andrej hieng(1925 – 2000): - eltipeltip.si/reg/upload/upload/ciril_kosmac_pomladni_dan.doc · web...

1

CIRIL KOSMAČ:

Pomladni dan

Literarno delo za Esej 2013

Vlasta Jemec, Esej na maturi 2013

2

1. Ciril Kosmač življenje in delo

Literarno delo Pomladni dan vsebuje številne avtobiografske podatke, zato je potrebno natančneje poznati avtorjeve življenjepisne podatke. Ciril Kosmač se je rodil 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Oče Franc je bil kmet na majhnem posestvu v zaselku Bukovica (Slap ob Idrijci) na levem bregu Idrijce, organist v župnijski cerkvi v Ročah in Maistrov borec. Leta 1906 se je poročil z Marijo Trušnovec. Rodilo se jima je sedem otrok. Najmlajši Cirilov brat Vlado (1915) in eden glavnih pričevalcev o Kosmačevem življenju je umrl 3. 1. 2013. Po materini smrti 1928 je za otroke skrbel oče. Pisatelj je osnovno šolo obiskoval na Slapu ob Idrijci, v Gorici pa nižjo trgovsko šolo. S Stankom Vukom (1912 – 1944), poznejšim pesnikom in pisateljem, ter drugimi goriškimi dijaki je tedaj pisal v rokopisno dijaško glasilo Uporni veslar. Zaradi družinskih razmer je moral po dveh letih opustiti šolanje in je šele v šol. l. 1927/28 kot privatist opravljal malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu. Za otroka iz skrajno neugodnih socialnih razmer je bilo šolanje edina možnost za družbeni dvig. Zelo nadarjenemu fantu s Tolminskega so skromne domače možnosti, materina bolezen in smrt, nazadnje pa še fašizem zaprli vse poti za svobodno in ustvarjalno življenje. 9. 11. 1929 je italijanska policija Cirila Kosmača zaradi sodelovanja v protifašističnem gibanju (TIGR) aretirala. Bil je zaprt v Gorici, Kopru, Rimu in sojen na prvem tržaškem procesu septembra 1930. Brat Vlado je hranil njegova zaporniška pisma očetu z žigom cenzure. Vsa so morala biti napisana v italijanščini. V pismu iz Rima 27. 6. 1930 se Ciril spominja druge obletnice smrti svoje matere. V nadaljevanju ne piše ne o mučenju fašističnih zasliševalcev ne o lastnem trpljenju, temveč tolaži domače, naj se ne žalostijo zaradi njega, saj z njim ravnajo tako, kot se spodobi za moža. Po skoraj enoletnem preiskovalnem zaporu so mu na t. i. prvem tržaškem procesu sodili skupaj z drugimi primorskimi rodoljubi. Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, večina drugih pa na dolge zaporne kazni. Smrtne kazni so bile izvršene takoj po končanem sojenju na gmajni blizu Bazovice, zgodaj zjutraj 6. 9. 1930. Še mladoletni


3

Kosmač je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov, a so mu že med vračanjem domov v Gorico izrekli kazen hišnega pripora – prav tako brez dokazov. Dovolj je bilo, da je bil Slovenec, zaveden in nadarjen, zato je pomenil veliko oviro za nasilno italijansko asimilacijsko politiko, ki je potekala načrtno in zločinsko, ne da bi se ji evropske države kakorkoli upirale. Že nekaj mesecev po vrnitvi domov, januarja 1931, je Kosmač emigriral v Jugoslavijo. Beg pred fašističnim zatiranjem je bil torej zanj edini izhod. Tudi iz Jugoslavije je pisal očetu, velikokrat je menjal bivališče, iz česar se da razbrati, v kako težkih pogojih je živel. Kosmač je bil le eden izmed 100 000 Primorcev, ki so po Rapalski pogodbi leta 1920, v obdobju med 1. in 2. svetovno vojno, zapustili Primorsko. Živel je zelo revno, vendar notranje bogato življenje. S samoizobraževanjem in pogovori v družbi bolj izobraženih ustvarjalcev si je pridobil izjemno znanje in razgledanost ter razvil svoje intelektualne in ustvarjalne zmožnosti. Naučil se je več tujih jezikov in postal odličen poznavalec domače in tuje književnosti.Kosmač je najprej objavljal v emigrantskem tisku, od leta 1933 pa tudi v Ljubljanskem zvonu, takrat osrednji slovenski literarni reviji. Preobrat v njegovem življenju pomeni prva objava v Sodobnosti leta 1934. O prvih literarnih uspehih je pisal očetu 6. julija 1935:»Sprašuješ me o mojem literarnem delu: Povem Ti vse. Prvo novelo z naslovom Cerkovnik Martin sem napisal pred dvema letoma. Izšla je v Ljubljanskem zvonu. Novela je bila dolga deset tipkanih strani in kritika jo je zabeležila kot dobro. Jaz nisem bil zadovoljen z njo in sem tako prenehal s pisanjem. Živel sem potem leto dni precej slabo, študiral sem življenje po cestah in veliko bral. Lansko leto, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem ponovno prijel za pero in napisal novo povest z naslovom Hiša št. 14. Zbudila je precej hrupa in navdušenja… Katoliški dnevnik Slovenec je o meni pisal sledeče: »Radi bi podčrtali prvi večji tekst Cirila Kosmača Hiša št. 14, v kateri nam je zablestel nov talent, ki ga moramo odslej imeti v vidu.«Hiša št. 14 je pomenila preobrat v sprejemanju njegovega pisanja in izboljšanje življenjskih razmer. Kot predujem za novelo je dobil toliko denarja, da si je lahko kupil temno obleko s srajco, kravato in nizke čevlje ter po dolgem času spet večerjal. Plačilo mu je izročil sam Josip Vidmar. Sočasno z literarnim ustvarjanjem je tudi prevajal za gledališče, k čemur ga je povabil Oton Zupančič. Prevajanje je nadaljeval v Parizu, kamor je odpotoval leta 1938. Dobil je namreč štipendijo za študij v Franciji. Po nemški okupaciji Pariza se je umaknil proti jugu države, do Marseilla, od tam pa na Portugalsko in potem v Anglijo. To obdobje njegovega življenja je manj znano. Leta 1944 je postal partizan – iz Anglije je preko Afrike in Italije prišel v Bazo 20 v Kočevskem Rogu. Njegovi članki, predvsem priložnostni, so bili objavljeni v Slovenskem poročevalcu med letoma 1944 in 1945.Maja 1945 je po petnajstih letih spet obiskal domači kraj. Vedel je, da ga oče ne bo pričakal, saj mu je Prežihov Voranc, ki je bil v taborišču skupaj z njim, na neki slovesnosti ob osvoboditvi Ljubljane, povedal, kako je bil ubit. Kasneje so domači uradno izvedeli datum njegove smrti: 19. 3. 1945.Po vojni je bil Ciril Kosmač do leta 1946 urednik Slovenskega poročevalce, kasneje glavni urednik Tovariša, Bil je tudi dramaturg pri Triglav filmu v Ljubljani. Za Kosmača se je zaradi njegovega bivanja na tujem in znanja tujih jezikov zanimala UDBA, o čemer je pisal Josip Vidmar v Obrazih:»Vržen je bil v čisto brezpraven položaj. To mi ni dalo miru. Poleti 1947 ali morda kasneje sem se oglasil pri maršalu Titu na Brdu in mu vpričo Rankoviča povedal svoje mnenje o zadevi, pri čemer sem izjavil, da za Kosmača jamčim s svojo glavo. »Za katerega Kosmača gre?« je vprašal tovariš Tito. Povedal sem mu, on pa je vzkliknil: »Za tega, ki se je pred


4

vojno družil s Kidričem in Prežihom? Spominjam se ga dobro in kar verjel bi, da je pomota. Dobro, Leka,« je dejal nato Rankoviču, »poglej stvar in uredi.« Kosmač je leta 1952 dobil ponudbo, naj bi prevzel uredništvo Tovariša, ki ga je sprejel, nato pa uredil kakšnih 20 številk in se zahvalil. Postal je svobodni umetnik in se je naselil v Portorožu, kjer mu je lokalna oblast dala prijetno hišo v dosmrtni užitek.«Po teh dogodkih je Kosmačevo življenje potekalo brez velikih, na zunaj vidnih pretresov. Pisal je in prevajal. Leta 1961 je bil sprejet v SAZU. Lata 1974 je dobil nagrado AVNOJ. Po drugi svetovni vojni je sodeloval v slovenskem in jugoslovanskem pisateljskem društvu in bil po nekaj let predsednik obeh. Veliko je potoval in se v drugih jugoslovanskih republikah in v tujini udeleževal različnih pisateljskih srečanj, pa tudi kot avtor ob izidih prevodov svojih del. Balada o trobenti in oblaku je npr. v SZ izšla v 1,5 milijona izvodov.Umrl je 28. 1. 1980. Istega leta so mu posmrtno podelili Prešernovo nagrado.

Delo:Prva besedila je izdajal v manj znanih primorskih revijah Naš rod, Istra in Val. V njih je opisoval Kras in Kraševce.Pripoved Hiša št, 14 je izšla v Sodobnosti in mu odprla vrata v slovenski pripovedni prostor.V isti reviji so izšla še dela Zločin Bernarda Tula (1935), Človek na zemlji (1935), Gosenica (1936), Sreča (1936), Kruh (1936), Življenje in delo Venca Poviškarja (1937), Tistega lepega dne (1938) in Zlato (1941).V knjižni obliki so za časa pisateljevega življenja izšla naslednja dela:

- Sreča in kruh (1946)- Na svoji zemlji ((1946) – scenarij za 1. slovenski film- Pomladni dan (1953)- Iz moje doline (1958)- V gaju življenja (1972)- Izbrano delo Cirila Kosmača v štirih knjigah (1964) Prvič v knjižni obliki Balada o

trobenti in oblaku in Tantadruj- Medvejke (1981)- Kamen na njivi (1984)- Prazna ptičnica (1988)

Po njegovih literarnih delih so nastali naslednji filmi:- Na svoji zemlji (scenarij po baladi Očka Orel)- Tistega lepega dne- Balada o trobenti in oblaku- Ne joči, Peter (scenarij C. Kosmač)- Tantadruj

2. NastanekRoman Pomladni dan je izšel leta 1953 kot redna knjiga v zbirki Prešernove družbe. Izšel je v 47 500 izvodih. Že leta 1950 pa je izhajal v reviji Novi svet. Knjižna oblika se ponekod precej razlikuje od revijalne.

3. TematikaGlavna tema romana je odraščanje Cirila Kosmača od otroka do odraslega moža, ki se ob koncu vojne 35-leten vrne v domačo vas. V tem času doživi številne dramatične preizkušnje:enoleten fašistični preiskovalni zapor (od nov. 1929 do sep. 1930), sojenje na prvem tržaškem procesu (od 1. 9. 1930 do 5. 9. 1930), hišni pripor in jan. 1931 beg v Jugoslavijo, beg pred


5

nacisti 1940 iz Francije na Portugalsko, v Anglijo, Afriko, Italijo in 1944 vrnitev v Slovenijo, enoletno partizanstvo in dočakanje osvoboditve maja 1945 v Ljubljani. Vendar so ti dogodki na straneh Pomladnega dne omenjeni le redko in na kratko. Tema smrtiV romanu so namreč najhujše pripovedovalčeve preizkušnje povezane s smrtjo njegovih najbližjih oseb: v otroštvu deda, v najstniških letih matere, za očetovo smrt pa pripovedovalec izve kot odrasel moški, le nekaj dni pred dolgo pričakovano vrnitvijo domov. Ded se je, čeprav v nemirnem vojnem času, od življenja poslavljal dostojanstveno, skoraj po svoji volji: »Prav je, da si prišel, ker zdaj bom jaz odšel…«. Str. 171 -174.Pripovedovalec otrok njegovo smrt sprejema z žalostjo in solzami. Mama je umrla po dolgi bolezni in premišljeni odločitvi, da se v dobro otrok odpove dolgemu zdravljenju. Pripovedovalec z učenjem in opravljenimi izpiti izpolnjuje njeno zadnjo željo. Njen prehod iz življenja v smrt Kosmačev oče »spremlja« z igranjem njenih najljubših pesmi na harmonij. Celo pripovedovalcu, s katerim se sicer odkrito pogovarja kot z odraslim, oče prihrani pogled na materino umiranje. Njena smrt ga boleče prizadene in sproži v njem očitke proti samemu sebi. »Mamo so pokopali v torek dopoldne…« Str. 183 – 186.Ob dedu je pripovedovalec kot otrok prvič doživel smrt in izkusil žalost. Med materino boleznijo in smrtjo se je prvič srečal z bolečino zaradi izgube, čustveno otopelostjo, eksistencialno praznino in občutki krivde zaradi nezmožnosti žalovanja. Najhuje pa ga je, čeprav že odraslega moškega, prizadela očetova smrt, njegovo pokončanje v nacističnem koncentracijskem taborišču, saj je bilo absurdno in poniževalno: »Ti, saj res, tvojega očeta so tudi ubili…« str. 24 – 28. Kljub navidezni ravnodušnosti ob tej kruti novici, ki jo je samemu sebi nepopustljivo očital, pa je odrasli pripovedovalec vse bolj občutil poleg lastne bolečine tudi bolečino številnih rojakov, katerih svojci so izgubili življenje v boju za svobodo.Domovinska tema Ob tem so v njem dozorela nova spoznanja o nujnosti osvobodilnega boja in smiselnosti žrtvovanja za lastni narod in domovino: »Tu je naš list…« str. 30.V njegovem prividu se pojavi dolg sprevod, v katerem koraka 1 700 000 padlih. V njem zagleda tudi svojega očeta, ki ga nagovori in z izrečenimi besedami utemelji svoj odhod v NOB in smrt. Ob pripovedi o očetovem uboju v taborišču pride torej do prepleta teme smrti z domoljubno temo, s čimer skuša pripovedovalec osmisliti ne le očetovo smrt, temveč tudi smrt vseh tistih, ki so padli v boju za osvoboditev domovine.Domoljubna oz. domovinska tema je pomembna še v III. delu romana, in sicer v pogovoru med pripovedovalcem in teto o državi in domovini. Pripovedovalec z njo razpravlja o tem, da po osvoboditvi prihajajo novi časi, ko bo poleg domovine, ki daje, potrebno priznavati tudi državo, ki jemlje. Ljubezenska temaZ ljubezensko temo je povezana predvsem Božena/Kadetka. Zanjo je značilna ljubezen, ki ne priznava niti družbenih in socialnih razlik niti moralnih zadržkov. To velja tudi za njeno nezakonsko mater Justino in očeta Čeha, avstro-ogrskega kadeta, ki se zaljubita med 1. svetovno vojno. Kot Justina se tudi Kadetka zaljubi v tujca, Italijana Gina »Lahčka«, tokrat med drugo svetovno vojno. Tudi ona kot nezakonska mati rodi hčer Silvijo. V Pomladnem dnevu je ljubezen močnejša od katerekoli druge vrednote, ne glede na zgodovinsko obdobje.Ljubezenska tema je prepletena s temo smrti. Pripovedovalčeva mama in »babica« Terezija jo takoj po rojstvu krstita v sili, ker menita, da drobcena punčka ne bo dolgo živela, tete Vojnačke pa bi jo najraje poslale med angelčke, ker je pri hiši premalo kruha za vse otroke. Še pred njenim rojstvom njen oče napravi samomor, kasneje pa tudi njena mati Justina. Po materini smrti nekaj časa živi pri Vojnaču, potem spet na domu pripovedovalca, nazadnje pa se preseli v Vešpajevo bajto in se preživlja s šivanjem. V njej je nekakšna prvobitna


6

erotična moč, ki se ji ne more upreti noben moški. Odraščajoči pripovedovalec, ki ga je deklica s svojo lepoto in drugačnostjo začela privlačiti že v deških letih, pa ob svoji vrnitvi ves vznemirjen občuti, da iz nje diha »tisto vabljivo, mehko in privlačno ozračje«, ki polni prostor »z nekakšno nevidno, samo občuteno svetlobo«. Njun drugi sprehod pod Vranjek (na koncu romana), ki ga »varuje teta«, pripovedovalec pa kot obljubo novega življenja nosi na ramenih njeno in Ginovo hčerko Silvijo, je poln simbolike zmage življenja nad smrtjo. Kajti Kadetka šele na tem sprehodu izve, da se njen ljubljeni Gino ne bo nikoli vrnil k njej in k hčerki, ker je mrtev in pokopan v nekdanjem kadetovem grobu. Čeprav jo novica o njegovi smrti pretrese, jo potolaži tetino zagotovilo, da Gino, ki je zaradi ljubezni do nje prestopil k partizanom, ni bil likvidiran kot izdajalec, ampak je padel v boju (to je sicer tetina laž, ker ji noče razkriti absurdnosti Ginove smrti). Bivanjska temaLjubezenska tema je povezana tudi z bivanjsko tematiko. Kot bi slutila, da je življenje uganka, velika skrivnost, Kadetka že kot dvanajsetletna deklica sprašuje pripovedovalca: »Povej, ali si ti lahko misliš, da te ne bi bilo?« Pripovedovalec si na njeno vprašanje odgovori 15 let kasneje: »Ne, tega si res ne morem zamisliti.« V tem odgovoru je prisotno bistvo eksistencializma. Vsak posameznik, kjerkoli živi in kateremukoli družbenemu sloju pripada, je v svojem bivanju neponovljiv, saj v sebi nosi enkraten čutni, čustveni in miselni svet. Resnično, prav vsa, kar se človeško pomembnega zgodi, pride prej ali slej v sleherno vas.Iz tega izhodišča se rojeva humanistično jedro v etičnem sporočilu romana. Avstrijski vojaki, ki med prvo svetovno vojno nasilno zasedejo pripovedovalčevo hišo, se kmalu spremenijo v ljudi, ki so podobni nam, še zanimivejši so zato, ker govorijo dokaj razumljive slovanske jezike. Ravnatelj na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu, ki je Furlan, in celo italijanski karabinjer, ki takoj po materini smrti aretira pripovedovalca, med ljudmi ob Idrijci veljata za dobra človeka. Furlan se pripovedovalcu res izkaže kot takšen, karabinjer pa pri njem pokvari dober vtis s slavnostnim govorom o veličini Italije. Podobnih velikih besed sta deležna tudi oče in pripovedovalec med vpisovanjem v omenjeno gimnazijo. Ravnatelj bodočega učenca spodbuja s »Saj bo šlo«, z njim govori goriško italijansko narečje in vanj vpleta slovenske besede, zadrtemu profesorju zgodovine pa se zdi potrebno govoriti o veličini Italije in njene kulture. V takšnih okoliščinah je v pogovoru s sosedom Modrijanom še opaznejše očetovo spoštovanje slovenskega jezika, saj popravlja njegove neustrezne besede. Tema umetniškega ustvarjanjaV romanu ima pomembno mesto tudi tema umetniškega ustvarjanja. Prvič se pojavi v samogovoru pripovedovalca pred ogledalom, in sicer takoj potem, ko ta izve za očetovo smrt. Kot pisatelj v teh trenutkih občuti razcepljenost lastnega jaza na doživljajoči in opazujoči jaz. Prvi, ki je prizadet zaradi novice o očetovi smrti, očita drugemu, ki predstavlja željo po literarnem ustvarjanju, da je »divji lovec«, ki lovi njegova doživetja in spomine ter kljuva vanje kot jastreb.Različni razmisleki o literarnem ustvarjanju so še na drugih mestih Pomladnega dne. Nekateri so vključeni v pripovedovalčev notranji monolog – kot je tisti o Modrijanovem travniku, čustvenem prividu resničnega sveta, tako značilnem za Kosmačev pisateljski svet – ali pa so vpleteni v dialoge, kot je npr. pogovor s teto v III. delu romana, ko se pogovarjata o razmerju med resničnim, verjetnim in lepim v literarnih delih. Refleksijo o umetniškem ustvarjanju srečamo v vseh treh delih romana.Tema odraščanjaSkoraj z vsemi omenjenimi temami v romanu se prepleta tema odraščanja (spoznavanja samega sebe in sveta), in erotičnega prebujanja dečka in najstnika, ki vstopa v različne odnose z drugimi osebami. Med njimi sta zagotovo najpomembnejša pripovedovalčev odnos z očetom in Kadetko.


7

4. Povzetek vsebinePripovedovalec se nekega pomladnega majskega dne takoj po koncudruge svetovne vojne vrne v rojstno hišo. Doma najde samo svojo teto.Za očeta ve, da se ne bo vrnil domov, saj je, kot je nedavno izvedel,umrl v nekem koncentracijskem taborišču; brat in sestre pa se bodo žeše vrnili. Namesti se v svoji čumnati, ta mu sproži valovanje spominoviz otroštva. Najbolj vztrajni so spomini na Kadetko, nezakonsko hčersosede Justine in nekega češkega kadeta, ki se je med prvo svetovnovojno pojavil v njihovem kraju. Zanima ga, kakšna neki je videti zdaj.Toda zaradi minule vojne privrejo na dan tudi bolečine. Ena izmednajvečjih je izguba njegovega očeta; šele pred nekaj dnevi je izvedel zanjegovo kruto smrt.V ospredju prvega dela romana so potem zlasti spomini v zvezi znjegovo bolno mamo in učenjem za izpite na tolminski gimnaziji.Mama mu umre tik pred izpiti. Njena smrt ga globoko potre. Najhujšepa je, ko ga na dan pogreba italijanska fašistična policija odpelje vzapor, ker je osumljen izdaje zaradi domnevnega sodelovanja v tajninarodnoobrambni organizaciji.V drugem delu romanu prevladujejo spomini na pripovedovalčevozgodnje otroštvo. To je bil čas prve svetovne vojne, ko je nedaleč odnjihovega doma potekala soška fronta. Očeta ni bilo doma, ker je šel vvojsko, zato pa je gospodar znova postal ded, ki se je nemalokrat pokazalskoraj za heroičnega starca, ki se ničesar ne boji. Nekoč se je v rekozraven hiše prekucnil voz z vojaškim kruhom. Pripovedovalčev ded ga jerešil iz vode, in tako so spoznali češkega kadeta, ki je odtlej redno zahajalk njim, vse dokler se ni zapletel z Vojnačevo Justino. Ko so nekega dnena smrt obsodili njegovega rojaka, si je pognal kroglo v glavo še sam;verjetno se je bal, da bodo tudi njega obsodili. Njegova smrt ima zaposledico Justinin samomor. Iz te nesrečne zveze pa pride Kadetka,Božena po imenu, ki jo, ker je pri Vojnačevih hudo pomanjkanje,vzamejo pripovedovalčevi domači in jo vzgajajo kot za svojo.Zadnji del romana je najkrajši. Pripovedovalec se zbudi v novomajsko jutro. K hiši pride stric Tomaž in skupaj s teto pripovedovalcugovorita zgodbo o Boženi. Izvemo, da se je zaljubila v italijanskegakarabinjerja Gina, ki iz ljubezni do nje postane partizan. To pripovedpretrga prihod Božene v hišo. Pripovedovalec, Božena in njena dveletnahčer Silvija ter teta se nato odpravijo po šmarnice. Ko pridejo doObrekarjevega doba, kjer je prazen grob Boženinega očeta, nenadomaizvemo, da zdaj v njem leži Gino. Božena mu na grob nasadi šmarnice in vrnejo se v dolino.Ko se Božena poslovi, teta pripovedovalcu razkrije, da Boženi ni povedala resnice o Ginovi smrti. Ni padel med neko partizansko akcijo, temveč se mu je pri njih doma po nesreči sprožila puška in ga smrtno ranila. Na tetino prigovarjanje se pripovedovalec odloči, da bo napisal zgodbo o Kadetkini usodi.Roman se konča z istim stavkom, s katerim se je začel: »Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.« Tako se začetek in konec harmonično povežeta, krog pripovedi je sklenjen.POVZETEK


8

5. Analiza vsebineRoman je sestavljen iz treh delov.1. del obsega 7 poglavij in 118 strani2. del obsega 7 poglavij in 99 strani3. del obsega 4 poglavja in 21 strani

K 1. delu:1. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec se prebudi zdavnaj pred zoro, še sredi polne noči (str. 5) – Leži doma v svoji čumnati.Dogodki iz preteklosti:En dan prej, pozno popoldne se pripovedovalec vrne po petnajstih letih domov in se sreča s teto. Od sedmero članov družine ga je pričakala samo ona. Bila ga je zelo vesela. Pred petnajstimi leti je pobegnil čez italijansko-jugoslovansko mejo in se poslovil od očeta v zasneženem gozdu blizu Cerknega. »A še tisti hip sem ga zagledal…« str. 15 – 18. Pred nekaj dnevi (maja 1945) pripovedovalec na slovesnosti v hotelski dvorani v Ljubljani izve, kako je umrl njegov oče. »Mhm! – prikimaje zagrči prijatelj…« Str. 24 – 28.

2. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec še vedno v nekdanji dedovi postelji v čumnati se vrača v svojo mladost.Dogodki iz preteklosti:Pred 25 leti 10-letni pripovedovalec pestuje 2-letno Kadetko. »Zaprl sem oči in takoj zagledal drobno, dveletno dekletce, ki se je pravkar zbudilo na dedovi postelji…« Str. 31 – 33.Pred 18 leti se je 17-letni pripovedovalec pripravljal na maturo. »Ne, ni me bilo več! Pri oknu je zdaj slonel tisti sedemnajstletni pob, ki se je pred dvajsetimi leti v tej čumnati pripravljal na maturo…« Ker ne more spati, saj v hiši umira mati za jetiko, se odpravlja na nočne pohode po travniku ob reki. Stara vrba ga spomni na samomor Vojnačeve Justine. Str. 36 - 38.

3. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati.Dogodki iz preteklosti:17-letni pripovedovalec skupaj z očetom žaga drva. Obišče ju vaščan Modrijan in jim na svoj osladen in posmehljiv način sporoči, da bo njegov sin študiral v Padovi, čeprav je po bistrosti precej zaostajal za pripovedovalcem. Tu se pokaže tudi očetova bistrost, ki takoj spregleda Modrijanov namen, da bi očeta zbodel, ker pripovedovalcu zaradi revščine ne more omogočiti šolanja in njegov odnos do slovenskega jezika, saj vaščana neprestano popravlja, ko ta napačno izgovarja besede. Oče, mati in sin se odločijo, da bo sin opravljal izpite privatno na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu. V poglavju pride do izraza ljubeč in skrben odnos očeta do sina. Pogovarjata se o sinovi prihodnosti, o študiju in bližajoči se smrti jetične matere. Sin ve, da se bo na očeta vedno lahko zanesel. (Primerjaj odnos z odnosom očeta in sina v romanu Konje krast.) »Tako je teklo to mrtvo življenje…« Str. 45 – 56.

4. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati.


9

Dogodki iz preteklosti:Pomladi 1927 se 17-letni fant vpiše v tolminsko gimnazijo. Str. 57 – 61.Pripovedovalec pomaga pri košnji in se uči za izpite in tiho pričakujejo materino smrt.»Tako je minila pomlad…« Str. 61 – 64.Na travniku jih obišče tudi 18-letna Brika, ki prodaja češnje.»Češnje!.. Češnje!... Češnje!...« Str. 66 – 68.Devetletna Kadetka sedi na vrbi in poje. Ta vrba je v svoje veje ujela samomorilko Justino, Kadetkino mater. »Pob je odsotno zajel in gledal Kadetko, ki je tekla po mivki, dvignila krilce in zabredla v vodo…« Str. 72 – 73.

5. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. »Kadetka?... Le kako ji je bilo me?« sem se s tem vprašanjem vrnil v sedanjost. Pri okencu v čumnati sem spet slonel jaz, 35-letni človek.«Toda pripovedovalec se kmalu spet potopi v spomine.Dogodki iz preteklosti:17- letni pripovedovalec se spominja materine smrti. Pripovedovalec se materinega pogreba ni udeležil. S sosedom Tratarjem in Kadetko je ostal doma. Pripovedovalec in Kadetka načrtujeta izlet na Vranjek. »Mamo so pokopali v torek popoldne…« Str. 83 – 86.Karabinjerji aretirajo pripovedovalca, ker naj bi se nameraval udeležiti dijaškega protifašističnega shoda na Banjški planoti. »Karabinjerji!« – je dahnila vame. »sem gredo!... Str. 99 – 104.

6. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati.Dogodki iz preteklosti:Leto 1929. 19-letni pripovedovalec je pod policijskim nadzorstvom. Z 12-letno Kadetko gresta na izlet pod Vranjek. Na njeno željo se ustavita v Obrekarjevem dobu, kjer najdeta prazen kadetov grob, poraščen s cvetočimi šmarnicami. Kadetka vpraša pripovedovalca, ali namerava pobegniti čez mejo in ali se bo vrnil, če pobegne. Str. 105 – 111.

7. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. »In vrnil sem se!« sem glasno rekel, si prižgal cigareto in se nato spet zamaknil v noč. Razmišlja o svojem življenju:»Premetavalo me je po ječah in po tujem svetu…Str. 113.Ker pisatelja spomini vlečejo ven, tiho odide iz sobe v noč. Pred hišo se zazre v nočno nebo in razglablja o položaju človeka v vesolju. Teta prav tako ne spi in mu pri vratih ponudi brzostrelko. Pripovedovalec pa ji pove, da gre nazaj spat, ker namerava zjutraj pod Vranjek po šmarnice. Teta mu na vprašanje, kaj je s Kadetko, odgovori: »To je za cel roman…. Str. 117 – 118.Dogodki iz preteklosti:V tem poglavju jih ni.

K II. delu1. poglavje

Dogodki tistega pomladnega dne:


10

Pripovedovalec je spet v svoji čumnati. Pred očmi so mu zdaj začele migotati podobe iz davnih otroških let. Dogodki iz preteklosti:Pripovedovalčevi spomini odplavajo v leto 1916. V Evropi poteka 1. svetovna vojna. Ded seka drva, jezen zaradi rekvizicije. »Bilo je v zgodnji jeseni. S tepke pred hišo so padali prvi zreli sadeži…« Str. 119 – 125.

2. poglavje Dogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. Dogodki iz preteklosti:Zima 1916. Pripovedovalec nas seznani s kadetom, češkim vojakom avstro-ogrske monarhije, ki dedu dovoli, da poberejo komis iz reke. Str. 127 – 129.Sledi dedov prepir z oholimi Vojnačkami.»Pri Vojnacu, ki so bili naši sosedje, oddaljeni dobrih deset minut, je bila Sodoma in Gomora, kakor je govoril ded…« Str. 129 – 134.

3. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. Dogodki iz preteklosti:Pomlad in poletje 1917. Pripovedovalec z materjo pleve krompir. Srečanje s Tratarjevo Katro, ki mu posoja knjige. »Z mamo sva plela krompir na koščku njive, ki nam je še ostal med barakami in konjskimi hlevi…« Str. 138 – 140.Vojaki ogovarjajo mamo, vendar se ta ne odzove. Med vračanjem z njive zalotita Justino in kadeta v ljubezenskem objemu. Zaradi tega mu ded prepove, da bi še prihajal na obiske.»Ko sva z mamo prišla na kolnik, sva se oddahnila in zavila ob visoki živi meji…« Str. 143 – 144.

4. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. Dogodki iz preteklosti:Jesen 1917. Eksekucija češkega vojaka – upornika. Kadet mu splete venček. Kadetovo slovo in samomor. »In spet je prišla jesen…« Str. 145 – 147.Justina rodi Boženo – Kadetko. Otrokov krst in obisk treh Vojnačk.»Ni še minila ura, ko je v hišo prijokala Justina…« Str. 148 – 150.

5. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. Dogodki iz preteklosti:Jesen 1917. Ofenziva na soški fronti. Hišo zasedejo avstro-ogrski vojaki. Prihod italijanskih vojnih ujetnikov. Justina izgine z otrokom. Najdejo ju v Podmelju pri sorodnikih.»Sredi noči nas je zbudil trušč…« Str. 152 – 160. Str. 167 – 168.

6. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati.


11

Dogodki iz preteklosti:Zima 1918. Pripovedovalčev oče pride na tritedenski vojaški dopust. Ded umre 21. januarja. Pripovedovalčev obisk pri župniku in dedov pogreb. »Pritisnila je trda zima…« Str. 169 – 176.

7. poglavjeDogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. Dogodki iz preteklosti:Zima 1918. Oče se vrne v vojsko. Pomlad 1918. Justinin samomor. Prijokajo Vojnačke, Vešpajeva sestra Tona pa moli za Justino. »In spet je prišla pomlad in s svojo neugnano silo in slo po življenju odtajala zmrzlo zemljo, predramila travo in drevje, ptice in druge živali…« Str. 177 – 181.

K III. delu1. poglavje

Dogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec je še vedno v svoji čumnati. »Ko sem se drugič zbudi, je bil svetel dan.« Poležava in razmišlja. Teta mu prinese kavo. Dogodki iz preteklosti:Zgodnja pomlad 1920. Spomin na kadetov prekop. Njegova mati in zaročenka se pripeljeta z zapravljivčkom. Sledi prekop. Istega dne odkrijejo grob ustreljenega uporniškega češkega vojaka. »Bilo je lepo jutro v zgodnji pomladi…« Str. 187 – 192.

2. poglavje

Dogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalec ob pogledu skozi okno čumnate razglablja o domotožju, ljubezni do domovine, resnici in lepoti. Ko na cesti zagleda gručo ljudi, radoveden odide iz čumnate v kuhinjo. Sledi pogovor s teto o državi in domovini. Po Idrijci pridrobi stric Tomaž. S teto mu pripovedujeta, kaj se je zgodilo Kadetki med njegovo 15-letno odsotnostjo.. Dogodki iz preteklosti:Januar 1930 – maj 1945. Kadetka je odrasla v zelo lepo in pošteno dekle. Zavračala je vse vaške fante. Vanjo se je zaljubil Gino, italijanski vojak plemenitega srca. Dve leti jo je osvajal in šele potem ga je vzljubila. Priznala je, da je bil prvi, edini in pravi. Med vojno je postala partizanska aktivistka. Gino se je iz ljubezni do nje pridružil slovenskim partizanom. Močno se je razveselil kadetkine nosečnosti, dobila bosta Silvia ali Silvio. Na obisku pri pripovedovalčevi družini je od veselja udaril s puško ob tla…Tetino in stričevo pripoved prekine prihod Kadetke s hčerko Silvijo. Kadetka si želi s pripovedovalcem po šmarnice pod Vranjek.

3. poglavje

Dogodki tistega pomladnega dne:Pripovedovalčev izlet pod Vranjek s teto, Kadetko in Silvijo. Kadetka hoče, da gredo tudi v Obrekarjev dob. Ko vidi, da je v izpraznjenem kadetovem grobu spet nekdo pokopan, mirno reče: »Tukaj leži…« Str. 131 – 132.


12

Medtem ko je Kadetka nabirala šmarnice za Ginov grob, pa je teta pripovedovalcu povedala resnico o Ginovi smrti. Ni padel v Dominovem robu, kot je rekla Kadetki, temveč ga je ubilo trideset krogel iz puške, ki se je sprožila, ko je od veselja, da je postal oče, z njo udaril ob tla.

4. poglavjeVračanje domov. Ko se pri Očetovi senožeti Kadetka s Silvijo poslovi, teta in pripovedovalec nekaj časa obsedita v vresju. Teta ga prepričuje, da bi moral napisati Kadetkino zgodbo, saj je tako neverjetna, polna naključij. Sprva okleva, potem ji pritrdi. Seveda pa ne bo vse tako, kot je bilo res. Kaj bo tudi izmišljeno, a zato nič manj resnično. Samo, da bo lepo!...Str. 239.

6. Književne osebe:

PripovedovalecPripovedovalec je v romanu nenehno prisoten, zato pravimo, da je roman osebnoizpovedni, lirski, zvečine celo avtobiografski, saj pripovedovalčevi spomini izhajajo iz Kosmačevega resničnega življenja. Kljub temu je tudi pri avtobiografskem romanu tvegano povsem izenačiti pripovedovalca z resničnim piscem – Kosmačem.V vseh treh delih pripovedovalec pripoveduje v prvi osebi, le v prvem delu se enkrat distancira in ob spominjanju samega sebe v otroških letih (pri čemer samega sebe imenuje »pob) gleda nase kot na tretjo osebo. Primer: »O, ti nesrečni pob! Tri leta je bil v nižji trgovski šoli, potem pa je moral ostati doma, ker mu je revščina nepreklicno zaprla pot v Gorico.«Za prikaz svojega notranjega razvoja mu služijo zlasti spomini in meditacije (razmišljanja).Tako na primer na koncu prvega dela sebe kot petintridesetletnika sooča s podobami sebe kot najstnika; vprašuje se, kje sta tisti 16-letni in 19-letni »pob«, kot je bil nekdaj on, in nato prizna, da na nek način ni razlike med njim, kakršen je zdaj in kakršen je bil takrat:»Potemtakem tista dva poba le nista tako mrtva in tako izgubljena. Seveda ne! V meni sta, v meni zdaj slonita in gledata tega petintridesetletnega človeka. Da, da, kar glejta me! Takšen sem: lasje so se mi zredčili, trzav nos se mi je umiril, obrvi so bolj košate, tudi nekaj divjih je vmes, gladko čelo je razorano, okrog oči je nekaj kože preveč in se zato nabira v gubice, lica, ki sta jih vidva sicer imela udrta, a gladka, so danes bolj polna, a trda…«Pripovedovalec glede svojega življenja pojasni, da izpitov ni opravil, da je šel na tuje in da za šolo nikoli ni bilo ne denarja ne volje. Kljub številnim bridkostim pa ga je šola življenja le utrdila in izbrusila. Temeljno razliko med sabo kot mladoletnikom in med sabo kot odraslim moškim vidi v tem, da zdaj, kot zrela osebnost, ve, da popolna in dokončna sreča ni možna, čeprav se še zaleč ne misli odpovedati vsemu mladostniškemu hrepenenju.Z pripovedovalčevo osebnost je med drugim značilno, da ga pogosto muči občutek krivde in slabe vesti. Ko se v mislih opravičuje, da mu ne bo treba na tajni shod dijakov na Banjški planoti, ker mu lahko vsak čas umre mati, se obtožuje, da je »zakrknjen slabič, ki mu ni para na svetu«. Očitki vesti pa ga mučijo tudi kasneje kot zrelo osebnost. Očita si na primer tudi to, da žaluje za očetom, ki je med vojno umrl, češ da je vendarle toliko drugih ljudi, ki jim je vojna prav tako vzela očeta. Očitki vesti pa se mu oglašajo tudi v njegovem občevanju s teto. Ker je včasih nekoliko preveč obzirna in celo pohlevna do njega, je kdaj pa kdaj osoren z njo, vendar mu je takoj za tem žal.

Kadetka


13

Božena/Kadetka je najpomembnejši ženski lik v romanu Pomladni dan. Kot pomembna književna oseba se pojavi že v uvodu in ima pomembno vlogo v vseh treh delih romana. Ime Božena sta ji pri »krstu v sili« dali vaška babica Terezija in pripovedovalčeva mama, čez nekaj tednov pa jo je ded hudomušno poimenoval Kadetka po očetu kadetu in ta vzdevek ji je ostal, tudi ko je odrasla. Kadetka je nezakonski otrok, njen oče Čeh in avstrijski vojak, ter njena mati Justina naredita samomor kmalu po njenem rojstvu. S pripovedovalčevega doma se Kadetka po nekaj tednih preseli v hišo svojih tet Vojnačk, o katerih ded govori kot o Sodomi in Gomori, torej leglu vsakršne nemoralnosti. Tete ne bi žalovale, če bi odšla med angelce, da je ne bi bilo treba hraniti. Dve leti kasneje, ko kadetova mati in zaročenka poskrbita za njegov pogreb, jima predlagajo, naj s seboj odpeljeta še kadetko, vendar se to ne zgodi (zaradi birokratskih zapletov ali česa drugega). Vsem nesrečam navkljub deklica preživi in se za nekaj časa ponovno preseli na pripovedovalčev dom. Odraste v lepo, delovno, samostojno in samosvoje dekle, kasneje pa s svojo žensko privlačnostjo vznemiri celo vas. Z njo so povezane vse pomembnejše književne osebe in glavne teme: ljubezenska, bivanjska, pa tudi družbena, etična in tema literarnega ustvarjanja. V pripovedovalcu prebuja mladostna ljubezenska čustva in ga s svojimi vprašanji sili k razmišljanju o temeljnih bivanjskih vprašanjih. Velikokrat mu pomeni edini stik z vaščani, saj se sam izogiba ljudi, deklica pa pohajkuje po vasi in mu prinaša vaške govorice. Ves čas otroško neposredno in preprosto išče rešitve za njegove vsakdanje in velike probleme, predlaga mu, naj se v čumnati pripravlja na izpite, sprašuje ga, kdaj bo zbežal čez mejo, in s tem opominja, da je to zanj neizbežno. Z njim sočustvuje ob materini smrti in ga skuša potolažiti s češnjami. Pripovedovalec se je prvič spomni kot dveletnega dekletca. V mladosti je zanj pomenila erotično prebujanje čutov in čustev in s tem nova spoznanja o ljubezni in življenju nasploh.

Pripovedovalčev očePripovedovlčevemu očetu je ime Andrej.Je pomembna književna oseba, čeprav se redko pojavlja, in sicer v 1., 2., 3., in 4. poglavju I. dela, v II. delu pa samo v 6. in 7. poglavju, v katerih avtor opisuje tritedenski vojaški dopust, dedovo smrt in očetovo vrnitev v vojsko. V III. delu pa teta pripoveduje o njegovem narodnoosvobodilnem delu. Pripovedovalec se po 15-ih letih končno vrne domov z ambivalentnimi čustvi: poln veselja zaradi dolgo pričakovane vrnitve domov in hkrati poln žalosti, ker ne bo nikdar več videl očeta. Še hujšo napetost v njem povzroči teta s svojimi pričakovanji in pripravami na očetovo vrnitev, pripovedovalec pa se ji ne upa povedati za očetovo smrt. Doma ga prav vse spominja na očeta; njegova črna obleka, ki je kakor žalna zastava, očetov harmonij in stara ura. Spomini nanj so močnejši od želje po pozabi. Podoživlja zadnjo skupno pot z njim, ko ga je oče spremljal na begu čez državno mejo. Zaman odganja spomin na ljubljansko srečanje z zavezniškimi oficirji, na katerem je izvedel za očetovo smrt, ko mu je neimenovani prijatelj (v njem prepoznamo pisatelja Prežihovega Voranca) surovo neposredno povedal, kako ga je esesovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Očita si ravnodušnost, ker ne zmore čutiti žalosti, opazuje samega sebe in celo razmišlja, da bi o tem lahko pisal. Živo si predstavlja, kaj bi mu rekel oče, če bi ga srečal. Prvo poglavje tako izzveni v pripovedovalčevi pomiritvi z očetovo izgubo, saj se zaveda, da sta njegovo bojevanje in smrt del boja za narodno osvoboditev, v kateri je umrlo 1 700 000 Jugoslovanov.V 2., 3. in 4. poglavju I. dela spoznamo, kakšen je očetov odziv v najskrajnejših življenjskih okoliščinah – v denarni stiski in ob ženini smrti, ko ostane sam s petimi otroki, od katerih so trije še majhni. Potem ko ga Modrijan privoščljivo spomni na njegovo revščino in zaprte poti za sinovo šolanje, da oče najprej duška svoji jezi s sekanjem drv, potem pa v njem dozori sklep o sinovem šolanju na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu.


14

V II. delu romana je oče le redko prisoten. Ko pride iz vojske na dopust, ga otroci ne prepoznajo, vendar kljub temu vsi občutijo, kot da bi posijalo sonce. Nekaj dni po dedovi smrti se mora vrniti na bojišče. V III. delu teta pripoveduje o očetovem sodelovanju v NOB. Kadetka se z njim posvetuje v zvezi z Ginovo odločitvijo, da bo iz ljubezni do nje postal partizan. Oče mu je pomagal pri stikih s partizani, po njegovi absurdni smrti pa mu je prav on izkopal grob na mestu, kjer je bil nekoč pokopan kadet.Je vzor samozavestnega, inteligentnega, delovnega in poštenega človeka. Je tudi glasbeno nadarjen, saj igra na harmonij. Za svojega sina ima vedno pripravljene modre in tolažilen besede. Svoje otroke zna pripraviti na materino smrt, zna jih ohrabriti, da se pogumno soočijo z življenjskimi bridkostmi. Na pripovedovalca je ponosen, ker ima dar za pisanje. Naravnost presunljiva je njegova očetovska toplina, ko se poslavlja od svojega sina, s katerim se poslej ne bosta več videla.

Pripovedovalčev dedVaščani ga kličejo Andrejc.V II. delu romana (od 1. do 6. poglavja) je 85-desetletni pripovedovalčev ded osrednja oseba. Opisan je skozi spomin pripovedovalca otroka, označujejo pa ga tudi besede drugih oseb. Po sinovem odhodu v vojsko sprejme vlogo gospodarja na kmetiji, bojevitega varuha snahe, otrok in imetja. Znan je bil po svoji jezi in resnicoljubnosti. Prva se pokaže v številnih dejanjih, zadnja pa v župnikovih besedah: »Ali je sam rekel, da bo umrl? No, potem bo pa že res.« Širino in samosvojost dedove osebnosti nam razkriva njegovo vedenje v napetih in moralno vznemirljivih trenutkih, kot so npr. rekvizicija (zaplemba), vselitev vojakov v hišo, reševanje vojaškega komisa iz Idrijce in Justinin porod.Med vojno zaradi sinove odsotnosti ded prevzame tudi njegovo očetovsko vlogo pri vzgoji vnukov. Ob dedovi močni in pozitivni figuri se kot nasprotje pojavlja sosed Vojnac. V njegovi domači hiši ga ne spoštujejo, žalosten se primerja z dedom: »O, on je dedec, on!«Očetovstvo sodi med pomembne teme Pomladnega dne. Je najbolj idealizirana in zaradi svoje neustrašnosti kar malce heroična figura v romanu. Nekoliko spominja na Temnikarja iz Kosmačevega dela Balada o trobenti in oblaku.

Pripovedovalčeva matiVaščani jo kličejo Nanca (okrajšava imena Marjana).Označujejo jo odnosi do različnih ljudi, še zlasti do moža, otrok, deda ter Justine in Kadetke. V njih se kažejo nekonvencionalnost v sprejemanju ljudi v stiski, povsem samostojno presojanje moralnih vprašanj in velika osebna poštenost glede lastnine. Njena najvidnejša lastnost je ljubezen do otrok, povezana s samožrtvovanjem. V dogovoru z možem se odpove zdravljenju takrat neozdravljive tuberkuloze, ki bi ji morda podaljšalo življenje, vendar bi pomenilo osiromašenje ali celo propad kmetije, ki je za družino pomenila edino možnost preživetja. Pripovedovalec je tesno povezan z njo, dovolj je star, da razume njeno žrtev, ki ga moralno obremenjuje in ji zato nasprotuje. V takih okoliščinah čuti, da ji mora izpolniti (morda zadnjo) željo v zvezi z dokončanjem šole v Tolminu. Vedno jo ima pred očmi, tudi kadar ni doma: »V tisti postelji leži mama. Odeja je skoraj ravna, kakor bi bila mama že brez telesa. Na temno rdeči prevleki počivajo samo njene dolge roke, ki jih bo zagledal, kakor hitro bo prestopil prag.« Ko umira bolna mati, je poln mladostne moči in želje po ljubezni, kar ga navdaja s hudimi očitki krivde.


15

V II. delu romana, v katerem je opisano pripovedovalčevo otroštvo med 1. sv. vojno, je mama še sorazmerno mlada ženska, mama štirih otrok, mož pa se bojuje na ruskem bojišču, njegovo vlogo doma pa je prevzel ded, njegov oče.

Stranske osebe

TetaIme ji je Ana oz. Anca. Pomembna je zato, ker učinkuje kot drugi pripovedovalec v romanu. Na nek način predstavlja glas ljudske modrosti. Ker ve za datume rojstev in smrti in še česa vmes vseh vaščanov, jo imajo za »živo pratiko«.Prvo noč po pripovedovalčevi vrnitvi domov tudi teta ne more spati. V 7. poglavju prvega dela je opisan pripovedovalčev odnos do nje: »Teta se mi je zasmilila… Za njo leži dolga, skoraj vsa cesta njenega življenja. Prehodila jo je z zavezanimi očmi. Ničesar ni videla, ničesar doživela, samo izhodila se je.«V III. delu je teta pripovedovalčeva vez s preteklostjo in pripovedovalka o dogodkih med njeno odsotnostjo. Na več mestih v romanu je povezana s temo literarnega ustvarjanja.

ModrijanPremožni sosed Modrijan se prvič pojavi v 3. poglavju I. dela romana. Prvi izreče besede, da je škoda, ker fant ne nadaljuje šolanja. Fant je sicer že pred tem prepričan, da se cela vas škodoželjno ukvarja samo z njim. Oče je inteligentnejši in sposobnejši od Modrijana, saj mu da jasno vedeti, kaj si misli o njem in njegovem sinu Ludviku. Zato se Modrijan nekoliko osramočen umakne. Po tem dogodku Modrijan ni posebno opazen v razvoju pripovedi. Pojavi se še v 1. poglavju III. dela v retrospektivni epizodi o kadetovem prekopu po končani 1. svetovni vojni: «Na Preseki sem zagledal Modrijanove iskre vrance, zaprežene v zapravljivček.« V III. delu Pomladnega dne je namig o njegovem izdajstvu, zaradi katerega so očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče.

Brika (primerjava s Kadetko)Brika in Kadetka sta povezani s pripovedovalčevimi prvimi erotičnimi spoznanji. 12-letna Kadetka in 18-letna Brika sta si sicer podobni zaradi nezakonskega rojstva, vendar celo najbolj privoščljivi ljudje ločijo med Kadetko, ki je sad nesrečne ljubezni in Briko, katere oče je nekje med potjo. Brika pripovedovalca vznemirja in spravlja v zadrego s svojim neposrednim telesnim približevanjem. Njegov odpor do Brike se najbolj nazorno pokaže takrat, ko se sicer ne upa zavrniti njenih podarjenih zrelih češenj, vendar jih kasneje vrže na tla in pomečka, preden pride domov, saj se mu gnusijo. Odpor do Brike se v njem samo še stopnjuje na dan materine smrti, ko se spominja njenega nadlegovanja. Podoben odpor do spolnosti je začutil tudi takrat, ko je zalotil župnika s kuharico Zano. Kot otrok ni razumel njunega odnosa, vendar mu kljub temu vzbuja gnus, ki se kaže v tem, da ne more popiti ponujene sladke kave, še huje: « od tistega dne ne sladim bele kave.«Briko opiše pripovedovalec kot zelo brhko, zelo okroglo, zelo veselo in živahno dekle. Kadetko pa prikazuje kot velik mak, kot živ cvet na stari kakteji (ko se ziblje na vrbi).

TrnarPojavi se samo v 5. poglavju I. dela . Med materinim pogrebom ostane s pripovedovalcem in Kadetko v hiši, da bi na očetovo prošnjo varoval dom. »Čeprav sem imel Trnarja zelo rad, mi ni bilo všeč, ker je ostal pri meni, Rad bi bil sam. Trnar je bil visok, koščen starec sedemdesetih let, Bil je moder mož in mož mehkega srca, celo preveč mehkega, saj sem večkrat slišal reči: »Ne bodi no Trnar!«, kar je pomenilo, da


16

nekdo ni bil samo dober, temveč da je v svoji dobroti šel že tako daleč, da je bil norcu podoben, kot pravijo pri nas. Razumljivo je, da je bil Trnar tudi zelo tenkočuten.« Trnar se razkriva v svojem pogovoru s Kadetko, ki ga spravlja v zadrego s svojimi neposrednimi in otroškimi vprašanji o najpomembnejšem – o ljubezni kot bistvu življenja. Trnarjeva dobrota se razodeva v potrpežljivosti, s katero odgovarja na Kadetkina vprašanja in ji dovoli, da ga o marsičem celo prepriča, še bolj pa v njegovem samogovoru, ki ga, tako kot že velikokrat, skrivaj posluša pripovedovalec.

Stric TomažStric Tomaž je brat pripovedovalčeve matere, »človek hudomušne besede in zlatega srca«.Njegovo zlato srce se nam kaže, ko kar mimogrede prebrodi reko in pride pomagat pri košnji, ne da bi prejemal plačilo za to delo. Ko med košnjo sliši, kako pripovedovalec glasno ponavlja italijansko pesem in mu pove, da je Dantejeva, stric vpraša: »A tisti s krivim nosom, ki so mu lani v Tolminu postavili spomenik?« In nadaljuje: »No, ga bomo že na glavo postavili v Sočo, ko pride čas za to.« Njegove hudomušne besede so polne erotičnih namigov. Celo v gosti travi vidi podobnost z mlado žensko: »Joj, kako je lepa! Kakor nevesta!« Vse to erotično prebujajoči se pripovedovalec rad posluša, vendar pa sam skrbno skriva svoja čustva in občutke. Tako npr. sliši, kako stric Tomaž pravi Briki: «Ti si sama živa kri! Z lasmi in kostmi bi te pozobal.«Ko v 2. poglavju III. dela teta pripoveduje o ljubezni med Kadetko in Ginom, jo stric prekinja s komentarji: »To bo ptičica, so se oblizovali dedci… Fantje pa na njeno petje kot žrebci na kobilino rezgetanje… Meni se zdi, da je vsaki kuri všeč, če si petelin brusi kremplje okrog nje.«

Vešpa in njegova sestra Tona V dogajanje vstopita v 7. poglavju II. dela. Sestavljata pisano podobo vaške skupnosti, v kateri ima vsakdo svoje mesto. Strežnikov Martinček, po domače Vešpa, pride k pripovedovalčevi družini po dedovi smrti in očetovi vrnitvi na fronto, počaščen zaradi vabila.Ko Šmonov Izidor prinese novico o Justinini smrti, se ob tragični novici zbere vaška skupnost. Mamo takoj skrbi, kaj je z malo Kadetko. Moški delujejo bolj uradno in pošljejo po stražmojstra Dominika Testena, ki ugotovi dejansko stanje. Pripovedovalec in njegova sestra spletata venec iz pomladnega cvetja in ga odneseta v Martinov senik, kjer so pustili truplo samomorilke. Vešpajeva sestra Tona je pobožna in blaga ženica, ki je vse življenje služila kot dekla, zdaj pa v domači podrtiji čaka na smrt in med tem čakanjem obiskuje bolnike in mrliče. »Prišla je tudi k Justini v senik in tam iz srca pomolila za njeno izgubljeno dušico.« Čeprav Tona najbrž sama ni nikoli doživela ljubezni, je prav ona v pripovedovalcu vzbudila razmišljanje o usodni povezanosti ljubezni, lepote in smrti.

JustinaČeprav je bila Vojnačeva hčer, jo pripovedovalec v svoji pripovedi ločuje od ostalih Vojnačk (Ivane, Kate in Tine), obravnava jo kot čisto posebno bitje, ki dobi včasih že kar nekakšne eterične razsežnosti. Kot petnajstletno dekle jo opiše:»Bila je drobčkena, rahlo pegasta in je imela neverjetno bujne, rdečkaste lase, ki so ji v debeli in dolgi kiti viseli po hrbtu. Spominjala me je in me še danes spominja na tista čudovita lepa bitja na potrdilih prvega obhajila, pravim bitja, ker še do danes nisem dognal, ali so 16-letni Kristusi ali angeli varuhi ali device ali kaj. Justina je bila zelo redkobesedna in plaha – »nesrečni otrok«, kakor je govorila naša mama – a vendar je bilo mikavno sedeti ob njej in gledati, kako so njeni drobni, skoraj prosojni prsti premetavali klinčke in z bliskovito naglico zbadali bucike v jurčka«.


17

Justinino življenje se je usodno spremenilo, ko se je zbližala s češkim kadetom. Iz pripovedi je zaznati, da je podlegla njegovemu zapeljevanju, saj je po spolnem odnosu z njim v joku tekla domov. Potem je postala zelo nesrečna, spremenila se je: »Justina je še vedno klekljala pod orehom in potrpežljivo stregla mrtvoudni materi. Toda bila je še bolj redkobesedna, še bolj bleda in še bolj pegasta. Nič več ni bila tako suhcena in okretna kakor včasih. Premikala se je počasneje in zelo previdno, kakor bi se bala, da se bo kam zadela. Samo njeni prsti so bili še vedno tenki ter so še prav tako kakor njega dni živo premetavali klinčke in bliskovito zasajali bucike.«Ko je prišel čas, da rodi, se je zatekla na pripovedovalčev dom – tu se je očitno počutila varneje kot doma. Na koncu naredi samomor.

Češki kadetNa Tolminsko ga zanese prva svetovna vojna. Izhaja iz premožne meščanske družine v Brnu na Češkem. Je zelo mlad, lep in prikupen vojak, po činu kadet, pripravnik za oficirja. Njemu podrejeni vojaki ga bolj ubogajo zaradi tega, ker se jim smili, kakor pa zaradi resnične avtoritete. Takoj se zna prikupiti tako otrokom kot odraslim. Otrokom pogosto deli sladkarije, pripovedovalčevemu dedu, s katerim se zelo spoprijateljita, pa odreže debel kos slanine. Bil je reden gost pri pripovedovalcu doma, celo svoje dobrote, ki so mu jih pošiljali od doma, je spravljal pri njih doma. Vse to se konča, ko greši z Justino. Ded ga odtlej ne sprejme več. Zanj ni toliko usodno, da se je spečal z Justino, kakor odpor do vojske in zlasti sovraštvo do avstro-ogrske monarhije, ki ji mora služiti. To sovraštvo se pokaže tedaj, ko pri pripovedovalcu doma po nesreči razbije krožnik in potem izjavi, da je tak razbit krožnik tudi Avstrija. Dogodek se ponovi tik pred njegovo smrtjo. Ko ubijejo njegovega rojaka, nekega češkega častnika, ki so ga obtožili izdajstva, se pojavi pri pripovedovalcu doma in tokrat nalašč razbije krožnik ter sovražno izjavi, da je to Avstrija. Potem se poslovi in se ustreli na Obrekarjevem dobu.

GinoJe mlad italijanski karabinjer, ki je prišel v vas ob začetku druge svetovne vojne. »Lep in vesel pob,« ga je na kratko označil stric Tomaž. Je pa tudi dobrega srca, kar je razvidno iz tega, da je vaškim otrokom ponudil hleb kruha, čeprav so ga ti zavrnili, ker niso hoteli ničesar sprejemati iz sovražnikove roke. To je mladega Italijana tudi zelo pretreslo.Njegov ognjevit italijanski temperament se pokaže tedaj, ko se zaljubi v Boženo. V nasprotju s slovenskimi fanti, ki svoja čustva skrbno skrivajo, Gino vsakemu pokaže, kaj mu leži na srcu. Dve leti je vztrajno dvoril Boženi, tako da jo je naposled le pridobil. Ko izve, da Božena sodeluje s partizani, zaradi zaljubljenosti vanjo še sam postane partizan. Pri partizanih dobi ime »Lahček«. Njegova usoda na koncu je tragikomična: ko od veselja poskakuje, ker bosta z Boženo dobila otroka, se sproži njegova brzostrelka in ga ubije.

7. SlogPomladni dan lahko glede na literarno zvrst opredelimo kot kratek roman.Pogojno bi bila možna tudi oznaka daljša povest, čeprav povestim navadno pripisujemo manjšo psihološko dodelanost literarnih oseb in preprosto zgodbo, ki je dostopna širšemu krogu bralcev. Glede izbire snovi gre za psihološki avtobiografski roman z elementi kmečkega in vojnega romana. Pripovedno snov razdelimo na tri obdobja pripovedovalčevega življenja:a) čas med prvo svetovno vojnob)čas med drugo svetovno vojnoc) čas tik po drugi svetovni vojni


18

Snov zajema iz opisov pripovedovalčeve domače vasi in pokrajine ter njihove domače hiše.Dogajalni prostor lahko določimo zelo natančno.Vas v romanu je Slap ob Idrijci na Tolminskem, pripovedovalčeva domača hiša pa leži v Bukovici ob Idrijci, nekoliko niže od vasi. To, da je pripovedovalec doma iz Bukovice, je mogoče razbrati iz samega romana. Pripovedovalec se spominja, kako je nekoč bil pri Vojnačevih doma, ko so ti imeli še polno vsega, in mu je Pepč, sin mlade Vojnačke, zagnal v glavo kost ter ga ozmerjal z »bukovško lakoto«. Dogajalni čas traja 24 ur oz. še manj, čeprav spominsko obsega široko obdobje od prve do konca druge svetovne vojne.Ker iz pripovedovalčevih besed izvemo, da se je vojna končala »komaj pred šestimi dnevi«, in če vemo, kdaj se je druga svetovna vojna končala na slovenskih tleh (15. maj 1945), lahko ugotovimo natančen datum pripovedovalčeve vrnitve v rojstno hiš (21. maj 1945).

Helga Glušič je o Kosmačevem Pomladnem dnevu zapisala: »Deloizpričuje temeljna izhodišča Kosmačeve poetike (lirizem in estetska teretična občutljivost) in je pomembno kot odmik od kolektivističnih, zidejo socialističnega realizma zvezanih pripovednih del prvih povojnihlet. Odpira pogled v človekov intimni svet, v razsežnost čustvovanjain neobvladljive usode, ki spremlja posameznika v stiku z zgodovinoin njeno določenostjo. Domotožje (pripovedovalec se po 15-ih letih vrnev domačo hišo) spodbuja spomin, odkrivanje lepote ožje domovinein ljubezen do vsega, kar vsebuje pojem dom; pripovedni realizem sev romanu dopolnjuje s simboliko in fantazijo, ki izžarevata močnočustveno energijo. Pomladni dan je eden najboljših romanov sodobneslovenske proze.«

Pomembni citati iz romana:

O lepoti pomladnega dne - Uvod v roman

»Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistegasrebra ulit…Str. 1

O domotožjuDomotožje je čustveni privid domovine. V njem je nekaj sanjskega, pretresujoče lepega in vabljivega. Na tujem me je ta privid zvesto spremljal ter me pretresal; zdramil je v meni marsikaj, verjetno celo slo po pisanju. …

O domoljubjuDa, zdi se mi, da mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo domovino, kakor jo ljubijo veliki. Majhna je… in ker ne moremo opevati njene prostranosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki pa so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici; resnica ne potrebuje debele knjige, da se nam razjasni, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete. Naj prostranost bobni in poje svojo mogočno pesem, resnična lepota tiho žari.Svojo domovino poznamo, kakor poznamo obraz svoje matere: domače so nam vse njene gube in gubice, poteze veselja in sreče, brazde bridkosti in skrbi. Nenehno čutimo objem njenih


19

kmečko raskavih, a srčno dobrih in toplih rok, stiskamo se k njej in jo branimo že tisoč let, branimo jo največkrat preprosto, kar z golimi rokami, toda branimo jo uspešno, kajti prvi porok zmage je besna zaljubljenost, ki ne presoja in se zato tudi ne umika pred sovražnikovo premočjo. Da, najprej je potrebna ljubezen, ki je vsako uro pripravljena dvigniti roko v bran, nato šele prideta do veljave razsodna misel in orožje.

8. VIRI IN LITERATURACiril Kosmač: Pomladni dan, Mladinska knjiga, 2012Nada Barbarič, Marija Mercina: Esej na maturi 2013, Mladinska knjiga, 2012Alen Širca: Kresnice, Priročnik za spoznavanje knjižnih del, Rokus Klett, 2012


andrej hieng(1925 – 2000): - eltipeltip.si/reg/upload/upload/ciril_kosmac_pomladni_dan.doc · web...

Documents