UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

HIDRAVLIČNO LOMLJENJE IN CENA NAFTE  

Ljubljana, junij 2016 MATEJ ŠRAJ

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani Matej Šraj, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor predloženega dela z naslovom Hidravlično lomljenje in cena nafte, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem prof. dr. Aleš Berk Skokom

IZJAVLJAM 1. da sem predloženo delo pripravil samostojno; 2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki; 3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu, citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani;

4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih

– kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije; 5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo

za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom; 6. da sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih v

njem jasno označil; 7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnal v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo

pridobil soglasje etične komisije; 8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z

drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom članice;

9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico

shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;

10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem

in v tej izjavi. V Ljubljani, dne Podpis študenta:

i  

KAZALO  

UVOD ................................................................................................................................... 1 

1 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI NAFTE, REFERENČNE CENE IN NAFTNI TRGI ... 1 

1.1 Nastanek in uporaba nafte ........................................................................................... 1 

1.2 Sestava in referenčne cene nafte ................................................................................. 3 

1.3 Naftni trgi .................................................................................................................... 5 

1.3.1 Promptni naftni trg ............................................................................................. 5 

1.3.2 Terminski naftni trg ........................................................................................... 6 

2 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA CENO NAFTE ....................................................... 7 

2.1 Ponudba in povpraševanje po nafti ............................................................................. 7 

2.2 Rezerve surove nafte ................................................................................................. 17 

2.3 Vremenske razmere in geopolitični konflikti ........................................................... 18 

2.4 Zaloge nafte .............................................................................................................. 20 

2.5 Alternativni viri ......................................................................................................... 21 

2.6 Ameriški dolar .......................................................................................................... 22 

3 HIDRAVLIČNO LOMLJENJE IN VODORAVNO VRTANJE ............................. 23 

3.1 Pridobivanje nafte v preteklosti ................................................................................ 23 

3.2 Opis hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja .............................................. 23 

3.3 Hidravlično lomljenje v ZDA ................................................................................... 25 

3.4 Možnosti za pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin izven ZDA ..................... 28 

3.5 Vpliv hidravličnega lomljenja na okolje ................................................................... 31 

3.6 Hidravlično lomljenje pri nizki ceni nafte ................................................................ 32 

4 PREDVIDEVANJE CENE NAFTE V PRIHODNOSTI ........................................... 34 

SKLEP ................................................................................................................................ 40 

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 43 

PRILOGE 

 

ii  

KAZALO TABEL

Tabela 1: Dnevna poraba nafte v državah porabnicah nafte leta 2013 in leta 2014 ter njihova gospodarska rast 2014 .......................................................................... 16 

Tabela 2: Države z največjimi rezervami nafte in njihov delež v odstotkih od celotnih svetovnih rezerv ................................................................................................ 17 

Tabela 3: Povprečna proizvodnja vrtin po naftnih poljih .................................................. 26 

Tabela 4: Stopnje padanja proizvodnje vrtin po enem letu ............................................... 27 

Tabela 5: Države z največjimi rezervami nafte v nizkoporoznih kamninah, ki so dosegljive s trenutno tehnologijo ne upoštevajoč ceno nafte ............................ 30 

Tabela 6: Vrtalne ploščadi v ZDA 4. decembra 2015 in leto predtem .............................. 33 

Tabela 7: Napoved cene surove nafte s strani Svetovne banke ......................................... 35 

Tabela 8: Napoved gospodarske rasti v naslednjih desetih letih ....................................... 37 

Tabela 9: Leto, ko bo nastopila nova naftna kriza ob dveh različnih scenarijih rasti prodaje električnih vozil .................................................................................... 38 

Tabela 10: Lastna napoved nominalne cene nafte v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju ob dveh scenarijih ............................................................................... 40

 

 

KAZALO SLIK 

Slika 1: Gostota in vsebnost žvepla pri izbranih surovih naftah ......................................... 3 

Slika 2: Cena WTI nafte od leta 2011 (v ameriških dolarjih) ............................................. 8 

Slika 3: Ponudba in povpraševanje po nafti in ostalih tekočinah (v milijonih sodčkov na dan po letih) ...................................................................................................... 9 

Slika 4: Ponudba nafte in ostalih tekočin v letu 2014 držav OPEC in ostalih držav (v odstotkih od celotne ponudbe) ........................................................................ 10 

Slika 5: Največje izvoznice surove nafte v letu 2014 ....................................................... 11 

Slika 6: Največje proizvajalke surove nafte v letu 2014 ................................................... 12 

Slika 7: Proizvodnja surove nafte v ZDA med leti 2011–2014 ........................................ 13 

Slika 8: Povpraševanje po nafti leta 2014 držav OECD in ostalih držav (v odstotkih od celotnega povpraševanja)................................................................................ 14 

Slika 9: Države pri katerih je bilo v letu 2014 največje povpraševanje po nafti ............... 15 

Slika 10: Povpraševanje po nafti držav OECD in držav BRIC od leta 2010 do leta 2014 . 15 

1  

UVOD

V zadnjih letih je veliko govora o alternativnih oziroma obnovljivih virih energije, ki naj bi postopoma nadomestili primarne vire zaradi negativnih vplivov na okolje, ki ga ti povzročajo. Vendar pa si danes svet še ne moremo predstavljati brez uporabe primarnih virov, katerih velik del predstavlja nafta. Predvsem v zadnjem desetletju so Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA) poleg običajnih postopkov začele uporabljati metodo hidravličnega lomljenja kamnin pri pridobivanju nafte in zemeljskega plina in s tem ponovno postale energetska velesila, ki ni več toliko odvisna od uvoza.

Namen diplomskega dela je preučiti vpliv tehnologije hidravličnega lomljenja na naftni trg. Pogledati želimo, kako je ta postopek, ki se vsaj pri pridobivanju nafte uporablja vglavnem v ZDA, povečal količino načrpane nafte v svetu. Postopek je pripomogel, da so območja, ki so veljala za izčrpana, ponovno postala zanimiva za črpanje nafte ali pa je bilo črpanje omogočeno na predtem neaktualnih naftnih poljih. Vse to pa ima za posledico večjo ponudbo nafte in pritisk na ceno nafte. Poleg pozitivnih efektov, ki jih postopek ima, pa je nujno potrebno pogledati, kakšni so negativni vplivi na okolje, ki definitivno niso zanemarljivi.

Cilj diplomskega dela bo napovedati pomen te tehnologije v prihodnje in ob upoštevanju alternativnih virov energije napovedati ceno nafte v srednjeročnem (5 let) in dolgoročnem (10 let) obdobju.

Pri delu bomo uporabili deskriptivno oziroma opisno metodo, pri kateri bomo preučevali tuje in domače vire. Poleg tega bomo pridobili različne sekundarne podatke in razne statistike od za to pristojnih mednarodnih organizacij in podjetij, ki redno spremljajo dogajanje in spremembe na naftnem trgu.

V prvem poglavju bomo pogledali splošne značilnosti nafte, referenčne cene in na kratko opisali naftne trge. V drugem poglavju bomo pregledali dejavnike, ki vplivajo na ceno nafte. Nato se bomo posvetili hidravličnemu lomljenju in vodoravnemu vrtanju, ki sta skupaj spremenila energetsko sliko v ZDA. Tu bomo pogledali kaj sta skupaj prinesla v ZDA in kakšne so možnosti, da se ti postopki uporabijo za pridobivanje nafte drugje v svetu. Ustavili se bomo tudi pri negativnih vplivih, ki jih takšno pridobivanje nafte ima na okolje. Na koncu tega poglavja pa bomo videli kako se hidravlično lomljenje spopada z nizko ceno nafte ter kakšne so nove tehnike lomljenja, ki so bolj donosne in tudi okolju nekoliko bolj prijazne. V zadnjem poglavju pa bomo poskusili napovedati ravnotežno ceno nafte v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju.

1 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI NAFTE, REFERENČNE CENE IN NAFTNI TRGI

1.1 Nastanek in uporaba nafte

Surova nafta (angl. crude oil) je poleg zemeljskega plina in premoga fosilno gorivo. Za njih je značilno, da niso obnovljiva in so zato na voljo v omejenem obsegu. V angleško govorečih

2  

državah pogosto uporabljajo za nafto izraz petroleum, ki izhaja iz grške besede petros (kamen, skala) in latinske besede oleum (olje). S poimenovanjem umetno zložene besede petroleum je mišljeno kameno olje – nafta (Sulli, 2010, str. 14).

Najbolj razširjena teorija nastanka nafte je organska teorija, s katero se strinja večina geologov. V tem primeru so se pred milijoni let mrtvi organizmi (prazgodovinski morski plankton, alge in ostale živali) v velikih količinah uskladiščili na morskem dnu (lahko tudi na dnu reke, močvirja ali jezera), kjer so se pomešali z blatom in peskom. Čez čas so se na te organske snovi nalagale ogromne plasti drugih usedlin. Pod vplivom vročine in visokega pritiska se je organska plast najprej pretvorila v temno trdno voščeno snov, poznano kot bitumen ali kerogen. Kasneje se je ta trdna snov z večjim segrevanjem pretvorila v tekoči ali plinasti ogljikovodik. Ker je lažji od vode in skal, se je tekoči ogljikovodik počasi premikal proti površju, dokler se ni ujel v neprepustne kamnine, ki jih imenujemo nahajališča nafte. Nahajališča obstajajo kjerkoli v zemeljski skorji, v globinah od 300 do 9.000 metrov ali celo več, in so različna po obliki in velikosti. Najstarejše skalovje, ki je povezano z nastankom surove nafte, je staro okoli 600 milijonov let, najmlajše pa približno milijon let. Večina nahajališč nafte pa je bila najdena v kamninah starih od 10 do 270 milijonov let (Sulli, 2010, str. 14–16).

Omenili bi še teorijo abiotskega (abiotski – kraj, kjer ni možnosti za obstoj življenja), ki je zelo uveljavljena v Rusiji in Ukrajini, zahodne države pa so jo šele sedaj začele upoštevati kot možno. Temelji na predpostavki, da je nafta nastala iz zelo globokih sedimentov ogljika v zemeljskem plašču, ki so nastali v obdobju, ko se je ustvarjala naša Zemlja. Če to drži, potem Zemlja vsebuje še velike rezerve nedotaknjene nafte in posledično to pomeni, da bi znala surova nafta obstajati tudi na drugih planetih in lunah v našem sončnem sistemu (Sulli, 2010, str. 16; Than, 2005).

Nafto uporabljamo že okoli 8.000 let. Preden so začeli vrtati za nafto, so uporabljali samo tisto, ki je pronicala na površje na naraven način, kjer se je pod vplivom sonca in vremenskih pojavov spremenila v gosto katranasto snov. Pred 4.000 leti je bil uporabljen asfalt v zidovju in stolpih starega Babilona in pri gradnji piramid v starem Egiptu. Asfalt so uporabili, da je držal skupaj gradbeno kamenje. V tistih časih so uporabljali nafto za vse druge namene, razen za energijo. Prebivalstvo iz Sumatre, stari Perzijci in ameriški Indijanci so surovo nafto koristili za zdravljenje. Egipčani so jo uporabljali pri mumificiranju in v ladjedelstvu. Kitajci so jo začeli uporabljati za ogrevanje slane vode, da bi pridobili sol, in pa za razsvetljevanje. Pravo veljavo pa je nafta dosegla, ko se je pojavil motor z notranjim izgorevanjem. Danes približno 75 % surove nafte v rafinerijah predelajo v bencin, kerozin in dizelsko gorivo. Ostalo nafto pa predelajo v množico plinov, kapljevin in trdnih snovi, ki so surovina za skoraj vse vrste industrije. Med drugim se uporablja za izdelovanje plastike, kurilnega olja, avtomobilskih gum, embalaže za hrano, asfalta, najlona, čistil, gnojih, pesticidov, zdravil, insekticidov in drugih kemičnih spojin (Sulli, 2010, str. 18–19).

3  

1.2 Sestava in referenčne cene nafte

Nafta je zmes večih spojin. Prevladujejo ogljikovodiki (okrog 95–98 %), ob njih pa so v nafti še druge primesi, in sicer žveplove, kisikove in dušikove spojine (do 3 %) ter sledovi kovin (železo, baker, nikelj in vanadij). Poleg temperature in pritiska so na kemično sestavo nafte vplivali še katalizatorji, encimi in bakterije. Vsaka surova nafta ima svojo edinstveno molekulsko značilnost, ki jo ugotovijo v rafinerijskih laboratorijih. V rafinerijah ločijo posamezne sestavine surove nafte s toplotno obdelavo, povečanim tlakom in kemijskimi postopki.

Na kakovost nafte najbolj vplivata gostota, merjena v API stopinjah (angl. American Petroleum Institute – v nadaljevanju API), in vsebnost žvepla (angl. sulfur content). Od teh dveh lastnosti je odvisna težavnost procesa predelave surove nafte v naftne derivate. Gostota poteka od lahke do težke (API nad 35 pomeni lahko, med 27 in 35 srednjo, pod 27 pa težko nafto), medtem ko vsebnost žvepla označujemo kot sladko (vsebuje relativno malo žvepla) in kislo (vsebuje določeno visoko količino žvepla in potrebuje večjo rafinacijo, da ustreza pravilom dovoljene emisije žvepla v atmosfero). Surova nafta, ki je lažja in sladka, je bolj zaželjena in dražja kot težka in kisla. To pa zaradi tega, ker je bencin in dizelsko gorivo, ki se prodajata dražje kot ostali derivati pridobljeni iz surove nafte, lažje in ceneje proizvesti z uporabo takšne nafte. Poleg tega pa je lahka in sladka nafta bolj zaželjena, ker so za predelavo potrebni mnogo manj zahtevni in energijsko intenzivni rafinerijski procesi (EIA, 2012a).

Slika 1: Gostota in vsebnost žvepla pri izbranih surovih naftah

Vir: EIA, Crude oils have diffent quality characteristics, 2012a.

4  

Nafta načrpana v Louisiani (LLS) je podobna nafti iz Nigerije, ker sta obe nastali v podobnem morskem sedimentu. Surova nafta na Daljnem vzhodu je ponavadi zelo voščena, črna in vsebuje majhno količino žvepla. Tapis nafta iz Malezije velja za najdražjo nafto na svetu in se jo črpa iz samo enega naftnega polja. Visoko vrednost ima, ker je izredno kvalitetna (API je 45,2° in vsebuje le 0,03 % žvepla) in zato, ker je nafto iz drugih koncev sveta težko ter drago izvažati v ta del Azije. Mehiška Maya pa vsebuje veliko žvepla in je tudi zelo težka (API je 21,8° in vsebuje 3,33 % žvepla).

Različna naftna polja po svetu imajo različne kvalitete surove nafte. Vse je odvisno od geološke dobe nastanka in lokacije. Obstaja okoli 200 različnih vrst nafte. V vsaki rafineriji lahko pričakujejo, da bodo imeli na leto opravka z več različnimi vrstami nafte. Vsako od njih pa je potrebno predelati na drugačen način. Za kupca je poleg kvalitete pomembno od kje nafta prihaja. Cenejši kot bo transport nafte, več je zanjo pripravljen plačati. Z vidika transporta ima nafta črpana na morju prednost pred tisto, ki jo pridobivajo na kopnem, saj je ta odvisna od kapacitete naftovodov.

Zaradi vseh teh različic potrebujejo kupci surove nafte (in špekulanti, ki nafto fizično nikoli ne bodo prejeli) način za vrednotenje, ki temelji na kvaliteti in lokaciji. Za ta namen uporabljajo kupci in prodajalci surove nafte referenčne cene (angl. benchmarks). Cene teh so izražene v ameriških dolarjih (v nadaljevanju $) in se nanašajo na sodček surove nafte (angl. crude oil barell), ki znaša približno 159 litrov. Tri glavne referenčne cene, s pomočjo katerih se določa cena drugim vrstam nafte, so (Kurt, 2015):

Britanska severnomorska Brent (angl. Brent Blend – v nadaljevanju Brent), ki je najbolj pogosta, saj je prisotna v 2/3 pogodb s katerimi se trguje nafta po svetu. Brent se kot referenčna cena za trgovanje poleg Evrope uporablja za nafto v Afriki, Avstraliji in nekaterih državah Azije. Danes se Brent nanaša na nafto s štirih različnih naftnih polj v Severnem morju med Škotsko in Norveško: Brent, Forties, Oseberg in Ekofisk. Ta nafta je lahka in sladka (vsebuje 0,37 % žvepla, API pa je 38,3°) ter je idealna za proizvodnjo bencina, dizelskega goriva in ostalih kvalitetnih derivatov. Je pa tudi ugodna za transport do oddaljenih krajev, saj se jo črpa na morju.

Zahodnoteksaška nafta (angl. West Texas Intermediate – v nadaljevanju WTI), ki se nanaša na nafto načrpano v Združenih državah Amerike (ZDA) in poslano do Cushinga v Oklahomi, kjer so največja skladišča nafte na svetu. Njena slabost je, da jo je relativno drago transportirati, ker je večinoma načrpana in skladiščena na kopnem. Je pa še boljše kvalitete kot Brent in zato primerna za rafiniranje v bencin (vsebuje le 0,24 % žvepla, API vrednost pa je 39,6°). WTI se uporablja tudi kot referenčna cena za nafto Mars (vsebuje večjo količino žvepla), ki se jo črpa v mehiškem zalivu, in nafto Bakken, ki je lahka in sladka ter se jo črpa v Severni Dakoti. Poleg tega se jo uporablja kot referenčno ceno za uvoženo nafto, ki se jo pridobiva v Kanadi, Mehiki in Južni Ameriki.

Dubajsko omanska nafta (angl. Dubai/Oman) se uporablja kot referenčna cena za nafto načrpano okoli Perzijskega zaliva in poslano na azijski trg. Je slabše kakovosti kot WTI in Brent nafta (je težja in vsebuje večjo količino žvepla). Proizvodnja dubajske surove nafte je v upadanju zadnjih 20 let, in leta 2013 je znašala le 34.000 sodčkov na dan. To

5  

je tudi razlog, da je surova nafta proizvedena v Omanu (940.000 sodčkov na dan v letu 2013), začela služiti kot podpora, da se dubajska nafta še vedno uporablja kot referenčna cena.

Omeniti velja še ceno, ki jo izračunava Organizacija držav izvoznic nafte (angl. Organisation of Petroleum Exporting Countries, v nadaljevanju OPEC), pri kateri gre za tehtano povprečje surovih naft, ki prihajajo iz držav članic OPEC. Prikazuje tudi povprečno kvaliteto nafte, ki prihaja iz OPEC držav.

Če primerjamo med seboj WTI in Brent, ki sta najbolj trgovani nafti, opazimo, da sta se v preteklosti gibali zelo podobno, velikokrat pa je med njima prihajalo do cenovnih razlik (angl. spread). Do leta 2007 je WTI večinoma kotirala s premijo v primerjavi z Brent, saj je nekoliko bolj kakovostna. Marca 2007 pa je premija prešla v diskont in od takrat s premijo kotira nafta Brent. Do tega je prišlo, ker so zaloge nafte v ameriških skladiščih rekordno visoke, poleg tega pa je mogoče nafto Brent dokaj ugodno transportirati do ameriške celine. Na dvig nafte Brent so vplivali tudi dogodki v svetu, ki so ovirali dobavo nafte in imajo večji vpliv na Brent kot pa na WTI (npr. nemiri v Severni Afriki).

1.3 Naftni trgi

1.3.1 Promptni naftni trg

Cene nafte, ki so obstajale na naftnih trgih v začetku 80-ih let 20. stoletja, še niso imele velikega vpliva na ceno, ki so jo kupci nafte plačevali. Večina kupcev je plačevala ceno, ki so jo postavili prodajalci (v primeru OPEC so ceno postavile vlade držav članic). Danes se skoraj vso trgovanje z nafto izvede po tržni ceni, ki jo določata ponudba in povpraševanje.

Odkar se organizirano trguje z nafto so obstajali promptni naftni trgi (angl. spot markets). Za njih je značilno, da se nafta po zaključku posla v roku od dveh do štirih tednov fizično dostavi kupcu v zameno za denar. Posel, ki ga kupec in prodajalec skleneta na promptnem trgu ju ne zavezuje k nadaljnjemu sodelovanju. Vsaka promptna pogodba ima lahko svoje specifične značilnosti. Na večjih trgih so kvaliteta, količina in pogoji v pogodbah standardizirani. To zmanjšuje kompleksnost transakcij in znižuje stroške. V preteklosti so bili promptni trgi samo na določenih lokacijah: Rotterdam, Južna Evropa, Singapur, Mehiški zaliv in New York. Trgovalo se je z naftnimi derivati in redko s surovo nafto. Te trge so glavna naftna podjetja uporabljala za doseganje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem, ko so tam kupovala ali prodajala nafto. Če je imelo podjetje več nafte kot jo je v tistem trenutku potrebovalo, je presežek prodalo na promptnem trgu. Ali pa je nafto kupilo, če se je pokazala potreba po dodatni količini. Danes promptni trgi služijo drugim namenom. Veliko kupcev nafte (rafinerije, posredniki in porabniki) uporablja promptni trg kot glavni vir dobave, medtem ko prodajalci (proizvajalci nafte, posredniki in rafinerije) ta trg uporabljajo za prodajo nafte in njenih derivatov. Trgovanje je postalo globalno in trguje se z več kot 200 različnimi vrstami surove nafte ter 20 različnimi naftnimi derivati (Verleger, 1993, str. 51–52).

6  

1.3.2 Terminski naftni trg

Če na promptnem trgu prodajalec izroči blago takoj in kupec tega takoj plača, se na terminskem trgu posel sklene danes, blago pa se izroči in plača kasneje. Terminski naftni trgi so se pojavili kot odgovor na vedno večja cenovna nihanja, do katerih je prihajalo v času naftnih kriz. Terminski posli (angl. forward) in zamenjave (angl. swaps) so nestandardizirane finančne oblike, ki ne potekajo prek borze. Terminske pogodbe (angl. futures contracts) in opcije (angl. options) pa so standardizirane finančne oblike, ki gredo preko borze.

Pri terminskih poslih (angl. forward) je dostava nafte odložena na neko točko v prihodnosti. Pri tem poslu gre za dogovor med prodajalcem in kupcem o količini nafte, ki jo mora prodajalec dostaviti kupcu na določen dan v prihodnosti, po ceni, ki je določena na dan sklenitve posla. Glede plačila se stranki dogovorita in značilnost je, da nakazilo denarja ni potrebno takoj ob sklenitvi posla, ampak na določen dan v prihodnosti (se pa s tem povečuje tveganje neizpolnitve pogodbenih obveznosti). Lahko se dogovorita za celotno plačilo, največkrat pa se pogodbeni stranki dogovorita za plačilo razlike ob ali pred potekom pogodbe. Kupec bo izplačal prodajalcu razliko v ceni, če bo cena nafte padla, ali pa bo prodajalec izplačal kupcu razliko v primeru rasti cene nafte. Pri forward pogodbah (angl. forward contracts) gre večkrat za zavarovanje (angl. hedging) pred neugodnimi spremembami cene nafte v prihodnosti. Prodajalec se bo zavaroval pred morebitnim znižanjem cene nafte, kupec pa pred zvišanjem cene nafte. Forward pogodbe so bile v začetku namenjene omejevanju kratkoročne cenovne izpostavljenosti proizvajalcev surove nafte, rafinerij in porabnikov (Ribnikar, 1994, str. 185–189; Verleger, 1993, str. 56–58).

Zamenjava (angl. swap) je dogovor med pogodbenima strankama o zamenjavi dveh stvari brez posredovanja denarja. Do tega pride, ker nobeni od strank ni do prodaje tistega, s čimer gresta v menjavo, ampak si vsaka stranka želi tisto, kar ji druga ponuja v zamenjavo. Lahko gre za zamenjavo obrestnih mer, zamenjavo valut, zamenjavo dolga za dolg, zamenjavo dolga za trajno vlogo ali lastniški kapital, zamenjavo ene surovine za drugo ali za zamenjavo premoženjskih oblik. Naftne zamenjave na splošno vključujejo dogovor o zaščiti kupca pred rastjo cene nafte in prodajalca pred padcem cene nafte. Tako bo na primer letalska družba naredila zamenjavo pri določeni ceni nafte, ter se bo zavezala, da bo plačala razliko prodajalcu nafte, če cena pade pod ta nivo, ali pa bo dobila plačilo razlike, če bo cena zrasla nad nivo, ki je bil določen ob zamenjavi (Ribnikar, 1994, str. 181–184; Verleger, 1993, str. 65–67).

Terminske pogodbe (angl. futures contracts ali futures) so podobne terminskim poslom v tem, da kupci in prodajalci sklepajo pogodbe o dobavi nafte v prihodnosti, po ceni, ki je določena na dan sklepanja pogodbe. Futures se od forward in promptnih trgov razlikujejo v tem: da se z njimi trguje samo na borzi (New York Mercantile Exchange – NYMEX, International Petroleum Exchange – IPE v Londonu, Singapore International Monetary Exchange), da trgovanje poteka ob določenih urah s standardiziranimi pogodbami, kot posrednik pa nastopa klirinška hiša (angl. clearing house). S standardiziranimi pogodbami

7  

je določena kakovost nafte, njena količina, kraj dostave in kdaj pogodba zapade. Med trgovanjem se spreminja samo cena blaga, s katerim se trguje. Standardizacija pogodb in klirinška hiša kot vmesni člen omogočata stranki spremembo pozicije brez potrebe pogajanja z nasprotno stranko. Trgovec, ki želi izravnati dolgo pozicijo (angl. long position) enostavno proda terminsko pogodbo na borzi, ali v primeru želje izravnati kratko pozicijo (angl. short position) enostavno kupi terminsko pogodbo. Enostavnost izravnavanja je razlog, da so futures trgi glavni pri uporabi zavarovanja (angl. hedging) – proizvajalci nafte bodo naprimer prodali naftno terminsko pogodbo, da bodo zaščitili svoje prihodke, kupci pa bodo kupili naftno terminsko pogodbo, da se zaščitijo v primeru dviga cen. Ko se trgovanje zaključi, se na podlagi tečaja izvede prenos denarnih sredstev med računi pogodbenih strank. Dnevno obračunavanje pozicij zmanjšuje kreditno tveganje vpletenih strank, standardizacija pogodb pa povečuje likvidnost trga (Ribnikar, 1994, str. 185–189; Verleger, 1993, str. 58–62).

Opcije (angl. options) so tisti vrednostni papirji, s katerimi se je mogoče izogniti tveganju ali le-tega znatno zmanjšati. Hkrati opcije ob relativno omejeni možnosti izgube premoženja omogočajo veliko povečanje premoženja. Za razliko od terminske pogodbe, kupec opcije le-to plača ob nakupu in kasneje nima dodatnih finančnih obveznosti. Zato prodajalec opcije ne rabi skrbeti o kreditni sposobnosti kupca. Bi pa morala ta stvar bolj skrbeti kupca, saj je prodajalec opcije teoretično izpostavljen določenim finančnim obvezam. Vendar, ko se opcija prodaja preko borze, je za zanesljivost prodajalca garantirano. Opcija daje pravico, brez obveznosti, prodati ali kupiti premično premoženje pod določenimi pogoji. Če gre za ameriško opcijo, se lahko ta pravica uveljavi kadarkoli do dneva njenega dospetja. Če pa gre za evropsko opcijo, se lahko ta pravica uveljavi samo na dan dospetja, ko opcija poteče. Ločimo nakupno (angl. call option) in prodajno opcijo (angl. put option). Nakupna opcija daje kupcu pravico kupiti vrednostni papir po vnaprej določeni oziroma pogodbeni ceni (angl. exercise ali striking price). Če cena na primer nafte zraste nad pogodbeno ceno, lahko kupec nakupne opcije po poteku pogodbe sprejme dostavo nafte ali pa proda pogodbo po višji tržni vrednosti. Kupec nakupne opcije bo lovil dvig tržne vrednosti, medtem ko bo kupec prodajne opcije lovil padec v tržni vrednosti nafte. Opcije s tem omogočajo tudi zavarovanje. Proizvajalci nafte bodo kupili prodajno opcijo, da se zavarujejo v primeru znižanja prihodkov od nafte zaradi nepričakovanih padcev cen nafte. Porabnik nafte pa se bo zavaroval z nakupom nakupne opcije, da bo ublažil izgubo ob nepredvidenih porastih cene nafte. Kupec opcije plača premijo, katere višina je odvisna od verjetnosti, da bo ustvaril z opcijo dobiček (Ribnikar, 1994, str. 109–113; Verleger, 1993, str. 62–65).

2 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA CENO NAFTE

2.1 Ponudba in povpraševanje po nafti

Število prebivalcev na našem planetu vsak dan narašča in so zato tudi potrebe po energetskih virih vsako leto višje. Kljub temu, da se pojavljajo alternativni viri energije, pa se še vedno vsako leto povečuje povpraševanje po nafti. Da bi zadostili potrebam po nafti, jo je potrebno načrpati več in s tem povečati ponudbo. V zadnjih letih, ko so ZDA množično začele uporabljati hidravlično lomljenje in vodoravno vrtanje za pridobivanje nafte iz

8  

nizkoporoznih kamnin, pa je prišlo na naftnem trgu do presežka ponudbe, saj so ZDA kot največji uvoznik zmanjšale uvoz nafte.

Na Sliki 2 je lepo vidno, da je nafta od vrha junija 2014 začela padati. Najbolj strm padec pa je sledil po novemberskem zasedanju OPEC, kjer so se članice (predvsem pod pritiskom najbolj vplivne Savdske Arabije) odločile, da ne bodo zmanjšale črpanja nafte.

Slika 2: Cena WTI nafte od leta 2011 (v ameriških dolarjih)

Vir: CNBC, 2016.

Slika 3 prikazuje svetovno ponudbo in povpraševanje po nafti. Dejstvo je, da se svetovno povpraševanje po nafti iz leta v leto povečuje. Zato je potrebno, da se tudi ponudba povečuje in prilagaja povpraševanju, da ne prihaja do prevelikih odstopanj, ki bi vplivala na ceno nafte na finančnih trgih. V letu 2014 opazimo, da je ponudba prehitevala povpraševanje (v povprečju za 1 milijon sodčkov na dan), kar je povzročilo padanje cene nafte. V letu 2015 se je razlika še povečevala (ponudba je večja tudi za 2 milijona sodčkov na dan v primerjavi s povpraševanjem), kar je pripeljajo ceno nafte na nivoje, ki smo jim priča danes (pod 50 $ za sodček). Organizacije, ki beležijo podatke, poleg surove nafte zajamejo še ostale tekočine, ki se jih uporablja kot nafto. Tu gre predvsem za tekočine iz zemeljskega plina (angl. Natural gas liquids, v nadaljevanju NGL), ki so tako kot nafta in zemeljski plin sestavljene iz molekul ogljika in vodika. Pridobijo jih z ohlajanjem in destilacijskimi procesi v tovarnah zemeljskega plina in rafinerijah. To so etan (uporablja se v industriji za proizvodnjo plastičnih vrečk, plastike, tekočine proti zmrzovanju, detergenta), propan (ogrevanje domov, štedilnik, žar), butan (v industriji pri proizvodnji gum in za transport), isobutan (industrija), pentan (transport) in pentan plus (transport in pri pridobivanju nafte iz bitumnega peska). NGL se uporablja predvsem kot vhodno surovino v petrokemičnih tovarnah, za ogrevanje prostorov in kot dodatek v gorivo za vozila. NGL so postali pomembni za naftni trg z razvojem hidravličnega lomljenja in pridobivanjem zemeljskega plina iz skrilavca (EIA, 2012b).

9  

Slika 3: Ponudba in povpraševanje po nafti in ostalih tekočinah (v milijonih sodčkov na dan po letih)

Vir: OPEC, OPEC Monthly Oil Market Report, 2015a, str. 100, tabela 10.3.

Na Sliki 4 je lepo vidno, da 39 % svetovne ponudbe nafte prihaja iz OPEC, kar pomeni, da ima organizacija velik vpliv na naftni trg. OPEC so ustanovili predstavniki vlad Irana, Iraka, Kuvajta, Savdske Arabije in Venezuele septembra 1960 v Bagdadu. Ustanovljen je bil z namenom, da usklajuje naftne politike svojih članic in, da jim nudi tehnično in ekonomsko pomoč. OPEC je kartel, katerega cilj je vplivanje na ponudbo nafte in posledično na ceno nafte, da bi prinašala članicam in ostalim izvoznikom nafte primerne donose. Zagotavljal naj bi tudi stabilno in redno dobavo nafte državam uvoznicam. Danes OPEC sestavlja 12 držav: Alžirija, Angola, Ekvador, Irak, Iran, Katar, Kuvajt, Libija, Nigerija, Savdska Arabija, Venezuela in Združeni arabski emirati (OPEC, 2012).

OPEC na ceno nafte vpliva z določanjem proizvodnih kvot za posamezne članice. Pri prenizkih cenah nafte bo zmanjšal proizvodne kvote in posledično ponudbo nafte na trgu. Obratno pa naj bi storil, če bodo cene nafte nerazumno visoke. Se je pa v preteklosti dogajalo, da so članice kršile dogovor o količini črpanja. Razlog je predvsem v tem, da imajo OPEC države različne politične in ekonomske interese.

89

90,4

91,4

89,6

90,2

92,4

87

88

89

90

91

92

93

2012 2013 2014

Povpraševanje po nafti

Ponudba nafte

10  

Slika 4: Ponudba nafte in ostalih tekočin v letu 2014 držav OPEC in ostalih držav (v odstotkih od celotne ponudbe)

Vir: OPEC, OPEC Monthly Oil Market Report, 2015a, str. 100, tabela 10.3.

Se pa OPEC ne drži vedno pravila, da ponudi trgu ravno toliko nafte, kot jo ta potrebuje in, da s tem vzdržuje neko razumno in profitabilno ceno nafte. Nazadnje se je to zgodilo na zasedanju OPEC novembra 2014, kjer se je Savdska Arabija, ki je največja izvoznica nafte na svetu, odločila, da ne bo zmanjšala proizvodnjo nafte. S tem je želela doseči, da se ohrani ali poveča tržni delež, in s posledično nižjimi cenami nafte oslabi konkurente (predvsem ameriške proizvajalce nafte iz skrilavca). Je pa s to potezo povzročila probleme tudi partnericam v OPEC, ki za profitabilno črpanje in vzdrževanje javnih financ potrebujejo višje cene nafte. Še posebej to velja za Iran, Irak, Libijo, Venezuelo, Nigerijo in Alžirijo (Deutsch, 2015).

Na Sliki 5 vidimo, da so med prvimi desetimi svetovnimi izvozniki surove nafte le Rusija, Kanada in Mehika tiste, ki niso članice OPEC. Pri izvozu surove nafte je znašal delež držav OPEC kar 56,5 % od celotnega svetovnega izvoza. Največ so leta 2014 izvozile v azijsko-pacifiško regijo (13,7 milijona sodčkov na dan), Evropo (3,8 milijona sodčkov na dan), Severno Ameriko (3,1 milijona sodčkov na dan), Latinsko Ameriko (1,2 milijona sodčkov na dan), Afriko (0,6 milijona sodčkov na dan) in manjši delež v države Bližnjega vzhoda (OPEC, 2015b).

39

61

Ponudba držav OPEC

Ponudba ostalega sveta

11  

Slika 5: Največje izvoznice surove nafte v letu 2014

Vir: OPEC, OPEC Annual Statistical Bulletin, 2015b, str. 52, tabela 5.3.

Na Sliki 5 opazimo, da ni Irana, ki je julija 2012 doživel sankcije na izvoz nafte s strani ZDA in Evrope glede jedrskega programa. Pred sankcijami leta 2011 je Iran izvozil dnevno 2,6 milijona sodčkov. Leta 2014 pa le še 1,1 milijona sodčkov. Je pa Iran julija 2015 na Dunaju dosegel dogovor glede jedrskega programa, s katerim bi se končala prepoved prodaje iranske nafte. Sankcije naj bi bile dokončno odpravljene konec novembra 2015 in to bi v mesecu dni povečalo ponudbo nafte za 1 milijon sodčkov na dan po mnenju iranskega naftnega ministra Bijan Namdar Zanganeh-a. To pa bi pomenilo dodatni pritisk na ceno nafte (Kalantari & Motevalli, 2015).

Ko primerjamo Sliko 5 in Sliko 6 opazimo, da se med največjimi proizvajalkami surove nafte pojavita ZDA in Kitajska, ki pa nafte ne izvažata, saj so njune potrebe po nafti večje, kot pa sta jo sami sposobni proizvesti. Sta namreč neto uvoznici nafte. Rusija je med državami, ki niso članice OPEC, največja izvoznica surove nafte. Za države OPEC pa velja, da večji del svoje nafte izvozijo.

0 1 2 3 4 5 6 7 8

Savdska Arabija

Rusija

Irak

Združeni arabski emirati

Kanada

Nigerija

Kuvajt

Venezuela

Angola

Mehika

Milijon sodčkov na dan

12  

Slika 6: Največje proizvajalke surove nafte v letu 2014

Vir: EIA, International energy statistics, 2015b.

Rusija je povečevala proizvodnjo za približno 100 tisoč sodčkov na dan vsako leto (2011–2014). Tudi Kitajska je povečala proizvodnjo za približno 150 tisoč sodčkov na dan v tem obdobju. V tem času se je za 200 tisoč sodčkov na dan znižala proizvodnja v Venezueli, Nigeriji, Veliki Britaniji, Norveški in za dobrih 120 tisoč v Mehiki. V Braziliji pa je v tem času proizvodnja porasla za 150 tisoč sodčkov na dan. Največje zmanjšanje se je zgodilo v Iranu, ki je od 2012–2014 proizvodnjo znižal za več kot 600 tisoč sodčkov dnevno in Libiji, ki ji je proizvodnja v dveh letih padla za 1 milijon sodčkov, na manj kot 0,5 milijona (pred likvidacijo Gadafija je bila dnevna proizvodnja okoli 1,5 milijona sodčkov na dan). So pa to zmanjšanje nadomestile druge zalivske države: Irak (od 2010–2014 povečanje za 750 tisoč sodčkov na dan; leta 2014 je bil po rasti s 330 tisoč takoj za ZDA, kljub varnostnim težavam z ISIS in prekinjeno proizvodnjo v severnem Iraku), Kuvajt (od 2010–2014 povečanje za 550 tisoč), Združeni arabski emirati (od 2010–2014 povečanje za 470 tisoč) in Savdska Arabija (od 2010–2014 povečanje za več kot 1,5 milijona sodčkov na dan). Največ pa je porasla proizvodnja surove nafte v ZDA, kar vidimo na Sliki 7. Med leti 2011–2013 so ZDA povečevale proizvodnjo surove nafte za približno 1 milijon sodčkov na dan vsako leto. Leta 2014 pa se je proizvodnja povečala za 1,2 milijona sodčkov v primerjavi z letom 2013 (OPEC, 2015b).

0 2 4 6 8 10 12

Rusija

Savdska Arabija

ZDA

Kitajska

Kanada

Irak

Iran

Združeni arabski emirati

Kuvajt

Venezuela

Milijon sodčkov na dan

13  

Slika 7: Proizvodnja surove nafte v ZDA med leti 2011–2014

Vir: OPEC, OPEC Annual Statistical Bulletin, 2015b, str.28, tabela 3.6.

Rast proizvodnje surove nafte v ZDA v zadnjih letih je posledica pridobivanja le-te s pomočjo hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja iz slabo prepustnih kamnin. Približno 90 % dodatne nafte pridobljene med leti 2011 in 2014 je lahke in sladke (API vrednost je nad 40° in vsebnost žvepla je do 0,3 %). Ta lahka nafta je pridobljena na treh glavnih področjih pridobivanja nafte s hidravličnim lomljenjem: Bakken, Permian Basin in Eagle Ford (EIA, 2015c).

Je pa vprašanje koliko časa je svet še sposoben povečevati proizvodnjo nafte, glede na to, da so cene WTI in Brent nafte (in tudi ostalih vrst nafte) v 2015 padle pod 50 $ za sodček. S temi cenami se najlažje spopadajo države Bližnjega vzhoda (nekatere med njimi bi preživele tudi ob cenah sodčka med 10–20 $). 40 $ za sodček je povprečna cena, s katero naj bi proizvajalci nafte v svetu pokrivali stroške proizvodnje. Ceno 80 $ za sodček naj bi potrebovala Kanada pri pridobivanju nafte iz bitumnega peska. Za ameriške proizvajalce nafte iz skrilavca je veljalo, da potrebujejo za pokrivanje stroškov ceno za sodček nafte pri okoli 70 $. Nekateri ameriški proizvajalci nafte iz skrilavca omenjajo, da jim je za pokrivanje dovolj cena 30 $ za sodček, zaradi izboljšanja tehnike črpanja nafte in osredotočanja na bolj produktivna področja (Sorensen, 2015).

Če ima pri ponudbi nafte ključen vpliv OPEC, pa je to na strani povpraševanja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (angl. Organization for Economic Co-operation and Development, v nadaljevanju OECD). Na Sliki 8 vidimo, da kar polovica povpraševanja po nafti v letu 2014 prihaja iz držav, ki so članice OECD. Organizacija je nastala leta 1961, ko so ZDA, Kanada in 18 evropskih držav stopili skupaj in ustanovili organizacijo, ki se bo posvečala ekonomskemu razvoju. Danes OECD sestavlja 34 držav (2010. leta je članica

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

2011 2012 2013 2014

Mil

ijon

sodčk

ov n

a d

an

14  

postala tudi Slovenija). Sedež organizacije je v Parizu. Glavna naloga OECD je promoviranje politike, ki bo izboljšala ekonomski in socialni položaj ljudi po svetu (OECD, b.l.).

Slika 8: Povpraševanje po nafti leta 2014 držav OECD in ostalih držav (v odstotkih od celotnega povpraševanja)

Vir: OPEC, OPEC Monthly Oil Market Report, 2015a, str. 100, tabela 10.3.

OECD sestavljajo ZDA, večina evropskih držav in ostale razvite države. Pogosto transport v teh državah predstavlja poglavitni sektor pri porabi nafte. Že same ekonomske razmere vplivajo na transport dobrin in ljudi (avtomobilski, ladijski, letalski prevozi). Poleg tega imajo prebivalci OECD držav v lasti več vozil kot pa prebivalci nerazvitih držav. So pa v večini OECD držav višji davki na goriva in politika, da se kupuje nova vozila, ki uporabljajo za pogon bolj čista goriva. Nenazadnje je v razvitih državah storitveni sektor mnogo večji kot industrijski. Vse to pa pomeni, da tudi ko je prisotna večja gospodarska rast v OECD, to nima tolikšnega vpliva na povečanje porabe nafte. Zato povpraševanje po nafti s strani OECD držav v 21. stoletju stagnira ali pada. Na odločitve potrošnikov glede transporta in nakupa vozil vplivajo tudi pričakovane cene nafte v prihodnosti. Če se pričakuje povišanje cene nafte, se jih bo več odločilo kupiti varčna vozila ali pa uporabiti javni prevoz. To pa bo zmanjšalo povpraševanje po nafti v prihodnosti in s tem vplivalo na manjše povišanje cene nafte (EIA, 2015d).

Na Sliki 9 vidimo, da je največje povpraševanje po nafti leta 2014 bilo v ZDA in Kitajski. Med državami, ki porabijo največ nafte, so poleg OECD držav še države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) in Savdska Arabija.

5050Povpraševanje držav OECD

Povpraševanje ostalega sveta

15  

Slika 9: Države pri katerih je bilo v letu 2014 največje povpraševanje po nafti

Vir: OPEC, OPEC Annual Statistical Bulletin, 2015b, str. 42, tabela 4.8.

Na Sliki 10 vidimo, da se je povpraševanje po nafti s strani OECD držav od leta 2010 do 2014 celo nekoliko znižalo. Pri državah BRIC pa se je povpraševanje v tem obdobju povečevalo za 600 do 700 tisoč sodčkov na dan vsako leto.

Slika 10: Povpraševanje po nafti držav OECD in držav BRIC od leta 2010 do leta 2014

Vir: OPEC, OPEC Annual Statistical Bulletin, 2015b, str. 42, tabela 4.8.

0 5 10 15 20 25

ZDA

Kitajska

Japonska

Indija

Rusija

Savdska Arabija

Brazilija

Kanada

Nemčija

Južna Koreja

Milijon sodčkov na dan

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

2010 2011 2012 2013 2014

Mil

ijon

sodčk

ov n

a d

an

OECD

BRIC

16  

Poleg BRIC držav se povečuje tudi poraba nafte v državah Bližnjega vzhoda (predvsem v Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih). Prebivalstvo v Savdski Arabiji se je povečalo za 17 % v zadnjih 10 letih. Povpraševanje po energiji pa se je v zadnjih 3 letih povečevalo za 8 % na leto. Če se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnje, bi lahko leta 2030 po oceni Saudi Aramc-a (največje državno podjetje za proizvodnjo nafte, ki je v lasti Savdske Arabije) porabili že 8,2 milijona sodčkov nafte na dan in bili primorani celo uvažati nafto. Vsa rast povpraševanja po nafti v zadnjih letih prihaja s strani držav, ki niso članice OECD (gre predvsem za države, ki so v razvoju).

V Tabeli 1 vidimo, da obstaja povezava med gospodarsko rastjo držav in rastjo povpraševanja po nafti. Večja kot je gospodarska rast v državi, večja je rast povpraševanja po nafti. Predvsem se ta korelacija vidi pri državah, ki niso članice OECD, pri katerih večji del gospodarstva predstavlja industrijski sektor, ki je energijsko bolj intenziven kot pa storitveni sektor. Številni industrijski procesi potrebujejo nafto kot gorivo ali pa kot sestavino za proizvodnjo izdelkov. V nekaterih državah, ki niso članice OECD pa se nafta uporablja tudi kot gorivo za proizvodnjo električne energije. V manj razvitih državah raste tudi število prebivalcev, kar dodatno prispeva k rasti povpraševanja po nafti. Čeprav v teh državah nafta kot gorivo za transport predstavlja le majhen delež od celotne porabe nafte v njihovem gospodarstvu, pa se vseeno naglo povečuje uporaba nafte za transport. Z razvojem gospodarstev namreč prihaja do povečanih potreb po prevozu dobrin in ljudi. S tem, ko raste dohodek na prebivalca držav v razvoju, pa se povečuje tudi število vozil na prebivalca. Številne države v razvoju subvencionirajo cene goriv za svoje prebivalce, kar zmanjšuje odzivnost teh ljudi na spremembe cene nafte na svetovnih finančnih trgih (na spremembo povpraševanja po nafti bo zato bolj vplivala gospodarska rast teh držav, kar bo potem vplivalo na cene nafte na globalnih trgih). Močna gospodarska rast Kitajske je botrovala, da je država postala največja porabnica energije in druga največja porabnica nafte v svetu. Povečano povpraševanje po nafti na Kitajskem je v največji meri vplivalo na povečanje porabe nafte v 21. stoletju. EIA predvideva, da bo v naslednjih 25 letih vso povečanje porabe nafte prišlo iz držav, ki niso članice OECD (EIA, 2015d).

Tabela 1: Dnevna poraba nafte v državah porabnicah nafte leta 2013 in leta 2014 ter njihova gospodarska rast 2014

Države porabnice Poraba nafte 2013 (v milijon

sodčkov na dan)

Poraba nafte 2014 (v milijon

sodčkov na dan)

Sprememba 2014 v primerjavi z

2013 (v %)

Gospodarska rast 2014 (v %)

ZDA 18,961 19,078 0,6 2,4

Japonska 4,521 4,315 -4,6 -0,1

Kitajska 10,068 10,465 3,9 7,4

Indija 3,698 3,786 2,4 7,4

Savdska Arabija 2,994 3,163 5,7 3,5

Vir: OPEC, OPEC Annual Statistical Bulletin, 2015b, str. 42, tabela 4.8; Worldbank, GDP growth, 2015.

17  

2.2 Rezerve surove nafte

Na ponudbo nafte na trgu zelo pomembno vplivajo rezerve nafte. Na splošno jih delimo na dokazane (angl. proved reserves) in nedokazane (angl. unproved reserves). Dokazane rezerve so tiste, za katere obstaja velika verjetnost, da se bo ob trenutni tehnologiji in ekonomskih okoliščinah iz njih pridobilo nafto. Ta nahajališča nafte so bila ocenjena na podlagi analiz geologov in inženirjev. Ob koncu leta 2014 je bilo dokazanih rezerv nafte okoli 1700 milijard sodčkov, kar bi ob trenutni proizvodnji zadostovalo za dobrih 50 let. 71,6 % rezerv nafte prihaja iz držav OPEC. Ob trenutni proizvodnji bodo lahko nafto najdlje pridobivali na območju Srednje in Južne Amerike in sicer več kot 100 let. V zadnjem desetletju so se svetovne rezerve nafte povečale za novih 330 milijard sodčkov (BP, b.l.).

Države lahko povečajo dokazane rezerve, ko se pojavi nova tehnologija ali ekonomske razmere omogočijo izkoriščanje nahajališč. Takšno gromozansko povečanje sta doživeli Kanada in Venezuela. Kanada s pridobivanjem nafte iz bituminoznega (katranskega) peska v Alberti in Venezuela, ko so ocenili, da je pridobivanje težke nafte ob reki Orinoko ekonomsko smotrno. 97 % rezerv nafte v Kanadi predstavlja nafta iz katranskega peska.

V Tabeli 2 vidimo, da sta med prvimi tremi po rezervah nafte Kanada in Venezuela, pri katerih se je glavnina rezerv odkrila v 21. stoletju. Poleg njiju vodilna mesta zasedajo države Bližnjega vzhoda, od koder prihaja večina svetovnih rezerv nafte. Če pogledamo ZDA in njene rezerve nafte, opazimo, da bodo te ob trenutnem tempu črpanja zadostovale še za 10 let. Je pa dejstvo, da ZDA v zadnjih letih kljub povečanemu črpanju zaradi hidravličnega lomljenja in horizontalnega vrtanja povečujejo rezerve za 3 milijarde sodčkov na leto. Rezerve nafte v slabo prepustnih kamninah (za njeno pridobivanje je potrebno hidravlično lomljenje) predstavljajo 30 % od celotnih rezerv ZDA. Leta 2010 so rezerve v ZDA znašale 23,2 milijarde sodčkov (OPEC, 2015b).

Tabela 2: Države z največjimi rezervami nafte in njihov delež v odstotkih od celotnih svetovnih rezerv

Države z največjimi dokazanami rezervami nafte

Rezerve v milijardah sodčkov Rezerve v % od celotnih dokazanih svetovnih rezerv

Venezuela 298,4 17,6 Savdska Arabija 268,3 15,8 Kanada 172,5 10,1 Iran 157,8 9,3 Irak 144,2 8,5 Kuvajt 104,0 6,1 Združeni arabski emirati 97,8 5,8 Rusija 80,0 4,7 Libija 48,4 2,8 Nigerija 37,1 2,2 ZDA 36,5 2,1

Vir: CIA, The World Factbook, 2015.

18  

Dokazane rezerve surove nafte se v ZDA povečujejo vsako leto zadnjih 5 let in so prvič po letu 1975 presegle 36 milijard sodčkov. V zadnjem letu pa so se rezerve v ZDA še 6. leto zapored povečale na 39,9 milijard sodčkov (2,1 milijarde sodčkov so odkrili v Teksasu, 0,4 milijarde pa v Severni Dakoti). Dokazane rezerve nafte v Severni Dakoti so prehitele na drugem mestu rezerve iz Mehiškega zaliva. Na prvem mestu po rezervah v ZDA pa je zvezna država Teksas (EIA, 2015f).

Od vseh svetovnih rezerv nafte, je le 30 % običajne nafte, 30 % je nafte, ki se nahaja v katranskem pesku, 15 % je težke nafte in 25 % je zelo težke nafte (nizka API vrednost). Za pridobivanje nafte iz neklasičnih nahajališč so potrebni drugačni postopki in s tem so povezani tudi višji stroški. Ko se je pred 5 leti začela v ZDA revolucija pridobivanja nafte iz skrilavca, je veljalo splošno prepričanje, da so stroški takšnega pridobivanja okoli 80 $ za sodček. Z napredkom tehnologije hidravličnega lomljenja in horizontalnega vrtanja pa se stroški takšnega pridobivanja nafte hitro znižujejo (stroški se odvisno od nahajališča v povprečju gibajo od 30–70 $). Oddelek mineralnih surovin (angl. Department of Mineral Resources) Severne Dakote je ocenil, da so na nekaterih delih območja Bakken stroški proizvodnje sodčka padli pod 30 $ (v Dunn County je črpanje nafte profitabilno tudi pri ceni 24 $ za sodček). Povprečje članic OPEC in Rusija imajo stroške pridobivanja nafte malo pod 40 $ na sodček (v Savdski Arabiji pri 20 $ in po nekaterih ocenah celo pod 10 $). Pri klasičnem pridobivanju v ZDA so stroški okoli 40 $, Norveška in Kitajska pa imata stroške pri 50 $ za sodček. Brazilija ima stroške pri 60 $, Mehika in Kanada (nafta iz katranskega peska) pa nad 70 $ za sodček načrpane nafte (Ashton, 2015).

2.3 Vremenske razmere in geopolitični konflikti

Ko govorimo o vremenskih razmerah, ki vplivajo na naftni trg, gre v večini primerov za težave pri ponudbi nafte. Največji vpliv na ponudbo nafte v 21. stoletju so imeli orkani, ki so divjali nad Mehiškim zalivom, saj je tam lociranih največ proizvodnih ploščadi (angl. oil or natural gas production platform), ki črpajo nafto pod morjem. Poleg tega pa je na obalah Mehiškega zaliva veliko rafinerij za predelavo nafte (njihova kapaciteta znaša 45 % od celotne kapacitete rafinerij v ZDA). Po podatkih ameriške nacionalne uprave za oceane in atmosfero (angl. National Oceanic and Atmospheric Administration – NOAA), se začne sezona orkanov 1. junija in traja do 30. novembra. Kako velika bo prekinitev proizvodnje je odvisno od moči in lokacije orkanov.

Ko so znanstveniki ocenjevali učinke neviht v Mehiškem zalivu, so ugotovili, da je to območje še posebej dovzetno za orkane, saj deluje kot zbirna točka za tople tokove, ki lahko okrepijo nevihto. Ko se v bližini pojavi orkan, upravljalci proizvodnih ploščadi v prvi vrsti poskrbijo za varnost delavcev, zato jih nemudoma evakuirajo. To avtomatsko povzroči zastoj pri dobavi nafte in posledično vodi do povečanja cen nafte. Če se izkaže, da je orkan bolj blag, se delavci hitro vrnejo nazaj in usposobijo proizvodno ploščad. V tem primeru se cene nafte v nekaj dneh vrnejo na prejšnje nivoje. Ko sta leta 2005 udarila Katrina in Rita (dva največja orkana 21. stoletja) je bilo uničenih 115 in poškodovanih še dodatnih 52 proizvodnih ploščadi. Uničenje, ki sta ga povzročila ta dva orkana, je spodbudilo podjetja,

19  

ki se ukvarjajo s črpanjem nafte in zemeljskega plina na morju, da so izboljšali infrastrukturo, da bo bolje kljubovala močnim vetrovom in valovom. Po mnenju API (angl. American Petroleum Institute) so nevihte pripomogle, da je prišlo do močnejšega sodelovanja naftne industrije in nacionalnih agencij za boljšo pripravljenost na nove naravne katastrofe (Heidrick, 2013).

Odkar se beleži orkane, je bilo leto 2005 rekordno po aktivnosti. Katrina in Rita sta poleg uničenih in evakuiranih ploščadi (na njuni poti je bilo kar 3050 od 4000 ploščadi) povzročili zaprtje 29 % rafinerijskih kapacitet na obali Mehiškega zaliva. Leta 2008 je bilo prav tako leto orkanov. Za naftno industrijo sta najpomembnejša orkan Ike, ki je sredi septembra zadel obalo Teksasa, in orkan Gustav, ki je 1. septembra zadel obalo Louisiane. Na vrhuncu zastoja je bilo več kot 20 % rafinerijskih kapacitet ZDA ustavljenih. 2127 od skupno 3800 proizvodnih ploščadi v Mehiškem zalivu je bilo izpostavljeno tema dvema orkanoma. Zaradi orkanov je bila septembra 2008 proizvodnja nafte manjša v povprečju za 1,1 milijona sodčkov na dan. 60 proizvodnih ploščadi sta Ike in Gustav uničila. Uničene ploščadi so pred tem proizvedle 1,05 % nafte in 1,3 % zemeljskega plina na območju Mehiškega zaliva (API, b.l.).

Od leta 2009–2011 ni bilo neviht, ki bi pomembneje vplivale na proizvodnjo nafte. 28. avgusta 2012 pa je orkan Isaac ustavil proizvodnjo 1,3 milijona sodčkov na dan in 0,9 milijona sodčkov na dan rafinerijskih kapacitet. Se je pa že v naslednjem tednu proizvodnja vrnila na prejšnje nivoje. Se pa vpliv orkanov na naftno industrijo ZDA zmanjšuje vsako leto, saj se vedno več črpanja izvaja na kopnem zaradi hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja. Še leta 2011 je Mehiški zaliv predstavljal 26 % načrpane nafte v ZDA, leta 2015 pa je ta delež le še 16 % (EIA, 2013a).

Lahko pa vremenske razmere vplivajo tudi na povpraševanje po nafti, če na primer pride do mile zime na območju, kjer za ogrevanje domov uporabljajo kurilno olje, ki je pomemben derivat nafte.

Na ponudbo nafte imajo največji vpliv politični nemiri, ki so povezani z državami OPEC, saj ti najbolj prizadenejo dobavo nafte. Predvsem konflikti na območju okoli Perzijskega zaliva so v preteklosti večkrat zaznamovali naftni trg in poslali cene nafte navzgor.

Leta 1973 so arabske članice OPEC ustavile prodajo nafte ZDA in Nizozemski zaradi njune podpore Izraelu v arabsko-izraelski vojni. Kasneje je embargo zajel še nekatere druge države (Južno Afriko, današnji Zimbabve in Portugalsko), kar je pripeljalo do globalne naftne krize. V tistem času so bile številne države odvisne samo od uvoza nafte iz Bližnjega vzhoda. Zaradi tega je novembra leta 1974 nastala Mednarodna agencija za energijo (angl. International Energy Agency, v nadaljevanju IEA), da bi pomagala državam uvoznicam nafte, če ponovno pride do prekinitve dobave nafte. Cilj IEA je sodelovanje med njenimi članicami z namenom zmanjšanja prevelike odvisnosti od nafte s pomočjo zmerne rabe energije, uporabe alternativnih virov in raziskav ter razvoja na področju energije. Kot drugo

20  

pa je oblikovanje obveznih kriznih naftnih zalog članic v velikosti njihovega 90 dnevnega uvoza (IEA, b.l.).

Od takrat je bilo kar nekaj dogodkov (vojne, teroristični napadi), ki so vplivali na ponudbo nafte in posledično na njeno ceno. Kombinacija iranske revolucije in iraško-iranske vojne je od leta 1978 iz 14 $ za sodček ceno nafte dvignila na 35 $ za sodček leta 1981. Samo od oktobra 1978 do januarja 1979 se je proizvodnja v Iranu iz 5,5 zmanjšala na 0,7 sodčka na dan. Leta 2006 so teroristi v Nigeriji bombardirali glavni naftovod v regiji in Shell-u prizadejali škodo v višini 226 tisoč sodčkov nafte (10 % dnevne proizvodnje Nigerije). Cena nafte se je povečala za 2 $ in cena delnice Shell-a je padla za 2 % (Blomberg, Hess & Jackson, 2009, str. 409–416).

Leta 1990, ko je Irak napadel Kuvajt, je prišlo do upada proizvodnje za 5,3 milijona sodčkov nafte na dan, kar je takrat pomenilo 9 % svetovne proizvodnje. Cena nafte pa se je v dveh mesecih podvojila (iz 20 $ na 40 $ za sodček). Se je pa cena začela hitro zniževati, ko se je svetovna proizvodnja vrnila na nivoje pred vojno. Stavka med leti 2002–2003 v državnem naftnem podjetju PDVSA v Venezueli je zmanjšala proizvodnjo nafte za 2,3 milijona sodčkov na dan, kar je znašalo 3 % od celotne svetovne proizvodnje. Leta 2003 so ZDA napadle Irak kot povračilo za teroristični napad 11. septembra 2001 v New York-u. Pred napadom je proizvodnja v Iraku znašala 2 milijona sodčkov, potem pa je padla na 1,3 milijona sodčkov na dan. V letu 2004 pa se je proizvodnja vrnila na nivoje pred vojno. Je pa imela vojna v Iraku minimalne, kratkotrajne učinke na svetovno proizvodnjo. Na splošno upad svetovne proizvodnje zaradi konfliktov v državah, v kratkem času nadomestijo druge države s povečevanjem proizvodnje in večanjem tržnega deleža, ali pa se proizvodnja prizadetih držav vrne na nivoje pred krizo (Gholz & Press, 2010, 464–473).

Uporaba kemičnega orožja v Siriji avgusta 2013 je dvignila ceno Brent nafte za 6 % (ne toliko zaradi manjše proizvodnje v Siriji, ki je majhen izvoznik, ampak predvsem zaradi strahu, da bi se spopadi razširili na sosednje države). Pred tem se je Brent nafta povečala že za 15 % zaradi povečanega povpraševanja rafinerij in upada proizvodnje v Iraku in Libiji. Konflikti v Iraku in Libiji in težave drugod so zmanjšali svetovno ponudbo nafte in ostalih tekočin za 2,7 milijona sodčkov na dan v avgustu 2013 (EIA, 2013b).

2.4 Zaloge nafte

Pri analizi naftnega trga in premikih cene nafte je pomembna spremenljivka stanje zalog nafte. Še posebno to velja za zaloge nafte v ZDA, ki je največja porabnica nafte na svetu. Konec novembra 2015 so imele ZDA v svojih skladiščih preko 2 milijardi sodčkov surove nafte in naftnih produktov. Če ne štejemo strateških naftnih rezerv, je bilo komercialne surove nafte v skladiščih (zaloge ameriških podjetij) preko 489 milijonov sodčkov (v začetku leta 2015 382 milijonov sodčkov), kar je svojevrsten rekord, odkar se od leta 1982 beleži podatke o zalogah v ZDA. Zaloge surove nafte so se povečale 10. teden zapored (EIA, 2015e).

21  

Če je povečanje zalog večje od pričakovanj, kaže na manjše povpraševanje, in sledi zmanjšanje cene nafte. Enako se zgodi, če je zmanjšanje zalog manjše od pričakovanj. Če pa je povečanje zalog surove nafte manjše od pričakovanj, kaže na večje povpraševanje, in pozitvno vpliva na ceno nafte. Povišanje cene sledi tudi takrat, ko je zmanjšanje zalog večje kot pa se je pričakovalo. V zadnjem obdobju ponudba nafte močno presega povpraševanje po nafti in za to razliko se povečujejo svetovne zaloge nafte.

2.5 Alternativni viri

Daljše obdobje nizkih cen nafte je ugodno za potrošnike, vendar lahko pomeni tudi nevarnost, da se poveča odvisnost od majhnega števila držav izvoznic (predvsem tistih na območju Bližnjega vzhoda), pri katerih je črpanje tudi ob nizkih cenah nafte še vedno profitabilno. Ali pa pride do velikega povečanja cene nafte zaradi zmanjšanja investicij v obstoječa ali nova nahajališča. Po centralnem scenariju IEA naj bi se globalna rast povpraševanja po energiji povečala za tretjino od 2013 do 2040. Rast povpraševanja pa bo prihajala predvsem iz držav v razvoju. V letu 2014 je bilo več kot 45 % novih inštaliranih kapacitet električne energije tistih, ki za delovanje uporabljajo obnovljive vire energije. Obnovljivi viri naj bi prehiteli premog, kot glavni vir električne energije do leta 2030. Do leta 2040 bo električna energija iz obnovljivih virov predstavljala 50 % v Evropi, okoli 30 % na Japonskem in Kitajskem, in nad 25 % v ZDA in Indiji (IEA, 2015a).

Obnovljiva energija je tista, ki jo dobimo iz naravnih procesov (sončna svetloba, voda, veter), in se hitreje obnavlja kot se porablja. Obnovljivo energijo predstavljajo solarne elektrarne (ali pa solarne plošče na hišah in prevoznih sredstvih), vetrne elektrarne, hidroelektrarne, bioenergija in moč oceanov ali morij (koriščenje valov za proizvodnjo energije).

Obnovljivi viri imajo v prihodnosti velik potencial, ker so globalno razpršeni za razliko od fosilnih virov (zemeljski plin, premog, nafta), ki so geografsko koncentrirani. Vsaka država ima na razpolago vsaj en obnovljivi vir energije v velikih količinah, številne države pa imajo na razpolago večje število obnovljivih virov. Vloga obnovljive energije se bo v prihodnosti povečevala, tako v proizvodnji elektrike, ogrevanju in hlajenju, kot tudi v transportnem sektorju. Tehnologija obnovljive energije zagotavlja državam varnost pri preskrbi z energijo, energetsko učinkovitost in zmanjšanje onesnaženosti ozračja. Kako hitro se bo uporaba obnovljive energije povečevala, je odvisno tudi od politike držav, da subvencionirajo investicije v določene obnovljive vire. Ob nizkih cenah fosilnih goriv je interes držav za takšno pomoč manjši. IEA v svojih zadnjih napovedih predvideva, da bo leta 2020 26 % električne energije v svetu proizvedeno iz obnovljivih virov (leta 2013 jo je bilo 22 %). To bi danes zadostovalo za skupno porabo elektrike Kitajske, Indije in Brazilije (IEA, 2015b).

Zaradi obnovljivih virov se bo v prihodnosti zmanjševala rast povpraševanja po nafti in ostalih fosilnih gorivih. V naslednjih 5 letih naj bi večino rasti v proizvodnji elektrike predstavljala obnovljiva energija (inštaliranih naj bi bilo novih 700 GW električnih kapacitet), predvsem zaradi padajočih stroškov in množične uporabe le-te v državah v

22  

razvoju (40 % rasti naj bi bilo zaradi Kitajske). Skoraj polovico rasti bosta predstavljali vetrna in solarna energija. Obnovljiva energija naj bi igrala ključno vlogo tudi pri gospodarski rasti in zagotavljanju elektrike Podsaharski Afriki (IEA, 2015c).

Trenutno vetrna in solarna energija predstavljata približno 3 % svetovne proizvodnje elektrike. V nekaterih državah pa je ta delež mnogo večji zaradi državnih subvencij. V Italiji, Nemčiji, Irski, Španiji, Portugalski in Danski sta vetrna in solarna energija predstavljali od 10–30 % celotne proizvedene elektrike v letu 2012. Za večjo rabo obnovljivih virov v posamezni državi je potrebno medsebojno sodelovanje politike in industrije. OECD države so tiste, ki najbolj podpirajo razvoj obnovljive energije, saj so same najbolj odvisne od uvoza fosilnih goriv. Zaradi vedno večjih potreb po energiji je veliko zanimanje predvsem za vetrno in solarno energijo v Indiji, Kitajski, Braziliji in drugih državah v razvoju. S tem bi si države zagotovile energetsko varnost in zraven prispevale v boju proti klimatskim spremembam (IEA, 2014b).

Največji vir elektrike leta 2050 naj bi predstavljala sončna energija (prehitela naj bi fosilna goriva, veterne, hidro in jedrske elektrarne). Takrat naj bi solarna energija predstavljala 27 % celotne proizvedene elektrike (solarni fotovoltaični sistemi naj bi proizvedli 16 %, solarna toplotna pa dodatnih 11 %). Tako hiter razvoj je posledica padca cen fotovoltaičnih modulov in sistemov. Večina stroškov pri solarni energiji se pojavi pri začetni investiciji. Konec leta 2013 je bilo po svetu inštaliranih 137 GW solarnih kapacitet, dnevno pa se jih je dodajalo 100 MW. Solarna energija je še posebej primerna za območja, kjer je veliko sončnih dni – Afrika, Indija, Bližnji vzhod in ZDA (IEA, 2014a).

2.6 Ameriški dolar

Ker je cena nafte izražena v ameriških dolarjih, je za povpraševanje po nafti zelo pomemben menjalni tečaj ameriškega dolarja. Vsaj tako kot sprememba cene nafte na finančnih trgih, naj bi na povpraševanje po nafti vplivala sprememba menjalnega tečaja ameriškega dolarja v primerjavi z lokalnimi valutami držav uvoznic nafte. Ko depreciira tečaj dolarja v primerjavi z lokalno valuto, postane nafta cenejša v lokalni valuti za domačega potrošnika, in s tem se poveča povpraševanje. Obratno naj bi rast povpraševanja po nafti v državah, ki za lokalno trgovanje ne uporabljajo dolarja, vplivala na svetovno proizvodnjo nafte in na ceno nafte izraženo v ameriških dolarjih. Ko pa apreciira tečaj ameriškega dolarja, se zmanjša povpraševanje po nafti. Presenetljivo je tudi, da naj bi bila kratkoročno elastičnost povpraševanja po nafti zaradi spremembe menjalnega tečaja ameriškega dolarja mnogo večja kot elastičnost povpraševanja po nafti zaradi spremembe globalne cene nafte izražene v ameriških dolarjih. Vsi ti razlogi kažejo, kako premiki menjalnega tečaja ameriškega dolarja s svojim vplivom na naftno povpraševanje pomembno prispevajo k spremenljivosti globalne cene surove nafte (De Schryder & Peersman, 2015, str. 263–266).

23  

3 HIDRAVLIČNO LOMLJENJE IN VODORAVNO VRTANJE

3.1 Pridobivanje nafte v preteklosti

V antiki, pa tudi kasneje, so uporabljali samo tisto nafto, ki so jo lahko pridobili na površju brez vrtanja. Na Kitajskem pa naj bi vrtali za nafto že v 2. stoletju pred našim štetjem. Nafta je potem pritekala na površje po ceveh iz brona in bambusa. So pa Kitajci v preteklosti delali vrtine za nafto precej drugače, kot jih delamo danes. Na določenem mestu so izmenično dvigali in spuščali težko orodje v obliki dleta. S tem postopkom jim je sicer uspelo priti do kar velikih globin, vendar pa so za dokončanje ene same vrtine včasih potrebovali več let (Graham, 1998, str. 10).

Ko se je v 19. stoletju povpraševanje po surovi nafti večalo iz dneva v dan, so bili v Evropi in Severni Ameriki prisiljeni v iskanje novih nahajališč, ker naravno pridobljena nafta ni več zadoščala. V Evropi so leta 1857 začeli vrtati na področju severovzhodno od Bukarešte v romunskih južnih Karpatih (Transilvanske Alpe). Naftna industrija v Evropi pa je nastala že leta 1853. Prva naftna vrtina v Severni Ameriki pa je bila narejena v Ontariu v Kanadi leta 1858. Zgodovinsko najpomembnejše vrtanje v ZDA za pridobivanje nafte je izvedel Colonel Edwin Drake. Leta 1859 je s pomočjo lokalnih strokovnjakov za izdelavo vrtin začel vrtati v ležišča skrilavca na področju naravno pronicajoče goste nafte. Vrtanje je bilo počasno, saj so na dan izvrtali od 90–122 cm. Je pa bil ta naftni vrelec eden prvih, ki so bili narejeni na mehanski način. Za vrtanje so uporabili primitivni parni stroj in jekleni kabel, na katerem so bili pritrjeni svedri (težka rezila). Kabel so dvigali in spuščali v vrtino, pritrjeni sveder pa je prebijal skale. Tako v ZDA kot drugod po svetu se je mehanska tehnika za izdelavo vrtin hitro razvijala in kmalu zamenjala ročno vlečenje in spuščanje težkih rezil. Vendar pa so svedri in tehnika ostali enaki do začetka 20. stoletja. Prvo rotacijsko napravo (angl. rotary rig) brez kablov za izdelavo vrtin so skonstruirali leta 1902. Jeklene kable so zamenjali železni okrogli drogovi, ki so jih po potrebi spajali istočasno z izdelavo vrtine in tako nadaljevali prodiranje v globino. Za svedre pa so še vedno uporabljali enaka težka rezila. Vrhunec takratne vrtalne tehnike je bil dosežen leta 1909 z iznajdbo vrtalnega svedra z dvojnim stožcem. Novi sveder je omogočil doseganje vedno večjih globin v zemeljski skorji – leta 1910 so že vrtali v globino 670 m. Novost je bila tudi, da so za vrtanje uporabljali cevi namesto okroglih drogov. Ta vrtalna metoda je postala standardna in se uporablja še danes. So pa vse vrtine v preteklosti vrtali navpično (Sulli, 2010, str. 22–45).

3.2 Opis hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja

Glavne tehnologije, ki so pripomogle, da so ZDA v zadnjih letih močno povečale proizvodnjo nafte in zemeljskega plina so: vodoravno vrtanje, hidravlično lomljenje in vrtanje več vrtin iz ene ploščadi.

Vodoravno vrtanje (angl. horizontal drilling) se začne navpično in potem v določeni globini zavije pod kotom okoli 90°, da doseže željeno nahajališče nafte ali zemeljskega plina. Prva vodoravna naftna vrtina je bila narejena že leta 1929, vendar je postala njena raba

24  

ekonomsko smotrna šele leta 1980. Uvajanje horizontalnega vrtanja je bilo zelo počasno, ker ga naftna industrija do poznih 20. let prejšnjega stoletja ni sprejela. Pobudo so dale razne tožbe zaradi vrtin, ki so bile zvrtane na eni lastnini in so prečkale mejo ter prodrle v nahajališče bližnje druge lastnine. Te tožbe so omogočile, da so razvili orodje majhnih dimenzij, ki je lahko kontroliralo vrtino med vrtanjem. Pomembno vlogo pri vodoravnem vrtanju je odigral razvoj podpornih tehnologij: 3-dimenzionalna seizmologija, merjenje med vrtanjem z elektronskimi instrumenti in vodeni globinski motor. 3-dimenzionalna seizmologija s senzorji poslanimi v zemljo pridobi informacije, ki se jih uporabi za določanje položaja vrtine, za določanje števila vrtin in kako vrtati vrtino za doseganje maksimalne proizvodnje. Merjenje med vrtanjem z elektronskimi instrumenti prenaša informacije v realnem času na površje. Senzorji kontrolirajo spremembe v vrtini, kot so pozicija, temperatura, pritisk in poroznost skalovja. Ko se pridobi vse potrebne informacije, se potem smer vrtine kontrolira s pomočjo vodenega globinskega motorja. Horizontalna vrtina stane približno 3-krat več kot vertikalna, toda proizvodnja je od 15 do 20-krat večja kot pri vertikalni vrtini. Z vodoravnim vrtanjem se precej poveča pritok nafte v cev. Tudi sama nahajališča nafte imajo večinoma horizontalno obliko. Če postavimo naftno cev horizontalno v nahajališče, bomo dosegli večji obseg nafte kot z vertikalno. Vodoravno vrtanje je zelo priročno, če je navpičen dostop težak ali nemogoč – nahajališče pod mestom, jezerom, hribom ali pod skalovjem, ki je težko za vrtanje (Melek, 2015, str. 53).

Hidravlično lomljenje (angl. hydraulic fracturing ali fracking) je proces, ki ga uporabljamo, če želimo pridobiti ogljikovodike, ki so se akumulirali v kamninah z zelo majhno poroznostjo in prepustnostjo. Nafto v takih nahajališčih imenujemo nafta iz nizkoporoznih kamnin (angl. tight oil). Prepustnost nafte v takšnem nahajališču je običajno od 10 do 100-krat manjša kot v klasičnem naftnem polju (najslabše prepusten je skrilavec). S hidravličnim lomljenjem povečamo stik med vrtino in porami v kamninah. Ko z vrtanjem pridemo do željene plasti kamnine, z eksplozivi preluknjamo ohišje vrtine, ki je bilo zamašeno s čepi. Visok pritisk v vrtini, ki ga ustvari tekočina in kontinuirano polnjenje vrtine z njo, povzroči, da se razpoke v kamnini nahajališča razširijo. Voda pod nadtlakom odpre razpoke in omogoči dostop do čim večjega števila por. V vodo dodajamo oporne delce (navadno so to zrna peska ali pa njemu podobni umetni materiali), ki držijo razpoke odprte in omogočajo nadaljnje črpanje nafte. Tej mešanici dodajamo še kemikalije, da z oblikovanjem gela dosežemo enakomerno razporeditev opornih delcev, zmanjšamo trenje, korozijo, rast bakterij in končno zlomimo strukturo gela, kar omogoči, da po koncu procesa hidravličnega lomljenja tekočina steče nazaj na površje. Tudi pri tem procesu je zelo uporabna 3-dimenzionalna seizmologija, saj omogoči vpogled v geologijo nahajališča. V preteklosti so hidravlično lomljenje uporabljali na vertikalnih vrtinah. Prvi poskus hidravličnega lomljenja so naredili leta 1947. Podjetje Mitchell Energy pa je leta 1978 s pomočjo ameriškega oddelka za energijo začelo na veliko testirati tehnologijo hidravličnega lomljenja. To znanje, ki so ga pridobili med testiranjem, so prenesli v praktično uporabo na območjih, kjer sta nafta in zemeljski plin ujeta v slabo prepustnih kamninah. V Prilogi 1 lahko vidimo slikovni prikaz vodoravnega vrtanja in hidravličnega lomljenja (ENVI, 2011, str. 14–19; Fracking, 2014; Melek, 2015, str. 53).

25  

Vrtanje več vrtin iz ene ploščadi (angl. pad drilling) je tehnika, ki se je začela intenzivno uporabljati poleg hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja leta 2006 (to leto je bilo v ZDA 5 % vrtalnih ploščadi z več vrtinami, leta 2013 pa je bilo takšnih ploščadi že 58 %). Omogoča vrtanje več vrtin iz ene lokacije. S tem se uporabi manj površine, pridobivanje nafte ali zemeljskega plina pa je bolj učinkovito ter cenejše. Na majhni površini je mogoče izvrtati tudi do 20 vrtin. Ta tehnika prihrani čas in stroške, ki bi bili potrebni, če bi vrtalno opremo razstavili, jo prenesli in jo na novi lokaciji ponovno postavili. Ena izmed zadnjih inovacij je premična ploščad, ki omogoči premike do nove lokacije, ki je oddaljena tudi več kot 1 km. Slikovni prikaz vrtanja več vrtin iz ene ploščadi vidimo v Prilogi 2 (Melek, 2015, str. 54; Thuot, 2014).

3.3 Hidravlično lomljenje v ZDA

Pri razvoju tehnologije hidravličnega lomljenja v ZDA je država prispevala relativno malo neposredne finančne podpore. Skozi leta je ameriški oddelek za energijo (angl. U.S. Department of Energy) plasiral milijarde dolarjev v podporo novim virom energije (jedrska fuzija, sintetična goriva, fotovoltaične celice, v razvoj baterij in avtov na vodikov pogon). Sorazmerno malo tega denarja pa je šlo v razvoj novih tehnik pridobivanja nafte in zemeljskega plina. Je pa država prispevala svoje pri razvoju hidravličnega lomljenja z davkom, ki je subvencioniral pridobivanje nekonvencionalnega zemeljskega plina od leta 1980 naprej. S tem je država pomagala, da se je ta tehnologija lahko razvijala naprej in, da ni šla v pozabo. Ključne inovacije na področju razvoja hidravličnega lomljenja so bile dosežene ob koncu 20. stoletja s strani majhnih energetskih podjetij, predvsem neodvisnega proizvajalca zemeljskega plina George Mitchell-a in njegovega podjetja, s pristopom imenovanim poskušanje (angl. trial – and – error). Da se je revolucija hidravličnega lomljenja v ZDA zgodila, ima zasluge tudi ameriški zakon, ki privatnim lastnikom zemlje omogoča razpolagati z mineralnimi bogastvi, ki se nahajajo pod zemljo. Ker je lastništvo nad mineralnimi bogastvi razpršeno, je energetskemu podjetju pri preizkušanju nove tehnologije lažje najti lastnika, ki je pripravljen prevzeti tveganje. Poleg tega pa se podjetje ne rabi ukvarjati s počasno državno birokracijo pri izdaji licenc za izkoriščanje bogastev pod zemljo. Pomembno za razvoj hidravličnega lomljenja v ZDA je tudi, da je regulacija industrije nafte in zemeljskega plina decentralizirana, saj ima vsaka zvezna država proste roke pri tovrstnih odločitvah. Za majhna energetska podjetja v ZDA pa je ključna tudi visoko razvita infrastruktura naftovodov in plinovodov, ki je splošno dostopna vsakemu podjetju za prenos načrpane surovine. Lahko rečemo, da je bila za razvoj hidravličnega lomljenja v ZDA ključna decentralizacija, predvsem glede kontrole nad razvojem podzemnih virov (Merrill, 2013, str. 976–980).

Še leta 2011 je bila proizvodnja surove nafte v ZDA okoli 5,5 milijona sodčkov na dan, leta 2015 pa se je načrpalo dodatnih 4 milijona sodčkov dnevno. Povečevanje proizvodnje po letu 2005 je posledica visokih cen energentov (razen vmesnega padca leta 2009 ob začetku gospodarske krize), kar je omogočilo množično uporabo dveh komplementarnih in dragih tehnologij – hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja. Naftna podjetja so začela izkoriščati predtem nedotaknjena nahajališča, najprej na območju Barnett v vzhodnem

26  

Teksasu zemeljski plin iz skrilavca (angl. shale gas) in kasneje na območju Bakken v Severni Dakoti nafto iz nizkoporoznih kamnin (angl. tight oil). Glavna polja pridobivanja nafte s pomočjo hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja v ZDA so: Bakken (Severna Dakota), Eagle Ford (Teksas), Permian (Teksas in južni del zvezne države Nova Mehika) in Niobrara (Nebraska). Od leta 2011 je kar 95 % rasti v proizvodnji nafte in zemeljskega plina posledica uporabe hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja. Ta način pridobivanja nafte in zemeljskega plina je odvisen predvsem od treh glavnih faktorjev: začetne proizvodnje vrtine, stopnje padanja proizvodnje in stroškov črpanja (Melek, 2015, str. 51–54).

Proizvodnja nafte iz nizkoporoznih kamnin je močno odvisna od začetne proizvodnje nekonvencionalnih vrtin (to je velikost proizvodnje, ko prvič vrtamo vrtino). V nekaterih primerih je začetna proizvodnja zelo visoka, vendar je pri večini vrtin ta vrednost dosti nižja. Na polju Eagle Ford na jugu Teksasa je približno 10 % vrtin, pri katerih je začetna proizvodnja večja od 365 tisoč sodčkov na leto, tamkajšnje povprečje pa znaša 160 tisoč sodčkov na leto. V Tabeli 3 vidimo, da so začetne proizvodnje mnogo višje, kot pa je povprečna proizvodnja vrtin (vrednost, ki vključuje vse obratovalne vrtine – stare in nove). Ta vrednost za polje Eagle ford znaša 61,3 tisoč sodčkov na leto in je s tem najbolj donosno. Najbolj produktivne dele naftnih polj imenujemo sladka območja (angl. sweet spots) in so sorazmerno redka. Trenutno so nekonvencionalne vrtine v ZDA postavljene na sladkih območjih. Ko bodo ta območja izčrpana, se bo črpanje preselilo na manj produktivne dele. Če bodo ob tem želeli obdržati enako proizvodnjo, bodo bili prisiljeni povečati investicije in število vrtin (Melek, 2015, str. 54–55).

Tabela 3: Povprečna proizvodnja vrtin po naftnih poljih

Naftno polje Povprečna proizvodnja vrtine (1000 sodčkov)

Povprečna začetna proizvodnja vrtine (1000 sodčkov)

Bakken 45,3 146,0

Eagle ford 61,3 159,5

Permian 7,1 30,4

Niobrara 1,7 9,2

Vir: N. Ç. Melek, What Could Lower Prices Mean for U.S. Oil Production, 2015, str. 55, tabela 1.

Naslednji pomemben faktor, ki ga moramo upoštevati, je visoka stopnja padanja proizvodnje vrtin. Nekonvencionalne vrtine (narejene z vodoravnim vrtanjem in hidravličnim lomljenjem) imajo s časom večji upad proizvodnje kot pa klasične vertikalne vrtine (pri njih je proizvodnja dolgo časa stabilna, pada le 5–10 % na leto). Pri nekonvencionalnih vrtinah pa proizvodnja v prvih treh letih naglo pada, potem pa pride v trajno obdobje nizke proizvodnje. Zato je potrebno konstantno vrtati nove in visoko produktivne vrtine, da se vzdržuje stabilna proizvodnja na teh naftnih poljih. V Tabeli 4 opazimo, da na naftnem polju Bakken v Severni Dakoti proizvodnja vrtin v povprečju pade za 69 % v prvem letu in za več kot 85 % v prvih treh letih. Na naftnem polju Eagle Ford na jugu Teksasa proizvodnja vrtin v povprečju pade za 60 % prvo leto in za več kot 90 % v

27  

prvih treh letih. Visoke stopnje padanja proizvodnje pomenijo, da je potrebno ves čas povečevati investicije in število vrtin, če želijo povečati proizvodnjo (Melek, 2015, str. 55–56).

Tabela 4: Stopnje padanja proizvodnje vrtin po enem letu

Naftno polje Povprečne stopnje padanja proizvodnje (v %)

Bakken 69

Eagle Ford 60

Permian 66

Niobrara 79

Vir: N. Ç. Melek, What Could Lower Prices Mean for U.S. Oil Production, 2015, str. 56, tabela 2.

Decembra 2012 je bilo potrebno za vzdrževanje proizvodnje na naftnem polju Bakken v Severni Dakoti narediti 90 novih vrtin vsak mesec. Ker pa se je črpanje nafte na tem območju povečevalo, to pomeni, da se je moralo temu primerno povečevati tudi število vrtin. Sta pa Severna Dakota in Teksas zvezni državi, kjer so obsežne in nenaseljene površine, in je zato pospešeno vrtanje možno tudi v prihodnjem obdobju (število horizontalnih naftnih vrtin naj bi se povečalo iz približno 10.000 na preko 100.000). Takšno povečanje je možno tudi zato, ker se povečuje zgoščenost vrtin znotraj območja, ne da bi se vrtine med sabo ovirale. Je pa to agresivno vrtanje, ki je potrebno za pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin, ovira, da bi se postopek razširil na zvezne države, ki nimajo ogromnih prostih površin, so gosto poseljene in tudi nimajo dolge zgodovine pridobivanja nafte (Maugeri, 2014, str. 54–55).

Tretji faktor, ki ga je pomembno upoštevati pri pridobivanju nafte in zemeljskega plina iz nekonvencionalnih vrtin, so visoki stroški črpanja. Nekonvencionalna vrtina stane od 5 do 9 milijonov $. V letu 2012 je bil povprečen strošek nove vrtine na glavnih naftnih poljih, kjer so uporabili vodoravno vrtanje in hidravlično lomljenje, 8.300.000 $. Leta 2013 je vrtina na naftnem polju Permian v povprečju stala 5.500.000 $, na naftnem polju Eagle Ford povprečno 6.000.000 $ in na naftnem polju Bakken v povprečju 8.000.000 $. Običajna vertikalna vrtina pa stane od 1.000.000 do 3.000.000 $. To je tudi razlog, da naftna podjetja v preteklosti, ko je bila nizka cena energentov, niso imela motiva, da za pridobivanje nafte in zemeljskega plina uporabijo prefinjeno in drago tehnologijo. V letu 2002 je bil delež vrtalnih ploščadi (angl. rig), ki so sposobne vrtati vodoravno 9 %, leta 2014 pa se je delež povzpel na 81 % (Melek, 2015, str. 56).

Hidravlično lomljenje je najpomembnejša ameriška industrijska tehnološka inovacija 21. stoletja. Revolucija hidravličnega lomljenja je močno vplivala na življenja Američanov in tudi spremenila razdelitev denarja med prebivalstvo. Nekateri njegov uspeh primerjajo z avtomobilsko, letalsko in digitalno revolucijo. Leta 2000 je hidravlično lomljenje v ZDA predstavljalo manj kot 3 % od celotne proizvodnje nafte in zemeljskega plina. Tistega leta so bile ZDA primorane uvažati več kot 60 % nafte. Danes pa hidravlično lomljenje predstavlja blizu 50 % ameriške naftne proizvodnje in tudi uvoz iz držav OPEC se je od takrat razpolovil. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo ZDA kmalu postale energetsko

28  

neodvisne. V najboljšem primeru bi lahko ZDA celo dosegle energetsko nadvlado in ekonomsko moč, ki so jo imele pred 100 leti, ko sta razcvet doživela John D. Rockefeller in njegovo podjetje Standard Oil. Razlika je v tem, da je bilo takrat vse v rokah ene megakorporacije, revolucija hidravličnega lomljenja pa je rezultat velikega števila majhnih, prilagodljivih podjetij, ki ves čas izboljšujejo tehnologijo pridobivanja nafte in zemeljskega plina (Herman, 2015, str. 18).

Hidravlično lomljenje je odprlo ogromno novih delovnih mest, ki ne zahtevajo fakultetne izobrazbe in so dobro plačana. V Severni Dakoti, na naftnem polju Bakken, so najnižja dela (pomoč pri premikanju vrtalne ploščadi in ostale opreme) plačana v povprečju 67.000 $ na leto. Strokovnjak za vrtine z nekaj letnimi izkušnjami lahko pričakuje 100.000 $ na leto, medtem ko strokovnjak za usmerjeno vrtanje zasluži skoraj 200.000 $ na leto. Dohodek na prebivalca v Severni Dakoti se je od leta 2008 povečal za 31 %, v Južni Dakoti, kjer ni hidravličnega lomljenja, pa se je v tem času dohodek na prebivalca povečal le za 10 %. Poleg delavcev pri hidravličnem lomljenju, imajo veliko koristi privatni lastniki zemlje (velika večina njih je kmetov). Ko da lastnik zemljo v najem za črpanje, zasluži veliko denarja. V Severni Dakoti so lastniki zemlje postali novi milijonarji ali pa so jim provizije za najem postale glavni dohodek na kmetiji ali posesti. To, da imajo privatni lastniki zemlje pravico, da razpolagajo z mineralnimi bogastvi, ki se skrivajo pod zemljo, je eden izmed glavnih razlogov, da se je revolucija hidravličnega lomljenja v ZDA sploh zgodila. Se pa črpanje odvija tudi na državni zemlji, kjer okrožja in zvezne države pobirajo najemnine, ki jih dobijo od naftnih podjetij. Zaradi hidravličnega lomljenja so se Teksasu, Oklahomi in Aljaski kot glavnim črpališčem nafte in zemeljskega plina v zadnjem desetletju pridružile še Pensilvanija, Ohio in Severna Dakota. V kratkem pa sem jim bodo pridružili še Illinois, Wisconsin, Alabama in Kalifornija. Kalifornija naj bi imela v skrilavcu 15 milijard sodčkov naftnih rezerv, ki pa so v večini še nedotaknjene. Po raziskavah naj bi vsaka milijarda sodčkov pridobljena s hidravličnim lomljenjem Kaliforniji in njenim prebivalcem prinesla od 30 do 80 milijard $ (trenutno Kalifornija proizvede 200 milijonov sodčkov na leto in je po proizvodnji nafte na 4. mestu v ZDA). Do leta 1940, ko so izčrpali vertikalne vrtine, je bila pomembna proizvajalka nafte tudi zvezna država Illinois. Nafta ujeta v skrilavcu na območju New Albany, bi lahko prinesla državi nove zaslužke. V letu 2011 so naftna podjetja tam dobila v najem 500.000 hektarjev zemlje. Vsaka delujoča vrtina bi lastnikom zemlje prinesla 1,3 milijona $, državi pa 172 tisoč $ novih davkov. Wallace Tyner, ekonomist univerze Purdue, ocenjuje, da bo med leti 2008 do 2035 hidravlično lomljenje (nafta in zemeljski plin) prineslo ameriškemu gospodarstvu letno v povprečju 473 milijard $. To pa predstavlja 3 % današnjega ameriškega BDP-ja (Herman, 2015, str. 18–23).

3.4 Možnosti za pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin izven ZDA

Razlogi, ki so omogočili pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin v ZDA, predstavljajo oviro v ostalih državah v svetu. V večini držav po svetu privatni lastniki zemlje nimajo pravice, da razpolagajo z mineralnimi bogastvi, ki se nahajajo pod zemljo. Ti viri pripadajo državi, zato lastniki zemlje večinoma ne dobijo ničesar, če se na njihovi zemlji vrta (vse kar dobijo, je škoda povzročena s takšnimi aktivnostmi). Poleg tega v državah po svetu ni

29  

majhnih naftnih podjetij, ki so pripravljena tvegati in so bila ključna za razvoj hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja v ZDA. V ZDA in delno v Kanadi je veliko takšnih podjetij. Šele v zadnjem obdobju so se velika naftna podjetja začela zanimati in vključevati v projekte pridobivanja nafte in zemeljskega plina na nekonvencionalen način. V ostalih državah sveta tudi niso natančno raziskana nahajališča, ki bi bila primerna za uporabo hidravličnega lomljenja, ali pa stroški potrebni za njihovo izkoriščanje. Geologija v ZDA je dosti bolj poznana in raziskana. Zato so nahajališča nafte v nizkoporoznih kamninah izven Severne Amerike ocenjena na predvidevanjih. Tudi sama intenzivnost vrtanja, ki je prisotna pri tovrstnem pridobivanju ogljikovodikov, je problem, ki ga bodo države pod pritiskom domačih okoljevarstvenih organizacij in ljudi težko premostile. Nenazadnje pa si ZDA lastijo kar 60 % vseh vrtalnih ploščadi in 95 % teh je sposobnih vodoravnega vrtanja, ki je v povezavi s hidravličnim lomljenjem potrebno za pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin. Nobena druga država nima niti približno takšne kapacitete kvalitetne vrtalne opreme, za katero so potrebna leta, da se jo razvije in izdela. Celotna Evropa (brez Rusije) ima na primer okoli 130 vrtalnih ploščadi (kar je manj kot jih je samo v Severni Dakoti), od katerih je le 1/3 sposobna vrtati vodoravno. Poleg tega pa so pri tovrstnem vrtanju potrebna specializirana orodja in ljudje s posebnimi znanji, ki jih izven ZDA množično primanjkuje. ZDA tudi niso zainteresirane, da bi to znanje in tehnologijo delile z državami, ki so jim velike konkurentke – npr. Rusija (ameriška prepoved izvoza opreme in tehnologije po ruski pripojitvi Krima) in Savdska Arabija. Zato Savdska Arabija vabi v svoje vrste strokovnjake s področja hidravličnega lomljenja, ki so bili v zadnjem obdobju odpuščeni v ZDA zaradi zmanjšanja investicij v naftnem sektorju, ki jih je povzročila nizka cena nafte. Leta 2012 so v ZDA zaključili 45468 vrtin za nafto in zemeljski plin in jih od tega 28354 aktivirali. V državah ostalega sveta (brez Kanade) pa so tega leta zaključili 3921 vrtin in jih od tega le del aktivirali. Savdska Arabija na leto aktivira v povprečju 200 vrtin (Maugeri, 2014, str. 55–56).

V Tabeli 5 vidimo države z največjimi rezervami nafte v nizkoporoznih kamninah, ki bi se jih dalo pridobiti z uporabo obstoječe tehnologije in brez upoštevanja ekonomske profitabilnosti. Več kot polovica tovrstne nafte (če ne štejemo ZDA) se nahaja v štirih državah: Rusija, Kitajska, Argentina in Libija. Podatki rezerv v nizkoporoznih kamninah izven ZDA so zelo nezanesljivi, saj niso testirani s proizvodnimi vrtinami. Metoda za ocenjevanje teh virov v drugih državah je bazirana na geologiji in stopnjah proizvodnje na podobnih formacijah v ZDA, ki je naredila že na tisoče proizvodnih vrtin v nizkoporozne kamnine (EIA, 2013c).

 

30  

Tabela 5: Države z največjimi rezervami nafte v nizkoporoznih kamninah, ki so dosegljive s trenutno tehnologijo ne upoštevajoč ceno nafte

Države Rezerve nafte v nizkoporoznih kamninah v milijardah sodčkov

Rusija 75

ZDA 58

Kitajska 32

Argentina 27

Libija 26

Avstralija 18

Venezuela 13

Mehika 13

Pakistan 9

Kanada 9

Vir: EIA, Shale oil and shale gas resources are globally abundant, 2013c, tabela 2.

V svojih zadnjih ocenah glede rezerv nafte in zemeljskega plina v nizkoporoznih kamninah je Informacijska administracija ministrstva za energijo ZDA (angl. Energy Information Administration, v nadaljevanju EIA) zajela 46 držav (zadnje dodane so Čad, Kazahstan, Oman in Združeni arabski emirati). Skupno naj bi bilo v teh državah dokazanih in nedokazanih, s trenutno tehnologijo dosegljivih, 419 milijard sodčkov nafte v nizkoporoznih kamninah. Trenutno samo ZDA, Kanada, Kitajska in Argentina proizvajajo nafto in zemeljski plin iz nizkoporoznih kamnin v ekonomskih količinah. V Argentini so velika tuja naftna podjetja pridobila licence za vrtanje v formacije skrilavca. Argentinsko državno energetsko podjetje Yacimientos Petroliferos Fiscales je v aprilu leta 2015 proizvedlo 22.900 sodčkov nafte iz skrilavca na dan (s pomočjo strateških partnerjev: Chevron, Dow Chemical in Petronas). Proizvodnja nafte iz nizkoporoznih kamnin v ZDA predstavlja več kot 90 % celotne svetovne proizvodnje tovrstne nafte. Je pa več držav začelo z raziskovanjem svojih nahajališč v nizkoporoznih kamninah: Poljska, Alžirija, Avstralija, Kolumbija, Rusija in Mehika (EIA, 2015g; EIA, 2015h).

V prihodnjih desetletjih bo proizvodnja nafte iz nizkoporoznih kamnin postala globalna in ne bo samo fenomen, ki se dogaja v ZDA. Naftna podjetja iz drugih držav prihajajo v ZDA po znanje in izkušnje, ameriška naftna podjetja pa se zanimajo za tuja nahajališča, kjer bi s hidravličnim lomljenjem pridobivala nafto. Na konvencionalnih nahajališčih, ki so izčrpana, bi lahko z novimi tehnikami obnovili proizvodnjo nafte. Je pa veliko odvisno od cene nafte, saj ne bo smotrno ob prenizki ceni pridobivati nafto na nekonvencionalen način. V ZDA so najprej s hidravličnim lomljenjem in vodoravnim vrtanjem pridobivali zemeljski plin. Ko je cena tega padla, pa so se usmerili na pridobivanje nafte s temi postopki. Ob trenutni ceni nafte (pod 50 $ za sodček) je interes držav in podjetij po pridobivanju nafte z dragimi postopki majhen. Večina držav potrebuje ceno nafte nad 50 $ za sodček, pa vse tja do 200 $ za sodček, da bi bilo tovrstno nekonvencionalno pridobivanje profitabilno. Se pa tehnologija hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja v ZDA hitro izpopolnjuje in se posledično tudi stroški pridobivanja nafte s temi postopki nižajo (Webster, 2014).

31  

3.5 Vpliv hidravličnega lomljenja na okolje

Poleg pozitivnih ekonomskih učinkov, ki jih nekonvencionalno pridobivanje ogljikovodikov prinaša, je pomembno pogledati kakšni so negativni učinki na okolje. Tako kot bi povečano klasično pridobivanje imelo negativne vplive na tamkajšnje okolje, enake in svojevrstne negativne posledice za okolje prinese pridobivanje s pomočjo hidravličnega lomljenja. Kot prvo je ta postopek znižal ceno zemeljskemu plinu, v zadnjem letu in pol pa še nafti. S tem je zmanjšal interes ljudi, da bi prešli na obnovljive vire energije, ki bi omejili nevarnost negativnih klimatskih sprememb.

Za številne lastnike zemlje, v bližini katerih se opravljajo postopki hidravličnega lomljenja, največji strah predstavlja onesnaženje podzemnih zbiralnikov vode s kemikalijami, kar bi ogrozilo oskrbo z vodo in znižalo ceno posesti. Pridobivanje nafte in zemeljskega plina s pomočjo hidravličnega lomljenja povzroča tako kot klasično pridobivanje ogljikovodikov podobne probleme okolju: uporaba težkih tovornjakov uničuje lokalne ceste, slabo nadzorovane vrtine lahko povzročijo onesnaženje zraka in gradnje cevovodov poškodujejo naravni habitat (Merrill, 2013, str. 281–285).

Obstajajo pa nevarnosti za okolje, ki jih povezujejo izrecno s hidravličnim lomljenjem (Drajem, 2015; Fracking, 2014; Penty, 2015; Turcotte, Moores & Rundle, 2014, str. 36):

Potreba po velikih količinah vode. Vsaka takšna vrtina potrebuje v svojem obdobju delovanja od 9 do 29 milijonov litrov sveže vode. Na območjih bogatih s površinsko vodo, ki je obnovljiva, to ne predstavlja večjih težav. Problem nastopi na sušnih območjih, kjer izkoriščajo podzemno vodo (npr. zahodni Teksas) in bi lahko uporaba vode v hidravličnem lomljenju pripeljala do pomanjkanja vode v skupnosti.

Onesnaženje vode. Voda, ki je vbrizgana med hidravličnim lomljenjem, se na koncu vrne do vrelca. V tej odpadni vodi so dodane nevarne kemikalije, ki se jih je uporabilo med postopkom. Gre za več kot 600 kemikalij, ki se jih uporablja med procesom in po raziskavi ameriške agencije za zaščito okolja (angl. Environmental Protection Agency – EPA) je 11 % kemikalij, ki jih med hidravličnim lomljenjem dodajajo podjetja poslovnih skrivnosti in niso razkrite. Ameriška vlada je marca 2015 sprejela ukrep, da se razkrijejo vse kemikalije, ki se jih uporabi, če se vrta na državni zemlji. Nekatere izmed uporabljenih kislin, strupov, želirnih sredstev in topil so: solna kislina, metanol, etilen glikol, naftalin, arzen in benzol. Ko se tekočina vrača na površje lahko spotoma izvleče iz kamnin tudi težke kovine (npr. svinec) in radioaktivne izotope. Obstaja strah, da bi tekočina, ki se uporablja med hidravličnim lomljenjem slabo prepustnih kamnin, zašla in okužila podzemne zbiralnike vode. Vendar je to malo verjetno, glede na to, da so zbiralniki vode v globini do 300 metrov, hidravlično lomljenje pa se izvaja na kamninah, ki so več kilometrov pod površjem. Je pa večja verjetnost, da se okuži zbiralnike vode na druge načine: da pride do puščanja odpadne vode iz ohišja vrtine na njenem vertikalnem delu, ki je bližje površini in s tem tudi bližje zbiralniku pitne vode; da pride do razlitja odpadne vode po površju, ko se je ta že vrnila iz vrtine ali med

32  

prevozom le-te s tovornjaki; da se okuži zbiralnike vode z uhajanjem metana pri črpanju zemeljskega plina.

Onesnaženje zraka. Nekatere vrtine poleg nafte pridobivajo zemeljski plin. Na nekaterih območjih (npr. Bakken v Severni Dakoti) nimajo dovolj plinovodov, da bi porabili ves pridobljen plin, zato delavci sežigajo velike količine le-tega. S tem se v zrak sprošča metan, ki velja za najbolj nevaren toplogredni plin. V atmosfero prehajajo tudi strupene snovi iz odpadne tekočine, ki izhlapijo, preden se odpadno tekočino varno odstrani. Zrak onesnažijo še številni ogromni tovornjaki s svojimi izpuhi, ki do vrtin prevažajo vodo, pesek in ostalo potrebno za hidravlično lomljenje. Poleg tega zrak onesnažuje pridobivanje peska.

Sprožanje potresov. Hidravlično lomljenje med procesom sproža številne manjše potrese. Trenutno največji potres zabeležen med hidravličnim lomljenjem je imel magnitudo 3,6 po Richterjevi lestvici, kar je sicer premalo, da bi pustilo posledice na površju. So pa v Alberti konec leta 2014 zaznali 18 potresov z magnitudami do 3,7 in januarja 2015 enega z magnitudo 4,4. Močnejše potrese naj bi povzročalo odstranjevanje odpadne vode z vbrizgavanjem v globine pod površjem. Na ta način naj bi v Oklahomi leta 2011 povzročili potres z magnitudo 5,7. Oklahoma je imela med leti 1990 in 2008 največ 3 potrese na leto z magnitudo 3 in več. Ko pa se je začelo izvajati hidravlično lomljenje se je to število naglo povečalo. Leta 2014 so v Oklahomi zaznali kar 585 potresov.

3.6 Hidravlično lomljenje pri nizki ceni nafte

Ko je začela od poletja 2014 padati cena nafte, je posledično začelo upadati število vrtalnih ploščadi, s katerimi vrtajo za nafto. Število aktivnih vrtalnih ploščadi v ZDA je doseglo vrh oktobra 2014, potem pa je sledilo padanje, ki se je še dodatno poglobilo po sestanku OPEC konec novembra 2014. V Tabeli 6 vidimo, da je bilo konec leta 2014 skoraj 3-krat toliko aktivnih vrtalnih ploščadi v ZDA kot leto kasneje. Večje zmanjšanje se je zgodilo pri vrtalnih ploščadih, ki vrtajo za nafto, nekoliko manj pri tistih, ki vrtajo za zemeljskim plinom. Število aktivnih vrtalnih ploščadi sposobnih vrtanja vodoravno se je v tem letu iz 1368 zmanjšalo na 569. Je pa zanimiv podatek, da je v decembru 2014 povprečna dnevna proizvodnja surove nafte v ZDA znašala 9,43 milijonov sodčkov, v decembru 2015 pa je znašala 9,19 milijonov sodčkov. To je majhna razlika v proizvodnji, če vidimo koliko manj je aktivnih vrtalnih ploščadi. Vendar odnos med spremembo vrtalnih ploščadi in spremembo v proizvodnji nafte ni enostaven, saj vrtalne ploščadi vrtajo vrtine, vrtine pa dajajo nafto. Danes je ena vrtalna ploščad sposobna narediti več vrtin kot v preteklosti. Vrtanje je bolj učinkovito, ker se vrta več vrtin iz iste lokacije pri horizontalnem vrtanju. Ko cena nafte pade, se najprej odstrani manj učinkovite vrtalne ploščadi. Povprečna vrtalna ploščad je leta 2014 zvrtala 22 vrtin. Na naftnem polju Bakken se je učinkovitost vrtanja v zadnjih letih povečevala za 22 % na leto, na polju Eagle Ford pa za 18 % na leto (Melek, 2015, str. 60–64).

 

33  

Tabela 6: Vrtalne ploščadi v ZDA 4. decembra 2015 in leto predtem

Število vrtalnih ploščadi 4. decembra 2015

Število vrtalnih ploščadi 4. decembra 2014

Nafta 545 1575

Zemeljski plin 192 344

Usmerjene 64 198

Horizontalne 569 1368

Vertikalne 104 354

Vir: BakerHughes, Rig Count Summary_120415, 2015.

Ko je bila cena nafte okoli 100 $ za sodček, je veljalo, da je za profitabilno pridobivanje nafte s hidravličnim lomljenjem potrebna cena nafte vsaj 70 $ za sodček. Ko je cena padla pod 60 $, se je pričakovalo, da bodo podjetja s hidravličnim lomljenjem prenehala in bo proizvodnja nafte v ZDA začela naglo padati. Vendar se to ni zgodilo, ker je veliko teh podjetij uporabljalo finančne vzvode in so bila prisiljena nadaljevati s pridobivanjem ne glede na ceno nafte, saj potrebujejo konstanten denarni tok za pokrivanje kreditov. Poleg tega so se naftna podjetja osredotočila na sladke točke (najbolj donosne vrtine) in tudi napredek v tehniki hidravličnega lomljenja je omogočil, da postopek postaja cenejši in bolj učinkovit. V spremembe postopka lomljenja kamnin so podjetja prisiljena tudi zaradi omejenih virov sveže vode na nekaterih območjih. V Severni Dakoti in Teksasu naftna podjetja tekmujejo s poljedelci in rančarji za svoj delež vode, ki bi ga uporabili pri hidravličnem lomljenju. Posledica tega je, da je postala sveža voda za uporabo v hidravličnem lomljenju dražja in jo je težje dobiti. Nove tehnike hidravličnega lomljenja potrebujejo manj vode in omogočajo večjo donosnost vrtin.

V začetku leta 2014 je bilo v ZDA 61 podjetij, ki so ponujala storitve za hidravlično lomljenje, vrtanje in logistiko, maja 2015 le še 41. Vsaj polovica preostalih podjetij ob tako nizki ceni kot je sedaj (pod 60 $ za sodček) ne bo sposobna preživeti, ker naftna podjetja kot glavni uporabniki teh storitev močno zmanjšujejo trošenje (zmanjšanje za 100 milijard v enem letu). Cena za storitve hidravličnega lomljenja je samo v prvih mesecih leta 2015 padla za 35 %. Nekatera izmed njih se bodo prisiljena združiti, druga bodo šla v stečaj ali pa bodo prevzeta s strani konkurence. Novembra 2014 se je zgodila senzacija, ko je Halliburton za 34,6 milijarde $ prevzel velikega konkurenta Baker Hughes (Wethe, 2015).

V takšnem okolju so podjetja prisiljena iskati nove variante hidravličnega lomljenja, ki so cenejše, bolj donosne in v nekaterih primerih tudi okolju bolj prijazne (Crawford, 2015, str. 31; Murtaugh, Doan & Olson, 2015) :

Ponovno lomljenje (angl. refracking), kjer na starih horizontalnih vrtinah še enkrat izvedemo hidravlično lomljenje. Postopek odpre nove razpoke v skali ali pa razširi stare razpoke, ki so se zaprle. Na ta način se poveča pritok nafte skozi vrtino za 30 % v prvem mesecu v primerjavi s prvim lomljenjem, ko je bilo izvedeno manj kakovostno

34  

lomljenje. S tem se lahko tudi poveča ocena rezerv v vrtini oziroma nahajališču. Strošek postopka je med 1 in 2 milijona $ v primerjavi z 8 milijoni $ za novo horizontalno vrtino.

Lomljenje z malo ali nič vode, ki je še posebej dobrodošlo na bolj sušnih območjih, kjer je svežo vodo težko dobiti in je dražja. Tekočina za lomljenje v teh primerih vsebuje od 0 do 25 % vode. V ZDA je bilo v začetku leta 2015 takšnih postopkov lomljenja le 3 %, v Kanadi pa 25 %.

Na kratko poglejmo nekaj primerov lomljenja, ki vsebujejo nič ali zelo malo vode (Crawford, 2015, str. 31–35):

Lomljenje s penasto tekočino, ki vsebuje večinoma ogljikov dioksid ali dušik za ustvarjanje pritiska in pošiljanje zrnc peska v podzemne plasti nizkoporoznih kamnin. Voda je tudi del penaste tekočine, ampak predstavlja le 10–15 %. Ta postopek ima številne prednosti v primerjavi s klasičnim hidravličnim lomljenjem – je cenejši, saj potrebuje manj peska in podvoji proizvodnjo nafte ali zemeljskega plina iz vrtine. Slabost je, da je potrebno uporabljene substance, ki niso ogljikovodiki ujeti in odstraniti, kar predstavlja dodatne stroške in povečuje težavnost procesa.

Lomljenje z zemeljskim plinom je postopek, pri katerem se izognemo potrebi po kemikalijah in na koncu procesa ne rabimo odstranjevati odvečnih substanc. Postopek je 2 milijona $ cenejši kot klasično hidravlično lomljenje na horizontalni vrtini.

Lomljenje z lahkimi ogljikovodiki (propan ali butan), ki se jih pretvori v negorljiv gel. Ta gel je bolj učinkovit kot voda pri prenosu peska v razpoke kamnin.

Lomljenje s tekočim dušikom ne potrebuje vode in kemikalij. Ko zelo mrzli dušik pride v stik s toplo kamnino, ta poči. Dušik pod zemljo nato izhlapi. Težava tega procesa je uspešen prenos peska s tekočim dušikom in ohranjanje dušika dovolj mrzlega, dokler ne pride do željene formacije.

Ti postopki omogočajo prilagoditi tekočino za lomljenje vsakemu nahajališču in vrtini posebej, kar poveča proizvodnjo ogljikovodikov. Največjo oviro za razvoj novih tehnik predstavlja dejstvo, da je obstoječa oprema nekompatibilna. Zato morajo podjetja sodelovati s proizvajalci opreme pri razvoju novih orodij za testiranje in pridobivanje, ki bo ustrezala tehniki lomljenja. Za razvoj nove opreme pa sta potrebna čas in denar (Crawford, 2015, str. 35).

4 PREDVIDEVANJE CENE NAFTE V PRIHODNOSTI

Gibanje cene surove nafte je bilo vedno v centru pozornosti ekonomskih in finančnih novic. Višje kot zrastejo cene nafte, bolj pozitivno se bo to odrazilo na ekonomskih kazalnikih držav, ki izvažajo nafto. Nasprotno pa bo za države, ki so odvisne od uvoza nafte, to pomenilo višje uvozne stroške. Ocene vrednosti sodčka surove nafte v prihodnosti vodilnih finančnih institucij so bile in bodo spremljane s strani vlad držav, investitorjev in potrošnikov. V Tabeli 7 vidimo napoved Svetovne banke (angl. Worldbank) glede gibanja cene sodčka surove nafte v prihodnjih 5 letih in v 10. letu. V prvi vrstici so cene izražene

35  

nominalno v ameriških dolarjih, v drugi pa realno v ameriških dolarjih ob upoštevanju inflacije.

Tabela 7: Napoved cene surove nafte s strani Svetovne banke

2016 2017 2018 2019 2020 2025

Cena sodčka (nominalno v dolarjih)

37,0

48,0

51,4

54,9

58,8

82,6

Cena sodčka (v 2010 dolarjih)

34,4

43,9

46,2

48,6

51,2

66,3

Vir: Worldbank, Price forecasts, 2016.

V letu 2016 EIA pričakuje da bo povpraševanje po nafti v povprečju za 1,4 milijona sodčkov dnevno manjše od ponudbe nafte. To pomeni, da se bodo za toliko dnevno povečevale svetovne zaloge nafte. Ob tem je težko pričakovati, da se bo cena nafte v letu 2016 za daljši čas odbila od 50 $ za sodček. V letu 2017 naj bi se svetovne zaloge dnevno povečevale le še za 0,4 milijona sodčkov na dan. Vendar pa pričakovano povečevanje zalog v letošnjem in prihodnjem letu postavlja pod vprašaj sposobnost svetovnih naftnih skladišč, ki so že zdaj skoraj polna, da absorbirajo vso odvečno nafto. Če se pojavi zasičenost skladišč, bo to privedlo do višjih stroškov skladiščenja, saj bo več nafte ostajalo skladiščenih na tankerjih. Višji stroški skladiščenja bi znižali ceno surovi nafti (EIA, 2016).

Pri napovedi cen ne bomo ločevali med Brent in WTI nafto, ker sta podobne kvalitete in v zadnjem času sta si postali konkurenčni tudi pri rafinerijah mehiškega zaliva, saj so transportni stroški dostave do tega območja pri obeh zelo podobni.

Od junija 2014 je cena nafte padla zaradi povečane ponudbe, ki je predvsem posledica hidravličnega lomljenja in odločitve OPEC, potem manjše gospodarske rasti večine držav in pa tudi apreciacije dolarja v primerjavi z ostalimi valutami. Vztrajanje OPEC pri visoki proizvodnji, kljub nizkim cenam, da s trga izrine nekonvencionalno konkurenco in ohrani tržni delež, je dodatno povečevalo ponudbo nafte. V zadnjih mesecih je izvoz nafte povečal Iran, ob tem pa je kljub nizkim cenam trpežnost pokazalo pridobivanje nafte iz nizkoporoznih kamnin v ZDA. Na manjše povpraševanje po nafti v 2015 je vplivala tudi manjša poraba nafte pri državah izvoznicah nafte, čeprav je njihov delež glede na svetovni BDP le 12 %. To je posledica manjše potrošnje in nižjih investicij držav izvoznic nafte. Padec cene nafte je imel velik vpliv na zmanjšanje investicij v sektorju odkrivanja in pridobivanja nafte, kar je dodatno znižalo globalno agregatno povpraševanje. Bogatejše države izvoznice so se lahko v zadnjem letu in pol zanašale na svoje bogate sklade iz katerih so črpale, a bile vseeno primorane močno zmanjšati izdatke države. Revne države izvoznice se spopadajo z deficiti v proračunu in višanjem državnega dolga. Domača potrošnja teh držav hitro pade, saj lahko depreciacija njihovih valut močno podraži cene uvoženih dobrin. Kljub nizkim cenam nafte pa se poraba nafte v državah uvoznicah nafte ni temu primerno povečala, saj se je nižja cena le delno prelila v ceno, ki jo plača za naftne derivate končni potrošnik (IMF, 2016a).

36  

Na povpraševanje po nafti v prihodnje bo ključno vlogo imela gospodarska rast držav in morebiten prehod na električna vozila, saj se večina surove nafte predela v goriva za transport.

Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund – IMF) je globalno gospodarsko rast za 2016 predvidel pri 3,2 % in za 2017 pri 3,6 %. V razvitih državah se v prihodnje pričakuje nadaljevanje skromnega in spremenljivega okrevanja. V nerazvitih državah in državah v razvoju je situacija raznolika in v mnogih primerih polna izzivov. Upočasnitev rasti na Kitajskem, nizke cene surovin in problemi v drugih velikih državah v razvoju bodo imeli velik vpliv na globalno gospodarsko rast v prihajajočih letih. Se pa v naslednjih letih pričakuje postopno izboljševanje gospodarske rasti v Braziliji, Rusiji in nekaterih državah Bližnjega vzhoda, ki so trenutno v težavah. Čeprav se lahko težave teh držav nadaljujejo, če bo prišlo do novih ekonomskih ali političnih šokov (IMF, 2016b; IMF, 2016c).

V letu 2015 se je v razvitih državah nadaljevala skromna gospodarska rast, ki pa naj bi v letu 2016 porasla za 0,2 % na 2,1 %. V letu 2017 bo rast ostala stabilna pri 2,1 %. Ekonomska aktivnost v ZDA ostaja gibljiva, podprta s še vedno ohlapno monetarno politiko in okrepljenim nepremičninskim trgom ter trgom dela. Močan dolar in zelo nizke cene nafte v začetku leta ovirajo investicije v rudnike in opremo za odkrivanje in pridobivanje nafte. Manjše tovrstne investicije zmanjšujejo proizvodnjo nafte v ZDA. V območju evra ohlapna monetarna politika in močnejša privatna potrošnja podprta z nizkimi cenami nafte prevladuje nad oslabljenim neto izvozom. Na Japonskem se v 2016 prav tako pričakuje stabilna gospodarska rast ob nizkih cenah nafte in dvig prihodkov pri trenutni fiskalni politiki (IMF, 2016b).

Gospodarska rast v nerazvitih državah in državah v razvoju, ki predstavlja več kot 70 % globalne rasti, se je v 2015 peto leto zapored zmanjšala na 4 %. Gospodarstvo Kitajske prehaja iz investicij in industrije v potrošnjo in storitve. To se je sicer pričakovalo, vendar je hitrost zmanjšanja uvoza in izvoza, kot posledica manjših investicij in slabše industrijske aktivnosti, večja od pričakovanj. Te spremembe Kitajske vplivajo na zmanjšano trgovanje z drugimi državami in na nižje cene surovin. Na globalno trgovino pa vpliva tudi dramatično zmanjšanje uvoza v številnih drugih nerazvitih državah in državah v razvoju. Se pa pričakuje povečanje gospodarske rasti v nerazvitih državah in državah v razvoju v letu 2016 na 4,3 % in v letu 2017 na 4,7 %. Predvsem zaradi manjše rasti investicij, ki so posledica spreminjanja gospodarstva, se bo rast Kitajske upočasnila na 6,3 % v letu 2016 in na 6,0 % v letu 2017. Za Indijo in ostale azijske države v razvoju se še vedno pričakuje močna gospodarska rast, čeprav bodo nekatere izmed njih imele probleme zaradi ohlajanja Kitajske. Agregatni BDP Latinske Amerike in Karibov bo imel negativno rast v letu 2016, ki pa bo nekoliko manjša kot 2015. Čeprav bo BDP večine držav tega območja zrastel, pa bo recesija v Braziliji (zaradi politične negotovosti, ki je posledica preiskave v Petrobras-u) odločilna, da bo skupni BDP te regije padel. Višja rast BDP se pričakuje na Bližnjem vzhodu, čeprav nizke cene nafte in geopolitične napetosti niso najboljši obet za to regijo. Evropske države v razvoju bodo v 2016 nadaljevale z rastjo BDP, čeprav z nekaj počasnejšim tempom. Rusija, ki se še vedno

37  

prilagaja nizkim cenam nafte in sankcijam zahoda, bo tudi v letu 2016 ostala v recesiji. Večina držav Podsaharske Afrike bo imela gospodarsko rast, vendar bo zaradi nizkih cen surovin rast nižja kot pa je bila v zadnjem desetletju. Nizke cene surovin bodo prizadele največje države te regije (Angolo, Nigerijo in Južno Afriko), kot tudi številne manjše izvoznike surovin (IMF, 2016b).

Če se ključne tranzicije v svetovni ekonomiji ne bodo uspešno izvedle, lahko globalna rast oslabi. Nevarnosti, ki so še posebej izrazite za trge v razvoju, so (IMF, 2016b):

Večja upočasnitev rasti na Kitajskem kot se pričakuje. Kitajska potrebuje prehod k bolj uravnoteženi rasti, ki bo temeljila na domači potrošnji in storitvah.

Konec ohlapne monetarne politike v ZDA lahko še dodatno okrepi dolar in oslabi globalno financiranje.

Nadaljevanje depreciacije valut v ranljivih državah v razvoju.

Stopnjevanje geopolitičnih napetosti v številnih regijah vpliva na zaupanje in zmanjša globalno trgovino, pretok kapitala in turistov.

Tabela 8: Napoved gospodarske rasti v naslednjih desetih letih

Povprečna letna rast BDP (v %) 2016-2020

Povprečna letna rast BDP (v %) 2021-2025

Razvite države 2,2 1,8

Države v razvoju 4,0 3,6

Globalno 3,1 2,8

Vir: Conference board, The Conference board global economic outlook, 2016.

Glede na to, da se večina surove nafte predela v goriva za transport, bo na povpraševanje po nafti v prihodnjem desetletju in kasneje močno vplival prehod na električna vozila. Pri vsaki dobri tehnologiji pride trenutek, ko nakup alternative nima več smisla. V zadnjem desetletju smo to opazili pri pojavu pametnih telefonov, v 70-ih letih prejšnjega stoletja so bili to barvni televizorji, v začetku 20. stoletja pa avtomobili na bencin. Težko je napovedati, kdaj se tak premik zgodi, vendar ko do njega pride, se spremeni cel svet (Randall, 2016).

Da bodo električna vozila postala množično kupovana in uporabljena je potrebno, da (Randall, 2016):

vlade držav omogočijo spodbude pri nakupu električnih vozil in s tem bodočim kupcem znižajo stroške nakupa;

proizvajalci električnih vozil sprejmejo zelo nizke profitne stopnje;

imajo kupci električnih vozil interes plačati več, da vozijo ekološko čistejše vozilo;

se zniža cena baterij.

Prvi trije razlogi se že dogajajo, poleg tega pa se niža tudi cena baterij. Baterije predstavljajo tretjino stroškov proizvodnje električnega vozila in bodo zato tudi v prihodnje igrale poglavitno vlogo pri končni ceni teh vozil. V letu 2015 so cene baterij padle za 35 % in, če

38  

bo šlo tako naprej, bodo po analizi Bloomberg-ovega oddelka za novo energijo (angl. Bloomberg New Energy Finance, v nadaljevanju BNEF) čez 6 let nesubvencionirana električna vozila cenovno primerljiva z bencinskimi vozili. To pa bi lahko bil začetek množične uporabe električnih vozil. Trenutno naftni trg v teh vozilih še ne vidi konkurence, saj predstavljajo le 0,1 % vseh vozil na svetu. OPEC in naftna podjetja električna vozila tudi čez 25 let in več ne vidijo kot nevarnost, ki bi zmanjšala povpraševanje po nafti. Vendar je dejstvo, da imajo Tesla, Chevrolet in Nissan plan v naslednjih nekaj letih začeti prodajati električna vozila, ki bodo sposobna prevoziti dolge razdalje in bo njihova cena okoli 30.000 $. Tudi ostali avtomobilski proizvajalci in tehnološka podjetja investirajo milijarde v razvoj desetine novih modelov električnih vozil. Že leta 2020 bodo morda nekatera električna vozila cenejša in sposobnejša od primerljivih bencinskih vozil. Bo pa za potrebe električnih vozil potrebno proizvesti dodatne količine elektrike. Vendar to ne bo imelo večjega vpliva na močnejše povpraševanje po nafti, saj bo malo teh dodatnih kapacitet za proizvodnjo elektrike uporabljalo nafto (Randall, 2016).

Da bi ugotovili koliko bo uporaba električnih vozil v prihodnje vplivala na povpraševanje po nafti, je potrebno oceniti rast prodaje teh vozil. V 2015 se je globalno prodaja teh vozil povečala za 60 %. Če se bo ta trend nadaljeval tudi v naslednjih letih, se bo že v letu 2023 samo na ta račun povpraševanje po nafti zmanjšalo za 2 milijona sodčkov na dan. To pa bo pripeljalo do nove zasičenosti z nafto, ki bo tako kot leta 2014 povzročilo naftno krizo. Je pa težko pričakovati, da bo tako visoka rast prodaje vztrajala dolgoročno. BNEF je v svoji poglobljeni analizi, kjer je električno vozilo razčlenil na stroške posameznih komponent, rast ocenil na 30 % letno. Pri tej rasti pa bi se povpraševanje po nafti samo zaradi električnih vozil zmanjšalo za 2 milijona sodčkov dnevno v letu 2028 (Randall, 2016).

Tabela 9: Leto, ko bo nastopila nova naftna kriza ob dveh različnih scenarijih rasti prodaje električnih vozil

Povpraševanje po nafti manjše za 2 milijona sodčkov na dan (nova naftna kriza)

Letna rast prodaje električnih vozil za 60 % 2023

Letna rast prodaje električnih vozil za 30 % 2028

Vir: T. Randall, Here’s how electric cars will cause the next oil crisis, 2016.

Težko je pričakovati, da bi se povpraševanje po nafti v prihodnjih letih močno povečalo, saj so finančne spodbude gospodarstvu v obdobju rekordno nizkih obrestnih mer kombinacija, ki je pozitivna za povpraševanje in potrošnjo, pa vseeno povpraševanje po nafti ne raste s pričakovanim tempom. Monetarna politika držav gre lahko samo v obratno smer, ki pa bi zmanjšala povpraševanje. Monetarno popuščanje v evro območju in na Japonskem je še vedno v polnem teku, v ZDA pa so decembra 2015 dvignili obrestno mero z najnižje točke. Če se bo ta trend nadaljeval in bodo ZDA med redkimi, ki dvigujejo obrestno mero, bo dolar pridobival na vrednosti proti valutam držav uvoznic nafte. Glede na to, da so surovine izražene v dolarjih, bo to slabo za povpraševanje po nafti, če bodo valute držav uvoznic nafte

39  

depreciirale proti dolarju. V naslednjih 10 letih se bo povpraševanje po nafti globalno povečevalo za manj kot 1 milijon sodčkov na dan vsako leto (IMF, 2016b).

Je pa tu treba računati tudi na razvijajoče in nerazvite države z veliko prebivalci, ki bi lahko v prihodnosti bile glavno gonilo povpraševanja po nafti s svojo industrijo, kmetijsko dejavnostjo in transportom. Številni novi vozniki na Kitajskem in v Indiji se bodo še vedno raje odločali za bencinske in dizelske avtomobile, sploh če se bo cena nafte zadrževala na nizkih nivojih. Za prehod na električna vozila v marskikateri državi je težava tudi v tem, da ni dovolj hitrih polnilnih postaj za udobno potovanje na daljše razdalje.

Hitreje se lahko spremeni situacija na strani ponudbe nafte, saj lahko nepredvidljivi geopolitični ali vremenski dogodki tudi kratkoročno spremenijo sliko. Problemi v Nigeriji so znižali proizvodnjo nafte za 300 tisoč sodčkov dnevno od začetka leta. Zaradi požarov v Alberti so bili ponekod prisiljeni ustaviti proizvodnjo nafte iz katranskega peska, kar je kratkoročno pomenilo za 1,2 milijona sodčkov na dan manjšo proizvodnjo v Kanadi. Tudi hidravlično lomljenje za katerega je veljalo, da bo podleglo že, če cena nafte pade pod 70 $ za sodček, se je z napredkom v tehniki in osredotočanjem na sladke točke uspešno spopadalo z nizko ceno nafte. Je pa daljše obdobje nizkih cen nafte vseeno prisililo marsikaterega proizvajalca nafte, da zmanjša črpanje. Ko je v januarju in februarju 2016 cena sodčka nafte padla pod 30 $, se je tudi v ZDA že opazilo zmanjšanje proizvodnje nafte, ki je v maju 2016 dnevno manjša za kar 1,14 milijona sodčkov od rekordne proizvodnje. Zaloge nafte v ZDA so še vedno blizu zgodovinsko rekordnih vrednosti, čeprav so v maju 2016 prvič po septembru 2015 padle 2 tedna zapored. Vsi ti pretresi na strani ponudbe surove nafte so odgovorni, da je cena od februarskega dna porasla za 80 % in se v maju 2016 približala 50 $ za sodček. Lahko pa bi hitro na zmanjšanje ponudbe vplivala tudi spremenjena politika OPEC, kar pa je trenutno malo verjetno. Venezuela ponuja ameriškim rafinerijam nafto s popustom, da konkurira za svoj tržni delež s Kanado in Bližnjim vzhodom (Shenk, 2016).

V Tabeli 10 smo predvideli cene nafte ob dveh različnih scenarijih čez 5 in 10 let, brez upoštevanja inflacije. Ceni 65 $ in 70 $ v letu 2020 smo uporabili kot ravnotežni ceni, ki se gibljeta v območju, ko pridobivanje nafte postane aktualno za večino proizvajalcev, ki za pridobivanje nafte uporablja tehniko hidravličnega lomljenja. Ko se bo cena nafte gibala nad 65 $, se bo pojavila dodatna ponudba nafte, ki bo prišla iz horizontalnih vrtin, ki jih pri zelo nizkih cenah nafte ni imelo smisla izkoriščati. Ko se bo cena približala 80 $ za sodček, se bo pojavila še dodatna ponudba zaradi aktiviranja dolgoročnih projektov pridobivanja nafte iz katranskega peska. Do leta 2020 na ceno nafte različna rast prodaje električnih vozil še ne bo imela večjega vpliva. Če pa se bo nadaljeval bolj optimistični scenarij razvoja električnih vozil, kot vidimo v Tabeli 9, pa lahko pride v letu 2023 do nove naftne krize. To bi pomenilo, da bo leta 2025 nominalna cena nafte bila le 70 $ za sodček. Pri drugem scenariju, kjer bo rast prodaje električnih vozil skozi prihodnja leta polovična, pa se močno zmanjšanje povpraševanja po nafti in naftna kriza pričakujeta šele leta 2028. Zaradi tega se bo pri tem scenariju cena surove nafte leta 2025 gibala okoli 100 $ za sodček. V oceni napovedi se ni upoštevalo nepredvidljivih geopolitičnih in vremenskih dogodkov, ki lahko kratkoročno močno vplivajo na ponudbo in tudi na povpraševanje po nafti.

40  

Tabela 10: Lastna napoved nominalne cene nafte v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju ob dveh scenarijih

2020 2025

Cena sodčka nafte, če bo bila rast prodaje električnih vozil 60 % letno (v dolarjih)

65

70

Cena sodčka nafte, če bo bila rast prodaje električnih vozil 30 % letno (v dolarjih)

70

95

Kitajska bo z nižjo gospodarsko rastjo in s prehodom iz industrijske na storitveno fazo prenehala biti glavna velesila pri rasti povpraševanja po nafti. Nadomestile jo bodo Indija, Indonezija, Nigerija in druge, ki bodo za svoj hitro rastoči industrijski in kmetijski sektor potrebovale velike količine nafte in njenih derivatov. Alternativni viri so ovira za rast povpraševanja po nafti, vendar so ji glavna konkurenca predvsem pri proizvodnji električne energije, manj pa zaenkrat pri transportu. Nižje kot bodo cene nafte, manj bo interesa s strani držav, da se preide na alternativne vire. Ker pa tudi cena alternativnih virov z razvojem pada in je v zavesti zemljanov vedno bolj prisotna želja po čistem okolju, bo lahko nova naftna kriza začetek konca ere nafte.

SKLEP

Človek je začel uporabljati nafto že pred približno 8.000 leti in sčasoma je njena uporabnost začela dobivati na veljavi. S pojavom prvih civilizacij se je nafto uporabljalo pri gradbeništvu, zdravljenju, mumificiranju in nekoliko kasneje za razsvetljevanje. Uporabljalo se je nafto, ki je sama pronicala na površje in ni bilo potreb, tehnologije in znanja, da bi jo pridobivali z vrtanjem.

Večje zanimanje in povpraševanje po nafti se je začelo, ko se jo je začelo uporabljati za proizvodnjo elektrike in še posebno, ko so se pojavili motorji z notranjim izgorevanjem. Da bi zadostili vse večjim potrebam po nafti, so bili ljudje prisiljeni pridobivati nafto, ki se je nahajala globje v zemeljski skorji. Do nje so lahko prišli le z vrtalno opremo, katere začetek komercialne rabe sega v drugo polovico 19. stoletja. V 19. in 20. stoletju se je vrtalo vertikalno, v 21. stoletju pa so Američani zaradi visokih cen nafte in, da bi zmanjšali energetsko odvisnost od drugih držav, pričeli uporabljati hidravlično lomljenje in horizontalno vrtanje pri pridobivanju nafte in zemeljskega plina iz slabo prepustnih kamnin. Postopek je približno 3-krat dražji kot klasično vertikalno vrtanje, vendar omogoča pridobivanje nafte tam, kjer predtem ni bilo mogoče. Je pa za profitabilno črpanje potrebna višja cena nafte.

Najprej se je postopek hidravličnega lomljenja uporabljal pri pridobivanju zemeljskega plina, ko pa je cena le-tega padla in so bile cene nafte še vedno visoke, se je postopek začel uporabljati za pridobivanje nafte. Cena nafte se je od leta 2010 do sredine leta 2014 gibala blizu 100 $ za sodček, saj je povpraševanje po nafti bilo večinoma večje od njene ponudbe. V letu 2011 so v ZDA načrpali okoli 5,5 milijona sodčkov nafte na dan in bili močno odvisni od uvoza nafte. Ko pa so v ZDA začeli pridobivati nafto s pomočjo hidravličnega lomljenja,

41  

se je vsako leto proizvodnja povečevala za približno 1 milijon sodčkov na dan. Tako so v 2014 proizvedli več kot 8,5 milijona sodčkov na dan, leta 2015 pa že več kot 9,5 milijona sodčkov na dan. To je povzročilo, da se je v letu 2014 globalno proizvedlo 1 milijon sodčkov nafte na dan več, kot pa se jo je porabilo. V letu 2015 je ta razlika narasla že na 2 milijona sodčkov na dan. Zaradi viška nafte, je cena začela julija 2014 padati. Najbolj strm padec cene nafte pa je sledil novembra leta 2014, ko se je sestal OPEC in pod pritiskom Savdske Arabije sprejel odločitev, da članice ne bodo zmanjšale črpanja, saj želijo obdržati tržni delež in s pritiskom na cene onemogočiti konkurenco, ki za profitabilno črpanje potrebuje višje cene nafte.

Ko so globalni naftni trg preplavile dodatne količine nafte in je cena nafte strmo padla, je to ogrozilo poslovanje številnih naftnih podjetij, ki so bili vpeti v projekte, kjer so stroški pridobivanja nafte višji: globoko-morsko črpanje, črpanje na Arktiki, pridobivanje nafte iz katranskega peska in hidravlično lomljenje nizkoporoznih kamnin. Mnoga naftna podjetja so bila prisiljena odpuščati delavce in ustaviti bodoče projekte, da so si zmanjšala stroške in si niso povzročila dodatnih dolgov. Ameriški proizvajalci nafte iz nizkoporoznih kamnin so našli načine, da znižajo stroške postopka in na trg ponudijo še dodatne količine nafte, kljub temu, da je cena nafte padla na 50 $ za sodček. Visoka ponudba ob anemičnem povpraševanju je povzročila, da je nafta v začetku leta 2016 padla celo pod 30 $ za sodček. Pri tej ceni nafte pa se je v ZDA in tudi drugod zmanjšala proizvodnja nafte. Poleg tega pa so požari v Kanadi za več kot 1 milijon sodčkov dnevno zmanjšali pridobivanje nafte iz katranskega peska. Vse skupaj je poneslo ceno nafte do 50 $ za sodček.

Da bi se postopek hidravličnega lomljenja kamnin pri pridobivanju nafte uporabil tudi izven ZDA je več ovir: prenizka cena nafte, nevarnosti za okolje in lastniki zemlje v drugih državah nimajo pravice razpolagati z viri, ki se nahajajo pod zemljo. Se bo pa interes držav povečal, če se bo napredek v tehnologiji hidravličnega lomljenja še naprej nadaljeval, ali če se bo cena nafte dvignila preko 70 $ za sodček. S tem se bo povečala ponudba nafte, saj bodo postale aktualne predtem nedostopne naftne rezerve.

Ko napovedujemo ceno nafte v daljšem obdobju, je potrebno pogledati trende, ki se bodo v tem obdobju zgodili. Tako kot prejšnja leta bodo tudi v prihodnjih letih od junija do novembra nad Mehiškim zalivom divjali orkani, ki bodo ovirali črpanje proizvodnih ploščadi. Če bo njihov vpliv močan, bo to kratkoročno zmanjšalo ponudbo nafte. Ostale geopolitične in vremenske dogodke (kot je bil požar v Kanadi), ki so nepredvidljivi, pa je v napoved cene nemogoče vključiti.

V naslednjih 10 letih bosta na dogajanje na naftnih trgih na strani povpraševanja imeli največji vpliv gospodarska rast držav in prehod na električna vozila. Kitajska bo v prihodnjem obdobju imela manjšo gospodarsko rast, saj doživlja prehod iz industrije in izvoza v storitve in potrošnjo. Zato se večja rast povpraševanja po nafti pričakuje iz strani drugih velikih držav v razvoju (Indija, Indonezija, afriške države). Danes se kar okoli 75 % surove nafte predela v bencin, dizelsko gorivo in kerozin. To pomeni, da se bo povpraševanje po nafti močno zmanjšalo, če bodo transportna vozila za pogon uporabljala elektriko. Če bo

42  

rast prodaje električnih vozil 60 % letno, bo leta 2023 prišlo do nove naftne krize, saj bo povpraševanje po nafti zmanjšano za 2 milijona sodčkov. V tem stoletju se bo končal primat nafte, ki si ga je ustvarila v 20. stoletju.

43  

LITERATURA IN VIRI

1. API (b.l.). Hurricanes and the Oil and Natural Gas Industry Preparations. Najdeno 15. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.api.org/News-and-Media/hurricane-information/hurricane-preparation

2. Ashton, G. (2015, 1.september). Should U.S. Producers Shut Down While Oil Is out of the Money? Investopedia. Najdeno 15. oktobra 2015 na spletnem naslovu http://www.investopedia.com/articles/investing/083115/should-us-producers-shut-down-while-oil-out-money.asp

3. BakerHughes (2015). Rig Count Summary_120415. Najdeno 18. decembra 2015 na spletnem naslovu http://phx.corporate-ir.net/phoenix.zhtml?c=79687&p=irol-reportsother

4. Blomberg, B., Hess, G., & Jackson, J. H. (2009). Terrorism and the Returns to Oil. Economics And Politics, 21(3), 409-432.

5. BP (b.l.). Oil reserves. Najdeno 15. septembra 2015 na spletnem naslovu http://www.bp.com/en/global/corporate/energy-economics/statistical-review-of-world-energy/oil-review-by-energy-type/oil-reserves.html

6. CIA (b.l.). The World Factbook. Najdeno 15. septembra 2015 na spletnem naslovu https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2244rank.html

7. CNBC (2016). WTI Crude Oil. Najdeno 29. januarja 2016 na spletnem naslovu http://data.cnbc.com/quotes/@CL.1

8. Conference board (2016). The Conference Board Global Economic Outlook. Najdeno 25. aprila 2016 na spletnem naslovu https://www.conference-board.org/data/globaloutlook/index.cfm?id=27451

9. Crawford, M. (2015). Taking the Hydro out of Hydraulic Fracturing. Mechanical Engineering, 137(3), 30-35.

10. De Schryder, S., & Peersman, G. (2015). The U.S. Dollar Exchange Rate and the Demand for Oil. Energy Journal, 36(3), 263-285. doi:10.5547/01956574.36.3.ssch

11. Deutsch, A. L. (2015, 30. april). How low can oil prices go? Investopedia. Najdeno 25. maja 2015 na spletnem naslovu http://www.investopedia.com/articles/active-trading/042915/how-low-can-oil-prices-go.asp

12. Drajem, M. (2015, 27. marec). Most Drillers Keep Chemicals Secret in FracFocus, EPA Says. Bloomberg. Najdeno 18. decembra 2015 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-03-27/epa-finds-11-of-chemicals-are-undisclosed-in-fracking-database

13. EIA (2012a, 16. julij). Crude oils have diffent quality characteristics. Najdeno 25. julija 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=7110

14. EIA (2012b). What are natural gas liquids and how are they used? Najdeno 15. septembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=5930

15. EIA (2013a, 31. maj). Hurricane effects on oil and natural gas production depend on storm trajectory, strength. Najdeno 15. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=11491

44  

16. EIA (2013b). Global crude oil supply disruptions and strong demand support high oil prices. Najdeno 15. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=12891

17. EIA (2013c, 10. junij). Shale oil and shale gas resources are globally abundant. Najdeno 5. januarja 2016 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=11611

18. EIA (2015a). Short-term energy outlook. Najdeno 2. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/forecasts/steo/report/global_oil.cfm

19. EIA (2015b). International energy statistics. Najdeno 2. septembra 2015 na spletnem naslovu https://www.eia.gov/beta/international/rankings/#?prodact=53-1&cy=2014&pid=57&tl_type=a

20. EIA (2015c). Increases in U.S. crude oil production are predominantly light, sweet crude. Najdeno 2. septembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=21512

21. EIA (2015d, 10. november). What drives crude oil prices? Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/finance/markets/reports_presentations/eia_what_drives_crude_oil_prices.pdf

22. EIA (2015e). Total stocks. Najdeno 20. novembra 2015 na spletnem naslovu https://www.eia.gov/dnav/pet/pet_stoc_wstk_dcu_nus_w.htm

23. EIA (2015f, 23. november). U.S. Crude Oil and Natural Gas Proved Reserves. Najdeno 10. decembra 2015 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/naturalgas/crudeoilreserves/

24. EIA (2015g, 14. december). Four countries added to global shale oil and natural gas resource assessment. Najdeno 5. januarja 2016 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=24132

25. EIA (2015h). Argentina and China lead shale development outside North America in first-half 2015. Najdeno 5. januarja 2016 na spletnem naslovu http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=21832

26. EIA (2016, 12. april). Short-term energy and summer fuels outlook. Najdeno 15. aprila 2016 na spletnem naslovu https://www.eia.gov/forecasts/steo/report/prices.cfm

27. ENVI (2011). Vplivi pridobivanja plina in nafte iz skrilavca na okolje in zdravje ljudi. Najdeno 15. avgusta 2015 na spletnem naslovu http://www.lbst.de/ressources/docs2012/EP-ENVI-02_Shale-Gas_PE-464425_FINAL_SL_JUN2011.pdf

28. Fracking. (2014). CCPA Monitor, 20(8), 3. 29. Gholz, E., & Press, D. G. (2010). Protecting “The Prize”: Oil and the U.S. National

Interest. Security Studies, 19(3), 453-485. doi:10.1080/09636412.2010.505865 30. Graham, I. (1998). Energija prihodnosti: Fosilna goriva. 1.natis. Ljubljana: Tehniška

založba Slovenije, 2000. 48 str. 31. Heidrick, R. (2013, 16. julij). Hurricane Season Could Bring Higher Energy Prices.

Utexas. Najdeno 15. novembra 2015 na spletnem naslovu

45  

http://www.texasenterprise.utexas.edu/2013/07/16/finance/hurricane-season-could-bring-higher-energy-prices

32. Herman, A. (2015). The Liberal War on American Energy Independence. Commentary, 139(2), 17-24.

33. IEA (2014a, 29. september). How solar energy could be the largest source of electricity by mid-century. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.iea.org/newsroomandevents/pressreleases/2014/september/how-solar-energy-could-be-the-largest-source-of-electricity-by-mid-century.html

34. IEA (2014b, 26. februar). Any country can reach high shares of wind, solar power cost-effectively, study shows. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.iea.org/newsroomandevents/pressreleases/2014/february/the-power-of-transformation.html

35. IEA (2015a, 10. november). World Energy Outlook 2015. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.iea.org/newsroomandevents/pressreleases/2015/november/low-prices-should-give-no-cause-for-complacency-on-energy-security-iea-says.html

36. IEA (2015b). About renewable energy. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.iea.org/topics/renewables/

37. IEA (2015c, 2. oktober). Renewables to lead world power market growth to 2020. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.iea.org/newsroomandevents/pressreleases/2015/october/renewables-to-lead-world-power-market-growth-to-2020.html

38. IEA (b.l.). Responding to major supply disruptions. Najdeno 15. novembra 2015 na spletnem naslovu https://www.iea.org/topics/energysecurity/subtopics/respondingtomajorsupplydisruptions/

39. IMF (2016a, 24. marec). Oil prices and the global economy: It's complicated. Najdeno 15. aprila 2016 na spletnem naslovu https://blog-imfdirect.imf.org/2016/03/24/oil-prices-and-the-global-economy-its-complicated/

40. IMF (2016b). World economic outlook update: Subdued Demand, Diminished Prospects. Najdeno 15. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2016/update/01/

41. IMF (2016c). World economic outlook: Too Slow for Too Long. Najdeno 15. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2016/01/

42. Kalantari, H., & Motevalli, G. (2015, 2. avgust). Iran Says It Can Boost Oil Output Just Days After Sanctions End. Bloomberg. Najdeno 15. avgusta na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-08-02/iran-s-oil-minister-says-output-to-rise-one-week-after-sanctions

43. Kurt, D. (2015, 27. oktober). Understanding Benchmark Oils: Brent Blend, WTI and Dubai. Investopedia. Najdeno 30. oktobra 2015 na spletnem naslovu http://www.investopedia.com/articles/investing/102314/understanding-benchmark-oils-brent-blend-wti-and-dubai.asp

46  

44. Maugeri, L. (2014). Frack to the Future. National Interest, (130), 53-60. 45. Melek, N. Ç. (2015). What Could Lower Prices Mean for U.S. Oil Production. Economic

Review (01612387), 100(1), 51-69. 46. Merrill, T. W. (2013). Four Questions About Fracking. Case Western Reserve Law

Review, 63(4), 971-993. 47. Millicentmedia (2011). Drilling through the spin. Najdeno 18. avgusta 2015 na spletnem

naslovu https://millicentmedia.com/2011/12/08/drilling-through-the-spin-uk-shale-gas-exploration/

48. Motherearthnews (2012). The case for a ban on fracking. Najdeno 18. avgusta 2015 na spletnem naslovu http://www.motherearthnews.com/nature-and-environment/environmental-policy/fracking-hydraulic-fracturing-zmgz12fmzrog.aspx

49. Murtaugh, D., Doan, L., & Olson, B. (2015, 7. julij). Refracking Is the New Fracking. Bloomberg. Najdeno 18. decembra 2015 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-06/refracking-fever-sweeps-across-shale-industry-after-oil-collapse

50. OECD (b.l.). Najdeno 15. oktobra 2015 na spletnem naslovu http://www.oecd.org/about/

51. OPEC (2012). General information. Najdeno 10. oktobra 2015 na spletnem naslovu http://www.opec.org/opec_web/static_files_project/media/downloads/publications/GenInfo.pdf

52. OPEC (2015a). OPEC Monthly Oil Market Report. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.opec.org/opec_web/static_files_project/media/downloads/publications/MOMR_November_2015.pdf

53. OPEC (2015b). OPEC Annual Statistical Bulletin. Najdeno 18. Novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.opec.org/opec_web/static_files_project/media/downloads/publications/ASB2015.pdf

54. Penty, R. (2015, 19. februar). Alberta Fracking Quake Fears Prompt Tougher Rules for Shale Area. Bloomberg. Najdeno 18. decembra 2015 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-19/alberta-fracking-quake-fears-prompt-tougher-rules-for-shale-area

55. Randall, T. (2016, 25. februar). Here’s How Electric Cars Will Cause the Next Oil Crisis. Bloomberg. Najdeno 18. marca 2016 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/features/2016-ev-oil-crisis/

56. Ribnikar, I. (1994). Od denarja do medvedjega trenda: Pojmi in izrazi v ekonomiji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, CISEF. 229 str.

57. Shenk, M. (2016, 17. maj). Oil Rises to Seven-Month High as Supply Losses Tame Surplus. Bloomberg. Najdeno 22. maja 2016 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2016-05-16/oil-trades-near-6-month-high-as-goldman-sees-market-rebalancing

58. Sorensen, C. (2015). Awash in oil. Maclean's, 128(36), 36-38.

47  

59. Sulli, M. (2010). Nafta: Nastanek in razvoj svetovne naftne industrije. Celje: Goriška Mohorjeva družba. 414 str.

60. Than, K. (2005). The Mysterious Origin and Supply of Oil. Livescience. Najdeno 20. avgusta 2015 na spletnem naslovu http://www.livescience.com/9404-mysterious-origin-supply-oil.html

61. Thuot, K. (2014, 4. februar). On the Launch Pad: The Rise of Pad Drilling. Drillinginfo. Najdeno 20. septembra 2015 na spletnem naslovu http://info.drillinginfo.com/launch-pad-rise-pad-drilling/

62. Turcotte, D. L., Moores, E. M., & Rundle, J. B. (2014). Super Fracking. Physics Today, 67(8), 34-39.

63. Verleger, P. K. (1993). Adjusting to Volatile Energy Prices. Washington DC: Institute for International Economics. 262 str.

64. Webster, J. (2014). Going global: Tight oil production. EIA. Najdeno 5. januarja 2016 na spletnem naslovu https://www.eia.gov/conference/2014/pdf/presentations/webster.pdf

65. Wethe, D. (2015, 14. maj). Oil Services ‘Ugly’ Second Quarter Seen as Prompting Mergers. Bloomberg. Najdeno 18. decembra 2015 na spletnem naslovu http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-05-14/oil-servicers-ugly-second-quarter-seen-as-prompting-mergers

66. Worldbank (2016, 20. januar). Price forecasts. Najdeno 20. marca 2016 na spletnem naslovu http://pubdocs.worldbank.org/pubdocs/publicdoc/2016/1/548631453821462743/CMO-Jan-2016-Historical-Forecasts.pdf

67. Worldbank (b.l.). GDP growth. Najdeno 25. novembra 2015 na spletnem naslovu http://data.worldbank.org/indicator/NY.GDP.MKTP.KD.ZG

 

 

PRILOGE

i  

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Slika hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja .......................................... 1 Priloga 2: Slika vrtanja več vrtin iz ene ploščadi .................................................................. 1 

1  

PRILOGA 1: Slika hidravličnega lomljenja in vodoravnega vrtanja

Vir: Motherearthnews, The case for a ban on fracking, 2012.

PRILOGA 2: Slika vrtanja več vrtin iz ene ploščadi

Vir: Millicentmedia, Drilling through the spin, 2011.