Ela Peroci

ilustrirala Ančka Gošnik Godec

Za lahko noč je izbor pravljic Ele Peroci (1922–2001), ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi leta 1964 označila za klasične. Razširjeni ponatis, ki je izšel ob devetdeseti obletnici pisateljičinega roj­stva, prinaša še izbor zgodb iz poznejših zbirk, ki zaokrožujejo enkratni opus priljubljene in samosvoje ustvarjalke.

29,95 €

Ela Peroci ima posebno mesto v novejši slovenski prozi za mladino. Naj­

prej zato, ker je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, ki velja za re­

prezentativni zgled njenega pisanja za otroke in avtorico uvršča med naj­

vidnejše slovenske ustvarjalce tega vzorca iracionalne proze.

Ob sodobnih pravljicah, ki so sčasoma postale zaščitni znak Ele Peroci,

se v njenem mladinskem opusu z enakovredno estetsko težo vrstijo tudi

zgledi drugačnih, zvrstno raznolikih proznih vzorcev s specifičnimi iracio­

nalnimi prvinami ali brez njih, med slednjimi izstopa povsem realistična

drobna črtica.

V vsej tej žanrsko pestri kratki prozi pisateljica mojstrsko upoveduje

doživljajski svet (manjšega) otroka in svet njegove igre. Otrok je središč­

ni literarni lik, njegov zorni kot je pogosta pripovedna perspektiva; otro­

kova igra na meji med resničnostjo in iluzijo je poglavitna vzmet dogaja­

nja. Med najbolj dovršenimi besedili so nekatera prave psihološke študije

manjšega otroka in njegove drže do sveta.

S tematiko in oblikovanostjo pripovedi uglašeno je svojsko poetično

vzdušje: ustvarja ga lirični ton v slogu kot značilen odraz poetoloških iz­

hodišč Ele Peroci pri besednem ustvarjanju za otroke.

Marjana Kobe

Izbor pravljic iz knjig:

Tisočkratlepa

Majhno kot mezinec

Ptičke so odletele

Na oni strani srebrne črte

cip ­ Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6­93­34

peroci, Ela Za lahko noč / Ela Peroci ; ilustrirala Ančka Gošnik Godec. ­ 6., dopolnjeni natis. ­ Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. ­ (Zbirka Sončnica)

isbn 978­961­01­1945­6

258421760

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih

delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Ela Peroci

ilustrirala Ančka Gošnik Godec

Ela Peroci, 14. marca 1983. Foto Janez Bogataj / Fotografija je last Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.

za lahko noč(1964)

stara hiša št. 3 7

stara hiša št. 3

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v

parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so

mnogo hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti.

Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. Pred kratkim so

se morali ljudje izseliti iz nje in ostala je prazna in tiha. Dišala

je po zemlji in nobenega upanja ni bilo, da bi se še kdaj nase­

lili ljudje v njej.

Otroci so si jo prišli ogledat.

»Kako jo bodo podrli?« je vprašala Rutica.

»Najprej bodo odprli streho in vso opeko bodo na vrtu lepo

zložili. Potrebovali jo bodo, ko bodo zidali novo hišo,« je po­

vedal Veljko.

»Poglejmo, če je še kaj v hiši!« se je nekdo oglasil in vsi so

planili v vežo in po stopnicah. Razgubili so se po sobah, klicali

so se in poslušali, kako odmeva njihov glas od praznih sten.

Rutica je našla v kuhinji na peči veliko belo mačko. Mežikala

je v sonce in se leno pretegovala.

»Si ostala sama?« jo je vprašala.

»Mijaaav!« je odgovorila mačka.

»Zdaj boš naša mačka,« je sklenila Rutica. Mačka je zaprla

oči in predla.

Drugi niso našli nič, le gole stene.

Takrat so v mestnem uradu naročili delavcem: »Pojdite v

Rumeno ulico in poiščite hišo št. 3. To je stara, gola, popolno­

ma izpraznjena hiša, ki jo podrite.«

8 za lahko noč

Delavci so zlezli na kamion in se odpeljali. Vozili so se čez

pet križišč, potem so zavili na levo in ob rožnem vrtu na de­

sno in zapeljali v Rumeno ulico. Ker pripelje sem le maloka­

teri avtomobil, se otroci vsakega razveselijo. Zdaj so bili vsi

zbrani v stari hiši. Hiteli so k oknom. Kamion se je ustavil

pred hišo. Delavci so si jo ogledovali in niso mogli verjeti.

»To ni stara hiša. Glejte, koliko otrok!«

Odpeljali so se naprej in po vsem mestu iskali drugo Rume­

no ulico in drugo hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci v stari hiši so posedli v kuhinji okoli mačke in se

pogovarjali o najlepših rečeh. Ko so jih starši poklicali h kosi­

lu, so obljubili, da pridejo popoldne zopet in potem vsak dan.

Stara hiša bo njihova. Tako je bilo in nikoli se niso lepše igrali.

Uredili so si stanovanje. Dečki so znosili iz domačih kleti in s

podstrešij stare zaboje in iz njih zbili mize, mizice, stole, stolč­

ke in omarice. Vsak je dobil svojo omarico in vanje so spravlja­

li vse, kar jim je bilo najbolj pri srcu. Srebrne in zlate papirčke,

steklene kroglice, izrezane slike iz barvnega časopisa, zanimi­

ve knjižice, majhna, tudi razbita ogledala, stekleničke za zdra­

vila, skledice za vodene barve, košček šolske krede, stare žeb­

lje, kos verige, kladivo, fračo in revolver. Ker so imele omarice

nešteto predalov, so lahko svoje dragocenosti lepo shranili.

Deklice so pokazale vso svojo iznajdljivost, ko so izrezovale

papirnate prtičke. Konzerve so spremenile v vaze. Prinesle so

rož, da se je vsa hiša pomladila. Tudi okna so okrasile z njimi.

Mestni urad je vdrugo poslal delavce v Rumeno ulico. Dali

so jim s seboj načrt našega mesta in jim rekli: »Staro hišo št. 3

v Rumeni ulici podrite še danes. S tem delom ne moremo več

odlašati!«

stara hiša št. 3 9

Delavci so se pripeljali, šli dvakrat po ulici gor in dol, se

ustavili nekajkrat pred hišo št. 3, potem pa so rekli:

»To ni stara hiša. Ni gola ne prazna. Na vseh oknih so rože!«

Odpeljali so se naprej in ves dan iskali po mestu drugo Ru­

meno ulico in drugo staro hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci so si uredili še vrt. Posejali so peteršilj in korenček,

tudi nekaj kamilic, če bo bolezen v hiši, rdečo redkvico in vrt­

ne jagode. Vrt so lepo ogradili.

Ko je bilo vse končano, so na hišna vrata napisali seznam

stanovalcev.

Tukaj stanujejo:

rutica

veljko

bob

saša

tit

tana

tonka

nana

skok

fantek

in bela mačka.

Starši so otrokom komaj ubranili, da niso tudi spali v hiši

št. 3.

Bela mačka je otrokom obljubila zvestobo. Vso noč je hodi­

la okoli hiše in ni nikogar spustila čez prag.

Nekega hladnega dne je Rutica zakurila v štedilniku.

10 za lahko noč

Pristavila je lonček za lipov čaj. Vseh deset otrok je posedlo

okoli velike mize. Pili so grenek čaj, a je bil najslajši.

Pred hišo se je ustavil kamion z delavci. To je bilo zdaj že

tretjič. Otroci so skočili k oknu in jim zaklicali:

»Zdravo! Zdravo!«

Delavci so jim odzdravili. Bob je prišel k njim na cesto in jih

prosil: »Pripeljite nam, prosim, belega peska, da bomo posuli

stezice v našem vrtu.«

»Pripeljemo vam ga,« so mu obljubili. A med seboj so se ču­

dili: Že tretjič so nas poslali, da bi podrli staro hišo št. 3 v Ru­

meni ulici. A to ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se

veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci, okoli

hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela mačka.

Vrnili so se v mestni urad in tretjič sporočili, da je hiša št.

3 najprisrčnejša v Rumeni ulici. Predsednik gradbenega od­

delka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba

podreti, in v tem seznamu je staro hišo št. 3 prečrtal.

12 za lahko noč

nedelja

Ob nedeljah ostaneta mama in oče doma. Nedelje pa so pored­

ko nasejane med dneve. Tinka in Tonka sta na prste prešteli:

ponedeljek, torek, sreda ...

Nekoč sta si tako močno želeli, da bi bila kmalu nedelja, da

sta se sredi noči zbudili.

»Tinka, ali bo jutri nedelja?« je vprašala Tonka.

»Jutri bo nedelja,« je odgovorila Tinka.

»Danes je petek. Štejva!« sta rekli.

»Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, nedelja. Da, jutri

bo nedelja.«

Oddahnili sta si. Do vratu sta se pokrili z belo odejo in spet

sladko zaspali.

Jutri bo nedelja. Mami se ne bo mudilo nikamor. Ko bo

Tinko in Tonko oblačila, bosta poskočili po posteljah, lovili se

bosta po sobi in vse tri se bodo smejale. Mama jima bo nalila v

skodelico sladke kave in na kruh bo namazala masla.

Oče ju bo že čakal. Odšli bosta z njim na sprehod. Tudi ba­

bica bo šla in si bo zavezala na glavo zeleno ruto, mama pa bo

medtem pobrala umazane oblekice, jih oprala in še skuhala

kosilo. Popoldne bodo prepevali, listali po knjigah s slikami

in v sobi bo lepo, ker bodo postelje postlane in bo na omarici

šopek rož.

Tinka in Tonka sta se naspali. Vrgli sta odejo s sebe, Tonka

je odprla oknice in sonce se ji je razlilo po laseh in po srajčki

in posijalo v vse kote sobe. Tinka je odprla vrata v kuhinjo in

nedelja 13

zaklicala: »Oče, mama!« a ju ni bilo nikjer. Babica je kurila v

peči in rekla:

»Odšla sta že.«

»Kam?« sta zaklicali Tinka in Tonka.

»V službo vendar!« je rekla babica.

»Saj je nedelja!«

»Ali res?« se je začudila babica. »To ni mogoče, saj je bil vče­

raj petek.«

»In danes je nedelja. Le poslušaj: ponedeljek, torek, sreda,

četrtek, petek, nedelja!« sta šteli Tinka in Tonka.

»Vidiš, vidiš – pa je res nedelja. Oče in mama sta se zmotila

in tudi jaz sem mislila, da bo šele jutri nedelja.«

»Kaj pa zdaj?« sta vprašali deklici.

»Takoj vama dam zajtrk, potem pa pohitita k očetu in k

mami v pisarno in jima povejta, da je nedelja,« je odgovorila

babica.

Tako sta storili. Hiteli sta v mesto. Na ulici sta srečali veli­

ko šolarjev.

»Kam greste?« sta jih vpraševali.

»V šolo,« so odgovarjali.

»Danes je nedelja!« sta zaklicali deklici.

»Nedelja!« so se razveselili šolarji, se obrnili in zbežali do­

mov. Pri mlekarni sta Tinka in Tonka srečali Jureta, ki je pri­

pravljal voziček, da bi odpeljal mleko na trg.

»Danes je nedelja,« sta mu rekli deklici in Jure je vesel od­

peljal voziček nazaj na dvorišče, zažvižgal nedeljsko pesmico

in si šel kupit vstopnico za cirkus.

Potem sta šli mimo mlade frizerke, ki je odpirala salon, da

bi se prišli ljudje česat in strič.

14 za lahko noč

»Danes je nedelja,« sta ji rekli Tinka in Tonka.

»O, nedelja!« je vzkliknila frizerka. Takoj je slekla belo ha­

ljo, se pred ogledalom lepo počesala, se malo nadišavila in od­

hitela v Tivoli na sprehod.

Srečali sta tudi pismonošo. Nosil je veliko torbo pisem.

Tinka in Tonka sta ga vprašali, če je kako pismo zanju, pa ni

bilo nič. Potem sta mu rekli, da je nedelja, in pismonoša je ne­

sel torbo pisem nazaj na pošto. Bil je zelo vesel, da je tako ne­

pričakovano prišla nedelja.

Še trgovcem sta povedali, da je nedelja, in vsi so trgovine

zaprli in odšli domov.

V pisarni sta našli očeta. Velik kup papirja je bil na njegovi

mizi. Sredi velikega računa sta ga Tinka in Tonka zmotili.

nedelja 15

»Po kaj sta prišli?« ju je vprašal.

»Pojdi domov in igraj se z nama. Danes je nedelja,« sta po­

vedali deklici in oče je takoj pospravil papirje, račun pa je pu­

stil nekončan, zaprl je predale v mizi in vsi trije so odhiteli še

po mamo. »To je res lepo, da je danes nedelja,« je govoril oče.

»Nihče ne bo tega tako vesel kot naša mama.«

Mamo so našli v knjižnici. Stala je na visoki lestvi in iskala

knjigo na polici pod stropom.

»Ste prišli po knjige?« jih je vprašala mama.

»Pote smo prišli!« je zavpila Tinka.

»Da bi šla z nami domov!« je zaklicala Tonka.

»Ker je danes nedelja,« je še povedal oče.

Mama je hitro prišla po lestvi dol, zaprla knjižnico in vsi

štirje so šli veselo domov.

Na križišču je stal policist. Tonka je tekla k njemu in ga

vprašala: »Zakaj pa nimate belih rokavic? Saj je danes nede­

lja.«

»Nedelja?« je vprašal policist. »Danes je delavnik. Jutri bo

nedelja.«

Prišla je še Tinka in obe sta začeli šteti na prste:

»Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, nedelja.«

»Kje pa je ostala sobota?« je vprašal policist.

»Sobota?!« O, kako sta Tinka in Tonka žalostno pogledali!

»Kaj bo pa zdaj!« sta žalostno rekli. »Vsem sva rekli, da je

danes nedelja, in vsi so šli domov: šolarji, Jure, frizerka, pi­

smonoša, trgovci, oče, mama ...«

»Moral bom narediti red,« je rekel policist. Bil je zelo za­

skrbljen. »Le pojdita zdaj domov, tudi oče in mama naj gresta.

Vse drugo boste ob pravem času zvedeli.«

16 za lahko noč

Tinka in Tonka sta policaja lepo pozdravili in po poti do­

mov veselo čebljali: »Pa je vseeno nedelja, čeprav je sobota!

Oče in mama bosta doma!«

Doma sta pomagali mami pospraviti kuhinjo in sobo, na

mizo sta pogrnili čist prt, in ko sta odprli knjigo s slikami, da

bi brali, je povedal napovedovalec po radiu:

»Meščani in meščanke in dragi otroci! Ker sta se Tinka in

Tonka zmotili in sta po vsem mestu govorili, da je danes nede­

lja, je nastala velika zmeda. Vsi praznujete nedeljo, ko je šele

sobota. A to ni najhujše. Najhujše je to, da bi moral biti jutri

že ponedeljek, in tako bi bila zmeda vsak dan večja. Zato raz­

glašamo, da naj ostane sobota, kot je v koledarju. Ker ste že

vsi doma, praznujte, a ne pozabite, da bo jutri nedelja in šele

pojutrišnjem ponedeljek. Spoštujte koledar!«

Tako sta bili dve nedelji, čeprav je bila ena sobota, in otro­

ci so bili srečni. Pili so čaj, jedli piškote in listali po knjigah s

slikami.

tisočkratlepa 17

tisočkratlepa

Sredi poljane je stala hišica in na njenem dvorišču se je šopi­

rila kokoš, najbolj bela med belimi kokošmi. Gospodinja je go­

vorila, da še ni videla lepše. Rada se je pogovarjala z njo in jo

včasih pogladila po hrbtu. Kokoš ji je vsak dan znesla jajce in

vsak dan je čakala, da ji bo gospodinja spet povedala, da je naj­

lepša. Mislila je že, da je lepša od mačke in lepša od psa. Vsako

jutro si je s kljunom razčesavala perje in pazila je, da se nikoli

ni umazala.

»Najlepša sem, najlepša sem!« si je kokodakala.

»Kako se ti sveti perje!« se ji je prilizovala mačka.

Pes pa jo je rad oblajal, da je potem preplašena skočila na

plot. Kadar sta bila pes in mačka sama, sta včasih vsak iz svo­

jega kota vzdihnila:

»Tale kokoš je srečna, ker jo ima gospodinja tako rada.«

Na mah pa se je vse zavrtelo. V pomladnem jutru se je go­

spodinji rodila hčerka in na belo kokoš se ni nihče več spom nil.

Srečna mati je vzela deklico v roke in rekla: »Tisočkrat lepa

si!«

Ko je sonce obsijalo dolino, je veter zašepetal travam in ro­

žam na poljani in pticam v gozdu:

»Rodila se je Tisočkratlepa.«

»Rodila se je Tisočkratlepa,« so ponavljale trave in rože in

se zibale v vetru.

»V bele plenice jo povijajo,« je šepetal veter.

»V bele plenice,« so ponavljale trave in rože.

18 za lahko noč

»Čiv, čiv, v bele plenice,« so pele ptice in se spuščale z višav.

Ena je sedla na okno, ko je v hišici zajokal novorojenček. »Čiv,

čiv,« je rekla ptica in spet odletela.

Kokoš je vstala iz gnezda in vprašala: »Ko, ko, ko! Kdo se

je rodil?«

»Naša gospodinja je dobila hčerko,« so ji povedali vrabci.

»Ali je lepa?« je vprašala kokoš.

»Tisočkratlepa, tisočkratlepa!« so ji odgovarjali vrabci.

Kokoš je visoko dvignila glavo, razprostrla peruti in se

zgrozila: »Ali je lepša od mene? Lepša od mene?«

»Seveda, seveda, seveda!« so hiteli vrabci tako glasno, da se

je kokoš užaljena skrila v kurnik.

Gospodinja pa je pestovala hčerko, zdaj pa zdaj se je z roko

narahlo dotaknila njenih mehkih ličec, potem jo je položila v

mehko postlano košaro. Hitela je prati plenice in ko jih je na

vrtu obešala, je klicala:

»Veter, veter, posuši mi plenice, da bom dete previla!«

In veter je plenice posušil, še preden je sonce zašlo. Mati je

plenice pobrala in dete previla. Ko je legel mrak na dolino, je

dete zaspalo in veter je šepetal skozi gozd:

»Tisočkratlepa spi.«

»Spi, spi,« so ponavljale cvetice in tudi zaspale.

Zaspala pa ni bela kokoš v kurniku. Klicala je: »Pridite, črne

misli!« Zaprla je oči, da bi bilo bolj črno, in mislila na gospodi­

njo, ki ji ves dan ni nič lepega povedala, le jajce je zjutraj vzela

in hitela nazaj k detetu.

»Krivica se mi godi!« je vzdihnila kokoš, takoj nato pa je iz­

kokodakala najbolj črno misel: »Maščevala se bom!« Tisto noč

ni več odprla oči, zaspala je.

20 za lahko noč

Še preden je sonce zjutraj posušilo roso na travi, se je dete v

košari prebudilo. Mati je že bila poleg. Gledala je, kako hčerka

odpira oči in kako se preteguje.

»Šele zdaj, ko imam tebe, vem, kako lepa je naša dolina. Tu

boš rasla, hčerka moja. Skrbela bom zate noč in dan.«

Minevali so dnevi in dete je raslo. Sonce je vsak dan bolj gre­

lo in mati je prepevala. Kokoš se je jezila, ker se ni nihče zme­

nil za njeno lepoto.

Nekega dne je prinesla gospodinja svojo hčerko iz hiše. Po­

klicala je psa, mačko in belo kokoš. Sedla je z otrokom v na­

ročju na klop pred hišo, mačka se je stisnila k njenim nogam,

pes je veselo mahal z repom, kokoš je stegovala vrat in koko­

dakala. Dobro si je ogledala gospodinjino hčerko.

»Takšna je, kot so drugi otroci! Takšna je, kot so drugi otro­

ci!« je zavreščala.

»Kaj se toliko repenčiš?« ji je rekla gospodinja. Potem pa je

spregovorila vsem trem in še vrabcem, ki so prileteli, čeprav

jih ni klicala:

»Dolgo smo bili sami. Radi smo se imeli in nič hudega nam

ni bilo. Dobila sem hčerko. Imejte jo radi tudi vi.«

Vsi vrabci so se oglasili: »Čiv, čiv!«, mačka je rekla »Mijav!«,

pes pa »Hov!«, le kokoš se ni oglasila. Črna misel ji je kljuvala

v glavi.

Tedaj je zapihal veter čez dolino in šepetal: »Tisočkratlepa,

dober dan!«

Ko je kokoš to slišala, je zakrilila s perutmi in skočila go­

spodinji na ramo. »Deklici bom izkljuvala oko, da ji ne bo nih­

če več rekel, da je lepa!« je zakokodakala. Prav takrat pa si je

dete pomencalo oči, ker ga je sonce slepilo, tako ga je kokoš

tisočkratlepa 21

kljunila v prst. Dete je zajokalo. Pes je zalajal, mačka je zami­

javkala, vrabci so začivkali in vsi so se zapodili v kokoš in jo

pregnali daleč od doma. Za nameček ji je pes izpulil še rep.

Oskubljena in grda je odkokodakala v svet in se ni več vrnila.

Tisočkratlepa pa je rasla – rožni popek na sončni gredi.

22 za lahko noč

hišica iz kock

Sredi travnika je stala hišica iz kock in v njej je stanovala Jel­

ka. Ob sončnem vremenu je sedela pred hišo in poslušala pti­

čje petje, v deževnih dneh pa se je sprehajala po sobah, ki niso

bile nikoli dolgočasne. Bile so vse poslikane.

V prvi sobi je bila na kocki sredi stene naslikana bela ko­

koš. Kadar je bila Jelka v tej sobi, je slišala, kako je kokoš ko­

kodakala: »Ko­dak, ko­dak! Prišel bo bedak!« Jelka ji je odgo­

vorila: »Ne bo ga, ne!«

V drugi sobi je bila naslikana črna mačka. Jelki je pravila:

»Predem, predem – ko bom spredla, bom odšla.« »Pri meni

ostani!« jo je prosila Jelka.

V tretji sobi je bil čez celo steno naslikan dimnikar. Vedno

se je smejal in pravil: »Z belo kredo je zapisano v dimnik, da

se bo podrl.«

»Kdo se bo podrl? Dimnik? Saj trdno stoji!« se je smejala

še Jelka.

Pa je bil deževen dan in pri sosednji hiši se je odtrgal pes z

verige. Že dolgo je to nameraval. Ucvrl jo je čez dvorišče in čez

plotove. Od samega veselja, da je svoboden, se je zaletel v hi­

šico iz kock. Slišal je, kako se podira, a se ni ustavil.

Hišica se je podrla čisto do tal in Jelka ni imela več strehe

nad seboj. Žalostna je stala sredi kock. Dež jo je močil in veter

jo je prepihal do kosti.

»Znova si bom morala postaviti hišico!« je rekla. »Ko bi mi

vsaj kdo pomagal!«

24 za lahko noč

Tedaj je rekla bela kokoš: »Ko­dak! Ko­dak! Saj sem rekla,

da je sosedov pes bedak!« Stopila je s kocke in ji dala zlato jaj­

ce: »Vzemi! Ko boš lačna, ga razbij!«

Jelka se je kokoši zahvalila. Z druge kocke je stopila črna

mačka. Zelene oči so se ji prijazno svetile. »Spredla sem svetlo

nit. Vzemi jo! Ko pojdeš na pot, jo nosi s seboj in jo sproti od­

vijaj, da boš našla nazaj,« ji je rekla, nato pa stekla po mokri

travi v gozd. Jelka se ji niti zahvaliti ni utegnila.

Vstal je tudi dimnikar. »Jelka, gumb ti dam. Dimnikarjev

gumb prinese srečo. Prišiti ga moraš na obleko. Dokler tega

ne storiš, ne zidaj hišice, da se ti spet ne podre.« »Hvala!« je

rekla in vzela gumb, dimnikar pa se je kot prej smehljal s slike.

Jelka je še vedno stala na dežju. Darove je spravila v žep in

iskala šivanko, da bi si prišila gumb. Dolgo je iskala, vse kocke

je obrnila, a šivanke ni našla. »K šivilji pojdem,« je pomislila

in se odpravila na pot. Vso pot je odvijala nit, da bi se znala

vrniti.

Prišla je do prve vasi in spraševala po šivilji. »Pri nas je ni,«

so ji rekli, »tam daleč, v vasi pod goro, jo boš našla. Hoditi boš

morala skozi tri temne gozdove.«

Šla je, kamor so ji pokazali. Skozi prvi gozd je prišla srečno,

v drugem pa jo je zajela noč. Jelka se je razveselila, ko je po­

svetila luna. »Tako lepo sveti, da dobro vidim pot. Samo malo

bom sedla, ker sem že hudo lačna.« Jelka je vzela iz žepa zlato

jajce in ga ob kamnu razbila. Kako se je začudila, ko je vide­

la, da ima zdaj dve manjši jajci. Eno je bilo navadno, belo jaj­

ce, drugo pa spet zlato. Belo jajce je z velikim tekom pojedla,

zlato jajce pa je sijalo kot zvezda, da je bilo vse naokoli svetlo.

Ko je Jelka hotela naprej, ji je pogledala luna čisto od blizu v

hišica iz kock 25

obraz in ji rekla: »Dobro, da sem te našla. Utrujena sem. Sveti

ti nocoj, ko imaš tako čudovito luč!« Jelka ji je hotela poveda­

ti, da se ji mudi, a luna se je že skrila za oblak. Tako je morala

obsedeti, kjer je bila, in zlato jajce je svetilo.

Ko je vzšlo sonce, je lahko šla Jelka na pot. Srečno je pre­

hodila tretji gozd in v vasi pod goro je našla šiviljo. Šivilja ji je

rada prišila gumb na obleko. V zahvalo ji je dala Jelka svetlo

nit, ki ji je še ostala.

Pot domov je bila mnogo krajša. Hodila je ob svetli niti, in

še pred nočjo je bila spet na domačem travniku, kjer so ležale

razmetane kocke. Takoj je pričela zidati hišico. Sredi dela jo je

prestrašil pasji lajež.

»K tebi me je pripeljala pot!« je lajal pes. »Z verige sem se

odtrgal, a v gozdu se mi je stožilo po hiši in človeku. Zagledal

sem svetlo nit in sem šel za njo. K tebi me je pripeljala, ki sem

ti hišico podrl. Naj ti pomagam zidati novo. Če ti je prav, osta­

nem pri tebi in te bom zvesto varoval.«

Kmalu sta sezidala hišico. In vse je bilo tako kot prej, le

črna mačka se ni vrnila. Morda zato ne, ker sedi pes pred hišo.

Jelka jo še vedno čaka. Zlato jajce je položila na vrh strehe, da

bi mačka že od daleč videla, kje je njen dom.

26 za lahko noč

kdo se bo igral z menoj?

V Mali ulici je od jutra do večera živ­žav. Otroci se po njej lovi­

jo, žogajo se ali pa se gredo vojsko, nekatere deklice so gospe

in vozijo gor in dol po ulici vozičke s punčkami.

V to ulico nikoli ne zavozi avtomobil, še kolesarji zapelje­

jo malokdaj sem. Tu so majhne hišice z vrtovi. Otroci se kar

skozi okno pogovarjajo z mamami in mame vidijo, kaj njihovi

otroci delajo na ulici.

Med temi otroki živi čisto majhna deklica Pika. Vsako jutro

pride s pručko, postavi si jo sredi ulice in gleda, kako se otroci

igrajo. Kadar se zgodi kaj smešnega, se na glas smeji, kadar pa

se otroci stepejo, pribeži k mami in reče: »Poglej, mama, ste­

pli so se!«

»To ni nič hudega,« ji reče mama in Pika se vrne na ulico.

Vsi otroci v ulici hodijo že v šolo, Pika pa še ne ve, koliko je

stara, ne ve, kako se morajo pogovarjati gospe, na skiroju se

zelo slabo vozi, v vojski se ne zna umakniti sovražniku, žoge

nikoli ne ujame in tudi loviti se še ne zna. Saj ni nihče rekel, da

se ne bo z njo igral, pa se vendar z njo nihče ne igra.

Zgodijo se tudi čudne reči.

Mama vidi, da se Pika na pručki sredi ulice dolgočasi. Od­

hiti na vrt, utrga lepo rdečo rožo in jo nese Piki. Pika se rože

zelo razveseli.

»Rožica!« reče in jo poduha, »diši!« Potem jo ogleduje. Pri­

de mimo velik fant. »Pokaži mi rožo!« reče in Pika mu jo da v

roke, fant pa z rožo odide in trga listek za listkom.

kdo se bo igral z menoj? 27

»Vzel mi jo je,« se razžalosti Pika. Praznih rok obsedi na

pručki.

Mama vse vidi in ji prinese lončke in lopatico. »Delaj poti­

ce!« ji reče.

»Tudi za tebe bom naredila eno!« ji obljubi Pika. In Pika

dela potice. Mimo prideta Tonček in Tinka. Hitro si lončke

razdelita, tudi lopatico ji vzameta in rečeta: »Pika, umakni

se! Veliko prostora potrebujeva, ker bova naredila veliko po­

tic.«

Pika gleda od daleč, kako Tonček in Tinka mesita potice iz

peska. Naveličata se. Lončke potočita po ulici, da pojejo: pink –

ponk – pink, lopatico pa pustita v pesku. Pika hiti in lovi lonč­

ke, poišče še lopatico in odide k mami.

»Mama, igraj se z menoj!« jo prosi.

»Ne utegnem. Kosilo kuham,« ji odvrne mama. Pika dolgo

molči. Počasi odide na vrt, vzame skiro in se zapelje na ulico.

Ulica je prazna. Otroci so odšli v šolo. Pika se pelje mimo hiš

in vrtov. Pripelje se do Velike ulice, kjer drvijo avtomobili.

Pazi, pes iz Male ulice, pa kliče Piko: »Hov, hov, kam greš?«

»Nihče se ne igra z menoj,« mu pove Pika. »Daleč bom šla, v

Tivoli. Tam je več otrok kot v Mali ulici,« in se zapelje po Veliki

ulici med avtomobile in kolesarje.

Pazi gleda za Piko in laja, potem pa jo ubere za njo. »Hov,

hov, hov – s teboj pojdem, če že moraš iti!« in zvesto teče ob

Piki, ki se vozi med avtomobili. Seveda hite vsi mimo nje in je

prav čudno, da je nihče ne podere.

Prideta do tramvajske proge. Nekaj časa vozi Pika lepo ob

tirnici, potem pa ji skiro zdrsne v tir. Pika pade, a se hit ro po­

bere, skiro pa se zatakne, da ga ne more premakniti. Pazi se

28 za lahko noč

vrti okoli nje in se ozira po progi, kjer se bliža tramvaj. Tram­

vaj zvoni, zvoni, a vse zaman. Pika in Pazi ostaneta na progi.

Pazi stopi pogumno pred Piko in laja v tramvaj, ki je že čisto

blizu. Tramvaj se ustavi, sprevodnik izstopi, izstopijo tudi po­

tniki in vsi se zgrnejo okoli Pike in Pazija. »Kaj se je zgodilo?«

vprašujejo. Pride policaj in napravi red. Potniki se vrnejo na

tramvaj, medtem pa izvleče policaj skiro iz tira in ga postavi

na pločnik. »Po pločniku vozi, otrok!« reče Piki, Paziju pa za­

žuga: »Pazi nanjo!« Pozneje pa mu bo zelo žal, da ni Pike pov­

prašal po imenu in jo odpeljal domov.

Pika vozi sedaj po pločniku in Pazi teka ob njej. Nič več se

jima ne mudi. Izložbe so polne najimenitnejših reči! V vsaki

izložbi nekaj drugega. Igrače, bonboni, masleni kruhki, rde­

či in modri čeveljčki, žoge, barvice, pisan papir. Tam pa čisto

pravi leseni konj! Vse polno ljudi gleda izložbo. Pika prime

neko gospo za roko in jo prosi: »Dvignite me, prosim, da bom

bolje videla!« Gospa jo vzame v naročje in ji razkaže še druge

izložbe. Pika se ji takoj priljubi. »Kaj hodiš sama po mestu?«

jo vpraša.

»Nisem sama. Pazi je z menoj. V Tivoli greva, ker se doma

nihče ne igra z menoj,« ji pove Pika. Gospa jo postavi na tla, ji

popravi lase s čela in odide. Pozneje pa bo gospe zelo žal, da ni

vprašala Pike po imenu in da je ni odpeljala domov.

Pika in Pazi prideta na Okrogli trg. Sredi trga igra otroška

godba na pihala, visoko čez trg pa je razpet napis: »Velike tek­

me – vabljeni vsi otroci!« Pika tega napisa ne zna prebrati, vidi

pa veliko otrok v belih in rdečih oblekicah, ki se s skiroji vozijo

okrog trga. Gledalci v parku jim kličejo: »Vo­zi! Vo­zi!«

»Vidiš, Pazi, tu se bom lahko igrala!« se razveseli Pika.

Ela Peroci

ilustrirala Ančka Gošnik Godec

Za lahko noč je izbor pravljic Ele Peroci (1922–2001), ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi leta 1964 označila za klasične. Razširjeni ponatis, ki je izšel ob devetdeseti obletnici pisateljičinega roj­stva, prinaša še izbor zgodb iz poznejših zbirk, ki zaokrožujejo enkratni opus priljubljene in samosvoje ustvarjalke.

29,95 €