje in bolečine. Ko pa vstopa

Jezus, ničesar ne poškoduje.

Pisec poudarja, da so učenci vrata

dvakrat zapored zaprli. Vendar

moč Božjega usmiljenja je večja.

Kajti Jezus vstopa tolikokrat kot je

potrebno. Zapis pravi, da so to

storili iz strahu. Kako pogosto

zapiram vrata svojega življenja

pred Jezusom in ga pustim stati

zunaj? Mogoče me je sram moje

grešne preteklosti, slabih navad,

napak in šibkosti? Morda se bojim

29

dajem. Ne dajem vam ga, kakor

ga daje svet. Vaše srce naj se ne

vznemirja in ne plaši.« ( Jn

14,27 ) »To sem vam povedal, da

bi imeli mir v meni. Na svetu imate

stisko, toda bodite pogumni: jaz

sem svet premagal.« ( J n 16,33 )

»Ker smo torej opravičeni iz vere,

živimo v miru z Bogom po našem

Gospodu Jezusu Kristusu.« ( Rim

5,1 ) »In Božji mir, ki presega

vsak um, bo varoval vaša srca in

vaše misli v Kristusu Jezu-

su.« ( Flp 4,7 )

Četrtič: Dokaz trpeče ljubezni so

rane.

»In ko je to rekel, jim je pokazal

roke in stran …« Jezus ne vstopa

med nas zato, da bi uprizoril šov

kot na kaki zabavni prireditvi,

ampak da nam pokaže svoje rane,

znamenja trpeče ljubezni. Vabi

nas, naj se v veri teh ran

dotaknemo. »Sam je na svojem

telesu ponesel naše grehe na les

križa, da bi mi grehom odmrli in

živeli za pravičnost. Po njegovih

ranah ste bili ozdravljeni.« ( 1 Pt

2,24; Iz 53,5 ) Rane. S smrtjo

usmrčen je usmrtil smrt. ( Avgu-

štin ) Kajti pomembno je potrditi,

da je križani in Vstali ena in ista

oseba. Ni vstal kdor koli, ampak

sramoto, samoto, odtujenost,

tesnobnost, brezizhodnost, črno-

gledost, zapuščenost, ničevost ...

Hoče biti med nami, sredi nas.

Zato da raznolika moštva

povezuje in osrečuje. Tudi ko je bil

križan, je visel med dvema

razbojnikoma, v sredini. Tudi v

nebeški viziji knjige Razodetja ga

je Janez videl sredi med svečniki.

Prav tako je Jagnje stalo sredi

prestola. Prav tako je bil med

dvema obupanima učencema, ki

sta bila na poti v Emavs.

Tretjič: Kamor vstopa ljubezen, s

sabo prinaša mir.

»…Jezus je stopil mednje in jim

rekel: »Mir vam bodi!« Mir je prvi

dar vstalega Gospoda. Mir je tudi

sad Duha. »Mir vam bodi! Šalom,

alejhem!« Ta judovski pozdrav

označuje globok mir, pokoj, tola-

žbo, varnost, blaginjo, celovitost,

spravo in predvsem obnovljen

odnos z Bogom. Mir je več kot

samo pojem. Je več kot medita-

cija. Je več kot nirvana. Je več kot

le politični dogovor. Je več kot le

deklaracija OZN. Mir je stvar srca.

Jezus Kristus pooseblja mir. On

sam je naš mir. Brez njega ni

miru. Kamor on vstopi, tam je mir.

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam

30

način so učenci doživeli predokus

binkošti. »Pravim torej: živite v

Duhu in nikar ne boste stregli

poželenju mesa.« ( G al 5,16 )

Kajti tiste, ki vodi Sveti Duh, so

Božji otroci.

Jezus ne vstopa k meni zato, da bi

me poniževal, sramotil ali pa se mi

maščeval, ampak da vame dihne

dih življenja, Svetega Duha vse

tolažbe, da moje mrtve in suhe

kosti oživijo. Evangelist Janez nas

vabi, da se vrnemo na sam

začetek, v edenski vrt. Tudi tam

se je začelo človeštvo prvič

skrivati pred Bogom, zato Bog

sprašuje: »Adam, kje si?« Prav

tako so se učenci iz strahu skrivali

za zaprtimi vrati. In prav tako kot

je Gospod Bog vdihnil svoj

življenjski dih v prst zemlje, iz

katere je oblikoval človeka, je

vstali Gospod dihnil v učence

Svetega Duha. S tem jih je vnovič

rodil zase, da so začeli spet živeti.

Podobno kot so oživele suhe in

mrtve kosti v videnju preroka

Ezekiela. ( Ezk 37 )

K a k o p o č a s e n s e m z a

spremembe. Kako podoben sem

tem učencem. Kajti teden kasneje

so bili spet v isti hiši, v isti sobi, za

istimi zaprtimi vrati, zaklenjenimi z

križani. Tisti isti, ki je umrl, živi.

Petič: Kamor vstopa ljubezen, s

sabo prinaša tudi veselje.

»Učenci so se razveselili, ko so

videli Gospoda.« Veselje je sad

Duha. V veselo dušo se težko

ugnezdi greh. Zato nam apostol

Pavel svetuje, da se moramo

vedno veseliti v Gospodu.

Šestič: Vstali Gospod nas pošilja

iz zaprte sobe v odprti svet.

Ko je vstopil med njih, jim je rekel:

»Kakor je Oče mene poslal, tudi

jaz vas pošiljam.« Pošilja nas v

svet, da ljubimo. »Nato sem slišal

glas Gospoda: Koga naj pošljem?

Kdo bo šel za nas? Rekel sem:

Tukaj sem, pošlji mene!« ( Iz

6,8 ) »Iskal sem med njimi

človeka, ki bi pozidal zid in stal

pred menoj na prelomu, v razpoki,

v bran dežele …, pa ga nisem

našel.« ( Ezk 22,30 ) »Pojdite

torej in naredite vse narode za

moje učence …« ( Mt 28,19-20 )

Sedmič: Vstali Gospod nas za

poslanstvo tudi opremlja, zato

nam daje svojo moč.

V nadaljevanju beremo: In ko je to

izrekel, je dihnil vanje in jim dejal:

»Prejmite Svetega Duha!« Na nek

31

sem glede nevere tudi jaz

Tomažev dvojček? Konec koncev,

ne zgodi se vsak dan, da kdo

vstane od mrtvih. Priznam, da bi

verjetno tudi jaz podvomil. Sploh

pa, če je bil morda Tomaž pred

svojim spreobrnjenjem med

saduceji, ki v vstajenje niso verjeli.

Tomaža zelo rad uvrščamo med

črni tisk. Pripisujemo mu vzdevek

»dvomljivi« Tomaž. V resnici pa

gre pri Tomažu za zdrav dvom.

Jaz ga ne bi imenoval »dvomljivi

Tomaž«, ampak »pogumni

Tomaž«. Njegovo srce sploh ni

bilo slábo. Edino on je bil

pripravljen za Jezusa mučeniško

umreti, ko je rekel: »Pojdimo še

mi, da umremo z njim.« ( Jn

11,16 ) Prav tako je imel samo on

željo, da bi zvedel več, ko je

Jezusa vprašal: »Gospod, ne

vemo, kam greš. Kako bi mogli

poznati pot?« ( Jn 14,5) Toda ko

je Jezus umrl, se je Tomažu zrušil

svet, ker je Jezusa tako močno

ljubil. Jaz razumem njegovo stisko

in obupanost. Ne vem, kje je hodil

vseh teh osem dni? Morda se je

vračal na kraje, na katere so ga

vezali lepi spomini druženja z

Jezusom. Morda se je iz obupa

celo zapil v kaki krčmi. Tomaž se

je zaprl v svojo samoto. Ko je bil

isto ključavnico. Čeprav so ga že

videli kot Vstalega. Čeprav jih je

pozdravil in jih obdaril z mirom.

Čeprav so se ga razveselili.

Čeprav je dihnil vanje Svetega

Duha. Čeprav jim je pokazal rane,

prebodene roke in stran. In čeprav

so svoje izkustvo podelili s

Tomažem. Zapis pravi, da so bili

čez osem dni, naslednjo nedeljo,

spet za zaprtimi vrati. Kako je to

možno? Le da je bil tokrat z njimi

tudi učenec Tomaž. Jezus je

naredil to, kar počne vedno.

Znova je prišel k njim. On prihaja

tolikokrat kot je potrebno.

Zapisano je, da je dvakrat stopil

mednje.

Osmič: Jezus na nikogar ne

pozabi. Tudi na Tomaža ni.

Pisec nam ne pove veliko o

Tomažu. Lahko predvidevamo, da

je bil tudi on ribič, preden je postal

učenec. Kajti bil je del ekipe, ki se

je odpravila skupaj s Petrom lovit

ribe, preden se jim je vstali Jezus

spet razodel. ( Jn 21,2) Nič ne

vemo o njegovi družini. Evangelist

Janez je zapisal samo to, da so

Tomaža imenovali Dvojček, grško

Didimusi. Ime Tomaž izhaja iz

hebrejskega korena »ta'am«, kar

pomeni »biti podvojen«. Kaj pa, če

32

filozofije te usmeri v ateizem,

veliko filozofije pa te pripelje do

Boga.« Razum mora razmišljati o

Bogu, kajti vera temelji na znanju,

ki je potrjeno z izkustvom, ne pa

na pobožni nevednosti. ( J .

Calvin ) . Vedno moramo dati

čustvom razum, razumu pa

čustva, da nas ne zavede. Tomaž

je hotel imeti osebno izkustvo. Ni

mu bilo dovolj, da bi zaupal samo

pričevanju Petra, Janeza … in

Marije Magdalene. Zapisano je, da

so mu drugi učenci pripovedovali

svoje izkustvo, da so videli

Gospoda. ( Jn 20,25) Vendar

drugim težko verjamemo, ker vsi

tolikokrat prelomimo dano besedo,

prekličemo dogovore, spremenimo

stališča in smo nezanesljivi. Zato

jim je rekel: »Če ne vidim na

njegovih rokah rane od žebljev in

ne vtaknem prsta v rane od

žebljev in ne položim roke v

njegovo stran, nikakor ne bom

veroval.« To mi je všeč, kajti moja

vera ne more živeti iz vere drugih.

Iz izkustva drugih. Vera ni

prenosljiva, ni dedna. Pričevanja

drugih so samo sredstva, ne pa

cilj. To ne pomeni, da je Tomaž

dvomil v vero Cerkve, v vero

občestva, ampak da je hotel imeti

lastno izkustvo Boga. Kajti

sam, je bil dvakrat sam. ( W.

Barclay ) Vendar ko je prišel v

občestvo, ni hotel biti samo

pasivni vernik. Jezusova smrt zanj

ni ostala mrtva zgodovina,

špekulacija ali pa mitologija.

Devetič: Tomaževa in moja pot

vere.

Tomaža je v dvom pripeljala

globoka ljubezen do Jezusa.

Preden ga obsodim, se moram

spomniti njegovih pogumnih izjav

glede Jezusa. Tomaž je

potreboval čas, ker ga je situacija

zmedla. Tomaž je bil ranjeni

vernik. Dva načina sta, kako se

odzovemo na žalost ali pa na

tragedijo. Eni iščejo tolažbo v

družbi ljudi, drugi pa so raje s

svojimi bolečinami sami. Prav tako

obstaja razlika med dvomom in

vero. Pri dvomu gre za vprašanje

razuma ( intelekta ) , pri neveri pa

gre za vprašanje srca. Znanost

nam odgovori, kako se nekaj

zgodi, vera pa, zakaj se nekaj

zgodi. Glede na opisano, sem

prepričan, da je bil Tomaž trezen

in kritičen racionalist, ki ni nasedal

pobožnim bajkam. Do cilja pa je

prišel zato, ker je bil odprt za

resnico. Angleški filozof Fráncis

Bacon je že davno zapisal: »Malo

33

res, da so dvomljivci manj vredni

za Boga. Spomnimo se, kako se

je hotel Janez Krstnik, ko je bil v

zaporu, v svojem dvomu

prepričati, ali je Jezus pravi Mesija

ali pa naj raje čakajo drugega.

Čeprav je pred tem izjavil: »Glejte,

Božje Jagnje …« Bog ima

sporočilo za dvomljivce. Vsi dvomi

-mo. Celo najmočnejši. Človek, ki

si noče priznati, da dvomi, zapade

fanatizmu. Kajti fanatizem je

nadomestilo za dvom.

Dvom je posledica krize travmati-

čnega dogodka. Dvom je nekaj

povsem naravnega, človeškega.

Tomaž ni odnehal. Kajti dvom ni

nasprotje vere, ampak sestavni

del vere. ( Paul Tillich) V bistvu

resnični iskalec resnice večkrat v

svojem življenju dvomi, preden je

zmožen verjeti. ( René Descar-

tes ) Zapisano je, da je bil Tomaž

dvojček. Dvom je dvojček vere. In

ker sem tudi jaz tak kot Tomaž,

sem njegov dvojček. Dvom ima

svoj namen. Namen zorenja,

osebnostnega in duhovnega.

»Dvomi so mravlje v hlačah vere.

Pripravijo te, da jih slečeš in jih

streseš.« ( F. Buechner ) Dvom

je prečiščevalec moje vere, da ne

ostanem naiven in lahkoveren.

Sonda vere je namreč dvom.

( J ohann Gottfried Seume ) Ni

res, da se kristjan nikoli ne bori z

dvomom. Ni res, da se z dvomom

borijo samo ljudje s šibko vero. Ni

34

mu je rekla: »Vi ste slepar. Tisti, ki

odpušča moje grehe, ima

brazgotine in rane na svojih rokah,

vi pa jih nimate.« Jezus je vedel,

da v Tomaževem srcu divja morje

dvomov. Zato je vnovič vstopil v

sobo, da skrajša Tomažev čas

agonije. Jezus si vedno vzame

čas za iskrene iskalce. Jezus ve,

da so najmočnejši dvomljivci

vedno tudi najmočnejši verniki.

Zgodovina pravi, da je Tomaža

vera gnala kot pričevalca vse do

daljne Indije. Okoli leta 70 po Kr.

je bil zaboden v predmestju

današnjega Madrasa. Kajti tisti, ki

se je zares predal Bogu, Bogu

toliko zaupa, da mu je vseeno, ali

ga Bog vodi skozi trpljenje ali

skozi radost. ( Nicolas Herman,

1608-1691 )

Enajstič: Tomaževa izpoved vere:

»Moj Gospod in moj Bog!«

Ko je Tomaž pretehtal dokaze, je

izjavil največjo izjavo vere,

zapisano v celem Svetem pismu:

»Moj Gospod in moj Bog!« V tej

veroizpovedi imamo celo dva krat

poudarjen zaimek »moj«. Noben

drug apostol ni izrekel kaj

takšnega. Peter je rekel: »Ti si

Mesija, Sin živega Boga.« ( Mt

16,16 ) Vendar Tomaž je to

je človek to, kar veruje. ( Anton

Čehov ) Nekje sem prebral, da je

v veri dovolj luči za tiste, ki želijo

verjeti in dovolj teme, da zaslepi

tiste, ki nočejo verjeti.

Desetič: Tomaža so prepričale

rane, ne pa čudež.

Tomaž ni občudoval tega, da je

Jezus vstopil mednje skozi zid ali

pa skozi zaprta vrata. Ni veroval

zaradi atrakcije in senzacije.

Tomaž je dovolil, da ga ozdravijo

Jezusove rane. »Položi svoj prst

sem in poglej moje roke! Daj svojo

roko in jo položi v mojo stran in ne

bodi neveren ( gr. apístos ) ,

ampak veren ( gr. pistós ) .«

Tomaž je odkril v Jezusovih ranah

bisere svoje vere. V Jezusovih

ranah so bile ozdravljene tudi

Tomaževe rane. Jezusove rane so

znak, da je živel na našem planetu

učlovečeni Bog, ki smo ga ljudje

ubili. Te rane so ostale v spomin

na najbolj grozen dogodek, ki se

je zgodil v vesolju.

Bral sem o gospe, ki je bila na

smrtni postelji. Dobronamerni

sorodniki so poslali k njej

duhovnika, da bi ji podelil zadnjo

odvezo. Gospa pa mu je rekla:

»Pokažite mi svoje roke.« In

duhovnik jih je iztegnil. Potem pa

35

Blagor tistim, ki niso videli, pa so

začeli verovati!« Blagor tistim …

Makarioi oi me idontes kai

pisteusantes. Jezus je ponovil

besede, ki jih je ponavljal v svoji

pridigi na gori Blagrov, kajti

Gospod je na take, ki se tako

obnašajo, ponosen in jim čestita.

Če se postavim v vlogo Tomaža,

doživljam Jezusovo svarilo kot

ljubeč opomin. Kajti če verujem

samo v tisto, kar vidim, kje je

potem moja vera? Jaz sem

Tomažev dvojček. Tomaž je

oseba, ki ima na tisoče vprašanj o

Bogu in se vsak dan bori z

Bogom. Tako kot jaz. A rešile so

ga rane, znamenja trpeče ljubezni.

Vsi drugi bogovi so mogočni, a

samo vstali Kristus je Bog, ki ima

rane. In njegove rane zdravijo

naše rane, saj smo v njegovih

ranah ozdravljeni. Samo Bog, ki

ima rane, ki trpi, nas lahko

razume. ( D. Bonhoeffer ) Če

dobro poznam Jezusa, je to

dovolj, tudi če ne poznam ničesar

drugega. Če pa Jezusa ne

poznam dobro, potem je vse nič,

tudi če poznam vse drugo. Kajti

verjeti Bogu pomeni imeti

preverjeno oporo v življenju. ( A.

Einstein )

presegel. Janez Krstnik je izjavil:

»Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema

greh sveta.« ( Jn 1,29) Vendar

Tomaž je tudi to presegel. Rimski

stotnik je rekel: »Resnično, ta

človek je Božji Sin.« ( Mr 15,39 )

Vendar Tomaž je tudi to presegel

in razglasil, da je Jezus Kristus

Gospod in Bog. Gre za priznanje

Jezusovega božanstva. Gre za

novo titulo Jezusa Kristusa. To pa

ne zveni kot dvom. To je vrhunec

in zaključek Janezovega evange-

lija. Avguštin je zapisal: »Tomaž je

videl in se dotaknil človeka,

izpovedal pa je svojo vero v Boga,

ki ga ni niti videl niti se ga ni

dotaknil. To, kar pa je videl in

česar se je dotaknil, ga je

pripeljalo do tega, da je veroval, v

kar je do tedaj dvomil.« ( In

Ioann. 121,5 ) . Zato je Tomaž s

svojo nevero postal koristnejši kot

ostali apostoli, saj nam je dal oti-

pljiv dokaz o resničnosti Kristuso-

vega vstajenja. ( Gregor Veliki )

Dvanajstič: Poziv k veri, ne pa h

gledanju.

Po tako veličastni veroizpovedi pa

je sprejel Tomaž še zadnjo lekcijo.

Pozvan je bil k veri, ne pa h

gledanju čudežev. Jezus mu je

rekel: »Ker si me videl veruješ?

36

Vode počitka

veselo

Zdi se mi, kot da je Bog

daleč stran od mene...

37

Iščem ga, pa ga ne

najdem. Bog je

očitno daleč stran

od mene...

38

ČE TI POT PREKRIŽA ČRNA MAČKA, TO POMENI,

DA JE NEKAM NAMENJENA.

( G ROUCHO MARX )

OČI SO PRAVILOMA POVEČEVALNO STEKLO ZA NAPAKE DRUGIH.

( Ž ARKO PETAN )

VSE JE ODVISNO OD POSAMEZNIKA: ALI ŠPARAŠ VSE ŽIVLJENJE

IN SI TIK PRED SMRTJO KUPIŠ HIŠO, ALI PA NAJAMEŠ KREDIT

ZANJO IN JO ODPLAČAŠ, TIK PREDEN UMREŠ.

( I VAN SIMIČ )

VSI SO BILI NA MOJI STRANI, ZATO SE JE ČOLN PREVRNIL.

( PETER CURK )

SLOVENCI NISMO LENI, SMO PA ŽRTVE SPOMLADANSKE

UTRUJENOSTI, POLETNE SOPARE, JESENSKE MELANHOLIJE IN

ZIMSKE ROMANTIKE.

( Ž ARKO PETAN )

LJUBEZEN IN RDEČ NOS SE NE MORETA SKRITI.

( HOLCROFT )

ZA SVOJ POGREB SI ŽELIM SAMO TO,

DA ME NE POKOPLJEJO ŽIVEGA.

( G ILBERT KEITH CHESTERTON )

DA BI ZNALI PRAVILNO CENITI NEBESA, JE DOBRO,

DA ČLOVEK PREŽIVI KAKŠNE ČETRT URICE V PEKLU.

( W ILL CARLETON )

Vode počitka

modro

39

Informativna vrednost revije Vode počitka je 2€.

Revija se financira s prostovoljnimi prispevki in z darovi. Prevodi, prispevki, lektura, oblikovanje in vsa priprava za tisk so brezplačni. Prostovoljne prispevke za stroške izdelave, tiskanja, distribucije, promocije in ostalih potreb lahko prispevate tudi na transakcijski račun pri NLB št.: 0297 0009 2053 359, prejemnik Evangelijska cerkev Novo mesto, Trdinova ulica 27, 8000 Novo mesto, namen – dar za Vode počitka. ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854 ISSN (spletna izdaja): 1855-2862 UDK: 274(497.4) Revija Vode počitka je na voljo tudi v digitalni obliki na spletni strani Evangelijske cerkve »Dobrega pastirja« Novo mesto:

www.evangelijska-cerkev-nm.si Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Razen če ni ob navedku zapisano drugače.

Izdajatelj: Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja" Novo mesto

Trdinova ulica 27, p.p. 47,

8001 Novo mesto Matična številka: 5811309000

Elektronski naslov: evc@siol.net

Ureja uredniški odbor. Urednik: Peter Golob

Odgovorni urednik: dr. Daniel Brkič Jezikovni pregled, oblikovanje in grafična priprava:

Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja" Novo mesto

Portretne fotografije: Damjan Kozjan

Digitalni tisk: Špes, grafični studio, d.o.o.

Naslov uredništva in naročila:

Revija Vode počitka Evangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mesto

Trdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mesto

Kontakt (dr. Daniel Brkič):

telefon: 07/334-13-41 gsm: 041/373-505

elektronski naslov:

evc@siol.net

Letnik 32, številka 3-4/2016

VODE POČITKA REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

40