univerza v mariboru - core.ac.uk · zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške...
Post on 04-Sep-2019
2 Views
Preview:
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Barbara Ajdnik
Slovenska Bistrica, 2010
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR
Oddelek za zgodovino
Diplomska naloga
METODA DELA NA TERENU: OGLED MUZEJA,
GALERIJE, ARHIVA
Mentor: doc. dr. Dragan Potočnik Kandidatka: Barbara Ajdnik
Slovenska Bistrica, 2010
Lektorica: Iris Kaukler, prof. slovenščine in nemščine
Prevajalka: Iris Kaukler, prof. slovenščine in nemščine
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju dr. Draganu Potočniku, ki me je s svojimi zanimivimi predavanji iz
didaktike zgodovine navdušil za pisanje in mi strokovno pomagal pri nastajanju te naloge.
Hvala kustosinji gospe Simoni Tripkovič in arhivski svetovalki Sabini Lešnik za pomoč pri
pridobivanju informacij in virov za nastanek te naloge.
Hvala, Iris Kaukler, za pomoč pri lektoriranju in prevajanju.
Posebna hvala pa staršem in vsem mojim najbliţjim za podporo in pomoč, ki sem je bila
deleţna vsa leta šolanja…in hvala tebi Aljaţ, ker si verjel vame, mi vlival optimizem in mi
nesebično pomagal.
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisana Barbara Ajdnik, rojena 19. 4. 1984, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer zgodovina in slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo
z naslovom METODA DELA NA TERENU: OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA
pri mentorju doc. dr. Draganu Potočniku avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni
viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Barbara Ajdnik
Slovenska Bistrica, 22. 9. 2010
POVZETEK
V diplomski nalogi z naslovom Metoda dela na terenu: ogled muzeja, galerije, arhiva je
predstavljena ena izmed moţnosti izvajanja sodobnega pouka zgodovine. Učenci se na terenu
seznanijo s kulturno dediščino, hkrati pa se navajajo na samostojno delo in razmišljanje.
Opisane so značilnosti sodobnega pouka zgodovine, nato pa metoda dela na terenu; vloga
terena, načrtovanje, organizacija in specifične razmere pri izvajanju terenskega dela.
Predstavljeni so muzeji, galerije in arhivi kot viri poučevanja zgodovine in s tem povezane
oblike in metode dela, učna načela, vzgojne vrednote, učno-delovni listi kot osnovna oblika
pedagoških dejavnosti v teh institucijah in primeri nalog vezanih na muzeje, galerije in arhive
ter njihovo ovrednotenje.
S konkretnimi primeri učnih priprav, ki smo jih pripravili za ogled Muzeja narodne
osvoboditve Maribor, Narodne galerije in Pokrajinskega arhiva Maribor, ter učno-delovnimi
listi vezanimi na ogled teh ustanov, ţelimo prikazati, kako lahko učitelj zgodovine v osnovni
šoli izpelje pouk na sodobni način izven učilnic, saj je tak način dela učencem zanimivejši,
zanimanje za zgodovino večje, pouk pa kakovostnejši.
Ključne besede: sodobni pouk, delo na terenu, kulturna dediščina, muzeji, galerije, arhivi.
ZUSAMMENFASUNG
In meiner Diplomarbeit mit dem Titel Die Methode der Arbeit vor Ort: Besuch des Museums,
der Galerie, des Archivs, präsentiere ich die moderne Art des Geschichtsunterrichts. Bei der
Arbeit vor Ort lernen die Studenten das Kulturerbe kennen und gleichzeitig gewöhnen sie sich
selbstständig zu arbeiten und zu denken.
Hier sind die Merkmale des modernen Geschichtsunterrichts und auch die Methode der Arbeit
vor Ort; die Rolle, die Planung und die Organisation der Arbeit vor Ort, genau beschrieben.
Die Museen, die Galerien und die Archive werden als die Quellen des Geschichtsunterrichts
vorgestellt. Beschrieben sind auch damit verbundene Formen und Methoden der Arbeit, der
Lernprinzip, die erzieherischen Werte und die Lern-Arbeitsblätter als die primäre Form der
pädagogischen Aktivitäten in diesen Institutionen. Es gibt auch Beispiele und die
Bewertungen von verschiedenen Aufgaben im Zusammenhang mit der Arbeit im Museum, in
der Galerie oder im Archiv.
Für die Besichtigung des Museums (Muzej narodne osvoboditve Maribor), der Galerie
(Narodna galerija) und des Archivs (Pokrajinski arhiv Maribor) haben wir konkrete Beispiele
von Unterrichtvorbereitungen und mit Hilfe von Lehr-Arbeitsblättern, die sich auf die
Besichtigung der genannten Institutionen beziehen, wollen wir zeigen, wie ein
Grundschullehrer auf die moderne Art, außerhalb des Klassenzimmers, unterrichten kann.
Diese Arbeitsart ist für die Schüler interessanter, das Interesse für die Geschichte ist größer
und die Unterrichtsqualität ist besser.
Stichwörter: der moderne Unterricht, die Arbeit vor Ort, Kulturerbe, Museen, Galerien,
Archive.
KAZALO
1 UVOD ........................................................................................................................................................... 1
1.1 METODE DELA ................................................................................................................................. 2 1.2 NAMEN IN CILJI ................................................................................................................................ 3
2 SODOBNI POUK ZGODOVINE .............................................................................................................. 4
2.1 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA POUKA ZGODOVINE ...................................................... 4 2.2 ZNAČILNOSTI SODOBNEGA POUKA ZGODOVINE ................................................................... 5 2.3 SODOBNI POUK ZGODOVINE V NOVEM UČNEM NAČRTU ZA OSNOVNO ŠOLO ............... 7 2.4 PRIMERI SODOBNIH UČNIH METOD ............................................................................................ 8
3 METODA DELA NA TERENU ................................................................................................................. 9
3.1 KAJ JE TEREN? .................................................................................................................................. 9 3.2 VLOGA TERENA ............................................................................................................................... 9 3.3 STVARNI POUK ............................................................................................................................... 13 3.4 SPECIFIČNE RAZMERE PRI IZVAJANJU DELA NA TERENU .................................................. 15 3.5 NAČRTOVANJE DELA NA TERENU ............................................................................................ 16 3.6 FAZE DELA ZA OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA ............................................................ 17
3.6.1 ZUNANJA ALI ŠIRŠA PRIPRAVA ................................................................................................ 18 3.6.2 NOTRANJA ALI OŢJA PRIPRAVA ............................................................................................... 19
4 MUZEJI IN GALERIJE – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE ........................................................ 21
4.1 POJEM MUZEJ ................................................................................................................................. 21 4.2 POJEM MUZEJSKI PREDMET........................................................................................................ 22 4.3 ZGODOVINA MUZEJEV ................................................................................................................. 22 4.4 MUZEJI V SLOVENIJI ..................................................................................................................... 23 4.5 KUSTOS IN KUSTOS PEDAGOG ................................................................................................... 25 4.6 MUZEJSKI PREDMET KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK ......................................................... 27 4.7 PEDAGOŠKA VLOGA MUZEJEV IN GALERIJ ............................................................................ 28 4.8 SODELOVANJE ŠOLE Z MUZEJI IN GALERIJAMI ..................................................................... 31 4.9 SODELOVANJE UČITELJEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI .......................................................... 33 4.10 SODELOVANJE UČENCEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI ............................................................ 34
5 ARHIVI – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE ................................................................................... 37
5.1 POJEM ARHIV ................................................................................................................................. 37 5.2 POJEM ARHIVSKO GRADIVO ...................................................................................................... 38 5.3 VRSTE ARHIVSKEGA GRADIVA ................................................................................................. 38 5.4 ZGODOVINA ARHIVOV ................................................................................................................ 38 5.5 PEDAGOŠKA VLOGA ARHIVOV .................................................................................................. 40
6 OBLIKE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU ............................................................................ 42
7 METODE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU .......................................................................... 46
8 UČNA NAČELA ........................................................................................................................................ 53
9 VZGOJNE VREDNOTE .......................................................................................................................... 56
10 UČNO-DELOVNI LISTI KOT OSNOVNA OBLIKA PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V MUZEJU,
GALERIJI, ARHIVU ......................................................................................................................................... 58
10.1 SESTAVLJANJE DELOVNIH LISTOV........................................................................................... 58 10.1.1 RAZNOVRSTNOST................................................................................................................... 59 10.1.2 PRAKTIČNOST ........................................................................................................................ 64 10.1.3 TEHNIKE POSTAVLJANJA VPRAŠANJ ................................................................................. 65 10.1.4 OBČUTEK CELOTE ................................................................................................................ 67 10.1.5 UČNI NAČRT ........................................................................................................................... 67 10.1.6 TEHNIČNA PRAVILA .............................................................................................................. 67
11 PRIMERI NALOG V MUZEJIH, GALERIJAH, ARHIVIH ............................................................... 68
12 OVREDNOTENJE DELOVNIH NALOG .............................................................................................. 70
13 PRIMERI UČNIH UR V MUZEJU, GALERIJI IN ARHIVU ............................................................. 78
13.1 PRIMER UČNE URE V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR .............................. 78 13.1.1 PREDSTAVITEV MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR ..................................... 78 13.1.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKEGA PROGRAMA V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE
MARIBOR… ................................................................................................................................................ 80 13.1.3 UČNA URA: POJDIMO V MUZEJ .......................................................................................... 85 13.1.4 UČNA URA : INDUSTRIJSKI MARIBOR V 20. STOLETJU ................................................... 89
13.2 PRIMER UČNE URE V NARODNI GALERIJI ............................................................................... 94 13.2.1 PREDSTAVITEV NARODNE GALERIJE ................................................................................ 94 13.2.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V NARODNI GALERIJI ............................. 96 13.2.3 UČNA URA: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA ................................. 100
13.3 PRIMER UČNE URE V POKRAJINSKEM ARHIVU MARIBOR ................................................ 114 13.3.1 PREDSTAVITEV POKRAJINSKEGA ARHIVA MARIBOR ................................................... 114 13.3.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V ARHIVU ................................................ 116 13.3.3 UČNA URA: OGLED ARHIVA .............................................................................................. 116 13.3.4 UČNA URA: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN DANES ..................................................... 122
14 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 129
15 LITERATURA ........................................................................................................................................ 132
16 VIRI .......................................................................................................................................................... 134
KAZALO PREGLEDNIC
PREGLEDNICA 1: KRITERIJ ZA IGRO VLOG ............................................................................................................. 73 PREGLEDNICA 2: KRITERIJI Z OPISNIKI ZA POSTAVITEV MUZEJSKEGA PREDMETA ALI RAZSTAVE .......................... 74 PREGLEDNICA 3: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA MUZEJSKO RAZSTAVO ........................................................................... 75 PREGLEDNICA 4: KRITERIJ ZA IZDELAVO PLAKATA ............................................................................................... 75 PREGLEDNICA 5: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA IZDELAVO BROŠURE ALI ZLOŢENKE ...................................................... 76 PREGLEDNICA 6: KRITERIJ Z OPISNIKI ZA IZDELAVO ČLANKA ............................................................................... 76 PREGLEDNICA 7: MERILA ZA SODELOVALNO UČENJE............................................................................................ 77
KAZALO SLIK
SLIKA 1: MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR ............................................................................................. 79 SLIKA 2: NARODNA GALERIJA ................................................................................................................................ 95 SLIKA 3: POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR .............................................................................................................. 115 SLIKA 4: RAZGLEDNICA GLAVNEGA TRGA (OKOLI LETA 1900) ........................................................................... 124 SLIKA 5: TRGA REVOLUCIJE (LETA 1939)............................................................................................................. 124 SLIKA 6: FOTOGRAFIJA GLAVNEGA TRGA ............................................................................................................ 124 SLIKA 7: RAZGLEDNICA STOLNE CERKVE (ODPOSLANA 1912)............................................................................. 125 SLIKA 8: FOTOGRAFIJA PARTIZANSKE CESTE ....................................................................................................... 126 SLIKA 9: KOLODVOR (ODPOSLANO 1912 LETA) ................................................................................................... 126 SLIKA 10: NA KOLODVORU ................................................................................................................................. 126 SLIKA 11: KOROŠKA CESTA (ODPOSLANA LETA 1901) ......................................................................................... 127 SLIKA 12: GOSPOSKA ULICA (OKOLI LETA 1900) ................................................................................................. 127 SLIKA 13: SLOVENSKA ULICA (OKOLI LETA 1908) ............................................................................................... 127 SLIKA 14: RAZGLEDNICA MARIBORA (LETA 1908) .............................................................................................. 128 SLIKA 15: FOTOGRAFIJA MARIBORSKI MOST (LETA 1927) .................................................................................... 128
1
Prihodnost najde zgled v preteklosti.1
(Seneka ml. )
1 UVOD
Učencem je predmet zgodovina teţak, saj je zelo abstrakten. Pogosto poteka pouk frontalno,
posledica takega načina poučevanja pa je, da postaja pouk nezanimiv, dolgočasen. Če ţelimo
pouk narediti ţivljenjski in učencem zanimiv, potem moramo slediti sodobnim učnim
oblikam, med katere spadajo tudi ogledi muzejev, arhivov in galerij.
Učenci si v muzejih, arhivih in galerijah ustvarjajo pozitiven odnos do zgodovinskih
predmetov in oblikujejo zavest o premični kulturni dediščini, hkrati pa se oblikujejo v človeka
z estetskim čutom.
»Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor,
razvoj in ohranjenost (snovna, materialna dediščina), ter s tem povezane kulturne dobrine
(nesnovna, nematerialna dediščina). Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške
vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v drţavnem interesu.
Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in
aktivno ţivljenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj
preteklih obdobij, ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti.«2
»Premična kulturna dediščina so posamezni predmeti ali skupine predmetov, nastali kot
rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, druţbenega razvoja in
dogajanj, značilnih za posamezna obdobja. Premična kulturna dediščina, ki jo hranijo muzeji,
arhivi in knjiţnice je z zakonom razglašena za spomenik. Kot narodno bogastvo poleg
muzejskih predmetov štejejo še s posebnimi akti razglašeni kulturni spomeniki drţavnega in
lokalnega pomena, arheološki predmeti, elementi kot sestavni del spomenika, ki je bil
razstavljen, predmeti, ki so del opreme ali zbirke cerkve ali cerkvene ustanove in tisti
1 Sentence: modrosti starih Rimljanov, Modrijan, Ljubljana, 2003, str. 302.
2 http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturna-dediscina/ 8. 6. 2010
2
predmeti, ki imajo za RS kulturno vrednost zaradi zgodovinskega, umetnostnega,
znanstvenega ali splošnega človeškega pomena.« 3
Od učitelja delo izven učilnic sicer zahteva več predhodnih individualnih priprav; zahteva
načrtnost, točno določene izobraţevalne cilje in večstopenjski pristop, a material, ki ga
muzeji, arhivi in galerije ponujajo, je uspešno učno sredstvo, ki naredi pouk zanimiv,
učencem privlačnejši, poglobljen …
1.1 METODE DELA
ZBIRANJE PODATKOV IN GRADIVA
Poiskala sem literaturo in vire (članki, knjige, publikacije, zloţenke, internetne strani).
Zbiranje literature in virov je potekalo v naslednjih knjiţnicah: v Univerzitetni knjiţnici
Maribor, v Miklošičevi knjiţnici, v knjiţnici zgodovinskega oddelka Osrednje humanistične
knjiţnice na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter v splošni knjiţnici Josipa Vošnjaka Slovenska
Bistrica. Uporabljene so tudi spletne strani različnih kulturnih ustanov po Sloveniji. Ogledala
sem si Muzej narodne osvoboditve Maribor, se pogovorila z muzejsko kustosinjo pedagoginjo
– gospo Simono Tripkovič, se seznanila z njihovo pedagoško dejavnostjo, nato pa si ogledala
razstavo Spomenik mariborski industriji. Obiskala sem Pokrajinski arhiv Maribor in njihovo
razstavo Plinarna Maribor – 140 let v našem mestu, nato pa sodelovala z arhivsko svetovalko,
gospo Sabino Lešnik, ki mi je pomagala pri iskanju arhivskega slikovnega gradiva (fotografije
in razglednice mesta Maribor – prehod med 19. in 20. stoletjem), ki sem ga uporabila v
pripravi učne ure. Ogledala sem si še Narodno galerijo v Ljubljani in njihovo zbirko
slovenske umetnosti ter si pridobila informacije glede pedagoških dejavnostih, ki jih galerija
ponuja obiskovalcem.
ANALIZA ZBRANEGA GRADIVA
Analiza poiskane literature, virov in člankov.
INTERPRETACIJA PODATKOV
Interpretacija literature in podatkov.
3 http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/kulturna_dediscina/premicna_kulturna_dediscina/ 8. 6. 2010
3
IZDELAVA PRIMEROV DELA NA TERENU
Izdelala sem pet konkretnih primerov za učne ure v muzeju, galeriji in arhivu. Priprave oz.
načrti dela so primerni za osnovnošolske učence.
MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR
1. učna ura: Pojdimo v muzej
2. učna ura: Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju
NARODNA GALERIJA
3. učna ura: Slovenska slikarska umetnost 19. stoletja
POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR
4. učna ura: Ogled arhiva
5. učna ura: Delo z arhivskim gradivom – Podoba Maribora nekoč in danes
POTEK DELA
Poiskala sem literaturo in druge vire (članki po revijah, knjige, publikacije, arhivsko gradivo
iz fototeke, spletne strani po internetu) na temo metoda dela na terenu pri pouku zgodovina.
Kot temeljno literaturo sem uporabila knjige dr. Dragana Potočnika, Zgodovina, učiteljica
ţivljenja, dr. Danijele Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem in Mavricija
Zgonika, Zgodovina v sodobni šoli. Članki so pridobljeni iz revij Zgodovina v šoli, Didakta,
Časopis za zgodovino in narodopisje, uporabljeni so tudi internetni viri muzejev, galerij in
arhivov. Pomagala sem si še z zloţenkami, ki sem jih dobila v muzeju in galeriji. Pri izbiri
lokacije za delo na terenu sem se odločila za Muzej narodne osvoboditve Maribor in
Pokrajinski arhiv Maribor, za galerijo pa sem izbrala največjo slovensko umetnostno galerijo
Narodno galerijo v Ljubljani. Izdelala sem načrte oz. učne priprave za posamezno obliko dela
na terenu – za muzej, galerijo in arhiv, vsak primer pa dopolnila z učno-delovnim listom, ki
ga izpolni učenec med ali pa po koncu obiska kulturne ustanove.
1.2 NAMEN IN CILJI
Namen diplomske naloge je predstaviti sodobno učno metodo, in sicer delo izven učilnic, na
terenu (muzeju, galeriji in arhivu) iz didaktičnega vidika, ter prikazati na konkretnih primerih,
kako takšen način dela poteka.
4
Cilji so naslednji:
predstaviti s pomočjo strokovne literature in periodike delo na terenu – v muzeju,
galeriji ali arhivu kot sodobno metodo dela pri pouku zgodovine,
predstaviti delo na terenu; vlogo terena, načrtovanje in organizacijo dela na terenu,
specifične razmere pri delu na terenu,
predstaviti muzeje, galerije in arhive kot vire poučevanja zgodovine in njihove
pedagoške dejavnosti,
predstaviti metode dela, oblike dela, ki jih lahko uporabijo učitelji, učna načela in
vzgojne vrednote, ki si jih pridobijo učenci v teh kulturnih institucijah,
predstaviti učno-delovne liste kot osnovno obliko pedagoških dejavnosti v muzejih,
galerijah oz. arhivih,
predstaviti ostale naloge, ki jih je moţno izvesti v muzejih, galerijah in arhivih,
izdelati konkretne primere z učno-delovnimi listi za ogled muzeja, galerije in arhiva.
2 SODOBNI POUK ZGODOVINE
Sodobni pogledi na pouk, poučevanje, učenje in znanje ter prihajajoče generacije učencev,
polne informacij, ki si jih pridobijo iz različnih medij oz. virov, hkrati pa tudi stopnja razvoja
sodobne druţbe zahtevajo, da se v celotni proces pouka vpeljejo novi, sodobni načini.4
V duhu prenove pouka zgodovine je treba teţišče pouka prenesti z učitelja na učenca. Pri tem
gre za odmik od pasivnega učenja, pri katerem so učenci le pasivni poslušalci, ki pridobljeno
znanje le reproducirajo, k aktivnemu učenju, pri katerem pa učenci postanejo aktivni
udeleţenci izobraţevanja.5
2.1 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA POUKA ZGODOVINE
Temelj tradicionalnega pouka zgodovine je frontalni pouk, ki poteka tako, da učitelj učencem
posreduje učno vsebino, ti pa učno vsebino osvajajo s poslušanjem, opazovanjem,
4Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana,
2003, str. 5. 5 Prav tam, str. 10.
5
zapomnjevanjem, s ponavljanjem. Najpogostejša je učiteljeva ustna razlaga, ki jo dopolnjuje z
razgovorom, lahko pa tudi z metodo opazovanja in demonstriranja. Učitelj uporablja tudi
grafično prikazovanje in delo z zgodovinskim besedilom, saj s tem poveča razumevanje in
nazornost.6
Učni cilji tradicionalnega pouka zgodovine se nanašajo predvsem na pridobivanje materialne
izobrazbe, na pomnjenje poteka zgodovinskih dogodkov, spominskega usvajanja
zgodovinskih dejstev, pojmov, letnic.7
Ker so učenci premalo celostno aktivni, ne začutijo transferja med učnimi vsebinami pri
pouku in potrebami vsakdanjega ţivljenja. Miselno in aktivno so premalo vključeni v
pridobivanje zgodovinskega znanja. Večkrat ne ugotovijo dejanskega namena pouka
zgodovine. Načelo trajne prisvojitve je oteţeno, saj učenci ne dojamejo pouka zgodovine kot
aktualizacije.8 Namesto da bi pouk zgodovine pripomogel k razumevanju sodobnega sveta, je
pogosto v nasprotju s tem, kar šolarje uči vsakdanje ţivljenje.9
2.2 ZNAČILNOSTI SODOBNEGA POUKA ZGODOVINE
Temeljna značilnost sodobnega pouka zgodovine so sodobne oblike učnega dela – to so
oblike, kjer učenci sami prihajajo do spoznanj in novih znanj, in sicer s pomočjo različnih
virov pod vodstvom učitelja. Učenci si pridobijo uporabno znanje, razvijajo različne
spretnosti, razvijejo osebnostne lastnosti, samozavest itd.10
Pri takšnem sodobnem pouku zgodovine pa se morajo upoštevati in uresničevati določene
didaktične strategije:
6Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 124–155.
7Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije za
šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 21. 8 Prav tam, str. 21.
9Darja Mihelič, Uvodna beseda v pogovor o novih vsebinah pouka zgodovine, Zgodovinski časopis, 1991/1, str.
113. 10
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 101.
6
KONSTRUKTIVISTIČNI PRISTOP
Na ta način bodo učenci sami oblikovali svoje mnenje o preteklem dogodku. Učitelj
usmerja učenčevo aktivnost, tako da le-ti sami iščejo, odkrivajo in si razvijajo svoja
stališča.
MULTIDISCIPLINARNI IN MEDPREDMETNI PRISTOP
Medpredmetne povezave se uporabljajo na ravni vsebine in poglabljanju procesnih znanj.
Določene medpredmetne povezave (npr. zemljepis) so ţe stalnice, uveljavljajo pa se tudi
nove, npr. umetnostna zgodovina (pri obravnavi tem s področja umetnosti – gotika,
barok), likovni in tehnični pouk (načrtovanje izdelkov, ki so vezani na zgodovinsko
tematiko – risba, maketa …), glasbena vzgoja (uporaba glasbenih kulis določenega
časovnega obdobja – barok/baročna glasba), šolska knjiţnica (knjiţničar in učitelj
zgodovine oblikujeta informacijsko pismenega učenca, ki bo sposoben pridobiti in
predstaviti informacije v knjiţnici, arhivu, muzeju …).
MULTIPERSPEKTIVISTIČNI PRISTOP
Gre za proces, pri katerem zgodovinske dogodke opazujemo z več vidikov. Učencem
ponudimo najrazličnejše vire, pomagamo jim, da o preteklosti razmišljajo historično, da
analizirajo in interpretirajo dokaze, ki so povezani z zgodovinskim dogodkom ali
razvojem.
PROBLEMSKI PRISTOP
Učence usposabljamo za druţbeno kritično mišljenje v sodobnih razmerah.
RAZISKOVALNO UČENJE
Je metoda učenja, s katero se učenec samostojno ali ob pomoči učitelja uči iz
zgodovinskih virov in literature. Učenec samostojno raziskuje dogodke, pojave, procese.
Poteka v več fazah: načrtovanje dela z raziskovanjem, zbiranje zgodovinskih virov in
literature, delo z viri in literaturo.
IZKUSTVENO UČENJE
Posameznik se najbolj nauči stvari, ki jih sam izkusi. To lahko stori na več načinov: s
pomočjo zgodovinskih virov, z igro vlog, s simulacijo, s slikovnim gradivom, z besedil
itd.
HEVRSTIČNI PRISTOP
Učenci s pomočjo učitelja in z aktivnimi metodami dela pridejo samostojno do novih
spoznanj, ki jih znajo konstruktivno uporabiti. Učenci se srečujejo s pravim znanstvenim
7
raziskovanjem, saj samostojno raziskujejo, rešujejo zgodovinska vprašanja, zbirajo
gradivo in ga obdelujejo.11
2.3 SODOBNI POUK ZGODOVINE V NOVEM UČNEM NAČRTU ZA
OSNOVNO ŠOLO
V letih 1996–1998 je potekala kurikularna prenova, ki je sicer postavila dobre temelje za
posodobljen pouk zgodovine, a se je nato v praksi pokazalo, da je potrebno učne načrte
posodobiti. Leta 2006 je bila imenovana nova komisija za posodabljanje učnih načrtov
zgodovine. Predloge so pripravili: Vojko Kunaver, dr. Dragan Potočnik, Bernarda Gaber,
mag. Andreja Šifrer, dr. Aleš Gaber, Marjan Rode, Elissa Tawitian in mag. Jelka Razpotnik.12
Komisija je v predlog novega učnega načrta vnesla temeljne in izbirne vsebine, ki naj bi jih
učitelji izbirali skupaj z učenci. Posodobitve so nastale zaradi spoznanj stroke in praktikov, da
je nujno določene vsebine ponuditi izbirno. Tako je v učnem načrtu okoli 75 % vsebin
obveznih, do 25 % pa takšnih, ki jih učitelj izbira skupaj z učenci (glede na interes in svojo
strokovno presojo). Učni načrt je zasnovan kronološko in tematsko. V 6. razredu prevladuje
bolj tematski pristop, v 7. in 8. razredu je zasnova kronološko-tematska, v 9. razredu pa bolj
tematsko-kronološka.13
Glede na novi učni načrt bodo učenci znali ob koncu tretjega triletja opisati in pojasniti
najpomembnejše dogodke in procese iz svetovne, evropske in nacionalne zgodovine; znal bo
ovrednotiti pomen narodne identitete in drţavne pripadnosti; sposoben bo presojati pomen
ohranjanja kulturne dediščine na primerih iz krajevne zgodovine; znal bo razvijati spretnosti
časovne in prostorske predstavljivosti posameznih obdobij; z raziskovalnim učenjem bo
poglabljal in razširjal znanje o vsakdanjem ţivljenju, delu, miselnosti ljudi posameznih
zgodovinskih obdobjih in vzrokih za njihovo spreminjanje; z uporabo in učenjem ob različnih
virih in literaturi bo znal razvijati spretnosti enostavne uporabe zgodovinskih raziskovalnih
metod; znal bo razvijati spretnosti analize, sinteze in interpretacije; znal bo razvijati spretnosti
uporabe zgodovinskih virov in informacij z uporabo informacijsko-komunikacijske
11
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 102–104. 12
Prav tam, str. 15. 13
Prav tam, str. 15.
8
tehnologije pri pouku zgodovine; spoznal bo pomen knjiţnic, muzejev, arhivov; znal bo
razvijati razumevanje in spoštovanje različnih kultur, ras, ver in skupnosti; razvijal bo pomen
vzpostavljanja in ohranjanja enakopravnost med spoloma; osvojeno znanje bo znal predstavit
ustno, pisno, grafično, ilustrativno in z uporabo različnih tehničnih pripomočkov; ob
raznolikih zgledih iz zgodovine bo razvijal dojemljivost za vrednote, pomembne za ţivljenje v
sodobni demokratični druţbi ter znal bo samostojno in odgovorno ravnati za ţivljenje kot
posameznik in član druţb.14
Temeljna kurikularna prenova se je pribliţala standardom, ki veljajo tudi v drugih evropskih
drţavah. Z razliko s starim učnim načrtom, so v tem učnem načrtu poleg obveznih vsebin tudi
izbirne, ki dodatno osvetljujejo teme, ki jih učenci do sedaj niso mogli spoznati. Te radikalne
spremembe prispevajo k temu, da je oz. bo pouk zgodovine bolj zanimiv, učitelji in učenci pa
imajo več svobode pri izbiri.15
2.4 PRIMERI SODOBNIH UČNIH METOD
Sodobne učne oblike so tiste, ki otroku pomagajo pribliţati zgodovinsko snov iz prve roke.
Potočnik meni, da ima naš šolski sistem očitne slabosti, saj je vse preveč prenatrpanosti z
dejstvi in preveč abstraktnosti. Naš pouk pa je še prevečkrat frontalen. Če se bodo dosledno
upoštevale sodobne učne metode, bo pouk ţivljenjski, večja bo aktivizacija in
individualizacija. Med sodobne učne metode uvrščamo:
METODE SAMOSTOJNEGA DELA UČENCEV Z RAZLIČNIMI
ZGODOVINSKIMI VIRI,
METODA IGRE VLOG IN SIMULACIJE,
UPORABA SODOBNE KOMUNIKACIJSKO-INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
(INTERNET),
SAMOSTOJNO IN SKUPINSKO RAZISKOVANJE PRETEKLOSTI V OKVIRU
PROJEKTNEGA DELA,
14
www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc (6. 7. 2010) 15
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 16.
9
METODA DELA NA TERENU – EKSKURZIJA, OBISK ARHIVA, MUZEJA16
,
GALERIJE.
3 METODA DELA NA TERENU
Eden izmed načinov spoznavanja naše preteklosti je delo na terenu, kjer si lahko ogledamo
muzeje, arhive, galerije.
3.1 KAJ JE TEREN?
Teren je motivacija in vir za učenje z odkrivanjem. Teren je lahko:
- okolica šole,
- domači kraj,
- domača pokrajina,
- druge pokrajin v Sloveniji.17
3.2 VLOGA TERENA
Velik del pouka v osnovni in srednji šoli je namenjen pridobivanju konceptualnega znanja,
zato je zelo pomembno, da učitelj izbere dejavnosti, ki učencem omogočajo izoblikovanje
pojmovnih predstav, od konkretnih izkušenj do abstraktne ravni. V skladu s sodobnim
konceptom izobraţevanja, ki temelji na razvijanju procesov v izobraţevanju, so sodobni
pristopi k poučevanju in učenju usmerjeni v odkrivanje in ustvarjanje znanja.18
Neznano postane znano z raziskovanjem, z učenjem z odkrivanjem, z doţivljajskim učenjem.
Učenci si znanje ne pridobivajo samo v šoli, temveč si ga pridobivajo na formalni in
neformalni ravni. Ker ţelimo, da bo njihovo znanje trajnostno, je pomembno, da jih urimo v
različnih spoznavnih postopkih, kot npr. razumevanju, primerjanju, sklepanju, raziskovanju.19
Cilj izobraţevanja je torej usposobiti učence za samostojno miselno delo in ustvarjanje ter
večjo stopnjo uporabnosti znanja in spretnosti, ki so si jih pridobili med šolanjem. Takšne
16
Prav tam, str. 104. 17
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 78. 18
Bernarda Gaber, Ekskurzija s terenskim delom in učenje z odkrivanjem, Zgodovina v šoli, 2009/1–2, str. 53. 19
Prav tam, str. 53.
10
cilje lahko učenec dosega na več načinov, eden izmed njih je prav gotovo tudi delo na
terenu.20
Čeprav ima učitelj na voljo številna učna sredstva, veliko učencev pravilno razume pojave in
procese šele takrat, ko si jih ogleda v ţivo (na terenu).21
Ţiva slika lahko nadomesti mnoge
napačne predstave in razlage.22
Neposredno opazovanje zgodovinskih spomenikov in virov v
naravi in muzeju je za posredovanje zgodovinskih spoznanj eden najuspešnejših načinov
učno-vzgojnega procesa.23
V času šolanja se naj uvajanje v terensko raziskovalno delo začne s
posameznimi urami praktičnega dela v neposredni okolici šole. Učitelj naj začne s preprostimi
vajami, ki seznanijo učence s tehnikami terenskega preučevanja. Mladi se učijo postopoma,
saj učenje ni zgolj proces prenosa čim večjega števila informacij ali postopkov v spominu,
ampak je konstrukcija lastnega znanja. »In mlad človek pri tem soustvarja svoj svet in tistega
okoli sebe. Pri tem je izviren. Ţivljenju daje nekaj neponovljivega, redkega, svojskega,
uporabnega in prilagojenega stvarnosti.«24
Pri terenskem delu gre za »učenje z delovanjem oziroma neposrednim izvajanjem tega, kar se
učenec uči.«25
Za zgodovino predstavlja teren moţnost spoznavanja zgodovinskih, etnoloških in umetnostnih
značilnosti. To so lahko predmeti, zgradbe, spomeniki, objekti. Teren torej omogoča
sistematično opazovanje in preučevanje številnih elementov in objektov v naravi, ki so
naselbinsko kulturno-zgodovinski spomeniki (mesta, vasi), bivalno-kulturno-zgodovinski
(mestne in kmečke hiše, gradovi), sakralne znamenitosti (cerkve, samostani), zgodovinski
spomeniki, umetniška dela (slike, kuţna znamenja), ljudska umetnost.26
Pouk izven učilnic pa
nudi učencem spoznavanje kulturne dediščine tudi v muzejih, galerijah in arhivih.
20
Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje, 1999/3, str.
54. 21
Dragan Potočnik, Ekskurzija in pouk zgodovine, Zgodovina v šoli, 2004/3–4, str. 65–68. 22
Drago Ivanšek, Pomen ekskurzij za vzgojno-izobraţevalno delo, Zgodovina v šoli, 1994/4 str. 38. 23
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 215. 24
Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje, 1999/3, str.
58. 25
Karmen Kolenc Kolnik, Didaktična vrednost učenja geografije na prostem, Pedagoška obzorja. 2006/1, str.
52–53. 26
Prav tam, str 52–53.
11
Muzejsko ali arhivsko delo je samostojen ali sestavni del terenskega dela, ekskurzij in drugih
oblik izvenšolskega dela.27
Učitelji z ogledom muzeja, galerije ali arhiva povezujejo teoretična znanja s praktičnimi ter s
tem povečajo zanimanje za dogajanje v preteklosti.28
Ogledi zgodovinskih spomenikov na terenu ali muzeju so ena najvaţnejših tehnik metode
opazovanja in imajo vsestranski pomen. Zgodovinske objekte oz. predmete opazujemo na
kraju samem, opazujemo in proučujemo jih sintetično, ob vsem tem pa smo še motorno
aktivni. Poleg velike konkretnosti in naravnosti je to za mladega človeka privlačno.
Poglobljene zaznave in impresije vzbujajo v učencih večji interes, predstave so globlje,
pomnjenje trajnejše. Hkrati pa delo na terenu ne omogoča le natančnejših vidnih zaznav,
temveč tudi spoštovanje do ohranjenih prič preteklosti. Poleg izobrazbene vrednosti ima torej
tudi vzgojni pomen.29
Delo na terenu pripravlja učence na:
1. samostojno in odgovorno delo,
2. poznavanje kulturne dediščine v domačem kraju ali drugod po Sloveniji in spoštljiv
odnos do slovenske dediščine,
3. na aktivno vlogo v druţbi,
4. spodbuja zanimanje učencev za zgodovino,
5. daje občutek osebne identitete pri preučevanju preteklosti,
6. prispeva k poznavanju in razumevanju slovenske kulturne, druţbene, politične in
gospodarske zgodovine,30
7. spodbuja jih k opazovanju, primerjanjem, sklepanjem,
8. navaja jih na raziskovanja in uporabo različnih metod od zbiranja gradiva, urejanja,
uporabe kart itd.,
9. navaja jih na timsko delo ter individualno odgovornostjo za svoje delo in delo
skupine.31
27
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 62. 28
Prav tam, str. 65. 29
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 215. 30
Prav tam, str. 215. 31
Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje, 1999/3, str.
55.
12
Na terenu bi naj bile takšne naloge in dejavnosti, ki učence spodbujajo k razmišljanju,
vključujejo njihovo čustveno inteligenco, samostojnost, veččutnost, jasno izraţanje in zabavo.
Ta nova učna načela je opisal Paul Ginnis v knjigi Učitelj – sam svoj mojster:
1. razmišljanje: učenci obdelujejo podatke z logiko, sklepanjem, ustvarjalnostjo itd.;
2. čustvena inteligenca: učenci spretno vstopajo v odnose z drugimi, razvijajo pozitivne
lastnosti – samonadzor, pravičnost;
3. samostojnost: učenci razvijajo spretnosti, ki omogoča učenje in lastno pobudo,
neodvisno od učitelja;
4. soodvisnost: bistvo sodelovanja je učenčevo vzajemno delovanje, ki je osnova
demokracije;
5. veččutnost: učenci sprejemajo učne izkušnje preko sluha, vida;
6. jasno izraţanje: učenci ustno in pisno izraţajo misli;
7. zabava: učenci v dejavnostih uţivajo.32
Pri delu na terenu mora učitelj zastaviti naloge, ki bodo od učencev zahtevale vse faze
reševanja problemov: reševanje in zaznavanje problemov, iskanje, preizkušanje rešitev,
interpretacije in evalviranje, posredovanje ugotovitev in zaključkov.33
Ni dovolj le to, da so
učenci zaposleni, temveč je veliko pomembnejša kakovost tega, kar počnejo.34
Naloge naj
bodo podobne ţivljenjskim, in sicer raziskovalnim, poklicnim in vsakodnevnim situacijam.
Teren ni klasična učilnica, saj nudi mnogo več. Je namreč vir podatkov, vir za raziskovanje in
odkrivanje ter povezovanje znanja in spretnosti.35
32
Paul Ginnis, Učitelj – sam svoj mojster: kako vsakega učenca pripeljemo do uspeha, Rokus, Ljubljana, 2004,
str. 58. 33
Zora Rutar Ilc, Pristopi k preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003,
str. 128. 34
France Strmčnik, Didaktika. Osredje teoretične teme, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete,
Ljubljana, 2001, str. 128. 35
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2003 str. 80.
13
3.3 STVARNI POUK
Pri stvarnem pouku gre za intenzivno zgodovinsko srečevanje z zgodovinskimi predmeti oz.
ostalinami. Močan vpliv na evropsko pedagogiko je imel J.H. Pestalozzi, švicarski pedagog,
in je za najvišjo kvaliteto v spoznavnem procesu postavil seznanjanje in opazovanje
predmetov na mestu samem kot pogoj stvarnega, trdnega znanja, temelječega na opazovanju
in prepoznavanju preteklosti s pomočjo predmetov, torej zgodovinskih dejstev. Kljub
njegovemu prizadevanju je današnja prevladujoča metoda pri pouku zgodovine še verbalna.
Pri tem pa se pozablja, da je poglavitna vloga opazovanja in funkcionalnega prepoznavanja
preteklih predmetov, ponovna oţivitev preteklosti.36
Pri zgodovinskem delu v osnovni in srednji šoli razlikujemo po formalni plati, vsebinski
zahtevnosti ter oblikah in metodah dela naslednje zvrsti stvarnega pouka, ki jih Weber deli na:
ZGODOVINSKE UČNE SPREHODE
Je primeren način dela zlasti za niţje razrede osnovne šole, kjer učenci spoznavajo
zgodovinske ali kulturno zgodovinske prvine bliţnje okolice. S primernim stopnjevanjem je
primerna tudi na vseh ostalih stopnjah šolanja oziroma zgodovinskega dela. Oblika učnega
dela je običajno kombinirana; frontalen uvod, kjer učitelj razloţi vzroke učnega sprehoda,
ravnanje med sprehodom, delo in delovne naloge, načine opazovanja, določi čas in trajanje.
Delo bo produktivno, če bo izvedeno individualno ali v tandemu. Trajanje učnega sprehoda ne
more trajati več kot dve šolski uri. Na koncu sledi poročilo o opravljenem delu, kjer se
primerja posamezne izdelke, se medsebojno dopolnjuje.37
ZGODOVINSKE UČNE OGLEDE
Zgodovinski ogledi so primerni od četrtega razreda dalje. Je predpogoj vsakega pravega
terenskega dela in pomeni nadaljnjo stopnjo rasti zgodovinskega prepoznavanja, v
didaktičnem smislu pa je lahko uvod v neposredno šolsko tematiko, določeno z učnim
programom, torej ima motivacijsko vlogo, lahko pa je zaključek učne tematike. Gre za
36
Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu (ekskurzije), Zgodovina
v šoli, 1994/4, str. 31. 37
Prav tam, str. 32–34.
14
nekakšno motivacijsko sredstvo, da bi prišlo do uspešnega usvajanja zgodovinskega znanja ali
v šoli ali v muzeju, galeriji, arhivu, terenu, knjiţnici itd. 38
ZGODOVINSKO TERENSKO, MUZEJSKO, GALERIJSKO IN ARHIVSKO DELO
Značilno je ustvarjalno delo učencev, pouk postane neposredno ali posredno opazovanje
ostalin preteklosti na terenu, muzeju, arhivu ali galeriji v okolju, ki nas obdaja. Oblike dela so
običajno skupinska s frontalnim uvodom, ki ima namen podati nujno predznanje, ki ga učenci
lahko opravijo tako, da odgovorijo na vprašanja s pomočjo literature. Potrebna je tehnična
priprava. Izdelajo se naloge z notranjo diferenciacijo po sposobnostih učencev. Nato sledi
produktivno delo na terenu, muzeju, arhivu, galeriji. Učenec dela s pomočjo napotkov in ob
pomoči strokovnjakov, literature. Trajajo lahko nekaj ur, lahko pol dneva, ves dan, tudi več
dni. Praviloma pravo produktivno delo naj v osnovni in srednji šoli ne bi smelo trajati več kot
en dan, pa še to s predahi. Poudariti je potrebno, da je prenos pouka na teren, muzej, arhiv,
galerijo tematsko enoznačen, se pravi, da se ne druţi dveh raznorodnih tematik. Če ţelimo
obdelati Slovence v prvi svetovni vojni s pomočjo Soške fronte, potem je cilj Muzej soške
fronte v Kobaridu, vse ostalo na poti tja je le informativno in ni problem učne enote. Po
zaključku sledi v šoli plenarni del, to je poročanje skupin na sistematični način, tako da dobijo
vsi vpogled na celoto.39
KOMBINACIJA VSEH TREH
Naštete zvrsti stvarnega pouka so lahko prave, izvedene na ustreznih mestih, kot so teren,
muzej, galerija, arhiv in namišljene, izvedene v razredu s pomočjo ustreznih učnih sredstev,
kot so načrti, slike, dokumenti, literatura. Prvemu stvarnemu pouku vedno sledi namišljeno
stvarno delo. Gre za ponovitve, poročanja, razstave in razlage.40
38
Prav tam, str. 32–33 . 39
Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu (ekskurzije), Zgodovina
v šoli, 1994/4, str. 33–36. 40
Prav tam, str. 31.
15
3.4 SPECIFIČNE RAZMERE PRI IZVAJANJU DELA NA TERENU
Učitelj se pri organizaciji in izpeljavi dela na terenu srečuje z določenimi specifičnimi
razmerami. Kadar se učitelj odloči, da bo z učenci izpeljal pouk izven učilnice, torej ali v
muzeju ali galeriji ali arhivu, potem mora nujno upoštevati določene stvari.
Velike skupine učencev zahtevajo posebne metode in oblike dela. Učitelj mora paziti
na motiviranost učencev in enakomerno razdelitev dela. Upoštevati se mora smotrnost
izvajanja praktičnega dela in ogledov. Zagotoviti je potrebno ustrezno varstvo,
upoštevati prostorske moţnosti, morebiten prevoz. Da bo delo varno, se morajo z
učenci podrobno dogovoriti za pravila obnašanja. Veliko dela si učitelj prihrani, če
ustrezno načrtuje in ustrezno izvede zanimive in aktualne aktivnosti.
Posebno pozornost mora učitelj nameniti prometni varnosti (prečkanje prometnic, hoja
po prometnicah zunaj naselja itd.). Zagotoviti se mora tudi varnost na kraju, preveri se
ustreznost objektov in naprav, ki se uporabljajo. Pozorni morajo biti na učence s
posebnimi zdravstvenimi teţavami, zato je pomembno sodelovanje s starši, razredniki.
Ker se morajo upoštevati psihofizične sposobnosti, se vključi optimalno količino dela
in ogledov.
Upoštevati se mora tudi interes otrok in moţnost individualizacije ter diferenciacije.
Obisk muzeja ali galerije (obisk arhiva je običajno brezplačen) zahteva od učencev
tudi določene finančne stroške. Običajno ogled razstave v muzeju oz. galeriji stane
pribliţno 2 eura na učenca. Pozorni bodimo na učence, ki so finančno šibkejši.
Dogovorimo se za popuste ali pa uveljavljajmo sofinanciranje Ministrstva za šolstvo.
Tovrstna sredstva razbremenijo starše, nakazujejo se pa šolam ţe vrsto let.
Posebej pozorni bodimo na obnašanje učencev, saj so obiski muzejev, galerij in
arhivov kulturne institucije. Opozorimo jih na bonton oz. pravila lepega obnašanja še
preden si institucijo z učenci ogledamo.41
41
Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in izobraţevanje,1999/3, str.
54–55.
16
3.5 NAČRTOVANJE DELA NA TERENU
Da bo delo na terenu uspešno, je potrebno slediti naslednjim etapam: določiti cilje, narediti
pripravo, izvesti delo na terenu ter izvesti plenarni del.
Načrtovanje ogleda razstav v muzeju, galeriji ali arhivu je za učitelja zelo zahtevno delo.
Upoštevati mora več vzgojno-izobraţevalnih ciljev, s katerimi ţeli doseči najboljše moţne
rezultate. Zato je tako delo zahtevno, postopno in tudi dolgotrajno. Učitelj mora upoštevati
določene zakonitosti, če ţeli dober ogled, in da se bo učenec tja še kdaj rad vračal.42
Priprava vključuje:
predvideno trajanje (število obiskanih objektov, oddaljenost, prevoz in varnost,
naloge, učno gradivo, počitki, prehrana …),
priprava programa (učni cilji, vsebina in aktivnosti za učence, predvideni izdelki),
obvestilo staršem (odhod, prihod, spremljevalci, pravila obnašanja in varnostna
pravila),
obvestilo učencem (učni cilji, metode in sredstva, časovno načrtovanje, reševanje
nalog, oblika pisnega poročila ali zaključni izdelek),
priprava in naloge morebitnih spremljevalcev.43
Posebna priprava je osredotočena na učence, zlasti na njihove zadolţitve, pravila obnašanja,
razpored po skupinah, varnostne ukrepe, potek dela in reševanje delovnih listov ali
oblikovanje končnih poročil.44
Pri izvedbi je treba biti pozoren in upoštevati pravila na cesti in v prostorih (muzej, arhiv,
galerija), na učence s posebnimi potrebami ali učence z zdravstvenimi teţavami, spremljanje
dela učencev, prosti čas, delo v muzeju, arhivu itd. Pri vsem tem pa mora biti učitelj
pripravljen tudi na vse nepredvidljive situacije.45
42
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 17. 43
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str.58. 44
Prav tam, str. 58. 45
Prav tam, str. 58.
17
3.6 FAZE DELA ZA OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA
1. Priprava ogleda in aktivnosti:
- učiteljeva predpriprava ogleda institucije in sestavljanje nalog,
- vsebinska predpriprava učencev,
- priprava učencev: čas odhoda iz šole, čas prihoda v institucijo,
- obnašanje v instituciji in prometna varnost v mestu.
2. Delo v muzeju, galeriji, arhivu:
- vodenje in kontrola,
- obnašanje učencev,
- delo učencev: parno, skupinsko ali individualno, reševanje nalog.
3. Šolsko delo:
- pregled nalog.
4. Zaključek:
- javna predstavitev,
- izdelki: razstava, brošura, skice predmetov, modeli zgradb.
Načrtovanje, izvedba in evalvacija zahteva od učitelja načrtovanje po korakih. Učitelj se mora
na začetku odločiti, katero razstavo v muzeju, galeriji ali arhivu bo izbral v skladu z učno
snovjo. Nato predhodno obišče izbrano institucijo ter načrtuje, kakšne bodo aktivnosti
učencev. Obisk se mora prijaviti (običajno kakšen teden prej po elektronski pošti, po telefonu
ali osebno). Učitelj mora tudi časovno načrtovati delo učencev in izdelovanje učnih listov ter
navodil za delo. Učiteljeva naloga je obvestiti starše, organizirati prevoz oz. načrtovati prihod
tja, varstvo oz. spremljevalce ter zbrati denar, potreben za ogled razstave. Poleg obvestila
staršem, da se bo pouk izvedel izven učilnice, obvesti tudi same učence in ostale sodelavce na
šoli. Z učenci ima pred ogledom predpripravo; pogovori se o obnašanju in prometni varnost
ter razvijanju spretnosti, ki jih bodo potrebovali ob obisku. Nato sledi delo v muzeju (galeriji,
arhivu). Učenci lahko izpolnijo anketna vprašanja, ki jih sestavi muzej, in jih izpolnjena
odpošljejo. V šoli sledi evalvacija nalog ter ocenjevanje izdelkov.
18
3.6.1 ZUNANJA ALI ŠIRŠA PRIPRAVA
Zunanja ali širša priprava je sestavljena iz naslednjih elementov: predhodna priprava, ogled
razstave oz. izbrane inštitucije, pregled opravljenega dela. Med vsemi fazami se učitelj
povezuje s kolegi in vodstvom šole ter kustosom, muzejskim pedagogom oz. arhivistom.
PREDHODNA PRIPRAVA
V predhodni pripravi določimo skupino, ki bo sodelovala pri oblikovanju vsebinskega dela.
Določiti moramo vodjo celotnega programa in izobraţevalne cilje. Kadar je ogled organiziran
po različnih predmetnih področjih, se tudi cilji porazdelijo po področjih. Pomembno vlogo
ima vodja programa. Njegova naloga je zahtevna, saj je odgovoren za vsebinski in tehnični
del programa. Koordinira delo z vodstvom šole in kustosom ali muzejskim pedagogom, skrbi
za nemoten potek ogleda razstave. Kadar je potrebno se nanj obračajo tudi učenci, tako rešuje
morebitne sporazume, porazdeli delo med učitelje spremljevalce. V predpripravi okvirno
določimo potek dogajanja.46
OGLED MUZEJA, GALERIJE, ARHIVA
Ogled poteka po načrtovanem vsebinskem programu, zato ne zahteva večjega posredovanja.
Učenci so s svojimi nalogami seznanjeni. Učitelj z muzejskim pedagogom, kustosom
predstavi muzej kot celoto ali samo muzejsko zbirko oz. tematsko razstavo. Ob tem ima
učitelj priloţnost, da ugotovi pripravljenost učencev za samostojno delo, kakšna je njihova
motiviranost, koliko so učence pripravili in kakšna je odzivnost na vprašanja, ki jih zastavi
kustos.47
Podobno kot ogled muzeja ali galerije, poteka tudi ogled arhiva. Arhivist predstavi
arhiv kot celoto ali pa le razstavo, ki jo pripravljajo v arhivu.
PREGLED OPRAVLJENEGA DELA
Po obisku se pregledajo rezultati in naredi analiza. Celotna skupina, ki je sodelovala pri
programu, pregleda potek programa in preveri izobraţevalne cilje. Ugotavlja se primernost
vsebin, časovno usklajenost, odzivnost učencev in delo s kustosom. Zabeleţijo se pozitivne
46
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 17. 47
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 17.
19
izkušnje in ugotovitve, ugotovijo nepravilnosti. Naredijo se sklepi. Obvezno je, da se z učenci
analizira in sintetizira nova spoznanja.48
3.6.2 NOTRANJA ALI OŽJA PRIPRAVA
Notranjo ali oţjo pripravo sestavljata dva elementa: tehnična in vsebinska priprava, ki se
nanašata na učiteljevo in učenčevo delo.
TEHNIČNA PRIPRAVA
Tehnična priprava obsega naslednje elemente:
- ogled celotne institucije,
- ogled tematske razstave ali zbirke,
- odločitev koliko učencev bomo peljali na ogled,
- katera razvojna stopnja učencev je vezana na razumevanje določene teme,
- koliko časa bo trajal ogled, bo samostojen, v blok uri ali v okviru ekskurzije, kulturnega
dne …,
- kakšna bo pot do tja (peš, z avtobusom, z vlakom).49
VSEBINSKA PRIPRAVA
Ta del priprave zahteva od učitelja največji napor, hkrati pa tudi visoko strokovno
podkovanost, tako vsebinsko kot metodično. Obsega več elementov, ki se med seboj
prepletajo.
1. Izobraţevalni cilji; Omenjeni so ţe v predhodni pripravi v povezavi z učitelji. Pri
vsebinski pripravi so izobraţevalni cilji podrobneje izdelani in so namenjeni samo učencem. Z
njimi uresničujemo namen in izpeljavo predvidenega programa.
2. Podrobno izdelan načrt; V tem načrtu predvidimo organizacijske oblike in metode dela
učencev. Odločimo se za individualno delo učencev, lahko za delo v dvojicah ali v manjši
skupini. Odločimo se lahko tudi za enotni nivo vseh učencev, ki temelji na poslušanju. Tukaj
predvidimo tudi predstavitev nalog. Odločimo se lahko za več različic: projektno delo,
individualno delo (obnova, kratek zapis …), odgovori na določena vprašanja, skupinsko delo,
48
Prav tam, str. 17–18. 49
Prav tam, str. 18.
20
delo z delovnimi listi itd. Ni pomembno, za katero različico se bomo odločili, pomembno je,
da izvedemo ta zaključek programa ogleda.
3. Delovne naloge; Kakšne in katere naloge bodo učenci reševali, je odvisno od namena
obiska in izobraţevalnih ciljev. Na razpolago imamo več tipov nalog: naloge objektivnega
tipa, obnova, esej, reševanje testov, ki smo jih naredili sami in reševanje testov, ki so jih
naredili kustosi pedagogi npr. v muzeju, praktično izdelovanje predmetov in opis načina
izdelave, izdelava učne mape, ki jo izdela vsak učenec, izdelava plakata itd.
4. Vodenje po muzeju, galeriji, arhivu; Pred ogledom muzeja, galerije ali arhiva se moramo
odločiti za vodenje. Kadar gremo v muzej ali galerijo imamo več moţnosti: vodi lahko kustos
ali muzejski pedagog, lahko samo učitelj, moţnost pa je tudi učitelj in kustos skupaj. Kadar se
odločamo za varianto kustosa, potem bo to vodenje zelo strokovno. Zato je pred tem potreben
razgovor vodje in kustosa. Pri pogovoru je pomembno določiti zahtevnostno stopnjo učencev,
ki bodo obiskali muzej ali galerijo. Zanimiva je kombinacija učitelja in kustosa, saj lahko tako
učitelj poseţe v obravnavano snov, dopolnjuje z izkušnjami, ki temeljijo na pogovorih z
učenci, ki so se pripravljali na ogled. Obstaja pa seveda tudi moţnost, da učence vodi učitelj
sam, a le-ta more muzej dobro poznati. Pri takšnem vodenju je priporočljivo, da se pelje
majhna skupina, razred, saj je samostojno vodenje teţko, ker se učitelj znajde v poloţaju
vodiča in »miritelja« učencev v eni osebi.
5. Motivacija učencev; Z motivacijo se začne takrat, ko je podroben načrt ţe izdelan. Šele na
osnovi celotnega programa se lahko učence podrobno seznani s potekom ogleda in zahtevami
učitelja. Motivira se lahko na več načinov, odvisno pa je tudi od zahtev učitelja.
Najenostavnejša motivacija je vezana le na obvestilo o ogledu in je najniţja stopnja
zahtevnosti. Takrat učenci niso obremenjeni z nalogami, pač pa so le prisotni. Seveda pa
takšen ogled doseţe pri učencih najmanjšo in najkrajšo zapomnitev. Za takšno obliko
motivacije se učitelji odločijo, kadar je ogled predviden kot dodatek k drugim učnim enotam.
Druga vrsta motivacije je razlaga o tematiki, ki jo bodo učenci na ogledu videli. Razlaga mora
biti temeljita, saj se bo od učencev zahtevale povratne informacije. Največkrat se pri taki
obliki zahteva kratek opis ali pa ustne ali pisne odgovore na zastavljena vprašanja.
Zahtevnejša oblika motivacije traja dlje časa. Takrat učitelj pove naslov muzeja ali muzejske
zbirke, za katero se je odločil ter določi čas za zbiranje gradiva. Takšen način pri učencih
vzbudi pozornost, še posebej zato, ker bo delo v muzeju in nato pri pouku intenzivno, saj
bodo morali pridobljeno znanje povezovati, analizirati in sintetizirati. Pri takšni motivaciji
postanejo učenci dejavni oblikovalci delovnih nalog. Delo bo tako laţje in učinkovitejše za
vse udeleţence učnega procesa.
21
6. Ogled muzeja, galerije, arhiva; Po pripravah, ki jih učitelj načrtuje, poteka ogled po
predvideni organizaciji. Vse, kar je bilo začrtano in predvideno, mora potekati nemoteno.
Učiteljeva naloga je predvsem opazovanje, posredovanje, svetovanje in odgovarjanje na
vprašanja učencev. Učitelj lahko vodi tudi pogovor med učencem in kustosom oz. arhivistom.
Učitelj se seznanja z učenčevo iznajdljivostjo v drugačnem okolju, opazuje njihovo zanimanje
za takšno vrsto dejavnosti, ugotavlja sposobnosti njihovega lastnega mišljenja in ugotavljanja
zgodovinskih dejstev ter zmoţnost povezovanja teorije s prakso.
7. Delo v šoli; Ta del programa pride na koncu, a se nemalokrat zaradi različnih vzrokov (npr.
čas) zgodi, da se učitelju izmuzne. Vsako delo nujno potrebuje povzetek in zaključek, ţe zato,
da učenci nimajo občutka, da njihovo delo ni ovrednoteno. Za učence je to priloţnost, da se
izkaţejo, za učitelja pa merilo uspešnosti izvedenega programa. Moţnost učenčeve priprave
na zagovor svojih nalog je več in so odvisne od učiteljevega načrtovanja in motiviranja.
Upoštevajo se izobraţevalni cilji ter moţnosti, ki so jih imeli.50
4 MUZEJI IN GALERIJE – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE
4.1 POJEM MUZEJ
Kljub temu da je muzejskih definicij več, je najbolj znana in razširjena definicija pojma
muzej, ki jo je sprejel Mednarodni muzejski svet (ICOM) leta 1974, nato pa leta 1989
dopolnil, in je pri nas največkrat uporabljena tako v muzejskih teoretičnih razmišljanjih kot
tudi v muzejski praksi: »Muzej je za javnost odprta, nepridobitna, stalna ustanova v sluţbi
druţbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva (zbira)
materialne dokaze o ljudeh, njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije
in jih razstavlja.«51
50
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 18–20. 51
Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Znanstvena zaloţba
Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008, str. 12.
22
4.2 POJEM MUZEJSKI PREDMET
»Muzealija ali muzejski predmet je tisti predmet, ki so ga ločili od njegovega prvotnega
okolja in prenesli v novo muzejsko stvarnost z namenom, da bi dokumentirali tisto stvarnost,
iz katere je bil izločen. Muzejski predmet v muzeju ni predmet kar tako. Je izbran, klasificiran,
konzerviran in dokumentiran predmet, ki kot tak postane raziskovani vir ali eksponat na
razstavi.«52
4.3 ZGODOVINA MUZEJEV
Z zbiranjem se je začelo ţe zdavnaj v preteklosti, nemara ţe v prazgodovini, ko so
posamezniki kazali zanimanje za določene predmete. Predmet so hoteli imeti pri sebi, nato
tudi drugega, tretjega itd. Nastale so prve zbirke rastlin, kamnov, oroţja … Imetniki zbirk so
se z njimi postavljali pred drugimi, nekateri pa so jih podarili mestu, drţavi, muzejem, ko so ti
začeli delovati. Kdaj in kje je nastal prvi muzej ni natančno opredeljeno, saj je pojem tega
širok.53
Beseda »museum« je grškega izvora (mouseion), prvotno naj bi se nanašala na neko
versko bratovščino, ki je častila muze.54
Člani te bratovščine so ustanovili kolegij za
pospeševanje znanja, tako so izobrazbo začeli povezovati z zamislijo »museuma« – hrama,
posvečenega muzam. »Thesaurus« pa je latinska oznaka za zaklad. V takšnem zakladu, ki so
običajno hranili v templju, so imeli dragocenosti – darila, namenjena bogovom.55
Čeprav časa in kraja nastanka prvega muzeja ne moremo natančno določiti, pa vemo, da
zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, in sicer 15. oktobra, ko je bil v Ljubljani
ustanovljen Deţelni muzej za Kranjsko, danes Narodni muzej Slovenije.56
Ta muzej danes
predstavlja središče znanstvene in strokovne muzejske mreţe, ki zbira in ureja gradivo za
preteklost v arheološki zbirki, kulturnozgodovinski in numizmatični.57
V zgodnjih letih 20.
52
Prav tam, str. 13. 53
Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998, str. 13. 54
Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Znanstvena zaloţba
Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008, str. 19. 55
Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998, str. 13. 56
Prav tam, str. 15. 57
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 10.
23
stoletja so muzeje dobila tudi druga pomembnejša urbana središča, kot so Celje, Kamnik,
Ptuj, Maribor.58
Prva specialna muzeja sta bila leta 1889 ustanovljeni Šolski muzej in leta 1908 odprti
Jakopičev paviljon, predhodnik leta 1933 ustanovljene Narodne galerije. 59
Čas med svetovnima vojnama je utrdil vlogo muzejev in dobili smo dva pomembna specialna
muzeja: Slovenski etnografski muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije. Število muzejev se je
izjemno povečalo po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopata Moderna galerija v Ljubljani
in Muzej ljudske revolucije Slovenije, ki pomeni začetek ustanavljanja posebnih muzejev
revolucije in narodne osvoboditve v Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu ter velikega števila
posebnih muzejskih zbirk na to temo. Danes so to preteţno muzej in zbirke novejše
zgodovine. Pobudi takratnega republiškega upravnega organa, da se oblikuje mreţa
pokrajinskih muzejev na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, je v petdesetih letih
sledilo ustanavljanje današnjih pokrajinskih in mnogo lokalnih muzejev. Nato se je v
šestdesetih letih ustanavljanje muzejev nekoliko ustavilo in kljub manjšim nihanjem ostaja
število poklicnih muzejev ţe dolgo enako. Povečuje se število muzejskih zbirk: v okviru
muzejev ali v upravljanju lokalnih skupnosti, podjetij, društev in zasebnikov.60
Nekaj slovenskih muzejev je z namenom povezovanja in uresničevanja skupnih ciljev in
potreb leta 1971 ustanovilo Skupnost muzejev Slovenije, ki danes deluje kot javni zavod in je
nepoklicna organizacija, povezuje 64 slovenskih muzejev in galerij, v njej pa prostovoljno
delujejo predstavniki muzejev.61
4.4 MUZEJI V SLOVENIJI
Muzej je ustanova, ki ohranja in predstavlja kulturno dediščino oziroma spoznavanje
slovenske preteklosti. 62
58
Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 2. 59
Prav tam, str. 2. 60
Prav tam, str. 2–3. 61
Prav tam, str. 2–3. 62
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 63.
24
V Sloveniji delimo muzeje na:
drţavne,
pokrajinske,
medobčinske,
mestne,
posebne.63
V Sloveniji so muzeji, razen nekaj izjem, zasnovani kot kompleksni muzeji, ki hranijo
dediščino z več področij. Najpogostejše zbirke kompleksnih muzejev so:
arheološka,
etnološka,
umetnostnozgodovinska,
zgodovinska,
numizmatična,
zbirka uporabnih umetnosti,
uniform,
oroţja itd.64
Razpon tem, ki jih obravnavajo zgodovinski muzeji, je velik. Čeprav v večjem delu
prevladuje tradicionalni lokalni ali narodni muzej, v katerem se različne sobe posvečene
različnim obdobjem in so pogosto zamišljene tako, da obiskovalci začnejo ogled v prostoru, ki
je namenjen prazgodovini, končajo pa v prostoru, namenjenemu 20. stoletju. Vendar so se v
zadnjih štiridesetih letih pojavili tudi bolj specializirani muzeji, ki se osredotočijo na teme, ki
so pomembne za zgodovino 20. stoletja: muzeji prevoznih sredstev, fotografski muzeji, vojni
in vojaški muzeji, če naštejemo le nekatere izmed njih.65
Imamo tudi različne specialne ali posebne muzeje:
otroški,
tehnični,
gospodarski (tekstilni, gasilski, čevljarski, usnjarski itd.).66
63
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 10. 64
Prav tam, str. 10. 65
Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2004, str. 165. 66
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 63.
25
Specialni muzeji so tudi muzeji na prostem (stavbna dediščina neke pokrajine, način ţivljenja
določenih slojev, poklicev, primeri kmečkega doma: kuhinja, izba, priprava hrane –
avtentičen prostor), arheološki parki, zbirke v grajskih stavbah, spominske sobe ali rojstne
hiše. 67
V evropskih drţavah vse pogosteje nastajajo muzeji na prostem, ki jih poznamo tudi pri nas,
in jih imenujemo skansen, po prvem takšnem muzeju na Švedskem v kraju Skansen.68
V teh
kompleksih predstavljajo stavbno dediščino neke pokrajine in način ţivljenja. Obiskovalci se
seznanijo z načinom ţivljenja določenih socialnih slojev in poklicev. Tako je primer
kmečkega doma v muzeju dopolnjen s prikazom načina ţivljenja. Obiskovalci se srečajo s
črno kuhinjo, kmečko izbo, izdelovanjem kmečkega orodja, pripravo hrane in podobno. Gre
za izjemen pristop, kakršnega v klasičnem muzeju ne moremo tako izvesti. Obiskovalcu v
muzeju se lahko razlaga o črni kuhinji ter načinu priprave hrane, lahko se kaţe fotografije in
podobno, toda enakega učinka kot v avtentičnem prostoru pa ne bo. Tako lahko šolska
skupina, ki obišče npr. rojstno hišo, spozna poleg njegovega ţivljenja in dela tudi čas in način
ţivljenja v določenem prostoru in času. Vse to kaţe, da mora biti pristop obiskovalcem
celovit, saj vsaka lokacija ali način predstavitve zbirk pomeni poseben pristop k predstavitvi
neke zbirke.69
4.5 KUSTOS IN KUSTOS PEDAGOG
Beseda kustos izhaja iz latinske besede custos s pomenom varuh.70
Po definiciji je kustos muzejski usluţbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdrţuje in proučuje
muzejske predmete.71
Naloge kustosa so:
preučevanje znanstvenega gradiva,
oblikovanje stalne zbirke v muzeju,
strokovno svetovanje,
67
Prav tam, str. 63. 68
Andreja Valič Zupan, Muzej kot vir poučevanja zgodovine, Zgodovina v šoli, 1997/4, str. 76. 69
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 10. 70
http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000167.html (28. 6. 2010) 71
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kustos&hs=1 (28. 6. 2010)
26
pripravljanje občasnih razstav,
zbiranje in dopolnjevanje posameznih gradiv,
seznanjanje in poročanje o novih znanstvenih dognanjih v strokovni literaturi in javnih
publikacijah,
poročanje o doseţkih raziskovanj doma in na tujem,
vodenje po razstavah,
organiziranje seminarjev za strokovne delavce, učitelje, učence in druge ljubitelje
muzeja.72
V nekaterih muzejih imajo poleg kustosov tudi kustose pedagoge; to so muzejski pedagogi,
delavci s pedagoško izobrazbo, zato je njihovo delo povezano predvsem z mladimi.73
Delo kustosa pedagoga kot enega najpomembnejših izvrševalcev pedagoškega dela v muzejih
je organizirano na več ravneh, in sicer:
kot pedagoška sluţba v muzeju,
kot pedagoški servis, ki koordinira delo pedagoške sluţbe v muzeju in šoli,
kot priprava pedagoških programov za posamezne starostne skupine,
kot koordiniranje izvedbe teh programov.74
Zaradi pomanjkanja kadra najpogosteje izvajajo le osnovno pedagoško delo v muzeju, ki pa je
pogosto omejeno na:
vodstva po zbirkah,
pripravo delovnih listov za šolske skupine,
muzejske delavnice za otroke, s temo, povezano z občasno razstavo ali kakšno drugo
priloţnostjo,
pripravo in izvedbo učnih ur.75
Njegovo delovanje mora biti primerno starosti otrok, hkrati pa mora biti njegovo delo tudi
usklajeno z učnim načrtom. Učne mape, učni listi so navadno strokovno in pedagoško dobro
pripravljeni, ker ima muzejski pedagog vpogled v posamezno zbirko ali tematsko razstavo.
72
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 12 73
Prav tam, str.12. 74
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11. 75
Prav tam, str. 11.
27
Naloge so kvalitetne in slikovno obogatene. Sestavljene so po vseh pedagoških načelih in
upoštevajo stopnjo zrelosti otrok. To velja tudi za muzejske delavnice, kjer se otroci in učenci
srečujejo s praktičnim delom. Seznanjajo se z različnimi materiali, s katerimi izdelujejo
predmete iz različnih zgodovinskih obdobij. Tako si pridobijo znanje ustvarjalno in
enostavno. Ker je povezovanje teorije in prakse danes zelo pomembno, se tega vse bolj
zavedajo tudi v muzejih.76
Pomembna naloga kustosa pedagoga pa je tudi svetovanje učiteljem in vzgojiteljem na
različnih stopnjah izobraţevanja. Zaradi poznavanja muzeja, strokovne podkovanosti in ţelje
predstaviti muzejsko dejavnost, svetujejo in predlagajo način ogleda muzeja, seznanjajo z
njegovo ponudbo ter navdušujejo mlade za spoznavanje kulturnih vrednot.77
4.6 MUZEJSKI PREDMET KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK
Kustos pedagog bi moral opozoriti, kaj, kje, kako ter do katere mere bi bilo treba kak predmet
didaktično in metodično poudariti, kaj dati za morebitno ozadje, da se bo didaktični vidik še
bolj poudaril, kako do katere mere »natrpati« razstavni prostor, da bo le-ta še pedagoško
znosen. Naloga muzeja je namreč ta, da predmet na razstavi prikaţe tako, da obiskovalec z
lahkoto prepozna njegov namen. Včasih zgolj ambientna postavitev ni dovolj, ker ni nujno da
nam pribliţa uporabo predmeta. Pri stalnih razstavah morajo biti kustosi še posebej
premišljeni in izvirni, pri občasnih je namreč ta moţnost, da pomanjkljivosti lahko zabrišejo,
ko razstavo razdrejo. Iz kopice predmetov je na koncu potrebno izločiti le en predmet, tistega,
ki ga lahko poveţejo in prikaţejo v kontekstu ter interdisciplinarno. Vsak eksponat pa mora
imeti svojo zgodbo. Ta izbrani predmet je postavljen v širši kontekst na več načinov, npr. s
podpisom, z legendo, z ilustrativno podlago glede na namembnost, s postavitvijo v prostor itd.
Razstavljen eksponat mora biti dovolj zgovoren, saj je izbran premišljeno, zato se lahko
opazuje in analizira iz več vidikov. Pomembno pedagoško-didaktično vlogo imajo legende na
stenah. Te morajo biti pregledne, nazorne, z malo besedila, ki veliko pove. Legenda natančno
umešča predmet v čas in prostor tudi z dodatnim slikovnim gradivom. Pri oblikovanju legend
je sodelovanje kustosa pedagoga nujno, saj so le-te pri učnih urah in delavnicah nepogrešljiv
vir informacij. Pri pedagoški uri določene stvari lahko nakaţemo, pri reševanju nalog bo
učenec poiskal ustrezno legendo, na njej prebral besedilo in potem izluščil odgovor. Legende
76
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 13. 77
Prav tam, str. 13.
28
so pa nadvse dragocena pomoč tudi ostalim obiskovalcem pri samostojnem ogledu, tako da
vodenje v klasičnem pomenu sploh ni potrebno.78
Kustos pedagog mora pri postavljanju razstav zagotoviti načelo postopnosti. To načelo je
opredelil pedagog Jan Amos Komensky79
, in sicer od laţjega k teţjemu, od preprostega k
sestavljenemu, od bliţnjega k daljnemu, od znanega k neznanemu. Za pedagoški postopek je
potrebno tudi postaviti rekonstrukcije hiš, makete in drugo, kajti sam predmet lahko včasih
deluje abstraktno, tak način pa prikliče laţjo predstavo prostora.80
Zelo pomembno je, da
muzeji in njihove razstave niso zgolj nekakšne shrambe s policami in na njih natrpanimi
predmeti, npr. zadaj večji, spredaj manjši. Rezultat takšnih razstav je, da obiskovalec na
koncu ne odnese ničesar. Muzej ne sme biti natrpana zakladnica predmetov, temveč mora
postati ţivljenjski, domač in mora biti namenjen vsem starostnim stopnjam, ne glede na
stroko.81
4.7 PEDAGOŠKA VLOGA MUZEJEV IN GALERIJ
Pedagoška vloga muzejev in galerij v Republiki Sloveniji postaja vedno večja, zlasti zato, ker
je vedno več muzejev in galerij, ki nudijo predšolskim otrokom, osnovnošolcem,
srednješolcem in tudi študentom različne pedagoške dejavnosti.
»Z obiskom muzeja bodo ure zgodovine povezane s stvarnostjo, z ţivljenjem. Tudi tako se
bomo pribliţali enemu od najpomembnejših naukov, ki jih uči ţivljenje: nauk o tem, kako
uţivati v tem, kar delamo, kako uţivati v tem, kar učimo in česar se učimo.«82
Muzeji in galerije v Sloveniji nudijo:
strokovna vodstva,
oglede,
sprehode po zgodovinskih poteh,
učne ure,
78
Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v muzeju, Argo,
2002/1,2, str. 108–109. 79
Jan Komensky, 1592–1670, češki učitelj, pedagog, filozof, teolog, pisatelj, utemeljitelj moderne pedagogike. 80
Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v muzeju, Argo,
2002/1,2, str. 108–109. 81
Prav tam, str 108–109. 82
Dragan Potočnik, Muzej kot vir za poučevanje zgodovine, Zgodovinski časopis, 2004/1–2, str. 195.
29
ure pravljic,
glasbene večere,
avdio-video predstavitve,
gledališke predstave,
različne muzejske in galerijske dejavnosti in delavnice,
delovne liste,
kvize itd.83
Delavnice, ki jih nudijo v naših muzejih in galerijah so naslednje:
arheološke,
zgodovinske,
etnološke (šege in navade),
umetnostno-zgodovinske,
slikarske, kiparske (kiparski izdelki, modeliranje z glino itd.),
arhitekturne,
naravoslovne,
tehniške,
literarne (spisi, pisanje pripovedk itd.),
risarske (risarske – poslikave majic, poslikava lutk z oblačili),
kulinarične (recepti, kuhanje),
gledališke (igre vlog, predstava),
plesne (plesi, učenje),
glasbene (pesmi v preteklosti, petje pesmi itd.),
fotografske,
multimedijske (iskanje podatkov po internetu),
verske (vera danes in nekoč) itd.84
Poslanstvo muzeja kot institucije, katere poglavitna naloga je hraniti, vrednotiti in
predstavljati muzejsko gradivo, je tudi izobraţevanje, ki ni mišljeno kot izobraţevanje
83
Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev
Slovenije, Ljubljana, 2009. 84
Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev
Slovenije, Ljubljana, 2009.
30
kustosov, muzejskih strokovnih delavcev, temveč je eno od osnovnih poslanstev muzejev in
galerij izobraţevanje širšega občinstva.85
Zbirke morajo postati sredstvo za posredovanje, izpopolnjevanje, poglabljanje in razširjanje
znanja s področij, ki jih muzeji in galerije strokovno raziskovalno obdelujejo. Muzejski
eksponati so namreč dragocena enkratna učila.86
Glavni cilj muzejskih dejavnosti, ki jih omenja Joţe Rataj, so naslednji:
»spoznavanje bistva, vloge in poloţaja muzeja – gre predvsem za poznavanje
poslanstva in identifikacije skozi gradivo, ki odraţa določeno obdobje, okolje in način
ţivljenja;
ustvarjanje pozitivnega odnosa do muzealije in oblikovanje zavesti o premični kulturni
dediščini,
izoblikovanje človeka z estetskim čutom.87
«
Odnos do muzeja se je v zadnjih letih spremenil. Če je bil muzej nekoč zgolj institucija, ki
zbira in hrani starine in jih predstavlja kot neme priče zgodovine nekje v hladnih prostorih, se
je ta miselnost spremenila, saj je obilica novih tehnoloških moţnosti, ki omogočajo drugačen
pristop. Pedagoško delo pa dobiva vse večji pomen. »Muzej postaja neke vrste generator, ki v
povezavi z ostalimi izobraţevalnimi, turističnimi in kulturnimi institucijami razvija nov način
razmišljanja. To poslanstvo muzeja kot izobraţevalne institucije se kaţe v izobraţevanju
obiskovalca, ki ga je potrebno poučiti, da muzej ni le skladišče predmetov, za katere pravijo,
da so naša dediščina. Obiskovalec mora ob obisku muzeja poiskati stik s to dediščino oziroma
se z njo identificirati.«88
Muzeji so kraji, ki jih obiskujemo zato, da v njih najdemo razlago za predmetne ostanke
preteklosti, ne pa da bi si jih samo ogledali. Učenci spoznavajo, kako so bili predmeti
narejeni, iz česa so bili narejeni in za kaj so se uporabljali, kakšna je bila njihova funkcija,
kako delujejo, kje so bili narejeni in kje najdeni, kaj predmeti povedo o osebi, druţbi, času,
85
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 10. 86
Milan Brezovar, Šole in muzeji, DZS, Ljubljana, 1960, str. 5. 87
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11. 88
Prav tam, str. 10.
31
tehnologiji itd.89
»Dediščina, ki jo hranijo naši muzeji, niso le predmeti, ki jih gledamo v
vitrinah, temveč so del naše biti, naše kulture in nas samih, čeprav se morda tega premalo
zavedamo.«90
Pedagoški muzeji omogočajo gledanje oziroma opazovanje, dotikanje, vohanje in poslušanje.
Muzeji, ki izrabijo vse čute, virtualni in raziskovalni muzeji, so kraji odkrivanja in ne samo
poučevanja. Najboljši muzeji so tisti, ki bodo svoje zbirke obravnavali kot del gledališča in
tako uporabili vse tehnike gledališkega sveta – svetlobne, zvočne učinke, besedilo in igralce,
rekreacijo in animacijo. Vabili bodo obiskovale k sodelovanju v igri, dovolili jim bodo
dotikanje predmetov (izvirnih, kadar je to s konzervatorskega stališča dovoljeno, sicer pa
njihove posnetke ali modele), jih spodbujali k opazovanju ustvarjanja in izdelave predmetov,
jim dali priloţnosti, da jih poskusijo narediti tudi sami. Beseda muzej tako dobiva ob uporabi
nove tehnologije in z domiselnostjo nove pomene.91
4.8 SODELOVANJE ŠOLE Z MUZEJI IN GALERIJAMI
Sodelovanje muzeja oz. galerij z vzgojnimi institucijami postaja vse bolj celovito, tudi zaradi
šolskih ekskurzij in izletov, ki vsebujejo organiziran ogled institucij in njenih zbirk. Druga
oblika sodelovanja so tematska predavanja s prikazom slikovnega gradiva v šoli, a ta način
predstavitve muzejskega gradiva še ni popolnoma zaţivel. Vse bolj pa postajajo aktualne učne
ure, ki se izvajajo med šolami in muzeji92
ter galerijami.
S stališča izobraţevanja je muzej tista institucija, ki pripomore k doseganju različnih ciljev:
je dodatni vir zgodovinskih podatkov,
če pokriva daljše obdobje, ponudi dokaze za spremembe in kontinuiteto v ţivljenju
ljudi,
omogoča vpogled v ţivljenje ljudi v vsakem obdobju na načine, ki so bolj slikoviti in
nepozabni kot konvencionalni prikazi v učbeniku,
89
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 66. 90
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 12. 91
Simon Mundy, Kulturna politika: kratek vodnik, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri
Narodni in univerzitetni knjiţnici, Ljubljana, 2001, str. 55. 92
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11.
32
obiskovalci dobijo priloţnost za vţivljanje v ljudi iz določenega obdobja ali na
določen način,
ponudi lahko delo za skupinsko učenje kot tudi za individualno delo,
lahko je koristen vir za projekte in raziskave učencev,
učence spodbuja k razmišljanju in spraševanju,
je vir dokazov, ki jih je mogoče raziskat in analizirat na enak način kot drug vir
zgodovinskih dokazov.93
Pred obiskom se s pomočjo učiteljev usklajujejo ţelje, ki jih učni načrt dopušča in so
izvedljive v muzeju. Kot osnova za sodelovanje in pripravo učne vsebine sluţi informativno
gradivo: vodniki, katalogi in druge objave muzejskega gradiva. Pri pripravi obiska mora
potekati komunikacija med muzejskimi delavci in pedagoškim kadrom v šoli. Kontaktna
oseba, ki običajno ni kustos pedagog, mora poznati muzejsko dejavnost in znotraj nje poiskati
moţnosti vključevanja v vzgojno-izobraţevalni proces. Oblike sodelovanja so naslednje:
tematska predavanja v šoli,
tematska predavanja in predstavitev izvirnega gradiva, če je to seveda mogoče,
manjše tematske razstave na šoli (pogoj je zagotovitev replik),
strokovna pomoč pri obdelavi šolskih zbirk in njeni predstavitvi,
organiziranje muzejskih delavnic različnih tipov in vsebin v dogovoru z učitelji in
profesorji,
specializirana vodstva po razstavah in zbirkah s pomočjo delovnih listov, ki jih učenci
izpolnjujejo med ogledom razstave,
sodelovanje pri individualnem delu z učenci, pri izdelavi tematskih raziskovalnih
nalog,
sodelovanje pri pripravi ali samostojna priprava likovnih in literarnih natečajev ter
kvizov in podobnega,
organizacija programov v sodelovanju s šolo v sklopu kulturnih ali naravoslovnih
dnevov.94
Komunikacije med šolami in kulturnimi institucijami je prav gotovo še premalo. V ţelji, da bi
se izboljšala, ţe več let deluje Pedagoška sekcija v okviru Skupnosti muzejev Slovenije, ki v
93
Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2004, str. 168. 94
Prav tam, str. 11–12.
33
ta namen izdaja publikacije Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah, v kateri se
več kot 60 muzejev in galerij na slovenskem predstavlja v luči pedagoških programov. Da bi
se stanje izboljšalo, je potrebno, da se trudijo v tej smeri vsi, tako šole kot muzeji. Skupna
ţelja vseh pa je, da bi moţnosti sodelovanja še bolj izkoristili.95
4.9 SODELOVANJE UČITELJEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI
Muzej je učitelju moţnost za dodatno dejavnost, s katero dopolnjuje, utemeljuje in povezuje
teoretična znanja s praktičnimi. Učitelj z različnimi metodami dela uresničuje svoje zamisli, s
tem pa se razbremeni učenca in jih nevsiljivo vodi od znanega k neznanemu.96
Ker se povezujeta dve različni instituciji, šola in muzej, zahteva to od učitelja visoko
strokovnost, tako v znanju in metodični usposobljenosti, kot tudi v organizacijskih
sposobnostih. Tega se učitelji zavedajo, zato se tudi za takšen način dela izobraţujejo.97
Ţe
načrtovanje dela v razredu je za učitelja zahtevno. Čeprav ga opravlja dnevno, se kdaj
prikradejo napake. Načrtovanje dela in izvedba, ki je zunaj učilnice, na terenu ali v kakšni
ustanovi, je toliko zahtevnejša. Učitelje skrbi varnost otrok. Za učitelje in učence je pouk
zunaj učilnice zahtevno delo, ki ga učitelj na papirju lahko uspešno načrtuje, a se lahko delo v
praksi ponesreči. Napake, ki se lahko prikradejo učitelju so naslednje:
v enem dnevu si ogledajo preveč muzejev,
nenačrten ogled,
slaba organizacija,
preveliko število učencev,
različni razredi,
nepripravljenost učencev,
neprimerne razstave za določeno razvojno stopnjo otrok,
premalo ali nič posvetovanja s kustosom,
ohlapni dogovori,
slabo predvidena vsebina,
časovna neusklajenost,
95
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11. 96
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 13. 97
Prav tam, str 13.
34
preobseţen program,
premajhno sodelovanje učitelja in šole z institucijo,
pozabljanje na prosti čas učencev in učiteljev.98
Muzejske dejavnosti pomagajo učitelju pri vzbujanju učenčeve ustvarjalnosti ter večjemu
zanimanju za dogajanje v preteklosti, hkrati pa seznanjanje z različnimi zbirkami daje večjo
dinamiko pri delu v razredu.
Po navadi se učitelji niţje stopnje odločijo za različne muzejske prireditve, ker s tem pri
otroku vzpodbudijo samostojno razmišljanje in sklepanje, poleg tega pa razvnamejo otrokovo
domišljijo. Učitelju na višji stopnji pa je pomembnejša kontinuiteta samostojnega dela, ki se
povezuje z analizo in sintezo zgodovinskih dogajanj ter omogoča problemski pristop k
obravnavani snovi.99
Muzej lahko pomeni za učitelja pregled njegovega dela v šoli, prav tako pa lahko ugotovi tudi
pravilnosti svojih učnih metod in oblik ter pravilnost in jasnost nalog, in sicer po ogledu
muzeja z različnimi metodami dela.100
Sodobni muzeji vključujejo učitelje na več načinov. Učitelji so lahko kot obiskovalci z učenci
ali kot svetovalci pri muzejskih razstavah (za uskladitev razstav z učnim načrtom). Muzeji
vodijo strokovno izpopolnjevanje za učitelje, učitelji pa skupaj z muzeji pripravijo učno
gradivo za delo v muzeju ali v razredu.101
4.10 SODELOVANJE UČENCEV Z MUZEJI IN GALERIJAMI
Otroci se ţe zelo zgodaj na različne načine seznanijo z muzejem, deloma zaradi večje
osveščenosti staršev in vzgojnih institucij, deloma pa k temu pripomore tudi vedno večje
število krajevnih muzejev.102
98
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 42. 99
Prav tam, str. 13–14. 100
Prav tam, str. 42 101
Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2004, str. 168. 102
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 14.
35
S spoznavanjem muzeja se ne srečujejo šele otroci osnovnošolci, ampak na muzeje navajajo
ţe vzgojiteljice v vrtcu. Predšolski otroci so ena izmed najbolj posebnih populacij v muzeju.
Njihovo dojemanje časa in prostora je močno povezano s posredovanimi dejstvi v obliki
zgodb. Predšolski otroci si zelo dobro zapomnijo detajle, ki jih potem uporabijo v muzejski
delavnici, zato ima obisk muzeja ţe za predšolske otroke poseben pomen. Sodelovanje se
običajno začne z obiskom pedagoškega kadra v muzeju, kjer pripravijo ustrezen program.
Otroci po obisku muzeja ali razstave ustvarjajo v muzejski delavnici, ki se sklene s pripravo
razstave ob koncu delavnice. Na razstavo povabijo starše in prijatelje, ki se tako po mnogih
letih vrnejo v muzej. Seveda mora za takšno delo biti vzgojiteljica posebno angaţirana.103
Ker
je muzej postavljen v zanimivo okolje in ima vrsto prireditev za otroke, ti radi prihajajo nazaj
skupaj s starši. »Popularizacija domače zgodovine, navduševanje nad ţivljenjem v preteklosti
in izumi so pri otrocih vredni zanimanja.«104
Če učitelj ţeli doseči čim boljši izkoristek pri spoznavanju muzejskega gradiva,
izobraţevalnih vsebin in moţnosti, ki jih nudi muzej v smeri pedagoškega procesa, potem se
morajo učenci za takšen obisk dobro pripraviti. Priprava poteka ţe v šoli. Učence je treba ţe v
šoli pred samim obiskom pripraviti na dogajanje v njem, predstaviti osnove lepega in
vljudnega obnašanja. Učitelji se morajo zavedati, da se lahko njihovo obnašanje na cesti,
ekskurziji, gledališču, muzeju itd. razlikuje od obnašanja v šoli. Pri tem je potrebno veliko
učiteljevega napora, da jih obvlada in varno pripelje nazaj v šolo. Marsikateri učitelj je
mnenja, da so otroke ţe doma seznanili, kako se naj pravilno vedejo ob različnih priloţnostih,
tudi v javnosti, pa ni vedno tako. Učenci lahko vsak odhod iz šolske stavbe jemljejo kot
nekakšno priloţnost za »proste urice«. Učenci prihajajo iz različnih okolij z različnimi
navadami in iz različnih druţin. S tem so povezane moralne vrednote, ki pa vsakemu
posamezniku ne pomenijo isto. Zato je učiteljeva naloga, da poskrbi za takšne vrednote, ki so
sprejemljive za vsakega posameznika. Najenostavneje je, da se izoblikuje osnovni kodeks
obnašanja, s čimer se seznani učence, nato pa jih je potrebno na to večkrat opozoriti. Kodeks
obnašanja morejo učenci upoštevati tudi v muzeju.105
103
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64–65, str. 11. 104
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 15. 105
Prav tam, str. 15.
36
Učitelji naj pred prihodom v kulturno institucijo z učenci »preletijo« naslednja navodila;
Muzej je mesto koncentracije in razmišljanja. Čeprav učence spodbujamo k diskusiji in
skupinskemu delu, se naj pogovarjajo kar se da tiho. Opozoriti je potrebno tudi na to, da se po
razstavnem prostoru ne teka in razgraja. Učenci naj bodo do drugih, ki čakajo na ogled
eksponata, obzirni. Muzejskih eksponatov se ne prijema. Nevidna maščoba na blazinicah
pusti sledi na vsaki stvari, ki lahko na umetninah in predmetih povzroča poškodbe. Pozornost
velja tudi v prostorih s kipi ali pohištvom. Vedno naj bo med njimi varnostna razdalja. Če se
bo učence na takšen način poučilo, si bodo ogled zapomnili kot pozitivno izkušnjo, ki ne bo
zasoljena z očitki in opozorili (varnostnikov).106
Lahko se zgodi, da učenci ne bodo izpolnili učiteljevih pričakovanj, toda groţnje z raznimi
kaznimi lahko pri učencih izzovejo nezaupanje in strah pred muzejem, zato ni priporočeno, da
groţnje postanejo navada učitelja. Zadovoljivo obnašanje in dobro razpoloţenje doseţe učitelj
takrat, ko je obisk muzeja dobro načrtovan, učenci pa so dobro pripravljeni. Kadar so učenci
seznanjeni s celotnim potekom dogajanja in z zahtevami učiteljev, običajno učitelji z njimi
nimajo teţav. Kadar pa učitelj delo izvede površno, nedodelano, brez zahtev, takrat tudi
ukrepi in groţnje ne pomagajo.107
Učenci se aktivno vključujejo v etnološke, arheološke in zgodovinske delavnice, v igre vlog v
avtentičnem prostoru s povezovanjem preteklosti z vsakdanjim ţivljenjem, z učnimi sprehodi
in delovnimi nalogami, učenci tudi razvijajo pisne in komunikacijske spretnosti ter se
navajajo na skupinsko ali samostojno raziskovalno delo, ki jih bogati in osrečuje ter jih
pripravlja na nadalje učenje in učinkovito delo.108
106
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 87. 107
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 15. 108
Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah, Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije,
Ljubljana, 2009.
37
5 ARHIVI – VIRI POUČEVANJA ZGODOVINE
5.1 POJEM ARHIV
Beseda arhiv ima izvor v latinski besedi »archivum«, ki izhaja iz grškega »archeion«, kar je
pomenilo poslopje višjega magistratnega uradnika, pozneje poslopje, kjer so bila shranjena
javna pisma in listine.109
V novejšem času je zakonodaja začela utrjevati pomen besede arhiv za ustanovo, ki ima
nalogo, da prevzema oziroma zbira, hrani in usposablja arhivsko gradivo za uporabo. Arhivi
so torej nekakšni varuhi spomina neke druţbene skupnosti, naroda, drţave.110
Danes pod tem izrazom razumemo najpogosteje:
skupnost dokumentov, ki jih hrani neka pravna oseba (organ, urad, organizacija) ali
fizična oseba, pri kateri so ti dokumenti nastali kot posledica poslovanja,
delovno enoto ali samo prostore neke pravne osebe, ki skrbi za hrambo teh
dokumentov,
zgodovinsko dokumentirano gradivo, ki ga ne hrani več tisti, pri katerem je nastalo,
ustanovo, ki skrbi za to gradivo.111
»Arhiv je zakladnica pisanih, risanih tiskanih, fotografiranih, filmanih, magnetno, optično ali
kako drugače zapisanih dokumentov, ki so poročevalci časa, v katerem so nastali.«112
Arhiv ima svoj namen; ohranja namreč zgodovinski spomin, obiskovalcem pa omogoča, da
najdejo vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo.113
109
Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 18. 110
Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4, str. 51. 111
Prav tam, str. 51. 112
Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2, str. 30. 113
Dragan Potočnik, Arhiv kot vir poučevanja zgodovine, Pedagoška obzorja, 2001/1, str. 125–126.
38
5.2 POJEM ARHIVSKO GRADIVO
Izraz izhaja iz novejšega časa, saj se je pri nas splošno začel uveljavljati šele okoli leta 1950,
najprej v obliki »zgodovinski arhivski material«. Arhivsko gradivo je izvirno in reproducirano
(kopije izvirnikov, ki so nastale istočasno z izvirnikom) dokumentirano gradivo, ki zajema
vse načine zapisa: pisano, risano, tiskano, fotografirano, fonografirano, magnetno, optično ali
kako drugače zapisano gradivo, tudi digitalne oblike zapisov, torej zapise v vseh oblikah in na
vseh nosilcih in je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ima
trajen pomen za znanost in kulturo.114
Arhivsko gradivo se vključuje tudi v raziskovalno dejavnost. Na različne načine se
posredujejo zgodovinska spoznanja širši javnosti.115
5.3 VRSTE ARHIVSKEGA GRADIVA
Arhivsko gradivo delimo na:
PISANO GRADIVO: listine, rokopisne knjige, pisma,
RISANO GRADIVO: dokumenti, ki ponazarjajo razne objekte, predmete in osebe,
npr. katastrski, tehnični, umetniška dela, skice, risbe, grbi, grafike, načrti arhitektov,
TISKANO GRADIVO: plakati, letaki, vabila, prospekti, nakaznice,
SLIKOVNI ZAPISI: fotografije, filmi, videokasete,
ZVOČNI ZAPISI: zapisi govora ali glasbe, posnetki na gramofonskih ploščah,
magnetofonskih trakih, DVD-jih, kasetah, zgoščenkah …116
5.4 ZGODOVINA ARHIVOV
Prvi arhivi so se pojavili ţe v antiki, predvsem v kraljevih palačah in svetiščih v drţavah
starega vzhoda. Ohranjeni arhivi iz Mezopotamije, Egipta, kretske in mikenske drţave so
114
Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 18. 115
Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987, str. 112. 116
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 173.
39
obseţni in vsebinsko spominjajo na današnje arhive, le pisna podlaga je druga. Antični arhivi
so bili dostopni za javnost. 117
V 7. in 8. stoletju so se pridruţili arhivi posameznih vladarjev, ki pa so bili z razliko od prvih,
tajni, saj so sluţili le potrebam vladarja in so jih sestavljali predvsem dokumenti, ki so
dokazovali oziroma izpričevali vladarske pravice, posest.118
Z izumom papirja se je spremenila tudi zunanja podoba arhiva. V 16., 17., 18. in prvi polovici
19. stoletja so po vsej Evropi nastali številni arhivi, med katerimi je najstarejši v gradu
Simancas v Španiji. Poleg kraljevskih arhivov so nastajali tudi drugi: mestni, občinski,
notarski in podobno. Po francoski revoluciji je arhivsko gradivo dobilo pomen za druţbo kot
celoto in ne več le za vladarja. Drţava je postala odgovorna za ohranitev pomembnih
dokumentov preteklosti.119
V Angliji se je rodila nova vrsta arhivov, ki je zdruţevala oba temeljna razloga za nastanek
arhivov: potrebe po pravni varnosti in potrebe znanosti ter kulture. Vse bolj je prihajala v
ospredje pomembnost dokumentiranega gradiva za znanost in kulturo. V 19. stoletju so dobili
arhivi večji pomen za zgodovinopisje, predvsem zato, ker je romantika povečala zanimanje za
zgodovino, hkrati pa se je uveljavilo spoznanje, da je treba zgodovinske vire uporabljati
kritično. Tako je arhivsko gradivo postalo prvi zgodovinski vir.120
Naš drţavni arhiv se je razvil iz Kranjskega deţelnega arhiva, ki je bil ustanovljen 1887 kot
del Kranjskega deţelnega muzeja. Razloga, ki sta narekovala njegovo ustanovitev sta dva, in
sicer upravni značaj ter sistematično zbiranje virov – dokumentov. Ob razpadu avstrijske
monarhije leta 1918 je bila Kranjska edina deţela, ki ni imela samostojnega arhiva. V novi
drţavi je bil sicer ustanovljen Drţavni arhiv v Ljubljani, toda deloval je v okviru Narodnega
muzeja, svojega prvega delavca pa je dobil šele leta 1939. Močneje je arhiv zaţivel šele po
drugi svetovni vojni. Osrednji drţavni arhiv Slovenije je dobil ime 31. oktobra 1945, nato se
je še nekajkrat preimenoval. Leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna drţava, je arhiv
dobil ime Arhiv Republike Slovenije ter postal drţavni arhiv.121
117
Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4, str. 51. 118
Prav tam, str. 51. 119
Prav tam, str. 51. 120
Prav tam, str. 51. 121
Prav tam, str. 52.
40
Arhivi dandanes se z računalniško zbirko podatkov o arhivskem gradivu vključujejo v javne
informacijske sisteme in internet, omogočajo javno uporabo arhivskega gradiva v arhivskih
čitalnicah, evidentirajo arhivsko gradivo, ki je pomembno za Slovence tudi zunaj Slovenije,
opravljajo pedagoško, raznovrstno raziskovalno dejavnost, izdajajo številne publikacije,
vodnike in druge pripomočke o arhivskem gradivu, prirejajo zanimive razstave, posredujejo
kulturne vrednote v zvezi z arhivskim gradivom.122
5.5 PEDAGOŠKA VLOGA ARHIVOV
Med aktivne načine dela pri sodobnem pouku zgodovine spada tudi učna ura v arhivu – ogled
aktualne razstave ali uporaba arhivskih fondov.
Tako kot muzeji in galerije, tudi arhivi predstavljajo vzgojno-izobraţevalno ustanovo, ki bi se
morala povezovati s šolami. Arhivski material, ki ga nudi arhiv, predstavlja učitelju in učencu
koristno učno sredstvo. Koristi pri pouku so didaktične, psihološke in pedagoške.
Učenci ob ogledu arhivskih fondov in razstav:
povečujejo interes,
povečujejo aktivnosti,
povečujejo svoje znanje,
razvijajo umske sposobnosti.123
Obravnavanje zgodovinske snovi s pomočjo arhiva nudi moţnosti za poudarjanje vzgojnih
vrednot od humanističnega, moralno-etičnega do estetskega pomena.124
Zlasti pomemben je
vzgojni pomen, ki ga nudi arhiv: v učencih krepi ljubezen do naše preteklosti in kulture,
spoštovanje dokumentov in virov ter golobje in zavestnejše pomnjenje preteklosti. S tem ko
učenci spoznavajo in cenijo vrednost dokumentov in njihov kulturnozgodovinski pomen, se
navajajo dokumente tudi čuvati. Z vsem tem raste njihovo zanimanje za zgodovino.125
122
Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2, str. 33–34. 123
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 226. 124
Prav tam, str 226. 125
Prav tam, str 226.
41
Pogoj za uspešno sodelovanje je neposredna povezava med učiteljem in ostalimi delavci
arhiva. Ţal pa učitelji v ţelji, da bi učence peljali na ogled arhiva, nemalokrat naletijo na ovire
kot so npr.:
oddaljenost arhivov,
finančne teţave,
časovna stiska,
prevelike skupine učencev,
nenaklonjenost takim dejavnostim.126
Zraven vseh zgoraj naštetih teţav, pa se pojavijo tudi teţave, ki so povezane z dokumenti. Le-
ti so včasih shranjeni v oddaljenih krajih ali tujini, npr. v Gradcu, na Dunaju, v Trstu itd.
Arhivi tudi nimajo na razpolago vseh dokumentov, ki bi jih za raziskovanje (npr. domačega
kraja) učenci potrebovali. Problem je tudi v tem, da delo z arhivalijami zahteva zgodovinsko
in splošno dokaj razgledane učence, mnoge izmed njih pa tudi poznavanje tujega jezika.127
Sodelovanje med arhivom in šolo prinaša veliko korist, a da bo delo čim bolj učinkovito,
morata učitelj zgodovine in arhivist skupno načrtovati delo v arhivu.128
V začetku šolskega
leta sestavita načrt sodelovanja. Naloga učitelja je, da se pravočasno informira o arhivskem
gradivu, zbirkah in razstavah. Učitelj je tisti, ki po predhodnem spoznavanju arhivskih
fondov, zbirk in razstav izbere tisto, ki je za obisk, obravnavo snovi ali dopolnitev
najprimernejše. Pri tem izbere tudi oblike, metode in cilje, katere bo z učenci realiziral med
obiskom arhiva. Na začetku je dobro, da se učitelj odloči za zgolj informativni obisk muzeja.
Tako bodo učenci pod strokovnim vodstvom spoznali celotni arhiv: kaj je arhiv, kakšne
naloge ima arhiva, seznanili se bodo z arhivskim in knjiţnim fondom, z evidentiranjem in
čuvanjem dokumentov itd.129
126
Dragan Potočnik, Arhiv kot vir poučevanja zgodovine, Pedagoška obzorja, 2004/1, str. 125–126. 127
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 225–226. 128
Prav tam, str. 226. 129
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 114.
42
6 OBLIKE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU
Oblika dela je z metodo organsko povezana in praviloma od nje odvisna. Določajo jo
spreminjajoče se učne situacije (v galerijah, muzejih ali arhivih), ki obetajo večji
izobraţevalni učinek.130
Oblike so odvisne od učencev (število in psihične značilnosti učencev), od ciljev, vsebine,
razpoloţljivih didaktičnih sredstev, od didaktičnega okolja (velikost prostorov), od didaktične
zasnove in usmerjenosti vzgojno-izobraţevalnega procesa in od učiteljevih didaktičnih
kompetenc za oblikovanje, vodenje oziroma izvajanje procesa v različnih oblikah.
Najpogosteje uporabljene oblike dela v muzejih in galerijah so frontalna, individualna,
skupinska. Kadar se odločimo za delo v arhivu, potem poteka največkrat individualno ali
skupinsko, če pa nam npr. arhivist predstavi celotno institucijo, potem poteka frontalno.
FRONTALNA OBLIKA
Kolektivni neposredni pouk je znan pod oznako frontalna oblika pouka. To je organizacijska
oblika, pri kateri učitelj neposredno izvaja izobraţevalni proces s celim oddelkom ali večjo
skupino učencev. Učitelj sam uravnava njegov potek, tempo dogajanja, neposredno vpliva na
aktivnost učencev in jih vodi od začetka do konca procesa. To je iz ene strani dobro, saj
proces poteka povezano od začetka do konca, učitelj ga sproti prilagaja trenutnemu stanju,
skrbi za sistematičnost in postopnost dogajanja, za logično strukturiranje in oblikovanje
znanja. Takšna oblika je vsaj navidezno ekonomična, saj en učitelj dela z večjim številom
učencev, potrebnih je manj didaktičnih sredstev in učenci v določenem času predelajo
predvideno snov. Pri frontalnem pouku je učitelj na voljo vsem učencem, ki ga doţivljajo, in
sprejemajo, kar jim posreduje.131
Slabosti frontalnega dela z učenci so zagotovo te, da so učenci v podrejenem poloţaju in so
preteţno le sprejemalci tega, kar jim je posredovano. Njihova aktivnost je omejena samo na
čutno zaznavanje (poslušanje, gledanje) in zapomnjevanje posredovanega. To je z vidika
kognitivnih, posebej konstruktivističnih psiholoških teorij učenja, zelo slabo, saj učencem
znanja ni mogoče preprosto dati v končni obliki, temveč ga naj učenci pridobivajo z lastno
130
Ana Krajnc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavna enotnost, Ljubljana, 1979, str. 151–155. 131
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 380 – 382.
43
miselno aktivnostjo. Učitelj lahko to prepreči tako, da učence čimbolj angaţira, da miselno
sodelujejo. Takšen izobraţevalni proces je pogosto oblikovan po utrjenih vzorcih, je monoton,
premalo zanimiv, učence ne pretegne, niti jih ne aktivira.132
Pri frontalni obliki kustos pedagog razlaga istočasno celotni skupini, tako vsi udeleţenci
spoznajo isto vsebino. Pri metodi predavanja in razlagi je najustreznejša frontalna oblika,
izbira te oblike je ustrezna pri prenašanja informacija (npr. likovne umetnosti, komentarjih,
pri projekciji diapozitivov, ob demonstraciji (likovnih tehnik)). Vendar ima slabosti, ker je
razlaga prirejena povprečju in sili vse udeleţence na isti ritem dela.133
SKUPINSKA OBLIKA
Izobraţevalni proces je skupinski, kadar so učenci šolskega oddelka ali večje skupine
razdeljeni na več manjših skupin, ki samostojno izvajajo del procesa. V pomoč pri
samostojnem delu so učencem vodniki, delovni zvezki, učni listi, ki jih vodijo po razstavnem
prostoru. Učitelj ali kustos pedagog vodi celoten potek procesa, vendar je z učenci v
posrednem odnosu preko skupin. Kljub temu je vloga učitelja ali kustosa pedagoga
pomembna, saj poleg vodenja dela skupin učencem v primerih, kjer je potrebno, tudi
neposredno pomaga.
Izkušnje prakse in ugotovitev kaţejo, da je skupinsko organiziran izobraţevalni proces bolj
razgiban, večje in boljše so: delovna disciplina, motiviranost za delo in delovna učinkovitost.
Poleg tega da so učenci aktivnejši, je to delo pomembno tudi iz vzgojnih oziroma
socializacijskih vidikov. Odnosi so bolj neposredni, intenzivnejši in bolj razgibani. Razvijajo
medsebojno komuniciranje, se spodbujajo, pomagajo, so med seboj solidarni in odgovorni za
rezultate.134
Organizacijsko je takšen proces zahtevnejši, saj je potrebno poleg objektivnih pogojev
upoštevati predvsem učence, njihove značilnosti, znanje, sposobnosti in usposobljenost za
samostojno delo. Pri oblikovanju skupin je potrebno upoštevati značilnosti učencev, vsebine
132
Prav tam, 380 – 382. 133
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 28. 134
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, str. 382.
44
in cilje, didaktične pogoje in objektivne okoliščine. Dobro je, da skupino sestavljajo učenci, ki
imajo nekaj skupnega in med njimi ni konfliktnih situacij.135
Pomembna je velikost skupin. Naj bo takšna, da bodo aktivni vsi člani skupine in jo bodo
lahko uspešno vodili. Če je skupina prevelika, jo učenci teţje vodijo. V manjši skupini so si
učenci bliţji, enakopravni, vodenje je bolj demokratično. Na velikost vpliva tudi obseg in
zahtevnost predvidene naloge. Skupina naj v osnovnem in srednjem izobraţevanju šteje od tri
do pet oziroma sedem članov. Skupine naj bodo homogene (s podobnimi značilnostmi) in
heterogene (z različnimi značilnostmi).136
Pri organizaciji skupinskega pouka so pomembni:
adekvatna sestava skupin glede na cilj, vsebino dela in značilnosti učencev,
primerna organizacija: jasno opredeljene naloge in načini dela, natančno določene
vloge, dolţnosti članov skupine,
jasno opredeljene komunikacije v skupini,
odnosi in komunikacija med skupinami; povezovanje skupinskega dela v razredu,
oddelku,
dobro izdelana navodila za delo posameznih skupin,
zagotovitev primernega didaktičnega okolja in didaktičnih sredstev.137
Na skupinsko delo, ki bo potekalo izven učilnice, se učenci pripravljajo tudi individualno:
zberejo informacije, predelajo dele vsebine, osveţijo predznanje, pripravijo pripomočke itd.
DELO V DVOJICAH
Ta oblika ima pred ostalimi vrsto prednosti: je organizacijsko preprosta, člani dvojic imajo
več moţnosti za aktivnost kot v frontalni ali skupinski obliki in niso sami kot v individualni
obliki. Tako je s to obliko izobraţevalni proces moţno v veliki meri prilagoditi značilnostim
učencev, povečati moţnost za njihovo aktivnost in hkrati neposredno komunikacijo med
učenci. V dvojicah se učenci medsebojno spodbujajo, si pomagajo, lahko sproti eden drugega
135
Prav tam, str. 382–383. 136 Prav tam, str. 383. 137
Prav tam, str. 383.
45
kontrolirajo in sproti s skupnimi napori premagujejo teţave in odpravljajo moţne napake. V
tej didaktični obliki so velike moţnosti za sodelovalno izobraţevanje in učenje.138
Delo v dvojicah se lahko prepleta z drugimi oblikami in se pojavlja kot sestavni del, ki
popestri in razgiba frontalno delo, lahko je v pomoč učencem pri individualnem delu in vodi k
intenziviranju aktivnosti v skupinah. Učenca se pogovorita o posameznih vprašanjih, skupaj
obdelata konkretne primer, poiščeta odgovor na postavljeno vprašanje, si med seboj pomagata
pri iskanju odgovora na postavljeno vprašanje ali pri iskanju rešitev krajših nalog in podobno.
Dvojice se navadno oblikujejo spontano, kljub temu pa je potrebno upoštevati individualne
značilnosti posameznikov in psihološke in socialne razmere, da ne bi prihajalo do nasilnega
zdruţevanja posameznikov v dvojice. Dobro je, da se pri zahtevnejših nalogah, kot so
projekti, raziskovalne naloge, referati ali drugi izdelki, upošteva psihološke, sociološke in
pedagoške vidike. Dvojico naj sestavljata učenca, ki se ujemata po osebnostnih in drugih
značilnostih. Učenci, ki se odklanjajo ali so v konfliktnih situacijah ali se po značilnostih
razlikujejo, v dvojicah ne bodo mogli uspešno delati. Dvojice naj slonijo na nečem skupnem:
interesu, načinu dela, dobri odnosi, ţelja po sodelovanju.139
INDIVIDUALNA OBLIKA
Za to obliko je značilno individualno delo vsakega učenca posebej. Vrednost te oblike je v
tem, da je vsak posameznik neposredno aktiven in tako vzgojno-izobraţevalne cilje dosega z
lastno aktivnostjo. Tako posameznik pridobiva znanje, si razvija miselne in druge
sposobnosti, osebnostne lastnosti in se navaja na samostojno (izobraţevalno in drugo) delo. Z
individualnim delom se učenci tudi izobraţujejo za samostojno nadaljnje izobraţevanje
oziroma samoizobraţevanje. Čeprav je učenec neposredno aktiven in je z učiteljem v
posrednem odnosu, je učiteljeva vloga pomembna in potrebna. Učitelj načrtuje, pripravlja,
organizira, posredno vodi delo vseh učencev in posameznikom po potrebi tudi neposredno
pomaga. 140
Individualno delo zahteva od učitelja dobro pripravo. Učence je potrebno dobro motivirati,
jim pripraviti naloge (vsebino dejavnosti), navodila za delo (metodične napotke), vidike za
138
Prav tam, str. 386–387. 139
Prav tam, str. 386–387. 140
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, str. 387.
46
samovodenje, kriterije za pravilnosti (vprašanja za samopreverjanje, rezultate, rešitve nalog),
potrebna didaktična sredstva (delovni listi, učbeniki, delovni zvezki) in natančen razpored
časa. Po vsebini je individualno delo lahko enako za vse učence, vsi izvajajo enake naloge, ali
različno, vsak učenec ima svojo, drugačno nalogo.141
Individualno delo se pojavlja v različnih situacijah. Zgled: metoda dela s tekstom (učno-
delovni listi) ali pri eksperimentalno-praktični metodi. Ta oblika ima največjo vrednost, kadar
obiskovalci samostojno odkrivajo nove informacije in so sami tisti, ki jih posredujejo drugim.
Veliko vlog pa odigra pri individualnem delu tudi knjiţnica v galerijah, arhivih in muzejih.142
7 METODE DELA V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU
V splošnem pomenu je metoda način premišljenega načrtnega ravnanja, ki je usmerjeno k
dosegi kakega cilja.143
Metoda označuje način, kako se neka dejavnost najustrezneje in najbolje upravlja. Metoda
torej pomeni smotrno in načrtno ravnanje, s katerim dosegamo ob minimalni porabi energije,
časa in materiala maksimalne doseţke.144
Teţišče je na učenčevem pridobivanju znanja z lastno neposredno aktivnostjo. Ta obsega
iskanje in uporabo virov, odkrivanje, oblikovanje in samooblikovanje potrebnega znanja,
spoznavanja metodoloških pristopov, samoorganizacijo, samovodenje in samokontrolo
učencev v izobraţevalnem procesu.145
Učitelji učne metode uporabljajo v izobraţevalnih ustanovah, a jih lahko apliciramo tudi na
izobraţevalno delo v muzejih, galerijah146
in arhivih. Kustos pedagog v galeriji oz. muzeju
izbira metode glede na posebnost zbirke, narekuje pa jih tudi razvojna stopnja
obiskovalcev.147
141
Prav tam, str. 388. 142
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 28. 143
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=metoda&hs=1 (29. 6. 2010) 144
Ana Kranjc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavska enotnost, Ljubljana, 1979, str. 102. 145
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 146
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 26. 147
Prav tam, str. 26
47
METODA RAZLAGE
Razlaga je govorna metoda, za katero je značilna enosmerna govorna komunikacija. Z razlago
učitelj spodbuja, sproţa in usmerja učenčevo miselno aktivnost in dobra razlaga ni samo
posredovanje dokončno izdelanega znanja, temveč aktivni stik med učiteljevo in miselno
aktivnostjo učencev. Razlaga je primerna za obravnavo takšnih vsebin, ki jih učenci brez
sistematičnega vodenja samo z lastno miselno in čutno aktivnostjo ne bi mogli uspešno
usvojiti.148
Učencem je potrebno čim enostavnejše in čim bolj dinamično predstaviti celotno
inštitucijo.149
Pri dobri razlagi je potrebno biti pozoren na prilagajanje stopnji učencev in
njihovega jezikovnega razvoja in znanja. Govor mora biti jasen in razločen, jezikovno
pravilen, povezan. Razlage se ne bere. Manj znane in nove izraze se sproti pojasni. Z vsebino
in izvajanjem se mora vzbujati radovednost, pričakovanja in pozornost. Govor naj bo zato
razgiban, z uporabo različnih pripomočkov se ustvarja ţivahno dogajanje.150
Za ilustracijo se
uporablja kakšen muzejski katalog, zanimivo besedilo ali materialni zgodovinski vir.151
Zelo
pomemben je vidni stik, tisti, ki govori, mora biti postavljen na mestu, kjer je viden vsem
učencem, pri tem pa z njimi razvije pristne odnose in neavtoritativnost.152
Zanimivo razlago
bodo učenci radi poslušali in tudi spraševali. Ta metoda je sicer namenjena najmlajšim
učencem (predvsem niţja stopnja), starejši učenci imajo ţe toliko znanja, da sama razlaga ne
zadošča več.153
METODA RAZGOVORA
Gre za eno najstarejših metod izobraţevanja. 154
Metoda je dialoška in poteka v obliki
razgovora med subjekti, to je med učitelji in učenci in učenci samimi.155
Pri tej metodi so torej
učenci sogovorniki tistega, ki razgovor vodi.156
V razgovoru prevzame posameznik aktivno
vlogo ali pa razgovor samo spremlja, posluša, opazuje in na ta način pridobiva nova
spoznanja.
148
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 149
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 22. 150
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 151
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 22. 152
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 153
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998,str. 22. 154
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 26. 155
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 156
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 22.
48
Pri enosmernem razgovoru poteka komunikacija med kustosom pedagogom in obiskovalcem.
Vsak udeleţenec posebej komunicira s kustosom ali galerijskim animatorjem, mu postavlja
vprašanja, ali na vprašanja odgovarja. Eden drugega lahko dopolnjujeta. V primerjavi z
enosmernim je večsmerni razgovor dinamični. Za zgled navajam: eden od obiskovalcev
postavi določeno trditev, drugi dopolni, vmeša se kustos, zatem spregovori spet prvi in tako
naprej. Udeleţenci tako ne odgovarjajo zgolj kustosu, temveč tudi eden drugemu.157
Učitelj oz. kustos naj k pogovoru učence vzpodbuja in jih navaja k novim spoznanjem in
dejstvom.158
Spodbude so najpogosteje v obliki vprašanj in so sestavni del razgovora. Z
didaktičnega vidika so vprašanja ustrezna, kadar so: psihološko ustrezna, se pravi, da so
prilagojena razvojni stopnji, znanju, sposobnostim, so metodološko ustrezna, so jezikovno
pravilna in adekvatna odgovoru.159
Pomembno je, da se upošteva namen pogovora, pri
katerem naj pride do izraza učenčeva aktivnost.160
METODA DELA S TEKSTOM
To je metoda, pri katerih sta obravnava snovi in pridobivanje znanja vezana na rabo in
izdelavo besedila. Z rabo različnih pisnih besedil so učencem posredovana nova spoznanja,
pri tem pa se poglablja njihovo znanje, se povezuje z novim, ali se aplicira na nove primere.
Delo s tekstom je pomembno, saj učenci preko njega pridobivajo nova spoznanja, kultivirajo
svoj govor in osvojijo specifično terminologijo.161
Osnovno delo s tekstom v galeriji in muzeju je razstavni katalog, v katerem so sistematizirana
znanstvena spoznanja, ki predvsem odraslemu obiskovalcu posreduje poglobljena spoznanja.
Metodo dela s tekstom kustos pedagog uporabi, ko odraslim posreduje časopisno kritiko,
denimo o novem nakupu ali donaciji umetnine. Obiskovalci z izborom in izseki iz biografij in
monografij (npr. umetnikov) spoznajo biografske podatke in kulturno zgodovinsko okolje. Ta
metoda je pripravna pri iskanju in določanju literarne predloge likovnih del. Kustos
obiskovalcem v ta namen pripravi leksikone, ustrezne knjige z mitološko, religiozno vsebino.
Pri mlajših obiskovalcih pa je ta metoda učinkovita pri njihovem samostojnem odkrivanju in
157
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 26. 158
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 22. 159
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 332. 160
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 22. 161
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija,Ljubljana, 2001, str. 28.
49
raziskovanju razstavljenih umetnin s pripravljenimi, natisnjenimi delovnimi listi in delovnimi
zvezki.162
METODA PRIKAZOVANJA
Tu se v smiselno celoto povezujeta učiteljevo prikazovanje in učenčevo opazovanje, ki
prehaja v zaznavanje, sprejemanje in nadaljnje faze miselne aktivnosti. Prikazovanje je
raznoliko; obsega slikovno prikazovanje, prikazovanje objektov, predmetov in delovanje
različnih procesov. Prikazovanje je lahko: govorno jezikovno (govorno pribliţevanje
predmetov in pojavov), tekstualno jezikovno, zvokovno (petje, predvajanje zvočnih
posnetkov itd), grafično (skice, slike, fotografije itd.), stvarno (resnični predmeti, naprave
itd.).
EKSPERIMENTALNO-PRAKTIČNA METODA
Gre za metodo, ki jo kustos pedagog lahko uporabi po ogledu razstave, ko se učenci ustvarjajo
v delavnici. Vsebino delavnice je potrebno izluščiti iz vsebine razstave in nato ustrezno
oblikovati likovne in druge kulturne dejavnosti.163
METODA PRIPOVEDOVANJA
Za to vrsto metode se bo kustos pedagog odločil tedaj, kadar mlajši obiskovalci sami o
določeni vsebini ne bi vedeli dosti povedati, niti ne bi mogli v zvezi z njo odgovarjati na
njegova vprašanja in se zato ne bi mogel razviti razgovor.164
METODA IGRANJA VLOG IN SIMULACIJE
Didaktična teorija ločuje metodo igre vlog in simulacije. Pri igri vlog učenec za nekaj časa (v
šoli ali za domačo nalogo) prevzame vlogo oziroma identiteto neke osebe, njeno razmišljanje,
čustvovanje in vedenje. Osebo poskuša oponašati oziroma posnemati.165
Pri igri vlog učenec
začasno prevzame identiteto drugega, medtem ko pri simulaciji ohranja lastno identiteto in
odigra namišljeno okoliščino, kot da bi bila realna.166
162
Prav tam, str. 28. 163
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 28. 164
Prav tam, str. 27. 165
Anita Woolfolk, Pedagoška psihologija, Educy, Ljubljana, 2002, str. 300. 166
Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije
za šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 87.
50
Uporaba obeh metod pri učencih spodbuja ustvarjalnost, predstavo, sposobnost za
komunikacijo z ljudmi in predmeti, sposobnost za vţivljanje ljudi v okoliščine, sposobnost za
doţivljanje resničnih razmer, spodbuja domišljijo ter povečuje motivacijo in zanimanje za
učni predmet.167
Za uvajanje učencev v igro je potrebna motivacija učencev. Učenci se
najlaţje vţivijo v vloge, če si ogledajo odlomek igranega filma ali če si ogledajo slikovno
gradivo, ki prikazuje delo ljudi, preko učiteljevega opisa dela in dogodkov ob slikovnem
gradivu ter preko branja odlomkov besedil, ki vključujejo opise ljudi in njihovo delo v
preteklosti.168
Učenci izvajajo igre vlog v ustni obliki (monolog, dialog, diskusija, debata,
intervju, radijska oddaja, konferenca itd.) ali v pisni obliki (osebno pismo, dnevnik, uradno
pismo, pogodba itd.).169
Igra vlog omogoča boljšo medsebojno komunikacijo (timsko delo, skupinski intervjuji, javni
sestanki itd.), razvija individualne sposobnosti, prispeva k socializaciji.170
Metoda je uporabna pri obravnavi raznih zgodovinskih tematik in problematik. Uporabimo jo
lahko v začetku ure za motivacijo, v osrednjem delu učne ure za popestritev preostalih metod,
uporabna pa je tudi pri utrjevanje, preverjanju razumevanja in ocenjevanju znanja.171
Cilj je pridobiti novo znanje. Ker praksa kaţe, da je zgodovinska snov za učence mnogokrat
abstraktna, saj se učijo zgodovino, ki so jo ustvarjali odrasli, zato jim je pogosto nerazumljiva.
Učitelji iščejo načine, da bi snov čim bolje pribliţali učencem in njihovem dojemanju, zato se
je ta metoda pokazala kot zelo uspešna.172
Učenec s primernim zgodovinskim besedilom, glasbo, kostumi in predmeti rekonstruira in
prikaţe zgodovinski trenutek. Z vţivljanjem postajajo njegove predstave jasnejše. Od učencev
zahteva aktivnosti kognitivnih, konativnih in psihomotoričnih zmoţnosti. Učenci prihajajo do
znanja z izkušnjami, torej lahko govorimo o izkustvenem učenju.173
Priprava na igro vlog zahteva, da učenci izberejo tematiko in naslov, poiščejo literaturo in
vire, izberejo osebnosti, ki bodo udeleţene v igri vlog. Sledi pisanje besedila. Če gre za prave
gledališke igre, je treba izdelati kostume, priskrbeti pripomočke ter ustvariti sceno. Sledi
167
Prav tam, str. 87. 168
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 55. 169
Prav tam, str. 56. 170
Prav tam, str. 56. 171
Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije
za šolstvo, Ljubljana, 2005,str. 87. 172
Prav tam, str. 87. 173
Prav tam, str 87.
51
priprava učencev, kjer se naučijo besedilo ter predvideti gibanje.174
Pri izvedbi igre vlog je
potrebno paziti na zaposlitev ostalih učencev – gledalcev oziroma poslušalcev. Na koncu igre
vlog vsak učenec pove, kaj se je naučil in kakšni so bili občutki oziroma počutje ob drugi
vlogi. 175
Ob igri vlog z zgodovinsko vsebino se učenci učijo drug od drugega. Pridobljeno
znanje pa ostaja trajnejše.176
METODA PREDAVANJA
Gre za metodo, ki jo kustos pedagog uporabi predvsem pri odraslih obiskovalci. Ta metoda je
monološka, ustno prenašanje znanja. Ena oseba z ţivo besedo prenaša znanje na druge tako,
da učno snov pred skupino udeleţencev razlaga, pojasnjuje, pripoveduje, opisuje in dokazuje.
Svoje znanje predavatelj samo začasno dopolnjuje z nekaterimi pomoţnimi sredstvi (film,
slike in podobno gradivo). Udeleţenci pasivno spremljajo učno snov, zato pozornost lahko
niha. Predavatelj ne sme natrpati preveč snovi, trajati pa naj ne bi smelo več kot uro. Zaţeleno
je, da si udeleţenci zabeleţijo pomembnejše ugotovitve, krajše citate, ali pa grafično skicirajo
izvlečke. Takšne beleţke so priporočljive in so sredstvo za poslušalčevo boljše aktivno
dojemanje snovi.177
METODA DELA S SLIKOVNIM GRADIVOM
Zgodovinsko dokumentirano slikovno gradivo je z didaktičnega stališča pri pouku zgodovine
ustrezno učno sredstvo. S sliko prikazujemo zgodovinske posebnosti in tipičnosti,
prikazujemo zgodovinsko resničnost. Najbolj verodostojno slikovno gradivo so fotografski
posnetki in dokumentirane slike (tudi karikature, grafikoni). Učitelj mora učencem natančno
določiti cilje, torej, kaj na sliki opazujejo, in postopke, kako naj opazujejo in na osnovi slike
izluščijo spoznanja. Tako učenci spoznavajo pomen simbolov, odkrivajo posamezne
vsebinske elemente, jih primerjajo in povezujejo.178
174
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 55. 175
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 55. 176
Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod Republike Slovenije
za šolstvo, Ljubljana, 2005, str. 87. 177
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001, str. 28. 178
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 210.
52
Slika vpliva na učenčeva čustva, aktivira njegov sistem vrednot in stališč. Učenec dojema, da
je slika zgodovinski vir, ki je s svojim sporočilom enakovredna zgodovinskemu besedilu.179
Učenec razvija sposobnosti za opazovanje, prepoznavanje in predstavljanje zgodovinskih
okoliščin, analizo, sposobnost za sklepanje, primerjanje, vrednotenje dogodkov, okoliščin in
pojavov. Ta metoda uvaja učenca v ţivljenje v sodobnem svetu, v katerem se vizualizacija in
jezik simbolov močno uveljavljata v učenju in medsebojnem sodelovanju.180
Učenci se srečujejo z različnim slikovnim gradivom: fotografijo, umetniško sliko, zemljevidi.
Prikazujejo lahko portrete osebe, druţine, dogodke, vsakdanje ţivljenje, predmete, mesta.
Uporabljajo se tudi slikovni motivi, ki so na grbih, kovancih, bankovcih, razglednicah itd.
Najpogostejša vprašanja, ki se postavljajo ob sliki so: Kdo je ustvaril sliko? Kaj vemo o
avtorju? Zakaj je ustvaril to sliko? Kdo ali kaj je na sliki? itd. Na nekatera vprašanja učenci
lahko odgovorijo tako, da slikovno gradivo le opazujejo, za določena pa morajo poiskati
sekundarne vire. V nekaterih primerih ni dokončnega odgovora, ampak le domnevanje.181
Fotografije
Pri proučevanju fotografij učenci poskušajo odgovoriti na naslednja vprašanja: Kdo je avtor?
Kaj je avtor hotel, da se vidi na sliki? Kdaj je fotografija nastala? Kaj je na fotografiji? Kaj
se dogaja? Kaj je v ozadju, v ospredju, na sredini? Kakšen učinek naj bi imela fotografija?
Kakšna je vrednost fotografije? Kaj sporoča? Kakšen je pomen?
Pri fotografiji naj učenci ugotovijo še nastanek fotografije (spontan, uprizorjen), tehniko
(kompozicija, perspektiva), manipulacijo (retuširanje, montiranje, izrezovanje).182
Umetniške slike
Pri preučevanju umetniških slik bi morali učenci najprej poznati umetnostna obdobja in smeri,
poznati bi morali glavne slovenske umetnike oziroma umetnike, ki so delovali na
Slovenskem. Ob umetniških slikah učenci ugotavljajo in opisujejo: vrsto slike (portret,
tihoţitje, verska scena, zgodovinska slika, pokrajinska slika), uporabljeno tehniko (skica s
svinčnikom, ogljem, akvareli, freska, oljna slika, lesorez itd.), osebe in predmeti na sliki
(prostor, obleke, vedenje, poteze), notranjo sestavo slike (načrt, barve, svetloba, sence),
179
Prav tam, str. 210. 180
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 210. 181
Prav tam, str. 210. 182
Prav tam, str. 210–211.
53
namen (zasebna, javna, samostojna, del zbirke), kompozicijo (struktura, zgradba), prespektivo
(odnos do opazovalca: ptičja, centralna), proporcije (zlati rez), svetloba in barje (barvni
kontrasti), figuralika (gibanje, mirovanje, mimika, gesta). Ob slikah učenci odgovarjajo na
vprašanja: Kdo je avtor? V katero obdobje spada slika? Kje je bila ali je razstavljena? Vrsta
slike? Koga slika predstavlja? Komu je bila namenjena? Kakšna je zgodovinska vrednost?
Kakšno likovno simboliko opazimo na sliki? Kakšna je vsebina slike?183
8 UČNA NAČELA
Za pravilen in kakovosten zgodovinski pouk je potrebna kvaliteta poučevanja. Da to
doseţemo, moramo upoštevati učna načela, to so preizkušena napotila za načrtovanje,
organiziranje in vodenje pouka. Učitelju zagotavljajo, da pri pouku ne bo ugibal, kaj bo storil,
temveč bo vedno vedel kako in zakaj je potrebno v praksi ravnati.184
Po Šilihu je bistvo načel to, da »prihranjujejo odločitve, energijo in čas, v ţivljenje
posameznika ali skupnosti pa vnašajo red in doslednost ter zagotavljajo nepretrgano
ravnanje.«185
Šilih v svoji splošni didaktiki navaja 12 načel, bistvena za zgodovinski pouk pa so po Zgoniku
naslednja: načelo vzgojnosti, načelo nazornosti, načelo sistematičnosti, načelo dostopnosti,
načelo trajne prisvojitve, načelo domačijske bliţine, načelo ţivljenjske bliţine.186
Menim, da so bistvena pri pouku zgodovine na terenu naslednja načela:
NAČELO VZGOJNOSTI
Zgodovinski pouk prispeva bistveno k oblikovanju celotne osebnosti, oblikuje moralno
vzgojo mladega človeka in njegove odnose do druţbe. Načelo vzgojnosti učinkuje na tri
področja učenčeve dejavnosti: prispeva k razvijanju umskih in intelektualnih sil učencev,
183
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 213–217. 184
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 112. 185
Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961, str. 54. 186
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 112–123.
54
krepi in razvija usmerjenost učenca v duhu naprednosti, humanizma, razvija pozitivno moralo
učencev ter zajema vsa vzgojna področja.187
NAČELO NAZORNOSTI
»Z nazornostjo v pouku učencem na metodično premišljen način ustvarjamo stik z
resničnostjo, ki je vir znanja in predmet učenčevega spoznavanja.«188
To načelo terja, da si učenci pridobivajo jasne zgodovinske zaznave in pravilne predstave.
Učno načelo nazornosti izvajamo na dva načina – s pomočjo zunanje in notranje nazornosti.
Obe sta potrebni in sta med seboj povezani. Katera prevladuje je odvisno od snovi, učnih
sredstev, ki so nam na razpolago, od učnega smotra in od psiholoških pogojev. Zaznave
zgodovinske resničnosti si pridobivajo učenci z optičnim opazovanjem zgodovinskih virov in
predmetov, to je na terenu – v muzeju, galeriji, arhivu.189
Pri delu na terenu gre za proces, v katerega so vključena vsa čutila, vključno s predznanjem,
domišljijo, mišljenjem in pomnjenjem. Bizjakova deli načelo nazornosti na čutno in
pojmovno. Čutno omogoča neposredni stik s stvarnostjo, zagotavlja polne predstave ter
poglobljeno doţivljanje, medtem ko pojmovno predstavlja celovitost simbolno izraţenih misli
in se meri z razvitostjo abstraktno logičnega mišljenja pri učencih.190
Ţal je tak način pogosto omejen. V mnogih primerih iz različnih razlogov raba resničnosti ni
moţna, zato uporabljamo nadomestke resničnosti, ki jih lahko didaktično bolj prilagodimo kot
resnična sredstva.191
Z večino nazoril sta zdruţena učiteljeva ţiva beseda in tekst v učbeniku.
S tem doseţemo notranjo nazornost. Razumevanje zgodovinskih dejstev doseţemo z
ţivahnim pripovedovanjem, opisovanjem, poročanjem, pojasnjevanjem, s čimer doseţemo
domišljijske predstave. Neposrednega zaznavanja pa tukaj ni. S ponazarjanjem pa ne smemo
pretiravati.192
Kot pravi Šilih: »Preveč nazoril hkrati razrahlja pozornost in odvaja učence od
bistvenega, … bega jih bogastvo vtisov.«193
187
Prav tam, str. 113–116. 188
Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009, str. 141. 189
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968 str. 116–118. 190
Joţica Bizjak, Didaktični model strokovne ekskurzije za naravoslovje in tehniko, DZS, Ljubljana, 1999. 191
Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009, str. 141. 192
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 116–118. 193
Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961, str. 67.
55
NAČELO SISTEMATIČNOSTI
Pri posredovanju zgodovinskih dejstev naj spoznanja sledijo urejeno, zlasti bodimo pozorni
na to, da bodo učenci razlikovali bistvena zgodovinska dejstva od postranskih. Sistematičnost
ima pri pouku zgodovine pomen za pridobivanje zgodovinskega mišljenja. Vsako metodično
ali učno enoto moramo premišljeno porazdeliti na sestavne dele, poudariti bistvo in jih
povezati v celoto.194
NAČELO DOSTOPNOSTI
Zmogljivost učencev za sprejem novih zgodovinskih spoznanj je odvisna od starostne stopnje.
Zgodovinska snov mora biti podana v logični zaporednosti in po znanih didaktičnih pravilih
(od bliţnjega k daljnemu, od laţjega k teţjemu, od konkretnega k abstraktnemu itd.).195
NAČELO TRAJNE PRISVOJITVE
Učiteljeva skrb je, da se učenci učno snov naučijo tako, da jo znajo vedno ţivljenjsko
uporabiti. Če to načelo zanemarimo, se lahko zgodi, da je učenčevo zgodovinsko znanje kljub
didaktično ustreznemu posredovanju pomanjkljivo.196
NAČELO AKTUALIZACIJE
Predstavlja realizacijo nazornosti in konkretizacijo teorije. Videno apliciramo na obstoječo
socialno ali druţbeno stvarnost.197
NAČELO AKTIVNOSTI
Še tako dobro pripravljeno delo na terenu brez aktivnosti učencev ne prinaša izpolnjevanja
zastavljenih ciljev. Pri pripravi učne ure mora učitelj nujno vključiti tudi učence. Učenčeva
aktivnost je npr. lahko povezana z zbiranjem podatkov o vsebini, ki jo bodo podrobneje
spoznali, učencem je potrebno dopuščati samostojnost pri opazovanju (npr. umetniških slik v
galeriji). Le-tako si učenci razvijajo znanje in lastne sposobnosti.
194
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 118–120. 195
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968, str. 120. 196
Prav tam, str. 121–122. 197
Dragan Potočnik, Ekskurzije pri pouku zgodovine, Zgodovina v šoli, 2005/3–4, str. 66.
56
NAČELO PRIMERNOSTI
Kadar se odločimo za dve uri trajajoč ogled inštitucije, ne bomo vključili več razstav, ki nam
jih npr. muzej ponuja, temveč se bomo osredotočili le na eno razstavo, ki je za našo vsebino
najbolj primerna.
NEČELO DOMAČIJSKE BLIŢINE
Upoštevanje tega načela izhaja iz psihološkega spoznanja, da so učenci razumsko in čustveno
povezani z domačijo in da jim je pri pouku zanimivo, kar je z njo v zvezi. Zato so učenci pri
takem pouku pozorni in zainteresirani. Na domačijo naslonjena zgodovinska snov vnaša v
pouk čustveno prizadetost in je vzgojno učinkovita. Domačija nudi učencem osnovne zaznave
in predstave, zagotavlja jim nazorno osnovo, tako da je sprejemanje abstraktnih dejstev laţje.
Geografsko in časovno oddaljene zgodovinske kulturne ali politične posebnosti, si morejo
učenci skozi prizmo domačije bolje predstavljati. V domačijski bliţini se zrcalijo odmaknjene
pokrajine in pretekli časi.198
NAČELO ŢIVLJENJSKE BLIŢINE
Upoštevanje tega načela pomeni, da se morata pouk zgodovine in ţivljenje čim bolj pribliţati.
Iz tega izhaja nujnost aktualizacije zgodovinske snovi.199
9 VZGOJNE VREDNOTE
Obravnavanje zgodovinske snovi s pomočjo muzejev, galerij in arhivov nudijo učencem
veliko moţnosti poudarjanja vzgojnih vrednot.
Vzgojne vrednote so naslednje:
MATERIALNA IN DUHOVNA KULTURA
Kulturno zgodovinski ostanki in spomeniki učence duhovno bogatijo, izobraţujejo, utrjujejo
njegovo druţbeno zavest in jih moralno krepijo. Ob ustrezni nazornosti vzbudimo v učencu
spoštovanje do dela, čudenja o tem, kaj vse zmore človek, tudi spoštovanje do posameznika –
človeka. Bogato materialno dediščino najdemo povsod po svetu, tudi doma. Na stare
spomenike je potrebno učence opozoriti, jim jih pokazati in pojasniti. Izhajamo lahko iz
198
Dragan Potočnik, Ekskurzije pri pouku zgodovine, Zgodovina v šoli, 2005/3–4, str. 123. 199
Prav tam, str. 123.
57
domačega kraja. Izberemo najvaţnejše kulturnozgodovinske spomenike, nato pa učence
peljimo na ogled. Učenci tako vzljubijo in spoštujejo kulturnozgodovinsko dediščino in svoj
narod, svojo zgodovino. Učenci spoznajo, da je tudi v naši domovini veliko spomenikov in se
nam ni potrebno sramovati preteklosti. Pri pouku zgodovine učence navdušujmo za ogled,
vzbujajmo pa jim tudi smisel za zbiranje zgodovinskih ostankov, dokumentov, starih knjig,
novcev, arheoloških materialnih preostankov itd.200
ESTETSKA VZGOJA
V učencu z estetsko vzgojo razvijamo estetski čut, vzgojno vplivamo na doţivljanje lepote,
harmonije, umetniškega navdiha. Z estetsko vzgojo si učenci razvijajo vsestranski razvoj
osebnosti. Bogato umetnostnozgodovinsko dediščino si lahko z učenci ogledamo na terenu
(npr. srednjeveško stensko slikarstvo). Primerov, kjer lahko razvijamo učenčev estetski čut in
njihov umetniški navdih, je veliko (muzeji, galerije, arhivi), toda v kolikor ne moremo na
teren, si lahko umetnostnozgodovinsko dediščino ogledamo tudi s pomočjo slikovnega
gradiva.201
HUMANISTIČNI POMEN POUKA ZGODOVINE
Humanistični ideal je v zgodovini eden izmed najpomembnejših. Človek se v njem postavlja
za vzor in ideal človeku. Humanistični ideal pogosto interpretiramo kot zahtevo po popolnosti
ţivljenja oz. kot zahtevo po »človeškem« človeku. Ideal humanizma lahko učencu pribliţamo
s poukom zgodovine. Grška in rimska antika sta prvi obdobji razmaha humanističnih idealov.
Ideje humanizma so Grki oblikovali v umetnosti, filozofiji, knjiţevnosti, politiki. Pomembni
deli sta npr. Antigona in Iliada te druga grška knjiţevnost, polna etičnih idealov, ki jih lahko
uspešno uporabimo pri pouku zgodovine. Korenine za sodobni humanizem najdemo tudi v
srednjem veku, tudi v krščanstvu itd.202
MORALNO-ETIČNA VZGOJA
»Ljudje, ki so se borili za pravice svojega ljudstva in za narodno samostojnost ter proti
izkoriščanju, so navadno tudi v etičnem smislu pozitivni; osebno pošteni, značajni, borbeni,
resnicoljubni. Take ljudi učenci spoštujejo in cenijo.« V zgodovinski snovi najdemo veliko
poštenih in pozitivnih borcev; učencem je pri srcu hraber, vojaško talentiran, pogumni
200
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 33–35. 201
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009, str. 35–36. 202
Prav tam, str. 31–32.
58
Aleksander Veliki. Toda primerov ne iščimo le iz politične oz. vojaške zgodovine. Veliko
borcev bomo našli tudi v kulturni zgodovini – borcev za kulturni napredek in znanstveno
resnico (Nikolaj Kopernik, Galileo Galilei, Martin Luther …).203
10 UČNO-DELOVNI LISTI KOT OSNOVNA OBLIKA PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V MUZEJU, GALERIJI, ARHIVU
Ko se učitelji odločajo za obisk učencev v muzeju, se po navadi najprej pozanimajo, kako
takšen obisk poteka in ali so na voljo tudi delovni listi. Skrbno sestavljen delovni list so
namreč koristen pripomoček pri pedagoškem delu. Mnogi učitelji so mnenja, da so delovni
listi motivacija za učence, saj si tako učenci z njimi podrobneje ogledajo muzejske predmete,
o njih več izvedo ter tako najbolje izkoristijo obisk muzeja. Takšni učitelji delovne liste po
vrnitvi v šolo uporabljajo za ponavljanje in utrjevanje učne snovi. Zgodi pa se tudi, da
nekateri učitelji zahtevajo delovne liste zgolj zato, da se ne rabijo pripraviti na obisk muzeja
in da so potem učenci med samim obiskom zaposleni. Toda razlika med prvimi učitelji in
drugimi je očitna: prvi pridejo na obisk muzeja ţe pripravljeni ter tudi ţe seznanjeni s
potekom obiska. Večina ima s seboj pripomočke (pisala). Učenci drugih pa so presenečeni ob
omembi delovnih listov; nekateri celo izjavijo, da jih ne bodo reševali. Za reševanje jih učitelj
ni dovolj motiviral in pripravil, zato mora to delo prevzeti muzejski pedagog, kar pa seveda
gre na račun časa, ki je potreben za obisk muzeja.204
V nadaljevanju predstavljamo, kaj moramo upoštevati pri sestavljanju delovnih listov,
navajamo tipe nalog in tehniko postavljanja vprašanj. Učitelj lahko sestavi delovne liste za
ogled občasnih oz. stalnih razstav v muzeju in galeriji, na podoben način pa lahko sestavlja
naloge tudi za delo v arhivu.
10.1 SESTAVLJANJE DELOVNIH LISTOV
Ogled zbirke ali razstave z delovnimi listi je lahko uspešen, če so delovni listi dobro
sestavljeni. Kadar učenci niso pokazali zanimanja za ogled in reševanje, ne moremo kriviti
203
Prav tam, str. 32–33. 204
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 210.
59
zgolj njih ali učitelje. Vprašamo se lahko, ali niso morebitni vzrok delovni listi, ki so slabo
sestavljeni. V tem primeru je obisk kulturnih institucij lahko samo izpolnjevanje, ne pa tudi
nekaj plodnega in ustvarjalnega.205
Na vprašanje, kakšni so dobri delovni listi, ne bo enoznačnega odgovora. Pomembno je, da
pri sestavljanju upoštevamo naslednje kriterije: raznovrstnost (naloge objektivnega tipa,
naloge krajših ali daljših prostih odgovorov, avtentične naloge), praktičnost, teţavnost nalog
(niţji ali višji nivo po Bloomu, zaprta ali odprta vprašanja), tehniko postavljanja vprašanj,
občutek celote, učni načrt, tehnična pravila.206
10.1.1 RAZNOVRSTNOST
Enoličnost delovnih listov otroke dolgočasi in demotivira. Popestrimo jih lahko z različnimi
tipi nalog, z ilustracijami, s sestavljenimi nalogami, ki so kombinacija različnih tipov in oblik
nalog, z ugankami, kriţankami, rebusi in podobno.207
NALOGE OBJEKTIVNEGA TIPA
Naloge objektivnega tipa zahtevajo reprodukcijo učne snovi. Učenci morajo pri takih nalogah
pokazati specifično znanje in razumevanje. Modeli nalog so:
naloge s kratkimi odgovori,
naloge z izbirnimi odgovori,
naloge alternativne izbire,
naloge povezovanja,
naloge urejanja,
naloge dopolnjevanja,
naloge popravljanja ali odkrivanja napak,
naloge pojasnjevanja in interpretiranja.208
205
Prav tam, str 210. 206
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 68. 207
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 210. 208
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih
temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 35.
60
NALOGE S KRATKIMI ODGOVORI
Pri tem tipu nalog oziroma vprašanj morajo učenci na kratko odgovoriti na najbolj pogosta
vprašanja, kot so npr. kdaj, kje, kdo, kaj. Odgovor ne omogoča ugibanja, ampak zahteva
zapomnitev podatkov. Pravila za sestavljanje teh nalog so, da morajo biti specifične,
nedvoumne in kratke ter se morajo nanašati na oţji problem. Na vprašanja se odgovori z eno
besedo, številko, lahko pa tudi s kratkim stavkom.209
Primer: Kdaj je bil ustanovljen prvi muzej na svetu?
NALOGE Z IZBIRNIMI ODGOVORI
Naloge z izbirnimi odgovori ali večstanske izbire ponujajo več moţnih odgovorov, zato je
dana večja ali manjša verjetnost za slučajno rešitev oziroma ugibanje. Pri učencih se ţe
preverjajo miselne sposobnosti, razumevanje, pojasnjevanje vzrokov in posledic, uporabo
učne snovi ter tudi vrednotenje. Naloge z izbirnimi odgovori lahko razdelimo v naloge z enim
pravilnim odgovorom, naloge z najboljšim odgovorom, naloge z negativnim odgovorom,
naloge z več pravilnimi odgovori in naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov. Pravi in
napačni odgovori se ne smejo preveč ločevati oziroma izstopati. Pravila za sestavo teh nalog
so posebna, saj zahtevajo, da mora uvodni del naloge vsebovati osnovni problem in mora biti
daljši, moţni odgovori pa krajši. Moţnih odgovorov mora biti več (najmanj trije). Odgovori
morajo biti povezani s problemom ter pribliţno enako dolgi. Pravilni odgovori ne smejo biti
vedno na začetku, na sredini ali na koncu. Poveča se lahko tudi zahtevnost, in sicer na način,
če v uvodnih napotkih ni nakazano število pravilnih izbir.210
Primer: Kaj je arhiv?
A umetniška delavnica
B kulturna, zgodovinska in raziskovalna organizacija
C prostor, kjer skladiščijo predmete
209
Prav tam, str. 35. 210
Prav tam, str. 36.
61
NALOGE ALTERNATIVNE IZBIRE
Naloge alternativne izbire (da – ne, pravilno – napačno, resnično – neresnično) omogočajo
preverjanje poznavanja podatkov in uporabnosti znanja, učencem pa dopuščajo veliko
moţnost ugibanja.211
Takšne naloge je razmeroma lahko sestaviti, ker pa obstaja moţnost ugibanja, je dobro, da se
od učencev zahteva tudi utemeljitev odgovora (če ne pisno, pa to strimo vsaj v razgovoru ob
reševanju delovnih listov). S tem angaţiramo učenčeve miselne procese.212
Pravila za sestavljanje takšnih nalog so posebna, saj se besed s splošnim pomenom ne sme
uporabljati, vsebovati pa morajo samo en problem. Večkrat se pri takšnih vprašanjih pojavijo
pomanjkljivosti, npr. površno sestavljena, dvoumna in nebistvena vprašanja; ker sta na izbiro
dve alternativi imajo učenci tako 50 % moţnosti, da slučajno izberejo pravilni odgovor.213
Primer: Sakralno slikarstvo je nosilec glavnega umetniškega razvoja obdobja romantike.
DA NE
NALOGE POVEZOVANJA
Pri nalogah povezovanja morajo učenci povezati podatke iz dveh stolpcev (od 5 do 10
elementov), npr. povezati imena in dogodke, letnice in dogodke, osebnosti in njihova dela,
vzroke in posledice, izume in izumitelje ipd. Pri izbirnem stolpcu mora biti večje število
elementov. Pravila za sestavljanje nalog so takšna, da naloge vedno vsebujejo navodila.
Zaradi boljše preglednosti naj bi bil izbirni stolpec urejen v logičnem redu. Oba stolpca
morata biti na isti strani lista.214
Primer: ZVOČNI ZAPIS ROKOPISNE KNJIGE
TISKANO GRADIVO POSNETKI NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH
PISANO GRADIVO LETAKI
211
Prav tam, str. 37. 212
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003,str. 211.
213
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih
temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 38. 214
Prav tam, str. 38.
62
NALOGE UREJANJA
Naloge urejanja zahtevajo, da učenci razvrstijo podatke v stolpcu po določenem vrstnem redu,
ki ga zahteva vprašanje. Vprašanja najpogosteje zahtevajo kronološko razvrstitev dogodkov,
kjer učenci po kronološkem zaporedju napišejo zgodovinske dogodke, osebnosti ipd. ali pa
sistematizirati vsebinska znanja (npr. zaporednost razlogov ali posledic itd.). Po navadi te
naloge na zahtevajo zahtevnejših razmišljanj, preverjajo le poznavanje zgodovinskih imen,
oseb, letnic itd.215
NALOGE DOPOLNJEVANJA
Naloge dopolnjevanja preverjajo poznavanje podatkov in so omejene z vnaprejšnjimi
predvidevanji vseh moţnih odgovorov. Naloge so zastavljene v obliki nedokončanega stavka,
zato morajo učenci stavek dokončati oziroma ga dopolniti, tam kjer manjkajo določene
besede. Naloge so razmeroma lahke, iz dopolnjevanja pa se ugotovi, kako je učenec razumel
smisel zgodovinskega dogajanja in logiko trditve. Pri sestavljanju je potrebno paziti, da je tudi
brez praznin za dopolnjevanje razumljivo in smiselno.216
Pri tipu dopolnjevanja izpuščene besede, ki jih mora učenec vstaviti, ne smejo biti na začetku
stavka. V stavku tudi ne sme biti preveč izpuščenih besed, dovolj je, če sta dve. Mlajši učenci
laţje odgovarjajo na vprašanja, kot dopolnjujejo stavke. Sestava teh nalog ni teţka, učenci pri
odgovarjanju znanje reproducirajo in ne le prepoznavajo podatke.217
Primer: Najpomembnejši dokumenti naše zgodovine so ohranjeni v (ime arhiva)
__________________________________________________________________________.
NALOGE POPRAVLJANJA ALI ODKRIVANJA NAPAK
Te naloge preverjajo predvsem razumevanje učne snovi. Učenci morajo odkriti napako ali
napačno besedo. Zato so potrebna navodila; učenci morajo podčrtati ali kako drugače označiti
napake.218
Primer: Ivana Kobilica, Ivan Grohar in Matija Jama so slikarji, ki pripadajo obdobju
impresionizma.
215
Prav tam, str. 39–40. 216
Prav tam, str. 40. 217
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 211. 218
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih
temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str.42.
63
NALOGE POJASNEVANJA IN INTERPRETIRANJA
Med najzahtevnejše naloge objektivnega tipa spadajo interpretacijske naloge, ki preverjajo
poznavanje podatkov, analizo in sintezo ter sposobnosti interpretiranja in ocenjevanja pisnega
in slikovnega vira. Naloga je lahko sestavljena iz dveh delov. Prvi je uvodno izbrano gradivo,
ki je lahko besedilo iz zgodovinske knjige, učbenika, druge strokovne literature ali pa je
slikovno gradivo (tabela, graf, fotografija). V drugem delu sledijo vprašanja, ki so
objektivnega tipa in morajo ţe vnaprej imeti predvidene moţne odgovore, ki so ponavadi
kratki. Uvodno besedilo ali slikovno gradivo je lahko orientacija in ilustrativno motivacijsko
gradivo za reševanje nalog. S temi nalogami preverjamo poznavanje vzročno-posledičnih
odnosov, prepoznavanje pomembnosti informacij, sposobnost razvijanja in prepoznavanja
hipotez ali pomembnih problemov, sposobnost posploševanja in sklepanja.219
POSEBNE NALOGE OBJEKTIVNEGA TIPA
Posebne naloge objektivnega tipa (kratki odgovori), so motivacijske naloge, kot na primer
kriţanke ali druge didaktične igre (uganke, rebusi, izpolnjevanke, mreţe). Te naloge ponavadi
preverjajo znanje, to je pojme, osebnosti, dogodke itd.220
NALOGE PROSTIH ODGOVOROV
Med naloge prostih odgovorov oziroma naloge neobjektivnega tipa spadajo predvsem esejske
naloge oziroma naloge prostih odgovorov.221
Naloge esejskega tipa ali eseji so zapisi po
svojih besedah. Paziti je treba, da je zaključek eseja prost. V pomoč se lahko navedejo ključne
besede, ki jih morajo učenci pri pisanju upoštevati, ali zahteva, da esej vključuj štiri ali manj
korakov (uvod, argumenti za tezo, argumenti proti tezi, zaključek). Ločimo naslednje esejske
zapise: informativni zapisi po svojih besedah, pripovedno-ustvarjalno pisanje, kritično-
analitična obravnava. Med eseje uvrščamo tudi referate, seminarske in raziskovalne naloge,
projekte, poročila o knjigah, obiskih razstav, muzejev, arhivov, ekskurzij, ocene prebranih
knjig, pisne igre vlog itd.222
Te vrste nalog preverjajo razumevanje učne snovi, še posebej razloge in posledice, uporabo
znanja v novih okoliščinah, povezovanja, primerjanja, analiziranja, interpretiranja in
219
Prav tam, str. 43–44. . 220
Prav tam, str. 47. 221
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih
temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 49. 222
Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2005, str. 40.
64
vrednotenja dogodkov in pojavov ter sposobnost pisnega izraţanja oziroma vse kategorije
kognitivnega področja. Učenec kaţe sposobnosti samostojnega mišljenja in doţivljanja, ki jih
ni mogoče evidentirati z drugimi pisnimi preverjanji znanja. Delimo jih na krajše in daljše
esejske naloge ter razširjene oziroma raziskovalne.223
Raznolikost delovnih listov torej doseţemo ne le z uporabo zgoraj naštetih nalog, temveč tudi
z različnimi oblikami nalog. Učenci torej lahko odgovore iščejo na več načinov – z
reševanjem ugank, rebusov, kriţank, premetank, iskanjem besed, iskanjem ustreznih parov,
iskanjem razlik ali podobnosti itd. Naloge naj spodbujajo čim več spretnosti in znanj, ne le
verbalnih. Risanje in dorisovanje zahteva opazovanje, oko se ustavi na predmetu dalj časa.
Vključimo lahko tudi matematične spretnosti, kot so računanje, merjenje, ocenjevanje in
podobno.224
10.1.2 PRAKTIČNOST
Pri reševanju delovnih listov lahko učence zmoti veliko drobnih ovir. Zato je potrebno pri
sestavi, da smo pozorni na določene malenkosti, in sicer:
Izogibati se moramo nalogam, ki zahtevajo, da se okrog majhnega muzejskega
predmeta naenkrat zbere velika skupina učencev.
Izogibati se moramo nalogam, ki zahtevajo oblikovanje muzejskega predmeta v
vitrini, ki je previsoka za otroke, ali predmeta za steklom, ki ima odsev na višini
otrokovih oči.
V nalogah moramo natančno določiti, kje učenec najde odgovor (v kateri sobi, vitrini),
in opisati pot.
Jasno mora biti določeno, kakšen odgovor zahtevamo (z dolţino in številom črt, na
katere se vpisujejo odgovori, damo namig, ali zadostuje le beseda, ali pričakujemo cel
stavek, morda krajši tekst, več odgovorov).
Nivo besedišča in dolţina stavkov morata biti primerna stopnji otrok, ki jim je delovni
list namenjen. Stavki naj bodo kratki, besedišče preprosto. Ne uporabljajmo tujk. Če
se tujkam ni mogoče izogniti, le-te pojasnimo.
223
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih
temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 49. 224
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 214.
65
Pri pisanju stoje se lahko pojavijo teţave, zato jim dovolimo pisati na tleh ali pa jim
ponudimo trde podlage za pisanje (kartonske mape).
Če se pri učencih pojavlja nemir, so morda delovni listi predolgi. Če določenih nalog
ne ţelimo izpustiti, si pomagamo tako, da nekatere naloge prihranimo za konec, učenci
jih rešijo ob koncu obiska, lahko pa jim damo tud za domačo nalogo. S tem si
skrajšamo čas reševanja v zbirki, hkrati pa preprečimo zasičenost s podatki,
naveličanost, dekoncentracijo. Tako učenci razmišljajo o muzejskih predmetih še
doma ali v šoli.
Delovni listi naj bodo dostopnim vsem učencem, zato naj bodo čim bolj poceni.
Delovni list, ki obsega eno stran, bi naj bil brezplačen. Izkušnje kaţejo, da ni dobro, če
zastonj ponudimo obširnejši delovni list, saj ga tako nehote ţe v naprej
razvrednotimo.225
Obstaja tudi veliko malenkosti, ki vzpodbujajo učenčevo motivacijo:
Naloge, ki ne zahtevajo enega samega pravilnega odgovora, ustvarijo sproščeno
vzdušje, ki niti najmanj ne spominja na šolo. Pri takih nalogah učenci izrazijo
svoje mnenje in občutke (npr. glasba, ki jo slišim se mi zdi zabavna, poskočna,
dolgočasna) neovirano.
Oblika delovnih listov lahko motivira: uporabimo zanimive črke in ilustracije, ki
vzbudijo pozornost otrok. Vseeno smo pri izbiri pozorni in zmerni. Za dober
grafični izgled velja reklo »malo je več«.
Humor je vedno dobra motivacija. Kljub temu pa ne dati občutka, da gre pri
reševanju delovnih listov zgolj za igro in zabavo, sicer bi se lahko reševanja lotili
neresno.226
10.1.3 TEHNIKE POSTAVLJANJA VPRAŠANJ
Osnovni element dobrega delovnega lista je pravilno postavljeno vprašanje. Vprašanja lahko
glede na to, katere spoznavne procese sproţajo pri učencu, razdelimo na dve osnovni skupini:
vprašanja niţjega in vprašanja višjega nivoja.227
Pri tem je pomembno, da višje taksonomske
ravni vključujejo tako imenovane niţje: vrednotenje ali kritično mišljenje se ne odvija kar na
225
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 214. 226
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 227
Prav tam, str. 215.
66
suho ali kot soočenje »mnenj«, ampak pomeni disciplinirano in sistematično razmišljanje ob
konkretnih vsebinskih izhodiščih oziroma ob dodatnem (pred)znanju.228
Za nas so pomembna ta vprašanja:
ENOPOMENSKA VPRAŠANJA
Na takšna navadno ni moţno odgovoriti. So kratka, jedrnata , usmerjena le na niţje psihične
in miselne procese. Zahtevajo reprodukcijo ali prepoznavanje ţe naučenih vsebin. Ponavadi se
začnejo z vprašalnicami: kdo?, kdaj?, kateri?, kako? in sprašujejo po dejstvih in podatkih.229
Vprašanja niţje ravni so primerna za pridobivanje faktografskega znanja, ki ga lahko učenci
spominsko usvojijo in si ga zapomnijo.230
KONVERGENTNA VPRAŠANJA
Ta vprašanja angaţirajo višje miselne procese, razvijajo logično mišljenje in sklepanje ter
ustvarjalno mišljenje. Pravilni odgovor je en sam, ki pa je celosten in daljši. Ta vprašanja od
učenca zahtevajo razumevanje ţe znane snovi, ki jo opiše s svojimi besedami, uporabo znanja
v novih, spremenjenih ali podobnih situacijah in analizo snovi, ko razčlenjuje, išče vzroke,
motive, dokaze in podobno.231
DIVERGENTNA VPRAŠANJA
Ta vprašanja dopuščajo en sam pravilen odgovor in zahtevajo sintezo (učenec samostojno
kombinira različna spoznanja, da pride do originalne rešitve problema) ali vrednotenje
(učenec izraţa svoja mnenja, osebne vrednostne sodbe, moralna stališča).232
V šolskem izobraţevanju (zlasti v osnovnem) so pogostejša konvergentna in zaprta (pravilen
le en odgovor) vprašanja. Odprta vprašanja (več pravilnih odgovorov) višje ravni so miselno
in intelektualno zahtevnejša in delujejo zelo spodbujevalno.233
228
Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2003, str. 68. 229
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 230
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 359. 231
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003,str. 215. 232
Prav tam, str. 215. 233
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003, str. 359.
67
Pri postavljanju vprašanj bodimo pozorni, da ne bodo dvoumna. V stavku naj bo le eno
vprašanje. Da bo vprašanje čim bolj jasno, ga začnemo z glagolom, npr. nariši, napiši, oceni,
razloţi. Odgovori na dobra vprašanja morajo biti povezani z muzejskimi predmeti in ne z
napisi, saj mora biti bistvo dela z delovnimi listi opazovanje in ne branje. Delovni listi naj
vsebujejo vprašanja niţjega in višjega nivoja. Slednja so sicer bolj zaţelena, a brez prvih tudi
ne gre.234
10.1.4 OBČUTEK CELOTE
Kljub praktičnim in raznolikim nalogam v delovnih listih, lahko učenci odidejo iz muzeja s
kopico nepovezanih dejstev, ne da bi v resnici sploh dojeli, čemu so reševali naloge in kaj naj
bi se z reševanjem naučili. Če ţelimo ugotoviti, ali naš učni list vzbuja občutek celote, potem
si izpišimo odgovore na vprašanja in poglejmo, ali so med seboj povezani.235
10.1.5 UČNI NAČRT
Učni načrt nam pove, v katerem razredu učenci obravnavajo učno snov, ki bi jo lahko
dopolnili z obiskom muzeja, galerije oz. arhiva, kakšno je predznanje učencev, za katere se
učni list sestavlja. Zato mora muzejski pedagog vsaj v grobem poznati učne načrte s tistega
področja, ki ga pokriva muzej, v katerem dela. Če se učni listi navezujejo na cilje učnega
načrta, potem je tudi večja verjetnost, da se bo učitelj tako odločil za obisk muzeja. Kustosi se
zaradi boljše povezanosti delovnih listov in učnih načrtov posvetujejo z učitelji.236
10.1.6 TEHNIČNA PRAVILA
Pri oblikovanju moramo upoštevati tudi nekaj osnovnih tehničnih pravil:
Pri otrocih, ki so v fazi opismenjevanja, mora biti razmerje med besedilom in
ilustracijami vsekakor v prid ilustracij. Vse črke morajo biti tudi večje.
Delovni listi morajo biti natisnjeni s črkami, ki so bolj čitljive; to so črke, ki imajo
več ravnih črt in so brez okraskov. Oko se zadrţuje manj na ravnih kot na zavitih
črtah.
234
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003,str. 215. 235
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 236
Prav tam, str. 216.
68
Besede, ki so pomembne in ob katerih se naj učenec zadrţi dlje časa, lahko
poudarimo z mastnim tiskom, lahko tudi poševnim, s podčrtovanjem ali pa jih
napišemo z velikimi tiskanimi črkami.
Presledek med vrsticami naj bo vsaj tako velik kot vrstica besedila. Pri mlajših je
lahko še večji. Če je presledek manjši, vpliva na berljivost besedila, saj jo
zmanjša.237
Učenci delovne liste večkrat rešujejo v razmerah, ki so škodljive za vid (zatemnjeni prostori
zaradi varovanja muzejskih predmetov pred svetlobo), zato se je napotkov o čitljivosti
besedila pomembno drţati.238
11 PRIMERI NALOG V MUZEJIH, GALERIJAH, ARHIVIH
Muzejske zbirke so raznovrstne, predstavljajo bogato gradivo za preučevanje (tudi lokalne
zgodovine). Slovenski muzeji in galerije nudijo veliko (avtentičnih) nalog, ki mlade navdušijo
in pritegnejo k delu.
Muzejske delavnice omogočajo: izdelovanje belokranjskih pisanic ali modela meščanske hiše
z arkadami, poslikavanje panjskih končnic, tkanje s tkalsko deščico, izdelovanje mask,
umetnega cvetja itd. Te vrste nalog so primerne predvsem za mlajše otroke.
Ena izmed nalog, ki jih lahko učenci naredijo v muzeju, je tudi kviz – ena skupina si natančno
ogleda muzej, druga skupina pa sestavlja vprašanja za kviz. Učenci lahko besedilo spremenijo
v igro vlog ali risbo. Bogato slikovno gradivo v muzejih in galerijah lahko učenci oţivijo s
pomočjo pripovedovanja zgodb ali z igranjem.239
Zanimive so tudi arheološke delavnice. Arheološko metodo lahko prikaţejo s simuliranim
izkopavanjem. Ta metoda je zanimiva predvsem mlajšim otrokom. Učitelj zakoplje stare
predmete v posebno posod (npr. leseni zabojčki). Izkopavamo lahko ali v muzeju ali v
učilnici, lahko tudi na šolskem vrtu, kjer pripravimo arheološke parcele. Te so razdeljene na
kvadrate (1m x 1m), saj so teh dimenzij tudi resnične arheološke parcele. Pri izkopavanju se
237
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (2003), Pokrajinski muzej
Ptuj, Ptuj, 2003, str. 215. 238
Prav tam, str. 215. 239
Danijela Trškan, Muzejske pedagoške dejavnosti in pouk zgodovine v Republiki Sloveniji, Časopis za
zgodovino in narodopisje, 2005/3-4, str. 454 – 456.
69
učenci naučijo osnovne metode arheološkega izkopavanja in tehnike opisovanja arheoloških
najdb.240
Učenci obiščejo muzej na prostem in v njem preţivijo en dan ali del dneva tako, da se vţivijo
v ţivljenje ljudi in njihovo delo iz določenega obdobja preteklosti.241
Učenci si v muzeju izberejo en predmet, poskušajo ga narisati in potem napisati vse
značilnosti z opazovanjem. Lahko napišejo zgodbo o predmetu (kako je bil uporabljen, kdo ga
je uporabljal, kako je prišel v muzej itd.).
Učenci ocenijo, kako so predmeti zbrani skupaj (po tipu, temah, datumih itd.), ali se podnapisi
lahko berejo, ali vsebujejo ustrezne podatke, ali se obiskovalci lahko dotikajo predmetov.
S pomočjo predmetov lahko učenci opišejo ţivljenje v preteklosti, opišejo, kako je bil
predmet narejen, iz česa je narejen, kako je okrašen.
Učenci si v galeriji ogledujejo portrete, nato si izberejo enega in se z njim identificirajo.
Portret prerišejo, pobarvajo, izreţejo odprtino za obraz.
Učenci iz papirja izdelajo osebo, kateri potem narišejo oblačila različnih obdobij, ki
predstavlja različne sloje prebivalstva, npr. faraona, rimskega vojaka, itd.
V šoli lahko učenci z modeliranjem, izrezovanjem, lepljenjem, obdelovanjem lesa, papirja,
gline ali kovin razvijajo ročne spretnosti na eni strani, na drugi pa s poglobljenim
opazovanjem predmetov poglobijo zgodovinsko preteklost. Primerne zgodovinske motive
najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih; orodje, oroţje, pečati, grbi, obeliski, slavoloki, itd.
Primeri nalog, ki jih lahko učenci naredijo po obisku muzeja v šoli, so naslednji: pripravijo
televizijsko ali radijsko oddajo o muzeju, pripravijo okroglo mizo z muzejsko tematiko,
razstavijo fotografije ali izdelke, npr: načrte, makete, modele, ki predstavljajo muzejske
predmete. Učenci lahko igrajo igro vlog – kustosa in obiskovalca, napišejo članek o muzeju.
Po obisku muzeja lahko načrtujejo tudi lastno razstavo, pri tem pa izdelajo načrt za ureditev
240
Joţica Čampa, Nevenka Granda, Oblike in metode poučevanja zgodovinskih vsebin v okviru predmeta
spoznavanja druţbe v 3., 4. in 5. razredu, Pedagoška obzorja, 1995/3-4, str. 64. 241
Prav tam, str. 63.
70
razstave, razmislijo, kako bo razstavi ime, kako bodo predstavili predmete, kaj bi vključili v
muzejski katalog ali vodnik itd.
Če ţelijo učenci preučevati druţinsko tematiko, lahko uporabijo spletne strani za rodoslovne
podatke.
S pomočjo spletne strani učenci ugotavljajo, kako bi shranili svoje fotografije, videokasete,
zgoščenke, da se ne bi poškodovale. Poiščejo informacije o hranjenju arhivskega gradiva.
Učenci doma povprašajo, katere dokumente hranijo, ter jih razdelijo po skupinah, pod katero
vrsto gradiva spadajo itd.
12 OVREDNOTENJE DELOVNIH NALOG
Pri ovrednotenju nalog so učitelji pogosto v zadregi. Učenci se namreč trudijo narediti
izdelek, ki bi zadostoval vsem merilom ocenjevanja. Zato je potrebno, da učitelj izdela merila,
po katerem bo narejeno delo ocenjeval in učenčeve izdelke tudi ovrednotil.
Pri ovrednotenju moramo upoštevati:
obliko motivacije, ki smo jo izvedli,
organizacijo dela v določeni instituciji,
kakšen je bil program,
kako smo učence poučili o reševanju nalog,
cilje, ki smo zastavili,
predviden tip naloge,
vsak učenec more oddati izdelek, ki ga v določenem času učitelj pregleda,
učenci bodo skupinsko, v dvojicah ali posamezno predstavil program.242
Kadar so izobraţevalni cilji jasni, učenci ustrezno motivirani, naloge kvalitetno narejene, delo
dobro organizirano, potem se naj ocenjuje po normalnih postopkih, torej ocena. Učitelj se naj
izogiba ocenjevanju po »delčkih«. Ogled muzeja, galerije ali arhiva naj ne bo mašilo za
242
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 28.
71
katerikoli dan na šoli, zato učitelj ne sme biti površen pri celotni organizaciji in vsega
prepustiti naključju. 243
V primerih, ko gre za klasične oblike preverjanja in ocenjevanja znanja, kot so na primer testi
znanja z objektivnimi nalogami, se uporablja tehnika točkovanja, pri vseh alternativnih
oblikah preverjanja in ocenjevanja pa se uporablja tehnika klasifikacije. 244
Tehnika točkovanja je najbolj primerna za klasične naloge objektivnega tipa, ki se uporabljajo
pri testih znanja, zunanjem preverjanju in ocenjevanju. Pri tej tehniki se ocenjujejo naloge
tako, da se vsak odgovor primerja z idealnim odgovorom in se glede na ustreznost oceni z
določenim številom točk, ki jih določijo učitelji ali zunanji ocenjevalci. Pri tehniki točkovanja
poznamo enostavno točkovanje, kjer vsak element v odgovoru prejme točko, in nivojsko
ocenjevanje, kjer so odgovori razporejeni v nivoje, za vsak nivo pa je značilno določeno
število točk.245
Tehnika klasifikacije je primerna za vse načine preverjanja in ocenjevanja oz. za vse naloge,
razen za naloge objektivnega tipa. Pri tej tehniki se najpogosteje uporabljajo preglednice, ki
vsebujejo kriterije ocenjevanja. Vsak ocenjevalni kriterij ima določeno število ravni oziroma
stopenj, ki vsebujejo opise. Nazivi za ravni so lahko opisni (ključna beseda, opisna ocena) ali
številčni (1–5, 1–4, 1–3), ki predstavljajo točko, oceno itd. Ta tehnika zahteva, da se odgovor
razvrsti v enega izmed ravni, ki določa stopnjo kakovosti pri posameznih ocenjevalnih
kriterijih. Tehnika klasifikacije je primerna za esejske naloge, raziskovalne naloge, projekte,
daljše pisne izdelke, avtentične naloge in izdelke.246
Alternativno ocenjevanje je pomembno, saj predstavlja primerjavo napredka učenca le z
določenimi kriteriji in stopnjami. Napredek učenca se ne primerja z ostalimi učenci. Ker so
učenci ţe v naprej seznanjeni s kriteriji pri določeni nalogi, izdelku, alternativno ocenjevanje
spodbuja učence k boljšemu delu in učenju. Opisni kriteriji so temelj za poglobljeno in
izčrpno informacijo učencu, hkrati pa tudi učitelj dobiva povratno informacijo v zvezi s
243
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998, str. 28. 244
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 270. 245
Prav tam, str. 270. 246
Prav tam, str. 272.
72
svojim delom. Pomembno je, da učenec ve, za kaj si prizadeva, na kaj naj bo pri nalogi
pozoren in da bo tako presojan njegov doseţek.247
Pri alternativnem ocenjevanju se ocenjuje znanje, sposobnosti in spretnosti ter sam odnos do
učenja in dela. Učitelj je tisti, ki mora poskrbeti za naloge, kjer bodo učenci aktivni v učenju
in pri opazovanju lastnega učenja.248
Avtentične naloge so sestavni del alternativnega preverjanja in so lahko raznovrstne, saj od
učencev zahtevajo oblikovanje različnih izdelkov (pisnih, ustnih, grafičnih). Pri predmetu
zgodovina poznamo naslednje primere pisnih, ustnih in grafičnih izdelkov: biografija, pismo,
esej, druţinsko drevo, muzejska razstava, intervju, igra vlog, diskusija, debata, zemljevid,
kip, časovni trak, videoposnetek, plakat, poročilo itd. Ti izdelki dokazujejo, da so učenci
določeno znanje osvojili. Takšne naloge niso objektivnega tipa, a poudarjajo kakovostno
znanje oz. različne miselne procese. Od učencev te naloge preverjajo sposobnosti vţivljanja v
preteklost, povezave preteklosti s sedanjostjo, ţivljenjske spretnosti.249
Ker so naloge vezane na delo v muzeju, galeriji in arhivu pogosto avtentične, sem se odločila,
da podrobno predstavim preverjanje in ocenjevanje, na primerih nekaterih avtentičnih nalog,
saj so te naloge dokaj neklasične, zato je takšno tudi ocenjevanje. V nadaljevanju bom
predstavila nekaj primerov preverjanja in ocenjevanja s tehniko klasifikacije, in sicer za
primere nalog: izdelava plakata, izdelava zloţenke ali brošure (te dve nalogi sem uporabila
tudi v učnih pripravah v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog), igra vlog, postavitev
muzejske razstave v razredu, vezano na ogled muzeja ali galerije, napisanega članka. Ker delo
izven učilnic pogosto poteka skupinsko, predstavljam še kriterij ocenjevanja sodelovalnega
učenja.
USTNA PREDSTAVITEV
IGRA VLOG250
Primer naloge: Učenci slikovno gradivo (fotografijo, umetniško sliko) oživijo s pomočjo
iger vlog.
247
Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, 2003, str. 162–163. 248
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 278. 249
Danijela Trškan, Sodobno pisno in ustno preverjanje znanja pri zgodovini v srednji šoli na izbranih temah 20.
stoletja, Zavod Republike za šolstvo, Ljubljana, 2003, str. 96. 250
Vilma Brodnik, Nekaj praktičnih nasvetov pri snovanju opisnih kriterijev za preverjanje in ocenjevanje
znanja v 7. razredu devetletke, Zgodovina v šoli, 2004/1-2, str. 72.
73
Preglednica 1: Kriterij za igro vlog
PODROČJE 5 4 3 2
VŢIVLJANJE Izredno
prepričljivo,
učinkovito in
samostojno se
vţivlja v
zgodovinsko
dogajanje in v
svojo ter vloge
drugih oseb, je
izviren, kaţe na
vţivetost v
dogajanje.
Prepričljivo in
učinkovito se
vţivlja v
različna
obdobja in
vloge, nekoliko
ga usmerja
učitelj,
izvirnosti ni
zaslediti.
S teţavo se
vţivlja v
različna
obdobja in
vloge, ni izviren,
usmerja ga
učitelj.
Ne uspe se
vţiveti v vsa
različna
obdobja in
vloge, izdatno
mu pomaga
učitelj.
USTNA/PISNA
KOMUNIKACIJA
Izredno
prepričljivo in
učinkovito se
izraţa in se
prilagaja
različnim
namenom, zna
pritegniti
pozornost z
jasnim
izraţanjem in
slikovitimi
primeri.
Je učinkovit in
prepričljiv, ne
prilagaja se
dovolj različnim
namenom.
Komunikacija je
ustrezna,
jasnost je slabše
izraţena, ni
podkrepljena s
slikovitimi
primeri,
občinstva ne
pritegne.
Nerodno in
nejasno se
izraţa,
poslušalci ga ne
poslušajo, saj se
ne prilagaja
zahtevam
različnega
poslušalstva.
SODELOVANJE Izredno
prizadevno,
učinkovito in
aktivno
pripomore k
doseganju
svojega in
Prizadevno in
dejavno
pripomore k
delu skupine in
svojega dela, je
strpen in odprt
do različnih idej
Ustrezno si
prizadeva za
dobrobit
skupine in
realizacijo
svojega dela
naloge, večkrat
Za delo v
skupini ne kaţe
zanimanja,
opravi le
naloge, ki mu
jih naloţijo,
površno dela.
74
skupnih ciljev,
je strpen do
mnenj drugih,
odprt in
sprejemljiv do
novih idej, pa
tudi sam
pobudnik novih
idej in prijemov
za doseganje
svojih in
skupnih ciljev.
in mnenj, pobud
ne daje.
ga je treba
spodbuditi.
VIZUALNA PREDSTAVITEV
POSTAVITEV MUZEJSKEGA PREDMETA ALI RAZSTAVE251
Primer naloge: Učenci načrtujejo postavitev šolske razstave starih predmetov.
Preglednica 2: Kriteriji z opisniki za postavitev muzejskega predmeta ali razstave
Postavitev muzejskega predmeta: atraktivna predstavitev oz. razstava, jasne nalepke in
naslovi za predstavljene predmete, različnost zgodovinskih predmetov oz. ročnih izdelkov in
slik.
Uporaba dokazov za pisno predstavitev predmetov: uporaba različnih virov, navedba, od
kod so.
Podrobni opisi: jasen in določen opis zgodovinskih predmetov in kako so bili uporabljeni.
Ustna predstavitev: učinkovita predstavitev predmetov, vključitev obiskovalcev in ustrezno
odgovarjanje na vprašanja.
MUZEJSKA RAZSTAVA252
Primer naloge: Učenci načrtujejo postavitev muzejske razstave.
251
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 291. 252
Prav tam, str. 291.
75
Preglednica 3: Kriterij z opisniki za muzejsko razstavo
Fizična postavitev: atraktivna razstava, jasne nalepke oz. napisi, vključuje več zgodovinskih
ročnih izdelkov in slik.
Uporaba dokazov: vsaj štirje različni viri in pisno poročilo s pravilno navedbo izvora virov.
Uporaba detajlov: jasen in bistven opis zgodovinskih predmetov in kako so bili uporabljeni.
Ustna predstavitev: učinkovita razlaga razstave, sposobnost vključevanja poslušalcev in
odgovarjanje na vprašanja.
PLAKAT253
Primer naloge: Učenci naredijo plakat na temo Slovenska slikarska umetnost v 19.
stoletju.
Preglednica 4: Kriterij za izdelavo plakata
KRITERIJ 1 2 ali 3 4 ali 5
SLIKOVNO IN
OSTALO
GRAFIČNO
GRADIVO
Izbrano gradivo ne
ustreza k vsebini.
Slaba in popolna
nečitljivost
slikovnega gradiva.
Gradiva je dovolj,
vendar neustrezno
izbrano. Nekoliko je
nečitljivo.
Izbrano je ustrezno
slikovno gradivo.
Grafične prikaze
izdela tudi sam na
osnovi podatkov.
KOMENTAR K
SLIKOVNEMU IN
GRAFIČNEMU
GRADIVU
Komentarja ni ali je
skoraj v celoti
napačen.
Komentarji so
predolgi in pogosto
ne povedo
bistvenega. Napake
pri strokovnem
izraţanju.
Komentarji so
primerni, povedo
bistvo, izraţanje je
zelo strokovno.
INFORMATIVNOST
PLAKATA
Vsebine navedene na
plakatu so
neustrezne, ali pa so
ustrezne, vendar
napačno razloţene.
Vsebine so izpuščene
ali napačno, premalo
razloţene. Napake
pri strokovnem
izraţanju so pogoste
ali jih je nekaj.
Sodeloval je z
učiteljem, uspešno
uporabil njegove
nasvete. Bil je
samostojen.
UČITELJEVA
POMOČ
Učenec ni bil
sposoben uporabiti
Pogosto sodelovanje
z učiteljem, delno
Sodelovanje z
učiteljem, uspešno
253
Prav tam, str. 296.
76
učiteljevih nasvetov. sposoben za njegove
nasvete.
uporabil njegove
nasvete. Pri delu
kaţe samostojnost.
PISNA PREDSTAVITEV
BROŠURA ALI ZLOŢENKA254
Primer naloge: Učenci izdelajo zloženko Podoba mesta Maribor nekoč in danes.
Preglednica 5: Kriterij z opisniki za izdelavo brošure ali zloţenke
Brošura razumljivo predstavlja določeno idejo ali pojem.
Učenec jasno navaja stališča do problematike.
Učenec podaja podprte razloge za svoja stališča.
Učenec kaţe kreativnost.
Učenec prikazuje veliko stopnjo umetniških spretnosti.
Brošura je spretno predstavljena.
ČLANEK255
Primer naloge: Po ogledu razstave v galeriji učenci napišejo članek.
Preglednica 6: Kriterij z opisniki za izdelavo članka
Poskusen: članek ni popoln.
Minimalen: članek ima manj informacij, kaţe manjše razumevanje problematike, je
neorganiziran in ima več napak.
Ustrezen: članek kaţe dobro razumevanje problematike, vsebuje nekaj prepričljivih
podrobnosti, je jasno napisan in vsebuje le nekaj napak.
Vzoren: članek kaţe dobro preučevanje in je dobro napisan, vsebuje zanimive podrobnosti,
jasno in prepričljivo prikazuje mnenja in ne vsebuje napak.
SODELOVALNO UČENJE256
Primer: Učenci v skupinah rešujejo naloge v Muzeju NOB .
254
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 291. 255
Prav tam, sr. 273. 256
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, Ljubljana, 2007, str. 289.
77
Preglednica 7: Merila za sodelovalno učenje
MERILA SLABO SPREJEMLJIVO IZJEMNO
Pomaga reševati
konflikte pri
dogovarjanju.
Deli odgovornost za
dejavnost
Skupinski čas
produktivno izkoristi.
Pomaga skupini, da
se osredotoči na
naloge.
Pomaga skupini
dokončati dejavnost.
Individualno delo:
Sporoča ideje in kaţe
skrb.
Sodeluje z drugimi
člani skupine.
Izpolnjuje določeno
vlogo.
Prispeva svoj trud in
ideje.
Rad dela s sošolci.
Kaţe sposobnost
motiviranja drugih.
OPISNE OCENE ZA SODELOVANJE
Odlično 5 – izredno prizadevno, učinkovito in dejavno pripomore k doseganju svojih in
skupnih ciljev ter nalog skupine, je strpen do mnenj drugih, odprt in sprejemljiv za nove
zamisli, je tudi sam pobudnik novih zamisli za dosego ciljev in nalog.
Prav dobro 4 – prizadevno in dejavno pripomore k delu skupine in realizaciji svojega dela
naloge, je strpen in odprt, pobud ne daje.
78
Dobro 3 – ustrezno si prizadeva za dobro skupine in izpeljavo svojega dela naloge, potrebuje
spodbudo.
Zadostno 2 – za delo v skupini ne pokaţe zanimanja, opravi le naloge, ki mu jih naloţijo.
Nezadostno 1 – naloţenih nalog ne opravi in moti delo skupine.257
13 PRIMERI UČNIH UR V MUZEJU, GALERIJI IN ARHIVU
13.1 PRIMER UČNE URE V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE
MARIBOR
13.1.1 PREDSTAVITEV MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR
Muzej narodne osvoboditve Maribor je začel delovati kot samostojna muzejska ustanova 1.
maja 1958. Ustanovil ga je takratni Okrajni ljudski odbor Maribor. Njegovi zametki pa segajo
ţe v leto 1947, ko je bila v Pokrajinskem muzeju v Mariboru odprta zbirka o
narodnoosvobodilnem boju. To je bila prva tovrstna zbirka v slovenskih kompleksnih
muzejih. Vsebinski koncept muzeja je bil natančno opredeljen ob njegovi ustanovitvi. Gre za
zgodovinski muzej, ki se ukvarja z muzeološko in historiografsko obravnavo novejše
zgodovine severovzhodne Slovenije.
Muzej ima svoje prostore v meščanski vili na vogalu Mladinske in Ulice heroja Tomšiča, ki jo
je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dal zgraditi mariborski podjetnik Scherbaum. Med
prvo svetovno vojno je v njej nekaj časa delovalo avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo soške
fronte, v dvajsetih letih mariborska oblast, po letu 1930 gozdarska šola, po drugi svetovni
vojni najprej mariborska OZNA, nato mestne politične organizacije in od leta 1954 muzej.
Glavna naloga muzeja je zbiranje, hranjenje, proučevanje in prezentacija muzejskega gradiva
za obravnavano obdobje. Poleg zanimivih in bogatih muzejskih zbirk, ki štejejo ţe več deset
tisoč muzealij, je zelo bogata tudi muzejska fototeka, ki hrani veliko dokumentarnih
fotografij in negativov, pa tudi precej video in avdio gradiva. Posebnost muzeja je arhiv z nad
120 tekočimi metri prvovrstnega gradiva okupatorjevega in partizanskega izvora. Muzej
pridobiva gradivo z odkupi in donacijami.
257
Vilma Brodnik, Zgodovina 1. Priročnik za učitelje, DZS, Ljubljana, 2001, str. 177.
79
Muzej NOB je bil tudi med prvimi v Sloveniji, ki je uvedel delovno mesto kustosa pedagoga.
Tudi danes je muzejska pedagoška sluţba s svojimi raznovrstnimi oblikami dela z obiskovalci
eden od stebrov muzejske dejavnosti, saj s svojo pestro paleto aktivnosti , in sicer od klasičnih
ogledov muzejskih razstav do številnih otroških in andragoških delavnic, ki so v zadnjem času
še posebno aktualne, pa preko priprav dijakov na maturo, izvajanja obveznih izbirnih vsebin
za srednješolce, organizacije kulturnih dnevov ter številnih drugih, obiskovalcem privlačnih,
oblik predstavitve dela muzeja ter našega kulturnega bogastva, privlači v muzej vsako leto
veliko število obiskovalcev.
V razstavnih prostorih se lahko obiskovalci sprehodijo skozi Scherbaumovo vilo, spoznajo
pomembne ljudi, ki so oblikovali zgodovino Maribora in okolice, seznanijo s pomembnimi
mejniki dvajsetega stoletja – prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno, vojno za
samostojno Slovenijo, spoznajo ţivljenje ljudi na tem območju v obravnavanem obdobju,
začutijo stisko preprostih ljudi, ki so ţiveli popolnoma drugače kot bogati na drugi strani
druţbene lestvice, pa čeprav v istem mestu.
V muzeju se oblikuje tudi fond tehniške dediščine. Maribor je bil med prvo in drugo svetovno
vojno, pa tudi takoj po drugi svetovni vojni eno izmed največjih industrijskih središč v
takratni Jugoslaviji. Konec 20. stoletja pa je s seboj prinesel propadanje številnih industrijskih
obratov, zapiranje delovnih mest in tovarn in s tem številne stiske ljudi. V tovarnah, ki so
zapirale svoja vrata so ostali stroji, ki so v 20. stoletju pomagali ime Maribora ponesti v svet.
Ustanovili so oddelek za tehniško dediščino in na ta način poskušajo reševati pred propadom.
Poleg rednega muzejskega dela posvečajo veliko pozornost raziskovanju novejše zgodovine.
Bibliografija muzejskih delavcev je izredno bogata, od zloţenk, razstavnih katalogov,
samostojnih monografij, znanstvenih razprav in člankov, do ocen in poročil.
Slika 1: Muzej narodne osvoboditve Maribor258
258
Slika je iz osebnega arhiva avtorice diplomske naloge.
80
13.1.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKEGA PROGRAMA V MUZEJU NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR
Informacije sem pridobila od muzejske kustosinje pedagoginje, gospe Simone Tripkovič.
Muzej je izdal tudi zloţenko Pedagoške dejavnosti Muzeja narodne osvoboditve Maribor, več
o njihovih pedagoških dejavnostih pa lahko izvemo na njihovi internetni strani
www.muzejno-mb.si ali pa v publikaciji Pedagoške dejavnosti muzejev in galerij.
Muzej NOB Maribor je bil med prvimi v Sloveniji, ki je uvedel delovno mesto kustosa
pedagoga. Tudi danes je muzejska pedagoška sluţba s svojimi raznovrstnimi oblikami dela z
obiskovalci eden od stebrov muzejske dejavnosti, saj s svojo pestro paleto aktivnosti od
klasičnih ogledov muzejskih razstav do številnih otroških in andragoških delavnic, ki so v
zadnjem času še posebno aktualne, pa preko priprav dijakov na maturo, izvajanja obveznih
izbirnih vsebin za srednješolce, organizacije kulturnih dnevov ter številnih drugih,
obiskovalcem privlačnih, oblik predstavitve dela muzeja ter našega kulturnega bogastva,
privlači v muzej vsako leto veliko število obiskovalcev.
Pedagoški program muzeja je raznovrsten in razdeljen po starosti obiskovalcev. V
nadaljevanju bom predstavila programe za otroke in učence od 5 do 18 let, ki so se odvijali v
šolskem letu 2009/2010. Programi se vsak leto dopolnjujejo z novimi dejavnostmi.
Pedagoški programi oz. delavnice so vezani na najmlajše obiskovalce muzeja in se izvajajo
vso šolsko leto (razen določenih izjem):
IZDELOVANJE NAKITA
Ţenske in moški so se ţe v preteklosti zelo radi »kitili«. Nekoč je bil nakit eden od statusnih
simbolov, danes pa si teţko predstavljamo ţenske pa tudi moške brez nakita. Vsak
obiskovalec lahko naredi izdelek, ki ga bo odnesel s seboj.
IZDELOVANJE IGRAČ
Danes poznamo »moderne« igrače, po katere stopimo v trgovino, nekoč pa so se otroci igrali
z doma narejenimi igračami. Takšne preproste igrače lahko otroci izdelajo na delavnicah in
jih nato odnesejo domov.
81
IZDELOVANJE MODNIH DODATKOV
Kaj so modni dodatki? Torbica, ruta, broška itd. Z njimi popestrimo oblačila. Ali so izum
modernega časa? Zagotovo ne. Včasih so jih izdelovali doma in nato v obrtnih delavnicah.
Otroci jih naredijo v muzeju in jih odnesejo s seboj.
IZDELOVANJE OKRASKOV ZA OKNA
Ko ni zime in mraza, da bi nam z ledenimi roţami okrasila okna, moramo to storiti sami.
Okraske lahko naredimo iz papirja, uporabimo barve za steklo, iz gline in drugih materialov.
Otroci lahko izdelajo okenski okrasek in ga odnesejo s seboj domov.
RISANJE NA STEKLO
Nekoč so na steklo celo fotografirali, otroci pa lahko narišejo najrazličnejše motive (druţino,
sošolce, naravo, ţivali ...) in izdelke odnesejo domov.
IZDELOVANJE KAZALK ZA KNJIGE
Velikokrat moramo knjigo, ki jo prebiramo z zanimanjem, hitro odloţiti, pa v tistem trenutku
nimamo pri roki ničesar, s čimer bi označili stran, na kateri smo prekinili branje. Da ne bo več
zadreg in slabe volje pri iskanju strani, lahko otroci izdelajo svoj izdelek.
RISANJE VZORCEV ZA TAPETE IN BLAGO
Od polovice 20. stoletja je bilo moderno, če so stene stanovanj krasile pisane tapete z
različnimi vzorci, na trţišču pa so se začela pojavljati najrazličnejša pisana blaga. Vzorce za
tapete in blago so risali ročno. Otroci izdelajo svoj izdelek.
IZDELOVANJE »ŠTAMPILJK«
Danes lahko štampiljke z najrazličnejšimi motivi kupimo, vedno pa ni bilo tako. Zato so
otroci izrezovali motive v krompir in tako dobili »štampiljko«. Otroci izdelajo svoje
štampiljke.
82
IZDELOVANJE ROŢ IZ PAPIRJA
Cvetje iz papirja je z razliko od sveţega cvetja večno. Ponekod je bilo izdelovanje cvetje iz
papirja celo običaj, ki se je ohranil vse do današnjih dni. Otroci lahko izdelajo cvet ali šopek.
IZDELAVA MUZEJSKIH HIŠIC
V številnih prodajalnah spominkov ponujajo magnete, ki predstavljajo znamenitost kakšnega
kraja. Tudi muzejska hiša je kulturna znamenitost Maribora, zato bodo otroci izdelovali
magnete ali pa samo muzejske hišice iz gline.
IZDELAVA BOŢIČNO-NOVOLETNIH VOŠČILNIC ALI OKRASKOV
V zimskem decembrskem času je čas voščil in obdarovanj. Otroci lahko izdelajo boţično-
novoletni okrasek ali voščilnico. Delavnica se izvaja konec novembra in decembra.
IZDELOVANJE PUSTNIH MASK
Pust je šega ali navada, ki se je ohranila do današnjih dni. Najrazličnejše pustne maske
preganjajo zimo in kličejo pomlad. Pust je praznik na prehodu iz zime v pomlad. Otroci
izdelajo svojo pustno masko. Delavnica se izvaja tri tedne pred pustom.
IZDELOVANJE VOŠČILNIC IN OKRASKOV ZA VELIKO NOČ
Velika noč je praznik in čas barvanja jajčk, izdelovanja voščilnic in okraskov. Otroci izdelajo
voščilnico ali velikonočno jajce. Ob izdelovanju se pogovarjajo o praznovanju velike noči
nekoč in danes. Izvaja se en mesec pred praznikom.
MUZEJ IN MARIBOR
Ali veste, da so po mariborskih mestnih ulicah pred več kot 800 leti hodili meščani ob sejmih
praznično oblečeni? Da so splavarji vozili pridelke in izdelke iz drugih krajev v Maribor in jih
prodajali na trţnici? Vse to in še več učenci izvedo ob ogledu Maribora in njegovih
znamenitosti. S seboj dobijo delovne liste. Mlajši bodo risali, starejši učenci pisali. Program
se izvaja marca, aprila, maja in junija.
83
Drugi pedagoški programi, ki so primerni za šolske otroke in so vezani na učno snov in
razstavne vsebine, so:
NAŠA SKUPNA DEDIŠČINA IN KAKO JO VARUJEMO
To je program, ki ga v muzeju izvajajo ţe več let in je doţivel zelo dober odziv. Uvodoma se
obiskovalci seznanijo z ţivljenjem v preteklosti. Spoznajo pojme, kot so dediščina, kulturna in
naravna dediščina. Učenci izvedo tudi o pomenih ter načinih ohranjanja kulturne dediščine in
o poklicih v muzejih. Ob ogledu razstave obiskovalci po svoji izbiri najprej prepoznavajo
predmete kulturne dediščine in jih primerjajo s tistimi, ki jih uporabljamo danes. Ob tem
dobijo potrditev, da »predmeti pripovedujejo zgodbe«. Na koncu učenci dobijo delovne liste,
ki jih morajo rešiti.
Muzeji kot varuhi premične kulturne dediščine omogočajo obiskovalcem, da ob ogledu
razstav »obiščejo preteklost«. Obiskovalci se najprej seznanijo z muzejem kot kulturno
ustanovo, spoznajo klasifikacijo muzejev v Sloveniji, zgodovino razvoja muzejstva v svetu in
pri nas ter s poklici, ki so danes zastopani v muzejih. Ogledajo si tudi nekaj slovenskih
muzejev. Po ogledu razstave po svojem izboru obiskovalci rešujejo še delovne liste.
Glede na to, da vsebino strokovno prilagodijo starosti in predznanju obiskovalcev, je program
primeren za II. in III. triletje OŠ ter za vključitev v program obveznih izbirnih vsebin.
MUZEJ IN MARIBOR
Številni mladi obiskovalci le malo poznajo mesto Maribor. Skorajda ne vedo, da je Maribor
nekoč obdajalo visoko obzidje, da so ga oblegali Turki, ne vedo od kod imena posameznim
trgom in ulicam, ali pa, da so bile nekoč ob reki Dravi Mariborske Benetke itd. Maribor je
tudi mesto mostov, mesto številnih kulturno zgodovinskih znamenitosti in spomenikov. Vse
to in še več lahko učenci vidijo in spoznajo na sprehodu po mariborskih mestnih ulicah.
Učenci dobijo delovne liste, ki jih rešujejo sproti, tisti najmlajši bodo risali, malo starejši pa
pisali. Ogled mesta se lahko zdruţi z ogledom muzejske razstave. Program je primeren za
predšolske otroke, za I. II in III. triletje OŠ.
METODE ZGODOVINSKEGA RAZISKOVANJA
Ob muzejskih razstavah Muzej NOB ţe dve leti uspešno izvaja programa Metode
zgodovinskega raziskovanja. S pomočjo predmeta, fotografije in plakata (zemljevida,
84
karikature…) najprej spoznajo prikazani zgodovinski dogodek, umestijo ga v zgodovinski čas
in prostor. Nato obiskovalci samostojno oblikujejo smiselne zaključke.
Program je primeren za študente zgodovine in dijake, lahko se vključi v izvedbo obveznih
izbirnih vsebin in program priprave na maturo pri predmetu zgodovina.
MUZEJ V KOVČKU
Včasih se zgodi, da iz kakršnega koli razloga otroci ne morejo obiskati muzeja, zato muzej z
»Muzejem v kovčku« obišče šolo ali vrtec. S tem se lahko v vrtcu ali pa v šoli pričara vsaj
malo muzejskega vzdušja. Program je primeren za predšolske otroke in za I. triletje OŠ.
ZGODOVINSKI KVIZ
V letošnjem šolskem letu, in sicer maja, so izvedli kviz na temo Spomenik mariborski
industriji. Učenci so tekmovali po skupinah. Vsako skupino so sestavljali trije člani.
Vprašanja so razdelili na tri sklope: predvojni, medvojni in povojni industrijski Maribor.
POGLED V ARHIV
Muzej narodne osvoboditve Maribor ima tudi posebno organizacijsko enoto – arhiv. V arhivu
hranimo prvovrstno gradivo. Obiskovalci se najprej seznanijo z zgodovino razvoja arhivov,
vzroki za njihov nastanek, njihovim pomenom, ureditvijo, pojmi in vrstami arhivskega
gradiva. Nato si ogledajo še muzejski arhiv in razstavo po izbiri. Obiskovalci lahko rešujejo
delovne liste ali pa delajo z arhivskimi viri.
INDUSTRIJAZNALEC
Kratek poučno-zabavni kviz, ki ga muzej ponuja po ogledu razstave Spomenik mariborski
industriji. Vsak razred se razdeli v skupine učencev. Skupine nato odgovarjajo na zastavljena
vprašanja. Vsak pravilen odgovor skupini prinese točke. Člani tiste skupine, ki zberejo največ
točk, dobil naziv INDUSTRIJAZNALEC in simbolno nagrado. Program je primeren za III.
triletje OŠ in dijake.
ZBOROVANJE MLADIH ZGODOVINARJEV
Predstavlja stalnico v pedagoškem delu. V šolskem letu 2009/10 je muzej ponujal kar dve
zborovanji in tematika obeh je bila vezana na njihove razstave. Zborovanje je priloţnost, da
85
učenci predstavijo svoja videnja in razmišljanja o razpisani tematiki. Četrto Zborovanje
mladih zgodovinarjev oziroma prvo v šolskem letu 2009/2010 je bilo 26. novembra 2009, v
Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Potekalo je na temo Velike zgodovinske osebnosti 20.
stoletja. Izbirajo lahko med politiki, športniki, znanstveniki, pisatelji, glasbeniki… Peto
Zborovanje mladih zgodovinarjev oziroma drugo v šolskem letu 2009/2010 je bilo marca
2010 v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Obravnavali so obdobje od leta 1950 do 1990
(politične prelomnice, moda, kultura, šport …).
13.1.3 UČNA URA: POJDIMO V MUZEJ
PREDHODNA PRIPRAVA
Informacije v zvezi z ogledom Muzeja Narodne osvoboditve Maribor dobimo na njihovi
internetni strani http://www.muzejno-mb.si/novo/koticek-za-sole/pedagoski-programi.html.
Muzej nudi pedagoško dejavnost na temo Pojdimo v muzej. Odločimo se, da si s šestošolci ali
sedmošolci informativno ogledamo muzej. Ţelimo, da učenci vidijo splošni prikaz dela v
Muzeju narodne osvoboditve, spoznajo zgodovino muzejev, pomen te kulturne dediščine itd.
Prihod učencev najavimo v muzej vsaj teden pred prihodom. Ogled je primeren za en razred.
Dogovorimo se s kustosom pedagogom o organizaciji vodenja ter dolţini ogleda. Odločimo
se, da bo ogled vodil kustos pedagog, učitelj pa pomaga pri delu, ki ga bodo dobili učenci. Za
ogled muzeja bosta zadostovali dve šolski uri. O delu, ki ga bomo opravili obvestimo vodstvo
šole, saj potrebujemo enega spremljevalca. Nato obvestimo tudi učence. Z njimi se
pogovorimo o obnašanju na poti do muzeja in o obnašanju v muzeju. Ker je muzej plačljiv,
od učencev poberemo denar. V muzej se odpravimo peš, če je muzej v bliţini, sicer je
potrebno organizirati tudi prevoz.
86
VSEBINSKA PRIPRAVA
Razred: 6. ali 7.
Tema: POJDIMO V MUZEJ
Učna oblika: frontalna
Učne metode: razlaga, razgovor, delo s tekstom
Cilji:
spoznavanje pojma muzej,
spoznavanje pomena in načina ohranjanja kulturne dediščine,
spoznavanje poklicev v muzejih (kustos, restavrator…),
spoznavanje klasifikacije muzejev v Sloveniji,
spoznavanje zgodovine razvoja muzejstva v svetu in pri nas,
seznanjanje z nekaterimi slovenskimi muzeji,
ugotavljanje pomena te kulturne dediščine za današnji čas.
Vzgojne vrednote:
spoznajo pomen te kulturne dediščine za današnji čas.
NAČRT DELA
I. MOTIVACIJA
Ker bodo učenci prvič obiskali muzej pri pouku zgodovine, uporabimo metodo pogovora.
Pogovorimo se, kaj učenci o muzejih ţe vedo. Vprašamo, če so si ţe kdaj muzej ogledali,
kateri muzej so obiskali in kje, s kom so ga obiskali, kakšen vtis je na njih napravil in
podobno. Po uvodnem delu obrazloţimo cilje, ki jih bomo dosegli z ogledom Muzeja
narodne osvoboditve Maribor. Ob tem ponovimo še pravila obnašanja.
II. DELO V MUZEJU
Razdelimo učne liste, ki jih bodo učenci reševali med razlago kustusa, po koncu pa bodo
87
imeli čas, da bodo manjkajoče podatke dopolnili. Učence opozorimo, da bomo naloge pobrali
in jih tudi ocenili. Učenci so za delo pripravljeni, koordinacija med kustosom pedagogom in
učiteljem poteka nemoteno. Vse, kar smo si začrtali in predvideli, mora potekati nemoteno.
Učno uro vodi muzejski pedagog, naloga učitelja je tokrat bolj pasivna, kasneje, ko učenci
dobijo delo, pomaga pri reševanju, sicer pa skrbi za primerno obnašanje učencev, če je to
potrebno.
Učenci po ogledu muzeja rešujejo teste - naloge, ki smo jih pripravili. Naloge poberemo.
III. DELO V ŠOLI
Naloge, ki so jih učenci reševali, pregledamo do naslednje ure. Upoštevamo pravilne
odgovore, nato jih ocenimo. S tem načinom doseţemo, da je vsako delo – tudi izven učilnice
– primerno ovrednoteno Nato naloge razdelimo učencem nazaj, skupaj jih pregledamo in
popravimo napake. Sledi pogovor. Dobimo povratne informacije, kaj je za učence pomenil
ogled muzeja in način osvajanja novih znanj. Pogovor je pomemben, ker lahko ugotavljamo
razpoloţenje učencev do takšnega dela. Pogovorimo se tudi o pomenu te kulturne dediščine
za današnji čas.
88
UČNI LIST: POJDIMO V MUZEJ
NAVODILO: Pozorno poslušaj kustosovo razlago, nato odgovori na vprašanja.
Kaj je muzej? Kdaj in kje je bil ustanovljen prvi muzej na svetu?
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
Kako se imenuje muzej, ki ste ga obiskali? ______________________________________
Muzej narodne osvoboditve Maribor je po svoji vsebini (obkroţi):
a. pomorski muzej
b. etnografski muzej
c. vojni muzej
d. zgodovinski muzej
e. arheološki muzej
Kdaj je bil ustanovljen prvi muzej v Sloveniji, kje in kako se imenuje?
___________________________________________________________________________
Skansen je _________________________________________________________________.
Kustos je (obkroţi):
a) umetnik
b) tisti, ki vodi arhiv
c) varuh muzejskih predmetov (kulturne dediščine)
V muzejih so zaposleni tudi strokovnjaki, ki poškodovan predmet obnovijo ali popravijo
tako, da predmet dobi prvotno obliko. Te strokovnjake imenujemo:
__________________________________________________________________________.
Naštej (vsaj) tri slovenske muzeje.
___________________________________________________________________________
89
13.1.4 UČNA URA : INDUSTRIJSKI MARIBOR V 20. STOLETJU
PREDHODNA PRIPRAVA
Informacije o razstavi Spomenik mariborski industriji pridobimo v Muzeju narodne
osvoboditve Maribor ali na njihovi internetni strani. S kustosom se dogovorimo za vodenje in
način interpretacije. Odločimo se, da bomo v muzej peljali en razred, in sicer 9., saj o tej
tematiki največ vedo. Za učno uro v muzeju potrebujemo 2 šolski uri. Če je potrebno
organiziramo prevoz, sicer se do muzeja odpravimo peš. O nameri obvestimo tudi vodstvo
šole, saj potrebujemo enega spremljevalca, nato pa še učence. Učence prosim, da se razdelijo
v pet skupin, v vsaki skupini naj bo največ 5 učencev. Upoštevamo lahko kriterij prijateljstva,
saj učenci laţje delajo v skupini, v kateri se dobro razumejo, zato so skupine tudi uspešnejše.
Učenci vsake skupine morajo izbrati vodjo, ki bo koordiniral njihove delovne naloge. Z
učenci ponovimo tudi »kodeks obnašanja«. Ker je muzej plačljiv, od učencev ţe pred
prihodom v muzej poberemo denar.
VSEBINSKA PRIPRAVA
Razred: 9.
Tema: SPOMENIKMARIBORSKI INDUSTRIJI
Učna oblika: frontalna, skupinska
Učne metode: razlaga, razgovor, delo s tekstom
Cilji:
spoznavanje industrijskega mesta Maribor v 20. stoletju,
spoznavanje vzrokov nastanka industrije v Mariboru,
spoznavanje različnih industrijskih obratov v Mariboru,
seznanjanje s pomenom teh industrijskih obratov v preteklem obdobju in primerjava z
današnjim,
seznanitev z usodo mariborskih obratov,
spoznavanje in opazovanje orodja, ki so se uporabljala v teh obratih, makete strojev.
90
in izdelkov.
Učna sredstva:
učno-delovni listi za vsako skupino
NAČRT DELA
I. MOTIVACIJA
Učenci so ţe spoznali osnovne zahteve pri ogledu muzeja iz prejšnjih let, njihovo
razumevanje zgodovine je v 9. razredu na višjem nivoju, zanimanje za nov način dela pa se
je povečalo. Z učenci se pogovorimo in ponovimo znanje iz osmega razreda, in sicer o tem,
kako je industrijski razvoj iz konca 19. stoletja vplival na ţivljenje Slovencev – pojasnijo
napredke industrializacije, opišejo nov druţbeni sloj itd. Napovemo, da se bomo v muzeju
seznanili z industrijskim razvojem mesta Maribor (njihovega domačega kraja) v 20. stoletju.
Po uvodnem delu obrazloţimo cilje, ki jih ţelimo doseči z ogledom razstave. Ponovimo
pravila obnašanja, ki jih morajo upoštevati pri ogledu razstave.
II. DELO V MUZEJU
Kustos vodi po razstavnem prostoru in obrazloţi vse značilnosti razstave. Učenci si ogledajo
film – Fabrika Maribor. Učiteljeva vloga je tokrat pasivna, kasneje, ko učenci dobijo naloge,
pa se vključi in pomaga pri reševanju nalog. Učenci imajo po koncu kustosove razlage še čas,
da se sami še enkrat sprehodijo po razstavnem prostoru in nato po skupinah, ki so jih ţe
predhodno oblikovali, rešujejo naloge, ki se nanašajo na razstavo. Vsaka skupina natančno
ve, kaj je njena naloga. Učenci nato naloge oddajo.
III. DELO V ŠOLI
Po končanem delu v muzeju se delo nadaljuje v šoli. Vodje posameznih skupin poročajo
tako, da se zbrana snov zvrsti po kronološkem redu. Vsi ostali učenci si spoznanja zapisujejo.
Naloga učitelja je, da delo povezuje in vodi do novih spoznanj.
91
UČNI LIST: SPOMENIK MARIBORSKI INDUSTRIJI - INDUSTRIJSKI
MARIBOR V 20. STOLETJU
SKUPINA 1
Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato
pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zapiši vzroke, zaradi česar je Maribor in SV Slovenija doţivela razcvet.
Zapiši imena petih tekstilnih tovarn, ki so bile zgrajene med obema vojnama.
Kaj se je dogajalo z industrijo v času okupatorja? Opiši.
Zapiši, katero podjetje je v Mariboru prvo propadlo in kdaj.
Naštej predmete, ki si si jih lahko ogledal v osrednji sobi razstave.
SKUPINA 2
Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato
pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Kje in kdaj je na naših tleh zasvetila 1. ţarnica? Napiši ime in priimek tistega, ki
je za to zasluţen.
30. leta 20. stoletja so prinesla krizo. Zapiši, kaj se je dogajalo v času krize v
industrijskem mestu Maribor. Kdaj je bila prva stavka?
Katero hidroelektrarno so zgradili v času nemške okupacije in kdo je sodeloval
pri njeni gradnji?
Kdo je po letu 1950 odločal o gospodarjenju? Opiši.
V razstavni vitrini si lahko ogledaš plačilna sredstva in bone. Opiši, zakaj so
uporabljali bone v 80. letih 20. stoletja.
92
SKUPINA 3
Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato
pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Katera je prva elektrarna, zgrajena na Dravi? Kdaj je bila zgrajena in kdo jo je
pomagal graditi?
V času vojne je Maribor doţivel več letalskih napadov. Kateri industrijski obrati
so bili uničeni?
Kaj se je dogajalo s podjetji po razpadu Jugoslavije?
Zapiši podjetja, ki so propadla.
V razstavnem prostoru opazuj karto Jugoslavije, ki prikazuje narodni dohodek
in zaposlenost. Opiši, kako je potekal razvoj Slovenije in ostalih jugoslovanskih
republik.
SKUPINA 4
Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato
pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Kateri industrijski obrat je bil v Mariboru in v Sloveniji najstarejši. Kaj so
izdelovali?
Med prvo svetovno vojno so prenehali delovati številni obrati v Mariboru, razen
enega, ki je deloval s polno paro. Kateri?
Kdo je stavkal v času pred drugo svetovno vojno, zakaj so stavkali in kdaj je bila
stavka?
Kaj so sprejeli leta 1947 v gospodarstvu. Opiši.
Zapiši, katere predmete lahko najdete v razstavni trgovini »Pri Zlatku«. V
katerih tovarnah so jih izdelovali?
93
SKUPINA 5
Oglejte si razstavo Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20. stoletju, nato
pa skupinsko odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zapiši, kdo je bila ena vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19.
stoletju. Opiši, zakaj.
Nacisti so industrijsko proizvodnjo preusmerili. Opiši, kako in zakaj.
Zapiši, kakšne posledice je pustila druga svetovna vojna na industrijo Maribora
in kdaj si je opomogla?
Kaj so izdelovali v Metalni do njenega propada, kaj v Livarni v času druge
svetovne vojne, kaj v tovarni Talis Maribor, kaj v prvi tovarni, ki je konec 80. let
propadla?
V razstavnem prostoru si lahko ogledaš dva eksponata, ki so jih izdelovali v 60.
letih 20. stoletja in dve maketi, ki so jih izdelovali leta 1947 in 1953. Poimenuj
jih. V katerih tovarnah so jih izdelovali?
94
13.2 PRIMER UČNE URE V NARODNI GALERIJI
13.2.1 PREDSTAVITEV NARODNE GALERIJE
Narodna galerija je osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani
največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20.
stoletja.
Leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodne galerije, toda prizadevanja za dom
('akropolo', kot so jo imenovali ob ustanovitvi) slovenske umetnosti so se porajala ţe proti
koncu 19. stoletja, ko so se za ustanovitev Narodne galerije zavzemali polihistor in časnikar
pl. Peter Radics, pa ţupan dr. Ivan Hribar, nato Društvo za krščansko umetnost, ki je leta 1907
postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti. Skratka, skozi desetletja je ţivela neustavljiva
ţelja Slovencev po lastni umetniški ustanovi - ţelja, ki se je ob prevzemu poslopja Narodnega
doma v letu 1928 končno uresničila. Pomembna je bila tudi ţe vsaka letnica pridobitve
umetnin: s Strahlovo oporoko leta 1929, denimo, je Narodna galerija pridobila mogočen fond
domačih in evropskih slikarjev, ki ga je leta 1930 na razstavi prvič pokazala javnosti. Isto leto
so iz Pariza pripeljali v Ljubljano naročene louvrske odlitke, ki so jih veličastno postavili v
"slovenski Louvre". Fond donacije dr. Frana Windischerja, ki je bil hkrati mecen in od leta
1929 tudi podpredsednik, od 1933 pa predsednik društva Narodne galerije, pa je prispeval
izjemno vrednost k umetnostni zbirki; Windischerjev fond - prvo volilo v zgodovini ustanove
- je še danes temelj galerijske zbirke.
Narodna galerija se je razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. Ţe 22.
junija 1933 je galerija pripravila slovesno odprtje dopolnjene stalne zbirke slovenske
umetnosti. Galerija je dosegla strokoven uspeh in začela uţivati velik ugled med slovensko
javnostjo.
Prvim monografskim razstavam Ivana Groharja in bratov Šubic je sledila leta 1951 velika
monografska razstava Fortunata Berganta, leta 1957 Kremser - Schmidta, 1959 razstava
Srednjeveške freske na Slovenskem, 1961 Barok na Slovenskem, 1960 in 1964 pa razstavi
starih tujih mojstrov. Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc objavil prvo publikacijo v zbirki Vodnik
po umetnostnih zbirkah Narodne galerije (Umetnost srednjega veka na Slovenskem), 1958 pa
95
je izšel Vodnik po Narodni galeriji, delo Karla Dobide, ki predstavlja zgodovino Narodne
galerije in kratek pregled stalne zbirke.
1. julija 1946 je Narodno galerijo prevzela pod svoje okrilje vlada LR Slovenije. S tem se je
društvena ustanova preimenovala v drţavno galerijo ter dobila trdnejše gospodarske in
organizacijske temelje. Ne glede na prostorsko stisko, ki jo je galerija trpela zaradi
številnejših razstav in čedalje večje prenapolnjenosti depojev, je nadaljevala s programom.
Veliki jubilej, leta 1968, so počastili z odprtjem razstave Umetnost XVII. stoletja na
Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike, reliefe,
grafiko in umetno obrt.
Svojevrsten mejnik je bila razstava Kitajsko slikarstvo, leta 1988; bila je namreč doslej
najbolje obiskana razstava v Narodni galeriji. 1988 je tudi leto, ko je Narodna galerija s
prevzemom stavbe Kluba delegatov stopila v novo obdobje stavbnega razvoja. Začele so se
priprave na gradnjo prizidka; 1991 so se dejansko začela prva gradbena dela nove stavbe. V
istem času, poleti 1991, so morali zaradi vojne agresije na Slovenijo vsi zaposleni v Narodni
galeriji z največjo naglico evakuirati umetnine jih preseliti na varno, v najgloblje kletne
prostore.
Za Narodno galerijo pa je bilo leto 2001 morebiti najpomembnejše prelomno leto, končala se
je gradnja nove vhodne avle, delo avtorjev Sadar Vuga Arhitekti. S tem je Narodna galerija
odprla nove naloge in oblike posredovanja kulturne dediščine v svetu spreminjajočih se
razmerij med gledalstvom in muzejskimi ustanovami.
Slika 2: Narodna galerija259
259
Slika pridobljena iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Narodna_galerija_Slovenije
96
13.2.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V NARODNI GALERIJI
Pedagoški oddelek v Narodni galeriji skrbi za populariziranje umetnostne dediščine. Da bi
zadovoljil različne ciljne skupine, razvija ustrezne specifične metode za čim učinkovitejšo
predstavitev, razumevanje in doţivljanje starejše likovne umetnosti. Oddelek organizira
dejavnosti za predšolske otroke (risanje, slikanje, modeliranje), vabi druţine k skupnemu
ogledu razstav in pripravlja delovne liste za osnovnošolske učence.
Srednješolcem in odraslim obiskovalcem predstavlja likovno umetnost po klasični metodi z
razgovorom. Ob občasnih razstavah oddelek organizira najrazličnejše delavnice, nedeljska
vodstva in predavanja za širšo javnost ter posvete za vzgojitelje in učitelje. Občasno razpisuje
likovne natečaje za šolsko mladino. Vabi k video projekcijam o likovnih tehnikah in k
ogledom filmov o ustvarjalcih in njihovem opusu.
Narodna galerija pripravlja pedagoške dejavnosti za predšolske otroke, osnovnošolce in
srednješolce.
PREDŠOLSKI OTROCI
Skupaj s škratom Galom so pripravili vrsto zanimivih programov. Otroci si ogledajo Stalno
zbirko slovenske umetnosti, kjer izvedo vse o škratu, ki se pogovarja s slikami. Nato si
ogledajo kratek film o Galu, v katerem jih popelje k najbolj zanimivim slikam v galeriji. V
pomoč jim je slikanica Pozdravljeni cicibani (moţnost nakupa v galerijski knjigarni).
Galerijska animatorka otroke spodbuja k risanju najljubše slike.
Gal vabi otroke k ogledu Stalne zbirke evropskih slikarjev. Otroci odkrivajo slike na poseben
način – uporabili bodo vseh pet čutov. Pred izbranimi slikami bodo otroci lahko tudi risali.
OSNOVNOŠOLCI
Dejavnosti ob stalni zbirki slovenske umetnosti so naslednje:
Primerno za učence 1. razreda. Ogled filma Gal v galeriji, iskanje umetnin v razstavnih
prostorih s pomočjo vabljive slikanice Pozdravljeni cicibani. Po ogledu otroke spodbudijo, da
v šoli narišejo ali naslikajo tiste motive, ki so jih v galeriji najbolj pritegnili.
97
Primerno za učence 2. razreda. Tisti učenci, ki so ţe spoznavali in doţivljali umetniška dela
po zgoraj opisanem postopku, si lahko izberejo iskanje umetnin v razstavnih prostorih s
pomočjo reprodukcij in računalniških mozaičnih ugank. Nato v šoli narišejo tiste motive, ki so
jih v galeriji najbolj prevzeli.
Primerno za učence 2. ali 3. razreda. Ogled kiparske zbirke v gotskem kabinetu. S pomočjo
delovnega lista bodo otroci odkrivali izbrane kipe svetnikov. Spoznali bodo njihove legende
in atribute in za konec pobarvali, izrezali in sestavili atribut sv. Jurija.
Primerno za učence od 3. do 6. razreda. "Doktor Fig, Fig!" France Prešeren in njegov čas
skozi sliko in besedo. Večplastno spoznavanje dr. Franceta Prešerna v slovenski zbirki.
Iztočnico predstavlja portret pesnikove učenke in občudovalke Luize Pesjak, ki ga otroci
poiščejo med bidermajerskimi slikami iz Prešernovega časa. S pomočjo besedne zloţenke
Reši me!… In spoznal boš Ribičevega Franceta, sestavljene iz petnajstih oz. dvajsetih gesel,
otroci raziščejo pesnikovo ţivljenje. Ko rešijo kriţanko, se prelevijo v portretiste. Najprej si
podrobno ogledajo znamenito Prešernovo podobo, natisnjeno na ovitku pesniške zbirke
Poezije, nato pa jo "po spominu" narišejo v poseben črtni obris. Zadnji del dejavnosti je
posvečen Prešernovim pesmim: ob glasbenem ozadju otroci prisluhnejo pesmi o Povodnem
moţu in zali, koketni Urški. Na osnovi reprodukcije Prešernovega rokopisa se nato otroci
preizkusijo v pisanju z gosjimi peresi.
Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Aktivni ogled zbirke ob reševanju delovnih
zvezkov Odkrivajmo, raziskujmo (tudi v angleškem prevodu: Let's Discover and Research).
Razred otrok razdelijo v tri manjše skupine, ki se razkropijo po galeriji in iščejo ustrezne
umetnine, nato rišejo, dopolnjujejo, odgovarjajo na vprašanja..
Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Z izdajo delovne mape Umetnostno popotovanje:
Barok, so uvedli dejavnost, ki učencem ob aktivnem ogledovanju razširja vedenje o baročni
umetnosti. V mapi je zbranih deset pol z nalogami, ki so sestavljene tekstovno in vizualno.
Učence spodbujajo k natančnejšemu opazovanju, primerjanju, ugotavljanju naslikane vsebine
in likovnih značilnosti baročnih umetnin.
Galerija nudi dejavnosti, vezane na stalno zbirko evropskih slikarjev. Te so naslednje:
Primerno za učence 1. razreda. Videti, slišati, vonjati, tipati, okušati umetnost so
poimenovali dejavnost na evropski zbirki. Kot spodbuda in uvertura v dejavnost sluţi
98
pripoved o hudomušnem Strahcu in učenem Galu. Slikanica Strahec v galeriji, ki sta jo po
Galovem pripovedovanju podpisala pesnica Svetlana Makarovič in ilustrator Kostja Gatnik, je
namenjena predvsem mlajšim šolarjem. Po prebranih dogodivščinah si ogledajo evropske
mojstrovine.
Primerno za učence 2. razreda. Otrokom pripovedujejo ob mitološki sliki Abrahama
Janssensa, Midova sodba literarno mitološko predlogo. Pokaţejo jim fotografije antičnih
gledališč in grške maske, s katerimi so igrali starogrški igralci. Povabijo jih k uprizoritvi
Midove sodbe, pred tem pa otroci narisane figure na listih pobarvajo, izreţejo in jih nalepijo
na konce plastičnih cevk ter tako dobijo lutke. Kartonska škatla postane namizno gledališče, v
katerem z lutkami odigrajo Midovo sodbo.
Primerno za učence 3. razreda. Kombinirana dejavnost na slovenski in evropski zbirki:
Likovne in besedne igre. Tretješolci na vabljiv način poiščejo s pomočjo rekvizitov religiozne
motive (kipi, slike) in ugotovijo, da je lahko isti svetnik upodobljen v različnih materialih,
toda z enakim atributom. Ob mitološki sliki (Dafnis in Apolon) narišejo Dafnis, ki se
spreminja v drevo. Sledi zgodovinska slika, ki jo raziščejo s pomočjo delovnega lista. Nato se
ob podobah ţivali igrajo besedne igre, pri čemer natančno opazujejo motive. Ob sliki Bitka
ozvočijo sliko z najrazličnejšimi predmeti..
Primerno za učence 4. do 6. razreda. Spoznavanje evropskih slikarjev z delovnim zvezkom
Kje se skriva? (tudi v angleškem prevodu: Where is it?). Z njim spodbujajo učence k
aktivnemu umetnostnemu raziskovanju razstavljenih slik. S pomočjo izsekov iz slik, ključnih
upodobljenih predmetov, obrisov ali izbranih barv učenci v ustreznem prostoru poiščejo sliko,
katere vsebino, likovne značilnosti ali tehniko spoznajo ob reševanju zastavljenih vprašanj.
Primerno za učence od 7. do 9. razreda. Grške bogove lahko spoznajo tudi malo drugače.
Ob obisku zbirke se bodo ob razstavljenih slikah pogovorili o mitoloških prizorih. Po ogledu
mitoloških prizorov se učenci razdelijo v dve skupini. Preberejo pesmi Kralj Midas in
Parisova sodba. Nato se razdelijo v dve skupini. Prva skupina z grškimi maskami uprizori
najprej prvo pesem, drugi del skupine pozorno opazuje in poda pozitivno oziroma negativno
kritiko. Nato se skupini zamenjata in del skupine uprizori drugo pesem, sledi pozitivna ali
negativna kritika.
99
SREDNJEŠOLCI
Iz stalne zbirke slovenske umetnosti ponujajo:
Pregled nad umetnostnim dogajanjem od sredine 13. do dvajsetih let 20. stoletja. Ob
preglednih vodstvih po zbirki, pripravijo tudi vodstva, osredotočena na posamezno stilno
obdobje ali motiviko, lahko pa zavrtijo tudi video film o posameznem slikarju ali likovnih
tehnikah.
Iz stalne zbirka evropskih slikarjev ponujajo:
Obsega dela slikarjev, ki so ustvarjali severno in juţno od Alp, v času od 14. do 20. stoletja.
Zbirka je vabljiva zaradi raznolikosti motivov in zanimive postavitve, ki poudarja včasih
prezrto simbolno sporočilo.
Ogled slik v evropski zbirki lahko zanimivo zdruţite s prebiranjem knjige Zarja časa. Mit v
sliki in besedi. Deset mitološko obarvanih slik iz zbirke sluţi kot izhodišče pesniku Borisu A.
Novaku, ki ob upoštevanju tradicionalnega metričnega snovanja interpretira mitološke
zgodbe. V opombah k pesmim so pojasnjene uporabljene pesniške oblike. Drugi del knjige na
izbranih primerih baročnih grajskih poslikav pribliţa zapleteno hierarhijo grško-rimskega
panteona. Ob obisku zbirke se bodo ob razstavljenih slikah pogovarjali o vsebini mitoloških
prizorov in likovnih elementih. Oţivljeni sliki: uprizoritev Midove in Parisove sodbe. Po
ogledu mitoloških prizorov se dijaki razdelijo v dve skupini. Preberejo natisnjeni pesmi Kralj
Midas in Parisova sodba, nato se razdelijo v dve skupini. Prva skupina z grškimi maskami
uprizori najprej prvo pesem, drugi del skupine pozorno opazuje in poda pozitivno oziroma
negativno kritiko. Nato se skupini zamenjata in del skupine uprizori drugo pesem, sledi
pozitivna ali negativna kritika.
Ogled stalnih zbirk se lahko kombinira z ogledom video filmov:
Najprej je bila črka - Stiški rokopisi; Srednjeveške freske na Slovenskem; Stari mojster
Fortunat Bergant; Valentin Metzinger; Restavriranje slik Valentina Metzingerja; Po sledeh
neke razstave - Franc Kavčič; Joţef Tominc: portret očeta; Dunajski bidermajer; Anton
Karinger; Brata Janez in Jurij Šubic; Joţef Petkovšek; Ivana Kobilca; Ferdo Vesel; Bodočnost
mora biti lepša, Ivan Grohar; Anton Aţbe in njegova šola; Valček za štiri, ob stoletnici
razstave slovenskih impresionistov pri Miethkeju na Dunaju; Ivan Vavpotič; Vsaka slika ima
svojo zgodbo; Evropski slikarji; Evropska tihoţitja iz slovenskih zbirk; Modeliranje z glino;
100
Oblikovanje lesa in kamna; Odlivanje in modeliranje; Odlivanje v kovine; O risbi; Tempera in
akvarel; Zidno slikarstvo; Oljno slikarstvo; Lesorez; Mehanične kovinske tehnike; Kemično
kovinske tehnike.
13.2.3 UČNA URA: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA
PREDHODNA PRIPRAVA
Za obravnavo snovi Umetnost 19. stoletja smo se odločili, da obiščemo Narodno galerijo, ki
hrani največ umetnin tega obdobja v Sloveniji, in sicer iz zbirke romantika, realizem in
impresionizem. Na ta način bomo pridobili znanje o slikarski umetnosti 19. stoletja. Prihod
učencev 8. razreda za ogled zbirk v galeriji najavimo vsaj en teden pred prihodom. Najavimo
število učencev, ki bodo prišli na ogled. Za delo v galeriji predvidevamo 2 uri (če je galerija
blizu šole). Takrat se tudi ni potrebno dogovoriti za prevoz, sicer je potrebno organizirati
avtobus. O namenu obiska galerije seznanimo vodstvo šole, saj potrebujemo spremstvo enega
učitelja. O pouku, ki ga bomo opravili izven učilnice, seznanimo tudi učence. Učence
prosimo, da se ţe predhodno razdelijo v skupine, da to ne bo potrebno v galeriji. Vsaka
skupina si mora izbrati vodjo skupine, ki je odgovoren, da vsak član skupine opravlja naloge.
VSEBINSKA PRIPRAVA
Razred: 8.
Učna tema: SLOVENSKA SLIKARSKA UMETNOST 19. STOLETJA
Učna enota: UMETNOST 19. STOLETJA
Učna oblika: skupinski pouk, frontalno
Učne metode: delo s tekstom, metoda opazovanja, razgovor,
Cilji:
seznanijo se z umetniški deli slovenskih avtorjev,
naštejejo nekatere slovenske umetnike romantike, realizma in impresionizma,
101
prepoznavajo umetniška dela znanih slovenskih slikarjev,
pojasnijo in razloţijo umetniška dela,
opišejo in primerjajo različne umetniške tokove 19. stoletja,
ocenijo vpliv in pomen razvoja fotografije in posledice njene uvedbe na slikarstvo,
primerjajo rezultate in interpretirajo,
zapišejo svoja spoznanja na primeren način, oblikujejo plakat, referirajo.
Vzgojne vrednote:
oblikovanje lastnega estetskega občutka za umetnine,
spoznajo pomen kulturne dediščine za današnji čas.
Učna sredstva:
umetniške slike iz Narodne galerije,
učno-delovni listi za vsako skupino,
računalnik.
Literatura in viri:
Potočnik, Dragan, Ortič, Marta, Sevčnikar Krasnik, Metka (2009). Zgodovina 8.
Učbenik za zgodovino v osmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Narodna galerija (1998). Vodnik po stalni zbirki. Slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji
od 13. do 20. stoletja. Ljubljana: Narodna galerija.
http://www.ng-slo.si
102
Korelacije:
umetnostna zgodovina
NAČRT DELA
I. MOTIVACIJA
Učence prosimo, da na internetu poiščejo različne tuje slikarske umetnike iz obdobja
romantike, realizma in impresionizma, tako da vnesejo osnovni pojem v brskalnik. Njihova
imena najdejo v učbeniku (npr.: E. MANET, V. VAN GOGH, C. MONET, A. RENOIR,…) Ob
pomoči interneta poiščejo, v katerih galerijah najdemo najbolj znane umetnine tujih avtorjev
(poiščejo: Kopica sena v poznem poletju, Zvezdnata noč, Zajtrk na travi, …). Nato jim
povemo, da si bomo ogledali Narodno galerijo, ki hrani največ umetnin slovenskih
umetnikov tega obdobja, ki ga bomo raziskovali. Učence seznanimo s cilji, ki jih ţelimo
doseči po obravnavani tematiki.
II. DELO V GALERIJI
Učenci, razdeljeni po skupinah, opazujejo umetnine v različnih razstavnih prostorih. Ob
opazovanju umetniških slik slovenskih avtorjev iz določenega obdobja 19. stoletja
odgovarjajo na vprašanja, ki jih dobijo na učnem listu.
1. skupina učencev obravnava umetnost romantike. Naloge temeljijo na njihovem
samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 1).
2. skupina učencev obravnava umetnost realizma. Naloge temeljijo na njihovem
samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 2).
3. skupina učencev obravnava umetnost impresionizma. Naloge temeljijo na
njihovem samostojnem opazovanju umetnin. Rešujejo učni list (učni list 3).
Naloga učitelja, spremljevalca, kustosa je koordiniranje vsake skupine, pomoč pri
nalogah in skrb za primerno obnašanje učencev.
Učenci si lahko pri reševanju nalog pomagajo z vodnikom po Narodni galeriji (Narodna
103
galerija (1998). Vodnik po stalni zbirki. Slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20.
stoletja, ki ga dobijo v knjiţnici.)
III. DELO V ŠOLI
Sledi sintetiziranje rezultatov dela. Potem ko so vse skupine končale z delom, pride do
zgostitve in povzemanja. Učenci vsake skupine izdelajo plakat za določeno stilno obdobje.
Nato ob plakatu vsaka skupina posebej referira. Pri predstavitvi sodelujejo vsi učenci. Ob
frontalnem zaključku ugotavljajo razlike med posameznimi obdobji v umetnosti slikarstva na
slovenskem. Vsi učenci si spoznanja posameznih skupin zapisujejo v zvezek. Učitelj
povezuje, dopolnjuje in vodi do pravilnih spoznanj. Učiteljeva naloga je ovrednotenje
učenčevega dela – ovrednoti vsakega posameznika skupine, prizadevanje za delo in njihovo
predstavitev (Kriterij za ocenjevanje je opisan v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog).
104
UČNO-DELOVNI LIST 1
SKUPINA 1: ROMANTIKA V SLIKARSTVU
NAVODILA ZA UČENCE: S pomočjo učnega lista boste neposredno spoznali umetnine in jih
samostojno odkrivali. Učni list vas bo vodil pri iskanju slik. Tako boste natančneje zaznavali,
opazovali, odgovarjali, dopolnjevali, skratka vi boste aktivni opazovalci. Učitelj oz. kustos bo le
koordinator, ki vas bo spodbujal k najustreznejšim rešitvam. Kot skupina imate moţnost, da sami
razmišljate ob opazovanju umetnin in niste le pasivni poslušalci učiteljevih oz. kustosovih razlag.
Časovno opredeli obdobje romantike na slovenskem.
S kriţcem označi tiste slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju romantike.
JOŢEF TOMINC
RIHARD JAKOPIČ
ANTON KARINGER
JANEZ ŠUBIC
ANTON AŢBE
MATEVŢ LANGUS
MARKO PERNHART
IVAN GROHAR
Sprehodi se po razstavnem prostoru in poišči spodnje slike. Vsaki sliki pripiši avtorja in
naslov umetniškega dela.
Avtor:___________________________
Naslov dela:______________________
105
Avtor:_____________________________
Naslov dela: _______________________
Avtor: _____________________________
Naslov dela: _________________________
Kakšne podobe so slikali ti slovenski romantiki?
Poišči krajino, na kateri je upodobljen zimski prizor. Pripiši slikarjevo ime in priimek ter
naslov umetnine.
V razstavnem prostoru poišči portreta Ljubljanski trgovec Adam Heinrich Hohn in Podobo
očeta. Kdo je naslikal prvi portret in kdo drugega?
portret 1 portret 2
_______________________________________
Opazujte oba portreta in odgovorite na vprašanja.
Koga prikazuje slika 1 in koga slika 2?
Koliko sta stara moška? Kaj dokazuje, da sta moška starejša? Opiši njuna obraza.
106
Kaj vidiš v ozadju prve slike? Kaj meniš, v katerem mestu je naslikan moški na
prvi sliki? Utemelji. Kaj se vidi v ozadju druge slike?
Pri prvem portretu opazuj vrvico, ki jo ima moški okrog vratu. Katere inicialke
ima in kaj pomenijo?
Če trditev velja, obkroţi DA, če trditev ne velja obkroţi NE.
Ker se je v času romantike uveljavljalo meščanstvo, se je spreminjala tudi motivika v
slikarstvu. Romantiki so največkrat slikali portrete in krajine.
DA
NE
Sakralno slikarstvo ni bil nosilec glavnega umetniškega razvoja, ampak le obrobno.
DA
NE
Marka Pernharta so zanimale zlasti gorske krajine in pogledi na jezera v različnih
letnih časih.
DA
NE
Slike na katerih so naslikani predmeti ali stvari, imenujemo TIHOŢITJA. V razstavne
prostoru poišči vsaj eno umetniško delo s tihoţitjem. Kdo je avtor naslikanega dela, ki si ga
izbral, in kako ga je poimenoval?
Opiši sliko. Osredotoči se na oblačila, nakit, predmete. Kateri druţbeni sloj je slikar
upodobil?
Joţef Tominc: Tri dame iz druţine Moscon
107
Sedeča dama v belem oblačilu je avtorica prvega slovenskega opernega besedila Gorenjski
slavček. Poišči sliko v galeriji. Kdo je ta dama? Pripiši ime in priimek avtorja. Kot
zanimivost: bila je Prešernova občudovalka, Prešeren pa je sluţboval v odvetniški pisarni
njenega očeta Blaţa Crobatha, ki ga je portretiral tudi ta slikar.
Slikarjev slog je ustrezal zahtevnejšemu naročniškemu krogu.
Pravilno podčrtaj. Slikar je uvedel poseben tip moškega/ţenskega/otroškega portreta.
Kakšen je obraz ţenske na sliki? Kakšen je njen izraz? Opiši njene roke in ramena.
108
UČNO-DELOVNI LIST 2
SKUPINA 2: REALIZEM V SLIKARSTVU
NAVODILA ZA UČENCE: S pomočjo učnega lista boste neposredno spoznali umetnine in jih
samostojno odkrivali. Učni list vas bo vodil pri iskanju slik. Tako boste natančneje zaznavali,
opazovali, odgovarjali, dopolnjevali, skratka vi boste aktivni opazovalci. Učitelj oz. kustos bo le
koordinator, ki vas bo spodbujal k najustreznejšim rešitvam. Kot skupina imate moţnost, da sami
razmišljate ob opazovanju umetnin in niste le pasivni poslušalci učiteljevih oz. kustosovih razlag.
Časovno opredeli obdobje realizma.
S kriţcem označi slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju realizma.
IVANA KOBILICA (1861 – 1926)
ANTON KARINGER (1829 – 1870)
RIHARD JAKOPIČ (1869 – 1943)
JURIJ ŠUBIC (1855 – 1890)
JOŢEF PETKOVŠEK (1861 – 1898)
JOŢEF TOMINC (1790 – 1866)
MARKO PERNHART (1824 – 1871)
JANEZ WOLF (1825 – 1884)
V galeriji poišči spodnjo sliko. Ugotovi ime in priimek avtorja slike. Dopiši naslov
umetniškega dela. Podrobno si poglej sliko in fotografijo. Primerjaj ju med seboj. Opaziš
spremembe? Opiši.
Avtor:_________________________
Naslov:________________________
109
Opazuj sliko Ivane Kobilica. Kakšen obraz imajo naslikane osebe? Označi s kriţcem.
Ţalosten
Resen
Vesel
Skozi krošnje dreves padajo sončni ţarki. Kaj osvetljujejo? V kakšni barvi jih je slikarka
naslikala?
Če trditev drţi, obkroţi DA, če ne drţi obkroţi NE.
Za obdobje realizma je tudi v slikarstvu značilno čim bolj resnično upodabljanje
stvarnosti.
DA
NE
Realisti so s svojimi čutili skušali ujeti tiste vtise, ki so jih v nekem trenutku
vznemirjali.
DA
NE
Ivana Kobilica je najslavnejša slovenska slikarka, ki je naslikala Zamorko.
DA
NE
V galeriji poišči spodnjo sliko. Opazuj jo, nato odgovori na vprašanja. Kaj prikazuje slika?
Opiši notranjost hiše. Opiši ljudi ki sedijo za mizo. Kakšen pogled imajo? Opazuj ţensko z
ruto na glavi. Kaj opaziš na njenem telesu?
Joţef Petkovšek: Doma
110
Izmed naštetih predmetov obkroţi tistega, ki se je pojavil v 19. stoletju. Opiši, kako je ta
predmet vplival na slikarstvo.
RAČUNALNIK
FOTOGRASKA KAMERA
TELEVIZIJA
Sprehodi se po razstavnem prostoru. Smiselno poveţi avtorje slikarskih del in naslove
njihovih umetnin.
FERDO VESEL Zamorka
ANTON AŢBE Avtoportret v belem
IVANA KOBILICA Tihoţitje
JOŢEF PETKOVŠEK Pismo
JANEZ ŠUBIC Prijateljici
111
UČNO-DELOVNI LIST 3
SKUPINA 3: IMPRESIONIZEM V SLIKARSTVU
NAVODILA ZA UČENCE: S pomočjo učnega lista boste neposredno spoznali umetnine in jih
samostojno odkrivali. Učni list vas bo vodil pri iskanju slik. Tako boste natančneje zaznavali,
opazovali, odgovarjali, dopolnjevali, skratka vi boste aktivni opazovalci. Učitelj oz. kustos bo le
koordinator, ki vas bo spodbujal k najustreznejšim rešitvam. Kot skupina imate moţnost, da sami
razmišljate ob opazovanju umetnin in niste le pasivni poslušalci učiteljevih oz. kustosovih razlag.
Časovno opredeli obdobje impresionizma.
S kriţcem označi slovenske slikarje, ki pripadajo obdobju impresionizma.
IVANA KOBILICA
RIHARD JAKOPIČ
MATEJ STERNEN
JANEZ WOLF
ANTON KARINGER
IVAN GROHAR
MATEVŢ LANGUS
MATIJA JAMA
Sprehodi se po galeriji in poišči spodnjo sliko. Kdo je avtor znane slovenske mojstrovine?
Pripiši naslov umetniškega dela.
Avtor: ___________________________
Naslov dela: _______________________
Opiši sliko.
Koga prikazuje slika?
Kaj se vidi v ozadju slike?
112
Preberi.
Groharjeva slika Sejalec je slika s posebno usodo, tak rekoč usodna slika. Ob prvi
slovenski umetniški razstavi v Trstu, kjer je bila prvič jasno predstavljena, je v časniku
Slovenec (2. decembra 1907) neznani avtor (podpisan kot »avi«) zapisal: »Ta slika mora
zares postati najpopularnejša slika našega ljudstva, v njej ne vidi šle našega kmečkega
ţivljenja, ampak se v njej zrcali tudi naša duša, naše bitje. Zdi se, kakor da ti bije na uho iz
jutranje megle pridušen zvok teţkega koraka sejalčevega in pritajena melodija otoţne
pesmi.«
Mnogi si Sejalca razlagajo kot prispodobo naroda z upanjem, naroda, ki seje, da bi ţel – svojo
prihodnost. Kako si ti kot gledalec razlagaš sliko?
Znano je, da Groharjeva slika ni nastala v naravi, ampak v ateljeju po fotografiji Sejalca, ki
jo/ga je ţe leta 1906 posnel »peti impresionist« Avgust Berthold. Oglej si fotografijo in nato
sliko. So kakšne razlike? Zapiši, kaj opaziš.
Fotografija Avgusta Bertholda
V razstavnem prostoru poišči slikarski deli Riharda Jakopiča Breze v jeseni in Kriţanke v
jeseni.
Breze v jeseni Kriţanke v jeseni
Kakšne barve je slikar nanesel na platno?
113
Opazuj sliko Kriţanke v jeseni. Kako je avtor nanašal barve na slikarsko platno? Nanašal jih
je s tankimi nanosi/v debelih nanosih/poteze s čopičem so skoraj neopazne. Obkroţi.
Ugotovi, kdo je naslikal Škofjo Loko v snegu. Kakšni so obrisi hiš na sliki? S kriţcem označi
pravilni odgovor
Ostri
Zabrisani
Poudarjeni
Natančni
Impresionisti so se upirali realizmu. Primerjaj realistično sliko z impresionistično. Kateri
opisi pripadajo impresionizmu? Če pripada impresionizmu, označi z I, če pripada realizmu pa
z R.
Realistična slika - Joţef Petkovšek: Beneška kuhinja Impresionistična slika - Rihard Jakopič: Večer na Savi
Barvo so nanašali v debelih slojih.
Posebno pozornost so namenjali najmanjšim pozornostim.
Poteze s čopičem so bile vidne.
Vsako delo je nastajalo po dolgem preučevanju.
Barve na paleti so močno zmešali.
Barve niso več mešali s črno.
Slike so polne podrobnosti.
Slikali so, kakor jim je velevala šola, in upoštevali pravila tradicije.
Umetniki so odkrili zanimivosti igre naravne svetlobe.
114
Slikali so s kratkimi, debelimi potezami.
13.3 PRIMER UČNE URE V POKRAJINSKEM ARHIVU MARIBOR
13.3.1 PREDSTAVITEV POKRAJINSKEGA ARHIVA MARIBOR
Tradicija zbiranja, ohranjanja in varovanja arhivskega gradiva na območju Pokrajinskega
arhiva Maribor, je mnogo starejša kot sama institucija. Na oţjem mariborskem območju lahko
skrbi za pisano besedo sledimo v daljno leto 1164. Listina iz tega časa izpričuje najstarejšo
omembo mariborskega gradu, hkrati pa je to najstarejši ohranjeni pisni dokument, ki je nastal
na našem območju.
V Mariboru je arhivska dejavnost (v oţjem pomenu besede) dobila potrebno osnovo šele sredi
19. stoletja. To se je zgodilo s preselitvijo Lavantinske škofije iz Št. Andraţa na Koroškem v
Maribor. Takrat so med drugim k nam preselili tudi staro, bogato in za širši prostor
pomembno arhivsko gradivo. Konkretne potrebe in ţelje po ohranjanju kulturne dediščine, s
posebnim poudarkom na arhivalijah, pa je nato mogoče slediti s kratko epizodo
Lavantinskega škofijskega muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1896 ter leta 1902 ustanovljenega
nemškega Muzejskega društva.
Leta 1903 so slovenski izobraţenci v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo za Slovensko
Štajersko. V tem okviru so začeli zbirati arhivsko gradivo privatne provenience - predvsem
zapuščine štajerskih kulturnih delavcev. Leta 1909 so sklenili, da bodo arhivsko gradivo tudi
publicirali.
Ideja o ustanovitvi javnega arhiva v Mariboru se je pojavila ţe v začetku 20. stoletja.
Formalno so jo uresničili šele leta 1933, ko so sprejeli Poslovnik Banovinskega arhiva v
Mariboru in s tem ustanovili mariborsko arhivsko institucijo. Delovno območje Banovinskega
arhiva je po takratnem poslovniku obsegalo vso bivšo slovensko Štajersko, jugoslovanski del
Koroške in Prekmurje.
Leta 1941, ko je arhiv prenehal obstajati kot samostojna ustanova, so ga kot oddelek
priključili mariborskemu muzeju. Njegove strokovne aktivnosti pa so skoraj ugasnile.
115
Kot samostojna arhivska kulturna ustanova je bil arhiv obnovljen šele v začetku l. 1952 z
nazivom Drţavni arhiv LRS - podruţnica Maribor. Leta 1963, je mariborski arhiv s statutom
dobil svoj današnji naziv: Pokrajinski arhiv Maribor in še danes pristojno območje.
Pokrajinski arhiv izvaja svoje poslanstvo na območju upravnih enot: Dravograd, Gornja
Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Maribor, Murska Sobota, Pesnica, Radlje ob Dravi,
Ravne na Koroškem, Ruše, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica.
Naloge Pokrajinskega arhiva Maribor; Arhivske strokovne aktivnosti vključujejo obdelavo,
varovanje in hranjenje ter posredovanje vsebin arhivskega gradiva. Posebno pozornosti
posvečajo različnim raziskavam s področja arhivistike, zgodovinopisja, dokumentalistike in
drugih druţboslovnih ved, evidentiranju arhivskega gradiva doma in v tujini ter izobraţevanju
in osveščanju javnosti s posebnim poudarkom na varovanju in ohranjanju arhivskega gradiva.
Vsebine in oblike arhivskih dokumentov predstavljajo širši publiki tako, da:
omogočajo neposredno študijsko in raziskovalno delo v arhivski čitalnici,
posredujejo prepise ali kopije originalnih dokumentov,
organizirajo razstave arhivskega gradiva v lastnih razstavnih prostorih ali drugod,
izvajajo izobraţevalne tečaje in predavanja v okviru posebnih izobraţevalnih ur za
šoloobvezno mladino, dijake, študente in druge obiskovalce.
Slika 3: Pokrajinski arhiv Maribor260
260
Slika je iz osebnega arhiva avtorice diplomske naloge.
116
13.3.2 PREDSTAVITEV PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI V ARHIVU
Arhiv omogoča osnovnošolcem, srednješolcem in ostalim skupinam ob predhodni najavi
brezplačno predstavitev dejavnosti arhiva, posebno zanimive primerke arhivskega
gradiva, aktualno razstavo, delo v čitalnici, arhivsko skladišče in knjigoveško delavnico. Učna
ura je prilagojena zahtevnostni stopnji posamezne skupine.
Učenci z obiskom arhiva spoznajo: kaj je zgodovina, kaj je arhiv, kaj je arhivsko gradivo
(pisano, risano, tiskano itd.), kaj so pisni viri, kakšna je razlika med muzejem in arhivom,
različne pisne podlage, različni jeziki arhivskega gradiva, različne pisave arhivskega gradiva,
zvrsti arhivskega gradiva (primeri), pomoţne zgodovinske vede, pomembno arhivsko gradivo
za raziskavo lokalne zgodovine, materialno varstvo arhivskega gradiva, seznanjanje z uporabo
arhivskega gradiva in pravilnim ravnanje s kulturno dediščino itd.
13.3.3 UČNA URA: OGLED ARHIVA
PREDHODNA PRIPRAVA
Informacije o učni uri v arhivu pridobimo osebno v Pokrajinskem arhivu Maribor (lahko se
dogovorimo preko telefona oz. preko elektronske pošte). Prihod učencev za ogled arhiva
najavimo vsaj en teden pred prihodom. Najavimo število učencev (en razred), ki bodo prišli
na ogled, in njihovo starostno stopnjo, da se ve, kako ogled prilagoditi njihovim letom. Za
ogled arhiva zadostujejo 2 uri, (če je arhiv blizu šole). Takrat se tudi ni potrebno dogovoriti za
prevoz, sicer je potrebno organizirati avtobus. O namenu obiska arhiva seznanimo tudi
vodstvo šole, saj potrebujemo spremstvo enega učitelja. O pouku, ki ga bomo opravili izven
učilnice, seznanimo še učence. Z njimi se pogovorimo o pravilih obnašanja na cesti in v
kulturni ustanovi.
VSEBINSKA PRIPRAVA
Razred: 6.
Tema: OGLED ARHIVA
Učna oblika: frontalna
Učne metode: razlaga, razgovor, demonstracija, delo s tekstom
117
Izobraţevalni cilji:
seznanjanje s pojmom arhiv, arhivist, kulturna dediščina,
spoznavanje pomena arhiva,
seznanjanje z zgodovinskimi viri in ugotavljanje le-teh,
seznanjanje z uporabo arhivskega gradiva in njihovim ravnanjem,
seznanjanje in ugotavljanje različnih pisnih podlag,
seznanjanje z različnimi arhivskimi prostori in njihovo funkcijo (čitalnica,
knjigoveška delavnica, skladišče),
ogled razstave v arhivu,
ugotavljanje pomena te kulturne dediščine za današnji čas,
reševanje učno-delovnih listov,
pregled dela v šoli,
uporaba novega znanja pri pouku zgodovine in tudi pri drugih predmetih,
povratne informacije.
Vzgojne vrednote:
učenci spoznajo pomen kulturne dediščine za današnji čas
Učna sredstva:
učno-delovni list
NAČRT DELA:
I. MOTIVACIJA
Ker bomo z učenci prvič obiskali ustanovo – arhiv, uporabimo metodo pogovora. Pokaţem
jim fotografijo s stavbo, v kateri je Pokrajinski arhiv Maribor. Vprašam jih, če vedo, kje je ta
stavba. Pogovorimo se o tem, kaj učenci morebiti ţe vedo o arhivih, kaj hranijo v tej
ustanovi, če so ga ţe kdaj obiskali, in če so, kakšen vtis je napravil nanje. Ob tem ponovimo
še opravila obnašanja, na poti do arhiva in v arhivu samem.
II. OGLED ARHIVA
Sprehod po arhivu začnemo s pojasnitvijo nekaterih osnovnih pojmov. Učenci se najprej
118
seznanijo z besedo arhiv; kaj pomeni, kaj v njem hranijo, v čem se arhiv razlikuje od
sorodnih ustanov, kot so npr. muzeji, galerije, knjiţnice. Skupaj ugotavljamo, kam bi si šli
pogledati stare predmete, kam slike in kam zapise. Pogovorimo se, zakaj ti dokumenti ne
sodijo v knjiţnico.
Učenci se seznanijo s pojmom dediščina. Učenci skušajo odgovoriti s svojimi besedami, kaj
razumejo pod pojmom dediščina. Razloţimo, da poznamo dve vrsti dediščine: naravno in
kulturno. Učenci poskušajo najti primere naravne in kulturne dediščine v domačem kraju. Iz
naštetih primerov spoznajo, da je dediščina lahko nepremična in premična.
V nadaljevanju spregovorimo o najrazličnejših vrstah zapisov – od najstarejših na papirusu in
glinenih ploščicah do najsodobnejših na računalniku, zgoščenkah, DVD-jih itd. Ogledajo si
pergamentno listino in opišejo material. Seznanijo se z gotsko pisavo in pisali, s katerimi so
pisali.
Učenci izvedo, kaj vse se v arhivu hrani in kdo arhiv največkrat obišče. Informirajo se o
hrambi arhivskega gradiva in pravilnem ravnanju s kulturno dediščino.
Učenci si ogledajo prostore v arhivu: skladiščni prostor, čitalnico, knjigoveško delavnico.
Potem, ko se seznanijo z arhivom, sledi še ogled aktualne razstave, ki jo je pripravil
Pokrajinski arhiv Maribor (Učenci se sprehodijo pa razstavišču Arhivium; primer razstava
Plinarna Maribor - 140 let v našem mestu).
III. DELO V ŠOLI
Učenci rešijo učno-delovni list, ki ga pripravimo za učence po ogledu, in se nanaša na ogled
arhiva, ki so ga spoznali. Nato se z učenci pogovorimo o predstavitvi arhiva in načinu, s
katerim so prišli do novega znanja. Učenci povedo svoja mnenja; kaj novega so se v arhivu
naučili. Pogovorimo se o pomenu te kulturne dediščine za današnji čas.
119
IV. PREGLED OPRAVLJENEGA DELA
Pri ovrednotenju nalog smo se odločili za klasičen način ocenjevanja. Na to smo učence ţe
predhodno opozorili. Z reševanjem delovnih listov bodo učenci uporabili svoje staro in na
novo pridobljeno znanje ter tudi lastno iznajdljivost. Kadar učenci potrebujejo dodatno
razlago ali pojasnilo, ga tudi dobijo. Ocena, ki jo učenci pridobijo, se vpiše v redovalnico,
kot vse ostale ocene. S tem načinom doseţemo, da je vsaka šolska dejavnost primerno
ovrednotena.
120
UČNI LIST: OGLED ARHIVA
NAVODILO: Pozorno poslušaj razlago arhivista, nato reši učni list.
Kaj je arhiv? (obkroţi)
a) umetniška delavnica
b) kulturna, zgodovinska in raziskovalna organizacija
c) prostor, kjer skladiščijo stare predmete
Kdo je arhivist?
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
Kako se imenuje arhiv, ki si ga obiskal?
___________________________________________________________________________
Preteklost je mogoče spoznati in razloţiti s pomočjo ohranjenih zapisov, predmetov in
drugih ostalin. Kaj so zgodovinski viri, kakšen je njihov pomen?
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
Našteti so različni zgodovinski viri. Dopolni tabelo.
urbar, zakonik, časopis, kovanec, sekira, kronika, meč, pogodba, spričevalo, sulica
PISNI VIRI MATERIALNI VIRI
Avdiovizualni viri so zapisi dogajanj sodobnejšega časa. Zapiši vsaj tri različne
avdiovizualne vire.
____________________, ____________________, _____________________
121
Poveţi!
PISANO GRADIVO PLAKATI
RISANO GRADIVO POSNETKI NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH
TISKANO GRADIVO GRBI
SLIKOVNI ZAPISI ROKOPISNE KNJIGE
ZVOČNI ZAPISI FOTOGRAFIJE
Dopolni!
Pomembne dokumente narodne zgodovine hranijo v arhivih in drugih institucijah.
Najpomembnejši dokumenti naše zgodovine so ohranjeni v
_________________________________ Slovenije. Dokumente svojega kraja pa najdemo
v mestu _____________________________, in sicer v arhivu
_____________________________.
Naštej pisne podlage, na katere so ljudje pisali, in so ohranjene v arhivu.
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
Spoznal si prostore arhiva. Na sliki je prostor v Pokrajinskem arhivu Maribor. Kateri
prostor je to? Kakšno ima funkcijo?
A B C
A__________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
B__________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
C__________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
Ţeliš preučevati zgodovino svojega domačega kraja. Katere vire bi uporabil/a
in kje bi te vire našel/a?
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
122
13.3.4 UČNA URA: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN DANES
PREDHODNA PRIPRAVA
Odločimo se, da bomo z učenci raziskovali njihovo domače mesto – Maribor. To temo lahko
učenci raziskujejo tudi pri zgodovinskem kroţku. Odločimo se, da bomo primerjali podobo
Maribora nekoč s podobo Maribora danes. V Pokrajinskem arhivu Maribor bomo poiskali
fotografije in razglednice mesta Maribor na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Delo v arhivu je
potrebno najaviti pred prihodom. S pomočjo arhivske svetovalke, ki je zadolţena za fototeko
arhiva, poiščemo primerne fotografije in razglednice mesta Maribor, ki jih bomo pri
raziskovanju potrebovali, saj fond vsebuje veliko gradiva, ki bi ga bilo sicer v eni oz. dveh
urah dela teţko pregledati. Izberemo pribliţno 50 fotografij in razglednic mesta Maribor,
učenci pa bodo lahko sami izbirali med njimi. Slikovno gradivo si skeniramo, da ga bodo
učenci lahko smiselno uporabili tudi v šoli za dokončanje izdelka. Delo v arhivu je primerno
za manjše število učence (do 10). Poleg arhiva obvestimo o planiranem delu, ki bo potekalo
izven učilnice, vodstvo šole in učence. Z učenci se pogovorimo o pravilnem obnašanju v
arhivu, pravilnem ravnanju z arhivskim gradivom, opozorimo jih, da v arhivu ne bodo sami,
zato naj delajo čim tišje, da ne motijo drugih obiskovalcev. Učence prosimo, da se razdelijo v
skupine po dva (največ trije).
VSEBINSKA PRIPRAVA
Razred: 9.
Učna tema: PODOBA MARIBORA NEKOČ IN
DANES
Učna oblika: delo v dvojicah
Učne metode: metoda dela s slikovnim gradivom, metoda
dela s tekstom, razgovor
Izobraţevalni cilji:
samostojno delo z arhivskim gradivom,
seznanjanje s podobo Maribora v preteklosti kot se je ohranila na razglednicah in
fotografijah,
123
ugotavljanje, kako se je ta skozi čas spreminjala.
Vzgojne vrednote:
ugotavljanje pomena ohranjanja te kulturne dediščine za današnji čas.
Učna sredstva:
arhivsko slikovno gradivo (fotografije in razglednice) Pokrajinskega arhiva Maribor
in fotografije mesta Maribor, ki so jih prinesli učenci,
učno-delovni listi.
NAČRT DELA:
I. MOTIVACIJA
Motivacija tokrat poteka dlje časa. Učence vsaj teden dni pred odhodom v arhiv prosimo, da
poiščejo novejše fotografije oz. razglednice mesta Maribor. Iščejo lahko preko interneta, v
knjigah, zainteresiramo jih, da se odpravijo po mestu s fotografskim aparatom in sami
fotografirajo. Na fotografijah naj bodo: Glavni trg, Trg revolucije, Partizanska cesta, Stolna
cerkev, Frančiškanska cerkev, kolodvor, Koroška cesta in ostale mariborske ulice, Lent in
mariborski mostovi preko reke Drave. Nato slikovno gradivo, ki ga učenci prinesejo, v šoli
fotokopiramo. Učenci v dvojicah v šolski knjiţnici poiščejo različno literaturo o zgodovini
mesta Maribor. Opozorimo jih, da je v arhivski čitalnici moţno dostopati do interneta ali si
določeno gradivo sposoditi v njihovi knjiţnici. Nato se s posnetki in ostalim zbranim
gradivom mesta Maribor odpravimo v arhiv.
II. DELO V ARHIVU
Vsaki skupini (po dva učenca, lahko tudi tri, če je potrebno) razdelimo naloge z navodili.
124
1. SKUPINA
NAVODILO ZA DELO: Poišči fotografije oz. razglednice, ki prikazujejo Glavni trg in
Trg revolucije. V arhivskem gradivu je tudi najstarejši posnetek mesta Maribor. Poišči
ga. Iz katerega leta je posnetek? Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj.
Primerjaj podobo trga nekoč in danes. Kakšne spremembe opaziš? Opiši in primerjaj
funkcijo trgov nekoč in danes. Katere znamenitosti na Glavnem trgu so vidne še danes?
Naštej in jih opiši. Pomagaj si z literaturo ali internetom.
Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 1):
Slika 4: Razglednica Glavnega trga (okoli leta 1900)261
Slika 5: Trga revolucije (leta 1939)262
Slika 6: Fotografija Glavnega trga
(najstarejši fotografski posnetek Maribora,
1848 – 1849)263
261
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 2211. 262
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 12258. 263
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 2238.
125
2. SKUPINA
NAVODILO ZA DELO: Poišči fotografije oz. razglednice, kjer bodo vidne Stolna
cerkev, Kapucinska cerkev in Frančiškanska cerkev. Iz katerega leta so posnetki oz.
razglednice? Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj. Primerjaj slikovno
gradivo cerkva nekoč in danes. Opaziš razlike? Opiši. Kdaj so bile te cerkve zgrajene?
Katera izmed cerkva, danes v Mariboru več ne stoji? Kdaj so jo podrli in kaj je na
njenem mestu postavljeno danes? Pomagaj si z literaturo ali internetom.
Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 2):
Slika 7: Razglednica Stolne cerkve (odposlana 1912)264
3. SKUPINA
NAVODILO ZA DELO: Med arhivskim gradivom poišči tiste fotografije oz.
razglednice, ki prikazujejo kolodvor in Partizansko cesto. Iz katerega leta so posnetki?
Poišči slikovno gradivo, ki si ga prinesel s seboj, in jih primerjaj. Osredotoči se na
promet nekoč in danes. Kakšno so spremembe? Kdaj je prišlo do gradnje ţelezniške
proge v mestu Maribor? Zakaj je prišlo do gradnje? Opiši. Kakšne spremembe je
prinesla ţeleznica? Poišči, kdaj je vlak prvič pripeljal v mesto Maribor. Pomagaj si z
literaturo ali internetom.
264
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 8777.
126
Primeri predvidenih fotografij in razglednic(SKUPINA 3)
Slika 8: Fotografija Partizanske ceste265
Slika 9: Kolodvor (odposlano 1912 leta)
266
Slika 10: Na Kolodvoru267
4. SKUPINA
NAVODILO ZA DELO: Poišči slikovno gradivo, ki prikazuje mariborske ulice in
ceste: Koroška cesta, Gosposka ulica, Slovenska ulica … Iz katerega leta so razglednice
oz. fotografije? Opiši spremembe, ki jih vidiš na fotografijah oz. razglednicah nekoč in
danes. Primerjaj jih s fotografijami, ki si jih prinesel s seboj. Kako so se ulice
poimenovale nekoč? Ali so stavbe, ki jih vidiš, ohranjene še danes? Pomagaj si z
literaturo ali internetom.
265
PAM, Fototeka. 266
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 2899. 267
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. I. 13 a-6.
127
Predvidene fotografije oz. razglednice (SKUPINA 4)
Slika 11: Koroška cesta (odposlana leta 1901)268
Slika 12: Gosposka ulica (okoli leta 1900)
269
Slika 13: Slovenska ulica (okoli leta 1908)270
SKUPINA 5:
NAVODILO ZA DELO: Poišči slikovno gradivo, ki prikazuje mariborske mostove čez
reko Dravo. Katerega leta so bile razglednice oz. fotografije posnete? Poišči posnetke, ki
si jih prinesel s seboj. Opiši spremembe, ki jih vidiš na razglednicah in fotografijah.
Kako so bili mostovi zgrajeni nekoč? Kdaj so jih zgradili? Opiši. Pomagaj si z literaturo
ali internetom.
268
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 12054. 269
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 11610. 270
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 11703.
128
Primeri predvidenih fotografij in razglednic (SKUPINA 5)
Slika 14: Razglednica Maribora (leta 1908)271
Slika 15: Fotografija mariborski most (leta 1927)
272
III. DELO V ŠOLI
Po koncu dela v arhivu z arhivskim gradivom, učenci dokončajo v šoli, kar še niso uspeli
narediti v arhivu. Nato sledi izdelava zloţenke, v kateri bodo predstavili mesto Maribor –
kakšno podobo je imel nekoč in kakšno ima danes. Učenci uporabijo skenirano gradivo iz
zgoščenke, ki jim ga je predhodno pripravila arhivska svetovalka v fototeki. Uporabijo tudi
gradivo iz knjig, interneta ali fotografije, ki so jih fotografirali sami. Vsaka dvojica posebej
oblikuje sestavek ob slikovnem gradivu, ki ga bo uporabila v zloţenki. Učitelj koordinira,
jim pomaga z nasveti in sproti preverja njihovo delo. Nastane končni izdelek – zloţenka, kjer
učenci predstavljajo mariborske zgradbe, trge, ulice ... Kriterij z opisniki za ocenjevanje
zloţenke je opisan v poglavju Ovrednotenje delovnih nalog.
271
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 1824. 272
PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 1908.
129
14 ZAKLJUČEK
Zgodovina kot predmet v šoli vzbuja nekaterim ljudem lepe spomine, nekateri pa je preprosto
ne marajo. Zgodovina na splošno velja za teţak predmet, zaradi obseţne snovi, abstrakcij.
Učencev je pogosto zgodovina oddaljena (psihološko in časovno). Če ţelimo, da bo učencem
pouk na zgodovino ostal v lepem spominu, potem je potrebno narediti zgodovino ţivljenjsko,
pouk pa zanimiv, pester in razumljiv. Naloga učiteljev je, da učence vzgajajo za ţivljenje, ne
le, da jim posredujejo znanje.
Učitelji morajo slediti sodobnemu pouku zgodovine. Sodobni pouk se od tradicionalnega loči
po tem, da učenci tukaj sami prihajajo do novih spoznanj, pri tradicionalnem pa je učitelj tisti,
ki frontalno posreduje znanje učencem. Učenci si s sodobnim načinom poučevanja pridobijo
uporabno znanje, razvijajo različne spretnosti, osebnostne lastnosti, samozavest.
Če ţelimo slediti zahtevam sodobnega pouka, potem se iz učilnic preselimo na teren.
Moţnosti so lahko naslednje: ogled muzeja, galerije in arhiva. Na podlagi strokovne literature
in periodike smo ugotovili, da takšen način dela poleg seznanjanja s kulturno dediščino
prinaša še naslednje prednosti:
Učenci spoznavajo v praksi, kaj so se naučili v šoli.
Učence navajamo na samostojno, kreativno razmišljanje in samostojno delo.
Učenci lahko sami analizirajo in preverjajo svoje znanje.
Učenci se navajajo na delo v dvojicah in skupini.
Učenci upoštevajo ugotovitve in mnenja sošolcev.
Učenci razmišljajo o preteklosti ljudi in njihovemu načinu ţivljenja.
Učenci širijo svoje znanje in zanimanje za pretekle zgodovinske dogodke.
Učenci postavljajo različna vprašanja, na katera dobijo jasen odgovor.
Učence navajamo tudi na red in disciplino.
Da bi dosegli svoj namen, moramo poznati in upoštevati pravila, sicer učenci od takšnega dela
ne bodo odnesli nič. Tudi kustosi poudarjajo načrtnost, organiziranost in premišljenost in
postopnost. Zato je naloga pedagogov, da poskrbijo za kvalitetno delo, ki bo potem tudi
prijetno in produktivno. Pravilno dokončano delo bo učencem v zadovoljstvo. Učenci se
morajo zavedati, da delo izven učilnice ni zabava, čas »prostih uric«, temveč resno delo, ki
jim bo pustilo trajne posledice.
130
Povezovanje dveh različnih institucij (šole in muzeja ali arhiva ali galerije) zahteva od učitelja
organizacijske sposobnosti. Učitelj se mora seznaniti s pedagoško dejavnostjo teh institucij in
z njimi sodelovati. Pravočasno se mora informirati o določenih razstavah, o gradivu itd.
Pomembno je sodelovanje učiteljev s kustosi pedagogi, saj imajo le-ti strokovno in
pedagoško, psihološko, didaktično in metodično znanje. Pomembna je učiteljeva zunanja ali
širša priprava in notranja ali oţja priprava. Priprava naj obsega ogled razstave oz. institucije,
koliko učencev bomo peljali v določeno institucijo, katero razvojno stopnjo bomo peljal na
ogled, določiti časovno trajanje ogleda ter organizirati pot do institucije. Učitelj mora poleg
vsega tega upoštevati tudi izobraţevalne cilje, ki jih bodo učenci dosegli z delom izven
učilnice, določiti delovne naloge, vodenje po instituciji, učence pravilno motivirati, planirati
delo v šoli, ki lahko poteka ali ustno ali pisno. Učitelj se lahko odloči tudi za preverjanje in
ocenjevanje, saj na ta način doseţe, da se vsaka šolska dejavnost, tudi če ni v učilnici,
pravilno ovrednoti.
Učence moramo na tak način dela najprej pripraviti. Določimo jim naloge, ki so vezane na
ogled muzeja, galerije ali arhiva. Učenci rešujejo naloge individualno ali skupinsko. V tem
primeru, se razdelijo v skupine in izberejo vodjo, ki bo skupino koordiniral.
Muzeji, galerije in arhivi nudijo moţnosti dopolnjevanja, povezovanja, utemeljevanja znanja,
povečujejo interes učencev in njihovo aktivnost, uporaba teh institucij omogoča večjo
nazornost in razumevanje, vodi učence od abstraktnega h konkretnemu, od neţivljenjskega k
ţivljenjskemu. Učitelji kljub vsemu pogosto naletijo na mnoge ovire, kot so časovna stiska,
oddaljenost institucij, prevelike skupne učencev, ţal tudi nezainteresiranost za tak način
pouka itd.
Slovenija je bogata s kulturno dediščino. Odločili smo se, da pripravimo pet učnih priprav za
obisk različnih kulturnih ustanov, in sicer dve kulturni ustanovi v mestu Maribor in ena v
Ljubljani:
MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR
Učna ura: Pojdimo v muzej
Učna ura: Razstava - Spomenik mariborski industriji – industrijski Maribor v 20.
stoletju
131
POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR
Učna ura: Ogled arhiva
Učna ura: Delo z arhivskim slikovnim gradivom – Podoba Maribora nekoč in danes
NARODNA GALERIJA (LJUBLJANA)
Učna ura: Stalna razstava - Slovenska slikarska umetnost 19. stoletja
Vse priprave so vsebinsko narejene po lastni zamisli, v skladu z učnim načrtom, dopolnjene
pa so z učno-delovnimi listi, ki jih učenci izpolnijo ob samem obisku kulturne ustanove oz. v
šoli. Primerne so za učence od 6. do 9. razreda osnovne šole.
Nalogo lahko zaključimo z ţeljo, da bi bilo ovir, zaradi katerih je obisk teh ustanov nemogoč,
čim manj, da bi učitelji muzeje, arhive in galerije večkrat uporabili pri pouku, in da bi na ta
način prikupili učenem predmet zgodovine, saj po vzgojnem pomenu zavzema eno
najvaţnejših mest med šolskimi predmeti.
132
15 LITERATURA
Marjan Blaţič, Didaktika, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo, Novo mesto, 2003.
Milan Brezovar, Šole in muzeji, DZS, Ljubljana, 1960.
Vilma Brodnik, Zgodovina 1. Priročnik za učitelje, DZS, Ljubljana, 2002.
Vilma Brodnik, Kako do bolj kakovostnega znanja zgodovine, Zavod Republike Slovenije za
šolstvo, Ljubljana, 2003.
Vilma Brodnik, Nekaj praktičnih nasvetov pri snovanju opisnih kriterijev za preverjanje in
ocenjevanje znanja v 7. razredu devetletke, Zgodovina v šoli, 2004/1-2.
Joţica Čampa, Nevenka Granda, Oblike in metode poučevanja zgodovinskih vsebin v okviru
predmeta spoznavanja druţbe v 3., 4. in 5. razredu, Pedagoška obzorja, 1995/3-4.
Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987.
Bernarda Gaber, Ekskurzija s terenskim delom in učenje z odkrivanjem, Zgodovina v šoli,
2009/ 1-2.
Paul Ginnis, Učitelj- sam svoj mojster: kako vsakega učenca pripeljemo do uspeha, Rokus,
Ljubljana, 2004.
Joţe Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja,
Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008.
Drago Ivanšek, Pomen ekskurzij za vzgojno-izobraţevalno delo, Zgodovina v šoli, 1994/ 4.
Pavla Karba, Zgodovina v šoli v 21. stoletju – vse ţivljenje uporabna popotnica, Zavod
Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2005.
Darinka Kladnik, Sto muzejev na slovenskem, Prešernova druţba, Ljubljana, 1998.
Karmen Kolenc Kolnik, Didaktična vrednost učenja geografije na prostem, Pedagoška
obzorja, 2006/1.
Ana Kranjc, Metode izobraţevanja odraslih, Delavska enotnost, Ljubljana, 1979.
Martin Kramar, Pouk, Educa, Nova Gorica, 2009.
Franc Kuzmič, Sodelovanje kustosa pedagoga z drugimi strokovnimi delavci (kustosi) v
muzeju, Argo, 2002/1,2.
Jelka Melik, Arhiv Republike Slovenije – slovenski drţavni arhiv, Zgodovina v šoli, 2001/4.
Darja Mihelič, Uvodna beseda v pogovor o novih vsebinah pouka zgodovine, Zgodovinski
časopis, 1991/1.
Mojmir Mosbruker, Ekskurzija v luči sodobnih konceptov izobraţevanja, Vzgoja in
izobraţevanje, 1999/3.
133
Simon Mundy, Kulturna politika: kratek vodnik, Informacijsko dokumentacijski center Sveta
Evrope pri Narodni in univerzitetni knjiţnici, Ljubljana, 2001.
Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2009/2010, Pedagoška sekcija pri
Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana, 2009.
Dragan Potočnik, Ekskurzija in pouk zgodovine, Zgodovina v šoli, 2004/3-4.
Dragan Potočnik, Muzej kot vir za poučevanje zgodovine, Zgodovinski časopis, 2004/ 58, št.
1-2.
Dragan Potočnik, Zgodovina, učiteljica ţivljenja, Zaloţba Pivec, Maribor, 2009.
Joţe Rataj, Pedagoško delo in programi v slovenskih muzejih, Didakta, 2002/64-65.
Zora Rutar Ilc, Pristopi k poučevanju, preverjanju in ocenjevanju, Zavod Republike Slovenije
za šolstvo, Ljubljana, 2003.
Sentence: modrosti starih Rimljanov, Modrijan, Ljubljana, 2003.
Metka Stergar, S svinčnikom skozi muzej, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1, Pokrajinski
muzej Ptuj, Ptuj, 2003.
Robert Stradling, Poučevanje evropske zgodovine 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za
šolstvo, Ljubljana, 2004.
France Strmčnik, Didaktika. Osredje teoretične teme, Znanstvenoraziskovalni inštitut
Filozofske fakultete, Ljubljana, 2001.
Judita Šega, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovina v šoli, 2001/2 .
Gustav Šilih, Očrt splošne didaktike, Ljubljana, 1961.
Lidija Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji, Narodna galerija, Ljubljana, 2001.
Cirila Trampuš, Obiščimo muzej, DZS, Ljubljana, 1998.
Danijela Trškan, Sodobno pisno preverjanje in ocenjevanje znanja pri zgodovini v srednji šoli
na izbranih temah 20. stoletja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2003.
Danijela Trškan, Muzejske pedagoške dejavnosti in pouk zgodovine v Republiki Sloveniji,
Časopis za zgodovino in narodopisje, 2005/3-4.
Danijela Trškan, Lokalna zgodovina – učenje z odkrivanjem, Znanstvenoraziskovalni inštitut
Filozofske fakultete, Ljubljana, 2007.
Andreja Valič Zupan, Muzej kot vir poučevanja zgodovine, Zgodovina v šoli, 1997/ 4.
Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana, 2008.
Tomaţ Weber, Razlikujmo načine in namene stvarnega pouka pri zgodovinskem delu
(ekskurzije), Zgodovina v šoli, 1994/4.
Anita Woolfolk, Pedagoška psihologija, Educy, Ljubljana, 2002.
Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, 1968.
134
Joţe Ţontar, Arhivska veda v 20. stoletju, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.
16 VIRI
Arhivsko gradivo:
PAM, Zbirka fotografij in razglednic.
Internetni viri:
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=metoda&hs=1
http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000167.html
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kustos&hs=1
www.zrss.si/.../ZGO_UN_ZGODOVINA_OS%20doc%20popravki.doc
http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturna-
dediscina/
http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/kulturna_dediscina/premicna_kulturna_dediscina/
www.muzejno-mb.si/
www.pokarh-mb.si/
www.ng-slo.si/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Narodna_galerija_Slovenije
top related