diplomska delo dokazni postopek na glavni obravnavi … · 2017. 11. 27. · predloga pri nas sta...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKA DELO
DOKAZNI POSTOPEK NA GLAVNI OBRAVNAVI DANES IN V PRIHODNOSTI
Junij, 2011 Ingrid Rupčić
DIPLOMSKA DELO
DOKAZNI POSTOPEK NA GLAVNI OBRAVNAVI DANES IN V PRIHODNOSTI
Junij, 2011 Ingrid Rupčić
Mentorica: viš. pred. mag. Sonja Kotnik
1
ZAHVALA
Za pomoč in podporo se zahvaljujem moji mentorici go. Kotnik
Sonji, ki mi je svetovala in usmerjala pri moji diplomski nalogi.
Posebno pa se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogočili
šolanje in mi stali ob strani.
2
Kazalo
1 UVOD ....................................................................................... 8
2 DOKAZNI POSTOPEK .................................................................... 10
3 DOKAZI IN DOKAZNA SREDSTVA ...................................................... 11
3.1 DOKAZNI PREDLOG ................................................................ 12
4 POLOŽAJ PRIČ IN IZVEDENCEV V KAZENSKEM POSTOPKU ........................ 15
4.1 PRIČA KOT DOKAZNO SREDSTVO ................................................ 15
4.1.1 POLOŽAJ PRIČ NA GLAVNI OBRAVNAVI .................................... 16
4.1.2 MLADOLETNA PRIČA NA GLAVNI OBRAVNAVI ............................. 20
4.2 NAČELO NEPOSREDNOSTI IN IZJEME OD TEGA NAČELA ...................... 21
4.3 IZVEDENEC KOT DOKAZNO SREDSTVO .......................................... 23
5 DOKANZNE PREPOVEDI ................................................................. 25
5.1 DOMNEVNA NEDOLŽNOST ......................................................... 26
5.2 PRAVICA DO MOLKA ............................................................... 28
5.3 PREPOVED UPORABE SILE, GROŽNJE IN MEDICINSKIH SREDSTEV .......... 29
5.4 PREPOVED UPORABE PRESLEPITVE IN UPORABE KAPCIOZNIH IN
SUGESTIVNIH VPRAŠANJ .................................................................. 29
5.5 PRAVICA DO ZAGOVORNIKA ...................................................... 30
5.6 PREPOVED UPORABE OBVESTIL OBDOLŽENCA IZ PREDKAZENSKEGA
POSTOPKA .................................................................................. 31
5.7 JEDERNA PREPOVED – PREPOVED NADVLADE DRŽAVE NAD POSAMEZNIKOM
31
6 IZLOČANJE DOKAZOV ................................................................... 31
6.1 KDO IZLOČA ......................................................................... 32
6.2 UREDITEV IZLOČITVE DOKAZOV PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU .. 34
6.3 NAČIN SANKCIONIRANJA .......................................................... 35
3
7 DOKTRINA SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA V SODNI PRAKSI AMERIŠKEGA
VRHOVNEGA SODIŠČA ....................................................................... 36
7.1 IZJEME OD DOKTRINE SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA ............... 38
7.2 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV DOKTRINE ZASTRUPLJENEGA DREVESA IN
18. ČLEN ZKP-JA ........................................................................... 39
8 SPORNA IZHODIŠČA ZKP-1 ............................................................. 40
8.1 ZAKAJ POTREBNE SPREMEMBE NAŠEGA PREDHODNEGA POSTOPKA? ...... 41
9 PREDLOGI NOVEGA MODELA ZKP-1 .................................................. 44
9.1 PREISKOVALNI POSTOPEK......................................................... 45
9.1.1 OBDOLŽENČEV POLOŽAJ V PREISKOVALNEM POSTOPKU ............... 46
9.1.2 TOŽILSKA ALI POLICIJSKA PREISKOVA ..................................... 47
9.2 VMESNA FAZA ....................................................................... 48
10 ŠE NEKATERI USTAVNOPRAVNI PROBLEMI V ZVEZI Z ZKP-1 ................... 50
11 ZAKLJUČEK ............................................................................ 53
12 LITERATURA IN VIRI .................................................................. 54
4
POVZETEK
V diplomski nalogi z naslovom Dokazni postopek na glavni obravnavi danes in v
prihodnosti sem se osredotočila na sam potek dokaznega postopka v Republiki
Sloveniji in kateri dvomi se pojavljajo pri obravnavi samega postopka. Dokazni
postopek na glavni obravnavi je opredeljen v 15. členih ZKP-ja, in sicer od 329.
do 343. člena ZKP-ja. V dokaznem postopku se predložijo dokazi, kateri odločajo
o obdolženčevi svobodi. Sam dokazni postopek pa poteka znotraj glavne
obravnave.
V prvem sklopu sem podrobneje predstavila kako poteka sam dokazni postopek
na glavni obravnavi, kakšno vlogo imajo priče in izvedenci ter kaj se dogaja s
samim dokazom med postopkom. V nadaljevanju sklopa sem predstavila tudi
ureditev izločanja dokazov po zakonu o kazenskem postopku in primerjala
ameriško ureditev doktrine sadežev zastrupljenega drevesa z našo.
V drugem delu naloge sem se osredotočila predvsem na dvome, ki nam jih
prinaša novi osnutek ZKP-1, v katerem bi imeli policija, državni tožilec in sodišče
spremenjene vloge. Preiskovalno funkcijo bi tako prevzelo državno tožilstvo in
policija, predobravnavni sodnik pa vlogo garanta oziroma varuha obdolženčevih
pravic. V nadaljevanju sem predstavila različna mnenja avtorjev, ki menijo da
gre za neravnovesje med strankama in da predlagana reforma ne bo prinesla
hitrejših zaključkov samega postopka. Druga večja sprememba ZKP-1 pa je
obtožni postopek oziroma vmesna faza, za katero se prav tako poraja dvom ali
bo delovala tekoče. Pojavljajo se tudi ustavno pravni problemi v zvezi z ZKP-1.
Teoretiki se zavzemajo za čim boljši zakon od veljavnega, ki nebi posegal v
ustavne in temeljne svoboščine obdolženca ter da bi se celoten proces končal v
razumnem roku.
5
Ključne besede: dokazni postopek, dokazi, priče in izvedenci, doktrina sadežev
zastrupljenega drevesa, novi ZKP-1
6
EVIDENTIARY PROCEDURE AT THE TRIAL TODAY AND IN THE FUTURE
SUMMERY
In the diploma thesis “Evidentiary procedure at the trial today and in the future”
I have focused on the trial in the Republic of Slovenia and which dilemmas must
be faced when handling the proceedings. The evidentiary procedure is divided
into fifteen paragraphs - from 329th to 343rd paragraph of the criminal law. All
the evidences pleading the accused of being guilty are being provided. The
evidentiary hearing is led during the trial.
In the 1st part of my thesis I introduced how the evidentiary hearing is being
held, which role do witnesses and expert witnesses have. I was also writing
about what happens with the evidence material during the proceedings. The 1st
part additionally explains evidence elimination according to the evidence
procedure of the criminal law. Nevertheless, there is also a comparison between
the American “Fruit of the poisonous tree” doctrine and the Slovenian one.
In the 2nd part of my diploma I have researched the dilemmas concerning the
new criminal law draft. It says that the police, the state prosecutor and the
court take different roles. The State attorneys office and the Police would take
over the investigation. The preliminary hearing judge would be a guarantor to
the defendant. I proceeded with comparing opinions of different authors, who
believe the imbalance between the clients is of significant importance.
Therefore the suggested reform regarding the evidentiary hearing cannot bring
expected resolutions. The 2nd change of the criminal law concerning the arraign
procedure (so called “middle phase”) and constitutional law problems is also
being questioned. Theoreticians strive for the improvement of the old criminal
law. It should not interfere in constitutional and fundamental civil rights of the
defendant. The process should be finished in a reasonable timeframe.
7
Key words: evidentiary procedure,evidence, witnesses and expert witnesses,
the "fruit of the poisonous tree" doctrine, new ZKP-1
8
1 UVOD
Današnji ZKP, ki je v veljavi od 1.1.1995 je bil že petkrat obsežno noveliran, ter
sedemkrat v manjšem obsegu. Zaradi neskladnosti današnjega zakona o
kazenskem postopku z Ustavo je velikokrat prišlo do ustavnosodne presoje. Ta
posega v številne človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakon o kazenskem
postopku mora biti narejen tako, da v čim manjšem obsegu posega v
obdolženčeve pravice, prav tako pa mora biti funkcionalen, ter hiter.
Šugmanova (2006) pravi, da ZKP iz leta 1994 ne ustreza družbi niti Ustavi. Prav
tako pa razlaga, da se je vsaka od novel pisala v naglici, kar pa ni moglo voditi k
celotnim in optimalnim rešitvam. Ustavno sodišče je današnji ZKP razveljavljalo,
kar je kršilo temeljne ustavne pravice. Posledica tega so bile spremembe
(Šugman, 2006).
Ministrstvo za pravosodje je konec leta 2007 objavilo osnutek novega ZKP-1, in
sicer: temeljna načela, preiskovalni postopek in omejevalne ukrepe. Želja po
novem ZKP-ju je Ministrstvo za pravosodje naročilo dve znanstveni raziskavi pri
Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, in sicer:
• Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v RS
V tej raziskavi je bil namen primerjalnopravna analiza zakonske ureditve
kazenskih postopkov v nekaterih zahodnoevropskih državah. V tej
raziskavi je bil predlagan novi model slovenskega ZKP-ja. Novi model bi
odpravil sodno preiskavo. Glavno vlogo pri policijski preiskavi bi imel
državni tožilec. Ta pa bi tudi usmerjal policijsko delo. Predlagan je sodnik
varuh, ki bi imel vlogo garanta, nebi pa imel preiskovalnih pooblastil.
Predlagani model temelji k akuzatornosti oziroma adversarnosti
kazenskega postopka.
9
• Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji
Namen raziskave je ugotoviti potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ta
raziskava je ugotovila tri najpomembnejše razloge za zastoj v kazenskih
postopkih, in sicer:
ü organizacijsko-tehnična zapletenost zadev, predvsem težave z
zagotavljanjem navzočnosti obdolžencev in prič;
ü organizacijsko-tehnična neurejenost poslovanja sodišč vključno z
neobstojem jasnih smernic, kako se spopadati z organizacijsko
tehničnimi težavami, predvsem z zagotavljanjem navzočnosti;
ü Preobremenjenost sodnikov z organizacijsko-tehničnimi opravili in
druge neprijetne okoliščine v zvezi z njihovim delom.
V diplomski nalogi bom v prvem sklopu opisala današnji oziroma sedanji
Jugoslovanki ZKP in sicer, kako poteka dokazni postopek na glavni obravnavi.
Dokazni postopek na glavni obravnavi je faza, v kateri se priložijo dokazi na
sodišču, ki pa so lahko v prid obdolžencu ali pa tudi ne. Zato morata stranki
(tožilec, zagovornik) predložiti dokazne predloge. Zelo pomembna dokazna
predloga pri nas sta priča ter izvedenec. Sodišče pa lahko zavrne dokazni
predlog, kar pa pomeni, da se določen dokaz ne sme izvajati na sodišču. Pri nas
poznamo sedem dokaznih prepovedi. Dokaze pa se lahko tudi izloči in sicer, če
so bili pridobljeni na nezakoniti način.
V drugem sklopu moje diplomske naloge, se bom omejila na dileme oziroma
probleme prihajajočega se ZKP-1. Na podlagi različne literature bom poskušala
ugotoviti, kaj nam prinese novi ZKP-1 in kakšne cilje ima prihajajoča novost tega
osnutka.
Moj cilj oziroma namen naloge bo ugotoviti, ali je novi prihajajoči se osnutek v
večji meri boljši ali ne, ter ugotoviti dileme novega osnutka. Novi osnutek ima
zelo različne ocene. ZKP-1 naj nebi več vseboval sodne preiskave, ta pa naj bi
ga nadomestil tožilsko-policijski preiskovalni postopek. V nekaterih člankih sem
zasledila, kako avtorji ocenjujejo, da se novi osnutek vrača od kontradiktornosti
kazenskega postopka nazaj k inkvizitornemu postopku. Prav tako pa avtorji
10
navajajo, da imata državni tožilec in policija premoč v preiskovalnem postopku,
obramba pa prešibko vlogo, ter da gre za neenakost zbiranja dokaznega gradiva.
Novi osnutek, pa naj bi bil predvsem hitrejši in učinkovitejši, po navedbah
pravnikov, ki sodelujejo pri nastajanju ZKP-1.
2 DOKAZNI POSTOPEK
Dokazni postopek je faza glavne obravnave, v kateri se opravljajo procesna
dejanja dokazovanja po zakonito določenem vrstnem redu (Dežman,Erbežnik;
2003). V dokaznem postopku sodišče izvaja dokaze z namenom in sicer, da
ugotovi pravno pomembna dejstva.
Te vrste postopkov potekajo v različno določenih oblikah, v procesni formi in
skozi določene faze. Te faze so:
1. odkrivanje dokazov (na primer poizvedovanje pri domnevnih, presumptivnih
pričah, ali kaj vedo o dogodku, za katerega se domneva, da je kaznivo dejanj,
odkrivanje materialnih dokazov, kot so prstni odtisi, biološki vzorci za analizo
DNK, in sledov, ki so kot spremembe v zunanjem svetu nastali zaradi storitve
kaznivega dejanja),
2. zavarovanje dokazov (zasliševanje prič takoj po dogodku, zavarovanje in
shramba materialnih dokazov itd. – anticipirano sprejemanje dokazov),
3. sprejemanje dokazov (na primer odločanje o dokaznih predlogih) in izvajanje
dokazov (na primer zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev ogled,
rekonstrukcija, branje listin, pregled fotodokumentacije, poslušanje tonskega
posnetka, ogled filmskega posnetka itd.),
4. preizkus oziroma ocena dokazov (dokazna ocena) pomeni preizkus njihove
verodostojnosti oziroma neverodostojnosti za ugotovitev, da določeno
pomembno dejstvo obstoji ali neobstoji. Opravi se tako, da se presodi najprej
vsak dokaz zase in nato še v zvezi z drugimi dokazi kakor tudi z kontrolnimi ali
pomožnimi dejstvi. Pri neposrednih dokazih je takšna presoja verodostojnosti
11
predvsem v tem, da se ugotovi zanesljivost dokaza, medtem ko se pri
posrednih, indiciranih dokazih poleg presoje njihove verodostojnosti opravi še
ocena o dokaznem pomenu indica za logičen sklep o obstoju kakšnega
pomembnega dejstva.
Dokazni postopek na glavni obravnavi sledi po zaslišanju obdolženca. Sami dokazi
se začnejo izvajati po zaslišanju obdolženca, prav tako pa se njegovo zaslišanje
šteje za dokazno sredstvo. Obdolženec, ki na glavni obravnavi prizna krivdo,
sodišča ne odveže od tega, da izvede tudi druge dokaze.
Obseg samega dokazovanja zavzema vsa tista dejstva, za katera sodišče meni,
da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazi se izvajajo po predlogu strank in
oškodovanca ali na pobudo samega sodišča. Izvajajo se po vrstnem redu, ki ga
določi predsednik senata. Običajno se izvedejo dokazi, ki jih predlaga tožilec,
nato obramba in na koncu dokazi, ki jih je odredil senat.
V tem postopku, je oškodovanec kot priča zaslišan takoj po zaslišanju
obdolženca. Stranke in oškodovanci lahko do konca glavne obravnave predlagajo
nove dokaze in smejo predlagati naj se raziščejo nova dejstva, prav tako pa
lahko predlagajo naj se stari dokazi ponovijo, ki jih je sodišče prej zavrnilo.
Senat pa se lahko odloči tudi za dokaze, ki niso bili predlagani ali jih je
predlagatelj umaknil (Dežman s sodelavci; 2003).
3 DOKAZI IN DOKAZNA SREDSTVA
Šugmanova (2000) v svoji knjigi opredeli dokaz kot govoreče se dejstvo, ki je
pravno priznan način, kako se dejstvo pravno relevantno ugotovi. Dokazno pravo
določa, kateri in kakšni morajo biti dokazi, stopnja verjetnosti, ki morajo biti
izpolnjeni, da se lahko predloži na sodišče.
Dokazno sredstvo je sredstvo, ki nas pripelje do spoznanja resnice o obstoju
kakšnega pomembnega dejstva v kazenskem postopku. Med dokaznimi sredstvi
12
teorija in praksa dajeta posebno pozornost personalnim in materialnim dokazom
(Šorli, 2008).
Dežman (2003) izpostavi personalne in materialne dokaze, ki dajejo posebno
pozornost med dokaznimi sredstvi. Personalni dokazi so: zagovor obdolženca,
izpovedba priče ter izvid in mnenje izvedencev; med materialne dokaze pa
sodijo: ogled, rekonstrukcija, listine in tehnični posnetki.
Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da se dokazi razvrščajo po njihovih
značilnostih z različnih vidikov v naslednje skupine, in sicer:
1. Ta vrsta dokazov je odvisna ali obdolženca obremenjujejo ali
razbremenjujejo. Ta vrsta dokazov so obremenilni ali razbremenilni dokazi.
2. Izvirni (originalni, primarni) dokazi so listine, priče dogodka, kraj kaznivega
dejanja itd. Izvedeni (sekundarni) dokazi kažejo na obstoj kakšnega
pomembnega dejstva. Te dve vrst dokazov se izvede ko priča izpoveduje o
obravnavanem dogodku.
3. Neposredni (direktni) in posredni(indirektni) dokazi. Direktni dokazi kažejo
direktno na odločilna pravna dejstva (obdolženčevo priznanje, izpovedba
priče očividca itd.), indirektni dokaz pa kažejo s pomočjo indicev oziroma z
logičnim sklepanje.
4. Osebni (personalni) in stvarni (materialni) dokazi. Personalni dokazi so izvidi
in menja izvedencev, izpovedba prič, obdolženčev zagovor. Materialni dokazi
pa so dokazi, ki jih je storilec pustil na kraju kaznivega dejanja, predmeti,
stvari, prstni odtisi, krvni madeži itd.
3.1 DOKAZNI PREDLOG
Določba 3. alineja 29. člena Ustave opredeljuje,da tisti, ki je obdolžen
kaznivega dejanja, mu je dana pravica, da se dokazi izvajajo v njegovo korist
(Gorkič, Šugman; 2007). Če obramba izvedene dokaze ne predlaga, pravica do
določbe ni kršena (Bošnjak, 2007). Bošnjak (2007) navaja, da bo predlagani
dokaz pravno relevanten tedaj, kadar bo obramba z njim želela dokazati ali
13
izpodbijati obstoj kakšnega dejstva. Pravna relevantnost je v večini meri
materialnopravno vprašanje. Okvir materialnopravne relevantnosti, ki dokaze ali
dejstva, ki ga ta dokazuje v posameznem postopku je odvisen od tožilca in
njegove zahteve za preiskavo ter od preiskovalnega sodnika, ki izda sklep o
uvedbi preiskave (Gorkič, Šugman; 2007).
Po našem kazenskem postopku dokaze izvaja sodišče (Bošnjak; 2005). Stranka
lahko predlaga svoje dokaze, medtem ko se sodišče odloči ali bo ugodilo stranki
ali ne. Sodišče oceni dokaze na podlagi strankine hipoteze, ki jo predloži. Ocena
relevantnosti dokaza pa je v vsakem primeru odvisna od sodišča. Materialno
pravo pa je izhodišče za presojo o relevantnosti posameznih dokazov.
Izoblikovala so se merila za presojo pravno relevantnosti dokazovanja, ki pa jih
je oblikovalo Ustavno sodišče. Bošnjak(2005) v svoji knjigi opredeljuje kako
Ustavno sodišče razdeli merila na naslednje kriterije:
1. sodišče samo odloča katere dokaze bo izvedla in kako bo presojalo njihovo
verodostojnost, na podlagi načela proste presoje dokazov,
2. vsak dokaz, ki ga stranke v določenem postopku, sodišče ni dolžno izvesti,
3. dokazi, ki se izvajajo na sodišču morajo biti pravno relevantni,
4. stranka mora predlagani dokaz utemeljiti s stopnjo verjetnosti,
5. vsak dvoumni dokazni predlog mora biti v korist obtožencu, sodišče pa ga
mora izvesti, edino v primeru, ko gre za to, da je mogoče vanj podvomiti.
Dežman (2003) poleg teh meril navaja, da je Ustavno sodišče predložilo še dva
pogoja, pri izvajanju dokazov, in sicer, da so predlagani dokazi
materialnopravno relevantni, ter da morajo zadostiti določenemu dokaznemu
bremenu.
Bošnjak (2007) poudarja, da pravno relevantnost dokaza mora obramba izkazati
z ustrezno verjetnostjo. Poleg tega, mora obramba izkazati tudi verjetnost
obstoja posameznega predlaganega dokaza. V takem primeru lahko sodišče
zavrne dokazne predloge, ter navede razloge, da obramba ni uspela izkazati
predlagane dokaze za verjetne. Sodišče sme tudi zavrniti vse predlagane dokaze,
ki bi zavlačevali postopek, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo in
če je izvedba dokaza že jasna (Bošnjak; 2005). Obramba ima pravico oziroma
14
možnost zahtevati, da se določeni dokaz izvede, če meni da je preiskovalni
sodnik spregledal dokaze, ki bi lahko bil v korist obdolženca.
»Stranke in oškodovanec smejo med preiskavo predlagati preiskovalnemu
sodniku, naj se opravijo posamezna preiskovalna dejanja. Če se preiskovalni
sodnik ne strinja s predlogom strank, da se opravi posamezno preiskovalno
dejanje, zahteva, naj o tem odloči senat. (šesti odstavek 25. člena)« (1.
odst.177. člen ZKP). V tem primeru je člen ZKP ustavnopravno sprejemljiv. To
pa nam pove, da v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogom
stranke se mora odločiti zunaj obravnavni senat s formalno odločbo. V primeru,
da senat odobri stranki, mora preiskovalni sodnik opraviti preiskovalno dejanje,
v nasprotnem primeru, pa lahko stranka ponovi še med preiskavo, vendar morajo
biti nova dejstva in okoliščine (Horvat; 2004).
Predlagana dejstva, ki jih stranke predložijo za izvajanje dokazov, morajo
temeljiti na indicih določenega kaznivega dejanja, saj nam 177. člen ZKP ne
opredeljuje pravnih pravil o relevantnosti predlaganih dokazov. Prav tako se v
našem kazenskem procesnem pravu ne nagibamo k opredelitvi dokaznih pravil
kot jih poznajo predvsem v angloameriških sistemih. Pač pa se naše mnenje že
spreminja, kar kažejo razmišljanja naših teoretikov in praktikov. Se pravi, da
določba ne vsebuje usmerjevalnih določb, ki bi v preiskovanju vezala
preiskovalnega sodnika. Ob enem tudi na glavni obravnavi dokazna pravila
načeloma ne pridejo v poštev.
Določba 16. člena ZKP opredeljuje, da imata državni tožilec in obdolženec v
kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Obe stranki imata pravico v
času postopka dajati preiskovalnemu sodniku predloge za določeno preiskovalno
dejanje za katero se zavzemata oziroma, ki jih zastopa (Gorkič s sodelavci;
2007). Horvat (2004) navaja, da je enakost strank nujen element poštenega
sojenja.
Določba 18. člena ZKP določa, da imajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v
kazenskem postopku, pravico, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne,
in da niso vezani na nobena dokazna pravila in ne z njimi omejeni. V tem členu
je opredeljeno načelo proste presoje dokazov, ki daje podlago za presojo katere
15
dokaze bo sodišče izvedlo in kakšni morajo biti dokazi za ugotavljanje pravno
relevantnih dejstev.
4 POLOŽAJ PRIČ IN IZVEDENCEV V KAZENSKEM
POSTOPKU
V tem poglavju, se bom osredotočila na pomembno vlogo prič in izvedencev na
glavni obravnavi. Ta zakon, zakon o kazenskem postopku ureja procesno dejanje
zasliševanje prič in izvedencev. Zaslišanje prič je najpogostejši izvedeni dokazni
predlog, ki pa je lahko velikokrat nezanesljiv, saj obstajajo subjektivne in
objektivne okoliščine prič. Vloga izvedenca pa je pomembna pri ugotavljanju ali
presoji pomembnih dejstev, ki ga odredi sodišče.
4.1 PRIČA KOT DOKAZNO SREDSTVO
Avtorji različno opredeljujejo pojem priča. Dežman (2003) je označil pričo, kot
osebo, ki je v preteklosti zaznala neko kaznivo dejanje in ki, je pomembna za
določen proces. Izpoved priče pove procesnim organom dejstva, na kakšen način
je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter okoliščine in lastnosti obdolženca, ki jih je
priča zaznala. Murko (2008) pa v svoji literaturi opredeljuje pričo, kot vsako
fizično osebo, ki bi lahko podala izjavo o določenem kaznivem dejanju ali
obdolžencu. V primerjavi z obdolžencem je priča dolžna pričati in govoriti po
resnici, kajti drugače stori kaznivo dejanje, krive izpovedbe.
Šorli (2008) v svojem članku obrazloži prvi odstavek 234. člena ZKP, ki pravi, da
se za pričo vabi osebe, za katere je verjetno, da bi podala podatke o kaznivem
dejanju oziroma storilcu. Določba jasno določa, da je priča oseba, ki ni
obdolženec. Oseba, ki je vabljena za pričo je dolžna pričati, prav tako pa je
dolžna govoriti po resnici. Izpoved priče je pravilo, ki pa pozna nekatere izjeme,
in sicer:
16
• zaslišana je lahko vsaka oseba, razen, če ima pravno dobroto oziroma
privilegij, to pa je zapisano oziroma določeno v prvem in tretjem odstavku
236. člena ZKP,
• poleg teh osebe, pa obstajajo tudi osebe, ki se ne smejo zaslišati kot
priče, razen če to ne dovoli pristojni organ, to pa določa 235. člen ZKP.
Priča ne sme nastopiti kot kakšen drugi procesni udeleženec v konkretnem
kazenskem postopku. Izvedenec ali obdolženec ter tudi soobtoženec ne more biti
v istem postopku zaslišan kot priča. V določenem kazenskem postopku, kjer je
obdolženih več oseb, se obdolženca ne more zaslišati kot pričo, glede kaznivega
dejanja soobtožencev.
Sodišče ne sme opreti odločbe na že zaslišano pričo, ki bi bila lahko kasneje v
istem postopku zaslišana kot obdolženec, kajti to ni v skladu z 83. členom ZKP-ja
saj bi se moralo v nasprotnem primeru izločiti iz spisa. Prav tako pa nebi bil
poučen o svojih pravicah, ki jih določa drugi odstavek 227. člena ZKP. V primeru,
da bi bila oseba prvo zaslišana kot obdolženec in bi se kazenski postopek zoper
to osebo ustavil, se to osebo kasneje ne sme zaslišati kot pričo (Murko; 2008).
Zaslišanje prič se lahko izvede po uradni dolžnosti ali na predlog strank. Dokazni
predlog strank za zaslišanje prič, mora biti natančno opredeljen z vsemi podatki,
in sicer, njenimi osebnimi podatki ter pravno odločilnimi dejstvi pri
dokazovanju. Prav tako pa mora biti tudi verjetnost, da bo uspešen ta dokazni
predlog. Sklep o zavrnitvi predloga dokaza za zaslišanje prič se razglasi in s
kratko obrazložitvijo razlogov vpiše v zapisnik o glavni obravnavi. V primeru, da
sodišče spregleda dokazni predlog za zaslišanje prič in se o njem ne odloči, ima
lahko za posledico razveljavitev sodbe, če se dokaže, da je to vplivalo oziroma,
da bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (Murko; 2008).
4.1.1 POLOŽAJ PRIČ NA GLAVNI OBRAVNAVI
Pri zaslišanju prič, se uporabljajo določbe, ki veljajo za zaslišanje prič v
preiskavi, razen če ZKP ne določa drugače. Tratar (2001) navaja v svojem
17
članku, da tretji odstavek 6. člena, točke č) EKČP daje tistemu, ki je obdolžen v
kazenskem postopku, pravico, da vabi in zaslišuje razbremenilne priče pod
enakimi pogoji, kot zaslišuje obremenilne priče.
Murtič (2006) v svojem članku navaja, da je v vseh postopkih, ne glede na to, ali
organ odloča o pravici, dolžnosti ali pravni koristi posameznika postopek s pričo
jasno opredeljen. Navaja da je pričo mogoče vabiti le, če to zakon dopušča,
kajti zakon lahko določa, kdaj se lahko posega in pod kakšnimi pogoji v pravice
in pravne koristi posameznika. Vabilo se izda osebi, ki je bila priča nekemu
dogodku in ki bi lahko podala pomembne podatke za odločitev v nekem
konkretnem postopku. To pa je poseg v njene pravice, saj ji organ nalaga
dolžnost.
Ustava v drugem odstavku 15. člena navaja, z zakon je mogoče predpisati način
uresničevanja človekovih pravic in temeljih svoboščin, kar določa ustava, ali če
je to nujno zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine.
Zaslišanje prič na glavni obravnavi vedno poteka po končanem zaslišanju
obdolženca. Priča pred zaslišanjem počaka na določenem kraju, ki je zanjo
določen. Običajno je to, kar pred sodno dvorano. Priča, ki še ni podala izjave na
sodišču oziroma še ni bila zaslišana, ne sme biti navzoča pri sprejemanju
dokazov, prav tako pa velja za oškodovanca, ki je poklican kot priča. V primeru,
če je oškodovanec, kot tožilec ali zasebni tožilec, ki bo kasneje poklican kot
priča, ga sodišče ne napoti iz dvorane (Murko; 2008).
Sodišče mora poskrbeti in preprečiti dogovarjanje med pričami in strankami,
tako dogovarjanje pa lahko prepreči na dva načina. Pri prvem načinu, pričam
pošlje vabila ob različnem času, pri drugem načinu pa priča ostane v dvorani po
zaslišanju, razen če sodišče ne odredi začasne odstranitve iz dvorane ali odpusti
pričo po zaslišanju. Pri preprečevanju pa Murko (2008) izpostavi nevarnost in
sicer, da se priča seznani z zaslišanjem drugih prič, da pride do ponovnega
zaslišanja ali soočenje z drugimi pričami. Verodostojnost njene izpovedi pa je
lahko vprašljiva. Vse pogostejše pa se dogaja tudi, da na glavno obravnavo
pridejo osebe, ki niso povabljene kot piče, vendar jih kasneje stranke predlagajo
kot priče. Glavna obravnava je praviloma javna, zato so lahko navzoči vsi, ki so
18
polnoletni. Sodišče pa zato ni dolžno spraševati pred začetkom glavne obravnave
navzoče, ali bi utegnili biti zaslišani kot priče.
Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da se zaslišanje prič opravi posamezno, ter
da odgovore poda ustno. Sodišče pričo pred zaslišanjem opozori, da je krivo
pričanje kaznivo dejanje po 289. členu KZ. Prav tako jo opozori na to, da ni
dolžna odgovarjati na določena vprašanja, ki bi bila lahko sebi ali svojim
bližnjim v sramoto, zmotno materialno škodo ali kazenski pregon, vse to pa se
zapiše v zapisnik.
Priča, ki je bila zaslišana, že med preiskavo in je na glavni obravnavi spremenila
svojo izjavo ali pa je kaj dodala, se zapiše sprememba v zapisnik. V primeru, da
ne pride do nobenih sprememb pri ponovnem zaslišanju priče, se v zapisnik
zapiše »ugotovi se, da priča izpoveduje enako kot v preiskavi«. Celotna izpoved
priče pa se prav tako zapiše v zapisnik (Murko; 2008).
Sodišče mora opozoriti pričo na njeno prejšnjo izpoved in sicer, če je izpoved
spremenila oziroma, če se ne spomni dejstev, ki jih je povedala na prejšnjem
zaslišanju. V tem, primeru mora sodišče pričo vprašati, zakaj sedaj izpoveduje
drugače. Sodišče lahko prebere prejšnjo izpoved ali samo del te izpovedbe, s
tem se priči osveži spomin, kar pa ji omogoči, da razloži, zakaj je spremenila
izjavo. Seveda pa to ne pomeni, da nadomesti njeno zaslišanje. Na podlagi
načela proste presoje dokazov sodišče oceni verodostojnost prve in druge
izpovedbe.
Sodišče lahko naredi tudi soočenje dveh prič,in sicer, kadar izpovedba istega
vprašanja ni skladna z odgovorom druge priče. V tem postopku se soočita dve
osebi, tako, da jih postavijo eno proti drugi, in se od njih zahteva, naj ponovijo
svojo izjavo. Vse to pa procesni organi neposredno opazujejo in ocenjujejo
verodostojnost in resničnost izjave (Dežman s sodelavci; 2003).
Včasih sodišče prve stopnje zapiše v zapisnik, kako se je zaslišana priča ob
zaslišanju obnašala, ali je govorila s tresočim glasom, ali je jokala, ali je imela
povzdignjen glas. To pa je seveda v pomoč, pritožnemu senatu, ko se pritoži,
zaradi zmotnega ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja priče.
19
Ko priča konča s svojo izpovedbo, ji lahko začnejo postavljati vprašanja.
Postavljanje vprašanj pričam je zahteva, ki jo Tratar (2001) navaja, kot pravico
do poštenega postopka. Vsak, ki je obdolžen, ima pravico, da zaslišuje oziroma
zahteva zaslišanje obremenilnih prič, to pa je določeno z tretjim odstavkom 6.
člena EKČP. Pravica zasliševanja oziroma postavljanje vprašanj je sestavni del
načela poštenega postopka in sicer le toliko, kolikor je s strani nasprotne stranke
po imenu določena priča tudi dejansko vključena v dokazni postopek.
ZKP pa določa po prvem odstavku 334. člena vrstni red zasliševanja. Poznamo
dva vrstna reda zasliševanja, ki sta odvisna od tega kdo predlaga dokaz, in sicer
to sta:
Izvedba dokaza na predlog stranke:
• Stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza;
• nasprotna stran;
• oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in
izvedenec;
• predsednik in člani senata.
Izvedba dokaza po uradni dolžnosti:
• Predsednik in člani senata;
• tožilec;
• obramba;
• oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in izvedenec.
Dežman (2003) navaja, da med zasliševanjem ni dovoljeno postavljati
sugestivnih vprašanj. To so vprašanja, ki priči povejo, koko naj odgovarja, prav
tako, pa ni dovoljeno izsiliti izpoved priče s silo, grožnjo ali z uporabo
zdravniških posegov.
V primeru, da je potrebno ugotoviti ali priča pozna osebo ali predmete, se sme
opraviti preiskava po 242. členu ZKP. Priča najprej opiše in navede znake
določene osebe oziroma predmeta, šele nato ji pokažejo osebo oziroma
predmet, skupaj z drugimi.
20
Po končanem zaslišanju, sodišče vpraša stranke in oškodovanca, ali imajo kakšne
pripombe. Vse to pa se zapiše v zapisnik (Murko; 2008).
4.1.2 MLADOLETNA PRIČA NA GLAVNI OBRAVNAVI
Dežman (2003)v svoji knjigi navaja, da zakon zagotavlja posebno varstvo
mladoletnih prič, ki sodelujejo na glavni obravnavi. Tako opredeli:
• v splošnem delu četrtega odstavka 240. člena ZKP je opredeljeno, da je
treba z mladoletno osebo, ki je bila žrtev kaznivega dejanja, ravnati
obzirno, saj lahko vpliva na njeno duševno stanje. In če je potrebno, se
zaslišanje osebe opravi s pomočjo pedagogov oziroma strokovnjakov. To po
zakonu ni obvezno. Strokovnjaki pomagajo preiskovalnemu sodniku, da
izberejo primeren način zasliševanja, ki je najmanj stresen za pričo. Priče
mlajšo od 15 let, ki so bile žrtve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 65.
člena ZKP, se ne sme zaslišati na glavni obravnavi. Lahko pa se predvaja
zvočni ali slikovni posnetek, ki ga preiskovalni sodnik odredi na podlagi 84.
člena ZKP, ta pa je moral predčasno obvestiti starše mladoletne osebe.
• Določba tretjega odstavka 331. člena ZKP opredeljuje, da mladoletna
oseba, ki je mlajša od 14 let, lahko senat izključi javnost med zaslišanjem
priče.
• Mladoletno pričo ali mladoletnega oškodovanca je potrebno nemudoma
odstraniti iz sodne dvorane, takoj ko ni več potrebna, to je določeno v
četrtem odstavku 331. člena ZKP.
• Mlajših od 15 let, se na glavni obravnavi ne sme zasliševati, če so bile žrtve
kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivosti, ter žrtev surovega ravnanja
in zanemarjanje mladoletne osebe. Pri teh pričah se prebere zapisnik o
prejšnjem zaslišanju, stranke pa lahko postavljajo vprašanja posredno prek
preiskovalnega sodnika z dovoljenjem senata (šesti odstavek 331. člena ZKP
v zvezi z 338. členom ZKP).Lahko pa se zasliši osebe, ki posredujejo pri
prostituciji(186. člena KZ), zvodništvu (185. člena ZKP) in sodelovanje pri
prikazovanju in izdelavi pornografskega gradiva (187. člen KZ).
21
4.2 NAČELO NEPOSREDNOSTI IN IZJEME OD TEGA NAČELA
Gorkič (2007) nam v svoji knjigi poudari pomen načela neposrednosti in sicer, da
izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri
sta stranki postavili svoje trditve in kjer je tudi sodišče izvajalo dokaze.
Izvajanje tega načela sodišču omogoča, da lažje dobi vtis o dokazni vrednosti
določenega dokaza, ter da oceni njegovo verodostojnost, po drugi strani, pa daje
možnost tudi strankam, da neposredno zaslišuje priče ter se opredelita do drugih
dokazov.
Izjeme od načela neposrednosti so navedene v prvem odst. 340. člena ZKP.
Sodišče lahko na glavni obravnavi senata le na podlagi odločitve senata prebere
zapisnik o izpovedi priče. V tej določbi so razvrščene osebe v dve skupini. Te sta:
1. prva skupina so osebe, ki so umrle, duševno zbolele, jih ni mogoče najti,
zaradi starosti, bolezni ali katerih drugih razlogov ne morejo priti, pa če
prav so bile pravilno vabljene. Se pravi, mogoče je prebrati zapisnik ne
glede na nasprotovanje strank,
2. v drugo skupino pa sodijo osebe, ki na podlagi 235. ali 236. člena ZKP,
nočejo podati izpovedbe na glavni obravnavi. Se pravi, mogoče je prebrati
zapisnik samo v primeru, če to dopuščata obe stranki.
Določbo 340. člena ZKP se sme uporabljati, vendar ne sme poseči v načelo
kontradiktornosti oziroma v pravico do obrambe. To se pripeti takrat, ko je
obdolžencu med postopkom bila dana možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov
oziroma lahko tudi takrat, ko obdolženec ni imel nobene možnosti pri
sodelovanju izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Tako branje zapisnika,seveda
ne sme poseči v obdolženčeve pravice. Drugi odstavek tega člena določa, da sme
sodišče prebrati zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče, vendar samo v primeru,
če obe stranki soglašata. Pri tem pa ni pomembno ali je bila priča povabljena na
glavno obravnavo ali ne. V primeru, da stranki izrecnega soglasja ne podata, se
glavna obravnava preloži, sodišče pa lahko v takem primeru izvaja dokaze z
neposrednim zaslišanjem priče. Kljub podanemu soglasju strank za branje
zapisnika, lahko sodišče neposredno zasliši priče, prav tako pa tudi stranki, ki pa
22
morata imeti tehtno podlago za zaslišanje priče. V primeru, da sodišče prebere
zapisnik brez soglasja strank, stori kršitev določbe.
Razlogi za branje zapisnika o prejšnjih izjavah, se morajo zapisati v zapisnik o
glavni obravnavi. V njem mora biti natančno navedeno, kateri zapisniki so bili
prebrani, prav tako pa morata s tem obe stranki soglašati.
Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da načelo neposrednosti teži k
skoncentriranosti glavne obravnave, kar pomeni, da se izjemoma določena
procesna dejanja opravljajo zunaj glavne obravnave. To nam omogoča
zasliševanje prič ali izvedencev, opraviti ogled in rekonstrukcijo ali pa druga
procesna dejanja, ki pa jih lahko opravi preiskovalni sodnik na zahtevo senata.
V primeru, da priča ne more priti oziroma zelo težko pride na glavno obravnavo,
lahko sodišče pričo zasliši zunaj glavne obravnave. V rednem postopku jo zasliši
predsednik senata ali sodnik, ki je član senata, v skrajšanem postopku pa sodnik
posameznik, ki vodi postopek na glavni obravnavi. V primeru, da priča živi zunaj
območja sodečega sodišča jo lahko zasliši tudi preiskovalni sodnik tistega
območja, v katerem priča živi. Oškodovanca in stranke se obvesti o kraju in času
zaslišanja priče, ter pouči o tem, da smejo biti navzoči pri zaslišanju. Če se
njegov zagovornik zaradi obveznosti ni mogel udeležiti, obdolžencu niso bile
kršene pravice do učinkovite obrambe. Če se osebe udeležijo zaslišanja priče, pa
lahko postavljajo vprašanja priči. Oškodovanec lahko postavlja vprašanja samo z
dovoljenjem sodnika, ki opravlja zaslišanje. Te osebe pa imajo pravico oziroma
možnost zahtevati, da se zapiše v zapisnik o zaslišanju priče njihove pripombe,
na to procesno dejanje (Murko; 2008).
V primeru da se glavna obravnava preloži in nadaljuje pred istim senatom ali
sodnikom posameznikom na okrajnem sodišču, senat ali sodnik na kratko pove
potek prejšnje glavne obravnave. Sodišče pa lahko obravnavo vseeno začne
znova. Če pa se spremeni sestava senata na glavni obravnavi, pa se mora
obravnava začeti znova. Sodišče ima možnost odločitve, da že zaslišane priče ne
zasliši ponovno, temveč, da se zapisnik samo prebere, vendar sodiščem niso
potrebna soglasja strank. To velja samo v primeru, če se spremeni sestava
23
senata in kadar so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP
(Murko; 2008).
4.3 IZVEDENEC KOT DOKAZNO SREDSTVO
Tako kot priče tudi izvedenci sodelujejo pri ugotavljanju dejstev pri neki
določeni odločitvi. Priča zgolj izpoveduje, kar je zaznala v preteklosti,
izvedenec pa poda izvid in mnenje o tem, kar je zaznal.
Izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznanja pomembnih dejstev. Tukaj gre za
pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije. Izvedenec v postopku nima samo
pasivne vloge, tako kot priča, vendar ima tudi aktivno vlogo. Zaradi aktivne
vloge, ki jo ima izvedence sta stranki v kazenskem postopku v enakopravnem
položaju, vendar le če je izvedenec nepristranski (Gorkič s sodelavci; 2007).
Demšar (2008) v svojem članku navaja, da Ministrstvo za pravosodje imenuje
sodnega izvedenca, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje. Opraviti mora
poseben preizkus strokovnosti, ter ob imenovanju priseči, da bo pri svojem delu
upošteval določila zakonov. Določba 89. člena ZS določa ministru za pravosodje
razrešitev sodnega izvedenca pod naslednjimi pogoji:
• če sam zahteva razrešitev,
• če ne izpolnjuje pogojev iz 87. člena ZS,
• če svojega dela ne opravlja redno in vestno.
Tratar (2001) opredeli v svojem članku izvedenca, kot osebo, ki je dolžna s
pomočjo svojega znanja sodišču priskrbeti določene pravne odgovore. Pisatelj
nadaljuje in pravi, da ima vsebina in funkcija dejavnosti izvedenca v postopku,
velik pomen na izid postopka.
Izvedenca se odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega
dejstva treba dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje.
Organ, ki vodi postopek odredi s pisno odredbo izvedenca. V odredbi je
navedeno, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in
24
komu naj bo izvedensko delo zaupano. Odredbo prejmejo tudi stranke. Organ
določi enega izvedenca, vendar če je izvedensko delo zamotano, določi dva ali
več. Pred začetkom dokazovanja je treba izvedencu naročiti, naj predmet
skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje
mnenje nepristransko in v skladu s pravili (Horvat, 2004).
Določba drugega odstavka 252. člena ZKP določa, da se od izvedenca sme
zahtevati, naj pred začetkom svojega dela zapriseže. Izvedenec do glavne
obravnave sme priseči samo pred sodiščem, in sicer, ko bo zadržan in ne bo
mogel priti na glavno obravnavo. Vzrok, zakaj je bil izvedenec zaprisežen, se
navede v zapisnik. Stalni zapriseženi izvedenec se pred začetkom svojega dela
samo opomni na dano prisego. Ta zaprisega se imenuje promisorna prisega.
Na glavni obravnavi izvedenec, ki še ni podal svojega izvida in mnenja, ne sme
biti navzoč, ko drugi izvedenec daje izvedbo o isti zadevi, kar je določeno v
drugem odstavku 331. člena ZKP. Pred zaslišanjem predsednik senata izvedenca
opozori, da mora podati izvid in mnenje po najboljših močeh, ter da podajanje
krivega izvida ali mnenja je kaznivo dejanje po 289. člena ZK (prvi odstavek 333.
člena ZKP).
Sodišče z vprašanji določa predmet izvedenstva. Ta pa izvedencu priskrbi
podatke in dovoli pogled spisov. Izvedenec ima možnost predlagati, da se
izvedejo dokazi in priskrbijo določeni podatki za izvid in mnenje. Če je
izvedenec navzoč na glavni obravnavi oziroma pri preiskovalnih dejanjih lahko
predlaga, da se raziščejo določene okoliščine ali pa da se zaslišani osebi
postavijo določena vprašanja (Gorkič s sodelavci; 2007).
Izvedenec pregleda predmete v navzočnosti organa, ki vodi postopek, in
zapisnikarja, razen če je za pregled potrebna dolgotrajna preiskava ali če se
preiskava opravi v zavodu oziroma pri državnem organu ali če je to iz moralnih
ozirov neprimerno(prvi odstavek 253. člena ZKP).
Izvid in mnenje, ki ga poda izvedenec na zaslišanju na izvedenskem roku, se
takoj vpiše v zapisnik. Izvedencu se lahko dovoli, vendar le izjemoma, da svoj
pisni izvid oziroma pisno mnenje poda pozneje, ki ga je določil organ, pred
katerim teče postopek (254. člen ZKP).
25
V teoriji sta se o dokazni oceni izvedenskega mnenja izoblikovala dva različna
pogleda, in sicer:
• v prvem pogledu je sodišče vezano na mnenje izvedenca in ga nima pravice
zavrniti, saj je s tem ko je določila izvedenca, priznala, da nima ustreznega
strokovnega znanja za presojo dejstev,
• drugi pogled je nasproten od prvega, ki pa pravi, da sodišče ni vezano na
nobena formalna dokazna pravila, ter da lahko prosto presoja o dokaznem
pomenu izvedenčevih ugotovitev ob upoštevanju določenih pravil (Dežman
in sodelavci; 2003).
5 DOKANZNE PREPOVEDI
V tem poglavju se bom predvsem osredotočila na dolžnosti in prepovedi v
kazenskem postopku, ki se nanašajo na obdolženca, v nadaljevanju pa se bom
dotaknila tudi teme, ki jih je dolžna spoštovati tudi policija.
Šugmanova (2000) v svoji knjigi dokazno prepoved opredeli kot pravno prepoved
v postopku dokazovanja, ki svoji državi prepove izvedbo določenega dokaza ali
ravnanja pri pridobivanju določenega dokaza ali pa prepoveduje uporabo
pridobljenega dokaza. Gre za zakonsko omejitev dokazovanja, ki hote omejuje
iskanje materialne resnice.
Dokazna prepoved predstavlja conditio sine qua non pravičnega kazenskega
postopka. Dokazna prepoved varuje obdolženca, da ne postane aktivno dokazno
sredstvo zoper samega sebe, lahko pa je pasivno dokazno sredstvo (Dežman s
sodelavci; 2003).
Temeljno načelo ZKP, ki predstavlja izhodišče dokaznega postopka, je načelo
materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma
ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite določbe (Gorkič s sodelavci;
2007). Postopek je razdeljen v tri faze:
26
1. predkazenski postopek, ki ureja pooblastila organov odkrivanja kaznivih
dejanj in njihovih storilcev,
2. sodno preiskavo, kater namen je zbrati dokaze in podatke, ki so potrebni za
odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek,
3. sojenje pred kazenskim sodiščem.
Dokazne prepovedni se lahko obravnava posamično le v opisnem smislu, kajti v
nasprotnem primeru pride do medsebojnega prepletanja. Dokazne prepovedi se
med seboj povezujejo in prepletajo. Naše kazensko procesno pravo pozna, kar
nekaj dokaznih prepovedi in sicer:
• domnevna nedolžnost,
• pravica do molka,
• prepoved uporabe sile, grožnje in medicinskih sredstev,
• prepoved uporabe preslepitve in uporabe kapcioznih in sugestivnih
vprašanj,
• pravica do zagovornika,
• prepoved uporabe obvestil obdolženca iz predkazenskega postopka,
• jedrna prepoved – prepoved nadvlade države nad posameznikom.
5.1 DOMNEVNA NEDOLŽNOST
Določba 3. člen ZKP določa domnevno nedolžnost, ki pa se glasi: »Kdor je
obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni
ugotovljena s pravnomočno sodbo«. Prav tako pa je uzakonjeno tudi v 27. členu
Ustave Republike Slovenije.
Domnevna nedolžnost ima dve dokazno pravni posledici, in sicer :
• obdolžencu se ni treba braniti,
• dokazno breme leži na tožilcu.
Pri vsaki osebi, zoper katero je stekel postopek na začetku velja za nedolžno.
Tisti, ki vodi postopek mora ovreči domnevno nedolžnost, do tiste stopnje
27
verjetnosti, ki jo pravila dokaznega prava zahtevajo za izrek obsodilne sodbe. Te
dokaze mora predložiti tisti, ki trdi, in ne tisti, ki zanika. Pomembno je omeniti
tudi pravilo dokaznega prava: in dubio pro reo, kajti če tožniku ne uspe
dokazati, ostane začetna domneva, da je oseba nedolžna (Šugman; 2000).
V nadaljevanju navajam primer domnevne nedolžnosti iz prakse Višjega sodišča v
Celju.
Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za
odgovornega storitve prekrška po 4. odst. čl. 32 ZVCP-1 in mu na podlagi E točke
10. odst. tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini
300,00 EUR in pa 9 (devet) kazenskih točk za prekršek, storjen med vožnjo
motornega vozila kategorije B, medtem ko mu je prepoved vožnje motornih vozil
kategorije B na podlagi 4. odst. čl. 23 ZP-1 odpustilo, obdolženca pa je v skladu
s 5. odst. čl. 144 ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka1.
Obdolženec na odločitve sodišča prve stopnje poda pritožbeni razlog o zmoti in
nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb.
Obdolženec zanika, da tega dne ni vozil vozila,katerega je lastnik. Navede
morebitnega voznika v tistem obdobju, ki naj bi po njegovem mnenju storil
prekršek (sin). Ko je obdolženec prejel sodbo o prekršku, je še enkrat preveril
kdo je storil prekršek. Po pogovoru z sorodniki in ženo, je ugotovil da je bila
njegova žena S.G., katera je pripravljena prevzeti odgovornost za nastale
posledice. S.G. je tudi priložila izjavo o priznanju storjenega prekrška.
Zaradi ugotovljene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke. prvega odst.
155. člena ZP-1 je bilo potrebno razveljaviti pritožbo, ter vrniti sodišču prve
stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odst. 2332. člena ZVCP-1 obdolžencu
prepisala krivdo. Zaključek sodišča temelji zgolj na lastništvu obdolženčevega
osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je podalo razloge na izpodbijano sodbo,
1 Sodstvo Republike Slovenije. Odločba: VSC sodba PRp 153/2010. Pridobljeno 20.3.2011 na http://www.sodisce.si/visce/odlocitve/2010040815249164/ ) 2Prvi odst. 233. člena ZVCP pravi:«Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil«.
28
da obdolženec ni predložil dokazov pred sodiščem, kar pa po oceni pritožbenega
sodišča ne drži, saj je obdolženec poimensko navedel možne voznike njegovega
vozila. S tem je podal predlog, da se zadeva lahko razišče. Zaradi tega je
zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z dokaznim gradivom, poleg tega pa
dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Določba prvega odst. 233. člena ZVCP-1
obdolžencu nalaga sodelovanje v postopku in ne dokazovanje, da ni storil
prekrška, čeprav je vozilo njegovo.
Razpisani razlogi sodišča prve stopnje so tako nejasni, nasprotujoči in
nerazumljivi. Sodišče pa je tudi kršilo določbo postopka o prekršku iz 8. točke
prvega odst. 155. člena ZP-1. Posledica tega pa je bila razveljavitev postopka po
5. odst. 163. člena ZP-1, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.
5.2 PRAVICA DO MOLKA
V naši zakonodaji je pravica do molka opredeljena v različnih poglavjih. O
pravici do molka, ki je opredeljen v tretjem odstavku 5. člena ZKP pravi: »
Obdolženec se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se
zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde«,
prav tako pa je to opredeljeno tudi v 29. Členu Ustave RS.
Tu gre za temeljno pravico obdolženca, ki pove samo toliko, kolikor sam želi.
Organi pregona obdolženca ne smejo na noben z zakonom prepovedan način
pripraviti, da izpoveduje proti svoji volji. Lahko gre za prisilo, zvijačo ali
grožnjo, vse to pa sodi v okvir dokazne prepovedi, izsiljevanja. V tem primeru ne
gre zgolj samo za prepoved uporabe sile ali zvijače, temveč tudi za
preprečevanje pravne neizobraženosti.
Zaradi pravice do molka, ki jo ima obdolženec, mora tožilec dokazati vse
elemente kaznivega dejanja in prepričati sodišče o njegovi krivdi. Obdolžencu ni
potrebno storiti ničesar v svojo obrambo (Šugman; 2000).
29
5.3 PREPOVED UPORABE SILE, GROŽNJE IN MEDICINSKIH
SREDSTEV
Uporaba sile, grožnje in medicinskih sredstev je opredeljena v 11. členu ZKP: »
prepovedano je izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v
postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo.« Ta splošna določba je
natančno opredeljena v 227. členu ZKP, ki pravi, da se proti obdolžencu ne sme
uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla njegova
izjava ali priznanje. To določbo pa dopolnjuje tretji odstavek 266. člen ZKP, ki
navaja, da pri obdolžencu ali priči ni dovoljen zdravniški poseg ali da bi se jim
dala taka sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju. .
Skratka, če povzamem pri zaslišanju osumljenca je potrebno spoštovati
človekovo osebnost, kar pa je tudi določeno v desetem odstavku 227. členu ZKP
(Šugman; 2000).
V Ustavi RS lahko zasledimo temelje prepovedi v določbah o temeljnih
človekovih pravicah in svoboščinah. Gre za ustavne določbe o:
• prepovedi mučenja
• varstvu človekove osebnosti in dostojanstva
• pravici do molka v kontekstu pravnih jamstev v kazenskem postopku
• pravici do osebnega dostojanstva in varnosti
• varstvu pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic
• pravici do nedotakljivosti človekovega življenja.
5.4 PREPOVED UPORABE PRESLEPITVE IN UPORABE KAPCIOZNIH
IN SUGESTIVNIH VPRAŠANJ
Naslednja dokazna prepoved, ki je povezana z zaslišanje obdolženca in je
določena v 228. členu ZKP navaja: « Obdolžencu je treba postavljati vprašanja
jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma razume.« Vprašanja
zlasti ne smejo izhajati s stališča, kot da je obdolženec nekaj priznal, česar ni
30
priznal. Prav tako se mu tudi ne smejo postavljati vprašanja, v katerih je že
obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti. Obdolženec se ne sme
preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.
Šugmanova (2000) označi to prepoved kot manj veljavno v predkazenskem
postopku, kot pa v sodnem postopku. Zakonodajalec tega sicer ne trdi, vendar ta
prepoved policije ne zavezuje. Večja verjetnost uporabe zvijač je v
predkazenskem postopku, kot pa v sodnem postopku, saj policija uporablja pri
zasliševanju in operativnih tehnikah različne taktike.
Z prepovedanimi vprašanji pa se lahko srečamo v obeh delih postopka (Šugman;
2000).
5.5 PRAVICA DO ZAGOVORNIKA
Pravica do zagovornika je zapisana v 29. členu Ustave RS, na zakonski ravni pa je
opredeljena v 4. členu in 67. členu ZKP, prav tako pa je opredeljen v 70 členu
ZKP, ki določa kdaj mora obdolženec imeti zagovornika. Če si v primeru obvezne
obrambe obdolženec zagovornika ne vzame, mu ga po uradni dolžnosti dodeli
sodišče.
Določba 203. člen ZKP določa, da je preiskovalni sodnik dolžan poučiti pridržano
osebo o pravici do zagovornika, prav tako je dolžan dodeliti zagovornika taki
osebi, če si obdolženec v roku 24 ur ne vzame sam. V primeru, da sodnik ni
obdolženca poučil o 4. členu, ali pa tak pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti
določbe na tako izpovedbo (204. člen).
Iz 227. člena ZKP izhaja, kdaj je lahko obdolženec zaslišan brez zagovornika in
sicer takrat, če se je odpovedal tej pravici, če zagovornik ni prišel na zaslišanje,
če si obdolženec ni zagotovil zagovornika v 24 urah, odkar je bil o tej pravici
obveščen, vendar pa to velja samo v primeru, da obramba ni obvezna.
Šugmanova (2000) trdi, da pravica do molka in pravica do zagovornika največ
prispevata k enakosti obdolženca in države pred sodiščem.
31
5.6 PREPOVED UPORABE OBVESTIL OBDOLŽENCA IZ
PREDKAZENSKEGA POSTOPKA
Dokazna prepoved je prepoved, ki je zajeta v tretjem odstavku 148. člen ZKP.
Ta pravi, da policija ob verjetnosti razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo
dejanje, v sklopu zbiranja obvestil o tem dejanju, ne sme zaslišati oseb, ki jih
vabi k sebi kot osumljence, priče ali izvedence. Tretji odstavek 83. člena ZKP pa
določa, da preiskovalni sodnik izloči vse izjave, ki so bile podane policiji po
določbi 148. člena zgoraj navedenih oseb, vključno z obdolžencem. Peti
odstavek istega člena pa določa, da se sodna odločba ne sme opirati na
navedene izpovedbe, kajti če se, se ta sankcionira po prvem odstavek 371.
člena, kot kršitev procesnega zakona (Šugman; 2000).
5.7 JEDERNA PREPOVED – PREPOVED NADVLADE DRŽAVE NAD
POSAMEZNIKOM
Dokazne prepovedi so tista pravna pravila, ki preprečujejo prevlado močnejših
strank (država), nad šibkejšimi (posameznik). Dokazne prepovedi preprečujejo,
da bi država silila ali z zvijačami prišla do tega, da bi posameznik proti svoji volji
izpovedal zoper samega sebe. (Šugman; 2000).
6 IZLOČANJE DOKAZOV
Ernest Beling je prvi nemški pravni teoretik, ki je označil dokazno prepoved, in
sicer so dokazne prepovedi predpisi, ki pomenijo samoomejitev državnih organov
pri preiskovanju kaznivih dejanj. Podobno kot Beling je Munda pri nas dokazno
prepoved opredelil, kot »z zakonom predpisano omejitev dokazovanja« oziroma
»namerno omejevanje iskanje materialne resnice« (Zupančič s sodelavci, 2001).
32
Institut izločitve dokazov izhaja iz adversarnega postopka, ki je najbolj izražen v
pravu Združenih držav Amerike. Ta model so prevzele tudi druge države v
podobni obliki. Smisel izločanja dokazov je namreč v tem, da se nezakoniti
dokazi na sojenju ne uporabijo, ter da oseba ni seznanjena z njimi, ki vsebinsko
odloča o tem. Kajti oseba, ki odloča o vsebini odločbe in se seznani s temi
dokazi, lahkote vplivajo na odločanje o zadevi. Kajti če dokaz izloči oseba, ki v
nadaljevanju te dokaze preiskuje ali o njih odloča, gre za zlorabo instituta.
Vednost o dokazu, ki je izločen, ne sme obstajati v spisu niti v zavesti osebe,
katera je razsojala. Pride do tako imenovane psihološke okužbe (Šugman, 2000).
Šugmanova (2000) razdeli tri stališča namenov izločanja dokazov, in sicer:
1. preiskovanje nezakonitih preiskav in zasegov,
2. sodniki, ne postajajo soudeleženi pri namernih kršitvah ustave,
3. država ne bo mogla imeti koristi od svojega nezakonitega in protiustavnega
delovanja.
6.1 KDO IZLOČA
Po 83. členu ZKP izhaja, da dokaze načeloma izloča preiskovalni sodnik. Ta
izloča dokaze v treh primerih:
1. če je državni tožilec zahteval preiskavo, jih izloči bodisi takoj, ko ugotovi,
da gre za takšne dokaze (prvi in četrti odstavek 83. člena ZKP), ali ob
koncu preiskave (tretji odstavek 83. člena ZKP);
2. če državni tožilec vloži neposredno obtožnico v primeru kaznivih dejanj z
zagroženo kaznijo nad 5 let zapora, preiskovalni sodnik dokaze izloči
takrat, ko odloča o tem, ali bo podal soglasje k vložitvi neposredne
obtožnice; pred tem mora zaslišati tistega, zoper katerega je zahtevana
preiskava;
3. če državni tožilec vloži neposredno obtožnico v primeru kaznivih dejanj z
zagroženo kaznijo od 3 do 5 let zapora, preiskovalnemu sodniku ni treba
dati soglasja, pač pa mora, v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZKP,
33
državni tožilec poslati spis k preiskovalnemu sodniku, da ta izloči
nedovoljene dokaze.
Šugmanova meni, da zgoraj navedeni primeri so neprimerni. Navaja:« kaj nam
pomaga načelo izločanja dokazov, če jih izloča tisti, ki o zadevi razsoja? Kajti ko
se sodnik seznani z dokazom, jih zavestno ali pa nezavestno uporabi pri
sojenju«.
Zakon pa dopušča še nekaj možnosti, kdo lahko vse izloča dokaze. V primeru, da
izvensodni senat v ugovornem postopku ugotovi, da so v spisih zapiski ali
obvestila, ki bi se morala po 83. členu ZKP izločiti iz spisa, jih mora izločiti sam.
Prav tako pa velja tudi za predsednika sodečega senata in sodišča II. stopnje v
pritožbenem postopku. Načeloma je v rednem postopku za izločanje pristojen
preiskovalni sodnik, v skrajšanem pa sodnik posameznik (Šugman, 2000).
Faza sojenja je ločena od faze odkrivanja in faze preiskave. Za fazo sojenja
velja, da lahko sodnik v skladu z načelom neposrednosti sodbo opre samo na
dejstva in dokaze, ki so bila na glavni obravnavi. Skratka, razpravljajoči sodnik
se ne sme seznaniti z obvestili, danimi v prvi fazi postopka. Zato tretji odstavek
83. člena nalaga preiskovalnemu sodniku, da more ob koncu preiskave izločiti
vsa obvestila iz kazenskega spisa. Funkcija sodišča na glavni obravnavi je
ugotavljanje dejanskega stanja in uporaba zakonov. To pomeni, sklepanje o
obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev. Sodnik odloča na podlagi tako
imenovanega načela proste presoje dokazov, ali se določeno dejstvo šteje za
dokazano. Če se sodnik seznani z gradivom, ki se ne sme uporabiti, lahko pride
do nevarnosti, ki bi lahko vplivalo na njegovo odločitev. Ta mora svojo odločitev
obrazložiti, kar zmanjšuje nevarnost, vendar ne v celoti. Zato zgolj prepoved
opiranja sodne odločbe na obvestila, ne zadošča, da bi se dosegla njegova
odločitev. Prepoved preprečuje sodišču, da se nebi sklicevalo na takšna
obvestila. Treba je preprečiti, da se sodnik z njimi ne seznani, kajti to vpliva na
procesno odločitev – zato je potrebna dejanska izločitev iz procesnega gradiva
(Gorkič s sodelavci;2007).
34
6.2 UREDITEV IZLOČITVE DOKAZOV PO ZAKONU O KAZENSKEM
POSTOPKU
Dežman (2003) navaja, da sodišče lahko izloči nedovoljene dokaze po uradni
dolžnosti ali na predlog stranke. Vrhovno sodišče v fazi sojenja razlikuje med
pozitivnim in negativnim sklepom. Pozitivni sklep je sklep, s katerim je bil sklep
izločen in je zoper njega dopustna pritožba. Drugi, negativni sklep, pa je sklep s
katerim je bil predlog za izločanje zavrnjen. Zoper ta sklep pa ni posebne
pritožbe, temveč se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo (tretji odstavek
399. člena ZKP).
Temeljna določba za izločanje dokazov je 83. člen ZKP. Ta določa dva pravna
temelja, na podlagi katerih se dokazi izločajo. Prvi je opredeljen v prvem
odstavku tega člena in je splošni. Ta nam pove, da je treba izločiti dokaze, za
katere določa zakon, da se sodna odločba nanje ne sme opreti. Drugi temelj pa
predstavlja četrti odstavek tega člena, ki predstavlja eksplicitno navedene
primere. Po prvem odstavku 83. člena ZKP se izločajo izjave z zakonom
določenih oseb – obdolženec, priča in izvedenec pod pogojem, da zakon vsebuje
izrecno odločbo, da se sodna odločba ne more opirati na njihove izpovedbe. Po
četrtem odstavku tega člena pa se izločajo tudi materialni dokazi – zapisnik o
hišni in osebni preiskavi in predmeti, posnetki, sporočila in druga dokazila, ki so
bila pridobljena s 155. In 219. člena ZKP (Šugman; 2001).
Razlika med prvim in četrtim odstavkom 83. člena ZKP je v tem, da gre v prvem
odstavku za izjave v četrtem odstavku pa za materialne dokaze. Skupno tema
dvema temeljnima pa je sicer, da zakon že sam v »matičnih« členih določa, da
se na teke dokaze sodna določba ne sme opreti (Šugman; 2001).
Prav tako pa velja za drugi odstavek 18. člena ZKP, ki prav tako vsebuje prvi
temelj za izločanje dokazov »sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaz…«,
le da bo ocena o tem, kateri je tisti dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno
določenih človekovih pravic in temeljih svoboščin, prepuščena sodniku. Sodniki
imajo odprto pot presojanja, kjer lahko sami, na podlagi ustavnih določb,
ustvarijo nove kriterije za izločanje dokazov (Šugman; 2001).
35
Tretji odstavek 83. člena ZKP se razlikuje od drugih odstavkov tega člena.
Drugačna je njegova pravna narava in izvor dokazov. Gre za izjave oseb, ki so
bile pridobljene v predkazenskem postopku. Ta odstavek nima posebne določbe,
da se nanje sodna odločba ne sme opreti. Dokazi niso bili pridobljeni na
nezakoniti način, temveč v skladu z zakonom v času zbiranja podatkov s strani
policije v predkazenskem postopku. (Šugman; 2001).
Zakonodajalec je za 83. in 18. člen ZKP uvedel dve tehniki sankcioniranja.
Dokazi navedeni v prvem in četrtem odstavku 83. člen ZKP ter drugem odstavku
18. člena ZKP je v »matičnih« členih navedeno, da se sodna odločba ne sme
opreti na te dokaze, ter da jih je potrebno izločiti. Za tretji odstavek 83. člena
ZKP pa je sankcija samo izločitev dokazov.
6.3 NAČIN SANKCIONIRANJA
Šugmanova poudarja, da imamo glede na različne pravne ureditve in na splošno
tri načine sankcioniranja ( Dežman s sodelavci, 2003):
1. Materialno pravno sankcioniranje, ki pomeni, da doleti kazen tistega, ki je
prekršil neko dokazno prepoved. Posledica te kršitve so kazenskopravne,
disciplinske ali civilnopravne oziroma odškodninske. Taka kazen zadane
kršitelja in ima specialnopreventivni pomen. Na sam postopek, v katerem
je bila kršitev storjena pa nima nikakršnega vpliva (Dežman s sodelavci,
2003:610).
a. Šugmanova (2000) predstavi pozitivno stran takega kaznovanja in
pravi, da je opomin kršitelju dokazne prepovedi, kar deluje specialno-
preventivno. Prav tako pa poudari negativno stran takega kaznovanja,
za katero država kršiteljica nima nikakršnih posledic.
b. Ne glede na to, da je bil dokaz pridobljen nezakonito, bo lahko
uporabljen na sojenju.
2. Procesnopravno sankcioniranje preprečuje, da bi država zoper obdolženega
uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma protiustaven način (Dežman
36
s sodelavci; 2003).Slaba stran te vrste sankcioniranja je v tem, da ne
učinkuje neposredno na samega kršitelja. Kršitelj navadno sploh ne ve, kaj
se je z dokazom zgodilo v kazenskem postopku (Šugman; 2000).
3. Pritožbeni razlogi, kot tretja vrsta sankcioniranja, ima vpliv na konkretni
postopek, ne more pa preprečiti, da bi nedovoljeni dokaz sploh vstopil v
dokazni sistem, prav tako pa tudi nima specialnopravnega učinka (Dežman s
sodelavci; 2003).Dobra stran tega postopka je ta, da ga lahko uporabijo obe
stranki že v rednem postopku in da ima tudi učinke v konkretnem postopku.
Slaba stran tega načina je v tem, da se stranki lahko pritožita šele po
končanem prvostopenjskem sojenju. Nedovoljeni dokazi pa so bili že
uporabljeni (Šugman; 2000).
7 DOKTRINA SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA V
SODNI PRAKSI AMERIŠKEGA VRHOVNEGA SODIŠČA
Pri doktrini sadežev gre za širitev ekskluzije ne samo na tiste dokaze, ki so bili
neposredno pridobljeni na nezakoniti način, temveč tudi na dokaze, ki so bili
pridobljeni v vednosti o teh, nezakonitih dokazih. Najpreprosteje povedano
izločijo se tudi dokazi, ki vzročno-posledično izhajajo iz nezakonito pridobljenih
dokazov, čeprav sami po sebi niso pridobljeni nezakonito (Gorkič; 2007).
Gre za popolnoma zakonit dokaz, ki je bil pridobljen iz nezakonitega dokaza.
Sekundarni dokaz (zakoniti dokaz) je lahko do take mere okužen z primarnim
dokazom (nezakoniti dokaz), ki izhaja iz nezakonitega delovanja policije ali
drugih državnih organov. To so dokazi, ki so zakonito pridobljeni, vendar policija
brez nezakonitega delovanja nebi prišla. V tem primeru je treba natančno
preučiti, v kolikšni meri je ta dokaz »okužen« s prvotno nezakonitostjo (Dežman
s sodelavci; 2003).
37
Doktrina opozarja tudi na to, da ni pomemben samo način, kako so dokazi
pridobljeni (npr. s sodno odločbo za preiskavo), ampak je pomemben tudi vir, ki
nas je pripeljal do tega (izsiljevanje priznanje ali nezakonita aretacija). Če med
nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja
zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in
posledice, je treba tak dokaz izločiti (Zupančič s sodelavci; 2001).
Primer:
Vodilni primer za doktrino sadežev zastrupljenega drevesa je primer Wong Sun v.
United States, 371. U.S. 471 (1963). Gre za primer, ko policija na podlagi
obvestila, da Toy prodaja mamila, brez naloga vdre v njegovo pralnico in jo
preiščejo. V pralnici niso našli ničesar. Toy je med zaslišanjem priznal vpletenost
v prodajo mamila, ter ovadil še Yeeja. Policija se je odpravila k Yeeju, kjer je
našla mamila. Ta pa je krivdo zvalil nazaj na Toya in še na Wong Suna, ki ga je
policija takoj za tem aretirala. Nekaj dni po tem, ko so izpustili Wong Suna in
Yeeja iz pripora, sta na lastno pobudo podala na policiji priznanje o lastni
vpletenosti. Tožilstvo je na sojenju Toy in Wong Sunu zaradi razpečevanja in
prekrivanja mamil predložilo dokaze: Toyevo izjavo ob aretaciji, mamila, ki so
jih našli pri Yeeju, in izjavi priznanja Yeejy in Wong Suna.
Izvor vseh dokazov je Toyeva aretacija, za katero je sodišče ocenilo, da je
nezakonita. Ni bilo utemeljenega suma niti kakšne druge izjeme od pravil, da je
za aretacijo potreben nalog. Pri obravnavi Toya in Wong Suna je prišlo do razlike
v sojenju. Pri Tonyu je sodišče izločilo dokaz - mamila, pri Wong Sunu pa ne.
Razlika je bila v povezanosti obeh obtoženih s tem dokazom. V premeru Toya je
prišlo do kršitve do pravice do zasebnosti, ter kasneje najdena mamila na
podlagi njegovih izjav, pridobljene s kršitvijo njegove zasebnosti, so
inkriminirala Toya samega. Pri Wong Sunu je prav tako prišlo do kršitve
zasebnosti, vendar kršitve zasebnosti tretje osebe (Toya). Ker je Toyeva izjava
pomenila samoinkriminiranje in ker je v nasprotju z določbo V. Amandmaja, so
zoper Toya izločili dokaze, zoper Wong Suna pa ne. Prišlo pa je tudi do druge
razlike pri obravnavanju obeh obdolžencev, in sicer zaradi različne ocene moči
povezave med zakonitim delovanjem policije in dokazom, ki iz tega izhaja
(Gorkič s sodelavci; 2007).
38
7.1 IZJEME OD DOKTRINE SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA
V nadaljevanju opredeljene izjeme so predvsem v ameriški sodni praksi. Pri nas
jih še ne poznamo. Te so:
• Doktrina neodvisnega vira (Independent source doctrine)
Po tej doktrini, dokaza ni potrebno izločiti, ker se ga pridobi iz drugega
neodvisnega vira. Čeprav bi ga bilo potrebno izločiti zaradi nezakonitosti v
zvezi z njegovo pridobitvijo. Pri tem policija ne sme aktivno izkoriščati
prvotne nezakonitosti, tožilstvo pa mora z veliko verjetnostjo dokazati, da
je do dokazov res prišlo brez izkoriščanja prvotne nezakonitosti (Dežman s
sodelavci;2003).
• Doktrina neizogibnega vira (inevitable discovery doctrine)
V tej doktrini je dopusten nezakoniti dokaz, če tožilstvo z veliko
verjetnostjo hipotetično dokaže, da bi lahko prišli do dokaza tudi po
zakoniti poti (Dežman s sodelavci; 2003).V veliki meri se to uporablja, ko so
nezakonito pridobljeni dokazi orožje ali truplo (Zupančič s sodelavci; 2001).
• Doktrina zbledelega madeža, purget taint doctrine, attenuated connection
doctrine)
Je najbolj uporabna izjema, ki dopušča dokaze, pri katerih je vzročna
zveza med prvotno zakonitostjo in končnim odkritjem obremenilnega
dokaza, tako oslabljena, da madež prvotne nezakonitosti zbledi (Dežman s
sodelavci; 2003).
• Izjeme dobre vere
Dokazi, ki jih je policist pridobil v objektivni dobri veri, so dopustni, ne
glede na to, da se kasneje izkaže, da je bil temelj njegovega delovanja
nezakonit oziroma protiustaven.
39
7.2 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV DOKTRINE ZASTRUPLJENEGA
DREVESA IN 18. ČLEN ZKP-JA
Doktrino sadežev zastrupljenega drevesa je v našem ZKP mogoče razbrati iz
drugega odstavka 18. člena, ki določa: «sodišče ne sme opreti sodne odločbe na
dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo
določb postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna določba nanje
ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega
dokaza.«
Naš zakon ustvarja temelj za precej široko uporabo, kot ga opredeljuje sam 83.
člen ZKP. Ta člen poleg dokaznih prepovedi ustvarja namreč še pojmovno mnogo
bolj ohlapno opredeljeno kategorijo dokazov. Glede na pomen jih lahko
razdelimo v tri kategorije:
• Dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin
83. člen predstavlja zahtevo po razširitvi ekskluzije tudi na dokaze,
pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih
svoboščin in ne samo na tiste, za katere ZKP izrecno določa, da se sodna
odločba na njih ne more opreti. To pa pomeni, da se lahko sklicuješ na
kršitev v ustavi zagotovljenih pravic, ne glede na to ali jih ZKP izrecno
omenja ali ne. Pred tem smo se znašli v paradoksalni situaciji, da ZKP
nekaterih zelo hudih kršitev ni sankcioniral z izločitvijo, posameznik pa ni
imel nobenih pravnih sredstev za uveljavljanje svojih pravic. 18. člem ZKP
postaja poleg ustavne pritožbe ena od poti za sankcioniranje kršitev
ustavnih pravic.
• Dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je
zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati
Sodba se ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi
nedovoljenega dokaza. Te dokaze je potrebno izločiti, prav tako pa je
40
potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonito
pridobljenega dokaza. Dikcija drugega odstavka 18. člena onemogoča
sodišču opiranje sodne odločbe na kateri koli dokaz, ki krši ustavno
zagotovljene pravice, ne glede na to, zoper koga so bile kršene in ne glede
na to, kdo jih je kršil. Določba tudi določa, da je treba izločiti dokaze, ki so
bili nezakonito ali proti pravno pridobljene od tretje osebe.
• dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza iz prve ali
druge alineje (Šugman;2000).
Šugmanova (2000) navaja problem naše sodne prakse, da skorajda ni sodnih
odločb, ki bi problematizirale institut ekskluzije in da ni sodnih odločb, ki bi se
sklicevale na drugi odstavek 18. člena. Poda dva morebitna razloga, zakaj je
tako:
• prvi morebitni razlog je ta, da pri nas ni problemov z uporabo
ekskluzijskega pravila;
• drugi morebitni razlog pa je ta, da niti slovenski sodniki, niti zagovorniki,
niti tožilci niso senzibilizirani na te vrste problemov.
8 SPORNA IZHODIŠČA ZKP-1
V drugem sklopu moje diplomske naloge se bom dotaknila ZKP-1. Novi osnutek
ZKP-1 prinaša veliko sprememb za naše sodstvo, prav tako pa tudi dileme.
Osredotočila se bom na dileme prihajajočega osnutka, ter poskušala povzeti
različna menja avtorjev.
Načrtovana reforma posega globoko v izoblikovan sistem iz dveh načelnih
razlogov. Prvi način, ki ga Dežman (2008) navaja v svojem članku je,
heterogenost, kompleksnost in večplastnost predkazenskega postopka.
Kazenski postopek je heterogen, saj predpisi, ki jih ureja predkazenski postopek,
deli na:
41
1. Zbiranje podatkov oziroma poizvedbe;
2. zavarovanje sledov in
3. procesna dejanja za usklajeno delovanje različnih organov: policije,
državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki imajo jasna zakonska
pooblastila.
Zaradi potrebe po jasnem razlikovanju med procesnimi in predprocesnimi
dejanji je kazenski postopek kompleksen.
Na njegovo večplastnost pa opozarjajo naslednji predpisi:
1. postopek s kazensko ovadbo,
2. odločanje o kazenskem pregonu po načelu legalitete in oportunitete in
3. postopek z ukrepi, ki pomenijo poseg v ustavne pravice zaradi
zagotavljanja navzočnosti, neoviranega poteka postopka in zaradi varnosti
ljudi ter izvedbe nujnih preiskovalnih dejanj, ki jih opravi preiskovalni
sodnik z namenom anticipiranega zagotavljanja dokazov, če grozi le tem
uničenje.
Drugi način globokega posega v izoblikovani sistem je preiskava. Zanjo je
značilno, da vsebuje številne kontradiktorne elemente, kot korektivom
inkvizitorne maksime.
8.1 ZAKAJ POTREBNE SPREMEMBE NAŠEGA PREDHODNEGA
POSTOPKA?
Dežman (2008) v svojem članku postavi vprašanje, katera so tista idejna
izhodišča, zaradi katerih zdaj veljavni model naj nebi bil več ustrezen. V
nadaljevanju pa nadaljuje z obrazložitvijo, da je naš sedanji zakon potreben
prenove, in sicer iz različnih razlogov, te so:
1. ker je predlagani model utemeljen na večji akuzatornosti oz. adversarnosti
kazenskega postopka;
42
Tukaj se postavlja vprašanje ali je model preiskovalnega postopka bolj
akuzatoren oziroma bolj adversaren? Dežman v svojemu članku navaja, da
ne temelji na adversarnem postopku, saj ni utemeljen na participativni
vlogi obeh strank pri zbiranju dokazov v preiskovalnem postopku, ki pa je
značilnost adversarnega postopka. Prav tako pa pravi, da novi osnutek prav
tako ne temelji k akuzatorenmu postopku, saj akuzatorni postopek je
akuzatoren, če je tudi v svoji predhodni fazi kontradiktoren.
2. ker predstavlja za to predlagani predhodni preiskovalni postopek model
tožilske preiskave;
Dežman navaja dve dilemi in sicer: porazdelitev procesnih vlog med
državnim tožilcem in policijo, ter omejene možnosti obdolženca za
obrambo. Vloga državnega tožilca in policije pri preiskovalnih dejanjih je
alternativno določena. Tukaj pa se ne sprašujemo samo o njuni
koordinaciji, temveč tudi o tem, kateri je pristojen za posamezno
preiskovalno dejanje, kajti delata lahko oba vse ali pa nič. Nadvlada
državnega tožilca je določena v prvem odstavku 161. členu ZKP-1, kar
policiji onemogoča začeti oziroma niti nadaljevati nadaljevalnega
postopka, zaradi nasprotnih želja državnega tožilca. Na podlagi
predlaganega modela ni razvidno ali gre za tožilsko ali za policijsko
preiskavo.
Na koncu Dežman zaključi z vprašanjem, ali nebi bilo potrebno državnemu
tožilcu zagotoviti stopnjo institucionalno neodvisnost, kot jo imajo sodniki,
policiji pa večjo organizacijsko samostojnost?
3. ker je postala zakonska koncepcija kazenskega postopka zaradi številnega
vnašanja kontradiktornih elementov v njegovo tradicionalno inkvizitorno
zasnovo nedosledna;
Naš sedanji sistem naj bi bil nedosleden predvsem zaradi odločb Ustavnega
sodišča, saj ne zagotavlja dovolj zakonitih načinov, ki naj bi bile
obdolžencu zagotovljene po Ustavi. Prav tako pa je za sistemsko
43
neskladnost zakona razlog tudi ta, da se je v kontinentalni mešani model s
posameznimi novelami vnašalo vse več kontradiktornih elementov.
4. ker ocenjujeta javno mnenje in politiko delovanje našega kazenskega
pravosodja »kot izrazito počasno«; in
Dežman (2008) meni, da prenašanje preiskovalne funkcije na policijo in
tožilstvo obuja staro dilemo, ali je prava pot do hitrega, učinkovitega,
zanesljivega, cenejšega ter naprednejšega kazenskega postopka? Avtor
odgovarja, da je osnutek že na prvi pogled sporen, saj prevladuje stališče,
da je kontradiktornost predhodnega kazenskega postopka glavna ovira
hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku. Opozori, da bodo kazenski
postopki zanesljivi pri ločevanju krivega od nedolžnega samo, če bodo
preiskovalna dejanja opravljena tako dobro kot jih opravlja preiskava
sedaj.
Slabost sedanje prakse je, da se breme dokazov zbira na glavni obravnavi, tam
kjer bi že moralo biti zbrano dokazno gradivo, le še predmet sodniške presoje.
Raziskava o poteku in trajanju kazenskih postopkov v Sloveniji navede še nekaj
slabosti na področju sodne prakse, in sicer3:
• Tožilstvo obtožnih aktov ne utemeljuje dovolj prepričljivo;
• So obtožni akti slabo obrazloženi, njihova kontrola pa premalo selektivna;
• Obramba zaradi slabo pripravljenih obtožnih aktov v predhodnem postopku
ni dovolj motivirana in da manipulira z dokazi;
• Se za to tudi ne čuti dovolj odgovorna, če ne zagotovi zadosti
razbremenilnih dokazov že v predhodnem postopku;
• Se obe stranki pri dokazovanju sorazmerno malo trudita;
• Bi bilo treba zato povečati ustrezno zavest strank o tem, da so
utemeljenega pričevanja, da tudi same zagotovijo dokaze;
• 3 Dežman, Z. (2008), O nekaterih spornih izhodiščih ZKP-1, Pravna praksa27(29/30), str.
priloga V-VIII.
44
• Bi bilo mogoče vnesti več adversarnosti v zdaj veljavi kazenski postopek že,
če bi državni tožilec, sodniki in zagovorniki spremenili svojo miselnost.
5. z dvomljivimi rezultati
Ustrezni izid kazenskega postopka ne sme oceniti javnost ali politika, zato
tudi ne presoja ali se je postopek končal z dvomljivimi rezultati.
Objektivno presoja lahko le racionalni diskurz v sodni praksi, ali so
odločitve na sodišču v dejanskem pogledu pravilne, s stališča prava pa
zakonite (Dežman, 2008).
9 PREDLOGI NOVEGA MODELA ZKP-1
Pri nas se že kar nekaj časa sprašujejo in razmišljajo o tem, ali je potrebno v
celoti spremeniti obstoječi mešani koncept kazenskega postopka in prevzeti
adversarni model, ali pa spremeniti sedanji model. Številni zagovorniki
adversarnega modela navajajo različne razloge za korenite spremembe. Menijo,
da je sedanji ZKP protisloven in nenačelen, da je sporen s pravom in sojenjem,
da ni pozoren na človekove pravice in temeljne svoboščine, ter da je počasen in
neučinkovit. Zagovorniki sedanjega modela poudarjajo praktično neizvedljivost
in v anglosaških pravnih sistemih izkazane nevarnosti adversarnega modela,
poudarjajo relativno dobro utečenost sedanjega modela, ter njegove notranje
rezerve (Bošnjak, 2005).
Ministrstvo za pravosodje že, kar nekaj časa pripravlja novi osnutek Zakona o
kazenskem postopku (ZKP-1). Konec leta 2007 je na svoji spletni strani objavilo
ministrstvo za pravosodje del tega osnutka, in sicer: splošni del, preiskovalni
postopek ter omejevalni ukrepi (členi od 1 do313). Dobrih devet mesecev
kasneje leta 2008, pa je prišel v razpravo še četrti del z naslovom »Obtožni
45
postopek« (členi od 317 do 343), skupaj s spremenjenim in dopolnjenim delom
prej objavljenega osnutka.4
9.1 PREISKOVALNI POSTOPEK
Med najpomembnejšimi novosti, ki ga prinaša novi osnutek je odprava preiskave.
Posledično pa bi se spremenil sedanji dvofazni predhodni postopek v enofazni
preiskovalni postopek, v katerem naj bi preiskovalno funkcijo opravljal državni
tožilec in policija, preiskovalni sodnik pa bi imel vlogo garanta oziroma varuha
obdolženčevih pravic (Dežman, 2008).
Novi predlog prav tako postavlja razmerje med procesnimi subjekti predhodnega
postopka, prenavlja ureditev preiskovalnih dejanj in omejevalnih ukrepov, ter
postavlja podlago za uvajanje skrajšanih postopkov. Šugmanova (2004) pa
nadaljuje ter pravi, da so bolj sistematično urejeni omejevalni ukrepi in
preiskovalna dejanja, ter da se osnutek opira na pomembna ustavna načela.
Prva ter velik sprememba v novem ZKP-1 je odprava preiskave. Ta odločitev ima
vsaj tri razloge, te pa so:
1. Teorija je že dalj časa opozarjala na nezdružljivo dvojno vlogo
preiskovalnega sodnika in zakonodajalec je že od zdaj zmanjševal pomen
preiskave,
2. preiskovalnega sodnika so odpravili v veliki večini evropskih držav,
3. preiskave praviloma podaljšujejo postopanje (Šugman, 2009).
4 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf
46
9.1.1 OBDOLŽENČEV POLOŽAJ V PREISKOVALNEM POSTOPKU
Šugmanova (2009) navaja v svojem članku, da je naš predlagatelj postavil tožilca
kot osrednjega nosilca preiskovalnega postopka. Njegove naloge bojo
preiskovalna dejanja, odgovornost za nadzor in usmerjanje dela policije, s tem
pa bo prevzel v celoti preiskovalno vlogo. Šugmanova se ne strinja z našim
predlagateljem, saj pravi, da je že na prvi pogled vidno neravnotežje med
obema strankama. Meni, da je že iz osnutka razvidno, da obramba ne more
izvajati svoje lastne poizvedbe, pač pa lahko svoje dokazne predloge v
predhodnem postopku naslovi na tožilstvo, izjemoma na sodišče. Nerealno pa je
pričakovati, da bo obramba, ki je nasprotna stranka postopka, se obračala na
nasprotno stranko (tožilstvo).
Šugmanova (2009) navede pri taki ureditvi dva problema, in sicer:
Prvi izpostavljen problem je, da obdolženec nima možnosti izvajati svoje
dokazne aktivnosti, med tem ko tožilstvo, ki nima samo možnost pregleda in
kontrole nad vsemi dokaznimi dejanji obdolženca, temveč tudi to, saj zanj lahko
policija pridobiva izjave in materialne dokaze, ki se bodo izvajali na sodišču.
Drugi izpostavljeni problem je, da taka ureditev niti ne odpravlja problema
dolgotrajnega postopka.
Dežman (2008) je prav tako nezaupljiv glede položaja obdolženca v
preiskovalnem postopku. Avtor obrazloži, da se manevrski prostor obdolženca po
ZKP-1 močno oži, ter da je predlagani preiskovalni postopek bistveno manj
komunikabilen. Dežman (2008) nadaljuje in pravi, da bistvena problematika
novega ZKP-1 je v tem, da obdolženčev položaj ni urejen v skladu z d. točko III.
odstavka 6. člena5 Konvencije o varstvu človekovi pravic ter z 296. členu Ustave.
Prav tako pa bo obdolženec na slabšem, ker se mu omejuje vpogled v spis.
5Določba d. točke III. ods. 6. člena EKČP pravi:« da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče…« 6 Določba 29. Člena Ustave pravi: » Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: -da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe; -da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
47
Zakonjšek (2008) meni, da je povsem nerealno, da bo obramba lahko vsebinsko
vplivala na potek policijsko-tožilske preiskave. Policija in tožilstvo že imata
izdelano tezo, ki jo bosta želela v nadaljevanju potrditi z določenimi dokazi,
zato ne bosta dovzetna za predloge obrambe. Prav tako avtor meni, da je
obramba v podrejenem položaju, ker mora predlog nasloviti na policijo oziroma
tožilstvo in, če ga sodišče zavrne odloča sodišče. Tožilstvo lahko zavlačuje in s
tem izigra obrambo.
Zakonjšek (2008) pa nas opozori predvsem na to, da je nerealno, da bi
neizobraženi obdolženec brez zagovornika lahko izrabil pravico do izvedbe
dokaza, kot to določa 172. člen ZKP-1, ter tudi postopek zavarovanja dokazov, ki
je določeno v 169. In 170. člena ZKP-1.
Zaradi enostranskega izvajanja dokazov avtor meni, da bo prišlo do konfliktnih,
zapletenih in dolgotrajnejših postopkov, saj se bo v preiskovalnem postopku
izločilo dokaze iz nadaljnje obravnave. Posledično pa se bo vse več dokazov
obravnavalo na glavni obravnavi (Zakonjšek, 2008).
9.1.2 TOŽILSKA ALI POLICIJSKA PREISKOVA
Dežman (2008) na začetku poudari problem pomena vlog ob prihodu novega
modela kazenskega postopka. Nadaljuje, da preiskovalna dejanja lahko opravlja
tako državni tožilec, kakor policija. O problemu porazdelitve vlog med državnim
tožilcem in policijo je razvidno po tekstu temeljnih določb, in sicer:
• odstavku 2. člena ZKP-1, ko policija ali državni tožilec začneta opravljati
posamezna preiskovalna dejanja zoper znano ali neznano osebo zaradi
razjasnitve suma kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po
uradni dolžnosti…7
-da mu je zagotavljano izvajanje dokazov v njegovo korist; -da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. 7 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf
48
• 19. člen ZKP-1, ki pravi, da policija in državni tožilec morata v kazenskem
postopku skrbno, z največjo profesionalnostjo raziskati kaznivo dejanje. Pri
iskanju resnice sta dolžna ugotavljati ter preverjati ne samo dejstva, ki
obdolženca obremenjujejo, temveč tudi taka, ki so mu v korist… 8
• Po 57. In 157. členu ZKP-1 vodita državni tožilec in policija vsak svoj spis,
ter obdolžencu neodvisno dovoljujeta vpogled vanj.
• Razlikujeta se samo po 163. členu, ki pravi, da državni tožilec usmerja in
nadzoruje preiskovalni postopek, ter da odloča o njegovem poteku in
končanju.
Dežman (2008) zaključi ter pravi, da tak način določanja funkcionalne
pristojnosti je nadzorstvena funkcija državnega tožilca težko uresničljiva,
policija pa je zavezana k opravljanju preiskovalnih dejanj po lastni presoji tudi,
če tožilec ostane nezainteresiran za nadaljnji potek preiskovalnega postopka.
Kovačič Mlinar (2008) je mnenja, da bi ob uveljavitvi preiskovalnega postopka,
postopek trajal še dlje, zaradi neizkušenosti policistov in državnih tožilcev.
9.2 VMESNA FAZA
Obtožni postopek kot vmesna faza med preiskovalnim postopkom in glavno
obravnavo je iz
več vidikov zelo pomemben del kazenskega postopka. Kazenski postopek se
začne z vložitvijo obtožnice pred sodiščem. V postopku imata stranki (državni
tožilec in obdolženec) položaj nasprotnih, enakopravnih strank. Sodišče v vmesni
fazi nima samo garantne funkcije, temveč ima tudi pravico in dolžnost, da na
kontradiktoren način preizkusi ali je obtožnica sestavljena v skladu z zakonom,
ali je utemeljena z zadostnimi dokazi in ali so bili ti dokazi v preiskovalnem
8 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf
49
postopku zbrani na zakonit način. Če obdolženec v vmesni fazi prizna krivdo,
sodišče priznanje sprejme. Ta mu izreče kazensko sankcijo po skrajšanem
postopku, brez oprave glavne obravnave. V primeru, da obdolženec ne prizna
krivde, pa se bo v obtožnem postopku ugotavljalo, kaj je spornega med
strankama in kateri dokazi se bodo izvajali na glavni obravnavi, prav tako pa se
bo odločalo o procesnih predlogih strank. Namen tega je, da bodo glavne
obravnave potekale hitreje, ter bolj ekonomično. Sodišče bo med obtožnim
postopkom opravil enega ali več kontradiktornih narokov z obema strankama,
posledično pa bo izvedba postopka časovno daljša. To pa naj bi vplivalo na
nadaljnji postopek ter posledično na skrajšanje kazenskega postopka (Ministrstvo
za pravosodje, 2008).
Velike spremembe prinaša tudi vmesna faza. V tej fazi se dogaja naslednje:
1. Tožilec mora predložiti obtožni akt,
2. obdolženec se mora izreči o krivdi,
3. taka izjava mora biti sodno preverjena,
4. urejeni morajo biti alternativni izhodi iz kazenskega postopka,
5. urejena mora biti vsaj prima faciae sodna kontrola obtožnega akta,
6. osredotočen mora biti spor, kar pomeni, da se morajo stranke izjasniti o
predloženih dokazih, in
7. očistiti se mora spis, kar pomeni, da morajo biti v tej fazi izločeni
nezakoniti in nedovoljeni dokazi (Šugman, 2009).
Vmesna faza je v nekaterih pogledih zelo dobro zamišljena, kar pomeni, da
lahko predvideva alternativne postopke, kot je priznanje krivde oziroma se
strinja z obtožno tezo (Šugman, 2008). Ta novost je predlagana v našem novem
zakonu in sicer v 22. poglavju osnutka. Poglavje opredeljuje dogovor med
državnim tožilcem in obdolžencem, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred
sodiščem krivdo priznal (novi osnutek ZKP-1).
Šugmanova (2009) pa opozarja, da so nekatere rešitve v vmesni fazi potrebne
dodatnega premisleka, in sicer:
50
• sodni preizkus obtožnega akta, bi moral vsebovati minimalno sodno kontrolo
vsebine obtožnice (na ravni utemeljenega suma),
• nejasnost vlog, ki naj bi jih mela državni tožilec in sodnik…
Šugmanova (2009) nadaljuje ter pravi, da delovanje novega sistema bo uspešno
le, če bo sistem narokov v vmesni fazi delovalo tekoče. Za to pa bojo potrebi
strogi ukrepi za zagotavljanje navzočnosti in drugih disciplinskih ukrepov, kajti
če ne bo tako Šugmanova meni, da se bo sistem narokov zavlekel in postal glavni
del zavlačevanja postopkov. V tej fazi se mora vedeti, kaj je predmet spora in
kako se bo dokazovalo na glavni obravnavi. Šugmanova pa še dodaja, da se
tožilcu na glavni obravnavi nebi smelo dopuščati odstopanja od smeri (npr.
spreminjanje fokusa, dodajati dokaze..), zastavljene v tem delu postopka, saj
nebi imelo smisla.
10 ŠE NEKATERI USTAVNOPRAVNI PROBLEMI V ZVEZI Z
ZKP-1
Mnogi teoretiki in praktiki ocenjujejo, da je sedanji ZKP nemoralen, tog,
nekonsistenten, neučinkovit, ter ustavnopravno sporen. V obrazložitvi novega
osnutka ZKP-1, so navedeni osnovni razlogi za sprejetje novega ZKP-1, cilji, ter
novosti. Glavni cilj reforme kazenskega postopka je sestaviti boljši zakon od
veljavnega. Ta pa je lahko le, če bo zagotavljal ustavne pravice in temeljne
svoboščine obdolženca pri izvajanju kazenskega postopka. Postopki pa bi se
končali v razumnem roku (Horvat, 2008).
Horvat (2008) poudari, da se s kazenskim postopkom posega v številne človekove
pravice in temeljne svoboščine obdolženca, ter da je meja med ustavno
dopustnimi in nedopustnimi posegi zelo tanka in sporna. Zato se Horvat (2008)
glede številnih odločb novega ZKP-1 sprašuje ali so predlagane rešitve v skladu z
Ustavo ter merili Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice,
saj poseg v človekove pravice in svoboščine mora biti zakonit,legitimen, nujen
ter sorazmeren.
51
Horvat (2008) v svojem članku navedel nekaj ustavnopravnih problemov v zvezi z
ZKP-1, te pa so:
• izbira modela kazenskega postopka
Pri izbiri tipa kazenskega postopka se postavlja vprašanje, ali je Ustavo
skladno samo z adversarnim (akuzatornim) ali tudi mešanim postopkom.
Horvat (2008) pravi, da izbira tipa postopka vpliva na to, koliko sta obe
stranki v postopku uravnoteženi.Če je mešani postopek v skladu z Ustavo,
pa Horvat postavlja vprašanje, kdaj je potrebno odstopiti od adversarnega
postopka, da lahko govorimo o poštenem sojenju.
• obrambne poizvedbe
Obrambnih poizvedb naj ne bi opravljal obdolženec sam, temveč le njegov
zagovornik. Večina obdolžencev si zagovornika ne more privoščiti9,
posledično pa bi se uzakonitev obvezne obrambe z zagotovitvijo
zagovornika povečalo proračun, ki so potrebna za vodenje postopka. Zaradi
tega v osnutku ZKP-1 obrambne poizvedbe niso predvidene (Horvat, 2008).
Horvat (2008) izpostavi vprašanje, ali je v preiskovalnem postopku načelo
enakopravnosti strank?
Horvat (2008) meni, da zakon ne bi zagotovil enakih pravic vsem
obdolžencev, kot to zahteva Ustava, ter navede, da preiskovalni postopek
ni v skladu z 29. členom Ustave.Kajti taka ureditev bi pomenila dva različna
postopka, in sicer za bogate, ki bi si lahko plačali obdolženca in revne, ki te
pravice nebi mogli uresničiti.
• Dopustnost nadaljevanja kazenskega postopka, ko je bil preiskovalni
postopek ustavljen s sklepom državnega tožilca
9 Ustava obdolžencu zagotavlja pravico, da se brani z zagovornikom, ne zagotavlja ko pa mu, vsaj ne izrecno, pravice do brezplačne pomoči z zagovornikom. Po 14. členu MPDPP, ter 6. členu EKČP ima obdolženec pravico brezplačno dobiti zagovornika po uradni dolžnosti, če ga ne more plačati sam, kadar to zahteva interes pravičnosti. Primeri, ko obdolženec mora imeti zagovornika, so v 63. členu osnutka ZKP-1 predpisani v bistvu enako kot v veljavnem zakonu.
52
Horvat (2008) v svojemu članku navede, da je ZKP-1 zasnovan tako, da
kazenski postopek ni samo postopek pred sodiščem, temveč da se ta
postopek začne takoj ko je policija ali državni tožilec osredotočen na
določeno osebo zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, ali
pa ko je osumljencu vzeta prostost.
Glede na to Horvat (2008) postavi vprašanje, ali določba 31. člena10 Ustave
prepoveduje nadaljevanje kazenskega postopka, če je državni tožilec s
sklepom ustavil postopek, kasneje pa bi lahko, zaradi pridobitve novih
dokazov vložitev obtožnico? Avtor odgovarja, da je to odvisno ali je z
Ustavo skladna samo rešitev, ki je v 265. členu ZKP-1 predlagana kot
variantna rešitev, tj. ne glede na to, ali je izdalo sklep sodišče ali državni
tožilec, se preiskovalni postopek, ki je bil končan s pravnomočni sklepom,
ne more nadaljevati; ali pa je v skladu z Ustavo tudi predlagana osnovna
rešitev, da se prepoved nadaljevanja nanaša le na sklep sodišča o
nadaljevanju postopka. Horvat (2008) meni, da se določba nanaša samo na
sodno odločbo.
• policijsko pridržanje in pripor
Na podlagi 292. člena ZKP-1 bo morala policija oziroma državni tožilec
obdolženca, preden ga izroči sodišču, zaslišati o kaznivem dejanju in
pripornih razlogih v navzočnosti zagovornika, ki ga bo postavilo sodišče. To
bi opravičilo trajanje policijskega pridržanja. Vendar zaradi 20. člena
Ustave trajanja pripora, ki določa 24 urno pridržanje in le izjemoma 48 ur,
nastaja dilema, saj ga bosta policija oziroma državni tožilec morala predati
sodišču, ne glede na to ali ga bosta uspela zaslišati. To pa pomeni, da bo
moral predobravnavni sodnik zaslišati obdolženca, ne le glede pripornega
razloga, temveč tudi o kaznivem dejanjem, saj je po prvem odst. 20. člena
Ustave obstoj utemeljenega sume pogoj za odreditev pripora. (Horvat,
2008).
10 Določba 31. člena Ustave RS se glasi: »Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen«.
53
11 ZAKLJUČEK
Naše kazensko procesno pravo doživlja pomembno prelomnico. Desetletja se je
naš sistem razvijal v smeri akuzatornosti z vedno večjim nagibom k
kontradiktornem kazenskem postopku. Novi osnutek pa je usmerjen k
inkvizitornosti. Ni dvoma o tem, da je novi osnutek prinesel različna mnenja ter
številna vprašanja. Opišemo ga lahko kot eno veliko spremembo v našem
sodstvu. Skratka sodniki varuha človekovih pravic, bi morali delovati kot čistilec
dokazov v vmesni fazi za lažji potek na glavni obravnavi. Zlasti pa bi morali biti
sodeči sodniki bolj opazovalci in razsojevalci kot pa aktivni akterji na glavni
obravnavi. Tudi državni tožilci bi morali postati bolj aktivni v zgodnji fazi
postopka, prav tako pa bi morali veliko več sodelovati s policijo. Posledično pa bi
te spremembe vplivale tudi na zagovornike, saj bi se morali bolj aktivno vključiti
že od samega začetka postopka. Ta sprememba pa nam je prinesla tudi veliko
dilem. Dileme, ki kažejo na nepovezanost med teoretičnimi in praktičnimi
postopki v našem novem konceptu. Kljub še ne dokončanemu osnutku pa se
pojavljajo različni pomisleki glede nekaterih izhodišč ZKP-1, ter o posameznih
procesnih situacijah.
Novi ZKP-1 pa prinaša razrešitev večne dileme med preiskovanjem in
razsojanjem tako kot pri preiskovalnih sodnikih kot pri sodečih sodnikih. Državni
tožilec bi prevzel celotno odgovornost za rezultat kazenske zadev, zagovorniki
pa bi lahko zbrano pripravljali obrambo.
Zaradi številnih predlaganih sprememb se odpira nevarnost. Vsaka sprememba za
nekaj časa upočasni delo, saj se ta mora prilagoditi novostim. Postavlja se
vprašanje, kakšne so možnosti za uvajanje v novi sistem in ali imamo dovolj
močno voljo, da zastavljeni cilj izpeljemo do konca. Zavedati pa se moramo, da
so v postopku udeleženi različni organi in inštitucije, ki imajo različna mnenja na
določeni postopek. Verjetno nikoli ne bo prišlo do enotnega mnenja oziroma
soglasja med organi.
54
12 LITERATURA IN VIRI
Članki in knjige:
• Bošnjak, M. (2005). Potek kazenskih postopkov v Sloveniji: analiza stanja in
predlogi za spremembe. Ljubljana, GV revije.
• Demšar, B. (2008). Izvedeniška mnenja in cenitev po naročilu stranke. Pravna
praksa, 27(9), str. 19-20.
• Dežman, Z. (2003). Kazensko procesno pravo. Ljubljana, GV založba.
• Dežman, Z. (2008). O nekaterih spornih izhodiščih ZKP-1. Pravna praksa,
27(29/30), str. priloga V-VIII.
• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih
postopkih. V M. Bošnjak, Dokazovanje in položaj strank v kazenskem postopku s
poudarkom na pravicah obrambe (st. 45-64). Maribor, Pravna fakulteta.
• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2008). Nekateri praktični problemi dokazovanja v
kazenskem postopku. V Z. Dežman, Ali bo novi ZKP-1 glede na osnutek
predlagane ureditve preiskovalnega postopka prispeval k zanesljivejšemu, hitremu
in lažjemu dokazovanju kaznivih dejanj ( st. 7-22). Maribor, Pravna fakulteta.
• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2008). Nekateri praktični problemi dokazovanja v
kazenskem postopku. V S. Murko, Načelo neposrednosti in položaj prič v
kazenskem postopku (st. 37-50). Maribor, Pravna fakulteta.
• Gorkič, P., Šugman, K. (2007). Praktikum za kazensko procesno pravo.
Ljubljana,GV založba.
• Horvat (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV
založba.
• Horvat, Š. (2008). Nekateri ustavnopravni problemi v zvezi z ZKP-1. Pravna
praksa, 27(16/17), str. priloga II-IV.
• Kovačič Mlinar, B. (2008). Osnutek ZKP-1 s stališča reforme modela mešanega
kazenskega postopka. Pravna praksa, 27(16/17), str. priloga XI-XII.
• Murtič, S. (2006). Vloga priče v postopku reševanja pritožb. Pravna praksa,
25(34), str. 18.
• Šugman, K. (2000). Dokazne prepovedi v kazenskem postopku: meje
(samo)omejevanja države. Ljubljana, bonex.
55
• Šugman, K. (2001). Kritična predstavitev ureditve izločanja dokazov po zakon o
kazenskem postopku. Pravnik, 56(4/5), str. 199-216.
• Šugman, K. (2006). Izhodišča za novi model kazenskega postopka. Ljubljana,
Inštitut za Kriminologijo.
• Šugman, K. (2009). Koncept novega kazenskega postopka od inkvizitirnega k
adversarnemu: Kako modernizirati Slovensko pravosodje. Podjetje in delo, GV
založba.
• Tratar, B. (2001). Dokazovanje s pričami in izvedenci: sodna praksa Evropskega
sodišča za človekove pravice. Odvetnik, 3(2), str. I-IV.
• Zupančič, B.M. (2000). Ustavno kazensko procesno pravi. Ljubljana, Pasadena.
Pravni viri:
• Zakon o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, številka 83/2004.
• Zakon o sodiščih, Uradni list RS, številka 19/1994.
• Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, številka 63/1994.
Internetni viri:
• Ministrstvo za pravosodje. (2008). Predstavitev drugega osnutka novega Zakona o
kazenskem postopku. Pridobljeno 20.3.2011 na
http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/745/6025/
• Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku
(ZKP-1, členi 1-343). Pridobljeno 20.3.20011 na
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/200
8_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf
• Sodstvo Republike Slovenije. Odločba: VSC sodba PRp 153/2010. Pridobljeno
20.3.2011 na http://www.sodisce.si/visce/odlocitve/2010040815249164/ )