zahodna civilizacija in retorika - kje in kako se je rodila »prepirljivost«?

8/6/2019 Zahodna civilizacija in retorika - Kje in kako se je rodila »prepirljivost«?

http://slidepdf.com/reader/full/zahodna-civilizacija-in-retorika-kje-in-kako-se-je-rodila-prepirljivost 1/20

Zahodna civilizacija in retorika

Kje in kako se je rodila »prepirljivost«?

Janja Žmavc

Pričujoče predavanje je oris okoliščin, ki so zaznamovale razvoj retorike. Omenjena veščina,

ki je povezana z javnim nastopanjem, izvira iz antične Grčije in se je v tej obliki in v prostoru

zahodne civilizacije ohranila vse do danes. Pogosto jo imenujemo tudi klasična retorika.

Predavanje podrobneje obravnava tiste kulturno-zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali

antično družbo oziroma retorično področje njene javne komunikacije.

Razvoj retorike v resnici traja vse od antike do danes in povzamemo ga lahko v 4

večjih sklopih:

1. v ANTIKI retorika doživi rojstvo in razcvet,

2. v SREDNJEM VEKU zaton,

3. se nato spet dvigne v RENESANSI in postopoma propada vse do 19. stol.

4. Od 20. stol. naprej spet lahko govorimo preporodu retorike, a z drugimi sredstvi.

Da bi lahko razumeli nastanek razvoj retorike, je skoraj nujno, da poznamo temeljneznačilnosti antične civilizacije (najprej grške in nato rimske): njuno zgodovino, kulturne

dosežke, stike z drugimi civilizacijami in ljudstvi. Šele takrat lahko razumemo značilno vlogo,

ki jo je retorika odigrala v antiki in kasneje v srednjem veku. Kajti zaradi občudovanja antike

v srednjem veku so se antični umetniški in kulturni vzorci prenesli v sodobno govorico.

Pomen umevanja razvoja retorike in njenih zakonitosti je tudi v tem, da si na ta način

lahko zadovoljivo pojasnimo nekatere sodobne pojave v javni komunikaciji, kajti še danesse vsi dobri govori običajno ravnajo po shemi, ki so jo poznali in do popolnosti razvili že v

antiki. Na drugi strani pa je tovrstno znanje pomembno tudi za preučevanje in razumevanje

drugih kulturnih prostorov in njihovih retorik. Te so prav tako obstajale že v preteklosti in

jih ponekod najdemo še danes. Podobnosti in razlike med njimi lahko ugotavljamo šele, ko

zelo dobro poznamo retoriko lastnega kulturnega prostora.

1



Za začetek navedimo nekaj tipičnih sodb o retoriki, ki v resnici nimajo nič skupnega

z retoriko, kot so jo razumeli v antiki, in ki so vse plod kasnejših interpretacij in adaptacij

celotne antične kulture, torej tudi retorike:

RETORIKA JE UMETNOST LEPEGA GOVORJENJA

RETORIKA IZVIRA IZ LITERARNEGA USTVARJANJA

GOVORNIK MORA VEDNO GOVORITI LE RESNICO (cf. ameriška

sodišča: the whole truth and nothing but the truth)

V resnici je bila klasična retorika:

VEŠČINA PREPRIČEVANJA,

KI JE NASTALA ZARADI DENARNIH POTREB

IN NI IMELA NOBENE ZVEZE Z RESNICO, KER JO JE ZANIMALA

VERJETNOST.

Sama beseda »retorika« izvira iz grškega pridevnika r(htoriko/j (rhetorikós). Ta je

etimološko povezan z besedo r(h¤ma (rhéma), ki pomeni 'beseda'. Pridevnik r(htoriko/j

se je uporabljal kot del besedne zveze h( r(htorikh£ te/xnh, (hé rhetoriké tékhne), a vsodobni tradiciji se je izgubila odnosnica te/xnh (ki sicer pomeni 'spretnost', 'umetnost',

'veščina').

(Rhtorikh/ te/xnh zaznamuje veščino, ki jo obvlada »retor« (r(h/twr) ali javni

govornik . Gre torej za govorniško veščino, ki se je uporabljala pri nastopanju v javnosti, na

sodiščih, na političnih zborovanjih in ob praznovanjih (žrtvovanja, športne igre, tragiški agoni

in druga umetniška tekmovanja, pogrebne in poročne slovesnosti, …).

Izraz »retorika« srečamo prvič v Platonovem dialogu Gorgias (ok. 380 pr. Kr.) in je najbrž

nastal v Sokratovem krogu. V pogovoru s Sokratom Gorgias označi r(htorikh/ kot

»umetnost/veščino prepričevanja«, s čimer opiše njeno glavno značilnost (torej:

prepričevanje); in to je beseda retorika pri Grkih tudi dejansko pomenila: »VEŠČINO

PREPRIČEVANJA Z GOVOROM«.

2



V smislu enake pomenske vrednosti, so Grki uporabljali najprej besedo peiqw/ ( peithó,

'prepričevanje'; poznali so tudi boginjo z istim imenom!), kasneje pa tudi besedo lo/goj

(lógos), ki dobesedno pomeni 'beseda', a njegovo pomensko polje obsega tudi pomene, kot so

'govor', 'argument', 'razlog'.

Tudi izraz »retor« ima več pomenskih odtenkov: najprej pomeni 'javni govornik', v

prenesenem pomenu zato tudi 'politik', 'državnik', besedo pa kasneje najdemo tudi v

pomenu 'učitelj govorništva'. Slednji je posledica vpliva Rimljanov, ki so dosledno ločevali

med lastno besedo orator – govornik in privzeto grško tujko retor – učitelj govorništva (retor

je grška tujka in raba besede je tako že v izhodišču nakazovala povezavo z retorično teorijo, ki

so jo Rimljani v celoti prevzeli od Grkov).

V Grčiji je govorništvo obstajalo že mnogo prej, preden so stari Grki začeli

sistematično razdeljevati in opisovati njegove prvine. To je bilo namreč VSAKO javno

nastopanje z govorom ob določenih priložnostih, katerega glavni namen je bil tako ali

drugače prepričati poslušalstvo. Šele 200 let kasneje so prvič opisali tehnike te veščine.

Glavno izhodišče pri preučevanju antične retorike je torej, da se le-ta kot teoretska

veščina NI razvila iz teoretičnih pravil, ampak se je oblikovala postopoma in v

okviru širšega socialnega konteksta, pri čemer se je vedno dopolnjevala s prakso.

Kako pomembno vlogo je imel javni govor v antični Grčiji, kaže dejstvo, da so Grki vsebino

predmetov, o katerih je bilo mogoče javno razpravljati, razširili tako rekoč na vse družbene

pojave: od politike, morale, pravnih vprašanj, do ontologije, teologije, medicine. Nastanek in

razvoj ter na koncu tudi zaton javnega govora je bil vedno odvisen od posebnih zgodovinskih

in družbenih sprememb v antični Grčiji. Te so skozi različna obdobja različno določalenjegovo vlogo in tudi pojavne oblike. V vseh obdobjih pa javni govor spremlja že omenjena

značilnost, ki je v človeški zgodovini skoraj izključno lastna temu prostoru in civilizaciji: to je

bodisi implicitno ali povsem eksplicitno poudarjena vloga prepričevalne argumentacije.

Ena od teorij1, ki se ukvarjajo s fenomenom prepričevanja v stari Grčiji, pravi, da

moramo izvore prepričevanja, značilnega za ta prostor in družbo, iskati v grški

tekmovalnosti oziroma bojevitosti na vseh družbenih področjih. Izšla je iz teorije o1 Cf. Kennedy (1998: 197-199).

3



značaj: t. i. »argument verjetnosti« 5 (v grščini temu ustreza izraz ei)ko/j ali 'podoben

resničnemu', 'verjeten'), ki kot govorniško orodje omogoča zagovarjanje katerega koli stališča,

»antilogije« ali odgovarjajoči si govori, pogosto pa tudi nasprotujoči si dokazi, in »antiteze«,

ki jih lahko opredelimo kot nasprotujoče si misli ali kot spor mnenj.

Tudi osebna invektiva in blatenje, ki predstavljata skrajni izid prepirljivosti, sta bila v stari

Grčiji že od samega začetka javnega nastopanja običajna spremljevalca svetovalnega govora,

enako vlogo pa sta imela tudi v sodnem govorništvu.6 Kennedy (1998: 200) meni, da so

morali Grki poiskati neko učinkovito rešitev, če so hoteli besedno prepirljivost in

tekmovalnost obdržati kot uporabni govorniški izhodišči. Glavna nevarnost, ki jo prinašata, je

namreč v skoraj neskončnem številu različnih mnenj in stališč, katerih posledica je povsem

brezizhodna situacija. Z njo pa se pojavi tudi vprašanje o smiselnosti vsakega govora.

Učinkovita rešitev za preprečevanje potencialnih nemirov in morebitnega razpada družbene

ureditve je bila uvedba ljudskega glasovanja, s pomočjo katerega so Grki preprosto sprejeli

mnenje večine, tako da so mehanično prešteli glasove7. Namesto neskončnega in zelo

eksplicitnega razpravljanja, ki bi med državljane lahko vneslo nemir in tratilo čas ali celo

povzročilo neobvladljive spopade, so se odločili za povsem konkretno in dokončno sredstvo,

za non plus ultra, ki mu ni bilo mogoče besedno ugovarjati.

Glasovanje kot pomemben del političnega in sodnega sistema v Grčiji je nedvomno

zaznamovalo tudi retorično prakso. V takih razmerah se govornik sooči s spremenjeno

vlogo in govori povsem drugačnemu občinstvu. Zato je drugačna tudi njegova prepričevalna

strategija: govorcu se namreč ni bilo potrebno ozirati na konsenz, ki naj bi ga zagotovil z

govorom, v prepirljivi družbi je kot del javnega diskurza to nalogo imelo ljudsko glasovanje.

Toda na drugi strani pa je le-to tudi polariziralo mnenja in s tem še dodatno spodbujalo

besedno tekmovalnost.5 Za najstarejši primer rabe argumenta verjetnosti velja odlomek iz Himne Hermesu (6. stol. pr. Kr.), kjer je

pravkar rojeni Hermes Apolonu ukradel čredo in se mora zagovarjati pred vrhovnim sodnikom Zevsom. Hermesv svojo obrambo trdi, da je le malo verjetno, da bi komaj en dan star dojenček lahko bil že tat goveda (v.265-273).6 Kot sestavni del govorništva se osebna invektiva pokaže v besednih dvobojih Demostena in Ajshina iz 4. stol.

pr. Kr. Toda že v Iliadi lahko srečamo primere, ki kažejo na običajno prisotnost tovrstnega načina izražanja v javnem govoru (cf. Agamemnonov in Ahilov pogovor v 1. spevu Iliade).7 Cf. Kennedy (1998: 200). Ko primerja grški sodni sistem z drugimi sočasnimi kulturami, avtor ugotavlja, da vnobeni deželi niso poznali takega glasovanja ljudstva, kot ga najdemo v grških demokratičnih ureditvah. V vsehvečjih civilizacijah (na Bližnjem Vzhodu, v Indiji in na Kitajskem) je končno odločitev vedno sprejel

posameznik na najvišjem položaju. Pri sodnih zadevah je imel to vlogo predsedujoči sodnik, v državniških

zadevah, pa je zadnja beseda vedno pripadla kralju, ki se je predhodno sicer lahko posvetoval s svojimisvetovalci. Herodot (3.80-3.84 in 8.70.1) sicer namiguje, da so neke vrste sodbo večine poznali tudi Perzijci, okateri pa tudi sam dvomi (3.80.1) in ki ni primerljiva z grškimi demokratičnimi sistemi.

5



Nasprotna stran prepirljivosti je prilizljivost ali laskanje. Oba načina kažeta, da so se

Grki v govorništvu sorazmerno malo posvečali resnici tega, o čemer so govorili, bolj jih je

zanimala učinkovitost oziroma prepričati za vsako ceno. Po Kennedyevem mnenju se je v

Grčiji prav zaradi obrekovanja in blatenja, ki je v govorih veljalo za povsem sprejemljivo,

bolj kot drugje razvila strpnost tudi do laskavega načina govorjenja8. Zelo dobro ga sicer

poznajo avtokratske družbe, kjer je ta govorna strategija običajni del diskurza. Tudi v antiki se

je zlasti v obdobju helenizma in rimskega cesarstva zaradi politične moči, ki je bila

skoncentrirana okoli vladarja in njegovega ožjega kroga, laskavi govor uveljavil kot edina

dovoljena in mogoča prepričevalna strategija.

Ko se s pomočjo literarnih stvaritev sprehodimo skozi predarhaično in arhaično

dobo grške civilizacije, ki veljata v zgodovini konceptualne retorike za predretorični

obdobji, lahko opazimo, »da je bil retorični impulz ali nagnjenost k vplivanju na odločitev in

dejanje skozi zgovorno izražanje tako rekoč od zmeraj prisoten v jeziku in kulturi Grkov.«9

Izhodiščna predpostavka pri iskanju retorike v predretoričnem obdobju je namreč, da je bila

grška družba prvotno oralna in da je bila vloga formalnega govora zelo pomembna za

njen obstoj in nadaljnji razvoj: javni in neposredni govori so bili neločljivi del političnega

in sodnega sistema, prav tako so se ustno prenašale vse informacije in tudi literatura, ki se je

uveljavila s pojavom pisave, je bila napisana zato in tako, da se jo je lahko slišalo. V prvih

literarnih delih antične Grčije namreč kar mrgoli formalnih govorov, ki pričajo tako o ustni

naravi družbe kot o rabi posameznih retoričnih tehnik, kar velja zlasti za epsko pesništvo,

zgodnjo dramatiko in historiografijo10.

V najširšem smislu ločujemo med govorništvom 6. in 5. stol. pr Kr. (predretorično obdobje)

in govorništvom, ki se je oblikovalo s pojavom govorniške teorije konec 5. in 4. stol. pr. Kr.(retorično obdobje). Oglejmo si značilnosti obeh obdobij:

PREDRETORIČNO OBDOBJE

8 Cf. Kennedy (1998: 203).9 Johnstone (1996: 4).10 Tukaj mislimo zlasti na epiko (Homer), didaktično poezijo (Heziod), vse vrste elegij (še posebej Solon kot

predstavnik politične elegije), zgodnja atiška tragedija (Ajshil) in komedija (Aristofan) ter zgodovinopisje(Herodot)

6



• Pred razvojem retorične teorije (pred 5. stol. pr. Kr.) srečamo govornike, ki so v

družbi zelo spoštovani. Toda to so bili zgolj nadarjeni posamezniki, ki so s

posnemanjem starejših oziroma predhodnikov prišli do potrebnega znanja.

•

V družbi se še ni pojavila zavest oziroma prepričanje, da se govorništva lahko in moranaučiti vsak, ki se želi družbeno udejstvovati.

• V predretoričnem obdobju je bilo govorništvo del literarnega ustvarjanja, ki je

posledica božanskega navdiha.

• Obstajale so že posamezne retorične konvencije, ki niso bile sistemizirane in opisane

ter v veliki večini niso bile posebej poimenovane. (toda govori so že strukturirani

(vsebujejo uvod, jedro in zaključek – ni stroge delitve), poznajo tudi prvine logičnega

argumentiranja, sklicujejo se na čustva in značaj oziroma to, kar Aristotel kasneje

poimenuje »sredstva prepričevanja«, in vsebujejo sentence, maksime in retorične

figure... )

RETORIČNO OBDOBJE

• V 5. stol. pr. Kr. govorništvo postane neločljivi del grške družbe: sodni in svetovalni

govor sta bili temeljni izhodišči obeh civilnih dejavnosti, sodstva in politične ureditve,

določala pa sta tako njuno naravo kot tudi uspešnost aktivnih udeležencev v sodnih

procesih in državniških službah.

• Vzporedno z razvojem retorične teorije sta se v grški družbi pojavila dva nova

poklica: logograf (o( logogra/foj), ki po naročilu piše govore za sodišča, in učitelj

govorništva (o( r(h/twr, cf. pomen besede!), ki prvine učinkovitega govora poučuje

kot pripravo za aktivno udeležbo v družbeno-političnem življenju.

• Nadarjenim posameznikom so se pridružili številni izurjeni govorniki, k i so

govorniške spretnosti usvojili pri učiteljih učinkovitega govora. Govorniška

izobrazba je postala pogoj za uspešno vključitev v družbo.

• S prvimi učitelji so se pojavili tudi prvi teoretski koncepti, ki so skušali odgovoriti

na tako široka vprašanja, kot je opredelitev retorike in njenih nalog, na drugi strani pa

so že podrobno obravnavali povsem konkretne teme v smislu strukturiranja govora in

nalog govornika.

• Družbene razmere so pospešile nastanek retoričnih priročnikov oziroma strokovne

literature, ki je v začetku izhajala iz praktičnih izkušenj, kasneje (s sofisti) pa so se

7



preprostim navodilom že pridružile razprave, ki so bile posledica posebnih teoretskih

preučevanj in dognanj.

• Kot veščina je retorika v tem času postala del izobraževanja, a je zaradi svoje izrazito

prepričevalne narave, nudila tudi hvaležno snov za preučevanje in polemično

razpravo o svoji etični in moralni vlogi zlasti v okviru različnih filozofskih smeri.

Kadar govorimo o retoriki v njeni razviti obliki, mislimo s tem na sintezo retoričnih tehnik ,

ki so združene v sistem posebnih in dogovorjenih pravil. Rekli bi lahko tudi, da gre za

taksonomično mrežo, saj so govorniške prvine natančno razvrščene in poimenovane.

Raztezajo se od osnovnih opredelitev veščine in njenih sestavnih delov (definicije retorike),

do natančne določitve lastnosti tistih, ki jo uporabljajo, in nalog, ki jih morajo pri tem

opraviti ( govorniška snov, naloge govornika, deli govora, zvrsti govora, slogi, odlike govora

ipd.). Vse to je del govornikove zavestne manipulacije z jezikom kot medijem in omogoča

doseganje njegovega komunikacijskega cilja: zagotovilo, da bo določeno občinstvo

govornikovo sporočilo kar najbolj naklonjeno sprejelo.

Podobno konceptualizacijo govorniških tehnik najdemo tudi pri drugih starodavnih kulturah,

ki so poznale pisavo: v Egiptu ( Ptahotepove izreke v 2. tisočletju – to naj bi bil najstarejši

priročnik javnega govorjenja), v Indiji in Kitajski (v obeh najdemo celo nekaj podobnega

sofističnemu gibanju), pravila pisanja diplomatskih pisem pa so poznali skoraj v vseh deželah

Bližnjega vzhoda.

Toda med konceptualno retoriko v Grčiji in ostalimi pismenimi kulturami sta dve glavni

razliki:

1. grška retorična teorija se je razvila večinoma za govornike na sodišču, medtem ko

drugje sodna retorika ni bila predmet posebnega zanimanja (cf. razlike v družbeni in

pravni ureditvi – kdo vlada in kdo sodi!)2. samo v Grčiji (in zato tudi v zahodni Evropi) so retoriko ločili od politične in etične

filozofije ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del formalne izobrazbe

– PEDAGOGIZACIJA: v antiki je bil pouk retorike vzgoja za javno nastopanje!

Začetki retorike – KAJ JE OMOGOČILO RAZVOJ RETORIKE

KOT SAMOSTOJNE VEŠČINE?

8



Kot samostojna veščina (in ne kot le ena od značilnosti verzificiranih besedil, v katerih lahko

prepoznavamo retorične prvine) se torej retorika začne pojavljati v 5. st. pr. Kr. Kaj je

pripeljalo do tega pojava? Skupek okoliščin in dejavnikov, ki so tesno povezane z duhomtakratnega časa, političnimi in družbenimi spremembami:

1. USTNA TRADICIJA V GRČIJI IN PREHOD IZ USTNE V PISNO KULTURO

V obdobju minojske kulture (2. tisočletje pr. Kr.) so predgrški Minojci uporabljali pisavo

linear A, ki še danes ni razvozlana, ker verjetno ne gre za indoevropski jezik. Z nastopom

grške mikenske kulture, se v Grčiji začne uporabljati pisava linear B, ki so jo mikenski Grki

uporabljali vse do propada zadnjih palač (ok. 1100 pr. Kr.)11.

Ko je propadla mikenska kultura, Grki do srede 8.. stol. niso uporabljali pisave, šele

kasneje so prevzeli feničansko glasovno pisavo. V obdobju nastanka Iliade in Odiseje (8./7.

stol) je Grčija povsem oralna družba, brez pisave, ki pa ima neverjetno prefinjen jezik.

Homerski pevec, ki poje pesni poslušalstvu, je prenašalec vsega znanja, med drugim je tudi

najboljši govornik. Že homerskemu človeku je veljala govorniška spretnost za eno največjih

odlik, ki je dar bogov:

Da, prikupnih darov ne dele bogovi, kot vidim,

vsem ljudem povprek: lepote, razuma, izraza!

Marsikdo utegne imeti le drobno, neznatno postavo,

bog pa je dal mu govora čar, na veselje slušalcem;

gleda zavzeto ga vse, ko gladko mu teče beseda,

skromna, mikavno zveneč, in moč se sveti pred zborom:

kakor bogu se mu klanjajo, kadar pokaže se v mestu.

(Odiseja, 8, 167-173, prev. Anton Sovre)

A kljub ponovnemu odkritju pisave je komunikacija v grški družbi še nekaj stoletij ostala

bolj ali manj zavest ustne tradicije. To ni vplivalo le na proces oblikovanja, temveč tudi na

dejavnosti poslušanja in mišljenja. (cf. Gorgias, Hvalnica Heleni, 8-14, kjer Gorgias

izenačuje učinek, ki ga ima govor na dušo poslušalcev, in moč zdravila za telo).

11 To je bila zlogovna pisava, ki so jo uporabljali v palačah zgolj za uradne namene: za beleženje trgovskih

transakcij, dajatev, daritev ipd. (Linear B sta uspešno razvozlala v 50-tih letih 20. stol. arhitekt Michael Ventrisin klasični filolog John Chadwick, ki sta tudi odkrila, da je jezik zgodnja faza grščine. Naše poznavanjeneprekinjenega razvoja grščine se je tako pomaknilo za 1000 let nazaj.)

9



Govorniška sposobnost, ki se najprej kaže v poeziji in kasneje v prozi, je bila torej močno

navzoča v vsakdanjem življenju, in tisti, ki so jo izkusili, so postali njeni »kritični«

uporabniki. Zato je bilo grško uho zelo občutljivo za lepoto in moč besede.

Zgovornost predretorične dobe je ustvarila tudi določene komunikacijske navade in okuse,

ki so na koncu omogočili razmah retorične kulture, saj je oblikovala poslušalstvo, na

katerem je bilo mogoče vaditi govorniško spretnost.

2. REINVENCIJA IN RAZMAH UPORABE PISAVE

Ko se v Grčiji sredi 8. stol. pr. Kr. začne uporabljati feničanska glasovna pisava (to je kasneje

t. i. grški alfabet), so do začetka 7. stol. besedila tradicionalnega ustnega pesništva že začeli

pisno ohranjati. V 6. stol. so nova dela že pisno objavljali, kar pomeni, da so nastajali in

krožili na roko narejeni prepisi (zapis Iliade in Odiseje – Pejzistratova redakcija v 6. stol. pr.

Kr.).

Do 5. stol. so bile knjige in bralci še redki, v drugi polovici 5. stol. pa se v Atenah in

nekaterih drugih mestih pismenost opazno poveča, saj so obstajale že knjigarne in zasebne

knjižnice.

Porast pisanja v 5. in 4. stol. pr. Kr. nekateri primerjajo z spremembami, ki so sledile iznajdbi

tiska v 15. stol. in uvedbi elektronske tehnologije v 20. stol.

Vzrokov za revolucijo v pismenosti ne moremo natančno opredeliti in verjetno so

posledica spleta okoliščin: Grki so opazili razširjeno uporabo pisave na Bližnjem vzhodu v

trgovini, administraciji, pri verskih obredih in v književnosti ter tako spoznali njeno

priročnost . Ker se v tem času razmahne atenski trgovsko-vojaški imperij, je bilo treba

veliko komunicirati na daljavo, s tem pa tudi več pisati. Razen tega je gospodarski razvoj

nekaterim Grkom prinesel blaginjo, ki jim je omogočila možnost izobraževanja in študija,

po drugi strani pa je pismenost naraščala tudi zaradi demokracije same, saj je vedno več

ljudi sodelovalo v javnih zadevah.

Zgoščen pregled o odločilnem vplivu rabe pisave na kulturno zgodovino navaja tudi Kennedy

(1998: 116-117) in med drugim pravi, da je s pomočjo pisave mogoče komunicirati skozičas in preko daljave, da pisava omogoča popravljanje in izboljševanje besedila.

10



Povzročila je nastanek avtoritativne izjave, ki jo lahko nekdo drug bere, ponovno bere in

preučuje. Pisava tako ustvarja možnosti za izobraževanje in priložnosti za interpretacijo.

Pisanje spodbuja učinkovitejšo rabo jezika, gramatično pravilnost, sistematično mišljenje

in analizo kompleksnih idej. Zaradi pisanja je lahko prišlo do konceptualizacije,

standardizacije in poučevanja slovnice, do preučevanja retorične strukture in sloga

govorca. Kennedy trdi tudi, da je razmah pisanja prispeval k večji svobodi mišljenja in k

pojavu osebnega avtorstva v nasprotju z neosebnim ustnim izročilom. Pisane beseda so dale

podlago tudi za abstraktne ideje in najverjetneje prispevale tudi k razvoju logičnega

sklepanja ter k pojasnjevanju vzrokov in posledic.

Za RETORIKO je imel razmah pisanja dobre posledice: omogočil je kroženje

zgodnjih retoričnih priročnikov, izdajanje govorov, ki so jih ustvarjali govorniki in učitelji

govorništva. Tako si je bilo mogoče vzeti čas za njihovo branje, preučevanje in

posnemanje. Razen tega je pisanje spodbudilo natančnost pri rabi besed in olajšalo

predelovanje in izglajevanje besedila, morda pa je nekoliko tudi prispevalo k rabi daljših,

zloženih povedi.

Občinstvu je pisanje omogočilo ponovno branje besedila, primerjanje izjav v enem

odlomku z izjavami v drugem odlomku, natančno navajanje ter preučevanje sloga in

umetniških prijemov v besedilu.

Pisava torej prinese OBJEKTIVIZACIJO govora. Ta je omogočila razvoj veščine

govornega prepričevanja, ki jo je mogoče preučevati in poučevati. In šele s pisanim

besedilom se lahko začne zavestna manipulacija z jezikom, ki ustvarja zaželen učinek pri

poslušalcih. Kajti zapisan govor je mogoče preučiti, primerjati, kritično ovrednotiti in

revidirati ter je tako vedno znova mogoče iskati drugotne oblike izražanja kot

TAKTNIČNE MOŽNOSTI za učinkovitejše komuniciranje12.

Občasna nasprotovanja pisanim besedilom: Pitagora (pisava je nevarnost za urjenje

spomina), sofist Alkidamant (spis Proti tistim, ki pišejo pisana besedila), Platon ( Fajdros –

pisanje uničuje spomin, pisnega besedila ni mogoče braniti v dialogu)

12 Pisanje je nasploh olajšalo zbiranje podatkov, študij znanosti in raziskovanje na mnogih področjih. Ohranilo pa je tudi vednost o preteklosti – brez pisnih besedil o grški civilizaciji ne bi vedeli skoraj nič.

11



3. POLITIČNE RAZMERE – vzpon POLIS

Razvoj retorike je tesno povezan tudi s političnimi spremembami in oblikovanjem

demokratičnih sistemov v antičnih polis. Na prehodu 6. in 5. stol. pr. Kr. so s padcem tiranij

izginile lokalne kraljevine, ki jim je načeloval basileus, in postopoma so jih zamenjali

demokratični sistemi po zgledu Aten. V tem obdobju so v Atenah nastopile družbene reforme,

ki so vključevale v politično življenje države vedno več prebivalcev 13. Oblast je dobilo

ljudstvo (demos), ki se zbira v skupščini in v kateri lahko spregovori vsak.

S tem so bili ustvarjeni politični in socialni pogoji za razmah javnega govorništva kot

načina za politično aktivnost. Retorika se je tako razvila tudi z oblikovanjem demokratičnih

političnih sistemov, ki so moškim državljanom omogočali in dovoljevali javno izražanje

mnenja. A kljub temu da je smel javno govoriti vsak svoboden državljan, je kot glasnik

strankarskih ali državnih interesov vedno nastopal visoko izobražen posameznik, aristokrat in

pomemben državnik ali vojskovodja. Solon (7./6. stol.), Pejzistrat (6. stol.), Temistokles

(6./5.stol.), Aristid (5. stol.), Perikles (5. stol.) so bili znameniti državniki, katerih govori

spadajo med SVETOVALNE ali POLITIČNE GOVORE.

Toda rod, plemenit značaj in pogum v Grčiji še niso zagotavljali uspeha, kdor je hotel

vladati, je moral znati obvladovati množice, biti je moral izobražen, predvsem pa dober

govornik – KDOR JE OBVLADOVAL RETORIKO, JE IMEL OBLAST IN VPLIV.14

Del demokratičnega sistema pa je predstavljalo tudi porotno sodstvo. Javni govor v

obliki sodnega govorništva je bil ključnega pomena, saj je sodni postopek je izhajal s

stališča, da je običajen državljan sposoben kazenskega pregona ali zagovora. Tako sta

nastopali dve stranki, tožeča in tožena, ki sta nastopali sami, kajti v Grčiji ni bilo

profesionalnih odvetnikov in tožnikov (le profesionalni pisci govorov, logografi). Razsojala je

porota, ki so jo sestavljali svobodni moški državljani laiki in je štela od 201-501 članov.Pravda je morala biti končana v enem dnevu. Izjave prič so zapisali že prej, v procesu je

najprej nastopil tožnik, nato je obtoženec odgovoril15.

13 Solon -> boulé (svet) 400 članov, ekklesía (ljudska skupščina) – podeljevanje političnih pravic glede na

premoženje; Kleisten -> boulé 500 članov, ekklesía – podeljevanje političnih pravic glede na poreklo in bivališče

(začetek fenomena »atenski državljan«).14 Govori omenjenih državnikov so posredno ohranjeni pri Herodotu in Tukididu in iz njih lahko ne glede nanepristnost oziroma vprašljivost izrečenega razberemo, da so bili vsi veliki državniki arhaičnega in klasičnegaobdobja brez izjeme tudi izobraženi in odlični govorniki.15

Najznamenitejši sodni proces v antiki: Sokratov proces leta 399 pr. Kr. (obtožen kvarjenja mladine in brezbožništva, obsojen na smrt s trobeliko); Sokratov zagovor je opisal Platon v Apologiji.

12



4. PREHOD OD MITOLOŠKE TEOGONIJE K NATURALISTIČNI KOZMOLOGIJI (od

mu/qoj k lo/goj).

V 6. stol. je prevladal nov način razumevanja sveta ( jonski naravoslovci): dogodki, ki

so bili prej posledica vpliva živih bitij in njihove osebne volje (cf. Homer in Heziod),

postanejo zdaj manifestacije brezosebnih sil (vode, ognja, zraka …). Izhodišče interpretacije

ni bil več mitos, ampak logos. Mitos išče za dogodek nek individualen vzrok (jezo boga,

ljubosumje boginje), logos oz. razum pa se zadovolji le, ko je dogodek pojasnjen s pomočjo

splošnih zakonitosti. (cf. nauki Talesa, Anaksimena, Anaksimandra, Heraklita, Parmenida,

Pitagora….) Nova racionalnost ni nastala naenkrat, temveč se je dlje časa oblikovala v

odnosih med ljudmi. Pri tem so bile zlasti pomembne politične spremembe, ko propade

božanska funkcija kralja (basileus) in jo nadomesti mestna državica, polis. Posledica te

spremembe je bil razvoj racionalne misli oziroma ZNANSTVENEGA IN

RACIONALNEGA POGLEDA NA SVET, FILOZOFSKE oz. ABSTRAKTNE

TERMINOLOGIJE in pri jeziku poglobljenega razumevanja njegove strukture (e. g.

SINTAKSE) .

Posledica drugačnega načina razumevanja sveta je bila tudi sprememba v načinu literarnega

ustvarjanja: nastajati začnejo prva prozna analitična dela, ki niso več le posledica božanskega

navdiha, kot je to ves čas prisotno pri poeziji.

V okviru razvoja grške misli moramo kot pomembno okoliščino za razvoj retorike omeniti

tudi sofistiko. To je bilo INTELEKTUALNO GIBANJE, ki se je v Grčiji pojavilo v 5. stol.

pr. Kr. Njene predstavnike imenujemo sofisti.

izvor besede: sofo/j (moder, pameten) - sofi/zomai (pameten sem, moder sem) –

sofisth/j (strokovnjak, poklicni učitelj)SOFIST prvotno nima slabšalnega pomena (v veliki meri je za to kriv Platon – zaradi

njihovega stališča o relativnosti, ki se ni skladalo z njegovim prizadevanjem za resnico) in

označuje strokovnjaka, izvedenca na določenem področju, predvsem pa se uporablja v

pomenu »profesionalni učitelj«, ki potuje po Grčiji in veščino, ki jo obvlada, poučuje za

denar.

Sofisti so se za razliko od jonskih naravoslovcev, ki sta jih zanimala kozmos in narava (njun

nastanek in ureditev), preusmerili k vprašanjem, ki so tesneje zadevala človeka in družbo, in

13



so ta nova spoznanja začeli približevati širšemu krogu ljudi – začeli so popularizirati

znanost in umetnost.

S svojim širokim zanimanjem so odprli probleme na kritičnih (ali še ne raziskanih)

področjih: resničnost – privid (metafizika); logika; epistemologija (teorija o znanju);

človekova narava (moralna filozofija); družba (sociologija); obstoj bogov (teologija);

politična filozofija; pravo; slovnična vprašanja, jezikovna razmerja, učinek s pomočjo

besednih sredstev (retorika), narava izobraževanja, književnost (analiza besedil – v veliki

meri izum sofistov). Posebej so gojili obliko razprave, v kateri je prevladovala raba

argumenta verjetnosti.

Kakšne so bile metode poučevanja sofistov?

Učenci so se učili tako, da so posnemali učitelje, ki so za njih ponavadi sestavili vzorčni

govor s primeri toposov (zgledov), oblik argumentov in sloga, ki bi govorniku lahko koristil v

javnem nagovoru. Pri tem so pogosto uporabljali stalne fraze, ki so jih učenci dobili v obliki

različnih seznamov.

Večina pisnih virov sofistov je izgubljena, razen retorike (Gorgias, Antifont, Trazimah) in

sekundarnih virov (Izokrat, Platon, Aristotel, komediograf Aristofan). Iz sočasnih pričevanj

lahko sklepamo, da so poznali 4 METODOLOŠKE TEHNIKE, ki pa vse kažejo na to, kako

zelo so verjeli v moč in vlogo govorjene besede v družbi.:

a) e)pi/deicij (epídeiksis ali javno predavanje, kjer je predavatelj predstavil

problem/idejo v dobro strukturiranem jeziku; to so bili modelni govori, ki so jih učenci

posnemali)

b) govor ex tempore (ali zmožnost brez vnaprejšnje priprave razpravljati o katerikoli

temi)

c) kritična analiza poezije (analiza posameznih odlomkov, stavka, besedne zveze v

smislu: kaj je pesnik mislil s to in to besedo?)d) eristika (e)ri/zomai, erídzomai = 'prepiram se'; metoda ne pomeni nujno nekaj

slabega (cf. Zenon), temveč gre za razgovor, v katerem skuša nekdo od drugega doseči

absolutni odgovor na izjavo, ki zahteva kvalifikacijo oz. opredelitev. Sofisti, ki so gojili le

tako obliko razprave, so pri Izokratu, Platonu in Aristotelu veljali za nepriljubljene. Njihov

glavni in edini cilj je bila zmaga, za ceno katere so pogosto uporabljali le dokazovanje v

obliki preobračanja besed in pikolovstva.

14



Med pomembna področja poučevanja sofistov je spadala tudi veščina učinkovitega

govornega prepričevanja, za katero so menili, da jo lahko usvoji vsak in jo mora obvladati

tisti, ki želi postati uspešen in aktiven član družbe. Retorika jim je pomenila spreten besedni

prikaz, katerega cilj je zmagati v besedni argumentaciji. Tesno se je tudi povezovala z

njihovim pojmovanjem resnice, saj so menili, da objektivna resnica ne obstaja in da je merilo

vseh stvari človek. Zato je vse relativno. Temu so podredili tudi besedno argumentacijo, ki je

temeljila na verjetnosti in ki je tudi z drugimi sredstvi skušala doseči učinek pri poslušalcih.

Sofisti so zlasti zaradi nekoliko drugačnega pojmovanja človeka in družbe ter inovativnih

didaktičnih metod imeli nadvse pomembno vlogo pri prenosu in dopolnitvi prvih teoretskih

dognanj o retoričnih tehnikah in načinih njihovega poučevanja. Čeprav ne moremo govoriti o

pravih teoretskih sistemih, so s svojimi pogledi na resničnost, jezik, govor in komunikacijo

sooblikovali izhodišča retorične teorije, ki sta jih zasnovala Izokrat in Platon, v pravi sistem

pa jih je povezal Aristotel. Kljub temu da so vsi trije omenjeni misleci nasprotovali

posameznim stališčem in metodam poučevanja sofistov, so jih imeli za »vzgojitelje Grčije« in

so (šele) v polemiki z njimi razvili lasten sistem med seboj povezanih retoričnih prvin. Zato

lahko trdimo, da sofisti v razvoju retorike predstavljajo nadvse pomemben dejavnik, ki je

vplival tako na oblikovanje retorične prakse, kakor tudi na nastajanje kompleksnega

teoretskega sistema, kot ga lahko najdemo pri Aristotelu.

Najbolj znana imena med sofisti, ki so bili tesno povezani z retoriko, so Trazimah,

Protagoras, Gorgias in Izokrat.

Če povzamemo: Zametki retorike kot samostojne veščine (in ne kot le ene od značilnosti

verzificiranih besedil, v katerih lahko prepoznavamo retorične prvine) se začnejo pojavljati že

v 5. st. pr. Kr in so rezultat kulturnih, političnih in intelektualnih pogojev. Sprva to še ni

teoretski sistem, temveč mreža raznolikih naukov, navodil in primerov dobre prakse, ki je

nastajala postopoma, tako kot so se porajala nova spoznanja o govorništvu in uveljavljale

različne govorniške prakse v vsakodnevni rabi. Do poenotenja in prve prave sistemizacije

govorniških prvin je prišlo šele z Aristotelom in njegovo razpravo o retoriki. Klasična retorika

z razvejanim teoretskim sistemom in bogato prakso je sicer izum 4. stoletja, ki pa ne bi mogla

obstajati v taki obliki brez kulturnega, političnega in jezikovnega konteksta arhaične dobe.

Morda za konec še zanimiva okoliščina: retorika v smislu prave samostojne veščine ni nastalav takratni prestolnici znanja in kulture – v Atenah, temveč daleč na zahodu, na Siciliji.

15



16



Zahodna civilizacija in retorika

Kje in kako se je rodila »prepirljivost«?

I. IZVOR BESEDE

RETORIKA ⇒iz grškega pridevnika r(htoriko/j [rhetorikós], etimol. povezan z besedo

r(h¤ma [rhéma] »beseda«;

⇒ del besedne zveze r(htorikh£ te/xnh, [rhetoriké tékhne], v kateri je izpadla

odnosnica te/xnh [tékhne], ki pomeni 'spretnost', 'umetnost', 'veščina'.

(Rhtorikh/ te/xnh ⇒ veščina, ki jo obvlada »retor« (r(h/twr, [rhétor ]) ali javni

govornik .

Natančnejša definicija: govorniška veščina, ki se je uporabljala pri nastopanju v javnosti ,.

⇒izraz se prvič pojavi v Platonovem dialogu Gorgias (ok. 380 pr. Kr.):

»Retorika je umetnost/veščina prepričevanja«.

SINONIMI za veščino govorniškega prepričevanja:

1. r(htorikh/ [rhetoriké ] = peiqw/ [ peithó; dobes. 'prepričevanje'] = lo/goj [lógos;

dobes. 'misel', 'beseda' …]

2. r(h/twr, [rhétor ] = »retor«: a) javni govornik

b) politik, državnik

c) učitelj govorništva (vpliv Rimljanov: orator – govornik;

retor – učitelj govorništva)

17



II. RAZVOJ VEŠČINE

- do 5. stol. pr. Kr.: PREDRETORIČNO OBDOBJE = govorniška sposobnost

(elokvenca)- zač. 5. stol. pr. K.: RETORIČNO ODBOBJE = govorniška veščina (retorika)

RETORIKA = zavestna manipulacija z jezikom (uporaba sistema posebnih in

dogovorjenih pravil)

ELOKVENCA = nezavedni manipulativni značaj (prirojene spretnosti jasnega in

izrazitega izrekanja)

PREDRETORIČNO OBDOBJE

• Govorniki so v družbi zelo spoštovani posamezniki. Do znanja so prišli s

posnemanjem starejših predhodnikov.

• V družbi se še ni pojavila zavest oziroma prepričanje, da se govorništva lahko nauči in

mora naučiti vsak, ki se želi družbeno udejstvovati.

• Govorništvo je del literarnega ustvarjanja, ki je posledica božanskega navdiha.

• Obstoj posameznih retoričnih konvencij.

RETORIČNO OBDOBJE

• V 5. stol. pr. Kr. govorništvo postane sestavni del grške družbe. Temeljni izhodišči

sodstva in politične ureditve sta sodni in svetovalni govor.

• Z razvojem retorične teorije sta se v grški družbi pojavila dva nova poklica: logograf ,

pisec govorov (cf. speechwriter ) in retor , učitelj govorništva.

• Naraste število izurjenih govornikov. Govorniška izobrazba je postala pogoj zauspešno vključitev v družbo.

• Pojav prvih teoretskih konceptov. Nastajati začnejo retorični priročniki oziroma

strokovna literatura.

• Retorika je postala del izobraževanja.

18



Kulturno-zgodovinski dejavniki, ki so zaznamovali nastanek in razvoj retorike:

1. USTNA TRADICIJA V GRČIJI IN PREHOD IZ USTNE V PISNO KULTURO ⇒

kultivirano poslušalstvo, ki je bilo občutljivo za lepoto in moč besede2. REINVENCIJA IN RAZMAH UPORABE PISAVE ⇒ možnost kritičnega vrednotenja

govorov

3. POLITIČNE RAZMERE – vzpon POLIS ⇒ pogoji za razvoj javnega govora kot načina

aktivnega sodelovanje v družbi

4. PREHOD OD MITOLOŠKE TEOGONIJE K NATURALISTIČNI KOZMOLOGIJI (od

mu/qoj [mýthos] k lo/goj [lógos]) ⇒ razvoj abstraktne terminologije ter poglobljeno

zavedanje o jeziku in njegovi strukturi

III. LITERATURA

M O N O G R A F I J E:

Barthes, Roland, Retorika Starih, Elementi semiologije, Ljubljana, 1990.

Cole, T.: The Origins of Rhetoric in Ancient Greece. The Johns Hopkins University Press,Baltimore – London, 1991.

Johnstone, C. L. (ed.): Theory, Text, Context. Issues in Greek Rhetoric and Oratory. State

University of New York Press, Albany, 1996.

Kennedy, G. A.: The Art of Persuasion in Greece. Princeton University Press, Princeton,

New Jersey, 1963.

Kennedy, G. A.: Comparative Rhetoric. An Historical and Cross-Cultural Introduction.

Oxford University Press, Oxford – New York, 1998.Kennedy, George A., Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija od antike

do sodobnosti, Ljubljana, 2001.

Porter, S. E. (ed.): Handbook of Classical Rhetoric in the Hellenistic Period 330 B. C. – A.

D. 400. Brill, Leiden – New York – Köln, 1997.

Worthinton, I. (ed.): Persuasion: Greek Rhetoric in Action. Routledge, London, 1994.

N E K A T E R A I Z V I R N A A N T I Č N A D E L A :

Aristotel, Retorika, prevedel Marko Višić, Zagreb, 1989.

19



Ciceron, Mark T., O govorniku, prevedla Ksenja Geister, Ljubljana, 2002.

Kvintilijan, Mark. F., O predšolski vzgoji in osnovni šoli ( Institutio oratoria 1, 1-3),

prevedel Matjaž Babič, Keria, 2/1, 2000, str. 113-126.

Kvintilijan, Mark. F., O predšolski vzgoji in osnovni šoli ( Institutio oratoria 1, 3-7),

prevedel Matjaž Babič, Keria, 2/2, 2000, str. 197-218.

Kvintilijan, Mark. F., Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk, prevedel Brežnik Franc,

Maribor, 1889.

Plato, Zbrana dela. Prevedel Gorazd Kocijančič. Mohorjeva družba, Celje, 2004.

Senegačnik, Brane (ur.), Izokrat, Lisija, Demosten, Ciceron, Evmenij. Antologija antičnega

govorništva, Ljubljana, 2001.

Tacit, Publij K., Pogovor o govornikih / Agrikola / Germanija, prevedel Matej Hriberšek,

Ljubljana, 2004.

D R U G O :

Antika, Leksikon, Ljubljana, 1998.

Avbelj, Bronislava, Antična imena po slovensko, Ljubljana, 1997.

Bratož, Rajko, Grška zgodovina, Ljubljana, 1997.

Curtius, Ernst Robert, Evropska literatura in latinski srednji vek , prevedel Tomo Virk,

Ljubljana, 2002.

Janković, Vladeta, Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost , Ljubljana, 2004.

Ozvald, Karel, Zgodovina pedagoške kulture v antični dobi, Ljubljana, 2002.

Sovrè, Anton, Predsokratiki, Ljubljana, 2002repr..

Sovrè, Anton, Stari Grki, Ljubljana, 2002repr..

Vernant, Jean-Pierre, Začetki grške misli, prevedel Bojan Baskar, Ljubljana, 1986.

Vorländer, Karl, Zgodovina filozofije, 1. knjiga, prevedel Primož Simoniti, Ljubljana, 1968.

zahodna civilizacija in retorika - kje in kako se je rodila »prepirljivost«?

Documents