delo diplomskega seminarja globalizacija kot proces the ... · univerza v mariboru ekonomsko -...

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Globalizacija kot proces

The Process of Globalization

Kandidatka: Julijana ŢILAVEC

Študentka rednega študija

Številka indeksa: 81647736

Program: univerzitetni

Študijska usmeritev: podjetništvo

Mentor: dr. Davorin KRAČUN, redni profesor

Študijsko leto: 2009/2010

Maribor, september, 2010

- 2 -

PREDGOVOR

Obstajajo mnoge definicije globalizacije, ki se dotikajo različnih vidikov procesa. Toda če

ţelimo razmišljati o globalizaciji, se moramo najprej znebiti dveh mitov. Prvi mit je ta, ki

pravi, da bi naj bila globalizacija nekaj novega. Drugi mit pa meni, da bi naj bila

neizogibna. Z globalizacijo preprosto mislimo: “Proces povečane medsebojne povezanosti

med druţbami, tako da dogodki v enem delu sveta vedno bolj vplivajo na ljudstva in

druţbe daleč stran.” Danes je globalizacija prvi krivec za revščino, niţanje plač,

razslojevanje med drţavami in znotraj njih, za ekološke katastrofe, terorizem, aids in še bi

lahko naštevala. Lahko rečemo, da je globalizacija postala vzrok in sinonim za skoraj vse

pojave, predvsem negativne, s katerim je soočen sodobni človek. Globalizacija postaja tudi

sinonim za spoštovanje raznolikosti, ki je najnaravnejše stanje sveta. Največje pomensko

nasprotje globalizaciji predstavljajo vsi ideološko-religiozni konstrukti, ki trdijo, da so

edine prave poti v prihodnost in da so razlike med kulturami sveta nepremostljive.

Sam pojem globalizacija se je pojavil v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se

je pripetila neprecenljiva ekonomska integracija. Povzroča jo tudi vedno večja soodvisnost

med drţavami na politični in gospodarski ravni ter med podjetji na globalni ravni.

Vsaka zgodba ima dvojni značaj, torej tudi globalizacija ima temne in svetle strani oziroma

moramo upoštevati tako njene pozitivne strani kakor tudi negativne. Temna stran

globalizacije najpogosteje poudarja razslojevanje znotraj drţav in med njimi. Ampak ne

moremo ji pripisati odgovornosti za vse naše trenutne tegobe. Najpomembnejši razlog bede

in revščine v današnjem svetu so oboroţeni spopadi, zatiralni in podkupljivi sistemi ter tudi

šibke drţave. Povzročila je tudi večjo notranjo odvisnost sveta in hkrati povečala škodo, ki

jo lahko povzročijo teţave znotraj posamezne drţave. Teroristični napad 11.septembra

2001 nam tragično ponazarja, kako zelo je medsebojno odvisen svet in kako pomembno je

za našo varnost in kakšne razmere vladajo v drugih drţavah.

Globalizacija je proces z dolgo zgodovino, kajti njen začetek sega tja v 16. stoletje, in sicer

v čas krize fevdalnega sistema in osvajanje deţel bogatih s surovinami, kolonizacije,

izkoriščanja ljudi in bogatenja posameznikov. Naslednji pomemben čas v razvoju

globalizacije je bila industrijska revolucija v 18. stoletju. V prvi polovici 20. stoletja se je z

dvema svetovnima vojnama odvijala serija političnih in ekonomskih sprememb. Na naše

slovenske razmere, kjer je deloval skoraj pol stoletja sistem planskega in samoupravnega

gospodarstva, takratne globalizacijske posledice niso vplivale tako neposredno, pač pa je

vpliv globalizacije udaril pri nas z vso močjo, predvsem z negativnimi posledicami, po

druţbenih spremembah in osamosvojitvi.

Kot sem ţe prej omenila ima globalizacija dvojni pomen, tudi ko gre za poloţaj drţav v

njej glede na njihovo velikost. Nekateri avtorji menijo, da je globalizacija smrt za male

drţave. To pa zato, ker so izpostavljene večjim vplivom in so bolj ranljive. Drugi spet

trdijo, da globalizacija daje malim drţavam neslutene moţnosti. Drţave so dandanes manj

avtonomne, imajo manj izključenega nadzora nad ekonomskimi in druţbenimi procesi na

svojem ozemlju in so tudi manj sposobne vzdrţevati nacionalno raznolikost in kulturno

homogenost. V prihodnosti bodo drţave bolj pomembne, zato se bodo morale prilagajati,

pospeševati internacionalizacijo in prilagajati omreţja trgovine in naloţb.

V prvem poglavju bom opredelila pojem globalizacija, kajti velikokrat je ta pojem

zlorabljen. To pa zato, ker ga zlahka uporabljamo, ne da bi sploh vedeli, o čem govori, saj

je pojem le redko definiran. Torej opisala bom tudi nekaj pozitivnih in negativnih strani

globalizacije. Potrebno je upoštevati obe plati, tako negativno kot tudi pozitivno stran.

- 3 -

Drugi del je namenjen sami zgodovini globalizacije. Prvi vtis o globalizaciji je ta, da gre za

nekaj popolnoma novega, nekaj kar nima prednikov v zgodovini, kar je nastalo šele

nedavno. To nikakor ne drţi. Čeprav pod drugačnim imenom in pojavnimi oblikami, je

globalizacija z nami ţe dolgo, kajti gre le za nadaljevanje liberalizacije mednarodne

trgovine.

Globalizacija ni samo proces, ki deluje nad drţavami, ampak je tudi prvina znotraj

preoblikovanja drţave. Zaradi globalizacije drţava ne izgine, ampak je globalizacija način

razmišljanja o njeni sedanji obliki. Tretje poglavje je torej namenjeno pomenu drţav v

procesu globalizacije.

- 4 -

KAZALO VSEBINE

PREDGOVOR .................................................................................................................2

1 UVOD .......................................................................................................................6 1.1 Opredelitev področja in opis problema................................................................6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ...........................................................................6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ....................................................................7

1.4 Predvidene metode raziskovanja .........................................................................7

2 GLOBALIZACIJA ..................................................................................................8 2.1 Pojem globalizacije ............................................................................................8

2.2 Tri področja globalizacije ................................................................................. 10

2.2.1 Ekonomska globalizacija .......................................................................... 11

2.2.2 Politična globalizacija ............................................................................... 13

2.2.3 Globalizacija kulture ................................................................................. 14

2.3 Različni pogledi na globalizacijo ...................................................................... 15

2.4 Značilnosti globalizacije ................................................................................... 17

2.5 Podporniki in nasprotniki globalizacije ............................................................. 19

2.5.1 Podporniki globalizacije............................................................................ 19

2.5.2 Nasprotniki globalizacije .......................................................................... 19

2.6 Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu................................................... 20

3 ZGODOVINA GLOBALIZACIJE ....................................................................... 24

3.1 Kronološka uvrstitev globalizacije .................................................................... 24

3.2 Predglobalizacija: 1880–1914 ........................................................................... 25

3.3 Velika globalna gospodarska kriza 1929–1933 ................................................. 26

3.4 Obdobje med letoma 1900 in 1945 ................................................................... 27

3.4.1 Realizem ................................................................................................... 27

3.4.2 Liberalizem/idealizem ............................................................................... 27

3.4.3 Teorija svetovnih sistemov ........................................................................ 28

3.5 Hladna vojna .................................................................................................... 28

3.6 Sodobna globalizacija ....................................................................................... 28

4 POMEN DRŽAV V GLOBALIZACIJI ................................................................ 30 4.1 Vloga drţav v svetovnem gospodarstvu ............................................................ 30

4.2 Evropska unija in Slovenija v procesu globalizacije .......................................... 34

5 SKLEP .................................................................................................................... 36

6 POVZETEK ........................................................................................................... 37

LITERATURA ............................................................................................................... 39

VIRI ................................................................................................................................ 41

- 5 -

KAZALO TABEL

Tabela 1: Indeks ekonomske globalizacije 2006 ............................................................... 12

Tabela 2: Indeks politične globalizacije 2006 ................................................................... 13

Tabela 3: Indeks druţbene globalizacije 2006 .................................................................. 14

Tabela 4: Indeks globalizacije 2006 ................................................................................. 33

KAZALO SLIK

Slika 1: BDP na prebivalca 2008 ...................................................................................... 22

- 6 -

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Pojem globalizacija ni nov pojem, saj smo to besedo ţe velikokrat slišali. Prav tako se o

tem pojmu tudi veliko razpravlja, toda na koncu, če vse to poveţemo, ugotovimo, da

večina ljudi sploh ne pozna pravega pomena globalizacije.

Kot vsak proces, ima tudi globalizacija temne in svetle strani. Ne moremo je opredeliti kot

samo pozitiven ali samo negativen proces. Seveda moramo upoštevati obe strani, tako

temno, kot seveda tudi svetlo stran. Za nekatere je globalizacija polna pozitivnih stvari, za

druge pa je nekakšen vzrok slabih stvari.

Velikokrat se tudi pojavi vprašanje, kakšne spremembe bo povzročila globalizacija in kako

bodo te posledice vplivale na posameznika in druţbo in kako se bodo ti odzvali na

spremembe. Za nekatere so te spremembe pozitivne za nekatere pa negativne. Torej so

velik problem globalizacije ravno te negativne spremembe.

Globalizacija je svetovni pojem in proces, kajti na to nas opominja ţe sam pojem.

Prepričani smo lahko v to, da globalizacija vpliva na vso druţbo. Ampak na nekatere bolj,

na nekatere pa malo manj.

Nekateri vidijo v globalizaciji novo dobo svetovne politike. Posledice te nove dobe

globalizacije se kaţejo v gospodarski preobrazbi, v spremembi komunikacije, v nevarnosti

kulture, svet postaja bolj homogen in še bi lahko naštevala.

Dejstvo pa je, da se globalizacije ne moremo izogniti, kajti globalizacija je neizbeţna.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen diplomskega seminarja je, da se podrobno seznanim o procesu globalizacije, njeni

zgodovini, prihodnosti. Globalizacija je proces v katerem ţivimo, torej je pomemben za

vso druţbo.

Cilji so:

da spoznam pozitivne strani globalizacije,

tako tudi negativne strani ,

na katere drţave in druţbo najbolj vpliva proces globalizacije,

kdo je odgovoren za globalizacijo, kajti globalni problemi so od vseh in so tako tudi za

vse ranljivi, ampak niso vsi enako odgovorni,

ali je globalizacija mit ali resničnost,

kdaj se je začel proces globalizacije,

ali globalizacija manjša ali večja neenakosti.

Osnovna trditev raziskave je ta, da nam ţe samo proces globalizacije pove, da se nanaša na

ves svet. Torej je globalizacija pomembna za vso druţbo. Večina druţb si misli, da so

strokovnjaki za globalizacijo, čeprav večina velikokrat niti ne ve kaj in o čem govori

proces globalizacije.

- 7 -

Trdim lahko, da se globalizacija nanaša na vso kulturno, politično, ekonomsko in druţbeno

področje. Kako in v kolikšni meri vpliva na posamezna področja, se bom seznanila tekom

diplomskega seminarja.

Ena izmed trditev je tudi ta, da so se nekatere drţave, ki so manj razvite, pribliţale ravni

razvoja razvitih drţav.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke glede globalizacije v Sloveniji lahko rečem, da se tudi male drţave morajo

odzivati na globalizacijo, če seveda ţelijo sovplivati na ta proces.

Lahko izpostavim to, da odprte drţave dosegajo večjo rast, kot zaprte. Pomembno je tudi,

da drţave med sabo sodelujejo in da niso v konfliktih.

Predpostavljam tudi, da se je svetovna trgovina v zadnjih letih za nekoliko zmanjšala. Prav

tako se je tudi gospodarska rast zniţala, veliko globalnih podjetij je pristalo v teţavah.

Problemi nastajajo tudi zaradi razlik med ZDA in Evropo, kajti te razlike negativno

vplivajo na gospodarsko gibanje. Proces globalizacije zavzema ves svet, tako da pri

opredelitvi drţav ni omejitev.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Globalizacijo opredeljujemo v makroekonomsko raziskavo, kajti ta proces se ukvarja s

celotnim narodnim gospodarstvom in se nanaša na ves svet.

Ker je globalizacija proces, ki spreminja kulturno, ekonomsko, druţbeno in politično

ţivljenje, se uporablja dinamična ekonomska raziskava

V metodo raziskovanja glede na pristop k raziskovanju uvrščamo proces globalizacije v

deskriptivni pristop.

Ta pristop ima več pristopov in globalizacijo uvršamo v:

Zgodovinsko metodo: s to metodo na podlagi različnih gradiv ugotavljamo, kaj se je v

preteklosti dogajalo. Sam pojem globalizacije lahko pribliţno uvrstimo v leto 1880,

nekateri pravijo, da prej, nekateri pa nekoliko pozneje.

Metodo kompilacije: v tej metodi zavzema vsa stališča, sklepe, definicije, rezultate

različnih avtorjev. S to metodo pridemo do novih stališč in spoznanj.

- 8 -

2 GLOBALIZACIJA

Da bomo razumeli, kaj je sploh globalizacija, bom v tem delu najprej prikazala različne

definicije globalizacije,. Kljub temu, da imamo veliko definicij, si veliko ljudi napačno

predstavlja pojem globalizacija. Prav tako bom v prvem poglavju predstavila različne

poglede na sam proces in povezavo med globalizacijo in neenakomernim razvojem v

svetu.

2.1 Pojem globalizacije

»Globalizacija je tisto, kar v tretjem svetu že stoletja dolgo imenujemo kolonizacija.«

Martin Khor (Kralj 2008, 11)

Globalizacija je postala ključna beseda v vsakdanjem pogovornem jeziku in tako tudi

modna muha, ki jo z veliko lahkotnostjo skoraj vsak uporablja. Velika večina pravzaprav

ne ve, o čem govori, saj je pojem le redko definiran. Nerazumevanje globalizacije je

neposredna posledica nepoznavanje samega pojma. Tako lahko rečemo, da je pojem

globalizacija, najbolj uporabljena, zlorabljena in najredkeje definirana. Posledično je tudi

najbolj napačno razumljena in udarna in sporna beseda zadnjih in prihodnjih letih.

Ni problem v tem, da ne bi bilo dovolj definicij globalizacije, nasprotno, imamo jih več kot

dovolj, vendar se le-te med seboj precej razlikujejo. Nekatere definicije so osredotočene le

na ekonomsko globalizacijo, druge pa zavzemajo tudi njene neekonomske razseţnosti.

(Svetličič 2004, 19)

Z globalizacijo preprosto mislimo proces povečane medsebojne povezanosti med

druţbami, tako da dogodki v enem delu sveta vedno bolj vplivajo na ljudstva in druţbe

daleč stran. (Baylis in Smith 2007, 10)

Danes globalizacija ni samo politični ali gospodarski pojem, ampak je miselni premik, ki

zahteva drugačno razmišljanje o svetovnih problemih. Ti svetovni problemi, kot so okolje,

podnebje, revščina, demografija, so problemi vseh in zato smo tudi posledično vsi ranljivi.

Poudariti je treba, da nismo vsi odgovorni v enaki meri. Zahodna civilizacija je zaradi

svoje ustvarjalnosti in neprestanega kopičenja bogastva in moči tako vsekakor

odgovornejša od civilizacije Afrike, Latinske Amerike in Azije. Nezahodne civilizacije

imajo večji občutek razdeljenosti, drugačnosti in tekmovalnosti, čim bolj nasilna je

globalizacija. (Baylis in Smith 2007, xxxi)

Pomen globalizacije, ki jo opredeljuje Omanova ekonomska definicija: »Globalizacija je

mikroekonomski proces, ki ga poganjajo ekonomske sile, zbliţujoče ekonomsko

oddaljenost med narodi in ekonomsko suverenost prek pospešenih gibanj komercialnih

dobrin zunaj drţavnih in regionalnih meja.« S tem se tako tudi krepi soodvisnost drţav.

(Svetličič 2004, 20)

Globalizacija sociološko pomeni homogenizacijo kulture, proizvodov, načina ţivljenja,

skupnost idej, standardizacijo navad in kot posledico tudi razpršitev druţbenega nadzora

pri upravljanju organizacij. (Svetličič 2004, 20)

- 9 -

Baylis in Smith v knjigi Globalizacija svetovne politike opredeljujeta globalizacijo kot

preprosto širjenje, poglabljanje, pospeševanje in vedno večji vpliv medsebojne povezanosti

sveta. Pravita tudi, da je stalni predmet v preučevanju svetovne politike. (Baylis in Smith

2007, 23)

Politološka razčlenitev definicij globalizacije Scholta (2000) uvršča globalizacijo v pet

skupin: (Svetličič 2004, 20)

Prva definicija razume globalizacijo kot internacionalizacijo, kar pomeni, da globalizacija

ni nič drugega kot oznaka za procese naraščajoče mednarodne izmenjave in medsebojne

odvisnosti. Za ekonomiste so dokaz takšne globalizacije ogromni trgovinski in kapitalski

meddrţavni pretoki.

Druga definira globalizacijo kot liberalizacijo in tako tudi meri na odpravljanje ovir med

drţavami, katere stojijo na poti nastajanja »odprte« globalne ekonomije oziroma

ekonomije »brez meja.« Torej lahko povemo, da je globalizacija po tej definiciji nič

drugega kot druga beseda za procese mednarodnega ekonomskega povezovanja.

Tretja skupina definicije enači globalizacijo z univerzalizacijo. Pod tem pojmom so ţe v

štiridesetih letih prejšnjega stoletja napovedali »planetarno sintezo kultur« in »globalni

humanizem.«

Četrta definicija prav tako enači globalizacijo s pojmoma vesternizacijo ali modernizacijo.

Pri tem pojmovanju gre za to, da se ključne druţbene strukture modernosti, kot so

kapitalizem, racionalizem, industrializem , birokratizem in tudi druge, širijo po vsem svetu

in tako »zmeljejo v prah« vse stare strukture in tradicije, na katere naletijo na svojem

neustavljivem pohodu. Globalizacijo pri tem opisujejo velikokrat kot imperializem v

podobi McDonaldsov, Hollywooda in CNN-a.

Peta definicija razlaga globalizacijo kot deteritorizacijo, ali z drugo besedo širjenje

suprateritorialnosti. Ta definicija je najbolj razširjena definicija pojma globalizacije, kar pa

pomeni, da druţbenega prostora ne obvladujejo več v prvi vrsti teritorialni prostori,

teritorialne razdalje in teritorialne meje.

Politična globalizacija je mnogo šibkeje raziskovana kot njena ekonomska razseţnost. To

pa zato, ker je mnogo teţje uvideti njene akumulirane politične učinke.

Najpomembnejša značilnost globalizacije je ta, da dovoljuje prosto gibanje finančnega

kapitala, v nasprotju pa gibanje ljudi ostane precej nadzorovano. Tako predstavlja

globalizacija zaţelen razvoj v različnih pogledih. Drţavna podjetja si prizadevajo

izkoriščati svojo moč, zasebna podjetja pa učinkoviteje ustvarjajo blaginjo kot drţavno z

razliko od drţavnih podjetij. (Soros 2003, 4)

Kot sem ţe omenila je teţko najti pravo definicijo globalizacije. Prav tako pa se

globalizacija teţko ocenjuje. Kindleberger ločuje tri različne pristope h globalizaciji:

(Svetličič 2004, 23) povzema pristope po Kindlebergerju (2000, 17)

hiperglobaliste, ti so prepričani, da se svet razvija v eno politično, ekonomsko in

druţbeno enot. Mlinovič pa pravi, da takšni »naivneţi« menijo, »da je globalizacija

avtomatična –deX ex machina-, ki rešuje vse tegobe procesa.

skeptike, so prepričani, da je globalizacija le blodnja, da je nacionalna drţava tu z

nami in bo tudi tako ostalo;

preoblikovalce, kateri skušajo analizirati gonilne sile globalizacije in njihove vplive.

- 10 -

Prav tako je tudi Anthony Giddens eden izmed pomembnih avtorjev globalizacije. Giddens

je podobnega mnenja kot Kindleberger, ampak izrecno omenja le dve skupini, to sta

hiperglobaliste in na drugi strani skeptike. Vseeno pa pravi, da sta obe skupini v zmoti.

Prva skupina, torej hiperglobalisti, so v zmoti, ker menijo, da je globalizacija šele na

začetku, ne pa na koncu procesa. Druga skupina je prav tako v zmoti, ker z globalizacijo v

svetu kljub vsemu le potekajo temeljne spremembe, katere pa ne gre podcenjevati. Tudi

Giddens meni, da je še tretja skupina, ki gleda na globalizacijo realno, ampak te tretje

skupine ne poimenuje. Sam bi jo pa imenoval kar realiste. (Svetličič 2007, 23)

Torej definicij je veliko, ampak če povzamem je globalizacija proces, ki pomeni več kot pa

samo medsebojno povezanost ali odvisnost od drţav.

Definicijske nejasnosti pa privedejo do tega, da povzročajo probleme pri merjenju

globalizacije oziroma internacionalizacije1. Kljub različnim definicijam in različnih mnenj

avtorjev in teţavam med kazalniki globalizacije najpogosteje zasledimo: (Svetličič 2007,

23)

rastoč deleţ trgovine in TNI2 v BDP,

hitrejša rast mednarodne trgovine od BDP ali prodaj lokalnih podruţnic v primerjavi z

izvozom,

povečan pomen TNI in mednarodne proizvodnje,

rastoč deleţ mednarodnih storitev,

nastanek integriranih finančnih trgov,

rastoč pomen ekonomij obsega ter ekonomij skupne proizvodnje in razdelitev,

odločilen vpliv tehnologije na mednarodno trgovino in druge oblike gospodarskega

sodelovanja,

naraščajoča oligopolizacija svetovnega trga.

2.2 Tri področja globalizacije

Globalizacija je globoko zakoreninjena v našo druţbo in zavest, zato se posledice

pojavljajo, čeprav tega ne ţelimo. Poudariti je treba, da globalizacija zajema tako naše

kulturno kot tudi politično in ekonomsko ţivljenje. Globalizirani svet je tisti svet, v

katerem se vedno bolj prepletajo politični, kulturni, gospodarski in druţbeni dogodki in

tako imajo tudi večji vpliv. Vsi ti vidiki so med seboj tesno povezani, ampak vseeno se

vsak ukvarja s svojim področjem.

Smo priče elementom globalne kulture, velikim komunikacijskim mreţam in sedanjim,

aktualnim političnim idejam. Smo tudi del ekonomskega sistema, kjer so proizvodnja in

trgi koordinirani na svetovni ravni. Lahko rečemo, da ima globalizacija več avtonomnih

logik. (Beck 2000, 11)

1 Naraščanje interakcije med nacionalnimi drţavami. (Baylis in Smith 2007, 29) 2 Tuje neposredne investicije.

- 11 -

2.2.1 Ekonomska globalizacija

Besedo ekonomska globalizacija avtorji pogosto enačijo z besedo globalizacija. Ampak

ekonomska globalizacija se nanaša na mednarodno trgovino dobrin in storitev ter na

finančni sektor.

Ekonomsko globalizacijo lahko najenostavneje opredelimo kot soodvisnost in povezanost

med gospodarstvi različnih drţav in regij sveta. Podjetja, ki so dandanes uspešna, delujejo

globalno ali pa vsaj na večjih regionalnih trgih. Pomembno vlogo v procesu ekonomske

globalizacije imajo velika multinacionalna podjetja s podruţnicami na različnih mestih

sveta. Ta podjetja imajo vlogo gonilne sile razvojne in raziskovalne dejavnosti ter vlogo

prenosa tehnologije.

Globalizacija vključuje ekonomske, politične, pravne ter kulturne sestavine, ki skupaj

tvorijo novo kakovost. Je tudi večdimenzionalni proces, kateri pomeni globalno

internacionalizacijo ali pa vsaj internacionalizacijo aktivnosti, kot so na primer trgovina,

tuje neposredne investicije in pogodbene oblike mednarodnega ekonomskega sodelovanja

na vseh bolj pomembnih trgih. (Svetličič 1996, 78)

Ekonomska globalizacija ima dva učinka:

globalizacija potrošnje, v drţavi kjer je bil izdelek narejen, postane neodvisna od

nacionalnosti potrošnika,

globalizacije proizvodnje in lastništva, nacionalnost lastnika in nadzornika

proizvodnih sredstev je neodvisna od drţave, ki jo gostuje.

Svetličič je podal s pomočjo treh kakovostnih kriterijev širšo definicijo ekonomske

globalizacije (1996, 73-75):

zemljepisni kriterij – pomeni široko mednarodno razpoznavnost ali svetovno

penetracijo in medsebojno prepletanje različnih oblik aktivnosti.

organizacijski kriterij – tesna mednarodna integracija in medsebojna koordinacija vse

bolj soodvisnih dejavnosti podjetij s pomočjo ene strategije,

vsebinski kriterij – globalizacija se nanaša na trţišče in na dejavnost podjetja.

Pri ekonomski dimenziji globalizacije upoštevajo:

tokove blaga, kapitala in storitev,

informacije in zaznave, ki spremljajo trţne transakcije,

dejanske trgovinske in naloţbene tokove,

do katere mere drţave omejujejo pretok blaga in kapitala.

Kaj nam bo prinesla ekonomska globalizacija v prihodnosti še ne vemo. Lahko pa rečemo,

da je trţni kapitalizem kot gonilna sila in tudi vzorec svetovne ekonomije zasenčil vlogo

nacionalne drţave. Posebno vlogo pa imajo multinacionalne in transnacionalne

korporacije, ki so glavni adut v očeh tako proglobalistov kot protiglobalistov.

- 12 -

Drţave, ki imajo največji indeks ekonomske globalizacije (iz leta 2006)

Tabela 1: Indeks ekonomske globalizacije 2006

Država

Ekonomska

globalizacija

1. Singapur 96.67

2. Luxemburg 93.43

3. Irska 92.63

4. Malta 92.63

5. Belgija 91.63

… … …

27. SLOVENIJA 80.26

Vir: http://globalization.kof.ethz.ch

Ekonomsko najbolj globalizirane drţave so Singapur, Luksemburg, Irska, Malta, Belgija,

Nizozemska, Estonija. Najmanjšo stopnjo so pa zabeleţili v drţavah, kot so: Bangladeš,

Nepal, Iran, Niger in Ruanda. Slovenija se je po ekonomski dimenziji uvrstila nekoliko

niţje, kot v skupnem indeksu, in sicer na 27. mesto.

KOF indeks globalizacije

KOF indeks globalizacije je eden izmed pristopov merjenja globalizacije, ki ga pripravlja

švicarski institut za ekonomske raziskave.

Indeks zavzema tri razseţnosti globalizacije, to so:

ekonomsko,

socialno in

politično.

Zraven teh treh razseţnosti se indeksi in pod indeksi nanašajo na:

dejanske gospodarske tokove,

gospodarske omejitve,

podatke o pretoku informacij,

podatke o osebnem stiku in

podatke o kulturni bliţini.

KOF indeks omogoča v velikem številu drţav primerjavo med stopnjo in spremembami v

globalizaciji. V obdobju med 1970 in 2007 so podatki na voljo za 208 drţav. Metoda za

izračun indeksa omogoča neposredno primerjavo stopnje posamezne drţave skozi čas.

Ekonomska razseţnost meri pretok blaga, kapitala in storitev na dolge razdalje in

informacije, ki spremljajo trţne izmenjave. Socialna razseţnost zavzema širjenje idej,

informacij, slike in ljudi. Medtem ko politična razseţnost zajema širjenje vladnih politik.

http://globalization.kof.ethz.ch/

- 13 -

2.2.2 Politična globalizacija

O politični globalizaciji govorimo takrat, kadar mislimo na nacionalne drţave. Te drţave

imajo posebno značilnost, ta pa je suverena avtoriteta nad določenim ozemljem s pravico

uporabe sile, da bi ohranile notranji red in da bi zaščitile svoj teritorij pred agresijo.

Razlaga politične globalizacije se vrti okrog pojmovanja ideje nacionalne drţave.

»Globalizacija označuje procese, s katerimi so nacionalne drţave zanikane in spodkopane

zaradi odnosov moči, usmeritev, identitet in omreţij, katere se medseboj izmenjujejo.«

(Held in McGrew 2000,101)

Politična globalizacija se pojavlja v treh primerih. V prvem primeru je, da je ves svet

organiziran v enake politične enote, kot sem ţe omenila prej, v nacionalne drţave. Drugi

primer je ta, da politična globalizacija namiguje na uniformnost, ki se kaţe v nacionalnih

drţavah kot cilji, strukture, programi in notranja delovanja. Tretja značilnost, kjer se

pojavlja politična globalizacija, je ta, da so v zadnjih stotih letih nastale meddrţavne

organizacije, katere vplivajo na mnoge drţave. (Lechner in Boli 2000, 195–196)

Sodobna politična globalizacija je s preoblikovanjem tradicionalnih oblik suverenosti

drţav in ponovno ureditvijo mednarodnih političnih odnosov spremenila temelje svetovne

politične ureditve. Posledico tega je visoka kompleksna, tekmovalna in povezana ureditev,

v kateri se meddrţavni sistem prepleta z nastajajočimi regionalnimi in globalnimi

političnimi omreţji. Današnja globalna politika je kompleksna, tekmovalna in povezana

svetovna ureditev.

Politična dimenzija zajema razpršenost vladnih politik.

Tabela 2: Indeks politične globalizacije 2006

Država

Politična

globalizacija

1. Francija 98.03

2. Italija 97.04

3. Belgija 97.01

4. Avstrija 96.85

5. Švedska 96.64

… … …

56. SLOVENIJA 79.07

Vir: http://globalization.kof.ethz.ch/

(Glej str.11 - KOF indeks globalizacije)

Najbolj globalizirane drţave po političnih kriterijih so: Francija, Italija, Belgija, Avstrija,

Švedska, najmanj pa karibske in tihomorske otoške drţavice. Slovenija se je uvrstila na 56.

mesto.


- 14 -

2.2.3 Globalizacija kulture

Valovi kulturne preobrazbe, katero imenujemo »kulturna globalizacija«, spremljajo

globalizacijo gospodarskega delovanja. K. Robins utemeljuje razvoj svetovnega trga

globoko na kulturi, identiteti in ţivljenjskem slogu. Pri kulturni globalizaciji mislimo na

fabrikacijo kulturnih simbolov. Nekateri druţboslovci in del javnosti so na tem področju

usvojili pogled, katerega so pripisali v tezo o konvergentnosti globalne kulture. (Beck

2003, 66–67)

Lahko rečemo, da je kulturna globalizacija posledica globalizacije ekonomskih aktivnosti.

Kulturna globalizacija je najbolj znana oblika globalizacije, ki jo ljudje poznajo. Vedno

večje število globalnih blagovnih znamk na našem trgu, prisotnost popularnih globalnih

kulturnih simbolov, ikon in izdelkov na vsakem vogalu domačega kraja ter prevlada tuje

glasbe in oddaj na domačih medijih, to je samo nekaj izrazov za kulturno globalizacijo.

Sodobna kulturna globalizacija je povezana z (Held 1999, 341–348):

novo globalno infrastrukturo, ki je veliko cenejša in bolj uveljavlja koncept prostorsko-

časovne zgostitve,

povečavo v intenzivnosti, obsegu in hitrosti kulturne izmenjave ter komunikacije vseh

vrst,

spremembo v geografiji globalnih kulturnih interakcij,

prevlado multinacionalk pri ustvarjanju ter lastništvu infrastruktur in organizacij za

produkcijo in distribucijo kulturnih dobrin.

Indeks druţbene dimenzije globalizacije meri:

razširjenost idej, informacij, podob in

interakcije z ljudmi iz drugih drţav.

Tabela 3: Indeks družbene globalizacije 2006

Država

Družbena

globalizacija

1. Luksemburg 93.87

2. Švica 93.85

3. Irska 91.96

4. Antigua in Barbuda 91.90

5. Ciper 91.72

… … …

14. SLOVENIJA 86.51



Po druţbenih kriterijih so najbolj globalizirane drţave Luksemburg, Švica, Irska, Antigva

in Barbuda, Ciper. Najmanj pa so Centralnoafriška republika, Demokratična republika

Kongo, Niger in Mjanmar. Slovenija se je uvrstila na kar 14.mesto, takoj za Kanado.


- 15 -

2.3 Različni pogledi na globalizacijo

Kot vsaka zgodba, ima tudi globalizacija več pogledov. Torej poznamo svetlo in temno

stran globalizacije oziroma sončna in senčna stran globalizacije. Kot tudi pregovor pravi:

»Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse temno, kar se nam na prvi pogled zdi.« Svetla plat

globalizacije nam ponuja nove moţnosti in prav tako tudi koristi, ampak kljub temu se

pojavlja temna plat. Zato je treba upoštevati obe plati, negativno in pozitivno stran.

Od temne strani globalizacije se najpogosteje pojavi razslojevanje znotraj drţav in prav

tako med njimi. Ne ve se pa še, kaj je vzrok in kaj posledica tega razslojevanja. Pomembno

vprašanje pa je, kaj bi bilo, če ne bi bilo globalizacije? Ali bi bila takrat razslojenost večja

ali manjša? Na ti dve vprašanji ne moremo odgovoriti, le domnevamo lahko, kaj bi bilo.

Različne interpretacije učinkov globalizacije so odvisne predvsem od zornega kota

opazovanja subjekta ali pa časa. Kajti koristi in stroški se različno razporejajo po subjektih

ter v prostoru in času. Odvisni so tudi lahko, kako jih gledamo z vidika posameznika,

podjetja ali drţave. (Svetličič 2004, 17, 18)

Ena izmed pomembnih negativnih lastnosti globalizacije je ta, da je povzročila

neenakomerno porazdelitev bogastva in moči med drţavami. Ampak ne smemo pozabiti,

da so tudi razlike znotraj drţav in ne samo med drţavami samimi.

Globalizaciji smo pa tudi lahko hvaleţni za številne pozitivne posledice. Primer tega je

izboljšana kvaliteta ţivljenja ljudi, večja razumevanja mednarodnih okoliščin in prav tako

sposobnost posameznih drţav, da lahko tudi one sodelujejo pri reševanju

»internacionaliziranih« problemov. Pozitivna stran globalizacije je tudi ta, da se je

povečala izmenjava informacij med drţavami in tudi med ljudmi.

Baylis in Smith navajata obstoječe argumente, da vidimo globalizacijo kot novo dobo v

svetovni politiki, pogosto skupaj s stališčem, da je globalizacija napredna in da izboljšuje

ţivljenje ljudi. Navedla sta nekaj glavnih argumentov: (Baylis in Smith 2004, 13)

1. Gospodarska preobrazba je tako hitra, da je ustvarila novo svetovno politiko. Drţave

ne morejo nadzirati svojega gospodarstva, kajti niso več zaprte celote. Trgovina in

finance se vedno bolj širijo, svetovno gospodarstvo je bolj medsebojno odvisno kakor

kdaj koli.

2. Komunikacija je precej spremenila način, kako ravnamo s preostalim svetom. Ţivimo

v svetu, kjer se dogodki na enem kraju lahko opazujejo na drugi strani sveta.

Pomembne so elektronske komunikacije, kajti spreminjajo naše predstave o druţbenih

skupinah, v katerih ţivimo in delamo.

3. Globalna kultura danes obstaja bolj kakor kdaj koli, tako da si je večina urbanih

predelov podobnih.

4. Svet postaja čim bolj homogen. Razlike med ljudmi se zmanjšujejo.

5. Zdi se, da se čas in prostor krčita. Stare predstave o geografskem prostoru in

kronološkem času spodkopava hitrost modernih komunikacij in medijev.

6. Globalna politična entiteta nastaja z naddrţavnimi druţbenimi in političnimi gibanji in

pripadnost se začenja prenašati z drţave na poddrţavna, transnacionalna in

mednarodna telesa.

- 16 -

7. Ljudje začenjajo »misliti globalno in delovati lokalno,« razvija se svetovljanska

kultura.

8. Nastaja kultura nevarnosti. Ljudje se začenjajo zavedati, da so glavne nevarnosti, ki jih

čakajo, globalne3 in da drţave problemov niso sposobne rešiti.

Prav tako kakor obstajajo argumenti za izboljšavo ţivljenja ljudi, tako tudi obstajajo

argumenti, ki kaţejo nasprotno. (Baylis in Smith 2004, 13)

1. Ugovor globalizaciji je, češ da je le modna krilatica, katera označuje najnovejšo

stopnjo kapitalizma. Kritika globalizacijske teorije sta Hirst in Thompson, ki trdita, da

je eden od učinkov teze o globalizaciji občutek, da so nacionalne vlade ob globalnih

teţnjah nemočne. Prav tako sta prepričana, da globalizacijski teoriji manjka

zgodovinska globina. Pravita tudi, da sedanje razmere slika kot bolj edinstvene, kakor

so, in tudi bolj uveljavljene, kakor dejansko so.

2. Misel, da so skrajnejše oblike globalizacije »mit«, podpreta s petimi sklepi iz svoje

študije sodobnega svetovnega gospodarstva. Prvič, trdita, da sedanja

internacionalizirano gospodarstvo je v nekaterih pogledih manj odprto, kakor pa je bilo

gospodarstvo med letoma 1870 in 1914. Drugič, pravita, da so transnacionalne druţbe

redke in so te druţbe nacionalne, ki trgujejo mednarodno. Tretjič, kapital in finance se

niso pomaknile iz razvitega sveta v nerazviti svet. Četrtič, trgovina, naloţbe in finančni

tokovi so zgoščeni v tri bloke, to so Evropo, Severno Ameriko in Japonsko, torej

svetovno gospodarstvo ni globalno. Končna, peta trditev, pravita, da bi lahko skupina

teh treh blokov določala globalne gospodarske trge in sile, če bi seveda svojo politiko

uskladila.

3. Tretji ugovor je, da ima globalizacija neenakomerne učinke. Včasih se pretvarjamo, da

se lahko ozka manjšina svetovnega prebivalstva poveţe z vsesvetovnim spletom. V

resnici pa večina ljudi na svetu verjetno ni še nikoli v ţivljenju telefonirala.

4. Eden izmed ugovorov je tudi, da je globalizacija le najnovejša stopnja imperializma.

To je teorija, ki pravi, da se tiste sile globalizirajo, ki se nahajajo v zahodnem svetu.

5. Kritiki globalizacije prav tako opozarjajo na to, da je veliko poraţenih, ko se svet

globalizira. Vzrok tega pa je, da globalizacija predstavlja uspeh liberalnega

kapitalizma v gospodarsko razdeljenem svetu.

6. Zaradi globalizacije karteli z drogami ali teroristi laţje delujejo. Zato pa moramo

poudariti, da niso vse globalizirane sile »dobre.«

7. Glavna skrb globalnega vodenja je, komu so transnacionalna druţbena gibanja

odgovorna in komu odgovarja demokracija. Večina nastajajočih močnih delavcev v

globaliziranem svetu ne odgovarja nikomur, kar je zaskrbljujoče.

8. V samem jedru teze o globalizaciji obstaja paradoks. Običajno jo prikazujejo kot

zmagoslavje zahodnih vrednot pod vplivom trga. Vprašanje pa se pojavi, kako lahko

razločimo gospodarski uspeh, ki so ga nekatera gospodarstva4 v globaliziranem svetu

dosegla? Če bodo te drţave še naprej napredovale po svoji poti proti gospodarskih in

druţbeni modernizaciji, potem lahko pričakujemo vedno več sporov med »zahodnimi«

in »azijskimi« vrednotami, kakor so človeške pravice, druţbeni spol in religija.

Globalizacija ima prav tako dvojen vpliv na drţavo, pozitiven in negativen. Ampak

globalizacija se ne dotika vseh drţav enako, vendar pa globalizacija kapitala, politike,

3 Onesnaţevanje in aids. 4 Tu mislimo na azijske tigre, drţave, kot so Singapur, Tajvan, Malezija in Koreja, ki so dosegle eno najvišjih stopenj rasti v mednarodnem gospodarstvu.

- 17 -

uprave in kulture vpliva na vsako drţavo, tako da lahko povemo, da nobena ni ostala

nedotaknjena. Kot sem prej omenila, ima globalizacija za drţavo dvojen pomen. Na eni

strani je še vedno obstoj in kontinuiteta drţave, na drugi strani pa gre za ogroţanje drţave,

zlasti njene suverenosti. (Brezovšek 2007, 28)

Učinki globalizacije na drţavo so povezani z razvojno strategijo posamezne drţave. Vpliv

globalizacije na razvoj drţave je odvisen od politike drţave. Globalizacija kaznuje slabo

politiko in nagrajuje dobro.

Globalizacija ogroţa demokracijo in skupnosti, predvsem v manj razvitih drţavah, v

katerih globalna organizacija narekuje davčno, monetarno politiko in drugo, tako da se

zaradi njihovih interesov povečuje revščina, druţbena dezintegracija in uničevanje okolja.

(Brezovšek 2007, 29)

Različni pogledi na globalizacijo so odvisni tudi od tega, kako opazujemo, bodisi glede na

subjekte ali čas. Kajti koristi in stroški se različno razporedijo po subjektih ter v prostoru in

času. Odvisno je tudi, kako gledamo na globalizacijo, ali z vidika posameznika, podjetja ali

drţave. Lahko pa opazujemo tudi kratkoročno ali dolgoročno , kajti če gledamo

kratkoročno na globalizacijo so ocene čist drugačne kot pa, če gledamo srednje-ali

dolgoročno obdobje.

2.4 Značilnosti globalizacije

Da bi razmišljali o globalizaciji kot o procesu, so pomembne naslednje stvari: (Baylis in

Smith 2007, 25)

širjenje druţbenih, političnih in gospodarskih dejavnosti prek političnih meja.

Dogodki, odločitve in dejavnosti postanejo v regiji pomembni tako za posameznike

tako tudi za skupnost v oddaljenih regijah sveta;

krepitev ali vedno večja razseţnost medsebojne povezanosti na skoraj vseh področjih

druţbenega ţivljenja, tako od gospodarstva tako do ekologije, od krepitve svetovne

trgovine do širjenja oroţja za mnoţično uničevanje;

naraščajoča hitrost globalnih interakcij in procesov, kajti razvoj vsesvetovnih sistemov

transporta in komunikacij povečuje hitrost. S to hitrostjo se ideje, dobrine, informacije,

novice, kapital in tehnologija gibljejo okoli sveta.

vedno bolj povečana ekstenzivnost, intenzivnost in hitrost globalnih interakcij so

povezane z globljo prepletenostjo lokalnega in globalnega. Tako lahko dobijo lokalni

dogodki globalne posledice in tako globalni lahko dobijo lokalne posledice, kar pa

posledično ustvarja vedno močnejšo zavest o svetu kot skupnem druţbenem svetu.

Koncept globalizacije skuša ujeti dramatični premik, kateri se dogaja v organiziranosti

človeških zadev. Tako vsebuje koncept globalizacije implikacijo razvijajočega se procesa

strukturne spremembe na ravni človeške druţbene in gospodarske organiziranosti.

Definicija globalizacije po Baylisu in Smithu je naslednja: »Je zgodovinski proces, pri

katerem gre za temeljni premik ali preobrazbo v prostorskem obsegu človeške druţbene

organiziranosti, ki povezuje oddaljene skupnosti in širi doseg razmerij moči po vseh

regijah in celinah.« (Baylis in Smith 2007, 28)

- 18 -

Ţe na začetku tega poglavja sem zapisala, da z globalizacijo nekateri pridobivajo, drugi pa

izgubljajo. In res je tako. Vzporedno s krepitvijo globalizacije se svetovno gospodarstvo

srečuje z naraščajočo nezaposlenostjo in krizami večjih razseţnosti5.

Globalizacijo lahko primerjamo z mednarodno trgovino, ki je igra pozitivne vsote. Igra

pozitivne vsote pomeni, da na koncu z njo vsi pridobivamo, ampak to ne pomeni, da vsak

pridobi ali vsi enako.

Dixit in Norman sta leta 1980 prikazala na modelu, prenos od proizvodnih dejavnikov, ki

pridobivajo, k dejavnikom, ki izgubljajo . Ta model omogoča, da lahko vsi trošijo vsaj

toliko kot prej, ampak so na višji indifirenčni krivulji. Napačno je tisto mnenje, ki pravi, da

globalizacija ustvarja neenakomeren razvoj v svetu, kajti to ne drţi. Res pa je, da

globalizacija le priliva olje na ogenj neenakomernega razvoja v svetu. (Svetličič 2004,

109–110)

Najbolj aktualna pojma, ki prizadevata vse več skupin, sta brezposelnost in revščina. V

zahodnih industrijskih drţavah nastaja čedalje več izključenih skupin. Ta izključenost je

druţboslovni pojem za past revščine. (Beck 2003, 197)

Drţava bi morala s svojo kompenzacijsko politiko poplačati izgubo delovnega mesta,

tistim, ki izgubljajo delovna mesta zaradi globalizacije in zniţevanja cen, ki jih povzroča

ob tem, ko potrošniki pridobivajo. (Svetličič 2004, 112)

Svetovna komisija za socialna vprašanja globalizacije, je prav tako ugotovila, da dobrine

niso enakomerno porazdeljene po svetu. Namesto da bi se revščina zmanjševala, se na

ţalost raven revščine povečuje. Na drugi strani so bogati, kateri postajajo še bogatejši.

Tako lahko rečemo, da se škarje revščine vedno bolj odpirajo. (Gosar 2005, 34)

Globalizacija ne bo nikoli odpravila socialnih razlik med drţavami in znotraj njih. Ni

mogoče, da bi bili vsi ljudje bogati. Mogoče pa jo je naravnati tako, da bo globalizacija

zmanjšala socialne prepade. Začeti bi morali energično odpravljati te negativne posledice,

povečevati kompenzacijsko vlogo trgov in drţav, regionalnih in mednarodnih organizacij.

Kajti v nasprotnem primeru lahko socialne razlike prekrijejo oziroma pokopljejo koristi

globalizacije.

Edina prava novost med vsemi značilnostmi globalizacije je vzpon lokalnih faktorjev,

svojevrsten proces izključenosti, individualizacije, ki je notranja lastnost globalizacijskih

procesov. Nekateri ljudje pri tem pojmovanju razumejo svet kot globalno vas, ampak

večina misli, da je »svet njihova vas«. (Kidron in Segal 1995) Čeprav globalizacija na

svetovni ravni odpravlja omejitve pri gibanju blaga, storitev in kapitala, ljudje mislijo, da

postajata lokalni prostor in njegova lokalna identiteta pomembnejša od svetovnih procesov.

P. Naisbitt je ugotovil, da je eden izmed globalnih paradoksov sodobnega sveta, prav

pomembnost posameznih enot in njihovih mreţnih povezav. Čedalje večjo vlogo ima

svetovna ekonomija, močnejši in številčnejši so njeni najmanjši igralci. Omreţje je

temeljno sredstvo globalizacije, procesa, ki hkrati poraja ekonomsko, socialno in kulturno

globalizacijo in njeno lokacijo. (Pajnik in Zimic 2003, 48–49)

5 Azijske, ruske, argentinske razseţnosti in vztrajajoče recesije in tako tudi nizke stopnje rasti v razvitih drţavah.

- 19 -

2.5 Podporniki in nasprotniki globalizacije

Kot vsak proces ima tudi globalizacija svoje zagovornike (proglobaliste) in nasprotnike

(antiglobaliste oz. protiglobaliste).

Eden izmed antiglobalističnih retorikov je ta, da je globalni sistem narejen po podobi

velikih transnacionalnih podjetij, in tako ta izkoriščajo delavce v matičnih drţavah in tudi v

tistih drţavah, kjer poslujejo. Takšno izkoriščanje se prav posebno pojavlja pri

nekvalificiranih delovni sili, oziroma ko proizvodnja izdelkov poteka na področjih s

ceneno delovno silo in izdelki se izvaţajo nazaj v matično drţavo.

Ampak ne moremo biti zadovoljni niti s proglobalistično retoriko, katera teţi k idealizaciji,

izhajajoč iz dognanja neoklasične teorije. Ta prisega na prosto trgovino in ignorira dejstvo,

da nekatere skupine6 z globalizacijo izgubljajo. (Svetličič 2004, 15)

2.5.1 Podporniki globalizacije

Med pomembne proglobaliste spadajo: Svetovna trgovska organizacija, Svetovna banka in

Mednarodni denarni sklad. Ti trdijo, da globalizacija predstavlja prvo zares pravo moţnost

za vsestranski razcvet osiromašenega sveta.

Lastnosti posameznih podpornikov globalizacije:

WTO oz. Svetovna trgovinska organizacija, s svojim delovanjem spodbuja prosto

trgovino.

IMF oz. Mednarodni denarni sklad, njen glavni cilj je ta, da spodbuja mednarodno

finančno sodelovanje, podpira stabilne menjalna razmerja in sisteme menjave denarja

med drţavami in kratkoročna kreditiranja drţav s primanjkljajem v plačilni bilanci.

World Bank oz. Svetovna banka, njena naloga je, financiranje razvojnih projektov v

revnih drţavah.

UN oz. Zdruţeni narodi, njihova funkcija je dvojna odgovornost drţave, in sicer

svojim drţavljanom in pa svetu. Zavzema se tudi za svetovne standarde okolja,

človekovih pravic in itd.

OECD oz. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, deluje na področju

Evrope.

WEF oz. World economic forum oz. Svetovni gospodarski forum, ima pomembno

vlogo, ki ima srečanja v Davosu.

2.5.2 Nasprotniki globalizacije

Nasprotniki globalizacije, torej protiglobalisti vidijo v globalizaciji vzrok za revščino in

neenakost na svetu. V skupino nasprotnikov spadajo različna protiglobalistična gibanja.

Torej glavni nasprotniki globalizacije so (Globalisation guide 2005):

6 Predvsem izgubljajo nekvalificirani delavci, včasih pa tudi izobraţeni. Markusen (2004) uvršča v to

skupino, ki z globalizacijo izgublja, tudi lastnike redkih proizvodnih dejavnikov, skupine, ki dobivajo pred globalizacijo monopolne ali korupcijske rente.

- 20 -

WWF (World Wildlife Fund), zahteva od WTO, da omogoči sankcije za doseganje

okoljskih ciljev.

Center za Mednarodno okoljsko zakonodajo (Centre for International Environmental

Law),

Svetovni socialni forum (World social forum), je protiuteţ WEF-u,

Greenpeace,

Friends of Earth in

Javni drţavljan (Public citizen).

2.6 Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu

Globalizaciji se pripisuje tudi večinska krivda za neenakomerno porazdelitev dohodkov in

revščina. Večina je mnenja, da teţava ni v neenakosti, ampak v revščini. Najprej je treba

odpraviti revščino, in nato šele neenakosti. Milinović zagovarja tezo, ki pravi, da je oboje

pomembno in da se problem neenakosti ne more zreducirati na trditev, da revni zavidajo

bogatim. Zaskrbljenost zaradi revščine je nekakšna cena, ki si jo bogati pripravljeni plačati,

da se ljudje ne bi več spraševali o upravičenosti njihovih dohodkov. (Svetličič 2004, 7–9)

Razlike v porazdelitvi dohodkov, ki so merjene z Gini koeficientom, so se povečale. Od

leta 1820 do 1992 so se dohodki na prebivalca povečali za 8-krat, svetovni dohodek za 40-

krat, svetovna trgovina pa za kar 540-krat. (Svetličič 2004, 29) povzema podatke po

(Maddisona 1995, citirano po Streeten 2001, 15)

Kot je zapisala Slava Partljič, globalizacija ne bo odpravila socialnih razlik med drţavami

in tako tudi ne znotraj njih. Ni mogoče, da bi bili vsi ljudje bogati. Mogoče in potrebno pa

jo je naravnati tako, da bo globalizacija zmanjšala socialne prepade na tisto znosno raven,

katere je človeka dostojno ţivljenje dostopno vsakomur, ne glede na to, kje se je rodil.

(Ruţič 2003, 29) povzeto po Partljič (Delo 31.januar 2002)

Najpomembnejše ekonomsko vprašanje je, zakaj so nekateri bogati, drugi pa revni? Od

nekdaj je ekonomska misel ločevala med ustvarjanjem bogastva in porazdelitvijo tega

bogastva med ljudmi. Veliko razlag je, zakaj je tako. Po mnenju nekaterih anglosaških

ekonomistov je vzrok neenakost tehnični napredek. Močno bi naj devaloriziral

nekvalificirano delo. Tehnični napredek pride v pravem trenutku in nobena razlaga ni

potrebna. Drugi pa spet obtoţujejo globalizacijo. Kriv bi naj bil uvoz iz drţav z nizkimi

mezdami, vendar ne analizirajo začetkov, narave in vseh protislovnih implikacij pojava

globalizacije. Nekateri liberalni ekonomisti trdijo, da je sodobna menjava v globalnem

smislu vselej koristna. Priznavajo tudi, da lahko začasno prizadenejo nekatere kategorije

prebivalstva in da izgube, ki jih utrpijo najbolj prizadeti, poplačamo z deleţem dodatnega

bogastva. Danes se neenakost v svetu kaţe kot velika neenakost med drţavami. Razlika v

ţivljenjskem standardu med vsemi zgodaj industrializiranimi drţavami z vzhodno Evropo

vred in preostalim svetom je bila leta 1990 v razmerju 1 proti 8. Te razlike so se med njimi

začele povečevati v 19.stoletju, poglobile so se pa v 20. stoletju. Notranja druţbena

neenakost se je po drugi svetovni vojni skoraj povsod zmanjšala. Nekatere drţave tretjega

sveta so začele izredno hitro dohitevati bogate drţave. Najprej so bile to male drţave z

- 21 -

malo prebivalci, drţave, ki so jih imenovali »nove industrializirane drţave.7« Te drţave so

uporabile industrializacijske strategije, katere temeljijo na nizkih začetnih stroških za

plače. Druga skupina, ki se je podala na takšno pot pa so drţave, ki imajo veliko

prebivalcev in nizke plače, tehnološko pa so razvite neprimerno bolj kakor prve nove

industrializirane drţave na začetku njihovega razvoja. Ta skupina drţav se imenuje

»tehnološko razvite drţave z nizkimi mezdami8,« v katero sodi več milijard ljudi.

Druţbene neenakosti se hkrati povečujejo v bogatih drţavah. V dvajsetih letih se je skoraj

podvojila razlika med 10 odstotki najbolj plačanih zaposlenih in 10 odstotki najslabše

plačanih zaposlenih v Zdruţenih drţavah. V večini evropskih drţav se povečuje

brezposelnost. Ampak po mnenju ekonomistov sta čedalje večja neenakost med dohodkih

v Zdruţenih drţavah in čedalje večja brezposelnost v Evropi dve plati istega pojava. V tem

primeru se kaţe kot brezposelnost zgolj zaradi dolgotrajne obstojnosti »evropskega

socialnega modela«, ki ga je globalizacija obsodila na propad. (Pierre-Noël 2006, 7–11)

Globalna polarizacija se veča, pri kateri narašča tudi gospodarski prepad med bogatimi in

revnimi drţavami in ljudmi. Opaziti je mogoče spolno zaznamovani izid neoliberalistične

gospodarske politike, čeprav je globalna podoba mešana, kajti k lokalnemu stanju

prispevajo še drugi dejavniki, kakor so razred, rasa in etnična pripadnost. Medvladne in

nevladne organizacije si prizadevajo, da bi odpravili globalno lakoto in revščino. Ta

prizadevanja večine vlad lahko razvrstimo v dve široki vrsti, to sta prevladujoči pristop

večinske usmeritve ali konvencionalni pristop, ki spoštuje poseben korpus razvojnega

znanja in kritični alternativni pristop, ki upošteva bolj obrobje razumevanja razvoja,

izzivov in procesov. Revščina se nanaša na razmere, v katerih ljudje nimajo denarja, da bi

kupili primerno hrano ali zadovoljili druge osnovne potrebe. Pojmovanje revščine na

podlagi denarja je v večinski usmeritvi nastalo kot rezultat globalizacije zahodne kulture in

širjenja trga. Revščina velja za gospodarsko stanje, ki je odvisno od gotovinskih transakcij

na trgu. Te transakcije so odvisne od razvoja, ki so definirane kot gospodarska rast.

Poudarek s kritičnega pogleda na revščino v drugih kulturah ni na denarju, ampak na

duhovnih vrednotah, na vezeh v skupnosti in na dostopnosti skupnih virov. Problem

revščine in lajšanje revščine se je na koncu dvajsetega stoletja pomaknila navzgor po

globalnem kritičnem programu. Za premagovanje revščine razumejo nekateri gospodarsko

rast, kot nujno in jo definirajo kot nesposobnost ljudi, da bi s pomočjo gotovinskih

transakcij zadovoljili svoje osnovne potrebe. (Baylis, Smith, Owens 2008, 356–362)

Neenakost lahko merimo znotraj drţav in globalno med posameznimi prebivalci sveta,

glede na to, v kateri drţavi prebivajo.

Ločimo torej več vrst neenakosti:

1. NEENAKOST MED DRŽAVAMI, z njeno pomočjo ocenjujemo vlogo politike

drţav, hkrati pa prekriva ogromne razlike posameznih drţav. Ta skupina ima dve

različici:

merjenje razlike med srednjimi vrednostmi BDP na prebivalca v vsaki od drţavne

glede na velikost, torej vsaka drţava je ena enota in ima enako teţo,

različne uteţi daje velikim drţavam/regijam na prebivalca. Zanemarja razlike med

dohodki znotraj drţav.

7 To so drţave: Tajvan, Juţna Koreja, Singapur. 8 Kitajska, Indija, nekdanja Sovjetska zveza in drţave evropskega vzhoda.

- 22 -

2. NEENAKOST ZNOTRAJ DRŽAV, meri razlike med dohodki bogatih in revnih

znotraj drţav. Ginijev količnik je v nekaterih drţavah najpogostejše merilo neenakosti.

3. GLOBALNO NEENAKOST, meri razlike med dohodki revnih in bogatih v svetu,

kar pomeni da meri neenakost med posamezniki, ne pa med drţavami.

Milanović ločuje različne načine merjenja neenakosti:

netehtano mednarodno neenakost, merjeno po drţavah, ki temelji na drţavnih računih

(BDP ali nacionalni dohodek na prebivalca)

tehtano mednarodno neenakost, merjeno po drţavah na temelju drţavnih računov

resnično svetovno individualno neenakost, merjeno po srednji vrednosti

razpoloţljivega dohodka na gospodinjstvo. To merjenje temelji na raziskavi vzorca, ki

je po Milanoviću edina prava metoda merjenja neenakosti. (Milanović 2004, 4 v

Svetličič 2004, 69–70)

Običajno se neenakost meri glede na BDP na prebivalca, ki vključuje razpolaganje z

javnimi dobrinami.9 Za osnovo se tudi lahko vzame razpoloţljivi dohodek ali pa izdatki

gospodinjstva. Omeniti je treba, da so med njimi razlike, saj podatki BDP na prebivalca

vsebujejo stvari, ki jih razpoloţljivi dohodek ne vključuje. Posledica tega je, da so podatki

iz BDP višji kot pa podatki po razpoloţljivem dohodku. Do tega pa pride, ker ljudje

običajno teţijo k podcenjevanju svojih resničnih dohodkov in ker je raven javnih izdatkov

višja od razvitih drţavah.

Slika 1: BDP na prebivalca 2008

Vir: http://www.econguru.com/heat-map-of-worldwide-gdp-ppp-per-capita-2008/

9 Zlasti zdravstvo in izobraţevanje.

http://www.econguru.com/heat-map-of-worldwide-gdp-ppp-per-capita-2008/

- 23 -

Razlikujemo štiri splošne kazalnike neenakosti in kazalniki porazdelitve dohodkov:

1. Najbogatejši 1 % svetovnega prebivalstva prejema toliko kolikor spodnjih 57 %. Da

posplošimo na število ljudi, pomeni da 50 milijonov najbogatejših prejema toliko

kolikor 2,7 milijarde najrevnejših.

2. Neenakost med drţavami, če ne upoštevamo prirastka prebivalstva se je v povprečju

povečala. To pa iz razloga, ker so se povprečni dohodki razvitih povečali, hkrati pa so

na manj razvitih drţavah stagnirali ali pa zniţali, kot v podsaharski Afriki.

3. Globalna neenakost med vsemi povprečnimi bogatimi in revnimi osebami v svetu se je

po mnenju nekaterih zmanjšala.

4. Neenakost znotraj drţav ni povsem homogena, čeprav se slabša. So drţave, v katerih

se neenakost poglablja (ZDA), in so drţave, kjer je neenakost stabilna (mnoge

evropske drţave, Japonska, Kanada). (Svetličič 2004, 76–77)

Statistično merilo neenakosti je Ginijev količnik. Večja je neenakost, bliţje kot je 1,

manjša neenakost pa je, če je manjši kot je. Če pa je enak 1, pomeni največjo neenakost.

Izhaja iz predpostavke o enakomerni porazdelitvi dohodkov med vsemi prebivalci v drţavi

ali pa upošteva različne porazdelitve, katere upoštevajo različno porazdelitev med

gospodinjstvi. (Svetličič 2004, 69–74)

- 24 -

3 ZGODOVINA GLOBALIZACIJE

Ključno vprašanje tega poglavja je naslednje: Kdaj se je gospodarska globalizacija začela?

Immanuel Wallerstein in drugi avtorji uvrščajo globalizacijo nazaj v 16. stoletje, v začetek

kolonializma. Za druge se je globalizacija začela z odpravo trdnih menjalnih tečajev ali z

razpadom Vzhodnega bloka.

3.1 Kronološka uvrstitev globalizacije

Ko govorimo o globalizaciji v zadnjem desetletju, imamo vtis, da gre za nekaj novega.

Občutek imamo, da je nedavno nastalo in da nima prednikov. Ampak ni tako. Hirst in

Thompson (1996) pravita, ga je globalizacija mit, nova retorika, ki skuša pojasniti nekaj,

kar obstaja tako dolgo kot kapitalizem. Globalizacija je z nami ţe dolgo, ampak pod

drugačnimi imeni in oblikami, kajti gre le za nadaljevanje liberalizacije mednarodne

trgovine, ki se je začela sredi 19.stoletja. (Svetličič 2004, 25)

Kindleberger pravi: »Zgodovina globalizacije se je začela s čezmejno trgovino na velike

razdalje, veliko pred krščanstvom in je bila razvita, preden je Kolumb odkril novi svet.«

Prava globalizacija, pa bi se naj po njegovem začela okoli leta 1870, in sicer z intenzivno,

obseţno mobilnostjo dela in kapital. (Svetličič 2004, 25–26)

Različni avtorji so pričetek globalizacije uvrstili precej zgodaj, nekateri celo okrog leta

1500. (Beck 2003, 38)

Marx opredeljuje začetek globalizacije v 15. stoletje, začela naj bi se z modernim

kapizalizmom.

Wallerstein uvršča globalizacijo prav tako v 15. stoletje, ampak začela naj bi se z

kapitalističnim svetovnim sistemom.

Pričetek globalizacije po Robertsonu bi naj bil 1870 – 1920, tema začetka se nanaša na

večrazseţno modernizacijo.

Naslednji avtor, ki je uvrstil prve začetke globalizacije v 18. stoletje je Giddens, ki jo

je uvrstil v modernizacijo.

Perlutter je smatral pričetek globalizacije s koncem konflikta med Vzhodom in

Zahodom, tema pa je globalna civilizacija.

Upoštevati pa tudi moramo, da ima beseda globalizacija, končnico -cija, kar pomeni proces

nastajanja. Torej pomembna je raven, čeprav se o globalizaciji ponavadi govori kot o

»trgovini brez meja,« v resnici gre za pomično tarčo oz. več pomičnih tarč. Kajti smo v

drugem obdobju globalizacije. Prvo obdobje je bilo pribliţno med letoma 1880 in 1914.

(Toplak v Brglez in Zajc 2004, 51)

Baylis in Smith pravita, da globalizacija ni nov pojem, in tako je nastopila v treh valovih:

(Baylis in Smith 2007, 35)

Prvi val: 1450 – 1850, globalizacijo sta odločilno oblikovali evropsko širjenje in

osvajanje.

- 25 -

Drugi val: 1850 – 1945, za to obdobje je bistveno širjenje in uveljavljanje evropskih

imperijev.

Tretji val: od leta 1960 naprej oziroma rečemo ji sodobna globalizacija, zaznamuje jo

novo obdobje v človeških zadevah. Ikoni globaliziranega svetovnega reda sta danes

mikročip in satelit.

Svetličič je zapisal, da se je modernejša globalizacija začela bolj v filozofiji kot ekonomiji

z razsvetljenstvom v Franciji v 18.stoletju, v obdobju od 1870 do 1913. Globalizacija 19.

stoletja pa se je pričela z britansko doktrino »svobodne trgovine« in parolo »svetovni mir s

pomočjo svetovne trgovine,« končala pa se je s prvo svetovno vojno.

Globalizaciji so v preteklosti rekli liberalizacija mednarodnih ekonomskih odnos.

Zgodovinski pohod globalizacije je prekinila prva svetovna vojna in velika kriza v 30.

letih. Ameriški kongres je ţe leta 1930 sprejel Hawley-Smoothove carine, ki so dosegle

rekordno raven. V tem času se je mednarodna menjava dramatično zmanjšala, kar nam

prikazuje celoten uvoz drţav, ki se je zmanjšal med januarjem 1929 in februarjem 1933 za

69 %. Tokovi globalizacije, oblike integracije so se spreminjale, torej globalizacija ni

imela vedno iste vsebine. Najprej so prevladovali pretoki blaga, nato migracije delovne

sile, nekoliko pozneje kapitala in na koncu znanje in integrirani pretoki. Najprej so bili

kapitalski pretoki v obliki posojil, nato pa v obliki TNI. Lahko ločimo tri faze sodobne

internacionalizacije industrijske dejavnosti . Prva faza je bila po drugi svetovni vojni in je

bila trgovina glavni dejavnik rasti. Druga faza je po letu 1950, ki so zaznamovale TNI.

Tretja faza je v osemdesetih letih, ki so se razvile nove industrijske povezave. (Svetličič

2004, 27)

Na spremembe, ki so se zgodile zaradi globalizacije v preteklosti, moramo gledati

dolgoročno. Tako lahko v obdobju petdesetih let pogledamo nazaj v preteklost in

analiziramo druţbene, kulturne, politične in ekonomske spremembe. Juţna Koreja ponuja

skoraj popolne tranzicije iz kmečke v urbano druţbo, prav tako tudi od diktature do

demokracije, v petdesetih letih. Kitajska se je spremenila iz kolektivistične, kontrolirane

ekonomije do individualistične in podjetniške, ampak še vedno s partijsko-birokratsko

diktaturo v sedlu. V bivši Vzhodni Evropi in ruskem imperiju srečamo od leta 1989 veliko

primerov bolj ali manj uspešnih integriranj v svetovni kapitalistični sistem. (Haček in Zajc

2006, 32)

3.2 Predglobalizacija: 1880–1914

Prvo obdobje globalizacije bi naj bilo pribliţno med leti 1880 in 1914, zdaj pa smo v

drugem obdobju globalizacije. Tako imenovana »prva globalizacija« ali »zametki

globalizacije« je nastala v času druge industrijske revolucije in je trajala do prve svetovne

vojne. Nazaj v čas je mogoče slediti zgolj porajanju prvih globalnih idej. Prve globalne

ideje so bile ţe svetovne religije, prvi sekularni globalisti in renesančni pisci so ţe v 14.

stoletju razmišljali o »vesoljni monarhiji.« Razsvetljence je v 18. stoletju zanimala

zgodovina človeštva kot celote in zgodnji kapitalisti so se ţe čutili za »drţavljane sveta.«

Ampak globalnost je bila do 19. stoletja samo ideja. Šele začetek ekonomskih,

komunikacijskih, socialnih in političnih struktur, ki danes štejejo kot manifestacije

- 26 -

globalizacije, je mogoče primerjati s sodobnim globalizacijskim procesom in se lahko

vprašam, ali smo ţe v obdobju druge oziroma »visoke« globalizacije. Zaradi povezanosti

med omenjenima obdobjema, prvo imenujemo »začetna stopnja globalizacije,« izvor

procesa pa je nedvomno v Evropi. (Brglez in Zajc 2004, 51–53)

V času med 1880 in 1914 je vso celino zavzel zapleten in masoven proces prepletanja

struktur, katerega temelj so bile komunikacije, ki so ţe začele prepredati planet. Celotno

Evropo je bilo mogoče prepotovati z vlakom ţe leta 1888, transibirska ţeleznica je bila

odprta od leta 1904. Velika Britanija je leta 1914 izvaţala v neevropske drţave več kot v

evropske, ostale evropske drţave so bile v veliki meri soodvisne med seboj.

O svetovni ekonomiji ne bi mogli govoriti brez prostega gibanja informacij. Povezava med

Londonom in Parizom leta 1891 je omogočila prve čezmejne telefonske klice. Do leta

1900 je bil ţe skoraj dokončan svetovni sistem telefonskih naprav. Vzpostavitev

svetovnega ekonomskega sistema je imela za posledico mnoţične migracije prebivalstva,

uvajanje novih pridelkov, komunikacije pa so prekinile geografsko izolacijo. Značilnosti

obdobja v letih 1880 in 1914 bi lahko izpostavili predvsem razvoj ozemeljsko sklenjenih,

centraliziranih, diferenciranih »konsolidiranih drţav«, hitro akumulacijo fiksnega kapitala

in tesne odnose med konsolidirano drţavo in fiksnim kapitalom. (Brglez in Zajec 2004,

58–63)

Med časom 1850 in 1914 so »oddaljeni« dogodki neenako učinkovali na lokalno ţivljenje

in je bil njihov učinek odvisen od konteksta.

3.3 Velika globalna gospodarska kriza 1929–1933

Večina drţav je doţivela višek industrijskega razvoja leta 1929. Zdruţene drţave Amerike

so imele rekordno proizvodnjo, rekordni investicijski vloţek in rekordno količino

neprodanih proizvodov, kar je sproţilo veriţno reakcijo. O pravem vzroku največje

globalne gospodarske krize v obdobju med obema vojnama, še vedno razpravljajo in ga ni

mogoče opredeliti. Nedvomno pa velja, da je imela ta kriza resnično globalni učinek.

Njene posledice so v Ameriki čutili tako, da so posojila presahnila in čezatlanska trgovina

se je skrčila, kar pa je povzročilo hudo inflacijo in upad industrijske proizvodnje.

Potrošniki so imeli vedno manj razpoloţljivega zasluţka, tuji trgi so odpadli, kar je

privedlo do velike brezposelnosti. V gospodarskem smislu je bila posledica velike krize, ta

da je globalizacija svetovnega gospodarstva zastala, kajti drţave so skušale proces

zaustaviti. Glavne kapitalistične drţave so skušale svojo gospodarstvo izolirati pred svojo

muhavostjo mednarodnega trga in pretoka kapitala prek meja, namesto da bi se globalni

sistem proste trgovine razvijal še naprej.(Baylis in Smith 2007, 90–93)

Na »črni petek« oziroma 25. oktobra 1929 se je v New Yorku zgodil bančni zlom in tako

so se Zdruţene drţave Amerike znašle v hudi gospodarski krizi. Kriza je zavzela vse

panoge gospodarstva in tako tudi ves svet v naslednjih štirih letih. Najbolj so bili prizadeti

delavci, usluţbenci in kmetje.

- 27 -

3.4 Obdobje med letoma 1900 in 1945

Prva polovica prejšnjega stoletja je zelo razdrobljena in razcepljena, kajti zaznamovali so

jo različni dogodki, kot so razpad imperijev, nastanek nasilno izključevalnih

nacionalizmov in globalni gospodarski razpad. Nekateri imenujejo to obdobje, »obdobje

deglobalizacije.« Novi načini komunikacije, ki zmanjšujejo časovno in prostorsko

oddaljenost, so se v prvi polovici dvajsetega stoletja naglo razširili. Številne evropske in

severnoameriške drţave so razvile nacionalne medije, ampak kljub temu niso bile radijske

oddaje in filmi namenjene le domačemu občinstvu.

Vsako zgodovinsko obdobje je mogoče razlagati na številne različne načine, vse je odvisno

od epistemološke in teoretične usmeritve avtorja. (Baylis in Smith 2007, 105–104)

3.4.1 Realizem

Realisti poudarjajo potrebo po razumevanju večnega spopada nacionalnih interesov, ob

dinamični nuji drţave, da poveča moč s širjenjem navzven. To obdobje si zamišljajo kot

čas, v katerem so prednosti njihovega pristopa očitne. Po realističnem pogledu je zaradi

anarhične narave svetovne politike vojna tipično stanje človeškega mišljenja. Za realiste je

ključ za razumevanje dolge evropske krize v povsem podrtem ravnoteţju moči, ki ga je

povzročila zdruţitev Nemčije ob koncu devetnajstega stoletja.

Odgovor na realizem ni v spodbujanju liberalistične interpretacije konca hladne vojne,

ampak v tem, do kolikšne stopnje bo liberalistični optimizem glede širjenja demokracije,

rasti svobodne trgovine in miroljubnejše svetovne politike pustil sledi v prihodnosti.

Ključni dogodek po hladni vojni je bil usodni torek v septembru 2001. Takrat so se teroristi

Al Kaide z ugrabljenimi letali zaleteli v Svetovni trgovinski center in v Pentagon. (Baylis

in Smith 2007, 106, 227)

3.4.2 Liberalizem/idealizem

Najpomembnejši meddrţavni poskus, da bi vzpostavili mednarodno organizacijo, je

spodletel in ni preprečil vojne niti v Aziji niti v Evropi. Vseeno pa liberalisti vidijo več

pozitivnih znakov internacionalizma. Za to obdobje pogosto predpostavljajo, vedno večji

izolacionizem10

in ksenofobični nacionalizem v preostalem delu sveta. Poudariti je treba,

da liberalisti pripisujejo idejam veliko večji pomen kakor realisti.

Idealisti skušajo prenesti liberalistično mišljenje iz notranje politike v mednarodne odnose.

Mnenje idealistov z začetka dvajsetega stoletja je, da so za novi svetovni red potrebni

drţavni voditelji, intelektualci in javnost, ki morajo verjeti, da je napredek mogoč in

vzpostaviti je treba mednarodno organizacijo, katera bo omogočala miroljubne

spremembe, razoroţitev, arbitraţo in izvrševanje. (Baylis in Smith 2007, 107)

10 Teţnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja.

- 28 -

3.4.3 Teorija svetovnih sistemov

Teoretiki tega pristopa, ki spremljajo zgodovinske procese v izredno dolgih ciklih, med

letoma 1900 in 1945 ne vidijo kot posebno obdobje. Teorija poudarja globalno

kapitalistično gospodarstvo kot osrednjo strukturo, ki povezuje geografsko različne dele

sveta v eno samo celoto. Značilna je funkcionalna in hierarhična delitev dela med

industrializiranih, bogatim jedrom in izkoriščanim, nerazvitim obrobjem, iz katerega črpajo

dobrine. Prvo polovico dvajsetega stoletja je mogoče razumeti kot najbolj burno stopnjo

dolgotrajne krize, na kateri je hegemonija nad globalnim kapitalističnim sistemom prešla z

Zdruţenega kraljestva na Zdruţene drţave Amerike. V obdobju med vojnama je finančni

kapital Zdruţenih drţav Amerike financiral militarizacijo evropske politike in iskal

priloţnost za dobiček v evropski kapitalistični tekmi. Prišlo je do globalnega poţara,

ampak se je dejansko izkazalo, da to ni pomenilo uničenja ameriškega kapitala. (Baylis in

Smith 2007, 107–108)

3.5 Hladna vojna

Konflikt med Zdruţenimi drţavami Amerike in Sovjetsko zvezo je zagotavljal odločilno

dinamiko v svetovnih zadevah, ki je posredno ali neposredno, vplivala na vse dele sveta.

Na Zahodu so zgodovinarji vneto in ţolčno razpravljali, kdo je odgovoren za propad

medvojnega razmerja med Zdruţenimi drţavami Amerike in Sovjetsko zvezo. Nekateri

postavljajo hladno vojno na začetek »ruske revolucije« leta 1917, medtem ko se večina

osredotoča na različne dogodke med letoma 1945 in 1950. Spremembe, ki so nastopile v

svetovni politiki po letu 1945, so bile velikanske. Obdobje zgodovine je po letu 1945

prineslo konec evropskih imperijev, ki so nastali pred dvajsetim stoletjem in na njegovem

začetku. Hladne vojne in dobe imperijev je konec, čeprav po svetu ostajajo posledice,

dobre in slabe ali vidne in nevidne. Obdobje »jedrske bombe« in drugega oroţja za

mnoţično uničevanje, kot sta kemičnega in biološkega, se nadaljuje. Globalne posledice

jedrske vojne ostajajo še preveč resnične, kljub omejenosti človeške domišljije. (Baylis in

Smith 2007, 135, 136)

Hladno vojno lahko pojmujemo kot konflikt med dvema silama ali kot konflikt med dvema

idejama, kako bi naj bila organizirana druţba, odprta druţba ali zaprta druţba. Obdobje

hladne vojne je bilo eno izmed tistih v ameriški zgodovini, ko sta se obe viziji spojili v bolj

ali manj harmonično celoto. (Soros 2003, 151)

3.6 Sodobna globalizacija

»Doba globalizacije je mimo,« kajti začetek nove dobe v svetovnih zadevah so bili

kataklizmični napadi na Zdruţene drţave Amerike 11. septembra 2001. Drţave so

ponovno uveljavile svojo oblast in odziv na vsesvetovno teroristično groţnjo so zaprle

meje. Gospodarska globalizacije je nedvomno, če jo merimo v toku po krogih svetovnega

gospodarstva, zaostala v primerjavi s poloţajem na prelomu stoletja. Skeptiki sklepajo, da

- 29 -

z globalizacijo niso samo pretiravali, ampak da je mit, ki je prikril realnost sveta, ki je

manj medsebojno odvisen, kakor je bil v dvajsetem stoletju in hkrati se bolj regionalizira,

ne pa globalizira.(Hirst in Thompson 1999 v Baylis in Smith 2007, 31)

11. september in vzdušje negotovosti, ki ga je sproţil dokaz vsesplošnega »spopad

globalizacij,« sta za mnoge avtorje bolj globalističnega prepričanja. Ta se izraţa kot

stopnjevanje spopada med globalizacijo zahodne modernosti in globalizacije reakcij proti

njej. Eden izmed problemov skeptične teorije je, da skuša globalizacijo povezati zgolj z

gospodarskimi teţnjami. Sodobna globalizacija ni edinstven proces, kajti deluje znotraj

vseh vidikov druţbenega ţivljenja, od politike do proizvodnje, od kulture do kriminala, od

gospodarstva do izobraţevanja. Če ţelimo razumeti sodobno globalizacijo, moramo zato

določiti značilne vzorce vsesvetovne povezanosti v vseh ključnih sektorjih druţbenega

delovanja, od gospodarskega do političnega, vojaškega, kulturnega in ekološkega.

Globalizacija se ne pojavlja na vseh področjih druţbenega delovanja enako, ampak z

različno silovitostjo in z različno hitrostjo. Gospodarska globalizacija je veliko bolj

ekstenzivna in intenzivna, kakor kulturna ali vojaška globalizacija. Zaradi upočasnjevanja

gospodarske globalizacije po 11. septembru 2001 so skeptiki razglasili začetek konca

globalizacije. Pri tem so prezrli povečano hitrost globalizacije na vojaškem, tehnološkem

in kulturnem področju. Za sodobno globalizacijo je izrazito značilno stekanje

globalizacijskih teţenj na vseh ključnih področjih druţbenega ţivljenja. 11. september je

tragično pokazal, da čim bolj postaja svet skupni druţbeni prostor, tem večji je občutek

razdeljenosti, drugačnosti in tekmovanja, ki ga ustvarja. Sodobna globalizacija je v

številnih primerih zaostrila obstoječe napetosti in spopade, sproţila nove delitve in

negotovost, ustvarila neukrotljivejši svet. Zgodovina globalizacije je taka, ki pooseblja

nasprotne si teţnje v smeri proti globalnemu povezovanju in drobljenju, sodelovanju in

spopadu, redu in neredu. V primerjavi s prejšnjimi obdobji je sodobna globalizacija tista, ki

zdruţuje goste vzorce globalne medsebojne povezanosti ob hkratni brezprimerni

institucionalizaciji s pomočjo novih globalnih in regionalnih infrastruktur nadzora in

komunikacij, od WTO do transnacionalnih korporacij. Sodobna globalizacija se loči od

tiste iz preteklosti, po obstoju novih globalnih komunikacijskih infrastruktur v realnem

času, v katerih se svet spreminja v en sam druţbeni prostor.

Ameriški odgovor na 11. september je pokazal, da so še vedno Zdruţene drţave Amerike

prevladujoča vojaška sila na svetu. Njena vojaška nadvlada je močnejša kot kdajkoli prej.

Z zdruţitvijo vojaške in gospodarske moči so Zdruţene drţave nedvoumno hegemonija v

današnjem svetu, ki nosi s sabo tudi neverjetno odgovornost. Zdruţene drţave so v

poloţaju, kjer lahko izbirajo med politikami, na katere morajo preostale drţave odgovoriti.

Konkurenca je podlaga za globalizacijo. S procesom globalizacije se je konkurenca

zaostrila. Ni bilo časa premišljevati prek lastnega gospodarskega poloţaja in obenem ni

bilo smiselno dvomiti v sistem, ki je deloval v našo korist. Teroristični napad 11.

septembra je vse to spremenil. Občutimo potrebo po razumevanju, kako se je lahko sploh

to zgodilo. Danes so Zdruţene drţave Amerike prevladujoča gospodarska in vojaška sila

na svetu. Vse svoje sile osredotočamo za nenehno ohranjevanje našega prevladujočega

poloţaja. Ampak Zdruţene drţave bi morale biti bolj pozorne do delovanja globalnega

kapitalističnega sistema in usode človeštva kot celote. Oboje morajo narediti sebi v prid in

za blaginjo ter preţivetje človeštva. (Soros 2003, 148–156)

- 30 -

4 POMEN DRŽAV V GLOBALIZACIJI

4.1 Vloga držav v svetovnem gospodarstvu

Globalisti trdijo, da drţave izgubljajo sposobnost nadziranja gospodarskih transakcij, to pa

zaradi tega, ker nastaja globalno gospodarstvo. Da nastaja globalno gospodarstvo trdijo

tisti, ki prikazujejo svet, v katerem se gibljejo v drţave in iz njih z veliko lahkoto. Delno

drugi vzrok je ta, da vlada zaradi količine in hitrosti tokov vedno teţe regulira trgovino,

investicije in kapital. Drţave v globalnem redu, v katerem so drţavne meje in vlade manj

vplivne, izgubljajo moč. Globalnemu gospodarstvu nasprotujejo skeptiki, ki opozarjajo na

pomanjkljivosti tistih, ki pravijo, da drţava izgublja moč. Skeptiki trdijo, da so drţave pod

pritiskom, in da zmanjšujejo davke in krčijo izdatke, znanstveniki, ki preučujejo podatke

industrializiranih drţav pa nasprotujejo temu. Sklep skeptikov je ta, da se vloga drţave ne

zmanjšuje, nasprotno pravijo, da imajo drţave in vlade v uspešnem gospodarstvu zelo

pomembno in veliko vlogo.

Posledice slabe politike posamezne drţave je takojšnja in uničujoča. Kajti vlade morejo

biti previdne pri upravljanju obrestnih mer ter pri upravljanju ali spreminjanju menjalnih

tečajev. Potrebujejo tudi močno bančništvo in finančni sistem, da lahko prenesejo udar ali

umik plimskega vala kapitala. (Baylis, Smith, Owens 2008, 63–64)

Da imajo drţave različne sposobnosti odzivanja na globalizacijo, nam kaţe azijska

finančna kriza iz leta 1997.

Azijska finančna kriza, se je začela marca 1997, ko so teţave v tajskih finančnih

institucijah sproţile veliki odliv kapitala iz te drţave. S tem odlivom je začela tajska valuta

slabiti, posledica tega je bila, da je vlado prisililo, da je uvedla drseči tečaj. Kriza na

Tajskem se je začela širiti v Indonezijo, Malezijo in na Filipine. Konec leta 1997 so bile

prisiljene Tajska, Indonezija in Koreja, da so pomoč poiskale pri Mednarodnem denarnem

skladu za dostop do sredstev. V zameno za pomoč, pa so morale pristati na določene

pogoje, s katerimi so se morale zavezati, da uvedejo reforme v svojem gospodarstvu.

Mednarodni denarni sklad je azijskim drţavam določil stroge pogoje v zameno za pomoč.

Ampak vprašanje se je pojavilo ali je imel Mednarodni denarni sklad prav, da jim je vsilil

te pogoje, nekateri so mnenja, da je s tem poslabšal globoko recesijo v regiji.

Feldstein (1998, 24) je zapisal: »Mednarodni sklad ni imel pravice uvesti teh pogojev, saj

legitimne politične institucije drţav bi morale določati nacionalno gospodarsko strukturo in

naravo svojih institucij.«

Čeprav je kriza zajela vse drţave v regiji, njihov odziv kaţe, da so nekatere drţave imele

večjo izbiro kakor druge drţave. Globalisti in skeptiki v svojih argumentih zagovarjajo, da

so v procesu globalizacije vse drţave enake, ampak v primeru azijske finančne krize, velja

to podvomiti.

Po tej finančni krizi, lahko razmišljamo, da globalizacije res ne doţivljajo povsod enako.

Razlikovati moramo med močnimi državami, ki določajo pravila in institucije, ki globalno

gospodarstvo omogočajo in šibkimi državami, katere trpijo pomanjkanje izbire v svojih

mednarodnih odnosih.

Vloga močnih držav je ta, da nadzirajo naravo in hitrost svojega povezovanja v svetovnem

gospodarstvu. V to skupino drţav ne spadajo samo močne industrializirane drţave, ampak

- 31 -

tudi drţave, ki so v razvoju, kakor so Brazilija, Malezija, Kitajska, Irak in Iran. Te drţave

imajo tudi v uvoznih sektorjih gospodarstva visoke zaščitne omejitve. Imajo tudi

sposobnost, da svoje povezovanje v svetovnem gospodarstvu nadzirajo, ta sposobnost je

povezana z njihovo velikostjo, viri, geostrateškimi prednostmi in gospodarsko močjo.

Skupna lastnost vseh močnih drţav je ta, da ščitijo svojo neodvisnost v gospodarski

politiki, zunanji politiki, človeških pravicah in varnostnih zadevah.

Šibke države imajo malo ali pa sploh nimajo vpliva na vzpostavljanje in izvajanje pravil

sistema in imajo le majhen nadzor nad svojim povezovanjem v svetovno gospodarstvo.

Prejšnji primer o mednarodnem finančnem sistemu kaţe, da nekatere drţave, posebno

Zdruţene drţave Amerike, določajo pravila v svetovnem gospodarstvu, druge manj močne

drţave pa ta pravila ubogajo. Torej globalizacija povečuje medsebojno odvisnost med

drţavami, globalno medsebojno povezanost in moţnost nekaterih drţav, da vplivajo na

druge. (Baylis, Smith, Owens 2008, 65–67)

Odnos med drţavo in globalizacijo je mogoče opredeliti v dva pogleda, katera se

razlikujeta glede na objekt in status preučevanja.

1. Ontološki pogled – govori o treh različnih razmerij med globalizacijo in drţavo.

Prvič, globalizacijo lahko gledamo kot na povečanje intenzivnosti odnosov in izmenjav

med enotami, ki so ţe vzpostavljene, ne glede na to ali so politične, kulturne ali

gospodarske. Na ta način je globalizacija označena, kot proces, kateri ima svoj začetek na

ravni enote in pomeni intenzivno izmenjavo med enotami, narava se ne spremeni. Drţava

ostaja ista kot doslej.

Drugič, globalizacija, kot proces, ki spreminja enote. Spremembe vplivajo kot na sistem

tako tudi na naravo enot, to so spremembe v načinu akumulacije kapitala, ki vplivajo na

naravo drţavnih tvorb. V prihodnosti lahko pride do pomembnih sprememb v naravi enot,

medtem ko drţava ostaja na svojem mestu, ampak lahko pride do sprememb vzvodov , ki

ima na voljo usmerjanje druţb in gospodarstev.

Tretje videnje globalizacije kot na proces, ki popolnoma spremeni naravo drţave kot

prostorsko obliko druţbenega organiziranja. Globalizacija bi naj bila proces, ki nima nič

opraviti s svetom, kateri je razdeljen na posamezne prostorske enote in se tako tudi takšni

delitvi upira. Socialna geografija je doslej svet delila teritorialno v drţave, ampak se mora

ustrezno prilagajati in prenehati deliti in razmišljati o svetu le na teritorialen način.

2. Vloga trga v globalnem svetu se razlikuje glede na to kakšno vlogo namenja

globalizacija trgu. Globalizacija najde svoje mesto, kot zunanji okvir oziroma zunanja

determinanta, ki dodatno oteţuje ravnanje drţave, drţava je vpeta v mednarodne

gospodarske tokove, drţava je globalizirana, končno spoznanje je, da drţava ne more biti

več sama.

Drugi pogled pravi, da je neoliberalizem šel predaleč in pretirava glede tega, da je drţava

mrtva. Uspeh posameznih drţav je bolj prispeval k spremembam, kot je sama

»globalizacija« povzročila premike v nacionalnih gospodarstvih.

Tretji pogled trdi, da je razmerje med drţavo in globalizacijo iluzija, kajti procesi

globalnega prestrukturiranja se večinoma odvijajo znotraj drţavnih struktur in institucij.

Odvisni so od drţavnih politik in dejanj, imajo pa tudi opravka z reorganizacijo drţave

same in skoraj nič z globalizacijo. (Brezovšek in Haček 2003, 32–37)

- 32 -

Adam Smith (Svetličič 2004, 126) pravi: »Trg ni le kraj kupčevanja, ampak je trg vsa

družba, je političen, sociološki koncept in ima ekonomske razsežnosti.«

Smith je opredelil drţavo kot liberalno, ki se zavzema za »nevidno roko trga.« Kljub temu

bi morala drţava biti dejavna, kadar gre za varovanje konkurence in za boj proti

monopolom. Če je drţavo tako opredelil v času napredovanja zunanje trgovine, ni razloga

da ne bi danes imela globalizacija vpliv na drţavo in okoliščine, v katerih poteka.

Globalizacija je očitno rezultat delovanja trga in drţav.

L.Weiss (1997) opredeljuje štiri skupine, katere kaţejo odnos do globalizacije glede na

pogled vlogo drţave:

1. globalizacija je močna – pomeni erozijo moči drţave,

2. globalizacija je močna – moč drţave se ni spremenila,

3. globalizacija je šibka, ampak močna je internacionalizacija – vloga drţave se po

obsegu zmanjšala,

4. šibka globalizacija, močna internacionalizacija – moč drţave se prilagaja in razlike

krepijo.

Drţave so dandanes manj avtonomne, imajo manj izključenega nadzora nad ekonomskimi

in druţbenimi procesi na svojem ozemlju in so tudi manj sposobne vzdrţevati nacionalno

raznolikost in kulturno homogenost. (Hirst in Thompson 1995, 415 v Svetličič 2004, 128)

V prihodnosti bodo drţave bolj pomembne, zato se bodo morale prilagajati, pospeševati

internacionalizacijo in pa prilagajati omreţja trgovine in naloţb. (Weiss 1997, 447 v

Svetličič 2004, 128)

Globalizacija je tudi stranski produkt delovanja drţave in njenega spodbujanja

internacionalizacije, ki jo moramo obravnavati kot politični pojav, ne pa tehnološko izzvan

pojav. Prenos pristojnosti na regionalne in mednarodne organizacije ustvarja moţnost za

nov mednarodni sistem, tako imenovan globinstitucionalizacija.11

Nastanek te kombinacije

prihaja med de facto podjetniško globalizacijo in de iure drţavocentrično globalizacijo.

Posledica globalizacije je ta, da dela drţavo relativno manj pomembno za tiste, kateri z njo

pridobivajo in hkrati bolj pomembno za tiste, ki z njo zgubljajo. Zato ostaja vloga drţave

pri urejanju druţbenih zadev pomembna, čeprav je omejena12

in drugačna v globalizaciji.

Razmerja med močmi in moţnostmi vplivanja med posameznimi akterji se spreminjajo. Na

nekaterih področjih drţave postajajo vse manj individualno učinkovite oziroma vplivne, in

postajajo bolj skupinske.

Gibljivost industrijskih dejavnosti terja od drţave prijaznejši odnos do gospodarstva.

Temeljna konkurenčna prednost je znanje, katero je vse bolj utelešeno v ljudeh, ki so vse

bolj gibljivi, mnogo bolj od gospodarske dejavnosti sili drţavo, da gospodarstvu omogoča

ugodnejše moţnosti za delovanje. Če se drţava ne prilagodi spremembam v okolju, lahko

ogrozi konkurenčnost gospodarstva v tektonskih in teţko predvidljivih, hitro se

spreminjajočih tehnoloških spremembah. Tako globalizacija drţavo potiska v poloţaj

tekmovanja z drugimi drţavami glede na moţnosti, ki jih daje svojim podjetjem. Če je

11 Kombinacija med globalizacijo, kot trţnim procesom, ki ga sproţajo podjetja od spodaj in globalizacijo kot

uravnalnim delovanjem drţav, regionalnih ali mednarodnih organizacij od zgoraj. 12 »Vloga drţave v trţni ekonomiji je ključna, ampak omejena«. (Becker, 2004,16)

- 33 -

drţava predraga13

in je gospodarjenje podjetjem neprijazno, lahko podjetja premestijo

svojo dejavnost tja, kjer so prijaznejši in cenejši, skratka se odselijo.

Avtonomija drţav je vse bolj pod udarom, to pa zaradi krepitve globalizacije, čeprav

drţave ostajajo pomembne tudi v postvestfalskem svetu z vidika ohranjanja identitete in

lokalnega upravljanja. Tudi največje drţave niso več popolnoma samostojne v urejanju

svojih zadev. Ampak še bolj pod udarom je avtonomija majhnih drţav, saj so te bolj

soodvisne in bolj odvisne od dogajanja v svojem nacionalnem interesu. Drţave so postale

premajhne za učinkovito spopadanje s problemi14

, ki pretijo sodobnemu svetu in ne

poznajo meja. Torej drţave so postale prevelike za reševanje lokalnih ali regionalnih

problemov in premajhne za reševanje globalnih problemov. Drţave imajo tudi različen

odnos do suverenosti glede na velikost, veliko prednosti dajejo višji ravni suverenosti,

majhne pa večjo teţo pripisujejo blaginji. Za male drţave je blaginja relativno

pomembnejša od suverenosti, saj jim le-ta zagotavlja odpiranje v svet. Z globalizacijo male

drţave dobivajo vzvode moči, katere prej niso bile v njihovem dosegu. (Svetličič 2004,

128–132)

Globalizacija ni samo proces, ki deluje nad drţavami, ampak je tudi prvina znotraj

preoblikovanja drţave. Zaradi globalizacije drţava ne izgine, ampak je globalizacija način

razmišljanja o njeni sedanji obliki. Pojem mednarodnega reda ne postane z globalizacijo

odvečen, ampak zahteva, da o globalizaciji razmišljamo o globaliziranem mednarodnem

redu. Torej lahko povemo, da je potrebno pojmovanje mednarodnega reda, sestavljenega iz

globaliziranih drţav. (Baylis, Smith, Owens 2008, 494)

Indeks meri ekonomsko, druţbeno in politično razseţnost globalizacije. Gospodarsko

najbolj globalizirane drţave na svetu (KOF Index Globalization 2006):

Tabela 4: Indeks globalizacije 2006

Država

Indeks

globalizacije

1. Belgija 91.51

2. Irska 91.02

3. Nizozemska 89.92

4. Švica 89.87

5. Avstrija 89.14

… … …

20. SLOVENIJA 82.40



Belgija je ţe četrto leto zapored najbolj globalizirana drţava na svetu. Najmanj

globalizirana, izmed 154 drţav vključenih v raziskavo je Mjanmar. Slovenija je na 20.

mestu. Med članicami Evropske unije je prehitela 11 drţav, pred njo pa so še drţave:

13 Davki. 14 Onesnaţevanje okolja, kriminal, aids…


- 34 -

Češka, Finska, Portugalska, Francija, Estonija, Španija in Ciper. Za Slovenijo pa so se

uvrstile naslednjih 11 drţav: Nemčija, Malta, Slovaška, Velika Britanija, Italija, Poljska,

Litva, Grčija, Latvija, Bolgarija in Romunija.

4.2 Evropska unija in Slovenija v procesu globalizacije

Procesi globalizacije zadevajo cel svet,15

zato se morajo na ta proces odzvati tudi Evropska

unija in male drţave, kot je naša drţava Slovenija, če ţelimo kakorkoli sovplivati na ta

proces.

Nekateri menijo, da globalizacija pomeni smrt za male drţave, ker so bolj izpostavljene

njenim neusmiljenim orkanom, saj so vsak dan bolj ranljive in hkrati imajo vse manj

vpliva na dogajanje v svetu. Prednost majhnih drţav, je sposobnost hitrejšega prilagajanja,

ţe sam Darwin je ugotovil: »Ne preživijo niti najmočnejši niti najinteligentnejši, pač pa

tisti, ki se najbolj prilagajajo spremembam.« Slovenijo lahko uvrstimo med deţele z

razvitimi tehnološkimi kapacitetami, s katerimi lahko »ujame« deţele sedanjega

svetovnega centra. Za uspešnost Slovenije pri človekovem razvoju je pomembna zelo

majhna druţbena razslojenost. Slovenija ima med »tranzicijskimi« drţavami eno najniţjih

vrednosti Ginijevega koeficienta, s katerim merimo druţbeno neenakost. Imamo pa tudi

najniţjo stopnjo rasti tega koeficienta. Glavni dejavniki druţbenih neenakosti so lastninske

razlike in njihovi učinki so vedno bolj dolgoročni in zato tudi trajnejši. Za Slovenijo je

značilno, da so bogati vse bolj bogatejši in revni vse revnejši. (Močnik 2006, 27)

Globalizacija ne predstavlja samo povezovanje svetovnih trgov in kapitala, ampak se

odvija tudi na drugih področjih in razvija se tudi na različnih ravneh, kot so regionalnih in

lokalnih, ne samo na nacionalni ali mednarodni. Za Slovenijo je bil pomemben vidik,

proces vstopanja v Evropsko unijo z vsemi posledicami.

Za delovanje gospodarstva Evropske unije je pomembno, da zaradi tehnološkega napredka,

niţjih transportnih stroškov in liberalizacije politike na drugih območjih drţave čim več

trgujejo in so tako tudi bolj odprte za tuje naloţbe. Posledica globalizacije v Evropi je ta,

da ima velike koristi in priloţnosti, ampak kljub temu se mora soočiti z ostro konkurenco

gospodarstev, ki imajo nizke proizvodne stroške, kot sta Kitajska in Indija in gospodarstev,

ki temeljijo na inovacijah, to so Zdruţene drţave Amerike.

Globalizacija Evropski uniji ponuja veliko priloţnosti, podjetjem omogoča laţji dostop do

novih rastočih trgov ter virov financiranja in tehnologije, potrošniki imajo večjo izbiro

blaga po niţji ceni. Prav zaradi tega bi lahko Evropska unija dosti pridobila v smislu večje

produktivnosti in višjih realnih plač. Zato odločno podpira večjo gospodarsko odprtost,

pomemben instrument za spodbujanje liberalizacije svetovne trgovine pa je trgovinska

politika. Ne smemo pozabiti na slabo stran globalizacije v Evropski uniji, kajti javnost

povezuje globalizacijo z izgubo delovnih mest, z zmanjšanjem plač in poslabšanjem

delovnih pogojev.

15 Moremo ločevati, kako procesi globalizacije zadevajo cel svet. Upoštevati moremo, da cel svet ni enako vključen v ta proces.

- 35 -

H krajšemu procesu prilagajanja so pripomogli ukrepi za boljše delovanje trgov in

spodbujanje inovativnosti. Evropska unija se mora odzvati na zunanje izzive, kot so:

spodbujanje svetovne trgovine in ohranjanje poloţaja Evrope, kot vodilna svetovna

trgovinska zveza;

upravljanje priseljevanja (zagotavljanje delovne sile, odzive na staranje);

ohranjanje poloţaja Evropske unije kot vir in cilj neposrednih tujih naloţb;

obvladovanje neravnovesja v svetovnem gospodarstvu.

Razseţnosti kakršne ima Evropska unija, bi lahko bila prednostna naloga politike ponovna

vzpostavitev druţbeno- in gospodarsko-politične delovanjske zmoţnosti sodelujočih drţav,

ki bi bilo mogoče demokratično nadzorovati. Evropska unija, ki je močna in demokratična,

bi lahko svojo teţo največje trgovske sile sveta zastavila za dejanske reforme, navznoter in

navzven. Nujno bi bilo treba uvesti minimalne socialne in okoljske standarde in ponovno

bi mogli reformirati Svetovno trgovinsko organizacijo. To pa zato, da bi premagali

evropsko dvojno moralo, da za ljudi v drugih drţavah to ne velja, kar Evropa sama določa

in varuje kot človeško dostojanstvo. V Evropski uniji bi morali uvesti enotno davčno

politiko, treba je vzpostaviti uravnoteţeno svetovno trgovino, v kateri ne bo čedalje manjše

število ljudi dobivalo čedalje več, vsi ostali pa bodo zaradi tega plačevali račune. (Beck

2003, 204)

- 36 -

5 SKLEP

Med različnimi definicijami pojma globalizacije je teţko najti neko enotno oziroma

splošno sprejeto definicijo. Kadar govorimo o globalizaciji, moramo upoštevati, da gre za

kompleksen ekonomski, politični in kulturni proces, ki ima zagovornike, kakor tudi

nasprotnike. Prvi zagovarjajo gospodarski razvoj in splošni napredek. Drugi pa vidijo v

globalizaciji predvsem vzrok za povečanje razlik med bogatimi in revnimi drţavami,

zniţanje delavskih in socialnih standardov ter groţnjo za okolje in naravne dobrine. Vsi ti

različni vidiki so med seboj tesno povezani, ampak vseeno se vsak ukvarja s svojim

področjem.

Politična globalizacija se ukvarja z nacionalno drţavo ter meddrţavnimi povezavami. Iz

teh povezav so nastale mnoge organizacije, katere so povezane z drţavami in ki so bile

ustvarjene, da bi se ukvarjale s problemi in vprašanj, ki vplivajo na mnoge drţave.

Do kulturne globalizacije prihaja predvsem zaradi pretoka ljudi, kar posledično nosi pretok

običajev in navad. K temu je močno pripomogel porast naprednih tehnologij, kot so

internet, sateliti, nadzvočna letala.

Nato pa še ostane ekonomska globalizacija, ki je povezana predvsem s tehnološkimi

dejavniki, liberalizacijo trgovine in organizacijskimi spremembami.

Zgodovinsko gledano, je prvo fazo moderne globalizacije zavrl val protekcionizma, ki je

sledil veliki ekonomski krizi, še prej pa jo je povzročila prva svetovna vojna.

Globalizacija je nastopila v treh valovih, če jo gledamo z vidika zgodovinskega procesa,

kateri se začenja oblikovati v en sam svetovni sistem.

V prvem valu, dobi odkritij (1450–1850), sta globalizacijo odločilno oblikovali evropsko

širjenje in osvajanje.

Drugi val (1850–1945) je izpričeval bistveno širjenje in uveljavljanje evropskih imperij.

In še zadnji val, tretji val (od leta 1960), zaznamuje novo obdobje v človeških zadevah.

Tako kakor sta industrijska revolucija in širjenje Zahoda v devetnajstem stoletju določili

novo dobo in svetovno zgodovino, sta danes mikročip in satelit ikoni globaliziranega

svetovnega reda.

Globalizacija ne učinkuje na vse drţave enako, kajti odzivi in strateški odgovori nanjo so

različni od drţave do drţave.

Odnos med drţavo in pa globalizacijo je mogoče razdeliti na dva različna pogleda, katera

se razlikujeta glede na objekt in status preučevanja.

Prva delitev govori o treh različnih razmerij med globalizacijo in drţavo. Ta pogled

imenujemo »ontološki pogled«. Prvič lahko gledamo globalizacijo kot na povečanje

intenzivnosti odnosov in izmenjav med enotami, katere so ţe vzpostavljene, ne glede na to

ali so politične, kulturne ali gospodarske. Drugič, je globalizacija kot proces, ki spreminja

enote. Te spremembe vplivajo na sam sistem kakor tudi na spremembe v načinu

akumulacije kapitala. Tretje videnje se nanaša na globalizacijo, ki popolnoma spremeni

naravo drţave, kot prostorsko obliko druţbenega organiziranja.

Druga delitev se razlikuje glede na to, kakšno vlogo namenja globalizacija trgu, to delitev

imenujemo »vloga trga v globalnem svetu«. Razmerje med drţavo in globalizacijo je

iluzija, saj se procesi globalnega prestrukturiranja večinoma odvijajo znotraj drţavnih

struktur in institucij. Odvisni so od drţavnih politik in dejanj, imajo pa tudi opravka z

reorganizacijo drţave same in skoraj nič z globalizacijo.

- 37 -

6 POVZETEK

Po vsem raziskanem je pomembno to, da globalizacija ni povsem nov pojav v svetovni

zgodovini. Številni trdijo, da je zgolj novo ime za dolgoročen pojav. Začetek

»kapitalističnega svetovnega sistema« izhaja iz 16. stoletja, iz začetka kolonializma. Za

nekatere se globalizacija uvršča v čas mednarodnih koncernov, drugi pa spet trdijo, da se je

začela z odpravo menjalnih tečajev ali pa z razpadom Vzhodnega bloka.

Globalizacija je zagotovo najbolj uporabljena, zlorabljena in najredkeje definirana, tudi

najbolj napačno razumljena beseda zadnjih in tudi prihodnjih let.

Globalizacijska teorija se prikazuje kot projekt brez ţelje, tako tudi brez posameznika,

ampak hkrati brez posameznika ne more. Posameznik jo strukturira in jo opremlja, da je

lahko taka kot je.

Koncept globalizacije ne pomeni samo medsebojne povezanosti, ampak nakazuje, da

vedno večji obseg, doseg, hitrost in globina sodobne medsebojne povezanosti odpravljajo

pomen meja in razmejitev. Namesto večje medsebojne odvisnosti med samostojnimi,

razmejenimi nacionalnimi drţavami ali internacionalizacije, skuša koncept globalizacije

ujeti premik. Ta premik se dogaja v organiziranosti človeških zadev. Globalizacija torej

zavzema premik na ravni druţbene organiziranosti, in to na vseh področjih, od

gospodarstva do varnosti, ki presega glavne predele sveta in celine.

KLJUČNE BESEDE: globalizacija, internacionalizacija, denacionalizacija,

regionalizacija, druţbeni razvoj, svetovno gospodarstvo, modernizacija

- 38 -

ABSTRACT

After all the research that it has been made it is important that globalization is not entirely

new phenomenon in the world history. Many argue that it is only the new name for the

long-term phenomenon. The beginning "of the capitalist world system"' results from the

16th century, from the beginning of colonialism. For some, the globalization falls in the

time of an international concern, while others argue again that it began with the elimination

of exchange rates or with the collapse of the Eastern bloc.

Globalization is certainly the most used, abused and least defined, also the most

misunderstood word in the past and future years.

The theory of globalization is presented as the project without desire, even without the

individual, but which cannot exists without an individual. An individual is structuring and

equipping it to be such as it is.

The concept of globalization is not only interrelated, but also suggests that a growing

volume, range, speed and depth of modern interconnection deal with the importance of

borders and boundaries. Instead of increasing interdependence between the independent,

demarcated states or internationalization, the concept of globalization tries to capture the

movement. This shift is happening in the organization of human affairs. Globalization

therefore advocates a shift in the level of social organization, and this in all areas from the

economy to the security, beyond the main parts of the world and the continent.

KEY WORDS: globalization, internationalization, denationalization, regionalization,

social development, world-economy, modernization

- 39 -

LITERATURA

1. Baylis, John in Smith Steve. 2007. Globalizacija svetovne politike. Ljubljana:

Fakulteta za druţbene vede.

2. Baylis, John and Smith, Steve. 2005. The globalization of world politics : an

introduction to international relations. New York: Oxford University Press.

3. Beck, Ulrich. 2003. Kaj je globalizacija? Zmote globalizma – odgovori na

globalizacijo. Ljubljana: Krtina.

4. Bešter, Romana. 2003. Migracije, globalizacija, Evropska unija. Ljubljana: Inštitut

za sodobne druţbene in politične študije.

5. Brezovšek, Marjan in Haček, Miro. 2003. Globalizacija in državna uprava.

Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

6. Brglez, Milan in Zajc, Drago. 2004. Globalizacija in vloga malih držav: Slovenija v

procesih globalizacije. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

7. Fairclough, Norman. 2006. Language and globalization. London, New York:

Routledge.

8. Ferfila, Bogomil. 2007. Globaliziranost sodobnega sveta. Ljubljana: Fakulteta za

druţbene vede.

9. Giraud, Pierre-Nöel. 2006. Neenakost v svetu: ekonomija sodobnega sveta. Ljubljana:

Zaloţba/*cf. (Rdeča zbirka)

10. Gospar, Anton. 2005. Globalizirana Evropa. Koper: Zaloţba Annales.

11. Greenspan, Alan. 2008. The age of turbulence : adventures in a new world. London:

Penguin.

12. Gupta, Anil, K. 2008. The quest for global dominance: transforming global presence

into global competitive advantage. San Francisco : Jossey-Bass : J. Wiley, cop.

13. Haček, Miro in Drago Zajc. 2004. Demokracija v globalizaciji – globalizacija v

demokraciji. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

14. Hölscher, Jens. 2005. Globalization of capital markets and monetary policy.

Houndmills, Basingstoke, New York: Palgrave Macmillan.

15. Kralj, Ana. 2008. Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper:

Zaloţba Annales.

16. Martin, Hans-Peter. 1997. Pasti globalizacije: napad na demokracijo in blaginjo.

Ljubljana: Co Libri.

17. Mednarodno srečanje pisateljev. 2006. Globalizacija sveta - marginalizacija

literature? Ljubljana: Slovenski center PEN.

18. Mednarodno srečanje pisateljev. 2010. Globalizacija: priložnost za vse ali nova

kolonizacija za mnoge/Literatura in globalizacija/Mir med dnevnimi in nočnimi

sanjami. Ljubljana: Slovenski center PEN.

19. Mlinar, Zdravko. 1994. Individuacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana:

Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

20. Močnik, Rastko. 2006. Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika. Ljubljana:

Zaloţba/*cf. (Oranţna zbirka)

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1026028060124993&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Bester,%20Romana%22

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1002549020343804&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Brezovsek,%20Marjan%22

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1002549020343804&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Fairclough,%20Norman,%201941-%22

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1026028060124993&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Greenspan,%20Alan,%201926-%22

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1010303939806646&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Gupta,%20Anil%20K.,%201949-%22

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1026028060124993&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Holscher,%20Jens,%201962-%22

- 40 -

21. Mulej, Matjaţ. 2003. Evropska unija in globalizacija zahtevata od Slovenije, ljudi in

organizacij v njej sistemsko/celovito razmišljanje, odločanje in delovanje. Letna

konferenca kakovosti Gorenjske 2003. Kranj : Območna zbornica za Gorenjsko. Str.

27-32

22. Peklar, Leonardo F. 1999. Globalizacija: (izzivi, pasti in priložnosti., Ljubljana:

Zdruţenje Manager.

23. Pikalo, Jernej. 2003. Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Zaloţba

Sophia.

24. Poţar, Danilo. 1999. Globalizacija gospodarstva - logistični izziv slovenskim

podjetjem. Globalizacija gospodarstva in njen vpliv na podjetniško logistiko v

Sloveniji. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za transport in logistiko,

Str. 9-23.

25. Rugman, Alan M. 2001. The end of globalization : why global strategy is a myth &

how to profit from the realities of regional markets. New York: AMACOM.

26. Rugman, Alan. 1992. Research in global strategic management : a research annual.

Vol. 3, Corporate response to global change. Greenwich , London: JAI Press.

27. Rus, Veljko. 2009. Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom. Ljubljana:

Zaloţba Sophia.

28. Ruţić, Mira. 2003. Za boljši svet: kolaž o globalizaciji. Ljubljana.

29. Soras, George. 2003. Globalizacija. Trţič: Učila Internatinonal.

30. Stiglitz, Joseph, E. 2002. Globalization and its discontents. London: Penguin Books.

31. Supachai, Panitchpakdi. 2008. Development and globalization : facts and figures.

New York, Geneva : United Nations : United Nations Conference on Trade and

Development.

32. Svetličič, Marjan. 2004. Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu. Ljubljana:

Fakulteta za druţbene vede.

33. Vreg, France. 2004. Politični marketing in demokracija : politične kampanje,

komunikacijska strategija, politični tržni prostor, izvajanje političnih kampanj,

volilna propaganda, globalizacija, elektronska demokracija. Ljubljana: Fakulteta za

druţbene vede.

34. Vukovič, Goran. 2001. Management in globalizacija : zbornik posvetovanja z

mednarodno udeležbo. Kranj: Moderna organizacija.

35. Znanstveno posvetovanje o razvoju organizacijskih ved. 2001. Management in

globalizacija. Kranj: Moderna organizacija.

36. Wallerstein, Immanuel. 2006. Uvod v analizo svetovnih-sistemov. Ljubljana:

Zaloţba/*cf. (Rdeča zbirka)

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1002549020343804&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Peklar,%20Leonardo%20F.%22

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1315091788220819&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Stiglitz,%20Joseph%20E.,%201943-%22

http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1026028060124993&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Supachai%20Panitchpakdi%22

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1002549020343804&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Vreg,%20France%22

- 41 -

VIRI





delo diplomskega seminarja globalizacija kot proces the ... · univerza v mariboru ekonomsko -...

Documents