10 sobota,27.junija2015v Soboto

Vsi smo Hamza Ali Al KhatibUROŠ DOKL

Sirija - grobnica vsega humanega, v kateri je vse več prostora za obu-pane, lačne in strahu polne posa-meznike. Ti se gredo heroje znotraj svojega sveta, režejo vratove, po-siljujejo in otroke pošiljajo z orož-jem v izvidnice. Ali kot mi je pred leti dejal mož pred sirskim tabori-ščem, "otroke potrebujejo … kdo bo pa municijo nosil".

Ob tem kot sol na solato zmeče-jo na mesta še kemično orožje. Medtem ko vojni hlapi dušijo ljudstvo že od začetka protestov v Siriji, v mestecu Dara, kjer so se po navdihu arabske pomladi upali upreti režimu in zahteva-ti spremembe. Po preverjenem vzorcu so se protestniki nenado-ma sprevrgli v razgrajaške živali, ki jih je bilo treba ukrotiti in po-šteno kaznovati. V poduk jasno. Da se kaj tako nespodobnega ne bi več ponovilo.

"Najnevarnejši" med njimi je bil Hamza Ali Al Khatib. Štel je komaj 13 let. Šolar, ki se je na poti domov znašel med kladivom in nakova-lom. V vsej zmedi je izginil. Starši so ga iskali in nekaj dni kasneje iz-vedeli, da ga zadržujejo vladne sile. Vrnili ga bodo družini, so rekli. Fanta so pripeljali domov. Prete-penega Hamzo z iznakaženimi ge-nitalijami in strelnimi ranami so družini vrnili mrtvega. Sporočilo je bilo jasno. Hamza Ali Al Khatib ni bil dejansko kriv. Ampak tudi takšnim se zgodi. Posebno ta-kšnim.

Bil pa je sunit, kar je postalo po-membnejše od dejstva, da je bil nedolžen fant, ki z razprtijami ulice nima kaj veliko opraviti. Na nedolžnih palica poči najglasne-je. Hamza Ali Al Khatib je postal obraz sirskega upora in že kmalu po začetku je bilo jasno, da bo verski ekvilibrium med suniti in šiiti dokončno porušen. Hamza je bil kriv - kriv, ker je bil sunit. Hamza je bil sredstvo in sporoči-lo vladajočih alavitov (podskupina šiitov), večinoma sunitskemu pre-bivalstvu, kaj jih čaka, če nadaljuje proteste.

Hamza je bil spregledan kot otrok. In prav nič drugače se sirskim otrokom ne piše danes. Še huje. Danes so celo zaželeni med vrsta-mi "klavcev" za svobodo. Otrokom v roke pogosto porinejo orožje. Njihova otroškost, nedotakljivost in nedolžnost so porinjene na rob skrbi.

Sirija, moja deželaSkoraj deset let bo, odkar sem Sirijo obiskal prvič. S kolesom sva jo s sošolcem s faksa prekolesarila po dolgem in povprek. Še danes se mi zdi, da občasno s sebe stresem kakšno zrno peska še od takrat. Tako globoko pod kožo ti lahko zleze.

Stike, ki sem jih vzpostavil, še danes redno ohranjam. In prav to je tisto, kar mi ne da spati. Nekoč uspešni in zadovoljni, danes pa kot begunci po svetu in v tabori-ščih ubijajo upanje, v tovarnah v Turčiji, kjer jim 14-urni delavnik prinese zaslužka komajda za topli obrok na dan, razseljeni po stano-

vanjih, kjer se stiskajo v majhnih sobah. Nekateri najdejo delo. A pogosto se kaj hitro znajdejo v su-žnjelastniških razmerjih. Ko boste naslednjič na ulicah Istanbula v tistih lepo opremljenih trgovini-cah s spominki kupovali kaj "res pristnega iz Orienta", raje vprašajte tistega, ki vam bo stregel, po nje-govi zgodbi. Zelo verjetno vas bo postregel kdo iz Sirije. Vzemite si čas … zgodbe se ne končajo hitro.

Ulice Istanbula so polne sirskih beguncev, ki za nasmehom, da vas prepričajo o kakšnem nakupu, skrivajo zgodbe izgube vsega hu-manega. V mislih gojijo upanje o prihodu v Evropo. "Čoln ali naj se odpravimo peš?" me sprašuje Mo-hamed iz Latakije, medtem ko ga obiščem v likalnici, kjer 14 ur na dan na paro lika volnena oblačila. Kaj naj mu odgovorim? Kako naj mu povem, da ga Evropa noče? Ter da je med tistimi, ki se jim zdi nje-gova zgodba zgolj njegov problem, tudi moja ljuba Slovenija?

"Imam dva majhna otroka in nimamo kaj jesti," nadaljuje. "Ne zaslužim dovolj. Na ulici žena prosi za denar. Otroci ji pomaga-jo. Sedaj smo na cesti, saj nimam denarja za sobico. Tako živimo zadnje tri mesece. Bajan, najmlajša hči, je stara tri leta. Pred meseci je prenehala govoriti. Prstke na roki ima pokrčene in ne more razpre-ti dlani. A jo lahko kako spraviš v Slovenijo k zdravniku?"

Samo malo je treba, da na ulicah opazite veliko otrok, ki bi morali biti v vrtcu. Bosonogi prosijo za denar tudi ponoči, ko se večina že

udobno zlekne in preda udobju noči. Zanje se takrat najtežje šele začne. Družine živijo na ulici, po-kriti z odejo se stiskajo v kakšnem kotu. Nazadnje sem pod kupom odej zagledal petčlansko druži-no, ki se je stiskala pred vhodom v klet. Otroka, stara tri in pet let, sta z očetom jedla ostanke kebaba, ki sta jih našla v enem izmed košev na Taksimu, trgu, ki ga dnevno obišče tisoče ljudi, ki se radi spre-hodijo med trgovinami zvenečih modnih oblikovalcev in od ulič-nih prodajalcev kupujejo "selfie sticke", da bodo svojo podobo lažje ovekovečili, medtem ko doživlja-jo tisti "pravi" Istanbul. Mama je, zavita v črnino in naglavno ruto, dojila slabo leto starega dojenč-ka. Neki oče nama je s Kotaibo, še enim starim znancem iz Alepa, danes beguncem, ki dela v likal-nici in občasno na gradbišču, po-nudil deklico v "uživanje", če bi blagovolila zanjo plačati 400 tur-ških lir.

Na mladih svet stojiVojna v Siriji ni spremenila samo demografske slike in v zemljo za-grebla skoraj 200.000 življenj. Ko-renito je spremenila tudi življenje in vsakdan otrok. Podvrženi stiski staršev, ki imajo v glavi več an-tagonistov in krivcev za situaci-jo, v kateri so, poslušajo, kako so šiiti ugrabili Sirijo, kako jih je svet pustil na cedilu in da njihova ži-vljenja ne štejejo več kot dnevni zaslužek ali še manj. Veljaš, kolikor imaš! Predobro se spomnim igre sirskih otrok pred enim izmed šte-vilnih taborišč v Turčiji. Igrali so se neke vrste igro ti loviš. Tisti, ki

V živo

Projekt Jakob med SIRSKIMI BEGUNCI

← Begunka iz Sirije z otrokom čaka, da jo bodo iz Turčije vrnili v vojno v Siriji, 17. junija 2015 (Reuters)

←↓ Sirski begunski otroki pri igri z avtorjem teksta v Istambulu (osebni arhiv)

↓ Asma z igračo in sestro, begunki iz Sirije, njuna družina je pred dvema letoma in pol pobegnila iz Damaska v Jordanijo, 18. junija 2015 (Reuters)

Vsi smo

v Sobotosobota, 27. junija 2015 11

Vsi smo Hamza Ali Al Khatib

←↑ Sirski begunski otroki v Istambulu (Uroš Dokl)

↑ Avtor teksta Uroš Dokl kot prostovoljec med sirskimi begunskimi otroki v Istanbulu junija letos (Osebni arhiv)

→ Begunka iz Sirije z otroki v Turčiji, 18. junija 2015 (Reuters)

← Otroci v begunskem taborišču v Turčiji, 18. junija 2015 (Reuters)

V živo

.

je lovil (navadno je lovil najmanjši v skupini), je bil "Bašarjev pes". Pre-vzel je vlogo antagonista, vojaka sirske vojske, ki jo nad sirsko ljud-stvo pošilja sirski predsednik Bašar Al Asad. Preostali otroci so pre-vzeli vlogo "dobrih dečkov", pripa-dnikov FSA (Free Syrian Army), ki se borijo proti režimu Bašarja Al Asada. Nikakor jih ni mogel ulo-viti. Pravzaprav so ga pričakali iz zasede in ga spotaknili, obrcali, opljuvali in vanj pometali kamenč-ke, ki so jih nabrali na cesti. Kriča-li so: "Posilili te bomo! Odrezali ti bomo jezik in roke!"

Odrasli so se v apatiji vsakdana sprehajali mimo skupinice, ki je tragedijo vpeljala v svoje vsako-dnevne igre. Njihovi heroji niso junaki iz risank ali filmov. Njiho-vi junaki so očetje, bratje, strici in vsi tisti, ki se borijo zoper režim-ske sile. Junaki so "klavci", ki nosijo puške in jemljejo usodo v svoje roke. Otroci pa medtem odraščajo in si gradijo vzorce, ki jih čustveno hromijo in oddaljujejo od najžlah-tnejšega obdobja svojega življenja.

Ne morem pozabiti oči sirske-ga dečka, ki ni štel več kot deset pomladi, ko je vame meril zanj občutno preveliko in pretežko ka-lašnikovko. Za par čevljev in srajco je spustil orožje. Otroška čistost in zgolj preprosta otroška želja po nečem novem sta mi omogočili, da lahko danes pišem te vrstice. In kaj počnem tam? Zakaj se družim z be-gunci? Zakaj se ob pivu in udobju, ki mi jo daje evropski potni list, s prijatelji in znanci skoraj ne po-govarjam več o ničemer drugem kot o sirskih otrocih, ki preživljajo

svoje otroštvo zaviti v skrbi, lakoto, žalost in kopico vojnih spominov?

Ker sta mi par čevljev in srajca po-nudila novo priložnost, ki me zave-zuje k temu, da ne pozabim, da sem zaradi nove priložnosti pridobil. Kot oče še ne dveletnega Jakoba se vsakodnevno spominjam prestra-šenega dečka iz Sirije in se spra-šujem, kje je bil njegov oče, ko je njegov "Jakob" meril vame.

Projekt JakobOtroci in mladostniki so pogosto žrtve nasilnih konfliktov, ki so se razvili kot reakcija na ideološke, etnične, verske in politične razli-ke posameznih skupin. V mislih imam seveda otroke, ki so po oceni Združenih narodov žrtve največje humanitarne katastrofe naše dobe – sirske državljanske vojne. Gene-racije otrok, ki jih bodo posledice humanitarne katastrofe spremlja-le skozi vse življenje, si v večinoma nekontroliranem območju vojnih področij in okolij (taborišča, ulica …), v katerih so se znašli, oblikuje-jo vrednostne sodbe, ki ne vzdržijo realne presoje ali vsaj ne pripomo-rejo k strpnosti in razumevanju drugače mislečih, s katerimi delijo življenjski prostor. Preslikane ideje odraslih, ki so se kot žrtve vojne opredelili do agresorja, se zrcalijo v vrednotah in sodbah otrok, ki z leti rastejo in predstavljajo netivo za nove faze konfliktov. Igra sir-skih otrok iz taborišč pred leti me je vzpodbudila k razmisleku. Kako bi lahko kljub težkim pogojem za normalen razvoj otrokom, ki imajo glave polne pretežkih spominov, ponudil kakšno možnost za iz-

gradnjo bolj zdravih vrednostnih sodb, proč od jezika nasilja, ki jih sili k skrajnim reakcijam? Odgo-vor sem našel v socialnih igrah, ki bi vplivale na višjo raven socialnih spretnosti in samopodobo otrok, ki je v okoljih, v katerih so se znašli po začetku vojne, precej načeta.

Posebej zanje sem oblikoval soci-alne igre, s katerimi sem želel iz-boljšati kakovost medvrstniških odnosov in vplivati na vzgojo za aktivno strpnost in razvijanje po-zitivnih odnosov do drugih in drugače mislečih. Ideji je najprej prisluhnila dr. Anja Zalta z oddelka za sociologijo filozofske fakultete v Ljubljani. Skupaj sva začela iskati možnosti za uresničitev ideje. Igre sva želela pripeljati do sirskih otrok.

Pred kratkim nama je uspelo na-vezati stik s skupino sirskih be-guncev, ki delujejo v Istanbulu in želijo svojim mlajšim sotrpinom pomagati. Združili smo moči in pred tednom izvedli prvo izobra-ževanje za begunce. Pred odhodom sem izvedel manjšo akcijo po sple-tnih omrežjih, saj za izvajanje iger potrebujemo veliko pripomočkov (barvice, volna, flomastri, zvezki, voščenke itd.). Odziv je bil izjemen. Veliko ljudi je izreklo podporo, iz vse Slovenije so pošiljali pakete, in v dobrem tednu smo pridobili nekaj najosnovnejših pripomočkov za izvedbo.

Igre in vaje, ki smo jih dodali za umirjanje in lažjo koncentracijo in pripravo, so na udeležence očitno dobro vplivale, saj so v nekaj dneh pomagali zbrati otroke iz social-

nega obrobja, tudi otroke z ulice, in pomagali pri organizaciji. Odziv je bil izjemen. Zbralo se je okrog dvajset otrok, s katerimi sta prve igre izvedla Maisa in Bašar. Oba mlada glasbenika, ki sta iz Sirije pobegnila pred slabim letom. Sam sem aktivnosti opazoval od daleč. A ni bilo dolgo, ko je eden izmed otrok prišel in me povlekel mednje. Igrali smo se. Pozabil sem, da sem odrasel. In za trenutek so na težke misli in breme, ki jim ga je naloži-la vojna, pozabili tudi oni. Prvoten čas, ki smo ga planirali za izvedbo iger, je že zdavnaj potekel in otroci so se še kar želeli igrati.

Čez čas so se nam pridružile tudi mame nekaterih otrok. Ker so jim povedali, da bomo morda naredi-li kakšno fotografijo, so se nekate-re posebno potrudile in iz že tako zelo skromnega žepa potegnile še kakšno liro ter otrokom kupile kak nov kos oblačila, da na fotografijah ne bi izgledali preveč revno. Sram jih je bilo položaja, v katerem so se znašle. Za čas poletnih počitnic se nam je uspelo dogovoriti za upora-bo učilnice v eni izmed bližnjih šol, kjer bodo igre nadaljevali. Seveda vse to ne bi bilo mogoče brez dobre volje vseh, ki so pripomogli, da se je projekt sploh lahko začel. Pred nami je zelo dolga pot, a otrok je preveč, da bi lahko vse zmogli sami. Krepi me misel, da v prizade-vanjih nismo sami.

S projektom Jakob želimo otrokom, tem najbolj nedolžnim pričam procesa dehumanizacije, ki se v vojnem maršu čez njihove domove zažira v otroški vsakdan, ponuditi vsaj možnost boljšega jutri. •

Kaj naj mu odgo-vorim? Kako naj mu povem, da ga Evropa noče? In da je med tistimi, ki se jim zdi nje-gova zgodba zgolj njegov problem, tudi moja ljuba Slovenija?